Višje sodišče v LjubljaniCivilni oddelek

VSL Sodba II Cp 2101/2017

ECLI:SI:VSLJ:2018:II.CP.2101.2017

Evidenčna številka: VSL00008998Datum odločbe: 07.02.2018Senat, sodnik posameznik: Mojca Hribernik (preds.), dr. Peter Rudolf (poroč.), Majda IrtPodročje: OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVOInstitut: povračilo škode - odškodninska odgovornost države zaradi neutemeljenega pripora - neupravičenaobsodba - neutemeljeno odvzeta prostost - ustavitev kazenskega postopka - prestajanje zaporne kazni -odškodnina za neutemeljen pripor - odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi neutemeljeno odvzeteprostosti - odmera odškodnine - enotna odškodnina - vzročna zveza - pravnorelevantna vzročna zveza medškodo in protipravnim ravnanjem - duševne bolečine - osebnostna ali vedenjska motenost - načeloindividualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnineZveza: ZKP člen 538, 542. OZ člen 179. URS člen 27, 30

Jedro

Pravno pomembno je samo dejstvo, da se je za priprtega/zaprtega končal postopek na enega izmed zakonskonaštetih načinov. Če je temu tako, govorimo o neutemeljeno odvzeti prostosti. V obravnavanem primeru jebila tožniku izrečena kazenska sankcija, v zvezi z odločitvijo Vrhovnega sodišča RS v postopku z izrednimpravnim sredstvom pa je bil zaradi zastaranja kazenskega pregona nato kazenski postopek zoper njegapravnomočno ustavljen. Zato gre tožniku (za 1287 dni odvzeto prostost) pravica do odškodnine.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da seznesek 40.000,00 EUR nadomesti z zneskom 50.000,00 EUR, v III. točki izreka (stroškovna odločitev) patako, da je dolžna tožena stranka tožeči v 15-ih dneh povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 2.188,3EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta ter se v ostalemizpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči v 15-ih dneh povrniti stroške tega pritožbenega postopka v znesku 190,00EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in toženki naložilo

plačilo 40.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 2. 2016 do dne plačila (I. točka izreka). Višjitožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je tudi, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka(III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnik se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških inpritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa da jorazveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V obširni pritožbi graja odmero denarneodškodnine in sodišču prve stopnje očita, da je dejstvo ustavitve kazenskega postopka zaradi zastaranjapregona štelo v njegovo breme. S tem je kršilo ustavno pravico - domnevo nedolžnosti iz 27. člena URS.Nižjo odškodnino od zahtevane je utemeljilo z ravnanji, ki so se tožniku očitala v kazenskem postopku, ki jebil pravnomočno ustavljen (zaradi česar velja neizpodbojna domneva, da do kakršnihkoli protipravnih ravnanjni prišlo), kar predstavlja tudi kršitev ustavne prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari. Opozarja, da bimoralo sodišče z namenom ugotavljanja vzročne zveze med obravnavanim odvzemom prostosti inzatrjevanimi zdravstvenimi težavami tožnika poleg izvedenca s področja psihiatrije imenovati še izvedencadruge ustrezne medicinske stroke. V dokaz poslabšanja svojega zdravstvenega stanja je predložil tudi obsežnozdravstveno dokumentacijo, do katere se prvostopno sodišče ni opredelilo, kar predstavlja kršitev določbpravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev ustavnih pravic doenakega varstva pravic in sodnega varstva. Opozarja, da toženka njegovih navedb o vzročni zvezi ni prerekala,zaradi česar bi moralo sodišče (že brez postavitve izvedenca ali izvajanja drugih dokazov) ugotoviti, da je dozdravstvenih težav prišlo prav zaradi obravnavanega odvzema prostosti in navedeno upoštevati pri odmeriodškodnine. Napačen je sklep v 23. točki obrazložitve. Sodišče namreč ne sledi tožniku, da prejšnje "izkušnje"z odvzemom prostosti nanj niso vplivale v tolikšni meri kot obravnavani odvzem prostosti, pač pa sklene, dagre ne glede na trajanje za takšne izkušnje, ki prav gotovo zapustijo določene posledice, kar je po mnenjupritožnika v logičnem nasprotju. Če sodišče meni, da odvzem prostosti "prav gotovo" zapusti določeneposledice, potem bi moralo ugotoviti kvečjemu to, da je obravnavani (1287 dni dolg) odvzem prostosti, brezugodnosti, brez dvoma pustil hujše posledice kot katerikoli krajši. V nadaljevanju pritožnik poudarja, da jeizvedenec (pravilno) ugotovil, da so duševne bolečine, ki jih sam navaja, povezane z neupravičeno obsodbo.Tega dejstva toženka ni prerekala. Vendar je prvostopno sodišče v zvezi s tem nedopustno pripomnilo, da nemore mimo dejstva, da je bil postopek zoper njega ustavljen in o obtožbi ni bilo vsebinsko odločeno. Topomeni, da je navedeno v njegovo breme upoštevalo in mu za duševne bolečine priznalo nižjo odškodnino, kotbi mu sicer. Iz 26. točke obrazložitve izpodbijane sodbe povsem jasno izhaja, da se je prvostopno sodiščepostavilo na stališče, da tožnik je izvršil kaznivo dejanje, zaradi katerega mu je bila odvzeta prostost. Todejstvo naj bi bilo po mnenju sodišča celo neprerekano. Tudi glede spremenjenosti tožnika je sodišče preseglosubstancirane ugovorne navedbe toženke in se postavilo na stališče, da je moralo k spremembi tožnikapripeljati "še nekaj" drugega, pri čemer tega v svoji obrazložitvi ne navede, niti tak zaključek ne temelji nanavedbah toženke niti ne izhaja iz izvedenskega mnenja. Enako velja za neprerekane navedbe o odtrganosti oddružine. Sodišče nadalje dvomi v neprerekane navedbe tožnika glede njegovega trpljenja, ker ni mogelizvrševati vloge starša. Pri tem spregleda, da tožniku prostost ni bila odvzeta zaradi njegove predkaznovanosti,pač pa zaradi ponovitvene nevarnosti v zvezi s kaznivim dejanjem, katerega je bil osumljen in za katerega seje izkazalo, da ga ni storil. Nedopustno je zato razlogovanje, da je tožnik "nedvomno sam veliko prispeval" kodtrganosti od sina s tem, ko naj bi v preteklosti storil druga kazniva dejanja. Bistvena kršitev določbpravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana tudi iz razloga, ker sodba nevsebuje obrazložitve o delu zahtevka, ki se nanaša na odškodnino zaradi medijske izpostavljenosti in se je vtem delu ne da preizkusiti. Napačen je tudi zaključek prvostopnega sodišča, da naj bi ostalo neizkazanodejstvo, da je obravnavani odvzem prostosti vzrok za to, da tožnik ni mogel preživljati družine. Nesporno najbi bilo, da tožnik zaradi odvzema prostosti ni mogel več opravljati svojega dela in posledično tudi ne prejematiplačila za (ne)opravljeno delo. Ker gre za zatrjevanje negativnega dejstva, je na toženki, da dokazujenasprotno, in sicer da naj bi tožnik kljub odvzemu prostosti še vedno opravljal delo in prejemal plačilo. Tegapa toženka ni niti zatrjevala niti dokazovala. Zaradi kršitve pravila o trditvenem in dokaznem bremenu jesodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo. Enaki očitki

veljajo tudi za sklep sodišča o neizkazanosti navedb, da tožnik v priporu oziroma zaporu ni imel nobenihugodnosti. Končno pa so bile tudi te navedbe tožnika neprerekane. Nepojasnjeno je ostalo dejstvo, kako jesodišče pri odmeri odškodnine upoštevalo predkaznovanost tožnika, kot tudi zakaj bi bila predkaznovanost(pri odmeri višine odškodnine) sploh materialnopravno relevantna. Dejstvo je, da je bila tožniku prostostneutemeljeno odvzeta in da je neutemeljen odvzem prostosti s strani toženke enako huda kršitev, ne glede nato, ali je bil tožnik predkaznovan ali ne. Meni, da je glede na primerljive zadeve iz sodne prakse (II Cp3345/2009, II Cp 2578/2016, II Ips 333/2014 in II Ips 412/2011) prisojena odškodnina v znesku 31,08 EUR nadan prenizka. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških in poudarja, da je potrebno upoštevati tako uspeh potemelju kot višini zahtevka.

4. Toženka se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnegaprava pritožuje zoper ugodilni del sodbe ter pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbetako, da dosojeno odškodnino zniža, podredno pa razveljavitev I. točke izreka izpodbijane sodbe in vrnitevzadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (vse s stroškovno posledico). Povzemaodločitev sodišča prve stopnje in opozarja, da je prisojena odškodnina glede na predkaznovanost tožnikaprevisoka. Sklicuje se na ugotovitve izvedenca in poudarja, da dosojena odškodnina presega povprečnomesečno plačo več kot polovice zaposlenih ljudi v Republiki Sloveniji.

5. Pravdni stranki odgovorov na pritožbo nasprotne stranke nista podali.

6. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke pa ni utemeljena.

Glede pritožbe tožnika

7. Tožnik uveljavlja povračilo škode zaradi neupravičene obsodbe in neutemeljeno odvzete prostosti napodlagi določb 538. in 542. člena ZKP.1 Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil kazenski postopek zopertožnika pravnomočno ustavljen, zaradi česar naj bi bil temelj njegovega tožbenega zahtevka podan.

8. V skladu z omenjenima zakonskima določbama je pomemben le končni izid kazenskega postopka, saj sopoleg ustavitve le-tega zajeti tudi primeri, ko ta sploh ni bil uveden ali je bil priprti/zaprti s pravnomočnosodbo oproščen obtožbe ali pa je bila ta zavrnjena. Pravno pomembno je torej samo dejstvo, da se je zapriprtega/zaprtega končal postopek na enega izmed naštetih načinov. Če je temu tako, govorimo oneutemeljeno odvzeti prostosti. V obravnavanem primeru je bila tožniku izrečena kazenska sankcija, v zvezi zodločitvijo Vrhovnega sodišča RS v postopku z izrednim pravnim sredstvom pa je bil zaradi zastaranjakazenskega pregona nato kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen. Kot je pravilno (na 4. - 6.strani izpodbijane sodbe) pojasnilo sodišče prve stopnje, gre zato tožniku (ki je bil v priporu in na prestajanjuzaporne kazni v času od 5. 2. 2009 do 16. 8. 2012) pravica do odškodnine.

9. Pravica do odškodnine zaradi neutemeljeno odvzete prostosti spada med človekove pravice in temeljnesvoboščine (30. člen URS). Kot je to v sklepu II Ips 12/2000 z dne 1. 3. 2001 poudarilo Vrhovno sodišče RS,v zvezi z uresničevanjem te pravice sprejetih zakonskih določb zato ne gre razlagati v škodo prizadetega. Tegani mogoče storiti niti tako, da bi pravdno sodišče samo presojalo, ali bi bilo moč priprtemu/zaprtemu, zoperkaterega je bil kazenski postopek ustavljen, dokazati, da je storil kaznivo dejanje, v zvezi s katerim mu je bilaodvzeta prostost. Vse dotlej, dokler za osumljenega oziroma obtoženega ni ugotovljena krivda s pravnomočnosodbo pristojnega kazenskega sodišča, velja domneva nedolžnosti (27. člen URS). Sicer pa glede na prejomenjeno bistveno okoliščino, to je izid kazenskega postopka, takšno ugotavljanje obstoja znakov kaznivegadejanja sploh ne more biti pravno relevantno. Zaradi samega rezultata kazenskega postopka namreč (sicer)zakonito uveden pripor oziroma izrečena kazenska sankcija (v konkretnem primeru zaporna kazen) postanetaneutemeljena.2 Iz tega razloga je ugotavljanje sodišča prve stopnje (v okviru 26. točke obrazložitveizpodbijane sodbe), da naj bi tožnik kaznivo dejanje, zaradi katerega mu je bila odvzeta prostost, izvršil v časutrajanja pogojnega odpusta zaradi druge kazenske zadeve, v očitnem nasprotju s prej omenjenimi izhodišči.

10. Iz konteksta celotne obrazložitve izpodbijane sodbe je moč sicer razbrati, da sodišče prve stopnje pri

presoji obstoja temelja tožbenega zahtevka, tj. odgovornosti države zaradi neupravičenega odvzema prostosti,razloga, zaradi katerega je bil kazenski postopek zoper tožnika ustavljen, upravičeno ni upoštevalo. Zavrnilo jenamreč vse ugovore toženke, s katerimi je ta utemeljevala, da je potrebno pri ugotavljanju njene odgovornostiupoštevati, da se kazenski postopek ni zaključil z vsebinsko odločitvijo o obtožbi zoper tožnika. Nasprotno paje bilo dolžno (skladno z načelom individualizacije) pri odmeri višine odškodnine (ob uporabi določbe 179.člena OZ3) upoštevati vse tiste okoliščine, ki so v konkretnem primeru vplivale na obseg škode (to jeintenzivnost in trajanje duševnih bolečin). V skladu s sodno prakso duševne in telesne bolečine zaradineutemeljeno odvzete prostosti predstavljajo enotno obliko škode in zajemajo vse posledice nepremoženjskeškode, ki je oškodovancu nastala. Zanjo se prisodi enotna odškodnina, pri odmeri katere se upoštevajo vseokoliščine primera. Temu je sledilo tudi sodišče prve stopnje, ki je pri ugotavljanju obsega utrpljenenepremoženjske škode (oziroma pri odmeri višine odškodnine), upoštevalo trajanje tožnikovega bivanja vpriporu in zaporu, obseg oziroma intenzivnost njegovih duševnih bolečin, kot jih je ugotovil izvedenec,okoliščino, da je bil (v mladosti) že večkrat v priporu/zaporu,4 ter dejstvo, da je k utrpljeni škodi prispevalatudi njegova osebnostna motnja.

11. Pritožnikov očitek, da toženka njegovih navedb o vzročni zvezi med (z njegove strani) zatrjevanimizdravstvenimi težavami in odvzemom prostosti ni prerekala, ne drži. Iz odgovora na tožbo in zapisnika oglavni obravnavi z dne 13. 10. 2016 jasno izhaja, da je toženka navedbe o zdravstvenih težavah tožnikaizrecno prerekala oziroma nasprotovala trditvam, da bi bile slednje zgolj posledica v kazenskem postopkuodvzete prostosti. Prav tako neutemeljen je tožnikov očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje poleg izvedencas področja psihiatrije imenovati izvedenca druge medicinske stroke, ki bi lahko podal mnenje, ali je zatrjevanoposlabšanje njegovega zdravstvenega stanja v vzročni zvezi z obravnavanim odvzemom prostosti. Tožnik je vpripravljalni vlogi z dne 26. 8. 2016 izrecno predlagal postavitev izvedenca medicinske stroke s področjapsihiatrije, ki naj bi se opredelil do osebnostnih in zdravstvenih sprememb na njegovi osebnosti v času trajanjaneupravičenega pripora in zapora ter trajne osebnostne in druge spremembe na njegovem duševnem zdravju(ki sta jih povzročila neutemeljen pripor in zapor) kot tudi do intenzitete utrpljenih duševnih bolečin. Pravtako je nato na naroku za glavno obravnavo dne 13. 10. 2016 na poziv sodnice vztrajal pri postavitviizvedenca psihiatrične stroke (češ da bo mnenje slednjega zadostovalo za ugotovitev vzročne zveze medzatrjevanimi zdravstvenimi posledicami, ki jih ima zaradi neupravičenega pripora in zapora). Z ozirom na to,je sodišče prve stopnje v 22. točki obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo, da zatrjevanihzdravstvenih težav tožnika (tumor na jetrih, srčna aritmija...) pri odmeri odškodnine ni upoštevalo, saj le-te izmnenja (izvedenca psihiatra) ne izhajajo.5

12. Pritožnikovemu navajanju, da toženka ostalih njegovih navedb v zvezi z njegovim trpljenjem inposledicami ter nevšečnostmi zaradi neupravičeno odvzete prostosti, ki jih v pritožbi izpostavlja, ni prerekala,ni moč slediti. Toženka je smiselno prerekala tudi trditve, da je bila predmetna izkušnja z odvzemom prostostiza tožnika bistveno hujša kot ostale; da spremenjenost tožnika v smislu večje impulzivnosti inneprilagodljivosti ni samo posledica bivanja v zaporu/priporu; da je tožnik zaradi odtrganosti od družine innezmožnosti izvrševanja vloge starša svojemu sinu zelo trpel. Vse to je razvidno iz celotnega obsega (inkonteksta) toženkinih trditev, podanih v odgovoru na tožbo z dne 16. 5. 2016 in na naroku za glavnoobravnavo z dne 13. 10. 2016. Očitek o kršitvi določb 214. člena ZPP je zato neutemeljen.

13. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja (ki ga tudi to sodišče sprejema kot strokovnoprepričljivega6) poudarilo, da so pri tožniku ugotovljene duševne bolečine povezane z odvzemom prostostikot tudi s njegovo disocialno osebnostno motnjo. Upoštevaje navedeno motnjo kot dejstvo, da je bil tožnikpred obravnavanim odvzemom prostosti že večkrat priprt oziroma zaprt, je sodišče prve stopnje povsempravilno štelo, da njegovo trpljenje zaradi odtrganosti od družine in sina ni moglo biti zelo intenzivno in nezanj ne za družino ni predstavljalo nove situacije, okolje, v katerem se je znašel, pa mu prav tako ni bilo tuje.V tem kontekstu je treba razumeti tudi obrazložitev o neupoštevanju medijske izpostavljenosti tožnika, ki jepo prepričanju pritožbenega sodišča povsem zadostna. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14.točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ne obstoji. V zvezi s podanim izvedenskim mnenjem je tudiobrazložitev sodišča prve stopnje v 23. točki izpodbijane sodbe, v kateri se je postavilo na stališče, da se

"kratek" in "dolg" odvzem prostosti resda ne moreta primerjati, a da gre kljub temu za takšne izkušnje, ki pravgotovo zapustijo določene posledice. S to ugotovitvijo (v katerem ni nobenega protislovja) je sodišče prvestopnje "zgolj" pritrdilo ugotovitvi izvedenca o tožnikovi manipulativnosti in prikazovanju preteklih dogodkov(v primerjavi z obravnavanim odvzemom prostosti) v zanj čim bolj ugodni luči.

14. Sodišče prve stopnje je nadalje v 25. točki obrazložitve med drugim zapisalo, da naj bi pravno formalnosicer držalo, da so tožnikove duševne bolečine povezane z neupravičeno obsodbo, da pa vendarle ni moč itimimo dejstva, da je bil kazenski postopek zoper njega ustavljen zaradi zastaranja in o obtožbi ni bilovsebinsko odločeno. Pritožba tej pripombi sodišča prve stopnje upravičeno ugovarja. Tako kot okoliščinaustavitve kazenskega postopka ni relevantna za obstoj odškodninske obveznosti (odgovornosti) države zaradineutemeljeno odvzete prostosti, tudi ne more biti razlog za prisojo nižje odškodnine za škodo, ki je zaraditakega odvzema priprtemu (zaprtemu) nastala.

15. S pritožbo se je moč strinjati tudi v delu, kjer tožnik izpodbija zaključke prvostopenjskega sodišča oneizkazanosti dejstva, da je obravnavani odvzem prostosti vzrok za to, da ni mogel preživljati družine, kot tudida v priporu/zaporu ni imel nobenih ugodnosti. Vse to so namreč trditve o negativnih dejstvih, ki jih po saminaravi stvari ni mogoče dokazovati, medtem ko bi jih toženka (če bi bile neresnične) lahko ovrgla. Poleg tegaje življenjsko logično, da tožnik zaradi pripora in prestajanja zaporne kazni ni mogel opravljati dela in zanj vtem obdobju prejemati plačila, kar je tudi izrecno navedel.

16. Z ozirom na navedeno kot tudi ob primerjavi odškodnin prisojenih v podobnih primerih je potrebno pooceni pritožbenega sodišča dosojeno odškodnino (za neutemeljen odvzem prostosti, ki je skupaj trajal 1287dni) zvišati na 50.000,00 EUR, kar predstavlja ustrezno satisfakcijo za pretrpljene duševne bolečine zaradineutemeljeno odvzete prostosti. Drži pritožnikova trditev, da je na prvi stopnji prisojena (enako velja tudi zasedaj zvišano odškodnino) nižja v primerjavi z odškodninami, ki so bile prisojene v drugih podobnih primerih.7 Vendar pa v obravnavanem primeru ni moč iti mimo tistih okoliščin na tožnikovi strani, ki jih je upravičenoomenilo že sodišče prve stopnje in ki vplivajo na oceno (zaradi neutemeljeno odvzete prostosti) utrpljeneškode (duševnih bolečin) oziroma prisojo odškodnine zanjo. V prvi vrsti je v tem oziru mišljena tožnikova(disocialna) osebnostna motnja, ki jo je jasno izpostavil sam izvedenec.

17. V skladu z navedenim je to sodišče tožnikovi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I.točki spremenilo (358. člen ZPP8) tako, da se znesek 40.000,00 EUR nadomesti z zneskom 50.000,00 EUR,prav tako pa tudi (kot bo obrazloženo v nadaljevanju) v stroškovni odločitvi (III. točka izreka). Ker ostalipritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je bilopotrebno v preostalem tožnikovo pritožbo zavrniti, sodbo sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem, anespremenjenem delu potrditi (353. člen ZPP).

Glede pritožbe toženke

18. S predhodno omenjenimi razlogi je bilo odgovorjeno tudi na pritožbene navedbe toženke, ki se zavzema zaznižanje odškodnine. Slednja namreč konkretnih prepričljivih razlogov, zaradi katerih bi bilo potrebno tožnikuprisoditi nižjo odškodnino, ne predstavi.9 Zato ni moč slediti niti njenim presplošnim očitkom o zmotni innepopolni ugotovitvi dejanskega stanja ter napačni uporabi materialnega prava. Prisojena odškodnina je poprepričanju tega sodišča skladna s kriteriji, ki jih določa 179. člen OZ, ob upoštevanju posebnostiobravnavanega primera pa tudi umeščena v okvir odškodnin, prisojenih v primerljivih zadevah. Ker pritožbenirazlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je bilo potrebnotoženkino pritožbo v celoti zavrniti, sodbo sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem delu potrditi (353. členZPP).

Glede stroškov

19. Poleg tega, da je sama spremenjena višine dosojene odškodnine narekovala spremembo stroškovneodločitve, so v zvezi z njo utemeljeni tudi pritožbeni očitki. Ker je v obravnavani zadevi toženka ugovarjala

tako temelju kot višini zahtevka in so se glede obeh izvajali dokazi (oziroma nastajali pravdni stroški), jepotrebno pri presoji uspeha strank upoštevati oba vidika. Uspeh tožnika po spremembi je približno 86 % (potemelju 100 % in nekaj več kot 71 % po višini). Stroške tožnika je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagistroškovnika (na list. št. 76 sodnega spisa) v skladu s 151. in drugim odstavkom 154. člena ZPP ter obupoštevanju določb ZST-110 ter Odvetniške tarife (OT).11 Tožniku pripada nagrada za sestavo tožbe po tar.št. 18/1 OT v višini 1100 točk, nagrada za sestavo prve pripravljalne vloge po tar. št. 19/1 OT v višini 1100točk, nagrada za predložitev listin po tar. št. 19/4 OT v višini 50 točk, nagrada za zastopanje na prvem narokupo tar. št. 20/1 OT v višini 1100 točk, nagrada za zastopanje na drugem naroku za glavno obravnavo po tar. št.20/2 OT v višini 550 točk in povračilo materialnih stroškov po tretjem odstavku 11. člena OT (2 % od 1000točk in 1 % od 2900 točk) v višini 49 točk. Ob vrednosti točke 0,459 EUR skupna nagrada v višini 3949 točkznaša 1.812,59 EUR, povečano za 22 % DDV v znesku 398,77 EUR. Tožniku je priznalo tudi povračilostroškov za izvedenca v skupnem znesku 541,44 EUR. Pritožbeno sodišče pa tožniku ni priznalo urnine zazastopanje na naroku dne 13. 10. 2016, saj je obravnava trajala le 12 minut, in dne 30. 3. 2017, ko je trajala le24 minut (prvi odstavek 6. člena OT). Ker je bil tožnik tega plačila oproščen, pri odmeri stroškov tudi niupoštevalo zneska sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje. Njegovi skupni pravdni stroški takoznašajo 2.752,8 EUR.

20. Toženki je pritožbeno sodišče priznalo nagrado za odgovor na tožbo po tar. št. 19/1 OT v višini 1100 točk.Ni pa ji priznalo nagrade priglašene za pripravljalno vlogo po tar. št. 19/1 OT v višini 1100 točk, saj razenodgovora na tožbo nobene druge vloge v postopku na prvi stopnji ni vložila. Nadalje ji je priznalo nagrado zazastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo po tar. št. 20/1 OT v višini 1100 točk, nagrado za zastopanjena drugem naroku za glavno obravnavo po tar. št. 20/2 OT v višini 550 točk, povračilo materialnih stroškov potretjem odstavku 11. člena OT v višini 37,5 točke. V skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT se lahkopovračilo izdatkov za poštne in telefonske storitve, obrazce, za bančne storitve, za fotokopiranje inprepisovanje spisov, listin ter dokumentacije in podobne izdatke obračuna v dejanski višini ali v pavšalnemznesku v višini 2 % od skupne vrednosti storitve do 1000 točk, v zadevah, v katerih vrednost storitve presega1000 točk, pa še 1 % od presežka nad 1000 točk. Toženka je priglasila povračilo materialnih stroškov v višini20,00 EUR, kar pa ni izkazano, zaradi česar ji je bilo možno te stroške priznati v pavšalnem znesku. Izrazlogov, ki so bili navedeni že pri obravnavi s strani tožnika priglašenih stroškov, tudi toženki urnine ni bilomoč priznati. Upoštevaje vrednost točke 0,459 nagrada toženke (v višini 2787,5 točke) znaša 1.279,5 EUR.

21. Upoštevaje tožnikov 86 % uspeh v pravdi mu gre povračilo stroškov v višini 2.367,4 EUR, toženki pa(upoštevaje njen 14% uspeh) 179,1 EUR. Po njihovem pobotanju je dolžna toženka tožniku povrniti 2.188,3EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

22. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče sprejelo na podlagi določila drugegaodstavka 165. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP. V pritožbenem postopku je tožnikizpodbijal odločitev glede zahtevka v višini 30.000,00 EUR, uspel pa je glede zneska 10.000,00 EUR oziroma33,3 %. V tem obsegu mu je dolžna toženka povrniti nastale potrebne stroške pritožbenega postopka.Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo 1000 točk za sestavo pritožbe po tar. št. 21/1 OT (in ne 1375 točk, kotje to zahteval) in 20 točk za materialne stroške (po tretjem odstavku 11. člena OT), kar skupaj z 22 % DDVznaša 571,2 EUR. Upoštevajoč tožnikov pritožbeni uspeh mu je dolžna toženka povrniti 190,00 EURpritožbenih stroškov. Zaradi neuspeha s pritožbo toženka sama trpi svoje z njeno vložitvijo nastale stroške

-------------------------------1 Zakon o kazenskem postopku, Uradni list RS, št. 63/1994, s kasnejšimi spremembami.2 Glej sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 12/2000 z dne 1. 3. 2001.3 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.4 Predkaznovanost sama za sebe pa (kot pravilno poudarja pritožnik) v tem oziru ni relevantna.5 Tožnik na izvedensko mnenje tudi sicer ni imel pripomb, prav tako ni predlagal postavitve izvedenca drugemedicinske stroke.

6 Ker je le-to upošteval že izvedenec pri izdelavi svojega mnenja, je brezpredmeten tudi pritožbeni očitek, dase prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do predložene zdravstvene dokumentacije.7 V zadevi II Ips 333/2014 je bila prisojena odškodnina v višini 84,03 EUR na dan, v zadevi II Cp 2578/2016odškodnina v višini 65,00 EUR na dan, v zadevi II Ips 412/2011odškodnina v višini 59,00 EUR na dan, vzadevi II Ips 455/2010 odškodnina 56,00 EUR na dan. Tožniku, ki je bil čustveno neuravnovešen in že večkratkaznovan, pripor pa je potekal brez posebnosti, je bil v zadevi II Ips 196/2016 prisojen znesek v višini 50,00EUR na dan. Da na drugi strani situacija (posledice), ki je bila obravnavana v okviru odločbe tukajšnjegasodišča II Cp 3345/2009 z dne 2. 12. 2009, ni primerljiva s predmetno, pa je pravilno poudarilo že sodiščeprve stopnje.8 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.9 Zgolj sklicevanje na okoliščino, da dosojena odškodnina presega povprečno mesečno plačo več kot poloviceljudi v Republiki Sloveniji, takšnih pomislekov ne vzbudi.10 Zakon o sodnih taksah, Uradni list RS, št. 37/2008, s kasnejšimi spremembami.11 Uradni list RS, št. 2/2015.

Datum zadnje spremembe: 16.04.2018