zdrav kolikor hoces - anton brecelj

5/27/2018 Zdrav Kolikor Hoces - Anton Brecelj

1/174

BESeDAZDRAV KOLIKOR HOE

1

Anton Brecelj

Zdrav

kolikor hoe

Zdravnikovi spomini

BESeDAE L E K T R O N S K A K N J I G A

O M N I B U S


2/174


2

BESeDA

Anton Brecelj

ZDRAV KOLIKOR HOE

Tiskana izdaja je izla pri

Mohorjevi drubi v Gorici leta

1938, pod psevdonimom

Bogdan Kazak. Mohorjeva je

takrat morala delovati poditalijanskim imenom Sodalizio

S. Ermacora.

To izdajo pripravil

Franko [email protected]

ISBN 91-7301-503-2

[email protected]

www.omnibus.se/beseda


3/174


3

Vsebina

Sonni arek in materin smeh 4emu je bolezen dobra? 10Prvo zdravljenje za silo 21Zdravljenje po sili 32Oe 41Doktor Zamaek in drugo 50Vse pretrpi e hoe 58Velika razvalina 71Geto in drugo 81Odvraten poklic 85Teaven poklic 96

alosten in nevaren poklic 106rvad na korenu 118Za nerojeno ivljenje 133Z uenimi ljudmi je kri 146Zdrav kolikor hoe 162


4/174


4

Sonni arek in materin smeh

H

udo je bilo tistikrat pri nai hii, hudo in pusto ka-kor e nikoli. Jaz, ki e nisem hodil v olo, a sem bil

e nekak glavar vedno glasni in lani kopici manjihsorojencev, sem se ivo zavedal teavnega poloaja.Matere ni bilo na spregled e nekaj dni, leala je men-da bolna v gorenji sobi, kamor ni smel nihe od nasotroajev niti pogledat. Pri njej se je mudila obilna inlepe opravljena ena, ki je vekrat prila v hio in sidala postrei zdaj z juho, zdaj s cvrtjem, zdaj s kavo inse vekrat pokrepala z vinom, ki ji je moralo biti ved-no na voljo. Do nas je bila ta ena emerna, iz hie nas

je podila, kadarkoli je prila dol. Ko sem jo hotel vpra-ati, kdaj pride mati v hio, me je presekala s tako rez-kim: Zgini, smrkavec! da sem onemel navzlic velikiskrbi in radovednosti.

Tiste dni je bila pri nas Reza Matajkcova, priletna

deklina, ki je oskrbovala kravo v hlevu, arila po hii inkuhala. Ni bila napana ta teta, molala je ves dan, nanaa vpraanja je skomizgnila z rameni, ni nas svarila alitepla, tudi ne ko smo razbili veliko loneno kozico, kinam jo je dala postrgati. A kuhati ni znala kakor naa


5/174


5

mati. Jutranji monik je kar zbadal v ustih, opoldanjaskuhnja je bila tako udnega okusa in veerna polenta

polna surovih trukeljcev nepredelane in neprekuha-ne moke, da smo puali v skledi jedi, kar se pri nas po-prej ni dogajalo. Kako je bilo tiste dni v izbi, kjer smo biliotroaji nastanjeni in samim sebi prepueni, sam Bogvedi, Reza se ni utegnila zanimati; ona ena pa, ki je obkriku najmlajega bratca, ko je padel z edine skupne po-stelje, vtaknila nos v izbo, je menila, da je v ciganskemotoru lepe ko v nai izbi.

Teko mi je bilo vse ozraje v hii, ki se je zdela brezmatere tako prazna, pusta in odurna. Najbolj pa me jesplail oe, ki je taval po hii in okoli voglov zamiljen inmole, dasi je bila hia sicer polna njegovega glasu inpetja. Ni nas ni svaril ali opominjal, samo zjutraj inzveer nam je molitev podaljal z zamolklim glasom:

e en oena za bolno mater! Njegov vedri obraz se jeves nagubal, oi so mu strmele kar v prazno; ko smojedli, je odel k materi; e in kje je spal tiste dni, ne vem.

Koliko dni je trpelo to neznosno stanje, ne vem ve,morda tri dni, morda ve, a bilo je neznansko dolgo.

Zdelo se mi je, kakor da je no zagrnila nao hio in daso se nad njo zgostili rni grozonosni oblaki, prete nams pogubo. Vedel sem e toliko, da bi mi otroci ne mogliiveti brez matere, na oetu sem pa tudi dovolj videl,kako mu je zala materina bolezen v ivo.


6/174


6

Spali smo e, ko me je zbudil osorni oetov glas izhie, kjer se je razgovarjal ali pravzaprav prepiral z ono

zoprno eno, ki se je kakor v strahu potihoma opravie-vala, on pa jo je zdelaval kakor nas paglavce. Toliko semrazumel, da ji je oital, da bo ona kriva materine smrtiin da pojde po zdravnika. Drugi moji tovarii so e spali,jaz sem potihoma smuknil s postelje in v hlae. Hitelsem za oetom, ki je imel na sebi pranji suknji in noviklobuk kakor za k mai. Videl sem ga zaviti k sosedu,ivinskemu prekupcu in meetarju. ez dolgo asa jepriel iz hie in zagledavi me rekel nenavadno mehko:Domov pojdi in Rezi pomagaj! Drva ji nosi in po vodohodi na studenec!

Vrnil sem se domov, kamor je e prispela Reza. Brsem ji nanosil drv za ves dan in napolnil oba kafa zvodo, nato sem stekel oprezovat na gri, od koder se je

videla vaka pot tja do trga. Dolgas mi je bilo in laensem bil, da sem obiral in veil robidnice, ki se jih nisemdotaknil ne doslej in ne poslej. Po klancu navzdol stapritorkljala dva moaka, naa soseda, prekupec in mli-nar. V robidovju epe sem poslual njun razgovor.

Iz postelje me je spravil siromak, je pravil meetar.In ni dal miru, da sem mu posodil deset goldinarjev. Zazdravnika trati denar ta bedak, ko ga e kmetje ne klie-jo nikoli.


7/174


7

Nikoli ne bo ve videl goldinarkov, je pristavilmlinar. Kje naj jih vzame?

Vem, da ne vrne denarja, a odsluiti ga bo moral.Dvakrat ali trikrat ga vzamem s seboj v Ljubljano, da mibo vole gnal v Gorico, in na jesen mi obrne zimsko suk-njo, se je hehetal meetar.

Od strele, kako si navihan! je priznal s spotova-njem mlinar.

Ta pogovor je vplival name, kakor bi me kdo tolkel zbatom po glavi. Na oe, ki je bil v vasi najbolj uen, sajso nosili k njemu pisma od sodnije in drugih kanclij, dajih je prebral, tudi e so bila nemka, in jih tolmail innanje odgovarjal, na oe, ki se je znal razgovarjati zvsakim gospodom in tudi gospodom delal obleke, najbo teh zarobljenih moakov hlapec!

Kaj vse se je takrat vrilo v meni, ne vem ve. Vem pa,

da sem prevzet od dogodkov zaspal v robidovju nagriu. Zdramilo me je ali toplo sonce, ki je peklo glavo,ali razgovor dveh mo, ki sta hitela po klancu navzgor.Eden je bil na oe, ki je nosil dolgo rno torbo v rokah,na njegovi desni drug, visok gosposki lovek, gotovo

zdravnik. Stekel sem po blinjici pod vrtovi domov innaznanil zdravnikov prihod. Reza se je ustraila, zakajodkar ona pomni, e ni bilo zdravnika v nai vasi.

Prila sta in odla v sobo. Oe se je kmalu vrnil v hioin nas zapodil ven. Drugi so se raztepli po vasi, jaz sem


8/174


8

preal pri vratih. Reza je kuhala ne vem kaj, oe je pre-naal sklede s kropom. Sesedel sem se na prag in vno-

vi zaspal, naslonjen na podboje vrat.Zdramila sta me ista dva moaka kakor na griu,

zdravnik in oe. Zdravnik je odhajal, oe ga je hotelspremljati in mu nesti torbico, kar je zdravnik odlonoodklanjal, e da je navajen nositi svoje stvari sam.Govoril je jezik, ki ga nisem prav razumel, a dobro semrazumel oetov obraz, ki je bil isto izpremenjen, vederin razigran kakor na sveti veer, ko nam je pel stare bo-ine pesmi. Prijazno sta se prepirala tja do kraja hie,kjer je nae dvorie prehajalo na vako pot in je zdrav-nik, stisnivi oetu roko, odkorakal proti trgu sam.

V nao hio je po toliko mrkih dnevih prisijalo sonce.Matere ni bilo e k nam, tudi mi otroaji nismo e smelik njej v sobo, a e tisti dan je prela vsa mora od nae

hie. Oe se je prijel dela, ona ena se je e tisti dan od-pravila od nas in se vraala samo za kratek as nekajdni; tudi Rezi je la kuha bolje izpod rok, zakaj skleda seje pri jedi izpraznila do dna kakor nekdaj.

Zveer smo sedeli otroci pod oknom gorenje sobe, ki

je bilo po tolikih dneh zopet odprto, in si ponavljalizgodbe zadnjih dni. Takrat se mi je zablisnilo v glavi insem rekel svoji dve leti mlaji sestrici: Ve, Micka, ni-koli ne bo moja kuharica!


9/174


9

Kako ne? je ualjeno odvrnila Micka. Saj si miobeal, da me vzame za kuharico k sebi, ko bo gos-

pod!Ko pa ne bom gospod!Ne bo gospod? Saj smo tako zmenjeni! se je posta-

vila sestrica.Zdravnik bom, da ve! sem sveano zatrdil.Hi, hi, hi, se je oglasil od zgoraj prisrni materin

smeh, ki brkone ni bil miljen kot zasmeh, a se je kas-neje izkazal kot materin blagoslov.

* * *Ko sem odraal, ni bilo ve tistega zdravnika v naemkraju. Odel je v daljno svojo domovino in dosegel kotodlien zdravnik velike uspehe in visoke asti. ez do-brih trideset let po opisanem dogodku se je vrnil na

obisk v na trg, ki je bil prvo njegovo torie in kjer se jetakrat poroil z domainko, blinjo sorodnico mojeene. Od srca se je smejal dobri mo, Rusin, moji zgod-bi, kako odloilno je nevede posegel v potek mojega iv-ljenja.


10/174


10

emu je bolezen dobra?

D

rzni oetov nart se je zmajal v temeljih. Spravilme je v ljubljanske ole, ko je e sam zael boleha-

ti. e prej nam je predla trda, ko je bil e zdrav in jaz enisem bil v olah, kasneje pa so se ponavljale stiskedoma in pri meni v Ljubljani skorajda neprestano.

Za deset goldinarjev na mesec se je takrat dobilo vLjubljani za dijaka prav skromno stanovanje s prepro-sto domao hrano. Moj oe tega ni zmogel nikdar. Naelmi je stanovanje in zajtrk za tiri in pol goldinarja, ki jihniti redno ni plaeval. Na kosilo in veerjo sem hodil vljudsko in dijako kuhinjo. Kosilo je stalo deset krajcar-

jev, imel sem pa za kosilo in veerjo skupaj na voljosamo sedem krajcarjev. Navadno sem e opoldne zaje-del vse in odhajal iz kuhinje, ko bi bil najraji e jedelnaprej, ko bi kaj imel; za zveer pa ni ostajalo ni. Kakose mi je prilegel kak ostanek kosila ali veerje mojih treh

tovariev sostanovalcev, ki so imeli pri gospodinji hra-no. al, da jim je malokdaj kaj ostalo. Spominjam se, dasem o prostih dnevih hodil stikat na njive za Sv. Krito-fom, kjer je ostala kaka repica ali korenek, drugi semse potikal po Golovcu in iskal kostanja, ki sem ga uival


11/174


11

surovega. Na zimo se mi je odprl nov vir. Hodil semsemeninikom snait evlje, za kar sem dobival redno

kos kruha in asih celo kako jabolko. Krulei in tolikratbolei trebuh in neznansko domotoje sta me napravi-la iz ivahnega deka planega cmerljivca, ki je bil kajpriljubljena tara ne ba dobrohotnim dovtipom svojihrazposajenih tovariev.

Z nebistvenimi spremembami v prvi oli sem do-bil tipendijo 20 gld. na leto, dva meseca na olsko letoje torej skromno lo sem okual bedo od vseh stranido pete ole. Stanoval sem pri gospodinjah, ki za tistopilo plailo niso utegnile bogve koliko gledati name,tudi druba, ki sem se v nji gibal izven ole, ni bila pri-merna, v marsiem celo kvarna. Nekdaj dober in po-boen deek sem se razvijal v malopridnega pobalina.Spoetka sem izhajal v oli brez pomoi prav lahko, a z

vsakim razredom tee. Hlastno poiranje tistih neum-nih knjiur, ki razvnemajo e itak razvneto domiljijo,klatenje po okolici s tovarii, ki so se odlikovali v nered-nosti in potuhnjeni upornosti proti vsemu, kar je bilo vzvezi s olo, obudovanje in posnemanje starejih dija-

kov svobodomislecev, ki so v nas mlajih iskali pri-vrencev za svoje prevratne misli o svetovnem nazo-ru in se izkazovali v razbrzdanostih, vse to je vplivaloname bolj kot oe in dom, kjer sem preivljal poitnicein se telesno krepil, a duevno izgubljal vez z njimi. Z


12/174


12

alostjo je opazoval oe moje odtujevanje od doma indomae miselnosti in se zaman trudil, da preprei gro-

zeo nesreo popolno izprijenje svojega tudenta, karso mu kodoeljni obani napovedovali, e, iz ni nemore priti ni!

* * *Bilo je sredi grudna, ko sem bil pri predstavi v italnikidvorani. Kaj so igrali, ne vem ve. Pa pa vem, da sempriel ves poten radi silne gnee v zimski mraz in da semdoma na stanovanju e dolgo trepetal v postelji. Konectedna sem obolel, gospodinja me je podila iz postelje,e da lenarim, zvrtelo se mi je, e sem se dvignil izpostelje. Pet ali est siromanih dijakov nas je bilo vsobi, ki je bila brez okna na prosto. Leal sem tam dva,tri dni skoraj brez zavesti do jutra, ko so se odpravljali

tovarii v olo, z veselim poudarkom, da zadnji predboinimi poitnicami.Z neznanskim trudom sem se na veliko veselje svoje

gospodinje dijake matere oblekel ter el v olo, ka-mor sem prispel z enourno zamudo. Profesor me je oz-

merjal in me, ko je brkone sprevidel moj poloaj, napo-dil domov. Domov priedi sem se obleen vrgel na po-steljo in del kakor v nezavesti. Tovarii so prihrumelina stanovanje po konani oli in odhajali domov napoitnice, jaz pa sem leal kakor klada. Zgani se, ali do-


13/174


13

mov ali v bolnico! mi je velela gospodinja. O kako radbi el domov, a do doma je trebalo takrat tri ure z elez-

nico in tiri s potnim vozom!Spomnil sem se, da zdravnik tam za vodo rad po-

maga dijakom. Zatekel sem se, ne, opotekajo sem pri-lezel k njemu s pronjo, naj mi pomaga s kaknim zdra-vilom, da pojdem domov. Dobrosrni zdravnik mi jenapisal listek in rekel, naj grem z njim v bolnico, kjer minajhitreje pomagajo. S tekim srcem sem se napotil tja.Oprijemajo se v Zvezdi kostanjev in naslanjajo se obzid sem priel v eni uri z Brega, kjer sem stanoval, naDunajsko cesto, kjer je stala stara deelna bolnica, ko seje mrailo.

V vei sem se zgrudil. Zavedel sem se lee v velikidvorani, ko me je preiskoval mlad zdravnik. Kaj je na-roil, nisem razumel, dobro pa sem slial, da naj mi dajo

piti, kolikor hoem. ez dolgo, dolgo asa sem dobiletrtinko litra limonade, ki sem jo izpil na duek. Zapro-sil sem je e, a od mize sredi dvorane se je oglasil rezekodgovor v nemini: Poakajte do jutri zjutraj! Ozrlsem se tja in opazil visoko in mono postavo usmiljen-

ke, ki me je strogo pogledala. Vsaj vode mi dajte, kakorje naroil zdravnik! Mir!Takrat je bilo okoli estih zveer; delili so veerjo, ki

se zanjo nisem zmenil. Moledoval sem za kakrnokolipijao, najraje vodo. Stroge besede sestre usmiljenke


14/174


14

me niso mogle zadrati, da ne bi zlezel k sosedu in muizpil, kar je imel tekoega na omarici. Kmalu se je pojavil

moan lovek, ki je dobil od sestre naroilo, naj me driv postelji zlepa ali zgrda. V moji dui je vzkipel besen, aonemogel gnev. Ko se je sestra kam oddaljila in je mojstranik zadremal, sem se splazil do sosedov in izpil vse.Proti jutru sem trdno zaspal in imel mune sanje: Oddoma so mi poslali jabolka, orehe, potice in sline boi-ne dobrote, a tista brezsrna okrutnica, se mi je zdelo,je prestregla poiljatev ter jo pridrala zase, e da memora kaznovati zaradi upornosti. Bil je e svetel dan, koso me zbudili; bila je glavna vizita. Primarij dr. B. je ponemko zaklical: A ta je tisti nemirni duh, ki ni dal spativsem drugim v dvorani? Odgrnite ga!

Od strahu sem kakor okamenel.Za bojo voljo, tudent ima krlatico! Pro z njim!

Kmalu sta prila dva moaka s pokrito nosilnico vdvorano. Tisti trenotek se mi je zbledlo v glavi. Bil semuverjen, da me hoejo spraviti v mrtvanico. Obupnosem se branil, hotel utei v sami srajci, a kmalu semleal na nosilnici, trdno privezan nanjo z monimi jer-

meni. Pokrili so me s pokrovom, ki je imel na vsaki stra-ni okence. Nisem se mogel ganiti, a zato sem tem boljtulil ko ranjena zver in klical na pomo ljudi, naj vendarne puste pokopati ivega, nedolnega loveka. Dolga jebila pot na Poljane, kjer je bila nizka hiica tik Marija-


15/174


15

nia takrat v rabi kot kuna bolnica, jaz pa sem bil pre-prian, da me neso k Sv. Kritofu v mrtvanico. Polago-

ma sem onemogel in zaspal.

* * *Proti veeru sem se zdramil v nizki sobi s tremi poste-ljami, ko so prinesli na sosednjo posteljo odraslega lo-veka, ki je zastokal in obleal ko vrea krompirja. Obeokni sta imeli spodaj motna stekla, da se ni videlo ven.Uverjen, da sem v mrtvanici, sem se vendar hotel pre-priati, kako je z oblijem in kako bi se dalo pobegniti,saj svetega veera pa ne bi rad preivel pri Sv. Kritofu!el sem k oknu, a bilo je ne vem kako zaklenjeno, da seni dalo odpreti. Vzpel sem se, da bi pogledal skozi gore-nje prozorno steklo, pa sem telebnil vznak in oblealpod oknom.

V sobo je prila mlada in krepka sestra strenica zmanjim pokrivalom, kakor ga imajo usmiljenke, me karpograbila in nesla v posteljo kakor otroka. Priel je mladzdravnik in mi lepo prigovarjal, naj bom kot dijak pa-meten in ubogljiv tudi nasproti sestri; zapie mi dobro

zdravilo, ki da mi kmalu pomore. Pri sosedu je bilnjegov obisk kratek, z roko je dal znamenje, naj ga od-neso, kar mi je dokazovalo, da bom tudi jaz kmalu po-kopan.


16/174


16

ez as se je sestra vrnila in mi v teko umevninemini razlagala, kako naj jemljem temno rdee zdra-

vilo, ki ga je prinesla s seboj. Vzel sem stekleniico in jov divjem srdu treil ubogi sestri v obraz, da se ji je naelu, na sreo s epico zavarovanem, razbila in ji jezdravilo in morda tudi kri zalila obraz. Odleglo mi je inmirno sem zaspal poleg mrlia.

Kaj vse sem e poel tisti sveti veer, ne vem ve. Kas-neje so mi pravili, da so me tisto no pogreili in me na-posled nali na dvoriu, leeega v sami srajci v kupuzmrzlega snega in imeli mnogo opraviti z menoj, da some ogreli.

Na boi popoldne me je zdramilo drobno zvonklja-nje pred vrati, v sobo je stopil duhovnik, nose sv. zakra-mente. Tisti trenotek sem se popolnoma bistro ovedelsvojega poloaja. Spoved je la prav poasi, na vsako

vpraanje sem po daljem premisleku odgovarjal tono,prejel sem sveto popotnico, sv. poslednje olje in papeevblagoslov pri isti zavesti. Po konanem obredu se jeduhovnik e razgovarjal z menoj. Prosil sem ga lepo, najmi vendar pove, e zares moram umreti. Hudo si

bolan, a dokler diha, upaj (to je povedal po latinsko) inmoli: Zgodi se Tvoja volja!Kmalu po duhovnikovem odhodu je prila druga

strenica v sobo in mi prinesla kave. Zgrabil me je besengnev in znova sem pobledel. Koliko dni je trajalo to sta-


17/174


17

nje, ne vem iz svojega spomina, ker se dogodki tistegaasa niso vpisali v moje mogane ali pa so bili iz njih

radi bolezni izbrisani.

* * *Prijazen mo je sedel pri moji postelji in me z novolet-nim voilom budil. Zastrmel sem okoli sebe, vse mi jebilo znano od prej, a vse tudi novo in prijazno, v sebinisem util nikakih teav ali neprijetnosti, pa pa nekoblagodejno spoitost. Predstavil se mi je kot predstojnikte zasilne bolnice in mi povedal, da sem kakor udenoprestal hudo bolezen; ves teden da sem bil v nezavestiin vsak dan so priakovali moje smrti. Pred dvema dne-voma da je bil moj oe tukaj in hotel po vsej sili k meni.Iz usmiljenja do obupanega oeta mu je dovolil samokratek pogled name izza vrat, danes pa mu da sporoi-

ti, da sem prestal glavno nevarnost, in me je e vpraal,ali naj pristavi e moje pozdrave in novoletna voila.Nisem, vedel, kako naj se dovolj zahvalim blagemu

zdravniku bil je Nemec dr. D., ki se je preselil na od-lino slubo v Salzburg, pustivi v Ljubljani najlepe

spomine za seboj saj se mi je jezik zapletal in se eznanih navadnih nemkih besed nisem mogel domisli-ti. Vsak dan mi je prinaal novice, pogostoma tudi jabol-ko ali pomarano.


18/174


18

Leal sem sam, prinesli so v sosednjo sobo bolnika, kije kmalu umrl. Zdravnik mi je povedal, da bom moral

najmanj e dva tedna leati in potem e dva tedna ostativ bolnici po predpisih, ki jih sam ne sme spreminjati.Lotevalo se ime je strano dolgoasje.

Prosil sem sestro strenico, Madarko, ki je bila navz-lic mojemu besnemu napadu na sveti veer zelo prijaz-na z menoj, naj mi preskrbi kakno berilo. Prinesla mi jedebelo knjigo ivljenje svetnikov v nemini. Pogle-dal sem napis in zagnal knjigo na sosednjo posteljo, re-ko: Kaj nimate drugega berila? V tej hii ne, razenmolitvenikov, je odgovorila sestra ter pustila knjigo napostelji. Tisti in e drugi dan je leala knjiga nedotak-njena.

Drugi veer po veerji sem pa zael knjigo listati in siogledovati tevilne edno izdelane slike, tu in tam sem

prebral tudi kak odstavek. Tretji dan sem se e vtopil vbranje. Vso, nad tiso strani obseno knjigo sem prede-lal, nekatera poglavja dvakrat in celo trikrat. Ni mi bilove dolgas, zakaj branje je rodilo toliko novih, dotlejpopolnoma neznanih misli in pobud v meni, da sem

zael resno premiljevati o najvejem nepoznancu, osebi, prvi v ivljenju. Ob tolikih zgledih mi je postalaoitna zgreenost dotedanjega ivljenja; v nemotenemmiru na Poljanah so zorevali v meni trdni sklepi za novoivljenje, ki naj bo isto drugano od prejnjega.


19/174


19

Teko mi je bilo slovo od oetovsko dobrega zdravni-ka in od sestre, ki mi je bila kakor duhovna mati naklo-

njena, a vendar sem hitel z veseljem nazaj v ivljenje.Odlono sem se odtegnil svoji prejnji tovariiji,

njenim burkam, nerodnostim in grehotam; sramotenjebivih prijateljev me ni zadevalo ve v ivo, z vedrostjosem se jih otepal. Iskal pa sem in kmalu nael ojih sti-kov s pokretom za obnovo naega kulturnega in javne-ga ivljenja.

Tudi v oli je bilo v kratkem drugae; ta in oni profe-sor me je pohvalil, kar se poprej ni dogodilo e nekaj let.Vide mojo resnost in prizadevnost so mi profesorjisami od sebe naklanjali pouevanje premonih nije-olcev. Kmalu sem se gospodarski tako opomogel, dasem si izbral pri dobri gospodinji stanovanje z dobrohrano. Ko sem drugo leto dobil vejo stipendijo (106 gld.

na leto), sem prihajal na poitnice domov samozaves-ten, ker nisem bil ve sestradan in raztrgan, pa pa semprinaal temu in onemu kaj in e oetu vasih dal kakpetak ali desetak za stroke z mano. Tisto napeto raz-merje med oetom in menoj se je razvedrilo; ko sem

konaval gimnazijo, je obeval z menoj kakor s prijate-ljem in mi vse zaupal.Ko gledam danes nazaj na dogodke, ki sem jih preiv-

ljal pred 40 leti, se jasno zavedam, da mi nebo v vsem


20/174


20

ivljenju ni naklonilo veje sree od one bolezni v petioli, ko sem e naglo drsel v ivljenjski prepad.


21/174


21

Prvo zdravljenje za silo

B

il sem doma na poitnicah tik pred zadnjima stro-gima izpitoma, ves zatopljeni v uenje in ponavlja-

nje. Ta in oni izmed vaanov in vrstnikov je priel, dabi se okoristil z mojim doktorskim znanjem, a jaz semvztrajno odganjal vse, e da e nisem zdravnik, in e bitudi kaj znal, nimam pravice, da bi zdravil.

K okovim stopi pogledat! mi je rekla mati, ko sempriel zajtrkovat. Vznejevoljen radi motenja sem odvr-nil:

Saj veste, mati, da ne maram hoditi po hiah!K okovim pojde, kakor sem obljubila njej, ne za-

voljo petelina, ki ti ga je prinesla, pa pa zavoljo sile vhii!Kaj pa se je zgodilo?Stari in mladi sta se stepla in skoro da pobila, mla-

di lei v nezavesti, stari pa ne more ve dihati!

Pa bi vendar poslali po zdravnika v trg! Kaj em jaz,ki nimam priprav!Bo e kako pomagal! Po zdravnika pa ne marajo,

ker vedo, da bi kmalu za njim prili oroniki v hio in dabi se zadeva konala na krvavi sodbi v Ljubljani.


22/174


22

Mati, ne morem, ker se ne smem vtikati v tako ne-varne rei!

Kar pojdi, saj si lovek! Vsaj poglej in svetuj, e e nemore pomagati!

Nisem se dalje upiral materini elji in sem se napotilk okovim, ki so imeli hio na drugem koncu vasi.

Poznal sem to hio kajpada e od nekdaj, a bila mi jezoprna radi gospodarja, ki je bil e nam otrokom znankot svarilen zgled zapravljivca in pijanca. Na oka me jevezal spomin posebne vrste: Poroil se je pri sosedovih,ko sem zael hoditi v olo. Po starem obiaju smo vakiotroci ekali, to je med porono gostijo preali, danas doleti kaj dobrega. Mene je e doletelo, zakaj eninok je priel bolj vinjen kot vsi drugi svati na dvorie zvelikim vrem vina v roki in nam otrokom silil pijao, kosmo vendar priakovali cvrtja ali sladkarij. Jaz sem se

vina branil, ker mi je bilo zoprno. Na, pa kadi, e nemara piti! je rekel vinjeni enin in mi vteknil ogoreksvoje smotke v usta. Jaz sem zares nekajkrat potegnil,menda se mi je zdelo imenitno, a kmalu se mi je zaelobraati prazni elodec v veliko zabavo eninu in ko-

doeljni druini na dvoriu. Domov so me nesli; dru-gi dan sem bil v oli kaznovan zavoljo pohujljivega ob-naanja s tem, da sem bil kot prvi vpisan v rno knji-go.


23/174


23

Ta in e drugi spomini na okovo ivljenje so se miobnavljali, ko sem korakal proti njegovemu domu. Tona

ok je bil edinec na veliki kmetiji; oeta je izgubil mlad,mati mu je bila mehka ena, ki je svojega Tonka zma-liila, e kaj bi se gnal, ko bo lahko ivel od tega, karimamo. Tona je odrasel v brezdelju, celo vojake dol-nosti je bil oproen kot edinec matere vdove. Kmalu seje poroil s sosedovo Franco, ki je bila zelo pridno inrazumno dekle. ok je kmetoval le malo let, zakaj zlezelje v dolgove, ker mu kmetija ni hotela nesti, kar je potre-boval za pohajkovanje ob delavnikih. Odloil se je zaboljo pridobitno panogo, ki mu je bila od nekdaj prisrcu. Nabavil si je mone vozove za prevaanje hlodovin oglja iz gozda v mesto, kupil vole in najel hlapce, sampa je s konjikom v novem koleslju vodil in nadziral svojpromet; vse gostilne in krme od Hruice in Javornika

do Gorice in v Furlanijo so bile polne njegove podjet-nosti. Ta doba okovega gospodarstva je bila tudi krat-ka; prodali so mu vole, konje, vozove in veji del kme-tije; ena Franca si je na podlagi vknjiene dote in po-moi z doma reila hio in nekaj zemljia okoli nje kot

lastnica. ok pa je bil ob vse.el je v blinjo tovarno predilnico in se zadal za tea-ka, ki jih takrat niso plaevali prav slabo. Poznal semnekaj njegovih vrstnikov, ki so se z druinami preivljaliin se celo gospodarsko opomogli z dnino okoli enega


24/174


24

goldinarja. A Tona ok ni dolgo zdral; e ez nekaj ted-nov je prilo do preloma, ki je izzval splono pozornost

v vsej okolici in so mi ga pripovedovali kot izrednost.Ravnatelj je poklical oka predse, mu vprio delovodjepredoil vse nerednosti in zanikrnosti, e da prihajazjutraj prekasno na delo, da se med dnevom skriva in daga vekrat najdejo v skladiu speega na svenjih bom-baa ali v zabojih za odpremo preje, in ga vpraal, ali senamerava poboljati v bodonosti. Tona ok ni bil nik-dar v zadregi, tudi takrat ne. Mirno je odgovoril ravna-telju: Vidim, da ste se zmotili v meni, a vedite, da semse e bolj jaz v vas. Pri vsaki kaj vredni kmetiji ivi po enlovek tudi brez dela, vaa velika tovarna, kjer vam delatiri sto pridnih ljudi, pa ne more ,ravnati niti enegapostopaa! Zdravi ostanite!

Mirno je Tona ok vzel svojo delavsko knjiico, jo

raztrgal na kosce in odel v krmo. ivel pa je tudi na-dalje zvest svojemu ivljenjskemu naelu, kakor ga jeizpovedal. Kot meetar se je potikal po semnjih, lazil zmesarji ali agarji, kadar so hodili iskat blago okoli kme-tov, posredoval pri vinskih kupijah, ivel po gostilnah

in krmah; kadar je bil isto zdelan in suh, je prihajaldomov, kjer se je prespal in najedel. Franca ga ni nevabila ne odganjala. Mole je garala no in dan, da jeoskrbovala kopo otrok e dovolj dobro; celo mou jekupovala, kadar se ji je zdel potreben, zdaj srajco, dru-


25/174


25

gi evlje, vasih celo obleko. Tako so potekala zadnjaleta v miru, da se o okovih ni ve govorilo.

V te spomine in misli zatopljen sem stopil pred o-kovo hio. Hvala Bogu, da ste prili, me je na pragupozdravila oklja, prava korenjakinja po postavi in zmokimi potezami v obrazu. Ne ustraite se preve;kar stopite v nao revino, ki je od veraj e jama raz-bojnikov povrhu!

Kaj se je pripetilo? sem oprezno poizvedoval, sedina klop za ognjiem, kjer je v kotliu nad ognjem lenouborela voda; pristavljen je bil tudi velik pokrit lonec.

Menda se je veraj nai stari pokori zmealo ali pa soga tiste pijanske pijavke nahujskale, da je priel domovkasno, ko smo e odmolili roni venec, in ves divji, karni njegova navada, in s silo zahteval denar, ki sem gaveraj dobila za prodano junico, e da mora danes na

semenj v Gorico. Nisem mu hotela ni dati, saj semmorala prodati junico samo zato, da nas ne bodo rubiliradi fronkov, ki jih nismo plaali e drugo leto. On pa jebesnel, treskal lonce, kozice in vse, kar mu je prilo vroke, in metal vame. Punci in manji otroci so pobegnili

iz hie, ostal je samo stareji fant Tone, da bi me branilpred divjakom. Prigovarjala sva mu zlepa, naj gre le, onpa je krial na fanta, naj izgine, da se bo sam razgovo-ril z menoj, zagrabil za elezno glavnjo in udaril fantapo glavi, da je kar zajeal in se zgrudil. Mene je pretres-


26/174


26

lo, da sem obstala. Vide pa, da je zverina zamahnil tudiproti meni, sem ga pahnila nazaj, da je telebnil z ognji-

a in obleal. Priklicala sem punci, da smo spravili obav posteljo; fant komaj e diha, stari pa kar cvili in jei.Pojdite in pomagajte, da ne bo nesrea e huja!

Pred menoj je la v sobo in snela plahto z okna. Nairoki postelji sta leala oe in sin; oe se je vzdramil inzael milo javkati, sin pa se ni ganil. Lotil sem se sina,ugotovil, da ima prebito lobanjo in krvavitev na moga-ne. Od tod nezavest, sicer pa se mi njegovo stanje nizdelo obupno. Z mnogo vejim trudom sem pri oetudognal, da ima zlomljena tri rebra, krvavitev v prsih inranjena pljua, zakaj pri vsakem globljem dihu je zajealin z muko kaljal krvave pene.

oklja mi je spretno pomagala pri mojem opravku invprauje strmela vame. Vrnila sva se v hio, kjer sem jo

prosil, naj poklie zdravnika, ker jaz vendar ne moremprevzeti odgovornosti za ivljenje dveh pokodovancev.Mirno je posluala moje mnenje in odlono rekla:

Fant je mlad in se e izlie. Tudi stari burke ne po-gine e zdaj, preve nam jih je nakuhal, da bi se izmuz-

nil kar na lepem; potreben je e dolge pokore. Vso od-govornost prevzamem jaz, vi pa pomagajte! Preskrbitezdravila in vse drugo, kar jima treba, da ozdravita!

Denar, ki mi ga je vtaknila v ep, sem poloil na skled-nik in odhitel domov. Za imenoj je pritekla okova


27/174


27

Francka in vprio mene izroila materi dva desetaka.Priel je tudi na oe in si dal razloiti poloaj, muen za

okove in zame. Po kratkem premisleku je menil oe:Kaj bi pomiljal in mozgovital! Sila je velika, pomagaj!

Vzel sem denar in odel v trg. Lekarnar mi je rad dalbrez receptov obvezila in zdravila, kakor sem jih elel.Pred lekarno je preal name mlaji okov fanti, spre-jel veje zavoje in zdirjal z njimi proti domu; jaz pa semsi steklenice potaknil po epih in hitel za njim.

Dolgo delo sva imela z okljo, da sva oskrbela obapokodovanca. Pri sinu je lo gladko; hitro sem mu ranosistil in glavo povezal; pri oetu je bil opravek zamu-den, ker je neprestano stokal in pri vsakem gibu presun-ljivo jeal. ele ko je pouil nekaj zdravil, se je tolikoumiril, da sem mu mogel z oblii povezati pokodovanostran oprsja, na kar mu je toliko odleglo, da se je spustil

v glasen, s kratkimi presledki pretrgan jok.Franci se je zazdelo, da pomeni ta ganljivi klavrnosmeni izbruh preobrat na bolje, zato je glasno pripom-nila: Prav je, da se smili sam sebi, saj se drugemu etako ne!

Ko sem si v hii roke umival, me je oklja preseneti-la z ihtenjem; tudi njej, tako krepki eni je srce prekipe-lo. Jaz vem, kako je ves zanikrn in malopriden, a take-ga ne morem gledati! Pomagajte mu, da ne bo tolikotrpel, ko do zdaj ni vedel, kako se ivi! Storite vse in pre-


28/174


28

skrbite, da bo javkanja kmalu konec, a umreti ga nesmete pustiti!

Pronja in skrb sta ji gledali iz rosnih oi.Jaz sem se nameraval izmuzniti iz zagate, e, da sem

za silo storil, kar sem smel, opravil namre prvo pomopri nezgodi, a da za naprej ne bi ve mogel nositi odgo-vornosti za negotovi potek. Ni me izpustila. Glavnodelo je e opravljeno, in kar ste zaeli, konajte sami!

Tako sem bil pri okovih ujet. S Franco sva se poraz-govorila o uporabi zdravil in negi obeh ponesreencev;nasvetoval sem ji, naj si pritegne v pomo e babico, kije prila pravkar iz ole in ni imela doslej znatne zapo-slitve. Sklenila sva tudi, da bi kazalo naprositi upnika,naj pride oba oka previdet.

Ko se je znoilo, sem priel pogledat. Fant se je prielosveati, vasih je pogledal okrog sebe in na glas cmo-

kal. Dali smo mu piti pinjenega mleka, na kar se je po-miril in zaspal. Stari ok je sedel v postelji in trepetal, dase je tresla vsa postelja; iz izbuljenih oi so se mu ulivalesolze, ko sem pristopil, da mu potipljem ilo . . .

Od kar je gospod odel, di in joe! mi je poroa-

la oklja. Piti ne mara drugega kakor vodo iz studen-ca; kurjo juho zavraa, mleka se brani. Kaj vendar najmu napravim?

Nocoj mu skuhajte skodelo dobre kave in curnitevanjo pol merice tropinovca. e ga bo ejalo, mu dajte


29/174


29

vode iz studenca, kar je hoe. Pa zdravil ne zabite; kozaspi, ga ne dramite zaradi njih. Jutri zjutraj mu dajte

kave z mlekom, pred poldnem vinsko juho, opoldnekurjo juho z jajcem in poli vina . . .

Vina takemu pijancu? se je zavzela oklja vsa pre-plaena. Kaj pa e dobi pljunico?

Prav temu pijancu dajajte v njegovih stiskah vina, dane onemore, dva ali tri polie na dan in e kako aicoganja zjutraj ali ponoi. Zdaj res ni as, da mu odvza-memo glavno drailo in gonilo njegovega ivljenja, sajvidite, da prienja blesti. e prestane to hudo presku-njo, potem se morda pomenimo isto drugae.

Na vao besedo dobi nocoj merico ganja v kavi injutri tri polie vina. Anti veste, kako se stree pijanskimnadlogam.

Drugi dan je bil stari ok e bolj miren, mladi se je

dobro osvestil. Tudi naslednji dnevi so potekali karzadovoljivo za prizadeto druino in zame, ki sem si na-kopal toliko skrbi; ne prisada na ranah ne drugih zaplet-ljajev ni bilo, ki sem se jih toliko bal na temelju svojihuenih knjig.

Ko sem ez teden dni prevezoval glavo mlademuoku in ugotovil vzorno celitev njegove pokodbe, meje vpraala oklja, ali je sin e izven nevarnosti, da bi gamogli spraviti kam pro. Zvedela je namre po svojihtevilnih sorodnikih, da se je raznesel glas o dogodkih v


30/174


30

njeni druini, in je zato opravieno domnevala, da pri-dejo oroniki v hio. Nocoj pojde njen oe po oglje v

gozd, kakor je hodil redno e ve let kot oglar dobaviteljmajhni fuini v soseini; tako lahko odpelje fanta voglarskem kou s seboj in ga izroi v oskrbo kateri iz-med znanih druin v Trevju ali Hruici. Nuja razmer jepremagala moje uene pomisleke; sredi noi smo na-loili mladega oka na oglarski voz, ga zadelali v seno instari njegov oe je pognal volia proti daljnemu gozdu.

Nekaj dni kasneje sta zares prila oronika v nao vasin se dolgo mudila pri okovih. Kasneje mi je okljapravila, kako se je izteklo poizvedovanje pri njih. Oro-nika kar nista hotela verjeti, da starejega sina ni doma;pregledala sta hio in hlev, pretaknila svisli in svinjak,naposled sta morala oklji verjeti, da je sin zares odelv gozd. Stari ok je epel v hii in krehal; tudi od njega

se ni dalo kaj prida zvedeti; bil da je namre pijan kozemlja e tisto popoldne poprej; kako je priel domov,ne ve ve natanno, zdi se mu, da je padel z ognjia,zavedel pa se je ele drugi dan s pobito glavo in s po-lomljenimi rebri. oklja je pritrjevala in zagotavljala

oronikom svoje preprianje, da ima pijanec dva angelavaruha, zakaj sicer bi moralo biti njenega nerodnegaoka e zdavnaj konec.

Oronika sta se oglasila tudi pri nas. Prila sta na vrt,kjer sem leal v senci sredi knjig in zapiskov, razgrnje-


31/174


31

nih okoli po travi. Na prijazno vpraanje, kaj ponem vpoitnicah, sem nedolno pokazal na knjige, e: sedem

izpitov me aka, moram tudirati.Pa tudi kaj prakticirate?Seve, veraj sem Jankuevi kozi vezal zlomljeno be-

dro!No, morda krpate tudi kako prebito betico ali lepi-

te kak poen prsni ko tako za razvedrilo med ue-njem, je hudomuno pripomnil oroniki naelnik inme oblastno motril.

Zakaj pa ne, e me ljudje prosijo, saj sem e pet letvajenec v tem cehu! sem odvrnil mirno.

Tisti as je priel oe na vrt in povabil oronika v hiona juino, meni pa odlono svetoval: Ti pa se ne dajmotiti v uenju! Dolgo so se razgovarjali moaki, a nezaman, zakaj zmagala je pamet nad slubenimi predpisi

in dolobami kazenskega zakonika; okova zadeva jebila za javno oblast pokopana.Dvajset let kasneje sem el mimo okovih. Pred hio

se je sonil slok starek upalega in sivega obraza, ki bi gane spoznal, da ni zael v pozdrav javkati: O, zakaj me

niste pustili umreti, dohtar! O, koliko trpim! Debelesolze so mu lile po licih.S Franco se zmenita, ona je ukazala, da tedaj e niste

smeli umreti. Je e vedela, zakaj. Bo e prav.


32/174


32

Zdravljenje po sili

M

udilo se mi je v bolnico, ko je potrkala in vstopilapostarna enica v mojo sobo.

Prila sem radi svojega stanovalca, vaega rojaka, kije bolan, mi je povedala starka s splaenim obrazom.Ne vem kaj poeti z njim; strei mu ne morem, ker sempreslabotna, nuditi mu ne morem dosti, ker sama ni-mam, on pa mi je dolan stanarino za ta in za preteklimesec. O zdravniku ne mara sliati ni, podnevi di obr-njen v steno, ponoi epi in jei e teden dni. Za vas semzvedela po okoliinah; on ne ve, da sem la po vas.

Iznenadila me je novica o rojakovi bolezni; menil sem

namre, da je e davno v domovini na poitnicah, ker sobila predavanja na vseuiliu vsa zakljuena e preddobrim tednom. Rekel sem enici, da pridem pogledatv opoldanskem odmoru, in odhitel sem po poslih.

Bilo je takrat silno vroe poletje, dnevi zame dvakrat

pasji. Profesor in stareji zdravniki so odli veinoma nadopust; kar nas je ostalo, smo komaj zmagovali delo vbolnici, ki je bilo v vroih mesecih posebno veliko.Navzlic jaki zaposlenosti so mi misli kar nepretrgomauhajale k rojaku, ki sva se poznala e lepo vrsto let.


33/174


33

Ta moj rojak, nadobudni sluatelj filozofske fakulte-te, je bil e izza gimnazijskih let posebne prav poseb-

ne vrste. Mater je izgubil mlad, oe se ni utegnil dostiukvarjati z njim in njegovim bratcem; deka sta odrastlaveinoma pri drugih ljudeh. V drobnem, pritlikavemtelesu se je razvila silna mo, bister razum in jaka volja,ki se je kazala v izredni vztrajnosti, pa tudi v neverjetnisvojeglavnosti. Tako se mu je e kot gimnazijcu dogaja-lo, da je naletaval na tekoe tudi na gladki poti, kakorda bi jih iskal; a ni se jih plail, temve jih je ko dobro-dole ovire premagoval z vidnim samozadovoljstvom.Na visoki oli je prilo njegovo vpisovanje kar v prego-vor. Vsakemu izmed visokoolcev je bil pravoasni vpisob zaetku vsakega polletja komaj omembe vrednanievnost, da je le imel denar, naemu prijatelju pa je bilvsakokratni vpis vpraanje: Biti ali ne biti, zakaj e je

e imel denar pri rokah, je gotovo zaloil svojo vpisnoknjiico ali izgubil kako drugo potrebno listino; e nibilo drugae, je v tistem asu obolel; neko je celo zdoma prihajajo zadnji dan v vlaku zaspal in se zbudilna Semmeringu in tako tono zamudil zadnji rok za

redni vpis. Tako je trebalo naknadnih proenj in vejihstrokov, da ni izgubil tudijskega polletja.Tudi nain njegovega uenja je bil svojevrsten. Njego-

ve knjige so bile strano zdelane; vse v njih je bilopodrtano ali portano, popisano, s rnim, rdeim ali


34/174


34

modrim svinnikom prekriano. Neki znanec mu je radiekanja zrekel eek. Ta ljubki naziv se ga ni toliko

prijel kakor ime Listomaz, ki mu ga je nadel drug tova-ri zavoljo neverjetnega uporabljanja, mazanja papir-ja; vse namre, kar je tudiral, je pisal, izpisoval in pre-pisoval je kar cele knjige in troil pole papirja na debe-lo. Omenim naj e njegovo izredno obutljivost; vsakobesedo ali kretnjo, ki mu ni bila ve, je br opazil in za-meril ter nanje odgovarjal z jedkim ali celo goim pod-smekom. Tako si je po vrsti odtujeval ljudi, ki so muhoteli dobro. Midva sva izhajala drug z drugim e dovoljgladko vsa leta najinega znanja.

Komaj sem akal, da sem mogel k njemu. Imel je ed-no sobico v tretjem nadstropju, a v silnem neredu. Pomizi in policah so teale deloma odprte knjige in okolinjih in e po tleh razgrnjeni in zviti papirji vsevprek; vso

to aro je pokrivala dobro vidna plast sivkastega prahu.Gospodinja se je kakor sramovaje se opravievala, eda gospod ne pua dotikati se knjig in papirjev. On samje sedel v postelji poev, naslonjen na blazine v kotu,med posteljnim vzglavjem in steno. Videlo se mu je, da

mu je moj obisk ve; mole mi je ponudil drhteo inpotno desnico. e prvi pogled me je preprial, da je ro-jak hudo bolan, vroina ga je kuhala, razkutrani lasje sobili mokri, po zmreni bradi so polzele debele znojne


35/174


35

kaplje, obraz mu je bil upadel in zamodrel, dihanje jebilo kratko in hropee.

Ni mu nisem oital, da me ni dal poklicati; obzirnosem poizvedoval, kdaj in kako je obolel. Domov ni mo-gel, ker mu ni priel denar za dolgove in pot. Ko se jepred osmimi dnevi navelial knjig in prahu, je napravildalji sprehod na Plavu. V gozdu je zaspal. Sredi noiga je zdramila huda nevihta. Do koe premoen je vgozdu trepetal od mraza, v jutranjem svitu se je splazildomov v posteljo, a zaelo ga je tresti in zbadati na stra-ni. Gospodinja mi je zatrjevala, da je gospod doslej trdo-vratno odklanjal vsako drugo pomo, dasi se mu stanjehuja od dne do dne.

Moj zdravniki pregled je bil kratek in lahek: ugoto-vil sem razseno vnetje prsne mrene z velikim izced-kom, ki je stisnil pol plju in oviral e srce s svojim pri-

tiskom. Razviden je bil nain zdravljenja: nujna opera-cija v bolnici.Ko sem mu razloil svoje mnenje in predlog, me je

br prekinil, reko v presledkih: Kar e in more napravi z menoj tukaj v bolnico ne pojdem!

Prijatelj, ne kujaj se kot otrok! Tukaj ti ne morempomagati, ker nimam priprav, a za tako delo treba po-leg zdravnika e pomonika. Ko se ti odstrani izcedek izprsi, bo treba e vetedenskega zdravljenja in skrbnepostrebe, esar ne more imeti tukaj na stanovanju.


36/174


36

Gospodinja je e zdaj izmuena, jaz pa komaj e diham;vsak drugi dan imam strano slubo, da se ne morem

ganiti iz bolnice ne podnevi ne ponoi. Zdaj grem, da tiv sploni bolnici preskrbim primeren prostor. Gospa,pomagajte mu, da bo ob treh pripravljen za prevoz. Zatakrat mu e pripravite skodelico dobre kave s citrono.

Mimogrede sem pospravil svoje kosilce. V splonibolnici sem po dolgem akanju in iskanju bil je opol-danski odmor, ko si vsakdo eli nekoliko oddiha, zlastiv vroini, vendar dosegel po svojem znanstvu zzdravniki, da je bil rojaku zagotovljen sprejem v boljeprostore. Priporoil sem ga tudi vodilnemu zdravnikuna tistem oddelku s pronjo, da mu e tisti dan napravioperacijo.

Kupil sem spotoma stekleniico konjaka in najel zaprtvoz. Takrat e ni bilo niti v tako velikem vseuilikem

mestu urejenih reevalnih postaj v dananjem smislu, emanj pa primernih vozil za bolnike. Ob doloenem asusem bil pri rojaku.

Prisopi v njegovo sobo sem osupnil. Listomaz je lealobrnjen v steno, pri postelji je epela gospodinja, v ro-

kah dre skodelo rne kave, in mi je obupana naznani-la, da gospod noe niti sliati o bolnici.Zael sem mu prigovarjati zlepa. Nikar ne tako po

otroje, eek na! Glej, voz te spodaj e aka, v bolni-ci je vse dogovorjeno, da pride v tudentovsko sobo,


37/174


37

zdravil te bo moj dober znanec. Daj, dvigni se, z gospoti br premeniva srajco in te obleeva!

Ni se ganil; nepremino je buljil v steno. Sklonil semse nadenj, da se overim o njegovem stanju, in mu poti-pal ilo.

Pusti me! se je oglasil rezko.Tolik in po mojem pojmovanju neupravien odpor

me je razvnel. Kaj, pustim naj te, da pogine v svoji topizakrknjenosti? e nee imeti pameti, moram jaz pre-vzeti skrb zate, kere kujavo! Ne bodo mi tvoji oitali, dasem te zanemaril ali zapackal jaz, ne bo me pekla vest,da sem se vdal tvoji slepi trmi, seme srepotno! Ali zlepaali zgrda, to uro bo v bolnici!

Prijel sem ga vrsto za ramo, da bi ga obrnil proti sebi,on pa se je rono otresel mojega prijema, se nagnil ebolj proti zidu in z nogo brcnil vnic proti meni.

Zgodilo se je takrat, da e danes ne pojmim kako. Vtistem trenotku namre, ko je kakor mezeg sunil nazaj,sem dvignil odejo in ga oplazil s plosko dlanjo po zad-nji plati, da je odjeknilo po sobi.

Gospodinja je milo zajavkala, skodela s kavo ji je

zdrknila iz rok in se razbila na tleh. On pa se je dvignil,se obrnil proti meni in srdito siknil: Zver!Kaj e! Ne zver, ne krotivec zveri! Za zdaj le klavrn

goni zblojenega oslika! Heri, osle!


38/174


38

Divje je strmel vame, a vide me pripravljenega, daizvrim namero, je zamial, omahnil nazaj in globoko

hropel. Napete poteze na obrazu so se mu razlezle.Oividno se je vdal v usodo.

Namignil sem gospodinji; kmalu sva mu premenilaperilo in ga spravila v obleko. Dral je in ubogal kakorboji volek.

Spodaj na ulici je nestrpno vigal in rentail izvo-ek. Poklical sem ga gor. Gospodinja je prinesla iz ku-hinje ostanek kave, vanjo sem vlil e konjaka in mu ve-lel: Srebni!

Brez ugovora je popil vse. Medtem je prilomastil vstanovanje izvoek in izjavil, da naju odpelje, e muplaava e enkratno pristojbino radi tolike zamude, kimora biti poravnana. Nisem se upiral, pa pa ga pozval,naj mi pomaga nesti po stopnicah. Mo je ugovarjal, da

se ne da zlorabljati v protistanovske posle; poljemo najpo postreka. Trebalo mu je zagotoviti posebno nagra-do v izmeri dveh vrev piva, da se je mo odloil za takoponievalno delo. Oddahnil sem se, ko sva posadila bol-nika v voz. Slonel je v kotu, jaz sem ga podpiral od stra-

ni. Vso pot ni rhnil besede niti me pogledal.Ko so ga v bolnici poloili na nosilnico, da ga spravi-jo na oddelek, me je prijel za roko: Pride?

e nocoj! sem odgovoril in odbrzel po svojih poslihlahek, kakor da sem se znebil mune more.


39/174


39

Mrak se je vlegel v bolnike sobe, bolniki so veino-ma spali, ko sem priel s slubujoim zdravnikom do

svojega nebogljenca. Spotoma sem zvedel, da so mu epopoldne odvzeli iz prsi blizu dva litra goste, skorajgnojne tekoine in da je pred nedavnim asom dobilzdravilo za spanje. Mirno je dihal, po velem obrazu jeimel razlit pokoj. Ko sem ga polglasno pozdravil in musegel v roko, jo je obutno stisnil, a rekel ni ni, niti nidvignil trepalnic.

Dolge tedne je e polegal v bolnici, e dva- ali trikratso mu navrtali grudi, preden se je poleglo vnetje v njih.Te in druge nevenosti, ki jih tirja bolezen in bolnica,je Listomaz prenaal voljno in z neko vedrostjo, da se jeuveljavil kot vzoren bolnik pri zdravnikih, sestrah stre-nicah in tovariih bolnikih. Tako se je privadil ivljenjuv bolnici, da so ga morali skoraj ven pehati, ko je zael

okrevati.No, sirotnenmu Listomazu se je nebo takrat nasmeh-nilo na steaj. Dobil je toliko sredstev, da je plaal dol-gove in si omislil ter privoil, kar smo mu svetovali.Blinji niegov sorodnik ga je povabil k sebi na pao na

poboje Krna. Tam je Listomaz pozabil vso bolezen, nipa se otresel svojih muh, ki so ga spremljale tudi v na-daljnjem ivljenju, da se je sprl malodane z vsem sve-tom.


40/174


40

Midva pa sva ostala prijatelja. O munem dogodkunisva nikoli govorila. Listomaz ga ni pozabil, zakaj kadar

je bila prilika, da je kdo potreboval zdravnika, ga je na-gnal k meni, reko: K mojemu doktorju pojdi! Ta je ris!Tudi e sam hoe po gobe, te ne izpusti nanje iz svojihkrempljev.

Tistega naina zdravljenja nisem mnogo uporabljaldrugje kakor v domai hii, ker ga navzlic uspenosti nitrebalo skoraj nikdar.


41/174


41

Oe

N

ae obiajno kosilce je bilo pri kraju. Postrgali smoiroko skledo z vipavsko skuhnjo (jemen s fio-

lom, ki so se v njem kuhali odrezki bohove koe), po-spravili tudi vsak svoj koek smojke (pod pepelom spe-eno turino testo). Ko smo opravili e kratko molitev,je oe pogledal name in rekel:

Dovolj mi je sedenja in ivanja. Pojdiva renjo pre-sadit!

Br sem stekel pod kolnico in prinesel lopato. Tam pridvorinem zidu so rasle dve ali tri mlade renje, ki jihje oe lani cepil. Izbral si je najmonejo in jo zael od-

kopavati prav na iroko in globoko, da bi ohranil dre-vescu im ve korenik. Kmalu mu je bilo vroe, zakaj prinas je sonce e pred pomladjo mono. Slekel si je suk-nji in ves poten je poloil v samokolnico renjo, ki seje je drala obilna kepa zemlje. Velel mi je e po fran-

coske karje (za obrezovanje drevja) in kmalu sem hitelza njim s karjami v rokah in z lopato na rami protiMlaki.

Na Mlaki smo imeli najboljo njivico. Na severni stra-ni pod breino je bila planta, vrsta nizkih trt in vmes


42/174


42

sadno drevje. Na gorenjem koncu plante se je ustaviloe s samokolnico, e da renja ljubi bolj vetrno lego.

Razkladal mi je, kako ravnati z drevjem, in hkrati kopalz vso vnemo. Po njegovih navodilih sem obrezoval re-nji korenike, ki so trlele iz prstene kepe. Nato jo je vzelsam v roke, popravil moje umarjenje na korenikah,skrajal poganjke v vrhu in drevo posadil v izkopanojamo. udno je hropel med zasipanjem. Hipoma je pre-stal z delom, iz ust se mu je udirala kri v debelih curkih.

Silno sem se prestrail nenavadnega prizora in videoeta, smrtno bledega, drhteega po vsem ivotu in lo-veega sapo, sem zael, ne vem ve kaj in kako, kriatina vse pretege. Oe se je na lopato oslonjen opotekelproti travnati breini in se nanjo zleknil. Z roko mi jedajal znamenja, naj molim.

Domov zletim po mater, sem mu rekel in se tresel

v neznanski grozi. Toda oe mi je z roko ukazal, najsedem poleg njega. Bruhanje krvi se je poasi poleglo.Dihanje se je umirilo. epetajo mi je oe naroil: Pojdiin prinesi mi od doma suknji in perie soli. Ne pravini nikomur; tudi materi ne! Da ve!

Ko veter me je neslo domov, saj sem bil lahek deek,bos in golorok. Kmalu je imel oe suknji in leseno to-rilo soli. S suknjiem se je ogrnil, iz torila zagrabil dobr-no perie soli in si jo tlail v usta. Videlo se mu je, dapoira suho sol le s teavo. epetaje mi je ukazal, naj z


43/174


43

lopato zberem in zagrebem vse krvave pljunke in sledo-ve na renji.

Od Sonnice je zavela mrzla sapica, da je zazeblo tudina soncu. Oe se je dvignil in na lopato se opirajo na-menil proti domu. Jaz sem za njim vlekel samokolnico.Dolga je bila takrat tista kratka pot, zakaj oe je posta-jal pri vsakem koraku. Dospevi do cerkvice sv. Martina,se je naslonil na zid in mi rekel polglasno:

Hvala Bogu, e sem tukaj! Tam doli na Mlaki se mije zdelo, da ne vstanem ve z breine. Ni bila e bojavolja. e se hudo ponovi, ne prenesem ve. Ko pridevadomov, pojde po gospoda in zdravnika. upnika po-prosi, naj pride kmalu, zdravnik pa kasneje zveer, ka-dar mu nanese!

Medtem je prila mati z juino v koku, mene, daoe obrezuje trte in drevje na mlaki. Uboga ena je

navzlic strahotnemu preseneenju spoznala pa obvla-dala poloaj. Oetu je privalila v zavetje pod cerkvicokamen, da je nanj sedel, iz koka je vzela lonek s kavoin mu jo nudila:

Menda bo za silo, na!

Oe je prijel lonek s tresoo se roko, vidno zadovo-ljen in menil: Pravi boji dar! Samo malo naj se e ohla-di prej, vroega ne smem!

Mati se je spravila nadme z oitkom, zakaj je nisemtakoj poklical, in poizvedela od mene ves potek. Do-


44/174


44

mov zapelji samokolnico in orodje, izpij doma tale lon-ek kave in se odpravi, kakor ti je naroil oe.

Zgodilo se je, da je nekaj dni v nai hii, ki je sicer bilapolna otrokega hrua, vladala grobna tiina. Oe jedobil hudo pljunico in visel ve asa med ivljenjem insmrtjo; a poasi je okreval. Podrobnosti ne vem ve, sajje od takrat poteklo e pol stoletja.

Pomladni dogodek ni ostal brez posledic. Oe jeozdravel bolj za silo, trdnega zdravja ni bil ve niti v let-nem asu, na jesen ga je prijemalo teko dihanje, hropelin kaljal je tja v pozno pomlad, malone vsako leto; zvsakim letom so pojemale njegove moi.

Bilo je dvajset let kasneje, ko sem se kot mlad zdrav-nik mudil doma. Opravivi posle, opisane na drugihstraneh teh zgodb, sem se odpravljal od doma, da bi na-daljeval in zakljuil svoje zdravniko vebanje.

Ali res mora pro? me je vpraal oe, ko smo sedelipo veerji pod latnikom, obloenim z zoreim grozd-jem.

Prav moram ne, sem odvrnil, a rad bi konal svojestvari, ki sem jih zael. Saj pridem vsake tri ali tiri me-

sece domov pogledat. e bi bila kakna potreba, pa ta-koj. Danes sporoite, jutri bom doma!Ne za tisto, kar misli, te ne bomo klicali, je menil

oe. Letos, e pred zimo umrem . . .


45/174


45

Bei, bei! ga je prestregla mati. Kaj nas straibrez potrebe. Zakaj bi prav letos umrl, ko smo tako lepo

preuredili sobo, da ne bo util niti najhuje burje!Oe pa je mirno nadaljeval: e vem, kako je z moji-

mi momi. Prvi letonji mraz ime bo stisnil; boia nebom ve praznoval z vami. Ti, ki si najstareji, si bil do-slej tako malo doma, da se nisva utegnila razgovoritidodobra; mlad si odel, v kratkih poitnicah si iskal svo-je razvedrilo, tako da si na in vendar skoraj tuj. Saj ti neuide tista uenost, e sit je bo! Ostani vendar kaj asaz nami, kasneje te itak ne bo ve tako zlepa!

Vdal sem se rad, ker sem menil, da ustreem oetu, kise takrat ni mogel ve mnogo gibati in hoditi v druino,z menoj pa se je rad pogovarjal o vseem. Oe pa je mis-lil svoje, kakor sem izprevidel kasneje.

Sporoil sem v bolnico in prosil, naj mi radi oetove

bolezni podaljajo brezplani dopust in pridre slubozame, ko se vrnem po treh ali tirih mesecih. Ugodili somi in ostal sem doma.

Lepa je bila tista jesen v prvi polovici, oetu se je go-dilo prav povoljno, bil je vseskoz dobre volje. Neko se

mu je zahotelo, da bi el na Hrib, kjer ni bil e mnogolet. Po zajtrku sva se odpravila na pot, ki je znaala vdolino nekaj sto metrov, v viino pa komaj pol stotine.Prilezla sva poasi na vrh, ne da bi se oe preve upehal,in legla pod zid na velo travo. Prijetno je naju grelo


46/174


46

toplo jesensko sonce, nad nama se je boilo vedro nebov udoviti sinjini.

Oj, tisti na hrib! Kot skrajni obronek razdrapanegaKolka sega najdlje v dolino in stoji nekako v njenemsrediu, od koder se nudi odprt razgled na vse strani teprelepe vipavske kotline in njenega divnega okvira.

Oeta je pogled prevzel in vznemiril. Vstal je in sedelna grobljo, da se je mogel obraati na okoli in uivati vsoncu oarjeno pokrajino. Ni se mogel nagledati vrhovin grebenov; poltiho jih je ogovarjal po imenih kakorljube stare znance, ki jih pozdravlja v slovo. Sledil semnjegovim kretnjam in besedam in se z njim vred potap-ljal v lepoto rodne pokrajine.

Od Sv. Kria sem je prisopihal po novi progi vlak protinaemu trgu in vigal pred cestnimi prehodi. Oeta jezdramil iz njegovega sanjarjenja, da je nejevoljen vzklik-

nil: e tega je bilo treba!Nastopil je molk med nama. Jaz sem se zamislil vvpraanje, zakaj moj tako probujeni in bistrovidni oeodklanja novodobni gmotni povzdig, in si na tihem raz-lagal, da napredujoa bolehnost in oividno peanje iv-

ljenjskih moi jemljeta oetu zanimanje za dejansko iv-ljenje, ki mu ne more ve slediti in ga zato ne mara.Oe je pa vidno oveseljen zael znova: Glej, glej

moje misli v sliki pred seboj! Tamle na Veliki ravni ku-rijo pastirji. Morda hoejo pei repo ali zadole (negod-


47/174


47

ne smokve), a ravnajo prav po otroje, saj ne znajo dru-gae. Videz jim dela veselje, zato vlaijo toliko surove-

ga fraja in ga meejo na kup. im ve dima, tem vekrika in skakanja. Kdaj se jim spee repa ali smokve na to e mislijo ne ve, da le kurijo! Zdaj pa poglej nanasprotno stran v Puavo! Paljkovi veejo vinograd; izgmanjske ledine napravijo kmalu novo bato (leho zavinograd). Vsi so tam, kako pridno delajo! Glej, tam podbreino si celo kuhajo. Komaj opazi ogenj in kotel nadnjim, ker ni skoraj ni dima, saj kurijo samo s suhljadjo.To je ogenj, ki daje uporabno in blagodejno toploto brezdima, tam ogenj brez haska in z obilnimi dimom, tukajresni ljudje pri mirnem delu, tam kriavi otroaji pribrezsmotrni igri. Kam spada ti? Bojim se, da otane priotrojem igranju . . .

Zopet molk. Oe je svoje misli podajal posebno rad v

prispodobah. V tej njegovi izvirno zasnovani primerisem dobro util oetov oitek in opomin, zavedal sem setudi, da je silno teko ugovarjati, v podobi jasno izraenimodrosti, ki jo je oe zajemal e od nekdaj iz knjigeTomaa Kempana.

Iz tega in drugih razgovorov sem dobil edalje dolo-neji vtis, da me je oe zadral doma, ne morda radisebe, sebi v pomo in razvedrilo, marve zavoljo mene,ki da sem se odtujil njemu in njegovemu gledanju v svet.Z vcepljanjem svojega ivljenjskega spoznanja je hotel


48/174


48

izpopolniti mnoge in velike vrzeli, ki jih je opazil v mojiizobrazbi. Tudi glede mojega zdravnikega poklica, ki ga

ni v ni deval, a tudi ne tako visoko cenil kakor jaz, mije dajal vodila, ki sem njih uporabnost in vrednost spo-znal mnogo kasneje. Zares, dosti zmorete novodobnizdravniki, mi je vekrat zatrjeval, in najbr ve kakorvai predniki. Ta zavest vas preve opaja in omamlja, dapozabljate, kar je najbolj vano v loveku. Zdravite gakot ivine; e ima vroino, dobi tako zdravilo, e ga ko-lje, mu dajete drugo, uravnavate mu pohabljene ude inreete ga zunaj in znotraj, a bistvo njegovo zanemarja-te, duo prezirate ali celo v ni devate. Zanimate se priloveku zgolj za njegovo lupino, ki jo krpate, a je ne mo-rete obvarovati razpada, jedro v loveku puate v ne-mar. In to jedro je ivo in ie v svojih stiskah pomoitudi pri vas zdravnikih, a je ne najde . . .

Dasi nisem doumeval oetovega modrovanja, vendarsem se spomnil takrat, da sem bral na starejih bolnicahredno napis: Zdravju in tolabibolnikov.

Lepih dni je navadno prehitro konec; tudi tista jesense je sredi listopada izprevrgla v zimo. Zaela je briti

mrzla burja in divjala kar tri tedne brez prestanka.Oe je obleal; ni se ve mogel drati niti v naslanja-u. Dasi je silno trpel zavoljo munega kalja in stalneduice, ni nikdar ni toil. Ni se branil zdravil, ki smomu jih dajali za lajanje njegovega trpljenja, a ko sem


49/174


49

mu jih hotel vbrizgati v koo, da bi bolj uinkovala, je tanain odlono odklonil, e da naj prihranim taka zdra-

vila za one bolnike, ki ne znajo ali ne morejo potrpeti.Vekrat se je dal prevideti, zadnji teden je napravil

vprio treh sosedov oporoko, zadnji dan opoldne nas jedal sklicati vse okoli postelje, nas blagoslovil in se ved-rega lica posami poslovil od nas, kar ga je tako utrudi-lo, da je omahnil z glavo nazaj, zaprl oi in obmolknil.Ni se ve odzval naim pronjam ali ponudbam, da bikaj uil; med hropenjem, ki je proti veeru naraalo, senam je zdelo, da asih premika ustnice, kakor bi molil.Ob drugem veernem zvonjenju je ugasnil, nad nas pase je zgrnila alost in neznanska puoba.

Kmalu po oetovi smrti smo obhajali boi, ki pa namje ponovil in poveal vso bridkost; vsak trenotek smopogreali oeta, ki je bil dua druinskemu obutju s

svojim otrokim veseljem in prepevanjem starih boi-nih pesmi.


50/174


50

Doktor Zamaek in drugo

N

a glavni prometni cesti sem najel skromno sta-novanje, uredil in za prvo potrebo opremil ordi-

nacijsko sobico, oglasil v domaih listih svojo naselitevin akal na bolnike, ki jih e dolgo ni hotelo biti.

Konec prvega tedna se je zglasil prvi bolnik, veljak izdomaih krajev. Obredel je e mnogo zdravnikov, apovsod so mu menda kazali naprej in mo je zato me-nil, da nikdo ni znal pogoditi njegove bolezni. Mojeprvo delo je bilo kaj teko, ne toliko zavoljo ugotovitve,zakaj oitni so bili znaki elodnega raka, kolikor zara-di zdravljenja, ki je bilo e zdavnaj zamujeno, in e bolj

muno zastran naina, kako naj ga pouim o dejanskempoloaju. Z nepriakovanim ravnodujem je sprejelmoak moje mnenje in elel, naj mu vsaj poizkusimolajati teave, e se e ne dajo ve odpraviti. Ko je kas-neje obleal, me je dal malo pred smrtjo poklicati na

svoj oddaljeni dom samo iz hvalenosti, da sem ga od-krito in za asa opozoril na neizogibni konec.Drugi teden so me poklicali v mestu k deklici, ki za-

voljo razpasle jetike ni mogla ve iveti; a tudi smrt je nihotela e reiti nepopisnih muk. Na moj oitek, zakaj


51/174


51

niso ostali pri tem ali onem prejnjih zdravnikov, nisemdobil pravega odgovora, a spoznal sem vzrok ez nekaj

tednov. Izostali so tovarii drug za drugim, ker so uvide-vali sproti, da je vse njih prizadevanje zaman in zastonj.Jaz sem vendar vztrajal do konca in prejel toliko nagra-do kakor vsi moji predniki, tolae se z zavestjo, da jevsaj glede bremen e nekaj razdeljevalne pravinosti nasvetu.

Iz tiste klavrne dobe so mi ostali v spominu e drugidoivljaji. Nekateri so bili res tako nenavadni, da bi jihne verjel, e jih ne bi doivel.

Priel je moiek srednjih let, revno obleen, s ku-travo glavo in zmreno brado. Njegov zabuhli obraz invinjevi nos sta vzbudila mojo pozornost.

Prosil me je, naj se usmilim njegove druine, ki ji gro-zi najhuja nesrea, da izgubi mater in on svojo ljublje-

no eno. ena lei doma, komaj iva, ker krvavi vso no,in jaz naj mu napiem zdravilo zoper to nadlogo.Navzlic sumnji me je prevladalo soutje. Takno

zdravljenje na daljavo ni ni, sem mu rekel. Povejtemi, kje bivate, pa pridem pogledat in odredim, kar se mi

bo zdelo primerno. Morda bo treba zdravljenja v bolni-ci.Ne, ne, je hitel moiek. Ne maram, da hodite k

nam in se trudite, ko vam ne morem zdaj ni plaati.


52/174


52

Tudi v bolnico ne pojde ena. Napiite mi, lepo vas pro-sim, tiste kroglice, ki ji vsakikrat pomagajo!

Zakaj pa ne greste k tistemu zdravniku, ki poznavao soprogo in ji je e zapisal uspeno zdravilo?

Saj sem bil e danes pri doktorju B., pa ga ni doma,ker se je odpeljal na svojo posest v Furlanijo in se vrnemorda ele jutri zveer. Usmilite se nas vendar!

Dobro, pojdite domov, jaz pridem za vami in prine-sem zdravilo za prvo potrebo s seboj. Za plailo pa vasne bom terjal ne zdaj ne kasneje.

Moiek se ni dal odpraviti; tial je vame toliko asa,da sem se navelial prerekanja in mu zapisal recept znaroilom, naj mi pride povedat jutri, kako je zdravilouinkovalo. Solznih oi se mi je zahvaljeval v izbranihbesedah in odbrzel.

Ni ga bilo ve na spregled. Ko sem se ez nekaj ted-

nov ustavil pri podgorskem duhovniku, sem se spomnilmoika in poizvedoval o njegovi druini.Od kod poznate tega capina? se je zavzel prijatelj.Povedal sem mu zgodbo, nakar se je duhovnik pol

res, pol v ali hudoval:

Vi ste krivi, da je tisti nepridiprav pred nekaj tednikar tri dni popival v mestu in priedi domov pretepaleno in otroke ter razbijal po hiici. Z vaim receptomje preslepil ve dobrosrnih ljudi in denar zabil v zani-krni drubi.


53/174


53

Kako pa z eno, ali je okrevala? sem spraeval v za-dregi.

Saj ni bila e nikdar bolna! je odvrnil duhovnik.Reva gara ez dan v tovarni, ponoi pa doma, da pre-ivlja sebe in otroie. Prav dobra ena, le dosti predo-bra nasproti nivrednemu mou. Kajkrat sva ji z upa-nom svetovala, naj poene delomrznea iz hie, kadarpride otrokom kruh odjedat in njo nadlegovat, a ona vsvoji dobrosrnosti tega ne zmore, e da se bo e po-boljal, ko nastopi huja sila.

e sem bil pozabil svoj neslavni in, ko se je dobermesec kasneje pojavil isti moiek na vse zgodaj primeni. Bil je e bolj razcapan ko prvi, drhtel je od mra-za po vsem telesu in milo jeal. Slukinja, ki mu je od-prla, ga je soutno izpraevala, kakna nesrea ga je za-dela; prihitela je tudi moja ena e pred menoj gledat,

kaj je. On pa ni spravil poleg ihtenja drugega iz sebe,kakor: Gospod doktor naj pride, da se nas usmili!Kaj je novega v Podgori, sem vpraal, kakor da ni

ne vem o njegovih zanikrnostih.O hvala Bogu, da me e poznate! je hitel nekako

oveseljen. Veste, tista vaa zdravila so bila imenitna,ena je okrevala z njimi v enem tednu. Snoi je znovaobolela in danes zjutraj je izdihnila, prav ko je zvonilodan. Komaj da sem e priklical gospoda, da jo je del vsveto olje! A zdaj, zdaj, kaj bo? Otroci joejo doma, pri


54/174


54

hii ni bojega! Dajte mi, da nakupim kaj za sirotneotroice in snano mrliko odelo in olne za ubogo

eno, ki sem jo tolikanj ljubil! e bi ne imel otrok, bi medanes e nesla Soa proti morju! Uh!

Daj, daj mu kaj! mi je epnila ena. Jaz bom papripravila siromaku tople kave!

Ivanka! sem pozval slukinjo, stecite, kakor ste, natrg in pokliite stranika, da pride nemudoma po tegaslepia!

V splonem preseneenju se je prvi zavedel podgor-ski pijanek, smuknil kakor maek skozi vrata urno postopnicah in na dvoriu grdo zaklel. ena in slukinjasta kakor okameneli zrli vame.

Moika nisem ve videl od blizu; ognil se mi je e oddale v kako stransko ulico ali pa se obrnil vsakikrat,kadar bi se bilo treba sreati.

* * *Ob etrtkih se je v mestu trlo ljudi; bil je namre trnidan; pri meni je zevala praznota. Popoldne, ko so seljudje e razhajali, je prilezel k meni postaven moak,

dobro rejen, okroglih rdeih lic in nekoliko osivelih las.Bil je razigrane volje, alil se je buno z slukinjo, razla-gajo ji, da si mora od blizu ogledati novega in slavne-ga zdravnika, ki da je danes ele prvi slial o njem priZvezdi, kamor hodi obedovat.


55/174


55

Ko sva bila sama v ordinacijski sobi, je priel moaknekako tajinstveno: Veste, slavni na doktor, sem bolan

in nisem, vsaj za danes ne; zavoljo mojih bolezni, ki jihni malo, se pomeniva drugi! Za danes bi hotel, da na-praviva kot rojaka in prijatelja pogodbo, ki bo prav zaoba, prav za prav bolj za vas kakor zame. Saj se pozna-va, kajne?

Bil sem v zadregi, moaka sem bil morda kdaj prejvidel, njegov gladko obriti obraz, irok kakor mesec obipu mi ni bil isto tuj, a nisem prav vedel, s kom imamposla. No, moj bolnik mi je sam pomagal.

Mene da ne poznate? se je zaudil. Saj se vam vidi,da se vraate v domae kraje po dolgih letih, drugae bipoznali Zamaka, ki ga spotujejo in cenijo tri doline ingore in Brda in Kras!

Tisti trenotek sem se spomnil, da sem e vekrat slial

to ime v razlinih zvezah. Bil je najbolj znani meetar zaivino na vejih semnjih po vsej deeli, bil je nekak pri-ganja za odvetnike, ki jim je dovajal stranke, bil je naslutku, da zna sam ali s pomojo odvetnikov kako prav-do tako zavlei po njegovem zamaiti , da je bil

neugodni zakljuek sodnega postopanja kakorkoli od-loen. Odtod ime, ki se ga je prijelo, doktor Zamaek.A vi ste tisti sloviti doktor Zamaek, sem se zavzel,

da se mu oddolim za njegovo hudomunost nasprotislukinji.


56/174


56

A, pustite doktorja, doktor ste vi, ne jaz, tudi Zama-ek nisem, piem se drugae, a to naj bo, kakor je! Zdaj,

ko se poznava, napraviva pogodbo. Mene pozna in cenivsa deela in ez; kar reem, dri, kar svetujem, se pri-me. Doslej sem navraal bolne ljudi k temu ali onemuzdravniku, kakor je kazala bolezen na zdravnika, saj nivsak za vse. Zdravniki ste uvidevni in dobri ljudje, vsakod njih mi daje, kar mi gre za moje poteno prizadeva-nje. Zdaj pa, ko ste prili vi med nas in vas domaini eni ne poznajo, ali bi ne bilo potrebno za vas, tako se mije te dni razbistrilo, da bi jaz vse te nae ljudi poiljal kvam. Seve, roka roko umiva, vi ne morete biti bolj skopnasproti siromaku, ki ivi na cesti in semnju, kakor sodrugi.

Kaj vam pa dajejo zdravniki za va trud? sem poiz-vedoval prostosrno.

To gre po premonosti, dragi doktor! je nadaljevalzadovoljno meetar. Pri siromakih je desetina, pri pre-monih petina, revnim raunate krono, premonim gol-dinar, raun je lahek! Danes mi dajte en goldinar in enokrono, jaz vam zato pripravim pet premonih in deset

navadnih v najkrajem asu. Potem vas pridem spetobiskat.Teavna zadeva, sem mu odvrnil v ali. Gotovo

pride med nama do sporov; vi ste izurjen pravdar, jaz enisem imel opravkov s sodiem in jih tudi ne maram.


57/174


57

Kako naj se sporazumeva o dohodkih, ki jih e ni ni,koliko je mojega in koliko je vaega?

e vidim, vi ste natanen lovek, e bolj kakor kakodvetnik! je odvrnil meetar nekoliko zmeden. Pusti-va tisto raunanje, ki je asih res sitno! Dajajte mi namesec tri goldinarje, jaz bom delal za vas povsod inbogato se vam izplaa. Kar udariva kakor moa!

In stegnil je proti meni debelo in gladko desnico, kimorda e ni imela uljev na sebi.

Ne bo kupije! sem odvrnil hladno. Ostaniva vsakpri svojem! Vam se godi oividno prav dobro pri vaihdozdanjih poslih in zato elim, da jih v moj prid ne pre-minjate. Pa zbogom!

Ualjen se je dvignil in rekel: Mojo pomo zavraa-te?

Ne zavraam in ne sprejemam, sem odgovoril mir-

no. Hodiva vsak svojo pot kakor doslej!Moak se je razburil. Veste, da vam lahko mnogokodim? je izbruhnil v nepreudarni jezi.

Kakor se vam zdi!Odel je in rentail nekaj o prevzetnosti in skoposti.

Pravili so mi o njegovem zabavljanju.Dosti let kasneje bilo je sredi svetovne vojne some klicali k pojemajoemu starcu. Bil je Zamaek v zeloskrenem stanju. Razla sva se kot dobra prijatelja.


58/174


58

Vse pretrpi e hoe

M

enda je ni stvari, ki bi se je lovek bolj bal od bo-leine. Da preprei bol, da odene bol, tvega

vse, kar more in zna. Jaz kajpada prav tako, ker smovsi iz enega testa in ker ima boleina v ivljenjskemgospodarstvu svoj namen in pomen.

Ne bo to, kar pride, uena razprava o namenu in po-menu bolein sploh, marve samo ponazoritev ivljenj-ske resnice, da je boleina obutek, ki nas ne sme nikoliprevzeti in prevladati, in da moremo, e le res hoemo,ta obutek obvladati in premagati, naj bo e tako silen.

Kot prvi primer naj slui moj nekdanji znanec, ki mu

nisem bil zdravnik, a je name kot mladega zdravnikatako mono vplival, da se ga vekrat spomnim in gamarsikomu postavim za zgled izredne ivljenjske sile.

Bil je mo, ki smo ga obudovali radi njegove krep-kosti in zdravja. Do sedemidesetega leta ni vedel, kaj je

bolezen, in se je vekrat noreval, e da je bolehanjesamo grda razvada in zgodno umiranje naravna kazenza razvajence.

Takrat pa je prijelo tudi njega; revo mu je zaelonagajati, mo je vidno hiral. Dolgo ni hotel ni sliati o


59/174


59

zdravnikih, e da e sam preene muhe iz telesa; ako je radi onemoglosti obleal, so poklicali k njemu

zdravnika, mojega starejega tovaria.Zdravnik je br ugotovil vzrok bolehanju raka na

revesu in nasvetoval kot edini reilni izhod ope-racijo.

Bolnik je sprejel zdravnikovo mnenje isto prosto-duno in brez oklevanja se je napotil takoj naslednji danv zdravilie.

Zdravniki posvet je potrdil prvotno zdravniko raz-poznavo in odredil po nekajdnevni pripravi operacijo.Ko so zdravniki odprli bolnikovo telo, so spoznalinevarni poloaj in trebuh zopet zaili, ne da bi se dotak-nili bolnega drobja. Rak se je namre nepriakovanomono razpasel; in e bi hoteli vse bolno odstraniti, bise operacija zavlekla nad dve uri, bolnik pa ne bi prene-

sel tako dolge omame (narkoze) brez nevarnosti za srce.Bolnik je operacijo sijajno prestal in se udil prvedni, kako malo je po njej prizadet. A kmalu je zautil, damu ni operacija ni pomagala, in se je brez pridrkovpritoil pri zdravnikih. Razloili so mu, kako in kaj in ga

hoteli odpustiti, on pa se je razhudil nad njimi in jimzabrusil v obraz, naj zdravijo jokave otroke in mehku-ne meanke, ne pa mo, kakor je on. Povedo naj, e siupajo njegovo drobje oistiti, da bo e za rabo, ali ne. Koje zvedel od njih, da je takno korenito izienje e


60/174


60

mogoe, a da bi to delo trajalo dve uri ali ez in da bimoral vse to rezanje in trebljenje pretrpeti brez vsakr-

ne omame drugi naini krajevnega otrpnjenja takrate niso bili znani ker splone omame ne bo zdral,jim je velel, naj kar opravijo svoje delo, a korenito inpoteno, drugo je pa njegova zadeva. e bodo oni opra-vili svoj del tako neoporeno, kakor upa on prenesti svojdel, pa bo prav.

Kaj so hoteli zdravniki s tako odlonim moem? Pod-pisati so mu dali izjavo, da je on sam elel in zahtevalzamudno operacijo brez omame in da sam prevzemaodgovornost za vse in vsakrne posledice te dvojne drz-nosti.

Pravili so mu, kako teka je bila tista operacija zazdravnike. Delali so in se potili dve uri in pol, da soiztrebili bolne in okuene dele, poldrugi meter tenkega

revesa so morali izrezati in ne vem koliko peice.In bolnik? Ni ganil, ni rhnil ves as, kot bi ne dihal,in ko bi mu ne utripalo srce, bi se zdelo, da je mrlikoraztelesenje in ne operacija. Zdravnik, ki je pazil na srce,je pa katerikrat vbrizgnil trpinu krepilo pod koo, a

bolnik ni zahteval in prosil niesar.Oddahnili so se zdravniki, ko je bilo njih opravilo prikoncu, in z obudovanjem estitali bolniku, kako sijaj-no je prenesel suho omamo. Vse mesto je zvedelo otem nenavadnem junatvu in hotelo videti junaka.


61/174


61

Vrnil se je kmalu domov, okrevanje je naglo napredo-valo, prej ko v treh mesecih se je veli okostnjak spreme-

nil v zastavnega moa rdeih, polnih lic. Takrat sem gavidel in povpraeval po vtisih, ki so mu ostali iz tra-kega zdravilia.

Kaj bo tisto, kar je prestano! je rekel dobroduni a-ljivec. A nekaj vam moram zaupati. e bi me Bog ekdaj kaznoval, da pridem v stisko zavoljo te mrhe, pri tem je potolkel po okroglem trebuhu pojdem kivinozdravnikom, ker menim, da ne bo huje, a gotovoceneje kakor pri vas.

* * *Nenavadna vroina je vladala tisto poletje; mnogo ljudije dobilo sonarico, nekatere je zadela in konala vro-inska kap.

Pripravljal sem kolo, da se odpeljem proti Soi kopatse. Soka kopel pred kosilom mi je omogoala, da sembil popoldne za delo.

Pri venih vratih me je ustavila znana gospodina, kije pridrevila v domai obleki in vsa zmrena kakor blaz-

na vpila: Hitro, hitro, oe umira!Vrnil sem se v stanovanje, ona je vpila in tulila zamenoj, da so ljudje postajali na cesti in silili v hio, me-ne, da se je zgodilo pri nas kaj stranega.


62/174


62

Komaj sem jo toliko pomiril, da sem mogel zvedeti,kaj se je pripetilo. Oe se je vrnil z jutranjega sprehoda,

el v spalnico in si pognal iz samokresa vseh est krogelv glavo. Gospodino sem poslal domov in rekel, da pri-hitim takoj za njo. Hitro sem zmetal nekaj potrebin zata primer v torbico in odhitel proti kraju nesree.

Poznal sem moa e iz mladosti; njegov sin je bil mojvrstnik v domai oli. Oe je takrat sluboval pri nas kotniji uradnik. Bil je bolan na ivcih ali e po naravi alizavoljo neugodnih druinskih razmer, ki smo tudi miotroaji zanje nekoliko vedeli, tega nisem nikdar razbrs-kaval, vedel sem pa, da so moa upokojili in da je kotupokojenec ivotaril s svojo druino v mestu. Vekratsem ga sreal, ko je begal ves plaen po okolici.

Pred hio v Korenjski ulici, kjer je stanoval, je bilo karrno radovedneev, ki so se prerivali proti vhodu. Stra-

nik mi je napravil gaz skozi gosto gruo v hio. Komajsem se preril po stopnicah in priel v stanovanje, ki jebilo tudi polno zbeganih ljudi.

Na starinskem naslanjau, prevleenem z oguljenimbarunom, so drali nesrenega moa, ki je mono

krvavel iz desne strani glave, da so bile lue krvi celo potleh. Odgnal sem iz sobe vse tuje ljudi in priklical zapomo soprogo in herko, ki sta obupno jokali v kuhi-nji.


63/174


63

Moje delo je bilo kmalu opravljeno: zamail semkrvavee odprtine in povezal glavo. Poslal sem po voz,

da prepeljem ranjenca v bolnico.Takrat se je pokodovancu, ki je dotlej mirno dihal in

asih bruhnil kose strjene krvi, odprlo levo, nepokodo-vano oko in se ustavilo na meni.

Pustite me umreti doma! je rekel in zamial.Nisem priel k vam kot pria umiranja, gospod moj,

zdaj greva v bolnico!Pomagajte, da kmalu umrem! je vzdihnil.Poziv na napaen naslov! sem mirno odvrnil in si

umil roke. Pokadil sem cigareto, preden je priel voz.Ranjenca ni bilo treba prenaati, krepko sva ga podprlas stranikom vsak pod svojo ramo in kmalu je sedel vvozu, kamor sem stopil e sam kot spremljevalec.

V bolnici niso bili ni kaj veseli novega prirastka, saj

se je blial as kosila. Poklicali so kirurkega primarija;medtem smo spravili pokodovanca na operacijskomizo in pripravili orodje in druge potrebine.

Rentail je moj tovari in operater, pol zares, pol zaalo, ko je prihitel v operacijsko sobo, od potu moker,

kakor da ga je kdo na poti oblil. Take neumnosti v tejpasji vroini! Pravkar sem mislil v vodo, pa dirjaj nazaj!Da se vam ljubi, dragi tovari, mar bi la v Soo!

Kdo raji od mene, sem rekel. Pa se vi maujte zaoba na tem mou, ki je nama prepreil kopel!


64/174


64

Ranjenec je leal na mizi nepremino in se ni zganilob najinih norijah, niti ko ga je pomonik bril po gla-

vi.Zazvonilo je poldne, ko je kirurg priel svoje delo; jaz

sem pomagal. Bila je ena ura, ko e ni konal, tri krogleje izvlekel iz lobanje, nekaj odlomljenih koic iz elnedupline, nekaj iz nosa. Vekrat je krtalo in hrealo, daje mene oblival mrzel pot po hrbtu.

Mo na mizi se ni ganil, asih je globlje dihnil. Protikoncu operacije sem se spomnil, da nismo dali mounikakne omame. Prav na tihem sem ga vpraal: Boli?

Skoraj da boli, je odvrnil operiranec. Kdaj mislitekonati? je e vpraal in dral naprej mirno in nepre-mino.

Zaudil se je operater in velel pomoniku napravitikrepko injekcijo.

Opravim brez nje! se je oglasil mo na mizi.Ob pol dveh je bila operacija pri kraju, moa so pre-nesli v posteljo. Postal je nemiren, zveer se mu je po-polnoma zbledlo. Dobil je tudi vroico, priakovali smoneugoden izid e v blinjih dneh.

Mo je leal na posebnem oddelku v prisilnem jopiu,sicer bi si strgal obvezo. Dobival je pomirjevalna sred-stva pod koo, s prehrano tudi ni lo, moral je biti umet-no hranjen.


65/174


65

ez teden dni se je vroica polegla, tudi mo se jepomiril in polagoma zavedel. Niso se pojavili nikakni

zapletljaji, ki smo se jih upravieno bali; rane so se lepozacelile, celo desno oko, ki smo mislili, da je izgubljeno,je zaelo utiti svetlobo. Konec tretjega tedna je bil moodpuen kot ozdravljen.

Nekaj tednov kasneje me je obiskal, da poravna raunpri meni. Pohvalil nas je, da smo tii, ki znamo delatiudee. e dolga leta se ni poutil tako dobro, kakorzdaj po operaciji; spi kakor polh, je ko kavalir (to jesviloprejec v razvojni dobi gosenice, ki re murvovo list-je no in dan), glavo ima lahko in vedro, sploh se utipomlajenega.

Za vse te dobrote se zahvalite sami sebi! sem murekel. Kdo od nas bi vam vedel puati prav samo tis-to nagajivo kri in poloiti v glavo toliko svinca in na

takna mesta, da je prila v pravno ravnoteje! Vi stemojster, mi skaze!Res, preudno nakljuje! e davno nisem mogel

spati, tiste dni pa mi je bilo, da bi zblaznel. Ni ne vem,kdaj in kako sem napravil to neumnost, ki se je iztekla

tako sreno. Bog je velik! Vi zdravniki ste malce kruti, azelo premeteni ljudje, ki znate prijeli loveka trdo, a napravem mestu!

Aha, v mislih imate operacijo ,na suho brez omame,kajne? Povejte no, kako je bilo takrat?


66/174


66

Izprva sem se udil, kako da ne umrem. Potem, koste arili in vrtali, trgali in ipali po glavi, sem samo a-

kal, da dregnete na pravo mesto. Ves as mi je grmelo,po vsej glavi se mi je bliskalo in akal sem samo odre-ilnega treska, ki ga kar ni hotelo biti. Seve, bolelo me jeneznansko, kakor da bi rili hudobci po glavi. Pa sem ledel, ker sem se bal motiti vae delo, ki me je zaelozanimati, kaken bo neki konec. In tako je potekel asna mizi, v postelji se mi je pa br zmedlo, da ne vemdosti o dogodkih prvega tedna, razen da sem se boril sstreniki in zdravniki, ki da so me hoteli konati. HvalaBogu in vam za vse, tudi za trpljenje!

Mirno je ivel mo e dolga leta s tremi svinenkamiv glavi. Kdaj in ali je e umrl, ne vem.

* * *

Ni udnega, kajne, da prenaajo boleine ljudje, ki jihje strojilo ivljenje e leta in desetletja, saj so boleinvajeni kakor ciganski konj stradanja pozimi. Kaj pa otro-ci?

V nedeljo popoldne je bilo, ko sem se odpravljal na

obisk svoje druine, ki je letovala v domaem kraju. Po-gledal sem e skozi okno, kakno vreme se obeta, pa,glej spaka, pred hio se je ustavil kmetski voz na lojtrni-ce, z njih je skoil zavaljen moak in pograbil deka z


67/174


67

deske, kjer sta sedela skupaj. Kmalu je prisopihal z njimk meni.

Zgodba je bila kratka: Pri kosilu je deek stopil na stolin pomolil svojim bratcem in sestricam tam preko mize ali v zabavo ali zasmeh jezik. Tisti trenotek je zdrk-nil s stola, telebnil z brado na mizo in si odgriznil jezikez polovico.

Ne da bi pregledal deka, est ali sedemletnega fan-tika, ki me je plano gledal in si brisal krvavo slino, semoetu, poznanemu evljarju iz t. Petra, svetoval, najspravi otroka v bolnico, kjer je ve priprav in ljudi zatakno sitno opravilo, jaz sem sam in odpravljen na pot.

Mo se ni dal odgnati. V bolnici, tako je menil, doseedanes, v nedeljo popoldne, malo ali ni. Komu naj sezljubi, da se loti take otroke malenkosti danes; jutri bopa brkone prekasno in otrok bo skvarjen za vedno.

Oetovo ugibanje se mi je zdelo pravilno. Pogledalsem otroku v usta: prednja tretjina jezika se je dralaskrenega jezika kot spaena vinjeva kepa samo nadesni strani; iz meilice je sikala kri. Pomo se mi je za-zdela zares nujna; oetu sem velel sesti na stol pri oknu

in drati deka na kolenu.Ko sem pripravljal orodje, sem pripravljal tudi dekaza to opravilo. Govoril sem oetu, naslovljeno je biloseve na sina, da bo moje delo uspelo samo pod pogo-jem, da bo fanti ubogal; e bo le trenil drugae, kakor


68/174


68

mu jaz ukaem, pa mu ve kot napol odgriznjeni jezikodgnije in odpade.

Hoe e kdaj govoriti? sem vpraal rezko.Nekako veselo je prikimal.Hoe e kdaj jesti?Prikimal je e bolj izrazito.Dobro, e bo govoril in jedel, e Bog da, a zdaj bo

posluen kakor ura. Zini, e bolj zini in dri usta takoodprta!

Fantiek je odprl usta, hitro sem mu vanje vtaknil raz-klenilno dralo, da bi jih ne mogel zapreti.

Pa mu boste dali vendar kaj ponjuhati? se je ogla-sil oe, ki so mu tekle debele kaplje po obrazu in je zaelsumljivo bledeti.

Vzel sem mu deka iz naroja, ga posadil na visokstol, oetu pa pokazal vrata, e naj poaka zunaj v a-

kalnici; opravim e sam.Rad se je umaknil. Vrata za njim sem zapahnil.Muen je bil poloaj tudi zame; brez omame, brez

druge pomoi naj opravim sam, kar bi zaposlilo tri. Silakola lomi.

V akalnlici je nekaj trbunknilo. Nisem ve utegnilpogledati; vedel sem tudi, kaj se je zgodilo. Sedel sempred deka in si primaknil mizico z orodjem.

Najprej sem s kavljastimi kleami zagrabil jezik vsredini in ga potegnil naprej, zakaj v ustni duplini se ni


69/174


69

dalo delati. Kajpada je to zabolelo, kar sem opazil naotrokovem kremenju. Srepo sem ga pogledal in rekel:

Potrpi, kakor sva zgovorjena, sicer ne bo ve govorilne jedel! Na, primi in dri!

Dal sem mu v roke sklenjene klee in pokazal, kakonaj si sami dri napieni jezik stegnjen ez zobno ogra-jo. Suha omama se je posreila, pomo sem imel pravdobro tudi v deku samem.

Drugo delo je bilo hitro konano. Podvezal sem krva-veo ilo, napravil nekaj globokih ivov, da se je odgriz-njeni del prilegal na jezikov krn, nato sem rano obil epo vrhu. Vasih je suha omama popuala, ubogideek je zastokal ali zaihtel, ko sem mu nabodel ali stis-nil kak ivec, a moj strogi in neizprosni pogled je uin-koval kakor mamilo; deek je dral in zdral sijajno dokonca. Ne vem, komu se je zdelo laje in bolje, deku ali

meni, ko sem odstranil odpiralo iz ust. Napravil semdeku obvezo ez brado, da ni mogel ve ust odpreti,izroil mu gumasto cevko, ki naj samo po njej pije, ka-dar mu treba.

V akalnci je leal dekov oe na tleh in se pravkar

zavedel iz omedlevice. Imel sem e z njim posla; pokli-cal sem voznika, da ga je spravil na voz; sin je el sam inoeta opiral na vozu.

Drugi dan sta se prila pokazat, dekovo stanje je bilozadovoljivo, odgriznjeni del jezika je bil manj vinjev.

5/27/2018 Zdrav Kolikor Hoce

zdrav kolikor hoces - anton brecelj

Documents