Breda Ogorelec Komuniciranje z javnostjo - priročnik za urbaniste Ljubljana, 1995

1

© Breda Ogorelec Verzija za splet brez ilustracij in fotografij Lektorirala: Sonja Pezdirc Naklada: 500 Založnik: Urbanistični inštitut Republike Slovenije, Ljubljana Izdajo priročnika sta sofinancirala Ministrstvo za okolje in prostor in Mesto Ljubljana Ljubljana, 1995 CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 711.4:659.44 OGORELEC, Breda Komuniciranje z javnostjo : priročnik za urbaniste / Breda Ogorelec ; (ilustracije Ivan Stanič, Saša Dalla Valle ; fotografije Tone Urbas). - Ljubljana : Urbanistični inštitut Republike Slovenije, 1995 ISBN 961-90276-0-4 54688256 Po mnenju Ministrstva za kulturo št. 415-857/95 z dne 25. 10. 1995 se za knjigo plačuje davek od prometa proizvodov po stopnji 5%.

2

Vsebina: Predgovor 4 0. Uvod 6 1. Komuniciranje z javnostjo: argumenti 8 2. Ne pričakujmo čudežev: izhodišča 12 3. Komuniciranje: osnovni pojmi 14 4. Učinkovito komuniciranje: načrtovanje 16

4.1 Ciljne javnosti: opredelitev 19 4.2 Želen odziv javnosti: določitev cilja 22 4.3 Oblikovanje sporočila in izbor medijev 25 4.4 Vrednotenje rezultatov 32

5. Sodelovanje javnosti v urbanizmu 33 6. Sodelovanje javnosti v tujini: korak naprej 39

6.1 Posvetovalne skupine - Sheffield, Anglija 40 6.2 Zgoščevanje stanovanjskih območij - Burlington, Kanada 42

7. Javna razgrnitev in javna razprava 44 Viri 48 Priloga: Naslovi uredništev 50

3

Predgovor Strokovnjaki, ki delujejo na različnih področjih rabe prostora, praviloma doživljajo obvezne javne razgrnitve in obravnave kot izgubo časa. V takih dogodkih skupinica lokalnih nezadovoljnežev predstavlja javnost. Prisotni urbanisti tako postanejo odgovorni za vse, kar je po njihovem mnenju v določenem kraju neustreznega. V obravnavo se vključijo tudi posamezniki, ki so spoznali, da načrt v razpravi negativno posega v sfero njihovih zasebnih interesov. Ostale "predstavnike javnosti" bodo poskušali vpreči v svoj voz in tako razviti skupino za pristisk na lokalne politike. Politiki praviloma na obravnavi ne sodelujejo in čakajo v ozadju na razplet umetnega konflikta med "stroko" in "javnostjo". Če je skupina za pritisk dovolj močna, oziroma interesi v igri dovolj šibki, bodo politiki naročeni načrt žrtvovali. Urbanist bo tako, poleg frustracije strelovoda javnega nezadovoljstva, doživel še frustracijo strokovnjaka, ki svoje ustvarjalnosti ne more materializirati v življenju. Take ali podobne razmere so voda na mlin neki drugi skupini strokovnjakov. Slednji razpoložljivih virov ne trošijo za komuniciranje z javnostjo, temveč jih namenjajo tihi diplomaciji dogovarjanja z merodajnimi dejavniki za zaprtimi vrati. Rešitve sicer niso nujno v skladu z nenapisanim kodeksom profesionalne etike. Mogoče pa bodo, v soočenju z javnostjo, doživele več podpore, ker bo za oblikovanje javnega mnenja skrbelo več dejavnikov, kot je to bilo v prvem primeru. Mogoče pa sta potrebni obe skupini strokovnjakov. Prvi zato, ker s svojo doslednostjo prispevajo k legitimnosti državnih posegov v prostor in drugi zato, ker s svojo pragmatičnostjo omogočajo investitorjem dostop do prostora, kar je v nepravnih državah vedno izredno težka in draga naloga. Mogoče pa potrebujemo še tretjo skupino strokovnjakov? Pričujoči priročnik ne bi nastal, če ne bi obstajala še tretja možnost razumevanja vloge urbanista. V tem primeru se strokovnjaki z javnostjo ne bodo naivno srečali samo v formalno predpisanih postopkih ali pa se javnosti celo izogibali. Samo komuniciranje z javnostjo ni cilj, ampak sredstvo dvosmernih odnosov, pri katerem tako vloge kot predmet komuniciranja niso predhodno zakovane. Skratka, cilj je doseči čim širšo participacijo različnih javnosti pri načrtovanju prostora. Vloga strokovnjaka ni samo priprava rešitev, o katerih naj se odloča javnost, temveč mnogo več. Različne javnosti naj bi sodelovale tako pri opredelitvi samega problema, kot pri njihovem vrednotenju. Strokovnjaki v tem postopku sodelujejo z ekspertnim znanjem, vendar na način, ki spodbuja in zagotavlja enakopravno participacijo bodočih uporabnikov. Cilj torej ni s preglasovanjem zagotoviti izbor optimalne rešitve, temveč zagotoviti tak proces priprave rešitev, ki bo omogočal oblikovanje konsenza o uporabi neobnovljivih naravnih virov. Vsekakor gre za ambiciozen poizkus dograjevanja predstavniške demokracije, ki se sicer uvršča med največje dosežke zahodne civilizacije. Velja pa se tudi vprašati, ali nista ti dve obliki - posredna in neposredna demokracija - odločanja o javnih zadevah med seboj tesno povezani. Ali se lahko razvije predstavniško odločanje, če se prebivalci nikoli neposredno ne spopadajo z javnimi problemi svojega kraja? V družbah, kjer si institucije predstavniške demokracije šele utirajo pot, in ki se z velikimi materialnimi in človeškimi izgubami rešujejo iz projekta totalnega samoupravljanja, se z zgodovinsko zamudo uveljavljajo centralistično-hierarhični modeli, ki na zahodu niso več deležni enoglasne podpore.

4

S tem razmišljanjem smo poskušali opredeliti različne možne poglede na vprašanje komuniciranja z javnostjo. Prepričani smo, da so neurejene razmere na področju načrtovanja prostora velika prepreka uveljavitvi pravne države v Sloveniji in tudi ena od poglavitnih ovir, ki nas čaka na poti k približevanju k Evropski uniji. Pričakuje se, da bodo v Evropski uniji na področju načrtovanja prostora sprejete enotne usmeritve prav za področje participacije javnosti v načrtovanju, kar pomeni, da bodo strokovnjaki morali obvladati tehnike, ki so predmet tega priročnika, pa ne glede na to, v katero od navedenih skupin se uvrščajo. Jože Dekleva

5

0. Uvod Priročnik temelji na povzetku iz raziskovalne naloge Tehnike in načini odnosov z javnostjo v urbanističnem načrtovanju, ki smo jo izdelali na Urbanističnem inštitutu, financiralo pa jo je Mesto Ljubljana. Gradivo je dopolnjeno z dodatnimi primeri iz tujine in z lastnimi izkušnjami.

komu je priročnik namenjen

Gradivo naj bi pomagalo pri delu predvsem strokovnjakom za prostorsko planiranje in urbanistično načrtovanje (v nadaljevanju bom zanje uporabljala kar izraz urbanisti), in sicer tistim v upravi in tistim v organizacijah za načrtovanje. Čeprav so priporočila namenjena predvsem urbanistom, upam, da bodo v priročniku našli koristne podatke in napotke tudi politiki, investitorji in seveda tudi javnost. Upam pa, da bo kmalu izšel tudi priročnik, ki bo namenjen prav javnosti (podoben priročnik o varstvu okolja je namreč že izšel1).

cilj Priročnik naj bi v procesu urbanističnega načrtovanja urbanistom pomagal predvsem pri komuniciranju z javnostjo in njenem vključevanju v načrtovanje. Urbanisti pri komuniciranju z javnostjo pogosto delamo napake, saj med študijem nismo bili deležni izobraževanja, ki bi vključevalo tudi komuniciranje z javnostjo, odnose z javnostjo, vključevanje javnosti v načrtovanje in ravnanje v konfliktih. Te napake pa dodatno otežujejo, sicer že precej napete, odnose med nami in javnostjo. Zato priročnik opozarja na značilne nepravilnosti ter svetuje, kako bi nasprotja morda lahko ublažili. Čeprav je gradivo usmerjeno predvsem v komuniciranje pri urbanističnem načrtovanju, bodo urbanisti v njem našli tudi splošna načela v zvezi s komuniciranjem, ki jim bodo lahko v pomoč tudi pri komuniciranju z naročniki (pri trženju), pa tudi pri komuniciranju v lastnih organizacijah (z notranjo javnostjo).

vsebina ... V uvodnih treh poglavjih so navedeni argumenti, ki govorijo v prid komuniciranju z javnostjo in njenemu vključevanju v načrtovanje, pa tudi številni nasprotni argumenti, nato so predstavljena izhodišča in osnovni pojmi. Sledita osrednji poglavji: prvo o učinkovitem načrtovanju komuniciranja in drugo o sodelovanju javnosti v urbanizmu. Posebna pozornost je posvečena fazi vključevanja javnosti v načrtovanje, ki jo zahteva tudi zakon (javnim razgrnitvam in javnim razpravam). V prilogi je seznam množičnih medijev v Sloveniji z njihovimi naslovi, ki ga bo lahko marsikdo koristno uporabljal.

... in oblika priročnika Ker je priročnik namenjen predvsem urbanistom v praksi, so predstavljene najpogostejše pomanjkljivosti sedanjega stanja, tem pa sledijo napotki za boljše komuniciranje in večje vključevanje javnosti. Ilustriran je z opisi številnih primerov iz Slovenije, dodala pa sem tudi dva iz tujine. Teoretične

1 Priročnik o udeležbi javnosti v postopkih sprejemanja odločitev na področju varstva okolja: sedanja praksa in možnosti razvoja v prihodnje, REC, Ljubljana, 1994, 175 str.

6

utemeljitve in razlage so karseda kratke, bralcu, ki ga to področje bolj zanima, pa priporočam v branje literaturo, navedeno na koncu poglavij. Pri izboru publikacij so upoštevane predvsem tiste, ki so širše dostopne, in tiste, ki so na voljo v strokovnih knjižnicah.

kako ga uporabljati Priročnik naj ne bi bil nekakšna kuharska knjiga, kjer moramo karseda natančno upoštevati recept. Naj bi bil le zbirka priporočil, med katerimi pa izbirajte sami, in sicer tisto priporočilo, ki ga zahteva vaš primer in vaša javnost. Praktične izkušnje drugih, zbrane na naslednjih straneh, naj vam bodo le v pomoč in spodbudo. Bodite ustvarjalni in preizkušajte vedno nove pristope.

povratne informacije, prosim

Vesela bom, če me boste, bralci, opozorili na morebitne napake in pomanjkljivosti priročnika, posredujte pa mi tudi svoje lastne prijeme, ki so se izkazali za uspešne. Pri pripravi priročnika sta mi z nasveti pomagala Igor Medjugorac in Jože Dekleva, Siniša Tomi} pa me je seznanil s primeri iz Kanade. Vsem trem se za njihovo pomoč zahvaljujem.

7

1. Komuniciranje z javnostjo: argumenti

ilustracija: planer-javnost

Časi se spreminjajo in minila so leta, ko je javnost še zaupala politikom in načrtovalcem, da bodo analizirali probleme in določili rešitve. To so bili časi, ko so ljudje pričakovali, da je tisto, kar je novo, tudi boljše, zato je bila vsaka sprememba dobrodošla. Tudi obdobje, ko so urbanisti javnosti predstavili alternativne rešitve, ljudje pa so o njih izrazili svoje mnenje, preden so politiki sprejeli končno odločitev, je že mimo. Lokalne skupnosti, društva in posamezniki danes zahtevajo pravico do besede že v fazi, ko je treba problem definirati. Sodelovati hočejo že pri določanju primernih rešitev in pri samem izvajanju izbranih projektov. (1) Urbanista - prosvetljenega izvedenca, ki vedno ve, kaj je dobro za ljudi, in v skladu s tem določa dokončne rešitve, zato postopoma nadomešča drugačen tip strokovnjaka. Takšen - novi - tip strokovnjaka mora svojo energijo med drugim usmerjati tudi v iskanje rešitev, pri katerih bo sodelovala javnost oziroma uporabniki (26). Gre torej za dialog, v katerem urbanist predstavlja svoja mnenja, zagotavlja tehnično znanje in razpravlja o posledicah različnih rešitev. Pri tem pa se ves čas srečuje z mnenji in informacijami, ki mu jih posreduje javnost. Z njo tudi sodeluje pri opredeljevanju ciljev in potrebnih sredstev.

argumenti za: V številnih uspešnih podjetjih, ki opravljajo različne dejavnosti, sedaj pri svojem delu upoštevajo pomen odnosov z javnostjo. Ugotovili so namreč, da je model odnosov, ki temelji na doseganju soglasja, ne le najbolj etičen, temveč je za obvladovanje konfliktov tudi najbolj učinkovit. Vprašanja o tem, kaj je prav, rešujejo s pogajanjem. V podjetjih, v katerih niso odgovorni do javnosti, seveda ne morejo ne morejo imeti dobrih odnosov z njo. (14) V prid komuniciranju z javnostjo in njenemu vključevanju v načrtovalski proces govorijo številni argumenti: • Urbanizem ima pomembne socialne implikacije, kajti z vsako prostorsko

odločitvijo se implicitno ali eksplicitno prerazporeja dohodek.

8

• Dialoški način razreševanja konfliktov je ena od bistvenih značilnosti sodobnih demokracij. Javnost ima priznan status partnerja, zato je proces sodelovanja javnosti bolj pomemben od rezultatov.

• Odločitve, ki jih podpira javnost, lažje dobijo legitimnost. • Vključevanje javnosti omogoča, da se med uporabniki in oblastjo

razvijajo humanejši odnosi. Udeleženci namreč lahko spoznajo možnosti in omejitve posameznega akterja.

• Odziv javnosti je ena od pomembnih informacij, ki politikom omogoča sprejemanje odločitev oziroma interpretacijo odločitev pred volilci.

• Dejstvo, da javnost predlogu urbanistov ne nasprotuje, povečuje možnosti za uspešno uresničitev projekta. Slednje velja predvsem za urbanistične dokumente, ki določajo obveznosti in omejitve večjemu številu investitorjev.

• Če bivalno okolje načrtujemo skupaj z uporabniki, tako odraslimi kot otroki in mladino, zmanjšamo verjetnost za odtujenost in nevarnost vandalizma. Udeleženci, ki so vključeni v načrtovanje, vzpostavijo do skupnih prostorov drugačen odnos, kajti skupni prostori so načrtovani v skladu z njihovimi potrebami in nekako postanejo del njihove "lastnine".

• Lokalni prebivalci in prihodnji uporabniki so lahko vir dragocenih informacij, ki pripomorejo k izboljšanju urbanističnega dokumenta.

• Poznavanje lokalnih virov in sodelovanje pri odločanju o njihovi rabi je tudi pomemben vzvod za racionalnejše gospodarjenje z viri in ima ugodne okoljske učinke.

argumenti proti: Izkušnje kažejo, da večina urbanistov na javne razgrnitve in razprave, pa tudi na siceršnje stike z javnostjo in sodelovanje javnosti, gleda z bolj ali manj prikritim odporom. Oglejmo si poglavitne vzroke za odpor urbanistov do komuniciranja z javnostjo, še bolj pa do sodelovanja javnosti v načrtovanju:

vmešavanje laikov • Mnogi urbanisti svoje delo pojmujejo zgolj tehnično, kot delo, ki ga

lahko opravljajo samo izvedenci. Tudi v drugih strokah se laiki ne vmešavajo, npr. v delo strojnih inženirjev, zato se naj ne bi vpletali tudi v strokovno odločanje v zvezi z urbanizmom. Hkrati naj bi vmešavanje amaterjev ogrožalo avtonomnost stroke in povzročalo degradacijo urbanizma in arhitekture, kreativnih dejavnosti, ki jim laično vmešavanje lahko odvzame osebno noto.

počasno in drago

Številne kritike komuniciranja z javnostjo izhajajo iz vidika hitrosti in stroškov načrtovanja (7, 21) saj naj bi sodelovanje javnosti pri odločanju pomenilo: • zahtevo po času načrtovalcev, državne uprave, politikov, s tem pa tudi

zahtevo po javnih sredstvih (denarju davkoplačevalcev); • podaljšanje že tako dolgotrajnega postopka načrtovanja; • podaljšanje obdobja pravne negotovosti lastnikov zemljišč, • povečanje finančnega bremena investitorjev zaradi daljšega postopka -

kasneje končana investicija bo tudi kasneje povrnila vloženi denar; • majhno zanimanje javnosti ne upravičuje velikega prizadevanja, ki ga je

zahtevalo njeno vključevanje. nereprezentativnost sodelujočih

9

• Z urbanisti komunicirajo le nekateri segmenti javnosti, ki pa pogosto niso reprezentativni predstavniki javnega mnenja. Nadpovprečno se vključujejo srednji sloji in neposredno prizadeti, podpovprečno pa npr. nižji sloji in mladina.

konzervativnost javnosti • Za sodelujoče je pogosto značilen tako imenovani NIMBY sindrom: ne

na mojem dvorišču, oziroma bolje rečeno, ne pred mojim pragom. Gre za primere, ko se prebivalci nikakor ne strinjajo s povečano obremenitvijo svoje neposredne okolice. Pri tem ne gre le za nasprotovanje dejavnostim, ki bi bile lahko moteče - npr. odlagališču odpadkov ali avtocesti - temveč vsakršni spremembi nasploh. V mnogih lokalnih skupnostih si prizadevajo ohraniti svoj trenutni položaj, tudi za ceno izključevanja drugih, to pa je v nasprotju s pravico do enakih možnosti. Tudi glede oblikovanja javnost pogosto nasprotuje novemu.

grožnja predstavniški demokraciji

Nekateri teoretiki nasprotujejo temu, da bi se sodelovanje javnosti v odločanju povečalo, predvsem glede ohranjanja osnovnih načel predstavniške demokracije (10, 16): • radikalna demokracija je neustavna, ker zmanjšuje moč izvršilne oblasti;

sodelovanje javnosti naj bi zato tolerirali le v okviru informiranja in razprave: v demokratičnih ureditvah naj odločajo izvoljeni predstavniki.

nezanimanje javnosti • Na splošno velja, da javnost v zvezi z regionalnim planiranjem

(načrtovanjem v velikih merilih) in dolgoročnimi plani večinoma ni motivirana za vključevanje.

javnost reagira nekulturno

• Neredko predstavniki javnosti niso pripravljeni prisluhniti argumentom z nasprotne strani, zato prihaja do medsebojnih prerekanj in žalitev.

urbanisti kot dežurni krivci

• Še v nedavni preteklosti so bili urbanistični projekti predmet spopada med uradno politiko in nezadovoljno javnostjo ali pa med občinsko upravo in razlaščenimi kmeti. Danes v razpravah o urbanističnih vprašanjih pogosto privrejo na dan komunalni, okoljski in drugi problemi, s katerimi se ubada lokalno prebivalstvo.

urbanisti niso šolani za PR

• Komuniciranje z javnostjo in ravnanje v konfliktnih situacijah nista del znanja, ki bi ga urbanisti (razen družboslovcev) dobili na fakultetah.

neizpolnjena pričakovanja

• Prvotno zastavljeni cilji v ambicioznem modelu sodelovanja javnosti - zlasti glede vključevanja revnih in deprivilegiranih - se niso uresničili, saj ni prišlo do bistvenih družbenih sprememb in prerazporeditve moči. Rezultati poskusa so zagovornikom takega sodelovanja javnosti prinesli razočaranje.

učinkovitosti ne vrednotimo

10

• Rezultate akcij, s katerimi so spodbujali sodelovanje javnosti v načrtovanju, je izredno težko objektivno vrednotiti, zato je težko tudi utemeljiti porabo časa in denarja.

Argumenti za stike z javnostjo: • odnos do javnosti, ki temelji na doseganju soglasja, je bolj etičen in

učinkovit pri obvladovanju konfliktov; • poveča se kvaliteta urbanističnega dokumenta, ker so v njem izkoriščeni

tudi lokalni viri znanja; • politiki se lažje odločajo, za svoje odločitve pa lažje pridobijo

legitimnost; • možnosti za uspešno uresničitev projekta so večje, zmanjšajo se možnosti

za pojav odtujenosti in vandalizma. Primer: odnos (do) javnosti

Odnos strokovnjakov do sodelovanja javnosti v fazi načrtovanja zgovorno ponazarja razmišljanje, vpisano v knjigo pripomb ob razstavi preureditve trga v mestu X. Avtor projekta preureditve je bil eden najpomembnejših slovenskih arhitektov. Zaradi pretežno odklonilnega odnosa javnosti, se je pisec omenjenih vrstic vprašal: “Kako ste mogli tako strokovno obdelavo izpostaviti laičnemu kritikarstvu!!!”(9). Ponazoritev za majhno zanimanje javnosti za sodelovanje pri načrtovanju pa lahko dobimo iz rezultatov v danski analizi o vključevanju javnosti v regionalno planiranje. Število aktivno sodelujočih po posameznih okrožjih se večinoma giblje okrog 4%, pripravo regionalnega plana pa naj bi spremljalo 26-38% ljudi. Število tistih, ki so sploh vedeli, da se plan izdeluje, se je gibalo od 43 do 75%. Pri tem je zlasti važen podatek, da so v posameznih okrožjih za informiranje in vključevanje javnosti namenili precej sredstev (15). Priporočeno branje: Alan Fogg: Public Participation in Australia, Town Planning Review, Vol. 52, No. 3, julij 1981, str. 259-266; Pavel Gantar in Drago Kos: Sociološka presoja pripomb in predlogov občanov ob javni razgrnitvi projekta preureditve Prešernovega trga v Ljubljani (raziskovalna naloga), Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo, Ljubljana, 1988; Otto Kimminich: Public Participation in the Federal Republic of Germany, Town Planning Review, vol. 52, št. 3, 1981; People and Planning, HMSO, London, 1969; Sven Illers: Public participation in Denmark, Town Planning Review, Vol. 54, No. 4, oktober 1981, str. 425-436, Henry Sanoff: Integrating Programming, Evaluation and Participation in Design - a Theory Z Approach, Avebury, Newcastle upon Tyne, 1992.

11

2. Ne pričakujmo čudežev: izhodišča Nasprotja med javnostjo na eni ter načrtovalci, upravo, politiko in investitorji na drugi strani, imajo različne vzroke. Del problemov je posledica motenj v komuniciranju, delno pa so nesoglasja rezultat nasprotnih interesov.

motnje v komuniciranju Motnje v komuniciranju so praviloma tehničnega značaja, zato jih lahko odpravimo z uporabo primernih medijev in postopkov pri komuniciranju. In k temu naj bi pripomogel tudi ta priročnik.

nasprotni interesi Nestvarno bi bilo pričakovati, da bo predlog urbanistov - čeprav bi bil predstavljen po vseh pravilih kvalitetnega komuniciranja - pri javnosti doživel le naklonjenost. Zavedati se namreč moramo, da vseh različnih interesov v prostoru ne moremo uskladiti in da bo vedno prihajalo do konfliktov. Tedaj se bo problem iz sfere komuniciranja preselil v sfero politike, kjer se bodo nekateri interesi uspeli uveljaviti, drugi pa se bodo prisiljeni podrediti. Kadar pride do odločanja o tem, če lahko spreminjamo prostor, pa tudi o tem, kako ga bomo spremenili, v procesu običajno sodeluje (vsaj) pet interesnih skupin: • javnost(i) - npr. lokalni prebivalci, nevladne organizacije (društva); • investitorji; • politiki; • uprava - npr. urbanisti v državni ali občinski upravi; • načrtovalci - npr. urbanisti, načrtovalci prometa, okoljski strokovnjaki.

Le izjemoma se z investitorjevo namero vsi strinjajo, zato ne pride do medsebojnih nasprotovanj. Mnogo pogosteje pa so interesi investitorjev nasprotni interesom, ki jih zastopa vsaj določen del javnosti. Takrat se politiki, uprava in načrtovalci pridružijo eni ali drugi strani oziroma zavzamejo nekakšen vmesen položaj, obenem pa skušajo pri tem uveljaviti še lastne interese. Običajno se oblikujeta dva tabora. Na eni strani je javnost, na drugi pa so urbanisti (načrtovalci in uradniki) ter investitorji. Politiki v takšnem položaju pogosto čakajo ob robu prizorišča spopada, v javno razpravo pa se le izjemoma aktivno vključujejo.

dosegljivi cilji Cilj komunikacije med urbanisti in javnostjo, je predvsem oblikovanje dialoga, izmenjava argumentov. Napačno pa bi bilo, če bi v izboljšanju tehničnega vidika komuniciranja videli rešitev za vse probleme, še zlasti za tiste, ki izvirajo iz različnih interesov. Tedaj bi se komuniciranje namreč sprevrglo v manipulacijo. Izhodišča učinkovitega komuniciranja: • s komuniciranjem ni mogoče odpraviti konfliktov, ki nastanejo zaradi

različnih interesov; • stvarni cilj komuniciranja z javnostjo je vzpostavitev dialoga in

izmenjava argumentov.

Primer: konflikt ostaja

12

V občini X so iskali lokacijo za novo deponijo komunalnih odpadkov. Pričakovali so, da se bo javnost temu uprla, zato so že v prvih fazah strokovnega dela pripravili celovit program informiranja javnosti. V krajevnih skupnostih so organizirali sestanke, na katerih so prebivalcem pojasnili, katera merila bodo pri izboru najprimernejše lokacije upoštevali. Vendar je bila udeležba javnosti na teh sestankih dokaj skromna. Ko pa so objavili seznam možnih lokacij, so se lokalne skupnosti in posamezniki v prizadetih območjih s svojim nasprotovanjem aktivno odzvali. Primer nam kaže, da zgolj korektno izvedeno komuniciranje z javnostjo še ne preprečuje konflikta. To velja predvsem za primere, pri katerih prihaja do nasprotujočih si interesov širše skupnosti in neposredno prizadetega prebivalstva. Z medsebojnim obveščanjem in posvetovanjem lahko ustvarimo zgolj vzdušje večjega zaupanja in spoznavamo argumente nasprotne strani. V opisanem primeru bodo tako razrešitev verjetno prinesla pogajanja, na katerih se bodo s prebivalci dogovorili o odškodnini za prizadeto okolje.

13

3. Komuniciranje: osnovni pojmi Vsaka dejavnost organizacije vključuje tudi določeno količino informacij oz. sporočil, zato spada v dejavnost vsake organizacije (seveda poleg njene redne dejavnosti) tudi komuniciranje. V nadaljevanju nas bo zanimalo predvsem načrtno in bolj ali manj nadzorovano sporočanje, bodisi urbanistov bodisi javnosti. Pri tem je komuniciranje lahko: • enosmerno - tok informacij je enosmeren, urbanist na primer obvešča

javnost; • dvosmerno - tok informacij je dvosmeren, urbanist na primer posreduje

javnosti svoj predlog in sprejema odzive javnosti nanj. Znotraj splošnega pojma, ki zajema komuniciranje, nadalje ločimo še odnose z javnostjo in oglaševanje. Za uspešno in učinkovito komuniciranje sta praviloma potrebni obe obliki, čeprav je razmerje med njima odvisno od organizacije in njenih komunikacijskih problemov. Z obema oblikama komuniciranja - z odnosi z javnostjo in oglaševanjem - lahko organizacija doseže večjo naklonjenost javnosti ter ugodnejši vtis organizacije in njene dejavnosti v javnosti (17).

odnosi z javnostjo Pri odnosih z javnostjo (tudi: stiki z javnostjo, angl. public relations - PR) organizacija uporablja predvsem naslednja sredstva: tiskano in avdiovizualno gradivo, medije, s katerimi organizacija izraža svojo identiteto identitete organizacije (elementi celostne podobe), sporočila za javnost, organizacijo dogodkov, govore, telefonskoinformativne storitve in osebne stike.

oglaševanje Oglaševanje (angl. advertising) so plačane predstavitve in promocije v sredstvih javnega obveščanja (17).

sodelovanje javnosti Participacija oz. sodelovanje javnosti (angl. public participation) je pojem, ki ga uporabljamo v zvezi z zelo širokim spektrom različnih oblik vključevanja javnosti v proces planiranja, zlasti pa odločanja, vse od samega obveščanja do dejanskega vpliva javnosti na odločitve.

javnost(i) Javnost ni enoznačna skupina posameznikov z enakimi značilnostmi. Sestavljena je iz večjega števila javnosti, njihove značilnosti pa oblikuje položaj posameznikov, ki jih vključujejo. Različne javnosti so lahko tako nevladne organizacije (društva), strokovna javnost, notranja javnost (na primer zaposleni v urbanistični organizaciji, zaposleni v drugih upravnih oddelkih) itn. Tudi samo skupino lokalnih prebivalcev lahko uvrstimo v več javnosti, saj so med njimi mladi, upokojenci, predstavniki srednjega sloja, mnenjski voditelji itn. Razlikovanje posameznih javnosti je pomembno, ker imajo različne skupine različne interese, zato so za komuniciranje oz. sodelovanje z urbanisti tudi različno motivirane. Razumevanje njihovih interesov pa je eden od osnovnih pogojev uspešnega komuniciranja.

14

urbanisti Kadar v tem priročniku govorimo o urbanistih, s tem mislimo na strokovnjake z različnih področij: urejanja prostora/prostorskega planiranja, urbanizma, urbanističnega načrtovanja, urbanističnega oblikovanja, krajinskega načrtovanja itd. Čeprav izraz ne zajema vseh navedenih področij dela, ga kljub temu uporabljamo, saj je kratek in dokaj uveljavljen.

urbanistični dokumenti Z urbanističnimi dokumenti označujemo v tem priročniku vso gradivo, ki jih v predpisih poimenujejo prostorske sestavine, prostorski izvedbeni akti, strokovne podlage, posebne strokovne podlage, variantne rešitve, osnutek itd. Priporočeno branje: Miro Kline: Komuniciranje z javnostjo, poglavje v raziskovalni nalogi: Tehnike in načini odnosov z javnostjo, Urbanistični inštitut RS, Ljubljana, 1993; Todd Hunt in James Grunig: Tehnike odnosov z javnostmi, DZS, Ljubljana, 1995.

15

4. Učinkovito komuniciranje: načrtovanje Za urbaniste je učinkovito komuniciranje z javnostjo izredno pomembno. Kljub temu se ga pogosto lotevamo nenačrtno in necelovito, s tem pa si nakopljemo nepotrebne težave. Osnovni postopek, ki ga uporabljajo organizacije pri načrtovanju komuniciranja z javnostjo: od tovarn pralnega praška do izobraževalnih ustanov, sestavlja več faz.

osnovne faze: Osnovnih pet faz je naslednjih (17): 1. opredelitev ciljnih javnosti, 2. določitev željenega odziva, 3. oblikovanje sporočila, 4. izbor medijev, 5. vrednotenje rezultatov.

opredelitev ciljnih javnosti

Najprej moramo določiti, komu želimo poslati sporočilo (kdo je naša ciljna javnost) in kaj posamezno ciljno javnost zanima. Pri tem moramo ciljno javnost čim natančneje segmentirati. Koristila nam bo recimo delitev glede na stopnjo prizadetosti (to pomeni, da moramo upoštevati, kdo bo pri tem pridobil, kdo izgubil), glede na vplivnost in na stopnjo motiviranosti za komuniciranje.

določitev želenega odziva

V naslednji fazi moramo določiti odziv, ki ga želimo doseči pri ciljnih javnostih. Od te odločitve bodo namreč odvisne vse kasnejše faze komuniciranja. Cilji, ki jih želimo doseči pri urbanističnem načrtovanju, so lahko različni: ustvariti želimo ugodnejše mnenje javnosti o urbanistični organizaciji ali upravi, spremeniti želimo že ustvarjeno mnenje javnosti, doseči večje zanimanje javnosti, spodbuditi odziv javnosti na predstavljene predloge, pridobiti podporo javnosti za svoj predlog itd.

oblikovanje sporočila Sporočilo oblikujemo besedno in grafično. Pri tem skušajmo izbrati takšno obliko, ki bo pritegnila pozornost, vzbudila interes, naše sporočilo pa bo jasno predstavila. Glede na različne faze komuniciranja oziroma na različne cilje, ki jih želimo doseči, uporabljamo različne oblike sporočil. Oblika nekaterih sporočil, ki jih urbanisti posredujemo javnosti, je predpisana, zlasti to velja za javno razgrnitev urbanističnih dokumentov. Vendar nas predpis nikakor ne ovira, da bi vsebino našega sporočila razširili ali dopolnili z domiselnejšim oblikovanjem (tlorisom na primer dodamo aksonometrije).

izbor medijev Kadar posredujemo sporočilo, uporabljamo dva načina komuniciranja: osebno in neosebno. Ponavadi uporabljamo ustrezno kombinacijo obeh, saj imata obe obliki dobre in slabe strani.

16

Predpis zahteva od nas tudi, podobno kot pri oblikovanju, minimalni izbor medijev. Če želimo sporočiti javnosti o pričetku javne razgrnitve in o sprejetem urbanističnem dokumentu, predpis določa uporabo neosebnega komuniciranja (javno objavo), če pa želimo javnosti predstaviti vsebino osnutka urbanističnega dokumenta, zahteva osebno komuniciranje (javno razpravo).

vrednotenje rezultatov Podatki o odzivih javnosti na sporočilo so naše povratne informacije. Proces komuniciranja končamo šele z zbiranjem in vrednotenjem rezultatov, to je učinkov pri komuniciranju na ciljno javnost. Merila za vrednotenje so na primer število objavljenih člankov in število obiskovalcev na javni razgrnitvi. Natančnejše rezultate lahko dobimo z raziskavo ciljne javnosti (javnomnenjsko raziskavo), in sicer z raziskavo njenih stališč pred začetkom komuniciranja in po zaključku.

pomanjkljivosti prakse Če na podlagi napisanega ocenjujemo značilne pristope, ki jih urbanisti uporabljamo v komuniciranju z javnostjo, in zlasti, če ocenjujemo njihovo kakovost, hitro opazimo številne vrzeli in primere površnosti. Glede na to bomo v naslednjih podpoglavjih posamezne faze podrobneje obravnavali. In sicer, najprej bomo opisali stanje, nato pa bomo navedli predloge za izboljšave, ki bi lahko povečale učinkovitost komuniciranja. Načrtovanje učinkovitega komuniciranja: • opredelitev ciljne javnosti, • določitev cilja komuniciranja, • oblikovanje sporočila, • izbor medijev in • vrednotenje učinkov komuniciranja.

primer: nepričakovana vključitev laične javnosti

V okviru strokovnih preverjanj v zvezi z gradnjo novega vodnjaka na glavnem trgu v mestu X je mestna uprava poskrbela za postavitev makete. Ta naj bi strokovnim krogom olajšala razpravo o primernosti lokacije in oblikovanja vodnjaka. V razpravo se je - za mestno upravo nepričakovano in zavzeto - vključila tudi laična javnost. Mnenja proti in (redkejša) mnenja za ni zapisovala le v knjigo pripomb, temveč se je živahna polemika vnela tudi v dnevnem tisku, zlasti v pismih bralcev. Takšen odziv javnosti je bil za urbaniste povsem nepričakovan in nenačrtovan. Nepričakovana vključitev javnosti povzroči urbanistom številne preglavice, še posebej, ker gre pri tem praviloma za visoko motivirane ljudi, ki bodo karseda izkoristili razpoložljiva sredstva in tako pomembno vplivala na oblikovanje javnega mnenja. Do tovrstnega (nepričakovanega) odziva javnosti pride praviloma, kadar konflikt med urbanisti in javnostjo že obstaja (vprašanja so že “pregreta”), to pa otežuje nadaljnje komuniciranje. S pravočasnim načrtovanjem odnosov z javnostjo bi se takšnim pojavom lahko izognili. Priporočeno branje: Miro Kline: Komuniciranje z javnostjo, poglavje v: Tehnike in načini odnosov z javnostjo, Urbanistični inštitut RS, Ljubljana, 1993 (po katerem sem prevzela tudi

17

velik del tega poglavja); Todd Hunt in James Grunig: Tehnike odnosov z javnostmi, DZS, Ljubljana, 1995.

18

4.1 Ciljne javnosti: opredelitev

ilustracija: različne javnosti

Predno začnemo s komuniciranjem moramo ugotoviti oziroma opredeliti našo ciljno javnost, to je skupino, s katero želimo komunicirati. Če je treba, lahko ciljno javnost razdelimo na več skupin, na posamezne javnosti. Od lastnosti posameznih javnosti, to so recimo prizadetost, motiviranost za komuniciranje, vplivnost, organiziranost in izobraženost, bodo odvisni načini komuniciranja našega sporočila.

stanje Običajno urbanisti (bolj ali manj) načrtno komuniciramo le z lokalnim prebivalstvom. Javnost, na katero se obračamo, je teritorialno določena, praviloma je to krajevna skupnost, redkeje občina. Le izjemoma v procesu načrtovanja in/ali odločanja načrtno komuniciramo z organizirano strokovno javnostjo, to so na primer društva urbanistov, arhitektov ali krajinskih arhitektov. Druge segmente javnosti in druge javnosti pa komunikacija doseže praviloma le po naključju, ob branju časnikov ali v pogovorih med ljudmi. Javnosti praviloma ne segmentiramo, temveč jo obravnavamo kot homogeno. Prav tako ne ugotavljamo mnenja javnosti pred pričetkom komunikacije oziroma načrtovanja (ne izvajamo javnomnenjskih raziskav). In končno, prebivalcem status javnosti priznamo šele v fazi, ko to od nas zahteva zakon - med javno razgrnitvijo osnutka urbanističnega dokumenta. Torej ne prej in ne kasneje, temveč takrat, ko nam to najbolj ustreza.

priporočila V fazi identificiranja javnosti opredeljujemo tako javnosti, na katere vplivamo s svojo dejavnostjo, kot tudi javnosti, ki vplivajo na nas. Osredotočiti se moramo predvsem na tiste javnosti, ki so za nas kritičnega pomena - strateške javnosti. To so predvsem javnosti, ki so oziroma utegnejo postati aktivno povezane z našim delom, sem pa sodijo investitorji, lokalno prebivalstvo, strokovna javnost, institucije oblasti itd. Hkrati moramo opredeljene javnosti segmentirati, saj bomo določili za različne javnosti različne cilje komuniciranja, za to pa bomo uporabljali različne oblike sporočil. Pri tem si lahko pomagamo z različnimi merili:

19

• stopnja prizadetosti (npr. neposredno prizadeti, posredno prizadeti, neprizadeti),

• stopnja motiviranosti za komuniciranje (aktivni udeleženci, opazovalci, nezainteresirani),

• vplivnost (npr. mnenjski voditelji), • stopnja organiziranosti (npr. društva). Lokalni prebivalci tako niso homogena javnost, saj nimajo enakih interesov in niso enako motivirani za komuniciranje ali sodelovanje. Dosedanje izkušnje so pokazale, da se na podeželju javnih razprav udeležujejo predvsem moški srednje in starejše generacije, mladi in ženske pa so v manjšini. Izkušnje iz tujine pa kažejo, da je najbolj aktiven srednji sloj (ki pozna vzvode oblasti), nižji sloj pa je precej pasiven. Poleg prej omenjenih “klasičnih” strateških javnosti za urbaniste moramo v vsakem posamičnem primeru pretehtati, ali se ne pojavljajo še specifične javnosti. V urbanističnih dokumentih, ki obravnavajo okoljsko zahtevne projekte, se tako kot ena od javnosti pojavljajo nevladne okoljske organizacije. Pri izboru lokacij za meteorološki radar se bomo prej ali slej srečali z interesi planincev. V fazi opredeljevanja ciljnih javnosti komuniciranja je splošno uporaben pripomoček seznam ljudi, ki so povezani z organizacijo oziroma imajo v zvezi z njo kakšen interes. Na tak seznam sodijo naročniki, vladna in lokalna telesa, uslužbenci, posebne interesne skupine, tekmeci, mediji. Javnomnenjske raziskave so koristen pripomoček pri opredeljevanju ciljnih javnosti in pri ugotavljanju njihovega odnosa do spornih vprašanj. Kadar raziskave zahtevajo več časa in denarja, kot ga imamo na razpolago, si lahko pomagamo s fokusnimi skupinami. Pri tem načinu raziskovalec oblikuje več manjših skupin ljudi, ki se nato osredotočijo na razpravo o problemu, ki jih prizadeva. S takšnimi sestanki lahko recimo identificiramo problematična območja, in sicer z vidika varnosti ali kvalitete življenja, in zbiramo ideje za izboljšanje položaja. Zelo pomembno je tudi pravočasno identificiranje javnosti. Drugače se nam utegne zgoditi, da bomo komunikacijo vzpostavili šele, ko bo prišlo med urbanisti in javnostjo do konflikta, torej do položaja, ko bo naše komuniciranje oteženo in bo zahtevalo posebne načine komuniciranja. Neredko se zgodi, da se javnosti, ki jih urbanisti ignorirajo, organizirajo, npr. v aktivistično skupino, morda celo v društvo. S tako, organizirano javnostjo, je komuniciranje veliko zahtevnejše, pojavi se lahko celo potreba po krizni komunikaciji. Opredelitev ciljne javnosti: • ugotovitev javnosti, ki so kritičnega pomena (strateške javnosti); • segmentiranje javnosti; • izvedba javnomnenjske raziskave (če nam sredstva in čas dopuščajo); • pravočasna identifikacija javnosti, takoj ob pričetku projekta.

primer: lokalni prebivalci kot ena od javnosti

20

Pri urejanju grajskega griča v okviru prenove gradu v mestu X so načrtovalci zapostavljali pomen lokalnega prebivalstva in njegovih interesov. Anketiranje na terenu pa je pokazalo, da je območje pomembno tudi za lokalne prebivalce. Skupina načrtovalcev, ki je izvedla anketo ter tako lokalnim prebivalcem priznala status specifične javnosti, je prebivalcem omogočila, da so izrazili svoje interese. Te interese so nato lahko primerjali z interesi drugih meščanov. Primer kaže, da na lokacijah oziroma v prostorih, ki so zelo pomembni za celo mesto ali širšo okolico, nekateri načrtovalci v začetni fazi dela lokalnih prebivalcev ne identificirajo kot posebne javnosti. Zato z njimi ne komunicirajo, ne poznajo njihovih interesov, kar lahko privede do nepričakovanega konflikta. Omenjena skupina načrtovalcev, ki je ob pripravi ankete lokalne prebivalce identificirala kot eno od javnosti, je torej prvi korak - opredelitev javnosti - izvedla pravilno in s tem zmanjšala verjetnost nastopa konflikta v naslednjih fazah načrtovanja.

primer: otroci kot javnost

Načrtovalci so v okviru priprave prostorskih ureditvenih pogojev za vasi kot posebno skupino obravnavali otroke v osnovni šoli. Otroci so na predlog urbanistov pri likovnem pouku izdelovali risbe s temo "Najlepša hiša v vasi". Poudariti moramo, da jim niso sugerirali vrednot, temveč so motiv izbirali povsem svobodno. Izbor značilnih risb so kasneje, skupaj z komentarjem, vključili v javno razgrnitev osnutka. Otroke so torej identificirali kot specifično javnost in jim prilagodili način komuniciranja, zlasti pa način njihovega odzivanja. Priporočeno branje: Todd Hunt in James Grunig: Tehnike odnosov z javnostmi, DZS, Ljubljana, 1995; Karen Pianosi: Intensive Care - Public Participation and Urban Design, Plan Canada, november 1991. Primera sta povzeta po: Maja Simoneti: Sodelovanje javnosti pri načrtovanju zelenih površin - poglavje v raziskovalni nalogi: Tehnike in načini odnosov z javnostjo, op. cit., Vasi pod Stolom - posebne strokovne podlage za prostorske ureditvene pogoje, Urbanistični inštitut SRS, Ljubljana, 1989.

21

4.2 Želen odziv javnosti: določitev cilja

ilustracija: spodbujanje javnosti, da si ogleda naše predloge

Določanje cilja, ki ga želimo doseči s komunikacijskim programom, pomeni definiranje želenega odziva opredeljenih javnosti. Od zastavljenega cilja bo namreč odvisno naše nadaljnje ravnanje. Prvo vprašanje torej ni v tem, kakšno tehniko naj uporabimo, temveč v tem, kaj je naš cilj.

stanje Načrtno komuniciranje urbanistov z javnostjo je omejeno predvsem na komuniciranje z lokalnim prebivalstvom, nekatere urbanistične organizacije pa se načrtno lotevajo komuniciranja tudi z morebitnimi naročniki. Cilj komuniciranja z lokalnim prebivalstvom pomeni predvsem obveščanje o vsebini osnutka urbanističnega dokumenta. Večina urbanistov nikoli ne preseže minimuma komunikacije, ki ga od nas zahteva zakon. Javne razgrnitve so praviloma pripravljene minimalistično. Tako se pogosto dogaja, da takšni dogodki ugledu urbanistične organizacije pri lokalnem prebivalstvu in naročnikih še dodatno škodujejo. V zvezi s tem se lahko vprašamo, ali je bila vzpostavitev komunikacije sploh cilj urbanistov. Le redko urbanisti komunicirajo z javnostjo že pred fazo, ko osnutek javno razgrnejo, na primer z zgodnjim obveščanjem ali z anketo o odnosu do sedanjih razmer. Izjemoma pa urbanistična organizacija poskuša s pomočjo komunikacijskih programov doseči ugodnejše mnenje javnosti oziroma pridobiti njeno podporo, vendar je to prej izjema kot pravilo.

priporočila Cilji komuniciranja so za različne javnosti različni, a tudi pri isti javnosti lahko v različnih primerih poskušamo doseči različne cilje. Primeri ciljev, ki jih želimo doseči s pomočjo komunikacije z lokalnim prebivalstvom, so lahko: • doseganje ugodnejšega mnenja javnosti o urbanistični organizaciji ali o

upravi (povečanje ugleda);

22

• spreminjanje že ustvarjenega mnenja javnosti - npr. (sedaj naklonjeno) javno mnenje o razpršeni enodružinski gradnji ali odpor do javnega prometa;

• doseganje zanimanja javnosti (npr. spodbujanje lokalnih prebivalcev, da bi si ogledali javno razgrnitev ali se udeležili javne razprave);

• spodbujanje odzivov javnosti na predstavljene predloge (npr. da bi javnost posredovala svoje mnenje o variantnih rešitvah - povratne informacije).

Če našo ciljno javnost predstavljajo (morebitni) naročniki, lahko s komunikacijskim programom skušamo: • doseči ugodnejše mnenje; • spodbuditi ciljno javnost, da poišče podrobnejše informacije o naši

organizaciji ali njenem delu; • obvestiti ciljno javnost o novem področju dela (npr. računalniške

tridimenzionalne predstavitve ali presoje vplivov na okolje) itd. Cilji komuniciranja s strokovno javnostjo so lahko: • spreminjanje negativnega mnenja strokovne javnosti, npr. do naše

rešitve urbanističnega problema; • pridobitev podpore za naš predlog. Iz navedenega seznama lahko razberemo potrebo po izdelavi več komunikacijskih programov, ki imajo različne cilje. Tako je lahko prvi cilj vplivati na odnos javnosti do določenega urbanističnega vprašanja, npr. novih nakupovalnih središč. Drugi cilj je lahko posredovanje prve informacije o pričetku dela v zvezi z določenim urbanističnim vprašanjem in hkrati vzpostavljenje zaupanja javnosti. Cilj naslednjega programa je lahko motiviranje javnosti, ki naj bi se aktivno vključila v proces načrtovanja. Temu lahko sledi spodbujanje javnosti, da bi si ogledala naše predloge in se nanje odzvala. Nadaljnji cilj je lahko povratno informiranje javnosti o naših pogledih na njihov odziv ali pa - v primeru izrazito negativnega odziva javnosti - sprememba stališč javnosti za pridobitev večje naklonjenosti itd. Večinsko slabo mnenje javnosti, tako o urbanizmu kot o upravi, kaže potrebo po izboljšanju takšnega mnenja. Predstavimo lahko primer, kjer so stanovalci zadovoljni z urbanistično rešitvijo, ali primer, kjer so urbanisti uspeli omiliti vplive avtocest na okolje ali upočasniti promet skozi stanovanjska območja. Urbanisti lahko razložimo upravni postopek in opozorimo na mehanizme, ki varujejo pravice investitorja in lastnikov sosednjih parcel. Če to ne bo škodovalo kvaliteti, lahko glavnemu cilju komuniciranja pridružimo še sekundarnega. Tak cilj je lahko recimo povečevanje ugleda organizacije oz. službe. Določitev cilja komuniciranja: • za posamezne javnosti določimo specifične cilje komuniciranja, • celoten sklop komuniciranja s posamezno javnostjo, če je treba,

razdelimo na več komunikacijskih programov, za vsakega posebej pa določimo cilj.

23

Primer: izboljšanje ugleda

Ob svoji 30. letnici je neka urbanistična organizacija svojemu mestu poklonila maketo ožjega mestnega jedra. S tem je želela mestu in urbanistični organizaciji postaviti trajen pomnik. Motiv makete so izbrali dokaj spretno, in sicer del mesta, ki je bil zgrajen že v prejšnjih stoletjih in prvih desetletjih tega stoletja. Ta del mesta namreč večina meščanov zelo ceni in ga ne povezuje z novejšim urbanizmom (torej z donatorjevo dejavnostjo). O dogodku, ko so maketo izročili mestnemu županu, so v sredstvih javnega obveščanja precej poročali. Hkrati pa maketa, ki so jo postavili na izredno prometni lokaciji, stalno oddaja pozitivno sporočilo o donatorju. Gre torej za uspešno potezo pri povečevanju ugleda, z njeno odmevnostjo pa so zadovoljni tudi donatorji sami. To je eden od redkih primerov, ko je urbanistična organizacija investirala v izboljšanje ugleda v javnosti. Lastno promocijo namreč večinoma usmerjajo k naročnikom, izjeme pa tudi k strokovni javnosti.

24

4.3 Oblikovanje sporočila in izbor medijev

ilustracija: dve razgrnitvi

oblikovanje sporočila Sporočilo oblikujemo besedno in grafično, to pomeni, da oblikujemo njegovo vsebino in njegovo zunanjo podobo. Na obliko bistveno vpliva izbor medijev, saj mora biti oblikovanje sporočila prilagojeno mediju, ki ga bomo uporabili pri našem komuniciranju. Tako z osebnim komuniciranjem posredujemo drugače oblikovana sporočila, kot jih posredujemo v tisku in spet drugače, kadar gre za razstavo.

stanje Urbanisti svoja sporočila posredujemo predvsem v obliki grafičnih prikazov, ki so opremljeni tudi z besedili. Kot medij lahko uporabljamo oba osnovna načina komuniciranja: osebno komuniciranje, to je neposredno komuniciranje urbanistov z javnostjo, in komuniciranje v sredstvih množičnega obveščanja. Čeprav so med urbanisti večinoma šolani oblikovalci (arhitekti, krajinski arhitekti), je oblikovanje sporočil, ki jih posredujejo javnosti, pogosto neprimerno. Razloge za takšen odnos do sporočil lahko iščemo v neznanju, kar zadeva komuniciranje, včasih pa gre tudi za pomanjkanje časa in denarja. Posebni so seveda primeri, ki kažejo, da si urbanisti z javnostjo pravzaprav ne želijo komunicirati. Zato so njihova sporočila vizualno neprivlačna, vsebinsko pa so nerazumljiva in ne vzbujajo posebnega zanimanja. Tudi izbor medijev je praviloma zelo ozek. Množičnih medijev urbanisti skorajda ne uporabljajo, le izjemoma naletimo na primere, ko uporabijo tiskane publikacije. Kljub takšnemu odnosu je oblikovanje sporočil edina faza v komuniciranju, ki jo izvedejo vsi urbanisti, kadar komunicirajo z javnostjo. Poleg tega da niso opravili ne predhodnih in ne nadaljnjih stopenj v komuniciranju, je tudi ta faza izvedena karseda skromno. Ravno dejstvo, da nekateri urbanisti preskočijo bolj zgodnje faze v komuniciranju, in se torej ne ukvarjajo niti z identificiranjem svojih ciljnih javnosti, se dostikrat kaže tudi v neučinkovitosti posredovanih sporočil.

25

Danes dobiva javnost veliko večino informacij v zvezi z urbanizmom v novinarskih člankih. Le redko so osnovni vir teh informacij urbanistične organizacije. Pretežno gre za informacije, do katerih se je novinar dokopal s pomočjo lastnih virov, informacije lahko dobiva tudi od politikov, le redko pa od uprave. Zelo malo je primerov, ko v urbanističnih organizacijah organizirajo tiskovno konferenco in pripravijo ustrezno gradivo za novinarje. Novinarji menijo tudi, da jim urbanisti ne ponujajo kvalitetnih informacij. Zato ne preseneča dejstvo, da imamo tudi urbanisti pogosto slabo mnenje o tem, kako novinarji interpretirajo informacije, ki smo jih posredovali. To še zlasti velja za novinarje, ki se pri lokalnih časopisih ukvarjajo z vsemi področji, nobenega pa podrobneje ne poznajo, zato jim je tudi urbanizem na splošno precej tuje področje.

priporočila: grafična sporočila

Oblikovanje grafičnih sporočil je posebej pomembno. Glavni načeli naj bosta razumljivost in privlačnost. Med oblikovanjem sporočil moramo vedeti, da so javnosti najbolj razumljivi: • načrti, kjer je kot podloga uporabljen aeroposnetek, • makete, • aksonometrični ali perspektivni prikazi, • fotomontaže in • skice. Med najbolj nerazumljive prikaze lahko uvrstimo enobarvne (ozalidne) prikaze, to so s številnimi različnimi rastri obdelane karte, kjer je podloga težko razpoznavna, rastri pa se med seboj slabo ločijo. Zaradi poceni izdelave takih kart žal nikakor ne prenehamo uporabljati, čeprav je tudi njihovo arhiviranje zelo zahtevno. Med nadaljnjimi priporočili za grafično oblikovanje sporočila lahko upoštevamo še naslednja: • načrti naj bi bili izdelani tako, da se bodo ljudje čim lažje orientirali, na

primer tako, da so posebej razpoznavne tiste stavbe, ki jih ljudje dobro poznajo;

• legende h kartam naj bi bile popolne - razloženi naj bi bili vsi znaki; • sedanje stanje naj bi se nedvoumno razlikovalo od načrtovanega; • to, kar bo obvezno, predpisano, naj bi bilo jasno ločeno od (dopustnih)

variantnih rešitev. Uporabimo lahko tudi maketo v naravni velikosti (merilo 1:1). Njena uporaba pride v poštev zlasti na zelo izpostavljenih lokacijah, na primer v zgodovinskih naseljih ali na območjih, ki imajo za meščane velik simbolen pomen.

besedila

Tudi pri oblikovanju besedil sta osnovni načeli razumljivost in privlačnost. Da bo besedilo čimbolj razumljivo, moramo vse strokovne izraze, ki jih ciljna javnost ne pozna in ne razume, nadomestiti z bolj poljudnimi izrazi ali pa jih nadomeščati z opisi. Strokovno izrazje, ki ga spodbujajo tudi zakoni in drugi predpisi v zvezi z urbanizmom, bralce odbija, nerazumevanje sporočil pa lahko povzroči tudi napačno razumevanje vsebine. Da so strokovni izrazi

26

za širšo javnost težko razumljivi, nam ponazarja že dejstvo, da celo urbanisti sami nekatere izraze iz zakona uporabljamo napačno. Iz besedila moramo izločiti tudi vse kratice (npr. PSP, PUP, PIA, PIN, LN), če pa se njihovi uporabi ne moremo izogniti, jih na začetku obvezno razložimo. Izogibajmo se tudi šifram za poimenovanje območij - uporabljajmo ledinska imena. Da bi javnost pritegnili k branju našega sporočila, moramo že na samem začetku vzbuditi njeno zanimanje. Javnost naj takoj spozna, da je sporočilo namenjeno njej. Privlačnost besedil pa bomo dosegli tudi z urejenostjo in jedrnatostjo ter z živahnim stilom pisanja. Če je le mogoče, naj bo besedilo lektorirano.

izbor medija Osebno komuniciranje je neposredno komuniciranje predstavnikov organizacije z javnostjo ali pa komuniciranje od ust do ust. Prednosti osebnega komuniciranja so: • velika moč prepričevanja in • hitre povratne informacije Slabosti pa so: • počasno širjenje sporočila, • ker ni množično, lahko z njim dosežemo le del javnosti, • pri komuniciranju od ust do ust lahko pride do popačenja sporočila. Neosebno komuniciranje vključuje množične medije, dogodke (npr. razstave) in direktno pošto. Prednosti takšnega načina sporočanja sta predvsem: • množičnost in • hitrost širjenja sporočila. Slabosti pa sta: • prepričljivost takšnega sporočila je manjša, • nekaterim javnostim tako komuniciranje ne ustreza.

stanje Urbanisti običajno uporabljamo le določene vrste medijev, predvsem tiste, ki jih predpisuje zakon: to so časopisi, v katerih objavimo sklep o javni razgrnitvi, Uradni list, v katerem objavimo odlok, in razstave.

priporočila Uporabljali naj bi kombinacijo obeh načinov, torej osebno in neosebno komuniciranje. Zaradi prednosti, ki jih ima, naj bi urbanisti osebno komuniciranje posebej spodbujali. Tako lahko recimo identificiramo vplivne posameznike in skupine - mnenjske voditelje - ter jim posredujemo dodatne informacije ali jih prosimo za pomoč.

množični mediji Kadar komuniciramo s pomočjo množičnih medijev, moramo upoštevati njihova pravila. Sporočila, ki jih želimo posredovati po televiziji, naj bodo kratka in vizualno pestra. Predolgo sporočilo nam bo urednik skrajšal, morda celo drugače, kot bi si to sami želeli.

27

Pri uporabi množičnih medijev moramo tudi upoštevati, da nekatera zajemajo zelo širok spekter javnosti (na primer državna televizija), druga pa so predvsem lokalno usmerjena (krajevni časopis, lokalni radio). Nekateri mediji posredujejo daljše novinarske komentarje, "rumenega tiska" pa novice v zvezi z urbanizmom ne bodo zanimale, če že ne nakazujejo skorajšnjega konflikta. Poleg narave samega medija je pomembna tudi struktura bralcev oziroma tistih, ki ga spremljajo. Nekateri časopisi imajo tako večji krog bralcev v določenih družbenih skupinah, nekateri pa so namenjeni samo določeni starostni ali izobrazbeni skupini. Če sporočilo posredujemo preko množičnih medijev, imamo na voljo dve možnosti: • objavo našega sporočila v nespremenjeni obliki ali • objavo naših informacij v novinarskem članku. Če želimo, da bo sporočilo objavljeno tako, kot smo ga oblikovali, bomo morali objavo praviloma plačati. Primer plačane objave je na primer objava sklepa o pričetku javne razgrnitve. Zakon namreč zahteva, da sklep objavimo na krajevno običajen način, zatorej tej zahtevi ne bi zadoščal novinarski članek, čeprav bi posredoval vso vsebino. Nekateri časopisi objavljajo nespremenjena sporočila v posebnih rubrikah, na primer v Pismih bralcev ali v rubriki Prejeli smo. Tovrstna objava je brezplačna, vendar je glede dolžine sporočila omejena, poleg tega pa o objavi ali neobjavi prispevka ter o tem, kdaj bo sporočilo objavljeno, odloča urednik. Tretja možnost je objava popravka informacije, ki jo imamo pravico zahtevati, kadar je objavljena informacija napačna - tudi tu gre za neplačano objavo nespremenjenega sporočila. Z večino informacij v zvezi z urbanizmom se javnost seznani v novinarskih člankih. To pomeni, da novinarji sami izbirajo informacije, za katere menijo, da bodo za javnost zanimive, največkrat pa jih tudi komentirajo. Prav tako se novinarji oziroma uredniki sami odločijo, kdaj bodo objavili članek. Če želimo z javnostjo načrtno komunicirati s pomočjo množičnih medijev, upoštevajmo zlasti naslednja priporočila: • informacije redno posredujmo novinarjem - presojo, ali so zanimive za

javnost ali ne, moramo prepustiti njim samim; • omogočajmo jim izobraževanje v zvezi z urbanizmom; • za novinarje pripravljajmo gradiva v obliki izvlečkov, saj praviloma

nimajo časa, da bi se prebijali skozi celotne urbanistične elaborate - seveda pa novinarju, če to želi, omogočimo tudi pregled celotnega elaborata;

• izogibajmo se posredovanju informacij po telefonu, kajti verjetno je, da bo objavljena informacija napačna ali nepopolna; z novinarjem se poskušajmo dogovoriti, da mu bomo takoj posredovali informacijo v pisni obliki (po telefaksu ali z elektronsko pošto bo novinar prejel naš odgovor že po nekaj minutah), seveda pa mu moramo odgovor poslati takoj, saj je naglica ena od stalnic novinarskega dela.

sporočilo za objavo Kadar želimo z javnostjo komunicirati s pomočjo množičnih medijev, je pri tej obliki komunikacije ena od ključnih faz priprava sporočil za objavo (angl.

28

press release). To je sporočilo, ki ga pošljemo novinarju ali uredniku. Ta ga bo morda objavil nespremenjenega, večinoma pa ga bo skrajšal in dopolnil z informacijami iz lastnih virov. Za pripravo kvalitetnega sporočila za objavo veljajo zelo stroga pravila: • Informacije naj bodo podane v obliki piramide: bistvo naj bo v zelo

zgoščeni obliki podano že na začetku, nato pa postopoma dodajamo vse več informacij (dejstev, razlag). To novinarju omogoča, da prevzame le uvodni odstavek ali dva ali pa besedilo v nadaljevanju na katerikoli točki skrajša.

skica - piramida ....................................................................... ....................................................................... ....................................................................... • Sporočilo naj bo kratko, praviloma na eni strani, le izjemoma na dveh. S

sporočili, ki so dolga več strani, v uvodnih odstavkih pa mlatijo prazno slamo, se novinarji in uredniki ne ukvarjajo.

• V prvem odstavku, uvajalniku, moramo napovedati vsebino sporočila, iz tega pa mora bralec razbrati, zakaj je sporočilo zanj pomembno. Napisano naj bo tako, da bo lahko objavljeno samostojno (14).

• Obvezni dodatni elementi sporočila so: navedba "sporočilo za objavo", naslov sporočila, datum in navedba kontaktnih oseb z njihovimi telefonskimi številkami.

• Besedilo naj bo napisano z dvojnimi razmiki med vrsticami, tako da novinar ali urednik lahko vnaša popravke. Ne uporabljajmo ležečega tiska.

• Gradivo za novinarje naj bo zelo natančno in nedvoumno napisano, saj se s tem se izognemo nevarnosti, da nas bodo napačno razumeli in bo zato v članku objavljena neresnična informacija (novinarji ne pristajajo na to, da bi urbanisti - ali katerikoli drugi viri informacij - preverili pravilnost povzetih informacij - Hunt in Grunig celo navajata, da bi bilo tako ravnanje kršitev novinarske etike).

• Pri pripravi sporočila si delo olajšajmo tako, da se poskušamo vživeti v vlogo bralca - zamislimo si, katere informacije bi se nam zdele zanimive, če bi sami prelistavali časopis.

• V izvlečku naj bodo osnovni numerični podatki, na primer o velikosti območja ali stroških realizacije - čeprav se nam zdijo te številke za javnost morda nezanimive, nekateri novinarji mislijo drugače.

• Gradivo opremimo z grafičnim prikazom, če je le dovolj kvaliteten in razumljiv javnosti.

Priložnosti, ko lahko pripravimo sporočilo za objavo, so številne. Ne pripravljajmo jih le v kriznih situacijah. Poročamo lahko tudi o zanimivih dogodkih v organizaciji, na primer obisku znanega gosta iz tujine, predavanju itn.

razstava Razstave so eden od najbolj primernih načinov informiranja javnosti o vsebini urbanističnih dokumentov. Žal imajo tudi dve slabi plati: postavitev

29

kvalitetne razstave je draga, hkrati pa si jo bo ogledal le del javnosti (objave v časopisih dosežejo bistveno več ljudi). Pri organizaciji razstav priporočamo predvsem: • o razstavi je treba čimbolj obveščati, in sicer s pomočjo tiska, plakatov,

neposrednega obveščanja društev ipd.; • ciljna skupina je najširša javnost, zato naj bo gradivo predstavljeno

preprosto, tako da za razumevanje ne bo potrebno strokovno znanje; • predstavitve naj bodo zanimive, zabavne, uporabljajmo slike, skice,

makete, filme, barvo; • lokacija za razstavo naj bo primerno izbrana, zlasti točke, ki so že sicer

privlačne, tako da si jo ljudje ogledajo spotoma (npr. v središču naselja, nakupovalne točke ipd.);

• ljudje naj imajo občutek, da so aktivno vključeni, da od njih pričakujemo odzive, zato naj bodo na voljo vprašalniki, panoji za komentarje in podobno;

• za dodatna pojasnila naj bo na voljo dovolj strokovno usposobljeno osebje.

komunikator

Komunikator je oseba, ki je za javnost vir informacij, zato moramo skrbno pretehtati njegove lastnosti. Če je vir, ki posreduje sporočilo, po mnenju javnosti verodostojen, se s tem poveča prepričljivost komunikacije. Javnost komunikatorja presoja zlasti po naslednjih treh lastnostih: • strokovnost - komunikator naj bi bil kar zadeva urbanizem, okolje,

promet, naravno in kulturno dediščino ipd. avtoriteta; • zaupanje - objektivnost, poštenost, odkritost (javnomnenjske raziskave

na primer kažejo, da novinarji in politiki pri nas ne uživajo velikega zaupanja);

• simpatičnost - naravni videz, sproščenost, humor. Oblikovanje sporočila: • vsebino in obliko sporočila prilagodimo ciljni javnosti, njeni

motiviranosti in sposobnostim; • besedila in grafični prikazi naj bodo razumljivi, nedvoumni (brez

strokovnega izrazja, kratic ali šifer), • vsebina naj bo privlačna (jedrnata, urejena sporočila), spodbuja naj

zanimanje, • novinarjem posredujmo informacije (sporočila za objavo, tiskovne

konference). • čimveč naj bo osebnega komuniciranja,

Primer: sporočilo za objavo

Ob pričetku uresničevanja ureditvenega načrta je urbanist pripravil sporočilo za objavo, ki ga je občina nato poslala medijem. Objavljena sta bila dva članka. Urednik regionalnega časopisa se je odločil, da dobesedno in v celoti objavi vsebino sporočila za objavo. Novinar osrednjega dnevnika pa je sporočilo uporabil kot spodbudo, da je pridobil dodatne informacije. Sporočilo za javnost:

30

Za takojšnjo objavo ZELENCI BOLJ UREJENI ZA OBISKOVALCE Kranjska Gora, 10. 10. 1995 V Zelencih, izviru Save Dolinke in naravnem rezervatu, te dni nasipavajo poti in postavljajo mostovž ob

jezercu.

Okolico jezerca in poti do njega bodo letos uredili za obiskovalce, ki so bili sedaj prisiljeni hoditi po

blatu. Ob jezercu bodo postavili lesen mostovž, s katerega si bodo lahko od blizu ogledovali zanimivo

jezersko dno, kjer iz belih vulkančkov vre Sava. Med okoliške smreke bodo postavili razgledni stolp, s

katerega se bo odpiral edinstven pogled na Zelence, Planico in v ozadje Ponce. Poti od parkirišča do

jezerca bodo posuli s peskom, s tem pa zaščitili tudi drevesne korenine, ki so jih številni sprehajalci že

poškodovali. Kasneje bodo za obiskovalce postavili še informativne table in uredili informacijski center.

Dela financirata občina Kranjska gora in Triglavski narodni park, izvaja pa Gradbeno podjetje Bohinj po

načrtih Urbanističnega inštituta Republike Slovenije. Zaradi izrednega naravovarstvenega pomena

Zelencev pri načrtovanju in izvedbi del stalno sodelujejo predstavniki kranjskega Zavoda za varstvo

naravne in kulturne dediščine.

Kontaktni osebi:

Jože Kotnik, župan občine Kranjska Gora, tel. 064 881-846

Saša Dalla Valle, Urbanistični inštitut RS, Ljubljana, tel. 061 125-0712

Priporočeno branje: zbornik Public Participation in Physical Planning - the Role of Cartography and other Visual Means, Lillehamer, 1984; Todd Hunt in James Grunig: Tehnike odnosov z javnostmi, DZS, Ljubljana, 1995.

31

4.4 Vrednotenje rezultatov Zadnja faza komunikacijskega programa je zbiranje informacij o reakcijah na naše sporočilo. V tej fazi zberemo in vrednotimo rezultate oziroma učinke komuniciranja na določeno javnost.

stanje O zbiranju povratnih informacij kot sklepni fazi komunikacijskega programa pri urbanistih skorajda ne moremo govoriti. Zakon od nas sicer zahteva evidentiranje nekaterih povratnih informacij, tako da v sklopu javne razgrnitve zbiramo morebitne pripombe in predloge - vendar gre tu bolj za pasivno registriranje, ne pa za aktivno zbiranje. Niso znani recimo primeri, ko bi urbanisti - ali nekdo po njihovem naročilu - ugotavljali, koga je njihovo sporočilo doseglo in kako je nanj reagiral.

priporočila Način zbiranja in zlasti merila vrednotenja so odvisni od cilja, ki smo si ga zastavili v programu komuniciranja. Če hočemo pritegniti javnost, da bi si ogledala razstavljen projekt, rezultate vrednotimo glede na število obiskovalcev. Kadar pa je cilj spodbujanje javnosti, da bi reagirala na naš predlog, bomo učinke komuniciranja ocenili s številom prejetih odzivov: pripomb, stališč, predlogov. V primerih, ko pa je bil naš cilj zbuditi zanimanje ali spremeniti/izboljšati odnos javnosti do nekega splošnega vprašanja (na primer razpršene enodružinske gradnje) ali do našega dela oziroma naše organizacije, bo treba rezultate zbrati z raziskavo ciljne javnosti pred začetkom komuniciranja in po končanem komuniciranju. Le tako namreč lahko ugotovimo, ali se je ugled organizacije ali uprave povečal, ali je javnost spremenila že vnaprej odklonilen odnos do našega predloga. Ob tem moramo biti pazljivi, saj do nekaterih sprememb v odnosu javnosti ni prišlo zaradi našega komunikacijskega programa. Kot smo omenili že prej, pa so kvalitetne raziskave ciljnih javnosti finančno in časovno precej zahtevne in se bomo verjetno zanje odločali le izjemoma. Vrednotenje rezultatov: • zberimo in ovrednotimo rezultate, • ali nam rezultati dajejo poduk za naprej?

32

5. Sodelovanje javnosti v urbanizmu

ilustracija: predstavniki javnosti v odboru za planiranje

Sodelovanje (participacija) javnosti v procesu načrtovanja in odločanja je pravica, ki jo zagotavlja sodobna demokratična ureditev. Zato ji v priročniku posvečamo posebno pozornost. Nekateri teoretiki sicer opozarjajo na zlorabo izraza sodelovanje, saj gre pogosto le za enosmerno komunikacijo ali celo za manipulacijo z javnostjo. Pravo sodelovanje javnosti naj bi namreč javnosti omogočalo, da se vključi v proces odločanja ter tako bistveno vpliva na končne odločitve. Obravnavali bomo le vključevanje javnosti v postopek načrtovanja, ki naj bi uresničevalo dva cilja: • informiranje/obveščanje javnosti in • omogočanje aktivnega sodelovanja tistim posameznikom ali skupinam,

ki to želijo. Vpliv mnenja javnosti na (politične) odločitve v urbanizmu, je odvisen predvsem od politikov samih. Nekaterih mnenje javnosti, kot kaže, ne zanima, zato informacij o javnem mnenju niti ne iščejo, drugi se pred odločitvijo posvetujejo s posebej za to organizirano skupino ljudi, v kateri so predstavniki javnosti, drugi spet pa so celo pripravljeni sodelovati z javnostjo v neposrednem dialogu in svoje odločitve - zlasti če so drugačne od pričakovanj javnosti - javno utemeljijo.

program sodelovanja javnosti

Program sodelovanja javnosti obsega dejavnosti, ki jih opravijo urbanisti ali drugi strokovnjaki, in sicer z namenom, da bi dosegli prej omenjena cilja: posredovanje informacij in sprejemanje odzivov javnosti. Da bi dosegli čim večji učinek, moramo dobro pretehtati: • katere informacije bomo posredovali oziroma katere povratne

informacije bomo skušali pridobiti, • kdaj in • kako bomo to storili?

33

urbanisti sporočajo javnosti

Informacije, ki jih posreduje urbanistična organizacija/služba, se nanašajo predvsem na: • vsebino posameznega urbanističnega dokumenta, • postopke v načrtovanju in možnosti vplivanja javnosti in • splošna spoznanja o prostoru, pokrajini, okolju, mestih itd. Te informacije posredujejo na lastno pobudo oziroma kot odziv na reakcije javnosti. O načinih enosmernega komuniciranja urbanistov z javnostjo smo govorili že v prejšnjih poglavjih.

pomen izobraževanja Vključevanje informacij, ki so povezane z urbanizmom, v izobraževalne programe ne bi le olajšalo delo urbanistov, temveč bi koristilo tudi javnim interesom. Znanja so nam potrebna na številnih področjih. Kako opazovati, brati mesto in pokrajino, ju analizirati in kritično vrednotiti? Kako svoje misli posredovati drugim in kako razumeti njihov jezik? Kako sodelovati pri odločanju (pogajanja, doseganje soglasja)? Izobraževanje naj zato postane množično, zajelo naj bi otroke in odrasle, politike, uradnike, investitorje in projektante.

odzivi javnosti Pogoj za vključevanje javnosti v načrtovanje je interakcija med urbanisti in javnostjo. Pri tem so možne različne oblike. Od oblik, pri katerih je javnost pravzaprav objekt proučevanja in vir informacij, do oblik, pri katerih resnično pride do interakcije med urbanisti in javnostjo, vendar javnost ne odloča, in končno do oblik, pri katerih javnost (so)odloča: • javnomnenjske raziskave o posameznih vprašanjih (ankete); • med urbanisti in javnostjo se vzpostavi dialog, urbanisti se posvetujejo z

javnostjo - javnost tako posreduje informacije in mnenja o predlogih urbanistov, vendar ne odloča;

• javnost izbira med različnimi ponujenimi rešitvami; • javnost oblikuje svoje predloge, to so pogosto alternative predlogom

urbanistov; • javnost (so)odloča s posredovanjem svojih predstavnikov ali

neposredno.

kdaj Žal še vedno velja splošno pravilo, da je urbanist tisti, ki določa, kdaj bo pripustil javnost k svojemu delu. Običajno je to šele takrat, ko je načrt že v končnih fazah, tik pred začetkom formalnega potrjevanja. Vzrokov za to je več, nekatere med njimi smo našteli v 1. poglavju.

pristopi k spodbujanju javnosti:

Obstaja vrsta različnih organizacijskih prijemov, s katerimi spodbujamo vključevanje javnosti v načrtovanje (4, 21, 26): • organiziranje mestne tribune, • ustanovitev posvetovalnih skupin, • vključevanje v odbore za planiranje, • določitev predstavnika, ki zastopa krajevne interese, • vključevanje z aktivnostmi,

34

• organiziranje iger, • delo z modeli in • ustanovitev informacijskega središča.

mestna tribuna Mestna/krajevna tribuna (angl. city/community forum) je oblika sodelovanja javnosti, ki je aktivna in že organizirana v obliki društev ali združenj - vključuje na primer predstavnike prostovoljnih socialnih organizacij, društev, združenj stanovalcev, sindikatov, verskih skupnosti, političnih strank, gospodarskih zbornic, mladine itd. Na tribuni se razvije razprava in soočenje različnih interesov. Prednost tega pristopa je: • da na enem mestu v nekaj urah zberemo predstavnike javnosti, ki

zastopajo različne poglede. Slabosti pa so: • vodenje take tribune je izredno zahtevno; • razprava je pogosto razpršena na različne teme, zato udeleženci le s

težavo oblikujejo sklepe, • zajamemo le aktivno in organizirano javnost, • nekateri ljudje neradi javno nastopajo pred številnim občinstvom, zato

na tribuni ne sodelujejo aktivno.

posvetovalne skupine Ena od oblik vključevanja organizirane javnosti in posameznikov (pogosto izvedencev) so tudi posvetovalne skupine (angl. advisory panels). V Veliki Britaniji so dokaj pogoste kar zadeva varstvo krajine in dediščine.

vključevanje v odbore za planiranje

V odbore za planiranje, ki so del mestne oziroma občinske oblasti, se lahko javnost vključuje na več načinov: lahko gre za stalno članstvo ali za začasno članstvo, ki ga med izdelavo načrta sestavljajo zunanji člani. Člani imajo lahko polnopraven ali pa zgolj posvetovalni status. Prednosti odborov za planiranje: • za mestno upravo je ta oblika vključevanja javnosti finančno in

organizacijsko najbolj enostavna; • pri tej obliki vključevanja javnosti pogosto sodelujejo tudi ugledni

posamezniki, ki lahko s svojim znanjem koristijo pri delu odbora. Slabosti: • ker je število članov omejeno, nekateri deli javnosti pri tej obliki ne

morejo sodelovati, • članov pogosto ne določa javnost sama, temveč člane, ki naj bi

predstavljali javnost, določijo občinski politiki ali uprava.

predstavnik, ki zastopa krajevne interese

Da bi pritegnili tudi pasivni ali neorganizirani del javnosti, lahko občina imenuje predstavnika, ki zastopa krajevne interese (angl. community development officer). Njegova funkcija je aktivna: posreduje informacije, sprejema odzive javnosti in jih posreduje mestni upravi, ugotavlja, katere javnosti so pasivne in spodbuja nastanek posvetovalnih skupin. Njegova ustanovitev je zlasti smiselna, kadar gre za izvedbene urbanistične dokumente, manj pa pri pripravi planov.

35

vključevanje v obliki aktivnosti

Eden od načinov, kako doseči intenzivno vključevanje javnosti, je pritegnitev posameznikov ali skupin, ki lahko izvedejo posamezne faze pri programu sodelovanja javnosti. Sodelujejo lahko pri: • terenskih raziskavah, • organizaciji sestankov, • pripravi in distribuciji informativnih gradiv, • pripravi razstav. Za to obliko dela lahko občinska uprava zagotovi tudi plačilo.

igre S sodelovanjem v obliki iger (angl. games) javnost spozna različne interese posameznih udeležencev v načrtovanju. Posamezniki ali manjše skupine prevzamejo vloge lastnikov zemljišč, občinskih svetnikov, urbanistov, arhitektov, investitorjev, stanovalcev, občinske uprave in tiska. Najprimernejša je skupina, ki ima 26 do 30 udeležencev. Takšna oblika sodelovanja je predvsem izobraževalna, saj javnost tako spozna proces načrtovanja, zlasti pa vlogo in interese ostalih sodelujočih (2).

delo z modeli To obliko (angl. planning for real) uspešno uporabljajo že vrsto let, saj od javnosti ne zahteva tehničnega predznanja. Različne skupine: mladi, starejši, šole, organizirani stanovalci in planerji izdelujejo posamezne dele na veliki maketi območja. Velikost makete je od 3 do 6 m2, posamezni deli pa so dolgi na primer meter in pol, tako da jih lahko prenašajo. Ta oblika omogoča, da se ljudje lažje orientirajo. Kmalu pričnejo pri delu razpravljati tudi o problemih in neizkoriščenih možnostih ter predlagajo različne rešitve. (26)

informacijsko središče Informacijsko središče ustanovimo na primer pri pripravi urbanističnega načrta za celo mesto. Opravlja dve funkciji: javnosti stalno ponuja sveže informacije o poteku načrtovanja in splošne informacije o mestu (brošure, videoprojekcije), hkrati pa javnosti omogoča, da ves čas načrtovanja sodeluje s svojimi mnenji. Prednosti informacijskega središča so: • stalnost pretoka informacij (vsak dan je odprto nekaj ur), • dopušča osebno, neformalizirano komuniciranje, tako da urbanisti lahko

vzpostavijo stik tudi s tistimi ljudmi, ki se sestankov ne udeležujejo in ne želijo javno nastopati.

Njegova slabost pa je v tem, da je: • finančno in organizacijsko zahtevno.

pogoji za vključevanje javnosti

Urbanist bo vključeval javnost, če se zaveda, da je v pluralni družbi sodelovanje javnosti sestavni del odločanja, ter če bo imel dovolj časa (in denarja), ki to omogočata. Pogoji na strani javnosti pa so: • zanimanje in pripravljenost/motiviranost javnosti, da se vključi v

načrtovanje; • obstoj zadostnega števila ljudi s sorodnimi interesi v zvezi s problemom.

36

Na motiviranost močno vplivajo pretekle izkušnje, saj doživeta razočaranja pri javnosti povzročijo apatijo ali pa vodijo v iskanje drugačnih poti, s katerimi bi lahko vplivali na odločitve (lobiranje pri politikih, pritisk v množičnih medijih, radikalni upori in protestne akcije ter podobno).

priporočila Če namerava urbanist v načrtovanje vključiti tudi javnost, bo vzpostavil stik z njo že na začetku dela: • javnost bo informiral o pričetku dela, ciljih in - kar je zelo pomembno -

o fazah dela, ko bo javnost že aktivno vključena; • če mu bodo razmere dopuščale, bo z javnomnenjsko raziskavo ugotovil

odnos javnosti do problema. Javnost bo imela ves čas načrtovanja možnosti za medsebojno komuniciranje. Tako bo lahko stalno postavljala vprašanja in dobivala nanje odgovore, prav tako pa bo lahko posredovala svoja mnenja v zvezi s problemi. Urbanist bo v vnaprej določenih fazah dela, napovedanih že ob začetku dela, če bo treba pa tudi vmes, aktivno vključeval javnost. Te oblike vključevanja pa so, kot smo že omenili, lahko različne: od dialoga in razprave o različnih variantah, do spodbujanja javnosti, naj predlaga svoje alternative, ali celo konsenzualnega odločanja. Pomembno je tudi, da bo javnost, ki se je aktivno vključila v načrtovanje, o usodi njenih pobud povratno informiral, drugače utegne motivacija pri javnosti počasi usahniti. Če javnost ne bo videla rezultatov svojega vključevanja, bo enostavno prenehala sodelovati. Problematika urejanja mest je široka, v mestni upravi se z njo ukvarjajo številni oddelki. Zato bi bilo koristno, če bi se v program sodelovanja javnosti vključili tudi vsi ti oddelki (na primer za promet, komunalo, socialne zadeve, stanovanja) in ne zgolj urbanistični oddelki. Pri vsem tem pa je treba imeti pravo mero. Če bomo javnost pretirano zasipali z informacijami in jo silili v aktivno sodelovanje v kopici začetnih faz dela - ko je implementacija še daleč, nas verjetno čaka razočaranje. Spomnimo se lahko pretiravanj v samoupravljanju pred slabimi desetimi leti. Predvsem moramo javnosti omogočati, da se vključi. Aktivno spodbujanje javnosti je potrebno le ponekod, predvsem pri nekaterih socialnih skupinah. Neposredno (so)odločanje je možno le redko, predvsem kadar gre za majhne skupine ali za problem, ki pritegne zelo specifično kategorijo javnosti: prebivalce nekaj stanovanjskih blokov, manjše vasi, uporabnike stavbe (knjižnice, šole, bolnice) in podobno. Drugače pa javnost izbere predstavnike, ki zastopajo njene interese, ali pa jo predstavljajo člani društev in združenj. Seveda pa bo - v sedanjih razmerah - vse te faze vključevanja javnosti mogoče izvesti le izjemoma. Eno od osnovnih pravil pri vključevanju javnosti naj bo: ljudem nikoli ne postavljajte vprašanja kar naravnost "Kaj hočete?". Vzrok za številne

37

neuspele poizkuse je bil prav v tem napačnem vprašanju. Odgovore nanj bomo prej dobili z drugače postavljenimi vprašanji, in sicer z vprašanji o potrebah, željah, nezadovoljstvu. Sodelovanje javnosti: • ustvarimo atmosfero medsebojnega zaupanja; • javnost začnemo obveščati že v prvih fazah načrtovanja; • javnosti omogočimo, da se bo odzvala; • v fazah dela, ki to omogočajo, vzpostavimo z javnostjo dialog, v katerem

bo lahko posredovala svoje predloge.

primer: nepripravljenost za informiranje pred pričetkom terenskih raziskav

Predstavniki ene od državnih uprav so razmišljali o tem, kdaj in kako naj vključijo javnost v načrtovanje objekta X, ki ga je javnost zaradi vpliva na okolje na neki lokaciji že zavrnila. Strokovno delo urbanistov se je začenjalo, saj so bili v fazi, ko so šele začeli vrednotiti različne možne lokacije. Strokovnjak za komuniciranje jim je predlagal takojšnjo pripravo prve informacijo za javnost, in sicer še pred začetkom terenskih raziskav. Le tako je namreč mogoče graditi zaupanje, saj takoj na začetku seznanimo javnost s svojimi namerami. Žal pa predstavniki državne uprave na to niso pristali. Sodili so namreč, da bi v že tako zgodnji fazi povsem po nepotrebnem razburjali javnost.

primer: raziskava javnega mnenja

Ena od redkih novejših javnomnenjskih raziskav v zvezi z urbanističnim načrtovanjem ugotavlja odnos javnosti do upravičenosti projekta avtocest v Sloveniji, prednostne vrednote pri načrtovanju ter zaupanje v glavne nosilce tega projekta in njihove odločitve. Načrtovalcem avtocest daje raziskava dragocene podatke o tem, kolikšen pomen pripisuje javnost posameznim merilom: varnosti, varstvu naravnega okolja, ekonomskim merilom, ter o tem, ali javnost podpira gradnjo avtocest v bližini naselij ali pa naj bi bile avtoceste od naselij čimbolj oddaljene. Tovrstne podatke bi lahko v nadaljnjih fazah načrtovanja avtocest uporabili na dva načina: • kot eno od meril za ponderiranje pomena posameznih elementov

naravnega in bivalnega okolja, • kot opozorilo, na katerih področjih bi bilo treba javnost izobraževati. Priporočeno branje: People and Planning, HMSO, London, 1969; Cityplan '91 1 - A Framework for Preparing the 1991 Central Area Plan, City of Toronto - Planning & Development Department, 1991; Henry Sanoff: Integrating Programming. Evaluation and Participation in Design - A Theory Z Approach, Avebury, Newcastle upon Tyne, 1992.). Drugi primer predstavlja raziskavo Draga Kosa et al.: Socialno-prostorski vplivi avtocest v Sloveniji - zaključno poročilo, Fakulteta za družbene vede - Inštitut za družbene vede, Ljubljana, 1994.

38

6. Sodelovanje javnosti v tujini: korak naprej Primerjalna analiza, ki zajema šest zahodnoevropskih držav (Danska, Nizozemska, Belgija, Francija, Nemčija in Velika Britanija), Avstralijo2 in Kanado, pokaže, da večjih razlik med državami, v zakonsko predpisanem vključevanju javnosti v prostorsko planiranje in urbanizem, ni. Ugotavljamo tudi, da je sedanja zakonska ureditev v Sloveniji podobna kot v zgoraj naštetih državah - le trajanje javne razgrnitve predlogov urbanističnih dokumentov je drugod praviloma daljše. Vendar so v nekaterih državah v zvezi s tem naredili korak naprej, in sicer: • v zahtevi, da se javno obravnava že namera o izdelavi urbanističnega

dokumenta - Nizozemska; • v zahtevi, da se lastnike zemljišč in stanovalce pisno obvesti o razgrnitvi

- Kanada; • v zahtevi, da se razgrneta najprej osnutek in nato še predlog

urbanističnega dokumenta - Danska (zanimivo, da je to zahteval tudi zakon3 v stari Jugoslaviji);

• v zahtevi, da se mora za nekatere vrste objektov ali ureditev obveščati javnost tudi o vlogi za dovoljenje - Avstralija;

• z obvezno fazo vključevanja javnosti, kadar gre za nevarne objekte - Francija.

Splošna težnja pa je, da bi imela javnost tudi zakonsko vse več možnosti za sodelovanje pri načrtovanju, in to v vse bolj zgodnjih fazah. Primer za to so tovrstne spremembe zakonov v Franciji, na Nizozemskem in v Nemčiji.

2 Gl. poglavje 3.1 Formalizirane oblike sodelovanja v raziskavi Tehnike in načini odnosov z javnostjo v procesu urbanističnega načrtovanja, str. 71-84. 3 Zakon o graditvi iz leta 1933 je zahteval tudi dalj{i čas javne razgrnitve - kar tri mesece (kolikor je sedaj zahtevano v Belgiji), dopu{čal je možnost, da se pripombe po{lje {e dva tedna po koncu razgrnitve.

39

6.1 Posvetovalne skupine - Sheffield, Anglija V mestnem središču Sheffielda so se že več kot desetletje ubadali z zaostajanjem v razvoju, zato naj bi novi plan prinesel tudi nove investicije. Da pa komercialni interesi ne bi prevladali nad lokalnimi, se je mestni svet odločil, da v obravnavo osnutka plana intenzivno vključi tudi javnost. Program sodelovanja javnosti je vseboval več elementov4, vendar si tu oglejmo le enega od njih: posvetovalne skupine kot eno od metod za zbiranje informacij in idej.

cilji Oblikovali so 12 posvetovalnih skupin, ki naj bi zastopale posamezna stališča o mestnem središču. Cilji organizacije skupin so bili: • ponuditi ljudem pomoč, da bi lažje komentirali plan; • omogočiti tistim skupinam, ki sicer ne bi mogle sodelovati, da se

vključijo; • spoznati potrebe posameznih skupin.

ciljne javnosti Ciljne javnosti, ki so sestavljale posvetovalne skupine, so bile: • ženske, • starši z majhnimi otroki, • starejši prebivalci, • funkcionalno ovirani, • nezaposleni, • zaposleni z nizkimi dohodki in sindikati, • mladi, • azijske skupnosti in • afriške skupnosti.

prva informacija Že na samem začetku so jasno predstavili: • kaj predlagajo; • kaj mestni svet pričakuje od programa sodelovanja javnosti in • kakšne koristi bodo posamezne skupine imele od sodelovanja. Na prvem sestanku so urbanisti predstavili tudi: • proces sodelovanja javnosti; • pristojnosti, ki jih imajo lokalne skupnosti v načrtovalskem procesu; • osnutek plana; • posledice, ki jih utegne imeti načrtovana ureditev za posamezno skupino

prebivalcev. pomoč mestnih planerjev in uprave

Oglejmo si, kakšno pomoč so posvetovalnim skupinam ponudili urbanisti in mestna uprava: • možnost, da dobijo prostore in pomoč pri organizaciji sestankov; • možnost, da svoja stališča posredujejo neposredno članom mestnega

odbora za planiranje; • pomoč pri delu skupine, zato sta na vsak sestanek skupine sta prišla dva

urbanista (urbanisti so pisali zapisnike, odgovarjali na vprašanja, vodili

4 Celoten primer - od teoretskih izhodi{č do vrednotenja rezultatov - je predstavljen v poglavju 3.2.2 v raziskavi Tehnike in načini odnosov z javnostjo v procesu urbanističnega načrtovanja (str. 105-115).

40

sestanke, organizirali tipkanje in razmnoževanje gradiv, zagotavljali prostore za sestanke, pisali prve osnutke stališč skupin);

• možnost, da si skupine naravo, urnik in kraj sestankov določajo same. Uspešnost tega pristopa kažejo naslednji podatki: • sestajale so se vse skupine (v štirih mesecih so se sestale štirikrat ali

petkrat, vsak sestanek je trajal približno dve uri); • vse skupine, razen nezaposlenih, so pripravile gradivo za mestni svet; • vodje skupin so ugotavljali, da so se naučili mnogo novega o planskem

sistemu, da jim je pomoč urbanistov omogočila temeljit razmislek, da so lahko posredovali svoje poglede in - kar je najpomembnejše - da so vplivali na ljudi, ki odločajo;

• za tak način dela so se začeli zanimati tudi drugi oddelki v mestni upravi.

razlogi za uspešnost Raziskovalci, ki so spremljali in vrednotili program, navajajo za uspešnost programa naslednje razloge: • cilji so bili ves čas programa trdno določeni in jasni - hkrati pa se

programa niso togo oklepali, temveč so dopuščali prilagajanje potrebam posamezne skupine,

• mestni politiki so bili programu naklonjeni in so v njem aktivno sodelovali - prav neposredni stiki posvetovalnih skupin s politiki so ljudem zagotavljali, da se bodo člani mestnega sveta (ko bodo sprejemali odločitve) odzvali na pobude posvetovalnih skupin;

• planerji in politiki so pristali na to, da so se pravočasno umaknili v ozadje, tako da so bili določen čas le opazovalci.

(Predstavitev je povzeta po poglavju Richarda Altyja in Roya Darkea: A City Centre for the People, Involving the Community in Planning for Sheffield’s Central Area, v: Vincent Nadin in Joe Doak, ur.: Town Planning Responses to City Change, Avebury, 1991, str. 120-131.)

41

6.2 Zgoščevanje stanovanjskih območij - Burlington, Kanada Povečana intenzivnost rabe v stanovanjskih območjih je za urbaniste zaželena, ponekod celo nujno potrebna. Zaradi nekaterih slabih izkušenj in splošnega odpora do sprememb, pa javnost na povečano intenzivnost gleda skeptično ali pa mu celo nasprotuje. Ker nameravajo v mestu Burlington v Kanadi 30% novih stanovanj locirati znotraj obstoječih meja mesta, a se hkrati zavedajo odpora javnosti, so se odločili, da bodo stanovalce vključili v oblikovanje nove mestne urbanistične politike. Mestna uprava je pritegnila strokovnjake, ki so pripravili in izvedli program sodelovanja javnosti. S programom naj bi zmanjšali nezaupanje javnosti in pridobili ljudi, da bi podprli potrebne spremembe mestnega načrta. Zato so posebej poudarili izobraževanje javnosti. Urbanisti so v zvezi s tem organizirali: • tiskovno konferenco; • javno tribuno; • dva niza sestankov fokusnih skupin; • vmesno predstavitev mestnemu odboru za planiranje; • program na lokalni kabelski televiziji; • dva dneva odprtih vrat, da so javnosti predstavili rezultate študije; • končno predstavitev mestnemu odboru za planiranje. Posebej so poudarili vključevanje množičnih medijev. Tako je bilo objavljenih več časopisnih člankov ter radijskih in televizijskih intervjujev, vse to pa je spodbujalo sodelovanje javnosti. Gradivo so poživili s primeri zgoščevanja iz Burlingtona, kar je pri javnosti naletelo na posebej ugoden odziv. Slikovno gradivo so urbanisti predstavili na javni tribuni in kot podlago za razpravo v fokusnih skupinah. Naslednja oblika je bila karta točk, ki je na načrtu mesta prikazovala, kje vse so možnosti za zgoščevanje. Tematiko so tako uspeli zelo plastično prikazati, in sicer s perspektive celega mesta, v nasprotju z običajno perspektivo lastnega dvorišča. Učinkovit je bil tudi prikaz štirih modelov, ki so ponazarjali možne stanovanjske projekte na lokacijah v mestu Burlington, skupaj z načrti za stanovanja. To je ljudem pomagalo, da so si predlog zgoščevanja lažje predstavljali. Opravili so tudi dve raziskavi javnega mnenja, prvo ob pričetku dela in drugo v sklepni fazi. V prvi raziskavi so predstavili odnos javnosti do predlogov za zgoščevanje, na podlagi rezultatov v raziskavi pa so se odločili, da običajne oblike vključevanja javnosti ne bodo zadoščale. Izbrali so metodo fokusnih skupin, ki dopušča razpravo, izmenjavo informacij, razlage - skratka metodo, ki omogoča boljšo komunikacijo. Sprva je bilo zamišljeno, da bodo skupine sestavljali prostovoljci, toda javili so se le tisti, ki zastopajo srednji sloj in srednjo generacijo belcev. Zato so z dodatnimi sestanki pritegnili še: • ljudi z nizkimi dohodki,

42

• etnične skupine, • mlade samske ljudi, • mlade pare in • starejše ljudi. Razgovor z meščani je imel sicer status formalnega sestanka, vendar so ga vodili tako, da so spodbujali sodelovanje. Voditelj razgovora ni sedel na govorniškem odru, temveč je stal pred poslušalci. Ko je odgovarjal na vprašanja, se je vsakokrat približal spraševalcu. Vzdušje je bilo zato neformalno, osebno, tako da je spodbujalo sodelovanje udeležencev sestanka. Pozitivni rezultati tako zastavljenega programa so bili: • ljudje so aktivno sodelovali v fokusnih skupinah - razpravljali so o tem,

kaj jim je v mestu všeč in kaj ne, katere značilnosti mesta si želijo ohraniti, kakšen je njihov odnos do posameznih tipov stanovanjske zazidave, urbanistom in politikom pa so posredovali svoje predloge zgoščevanja in glede sodelovanja javnosti;

• iskali so podrobnejše informacije; • predlagali so alternativne rešitve; • javno mnenje se je nekoliko spremenilo v prid zgoščevanja, kot ene od

mestnih politik, saj so spoznali, da jo že izvajajo, vendar pa zanjo obstajajo še številne možnosti, torej je boljše, da jo mesto načrtno usmerja.

(Predstavitev je povzeta po članku Karen Pianosi: Intensive Care - Public Participation and Urban Design v: Plan Canada 31:6/1991).

43

7. Javna razgrnitev in javna razprava

ilustracija: javna razprava

S to obliko komuniciranja z javnostjo se v sklopu urbanističnega načrtovanja sreča večina urbanistov, zato ji v priročniku posvečam posebno, zadnje poglavje.

pogosti konflikti Javna razgrnitev je edina z zakonom zahtevana faza, v kateri v postopku sprejemanja urbanističnega dokumenta sodeluje javnost. Pogosto to pomeni, da šele takrat pride do prvega stika urbanista in javnosti. Javnost ima zato občutek, da je pravzaprav že vse odločeno. Dodatni zapleti nastajajo tudi zaradi nestrokovnega in neredko malomarnega odnosa urbanistov na eni in pomanjkanja kulture dialoga na drugi strani.

faze V nadaljevanju na kratko predstavljamo posamezne faze, in sicer glede na sedanje razmere in predlog v zvezi z ravnanjem. O načinih komuniciranja v posamezni fazi pa smo podrobneje govorili že v prejšnjih poglavjih. Informiranje o tem, da se je pričela javna razgrnitev Sedanje razmere: • enkratna objava o pričetku javne razgrnitve v časopisu - objavljen je

sklep o javni razgrnitvi, ki deluje odbijajoče, včasih še ena ali tudi več objav po lokalnem radiu;

• obvestilo na kraju razgrnitve: občina in krajevna skupnost; • občasno: članek v dnevnem časopisu, vir informacije: seja, ki se jo

udeleži novinar. Predlog: • (plačana) objava o javni razgrnitvi v časopisu, ki naj bo po vsebini in

grafično privlačna, zanimiva; • (plačana) objava na lokalnem radiu, kabelski televiziji ipd.; • informacija za novinarje, tiskovna konferenca; • plakati, zlasti na točkah, kjer se ljudje srečujejo (npr. trgovina lokalne

oskrbe, pošta, knjižnica); • vabljivo napisana in oblikovana obvestila po gospodinjstvih. Informiranje o namenu javne razgrnitve in o postopku obravnave pripomb Sedanje razmere:

44

• praviloma ga ni. Predlog: • tovrstne informacije je mogoče vključiti v prejšnjo fazo ali pa jih

posredovati ločeno - vsekakor pa naj bodo na voljo v razstavnem prostoru.

Javna razgrnitev Sedanje razmere: • postavljena je praviloma v prostorih, ki so za ljudi neprivlačni, na primer

na hodnikih občinskih stavb; • gradivo je večinoma pripravljeno z minimalnimi stroški in s čim manj

dela (nebarvane ozalidne kopije, rastri, slabe geodetske podloge, besedila niso prilagojena laikom, ni izvlečkov);

Predlog: • kraj razgrnitve naj bo privlačen (na primer galerija, muzej) ali na

prometni točki (ob nakupovalni ulici); • grafični prikazi naj bodo razumljivi tudi laikom, omogočajo naj

orientacijo in identifikacijo parcel, izdelani naj bodo v barvni tehniki, če je le mogoče naj bodo prikazi v perspektivi ali aksonometriji ali celo makete, fotomontaže; nedvoumno naj se ločijo pravno obvezni elementi od drugih;

• besedila naj bodo razumljiva, na voljo kot celota in v izvlečku, dodane naj bodo poljudne splošne razlage ali utemeljitve;

• natisnimo zloženko ali brošuro; • po možnosti naj bo vsaj ob določenih dneh na voljo nekdo, ki bo lahko

obiskovalcem kaj pojasnil. Javna razprava Sedanje razmere: • pogosto je v občinski stavbi, to pa ljudi odbija (čutijo, da niso na

nevtralnih tleh); • vodijo jo funkcionarji iz krajevne skupnosti, urbanisti iz občinske uprave

ali načrtovalske organizacije; • politiki se jo le redko udeležijo. Predlog: • če je le mogoče, naj poteka javna razprava na nevtralnih tleh; • razpravo naj vodi nevtralna oseba, ki ni niti predstavnik oblasti, niti

urbanist; • zagotoviti moramo čim bolj neformalno vzdušje, ki bo preprečilo delitev

na dva nasprotna tabora - javnost na eni strani in urbanisti na drugi; • prisotni naj bodo tudi politiki. Informiranje o poteku javne razgrnitve in javne razprave Sedanje razmere: • občasno (le izjemoma) članek v dnevnem časopisju, in še to na pobudo

novinarjev. Predlog: • novinarje naj bi spodbujali k obveščanju (na primer tako, da jim

sporočimo kdaj in kje so razprave), saj tovrstni članki spodbujajo udeležbo javnosti na javni razgrnitvi; hkrati bo to za nekatere prva informacija o razgrnitvi sploh.

Zbiranje pripomb

45

Sedanje razmere: • rok za oddajo pripomb je zadnji dan javne razgrnitve; • pripombe lahko obiskovalci vpisujejo v knjigo pripomb (ki pa utegne

izginiti), pošljejo ali (ponekod) povejo na javni razpravi (ker zapisnikov dostikrat nihče ne piše, se utegne taka pripomba izgubiti).

Predlog: • rok za pripombe naj bo vsaj za teden dni daljši od javne razgrnitve; • ljudem naj bodo v razstavnem prostoru na voljo že naslovljene kuverte

in vzorec, kako se napiše pripombo; • ljudje naj imajo možnost tudi za ustne in anonimne pripombe.

ilustracija: knjiga pripomb drugam??????????

Informiranje o odločitvah glede rezultatov javne razgrnitve (stališčih občinske oblasti do pripomb) Sedanje razmere: • v nekaterih občinah so pripombe in stališča v zvezi s pripombami

objavljeni v gradivu za sejo sveta, ponekod pa ostanejo kar med štirimi stenami občinske stavbe.

Predlog: • vsem, ki so dali pripombe in navedli svoj polni naslov, naj bi pisno

odgovorili; • varianta: vsem tistim, ki to posebej zahtevajo, ko oddajo svoje pripombe,

naj bi pisno odgovorili (po vzoru iz Velike Britanije). pripombe z zamudo

Ena od točk stalnih nesporazumov so predhodno sprejete odločitve, npr. odločitve v občinskem planu, ki morajo biti v izvedbenem dokumentu obvezno upoštevane. Javnost se nanje praviloma ne odzove, ko se plan sprejema, temveč šele, ko je izdelan izvedbeni dokument. Zato naj bi predhodne, že sprejete odločitve nazorno in večkrat predstavili, saj formalno zahtevani povzetek iz občinskega plana ne zadošča. V vseh delih besedila, v katerih se pojavljajo take odločitve, naj bi posebej opozorili, da gre za že prej sprejete elemente, ki jih urbanist mora upoštevati. Nasprotovanja takim odločitvam namreč ni namenjeno izvedbenemu dokumentu, temveč občinskemu planu. Kadar je kritičnih pripomb izredno veliko, izkažejo pa se za utemeljene, bi bilo plansko odločitev smotrno ponovno pretehtati. Ob takih nasprotovanjih

46

se danes enostavno izgovorimo, da so imeli ljudje možnost nasprotovati že prej, sedaj pa je žal že prepozno.

pripombe, poslane na napačen naslov

Ljudje dajejo pisne pripombe in razpravljajo tudi o vprašanjih, ki niso neposredno povezana z obravnavanim planom oz. načrtom. To kaže na njihovo pomanjkljivo obveščenost o pristojnosti posameznih upravnih organov, predvsem pa na to, da jih na teh področjih marsikaj moti, a nimajo možnosti, da bi povedali svoje mnenje. Najpogosteje gre za komunalne probleme, zlasti za vzdrževanje komunalnih naprav. Na take pripombe naj bi opozorili službo, ki je za to pristojna. Četudi boste upoštevali priporočila, boste prej ali slej deležni kritike, da je bilo informacij in medsebojnih komunikacij premalo. Včasih celo tedaj, ko ste v obveščanje javnosti vložili ogromno truda. Takrat je treba brati med vrsticami: gre morda za nezaupanje javnosti do oblasti ali za slabe izkušnje z urbanisti v preteklosti? Ali za konflikt interesov?

47

Viri 1. Adams, Eileen in Colin Ward: Art and the Built Environment, Longman, 1982.

2. Alty, Richard & Roy Darke: A City Centre for the People, Involving the Community in Planning for Sheffield's Central Area; v: Nadin, Vincent & Joe Doak, ur.: Town Planning Responses to City Change, Avebury, 1991, str. 120-131.

3. Bežan, Marjan: Pismo dr. Marjanu Tepini, Delo, 15. 6. 1993.

4. Bishop, Jeff in Graham Russel: The Land Development Game, The Planning Public Inquiry Game, The Future Communities Game, RLDU, Bristol, 1994.

5. Cityplan '91 1 - A Framework for Preparing the 1991 Central Area Plan, City of Toronto - Planning & Development Department.

6. Darke, R.: Attitudes to Public Participation, Local Government Studies, 1981.

7. Fogg, Alan: Public Participation in Australia, Town Planning Review, Vol. 52, No. 3, July 1981, str. 259-266.

8. Gantar, Pavel in Drago Kos: Problemi socialne in prostorske strukture Krajevne skupnosti Rakova jelša (raziskovalna naloga), Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo, Ljubljana, 1988.

9. Gantar, Pavel in Drago Kos: Sociološka presoja pripomb in predlogov občanov ob javni razgrnitvi projekta preureditve Prešernovega trga v Ljubljani (raziskovalna naloga), Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo, Ljubljana, 1988.

10. Garner, J. F.: Comparative Perspectives on Public Participation, Town Planning Review, Vol. 52, No. 3, July 1981, str. 257-258.

11. Gottschalk, Georg: Public Participation in the Danish Planning System, Scandinavian Housing and Planning Research 1/1984, str. 65-79.

12. Grmek, Jadranka: Problemi urbanističnega načrtovanja v mestnem središču. Referat na 12. srečanju prostorskih planerjev Jugoslavije, Dubrovnik, 12.-13. april 1990.

13. Grunig, James E. (ur.): Excellence in Public Relations and Communication Management, Lawrence Erlbaum Associates, 1992, 653 str.

14. Hunt, Todd in James Grunig: Tehnike odnosov z javnostmi, DZS, Ljubljana, 1995.

15. Illers, Sven: Public participation in Denmark, Town Planning Review, Vol. 54, No. 4, October 1981, str. 425-436.

16. Kimminich, Otto: Public Participation in the Federal Republic of Germany, Town Planning Review, Vol. 52, No. 3, July 1981, str. 274-279.

17. Kline, Miro: Komuniciranje z javnostjo, poglavje v: Tehnike in načini odnosov z javnostjo (raziskovalna naloga), Urbanistični inštitut RS, Ljubljana, 1993.

18. Kos, Drago et al.: Socialno-prostorski vplivi avtocest v Sloveniji - zaključno poročilo, Fakulteta za družbene vede - Inštitut za družbene vede, Ljubljana, 1994.

19. Ogorelec, Breda et al.: : Tehnike in načini odnosov z javnostjo (raziskovalna naloga), Urbanistični inštitut RS, Ljubljana, 1993.

20. Pacione, Michael: Urban Problems - an Applied Urban Analysis, Routledge, London, 1990.

21. People and Planning, HMSO, London, 1969.

48

22. Pianosi, Karen: Intensive Care - Public Participation and Urban Design, Plan Canada, November 1991.

23. Planning Control, HMSO, London, 1989.

24. Public Participation in the Central Area - Discussion Paper, Central Area Plan Implementation Committee, Hamilton, Canada, 1992.

25. Sanoff, Henry: Integrating Programming. Evaluation and Participation in Design - a Theory Z Approach, Avebury, Newcastle upon Tyne, 1992.

26. Sanoff, Henry (ur.) Participatory Design - Theory and Techniques, Bookmasters, 1990.

27. Simmie, James: Public Participation in Planning: Theory and Practice in Yugoslavia, Planner, 7. July 1989, str. 19-22.

28. Simoneti, Maja: Sodelovanje javnosti pri načrtovanju zelenih površin, poglavje v: Tehnike in načini odnosov z javnostjo (raziskovalna naloga), Urbanistični inštitut RS, Ljubljana, 1993.

29. Suetens, L. P.: Public Participation in Belgium, Town Planning Review, Vol. 52, No. 3, July 1981, str. 267-273.

30. Vasi pod Stolom - posebne strokovne podlage za prostorske ureditvene pogoje (Saša Dalla Valle in Breda Ogorelec), Urbanistični inštitut SRS, Ljubljana, 1989.

31. Vrišer, Igor: Urbanistično planiranje in javno mnenje, IB - revija za planiranje, št. 5/1984, str. 12-17.

32. Zakon o graditvi (Sl. N. št. 133, 174 in 297/1931).

33. Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84).

34. Zakon o urejanju prostora (Uradni list SRS, št. 18/84).

49

Priloga: naslovi uredništev

Tiskovna agencija Slovenska tiskovna agencija (STA) Cankarjeva cesta 5 61 000 Ljubljana tel. 061/126 2222 fax 061/301 321

Časopisi Delo Dunajska cesta 5 61 000 Ljubljana tel. 061/131 8255 fax 061/133 4032 Dnevnik Kopitarjeva ulica 2 61 000 Ljubljana tel. 061/132 5261 fax 061/312 775 Republika Slovenska cesta 54 61 000 Ljubljana tel. 061/131 3121 fax 061/132 0126 Slovenec Dunajska cesta 9 61 000 Ljubljana tel. 061/320 841 fax 061/320 179 Slovenske novice Dunajska cesta 5 61 000 Ljubljana tel. 061/131 8255 fax 061/318 193 Večer Svetozarevska ulica 14 62 000 Maribor tel 062/211 879 fax 062/227 736

Tedniki Mladina Resljeva cesta 16 61 000 Ljubljana tel. 061/132 8175 fax 061/133 1239 MAG Tivolska cesta 50 61 000 Ljubljana tel. 061/319 573 fax 061/1329 158

Regionalni časopisi Dolenjski list Glavni trg 24

50

68 000 Novo mesto tel 068/323 606 fax 068 322 898 Gorenjski glas Zoisova 1 64 000 Kranj tel. 064/223 111 fax 064/222 917 Novi tednik Prešernova ulica 19 63 000 Celje tel. 063/442 500 fax 063/441 032 Primorske novice Ulica OF 12 66 000 Koper tel 066/23 561 fax 066/25200 Pomurski vestnik Ulica arhitekta Novaka 13 69 000 Murska Sobota tel 069/33 019 fax 069/32 175 Ptujski tednik Raičeva ulica 6 62250 Ptuj tel 062/771 261 fax 062/771 223

Radio Radio Slovenija Tavčarjeva ulica 17 61 000 Ljubljana tel. 061/131 1333 fax 061/133 4007

Lokalne radijske postaje Radio Celje Prešernova ulica 19 63 000 Celje tel. 063/442 500 fax 063/441 032 Radio City Maribor Slovenska ulica 35 62 000 Maribor tel. 062/227 344 fax 224 044 Radio Glas Ljubljane Kopitarjeva ulica 6 61 000 Ljubljana tel. 061/132 2210 fax 061/133 3001 Radio Koper Capodistria

51

Ulica OF 15 tel. 066/38 861 fax 066/391 051 Radio Kranj Slovenski trg 1 64 000 Kranj tel. 064/221 186 fax 064/221 865 Radio Krka Adamičeva ulica 2 68 000 Novo mesto tel. 068/341 150 fax 068/341 170 Radio Maribor Ilichova 33 62 000 Maribor tel. 062/ 101 333 fax 062/100 667 Radio Marš Gosposvetska cesta 87b 62 000 Maribor tel. 062/221 442 fax 062/221 442 Radio Murski val Ulica arhitekta Novaka 13 69 000 Murska Sobota tel 069/21 383 fax 069/22 419 Radio Ognjišče Štula 23 61 000 Ljubljana tel. 061/152 1126 fax 061/152 1362 Radio Ptuj Raičeva ul. 6 62250 Ptuj tel 062/771 261 fax062/771 223 Radio Študent ŠN blok 8 Cesta 27. aprila 31 61 000 Ljubljana tel. 061/ 123 1431 fax 061/123 5176 Radio Triglav Jesenice Čufarjev trg 4 64 270 Jesenice tel. 064/861 012 fax 064/861 302

Televizija

52

Kanal A Tivolska cesta 50 61 000 Ljubljana tel. 061/133 4133 fax 061/133 4222 MMTV Žorgova ulica 70 61 000 Ljubljana tel. 061/371 569 fax 061/161 2022 Televizija Koper Capodistria Ulica OF 12 66 000 Koper tel. 066/38 433 fax 066/34 402 Televizija Slovenija Kolodvorska 10 61 000 Ljubljana tel. 061/131 1333 fax 061/131 1211 .

53

ZADNJA STRAN NASLOVNICE Komuniciranje z javnostjo - priročnik za urbaniste naj bi pomagal pri delu predvsem strokovnjakom za prostorsko planiranje in urbanistično načrtovanje: tistim v upravi in v organizacijah za načrtovanje. Priročnik jim bo koristil predvsem pri komuniciranju z javnostjo in njenem vključevanju v načrtovanje. V njem pa bodo našli tudi splošna načela v zvezi s komuniciranjem, ki jim bodo lahko v pomoč pri trženju in pri komuniciranju v lastnih organizacijah. • Komuniciranje z javnostjo: argumenti • Ne pričakujmo čudežev: izhodišča • Komuniciranje: osnovni pojmi • Učinkovito komuniciranje: načrtovanje

Ciljne javnosti: opredelitev Želen odziv javnosti: določitev cilja Oblikovanje sporočila Izbor medijev Vrednotenje rezultatov

• Sodelovanje javnosti v urbanizmu • Sodelovanje javnosti v tujini: korak naprej • Javna razgrnitev in javna razprava Poglavja predstavljajo najpogostejše pomanjkljivosti sedanjega stanja, tem pa sledijo napotki za boljše komuniciranje in večje vključevanje javnosti. Ilustriran je z opisi številnih primerov iz Slovenije in tujine. Priročnik bo zanimiv za strokovnjake raznih področij: prostorskega planiranja, urbanističnega načrtovanja, krajinskega planiranja, pritegnil pa bo tudi politike, investitorje in seveda javnost.

54