zaŠČita in piratstvo blagovnih znamk na … · 2017. 10. 26. · zaŠČita in piratstvo blagovnih...
TRANSCRIPT
UNIVERZA V MARIBORU
EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA, MARIBOR
DIPLOMSKO DELO
ZAŠČITA IN PIRATSTVO BLAGOVNIH
ZNAMK NA MEDNARODNIH TRGIH
PROTECTION AND PIRACY OF BRANDS ON
THE INTERNATIONAL MARKETS
Kandidatka: Podbregar Janja
Študentka rednega študija
Številka indeksa: 81582952
Program: univerzitetni
Študijska smer: mednarodna menjava
Mentor: izredni prof., dr. Jurše Milan
Somentor: izredni prof., dr. Bratina Borut
Vransko, maj, 2010
2
PREDGOVOR
Pomen blagovnih znamk se je v svetu spreminjal skozi čas. V preteklosti ime in izvor
blagovne znamke nista bila tako pomembna za kupca in tudi proizvajalci niso temu dajali
takšnega poudarka. Sčasoma pa se je to spreminjalo – kupcem je postajalo vse
pomembnejše od kod izdelek prihaja, kdo ga proizvaja, kakšne kakovosti je itd. To so
uvideli proizvajalci in temu pripisovali vse večji pomen ter ţeleli ustvariti močne in
prepoznavne blagovne znamke.
Z uspešnimi blagovnimi znamkami pa je začelo prihajati do zlorabljanja le teh, oziroma
piratstva – nekateri so ţeleli na račun uveljavljenih blagovnih znamk sluţiti s svojimi
»nepravimi« izdelki. Pod uveljavljenim imenom so prodajali blago slabše kakovosti. Temu
je še danes tako in piratstvo se nadaljuje v polnem zamahu. Temu ne more ubeţati niti
Slovenija in slovenska podjetja. Še posebej po vstopu v EU leta 2004, ko smo vstopili na
širši mednarodni trg, kjer je huda konkurenca in vse večji pritisk na domače proizvajalce. S
tem tudi več moţnosti za pirate da »napadejo« naše močne in priznane blagovne znamke.
Zatorej je v Sloveniji in po svetu pomembna zaščita blagovnih znamk. S prijavo blagovne
znamke na uradu si priskrbimo zaščito, da lahko ob ugotovitvi kršitve uveljavljamo svoje
pravice, kršitelji pa morajo plačati velike kazni.
Blagovne znamke so del intelektualne lastnine, kateri pa se pripisuje vse večji pomen (med
drugim tudi avtorskim pravicam in patentom). To so uvideli tudi v organizaciji WTO,
zaradi česar je bila na pogajanjih v Urugvaju (1986 - 1993) zaščita intelektualne lastnine
ena izmed osrednjih tem.
3
KAZALO
1. UVOD ............................................................................................................................... 5
1.1 Opredelitev področja oz. opis problema, ki je predmet raziskave ........................ 5
1.2 Namen, cilji in osnovne trditve (teze, hipoteze) diplomskega dela ........................ 5
1.3 Predpostavke in omejitve raziskave ......................................................................... 5
1.4 Predvidene metode raziskovanja .............................................................................. 6
2. BLAGOVNA ZNAMKA IN INTELEKTUALNA LASTNINA .................................. 7
2.1 O intelektualni lastnini .............................................................................................. 7
2.1.1 Vrste intelektualne lastnine ................................................................................ 9
2.1.2 Svetovni dan intelektualne lastnine ................................................................. 10
2.1.3 Pravice intelektualne lastnine .......................................................................... 10
2.2 Kaj je blagovna znamka .......................................................................................... 11
2.2.1 Slovenske blagovne znamke ............................................................................. 13
2.2.2. Najuspešnejše slovenske blagovne znamke .................................................... 14
2.3 Pomen blagovne znamke za podjetja ..................................................................... 15
2.3.1 Najdražje blagovne znamke na svetu .............................................................. 16
2.3.2 Lestvica najdražjih ............................................................................................ 17
2.4 Globalizacija in blagovna znamka ......................................................................... 17
3. ZAŠČITA BLAGOVNIH ZNAMK ............................................................................. 20
3.1 Urad RS za intelektualno lastnino .......................................................................... 23
3.1.1 Naloge in pristojnosti ........................................................................................ 23
3.1.2 Zakonodajna podlaga ....................................................................................... 24
3.1.3 Mednarodno sodelovanje .................................................................................. 24
3.1.4 Statistični podatki .............................................................................................. 26
3.2 Mednarodne organizacije ........................................................................................ 27
3.2.1 World Intellectual Property Organization - WIPO ....................................... 27
3.2.2 World Trade Organization - WTO.................................................................. 28
3.2.3 Mednarodna pravna ureditev pravic intelektualne lastnine ......................... 29
3.3 Predpisi in sporazumi o intelektualni lastnini ....................................................... 32
3.4 Prijave blagovnih znamk ......................................................................................... 33
3.4.1 Nacionalna prijava ............................................................................................ 33
3.4.2 Mednarodna registracija znamke .................................................................... 34
3.5 Varstvo znamke v tujini .......................................................................................... 35
3.6 Zaščita s Community Trade Mark (CTM) ........................................................... 36
3.6.1 Slovenske prijave za znamke in modele Skupnosti ........................................ 37
3.6.2 Sporazum med UIL RS in OHIM .................................................................... 38
4. PIRATSTVO BLAGOVNIH ZNAMK ........................................................................ 39
4.1 Piratstvo in intelektualna lastnina .......................................................................... 40
4.1.1 Kršitve blagovnih znamk .................................................................................. 41
4.2 Ukrepi proti piratstvu ............................................................................................. 42
4.2.1 EU širi boj proti piratstvu ................................................................................ 43
4.2.2 Problem Kitajske ............................................................................................... 44
4.3 Primer kršenja pravic o blagovnih znamkah ........................................................ 45
5. SKLEP ............................................................................................................................ 46
POVZETEK ....................................................................................................................... 49
4
ABSTRACT ....................................................................................................................... 49
SEZNAM LITERATURE ................................................................................................. 50
SEZNAM VIROV .............................................................................................................. 51
SEZNAM SLIK ................................................................................................................. 54
SEZNAM TABEL ............................................................................................................. 54
PRILOGE ........................................................................................................................... 55
5
1. UVOD
1.1 Opredelitev področja oz. opis problema, ki je predmet raziskave
Predmet raziskovanja bodo blagovne znamke pri nas in v tujini – zakaj so blagovne
znamke sploh pomembne, odločanje o njih, nastanek le–teh. Nadalje bomo proučevali
postopek prijave blagovne znamke za zaščito pri nas in v drugih evropskih drţavah,
problemi ki nastajajo pri tem, stroški prijav, moţnosti prijave, direktive oz. aranţmaji, ki to
določajo, zakaj je to čedalje bolj pomembno – sploh z vstopom Slovenije v EU ter ob vse
večji konkurenci na mednarodnih trgih in globalizaciji.
Raziskovali pa bomo seveda tudi kršenje teh avtorskih pravic, torej piratstvo ki se pojavlja
pri blagovnih znamkah in kako bi se lahko to čim bolj zmanjšalo, če ne ţe popolnoma
ustavilo. Kakšne sankcije sledijo, če pride do ugotovitve piratstva itd.
1.2 Namen, cilji in osnovne trditve (teze, hipoteze) diplomskega dela
Namen tega diplomskega dela je predstaviti postopek zaščite blagovnih znamk ter zakone
in predpise, ki to določajo. Namen je tudi ugotoviti ali prihaja do piratstva in kakšne so
kazni oz. postopki pri tem.
Cilj dela je predstaviti pomembnost blagovnih znamk za sama podjetja in drţave, ter s tem
opozoriti na moţnost zaščite svojih blagovnih znamk, da ne bi prihajalo do piratstva. Ker
pa vemo, da se je temu nemogoče v celoti izogniti, bomo tudi raziskali kakšen primer
piratstva, ki je bil ugotovljen.
Osnovne trditve diplomskega dela:
- vstop Slovenije v Evropsko unijo in dostop na razširjeni mednarodni trg sta vplivala na
slovenske blagovne znamke in njihova podjetja;
- moţnosti zaščite blagovne znamke se v Sloveniji ne zavedajo vsa podjetja dovolj
dobro;
- popolna zaščita pred piratstvom ni mogoča;
- teţko je raziskovati in ugotoviti kdaj prihaja do zlorab blagovne znamke.
1.3 Predpostavke in omejitve raziskave
Predpostavke diplomskega dela so, da ima globalizacija in vstop Slovenije v EU velik
vpliv na stanje blagovnih znamk, tako pri nas kot v drugih drţavah. Ker prihaja do
piratstva na vseh področjih, je potrebno poskrbeti za čim boljšo zaščito – predvidevamo, da
se tega slovenska podjetja še ne zavedajo dovolj, in da si nekateri zaradi velikih stroškov
prijave tega niti ne morejo privoščiti (sploh manjša podjetja).
Omejitve raziskave bosta predvsem pridobivanje ustreznih virov in literature. Uporabljali
bomo knjige in učbenike na to temo in različne članke v časopisih. Najnovejše podatke pa
6
bomo črpali iz internetne strani Evropske unije in Urada za intelektualno lastnino v
Sloveniji.
1.4 Predvidene metode raziskovanja
Ta raziskava bo makroekonomska, kajti proučevala bom zaščito in piratstvo blagovnih
znamk v slovenskih podjetjih in tudi v drugih drţavah Evropske unije in njihovih trgih.
Izbrali bomo sekundarno metodo zbiranja podatkov, saj so podatki, ki mi bodo sluţili pri
pisanju diplomskega dela, ţe zbrani. Pomagali si bomo z različnimi elektronskimi viri
podatkov, prav tako pa z različnimi pisnimi deli domačih in tujih avtorjev (knjige,
revije,članki,…).
7
2. BLAGOVNA ZNAMKA IN INTELEKTUALNA LASTNINA
2.1 O intelektualni lastnini
Intelektualna lastnina je samostojno pravno področje, saj zakon določa vrsto in vsebino teh
pravic, njihov obseg in način pridobitve, način uveljavljanja pravic v primeru njihove
kršitve, vrste in dovoljene oblike gospodarskega izkoriščanja ipd. Torej podjetniška narava
teh pravic zahteva tudi ustrezno upravljanje z njimi. Zaradi izključne narave so z
ekonomskega vidika pravice intelektualne lastnine izredno pomembne, saj vplivajo na
povečanje konkurenčnosti subjektov na trgu, njihov dolgoročni razvoj, na raziskave, razvoj
in investicije, na vzpostavljanje novih ali širjenje ţe obstoječih vej gospodarstva, na
odpiranje novih delovnih mest in ne nazadnje tudi na povečanje prihodkov drţave iz
naslova davkov.
Svetovna organizacija za intelektualno lastnino (WIPO), ki ima sedeţ v Ţenevi, si
prizadeva za čim večje poenotenje zakonodaj svojih članic na področju intelektualne
lastnine. Pod njenim okriljem so bile sprejete številne mednarodne pogodbe, ki usklajujejo
posamezna področja prava intelektualne lastnine. Ratifikacija teh pogodb zagotavlja
uskladitev nacionalnih zakonodaj na tem področju, kar med drugim prinaša določeno
poenotenje vsebine pravic in njihovega trajanja ter poenostavitev postopkov njihove
pridobitve. Nekatere mednarodne pogodbe omogočajo tudi pridobitev pravic intelektualne
lastnine v drţavah članicah na podlagi ene same prijave. Po Ustavi Republike Slovenije se
ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe uporabljajo neposredno ter jih ni potrebno
prevzeti v slovensko zakonodajo. V Sloveniji velja trenutno 23 mednarodnih pogodb s
področja intelektualne lastnine.
Posamezna področja intelektualne lastnine urejajo tudi predpisi Evropske unije, in sicer
nekatera področja avtorskega prava, področje patentiranja biotehnoloških izumov ter
področje modelov in znamk. Direktive so prevzete v slovensko zakonodajo, uredbe pa se
uporabljajo neposredno. Poleg mednarodnih in evropskih predpisov urejajo pravice
intelektualne lastnine v Sloveniji še trije zakoni, in sicer zakon o avtorski in sorodnih
pravicah, zakon o industrijski lastnini in zakon o varstvu topografije polprevodniških vezij.
Pravice intelektualne lastnine so izključne (vendar je izključnost v nekaterih primerih
pogojena z naravo predmeta varovane pravice) in temeljijo na nekaterih osnovnih načelih:
- imetnik pravice sme prepovedati komercialno izkoriščanje predmeta pravice, za
katerega ni dal dovoljenja;
- varstvo teh pravic se nanaša izključno na gospodarsko dejavnost;
- pravice so teritorialne in tudi praviloma časovno omejene, razen blagovnih znamk,
trgovskih imen in geografskih označb, katerih varstvo lahko traja neomejeno dolgo. Po
izteku zakonsko predpisane dobe postane predmet takšnega varstva javna dobrina in ga
lahko vsakdo svobodno komercialno izkorišča (UIL 2010a).
8
Intelektualna lastnina (intellectual property) je krovni pojem, s katerim so zajete različne
vrste pravic, kamor splošno uvrščamo patente, znamke, modele, avtorske in druge pravice.
Za opredelitev tega pojma je predvsem pomembna Konvencija o ustanovitvi Svetovne
organizacije za intelektualno lastnino (Konvencija WIPO), ki v določbi 2. člena določa, da
intelektualna lastnina zajema vse pravice, obstoj katerih je vezan na dejavnost človeškega
mišljenja na področju industrije, znanosti, literature in umetnosti.
Predmet intelektualne lastnine so stvaritve človekovega intelekta. Lastnina je intelektualna
zato, ker drugače kot druge vrste lastnine, ki zajemajo fizične objekte ali opredmeteno
premoţenje, zajema neopredmeteno premoţenje. Obstaja več vrst pravic, ki spadajo v
pojem intelektualne lastnine, kot so: avtorska in sorodne pravice, patent, model, uporabni
model, znamka, geografska označba, firma, varstvo pred nelojalno konkurenco.
Pravo intelektualne lastnine (intellectual property law) lahko opredelimo kot skupek
pravnih pravil, ki urejajo pravice na intelektualnih stvaritvah. Je področje prava, ki zadeva
pravice, povezane z ustvarjalnim prizadevanjem ali komercialnim ugledom ali dobrim
imenom. Zato se naziva tudi kot pravo nematerialnih dobrin (Repas 2007, 31-32).
Nič novega ne povemo s trditvijo, da je intelektualna lastnina (patenti, znamke, avtorske
pravice…) jedro intelektualnega kapitala, dandanes glavnega spodbujevalca
konkurenčnosti in trţenja. Manj znano je, da obstajajo med posameznimi vrstami
intelektualne lastnine manjše, toda za uspešnost poslovanja pomembne razlike glede
njihovega trţnega učinka. Znamke se na primer bistveno ločijo od patentov ali avtorskih
pravic, ker neposredno vplivajo na odločitve potrošnikov. Znamka promovira izdelke s
patentiranimi ali avtorskopravno zaščitenimi rešitvami, in ne nasprotno. Brez znamk ni
mogoče računati uspeh izdelka, tudi in predvsem takšnega, ki se ponaša za veliko
inventivnostjo. Še več, z dobro znamko je pogosto mogoče nadomestiti relativni
inovacijski zaostanke. Zato lahko trdimo, da ima znamka pogosto (čeprav ne vedno) večjo
teţo kot patenti ali avtorske pravice.
Ali lahko iz teh razlik med znamko in drugimi prvinami intelektualne lastnine izluščimo
kakšne nauke in napotke, ki bi bili neposredno uporabni za slovenske managerje? Odgovor
je seveda pritrdilen. Evropska unija je pred leti uveljavila povsem nov sistem varstva t.i.
evropskih znamk. Evropske znamke »pokrivajo« enotno ves trg EU, in ne zgolj posamezne
drţave članice, čeprav je takšna parcialna zaščita še vedno mogoča. Evropske znamke so
registrirane pri Evropskem uradu za znamke z nemogočim uradnim nazivom »Urad za
harmonizacijo notranjega trga (znamke in modeli)«. Urad ima sedeţ v letoviškem mestecu
Alicante v Španiji in je nedvomno pomembna ustanova. Hkratni obstoj nacionalnega in
evropskega varstva znamk načenja vrsto zapletenih pravnih vprašanj, a ob tem na koncu
šteje le praktično spoznanje: pravno mnogo bolj varno in s tem poslovno manj tvegano je
imeti evropsko znamko.
Eno od temeljnih pravnih načel je, da se kot znamka lahko zavaruje le takšen znak, ki ima
razlikovalni učinek – torej fantazijska imena in podobno, nikakor pa ne generični pojmi za
blago, na katero se znamka nanaša. Mnoge slovenske znamke, tudi z visoko trţno
vrednostjo, so sumljivo podobne uveljavljenim znamkam v evropskem prostoru (Pretnar
2002, 15).
9
2.1.1 Vrste intelektualne lastnine
Po definiciji Konvencije o ustanovitvi Svetovne organizacije za intelektualno lastnino se
delitev intelektualne lastnine nanaša na tri kategorije pravic: na industrijsko lastnino,
avtorske in sorodne pravice ter ostale pravice. Zadnja kategorija pravic se nanaša na
nekatera specifična tehnična področja, ki zaradi posebnosti potrebujejo posebne oblike
varstva, kot sta na primer topografija polprevodniških vezij in varstvo novih rastlinskih
sort (UIL 2010b).
Slika 1: Delitev intelektualne lastnine
Vir: UIL 2010c
10
2.1.2 Svetovni dan intelektualne lastnine
Večini ljudi je poznan izraz intelektualna lastnina – avtorske pravice, patentni, industrijski
dizajn in blagovne znamke. Vendar večina še vedno gleda na to kot na poslovni ali pravni
koncept, ki se njih osebno ne tiče. Z namenom zapolniti to vrzel, so članice WIPO leta
2000 določile svetovni dan intelektualne lastnine. Za svoj dan so izbrale 26. april, dan s
katerim je leta 1970 stopila v veljavo konvencija ustanovitve Svetovne organizacije za
intelektualno lastnino. WIPO in njene članice vsako leto proslavijo svetovni dan IL z
raznimi aktivnostmi, dogodki in kampanjami. Namen le-teh je povečati prepoznavnost IL
in njegovega pomena med ljudmi in prikazati kako sistem IL ščiti ne le glasbe, umetnosti
in zabave, temveč podpira tudi produkte in tehnične ovacije, ki oblikujejo svet v katerem
ţivimo.
WIPO vsako leto izda tudi poročilo glavnega direktorja, predvaja kratek promocijski video
posnetek na raznih nacionalnih TV programih, razobesi plakate in drug promocijski
material po pisarnah in organizacijah IL.
Namen svetovnega dneva IL je:
- povečati zavedanje o tem kako patenti, avtorske pravice, blagovne znamke in dizajni
vplivajo na vsakdanje ţivljenje;
- povečati zavedanje o tem kako zaščita pravic IL pomaga pri promociji kreativnosti in
inovativnosti;
- nagraditi kreativnost in prispevek ustvarjalcev in inovatorjev k razvoju druţbe po
svetu;
- spodbuditi spoštovanje pravic IL drugih (WIPO 2010a).
Čeprav poročilo WIPO o svetovnih kazalnikih intelektualne lastnine navaja, da se
gospodarska kriza odraţa tudi v stagnaciji oziroma zmanjševanju števila prijav za pravice
industrijske lastnine, je bilo v Sloveniji v minulem letu nacionalnih patentnih prijav celo za
22% več kot leta 2008, medtem ko se je število prijav za znamke in modele dejansko
zniţalo, in sicer pri znamkah za slabih 17%, pri modelih pa za skoraj 28%.
Za registracijo blagovnih/storitvenih znamk je bilo vloţenih 1655 prijav, od teh 1405
domačih in 250 tujih. Večina znamk se je nanašala na storitve s področja komercialnih in
oglaševalskih poslov, izobraţevanja in razvedrila ter znanstvenih tehnologij. Slovenska
podjetja so prek urada vloţila tudi 255 prijav za registracijo znamk v tujini (UIL 2010d).
2.1.3 Pravice intelektualne lastnine
Pravice intelektualne lastnine so pravice, ki so dane osebi, ki ustvari le-to. Ponavadi se da
ustvarjalcu izključne pravice za uporabo njenega/njegovega izuma za določen čas. Pravice
intelektualne lastnine so običajno deljene na dva velika dela:
- avtorske pravice in sorodne pravice;
Pravice avtorjev literarnih in umetniških del (kot so na primer knjige in druga pisanja,
glasba, slike, kipi, računalniški programi in filmi) so zaščitene z avtorskimi pravicami, za
11
minimalno dobo 50 let po smrti avtorja. Z avtorskimi pravicami in pravicami vezanimi na
avtorske pravice so zaščitene pravice nastopajočih (torej igralci, pevci in glasbeniki),
producentov (tonsko snemanje) in radijske oddaje. Glavni druţbeni namen zaščite teh
pravic je spodbuda in nagrada za kreativno delo.
- industrijska lastnina;
Ta se lahko deli na dva večja področja:
- en del je zaščita znakov za razlikovanje, še posebej blagovne znamke (ki ločujejo
izdelke in storitve enega podjetja od drugega podjetja) in pa geografska označba. Cilj
zaščite teh razlikovalnih znakov je v tem, da spodbudi in zagotavlja pošteno
konkurenco in da zaščiti kupce s tem, da jim omogoči da se odločijo med različnimi
izdelki in storitvami.
- drugi tipi industrijske lastnine so prvotno zaščiteni zato, da spodbujajo novosti, design
in ustvarjanje tehnologije. V to kategorijo spadajo invencije, ki so zaščitene s patenti.
Druţbeni namen tega je zaščita investicij v razvoj novih tehnologij (WTO 2010a).
2.2 Kaj je blagovna znamka
Blagovna znamka (angl. trade mark) je pravica industrijske lastnine, s katero se zavaruje
kakršenkoli znak ali kombinacija znakov (objekt varstva), ki jih je mogoče grafično
prikazati in ki v gospodarskem prometu omogočajo razlikovanje blaga oziroma storitev
enega podjetja od blaga ali storitev drugega podjetja. V teoriji trţnega komuniciranja
ločimo korporativne, storitvene in blagovne znamke. Ker so vse tri na trgu, je njihova
nadpomenka »trţna znamka«.
Blagovna znamka je sestavni del področja intelektualne lastnine, obsega pa pravice, ki ne
izhajajo iz stvarnega prava, so pa trţno zanimive. Te pravice izhajajo iz določene
intelektualne aktivnosti na industrijskem, znanstvenem, literarnem in umetniškem področju
ter obsega patente, modele, blagovne znamke ter oznake geografskega porekla. V
gospodarskem prometu blagovne znamke omogočajo razlikovanje blaga oziroma storitev
enega podjetja od blaga ali storitev drugega podjetja in imajo bistven vpliv na
konkurenčnost.
Bistvo intelektualne lastnine je, da ustvarjalec nima več nadzora nad uporabo ideje,
izumom, glasbenim delom oz. blagovno znamko, ko je enkrat dostopna javnosti. Tudi
zakoniti lastnik, ki si je priskrbel lastništvo nad intelektualno stvaritvijo, ne more varovati
te lastnine kot to velja za fizične predmete. To osnovno dejstvo, nemoč varovati
intelektualno lastnino s posedovanjem, je opredeljeno s konceptom mednarodnih in
notranjih predpisov o intelektualni lastnini in njeni pravni zaščiti.
V Sloveniji imamo na tem področju dva osnovna zakona (Zakon o industrijski lastnini in
Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah) in uredbo Sveta ES o blagovni znamki Skupnosti,
ki velja neposredno. Blagovna znamka se lahko registrira (zavaruje) nacionalno, v ES kot
Znamka skupnosti ali mednarodno pri Uradu RS za intelektualno lastnino.
12
Besedo blagovna znamka vse pogosteje nadomeščamo z izrazom »trţna znamka«. V teoriji
trţnega komuniciranja namreč poznamo korporativne, storitvene in blagovne znamke. Ker
so vse tri na trgu, je njihova nadpomenka in zato najboljši izraz za katerokoli entiteto na
trgu ravno trţna znamka.
Trţna znamka pa ni logotip ali celostna podoba, temveč skupek vtisov, izkušenj in idej, ki
jih ima uporabnik o trţni znamki. Trţna znamka je torej v uporabniku, ne pri lastniku
znamke. Strokovnjaki zato priporočajo trajen razvoj znamk, po meri ciljnega uporabnika in
po priporočilih integriranega (povezanega) trţnega komuniciranja (Wikipedia 2010).
Kot znamka se sme registrirati kakršenkoli znak ali kakršnakoli kombinacija znakov, ki
omogočajo razlikovanje blaga ali storitev enega podjetja od blaga ali storitev drugega
podjetja in jih je mogoče grafično prikazati. To so zlasti besede, vključno z osebnimi
imeni, črke, številke, figurativni elementi, tridimenzionalne podobe, vključno z obliko
blaga ali njihove embalaţe, in kombinacije barv kot tudi kakršnakoli kombinacija teh
znakov.
Kot znamke se ne sme registrirati znak:
- ki ne more biti znamka;
- ki je brez slehernega razlikovalnega učinka;
- ki lahko v gospodarskem prometu označuje izključno vrsto, kakovost, količino, namen,
vrednost, geografski izvor ali čas proizvodnje blaga ali opravljanja storitev ali druge
značilnosti blaga ali storitev;
- ki vsebuje ali sestoji iz geografske označbe, ki označuje vina ali ţgane pijače, če se
prijava znamke nanaša na vina ali ţgane pijače, ki nimajo takega izvora;
- ki sestoji izključno iz znakov ali označb, ki so postali običajni v jezikovni rabi ali v
dobroverni in ustaljeni praksi trgovanja;
- ki sestoji izključno iz oblike, ki izhaja iz same narave blaga ali je nujna za dosego
tehničnega učinka ali daje blagu bistveno vrednost;
- ki nasprotuje javnemu redu ali morali;
- ki zavaja javnost, zlasti glede narave, kakovosti ali geografskega izvora blaga ali
storitev;
- ki vsebuje uradne znake ali punce za kontrolo ali jamstvo kakovosti blaga ali jih
posnema;
- za katerega ni bilo izdano dovoljenje pristojnih organov in mora biti zavrnjen na
podlagi 6. člena Pariške konvencije;
- ki vsebuje ali posnema znamenja, embleme ali grbe, ki niso obseţeni s 6. členom
Pariške konvencije, vendar imajo poseben javni pomen, razen če so pristojni organi
zanje izdali dovoljenje za registracijo (Zaščitite.si 2010a).
Ponavadi je prvi lastnik znamke tista oseba, ki zakonito in izključno nadzira lastnosti in
kakovost izdelka ali storitve, katero znamka identificira. V velikih primerih je ta oseba prvi
uporabnik, ni pa to vedno. Ko je prva uporaba nadzirana s strani nekoga drugega kot pa
uporabnika, je prvi lastnik ta oseba, ki izključno nadzira uporabo, ne pa dejanski
uporabnik.
13
Izumitelj ali ustvarjalec znamke ni lastnik znamke, razen če zakonito opravlja nadzor nad
uporabo. Na primer, oglaševalska agencija nima pravic pri znamkah, če so le-te ustvarjene
in narejene za kliente oziroma njihove stranke, ki jo prvič uporabijo. Prav tako distributer
ali preprodajalec nekega izdelka, ki ga proizvede nekdo drug, ni lastnik znamke, razen če
ima izključno pravico za nadzor lastnosti in kakovost izdelka ali storitve (Weinstein 1990,
92-93).
Gledano iz strani lastnika blagovne znamke je najbolj privlačna tista znamka, ki najbolje
opisuje njegov izdelek ali storitev. Bolj kot blagovna znamka namiguje na to, kaj izdelek
je, manj napora je potrebnega za lastnika, da pride do prenosa sporočila k potrošnikom.
Pravniško gledano pa je posebnost oziroma drugačnost ključ do dobre blagovne znamke.
Bolj posebna kot je blagovna znamka, večja je verjetnost, da je pravno primerna in
močnejše so pravice, ki se pridobijo z uporabo in registracijo. Slabost zelo posebne
blagovne znamke pa je visoko vlaganje lastnika v marketing izdelka oziroma storitve. Ko
pa je enkrat osnovana kupčeva zavest, je manj problemov z ohranjanjem monopola v
blagovni znamki. V praksi je veliko posebnih blagovnih znamk sestavljeno iz izmišljenih
besed , na primer Kodak, Zeneca in Xerox (Hart and Murphy 1998, 73).
2.2.1 Slovenske blagovne znamke
Najstarejša v Sloveniji veljavna znamka ima številko 2180197. Prijava zanjo je bila
vloţena 31. marca 1921, nato pa je prek različnih drţav in sistemov varovanja
intelektualne lastnine, ki so veljali na področju Slovenije, prispela do nas. Prijavo je vloţilo
podjetje G.M. PFAFF AG iz Nemčije, sedanji imetnik znamke pa je Viking Sewing
Machines AB iz Švedske.
Slika 2: Najstarejša v Sloveniji veljavna znamka
Vir: UIL 2010e
Prijava za registracijo prve tridimenzionalne znamke v Sloveniji, ki še vedno velja, je bila
vloţena 9. septembra 1992 in nosi številko 9270449. Njen imetnik je TOVARNA VOZIL
MARIBOR, d.o.o.
14
Slika 3: Prva tridimenzionalna znamka v Sloveniji
Vir: UIL 2010e
Prva prijava za registracijo znamke, na osnovi katere je bila pozneje registrirana znamka,
ki še vedno velja, je bila vloţena pri uradu 07.01.1992 in je dobila številko 9270001.
Znamka na podlagi te prijave je bila registrirana 18.08.1994, njen imetnik pa je LOVSKA
ZVEZA SLOVENIJE (UIL 2010e).
Slika 4: Prva prijava za še veljavno znamko
Vir: UIL 2010e
2.2.2. Najuspešnejše slovenske blagovne znamke
Gorenje. Globalna tekma, za katero je značilna močna konkurenca podjetij iz deţel s
ceneno delovno silo, je vsekakor glavni motor izdelčnih in organizacijskih inovacij
slovenskih podjetij. Eno od najstarejših in največjih je Gorenje, ki je svoje ime dobilo po
vasici Gorenje, kjer so pričeli po drugi svetovni vojni z izdelavo kmetijskih strojev in
gradbenega materiala, kasneje so pričeli tudi s proizvodnjo štedilnikov na trdo gorivo. V
šestdesetih letih prejšnjega stoletja so nadaljevali s pralnimi stroji in hladilniki, oziroma v
skladu s svojo filozofijo »Vse za dom«. Danes šteje skupina Gorenje več kot 10.000
zaposlenih, prodaja pa je lani presegla milijardo evrov ob dobičku 22 milijonov evrov.
Inovativni imidţ podjetja utrjujejo z modernimi prijemi, kot sta denimo co-branding
(povezovanje izdelčnih blagovnih znamk), kjer je Gorenje izkoristilo sinergijske učinke
skupaj z (bolj znanim kot) avtomobilskim oblikovalcem Pininfarino ter z izdelovalcem
kristalov, podjetjem Swarovski. Tovrstno ravnanje samo po sebi producira sporočilnost, ki
jo ţeli proizvajalec vtisniti v spomin končnemu uporabniku - da so najbolj izviren, v
oblikovanje usmerjen ustvarjalec izdelkov za dom. Poleg omenjenih uspešnih dizajnerskih
zgodb Gorenjevih aparatov so lani v podjetju predstavili tri inovacije, med katerimi je bil
najodmevnejši servirni hladilnik, ki obenem opravlja funkcijo jedilne mize.
15
Elan. Tudi njihova zgodovina se začne takoj po drugi svetovni vojni, ko je Rudi Finţgar,
smučarski skakalec, ustanovil podjetje, ki je v prvem letu delovanja izdelalo 800 parov
smuči, do nacionalizacije, ki je sledila čez tri leta, pa je bilo podjetje ţe širše znano. V
zlatem času smučarskih tekem so gradnjo imidţa blagovne znamke stavili predvsem na
smučarske ase, kot so bili Bojan Kriţaj, Mateja Svet in Ingemar Stenmark. Po revoluciji, ki
jo je prinesla carving tehnika, kjer je Elan odigral pionirsko vlogo, se je podjetje
preusmerilo v nove programe, nove distribucijske poti in predvsem v nove izdelčne
inovacije. Danes trţi Elan poleg smuči še jadrnice, kolesa, smučarske deske in športno
opremo za igrišča z jasno identiteto »real tech« blagovne znamke, ki navdušuje predvsem
avanturiste in strastne športnike. Z okleščeno strategijo (samo smuči in deske) se jim je
uspelo uvrstiti v sam vrh proizvajalcev smuči. Lani je denimo Elan v nemško govorečih
deţelah prehitel vso konkurenco ter se uvrstil na prvo mesto pri trgovcih s športno opremo.
Prihodki so v lanskem letu znašali 116 milijonov evrov, dobiček pa je znašal 500.000
evrov (Revija Kapital 2007).
2.3 Pomen blagovne znamke za podjetja
Z dobro zasnovanimi in učinkovito vodenimi blagovnimi znamkami lahko podjetje doseţe
velik ugled, ki povečuje zaupanje kupcev in uporabnikov. Vrednost dobrih blagovnih
znamk koristi podjetjem, tudi ko se znajdejo v teţavnih razmerah.
Toda ugled blagovnih znamk ne izhaja le iz vrednosti, ki jo imajo za podjetja, temveč tudi
iz dejstva, da prispevajo h kakovosti ţivljenja. Ljudje izbirajo določene blagovne znamke
ne le zaradi njihove uporabnosti, ampak tudi zato, ker številni z izdelki oziroma storitvami
izraţajo nekatere značilnosti osebnosti njihovih uporabnikov.
Blagovne znamke so tako močno sredstvo zato, ker se v njih povezujejo funkcionalne
vrednote, ki izhajajo iz kakovosti in jih presojamo razumsko, ter čustvene vrednote, ki jih
presojamo s čustvenimi merili (de Chernatony 2002, 18-19).
Močna in razločevalna blagovna znamka – naj bo to ime, znak, simbol ali vse troje – je
sčasoma postala neločljiva od produkta ali storitve, ki jo identificira. Zatorej je blagovna
znamka, poleg samega izdelka, pomemben del marketing mixa, in garancija za kakovost
ter avtentičnost izdelka. Podjetja, ki tega ne uvidijo in dopustijo padec kakovosti, tvegajo
uničenje kredibilnosti njihove blagovne znamke in odtujitev kupca.
16
Vloga, ki jo ima blagovna znamka v marketing mixu je skupek številnih faktorjev. Na
trgih, posebej tistih, kjer na nakupno odločitev vpliva racionalnost, je vloga blagovne
znamke predstaviti izvor, kakovost in pristnost izdelka. To je tradicionalna vloga blagovne
znamke. Na drugih trgih, predvsem modernih in visoko razvitih, igra blagovna znamka
drugačno vlogo: aktivno pomaga k »dodani vrednosti« izdelka ali storitve. V mnogih
primerih pa se kultura podjetja in njihova prepričanja zrcalijo v promoviranju njihove
blagovne znamke. Mercedesova tri kraka zvezda na primer predstavlja prizadevanje
inţenirske odličnosti in popolnosti. Tako ima blagovna znamka osrednjo vlogo v
marketing mixu. Kljub raznim odstopanjem te vloge, je še vedno na prvem mestu
identifikacija izdelka ali storitve, ki jo predstavlja (Blackett 1998, 3-4).
Kot vsa intelektualna lastnina, so blagovne znamke ustvarjene in razvite s človeškim
naporom in delovanjem. Vse bolj dragoceno postaja, da se razvijajo dobro poznane
blagovne znamke. Taki velikani v tem so redki in dragoceni. Podjetja, ki posedujejo takšne
blagovne znamke, so v dobrem poloţaju, ki jim nudi ekonomske prednosti. Funkcija
blagovne znamke je, da pokaţe avtentičnost izvora blaga oziroma storitve, da lahko kupec
izbira zase tiste, ki jih je videl v oglaševanju ali jih je ţe prej kdaj kupil. Za takšne izdelke
velja, da jamčijo določeno raven kakovosti. Najpomembnejša ekonomska prednost, ki nam
jo daje blagovna znamka, je zaupanje kupca. Potrošniki so pogosto pripravljeni plačati
višjo ceno za lastnosti izdelka oziroma storitve, ki jih predstavlja blagovna znamka. Dobro
prepoznavna blagovna znamka je torej ţelena, ker lahko pomeni znatno vrednost podjetja.
Siegrun D. Kane to dobro pojasni, ko opisuje blagovno znamko kot simbol kakovosti. Ta
funkcija zagotavljanje kakovosti pa od lastnikov blagovnih znamk zahteva stalno kakovost,
zato da kupci dobijo, kar pričakujejo. Kupci plačajo višjo ceno za jamstvo, ki jo priznana
blagovna znamka predstavlja. Blagovna znamka je vredna večjega denarja, posledica tega
pa je dodatni profit (Parr 1993, 81-83).
2.3.1 Najdraţje blagovne znamke na svetu
Blagovne znamke imajo realno vrednost, njihovo vrednost ameriška podjetja izkazujejo v
bilanci. Na lestvici sto najdraţjih blagovnih znamk, ki jo je sestavilo podjetje Interbrand, je
zasedla Coca-Cola v letu 2001 prvo mesto, sledita ji Microsoft in IBM.
Čeprav v večini evropskih drţav, drugače kot v ZDA in Veliki Britaniji, do sedaj ni bilo
mogoče vrednosti blagovne znamke aktivirati v bilanci, obstaja vrsta vzrokov, zakaj je
monetarna vrednost blagovne znamke pomembna. Na primer licenčne pogodbe: v primeru,
ko imetnik blagovne znamke dovoli, da drugo podjetje v posebnih primerih uradno
uporablja njegovo ime, je treba poznati vrednost blagovne znamke. Podobno je tudi pri
prodaji podjetij, saj vrednost blagovne znamke občutno vpliva na prodajno ceno. Pri
velikih poslih ni več redkost, da kupec plača večkratno borzno ceno v primeru, ko gre za
dragoceno blagovno znamko. Pri oceni podjetja igra poleg proizvodov ali prodajne
organizacije pomembno vlogo tudi blagovna znamka, ki predstavlja neke vrste zagotovilo
kontinuiranega prometa. Pri piratstvu blagovnih znamk sluţi vrednost znamke za osnovo,
na podlagi katere se obračunavajo zahtevki za povrnitev škode. V primerih piratstva lahko
pri uspešnih blagovnih znamkah nastane škoda, saj pri tem ne gre le za zmanjšanje
prometa. Ponaredki lahko negativno učinkujejo na zaznavanje blagovne znamke, kadar
17
njihov logotip nosijo izdelki slabše kakovosti. Standardiziran model za merjenje vrednosti
blagovne znamke še ne obstaja, vrednost izračunavajo na podlagi različnih modelov, ki pa
imajo svoje prednosti in slabosti. Slabosti se odraţajo predvsem v tem, ker modeli ne
zajemajo vseh vplivnih dejavnikov. Nekateri modeli omogočajo izračunavanje ţe
izvedenih investicij, drugi se ravnajo po razliki v ceni v primerjavi z najcenejšim
konkurentom. Najbolj smiselni so modeli, ki povezujejo vrsto marketinških in finančnih
kriterijev. Po tovrstni metodi vrednost blagovne znamke izračunavajo tudi pri podjetju
Interbrand, ki vsako leto objavi listo najmočnejših blagovnih znamk na svetu. Pri
Interbrandu se posluţujejo večstopenjskega modela: blagovne znamke ocenjujejo na
podlagi točkovnega sistema po kriterijih kot so trţna pozicija, marketinška podpora, in
zaznavanje blagovne znamke v okolju. Vrednost točk preko matematične formule
preračunavajo v faktorje, ki jih mnoţijo z donosi podjetja pri posameznih blagovnih
znamkah. Izid je monetarna vrednost, ki pri Coca-Coli znaša 68,95 milijarde ameriških
dolarjev.
2.3.2 Lestvica najdraţjih
Več kot polovica najdraţjih blagovnih znamk prihaja iz ZDA, med prvimi desetimi je le
ena evropska blagovna znamka - Nokia. Med evropskimi blagovnimi znamkami je na listi
100 najdraţjih največ nemških blagovnih znamk. Mercedes je zasedel dvanajsto mesto, na
dvaindvajsetem mestu mu sledi BMW in na šestintridesetem Volkswagen. Švicarski
Nescafe je z vrednostjo 13.250 milijonov USD zasedel 23 mesto. Na Interbrandovi lestvici
sto najdraţjih sta še dve švicarski blagovni znamki, in sicer Rolex in Swatch. Švedski
Ericsson je z devet odstotkov niţjo vrednostjo blagovne znamke, kot jo je imel v letu 2000
zasedel 37 mesto na lestvici. IKEA je ohranila vrednost blagovne znamke, ki jo je imela
leta 2000. Italijani in Francozi so na lestvici prisotni z luksuznimi in modnimi blagovnimi
znamkami. Devetintrideseto mesto je zasedla francoska blagovna znamka Louis Vuitton,
najbolje pa se je odrezal italijanski Gucci, ki je vrednost blagovne znamke v primerjavi z
letom prej povečal za 4 odstotke. Svojo vrednost je za dva odstotka povečal tudi italijanski
Armani in francoski Chanel. Na devetinsedemdesetem mestu je z 12 odstotkov niţjo
vrednostjo blagovne znamke kot v letu 2000 pristal Moet&Chandon. Velika Britanija se je
med najdraţje na svetu uvrstila z blagovnimi znamkami Reuters, BP, Shell in Financial
Times. Mesto med najdraţjimi sta zasedla tudi kubanski Bacardi in ruski Smirnoff (Revija
Kapital 2008).
2.4 Globalizacija in blagovna znamka
V ne tako daljni preteklosti smo Slovenci na slabo zaloţenih trgovinskih policah iskali
redke izdelke proizvajalcev iz tedanje Jugoslavije. Moţnosti izbire znotraj blagovne
skupine skorajda ni bilo.
V teh časih slovenski potrošnik ni imel teţav z izbiro blagovnih znamk. Nasprotno. Imel je
teţave z izdelki, ki jih ni našel na policah v domačih trgovinah. Tuje znamke smo lahko
občudovali in mnoţično kupovali le na nakupovalnih izletih preko meje. Politične razmere
so se spremenile. Slovenija se je odcepila od Jugoslavije in pričela odpirati meje tujcem in
18
s tem tudi tujim oglaševalcem in blagovnim znamkam. Kar naenkrat smo postali priča
odprtju velikih trgovskih centrov z mnoţico izdelkov bolj ali manj znanih blagovnih
znamk. Teţave niso bile z izdelki, ki jih ne bi bilo, temveč z izbiro pravih blagovnih
znamk. S prihodom velikega števila novih proizvodov in njihovih bolj ali manj tujih imen
se je pričelo tudi mnoţično bombardiranje oglasnih sporočil, ki so izpostavljali prednosti
oglaševanih izdelkov. Kar naenkrat so vsi sladoledi postali najbolj poţelenja vredni, čistila
so z lahkoto odstranila vso umazanijo v kuhinjah in kopalnicah, po vseh šamponih so lasje
postali bolj proţni in voljni, brez ţvečilnih gumijev pa si ne moremo več predstavljati
vsakodnevnih obrokov. Slovenci smo postali pravi potrošniški narod, ki postaja vse bolj
dovzeten za oglasna sporočila. V krvoločnem boju, ki ga za preţivetje bijejo blagovne
znamke, je marsikatera znamka, ki smo jo v nekdanji Jugoslaviji vendarle lahko videli na
naših policah, iz takšnih ali drugačnih razlogov skorajda izginila iz naših trgovin. Na
nekdaj uspešno blagovno znamko športnih oblačil Toper verjetno le še redki pomislijo ob
poplavi tujih imen, kot so Adidas, Nike, Champion, Rebook. Nekatere znamke so izginile
samo iz medijev, še vedno pa so prisotne na policah, in, kot kaţejo podatki Mediana TGI,
tudi v nakupovalnih vozičkih (Revija Kapital 2003).
Vloga pravic intelektualne lastnine v mednarodni trgovini, globalni ekonomiji in
mednarodnih odnosih je precej narasla, posebej po letu 1970. Da bi razumeli zakaj, se
moramo zavedati nedavnega velikega napredka na dveh tehnoloških področjih: elektronsko
informacijska tehnologija in komunikacija ter biotehnologija. Podjetja teh dveh področij
vseskozi iščejo zaščito za svoje izdelke, tehnologijo in storitve, da maksimirajo povračilo
od svojih, pogosto zelo velikih investicij v raziskovanje in razvoj. Razvite drţave, kot so
ZDA pa ne izvaţajo le teh zaščitenih izdelkov, tehnologij in storitev, temveč tudi same
pravice v obliki licenc, blagovnih znamk, avtorskih pravic, franšiz itd. (Dutfield 2000, 10).
Razvoj finančnega trga ter prihajajoča konkurenca sta povzročila, da geografija in
zgodovina v prihodnosti ne bosta več segmentirali slovenskega finančnega trga. Vedno
večja ponudba finančnih storitev, ki so namenjene točno določeni skupini porabnikov, tudi
finančne institucije vodi v svet blagovnih znamk, ki ga poznamo na drugih trgih. To
pomeni, da morajo tudi finančni ponudniki najti svojo konkurenčno prednost ter s tem čim
bolj edinstveno pozicijo na trgu.
Bistvo pozicioniranja blagovne znamke je poudarjanje posebnih lastnosti blagovne znamke
v primerjavi s konkurenco. Rezultat uspešnega pozicioniranja je močna blagovna znamka,
ki jo uporabniki poznajo, sprejemajo, cenijo in ji zaupajo. Pri določevanju smernic
pozicioniranja se je zato potrebno zavedati, da moč blagovne znamke izhaja iz vrednosti,
ki je oblikovana v mislih porabnikov. Zmotno je prepričanje, da so vse lastnosti primerne
za vse blagovne znamke. Vrednost neke blagovne znamke lahko izhaja iz popolnoma
drugačnih lastnosti kot vrednost druge blagovne znamke, čeprav sta obe znamki enako
močni. Odločitev je na strani porabnikov. Pri določevanju smernic pozicioniranja si je zato
potrebno odgovoriti na tri ključna vprašanja:
- DIAGNOSTIKA. Kakšna je trenutna pozicija moje blagovne znamke – katere lastnosti
veljajo za blagovno znamko?
- EVALUACIJA. Kako močna je moja blagovna znamka – kakšna je njena vrednost v
očeh porabnikov?
19
- USMERJANJE. Katere lastnosti najbolj vplivajo na moč moje blagovne znamke (key
drivers) – s poudarjanjem katerih lastnosti bi lahko najbolj povečali moč blagovne
znamke? (Revija Kapital 2004).
Osnova za gradnjo imidţa blagovne znamke je najprej v izdelku, ki mora kot celota imeti
vrednost za kupca. Proizvajalec upravlja z blagovno znamko preko izdelka, embalaţe,
oglaševanja in logotipa. Prednost jasne pozicije blagovne znamke za kupca je predvsem v
laţji izbiri med mnoţico izdelkov. Proizvajalci luksuznih dobrin zato drugače sporočajo
svojim kupcem, kaj bodo pridobili z nakupom, kot denimo proizvajalci ţivljenjskih
potrebščin, ki nimajo luksuznega predznaka. Z vzpostavitvijo trdnih temeljev si podjetje
zgradi bazo lojalnih kupcev, na katere lahko računa tudi v prihodnosti. Res pa je to laţe
reči kot storiti, saj je danes deleţ novih podjetij in novih izdelkov veliko večji kot pred
dvajsetimi leti, ko se je svet še počasneje vrtel in ko je naše potrebe dovolj dobro
zadovoljevala ena blagovna znamka. Darwinove teorije o preţivetju najmočnejših so vse
bolj aktualne (Revija Kapital 2007).
Prepoznavne nosilne blagovne znamke so v majhnih drţavah ţivljenjskega pomena in
lahko pomagajo celotni drţavi, kot je to v primeru Finske naredila Nokia, ali pa banke v
Švici. Blagovna znamka avstrijskega Red Bulla, ki se je razvila po osamosvojitvi
Slovenije, je vredna šestkrat več kot vseh deset najvrednejših slovenskih blagovnih znamk
skupaj. Blagovne znamke so za Slovenijo tako pomembne, da bi morala drţava
sistematično podpirati krepitev slovenskih blagovnih znamk v tujini, saj brez njih ne bodo
dosegali dodane vrednosti, ki je potrebna za preskok na tretjo stopnjo razvitosti. Raziskava
European Brand Instituta jasno kaţe, da ustvari drţava, ki ima uspešne blagovne znamke,
višji BDP na prebivalca in posledično tudi večjo blaginjo.
Slovenska podjetja premalo sistematično upravljajo svoje blagovne znamke, njihovi izdelki
pa so premalo tehnološko zahtevni in oblikovalsko odlični. Uspešna blagovna znamka,
podkrepljena z investicijami in dizajnom, jasno določen poloţaj in trţnemu poloţaju
prilagojen poslovni model so najpomembnejši za uspeh na tujih trgih. Vsa slovenska
podjetja bodo morala učinkovito povezati te tri elemente, če bodo ţelela uspeti na tujih
trgih. Povečati pa bodo morala tudi vlaganja v blagovne znamke, trţne raziskave in razvoj.
Predvsem pa mora biti strategija dolgoročna na ravni od pet do deset let, saj hitrih uspehov
na tujih trgih ni, vsaka zamuda ali zamenjava strategije pa je lahko zelo draga (Loţar 2008,
11).
V preteklosti je večina podjetij določala blagovnim znamkam imena, ki so bila smiselna v
njihovih drţavah. Ko so kasneje poskušala uvest ime svoje blagovne znamke na tuje trge,
so nekatera podjetja ugotovila, da obstoječe ime ni ustrezno. Ime je bilo teţko izgovorljivo,
ţaljivo, smešno, brez pomena ali ţe uporabljeno. Podjetje je bilo prisiljeno izoblikovati
novo ime blagovne znamke za isti izdelek, če ga je vpeljalo na trg druge drţave. Nekatera
podjetja trţijo svoje izdelke pod kopico drugih imen v različnih drţavah. Za isti izdelek v
vsaki drţavi uporabiti drugo ime je zelo velik strošek. Podjetje mora zasnovati različne
oznake, embalaţe in oglaševanje.
Danes je teţnja k skrčenemu globalnemu trgu, k »svetu brez meja«. To je predvsem očitno
v Evropi, kjer izginjajo carine, zastoji na mejah in ostale ovire za evropsko trgovino.
20
Podjetja, ki delujejo v Evropi, sprva uvedejo novo znamko kot evropsko blagovno znamko.
Nekatere blagovne znamke so bile sprejete po vsem svetu. Podjetja kot so Kodak,
McDonald's, IBM, Sony in Coca-Cola, ne razmišljajo o uporabi različnih imen blagovnih
znamk, ko vstopajo na trţišča novih drţav. Okus prebivalcev po svetu postaja vse bolj enak
zaradi modernih komunikacij in potovanj.
Globalna blagovna znamka
Ena od glavnih prednosti globalne blagovne znamke so prihranki pri pripravi embalaţe,
oznak, promocije in oglaševanja. Pri oglaševanju so prihranki posledica standardiziranih
oglasov in dejstva, da se mediji zelo prekrivajo, še posebno v Evropi. Naslednja prednost
je, da se lahko prodaja poveča, ker tisti, ki potujejo, vidijo, da njihove najljubše blagovne
znamke oglašujejo in distribuirajo tudi na drugih trgih. Tretje prednost je ta, da so prodajne
poti bolj pripravljene sprejeti globalno blagovno znamko, ki je ţe bila oglaševanja na trgu.
In nenazadnje, svetovno poznana blagovna znamka sama predstavlja moč, še posebej, če
izvira iz drţave z dobrim slovesom. Japonska podjetja so znana po vsem svetu po visoki
tehnologiji in kakovosti. Izdelkom z japonskim imenom porabniki zaupajo, ker verjamejo,
da so kakovostni.
Seveda obstajajo tudi stroški in tveganja pri določanju globalne blagovne znamke. Enotno
ime blagovne znamke morda ne ugaja tako kot lokalno izbrana imena. Če je podjetje
zamenjalo uveljavljeno ime lokalne blagovne znamke z globalnim imenom, so lahko
stroški takšne zamenjave precejšnji. Podjetje bo moralo obvestiti milijon ljudi, da njihova
blagovna znamka še vedno obstaja, vendar pod drugim imenom (Kotler 1998, 453).
Prodajalec se sreča z odločitvami o blagovni znamki, ko izdeluje trţenjsko strategijo za
posamezni izdelek. Določanje blagovne znamke je pomemben del trţenje strategije. Na eni
strani je za razvijanje izdelkov z blagovno znamko potrebno veliko dolgoročnih investicij,
še posebej za oglaševanje, trţno komuniciranje in embaliranje. Za proizvajalce bi bilo laţje
narediti izdelek, ki bi mu drugi dali blagovno znamko. Po drugi strani pa ti isti proizvajalci
sčasoma ugotovijo, da so močna tista podjetja, ki imajo blagovno znamko.
Z blagovno znamko se prepoznava prodajalca ali izdelovalca. Po zakonu o zaščitnem
znaku se dodeli prodajalcu trajna izključna pravica uporabe blagovne znamke. Razlikuje se
od patenta in avtorske pravice, ki imata določen rok trajanja.
Blagovna znamka je predvsem obljuba prodajalca, da bo dosledno ponujal kupcem
določene lastnosti, koristi in storitve. Najboljše blagovne znamke posredujejo jamstva za
kakovost. Blagovna znamka je še dokaj zapleten simbol. Blagovna znamka lahko sporoča
do šest pomenov:
- Lastnosti: blagovna znamka nas najprej spomni na določene lastnosti;
- Koristi: blagovna znamka je več kot niz lastnosti. Kupci ne kupujejo lastnosti, temveč
koristi. Lastnosti morajo biti prenesene v uporabne in/ali čustvene koristi;
- Vrednote: blagovna znamka nam pove nekaj tudi o vrednotah proizvajalca;
- Kultura: blagovna znamka nam lahko predstavlja tudi neko kulturo;
- Osebnost: blagovna znamka lahko nakaţe tudi neko osebnost;
- Uporabnik: blagovna znamka nam nakaţe, kakšen porabnik kupuje in uporablja
izdelek (Kotler 1998, 444-445).
21
3. ZAŠČITA BLAGOVNIH ZNAMK
Za tujega investitorja je pri odločanju za naloţbo v drţavo ključnega pomena, kako so v
njej zaščitene pravice intelektualne lastnine. Če njihova zaščita ni dobra, se investitor
usmeri drugam, je mnenja Michal Svantner iz Svetovne organizacije za intelektualno
lastnino (WIPO).
Kljub rastočemu zavedanju o pomenu pravic intelektualne lastnine pa smo vseeno priča
njihovim številnim kršitvam. Ponarejanje in piratstvo sta ţe globalen problem in se ju je ţe
označilo za zločin 21. stoletja, je povedal Lennart Roeer iz nemške organizacije APM, ki
se ukvarja s preganjanjem ponarejanja. Po ocenah tako na piratske in ponarejene izdelke
odpade pet do sedem odstotkov svetovne trgovine, podjetja pa zaradi piratstva in
ponarejanja letno izgubijo 200 do 300 milijard evrov prihodkov.
Večina ponaredkov prihaja iz drţav tretjega sveta, narašča pa njihova prodaja prek
interneta, ki ponarejevalcem zagotavlja anonimnost, njihov pregon pa je tako teţji. Leta
2004 so v EU zabeleţili največ ponaredkov iz Tajske, Kitajske in Turčije. Čeprav večino
vseh zaseţenih ponaredkov predstavljajo oblačila in dodatki, pa velja poudariti, da je
zaradi tveganja, ki ga predstavljajo za zdravje, uporaba ponaredkov, kot so pijače in
farmacevtski izdelki, lahko zelo tvegana.
Vzrok za razširjeno ponarejanje izdelkov gre, tako meni Roeer, med drugim iskati v
pomanjkanju zaščite, v visokih dobičkih, ki jih je pri tem moţno ustvariti, in nizkih kaznih
na drugi strani ter obnašanju potrošnikov, ki se pri nakupu odločajo predvsem na osnovi
nizke cene. Podjetja zaradi ponaredkov ustvarjajo niţje dobičke, ponaredki škodijo ugledu
blagovne znamke, poleg tega pa jim morebitne toţbe povzročajo pravne stroške.
In kakšna je na področju pravic intelektualne lastnine ureditev v Sloveniji? Na področju
njihove zaščite so ključni zakon o industrijski lastnini, zakon o avtorskih in sorodnih
pravicah ter zakon o zaščiti topografije (Mladina On-line 2005).
Zaščita imena podjetja in blagovnih znamk ustvarja dodano vrednost in zaupanje ter
sporoča dolgoročno vizijo podjetja, zanesljivost in kakovost. Z zaščito se zagotovi
izključna pravica do uporabe imena in blagovne znamke, kar predstavlja konkurenčno
prednost in svojevrstno moč na trgu.
Z zaščito se ščiti:
- svoj ugled,
- strateško trţno pozicijo,
- edinstvenost in
- prepoznavnost na trgu.
To pomeni, zagotoviti si varnost pred:
- zlorabo,
- zavajanjem,
- konkurenčnimi pritiski ter
- ponarejanjem ali posnemanjem konkurentov.
22
Sporočilo blagovne znamke predstavlja kar 80% vpliv na nakupne odločitve končnih
kupcev, kar je eden izmed razlogov, zakaj je zaščita blagovne znamke izredno pomembna.
Pri tem je pomembna tudi njena vizualna, grafična podoba (Creatoor 2010).
Znamka daje individualno karakteristiko proizvodu oziroma storitvi posameznega
gospodarskega ali fizičnega subjekta, ki nastopa na trţišču in z njo opozarja konkurente in
potrošnike na svojo navzočnost in aktivnost. Z registracijo znamke si zagotovimo izključno
pravico do uporabe določenega znaka za označevanje svojih proizvodov ali storitev, s tem
preprečimo vsakomur, da bi za enake ali podobne proizvode ali storitve uporabljal enak ali
zavajujoče podoben znak in nam s tem povzročal škodo pri trţenju naših proizvodov ali
storitev.
Subjekti s svojimi proizvodi in storitvami vstopajo v gospodarski promet tako doma kot v
tujini. Najprej je pomembno pridobiti nacionalno varstvo oziroma registracijo, torej
varstvo v Sloveniji, sledi pa pridobitev varstva v tujini, predvsem tam, kjer svoje proizvode
ali storitve trţimo (Zaščitite.si 2010a).
Blagovno znamko je dobro registrirati, še preden stopite na trg, pozneje vam konkurenca
lahko ţe krepko nagaja. Ţe vpis v register ima preventivni učinek pred posnemovalci. Pri
prijavi blagovne znamke je treba točno vedeti, kakšna naj bo, poznati je treba seznam blaga
ali storitev, preveriti, kaj je ţe registrirano… Skrben pregled stanja na trgu je zelo
pomemben, saj se zaradi zasičenosti trga z znamkami zelo pogosto zgodi povsem
nenamerna kopija. Nekateri podjetniki zmotno mislijo, da registracija znamke velja za ves
svet, saj ne vedo za njeno teritorialno omejenost.
Pomembno vprašanje je, ali je lastnik blagovne znamke ekonomsko dovolj močen, da jo
tudi ubrani - zgolj registracija niti ni tako velik strošek. Drugi stroški so, ko se na trgu
pojavijo ponaredki in je treba uvoznika ali trgovca, če opozorilo ne zadošča, toţiti na
sodišču. Praksa sicer kaţe, da se v 90 odstotkih primerov zaščita izvede šele po prvem
incidentu.
Strokovnjaki opozarjajo, da slovenska podjetja pri obrambi pred ponarejenimi izdelki
premalo izkoriščajo carinske ukrepe. Tuja podjetja pri nas to moţnost veliko pogosteje
uporabljajo. Carini je treba sporočiti čim več informacij o ponarejenem blagu, in če ga
najde, carinske postopke konča v nekaj mesecih. Naročnik blaga se na pozive carine
običajno namreč ne odzove. Blago sicer uničijo na stroške prijavitelja, a to je še vedno
bolje, kot sodna pot.
Najbolj se splača zaščititi trţne znamke v EU neposredno pri španskem uradu OHIM. Ta
zaračuna 1.600 evrov za desetletno zaščito znamke Skupnosti, ki vključuje tri blagovne ali
storitvene razrede. Dvesto evrov več pa stane taka zaščita znamk prek urada za
intelektualno lastnino v Ljubljani, ki španskemu uradu OHIM posreduje vso
dokumentacijo. Za to draţjo moţnost, ki je na voljo od našega vstopa v EU, se naša
podjetja skorajda ne odločajo, saj je zanje tudi enostavneje, da se obrnejo kar na španski
urad (Petavs 2007).
23
Registracija znamke je najboljša oblika zaščite zaradi naslednjih razlogov:
Monopolne pravice. Lastniku, ki ima registrirano blagovno znamko, je dana zakonita
izključna pravica do uporabe te blagovne znamke, in lahko prepreči tretji osebi
nepooblaščeno uporabo te iste ali zelo podobne znamke.
Enostavnejše uveljavljanje. Ker registracija zagotavlja izključno pravico, je takrat, ko tretja
oseba ogrozi pravice naše blagovne znamke, vse bolj enostavno: vprašanje je samo ali je
blagovna znamka, ki jo uporablja tretje oseba tako zelo podobna naši za zelo podobno
blago oziroma storitev, da ustvarja zmedo med kupci. Če je temu tako, je prišlo do kršenja
naših pravic.
Neomejena življenjska doba. Izključna pravica, ki je podeljena z registracijo, ima lahko
neomejeno ţivljenjsko dobo, kajti registracija se lahko obnovi in začne znova, in ni
nevarnosti, da bi blagovna znamka zastarala ob neuporabi.
Boljša stroškovna efektivnost. Ker ni treba dokazovati ugleda in ugotoviti dejanske zmede
ali škode, je cenovno bolj ugodna varianta sklicevanje se na našo izključno pravico.
Svarilen razlog. Ko je blagovna znamka enkrat zaščitena, je s tem ustvarjeno javno znano
lastništvo nad njo, kar pomeni kot opozorilo »zasedeno« za tekmece, ki razmišljajo o
podobnih blagovnih znamkah (Blackett 1993, 44-45).
Če se bo produkt ali storitev pojavila v tuji drţavi, se je potrebno takoj odločiti ali se lahko
blagovna znamka tam zaščiti in registrira. Odločitev je posebej pomembna če nameravamo
uporabljati isto blagovno znamko v vseh drţavah kjer bomo ponujali te izdelke. Zavedati
se moramo, da vsaka drţava, ki ponuja zaščito, ima svoje zakone, in ti variirajo od drţave
do drţave.
Znamke bi bilo potrebno preveriti, ali se razlikujejo glede na njihov pomen v različnih
tujih jezikih. Ovrednotiti bi jih bilo treba glede na rezultate teh raziskav. Takšne vrste
vrednotenje se najlaţje naredi z zastopnikom za blagovne znamke v vsaki posamezni
drţavi. Pravice se ne pridobijo na isti način v različnih drţavah (Weinstein 1990, 213-214).
3.1 Urad RS za intelektualno lastnino
3.1.1 Naloge in pristojnosti
Urad je pristojen za opravljanje nalog s področja intelektualne lastnine, ki vključuje
področje avtorskega prava in prava industrijske lastnine:
- vodenje postopkov za podelitev patentov in dodatnih varstvenih certifikatov za zdravila
in fitofarmacevtska sredstva ter postopkov za registracijo znamk, modelov, topografij
polprevodniških vezij in geografskih označb, z izjemo tistih, ki se nanašajo na
kmetijske pridelke, ţivila ter vina in druge proizvode iz grozdja in vina;
- vodenje registrov pravic industrijske lastnine;
24
- pripravo zakonskih predpisov s področja intelektualne lastnine (UIL 2010f).
3.1.2 Zakonodajna podlaga
Urad deluje na podlagi številnih nacionalnih in mednarodnih predpisov. Temeljni predpisi,
ki urejajo področje intelektualne lastnine v Sloveniji in za katera je pristojen urad, so:
- Zakon o industrijski lastnini,
- Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah,
- Zakon o topografiji polprevodniških vezij in
- Zakon o pravicah industrijske lastnine iz delovnega razmerja.
Odkar je Slovenija članica Evropske unije, velja zanjo tudi sprejeta evropska zakonodaja.
Področje intelektualne lastnine urejajo tudi številne mednarodne pogodbe, predvsem:
- Sporazum o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine (TRIPs),
- Pariška konvencija za varstvo industrijske lastnine,
- Bernska konvencija za varstvo knjiţevnih in umetniških del,
- Pogodba o sodelovanju na področju patentov,
- Madridski sporazum o mednarodnem registriranju znamk in protokol k temu
sporazumu,
- Haaški sporazum o mednarodnem depozitu industrijskih vzorcev in modelov.
- Konvencija o podeljevanju evropskih patentov in druge.
V evropskem okviru sodeluje urad tudi z Evropsko patentno organizacijo, in sicer ţe vse
od leta 1993, ko je Slovenija z njo sklenila sporazum o sodelovanju na področju patentov
in t.i. razširitveni sporazum, ki je omogočil razširitev veljavnosti evropskih patentov na
Slovenijo (UIL 2010g).
3.1.3 Mednarodno sodelovanje
Urad dejavno sodeluje z vsemi najpomembnejšimi mednarodnimi ustanovami na področju
intelektualne lastnine ţe vse od svoje ustanovitve dalje.
Svetovna organizacija za intelektualno lastnino (WIPO)
WIPO je specializirana agencija v okviru Organizacije zdruţenih narodov s sedeţem v
Ţenevi, katere cilj je ozaveščanje in učinkovito uveljavljanje varstva pravic intelektualne
lastnine. Slovenija je njena članica od leta 1992 dalje, ko je notificirala večino pogodb, ki
jih ta organizacija upravlja in katerih pogodbenica je bila nekdanja Jugoslavija. Odtlej
predstavniki urada sodelujejo v večini njenih upravnih in delovnih teles, skupaj pa
vsakoletno izvedeta tudi vrsto predstavitvenih in izobraţevalnih projektov.
25
Evropska unija
Od leta 2004 dalje, ko je Slovenija postala članica Evropske unije, se urad redno udeleţuje
srečanj njenih organov in z zastopanjem stališč slovenske vlade dejavno sodeluje pri
oblikovanju evropske politike varstva intelektualne lastnine.
Evropska patentna organizacija (EPO)
Tesno sodelovanje s to osrednjo evropsko ustanovo za podeljevanje patentov (European
Patent Organisation) s sedeţem v Münchnu se je začelo leta 1993, ko je Slovenija z njo
sklenila dva sporazuma, in sicer sporazum o sodelovanju na področju patentov in t.i.
»razširitveni sporazum«, ki je omogočil razširitev veljavnosti evropskih patentov na
Slovenijo. To je bil tedaj prvi sporazum te vrste in se je kasneje uveljavil kot splošno
veljaven model povezave Evropske patentne organizacije z drţavami, ki niso bile njene
članice. Sodelovanje s to organizacijo se je še okrepilo leta 1995, ko je priznala Sloveniji
status opazovalke v svojem upravnem odboru, leta 2002 pa je naša drţava postala tudi
njena polnopravna članica in tako dobila moţnost soodločanja pri oblikovanju evropskega
patentnega sistema.
V sodelovanju z Evropskim patentnim uradom (European Patent Office), ki je izvršilni
organ te organizacije, je urad doslej izvedel ţe precejšnje število seminarjev, skupnih
sejemskih nastopov in drugih akcij, namenjenih izobraţevanju strokovne in širše javnosti,
vseskozi pa je bil deleţen tudi izdatne tehnične pomoči.
Urad za usklajevanje na notranjem trgu (OHIM)
OHIM (Office for Harmonization of Internal Market) je specializirana ustanova Evropske
skupnosti, pristojna za registracijo znamk in modelov Skupnosti. Ustanovljena je bila leta
1996 v Alicanteju v Španiji. Urad RS za intelektualno lastnino je sporazum o sodelovanju
z OHIM sklenil leta 2000. Leta 2003 je Slovenija dobila status opazovalke v upravnem
odboru, ki sprejema najpomembnejše odločitve v zvezi z delovanjem te ustanove, z
vstopom v Evropsko unijo pa tudi polnopravno članstvo. Urad, ki zastopa slovensko vlado
v upravnem odboru, je dejaven tudi v drugih odborih te ustanove, na strokovnih srečanjih
in pri organizaciji skupnih promocijskih dogodkov (UIL 2010h).
26
3.1.4 Statistični podatki
Tabela 1: Prijave znamk
Leto Nacionalne prijave
1992 833
1993 1189
1994 1753
1995 1641
1996 1743
1997 1960
1998 1833
1999 1823
2000 2014
2001 1946
2002 1858
2003 1967
2004 2132
2005 1810
2006 1895
2007 1919
2008 1991 Vir: UIL 2010i
Število prijav nacionalnih znamk v RS od leta 1992 do leta 2008.
Tabela 2: Mednarodne prijave registriranih znamk slovenskih prijaviteljev po Madridskem
sporazumu
Leto Število registracij
1993 25
1994 79
1995 125
1996 79
1997 77
1998 72
1999 64
2000 94
2001 88
2002 137
2003 156
2004 189
2005 186
2006 184
2007 196
2008 333 Vir: UIL 2010i
Mednarodne prijave po Madridskem sporazumu od leta 1993 do leta 2008.
27
Tabela 3: Registrirane znamke
Leto Nacionalne Madridski
sporazum
Skupaj
1993 259 4230 4489
1994 1028 4647 5675
1995 2405 5014 7419
1996 4491 5343 9834
1997 2527 6085 8612
1998 2405 5815 8220
1999 1642 5684 7326
2000 1609 6503 8112
2001 1598 6577 8175
2002 1650 6809 8459
2003 1416 7776 9192
2004 2062 5260 7322
2005 1558 4641 6199
2006 1600 3928 5528
2007 1576 3629 5205
2008 1750 2930 4680 Vir: UIL 2010i
Število nacionalnih prijav in po Madridskem sporazumu od leta 1993 do leta 2008 v RS.
3.2 Mednarodne organizacije
3.2.1 World Intellectual Property Organization - WIPO
Svetovna organizacija za intelektualno lastnino je specializirana agencija v okviru
Zdruţenih narodov. Posveča se razvoju ravnovesnega in dostopnega mednarodnega
sistema za intelektualno lastnino, ki nagrajuje kreativnost, stimulira inovacijo in prispeva k
ekonomskemu razvoju, medtem ko tudi varuje interese javnosti. Organizacija je bila
ustanovljena s Konvencijo WIPO leta 1967. Sedeţ ima v Ţenevi, Švica. Pogled
organizacije je, da je IL pomembno orodje za ekonomijo ter socialni in kulturni razvoj za
vse drţave (WIPO 2010b).
Najvišji organ je Generalna skupščina WIPO. Razen tega zajema WIPO še naslednja
delovna telesa, ki se sestajajo na rednih in izrednih zasedanjih: WIPO konferenca,
Koordinacijski odbor WIPO ter skupščine in izvršilni odbori posameznih unij. Iz Slovenije
na teh zasedanjih sodelujejo eksperti iz Ministrstva za gospodarstvo in Urada RS za
varstvo intelektualne lastnine. Naša drţava usklajuje stališča z drugimi drţavami članicami
EU. Stališča običajno predstavlja predsedujoča drţava v EU, vendar imamo pravico, da
dodatno samostojno predstavimo svoja stališča. Evropska komisija ima samo status
opazovalke.
28
WIPO skrbi za izvajanje 23 mednarodnih pogodb s področja intelektualne zaščite med
katerimi so najbolj znane:
- Pariška konvencija o varstvu intelektualne storitve;
- Pogodba o patentnem pravu;
- Pogodba o pravu blagovnih znamk;
- WIPO pogodba o avtorskem pravu;
- Washingtonska pogodba o intelektualni lastnini glede integriranih vezij;
- Bernska konvencija za varstvo knjiţevnih in umetniških del;
- WIPO pogodba o izvedbah in fonogramih;
- Madridski sporazum o preprečevanju laţnih in varljivih označb izvora blaga (Stalno
predstavništvo Republike Slovenije pri Uradu zdruţenih narodov 2010a).
3.2.2 World Trade Organization - WTO
Svetovna trgovinska organizacija je medvladna organizacija, pristojna za multilateralna
pravila, po katerih poteka trgovina med njenimi članicami. Ustanovljena je bila z
Marakeškim sporazumom v okviru Urugvajskega kroga trgovinskih pogajanj in deluje od
leta 1995.
WTO ima štiri temeljne funkcije, in sicer:
- je forum za multilateralna medvladna pogajanja za zniţevanje ovir v trgovini;
- predstavlja sistem pravil (zajetih v WTO sporazumih), ki urejajo mednarodno trgovino;
- omogoča reševanje trgovinskih sporov med njenimi članicami na podlagi
multilateralnega mehanizma za poravnavo sporov;
- skrbi za transparentnost in nadzira trgovinske politike članic na podlagi rednih revizij
(Stalno predstavništvo republike Slovenije pri Uradu zdruţenih narodov 2010b).
GATT je bil ustanovljen leta 1947 z namenom, da bi reševali trgovinske spore. GATT je
pospešil trgovinsko liberalizacijo na mnogo načinov; na primer prepovedali so uporabo
uvoznih kvot, ustanovili MFN (Most Favored Nation) trgovinski status. To je pomenilo, da
nobena drţava ni dajala posebnih prednosti drugi drţavi in prav tako je ni diskriminirala
(pravilo nediskriminacije).
Prvi sporazum (imenovan GATT 1947) je bil posodobljen leta 1994 (GATT 1994). Ta
sporazum je del WTO, ki je bila ustanovljena 1. januarja 1995. Kot ţe samo ime pove, je
WTO organizacija, medtem ko je GATT 1947 le sporazum. Le-ta je sklop pravil, medtem
ko je organizacija institucija s svojim osebjem. Sistem WTO za reševanje sporov je hitrejši
in tako se laţje izvajajo odločitve glede tega. Prav tako ima WTO večjo vaţnost in namen,
kot ga je imel GATT, kajti pokriva tudi trgovanje s storitvami (GATS), intelektualno
lastnino (TRIPS) in investicije (TRIMS).
Glavni namen GATT kot WTO pravil je, da bi zagotovili prosto, pravično in neovirano
konkurenco v mednarodni menjavi (Gandolfo 1998, 148-149).
29
3.2.3 Mednarodna pravna ureditev pravic intelektualne lastnine
Vire prava znamk lahko razvrstimo na dve veliki skupini, in sicer na notranje – nacionalne
in mednarodne vire. Poleg teh v posebno skupino uvrščamo še vire prava ES, katerih
namen je tako harmonizacija prava znamk v drţavah članicah EU, ki pa ni popolna1, kot
unifikacija ter s tem ustanovitev enotne znamke, katera temeljna značilnost je, da lahko
nastane in preneha le v vseh drţavah članicah EU, s čimer uvaja načelo vse ali nič.
Notranji viri
Temeljni predpis, ki pri nas ureja znamke, je ZIL-1. Ta zakon ureja vsebino te pravice
industrijske lastnine, njeno pridobitev in varstvo ter uveljavljanje. V zvezi s tem sta
pomembna tudi ZICPES2, ki določa ukrepe za vnos blaga v Slovenijo in iznos iz nje, pri
čemer so kršene pravice intelektualne lastnine, ter OZ3, natančneje poglavje o licenčni
pogodbi, čeprav se v zvezi z nekaterimi instituti lahko uporabijo tudi druge določbe tega
predpisa. Pomembni so še nekateri podzakonski predpisi, s katerimi se natančneje uredijo
določena vprašanja, ki so v zakonu ureja zgolj splošno. Med te uvrščamo naslednje
pravilnike in uredbe:
- Uredba o pristojbinah za pridobitev in vzdrţevanje pravic industrijske lastnine;4
- Uredba o izvajanju Uredbe Sveta (ES) o znamki Skupnosti;5
- Pravilnik o vsebini prijave znamk;6
- Pravilnik o postopku s prijavami in zahtevami za mednarodno registracijo znamk;7
- Pravilnik o registrih prijav in pravic industrijske lastnine ter potrdilu o prednostni
pravici8
(Repas 2007, 53-54).
Mednarodni viri
Potreba po mednarodni ureditvi znamke (in tudi drugih pravic industrijske lastnine) se je
pojavila zelo hitro. Trgovcem sčasoma ni zadostovala zgolj prodaja na domačem trgu,
ampak so ţeleli prodajati tudi na tujih trgih. Vendar pa je mednarodne ekonomske odnose
oviralo nezadostno varstvo pravic industrijske lastnine v drugih drţavah. Nekatere drţave
sploh niso poznale varstva intelektualnih stvaritev, druga pa ga niso zagotavljale v
zadostnem obsegu. Obstajala so torej nacionalna pravila, ki pa so se od drţave do drţave
razlikovala, kar je vplivalo na negotov poloţaj tujcev glede varstva njihovih intelektualnih
stvaritev. Zaradi tega so na pobudo Francije leta 1880 našli rešitev tega problema in leta
1883 v Parizu sprejeli PK, s katero se je za drţave podpisnice te konvencije zagotovilo vsaj
minimalno varstvo v drţavah, ki danes tvorijo Pariško unijo (PU).
Kot pomembne mednarodne vire prava znamk lahko navedemo naslednje mednarodne
konvencije oziroma pogodbe:
1 Ne zajema namreč vseh področij prava znamk, temveč zgolj nekatera.
2 Uradni list RS, št. 25/04 in 28/06
3 Uradni list RS, št. 83/01, ter spremembe in dopolnitve
4 Uradni list RS, št. 128/06
5 Uradni list RS, št. 40/04
6 Uradni list RS, št. 102/01
7 Uradni list RS. Št. 124/06
8 Uradni list RS, št. 102/01
30
- Pariška konvencija za varstvo industrijske lastnine;
- Konvencija WIPO;
- Sporazum o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine:
- Madridski sporazum o mednarodnem registriranju znamk (Madridski sporazum);9
- Protokol k Madridskemu sporazumu o mednarodnem registriranju znamk (Protokol k
Madridskemu sporazumu);10
- Skupni pravilnik po Madridskem sporazumu o mednarodnem registriranju znamk in
Protokolu k temu sporazumu;11
- Nicejski sporazum o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije
znamk (Nicejski sporazum);12
- Pogodba o pravu znamk13
(prav tam, 55).
Na podlagi Madridskega sporazuma o mednarodnem registriranju znamk (Uradni list SFRJ
– MP, št. 2/74) in Protokola k Madridskemu sporazumu o mednarodnem registriranju
znamk (Uradni list RS – MP št. 51/97) lahko prijavitelji zagotovijo varstvo svojih znamk s
posredovanjem Urada RS za intelektualno lastnino v 76 drţavah pogodbenicah, kot tudi na
območju Evropske unije, ki je prav tako članica pogodbe.
V Evropi so to Avstrija, Nemčija, Francija, Italija, Španija, Portugalska, Grčija, Beneluks
(Belgija, Nizozemska, Luksemburg), Liechtenstein, Velika Britanija, Švedska, Finska,
Norveška, Danska, Švica, Islandija, Monako, San Marino, Ruska federacija, Tadţikistan,
Armenija, Azerbajdţan, Gruzija, Estonija, Latvija, Litva, Albanija, Romunija, Madţarska,
Češka, Slovaška, Poljska, Bosna in Hercegovina, Hrvaška, Makedonija, Srbija in Črna
gora, zunaj Evrope pa ZDA, Japonska, Kitajska, Mongolija, Kuba, Turčija, Alţirija,
Koreja, Sudan, Kenija in druge.
Glede na to, da so lahko drţave, v katerih je moč zahtevati varstvo znamke, pogodbenice
bodisi Sporazuma bodisi Protokola ali obeh hkrati, se pogoji za vloţitev prijave (jezik
prijave, višina mednarodnih pristojbin) razlikujejo (Zascitite.si 2010b).
Sporazum TRIPS
Republika Slovenija je 20. junija 1995 ratificirala Sporazum o trgovinskih vidikih pravic
intelektualne lastnine oziroma t.i. »Sporazum o TRIPS« - mednarodni pravni akt, ki je za
patentno pravo mejnik enormnega pomena. Gre za instrument, katerega namen in cilj sta
krepitev in harmonizacija varstva intelektualne lastnine v svetovnih okvirih. Struktura
dokumenta je takšna, da splošnim in temeljnim načelom v 1. delu sledijo materialnopravni
standardi iz 2. dela in nato poglavje »Uveljavljanje pravic« kot 3. del. Slovensko
materialno pravo industrijske lastnine po ZIL je dokaj blizu standardom iz TRIPS – kot akt
harmonizacije materialnega prava sporazum za slovensko pravo ne bo prinesel veliko
novega. Mednarodni pravni akti s področja industrijske lastnine so pred in za razliko od
TRIPS urejali zlasti materialnopravne norme in principe – ter komaj kdaj tudi procesna
9 Uradni list SFRJ – MP, št. 2/74
10 Uradni list RS – MP, št. 21/97
11 Uradni list RS – MP, 2/06
12 Uradni list SFRJ – MP, št. 51/74
13 Uradni list RS – MP, št. 28/01
31
pravila o varstvu pravic. Ravno pravila o uveljavljanju pravic industrijske lastnine iz
obravnavanega sporazuma pa bodo za slovensko pravo pomenila pravo revolucijo.
Sporazum o TRIPS je ratificirana in objavljena mednarodna pogodba, ki Republiko
Slovenijo zavezuje in se uporablja neposredno. Mednarodne pogodbe, ki jih je ratificiral
Drţavni zbor RS, se hierarhično uvrščajo nad zakone. Glede na splošni rok iz prvega
odstavka 65. člena v drţavah članicah TRIPS začne veljati v enem letu po ustanovitvi
WTO – torej s 1. januarjem 1996. Daljši roki prilagajanja veljajo za drţave v razvoju,
drţave na prehodu iz planskega v trţno gospodarstvo in za najmanj razvite drţave.
Slovenija ne sodi v nobeno od omenjenih kategorij.
Glede na vse to je Sporazum o TRIPS s 1. januarjem 1996 postal del pravnega reda
Republike Slovenije. Objavljena ratificirana mednarodna pogodba prinaša pravice in
obveznosti za posameznike in hkrati obveznosti za sodišča drţave članice.
Poleg harmonizacije materialnega prava je cilj Sporazuma o TRIPS zagotovitev visoke
ravni dejanskega varstva pravic intelektualne lastnine v praksi. Po 41. členu so drţave
članice zavezane v svojih zakonih zagotoviti postopke uveljavljanja pravic, ki omogočajo
učinkovito ukrepanje proti kateremukoli dejanju poseganja v pravico intelektualne lastnine
– vključno s hitrimi sredstvi za preprečevanje posegov in sredstvi, ki preprečujejo
nadaljnja poseganja. Postopki v zvezi z uveljavljanjem pravic morajo biti pravični, ne
smejo biti po nepotrebnem zapleteni ali dragi, postavljati nerazumne časovne omejitve ali
povzročati neupravičene zamude. Pri tem sicer ne gre za obveznost vzpostavitve sodnega
sistema za uveljavljanje pravic intelektualne lastnine, ki je drugačen od splošno veljavnega
sistema. Vendar pa so drţave članice določbe sporazuma po 1. členu zavezane izvajati –
očitno torej vzpostaviti sistem uveljavljanja pravic skladno z (zlasti) 41. členom sporazuma
(Šipec 1998, 33-35).
Od leta 1986-1994 je potekal Urugvajski krog pogajanj v okviru WTO, kjer so prvič
potekala pogajanja glede intelektualne lastnine – sporazum o trgovinskih aspektih pravic
intelektualne lastnine (Agreement on Trade-Related Intellectual Porperty Rights – TRIPS).
Ideje in znanje so vedno bolj in bolj pomemben del trgovinskih poslov. Največ vrednosti
nove medicine in druge visoke tehnologije leţi v pomenu inovacij, raziskovanj, testiranj…
Ustvarjalcem je lahko dana pravica, da drugim preprečijo uporabo njihovih inovacij,
designov ali drugih stvaritev. To so »pravice intelektualne lastnine«. Imajo več oblik. Na
primer knjige, slike in filmi sodijo pod avtorske pravice; invencije se lahko patentirajo;
znaki in simboli izdelka se registrirajo kot blagovna znamka; in tako dalje. Vlade in
skupščine so dale ustvarjalcem te pravice kot spodbudo za ustvarjanje idej, ki bodo
koristile celotni druţbi.
Obseg zaščite in uveljavljanje teh pravic je različen širom sveta; s tem ko je intelektualna
lastnina postajala vse pomembnejša v poslovanju, pa so te razlike postale vir napetosti v
mednarodnih ekonomskih odnosih. Način za uveljavitev večjega reda in predvidljivosti ter
za sistematično reševanje sporov so videli v vzpostavitvi novega mednarodnega sporazuma
o pravicah intelektualne lastnine.
32
To je dosegel Urugvajski krog pogajanj WTO. Sporazum TRIPS je poskus zmanjšanja
vrzeli v načinu, kako so te pravice zaščitene širom sveta in vzpostavitve enotnih
mednarodnih pravil. Osnovana je minimalna zaščita za intelektualno zaščito, ki jo mora
vsaka drţava članica nuditi ostalim članicam. Ko se to zgodi, pride do rušenja ravnoteţja
med dolgoročnimi koristmi in moţnimi kratkoročnimi stroški druţbe. Druţba pa ima
dolgoročne koristi, ko zaščita intelektualne lastnine spodbuja ustvarjanja in invencije, še
posebej ko poteče čas zaščite in invencije pridejo v javno domeno. Vlade imajo pravico do
zniţanja kratkoročnih stroškov preko različnih ugovorov. Ko pride do trgovinskih sporov
glede intelektualne lastnine imamo sedaj na voljo sistem za reševanje le-tega.
Sporazum TRIPS obravnava pet obseţnih področij:
- kako bi naj osnovni principi menjalnega sistema in drugi mednarodni sporazumi o
intelektualni lastnini bili praktični in uporabni;
- kako nuditi primerno zaščito za pravice intelektualne lastnine;
- kako bi naj drţave ustrezno uveljavljale te pravice na svojih območjih ;
- kako reševati spore med članicami WTO;
- poseben prehoden sporazum za čas, ko se novi sistem šele uvaja.
Sporazum TRIPS ima še dodatno pomembno načelo: zaščita intelektualne lastnine bi naj
prispevala k tehničnim inovacijam in prenosu tehnologije. Tako proizvajalci kot kupci bi
naj imeli koristi ter ekonomska in druţbena blaginja bi se naj povečevala. Drugi del
sporazuma TRIPS se nanaša na druge vrste intelektualne lastnine in kako jih zaščititi.
Namen tega je, da zagotovijo obstoj ustreznih standardov zaščite v vseh drţavah članicah.
Začetna točka je obligacija glavnih mednarodnih sporazumov WIPO, ki so obstajala ţe
pred WTO:
- Pariška konvencija za zaščito industrijske lastnine (patenti,..)
- Bernska konvencija za zaščito knjiţevnih in umetniških del (avtorske pravice).
Sporazum definira katere vrste znakov so primerne za zaščito kot blagovna znamka, in kaj
prinašajo minimalne pravice njihovim lastnikom. Določeno je, da morajo biti znamke
storitev zaščitene na isti način kot blagovne znamke izdelkov. Znamke, ki so postale
splošno znane v določeni drţavi, uţivajo dodatno zaščito (WTO 2010b).
3.3 Predpisi in sporazumi o intelektualni lastnini
Slovenski zakon o industrijski lastnini se nanaša na patente, modele in znamke. Zakon je
začel veljati 7. decembra 2001. Cilj Zakona je zlasti uskladitev dotedanje nacionalne
zakonodaje z zakonodajo evropskih drţav in z mednarodnimi sporazumi. Nove trţne
zahteve v Sloveniji, ko je postala članica Evropske unije, kot tudi praksa, ki se je uveljavila
v času prejšnjega Zakona iz leta 1992, so narekovale določene spremembe. V novem
Zakonu so tudi določbe, ki so bile doslej v različnih Pravilnikih, pa tudi določbe, ki so
začele veljati 1. decembra 2002, ko je Slovenija postala članica Evropske patentne
konvencije (EPK).
33
Posebne določbe ki se nanašajo na blagovne znamke:
- gre za standardne določbe, sistem ugovorov je dobro uveljavljen; predviden je izbris
blagovne znamke zaradi nerabe;
- Slovenija je članica Madridskega sporazuma in Madridskega protokola.
Določbe iz novega zakona:
- definicija znamke je širša (kot v čl. 15 sporazuma TRIPs);
- prijave znamk niso več tajne (prej so bile dostopne javnosti šele po objavi);
- moţna je delitev prijave znamke;
- ugovor se lahko vloţi le na osnovi relativnih razlogov za zavrnitev registracije znamke
- t. j. enakost ali podobnost s prej registriranimi nacionalnimi ali mednarodnimi
znamkami (vključno registriranimi evropskimi znamkami) ali z nedvomno znano
znamko;
- ugovor lahko vloţi le imetnik prejšnje znamke ali znamke, registrirane v kateri koli
članici Pariške unije ali Svetovne trgovinske organizacije in ki jo je prijavil v Sloveniji
njegov posrednik ali zastopnik brez njegovega soglasja;
- po objavi znamke lahko vsakdo Uradu RS za intelektualno lastnino sporoči svoje
nasprotno mnenje (nasprotujoče mnenje tretjih);
- zahteva za razveljavitev znamke na osnovi neuporabe se vloţi neposredno pri
pristojnem sodišču (prej pri Uradu RS za intelektualno lastnino);
- izčrpanje pravic iz znamke je nacionalno ali regionalno, če to določa mednaroden
sporazum.
Od 10. novembra 2001 se uporablja Zakon o carinskih ukrepih pri kršitvah pravic
intelektualne lastnine in določa v kratkem naslednje:
- prepoved vnosa blaga, s katerim se kršijo pravice industrijske lastnine, na carinsko
območje, sprostitev takega blaga v prost promet, njegov izvoz in ponovni izvoz,
začetek kateregakoli odloţenega carinskega postopka za tako blago ali njegov vnos v
prosto carinsko cono;
- ukrepe carinskih organov po tem zakonu: začasno zadrţanje blaga (vezano na
morebitno vloţitev toţbe zaradi kršitve pravic), zaseg in odvzem blaga;
- postopek za izvedbo ukrepov po tem zakonu se začne na zahtevo imetnika pravice ali
po uradni dolţnosti, o njej odloča Generalni carinski urad;
- navedeni organ zahtevi ugodi, če se verjetno izkaţe, da bi bile z blagom, ki je v
carinskem postopku, lahko kršene pravice intelektualne lastnine (Patenta pisarna 2010).
3.4 Prijave blagovnih znamk
3.4.1 Nacionalna prijava
Kot blagovna znamka se sme registrirati kakršen koli znak ali kakršnakoli kombinacija
znakov, ki omogočajo razlikovanje blaga in storitev enega podjetja od blaga ali storitev
drugega podjetja in jih je mogoče grafično prikazati. To so zlasti besede, vključno z
osebnimi imeni, črke, številke, figurativni elementi, tridimenzionalne podobe, vključno z
34
obliko blaga ali njihove embalaţe, in kombinacije barv kot tudi kakršnakoli kombinacija
teh znakov.
Znamka daje individualno karakteristiko proizvodu oziroma storitvi posameznega
gospodarskega ali fizičnega subjekta, ki nastopa na trţišču in z njo opozarja konkurente in
potrošnike na svojo navzočnost in aktivnost. Z registracijo znamke si zagotovimo izključno
pravico do uporabe določenega znaka za označevanje svojih proizvodov ali storitev, s tem
preprečimo vsakomur, da bi za enake ali podobne proizvode ali storitve uporabljal enak ali
zavajujoče podoben znak in nam s tem povzročal škodo pri trţenju naših proizvodov in
storitev.
Subjekti s svojimi proizvodi in storitvami vstopajo v gospodarski promet tako doma kot v
tujini. Najprej je pomembno pridobiti nacionalno varstvo oziroma registracijo, torej
varstvo v Sloveniji, sledi pa pridobitev varstva v tujini, predvsem tam, kjer svoje proizvode
ali storitve trţimo.
Prijava za registracijo znamke se vloţi pri UIL RS, ki nudi prijaviteljem osnovne
informacije o pripravi vloge in o postopku, v čitalnici urada pa so na razpolago
računalniške baze podatkov o prijavljenih in registriranih znamk. V skladu z veljavnimi
predpisi lahko domače pravne in fizične osebe vlagajo prijave in opravljajo vsa dejanja
pred uradom neposredno, tuje pravne in fizične osebe pa le po zastopniku, ki je vpisan v
register patentnih zastopnikov pri UIL (Zaščitite.si 2010a).
3.4.2 Mednarodna registracija znamke
Mednarodna registracija znamke omogoča, da s samo eno prijavo znamke doseţemo
varstvo v več drţavah pogodbenicah t.i. Madridskega sporazuma in Protokola k
Madridskemu sporazumu ali obeh hkrati, vsega skupaj kar v 84 drţavah pogodbenicah.
Republika Slovenija je podpisnica Madridskega sporazuma in Protokola k Madridskemu
sporazumu. Slovenski prijavitelji se lahko na podlagi mednarodne registracije odločijo za
vloţitev mednarodne prijave znamke v katerikoli drţavi, ki je članica bodisi Madridskega
sporazuma ali Protokola k Madridskemu sporazumu.
Pogoj Mednarodne registracije, ki v celoti ali deloma temelji na Madridskem sporazumu,
je predhodna registracija nacionalne znamke. Mednarodna registracija, ki temelji izključno
na Protokolu k Madridskemu sporazumu, pa lahko temelji zgolj na prijavi nacionalne
znamke.
Republiko Slovenijo veţeta Madridski sporazum in Protokol k Madridskemu sporazumu.
Odvisno od drţav označenih v mednarodni prijavi lahko mednarodna registracija temelji
na nacionalni prijavi znamke ali pa registraciji nacionalne znamke.
Od dneva mednarodne registracije znamke je varstvo znamke v vsaki od drţav kjer smo
ţeleli registrirati znamko in v kateri smo uspešno prestali postopek, enako kot da bi bila
prijava znamke vloţena direktno pred uradom te drţave pogodbenice.
35
Ena prijava znamke omogoča varstvo znamke v več drţavah. Prednost mednarodne
registracije pa predstavlja tudi razširitev varstva oziroma t.i. imenovanje po mednarodni
registraciji. V primeru, da se ob vloţitvi prijave mednarodne registracije ne odločimo za
registracijo znamke v kateri izmed drţav pogodbenic, kjer lahko registracijo zahtevamo (to
npr. v danem trenutku za nas ni trţno zanimivo), nam imenovanje po mednarodni
registraciji omogoča, da to storimo z naknadnim imenovanjem drţave pogodbenice
(VEBO 2010).
3.5 Varstvo znamke v tujini
Pridobitev varstva oziroma registracije znamke v drugih drţavah lahko poteka po treh
različnih poteh.
Najosnovnejša oblika prijave je nacionalna prijava, ki se vloţi neposredno pri ustreznem
nacionalnem organu drţave, v kateri ţelimo varovanje. Pri tem praviloma mora tuji
prijavitelj postopek izvesti prek zastopnikov, ki so vpisani v register zadevne drţave. Pri
iskanju tujih zastopnikov so nam lahko v pomoč zastopniki, ki so vpisani v register
slovenskega urada. Pri večini drţav je postopek zelo podoben postopku pred našim
uradom.
Na temelju nacionalne registracije ali prijave znamke v Republiki Sloveniji lahko imetnik
oz. prijavitelj znamke uveljavlja mednarodno registracijo znamke v okviru Madridskega
sporazuma in Protokola k Madridskemu sporazumu, katerega članice so v glavnem vse
pomembnejše evropske drţave. Prijava za mednarodno registracijo se vloţi na ustreznem
obrazcu pri Uradu RS za intelektualno lastnino, ki vlogo pošlje Svetovni organizaciji za
intelektualno lastnino v Ţenevi.
Tretji način je zaščita s CTM (Community Trade Mark). (Zaščitite.si 2010a)
Zahtevo za mednarodno registracijo lahko vloţi tisti, ki ima v Republiki Sloveniji resno in
dejansko podjetje ali stalno prebivališče ali slovensko drţavljanstvo. Pogoj za pridobitev
mednarodne registracije je poprejšnja registracija le-te v Sloveniji. Če se zahteva varstvo le
v drţavah, ki so pogodbenice le Protokola, je moţno vloţiti zahtevo ţe na podlagi prijave
znamke pri Uradu RS za intelektualno lastnino (UIL).
Z vloţitvijo ene same prijave pri Uradu RS za intelektualno lastnino si prijavitelj zagotovi
varstvo znamke v katerikoli pogodbenici Sporazuma in/ali Protokola, ki jo označi v prijavi.
S tem se izogne formalnim postopkom pri posameznih nacionalnih uradih in plačevanju
pristojbin v vsaki drţavi posebej, učinki varstva pa so enaki nacionalni prijavi.
Drţave, označene v prijavi, lahko sicer izjavijo da zadevni znamki ne priznavajo varstva na
svojem ozemlju, a če tega ne storijo v enem letu oziroma 18 mesecih od datuma vpisa
znamke v mednarodni register, se šteje, da je znamka registrirana. V primeru zavrnitve
registracije ima imetnik znamke na voljo enaka pritoţbena sredstva, kot da bi bil prijavo za
registracijo predloţil neposredno v drţavi, v kateri je bila registracija zavrnjena. V primeru
dokončne zavrnitve registracije se prijavne pristojbine za to drţavo povrnejo. Za
36
mednarodni del postopka, ki poteka med UIL RS in Mednarodnim uradom WIPO, ni
obvezna uporaba registriranih zastopnikov, postopek z drţavnimi organi pa poteka pri
nacionalni prijavi, praviloma prek zastopnika, ki je vpisan v register nacionalnega urada.
Zahteva za mednarodno registracijo mora vsebovati:
- zahtevo za mednarodno registracijo na izpolnjenem obrazcu UVIL MZ-1/1 v enem
izvodu;
- videz znaka, kot je registriran ali prijavljen v Sloveniji v dveh izvodih – en izvod
videza znaka se nalepi na obrazec, en izvod se priloţi;
- dokazilo o plačilu mednarodnih pristojbin;
- potrdilo o plačilu pristojbine;
- pooblastilo zastopniku, če se zahteva vloţi po zastopniku;
- prevod seznama proizvodov in/ali storitev v francoskem jeziku v enem izvodu; prevod
v angleškem jeziku, če je moţen, če se varstvo znamke zahteva v drţavah, ki so članice
le Protokola ali v prijavah z navedbo vsaj ene drţave članice Protokola (Zaščitite.si.
2010b).
3.6 Zaščita s Community Trade Mark (CTM)
Znamke Skupnosti se vlagajo skladno z določili uredbe Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20.
decembra 1993 o blagovni znamki Skupnosti (Uredba) in pravilnika o njenem izvajanju.
Uredba vzpostavlja sistem zaščite oziroma registracije blagovne in storitvene znamke, ki
obstaja hkrati z nacionalnimi sistemi v drţavah članicah EU. Za CTM znamko je značilno
načelo enotnosti, kar pomeni, da ima učinek na celotnem področju EU. Na podlagi Uredbe
je mogoče z eno samo prijavo registrirati znamko z veljavnostjo v vseh drţavah članicah
EU.
Uredba, pravilnik, natančna navodila za prijavitelje, obrazci, višina pristojbin, seznam
zastopnikov, so na voljo na spletni strani Urada za harmonizacijo notranjega trga za
znamke in modele Evropske unije (OHIM).
Prijavo CTM lahko pri OHIM-u ali Uradu RS za intelektualno lastnino vloţi vsak
drţavljan Republike Slovenije ali pravna oseba, ki ima sedeţ na njenem ozemlju. Prijava
se vloţi v enem od uradnih jezikov EU (tudi v slovenščini), sam postopek registracije pa
poteka po izbiri prijavitelja bodisi v angleščini, francoščini, italijanščini, španščini ali
nemščini. Prijavitelj lahko vloţi prijavo sam ali prek zastopnika, ki je vpisan v register
zastopnikov pri OHIM-u.
Pogodba o pristopu desetih drţav k Evropski uniji vsebuje ustrezne določbe, s katerimi je
urejeno varstvo CTM v novih drţavah članicah. Varstvo CTM, registriranih pred dnem
pristopa, se avtomatično razširi na nove članice, tako da imajo enak učinek v celotni
Skupnosti. Postopki za ugotovitev ničnosti ali izbris CTM iz registra OHIM-a niso
dovoljeni, če razlogi za to izhajajo zgolj iz pristopa nove drţave članice. Uporabo kasnejše
CTM, katere varstvo je bilo avtomatično razširjeno na novo članico, se sme v sodnem
postopku prepovedati, če je bila nacionalna pravica pridobljena v novi drţavi v dobri veri
pred dnem pristopa te drţave.
37
Urad določi datum vloţitve prijave in številko prijave pri vsaki prijavi, ki vsebuje
najnujnejše sestavine, in sicer: navedbo, da se zahteva registracija znamke, podatke, ki
omogočajo ugotovitev identitete prijavitelja ali vzpostavitev stika z njim, prikaz znaka in
navedbo blaga ali storitev, za katere se zahteva varstvo z znamko. Če zahteva ne vsebuje
najnujnejših sestavin, urad pozove vloţnika, da dopolni zahtevo. Ko je ta popolna, ji urad
dodeli datum vloţitve in številko.
Sledi formalni preizkus, v katerem urad ugotavlja, ali prijava izpolnjuje zahteve iz Zakona
o industrijski lastnini in Pravilnika o vsebini prijave znamke. Če ugotovi pomanjkljivosti,
pozove prijavitelja, da jih odpravi, in če ta to stori, nadaljuje s postopkom. Po opravljenem
formalnem preizkusu prijave urad preveri, ali je ob upoštevanju absolutnih razlogov za
zavrnitev znamke (42. in 43. člen zakona) prijavljeni znak mogoče registrirati kot znamko.
Če ugotovi, da prijavljeni znak ustreza zahtevam iz 42. in 43. člena zakona, objavi prijavo
znamke v svojem uradnem glasilu (BIL).
Po objavi znamke lahko imetnik prejšnje znamke v treh mesecih od dneva objave vloţi
pisni ugovor zoper registracijo znamke. O vloţenem ugovoru urad obvesti prijavitelja
znamke. Na podlagi navedb iz ugovora in morebitnega mnenja prijavitelja preveri
utemeljenost ugovora.
Če ugovor zoper registracijo znamke ni bil vloţen, urad pozove prijavitelja, naj plača
pristojbino za registracijo znamke za prvih deset let. Po prejemu predpisane pristojbine
izda odločbo o registraciji znamke, podatke o znamki pa objavi v svojem uradnem glasilu.
Znamka velja 10 let od dneva vloţitve prijave, vendar se njena veljavnost lahko za enako
obdobje neomejeno podaljšuje (Zaščitite.si 2010a).
Registracija blagovne znamke Skupnosti je ugodna, vendar za to ne sme biti ovir v nobeni
drţavi članici EU, sicer je registracija neuspešna. Prednost takšne registracije je, da je za
njeno ohranitev v vsej EU dovolj ţe, če se blagovna znamka uporablja vsaj v eni drţavi. Če
pa se znamka ne uporablja pet let, jo lahko druga podjetja »napadejo«, saj je treba
blagovno znamko uporabljati. Stroški registracije so od pribliţno 1.600 do 2.300 EUR
(Pravna varnost 2010).
3.6.1 Slovenske prijave za znamke in modele Skupnosti
Prve slovenske prijave za znamko Skupnosti so bile vloţene leta 1997. Njihovo število je
ostajalo razmeroma nizko vse do leta 2007, ko jih je bilo 138, enkrat več kot leto poprej.
Skupno je bilo doslej vloţenih 417 tovrstnih prijav, od tega 35 ţe v letošnjem letu.
54 % vseh prijav se nanaša na figurativne znamke, 40 % pa na besedne.
Slovenska podjetja so najpogosteje prijavljala blago in storitve iz razredov 35 (oglasna
dejavnost, komercialni posli, pisarniški posli), 39 (prevozništvo, pakiranje in skladiščenje
blaga, organizacija potovanj) in 9 (znanstvena in računalniška oprema). 60 % vseh prijav
je bilo vloţenih elektronsko, 22% po pošti in 19 % po telefaksu.
38
Med vodilne prijavitelje se uvrščajo: Pivovarna Laško (44), Pivovarna Union (26),
Telekom Slovenije (21), Radenska Miral (18), Ultra (12), Fructal (7), Seltron (7), HIT (6),
Zadravec (6) in Geodetski zavod Slovenije (5).
Večina prijav je bila vloţenih prek naslednjih domačih in tujih zastopnikov: Marn (145),
Patentna pisarna (21), Currel Suñol (17), Premru (17), Becker Kurig Straus (13), Borštar
(13), Drnovšek (10), Item (9), Creatoor (8) in Ţivko Mijatović & Partners (5) (UIL 2010j).
3.6.2 Sporazum med UIL RS in OHIM
Osnovni cilj sporazuma o sodelovanju med URSIL in OHIM za leto 2010 je promocija
sistema varovanja znamk in modelov Skupnosti v Sloveniji. Sporazum naj bi slovenskemu
uradu omogočil dvigniti raven seznanjenosti zainteresirane javnosti s sistemom varovanja
znamk in modelov Skupnosti ter kakovost in število prijav, ki jih slovenski prijavitelji
pošiljajo na OHIM.
Sporazum vključuje šest dejavnosti:
- vključevanje informacij in svetovanje v zvezi z varovanjem znamk in modelov
Skupnosti v vse oblike obveščanja javnosti o moţnostih varovanja znamk in modelov;
- priprava in izdaja podrobnejših navodil za prijavitelje znamk in modelov Skupnosti;
- vzdrţevanje sistema podatkov o senioriteti za znamke Skupnosti in manjša sprememba
strukture baze bibliografskih podatkov znamk;
- predstavitve sistema varovanja znamk in modelov Skupnosti za mala in srednja
podjetja, študente in drugo javnost (seminarji, delavnice...);
- predstavitve sistema varovanja znamk in modelov Skupnosti na sejmih in sorodnih
prireditvah (Mednarodni obrtni sejem v Celju in Študentska arena v Ljubljani);
- predstavitve novo nastajajoče skupne baze članic OHIM za znamke Skupnosti (TM
View) na seminarjih in delavnicah (UIL 2010k).
39
4. PIRATSTVO BLAGOVNIH ZNAMK
Ţe od nastanka prava, ki ureja ustvarjalno lastnino, divja vojna proti »piratstvu«. Natančne
obrise tega koncepta, »piratstva«, je teţko podati, vznemerljivo nepravičnost pa zlahka
prikaţemo. Danes smo sredi nove »vojne« proti »piratstvu«. To vojno je sproţil internet.
Internet omogoča učinkovito širjenje vsebin. Izmenjava datotek »vsakega z vsakim« (peer-
to-peer(p2p)) je ena najučinkovitejših med učinkovitimi tehnologijami, ki jih omogoča
internet. Z uporabo distribucije podatkov sistemi »p2p« omogočajo preprosto širjenje
vsebine na način, ki si ga prejšnja generacija ni mogla niti predstavljati.
Nobenega dvoma ni, da je »piratstvo« nekaj slabega in da je treba pirate kaznovati.
Intelektualna lastnina je v naši tradiciji instrument. Postavlja osnovo za bogato ustvarjalno
druţbo, a ostaja podrejena vrednosti ustvarjalnosti. Zaščita instrumenta nas je tako
zaposlila, da pozabljamo na vrednost. Ta zmeda izhaja iz razločka, ki ga zakon več ne
postavlja, iz razločka med ponovno objavo nekega dela po eni strani in njegovega
izkoriščanja ali spreminjanja po drugi. Avtorsko pravo je v začetku zadevalo samo
objavljanje; današnje avtorsko pravo ureja oboje (Lessing 2005, 31-33).
Piratstvo avtorsko zaščitenega gradiva obstaja. V velikem obsegu. To piratstvo ima veliko
oblik. Najpomembnejše je komercialno piratstvo, nedovoljeno jemanje vsebin drugih v
komercialne namene. Kljub mnogim razlagam, ki ga zagovarjajo, je takšno jemanje
napačno. Nihče ga ne sme opravičevati, zakon pa ga mora ustaviti (prav tam, 79).
Avgusta 2003 je v Zdruţenih drţavah Amerike izbruhnil prepir, ker se je Svetovna
organizacija za intelektualno lastnino odločila odpovedati sestanek. Na zahtevo raznolikih
interesov se je WIPO odločil sklicati sestanek, na katerem bi razpravljali o »odprtih in
skupnih projektih za ustvarjanje javnih dobrin«. To so projekti, ki so uspešno ustvarjali
javne dobrine, ne da bi se zanašali samo na rabo intelektualne lastnine. Med te primere
sodita internet in svetovni splet, ki sta se razvila na osnovi protokolov v javni domeni. Sem
je sodila tudi nastajajoča podpora odprtim akademskim revijam, vključno s projektom
javne znanstvene knjiţnice. Sem je sodil projekt za razvoj enotnih nukleotidnih
polimorfizmov.
Cilj sestanka je bil obravnavati to raznoliko paleto projektov s skupne perspektive:
nobeden izmed teh projektov se ne zanaša na skrajnosti intelektualne lastnine. Namesto
tega je bila intelektualna lastnina pri vseh projektih uravnoteţena za ureditvami za
ohranitev odprtega dostopa ali uvedbo omejitev, tako, da bi se lastninski zahtevki lahko še
vedno uporabljali (prav tam, 278-279).
Večina razvitih drţav ščiti intelektualno lastnino ker njihove vlade verjamejo, da je ta
zaščita uspešno sredstvo za promocijo dragocene ekonomske aktivnosti, kot so raziskave in
razvoj. To pa seveda ne velja za vse, še posebej ne za manj razvite drţave. Med analitiki
prihaja do različnih sporov, ki se vrtijo predvsem okoli tega, ali je primerno da morajo
razvijajoče drţave plačevati za uporabo intelektualne lastnine.
V razvijajočih drţavah, kjer obstaja znaten obseg piratstva, se soočajo z ekonomsko
dilemo: ali se podrediti reţimu za zvišanje zaščite intelektualne lastnine ali ne narediti
40
ničesar in dovoliti, da se to nadaljuje. Odločitev za zaščito intelektualne lastnine bo
drţavam naprtila kratkoročne stroške. Vendar pa bi takšna sprememba pospešila ureditev
infrastruktur, kar pa lahko vodi k dolgoročni ekonomski rasti. Nekatere drţave, ki so se
odločile za zaščito (Hong Kong, Tajvan) lahko potrdijo dejstvo, da so dolgoročne koristi
več vredne kot kratkoročni stroški (Gadbaw, Richards 1988, 89-90).
4.1 Piratstvo in intelektualna lastnina
Parfumi, torbice, ure, celo zdravila znanih blagovnih znamk so vse pogosteje tarča
organiziranih kriminalnih mreţ. Danes pirati uporabljajo prefinjene metode za ponarejanje
logotipov, blagovnih znamk in certifikatov. Ţrtve ponarejanja so tako podjetja kot njihove
stranke: prvi izgubijo prihodke od prodaje, drugi kakovost. Evropska unija si pri zaščiti
intelektualne lastnina prizadeva za enotne kazenske ukrepe v vseh drţavah članicah.
V Evropski uniji se kazenska zakonodaja na področju kršitve pravic intelektualne lastnine
močno razlikuje. V Grčiji se denimo tovrstna dejanja kaznujejo z največ 859 evri, na
Nizozemskem pa z največ 98.148 evri. Takšne razlike škodujejo pravilnemu delovanju
notranjega trga in hkrati oteţujejo boj proti ponarejanju in piratstvu.
Ni dvoma, ponarejevalci in pirati resno ogroţajo nacionalna gospodarstva. Po nekaterih
ocenah naj bi letni bruto domači proizvod Evropske unije vsako leto osiromašili za osem
milijard evrov. Izguba posameznih druţb naj bi znašala od 45 do 65 milijard evrov.
Z razvojem interneta, ki omogoča takojšnjo in globalno distribucijo, se je proizvodnja
piratskih izdelkov močno povečala. 37 odstotkov programske opreme, ki se uporablja v
Evropski uniji, je piratske. Drugo področje, kjer so ponarejevalci zelo dejavni, je glasba. 36
odstotkov glasbenih zgoščenk, prodanih na svetovnem trţišču, je piratskih. Za takšnimi
podvigi pogosto stojijo organizirane kriminalne tolpe, poudarja parlamentarni poročevalec,
italijanski socialni demokrat Nikola Zingaretti, direktiva Unije pa je namenjena boju proti
organiziranem kriminalu.
Direktiva drţave članice obvezuje, da kot kaznivo dejanje opredelijo vse naklepne kršitve
pravic intelektualne lastnine, ki so bile storjene v komercialno korist. Kot kaznivo dejanje
pa ni opredeljeno piratstvo za osebne, neprofitne namene.
Direktiva določa tudi ukrepe - od denarnih do zapornih kazni - ki grozijo storilcem
kaznivih dejanj. V primeru hudih kršitev jih čaka najmanj 300 tisoč evrov ali štiri leta
zapora. Za ostale primere kaznivih dejanj je predvidena najvišja zagroţena denarna kazen
najmanj 100 tisoč evrov. Kot kaznivo dejanje bo veljalo tudi spodbujanje ali pomoč pri
kršitvi pravic intelektualne lastnine (Evropski parlament 2010).
Evropska komisija je 26. aprila 2006 predlagala poenotenje kazenskih sankcij za kršitve na
področju intelektualne lastnine, konkretneje za ponarejanje in piratstvo. Evropski komisar
za pravosodje, svobodo in varnost Franco Frattini je ob predstavitvi predloga direktive
poudaril, da »gre za nujni minimum, ki ga potrebujemo za učinkovit boj proti tem
pojavom, ki resno ogroţajo gospodarstvo v Evropski uniji«.
41
Kot izhaja iz predlogov Komisije, naj bi se kaznovalo ne le izdelovanje ponaredkov,
temveč tudi namen sam ter pomoč pri ponarejanju in piratstvu. Najniţja kazen za kršitve
intelektualne lastnine s komercialnimi posledicami, če se izvaja v okviru kriminalne
organizacije ali če pomeni resno groţnjo zdravju in varnosti, naj bi znašala štiri leta zapora.
Finančne kazni v primeru povezave s kriminalno organizacijo ali ob hudi groţnji za
zdravje ali varnost pa naj bi bile visoke od 100 do 300 tisoč evrov. Po navedbah Frattinija
je Komisija pri tem dopustila moţnost, da drţava članica uvede višje zaporne kazni ali
kazenske sankcije. Bruselj je sicer podobne predloge podal ţe poleti 2005, vendar so jih
drţave članice zavrnile, češ da ne sodijo v pristojnost Evropske komisije. Situacijo pa je
spremenila odločitev Sodišča Evropskih skupnosti v Luksemburgu, ki je razsodilo, da
kazenska zakonodaja, potrebna za učinkovito izvajanje pravnega reda, sodi v pristojnost
Komisije oziroma skupnosti. Predloge morajo sedaj potrditi Evropski parlament in drţave
članice, pri katerih pa zadostuje kvalificirana večina. Ponarejanje in piratstvo je sicer resen
problem EU - v letu 2004 so npr. pristojne oblasti na zunanjih mejah povezave odkrile več
kot sto milijonov ponarejenih izdelkov, od ponarejenih igrač do ponarejene Coca-Cole
(DELO 2006).
Po podatkih Mednarodne koalicije proti ponaredkom iz leta 2006, ponarejeno blago
pokriva pet do sedem odstotkov svetovnega trgovanja in letno nanese dobrih 455 milijard
evrov. Istega leta so cariniki na zunanjih mejah EU zasegli rekordno število, 250 milijonov
ponaredkov. Dobra polovica teh so bile cigarete, zaradi naraščanja nakupovanja po spletu
se je povečalo tudi število zaseţenih pošiljk ponarejenih zdravil. V 86 odstotkih je bila
izvor ponaredkov Kitajska.
Med najbolj priljubljenimi so ponaredki prestiţnih blagovnih znamk, ker jih je lahko
ponarediti in še laţe prodati. Po podatkih Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi
(OSCE) je bilo leta 2004 med vsemi ponaredki 20 odstotkov tekstila in oblačil, 10
odstotkov parfumov in kozmetike in pet odstotkov ur. Zaradi trgovine s ponaredki naj bi
delo izgubilo 270 tisoč ljudi, od tega jih je več kot polovica prebivalcev drţav članic EU
(Prijatelj 2008, 40).
4.1.1 Kršitve blagovnih znamk
Registracija znamke daje njenemu imetniku izključno pravico uporabljati registrirano
znamko. Tretja oseba, ki na nedovoljen način uporablja znamko brez dovoljenja imetnika,
krši znamko. Glavni namen tega pravila je zagotoviti, da registrirana znamka deluje kot
jamstvo izvora, kar pomeni zagotovilo, da blago ali storitve izvirajo od določene osebe
(imetnika znamke) ali nekoga, ki je pod njenim nadzorom. Če potrošnik kupi pločevinko
pijače z imenom COCA COLA, lahko upravičeno domneva, da je kupil slavno pijačo, in
ne imitacije te pijače nekoga drugega. Pravila, ki prepovedujejo kršitev znamke, ţelijo
preprečiti prav take imitacije, čeprav preprečujejo tudi druge oblike imitacij.
Za ugotovitev obstoja kršitve znamke je treba primerjati registrirano znamko in znak, ki
naj bi to znamko kršil. Kršitev znamke pomenijo razlogi, navedeni v določbi 47. člena
(izključne pravice iz znamke). Poseg v te pravice pomeni kršitev. Omenjena določba po
vzoru direktive ES navaja dejanja, ki predstavljajo kršitev znamke. V skladu s tem tretje
42
osebe v gospodarskem prometu ne smejo uporabljati znakov, ki so enaki ali podobni
registrirani znamki in se uporabljajo za enako ali podobno, lahko pa tudi za povsem
različno blago. Pogoj za vloţitev toţbe zaradi kršitve je torej uporaba znamke s strani
domnevnega kršitelja v gospodarskem prometu. Vendar vsaka uporaba znamke s strani
tretje osebe ne pomeni nujno tudi kršitve. Pravice iz znamke so omejene, temeljna
omejitev je časovna omejitev teh pravic, dodatno pa so omejene tudi z določbo 48. in 50.
člena ZIL-1. zato je treba določbo 47. člena ZIL-1 nujno obravnavati skupaj s tema
določbama (Repas 2007, 168-169).
4.2 Ukrepi proti piratstvu
Kitajske oblasti v boju proti ponaredkom in ponarejevalcem niso preveč prepričljive. Eden
od razlogov po mnenju Thomasove (Dana Thomas, knjiga Deluxe) je ta, da Kitajska nima
zgodovine varovanja intelektualne lastnine. »Konfucij je demokratiziral izobraţevanje in
spodbujal kopiranje del velikih učiteljev z namenom širjenja njihovih znanj med ljudstvo.
Kitajski komunistični voditelji pa so razglasili, da je vsa lastnina v rokah drţave, in ne
posameznikov, podjetij ali korporacij.« Leta 2004 je kitajska vlada napovedala dva ukrepa
za zmanjšanje teţav s ponaredki: na tri leta je podaljšala zaporno kazen za ponarejanje
modnih izdelkov ter zaprla trţnico Silk market v Pekingu, tam pa zgradila petnadstropno
nakupovalno središče New silk market, ki naj ne bi prodajalo ponaredkov. Oba ukrepa sta
bila neuspešna.
Večina prestiţnih modnih podjetij ima obseţne pravne oddelke, ki se ukvarjajo zgolj s
preiskovanjem in odkrivanjem kraje intelektualne lastnine. Najemajo tudi zasebne
detektive, ki vohljajo za ponaredki po trţnicah, ilegalnih obratih in distribucijskih centrih,
in odvetnike, ki dneve preţdijo pred računalnikom v iskanju ponaredkov na spletnih
prodajalnah.
Če menijo da jim ponarejevalci delajo preveliko škodo, se podjetje odločijo za toţbo in
včasih jim celo uspe. Leta 2005 so Burberry, Gucci, Louis Vuitton, Prada in Chanel
dosegli pomembno zmago proti kitajskemu templju modnih ponaredkov, trţnici Xiushui
Haosen v Pekingu, Louis Vuitton je predlani dobil toţbo proti spletnemu brskalniku
Google, ki mu je moral plačati 200 tisoč evrov in umakniti vse spletne strani, ki so
oglaševale ponarejene Vuittonove izdelke, januarja letos pa je Cartier International dobil
milijon dolarjev vredno toţbo proti druţini iz New Yorka, ki je od maja 2004 ponaredke
pod njegovo znamko prodajala na 15 spletnih straneh.
Drţave se proti ponaredkom borijo s kaznovanjem prodajalcev in kupcev. V ZDA so
avgusta lani sprejeli dopolnilo k zakonu, ki oblikovalske izdelke varuje pred ponarejanjem,
ki razširja zaščito izdelkov pred ponaredki, enakimi izvirniku, na izdelke, ki so izvirnikom
podobni, vendar ne nosijo njegove znamke. Podoben zakon poznajo tudi na Japonskem. V
Franciji turist, ki ga ujamejo pri vnosu ponarejenega izdelka, tvega 300 tisoč evrov globe
in do tri leta zapora, v Italiji, največji proizvajalki modnih ponaredkov v EU in tretji
največji v svetovnem merilu, pa mora oseba, ki jo zasačijo pri nakupu ponaredka, od aprila
2006 plačati deset tisoč evrov. Devet od desetih zaseţenih ponaredkov prodajo ulični
prodajalci, ki so večinoma ilegalni imigranti. Ti so zaznamovani ţe s svojo ţalostno usodo,
43
če jih zasači policija, pa jih izţene iz drţave. A ponavadi imajo dobro razvejano mreţo
obveščevalcev, ki jih pravočasno opozorijo, da se bliţa policija, ponaredke urno zvijejo v
rjuhe in se vdrejo v tla (Prijatelj 2008, 41).
4.2.1 EU širi boj proti piratstvu
Evropska komisija je v okviru prizadevanj za preprečevanje piratstva in ponarejanja
sprejela strategijo, s katero ţeli zaščititi pravice intelektualne lastnine v tretjih drţavah.
Temeljni cilj akcijskega načrta je zagotoviti učinkovito izvajanje zakonov, povezanih s
pravicami intelektualne lastnine, pri čemer je po mnenju komisije še posebej pomembno
strokovno sodelovanje in pomoč tretjim drţavam v boju proti plagiatorstvu. Ob tem
komisija poudarja, da ne bo oklevala s sankcijami proti kateri koli drţavi, ki je vpletena v
sistematične kršitve pravic intelektualne lastnine.
»Piratstva in ponarejanja je iz leta v leto več. Piratstvo je postalo industrija, ki jo vodijo
kriminalne organizacije. To je resen problem za nas in za tretje drţave, saj tudi tamkajšnja
podjetja trpijo posledice kršitev pravic intelektualne lastnine«, je ob tem dejal evropski
komisar za trgovino Pascal Lamy.
Med letoma 1998 in 2002 je namreč število piratskih proizvodov, zaseţenih na zunanji
meji EU, naraslo za več kot 800 odstotkov, in sicer so po podatkih komisije iz leta 2003
evropske carinske sluţbe v letu 2002 zasegle 85 milijonov piratskih oziroma ponarejenih
proizvodov, v prvi polovici leta 2002 pa 50 milijonov takšnih proizvodov. Zaseţeno blago
bi bilo sicer na evropskem trgu vredno več kot dve milijardi evrov.
Ker dostopni podatki razkrivajo samo vrh ledene gore, je zelo teţko ugotoviti dejansko
izgubo, ki nastane na trgu zaradi piratstva in ponarejanja. Po nekaterih ocenah naj bi
piratsko blago predstavljalo od tri- do devetodstotni deleţ na svetovnem trgu, kar pomeni
od 120 do 370 milijard evrov na leto.
Dejansko je piratstvo razširjeno na vseh področjih - ponarejajo se škatle za ţitarice, semena
in rastline, nadomestni letalski deli, sončna očala, cigarete, zdravila, baterije, pa tudi
celotne bencinske črpalke, kar je v nasprotju s splošno veljavnim mnenjem, da se
ponarejajo predvsem luksuzni proizvodi, znamke oblačil, glasbene zgoščenke in DVD-ji.
Sicer pa je Lamy menil, da so nekatere oblike piratstva oziroma ponarejanja, še posebej
tiste, povezane s farmacevtskimi in ţivilskimi proizvodi, izjemno nevarne za ljudi, medtem
ko vse ogroţajo obstanek najinovativnejših sektorjev EU. Zato je, kot je poudaril Lamy,
prednostna naloga EU, da zagotovi ustrezna sredstva in vzpostavi ustrezne mehanizme za
dosledno izvajanje zakonov, povezanih s pravicami intelektualne lastnine.
Nova strategija komisije določa smernice za delovanje v prihodnjih letih, katerih temeljni
cilj je zmanjšati kršitve pravic intelektualne lastnine zunaj meja EU oziroma po vsem
svetu, in tako razširja nedavno sprejete pobude, ki opredeljujejo soočanje s tem problemom
v EU.
44
Pri tem je še posebej pomembno, opozarja komisija, da tretje drţave sporazume, sprejete v
okviru Svetovne trgovinske organizacije (WTO), in dvostranske sporazume izvajajo
dosledno in da zavzeto rešujejo teţave, ki se ob tem pojavljajo - na svojih mejah, sodiščih
in ulicah.
S piratstvom imajo največ teţav Kitajska, Tajska, Ukrajina, Rusija, Brazilija, Turčija,
Juţna Koreja in Indonezija, in sicer predvsem na področju avtorskih pravic, blagovnih
znamk, patentov, glasbenih zgoščenk, farmacevtskih proizvodov in industrijskega
oblikovanja.
Vsem nosilcem pravice intelektualne lastnine je treba zagotoviti ustrezno zaščito ter jih
zavarovati pred zlorabami in nezakonitim prilaščanjem njihove lastnine; poleg tega je treba
vse drţavljane zavarovati pred nevarnostmi piratstva in ponarejanja - to so cilji, h katerim
teţi nova strategija komisije (Mladina On-line 2004).
4.2.2 Problem Kitajske
Vse več tujih podjetij, ki se je podalo na kitajski trg, beleţi na tem azijskem trgu vse večji
poslovni uspeh, pri tem pa so najuspešnejši ameriški koncerni. Raziskava American
Chamber of Commerce v Pekingu konec leta 2004 je pokazala, da kar tri četrtine vprašanih
ameriških koncernov na Kitajskem posluje z dobičkom. 16% anketiranih je poslovanje na
kitajskem označilo za »izredno dobičkonosno«, 42% pa jih je navedlo, da so dobički, ki jih
ustvarijo na tem trgu, bistveno višji od splošne ravni dobička, ustvarjenega na globalnem
trgu. Samo 4% vprašanih podjetij se je pritoţevalo nad stalno izgubo na kitajskem trgu. Po
študiji svetovalnega podjetja Booz Allen Hamilton bo nekaj manj kot dve tretjini vseh tujih
podjetij na kitajskem trgu dolgoročno uspešnih, dobra tretjina pa jih bo verjetno beleţila
izgubo. Ocene podjetij, so mnogo bolj optimistične: kar 90% jih pričakuje v prihodnjih
letih stabilne do rastoče dobičke. Večina podjetij pri tem Kitajsko izbere za drţavo, kjer
proizvaja izdelke, namenjene za ostale azijske trge. Za primer vzemimo avtomobilsko
industrijo. Tako VW na Kitajskem ţe proizvaja avtomobile znamke polo in passat, s
katerimi namerava prodreti na avstralski in filipinski trg. Kasneje naj bi z avtomobili,
proizvedenimi v kitajski tovarni VW, oskrbovali vse azijske trge. Podobne načrte ima
Honda, le da namerava z avtomobili jazz, proizvedenimi na Kitajskem, osvojiti evropski
kontinentalni trg. Hkrati je sam kitajski trg najhitreje rastoč trg avtomobilske industrije na
svetu. Prodaja avtomobilov se je namreč v letu 2003 povečala kar za 50%, za prihodnja
leta pa pričakujejo nekoliko bolj mirno rast v višini 10 do 20%.
Podjetja, ki se podajajo na kitajski trg, morajo računati še z eno specifičnostjo, ki je lahko
resna nevarnost: patentnim piratstvom. Ne gre zgolj za nelegalno kopiranje patentov,
temveč so kitajski patentni »pirati« šli še korak dalje: na patentih izvedejo manjše
spremembe in na kitajskem patentnem uradu zanje zahtevajo patentno varstvo. Ko lastnik
pravega patenta vstopi na kitajski trg, ga ti »pirati« toţijo za kršitev patentnih pravic. Da bi
lahko čim bolje odkrivali tovrstne patentne pirate, je ameriški urad za zaščito intelektualne
lastnine v ameriško ambasado odposlal posebnega atašeja, ki naj bi se ukvarjal zgolj z
navedenim problemom. Po podatkih ameriškega ministrstva za trgovino podjetja iz ZDA,
45
Evrope in Japonske letno zaradi produktnega piratstva na Kitajskem utrpijo škodo v višini
pribliţno 50 milijard USD (Revija Kapital 2005).
4.3 Primer kršenja pravic o blagovnih znamkah
Canon Europe je zavzel strogo pravno stališče proti uvozu izdelkov, namenjenih trgom
ZDA in Azije, v Evropski ekonomski prostor (EEA). Nedavno povečanje vzporednega
uvoza je Canon prisililo v stroge ukrepe proti vpletenim zavoljo zaščite lastne blagovne
znamke in pravic potrošnikov, ki se najverjetneje ne zavedajo posledic vzporednega uvoza.
Izdelki, uvoţeni iz ZDA in Kitajske za prodajo v Evropskem ekonomskem prostoru, kupcu
ne omogočajo vedno koriščenja poprodajne podpore in uveljavljanja garancijskih pravic.
Na mnogih vzporedno uvoţenih izdelkih so odkrili teţave z zdruţljivostjo, kot so napačna
programska oprema in neustrezni kabli, priloţena pa so jim navodila za uporabo v tujih
jezikih.
Canon je pred kratkim s sodno prepovedjo v nizozemskem podjetju Crown International
BV dosegel ustavitev prodaje vzporedno uvoţenih Canonovih fotografskih izdelkov v
Evropskem ekonomskem prostoru, s čimer so bile kršene Canonova blagovna znamka in
avtorske pravice. Nizozemsko sodišče je podjetju Crown International BV ukazalo vrnitev
vsega blaga na zalogi, s katerim krši pravice, ter razkritje ustreznih upravnih podatkov, za
katere jim grozi plačilo visokih kazni. Canon je prav tako dosegel sodno prepoved prodaje
v švedski spletni trgovini Priskrig AB, ki je kršila Canonovo blagovno znamko z
nezakonitim uvozom izdelkov iz ZDA in Azije.
Canon je zadovoljen z odločitvami sodišč na Nizozemskem in na Švedskem, podobne
postopke pa je sproţil tudi v Španiji, Franciji, Veliki Britaniji, Nemčiji, Avstriji in na
Portugalskem.
Kenichi Nagasawa, vodja oddelka za intelektualno lastnino pri Canon Europe, je ob tem
povedal: »Canon je ena najbolj priznanih in zaupanja vrednih znamk na svetu, z velikim
slovesom kakovosti in podpore uporabnikom. Zelo smo pozorni na kršitve blagovne
znamke v Evropskem ekonomskem prostoru in smo pripravljeni zahtevati nadomestilo
zaradi vzporednega uvoza po sodni poti. Samo tako bomo zaščitili svojo blagovno znamko
in potrošnike.«
Nedavna okrepitev evra je občutno povečala obseg vzporednega uvoza v evropske drţave.
Izdelki, ki v osnovi niso namenjeni evropskim trgom, predstavljajo samo navidezni
prihranek, saj so lahko neuporabni in nimajo Canonove garancije. Canon poziva kupce, naj
kupujejo Canonovo fotografsko opremo pri uglednih trgovcih in v trgovinah z dobrim
slovesom.
Canon načrtuje natančen nadzor vzporednega uvoza v regijo EMEA (Evropa, Srednji
vzhod in Afrika), vključno z drţavami pristopnicami Evropski uniji, saj namerava
preprečiti vsakršno kršenje blagovne znamke pri vseh svojih izdelkih in zaščititi pravice
evropskega potrošnika (E-fotografija 2006).
46
5. SKLEP
S pojmom intelektualna lastnina zajemamo različne vrste pravic, med katere uvršamo
znamke, modele, patente, avtorske pravice in tako dalje. To je samostojno pravno
področje, zakon pa določa vsebino in vrsto pravic, obseg le-teh, njihove pridobitve,
uveljavljanje pravic v primeru kršitev itd. Pravice intelektualne lastnine urejajo
mednarodni in evropski predpisi, v Sloveniji pa so ti zakoni sledeči: Zakon o avtorskih in
sorodnih pravicah, Zakon o industrijski lastnini in Zakon o varstvu topografije
polprevodniških vezij.
Za povečanje zavedanja pomembnosti intelektualne lastnine so leta 2000 določili tudi
svetovni dan intelektualne lastnine. Ta dan je 26.april. Namen svetovnega dneva IL je
povečanje zavedanja o vplivu blagovnih znamk, patentov, avtorskih pravic na vsakdanje
ţivljenje. Pravo tako ţelijo povečati zavedanje o tem, kako zaščititi pravice IL ter nagraditi
kreativnost inovatorjev.
Blagovna znamka je torej del področja intelektualne lastnine. Obsega pravice, ki ne
izhajajo iz stvarnega prava, vseeno pa so trţne zanimive, kajti podjetje lahko z dobrimi in
prepoznavnimi znamkami doseţe velik ugled in zaupanje kupcev. Pomembno je tudi, da
se blagovna znamka loči od drugih in da so jo kupci sposobni prepoznati in poistovetiti z
določenim produktom. Tako je blagovna znamka pomemben del marketinškega mixa.
Blagovna znamka je ustvarjena s človeškim delovanjem in naporom. Za podjetje je
pomembno da razvije dobro poznano znamko. Takšna podjetja so v dobrem poloţaju, ki
jim nudi ekonomske prednosti. Prepoznavne blagovne znamke so predvsem v majhnih
drţavah ţivljenjskega pomena in lahko pomagajo celotni drţavi. Za Slovenijo so tako
pomembne, da bi morala drţava podpirati krepitev slovenskih blagovnih znamk v tujini. Po
raziskavah sodeč doseţejo drţave z uspešnimi blagovnimi znamkami višji BDP na
prebivalca in s tem tudi večjo blaginjo.
Za uspeh na tujih trgih je pomembna uspešna blagovna znamka, ki je podkrepljena z
investicijami, kajti zaščita blagovnih znamk ustvarja dodano vrednost in zaupanje v
izdelek. Z blagovno znamko prav tako prepoznamo izdelovalca ali prodajalca.
Z registracijo blagovne znamke zaščitimo znak ali kombinacijo znakov, ki pa omogoča da
se blago oziroma storitve razlikujejo med sabo. Znamka lahko vključuje besede, risbe,
slike, številke, kombinacijo barv, znakov in tako dalje. Uporabnik znamke z njo označuje
svoje izdelke v gospodarskem prometu. Znamka traja 10 let od datuma vloţitve prijave.
Pametno je blagovno znamko registrirati še preden se odločimo da vstopimo na trg, kajti
konkurenca je močna in potem je lahko ţe prepozno.
Predvsem zaradi vse večjega izrabljanja znamk in piratstva je pametno da se blagovna
znamka zaščiti. Slovenska podjetja pa pri obrambi pred ponaredki še premalo izkoriščajo
carinske ukrepe. Leta 1995 je Slovenija ratificirala Sporazum TRIPS, ki je pomembnega
pomena za intelektualno lastnino. Ta instrument je namenjen za krepitev in harmonizacijo
varstva intelektualne lastnine po svetu.
47
V Sloveniji je moţno blagovno znamko registrirati na sledeče načine:
- nacionalna prijava
- mednarodna registracija v Sloveniji
- zaščita s Community Trade Mark (CTM)
Z registracijo znamke si zagotovimo izključno pravico do uporabe določenega znaka in s
tem preprečimo vsakomur, da bi za enake oziroma podobne proizvode uporabljal enak ali
zelo podoben znak. S tem bi nam seveda povzročal škodo pri trţenju naših proizvodov in
storitev.
Nacionalna prijava se vloţi pri Uradu za intelektualno lastnino Republike Slovenije. Na
temelju nacionalne prijave pa lahko imetnik znamke uveljavlja tudi mednarodno
registracijo znamke v okviru Madridskega sporazuma in Protokola k Madridskemu
sporazumu. S to mednarodno pogodbo lahko zaščitimo svojo znamko v več drţavah hkrati.
Prijavo za mednarodno registracijo pošljemo prek našega urada v Ţenevo k Svetovni
organizaciji za intelektualno lastnino (WIPO).
Ko je naša drţava vstopila v EU, je s tem vstopila tudi v sistem evropske blagovne znamke
– Community Trade Mark (CMT). Tako lahko prijavitelj na podlagi ene same prijave
pridobi CMT, s tem pa varstvo v vseh drţavah članicah Evropske unije. Ta prijava
omogoča širšo zaščito kot le nacionalna prijava. Prijava za CMT se vloţi pri UIL Slovenije
ali pri OHIM-u.
Razvite drţave ščitijo svojo intelektualno lastnino saj verjamejo, da je zaščita uspešno
sredstvo za promocijo ekonomske aktivnosti, kot so razvoj in raziskave. To pa ne velja za
manj razvite drţave. Vseeno pa prihaja povsod po svetu do kršenja pravic intelektualne
lastnine in piratstva. Vedno se najde kdo, ki ţeli na tuj račun kaj prisluţiti. Danes pirati
uporabljajo zelo prefinjene metode za ponarejanje logotipov, blagovnih znamk in tudi
certifikatov. Ţrtve ponarejanja pa niso le podjetje, temveč tudi njihove stranke. Evropska
unija si prizadeva za enotne kazenske ukrepe v vseh drţavah članicah. Registracija znamke
daje imeniku izključno pravico uporabljati registrirano znamko. Tretja oseba, ki pa na
nedovoljen način uporablja znamko brez dovoljenja imetnika, krši znamko. Za ugotovitev
obstoja kršitve znamke pa je potrebno primerjati registrirano znamko in pa znak, ki naj bi
to znamko kršil.
Evropska komisija je v boju za preprečevanje piratstva sprejela strategijo, s katero ţeli
zaščititi pravice intelektualne lastnine v tretjih drţavah. Cilj tega načrta je zagotoviti
učinkovito izvajanje zakonov, ki so povezani s pravicami intelektualne lastnine. Piratstvo
pa iz leta v leto narašča. Med letoma 1998 in 2002 je število piratskih proizvodov
zaseţenih na zunanji meji EU naraslo za več kot 800 odstotkov. Teţko je ugotoviti
dejansko izgubo, ki nastane na trgu zaradi ponarejanja, po nekaterih ocenah pa naj bi
piratsko blago predstavljalo od 3 do 9 odstotni deleţ na svetovnem trgu.
48
Piratstvo je razširjeno na vseh področjih – od obleke, čevljev, očal, do cigaret, zdravil,
baterij in tako dalje. Največ problemov s piratstvom imajo Kitajska, Ukrajina, Rusija,
Brazilija, Turčija.
49
POVZETEK
Intelektualno lastnino lahko delimo na tri dele: avtorsko pravo, industrijska lastnina in
topografije polprevodniških vezij. Blagovna znamka sodi v kategorijo industrijske lastnine,
poleg patentov in modelov. Kot blagovna znamka se lahko registrira kakršenkoli znak ali
kombinacija znakov. Pomembno je da se določena blagovna znamka loči od sorodnih
produktov ali storitev. Tako jo kupci laţje prepoznajo in poistovetijo z določenim
produktom oz. storitvijo.
Blagovne znamke so ustvarjene s človeškim naporom. Pomembne so za vse drţave, še
posebej za manjše drţave. Zaradi tega je nadvse pomembna zaščita blagovne znamke. Ta
je moţna z nacionalne prijavo, mednarodno registracijo ali s CMT.
Zaradi vse večjega piratstva in ponarejanja je priporočljiva zaščita blagovne znamke še
pred vstopom na trg. Pomembno je tudi da se blagovna znamka loči od drugih in je
prepoznavna v očeh kupcev.
Ključne besede: intelektualna lastnina, blagovna znamka, registracija znamk, zaščita,
piratstvo
ABSTRACT
We can divide intellectual property into three parts: author law, property of industry and
topographies of integrated circuits. Trademark is in the category property of industry, next
to patent and models. As trademark we can register any kind of sign or combination of
sings. It's important, that certain trademark is different from similar products. The buyers
can easily identified the trademark and connect it with a certain product or service.
Trademarks so are made with human effort. They are important for all countries, especially
for the small ones. That's why the protection of trademarks is so important. The protection
is possible with national application, international registration or with CMT.
It's recommended, that we register our trade mark before we enter the market, since there is
more and more piracy and forgery. Also it's important for us, that our trademark is
different from others and that the buyers know that.
Key words: intellectual property, trade mark, trade mark registration, protection, piracy
50
SEZNAM LITERATURE
1. Blacket, Tom. 1998. Trademarks. England: Povey – Edmondson Tavistock and
Rochdall
2. Chernatony de, Leslie. 2002. Blagovna znamka: od vizije do vrednotenja: strateško
oblikovanje in vzdrževanje blagovnih znamk. Ljubljana: GV Zaloţba.
3. Dutfield, Graham. 2000. Intellectual property rights, trade and Biodiversity. UK:
Earthscan Publications Ltd.
4. Gadbaw, R. Michael in Timothy J.Richards. 1988. Intellectual property rights. Global
Consensuses,Global Conflict? Colorado: Westview Press, Inc.
5. Gandolfo, Giancarlo. 1998. International Trade Theory and Policy. Berlin: Springer -
Verlag
6. Hart, Susannah in John, Murphy. 1998. Brands. The new wealth creators. London:
Macmillian Press Ltd.
7. Kotler, Philip. 1998. Marketing Management – Trženjsko upravljanje analiza,
načrtovanje, izvajanje in kontrola. Ljubljana: Slovenska knjiga.
8. Lesig, Lawrence. 2005. Svobodna kultura. Narava in prihodnost ustvarjalnosti.
Ljubljana: Krtina.
9. Loţar, Boštjan. 2008. Slabši smo od razvitih majhnih drţav, zato v nekdanji Jugoslaviji
izgubljamo poloţaj. Delo FT 89: 10, 11
10. Parr, Rusell L.1993. Intelectual property infringement damages. A litigatin support
handbook. Canada: John Wiley & Sons. Inc.
11. Prijatelj, Maja. 2008. Puščava sredi oaze. Polet 10: 40-43
12. Pretnar, Bojan. 2002. Ţe imate evropsko blagovno znamko? Manager 5: 15
13. Repas,Martina. 2007. Pravo blagovnih in storitvenih znamk. Ljubljana: GV Zaloţba.
14. Šipec, Miha. 1998. Sodno varstvo industrijske lastnine. Ljubljana: Gospodarski
vestnik.
15. Weinstein, David A. 1990. How to Protect Your Business, Professional, and Brand
Names. Canada: John Wiley & Sons, Inc.
51
SEZNAM VIROV
Creatoor. 2010a. Zaščite blagovnih znamk. [online] Avaliable: http://creatoor.com/zascite-
blagovnih-znamk
DELO. (26.04.2006) Usklajene kazni za ponarejanje in piratstvo. [online] Avaliable:
http://www.delo.si/clanek/o133578
Evropski parlament. 2010. Intelektualna lastnina:Bo piratom odzvonilo? [online]
Avaliable: http://www.europarl.europa.eu/news/public/story_page/057-6278-122-05-18-
909-20070504STO06277-2007-02-05-2007/default_sl.htm
E-fotografija. (26.01.2006) Canon kritično do vzporednega uvoza in kršitev blagovne
znamke. [online] Avaliable: http://www.e-
fotografija.com/artman/publish/article_949.shtml
Mladina On-line. (15.03.2005). Zaščita pravic intelektualne lastnine ključna tudi za
gospodarski razvoj. države [online] Avaliable: http://www.mladina.si/dnevnik/15-03-2005-
zascita_pravic_intelektualne_lastnine_kljucna_tudi_za_gospodarski_razvoj_drzave/
Mladina On-line. (10.11.2004) EU širi boj proti piratstvu in ponarejanju čez svoje meje.
[online] Avaliable: http://www.mladina.si/dnevnik/10-11-2004-
eu_siri_boj_proti_piratstvu_in_ponarejanju_cez_svoje_meje/
Patenta pisarna. 2010. Zakonodaja. [online] Avaliable:
http://www.patent.si/zakonodaja.html
Petavs, Stane. (20.12.2007). Banalne napake se lahko podjetju hudo maščujejo. Finance
[online] Avaliable: http://www.finance-akademija.si/?go=article&artid=200040
Pravna varnost. 2010. Načini registracije blagovnih znamk in pristojbine. [online]
Avaliable: http://www.pravna-
varnost.si/livelawyers_news_detail.php?detail=1&newsid=24
Revija Kapital. (05.03.2007). Slovenske blagovne znamke: Prvi na vasi. [online] Avaliable:
http://www.revijakapital.com/kapital/poslovnefinance.php?idclanka=4532&oznaci=prvi+n
a+vasi
Revija Kapital. (2008). Čar blagovnih znamk. [online] Avaliable:
http://www.revijakapital.com/kapital/poddrobnogledom.php?idclanka=552
Revija Kapital. (06.10.2003). Blagovne znamke: SLO vs. TUJINA. [online] Avaliable:
http://www.revijakapital.com/kapital/naslovnatema.php?idclanka=1748
Revija Kapital. (13.12.2004). Le kje je moč blagovne znamke? [online] Avaliable:
http://www.revijakapital.com/kapital/poslovnefinance.php?idclanka=2810
52
Revija Kapital. (04.04.2005) Novice iz tujine: Kitajska. [online] Avaliable:
http://www.revijakapital.com/kapital/poslovnefinance.php?idclanka=3031&oznaci=piratst
vo
Stalno predstavništvo Republike Slovenije pri Uradu zdruţenih narodov. 2010a. Svetovna
organizacija za intelektualno lastnino. [online]
Avaliable:http://zeneva.predstavnistvo.si/index.php?id=2488
Stalno predstavništvo republike Slovenije pri Uradu zdruţenih narodov. 2010b. Svetotna
trgovinska organizacija. [online]
Avaliable:http://zeneva.predstavnistvo.si/index.php?id=2479&L=0
UIL – Urad za intelektualno lastnino Republike Slovenije. 2010a. Osnove intelektualne
lastnine. [online] Avaliable: http://www.uil-sipo.si/uil/urad/o-intelektualni-lastnini/osnove-
intelektualne-lastnine/
UIL – Urad za intelektualno lastnino Republike Slovenije. 2010b. O intelektualni lastnini.
[online] Avaliable: http://www.uil-sipo.si/uil/urad/o-intelektualni-lastnini/
UIL – Urad za intelektualno lastnino Republike Slovenije. 2010c. Delitev intelektualne
lastnine. [online] Avaliable: http://www.uil-sipo.si/uil/urad/o-intelektualni-lastnini
UIL - Urad za intelektualno lastnino Republike Slovenije. 2010d. Statistični podatki o PIL
za leto 2009. [online] Avaliable: http://www.uil-sipo.si/uil/urad/o-
uradu/novice/elektronske-novice/clanki/statisticni-podatki-o-pil-za-leto-2009/
UIL - Urad za intelektualno lastnino Republike Slovenije. 2010e. Primeri s področja
pravic. [online] Avaliable: http://www.uil-sipo.si/uil/urad/o-intelektualni-lastnini/primeri-
s-podrocja-pravic/znamke/?0=
UIL – Urad za intelektualno lastnino Republike Slovenije. 2010f. Naloge in pristojnosti.
[online] Avaliable: http://www.uil-sipo.si/uil/urad/o-uradu/naloge-in-pristojnosti/
UIL – Urad za intelektualno lastnino Republike Slovenije. 2010g. Zakonodajna podlaga.
[online] Avaliable: http://www.uil-sipo.si/uil/urad/o-uradu/zakonodajna-podlaga/
UIL – Urad za intelektualno lastnino Republike Slovenije. 2010h. Mednarodno
sodelovanje. [online] Avaliable: http://www.uil-sipo.si/uil/urad/o-uradu/mednarodno-
sodelovanje/
UIL – Urad za intelektualno lastnino Republike Slovenije. 2010i. Statistični podatki.
[online] Avaliable: http://www.uil-sipo.si/uil/urad/o-uradu/statisticni-podatki/
UIL – Urad intelektualne lastnine Republike Slovenije. 2010j. Slovenske prijave za znamke
in modele skupnosti. [online] Avaliable: http://www.uil-sipo.si/uil/urad/o-
uradu/novice/elektronske-novice/clanki/slovenske-prijave-za-znamke-in-modele-
skupnosti/
53
UIL – Urad za intelektualno lastnino Republike Slovenije. 2010k. Sporazum med URSIL in
OHIM za leto 2010. [online] Avaliable: http://www.uil-sipo.si/uil/urad/o-
uradu/novice/elektronske-novice/clanki/sporazum-med-ursil-in-ohim-za-leto-2010/
UIL – Urad za intelektualno lastnino Republike Slovenije. 2010l.Zahteva za registracijo
znamke. [online] Avaliable: http://www.uil-
sipo.si/uploads/media/uil_obrazec_SIPO_Z1.pdf
Zascitite.si. 2010a. Blagovne in storitvene znamke. [online] Avaliable:
http://www.zascitite.si/blagovne.php
Zaščitite.si. 2010b. Informacija o zahtevi za mednarodno registracijo znamk. [online]
Avaliable: http://www.zascitite.si/doc/madrid.pdf
VEBO. 2010. Registracija blagovnih in storivenih znamk. [online] Avaliable:
http://www.vebo.si/mednarodna-registracija-znamke/1/33/56/11?stil=ps
Wikipedia. 2010. Blagovna znamka. [online] Avaliable:
http://sl.wikipedia.org/wiki/Blagovna_znamka
WIPO – World Intellectual Property Organization. 2010a. Worl Intellectual Property Day
– April 26. [online] Avaliable: http://www.wipo.int/ip-outreach/en/ipday/
WIPO – World intellectual Property Organization. 2010b. What is WIPO? [online]
Avaliable: http://www.wipo.int/about-wipo/en/what_is_wipo.html
WTO – World Trade Organization. 2010a. What are intellectual property rights? [online]
Avaliable: http://www.wto.org/english/tratop_e/trips_e/intel1_e.htm
WTO – World Trade Organization. 2010b. Intellectual property – protection and
enforcement. [online] Avaliable:
http://www.wto.org/english/thewto_e/whatis_e/tif_e/agrm7_e.htm
54
SEZNAM SLIK
Slika 1: Delitev intelektualne lastnine ................................................................................... 9 Slika 2: Najstarejša v Sloveniji veljavna znamka ................................................................ 13 Slika 3: Prva tridimenzionalna znamka v Sloveniji ............................................................ 14 Slika 4: Prva prijava za še veljavno znamko ....................................................................... 14
SEZNAM TABEL
Tabela 1: Prijave znamk ...................................................................................................... 26 Tabela 2: Mednarodne prijave registriranih znamk slovenskih prijaviteljev po Madridskem
sporazumu ............................................................................................................................ 26 Tabela 3: Registrirane znamke ............................................................................................ 27
55
PRILOGE Priloga 1: Obrazec za registracijo znamke
Vir: UIL 2010l