ISKANJE RECEPCIJE PRVIN RIMSKEGA PRAVA SKOZI STATUARNO PRAVO, DRUŽBENO IN POLITIČNO

ŽIVLJENJE PREBIVALSTVA S POSEBNIM POUDARKOM NA IZOLSKEM STATUTU

Avtor: Ksenja Sulič

KAZALO

UVOD.........................................................................................................................................2ZGODOVINSKI ORIS RAZVOJA RIMSKEGA PRAVA IN NJEGOVA RECEPCIJA V SLOVENSKEM OBALNEM PROSTORU ..............................................................................4

RIMSKA DOBA.....................................................................................................................4SREDNJI VEK.......................................................................................................................7RECEPCIJA PRAVA.............................................................................................................9

DRUŽBENO, POLITIČNO IN PRAVNO ŽIVLJENJE PREBIVALSTVA, DRUŽBENIH IN POKLICNIH SKUPIN................................................................................................................9VRSTE PRAVA V IZOLSKEM STATUTU IN NJEGOVE VZPOREDNICE Z RIMSKIM PRAVOM .................................................................................................................................18

PROCESNO PRAVO...........................................................................................................19 RODBINSKO PRAVO........................................................................................................20STVARNO IN GOSPODARSKO PRAVO.........................................................................22

ZAKLJUČEK............................................................................................................................26VIRI IN LITERATURA...........................................................................................................27

UVOD

Recepcija rimskega prava je mnogim pravnim področjem vtisnila neizbrisan pečat, ki

se je odražal skozi politično, družbeno in nenazadnje tudi kulturno življenje prebivalstva.

Skozi stoletja, še potem, ko je bilo antike že zdavnaj konec, so določila iz rimskega prava

vplivala na pravno življenje ljudi in vplivajo še danes. Zahodno slovenski prostor predstavlja

od antike pa vse do današnjih dni razgibano stičišče in prehodno območje med sredozemskim

in srednjeevropskim, vzhodno in zahodno evropskim prostorom, med različnimi družbenimi,

gospodarskimi, kulturnimi, umetnostnimi, idejnimi in političnimi tokovi. Rodovitna zemlja,

primerna za gojenje vinske trte, oljčnih nasadov in zgodnjega sadja ter ugodna lega ob morju

so bili tisti dejavniki, ki so pospešili gosto poselitev severozahodne obale Istre in tudi

celotnega Istrskega polotoka. Tudi v času srednjega veka, ko se je na tem območju ohranila

kontinuiteta, je vpliv iz rimskih časov ostal še kako živ. Prebivalstvo na tem prostoru se je

delilo na tiste, ki so živeli v mestih (meščane) in tiste, ki so živeli na podeželju (podeželane).

Znotraj te dveh velikih skupin, pa je obstajala še cela vrsta družbenih slojev, za katera so

obstajala pravna pravila, ki so jih določali členi v statutih.

Namen pričujoče seminarske naloge je najprej predstaviti razvoj rimskega prava v času

rimske dobe na našem ozemlju in kako se je to pravo ohranjalo še v času srednjega in se

odražalo skozi statuarno pravo, politično in družbeno življenje prebivalstva in njihovih vlog,

ki so jih na poklicnem in zasebnem življenju opravljali vsak dan. Skozi prvo poglavje tako

spoznamo razvoj prava in pravnih pravil s posebnim poudarkom na današnji slovenski obalni

prostor. V nadaljevanju pa se naloga posveti iskanju vzporednic družbenega, političnega in

pravnega življenja prebivalstva v rimski dobi, z življenjem in delovanjem prebivalstva na

slovenskem obalnem prostoru, pri čemer se primerja posamezne družbene in poklicne

skupine, ki jih srečamo v členih izolskega statuta in katerih vloge v marsičem kažejo na

rimsko tradicijo. V zadnjem poglavju pa se naloga posveti še posameznim vrstam prava, ki jih

statut skozi člene opredeljuje in preko katerih lahko tradicijo rimske pravne ureditve

primerjamo z ureditvijo srednjeveške Izole. Ključno vprašanje, ki ga želi naloga osvetliti je v

iskanju prvin recepcije rimskega prava skozi statuarno pravo, družbeno in politično življenje

prebivalstva na današnjem slovenskem obalnem prostoru. Kako se je razvoj rimskega prava

začel razvijati na slovenskem obalnem prostoru v rimski dobi in kako se je tradicija prava

ohranjala v srednjem veku in katerih področjih se to v statutih kaže? Kako je ureditev

mestnega sistema delovanja primerljiva s tistim v rimski dobi? Skozi katere družbene sloje in

poklicne vloge se kaže antična tradicija in kje lahko iščemo vzporednice z njo? Ali lahko

skozi različne vrste prava iščemo zametke rimske pravne ureditve, ki se je s kontituiteto

ohranjala v današnjem slovenskem obalnem prostoru?

Literatura na katero se seminarska naloga naslanja, je v slovenščino preveden izolski statut,

katerega člene in posamezna obravnavana področja pravne ureditve življenja lahko

primerjamo z študijami nekaterih avtorjev, ki se z razvojem prava podrobneje ukvarjajo. Tu

gre predvsem objave avtorjev kot so: Sergij Vilfan s svojim delom Pravna zgodovina

Slovencev, Marko Kambič z delom Recepcij rimskega dednega prava na slovenskem, Viktor

Korošec z delom Rimsko pravo, Rajko Batož z delom Rimska zgodovina in delo Žike

Bajukliča z naslovom Forum romanum: Rimska država, pravo, verstva in miti.

ZGODOVINSKI ORIS RAZVOJA RIMSKEGA PRAVA IN NJEGOVA RECEPCIJA V SLOVENSKEM OBALNEM PROSTORU

Še preden se v nalogi posvetimo osrednji temi pričujoče naloge si poglejmo, kako se

je razvoj rimskega prava začel udejanjati na današnjem slovenskem obalnem prostoru in kako

se razvija njegova recepcija.

RIMSKA DOBARimsko pravo se na današnje slovensko ozemlje razširi v 1. stoletju pr. n. št., ko se z

ustanovitvijo Akvileje začne prodor Rimljanov na to področje. Odtlej dalje je ta prostor

vključen v rimski imperij in razdeljen na več upravnih provinc, ki jih vodijo v cesarskih

provincah namestniki cesarja t.i. legati v senatorskih provincah pa propretorji. Odločilno

vlogo v upravi so igrala mesta, ki so se delila v dve vrsti: kolonije in municipije. Kolonije so

imele boljši pravni položaj, kot municipiji, saj so njihovi prebivalci veljali za prave rimske

državljane- cives. Municipiji pa so bila mesta, katerih svobodni prebivalci niso imeli polnih

političnih pravic (Vilfan, 1996, 33).

Ozemlje Slovenije v antiki tako ni bilo administrativno enotno območje, saj je bilo 

razdeljeno na štiri različne upravne enote in je imelo prehoden značaj. Ozemlje, v katerega je

sodil tudi današnji slovenski del obale je pripadalo Deseti italski legiji, kasneje imenovani

Venetia et Histria (Curk, 1999, 29-33). Ko se je na današnjem slovenskem ozemlju uveljavila

rimska uprava, je močno pospešila razvoj sužnjelastniške družbe. Kljub razvoju prvih pravnih

oblik se je rimsko civilno pravo tu uveljavilo postopoma. Kakor opozarja Sergij Vilfan v

svojem delu, je za veljavnost civilnega prava veljalo osebno načelo, po katerem je plemenski

izvor neke osebe odločal o tem, po katerem pravu živi in kakšne pravice po rimskem pravu ti

priznavajo. Vendar je to veljalo le za prave rimske državljane, za druge svobodnjake pa ne,

ker ti niso bili po civilnem pravu pravno sposobni (Vilfan, 1996, 35).

V rimski dobi je bila današnja slovenska obala bogato poseljena, kar nam danes pričajo

številne arheološke najdbe, ki jih na obalni črti od meje z Italijo, pa do izliva reke Dragonje

srečujemo na vsakem koraku. Prvotni prebivalci istrske obale so bili Histri. Prav zaradi

histrske nemirne narave, se je rimski senat, kakor piše Livij, odločil za ustanovitev rimske

kolonije Akvileje (Boltin-Tome, 1979, 41). Leta 181pr.n.št. je bila Akvileja ustanovljena.

Zaradi svojega položaja, je imela Akvileja izreden gospodarski in strateški pomen, saj je stala

na stičišču poti med Ilirikom in Italijo (Bandelli, 2003, 54). Pomorska pot v Istro, ki je s

svojem obsegu zajemala tudi današnji slovenski obalni prostor, je v trgovskem smislu

usmerjala na Akvilejo na skrajnem severu Jadrana, od tam pa na kopenske poti v

severozahodne province cesarstva, lagunarne poti pa v severno Italijo. Iz Istre so vsaj v 1.

stoletju n. št. izvažali olje, vino, drobnico in žito, uvažali pa so predmete za vsakdanjo rabo,

med katere sodijo luksuzna keramika, steklo in predmeti iz kamna in kovine (Karinja, 2002,

262). Slovenski del Istre je bil v tem času vključen v teritorij mesta Tergeste in je zato ležal v

neposredni bližini upravnega središča (Boltin-Tome, 1979, 42). Severnoprimorska mesta so

bila v tem času nepomembna naselja. Njihov pomen se je kazal predvsem v gospodarskih

okoliščinah. V času rimske oblasti je na tem ozemlju s stališča prava prevladovala predvsem

lastninska pravica in posest. Namreč večina tega ozemlja je bila v rimski dobi na gosto

prepredena z razkošnimi vilami rustikami in posestmi povezanih s pristanišči-vile maritime.

Tu je senatna rimska nobiliteta z izkoriščanjem množičnega dela sužnjev razširjala svoja

posestva-latifundije in ob enem izrivala male kmete z njihove rodne zemlje (Korošec, 1997,

127). Pravne razmere v rimski dobi so za te kraje, kakor priznava Vilfan še povsem neznane,

saj je premalo podatkov o konkretnih razmerah posameznih krajev (Vilfan, 1996,36). Na

ozemlje današnje Slovenije je rimsko pravo dolgo prodiralo le preko rimskih kolonistov, ki so

imeli rimsko državljanstvo in civilne pravice. Ko je leta 212 Karakalov edikt constitutio

Antoniniana podelil vsem svobodnim prebivalcem imperija rimsko državljanstvo, to zagotovo

ni izrinilo vseh prejšnjih običajev, je pa zagotovo njegovo veljavo pospešila romanizacija.

Ko je bilo rimsko pravo po prevladi Carigrada nad Rimom in po udoru barbarskih ljudstev

skoraj v zatonu, je v vzhodnem rimskem cesarstvu doživelo svoj najobsežnejši zapis, ki ga je

po naročilu cesarja Justinijana izdelala posebna komisija. Enoten zakonik t.i. Corpus iuris

civilis je nedvomno pripomogel k sistematični obliki, ki je prej ni imelo. V zahodno rimskem

cesarstvu, kamor je sodilo tudi današnje ozemlje Slovenije, je bilo značilno, da so kralji

novodoseljenih ljudstev dali zapisovati rimsko pravo. Na tem področju je bila rimska tradicija

pred prihodom Slovanov že močno omajana, vendar kakor opozarja Vilfan ne povsem

odrezana. Namreč ljudstva, ki so tu živela pred prihodom Slovanov, so bila praviloma že

pokristjanjena in so bila v državnopravnih odnosih s Carigradom. Nekateri kraji so obdržali

večjo, drugi manjšo povezavo z Rimom. Mejo med njimi tvorijo obrambni zidovi, ki so jih v

pozni antiki postavljali po današnjem slovenskem ozemlju za obrambo Italije. Ko pridejo

Slovani skupaj z Obri na področje vzhodnih Alp se zadnje zveze z rimsko državo prekinejo

(Vilfan, 1996, 37-38). Le obmorska mesta, o katerih bo govora več v naslednjih poglavjih, se

s škofijskimi stolnicami ohranijo. Zagotovo pa je na pravni razvoj v pozno rimski dobi vplival

proces delitve rimskega cesarstva. Potem, ko se je rimski imperij razdelil na dva dela, se je z

vdorom Gotov v Evropo zaradi hunskega pritiska sprožil val preseljevanja ljudstev. Ko so

Vzhodni Goti pod vodstvom Teodorika Velikega med leti 493 in 536 osnovali v severni Italiji

svojo državo je pod njo prišlo tudi ozemlje današnje slovenske obale. V tem času do bistvenih

sprememb ni prišlo (Cunja, 1999,16).

Za naslednice zahodnorimske države je značilno, da so kralji nekaterih novodoseljenih

ljudstev za svoje države že pred Justinijanom dali zapisovati rimsko pravo, ki je veljalo za

njihove podanike rimskega porekla. Posebej velja omeniti Lex Utinensis (Videmski zakon), ki

kakor opozarja Vilfan označuje zapis prava, ki je nastal kot predelava zahodnogotskega zapisa

poznorimskega prava namenjeno za uporabo v praksi in je nedvomno imel pomen za

prebivalce obalnih področji. Zadnjo zvezo s poznorimsko tradicijo tako vzdržujejo škofovske

stolnice v mestih, ki se ohranijo tudi po prihodu Slovanov in v katerih so živeli potomci Iliro-

Keltov in rimskih naseljencev (Vilfan, 1996, 38). Med njimi so obstajale pomembne razlike v

dojemanju pojmov prava in države. Staroselsko prebivalstvo je pravo še vedno pojmovalo kot

v zadnjem obdobju skupne rimske države, pri čemer je za vse prebivalce imel vrhovno

normodajno oblast vladar (Škrubej, 2010, 95). V obalnih mestih je bila kontinuiteta

razmeroma močna, kajti rimskim mestom je pomagala prebroditi čas največjih nevarnosti

njihova pomorska in politična zveza z Bizancem. S propadanjem institucij rimske države in z

naselitvijo novih ljudstev, so se politične in gospodarske razmere močno spremenile. Pomen

vladarjevega prava je na ozemljih, ki so bila prej rimska močno upadla. Prevladovala so

pravila običajnega prava starih gentilnih in lokalnih tradicij (Škrubej, 2010, 95). Od rimskega

prava je torej v teh mestih obveljalo to, kar je ustrezalo razmeram in potrebam. Zato moramo

kontinuiteto rimskega prava tu razumeti le v smislu vulgarizacije. To pomeni, da se je rimsko

pravo prilagajalo novim pravnim razmerjem, ki so postala mnogo preprostejša. Celota pravnih

pravil se v tem času označuje kot vulgarno rimsko pravo. Namreč še dolgo v srednjem veku

ta mesta niso bila resnične meščanske naselbine svobodnih trgovcev in obrtnikov, zato so se

ostanki rimskega prava uveljavili le na upravnih in agrarnih področjih (Vilfan, 1996, 38). V

zgodnjem srednjem veku so obalna mesta veljala za civitates in so imela vsako svojega škofa,

kar dokazuje njihov poseben položaj. V teh mestih so bile žive še mnoge poznoantične oblike

lastnine in družbenih razmerij: tako latifundije z nesvobodnjaki, kot kolonat s priklenitvijo

kmeta na zemljo. Značilnosti zgodnjesrednjeveških obalnih mest se kažejo v številnem kleru,

močno cerkveni oblasti, uglednem položaju škofa, nejasnosti o mejah med cerkveno in svetno

oblastjo. V njih srečujemo tudi zelo različna imovinska in osebna razmerja, posebno razne

vrste trajnejših zakupov. Po razpadu rimske države se je oblast na tem ozemlju nekoliko

menjavala. Bizantinci so imeli v Istri svojega vojaškega poglavarja, a pustili mestom njihovo

notranjo ureditev. Bizantinski finančni sistem je obremenjeval mesta kot celote in prepuščal

njihovim organom, kako so denar zbrali. Fevdalni elementi so v tem prostoru spoznavni v

obliki kolonata in raznih škofovskih pravic na neobdelanem svetu in vinogradih. Na

današnjem slovenskem obalnem prostoru tako nastane ob koncu antike in v začetku srednjega

veka mešanica starega in novega. Tako obmorska mesta ohranijo nekaj časa del starih

upravnih oblik in razvijejo tip fevdalizem mediteransko-mestnega tipa. Pri tem tipu

fevdalizma kralj podeli škofu mesto in pokrajino okrog njega z javnim sodstvom, kraljevim

premoženjem in vsemu utrbami. Pri tem pa si pridržuje le besedo pri sklicevanju veče in

navzočnost svojega organa pri njej. Okolico pa uporabi škof za kolonizacijo s Slovani po

sistemu hub (Vilfan, 1996, 110).

SREDNJI VEKV srednjem veku so severozahodna istrska mesta so po pravnem razvoju zagotovo

prednjačila. Njihov specifičen razvoj gre pripisati ugodni geografski legi in vplivu drugačnega

civilizacijskega okolja. V primorskih obalnih mestih romanska tradicija ni nikoli povsem

zamrla, čeprav so se ta mesta razvijala tudi pod vplivom langobardskega in frankovskega

prava. Gotovo je romanska tradicija skupaj z zgodnjim razvojem trgovine in obrti, pospešila

recepcijo rimskega prava. Od 12. stoletja se je v obalnih mestih začel proces recepcije prava.

Čeprav je izraz »recepcija rimskega prava« ustaljen, je njegova vsebina bolj specifična in

pomensko raznolika. Prav v obalnih mestih je času 11. in 12. stoletja mogoče čutiti vpliv

učenega prava, ki je nadgradilo in obogatilo že tako plodno pravno življenje. Glosatorji in

njihovi nasledniki komentatorji so v duhu nove pravne znanosti izšolali množico juristov, ki

je dosežke pravne znanosti po Evropi s pridom prenašala v prakso. Tudi statuti posameznih

komunov, ki so se začeli pojavljati v visokem srednjem veku, so kakor opozarja Kambič

konglomerat najrazličnejših sestavin. Poleg močno izraženega domačega običajnega prava in

prvin rimskega municipalnega prava, srečujemo v njih tudi elemente neposredno prevzete iz

fevdalnega prava, privilegijev nekaterih vladarjev, javnopravnih pogodb in zapriseg na raznih

zborih (Kambič, 2007, 76). Taka mesta so po starem veljala za civitates in so imela vsako

svojega škofa, kar je bil glavni znak njihovega posebnega položaja. Patriarh je bil kot istrski

mejni grof pozneje tudi nominalni, vendar do sredine 13. stoletja, ko se je istrskim mestom

uspelo za vedno otresti njegove nadoblasti, ne vedno tudi gospodar v regiji. Samostanske

interese je v današnjih slovenskih obalnih mestih zastopal vicedom ali gastald, ki je imel do

sredine 13. stoletja v rokah najpomembnejše oblastne atribute, med katere je sodila uprava

samostanskih posesti, pobiranje davkov in desetin in gospodarstveno sodstvo. Samostojno

cerkveno organizacijo pa je na tem prostoru imelo mesto Koper. Potrebno pa je poudariti, da

je pod vplivom severno-italijanskih mest proces osamosvajanja izpod oblasti cerkvenih in

fevdalnih gospodarjev zajel vse meščanske skupnosti v istrskih mestih. Tako so tu nastali

meščanski komuni oziroma politično- samoupravne skupnosti, ki so sami izbirali svoje

predstavnike. Mesto romanskega tipa je morali imeti sedež škofije in antično naselitveno in

municipalno kontinuiteto, da se je lahko imenovalo civitas. Vendar kakor opozarja Kos v

svojem delu, je v beneški Istri status civitas imelo le mesto Koper, ostala slovenska obalna

mesta so imela status ozemlja (Kos, Sadek, 2010, 21). Vsaka civitates je kot nekdaj imela

tudi svoje agrarne teritorije. Razen njih so bila še druga utrjena naselja, trdnjave ali castra,

toda z manjšim agrarnim ozemljem in brez škofovske stolnice, kot je bil naprimer Piran. Izola

je imela zelo razvit značaj fevdalnega pridvornega centra. Tu je nad veliko večino zemljišč je

imel oblast samostan sv. Marije, ki ga je zastopal gastald oglejskega patriarha. Po letu 1253 je

občinski svet v Ogleju dosegel, da samostan ni smel več imenovati svohega gastalda, ztemveč

je tega imenovala občina. Samostanski gastald pa je ostal upravitelj le samostanke posesti.

Tako so nekatera kolonizacijska ozemlja ostala pod zemljiškimi gospodi, nekatera pa so se

vrnila k mestnim teritorijem. Koper si je v tem času pridobil v pasu ob Rižani več vasi, ki so

bile fevdalizirane po celinskem vzorcu (Vilfan, 1996, 110).

V obalnih mestih je veljal upravni sistem Beneške Istre, kar pomeni, da so bila mestna in

agrarna ozemlja pod mestno samoupravo. Zemlje so upravljali državni organi in so imela

položaj deželskih sodišč. Fevdi pa so bila manjša ozemlja, prepuščena v uživanje posameznim

beneškim fevdalnim rodbinam. Največje komunalno ozemlje današnje slovenske obale je bilo

koprsko, saj so bile vanj vključene številne vasi, kolonizirane po fevdalnem sistemu in z

močnimi elementi stare slovanske županske uprave (Vilfan, 1996, 216). Preoblikovanje

pravnih norm, ki kaže na pragmatičnost istrskih mest se je nenehno prilagajalo političnim

potrebam. To je kakor opozarjata Kos in Sadek v svojem delu posledica vpetosti ozemlja in

prebivalcev v romanski pravni in kulturni svet. Tako v statutih obalnih mest srečujemo

določila v stvarnem, dednem in obligacijskem pravu, ki imajo rimskopravne značilnosti (Kos,

Sadek, 2010, 47).

V zgodnjem novem veku pride na tem prostoru do razvoja centralizirane uprave. Vpliv

blagovno-denarnega gospodarstva se močno pozna v fevdalni družbi in pravu. To se odraža

predvsem v zgodnjem kapitalizmu (Vilfan, 1996, 295).

RECEPCIJA PRAVA

Recepcija rimskega prava pomeni ponovno uporabo rimskega prava. Pojem recepcije je

večplasten in ne pomeni samo ponovnega sprejema Justinijanovega prava, kakor ga je s

svojimi metodami opredelila srednjeveška in pozneje novoveška pravna znanost. Ampak

moramo, kakor opozarja Kambič recepcijo dojemati v novem pristopu in metodi pravniškega

dela, ki se neposredno sklicuje na rimskopravne institute v postopkih pred različnimi organi in

v vključevanju rimskega prava v pravne norme (Kambič, 2010, 772).

Območje Istre je bilo kakor smo videli v zgornjem poglavju zanimivo zaradi mešanja

različnih kultur, ki so vsaka zase puščale svoj pečat. Zato ni čudno, da je bilo pravo tega

območja nekaj posebnega. Poleg že omenjenega vpliva rimskega prava je imelo veliko vlogo

tudi domače običajno pravo in fevdno pravo, opazne pa so tudi mnoge druge posebnosti, ki so

produkt lokalnih značilnosti in potreb prebivalstva. Velja poudariti, da je slovenska obala od

13. stol. pripadala Beneški republiki, kjer je cvetela trgovina. O razvitih gospodarskih odnosih

pričajo ohranjeni statuti in notarske knjige, iz katerih so razvidne značilnosti rimskega prava

ter razvitost mestne avtonomije. Svoj statut so imela vsa tri še danes pomembna obalna

slovenska mesta, Koper, Izola in Piran. Zaradi zgoraj opisanega razloga raznovrstnih vplivov

na pravo so te statute pogosto dopolnjevali in spreminjali (Kambič, 2007, 45).

Recepcija rimskega prava je tako imela velik vpliv na razvoj pravne znanosti. Pospešila je

njen razvoj in se posredno pojavljala v kasnejših kodifikacijah prava. To velja tudi za

slovensko obalo na sploh, saj je ta predel doživljal drugačen razvoj od notranjih predelov

Slovenije. Te zgodovinske značilnosti in vpliv rimskega prava so razvidne kakor bomo videli

v nadaljevanju, tudi v Izolskem statuarnem pravu na različnih področjih družbenega in

političnega življenja in nenazadnje tudi skozi različne družbene vloge in poklicne skupine.

DRUŽBENO, POLITIČNO IN PRAVNO ŽIVLJENJE PREBIVALSTVA, DRUŽBENIH IN POKLICNIH SKUPIN

V času rimske oblasti je na današnjem slovenskem obalnem prostoru veljalo rimsko

pravo, po katerem so se prebivalci delili na prave rimske državljane in rimske nedržavljane.

Da je nekdo postal rimski državljan je moral izpolnjevati določene pogoje glede na tri statuse

in sicer:status libertatis (da je svoboden in ne suženj), status civitatis (da ima vse pravice, ki

jih predvideva ius civile) in na koncu status familiae (da ima določen položaj v družini).

Oseba, ki je imela vse pravice rimskega državljana brez kakršnihkoli omejitev se je imenovala

civis optimo iure, državljan z najboljšim in najugodnejšim pravnim statusom. Na drugi strani

je bil civis minuto iure, državljan z omejenim pravnim statusom. To so bili plebejci ali klienti.

Status rimskega državljana se je pridobil z rojstvom v zvezi svobodnih ljudi oz. vsaj oče je

moral imeti rimsko državljanstvo. Pomemben je bil status staršev ob spočetju in ne ob rojstvu

otroka. Poleg tega je civis Romanus postala oseba, ki je bila osvobojena suženjstva z ustrezno

pravno formo (manumissio) ali pa ji je bilo z zakonom ali odlokom dodeljeno državljanstvo

(donatio civitatis). Ljudje, ki niso bili rojeni kot rimski državljani, so bili prikrajšani za

določene pravice iz naslova javnega in privatnega prava vse do objave že v zgornjem

poglavju omenjenega t.i. Karakalinega edikta iz leta 212 (Bujuklić, 2010, 123).

Tako se je vpetost prebivalcev na današnjem slovenskem obalnem prostoru v romanski

pravni in kulturni svet, odražala skozi segmente vsakdanjega življenja tudi potem, ko je bilo

rimske oblasti na tem področju že konec. Zaradi vpliva beneške oblasti v istrskih obalnih

mestih, so podatki, ki nam jih nudi Izolski statut pomanjkljivi predvsem zato, ker ne odražajo

vseh pravnih in gospodarskih potreb, temveč le tiste, ki so bile v pristojnosti izolskega

komuna. V njem srečamo tudi določila, ki so zadevala različne skupine prebivalstva in so

vsebovala rimskopravne značilnosti. Kakor opozarja Kos so bile to razumske posledice

samostojnega iskanja rešitev, ki jih srečamo tudi v vsebini drugih statutov istrskih obalnih

mest (Kos, 2010, 47). Izolsko pravo od sredine 1. stoletja prebivalce na komunskem ozemlju

umešča v štiri skupine: meščane (cives), deželane (vicini), prebivalce (habitatores) in tujce

(forenses). Prvi dve skupini sta imeli vse pravice in iste dolžnosti, njuni pripadniki so morali

prisegati zvestobo podestatu in beneškemu dožu. Razlika med njima je bila v lokaliteti. Za

meščanstvo je bilo potrebno živeti v mestu Izola in si pridobiti status s fomalnim sprejemom

pred podestatom in sodniki. Le status meščana je posamezniku dejansko omogočal njegovo

izvolitev v veliki svet ali druge komunske službe. Izraz meščan oziroma cives se je v času

rimske države nanašal na skupnost svobodnih državljanov (cives), ki so bili združeni v večje

ali manjše politično-teritorialne okvire (država, mesto, kolonija, municipij). Živeti v mestu ali

civitas je za rimsko dobo pomenilo najnižjo raven avtonomnega združevanja ljudi

zasnovanega na lokalnih etničnih in družbenih skupinah, ki jim je bila priznana pravica, da

obdržijo avtohton mestni svet, magistrat ter pravila sodnega postopka osnovanega na

lokalnem pravu. Bili so osvobojeni plačevanja davkov in vodenja cenzusa, vendar so njihovi

organi oblasti bili v stalnem kontaktu z metropolo in rimskim predstavnikom res publica

(prokurator). Korak, ki je sledil, je bila dodelitev polnopravnega municipalnega statusa

(Bajuklič, 2010, 126). Mestna elita uglednih meščanov je bila organizirana v vsakem mestu

kot institucija mestnega sveta. Ta institucija je povezovala člane mestnega sveta in mestne

magistrate. Pri tem velja poudariti, da so bogate družine izstopale s svojo darežljivostjo do

mesta, ki se je kazala predvsem v financiranju različnih prireditev in gradenj v njem. Prav

zaradi tega so njihovi pripadniki po večkrat opravljali magistrature in vodili mestne svete. Ker

se je premoženje dedovalo v družini, so pripadniki ene družine imeli mesto v mestnem svetu

tudi več generacij zapored (Bratož, 2007, 386).

V času srednjega veka se je na obalnem področju ta rimska kontinuiteta ohranila. Tako tudi

meščani Izole niso živeli samo od kmetijstva, temveč tudi od trgovanja, rokodelstva in obrti.

Posamezni meščani so imeli tudi svoje vinograde in njive, pa tudi cele kmetije v okolici

mesta, naselbina kot celota pa je imela tudi skupne pašnike in gozdove. Kljub vsemu pa so

bili meščani predvsem trgovci in obrtniki. V obrti in trgovini, ki sta bili glavni vir

preživljanja, so uživali tudi posebne pravice. V Izoli so med pravimi meščani po številu

prevladovali obrtniki, ki so delali večinoma le za potrebe bližnje okolice, samo redke obrtne

panoge so bile povezane z izvozom. Za varovanje svojih koristi so se meščani s prisego, ki je

bila v srednjem veku pravna vez, združevali v prisežno skupnost ali prisežno zvezo. V to

prisežno združbo pa so se najprej združevali le mestni gospod in imenitnejši meščani, šele

pozneje seje razširila na vse meščane, ki so hoteli sami nositi odgovornost za red v mestu.

Izola si je v 14.-15. stoletju tako kot ostala obalna mesta pridobila pravico, da so meščani

lahko volili mestnega sodnika in mestni svet. Mestni svet je urejal finance in denarne zadeve,

nadzoroval trgovino in obrt, ustanavljal šole in sirotišnice, sodnik pa je skrbel za sodstvo in

upravo v mestu. V zvezi s takim razvojem pa so pravice vseh skoraj izginile. Prvotno mestno

občino je zamenjala ožja občina, glavne pravice pa sta imela še notranji in zunanji svet.

Notranji svet so sestavljali pretežno premožnejši trgovci, obrtniki so bili le člani zunanjega

sveta. Duhovniki in plemiči s svojimi podložniki oz. hlapci niso sodili pod mestno upravo.

Pravic meščanstva ni užival človek, ki ni imel v mestu zemljiške posesti ali se ni ukvarjal s

trgovino ali obrtjo. Meščan mesta je lahko postal vsakdo, ki je v njem prebival leto dni.  Imel

je pravico sodelovati v samoupravi in ker so mesta dobila v roke tudi sodstvo, so dajale

meščanske pravice v mestih vidne prednosti (Vilfan, 1996, 149).

Že rimskem času je bila velika prednost, če si živel v mestu. V mestu je bil boljši zaslužek,

večje možnosti za izbiro poklica in pridobitev izobrazbe, pa tudi javno življenje je bilo bolj

privlačno. Rimski meščani so se udeleževali zabavnega, športnega in kulturnega življenja, ki

ga je podpiral sam rimski cesar. To je prebivalcem rimskih mest dajalo možnost, da so v

skromni meri lahko uveljavili svojo politično voljo. Njihova poklicna dejavnost je bila zelo

raznolika. Mnogi so opravljali intelektualne poklice, med katerimi izstopajo pravniki,

zdravniki, vzgojitelji, umetniki, tehnični strokovnjaki in filozofi. Velika večina rimskih

meščanov se je posvečala obrti in trgovini v različnih organizacijskih oblikah: kot lastniki ali

najemniki manjših obratov. Obrtniki in mali trgovci so se preživljali s transportom in bili pri

svojem delu spoštovani. Skupaj so se združevali v poklicna združenja t.i. collegie ali corpore.

V času cesarja Avgusta, ko se rimska oblast razširi tudi na današnje slovensko ozemlje, je bilo

takih združenj že najmanj 100. Poseben zakon lex Iulia je postavil temelje njihovi ureditvi, ki

jo je dopolnila še poznejša zakonodaja. Društva so igrala tudi pomembno socialno vlogo, saj

so podpirala obubožane člane in skrbela za primeren pokop umrlih članov. Člani so se

združevali na zborih, kjer so odločali o volitvah funkcionarjev, sprejemu novih članov,

počastitvah patronov in podpornikov. Pri tem pa je potrebno poudariti, da se collegia niso

razvila v stanovska cehovska društva, kakršna so poznana iz srednjega veka, ker je bil pri njih

v splošnem stanovsko-gospodarski interes premalo razvit (Bratož, 2007, 378).

Meščan, kot značilni prebivalec srednjeveškega mesta je predstavljal družbeni razred, nižji od

plemstva in višji od podložnega kmeta. Med meščani pa je bil sloj trgovcev uglednejši od

obrtniškega. Tako so imeli v srednjem veku pomembno vlogo cehi: poklicne združbe

obrtnikov iste stroke. Cehovska združenja znotraj mesta so urejala izvajanje posamezne obrti

z omejevanjem števila članov obrtnega združenja in predpisi o izvajanju poklica, ter o

delovnih razmerjih, bila pa so naperjena tudi proti zunanji konkurenci podeželja in tujih

trgovcev (Vilfan, 1996, 149).

Podeželsko prebivalstvo je v statutih istrskih obalnih mest redko omenjeno in to velja tudi za

izolski statut. Zanje je veljajo enako kazensko, rodbinsko in gospodarsko pravo (Kos, 2010,

114). Tudi rimsko pravo ne posebej omenja prebivalstva na podeželju in prav tako so skopi

tudi podatki o načinu življenja podeželanov v rimski dobi. Nedvomno so bili tudi oni vpeti v

zelo razvejan rimski pravni sistem. Prav zaradi velja v nadaljevanju pogledali tiste družbene

in poklicne skupine, katerim lahko poiščemo vzporednice iz rimske dobe s tistimi, ki jih statut

izolskega komuna omenja.Beneška nadoblast se je potem, ko je prevzela nadzor nad istrskimi

komuni, naslonila na tradicionalne upravne in sodne strukture in svojim zahtevam prikrojila le

najpomembnejše na polju davkov, vojske in trgovine. V naslednjih stoletjih so se tako v

skladu z razvojem beneške oblastne doktrine spreminjale pristojnosti vseh uradov in služb

(Kos, 2010, 83). Podobno kot so se pristojnosti uradov in služb spreminjale v istrskih mestih,

tako so se funkcije in naloge spreminjale tudi v družbeni strukturi rimske države. Tako se

rimski pravni razvoj deli v štiri večja obdobja in sicer: civilnopravno, preatorsko, klasično in

postklasično obdobje (Korošec, 1997, 23). V skladu s tem se je spreminjala pravna vloga

posameznih družbenih, političnih, poklicnih in pravnih skupin prebivalstva. Na vrhu izolske

komunske oblastne strukture je bil podestat. Podestat je imel v rokah vrhovno policijsko in

politično nadzorstvo. Bil je glavni pri regulaciji in nadzoru komunskega prava, reprezentant

komuna ter zastopnik in varuh beneške nadoblasti in interesov. Imenoval ga je Veliki svet za

mandat dolg 16 mesecev. Ob nastopu svoje funkcije je moral vsakemu uradniku v osmih dneh

po izvolitvi prebrati naloge. Komunskega ozemlja podestat ni smel zapuščati brez dovoljenja

beneške vlade. V primeru, da je moral z dovoljenjem službeno zapustiti komun, je imel na

voljo namestnika (vicarius potestatis). Podestat je vodil t.i. »podestatov svet« ali »kolegij«, ki

je deloval kot preliminarno telo za pritožbe in pomilostitve. Pozneje pa je dobil nekakšno

funkcijo vlade. Podestat je bil v prvi vrsti eksponent beneške vlade in šele nato predstavnik

občine. Čeprav je predsedoval sodišču, je moral biti po statutu tam prisoten le ob uradnih

dnevih sodišča (po Izolskem statutu sta bila to dva dneva in sicer sreda in petek). Po izrečeni

sodbi je, kakor lahko zasledimo v Izolskem statutu, do leta 1433 sam določal višino kazni, ni

pa imel pravice do pomilostitve kazni, ki so se nanašale na komun. Ta je do leta 1444 ostala v

pristojnosti velikega sveta. Pozneje pa je to funkcijo spet prevzel podestatov svet, potem ko

mu je veliki svet vrnil diskrecijo za vse globe, ki so pripadale komunu. Pri tem je, kakor

opozarja Kos pomembno to, da je neokrnjena ostala podestatova pravica pri razpisovanju in

določanju višine komunskih davkov. Višino davkov je komisija določala pod podestatovim

vodstvom glede na posameznikovo plačilno zmožnost. Podestat je skupaj s sodniki na

dražbah lahko sam prodajal ali dajal v zakup komunskega zemljišča za poplačilo komunskih

dolgov. Podestati so si iz nekomunskih davkov prilaščali več denarja, ko bi si ga lahko in z

njim plačevali uslužbence (Kos, 2010, 88). Da se je to res dogajalo nam priča prepis dukala o

plači gospoda podestata iz leta 1497, kjer neki Hieronymus Georgio iz doževe beneške

pisarne piše izolskemu podestatu, naj preostanek denarja iz blagajne vedno pusti komunu. V

nasprotnem primeru grozijo kazni in omejitve (Sadek, 2010, 512). Samo okoriščanje z davki

je bilo razumljivo, saj podestat načelno ni imel drugih osebnih prejemkov, kot le določeno

plačo. Prav tako podestat ni imel kazenske imunitete in ni bil kazensko in odškodninsko

odgovoren za komunske dolgove, ki so nastali v času njegove uprave (Kos, 2010, 85-89).

Podestatova funkcija je primerjiva s funkcijo pretorja (praetores) v rimski dobi. Podobno kot

podestat je imel tudi pretor neomejeno oblast pri odločanju in upravljanju. Bil je namestnik

konzula. Imel je vojaško in sodna oblast ter pravico do vodenja ljudske skupščine in senata.

Edino področje kamor ni imel vpliva je bila vera. Njegove naloge so bile sklicevanje senata,

kjer se je sprejemalo najpomembnejše zakone, predsedoval je sodišču in sprejemal pomembne

naloge, na področju uprave mesta in tudi provinc. Njegov mandat je trajal manj kot

podestatov in sicer za obdobje enega leta (Bajuklič, 2010, 132). Potrebno je poudariti, da se je

vloga pretorja spreminjala skozi stoletja spreminjala. Ko je nastopil službo se je sicer moral

formalno držati civilnega prava, vendar je izdal tudi poseben edikt, s katerim je razglasil nove

ukrepe in postopke, ki naj bi jih vpeljal v letu svojega službovanja. Edikt, ki ga je pretor izdal

je nehal biti zakonsko obvezujoč, šele ko je njegova funkcija po mandatu pretekla. Njegov

naslednik ni edikta veliko spreminjal, le kakšen člen je v posvetovanju s svojimi uradniki

spremenil. Tako so edikti, ki so jih vsako leto delno spreminjali postali zbirka civilnega prava

(Dolinar, 1998, 467), ki je veljal za vse prebivalce rimskega mesta in območja, ki ga je imel

pretor pod svojo oblastjo.Ker vlada ni bila naklonjena podestatovemu zapuščanju

komunskega ozemlja, je moral izolski podestat imeti svojega namestnika, ki je v primeru, da

je beneška vlada dala dovoljenje podestatu, da zapusti mesto skrbel za tekoče zadeve

podestatovega urada(Kos, 2010, 86). Tudi v rimski dobi, se je potem, ko so se pristojnosti

pretorja povečale uveljavil tudi njegov namestnik.

V izolskem komunu je izredno pomembno vlogo igral sodnik-iudices. V statutu je sodnik

prikazan, kot najpomembnejši komunski uradnik za sodstvo. Sodniki so bili v Izoli vedno

štirje ugledni meščani, običajno tudi člani velikega sveta. Pravno so bili solidno poučeni,

vendar ne nujno univerzitetno izobraženi. Sodniki so bili odgovorni le podestatu in

njegovemu vikarju, pri katerih so se morali zglasiti vsako jutro (Kos, 2010, 98).

Tudi rimski sodnik (iudices) je običajno sam sprejemal zakone, včasih pa je svojo odločitev

občasno tudi predložil v ljudsko skupščino ali senat, da sta pomembne zakone ratificirala.

Predsedoval je sodišču in vodil sodne postopke, bodisi samostojno v svoji upravi ali kot del

rimskega senata. Imel je več zaposlenih uradnikov, ki so ga v primeru, da je moral na

službeno pot tudi nadomestili. Ker je bil vodja sodniške pisarne v mestu, ni smel mesta

zapustiti več kot za deset dni. Če je imel pod odkriljem večje območje je skrbel tudi za sodne

postopke povezane s podeželjem, kamor pa ni odhajal sam ampak je tja pošiljal svoje

odposlance. Bil je izvoljen uradnik, ki mu je bila priznana posebna stopnja moči, saj je bil po

pravni moči tik za konzulom in diktatorjem, ki sta bila glavna v državi in sta nadzirala vse

sodniške odločitve, prav tako sta jih lahko tudi preklicala (Bajuklić, 2010, 151).

Izključna pravica izolskega sodnika pa je bilo zasliševanje na terenu, za kar so skupaj s

podestatovim kanclerjem in vicedominom od tožnika prejeli posebno pristojbino. Izolski

sodniki za svoje delo prejemali plačo, ki za štirimesečno delo znašala 17 liber. Plača se je

ustrezno zmanjšala, če je sodnik zapustil Izolo brez podestatovega dovoljenja, kar za

rimskega sodnika ni veljalo, saj je, kamor smo videli imel omogočen izhod iz mesta za

določeno obdobje (Bajuklič, 2010, 151). Težave z iskanjem primernih sodniških kandidatov

med maloštevilnim prebivalstvom so se v Izoli spremenile leta 1427, ko je generalni svet izdal

nov pravilnik o izvolitvah sodnikov. Po novem je podestat iz vrst svetnikov vsako leto izbral

šestnajst oseb, ki jih je razvrstil v štiri skupine in vsake tri mesece so izžrebali sodniško ekipo.

Sodnikom je bila s posebno globo prepovedana zavrnitev službe (Kos, 2010, 98).

Poleg sodnikov so v komunski upravi delovali tudi odvetniki. Po Izolskem statutu so funkcijo

odvetnika upravljali občinski uradniki in ne privatniki, ki so bili proti plačilu enega ali dveh

soldov za primer sposobni na pravdah sodelovati kot tožilci ali branilci. V izoli so vedno

delovali štirje. Zaradi slabega plačila služba ni bila mikavna in prav zato se odvetniki niso

redno udeleževali sojenj in so pogosto zavračali imenovanja. Poklic odvetnika je bil dobro

poznam tudi v rimski dobi. Podobno kot grški predhodniki so bili tudi rimski pravniki najbolj

poučeni v retoriki in niso veliko vedeli o pravnih zadevah. Pozneje se je to spremenilo in

nastal je razred »Iuris consulti«. Sestavljali so ga premožni amaterji, ki so proti plačilu nudili

pravne storitve za stranke (Bajuklić, 2010, 154). Odvetnike je v Izoli Veliki svet izvolil vsake

štiri mesece. Pomembno pa je poudariti, da so za zastopanje tujcev in domačinov pri

poslovanju skrbeli prokuratorji (Kos, 2010, 99), ki bi jih primerjali z rimskim Preator

Peregrinus. Ta je v rimski dobi skrbel za pravne zadeve v zvezi s tujci in njihovim

poslovanjem in je deloval kot zagovornik in urejevalec pravnih zadev (Bajuklić, 2010, 156).

V najrazličnejših zadevah v službi podestata, sodišča in Velikega sveta je bil komunski birič.

Sam ali po namestnikih je skrbel za javni red in mir, iskal je ubežnike in izmankljive

obtožence, aretiral osumljence, razglašal sodbe, uredbe, javne dražbe, vodil rubeže izterjeval

dolgove in pobiral davke. Podporo pri raznovrstnih nalogah je biriču nudila komunska milica

(Kos, 2010, 101). Primerljivo funkcijo biriča bi našli v rimskem Edilu (Aedil), ki je imel

podobno kot birič funkcijo, da skrbi za javni red in mir, razobešal je odloke in uredbe senata.

Poleg tega je skrbel za nadzor javnih del v mestu. Njegova služba ni bila nujno politični del

kariere, so pa imeli možnost vstopa v senat (Bajuklič, 2010, 119).

Pomembno vlogo v službi podestatovega urada in komuna je igral komunski kancler, ki je bil

neposredno podrejen podestatu. Imel je štirimesečni mandat, njegova osnovna naloga je bila

podobna notarski, saj je vodil in overovljal sodne in privatne pravne zapise. Kontroliral pisni

promet podestatove pisarne, komunskega komornika, cenilcev in vicedomov, saj je vpisoval

komunske prejemke in izdatke v svojo knjigo, ki se je hranila v vicedominski pisarni.

Spremljal je seje Velikega sveta in sodeloval pri volitvah uradnikov, svetoval je sodnikom in

podstatu. Od 15. stoletja naprej je vodil tudi knjigo sklepov komunskega sveta. V Izoli je med

leti 1427 in 1431 moral registrirati zakupnine, za kar je bil posebej plačan (Kos, 2010, 104).

Komunskega kanclerja bi lahko primerjali z rimskim pisarjem ali scribae, ki je prav tako kot

komunski kacler bil neposredno podrejen pretorju, konzulu ali diktatorju, odvisno v katerem

uradu je deloval. Zadolžen je bil za zapisovanje sklepov, opravljal je knjigovodsko službo ali

pa je občasno odšel na teren, kjer je skupaj z Edilom popisoval premoženje. Za svoje delo je

prejemal plačilo (Bajuklič, 2010, 117).

Med pomembne uradnike komuna lahko vrstimo tudi komunskega komornika ali blagajnika,

ki je načeloma upravljal vse komunsko premoženje. Ker je bila ta služba močno podvržena

korupciji in osebnemu pohlepu, je Veliki svet komorniku predpisal izjemno veliko varščino

za povzročeno škodo ali odtujitev komunskega premoženja. Zato so se pozneje njegove

pristojnosti močno zmanjšale (Kos, 2010, 104). Njegovo funkcijo bi lahko primerjali s

funkcijo rimskega uradnika, ki je skrbel za upravljanje mestne zakladnice. Vsako leto je za

rimski senat pripravil poročilo o stanju donacija, premoženja in zakladov v njej.

V izolskem komunu je bila zdravstvena služba organizirana že precej pred letom 1360. V

statutu se omenja delovanje komunskega zdravnika, ki je moral z vednostjo podestata skleniti

pogodbo z vsakim bolnikom. Prav tako je imel določeno plačo. V četrti knjigi izolskega

statuta najdemo sklep, ki je bil sprejet v Velikem svetu dežele Izole in v katerem piše: »Noben

zdravnik splošne prakse ne more in ne sme polna tri leta na noben način, iz nobenega vzroka

in z nobeno zvijačo prejemati plače oziroma biti sprejet v službo izolskega komuna za plačo,

ki bi znašala več kot sedemdeset dukatov. Če bo kateri zdravnik prevzel službo in bo potrjen z

zgoraj omenjeno plačo, ker se v Izoli ne bi izvajala splošna zdravniška služba, potem ne more

in ne sme nikakor prejemati plače ranocelnika oziroma biti sprejet v službo ranocelnika niti v

kakšno drugo službo komuna dežele Izole. Poleg tega, je določeno, da tega sklepa ne sme in

ne more nikakor spreminjati, razen če soglasno in složno brez nasprotovanja Velikega sveta .«

Znanje zdravnikov je bilo v času srednjega veka zelo dobro. Nekateri Izolski zdravniki so bili

tudi univerzitetno izobraženi, kar dokazuje omemba nekaterih zdravnikov v statutu. Tako se

leta 1444 omenja magister Jacob iz Bologne, ki je bil po poklicu kirug in brivec (Kos, 2010,

112).

Tudi v rimski dobi so bili zdravniki zelo cenjeni. Kar nekaj znanih zdravnikov je imelo

podporo cesarjev, ki so zdravnikom izdajali uradna dovoljenja za delovanje. Zdravnikovo

znanje medicine je sprav slonelo na izkušnjah in samouku, šele pozneje se z cesarjevim

odlokom uveljavi zdravniška služba, kjer že imamo prve izučene zdravnike. Za razliko od

zdravnikov, ki so delovali v času srednjega veka v Izoli, rimski zdravniki, vsaj tisti, ki so

delovali kot potujoči zdravniki niso imeli posebnega dovoljenja za opravljanje službe, ampak

so svoj poklic opravljali priložnostno in seveda proti plačilu. Tisti, ki so delovali v mestih kot

javni zdravniki so svoje storitve opravljali pod budnim očesom rimskih oblasti. Za svoje delo

so prejeli plačilo, katerega cena je bila odvisna od vrste storitve, ki so jo opravili. Zdravnik je

za svoj uspeh poleg cesarjevega dovoljenja potreboval tudi zaupanje ljudi, saj je bil njegov

uspeh velikokrat odvisen prav od množice. Velikokrat se je dogajalo, da je zoper kakega

zdravnika prišla pritožba, zaradi katere je bil zdravnik ob dovoljenje za opravljanje poklica in

v tem primeru so mu oblasti prisilno zaprle ordinacijo, zdravniku pa naložile kazen. Kazni za

prekrške so bile različne. Lahko je bila kazen izrečena v manjšem ali večjem denarnem

znesku, lahko pa je zdravnik bil ob dovoljenje za opravljanje poklica in izgnan iz mesta ali

celo države. Pogostokrat pa po izrečeni kazni ni smel več nikoli opravljati zdravniške službe

(Scarborough , 1976, 24).

Med posebno družbeno skupino uvrščamo Jude, ki jim statut izolskega komuna namenja

posebno mesto. Že Rimska država, ki je povezovala zelo različna ljudstva, je raznovrstnim

skupinam prebivalstva praviloma dopuščala lokalno avtonomijo glede jezika, pravne ureditve,

politične organiziranosti in verskega življenja. Te svobode so bili deležni tudi Judje. Rimski

cesarji so dovoljevali judovske praznike, običaje in vero. Edina kazen, ki jih je lahko doletela

je bila običajno gospodarske narave in se ni nanašala na njihovo vero. Vendar, ker se Judje

niso udeleževali verskih praznikov in z državnim kultom povezanih praznovanj, iger in oblik

družabnosti, ki so povezovale prebivalstvo rimskega imperija med seboj, so kmalu dobili

slovel asocialne družbene skupine. V času rimskega imperija so se pretežno ukvarjali s

trgovino, poljedelstvom in obrtjo (Bratož, 2007, 418).

Tudi potem, ko je obdobja rimske oblasti konec se ukvarjajo s trgovino, ko pa je trgovska

plast v mestih narasla, so se Judje preusmerili predvsem v denarne posle, ne le menjalništvo,

marveč predvsem posojilništvo, pri čemer niso bili vezani na cerkveno prepoved pobiranja

obresti. Med seboj so ohranjali poslovne veze in bili izredno spretni poslovneži, kar jim je

omogočalo, da so si nabrali veliko denarnega bogastva. Na slovenskem ozemlju veljajo za

izrazito mestne prebivalce, ki so živeli v getih. Bili so posebna verska in narodna skupnost.

Fevdalna oblast se v njihove pravne zadeve ne vmešavala. Prepuščala jim je, da stvari rešujejo

po svojem zakoniku – talmudu. Spore med Judi in Kristjani so reševala judovska sodišča. Bila

so organizirana po prisedniškem sistem. Sodišču je predsedoval vedno kristjan, judovski

sodnik pa je bil izbran izmed mestnih funkcionarjev. Judovski sodnik je urejal tudi notarske

posle med kristjani in judi (Vilfan, 1996, 169).

V izolskem statutu se Judje omenjajo šele leta 1386, vendar tedaj kakor opozarja Kos niso bili

stalno naseljeni v mestu. Njihovo podsodnost, naselbinske in davčne obveze je načelno

določala beneška vlada, komunske oblasti pa so določila izvajale po svojih potrebah.

87. člen prve knjige izolskega statuta govori o judovskem posojanju denarja na obresti. Leta

1422, v 15. indikciji, v nedeljo, 8. februarja, je omenjeni svet, ki se je sestal po naročilu

gospoda Luca Contarinija, sprejel sklep z naslednjo vsebino:« Na podlagi 87. člena prve

knjige izolskega statuta z naslovom: O kazni za tiste, ki bodo posojali denar na obresti ali za

dobiček, ki za prekršek predvideva deset liber kazni, naj odslej resnično velja, da mora tisti, ki

bo posojal denar na obresti in bo za to obsojen, plačati deset liber denaričev za vsak

prekršek. Ne glede na to odločbo določamo, da lahko Judje, ki trenutno prebivajo v Izoli,

posojajo na obresti v skladu s svojimi pogodbami.« (XXXLVII/I, 383). Kolikšne pa so bile

dejanske oderuške obresti, pa statut ne navaja. Vendar zaradi potreb po hitrih posojilih za

tekoče poslovanje, ki so jih Izolčani poprej dobili le zunaj komuna, je leta 1423 občinski svet

sklenil prepovedati dajanje jamstev tujcem in Judom, dal pa jim je dovoljenje za nakupe olja.

Vsekakor pa je Judom v Izoli posel uspeval. Tako se leta 1425 omenja poslovalnica, ki jo je

vodila vdova tržaškega juda. Ker je bila njena poslovalnica morda tako zelo uspešna, je

podestat na prošnjo beneške vlade ukazal Judom, da ko prodajajo zastave katerihkoli oseb in

ko vzamejo glavnico in obresti skupaj s stroški, morajo v fontik položiti preostanek za kupca

teh zastav. V nasprotnem primeru sledi kazen sto dukatov (Kos, 2010, 497).

VRSTE PRAVA V IZOLSKEM STATUTU IN NJEGOVE VZPOREDNICE Z RIMSKIM PRAVOM

V izolskem statutu srečamo različne vrste prava, ki so v statuarnih knjigah opisani v vseh

členih in preko opisov katerih lahko iščemo vzporednice z rimskim pravom.

PROCESNO PRAVO

Prvostopenjsko sodstvo v civilnih, kazenskih in gospodarskih zadevah je bilo v domeni

izolskega komuna, ki mu je poveljeval podestat in sodniki (Kos, 2010, 118). Če pogledamo

pravno ureditev rimske države lahko vidimo, da je tudi v času rimske oblasti bilo procesno

pravo v rokah pretorja, ki je kakor smo videli v prejšnjem poglavju imel podobno vlogo kot

podestat. Izolski statut natančno opisuje, kako je procesno pravo v kazenskih in civilnih

zadevah reševal komun. Podestat, štirje sodniki ali podestatov namestnik se kot sorodniki

strank v postopku seveda niso smeli vplesti v pravde. Prav tako ni smel Izolčan brez

podestatovega dovoljenja na sodišču zastopati tujca. »Določamo, da ne more noben meščan

ali prebivalec Izole brez podestatovega dovoljenja zastopati tujca, ki namerava obtožiti

meščana ali prebivalca Izole. Če bo takšno zastopstvo prevzel, naj bo neveljavno…

(LXXII/II,269)«. Vložitev tožbe je bila mogoča le v treh dneh po storjeni domnevni krivici.

Podestat je pri tem moral paziti, da so zaslišali vse priče ter da so te govorile na sodišču po

resnici. Njihove izjave je v navzočnosti enega od sodnikov zapisal vicedom ali komunski

kancler. Zaslišanje prič je bilo možno tudi izven Izole, vendar je za stroške morala poskrbeti

stranka sama. Dvakratna tožba iste osebe v isti zadevi ni bila dovoljena in tožnik je za kazen

moral plačati komunu in tožencu toliko, kot je zahteval v nedovoljeni tožbi. Sodbe so morale

biti izrečene v prisotnosti strank. Če pa se pozivu na sodišče niso odzvale je postopek stekel

tudi brez njih, kar dokazuje 66. člen 2 knjige izolskega statuta in sicer: » Prav tako določamo,

da ne sme odslej veljati nobena sodba, če je ne bo sprejel podestat, njegov vikar ali sodniki

vpričo strank na sodišču. Če se katera stranka, ki jo bo po podestatovi odredbi poklical birič,

ne bo želela zglasiti na sodišču, tedaj naj sodba velja ne glede na odsotnost stranke (LXVI/II,

267)«. Za odsotnost je bila po izreku sodbe predpisana globa, ki je bila določena po 68. členu

2. knjige statuta in je znašala štirideset soldov.Vendar je potrebno poudariti, da je statut

predvidel nekaj opravičenih razlogov za odsotnost s pravde. Med njimi velja omeniti

odsotnost zaradi trgovanja zunaj komuna. Z javno objavo sodbe na terasi komunske palače je

z dovoljenjem podestata moral upnik v primeru zastavljenega premoženja poskrbeti v

tridesetih dneh, pri čemer je moral biti znan predmet tožbe. Nekoliko drugače je bilo v

primeru nepremičninskega spora, kjer moral tožnik na obtoženčevo zahtevo pokazati sporno

posest (Kos, 2010, 120), kar dokazuje tudi 31. člen druge knjige izolskega statuta, ki

pravi :«Če bo prišlo do tožbe zaradi nepremičnine in bi obtoženec rekel tožniku, da mora tisto

nepremičnino pokazati, in bo od gospoda podestata dobil za to rok, potem mora v tem roku

tožnik obtožencu pokazati tisto posest, razen če bi vmes prišel upravičen razlog. Pri tem je

predvidena kazen desetih soldov, ki jo je treba plačati tistemu, ki mu stvari ne bodo pokazali,

potem pa mu je treba stvar še pokazati. Tistega, ki bi rekel, da je stvar videl, a mu je ne bi

pokazali, pa naj se sploh ne obravnava (II/XXXI, 253)«.

Po rimskem pravu se je pravni postopek procesnega prava lahko začel samo na podlagi tožbe,

ki jo je lahko vložil katerikoli državljan. Tožnik je pri pretorju, podobno kot je to lahko storil

Izolčan pri podestatu, vložil tožbo. Pretor je pregledal, ali je v tožbi navedeno ime tožnika,

obtoženega, zakon, ki naj bi ga obtoženi prekršil, in opis dejanskega stanja. Pretor je na tej

točki presodil samo, ali je obtožba osnovana na kakšnih dokazih. Če tožba ni bila možna, in je

bilo razvidno, da je izmišljena, je bila zavrnjena. Če pa je bila obtožba vsaj na prvi pogled

možna oziroma osnovana, je šla zadeva naprej pred sodišče. Postopek se je začel tako, da je

tožnik na kratko predstavil tožbo. Potem je obtoženi lahko, ni pa mu bilo treba, na kratko

odgovoril na obtožbo. Če je rekel, da je res storil kriminalno dejanje, potem ga je sodišče

moralo takoj obsoditi. Če ni priznal, se je postopek nadaljeval. Potem se je začelo

dokazovanje. Dokazovali sta lahko izključno obe stranki (tožnik in obtoženi), ne pa tudi

sodišče. Prav tako sta lahko priče zaslišali samo stranki in to pred sodiščem v prisotnosti

pretorja in ostalih sodnikov. Po končanem sojenju je pretor po posvetovanju s sodniki izrekel

kazen, ki je lahko bila oprostilna ali obsodilna (Korošec, 1997, 45).

RODBINSKO PRAVO

Izolski statut posebno pozornost posveča tudi rodbinskemu pravu, ki skupaj z dednim

in obligacijskim pravom najbolje odraža civilnopravni sistem Izole in kakor opozarja Kos tudi

tipičen sistem srednjeveške istrske občine (Kos, 2010, 124). Na področju rodbinskega prava

lahko iščemo vzporednice z rimskim pravnim sistemom in dokaze o njegovi recepciji.

Namreč že v Rimu je veljal skupek pravnih pravil, ki so urejala pravni položaj zapuščine in

njen prehod od zapustnika na njegove pravne naslednike. Registriranje raznih pravnih dejanj

pri notarjih in vicedominih je bilo glavni sestavni del rodbinskega prava. Eden glavnih

problemov v zakonski zvezi, je bilo zastavljanje premoženja, ki je bilo statusom sicer enako

dovoljeno moškim in ženskam. Premoženje zakoncev je bilo po beneškem običaju ločeno,

žena pa je bila v materialnem smislu podrejena možu. Od 13. stoletja je v severni Istri

prevladovala materialna skupnost po običaju »brat in sestra«, ki je predvidevala materialno

enakopravnost, skupno upravo in uživanje vsega premoženja, ki sta ga zakonca pridobila v

času zakonske zveze. Zakonca sta združila vse svoje premoženje in postala njegova

solastnika. Dolgovi nastali v zakonu, ostanejo ločeni, razen če sta jih sklenila oba zakonca. Z

vsako odtujitvijo dela premoženja je moral zakonec obvezno soglašati. Po smrti enega od

zakoncev, je preživeli lahko ponekod razveljavil skupnost, vendar je to veljalo le za

premoženje, ki je bilo pridobljeno v zakonu, ne pa tudi za tisto, ki ga je prinesel v zakonsko

zvezo (Margetić, 1993, 65). Vendar kakor opozarja Kos je tudi izolski statut določal, da je po

enakem principu, bilo mogoče takemu sistemu oporekati le ob predložitvi ustrezne listine.

Skupna uprava premoženja je varovala jedrno premoženje in obstoj družine, razen v primerih,

kjer je bilo prisotno zadolževanje. V tem primeru se premoženja ni smelo prodati ali zastaviti.

V primeru razpada zakonske zveze je moral mož kot tožnik ne glede na ženin domnevni

prekršek vrniti doto in ji plačati stroške procesa in preživnino. V primeru, da je ločitev

zahtevala ženska, pa ji je ostala le dota, ne pa tudi dobiček iz časa skupne uprave premoženja

(Kos, 2010, 126).

Kar se tiče vprašanja ženine dote in pravne varnosti, je bilo to posebej urejeno tudi v rimskem

pravnem sistemu. Zgolj v primeru manus 1je bila žena od moža tudi dejansko odvisna.

Sicer pa je bila še naprej lahko pravno zaščitena s strani očeta ali celo samostojna -sui iuris,

kakor tudi finančno preskrbljena – njeno premoženje je lahko ostalo ločeno od moževega, v

času zakona je za njeno premoženje mož zgolj skrbel. Dota sicer ni bila obvezna, se je pa

spodobila. Poleg tega ji je omogočala gmotno preskrbljenost v primeru ločitve- actio rei

uxoriae. Ločitev je prav tako ostajala zaseben akt (Korošec, 1997, 167).

V izolskem statutu zasledimo tudi sistem oporočanja, ki so ga istrske občine uvedle v 12. in

13. stoletju. V oporokah je bil že v praksi za glavnega dediča določen zakonski partner.

Zapustnikovi otroci pa so dobili le manjše dele. Včasih so bili lahko glavni dediči tudi drugi

bližnji sorodniki.

_________________________1 Manus: pravni postopek, koženska izpod oblasti očeta preide pod moževo oblast (Korošec, 1997)

Način dedovanja in vrstni red dedičev v izolskem statutu nista posebej opisana, lahko pa iz

osemnajstega člena druge knjige vidimo, da je veljal princip paterna paternis, materna

maternis. »Določamo, naj si nihče ne drzne nasprotovati tistemu, ki bo hotel narediti oporoko

po svoji volji in prav tako naj ne nasprotuje notarju, da bi napisal oporoko v skladu z voljo

oporočnika, za kar je zagrožena kazen vsakič po sto soldov denaričev. Zadnja oporoka naj bo

za vedno in ostane v veljavi. Če bo kdo v deželi Izoli ali zunaj nje umrl z oporoko, ki ne bo

zapisana z notarjevo roko, mora premoženje tega umrlega preiti na njegove dediče, če dediči

bodo. Če dedičev ne bo, naj preide na tiste sorodnike, ki so najbližje tistemu, od katerega to

premoženje izhaja. Če pa tudi sorodnikov ni, naj premoženje pripade komunu…(XVII/II,

247)«. Ta običaj je ohranjal pomen širšega sorodstva zlasti v primerih, ko oporočitelj ni imel

otrok. Tako imamo tudi primere oporok, ko je oporočitelj v primerih, ko v zakonu ni bilo

otrok, dediščino zapustil očetu, ženi pa namenil doto in njen del skupnega premoženja.

Dediščina po materini strani je najprej pripadla ženini materi, nato ženinim bratom in sestram.

V zakonu pridobljeno premoženje je najprej pripadlo očetu, nato polovica materi, bratom in

sestram po moževi strani in njihovim otrokom. Širše sorodstvo je bilo odrinjeno od skrbništva

nad mladoletnimi otroki in premoženjem pokojnika le, če je bil vdovec ali vdova sposoben

upravljati premoženje. Vdovo je ob tem zavezovala zahteva po častnem in vzdržanem

življenju. Skrbnike sirotam, ki so izgubile oba starša je določal podestat, ki je skupaj s

skrbniki tudi odločal o zahtevkih otrok za prodajo dela premoženja v času skrbništva (Kos,

2010, 129).

Tudi rimsko pravo pozna oporočno in neoporočno dedovanje. Zapustnik je tudi v rimski

državi z oporoko redno odločal o dedičih kot pravnih naslednikih. Intestatno (neporočno)

dedovanje prihaja v poštev le, če ni oporoke ali če je le-ta neveljavna. Dedovanje je urejal

poleg tudi Zakonik XII. plošč, ki je določal: "Si intestato moritur, cui suus heres nec escit,

adgnatus proximus familiam habeto. Si adgnatus nec escit, gentiles familiam habento." Če

je umrl brez oporoke tisti, ki ni imel suus heresa2, naj ima njegovo premoženje najbližji agnat.

Če nima agnata3, naj imajo premoženje gentili4 (Korošec, 1997,168).

____________________________2 Suus heres: Nujni dedič, običajno sin ki ga je oče emancipiral in ni več član očetove agnatske rodbine, temveč

kot svojepravna (sui iuris) oseba ter kot taka začetnik svoje lastne agnatske rodbine. Suus heres pridobi

dediščino ipso iure z zapustnikovo smrtjo. Sprejema ne more zavrniti in je zato nujni dedič (heres suus et

necessarius). (vir: Korošec, 1997)3 Agnat: so najbližji zapustnikovi sorodniki (vir: Korošec, 1997)

4 Gentili: sorodniki(vir: Korošec, 1997)

STVARNO IN GOSPODARSKO PRAVO

Tudi v stvarnem in gospodarskem pravu lahko iščemo vzporednice z rimsko pravno ureditvijo

na tem področju. Izolski statut je ščitil gospodarske potenciale svojih občanov proti tujcem.

Zato je natančno določal obligacije pri dolžniško-upniških razmerjih, delovnih razmerjih in v

nepremičninskih transakcijah. Na izjemen pomen gospodarstva v komunskem pravu je

zakonodajalec pokazal že z višinami kazni razmeroma visoke. Nepravilnosti pri prodajah

premičnin in nepremičnin so bile kaznovane s kar 20 librami. Občutne globe so bile

predvidene tudi za prodajo ponarejenega blaga in denarja, za točenje vina izven dovoljenega

časa, oderuštvo in posojanje denarja za obresti, za uporabo napačnih mer in kratenje pravice

do oporoke. Največ določil pa statut predvideva za stvarno pravo in zaščito lastninske pravice

nad nepremičninami in zemljišči. Osnovne mejnike stvarnim razmerjem so dajale

modificirane rimsko-pravne norme, ki so ščitile pravega lastnika proti lastnikom delnih

pravic. Kar pomeni, da je bilo mogoče priposestvovanje šele po 15-letnem nekonfliktnem

koriščanju zemljišča. Tako kot drugih komunih je tudi izolski statut posebej ščitil

nepremičnine pred nakupom tujcev. Prodajanje komunske posesti tujcem je bilo kaznovano z

20 librami kazni. Izjeme je lahko dovolil le Veliki svet, ki pa ni naklonjen prodajam, če se

kupec ni nameraval zastalno naseliti v Izoli. Tujci si lahko posestva odkupili le, če so se za

stalno naselili v Izoli (Kos, 2010, 131).

Tudi v rimski državi je lastninska pravica imetniku omogočala izvajanje vseh oblastvenih

pravic, ki so jih pravni viri dovoljevali. Običajno je prodajo nepremičnin urejala posebna

agencija, ki je delovala pod budnim očesom pretorja in drugih državnih oblasti (Korošec,

1997, 67).

V izolskem statutu pa so bila posebej natančno določena tudi zakupniška razmerja med

meščani in komunom. Zakupne pogodbe so bile sklenjene le s podestatovim dovoljenjem in

samo tedaj so jih notarji smeli vpisati v svoje knjige. Najemništvo hiše je trajalo eno leto. Ob

predčasnem izhodu je moral najemnik plačati celotno najemnino. Tega mu ni bilo treba storiti

le v primeru, da je ob prihodu položil jamstvo v višini enoletne najemnine. Odpovedni rok

najemodajalca je bil en mesec pred iztekom najemništva, sicer se je razmerje avtomatično

podaljšalo za eno leto. Zakupnine vinogradov so se plačevale ob trgatvi (Kos, 2010, 131).

Tudi v rimskem pravu srečamo natančno določena zakupniška razmerja med prodajalcem in

kupcem. Med njima je morala biti v primeru zakupa ali najetja nepremičnine sklenjena

pogodba, ki je zagotavljala da bo tisti, ki oddaja nepremičnine prepustil najemniku določeno

nepremičnino, najemnik pa bo nepremičninodajalcu plačal določen denarni znesek-

najemnino za najem nepremičnine. Šlo je za obvezujoč pravni posel, ki je po rimskem pravu

ustvaril dve novi obligaciji, ni imel pa neposrednih stvarno pravnih učinkov. Sklenjena kupna

ali najemna pogodba je tako pomenila, da sta bili obe stranki dolžni izpolniti svoje dolžnosti.

Višina najemnine po rimskih zakonih ni bila posebej določena (Korošec, 1997, 69).

Posebna pozornost v izolskem statutu pa je namenjena finančnemu poslovanju, zlasti urejanju

dolžniško-upniških razmerij. Do konca 14. stoletja so večino kreditov, ki so zadoščali za

skromne izolske trgovce lahko nudili lokalni posojilodajalci, večje vsote pa so Izolčani

dobivali v Piranu. Ker so bili večji dolgovi običajno zavarovani s hipotekami nad

nepremičninami je komun strogo bdel nad vsakršnim zastavljanjem. Dolg je bil po izolskem

statutu trajen in dolžnik, ga je moral plačati tudi, če so komunski cenilci prodali vse

premoženje. Zapadle zastavščine je na osrednjem trgu prodajal birič. Kupnino pa je bilo

potrebno poravnati še isti dan (Kos, 2010, 132). Zaradi vse večje potrebe po varnosti se je tudi

v starem Rimu razvila zastavna pravica, kjer je bil predmet sprva omejen samo na premičnine

in nepremičnine, pozneje pa tudi na terjatve. Podobno kot je zapadle zastavščine prodajal v

Izoli birič, je za to v rimski državi bil zadolžen adil (Bratož, 2007, 234).

Tudi mestna obrt mesta Izola je bila v statutu in praksi močno vpeta v sfero komunske

avtarkije. Pod drobnogledom oblasti so bili zlasti krčmarji in trgovci z vinom in oljem, peki in

mesarji. Obratovalni čas krčem je bil omejen na tretje nočno zvonjenje, ki je končalo družabni

in delovni dan v mestu. Odprtje novega vinotoča je odobril le podestat in je veljalo le za čas

njegovega mandata. Krčmarji in vinski trgovci z oljem in žitom so le-to smeli prodajali šele

potem, ko je justiciar blago izmeril po uradnih merah. Podobno je veljalo tudi za oskrbo z

mesom. Izolski komun je imel svojo klavnico, ki jo je vzdrževal zakupnik davka od mesnice.

Tam so morali živali klati vsi mesarji, meso pa so prodajali na zakupljenih stojnicah, katerih

število je določal Veliki svet. Peko in zakup kruha, je smel organizirati le zakupnik davka od

pekarne.«Določamo, da ne sme nihče razen pekov, ki imajo dovoljenje od komuna,

pripravljati kruha za prodajo. Če omenjeni peki ne bodo zmogli pripraviti dovolj kruha za

prodajo, lahko gospod podestat po svoji presoji, kakor se mu bo zdelo najbolje, poskrbi za

dodatno pripravo kruha. (XXVI/III, 307)«. Statut pa ne določa cen kruha na drobno.

Podobno je bilo s prodajo suhih in svežih rib. Teh ni bilo mogoče kupovati zunaj komuna.

Prodaja pa je bila mogoča le v komunski ribarnici. »Določeno in dorejeno je, da morajo vsi

ribiči iz Izole prodajati suhe ali sveže ribe na komunskem trgu in ne na svojem domu. Za

kršitev je predvidena kazen štiridesetih soldov denaričev, po presoji gospoda podestata pa je

lahko večja ali manjša. Vsak naš deželan je dolžan ovaditi krištelje, ovaditelj pa mora dobiti

dvajset soldov. Ribarnica mora biti na Alietskem trgu v bližini mesnice ali stopnišča. Vsem

ribičem je prepovedano odnašati ribe domov, da bi jih tam prodajali. Za to je predvidena

kazen štiridesetih soldov. Če bodo ribe odnseli domov, jih ne smejo ponovno prinesti v

ribarnico, da bi jih tam prodali. Za to je predpisana omenjena kazen. Vsak ribič mora sam

prodati vse ribe, ki jih je začel prodajati, in celoten ulov z barke prenesti na kopno. Omenjeni

ribiči so pred začetkom prodaje dolžni ribe odnesti v palačo gospoda podestata oziroma ga

prositi za dovoljenje, da jih prodajo ali odnesejo k svojim družinam. Za vsako kršitev je

predvidena kazen štiridesetih soldov (XXXII/III, 309)«.

Izolski statut tudi ne natančno opredeljuje delovnega in pogodbenega prava. To je po običaju

varovalu pravice delodajalcev. Prelom delavčeve obljube je bil kaznovan z globo, kar

dokazuje tudi 94. člen druge knjige statuta in sicer.«Če bo delavec komu obljubil, da bo prišel

k njemu na delo, in kljub obljubi ne bo prišel, mora plačati pet soldov kazni. Polovico naj

plača komunu in drugo polovico tistemu, ki mu bo to obljubil. Poleg tega mora delo plačati

ali ga opraviti. Če pa kdo svojim delavcem ne bi plačal in bi do podestata v zvezi s tem prišla

tožba, mora omenjeni plačati pet soldov kazni, od katerih pripada polovica komunu in

polovica delavcu (LXXXXIIII/II, 281)«. Za še tako majhen komun, kot je bila Izola pa je bila

pomembna tudi zunanja trgovina. Izola je bila odvisna od uvoza. Vanjo je bilo mogoče

uvoziti vse kar komun ni imel, razen večjih količin vina in olja. Statusne omejitve so

regulirale le trgovanje znotraj komuna (Kos, 2010, 133).

Podobno tradicijo lahko iščemo v zametkih gospodarskih dejavnosti rimskih mest. Tudi na

rimskih tržnicah in forumih, kjer se je odvijal javni del življenja so svoj nadzor nad prodajo

blaga urejale mestne oblasti, ki so delovale pod budnim očesom pretorskega urada. Posebni

tržni inšpektorji so nadzorovali blago, izdajali dovoljenja trgovcem za prodajo izdelkov in

blaga (Bratož, 2007, 367).

V Izoli so se davki na trgovskem področju zbirali na treh ravneh in sicer: v Benetkah od

uvoza in izvoza vina, soli, rib in olja, v Kopru od regionalne trgovine z vsem blagom in v

vsakem komunu od lokalne prodaje blaga. Davčni sistem je bil zapleten, številnim

obveznostim pa je bilo skupno le to, da so bile visoke in nenehno povišane s taksami za

izvozno-uvozna dovoljenja. Notranji davki so bili edini vir mestnega proračuna in plač

uslužbencev. Večine davkov pa komun ni pobiral sam, ampak jih je dajal v zakup (Kos, 2010,

134). Podobna slika se kaže tudi na področju pobiranja davkov v rimski dobi. Namreč rimski

pravni sistem je davke predpisoval skoraj na vsako blago, ki se je prodajalo ali z njim izvedlo

blagovno menjavo. V rimskih mestih je veljalo predvsem posredno obdavčenje. O tem katere

davke se je pobiralo in koliko je znašala njihova vrednost je določal mestni svet skupaj s

cenzorji, pretorjem in kvestorji, ki so davke tudi pobirali. V provincialnih mestih je bilo

pobiranje davkov v domeni zasebnikov, ki so si s plačilom pavšalnih zneskov celo kupovali

pravico do pobiranja davkov. S tem si je vlada zagotovila dobiček in poenostavila delo.

Seveda davkoplačevalcem takšen način ni bil všeč, saj so zakupniki pravic pobiranja davkov

poskrbeli, da so pri tem poslu močno zaslužili. Zato je bila s to službo povezana tudi

korupcija (Bratož, 2007,168). Podobno se je dogajalo tudi v izolskem komunu, na kar nas

opozarjalo nekateri členi v statutu, kjer so predvidene globe za tovrstne kršitve tudi za

jurisditorje (Kos, 2010, 134). Tako nas opozarja 34 člen četrte knjige statuta, kjer piše, da

komunski jurisditor ne sme pobirati komunskih zakupnin od tujcev…«Vsak, ki bi to prekršil,

naj bo za vedno odstranjen iz komunskega sveta in povrh plača sto liber denaričev kazni…

(XXXIIII/IV, 396).

ZAKLJUČEK

Razvoj rimskega prava se na današnjem obalnem prostoru začne v obdobju rimske

romanizacije tega prostora. Njegove prvine pa ostajajo v uporabi tudi potem, ko je rimske

oblasti že zdavnaj konec. Temeljni razlog recepcije prava, je bila zagotovo pomanjkljivost

domačih pravnih norm, neustreznega sodstva in neobstojne močne centralne oblasti.

Srednjeveško pravo je bilo izrazito razcepljeno in razdrobljeno, obstajalo je večinoma v

obliki nezapisanih običajno pravnih pravilih, poleg tega pa so ga udejanjali laični in

neizšolani sodniki (Kambič, 2007, 33).

Razvoj prava in predvsem recepcija rimskega prava sta v marsičem vplivala na položaj razvoj

statuarnega prava, na politično in družbeno življenje prebivalcev. V ureditvi današnjih

slovenskih obalnih mest tako zasledimo zametke, ki jih je v razvoj prava vnesla že rimska

tradicija. Tako so nekatere poklicne vloge, ki jih srečamo v statutu mesta Izole povsem

primerljive z vlogami v rimskih mestih. Tako kot je pomembno vlogo pri upravljanju komuna

imel podestat in njegov urad, tako je bila ključna vloga in beseda pretorja in njegovih

uslužbencev, ki so upravljali in urejali pravni sistem in življenje v mestu. Tudi pravice

prebivalcev rimskih mest se na nekaterih področjih ne razlikujejo od tistih pravic, ki jih

opredeljujejo členi obalnih mest, v našem primeru mesta Izole.

Prav tako se prvine recepcije prava kažejo skozi različne vrste prava, ki jih posamezni členi

statuta določajo. Stvarne, lastninske in gospodarske ureditve imajo v srednjeveški Izoli v

marsičem vzporednice z rimskimi.

Tako lahko zaključimo, da je bila vloga prava in nenazadnje tudi statutov, ki so urejali pravne

norme nedvomno pomembna, saj je odločilno prispevala k razvoju pravnih pravic

posameznikov, ki so določenemu sloju pripadali.

VIRI IN LITERATURA

Bandelli, G. (2003): Aquileia colonia latina dal senatus consultum del 183 a. C. al

supplementum del 169 a.C.

Dostopno na:

http://books.google.si/books?

id=PfkcJa4jlvoC&pg=PA8&lpg=PA8&dq=aquileia+colonia+latina+dal+senatus+consultum

&source=bl&ots=MFITFb7A6h&sig=pYUv3Td5NwCSRbB6PA2I44j_YZU&hl=sl&ei=NyH

xTJL0L5CcOuy90KYK&sa=X&oi=book_result&ct=result&resnum=1&ved=0CBMQ6AEw

AA#v=onepage&q=aquileia%20colonia%20latina%20dal%20senatus%20consultum&f=false

Bajuklič, Ž. (2010): Forum romanum: Rimska država, pravo, verstva in miti. Zagreb

Boltin-Tome, E. (1979): Slovenska Istra v antiki in njen gospodarski vzpon. Izola, 41-61.

Bratož, R. (2007): Rimska zgodovina. Od začetkov do Dioklicijana. Študentska založba,

Ljubljana.

Cunja, Radovan (1996): Poznorimski in zgodnjesrednjeveški Koper : arheološko

izkopavanje na bivšem Kapucinskem vrtu v letih 1986-1987 v luči drobnih najdb 5. do 9.

stoletja. Koper.

Curk, I. (1999): "Arma virumque " : ob tvarnih virih o rimski dobi na Slovenskem. DZS,

Ljubljana.

Karinja, S.(2002): Antična pristanišča on slovenski obali. V: Kultura na narodnostno

mešanem ozemlju Slovenske Istre, Ljubljana, 259-276.

Kos, D., Sadek, M. (2010): Stari izolski statut od 14. do 18. stoletja : prevod s študijo.

Annales, Koper.

Korošec, V. (1997): Rimsko pravo. Del 1, Splošni del, osebno, stvarno in obligacijsko pravo.

Ljubljana.

Kambič, M. (2007): Recepcija rimskega dednega prava na Slovenskem s posebnim ozirom

na dedni red Karla VI., Ljubljana.

Margetić, L. (1993): Statut koprskega komuna iz leta 1433 z dodatki do leta 1668. Koper.

Pahor, M. (1972): Socialni boji v občini Piran od XV. do XVIII. Stoletja. Mladinska knjiga,

Ljubljana.

Scarabough, J. (1974): Roman medicine. Cornell University Press.New York

Škrubej, K. (2010): Pravo v zgodovini s poudarkom na razvoju na današnjem slovenskem

prostoru : odlomki virov s komentarji. GV založba, Ljubljana