vloga nadzornega sveta pri insolven Čnih postopkih · na osnovi analize poslovanja podjetja...

Priročnik za člane nadzornih svetov in upravnih odborov

Združenje nadzornikov Slovenije

1

Dr. FLORJAN ZORIN

VLOGA NADZORNEGA SVETA PRI INSOLVENČNIH POSTOPKIH

OSNOVE INSOLVENTNEGA PRAVA

Zakon o finančnem poslovanju podjetij določa dve osnovni pravili poslovanja, ki jih mora uprava s

skrbnostjo dobrega gospodarstvenika pri vodenju podjetja v vsakem trenutku upoštevati. To sta

sposobnost kratkoročno poravnavati zapadle obveznosti (likvidnost) ter trajna sposobnost

poravnavanja obveznosti podjetja (solventnost).

Potencial, ki zagotavlja likvidnost, ne sme poseči v solventnost podjetja, to je dolgoročno sposobnost

poravnavanja pričakovanih obveznosti. Če podjetje dolgoročno ni sposobno poravnavati svojih

obveznosti, lahko pride do prezadolženosti, to je do stanja, ko so obveznosti podjetja večje od

premoženja podjetja (ZFFP, Šinkovec).

Insolventnost je stanje, ko podjetje ne more več zagotavljati zgoraj navedenih pravil (zagotavljanja

likvidnosti in solventnosti), kar vodi do motenj v poslovanju, le te prerastejo v dolgotrajno krizo, ki pa jo

je potrebno ''zdraviti'' na področju poslovne sanacije ob sočasni podpori finančne reorganizacije.

Slednje je uzakonjeno na način določitve insolvenčnih postopkov, temelječih na insolvenčnem pravu,

ki dajejo dolžniku zakonsko moč, predvsem pa priložnost sanacije tudi s pomočjo (in na račun)

upnikov in ostalih udeležencev podjetja.

V Sloveniji obstoja zakonodaja, ki se je morajo poslovodstva (v nadaljevanju za naše potrebe uprava)

podjetij držati, kadar morajo ali želijo sanirati svoje stanje in sicer se uporablja predvsem naslednja

zakonodaja:

- Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v

nadaljevanju ZFPPIPP) z vsem dosedanjimi dopolnitvami,

- Zakon o gospodarskih družbah,

- Zaklon o delovnih razmerjih,

- Obligacijski zakonik in druga zakonodaja.

Prav tako moramo izpostaviti dopolnjeno zakonodajo Zakona o izvršbi in zavarovanju , ki določa

poenostavitev postopkov izvršbe upnika proti dolžniku in določa tudi primere, v katerih je ugovor lahko

utemeljen. ZFPPIPP ureja finančno poslovanje pravnih oseb, postopke zaradi insolventnosti tako nad

pravnimi kot fizičnimi osebami in postopke prisilnega prenehanja. ZFPPIPP, ki je bil objavljen v

Uradnem listu št. 126 dne 31. 12. 2007, je nadomestil prejšnja dva zakona, in sicer Zakon o finančnem

poslovanju podjetij (ZFPPod) in Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL). ZFPPIPP je

doživel že več dopolnitev: leta 2009 v Uradnem listu št. 40 in št. 59, leta 2010 v Uradnem listu št. 52 in



2

leta 2011 v Uradnem listu št. 26. Zakon je leta 2011 doživel pomembno spremembo glede poplačila

upnikov, pri čemer mora dolžnik v prisilni poravnavi upnikom ponuditi najmanj 50-odstotno poplačilo

nezavarovanih upnikov. Ob koncu lanskega leta 2011 je prejšnja vlada predlagala novelo zakona

ZFPPIPP-E, ki bi bila namenjena predvsem poenostavitvi, pocenitvi in s tem pospešitvi insolvenčnih

postopkov v podjetjih, ki so se sposobna prestrukturirati in s tem ohraniti številna delovna mesta.

Najverjetneje bodo tudi letos šle spremembe v tej smeri.

Sedaj so ustrezne dopolnitve v pripravi in te se nanašajo na naslednje rešitve:

• zagotovitev večjih možnosti prestrukturiranja (ohranjanja zdravih jeder) zaradi sprememb:

• omilitve pogojev za začetek prisilne poravnave: sedanjih najmanj 50 % poplačila navadnih

terjatev v največ štirih letih znižuje na najmanj 30 % poplačila teh terjatev v največ štirih letih

oz. najmanj 40 % poplačila v največ osmih letih. Tako bi bila odpravljena blokada prisilnih

poravnav in zmanjšan pritisk na uvedbo stečajev.

• uzakonitve poenostavljene prisilne poravnave za s.p.-je in mikro podjetja:pomeni

enostavnejše, cenejše in hitrejše postopke finančnega prestrukturiranja za te subjekte in

ohranjanje delovnih mest. Trenutno veljaven zakon jih sili v stečaj, z vsemi posledicami za

upnike in delovna mesta vred.

• povečanja osnovnega kapitala insolventnega dolžnika na podlagi sklepa upniškega odbora, ki

dopušča konverzijo terjatev v lastniške deleže in prenos vodenja poslov insolventnega

dolžnika na vplačnika novih delnic.

• izboljšanje položaja delavcev – upnikov insolventnega dolžnika z določitvijo novih razlogov za

prenehanje vodenja prisilne poravnave (in začetek stečaja), če insolventni dolžnik za več kot

15 dni zamudi s plačilom plač delavcem do višine minimalne plače ali s plačilom davkov in

prispevkov, ki jih mora izplačevalec obračunati ali plačati hkrati s plačilom plač delavcem,

razen če je bilo plačilo teh davkov in prispevkov odloženo v skladu z zakonom, ki ureja davčni

postopek;

• določitev dodatnih izpodbojnih domnev insolventnosti, ki olajšujejo položaj upnikov, kadar

predlagajo začetek stečajnega postopka.

Sicer predlog sprememb zakona opredeljuje nove pogoje in odgovornosti upraviteljev insolvenčnih

postopkov; uvaja tudi bolj aktivno vlogo upniških odborov pri spremljanju in nadzoru poteka

insolvenčnih postopkov, kar ob možni kapitalizaciji terjatev dodatno veča interes upnikov, da se

poslovanje podjetij ohrani, s tem pa povečajo njihove možnosti za večje poplačilo terjatev (GZS,

Stališča 2012).

Zakon zahteva od poslovodstva takojšnje ukrepanje v smislu zagotovitve likvidnosti, solventnosti in

kapitalske ustreznosti. Pojem kapitalske ustreznosti ni samo vezan na višino kapitala, pač pa tudi na

ustrezno višino obratnega kapitala, ki zagotavlja vsakemu podjetju, kakor v konkretnih primerih

dolgoročno plačilno sposobnost.



3

VLOGA NADZORNEGA SVETA

Na osnovi obstoječe zakonodaje in na osnovi nadaljnjih usklajevanj z evropsko zakonodajo lahko in

mora uprava skupaj z nadzornim svetom in posredno z lastniki ukrepati za preprečitev najmanj

ugodnega scenarija razpleta poslovne situacije podjetja.

Preden se poslovodstvo, nadzorni svet, lastniki, upniki ali kdor koli od pomembnih udeležencev

določenega podjetja odločajo, kako sanirati podjetje, je potrebno predhodno čim bolj natančno

ugotoviti dejansko stanje. Če natančno ugotovimo stanje, kjer se nahaja podjetje in definiramo naš cilj,

je odvisno po kateri poti, s katerimi sredstvi bomo dosegli zastavljeni cilj. Torej brez tega vrstnega reda

ne gre, izvajalec takšne analize pa mora poznati metode s katerimi ugotovi dejansko stanje, prav tako

pa mora poznati poti za dosego želenega cilja.

Vodstvo podjetja je preveč obremenjeno z zunanjimi problemi tekočega poslovanja in preveč vezano

na obstoj podjetja. Prav tako med vodilnimi v podjetju lahko obstajajo različni interesi, ki niso nujno v

korist podjetju. Ti interesi se pojavljajo zlasti, ko potekajo postopki lastninskega preoblikovanja. Zato je

nujno potrebno, da predpostavke sanacije - kriznega vodenja ugotovijo zunanji nepristranski

strokovnjaki, ki jih na zahtevo nadzornega sveta angažira podjetje. Nadzorni svet ima pomembno

vlogo v insolvečnih postopkih, mora igrati aktivno vlogo nadzora, angažiranja in kontrole, saj

od njih to zahteva zakonodaja in lastniki. Zato je poznavanje konkretnih znanj iz kriznega

vodenja in sanacije podjetij zelo koristno za pravilno in pravočasno odločanje članov

nadzornih svetov. Nadzorni svet direktno ali posredno izbere izvajalca sanacije.

Zadana naloga izvajalca je neodvisna zunanja ugotovitev in ocena položaja podjetja (naročnika ) tako

iz statičnega, kakor tudi iz dinamičnega vidika poslovanja oziroma stanja. Zato temelji analiza podjetja

na ugotovitvi dejanskega stanja njegove aktive ( premoženja ) in na drugi strani na ugotovitvi virov

sredstev (pasive) v smislu obveznosti do virov sredstev. Na osnovi tega lahko ugotovimo zadolženost

(prezadolženost) podjetja, strukturo dolgov, zavarovanja, kakor tudi realno vrednost njegovega

premoženja.To je podlaga za ugotovitev različnih scenarijev sanacije oziroma nadaljnjih možnih poti

razvoja podjetja-naročnika. Pri vsaki varianti sanacije je potrebno podati njene prednosti in slabosti,

priložnosti (izzive) in nevarnosti (modificirana SWOT analiza ). Scenariji niso samo abstraktni ampak z

grobimi izračuni, ki so podlaga za seznanitev upnikov kot najpomembnejšim faktorjem volje in

pripravljenosti sanacije dolžnika, kakor tudi eventualnih vlagateljev, solastnikov ali popolnoma novih

lastnikov podjetja (seveda je treba tu upoštevati specifiko pogledov sedanjih lastnikov oziroma njihovih

vrednot glede te problematike).

ANALIZA STANJA IN POSLOVANJA PODJETJA s poudarkom na finančni analizi

Očitno sta mesto in vloga finančne analize podjetja odvisna od vrednotenja finančnih ciljev v sklopu

ciljev podjetja. Pri tem nam lahko pomaga razumevanje medsebojne soodvisnosti plačilne



4

sposobnosti, dobička in potencialnega dobička kot temeljnih ciljev podjetja (slika 1).

V zagotavljanje teh ciljev so usmerjene upravljalno informacijske dejavnosti podjetja kot so:

• strateško načrtovanje (usmerjeno v zagotavljanje potencialnega dobička, odvisnega od

življenjskega prostora in konkurenčnosti podjetja);

• analiza ekonomike in planiranje (usmerjeno v zagotavljanje tekočega dobička, to je rentabilnega

poslovanja);

• finančna analiza in planiranje (usmerjeno v zagotavljanje kratkoročne in dolgoročne plačilne

sposobnosti podjetja).

Pri tem imajo vse dejavnosti tri časovne dimenzije (kratek, srednji in dolgi rok), ki vplivajo tudi na

ustrezno standardizacijo informacij. Poudariti je treba, da slika nima namena in tudi ne more izčrpno

opisati vseh dejavnosti, vendar daje občutek usmerjenosti in logičnostih povezav, kar omogoča

relativno zelo poenostavljen prikaz.

Ugotovimo lahko izredno pomembno vlogo finančne analize v celotnem informacijskem sistemu

podjetja, kar seveda daje pomembno vlogo finančni funkciji, hkrati pa zahteva tudi ustrezno

odgovornost za upravljanje s finančnimi sredstvi. Tej odgovornosti se upravljavci in poslovodstvo ne

morejo izogniti, zato je nujno obvladovanje osnovnih pojmov finančnega upravljanja. V nasprotnem

primeru ni možno razumevanje rezultatov finančne analize in je onemogočeno ustrezno ukrepanje.



Slika 1: Osnove upravljavskega informacijskega sistema (»dr.Živko Bergant«)

KRATEK SREDNJI DOLGI

PLAČILNA SPOSOBNOST

DOBIČEK

FINANČNA ANALIZA IN PLAN

POTENCIALNI DOBIČEK

Kratkoročna plačilna sposobnost

Prilivi in odlivi

CILJ

ROK

Cash flow Finančno vzvodje

Fiinančna ekonomika

Dolgoročna plačilna sposobnost Finančna moč

Finančno ravnotežje Finančna stabilnost

Investicijska sposobnost

Kalkulacije Oblikovanje cen

Antiinflacijska politika Prispevki za kritje

ANALIZA EKONOMIKE IN PLAN

Produktivnost Ekonomičnost Dobičkovnost

Profitni centri Stroškovno računovodstvo

Stroškovni nosilci

STRATEŠKO NAČRTOVANJE

Izdelki Izvajalci Sredstva Programi Nosilci Sistemi

Sredstva Poslanstvo Koncepti Zmožnosti



6

UKREPI - Analiza smiselnosti sanacije ali ukinitve podjetja

Na osnovi analize poslovanja podjetja ugotovimo, ali je podjetje v krizi. Če smo dobili pozitiven končni

odgovor, je potrebno analizo poslovanja dopolniti z analizo smiselnosti sanacije ali ukinitve podjetja.

Ugotovitev, ali je podjetje na začetku krize ali pa je že globoko v njej, je pomembna pri odločitvi o

"zdravljenju" ali ukinitvi podjetja. Čas je pomemben faktor, kajti pravočasnost ukrepanja lahko

povežemo z večjo ali manjšo verjetnostjo "ozdravitve".

Potrebno je vedeti:

a) kdaj je smiselno dati podjetje v stečaj:

• zakonsko (na podlagi ZFPPIPP, smiselno upoštevajoč tudi določila Zakona o

gospodarskih družbah),

• poslovno (če ni zagotovljenega razvoja);

b) da je smiselno podjetje sanirati:

• če se pričakuje, da bodo objektivne težave minile,

• če smo sposobni sami ali s kriznim managementom ustrezne krizne ukrepe speljati

tako, da subjektivne težave odpravimo,

• kombinacija obeh (odprava objektivnih in subjektivnih razlogov za krizo),

• če je zagotovljen razvoj po sanaciji; v kolikor ni, podjetje samo životari, saj so upniki

poplačani, lastniki pa nimajo dividende, niti prejšnjega premoženja.

INSOLVENTNOST

Kadar obravnavamo podjetja v insolvenčnih postopkih, moramo poznati naslednje pojme: plačilna

sposobnost, kapitalska (ne)ustreznost, prezadolženost in insolventnost.

- Plačilna sposobnost oziroma solventnost pomeni, da podjetje v vsakem trenutku in trajno

razpolaga z denarnimi sredstvi v višini dospelih obveznosti za plačilo in da ima v primernem

presežku denarna sredstva v znesku solventne rezerve (Gale Robežnik in Kruhar Puc 2005, 35).

Plačilna sposobnost je pogoj in trajna naloga za doseganje poslovnega izida oziroma dobička.

ZFPPIPP v 11. členu opredeljuje kratkoročno plačilno sposobnost in dolgoročno plačilno

sposobnost:

o Kratkoročna plačilna sposobnost oziroma likvidnost je sposobnost podjetja, da v

kratkem roku zagotovi sredstva za pravočasno plačilo obveznosti podjetja.

o Dolgoročna plačilna sposobnost oziroma solventnost je pravzaprav cilj, ki se



7

realizira s stalno kratkoročno plačilno sposobnostjo v času delovanja podjetja. Če je

bilo podjetje v svoji življenjski dobi torej trajno plačilno sposobno, je to dokaz o tem,

da je stalno zagotavljalo svojo kratkoročno plačilno sposobnost. Dolgoročna plačilna

sposobnost je trajna sposobnost podjetja izpolniti vse obveznosti ob njihovi

zapadlosti.

- Kapitalska ustreznost družbe je po ZFPPIPP (11. člen) zagotovljena, kadar je obseg njenih

dolgoročnih virov financiranja zadosten glede na obseg in vrste poslov, ki jih opravlja, ter tveganja,

ki jim je družba izpostavljena pri opravljanju teh poslov. ZFPPIPP v 32. členu določa, da mora

družba tako stanje vedno zagotavljati. Kot dolgoročni viri financiranja se smatrajo kapital (lastni vir

financiranja) in tiste obveznosti družbe (tuji dolgoročni viri financiranja), ki so primerne za kritje

obveznosti iz poslovanja in izgub zaradi tveganj, ki jim je družba pri poslovanju izpostavljena.

Kapitalska neustreznost (14. člen ZFPPIPP) nastopi takrat, ko je izguba tekočega leta skupaj s

prenesenimi izgubami iz preteklih let dosegla polovico osnovnega kapitala in te izgube ni mogoče

pokriti v breme prenesenega dobička in rezerv.

- Prezadolženost je finančno stanje dolgoročne plačilne nesposobnosti, ko so sredstva podjetja

manjša od njegovih dolgov. Gre za skrajno finančno stanje podjetja, za katerega je značilno dvoje

(Gale Robežnik in Kruhar Puc 2005, 37):

o premoženje podjetja ne zadošča več za plačilo obveznosti podjetja;

o vrednost lastnega kapitala podjetja je negativna (podjetje je torej kapitalsko skrajno

neustrezno – nepokrita izguba presega vrednost drugih sestavin lastnega kapitala).

- Insolventnost je stanje, ko podjetje ne more več zagotavljati osnovnih pravil finančnega

poslovanja (tj. likvidnosti in solventnosti), kar vodi do motenj v poslovanju, le-te prerastejo v

dolgotrajno krizo, ki pa jo je treba »zdraviti« na področju poslovne sanacije ob sočasni podpori

finančnega prestrukturiranja. Družba je torej insolventna, kadar je dolgoročno plačilno

nesposobna ali trajneje nelikvidna (14. člen ZFPPIPP). Če se ne dokaže drugače, velja, da je

družba:

o Trajneje nelikvidna, če za več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo ene ali več

obveznosti v skupnem znesku, ki presega 20 odstotkov zneska njenih obveznosti,

izkazanih v letnem poročilu za zadnje poslovno leto pred zapadlostjo teh obveznosti.

Velja tudi (nasproten dokaz ni dovoljen), da je družba trajneje nelikvidna, če za več

kot tri mesece zamuja:

- s plačilom plač delavcem do višine minimalne plače ali

- s plačilom davkov in prispevkov, ki jih mora izplačevalec obračunati ali plačati hkrati

s plačilom plač delavcem, razen če je bilo plačilo teh davkov in prispevkov odloženo v

skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek.

o Dolgoročno plačilno nesposobna, če je vrednost njenega premoženja manjša od



8

vsote njenih obveznosti, se pravi, da je prezadolžena, ali

če je kapitalsko neustrezna.

Družba postane insolventna takrat, kadar izpolnjuje vsaj enega izmed prej navedenih pogojev. Če

poslovodstvo ugotovi, da je družba postala insolventna, mora v enem mesecu po nastanku

insolventnosti nadzornemu svetu predložiti poročilo o ukrepih finančnega prestrukturiranja (35. člen

ZFPPIPP). Poslovodstvo je torej dolžno začeti izvajati ukrepe za zagotavljanje kapitalske ustreznosti

in sklicati skupščino (36. člen ZFPPIPP) ter ji predlagati, naj sprejme ukrepe, opredeljene v poročilu o

ukrepih finančnega prestrukturiranja.

Poročilo o ukrepih finančnega prestrukturiranja mora poleg opisa finančnega položaja družbe in

analize vzrokov za insolventnost vsebovati tudi mnenje poslovodstva, ali obstaja najmanj 50-odstotna

verjetnost, da bo mogoče uspešno izvesti finančno prestrukturiranje družbe tako, da bi družba znova

postala plačilno sposobna (35. člen ZFPPIPP). Če tega mnenja ne more dati, mora v treh delovnih

dneh po poteku enomesečnega roka predlagati stečaj (38. člen ZFPPIPP). Če pa je mnenje

poslovodstva pozitivno in skupščina ne sprejme sklepa o povečanju osnovnega kapitala ali v roku niso

vpisane in vplačane nove delnice, mora poslovodstvo vložiti popoln predlog za prisilno poravnavo v

treh mesecih po nastanku insolventnosti (39. člen ZFPPIPP).

VEDENJA O KAPITALSKI (NE)USTREZNOSTI

Potrebno je tudi vedeti da mora poslovodstvo (obstoječe ali krizno) in posredno nadzorni svet

spremljati in obvladovati tveganja (likvidnostna, valutna, obrestna, tveganje cen inputov, ipd.), poznati

mora zlato finančno pravilo (financiranje dolgoročnih sredstev z dolgoročnimi viri), skrbeti mora za

ustreznost finančno posredniškega položaja podjetja (da je družba neto kratkoročni upnik, kar pomeni,

da ima več kratkoročnih terjatev kot kratkoročnih dolgov), vse to pa dosega skozi kapitalsko

ustreznost, ki jo navajamo v naslednjem:

»Zavedati se je potrebno, da primanjkljaj obratnega kapitala pomeni povečano tveganje pri

zagotavljanju plačilne sposobnosti v prihodnosti. Iz navedenega izhaja, da je pri danem obsegu

poslovanja oz. pri danih kratkoročnih naložbah optimalni obratni kapital po eni strani odvisen le od

povprečnega plačilnega roka kupcev in vezave zalog ter po drugi strani od povprečnega roka

obveznosti do dobaviteljev. Zaradi zunanjih in tudi notranjih nepredvidenih ali le ocenjenih dogodkov je

treba upoštevati tudi tveganje, kar zahteva večji obratni kapital kot, če izhaja le iz predvidenih

koeficientov obračanja zalog, terjatev do kupcev in obveznosti do dobaviteljev. Predvideti je torej treba

tudi določeno rezervo obratnega kapitala. Čim večje je tveganje pri načrtovanju poslovanja, večja je

potrebna rezerva (vir: Bergant; ITEO Relacije, 2001).

Kapitalska neustreznost v primeru posameznega podjetja ima torej več stopenj, od katerih vsaka nosi

različno tveganje v zvezi s plačilno sposobnostjo podjetja. Temu primerni (tako z vidika izbora kot



9

intenzivnosti oziroma obsega) morajo biti tudi ukrepi v zvezi z zagotavljanjem prihodnje plačilne

sposobnosti podjetja. Morebitno negativno razliko med dejanskim in potrebnim obratom kapitala lahko

pri danem obsegu poslovanja zmanjšamo z uporabo dosedanjega premoženja, navedenega v bilanci

stanja in v projekciji bilanc stanja v prihodnjih letih. Gre namreč za dejstvo, da mora podjetje zaradi

navedene rizičnosti, ki spremlja večino podjetij v podobni situaciji formirati potrebno višino obratnega

kapitala. Le s temi sredstvi iz premoženja, ki jih ne moremo uporabiti za poplačila upnikov, bomo

zagotovili, da bodo terjatve do kupcev iz tekočega poslovanja in zaloge financirane z dolgoročnim

virom in le to bo lahko zagotovilo plačilno sposobnost podjetja.

Skozi kazalnike obračanja sredstev se kaže učinkovitost poslovanja s sredstvi. Hitrejše je obračanje

sredstev, manj ima podjetje vezanih sredstev. Če hočemo izračunati koeficient obračanja terjatev do

kupcev moramo primerjati prihodke od prodaje s povprečnim stanjem kratkoročnih terjatev do kupcev,

podobno se računa tudi za koeficient obračanja zalog itd.

Če je analiza smiselnosti sanacije ali ukinitve podjetja pokazala na potrebo in predvsem na smiselnost

sanacije, je potrebno pripraviti takšen program ukrepov za zaustavitev krize, ki bo po njegovi uspešni

realizaciji zagotovil pogoje za financiranje novega razvojnega ciklusa.

Iz analize poslovanja podjetja izhajajo razlogi za krizo, torej jih je potrebno odpraviti. Uspešno jih lahko

odpravimo, če imamo zato ustrezno voljo, kadre, sredstva in odločitve lastnikov podjetja, da podprejo

program ukrepov za odpravo vzrokov krize.

PROCES REŠEVANJA KRIZE

“Marinič“ navaja, da je reševanje krize podjetja v tržnem gospodarstvu kompleksna naloga, ki zahteva

drugačne prijeme in metode dela od običajnih. Je proces spoznavanja pravih problemov poslovanja,

vzrokov in vrste kriz, zato zahteva identifikacijo in pravilno alokacijo razpoložljivih resursov podjetja z

upoštevanjem možnosti in omejitev iz okolja.

Proces reševanja krize sestavljajo naslednje faze, ki pa med seboj niso strogo ločene, temveč se

medsebojno prepletajo:

1. identifikacija krize,

2. vzpostavitev kriznega managementa,

3. anamneza,

4. analiza stanja,

5. diagnoza,

6. terapija,

7. implementacija,

8. kontrola,



10

9. korekture.

Reševanje krize se lahko konča na naslednje načine:

• kot neuspešen poskus ozdravitve podjetja,

• kot kratkotrajna ozdravitev podjetja oziroma kratkotrajno premaganje krize,

• kot "mejno" premaganje krize, ki podjetju zagotavlja le životarjenje,

• kot trajno izboljšanje oziroma ozdravitev podjetja in premaganje krize.

VZPOSTAVITEV KRIZNEGA MANAGEMENTA

„Iacocca“ je pri reševanju krize podjetja prišel do spoznanja, da lahko celotno poslovno dejavnost

podjetja zajamemo v treh besedah: ljudje, proizvodi in profiti. Najvažnejši so ljudje. Če ni dobre ekipe,

vse drugo ne pomaga veliko.

Zaradi tega je vzpostavitev kriznega managementa ena od ključnih in odločilnih faz v procesu

reševanje krize. Management ima v času krize predvsem tri naloge:

• zagotovitev sodelovanja in motiviranosti vodstva in zaposlenih,

• izboljšanje upravljalnih sposobnosti za potrebno prestrukturiranje s pomočjo kadrovskih in

organizacijskih sprememb,

• zagotovitev podpore iz okolja podjetja (bank, dobaviteljev, kupcev, medijev itd.)

Pri določitvi nosilcev kriznega managementa je potrebno:

• najprej določiti odgovorno osebo, ki naj si izbere svojo ekipo, s katero se bo lotila reševanja krize,

• posameznikom v ekipi je potrebno dati točno določene naloge, moč in odgovornost; koncentracija

moči namreč pospeši oblikovanje in izvrševanje potrebnih ukrepov za ozdravitev podjetja.

Tematika kriznega vodenja se pojavlja v različni literaturi v delih tujih in domačih avtorjev. Domači

avtorji Tavčar, Bergant, Končina pa so zbrali ugotovitve vodilnih avtorjev tega področja, zato se v

nadaljevanju opiram na njihove zbrane ugotovitve.

Kdo naj postavi oceno oz. diagnozo: krizno vodenje da ali ne?

Ugotovitve iz analize o sposobnosti podjetja za sanacijo bodo podlaga za program poslovnega

preobrata, ki bo vseboval ukrepe in postopke za ponovno usposobitev podjetja za donosno

poslovanje. Sam postopek t.i. zdravljenja podjetja je interdisciplinarno opravilo tima strokovnjakov s

področja ekonomije, prava, organizacije, financ, informatike in drugih.

Predpise - zakone in tudi podzakonske akte bi lahko pravno poimenovali tudi materialno-pravna



11

podlaga kriznega vodenja. Ali poenostavljeno, to so predpisi, ki jih mora poznati strokovnjak - krizni

manager, ki prevzema krizno vodenje. Seveda je pri tem pomembno, katero področje kriznega

vodenja prevzema. Vsem ni treba poznati vsega, zaradi tega je krizno vodenje timsko delo.

NAJEMNI ALI SVETOVALNI MANAGEMENT

Najemni management ni dejavnost svetovanja managementu, saj prevzema v celoti njegove naloge in

se ne omejuje na svetovanje. Najemni management tudi ni agencija za kadrovanje managerjev in

drugih strokovnjakov, čeprav sodeluje tudi pri kadrovanju. Za določen čas najeti managerski team

praviloma prevzame “vrhnje” vodstvo v podjetju, ne pa začasno opravljanje posameznih funkcij v

podjetju.

Če je tuja pomoč – po navadi pomoč svetovalne organizacije - le potuha in pretveza za management

podjetja v krizi, le poskus, da bi odrinili lastno odgovornost iz podjetja, potem se kaže takšni pomoči

odpovedati, če pa prinaša tuja pomoč veščine, modele in metodologije, ki so za obvladovanje krize

učinkovitejše od tistih, ki jih ima management podjetja, potem se za zunanjo pomoč kaže odločiti. Ne

nazadnje je pogled zunanjega svetovalca bolj nepristranski in širši.

Najemni management pomeni:

• Izvajanje dejavnosti namesto managementa

• Odgovornost za rezultate dejavnosti

• Priskrba “vršnega” managementa za določen čas

• Izvajalne dejavnosti najemni vršni management pretežno opravlja v

podjetju.

Svetovanje managementu pa pomeni:

• Svetovanje managementu, ki usvojene nasvete izvaja

• Odgovornost za strokovnost danih nasvetov

• Priskrba svetovalcev raznih ravni usposobljenost

SANACIJA PODJETJA-FINANČNO PRESTRUKTURIRANJE

Sanacija podjetja poteka na poslovnem področju in na področju reguliranja preteklih obveznosti

(zadolženosti). V nadaljevanju opisujemo predvsem sanacijo s pomočjo insolvenčnih postopkov.

Finančna reorganizacija ali po novem finančno prestrukturiranje lahko poteka v različnih oblikah oz.

uradno z različnimi metodami finančnega prestrukturiranja lahko saniramo zatečene dolžniško-upniške



12

relacije (stare dolgove). Poznamo različne metode oz. ukrepe finančne reorganizacije:

• dogovorna poravnava,

• prisilna poravnava,

• “programirani stečaj,”

• stečaj,

• likvidacija (možna po ZGD in izbris družbe po uradni dolžnosti po ZFPPIPP) in

• kombinacija različnih metod.

Zdi se mi, da je potrebno dati pozornost predvsem dogovorni poravnavi obveznosti in še posebej

prisilni poravnavi, ki se najpogosteje pojavlja pri podjetjih v krizi (morda včasih špekulativno, kar izrodi

pravi smisel prisilne poravnave).

Dogovarjanje z upniki (poravnava obveznosti z narturalijami)

Potrebno je voditi aktivno politiko dogovarjanja z upniki in to z namenom takojšnje zaustavitve

odplačevanja obveznosti za nazaj ter v končni fazi dokončne razrešitve upniško- dolžniških razmerij.

Začeti je potrebno z dogovornim razreševanjem dolgov oziroma terjatev s strani upnikov (odpisi,

konvertiranje v deleže, reprogram, moratorij, itd.); šele v primeru, če z njimi ne dosežemo dogovornih

rešitev, je potrebno seči po instrumentu prisilne poravnave.

Večkrat se pojavlja smiselnost poravnave terjatev upnikov z naturalijami predvsem v tezi, da lahko v

poravnavo vključimo marketinško funkcijo, saj aktiviramo prazne kapacitete in hkrati odplačujemo

dolgove. To je edina vrsta poravnave, pri kateri zaradi odplačevanja dolgov zapolnimo produkcijske

kapacitete. Tako delata marketinška in finančna funkcija v medsebojni odvisnosti, ker bi sicer pri

finančni poravnavi marketinška funkcija ne odigrala svojega poslanstva v taki meri. Funkciji sta druga

drugi pogoj in delata v sinergiji, saj se podjetje finančno razdolžuje in dodatno zaseda produkcijske

kapacitete. Predvsem v branžah z visokimi fiksnimi stroški je ta način poravnavanja obveznosti

ekonomsko najučinkovitejši

PRISILNA PORAVNAVA

Zakonska podlaga aktivnostim prisilne poravnave je ZFPPIPP z vsemi dosedanjimi dopolnitvami. Z

zakonom so določena temeljna načela postopka prisilne poravnave, med katerimi so

najpomembnejša:

- načelo enakega obravnavanja upnikov (46. člen ZFPPIPP), ki zahteva, da je treba vse upnike,

ki so v razmerju do insolventnega dolžnika v enakem položaju, obravnavati enako;

- načelo zagotavljanja najboljših pogojev za plačilo upnikov (47. člen ZFPPIPP), po katerem je

treba postopek zaradi insolventnosti voditi tako, da se zagotovijo najugodnejši pogoji glede višine

plačila in rokov za plačilo terjatev upnikov;



13

- načelo hitrosti postopka, ki zahteva, da postopek poteka hitro in brez nepotrebnega

zavlačevanja.

Postopek prisilne poravnave se vodi z namenom, da se (136. člen ZFPPIPP):

- dolžniku, ki je postal insolventen, omogoči finančno prestrukturiranje, na podlagi katerega postane

kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben;

- upnikom zagotovijo ugodnejši pogoji plačila njihovih terjatev, kot če bi bil nad dolžnikom začet

stečajni postopek.

Prisilno poravnavo lahko s procesnega vidika razdelimo na predhodni in glavni postopek. Predhodni

postopek se začne z vložitvijo predloga za začetek poravnave, glavni pa s sklepom, s katerim sodišče

odloči o začetku postopka zaradi insolventnosti (49. člen ZFPPIPP). V predhodnem postopku sodišče

odloča o predlogu za začetek postopka prisilne poravnave. Glavni postopek pa je namenjen vodenju

oziroma poteku postopka prisilne poravnave.

Uvedba postopka prisilne poravnave

Predhodni postopek se imenuje tudi uvedba postopka prisilne poravnave in je torej dejanje dolžnika, ki

se opravi v obliki vložitve predloga sodišču, da se začne postopek prisilne poravnave. Dolžnik ne sme

vložiti predloga za prisilno poravnavo pred potekom treh let od dneva, ko je dolžnik izpolnil vse

obveznosti iz prejšnje potrjene prisilne poravnave in po začetku stečajnega postopka (140. člen

ZFPPIPP). Predlog za začetek postopka prisilne poravnave lahko vloži samo dolžnik ali osebno

odgovorni družbenik dolžnika, medtem ko lahko predlog za začetek stečajnega postopka upravičeno

vloži tudi upnik ali Javni jamstveni in preživninski sklad Republike Slovenije.

Zakon podrobneje določa vrsto dokumentacije, ki mora biti priložena predlogu, tako je dolžnik

dolžan sodišču predložiti;

- poročilo o finančnem položaju in poslovanju dolžnika,

- revizorjevo poročilo, v katerem je revizor dal revizijsko mnenje brez pridržkov,

- načrt finančnega prestrukturiranja,

- poročilo pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetja, v katerem je pooblaščeni ocenjevalec

vrednosti podjetja dal pritrdilno mnenje in

- dokaz o plačilu začetnega predujma.

Načrt finančnega prestrukturiranja

Načrt finančnega prestrukturiranja je jedro postopka prisilne poravnave in obvezen dokument, ki ga

mora dolžnik predložiti skupaj s predlogom za začetek postopka prisilne poravnave. Z načrtom

finančnega prestrukturiranja dolžnik zajame ter natančno obrazloži vse poslovno-finančne metode, ki

jih bo uporabil z namenom, da bi odpravil vzroke svoje insolventnosti. Z načrtom poskuša dolžnik



14

prepričati upnike, da bo izpolnil vse obveznosti iz predlagane prisilne poravnave in da je za upnike

prisilna poravnava veliko bolj ugodna od stečaja. V skladu s 145. členom ZFPPIPP mora načrt

vsebovati:

1. opis dejstev in okoliščin, iz katerih izhaja, da je dolžnik insolventen;

2. predlog prisilne poravnave;

3. oceno deleža plačila nezavarovanih terjatev upnikov in rokov za njihovo plačilo, če bi bil nad

dolžnikom začet stečajni postopek;

4. opis drugih ukrepov finančnega prestrukturiranja, ki jih bo dolžnik izvedel, za vsakega od teh

ukrepov pa navesti:

- časovni načrt izvedbe,

- oceno stroškov izvedbe in

- oceno učinkov izvedbe ukrepa na odpravo vzrokov insolventnosti;

5. opis dejstev in okoliščin, iz katerih izhaja, da bo dolžnik sposoben izpolniti svoje obveznosti v

skladu s predlagano prisilno poravnavo.

Načrt finančnega prestrukturiranja mora pregledati pooblaščeni ocenjevalec vrednosti podjetja in o

pregledu pripraviti svoje poročilo, v katerem izrazi tudi svoje mnenje o tem, ali bo izvedba načrta

omogočila takšno finančno prestrukturiranje dolžnika, da bo postal kratkoročno in dolgoročno plačilno

sposoben. Dolžnik predlaga prisilno poravnavo s tem, da navede odstotek zmanjšanja terjatev

nezavarovanim upnikov in (odloženi) rok za izplačilo le-teh (členi 140. do 146. ZFPPIPP). Pri tem

sprememba Zakona v letu 2011 določa najvišji dopustni odstotek zmanjšanja terjatev navadnim

upnikom in najdaljši dopustni rok odložitve le-teh na najmanj 50 % poplačilo, najkasneje v 4 letih.

Razvrstitev terjatev v razrede je obvezna (ločitveni, izločitveni, prednostni in navadni upniki). Lahko pa

dolžnik ponudi alternativni predlog poravnave, to je možnost konverzije terjatev upnikov v osnovni

kapital družbe (144. člen ZFPPIPP). To bo dolžnik lahko ponudil, če bo zraven Načrta finančnega

prestrukturiranja priložil Okrožnemu sodišču tudi sklep skupščine lastnikov, ki dovoljujejo vstop

upnikom v lastniško strukturo dolžnika. Od 15.07.2010 velja zakonodaja, ki nudi možnost tudi

upnikom preko predloga poslovodstva ali sklepa upniškega odbora (poenostavljeno), da po določilih

199. a člena ZFPPIPP ''razlasti'' dosedanjo lastniško strukturo na način sočasnega zmanjšanja

osnovnega kapitala (za pokrivanje dosedanje izgube) in sočasnega povečanja osnovnega kapitala z

vplačilom denarnih vložkov. S tem zakon omogoča dolžniku in upnikom večji manevrski prostor pri

pripravi takšnega predloga prisilne poravnave, ki bo sprejemljiv za kar največje število upnikov in ki bo

zasledoval primarni cilj, to je delovanje družbe in njeno dolgoročno plačilno sposobnost.

Obrazložitev metod finančnega prestrukturiranja

Pojem načrt finančnega prestrukturiranja označuje celoto ekonomsko - finančnih metod, ki jih bo

dolžnik opravil, da bi odpravil vzroke insolventnosti oziroma prezadolženosti. Zmanjšanje in/ali



15

odložitev dolžnikovih obveznosti, kot predmet prisilne poravnave, je hkrati ena od metod finančne

reorganizacije. Končni rezultat zmanjšanja in/ali odložitve obveznosti je namreč odprava oziroma

zmanjšanje insolventnosti oziroma prezadolženosti. Kaj obsega pojem drugih (dodatnih) metod

finančnega prestrukturiranja določa podrobneje 4. poglavje ZFPPIPP.

Dolžnik bo v načrtu finančnega prestrukturiranja izkazal za verjetno, da bo izpolnil obveznosti iz

predlagane prisilne poravnave (oziroma bolj dosledno, da bo izpolnil obveznosti, ki bodo dospele v

obdobju, na katero se prisilna poravnava nanaša), s tem da bo zlasti:

• obrazložil svoje sedanje finančno ekonomsko stanje in vzroke takšnega stanja;

• obrazložil, kako bo predlagano zmanjšanje in/ali odložitev obveznosti vplivalo na njegovo likvidnost

in s tem sposobnost izpolniti te obveznosti;

• opisal druge (dodatne) metode finančnega prestrukturiranja, ki jih bo opravil;

• obrazložil, kako bodo dodatne metode vplivale na odpravo vzrokov nelikvidnosti oziroma

prezadolženosti;

• preprečiti prenehanje delovnega razmerja delavcev - namen tega je preprečiti programirane

stečaje (stečaje z edinim namenom znebiti se presežnih delavcev).

Organi v postopku prisilne poravnave

Sodnik posameznik

Za odločanje v postopku zaradi insolventnosti nad pravno osebo ali podjetnikom je po 52. členu

ZFPPIPP pristojno okrožno sodišče, na območju katerega ima insolventni dolžnik sedež. V postopkih

zaradi insolventnosti sodi sodnik posameznik (53. člen ZFPPIPP). Večinoma se ukvarja s

preverjanjem obveznih sestavin in predpisanih listin. Naloge sodnika posameznika so tudi naslednje:

imenuje upravitelja prisilne poravnave, ga nadzoruje in določi nagrado za njegovo delo, imenuje

upniški odbor, odloča o povrnitvi stroškov, predvsem pa vodi celoten postopek prisilne poravnave s

formalnopravnega vidika.

Upravitelj

Upravitelj je organ postopka zaradi insolventnosti, ki v tem postopku opravlja naslednje naloge:

preverja poslovanje dolžnika, njegovo stanje, ugotavlja število upnikov, preverja verodostojnost

prijavljenih terjatev, ugovarja zoper neutemeljeno prijavljene terjatve idr. Funkcijo upravitelja lahko

opravlja le oseba, ki je primerno strokovno usposobljena, ki izpolnjuje druge zahtevne pogoje in ima

veljavno dovoljenje za to funkcijo (108. člen ZFPPIPP). Upravitelja imenuje sodišče s sklepom o

začetku postopka zaradi insolventnosti (116. člen ZFPPIPP). Sodnik mu daje navodila za ustrezno



16

vodenje postopka. Upravitelj je po 102. členu ZFPPIPP tudi odgovoren za škodo, ki jo povzroči s

kršitvijo svojih obveznosti. Upravitelj je upravičen do povračila vseh stroškov in nagrade za opravljeno

delo.

Za upravitelja se ne more imenovati oseba (115. člen ZFPPIPP):

- ki je hkrati dolžnik ali upnik insolventnega dolžnika;

- ki je v zadnjih dveh letih pred uvedbo postopka zaradi insolventnosti opravljala funkcijo člana

poslovodstva, člana organa nadzora ali prokurista insolventnega dolžnika, bila zaposlena pri

insolventnem dolžniku ali bila na podlagi pogodbe ali drugega pravnega temelja v poslovnem

razmerju z insolventnim dolžnikom;

- ki je bila pri dolžniku zaposlena v zadnjih dveh letih;

- ki je pri podjetju poslovala v organih uprave ali nadzornega sveta;

- če je oseba kakorkoli ožje povezana z dolžnikom;

- če ima v razmerju do insolventnega dolžnika položaj povezane družbe po Zakonu o gospodarskih

družbah.

Dolžnost upravitelja je tudi, da za vsako koledarsko trimesečje pripravi poročilo o poteku postopka

prisilne poravnave (redna poročila), pri čemer jih mora predložiti sodišču v 8 dneh po koncu obdobja,

na katero se nanaša (99. člen ZFPPIPP).

Upniški odbor

V postopku prisilne poravnave je upniški odbor imenovan zaradi zavarovanja upnikov. Število članov

upniškega odbora določi sodišče, pri čemer se upošteva skupno število upnikov. Število članov

upniškega odbora mora biti liho in ne manjše kot tri (79. člen ZFPPIPP). Za člane upniškega odbora je

lahko izvoljen vsak upnik, ki pravočasno prijavi terjatev. Pri tem mora sodišče za člane upniškega

odbora imenovati upnike, ki imajo nasproti dolžniku največje navadne terjatve (80. člen ZFPPIPP).

Naloga upniškega odbora je, da pregleda poslovanje in finančno stanje dolžnika, sodeluje pri

finančnem prestrukturiranju podjetja, predlaga postavitev ali odstavitev upravitelja prisilne poravnave,

daje mnenja ali soglasja k določenim zadevam, pomembnim za upnike, poleg tega pa ima pravico, da

zahteva posredovanje vseh odločilnih podatkov, ki so ključnega pomena za oblikovanje načrta

finančnega prestrukturiranja (Ivanjko in Kocbek 2003, 1044). Člani upniškega odbora na prvi seji

upniškega odbora, ki ni prej kot 10 dni in ne pozneje kot 15 dni po imenovanju upniškega odbora,

izvolijo predsednika.

Še nekatera pomembna dejstva v postopku prisilne poravnave:

- V postopku prisilne poravnave je dolžnik dolžan upnikom na njihovo zahtevo omogočiti vpogled v

celotno poslovno-finančno dokumentacijo in jim posredovati vse informacije, ki so pomembne za

ugotovitev dolžnikovega ekonomsko-finančnega stanja ali oblikovanja načrta finančnega



17

prestrukturiranja.

- Če sodnik ugotovi seveda na predlog upravitelja prisilne poravnave ali upnika (172. člen

ZFPPIPP), da ni možnosti, da bo dolžnik izpolnil obveznosti na podlagi predloga za prisilno

poravnavo, začne po uradni dolžnosti stečajni postopek.

- Od začetka postopka prisilne poravnave proti dolžniku ni mogoče dovoliti izvršbe v poplačilo niti

izvršbe v zavarovanje. Izvršbe, ki že tečejo, se prekinejo.

- Nedospele denarne in nedenarne terjatve upnikov proti dolžniku se z dnem začetka postopka

prisilne poravnave štejejo za dospele. Terjatve, ki jih je bilo mogoče na dan, ko se je začel

postopek prisilne poravnave, pobotati z dolžnikovimi nasprotnimi terjatvami, veljajo za pobotane.

- Upniki, katerih terjatve niso dospele do dneva začetka postopka in se ne obrestujejo, prijavijo

terjatev v diskontirani višini na dan začetka postopka.

- Terjatve prijavijo tudi tisti upniki, katerih terjatve so nastale do začetka postopka prisilne

poravnave, če so terjatve nastale na podlagi pravnih poslov, potrebnih, da je dolžnik nadaljeval s

proizvodnjo oziroma s poslovanjem (kreditodajalci, dobavitelji), in če so se upniki s posebno

pogodbo, sklenjeno z dolžnikom, zavezali te terjatve zamenjati za delnice oziroma deleže

(pogodba o konverziji terjatev v delnice oz. deleže) pod pogojem, da bo prisilna poravnava

potrjena.

- Z vložitvijo prijave terjatve se zastaranje pretrga. Znova začne teči, ko poteče rok za plačilo,

določeno v prisilni poravnavi. Dolžnik mora v postopku prisilne poravnave mesečno oddajati

sodišču Poročilo o poslovanju z vsebino po 168. členu ZFPPIPP, ki mora obsegati

o ažurirano bilanco stanja, izkaz poslovnega izida in izkaz denarnih tokov, za vsak

mesec na katerega se poročilo nanaša,

o podrobno poslovno poročilo o izvajanju ukrepov navedenih v Načrtu finančnega

prestrukturiranja,

o opis drugih ukrepov in napovedi bodočega stanja in poslovanja, ki mora biti pozitivno.

- Dolžnik mora v načrtu finančnega prestrukturiranja izkazati za verjetno, da bo izpolnil obveznosti

iz predlagane prisilne poravnave in obrazložiti dodatne metode finančnega prestrukturiranja, ki

zagotavljajo izpolnitev obveznosti iz predlagane prisilne poravnave.

Stanje po uspešno izvedeni prisilni poravnavi



18

S samim uspešnim izglasovanjem prisilne poravnave je podjetje na dobri poti za razbremenitev

pretekle prezadolženosti, vendar je izglasovanje samo obljuba kasnejše izpolnitve prisilne poravnave.

Kot je že bilo navedeno, lahko dolžnik svoje obveznosti poravna v višjem procentu, kot bi bili navadni

upniki poplačani v stečaju, pri čemer velja najnižji prag poravnave v višini najmanj 50 % najkasneje v 4

letih.

Seveda si ne more privoščiti, da teh obljub ne bi izpolnil, saj ga to vodi v stečaj, zato je prisilna

poravnava tudi lepa priložnost za dokončno sanacijo in ’’očiščenje’’. Lahko poudarimo, da je uspešno

izvedena prisilna poravnava dokončen prelom s preteklo prakso neutemeljenega zadolževanja, lahko

je tudi pritegnitev novih strateških partnerjev (debt - to - equity - swap) in lahko je dobra priložnost za

takojšnje priprave na nov razvojni ciklus.

DOLŽNOSTI IN ODGOVORNOSTI ČLANOV NADZORNEGA SVETA

Zakon o finančnem poslovanju v svojem poglavju o Dolžnostih uprave in nadzornega sveta na

področju finančnega poslovanja podjetja navaja kakšne pogoje je potrebno zagotoviti za skrbno

finančno poslovanje, predvsem pa za obvladovanje tveganj. Uprava podjetja (nadzorni svet pa mora

nadzirati upravo) mora redno spremljati tveganja, ki jim je podjetje izpostavljeno pri svojem poslovanju

(11. in 30. člen ZFPPIPP) ter v primeru ugotovitve kapitalske neustreznosti ukrepati v skladu z

zakonodajo (14. člen, 35. člen, 140. do 146. člen ali pa 231. in 232. člen ZFPPIPP). To pomeni

analiziranje situacije, pripravo ukrepov za odpravo neustreznosti ter izvedbo najprimernejše oblike ter

metode finančne in poslovne reorganizacije (Poročilo o (in)solventnosti, Poročilo o ukrepih finančnega

prestrukturiranja, dokapitalizacija, dogovorna poravnava, vloga za postopek prisilne poravnave ali pa

vloga za začetek stečaja nad dolžnikom).

Če se s pravočasnim ukrepanjem, s pravim načinom in s pravimi izvajalci (najemni ali svetovalni

management) podjetje reši, je tudi vprašanje odgovornosti uprave in nadzornega sveta bistveno

manjše kot pa, če podjetje zaide v stečaj ali izbris gospodarske družbe brez likvidacije.

V kolikor se dogodi slednje in se upravi in članom nadzornega sveta dokaže krivda za nepravočasno

ukrepanje ali celo ne ukrepanje, lahko nastopi odškodninska odgovornost članov nadzornega sveta in

celo družbenikov. 44. člen ZFPPIPP določa tudi višino kazni, in člani nadzornega sveta solidarno

odgovarjajo upnikom za škodo, ki jim je nastala, ker v stečajnem postopku niso dosegli polnega

poplačila terjatev iz stečajne mase, če je nad podjetjem začet stečajni postopek in če je izpolnjen eden

izmed pogojev navedenih v tem členu (‘’slepo verjeli upravi, dali pozitivno mnenje h poročilu o

kapitalski ustreznosti ali pa bi morali sami ugotoviti, da je podjetje kapitalsko neustrezno, če to uprava

ni hotela ali znala ugotoviti in ukrepati). Posamezen član nadzornega sveta (prav tako uprave)

odgovarja za škodo nastalo na podlagi opisanega v primeru dokazane krivde od 20.000 EUR do

150.000 EUR odvisno od velikosti družbe (44. člen ZFPPIPP). To pa ne izključuje odškodninske



19

odgovornosti članov po drugih zakonih.

Nadzorni svet v insolvenčnih postopkih v zakonodaji nima opredeljene dodatne funkcije. Biti pa

mora o vsem obveščen, da pravočasno odigra svojo nadzorno funkcijo, saj je preventiva vedno boljša

od kurative, ki prav tako velja v ekonomiji kot v medicini. Smisel pridobivanja čim več informacij s

področja vodenja insolvenčnih postopkov pa je v razumevanju in ukrepanju ter spremljanju izvajanja

sanacije z izkušnjami izvajalcev, ki so v praksi pridobili svoje znanje.



20

Literatura in ostali viri:

- Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju

(ZFPPIPP), Ur.l. 126, 31.12.2007;


(ZFPPIPP), Ur.l. 59, 30.07.2009;


(ZFPPIPP), Ur.l. 52, 30.06.2010;


(ZFPPIPP), Ur.l. 26, 8.04. 2011;

- Bergant Ž: Kapitalska (ne)ustreznost, ITEO Relacije, Ljubljana, 2001

- Bergant Ž.: Sistem kompleksne analize finančnega položaja podjetja, ITEO d.o.o., Ljubljana, 1995

- Glas M. : Vodenje preobrata v poslovanju, specializirani seminar Krizni management, Gea

College, Ljubljana 2000,

- Gale Robežnik, Suzana in Kruhar Puc, Romana (2005). Reševanje insolventnih postopkov v

praksi. Lesce: Založba Legat.

- GZS (2012) – Stališča. Dosegljivo na: http://www.gzs.si/slo/skupne_naloge/stalisca/56935

- Hramec R: Mnenje o dokapitalizaciji s faktorjem 8, Obrazložitev v postopku prisilne poravnave

46/2005, Celje, 2005

- Končina M: Poslovodenje je poklic ne položaj, Manager št. 10, 1999

- Končina M: Proces sanacije in revitalizacije podjetja ter vloga strateškega načrtovanja,

specializirani seminar Krizni management, Gea College, Ljubljana, 2000

- Marinič I.: Reševanje krize podjetja v proizvodnji prometnih sredstev, magistrsko delo,

samozaložba, Maribor, 1995

- Planinšec V.: Načelno pravo mnenje tretjega odstavka 56. člena ZPPSL, Pravna praksa,

Ljubljana, 2001

- Plavšak N.:Pravna ter računovodska pojasnila Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji,

Ljubljana, 1997

- Turk I.: Finančno računovodstvo, Obzorja, Maribor, Šinkovec, Škerget: Zakon o finančnem

poslovanju z uvodnimi pojasnili, Ljubljana, 1999

- Šinkovec, Škerget: Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji z uvodnimi pojasnili, Ljubljana,

1999

- Zorin F. : Zagotavljanje pogojev za financiranje razvojnih projektov z izhodiščem v krizi

poslovanja podjetja, doktorska disertacija, samozaložba, Maribor, 1997

- Institut za primerjalno pravo: Študija za potrebe Almira d.d., z naslovom Preusmeritev poslovne

dejavnosti, Ljubljana, 2001

- Uradni list RS: Zakon o delovnih razmerjih, Ljubljana, 2004

- Uradni list RS: Zakon o zavarovanju in izvršbi, Ljubljana, 1999

- Volk D.: Zavarovanje in izvršba, članek v Glas gospodarstva, maj 1999

- Volk D.: seminarsko gradivo na temo Zavarovanje plačil in načini izvršbe,



21

VPRAŠANJA ZA PREVERJANJE ZNANJA

1. Kaj razumete pod pojmom (ne)likvidnost in (ne)solventnost?

2. Katera zakonodaja v Sloveniji je osnova insolvenčnemu pravu, veljavnem za ''saniranje''

gospodarskih subjektov?

3. Kakšne so dolžnosti nadzornega sveta in uprave na področju finančnega poslovanja?

4. Kaj razumete pod pojmom finančna analiza podjetja in čemu služi?

5. Kaj je kriza in krizno vodenje?

6. Kakršna je razlika med najemnim ali svetovalnim managementom?

7. Katere insolvenčne postopke oz metode finančnega prestrukturiranja poznamo?

8. Kakšna je razlika med dogovorno in prisilno poravnavo?

9. Kaj je načrt finančnega prestrukturiranja?

10. Kakšna je odgovornost nadzornega sveta po Zakonu o finančnem poslovanju (ZFPPIPP) v

primeru insolvenčnih postopkov?

vloga nadzornega sveta pri insolven Čnih postopkih · na osnovi analize poslovanja podjetja...

Documents