iskanje recepcije statuarno pravo
Post on 28-Oct-2014
85 Views
Preview:
TRANSCRIPT
ISKANJE RECEPCIJE PRVIN RIMSKEGA PRAVA SKOZI STATUARNO PRAVO, DRUŽBENO IN POLITIČNO
ŽIVLJENJE PREBIVALSTVA S POSEBNIM POUDARKOM NA IZOLSKEM STATUTU
Avtor: Ksenja Sulič
KAZALO
UVOD.........................................................................................................................................2ZGODOVINSKI ORIS RAZVOJA RIMSKEGA PRAVA IN NJEGOVA RECEPCIJA V SLOVENSKEM OBALNEM PROSTORU ..............................................................................4
RIMSKA DOBA.....................................................................................................................4SREDNJI VEK.......................................................................................................................7RECEPCIJA PRAVA.............................................................................................................9
DRUŽBENO, POLITIČNO IN PRAVNO ŽIVLJENJE PREBIVALSTVA, DRUŽBENIH IN POKLICNIH SKUPIN................................................................................................................9VRSTE PRAVA V IZOLSKEM STATUTU IN NJEGOVE VZPOREDNICE Z RIMSKIM PRAVOM .................................................................................................................................18
PROCESNO PRAVO...........................................................................................................19 RODBINSKO PRAVO........................................................................................................20STVARNO IN GOSPODARSKO PRAVO.........................................................................22
ZAKLJUČEK............................................................................................................................26VIRI IN LITERATURA...........................................................................................................27
UVOD
Recepcija rimskega prava je mnogim pravnim področjem vtisnila neizbrisan pečat, ki
se je odražal skozi politično, družbeno in nenazadnje tudi kulturno življenje prebivalstva.
Skozi stoletja, še potem, ko je bilo antike že zdavnaj konec, so določila iz rimskega prava
vplivala na pravno življenje ljudi in vplivajo še danes. Zahodno slovenski prostor predstavlja
od antike pa vse do današnjih dni razgibano stičišče in prehodno območje med sredozemskim
in srednjeevropskim, vzhodno in zahodno evropskim prostorom, med različnimi družbenimi,
gospodarskimi, kulturnimi, umetnostnimi, idejnimi in političnimi tokovi. Rodovitna zemlja,
primerna za gojenje vinske trte, oljčnih nasadov in zgodnjega sadja ter ugodna lega ob morju
so bili tisti dejavniki, ki so pospešili gosto poselitev severozahodne obale Istre in tudi
celotnega Istrskega polotoka. Tudi v času srednjega veka, ko se je na tem območju ohranila
kontinuiteta, je vpliv iz rimskih časov ostal še kako živ. Prebivalstvo na tem prostoru se je
delilo na tiste, ki so živeli v mestih (meščane) in tiste, ki so živeli na podeželju (podeželane).
Znotraj te dveh velikih skupin, pa je obstajala še cela vrsta družbenih slojev, za katera so
obstajala pravna pravila, ki so jih določali členi v statutih.
Namen pričujoče seminarske naloge je najprej predstaviti razvoj rimskega prava v času
rimske dobe na našem ozemlju in kako se je to pravo ohranjalo še v času srednjega in se
odražalo skozi statuarno pravo, politično in družbeno življenje prebivalstva in njihovih vlog,
ki so jih na poklicnem in zasebnem življenju opravljali vsak dan. Skozi prvo poglavje tako
spoznamo razvoj prava in pravnih pravil s posebnim poudarkom na današnji slovenski obalni
prostor. V nadaljevanju pa se naloga posveti iskanju vzporednic družbenega, političnega in
pravnega življenja prebivalstva v rimski dobi, z življenjem in delovanjem prebivalstva na
slovenskem obalnem prostoru, pri čemer se primerja posamezne družbene in poklicne
skupine, ki jih srečamo v členih izolskega statuta in katerih vloge v marsičem kažejo na
rimsko tradicijo. V zadnjem poglavju pa se naloga posveti še posameznim vrstam prava, ki jih
statut skozi člene opredeljuje in preko katerih lahko tradicijo rimske pravne ureditve
primerjamo z ureditvijo srednjeveške Izole. Ključno vprašanje, ki ga želi naloga osvetliti je v
iskanju prvin recepcije rimskega prava skozi statuarno pravo, družbeno in politično življenje
prebivalstva na današnjem slovenskem obalnem prostoru. Kako se je razvoj rimskega prava
začel razvijati na slovenskem obalnem prostoru v rimski dobi in kako se je tradicija prava
ohranjala v srednjem veku in katerih področjih se to v statutih kaže? Kako je ureditev
mestnega sistema delovanja primerljiva s tistim v rimski dobi? Skozi katere družbene sloje in
poklicne vloge se kaže antična tradicija in kje lahko iščemo vzporednice z njo? Ali lahko
skozi različne vrste prava iščemo zametke rimske pravne ureditve, ki se je s kontituiteto
ohranjala v današnjem slovenskem obalnem prostoru?
Literatura na katero se seminarska naloga naslanja, je v slovenščino preveden izolski statut,
katerega člene in posamezna obravnavana področja pravne ureditve življenja lahko
primerjamo z študijami nekaterih avtorjev, ki se z razvojem prava podrobneje ukvarjajo. Tu
gre predvsem objave avtorjev kot so: Sergij Vilfan s svojim delom Pravna zgodovina
Slovencev, Marko Kambič z delom Recepcij rimskega dednega prava na slovenskem, Viktor
Korošec z delom Rimsko pravo, Rajko Batož z delom Rimska zgodovina in delo Žike
Bajukliča z naslovom Forum romanum: Rimska država, pravo, verstva in miti.
ZGODOVINSKI ORIS RAZVOJA RIMSKEGA PRAVA IN NJEGOVA RECEPCIJA V SLOVENSKEM OBALNEM PROSTORU
Še preden se v nalogi posvetimo osrednji temi pričujoče naloge si poglejmo, kako se
je razvoj rimskega prava začel udejanjati na današnjem slovenskem obalnem prostoru in kako
se razvija njegova recepcija.
RIMSKA DOBARimsko pravo se na današnje slovensko ozemlje razširi v 1. stoletju pr. n. št., ko se z
ustanovitvijo Akvileje začne prodor Rimljanov na to področje. Odtlej dalje je ta prostor
vključen v rimski imperij in razdeljen na več upravnih provinc, ki jih vodijo v cesarskih
provincah namestniki cesarja t.i. legati v senatorskih provincah pa propretorji. Odločilno
vlogo v upravi so igrala mesta, ki so se delila v dve vrsti: kolonije in municipije. Kolonije so
imele boljši pravni položaj, kot municipiji, saj so njihovi prebivalci veljali za prave rimske
državljane- cives. Municipiji pa so bila mesta, katerih svobodni prebivalci niso imeli polnih
političnih pravic (Vilfan, 1996, 33).
Ozemlje Slovenije v antiki tako ni bilo administrativno enotno območje, saj je bilo
razdeljeno na štiri različne upravne enote in je imelo prehoden značaj. Ozemlje, v katerega je
sodil tudi današnji slovenski del obale je pripadalo Deseti italski legiji, kasneje imenovani
Venetia et Histria (Curk, 1999, 29-33). Ko se je na današnjem slovenskem ozemlju uveljavila
rimska uprava, je močno pospešila razvoj sužnjelastniške družbe. Kljub razvoju prvih pravnih
oblik se je rimsko civilno pravo tu uveljavilo postopoma. Kakor opozarja Sergij Vilfan v
svojem delu, je za veljavnost civilnega prava veljalo osebno načelo, po katerem je plemenski
izvor neke osebe odločal o tem, po katerem pravu živi in kakšne pravice po rimskem pravu ti
priznavajo. Vendar je to veljalo le za prave rimske državljane, za druge svobodnjake pa ne,
ker ti niso bili po civilnem pravu pravno sposobni (Vilfan, 1996, 35).
V rimski dobi je bila današnja slovenska obala bogato poseljena, kar nam danes pričajo
številne arheološke najdbe, ki jih na obalni črti od meje z Italijo, pa do izliva reke Dragonje
srečujemo na vsakem koraku. Prvotni prebivalci istrske obale so bili Histri. Prav zaradi
histrske nemirne narave, se je rimski senat, kakor piše Livij, odločil za ustanovitev rimske
kolonije Akvileje (Boltin-Tome, 1979, 41). Leta 181pr.n.št. je bila Akvileja ustanovljena.
Zaradi svojega položaja, je imela Akvileja izreden gospodarski in strateški pomen, saj je stala
na stičišču poti med Ilirikom in Italijo (Bandelli, 2003, 54). Pomorska pot v Istro, ki je s
svojem obsegu zajemala tudi današnji slovenski obalni prostor, je v trgovskem smislu
usmerjala na Akvilejo na skrajnem severu Jadrana, od tam pa na kopenske poti v
severozahodne province cesarstva, lagunarne poti pa v severno Italijo. Iz Istre so vsaj v 1.
stoletju n. št. izvažali olje, vino, drobnico in žito, uvažali pa so predmete za vsakdanjo rabo,
med katere sodijo luksuzna keramika, steklo in predmeti iz kamna in kovine (Karinja, 2002,
262). Slovenski del Istre je bil v tem času vključen v teritorij mesta Tergeste in je zato ležal v
neposredni bližini upravnega središča (Boltin-Tome, 1979, 42). Severnoprimorska mesta so
bila v tem času nepomembna naselja. Njihov pomen se je kazal predvsem v gospodarskih
okoliščinah. V času rimske oblasti je na tem ozemlju s stališča prava prevladovala predvsem
lastninska pravica in posest. Namreč večina tega ozemlja je bila v rimski dobi na gosto
prepredena z razkošnimi vilami rustikami in posestmi povezanih s pristanišči-vile maritime.
Tu je senatna rimska nobiliteta z izkoriščanjem množičnega dela sužnjev razširjala svoja
posestva-latifundije in ob enem izrivala male kmete z njihove rodne zemlje (Korošec, 1997,
127). Pravne razmere v rimski dobi so za te kraje, kakor priznava Vilfan še povsem neznane,
saj je premalo podatkov o konkretnih razmerah posameznih krajev (Vilfan, 1996,36). Na
ozemlje današnje Slovenije je rimsko pravo dolgo prodiralo le preko rimskih kolonistov, ki so
imeli rimsko državljanstvo in civilne pravice. Ko je leta 212 Karakalov edikt constitutio
Antoniniana podelil vsem svobodnim prebivalcem imperija rimsko državljanstvo, to zagotovo
ni izrinilo vseh prejšnjih običajev, je pa zagotovo njegovo veljavo pospešila romanizacija.
Ko je bilo rimsko pravo po prevladi Carigrada nad Rimom in po udoru barbarskih ljudstev
skoraj v zatonu, je v vzhodnem rimskem cesarstvu doživelo svoj najobsežnejši zapis, ki ga je
po naročilu cesarja Justinijana izdelala posebna komisija. Enoten zakonik t.i. Corpus iuris
civilis je nedvomno pripomogel k sistematični obliki, ki je prej ni imelo. V zahodno rimskem
cesarstvu, kamor je sodilo tudi današnje ozemlje Slovenije, je bilo značilno, da so kralji
novodoseljenih ljudstev dali zapisovati rimsko pravo. Na tem področju je bila rimska tradicija
pred prihodom Slovanov že močno omajana, vendar kakor opozarja Vilfan ne povsem
odrezana. Namreč ljudstva, ki so tu živela pred prihodom Slovanov, so bila praviloma že
pokristjanjena in so bila v državnopravnih odnosih s Carigradom. Nekateri kraji so obdržali
večjo, drugi manjšo povezavo z Rimom. Mejo med njimi tvorijo obrambni zidovi, ki so jih v
pozni antiki postavljali po današnjem slovenskem ozemlju za obrambo Italije. Ko pridejo
Slovani skupaj z Obri na področje vzhodnih Alp se zadnje zveze z rimsko državo prekinejo
(Vilfan, 1996, 37-38). Le obmorska mesta, o katerih bo govora več v naslednjih poglavjih, se
s škofijskimi stolnicami ohranijo. Zagotovo pa je na pravni razvoj v pozno rimski dobi vplival
proces delitve rimskega cesarstva. Potem, ko se je rimski imperij razdelil na dva dela, se je z
vdorom Gotov v Evropo zaradi hunskega pritiska sprožil val preseljevanja ljudstev. Ko so
Vzhodni Goti pod vodstvom Teodorika Velikega med leti 493 in 536 osnovali v severni Italiji
svojo državo je pod njo prišlo tudi ozemlje današnje slovenske obale. V tem času do bistvenih
sprememb ni prišlo (Cunja, 1999,16).
Za naslednice zahodnorimske države je značilno, da so kralji nekaterih novodoseljenih
ljudstev za svoje države že pred Justinijanom dali zapisovati rimsko pravo, ki je veljalo za
njihove podanike rimskega porekla. Posebej velja omeniti Lex Utinensis (Videmski zakon), ki
kakor opozarja Vilfan označuje zapis prava, ki je nastal kot predelava zahodnogotskega zapisa
poznorimskega prava namenjeno za uporabo v praksi in je nedvomno imel pomen za
prebivalce obalnih področji. Zadnjo zvezo s poznorimsko tradicijo tako vzdržujejo škofovske
stolnice v mestih, ki se ohranijo tudi po prihodu Slovanov in v katerih so živeli potomci Iliro-
Keltov in rimskih naseljencev (Vilfan, 1996, 38). Med njimi so obstajale pomembne razlike v
dojemanju pojmov prava in države. Staroselsko prebivalstvo je pravo še vedno pojmovalo kot
v zadnjem obdobju skupne rimske države, pri čemer je za vse prebivalce imel vrhovno
normodajno oblast vladar (Škrubej, 2010, 95). V obalnih mestih je bila kontinuiteta
razmeroma močna, kajti rimskim mestom je pomagala prebroditi čas največjih nevarnosti
njihova pomorska in politična zveza z Bizancem. S propadanjem institucij rimske države in z
naselitvijo novih ljudstev, so se politične in gospodarske razmere močno spremenile. Pomen
vladarjevega prava je na ozemljih, ki so bila prej rimska močno upadla. Prevladovala so
pravila običajnega prava starih gentilnih in lokalnih tradicij (Škrubej, 2010, 95). Od rimskega
prava je torej v teh mestih obveljalo to, kar je ustrezalo razmeram in potrebam. Zato moramo
kontinuiteto rimskega prava tu razumeti le v smislu vulgarizacije. To pomeni, da se je rimsko
pravo prilagajalo novim pravnim razmerjem, ki so postala mnogo preprostejša. Celota pravnih
pravil se v tem času označuje kot vulgarno rimsko pravo. Namreč še dolgo v srednjem veku
ta mesta niso bila resnične meščanske naselbine svobodnih trgovcev in obrtnikov, zato so se
ostanki rimskega prava uveljavili le na upravnih in agrarnih področjih (Vilfan, 1996, 38). V
zgodnjem srednjem veku so obalna mesta veljala za civitates in so imela vsako svojega škofa,
kar dokazuje njihov poseben položaj. V teh mestih so bile žive še mnoge poznoantične oblike
lastnine in družbenih razmerij: tako latifundije z nesvobodnjaki, kot kolonat s priklenitvijo
kmeta na zemljo. Značilnosti zgodnjesrednjeveških obalnih mest se kažejo v številnem kleru,
močno cerkveni oblasti, uglednem položaju škofa, nejasnosti o mejah med cerkveno in svetno
oblastjo. V njih srečujemo tudi zelo različna imovinska in osebna razmerja, posebno razne
vrste trajnejših zakupov. Po razpadu rimske države se je oblast na tem ozemlju nekoliko
menjavala. Bizantinci so imeli v Istri svojega vojaškega poglavarja, a pustili mestom njihovo
notranjo ureditev. Bizantinski finančni sistem je obremenjeval mesta kot celote in prepuščal
njihovim organom, kako so denar zbrali. Fevdalni elementi so v tem prostoru spoznavni v
obliki kolonata in raznih škofovskih pravic na neobdelanem svetu in vinogradih. Na
današnjem slovenskem obalnem prostoru tako nastane ob koncu antike in v začetku srednjega
veka mešanica starega in novega. Tako obmorska mesta ohranijo nekaj časa del starih
upravnih oblik in razvijejo tip fevdalizem mediteransko-mestnega tipa. Pri tem tipu
fevdalizma kralj podeli škofu mesto in pokrajino okrog njega z javnim sodstvom, kraljevim
premoženjem in vsemu utrbami. Pri tem pa si pridržuje le besedo pri sklicevanju veče in
navzočnost svojega organa pri njej. Okolico pa uporabi škof za kolonizacijo s Slovani po
sistemu hub (Vilfan, 1996, 110).
SREDNJI VEKV srednjem veku so severozahodna istrska mesta so po pravnem razvoju zagotovo
prednjačila. Njihov specifičen razvoj gre pripisati ugodni geografski legi in vplivu drugačnega
civilizacijskega okolja. V primorskih obalnih mestih romanska tradicija ni nikoli povsem
zamrla, čeprav so se ta mesta razvijala tudi pod vplivom langobardskega in frankovskega
prava. Gotovo je romanska tradicija skupaj z zgodnjim razvojem trgovine in obrti, pospešila
recepcijo rimskega prava. Od 12. stoletja se je v obalnih mestih začel proces recepcije prava.
Čeprav je izraz »recepcija rimskega prava« ustaljen, je njegova vsebina bolj specifična in
pomensko raznolika. Prav v obalnih mestih je času 11. in 12. stoletja mogoče čutiti vpliv
učenega prava, ki je nadgradilo in obogatilo že tako plodno pravno življenje. Glosatorji in
njihovi nasledniki komentatorji so v duhu nove pravne znanosti izšolali množico juristov, ki
je dosežke pravne znanosti po Evropi s pridom prenašala v prakso. Tudi statuti posameznih
komunov, ki so se začeli pojavljati v visokem srednjem veku, so kakor opozarja Kambič
konglomerat najrazličnejših sestavin. Poleg močno izraženega domačega običajnega prava in
prvin rimskega municipalnega prava, srečujemo v njih tudi elemente neposredno prevzete iz
fevdalnega prava, privilegijev nekaterih vladarjev, javnopravnih pogodb in zapriseg na raznih
zborih (Kambič, 2007, 76). Taka mesta so po starem veljala za civitates in so imela vsako
svojega škofa, kar je bil glavni znak njihovega posebnega položaja. Patriarh je bil kot istrski
mejni grof pozneje tudi nominalni, vendar do sredine 13. stoletja, ko se je istrskim mestom
uspelo za vedno otresti njegove nadoblasti, ne vedno tudi gospodar v regiji. Samostanske
interese je v današnjih slovenskih obalnih mestih zastopal vicedom ali gastald, ki je imel do
sredine 13. stoletja v rokah najpomembnejše oblastne atribute, med katere je sodila uprava
samostanskih posesti, pobiranje davkov in desetin in gospodarstveno sodstvo. Samostojno
cerkveno organizacijo pa je na tem prostoru imelo mesto Koper. Potrebno pa je poudariti, da
je pod vplivom severno-italijanskih mest proces osamosvajanja izpod oblasti cerkvenih in
fevdalnih gospodarjev zajel vse meščanske skupnosti v istrskih mestih. Tako so tu nastali
meščanski komuni oziroma politično- samoupravne skupnosti, ki so sami izbirali svoje
predstavnike. Mesto romanskega tipa je morali imeti sedež škofije in antično naselitveno in
municipalno kontinuiteto, da se je lahko imenovalo civitas. Vendar kakor opozarja Kos v
svojem delu, je v beneški Istri status civitas imelo le mesto Koper, ostala slovenska obalna
mesta so imela status ozemlja (Kos, Sadek, 2010, 21). Vsaka civitates je kot nekdaj imela
tudi svoje agrarne teritorije. Razen njih so bila še druga utrjena naselja, trdnjave ali castra,
toda z manjšim agrarnim ozemljem in brez škofovske stolnice, kot je bil naprimer Piran. Izola
je imela zelo razvit značaj fevdalnega pridvornega centra. Tu je nad veliko večino zemljišč je
imel oblast samostan sv. Marije, ki ga je zastopal gastald oglejskega patriarha. Po letu 1253 je
občinski svet v Ogleju dosegel, da samostan ni smel več imenovati svohega gastalda, ztemveč
je tega imenovala občina. Samostanski gastald pa je ostal upravitelj le samostanke posesti.
Tako so nekatera kolonizacijska ozemlja ostala pod zemljiškimi gospodi, nekatera pa so se
vrnila k mestnim teritorijem. Koper si je v tem času pridobil v pasu ob Rižani več vasi, ki so
bile fevdalizirane po celinskem vzorcu (Vilfan, 1996, 110).
V obalnih mestih je veljal upravni sistem Beneške Istre, kar pomeni, da so bila mestna in
agrarna ozemlja pod mestno samoupravo. Zemlje so upravljali državni organi in so imela
položaj deželskih sodišč. Fevdi pa so bila manjša ozemlja, prepuščena v uživanje posameznim
beneškim fevdalnim rodbinam. Največje komunalno ozemlje današnje slovenske obale je bilo
koprsko, saj so bile vanj vključene številne vasi, kolonizirane po fevdalnem sistemu in z
močnimi elementi stare slovanske županske uprave (Vilfan, 1996, 216). Preoblikovanje
pravnih norm, ki kaže na pragmatičnost istrskih mest se je nenehno prilagajalo političnim
potrebam. To je kakor opozarjata Kos in Sadek v svojem delu posledica vpetosti ozemlja in
prebivalcev v romanski pravni in kulturni svet. Tako v statutih obalnih mest srečujemo
določila v stvarnem, dednem in obligacijskem pravu, ki imajo rimskopravne značilnosti (Kos,
Sadek, 2010, 47).
V zgodnjem novem veku pride na tem prostoru do razvoja centralizirane uprave. Vpliv
blagovno-denarnega gospodarstva se močno pozna v fevdalni družbi in pravu. To se odraža
predvsem v zgodnjem kapitalizmu (Vilfan, 1996, 295).
RECEPCIJA PRAVA
Recepcija rimskega prava pomeni ponovno uporabo rimskega prava. Pojem recepcije je
večplasten in ne pomeni samo ponovnega sprejema Justinijanovega prava, kakor ga je s
svojimi metodami opredelila srednjeveška in pozneje novoveška pravna znanost. Ampak
moramo, kakor opozarja Kambič recepcijo dojemati v novem pristopu in metodi pravniškega
dela, ki se neposredno sklicuje na rimskopravne institute v postopkih pred različnimi organi in
v vključevanju rimskega prava v pravne norme (Kambič, 2010, 772).
Območje Istre je bilo kakor smo videli v zgornjem poglavju zanimivo zaradi mešanja
različnih kultur, ki so vsaka zase puščale svoj pečat. Zato ni čudno, da je bilo pravo tega
območja nekaj posebnega. Poleg že omenjenega vpliva rimskega prava je imelo veliko vlogo
tudi domače običajno pravo in fevdno pravo, opazne pa so tudi mnoge druge posebnosti, ki so
produkt lokalnih značilnosti in potreb prebivalstva. Velja poudariti, da je slovenska obala od
13. stol. pripadala Beneški republiki, kjer je cvetela trgovina. O razvitih gospodarskih odnosih
pričajo ohranjeni statuti in notarske knjige, iz katerih so razvidne značilnosti rimskega prava
ter razvitost mestne avtonomije. Svoj statut so imela vsa tri še danes pomembna obalna
slovenska mesta, Koper, Izola in Piran. Zaradi zgoraj opisanega razloga raznovrstnih vplivov
na pravo so te statute pogosto dopolnjevali in spreminjali (Kambič, 2007, 45).
Recepcija rimskega prava je tako imela velik vpliv na razvoj pravne znanosti. Pospešila je
njen razvoj in se posredno pojavljala v kasnejših kodifikacijah prava. To velja tudi za
slovensko obalo na sploh, saj je ta predel doživljal drugačen razvoj od notranjih predelov
Slovenije. Te zgodovinske značilnosti in vpliv rimskega prava so razvidne kakor bomo videli
v nadaljevanju, tudi v Izolskem statuarnem pravu na različnih področjih družbenega in
političnega življenja in nenazadnje tudi skozi različne družbene vloge in poklicne skupine.
DRUŽBENO, POLITIČNO IN PRAVNO ŽIVLJENJE PREBIVALSTVA, DRUŽBENIH IN POKLICNIH SKUPIN
V času rimske oblasti je na današnjem slovenskem obalnem prostoru veljalo rimsko
pravo, po katerem so se prebivalci delili na prave rimske državljane in rimske nedržavljane.
Da je nekdo postal rimski državljan je moral izpolnjevati določene pogoje glede na tri statuse
in sicer:status libertatis (da je svoboden in ne suženj), status civitatis (da ima vse pravice, ki
jih predvideva ius civile) in na koncu status familiae (da ima določen položaj v družini).
Oseba, ki je imela vse pravice rimskega državljana brez kakršnihkoli omejitev se je imenovala
civis optimo iure, državljan z najboljšim in najugodnejšim pravnim statusom. Na drugi strani
je bil civis minuto iure, državljan z omejenim pravnim statusom. To so bili plebejci ali klienti.
Status rimskega državljana se je pridobil z rojstvom v zvezi svobodnih ljudi oz. vsaj oče je
moral imeti rimsko državljanstvo. Pomemben je bil status staršev ob spočetju in ne ob rojstvu
otroka. Poleg tega je civis Romanus postala oseba, ki je bila osvobojena suženjstva z ustrezno
pravno formo (manumissio) ali pa ji je bilo z zakonom ali odlokom dodeljeno državljanstvo
(donatio civitatis). Ljudje, ki niso bili rojeni kot rimski državljani, so bili prikrajšani za
določene pravice iz naslova javnega in privatnega prava vse do objave že v zgornjem
poglavju omenjenega t.i. Karakalinega edikta iz leta 212 (Bujuklić, 2010, 123).
Tako se je vpetost prebivalcev na današnjem slovenskem obalnem prostoru v romanski
pravni in kulturni svet, odražala skozi segmente vsakdanjega življenja tudi potem, ko je bilo
rimske oblasti na tem področju že konec. Zaradi vpliva beneške oblasti v istrskih obalnih
mestih, so podatki, ki nam jih nudi Izolski statut pomanjkljivi predvsem zato, ker ne odražajo
vseh pravnih in gospodarskih potreb, temveč le tiste, ki so bile v pristojnosti izolskega
komuna. V njem srečamo tudi določila, ki so zadevala različne skupine prebivalstva in so
vsebovala rimskopravne značilnosti. Kakor opozarja Kos so bile to razumske posledice
samostojnega iskanja rešitev, ki jih srečamo tudi v vsebini drugih statutov istrskih obalnih
mest (Kos, 2010, 47). Izolsko pravo od sredine 1. stoletja prebivalce na komunskem ozemlju
umešča v štiri skupine: meščane (cives), deželane (vicini), prebivalce (habitatores) in tujce
(forenses). Prvi dve skupini sta imeli vse pravice in iste dolžnosti, njuni pripadniki so morali
prisegati zvestobo podestatu in beneškemu dožu. Razlika med njima je bila v lokaliteti. Za
meščanstvo je bilo potrebno živeti v mestu Izola in si pridobiti status s fomalnim sprejemom
pred podestatom in sodniki. Le status meščana je posamezniku dejansko omogočal njegovo
izvolitev v veliki svet ali druge komunske službe. Izraz meščan oziroma cives se je v času
rimske države nanašal na skupnost svobodnih državljanov (cives), ki so bili združeni v večje
ali manjše politično-teritorialne okvire (država, mesto, kolonija, municipij). Živeti v mestu ali
civitas je za rimsko dobo pomenilo najnižjo raven avtonomnega združevanja ljudi
zasnovanega na lokalnih etničnih in družbenih skupinah, ki jim je bila priznana pravica, da
obdržijo avtohton mestni svet, magistrat ter pravila sodnega postopka osnovanega na
lokalnem pravu. Bili so osvobojeni plačevanja davkov in vodenja cenzusa, vendar so njihovi
organi oblasti bili v stalnem kontaktu z metropolo in rimskim predstavnikom res publica
(prokurator). Korak, ki je sledil, je bila dodelitev polnopravnega municipalnega statusa
(Bajuklič, 2010, 126). Mestna elita uglednih meščanov je bila organizirana v vsakem mestu
kot institucija mestnega sveta. Ta institucija je povezovala člane mestnega sveta in mestne
magistrate. Pri tem velja poudariti, da so bogate družine izstopale s svojo darežljivostjo do
mesta, ki se je kazala predvsem v financiranju različnih prireditev in gradenj v njem. Prav
zaradi tega so njihovi pripadniki po večkrat opravljali magistrature in vodili mestne svete. Ker
se je premoženje dedovalo v družini, so pripadniki ene družine imeli mesto v mestnem svetu
tudi več generacij zapored (Bratož, 2007, 386).
V času srednjega veka se je na obalnem področju ta rimska kontinuiteta ohranila. Tako tudi
meščani Izole niso živeli samo od kmetijstva, temveč tudi od trgovanja, rokodelstva in obrti.
Posamezni meščani so imeli tudi svoje vinograde in njive, pa tudi cele kmetije v okolici
mesta, naselbina kot celota pa je imela tudi skupne pašnike in gozdove. Kljub vsemu pa so
bili meščani predvsem trgovci in obrtniki. V obrti in trgovini, ki sta bili glavni vir
preživljanja, so uživali tudi posebne pravice. V Izoli so med pravimi meščani po številu
prevladovali obrtniki, ki so delali večinoma le za potrebe bližnje okolice, samo redke obrtne
panoge so bile povezane z izvozom. Za varovanje svojih koristi so se meščani s prisego, ki je
bila v srednjem veku pravna vez, združevali v prisežno skupnost ali prisežno zvezo. V to
prisežno združbo pa so se najprej združevali le mestni gospod in imenitnejši meščani, šele
pozneje seje razširila na vse meščane, ki so hoteli sami nositi odgovornost za red v mestu.
Izola si je v 14.-15. stoletju tako kot ostala obalna mesta pridobila pravico, da so meščani
lahko volili mestnega sodnika in mestni svet. Mestni svet je urejal finance in denarne zadeve,
nadzoroval trgovino in obrt, ustanavljal šole in sirotišnice, sodnik pa je skrbel za sodstvo in
upravo v mestu. V zvezi s takim razvojem pa so pravice vseh skoraj izginile. Prvotno mestno
občino je zamenjala ožja občina, glavne pravice pa sta imela še notranji in zunanji svet.
Notranji svet so sestavljali pretežno premožnejši trgovci, obrtniki so bili le člani zunanjega
sveta. Duhovniki in plemiči s svojimi podložniki oz. hlapci niso sodili pod mestno upravo.
Pravic meščanstva ni užival človek, ki ni imel v mestu zemljiške posesti ali se ni ukvarjal s
trgovino ali obrtjo. Meščan mesta je lahko postal vsakdo, ki je v njem prebival leto dni. Imel
je pravico sodelovati v samoupravi in ker so mesta dobila v roke tudi sodstvo, so dajale
meščanske pravice v mestih vidne prednosti (Vilfan, 1996, 149).
Že rimskem času je bila velika prednost, če si živel v mestu. V mestu je bil boljši zaslužek,
večje možnosti za izbiro poklica in pridobitev izobrazbe, pa tudi javno življenje je bilo bolj
privlačno. Rimski meščani so se udeleževali zabavnega, športnega in kulturnega življenja, ki
ga je podpiral sam rimski cesar. To je prebivalcem rimskih mest dajalo možnost, da so v
skromni meri lahko uveljavili svojo politično voljo. Njihova poklicna dejavnost je bila zelo
raznolika. Mnogi so opravljali intelektualne poklice, med katerimi izstopajo pravniki,
zdravniki, vzgojitelji, umetniki, tehnični strokovnjaki in filozofi. Velika večina rimskih
meščanov se je posvečala obrti in trgovini v različnih organizacijskih oblikah: kot lastniki ali
najemniki manjših obratov. Obrtniki in mali trgovci so se preživljali s transportom in bili pri
svojem delu spoštovani. Skupaj so se združevali v poklicna združenja t.i. collegie ali corpore.
V času cesarja Avgusta, ko se rimska oblast razširi tudi na današnje slovensko ozemlje, je bilo
takih združenj že najmanj 100. Poseben zakon lex Iulia je postavil temelje njihovi ureditvi, ki
jo je dopolnila še poznejša zakonodaja. Društva so igrala tudi pomembno socialno vlogo, saj
so podpirala obubožane člane in skrbela za primeren pokop umrlih članov. Člani so se
združevali na zborih, kjer so odločali o volitvah funkcionarjev, sprejemu novih članov,
počastitvah patronov in podpornikov. Pri tem pa je potrebno poudariti, da se collegia niso
razvila v stanovska cehovska društva, kakršna so poznana iz srednjega veka, ker je bil pri njih
v splošnem stanovsko-gospodarski interes premalo razvit (Bratož, 2007, 378).
Meščan, kot značilni prebivalec srednjeveškega mesta je predstavljal družbeni razred, nižji od
plemstva in višji od podložnega kmeta. Med meščani pa je bil sloj trgovcev uglednejši od
obrtniškega. Tako so imeli v srednjem veku pomembno vlogo cehi: poklicne združbe
obrtnikov iste stroke. Cehovska združenja znotraj mesta so urejala izvajanje posamezne obrti
z omejevanjem števila članov obrtnega združenja in predpisi o izvajanju poklica, ter o
delovnih razmerjih, bila pa so naperjena tudi proti zunanji konkurenci podeželja in tujih
trgovcev (Vilfan, 1996, 149).
Podeželsko prebivalstvo je v statutih istrskih obalnih mest redko omenjeno in to velja tudi za
izolski statut. Zanje je veljajo enako kazensko, rodbinsko in gospodarsko pravo (Kos, 2010,
114). Tudi rimsko pravo ne posebej omenja prebivalstva na podeželju in prav tako so skopi
tudi podatki o načinu življenja podeželanov v rimski dobi. Nedvomno so bili tudi oni vpeti v
zelo razvejan rimski pravni sistem. Prav zaradi velja v nadaljevanju pogledali tiste družbene
in poklicne skupine, katerim lahko poiščemo vzporednice iz rimske dobe s tistimi, ki jih statut
izolskega komuna omenja.Beneška nadoblast se je potem, ko je prevzela nadzor nad istrskimi
komuni, naslonila na tradicionalne upravne in sodne strukture in svojim zahtevam prikrojila le
najpomembnejše na polju davkov, vojske in trgovine. V naslednjih stoletjih so se tako v
skladu z razvojem beneške oblastne doktrine spreminjale pristojnosti vseh uradov in služb
(Kos, 2010, 83). Podobno kot so se pristojnosti uradov in služb spreminjale v istrskih mestih,
tako so se funkcije in naloge spreminjale tudi v družbeni strukturi rimske države. Tako se
rimski pravni razvoj deli v štiri večja obdobja in sicer: civilnopravno, preatorsko, klasično in
postklasično obdobje (Korošec, 1997, 23). V skladu s tem se je spreminjala pravna vloga
posameznih družbenih, političnih, poklicnih in pravnih skupin prebivalstva. Na vrhu izolske
komunske oblastne strukture je bil podestat. Podestat je imel v rokah vrhovno policijsko in
politično nadzorstvo. Bil je glavni pri regulaciji in nadzoru komunskega prava, reprezentant
komuna ter zastopnik in varuh beneške nadoblasti in interesov. Imenoval ga je Veliki svet za
mandat dolg 16 mesecev. Ob nastopu svoje funkcije je moral vsakemu uradniku v osmih dneh
po izvolitvi prebrati naloge. Komunskega ozemlja podestat ni smel zapuščati brez dovoljenja
beneške vlade. V primeru, da je moral z dovoljenjem službeno zapustiti komun, je imel na
voljo namestnika (vicarius potestatis). Podestat je vodil t.i. »podestatov svet« ali »kolegij«, ki
je deloval kot preliminarno telo za pritožbe in pomilostitve. Pozneje pa je dobil nekakšno
funkcijo vlade. Podestat je bil v prvi vrsti eksponent beneške vlade in šele nato predstavnik
občine. Čeprav je predsedoval sodišču, je moral biti po statutu tam prisoten le ob uradnih
dnevih sodišča (po Izolskem statutu sta bila to dva dneva in sicer sreda in petek). Po izrečeni
sodbi je, kakor lahko zasledimo v Izolskem statutu, do leta 1433 sam določal višino kazni, ni
pa imel pravice do pomilostitve kazni, ki so se nanašale na komun. Ta je do leta 1444 ostala v
pristojnosti velikega sveta. Pozneje pa je to funkcijo spet prevzel podestatov svet, potem ko
mu je veliki svet vrnil diskrecijo za vse globe, ki so pripadale komunu. Pri tem je, kakor
opozarja Kos pomembno to, da je neokrnjena ostala podestatova pravica pri razpisovanju in
določanju višine komunskih davkov. Višino davkov je komisija določala pod podestatovim
vodstvom glede na posameznikovo plačilno zmožnost. Podestat je skupaj s sodniki na
dražbah lahko sam prodajal ali dajal v zakup komunskega zemljišča za poplačilo komunskih
dolgov. Podestati so si iz nekomunskih davkov prilaščali več denarja, ko bi si ga lahko in z
njim plačevali uslužbence (Kos, 2010, 88). Da se je to res dogajalo nam priča prepis dukala o
plači gospoda podestata iz leta 1497, kjer neki Hieronymus Georgio iz doževe beneške
pisarne piše izolskemu podestatu, naj preostanek denarja iz blagajne vedno pusti komunu. V
nasprotnem primeru grozijo kazni in omejitve (Sadek, 2010, 512). Samo okoriščanje z davki
je bilo razumljivo, saj podestat načelno ni imel drugih osebnih prejemkov, kot le določeno
plačo. Prav tako podestat ni imel kazenske imunitete in ni bil kazensko in odškodninsko
odgovoren za komunske dolgove, ki so nastali v času njegove uprave (Kos, 2010, 85-89).
Podestatova funkcija je primerjiva s funkcijo pretorja (praetores) v rimski dobi. Podobno kot
podestat je imel tudi pretor neomejeno oblast pri odločanju in upravljanju. Bil je namestnik
konzula. Imel je vojaško in sodna oblast ter pravico do vodenja ljudske skupščine in senata.
Edino področje kamor ni imel vpliva je bila vera. Njegove naloge so bile sklicevanje senata,
kjer se je sprejemalo najpomembnejše zakone, predsedoval je sodišču in sprejemal pomembne
naloge, na področju uprave mesta in tudi provinc. Njegov mandat je trajal manj kot
podestatov in sicer za obdobje enega leta (Bajuklič, 2010, 132). Potrebno je poudariti, da se je
vloga pretorja spreminjala skozi stoletja spreminjala. Ko je nastopil službo se je sicer moral
formalno držati civilnega prava, vendar je izdal tudi poseben edikt, s katerim je razglasil nove
ukrepe in postopke, ki naj bi jih vpeljal v letu svojega službovanja. Edikt, ki ga je pretor izdal
je nehal biti zakonsko obvezujoč, šele ko je njegova funkcija po mandatu pretekla. Njegov
naslednik ni edikta veliko spreminjal, le kakšen člen je v posvetovanju s svojimi uradniki
spremenil. Tako so edikti, ki so jih vsako leto delno spreminjali postali zbirka civilnega prava
(Dolinar, 1998, 467), ki je veljal za vse prebivalce rimskega mesta in območja, ki ga je imel
pretor pod svojo oblastjo.Ker vlada ni bila naklonjena podestatovemu zapuščanju
komunskega ozemlja, je moral izolski podestat imeti svojega namestnika, ki je v primeru, da
je beneška vlada dala dovoljenje podestatu, da zapusti mesto skrbel za tekoče zadeve
podestatovega urada(Kos, 2010, 86). Tudi v rimski dobi, se je potem, ko so se pristojnosti
pretorja povečale uveljavil tudi njegov namestnik.
V izolskem komunu je izredno pomembno vlogo igral sodnik-iudices. V statutu je sodnik
prikazan, kot najpomembnejši komunski uradnik za sodstvo. Sodniki so bili v Izoli vedno
štirje ugledni meščani, običajno tudi člani velikega sveta. Pravno so bili solidno poučeni,
vendar ne nujno univerzitetno izobraženi. Sodniki so bili odgovorni le podestatu in
njegovemu vikarju, pri katerih so se morali zglasiti vsako jutro (Kos, 2010, 98).
Tudi rimski sodnik (iudices) je običajno sam sprejemal zakone, včasih pa je svojo odločitev
občasno tudi predložil v ljudsko skupščino ali senat, da sta pomembne zakone ratificirala.
Predsedoval je sodišču in vodil sodne postopke, bodisi samostojno v svoji upravi ali kot del
rimskega senata. Imel je več zaposlenih uradnikov, ki so ga v primeru, da je moral na
službeno pot tudi nadomestili. Ker je bil vodja sodniške pisarne v mestu, ni smel mesta
zapustiti več kot za deset dni. Če je imel pod odkriljem večje območje je skrbel tudi za sodne
postopke povezane s podeželjem, kamor pa ni odhajal sam ampak je tja pošiljal svoje
odposlance. Bil je izvoljen uradnik, ki mu je bila priznana posebna stopnja moči, saj je bil po
pravni moči tik za konzulom in diktatorjem, ki sta bila glavna v državi in sta nadzirala vse
sodniške odločitve, prav tako sta jih lahko tudi preklicala (Bajuklić, 2010, 151).
Izključna pravica izolskega sodnika pa je bilo zasliševanje na terenu, za kar so skupaj s
podestatovim kanclerjem in vicedominom od tožnika prejeli posebno pristojbino. Izolski
sodniki za svoje delo prejemali plačo, ki za štirimesečno delo znašala 17 liber. Plača se je
ustrezno zmanjšala, če je sodnik zapustil Izolo brez podestatovega dovoljenja, kar za
rimskega sodnika ni veljalo, saj je, kamor smo videli imel omogočen izhod iz mesta za
določeno obdobje (Bajuklič, 2010, 151). Težave z iskanjem primernih sodniških kandidatov
med maloštevilnim prebivalstvom so se v Izoli spremenile leta 1427, ko je generalni svet izdal
nov pravilnik o izvolitvah sodnikov. Po novem je podestat iz vrst svetnikov vsako leto izbral
šestnajst oseb, ki jih je razvrstil v štiri skupine in vsake tri mesece so izžrebali sodniško ekipo.
Sodnikom je bila s posebno globo prepovedana zavrnitev službe (Kos, 2010, 98).
Poleg sodnikov so v komunski upravi delovali tudi odvetniki. Po Izolskem statutu so funkcijo
odvetnika upravljali občinski uradniki in ne privatniki, ki so bili proti plačilu enega ali dveh
soldov za primer sposobni na pravdah sodelovati kot tožilci ali branilci. V izoli so vedno
delovali štirje. Zaradi slabega plačila služba ni bila mikavna in prav zato se odvetniki niso
redno udeleževali sojenj in so pogosto zavračali imenovanja. Poklic odvetnika je bil dobro
poznam tudi v rimski dobi. Podobno kot grški predhodniki so bili tudi rimski pravniki najbolj
poučeni v retoriki in niso veliko vedeli o pravnih zadevah. Pozneje se je to spremenilo in
nastal je razred »Iuris consulti«. Sestavljali so ga premožni amaterji, ki so proti plačilu nudili
pravne storitve za stranke (Bajuklić, 2010, 154). Odvetnike je v Izoli Veliki svet izvolil vsake
štiri mesece. Pomembno pa je poudariti, da so za zastopanje tujcev in domačinov pri
poslovanju skrbeli prokuratorji (Kos, 2010, 99), ki bi jih primerjali z rimskim Preator
Peregrinus. Ta je v rimski dobi skrbel za pravne zadeve v zvezi s tujci in njihovim
poslovanjem in je deloval kot zagovornik in urejevalec pravnih zadev (Bajuklić, 2010, 156).
V najrazličnejših zadevah v službi podestata, sodišča in Velikega sveta je bil komunski birič.
Sam ali po namestnikih je skrbel za javni red in mir, iskal je ubežnike in izmankljive
obtožence, aretiral osumljence, razglašal sodbe, uredbe, javne dražbe, vodil rubeže izterjeval
dolgove in pobiral davke. Podporo pri raznovrstnih nalogah je biriču nudila komunska milica
(Kos, 2010, 101). Primerljivo funkcijo biriča bi našli v rimskem Edilu (Aedil), ki je imel
podobno kot birič funkcijo, da skrbi za javni red in mir, razobešal je odloke in uredbe senata.
Poleg tega je skrbel za nadzor javnih del v mestu. Njegova služba ni bila nujno politični del
kariere, so pa imeli možnost vstopa v senat (Bajuklič, 2010, 119).
Pomembno vlogo v službi podestatovega urada in komuna je igral komunski kancler, ki je bil
neposredno podrejen podestatu. Imel je štirimesečni mandat, njegova osnovna naloga je bila
podobna notarski, saj je vodil in overovljal sodne in privatne pravne zapise. Kontroliral pisni
promet podestatove pisarne, komunskega komornika, cenilcev in vicedomov, saj je vpisoval
komunske prejemke in izdatke v svojo knjigo, ki se je hranila v vicedominski pisarni.
Spremljal je seje Velikega sveta in sodeloval pri volitvah uradnikov, svetoval je sodnikom in
podstatu. Od 15. stoletja naprej je vodil tudi knjigo sklepov komunskega sveta. V Izoli je med
leti 1427 in 1431 moral registrirati zakupnine, za kar je bil posebej plačan (Kos, 2010, 104).
Komunskega kanclerja bi lahko primerjali z rimskim pisarjem ali scribae, ki je prav tako kot
komunski kacler bil neposredno podrejen pretorju, konzulu ali diktatorju, odvisno v katerem
uradu je deloval. Zadolžen je bil za zapisovanje sklepov, opravljal je knjigovodsko službo ali
pa je občasno odšel na teren, kjer je skupaj z Edilom popisoval premoženje. Za svoje delo je
prejemal plačilo (Bajuklič, 2010, 117).
Med pomembne uradnike komuna lahko vrstimo tudi komunskega komornika ali blagajnika,
ki je načeloma upravljal vse komunsko premoženje. Ker je bila ta služba močno podvržena
korupciji in osebnemu pohlepu, je Veliki svet komorniku predpisal izjemno veliko varščino
za povzročeno škodo ali odtujitev komunskega premoženja. Zato so se pozneje njegove
pristojnosti močno zmanjšale (Kos, 2010, 104). Njegovo funkcijo bi lahko primerjali s
funkcijo rimskega uradnika, ki je skrbel za upravljanje mestne zakladnice. Vsako leto je za
rimski senat pripravil poročilo o stanju donacija, premoženja in zakladov v njej.
V izolskem komunu je bila zdravstvena služba organizirana že precej pred letom 1360. V
statutu se omenja delovanje komunskega zdravnika, ki je moral z vednostjo podestata skleniti
pogodbo z vsakim bolnikom. Prav tako je imel določeno plačo. V četrti knjigi izolskega
statuta najdemo sklep, ki je bil sprejet v Velikem svetu dežele Izole in v katerem piše: »Noben
zdravnik splošne prakse ne more in ne sme polna tri leta na noben način, iz nobenega vzroka
in z nobeno zvijačo prejemati plače oziroma biti sprejet v službo izolskega komuna za plačo,
ki bi znašala več kot sedemdeset dukatov. Če bo kateri zdravnik prevzel službo in bo potrjen z
zgoraj omenjeno plačo, ker se v Izoli ne bi izvajala splošna zdravniška služba, potem ne more
in ne sme nikakor prejemati plače ranocelnika oziroma biti sprejet v službo ranocelnika niti v
kakšno drugo službo komuna dežele Izole. Poleg tega, je določeno, da tega sklepa ne sme in
ne more nikakor spreminjati, razen če soglasno in složno brez nasprotovanja Velikega sveta .«
Znanje zdravnikov je bilo v času srednjega veka zelo dobro. Nekateri Izolski zdravniki so bili
tudi univerzitetno izobraženi, kar dokazuje omemba nekaterih zdravnikov v statutu. Tako se
leta 1444 omenja magister Jacob iz Bologne, ki je bil po poklicu kirug in brivec (Kos, 2010,
112).
Tudi v rimski dobi so bili zdravniki zelo cenjeni. Kar nekaj znanih zdravnikov je imelo
podporo cesarjev, ki so zdravnikom izdajali uradna dovoljenja za delovanje. Zdravnikovo
znanje medicine je sprav slonelo na izkušnjah in samouku, šele pozneje se z cesarjevim
odlokom uveljavi zdravniška služba, kjer že imamo prve izučene zdravnike. Za razliko od
zdravnikov, ki so delovali v času srednjega veka v Izoli, rimski zdravniki, vsaj tisti, ki so
delovali kot potujoči zdravniki niso imeli posebnega dovoljenja za opravljanje službe, ampak
so svoj poklic opravljali priložnostno in seveda proti plačilu. Tisti, ki so delovali v mestih kot
javni zdravniki so svoje storitve opravljali pod budnim očesom rimskih oblasti. Za svoje delo
so prejeli plačilo, katerega cena je bila odvisna od vrste storitve, ki so jo opravili. Zdravnik je
za svoj uspeh poleg cesarjevega dovoljenja potreboval tudi zaupanje ljudi, saj je bil njegov
uspeh velikokrat odvisen prav od množice. Velikokrat se je dogajalo, da je zoper kakega
zdravnika prišla pritožba, zaradi katere je bil zdravnik ob dovoljenje za opravljanje poklica in
v tem primeru so mu oblasti prisilno zaprle ordinacijo, zdravniku pa naložile kazen. Kazni za
prekrške so bile različne. Lahko je bila kazen izrečena v manjšem ali večjem denarnem
znesku, lahko pa je zdravnik bil ob dovoljenje za opravljanje poklica in izgnan iz mesta ali
celo države. Pogostokrat pa po izrečeni kazni ni smel več nikoli opravljati zdravniške službe
(Scarborough , 1976, 24).
Med posebno družbeno skupino uvrščamo Jude, ki jim statut izolskega komuna namenja
posebno mesto. Že Rimska država, ki je povezovala zelo različna ljudstva, je raznovrstnim
skupinam prebivalstva praviloma dopuščala lokalno avtonomijo glede jezika, pravne ureditve,
politične organiziranosti in verskega življenja. Te svobode so bili deležni tudi Judje. Rimski
cesarji so dovoljevali judovske praznike, običaje in vero. Edina kazen, ki jih je lahko doletela
je bila običajno gospodarske narave in se ni nanašala na njihovo vero. Vendar, ker se Judje
niso udeleževali verskih praznikov in z državnim kultom povezanih praznovanj, iger in oblik
družabnosti, ki so povezovale prebivalstvo rimskega imperija med seboj, so kmalu dobili
slovel asocialne družbene skupine. V času rimskega imperija so se pretežno ukvarjali s
trgovino, poljedelstvom in obrtjo (Bratož, 2007, 418).
Tudi potem, ko je obdobja rimske oblasti konec se ukvarjajo s trgovino, ko pa je trgovska
plast v mestih narasla, so se Judje preusmerili predvsem v denarne posle, ne le menjalništvo,
marveč predvsem posojilništvo, pri čemer niso bili vezani na cerkveno prepoved pobiranja
obresti. Med seboj so ohranjali poslovne veze in bili izredno spretni poslovneži, kar jim je
omogočalo, da so si nabrali veliko denarnega bogastva. Na slovenskem ozemlju veljajo za
izrazito mestne prebivalce, ki so živeli v getih. Bili so posebna verska in narodna skupnost.
Fevdalna oblast se v njihove pravne zadeve ne vmešavala. Prepuščala jim je, da stvari rešujejo
po svojem zakoniku – talmudu. Spore med Judi in Kristjani so reševala judovska sodišča. Bila
so organizirana po prisedniškem sistem. Sodišču je predsedoval vedno kristjan, judovski
sodnik pa je bil izbran izmed mestnih funkcionarjev. Judovski sodnik je urejal tudi notarske
posle med kristjani in judi (Vilfan, 1996, 169).
V izolskem statutu se Judje omenjajo šele leta 1386, vendar tedaj kakor opozarja Kos niso bili
stalno naseljeni v mestu. Njihovo podsodnost, naselbinske in davčne obveze je načelno
določala beneška vlada, komunske oblasti pa so določila izvajale po svojih potrebah.
87. člen prve knjige izolskega statuta govori o judovskem posojanju denarja na obresti. Leta
1422, v 15. indikciji, v nedeljo, 8. februarja, je omenjeni svet, ki se je sestal po naročilu
gospoda Luca Contarinija, sprejel sklep z naslednjo vsebino:« Na podlagi 87. člena prve
knjige izolskega statuta z naslovom: O kazni za tiste, ki bodo posojali denar na obresti ali za
dobiček, ki za prekršek predvideva deset liber kazni, naj odslej resnično velja, da mora tisti, ki
bo posojal denar na obresti in bo za to obsojen, plačati deset liber denaričev za vsak
prekršek. Ne glede na to odločbo določamo, da lahko Judje, ki trenutno prebivajo v Izoli,
posojajo na obresti v skladu s svojimi pogodbami.« (XXXLVII/I, 383). Kolikšne pa so bile
dejanske oderuške obresti, pa statut ne navaja. Vendar zaradi potreb po hitrih posojilih za
tekoče poslovanje, ki so jih Izolčani poprej dobili le zunaj komuna, je leta 1423 občinski svet
sklenil prepovedati dajanje jamstev tujcem in Judom, dal pa jim je dovoljenje za nakupe olja.
Vsekakor pa je Judom v Izoli posel uspeval. Tako se leta 1425 omenja poslovalnica, ki jo je
vodila vdova tržaškega juda. Ker je bila njena poslovalnica morda tako zelo uspešna, je
podestat na prošnjo beneške vlade ukazal Judom, da ko prodajajo zastave katerihkoli oseb in
ko vzamejo glavnico in obresti skupaj s stroški, morajo v fontik položiti preostanek za kupca
teh zastav. V nasprotnem primeru sledi kazen sto dukatov (Kos, 2010, 497).
VRSTE PRAVA V IZOLSKEM STATUTU IN NJEGOVE VZPOREDNICE Z RIMSKIM PRAVOM
V izolskem statutu srečamo različne vrste prava, ki so v statuarnih knjigah opisani v vseh
členih in preko opisov katerih lahko iščemo vzporednice z rimskim pravom.
PROCESNO PRAVO
Prvostopenjsko sodstvo v civilnih, kazenskih in gospodarskih zadevah je bilo v domeni
izolskega komuna, ki mu je poveljeval podestat in sodniki (Kos, 2010, 118). Če pogledamo
pravno ureditev rimske države lahko vidimo, da je tudi v času rimske oblasti bilo procesno
pravo v rokah pretorja, ki je kakor smo videli v prejšnjem poglavju imel podobno vlogo kot
podestat. Izolski statut natančno opisuje, kako je procesno pravo v kazenskih in civilnih
zadevah reševal komun. Podestat, štirje sodniki ali podestatov namestnik se kot sorodniki
strank v postopku seveda niso smeli vplesti v pravde. Prav tako ni smel Izolčan brez
podestatovega dovoljenja na sodišču zastopati tujca. »Določamo, da ne more noben meščan
ali prebivalec Izole brez podestatovega dovoljenja zastopati tujca, ki namerava obtožiti
meščana ali prebivalca Izole. Če bo takšno zastopstvo prevzel, naj bo neveljavno…
(LXXII/II,269)«. Vložitev tožbe je bila mogoča le v treh dneh po storjeni domnevni krivici.
Podestat je pri tem moral paziti, da so zaslišali vse priče ter da so te govorile na sodišču po
resnici. Njihove izjave je v navzočnosti enega od sodnikov zapisal vicedom ali komunski
kancler. Zaslišanje prič je bilo možno tudi izven Izole, vendar je za stroške morala poskrbeti
stranka sama. Dvakratna tožba iste osebe v isti zadevi ni bila dovoljena in tožnik je za kazen
moral plačati komunu in tožencu toliko, kot je zahteval v nedovoljeni tožbi. Sodbe so morale
biti izrečene v prisotnosti strank. Če pa se pozivu na sodišče niso odzvale je postopek stekel
tudi brez njih, kar dokazuje 66. člen 2 knjige izolskega statuta in sicer: » Prav tako določamo,
da ne sme odslej veljati nobena sodba, če je ne bo sprejel podestat, njegov vikar ali sodniki
vpričo strank na sodišču. Če se katera stranka, ki jo bo po podestatovi odredbi poklical birič,
ne bo želela zglasiti na sodišču, tedaj naj sodba velja ne glede na odsotnost stranke (LXVI/II,
267)«. Za odsotnost je bila po izreku sodbe predpisana globa, ki je bila določena po 68. členu
2. knjige statuta in je znašala štirideset soldov.Vendar je potrebno poudariti, da je statut
predvidel nekaj opravičenih razlogov za odsotnost s pravde. Med njimi velja omeniti
odsotnost zaradi trgovanja zunaj komuna. Z javno objavo sodbe na terasi komunske palače je
z dovoljenjem podestata moral upnik v primeru zastavljenega premoženja poskrbeti v
tridesetih dneh, pri čemer je moral biti znan predmet tožbe. Nekoliko drugače je bilo v
primeru nepremičninskega spora, kjer moral tožnik na obtoženčevo zahtevo pokazati sporno
posest (Kos, 2010, 120), kar dokazuje tudi 31. člen druge knjige izolskega statuta, ki
pravi :«Če bo prišlo do tožbe zaradi nepremičnine in bi obtoženec rekel tožniku, da mora tisto
nepremičnino pokazati, in bo od gospoda podestata dobil za to rok, potem mora v tem roku
tožnik obtožencu pokazati tisto posest, razen če bi vmes prišel upravičen razlog. Pri tem je
predvidena kazen desetih soldov, ki jo je treba plačati tistemu, ki mu stvari ne bodo pokazali,
potem pa mu je treba stvar še pokazati. Tistega, ki bi rekel, da je stvar videl, a mu je ne bi
pokazali, pa naj se sploh ne obravnava (II/XXXI, 253)«.
Po rimskem pravu se je pravni postopek procesnega prava lahko začel samo na podlagi tožbe,
ki jo je lahko vložil katerikoli državljan. Tožnik je pri pretorju, podobno kot je to lahko storil
Izolčan pri podestatu, vložil tožbo. Pretor je pregledal, ali je v tožbi navedeno ime tožnika,
obtoženega, zakon, ki naj bi ga obtoženi prekršil, in opis dejanskega stanja. Pretor je na tej
točki presodil samo, ali je obtožba osnovana na kakšnih dokazih. Če tožba ni bila možna, in je
bilo razvidno, da je izmišljena, je bila zavrnjena. Če pa je bila obtožba vsaj na prvi pogled
možna oziroma osnovana, je šla zadeva naprej pred sodišče. Postopek se je začel tako, da je
tožnik na kratko predstavil tožbo. Potem je obtoženi lahko, ni pa mu bilo treba, na kratko
odgovoril na obtožbo. Če je rekel, da je res storil kriminalno dejanje, potem ga je sodišče
moralo takoj obsoditi. Če ni priznal, se je postopek nadaljeval. Potem se je začelo
dokazovanje. Dokazovali sta lahko izključno obe stranki (tožnik in obtoženi), ne pa tudi
sodišče. Prav tako sta lahko priče zaslišali samo stranki in to pred sodiščem v prisotnosti
pretorja in ostalih sodnikov. Po končanem sojenju je pretor po posvetovanju s sodniki izrekel
kazen, ki je lahko bila oprostilna ali obsodilna (Korošec, 1997, 45).
RODBINSKO PRAVO
Izolski statut posebno pozornost posveča tudi rodbinskemu pravu, ki skupaj z dednim
in obligacijskim pravom najbolje odraža civilnopravni sistem Izole in kakor opozarja Kos tudi
tipičen sistem srednjeveške istrske občine (Kos, 2010, 124). Na področju rodbinskega prava
lahko iščemo vzporednice z rimskim pravnim sistemom in dokaze o njegovi recepciji.
Namreč že v Rimu je veljal skupek pravnih pravil, ki so urejala pravni položaj zapuščine in
njen prehod od zapustnika na njegove pravne naslednike. Registriranje raznih pravnih dejanj
pri notarjih in vicedominih je bilo glavni sestavni del rodbinskega prava. Eden glavnih
problemov v zakonski zvezi, je bilo zastavljanje premoženja, ki je bilo statusom sicer enako
dovoljeno moškim in ženskam. Premoženje zakoncev je bilo po beneškem običaju ločeno,
žena pa je bila v materialnem smislu podrejena možu. Od 13. stoletja je v severni Istri
prevladovala materialna skupnost po običaju »brat in sestra«, ki je predvidevala materialno
enakopravnost, skupno upravo in uživanje vsega premoženja, ki sta ga zakonca pridobila v
času zakonske zveze. Zakonca sta združila vse svoje premoženje in postala njegova
solastnika. Dolgovi nastali v zakonu, ostanejo ločeni, razen če sta jih sklenila oba zakonca. Z
vsako odtujitvijo dela premoženja je moral zakonec obvezno soglašati. Po smrti enega od
zakoncev, je preživeli lahko ponekod razveljavil skupnost, vendar je to veljalo le za
premoženje, ki je bilo pridobljeno v zakonu, ne pa tudi za tisto, ki ga je prinesel v zakonsko
zvezo (Margetić, 1993, 65). Vendar kakor opozarja Kos je tudi izolski statut določal, da je po
enakem principu, bilo mogoče takemu sistemu oporekati le ob predložitvi ustrezne listine.
Skupna uprava premoženja je varovala jedrno premoženje in obstoj družine, razen v primerih,
kjer je bilo prisotno zadolževanje. V tem primeru se premoženja ni smelo prodati ali zastaviti.
V primeru razpada zakonske zveze je moral mož kot tožnik ne glede na ženin domnevni
prekršek vrniti doto in ji plačati stroške procesa in preživnino. V primeru, da je ločitev
zahtevala ženska, pa ji je ostala le dota, ne pa tudi dobiček iz časa skupne uprave premoženja
(Kos, 2010, 126).
Kar se tiče vprašanja ženine dote in pravne varnosti, je bilo to posebej urejeno tudi v rimskem
pravnem sistemu. Zgolj v primeru manus 1je bila žena od moža tudi dejansko odvisna.
Sicer pa je bila še naprej lahko pravno zaščitena s strani očeta ali celo samostojna -sui iuris,
kakor tudi finančno preskrbljena – njeno premoženje je lahko ostalo ločeno od moževega, v
času zakona je za njeno premoženje mož zgolj skrbel. Dota sicer ni bila obvezna, se je pa
spodobila. Poleg tega ji je omogočala gmotno preskrbljenost v primeru ločitve- actio rei
uxoriae. Ločitev je prav tako ostajala zaseben akt (Korošec, 1997, 167).
V izolskem statutu zasledimo tudi sistem oporočanja, ki so ga istrske občine uvedle v 12. in
13. stoletju. V oporokah je bil že v praksi za glavnega dediča določen zakonski partner.
Zapustnikovi otroci pa so dobili le manjše dele. Včasih so bili lahko glavni dediči tudi drugi
bližnji sorodniki.
_________________________1 Manus: pravni postopek, koženska izpod oblasti očeta preide pod moževo oblast (Korošec, 1997)
Način dedovanja in vrstni red dedičev v izolskem statutu nista posebej opisana, lahko pa iz
osemnajstega člena druge knjige vidimo, da je veljal princip paterna paternis, materna
maternis. »Določamo, naj si nihče ne drzne nasprotovati tistemu, ki bo hotel narediti oporoko
po svoji volji in prav tako naj ne nasprotuje notarju, da bi napisal oporoko v skladu z voljo
oporočnika, za kar je zagrožena kazen vsakič po sto soldov denaričev. Zadnja oporoka naj bo
za vedno in ostane v veljavi. Če bo kdo v deželi Izoli ali zunaj nje umrl z oporoko, ki ne bo
zapisana z notarjevo roko, mora premoženje tega umrlega preiti na njegove dediče, če dediči
bodo. Če dedičev ne bo, naj preide na tiste sorodnike, ki so najbližje tistemu, od katerega to
premoženje izhaja. Če pa tudi sorodnikov ni, naj premoženje pripade komunu…(XVII/II,
247)«. Ta običaj je ohranjal pomen širšega sorodstva zlasti v primerih, ko oporočitelj ni imel
otrok. Tako imamo tudi primere oporok, ko je oporočitelj v primerih, ko v zakonu ni bilo
otrok, dediščino zapustil očetu, ženi pa namenil doto in njen del skupnega premoženja.
Dediščina po materini strani je najprej pripadla ženini materi, nato ženinim bratom in sestram.
V zakonu pridobljeno premoženje je najprej pripadlo očetu, nato polovica materi, bratom in
sestram po moževi strani in njihovim otrokom. Širše sorodstvo je bilo odrinjeno od skrbništva
nad mladoletnimi otroki in premoženjem pokojnika le, če je bil vdovec ali vdova sposoben
upravljati premoženje. Vdovo je ob tem zavezovala zahteva po častnem in vzdržanem
življenju. Skrbnike sirotam, ki so izgubile oba starša je določal podestat, ki je skupaj s
skrbniki tudi odločal o zahtevkih otrok za prodajo dela premoženja v času skrbništva (Kos,
2010, 129).
Tudi rimsko pravo pozna oporočno in neoporočno dedovanje. Zapustnik je tudi v rimski
državi z oporoko redno odločal o dedičih kot pravnih naslednikih. Intestatno (neporočno)
dedovanje prihaja v poštev le, če ni oporoke ali če je le-ta neveljavna. Dedovanje je urejal
poleg tudi Zakonik XII. plošč, ki je določal: "Si intestato moritur, cui suus heres nec escit,
adgnatus proximus familiam habeto. Si adgnatus nec escit, gentiles familiam habento." Če
je umrl brez oporoke tisti, ki ni imel suus heresa2, naj ima njegovo premoženje najbližji agnat.
Če nima agnata3, naj imajo premoženje gentili4 (Korošec, 1997,168).
____________________________2 Suus heres: Nujni dedič, običajno sin ki ga je oče emancipiral in ni več član očetove agnatske rodbine, temveč
kot svojepravna (sui iuris) oseba ter kot taka začetnik svoje lastne agnatske rodbine. Suus heres pridobi
dediščino ipso iure z zapustnikovo smrtjo. Sprejema ne more zavrniti in je zato nujni dedič (heres suus et
necessarius). (vir: Korošec, 1997)3 Agnat: so najbližji zapustnikovi sorodniki (vir: Korošec, 1997)
4 Gentili: sorodniki(vir: Korošec, 1997)
STVARNO IN GOSPODARSKO PRAVO
Tudi v stvarnem in gospodarskem pravu lahko iščemo vzporednice z rimsko pravno ureditvijo
na tem področju. Izolski statut je ščitil gospodarske potenciale svojih občanov proti tujcem.
Zato je natančno določal obligacije pri dolžniško-upniških razmerjih, delovnih razmerjih in v
nepremičninskih transakcijah. Na izjemen pomen gospodarstva v komunskem pravu je
zakonodajalec pokazal že z višinami kazni razmeroma visoke. Nepravilnosti pri prodajah
premičnin in nepremičnin so bile kaznovane s kar 20 librami. Občutne globe so bile
predvidene tudi za prodajo ponarejenega blaga in denarja, za točenje vina izven dovoljenega
časa, oderuštvo in posojanje denarja za obresti, za uporabo napačnih mer in kratenje pravice
do oporoke. Največ določil pa statut predvideva za stvarno pravo in zaščito lastninske pravice
nad nepremičninami in zemljišči. Osnovne mejnike stvarnim razmerjem so dajale
modificirane rimsko-pravne norme, ki so ščitile pravega lastnika proti lastnikom delnih
pravic. Kar pomeni, da je bilo mogoče priposestvovanje šele po 15-letnem nekonfliktnem
koriščanju zemljišča. Tako kot drugih komunih je tudi izolski statut posebej ščitil
nepremičnine pred nakupom tujcev. Prodajanje komunske posesti tujcem je bilo kaznovano z
20 librami kazni. Izjeme je lahko dovolil le Veliki svet, ki pa ni naklonjen prodajam, če se
kupec ni nameraval zastalno naseliti v Izoli. Tujci si lahko posestva odkupili le, če so se za
stalno naselili v Izoli (Kos, 2010, 131).
Tudi v rimski državi je lastninska pravica imetniku omogočala izvajanje vseh oblastvenih
pravic, ki so jih pravni viri dovoljevali. Običajno je prodajo nepremičnin urejala posebna
agencija, ki je delovala pod budnim očesom pretorja in drugih državnih oblasti (Korošec,
1997, 67).
V izolskem statutu pa so bila posebej natančno določena tudi zakupniška razmerja med
meščani in komunom. Zakupne pogodbe so bile sklenjene le s podestatovim dovoljenjem in
samo tedaj so jih notarji smeli vpisati v svoje knjige. Najemništvo hiše je trajalo eno leto. Ob
predčasnem izhodu je moral najemnik plačati celotno najemnino. Tega mu ni bilo treba storiti
le v primeru, da je ob prihodu položil jamstvo v višini enoletne najemnine. Odpovedni rok
najemodajalca je bil en mesec pred iztekom najemništva, sicer se je razmerje avtomatično
podaljšalo za eno leto. Zakupnine vinogradov so se plačevale ob trgatvi (Kos, 2010, 131).
Tudi v rimskem pravu srečamo natančno določena zakupniška razmerja med prodajalcem in
kupcem. Med njima je morala biti v primeru zakupa ali najetja nepremičnine sklenjena
pogodba, ki je zagotavljala da bo tisti, ki oddaja nepremičnine prepustil najemniku določeno
nepremičnino, najemnik pa bo nepremičninodajalcu plačal določen denarni znesek-
najemnino za najem nepremičnine. Šlo je za obvezujoč pravni posel, ki je po rimskem pravu
ustvaril dve novi obligaciji, ni imel pa neposrednih stvarno pravnih učinkov. Sklenjena kupna
ali najemna pogodba je tako pomenila, da sta bili obe stranki dolžni izpolniti svoje dolžnosti.
Višina najemnine po rimskih zakonih ni bila posebej določena (Korošec, 1997, 69).
Posebna pozornost v izolskem statutu pa je namenjena finančnemu poslovanju, zlasti urejanju
dolžniško-upniških razmerij. Do konca 14. stoletja so večino kreditov, ki so zadoščali za
skromne izolske trgovce lahko nudili lokalni posojilodajalci, večje vsote pa so Izolčani
dobivali v Piranu. Ker so bili večji dolgovi običajno zavarovani s hipotekami nad
nepremičninami je komun strogo bdel nad vsakršnim zastavljanjem. Dolg je bil po izolskem
statutu trajen in dolžnik, ga je moral plačati tudi, če so komunski cenilci prodali vse
premoženje. Zapadle zastavščine je na osrednjem trgu prodajal birič. Kupnino pa je bilo
potrebno poravnati še isti dan (Kos, 2010, 132). Zaradi vse večje potrebe po varnosti se je tudi
v starem Rimu razvila zastavna pravica, kjer je bil predmet sprva omejen samo na premičnine
in nepremičnine, pozneje pa tudi na terjatve. Podobno kot je zapadle zastavščine prodajal v
Izoli birič, je za to v rimski državi bil zadolžen adil (Bratož, 2007, 234).
Tudi mestna obrt mesta Izola je bila v statutu in praksi močno vpeta v sfero komunske
avtarkije. Pod drobnogledom oblasti so bili zlasti krčmarji in trgovci z vinom in oljem, peki in
mesarji. Obratovalni čas krčem je bil omejen na tretje nočno zvonjenje, ki je končalo družabni
in delovni dan v mestu. Odprtje novega vinotoča je odobril le podestat in je veljalo le za čas
njegovega mandata. Krčmarji in vinski trgovci z oljem in žitom so le-to smeli prodajali šele
potem, ko je justiciar blago izmeril po uradnih merah. Podobno je veljalo tudi za oskrbo z
mesom. Izolski komun je imel svojo klavnico, ki jo je vzdrževal zakupnik davka od mesnice.
Tam so morali živali klati vsi mesarji, meso pa so prodajali na zakupljenih stojnicah, katerih
število je določal Veliki svet. Peko in zakup kruha, je smel organizirati le zakupnik davka od
pekarne.«Določamo, da ne sme nihče razen pekov, ki imajo dovoljenje od komuna,
pripravljati kruha za prodajo. Če omenjeni peki ne bodo zmogli pripraviti dovolj kruha za
prodajo, lahko gospod podestat po svoji presoji, kakor se mu bo zdelo najbolje, poskrbi za
dodatno pripravo kruha. (XXVI/III, 307)«. Statut pa ne določa cen kruha na drobno.
Podobno je bilo s prodajo suhih in svežih rib. Teh ni bilo mogoče kupovati zunaj komuna.
Prodaja pa je bila mogoča le v komunski ribarnici. »Določeno in dorejeno je, da morajo vsi
ribiči iz Izole prodajati suhe ali sveže ribe na komunskem trgu in ne na svojem domu. Za
kršitev je predvidena kazen štiridesetih soldov denaričev, po presoji gospoda podestata pa je
lahko večja ali manjša. Vsak naš deželan je dolžan ovaditi krištelje, ovaditelj pa mora dobiti
dvajset soldov. Ribarnica mora biti na Alietskem trgu v bližini mesnice ali stopnišča. Vsem
ribičem je prepovedano odnašati ribe domov, da bi jih tam prodajali. Za to je predvidena
kazen štiridesetih soldov. Če bodo ribe odnseli domov, jih ne smejo ponovno prinesti v
ribarnico, da bi jih tam prodali. Za to je predpisana omenjena kazen. Vsak ribič mora sam
prodati vse ribe, ki jih je začel prodajati, in celoten ulov z barke prenesti na kopno. Omenjeni
ribiči so pred začetkom prodaje dolžni ribe odnesti v palačo gospoda podestata oziroma ga
prositi za dovoljenje, da jih prodajo ali odnesejo k svojim družinam. Za vsako kršitev je
predvidena kazen štiridesetih soldov (XXXII/III, 309)«.
Izolski statut tudi ne natančno opredeljuje delovnega in pogodbenega prava. To je po običaju
varovalu pravice delodajalcev. Prelom delavčeve obljube je bil kaznovan z globo, kar
dokazuje tudi 94. člen druge knjige statuta in sicer.«Če bo delavec komu obljubil, da bo prišel
k njemu na delo, in kljub obljubi ne bo prišel, mora plačati pet soldov kazni. Polovico naj
plača komunu in drugo polovico tistemu, ki mu bo to obljubil. Poleg tega mora delo plačati
ali ga opraviti. Če pa kdo svojim delavcem ne bi plačal in bi do podestata v zvezi s tem prišla
tožba, mora omenjeni plačati pet soldov kazni, od katerih pripada polovica komunu in
polovica delavcu (LXXXXIIII/II, 281)«. Za še tako majhen komun, kot je bila Izola pa je bila
pomembna tudi zunanja trgovina. Izola je bila odvisna od uvoza. Vanjo je bilo mogoče
uvoziti vse kar komun ni imel, razen večjih količin vina in olja. Statusne omejitve so
regulirale le trgovanje znotraj komuna (Kos, 2010, 133).
Podobno tradicijo lahko iščemo v zametkih gospodarskih dejavnosti rimskih mest. Tudi na
rimskih tržnicah in forumih, kjer se je odvijal javni del življenja so svoj nadzor nad prodajo
blaga urejale mestne oblasti, ki so delovale pod budnim očesom pretorskega urada. Posebni
tržni inšpektorji so nadzorovali blago, izdajali dovoljenja trgovcem za prodajo izdelkov in
blaga (Bratož, 2007, 367).
V Izoli so se davki na trgovskem področju zbirali na treh ravneh in sicer: v Benetkah od
uvoza in izvoza vina, soli, rib in olja, v Kopru od regionalne trgovine z vsem blagom in v
vsakem komunu od lokalne prodaje blaga. Davčni sistem je bil zapleten, številnim
obveznostim pa je bilo skupno le to, da so bile visoke in nenehno povišane s taksami za
izvozno-uvozna dovoljenja. Notranji davki so bili edini vir mestnega proračuna in plač
uslužbencev. Večine davkov pa komun ni pobiral sam, ampak jih je dajal v zakup (Kos, 2010,
134). Podobna slika se kaže tudi na področju pobiranja davkov v rimski dobi. Namreč rimski
pravni sistem je davke predpisoval skoraj na vsako blago, ki se je prodajalo ali z njim izvedlo
blagovno menjavo. V rimskih mestih je veljalo predvsem posredno obdavčenje. O tem katere
davke se je pobiralo in koliko je znašala njihova vrednost je določal mestni svet skupaj s
cenzorji, pretorjem in kvestorji, ki so davke tudi pobirali. V provincialnih mestih je bilo
pobiranje davkov v domeni zasebnikov, ki so si s plačilom pavšalnih zneskov celo kupovali
pravico do pobiranja davkov. S tem si je vlada zagotovila dobiček in poenostavila delo.
Seveda davkoplačevalcem takšen način ni bil všeč, saj so zakupniki pravic pobiranja davkov
poskrbeli, da so pri tem poslu močno zaslužili. Zato je bila s to službo povezana tudi
korupcija (Bratož, 2007,168). Podobno se je dogajalo tudi v izolskem komunu, na kar nas
opozarjalo nekateri členi v statutu, kjer so predvidene globe za tovrstne kršitve tudi za
jurisditorje (Kos, 2010, 134). Tako nas opozarja 34 člen četrte knjige statuta, kjer piše, da
komunski jurisditor ne sme pobirati komunskih zakupnin od tujcev…«Vsak, ki bi to prekršil,
naj bo za vedno odstranjen iz komunskega sveta in povrh plača sto liber denaričev kazni…
(XXXIIII/IV, 396).
ZAKLJUČEK
Razvoj rimskega prava se na današnjem obalnem prostoru začne v obdobju rimske
romanizacije tega prostora. Njegove prvine pa ostajajo v uporabi tudi potem, ko je rimske
oblasti že zdavnaj konec. Temeljni razlog recepcije prava, je bila zagotovo pomanjkljivost
domačih pravnih norm, neustreznega sodstva in neobstojne močne centralne oblasti.
Srednjeveško pravo je bilo izrazito razcepljeno in razdrobljeno, obstajalo je večinoma v
obliki nezapisanih običajno pravnih pravilih, poleg tega pa so ga udejanjali laični in
neizšolani sodniki (Kambič, 2007, 33).
Razvoj prava in predvsem recepcija rimskega prava sta v marsičem vplivala na položaj razvoj
statuarnega prava, na politično in družbeno življenje prebivalcev. V ureditvi današnjih
slovenskih obalnih mest tako zasledimo zametke, ki jih je v razvoj prava vnesla že rimska
tradicija. Tako so nekatere poklicne vloge, ki jih srečamo v statutu mesta Izole povsem
primerljive z vlogami v rimskih mestih. Tako kot je pomembno vlogo pri upravljanju komuna
imel podestat in njegov urad, tako je bila ključna vloga in beseda pretorja in njegovih
uslužbencev, ki so upravljali in urejali pravni sistem in življenje v mestu. Tudi pravice
prebivalcev rimskih mest se na nekaterih področjih ne razlikujejo od tistih pravic, ki jih
opredeljujejo členi obalnih mest, v našem primeru mesta Izole.
Prav tako se prvine recepcije prava kažejo skozi različne vrste prava, ki jih posamezni členi
statuta določajo. Stvarne, lastninske in gospodarske ureditve imajo v srednjeveški Izoli v
marsičem vzporednice z rimskimi.
Tako lahko zaključimo, da je bila vloga prava in nenazadnje tudi statutov, ki so urejali pravne
norme nedvomno pomembna, saj je odločilno prispevala k razvoju pravnih pravic
posameznikov, ki so določenemu sloju pripadali.
VIRI IN LITERATURA
Bandelli, G. (2003): Aquileia colonia latina dal senatus consultum del 183 a. C. al
supplementum del 169 a.C.
Dostopno na:
http://books.google.si/books?
id=PfkcJa4jlvoC&pg=PA8&lpg=PA8&dq=aquileia+colonia+latina+dal+senatus+consultum
&source=bl&ots=MFITFb7A6h&sig=pYUv3Td5NwCSRbB6PA2I44j_YZU&hl=sl&ei=NyH
xTJL0L5CcOuy90KYK&sa=X&oi=book_result&ct=result&resnum=1&ved=0CBMQ6AEw
AA#v=onepage&q=aquileia%20colonia%20latina%20dal%20senatus%20consultum&f=false
Bajuklič, Ž. (2010): Forum romanum: Rimska država, pravo, verstva in miti. Zagreb
Boltin-Tome, E. (1979): Slovenska Istra v antiki in njen gospodarski vzpon. Izola, 41-61.
Bratož, R. (2007): Rimska zgodovina. Od začetkov do Dioklicijana. Študentska založba,
Ljubljana.
Cunja, Radovan (1996): Poznorimski in zgodnjesrednjeveški Koper : arheološko
izkopavanje na bivšem Kapucinskem vrtu v letih 1986-1987 v luči drobnih najdb 5. do 9.
stoletja. Koper.
Curk, I. (1999): "Arma virumque " : ob tvarnih virih o rimski dobi na Slovenskem. DZS,
Ljubljana.
Karinja, S.(2002): Antična pristanišča on slovenski obali. V: Kultura na narodnostno
mešanem ozemlju Slovenske Istre, Ljubljana, 259-276.
Kos, D., Sadek, M. (2010): Stari izolski statut od 14. do 18. stoletja : prevod s študijo.
Annales, Koper.
Korošec, V. (1997): Rimsko pravo. Del 1, Splošni del, osebno, stvarno in obligacijsko pravo.
Ljubljana.
Kambič, M. (2007): Recepcija rimskega dednega prava na Slovenskem s posebnim ozirom
na dedni red Karla VI., Ljubljana.
Margetić, L. (1993): Statut koprskega komuna iz leta 1433 z dodatki do leta 1668. Koper.
Pahor, M. (1972): Socialni boji v občini Piran od XV. do XVIII. Stoletja. Mladinska knjiga,
Ljubljana.
Scarabough, J. (1974): Roman medicine. Cornell University Press.New York
Škrubej, K. (2010): Pravo v zgodovini s poudarkom na razvoju na današnjem slovenskem
prostoru : odlomki virov s komentarji. GV založba, Ljubljana
top related