13. STANDARDIZACIJA TERMINOLOGIJE V MEDNARODNI TRGOVINI

Enotna splošna pravila

ENOTNA SPLOŠNA PRAVILA- pripravljajo in izdajajo jih mednarodne organizacije, ki imajo za cilj harmonizacijo mednarodnega gospodarskega prava. Te organizacije so lahko

medvladne (UNCITRAL, Unidrot) regionalne (EU) nevladne (MTZ)

Njihovo delo je priprava konvencij, modelnih zakonov ter pravil, ki jih stranke lahko vključijo v pogodbo, če se tako dogovorijo.

Standardni pogodbeni obrazci glede določenih mednarodnih transakcij

STANDARDNI POGODBENI OBRAZCINajpogosteje se uporabljajo na področju trgovine s surovinami in pri mednarodnih konstrukcijskih poslih. Nekateri so bili izdani s strani mednarodnih združenj trgovcev, precejšnje št. pa jih je pripravila Ekonomska komisija ZN za Evropo (UN-ECE).

Skupna značilnost teh obrazcev je, da se uporabljajo le, če sta jih stranki vključili v pogodbo. Pri tem je možno, da stranki v konkretnem primeru spremenita učinke ene ali več določb, ki jih vsebuje standardni obrazec.

Trgovska združenja- v mednarodni trgovinski praksi imajo precejšnjo veljavo standardni pogodbeni obrazci, ki so jih izdala britanska združenja trgovcev na različnih področjih:

2. British Wool Confederation (volna)3. Confederation the Cocoa Association of London Ltd. (kakao)4. Federation of Oil, Seed and Fats Associations (olja, zrna in maščobe)5. Grain and Feed Association (žitarice in hrana)6. International Wool Tewtile Organisation (volnene tkanine)7. London Jute Ass. (juta)8. ...9.

Splošni pogoji poslovanja posameznih gospodarskih subjektovc) SPLOŠNI POGOJI POSLOVANJA- ti so še posebej pomembni takrat, kadar se ne uporabljajo standardni pogodbeni obrazci. Pomembne pogodbene klavzule, za katere je priporočljivo, da jih stranka pri tgovskih transakcijah vnese v svoje splošne pogoje so:

Splošna klavzula (general clause), ki navaja, da se za vse pogodbe, ki jih sklene dotična stranka, uporabljajo njeni splošni pogoji poslovanja

Lastninski pridržek (Retention of title clause) v skladu s katerim pridobi kupec lastnino na blagu šele, ko v celoti plača kupnino

Klavzula o dvigu cen (price escalation clause) v skladu s katero se dogovorjena prodajna cena zviša sorazmerno z dvigom cen v času med sklenitvijo pogodbe in dobavo blaga

Klavzula o višini obrsti (interest clause) ki zagotavlja prodajalcu pravico do obresti, ki morajo biti višlje od tistih, proti katerim bi se kupec lahko dobil kredit pri komercialnih bankah

Klavzula o višji sili (Force majeure clause) Klavzula o izbiri prava Klavzula o izbiri foruma ali arbitraže

Problemi v zvezi s splošnimi pogoji: splošni pogoji poslovanja so pogodbene klavzule, za katere stranka, ki jih uporablja želi, da predstavljajo del pogodbene vsebine. Nasprotna stranka mora te splošne pogoje sprejet oz. dovolj je, da se v skladu z mednarodnim pravom šteje, da jo zavezujejo četudi jih ni izrecno sprejela.

Pravni redi navadno zahtevajo, da se nasprotna stranka s splošnimi pogoji seznani ali da vsaj dobi realno možnost, da bi se z njimi seznanila. To je še posebej zaželeno pri mednarodnih transakcijah, zatko so navadno splošni pogoji natisnjeni na dokumenith, ki jih posšilja nasprotni stranki (cenikih, katalogih, ponudbah, fakturah,..). Zaželeno je tudi pisna izjava nasprotne stranke, da sprejema splošne pogoje.

Posebna previdnost je potrebna pri klavzuli o izbiri foruma- Bruseljska konvencija EU o pristojnosti, priznavanju in izvršitvi sodb v civilnih in gospodarskih sporih (1968) zahteva pisno obliko te klavzule oz. obliko, ki je običajna v mednarodni trgovinski praksi.

VPRAŠANJA1. Trije produkti UNICITRALA:

“PRODUKTI” UNCITRAL: Konvencija ZN o mednarodni prodaji blaga (DK) 1980, Konvencija ZN o prevozu blaga po morju (‘Hamburška pravila’) 1978, Konvencija ZN o odgovornosti operaterjev transportnih terminalov v mednarodni

trgovini (1991), Konvencija o priznanju in izvršitvi tujih arbitražnih (1958). Arbitražna pravila (1976), Digest CLOUT

2. PRODUKTI MTZ: Incoterms, Enotna pravila in Običaji za poslovanje z dokumentarnimi akreditivi (EPO 500) Arbitražna in konciliacijska pravila 1988 Modelna prodajna pogodba …

3. S ČIM SE UKVARJA EK. KOMISIJA ZN ZA EVROPO? UN-ECE

Evropksa komisija ZN za Evropo je izdala precejšnje število standardnih pogodbenih obrazcev. Najpomembnejši med njimi so:

Obrazec 18A za dobavo tovarn in strojev za izvoz Obrazec 574 za dobavo tovarn in strojev za izvoz Obrazec 188A za dobavo in postavitev tovarn in strojev za uvoz in uvoz Obrazec 188B, ki navaja dodatne klavzule glede nadzora nad postavitvijo tovarn in

strojev v tujini Obrazec 188D, ki navaja dodatne klavzule glede nadzora nad postavitvijo tovarn in

strojev v tujini Obrazec 730 za ivoz trajnih potrošniških dobrin

Poleg navedenga je UN-ECE pripravila več modelnih pogodb glede prodaje žitaric, citrusov, lesa, trdih oriv krompiain izdelkov iz jekla ter serijo vodičev, ki se nanašajo na večje mednarodne konstrukcijske posle.

4. SPLOŠNA KLAVZULA ZA SPLOŠNE POGOJE POSLOVANJA GOSPODARSKEGA SUBJEKTA X:

Splošni pogoji in pomembne pogodbene klavzule, za katere je priporočljivo, da so vnesene v splošne pogoje:

splošna klavzula (general clause) – navaja, da se za vse pogodbe, ki jih sklene dotična stranka, uporabljajo njeni splošni pogoji poslovanja.

lastninski pridržek (retention of title clause) klavzula o dvigu cen (price escalation clause) klavzula o višini obresti (interest clause) klavzula o višji sili (force majeure clause), klavzula o izbiri prava (choice of law clause), klavzula o izbiri foruma ali arbitraže (jurisdiction or arbitration clause).

5. KLAVZULA O DVIGU CEN ZA POTREBE SPL. POGOJEV POSLOVANJA :

Klavzula o dvigu cen (price escalation clause) v skladu s katero se dogovorjena prodajna cena zviša sorazmerno z dvigom cen v času med sklenitvijo pogodbe in dobavo blaga

zvišanje / znižanje cene po sklenitvi pogodbe in pred izpolnitvijo → cena se indeksira - proporcionalno spremembi se spremeni tudi pogodbena cena (podobno tudi dogovorjene % - vežejo se na % banke)

6. BATTLE OF TERMS V DK IN V UCC:

Nekateri pravni redi poznajo glede Battle of terms posebna pravna pravila. Npr. Nizozemski BW določa, da v primeru dveh zaporednih referenc k splošnim pogojem, obveljajo prvi, razen če naslovnik uporabo le-teh izrecno upre.

DK te problematike izrecno ne ureja. Večinsko mnenje stoji na stališču, da je potrebno v primeru, ko se za pogodbo uporablja DK, uporabiti »last shot theory«, po kateri se v primeri 2 zaporednih referenc k splošnim pogojem, uporabijo zadnji.

Pri battle of terms se torej v primeru, da velja za pogodbo DK, uporabljajo naslovnikovi pogoji. Pri UCC oz NIZ BW pa je pogodba sklenjena pod ponudnikovmi pogoji.

14. po učn. načrtu izpuščena

15. SKLEPANJE POGODB V MEDNARODNEM PROMETU

Problemi v zvezi z mednarodnim zasebnim pravom

a) PROBLEMI V ZVEZI Z MEDNARODNIM ZASEBNIM PRAVOM

Vsaka mednarodna pogodba se dotika najmanj 2 pravnih redov in sicer tistih, v katerih imata stranki po pogodbi svoj sedež- obstaja nevarnost kolizije 2 oz več pravih redov, ta nevarnost se pojavlja glede pristojnosti za reševanje sporov in glede vprašanja prava, ki naj se uporabi za pogodbo. Pravna veja, ki rešuje navedeno je MZP= skupek norm nacionalnih zakonodaj.

Instrumenti, na podlagi katerih se lahko zaobide pravo, ki bi se naj uporabilo na podlagi kolizijskih norm:

Javni red- Kolizijske norme države A določajo, naj forum v tej državi pri odločanju ne uporabi lastnega prava, temveč pravo države B. Vendar ta pripravljenost uporabiti tuje pravno ni brezpogojna- forum v državi A ne uporabi prava države B, ampka lastnega, če je tuja pravna norma v nasprotju s pravnim redom države.Je močno orožje, zato se redko uporabi.

Zavračanje- forum v državi A, ki ga njegova kolizijska norma napotuje na pravo države B, lahko napotitev razume na 2 načina

Napotitev na materialno pravo države B- tukaj do problema zavračanja ne more prit Napotitev na celotno pravo države B, vključno z njenim kolizijskim pravom. Tukaj se

pogleda kolizijsko pravo države B: Če to napoti na domaču forum in na uporabo prava države B, do zavračanja

zopet ne pride Če to napoti nazaj na pravo države A ali pa napotuje naprej na neke tretje

države C, pride do zavračanja. Forum v državi A lahko zavračanje sprjeme in uporabi pravo, na

katero ga napotuje kolizijska norma države B- pravo lastne države A ali tretje države C;

lahko pa zavračanja ne sprejme in vseeno uporabi materialno pravo države B

Kvalifikacija- pravno razmerje, ki ga mora forum razsojati je potrebno najprej kvalificirati. Forum spravi pravno razmerje v okvir določenega dela civilnega prava. Najprej je potrebno ločiti ali sodi določen problem v materialno ali procesno pravo. Kolizijske norme se nanašajo samo na materialno pravo, medtem ko forum vedno uporabi svoja domača procesna pravila. Ko se ugotovi, da gre za materialno pravo, se opravi še natančnejša kvalifikacija- stvarno pravo, pogodbeno pravo ali izvenpogodbena odgovornost.

Pri pogodbenem pravu se uporabi pravo, ki sta ga stranki izbrali, pri nepogodbenem pa pravo države, kjer je bilo storjeno škodno dejanje.

Pravila neposredne uporabe(=pozitivni javni red)gre za to, da se uporabijo določene, posebno kongentne norme pravnih redov, ki so z razmerjem tesno povezani, ne glede na to , katero pravo sicer v skladu s kolizijskimi normami velja za določeno pravno razmerje.

Pri pravilih neposredne uporabe ločimo:o pravila neposredne uporabe domačega pravnega reda forumao pravila neposredne uporabe nekega drugega pravnega reda , ki je s pravnim

razmerjem tesno povezan.Pri pravilih neposredne uporabe gre praviloma za varovalno zakonodajo ter za predpise, ki ščitijo vitalne državne interese: devizni predpisi, predpisi o prometu z nepremičninami, carinska zakonodaja, predpisi glede uvoza in izvoza,...

Izbira foruma in prava zaradi problemov in negotovosti, ki lahko nastopijo, stranke navadno že v pogodbi določijo izbran forum in pravo, ki naj se uporabi.

Stranki sta razmeroma svobodni pri izbiri prava, vendar mora izbrana država imeti neko razumno razmerje oz. zadostno povezavo s pogodbo ( npr. Da je v tej državi sklenjena, da se mora v tej državi izpolniti ali da ima ena od strank v njej sedež).

Pri izbiri foruma se stranke pogosto odločijo za arbitražo. Neredko pa svoj spor zaupajo tudi rednim sodiščem , ki veljajo za specializirana na določenem področju. Izbira sodišča ne implicira tudi izbire prava, čeprav se v praksi kombinira izbira foruma z izbiro prava iste države.

Če stranki prava ne izbereta, se bo pravo določalo po domačih kolizijskih pravilih sodišča, ki bo razsojalo spor. Če stranki spor zaupata arbitrom lahko tudi ti sami odločijo katero pravo bodo uporabili.

Rimska konvencija uporabo prava pri mednarodnih pogodbah v evropskem prostoru dodobra pokriva Konvencija EU o uporabi prava za podogbene obveznosti (1980). K njej je pristopila večina članic ES.

Rimska konvencija velja v primeru:o ko imata pogodbeni stranki sedež na teritoriju državeč pogodbeniceo Ko ima VSAJ 1 strank svoj sedež v državi pogodbenici in spor razsoja to njeno sodišče

Takrat se spor presoja po kolizijskih normah Rimske konvencije in ne notranjega prava države pogodbenice.

Načelo avtonomije strankkonvencija primarno napotuje na uporabo pravo, ki sta ga stranki sami izbrali. Vendar izbira ni neomejena. Z izbiro prava stranki ne moreta izključiti kogentnih določb tistega pravnea reda, s katerim je pogodba izključno povezana.Če stranki ne izbereta prava, se uporabi pravo, ki je s pogodbo najtesneje povezano. TO je pravo tiste države, kjer ima stranka, ki mora opraviti karakteristično spolnitev svoj sedež ali prebivališče (Pri kupni pogodbi je to prodajalčeva spolnitev in se torej izbere njegove domače pravo.)Kupna pogodba->Haaška konvencija o uporabi prava za mednarodno prodajo premičnih telesnih stvari (1955)- določa kot primarno kolizijsko pravilo avtonomijo strank, v odsotnosti le-te pa pravo države, v kateri ima svoj sedež prodajalec.

----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------Faze pri sklepanju mednarodnih pogodb

PREDPOGODBENA FAZApredpogodbena faza sklenitev pogodbe popogodbena faza

ZBIRANJE INFORMACIJ IN PREDHODNI STIKI- v tej fazi se zbirajo informacije o potencialnih sopogodbenicah, o državah v katerih te poslujejo in o pogojih za sklenitev pogodbe. Na osnovi tega, se interesent odločit

Nadaljevanje aktivnosti v smeri sklenitve- v tem primeru interesent pozove potencialno sopogodbenico k začetku pogajanj ali k temu, da da ponudbo (sprejetje le-te še ne pomeni sklenitve pogodbe).

Opustitev aktivnosti v smeri sklenitve

BONITETA- je ocena splošne gospodarske sposobnosti potencialnega pogodbenega partnerja glede tega, kakšne so možnosti, da bo izpolnil svoje pogodbene obveznosti. Informacije o podjetjih dajejo posebni bonitetni biroji ( American Feoreign Credit Underwriters, Burgel und Schimmelpenninck, Dun&Bradstreet). Kriteriji po katerih se določa boniteta so:

Pravna struktura podjetja (pravna oblika, kapital, predmet poslovanja, vrste delnic, povezave z drugimi podjetji)

Personalni substrat podjetja (vodstvo, delničarji, družbeniki, zaposleni strokovnjaki)

Finančna moč podjetja ( info iz letnih zaključnih računocv, fiskalni rezultati, bilance)

Perspektive podjetja (inovativnost, povezave, kvaliteta kadrov, ..)

COUNTRY RISK- v country risk reports so zbrani podatki o državah kot so: uvoz, izvoz, BNP, infalcijska stopnja, poglavitni trgovinski partnerji, večje banke, zunanjetrgovinski predpisi, carinski predpisi....

POGAJANJA- pride do kontakta med strankama oz. njunima zastopnikoma. Pogajata se o spornih točkah.

ODŠKODNINSKA ODGOVORNOST ZARADI PREKINITVE POGAJANJ- stranki se lahko sporazumno odločita, da bosta pogajanja prekinili. Če pa jih prekine ena, druga pa bi nadaljevala, je to razlog za odškodninsko odgovornost stranke, ki je prekinila s pogajanji.

Pri tem gre za kolizijo med dvema načeloma: načelo pogodbene svobode (na strani tistega, ki prekine pogajanja) in načelom varovanja upravičenega zaupanja druge stranke v to, da bo prišlo do sklenitve pogodbe pravni redi praviloma dajejo prednost svobodi, izjemoma pa enostranska prekinitev pogajanj ni dopustna.

Možni zahtevki: nadaljevanje pogajanja in/ali povrnitev škode.

Stališče Nizozemske prakse: tukaj se je razvil pristop 3eh faz:1.Faza: vsaka stranka je svobodna ob vsakem času prekiniti pogajnja, ne da bi bila za to odškodninsko odgovorna2. Faza: Prekinitev je dopustna, vendar pa mora stranka, ki prekine pogajanja, drugi stranki povrniti določene stroške3. Faza: pogajanja so že tako daleč, da je povsem upravičeno pričakovati, da bo pogodba sklenjena, tako da prekinitev ni dopustna.

Kdaj so pogajanja v kateri fazi, se presoja posamično, od primera do primera.

Slovensko pravo: 20. Člen OZ pravi, da lahko vsaka stranka prekine pogajanja kadar hoče in za to ne odgovarja, razen če se je pogajala kljub temu, da že v začetku ni imela namena skleniti pogodbe ali pa je pogajanja brez utemeljenega razloga opustila in tako drugi stranki povzročila škodo.

LETTER OF INTENT- pismo o nameri. Lahko ima učinke: predpogodbe, pogodbe, ponudbe, sporazuma o stopnji soglasja, pogojno sklenjene pogodbe, začasno sklenjene pogodbe, obvestila o dodelitvi posla, opcije in glavne ponudbe.

Od primera do primera se presoja pismo o nameri in sicer je potrebno analizirati voljo stranke in implicitne ter eksplicitne omejitve učinkov v samem dokumentu.

COMFORT LETTER- če odvisna družba želi dobiti posojilo, banka zahteva poroka v obliki obvladujoče družbe. Ker se le-ta navadno v poroštvo ne želi spustiti, saj to poslabša njegovo bilanco, hoče pa vseeno podpreti odvisno družbo, izda comfort letter- gre za pismo, ki vsebuje le moralno zavezo banki, ne pa pravne.

c) SKLENITEV PODOGBE- trenutek, ko med strankama obstaja soglasje glede sklenitve pogodbe.

predpogodbena faza sklenitev pogodbe popogodbena faza

Sklepanje pogodb

Predpogodbena faza Zbiranje informacij in predhodni stiki Medsebojno informiranje Odškodninska opdgovornost za prekinitev pogajanj

Zbiranje podatkov o morebitnih partnerjih Boniteta (American Foreign Credit Underwriters, Bürgel und

Schimmelpenninck in Dun & Bradstreet) Country Risk Reports

Pošiljanje katalogov Reklame Vabilo k pogajanjem/ponudba Letters of intent Comfort letters Jezik?

Učinki izjav med strankama Ne gre za pogodbeno vsebino temveč za predpogodbene izjave (“pre-contractual

statements”) Lahko imajo pravne posledice: Izpodbojnost kasnejše pogodbe (zmota, prevara) Izvenpogodbena odgovornost

Zloraba zaupnih informacij Odgovornost za prekinitev pogajanj

Odgovornost za prekinitev pogajanj Boljša ponudba od tretjega Stranka ugotovi, da se ne da doseči dogovora glede klučne točke Stranka ugotovi da so predlogi druge stranke (ekonomsko/tehnično) neizvedljivi Stranka ugotovi, da ne bi bila sposobna izpolniti pogodbe o kateri se pogaja Stranka izgubi zaupanja v sposobnosti/kredibilnost/solvenčnost nasprotne

stranke …

POSTOPEK SKLEPANJA MEDNARODNIH POGODB

A. Postopek do podpisa oziroma sprejema mednarodne pogodbe

B. Podpis oziroma sprejem mednarodne pogodbe

C. Notranjepravna ratifikacija mednarodne pogodbe

D. Mednarodnopravna ratifikacija mednarodne pogodbe

E. Začetek veljavnosti in izvajanje mednarodne pogodbe

F. Hramba, evidenca in registracija mednarodnih pogodb

G. Sprememba mednarodne pogodbe

H. Prenehanje veljavnosti mednarodne pogodbe, njena odpoved in odstop od nje

I. Pristop k mednarodni pogodbi

J. Nasledstvo mednarodnih pogodb

VPRAŠANJA:

1. ALI POMENI MOŽNOST IZBIRE PRAVA, KI SE ŠIROKO DOPUŠČA, ZADOSTNO GARANCIJO, DA BO FORUM RES UPORABIL SAMO PRAVO, KI STA GA STRANKI IZBRALI.

Stranki sta razmeroma svobodni pri izbiri prava, vendar mora izbrana država imeti neko razumno razmerje oz. zadostno povezavo s pogodbo ( npr. Da je v tej državi sklenjena, da se mora v tej državi izpolniti ali da ima ena od strank v njej sedež).

Stranki sta razmeroma svobodni pri izbiri prava, vendar mora izbrana država imeti neko razumno razmerje oz. zadostno povezavo s pogodbo ( npr. Da je v tej državi sklenjena, da se mora v tej državi izpolniti ali da ima ena od strank v njej sedež).

Za stranke pa obstaja vedno določena negotovost, saj vsebuje MZP dovolj trikov, ki jih sodišče lahko uporabi, da zaobide pravo, ki naj bi se uporabilo na podlagi kolizijskih norm. To so pravni instituti:

JAVNI RED ZAVRAČANJE KVALIFIKACIJA PRAVILA NEPOSREDNE UPORABE.

2. PROBLEMATIKA KVALIFIKACIJE PRI MEDNARODNI KUPNI POGODBI: Kvalifikacija- pravno razmerje, ki ga mora forum razsojati je potrebno najprej kvalificirati.

Forum spravi pravno razmerje v okvir določenega dela civilnega prava. Najprej je potrebno ločiti ali sodi določen problem v materialno ali procesno pravo. Kolizijske norme se nanašajo samo na materialno pravo, medtem ko forum vedno uporabi svoja domača procesna pravila. Ko se ugotovi, da gre za materialno pravo, se opravi še natančnejša kvalifikacija- stvarno pravo, pogodbeno pravo ali izvenpogodbena odgovornost.

Pri pogodbenem pravu se uporabi pravo, ki sta ga stranki izbrali, pri nepogodbenem pa pravo države, kjer je bilo storjeno škodno dejanje.

Nekateri zakoni o MZP predpisujejo , da se opravi kvalifikacija po LEX CAUSA('kvalifikacija se opravi v skladu s pravom, ki se uporabi za določeno pravno razmerje), med tem, ko pa več pravnih redov vprašanja kvalifikacije ne ureja. To daje sodišču možnost, da izbere tisti način kvalifikacije, ki je za njegovo domačo stranko ugodnejši. Do različnih kvalifikacij pa lahko že pride pri odločitvi ali gre pri nekem problemu za problem materialnega ali formalnega prava ( zastaranje-kontin. materialno pravo; angloam.- procesno). Poleg tega pa so možne različne kvalifikacije glede vpr mat. prava, na pr. ali sodi razmerje k pogodbenemu pravu ali izvenpogodbeni odgovornosti.

Procesno ali materialno pravo? Hausman v. Ripley (USA)

Derivatna tožba Po katerem pravu se opravi kvalifikacija?

Lex fori? Lex causae?

3. KAJ SO PRAVILA NEPOSREDNE UPORABE-PRIMER;

Pravila neposredne uporabe “prevladujoče obvezne določbe” (ingriffsnpormen, règles d'application immédiate)

1. Prevladujoče obvezne določbe so določbe, katerih upoštevanje je po mnenju države bistvenega pomena za zaščito njenih javnih interesov, kot je na primer njena politična, socialna ali gospodarska ureditev, in sicer do take mere, da se te določbe uporabljajo za vse primere, ki sodijo na njihovo področje uporabe, ne glede na to, katero pravo se sicer uporablja za pogodbo na podlagi te uredbe.

2. Nobena določba te uredbe ne omejuje uporabe prevladujočih obveznih določb prava države sodišča, pred katerim poteka postopek.

“3. Prevladujočim obveznim določbam prava države, v kateri morajo biti ali so bile izpolnjene obveznosti, ki izhajajo iz pogodbe, se lahko prizna učinek, kolikor te prevladujoče obvezne določbe izpolnitev pogodbe opredeljujejo kot nezakonito. Pri odločitvi o učinkovanju teh določb se upošteva njihova narava in namen ter posledice njihove uporabe oziroma neuporabe.”

4. OSNOVNI VIR KOLIZIJSKIH NORM GLEDE UPORABE PRAVA PRI MEDNARODNIH POGODBAH V ES? NA KATERIH TEMELJNIH NAČELIH STOJI?

RIMSKA KONVENCIJA IZ LETA 1980

Prvo načelo= načelo avtonomije strankKonvencija tako primarno napotuje na uporabo prava, ki sta ga stranki sami izbrali. Svoboda izbire pa ni neomejena. Z izbiro prava stranki ne moreta izključiti kogentnih določb tistega pravnega reda, s katerim je pogodba izključno povezana.

Če stranki ne izbereta prava, se uporabi pravo, ki je s pogodbo najtesneje povezano. TO je pravo tiste države, kjer ima stranka, ki mora opraviti karakteristično spolnitev svoj sedež ali prebivališče (Pri kupni pogodbi je to prodajalčeva spolnitev in se torej izbere njegove domače pravo.)

5. ALI JE TA VIR POMEMBEN TUDI ZA SL. GOSP. DRUŽBE?

V razmerju do držav pogodbenic se uporablja Rimska konvencija o uporabnem pravu za pogodbena obligacijska razmerja, ki se v Republiki Sloveniji uporablja neposredno in prevlada nad nacionalnimi predpisi, ki urejajo enako materijo. V kolikor ne gre za državo pogodbenico Rimske konvencije ali za vprašanja, ki jih le-ta ne ureja, se uporabijo morebitna določila dvostranske konvencije. Če le ta ne obstaja pa nacionalni zakon, ki ureja kolizijska pravila za pogodbena obligacijska razmerja.

6.RAZLIKA MED LETTER OF INTENT IN COMFORT LETTER

LETTER OF INTENT- pismo o nameri. Lahko ima učinke: predpogodbe, pogodbe, ponudbe, sporazuma o stopnji soglasja, pogojno sklenjene pogodbe, začasno sklenjene pogodbe, obvestila o dodelitvi posla, opcije in glavne ponudbe.

Od primera do primera se presoja pismo o nameri in sicer je potrebno analizirati voljo stranke in implicitne ter eksplicitne omejitve učinkov v samem dokumentu.

COMFORT LETTER- če odvisna družba želi dobiti posojilo, banka zahteva poroka v obliki obvladujoče družbe. Ker se le-ta navadno v poroštvo ne želi spustiti, saj to

poslabša njegovo bilanco, hoče pa vseeno podpreti odvisno družbo, izda comfort letter- gre za pismo, ki vsebuje le moralno zavezo banki, ne pa pravne.

Razlika je med pravno in moralno zavezo.

7. KOLIZIJA NAČEL PRI ENOSTRANSKIH PREKINITVAH POGAJANJ- katero načelo je praviloma močnejše?

ODŠKODNINSKA ODGOVORNOST ZARADI PREKINITVE POGAJANJ- stranki se lahko sporazumno odločita, da bosta pogajanja prekinili. Če pa jih prekine ena, druga pa bi nadaljevala, je to razlog za odškodninsko odgovornost stranke, ki je prekinila s pogajanji.

Pri tem gre za kolizijo med dvema načeloma: načelo pogodbene svobode (na strani tistega, ki prekine pogajanja) in načelom varovanja upravičenega zaupanja druge stranke v to, da bo prišlo do sklenitve pogodbe pravni redi praviloma dajejo prednost svobodi, izjemoma pa enostranska prekinitev pogajanj ni dopustna.

8. RAZLIKA GLEDE ODŠKODNINSKE ODG. ZARADI PREKINITVE POGAJANJ MED NIZ. PR. IN OZ?

Stališče Nizozemske prakse: tukaj se je razvil pristop 3eh faz:1.Faza: vsaka stranka je svobodna ob vsakem času prekiniti pogajnja, ne da bi bila za to odškodninsko odgovorna2. Faza: Prekinitev je dopustna, vendar pa mora stranka, ki prekine pogajanja, drugi stranki povrniti določene stroške3. Faza: pogajanja so že tako daleč, da je povsem upravičeno pričakovati, da bo pogodba sklenjena, tako da prekinitev ni dopustna.

Kdaj so pogajanja v kateri fazi, se presoja posamično, od primera do primera.

Slovensko pravo: 20. Člen OZ pravi, da lahko vsaka stranka prekine pogajanja kadar hoče in za to ne odgovarja, razen če se je pogajala kljub temu, da že v začetku ni imela namena skleniti pogodbe ali pa je pogajanja brez utemeljenega razloga opustila in tako drugi stranki povzročila škodo.

16. MEDNARODNA KUPNA POGODBA

1. Kdaj se bo v sporu med sl. kupcem in norv. prodajalcem glede sklenitve pogodbe uporabila DK in kdaj ne? Nor. je izjavila pridržek glede 2. dela DK.

Glede problematike sklenitve pogodbe se NE uporablja DK na osnovi primarnega kriterija iz čl. 1/1a, ker se Nor. glede 2. dela DK ne šteje za članico DK. Konvencija pa se uporabi kljub temu, če so podani pogoji subsidiarnega kriterija iz čl. 1/1b. To bo npr. , ko kolizijska norma napotuje sodišče na uporabo slovenskega prava. Če pa bi napotovala na Nor. pr. pa bi se moralo uporabiti notranje nor. pr. in ne DK.

2. POGLAVITNA STALIŠČA GLEDE PREKLICLJIVOSTI PONUDBE? IN V DK?

V primerjalnem pravu najdemo tri staliča:1. common law- velja, da se vsaka ponudba lahko prekliče.VB, podobno tudi FRA

2. Ponudba je prekljicljiva, razen če iz nje same izhaja, da ni prekljicljiva, oz. dokler naslovnik obvestila o sprejemu ni odposlal.- DK, niz, amerika

3. Ponudba je neprekljicljiva, če to iz nje izhaja, da je prekljicljiva. Germanski pr. red

Ponudba pa ni prekljicljiva, kadar vsebuje rok za sprejem ali pa je neprekljicljivost drugače označena.

3. ZAKAJ JE POMEMBNO ALI JE PONUDBA PREKLJICLJIVA?

V primeru, da se ponudba ne more preklicati, je naslovnik tisti, ki odloča o tem, ali bo pogodba sklenjena ali ne.V pravnih redih, ki poznajao nepreklicne ponudbe, se pojavlja problem razmejevanja med pravo ponudbo in pa vabilom k pogajanjem. Sprejem prve ima tako za posledico, da je pogodba sklenjena, sprejem druge pa seveda ne.

4. KAJ DOLOČA DK GLEDE OBLIKE?

DK se postavlja na stališče neobličnosti. To velja tako za glavno pogodbo, kot za vse ostale spremembe. Stranki pa se seveda lahko dogovorita, da bosta pogodbo, ki je bila sklenjena v neki obliki spreminjali ali dopolnjevali samo v enaki obliki.DK daje tudi možnost uveljavljanja pridržka glede načela neobličnosti.

5. TRIJE PRIMERI, KO BLAGO NI ISTOVETNO S POGODBO PO ČLENU 35 DK?

Ni istovetno blago, ki (35/2 DK):• Je neprimerno za običajno uporabo po splošnih merilih • Je neprimerno za poseben namen, ki je bil prodajalcu znan ob sklenitvi pogodbe • Ni v skladu z vzorcem ali modelom • Ni pakirano na način, ki je običajen za tovrstno blago

6. KAKO SE PRI MEDNARODNI KUPNI POGODBI REŠUJE VPRAŠANJE, ALI JE LASTNINA ŽE PREŠLA NA KUPCA?

• Zelo velike razlike • Konsenzualni sistem

– Lastnina preide s sklenitvijo pogodbe (F, I, E, B) • Tradicijski sistem

– Potrebna še posebna izročitev (SLO, D, A, CH, NL, ZDA)

Med pravnimi redi obstajajo velike razlike:

- pri nekaterih lastnina preide že v trenutku sklenitve pogodbe- drugi zahtevajo še posebno izročitev.-slo.

Tudi glede same izročitve obstajajo razlike:- zadostuje volja strank- angloam.- zahteva se še izročilno dejanje-nem, niz,slo

7. POJEM PODALJŠANEGA PRIDRŽKA LASTNINSKE PRAVICE

Lastninski pridržek se podaljša na terjatve, ki jih prodajalec pridobi proti svojim odjemalcem.

8. ZAKAJ DK NE UREJA VPRAŠANJA PREHODA LASTNINE?

DK zaradi prevelikih razlik med pravnimi redi ne ureja vprašanja prehoda lastnine. Pravo, ki ureja prehod lastnine se bo tako določalo po kolizijskih pravilih mzp. Pri tem velja v prvi vrsti LEX REI SITAE- pravo države, kjer se blago nahaja.

9, 10, sta primera....nisem naredila, ker je prezakomplicirano

11. KONTRAVERZA MED 14. IN 55. ČLENOM DK

14.člen problematika nedoločene cene:Ponudba je dovolj določena:

• Opis blaga• Izrecna ali implicitna določitev

– količine in – cene – Ponudba, ki ni dovolj določena, ni veljavna

• Francoski lobby55. člen DK;»Če je bila pogodba veljavno sklenjena, ne da bi izrecno ali implicitno določala ceno ali pa vsaj kriterije za njeno določitev, se šteje, če ni indikacij o nasprotnem, da sta se stranki implicitno sporazumeli za ceno, ki se je običajno zaračunavala v času sklenitve pogodbe za takšno blago v primerljivih okoliščinah, v isti branži.«

Ali je bila pogodba glede na 14. člen DK veljavno sklenjena?

• Ne• Da, če se 14. člen DK ne uporablja

– Pridržek– Izločitev s strani strank

• Širokosrčni 55. člen ‘nevtralizira’ učinke 14. člena

Kot vidimo enotne rešitve ni. Če stranki namenoma skleneta pogodbo v kateri sta vprašanje kupnine pustili odprto, tvegata, da bo sodišče naknadno ugotovilo, da pogodbe sploh nista sklenili, ker ni bilo pravno veljavne ponudbe.

Rešitev?• Ne sklepati pogodb z ‘open price terms’• Izločitev 14. člena DK in izbira nacionalnega prava, ki takšne pogodbe izrecno

dopušča

12. PROBLEMATIKA VIŠJE SILE IN SPREMENJENIH OKOLIŠČIN V PRIMERJALNEM PRAVU IN DK

Ucinki višje sileV primeru, da nastopi višja sila, je stranka, katere spolnitev je ovirana oprošcena odgovornostiza neizpolnitev in se pogodba razveže, kar pomeni, da se obe stranki oprostita obveznosti. Vnekaterih pravnih redih pride do razveze ipso iure, v drugih pa je potrebne razvezna izjavadruge stranke oziroma v primerih spora, arbitražna ali sodna odlocba.V primeru, da je bila pogodba že delno izpolnjena, je treba urediti obveznosti strank, kiizvirajo iz te delne izpolnitve. -V Veliki Britaniji to problematiko ureja poseben zakon in sicer Law reform (Frustrated Contracts) Act 1943,- v kontinentalnih pravnih redih pa se taproblematika rešuje na osnovi pravil o vrnitvenih in obogatitvenih zahtevkih. -DK te problematike ne ureja.

Bistvena sprememba okolišcinOprostitev ali sprememba pogodbenih dolžnosti se priznava tudi v primerih, ko se po sklenitvipogodbe okolišcine tako spremenijo, da dobi pogodba popolnoma drugacen ucinek, kot je bilprvoten namen strank.

Tradicionalno se ta problematika rešuje na osnovi t.i. klavzule rebus sic stantibus, nekakšnega ‘tiho’ dogovorjenega, fingiranega pogoja v pogodbi, po katerem se

stranki zavežeta, samo, ce bistvene okolišcine ostanejo nespremenjene. V francoskem in nizozemskem pravu se v tem primeru uporablja

doktrina o imprévision, medtem ko angleško in ameriško pravo ne delata bistvene razlike

med to problematiko in višjo silo in jo tako uvršcata v okvir institutov frustration of contract in impracticability.

Nemško pravo pa glede spremenjenih okolišcin uporablja institut Wegfall der Geschäftsgrundlage.

DK ne vsebuje posebne ureditve spremenjenih okolišcin. V primeru, da spremenjene okolišcine predstavljajo oviro, opisano v 79. clenu, se bo stranka lahko na tej osnovi poskusila rešiti odgovornosti za neizpolnitev obveznosti. Priporocljivo pa je, da stranki že vnaprej v pogodbi dolocita, kaj se bo štelo za spremenjene okolišcine in kakšne bodo pravne posledice.

13.NA KAJ JE POTREBNO PAZITI PRI SESTAVLJANJU KLAVZULE O VIŠJI SILI?

Klavzule o višji sili

Priporocljivo je, da stranki z vkljucitvijo klavzule o višji sili (force majeure-clause) vpogodbo že sami preprecita poznejšo diskusijo o tem, ali gre v dolocenem primeru za višjosilo. To seveda lahko storita le glede tistih dogodkov, ki so zanju v trenutku sklenitvepogodbe predvidljivi. V mednarodni trgovinski praksi se pogosto pojavlja klavzula, ki v primeru višje sile najprejpodaljšuje cas za spolnitev za doloceno dobo (npr. 28 dni). Ce ovira po izteku tega roka šeobstaja pa ima vsaka od strank pravico odstopiti od pogodbe. Še bolj izdelane klavzule o višji sili pa se pojavljajo v standardnih pogodbenih obrazcih združenj za trgovino s surovinami.Nekatere pogodbe vsebujejo nedolocene klavzule o višji sili, ki povzrocajo precejšneinterpretacijske probleme. Ponavadi stranke omenjajo ‘obicajno’ klavzulo o višji sili (‘theusual force majeure clause’). Katera je obicajna klavzula o višji sili pa je pri vsej obilici inrazlicnosti teh klavzul, nemogoce ugotoviti. Ce je takšna klavzula bistven del pogodbe, potemima to lahko za posledico celo nicnost celotne pogodbe. Ce ne gre za bistven element pa se vskladu s pravili o delni nicnosti šteje za nicno samo dolocba o višji sili. Drugace je seveda, cese v doloceni branži dejansko obstaja pojem obicajne klavzule. Prav tako so nejasne in nisopriporocljive nedolocene klavzule kot so:‘subject to force majeure’,‘force majeure accepted’ ali celo okrajšave kot je:‘u.c.e.’ (unforeseen circumstances accepted).

14. TEMELJNE RAZLIKE MED COMMON LAW IN CIVIL LAW PRISTOPOM K PROBLEMATIKI KRŠITVE POGODBE? KATERO KRŠITEV JE SPREJELA DUNAJSKA KONVENCIJA?

Kontinentalni pravni redi navadno razlikujejo med neizpolnitvijo in nepravilno izpolnitvijopogodbe in navezujejo na obe situaciji razlicne sankcije. Angloameriško pravo pa razlikujemed dvema vrstama pogodbenih obveznosti in sicer med bistvenimi obveznostmi (conditions)in nebistvenimi (warranties). Glede kršitve prvih se lahko pogodba razdre, oziroma zahtevarazveza, medtem ko pri kršitvi drugih to ni mogoce. DK se glede te problematike naslanja naangloameriško pravo in razlikuje med bistvenimi kršitvami (fundamental breach) in

nebistvenimi kršitvami (cl. 25 DK). Bistvena kršitev je tista, zaradi katere stranka v bistvenem(substantially) delu ne dobi tistega, kar si je upraviceno obetala od pogodbe. Ta definicija, kije vse prej kot posrecena, vsebuje dva kriterija:subjektivnega, to je pricakovanje stranke inobjektivnega, to je upravicenost pricakovanja.Poleg tega je omejena z izjemo, ki velja v primeru, ko kršilec te posledice ni predvidel in jerazumna oseba v takšni situaciji tudi ne bi predvidela. Sistem sankcij v DK je takšen, da soposebej urejene kupceve sankcije (cl. 45-52), posebej prodajalceve (cl. 61-65) in zopetposebej tiste, ki so na voljo tako enemu kot tudi drugemu (cl. 71-78). Naceloma je izbirasankcij prosta, vendar pa je stranka omejena z naravo kršitve.

15. BISTVENA RAZLIKA MED KONTINENTALNIM IN ANGLOA. PRAVOM GLEDE SANKCIJ, KI JIH IMA NA VOLJO KUPEC. KATERO REŠITEV SPREJEM DK?

16.10.1 Kupceve sankcijeKupcu dajejo pravni redi navadno tri osnovne sankcije: izpolnitveni zahtevek, pravico razdretipogodbo ali zahtevati razvezo in pa pravico zahtevati odškodnino. Na teh treh zahtevkihtemelji tudi ureditev v DK.16.10.1.1 Izpolnitveni zahtevekPravni redi se bistveno razlikujejo glede kupcevega izpolnitvenega zahtevka, ki ga kontinentalnopravo široko dopušca, celo kot primarno sankcijo, po angloameriškem pravu glede prodajepremicnih stvari praviloma sploh ni možen. Druga pomembna razlika med obema sistemoma jeta, da kontinentalni pravni redi zahtevajo ‘napako’ v izpolnitvi, medtem ko se angloameriškopravo zadovoljuje s tem, da izpolnitev ne ustreza, ni istovetna s pogodbo (non-conformity).218 »If the seller(s) and the buyer(s) have not agreed a mutually acceptable solution within 60 days after thenotice requesting a meeting ... either party may request the matter to be submitted to arbitration ... Thearbitrators shall determine whether the aforesaid occurrence has happened, and if so what adjustments, if any,in the said price or in the other terms and conditions should be made ...«DK izpolnitveni zahtevek v 46. clenu izrecno dopušca, vendar z dolocenimi omejitvami. Takolahko kupec zahteva zamenjavo že dobavljenega blaga, ki ne ustreza pogodbi samo, ce predstavljadobava blaga s temi napakami bistveno kršitev pogodbe (cl. 46/2 DK). Ce ta dobava ne

predstavlja bistvene kršitve pogodbe, kupec ne more zahtevati zamenjave blaga, ampak le, da senapake odpravijo (cl. 46/2) ali pa zmanjšanje kupnine (cl. 50). Zahtevka iz 2. in 15. odstavka 46.clena je treba uveljavljati pravocasno, to je pod pogoji, dolocenimi v 39. clenu. Kupec tudi nemore zahtevati izpolnitve, v primeru, da je že uveljavljal druge sankcije, ki so z izpolnitvenimzahtevkom nezdružljive (zahtevek, da se napake odpravijo, razdor pogodbe).Izpolnitveni zahtevek tudi ni mogoce uveljavljati pred common law forumom v zvezi s cl. 28DK (common law privilege). Po tej dolocbi sodišce ni dolžno honorirati izpolnitvenegazahtevka, ce tega nebi storilo v podobnem primeru, ko gre za pogodbo, ki je podvrženadomacemu notranjemu pravu sodišca. Tu bo šlo predvsem za sodišca v ZDA in v Kanadi.16.10.1.2 Razdor pogodbeGlede razdora pogodbe se pravni redi pogosto razlikujejo po tem ali lahko stranka razdrepogodbo s samo izjavo ali pa je potrebno v sodnem postopku zahtevati razvezo pogodbe.Poleg tega obstajajo bistvene razlike med pravnimi redi glede vprašanja, pod katerimi pogojise pogodba lahko razdre, oziroma razveže. Glede slednjega vprašanja angleško pravo (SGA1979) tradicionalno razlikuje med conditions in warranties. Le kršitev prvih daje pravicorazdreti pogodbo. Kaj sodi v prvo in kaj v drugo kategorijo, je odvisno od volje strank. Vsodni praksi pa se je razvil še tretji pojem, ‘innominate term’, ki je lahko podlaga za razdorpogodbe, ce gre za dovolj resno kršitev, lahko pa tudi ne. Za ilustracijo naj navedemonaslednji primer.219 Nemško prodajalec je prodal Nizozemskemu kupcu približno 3.400metricnih ton pomarancnih kroglic ‘CIF Rotterdam’, ki naj bi se uporabile za izdelavoživinskih krmil. Pogodba je bila sklenjena na osnovi standardnega obrazca Cattle FoodAssociation in je vsebovala klavzulo: ‘shipment to be made in good condition’. Tovor jeprevažala ladja ‘Hansa Nord’, vrednost blaga pa je bila okrog 100.000 funtov. Med prevozomje tržna cena blaga bistveno padla. Ko je blago prispelo v Rotterdam, se je izkazalo, da je endel blaga (1.260 metricnih ton) v majhni meri poškodovan, medtem ko je bil drug del (2.053

metricnih ton) v dobrem stanju. Kupec je razdrl pogodbo in zavrnil celotno pošiljko. Sodišcev Rotterdamu je dolocilo, da se mora blago prodati. Vse blago je bilo prodano za nekaj manjkot 30.000 funtov nekemu posredniku, ki jih je še isti dan prodal naprej prvotnemu kupcu(Cehave NV), ki je olupke zatem uporabil za izdelavo živinske krme. Tako je Cehave pošiljko,ki jo je kupil za 100.000 funtov koncno dobil za tretjino te cene. Zadeva je prišla predarbitražo in pozneje pred angleško sodišce. To je odlocilo, da klavzula ‘shipment to be madein good condition’ ni bila condition, ampak innominate term. Zaradi neznatnosti napake pakupec ni imel pravice razdreti pogodbo ampak le pravico do odškodnine, v višini zmanjšanjavrednosti blaga zaradi poškodbe.UCC ima v cl. 2-601 uzakonjeno pravilo, ki zahteva popolno izpolnitev (perfect tender rule)in v cl. 2-606, 608, 612 razlikuje med zavrnitvijo prodajalceve izpolnitve (rejection) inpreklicem sprejema izpolnitve (revocation of acceptance).DK daje možnost razdreti pogodbo le v primeru, da gre za bistveno kršitev (cl. 49 DK). Aligre za bistveno kršitev je treba odlociti na podlagi nejasnega kriterija 25. clena DK. Dejstvo,da kupec ni dobavil (ustreznega) blaga v roku, dolocenem s pogodbo, ne pomeni samo po sebibistvene kršitve. Razdor pogodbe je torej za kupca riskantno dejanje, saj se bo v primeru, da219 Hansa Nord, Cehave NV v. Bremer Handelsgesellschaft mbH (1976) 1 Q.B. 44.se pozneje izkaže, da prodajalceva kršitev ni bila bistvena, ravno kupcev razdor smatral zabistveno kršitev pogodbe. Kupec se v primeru prodajalceve neizpolnitve v prvotnodogovorjenem roku temu lahko izogne tako, da prodajalcu da še eno možnost izpolnitvepogodbe v primernem roku (cl. 47/1 DK). Neizpolnitev v tem dodatnem roku220 se v skladu scl. 49/1 tc. b DK v vsakem primeru smatra za bistveno kršitev, na podlagi katere lahko kupectorej razdre pogodbo.16.10.1.3 Zmanjšanje kupnineCl. 50 DK daje kupcu možnost samopomoci v tem smislu, da lahko proporcionalno znapakami na blagu zniža kupnino. Podobno ureditev pozna tudi UCC v cl. 2-717, medtem kose v angleškem pravu ta sankcija navadno ne uporablja. Po DK ima kupec pravico zmanjšati

kupnino ne glede na to ali jo je že placal ali ne. Kupnina se zmanjša na osnovi razlike medceno dejansko dobavljenega blaga in ceno blaga brez napak v kraju in ob casu dobave. Tosankcijo ima kupec na voljo, tudi ce ne izpolni svoje notifikacijske dolžnosti iz 39. clena DKin ima za neizpolnitev te obveznosti razumno opravicilo (cl. 44 DK).

16. POD KATERIMI POGOJI DOPUŠČA DK RAZDOR POGODBE?

DK daje možnost razdreti pogodbo le v primeru, da gre za bistveno kršitev (cl. 49 DK). Aligre za bistveno kršitev je treba odlociti na podlagi nejasnega kriterija 25. clena DK. Dejstvo,da kupec ni dobavil (ustreznega) blaga v roku, dolocenem s pogodbo, ne pomeni samo po sebibistvene kršitve. Razdor pogodbe je torej za kupca riskantno dejanje, saj se bo v primeru, da se pozneje izkaže, da prodajalceva kršitev ni bila bistvena, ravno kupcev razdor smatral zabistveno kršitev pogodbe. Kupec se v primeru prodajalceve neizpolnitve v prvotnodogovorjenem roku temu lahko izogne tako, da prodajalcu da še eno možnost izpolnitvepogodbe v primernem roku (cl. 47/1 DK). Neizpolnitev v tem dodatnem roku220 se v skladu scl. 49/1 tc. b DK v vsakem primeru smatra za bistveno kršitev, na podlagi katere lahko kupectorej razdre pogodbo.

17. PRIMERJAJTE UREDITEV 71. ČL. DK Z EXCEPTIO NON ADIPLENTI CONTRACTUS

ZADRŽANJE IZPOLNITVE S STRANI ENE STRANKE

Kontinentalni pravni redi razlikujejo med EXCEPTIO NON ADIMPLETI CONTRACTUS ter EKSCEPCIJO OGROŽENOSTI.EXCEPTIO NON ADIMPLETI CONTRACTUS- ta se uporablja, ko mora stranka, ki uveljavlja ekscepcijo, izpolniti svojo pozneje ali pa istočasno z nasprotno stranko.EKSCEPCIJO OGROŽENOSTI- kadar mora stranka, ki uveljavlja ekscepcijo PRVA izpolniti pogodbo.

DK pa po vzoru angloam. pr. ne razlikuje med obema institutoma in vsebuje v 71/1 členu enotno ureditev. Ta se uporablja torej ne glede na to ali mora stranka, ki uveljavlja ugovor sama izpolniti pred drugo stranko ali za njo.

18. Pričakovana kršitev - “Anticipatory breach”

• Zadržanje lastne izpolnitve (71 DK)– Enkratna izpolnitev– Sukcesivne dobave

• Razdor zaradi pričakovane kršitve (72 DK) – enkratna izpolnitev

• Razdor zaradi pričakovane kršitve pogodbe o sukcesivnih dobavah(73 DK)

17.POGLAVJE- ZASTOPANJE

1. KAKO UTEMELJUJE KONTINENTALNO PRA. DOKTRINA INSTITUT ZASTOPANJA?

Zastopanje v kontinentalnih pravnih redih za to je značilna TEORIJA LOČEVANJA- strogo se ločujeta 2 pravna instituta:

Mandat- kot razmerje med principalom in zastopnikom Sposobnost zastopanja- zadeva razmerje principala in zastopnika do tretjega.

Temelji na mandatni pogodbi, lahko pa tudi na kakšni drugi- pogodbi o delu, celo na nepogodbenem razmerju med zastopancem in zastopnikom. Bistvo te teorije je glede mandatne pogodbe v tem, da omejitve v internem razmerju principal-zastopnik, nimajo učinka glede tretjega.

2. ZAKAJ SO NEKATERI PRAVNI REDI, PREDVSEM NEM PRISILJENI RAZLIKOVATI MED VELIKO RAZLIČNIMI VRSTAMI ZASTOPANJA? KATERI JE KRITERIJ ZA RAZMEJITEV?

V praksi se je izkazalo, da je nemogoče v vseh primerih zastopanja dosledno izpeljati načelo ločevanja. Pravni redi, ki so uzakonili načelo ločevanja poznajo več tipov zastopnikov. Posamezni tipi so opredeljeni glede na to, kakšen je interni odnos med principalom in zastopnikom. Po nemškem pravi so to (13):

o navadni, netrgovski zastopnik

o prokurat, ki ima zakonsko določen obseg sposobnosti zastopanja

o splošni trgovski zastopnik

o posebni trgovski zastopnik

o trgovski zastopnik

o prodajalec v trgovini

o kimisionar

o trgovski posrednik

o mali posrednik

o zavarovalniški zastopnik

o špediter

o prevoznik po kopnem

o pomorski prevoznik

3. OSNOVNI TIPI ZASTOPNIKOV PO KONTINENTALNEM PRAVU?

Poglavitni tipi zastopnikov, ki ji srečamo v vseh kontinentalnih pravih pa so:

POOBLAŠČENEC, ki je zaposlen pri principalu in je sposoben sklepati posle v principalovem imenu in za principalov račun

SAMOSTOJNI ZASTOPNIk, ki je samostojni podjetnik, ki mu je principal na stalni bazi poveril posredovanje in sklepanje poslov s tretjimi v principalovem imenu in za principalov račun

KOMISIONAR, ki je samostojen podjetnik, ki se poklicno ukvarja z nakupom in prodajo stvari, ki pripadajo principalu. Komisionar sklepa posle v lastnem imenu in za principalov račun

POSREDNIK, ki je samostojen podjetnik, ki se poklicno ukvarja s posredovanjem pri poslih za 2 drugi osebi. Ne sklepa poslov in ne deluje na stalni bazi, ampak ad hoc.

4. TEORIJA ISTOVETNOSTI ANGLOAM. PRAVA

Zastopanje v angloameriških pravnih redih (agency) za to je značilna TEORIJA ISTOVETNOSTI principala in zastopnika- pomeni, da se zatopnikova dejanja štejejo za dejanja principala (quid facit per alterum facit per se). To seveda velja, če je zastopnik pooblaščen in da ravna v mejah pooblastila.

5. ZAKAJ TORIJA ISTOVETNOSTI NE ZAHTEVA RUBICIRANJA ZASTOPNIKOV?

Teorija istovetnosti ne zahteva rubriciranja različnih tipov zastopnikov, ker se zastopnikova dejanja štejejo za dejanja principala (pod predpostavko, da je zastopnik pooblaščen in ravna v mejah pooblastila).

6. ILUSTRIRAJTE POJEM AUTHORITY BY ESTOPPEL NA OSNOVI PRIMERA.

Agency by estoppel- temelji na sodni praksi. Pomeni da se stranka, ki drugi ni dala sposobnosti zastopanja, vendar pa se je nasproti tretjemu obnašala, kot da bi to sposobnost zastopniku dala, proti temu trejtemu ne more sklicevati na neobstoj sposobnosti zastopanja. Doktrina postavlja za vardtvo dobre vere naslednje pogoje:

Ravnanje ali opustitev psevdo-principala (representation)- Nujen pogoj je ravnanje PRINCIPALA (ne zastopnika), v katero je tretji zaupal. Tudi če mandatna pogodba NE obstaja, se lahko zgodi, da je principal zavezan naproti tretjemu.

Zaupanje tretjega v obstoj sposobnosti zastopanja (reliance) Sprememba položaja tretjega (alteration of third party's position)- tretji mora na

podlagi svojega zaupanja storiti nekaj, kar sicer ne bi storil, ali opustiti nekaj, kar bi sicer storil, da bi zavaroval svoj položaj (deljena so mnenja o tem, ali je pogoj tudi to, da tretji na podlagi svojega ravnanja zaradi zaupanja utrpi škodo ali ne)

7. FACTOR S ACT IN KAJ DOLOČA

Factor's Act 1889-Angleški zakon, ki ureja transakcije, ki jih izvršujejo trgovski zastopniki ter določa pogoje za varstvo dobrovernega tretjega proti principalu, v primeru neupravičenega zastopanja .

Pravni posel je veljaven pod pogojem, da je zastopnik po principalovi volji imel v posesti blago ali vrednostne papirje, ki predstavljajo lastnino na blagu in glede katerih je sklenil pravni posel s tretjim ter da je bila pogodba sklenjena v okviru zastopnikovega rednega poslovanja.

Ta ureditev dela razliko med trgovskimi in »navadnimi« pravnimi posli. Pomembno je tudi to, da je dovolj, da je zatopnik imel možnost razpolaganja z blagom v skladu s principalovo voljo, ni pa pomembno ali je zastopnik sklenil posel v lastnem imenu ali v imenu principala.

Teorija razlikovanja daje poudarek na to v čigavem imenu je bil sklenjen posel, pri teoriji istovetnosti pa je veliko važneje , da se je blago znašlo v zastopnikovih rokah v skladu z voljo principala in je ne zanima v čigavem imenu je bil posel sklenjen.

8. KAKO SE DOLOČI KDO JE STRANKA PRI PRAVNEM POSLU V KONTINENTALNIH SISTEMIH?

T ima zahtevek proti A če napake v sposobnosti zastopanja ni poznal

Nekateri pravni redi: dodaten pogoj: T se ne sme očitati, da bi jo moral poznati

krivdna odgovornost→ A, ne odgovarja, če je bil sam v zmoti

navadna odškodninska odgovornost, v D celo izpolnitveni zahtevek

 Pravna podlaga: – deliktna odgovornost – specifična zakonska določba (čl. 3:39 niz. BW).

KONTINENTALNI PRAVNI RED- Tretji ima zahtevek proti psevdo-zastopniku pod pogojem, da napake v sposobnosti zastopanja ni poznal. Nekateri pravni redi postavljajo še dodaten podoj in sicer, da se tretjemu ne sme očitati, da bi jo moral poznati. Ker gre za krivdno odgovornost, Falsus procurator ne odgovarja, če je bil tudi sam v zmoti glede svoje sposobnosti zastopanja (npr. Principal, ki mu je dal pooblastilo je umrl, on pa tega ni in niti ni mogel vedeti). Odgovornost navadno obsega povrnitev škode. Pravna podlaga za zahtevek je deliktna odgovornosti ali celo specifična zakonska določba.

9. PROBLEMI INDIREKTNEGA ZASTOPANJAV PRIMERU AGENTOVEGA STEČAJA? ZAKAJ COMMON LAW NIMA TEH PROBLEMOV?

Stečaj – kontinentalno pravo

Kontinentalno pravo: P ima možnost revindikacije (F) cessio neccessaria v primeru stečaja T: (NL)

nekakšna izločitvena pravica za P (D) problem individualizacije

Stečaj – A/A pravo

Glede lastnine precej bolj fleksibilno kot kontinentalno. Blago in sredstva v rokah A, ki ’poslovno’ gledano pripadajo

P, se tudi pravno praviloma smatrajo za P lastnino. Niso potrebne razne bolj ali manj za lase privlečene

konstrukcije.

KONTINENTALNO PRAVO- FRA pravo rešuje ta problem tako, da daje komitentu možnost revindikacije. NIZ daje komitentu in tretjemu možnost cessio neccessaria s katero preidejo v primeru zastopnikovega stečaja, zastopnikove pravise na komitenta oz. tretjega. NEM pa daje komitentu nekakšno izločitveno pravico.

Problem je, kadar gre za nakupno komisijo- tretji blago izroči komisionarju, ki je šel v stečaj, še preden je lastnino na blagu prenesel na komitenta. Ta problem se rešuje tako, da se šteje, da je tretji prenesel lastnino direktno komitentu ali pa s konstrukcijo posestnega konstituta.

ANGLOAMERIŠKO PRAVO- nima teh problemov, saj se blago in sredstva v rokah zastopnika, štejejo za principalovo lastnino (blago in sredstva poslovno in pravno pripadajo principalu). Principal ali tretji, ki zaradi zastopnikovega stečaja od njega ne moreta zahtevati izpolnitve, imata možnost direktnih medsebojnih zahtevkov.

10. KAJ JE PRAVNA PODLAGA ODGOVORNOSTI NEUPRAVIČENEGA ZASTOPNIKA NAPRAM TRETJIM?

Odgovornost neupravičenega A → T

T ima zahtevek proti A če napake v sposobnosti zastopanja ni poznal

Nekateri pravni redi: dodaten pogoj: T se ne sme očitati, da bi jo moral poznati

krivdna odgovornost→ A, ne odgovarja, če je bil sam v zmoti

navadna odškodninska odgovornost, v D celo izpolnitveni zahtevek

 Pravna podlaga: – deliktna odgovornost – specifična zakonska določba (čl. 3:39 niz. BW).

Angloameriško pravo

fingirana pogodba doktrina o implicitnem jamčenju za obstoj polnega

pooblastila.

Razlike: – v A/A pravu objektivna odgovornost – v kontinentalnih pravnih redih krivdna odgovornost

11. AGENT S POSEBNIMI POOBLASTILI IN DEL CREDERE AGENT.

Del credere agent- je zastopnik, ki za posebno provizijo napram principalu jamči za to, da bo tretji izpolnil pogodbo. Gre za posebno pogodbo med principalom in agentom, ki je podobna poroštvu.

Skupno s potrdilnim agentom mu je to, da priznavata, da je realnost direktnega kontakta med principalom in agentom oz. principalom in tretjim močnejša od fikcije razmerja med principalom in tretjim.

Urejen je v več nacionalnih zakonikih (NEM, CH, ITA), FRA in NIZ ga ne uporabljata. V angloameriškem pravnem redu ni urejen v zakonih, temveč ga pozna doktrina in sodna praksa.

12. PREDNOSTI INSTITUTA POTRDILNEGA AGENTA.

Potrdilni agent (agent s posebnimi pooblastili)- je zastopnik, ki sklepa posle kot agent v imenu znanega principala in ki se poleg tega osebno zaveže nasproti tretjemu (odreče se privilegiju, ki mu ga daje direktno zastopanje, da tretjemu ni osebno odgovoren).

Razvil se je v angloameriškem pravu za podjetja, ki se ukvarjajo z zunanje trgovinskimi posli. Njihov namen je od podjetja prevzeti rizike, ki so povezani s takšnimi transakcijami. Prednosti: agent in tretji imata sedež v isti državi- izročitev blaga in kupnine v eni državi, preprečitev kolizije, saj je transakcija med agentom in tretjim nacionalna,..

Agent lahko sklene posel s tretjim v lastnem imenu ali pa v imenu principala, s tem da priloži lastno konfirmacijo. Šele v tem drugem primeru agent ravna kot pravi potrdilni agent in s tem odgovarja za napake v principalovi izpolnitvi napram tretjemu.

13. KAKO SE VARUJE TRGOVSKI ZASTOPNIK NAPRAM PRINCIPALU? ZAKAJ KOMISIONAR NI DELEŽEN TEGA VARSTVA?

Posebno varstvo trgovskih zastopnikov

A posebej varovan proti P. mali podjetniki, ki ustvarjajo goodwill in precejšnje dobičke

za P. nevarnost, da P prekine pogodbo z A in si prilasti goodwill

VARSTVO TRGOVSKEGA ZASTOPNIKA- v kontinentalnih pravnih redih je trgovski zastopnik posebej varovan proti principalu. Pogosto gre za male podjetnike, ki ustvarjajo goodwill in precejšne dobičkeza principala. Obstaja nevarnost, da principal prekine pogodbo z agentom in si prilasti goodwill, ter prihrani provizijo.

Varovalna zakonodaja določa način odpovedi s strani principala ter daje agentu ob prenehanju razmerja pravico do kompenzacije za goodwill, ki ga je ustvaril za principala. Ta zakonodaja je omejena na zastopnika in ne velja za komisionarja. Tu gre namreč za večja podjetja, ki niso tako tesno povezana s principalom.

Angloameriško pravo takšne zakonodaje ne pozna (le v VB obstajajo varovalni predpisi glede zastopnika, ki je principalov uslužbenec).

18.INTERNACIONALIZACIJA POSLOVANJA

1. ODNOS MED DISTRIBUCIJSKO, LICENČNO IN FRANCHISING POGODBO.

Distribucijski, licenčni in franšizni pogodbi je skupno to, da ne predpostavljajo kapitalskega vložka v tuji državi in so zato povezane s sorazmerno nizkimi stroški ter riziki za gospodarske subjekte. Razlike med distribucijsko pogodbo in licenčno podogbo ter pogodbo o franchisinguDistribucijska pogodba NI prodajna licenca. Pri licenčni pogodbi gre za to, da lastnik neke pravice industrijske lastnine daje drugi stranki pravico do uporabe te pravice industrijske lastnine (patent, blagovna znamka, trgovsko ime).

Pri franchisingu gre za to, da franšizojemalec dobi pravico uporabljati neko poslovno metodo ( blagovna znamka, trgovsko ime, način ureditve lokala) franšizodajalca. Franšizodajalec ima daljnosežne pravice kar se tiče kontrole poslovanja franšizojemalca.

2. ZADEVA DECRO-WALL S.A. VERSUS MARKETING LTD. Za pogodbo je značilen tesen odnos med strankama, ki zahteva lojalnostne obveznosti

distributerja do dobavitelja (npr. Prepoved prodaje konkurenčnih produktov) CASE Decro-Wall S.A. v. Marketing Ltd- Francoski dobavitelj Decro je sklenil

pogodbo za nedoločen čas o solo distribuciji z angleškim distributerjem Marketing ltd.

Angleški distributer Marketing Ltd. Je bil zelo uspešen in je v 2 letih vzpostavil mrežo 780 prodajnih mest, za kar je potreboval 6 dodatnih zaposlenih in 30 000£.

Med strankama je prihajalo do manjših sporov zaradi nerednega plačevanja s strani distributerja ter nerednih dobav s strani dobavitelja. Distributer je pripravil predlog za sprememo pogodbe, ki je predvidevala manjše, a bolj redne dobave, s katerimi se dobavitelj ni strinjal in je zato razdrl pogodbo ter tožil Marketing Ltd zaradi neplačanih faktur. Zahtevali so tudi, da sodišče ugotovi, da Marketing Ltd. Ni več solo distributer za teritorij VB. Marketing Ltd je z nasprotno tožbo zahteval obratno.

Glede na posebno naravo distribucijske pogodbe, se roki plačil niso šteli za bistven del pogodbe in je tak pogodba ostala v veljavi. Decro je imel možnost odpovedi z upoštevanjem razumnega odpovednega roka 12 mesecev.

3.RAZLIKA MED POGODBO O SOLO IN O EKSKLUZIVNI DISTRIBUCIJI Solo in ekskluzivna distribucija

– Solo – D lahko sam prodaja– Ekskluzivna – D ne sme sam prodajati– V ZDA drugače

4. RAZLIKA MED EKSKLUZIVNIM DISTRIBUTERJEM IN EKSKLUZIVNIM ZASTOPNIKOM.

Od agencijske se loči po tem, da distributer ni zastopnik v pravnem smislu te besede (tudi če ga dobavitelj imenuje za svojega ekskluzivnega zastopnika). Distributer služi denar z razliko med nabavno ceno in prodajno ceno- deluje v lastnem imenu, za svoj račun in nosi lasten rizik. Agent pa ima pravico do provizije. Med dobaviteljem in tretjim ni nobenega pravnega razmerja. Distribucijska pogodba ima za dobavitelja prednost pred agencijsko, saj mu ni treba nositi nobenega rizika v zvezi s plačilno sposobnostjo tujih odjemalcev. On sklene pogodbo le z 1 osebo, čigar plačilno sposobnost pozna oz. jo lahko enostavno ugotovi.

D ni zastopnik D kupi blago od S ter ga prodaja v svojem imenu, za svoj račun in rizik. Dobiček je razlika med nabavno in prodajno ceno, ne provizija M S in tretjim ni nobenega pravnega razmerja. Za plačilo dobavljenega blaga S odgovarja izključno D

5. KAJ JE POTREBNO DOLOČITI V POG. O SOLO DISTRI.

Teritorij– Možnost razširitve– Vprašanje ekskluzivnosti– Prepoved paralelnega uvoza v nasprotju s pravom ES– Direktna naročila

Določitev cene– M.f.c. klavzula

Reklamiranje in zaščita pravic intel. lastnine

6. TEMELJNE ZNAČILNOSTI DISTRIBUTERSKE POGODBE:

D se ukvarja tudi s pospeševanjem prodaje in/ali organizacijo distribucije

S podeli D privilegiran položaj Pogodba se sklene za daljše obdobje ali za nedoločen čas Tesen odnos med strankama

– Lojalnostne obveznosti D do S

7. POMEN KLAVZULE O OBVEZNOSTI NAKUPA MINIMALNE KOLIČINE.

Distributer se zaveže, da bo prevzel določeno količino blaga vsako leto- distributer mora prevzeti dogovorjeno količino blaga in plačati nabavno ceno, ne glede na to, koliko bo prodal naprej

8. M.F.C. KLAVZULA

Distributer plača ceno, določeno po kriteriju odjemalca z največjimi ugodnostmi (most favoured costumer- m.f.c.) to je cena, ki jo na določen dan plača dobavitelju tisti odjemalec, ki mu dobavitelj priznava najugodnejši položaj, po možnosti zmanjšana za določen popust. Če se stranki dogovorita za m.f.c ceno, dobavitelj določi spisek tistih, ki so iz primerjave izključeni (navadno so to družbe, ki so v koncernski povezavi z dobaviteljem).

9.Katere instrumente pozna PES zato, da se neka pogodba o ekskluzivni distribuciji izzvzame iz prepovedi iz čl. 81/1 PES)

Distribucijske pogodbe pogosto omejujejo tako dobavitelja kot distributerja. Tovrstne omejitve lahko hitro pridejo v navzrkiž s konkurenčnim pravom nacionalnih držav ali s konkurenčnim pravom ES.

Člen 81/1 PES prepoveduje vse pogodbe, ki lahko vplivajo na trgovino med članicami in ki imajo cilj preprečiti, omejiti ali izkriviti svobodno konkurenco na enotnem trgu- take pogodbe so nične. Ta prepoved velja, tudi, če se dobavitelj in distributer nahajat v isti državi in se preko nacionalne distribusijcke mreže omejuje uvoz.

Zaradi veliko prepovedi iz 81. Člena se hitro pojavi vprašanje ali je določba v pogodbi v skladju z njim ali ne- stranka ima možnost, da tako pogodbo predloži v presojo Komisiji. Ta lahko izda odločbo, s katero se ugotovi, da predložena pogodba ni v neskladju (negative clearance). To se pogosto zgodi tudi v pogodbah, ki sicer kršijo besedilo 81. Člena, vendar imao pogodba zelo omejen učinek na tržišče. Omejen učinek pomeni, da tržni delež stranke v pogodbi ne presega 5% tržišča za dotični proizvod in podjetje nima več kot 200 milijonov letnega prometa.

Komisija lahko pod določenimi pogoji prizna nekaterim pogodbam oprostitve. Oprostitve se dodeli tedaj, ko se lahko neka pogodba kljub omejitvam konkurence šteje za koristno, ker prispeva k razvoju proizvodnje ali distribucije ali pa pospešuje tehnični ali gospodarski napredek, od katerega mora biti primaren delež zagotovljen tudi potrošnikom.

Izjema se lahko dodeli le, če dotična pogodba konkurence ne preprečuje povsem, niti je ne omejuje bolj kot je potrebno.

Oprostitve se so lahko:

Individualne oprostitve- nanašajo se na individualne pogodbe. Dodeli jo komisija s tem, da na prošnjo stranke izda odločbo, da se glede dotične pogodbe ne uporablja ena ali več prepovedi iz 81.člena PES in jo nato ne smatra kot kršitev.

Skupinske oprostitve- nanašajo se na celotne kategorije ekonomskih aktivnosti. Te določi komisija z uredbami. Priznane so bile za naslednje vrste pogodb:

o Pogodbe o ekskluzivni distribuciji

o Pogodbe o ekskluzivnem nakupu

Pogodbe o franchisingu

sum up:

Izjeme Nacionalni organi 1.Prispevek k napredku proizvodnje ali distribucije blaga ali

k promociji tehničnega ali gospodarskega napredka 2.Omogočanje poštenega deleža ugodnosti potrošnikom 3.Pogodba ne sme naložiti podjetjem omejitev, ki niso nujne 4.Pogodba ne sme podjetjem omogočiti možnosti za

izključitev konkurence glede znatnega dela proizvodov Kumulativno!!

Skupinske izjeme Vsi vertikalni sporazumi Distribucija motornih vozil Pogodbe o franchisingu

10. RAZLOŽI ZADEVO PRONUPTIA:franšizing v EU je pripeljal do velikih problemov v zvezi s konkurenčnim pravom zaradi potencialnega kršenja 81.člena.CASE Pronuptia de Paris GmbH v Schillgalis- tožnica je bila hčerinska družba Pronuptie v Franciji. Z irmgard Schillgalis je imela sklenjeno pogodbo o franšizingu za področje Hamburga, Oldenburga in Hannovra. Ko je med strankama prišlo do spora z licenčnino, je nemški Bundesgerichtshof postavil Lux sodišču predhodna vprašanja v zvezi z združljivostjo pogodbe o franšizingu s členom 81. PES.Sodišče v LUX je odločilo, da je pogodba o franšizingu sama po sebi v nasprotju s 81. Členom PES. Lahko pa je to primer pri določenih klavzulah, ki bi imele za posledico delitev trga in s tem nedopustne omejitve konkurence. Še posebej problematična bi lahko bila klavzula, ki prepoveduje prodajo blaga in storitev znamke Pronuptia na drugem mestu, kot je določala pogodba, ker bi pomenila prepoved odprtja druge trgovine na toženkinem področju.

Ostali CASE-i iz tega področja: Computerland and Yves Rocher; ServiceMaster, Charles Jourdan.

11. KAJ JE OSNOVNA VSEBINA UREDBE EK O SKUPINSKI OPROSTITVI GLEDE FRANSCHISINGA?

Skupinska oprostitev na podlagi uredbe iz leta 1988- komisija je 28.12.1988 sorejela uredbo o skupinski oprostitvi glede pogodb o franšizingu, ki je začela veljati 1.2.1989. Pogodba je v tej uredbi definirana kot: pogodba, s katero prvi pogodbeni partner, dajalec franšizinga, drugemu pogodbenemu partnerju, pridobitelju franšizinga, za denarno nadomestilo zagotovi pravico izkoriščanja franšize (paketa) za prodajo balga ali storitev.Paket- sveženj lastninskih pravic, ki zadeva trgovska imena, blagovne znamke, oznake prodajaln, uporabne modele, design, avtorske pravice. Paket vsebuje pravico, da pridobitelj franšizinga lahko označi z zaščitenimi znaki ali imeni poslovne prostore ter da lahko enotno predstavlja pogodbeno vezane prostore. Jemalec franšizinga ves čas pogodbe prejema komercialno, pravno in tehnično pomoč pa tudi kompetitivni know-how.

Uredba razlikuje med naslednjimi tipi franšizinga: Produktni Distribucijski Storitveni

Master

12. NAMEN PRAVIL AM. FED, KOM. ZA TRGOVINO- FTC- franchising rule:

Franchising v ZDA 1/3 prodaje na drobno Product franchise Business format franchise Predpisi ne urejajo vsebine, ampak preprečujejo zlorabe Zvezna pravila

– FTC Franchising Rule– Prospekt

Pravila držav– UFOC obrazec – zelo obsežen

Pravila federalne komisije za trgovino (FTC)- najpomembnejši predpis na zveznem nivoju. Ta pravila (FTC Franchising Rule), se uporabljajo za:

franšize in druga pogodbena razmerja, pri katerih gre

o na strani jemalca za večja tveganja oz. večje investicije

o pri katerih dajalec daje bistveno pomoč oz. v bistveni meri nadzira jemalčevo

delovanje o kjer gre za uporabo dajalčevih blagovnih znamk

Ta pravila so namenjena preganjanju nepoštenega in nelojalnega trgovanja ter zahtevajo pripravo prospekta, ki vsebuje okoli dvajset razlišnih kategorij podatkov, ki jih mora razkriti potencialni dajalec franšizinga. Uporabljajo se na celotnem območju ZDA, razen v zveznih državah, ki so sprejele lastna pravila o prospektu in registraciji.

19. MEDNARODNA PREVOZNA POGODBA

1.NAJPOMEMBNEJŠI MEDNARODNOPRAVNI AKTI NA PODROČJU MEDNARODNEGA PREVOZA BLAGA:

Mednarodne konvencije

Pomorski prevoz: – Hague-Visby Rules’ 1955 – ‘Hamburška pravila’ 1978 (konvencija ZN)

Cestni : – CMR

Železniški: – CIM

Zračni : – Varšavska konvencija 1929. – Guadalajarska konvencija 1961

Unimodalen transport kadar gre le za eno obliko prevoza. Ureja ga več mednarodnih konvencij:

Pomorski prevoz: Hague- Visby Rules (1955) glede konosamentov Cestni prevoz: CMR Železniški prevoz: CIM Zračni prevoz: Varšavska konvencija (1929)

Multimodalen oz Kombiniran transport kadar gre za več oblik prevoza. To področje ureja Ženevska konvencija o mednardonem multimodalnem transportu (1980).

2. NAJPOMEMBNEJŠI MED. AKTI GLEDE MEDNA. PREVOZA BLAGA PO MORJU

Pomorski prevoz: – Hague-Visby Rules’ 1955 – ‘Hamburška pravila’ 1978 (konvencija ZN)

3. LADJARSKE KONFERENCE ( SHIPPING CONFERENCES) IN PRAVNI PROBLEMI:

Konference (shipping conferences)- ladjarji, ki vzdržujejo redne linije z določenimi deli sveta, se pogosto združujejo v konference, ki določajo standardne voznine na svojih linijah. Te tarife so navadno nižje od tistih tarfi ladjarjev, ki niso člani konferenc. Konference so izdelale 2 sistema, preko katerih nudijo svojim stalnim komitentom ugodnejše pogoje:

popust v višini do 10%, ki se prizna po 3-6 mesecih, pod pogojem, da komitent ni poslal nobenega tovora na dotično področje z ladjo, ki ni pripadala konferenci

popust, malo nižji, kot pri prvem primeru, ki se prizna takoj, pod pogojem, da se komitent pogodbeno zaveže, da bo pošiljal tovor le s konferenčnimi ladjami. V primeru kršitve, komitent povrne znesek popusta, ki mu je bil priznan.

Postavjaljo se vprašanja in polemike ali konference diskriminirajo ostale ladjarje. Britanski House of Lords je v zadevi Mogul odločil, da dogovori o tarifah niso nedopustni, saj člani konference s svojim ravnanjem zasledujejo legitimen cilj, ki je varovanje in širitev njihove dejavnosti in se za dosego le-tega ne poslužujejo nedovoljenih sredstev.

Po pravu EU se z dopustnostjo tovrstnih dogovorov ukvarja Uredba z dne 22.12.1986, ki določa pod določenimi pogoji izjeme od čl. 81 in 82 PES.

V ZDA to materijo ureja t.i. Bonner Act (1961), ki določa glede konferenčnih dogovorov precej stroga pravila.

UNCTAD je pripravila Konvencijo o kodeksu obnašanja za Linijske konference, ki je stopila v veljavo 6.10.1983.

4. HIMALAYA KLAVZULA IN ČEMU SLUŽI

S Himalajsko klavzulo pa se varuje položaj subkontraktantov.

S to klavzulo se v prevozni pogodbi določi, da vse omejitve odgovornosti, ki si jih je izgovoril prevoznik, veljajo tudi za njegove subkontraktante, v primeru, da so toženi oni.

5. PISANJE VRSTICE- WRITING A LINE PRI POGODBI O ZAVAROVANJU BLAGA:

Potek sklenitve zavarovanja- izvoznik (oz. druga stranka) posreduje brokerju podatke o blagu in se z njim dogovori za premije, ki jih je pripravljen plačati. Broker vnese podatke v poseben obrazec- slip, ki ga predloži zavarovalni družbi. Le-ta napiše na obrazec znesek za katerega je pripravljena blago zavarovati, skupaj s svojimi inicialkami. Ta zapis se imenuje »writing a line« (pisanje vrstice). Predložitev obrazca se smatra za ponudbo, oznaka zavarovatelja pa sprejem le-te. Zatem se obrazec predloži še drugim zavarovateljem, ki tudi »napišejo svojo vrstico«. Potem broker zavarovancu pošlje obvestilo o sklenjenem zavarovanju in potrdilo o kritju (cover note). Broker mora zavarovanca obvestiti o zavarovalnih pogojih ( od kdaj in od kod naprej obstaja kritje).

6. POGODBA O ODPRTEM KRITJU IN LETEČO POLICOLebdeča polica (floating policy)- določa le splošne pogoje zavarovanja, brez podrobnosti glede posameznih pošiljka blaga. Takšna polica krije vse pošiljke, ki so odpremljene v dogovorjenem časovnem razdobju (navadno 12 mesecev) do dogovorjene max vsote, s tem da mora zavarovanec pravočasno (še pred odpremo) posredovati podatke o vsaki pošiljki posebej.

Pogodba o odprtem kritju (open cover)- najpogosteje uporabljena oblika. Skupno z ledbečo polico ji je to, da se lahko naenkrat zavaruje cela vrsta pošiljk v nekem časovnem razdobju. Zavarovanec pa je dolžan posredovati podatke o vsakokratni pošiljki, na podlagi katerih se izda certifikat o zavarovanju. Ta pogodba se lahko sklene za določen ali nedoločen čas, lebdeča pa se navadno sklepa za 12 mesecev. Pri lebdeči polici dobi zavarovanec polico, pri tej pa certifikat o zavarovanju, ki je manj formalen dokument.

7. ZADEVA MACLEOD ROSS CO. LTD. V. HELVETIA

CASE MacLeod Ross&Co. Ltd. V. Helvetia- švicarska zavarovalnica Helvetia je imela s francoskim špediterjem sklenjeno pogodbo o odprtem kritju z določbo, da je za spore izključno pristojno sodišče v Švici. Špediter je sklenil zavarovanje po naročilu prodajalca pošiljke konzerv šunke, ki naj bi se poslala v Anglijo. Špediter je poslal podatke o pošiljki zavarovalnici, ki je izdala certifikat (ta je vseboval zavarovalne pogoje ter klavzulo, ki je glede drugih pogojev napotovala na osnovno pogodbo med zavarovalnico in špediterjem). Klavzula o izključni pristojnosti ŠVI ni bila natisnjena na certifikatu, niti ni certifikat vseboval kakršnekoli napotitve nanjo.

Angleški kupec je prejel poškodovano blago ter dokumente, vključno s certifikatom o zavarovanju in je pred angleškim sodiščem tožil zavarovalnico na podlagi zavarovalne pogodbe. Zavarovalnica se je sklicevala na klavzulo o pristojnosti ŠVI sodišča, angleško sodišče pa se je vseeno smatralo za pristojno. Po mnenju sodišča je šlo pri pogodbi o odprtem kritju med zavarovalnico in šprediterjem za posebno pogodbo, ki je bila ločena od certifikata, ki je predstavljal pogodbo o zavarovanju dotične pošiljke blaga.

8. VARŠAVSKA KONVENCIJA IN ODG. ZRAČNEGA PREVOZNIKA:

L. 1929 je bila sklenjena Varšavska konvencija o mednarodnem zračnem prometu, leta 1955 je bila spremenjena s Haaškim protokolom. Konvencija se nanaša na prevoz oseb in blaga ter ureja predvsem odgovornost prevoznika ter razmerja med prevoznikom, odpošiljateljem in potnikom.

Dopolnjuje jo Guadalajarska konvencija (1961)- ta se nanaša na primere, ko prevoz opravi drug prevoznik, kot tisti, ki je sklenil pogodbo.

V skladu z Varšavsko konvencijo zračni prevoznik avtomatično odgovarja za poškodbo ali izgubo blaga med prevozom. Te odgovornosti ne more izključiti, je pa njegova odgovornost omejena z določenimi maximumi, kii so definirani v odvisnosti od vrednosti in količine blaga. Prevoznik ne odgovarja, če dokaže, da so bili izvedeni vsi ukrepi, potrebni za odvrnitev nevarnosti ali da takšnih ukrepov ni bilo mogoče izvesti.

Prevoznik je v celoti ali delno oproščen odgovornosti za škodo, ki jo je zakrivil ali sozakrivil oškodovanec. 20. POGLAVJE ODPADE

21. MODERNE FINANČNE TRANSAKCIJE

1. OPERACIJSKI IN FINANČNI LEASINGFinančni in operacijski leasingMed njima je ekonomski kriterij delitve-razlikujeta se glede na to katera stranka ima v bistvenem delu ekonomski interes in s tem ekonomski rizik posla. Ta stranka se imenuje ekonomski lastnik stvari.

Ekonomski lastnik stvari je leasingojemalec gre za finančni leasingEkonomski lastnik stvari je leasingodajalec gre za operacijski leasing

Pogosto se riziki delijo med strankama, tako da ni preprosti ugotoviti za katero obliko gre.

Off-balance effect- leasinška konstrukcija, ki je iz stališča davka na dobiček finančni leasing, s stališča prometnega davka ter z računovodskega vidika pa operacijski.

Za katero obliko leasinga gre, ugotovimo tako,da pogledamo medsebojne pravice in obveznosti strank. Če pogodba vsebuje pravico jemalca leasinga, da stvar ob izteku dogovorjene dobe kupi za neko vnaprej določeno ceno, je vprašanje ekonomske lastnine, odvisno od te dogovorjene cene:

če je ta cena približno enaka tržni ceni stvari ob izteku pogodb e, je ekonomski rizik glede preostanka vrednosti in ekonomska lastnina na strani dajalca leasinga—operacijski leasing

Če je ta cena bistveno manjša od pričakovane tržne, pa bo jemalec leasinga izpostavljen ekonomskemu pritisku, da bo opcijo dejansko izkoristil. V tem primeru je on ekonomski lastnik in gre za finančni leasing

Če je doba trajanja pogodbe enaka pričakovani ekonomski življenski dobi stvari, je ekonomska lastnina v rokah jemalca leasinga gre za finančni leasing.

V pravni literaturi se NETOČNO poenostavljeno ugotavlja, da se mora operacijski leasing kvalificirati kot najemna pogodba- če bi bilo temu tako, bi pri

leasingu šlo vedno za pogodbo med dajalcem in jemalcem leasinga, kar pa ne drži. finančni pa kot rabokupna- to ne drži, lahko pa se ugotovi, da se rabokupna pogodba,

ki ima značilnosti finančnega leasinga, šteje za pogodbo o finančnem leasingu.

Finančni leasing se s strani jemalca pojavlja kot alternativna nakupu stvari z lastnimi sredstvi oz. nakupu s pomočjo tradicionalnih oblik financiranja.

Prednost F leasinga je, da jemalec ne potrebuje lastnega premoženja in lahko delovni kapital bolj rentabilno investira. Dajalec leasinga zavaruje svojo terjatev s predmetom leasinga

Negativna stran je, da iz pogodbe izhaja srednjeročna ali dolgoročna finančna obveznost do dajalca leasinga, kar zmanjšuje leasingojemalčevo likvidnost. Predčasna odpoved s strani JL navadno ni možna ali pa je povezana z nesorazmernimi stroški. Jemalec leasinga je tudi omejen pri razpolaganju s stvarjo- ne sme je odtujit, ne sme je dat v uporabo tretjim oz. le pod določenimi strogimi pogoji

Operacijski leasing je navadno alternativa nakupu. Prednost O leasinga je navadno ta, da je doba trajanja leasinške pogodbe vedno krajša

od ekonomske življenjske dobe objekta, tako da so predmet navadno zelo moderne aparature, stroji,.. Za jemalca leasinga je O leasing »off balance« pogodba, kar pomeni, da nima vpliva na njegovo bilanco (stvar mora v svoji bilanci prikazati dajalec leasinga). Tveganje glede preostanka stvari nosi pri tej vrsti leasinga, dajalec leasigna.

So večinoma kratkoročne pogodbe, tako da ima jemalec možnost cel čas uporabljati najmodernejšo opremo, četudi ne izpolnjuje strogih kriterijev glede rentabilnosti in likvidnosti, ki se zahtevajo pri finančnem leasingu.

Negativna plat je, da jepraviloma možen le glede moderne opreme in da pogodbe navadno določajo, da lahko stvar vzdržuje in popravlja le dajalec leasinga. Tudi mesečni obrok , ki ga plačuje JL je višji, saj nosi dajalec leasinga rizik glede preostanka vresnoti. Negativna plat je tudi, da te pogodbe navadno ne vsebujejo odkupne opcije.

2. FL in rabokupna pogodba Rabokupna pogodba, ki ima značilnosti FL se lahko šteje za

pogodbo o FL. Pogodba o FL, se ne more vedno kvalificirati kot rabokupna

pogodba.

3. RAZLIKA MED DIREKTNIM IN INDIREKTNIM MEDNARODNIM FAKTORINGOM. PREDNOST INDIREKTENEGA. PRAVNA RAZMERJA PRI OBEH.

Mednarodni factoring Klient in njegov dolžnik (odjemalec) se nahajata v različnih

državah Lokacija F ni pomembna Izterjava terjatev do tujih dolžnikov. Delitev dela med klientom in F

Direktni– Uvozni– Izvozni

Indirektni– Sistem 2 factorjev– Sistem 11/2 factorja

Indirektni factoring- pri tem plača dolžnik terjatev uvoznemu factorju v svoji domači državi, ta pa potem plača naprej izvoznemu factorju v prodajalčevi državi. Prednost te oblike je, da oba factorja poslujeta s subjekti (izvozniki, uvoznik) v domači državi, ki jih lahko dobro poznata in so s tem poslovni riziki manjši. Razlikujemo:

– Sistem 2 factorjev– Sistem 1 factorja in pol

Direktni factoring- pri tem so udeleženi trije: klient, en factor, dolžnik. Factor se lahko nahaja

– V isti državi kot klient (direktni izvozni factoring) en factor prevzame nalogo izvoznega in uvoznega factorja. Za klienta je prednost, ker ima opravka samo s factorjem v svoji domači državi pa tudi plačilo hitreje prispe do klienta, saj je terjatev plačana direktno factorju.

Problem, ki izhaja iz tega factoringa je, da sta factor in dolžnik v različnih državah. Factorju je težko oceniti rizik neizterljivosti.

– V isti državi kot dolžnik (driektni uvozni factoring) če nek gospodarski subjekt izvaža predvsem v eno in isto državo je zanj ugodneje skleniti pogdob z enim factorjem v tisti državi, kot pa izbrati sistem 2 factorjev.

Tako pride do sklenitve factorinške pogodbe med izvoznikom- klientom in uvoznim factorjem (klient se odreče prednostim, ki mu jih nudi sistem izvoznega in uvoznega factorja). Ker klient dosti izvaža v to državo mu običaji in jezik ne bodo tuji, težave ima lahko uvozni factor, ki pa ne pozna predpisov in običajev v državi svojega klienta. Tudi njegovo kreditno sposobnost lahko oceni napačno.

4+5 OTTOWSKA KONVENCIJA O MEDNARODNEM FINANČNEM LEASINGU

Ottawska konvencija (1988)- še ni v veljavi. Ta konvencija šteje za mednarodno pogodbo o finančnem leasingu tisto, pri kateri imata dajalec leasinga in jemalec leasinga svoja sedeža v

različnih državah. Če imata v isti državi, dobavitelj pa v drugi, se ne šteje za mednarodno ima ma pogodba o dobavi mednarodni element.

Konvencija ureja obligacijskopravna razmerja med DL in JL. Konvencija razlikuje med 2 pogodbama:

Pogodba o dobavi med D in DL Pogodba o leasingu med DL in JL

Pravila glede uporabe konvencije so iz čl. 1/1 DK. Konvencija se uporablja: Kadar imajo DL, JL in D svoj sedež v državah članicah (ni potrebno, da v 3 različnih.

D in DL ali D in JL sta lahko v isti) V primeru, ko se v skladu s kolizijskimi pravili foruma tako za kupno pogodbo kot za

leasinško pogodbo uporablja pravo države članice

Karakteristike, ki so potrebne kumulativno, da konvencija šteje pogodbo za pogodbo o leasingu:

JL določi predmet leasinga in izbere D, ne da bi se pri tem primarno oslanjal na znanje in oceno DL

DL pridobi predmet leasinga s pogodbo o leasingu, za katero dobavitelj ve, da je že ali še bo sklenjena med njim in jemalcem leasinga in

Obroki, ki jih je dolžan plačati JL, so določeni tako, da je v njih upoštevana amortizacija celotne vrednosti predmeta leasinga ali vsaj njenega bistvenega dela

Konvencija ne šteje za nujne karakteristike: odkupne opcije, možnost podaljšanja pogodbe, višine odkupne cene, obroka pri podaljšanju pogodbe. Poglavitni cilj konvencije je, da se odgovornost glede stvari preusmeri od dajalca leasinga k dobavitelju (DL ima izkljuučno finančni interes, ni pa usposobljen za reševanje tehničnih problemov). JL-ju odgovarja samo, če je sodeloval pri izbiri dobavitelja in specifikaciji opreme, ali če je jemalec leasinga oškodovan zato, ker je zaupal znanju in strokovnosti dajalca leasinga.

V primeru, ko predmet leasinga ni dobavljen, je dobavljen z zamudo ali pa ne ustreza tistemu, kar je določeno v pogodbi o dobavi, imata stranki pri leasinški pogodbi naslednje pravice:

JL ima napram DL pravico zavrniti stvar, ali razdreti pogodbo o leasingu DL ima možnost popraviti napako s tem, da ponudi JL stvar, ki ustreza pogodbi JL lahko zadrži plačilo, dokler DL ne ponudi stvari tako kot je dogovorjeno v pogodbi

Navedene pravice so usklajene z DK.

Konvencija v 13 členu ločuje bistvene in nebistvene kršitve pogodbe s strani jemalca leasinga: Če kršitev obveznosti s strani JL NI bistvena DL lahko zahteva izplačilo dospelih

neplačanih obrokov z obrestmi ter povrnitev škode Če JE krišitev obveznosti s strani JL bistvena DL zahteva izplačilo bodočih

obrokoc leasing nadomestila ali razdre pogodbo in zahteva vrnitev opreme+povrnitev škode

DL ima pravico do prenosa pravic iz pogodbe o leasingu, medtem ko jemalec leasing lahko prenes svoje pravice na tretjo osebo le ob soglasju dajalca leasinga.

6. TRDITEV- NE VEM TOČNO, TO PIŠE NA SLAJDIH, KAR SEM PRILEPILA DOL-PREVERI!!!!!!

Mednarodni factoring

Klient in njegov dolžnik (odjemalec) se nahajata v različnih državah

Lokacija F ni pomembna Izterjava terjatev do tujih dolžnikov. Delitev dela med klientom in F

7. TEMELJNE ZNAČILNOSTI NEPRIKRITEGA FACTORINGA

Neprikriti factoring: D ve, da je v transakciji udeležen F. D mora plačati F-u, ki mu je P dal dolg v izterjavo. P obvesti D-ja, da je terjatev prenešena F-u.

Obstoj faktorja je sporočen dolžniku.

8. PRIKRITI FACTORING;

Prikriti factoring- dolžnik ni seznanjen s factoringom in da mora plačati terjatev klinetu, ki potem plača naprej factorju. Najbolj razširjena oblika prikritega factoringa je DISKONTIRANJE FAKTUR- gre za prikrito, fiducirano razmerje med klientom in factorjem, ki temelji na fiduciranem odstopu terjatve,..v ANG pravu je to equitable assignment- klient prejme plačilo v lastnem imenu in za factorjev račun – bistvo takega razmerja je kredit ki ga nudi factor).

9. OTTAWSKA KONVENCIJA O MEDN. FAKTORINGU-UPORABA Stopila v veljavo s 1. majem 1995. Ena izmed ‘satelitskih’ konvencij DK. Cilj: preko enotnih pravil glede factoringa pospešuje mednarodno trgovino. Vsebuje:

– pravila glede prenosa (bodočih) terjatev med klientom in factorjem – pravila, ki se nanašajo na razmerje med factorjem in dolžnikom.

Ottawska konvencija o mednarodnem factoringu (1988)- v veljavo je stopila 1.5.1995. Gre za satelitsko konvencijo DK. Njen cilj je, da se preko enotnih pravil glede factoringa pospešuje mednarodno trgovino.

Konvencija vsebuje pravila glede prenosa terjatev med klientom in factorjem ter pravila, ki se nanašajo na razmerje med factorjem in dolžnikom.

Pogodba o factoringu je pogodba med eno stranko (dobaviteljem) in drugo stranko (factor) v skaldu s katero:

Dobavitelj odstopi ali se zaveže, da bo odstopil factroju terjatve, ki izhajajo iz pogodb o prodaji blaga, sklenjenih med dobaviteljem in njegovimi odjemalci (dolžniki), pri čemer ne sme iti za blago, ki so ga kupili za osebne ali družinske potrebe oz. potrebe njihovega gospodinjstva

Factor mora nuditi vsaj 2 od naslednjih uslugo Kerditiranje dobavitelja, vključno s posojili in predujmi prodajalca

o Vodenje administracije glede terjatev

o Izterjava terjatev

o Zaščita pred napakami v plačilu dolžnikov

Dolžniki morajo biti obveščeni o prenosu terjatev

Konvencija postavlja 3 pogoje: prenos terjatve, nudenje vsaj 2 od 4 zgoraj naštetih uslug in zahteva, da so dolžniki obveščeni o prenosu terjatev.

Pravila glede uporabe Ottawske konvencije so prevzeta iz Dunajske konvencije. Zahteva se: Da gre za mednarodno pogodbo – dobavitelj in odjemalec imata sedež v različnih

državah Kupec, dobavitelj in factor imajo svoj sedež v državah članicah- če je ta pogoj

izpolnjen pride do obvezne uporabe DK, če spor razsoja sodišče v državi članici. Razen, če stranke izklučijo uporabo Dktako, da izberejo pravo neke druge države, ki ni članica konvencije ali pa z eksplicitno izbiro notranjega prava neke države članice v kupni ali factorinški pogodbi

Konvencija se uporabi, tudi če ni nobena od strank locirana v državi članici, vendar so stranke preko klavzul o izbiri prava določile uporabo prava držav članic.

10. SISTEM DVEH FAKTORJEV IN SISTEM ENEGA FAKTORJA IN POL

Sistem 2 factorjevKlient sklene pogodbo s factorjem (izvozni factor) v svoji domači državi,m ta pa izvršuje svoje obveznosti iz factorinške pogodbe preko uvoznega factorja, ki ima svoj sedež v državi dolžnika (odjemalca).

Uvozni factor prevzame kreditni rizik (ali pa tudi ne) in poskrbi za izterjavo terjatve. Preden je sklenjena pogodba med klientom in izvoznim factorejm, le-ta posreduje podatke o boniteti potencialnega klienta uvoznemu factorju, s katerim se skupaj odločita pod kakšnimi pogoi bo izvozni factor sklenil pogodbo s klientom (do kakšne vipine bo izplačal predujem klientu).

Stranki pri pogodbi o factoringu sta: klient in izvozni factor.

Klient nima nobenega direktnega zahtevka napram uvoznemu factorju. Če ta ne izpolni svojih obveznosti, klientu odgovarja izvozni factor.

Pravno razmerje med obema factorjema ureja njuna medsebojna pogodba. Izvozni in uvozni factor sta praviloma člana iste mednarodne factorinške verige, kot je npr. Factors Chain Internacional (FCI)- ta organizacija je izdala svoj kodeks obnašanja, ki med drugim ureja odnose med izvoznim in uvoznim factorjem, določa kriterije po katerih factorji sprejemajo nove kliente, ter določa pravila glede plačila s strani uvoznega factorja.

»Back to back« factoring je posebna oblika sistema 2 factorjev. Uporablja se v primeru, ko izvoznik prodaja svoje blago v tuji državi preko distributerja, ki je hčerinsko podjetje

izvoznika ali pa je na nek drug način povezan z izvoznikom. V takih primerih so factorinške hiše precej zadržane pri odobritvi kredita. Back to back factoring zmanjšuje rizik.

Skleneta se 2 pogodbi o factoringu: izvoznik&izvozni factor in distributer&uvozni factor. Druga pogodba je omejena na prevzem kreditnega rizika znotraj države, kjer imata sedež obe stranki. Distributer in uvozni factor se dogovorita za pobotanje terjatev izvoznika do distributerja, ki se preko izvoznega factorja cedirajo uvoznemu factorju, s terjatvami distributerja do uvoznega factorja iz naslova druge factorinške pogodbe.

Prednosti sistema 2 factorjev: klient ima opravka s samo 1 factorjem za izvoznega factorja je pozitivno to, da lahko uprablja znanje in izkušnje uvoznih

factorjev v njemu neznanih državah (ni težav z jezikom, nepoznavanjem običajev,..Negativna plat sistema 2 factorjev:

relativno visoki stroški (plačaš 2 factorinški hiši za usluge) klient pogosto dlje čaka na plačilo

Sistem 1 factorja in polNastal je kot rešitev problemov, ki jih prinaša sistem dveh factorjev. Udeležena sta tako izvozni kot uvozni factor, s tem da ima slednji zelo omejeno vlogo.

Vloga uvoznega factorja je omejena na ocenjevanje kreditnega rizika in s tem povezano odločitev o riziku, ki ga bo nosil. Izvozni pa opravi preučevanje bonitete klienta in odločanje o pogojih za sklenitev pogodbe.

Drugače kot pri sistemu 2 factorjev, cedira izvozni factor terjatev uvoznemu šele ob zapadlosti. Tako se kompenzira problem dvojne administraicje. Uvozni factor izterja tiste terjatve, glede katerih je sprejel rizik, oz. do višine do katere ga je sprejel.

Negativna plat tega sistema: izvozni factor mora sam določiti pogoje, pod katerimi bo sklenil pogodbo s klientom

in se ne more nasloniti na znanje in izkušnje uvoznega factorja glede dolžnika in njegove države

uvozni factor se bo obnašal zadržano glede sprejemanja rizika, ker ni sodeloval pri sklenitvi pogodbe s klientom in nima podatkov o njem

Dolžnik bo 2x prejel obvestilo o cesiji, kar ga lahko povzroči negotovost glede tega komu mora plačati

11. BISTVO FORFAITINGA, V ČEM SE RAZLIKUJE OD FACTORINGA?Forfaiting

Nakupsrednjeročne ali dolgoročne nedospele terjatve, dokumentirane z menico ali drugim vrednostnim papirjem

Kupec-forfaiter se odpove regresnemu zahtevku za primer neizterljivosti ali delne izterljivosti

Terjatve, so garantirane s strani neke renomirane banke

12. SEKUNDARNI FORFAITING:Sekundarni forfaitingFT ® FR1 ® FR2

=Forfaiter ne rabi čakati, da terjatev zapade v plačilo, ampak jo lahko proda drugemu forfaiterju.

Razlogi: primarni forfaiter zaide v likvidnostne težave, poveča se stopnja rizikov v državi od koder je dolžnik odstopljene terjateve, nastopijo težave pri subjektih, ki so dali zavarovanje za terjatev,...

Pravne težave: razmerje med prvim in drugim forfaiterjem ureja njuna medsebojna pogodba, ki pa ne sme imeti neugodnih posledic za forfaitista in forfaitist z njo praviloma nima nikakršnega stika. Prvi forfaiter se je odpovedal regresnemu zahtevku zoper njega, drugega forfaiterja to ne zavezuje. Kot sam sklene pogodbo o forfaitnugu s prvotnim forfaiterjem, sedaj forfaitistom pa se odpove regresu le proti svojemu sopogodbeniku, torej prvotnemu forfaiterju.

Klavzula, ki bo v primeru nadaljne prodaje terjatve vnesena v pogodbo med drugim forfaiterjem in drugim forfaitistom bo temeljila na konstrukciji pogodbe v korist tretjega.

13. VALUTNI IN OBRESTNI SWAP

Obrestni swap- interst rate swap- gre za menjavo zneskov obresti med dvema strankama, najpogosteje variabilnih obresti proti fiksnim obresti.

Valutni swap- currency swap- pa gre drugače kot pri obrestnem swapu ravno za zamenjavo glavnic, s tem da se glavnici glasita na različni valuti.

SWAP posli Izkoriščanje razlik med finančnimi trgi in razlik med položaji

posameznih strank na finančnih trgih.

Vrste SWAP poslov Obrestni Kreditni Swap glede delnic in sredstev

Obrestni SWAP Renomirana banka B in gospodarska družba A, ki potrebuje

ugoden dolgoročni kredit z nizko fiksno obrestno mero Stranki se s swap poslom dogovorita, da bo vsaka od njiju s

tretjimi sklenila kreditno pogodbo pod pogoji, kakršne želi druga stranka.

primer:

14. SETTLEMENT NETTING IN CLOSE OUT NETTING

CILJI: Zmanjševanje vrednosti terjatev Zmanjševanje transakcijskih stroškov

– Nakazila– Menjava valut

Zmanjševanje kreditnega rizika Preprečevanje “cherry picking-a” v stečaju

Settlement netting

A ® B 100 $ + 19.000 SIT B ® A 100 $ + 18.500 SIT Saldo: A ® B 500 SIT

Close-out netting Stečaj Prekinitev vseh pogodb Reduciranje medsebojnih terjatev na en znesek = saldo

15. PRIMER NETTINGA Z NOVACIJO

Eden od načinov, da se transakcije med strankami pogodbe o nettingu transformirajo v transakcije med posamezno stranko in klirinško hišo, je novacija. Terjatve in dolgovi med prvotnimi strankami se z novacijo spremenijo v terjatve in dolgove med vsako posamezno stranko in klirinško hišo. Znesek terjatve ali dolga je seveda enak vsakokratnemu saldu posamezne stranke. Pogodba o nettingu tako določa, da se stranke odpovejo vsem terjatvam, na katere se netting nanaša in da bodo z novacijo postale upnik oziroma dolžnik klirinške hiše za salde, ki jih le ta izračuna.