zverinice iz rezije

Ujel in udomačilMILKO MATIČETOV

S podobami približalaANČKA GOŠNIK GODEC

53 | ZVERINICE IZ REZIJE

4 |

Kdaj KuKavica neha KuKati

Ko pride ivanovo, tedaj ko se začne košnja, [kukavica] ne kuka več, brž ko je videla prvo lónico. Navdaja jo z veliko veliko žalo-stjo, ker so ji bili ubili moža v lonici.

Ko je bil šel spat kukavček v lonico, je tam narejal gnezdece, da bo-sta imela mlade. Tedaj ko je prišel gospodar lonice, je ujel kukavca.

Kukavica je zbežala in kukavca so ubili. Od tedaj kukavica zmerom žaluje in bo žalovala, dokler bo živela.

Marčelina Stáracova, Osojane

lónica – kup sena

KuKüvica

Ko pr de Šenýwþn, ... ke sa síče itadèj, ko nà na vïdala to prwo lönico, ná na kuküwa već, ke na mà dān valïki valïki dišplažëj, zako ni so bili ji wbïle múža tuw lönice.

Ka e bi šow spà' kuküvačeć nuw lönico, narèdi' gnjízdaco, da to ma met te máje. Alòra gospodèn od lönice, ko paršòw, e ga jew kuküvaca.

Onà, kuküvica na wbížala, nu kuküvaca ni so wbïle. Alòra onà na ma rüdi dišplažëj, dúrdu ka ni bo žïvila kuküvica.

Marčelina Stáracawa, Osoáne

ZVERINICE IZ REZIJE | 54

| 5

Požrtna žaba

Ko je bog ustvarjal živinico vseh vrst, je dal vsaki živalci delo: ta naj bi bila za to, ona za drugo, ena naj bi bila za škodo, druga naj bi bila ljudem koristna.

Tedaj, ko je ustvaril žabo – to hudo žabo, kroto, naj rečem tako – je rekla najprej:

»Kaj pa jesti, kaj bom neki jedla?« »No« – je rekel – »boš jedla to, boš jedla ono ...« in ji je našteval

po vrsti. »In« – pravi – »ko ne bo nič več?« »No« – pravi – »boš jedla zemljo.« »In ko ne bo več zemlje?« »No« – je rekel – »ko sneš vse, ves svet, tedaj pridi k meni!« Od takrat pač pravijo: ‚požrten ko ta huda žaba‘.

Jelica v Borovičju, Osojane


6 |

SlePič uKročen

Tedaj vsak je kaj rekel, vsaka živalca, ko jih je [bog] spuščal, sproti ko jih je ustvarjal in so odhajale, samo slepič je molčal. [Bog] je rekel:

»In ti, kaj misliš delati na svetu?« Je rekel: »Jaz? Bom delal škodo, da se me noben člo vek ne bo

mogel ubraniti. Jaz bom ubijal ljudi celo na konju!« »Aaa« – je rekel [bog] – »tako? Dobro: ker si takšen, ker imaš

tako srce, ti ne boš videl, ne če so na konju ne če so peš!« In ga je udaril s slepoto, da od takrat slepič ne vidi, je slep.

Jelica v Borovičju, Osojane

SlaPèć

Alòre wsi so raklì kej, wsi brawčíće, koj e spuščüwow, tej e kreáwow, ka ni so šlè, máko slapèć e múčow. E rëkow:

»Nu t , kóbej maš wójo dëlat ta-na svëto?« E rëkow: »A? Ćo dëlat šködo, ka nídān šlovëk n ma morë' se

mi bránit, ka a ću wbúwat jüdi pá ta-na konjè!« »Aaa« – e rëkow – »itáko? Ben, ko ti si jden táki, ka tï māš jno táke

sŕce, tï ti na boš vïdow ne ći ni so ta-na konjè ne ći ni so po nogþh!« Anu e ga žworbòw, ka od itadèj slapèć a ne vïde, e žworbþn.

Jelica tuw Borovičji, Osoáne


| 47

SKaKelj odneSel ruSicam SeKiro

Tam v planji je bil skakelj in poleti je skakal okoli vseh rožic. Julija, ko je prav velika velika gorkota, je hodil bolj tje zad nad Kluže, kjer je hlad. In ko se kosi po Lipju, sem ga videla tudi jaz tam v Planji, kako je skakal. Imel je kratke hlače, vse v belem, in majico brez rokavov, in se spreletaval in srebal vse sladkosti, kar jih je v rožicah za med.

Kajpada so tam tudi botre rúsice, ki imajo tu in tam svoje kupčke. Delajo po Lipju in spravljajo, da bi le mi tako! Ene kosijo, ene pomivajo, ene pometajo, ene pečejo pogačo, saj imajo vsega one v svoji vladavini. Imajo pšenico, imajo moko same in vse. In ko se pripravlja k dežju, tedaj tiste, ki pečejo ali so pri kuhi, ko vidijo, da prihaja nevihta, si hitro denejo brisačo okoli vratu ali na glavo, ena vzame grablje, da bo šla hitro tje pomagat, ena se loti klepat koso, ena poprime za to, ena za drugo. Skratka, vse, kar leze in gre, leta sem in tje in vneto spravlja.

On pa tam zgoraj še bolj vneto pri svojem »če-re-be-bí, če-re-be-bí« in skače od rožice do rožice, zraven pa gleda dol k rusicam, kako delajo.

»Čujte ga tam zgoraj, botra skaklja, kakšno lepo življenje ima on!« Nikoli jim ni prišel pomagat.

Dobro, to je trpelo dotlej, da je prišla zima, ko je bilo dela konec. In rusice so imele spravljeno vse pod zemljo, kjer so imele hišo v nad-stropje. In čez čas so imele tudi drva, vse spravljeno, zato ker potem ne morejo več ven one. Naenkrat čujejo (so bile šle že spat) –


Tok tok tok! Tedaj ta velika rusica, vladarica, je čakala, da bo spet potrkalo. Tok tok tok! Tok tok tok! »Kdo je?« »Jaz sem, boter skakeljček!« »Kdo?« »Boter skakeljček.« »Kaj pa čete?« »Kaj čem? Lepo vas prosim, vzemite me pod streho, ker sem

ves premrl. Zunaj je sneg in jaz ne morem več, sem ves zmrzel in lačen, lepo prosim! In jaz vas prosim odpuščanja!«

Dobro, ta velika rusica je rekla drugim – seveda, saj imajo vse besedo, ker vse delajo:

»No, kaj naj naredimo?« »Prav, naj bo: imamo še nekaj hlodov, ki bi jih bilo treba

prežagati in razklati, tu bi nam prav prišel moški!« – saj so bile same ženske – »tu bi potrebovale moškega! Naj pa prebije zimo pri nas, nam bo prežagal in razklal kak hlod. Mu damo jesti in bo že kako … Naj gre noter!«

No, dobro, so mu odprle in se zbrale vse okoli njega, če bi jedel in kaj bi še rad. Ena je šla hitro iskat kaj preobleke, ker je bil premražen, ena mu je dala gret vodo za termofor, ena mu je dala zavret malo kave, ena mu je šla hitro urezat velik kos pogače, ena mu je ocvrla dve klobasici in so mu dale še ročko vina in ga spraševale, če bi rad še. Se je tako napòkal, da si je moral celo od-peti pas. Nič čudnega, ko pa je bil poprej tako dolgo brez jesti!

Tedaj čez nekaj časa so ga vprašale, če bi šel rad spat. »O ja!«


»Prav. Pojdite hitro in mu posteljite in menjajte rjuhe in daj-te mu flanelaste, ker je mrzlo. Ubogi mož, ga bo zeblo, naj se segreje! Nesite mu dva termoforja, enega bolj zgoraj, enega bolj zdolaj.«

In so mu nesle gor vse to in mu lepo pogrele in mu nesle še več gorkega, da bi se spotil, da ga ne bi prijel še kakšen plevritis ali bronhitis, da ne bi imele še opravkov. Kdo neki naj bi telefoniral dol v Venčón, kjer je bil zdravnik! No, dovolj, so ga lepo pokrile in je bil zares zadovoljen in je zaspal ko ubit.

Drugi dan zjutraj: »Zdaj bo vstal, zdaj bo vstal!« On pa nič! »Kaj, ali še ni vstal?« – »Ne!« – »Presneta reč, kdaj pa nam bo kaj naredil, scepil kakšen čok ali kaj!«

Tok tok tok – so šle trkat na vrata. »Kdo je?« »Boter skakelj?« »Kaj?« »Ste še živ, ne boste še vstal?« »Ja ja, zdaj zdaj vstanem!« (Joj, kako rad bi še ležal!) »To in ono bi bilo treba scepiti!« »Ja ja, bom vstal, zdaj vstanem!« No ja, je vstal in so mu dale spet kos pogače in prebelo dobro

kavo, močno. Kajpada vsak dan tako. On je bil zadovoljen in se je zelo zredil, so ga tudi stehtale, da bi videle. Skoraj skoraj so bile zaljubljene vanj. Vendar jih je bilo toliko, katero pa naj bi si izbral! Si ni mogel pomagati, ubogi mož, on je bil sam. Pravi: »Se moram paziti!«

Spomladi, ko počasi začenja kopneti sneg gor proti Planji, se mu je zahotelo oditi, ker se mu ni ljubilo delati. Pa pravi:


»Dajte mi žago in sekiro, grem na Klánčino, kjer je že bolj kopno, zabit kak kol in kako letev!«

One so mu veselo dale. »Joj, kako je lepo, ko se ima moškega pri hiši, da zabije kak kol!« in so mu dale jesti spet. So bile spekle slaščice (mislite, da ne znajo!) in je šel.

So čakale, češ: »Zdaj pride!« ko je pa rekel, da se bo zadržal do večera. »Zdaj pride, zdaj pride!« – Nič! – »Ti presneti boter skakelj, da ga neče biti! Da se ne bi še skotalil kje čez rob!« So bile prav v skrbeh, so mu šle malo naproti gor na Klánčino …32 So šle pogledat, če bi prihajal, pa ni bilo nič.

Aaah, ker je bilo kopno, je šel zmerom bolj gor in odnesel še žago in sekiro ta kljukec skakelj. In rusice so si morale spet kupiti drugo žago in sekiro, ga niso mogle najti ne na nebu ne na zemlji.

»Ali nam jo je zagodel boter skakelj!« No, dobro, čas je tekel, prišla je spomlad, one so morale spet

začeti svoje življenje in so delale. Spet so delale po navadi, kopale, kosile, dokler niso spet videle, da tam po Planji en mož leta sem in tje, žvižga, čerebívče in si poje svoje pesmi.

»Glejte ga, botra skaklja!« »A tako? Prav prav, počakaj, bo že prišla zima!« In one so spet delale in spravljale, on tam gori pa je skakal

in skakal. Enkrat je imel rdeč telovnik, enkrat zelenega, enkrat belega, včasih je dal kravato, včasih metuljčka, in je skakal takole sem in tje.

No, dobro, je prišla spet zima in rusice so bile vse lepo spra-vljene in tudi drva nasekana. Čez čas pa slišijo, da spet dela:

Tok tok tok! 32 Pravljičarka je tu naštela še nekaj krajevnih imen, ki so mi nejasna. Dogajanje je pač nadrob-no lokalizirano, da mu domačin lahko lepo sledi, nedomačin pa teže.


»Kdo je?« »To sem jaz.« »Kdo ‚jaz‘?« »No, boter skakelj.« »A, boter skakelj, vi ste!« »Vas lepo prosim, jaz vas prosim odpuščanja in vas kličem.

Jaz sem ves premrl, ne morem prav nič več, vzemite me spet pod streho!«

»A tako? Kje pa ste bil poleti?« »No, jaz sem šel tje gor na vrh Planje. In ko je bila tista velika

velika gorkota, sem hodil tudi na oni breg navzdol, saj je treba videti vlak in kdo se pripelje, ne. Potlej pa sem se tudi vračal na našo stran in sem vas videl jaz, ampak nisem utegnil priti dol vam pomagat.«

»A tako? Kam pa ste šel z žago in s sekiro, ki ste jih lepo od-nesel? Take so vaše grdobije! Tam, kjer ste bil poleti, pojdite tudi zdaj! Me vam ne odpremo in tudi jesti vam ne damo!«

Drugi dan zjutraj, ko so vstale, je snežilo, da bolj ne bi moglo. Je bil pred durmi zmrznjen, je šel, ubogi skakelj!

Marija Varístova, Bila

skákelj – kobilica

dúri – vrata

Zbirka Zlata ptica

Milko MatičetovZVERINICE IZ REZIJE

Prvič izšlo leta 1973 Drugi, prenovljeni natis

Ilustrirala Ančka Gošnik GodecUredila Alenka Veler Likovno uredil Pavle UčakarOblikovala in tehnično uredila Sanja JanšaMladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2010Predsednik uprave Peter TomšičGlavni urednik Miha KovačTisk Korotan – Ljubljana, d. o. o.Naklada 2000 izvodov

Knjiga je izšla s finančno podporo Javne agencije za knjigo RS.

»Malokateri narod se lahko pohvali s tako živim in raznovrstnim izborom živalskih pripovedi, kot ga predstavljajo Zverinice iz Rezije. Zvita lisica, vedno lačni volk, naivni zajček ali neotesana grdinica že več kot trideset let navdušujejo otroke in njihove odrasle.« Anja Štefan

Ta dragocena zbirka je prvič izšla leta 1973. Nekatere pripovedi iz

knjige so svoje življenje zaživele na lutkovnih odrih, televiziji, radiu,

v slikanicah, revijah. Dolgo pričakovani ponatis je pospremljen z

zgoščenko rezijanskih pravljic iz priljubljene serije Za 2 groša fantazije.

Etnolog dr. Milko MATičETov je življenje posvetil zbiranju

in raziskovanju slovenskega ljudskega izročila. Na svojih poteh po

slovenskih pokrajinah je zapisal, posnel in tako ohranil nepregledno

število pripovedi. Še posebej veliko jih je našel in zbral pri pravljičarkah

in pravljičarjih v Reziji. Skrbno jih je prenesel v knjižni jezik, ki odseva

sočno govorico in slogovno izbrušenost rezijanskih mojstric in mojstrov

pripovedovanja.

Akademska slikarka ANčkA GoŠNik GoDEc še posebej rada

ilustrira ljudske pripovedi. S čopičem je oživila in otrokom približala

mnogo zgodb. Ena od njenih najbolj priljubljenih slikanic je tudi

imenitna upodobitev rezijanske pravljice Tri botre lisičice.

29,95 €

zverinice iz rezije

Documents