vpliv necarinskih ovir na izvoz slovenskih izdelkov …

UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

MARIBOR

DIPLOMSKO DELO

VPLIV NECARINSKIH OVIR NA IZVOZ SLOVENSKIH IZDELKOV NA TRG

EVROPSKE UNIJE

Študentka: Urška Krajnc Naslov: Gortina 118, 2366 Muta Številka indeksa: 81528879 Redni študij Program: Univerzitetni Študijska smer: Splošna ekonomija Mentor: dr. Vito Bobek, izr. prof.

Maribor, marec 2004

IZJAVA Študentka Urška Krajnc izjavljam, da sem avtorica tega diplomskega dela. Zagotavljam, da sta tiskana in elektronska verzija istovetni. Kot avtorica dovoljujem njegovo objavo na spletni strani fakultete. Maribor 23. 4. 2004 Urška Krajnc

2

PREDGOVOR Tudi v času, ko se pospešeno ukinjajo tradicionalne oblike zaščite in se zagovarja načelo liberalizma, težko najdemo gospodarstvo, ki ne bi imelo potrebe po nikakršni zaščiti. Ta se v zunanjetrgovinskem poslovanju izvaja predvsem z namenom obrambe domačega trga, proizvajalcev, delovnih mest ter strateško pomembnih panog. S tem namenom pridobiva vedno večji pomen netransparentna zaščitna politika, katere instrumente uvrščamo v zelo širok pojem necarinskih zaščit. Te oblike zaščite so prisotne danes skoraj v vseh gospodarstvih, tudi tako razvitih kakršno je gospodarstvo Evropske unije. Slovenija je namreč mala država in edini pogoj za obstoj njenega gospodarstva je seveda vsestransko vključevanje v mednarodne gospodarske tokove. Tako je dandanes najbolj vpeta v zunanjetrgovinsko menjavo z članicami Evropske unije, s katero opravi kar dve tretjini zunanjetrgovinskih poslov. Po obsegu menjave izstopajo države kot so Nemčija, Italija, Avstrija, Francija, Velika Britanija in Nizozemska. Pri tem pa so se tudi slovenski izvozniki velikokrat soočili z necarinskim režimom omejevanja s strani EU. S prvim majem letos bo Slovenija dosegla cilj, ki si ga je postavila že pred več kot desetletjem. Postala bo polnopravna članica Evropske unije. Slovenska podjetja pa bodo kot novi ponudniki vstopila na več kot 400 milijonski evropski trg. S tem korakom bo nekoč naš zunanji trg EU postal notranji, katerega ne bo več uravnavala zunanjetrgovinska politika, temveč politika konkurence. Vstop v EU bo tako prinesel velike spremembe, še posebej v gospodarstvu, med drugim tudi na področju necarinskega omejevanja. Predvsem aktualnost ter zlasti iz slovenskega zornega kota dokaj pomembna problematika necarinskih zaščit, me je motivirala za točno to izbiro tematike diplomskega dela. V njem bom predstavila področje necarinskega omejevanja, ki se pojavlja v zunanjetrgovinskem poslovanju. Še posebej se bom omejila na Evropsko unijo in Slovenijo. Približala vam bom, kako Unija ščiti svoje notranje tržišče in kaj to pomeni za slovenske izvoznike. Diplomsko delo sem sistematično in tematsko razdelila na štiri dele. V prvem delu sem obdelala razloge za uporabo necarinskih omejitev v zunanjetrgovinskem poslovanju. Ti so predvsem protekcionistične narave in odgovor na negativne pojave, ki jih je prispeval zunanjetrgovinski liberalizem. Poleg tega pa je v času pospešenega ukinjanja carin še vedno prisotna potreba po ohranjanju nekega nivoja zaščite, predvsem tistih panog, ki so strateškega pomena za domače gospodarstvo. Sedanje stanje lahko opišemo kot obdobje t.i. »novega protekcionizma«, v katerem so bile številne odpravljene carine nadomeščene z eno izmed mnogih alternativnih oblik zaščite. Poleg tega pa so ti necarinski zaščitni instrumenti primerni zlasti za hitro reagiranje na neusklajenosti v zunanji menjavi in v veliko primerih delujejo celo bolj omejevalno kot carine. Drugi del sem namenila natančnejši predstavitvi necarinskih ovir in njihovim glavnim značilnostim. Pomembnost in število necarinskih omejitev narašča že vse od sedemdesetih

3

let dalje. Značilnost teh nepriljubljenih instrumentov je, da postanejo pomembne v trenutku, ko so tako očitne, da jih je mogoče posamezni državi očitati. Najbolj natančno pa necarinske ovire predstavi seveda njihova klasifikacija, ki je navedena ob koncu drugega dela. V tretjem delu je opisana necarinska zaščitna politika Evropske unije. Kot članica Svetovne trgovinske organizacije (WTO) je seveda tudi EU dolžna spoštovati določila glede zaščite trgovine. Vendar pa ukrepi necarinske zaščite niso izvzeti tudi pri takšnem gospodarstvu, kakršno je EU, zlasti v primeru motenj na njenem domačem trgu. Tako z namenom zaščite svojega gospodarstva najpogosteje izvaja antidumpinške ukrepe. Sledijo še ukrepi proti subvencioniranemu izvozu s strani tretjih držav, fitosanitarni nadzor ter ukrepi z enakovrednim učinkom količinskim omejitvam. Dostop do notranjega trga EU mnogokrat prepreči tudi z zahtevnimi standardi, s strogimi predpisi glede varstva okolja, varnosti izdelkov ter zaščite potrošnikov in njihovega zdravja. Četrti del je sklop pregleda izvoza slovenskih izvoznikov na področje Unije ter z njim povezanih necarinskih ovir. Podana je struktura in obseg blagovne menjave, ki jo Slovenija opravi z državami članicami EU. V poglavju so predstavljena področja, kjer so se naši izvozniki že spopadli z ovirami in bili deležni protekcionističnih ukrepov Unije. Podrobneje je opisan primer antidumpinškega postopka proti slovenskemu podjetju. Predstavljena je tudi pot do vstopa Slovenije na skupni trg EU in spremembe, ki bodo sledile po polnopravnem članstvu glede necarinskih zaščitnih ukrepov.

4

KAZALO VSEBINE 1 UVOD ........................................................................................................................... 7

1.1 Opredelitev področja in opis problema, ki je predmet raziskave.......................... 7 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve ............................................................................. 7

1.2.1 Namen ........................................................................................................... 7 1.2.2 Cilji................................................................................................................ 7 1.2.3 Osnovne trditve ............................................................................................. 8

1.3 Predpostavke in omejitve raziskave ...................................................................... 8 1.3.1 Predpostavke ................................................................................................. 8 1.3.2 Omejitve ........................................................................................................ 8

1.4 Uporabljene metode raziskovanja ......................................................................... 9 2 RAZLOGI ZA UPORABO NECARINSKIH OVIR V ZUNANJETRGOVINSKEM

POSLOVANJU .......................................................................................................... 10

2.1 Protekcionizem.................................................................................................... 10 2.2 Novi protekcionizem........................................................................................... 11

3 PREDSTAVITEV NECARINSKIH OVIR ................................................................ 13

3.1 Klasifikacija necarinskih ovir.............................................................................. 16 3.2 Vrste necarinskih ovir ......................................................................................... 18

3.2.1 Količinske omejitve..................................................................................... 18 3.2.1.1 Kvote ....................................................................................................... 18 3.2.1.2 Obvezno koriščenje domačega blaga oziroma surovin ........................... 18 3.2.1.3 Embargo .................................................................................................. 19 3.2.1.4 Zunanjetrgovinske prepovedi.................................................................. 19 3.2.1.5 Zunanjetrgovinska dovoljenja ................................................................. 19

3.2.2 Ovire, ki vplivajo na stroške in cene ........................................................... 20 3.2.2.1 Premije in subvencije .............................................................................. 20 3.2.2.2 Dumping.................................................................................................. 20 3.2.2.3 Administrativne uvozne takse ................................................................. 21 3.2.2.4 Uvozni depoziti ....................................................................................... 22

3.2.3 Sekundarno restriktivne omejitve................................................................ 22 3.2.3.1 Kontrola uvoza živali in živalskih izdelkov............................................ 22 3.2.3.2 Predpisi o označevanju izvora blaga ....................................................... 22 3.2.3.3 Predpisi o zaščiti pred nelojalno konkurenco.......................................... 22 3.2.3.4 Strogi carinski postopek in njegovo izvajanje......................................... 23 3.2.3.5 Sanitarni predpisi glede uvoza rastlin in rastlinskih pridelkov ............... 23 3.2.3.6 Šikaniranje v zunanjetrgovinskem in carinskem postopku ..................... 23

5

4 NECARINSKA ZAŠČITNA POLITIKA EVROPSKE UNIJE ................................. 24

4.1 Antidumping........................................................................................................ 24 4.2 Subvencije ........................................................................................................... 25 4.3 Uvozne kvote....................................................................................................... 26 4.4 Fitosanitarni nadzor v EU.................................................................................... 27 4.5 Standardi.............................................................................................................. 28 4.6 Ekološke norme ................................................................................................... 31 4.7 Zaščita potrošnikov, zdravja in varnost izdelkov ................................................ 32 4.8 Predpisi o označevanju izvora blaga ................................................................... 32

5 IZVOZ SLOVENSKIH IZVOZNIKOV V EU IN NECARINSKE OVIRE .............. 33

5.1 Obseg in struktura slovenskega izvoza v Evropsko unijo ................................... 33 5.2 Necarinske ovire in Slovenija kot pridružena članica Evropske unije ................ 36

5.2.1 Pridruženo članstvo Evropski uniji.............................................................. 36 5.2.2 Področja, kjer so ovire najbolj izrazite ........................................................ 37

5.2.2.1 Jeklarska industrija .................................................................................. 37 5.2.2.2 Kmetijski proizvodi ................................................................................. 38 5.2.2.3 Lesni izdelki ............................................................................................ 39 5.2.2.4 Tekstilni izdelki ....................................................................................... 40

5.2.3 Primer antidumpinškega postopka proti slovenskemu podjetju .................. 41 5.3 Necarinske ovire in Slovenija kot polnopravna članica Evropske unije ............. 42

5.3.1 Vstop na enotni notranji trg EU................................................................... 42 5.3.1.1 Odpadejo antidumpinški ukrepi EU ........................................................ 46 5.3.1.2 Zmanjšanje tehničnih trgovinskih ovir .................................................... 47 5.3.1.3 Nekatere administrativne ovire še ostajajo.............................................. 47

5.3.2 Kako prek necarinskih ovir ......................................................................... 48 5.3.2.1 Baza podatkov MARKET ACCESS DATABASE................................. 48 5.3.2.2 Ministrstvo za gospodarstvo (MG).......................................................... 50 5.3.2.3 Gospodarska zbornica Slovenije (GZS) .................................................. 50 5.3.2.4 Trade Point Slovenia (TPS)..................................................................... 51 5.3.2.5 Baza podatkov IZVOZNO OKNO.......................................................... 51

6 SKLEP......................................................................................................................... 53 7 POVZETEK ................................................................................................................ 55

6

KAZALO SLIK Slika 1: Razrez po skupinah glavnih trgov za obdobje od januarja do decembra 2003...... 36 Slika 2: Slovenija in ISO 9000 certificiranje v Evropski uniji............................................ 60 Slika 3: Slovenija in ISO 14000 certificiranje v Evropski uniji.......................................... 60 KAZALO TABEL Tabela 1: Pogostost uporabe necarinskih ovir v proizvodnih sektorjih .............................. 13 Tabela 2: Blagovna menjava Slovenije z Evropsko unijo v letih od 1997 do 2001 (v %): 34Tabela 3: Izvoz in uvoz blaga od januarja do novembra 2003: .......................................... 35

7

1 UVOD

1.1 Opredelitev področja in opis problema, ki je predmet raziskave V diplomski nalogi sem skušala raziskati področje necarinskih ovir, ki se pojavljajo v mednarodni menjavi. Konkretno sem predstavila necarinsko zaščitno politiko Evropske unije ter s kakšnimi ovirami se srečujejo slovenski izvozniki pri poslovanju z državami EU sedaj in s kakšnimi se bodo po polnopravnem članstvu. V obdobju svobodne menjave, na kateri temelji enotni evropski trg je kakršnokoli omejevanje mednarodne menjave skrajno nezaželeno. A kljub temu bi tudi v najbolj sodobnih gospodarstvih (kakršno je EU) težko našli državo, ki ima popolnoma odprto gospodarstvo. Carinska oblika zaščite vse bolj izginja iz prakse, a države še kljub temu ohranjajo nek nivo zaščite, saj želijo s tem zavarovati določene gospodarske panoge, ki so pomembne za domače gospodarstvo. Pri tem je potrebno upoštevati tudi, da na trgih EU obstajajo številne, skoraj nevidne oblike zaščite domačih podjetij in da enotni trg EU deluje še vedno dokaj nepopolno. Ker torej potreba po zaščiti še zmeraj obstaja, so se v praksi uveljavile tako imenovane necarinske ovire, pod katerimi razumemo vse ukrepe, ki namerno ali nenamerno omejujejo mednarodni pretok blaga in hkrati niso carine. Kljub trendu odpravljanja kakršnih koli ovir, se bo ta oblika necarinskega protekcionizma zagotovo obdržala še nekaj časa in tako na nek način še naprej kvarila zunanjo idilično podobo o prostem poslovanju in globalizaciji v mednarodnem poslovanju.

1.2 Namen, cilji in osnovne trditve

1.2.1 Namen Namen mojega dela je predstaviti necarinsko omejevanje zunanjetrgovinskega poslovanja, še posebej necarinsko zaščitno politiko Evropske unije ter problematiko naših izvoznikov pri izvozu v EU, kar se tiče necarinskih ovir na katere naletijo pri svojem poslovanju. Ta problem je dokaj aktualen, zlasti v luči skorajšnje priključitve Slovenije k Evropski uniji. Prav tako pa o teh t.i. »finih« oblikah zaščite ni bilo kaj izredno dosti povedanega, saj jih uradno ni.

1.2.2 Cilji Cilji omenjene raziskave so predvsem sledeči:

Opredeliti in analizirati vzroke za uporabo necarinskih ovir. Proučitev necarinskih ovir in njihova klasifikacija. Predstaviti necarinsko zaščitno politiko v EU. Ugotoviti s kakšnimi necarinskimi ovirami se srečujejo slovenski izvozniki pri

izvozu v EU sedaj in s kakšnimi se bodo po polnopravnem članstvu v uniji.

8

1.2.3 Osnovne trditve

V diplomski nalogi sem skušala dokazati naslednje trditve:

Kljub temu, da se odpravljajo različne oblike protekcionizma, se večina gospodarstev še vedno poslužuje alternativnih oblik zaščite svojega gospodarstva.

Necarinske oblike oviranja zunanje trgovine imajo določene prednosti pred carinami.

Zaradi ukinjanja carin, necarinske oblike zaščite vedno bolj pridobivajo na pomenu. Po vstopu Slovenije v EU, se bodo pogoji poslovanja za naše izvoznike na tem

področju v določeni meri spremenili, a vseeno bodo še vedno podvrženi določenim oblikam necarinskih ovir.

1.3 Predpostavke in omejitve raziskave

1.3.1 Predpostavke

Necarinske ovire se pojavljajo v vseh oblikah mednarodnega poslovanja. Pojavljajo se tako v razvitih kot nerazvitih gospodarstvih ter se tekom časa tudi

spreminjajo. Število različnih oblik necarinskih omejitev neprestano narašča. Meja med upravičeno rabo in zlorabo necarinskih ovir je večkrat nejasna. Pri iskanju ustrezne definicije necarinskih ovir je še vedno najbolj ustrezna njena

negativna oblika, da je necarinska ovira vsako državno dejanje, ki v najširšem smislu vpliva na prost pretok blaga, storitev in kapitala in nima oblike klasične carinske omejitve.

1.3.2 Omejitve

V diplomski nalogi sem se omejila le na problematiko necarinskega oviranja v Evropski uniji ter s kakšnimi problemi se na tem področju soočajo slovenski izvozniki, ki izvažajo na njen trg. To problematiko bom postavila v obdobje pridruženega članstva Slovenije k EU in bodočega polnopravnega nastopanja na enotnem evropskem trgu. Drugo omejitev pa mi predstavlja predvsem ponavljajoča se literatura s preveč posplošeno tematiko in premalo konkretnih primerov.

9

1.4 Uporabljene metode raziskovanja V nalogi sem zajela celotno narodno gospodarstvo, torej sem opravila makroekonomsko raziskavo, saj sem proučevala kako se naši izvozniki srečujejo z necarinskimi ovirami, ki prihajajo iz tujine, konkretno iz EU. Raziskava je posebna vrsta statične raziskave in sicer komparativna statika, saj sem se ukvarjala s primerjavo stanj v dveh različnih trenutkih, pred in po vstopu v EU. Glede metode raziskave sem se poslužila deskriptivnega pristopa raziskovanja, natančneje metode deskripcije. To pomeni, da sem uporabila postopek opisovanja dejstev, procesov in pojavov na temo necarinskih ovir. Uporabila sem še komparativno metodo in metodo kompilacije, saj sem primerjala necarinsko oviranost slovenskih izvoznikov pred in po članstvu v Evropski uniji, vse to pa s postopki povzemanja opazovanj, stališč, spoznanj, sklepov in rezultatov drugih avtorjev. Vire sem pridobila predvsem iz knjig, strokovnih člankov ter interneta. Pri tem sem se potrudila tudi z uporabo zunanjih virov. Zbrana literatura pa je predvsem iz področja zunanjetrgovinskega poslovanja.

10

2 RAZLOGI ZA UPORABO NECARINSKIH OVIR V ZUNANJETRGOVINSKEM POSLOVANJU

2.1 Protekcionizem Protekcionizem predstavlja ekonomsko in zunanjetrgovinsko politiko s katero ščitimo domače gospodarstvo pred tujo konkurenco. Prvi nazori protekcionizma segajo globoko v zgodovino, v stari in srednji vek. Nazori protekcionizma niso zamrli vse do današnjega dne, le da protekcionizem kot kakovost ekonomske in zunanjetrgovinske politike ni več prevladujoč. Protekcionizem nima svoje teorije. Nastal je kot odgovor na negativne ekonomske pojave, za katere se je sodilo, da jih prinaša zunanjetrgovinski liberalizem. Nazori preotekcionizma načeloma sprejemajo teorijo in filozofijo liberalizma, ko pa je potrebno zaščititi domače gospodarstvo, od nje odstopajo. Ko postane domače gospodarstvo konkurenčno tujim gospodarstvom, torej ne potrebuje več zaščite in ko je obdobje začasne zaščite minilo, država ponovno sprejme nazore in poslovno prakso liberalizma. Da se je praksa protekcionizma hitro razširila po svetu obstajajo trije razlogi (Trošt 1996, 107-110):

Prvi je v tem, da so prisotni naravni odpori v zunanji trgovini in da so visoki, ker so razlike med ravnmi razvitosti velike. Vsako gospodarstvo, ki je v protekcionizmu začutilo možnost, da se brani pred tujo premočjo ali pred tujo konkurenco, se taki priložnosti ni hotelo odpovedati. Razlogov za tako ali drugačno opravičilo uvajanja ali intenziviranja protekcionizma je v vsakem gospodarstvu vedno dovolj.

Drugi razlog za naglo širjenje protekcionizma po državah je v njegovem načelu, da

se zaščita vedno uvaja začasno, dokler se ne doseže raven razvitosti in konkurenčnosti konkurentov. S poudarjanjem začasnosti se je še zlasti politično in ekonomsko šibkejšim državam posrečilo, da so ga lahko izvajali.

Tretji razlog za naglo širjenje protekcionizma v prakso zunanje trgovine pa so

najverjetneje hitro vidni učinki zaščite tako v razvoju domačega gospodarstva in v njegovi poslovno finančni uspešnosti. Dosežena je višja stopnja gospodarske rasti in razvoja, večja je zaposlenost, izboljšuje se gospodarska sestava, razvijajo se negospodarske in družbene dejavnosti, domači proizvod se hitreje povečuje in dviga se osebna in družbena blaginja. Povsem drugo pa je vprašanje dolgoročne kakovosti učinkov razvoja pod vplivom protekcionizma.

O protekcionizmu si sicer ekonomisti in sociologi niso povsem enotni. Tako eni poudarjajo njegovo nizko ekonomsko učinkovitost in drugi njegovo pozitivno vlogo v smislu krepitve družbene stabilnosti. Pri obravnavanju protekcionizma se je potrebno izogniti nekaj pastem. Najprej kratkovidnemu razumevanju, da je »naš« protekcionizem vedno nekaj dobrega, medtem ko je »njihov« vedno samo negativen. Pri bolj objektivnem vrednotenju protekcionizma bi potrebovali bolj zanesljiva merila, ki bi nas pripeljala do bolj ali manj prepričljive klasifikacije protekcionizmov.

11

Protekcionistični ukrepi bogatih in močnih držav pomenijo nedvomno nekaj drugega kot protekcionistični ukrepi nerazvitih ekonomij, ki morajo, na primer, vsaj za določen čas zaščititi svojo mlado industrijo in domačo obrt. Pravzaprav bi to zadnje moralo biti tudi v »globalnem« interesu, vendar za zdaj še nimamo nadnacionalnih ustanov, ki bi varovale take dolgoročne in globalne ekonomske interese. Tudi za Svetovno trgovinsko organizacijo (WTO), da ne omenimo drugih držav, žal ni mogoče trditi, da opravlja svojo vlogo vedno nepristransko in za »zdravje« globalne ekonomije. Velike ter politično in ekonomsko močne države najprej poskrbijo za zavarovanje svojih nacionalnih koristi ter pomislijo na druge šele pri razdeljevanju drobtinic ali ko začne revščina iz nerazvitega sveta ogrožati stabilnost in vitalne interese razvitega sveta. Tisto, kar trenutno predvsem pogrešamo, je obstoj globalne politične volje, ki bi zmogla spričo razdiralne linearne globalizacije ponuditi alternativo v obliki »novega« ali »selektivnega« protekcionizma, ki bi pomagal predvsem tistim, ki so pomoči potrebni in katere učinki lahko posredno in neposredno pripomorejo k zdravju svetovnega gospodarstva. V bistvu gre za to, da vzporedno z globalizacijo tečejo tudi uravnoteženi procesi lokalizacije, ki dajejo državljanom in narodom vsepovsod po svetu pravico, da iščejo »lokalne« rešitve, to je, da zagotavljajo lokalni razvoj, varujejo lokalne in človeške vire ter svoje okolje. Le pod temi pogoji je lahko legitimna in moralno opravičljiva ekonomska in politična cena tistega, kar ponavadi razumemo pod protekcionizmom (Rizman 2002, 19).

2.2 Novi protekcionizem V drugi polovici 20. stoletja se je pojavila nova smer zaščitne politike t.i. »novi protekcionizem«. Novi protekcionizem zaznamuje pojav zniževanja carinskih stopenj na uvoz v drugi polovici 20. Ker so se carinske stopnje zniževale prehitro in gospodarstva nanje verjetno še niso bila dozorela, so države začele kot nadomestilo za zniževanje carinske zaščite krepiti necarinsko obliko zaščite. Čeprav so države praviloma samostojne pri določanju ali pri večstranskem dogovarjanju o carinskih stopnjah, ni popularno te stopnje dvigovati potem, ko so jih na večstranskih pogajanjih sporazumno določili ali celo znižali. Zato je s formalne plati za države enostavneje uvajati take zaščitne instrumente pri katerih je država samostojna pri njihovem določanju in za katere se tudi ni primorana z nobenim pogajati. Poleg tega so necarinski instrumenti zaščitne politike primerni tudi za hitro reagiranje države v primeru zunanjetrgovinskega neravnotežja. Gospodarska gibanja so dinamična in tudi njihova usklajevanja na kratek rok niso avtomatična. Zato država potrebuje instrumente tudi za hitro reagiranje na neusklajene težnje tako v domači produkciji, kakor tudi v zunanji trgovini. Za te namene so necarinski instrumenti nadvse primerni (Trošt 1996, 119-120). Kljub čedalje bolj napredni liberalizaciji mednarodne trgovine še vedno ostajajo zahteve po spoštovanju t.i. poštenega (»fair«) trgovanja. Tako proizvajalci pri plasiranju svojih izdelkov na trg nimajo povsem prostih rok, prav tako pa države uvoznice ne morejo povsem samovoljno uvajati zaščitnih ukrepov. Splošna pravila trgovanja so na splošno definirana s pravili Svetovne trgovinske organizacije (WTO), na regionalni ravni pa si

12

pogodbenice pravila še natančneje določijo z dvostranskimi oziroma večstranskimi trgovinskimi sporazumi. Kljub očitnemu odstopanju od prostega trgovanja so ti ukrepi nekakšne varovalke trgovinske politike partneric. Če odmislimo možnost zlorabe teh ukrepov, velja opozoriti, da lahko ravno ti ukrepi pomagajo pri preživetju posameznega sporazuma. Kljub čedalje bolj glasnemu deklariranju trgovinske liberalizacije se tako pojavljajo skrite oblike omejevanja trgovine, kar teorija označuje kot »novi protekcionizem« oz. »necarinski protekcionizem« . Ni treba posebej poudarjati, da so ti t.i. prikriti ukrepi kot oblika nepoštene trgovine bolj škodljivi kot povsem jasno zapisani kontingenti in carine, na katere se gospodarske panoge lahko vnaprej pripravijo. V zadnjih letih postaja ta necarinski protekcionizem vse pomembnejši, njegove oblike pa lahko delujejo celo bolj omejevalno kot carine (Ilešič 2000, 895).

13

3 PREDSTAVITEV NECARINSKIH OVIR Necarinske omejitve predstavljajo najhujšo nevarnost liberalnemu sistemu, ki se je začel po drugi svetovni vojni in se je vse do takrat dobro obnesel. Število in pomembnost necarinskih omejitev je od sredine sedemdesetih let bliskovito naraščalo, celo tako hitro, da so postale pomembnejše od carin.

TABELA 1: POGOSTOST UPORABE NECARINSKIH OVIR V PROIZVODNIH SEKTORJIH

EU ZDA Avstralija

Japonska

Kanada

Hrana, pijače, tobak 17,2 2,8 6,2 5,9 0,4

Tekstil in oblačila 75,2 67.5 0,0 31,9 42,9

Les in lesni izdelki 0,0 0,6 0,0 0,0 3,2

Papir in izdelki iz papirja 0,7 1,1 0,0 0,0 0,4

Kemični izdelki in nafta 2,9 3,3 0,8 0,9 0,6

Izdelki iz nekovin 0,0 3,6 1,2 0,0 0,0

Jeklarska industrija 0,6 30,4 0,0 5,1 1,7

Izdelki iz kovin 0,0 5,9 0,3 0,0 2,2

Ostali proizvodi 0,0 1,7 0,0 0,0 0,9

Proizvodnja 13,4 17,9 0,7 10,3 7,8

Vir: Coppel in Durand (1999,15). V tabeli je prikazana pogostost uporabe temeljnih necarinskih ovir v proizvodnih sektorjih. Podatki so izraženi v % prizadetih tarifnih postavk. Iz podatkov je razvidno, da je pogostost uporabe necarinskega omejevanja v vseh regijah, razen v Avstraliji, najintenzivnejša v sektorju tekstila in oblačil. V EU pa po pogostosti nato sledi še sektor hrane, pijače in tobaka ter proizvodnja. Ker danes večino držav vežejo različni mednarodni in bilateralni oziroma multilateralni sporazumi glede zniževanja carin in drugih omejitev proste trgovine, države poskušajo ščititi domače gospodarstvo z različnimi oblikami necarinskih omejitev. To je posameznim

14

podjetjem povzročilo nemalo težav pri poslovanju z državami s takimi omejitvami. Ker ukrepi necarinske zaščite delujejo skozi zelo prefinjene in netransparentne oblike, jim je včasih zelo težko očitati kršenje mednarodnih sporazumov. To pomeni, da je posameznim državam skoraj nemogoče očitati neupravičeno omejevanje proste trgovine. Problematika je še posebej pereča v državah v tranziciji, ki si zaradi neizgrajenega gospodarskega sistema in pomanjkanja izkušenj še niso zmožne ustvariti enakovrednih pozicij z razvitimi državami. Glede necarinskih ovir pravi Hrastelj (Kratovec-Prokopovič 1996): »Ko smo iz zborničnih združenj začeli dobivati prva obvestila o težavah podjetij, ki so jih sami poimenovali necarinska zaščita, je bila naša reakcija zelo odklonilna. V procesu zmanjševanja carin in drugih zaščitnih dajatev smo namreč najprej pomislili na posebne bonitete, ki bi jih želela podjetja pridobiti na račun izgubljene carinske zaščite v procesu liberalizacije trgovine in približevanja EU. Sčasoma in predvsem prek številnih pisem smo spoznali, da je problem pravzaprav drugačen. Pritožbe so se v veliki meri nanašale na težave, ki jih je povzročala tuja zaščitna politika skozi prefinjene in netransparentne oblike, ki jih danes v grobem uvrščamo pod zelo širok pojem »necarinskih zaščit«. Značilnost teh nepriljubljenih instrumentov je, da postanejo pomembne v trenutku, ko so tako očitne, da jih je mogoče posamezni državi očitati. Do trenutka njihove »otipljivosti« pa lahko povzročijo posameznim udeležencem na trgu precejšnjo škodo. Tudi GATT in kasneje WTO, najpomembnejši mednarodni instrument v boju proti protekcionizmu, se je vsebine necarinskih zaščit lotil le deloma. Razlog za to bi lahko bila vsebinska nejasnost področja«. Razvoj, vsebina in značilnosti mednarodne menjave se kvantitativno in kvalitativno zelo hitro spreminjajo, čemur se GATT1 vse do nedavnega ni uspel pravočasno prilagajati. Do Urugvajske runde se je delo GATT osredotočalo predvsem na pretok blaga in odpravo klasičnih carinskih omejitev, kar je seveda izključevalo zelo pomembna in obširna področja omejitev pretoka storitev, kapitala in ostalih omejitev pri pretoku blaga, ki jih uvrščamo v nejasno kategorijo necarinskih omejitev. O uspehu pri zmanjševanju carin tako lahko govorimo zgolj pogojno, saj so bile zmanjšane oziroma odpravljene carine večkrat nadomeščene z eno od necarinskih zaščit. Današnji trendi v preučevanju mednarodne trgovine kažejo, da se pri preučevanju omejitev menjave ni več mogoče skoncentrirati zgolj na pretok blaga, oz. trgovino, saj je bistveno bolj pomembno preučevati posamezna vprašanja v sklopu tako imenovanih nacionalnih kontrolnih mehanizmov dostopov (conception of market access), kar pomeni oblikovanje mednarodnih pravil za poslovanje v svetovnem merilu. Slednje vključuje poleg klasične trgovine tudi storitve (še posebno finančne storitve na področju bančništva, zavarovalništva in trga vrednostnih papirjev), investicije (kjer se izpostavlja vloga multinacionalk), avtorske pravice, pravice, ki izvirajo iz industrijske lastnine, javne nabave, tehnični predpisi, varstvo potrošnika, okolja, .... Samo v takem okviru pa je moč prepoznati necarinske zaščite in jih ustrezno regulirati oziroma odpravljati (Kratovec-Prokopovič 1996).

1 GATT- General Agreement on Tariffs and Trade. Danes kot organizacija GATT ne obstaja več, saj ga je s 1. januarjem 1996 zamenjala Svetovna trgovinska organizacija (WTO).

15

Glavne značilnosti in pojavnosti necarinskih zaščit, so po dr. Hrastelju (1996, Non Tariff Barriers and Competitive Environment):

Necarinske omejitve danes najdemo v vseh oblikah mednarodnega poslovanja. Če so se klasične necarinske zaščite nanašale samo na uvozne omejitve, danes

pokrivajo tudi izvozni sektor. Pri oblikovanju in uporabi necarinskih zaščit sodelujejo različni, tako državni kot

nevladni organi. Ker se večkrat uvajajo kot domnevna zaščita zdravja, varnosti, okolja, je meja med

upravičeno uporabo in zlorabo nejasna. Število različnih necarinskih omejitev nenehno narašča, še posebno v novih

oziroma višjih oblikah mednarodnega sodelovanja. Uporabljajo jih tako v razvitih kot nerazvitih gospodarstvih. Politiko uvajanja necarinskih zaščit poleg državnih organov uspešno lobirajo tudi

posamezne vplivne skupine. Tudi po razpadu sistemov sovjetskega tipa je državna trgovina še vedno ena od

pomembnih pojavnosti necarinskih zaščit. Pri iskanju ustrezne definicije necarinske zaščite je žal najbolj ustrezna še vedno

njena negativna oblika, da je necarinska zaščita vsako državno dejanje, ki v najširšem smislu vpliva na prost pretok blaga, storitev in kapitala in nima oblike klasične carinske omejitve.

Po Kochu se necarinske omejitve uporabljajo za doseganje (Koch 1992, 156):

Zaščite domačih proizvajalcev pred izgubo trgov. Zaščite domačih zaposlenih pred izgubo zaposlitve. Odprave deficitov v plačilni bilanci. Obstoja pomembnih domačih gospodarskih panog. Zmanjšanja zadolževanja v tujini.

Posamezni problemi, ki se v svetu praviloma uvrščajo med nepriljubljene necarinske zaščite, so pravzaprav posledica nedograjenega domačega sistema različnih inštitutov, med katerimi v Sloveniji izstopa problem neurejenosti področja tehničnih predpisov in okornega uveljavljanja sistema standardov. Tako ne moremo posameznim podjetjem očitati želje po neki dodatni zaščiti, dokler podjetjem ne omogočimo minimuma, ki ga danes pozna vsaka razvita država in s tem vsaj primerljiv, če že ne enakopraven položaj tako na mednarodnem kot domačem tržišču. Domači producenti so bili z radikalnim znižanjem uvozne zaščite, brez oblikovanja ustreznih prehodnih instrumentov nekvantitativne narave, postavljeni v podrejen, nekonkurenčen položaj. Dejstvo je, da je bil uvoz prehitro liberaliziran, na kar so nekateri strokovnjaki opozarjali od vsega začetka (Majcen 1996 in Štiblar 1996). Liberalizacija uvoza bi tako morala potekati vzporedno in z enako dinamiko kot uvedba tistih zaščitnih elementov nekvantitativne narave, ki jih uporabljajo razviti, s katerimi se primerjamo in ki bi domačim proizvajalcem omogočala vsaj enakopraven položaj s tujo konkurenco. Tako Štiblar opozarja, da se vse preveč izpostavlja potreba po ukrepih makroekonomske politike pri reševanju nekonkurenčnosti, zanemarja pa se mikroekonomske vzvode, ki bi v dani situaciji lahko veliko bolj učinkovito prispevali k izenačitvi pogojev naših izvoznikov s

16

konkurenti na tujem trgu oziroma domačih producentov z uvozniki na domačem trgu. Gre na primer za različne oblike nekvantitativne pomoči pri vstopanju na tuja tržišča: promocijske dejavnosti državnih institucij in nevladnih organizacij (GZS), delovanje organizacije za kreditiranje izvoza in pa seveda različni ukrepi necarinske zaščite, vsaj v tistem minimalnem obsegu, ki je nujno tolerirana na mednarodni ravni. Slednje naj velja kot apel k hitrejšemu in kompleksnejšemu izgrajevanju sistema tehničnih predpisov in standardov, zaščite potrošnika in varstva okolja (Kratovac-Prokopovič 1996).

3.1 Klasifikacija necarinskih ovir Babić (1993, 134-136), je necarinske ovire razdelil v tri skupine: Prvo skupino necarinskih ovir sestavljajo vse tiste necarinske ovire, katerih namen je zaščita domače proizvodnje pred tujo konkurenco- torej omejiti uvoz ali okrepiti domačo proizvodnjo v konkurenčnem boju. Te se nadalje razdelijo še na omejitve uvoza in izvoza.

a) necarinske ovire, usmerjene na uvoz

▪ količinske omejitve - globalne uvozne kvote - selektivne uvozne kvote - diskretno restriktivna dovoljenja - liberalna dovoljenja - prostovoljne omejitve izvoza - embargo - državna trgovina - predpisi o domačih sestavinah

▪ omejitve, ki vplivajo na stroške in cene - variabilni davki in dodatne uvozne takse - zahteve po vnaprejšnjem pologu - protidumpinške in kompenzacijske takse - direktne subvencije domačim konkurentom - omejevanje kreditov uvoznikom - davčne olajšave in druge subvencije domačim proizvodom, ki

konkurirajo uvozu - diskriminacijske tarife v notranjem transportu - mednarodni trgovinski in tržni sporazumi

b) Necarinske ovire, usmerjene na izvoz ▪ količinske omejitve

- državna trgovina - izvozne kvote in dovoljenja

▪ omejitve, ki delujejo na stroške in cene - neposredne subvencije uvoznikom

17

- posredne subvencije uvoznikom, vključno s kreditnimi olajšavami - dumping, ki ga vzpodbuja država - izvozne takse - mednarodni trgovinski in tržni sporazumi

V drugo skupino necarinskih ovir, ki imajo sekundarno restriktivni namen prištevamo tiste necarinske ovire, ki niso neposredno vezane na trgovino ali pa jo samo začasno omejujejo. Sem sodijo: ▪ količinske omejitve

- omejitve pristopa do medijev komuniciranja - kvantitativna omejitev marketinga in propagande

▪ omejitve, ki vplivajo na stroške in cene

- predpisi o pakiranju in etiketiranju - zdravstveni in sanitarni standardi ter standardi kakovosti - varnostni in industrijski standardi ter predpisi - mejne takse - uporabne takse - carinska procedura, konzularne formalnosti in podobno - postopki carinske klasifikacije in podobno - postopki opredeljevanja carinske osnove in podobno - devizno omejevanje - predpisi, obvestila in administrativni »napotki« - državno podjetništvo, financiranje razvoja in podobne pomoči

domačim proizvajalcem nadomestkov uvoza in izvoznim panogam

Tretjo skupino necarinskih ovir pa predstavljajo tiste necarinske ovire, ki se uporabljajo izključno iz razlogov, ki niso neposredno vezani na trgovino, vendar neizbežno vodijo do spreminjanja pogojev v mednarodnih razmerjih in zaradi tega vplivajo na mednarodno trgovino. Sem spadajo:

- državni monopol proizvodnje, prodaje in distribucije proizvodov - državna strukturna politika ali politika regionalnega razvoja, ki

vpliva na trgovino - ad hoc omejitve ekonomske politike v zvezi s plačilno bilanco - razlike v socialnem zavarovanju - razlike v sestavi amortizacije - posredne koristi vladnih programov nabave za obrambo, zračni

promet in nevojaške namene - spremembe nacionalnih standardov, predpisov in prakse - tarife v zunanjem transportu in mednarodni državni transportni

sporazumi - luške pristojbine

18

3.2 Vrste necarinskih ovir

3.2.1 Količinske omejitve

3.2.1.1 Kvote2 Uvozne kvote so orodje neposrednega in učinkovitega omejevanja uvoza določenega blaga v državo v nekem časovnem obdobju. Kadar govorimo o uvoznih kvotah, mislimo običajno na količinske kvote. Količinske kvote moramo ločiti tako od carinskih kvot kot od uvoznega licenčnega sistema. V primerjavi s carinskimi kvotami je razlika v tem, da dopušča carinska kvota uvoz blaga nad določeno količino; do višine carinske kvote poteka uvoz ali brez carine ali pa po posebno ugodnih carinskih stopnjah, nad carinske kvote pa se ali carini ali posebno visoko carini. Drugače pa je pri količinskih kvotah, pri katerih vsak uvoz preneha, ko je kvota izčrpana. Prednosti kvot pred carinami so tele (Hrastelj 1990, 152):

Kvote so predvsem učinkovitejši instrument politike omejevanja uvoza kot carine, ker se lahko uvajajo in opuščajo z upravnimi predpisi in niso odvisne od počasnih in negotovih postopkov zakonodajnih organov.

Neposredno določajo mejo uvoza.

So primernejše za barantanje pri trgovinskih pogajanjih.

Po mnenju nekaterih gospodarstvenikov naj bi imele kvote tudi politično prednost

pred carinami, ker carine povečujejo notranje cene, kvote pa ne. Vendar ni tako. Sistem uvoznih kvot nima le tendence po povečanju cen, marveč celo po oblikovanju uvoznih monopolov in monopolskih dobičkov medtem ko so carine praviloma prihodek državne blaginje. Dokaz za navedeno trditev je prav tako sicer nelegalna prodaja uvoznih pravic.

3.2.1.2 Obvezno koriščenje domačega blaga oziroma surovin3 Država lahko v določenih primerih iz različnih razlogov prepove uporabo določenih tujih surovin, sestavnih delov ali blaga. Ta mera lahko povzroči določene težave v domači proizvodnji ali v oskrbi, če gospodarstvo nima svojih ustreznih kakovostnih nadomestkov.

2 Povzeto po Hrastelju (1990, 151-152). 3 Povzeto po Troštu (1996, 220).

19

3.2.1.3 Embargo4 Embargo ali prepoved uvoza in izvoza posameznih vrst blaga ali blagovnih skupin spada med najbolj grobe načine omejevanja mednarodne trgovine. Pomeni diskriminacijo, ki jo izvaja kaka država ali skupina držav zoper drugo državo ali drugo skupino držav. Dejansko pomeni delen ali popoln gospodarski bojkot. V nekaterih okoliščinah je embargo razumljiv, če že ne utemeljen. To velja za vsa vojna gospodarstva, ko se zahteva takojšnja zaustavitev izvoza posameznih za vojskovanje potrebnih materialov. Podobno stanje je lahko vzrok, da se embargo ohrani še nekaj časa po vojni, ker primanjkuje živil in reprodukcijskega materiala za industrijo. Oblastni organi pa se le v skrajnem primeru odločijo za embargo izvoza, ker ima le-ta neprecenljive posledice za kasnejšo morebitno ponovno sprostitev izvoza blaga ter na pogoje, po katerih se lahko ta spet uveljavi na tržišču. Še več, zaradi embarga ostane neresen celoten izvoz države, ki poskuša z embargom uravnavati svojo trgovino z drugim svetom. Embargo uvoza učinkuje enako kot takojšnja prepoved uvoza blaga. Traja le krajši čas. V večini primerov gre za prepoved uvoza posameznih vrst blaga, ki so v nasprotju z družbeno, politično, religiozno ureditvijo države, luksuznega blaga ali izdelkov, ki jih domače gospodarstvo proizvaja v zadostni količini. Embargo kot način urejanja mednarodne trgovine, pa naj gre za embargo izvoza ali embargo uvoza, izgublja pomen z intenzifikacijo mednarodnih trgovinskih vezi. Zmanjšuje konkurenčno sposobnost celotnega mednarodnega poslovanja, hkrati pa je sinonim za diskriminacijo.

3.2.1.4 Zunanjetrgovinske prepovedi5 Zunanjetrgovinske prepovedi so najstrožji zunanjetrgovinski instrument, ker z njim država formalno prepove določen izvoz ali uvoz. Prepovedi so po vseh elementih, po njihovi sestavi, po vzrokih in po učinkih zelo podobne zunanjetrgovinskim dovoljenjem, le da so znatno ostrejša. Prepovedi so lahko splošne, ko veljajo za vso zunanjo trgovino ali za vso zunanjo trgovino z določeno državo. Lahko pa so tudi posebne, ko veljajo za posamezne proizvode in storitve oziroma za posamezne njihove skupine ali pa veljajo le za določene smeri izvoza ali uvoza. Zunanjetrgovinske prepovedi se v normalnih ekonomskih pogojih praviloma ne uporabljajo, razen v primerih bolezni na ljudeh, živalih in rastlinah.

3.2.1.5 Zunanjetrgovinska dovoljenja6 Poznamo izvozna in uvozna zunanjetrgovinska dovoljenja. So manj strog instrument kakor zunanjetrgovinske prepovedi. To pomeni, da je vsak uvoz ali izvoz blaga in storitev brez ustreznih dovoljenj prepovedan. Zunanjetrgovinska dovoljenja imajo diskriminacijski 4 Povzeto po Hrastelju (1990, 154-155). 5 Povzeto po Troštu (1996, 255-256). 6 Povzeto po Troštu (1996, 252-253).

20

značaj, v praksi pa se praviloma uporabljajo ob določenih zaostrenih pogojih mednarodnega gospodarskega sodelovanja. Dovoljenja niso dolgotrajen instrument, praviloma trajajo dokler zahtevajo ustrezni razlogi.

3.2.2 Ovire, ki vplivajo na stroške in cene

3.2.2.1 Premije in subvencije7 Zelo pomemben instrument zaščitne politike so tudi premije zaščitenim domačim gospodarskim dejavnostim. Premije so bodisi vezane že na proizvodnjo ali pa šele na izvoz. Delijo se na neposredne in posredne. Med posredne premije spadajo ugodnostne prevozne blagovne tarife, davčne olajšave in oprostitve, kreditiranje po izredno ugodnih obrestnih merah, daleč pod tistimi, ki prevladujejo na denarnem trgu. Neposredne premije pa se izražajo v najrazličnejših oblikah neposrednih izplačil zaščitenim odsekom gospodarskih dejavnosti v absolutnem znesku na enoto proizvoda, v odstotku od cene ali kot izravnava med proizvodno ceno in prodajno ceno. Ločiti moramo med premijami in subvencijami. Pri subvencijah zahteva država nekaj v vračilo za dana sredstva, med tem ko pri premijah tega neposredno ne pričakuje.

3.2.2.2 Dumping O dumpingu govorimo takrat, kadar določeno gospodarstvo pri spodbujanju svojih podjetnikov prekorači mednarodno sprejeta načela in s svojim delovanjem povzroči škodo podjetnikom kake druge države. Ocena dumpinga ostaja subjektivna ocena prizadetih gospodarstev, čeprav je ta v mednarodnem pravu natančno opredeljen. Konkretno namreč pomeni razlog prizadete države, da sproži postopek proti državi, ki izvaja dumping. Izvede torej antidumping in to zaradi »nefair« trgovine. Kdaj postane trgovina »nefair«, ni povsem objektivnega merila. Lahko obstaja še tako izrazita diskriminacija kupcev, pa postopek ne bo sprožen, če pri tem nihče ne bo prizadet. Včasih pa lahko že zaradi manjše diskriminacije neko gospodarstvo uvede protidumping, če pri tem dovolj učinkovito zaščiti domače rezidente in prizadene tuje (Kenda 2001, 38). Sicer pa ločimo tri vrste dumpinga (Salvatore 1999, 264-265):

1. Dumping cene. 2. Ofenzivni dumping. 3. Sporadični ali slučajni dumping.

Cenovna diskriminacija nastopi, kadar domači monopolist maksimira svoj profit s prodajo blaga po višji ceni na domačem tržišču kot pa na mednarodnem. Ofenzivni dumping predstavlja začasno prodajo blaga po nižji ceni na tujem trgu, z namenom uničiti tuje proizvajalce. Ko je ta namen dosežen, pa se cene zopet dvignejo in izrabijo prednosti novonastalega monopola.

7 Povzeto po Hrastelju (1990, 166).

21

Sporadični dumping pa pomeni občasno prodajo blaga na tujem trgu po nižjih cenah kot doma, s ciljem prodati presežke blaga brez znižanja cene na domačem trgu.

3.2.2.3 Administrativne uvozne takse8 Uvozne takse, to je takse na uvoženo blago se praviloma uvajajo dodatno k uvoznim carinam za povečanje zaščite domače proizvodnje oziroma za omejevanje uvoza. Zaradi tega so izrazito instrument diskriminacije, ker obremenjujejo le uvoženo blago. Domače blago ni predmet uvoznih taks. Uvozno takso plača uvoznik oziroma lastnik uvoženega blaga, sredstva od uvoznih taks pa gredo kot prihodek v državni proračun. Uvozna taksa se plača istočasno kakor carino in praviloma po enakem postopku. Tudi to kaže na to, da so praktično dodatek k carini po vseh učinkih. V praksi pa tudi niso izključene uvozne takse neposredno davčnega motiva. Najbolj pa so razširjene uvozne takse zaščitnega namena, ki so v svetu prisotne tako v razvitih kot v manj razvitih gospodarstvih. Uvozne takse države velikokrat uvedejo zaradi političnih motivov. V takem primeru država uvede uvozne takse le na uvoz blaga iz določenih držav s katerimi je v političnih ali vojnih sporih. Tudi v teh primerih gre izrazito za diskriminacijsko dejanje. V svetu je takih primerov vse manj, so pa še podobni primeri. Poseben razlog za uvozne takse je lahko zunanjeekonomsko neravnotežje, oziroma neravnotežje v plačilni bilanci. Če ima država visok uvoz v razmerju do izvoza in to neravnotežje v plačilni bilanci negativno vpliva na gospodarstvo, mora država, če nima drugih možnosti, omejevati uvoz. Uvozne takse so učinkovit instrument za take primere. Vendar pa so uvozne takse v temelju diskriminacijski instrument, so nezaželen instrument, so instrument, ki kaže na nestabilne domače in zunanje gospodarske razmere. Zato praviloma države uporabljajo raje druge sprejemljive instrumente in le v skrajnosti tudi uvozne takse. Uvozne takse so razmeroma novejšega izvora. Najbolj se je njihov pomen povečal v obdobju, ko se v svetu carinske stopnje znižujejo kot rezultat krogov pogajanj v okviru GATT in drugih akcij na področju svetovne trgovine. Znižanja carinske stopnje avtomatično še niso razlog za uvajanje uvozne takse. Do uvajanja uvozne takse najverjetneje pride v primerih, ko se je zaradi znižanja carinskih stopenj tako zmanjšala zaščita domačega gospodarstva, da grozi zunanjetrgovinsko ravnotežje ali prevelik zastoj v domačem gospodarskem razvoju. V takem primeru država težko uveljavlja ponovno povečanje carinskih stopenj, ker so praviloma te stopnje dogovorjene z drugimi državami oziroma članicami GATT. Zato se raje »začasno« zatekajo k uvajanju avtonomnega instrumenta uvajanja ali povečanja uvozne takse. Uvozne takse imajo nekaj formalnih prednosti pred carinami, težko pa bi rekli, da imajo vsebinske prednosti. Carine so praviloma podvržene določenim postopkom in dogovorom za njihovo uvajanje. Proceduralno pa so uvozne takse praviloma avtonomni instrument in zato dosti preprost v uvajanju. Popravki in uvajanje carin je dolgoročnejši proces, medtem ko je možno hitro uvajanje uvoznih taks. Zato lahko uvozne takse začasno nadomestijo v celoti ali delno carinsko tarifo. 8 Povzeto po Troštu (1996, 216-217).

22

3.2.2.4 Uvozni depoziti9 Država lahko predpiše, da uvozniki na določeno blago ali na blago iz določenih držav, že pred uvozom vložijo pri državi določen delež uvozne vrednosti kot depozit. Položen depozit je običajno pogoj za izpeljavo uvoza. Država depozit praviloma vrača po določenem času od dneva uvoza. Namen države, ki zahteva plačilo depozita, je praviloma omejevanje ali celo omejitev uvoza iz določene države. Motiv za uvozne depozite je običajno zaščita domače proizvodnje.

3.2.3 Sekundarno restriktivne omejitve10

3.2.3.1 Kontrola uvoza živali in živalskih izdelkov Zloraba sanitarnih predpisov glede uvoza živali, mesa in mesnih izdelkov za ekonomske cilje je klasičen primer upravnega protekcionizma (stroga kontrola, karantena, embargo). Če je utemeljena s patološkimi razlogi, proti takim ukrepom ni pripomb. Pogosto pa postanejo ti ukrepi diskriminacijski nasproti državam, ki so v živinoreji že zdavnaj odpravile vse nevarnejše infekcijske bolezni.

3.2.3.2 Predpisi o označevanju izvora blaga Običajno utemeljujejo zahtevo po označevanju izvora blaga kot ukrep proti nelojalni konkurenci. Porabnik naj ve, od kod bo dobil blago. Vendar tudi ta zahteva pogosto ovira mednarodno trgovino. Povečujejo se stroški blaga, posebno, kadar je oznaka blaga neprimerna glede na obliko in dimenzije. Predpisi o označevanju blaga niso enotni, zato se praktično ne da kakega blaga, ki je bilo namenjeno za določeno tržišče, kjer pa ga zaradi kakršnihkoli razlogov ni bilo mogoče prodati, izvoziti drugam, razen če se ne predrugači oznaka; to pa je tehnično večkrat težko izvedljivo ter vezano s stroški.

3.2.3.3 Predpisi o zaščiti pred nelojalno konkurenco Pojem nelojalne konkurence je zelo široko opredeljen. Predvsem gre za tista dejanja pri uvozu blaga, katerih namen je uničiti ali škodovati kaki ekonomični domači gospodarski dejavnosti ali preprečiti take dejavnosti. Obstajajo posebne carinske komisije, ki na svojo pobudo ali na podlagi prijav raziskujejo primere nelojalne konkurence. Postopek je dolgotrajen in povezan s stroški, objektivnost pa ni vedno zagotovljena. Komisije s svojimi odločitvami bodisi prepovejo uvoz blaga na državno ozemlje, zaplenijo blago, zahtevajo, da se izvoženo blago ponovno izvozi itd..

9 Povzeto po Troštu (1996, 221). 10 Povzeto po Hrastelju (1990, 148-150).

23

3.2.3.4 Strogi carinski postopek in njegovo izvajanje Zaradi pisanosti uvoza in zamotanosti carinskih predpisov morajo carinski organi zaposliti specialiste, ki poznajo blago. Zaradi tega se zadeve rešujejo počasneje, vse to pa povečuje stroške uvoza. To samo po sebi obremenjuje uvoz, četudi se izvaja v duhu carinskega zakona. Še večja ovira je carinski postopek, kadar se za njim skriva zavestna težnja po večji zaščiti posameznih sektorjev domačih gospodarskih dejavnosti.

3.2.3.5 Sanitarni predpisi glede uvoza rastlin in rastlinskih pridelkov Cilj teh ukrepov je biološka zaščita domačih proizvajalcev, ne pa ekonomska zaščita. Vendar v praksi ni tako. Pogosti so primeri, da je zaradi bolezni nekaterih rastlinskih pridelkov v kakem delu tuje države izključen uvoz vseh rastlinskih pridelkov ali velike skupine rastlinskih pridelkov te države, ne glede na proizvodno območje. Diskriminacija je torej očitna.

3.2.3.6 Šikaniranje v zunanjetrgovinskem in carinskem postopku11 Šikaniranje ali nagajanje državnih organov v zunanjetrgovinskem in carinskem postopku pri uvozu ali izvozu blaga lahko tako zaostri poslovne odnose med zunanjetrgovinskimi partnerji, da delujejo podobno kot prepovedi izvoza ali uvoza. Gre za namerno pretirano natančnost in za namerno časovno zavlačevanje v pridobivanju in preverjanju dokumentov ter izvajanju postopkov.

11 Povzeto po Troštu (1996, 220).

24

4 NECARINSKA ZAŠČITNA POLITIKA EVROPSKE UNIJE Evropska unija za vodenje svoje zunanjetrgovinske politike uporablja ukrepe na podlagi carinske tarife. Kot članica Svetovne trgovinske organizacije (WTO) je dolžna spoštovati določila WTO/GATT sporazuma, tako pri višini carinskih stopenj in uvajanju ukrepov zaščite trgovine kot tudi o izogibanju necarinskim oviram v trgovanju. Temeljna politika na področju mednarodne trgovine, ki jo Evropska unija dosledno zastopa, je politika liberalizacije. Izvaja pa tudi ukrepe v zvezi z zaščito trgovine po treh WTO sporazumih in sicer:

Sporazumu o antidampinških ukrepih; Sporazumu o subvencijah in izravnalnih ukrepih; Sporazumu o zaščitnih ukrepih.

V primeru motenj na domačem trgu so taki ukrepi dovoljeni, seveda pa mora biti njihova uvedba upravičena. EU izvaja kar veliko ukrepov pri zaščiti trgovine. Največ se jih nanaša na antidampinške zaščitne carine, in sicer kar 85 odstotkov, nekaj ukrepov je uvedenih proti subvencioniranemu izvozu (okrog 14 odstotkov), le en sam ukrep pa je EU uvedla po sporazumu o zaščitnih ukrepih (gre za ukrep pri uvozu izdelkov iz jekla na trg EU, ki je prizadel tudi države pristopnice). Seveda pa so tudi nekatere države uvedle ukrepe proti uvozu iz EU in število teh ukrepov se celo povečuje. Vsi ti ukrepi bodo začeli veljati tudi za slovenske uvoznike oziroma izvoznike z dnem pristopa k EU. Podpora domačim proizvajalcem v obliki finančnih vzpodbud in subvencij je v okviru dovoljenega na podlagi sporazumov GATT (WTO) in se nanaša predvsem na kmetijsko področje (Ministrstvo za gospodarstvo, 2003).

4.1 Antidumping Članice Svetovne trgovinske organizacije (WTO), ki je naslednica Splošnega sporazuma o carinah in trgovini (GATT), lahko uvajajo zaščitne trgovinske ukrepe le ob spoštovanju dogovorjenih pravil, ki so razdeljena v t.i. antidumpinškem kodeksu GATT/WTO iz leta 1994. Ta pravila dumpinga ne prepovedujejo, temveč dopuščajo, da se države uvoznice proti njemu borijo z določenimi zaščitnimi ukrepi. Pri teh ukrepih gre za določeno mero »samoobrambe« pred nekorektnim pritokom blaga iz drugih držav, ki ogrožajo ali lahko ogrozijo posamezne sektorje gospodarstva. Za uvedbo protidumpinških ukrepov (ob preiskavi, opravljeni skladno s postopkom) morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji (Špec in Turk 2000, 107-110):

Da dumping obstaja oz., da je proizvod predmet dumpinškega izvoza. Da dumping že povzroča škodo ali vsaj grozi s povzročitvijo znatne škode neki

panogi. Da je nastala ali grozeča škoda v vzročni povezavi z dumpinškim izvozom. Da je uvedba zaščitnih ukrepov v interesu Unije.

25

Temeljni atribut dumpinga je nižja izvozna cena proizvoda od cene na domačem tržišču. Takšno stanje samo po sebi še ne pomeni dumpinga, temveč služi kot osnova za njegovo opredelitev (Bavcon in Pučnik 1998, 110-123). Pravila, ki urejajo pogoje in postopek za izvajanje antidumpinga s strani Evropske unije, so zbrana v Uredbi ministrskega sveta, št 384/96, z dne 22.12.1995 (Uredba o zaščiti pred dumpinškim uvozom iz držav nečlanic Evropske unije). Podlaga za antidumpinško ukrepanje je 1. člen uredbe 384/96 (Bavcon in Pučnik 1998, 110-123):

Proizvod se priznava kot dumpinški, če je njegova izvozna cena manjša kot je primerljiva cena enakega proizvoda v izvoznikovi državi, upoštevajoč normalne tržne razmere oz. redne pogoje poslovanja (ordinary course of trade).

Antidumpinška carina se lahko naloži za vsak dumpinški proizvod, katerega plasma

na trg Unije povzroči škodo. Škodo pa opredeljuje 3. člen uredbe kot: kakršnokoli materialno škodo za industrijo Unije, kot grožnjo, da bo taka škoda nastopila, ali kot zaviranje industrije, ki se v posledici dumpinga lahko pojavi.

4.2 Subvencije Ključna pravila v zvezi s subvencijami opredeljuje uredba Sveta št. 2026/97. Ta uredba nudi Uniji – v smotru zaščite pred nedopustnim ravnanjem držav nečlanic, ki izkrivlja konkurenco s subvencioniranimi izvozi v Unijo - zaščitne ukrepe. Te ukrepe izvedbeno konkretizirajo izravnalne oz. kompenzacijske carine, ki jih Unija skladno z uredbo odredi v primeru subvencioniranih izvozov. Unija lahko v smotru urejanja stabilnosti na evropskem trgu odredi izravnalno carino glede izvoza proizvoda, ki je bil kakorkoli, direktno ali indirektno, uvožen v Unijo, pri čemer pa je bil subvencioniran bodisi glede izdelave, glede izvora ali glede transporta in bi spustitev takega proizvoda na skupni trg povzročila za Unijo škodo. Subvencija domnevno obstaja (Bavcon in Pučnik 1998, 126):

Če obstaja finančni prispevek vlade v državi izvoza ali izvora. Če obstaja katerakoli oblika dohodkovne ali cenovne podpore- kakršnakoli državna

pomoč, ki je v direktni ali indirektni obliki dana kot izvozna stimulacija in ogroža normalen potek trgovine.

Če je ob taki podpori izkazana za izvoznika korist. Zakonodaja, s katero Unija ščiti svojo industrijo pred subvencioniranim izvozom iz tretjih držav, je povsem podobna protidumpinški. Zaščitni ukrep, ki je organom EU na razpolago v primeru subvencioniranega izvoza iz tretje države, ki ogroža notranjo industrijo Skupnosti, je torej t.i. "izravnalna carina" ("countervailig duty"), ki je po svoji naravi in

26

učinkih analogna protidumpinški carini v primeru dumpinga. Da bi bili učinki zaščitnega ukrepa ustrezno dimenzionirani, Uredba vsebuje pravila za izračun carine. Ker je temeljni namen takšne zaščitne carine v tem, da se odpravijo učinki vseh subvencij, ki so bile v državi izvora blaga bodisi neposredno bodisi posredno podeljene proizvodnji, izvozu ali prevozu nekega blaga, katerega uvoz za porabo v Skupnosti povzroča škodo, je treba seveda predvsem izračunati višino subvencije na enoto blaga. To ne bo vedno preprosta naloga, saj so pojavne oblike subvencioniranja proizvodnje ali izvoza zelo pestre in pogosto zajemajo ugodnosti, ki jih ni mogoče neposredno povezovati z enoto proizvoda. V takšnih primerih pridejo do veljave metode za izračun ustreznega (proporcionalnega) deleža takšne subvencije ali ugodnosti, ki odpade na enoto proizvoda; uredba o tem vsebuje podrobnejša pravila (Ilešič, 1998, 115). Subvencije pa niso podvržene izravnalnim ukrepom (Bavcon in Pučnik 1998, 128-129):

Če so namenjene za raziskovalne dejavnosti. Če so namenjene nerazvitim regijam. Če so namenjene za pospeševanje prilagajanja že obstoječim olajšavam, ki se

nanašajo na nove zahteve v zvezi z okoljem- v smotru varstva okolja in zahtevajo večje finančno breme.

4.3 Uvozne kvote Blagovne kvote kot temeljna oblika količinskih omejitev so v okviru EU nezdružljive z delovanjem skupnega trga in zato od vsega začetka prepovedane. Podobno kot carine, so se tudi količinske omejitve postopoma ukinile. Količinske omejitve si bile zelo redko predmet sodnih postopkov in so jih države članice zelo redko uporabljale. Razlog za to je, da so transparentne in jih država, ki se jih poslužuje le težko prikrije. V zameno pa so za precej odločb Luksemburškega sodišča »poskrbeli« ukrepi z enakovrednim učinkom. Prav tako je prepovedana vsaka popolna prepoved uvoza ali izvoza. V zadevi Geldo v. Ente Nazionale Risi,12 je Luksemburško sodišče odločilo, da se prepoved količinskih omejitev nanaša na ukrepe, ki pomenijo popolno ali delno omejitev uvoza, izvoza ali tranzita (Tratnik in Ferčič 2002, 98-99). Ukrepi z enakovrednim učinkom količinskim omejitvam Sodišče v Luksemburgu je v zadevi Dassonville izoblikovalo t. i. Dassonville-formulo, po kateri je treba za ukrepe z enakovrednim učinkom šteti: »vsa pravila o trgovanju, uveljavljena s strani katere od držav članic, ki utegnejo bodisi posredno, bodisi neposredno ter bodisi dejansko ali potencialno ovirati promet blaga«.13

12 Geldo v. Ente Nazionale Risi, sodba v zadevi 2/73 (1973) ECR 865. 13 V zadevi 8/ 74 Procureur de Roi v. Dassonville, ECR837, para. 5: »All trading rules anacted by Member Strates which are capable of hindering, directly or inderectly, actualy or protentially.

27

Ne glede na pravila o prostem pretoku blaga, so si ustanoviteljice skupnega trga pridržale pravico, da uvajajo prepovedi in omejitve, ki jih upravičujejo nekateri posebno pomembni razlogi notranje ureditve posamezne države članice. Razlogi, ki dopuščajo omejevanje so naslednji (Tratnik in Ferčič 2002, 103):

Javna morala, javni red in javna varnost. Zaščita zdravja in življenja ljudi, živali in rastlin. Zaščita narodnega bogastva, umetniške, zgodovinske ali arheološke vrednosti. Zaščita industrijske ali trgovske lastnine.

4.4 Fitosanitarni nadzor v EU Osnova predpisov o zdravstvenemu varstvu rastlin v EU je "Single European Act" iz leta 1986. S 1. januarjem 1993 so bile notranje meje med državami članicami EU dejansko odstranjene, kar je na področju fitosanitarnega nadzora narekovalo oblikovanje predpisov, ki upoštevajo različne fitosanitarne pogoje v posameznih delih Unije. Predpisi so postali enotni, tako tam, kjer gre za trgovanje z rastlinami v okviru ene države ali pa med dvema državama članicama. Izjema so varovana območja, ki jih zakonodaja dopušča v primeru, ko na določenih območjih določen škodljiv organizem ni ustaljen, kljub ugodnim razmeram za naselitev, je pa prisoten v nekaterih območjih Unije. Zdravstveni nadzor rastlin pri uvozu iz tretjih držav se opravlja na zunanjih mejah Unije, in sicer v skladu z mednarodno konvencijo o varstvu rastlin (Rim 1951) in v skladu z določili smernic EU. To v praksi pomeni, da so vse pošiljke rastlin v EU iz tretjih držav po opravljenem zdravstvenem pregledu na enem od mejnih prehodov za zunanji promet sproščene v promet v katerokoli državo članico EU. Z odpravo notranjih meja so se članice Unije znašle v razmerah, ko morajo zaupati fitosanitarnim ukrepom, ki jih izvajajo druge članice. Kontrole zdravstvenega stanja rastlin, ki jih pridelujejo v EU in se z njimi trguje na skupnem trgu, se opravljajo na najprimernejšemu mestu - mestu pridelave, ob najprimernejšem času - v času rasti in takoj po spravilu pridelka, ne glede na to, ali gre za trgovanje znotraj ene države ali med državami članicami Unije. Vsak tržni pridelovalec rastlin, s katerimi se lahko prenašajo škodljivi karantenski organizmi, mora biti registriran in mora zagotoviti redno ažuriranje podatkov o zemljiščih in objektih za pridelovanje rastlin, zbirati in vsaj eno leto hraniti podatke o pridelavi. Prav tako mora določiti odgovorno osebo za stike s pristojnimi državnimi organi, opravljati vizualne zdravstvene preglede v skladu z navodili pristojnih organov in le-tem omogočiti dostop v objekte, predvsem za inšpekcijske namene. Fitosanitarno spričevalo, ki se uporablja po Mednarodni konvenciji o varstvu rastlin, je v trgovanju z rastlinami v EU nadomestil rastlinski potni list. Ta spremlja pošiljke rastlin in potrjuje skladnost z veljavnimi predpisi. V njem so zapisani podatki o pristojnem organu, ki je potni list izdal, izvoru rastlin (država izvora), pridelovalcu (registrska številka) ter vrsti rastlin (Urad vlade za informiranje 2000).

28

4.5 Standardi Harmonizacija standardov, kot so zakoni in postopki za ocenjevanje skladnosti, je zelo poenostavila tehnične predpise v Evropi. Pred harmonizacijo je vsaka država preko nacionalnega organa za standardizacijo razvila svoje lastne standarde. Tako kot to velja za različne in med seboj nasprotujoče si zakone ter postopke za ocenjevanje skladnosti tudi petnajst skupin standardov ni bilo le dragih, ampak je zaradi njih prihajalo tudi do tehničnih ovir med evropskimi državami. Potrebno je bilo ustvariti nov, integriran, evropski sistem standardizacije. Ko je evropska komisija sprejela serijo mednarodnih standardov kakovosti ISO 900014 in ISO 1400015 kot del globalnega pristopa, so ti postali sestavni del evropske sheme za ocenjevanje skladnosti. Evropska oznaka za to skupino standardov je EN 29000 (GZS 2003, 6). Nosilci evropske standardizacije Evropske standarde (EN) in standardizacijske dokumente pripravljajo tri organizacije:

CEN - Evropski komite za standardizacijo

Evropski komite za standardizacijo - CEN ima nalogo spodbujanja in promoviranja prostovoljne standardizacije v Evropi in povezovanja evropske standardizacije z mednarodno. Harmonizacija zmanjšuje ovire v trgovini ter zvišuje stopnjo varnosti ter omogoča izmenljivost in združljivost izdelkov, sistemov in storitev. CEN pripravlja evropske standarde (EN) in standardizacijske dokumente na vseh področjih standardizacije, razen elektrotehnike in telekomunikacij. Delo CEN temelji na odprtosti in preglednosti (vsi nacionalni organi so dolžni zagotoviti, da njihove delegacije uravnoteženo zastopajo mnenja vseh zainteresiranih), konsenzu (sporazumi med zainteresiranimi stranmi), nacionalni zastopanosti (formalno se evropski standardi sprejemajo z večino glasov nacionalnih članic).

CENELEC - Evropski komite za standardizacijo v elektrotehniki

Evropski komite za standardizacijo na področju elektrotehnike - CENELEC je bil ustanovljen leta 1973 kot neprofitna tehnična organizacija, ki deluje pod belgijsko zakonodajo. Člani tega komiteja že desetletja pripravljajo evropske standarde (EN) in druge standardizacijske dokumente v smislu evropske harmonizacije. V delo CENELEC je aktivno vključenih več kot 35.000 tehničnih strokovnjakov iz 22 evropskih držav, ki pripravljajo, sprejemajo in izdajajo standarde za potrebe evropskega trga in v podporo direktivam novega pristopa. Postopki delovanja in sprejemanja standardov so podobni kot pri CEN.

14 Glej prilogo. 15 Glej prilogo.

29

ETSI - Evropski inštitut za telekomunikacijske standarde

ETSI je neprofitna organizacija, ki pripravlja standarde s področja telekomunikacij z namenom, da se uporabljajo po vsej Evropi in tudi drugje. Sedež ima v južni Franciji v Sophia Antipolisu. Trenutno ima organizacija 912 članov iz 54 evropskih in neevropskih držav. Kot člani sodelujejo poleg nacionalnih organizacij tudi proizvajalci, operaterji, raziskovalci in uporabniki telekomunikacijskih storitev. Standardizacijsko delo ETSI je tesno povezano s potrebami članov in z zahtevami trga. ETSI ima pomembno vlogo kot predstavnik Evrope tudi pri razvoju in pripravi standardov in druge tehnične dokumentacije za področje telekomunikacij in informacijske tehnologije v svetovnem merilu in s svojim delom podpira globalno harmonizacijo. ETSI uradno priznavata tudi Evropska komisija in sekretariat EFTA (SIST 2003). Vključitev Slovenije v evropski notranji trg, ter sprejetje vseh obveznosti in odgovornosti evropske standardizacije, ki jo predstavljajo CEN, CENELEC in ETSI je močno povezano tudi z izpolnjevanjem poslanstva SIST.16 SIST je v decembru 2002 predložil združenjema CEN in CENELEC pisno vlogo za spremembo svojega statusa v polnopravno članstvo. Maja 2003 je na inštitutu že potekala presoja izpolnjevanja zahtevanih pogojev. Ugotovitve so bile ugodne in tako je s 1. januarjem 2004 SIST postal enakopravni partner v sistemu evropske standardizacije (SIST 2004). Pred začetkom poslovanja na enotnem trgu mora vsak izvoznik upoštevati še eno omejitev- oznako CE (CE je kratica francoskih besed Conformite Europeenne = evropska skladnost). Oznaka CE je nekakšen trgovski potni list za evropski trg: proizvajalcu dovoljuje prost promet za njegove izdelke po vseh državah evropskega gospodarskega območja. Izvozniki izdelkov iz večine kategorij strojev in opreme morajo pred distribucijo svojih izdelkov znotraj Evropske unije upoštevati »direktive za CE oznako«. Njihovi izdelki morajo:

biti v skladu z določenimi zdravstvenimi in varnostnimi zahtevami; prestati identifikacijo nevarnosti in analizo tveganja; imeti pritrjeno oznako CE; imeti določeno spremljajočo dokumentacijo.

Šele nato jih lahko začnemo prodajati v državi Evropske unije. Medtem ko mora nekatere izdelke obvezno potrditi tretja stran, lahko večino izdelkov oceni proizvajalec sam. To pomeni, da je proizvajalec tisti, ki prilepi oznako CE in objavi skladnost glede na zahteve ustrezne direktive (GZS 2003, 11). Ta oznaka samo potrjuje, da izdelek izpolnjuje tehnične predpise in okoljevarstvene zahteve tega trga, ne pomeni pa znaka kvalitete. Ta zamisel Evropske unije o enotnem označevanju skladnosti izdelka s sprejetimi tehničnimi in drugimi predpisi je tudi rezultat želje, da bi se odstranile ovire pri trgovanju s posameznimi izdelki zaradi dokaj različnih zahtev in standardov v posameznih državah. Celotna izvedba te zamisli temelji na novem 16 SIST-Slovenski inštitut za standardizacijo, nacionalna infrastruktura na področju standardizacije za delovanje notranjega trga.

30

konceptu urejanja tehnične regulative, ki ne izhaja iz do podrobnosti obvezujoče regulacije tehničnih posameznosti, ampak iz smernic, ki vsebujejo le osnovne tehnične in varnostne zahteve. Osnove teh smernic so za države članice zavezujoče, da jih vnesejo v nacionalne predpise, so pa tudi podlaga za oblikovanje enotnih evropskih standardov. Potrebno je proučiti zahteve za vsak proizvod posebej (in ne le za skupino proizvodov), kajti neupravičeno označevanje izdelkov z oznako CE je prav tako kaznivo kot neoznačevanje. Nobeden proizvajalec (tako znotraj EU kot tudi iz drugih držav) se ne more izogniti preverjanju, ali njegov proizvod potrebuje oznako skladnosti z evropskimi smernicami ali ne. Koncept preverjanja določa več modulov. Najenostavnejši omogoča proizvajalcu, da sam izda potrdilo o skladnosti ( izdelovalec sam poda izjavo o ustreznosti ter označi izdelek s CE oznako, priglašeni organi – Notified body – pa lahko naključno preizkusijo izdelke). Nekoliko zahtevnejši pa zahteva sodelovanje in nadzor priglašenega in pooblaščenega organa že pri snovanju razvoja izdelka, za katerega je označba CE obvezna. Za izdajanje certifikatov so pooblaščeni le organi in inštitucije, ki imajo sedež v Evropski uniji (Špec in Turk 2000, 263-264). Slovenska podjetja bodo do vstopa Slovenije v Evropsko unijo morala prilagoditi tehnične standarde evropskim. Določila vseh tehničnih predpisov, ki veljajo za določene izdelke, je v Sloveniji dokončno poenotil, ob tem pa tudi uredil označevanje in način ugotavljanja skladnosti izdelkov z zahtevami predpisov, protokol o pridružitvenem sporazumu med Slovenijo in Evropsko unijo o skladnosti in prevzemanju industrijskih izdelkov (PECA). Protokol, ki je začel veljati 1. maja 2003, pa je uvedel tudi obveznost označevanja izdelkov z oznako CE, ki zagotavlja, da izdelek ustreza varnostnim predpisom. Oznaka CE je tako temeljni pogoj za nastop na trgu Evropske unije, nekakšen potni list za vstop v Unijo. Označevanje z oznako CE je v Sloveniji zaenkrat obvezno samo na področjih nizkonapetostne električne opreme,17 elektromagnetne združljivosti,18 plinskih naprav,19 ter varnosti strojev.20 Po besedah državnega podsekretarja na ministrstvu za gospodarstvo Saše Prešerna naj bi še letos začela veljati obveznost označevanja izdelkov z oznako CE za osem področij, in sicer za področja osebne varovalne opreme, gradbenih proizvodov, tlačne opreme, radijske in terminalske telekomunikacijske opreme in medicinskih pripomočkov. Tretjega protokola PECA po Prešernovih besedah predvidoma ne bo, saj do vstopa Slovenije v EU tretji paket najverjetneje ne bi imel nobenega učinka. Slovenija na tem področju ne bo sprejemala nobene nove zakonodaje, saj bo s članstvom v Evropski uniji tako ali tako morala prevzeti njena pravila igre, kjer je označevanje z oznako CE obvezno za večino tehničnih proizvodov.

17 Evropska direktiva št. 73/23/EEC 18 Evropska direktiva št. 89/336/EEC 19 Evropska direktiva št. 90/396/EC 20 Evropska direktiva št. 98/37/EC

31

Prilagajanje na novo zakonodajo sicer na omenjenih področjih intenzivno poteka že nekaj let. Slovenska zakonodaja, ki povzema določila prej naštete evropske zakonodaje, je bila sprejeta med letoma 2000 in 2001. Slovenska podjetja so tako za prilagoditev protokolu PECA imela čas od objave zakonodaje v Sloveniji, to je od leta 2000. Slovenska podjetja so na obveznost označevanja proizvodov z oznako CE po Prešernovih besedah pripravljena nekako tako kot evropska. Večja podjetja, ki izvažajo na evropski trg in tako te zahteve že izpolnjujejo, so bolje pripravljena, manjša pa nekoliko slabše. Sicer pa se Ministrstvo za gospodarstvo, Gospodarska zbornica Slovenije in nekatere druge inštitucije že več let z obveznim označevanjem z oznako CE ukvarjajo načrtno in sistematično, tako da je večina podjetij na to obveznost pripravljena. Seveda se pa vedno najde tudi kakšno podjetje, ki mu še kaj manjka, je realen Prešeren. Sicer pa bodo morala tista podjetja, ki ne bodo izpolnjevala zahtev iz veljavnih predpisov, nemudoma uskladiti svoja področja delovanja. V nasprotnem primeru svojih izdelkov na slovenskem in evropskem trgu ne bodo mogla prodajati (Kristan 2003).

4.6 Ekološke norme Evropska unija ima posebno vlogo na področju varstva okolja, saj se onesnaževanje ne ozira na državne meje. Zato je EU sprejela več kot 200 direktiv za varstvo okolja, ki se izvajajo v vseh državah članicah. Namen večine direktiv je preprečevanje onesnaževanja zraka in vode ter učinkovitejše odstranjevanje odpadkov. Drugi pomembni zadevi sta nadzor nevarnih proizvodnih procesov in varovanje narave. EU želi, da se promet, industrija, kmetijstvo, ribolov, energetika in turizem organizirajo tako, da se lahko razvijajo brez uničevanja naših naravnih virov- skratka: s trajnostnim razvojem. Danes imamo čistejši zrak, ker je EU sprejela leta 1990 sklep, da morajo biti vsi avtomobili opremljeni s katalizatorji in da se preneha uporabljati osvinčeni bencin. Leta 1993 je Unija ustanovila Evropsko agencijo za okolje s sedežem v Kopenhagnu. Agencija zbira podatke o stanju okolja in s tem omogoča, da se zaščitni ukrepi in zakoni sprejemajo na trdni podlagi. Evropski pravni red določa stroge standarde varovanja okolja. V državah članicah EU morajo podjetja, ki onesnažujejo okolje, plačati visoke denarne kazni. Različne evropske direktive določajo najnižje dopustne meje kakovosti vode za človeško uporabo in omejujejo oz. prepovedujejo izpuste strupenih snovi. Pri ravnanju z odpadki se Evropska unija drži štirih načel: načela »preprečevanja« (proizvodnjo odpadkov je potrebno zmanjšati); načela »onesnaževalec plača«, načela »previdnosti« (predvidevanje možnih problemov) in načela »bližine« (odpadke je treba odlagati čim bliže mesta, kjer so bili proizvedeni. K varovanju okolja lahko veliko prispevajo tehnologije za uporabo obnovljivih energetskih virov, ki delujejo po načelu spreminjanja primarnih energetskih virov (biomase, vetra, sončne in biotermalne energije) v trda in tekoča goriva, toploto in elektriko. Evropska komisija želi do konca tega desetletja doseči vsaj 12- odstotni delež uporabe teh tehnologij v celotni energetski oskrbi v Evropski uniji (Delegacija evropske komisije v Sloveniji 2003, 10).

32

4.7 Zaščita potrošnikov, zdravja in varnost izdelkov Končni cilj Unije je razvita družba, ki postavlja blaginjo svojih državljanov na vrh seznama prednostnih nalog. Zato je bilo treba že pred vzpostavitvijo notranjega trga sprejeti splošno zakonodajo za zagotavljanje varnosti posameznikov kot uporabnikov izdelkov ne glede na njihov izvor. Veliko dela se je sprva navezovalo na zadeve v drugih politikah (predvsem v kmetijski politiki, procesu vzpostavitve notranjega trga in zdravstveni politiki), ki so povezane s splošno varnostjo izdelkov in zdravjem potrošnikov. Direktiva prepoveduje trženje, uvoz, izdelavo in izvoz nevarnih nadomestnih in živilskih izdelkov. Ob pojavu bolezni norih krav pa je komisija v zeleni knjigi načela javno razpravo o tem, v kolikšni meri obstoječa zakonodaja dosega potrebe in pričakovanja potrošnikov, proizvajalcev, izdelovalcev in trgovcev. Zavzela se je za to, da naj pravila Unije na področju prehrane zajamejo celotno prehransko verigo – »od kmetije do jedilne mize«. Direktiva o splošni varnosti proizvoda iz leta 1992 uvaja splošne varnostne zahteve za vse izdelke, ne samo za blago široke porabe. V sladu s to direktivo morajo države članice vzpostaviti zakonodajne, regulativne in upravne mehanizme, ki zagotavljajo ustrezne varnostne zahteve (Bajuk 2002, 3).

4.8 Predpisi o označevanju izvora blaga Predpisi držav o označevanju blaga niso enotni, zato se praktično ne da kakega blaga, ki je bilo namenjeno za določeno tržišče, kjer pa ga zaradi kakršnihkoli razlogov ni bilo mogoče prodati, izvoziti drugam, razen če se predrugači oznaka; to pa je tehnično večkrat težko izvedljivo ter vezano s stroški. Kazni, ki zadenejo uvoznika za nepravilno označeno blago, so različne. Največkrat lahko uvoznik izrabi možnost, da pod carinskim nadzorstvom spremeni oznake, ali pa mora plačati dodatno carino za blago. Niso pa tudi redki primeri, ko so blago zaradi nepravilnih oznak vrnili izvozniku (Hrastelj 1990, 149-150).

33

5 IZVOZ SLOVENSKIH IZVOZNIKOV V EU IN NECARINSKE OVIRE

Slovenska industrijska podjetja v povprečju izvažajo približno dve tretjini svojih izdelkov. Pri tem velikokrat naletijo na razne ovire za pridobitev vseh potrdil. Tako je najprej treba zadostiti vsem nacionalnim merilom, sem spadajo pridobitve raznih certifikatov, od atesta, homologacije, do ustreznih cen in podobno. Večji kupci pa ponavadi za pogoj postavljajo tudi certifikat ISO 9000 in še kakšne ekološke predpise. Šele po vseh teh pridobitvah je sploh mogoče stopiti v vojno s konkurenco. Za manjše države je teh in podobnih omejitev, včasih bi lahko rekli tudi nagajanj, ponavadi več kot pri večjih državah. Če se majhna riba igra z veliko, se namreč lahko zgodi, da jo večja poje, le redko se dogaja obratno. Zato si tudi težko predstavljamo, da bi Slovenija ali kakšen njen predstavnik prvi dregnil v sršenje gnezdo na primer EU, lažje pa si predstavljamo obratno (Nidorfer 1999, 10).

5.1 Obseg in struktura slovenskega izvoza v Evropsko unijo Slovensko gospodarstvo je odprto za povezovanje s tujimi trgi. Slovenija je članica Svetovne trgovinske organizacije (WTO) in ima z 32 državami sklenjene sporazume o prosti trgovini. Med temi je 15 držav članic Evropske unije. Z Evropsko unijo Slovenija opravi približno 2/3 svoje trgovinske menjave, največ z Nemčijo, Italijo, Avstrijo, Francijo, Veliko Britanijo in Nizozemsko.

34

TABELA 2: BLAGOVNA MENJAVA SLOVENIJE Z EVROPSKO UNIJO V LETIH OD 1997 DO 2001 (V %):

IZVOZ UVOZ Države

1997 1998 1999 2000 2001 1997 1998 1999 2000 2001Nemčija 29,4 28,4 30,7 27,2 26,2 20,7 20,7 20,5 19,0 19,2Italija 14,9 13,9 13,8 13,6 12,5 16,6 16,8 16,7 17,4 17,7Francija 5,5 8,3 5,7 7,1 6,8 10,5 12,4 10,9 10,3 10,6Velika Britanija

1,8 1,8 2,0 2,1 2,8 2,6 2,3 3,0 3,1 2,6

Nizozemska 1,5 1,6 1,7 1,7 1,7 2,1 2,2 2,1 2,1 1,9Belgija 1,0 1,7 1,6 1,1 1,1 1,6 1,5 1,5 1,5 1,5Španija 0,6 0,8 0,9 1,0 1,0 2,1 2,3 2,3 2,6 2,6Danska 0,7 0,8 0,9 0,9 0,9 0,5 0,5 0,5 0,5 0,6Grčija 0,3 0,3 0,3 0,3 0,3 0,2 0,2 0,2 0,2 0,3Irska 0,1 0,1 0,1 0,2 0,2 0,3 0,3 0,4 0,4 0,4Portugalska 0,2 0,1 0,1 0,2 0,2 0,1 0,1 0,1 0,1 0,1Luksemburg 0,0 0,0 0,1 0,0 0,0 0,1 0,2 0,2 0,2 0,2Avstrija 6,8 6,9 7,3 7,5 7,5 8,4 7,9 8,0 8,2 8,3Finska 0,2 0,2 0,2 0,3 0,3 0,4 0,4 0,5 0,6 0,5Švedska 0,7 0,7 0,7 0,7 0,8 1,2 1,4 1,8 1,7 1,0EU 63,6 65,5 66,1 63,9 62,2 67,4 69,4 68,9 67,8 67,8 Vir: Izvozno – uvozni tokovi Slovenija - Evropska unija. Avaible: http://www.gov.si/mzz/slovenija_in_eu/izvozno_uvoz_toko_slov_eu.html

Evropska unija je najpomembnejši trgovinski partner Republike Slovenije. V letu 2001 je delež izvoza Slovenije v EU znašal 62,2 % celotnega izvoza Slovenije, medtem ko je delež uvoza Slovenije iz EU znašal 67,8 % celotnega uvoza Slovenije.

Med državami članicami EU so najpomembnejši trgovinski partnerji za leto 2001: Nemčija (26,2 % celotnega slovenskega izvoza, 19,2 % celotnega slovenskega uvoza), Italija (12,5 % celotnega slovenskega izvoza v USD v EU in 17,7 % celotnega slovenskega uvoza), sledita Francija in Avstrija.

Če se omejimo samo na Evropsko unijo so deleži najpomembnejših trgovinskih partneric naslednji: Nemčija (41,8 % celotnega slovenskega izvoza v USD v EU in 28,2 % celotnega uvoza v USD iz EU, Italija (19,9 % celotnega slovenskega izvoza v EU in 26,1 % celotnega slovenskega uvoza iz EU). Francija (tretji največji delež v uvozu s 15,7 % celotnega slovenskega uvoza iz EU) in Avstrija (tretji največji delež v celotnem slovenskem izvozu v EU s 12,4 % deležem).

http://www.gov.si/mzz/slovenija_in_eu/izvozno_uvoz_toko_slov_eu.html

35

TABELA 3: IZVOZ IN UVOZ BLAGA OD JANUARJA DO NOVEMBRA 2003:

Izvoz in uvoz blaga (v mio SIT) XI 2002 XI 2003 I-XI 2002 I-XI 2003 Izvoz 214650 227961 2293400 2432211 EU-15 127084 133032 1371485 1429392 druge države 87566 94929 921915 1002819 Uvoz 236363 251899 2395409 2613142 EU-15 156407 170122 1632111 1758675 druge države 79956 81777 763298 854467 Saldo menjave -21713 -23938 -102010 -180931 Pokritost uvoza z izvozom v % 90,8 90,5 95,7 93,1 Izvoz in uvoz blaga (v 1000 EUR) XI 2002 XI 2003 I-XI 2002 I-XI 2003 Izvoz 935765 965936 10147279 10414691 EU-15 554040 563681 6070023 6122047 druge države 381725 402255 4077256 4292644 Uvoz 1030521 1067433 10600991 11190920 EU-15 681925 720913 7223454 7531693 druge države 348596 346520 3377537 3659227 Saldo menjave -94756 -101497 -453712 -776229 Pokritost uvoza z izvozom v % 90,8 90,5 95,7 93,1

Vir: Statistični urad Republike Slovenije. Avaible: www.stat.si/novice_poglej.asp?.ID=130 Izvoz zajema: - blago, izvoženo iz Slovenije, ki izvira iz proizvodnje v naši državi oziroma iz

notranjega blagovnega prometa; - izvoz pridobljenih proizvodov po uvozu zaradi proizvodnje za izvoz (sistem odloga); - izvoz pridobljenih proizvodov po uvozu zaradi proizvodnje za izvoz (sistem povračila); - blago, začasno izvoženo zaradi oplemenitenja. Uvoz zajema: - blago, uvoženo v Slovenijo, ki je bilo sproščeno v prosti promet in deklarirano za

domačo porabo; - blago, uvoženo zaradi proizvodnje za izvoz (sistem odloga); - blago, uvoženo zaradi proizvodnje za izvoz (sistem povračila); - blago, uvoženo po oplemenitenju. Iz zgornje tabele je razvidno, da se je izvoz v države Evropske unije od januarja pa do decembra prejšnjega leta konstantno povečeval ter da je trg Evropske unije še vedno najpomembnejše slovensko izvozno tržišče.

http://www.stat.si/novice_poglej.asp?.ID=130

36

SLIKA 1: RAZREZ PO SKUPINAH GLAVNIH TRGOV ZA OBDOBJE OD JANUARJA DO DECEMBRA 2003

EU-1558,4%

Nekdanja Jugoslavija17,4%

CEFTA9,3%

Druge države6,4%

ZDA3,6%

Nekdanja SZ4,9%

Prirejeno po B. U. (2003, 5). Slovenski izvozniki so v letu 2003 v tujino prodali za 2,9 odstotka več izdelkov, merjeno v evrih, kot predlani. Leto je zaznamovala še vedno skromna, 1,3-odstotna rast izvoza blaga v EU, za kar je bil najbolj kriv 3,8- in 13,1-odstotni upad izvoza v Nemčijo in Francijo. K rasti skupnega slovenskega izvoza v EU pa je največ prispevala 11,7-odstotna rast izvoza v Italijo, omeniti pa je treba tudi kar 41,5-odstotno rast prodaje v Španijo. Lani je zaznamovala tudi skromna, 0,8-odstotna rast prodaje v države nekdanje Jugoslavije, potem ko je bila še leto prej 11,5-odstotna. Rast izvoza se je zmanjšala tudi v države CEFTE in nekdanje Sovjetske zveze - zgledno pa se je povečala v Rusijo, in sicer s predlanskega 1,3 odstotka na 8,7 odstotka lani (B.U. 2004, 5).

5.2 Necarinske ovire in Slovenija kot pridružena članica Evropske unije

5.2.1 Pridruženo članstvo Evropski uniji21 Že od razglasitve samostojnosti je Vlada Republike Slovenije v svoji zunanji politiki dosledno poudarjala, da je vključitev v Unijo njena prednostna naloga. Tako je že leto kasneje, torej leta 1992, zaprosila za sklenitev Evropskega sporazuma in za podporo pri prestrukturiranju in konsolidaciji slovenskega gospodarstva. Ko je leta 1993 začel veljati sporazum o sodelovanju z Evropsko unijo, je slovenska vlada zaprosila za začetek pogajanj o sklenitvi Evropskega sporazuma. Po dolgotrajnih pogajanjih in usklajevanjih z Evropsko unijo je Slovenija tako sredi leta 1996 (10. junija 1996) sklenila t.i. asociacijski sporazum o pridruženem članstvu in proti koncu leta 1996 21 Povzeto po Špec in Turk (2000, 129), Urad vlade za informiranje (12. 02. 04).

37

(11. 11. 1996) še posebej podpisala trgovinski del sporazuma (t.i. »interim«), ki se je v praksi začel uporabljati s 1. 1. 1997, v Sloveniji najprej na podlagi Uredbe o začasni uporabi začasnega sporazuma,22 na podlagi ratifikacije tega dela sporazuma,23 od 8. 8. 1997 dalje pa že na podlagi ratificiranega asociacijskega sporazuma.24 16. julija 1997 je Evropska komisija predstavila mnenje o državah kandidatkah za vstop v EU (Agenda 2000). Ker je bilo mnenje o Sloveniji ugodno, je bila decembra 1997 uvrščena v prvi krog držav za začetek pogajanj, ki so se 31. marca 1998 tudi uradno začela. Nato so sledile številne pogajalske konfrerence vse do 13. 12. 02. ko so bila pogajanja za vstop v EU končana. 16. 4. 03 je bila podpisana Pristopna pogodba, katero je Državni zbor Republike Slovenije 28.1. letos tudi ratificiral. Tako je sedaj Slovenija tik pred zastavljenim ciljem. Prvega maja ga bo uradno tudi dosegla in postala polnopravna članica več kot 400 milijonskega trga Evropske unije.

5.2.2 Področja, kjer so ovire najbolj izrazite

5.2.2.1 Jeklarska industrija Družbe Slovenskih železarn so že vrsto let vpete v evropska pravila igre in usmerjene na evropski trg. Tja so v letu 2002, kot eden največjih slovenskih izvoznikov, vrednostno izvozile skoraj 70 odstotkov svojih izdelkov. Torej izzive evropskega prava in novo poslovno realnost sprejemajo na svojstven način. Po izgubi jugoslovanskega trga v letu 1991 so se Slovenske železarne tržno preusmerile v stabilno evropsko gospodarsko okolje in v sklopu sanacije in privatizacije sistema preusmerile vse svoje zmogljivosti na evropski trg. Tu pa so se v letu 1998 zaradi povečanega izvoza nerjavnega jekla ene od hčerinskih družb podjetja Acroni iz Jesenic znašle pod rešetom evropskih komisarjev, ki varujejo konkurenčnost na evropskem trgu. Na zahtevo nekaterih evropskih proizvajalcev jekla, je namreč Evropska komisija v septembru 1998 uvedla preiskavo, da bi z njo utemeljila sum o dumpingu in o škodi, ki naj bi jo po obtožbah pretrpela industrija Evropske unije. Po obsežni preiskavi in uspešnem zagovoru je v marcu 1999 Komisija Evropske skupnosti po umiku pritožbe postopek ustavila. S tem so se Slovenske železarne izognile sankcijam, ki bi jih lahko doletele. Družbe Slovenskih železarn so posredno skusile tako posledice ameriške kot evropske protekcionistične regulative. Ko so v ZDA marca 2002 za zaščito ameriške jeklarske industrije sprejeli tovrstne ukrepe25 z veljavnostjo treh let, se je Evropska unija na carine za izvoz jekla v ZDA odzvala burno in pri Svetovni trgovinski organizaciji sprožila spor. Zaradi bojazni, da bi njen trg preplavilo jeklo, sicer namenjeno v ZDA, pa je uvedla

22 Ur. List RS, št. 67/96. 23 Ur. List RS, št. 27/97 – MP, št. 8/97. 24 Ur. List RS, št 44/97 – MP, št. 13/97. 25 Za 21 skupin jekel oziroma izdelkov iz jekla so v Beli hiši določili 8-30 odstotkov izredne carine, za valjano jeklo v ploščah pa kvote (navedeni izdelki so tudi v proizvodnem programu družbe SŽ Metal Ravne).

http://127.0.0.1:800/Default/evropa.gov.si/vkljucevanje/agenda-2000.doc

38

protiukrepe.26 Tako so Bushevi ukrepi za zaščito ameriškega jeklarskega trga ter izredne evropske carine in kvote slovenskim proizvajalcem količinsko omejile izvoz na evropski trg. Medtem ko so tovrstni ameriški ukrepi zajeli 20 odstotkov izdelkov, ki jih v ZDA izvozi podjetje Slovenskih železarn Metal Ravne, evropski zaščitni ukrepi, ki so zajeli proizvode obeh jeklarskih družb, niso povzročili hudih posledic. Slovenija je težave reševala v sklopu paketa prevzemanja evropskega pravnega reda in programa prestrukturiranja jeklarstva. Po programu prestrukturiranja jeklarstva, ki ga je Slovenija pripravila za obdobje do leta 2004, naj bi bile Slovenske železarne po finančnem, kadrovskem in poslovnem prestrukturiranju ter privatizaciji odvisnih družb in likvidaciji holdinga pripravljene za preživetje na trgu EU, tudi ob prepoznavni recesiji in ponudbi cenovno izredno konkurenčnih vrst jekla iz Jugovzhodne Azije in zadostnih zmogljivostih jeklarstva v Evropi (Peterlin 2003, 1275).

5.2.2.2 Kmetijski proizvodi Evropska unija ščiti evropske kmetijske cene pred nizkimi cenami uvoza z zunanjetrgovinskim delom skupnih tržnih ureditev. Tako poskušajo z ukrepi na zunanjih mejah preprečiti, da bi uvoz po nizkih cenah motil evropski trg. Cenovni prag (žita, sladkor, mlečni izdelki, oljčno olje) ali četrtletno določena vhodna cena za svinjsko meso, perutninsko meso in jajca je minimalna cena, nad katero uvozniki iz tretjih držav uživajo prost dostop. Pri tistih proizvodih, za katere je določena ciljna cena ali vodilna cena, se cenovni prag določi na tak način, da je prodajna cena uvoženega proizvoda ob upoštevanju stroškov prevoza, enaka tej ceni. Pri proizvodih za katere priporočena cena ni določena (sadje in zelenjava, namizna vina), je referenčna cena minimalna cena, po kateri se lahko uvozi proizvod iz države tretjega sveta, če pa se referenčna cena ne upošteva, se poberejo uvozne dajatve (Moussis 1999, 435). Obseg kmetijske proizvodnje v Sloveniji v zadnjih letih nazaduje. Najpomembnejša panoga je živinoreja, ki predstavlja več kot dve tretjini vrednosti kmetijske proizvodnje. Največji pomen imata prireja mleka in mesa s kombiniranimi pasmami goveda. Pomembni dejavnosti sta še prašičereja in reja perutnine. Obseg in struktura pridelovanja poljščin sta v Sloveniji podrejena živinoreji. Med industrijskimi rastlinami je najbolj razširjeno pridelovanje sladkorne pese. Tudi pridelovanje hmelja ima že dolgo tradicijo in je namenjeno predvsem izvozu. Slovenija je sicer neto uvoznik kmetijskih in živilskih izdelkov. Stalne presežke imamo le pri hmelju, pridelavi jabolk, v reji perutnine, in prireji mleka. Izvoz pa je pomemben še pri nekaterih predelanih proizvodih (kakovostno goveje meso, mesni izdelki, pivo). Med živili pa zunanjetrgovinski presežek izkazujejo le nekatere skupine izdelkov, kot so mleko in mlečni izdelki, izdelki iz mesa ter brezalkoholne in alkoholne pijače. Glede na doseženo razvojno tehnološko raven je v slovenski živilski industriji 31 podjetij s področja pridelave mesa, rib in mleka pridobilo licenco za izvoz v EU. Ta podjetja so

26 Izredne carine in kvote so zajele 15 skupin izdelkov jeklarske industrije, določili so 14,9 do 26 odstotkov carine. Najvišje carine so uvedli za vroče valjano jeklo, tanko in debelo pločevino ter trakove iz nelegiranega jekla, najnižje pa za elektroplpčevino (navedeni izdelki so tudi v proizvodnem programu družbe SŽ Acroni, Jesenice).

39

prevzela higienske standarde in izpolnjujejo veterinarsko sanitarne pogoje EU. Samo objekti z visoko zmogljivostjo, za katere veljajo tudi visoki higienski normativi, imajo možnost prodaje na širšem in zahtevnem evropskem trgu. Higienski standardi EU za mesno predelovalno dejavnost so med najzahtevnejši v živilski panogi. Zelo pomemben je tudi sistem spremljanja mesa in notranji nadzor proizvodnje v podjetjih. Slovenska podjetja se morajo na tem področju ustrezno prilagoditi zahtevam notranjega trga EU. Obstoječe zmogljivosti presegajo domačo porabo mesa, sposobnost izvoza in domačo prirejo živine, ker je bil prej velik del zmogljivosti namenjen izvoznim poslom za meso iz drugih republik. Zaradi slabih razmer pa tudi ni bilo ustreznih vlaganj. Tako je sedaj potrebno vlagati v prilagajanje obratov veterinarsko-sanitarnim standardom EU, varovanju okolja, izboljšanju kakovosti proizvodov, razvoju novih proizvodov, tehnično-tehnološki posodobitvi obratov in zniževanju stroškov proizvodnje (GZS 2000, 11-43). Mlečne kvote so ukrep Evropske unije, s katerim obvladuje obseg pridelave mleka v skladu s potrebami tržišča. Z njimi preprečuje da bi nekontrolirana brezglava produkcija povzročila padec cen. Tako bo EU predvidoma šele leta 2008 odpravila mlečne kvote in liberalizirala trgovanje z mlekom in mlečnimi izdelki. Znano je, čemu so namenjene mlečne kvote in kaj v skupni kmetijski politiki Bruslja pomenijo. Kratko rečeno je to omejitev proizvodnje, saj skuša EU zmanjšati presežke mleka na notranjih trgih in ohraniti ugodno odkupno ceno mleka (Valjavec 2001). Kljub navedenim protekcionističnim ukrepom Evropske unije pa postaja trgovina s kmetijskimi izdelki med Slovenijo in EU vedno bolj liberalizirana. To dokazuje dejstvo,da je kmetijski minister Franc But 27. maja 2003 v Bruslju v imenu Slovenije podpisal sporazum o nadaljnji liberalizaciji trgovine s kmetijskimi izdelki, ki sta ga obe strani izpogajale že poletje prej. Na podlagi podpisanega sporazuma je bilo v celoti liberaliziranega 90 odstotkov slovenskega izvoza kmetijskih izdelkov v EU (le 10% kmetijskih izdelkov je še pod protekcionističnimi ukrepi), kar pomeni da zanj ne bodo veljale nobene carine ali uvozne dajatve. Tako lahko Slovenija v države članice EU po novem brez posebnih uvoznih dajatev ter količinskih omejitev izvozi 230 tarifnih oznak kmetijskih izdelkov. Za določeno število proizvodov pa sta se strani s sporazumom dogovorili, da se odpravijo uvozne carine v okviru carinskih kvot. Slovenske kvote za izvoz v države članice EU so se povečale pri perutninskem mesu, in sicer za cele kokoši na 1800 ton, za razkoščičene pa na 1000 ton. Višje so tudi kvote za predelane mesne proizvode, predvsem klobase, ter za pršut, kjer znaša kvota 500 ton. Na novo je Slovenija pridobila kvoto za 200 ton pancete in 200 ton medu ter izboljšala pogoje za izvoz določene zelenjave. Na drugi strani pa je podelila t.i. preferencialne ugodnosti državam EU v okviru kvot za 50 ton ovčjega mesa, 20.000 ton pšenice, 9000 ton rži, 32.000 ton ječmena, 500 ton ovsa in 20.000 ton koruze (STA 2003a, 1).

5.2.2.3 Lesni izdelki Kupci lesa, lesnih polizdelkov in izdelkov v Evropi se ekološko osveščajo in vse pogostejše zahtevajo dokaze, da gre za les, ki je pridobljen v okviru trajnostnega

40

gospodarjenja z gozdovi. Sosednje države so že uvedle certificiranje gozdov in čeprav Slovenci že dolgo gospodarimo z gozdovi po teh načelih, certificiranje še ni urejeno, zato nekateri izvozniki že občutijo pritiske, ki se bodo še stopnjevali in lahko ogrozili naš izvoz. Vse bolj se zavedamo, da je le trajnostno gospodarjenje s prostorom zagotovilo za naše boljše življenje. Vse več je dejstev o negativnih vplivih človeka na podnebje, ki se kažejo na globalni ravni v obliki segrevanja ozračja, tanjšanja ozonske luknje, dvigovanja morske gladine, prav tako pa na lokalni ravni v obliki številnih poplav, suš, vetrolomov, namnožitve žuželk ter številnih drugih pojavov. Zaradi vse obsežnejšega uničevanja gozdov v tropskih predelih, prav tako pa tudi v nekaterih razvitih državah, ki ga niso mogle ustaviti številne mednarodne pobude ter vladne politike, so pobudo za zagotovitev trajnostnega gospodarjenja z gozdovi prevzele nevladne okoljske organizacije. Idejo so prevzele številne organizacije evropskih in svetovnih držav, ki so v sodelovanju z lastniki gozdov ter lesnopredelovalno industrijo postavile merila in kriterije za trajnostno gospodarjenje z gozdovi. Trajnostno gospodarjenje se potrdi z ustreznim certifikatom. V svetu obstaja več organizacij, katerih osnovni namen je promocija trajnostnega gospodarjenja z gozdovi. Politično najvplivnejši je trenutno FSC (Organizacija za nadzor gozdov) sistem, najprimernejši za drobno posest, kakršna je v Sloveniji, in PEFC (Organizacija za potrditev certifikacijskih shem) sistem certificiranja gozdov. Certificiranje gozdov po sistemu PEFC ima šest osnovnih meril, ki vključujejo proizvodne, ekološke ter socialne funkcije gozdov. Priznati je potrebno, da se v Sloveniji že dolga leta gospodari z gozdovi po principih trajnosti, večnamenskosti in sonaravnosti ter da so lahko slovenski gozdovi za vzor marsikateri evropski državi. A žal je le ustrezen certifikat merilo, ki ga upoštevajo številni evropski uvozniki lesa in lesnih izdelkov. Številna podjetja, ki uvažajo les in lesne proizvode, pogojujejo uvoz lesa s certifikatom, ki zagotavlja, da v določeni regiji spoštujejo in gospodarijo po principih trajnosti. Slovenski gozdovi tega certifikata še nimajo, tako da lahko slovenski lastniki gozdov ter predvsem slovenska lesna industrija zaidejo v hude težave, saj jim bo v bližnji prihodnosti otežen ali celo onemogočen izvoz lesa na evropska in svetovna tržišča. Priznati je potrebno, da nekateri slovenski izvozniki lesa ta problem že čutijo. Od leta 1999 naprej v Sloveniji potekajo aktivnosti za pridobitev ustreznega certifikata. KGZS se zaveda pomena gozdov, zato bodo prevzeli pobudo ter aktivno sodelovali pri oblikovanje struktur PEFC Slovenija, pripravili ustrezne certifikacijske sheme ter pridobili certifikata o trajnostnem gospodarjenju z gozdovi v Sloveniji (Kotnik 2003, 32).

5.2.2.4 Tekstilni izdelki Slovenska tekstilna, oblačilna in usnjarsko predelovalna industrija, se že več kot desetletje spopada s težavami. Razlogi za slabo poslovanje panoge so znani: recesija na glavnih izvoznih trgih slovenskih proizvajalcev, vse hujši pritiski globalizacije in visoki stroški dela. Svetlih časov za panogo po mnenju Rozmana in sekretarja združenja za tekstil Jožeta Smoleta še ni na vidiku. V prihodnosti bo v še večjih težavah, saj se bo povečala konkurenca na domačem trgu in še bolj na tujih. "Na žalost smo z večino proizvodnje neprepoznavni in se večinoma izgubimo v sivem povprečju," je dejal Rozman in dodal, da

41

dvomi, če bo domači industriji ob vse večjem vplivu globalizacije uspelo ohraniti sedanje tržne deleže. Pritiskom globalizacije se slovenska podjetja ne bodo mogla zoperstaviti, kar bo privedlo do še večje selitve proizvodnje na trge s cenejšo delovno silo (še zlasti, ker se bodo stroški dela, tako Rozman, še naprej povečevali) ali zmanjševanja proizvodnje oz. opuščanja manj donosnih programov. Še zlasti se slovenski tekstilci bojijo leta 2005, ko bo Evropska unija ukinila kvote za uvoz tekstila s Kitajske, sta poudarila Rozman in Smole (STA 2003d).

5.2.3 Primer antidumpinškega postopka proti slovenskemu podjetju Evropska komisija je 17. septembra 1998 v Uradnem listu Evropskih skupnosti objavila obvestilo o uvedbi antidumpinškega postopka glede uvoza nerjavnega jekla iz Slovenije in Južne Afrike. Komisija se je za tak postopek odločila na podlagi pritožbe, ki so jo avgusta 1998 vložila nekatera jeklarska podjetja, povezana v Evropsko združenje za jeklo (EUROFER). Evropski jeklarji so slovenskemu podjetju Acroni očitali obstoj dumpinga in s tem povzročeno škodo. Evropska komisija – sicer povsem konkretnih obtožb ni kar tako sprejela, temveč jih je upoštevala le kot zadostno podlago za sum o dumpingu, ter na podlagi tega formalno uvedla preiskavo. Preiskava Evropske komisije je temeljila na izredno obsežnem in podrobnem vprašalniku, s pomočjo katerega naj bi prišla do podatkov, potrebnih za ugotovitev »normalne vrednosti«. Po prejetem izpolnjenem vprašalniku je Evropska komisija verodostojnost predočenih podatkov preverila z verifikacijskim obiskom njenih predstavnikov. Obtožbam je bilo moč oporekati tako s procesne kot tudi materialne strani. Po mnenju zagovornikov slovenske strani je pri uvedbi postopka Evropska komisija kršila določbo drugega in tretjega odstavka 28. člena Začasnega sporazuma, ki je zahteval, da pogodbenici »še pred uvedbo ukrepov predložita Svetu za sodelovanje vse pomembne informacije, da se poišče za pogodbenici sprejemljiva rešitev«. Glede na končno odločitev o ustavitvi postopka lahko s precejšnjo gotovostjo trdimo, da bi bil z njenim spoštovanjem namen te določbe bržkone dosežen in bi bilo s tem prihranjenega veliko vloženega napora in sredstev. Po materialni plati je slovenska stran očitke zavračala, češ da pritožba ni zajemala reprezentativnega dela proizvajalcev zadevnega izdelka ter da industriji Evropske unije ni bila povzročena znatna škoda. Ob tem gre utemeljeno sumiti, da izgube proizvajalcem ni povzročil slovenski izvoz, temveč znižanje cen in s tem seveda tudi profitnih stopenj, izvirajočih iz kartelnega dogovarjanja med proizvajalci (med drugim tudi nekaterimi podpisniki pritožbe), kar je ugotovila in s precej visokimi kaznimi kaznovala tudi sama Evropska komisija. Poleg tega je precej negotovo tudi uvajanje ukrepov proti podjetju jeklarske industrije, ki je v postopku preobrazbe, podprte tudi s študijami projekta PHARE. Ob upoštevanju argumentov materialne narave postaja omenjena procesna kršitev še bolj pereča, saj bi v konkretnem primeru lahko Svet za sodelovanje obravnaval protikonkurenčne težnje industrije EU, obenem pa bi lahko člani tega Sveta sprevideli potrebe preobrazbe, ki jih prek projekta PHARE podpira EU, in s tem smotrnost zaščitnih ukrepov.

42

EUROFER je s pismom Komisiji ES z dne 4. marca 1999 uradno umaknil pritožbo. Komisija, ki bi kljub temu lahko nadaljevala postopek, če bi menila, da ustavitev postopka nasprotuje interesom Skupnosti, je nato odločila, da interes Skupnosti ni podan, in je postopek ustavila. V svoji odločbi je določila tudi, da se postopek ustavi brez uvedbe kakršnihkoli antidumpinških ukrepov (Ilešič 2000, 895).

5.3 Necarinske ovire in Slovenija kot polnopravna članica Evropske unije

5.3.1 Vstop na enotni notranji trg EU

Evropska unija je skupna organizacija držav članic, ki so s pristopom podpisale pravno obvezujoče pogodbe in s tem del svoje samostojnosti prenesle na skupno organizacijo. Cilji združevanja v EU so hitrejša gospodarska rast, splošna blaginja prebivalstva, trajni mir in svoboda. EU pomeni prevzem skupne zakonodaje, proračun EU, skupno politiko na številnih področjih, izvajanje skupnih akcij in programov ter delovanje ustanov in teles EU. V kratkem (s 1. majem) bomo postali del Evropske unije. To bo brez dvoma korenito spremenilo naša življenja, še posebej v gospodarstvu. Dejstvo je, da bo vključitev prinesla nekaj velikih sprememb (Ješovnik 2003, 17-21):

Prvič: ko vse članice prevzamejo evropski pravni red, vzpostavijo potrebne pogoje, da se odpravijo nekatere administrativne ovire za nemoteno poslovanje.

Drugič: z uvedbo evra bodo odpadli transakcijski stroški.

Tretjič: z liberalizacijo produkcijskih dejavnikov se uveljavi ekonomija obsega,

boljša alokacija in povečanje razpoložljivih virov.

Četrtič: slovenska podjetja se bodo zaradi tega soočila s povečano konkurenco na domačem trgu. Na podjetja, ki z EU že zdaj veliko poslujejo, povečanje konkurence ne bo občutno vplivalo, saj so že uvedla evropske standarde. Na drugi strani pa podjetja, ki ne poslujejo veliko na skupnem evropskem trgu, lahko doživijo večje konkurenčne pritiske, saj se bo skupni evropski trg preselil tudi na slovenskega. Tukaj ne mislimo samo na težave pri prevzemanju novega pravnega reda. Gre za to, da bodo podjetja iz drugih delov EU, ki so navajena na ostro konkurenco, zdaj dobila jasno sporočilo, da tudi na slovenskem trgu veljajo ista pravila poslovanja kot na njihovem domačem trgu.

Glede stroškov prilagajanja strukturi EU je pomembna tudi sektorska usklajenost, saj popolna integracija v EU utegne nekatere panoge prizadeti, med tem ko bodo druge pridobile. Primerjava izvoznih struktur Slovenije in EU kaže na veliko podobnost med obema. Slovenska izvozna struktura je z indeksom 68 podobno usklajena z evropsko, kot na primer nizozemska (66) in bistveno bolj kot grška (18), portugalska (44), irska (34) ali danska (36). Hkrati pa je blizu nekaterim razvitim članicam EU, denimo Italiji (75), Nemčiji (65), Franciji (61) in Belgiji ter Luksemburgu (62).

43

Največje koristi od vključitve na notranji trg bodo torej imeli obstoječi izvozniki v EU in druge nezaščitene panoge, največ težav pa bodo imeli tisti, ki poslujejo le znotraj slovenskih meja in ki so do sedaj uživali visoko stopnjo zaščite. S tega aspekta bi lahko slovenska podjetja razdelili v pet tipičnih skupin (Ješovnik 2003, 17-21):

Prva skupina so tako imenovana »blue–chip« podjetja. Gre za skupino vodilnih slovenskih podjetij, ki že danes nastopajo kot multinacionalna podjetja. Ta podjetja večino svojega trgovanja že tako ali tako opravijo s partnerji iz EU. Zato je razumljivo, da si želijo čimprejšnjo odpravo vseh ovir- tako carinskih kot monetarnih. Zato je povsem realno pričakovati, da bodo ta podjetja še dodatno pridobila z vstopom v EU.

Drugo skupino tvorijo podjetja delovno intenzivnih panog in za katere tudi

Evropska komisija v vsakoletnem poročilu ugotavlja, da izgubljajo položaj na evropskem trgu. Dodaten pritiska na te panoge ne bo prineslo samo povečanje konkurence ob vstopu Slovenije v Unijo, temveč tudi uvedba evra in pred tem proces usklajevanja s konvergenčnimi kriteriji EU.

Tretjo skupino oblikujejo podjetja, ki so v veliki meri odvisna od jugovzhodne

Evrope. Gre predvsem za podjetja iz živilske in naftne industrije, ki skoraj polovico izvoza ustvarijo na teh trgih. Ta podjetja bodo občutila precej velik učinek ukinitve prostotrgovinskih sporazumov z državami na območju nekdanje Jugoslavije.

Četrto skupino oblikujejo storitvena podjetja. Za storitveni sektor je značilno

zaostajanje slovenskih ponudnikov v primerjavi s konkurenco v EU. Vendar pa je zaradi povečanega prihoda tujih storitvenih podjetij na slovenski trg tudi v tem sektorju mogoče pričakovati hitro rast produktivnosti in izboljšanje kvalitete storitev.

Peta skupina je najbolj heterogena, saj gre za mala in srednja podjetja. V tej skupini

najdemo tako gazele, ki bodo velik evropski trg dodatno izkoristile, kot podjetja, ki so zaradi zaprtosti in odvisnosti od domačega trga veliko bolj ranljiva.

44

Z dnem vstopa v EU bo Slovenija morala prevzeti skupno zunanjetrgovinsko politiko EU, ki temelji na petih temeljnih načelih zunanjetrgovinske politike do tretjih trgov (Ješovnik 2003, 17):

1. Enotnih carinskih stopnjah; 2. Enotnih carinskih in trgovinskih sporazumih; 3. Enotnih stopnjah liberalizacije (kvote); 4. Enotni izvozni politiki in stopnji zaščite (denimo dumping); 5. Določena področja so si države članice pridržale za samostojno urejanje,

nekaj si jih bo zadržala tudi Slovenija (izvozna posojila, investicijski sporazumi z drugimi državami in javne storitve).

Vsi sporazumi EU, ki jih bo Slovenija prevzela z vstopom, so v korist uvoznikom, ki bodo lahko skorajda brez carin uvažali iz teh držav, medtem ko bodo nekateri naši izvozniki nekoliko na slabšem, ker bodo prenehali veljati ugodnejši carinski pogoji, ki smo jih dosegli z državami bivše Jugoslavije (Klapš 2003, 35). Mnenja nekaterih predstavnikov slovenskih podjetij o vstopu na enotni notranji trg (Damijan 2003, 22-26): Radoš Gregorčič, direktor družbe Plama-pur, d.d. pravi: «Kot večina slovenskih podjetij je Tudi Plama-pur že dolgo časa v Evropi, saj neposredno in posredno izvozimo 80-90 odstotkov naših izdelkov. Od tega več kot polovico na trge držav članic EU, predvsem v Italijo in Nemčijo. Ne glede na to, da so naši izdelki že sedaj carin prosti, prav tako surovine pri uvozu, ocenjujemo, da se bo konkurenčnost naših izdelkov po vstopu v EU izboljšala. Skrajšali se bodo dobavni roki, izboljšala fleksibilnost in znižali se bodo transportni stroški. Predvsem pa si od vstopa Slovenije v EU obetamo enakopravnejšo pogajalsko pozicijo pri pogajanjih s tujimi partnerji. Slovenija bo z vstopom v EU pridobila na zaupanju, »deželni riziko« se bo zmanjšal. To pa pomeni, da se bo postopoma zmanjševala tudi »potrebna razlika« med našimi izdelki in izdelki domačih, to je evropskih dobaviteljev oz. konkurentov. To pa ni zanemarljivo, saj ta razlika znaša včasih tudi do 10 odstotkov. Članstvo v Uniji nam bo omogočilo tudi večjo dostopnost do pomembnih informacij, statističnih podatkov in podobno. To pa pomeni, da se bomo lažje primerjali in hitreje ukrepali«. Jože Funda, predsednik uprave in generalni direktor Salonita Anhovo d. d. pa odgovarja:« V Salonitu Anhovo ocenjujemo, da vstop Slovenije v EU prinaša dolgoročne pozitivne učinke za slovensko gospodarstvo in gradbeno panogo predvsem zaradi liberalizacije trgovine javnih naročil, finančnih storitev in boljše izrabe ekonomij obsega, boljšega dostopa do kapitala, tehnologij in znanja ter enotne tehnične regulative in drugih predpisov. Ob vstopu pričakujemo cenovno stabilnost, nižje obrestne mere in nižje transakcijske stroške. Poslovni rezultati cementne industrije so v veliki meri odraz nacionalnih makroekonomskih in panožnih gibanj, močno pa so odvisni tudi od hitrega notranjega prilagajanja aktualnim evropskim trendom, stalnih investicij v posodobitve in racionalizacije stroškov. Evropskim predpisom in standardom smo se v celoti prilagodili, saj smo vsa leta aktivni izvoznik na evropske trge. V zadnjih letih intenziviramo aktivnosti na implementaciji evropske okoljske IPPC smernice v cementni industriji. Smernica uvaja

45

koncept najboljših razpoložljivih tehnologij (BAT) in izboljšav ter zahteva stalen pretok informacij. Delamo tudi na tem, da bi bila slovenska cementna industrija zastopana v članstvu Evropskega združenja cementne industrije CEMBIROEAU v Bruslju, kar bo omogočilo koriščenje evropskih statističnih baz in lažje konkurenčne (»benchmarking«) primerjave«. Eleonora Kramar, direktorica področja za trženje podjetja ETI, d.d. meni:« Za našo družbo so trgi sedanje EU že tradicionalno največji izvozni trg, saj na tem območju ustvarimo cca 45 odstotkov prihodkov. Z vstopom novih članic se bo ta trg bistveno povečal in se hkrati spremenil v notranji trg. Tako bomo ob predpostavki današnje strukture na tem področju ustvarili več kot 70 odstotkov celotnih prihodkov. Vključitev v EU nam na eni strani torej predstavlja bistveno povečanje notranjega trga in s tem prednosti, ki jih prinašata liberalizacija in ekonomija obsega, ter znižanje stroškov menjave (odprava carin), na drugi strani pa seveda še hujši pritisk konkurence na slovenskem trgu, kar pa pomeni nadaljnjo prisilo k povečanju naše učinkovitosti. Ravno v poenostavitvi poslovanja znotraj Unije vidim pomembno prednost, saj nam bo to olajšalo delo z našimi hčerinskimi firmami na tem področju, zlasti pri selitvi določenih proizvodnih enot. Ne smemo pa pozabiti, da v pogajanjih z EU nismo uspeli dobiti desetletnega prehodnega obdobja, v katerem bi Slovenija lahko zadržala sedanji, ugodnejši trgovinski režim z državami nekdanje Jugoslavije, ki so naš pomemben trgovinski partner«.

46

Spremembe na področju necarinskih ovir S prvim majem, ko bo za Slovenijo nekoč zunanji trg EU postal notranji in katerega ne bo več uravnavala zunanjetrgovinska politika, temveč politika konkurence, bodo tudi na področju necarinskih ovir nastale kar velike spremembe. Slovensko gospodarstvo lahko pričakuje, da bo z vključitvijo v EU odpadel velik del sedanjih necarinskih trgovinskih barier za naš izvoz v EU. Danes namreč več kot polovica tega izvoza sodi v skupino t.i. občutljivih proizvodov, ki so izvzeti iz liberalizacije po asociacijskem sporazumu. Dodatno daje asociacijski sporazum EU široko diskrecijsko pravico za uporabo anti-dumpinških ukrepov. Sporazum vsebuje tudi zelo striktno določilo glede vsebnosti blaga iz tretjih držav v izvozu Slovenije v EU kar močno destimulira razvoj dodelavnih poslov. Ohranjanje teh restrikcij s strani EU je razumljivo le v kontekstu širše problematike Vzhodne razširitve, saj delež "občutljivih" proizvodov v uvozu iz Slovenije (53.85%) ni višji od ustreznih deležev t.i. južnih članic EU (Italija 43.41%, Portugalska 54.44%, Španija 55.21%, Grčija 60.66%) (UMAR 2000).

5.3.1.1 Odpadejo antidumpinški ukrepi EU Dumping je predvsem zunanjetrgovinski pojav, zato na notranjem trgu EU ni mogoč. Z odpravljanjem trgovinskih ovir na notranjem trgu EU in še posebno z uvedbo evra v 12 državah članicah se razlike v cenah vse bolj zmanjšujejo. Konkurenca in zakonitosti trga zato ne dopuščajo dumpinga na notranjem trgu, saj so podcenjeni izdelki na enem delu notranjega trga deležni vnovičnega "uvoza" v tisto državo članico, iz katere je bil opravljen "izvoz" blaga pod normalno ceno. Uvoz in izvoz sta pod narekovaji zato, ker na notranjem trgu govorimo o intrakomunitarnem prometu, torej o dobavah in odpremah. V zunanji trgovini je to seveda mogoče, ker na zaščitenem domačem trgu izvoznik lahko pokriva razliko v ceni. Lahko torej rečemo: če podjetje, ki pripada državi članici, izvaža blago v drugo državo članico po ceni, ki je nižja od normalne cene, sicer niso kršena protidumpinška pravila oziroma uvedeni protidumpinški ukrepi, vendar pa so lahko kršena druga pravila, zlasti o varstvu konkurence. Kaj se torej zgodi, če na primer nemško podjetje želi s svojimi izdelki podreti na italijanski trg in zato prodaja te izdelke v Italiji po precej nižjih cenah kot v Nemčiji? S tem v zvezi se postavlja vprašanje, ali je takšno dejanje dopustno in ali je sploh smiselno. Poslovanja na notranjem trgu EU ne urejajo pravila o zunanjetrgovinskem poslovanju, temveč zlasti pravila o varstvu konkurence in prostem pretoku blaga. Podjetje načeloma lahko na notranjem trgu EU prodaja po precej znižanih cenah, če pri tem ne krši nacionalnih pravil o preprečevanju omejevanja konkurence oziroma pravil, ki jih v tej zvezi določa pravo Skupnosti in nacionalnih pravil o preprečevanju nelojalne konkurence, ki obstajajo le na nacionalni ravni. V poštev lahko torej pridejo pravila, ki se nanašajo na nedovoljene kartelne oziroma omejevalne sporazume, usklajena ravnanja, nedovoljene omejevalne sklepe združenj podjetij, na zlorabo obvladujočega položaja in nedopustne omejevalne koncentracije. Podjetje tako na primer ne sme zlorabiti prevladujočega položaja (na primer velikosti in tržnega deleža podjetja) in prodajati po tako imenovanih roparskih cenah. To so običajno, a ne vedno, selektivno znižane cene, neprofitne ali komaj profitne cene, cene, usmerjene na oškodovanje natančno določenega konkurenta. Glede smiselnosti pa je tudi

47

povsem jasno. Že zgoraj smo omenili, da se taki podcenjeni izdelki vnovično »uvozijo« v tisto članico, ki je »izvozila« izdelke pod normalno ceno (Ferlinc 2003a, 17).

5.3.1.2 Zmanjšanje tehničnih trgovinskih ovir S polnopravnim članstvom v EU bo slovenskim izvoznikom dosti olajšan tudi prehod skozi številne tehnične ovire. Harmonizacija tehničnih standardov ter standardov kakovosti prinaša večjo preglednost, poenostavitev in odpravo ovir pri trgovanju, do katerih je prihajalo zaradi razlik v nacionalnih zakonih in postopkih za ocenjevanje skladnosti. Poleg tega pa bo za Slovenijo, kot polnopravno članico veljalo tudi načelo vzajemnega priznavanja različnih tehničnih predpisov in pravil (Euro info center 2003).

5.3.1.3 Nekatere administrativne ovire še ostajajo Z vstopom Slovenije v Evropsko unijo bodo meje za menjavo blaga sicer odpravljene, z njimi se bodo zmanjšale tudi administrativne formalnosti, vendar ne povsem. Podjetja - zavezanci za plačevanje davka na dodano vrednost, katerih vrednost blagovne menjave znotraj Unije, bodisi uvoza ali izvoza blaga, bo presegla tako imenovani vključitveni prag, ki znaša za leto 2004 100.000 evrov, bodo morala poročati statističnemu sistemu o blagovni menjavi znotraj držav članic Intrastat. K poročanju bodo zavezane vse fizične in pravne osebe, ki bodo sodelovale v blagovni menjavi med državami članicami, svojo obveznost pa bodo lahko prenesla tudi na špediterje. Vključitveni prag, ki znaša za slovenska podjetja kot povedano 100.000 evrov letno, velja za vsaj enega izmed tokov: odpremo ali prejem blaga. To pomeni, da bo podjetje v primeru, da uvozi za 80.000 evrov, izvozi pa za 110.000 evrov blaga, poročalo le o izvozu. Podjetjem, katerih blagovna menjava ne dosega vrednosti, določene z vključitvenim pragom, ne bo treba poročati, s tem pa izpade v Sloveniji iz obveznosti poročanja kar tri četrtine podjetij. Obveznost poročanja se sicer začne z mesecem, ko je bil prag presežen in traja dokler poročevalec ne prejme pisnega obvestila pristojnega carinskega urada o začasnem ali trajnem prenehanju obveznosti poročanja. Leta 2002 je prag v Sloveniji presegalo 5383 podjetij in ta bi po vključitvi morala poročati Intrastat. Med temi je bilo 4853 uvoznikov in 1875 izvoznikov. Zlasti manjša in srednja podjetja si bodo lahko delo in stroške administracije prihranila tako, da bodo pripravo in izdelavo statističnih poročil zaupala špediterjem, ki že imajo vso potrebno programsko opremo in potrebno znanje. Ob tem je potrebno poudariti, da prenos obveznosti na špediterje ne zmanjša odgovornosti zavezanca, tako da je izbira špediterja zelo pomembna. Podjetja bodo morala poročati o vseh fizičnih premikih blaga. To pomeni o premiku blaga, ki se kupi, proda, pošlje v popravilo ali vrne iz popravila, oplemenitenja ali predelave, ne bodo pa poročala o blagu v tranzitu, ki ga pošiljajo občani ali fizične osebe, prav tako ne o prometu storitev (izjema so licence za uporabo programske opreme) in blagu s posebne liste, ki jo določijo ustrezni organi Unije. V Sloveniji bo delo pri Intrastatu razdeljeno med Statistični urad RS, ki je odgovoren za uvedbo in delovanje celotnega sistema in Carinsko upravo RS, ki bo skrbela za stike s poročevalskimi enotami, zajem in kontrolo podatkov. V okviru carinske uprave bo podatke vseh enot zavezanih k poročanju v Sloveniji za Intrastat zbirala Carinska uprava Nova Gorica (Svenšek 2004).

48

5.3.2 Kako prek necarinskih ovir

Z letošnjim 1. majem, ko bo Slovenija postala polnopravna članica Evropske unije, se bo za slovenska podjetja dokončno odprl trg z okrog 450 milijoni potrošnikov. Da bi slovenska podjetja bila bolje pripravljena za nove razmere in se uspešneje uprla tuji konkurenci, se bodo morala tudi bolje seznanjati z razmerami na evropskem skupnem trgu. Po vstopu Slovenije v EU bodo morala podjetja, če bodo na dolgi rok želela preživeti, krepiti svojo navzočnost na velikem trgu EU in rasti, za kar bodo morala imeti tudi ustrezne informacije. Slovenski podjetniki bi se že morali dodobra seznaniti z razmerami na trgu EU in z evropskimi pravili, vendar so različne raziskave pokazale, da temu ni tako. Slovenska podjetja so sicer med vsemi državami pristopnicami še najbolje seznanjena s poslovanjem na skupnem trgu (Acquis communautaire), vendar s tem ne moremo biti zadovoljni. Evropska komisija z namenom boljše seznanitve vzdržuje praktično neomejeno bazo podatkov, v kateri je mogoče najti vse odločitve institucij EU, pristojne institucije, pa tudi "pravila igre" na trgu. Tu je tudi združenje evropskih gospodarskih zbornic (Eurochambers), pa tudi specializirana informacijska podjetja, ki s svojimi strokovnjaki nudijo pomoč pri raziskavi trgov in naročniku dejansko ponudijo možnost, da spozna tudi najodročnejši del evropskega trg oziroma podrobnosti trga, kjer bi želel biti navzoč. Sodelovanje s takimi podjetji, predvsem tistimi, ki delujejo na lokalnih ravneh, bi morala slovenske družbe okrepiti, saj so ta zelo dobro seznanjena z razmerami na posameznem trgu in lahko veliko pomagajo pri identifikaciji poslovnih priložnosti (STA 2003c).

5.3.2.1 Baza podatkov MARKET ACCESS DATABASE

Zaradi nižanja carin in kvot narašča število necarinskih ovir, ki so veliko bolj nepregledne kot carine same in pomenijo zato za evropsko gospodarstvo veliko oviro pri vstopanju na tuje trge.

V ta namen je Evropska unija leta 1996 razvila strategijo dostopa na tuje trge, ki pomeni glavni steber skupne zunanjetrgovinske politike EU. S tristransko izmenjavo informacij med institucijami Evropske unije, državami članicami in evropskimi gospodarskimi družbami je Unija vzpostavila aktiven dialog z vsemi pomembnejšimi trgovinskimi partnericami na področju dvo- in večstranskega sodelovanja. Glavni namen strategije dostopa na tuje trge je aktivno delovanje pri odpravljanju trgovinskih ovir, s katerimi se srečujejo evropska podjetja v rastoči medsebojni odvisnosti globalne ekonomije.

49

Operativno orodje strategije dostopa na tuje trge je baza podatkov o tem dostopu. Nastala je predvsem zaradi treh razlogov:

ustvariti seznam vseh carinskih in necarinskih trgovinskih ovir, s katerimi se izvozniki srečujejo v vsaki državi in vsakem sektorju, ter zagotoviti hiter in sistematičen odziv pri vsaki ugotovljeni trgovinski oviri;

zagotavljati temeljne in podrobne informacije o poslovanju v tretjih državah, ki jih potrebujejo evropski izvozniki;

zagotavljati učinkovito interaktivno komuniciranje med gospodarstvom in evropskimi oblastmi prek neposredne elektronske izmenjave informacij.

Baza podatkov o dostopu na tuje trge je bila prvotno dostopna le podjetjem iz Evropske unije, sedaj pa jo lahko v celoti in brezplačno uporabljajo tudi slovenska.

Baza je sestavljena iz naslednjih sklopov:

1. sektorske in trgovinske prepovedi in omejitve v državah nečlanicah EU; 2. vodnik za izvoznike glede uvoznih formalnosti; 3. statistični podatki o trgovinskih tokovih med EU in izbranimi tretjimi državami; 4. carinske stopnje in druge carinske dajatve v tretjih državah s katerimi evropska

podjetja največ poslujejo; 5. različne podrobne študije o trgovinskih ovirah v posamezni državi ali skupini

držav; 6. omejitvene carine Svetovne trgovinske organizacije (STO), vodnik za izvoznike

glede uvoznih formalnosti, informacijska točka za trgovino s storitvami (GATS), statistični podatki in študije.

Prvi del sektorske in trgovinske prepovedi in omejitve v državah nečlanicah EU zagotavlja popoln pregled splošnih trgovinskih pogojev v dani državi za zahtevani industrijski ali storitveni sektor in seznam posebnih trgovinskih ovir. Te strani so namenjene uporabnikom, ki iščejo splošne informacije o gospodarskem položaju v tretji državi, informacije o naložbeni in uvozni klimi, trgovinskih sporazumih med EU in izbrano tretjo državo, splošni carinski stopnji, davkih in drugih necarinskih trgovinskih ovirah ter spoštovanju intelektualne lastnine. Uporabniki lahko v tem delu izbirajo med 76 državami, in/ali 27 industrijskimi in storitvenimi področji, lahko pa izberejo eno izmed 25 trgovinskih ovir in pogledajo, kje se pojavlja. Del carinske dajatve v tretjih državah dovoljuje uporabniku, da izbere izvozni trg ter pridobi podatke o carinskih obveznostih in internih davkih za izdelke. Uporabnik lahko išče informacije o carinskih dajatvah na podlagi vnosa štiri- oziroma šestmestne kode harmoniziranega sistema (HS-koda) in države, kamor želi izvažati. Vodnik za izvoznike glede uvoznih formalnosti daje razlago uvoznih postopkov v tretjih državah, zagotavlja izvoznikom sezname carinske dokumentacije in drugih uvoznih formalnosti, ki so potrebne pri izvozu izdelka v vsaki državi. Uporabnik le vnese državo in tarifno številko izdelka. Če številke ne pozna, lahko izdelek poišče s ključnimi besedami.

50

Statistična baza vsebuje najnovejše podatke o trgovinski menjavi med EU in izbrano državo za katerikoli izdelek ali skupino izdelkov. Tudi v tem primeru uporabnik izbere vrsto izdelka s tarifno številko. Nova pridobitev baze podatkov o dostopu na tuje trge je del, ki vsebuje študije o trgovinskih ovirah in pogojih poslovanja v različnih državah ali skupinah držav ter za posamezne sektorje (Ferlinc 2003b, 36-37). Baza podatkov MARKET ACCESS DATABASE (MADB) o dostopu na tuje trge je dostopna na spletni strani: http://mkaccdb.eu.int/.

5.3.2.2 Ministrstvo za gospodarstvo (MG)27 Ministrstvo za gospodarstvo izvaja široko paleto dejavnosti. Med drugim omogoča tudi dostop do informacij o necarinskih ovirah, ki ščitijo gospodarstvo države, na katere trg želi podjetje podreti. Sem sodijo predvsem informacije o prepovedih, kontingentih in licencah. MG razpolaga tudi z informacijami o posrednih ovirah, ki delujejo preko dodatnih stroškov in posledično višjih cen (uvozne takse, vezava uvoza na izvoz, uvozni depoziti…), ter informacije o obveznostih drugih držav, ki izhajajo iz sprejetih sporazumov (GATT, CEFTA,…). Ne posredujejo pa informacij o klasičnih necarinskih ovirah (tehnični predpisi, standardi, fitosanitarni predpisi, ekološki predpisi, predpisi o medijih…) niti informacije o morebitnih sivih področjih, ki jih zakonodaja določene države ne ureja in je zaradi tega lahko vir različnih interpretacij in sporov. Obravnavane informacije o necarinskih ovirah ponuja Ministrstvo za gospodarstvo predvsem v obliki svetovanj, preko elektronske pošte, ali pa kar klasično. Redke informacije je moč poiskati tudi na njihovih spletnih straneh.

5.3.2.3 Gospodarska zbornica Slovenije (GZS)28 Gospodarska zbornica Slovenije opravlja znotraj poslovnih storitev za svoje člane in druge subjekte, še vrsto storitev povezanih s pospeševanjem procesa mednarodne menjave. Tako na primer:

Pospešuje mednarodno sodelovanje; Posreduje informacije o poslovanju s posameznimi tržišči; Svetuje in pomaga pri nastopih na zunanjih tržiščih; Spodbuja izvoz; Organizira in vodi poslovne konference;

27 Povzeto po Bobek in drugi (2003, 49,50). 28 Povzeto po Bobek in drugi (2003, 52,53).

http://127.0.0.1:800/Default/mkaccdb.eu.int/default.htm

51

Organizira in izvaja specializirane posvete in seminarje. GZS nudi tudi informacije o uporabi necarinskih ovir, s strani posameznih držav, gospodarskim subjektom po principu naročil in v obliki sodelovanj, kar pomeni, da ni moč obravnavanih informacij dobiti »on line« preko Interneta.

5.3.2.4 Trade Point Slovenia (TPS)29 TPS je bil ustanovljen leta 1995 z namenom ureditve dostopa do informacij o priložnostih, ki se pojavljajo na trgih drugih držav in bi lahko bile v interesu tudi slovenskim podjetjem ter o možnostih za različne vrste povezovanj s številnimi gospodarskimi subjekti v tujini. Na enak način preko t.i. »Global Trade Point Network« diseminirajo tovrstne informacije o Sloveniji v svet. TPS omogoča slovenskemu gospodarstvu dostop do obravnavanih podatkov in informacij po principu naročil, ki se lahko izvršijo bodisi osebno, bodisi v elektronski obliki. Geografska pokritost informacij pa je v veliki meri vezana na krog držav, ki so del »Global Trade Point Network«.

5.3.2.5 Baza podatkov IZVOZNO OKNO Na Agenciji RS za gospodarsko promocijo Slovenije in tuje investicije - Tipo30 so vzpostavili spletni portal Izvozno okno, ki slovenskim izvoznikom nudi potrebne informacije o tujih trgih. Portal je na spletnem naslovu www.izvoznookno.si javno dostopen od aprila 2003 in trenutno ponuja informacije o več kot tridesetih izvoznih trgih. Kot je na novinarski konferenci poudaril direktor Tipo Matej Kovač, je bil cilj vzpostavitve spletnega informacijskega portala vzpostaviti infrastrukturo za komunikacijo z izvozniki. "Pridobivanje informacij o zanimivih tujih trgih je namreč povezano s tveganjem in stroški za podjetja in posredovanje države pri tem zmanjšuje stroškovni prag za vstope na tuje trge," je dejal Kovač. Dodal je, da je portal namenjen predvsem malim in srednjim podjetjem, ki začenjajo izvažati ali pa o tem šele razmišljajo, zanimiv pa je tudi za velika podjetja. V Tipo, ki poleg spodbujanja tujih investicij v Sloveniji skrbi tudi za pospeševanje internacionalizacije podjetij, so s projektom vzpostavitve spletnega portala začeli jeseni 2001, ko so naredili analizo slovenskih in svetovnih ponudnikov izvoznih informacij na internetu. "Ugotovili smo, da Slovenija nima mednarodno primerljivega servisa za zbiranje in posredovanje zunanjetrgovinskih informacij podjetjem, zato smo se odločili za vzpostavitev internetnega portala," je pojasnil Kovač. Direktor Tipo je dodal, da so marca 2003 naredili tudi raziskavo na skupini podjetij, ki je pokazala, katere informacije so za podjetja najbolj pomembne, kateri podatki jim najbolj

29 Povzeto po Bobek, in drugi (2003, 54). 30 TIPO – Trade and Investment Promotion Office

52

primanjkujejo, koliko podjetja za informacije plačujejo sedaj in koliko so pripravljena plačevati, kakšne težave imajo pri uporabi podatkov ter katere vire podatkov uporabljajo. Na Tipo ocenjujejo, da naj bi spletni portal Izvozno okno obiskovalo približno 10.000 izvoznih podjetij oziroma okrog 22 odstotkov od skupaj 44.000 slovenskih izvoznikov. Od tega naj bi bila večina malih in srednje velikih podjetij, je pojasnil vodja projekta Izvozno okno Janez Žakelj. Portal ponuja informacije o poslovnih priložnostih, sejmih, usmerja na koristne naslove, opozarja na zanimive seminarje in konference, daje obiskovalcem možnost, da postavijo vprašanja, jih seznanja z aktualnimi novicami, ponuja širok spekter za izvoznike pomembnih podatkov o državah, vzpostavlja pa se tudi baza podatkov o publikacijah, zanimivih za izvoznike. Vsebinsko pri oblikovanju portala trenutno sodelujejo tričlanska ekipa Tipo, Center za mednarodno sodelovanje in razvoj, Slovenska tiskovna agencija (STA), Slovenski inštitut za standardizacijo, drugi oddelki znotraj ministrstva za gospodarstvo, mreža zunanjih sodelavcev, urednikov in dopisnikov, občasno pa Tipo sodeluje tudi s Slovensko izvozno družbo. Podobne portale imajo tudi vse članice Evropske unije in večina pridruženih članic, na Tipo, ki ima za svoje delovanje letno na voljo 20 milijonov tolarjev proračunskih sredstev (brez plač in promocije), pa so se pri vzpostavitvi Izvoznega okna zgledovali po britanskem servisu Tradepartners UK (STA 2003b, 1).

53

6 SKLEP Današnji čas v zunanjetrgovinskem poslovanju zaznamuje predvsem zunanjetrgovinski liberalizem. A iz potrebe po zaščiti domačega gospodarstva pred tujimi konkurenti, so na določenih področjih še vedno prisotni zametki protekcionizma. Tako se je v času, ko se ukinjajo carinske oblike zaščite, pojavila nova smer zaščitne politike, t.i. »novi protekcionizem«. Zanj je značilno, da se kot nadomestilo za ukinitev carin krepi necarinska oblika zaščitne politike. Necarinsko obliko zaščite oziroma necarinske ovire predstavljajo vsako državno dejanje, ki v najširšem smislu vpliva na prost pretok blaga, storitev ter kapitala in hkrati nima oblike klasične carine. Iz raziskave je razvidno, da gre trend v smeri naraščanja števila različnih oblik necarinskih omejitev, saj ob ukinjanju carin potreba po ohranjanju določenega nivoja zaščite še vedno ostaja. Najpogosteje se te pojavljajo na področju proizvodnje hrane in industrijskih proizvodov. Ukrepi necarinske zaščite delujejo skozi zelo prefinjene in netransparentne oblike, zato jim je včasih tudi zelo težko očitati kršenje mednarodnih sporazumov. To pomeni, da je ob določenih trenutkih takim gospodarstvom skoraj nemogoče očitati omejevanje proste trgovine. Kljub temu, da je Evropska unija članica Svetovne trgovinske organizacije (WTO) in da je dolžna spoštovati določila WTO/GATT sporazuma glede zaščite trgovine, bi tudi v Uniji težko našli državo, ki ima povsem odprto gospodarstvo. Ukrepi necarinske zaščite niso izvzeti zlasti v primeru motenj na domačem trgu in so, če je njihova uporaba upravičena tudi dovoljeni. Tako EU izvaja kar veliko ukrepov pri zaščiti trgovine. Največkrat se poslužuje antidumpinških ukrepov, s katerimi se ubrani cenenih pritokov blaga iz tretjih držav. Proizvodom, ki so predmet antidumpinških ukrepov tako naloži antidumpinško carino. Zaščitne ukrepe uporablja tudi kadar je priča subvencioniranih izvozov s strani držav nečlanic Unije. V tem primeru lahko odredi izravnalno carino za subvencioniran proizvod in tako prepreči, da bi vstop takega proizvoda na trgu Unije povzročil škodo domačim proizvajalcem. Nadalje se poslužuje še ukrepov z enakovrednim učinkom količinskim omejitvam in strogemu fitosanitarnemu nadzoru. Članice EU imajo tudi zelo dodelano področje standardov, s katerimi lahko preprečijo pot v unijo marsikateremu izvozniku, ki ne zadosti tehničnim predpisom. Poleg tega Evropski pravni red določa tudi zelo stroge predpise, ki se tičejo varovanja okolja, zaščite potrošnikov, njihovega zdravja in varnosti izdelkov. Tudi slovenska izvozna podjetja so velikokrat tarča zaščitnih ukrepov Evropske unije. Na njene trge v povprečju izvozijo kar dve tretjini svojih izdelkov, največ v Nemčijo, Italijo, Avstrijo, Francijo, Veliko Britanijo in Nizozemsko. Posledice evropske protekcionistične regulative so okusile predvsem družbe Slovenskih železarn, ki so že vrsto let usmerjene na evropski trg. Slovenskemu podjetju Acroni je bil namreč leta 1998 s strani evropskih jeklarjev očitan obstoj dumpinga in s tem povzročena

54

škoda. Vendar pa je raziskava pokazala, da je šlo za zmotne očitke in obtožba je bila umaknjena. Poleg tega je prišlo v letih, ko je ZDA zaščitila svojo jeklarsko industrijo, do protiukrepov EU, ki so povzročili nemalo težav slovenskim izvoznikom na tem področju. Tudi v sektorju kmetijstva ni EU nič kaj prizanesljiva. EU skrbno ščiti evropske kmetijske cene pred nizkimi cenami uvoza in tako preprečuje, da bi uvoz po nizkih cenah motil evropski trg. Kljub temu pa postaja trgovina s kmetijskimi izdelki med Slovenijo in EU vedno bolj liberalizirana saj je pod protekcionističnimi ukrepi Unije le še okrog 10% slovenskih izvoženih kmetijskih izdelkov. Občutni pritiski s strani EU so tudi pri izvozu lesnih izdelkov, saj se evropski kupci lesnih izdelkov vse bolj ekološko osveščajo in zahtevajo dokaze o pridobivanju lesa v okviru trajnostnega ravnanja z gozdovi. Tako je ustrezen certifikat velikokrat merilo, ki ga upoštevajo številni evropski uvozniki lesa in lesnih izdelkov. Prav tako so vse hujši tudi pritiski na slovensko tekstilno, oblačilno in usnjarsko predelovalno industrijo. S prvim majem letos, ko bo za Slovenijo nekoč zunanji trg EU postal notranji, se bodo tudi na področju necarinskih ovir zgodile nekatere spremembe. Veliko teh ovir bo sicer odpadlo, predvsem antidumpinški ukrepi, saj je dumping zunanjetrgovinski pojav in na notranjem trgu Evropske unije ne bo več mogoč. Za slovenske izvoznike pa bodo kljub odpravljenim mejam ostale administrativne ovire, ki bodo predstavljale predvsem poročanje o blagovni menjavi med državami članicami statističnemu sistemu Intrastat. Da bi bila slovenska izvozna podjetja čim bolje seznanjena z razmerami na skupnem evropskem trgu bodo morala pridobiti tudi ustrezne informacije o tujih trgih in razmerah o trgovanju na teh trgih. Takšen vir informacij je zagotovo baza podatkov Market Access Database, ki nudi širok splet informacij o potencialnih izvoznih tržiščih. Dostop do potrebnih informacij pa omogoča med drugim tudi Ministrstvo za gospodarstvo, Gospodarska zbornica Slovenije, Trade Point Slovenia ter baza podatkov Izvozno okno. V okviru globalizacije, je povsem razumljivo, da se bo liberalizacija svetovne trgovine v prihodnje nadaljevala še bolj pospešeno in prispevala k izenačevanju konkurence domačih in tujih proizvajalcev blaga. Seveda pa lahko tudi pričakujemo, da se bo kljub trendu odpravljanja kakršnihkoli ovir, oblika necarinskega protekcionizma obdržala vsaj še nekaj časa in s tem tudi delno kvarila idilično podobo o povsem svobodnem mednarodnem poslovanju.

55

7 POVZETEK Zgrešeno bi bilo trditi, da se v obdobju svobodne menjave in neprestanem zagovarjanju zunanjetrgovinske politike liberalizma vsa gospodarstva v celoti prepuščajo politiki konkurence in tako ne nudijo zaščite svojim domačim proizvajalcem in panogam. Čeprav je kakršnokoli omejevanje mednarodne trgovine skrajno nezaželeno, bi v praksi težko našli državo, ki ima svoje gospodarstvo popolnoma nezaščiteno. Tudi Evropska unija ni na tem področju nikakršna izjema. Kot nadomestek za vedno več ukinjenih carin je uvedla številne alternativne oblike zaščite evropskega trga. S tem so mišljene predvsem t.i. fine oblike zaščite oziroma necarinske oblike zaščite. Necarinska zaščitna politika Evropske unije temelji predvsem na interveniranju, kadar se na njenem trgu pojavljajo ceneni proizvodi, ki so predmet dumpinga. Zaščita se uporablja tudi pred subvencioniranimi proizvodi s stani tretjih držav, proizvodi, ki ne zadostijo evropskim standardom, okoljevarstvenim normam, fitosanitarnim predpisom, zahtevam varnosti izdelkov in še vrsto drugim določilom. Tudi slovenski izvozniki, ki izvažajo na zahteven trg EU so večkrat soočeni z evropsko necarinsko zaščito. Ta je bila do sedaj neugodna kar za nekaj izvoznih sektorjev. S skorajšnjim polnopravnim članstvom na več kot 400 milijonskem trgu Evropske unije, pa bo prišlo do nekaterih sprememb tudi na področju necarinskih ovir. V kratkem bo nekoč naš zunanji trg bo postal notranji trg, ki ga ne bo več uravnavala zunanjetrgovinska politika, temveč politika konkurence. S tem pa pričakujemo, da bo odpadel tudi velik del sedanjih necarinskih ovir za naš izvoz na trg EU. Ključne besede: protekcionizem, novi protekcionizem, necarinska zaščita, nelojalna konkurenca, Evropska unija, Slovenija, zunanja trgovina, izvoz, uvoz, dumping, antidumping, subvencije, uvozne kvote, standardi, fitosanitarni merila, okoljevarstvene norme, zunanji trg, notranji trg.

56

ABSTRACT It would be wrong to affirm that in the period of free trade and constant interceding of foreign trade policy of liberalization all of the econimics have given themselves up to competition policy and that they do not offer protection to their own producers and branches. Although, restrictions of international trade of any kind are highly unwanted, it would be hard to find a country with fully unprotected economics. The European Union is no exception in this field. It has substituted more and more abolished duties with numerous alternative European market protection forms; meant are the so called fine forms of protection or non-tariff protections forms. The non-tariff protection policy of the European Union is based mainly on intervening when cheap products, which are dumping matter, appear on the market. The protection is also used for subsidized third world products, for products that do not meet European standards, environmental norms, fitohygienic regulations, product safety requirements and many other regulations. The Slovene exporters who export to pretentious EU market are also frequently confronted with the European non-tariff protection which has been up to now pretty disadvantageous for many export sectors. The soon-coming fully entitled membership on more then 400 million EU market will bring some changes in the field of non-tariff barriers. Our foreign market will soon become our home market, which will not be any longer regulated by foreign trade policy but by competition policy. Therefore, a large part of the actual non-tariff barriers for the Slovene export to the EU market will fall away. Key words: protectionism, new protectionism, non-tariff protection, unfair competition, European Union, Slovenia, foreign trade, export, import, dumping, antidumping, subsidy , import quots, standards, phitosanitary measures, environmental norms, external market, internal market.

57

SEZNAM VIROV

1. Babić, Mate. 1993. Međunarodna ekonomija. Zagreb: Privredni vjesnik

2. Bajuk, Brigita. 2002. Varstvo zdravja in potrošnikov v Evropski uniji. Center Evropa.

3. Bavcon, Edvard, in Janko Pučnik. 1998. Slovensko podjetje in konkurenčno pravo EU. Ljubljana: Zavod za raziskave delničarstva.

4. Bobek, V., T. Živko, D. Belšak, in B. Pučnik. 2003. Opredelitev informacije o uporabi in ocenjevanje necarinskih trgovinskih ovir v mednarodni menjavi. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta.

5. B.U. 2004. Izvozni poraz v Franciji, zmaga v Španiji. Finance 28: 5.

6. Coppel, Jonathan in Martine Durand. 1999. Trends in market openness. [online] Available: http://ideas.repec.org/p/oed/oecdec/221.html [12.12.03].

7. Damijan, Jože. 2003. Priložnost je tukaj. Glas Gospodarstva, april: 22-26.

8. Delegacija evropske komisije v Sloveniji. Kako Evropska unija skrbi za okolje. 2003.

9. Euro info center. 2003. Širitev EU prinaša nove poslovne priložnosti in zmanjšuje ovirepri vstopanju na trg EU. [online] Available: http://www.zrs-kp.si/siritev/pvsiritve_priloznosti.php [12.01.04].

10. Ferlinc, Maja. 2003a. Dumping v Evropski uniji. Finance 239: 17.

11. Ferlinc, Maja. 2003b. Kako prek trgovinskih ovir. Glas gospodarstva april 2003: 36-37.

12. GZS-Gospodarska zbornica Slovenije. Osnovni priročnik za slovenska mala in srednje velika podjetja za obvladovanje novih izzivov na poti v EU. Biti uspešen na enotnem evropskem trgu. 2003.

13. GZS- Gospodarska zbornica Slovenije. Združenje agroživilstva, oddelek za evropske zadeve. Notranji trg EU ter slovensko kmetijstvo in živilska industrija. Maj 2000.

14. Hrastelj, Tone. 1990. Mednarodno poslovanje. Ljubljana: Gospodarski Vestnik.

15. Hrastelj, Tone. 1996. Non Tariff Barriers and Competitive Environments. GZS Ljubljana, October 1996.

16. Ilešič, Mirko. 1998. Protidumpinški postopki in drugi ukrepi trgovinske zaščite v Evropski skupnosi (1. del). Svetovalec iz Gospodarskega vestnika 37:115.

http://ideas.repec.org/p/oed/oecdec/221.html

http://www.zrs-kp.si/siritev/pvsiritve_priloznosti.php

http://www.zrs-kp.si/siritev/pvsiritve_priloznosti.php

58

17. Ilešič, Tomaž. 2000. Ukrepi trgovinske politike pri trgovanju Slovenije in Evropske unije. Podjetje in delo 6: 895.

18. Ješovnik, Peter. 2003. V Evropsko unijo se vključujemo, ker tja sodimo. Glas gospodarstva, april: 17-21.

19. Kenda, Vladimir. 2001. Mednarodno poslovanje. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta.

20. Klapš, Srečko. 2003. Razvijajoči se trgi ključni za preživetje marsikaterega izvoznika. Finance 229:35.

21. Kotnik, Igor. 2003. Certificiranje je potreba. Kmečki glas 48:32.

22. Kratovec-Prokopovič (1.12. 1996). Sodobne necarinske zaščite. Glas gospodarstva. [online] Available: http://www.gzs.si/Natisni.asp?ID=5086 [14. 11 .03].

23. Kristan, Urška. (04.09.2003). Slovenska podjetja bodo do vstopa Slovenije v EU morala uskladiti tehnične standarde. [online] Available: http://www.izvoznookno.si/novice.php?mode=seznam&menu=novice&akcija=izbrana_novica&id=1491 [05. 12. 03].

24. Majcen, Boris. 1996. Zunanjetrgovinska liberalizacija slovenskega gospodarstva. Slovenska ekonomska revija 4: 47.

25. Ministrstvo za gospodarstvo. Kakšno trgovinsko zaščito ima EU? [online] Available: http://evropa.gov.si/evropomocnik/question/445-107/ [16. 11 03].

26. Moussis, Nicolas. 1999. Evropska unija, pravo, ekonomija, politike. Littera picta za slovensko izdajo.

27. Nidorfer, Matjaž. 1999. Bomo znali poskrbeti zase? Gospodarski vestnik 3: 10.

28. Peterlin, Irena. 2003. Izzivi prava EU v gospodarstvu in jeklarski industriji, delo in stroka po vstopu v Evropsko unijo. Podjetje in delo 6: 1275.

29. Rizman, Rudi. 2002. Protekcionizem: Pro et contra. Gospodarski vestnik 14: 19.

30. Salvatore, Dominic. 1999. International economics (6. Izdaja) New Jersey: Prentice Hall International.

31. Salvatore, Dominic. 1995. International economics (5. Izdaja) New Jersey: Prentice Hall International.

32. SIST-Slovenski inštitut za standardizacijo. 2003. Mednarodna standardizacija. [online] Available: http://www.sist.si/slo/g2/g23.htm [03. 12. 03].

33. SIST- Slovenski inštitut za standardizacijo. 2004. Novice iz SIST. [online] Available: http://www.sist.si/slo/z2/z22.htm [03. 2. 04].

http://www.gzs.si/Natisni.asp?ID=5086

http://www.izvoznookno.si/novice.php?mode=seznam&menu=novice&akcija=izbrana_novica&id=1491


http://evropa.gov.si/evropomocnik/question/445-107/

http://www.sist.si/slo/g2/g23.htm

http://www.sist.si/slo/z2/z22.htm

59

34. STA- Slovenska tiskovna agencija.2003a. Gospodarstvo-Slovenija. Slovenija z EU podpisala sporazum o liberalizaciji trgovine s kmetijskimi izdelki.

35. STA- Slovenska tiskovna agencija. 2003b. Gospodarstvo-Slovenija. Izvozniki se lahko za pomoč obrnejo na spletni portal izvozno okno.

36. STA- Slovenska tiskovna agencija. 2003c. Z informacijami z evropskih trgov do boljše konkurenčnosti.

37. STA- Slovenska tiskovna agencija. 2003d. Slabi časi tekstilne, oblačilne in usnjarske industrije so se nadaljevali tudi letos.

38. Svenšek, Katja. 2004. Administriranje ostaja tudi po odpravi mej. STA. [online] Available: http://www.izvoznookno.si/novice.php?mode=seznam&menu=novice&akcija=izbrana_novica&id=2488 [25. 2. 2004].

39. Špec, Emil, in Franc Turk. 2000. Priročnik o zunanjetrgovinskem poslovanju. Velenje: Gorenje d.d.

40. Štiblar, Franjo. 1996. Elementi za dograditev sistema mednarodne menjave in vloga slovenske izvozne družbe. Gospodarska gibanja 276.

41. Tratnik, Matjaž, in Aleš Ferčič. 2002. Mednarodno gospodarsko pravo. Maribor: Pravna fakulteta.

42. Trošt, Ferdinand. 1996. Zunanjetrgovinska politika. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

43. UMAR- Urad za makroekonomske analize in razvoj. 2000. Pričakovani makroekonomski učinki integracije Slovenije v EU.

44. Urad vlade za informiranje. 2004. Proces vključevanja v EU. [online] Available: http://evropa.gov.si/vkljucevanje/proces/ [12. 02. 04.].

45. Urad vlade za informiranje. 2000. Tudi rastline bodo imele svoj potni list. Evrobilten št. 22, oktober 2000.

46. Valjavec, Ivana. Mlečne kvote v EU do leta 2008. [online] Available: http://www.lj-mlek.si/novice/december2001_7.htm [03. 11. 03].

47. World Trade Organization. Anti-dumping, subsidies, safeguards: contingencies, etc. [online] Available: http://www.wto.org/english/thewto_e/whatis_e/tif_e/agrm8_e.htm#technical [05. 12. 03].

48. World Trade Organization. EU has open market, but still holds back on agriculture and textile products. [online] Available: http://www.wto.org/wto/english/tratop_e/tpr_e/tp137_e.htm [06.12.03].



http://evropa.gov.si/vkljucevanje/proces/

60

PRILOGA

SLIKA 2: SLOVENIJA IN ISO 9000 CERTIFICIRANJE V EVROPSKI UNIJI

Vir: : GZS. Primerjava z EU za ISO 9000. Avaible: http://www.gzs.si/Nivo3.asp?IDpm=1723 [12. 1. 2004].

SLIKA 3: SLOVENIJA IN ISO 14000 CERTIFICIRANJE V EVROPSKI UNIJI

Vir: GZS. Primerjava z EU za ISO 14000.Avaible: http://www.gzs.si/Nivo3.asp?IDpm=1723 [12. 1. 2004].

http://www.gzs.si/Nivo3.asp?IDpm=1723

http://www.gzs.si/Nivo3.asp?IDpm=1723

vpliv necarinskih ovir na izvoz slovenskih izdelkov …

Documents