vigenjc leto xiii, 2013

Leto XIII, 2013

Glasilo Kovaškega muzeja v Kropi

Miran KambičArhitekturna podoba Krope 1998–2013

Vigenjc

Mir

an K

amb

ič

A

rhit

ektu

rna

po

do

ba

Kro

pe

199

8–2

013

Ob 60-letnici razglasitve Krope za kulturni spomenik

ISSN 1580-6529

2

VIGENJC. Glasilo Kovaškega muzeja v KropiMiran KambičArhitekturna podoba Krope 1998—2013

Izdali in založili Muzeji radovljiške občineGlavna in odgovorna urednica Verena Štekar-VidicUrednica številke Saša FlorjančičLektorica Jerneja JelovčanPrevajalec Wolfgang ZittaFotografije v slikovni prilogi Miran KambičOblikovalka Barbara Bogataj-KokaljNatisnila Tiskarna knjigoveznica Radovljica d. o. o.Naklada 300 izvodovKropa 2013

ISSN 1580-6529

Fotografija na naslovnici in prvi notranji strani: Prednja fasada Petračeve (Pibrovčeve oz. Jurmanove) hiše, Kropa 13, leta 1998 in 2013. Foto: Miran Kambič.

Izid glasila sta omogočila Ministrstvo za kulturo RS in Občina Radovljica

3

VigenjcGlasilo Kovaškega muzeja v Kropi

LETO XIII, 2013



4

Petnajst let je dovolj dolga doba, da se zgodi marsikaj in da to pusti posledice tudi

na zunanji podobi kraja, njegovih stavb. In minilo je petnajst let, kar smo v Kovaškem

muzeju nagovorili fotografa Mirana Kambiča, da za dokumentacijo sistematično foto-

grafira Kropo – leta 2013 smo se odločili to ponoviti. Del tako nastale obsežne bere

fotografij objavljamo v pričujočem Vigenjcu, s katerim se ob 100. obletnici organizira-

nega varstva stavbne dediščine v Sloveniji pravzaprav navezujemo tudi na tistega iz leta

2010, ko smo obsežno spregovorili o spomeniškovarstveni obravnavi Krope. Tokrat

nas v prevladujoči slikovni prilogi nagovarjajo fotografije posameznih pogledov prej

in zdaj, da bi nam vzbudile razmislek o razvoju časa, morda nostalgičen pogled, zado-

ščenje in veselje ob zavedanju, da se kraj razvija, in da bi še naprej krepili odgovornost

za stavbno dediščino, s katero živimo.

VerenaŠtekar-Vidic,

direktorica

Muzejevradovljiškeobčine

5

BESEDA UREDNICE

Septembra 1998, ob Dnevih evropske kulturne dediščine, je bila v kulturnem domu v Kropi odprta dokumentarna fotografska razstava ArhitekturnapodobaKro-pe fotografa in arhitekta Mirana Kambiča. Razstavo je pripravil Kovaški muzej, vzpo-redno z njeno pripravo se je oblikoval tudi obsežen fond fotografij o takratnem stanju stavbne dediščine v Kropi za potrebe muzejske dokumentacije. Do danes je bilo to za Kovaški muzej najobsežnejše delo na področju dokumentiranja kroparske stavbne dediščine, ki ga je opravil profesionalni fotograf.

Razstava ArhitekturnapodobaKrope iz leta 1998 je postala spremljevalka kra-jevnega dogajanja; fotografije kroparskih fužinarskih hiš in njihovih značilnih detajlov v sejni sobi kulturnega doma so vedno znova iztočnica za pogovore o Kropi, o njeni preteklosti in prihodnosti. Zanimive so za krajane, ki podoživijo kraj izpred petnajstih let, in seveda tudi za vse druge obiskovalce Krope in kulturnega doma, ki jim že kratek sprehod po starem trškem jedru pokaže precejšnje spremembe krajevnega lica v za-dnjih letih: trud lastnikov hiš po ohranjanju značilne arhitekture starega fužinarskega naselja, prilagajanje javne infrastrukture sodobnemu času, pa tudi nadaljevanje pro-padanja nekaterih za stavbno dediščino Krope pomembnih hiš.

V zadnjih petnajstih letih so bili za posege v stavbno jedro Krope in njeno infra-strukturo pomembni nekateri projekti na državnem in občinskem nivoju. T. i. Kultur-nitolar je na podlagi ZakonaozagotavljanjusredstevzanekaterenujneprogrameRepublikeSlovenijevkulturi (1998) Kropi za sanacijo objektov kulturne dediščine zagotovil prva namenska nepovratna sredstva iz državnega proračuna. Obnovitvena dela so se začela na javnih površinah, najobsežnejši je bil projekt obnove t. i. Bajerja, vodnega zbiralnika nekdanje Spodnje fužine v letu 2000. Projekte v okviru Kulturne-gatolarja je v Kropi med letoma 1998 in 2006 vodila krajevna skupnost, v tem času so bili izvedeni še posegi na javnih površinah v osrednjem trškem jedru oz. na Placu, poteh proti cerkvi sv. Lenarta ter na rakah od Bajerja do Placa in za vigenjcem Vice, posamični lastniki so začeli z obnovami svojih hiš. V spomeniškovarstveno obravna-vo Krope se je dejavno vključil Zavodzavarstvokulturnedediščine. Podoba Krope se je postopno dopolnjevala z novo kovano ulično opremo, zasnovano in izdelano v Kropi. Po letu 2007 je vodenje projektov v Kropi, povezanih s financiranjem v okviru Kulturnegatolarja, prevzela Občina Radovljica in v letih 2007 in 2008 izvedla projekt obnove pritličja Klinarjeve hiše (Kropa 10) za potrebe muzeja in turistične informa-cijske pisarne.

Zlasti velike spremembe je kraj doživel po povodnji septembra 2007, ko je de-roča voda odnesla del glavne ceste skozi Kropo in prizadela večji del hiš od Kotla do konca Gosposke ulice. Obnovitvena dela so zahtevala angažirano sodelovanje Krajev-ne skupnosti Kropa, Občine Radovljica, Zavoda za varstvo kulturne dediščine in tudi posameznih lastnikov stavbne in tehniške dediščine. Sanacije v poplavi prizadetih hiš so bile prepuščene lastnikom; iz sredstev popoplavne sanacije, ki jih je zagotovilo mi-nistrstvo za okolje, je bilo obnovljenih šest fasad na kulturno-zgodovinsko pomemb-nih stanovanjskih hišah – značilnih primerih ohranjene arhitekture fužinarske hiše v Kropi –, del pa so namenili še drugim obnovitvenim posegom pri Slovenski peči, vigenjcu Vice, kapelicah, spomeniku NOB in cerkvi sv. Lenarta.

V letu 2013 smo se v Muzejih radovljiške občine odločili, da posodobljeno kra-jevno lice zadnjih let zabeležimo s ponovnim dokumentarnim fotografiranjem istega fotografa, ki ga je Kropa pritegnila že na začetku njegove specializacije na področje

6

arhitekturne fotografije. Miran Kambič je po diplomi na Fakulteti za arhitekturo leta 1993 kot fotograf sodeloval pri mnogo projektih dokumentiranja stavbne dediščine in sodobne arhitekture doma in v tujini; med večjimi projekti so fotografije za cikel razstav o arhitekturi na Slovenskem od 16. do 19. stoletja v sodelovanju z Muzejem za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani ter sodelovanje pri strokovnih monografijah, razstavah in raz-stavnih katalogih o Ivanu Vurniku, Francescu Robbi, Danilu Fürstu, secesijski arhitekturi in štukaturi na Slovenskem. Je dolgoletni sodelavec Muzejev radovljiške občine, zlasti pri razstavah v Galeriji Šivčeva hiša. Je tudi dober poznavalec Krope, saj s Kovaškim mu-zejem kot fotograf sodeluje že od izdaje Kroparskegazbornikaleta 1995 dalje; je avtor fotografij za kroparski kulturno-turistični vodnik, avtor muzejskih predstavitvenih foto-grafij ter fotografij za več razstavnih katalogov in strokovnih objav.

Fotografski prikaz Krope v slikovni prilogi tokratne tematske številke Vigenjca je zasnovan primerjalno med letoma 1998 in 2013; izhodišče so posamične stavbe in am-bienti v Kropi skozi objektiv poznavalca arhitekturne fotografije. Predstavlja osrednji stavbni fond Krope od hišne številke 1 do 90, glede na oštevilčenje hiš iz leta 1952. Iz-vzeti so kompleks tovarniških stavb v spodnjem delu naselja, novejše stanovanjske so-seske Na dolini in na Stočju ter posamične hiše oziroma ambienti zunaj arhitekturno pomembnejših stavbnih nizov. Večji del zavzema prikaz ohranjene stavbne dediščine v nekdanjem osrednjem trškem delu, ki je bil zaradi svojih arhitekturnih in urbanističnih značilnosti leta 1953 razglašen za kulturni spomenik. Od takrat pa do danes se je Kropa precej spremenila, kljub temu je uspela ohraniti osnovno razporeditev stavbnih enot ter njihove značilne sestavine: klesane portale iz zelenega kamna, reprezentativna lesena in železna vrata, majhna okna s kamnitimi okviri in kovinskimi naoknicami, strme strehe ter mnoge lesene in železne detajle. Celoto ohranjenih stavbnih sestavin nekdanje fuži-narske Krope dopolnjuje kovana oprema kot del krajevne tradicije 20. stoletja. V slikovni prikaz so vključene tudi nekatere novejše stavbe, ki zaokrožajo arhitekturno zgodbo da-našnje Krope, stanovanjski hiši Kropa 1 (primer stanovanjske enote za delavsko družino iz leta 1940) in Kropa 90 (družinska hiša tedanjega zadružnega ravnatelja iz leta 1939, zasnovana kot lesen volumen na kamnitem podstavku), obe po načrtu arhitekta Franceta Tomažiča, kulturni dom po načrtu arhitekta Maksa Strenarja (1952–54) ter stanovanj-sko-storitveni kompleks, ki se je oblikoval po prenosu središča naselja iz trške Krope na njeno obrobje po letu 1950 in je v zadnjih letih prav tako doživel spremembe.

Ob 60-letnici razglasitve Krope za kulturni spomenik in 100-letnici spomeniške službe na Slovenskem smo v tokratnem Vigenjcu ponovno dali besedo konservatorski stroki, ki je v zadnjih letih v Kropi močno prisotna. Odgovorna konservatorka za Kropo kranjske enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine Saša Roškar je pripravila pregled preteklega in sedanjega dela konservatorske stroke v Kropi. Pred šestdesetimi leti je bila Kropa prvo spomeniško zavarovano naselje v Sloveniji in tudi danes na področju varstva stavbne dediščine orje ledino: sedanji predpisi o urejanju prostora in Zakonovarstvukulturnedediščine za spomeniška območja, ki se urejajo s podrobnimi občinskimi pro-storskimi načrti, narekujejo pripravo posebnega dokumenta, imenovanega konservator-skinačrtzaprenovo. Do leta 2013 v Sloveniji še ni bil izdelan noben takšen dokument, čeprav je bil v zakonodajo vpeljan že leta 2007. Ministrstvo za kulturo je zato v letu 2013 izbralo Kropo za pilotni projekt, na katerem bi se preizkusile realne možnosti in priča-kovanja v zvezi s konservatorskimi načrti za prenovo ter pripravili morebitni predlogi za popravke predpisov.

Tokratni Vigenjc je med drugim vsekakor dokument dosedanjega dela konservator-ske stroke v Kropi, predvsem pa tudi zavesti in zmožnosti lastnikov kroparske stavbne dediščine za njeno ohranjanje, ne nazadnje pa tudi dela vseh drugih pristojnih ustanov, ki so se v zadnjih letih ukvarjale s tem starim železarskim krajem.

SašaFlorjančič

7

Saša Roškar

OODKRIVANJE DEDIŠČINE STAVBARSTVA KROPE

Pogledodcerkvesv.LenartanaosrednjidelKropeleta2013.Foto:MiranKambič.

Vsako naselje je živ organizem, ki se spreminja, kot se spreminjajo potrebe njegovih prebivalcev, in tako je tudi s Kropo. Kropa, kot jo poznamo danes, ni enaka Kropi, ki je bila leta 1953 zavarovana kot kulturni spomenik, in ni enaka Kropi v času razcve-ta. Ker letos mineva šestdeset let od zavarovanja, ki je pomembno vplivalo na odnos širše skupnosti do Krope ter s tem tudi na življenje v zavarovanem kul-turnem spomeniku, je prav, da naredimo nekakšen obračun opravljenega dela.

ZAČETKI RAZISKOVANJA KROPARSKE HIŠE IN FRANJO BAŠZačetki muzejskih prizadevanj, in tudi zavedanj

o pomenu kroparske dediščine, so bili v Kropi ljubi-teljski, vendar so že imeli potrditev ali pa tudi vzgib v obravnavanju Krope in Kamne Gorice v vseh po-membnih zgodovinskih pregledih železarstva pri nas

od konca 19. stoletja dalje ter tudi v delu Rudolfa An-drejke.1 Jože Gašperšič piše, da so sodelavci žebljar-ske zadruge shranjevali izdelke in dokumentacijo, vendar njihova spomeniška zavest ni bila tako močna, da ne bi leta 1919 podrli plavža Zgornje fužine, ker so potrebovali kamenje za gradnjo rak pri Srednjem mlinu. Rake so bile do tedaj lesene.2 Po drugi svetov-ni vojni so se pojavile potrebe za gradnjo ceste skozi Kropo do Jamnika in vzporedno s tem so zabeleže-ne tudi pobude za izdelavo spomeniškega načrta za ureditev Krope kot celote in za obnovo posameznih stavb, saj je bila zaznana upravičena bojazen, da se bodo prebivalci iz starega dela Krope izseljevali na bi-valno ugodnejše lokacije, poleg tega pa so bile stavbe v Kropi v slabem stanju in nevzdrževane.3 Leta 1949 pa so se začela prizadevanja za ustanovitev muzeja.4 Najpomembnejšo vlogo je imel odbor za ustanovitev

8

muzeja, sestavljen iz ljubiteljev, domačinov, ki je k delu pritegnil tudi strokovne delavce. Med njimi je bil Franjo Baš, v tistem času je delal na ministrstvu za znanost in kulturo in bil kasneje ravnatelj Tehniš-kega muzeja. Baš je bil tista osebnost, ki je znala go-rečnost domačinov združiti s strokovno odličnostjo,5 in je imel zato velik vpliv na dejstvo, da je Kropa v petdesetih letih 20. stoletja dobila nekaj pomembnih državnih primatov v kulturi – prvi specialni tehniški muzej, prvo zavarovanje naselja in prvo zavarovan-je in prezentacija arheološkega spomenika. Kropo je doživljal in utemeljeval celostno – kot železarsko naselje, ki je nastalo ob vodnem energetskem viru in v neposredni bližini surovin, z vsemi zgodovin-skimi, gospodarskimi in socialnimi značilnostmi, ki so vplivale na njegov razvoj.6 Odločba o zavarovanju Krope7 oktobra 1953 je pomenila, da so bila njegova prizadevanja ter prizadevanja mnogih za varstvo, ki mu danes pravimo celostno varstvo kulturne dediš-čine, sprejeta tudi v širši skupnosti in udejanjena na primeru zaščite prvega naselbinskega spomenika pri nas. Baša tako lahko razumemo tudi kot pionirja ra-ziskovanja in varovanja Krope na institucionalni na-čin,8 pa vendar v tesni povezavi s prebivalci.

Čeprav je Franjo Baš avtor odločbe o zavaro-vanju Krope in njene utemeljitve, je izčrpna uteme-ljitev pravzaprav njegova razprava IzzgodovinehiševKropi,9 ki je tudi izšla leta 1953. V njej povzame zgo-dovinski razvoj naselja in samo naselje analizira na podlagi Valvasorjeve upodobitve Krope, ki prikazuje predvsem Zgornjo Kropo s stanovanjskimi stavbami pretežno na levem bregu Kroparice in s stavbami, ki so predstavljale železarske obrate ter pomožne ob-jekte za shranjevanje oglja, rude ter železa na desnem bregu Kroparice. Razvidni so še srednjeveška usmer-jenost objektov z ozkimi stranicami ob komunikacijo in lesena nadstropja stanovanjskih hiš.10 Na upodo-bitvi lahko prepoznamo objekte, ki stojijo še danes – cerkev sv. Lenarta, Macolovo hišo (zdaj Kropa 58) kot dominanto z dvema polkrožnima stolpičema na vogalih, Spodnji mlin (Kropa 27a) ter hišo za njim, ki bi glede na stavbne elemente in lego poleg mlina lahko bila Fovšaritnica11 (Kropa 28). Baš ugotavlja, da »/…/ jebilaKropassvojozazidanopovršinonasi-čenanajkasnejevdrugipolovici18. stoletja,ko jepri prvem številčenju domov 1770 štela 88 hišnihštevilk,medtemkojihimadanes(1952)94.« Stav-bna zasnova Krope tako izvira vsaj iz 17. stoletja, v posameznih stavbnih podrobnostih pa so hiše še starejše. V renesansi in baroku so se hiše obrnile z daljšimi fasadami na cesto in oblikovale so se strnje-ne zazidane ulične fronte. Ker se naselje ni moglo širiti po dolini, se je poselitev zgoščevala in stavbe so se širile predvsem v višino. Redke mlajše hiše so bile večinoma pritlične, slabše zidane na pobočjih in so imele značaj predtrga, ki se prostorsko nahaja nad naseljem in ne pred njim.12 Kot ugotavlja Baš, Kropa skoraj nima stavbnih elementov iz 19. stoletja – do srede 20. stoletja so kroparske hiše ohranile svojo pr-votno podobo, tudi v notranjosti. »Vnekdanjiobliki

je ohranil večino hiš gospodarski zastoj od drugepolovice19.stoletja,kijezmanjšalvdvehrodovihšteviloprebivalstvazapolovico.«13 Gosposka ulica je svojo podobo sicer dobila po požaru leta 1900, ven-dar na tlorisih nekdanjih objektov.

Baš je opisal tudi zasnovo kroparskih hiš, ki ima-jo več skupnega z meščansko kot s kmečko hišo. Ele-mente kmečke hiše lahko iščemo predvsem v zunan-josti z baročnim fasadnim okrasjem (kamniti okenski okvirji in vhodni portali ter fasadne poslikave), ki v Kropi prevladuje, notranjost pa je organizirana dru-gače. V pritličjih so se večinoma nahajale kleti in gos-podarski prostori – samostojnih gospodarskih stavb Kropa skoraj ne pozna. V nadstropjih so bila stano-vanja lastnikov in navadno še sobe za najemnike. V drugem nadstropju so bile skromne kamre za najem-nike, pod streho pa manjše spalne kamre. »KamravKropiinKamniGoricijeprvenstvenospalnicapodstreho in šele v drugi vrsti sosednja soba dnevnisobi,kakorjetonavadanaslovenskeminvzhodno-alpskem podeželju.«14 Posebnost Krope so tudi drvarnice na podstrešjih.

Baš pa je stanovanjske razmere analiziral tudi skozi socialne in družbene razlike. »Jasnapostajahis-toričnarazlikav stanovanjski ravnipodjetnikaaligospodarjateruslužbencaalinajemnika:gospodarimakuhinjo,najemnikkrušnopeč,kijokuriizveže;gospodarimaspalnicovsestavustanovanja,najem-nikaliuslužbenecpauporabljazaspalnicodelomastanovanjskosoboskrušnopečjo,delomapakam-ronapodstrešju,kakorgapačktemusilištevilčnostnjegoverodbine.«15 Socialne razlike v Kropi so se torej kazale predvsem v oblikovanju oz. odsotnosti kuhin-je kot ločenega prostora, ki je najemniki praviloma niso imeli. Fužinarske hiše, ki niso imele sob za na-jemnike, so bile v manjšini (npr. Potočnikova in Kli-narjeva). Franjo Baš je kroparske hiše razdelil glede na lastništvo in način skupnega bivanja na gosposke hiše s stanovanji samo za večje podjetniške rodbine (Kli-narjeva, Jurmanova), gosposke hiše s stanovanji samo za večje podjetniške rodbine in za hišne uslužbence v kamrah (Potočnikova, Natova) ali v bajtah (Pibrovče-va, Magušarjeva), hiše večjih podjetnikov s stanovanji podjetniških rodbin v prvem ter najemnikov železar-jev v drugem nadstropju z mestejami ter s kamrami na podstrešjih, hiše malih podjetnikov z enim ali dvema najemnikoma (Pri Žolčku, Pri Petru) in hiše obrtnikov in malih ljudi, nekovačev brez stanovanjskih najemni-kov (Pogrošarjeva, Pri Tinetovem Juriju, Pri Potovki).16

Bivalne razmere, katerih ostanki so še danes vidni v več stanovanjskih hišah (ohranjene mesteje, spalne kamre ...), kažejo na bivalni standard prehoda iz srednjega v novi vek, torej v čas nastanka Krope, ko bivalni prostori in kuhinja še niso bili diferencira-ni. Poleg tega najemniki skoraj niso imeli premičnin. »Kovaški inventar je obstajal v glavnem iz vedrazavodo,loncevzakuhoinskrinje,redkejeomare,kijebilanameščenavvežipolegdrvpredmestejo,

9

kjersobilishranjenimordafižol,kruhinzdravilnazelišča; praznična obleka pa je visela v hiši zamizo.«17 Takšne razmere so se v Kropi globoko v 19. stoletje lahko ohranile, ker je kuhinjo v bivalni enoti nadomeščalo ognjišče v vigenjcu, kjer so železarske družine med delom pripravljale svoje dnevne obro-ke.18 K temu je še pripomogla nestalnost zaposlitve. Elemente likovnega oblikovanja notranjih prostorov tako lahko najdemo le pri lastnikih hiš ter v obrtniš-kih hišah – najemniki pa so gojili predvsem cvetje na oknih. To kot posebnost najdemo tudi v dokumen-taciji konservatorja Ivana Komelja iz leta 1967: »Navsehoknihsorože.TolikorožrazenvKobariduinvKopališkiulicivŠkofjiLokišenisemvidel.«19 in so se ohranile do danes.

Baševa razprava o zgodovini kroparske hiše je pomembna zato, ker na njej temeljijo vsa nadaljnja raziskovanja stavbarstva v Kropi, nastala pa je v času, preden se je bivalna kultura bistveno spremenila in so se do določene mere zabrisale sledi nekdanjega načina življenja.

Franjo Baš je v naslednjih letih prevzel posred-niško vlogo med spomeniško službo in domačini, saj je bil prepričan, da je potrebno nadzor in navodila za posege izvajati transparentno in v stalnem sodelo-vanju z lastniki. Leta 1954 je na Zavod za spomeniško varstvo LRS naslovil dopis, v katerem poziva, da se izdelajo načelna navodila za obravnavanje Krope in Kamne Gorice, ki jih prejmejo vsi lastniki objektov, ter da je spomeniška služba predvsem na voljo za vso pomoč, ki jo lastniki potrebujejo. Ali bo spomeniška služba upravičila svoje poslanstvo v Kropi, je videl kot pomembno vprašanje za nadaljnje možnosti za-ščite in varovanja naselij.20

SPREMINJANJE BIVALNEGA OKOLJAČe je nova komunikacija proti Jamniku bistveno

spremenila podobo središča trga z odstranitvijo nekaterih hiš in lesenih objektov, razširitvijo mosta na Placu – čemur bi lahko rekli praznjenje središča –, pa je v šestdesetih in sedemdesetih letih potekalo posodabljanje stanovanjskih hiš. Spremenjene druž-bene razmere so zahtevale spremembe bivalnega standarda – nekatere hiše so se povečale, vgrajevala so se nova okna in pritlični prostori, prej namenjeni shranjevanju, so se začeli spreminjati v garaže. Glas preteklosti proti sodobnim posegom je predstavljal Joža Bertoncelj, ki je nekaj desetletij na vrhove spo-meniške službe naslavljal pozive za ukrepanje pri zanj nedopustnih posegih v staro trško stavbno tkivo.

OdločbaozavarovanjuKrope21 prinaša varstve-ni režim, ki pravi: »/…/brezpoprejšnjegadovoljenjaobčinskega ljudskega odbora Kropa, izdanega vsporazumuzZavodomzaspomeniškovarstvoLRS,

prepovedanavsakaspremembakrajevnegalica.Zaspremembokrajevnegalicaseštejejozlastigradnjanovihposlopij,komunikacij,ograj,škarp,zasajan-je novih meja, urejanje hudournikov, prezidave,nadzidave, dozidave ter druge zunanje adaptaci-je, rušenjezgradb in spremembanotranjosti tistihzgradb,kijihbokotposebnopomembnedoločilZa-vod za spomeniško varstvo LRS.« Uveljavljanje var-stvenega režima je bilo prepuščeno spomeniškovar-stveni službi in domačini so ga doživljali predvsem kot oviro za posodabljanje objektov, da bi tudi stari objekti odsevali sodobni življenjski standard. Zanimi-vi so zapisi konservatorjev iz arhiva Zavoda za var-stvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Kranj, iz šestdesetih in sedemdesetih let 20. stoletja, kjer se ponavljajo dopisi, da v Kropi najprej naredijo, kar potrebujejo, in to tako, kot želijo, šele nato iščejo dovoljenja. Poleg sprememb zunanjosti so hiše doživ-ljale tudi spremembe notranjosti.

IVAN SEDEJ IN TOPOGRAFIJA KROPEReferat za etnografske spomenike pri Zavo-

du RS za spomeniško varstvo, v katerem je deloval Ivan Sedej, je v sedemdesetih letih opravil nekaj to-pografskih raziskav različnih krajev po Sloveniji.22 V letih 1973–74 opravljena raziskava, ki je sledila topografski metodi, je želela primerjalno predstavi-ti tri železarsko pomembne kraje na Gorenjskem – Kropo, Kamno Gorico in Staro Fužino. Kropa je bila v spomeniškovarstvenem elaboratu, ki je ostal nikoli izdan tipkopis, najnatančneje obdelana, medtem ko sta Kamna Gorica in Stara Fužina obravnavani le v fragmentih.23 Poleg Ivana Sedeja pa so pri poglavju o Kropi sodelovali še etnologinja Anka Novak iz Go-renjskega muzeja in etnolog iz Krope Zmago Šmitek s študijo stanovanjskih razmer ter študentje arhitek-ture, ki so naredili arhitekturne posnetke večine kro-parskih hiš ali vsaj uličnih nizov.

Sedej meni, »/.../ da ima Kropa kot celota inv posameznostih izjemen urbanistični pomen (ur-banistični spomenik) kot skladno oblikovana na-selbinska aglomeracija, zgodovinski pomen koteno najstarejših predindustrijskih središč in kotpomembnoekonomskožarišče,umetnostnipomenkot skladno oblikovana celota in kot aglomeraci-japomembniharhitektur ljudskegainpoljudnegaznačaja,etnološkipomenkotaglomeracijaznešte-vilnimi sledovi o življenju delavskega sloja v pre-teklosti, predvsem v okvirih fevdalnega sistema.«24 Za doživljanje nekdanje Krope je bila pomembna izguba nekdanje mreže vodnih rak in zbiralnikov, ki jih danes vidimo lahko samo fragmentarno, celo-ten sistem pa v prostoru le slutimo. Vodna mreža je namreč določala oblikovanje ambientov in lokacije posameznih stavb, kar pa je bilo pogojeno tudi s so-cialnim statusom – bogatejši domovi so zasedli bolj

10

zračne in sončne prostore in pred njimi je bil nepo-zidan prostor.25

Sedej analizira naselje tako, da dokaj podrob-no predstavi posamezne objekte in njihove likovne, stavbne in druge elemente, pri čemer se močno na-slanja na gradivo o zgodovini objektov, ki ga je uredil Jože Gašperšič.26 Poleg podobnosti v stilnih oblikah kroparskih hiš s kmečkimi hišami na Gorenjskem med 15. in 19. stoletjem, ki so posledica uveljavljanja določenih stilov ter tega, da so posamezne elemen-te naročali pri istih mojstrih (npr. okenski okvirji iz peračiškega tufa), pa Sedej pri kroparskih hišah vidi še druge ljudske prvine: skromnost, rustikalne pre-interpretacije stilnih vplivov ter odsevanje notranjih prostorskih delitev na fasadi. Učinek fasade se je tako podredil funkcionalni shemi hiše, splošni vtis pa je bil nekonvencionalno oblikovanje fasad.27

Naselje kot celoto je primerjal s franciscejskim katastrom in pokazalo se je, da je stavbni fond v trš-kem jedru številčno in lokacijsko praktično enak – v 20. stoletju so bili podrti le leseni objekti ob vod-nih rakah.28 Nato objekte povezuje v ambiente ter v skladno naselbinsko celoto, slednjo pa oceni tudi glede na to, kako deluje v širšem okolju. »Naseljejekot kulturni in urbanistični spomenik najtesnejepovezano z obdajajočim ga okoljem, predvsem s‹praznim›prostorom,kinaseljeuokvirjaingatakotudipredstavljakotcelotoinenoto.Zatosovsipo-segivnepozidanepovršineokrognaseljaškodljivi,njihovaposledicapajedegradacijaurbanističnegaorganizma.«29

Tehniški objekti v Kropi imajo danes predvsem pomembno estetsko in oblikovno funkcijo, kljub temu pa jih je potrebno obravnavati kot kompleksen tehniški spomenik – kot sistem, ki nam pripoveduje o nekdanji dejavnosti.

Sedejeva topografija Krope je do danes najbolj celostno pripravljen strokovni elaborat tudi zato, ker na Kropo gleda na naslednji način: »Zunanja,urba-nističnainarhitekturnafakturapajesevedalenaumetnostni, oblikovni ravni prezentiran skupekfunkcionalnih,geografskih,zgodovinskih,proizvo-dnih,družbeno-ekonomskih,kulturnihprvin.Pravzato, ker gre za harmonično združitev najrazlič-nejših vplivnih komponent, ima Kropa tako viso-ko mesto v valorizaciji slovenskega spomeniškegapatrimonija–sajsodimednajpomembnejšekom-pleksnekulturnespomenike(spomeniškaobmočja)prinas.«30

Kot se je Sedej ukvarjal z zunanjo podobo hiš in naselja, tako Anka Novak in Zmago Šmitek v svojem delu študije vstopata v bivališča Kroparjev31 in poleg bivalnih razmer iz časa ročnega kovaštva podata tudi spremembe v bivalni kulturi, ki so se zgodile v 20. stoletju. Sem spadajo tako infrastrukturne posodobi-tve, kot sta elektrifikacija in vodovod, kot tudi uva-

janje zidanih, železnih in sodobnih štedilnikov ter industrijsko izdelane notranje opreme.

Kot pomemben del spomeniškovarstvenega ela-borata je potrebno omeniti tudi arhitekturne načrte, ki so njegov sestavni del. Narejeni so bili arhitekturni posnetki posameznih uličnih fasad in uličnih nizov ter tlorisi posameznih hiš ali tlorisi hiš v uličnih ni-zih. Do danes podoben projekt ni bil izpeljan, izje-men pa je v tem, da nam omogoča primerjavo stanja pred štiridesetimi leti z današnjim stanjem oz. nam lahko služi kot izhodišče pri načrtovanju raziskav in ukrepov na posameznih objektih.

FOTOGRAFSKA DOKUMENTACIJA STAVBNE DEDIŠČINE KROPE IN RAZISKAVELeta 1998 je Kovaški muzej izvedel projekt s

fotografom Miranom Kambičem, ki se ukvarja z ar-hitekturno fotografijo. Lice Krope, če si izposodimo izraz iz razglasitvenega akta, je bilo prvič sistematič-no dokumentirano skozi objektiv profesionalnega fotografa in rezultat je bila razstava ArhitekturnapodobaKrope.Izbor fotografij te razstave je še ved-no na ogled v prostorih kulturnega doma v Kropi. V letošnjem letu je bila akcija ponovljena.

Večina fotografske dokumentacije o Kropi, pa tudi o drugih krajih, nastaja spontano – hrani se tako pri posameznikih kot tudi v različnih ustanovah. V zgoraj omenjenih projektih je bilo narejenih mnogo terenskih fotografij, ki jih hrani ali center INDOK pri Ministrstvu za kulturo, ki je prevzel dokumentacijo nekdanje centrale spomeniške službe, ali pa Gorenj-ski muzej, kjer je bila zaposlena kustosinja Anka No-vak. ZVKDS hrani tudi terenske fotografije, nastale ob terenskih ogledih za posamezne posege. A teren-ske fotografije imajo svoje zakonitosti – nastanejo v trenutku, kakršen je, ne glede na svetlobne in druge pogoje. Fotograf se pogosto ne more ozirati na zako-nitosti kompozicije ali na to, da ima v kadru za sam motiv moteče osebe ali predmete. Posegi, objekti in prostori so dokumentirani zato, ker je načrtova-no njihovo spreminjanje in pogosto je ocenjeno, da druge možnosti za dokumentiranje ne bo več. Tako je večina tovrstne fotografske dokumentacije samo dokument brez presežne vrednosti.

Fotografije, ki nastanejo za družinske, društvene albume, za albume podjetij …, pa imajo navadno drug fokus – stavbe in prostori so na njih sekundarnega po-mena, so le kulise za fotografiranje ljudi. Iz njih sicer lahko razberemo mnoge dragocene informacije tudi glede stanja objektov, vendar ti niso motiv fotografije.

Zato se je potrebno zavedati in omogočiti foto-grafiranje arhitekture kot take, kjer fotograf premiš-ljeno in načrtno izbira arhitekturne motive z name-

11

nom, da se arhitektura pokaže kot nosilka sporočila fotografije. Miran Kambič s svojim dolgoletnim de-lom je mojster takšne fotografije. In možnost, da je čez petnajst let ponovil zadano nalogo, je potrebno pozdraviti. Iz perspektive vsakdana se zdi petnajst let v življenju kraja kratka doba, v kateri ne more priti do pomembnih sprememb. A le načrtno dokumen-tiranje nam bo omogočilo primerjavo in zavedanje o spremembah, ki se dogajajo, ter nato analiziranje in usmerjanje procesov in posegov v smeri, kot si prebi-valci Krope in strokovne službe želimo.

Od leta 2011 dalje ZVKDS načrtno in sistematič-no fotografira objekte v Kropi, da bi prišli do doku-mentacije, ki bi omogočala celosten in sistematičen pregled prostora. A kljub vsej zavzetosti in načrtnos-ti, so to le terenske fotografije, iz katerih ne moremo izločiti vremenskih, svetlobnih in drugih pogojev posameznega dne, poleg tega niti fotografska opre-ma niti fotografsko znanje terenskih konservatorjev nista vrhunska. Takšne fotografije le redko dosegajo raven, ki je potrebna npr. za razstavljanje ali objav-ljanje. Njihova vloga je drugje. Fotografije so pomem-bna podlaga za izdelavo Kataloga spomeniškovar-stvenih evidenčnih listov posameznih sestavnihdelovspomenika.32 Katalog bo prikazal posamezne objekte, ulične prostore in urbano opremo na način primerjave med preteklim in današnjim stanjem ter posamezni sestavini določil kulturni pomen, smerni-ce za ohranjanje in razvoj ter potrebne raziskave. S katalogom bi spomeniška služba želela nadoknaditi dolg do prebivalcev Krope, ki izhaja iz 2. člena od-ločbe o zavarovanju, in sicer, da mora ZVKDS dolo-čiti posebno pomembne objekte, kjer je potrebno varovati tudi notranjost.33 Hkrati pa odgovoriti tudi na dolgoletne pozive, ki izhajajo še iz časa delovanja Franja Baša, da je potrebno lastnikom objektov dati natančna navodila glede ohranjanja in posegov na objektih. S katalogom, ki bo prebivalcem na voljo, bi jih želeli tudi spodbuditi, da zapolnijo manjkajoče vrzeli v vedenju, ki ga ima spomeniška služba o po-sameznih objektih. Pri tem gre tako za zgodovinske podatke, ki jih je mogoče črpati iz dostopnih virov, kot tudi za poznavanje objekta samega. Konservator-ji imamo redko možnost vstopa v posamezne hiše in zato tudi podatke o notranjosti hiš naslanjamo na do sedaj opravljene študije in evidence, ki pa se mno-gokrat izkažejo za nepopolne. Radovednosti ne gre jemati za voajerstvo, ampak za strokovno doktrino, da je potrebno pred odločanjem o posegih objekt ob-ravnave dobro poznati. In glede na to, da je bilo v do-sedanjih študijah izpostavljeno, kako pomembno je poznavanje načina življenja v preteklosti v Kropi za razumevanje njenega stavbarstva, je danes za ohran-janje sledi preteklosti pomembno, da vemo, kje in na kakšen način so sledi ohranjene. Posamezni elemen-ti, kot so npr. gotska okna, mesteje, leseni renesančni stropi, oblike obokov ali štukature, pripovedujejo o okusu, trendih, materialnih zmožnostih lastnikov in o znanju graditeljev v času. In tudi o našem pogledu na svet, če v teh elementih prepoznamo dediščino.

Na do sedaj znano podobo Krope vplivajo še ra-ziskave na fasadah. Kar smo v preteklosti lahko slutili skozi odpadle beleže, danes poskušamo sistematič-no raziskovati.34 Lastniki kroparskih hiš so tudi glede oblikovanja fasad in fasadnih poslikav vedno sledili trendom okolice in zato so hiše spreminjale svoje zu-nanje lice. Sondiranje nam odgovori na vprašanja, ali je bila hiša v preteklosti povečana in kdaj je bila po-večana, kakšne omete in barve so uporabljali ter ali je bila fasadna ploskev oblikovana enotno ali razčlen-jena z dekoracijo, kot so npr. fasadne poslikave ali štukaturno okrasje. Sondiranje ometov je smiselno opraviti, preden gre hiša v prenovo, in se nato skupaj z lastniki odločiti, katero obdobje življenja stavbe je mogoče celostno prikazati tudi na fasadi.

KONSERVATORSKI NAČRT ZA PRENOVO KROPEPredpisi o urejanju prostora ter Zakon o var-

stvu kulturne dediščine35 predvidevajo za spome-niško območje, ki se ureja s podrobnim občinskim prostorskim načrtom, kot sestavni del tudi konser-vatorski načrt za prenovo.36 To naj bi bil dokument, ki bi z upoštevanjem dediščine predvidel možnosti razvoja skozi prostorsko načrtovanje.37

Kljub temu, da je zakonodaja konservatorski na-črt za prenovo vpeljala že leta 2007 in s pravilnikom določila njegovo vsebino, obliko in način priprave leta 2010, do sedaj zaradi različnih vzrokov še ni bil izdelan noben dokument s tem imenom. S to težavo se soočajo predvsem občine, ki morajo pristopiti k izdelavi sodobnih prostorskih načrtov. Ministrstvo za kulturo je zato v letu 2013 izbralo Kropo za pilotni projekt, na katerem naj se preizkusi realne možnos-ti in pričakovanja v zvezi s konservatorskimi načrti za prenovo ter predlaga morebitne popravke pred-pisov. Za izdelavo pilotnega projekta je bil izbran Domplan, d. d., Kranj. Jeseni 2013 je tako nastal do-kument, ki vsebuje temeljito prostorsko analizo ob-močja Krope, v katero sta zajeta tako trško jedro kot novejša poselitev na terasah nad trgom.38 Izpeljana je bila tudi delavnica s prebivalci Krope, na kateri se je pokazalo, da domačini svoj kraj zelo dobro poznajo, so nanj ponosni in ga želijo še naprej ohranjati kot pomembno dediščino. Hkrati pa opozarjajo na vse težave življenja v kulturnem spomeniku v območju, ki poleg relativno neprijaznih življenjskih pogojev nosi s seboj tudi težave z infrastrukturo in gospodar-skimi možnostmi. Če mnenja domačinov ocenjuje-mo skozi njihovo zavedanje o dediščini Krope, lahko rečemo, da je ohranjanje dediščine visoko na vred-nostni lestvici, vendar pa bi si želeli tako finančnih spodbud kot tudi sodelovanja s stroko, da se njihove želje upošteva in namesto prepovedi ponudi pomoč in rešitve.

Drugi del konservatorskega načrta pa je načrto-valski in vsebuje zasnovo prostorskega načrtovanja

12

in načrt prenove, kar je podlaga za pripravo podrob-nega občinskega prostorskega načrta. Načrtovalski del poskuša kakovosti, ki so bile v prostoru opredel-jene, ohranjati, za degradirana območja in objekte načrtuje sanacijo ter se opredeljuje do posameznih območij in posegov. Načrtuje torej, kako rešiti zagate s parkiranjem, kako ulični prostor vrniti prebivalcem Krope, ureditev ulic in ulične opreme, kakšni posegi so dopustni in na kakšen način naj bodo izvedeni v trškem jedru in kakšni v novejših delih naselja, ka-tere dejavnosti naj se dopušča in katere spodbuja. Konservatorski načrt za prenovo se torej kaže kot razvojni dokument, na podlagi katerega bo mogoče spodbujati življenje v Kropi, da se bo ohranjala pre-poznavna kroparska dediščina.

ZAKLJUČEKPri razumevanju stavbnega izročila Krope je po-

membno, da poleg zunanjih elementov stavbarstva poznamo tudi način življenja v Kropi v preteklosti in s tem vse različnosti, ki se kažejo v oblikovanju tako notranjosti kot zunanjosti kroparske hiše. Strokovne službe se zavedamo, da je pri varovanju in ohranjan-ju dediščine najpomembnejše, da tudi lastnik, ne samo stroka, prepozna dediščino, jo sprejme in v dogovoru s strokovnimi službami načrtuje posege. Brez sodelovanja z lastniki strokovne službe lahko izdelamo in hranimo dokumentacijo, ne moremo pa objektom dati življenja. In če si izposodimo misli Franceta Steleta, ki se je pri nas pred sto leti kot prvi začel profesionalno ukvarjati z varovanjem stavbne dediščine: »Ohrani naj se spomenik, kot so namgaposredovalastoletjainizpopolnivtoliko,dabozadostovalpraktičnemunamenu,kimusluži,«39 se do danes razumevanje ohranjanja spomenikov ni kaj dosti spremenilo.

OPOMBE

1 Rudolf Andrejka, KropainKamnaGorica:kra-jepisno-zgodovinskipoizkus, samozaložba, Lju-bljana 1924.

2 Jože Gašperšič, Nastanek in delo KovaškegamuzejavKropi,v: Kronika, časopis za sloven-sko krajevno zgodovino, leto 7 (1959), št. 1, str. 54.

3 Edvard Ravnikar, PoročilooogleduKrope,Lju-bljana 1947, Arhiv Ministrstva za kulturo RS, IN-DOK.

4 Več glej: Saša Florjančič, 50letKovaškegamu-zeja, v: Vigenjc, glasilo Kovaškega muzeja v

Kropi, leto II, 2002, str. 19–40, in Anže Habjan,LjubiteljiinnepremičnakulturnadediščinavKropi, v: Vigenjc, glasilo Kovaškega muzeja v Kropi, leto X, 2010, Kropa, str. 31–39.

5 Prav tam, str. 34.6 Glej Saša Roškar, Kropa–odleta1953zavaro-

vanakotkulturnispomenik,v: Vigenjc, glasilo Kovaškega muzeja v Kropi, leto X, 2010, str. 12.

7 Odločba o zavarovanju Krope, Uradni list LRS, št. 44/1953.

8 Več glej: Jože Gašperšič, NastanekindeloKova-škegamuzejavKropi,op. 2, str. 54–55.

9 Franjo Baš, IzzgodovinehiševKropi:(prispe-vekzapodobodelavskihstanovanjskihrazmervzgodnjikapitalističnidobi),Zgodovinski ča-sopis, letnik VI–VII (1952–1953), str. 619–649.

10 Prav tam, str. 620.11 Baš sicer meni, da je to hiša Kropa 13.12 Prav tam, str. 624.13 Prav tam, str. 625.14 Prav tam, str. 626.15 Prav tam, str. 630.16 Baš, IzzgodovinehiševKropi,op. 9, str. 639.17 Prav tam, str. 645.18 Prav tam, str. 643.19 Ivan Komelj, Iz poročila o službenem potovanju

tov. dr. Ivana Komelja v Bodešče dne 28. 7. 1967, arhiv Ministrstva za kulturo RS, INDOK.

20 Franjo Baš, dopis št. 331/53, Ljubljana, 20. 4. 1954, arhiv Ministrstva za kulturo RS, INDOK.

21 Odločba o zavarovanju Krope,UradnilistLRS, št. 44/1953.

22 Več glej: Vito Hazler, Predlog standardov zadeloetnologovvspomeniškemvarstvu,v: Etno-log 8 (59), Ljubljana 1998, str. 77–104.

23 Ivan Sedej, Kropa, Kamna Gorica, spomeniš-kovarstvenielaborat.Zavod RS za spomeniško varstvo, tipkopis, Ljubljana 1974.

24 Prav tam, str. 152.25 Prav tam, str. 154–156.26 Tipkopis, hrani Kovaški muzej Kropa.27 Prav tam, str. 163.28 Prav tam, str. 167.29 Prav tam, str. 160.30 Prav tam, str. 166.31 Anka Novak, Zmago Šmitek, Kropa-stanovanj-

ske razmere in notranja oprema stanovanj,v: Kropa, Kamna Gorica, spomeniškovarstveni elaborat. Zavod RS za spomeniško varstvo, tip-kopis, Ljubljana 1974. Glej tudi: Anka Novak, Tat-jana Dolžan, StanovanjskerazmereinnotranjaopremastanovanjvKropiodtradicijeksodob-nosti, v: Kroparski zbornik, Kropa, Radovljica 1995, str. 206–219.

32 Katalog je v izdelavi. 33 Odločba o zavarovanju Krope, 2. člen, op. 21.34 Glej tudi: Eva Tršar Andlovic, Konservatorsko-

-restavratorske raziskave in prenove na kul-turnidediščinivKropivzadnjihtrehletih,v: Vigenjc: glasilo Kovaškega muzeja v Kropi, leto X, 2010, str. 107–111.

13

35 Zakon o varstvu kulturne dediščine, Uradni list RS, št. 16/08, 123/08, 8/11, 30/11, 90/12.

36 Glej: Pravilnik o konservatorskem načrtu, Urad-nilistRS, 76/10.

37 Več o prostorskih aktih in njihovem pomenu glej: Saša Lavrinc, Prostorski akti in Kropa, v: Vigenjc: glasilo Kovaškega muzeja v Kropi, leto X, 2010, str. 113–116.

38 Konservatorski načrt za prenovo kulturnegaspomenikaKropa–EŠD296,št. UD/436-68/13, Domplan, d. d., november 2013, tipkopis.

39 France Stele, Varstvo spomenikov, v: Dom in svet, 1914, str. 51.

15

ARHITEKTURNA PODOBA KROPE

SLIKOVNA PRILOGAMIRAN KAMBIČ


1998–2013

HIŠNE ŠTEVILKE V KROPI

Numeracija od leta 1952 dalje

Slikovna priloga:

— neosenčene fotografije: fotografirano leta 1998;

— osenčene fotografije: fotografirano leta 2013.

CERKEV SV. LENARTA

SPODNJI KONEC

SREDNJI KONEC

ZGORNJI KONEC

87a87

8685

78

2

3a

3b

1b

3

47

11, 1210

9 8

83

7a

65

90

89

88

19

1716

1415

13

18

23 22

21

24

2928

28a27a

2027

34 33 3231

30

363525

5554

56

51

5253

4950

48

43

37

3839

40

41

46

4745

44a

42

44

45

70

61a60

5958

61 6263

7170a

69

8481

7980

82

77

7675

73

6768

7472

6465

66

1

1a

CERKEV MATERE BOŽJE

VIGENJC VICEBODLAJEV

VIGENJC

KULTURNI DOM

17

ARHITEKTURNA PODOBA KROPEKROPA 1

18

ARHITEKTURNA PODOBA KROPEKROPA 1B

19

ARHITEKTURNA PODOBA KROPEKROPA 1B

20


21

ARHITEKTURNA PODOBA KROPEKULTURNI DOM, KROPA 3

22


23


24

ARHITEKTURNA PODOBA KROPEKROPA 3A–3B

25

ARHITEKTURNA PODOBA KROPECERKEV MATERE BOŽJE (KAPELCA), KROPA 4

26

ARHITEKTURNA PODOBA KROPEBAJER*

* vodni zbiralnik Spodnje fužine

27

ARHITEKTURNA PODOBA KROPEBAJER, KROPA 5

28

ARHITEKTURNA PODOBA KROPEBAJER

29


30


31

ARHITEKTURNA PODOBA KROPEKROPA 7, KROPA 6

32


33

ARHITEKTURNA PODOBA KROPEKROPA 7–10, KROPA 7A

34


35

ARHITEKTURNA PODOBA KROPEKROPA 7A

36


37

ARHITEKTURNA PODOBA KROPEKROPA 7A, KROPA 10

38


39


40


41


42


43


44


45

ARHITEKTURNA PODOBA KROPEKOVAŠKI MUZEJ, KROPA 10

46


47


48

ARHITEKTURNA PODOBA KROPEKROPA 11–12

49

ARHITEKTURNA PODOBA KROPESREDNJI KONEC

50


51


52


53


54


55


56


57


58


59


60


61

ARHITEKTURNA PODOBA KROPEKROPA 15, KROPA 16–17

62


63


64


65


66


67


68


69


70

ARHITEKTURNA PODOBA KROPEKROPA 27A–28

71

ARHITEKTURNA PODOBA KROPEKROPA 27A–28

72


73


74


75


76


77


78

ARHITEKTURNA PODOBA KROPESREDNJI IN ZGORNJI KONEC

79


80


81


82

ARHITEKTURNA PODOBA KROPELUKOV (KORUZNI) MOST

83

ARHITEKTURNA PODOBA KROPELUKOV (KORUZNI) MOST

84


85


86


87


88

ARHITEKTURNA PODOBA KROPEZGORNJI KONEC

89


90


91


92

ARHITEKTURNA PODOBA KROPE BODLAJEV VIGENJC

93

ARHITEKTURNA PODOBA KROPE BODLAJEV VIGENJC

94


95


96

ARHITEKTURNA PODOBA KROPE VIGENJC VICE

97

ARHITEKTURNA PODOBA KROPEVIGENJC VICE

98

ARHITEKTURNA PODOBA KROPEVIGENJC VICE

99

ARHITEKTURNA PODOBA KROPEZGORNJI IN SREDNJIKONEC

100

ARHITEKTURNA PODOBA KROPEKROPA 55, KROPA 52–53

101


102


103


104


105


106


107


108


109


110

ARHITEKTURNA PODOBA KROPEKROPA 58–61A

111


112


113


114


115


116


117


118


119


120


121


122


123


124

ARHITEKTURNA PODOBA KROPECERKEV SV. LENARTA

125

ARHITEKTURNA PODOBA KROPEŽUPNIŠČE, KROPA 71

126


127


128


129


130


131


132

ARHITEKTURNA PODOBA KROPESPODNJI KONEC

133


134


135


136


137


138


139


140


141


142


143


144


145


146


147


148


149

ZUSAMMENFASSUNG

POVZETEK

150

KROPA UND DAS BAUERBESašaRoškar,AmtfürKulturerbeschutzSlowe-niens,AußenstelleKranj

Jahrestage sind auch dafür geeignet, sich einen Überblick über die geleistete Arbeit zu verschaffen. Im heurigen Jahr feiert die Fachschaft der Konser-vatoren in Kropa zwei Jubiläen, das 100-jährige Ju-biläum der institutionalisierten Denkmalpflege in Slowenien (1913) und das 60-jährige Jubiläum der Proklamierung Kropas zum Kulturdenkmal (1953). Kropa war die erste Siedlung, der der Status eines Kulturdenkmals in Slowenien verliehen wurde. Der vorliegende Beitrag bietet einen Überblick über die Erforschung und Dokumentation Kropas als Sied-lungsdenkmal. Diese beginnt mit der Forschungsar-beit von Franjo Baš und seiner Abhandlung Izzgodo-vinehiševKropi (»Aus der Geschichte des Hauses in Kropa«), die erstmals 1953 veröffentlicht wurde. Baš war ein Pionier der Erforschung des Bauerbes von Kropa auf institutionelle Weise. Als damaliger Direktor des Technischen Museums Sloweniens lei-stete er bei der Gründung des Schmiedemuseums im Jahr 1952 wie auch bei der Realisierung der Prokla-mierung Kropas zum Kulturdenkmal, für die er auch die Begründung verfasste, einen wichtigen Beitrag. Seine Abhandlung über die Geschichte des Hauses in Kropa beinhaltet sowohl einen historischen Über-blick über den Ort als auch den Versuch einer Bau-geschichte sowie eine Analyse und Klassifizierung der verschiedenen Gebäudetypen. Zur Gebäude-klassifikation diente Baš die Form der Küche – oder besser gesagt, das Fehlen einer Küche. Baš war der erste, der darauf aufmerksam gemacht hatte, dass die mittelalterlichen Wohnverhältnisse in Kropa beina-he bis Ende des 19. Jahrhunderts andauerten.

Seit der Gründung im Jahr 1952 sorgt das Schmiedemuseum Kropa neben anderen Aufgaben auch für die Dokumentation und Aufbewahrung von Dokumenten über Kropa und sein Erbe. Mit Studien über das Industrieerbe und das industrielle Leben im 20. Jahrhundert trug er wesentlich zur Kenntnis und Bewertung des Erbes von Kropa bei. Wichtig ist auch die planvolle Dokumentation der Gebäude. 1998 organisierte er im Kulturhaus Kropa die Aus-stellung »Kropas Dorfarchitektur« des Fotografen und Architekten Miran Kambič, der im Auftrag des Museums für diese Ausstellung eine umfassende Fo-todokumentation des Bauerbes von Kropa vorleg-te. Die Fotodokumentation des Ortes ist auch sonst nicht gering, doch wurde sie damals erstmals auf systematische und ganzheitliche Weise erstellt, was mit der heurigen Wiederholung einen Vergleich des Dokumentarmaterials und damit einen Vergleich des Zustands ermöglicht.

Die in der Tat erste systematische Erforschung des Bauerbes von Kropa wurde vonseiten des Amtes für Denkmalschutz Sloweniens in den 1970er Jahren

unter der Leitung von Dr. Ivan Sedej durchgeführt. Dieser leistete in der Art und Weise der damaligen topografischen Forschungen einen wichtigen Bei-trag, der zwar nicht veröffentlicht wurde, jedoch bis heute als grundlegende Arbeit zum Verständnis von Kropa und der Denkmalpflege in Slowenien dient. Mit einer Studie über die Wohnverhältnisse in Kro-pa im 20. Jahrhundert wirkten auch der Ethnologe Zmago Šmitek und Anka Novak mit.

Das Amt für Kulturerbeschutz Sloweniens, Au-ßenstelle Kranj, beschäftigte sich in den vergange-nen Jahren mit der systematischen Dokumentation aller Gebäude im alten Dorfkern von Kropa und mit der Erstellung einer grundlegenden Evidenz, die auch die Frage beantworten wird, welche Häuser nur als Gebäudehülle und welche auch vom Aspekt des Innenausbaus geschützt werden sollen. Die aus Baš‘ Studie erkennbaren Charakteristika der Häuser von Kropa sind in einigen Gebäuden noch immer erhal-ten, wenn auch nur fragmentarisch und in geringer Anzahl. Aber sie sind so wichtig, dass sie sowohl von den Eigentümern als auch von den Fachleuten er-kannt und erhalten werden. Gleichzeitig begann das Amt für Kulturerbeschutz mit der systematischen Er-forschung des Fassadenputzes an den Gebäuden, wo Renovierungen durchgeführt werden. Die Resultate zeigen, dass die Fassaden je nach den herrschenden Gestaltungstrends auch in Kropa verändert wurden. Mit den Untersuchungen wird vom Amt ein Katalog von Fassadenelementen und Bemalungen erstellt, die auch einen Vergleich mit anderen Orten in der Region Gorenjska und anderswo ermöglichen.

Natürlich kann auch Kropa dem grundlegen-den Dilemma nicht ausweichen, das schon seit der Konstituierung der Denkmalpflege in Slowenien vor 100 Jahren bestand, nämlich wie das Denkmal in der überkommenen Form erhalten und wie zugleich den Bedürfnissen des modernen Lebens und den heutigen ästhetischen Anforderungen entsprochen werden soll. Auf diese Frage wird zum Teil der »Kon-servatorische Plan zur Erneuerung von Kropa« ant-worten, der nach Maßgabe der geltenden Gesetze ein obligatorisches Dokument für jene Gebiete dar-stellt, die durch detaillierte kommunale Flächennut-zungspläne gestaltet werden. Mit diesem Dokument wird eine ganzheitliche Erneuerung der Bereiche des Siedlungserbes bzw. der Kulturlandschaft ge-plant, wobei auch die soziale Bedeutung und die Ent-wicklungschancen des Erbes bei der Raumplanung berücksichtigt werden. Auch mit diesem Dokument, mit dem die Richtlinien der Entwicklung des Ortes als Kulturdenkmal festgelegt werden und auf dessen Grundlage in Zukunft Eingriffe in den Raum vorge-nommen werden, betritt Kropa Neuland – es wurde im heurigen Jahr (2013) als Pilotstudie vorbereitet und stellt die erste Studie konservatorischer Erneue-rung in Slowenien dar. Der Konservatorische Plan zur Erneuerung von Kropa wurde in Zusammenar-beit mit der Gemeinde Radovljica vom slowenischen

151

Kulturministerium in Auftrag gegeben und vom Unternehmen Domplan aus Kranj vorbereitet. An den Vorbereitungen war auch das Amt für Kulturer-beschutz, Außenstelle Kranj, beteiligt. Es ist deshalb angebracht, sich wieder an Baš‘ Ausgangspunkte in Bezug auf die Proklamierung Kropas zum Kultur-denkmal vor 60 Jahren zu erinnern: Notwendig sind grundsätzliche Direktiven zur Erneuerung des Bau-erbes, die alle seine Eigentümer erhalten sollen, und notwendig ist auch eine konstruktive Zusammenar-beit zwischen dem Amt und den Eigentümern des Bauerbes in Kropa. Wenn das nicht geschieht, wäre dies ein schlechtes Vorbild für andere Orte in Slowe-nien, die in Zukunft die Erstellung eines konserva-torischen Plans der Erneuerung in Angriff nehmen würden.

152

KAZALO

BESEDA UREDNICE, SašaFlorjančič ................................................. 5

ODKRIVANJE DEDIŠČINE STAVBARSTVA KROPE, SašaRoškar..... 7

SLIKOVNA PRILOGA: MIRAN KAMBIČ, ARHITEKTURNA PODOBA KROPE 1998–2013 .. 15

Povzetek /Zusammenfassung ...................................................... 149

Leto XIII, 2013

Glasilo Kovaškega muzeja v Kropi


Vigenjc

Mir

an K

amb

ič

A

rhit

ektu

rna

po

do

ba

Kro

pe

199

8–2

013


ISSN 1580-6529

vigenjc leto xiii, 2013

Documents