Marijani{~e v Ver`eju. Zv. X.

Marijanišcu.Življenje v

Izdano ob za~etku praznovanj 100-letniceSalezijanskega zavoda v Ver`eju.

@ivljenje v Marijani{~u.

Mati dobrega svetaprosi za nas

Marijani{~e v Ver`eju. Zv. X.

Izdano ob za~etku praznovanj 100-letniceSalezijanskega zavoda v Ver`eju.

Marijanišcu,Življenje v

kot se ga spominjajoKarel Ceglar, Franc Levstik,

Maks Mlinarič, Franc Oražem,Ivan Zupan in Mirko Žerjav.

4

CIP - Kataložni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

27-725:37(497.4Veržej)821.163.6-94

ŽIVLJENJE v Marijanišču / kot se ga spominjajo Karel Ceglar ... [et al.] ; [spomine sobratov salezijancev zbral Martin Maroša ; fotografije iz arhiva salezijanske družbe na Rakovniku]. - Veržej :Zavod Marianum, 2011. - (Marijanišče v Veržeju ; zv. 10)

ISBN 978-961-93181-0-2

1. Ceglar, Karel, 1912-1999 2. Maroša, Martin

258276608

5

Knji ̀ i ci na pot.

Po Božji Previdnosti in velikodušnosti Pušče-njakove družine ter prizadevnosti prelata dr. Franca Kova-čiča in mnogih dobrotnikov, je bilo v Veržeju zgrajeno in 27. oktobra 1912 blagoslovljeno Marijanišče. Blagoslovil ga je mariborski knezoškof dr. Mihael Napotnik.

»Veržej – Rakovnik ob Muri«. S temi besedami je mariborski škof dr. Franc Kramberger, ob praznovanju 90-obletnice Marijanišča, označil pomen Marijanišča za Veržej. To, kar pomeni Rakovnik s svetiščem Marije Pomočnice za Ljubljano, to pomeni Marijanišče za Veržej.

Za 100-letno zgodovino Marijanišča so pomembna tri obdobja:• 1912 – 1941. Čas izgradnje in obdobje cvetoče sale-

zijanske dejavnosti: nižja gimnazija, vzgoja duhovnih poklicev, nedeljski oratorij in širjenje pobožnosti do Marije Pomočnice.

• 1941 – 1998. Prihod nemških vojakov in nasilna izseli-tev salezijancev. Po drugi svetovni vojni je nova oblast zavod nacionalizirala in je dolga leta služil osnovni šoli in vzgojno-izobraževalnemu zavodu.

• 1998 – 2012. Vrnitev Marijanišča salezijancem, temelji-ta obnova zavoda in ponovna oživitev raznih dejavnosti.

6

Ob 100-letnici Marijanišča, ki je v zadnjih desetih letih dobilo novo podobo z bogato versko, vzgojno in kulturno ponudbo, je prav, da obudimo spomin na del zgodovine, kot se je spominjajo nekdanji gojenci Marijanišča. G. Martin Maroša, prav tako stoletnik, je že pred nekaj leti prosil takrat še živeče nekdanje gojence Marijanišča, da bi napisali spomine na leta, ki so jih preživeli v Veržeju. Nekateri so se odzvali.

V svojih spominih opisujejo pot, ki jih je pripeljala v Veržej, pišejo o skromnih razmerah, v katerih so živeli, o pozitivnem vzdušju v zavodu, o odnosu med gojenci in predstojniki, o duhovnem življenju, o praznovanjih, o šoli, o izpitih na državni gimnaziji, o kulturni in športni dejavnosti in nenazadnje o svobodi, ki so jo imeli pri iz-biri svojega bodočega poklica … Iz teh spominov zvemo marsikaj zanimivega.

Potem, ko je bilo Marijanišče vrnjeno salezijancem, se je g. Martin Maroša 14. septembra 1998 kot prvi salezijanec iz župnišča preselil v Marijanišče, je v svoj dnevnik zapisal:

»Neizrekljivi občutek! Sem med najstarejšimi bivšimi oratorijanci ter učenci in 'Bog, ki vse vidi', me je izbral – nevrednega, – da se prvi preselim v vrnjeni zavod … Od otroških spominov sem kar omotičen … Prvo noč sem zato tudi precej slabo prespal, vendar v srcu vesel in hvaležen Bogu.«

Ker je bilo Marijanišče tedaj v zelo slabem stanju, je bila potrebna temeljita obnova. Odločitev za to obnovo ni bila lahka. Ni bilo še jasno, kaj se bo v Marijanišču dogajalo, pa tudi finančni zalogaj je bil zelo velik. Vendar je zaupanje v Božjo previdnost in človeško solidarnost

7

premagalo negotovost. K pozitivni odločitvi, da se Ma-rijanišče obnovi, je veliko prispeval g. Martin, ki je zatr-jeval, da Veržeja ne smemo opustiti. Ko pa so se začela obnovitvena dela, g. Martin še dolgo ni mirno spal. Ko so se rušili stropi in so padale stene, je večkrat vzdihnil: »O moj Bog, pa boste vse podrli?« Sedaj pa, ko iz bolni-ške postelje, z rožnim vencem v roki, spremlja delo, je v srcu vesel in hvaležen Bogu in vsem, ki so pri obnovi pomagali in sodelujejo pri izvajanju raznih programov v Marijanišču in Centru DUO.

Salezijanci in zaposleni v Marijanišču in Centru DUO se zahvaljujemo Bogu in vsem dobrotnikom za podporo in pomoč. Posebej se zahvaljujemo odgovornim občine Veržej, vodstvu OŠ in vrtca Veržej ter vzgojiteljem vzgoj-no-izobraževalnega zavoda za sodelovanje. V slogi je moč!

Ko se s hvaležnostjo oziramo na prehojeno pot prvega stoletja, z zaupanjem zremo v novo stoletje. Pri tem naj nas spremlja Božji blagoslov in varstvo Marije Pomočnice.

Ivan Turk sdb,ravnatelj salezijanskega zavoda Veržej.

8

9

Marijanišce v Veržeju.Blagoslovitev zavoda 27 . oktobra 1912.

10

11

''O beata tempora!''

Karel Ceglar (1912–1999)

Gojenec v Marijanišču 1924–1928

Beseda Veržej mi je bila popolnoma neznana do konca ljudske šole, to je do končanega 5. razreda na Rakovniku, do junija 1924. Kam pa sedaj, je bilo vpraša-nje, na katerega so dale odgovor okoliščine. Kar polovica fantov 5. razreda se je menilo o nekem Veržeju, nekje daleč na Štajerskem, v bližini Mure. Doma sem povedal, da bo šla polovica sošolcev v Veržej in da bi najraje šel z njimi. Mati je bila zadovoljna. Iz Veržeja so odgovorili, naj mi na perilo našijejo številko 152. Sicer pa mi je bil štiri leta prej tudi Rakovnik neznan. Mati me je name-ravala dati v neko Alojzijevišče, jaz pa sem se branil, da ne grem »v mravljišče«. Ker je bila njena znanka Pajkova Lojzka sestrična rakovniškega ravnatelja, so se dogovo-rili, da me dobo dali v »poboljševalnico«, za katero je rakovniški zavod veljal v tistih povojnih letih.

12

V oddaljeni Veržej sva se z mamo peljala z vlakom (imeli smo režijske karte, ker je bil oče železničar) do Ormoža, kjer je že čakal lojtrnik, ki nas je, kakih 20, po poljskih potih peljal preko Ljutomera in Križevcev proti veliki stavbi blizu cerkvice v Veržeju. Vse skupaj se nam je zdelo imenitno. Prtljago so zložili ob zid pred pisarno, nas pa postavili v vrsto pred vrata sobe, v kateri nas je čakal g. Zajc, ki so ga klicali za prefekta. Odšteti mu je bilo treba menda 300 dinarjev. Ko je dve leti za mano prišel v Veržej še brat Stanko, so znižali na 250 za vsake-ga. Mati si je morala sposojati denar, dolg se je večal in je bil odplačan šele dve leti pred novo mašo.

Z mamo sva čakala v vrsti. Govorica se nama je zdela čudna in mati mi zašepetajo: »Kako čudno ti ljudje go-vorijo!« Prleška in prekmurska govorica je bila namreč povsem drugačna od naše dolenjske. Ko pa sem po pr-vem letu prišel domov, so se tete, očetove sestre, še bolj začudile, ko sem jih pozdravil: »Ježš, kaku pa gavariš!« Tako se je že v enem letu zbrusila naša govorica, da ni bila več samo dolenjska, gorenjska in prleška, ampak ko-likor toliko slovenska.

Prvi razred je dobil za šolski prostor rotundo v dru-gem nadstropju. Študentov nas je bilo menda 25. La-tinščino nas je učil g. Lojze Tomc, ki je prišel s Poljske, kjer je naredil noviciat in filozofske študije. Bil je zah-teven, vsak dan se je bilo treba naučiti deset latinskih besed. Bil je pesnik. Najbrž je več pesmic zložil na Polj-skem, gotovo pa jih je zlagal tudi, ko je bil naš učitelj, saj se mu za šolo ni bilo potrebno posebej pripravljati.

13

Zaradi tega je imel dovolj časa za pesnikovanje. Kadar smo bili »pridni«, nam je za nagrado deklamiral kakšno izmed svojih pesmic. Morda je napolnil v tistem letu pet zvezkov s pesmimi, ki niso bile nikdar objavljene, kar je škoda, saj je bil pesniška duša. Skupaj z Jerkom Gržinčičem sta pripravila opereto »Miklavž prihaja«, ki so jo uprizarjali še dolga leta po zavodih. Celo v Cle-velandu v ZDA je Rudi Knez razveseljeval rojake s to predstavo. Za svojo zlato mašo je šel g. Tomc v Evropo in v Črnučah obiskal Jerka Gržinčiča, da bi dokončala Miklavža, za katerega je imel v spominu nad 50 let še zadnji del besedila, a se je Gržinčič čutil prestarega, da bi še kaj uglasbil. G. Tomc nas je nadziral tudi v veliki spalnici iz enega kota, v drugem pa je imel celico g. Rous, ki pa našega razreda ni poučeval. G. Tomc je bil v Veržeju eno samo leto, a takrat nam je s svojo zahtev-nostjo dal kar dobro podlago za latinščino.

Računstvo nam je vbijal v glavo g. Srečko Radman, ki je bil doma blizu Splita, a je slovensko govoril tako dobro, da dolgo nismo vedeli, da je Hrvat. V drugem razredu me je povabil, menda bolj za šalo, naj grem med počitnicami z njim v Dalmacijo na morje, jaz pa sem povabilo vzel zares. Po njegovih duhovnih vajah na Ra-kovniku (to je moralo biti leta 1926) sem se mu pridružil na postaji v Stični, kot sva se že prej dogovorila in hajdi preko Karlovca v Split, od tam pa na njegov dom, kjer je živela njegova mati in drugi domači. Nekaj dni sva preživela na otoku blizu Splita, kjer sem se naučil pla-vati. Morje je bilo tako lepo, kot ga pozneje nisem več

14

videl. Na otoku so čebele nabirale bel med, kakršnega se menda dobi samo še nekje na Švedskem. Doma so bili veseli, ko sem se vrnil, ker jih je ves čas skrbelo, da bi se utopil. Pa še malo od sonca sem bil pobarvan. Gospoda Radmana pozneje nisem več videl, ker je menda odšel v bogoslovje, a moj prvi daljši izlet mi je za zmeraj ostal v spominu.

Za petje, telovadbo in godbo je bil odgovoren Jerko Gržinčič, po rodu prav tako Hrvat. Ker je dolgo živel med Slovenci, je odlično govoril slovensko. Pri telovadbi nas je naučil sestavljati lepe pokončne skupine. Z god-bo, ki jo je vodil, smo nastopali tudi po sosednjih kra-jih. Moj inštrument je bil piccolo, zato sem pozneje igral tudi na flavto.

Nemščino nas je učil g. Ošlaj, zgodovino g. Lojze Lu-skar, grščino v tretjem razredu g. Cigüt. Slovenščino je poučeval g. Kmetič, ki smo ga imeli zelo radi in ga tudi spoštovali. V knjižnici smo si lahko izposojali knjige za branje, a ne vseh, ker je g. Kmetič nekaj romanov spravil v svoj mizni predal. Ena od teh knjig je bila roman »Pod svobodnim soncem«. Ko sem ga v drugem razredu pro-sil, če bi mi posodil to knjigo, mi je ljubeznivo odvrnil, naj ga zanjo vprašam čez leto dni, ker sem kot drugošo-lec še premlad za tako branje. Pri g. Kmetiču smo se na pamet naučili precej najlepših slovenskih pesmi. Včasih smo imeli slovenščino tudi v zakristiji, pa ne vem zakaj.

Vsako sredo popoldne smo bili prosti pouka in smo imeli daljši, večurni sprehod. Razred je spremljal kateri od asistentov. Postopoma smo obiskali vso okolico to-

15

stran Mure in onstran mostu. V reko pa se nismo šli ni-koli kopat.

Za božične in velikonočne dneve so gojenci iz bližnjih krajev smeli iti domov na obisk za dan ali dva, morda tudi za več dni, tega se ne spominjam. Srečni so bili tisti iz oddaljenih krajev, ki so ostali v zavodu, pa jih je kdo povabil, da so šli z njim za kak dan. Mene je enkrat pova-bil tovariš, da sem šel z njim k Sv. Trojici, kjer je seveda čakalo utrujena popotnika dobro kosilo, ki se je po ne vem koliko utrudljive hoje močno prileglo. A je bil spre-hod vseeno zanimiv dogodek. Tovariš se je vrnil v zavod z nahrbtnikom, založenim s potico in klobasami.

Ob lepem vremenu smo se na dvorišču igrali »stru-peno žogo«. Spomnim se g. Dündeka, ki je vselej zadel koga in ga je tudi zabolelo. Ob deževnih dnevih je bila na razpolago velika, lesena baraka z raznim telovadnim orodjem. Na odprtem hodniku pa smo se radi igrali »Hieromin gre sam na lov«. Ob mrzlih zimskih dnevih smo odmore lahko prebili v učilnici, kjer smo igrali ra-zne namizne igre. Seveda je krožil med nami eden od asistentov, ki se je ustavil pri tej ali oni skupinici in dal kak dober nasvet. Spominjam se, da je g. Luskar enkrat dejal: »Fantje, pa ne pozabite moliti za zdravo pamet!« To je bila »beseda na uho«, ki naj bi jo salezijanci upora-bljali kot vzgojno metodo.

V učilnici in drugih prostorih so uporabljali za raz-svetljavo »karbitarce«, ki so malo smrdele, pa smo se jih vseeno navadili. Zadnje leto je bilo bolje, ko so nabavili acetilenske luči. Ene in druge so svetile še kar dobro, le

16

v učilnici so metale svetlobo enim na knjige, drugim pa v hrbet.

V zavodu so gojili »Družbice«, s katerimi so nas vzgajali po don Boskovem sistemu. Mesečno so se pred-stojniki zbrali na »opazkah«. Da so prerešetali vsakega gojenca in si zapisali naše napake, so postavili katerega od večjih, da nas je v učilnici nadzoroval. Drugi dan in še naslednje dneve pa smo hodili v odmorih v ravnate-ljevo sobo, kjer smo izvedeli, kaj je bilo narobe z nami. »Cukrčkov« nam ni delil, dobro pa se nam je zdelo, če nas ni preveč pograjal.

Na Veliki teden so bili v kapeli slovesni obredi. Na ve-liki četrtek so izbranim »apostolom« celo noge umivali.

Več ali manj zanimiva zadeva so bila »opravila« po zajtrku, razdeljena tako, da smo bili vsi zaposleni. Osna-žiti je bilo treba hodnike, učilnico, razrede, spalnice in sploh vse prostore. Da nismo dvigali prahu, smo upo-rabljali mokro žaganje. Krompir je bilo treba lupiti vsak dan. Včasih je kuhar, g. Jelovčan, dal vsakemu krajec kru-ha, da nismo bili preglasni. Večji fantje so bili odlikovani s tem, da so smeli »pumpati« vodo v neki rezervoar pod streho. Nekatere mesece v letu sem bil oproščen opravil in sem smel po zajtrku steči po vrtu k čebelnjaku. Tam je g. Perovšek, župnik in čebelar, vedno potreboval koga, da mu je iskal matice ali opravljal druge naloge, kakor kajenje panjev, s čemer je krotil čebele. Tisto malo, kar sem se naučil pri njem, mi je pozneje služilo, ko sem se v Ameriki ukvarjal s čebelami.

Po večernih molitvah so bile včasih vaje za odrske

17

nastope. Ko smo se vrnili v spalnice, smo v odprta usta radi spustili muho tistemu, ki je smrčal.

Tista leta še ni bilo kopalnic. Za jutranje umivanje je služila le mrzla voda. Nekajkrat na leto je bilo organizi-rano v spalnici umivanje s toplo vodo, malo bolj primi-tivno, ker drugače tiste čase še ni bilo mogoče. Po našem odhodu, ko je prišel nov ravnatelj, g. Tkalec, so hodnike zaprli z velikimi okni, napeljali elektriko in izboljšali še marsikaj drugega.

Proti koncu šolskega leta smo bili povabljeni, naj naredimo prošnjo, če želimo iti v noviciat. Treba se je bilo udeležiti duhovnih vaj, ki jih je vodil g. Kovačič. Že takrat so ga klicali »stari menih«. Duhovne vaje sicer niso bile jezuitske, ampak salezijanske, bolj po domače, a dosti resne. G. Kovačič me je na začetku duhovnih vaj prosil, naj mu priskrbim besedilo pesmice »Al’ me boš kaj rada imela«. In na podlagi besedila je imel nekaj na-govorov; suknja mu je pomenila talar, sabljica pa vero ...

Naj povem le še besedo o našem ravnatelju, ki je bil, tako kot mi, v zavodu štiri leta, potem pa je bil preme-ščen za prefekta na Radno, kamor smo odšli tudi bodoči novinci.

G. Franc Povše ni bil ravno star, smo ga pa za sta-rega imeli. Bil je nekoliko okrogel zaradi trebuščka in je pustil, da sta ga dva fanta, vsak na eni strani, vlekla po stopnicah. Redno se je udeleževal odmorov po kosi-lu. Sprehajal se je ob robu igrišča, obdan z gručo fantov, katerim je imel vedno kaj lepega povedati. Večkrat sem se mu približal in ga vprašal, če je zame prišlo kaj pošte.

18

Navadno je bral naslove na kuvertah in odvrnil: »Ti boš pa dobil pošto jutri!« S tem, da je bral imena tistih, ki so dobili pošto, je dal vedeti, naj jih obvestimo.

Vsako nedeljo popoldne je imel v kapeli krščanski nauk. To je bilo po daljšem odmoru ali krajšem spre-hodu, zato smo med njegovim govorom utrujeni pogo-sto zadremali. Večerni govori so bili večji del njegovi. Omenjal je don Boska, Marijo Pomočnico, opozarjal na napake, včasih tudi pokaral, zaključeval pa je vselej z be-sedami: »Skušajmo, skušajmo ...!« Le redko ga je nado-mestil kdo drug.

Spomini na veržejska leta so lepi. Po domu in svetu se nam ni tožilo, v Marijanišču smo bili srečni in zado-voljni. Lahko rečem: »O beata tempora!« Ti so nam pri-pomogli, da smo brez »bojev« sledili tistim, ki so bili na Radni pred nami in nam od tam pošiljali pisma, da smo jih brali v obednici. Tako smo se že v naprej povezali z njimi.

19

Izbran apostol.

Franc Levstek Gojenec v Marijanišču 1938–1941

V Ribnici sem leta 1938 končal 5. razred osnovne šole. Rad bi šel študirat. Že od najnežnejše mladosti sem si želel, da bi postal duhovnik. Na kočevski gimnaziji sem naredil sprejemni izpit za gimnazijo. Toda kam? V Salezijanskem vestniku sem zvedel za Veržej. Pred me-noj so bili trije fantje iz domače župnije že tam. Med temi je bil tudi moj mali bratranec Janez Ambrožič, ki je postal salezijanec – sobrat pomočnik. Sedaj živi na Rakovniku v Ljubljani. Šel sem k domačemu kaplanu g. Leonu Kristancu in ga prosil, da mi je napisal prošnjo za sprejem. Bil sem sprejet. Sporočili so, naj pridem v zavod zadnje dni avgusta.

Ata je tiste dni odšel s suho robo v Liko in Dalmacijo, zato me je na pot spremljal stari oče. Zgodaj zjutraj sva se odpeljala na vlak v Ribnico. V Ljubljani je bil dalj-

20

ši postanek, ker sva čakala na zvezo za Pragersko. Na okrepčilo sva odšla k »Figovcu«. Nato sva se odpravila peš na nebotičnik. Nadaljevala sva z vlakom do Prager-skega. Tam sva prestopila in nadaljevala do Veržeja. Na postaji v Veržeju nas je že čakal voz. Z istim vlakom je prišlo še nekaj drugih fantov. V zavodu so nas prijazno sprejeli in takoj povabili v obednico k večerji. Starega očeta so gospodje sprejeli medse.

Od samega začetka sem začutil veselo in bratsko raz-položenje. Takoj drugi dan sem se na igrišču tako vživel, da sem pozabil na starega očeta. Sam g. ravnatelj Jože Kuk me je moral poklicati z dvorišča, da sem se od njega poslovil. Prve dni nisem imel domotožja. Šele po nekaj dnevih se me je polastila taka žalost in domotožje, da sem se zaprl v stranišče in tam jokal.

Začel se je šolski pouk. V nepozabnem spominu mi je ostal asistent g. Valter Dermota. Razdelil nam je šol-ske knjige. V prvem razredu nas je bilo okrog 30. Od sošolcev smo postali štirje duhovniki. Poleg mene še Bračun Janez, ki je bil veliko let župnik v Polzeli. Tam je zgradil novo cerkev. Sošolec Janez Ošlaj je vsa svoja duhovniška leta služboval v Apačah. V drugi gimnaziji se nam je pridružil Janez Zorko. Bil je veliko let župnik in dekan v Vidmu pri Krškem.

Naj omenim še dva moja sošolca in sicer Vinka Me-seca, doma iz Zaplate nad Vrhniko in Janeza Majeršiča, županovega sina iz Tržiča. Vinko je postal optik na Jese-nicah. Pred nekaj leti je umrl. Njegov sin Janez je duhov-nik in misijonar na Madagaskarju. O Janezu Majeršiču,

21

ki se je med vojno pridružil domobrancem, so govorili, da ga je ubila njegova sestra partizanka, ko so ga leta 1945 v Ljubljani pomilostili in se je vrnil domov. Vendar mi je druga sestra, Tinca Majeršič, poročena Markič, ki je bila pri meni 6. oktobra 2002, izročila pisno izjavno, da to ni res. V izjavi piše: »Ko je brat prišel domov, sestre partizanke sploh ni bilo doma. Res pa je, da so ji naro-čili, naj to stori. Doma smo bivali le hudo bolna mama in trije otroci, brata stara 5 in 10 let, jaz sem imela 12 let. Ker se sovražniki mojega očeta niso mogli maščevati nad njim, saj ga ni bilo tukaj, so to storili mojemu bratu. Nekega dne so organizirali skupino mladoletnih oboro-ženih Tržičanov z nalogo, da bratu pripravijo zasedo in ga aretirajo. On jim je pobegnil, pa so streljali za njim in ga ranili. Čez dva dni je umrl v ljubljanski bolnišnici. Bila sem pri njem, ko je umiral. Po zločinu so ubijal-ci z orožjem v rokah pridrveli v našo hišo, preiskali vse prostore in prebrskali omare. Mati in otroci smo le pre-strašeno opazovali. Fant ubijalec je po 25-ih letih umrl žalostne smrti.«

V šoli sem imel največje težave s francoščino. Učil nas je asistent Valter Dermota. Po nekaj mesecih smo pisali prvi narek. Ko sem dobil zvezek nazaj, je bilo po-razno. Vse je bilo rdeče in spodaj – nezadostno. Bil sem zelo prizadet. Neuspeh pa me je spodbudil, da sem se še bolj zavzel za učenje.

Duhovno moč sem dobival pri vsakodnevni jutranji sv. maši in pri obhajilu. Vedno je bil na voljo tudi spo-vednik g. Klemenšek. Zelo pozitivno so name vplivali

22

večerni govori. Ti so nas spodbujali k dobremu in nas vsestransko oblikovali. Predstojniki so nas znali navdu-šiti za češčenje Najsvetejšega in za pobožnost do Ma-rije Pomočnice. Po odmorih smo radi hodili na kratke obiske pred oltar in tudi v kapelo Marije Pomočnice. K pravi pobožnosti so nam pripomogle mesečne vaje sreč-ne smrti in vsakoletne duhovne vaje. Nepozabna je bila vsakoletna devetdnevnica k Mariji Brezmadežni. Zbrali smo se na spodnjem hodniku pred kuhinjo. Na koncu hodnika je bila zasilna kapelica s kipom Brezmadežne. Vse je odmevalo od navdušenja, recitacij in petja. Prav tako prisrčna je bila majniška pobožnost pri lurški ka-pelici na dvorišču pod kostanji. Ponosen sem bil, če sem lahko deklamiral.

V mesecu maju nas je vsako jutro zbudila budnica, ko so nam igrali Marijine pesmi na trobento ali na ka-kšen drug inštrument. Višek majniškega praznovanja je bil praznik zavetnice zavoda, »Matere dobrega sveta«, in praznik Marije Pomočnice. Prvi praznik je bil bolj hi-šni praznik, drugi pa praznik za župnijo in za romarje iz okolice. Zavod in dvorišče, vse je bilo okrašeno. Mno-žica ljudi, mogočna procesija z godbo in »šicarji«, petje in še marsikaj se mi je vtisnilo v spomin za vse življenje. Bližajoči se izpiti na državni gimnaziji nas niso motili pri majniški pobožnosti, ampak so nam pomagali, da smo se še bolj zatekali k Mariji.

Predstojniki so nam znali organizirati praznike. Za Vse svete smo komaj čakali, da smo dobili kostanj, kot je to bila navada v salezijanskih zavodih. Potem pa je

23

bilo barantanje in »raz-par-či« za kostanj. Tudi Miklavža smo se zelo veselili. Zjutraj so nas na krožnikih čakali darovi. Vsako leto je bila uprizorjena opereta »Miklavž prihaja«. Ta »pridni« so bili še posebej obdarovani v dvorani. Verjetno sem bil med njimi, ker mi je Miklavž vsako leto izročil kakšno posebno darilo.

Božične praznike smo preživeli v zavodu. Že devet-dnevnica »Kralja, ki prihaja«, je bila zame nekaj po-sebnega. Kljub temu, da so bili božični prazniki lepi in domači, smo pogrešali domačo družino. Zadnje leto bi-vanja v zavodu, to je bilo za božič 1940, so nas zaradi pomanjkanja hrane pustili domov. Rekli smo si: »To je sreča v nesreči!«

Ker doma v Ribnici nisem bil ministrant, čeprav sem si to želel, sem svojo željo izrazil g. katehetu Törnarju. Starejši dijak Anton Gril (sedaj misijonar v Čilu) nas je uvajal v ministrantsko službo. Ni se bilo lahko naučiti latinskih molitev. Velik vzgojni pomen so imele tako imenovane »družbice«. Jaz sem se vključil v družbico sv. Alojzija.

Vsi predstojniki so bili z nami dobri, razumevajoči in domači. Zahtevali pa so red in disciplino. Znali so nas prepričati, da gre za naše dobro. Ker smo čutili, da nas imajo radi, smo radi izpolnjevali njihove nasvete.

Predstojniki so bili: ravnatelj Jože Kuk, prefekt Janez Zajc, katehet Anton Törnar, ekonom Franc Vogrinčič, šolski svetnik Mihael Maček, profesorja Franc Oražem in Jože Malič. Asistenti so bili: Valter Dermota, Maks Mlinarič, Marjan Vrhovec, Janez Švab, Vlado Cafuta in

24

Pavlovič. Salezijanski sobratje pomočniki: kuhar Janez Šantl, drugo leto Breznik, pek pa je bil Cimperšek. V za-vodu sta bila še dva sobrata: Prah in Matija Kuhar. Moj neposredni asistent je bil dve leti Vlado Cafuta. Po vojni je postal direktor Elektra Maribor.

Čeprav je bil zelo strog in si je včasih privoščil tudi nesalezijanske telesne kazni, smo ga imeli radi, ker je znal organizirati razne igre in je bil pri igri z nami enak.

Igre med odmori so nas popolnoma prevzele. Naj naštejem nekaj takih iger. Poleg običajnih iger, kot je no-gomet, med dvema ognjema, odbojka, namizni tenis in črni mož, smo poznali še druge, ki so pa zdaj manj zna-ne, kot so strupena, ravbarji in žandarji, ob zid.

Nekateri gojenci so bili izvrstni telovadci na bradlji, ročkah in drogu. Mlajši smo jih občudovali. Vsak četr-tek smo se zelo veselili daljšega sprehoda. Navadno smo šli k Muri. Nekateri so tam igrali nogomet, drugi smo se po grmovju ob Muri skrivali ali igrali vojsko.

V spominu mi je ostal šolski izlet v Radence. Ogleda-li smo si polnilnico. Tedaj je bilo še vse ročno. Steklenice so pakirali v lesene zaboje in jih zavarovali s slamo. Iz Radencev smo odšli na Kapelo, kjer je bil dom za bol-ne salezijance. Spominjam se gostoljubnega sprejema in dobre postrežbe.

Na dvorišču zavoda je stala lesena baraka, ki je služi-la za telovadbo in razne gledališke predstave. Gledališke predstave in razne akademije so bile večkrat med šol-skim letom. Naj omenim še orkester in godbo. Pri obeh so sodelovali tudi oratorijanci. Zelo sem si želel, da bi

25

sodeloval pri orkestru ali godbi, pa nisem imel te sreče, verjetno zaradi pomanjkljivega posluha.

Šola mi ni delala preglavic. Večkrat so nas opozarjali na končne izpite na državni gimnaziji. Izpiti za 1. razred so bili v Murski Soboti. Bili smo dobro pripravljeni. Sam nisem mogel verjeti tako dobremu uspehu. Dobil sem same odlične razen risanja in francoščine. Vesel sem bil, da je bil ravnatelj soboške gimnazije moj rojak g. Zobec. Z največjim veseljem, ponosom in zadoščenjem sem odhajal domov na počitnice. Takoj drugi dan sem šel pozdravit župnika in dekana g. Antona Skubica. Pokazal sem mu spričevalo. Čestital mi je in mi dal 10 dinarjev, ker za tiste čase ni bilo malo.

Med počitnicami sem prejel pismo ravnatelja g. Jože-fa Kuka. Spraševal me je, če se nameravam vrniti v za-vod. Takoj sem mu odgovoril. Ne samo, da se bom vrnil, ampak hočem postati salezijanec. Domači so ne nekoli-ko norčevali, češ da bom postal menih. Prepričeval sem jih, da salezijanci niso menihi. Oni z nami igrajo nogo-met in druge igre, igrajo harmoniko in so oblečeni kakor naši domači duhovniki.

Med počitnicami sem ob nedeljah zbiral vaške fanti-če. Igrali smo nogomet. Naučil sem jih tudi drugih iger, ki smo jih igrali v zavodu. Tudi karte smo igrali, naučil sem jih »dureka«. Mama je bila kar huda, jaz pa sem jo miril, da so nas te igre naučili gospodje in zato ta igra ni greh.

Po počitnicah sem se vrnil v Veržej. Bilo je nekaj drugih vzgojiteljev. Namesto dosedanjega prefekta g. Ja-

26

neza Zajca je prišel novi in to je bil g. Anton Hanžel. Na videz je bil strog, vendar se je pod njegovim vodstvom marsikaj izboljšalo, predvsem pri hrani. Prej je bil kruh odmerjen. Vsak je dobil svoj kos črnega kruha. Tudi ostala hrana je bila zelo skromna. Kmečki fantje smo bili še kar zadovoljni, mestni razvajenci pa so godrnjali. S prihodom novega prefekta smo kruh dobivali, koli-kor ga je kdo hotel. Do tedaj smo imeli zelo slab jedilni pribor. Žlice so bile železne, že vse oguljene in večkrat zarjavele.

Novi prefekt je bil sicer dober in skrben, vendar zelo natančen, tudi kar se tiče plačevanja mesečnine. Po trem mesecih bivanja v novem šolskem letu me je poklical v pisarno. Rekel mi je, da naj svoje stvari spravim skupaj in drugo jutro odidem domov, ker domači ne plačuje-jo mesečnine. Jokal sem in prosil, naj še malo počaka. Ata je šel prodajat suho robo. Kmalu se bo vrnil in bodo plačali. Nič ni pomagalo, čeprav sem ga prepričeval, da hočem postati salezijanec. Objokan sem odšel h g. rav-natelju. Potolažil me je in rekel, naj odidem v učilnico in se pridno učim in bo vse dobro. Vedno mu bom hva-ležen, zlasti ker mi je tudi med vojno pomagal. Bilo je med italijansko okupacijo jeseni 1941. G. Jože Kuk je prišel za ravnatelja na Rakovnik. Takrat sem bil vpisan na kočevski gimnaziji. Pouka ni bilo, ker so italijanski vojaki zasedli gimnazijo. Ko je zvedel, kako je z menoj, je osebno prišel k nam domov na Bukovico in me odpe-ljal na Rakovnik. Tam je bila posebna skupina veržejskih gojencev. Imeli so svojo učilnico in svojega asistenta g.

27

Branelja. Ko sem ga vprašal, kdo bo plačeval, mi je samo odgovoril, naj bom brez skrbi. Še danes ne vem, kdo je takrat za mene plačeval. Sicer sem moral po nekaj te-dnih oditi nazaj na kočevsko gimnazijo, ker ta ni dala pristanka, da se prepišem. Tako sem tisto šolsko leto de-lal samo izpite in malo maturo, ne da bi obiskoval pouk. Naslednje šolsko leto sem z velikim veseljem odšel na Rakovnik v peto gimnazijo.

Naj se vrnem nazaj v Veržej. Življenje v zavodu je tudi v tem šolskem letu potekalo v veselem ozračju. Z g. Hanželom sva se pobotala in pozneje postala velika prijatelja. Ko sem mu pozneje omenil neljubi slučaj, je samo zamahnil z roko in dejal: »Veš, ekonomi morajo biti taki!«

Ko sedaj gledam nazaj na takratno življenje v zavo-du, moram priznati, da je bilo zelo skromno. Čeprav se je hrana pod vodstvom g. Hanžela izboljšala, je bila še vedno skromna, toda zdrava. Tudi stanovanjske raz-mere so bile zelo skromne. Spalnice pozimi niso bile ogrevane. Tople vode nismo imeli. Voda v umivalnikih je večkrat zmrznila. Zato smo se umivali kar s snegom. Gojenci smo čistili zavodske prostore in tudi predstoj-nikom pospravljali sobe. G. Törnar me je vsa tri leta hotel imeti za »tajnika«, da sem mu pospravljal sobo. Hudo je bilo pozimi. Moral sem pripravljati drva in pre-mog ter zakuriti v železno peč. V sobah ni bilo tekoče vode. Ker sem vsako jutro »lavor« čistil z mrzlo vodo, sem pozimi dobil ozebline na rokah. Kljub temu sem vse to delal z veseljem.

28

Predstojniki so imeli svojo obednico in nekoliko boljšo hrano. Gojenci smo bili veseli, če smo bili dolo-čeni, da smo jim stregli. Takrat smo si privoščili kakšen priboljšek, ki je ostal na predstojniški mizi.

Zelo sem bil srečen, ko sem bil za veliki četrtek iz-bran za »apostola«. Dopoldne pri maši nam je ravnatelj umil noge. Takrat smo »apostoli« obedovali skupaj z go-spodi. Čeprav mi je bilo nerodno, sem bil silno ponosen. Ob tej priliki nam je ravnatelj podaril knjigo »Hoja za Kristusom« s posvetilom in svojim podpisom. Ta knjiga me spremlja vse življenje.

Proti koncu šolskega leta smo zvedeli, da bo naš 2. ra-zred delal izpite na ptujski gimnaziji. Razumljivo nas je bilo strah. Za Ptuj sem do tedaj komaj slišal. Ves teden, v času izpitov, smo stanovali pri minoritih. Od takratnih profesorjev se spominjam kateheta dr. Stanka Cajnkarja in pisatelja Irgoliča.

Po počitnicah leta 1940 smo se s strahom vračali v zavod. Grozila je že vojna nevarnost. Še vedno nismo mogli pozabiti polarnega sija, ki smo ga opazovali prej-šnje leto. Nebo na Vzhodu je bilo krvavo rdeče. Mnogi so govorili, da je to napoved težkih časov. Sicer so prvi meseci novega šolskega leta potekali normalno. Le za božične počitnice smo odšli domov, kar se prejšnja leta ni zgodilo.

Prvega aprila leta 1941 se je kot strela z jasnega raz-širila žalostna novica, da se bliža vojna in moramo za-pustiti zavod. Sredi dopoldneva smo morali vsi v veliko učilnico. Ravnatelj nam je z jokajočim glasom povedal,

29

da moramo zapustiti zavod in oditi domov. Sprva smo se tolažili, da je to prvoaprilska potegavščina. A kmalu smo spoznali kruto resnico. Spraviti smo morali skupaj svoje stvari. Bližnji so še isti dan odšli domov, drugi pa naslednje jutro. Predstojniki so ostali v zavodu. Čez dva meseca so Nemci tudi nje izgnali. Večina se je zatekla na Rakovnik.

Prve dni junija so nas, veržejske gojence, poklicali na Rakovnik. Niti ne vem, kdo nas je obvestil o tem. Vsi veržejski gojenci niso mogli priti, ker niso dobili sporo-čila ali jih nova oblast ni pustila. Tu smo se pripravljali na razredne izpite, ki smo jih delali na bežigrajski gim-naziji. Tu sem opravil izpite za 3. razred gimnazije.

Tako se je končalo moje skoraj triletno bivanje v Veržeju. Bogu sem hvaležen za to bivanje v salezijan-skem zavodu, ki je odločilno vplivalo na moje bodoče življenje.

30

31

Spomini na pomursko ravno polje.

Maks Mlinarič (1915–2000)Gojenec v Marijanišču 1933–1936Asistent in učitelj 1939–1941

Gojenec Marijanišča sem bil od leta 1933 do 1936, nato asistent in učitelj od leta 1939 do 1941.

Spominov na tista srečna leta je veliko, večinoma osebnega značaja. Lahko povem, da so bila to verjetno najlepša leta mojega življenja.

Predstojniki so bili res zahtevni, toda pravi vzgojite-lji, polni razumevanja do nas. Nobenega niso silili, da bi postal duhovnik ali redovnik. Njihovo požrtvovalno življenje in njihova vesela dobrota pa sta nas spodbujala, da smo se mogli odločati za ta lepi poklic. Posebno vese-lo je bilo ob praznikih, pa tudi na igrišču, ko so se z nami igrali posebno mlajši salezijanci. Kako pozabiti prihod sv. Miklavža, seveda z darili, posebno pa Veliki teden z nedeljo vstajenja, praznik Marije Pomočnice v maju ... in praznik, tedaj še blaženega, Janeza Boska. Tudi veseli

32

izleti po lepi veržejski okolici in k reki Muri so nas raz-veseljevali, posebno spomladi, ko je vse dišalo po cvetju in svežem zelenju in ko so po »šumah ob Muri« ptički množično prepevali svoje melodije. Kdo ne bi z njimi slavil Stvarnika? ...

K temu so nas spodbujali naši vzgojitelji, ki so nas vabili, naj pojemo s ptički. Včasih smo po snegu zasledo-vali in lovili številne zajce, ki so se zatekali v svoja skri-vališča v kupih koruznih stebel, ki so jih kmetje nalašč puščali čez zimo na njivah.

Za velike praznike smo zavodsko poslopje »oblekli« v slovenske zastavice. Bil sem gibčen in se nisem bal vi-šine. Zato sem kot maček splezal po strehi in na robovih razvrščal zastavice. Nekateri so si zakrivali oči v strahu, da bi mi spodrsnilo. Pa mi ni, saj me je varoval moj angel varuh, ki sem se mu po don Boskovem zgledu in pripo-ročilu vedno priporočal.

Za izpite, ki smo jih opravljali na državni gimnaziji v Murski Soboti, smo se marljivo pripravljali. K temu so nas priganjali predstojniki, zato uspeh ni izostal v veselje nam in njim. Med seboj smo se imeli radi in si tudi pri učenju vedno pomagali.

Po noviciatu in zaobljubah na Radni so me leta 1939 poslali v Veržej kot učitelja in asistenta. Težavno in od-govorno delo. Včasih sem imel težave z disciplino. Pa sem se spomnil, da je nekoč don Bosko moral nekam oditi in je dal svoj biret (pokrivalo) na mizo in rekel fantom: »To je don Bosko, zato bodite pridni!« Nekoč sem ga hotel posnemati in sem dal svoj biret na mizo

33

ter ponovil don Boskove besede. Toda neki navihanec si je sezul čevelj, ga položil zraven bireta in dejal: »To sem pa jaz.« Vsi smo se zasmejali. A uspeh je bil dosežen: postali so bolj pridni.

Pa bodi dovolj, čeprav se mi v spominu vrsti cela vr-sta dogodkov. Na žalost se je z začetkom druge svetovne vojne vsa ta idila pretrgala. Prišla je nemška vojska in zasedla Marijanišče. V začetku so bili vojaki, posebno oficirji, še kar prijazni z nami. Kmalu se je tudi to spre-menilo in so nam naznanili, da moramo zavod zapustiti. Bili so tudi tedaj kolikor toliko pravični. Vsem, ki smo hoteli oditi v Ljubljano, so nam dali nekaj denarja in nas do meje z ljubljansko provinco odpeljali s tovornjakom. S tem so nas rešili vojakov SS, ki so bili bolj surovi in neolikani, kar so nekateri sobratje, ki so ostali v zavodu, doživeli in pozneje pripovedovali.

Po vojni vihri so se nekateri salezijanci za nekaj časa vrnili, v upanju, da bi nadaljevali pretrgano vzgojno delo. Kmalu pa jih je nova komunistična oblast surovo pregnala.

Po propadu komunistične vladavine in po mnogih letih pogajanj, je bil zavod končno vrnjen. Tako so se salezijanci spet vrnili v »Marijin dom«.

Meni je ostalo v najlepšem spominu pomursko ravno polje, ko se pod lahnim vetričem na njivah nežno pozi-bavajo dozorevajoča pšenična rumena polja. Zdi se kot kot rahlo zlato morsko valovanje. Hvaležen sem Bogu za vsa doživetja in za vso njegovo dobroto, ki sem je bil deležen v Marijanišču. Hvaležen sem posebno dobrim

34

sobratom in sošolcem, s katerimi sem doživel veliko naj-lepših trenutkov svojega življenja v pravi bratski ljubezni in prijateljskem razumevanju.

35

Ob za~etku druge svetovne vojne.

Franc Oražem (1911–2001)

Gojenec v Marijanišču 1923–1927Klerik v Marijanišču 1928–1931Vzgojitelj in učitelj 1939–1941

Bližamo se velikonočnim praznikom. V četrtem razredu veržejske gimnazije je na vrsti francoska ura. Kot primer časnikarskega poročanja je profesor Šturm, avtor vadnice, navedel poročilo iz La Croix o razglasi-tvi don Boska za svetnika. Seveda smo učenci skupaj z učiteljem vsi navdušeni, saj smo bili v salezijanskem se-menišču.

Nenadoma pa vstopi ravnatelj zavoda dr. Jože Kuk in brez uvoda pravi: »Fantje, takoj se pripravite! Po kosilu greste domov!« Bilo je kot strela z jasnega. Četrtek pred cvetno nedeljo aprila 1941.

Do Ljubljane sva fante spremljala z g. Mihom Mačk-om. Na postajah je bilo vse polno ljudi, ki so se vznemir-jeni, žene pa v solzah, poslavljali od rezervistov, poklica-nih v vojsko. Naši fantje so se na svojih postajah poslovili,

36

Gorenjce pa je g. Maček spremljal vse do Jesenic.Naslednji dan sva se vračala proti Veržeju. Na posta-

jah so bili isti vznemirjeni prizori. Tako sva v petek zve-čer nekako prišla do Ptuja. Naprej pa tisti večer ni peljal noben vlak. Iskala sva prenočišče, pa nikjer ni hotel od-preti. Ko sva ponovno pozvonila pri minoritih, se je na drugem koncu samostana le nekdo oglasil. Razložila sva jim najin položaj in so naju prijazno prenočili. Naslednji dan, v soboto, sva le ujela vlak, ki je vozil vojaštvo in tako pozno prispela nazaj v zavod ter utrujena odšla k počitku.

Zgodaj zjutraj na cvetno nedeljo pa potrka ravnatelj in razburjeno reče: »France, vojna je! Župnika Gabrca v Radgoni so že ubili.«

Oba mostova na Muri blizu Veržeja, cestni in žele-zniški, sta bila podminirana in vojaki, ki so ju stražili, so ob signalu vdora Nemcev oba porušili. Potem pa so na ovinku v gozdu mirno čakali, kaj se bo zgodilo. Mislili so, da Nemci tako ali tako ne morejo zelo hitro priti čez Muro. Ti pa so tistih nekaj vrzeli na porušenem mostu z deskami lahko premostili in nemški vojaki so se ne-nadoma pojavili pred jugoslovanskimi. Eden od njih je hotel vreči granato, pa ga je drugi opozoril, da ne sme, ker so zraven civilisti. V tem pa je zaregljala strojnica in nekaj vojakov pa tudi civilistov je bilo ranjenih. Ranje-ne so prenesli v zavod v fantovsko spalnico. Prvi je bil starejši rezervist iz Slovenskih goric; dobil je dva strela v prsi, ena krogla je šla skozi, druga pa je obtičala. Drugi je bil mlad hrvaški rekrut, ranjen v levo koleno, tretji

37

pa mlad srbski rekrut, lažje ranjen pod kolenom (kako simbolično: SHS). Zelo so se mučili, pa jim nismo mogli kaj prida pomagati.

Seveda je bila tista cvetna nedelja zelo pretresljiva. Tudi v župnijski cerkvi se je to zelo čutilo, tako dopol-dne kot pri pobožnosti popoldne. V Črenšovcih so imeli lazaristi tiste dni duhovno obnovo. Popoldne so prišli v Veržej, saj niso mogli naprej. G. župnik Klemenšek jih je naprosil, naj vodijo popoldansko pobožnost. Opravil jo je g. Godina. Bila je pretresljiva, saj je bilo vse v ne-gotovosti in velikem strahu. Nekaj dni so bili z nami v zavodu, potem pa so, ne vem kako, odšli proti Ljubljani.

Šele drugi dan je prišel iz Križevcev zdravnik dr. Lebar, ki je poskrbel, da so ranjence prepeljali v Mursko Soboto v bolnico. Tu je rezervist iz Slovenskih goric kmalu pod-legel. Druga dva pa sta se po nekaj dneh odpravila domov. Hrvat se je spotoma prišel zahvalit za pomoč.

V strahu smo pričakovali, kaj se bo zgodilo z nami in našim zavodom. Čez nekaj dni je prišel oddelek nemških vojakov s kamioni in orožjem. Vselili so se v zavod in si uredili svoje prostore. Komandant se je nastanil v ravnateljevo pisarno, drugi pa drugod. Sicer so se obnašali dokaj obzirno, z nami so celo radi igrali namizni tenis. Ko je g. Dündek pozvonil za duhovno branje, me je komandant vprašal, kaj imamo. Odgovo-ril sem mu, da imamo neko pobožnost. Zaželel nam je: »Gute Andacht!«

Bili smo brez elektrike in pomagali smo si, kakor smo pač mogli. Seveda nismo mogli poslušati radia. Imel sem

38

par baterij in par elektronk, zato sem se namenil napra-viti preprost avdion za slušalke. Med tem delom pride v razred nad kapelo nekaj podoficirjev in razvil se je zani-miv pogovor. Eden izmed njih je dejal, da so pravzaprav presenečeni. Mislili so, da bodo našli nemško raso: mo-dre oči in plave lase. Tedaj sem preprosto dejal, da tudi jaz ne vem, kaj iščejo tu in kaj iščejo Italijani v Ljubljani. ker sem namreč prihajal iz Ljubljane. Takoj je eden od njih pripomnil: »O, die Italiener werden fliehen!« V tem trenutku pa je vstopil komandant in jim nekaj ukazal, a nisem dobro razumel. Odšli so in od tistega trenutka se je vse njihovo vedenje do nas popolnoma spremenilo ... Na vratih komandantove pisarne so se pojavili novi predpisi, kako se je treba vesti do prebivalcev. Prva zapo-ved je bila: »Von oben nach unten!« To smo zelo dobro občutili.

Kmalu po prihodu nemške vojske so prišli tudi za-stopniki civilne oblasti: neki upravitelj Überreiter in dva miličnika. Takoj so zasegli vse imetje, denar, predati sem jim moral tudi ključ od knjižnice, kjer smo imeli shra-njene tudi glasbene inštrumente. Nato so odšli. Čez en teden je vojska nenadoma odšla. Ljudje so pozneje go-vorili, da so vsi padli na vzhodni fronti.

Čez nekaj dni je v zavod prišla druga skupina voja-štva, rezervisti. Komandant je bil neki starejši gospod. Kot sem lahko razbral iz pogovora, je bil po poklicu trgovec. Do nas so bili še dokaj obzirni. Spominjam se zlasti mladega vojaka, slikarja po poklicu, ki je bil po-polnoma zagrenjen. Pripovedoval mi je: »Pet let sem že

39

v vojski, dve zadnji leti v Franciji. Ko smo od tam prišli sem, smo se za dve uri ustavili v Kölnu, kjer imam ženo in dve hčerki. Prosil sem, da bi jih smel vsaj pozdraviti. »Nein!«, se je glasil odgovor.« To ga je popolnoma strlo.

Včasih sem šel na sprehod do Mure k porušenima mostovoma, kjer sem napravil nekaj posnetkov. Z menoj je bil tudi asistent Švab, ki je tudi ostal v zavodu. Ljudje so za silo pokrili luknje na mostu, da so mogli priti k maši v Veržej, kot so bili navajeni.

Nekega dne je spet prišel Überreiter in nam dejal, da moramo oditi. S seboj lahko vzamemo samo svoje osebne stvari. Začeli smo se pripravljati na odhod, a ni-smo vedeli, kdaj in kako. Ravnatelj Kuk je ravno spra-vljal klarinet. Prav tedaj je v njegovo sobo, prvo na levo v prvem nadstropju, vstopil Überreiter. Seveda je moral instrument oddati. Nato nam je upravitelj dejal, da nas bodo vojaki odpeljali na vlak. Dobili bomo lahko le to-liko denarja, kolikor ga potrebujemo za vlak. Upravitelj se je usedel k ravnateljevi pisalni mizi in izvlekel z žepa nekaj denarja, ki ga je prej odnesel. V vrsti smo prihajali k njemu, in mi smo po vrsti prihajali, da dobimo denar za vožnjo. Prvi je bil na vrsti ravnatelj Kuk. Upravitelju reče, da gre v Slovenske Konjice. Ta mu je odvrnil, da ne dobi nič, ker je to na poti Slovenske Bistrice, kamor naj bi šli na vlak in da torej ne potrebuje denarja. Drugi je bil na vrsti hišni ekonom g. Hanžel. Pove, da gre domov k Mali Nedelji. Tudi on ni nič dobil. Za njima pa je prišel g. Malič z neko vrvjo v roki, s katero je hotel povezati svoj kovček. Pove, da gre do Gorice. »Kaj, do Gorice?«,

40

vzroji upravitelj. »Pustili ste dolg in naj vas še plačuje-mo! Do Ljubljane!« Tako je dobil do Ljubljane, kot tudi midva z g. Mačkom, čeprav sem zaprosil do Kočevja.

Ljudje so kmalu zvedeli, da bomo morali oditi. Ostal je le župnik Klemenšek v župnišču. Naslednji dan, 26. aprila, na god Matere dobrega sveta, zaščitnice Marija-nišča, sem zadnji in zadnjič imel mašo v tej tako prilju-bljeni hiši. Ministriral je asistent g. Švab. Navzoča je bila še neka ženska iz Dokležovja. Med solzami smo opravili to mašo.

Imena tiste ženske si nisem zapomnil. Ko pa sem leta 1972 prišel pomagat g. Jurčaku v Dokležovje, pride k meni neka domačinka in vpraša, če se še kaj spomnim tiste naše zadnje maše v kloštrski kapeli Marije Pomoč-nice. Vesel sem bil, da je vojno srečno preživela.

Ko smo zbrali svojo skromno prtljago, nas je pred za-vodom že čakal vojaški kamion in dva rezervista. Zbralo se je tudi več Veržejcev, med njimi Lojze Hanželič, Ciril Špur, brat sestre Agneze, moj nekdanji sošolec v veržej-ski gimnaziji Herman Obran in še več drugih. Poslovili smo se in kamion je odpeljal proti Križevcem in naprej. Kmalu nas je zapustil g. Hanžel. Meni na kamionu ni bilo dobro in sem se počutil slabo. Dejal sem vojaku, ki je bil z nami v kamionu – kabina z voznikom in spre-mljevalcem je bila ločena – da tako nismo mogli več ži-veti skupaj z vojsko in je kar prav, da odhajamo. Vojak mi je kratko odgovoril: »Krieg ist Krieg!« To pa je bilo tudi vse od pogovora med vožnjo do Slovenske Bistrice, kjer smo res dobili vlak, ki nas je odpeljal do Ljubljane.

41

Srečno smo vsi prišli na Rakovnik, kjer je bilo že veliko sobratov od drugod. Tu pa se je začelo že drugo poglavje našega življenja med vojno ...

Neštetokrat pozneje sem pri vseh razburljivih dogod-kih, ki so nas spremljali v tako razburkanem času, kot je bila vojna, podoživljal zadnje trenutke našega življenja v lepem veržejskem zavodu, ki hrani toliko tako spomi-nov na moje prvo salezijansko duhovniško življenje in delo. Ko sem pozneje prihajal v te kraje, sem lahko videl zavod le od zunaj.

42

43

Preko Ver‘eja v salezijanski poklic.

Ivan ZupanGojenec v Marijanišču 1936–1941

V zavod Marijanišče sem prišel jeseni leta 1936 in bil »izgnan« zaradi nemške okupacije na cvetni petek 1941.

To so bila moja najlepša leta prve mladosti. Zaradi lepega domačnostnega ozračja sem se počutil srečnega, čeprav je bil študij zelo resen in dnevni red kar zahteven. Posebno pozimi je bilo kar težko zgodaj vstajati. Ko so nekoč popokale vodovodne cevi, smo se od takrat kar s snegom »umivali« ...

Vse sem razmeroma z lahkoto prenašal, ker smo imeli zelo dobro versko vzgojo in resno zakramentalno življe-nje. Večinoma smo se celo tedensko spovedovali. Mesečno vajo srečne smrti in letne duhovne vaje sem vedno doži-vljal kot vrhunec: opravil sem skrbno pripravljeno spoved.

K resnemu študiju nas je priganjala misel, da bomo morali polagati izpite čez vse leto v Murski Soboti, na

44

državni gimnaziji. Na srečo nisem imel nikoli popravne-ga izpita. Smo pa poleg trdega učenja za izpite vztrajno molili. Marija Pomočnica v stranski kapeli nas je mnoge gojence videvala ob pogostih obiskih Najsvetejšega.

Moram reči, da so bili naši predstojniki v glavnem kar prizadevni vzgojitelji: prvo leto je bil moj ravnatelj dr. Jože Valjavec, naslednja leta pa g. Jože Kuk. Dobri so bili tudi naši šolski svetniki (g. Nemec, g. Maček) in kateheti. Tudi asistenti, ki so bili obenem profesorji v šoli, so si zelo pri-zadevali za svoje gojence tako v šoli kakor v učilnici, pa tudi v obednici in spalnici, najbolj pa na dvorišču.

V versko–kulturni vzgoji so veliko pripomogle razne slovesnosti, dramske predstave in akademije, zlasti v maju. Marija Pomočnica je v svojem mesecu sploh na-polnjevala našo mladost s plemenitimi čustvi in prepro-sto pobožnostjo do Marije. Njeni prazniki so bili vedno veseli in pobožni. Če dodam še nekaj osebnega, bi rad omenil rast svojega duhovnega poklica: v začetku nisem imel nobenega namena, čeprav sta mi starša kdaj rekla, da bi to bil lep poklic zame. Toda po štirih letih je seme začelo dozorevati. Ko me je g. Kuk po večerji ob kon-cu male mature, ko smo večerjali skupaj s predstojniki, vprašal, če bi hotel iti za salezijanca, sem kar pristal – s pripombo glede ne preveč dobrega zdravja.

Zato moram priznati, da me je Bog po Mariji prav preko Veržeja pripeljal v salezijanski duhovniški poklic. Večna mu hvala in zahvala!

45

Po pomoti v Ver‘ej.

Mirko Žerjav (1919–1999)

Gojenec v Marijanišču 1935–1938

V salezijanski zavod v Veržej sem prišel po pomo- ti. Ko sem na Rakovniku kot oratorijanec videl salezi-jance laike, sem želel tudi jaz postati sobrat laik. Nekega večera sem kot štirinajstleten oratorijanec ob rakovniški cerkvi srečal ravnatelja g. Volčiča. Prosil sem ga, če bi me vzel v zavod. On pa je razumel, da prosim za veržej-ski zavod, in mi dejal, da bo takoj pisal tja, če me lah-ko sprejmejo. Bilo je na začetku šolskega leta. Jaz sem pristal, čeprav nisem niti dobro razumel, kaj to pomeni. Živo se še spominjam, kako je bilo. V nekaj dneh je iz Veržeja prispelo pismo z vsebino: »Pride naj takoj! S se-boj naj prinese slamnjačo.«

Podpisan je bil prefekt Zajc. Doma so soglašali, da bom študiral in so me poslali v Veržej. Za Veržej me je navduševal tudi rakovniški zakristan Brezovar. Na dan,

46

ko sem prvič odhajal z doma, me je mama poklicala v prvo nadstropje naše domače hiše. Opazil sem, da je bila na tleh preproga, na mizi pa blagoslovljena voda. Rekla mi je, naj pokleknem. Ko sem pokleknil, mi je z blagoslovljeno vodo naredila križ, me blagoslovila in re-kla: »Ti veš, kako te imam rada. Vendar če bi se imel pokvariti, raje vidim, da te domov mrtvega pripeljejo.« Spodaj, v kuhinji, je čakal moj oče in sedem bratov. Od-šel sem in začel novo življenje v salezijanskem zavodu v Veržeju.

Tedaj so bili v veržejskem zavodu tile predstojniki: ravnatelj Jože Valjavec; prefekt Ivan Zajc; šolski svetnik Jože Kuk; katehet Srečko Zamjen; profesorji Alojzij Ne-mec, Alojzij Škrlj, Anton Trener, Karl Podbukovšek; župnik Anton Klemenšek; asistenti Jože Bakan, Anton Rožman, Matija Klemenčič, Miško Brunec; kuhar je bil Janez Jelovčan; sobrat laik Lojze Olazar in familiat ter vrtnar Lojze Hanželič.

V zavodu v Veržeju sem se dobro počutil in imam nanj lepe spomine. Tam sem bil štiri leta. Čeprav je bilo pet razredov gimnazije,se eno leto gimnazije že opravil, zato sem bil v zavodu štiri leta, dokler nisem po petem letniku odšel v noviciat na Radno. V veliko veselje mi je bilo to, da je bil v zavodu za profesorja g. Alojzij Ne-mec, ki sem ga poznal že od prej, kot oratorijanec na Rakovniku.

Poučevali so nas vsi gospodje duhovniki in asistenti. Koncem leta pa smo delali izpite na javni gimnaziji v Murski Soboti.

47

Šolski svetnik Kuk nas je učil matematiko. Jaz sem včasih napisal kakšno pesmico za razne praznike, zlasti o Mariji ali za igro »Miklavž prihaja«. Ko me je nekoč gospod Kuk poklical k tabli, naj rešim neki matematični problem, pa mi ni šlo, je bil slabe volje in je zavpil: »Pe-snika matematiko učiti je tako kakor psu zadnje noge ravnati!«

Enkrat letno, večinoma na praznik sv. Jožefa, ko je godoval ravnatelj Valjevec, so povabili v zavod profesor-je iz Murske Sobote, pri katerih smo koncem leta delali javne izpite. Bili so na slovesnem kosilu, popoldne pa pri akademiji v dvorani. Za to priliko je šolski svetnik Kuk pripravljal igro z naslovom »Trije mučenci iz Cezareje«. Igro je napisal ravnatelj Valjavec. Med gojenci je bil tudi mlajši brat gospoda Kuka, po imenu Gustelj. Bil je vedno vesel in navihan. Pri igri sva dobila vloge rimskih voja-kov, ki zvezanega mučenca odpeljeta v smrt. Mučenca je igral brat duhovnika in profesorja Škrlja, Stane. Preden bi ga odpeljala, sva morala piti vino iz velikega vrča, ka-kor je to zahtevala igra. Režiser g. Kuk je stal blizu naju za kuliso in spremljal potek igre. Ko je Gustelj prijel vrč, da bi pil, se je začel smejati. Režiser za kuliso je ves je-zen žugal bratu s pestmi obeh rok. Začel sem se smejati še jaz, potem pa še mučenec, ki bi ga morala odpeljati v smrt. Zakrohotala se je vsa dvorana in začela ploskati. Ko je zavesa padla, je g. Kuk ves obupan vpil nad nami: »Igro ste mi pokvarili!« Profesorji iz Murske Sobote pa so nam dejali: »To je bilo najlepše in največ vredno v vsej igri!« Ravnatelj Valjevec in g. Kuk jim seveda nista verjela.

48

Nekaj podobnega je bilo na Miklavževo nedeljo, ko je g. Kuk pripravil opereto »Miklavž prihaja«. Jaz sem igral čevljarja Krišpina. Zraven napisane vloge sem sestavil še pesmico s humorističnim besedilom o sodu šnopčka iz nebes. G. Kuk se je iz srca nasmejal. Od takrat sva bila prijatelja in pri igrah mi je zaupal razne vloge. Pohvalil me je za odlično odigrano vlogo Krišpina.

Asistent Bakan nas je poučeval francoščino, ki nam ni šla najbolje. Nekoč je pri šolski nalogi zalotil Gustelj-na Kuka, da prepisuje. Seveda mu je zvezek vzel in mu dal negativno oceno. Ko smo imeli naslednji četrtek sprehod ob Muri, je bilo njeno obrežje precej poplavlje-no, ker je prej močno deževalo. Prišli smo do Murinega rokava, polnega vode. Če smo hoteli naprej, smo se mo-rali sezuti in iti čezenj bosi. Asistent Bakan je bil v talarju in sezuti se tudi ni hotel. Gustelj se mu je ponudil, da ga lahko prenese čez rokav. Bakan je bil zadovoljen in Gu-stelj ga je vzel na rame. Ko pa je prišel do sredine rokava, se je ustavil in rekel: »Gospod, kaj pa je bilo zadnjič pri šolski nalogi?«

Gustelj je počepnil in asistentove obute noge so se pogreznile v vodo do gležnjev. Ko ga je asistent Bakan potegnil za ušesa, je Gustelj še globlje počepnil in asi-stentove noge so bile v vodi do kolen. Ko se začel jeziti, je Gustelj odvrnil: »Kar mirni bodite, sicer vas bom vrgel v vodo.« Tako je šel asistent moker domov.

Naj omenim, da je nekega popoldneva, ko smo se učili, vstopil v učilnico prefekt Zajc in zaklical: »Hitro pojdite pomagat gasit! V Veržeju gori hiša.« Tekli smo in

49

ko smo prispeli do hiše, se nam je prismejal domači stric in dejal: »Ta ropot pa bo odgnal naše podgane, da bomo imeli mir v hiši!«

Radi smo včasih pogledali skozi okno kar med uče-njem in videli Veržejce, da jahajo na kravah, ko so šli na polje.

V mesecu maju smo imeli vsak večer pri lurški ka-pelici večerne molitve in kratko akademijo v čast Ma-riji. Pripravljal sem deklamacije. Za eno deklamacijo sem zadolžil gojenca Platnerja, ki je bil nekoliko boječ a zelo dober in nadarjen. Da bi deklamatorja bolje slišali, sem pred kapelico postavil zaboj, na katerega je stopil govornik. Ko je Platner deklamiral, se mu je med izgo-varjanjem besed »O grešnik, kje pa ti ječiš« vdrl zaboj in ubogi fant je ječal v zaboju, kar je vse spravilo v dobro voljo, tudi naše resne predstojnike.

Ob vsakem polletju smo delali izpite iz vseh predme-tov. Nemščino nas je poučeval strogi g. ravnatelj Valja-vec. Gojenci smo ob začetku vsakega meseca dobili razna opravila. Dodelili so mi opravilo, da sem skrbel za sobo gospoda ravnatelja. Temu so rekli kar »ravnateljev taj-nik«. Na dan pred šolsko nalogo sem pospravljal njego-vo sobo. Ko sem brisal prah po njegovi pisalni mizi, sem zagledal njegov odprti notes in napis »Izpitna naloga«. Bila je naloga za naš razred o kozi in njenih mladičih. To bomo morali prevesti v nemščino. Hitro sem nalogo prepisal na list. Najbolje je nemščino znal naš sošolec Alif Rudi, ki je bil pozneje šolski upravitelj na Razborju. Odnesel sem jo njemu, da jo je prevedel v lepo nemščino

50

in vsi iz razreda smo jo prepisali. Tako smo z veseljem pričakovali nemško izpitno nalogo. Kako smo bili veseli, ker je bila res naloga o kozi in njenih mladičih, kakor smo davno prej brali v naši nemški učni knjigi.

Po kosilu pa me je ravnatelj iskal po dvorišču. Rekel mi je: »Ti si najbrž v košu za smeti našel strgane listke, ko sem delal osnutek za nalogo, pa si jih sestavil. En od-stavek iz osnutka sem pri nalogi izpustil, vi pa ste vsi tudi ta izpuščeni stavek prevedli v nemščino!« Posledic za to nerodnost sicer ni bilo, ponosno pa sem si mislil, da listkov nisem sestavljal, temveč sem prepisal iz ori-ginala. Ravnatelj je bil ob koncu šolskega leta vesel, ko smo na državni gimnaziji v Murski Soboti pri izpitih iz nemščine dobili odlično.

Simičič Jože je bil v zadnjem letniku. Za opravilo je urejeval obednico predstojnikov, popoldne pa jim je pri-pravljal malico. Iz kuhinje je prinesel kruh na krožniku in ga položil na mizo, potem pa je prinesel še pravo kavo in mleko v vrčema s pipico. Nekega popoldneva me je prosil za straženje na hodniku, da si bo privoščil malico predstojnikov. Tako sem pazil, če bi kateri od gospodov prihajal v obednico. Ko je nastavil vrč s pipico na usta, sem zavpil, da nekdo prihaja. V resnici pa ni bilo nikogar. Ker sem to nekajkrat ponovil, mi več ni verjel. Ko pa je župnik Klemenšek res prišel k malici, je ravno dal obe pi-pici hkrati v usta. Spet sem zavpil, a ker mi ni verjel, ga je župnik dobil pri tem, kako si kar v ustih meša belo kavo.

V zavodu je živel salezijanec laik Lojze Plazar. Poma-gal je pri delu, kjer je bilo potrebno. Neko nedeljo smo

51

bili vsi gojenci v zavodski kapeli pri maši, ki jo je vodil g. Trener. Sobrat Plazar je vedno hodil k maši na kor. Bil je že starejši in je med mašo, zlasti med pridigo, nehote za-spal. Tisto nedeljo je g. Trener pridigal o Lazarju, ki ga je Jezus obudil od mrtvih. Pridigar je ponovil evangeljske besede in na ves glas zavpil: »Lazar, pridi ven!« Sobrat Plazar, ki je na koru zaspal, gotovo ni takoj vedel, da je v cerkvi. Mislil je, da ga nekdo kliče in je na ves glas od-vrnil: »Kaj pa je?« Seveda mu je bilo nerodno, ko so vsi gojenci pogledali na kor in se zasmejali. Tudi pridigar se je zasmejal. Še nekaj dni sobrat Plazar ni imel miru. Neprestano je moral poslušati vzklik: »Lazar pridi ven!«

Vsako leto smo slovesno obhajali praznik Marije Pomočnice. Radi so prihajali ljudje iz vsega Prekmur-ja, zlasti popoldne k procesiji. Ko je bilo že precej ljudi, je eden od gospodov zagledal nekega moža, ki je v ne-deljski obleki po kolenih šel okrog zavoda. Vprašal ga je, zakaj to počne. Ta mu je odgovoril, da bo mora iti še trikrat, ker je bil v naši kapeli pri spovedi in je to dobil za pokoro. Kmalu se oglasi pri tem našem gospodu še en moški in pravi: »Gospod, jaz sam ne vem, kako naj opravim pokoro. Bil sem tukaj v vaši kapeli pri spovedi in spovednik mi je naročil, da moram za pokoro pojesti pol kilograma sena. Zdaj pa ne vem ali suhega ali ku-hanega.« Ravnatelj in še en gospod sta šla v spovednico gledat, kdo spoveduje. V spovednici je sedel pijan »Ver-ženec«. Ker je bilo temno, ni videl, da se je usedel na spovednikovo mesto. Pozneje se je moral zagovarjati na sodišču.

52

Službo zavodskega kateheta je opravljal Srečko Za-mjen. Imeli smo ga radi, saj je z veseljem pripovedoval o raznih dogodivščinah, ki jih je doživel po svetu. Ob od-morih po kosilu smo se zbirali okrog njega, ga spraševali in poslušali. Včasih nam je pripovedoval tako neverjetne dogodke, da mu nismo verjeli. Pozneje smo se med se-boj na dvorišču pogovarjali, da g. Srečko tako laže, da še sam sebi verjame. Nekega dne nas je bilo po kosilu na dvorišču veliko okrog njega. Pa ga je eden gojenec vpra-šal, če se je že peljal z letalom. Tedaj se je g. Srečko tako razživel in nam začel pripovedovati: »Bilo je v Ameri-ki, ko me je moj prijatelj povabil na svoje letalo. Vesel sem se odzval. Na letalu sem si odprl okno, da ne bi bilo preveč vroče. Kar na sedežu pri mizici sem pisal neko pismo. Ker je bilo vroče, sem roko z nalivnim peresom iztegnil skozi odprto okno. Tedaj mi je pero zdrsnilo iz. To sem povedal pilotu, on pa je letalo hitro obrnil nazaj in niže proti zemlji, tako da sem lahko nalivno pero ujel. Z njim pišem še danes.

Katehet Zamjen je skrbel tudi za bolne gojence in urejal bolniško sobo. Vedno, zlasti pred kakšnimi šol-skimi nalogami, je kdo zbolel. Katehet Zamjen je dal vsakemu toplomer, da si je bolnik izmeril vročino. Vsak bolnik je vedno imel visoko vročino. Seveda je katehet v kuhinji naročil za bolnika boljšo hrano in čaj večkrat na dan. Ko pa je nekoč nekemu gojencu izmeril vročino, je toplomer pokazal dvainštirideset stopinj. A ko je položil roko na njegovo čelo, je ugotovil, da nima prav nobene vročine. Tako je prišla na dan skrivnost o vročini, ki so

53

jo poznali vsi gojenci, ki so hoteli biti bolni. Moral je imeti resen obraz, pod odejo pa je s palcem in kazalcem drgnil spodnji, živosrebrni del toplomera in živo srebro se je dvigalo, včasih kar preveč ...

Zavod je imel veliko gledališko dvorano. Večkrat smo imeli priliko gledati razne igre, ki sta jih organizi-rali šolski svetnik Kuk in prefekt Zajc. Poleg zavodovih gojencev so nastopali so tudi fantje in dekleta iz župni-je. V postnem času smo si ogledali Jezusovo trpljenje. Pripravili so pasijon. V vlogi Jezusa je nastopil Dobršek Ivan, ki je bil v petem razredu gimnazije in je bil izvrsten igralec. Jezusa v pasijonu je igral zelo lepo in doživeto. Ko pa so privezali na križ in križ dvignili, smo opazili, da nekaj ni v redu. »Pribite« roke na križu so popuščale in »Jezusovo« telo je začelo lesti navzdol. Ko je »Marija Magdalena« to opazila, je pokleknila prav h križu in po-ložila glavo ob križ, da se je »Jezus« oprl na njeno glavo. Na njej je tako rekoč stal, ko je bil živ in potem, ko je umrl. Seveda je vsa dvorana to opazila in pozneje raznih pripomb ni manjkalo.

Kadarkoli smo zvedeli, da bo nastopil Dobršek, smo predstave vedno pričakovali veseli in z zanimanjem, saj smo vedeli, da bo zanimivo.

Dobre sotrudnice so v košarah nosile najrazličnejše dobrote gojencem, zlasti za Miklavža in pred prazniki. Marija, Mari dobrega sveta, je bila zavetnica zavoda.

Še več raznih doživetij in spominov bi lahko napisal. Pa naj omenim še enega. Ko smo imeli na Teološki fa-kulteti uro homiletike, je vstopil občinski tajnik in nam

54

prinesel pozive k domobrancem. Ostal sem v Ljubljani, v pisarni, do konca vojne. Ko so v Ljubljano vkoraka-li partizani, smo se morali javiti bivši domobranci. Ta-koj so me odpeljali v skupino, iz katere so ljudi vozili na streljanje. V zadnjem trenutku je prišel partizanski major Janez Nedog, ki je bil z menoj gojenec v Veržeju in me rešil. Pozneje je bil predsednik občine Šiška in di-rektor Avioprometa. Žal je že umrl. Hvaležno se ga spo-minjam v molitvi.

55

Kazalo.

Ivan Turk

Knji ži ci na pot ...................................................................5

Karel Ceglar

''O beata tempora!'' ........................................................11

Franc Levstek

Izbran apostol ................................................................19

Maks Mlinarič

Spomini na pomursko ravno polje ............................31

Franc Oražem

Ob začetku druge svetovne vojne ...............................35

Ivan Zupan

Preko Veržeja v salezijanski poklic . ...........................43

Mirko Žerjav

Po pomoti v Veržej ........................................................45

56

Življenje v Marijanišču,kot se ga spominjajo

Karel Ceglar, Franc Levstik, Maks Mlinarič, Franc Oražem, Ivan Zupan in Mirko Žerjav.

Spomine sobratov salezijancev zbral Martin Maroša.

Uredil in za tisk pripravil Marko Suhoveršnik.

Urednik zbirke Janez Krnc.

Fotografije iz arhiva salezijanske družbe na Rakovniku.

Lektoriral Ivan Kuhar.

Izdal Salezijanski zavod Veržej.

Založil Zavod Marianum Veržej.

Organizacija tiska Salve d. o. o. Ljubljana.

Naklada 450 izvodov.

Tiskano v Sloveniji, november 2011.

1. Marijani{~e v Ver`eju na Murskem polju, Maribor - Marijani{~e, 1911.

2. Marijani{~e v Ver`eju na Murskem polju, Maribor - Marijani{~e, 1912.

3. Spomenica na slovesno blagoslovitev Salezijanskega zavoda v Ver`eju dne 27. oktobra 1912, priob~il Fr. Kova~i~, Maribor - Marijani{~e, 1913.

4. Posvetitev kapele Marije Matere dobrega sveta dne 8. septembra 1913, Maribor - Marijani{~e, 1913.

5. Marijani{~e v Ver`eju na Murskem polju, priob~il Fr. Kova~i~, Maribor - Marijani{~e, 1913.

6. Martin Maro{a, Ver`ej v na~rtih Bo`je previdnosti, Ver`ej, 2002.

7. Martin Maro{a, Tin~ekova zgodba, Ver`ej, 2004.

8. Martin Maro{a, Hrepenenje mladega sanja~a, Ver`ej, 2005.

9. Martin Maro{a, Anton Pu{~enjak, Ver`ej, 2008.

10. Življenje v Marijani{~u, Ver`ej, 2011.

Zbirka Marijani{~e v Ver`eju.