zaključno delo · bolj nevtralen in mehak opis bi lahko našli v pridevnikih komemorativni,...
TRANSCRIPT
UNIVERZA NA PRIMORSKEM
FAKULTETA ZA HUMANISTIČNE ŠTUDIJE
NADJA MIRNIK
Družbeni in prostorski vidiki turistične ponudbe v Zgornjem Posočju s posebnim poudarkom na dediščini soške fronte
Zaključno delo
Študijski program: Geografija
Mentor: doc. dr. Miha Koderman
Koper, 2016
Povzetek
Družbeni in prostorski vidiki turistične ponudbe v Zgornjem Posočju s posebnim poudarkom na dediščini soške fronte
Turizem predstavlja eno izmed vodilnih panog slovenskega gospodarstva. V
odmaknjenem Zgornjem Posočju, daleč od prestolnice, na gospodarstvu ne najbolj
prijaznem terenu, pa prebivalci še toliko bolj čutijo njegov pomen. Obmejna lega
Zgornjega Posočja med slovanskim in romanskim svetom, Alpami in Jadranom,
planinami in dolinami, je poskrbela za stoletni razvoj tradicije, ki je danes del turistične
ponudbe. Začetek 20. stoletja je postregel z bombami, ki so dodobra spremenile podobo
pokrajne. Sto let po veliki vojni so brazgotine, ki jih je ta pustila na terenu, še kako
žive, hkrati pa predstavljajo del kulturne dediščine.
Zaključno delo bo poskušalo ugotoviti najpogosteje izpostavljene oblike turizma v
Zgornjem Posočju. Poudarek bo na dediščini soške fronte in njeni vključenosti in
pomenu, ki ga predstavlja v turistični ponudbi.
Ključne besede: Zgornje Posočje, soška fronta, tanatos turizem, turistična ponudba
Abstract
Social and spatial aspects of the touristoffer in the upper Soča regionwith special
emphasison the heritage of the Isonzo Front
Tourism represents one of the leading sector of the Slovenian economy. In the remote
Upper Soča Valley, faraway from the capital and on the land that is unfriendly to
businesses, local inhabitants are growing more acutely aware of the importance of
tourism. The border location of the Upper Soča valley between the Slavic and Romanic
world, the Alps and the Adriatic, mountains and valleys, promoted the development of a
unique culture which is now part of touristic experiences. The beginning of the 20th
century served to change the appearance of the landscape. 100 Years after the great war,
the scars left on the terrain are still very alive and have become a part of the cultural
heritage.
The following text will try to point out the main forms of tourism in the Upper Soča
Valley. The focus will be on the heritage of the Isonzo Front and the importance of its
inclusion in the touristic products.
Key words: Upper Soča Valley, Isonzo Front, tanatos tourism, tourist offer
Zahvala
Zahvaljujem se mentorju doc. dr. Mihi Kodermanu, ki me je ves čas spodbujal, mi
pomagal in gnal naprej, me usmerjal in kritiziral. S svojim prispevkom, vloženim
trudom in časom je nedvomno presegel okvire standardnega mentorstva in zato sem mu
iskreno hvaležna.
KAZALO
1 UVOD ............................................................................................................................ 1
1.2 Metode .................................................................................................................... 3
2 GEOGRAFSKI ORIS ZGORNJEGA POSOČJA ......................................................... 4
2.1 Fizični geografski oris Zgornjega Posočja .............................................................. 4
2.1.2 Podnebne značilnosti Zgornjega Posočja ......................................................... 5
2.2 Družbeno-geografski oris Zgornjega Posočja ......................................................... 7
2.2.1 Geografska in administrativna opredelitev regije ............................................ 7
2.2.2 Gibanje prebivalstva ......................................................................................... 8
2.2.3 Izobrazbena struktura prebivalstva ................................................................ 10
2.2.4 Aktivnostna in zaposlitvena struktura prebivalstva ....................................... 12
3 OPREDELITEV TURISTIČNIH ZNAČILNOSTI ZGORNJEGA POSOČJA .......... 16
3.1 Razvoj turizma v Zgornjem Posočju .................................................................... 16
3.2 Prenočitvene zmogljivosti v regiji ........................................................................ 18
3.3 Prihodi, prenočitve, povprečna doba bivanja ........................................................ 21
3.4 Sezonskost obiska in regionalni izvor turistov v Zgornjem Posočju .................... 25
4 OPREDELITEV TANATOS TURIZMA ................................................................... 32
4.1 Najpogosteje definirane zvrsti tanatos turizma ..................................................... 33
5 ZGODOVINA, MITI IN TURIZEM NA NEKDANJIH BOJIŠČIH ......................... 38
5.1 Lokacija, pomemben element pri določanju krajev spomina na primeru Zgornjega Posočja ........................................................................................................................ 39
5.2 Soška fronta kot element tanatos turizma ............................................................. 41
5.2.1 Zgodovinski oris dogajanja na soški fronti .................................................... 42
5.2.2 Od vojne do turizma na primeru soškega bojišča: 1914−2014 ...................... 44
5.3 Predstavitev dediščine soške fronte kot del turistične ponudbe ........................... 46
5.4 Učinek ponudbe dediščine soške fronte v praksi .................................................. 48
6 VSEBINSKA ANALIZA TURISTIČNEGA INFORMATIVNEGA GRADIVA ..... 51
6.1 Metodologija ......................................................................................................... 51
6.2 Splošne ugotovitve ................................................................................................ 52
6.3 Zvrsti turistične ponudbe, zastopanost Zgornjega Posočja v informativnem gradivu ........................................................................................................................ 53
6.4. Predstavitev dediščine soške fronte v informativnem gradivu ............................ 55
6.5 Pogostost omemb krajev v promocijskem gradivu .................................................. 60
7 SKLEP ......................................................................................................................... 67
8 VIRI IN LITERATURA .............................................................................................. 69
9 GRAFIČNE PRILOGE ............................................................................................... 75
9.1 Slike ...................................................................................................................... 75
9.2 Preglednice ............................................................................................................ 76
1
1 UVOD
Občine Zgornjega Posočja Bovec, Kobarid in Tolmin ležijo na skrajnem
severnozahodnem delu Slovenije. Razstezajo na 924 km2, kar znaša 4,65 % celotnega
državnega ozemlja. Na obravnavanem območju je leta 2014 živelo 18.714 prebivalcev,
kar znaša manj kot en odstotek vseh prebivalcev v Sloveniji (SURS 2014). Strma
hribovja, ki prehajajo v Alpe, vanje zarezana dolina reke Soče, ki se le pri Tolminu,
Kobaridu in Bovcu razširi v nekaj kilometrov široke doline, so najverjetneje vzrok, da
se na tem območju niso razvila večja mestna središča. Gorovja, ki zaobjemajo tukajšnja
naselja, otežujejo fizično povezavo z državnimi in regionalnimi centri, kar postavlja to
območje na marginalni rob tako sedanje kot prejšnjih držav (Klavora 2011). Majhna
gostota prebivalcev in dinamični relief s pogostimi naravnimi nesrečami predstavljata
dodatno oviro za razvoj večjih zaposlitvenih središč. Zaradi pestrih naravnih danosti so
alpske pokrajine našle alternativo za razvoj v turizmu. Med raznimi oblikami turizma
prevladuje tukaj predvsem športni, ki večino aktivnosti postavlja na prosto (Senegačnik
2012, 249). Zaradi pomanjkanja hitrih avtocestnih povezav s prestolnico pa predstavlja
turizem za primorsko stran Alp še toliko večji pomen. V prejšnji državi so začeli
razvijati smučarski center Kanin, po osamosvojitvi pa so nastale številne turistične
agencije, ki so tržile predvsem aktivnosti na reki Soči in njenih pritokih.
Območje Zgornjega Posočja pa ne predstavlja potenciala samo za razvoj športnega
turizma, saj nam postreže tudi z bogato kulturno in materialno dediščino. Kolo časa smo
zavrteli le sto let v preteklost, ko je bilo površje, prav tako kot na nekaterih drugih
koncih Evrope, prekopano z jarki, v katerih je umiralo na tisoče ljudi. Soška fronta se je
razlikovala od drugih zaradi specifik bojevanja, predvsem pa logistike, ki se je razvila
zaradi visokogorskega terena. V času Jugoslavije je jarke zakrila zemlja in zarasla trava,
vendar na lokalni ravni spomin nanje ni nikoli zamrl. Številni zbiralci so po kleteh ali
garažah oblikovali zasebne zbirke najdenega orožja, granat, predmetov. Z razpadom
Jugoslavije so se začele oblikovati institucije, ki so uredile bolj sistematično zbiranje in
popisovanje gradiva, več posluha za tovrstno dediščino pa je pokazala tudi novonastala
država (Kobariški muzej 2014). Danes zaradi prizadevanj civilne iniciative predstavlja
dediščina soške fronte (v nadaljevanju SF) nepogrešljivo turistično ponudbo Zgornjega
Posočja, njeni ostanki pa sodijo med zanimivejše v Evropi (Senegačnik 2012, 258).
2
Obiskovanje krajev, ki so povezani z vojno zgodovino, se je v Evropi množično
razširilo kmalu po drugi svetovni vojni, v skladu s tem pa se je oblikovala tudi
terminologija, ki definira takšen tip turizma. Zgornje Posočje in posledično Slovenija
sta intenzivneje to smernico začela razvijati v zadnjih dveh desetletjih, promocija in
obisk soške fronte pa postajata toliko bolj aktualna v času obeleževanja stoletnice prve
svetovne vojne.
Pojavlja se dilema o tem, kam uvrstiti in kako poimenovati segment turizma, ki zajema
obiskovanje vojnih ostalin. V angleško govorečem prostoru se uveljavljajo neposredni
pridevniki, kot so: »battlefield tourism«, »tana tourism, »dead tourism«. Tudi v
slovenščini ni poenotene terminologije, saj je moč zaslediti izraze, kot so: mračni,
temni, temačni, vojni turizem (Gosar 2015, 140). V Zgornjem Posočju tem
poimenovanjem nasprotujejo, saj menijo, da v sebi nosijo preveč negativno konotacijo.
Bolj nevtralen in mehak opis bi lahko našli v pridevnikih komemorativni, zgodovinski
ali etnični, saj je navsezadnje šlo za vojno, v kateri je bilo udeleženih enajst narodov.
V prvem delu pričujočega dela je predstavljen geografski oris Zgornjega Posočja s
poudarkom na prebivalstvu. Dodatna pozornost je namenjena turizmu in turistično
najbolj oglaševanim znamenitostim oziroma dejavnostim. Znotraj teh smo poskušali
ugotoviti, kakšno mesto zaseda dediščina prve svetovne vojne oziroma soške fronte, ki
je potekala na obravnavanem ozemlju. Kot smo že omenili, se v Sloveniji intenzivno
ukvarjamo z načrtno promocijo vojne dediščine v turistične namene šele zadnji dve
desetletji, zato smo se v drugem delu spustili v teoretsko razlago pojma thanatos
turizem, pod katerega bi lahko uvrstili tudi obiskovanje obnovljenih ostalin soške
fronte. Nobena stvar ni sama po sebi umevna, do njenega razvoja vodi skrbno načrtovan
proces. Zato smo v nadaljevanju sledili stoletnemu razvoju dogodkov, ki so se začeli z
vojno in zaključili s turističnim obiskovanjem njenih ostalin. Pri tem smo analizirali
način predstavitve krajev spomina, ki so povezani z dediščino soške fronte.
Glede na to, da je omenjeni segment turizma na območju Slovenije še v razvojni fazi, ni
veliko raziskav, ki bi se ukvarjale s to tematiko. Posledično je nedefinirana tudi uporaba
posameznih terminov, ki označujejo specifične pojave ali aktivnosti, povezane s to vrsto
turizma. Tako obstaja možnost, da so nekateri pojmi, uporabljeni v pričujočem delu,
morda le delno ustrezni ali celo neustrezni, saj zanje še ne obstaja primerna in
uveljavljena slovenska različica.
3
1.1 Namen, cilji in raziskovalno vprašanje
Primarni cilj zaključnega dela je bila analiza vloge in pomena turizma v Zgornjem
Posočju, pri čemer je bila posebna pozornost namenjena dediščini soške fronte in njeni
vključenosti v turistično ponudbo tega območja. V sklopu primarnega cilja se je delo
osredotočalo na tri dodatne podcilje:
- analiza izpostavljenosti posameznih krajev in znamenitosti v turistično-
informacijskem gradivu;
- preučitev načina predstavitve dediščine soške fronte v turistično-informacijskem
gradivu;
- opredelitev krajev, povezanih s soško fronto, ki izkazujejo turistični potencial in
bi jih lahko še intenzivneje vključili v turistično ponudbo.
V zaključnem delu si ne zastavljamo hipotez, saj narava dela tega ne omogoča. Namesto
teh si postavljamo naslednje raziskovalno vprašanje:
Kako pomemben element predstavlja soška fronta v turistični ponudbi Zgornjega
Posočja?
1.2 Metode
Metodološko je zaključno delo razdeljeno na dva dela. V prvem smo s pomočjo analize
vsebine znanstvene in strokovne literature ter statističnih virov podali splošno sliko
Zgornjega Posočja, ki predstavlja osrednji prostor naše raziskave. V drugem delu smo
se osredotočili na analizo turistično-informacijskega gradiva, ki je bilo obiskovalcem
brezplačno na voljo v informativnih centrih vseh treh občin sto let po začetku prve
svetovne vojne v juliju in avgustu leta 2014. Z metodo selekcije smo poskušali
ugotoviti, katera turistična ponudba je bila bolj izpostavljena in kolikšen delež znotraj
nje predstavlja dediščina soške fronte.
4
2 GEOGRAFSKI ORIS ZGORNJEGA POSOČJA
Zgornje Posočje spada v okvir Goriške statistične regije, sestavljajo ga tri občine:
Tolmin, Kobarid in Bovec. Upravna enota je v Tolminu, po zahodni strani vseh treh
občin poteka tudi državna meja z Italijo. Prebivalstvo je v povprečju starejše od
državnega povprečja. Značilno podobo pokrajni pa dajeta predalpski in alpski svet,
glavno vodno žilo in identifikacijsko točko predstavlja reka Soča.
2.1 Fizični geografski oris Zgornjega Posočja
Glavna fizična geografska značilnost Zgornjega Posočja so vrhovi, ki se postopoma
nižajo iz severozahoda proti jugovzhodu. V širšem pogledu spadajo obravnavane občine
v južni del Alp. Kamninska zgradba je pretežno sestavljena iz triasnih apnencev, v
manjši meri pa je zastopan tudi dolomit. Južno od bovške kotline, predvsem v dolinah,
se pojavljajo tudi peščenjaki in fliši, ki so bili odloženi v juri in kredi (Orožen, Hrvatin
2001).
Občina Bovec se razprostira v osrčju Julijskih Alp, medtem ko se občini Kobarid in
Tolmin nahajata južneje, na stičišču alpskega in predalpskega gorovja. Med številnimi
vrhovi bomo omenili le najbolj markantne oziroma najbolj poznane, ti zaobjemajo večje
poselitvene centre, ki se praviloma nahajajo v dolini ob reki Soči. Na zahodu se vije
Kaninsko gorovje z najvišjim vrhom Kaninom 2587 m. Severno si sledijo Rombon
2208 m, Mangart 2346 m, Jalovec 2645 m, Loške stene 2346 m, Jerebica 2126 m, Baški
Grintavec 2347 m. Najvišjo točko Zgornjega Posočja in hkrati bovške občine
predstavlja medobčinska tromeja na vrhu Triglava 2864 m. Na vzhodu občino omejuje
greben Polovnik. V kobariški občini se Krnsko pogorje niža. S severozahoda omejuje
mestno središče Kobariški Stol 1673 m. Nasproti na jugozahodni občinski in državni
meji kraljuje Matajur 1646 m, vzporedno z njim pa se vije pogorje Kolovrata, ki
zamejuje tudi tolminsko občino. Vzporedno se na levem bregu Soče vzpenja najvišja
gora v kobariški občini – Krn 2244 m, vzhodno mu sledi Batognica 2164 m. Občina
Tolmin je na robu Spodnjih bohinjskih gora, kjer najdemo tudi edinega dvatisočaka v
občini, in sicer Tolminski Kuk 2085 m. Proti vzhodu se začenja Idrijsko-Cerkljansko
hribovje. Skupna lastnost vseh treh občin je, da se njihova središča nahajajo v dolinah
na kvartarnih sedimentih (Orožen, Hrvatin 2001). Bovec na nadmorski višini 453 m,
5
Kobarid na 235 m, najnižje pa ima svoj center Tolmin na nadmorski višini 201 m
(Kartografija 2011). V zadnji ledeni dobi je bilo to območje pod ledenikom, ki je
preoblikoval površje. Visok in strm relief, hudourniške vode in pestro tektonsko
delovanje pospešujejo preoblikovanje površja.
Osrednjo vodno žilo predstavlja reka Soča, njen kraški izvir je v Trenti, reka teče čez
vse tri občine, njena trasa pa je zasnovala tudi potek glavnih prometnic. Med večje
vodotoke prištevamo še Učjo, Nadižo, Tolminko in Idrijco. Območje je prepredeno s
številnimi potoki, ki imajo hudouriniški značaj (Camis 2014).
2.1.2 Podnebne značilnosti Zgornjega Posočja
Kljub alpski legi ima območje Zgornjega Posočja zaradi vdorov toplega zraka po kanalu
reke Soče blažje podnebje od sosednje gorenjske regije, ki se nahaja na vzhodni strani
večinoma prej omenjenih vrhov. Razlika med regijama se kaže predvsem v temperaturi,
potovanje toplih zračnih mas pa je nazorno prikazano tudi na sliki 1, ki prikazuje
povprečno letno temperaturo zraka za tridesetletno obdobje 1971–2000. Takrat se je
srednja mesečna temperatura v Bovcu ustavila pod ničlo le v januarju. Znašala je –0,7
stopinj C. Najtoplejši mesec pa je bil julij s povprečno temperaturo 18,7 stopinj C, sledil
mu je avgust s 17,9 stopinjami C. Srednja letna temperatura pa je bila 9,1 stopinj C.
Temperaturno najbolj ugoden je Tolmin, saj v omenjenem tridesetletnem obdobju
povprečna temperatura ni padla pod ledišče. V najbolj hladnem mesecu – januarju je
znašala 0,6 stopinj C, v najtoplejšem – juliju pa 20 stopinj C. Tudi tukaj je drugi
najtoplejši mesec avgust s 19,5 stopinjami C. Povprečna letna temperatura je znašala
10,6 stopinj C. (ARSO 2015a).
6
Slika 1: Povprečna letna temperatura zraka obdobje: 1971−2000 (ARSO 2015b).
Čeprav ima območje Zgornjega Posočja ugodne temperature, je za morebitne
obiskovalce količina padavin toliko bolj neugodna. Zaradi visokih gora so pogoste
orografske padavine, območje se tako uvršča med bolj namočene v Sloveniji. Povprečna
letna količina padavin se giblje okrog 2.000, na nekaterih območjih pa preseže 3.000
mm. V Bovcu so v tridesetletnem obdobju 1961–1990 beležili padavine kar tretjino leta,
in sicer 121,6 dni. Najintenzivnejše so bile novembra, ko so presegle 350 mm. Pozimi
in poleti sta bila zabeležena padavinska nižka, a hkrati so spomladanski in poletni
meseci tisti, ki beležijo največ deževnih dni. Nekaj manj padavin in hkrati deževnih dni
beleži Tolmin. V obravnavanem obdobju je bilo deževnih 116,2 dni. Najbolj deževen
mesec je s 13,4 dnevi prav tako junij, meseca z najmanj padavinami pa sta s 7,6 dnevi
februar in december. Tudi tukaj je padlo največ padavin novembra, in sicer 260 mm,
najmanj pa v februarju − 132 mm. (ARSO 2015c).
Relief Zgornjega Posočja spada med najbolj dinamične v Sloveniji. Raznolikost terena
in topna apnenčasta kamninska podlaga sta razloga za nastanek številnih naravnih
znamenitosti, kot so slapovi, brzice, visokogorska jezera, jame, brezna ... Številne lepote
pritegnejo obiskovalce, nudijo potencial za razvoj raznolikih dejavnosti in pripomorejo
k razvoju pestre turistične ponudbe. Istočasno je to območje zelo podvrženo naravnim
nesrečam. Poleg nevšečnosti, ki jih prinašajo velike količine padavin, spada območje
7
med potresno bolj ogrožene v Sloveniji. V zadnjem stoletju so se tla močneje zatresla
kar trikrat. Leta 1976 ob t. i. furlanskem potresu, leta 1998 ob velikonočnem potresu in
nato še leta 2004. Takšen teren pa predstavlja večje tveganje za naložbe, ki bi lahko
predstavljale tudi večji gospodarski razvoj (Lozej 2015).
2.2 Družbeno-geografski oris Zgornjega Posočja
Ko govorimo o Zgornjem Posočju, imamo v mislih tri občine na skrajno
severozahodnem delu države ob zgornjem toku reke Soče: bovško, kobariško in
tolminsko. Do leta 1994 so bile vse tri del nekdanje tolminske občine. Spadajo pod
okvir Goriške statistične regije. Vse tri na zahodni strani mejijo z Italijo, občina Bovec
na severu meji z občino Kranjska Gora, na vzhodu z bohinjsko občino, na jugu pa s
kobariško. Slednja poleg bovške meji na jugu s tolminsko občino, na vzhodu pa z
bohinjsko. Tolmin poleg že naštetih meji na občine Železniki, Cerkno, Idrija, Nova
Gorica in Kanal (Geopedia.si 2015). Ležijo ob robu Julijskih Alp na izredno
dinamičnem terenu, kjer nadmorske višine padajo od severa proti jugu, glavno vodno
žilo predstavlja reka Soča s številnimi pritoki.
2.2.1 Geografska in administrativna opredelitev regije
Zgornje Posočje spada v okvir Goriške statistične regije. Upravna enota za vse tri
občine se nahaja v Tominu, vloga večjega administrativnega centra pa pripada Novi
Gorici. Dinamičen relief precej otežuje prometno povezavo s prestolnico. Od nje najbolj
oddaljen je Bovec, najdaljša pot do Ljubljane vodi preko Nove Gorice, mimo Tolmina
in Kobarida (179 km, 2,20 h). Najkrajša, a hkrati zaradi številnih vijug tudi najbolj
dolgotrajna, gre skozi prelaz Vršič (130 km, 2,30 h). Časovno najbolj optimalna pa
poteka skozi italijanski Trbiž (131 km, 1,50 h) (Google maps 2015). Povezava je možna
tudi po tako imenovani Keltiki preko Idrije in Godoviča, a se ji zaradi pogostih del na
cesti domačini raje izogibajo (Alič 2015). Takšne prometne povezave pa prispevajo k
temu, da se tudi sodržavljanom včasih zdi obisk teh krajev eksotičen. Ukleščen med
dvatisočaki, z visokimi hišami in strmimi strehami, predstavlja Bovec naselje, ki se
nahaja v osrčju Julijskih Alp, Kobarid in Tolmin pa sta locirana na njihovih obronkih.
Občina Bovec je najseverneje ter po površini meri 367 km2 in obsega trinajst naselij.
8
Občina Kobarid je najmanjša, saj zajema 193 km2,
v njej pa je 33 naselij. Največja je
tolminska občina, ki se razteza na 382 km2 in zajema kar 72 naselij (Geopedia 2015).
Na območju Zgornjega Posočja delujeta dve lokalni turistični organizaciji (v
nadaljevanju LTO), prva pokriva območje bovške občine, druga pa skrbi za skupno
promocijo Kobariškega in Tolminskega, v vsakem od občinskih središč pa je tudi
Turistično-informativni center (v nadaljevanju TIC).
2.2.2 Gibanje prebivalstva
Odročna lega in gorat teren se odražata v nizkem številu prebivalcev, saj je to povsod
nižje od državnega povprečja. Bovška občina ima le 9 prebivalcev na km2, kobariška jih
ima 21, tolminska pa je najbolj poseljena, saj na kvadratnem kilometru živi 30 ljudi, kar
skupno znese 11.336 prebivalcev. V sedmih letih je v regiji moč zaznati splošen trend
upadanja števila prebivalcev. Ta je najbolj izrazit v tolminski občini, saj se je v
sedemletnem obdobju 2008−2015 število prebivalcev zmanjšalo za 484.
2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 2015
Bovec 3.185 3.205 3.249 3.213 3.200 3.181 3.140 3.130
Kobarid 4.227 4.190 4.217 4.172 4.202 4.199 4.144 4.143
Tolmin 11.820 11.702 11.674 11.626 11.646 11.570 11.430 11.336
Preglednica 1: Število prebivalcev v občinah Bovec, Kobarid, Tolmin 2008−2015
(SURS 2015b).
Po številu prebivalcev obravnavano območje močno zaostaja za državnim povprečjem,
ki znaša 102 preb/km2. Bovška občina pa je bila leta 2008 celo druga najredkeje
naseljena v državi.
9
Slika 2: Gostota prebivalstva, občine, Slovenija, 31. 12. 2008 (SURS 2014).
V vseh treh občinah je opazen trend staranja prebivalstva. Število prebivalcev smo
razdeliliv tri starostne razrede. Najobsežnejši razred je 30–59 let, v bovški in tolminski
občini pa delež starih 60 in več prevladuje nad starostnim razredom 0–29 let. Slika se
močno razlikuje od državnega povprečja, kjer je bistveno večji delež starih med 0 in 29,
starostni razred 60+ pa je manjši. Indeks staranja, ki predstavlja razmerje med številom
oseb, starih 65 let ali več, in številom oseb, mlajših od 15 let, je v letu 2014 na
državnem nivoju dosegel vrednost 120,47. To pomeni, da je na 100 oseb, mlajših od 15
let, v državi prebivalo skoraj 121 oseb, starih 65 let ali več. Naše obravnavane občine pa
so še starejše od državnega povprečja. Najstarejša je bovška občina, sledi ji tolminska,
najmlajša je kobariška, vendar tudi ta prekaša državno povprečje.
0−29 30–59 60+ Indeks
staranja
Bovec 25,35
43,44 30,38 194,67
Kobarid 28,38
42,88 27,97 146,14
Tolmin 27,51
43,23 28,15 159,71
Slovenija 31,17 44,31 24,53 120,47
Preglednica 2: Delež prebivalcev po starostnih razredih: 0–29, 30–59 ter 60+, 2014
(izračunano po SURS 2015).
10
2.2.3 Izobrazbena struktura prebivalstva
Izobrazbena struktura prebivalcev Zgornjega Posočja je iz leta v leto višja, delež ljudi z
nedokončano osnovno šolo se niža, hkrati se povečuje število visoko izobraženega
kadra. Spodbudna novica za marginalno območje, ki je zaradi naravnih danosti in slabih
prometnih povezav precej izolirano, hkrati pa je možnost dnevnih migracij v večja
središča precej omejena. Takšna izobrazbena struktura prebivalstva ne nakazuje samo
potenciala za neko območje, ampak narekuje določene obveznosti okolja do
stanovalcev, tem je potrebno omogočiti primerno zaposlitev za njihovo izobrazbo, v
nasprotnem primeru okolje ne deluje vzpodbudno in območju grozi izseljevanje. Večja
urbana središča, kjer so se ljudje izobraževali, ponujajo drugačne možnosti kot pretežno
ruralno Zgornje Posočje, za ohranitev izobraženih ljudi na podeželju je nujno potrebna
možnost uveljavitve večje fleksibilnosti, kot so razne oblike dela na domu oziroma
ustanovitev podružničnih razvojnih in znanstvenih centrov. Delno rešitev lahko
predstavlja tudi raznolika turistična ponudba, ki bi zaposlovala različne kadre.
11
Leto Brez izobrazbe,
nepopolna
osnovnošolska
Osnovnošolska Nižja poklicna
srednja poklicna
Srednja
strokovna
srednja splošna
VŠ. 1. stopnje
ipd.
VŠ. 2. st. ipd. VŠ. 3. st. ipd.
Bovec
2011 259
9 %
823
28,6 %
685
23,8 %
719
25 %
180
6,5 %
186
6,5 %
21
0,7 %
2012 242
8,8 %
716
25,9 %
679
24,6 %
710
25,7 %
177
6,4 %
213
7,7 %
23
0,8 %
2013 231
8,2 %
736
26,2 %
681
24,3 %
748
26,7 %
173
6,2 %
213
7,6 %
24
0,9 %
2014 220
6,9 %
720
22,6 %
678
21,3 %
719
22,6 %
436
13,7 %
203
6,4 %
212
6,6 %
Kobarid 2011 221
6,1 %
1.091
29,9 %
958
26,3 %
869
23,8 %
250
6,9 %
244
6,7 %
14
0,4 %
2012 205
5,7 %
1051
28,1 %
953
26,3 %
871
24,1 %
232
6,4 %
289
8 %
16
0,4 %
2013 194
5,4 %
1.033
28,6 %
936
25,9 %
887
24,6 %
245
6,8 %
297
8,2 %
20
0,6 %
2014 173
4,8 %
998
28 %
934
26,2 %
868
24 %
283
8 %
288
8 %
26
0,7 %
Tolmin 2011 673
6,7 %
2.926
28,9 %
2.394
23,2 %
2.526
25 %
793
7,8 %
732
7,2 %
68
0,7 %
2012 637
6,3 %
2.849
28,9 %
2.384
23,6 %
2.529
25 %
737
7,3 %
877
8,7 %
90
0,9 %
2013 587
5,9 %
2.804
27,9 %
2.363
23,6 %
2.562
25,5 %
760
7,6 %
867
8,6 %
90
0,9 %
2014 554
5,6 %
2.727
27,5 %
2.359
23,8 %
2.479
25 %
827
8 %
879
9 %
93
1 %
Slovenija 2011 77.971
4,4 %
435.108
24,7 %
406.837
23,1 %
531.751
30,2 %
142.452
8,1 %
143.029
8,1 %
22.188
1,3%
2012 73.925
4,2 %
420.529
23,9 %
402.060
22,8 %
53.3435
30,3 %
142.133
8,1 %
162.670
9,2 %
26.595
1,5 %
2013 68.926
3,9 %
411.975
23,4 %
399.732
22,7 %
538.181
30,6 %
149.475
8,5 %
165.144
9,4 %
27.293
1,6 %
2014 65.876
3,7 %
404.228
23 %
397.105
22,6 %
531.186
30,2 %
165.198
9,4 %
167.321
9,5 %
29.118
1,7 %
Preglednica 3: Prebivalstvo, staro 15 ali več let, po izobrazbi, starosti in spolu, Slovenija, letno (SURS 2015).
12
2.2.4 Aktivnostna in zaposlitvena struktura prebivalstva
Število aktivnih prebivalcev se je v Zgornjem Posočju od leta 2011 do leta 2014 zmanjšalo za
5,1 %. Kot je razvidno iz preglednice 4, je padec zaznati v vseh treh občinah. Vzporedno s
tem se je zmanjšal delež zaposlenih, a prav tako je v letih 2012−2013 padalo število
brezposelnih in se je v skupnem seštevku v letu 2013 njihov delež zmanjšal za 12,1 % v
primerjavi z letom 2011, naslednje leto se je le-ta še zmanjšal in je znašal 2,4 %.
Brezposelnost se v regiji giblje na okoli 10 %. Najbolj niha v občini Bovec. Leta 2013 je
imela najmanjši delež brezposelnih, in sicer 7,4 %, a se je število v naslednjem letu močno
povečalo, brezposelnih je bilo kar 13,9 % občanov. Najmanj brezposelnih oseb je v občini
Kobarid, saj se tamkajšnji delež v obravnavanem obdobju giblje pod regionalnim povprečjem.
Tam je bilo največ ljudi brez zaposlitve leta 2011, in sicer 176, in so predstavljali 9,5 %
prebivalstva. Naslednje leto je delež brezposelnosti padel na najnižjo raven in dosegel 8,2 %.
V skupnem seštevku se je povečalo število neaktivnega prebivalstva. V občinah Bovec in
Kobarid iz leta 2011 v 2012 beležimo najprej padec števila neaktivnega prebivalstva, v letu
2013 pa se ponovno povzpe nad raven v letu 2011, medtem ko v občini Tolmin ta številka
konstantno narašča. Prav tako je v vseh treh občinah opazen trend nižanja števila šolajočih se
in naraščanja števila upokojencev. Najbolj je v letu 2013 v primerjavi z letom 2011 upadel
delež dijakov v občini Bovec, in sicer za 14,2 %, hkrati je tukaj najbolj naraslo število
upokojencev, in sicer za 5,7 %. V kobariški občini se je delež dijakov zmanjšal za 4,2 %,
delež upokojencev pa narastel za 3,5 %. Delež dijakov se je najmanj znižal v občini Tolmin,
in sicer za 2,7 %, delež upokojencev pa je narasel za 5,2 %. Razlike so med občinami
precejšnje, v skupnem seštevku Zgornjega Posočja pa je upad deleža šolajočih se 5 %,
medtem ko je delež upokojencev narasel za 4,9 %.
13
Območje
Leto Aktivni –
skupaj
Zaposleni Brezposelni Neaktivni −
skupaj
Učenci, dijaki, študenti
Upokojenci Drugi neaktivni
Bovec 2011 1.451
50,5 %
1.304
89,9 %
147
10,1 %
1.422
49,5 %
253
17,8 %
941
66,2 %
228
16 %
2012 1.395
49,7 %
1.284
92 %
111
8 %
1.410
50,3 %
228
16,2 %
970
68,8 %
212
15 %
2013 1.371
48,9 %
1.269
92,6 %
102
7,4 %
1.435
51,1 %
217
15,1 %
998
69,5 %
220
15,3 %
2014 1.357
48,9 %
1.169
86,1 %
188
13,9 %
1.417
51,1 %
182
12,8 %
1.000
70,6 %
235
16,3 %
Kobarid 2011 1.845
50,6 %
1.669
90,5 %
176
9,5 %
1.802
49,4 %
307
17 %
1.247
69,2 %
248
13,8 %
2012 1.833
50,7 %
1.682
91,8 %
151
8,2 %
1.784
49,3 %
297
16,6 %
1.297
72,7 %
190
10,7 %
2013 1.798
49,8 %
1.648
91,7 %
150
8,3 %
1.814
50,2 %
294
16,2 %
1.292
71,2 %
228
12,6 %
2014 1.769
49,6 %
1.612
91,1 %
157
8,9 %
1.801
50,4 %
283
15,7 %
1.284
71,3 %
234
13 %
Tolmin 2011 5.177
51,2 %
4.616
89,2 %
561
10,8 %
4.935
48,8 %
902
18,3 %
3.450
69,9 %
583
11,8 %
2012 5.096
50,4 %
4.564
89,6 %
532
10,4 %
5.007
49,6 %
879
17,6 %
3.637
72,6 %
491
9,8 %
2013 4910
48,9 %
4385
89,3 %
525
10,7 %
5123
51,1 %
878
17,1 %
3639
71 %
606
11,8 %
2014 4.911
49,5 %
4.393
89,5 %
518
10,5 %
5.007
50,5 %
762
15,2 %
3.639
71 %
606
13 %
Posočje 2011 8.473
50,9 %
7.589
89,6 %
884
10,4 %
8.159
49,1 %
1.462
17,9 %
5.638
69,1 %
1.059
10,9 %
2012 8.324
50,4 %
7.530
90,5 %
794
9,5 %
8.201
49,6 %
1.404
17,1 %
5.904
72 %
893
12,6 %
2013 8.079
49,1 %
7.302
90,4 %
777
9,6 %
8.372
50,9 %
1.389
16,6 %
5.929
70,8 %
1.054
13,1 %
2014 8.037 7.174 863 8.225 1.227 5.923 1.075
14
53,7 % 89,3 % 10,7 % 46,3 % 14,9 % 72 % 13,1 %
Slovenija 2011 944.569
53,3 %
835.776
88,5 %
108.793
11,5 %
814.767
46,7 %
182.882
22,4 %
501.842
61,6 %
130.043
16 %
2012 938.802
53,3 %
824.636
87,8 %
114.166
12,2 %
822.545
46,7 %
178.616
21,7 %
536.204
65,2 %
107.725
113,1 %
2013 922.389
52,4 %
803.082
87,1 %
119.307
12,9 %
838.337
47,6 %
177.717
21,2 %
535.794
63,9 %
124.826
14,9 %
2014 925.918
52,6 %
800.018
86,4 %
125.900
13,6 %
834.114
47,4 %
172.798
20,7 %
536.896
64,4 %
124.420
14,9 %
Preglednica 4: Prebivalstvo, staro 15 ali več let, po statusu, aktivnosti, spolu in starosti, Slovenija, letno (SURS 2015a).
15
Kot je razvidno iz preglednice 4, je v Posočju odstotek brezposelnih res nekoliko nižji kot
drugje v Sloveniji, kar na prvi pogled daje pozitivno sliko o zaposlitveni problematiki, vendar
je podatek sam po sebi zavajajoč, potrebno je namreč upoštevati, da je tudi odstotek
neaktivnih prebivalcev nekoliko višji kot odstotek aktivnih.
16
3 OPREDELITEV TURISTIČNIH ZNAČILNOSTI ZGORNJEGA POSOČJA
Zaradi raznolikih naravnih danosti se je Zgornje Posočje začelo razvijati kot izrazito športno
središče z aktivnostmi na prostem. Spoj dinamičnega terena in ugodnega podnebja zaradi
vplivov mediterana pa so kmalu odkrili tudi profesionalni športniki, saj je območje postalo
prizorišče mnogih mednarodnih tekmovanj. Ob pregledu razvoja športnih in turističnih
dejavnosti je treba omeniti nekaj prelomnih dogodkov. Kontinuiteta turizma je bila nedvomno
zaznamovana leta 1991 ob osamosvojitvi države, ko so se tuji gostje zaradi strahu pred
morebitno vojno raje odločili za varnejše države. Na nacionalni ravni se je število tujih gostov
tistega leta zmanjšalo za 73 % (Brezovec 2011). Nova politična ureditev je prinesla novo
prakso na gospodarskem področju. Spodbujalo se je domače podjetništvo, potencial
Zgornjega Posočja pa so videle tudi številne tuje agencije, ki so tukaj odprle svoje
poslovalnice. Kljub temu pa posebno tveganje tako investitorjem kot domačinom in ne
nazadnje obiskovalcem predstavljajo številne naravne nesreče. Zaradi strmega terena in velike
količine padavin je drsenje terena pogosto, za nameček pa je območje izpostavljeno potresom.
Tla je 12. 4. 1998 na veliko noč zamajal petnajst sekund trajajoč potresni sunek. Njegova
lokalna magnituda je znašala 5,8 stopnje po Richterjevi lestvici, valovi pa so v širšem
nadžariščnem območju dosegli VII. stopnjo po evropski potresni lestvici. Ob potresu ni bilo
neposredno mrtvih ali poškodovanih. Globina potresa je znašala okoli 15 kilometrov. To je bil
po letu 1895 najmočnejši potres z epicentrom v Sloveniji. Naslednjič so se močneje tla
zatresla še leta 2004, vendar je bila ob tem potresu škoda precej manjša (ARSO 2014).
V Socialistični federativni republiki Jugoslaviji je bila turistična ponudba Zgornjega Posočja
usmerjena predvsem v športne aktivnosti, z novo državo pa se je začela širiti in dobivati nove
vsebine. Ne glede na dejavnosti, ki so se tukaj odvijale, je glavna kulisa ostala narava.
3.1 Razvoj turizma v Zgornjem Posočju
Pojav sodobnega turizma umeščamo v konec 18. stoletja, ko se je v zimskih mesecih ob
obalah Sredozemskega morja začela zbirati premožna aristokracija s severne Evrope. Nica,
Opatija, Taormina in drugi obalni kraji so se spremenili v prava klimatska pribežališča.
Ugodno podnebje je omogočalo lovljenje sončnih žarkov in dolge sprehode (Blume 1992). V
primerjavi s Sredozemljem je turizem v Zgornje Posočje prišel relativno pozno, saj sta razvoj
17
v prvi polovici 20. stoletja prekinili dve svetovni vojni. V začetku prejšnjega stoletja, ko
oglaševanje turistično zanimivih destinacij še ni bilo tako skrbno načrtovano in agresivno, da
bi doseglo širše množice kot danes, je lepote Zgornjega Posočja javnosti približal Julius
Kugy: tržaški pravnik nemškega rodu, ko je leta 1925 v knjigi »Iz življenja gornika« posvetil
posebno pozornost dolini Trente (Trenta 2014). Predstavitev planinskih poti je dala zagon
gorništvu, kot prvi turistični dejavnosti pa sta se razvila vodništvo in prenočevanje (Škočir
2010). Republika Jugoslavija je na tem območju videla priložnost predvsem v razvoju
zimskega turizma in se lotila gradnje žičnice, ki je povezala Bovško dolino z 2.587 m visokim
Kaninom. Izstopno postajo so postavili na višino 2208 m in s tem se je smučišče na Kaninu
uvrstilo kot najvišje ležeče v Sloveniji. Ob njegovem vznožju so začeli rasti hoteli in
počitniška naselja, Bovec pa je letno nadgrajeval ponudbo športnega turizma. Največ gostov
je prihajalo iz Italije, Nizozemske in Nemčije, med takrat domačimi gosti pa so sem
najpogosteje zahajali Hrvati in Srbi. Dolino Soče so v 80-ih letih odkrili tudi ljubitelji rečnih
športov, reka se je kmalu uvrstila na svetovni zemljevid kajakaštva in že leta 1990 je
kobariška občina v Trnovem gostila svetovno prvenstvo v kajaku. Občina Kobarid se za
razliko od bovške ni osredotočila le na športne aktivnosti, povezane neposredno z naravo,
ampak je znala pritegniti obiskovalce tudi s številnimi etnološkimi posebnostmi. Klavora
izpostavlja staro vaško jedro v Breginju, črno kuhinjo na Robidišču, obnovljeno hišo Simona
Gregorčiča na Vrsnem, v Krnu pa domačijo zgodovinarja in geografa Simona Rutarja …
Veliko je tudi sprehajalnih poti, ki združujejo zgodovinske in naravne znamenitosti (Klavora
M. 2007). Največji prispevek k razvoju zgodovinskega turizma v občini in regiji pa gre
pripisati delovanju Kobariškega muzeja. Kobariška občina privablja tudi ljubitelje dobre
kuhinje, leta 2009 se je pet gostincev povezalo v Kobariški gastronomski krog in skupaj
nastopilo na trgu (LTO Sotočje 2014). Kljub številnim naravnim znamenitostim Tolmin v
konkurenci z drugima dvema občinama za običajnega obiskovalca ni predstavljal končne
destinacije. V mestu je bila ena večjih vojašnic v regiji, objekt v velikosti 55 x 14 m je bilo
praktično nemogoče spregledati (Močnik 2013). Večina nočitev je bila tako vezana na
namestitve vojakov, k priljubljenosti Tolmina pa je pripomogla tudi bližina Italije, ki je
prebivalcem te države nudila številne možnosti za nakupovanje. Usmerjeno turistično
identiteto je Tolmin začel razvijati v zadnjih letih. Zaradi vzgonskih vetrov se je umestil na
svetovni zemljevid padalstva, vedno bolj pa postajajo obiskani številni festivali, ki imajo v
glavnem prizorišče na sotočju Tolminke in Soče (Klavora M. 2007).
18
3.2 Prenočitvene zmogljivosti v regiji
Škočir ugotavlja, da so leta 2009 med prenočitvenimi obrati v Zgornjem Posočju s 47,2 %
prevladovali kampi, sledile so nastanitve v sobah in apartmajih – 17,1 %, planinski domovi in
koče – 14,2 %, hoteli – 13,9 %, drugi domovi, npr. mladinski, počitniški – 8,2 %, penzioni in
gostišča – 4,6 %, najmanj prenočitvenih zmogljivosti pa so ponujale turistične kmetije, in
sicer 1,3 %. Skupaj so obrati v vseh treh obravnavanih občinah ponujali okoli 5.400 ležišč.
Tej razporeditvi najbolj sledi občina Bovec, pri tolminski pa je viden največji odmik, saj so
kampi predstavljali le 14 % nastanitev, večji delež pa so dosegali domovi, hoteli in planinske
koče (Skočir 2010, 15). Štiri leta pozneje slika na regionalni ravni ni bila bistveno drugačna,
saj so leta 2013 42,3 % vseh namestitev predstavljali kampi, 16,8 % so predstavljali hoteli in
podobni nastanitveni objekti in 40,8 % so zasedli drugi namestitveni objekti. Spremenila pa se
je struktura namestitev po občinah, saj v kobariški občini kampi predstavljajo kar 50,6 % vseh
namestitev, hoteli in podobni nastanitveni objekti predstavljajo 17,1 % nastanitev, 35,8 % pa
je drugih namestitvenih objektov. Delež kampov se je na 20,2 % povišal v tolminski občini,
čeprav še vedno z 59 % prevladujejo drugi namestitveni objekti, hoteli pa predstavljajo 20,9-
% delež. V bovški občini predstavljajo kampi 47 % vseh ležišč, hoteli in podobni nastanitveni
objekti 17,1 %, drugi namestitveni objekti pa zasedajo 35,8-% delež (SURS 2015c). Škočir
pravi, da predstavljajo kampi primerno namestitev, saj območje privablja goste, katerih
primarni cilj so aktivnosti v naravi, kljub temu pa meni, da so kakovostnejši nastanitveni
objekti za pridobitev petičnejših gostov nujno potrebni (Skočir 2010, 15).
Ko je Skočir (2010, 15) postavil prej omenjeno tezo, sta bila hotela Alp in Kanin še
obratujoča, konec januarja 2013 pa je na Kaninu prišlo do nesreče na gondolski žičnici, kar je
usodno vplivalo na njuno delovanje, saj to ni bilo več rentabilno, zato sedaj že dolgo
samevata. V takšni situaciji bi bila izgradnja novega elitnejšega hotela ne samo nepotrebna,
ampak mogoče celo škodljiva. Obiskovalce v te kraje pogosto pritegneta tradicionalno okolje
in kar se da neokrnjena narava, zato bi bila obnova starih, v prostor že vključenih
namestitvenih objektov (hotela Alp, Kanin, apartmajskega naselja Kaninska vas itd.)
smotrnejša kot postavitev novih objektov. Poleg tega ni izključeno, da si zahtevnejši oziroma
petičnejši gostje za dopustovanje ne bi izbrali kampa, ki nudi popolnoma drugačen način
bivanja kot hotel. Ponudba in promocija Zgornjega Posočja sta usmerjeni v ljudi, ki želijo
aktivno preživljati prosti čas. Ker nimajo nadstropij, hodnikov ali dvigal, so kampi
primernejši za odlaganje umazane, ravnokar uporabljene športne opreme, otrokom nudijo
prostor za tek in igro, prijazni so tudi živalim, hkrati pa nudijo več možnosti za interakcijo in
19
sklepanja poznanstev med obiskovalci. Kampi predstavljajo idealno izbiro za aktivne družine
ali posameznike, ki si želijo družbe, hkrati so takšne namestitve v pokrajini manj opazne kot
hotelski kompleksi. Njihova šibka točka je sezonskost in večja odvisnost od vremena, to pa
zna biti v obravnavanem območju precej nestabilno. Za dvig standarda in podaljšanje sezone
bi lahko gostom ponudili namestitev v lesenih montažnih hišah, ogrevane toaletne prostore,
zaprte prostore za druženje in šport … Ti bi bili zaželeni predvsem v deževnih dneh. Kljub
številnim vodnim žilam (potokom, slapovom, rekam) v večini primerov te ne nudijo ugodne
temperature za kopanje, tok pa je mnogokrat močan. Zato bi bila izgradnja bazena zelo
dobrodošla. Kampi bi lahko gostom ponudili tudi animacijo in varstvo otrok. Dodatno
ponudbo pa bi lahko predstavljala igrišča za odbojko, košarko, tenis, vrtni šah ... Skratka za
dvig kakovosti namestitev ni potrebna izgradnja novih spalnih objektov, ampak nadgradnja že
obstoječe infrastrukture, ki bi hkrati omogočala podaljšanje sezone.
Od leta 2008 do 2013 se je število turističnih sob v vseh treh občinah postopoma povečevalo.
Rast je bila najbolj izrazita v tolminski občini, in sicer za kar 44 %. Kobariška občina je
povečala število sob za 29 %, rast je bila najnižja v bovški občini, in sicer za 9 %. V letu 2014
se je postopno povečevanje prenočitvenih zmogljivosti v kobariški in tolminski občini
umirilo. V Bovcu pa lahko vidimo posledice prenehanja obratovanja hotelov Alp s 103
sobami in Kanin s 125, ki sta svoja vrata zaprla po poletni turistični sezoni leta 2013.
Slika 3: Prenočitvene zmogljivosti po skupinah nastanitvenih objektov, občine, Slovenija,
letno (SURS 2015c).
20
Število sob ni neposredno povezano s številom ležišč. Tukaj je opazno, da je med letoma
2008 in 2013 Bovec povečeval svoje kapacitete za 21 %, Kobarid za 31 % ter Tolmin za kar
47 %. Pri povečanju prenočitvenih kapacitet še vedno prednjači tolminska občina, vendar
drugi dve ne zaostajata bistveno, kot je slutiti iz števila sob, ki je prikazano na sliki 3.
Razmerje med rastjo števila sob in ležišč da slutiti, da se je tolminska občina usmerila v eno-
oziroma dvoposteljne sobe, medtem ko so v Kobaridu, predvsem pa v Bovcu dali prednost
kapacitetam, ki omogočajo več ležišč v enem prostoru.
Slika 4: Prenočitvene zmogljivosti po skupinah nastanitvenih objektov, občine, Slovenija,
letno (SURS 2015c).
Rast nočitvenih kapacitet je najbolj opazna v tolminski občini, kar pa ne preseneča, saj ima
občina Bovec daljšo turistično tradicijo, občina Tolmin pa usmeritev v turizem intenzivneje
razvija predvsem v zadnjih letih. Rast števila namestitvenih zmogljivosti v občini Tolmin se
odraža tudi v povečanem številu prihodov in nočitev zlasti tujih turistov.
Dodatno prenočitveno ponudbo bi lahko predstavljale koče na pašnih planinah. Dan sirarja se
začne pred zoro in konča s sončnim zahodom, zato se zdi mnogokrat skrb za goste odveč, je
pa to priložnost, ki bi lahko zaposlila dodatno osebo, večja odgovornost do prostora pa bi
lahko bila prenešena na pleča skupine in njenega vodnika. Ob tem se pogosto naleti na
zadržke zaradi neurejene infrastrukture in odsotnosti mobilnega in internetnega omrežja, ki
sta postali nepogrešljiv element našega vsakdana. Težko je najti območje, ki ne bi bilo pokrito
z vsemi možnimi omrežji različnih mobilnih operaterjev. Švica je to »slabost« omrežne
nepokritosti znala izkoristiti in jo je pretvorila v prednost. Slovenija bi lahko sledila temu
vzoru (Youtube 2015).
21
3.3 Prihodi, prenočitve, povprečna doba bivanja
Na državni ravni so se prihodi turistov od leta 2008 do leta 2014 povečali za 14,3 %, pri tem
se je delež domačih turistov nekoliko zmanjšal, delež tujih pa je narasel za 23 %. V tolminski
in kobariški občini je bil trend rasti višji od državnega. V prvi se je odstotek v šestih letih
povečal kar za 55,2 %, največ na račun tujih turistov, in sicer za 110 %, medtem ko je delež
domačih zrasel za 5 %. V občini Kabarid se je v izbranem obdobju število obiskov povečalo
za 33,4 %, 2,5-% je rast domačih obiskovalcev in 55,3-% je rast tujih. Medtem ko se v
tolminski in kobariški občini kaže konstantna rast v prihodu turistov, se občina Bovec v
obravnavanem obdobju spopada s precejšnjimi nihanji. Od leta 2008 do leta 2010 je obisk
turistov padal, nato je za dve leti narasel in leta 2014 ponovno padel v primerjavi z letom
2010, in to kar za 23 %. V letu dni od 2012 do 2013 se je obisk turistov zmanjšal za 7 %, pri
tujih turistih vidimo celo povečanje obiska za 7 %, vendar je na takšen skupni upad vplival
predvsem za 33 % zmanjšan obisk domačih turistov. Razlog za takšen upad predvsem
domačih turistov lahko najdemo v nesreči z gondolsko žičnico in s tem povezano slabo
reklamo, ki si jo je Bovec nakopal.
Slika 5: Prihodi in prenočitve turistov po državah, občinah, Slovenija, mesečno (SURS
2014c).
22
Slika 6: Prihodi turistov, Slovenija, od leta 2008 do 2014 (SURS 2014c).
Število nočitev se je na državni ravni od leta 2008 do leta 2013 povečalo za 3 %. Opazno je
10-% zmanjšanje domačih nočitev, a hkrati 10-% povečanje nočitev tujih obiskovalcev. V
bovški občini se je v obravnavanem obdobju število nočitev zmanjšalo za 4 %, opazna je 5-%
rast tujih nočitev, vendar je delež domačih padel kar za 39 %. Najbolj se je povečalo število
nočitev v občini Kobarid, in sicer kar za 37 %. Rast števila tujih in domačih gostov je bila
enakomerna, saj so se nočitve prvih povečale za 38 %, nočitve drugih pa za 36 %. Višjo rast
od državnega povprečja je opaziti tudi v občini Tolmin, in sicer za 29 %, pri tem pa se je
število domačih nočitev zmanjšalo za 10 %, število tujih pa naraslo kar za 50 %.
23
Slika 7: Nočitve turistov, občine Bovec, Kobarid, Tolmin, od leta 2008 do 2014 (SURS
2014c).
Slika 8: Nočitve turistov, Slovenija, od leta 2008 do 2014 (SURS 2014a).
Povprečna doba bivanja v obravnavanih občinah se med leti 2008 in 2014 ni kaj dosti
spreminjala in je ostajala pod državnim povprečjem. Povprečen turist je v Sloveniji leta 2008
prenočil trikrat, do leta 2014 pa je število nočitev na obiskovalca padlo na 2,7 dni. Največjo
24
konstanto ohranja bovška občina, kjer znaša povprečna doba bivanja 2,7 dni, ta je za 0,1 dan
padla le v letu 2009, opazna pa je sprememba v strukturi gostov, saj se je delež domačih
nočitev znižal, tujih pa povišal. V Bovec je v omenjenem obdobju glede na izhodiščno leto
prišlo manj ljudi, vendar se njihova doba bivanja ni skrajšala. V občini Kobarid se najbolj
pozna povečanje števila nočitev med domačimi gosti, in sicer v obravnavanem obdobju za 0,3
dneva. Nekoliko nad državnim povprečjem pa se drži občina Tolmin, čeprav so tudi tukaj
prisotna manjša nihanja.
Občina 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014
Bovec
Skupaj 2,7 2,6 2,7 2,7 2,7 2,7 2,7
Domači 2,4 2,5 2,5 2,4 2,4 2,4 2,3
Tuji 2,8 2,7 2,9 2,8 2,8 2,8 2,8
Kobarid
Skupaj 2,5 2,5 2,6 2,5 2,6 2,6 2,5
Domači 2,3 2,4 2,5 2,4 2,5 2,6 2,4
Tuji 2,6 2,6 2,7 2,6 2,8 2,7 2,6
Tolmin
Skupaj 3,1 3,0 3,0 3,1 3,1 2,9 3
Domači 3,2 3,2 2,9 2,8 2,7 2,6 2,7
Tuji 3,0 2,8 3,1 3,3 3,4 3,1 3,2
Slovenija
Skupaj 3,0 3 3,0 2,9 2,9 2,8 2,7
Domači 3,5 3,5 3,4 3,3 3,3 3,2 3,1
Tuji 2,7 2,7 2,7 2,7 2,7 2,6 2,5
Preglednica 5: Povprečna doba bivanja v občinah Bovec, Kobarid, Tolmin in v Sloveniji od
leta 2008 do 2014 (Izračunano po SURS 2014a).
Iz podatkov, predstavljenih na slikah 7 in 8, je razvidno, da se je odstotek števila nočitev v
občinah Tolmin in Kobarid tudi v primerjavi z državnim povprečjem, kjer je bila rast 3-%,
bistveno povečal, saj je tukaj znašal med 29 % in 37 %. Povprečna doba bivanja pa se ni
bistveno spremenila, zato bi bilo smotrno razmisliti o tem, kako jo podaljšati. Bovška občina
predstavlja izjemo, saj je tamkajšnje število nočitev v obravnavanem obdobju padlo za 4 %.
25
Čeprav je njen obisk temeljil na tujih gostih, se kaže velik pomen domačega trga, število tujih
nočitev se je namreč povečalo za 5 %, medtem ko je število domačih obiskovalcev padlo kar
za 39 %.
3.4 Sezonskost obiska in regionalni izvor turistov v Zgornjem Posočju
Kot lahko razberemo s slik 9, 10, 11 in 12, sezonski viški in nižki turističnega obiska po
mesecih pri občinah sovpadajo. Turizem v Zgornjem Posočju je izrazito sezonskega značaja,
pri čemer so bolj obiskani poletni meseci. Največ obiskovalcev pride avgusta, sledijo mu julij,
junij in september. Zimski meseci so slabo obiskani, razlika med mesecema, kjer beležimo
največ in najmanj nočitev v občini Bovec, je kar 247-kratna, tako izrazita sezonskost pa
predstavlja težave v organizaciji dela in zaposlovanju osebja.
V dolini je najbolj obiskana občina Bovec, saj je v letu 2014 zabeležila 147.667 nočitev,
prevladovali so turisti iz tujine, ki so ustvarili 124.521 nočitev, medtem ko so domači gostje
ustvarili 23.146 nočitev. V višku sezone v avgustu je bilo zabeleženih 54.853 nočitev.
Ponovno je vidna močna prevlada tujih turistov, saj je bilo razmerje 83 : 17 v korist tujih
obiskovalcev. Najmanj obiskovalcev je tu prenočilo novembra, ko je bilo zabeleženih le 222
nočitev, razmerje domačih in tujih gostov pa je bilo 64 : 36. Februar je drugi mesec z najmanj
nočitvami − zabeležili so jih 382, od tega je bilo 216 domačih in 166 tujih gostov. Še zadnja
meseca, ki sta zabeležila več domačih kot tujih gostov, sta bila marec s skupno 730 nočitvami,
od tega je bilo 411 domačih in 319 tujih gostov, ter mesec december s 556 nočitvami domačih
gostov in 317 nočitvami tujih gostov (SURS 2014a). Razviden je velik pomen domačih
gostov, saj ti dvigujejo statistiko nočitev ravno v mesecih, ko je prenočitvene kapacitete
najtežje napolniti.
26
Slika 9: Prihodi turistov po državah, občinah, Slovenija, mesečno, Bovec 2014 (SURS
2014a).
Od januarja 2013 kaninska žičnica ne deluje več, saj se je z nje strgala potniška kabina. Sreča
v nesreči je bila, da je bila prazna in ni bilo poškodovanih. Tri leta po nesreči žičnica in z njo
najvišje ležeče smučišče v Sloveniji še vedno ne obratuje. V okviru raziskave nas je zanimalo,
ali je bil pred tem dogodkom turizem v Bovcu bolj zimskega značaja. Statistika hipotezo
ovrže, saj vrstni red mesecev z največ nočitvami ostaja enak. Upad števila nočitev je viden
čez vse leto v vseh mesecih. Leta 2012 je namreč občina Bovec beležila 201.471 nočitev,
138.769 je bilo ustvarjenih s strani tujih, 62.702 pa s strani domačih gostov. Opazno je tudi
zmanjšanje števila nočitev v najbolj obiskanem mesecu. Leta 2012 so namreč avgusta beležili
65.589 nočitev. Najmanj obiskan mesec je bil tudi tokrat november, ki je beležil 1250 nočitev,
od tega 1.115 domačih gostov in 135 tujih. S teh podatkov lahko razberemo, da je bilo leto
2012 v primerjavi z letom 2014 na splošno bolj uspešno. Razlog za to pa ne gre iskati
izključno v nesreči s sedežnico in s tem onemogočeno smuko na Kaninu, saj je močen upad
obiskovalcev viden tudi v poletnih mesecih. Velik upad nočitev se pozna predvsem pri
domačih turistih in v dodatnem zmanjšanju števila nočitev v zimskih mesecih, ta izpad pa je
bil opazen že v letu 2012, le da v primerjavi z letom 2014 ni bil tako izrazit (SURS 2014a).
27
Slika 10: Prenočitve turistov v občini Bovec po mesecih (leto 2012), (SURS 2014a).
Meseci z največ in najmanj nočitvami v Kobaridu se ne razlikujejo bistveno od tistih v bovški
občini, precej različne pa so številke, saj v povprečju beleži Kobarid pol manj nočitev kot
Bovec. Leta 2014 so v občini Kobarid evidentirali 83.964 nočitev, od tega jih je bilo 58.164
ustvarjenih s strani tujih in 25.800 s strani domačih gostov. Višek sezone tudi tukaj
predstavlja avgust s 24.445 nočitvami, od tega je bila 17.701 nočitev realizirana s strani tujih
gostov in 6.744 s strani domačih gostov. Zanimivo je, minimalno odstopanje števila domačih
gostov v mesecu juliju in avgustu, ter močan naskok tujih obiskovalcev v mesecu avgustu.
Mesec, ki je zabeležil najmanj prenočitev, je bil december z 231 nočitvami, od tega jih je bilo
kar 195 ustvarjenih s strani domačih turistov in le 36 s strani tujih obiskovalcev (SURS
2014a).
Slika 11: Prenočitve turistov v občini Kobarid po mesecih (leto 2014), (SURS 2014a).
28
Tudi tolminska občina se po najbolj zasedenih mesecih ne razlikuje od kobariške in bovške,
svoje viške beleži v avgustu, sledijo mu junij, julij in september, nižki pa so tudi tukaj
rezervirani za zimske mesece. Kratka turistična tradicija Tolmina se odraža tudi v nizkem
številu nočitev, saj jih je občina čez vse leto zabeležila manj kot bovška v najbolj obiskanem
mesecu, in sicer 54.129. Tudi tukaj s 35.076 nočitvami močno prevladujejo tuji gostje, vendar
je v primerjavi z drugima dvema občinama prepad med tujimi in domačimi gosti, ki so
ustvarili 19.053 nočitev, manjši. Avgusta 2014 so zabeležili 13.645 nočitev, od tega so jih
10.151 ustvarili tuji in 3.494 domači turisti. Tolmin predstavlja posebnost glede nočitev
domačih turistov, saj so nihanja med meseci precej manjša, toliko pomembnejšo vlogo pa
ponovno predstavljajo zimskimi meseci, ko je nočitev tujih turistov zelo malo – februarja
2014 je bilo domačih turistov 1.027, tujih pa le 73, v januarju je bilo razmerje 933 : 152, v
marcu pa 1894 : 152. Čeprav po nočitvah tolminska občina močno zaostaja za drugima dvema
(predvsem za bovško), je njena prednost v tem, da so nočitve čez leto bolj enakomerno
razporejene, saj predstavlja razmerje med mesecema, ki sta zabežila največ in najmanj
nočitev, 13.645 : 1.085, v kobariški občini znaša 24.445 : 231, medtem ko je prepad največji v
bovški občini, tukaj je bilo leta 2014 razmerje 54.853 : 222. (Izračunano po SURS 2014a).
Slika 12: Prenočitve turistov v občini Tolmin po mesecih (leto 2014), (SURS 2014a).
Glede na zgoraj predstavljene podatke lahko sklepamo, da je uveljavitev novitet, ki bi
podaljšale turistično sezono in vzbudile zanimanje obiskovalcev za Zgornje Posočje tudi
zunaj poletnih mesecev, nujna, saj se območje spopada z izrazito sezonskostjo obiska. Vse tri
občine se soočajo z istim problemom, zato bi lahko skupaj pristopile k reševanju. Bovški
občinarji vidijo rešitev v ponovni vzpostavitvi smučišča na Kaninu (Štulc 2015). To je
pomemben, ne pa tudi zadosten element za obuditev zimske sezone, saj, kot smo videli iz slik
29
9 in 10, ta še vedno močno zaostaja za poletno. S problemom sezonskosti se ukvarjajo tudi
druga gorska središča po državi, vendar če vzamemo za primer sosednjo Kranjsko Goro,
zimski višek ne zaostaja tako izrazito za poletnim kot v Zgornjem Posočju. Večjo pozornost
pa bi se splačalo nameniti domačemu trgu, saj ta predstavlja pomemben segment predvsem v
zimskih mesecih, ko domači gostje kljub skromnemu številu nočitev že prednjačijo tujimi.
Obiskovalci Zgornjega Posočja prihajajo pretežno iz zahodno- in centralnoevropskega
prostora. Zanimivo je, da imajo tri sosednje občine po izvoru precej različno strukturo
obiskovalcev. Povsod pa so močno zastopani Nemci in Avstrijci – njihovo število se v vseh
treh občinah iz leta v leto povečuje. Med najštevilčnejšimi obiskovalci pa skoraj ni zaznati
obiskovalcev iz nekdanjih jugoslovanskih držav, z izjemo občine Kobarid, kjer so bili ti gostje
leta 2008 na devetem mestu, čez leta pa je njihovo število upadlo in so leta 2013 pristali na
desetem mestu.
Nemški gostje prevladujejo v vseh treh občinah, njihova prevlada je najbolj izrazita v bovški
občini, kjer jih je dvakrat več kot Čehov, ki so po zastopanosti na drugem mestu. Pomemben
delež zasedajo Italijani, ki so bili leta 2008 po številčnosti na tretjem mestu, vendar so jih do
leta 2013 prehiteli Avstrijci.
Slika 13: Prihodi turistov po državah, občine, Slovenija, mesečno, Bovec, 2008–2014 (SURS
2014a).
30
Pri kobariških obiskovalcih izstopa visok delež gostov iz Združenega kraljestva, ti so bili leta
2008 na četrtem mestu po številčnosti, čeprav je njihovo število za malenkost naraslo, so jih
do leta 2013 prehiteli Nizozemci. Visok je tudi delež obiskovalcev, ki prihajajo iz ZDA,
njihovo število pa še narašča. Čehi so drugi najštevilčnejši obiskovalci občine Bovec, vendar
so se v Kobaridu znašli na dnu lestvice.
Slika 14: Prihodi turistov po državah, občine, Slovenija, mesečno, Kobarid, 2008–2014
(SURS 2014a).
Tolmin obišče bistveno manj ljudi kot Bovec, vendar pa najdemo tukaj tudi švedske turiste,
teh pa statistike drugih dveh občin med prvimi desetimi najštevilčnejšimi narodnostmi niso
zabeležile. Njihovo število iz leta v leto niha, razlog za obisk pa lahko najdemo v festivalu
metalne glasbe, ki se na sotočju Tolminke in Soče odvija v začetku julija, saj na dogodku
običajno nastopajo tudi številne skandinavske skupine (Metaldays 2014). Pravi vzpon pa je
opazen med nemškimi gosti, glede na to, da se njihovo število v Bovcu manjša, lahko
sklepamo, da se jih je del preusmeril nižje po dolini.
31
Slika 15: Prihodi turistov po državah, občine, Slovenija, mesečno, Tolmin, 2008–2014 (SURS
2014a).
32
4 OPREDELITEV TANATOS TURIZMA
Poleg klasičnih počitnikovanj, ki temeljijo na konceptu »sonce, morje, plaža« (sun, sea, sand),
so se razvile tudi nekatere manj pogoste ali alternativne oblike turizma (Frajzman 2004).
Tanatos je ime grškega boga smrti. Danes ta beseda pomeni smrtni nagon, skupino impulzov,
ki so usmerjeni k destrukciji in smrti (Lenarčič, Beranek 2005). Zaradi njene destruktivne
konotacije jo kar težko povežemo s turizmom. A vendarle je tanatos turizem oziroma temačni
turizem (v uporabi sta oba izraza) turizem, ki je povezan s kakršnokoli obliko smrti. Obstaja
več zvrsti tanatos turizma. Likewise in Tarlow pojasnjujeta, da gre za potovanje na
destinacijo, ki je asociirana s smrtjo, v ta kontekst spadajo kraji, kjer je prišlo do smrti
posameznika ali skupine, ti dogodki pa še danes zaznamujejo vsakdan tamkajšnjih
prebivalcev (Stone 2006, 146). Tukaj lahko zaidemo na zelo obsežno polje, ki vključuje
taborišča, polja smrti v Kambodži, kraje, kjer so se zgodili teroristični napadi, pokoli ali
prometne nesreče, na primer točka nič (oziroma Ground Zero) v New Yorku, tunel v Parizu,
kjer je umrla princesa Diana, cerkev v Ruandi, kjer so se dogajali pokoli … Nenavadno,
obskurno, morbidno, moralno sporno, da »igramo turiste« tam, kjer so ljudje nekoč umirali
tako ali drugače … Morda, a kljub temu predstavlja tanatos del vsakdana. V bližini naselij so
postavljena pokopališča, ki jih bolj ali manj redno obiskujemo, vsekakor pa se v evropskem
prostoru tam tare obiskovalcev vsaj ob prazniku vseh svetih oziroma dnevu spomina na
mrtve, 1. novembru. Na območju Slovenije je povezanost s smrtjo moč zaslediti tako na
individualnem nivoju (kar se pozna tudi v velikem številu samomorov) kot na
institucionalizirani ravni, navsezadnje je eden izmed večjih državnih praznikov prav obletnica
smrti največjega pesnika.
V splošnem je bila smrt od nekdaj del mističnega, verovanja in religije. Največji krščanski
praznik je ravno velika noč, kjer se praznuje smrt v kombinaciji s ponovnim rojstvom. Če je
za nekatere »turistično« obiskovanje krajev smrti sporno in morbidno, potemtakem v ta
kontekst sodi tudi kraj, kjer je bil pred dvema tisočletjema Jezus Kristus mučen in usmrčen, a
kljub temu romanja v Izrael potekajo že stoletja. Tanatos turizem je le zajel neko dogajanje, ki
se je odvijalo na manj organizirani ravni, in ga oblikoval v turistično storitev. Dejstvo, da je
organiziran obisk krajev, povezanih s smrtjo, vedno številčnejši, pa kaže, da storitev pokriva
in ustvarja neko družbeno potrebo, ki zadeva vedno več ljudi.
33
4.1 Najpogosteje definirane zvrsti tanatos turizma
Zvrsti tanatos turizma je morda prav toliko, kot je avtorjev, ki o njem pišejo. V naslednjem
poglavju smo skušali predstaviti nekatere izmed njih in jih povezati v smiselno celoto. Philip
Stone, vodilni raziskovalec temačnega turizma, je atrakcije, ki jih lahko uvrščamo v temačni
turizem, razvrstil v šest kategorij, te pa so razdeljene glede na jakost. Za najtemačnejšo vejo je
značilno, da se je razvila pod političnim in ideološkim vplivom, je vzgojno naravnana, se
nenehno obrača preko raznih komemoracij v zgodovino, večkrat se jo razlaga in interpretira,
je situirana na izvornih krajih, od tragičnega dogodka ni daljšega časovnega razmika (manj
kot 200 let), njena turistična infrastruktura je pomanjkljiva (Stone 2006, 151).
V grobem lahko destinacije razdelimo na kraje, kjer je prišlo do neposredne smrti, ter kraje,
kjer smrt ni bila nikoli prisotna, a kljub temu tako ali drugače reproducirajo njeno idejo. Ko
govorimo o turizmu, govorimo o turističnih storitvah, aranžmajih, potovanjih, ki jih turistična
dejavnost povezuje v celoto. V tem kontekstu Stone razvršča sedem konceptov tanatos
turizma (Stone 2006, 152).
1. Temačne tovarne zabave
V ta okvir spadajo znamenitosti, ki svoj navdih črpajo v temačnosti in preteklosti.
Obiskovalci se izobražujejo o izbrani tematiki, vendar je njihov glavni motiv zabava.
Londonska ječa oziroma London Dungeon privablja obiskovalce z obljubo, da se bodo preko
groze, krvi, usmrtitevin podobnih elementov na zabaven način poučili o tisočletni zgodovini
Londona (The Dungeons 2014). Drug primer je ena izmed glavnih blagovnih znamk
Romunije − grof Vlad III. Tepeš (1431−1476), bolje poznan pod vzdevkom Drakula. Slovel je
kot izjemno krut vladar. O njem so nastale številne legende, ki so osnovane na krvoločnem
ravnanju z njegovimi nasprotniki, v nekaterih primerih celo podložniki. Šest stoletij po
njegovi smrti se je romunska vlada odločila, da bo naredila park, kjer se bodo obiskovalci
zabavali in bo posvečen tragični osebnosti njihove zgodovine (24 Ur.com 2012). »Krvoločni«
grof je tako postal ena izmed glavnih blagovnih znamk Romunije.
2. Temačne eksibicije
Koncept zajema fotografije trupel, predmete preminulih in druge artefakte, ki spominjajo
na tragične dogodke in so pogosto povezani v celoto na razstavah. Te niso na izvornem kraju
smrti in imajo izobraževalen in refleksiven namen. Obiskovalce, gledalce spodbujajo k
razmišljanju o tragediji, oni pa s svojim čustvenim doprinosom sooblikujejo razstavo. V to
34
skupino spadajo razstava fotografij, točka nič (oziroma Ground Zero) v New Yorku,
katakombe v Rimu …
3. Ječe
Ječe so lahko predstavljene na več načinov. Eden izmed njih je surov in temačen.
Upravljalci se odločajo, katerim stvarem bodo namenili več pozornosti, na primer osvetlili
napise na zidovih samic, izpostavili pregrinjala, pokrirta s krvjo, uporabili barvne luči za
stopnjevanje dramatičnega učinka ... Od uporabe takšnih zaporov načeloma ni minilo veliko
časa (ne več kot 200 let). Razstava pa ni le razkritje mučenja in stiske zapornikov, ampak
razkriva neko določeno obdobje in določen politični režim. Ta se lahko obelodani šele takrat,
ko ga nadomesti demokratičnejša oblika vladavine, se pravi, da njegovi akterji nimajo več
moči, v vlogi mučenih pa niso vpleteni samo nekdanji zaporniki, ampak se pogosto prepozna
celotno ljudstvo. Zato takšni kraji predstavljajo zelo velik simbolni pomen in so hkrati
pomemben državotvorni element. Tak primer je tudi sedanji muzej genocida Toul Sleng, ki je
med leti 1975 in 1979 služil kot zapor, sedaj pa predstavlja spomin na krvavo vladavino
Rdečih Kmerov (Tuol Sleng Genocide Museum 2016).
V primeru, da je od uporabe ječe in posledično smrti, ki se je v njej odvijala, minilo dovolj
časa, je ta lahko predstavljena obiskovalcem na zabaven način. Oglaševalci ječe v
Notthingamu se ponašajo, da je to edini kraj v državi, kjer so te lahko aretirali, ti sodili in te
ubili, njegov obisk pa oglašujejo kot »zabavo za vso družino« (Stone 2006, 154).
4. Kraji večnega počitka
V ta okvir spadajo pokopališča, grobnice, grobišča in druga podobna spominska obeležja.
Eno izmed najbolj znanih pokopališč je nedvomno Pere Lachaise, znano tudi kot pokopališče
slavnih v Parizu. Tu so pokopani Jim Morrison, Oscard Wilde, Edith Piaf in drugi slavni, kar
botruje temu, da pokopališče obišče več kot 2 milijona ljudi letno. V to kategorijo sodijo tudi
grobnice v Egiptu, Kristusov grob v Jeruzalemu, katakombe v Palermu, Partenon v Parizu ...
5. Prizorišča pokolov in nesreč
Kategorija vključuje neposredne lokacije naravnih in človeških nesreč ter kraje, kjer so
bili izvedeni atentati, usmerjeni proti posamezniku ali množici. Točka nič je postala ena
izmed glavnih turističnih znamenitosti New Yorka. Po tsunamiju leta 2004 so ljudje masovno
hodili opazovat, kakšno škodo je ta povzročil na Šri Lanki. Nekateri še danes nosijo rože pred
35
tunel v Parizu, kjer je izgubila življenje princesa Diana (Vacation ideas 2014). Zaradi nenadne
katastrofe ali smrti znane osebnosti lahko kraj nenadoma postane turistična točka. Vzporedno
z njegovo priljubljenostjo pa se v njegovi bližini začne razvijati turistična infrastruktura.
6. Konfliktna območja, spominski centri
Umestitve nekdanjih konfliktnih območij, predvsem frontnih linij prve svetovne vojne, so
večkrat predmet razprav urbanistov. V Zgornjem Posočju je fundacija Poti miru spremenila
nekdanje trase vojnih jarkov v sprehajalne poti. Opremljene so z izobraževalnimi tablami, v
bližini pa je šest muzejev na prostem, kjer je moč videti rekonstruirane barake, rove,
opazovalne točke … (Fundacija Poti miru, 2014). Projekt združuje rekreacijsko in
izobraževalno panogo.
Pomembno vlogo v tem okviru zasedajo spominski centri, ki so tudi pomemben državotvorni
element. Z vsakega kota Erevana je možno opazovati spominski center, posvečen
armenskemu genocidu. Yad Vashem ni le spominski center v Jeruzalemu, ki združuje
izobraževanje, zbiranje podatkov in raziskovanje holokavsta. Obisk tega centra spada v redni
šolski program izraelskih otrok, center pa obišče praktično vsak, ki se resneje ukvarja s
preučevanjem genocida (Winter 2012). To področje tanatos turizma je posebno občutljivo.
Predstavlja močen narodotvorni element, hkrati pa obuja organizirano nasilje in s tem krivice,
katerim je bila podvržena neka etnična skupina. Naloga spominskih centrov je ohranjati in
reproducirati kolektivni spomin1. To so najbolj obiskane točke tanatos turizma (Winter 2012).
7. Prizorišča genocidov
Stone trakšnim prizoriščem na lestvici temačnosti pripisuje največjo veljavo (Stone 2006,
156). To so kraji množične, institucionalizirane smrti. Zaradi naboja, ki ga nosijo v sebi,
dopuščajo malo prostora za interpretacijo, hkrati pa so močen narodotvoren element. Judje se
poistovetijo s holokavstom, tudi če ga niso doživeli, ga čutijo kot del njihove zgodovine.
Podobno velja za Ruandce ali Srbe ob misli na Jesenovac (Stone 2006,157).
1 Smotrno je razlikovati med individualnim spominom na konkretne doživete dogodke in med kolektivnim
spominom. Pri slednjemu gre za izbiro dogodkov, na katerih temelji identiteta neke skupnosti. Njeni pripadniki
se te dogodke skozi socialne transferje naučijo povzemati in sprejeti za svoje. Tako je 27. april posvečen spominu na dan odpora proti okupatorju. Država in njeni državljani so ta praznik vzeli za svojega, vendar je danes malo takšnih, ki lahko rečejo, da so spomini na dogodke dejansko njihovi osebni, sploh pa so pri takšnih proslavah izključeni vsi, ki so podpirali poraženi režim, saj njihov element spomina ni državotvoren. Njihov osebni spomin na poraz je tako izključen iz kolektivnega spomina o zmagi (Kramberger 2007).
36
Stonova razdelitev krajev smrti ni vedno jasno razločna, saj se v praksi mnogokrat prekrivajo
med seboj. Na primer v okvir koncentracijskega taborišča Auschwitz spada tudi muzej,
pogosto pa se tam odvijajo tudi prireditve. Kraj lahko združuje več elementov tanatosa, ki jih
Stone uvršča v dve ali več kategorij.
Pri tanatos turizmu se je potrebno vprašati, kakšen odnos imata posameznik ali družba do
smrti. Naslednja razdelitev tanatos (turističnih) območji je osnovana na motivih, ki jih imajo
posamezniki za obiskovanje takšnih krajev (Kendle 2013).
1. Turizem žalovanja
Žalovalni turizem zavzema potovanje na nekatere točke, ki so povezane z nezgodami,
umori oziroma smrtjo kot tako. V ta koncept sodijo pokopališča, zadnja pot J. F. Kennedyja,
most v Sarajevu, kjer so ubili avstrijskega prestolonaslednjika Franca Ferdinanda, točka nič v
New Yorku, prizorišča vojn in genocidov … (Kendle 2013).
2. Turizem katastrof
Pri tem gre za zasledovanje ekstremnih naravnih pojavov in »občudovanje« škode, ki so
jo ti pustili za seboj (Kendle 2013).
3. Turizem revščine
Potovanje ne samo v najbolj revne kraje sveta, ampak znotraj njih v najbolj revne predele
spada pod tako imenovan turizem revščine. Gre za obisk barakarskih naselji, črnih gradenj, ki
so nastale ob metropolah v upanju ljudi na boljšo prihodnjost. Morda lahko takšno ravnanje
postavimo pod moralni vprašaj, saj nekateri »igrajo turiste« v predelih, kjer drugi umirajo od
revščine. A morda je ta obsodba prenagla, saj turisti mnogokrat revnim puščajo miloščino in
zahvaljujoč njim mnogi preživijo. A tukaj smo ponovno priča paradoksu. Leta 2006
nominirani Nobelov nagrajenec za mir Muhammad Yunussaj opozarja, da se je ravno zaradi
miloščine v Indiji razvila mafija, ki ugrablja otroke in jih pohabi, da bi se bolj smilili turistom
in s tem dobili več denarja (Semplici 2016, Kendle 2013).
4. Turizem konca
Gre za obiskovanje krajev oziroma znamenitosti, ki jim grozi konec oziroma se izteka
določeno obdobje, po katerem se omenjenim točkam obetajo večje spremembe. Tukaj gre
predvsem za obiskovanje naravnih znamenitosti, kot so ledeniki, otočje Galapagos, Kiribati,
37
Maldivi in podobna nižje ležeča otočja, katerim zaradi podnebnih spremenb grozi izginotje.
Turistični obisk teh krajev predstavlja dodaten paradoks, saj ravno obiskovalci s seboj
prinašajo svoj delež odpadkov in pripomorejo k večji onesnaženosti. Drugi podsegment te
veje turizma je sociološki: obiskovanje držav, ki jim grozi sprememba političnega sistema.
Takšen primer je obiskovanje Kube, dokler je njen vodja Fidel Castro še živ.
5. Turizem samomorov
Ljudje imajo različne motive, ki jih ženejo k potovanju, nekateri bi se radi izobraževali,
drugi sprostili, spet tretji pa se namenijo na pot z namenom, da storijo samomor. Obstajata
dve veji turizma samomorov (Kendle 2013).
V prvi se popotnik odpravi na pot in naredi samomor na neki turistični znamenitosti. Ta veja
je težko preučljiva, saj ni jasno, koliko ljudi se odpravi na pot s tem namenom, koliko pa se za
tako dejanje odloči na kraju samem. Potrdimo lahko le znamenitosti, ki so za dejanje
samomora izredno priljubljene. Najpogosteje so to klifi, mostovi ali visoke zgradbe. Do
postavitve zaščitnih ograj na mostu Golden Gate v San Franciscu je tam naredilo samomor
več kot 2.000 ljudi, statistika pa ne beleži, ali so to bili turisti ali domačini. Ugotovljeno pa je,
da turisti predstavljajo 10-% delež med samomorilci v New Yorku (Kendle 2013).
V drugem primeru je motiv bolj transparenten. Ljudje se običajno v spremstvu družine
odpravijo na zadnjo pot v države, kjer je evtanazija dovoljena. To so Švica, Belgija in
Nizozemska, od katerih ima Švica najliberalnejše zakone, ki regulirajo evtanazijo, in je zato
med naštetimi tudi najbolj priljubljena (Kendle 2013).
38
5 ZGODOVINA, MITI IN TURIZEM NA NEKDANJIH BOJIŠČIH
Kraji smrti privabljajo obiskovalce že od nekdaj. Danes si obiska Kaira brez postanka pri
piramidah skoraj ne moremo zamisliti. Prav tako je obisk Černobila zelo pogost sestavni del
potovanja po Ukrajini. Vendar imajo obiski bojišč polpretekle zgodovine drugačno težo.
Razlog lahko najdemo tudi v zgodovinskem razvoju dogodkov. Razkroj multietničnih
imperijev in nastanek nacionalnih držav je pretrgal stoletja uveljavljene vzorce. Diktaturo je
zamenjala demokracija, vladarja pa predsednik, ki mu mandat ni podeljen samoumevno po
krvni liniji tako kot kralju, ampak si ga mora prislužiti s podporo volivcev. Državna tvorba,
kjer ima, vsaj po definiciji, ljudstvo odločilno besedo, rabi za homogeno in funkcionalno
delovanje trdno ogrodje. Stvarni del sistema predstavlja ustava, vendar so dogovorjena pravila
brez pomena, če niso večinsko spoštovana s strani njenih pripadnikov – državljanov. Kup
zakonov, obvez in prepovedi pa je potrebno nekako osmisliti. Motiv, ki bi tudi na zavedni
ravni povezoval člane skupnosti – državljane in jih razlikoval od drugih državljanov –
skupnosti, je skozi stoletja črpal utemeljitev za obstoj v religiji. Z razsvetljenstvom so se
začele cerkvene dogme rušiti, s tem pa sta padala tudi ugled in moč cerkve. Postopoma so
dogmatične biblične motive zamenjali stvarni. Oblikoval se je narod. Vsaka religija, prav tako
kot narod, ima svoje sestavne elemente, hierarhična lestvica pa je jasno postavljena. Kraji
spomina so prisotni pri obojih, satan – zlo je sedaj upodobljeno v drugem – nedržavljanu,
mučenike so zamenjali padli vojaki, med smrtnimi voditelji je na eni strani papež, na drugi
predsednik, najvišja instanca pa je bog oziroma kar narod sam (Kramberger 2007).
Danes lahko obiskovanje bojišč primerjamo z romanjem v Sveto deželo ali kakšen drug
posvečen kraj. Motivi, ki ženejo posameznike na takšno romanje, so različni, prevladujejo pa
kakovostno preživljanje prostega časa, zanimanje za zgodovino, želja po širjenju obzorij. Med
naštetimi pa močno izstopata osebni – družinski in pa nacionalni interes (Miles 2014).
Prvi je globoko oseben − posameznik se odloči, da bo poiskal kraj, ki je neposredno povezan
z njegovo družinsko zgodbo. Nacionalni motiv pa je bolj kompleksen. Razlog za prevladujoč
obisk nekaterih državljanov na nekaterih območjih lahko najdemo v povezavi preteklih
dogodkov na tem določenem območju. Država rabi mite, spomin nanje pa je ustvarjen z
namenom potešitve socialne potrebe. Tako vsaka generacija na novo reorganizira in ponovno
selekcionira – se pravi, da tudi pozabi nekatere dogodke; tisti, ki ostanejo, pa bodo tvorili
spomin in bodo potešili njeno potrebo (Winter 2012).
39
5.1 Lokacija, pomemben element pri določanju krajev spomina na primeru Zgornjega
Posočja
Po stotih letih se je od bomb razkopana in izropana pokrajina tako zarasla, da si težko
predstavljamo, da je bil v času vojne celo prižig cigarete lahko usoden, saj je znal njegov
plamen izdati položaje. Ko se danes odpravimo na območja, kjer so se nekoč odvijale bitke,
nas pričakajo čudoviti razgledi, ki dajejo občutek spokojnosti in vtis, da smo sredi neokrnjene
narave. Pred sto leti so poleg razmrcvarjenih trohnečih trupel ljudi in živali tu ležali kupi
pločevink, steklenic, drobci granat, pretrgane žice, ki so jih rabili za telekomunikacijo,
gradbeni material … Nesnaga, ki si jo danes težko predstavljamo, je ležala vsepovsod
(Matičič 2006). Današnja podoba s soncem obsijanih vrhov, vonj gozdov, neokrnjena narava
nam dajejo zavajajočo, skoraj romantično podobo o vsakdanu vojaka pred stotimi leti.
Prizorišča dogodkov iz preteklosti niso edini pogoj za vzpostavitev kraja spomina. Ta je
veljavo dobival skozi čas, v njegovo uveljavitev pa je bilo potrebno vložiti veliko energije.
Vojno so mlade države uporabile za utemeljitev njihovega nastanka (Winter 2012, 250).
Kmalu po podpisanih mirovnih sporazumih so se začele po celotni Evropi proslave,
namenjene počastitvi neznanega vojaka (Klabjan 2010). Lokacije treh velikih grobnic, v
katerih je Italija zbrala posmrtne ostanke svojih rojakov, niso bile izbrane naključno. Grobnici
v Oslavju in Kobaridu se nahajata na vzpetini in sta vidni daleč naokoli, pri vožnji skozi
Sredipolje je prav tako nemogoče spregledati največji italijanski spomenik, posvečen več kot
100.000 padlim (La Grande Guerra The Italian Front 1915−1918−2014).
Ozemlje Zgornjega Posočja je bilo ob začetku bojev del Avstro-Ogrske monarhije, slovenski
vojaki pa so se borili na strani centralnih sil. Po vojni so se uvrstili med poražence, širši
spomin novonastale države nanje, na jarke, kaverne, sakralne objekte, reke beguncev in vojno
nasploh pa je bil pospravljen v ozadje in je skupaj s spominom na razpadlo državo bledel. Čas
zanimanja za dediščino prve svetovne vojne je dozorel v osemdesetih letih prejšnjega stoletja.
Takrat se je Slovenija začela ideološko in simbolno oddaljevati od Beograda, k oblikovanju
identitete pa se je zatekla v predpartizansko obdobje. Začele so se obnove pokopališč prve
svetovne vojne, ki jih je zob časa že skoraj odnesel. Leta 1980 se je začela, čez dve leti pa
zaključila, popolna prenova cerkve Sv. Duha na Javorci, ki je bila v tako slabem stanju, da je
bila skoraj izgubljena (Močnik 2014). Ko so člani fundacije Poti miru in prostovoljci začeli z
obnovo vojaških poligonov, so se morali najprej odločiti, kje sploh začeti, saj je bila večina
prekritih, iz zemlje pa so bili vidni samo obrisi. Predsednik upravne enote Tolmin Zdravko
Likar je imel jasno vizijo in je največji potencial, ki bi ga regija lahko izkoristila tudi v
40
turistične namene, pripisoval obnovi jarkov na Kolovratu, prednost pa je videl v njihovi
neposredno obmejni legi, kjer je že potekalo aktivno sodelovanje italijanske in slovenske
skupnosti tako pri športnih kot pri kulturnozgodovinskih projektih (Klavora M. 2007, 68).
Likarjeva prizadevanja so obrodila sadove in danes je Kolovrat, poleg italijanske kostnice in
zgodovinske poti, po ocenah turističnih delavcev v Zgornjem Posočju najbolj obiskan muzej
na prostem (Sivec 2014, Šerbec 2014).
Ko je lokacija kraja spomina določena, se je potrebno vprašati, kaj bomo z njo naredili in na
podlagi tega je potrebno postaviti pravila. Navsezadnje gre za kraj, kjer se spominjamo
padlih, kjer se je odvijala velika tragedija in kjer so pred stoletjem vsepovsod ležala
razmrcvarjena trupla. Kljub temu se na Kolovratu odvijajo številne prireditve, katerim
pogosto sledijo pogostitve, pikniki, priprava golaža… Pogorje nudi čudovit razgled, na eni
strani se odpira Furlanska nižina, na drugi pa pogorje Krna. Današnje osnovno sporočilo pa je
mirovno in povezovalno. Kljub temu se lahko vprašamo o primernosti kulinaričnih
pogostitev, teh si običajno ne privoščimo na pokopališčih ali drugih krajih smrti.
Najverjetneje bi bili vsi ogorčeni, če bi se piknik s pripravo golaža odvijal sredi Auschwitza,
ali si številni padli na Kolovratu ne zaslužijo enakega spoštovanja?
Zavedati se moramo, da z vsakim dejanjem, ki ga storimo, v tem primeru na krajih spomina,
prenašamo neko sporočilo. Ob divjačinskem golažu nekoč množična grobišča, danes zgledno
obnovljeni jarki, postanejo le še stranska popestritev. Turistični delavci v Zgornjem Posočju si
prizadevajo za promocijo ostalin soške fronte. Te pogosto povezujejo z drugimi vsebinami,
tako da tvorijo košček v mozaiku turistične ponudbe kraja. Vendar če ne želijo ostalin
spremeniti v zabaviščni park, se morajo zavedati, da nekatere vsebine niso združljive oziroma
potrebujejo specifičen pristop.
Zanimivi za ogled pa niso le tisti kraji, ki ponujajo konkretne materialne ostanke, ampak
zgodba, ki jo ti v sebi nosijo, pa čeprav od njih ni kaj dosti ostalo. Slovenska muslimanska
skupnost si že leta prizadeva za izgradnjo mošeje. Ko je Ahmed Rašič, avtor knjige Bošnjaki
na soški fronti prvič videl fotografijo džamije v Logu pod Mangartom, je mislil, da gre za
fotomontažo (Virc 2013). Za alpski prostor nenavadna zgradba je izginila v času, danes pa
nanjo ne opozarja niti tabla, kaj šele kakšna maketa ali ploščad, s katerih bi se dalo razbrati,
kje so se nahajali njeni temelji. V zimi 1915/1916 je bila na planini Duplje zgrajena razkošna
kinodvorana, namenjena oficirjem (Matičič 2006). Žal tudi od nje ni kaj dosti ostalo, prav
tako pa ni omenjena v nobeni turistični brošuri.
41
5.2 Soška fronta kot element tanatos turizma
Soško bojišče je imelo mnogo specifik – tako na primer način vojskovanja in logistične
organizacije na dinamičnem terenu, preživetje v visokogorju, premagovanje težkih prehodov,
oskrbovanje s pitno vodo na kraških tleh še danes zbuja veliko pozornosti in spoštovanja tako
pri laikih kot pri strategih. Bojišča po Evropi so imela vsaj eno skupno točko: odnos do fantov
– vojakov lahko enačimo s potrošnim materialom, ki so ga povelniki gnali v boj »kot živino v
klavnico« (Matičič 2006, 185). Težko si predstavljamo vonj trohnečih teles, razcefranih udov,
ljudi, ki niso podobni »ne človeku ne mrliču« (Matičič 2006, 185), operacij na živo, spanja na
golem kamenju ob pokanju granat, stalnega bombardiranja in večnih mlak krvi, pogled na
mrtve prijatelje – soborce, s katerimi so se hranili mrhovinarji … (Matičič 2006, 185).
Elementi groze in množične smrti so bila rdeča nit vsakdanjega življenja ljudi v Evropi med
leti 1914 in 1918, smrtpa je bila še toliko bolj prisotna na bojiščih.
Danes se na nekdanjih bojiščih tre obiskovalcev. Kljub zgodovinskim grozotam na fundaciji
in v Kobariškem muzeju niso naklonjeni uporabi pridevnika »thanatos« za turizem, ki se
razvija vzdolž nekdanjih bojišč, saj naj bi ta imel preveč negativen – morbiden prizvok. Na
fundaciji poudarjajo pomen miru, namen Poti miru v Posočju pa je združevati nekdaj sprte
narode. Direktor Kobariškega muzeja Jože Šerbec pa pravi, da bi bil najbolj primeren izraz
komemorativni turizem, saj se tu obiskovalci poklonijo številnim dogodkom, ki so
zaznamovali usode številnih posameznikov in prostor Zgornjega Posočja (Šerbec 2014).
Oblikovanje spomina pa oblikuje identiteto skupnosti, torej gre za proces, pri katerem
sodeluje celotna družba (Winter 2012). Celo predstave Društva 1313 vabijo gledalce z
obljubo, da se bodo ti ob gledanju prizorov vsakdanjega življenja na fronti nasmejali do solz.
Ni najlažja naloga motivirati ljudi, da obiščejo kraj z groteskno zgodovino, še težje je najti
ravnovesje pri načinu njegove predstavitve in promocije, a s poudarjanjem mirovnega
sporočila se lahko zamegli slika o preteklosti, ravno prizori groze pa nas vedno znova
opomnijo, zakaj je mir tako neprecenljiv.
Koncept, ki ga je oblikovala fundacija Poti miru, je treba pohvaliti, saj je večplasten.
Obiskovalcu se ni potrebno omejiti na ogled določenega pokopališča ali spomenika, ti so
pogosto del pohodnih poti, na sedežu fundacije lahko preko registra padlih vojakov najde
svoje prednike, bolj podrobno sliko o dogajanju pa dobi v sosednjem Kobariškem muzeju.
Omenjena večplastnost pa je odlično izhodišče za združevanje ljudi z različnimi interesi.
Kljub velikemu državnotvornemu potencialu, ki ga predstavljajo zgodovinski ostanki, pa je
42
treba pohvaliti delovanje obeh omenjenih institucij, saj ne propagirata nobenega nacionalnega
mita, ne obsojata nobene v vojno vpletene strani, obsojata le nesmisel morije.
5.2.1 Zgodovinski oris dogajanja na soški fronti
Bolj kot se je 19. stoletje bližalo koncu, bolj je na stari celini naraščala napetost, tako znotraj
državnih tvorb kot med državami samimi. Prvemu so hranilo dajala različna nacionalistična
gibanja, osnovo drugemu pa je predstavljala želja po surovinah, pridobitev teh pa je
pogojevala drugačna geopolitična razporeditev sveta. Po podpisu mnogih vojaških
zavezništev in najrazličnejših paktov se je vrvica sodu smodnika prižgala na Vidov dan v
južnih delih Avstro–Ogrske monarhije, dobrih sedemsto kilometrov od prestolnice. Atentat na
prestolonaslednika je predstavljal dovolj dober motiv, da se je čez mesec dni začela zadnja
tako imenovana viteška vojna, za katero so bili prepričani, da bo trajala le do božiča, kmalu pa
se je izkazalo, da so ljudje le hrana nenasitnim topovom. Žrtve so preštevali še mnoga leta po
njej, posledice pa raziskujejo še danes in tisto, kar se je oglaševalo kot hitra avantura, je v
zgodovini ostalo zapisano kot prva svetovna vojna, v italijanskem in angleškem prostoru
poznana kot velika vojna.
Vojaki so po evropskih bojiščih umirali že skoraj leto dni, ko je italijanski zunanji minister
pod pritiskom industrialcev sklenil obrniti hrbet staremu zavezništvu in se odločil sprejeti
radodarnejšo ponudbo Antante, ki je bila predstavljena za pogajalsko mizo na tajnem srečanju
v Londonu. Po protokolu je sledila vojna napoved Avstro-Ogrski, ki je obema stranema dala
mesec dni časa za logistično pripravo, kovanje vojaške taktike, predvsem pa za umik
civilnega prebivalstva, ki je bilo primorano oditi v begunstvo in je tako zapustilo svoje
domove, ki so bili sredi bodočih bojišč (Thompson 2006). Območje Zgornje Soške doline pa
nikakor ni ostalo prazno. Danes občine Tolmin, Kobarid in Bovec skupno štejejo slabih
20.000 prebivalcev (SURS 2015e), poznavalci pa ocenjujejo, da se je v obdobju velike vojne
tod mudilo okoli 130.000 ljudi, saj je vsak vojak na fronti potreboval najmanj tri, ki so ga
oskrbovali v zaledju (Klavora V. 2014). Dober mesec dni po vojni napovedi se je konec junija
1915 odprla jugozahodna fronta, dolga šeststo kilometrov, ki je potekala od prelaza Stelvio na
švicarsko–italijansko–avstrijski tromeji prek Tirolske, Karnijskih Alp in Posočja do
Jadranskega morja. V njenem sklopu se je oblikovala 93 kilometrov dolga soška fronta. Njeni
položaji so se utrdili na liniji Rombon–Bovec–Tolmin–Sabotin–Gorica–Kras–Devin. Peti
Avstro–Ogrski armadi je poveljeval general Svetozar Borojevič von Bojna, obrambnih
43
položajev ni postavil na mejo monarhije, ampak nekaj kilometrov v njeno notranjost na reko
Sočo. Na čelu italijanske vojske se je znašel grof Luigi Cadorna. V dveh letih frontnega
bojevanja s precej ustaljenimi položaji brez večjih premikov se je odvilo enajst italijanskih
ofenziv. Zavzetje Tolminskega in prodor preko Plav do Jadrana so Italijani načrtovali že v
prvi ofenzivi med 23. junijem in 7. julijem 1915. Načrt se je izkazal za optimističnega, saj jim
razen delne zasedbe zahodnega roba kraške planote pri Sredipolju, Romjanu in Selcu ni
uspelo izpolniti načrtov.
Med pomembnejše ofenzive spada šesta, ko so med 4. in 16. avgustom 1916 Italijani
načrtovali zavzetje Gorice in Doberdobske planote. Glavni cilj je bil dosežen 9. avgusta, ko so
italijanski vojaki vkorakali v Gorico, avstro–ogrske čete so bile prisiljene k umiku na Kras.
Ob tem pa jim je uspelo zadržati še neutrjene položaje na levem bregu Soče, medtem ko linije
v Srednjem in Zgornjem Posočju niso doživele večjih sprememb. V drugem delu ofenzive je
branilcem uspelo preprečiti italijanski prodor na Banjško planoto in s tem vdor v Vipavsko
dolino ter obkolitev enot na krasu.
Med 17. avgustom in 12. septembrom leta 1917 je italijanska vojska izvedla zadnjo ofenzivo.
Glavnina napadov naj bi se odvijala na Krasu, vendar se jim je pri Kanalu, Morskem,
Desklah in Avčah uspelo pribiti čez Sočo, kar je preneslo težišče bojev na Banjško planoto.
Oblikovala se je nova obrambna linija Log–Mešnjak–Hoje–Kal–Vrhovec–Madoni–Zagorje–
Škabrijel. Hrib nad današnjo Novo Gorico se je izkazal kot eden izmed bolj krvavih. Enote
druge italijanske armade so osvojile več strateških točk, vrh pa je vseskozi ostal branilcem.
Med 4. in 6. septembrom se je vojna sreča ponovno obrnila, saj so vojaki dualistične
monarhije s protinapadom ponovno osvojili vse izgubljene položaje z izjemo ruševin vasi
Selo (Sedmak 2014).
Mlada Italija se je borila le na eni fronti, in to leto manj kot njena soseda. Cesar se je zavedal,
da od bojev izčrpana in politično notranje razklana monarhija ne bo prenesla še enega napada,
zato se je za pomoč obrnil k Nemčiji. »Zvestoba v orožju« naj bi bila zadnja akcija, ki so jo
načrtovale zaveznice že med 11. italijansko ofenzivo. Na čelu operacije je stal nemški general
Kraft von Dellmensingen. V okrepitev je 1. in 2. soški armadi, ki sta bili razporejeni ob Soči,
prispelo dvanajst divizij 14. skupne nemško-avstrijske armade, v ofenzivi pa naj bi sodelovala
tudi 10. avstro-ogrska armada. 24. oktobra, dve uri po polnoči, se je v Bovški kotlini začel
silovit topniški napad, katerega je spremljal že prej večkrat uporabljen bojni plin. Enote, ki so
krenile z levega brega Soče mimo Svetega Lenarta, so zasedle italijanske položaje na
44
Kolovratu brez sprožitve enega samega strela. Nemško–avstrijske–ogrske enote so v enem
dnevu dosegle državne meje, nato pa prodirale proti Benetkam, prestopile so že reko Piave, ko
so italijanskim enotam prišle na pomoč mednarodne sile in so 16. novembra 1917 prisilile
Avstro–Ogrsko k predaji. Po 888 dneh je se je zaključila morija, ki je zahtevala 1.492.209
žrtev, od tega 1.006.838 na italijanski in 485.371 na avstro-ogrski strani (Jankovič 2013).
Na terenu je ostalo na tone železa, številni odpadki, kupi svinčenih krogel, kilometri jarkov,
od granat razkopana zemlja … Vojna vihra pa ni le razmrcvarila množice mož, s tem pa
popolnoma spremenila demografsko sliko ne le Posočja, ampak celotne Evrope, v pokrajini je
pustila neizbrisen pečat, ki ga tudi intenzivno zaraščanje ne more prekriti.
Begunci so se začeli počasi vračati v lastne, najpogosteje porušene domove, te pa poskušali
zakrpati s tistim, kar so našli, kar so vojaki tistega deževnega oktobrskega dne pustili za seboj
(Jankovič 2012, 51).
5.2.2 Od vojne do turizma na primeru soškega bojišča: 1914−2014
Sto let po vojni lahko obiskovalci Zgornjega Posočja opazimo, da je ta v pokrajini pustila še
danes močno opazen pečat, saj njena dediščina sooblikuje njen videz ter ji daje svojevrstno
identiteto. Sprememba geopolitičnega položaja regije je v vsakdanu posameznika pomenila
takrat prisilno, danes pa spontano spremembo v delovanju prebivalcev. Že na ulici lahko v
govoru domačinov zaznamo marsikatero italijansko besedo, v njihovih domovih pa nam bodo
postregli s kavo iz »kafetjere« in skuhali »pašto Barilla« (Klavora 2013). Na sprehodu bomo
videli senike, krite s pločevinasto streho, ki je je bila sestavni element pri gradnji jarkov, ista
sedaj že zarjavela bodeča žica, ki je pred stotimi leti zamejevala frontno črto, pa bo spremljala
tudi mnoge steze ali pa zamejevala pašnike. Številne mulatjere delujejo kot brazgotine,
zarezane v pobočja hribov, njihova notranjost pa je pogosto prepredena z večkilometrskimi v
kamen izklesanimi rovi in kavernami, ki so ponekod razporejene tudi v devet nadstropij.
Čeprav se je takrat popolnoma gola pokrajina že zdavnaj zarasla, listje pa je že ničkolikokrat
prekrilo talno površino, utrjevalni zidovi so se od konca vojne imeli priložnost zrušiti v kar
treh potresih, lahko pozorno oko naključnega obiskovalca z lahkoto prepozna potek nekdanjih
jarkov.
Kljub za nekatere čudežnemu preboju leta 1917 pri Kobaridu je Avstro–Ogrska vojno
zaključila kot poraženka. Nove državne tvorbe, prihod druge svetovne vojne in ponovna
vzpostavitev meje v času prve in druge Jugoslavije pomnjenju in obeleževanju prve svetovne
45
vojne niso bili naklonjeni, saj ti dogodki takrat niso bili del državotvornega elementa.
Središče pozornosti se je pomaknilo k odporniškemu partizanskemu gibanju in bitkam, ki so
gradile identiteto in kolektivno zavest novonastale države in njenih državljanov. Spreminjale
so se le meje in centri moči, ljudje in pokrajina pa so ostali isti in osamljeni v njihovem
spominu, ki ni bil del nove, večje skupnosti, del splošnega, državnega. A kot je razvidno, so
dogodki med leti 1915 in 1917 pustili neizbrisen pečat tako v pokrajini kot v njenih ljudeh.
Zanimanje za na državnem nivoju pozabljene dogodke ni na lokalni ravni nikoli izumrlo
(Klavora 2013). Dokaze o tem lahko najdemo tudi v poplavi številnih zbiralcev ostalin soške
fronte (Dolina Soče Kobarid Tolmin 2014). Konec osemdesetih je priprava na rojstvo nove
države očitno potrebovala nove mite, na katerih lahko ta gradi svoje temelje. Jugoslavija se je
enačila s partizanskim odporniškim gibanjem, nova Slovenija pa je potrebovala novo
identiteto, ki bi sooblikovala skupno zavest. Pozabljene žrtve prve svetovne vojne so prišle
prav, kot tik pred prvim snegom v omari na novo odkrit star, zaprašen, topel plašč. Leta 1990
je Slovenija plašč očistila in uporabila, rodil se je Kobariški muzej in institucionalizacija
nekdaj v kot potisnjenega spomina se je začela (Kobariški muzej 2014).
Številni zbiralci so dobili priložnost predstaviti javnosti njihov dolgoletni trud. Nekateri pa se
niso omejili le na zbirateljstvo. Na Bovškem je isto leto kot Kobariški muzej zagon doživelo
vedno bolj dejavno Društvo 1313 (dreicen dreicen), v okviru katerega prostovoljci prirejajo
predstave in celo obnavljajo vojne jarke (bovška trdnjava Kluže 2014). Plaz zanimanja za
pretekle dogodke se je sprožil, sneg pa je bil dovolj svež, da je z lokalne prispel tudi na novo
državno raven. Čeprav je trajalo kar dvajset let, da je v Posočju tudi Vlada Republike
Slovenije sprejela desetletni program ovrednotenja zgodovinske in kulturne dediščine prve
svetovne vojne. A do tega najverjetneje ne bi prišlo brez angažiranja domačinov. Z namenom
zaščite in ohranjanja dediščine je bila leta 2000 ustanovljena fundacija Poti miru v Posočju.
Naslednjega leta je vlada RS podprla petletni program, sofinancirali pa so ga Ministrstvo za
izobraževanje, znanost in šport, Ministrstvo za obrambo, Ministrstvo za delo, družino,
socialne zadeve in enake možnosti, občine Bovec, Kobarid in Tolmin, njim pa so se pridružili
še razni sponzorji. Fundacija Poti miru, Društvo 1313, Peski, Mengore, TD Drežnica, TD
Kobarid in občine v Zgornjem Posočju so pod budnim očesom Zavoda za varstvo kulturne
dediščine začeli urejati prvih šest muzejev na prostem: Ravelnik, Čelo, Zaprikraj, Kolovrat,
Mengore in Mrzli vrh. Da je bila potreba po zapolnitvi raziskovalnega manka na področju
prve svetovne vojne velika, kaže tudi usmeritev fundacije Poti miru, ki se ni omejila na
urejanje sprehajališč ob fronti za bodoče obiskovalce, ampak si je v sodelovanju z
46
znanstvenimi institucijami, kot so ZRC SAZU, Kobariški, Tolminski in Goriški muzej, Muzej
novejše zgodovine Ljubljana, Zavod za varstvo kulturne dediščine Nova Gorica in Nacionalni
odbor za obeleževanje stoletnic, zadala trajnejši cilj, ki bo imel močne vsebinske temelje. V
okviru tega se loteva študijsko-raziskovalnega dela, obnove in predstavitve zgodovinske in
kulturne dediščine prve svetovne vojne, založništva strokovnega in promocijskega gradiva,
ureditve in bogatitve zgodovinske knjižnice Kobarid, razvoja zgodovinskega turizma ter
čezmejnega sodelovanje s Furlanijo - Julijsko krajino (Fundacija Poti miru 2014).
Prizadevanja civilne iniciative so dale pogon za spodbudo obrobnega območja na širši ravni
tudi pri državnem aparatu, ostaline soške fronte pa so kmalu začeli oglaševati tudi v turistične
namene. Spomeniki, obnovljena pokopališča, jarki so postali in se vedno bolj uveljavljajo kot
turistične ikone, hkrati pa so nosilci krajinskega kulturnega kapitala (Clark, Estgate 2011).
Vodilno vlogo sta kljub aktivnemu delovanju in sodelovanju številnih društev prevzela
Kobariški muzej in Fundacija Poti miru.
5.3 Predstavitev dediščine soške fronte kot del turistične ponudbe
Kot smo že ugotovili, neposredna slika o vojnih grozotah bledi. Turisti – obiskovalci se po
navadi odpravimo na pot, ko je ta obsijana s sončnimi žarki, v primeru slabega vremena ali
slabega počutja izlet odpovemo. Zjutraj pojemo zajtrk, sledi malica, za vsak slučaj še kakšen
prigrizek za na pot, tekočina je del obvezne opreme, prav tako udobna obutev in lahka topla
oblačila, ki nam jih omogoča sodobna tehnologija. Tako opremljeni se težko poistovetimo in
razumemo trpljenje vojaka, ki je imel le okoli 50 kilogramov telesne mase, na sebi pa je nosil
okoli 30 kilogramov bojne opreme ali pa po več ur ležal v mrzlem blatnem jarku in poslušal
kričanje ranjenih soborcev. Sprehod po kavernah, vklesanih v živo skalo, je po deževju zaradi
poroznosti apnenca precej neprijeten, kaj šele misel, da so vojakom predstavljale najbolj
varno in udobno zavetje dan za dnem, več mesecev zapored (Matičič 2006). Lagodje, v
katerem živimo, botruje temu, da smo težko apatični do dogajanj na fronti, vprašanje pa je, ali
smo na to pred odhodom tudi psihično pripravljeni oziroma ali si tega sploh želimo. Takšen
miselni in čustveni preskok pa je nujen, v kolikor želimo razumeti in ceniti pomen miru (Iles
2008).
Pri obisku nekdanjih bojišč ali pokopališč ne gre toliko za premikanje skozi različne lokacije,
kot bolj za potovanje skozi čas, naloga vodnika pa je, da to obdobje čim bolj slikovito in
47
objektivno prikaže. Posnetki s tedanjo glasbo ali politični govori, ki so se vrteli po radijskih
sprejemnikih, stare fotografije, predmeti… Vse to so lahko rekviziti, ki bi lahko vodniku
pomagali pri njegovem delu, turistični obisk pa spremenili v nepozabno izkušnjo. V
dolgoročnem načrtovanju pa se ne smemo nikoli ustaliti pri neki določeni formi. Turistična
ponudba in prezentacija zahtevata vedno nove metode, saj se okus in pričakovanja turistov
hitro spreminjajo (Iles 2008). Na terenu bi lahko bile obiskovalcem za boljšo predstavo v
pomoč table s fotografijami tedanje pokrajine, informativnega gradiva bi moralo biti ravno
toliko, da bi pri obiskovalcu vzbudilo zanimanje za voden izlet, ne sme pa ga biti preveč, da
ne bi obiskovalec dobil občutka, da ve dovolj in da mu vodenje ne more ponuditi bistveno več
od tistega, kar lahko prebere iz propagandnega materiala. Vodniku v pomoč bi lahko bilo
poznavanje skupine: njihovo predznanje, interesi, posebne želje, tako bi lahko prilagodil
program in dodatno zadovolil njihova pričakovanja. To je težje izvesti pri razpisnih
skupinah,2 kjer lahko pride do nasprotja interesov pri posameznikih, vendar toliko lažje pri
napovedanih. Obiskovalci nekdanjih bojišč namreč niso samo zgodovinarski navdušenci, med
njimi se lahko znajdejo tudi vojni strategi, logisti, sorodniki padlih … (Miles 2014, 136).
Vedno bolj se uveljavlja zgodbarjenje kot način trženja in prezentacije turističnega območja
in storitve, dediščina SF je zaradi tragičnega dogajanja toliko bolj specifična. Turistični
delavci se zaradi tega lahko najdejo v neprijetnem položaju. Postavljeni so pred izziv, ki od
njih zahteva, da tržijo nekaj, kar ima v sebi veliko negativnega naboja, hkrati pa ne želijo
prenesti preveč teže na obiskovalce, ki so vendarle na oddihu. Kako narediti izlet ali turo
atraktivno in hkrati ohraniti spoštljiv spomin na tisoče padlih?
Poleg številnih osebnih zgodb »navadnih ljudi« se je čez soško bojišče sprehodilo kar nekaj
odmevnih imen. Poveljnik Svetozar Borojevič je po vojni doživel nečastno usodo. Obuditev
njegove figure in zgodbe bi lahko postala simbol Evrope v malem in opomin na vojno −
ideološki nesmisel. Srb iz Like se je boril v za Avstro-Ogrsko, po vojni pa ga je ravno
»matična« Srbija pahnila na rob pozabe.
Postaja podzemne železnice v središču Milana nosi ime po generalu Cadorni, v širšem
evropskem in svetovnem prostoru pa je že vsak srednješolec slišal za Erwina Rommla.
Preden si je v drugi svetovni vojni pridobil čin fedlmaršala in vzdevek »puščavska lisica«, je
izkušnje nabiral v Avstro-Ogrski vojski v dvanajsti ofenzivi, ko je šel proti Kolovratu mimo
cerkve Sv. Danijela. Prav tako je med ljubitelji literature po vsem svetu poznano ime Ernesta
2 Termin razpisne skupine se uporablja za skupine, ki so se oblikovale iz posameznikov, ki se med seboj
najpogosteje ne poznajo, saj so se individualno prijavili na razpisan program.
48
Hemingwaya, vprašanje pa je, koliko ljudi ve, da naj bi avtor navdih za roman Zbogom orožje
dobil ravno na soškem bojišču. Nekateri akademiki, ki se ukvarjajo s turizmom, menijo, da je
treba v prid promocije in večje prepoznavnosti te znane osebnosti »že enkrat potegniti iz
naftalina, pa saj ni nujno, da je vse res, kar se govori« (Gosar 2014). Osebno menim, da
moramo biti pri tako specifičnih in občutljivih tematikah še posebno pozorni na to, kaj in
kako bomo nekaj ponudili turistom, edini pogoj za razvoj kakovostnega zgodovinskega
turizma pa so dobro usposobljeni vodniki, ki bodo ljudem podajali čim bolj objektiven pogled
na preteklost, ne samo zato, ker nas do tega zavezuje moralna odgovornost do preteklega
dogajanja, temveč tudi zato, ker predstavlja strokovno vodenje del visoke kakovosti storitev.
5.4 Učinek ponudbe dediščine soške fronte v praksi
V prvih dveh desetletjih samostojne države je turistična ponudba Zgornjega Posočja temeljila
predvsem na športni ponudbi, vendar, kot smo spoznali v zgornjih odstavkih, prostor nudi
odlične predispozicije za razvoj zgodovinskega turizma. Bogate dediščine in pestre preteklosti
so se zavedali ustanovitelji Kobariškega muzeja. Tri leta po odprtju so dobili potrditev tudi od
strokovne javnosti, saj je bil muzej uvrščen v ožji izbor kandidatov za evropski muzej leta,
istega leta pa je v Strassbourgu prejel tudi muzejsko nagrado Sveta Evrope. V naslednjem letu
− 1994 je muzej obiskalo kar 89.191 ljudi, kar je bil rekord. Med obiskovalci so prevladovali
predvsem Slovenci. Kot je razvidno iz slike 16, se je muzejska mrzlica očitno kmalu pomirila,
saj je v naslednjih letih obisk konstantno padal. Zmanjševalo se je predvsem število domačih
obiskovalcev, počasi pa se je večalo število tujih. Novo tisočletje je predstavljalo prelomnico
tudi v muzejski statistiki. Leta 2000 se je namreč prvič izenačilo število tujih in domačih
obiskovalcev. V naslednjih osmih letih se je statistika obiska muzeja gibala med 58.478 in
63.904 obiskovalci, dokler ni leta 2008 začela ponovno padati do leta 2012, nato pa je zaznati
ponoven bliskovit vzpon. Tega lahko prepisujemo splošnemu povečanju turističnega obiska
regije, predvsem pa komemoracijam ob stoti obletnici začetka Velike vojne.
49
Slika 16: Obisk Kobariškega muzeja 1990–2014 (Kobariški muzej 2015).
Kobariški muzej je institucionaliziral in promoviral zanimanje za dogodke v prvi svetovni
vojni na območju Zgornjega Posočja. Tematika se je izkazala zanimiva tako za domače kot
tuje obiskovalce. Desetletje po odprtju vrat muzeja so ustanovili fundacijo Poti miru, ki skrbi
za dediščino SF predvsem na terenu. Ta beleži precej manj obiskovalcev kot muzej, vendar
delovanja institucij ne gre enačiti. Specifika dela na terenu namreč zahteva popolnoma
drugačen pristop kot v zaprtem prostoru. V muzeju je zaradi prodaje vstopnic lažje beležiti
število obiskovalcev, na poteh, ki jih je uredila fundacija, pa so zabeleženi samo tisti
obiskovalci, ki so se vpisali v knjigo gostov, ali pa tisti, ki so najeli vodnika. Število slednjih
je bilo predvsem v prvih letih delovanja precej nizko, saj se je leta 2010 za voden ogled
odločilo le 1.500 ljudi. Takšne številke pa ne gre pripisati le višji ceni vodenega ogleda v
primerjavi z muzejsko vstopnico, ampak predvsem vrednotenju takšne storitve. Muzeji na
prostem so brez vstopnine, vodnik pa predstavlja dodaten strošek za tisto, kar si nekdo lahko
ogleda tudi brez njega. Rešitev ni v uvedbi vstopnin, ampak v večjem splošnem vrednotenju
vodnikovega dela, v krepitvi zavesti, da voden izlet ponuja veliko več kot individualen ogled.
Tega so se očitno zavedali tudi v Fundaciji, saj so v naslednjih letih splošni promociji poti
namenili kar nekaj dela. Pojavljali so se v televizijskih oddajah, časopisih, na turističnih
sejmih, rekonstrukcije soških bunkerjev je bilo moč videti tudi na ulicah Milana. Intenzivna
50
promocija v kombinaciji z obeleževanjem stoletnice sta privedla do rezultatov, saj se je voden
obisk muzejev na prostem v petih letih povečal za 2,5-krat, število obiskovalcev Poti miru pa
je z 10.880 poskočilo na kar 25.000. S tem so seveda povezana tudi delovna mesta, ki
posledično vplivajo na zagon lokalnega gospodarstva. Stroški vodnika so fiksni in kljub
razmeroma nizki tarifi še vedno visoki za posameznika ali par. Vodene oglede Fundacije tako
rešujejo vnaprej najavljene skupine, ki predstavljajo večino njihovih gostov (Sivec 2014).
Število izletov bi se dalo povečati z rednimi razpisanimi izleti. V višku sezone bi lahko vsak
dan npr. ob 9. uri dopoldne imeli izlet na Kolovrat, ob 15. uri pa na Zaprikraj. Cilj bi bil
pridobiti čim več obiskovalcev in ker ti ponavadi potujejo v paru ali kot družina, so omenjeni
dejavniki pomemben dejavnik pri določanju cene produkta, tako je popust za otroke skoraj
obvezen. V motiviranje obiskovalcev za voden izlet bi bilo dobro vključiti čim več
posameznikov iz lokalne skupnosti. Hotelirjem in lastnikom apartmajev bi lahko dali možnost
promocije in rezerviranja izleta v imenu stranke, pri tem pa bi dobili določen odstotek od
prodaje.
Slika 17: Število obiskovalcev Poti miru 2010–2015 (Fundacija Poti miru 2015).
Kot je razvidno s slike 8, se je na državnem nivoju od leta 2008 do 2014 turistični obisk
povečal za 14,3 %, od leta 2010 je ta v enakomernem vzponu. Na lokalnem nivoju oziroma v
Zgornjem Posočju je statistika bolj turbulentna, saj težko potegnemo konstanto. Leta 2008 je
regijo obiskalo 117.927 ljudi, največ pa jih je v obravnavanem obdobju bilo leta 2011, in sicer
51
136.796. Močan upad je opaziti z leta 2013 na leto 2014, saj je tega leta regijo obiskalo kar 13
% manj ljudi kot prejšnje leto. Razloge za slabši obisk v letu 2014 lahko pripišemo tudi
vremu, saj je bilo poletje v Zgornjem Posočju izredno deževno, leto 2015 pa je bilo po
besedah lokalnih turističnih delavcev spet izredno dobro obiskano. Premica turističnega
obiska Slovenije je od leta 2010 v konstantnem vzponu, medtem ko obisk regije niha iz leta v
leto, zato ne moremo reči, da je povečanje obiska institucij, ki se neposredno ukvarjajo z
dediščino SF, neposredno povezano z obiskom regije. V primerjavi z lokalno statistiko
beležita tako fundacija Poti miru kot Kobariški muzej izredno dobro obiskanost. Uspeh prve
se kaže v konstantnem večletnem povečevanju števila vodenih izletov in tudi v vedno večji
obiskanosti Poti miru. Število obiskovalcev Kobariškega muzeja niha iz leta v leto, a kljub
temu letno beležijo dvakrat večji obisk, kot ga ima mesto samo po sebi.
6 VSEBINSKA ANALIZA TURISTIČNEGA INFORMATIVNEGA GRADIVA
Turistično-informativni centri so obvezna postaja obiskovalcev, posebno ko ti kraj prvič
obiščejo ali pa ga želijo bolje spoznati. Turistični delavci in gostinci pa so pogosto prvi stik,
ki ga imajo obiskovalci z domačini, ki v kraju ustvarjajo, živijo in ga sooblikujejo, zato je ta
še kako pomemben.
Splošne informacije lahko obiskovalci najdejo tudi v promocijskem materialu, del tega pa jim
je brezplačno na voljo ravno v TIC-ih. Vsak posameznik ga lahko odnese s seboj, ga v miru
preuči in se na podlagi videnega in prebranega odloči, katerim dejavnostim oziroma krajem
bo v omejenem času njegovega obiska naklonil več pozornosti. Mordaga bo gradivo tako
pritegnilo, da bo načrtovani obisk celo podaljšal.
6.1 Metodologija
V okvir raziskave so bili zajeti turistično-informativni centri v vseh treh občinah Zgornjega
Posočja, izpuščene pa so bile zasebne turistične agencije. Tudi če slednje pogosto nudijo
nekaj informativnega gradiva, je količina le-tega precej manjša, njihov primarni namen pa je
trženje lastnih turističnih storitev. Dodatno smo v raziskavo zajeli tudi fundacijo Poti miru.
Čeprav slednja ni občinski informativni center, se nahaja v središču starega mestnega jedra,
kamor obiskovalec Kobarida zlahka zaide, med njene osnovne naloge pa ne spada samo
trženje lastnih produktov, ampak tudi širša promocija dotične regije. V raziskavo pa ni bil
52
vključen Kobariški muzej, saj ima na voljo le manjše število informativnega gradiva, čeprav
je lociran tik ob Fundaciji in imata sorodno lokacijo. Tudi če turist spregleda napis »muzej«,
mu je takoj ob vstopu in že pred njim jasno, da gre za specializirano institucijo, medtem ko
takšne asociacije pri Fundaciji ni moč zaznati. Če zadevo še bolj podrobneje utemeljimo: pred
Kobariškim muzejem pozornost pritegneta slab meter visoka granata in top, čez odprta vrata
pa je viden hodnik, na katerem so izpostavljeni križi z vojaških pokopališč, ki naznanjajo
zanimivo, ogleda vredno razstavo, a nikakor ne informativnega centra. Čez odprt porton
Fundacije pa mimoidoče pozdravljajo stojala z raznolikim spektrom promocijskega gradiva.
Dodaten argument za vključitev Fundacije v raziskavo najdemo v bogatem izboru
informativnega materiala, ki je tukaj turistom brezplačno na voljo. Časovni presek zbiranja
gradiva smo omejili na konec julija in začetek avgusta 2014. Predmet obravnave je bil le tisti
informativni material, katerega je lahko naključni obiskovalec brezplačno dobil v omenjenih
mesecih, dobrih 100 let po začetku prve svetovne vojne in 99 let po začetku morije na soškem
bojišču. Namen raziskave je bil preko zbranega informativnega materiala ugotoviti smernice
in prevladujočo turistično ponudbo Zgornjega Posočja ter razbrati vlogo, ki jo v njej zaseda
dediščina prve svetovne vojne oziroma soške fronte.
Zanimalo nas je, s čim se Zgornje Posočje predstavlja obiskovalcem. Zato smo najdeno
informativno gradivo najprej razdelili na tisto, ki obravnava regijo, in tisto, ki je ne
obravnava. Nato smo pod drobnogled vzeli le brošure, ki se nanašajo na območje raziskave.
Predvideli smo, da se bodo vsebine med seboj prepletale in dopolnjevale. Zato smo
propagandni material razdelili glede na prevladujoče vsebine. Znotraj tega pa nas je zanimal
delež, ki ga zaseda dediščina soške fronte. Ta je lahko predstavljen enakovredno z drugimi
vsebinami, lahko je popolnoma postranski in predstavlja le dodatno popestritev obiskovalcem,
lahko pa je promocija soške fronte zastavljena tako, da postane obiskovalcu glavni motiv za
obisk regije.
6.2 Splošne ugotovitve
V vseh štirih centrih je bilo v času raziskave obiskovalcem skupno na voljo 340 brošur,
letakov in zemljevidov. Nekatere izmed teh je bilo možno najti v vseh štirih centrih in so se
tako podvajali, vendar je bil povsod vzet v obravnavo le en izvod posamičnega gradiva ne
glede na jezik, v katerem je bil izdan. Prevladalo je gradivo v slovenskem, italijanskem,
angleškem in nemškem jeziku, pojavljajo se pa tudi drugi, kot sta francoščina in španščina. S
53
tem smo ugotovili pestrost materiala, ki ga ponuja posamezen center. S 83 različnimi
prospekti, kar znaša 24 % od vsega najdenega materiala, se Fundacija uvršča na drugo mesto
za TIC-em Kobarid s 111 različnimi prospekti, kar znaša 33 %, in pred TIC-em Bovec, ki je
obiskovalcem ponujal 79 različnih prospektov, kar znaša 23 %. Najskromnejšo pestrost pa je
ponudil TIC Tolmin s 67 prospekti oziroma s petinskim deležem vsega obravnavanega
materiala. Naslednji namen raziskave je bil identificirati dediščino prve svetovne vojne in
njeno vključenost v turistično ponudbo Zgornjega Posočja. Ta je lahko večplastna in je še
danes preko govora, kulinarike, televizijskih programov prepletena z življenjem
posameznikov. Vendar nas je zanimal le tisti segment, ki je nastal izključno zaradi potrebe
vojne ali kot njena neposredna posledica in je danes že vključen v turistično ponudbo
obravnavanega območja ali pa bi to lahko še postal.
6.3 Zvrsti turistične ponudbe, zastopanost Zgornjega Posočja v informativnem gradivu
Če želimo ugotoviti delež zastopanosti dediščine soškega bojišča v Zgornjem Posočju, se je
smiselno najprej vprašati, v kolikšnem delu je to območje zastopano v turističnem materialu,
ki smo ga našli v omenjenih informacijskih centrih. V vseh štirih centrih je prevladovalo
gradivo, ki se ukvarja izključno s prostorom Zgornjega Posočja, torej z obravnavanimi tremi
občinami (na to območje se je nanašalo 45 % vsega gradiva). Delež materiala, ki zastopa tako
Zgornje Posočje kot tudi okoliške kraje, je bil nekoliko nižji (okoli 15 %). V kolikor ta dva
segmenta seštejemo, lahko ugotovimo, da so turistični prospekti, ki zastopajo Zgornje Posočje
in okolico, predstavljali skoraj dve tretjini vsega analiziranega gradiva. Kar 67 %
informativnega gradiva, ki je bilo pridobljeno v bovškem TIC-u, obravnava izključno prostor
Zgornjega Posočja. Kot lahko razberemo iz slike 16, je bilo v tem centru evidentiranega še 15
% gradiva, ki Zgornje Posočje umešča v nek širši kontekst in zraven predstavlja še druge
kraje, 18 % gradiva pa Zgornjega Posočja ne omenja.
54
Slika 16: Reprezentativnost Zgornjega Posočja v prospektih (Tic Bovec).
V TIC-u v Tolminu je poleti 2014 obiskovalec naletel na 46 % gradiva, ki obravnava
izključno omenjeno regijo, 27 % gradiva je Zgornje Posočje obravnavalo skupaj z drugimi
vsebinami, enak delež gradiva pa omenjenega prostora ni omenjal.
Slika 19: Reprezentativnost Zgornjega Posočja v prospektih (Tic Tolmin).
V TIC-u v Kobaridu je bila obravnavani regiji namenjena polovica gradiva, 23 % gradiva jo
je umestilo v širši predstavitveni kontekst, 27 % gradiva pa obravnavanega prostora ni
omenjalo.
55
Slika 20: Reprezentativnost Zgornjega Posočja v prospektih (Tic Kobarid).
Delovanje Fundacije Poti miru je predvsem (vendar ne izključno) lokalnega značaja. To se
posledično odraža tudi v razporeditvi informativnega gradiva, ki ga ponujajo, saj je bil tukaj
najden največji delež gradiva: kar 53 % turističnih prospektov je bilo popolnoma posvečenih
obravnavanemu območju, 14 % ga obravnava v sklopu drugih krajev, 33 % pa Zgornjega
Posočja sploh ne omenja.
Slika 21: Reprezentativnost Zgornjega Posočja v prospektih (Fundacija Poti miru).
6.4. Predstavitev dediščine soške fronte v informativnem gradivu
V prvi fazi analiziranja turistično-informativnega gradiva smo z metodo selekcije izločili 1/3
prospektov, ker se turistična ponudba v njih ni nanašala na obravnavano območje. V naslednji
fazi analize smo opazovali pogostost pojavljanja posameznih krajev, znamenitosti in območij
v informativnem gradivu, ki je predstavljalo turistično ponudbo Zgornjega Posočja. Pri tem je
56
bila posebna pozornost namenjena ponudbi, ki je vsebovala dediščino soške fronte.
Obravnavano gradivo je bilo razdeljeno v več sklopov, zasnovanih na prevladujoči tematiki.
Tako je bilo razdeljeno v naslednje kategorije: splošno, soška fronta oz. prva svetovna vojna,
šport, kulturne in naravne znamenitosti, glasbeni festivali in kulturne prireditve, kulinarika in
drugo. Pod kategorijo splošno se je uvrstilo tisto informativno gradivo, ki obravnava območje
Zgornjega Posočja v splošnem, več različnih segmentov pa je bilo v njem dokaj enakomerno
razporejenih. Pod oznako drugo pa je bilo uvrščeno tisto gradivo, ki je bilo namenjeno neki
dejavnosti, bilo pa jih je premalo, da bi jih lahko uvrstili v lastno kategorijo (na primer
kozmetični saloni in dializni center Kobarid). Pri vseh TIC-ih pa lahko vidimo, da
prezentacija kulturno-naravnih znamenitosti prevladuje pred tematikami prve svetovne vojne,
opazen pa je manjši poudarek na kulinariki in glasbenih ter kulturnih festivalih. Po
zastopanosti prednjačita šport in športna ponudba. Visok delež te gre iskati v številnih
zasebnih podjetjih, ki tovrstne aktivnosti ponujajo in oglašujejo.
Izrazito usmerjenost v športni turizem je zaznati predvsem iz turistične ponudbe, ki jo
najdemo v bovškem TIC-u, saj ta predstavlja kar 46 % vsega gradiva, s 24 % sledijo splošni
prospekti, tematika prve svetovne vojne pa je zastopana komaj v 6 % vsega informativnega
gradiva. Večina športnih aktivnosti je vezanih na naravo, s tem se tudi ta posredno promovira,
saj predstavlja odlično kuliso, gradiv, ki bi bila namenjena izključno kulturno-naravnim
znamenitostim, je le 9 %, kar predstavlja najnižji delež med vsemi informativnimi centri.
Slika 22: Prevladujoča ponudba v turističnih brošurah (Tic Bovec).
57
V tolminskem TIC-u je s 35 % še vedno močno prednjačilo gradivo, posvečeno športnim
aktivnostim, najmanj pa je bilo gradiva, povezanega s prvo svetovno vojno. Kljub bližajoči se
stoletnici in številnim ostankom v občini smo našli samo en prospekt, ki je obravnaval
tovrstno dediščino.
Slika 23: Prevladujoča ponudba v turističnih brošurah (Tic Tolmin).
Najbolj pestro sliko o Zgornjem Posočju lahko obiskovalec dobi v kobariškem TIC-u. Z 32 %
prevladuje splošno gradivo, sledjo mu športne vsebine – 28 %, izmed vseh informativnih
centrov pa najdemo tukaj najvišji delež gradiva, ki je neposredno namenjeno predstavitvi
kulturno-naravnih znamenitosti. Opaziti je pomen gostinskih obratov in njihove povezanosti v
Kobariški kulinarični krog, saj je predstavitvi gostincev namenjenih 7 % vsega gradiva. Po
zastopanosti zasedajo vsebine prve svetovne vojne četrto mesto in znašajo 9 %.
58
Slika 24: Prevladujoča ponudba v turističnih brošurah (Tic Kobarid).
Specifično usmerjenost fundacije Poti miru v Posočju je moč opaziti preko vsebine
propagandnega gradiva, ki ga ponuja, saj je edina izmed obravnavanih organizacij, kjer
tematika o prvi svetovni vojni z 28 % prevladuje. Ob tem je potrebno poudariti, da prevlada
gradiva o soški fronti na Fundaciji nikakor ni absolutna, vsebine so tukaj v primerjavi z
drugimi institucijami bolj enakomerno porazdeljene. Posamezne kategorije se, kot je
prikazano na sliki 23, med seboj razlikujejo le za nekaj turističnih gradiv – največ pa jih je
bilo tematsko povezanih s soško fronto, sledile so splošne in športne vsebine.
Slika 25: Prevladujoča ponudba v turističnih brošurah (Fundacija Poti miru).
59
Prvi del analize turistično-informativnega gradiva lahko povzamemo z ugotovitvijo, da glede
na pogostost pojavljanja v propagandnem gradivu predstavlja šport za Zgornje Posočje
najpomembnejši del turistične ponudbe. Njegov pomen je v diplomskem delu ugotavljala že
Maša Klavora, ki vidi razloge za trenutno situacijo tudi v številnih domačih in tujih turističnih
agencijah, ki tržijo športne dejavnosti, s tem pa jih tudi promovirajo. Razgiban teren Julijskih
Alp je izredno primeren za razvijanje raznolike športne ponudbe (Klavora M. 2007).
Tukajšnji turistični delavci pa nosijo odgovornost za izvajanje aktivnosti na čim več lokacijah,
koncentracija dejavnosti na enem območju lahko namreč pripomore k pospešeni degradaciji
nekega območja. V analiziranem informativnem gradivu lahko ugotovimo, da je ponudba
turističnih agencij še vedno skoncentrirana na rečne aktivnosti, ki se izvajajo na Soči in njenih
pritokih: rafting, kajak, soteskanje … Brošure, ki so bile izdane na državni ali širši lokalni
ravni, pa oglašujejo tudi pohodništvo, kolesarjenje, zgodovinski turizem …
Naslednji kriterij razporeditve gradiva je temeljil na prevladujoči ponudbi, kar pa ne pomeni,
da je ta absolutna in da so iz nje izvzete druge vsebine. Tudi ko se vsebine v promocijskem
gradivu prepletajo, ni vseeno, ali neka atrakcija znotraj tega zaseda polovico prostora, drugi
pa je namenjena le petina. Zato se bomo v naslednjem sklopu vprašali, ali in v kolikšni meri je
bila v gradivu zajeta tematika soške fronte. Ta je bila ocenjena na petstopenjski lestvici,
zgornja in spodnja meja predstavljata dva ekstrema: popolno posvečenost soški fronti in
gradivo, ki je sploh ne omenja, v sredinsko območje – delna posvečenost SF − je bilo
umeščeno tisto gradivo, kjer je tematika SF zastopana v enaki meri kot druge v dotičnem
katalogu predstavljene tematike. V kategorijo večinska ali minimalna posvečenost SF pa je
bilo umeščeno tisto gradivo, ki glede na druge tematike daje prednost SF oziroma ji v
razmerju z drugimi temami posveča manj pozornosti.
Čeprav nudi Fundacija najobsežnejši spekter gradiva, kjer je predstavljena velika vojna, kar
40 % informativnega materiala (tukaj najdenega) omenjene tematike sploh ne obravnava,
medtem ko ji je popolnoma posvečenih 20 % vsega gradiva, 18 % jo delno omenja, 13 %
minimalno in le 9 % gradiva je tej tematiki večinsko posvečenega. Najmanjšo promocijo
krajev, ki so povezani z vojno zgodovino, je opaziti v tolminskem TIC-u, saj kar 65 % gradiva
soške fronte sploh ne omenja, le 2 % gradiva pa je tej tematiki popolnoma posvečenega.
Majhno zanimanje se kaže tudi v Bovcu, kjer 63 % materialov ne omenja fronte, je pa višji
delež večinske in popolne posvečenosti tej tematiki. V treh občinah je največja posvečenost
SF v kobariškem Tic-u, kjer komaj 21 % gradiva SF ne omenja, najvišji pa je delež gradiva −
31 %, ki SF minimalno omenja, s 24 % sledi delež gradiva, ki se tematiki delno posveča,
60
popolna posvečenost SF pa se kaže v 21 %, le 3 % pa je gradiva, ki je tematiki popolnoma
posvečeno.
6.5 Pogostost omemb krajev v promocijskem gradivu
V sklopu raziskave smo želeli ugotoviti, kakšen je turistični zemljevid Zgornjega Posočja.
Vprašali smo se, kateri kraji so v promocijskem gradivu pogosteje omenjeni, pogostost
omemb pa priča o njihovi izpostavljenosti. Prva dva zemljevida, prikazana na slikah 24 in 25,
prikazujeta besedne omembe krajev, frekvenčni razredi pa število njihovih omemb v zbranem
promocijskem gradivu. Na zemljevid so bile umeščene le konkretne lokacije, ki smo jih lahko
prikazali s točko. Nekatera območja, kot sta Triglavski narodni park ali Breginjski kot, so
namreč obsegala preveliko območje, da bi jih lahko enakovredno prikazali na karti. Iz prikaza
na zemljevidu smo izločili tudi vodne žile, saj se teh ne da prikazati s točko, hkrati pa so bile
pogosto v turističnem gradivu omenjene le v splošnem kontekstu, brez navedbe konkretne
lokacije. Na območju Zgornjega Posočja smo zabeležili skupno 231 lokacij, parkov,
vodotokov … Od tega jih 59 nismo mogli umestiti na zemljevid, saj so se nanašale na širše
geografsko območje. Evidentirali smo 16 različnih vodotokov. Pomembno identifikacijsko in
promocijsko točko Zgornjega Posočja nedvomno predstavlja reka Soča, saj je bila omenjena
kar 286-krat. Med vodami ji sledi Nadiža, ki pa je bila omenjena le 46-krat. Sledita ji
Tolminka s 30 omembami in Idrijca, ki jih ima deset manj. Najpogosteje omenjeno
obsežnejše območje, ki ga nismo umestili na zemljevid, je Triglavski narodni park, ki je bil v
promocijskem gradivu omenjen 109-krat. Med območji pa velja omeniti tudi Breginjski kot,
saj ga prospekti omenjajo 29-krat. Poleg tega na zemljevid nismo uvrstili dodatnih 26 lokacij,
saj jih ni bilo možno najti ne preko internetnih iskalnikov ne preko pogovora s številnimi
domačini. Pot do nekaterih lokacij (npr. slapu Fraterca) je večini poznana, vendar so imeli vsi
sogovorniki težavo pri njeni natančni umestitvi na zemljevid. Pri nekaterih krajih gre za
mikrolokacije (npr. zajetja vode), do katerih je pot v propagandnem gradivu opisana, vendar
na raznih zemljevidih ni bilo moč najti njihove natančne lokacije. Podzemlje je prepleteno z
raznimi naravnimi jamami in brezni, nekatera predstavljajo najdaljše jamske sisteme v
Julijskih Alpah, vendar je njihove vhode na posameznih kartah težko definirati. Nekaterih, ki
so bile omenjene v promocijskem gradivu, ni bilo moč najti ne na zemljevidih in niti v
spletnem katastru jam.
Poleg promocijsko dobro zastopanih urbanih središč lahko na slikah 24 in 25 razberemo
identifikacijske točke vsake občine. Če odmislimo vodne vire, katerih nismo uspeli umestiti
61
na zemljevid, ima turistično najbolj razpršene lokacije občina Bovec. Po najbolj
izpostavljenih krajih lahko opazimo, da se občina promovira predvsem z gorami. Pomembne
točke so Mangart in Vršič ter Trenta kot prototip idilične alpske vasice ter izhodišče mnogim
pohodnim potem. Zanimivo pa je, da kljub velikemu poudarku na Julijskih Alpah njihov
najvišji vrh in hkrati državni simbol ni najbolj izpostavljen. Najbolj izpostavljena v vseh treh
občinah so njihova glavna mesta, ob katerih se nahaja večja koncentracija znamenitosti.
Njihova lokacija v bližini večjega središča pripomore k njihovi večji izpostavljenosti, saj se
mnogokrat predstavljajo v sklopu iste brošure. Kljub izločitvi reke Soče pa se iz zemljevida
sluti njena pomembnost, saj so ob njej izpostavljene vasi, v katerih ne bomo našli posebnih
znamenitosti (npr: Čezsoča, Žaga in Trnovo). Tukaj se nahajajo pomembne dostopne točke do
reke, ki so bistvene za ljubitelje vodnih šprotov. V kobariški občini je najbolj izpostavljen
Krn. To ni naključje, saj gre za markanten hrib, lepo viden iz bližnje in daljne okolice. Sledi
mu gorska vas Drežnica, ki se promovira z bogato etnološko dediščino, njen čar pa turistični
delavci vidijo predvsem v oddaljenosti od glavnih poti, razdalje pa so botrovale k ohranjanju
podeželja in tradicije. V sklopu promocije tolminska občina ne zapostavlja sosednjega naselja
Most na Soči, ki ima enako frekvenco omemb kot Tolmin, vendar je opazna velika
koncentracija znamenitosti ravno okoli občinskega središča.
Pri nekaterih lokacijah se je pojavila dilema, v katero kategorijo umestiti nek kraj, ki ga
sestavlja več komponent. V takšnem primeru smo upoštevali kontekst, v katerem je bil
omenjen. Če njegova predstavitev ni vključevala prve svetovne vojne, se je uvrstil na prvi
zemljevid, če pa je bil omenjen v povezavi z veliko vojno, pa na drugi. Celotna zgodba −
podoba določene lokacije je botrovala temu, da ima zemljevid (slika 26), ki upošteva kraje,
povezane s SF, le pet točk več, in sicer: nemško kostnico, kapelo na Planici, spomenik
slovaškim vojakom, vojaško pokopališče na Ločah in Stržišče. Se pa zemljevida močno
razlikujeta po številu omemb nekaterih krajev. Nazoren primer predstavlja Kolovrat, ki je bil
v spološnem kontekstu omenjen 33-krat, če upoštevamo njegove omembe v kontekstu fronte,
pa kar 57-krat. Velik poudarek je na občinskih središčih, saj, kot smo že ugotovili v primeru
Tolmina, se okoli njih koncentrirajo tudi druge znamenitosti. Ob ignoriranju tragedije z
začetka prejšnjega stoletja so vsa tri glavna mesta pretežno enakomerno zastopana. Ko
upoštevamo turistično ponudbo, ki vsebuje dediščino SF (slika 27), je opazno tudi delovanje
dveh krovnih institucij, ki se z njo ukvarjata, saj ima Kobarid namesto prvotnih 180 kar 257
omemb. Tolminu se 125 omemb poveča za deset, v Bovcu pa je število omemb soške fronte v
turističnem gradivu skoraj zanemarljivo. Pomembne lokacije v zvezi z njo so v njegovi
62
bližini. Razlog za večjo koncentracijo dediščine SF v Kobaridu bi nekateri lahko iskali tudi v
tem, da je med vojno bilo to edino mesto, od koder niso evakuirali prebivalcev. Vendar je
takšna razlaga napačna, saj spomeniki in institucije, vezane na prvo svetovno vojno, v
Kobaridu niso nastali neposredno med njo, ampak po njej.
Slika 26: Lokacije in število točk krajev, izpostavljenih v besedilu, brez dediščine soške
fronte.
63
Slika 27: Lokacije in število točk krajev izpostavljenih v besedilu, z dediščino soške fronte.
Čutilo, na katerem so mnogokrat osnovane naše odločitve, je nedvomno vid. Kataloge
pogosto prelistamo, v spomin pa se nam vtisnejo predvsem fotografije, ravno fotografije nas
očarajo in zaradi njih se pogosto odločimo za nakup nekega izdelka ali obisk nekega območja.
Imena krajev so tujcem, ki jih ne poznajo, brez pomena, če jih ne znajo povezati z neko
vsebino. Turistični katalogi pa so namenjeni ravno temu, da turistom pokažejo pestrost neke
okolice in jih spodbudijo v odkrivanje tudi tistih kotičkov, ki jih še ne poznajo. Tako se ne le
peljejo mimo določenega kraja, ampak ga začutijo. Razen tega fotografija na zloženki zaseda
64
več prostora kot njen opis. V turističnem gradivu predstavljajo fotografije večjo težo v
primerjavi z besedami, zato bi bila raziskava, ki bi jih ignorirala, površno zastavljena. Prav
tako bi bilo preveč lahkotno dajati fotografije v isti koš kot besedne zapise krajev. Če
govorimo o pogostosti omemb nekaterih lokacij, je nujno, da za bolj verodostojen prikaz
ločimo besedno od slikovnega poimenovanja. Seveda so se ob razvrščanju fotografij pojavile
večje dileme kot pri besednih omembah. Z besedo poimenovan Tolmin lahko brez težav
umestimo v prostor, ko pa je pred nami fotografija, je lahko na njej vidna tudi reka Soča,
Kozlov Rob, v nekaterih primerih pa tudi Tolminka. Zato smo splošne panoramske fotografije
izločili iz raziskave, obdržali pa le tiste, pri katerih je bilo jasno razvidno, kaj je v ospredju.
Ko primerjamo slikovni zemljevid omemb z besednim, vidimo, da so v slednjem
izpostavljena predvsem urbana središča občin, ki obiskovalcu služijo kot orientacijske točke,
na slikovnih zemljevidih (slika 28, 29) pa pridejo v ospredje predvsem naravne znamenitosti
oziroma manjša naselja, ki združujejo arhitekturno, etnološko in naravno dediščino. V gradivu
smo našli fotografije 77 različnih lokacij, od tega jih je bilo petnajst presplošnih, da bi jim
lahko določili natančne koordinate. Tudi tukaj smo se spopadli z dilemo, kam umestiti kraje,
pri katerih ne moremo ločiti dediščine SF od drugih elementov, zato je bilo nujno upoštevanje
pisnega konteksta, v sklopu katerega je bila fotografija predstavljena. Od 77 točk je osem
takih, ki so bile predstavljene izključno v kontekstu prve svetovne vojne: vojaško pokopališče
na Ločah, spomenik slovaškim vojakom, Hermanova trdnjava, Mrzli vrh, Rabelnik, kapela na
Planici, nemška kostnica in Čelo. Če ne upoštevamo dediščine SF, so poleg Soče, ki se nahaja
kar na 135 fotografijah, a je zaradi že omenjenih razlogov nismo umestili na zemljevid,
najpogostejše fotografije Tolminskih korit (nanje bo opazovalec ob prelistavanju katalogov
naletel 32-krat) ter Krna (z 29 fotografijami). Kljub temu, da žičnica na Kanin ne obratuje že
dobra tri leta, s tem pa je dostop na pogorje močno otežen, ostaja ta v očeh turističnih
delavcev pomemben magnet, saj njegova podoba krasi propagandno gradivo kar 23-krat.
Največkrat fotografsko izpostavljeno naselje pa je Bovec. Zemljevid podob se močno
spremeni, če upoštevamo dediščino SF. Koncentracija podob se močno zgosti okoli Kobarida.
Mesto je bilo v splošnem kontekstu uprizorjeno 12-krat, z upoštevanjem institucij in
ostankov, ki so neposredno povezani z dediščino SF, pa kar 62-krat. Povsem drugačno
veljavo pa pridobi tudi Kolovrat, ki je bil brez upoštevanja dediščine SF na fotografijah
predstavljen 10-krat, z njo pa kar trikrat več.
65
Slika 28: Lokacije in število točk krajev brez dediščine soške fronte na fotografijah.
66
Slika 29: Lokacije in število točk krajev, povezanih z dediščino soške fronte, na fotografijah.
67
7 SKLEP
Analiza turističnega informativnega gradiva v treh občinah Zgornjega Posočja je pokazala, da
je glavni motiv, s katerim se območje predstavlja, narava. To dokazuje dejstvo, da sta poleg
urbanih središč, kjer je gostejša koncentracija znamenitosti in infrastrukture, med bolj
izpostavljenimi od glavnih cest oddaljeni manjši vasici Trenta in Drežnica. Ti sta nevednemu
obiskovalcu predstavljeni kot alternativa urbanemu življenju, saj je poudarek ravno na njuni
tradiciji, etnološki dediščini, tipični predalpski in alpski arhitekturi, takšna identiteta pa se je
lahko ohranila le v izolaciji od glavnih prometnih povezav, obiskovalec pa se mora potruditi,
da najde ta odmaknjen svet. Kontrast temu se kaže v fotografijah markantnih vrhov, ki so
dobro opazni ravno z glavnih cest, to sta tudi Mangart in Krn. S takšnimi podobami omenjeno
gradivo nevednemu obiskovalcu sporoča, da je že v svetu, ki mu ponuja mnogo, a za
odkrivanje njegovih zakladov si bo moral vzeti čas in skreniti z glavnih poti. Dolina turistu ne
ponuja pasivnega oddiha, ampak ga vabi k aktivnim doživetjem. Predvsem v bovški občini v
turistični ponudbi prednjačijo športne aktivnosti, katerih dejavnost je skoncentrirana zlasti na
reki Soči. Razlog za to pa lahko najdemo tudi v velikem številu agencij, ki ponujajo tovrstne
aktivnosti. Bovec v regiji predstavlja turistično središče z najdaljšo kontinuiteto in beleži več
obiska kot Tolmin in Kobarid skupaj. Vendar ko pogledamo statistiko, vidimo, da je turizem v
slednjih dveh občinah v rahlem, a konstantnem letnem vzponu, Bovec pa se sooča s
precejšnjimi nihanji. Poleg ene tovarne v občini ni večjih zaposlitvenih središč, kar dela
domačine še toliko bolj odvisne od turizma, ob nihanjih pa predstavlja taka odvisnost
precejšnje tveganje. To pa je toliko večje, če občina razvija samo en tip turizma, ki pa je
precej odvisen od vremenskih razmer. Vse tri občine se spopadajo z izrazito sezonskostjo,
zaradi obilice aktivnosti na prostem pa je sezona dostikrat odvisna od vremena. Šibkost bi
občine lahko rešile s sodelovanjem pri optimizaciji ponudbe in reševanju pomanjkljivosti.
Velika koncentracija naravnih znamenitosti alpskega in predalpskega sveta, ne glede v kateri
občini so, bi morala povezovati in združiti k sodelovanju vodstva in turistične delavce vseh
treh občin, saj ima od njihovih lepot korist celotna regija.
Zadnja leta se turistična ponudba Zgornjega Posočja precej širi. V Kobaridu so se gostinci
povezali v »Kobariški gastronomski krog«, promovirajo tudi reki Nadižo in Tolminko ter
druge naravne znamenitosti. V širjenju turistične ponudbe in znamenitosti predstavlja
dediščina soške fronte pomemben segment. Paradna konja pri promociji in zaščiti te dediščine
sta nedvomno fundacija Poti miru in Kobariški muzej, ki sta se dela lotila pri temeljih. Iz
nekoč zaraščenih jarkov je zraslo šest muzejev na prostem, obsežna zbirka fotografij in
68
predmetov, digitalni register padlih vojakov … Vse skupaj pa je predstavljeno v enotni
grafični podobi. Ustvarjalci zgodbe se zavedajo, da nimajo na voljo le z lokalnih ostankov,
temveč dediščino svetovnega pomena. Osnovo predstavlja neposredna dediščina prve
svetovne vojne, okoli katere pa promovirajo tudi druge vsebine. Dodatna aktivnost, ki se
razlikuje od že omenjene športne, nudi možnost zaposlovanja različnim kadrom. To pa je za
marginalno regijo, za katero je značilno izseljevanje, ključnega pomena. Poleg tega pa
dodatna dejavnost pritegne drugačen profil ljudi, pri katerih pa ni izključeno, da se ne bodo
poslužili tudi katere športne aktivnosti. V promocijskem gradivu dediščino soške fronte
povezuje relativno enotna podoba, sedaj pa bo ključna njena prezentacija in odnos do nje na
kraju samem. Pri tem bodo imeli veliko vlogo vodniki, ki jo bodo predstavljali svetu. Kot smo
že ugotavljali, ne gre za klasično dejavnost, ki promovira zabavo in sprostitev za vso družino,
ampak za prezentacijo dogodkov polpretekle zgodovine, ki nosijo težo krvi tisočerih.
Zgornje Posočje obišče več ljudi iz oddaljenih držav, kot so Nizozemska, ZDA, Velika
Britanija, kot pa iz držav bivše Jugoslavije, katerih statistika se na prvih desetih mestih, z
izjemo hvaških gostov, sploh ne zazna. Zgodba soške fronte bi lahko pritegnila ravno
obiskovalce s teh predelov, saj so vojaki s teh območij odigrali pomembno vlogo pri razvoju
dogodkov. Pri predstavljanju soške fronte v državah Balkana pa je treba biti izredno previden
in ne pozabiti na položaj in odnose, v katere so bile te države vpletene po vojni. Poleg tega ne
smemo spregledati, da so v ta prostor v zadnjih stotih letih zarezale še druge vojne, Balkan pa
je še močno zaznamovan z vojno izpred dobrih dveh desetletij. V zvezi s tem se kaže tudi
priložnost za sodelovanje, ne samo v okviru turistične promocije Zgornjega Posočja, ampak
na medinstitucionalni ravni. Sporočilo obnovljenih pokopališč, spomenikov, jarkov je ravno v
pomenu miru, mednarodnem povezovanju in nesmiselnosti vojne.
69
8 VIRI IN LITERATURA
Agencija Republike Slovenije za okolje. 2014. »Naravne in druge nesreče«. Ljubljana:
Agencija Republike Slovenije za okolje.
Http://www.arso.gov.si/varstvo%20okolja/poro%C4%8Dila/poro%C4%8Dila%20o%
20stanju%20okolja%20v%20Sloveniji/nesrece.pdf.
Agencija Republike Slovenije za okolje. 2015a. »Vreme, Tolmin, Referenčno obdobje 1961−
1990«. Ljubljana: Agencija Republike Slovenije za okolje.
Http://www.arso.gov.si/vreme/napovedi%20in%20podatki/tolmin.htm.
Agencija Republike Slovenije za okolje. 2015b. »Povprečna letna temperatura zraka obdobje
1971−2000« . Ljubljana: Agencija Republike Slovenije za okolje.
Http://www.arso.gov.si/vreme/podnebje/karte/karta4013.html.
Agencija Republike Slovenije za okolje. 2015c. »Vreme. Klimatski podatki za 30-letno
obdobje (tabele)«. Ljubljana: Agencija Republike Slovenije za okolje.
Http://www.arso.gov.si/vreme/napovedi%20in%20podatki/podneb_30_tabele.html.
Alič, Vanja. 2015. »Obnovo Keltike bodo nadaljevali še letos«. Ljubljana: Dnevnik.
Http://www.dnevnik.si/clanek/1042519372.
Ashley, Boyd, Goodwin. 2000. »Pro-Poor Tourism: Putting poverty at the heart of the
tourism agenda«. V: Natural resource perspective 51: 1-6. London: The Overseas
Development Institute.
Blume, Mary. 1992. Côted'Azur: inventing the French Riviera, Ljubljana: Založba Mladinska
knjiga.
Camis. 2014. »Usklajevanje aktivnosti za upravljanje reke Soče«. Ljubljana: Camis.
Http://www.camisproject.eu/reka-in-porecje.html.
Clarke, Peter, Anne Estagate. 2011. »Cultural capital, Life Course Perspectives and Western
Front battlefield tours«. V: Journal of Tourism and Cultural Change 9 (1): 31−44.
Abingdon: Routledge, Taylor & Francis Group.
Dolina Soče Kobarid Tolmin. 2014. »Društvo dreizehn dreizehn (1313)«. Kobarid: Dolina
Soče Kobarid Tolmin.
Http://www.dolina-soce.com/tzgp_in_drustva/ostala_drustva/20120404090658223/
Geopedia.si. 2015. »Občine«.
Http://www.geopedia.si/#T2201_F408:36_x413632_y108360_s11_b4
Google maps. 2015. »Bovec – Ljubljana«.
70
Https://www.google.si/maps/dir/Bovec,+Tolmin/Ljubljana/@46.2537548,13.4020424,
9z/data=!3m1!4b1!4m13!4m12!1m5!1m1!1s0x477a683c5d0fdefb:0x5d345816713d53
fd!2m2!1d13.551683!2d46.3376387!1m5!1m1!1s0x476531f5969886d1:0x400f81c82
3fec20!2m2!1d14.5057515!2d46.0569465?hl=en.
Gosar, Anton. 2015. »Koncept temačnega turizma«. V: Dark Tourism Post WWI Destinations
of Human Tragediesand Opportunities for Tourism Development, ur. Anton Gosar in
sodelavci, 139−140. Koper: Univerza na Primorskem.
Fundacija Poti miru. 2014. O Fundaciji. Dostopno na:
Http://www.potmiru.si/slo/o-fundaciji-pot-miru.
Iles, Jennifer. 2008. »Encounters in the Fields – Tourism to the Battlefields of the Western
Front« V: Journal of Tourism and Cultural Change 6/2, 138−154. Abington:
Taylor&Francis.
Jankovič Potočnik, Aleksander. 2012. Rommel na Soči. Logatec: Ad Pirum, zavod za
intelektualne dejavnosti.
Jankovič Potočnik, Aleksander. 2013. Po sledeh Erwina Rommla.Logatec: Ad Pirum, zavod
za intelektualne dejavnosti.
Kartografija d.o.o. 2011. Posočje Rezija in vzhodna Benečija 1:40.000 Ljubljana:
Kartografija d.o.o.
Kendle, Amanda. 2013. »Suicide Tourism: Landmark Deaths and Traveling to
Die«.Vagabundish Http://www.vagabondish.com/suicide-tourism-travel-tours/.
Klabjan, Borut. 2010. »Nation and commemoration in the Adriatic. The commemoration of
the Italian unknown soldier in a multinational area: the case of the former Austrian
Litoral« V: Acta Histriae. 18. 399−424. Koper: ZRS.
Klavora, Marko. 2011. »Zavezniška vojaška uprava (1945−1947) in spomin prebivalcev v
Zgornjem Posočju«. Doktorska disertacija. Koper: Univerza na Primorskem, Fakulteta
za humanistične študije.
Klavora, Maša. 2007. Razvoj turizma v Zgornjem Posočju s poudarkom na športni
rekreaciji. Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.
Kobariški muzej. 2014a. »Zgodovina muzeja«. Kobarid: Kobariški muzej.
Http://www.kobariski-muzej.si/o_muzeju/zgodovina_muzeja/.
La Grande Guerra The Italian Front 1915−1918. 2014. »Redipuglia«.
Http://www.worldwar1.com/itafront/redipug.htm.
Lenarčič, Simon, Beranek, Mirjam. 2005. Priročni slovar tujk. Ljubljana: MKT print.
LTO Sotočje – TIC Kobarid. 2014. »Kobariški gastronomski krog. Pošten užitek in dobro
71
zdravje«. Kobarid: LTO Sotočje.
Https://www.google.si/url?sa=t&rct=j&q=&esrc=s&source=web&cd=2&ved=0ahUK
Ewir1JG0rITNAhXT0RoKHYsKB0YQFgggMAE&url=http%3A%2F%2Fwww.dolin
a-
soce.com%2Fmma%2FKobari%25C5%25A1ki%2520gastronomski%2520krog%2F2
012041410440409%2F&usg=AFQjCNEC0wXZEnG2QxOse_RD0arFFzaj2w&sig2=j
jjThAd_zX3PUzTohS2Prw&cad=rja.
Lozej. Inštitut za varnost. 2015. »Načrt zaščite in reševanja – priprava strokovnih osnov«.
Ajdovščina: Inštitut za varnost Lozej doo. Http://www.lozej.si/publikacija/2012-05-
22/nacrt-zascite-in-resevanja-priprava-strokovnih-osnov.
Matičič, Ivan. 2006. Na krvavih poljanah: trpljenje in strahote z bojnih pohodov bivšega
slovenskega planinskega polka.Ljubljana: Karantanija.
Metaldays. 2014. Dostopno na Http://metaldays.net/Home.
Miles, Stephen. 2014. »Battlefield sites as dark tourism attractions: an analysis of experience«
V: Journal of heritageTourism, št. 9/2, 134–147. Abindon: Taylor&Francis.
Močnik, Blaž. 2013. »Tolminsko vojašnico želijo plezalci«. Gore – Ljudje.
Http://www.gore-ljudje.net/novosti/87980/.
Močnik, Blaž. 2014. »Brazgotina z več kot sto spomeniki«. Ljubljana: Delo.
Http://www.delo.si/kultura/dediscina/brazgotina-z-vec-kot-sto-spomeniki.html.
Orožen, Adamič M., Hrvatin Mauro. 2001. »Geografske značilnosti potresov v Posočju«. V:
Geografski zbornik XLI (2001), 46−91. Ljubljana: ZRC SAZU.
Pirjevec, Jože. 2003. Jugoslovanske vojne. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Pogačnik, Aleš. 2008. Slovar slovenskega knjižnega jezika, DZS, Ljubljana.
Razdalje.si. 2014. Pot: Dunaj, Avstrija Sarajevo, Bosna:
Http://razdalje.si/med-kraji/Dunaj,Avstrija/Sarajevo,Bosna_in_Hercegovina.
Robb, Erika M. 2011. Violence and recreation: vacationing in the realm of dark tourism, V:
Antropology and Humanism, vol. 34. št. 1. Abington: Routledge, Taylor & Francis Group.
Sedmak, Drago. 2014. »Večen bo na vas spomin«. Mejniki soška fronta
Http://www.100letprve.si/mejniki/soska_fronta/.
Senegačnik, Jurij. 2012. Slovenija in njene pokrajine. Ljubljana: Modrijan.
Semplici, Andrea. 2015. »Il Nobel per la pace a Muhammad Yunus e alla sua Grameen Bank«
Http://www.altreconomia.it/site/fr_contenuto_detail.php?intId=1286.
Skočir, Tomaž. 2010. »Analiza turistične ponudbe in povpraševanja ter možnosti za razvoj
72
turizma v Zgornjem Posočju«. Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani,
Ekonomska Fakulteta.
Sontag, Susan. 2006. Pogled na bolečino drugega. Ljubljana: založba Sophia
Statistični Urad Republike Slovenije. 2014. »Gostota prebivalstva, občine, Slovenija,
31.12. 2008«. Ljubljana: Statistični Urad Republike Slovenije.
Http://www.stat.si/obcinevstevilkah/Vsebina.aspx?ClanekNaslov=PrebivalstvoGostota
Statistični Urad Republike Slovenije. 2014a. »Občine v številkah«. Ljubljana: Statistični
Urad Republike Slovenije.
Http://www.stat.si/obcinevstevilkah/Vsebina.aspx?leto=2012&id=183.
Statistični Urad Republike Slovenije. 2014b. »Število prebivalcev v občinah Bovec, Kobarid,
Tolmin 2008−2014«. Ljubljana: Statistični Urad Republike Slovenije.
Http://pxweb.stat.si/pxweb/Database/obcine/obcine.asp.
Statistični Urad Republike Slovenije. 2014c. »Prihodi in prenočitve turistov po državah,
občinah, Slovenija, mesečno« Ljubljana: Statistični urad Republike Slovenije.
Http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=2164408S&ti=&path=../Database/E
konomsko/21_gostinstvo_turizem/01_21644_nastanitev_mesecno/&lang=2.
Statistični urad Republike Slovenije. 2015. »Prebivalstvo, staro 15 ali več let, po izobrazbi in
spolu, občine, letno«. Ljubljana: Statistični Urad Republike Slovenije.
Http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=05G2014S&ti=&path=../Database/
Dem_soc/05_prebivalstvo/20_soc_ekon_preb/01_05G20_izobrazba/&lang=2.
Statistični Urad Republike Slovenije. 2015a. »Prebivalstvo, staro 15 ali več let, po statusu,
aktivnosti, spolu in starosti, Slovenija, letno«. Ljubljana: Statistični urad Republike
Slovenije.
Http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=05G3002S&ti=&path=../Database/
Dem_soc/05_prebivalstvo/20_soc_ekon_preb/03_05G30_aktivnost/&lang=2.
Statistični urad Republike Slovenije. 2015b. »Prebivalstvo po starosti in spolu, občine,
Slovenija, polletno«. Ljubljana: Statistični urad Republike Slovenije.
Http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=05C4002S&ti=&path=../Database/
Dem_soc/05_prebivalstvo/10_stevilo_preb/20_05C40_prebivalstvo_obcine/&lang=2.
Statistični urad Republike Slovenije. 2015c. »Prenočitvene zmogljivosti po skupinah
nastanitvenih objektov, občine, Slovenija, letno«. Ljubljana: Statistični urad Republike
Slovenije.
Http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=2164504S&ti=&path=../Database/E
konomsko/21_gostinstvo_turizem/02_21645_nastanitev_letno/&lang=2.
73
Stone, Philip. 2006: »A dark tourism spectrum: towards a typology of death and macabre
related tourist sites, attractions amd exsibitions«. V: Tourism: An Interdisciplinary
International Journal, št. 54/ 2, 145−160. Selected works. Zagreb: Institut za turizam.
Štulc, Milan. 2015. »Občina Bovec trdno odločena rešiti smučišče Kanin«. Bovec: Občina
Bovec. Http://www.obcina.bovec.si/novica/-stran/1183-obina-bovec-trdno-odloena-
reiti-smuie-kanin.
The Dungeons. 2014. »Fear is a funny thing«. Http://www.the-dungeons.co.uk/locations/.
Thompson, Mark. 2008. The white war: life and death on the Italian front, 1915−1919.
London: Faber and Faber.
The Sun. 2014. Pirate holidays to really kill for.
Http://www.thesun.co.uk/sol/homepage/news/2499026/Pirate-holidays-to-really-kill-
for.html.
Trenta. Štirje letni počasi. 2014. »Julius Kugy (1858−1944)«. Http://www.soca-
trenta.si/si/default.asp?id=29.
24. Ur. com. 2012. »Zabaviščni park Drakula«.
Http://www.24ur.com/ekskluziv/zanimivosti/zabaviscni-park-drakula.html.
Tuol Sleng Genocide Museum. 2016. »Tuol Sleng Genocide Museum«
Http://www.tuolslenggenocidemuseum.com/.
Vacation ideas. 2014. Top 10 dark tourist destinations. Dostopno na:
Http://www.vacationideas.me/travel-tips/top-10-dark-tourism-destinations/.
Virc, Žiga. 2013. Polmesec nad planikami. Predvajano na RTV 1, 17. 2. 2015. Ljubljana,
Studio Virc.
Winter, Caroline. 2012. »Commemoration of the Great War on the Somme: exploring
personal connections«V: Journal of Tourism and Cultural Change 10/3, 248−263.
Abington: Routledge, Taylor & Francis Group.
Youtube. 2015. »Switzerland Tourism "Holidays without Internet«
Https://www.youtube.com/watch?v=vEfrg7vBjJM.
Ustni viri:
Frajzman, Polona. 2004. Učiteljica praktičnega pouka turizma. Predavanja na srednji šoli za
gostinstvo in turizem, Celje. Zapis pri avtorici.
Klavora, Marko. 2013. Marko Klavora r. 1978, dr. zgodovine, predavanje za učitelje
zgodovine v Ljubljani. Zapisi pri avtorici.
Klavora, Vasja. 2014. Vasja Klavora, r. 1936, avtor številnih knjig, povezanih s soško fronto,
74
predstavitev knjige Fajti Hrib v Bovcu. Zapisi pri avtorici.
Kramberger, Taja. 2007. Taja Kramberger r. 1970, doktorica zgodovine in zgodovinske
antropologije, predavanje na FHŠ-ju. Zapisi pri avtorici.
Gosar, Anton. 2014. Dr. geografskih znanosti, predavanja na GZS, Ljubljana. Zapis pri
avtorici.
Sivec, Katja 2014. Uslužbenka Fundacije Poti miru. Intervju po elektronski pošti. Zapiski
pri avtorici.
Šerbec, Jože. 2014. Direktor Kobariškega muzeja. Pogovor v Kobariškem muzeju. Zapiski
pri avtorici.
Režek, Mateja. 2010. Dr. zgodovine, predavanja na Fakulteti za humanistične študije v
Kopru. Zapis pri avtorici.
75
9 GRAFIČNE PRILOGE
9.1 Slike
Slika 1: Povprečna letna temperatura zraka obdobje: 1971−2000 (ARSO 2015)…………….6
Slika 2: Gostota prebivalstva, občine, Slovenija, 31. 12. 2008 (SURS
2014)………………………………………………………………………………….………..9
Slika 3: Prenočitvene zmogljivosti po skupinah nastanitvenih objektov, občine, Slovenija,
letno (SURS 2015)……………………………………………………………………………19
Slika 4: Prenočitvene zmogljivosti po skupinah nastanitvenih objektov, občine, Slovenija,
letno (SURS 2015)……………………………………………………………………………20
Slika 5: Prihodi in prenočitve turistov po državah, občinah, Slovenija, mesečno (SURS
2014)………………………………………………………………………………………….21
Slika 6: Prihodi turistov Slovenija, od leta 2008 do 2014 (SURS 2014)……………………22
Slika 7: Nočitve turistov, občine Bovec, Kobarid, Tolmin od leta 2008 do 2014 (SURS
2014)………………………………………………………………………………………….23
Slika 8: Nočitve turistov, Slovenija, od leta 2008 do 2014 (SURS 2014)……………………23
Slika 9: Prihodi turistov po državah, občinah, Slovenija, mesečno, Bovec 2014 (SURS
2014)………………………………………………………………………………………….26
Slika 10: Prenočitve turistov v občini Bovec po mesecih (leto 2012), (SURS 2014)………..27
Slika 11: Prenočitve turistov v občini Kobarid po mesecih (leto 2014), (SURS 2014)……...27
Slika 12: Prenočitve turistov v občini Tolmin po mesecih (leto 2014), (SURS 2014)……….28
Slika 13: Prihodi turistov po državah, občine, Slovenija, mesečno, Bovec, 2008–2014 (SURS
2014)………………………………………………………………………………………….29
Slika 14: Prihodi turistov po državah, občine, Slovenija, mesečno, Kobarid, 2008–2014
(SURS 2014)………………………………………………………………………………….30
Slika 15: Prihodi turistov po državah, občine, Slovenija, mesečno Tolmin, 2008–2014 (SURS
2014)………………………………………………………………………………………….31
Slika 16: Obisk Kobariškega muzeja 1990–2014 (Kobariški muzej 2015)………………...49
Slika 17: Število obiskovalcev Fundacije Poti miru 2010–2015 (Fundacija Poti miru
2015)………………………………………………………………………………………….50
76
Slika 18: Reprezentativnost Zgornjega Posočja v prospektih (Tic Bovec)…………………..53
Slika 19: Reprezentativnost Zgornjega Posočja v prospektih (Tic Tolmin)………………….54
Slika 20: Reprezentativnost Zgornjega Posočja v prospektih (Tic Kobarid)…………………54
Slika 21: Reprezentativnost Zgornjega Posočja v prospektih (Fundacija Poti miru)………..55
Slika 22: Prevladujoča ponudba v turističnih brošurah (Tic Bovec)…………………………56
Slika 23: Prevladujoča ponudba v turističnih brošurah (Tic Tolmin)………………………...57
Slika 24: Prevladujoča ponudba v turističnih brošurah (Tic Kobarid)……………………….57
Slika 25: Prevladujoča ponudba v turističnih brošurah (Fundacija Poti miru)……………….58
Slika 26: Lokacije in število točk krajev izpostavljenih v besedilu, brez dediščine Soške fronte………………………………………………………………………………………….62
Slika 27: Lokacije in število točk krajev, izpostavljenih v besedilu, z dediščino Soške
fronte………………………………………………………………………………………….63
Slika 28: Lokacije in število točk krajev brez dediščine soške fronte na fotografijah……….65
Slika 29: Lokacije in število točk krajev, povezanih z dediščino soške fronte, na
fotografijah…………………………………………………………………………………....66
9.2 Preglednice
Preglednica 1: Število prebivalcev v občinah Bovec, Kobarid, Tolmin 2008−2015 (SURS
2015)…………………………………………………………………………………………...8
Preglednica 2: Delež prebivalcev po starostnih razredih: 0–29, 30–59 ter 60+, 2014
(izračunano po SURS 2015)…………………………………………………………………...9
Preglednica 3: Prebivalstvo, staro 15 ali več let, po izobrazbi, starosti in spolu, Slovenija,
letno (SURS 2015)……………………………………………………………………………11
Preglednica 4: Prebivalstvo, staro 15 ali več let, po statusu, aktivnosti, spolu in starosti,
Slovenija, letno (SURS 2015a)……………………………………………………………….13
Preglednica 5: Povprečna doba bivanja v občinah Bovec, Kobarid, Tolmin in v Sloveniji od
leta 2008 do 2014 (izračunano po SURS 2014)……………………………………………...24