varstvo okolja, varovanje zdravja in ivljenja ljudi,...

IZS - MATIČNA SEKCIJA ZA STROJNIŠTVO Standardi znanj za strokovne izpite po zakonu o graditvi objektov (ZG0-1 B) za

ODGOVORNO PROJEKTIRANJE, VODENJE DEL, VODENJE POSAMEZNIH DEL

VARSTVO OKOLJA, VAROVANJE ZDRAVJA IN ŽIVLJENJA LJUDI,

VARSTVO PRED POŽAROM, VARSTVO PRED NARAVNIMI IN DRUGIMI NESREČAMI IN

VARNOST IN ZDRAVJE PRI DELU

ODGOVORI NA TEMELJNA IZPITNA VPRAŠANJA (standardi znanj)

Učbenik za interno uporabo

Boris Jerman Vladimir Drusany

Ljubljana, september 2014 - februar 2015

Kazalo

2

1 KAZALO

1 KAZALO ................................................................................................................................................................................ 2

2 IZPITNA VPRAŠANJA ............................................................................................................................................................ 3

3 A. SPLOŠNI DEL - ODGOVORI NA VPRAŠANJA .................................................................................................................... 10

4 B. POSEBNI DEL - ODGOVORI NA VPRAŠANJA .................................................................................................................... 31

4.1 B1. ZAKON O VARNOSTI IN ZDRAVJU PRI DELU ............................................................................................................ 31 4.2 B2. UREDBA O ZAGOTAVLJANJU VARNOSTI IN ZDRAVJA PRI DELU NA ZAČASNIH IN PREMIČNIH GRADBIŠČIH ................ 34 4.3 B3. OKOLJE................................................................................................................................................................... 44 4.4 B4. BIOLOŠKE ŠKODLJIVOSTI ....................................................................................................................................... 62 4.5 B5. VARSTVO PED NARAVNIM IN DRUGIMI NESREČAMI .............................................................................................. 67 4.6 B6. POŽAR IN EKSPLOZIJE ............................................................................................................................................ 73 4.7 B7. PRAVILNIK O VARNOSTI STROJEV .......................................................................................................................... 88 4.8 B8. ROČNO PRENAŠANJE BREMEN .............................................................................................................................. 97 4.9 B9. MONTAŽA, KONČNA MONTAŽA, NOSILNA SREDSTVA .......................................................................................... 100 4.10 B10. HRUP ................................................................................................................................................................ 105 4.11 B11. MEHANSKE VIBRACIJE ....................................................................................................................................... 118 4.12 B12. RAZSVETLJAVA.................................................................................................................................................. 123 4.13 B13. DELO OB SVETLOBNEM ZASLONU ...................................................................................................................... 133 4.14 B14. ELEKTRIKA NA GRADBIŠČU ................................................................................................................................ 138 4.15 B15. BREMENSKA NOSILNA SREDSTVA ...................................................................................................................... 142 4.16 B16. OSEBNA VAROVALNA OPREMA ......................................................................................................................... 155 4.17 B17. VARNOSTNI ZNAKI ............................................................................................................................................ 159 4.18 B18. ZAGOTAVLJANJE VARNOSTI ZUNAJ DELOVNIH MESTIH NA ZAČASNIH ALI PREMIČNIH GRADBIŠČIH ..................... 163 4.19 B19. OPREMA ZA DVIGANJE ...................................................................................................................................... 168 4.20 B20. LOVILNE VAROVALNE OGRAJE ........................................................................................................................... 168 4.21 B21. LOVILNE MREŽE ................................................................................................................................................ 169 4.22 B22. LOVILNI ODRI .................................................................................................................................................... 170 4.23 B23. STRANSKO VAROVANJE..................................................................................................................................... 170

Standardi znanj - Izpitna vprašanja

3

2 IZPITNA VPRAŠANJA

STANDARDI ZNANJ (VPRAŠANJA) za področje VARSTVO OKOLJA, VAROVANJE ZDRAVJA IN ŽIVLJENJA LJUDI, VARSTVO PRED POŽAROM, VARSTVO PRED

NARAVNIMI IN DRUGIMI NESREČAMI IN VARNOST IN ZDRAVJE PRI DELU

za strokovni izpit strojne stroke po ZGO za: a. odgovorno projektiranje b. odgovorno vodenje del c. odgovorno vodenje posameznih del A. SPLOŠNI DEL št. a. b. c. Vprašanje B1. 1

1 1 1 Naštejte temeljna načela varnosti in zdravja pri delu!

1 2 2 Čemu služita ocena tveganj in izjava o varnosti? C1 3 3 Kdaj je potrebno izvesti revizijo ocene tveganj in izjave o varnosti? C2 4 4 4 Naštejte škodljive fizikalne dejavnike, ki lahko povzročijo nevarnost na delovnem mestu! 2 5 5 2 Naštejte pravice in dolžnosti delodajalcev! 3 6 6 3 Naštejte pravice in dolžnosti delavcev! B18.1

7 7 5 Na kakšen način delodajalec zagotovi varnosti in zdravja pri delu? C3 8 8 6 Kdaj mora delodajalec usposobiti delavca za varno opravljanje dela? B1. 2

9 9 7 Kaj so naloge strokovnega delavca za področje varnosti in zdravja pri delu in kaj izvajalca medicine dela?

10 10 8 Teoretično in praktično usposabljanje s področja varnosti in zdravja pri delu in s požarne varnosti!

11 11 9 Kaj so izvršilni predpisi in kaj smernice za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu? 12 12 Opišite namen in vsebino promocije zdravja! 13 13 10 Resna, neposredna in neizogibna nevarnost pri delu? 14 14 11 Nevarnost za nasilje tretjih oseb? 15 15 Nasilje, trpinčenje, nadlegovanje, psihosocialno tveganje? 16 16 12 Prepoved dela pod vplivom alkohola, drog in drugih substanc? 17 17 Hramba dokumentacije, ki jo hrani delodajalec s področja zagotavljanja varnosti in

zdravja pri delu? 4 18 18 13 Prijava pričetka del! 5 19 19 14 Prijava poškodb pri delu! 6 20 20 15 Kaj so nevarne snovi? 7 21 21 Kdo nadzira izvajanje varnosti in zdravja pri delu pri delodajalcih? 8 22 22 Kaj so prekrški in kaj kazniva dejanja? 9 23 23 16 Kaj so sredstva za delo? 10 24 24 17 Velikost delovnih prostorov, višina, prostornina, površina! 11 25 25 18 Osvetlitev delovnih mest! 12 26 26 19 Prezračevanje delovnih prostorov! 13 27 27 20 Vzdrževanje reda na delovnih mestih! 14 28 28 33 Konstrukcijski deli objektov – stene, strop, tla, stopnišča, rampe! 15 29 29 34 Pomožni prostori! 16 30 30 35 Osebna varovalna oprema, obveznost uporabe (kdaj, kje, akt), usposobitev za uporabo,

kontrola uporabe! 17 31 31 Delo s slikovnim zaslonom (delovna miza, delovna površina, delovni stol, osvetljenost


4

delovnega prostora)! 18 32 32 21 Katere zdravstvene preglede določa pravilnik o preventivnih zdravstvenih pregledih

delavcev? 33 33 Kaj je podlaga za določitev vrste, obsega, vsebine in rokov posameznega preventivnega

zdravstvenega pregleda? 19 34 34 22 Označitev omarice za prvo pomoč! 35 35 23 Koliko delavcev mora biti na gradbišču usposobljenih za izvajanje prve pomoči (en

usposobljen največ na koliko delavcev)? 20 36 36 24 Pogostost usposabljanja delavcev za izvajanje prve pomoči! 21 37 37 25 Ročno prenašanje bremen (pomen, ukrepi, največje dovoljene mase za prenos, največja

količina prenosa v kg)! 38 38 26 Vloga delovne inšpekcije in vloga rudarske inšpekcije v zvezi z varnim izvajanjem del? 22 39 39 Varnost strojev (oznaka CE in izjava o skladnosti)! 40 40 27 Kdaj je potrebno zagotoviti preglede delovne opreme? A18 41 41 Kakšni so roki za obdobne preglede in preizkuse delovne opreme? 23 42 42 Mejne in opozorilne vrednosti izpostavljenosti hrupu pri delu (mejna vrednost, zgornja

in spodnja opozorilna vrednost)! 24 43 43 28 Kakšne telesne motnje povzročajo vibracije? 25 44 44 Kaj se šteje za zaprt javni ali delovni prostor (zakon o omejevanju tobačnih izdelkov)? 26 45 45 Oprema kadilnic in oznake na kadilnici! 27 46 46 29 Pogoji delodajalca, da zaposli otroka na lažjih delih! 47 47 30 Naštejte vsaj 5 del na gradbišču, za katere velja prepoved opravljanja dela za mlade

osebe oz. mladostnike. B. POSEBNI DEL B1. Zakon o varnosti in zdravju pri delu št. a. b. c. Vprašanje 1 1 1 1 Temeljna načela zagotavljanja varnosti in zdravja. 2 2 2 2 Naloge strokovnega delavca pri zagotavljanju varnosti. 3 3 3 3 Naloge izvajalca medicine dela pri zagotavljanju varnosti. (prej »pooblaščeni zdravnik«) 4 4 4 4 Pisna navodila za delo. 5 5 5 5 Evidence in poročila v zvezi z varnostjo in zdravjem pri delu.

B2. Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja na začasnih in premičnih gradbiščih

št. a. b. c. Vprašanje 1 1 1 1 Okvirni program gradbenih del. 2 2 2 Javna naročila. 3 3 3 2 Koordinator pri pripravi projekta. 4 4 4 Koordinator pri izvajanju projekta. 5 5 5 3 Naloge koordinatorja pri pripravi projekta. 6 6 6 Naloge koordinatorja pri izvajanju projekta. 7 7 7 4 Pogoste napake pri gradbenih delih. 8 8 8 5 Okvirni program posebno nevarnih del. 9 9 9 6 Zelo strupene, strupene in zdravju škodljive snovi. 10 10 10 7 Eksplozivne snovi. 11 11 11 8 Opis in načrt gradbišča glede varnosti in zdravja. 12 12 12 9 Naštej nekaj splošnih minimalnih zahtev za delavna mesta na gradbiščih. 13 13 13 10 Delo v zaprtih prostorih na gradbiščih.


5

14 14 14 11 Delo na gradbišču na prostem. B3. Okolje

št. a. b. c. Vprašanje 1 1 1 Preprečevanje neželenega vpliva projektov na okolje. 2 2 2 Projekti, za katere velja zahteva o presoji vpliva na okolje in izdaja soglasja. 3 3 3 »Soglasje za izvedbo« pri obravnavi projekta glede na njegov vpliv na okolje. 4 4 4 Mejna, opozorilna in kritična imisijska vrednost snovi v zraku. 5 5 5 1 Kratka vsebina ISO standardov za okolje. 6 6 6 2 Odgovornost povzročitelja onesnaževanja okolja. 7 7 7 Emisija in preprečevanje večjih nesreč. 8 8 8 3 Ravnanje z odpadki.

B4. Biološke škodljivosti

št. a. b. c. Vprašanje 1 1 1 1 Ciljani in neciljani biološki dejavniki ter zagotavljanje varnosti. 2 2 2 2 Vsebina direktive 2000/54/ES o varovanju delavcev pred tveganji zaradi izpostavljenosti

biološkim dejavnikom pri delu. 3 3 3 3 Infekcijske poti. 4 4 4 Ocena tveganja. 5 5 5 4 Zadrževalni ukrepi in zadrževalne stopnje.

B5. Varstvo ped naravnim in drugimi nesrečami (Zakon o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami)

št. a. b. c. Vprašanje 1 1 1 1 Namen zakona. 2 2 2 Civilna zaščita. 3 3 3 Načela zakona. 4 4 4 Dolžnost usposabljanja. 5 5 5 2 Aktiviranje pripadnikov Civilne zaščite med delom. 6 6 6 Nacionalni program. 7 7 7 Sistem opazovanja, obveščanja in alarmiranja. 8 8 8 Zaščitni ukrepi. 9 9 9 Varnost pri delu.

B6. Požar in eksplozije

št. a. b. c. Vprašanje 1 1 1 1 Definicija, učinki, delitev požara glede na vrsto gorljivih snovi, preprečevanje požara,

gašenje. 2 2 2 Načini izpolnjevanja zahtev varovanja pred požarom (širjenje požara, nosilnost

konstrukcije, evakuacijske poti, sistemi za javljanje ter alarmiranje, naprave za gašenje in dostop gasilcev - Glej tehnično smernico: TSG-1-001 Požarna varnost v stavbah).

3 3 3 2 Vsebina dokumentacije (študija o požarni varnosti) za soglasjedajalca, požarni red, požarni načrt, načrt evakuacije.

4 4 4 Nariši vsaj 3 simbole, ki se uporabljajo v študiji požarne varnosti. 5 5 5 3 Kratka vsebina direktive 89/106 EGS Gradbeni proizvodi, ki se nanaša na požarno

varnost. 6 6 6 4 Opišite področja uporabe direktive 94/9/ES Oprema in zaščitni sistemi v potencialno


6

eksplozivnih atmosferah. B7. Pravilnik o varnosti strojev

št. a. b. c. Vprašanje 1 1 1 1 Področje uporabe pravilnika. 2 2 2 Opredelitev pojmov pravilnika. 3 3 3 Dajanje na trg in v obratovanje. 4 4 4 2 Domneva o skladnosti in harmonizirani standardi. 5 5 5 3 Postopki ugotavljanja skladnosti. 6 6 6 ES-izjava o skladnosti strojev. 7 7 7 Okvirni seznam varnostnih komponent. 8 8 8 Popolno zagotavljanje kakovosti. 9 9 9 Tehnična dokumentacija za stroje. 10 10 10 Ugotavljanje skladnosti z notranjim preverjanjem proizvodnje strojev in ES–pregled

tipa. 8 11 11 Popolno zagotavljanje kakovosti strojev.

B8. Ročno prenašanje bremen

št. a. b. c. Vprašanje 1 1 1 Delodajalec in dela premeščanja bremen. 2 2 2 Delavec in premeščanje bremen. 3 3 3 Referenčni dejavniki pri premeščanju bremen. 4 4 4 1 Največja dovoljena masa bremena glede na spol in starost delavca.

B9. Montaža, končna montaža, nosilna sredstva

št. a. b. c. Vprašanje 1 1 1 1 Posebno nevarna dela. 2 2 2 2 Navodilo za montažo. 3 3 3 Pomembne varnostno tehnične naloge, ki so obdelane v navodilih za montažo. 4 4 4 3 Delovna mesta. 5 5 5 4 Transport. 6 6 6 5 Transport bremena z dvigalom k mestu vgradnje. 7 7 7 6 Začasno skladišče. 8 8 8 7 Kontrolna (»check«) lista za uporabnike delovnih in varovalnih odrov.

B10. Hrup

št. a. b. c. Vprašanje 1 1 1 1 Kaj je hrup. 2 2 2 2 Najbolj pogosti postopki obvladovanja hrupa. 3 3 3 Direktiva 2003/10/EC o minimalnih zahtevah za varnost in zdravje v zvezi z

izpostavljenostjo delavcev fizikalnim dejavnikom (hrup). 4 4 4 Obstoječa zaščita stroja. 5 5 5 3 Motnje zaradi hrupa. 6 6 6 4 Mejne vrednosti izpostavljenosti hrupu.


7

B11. Mehanske vibracije

št. a. b. c. Vprašanje 1 1 1 Kateri so glavni parametri, ki jih merimo pri mehanskih vibracijah. 2 2 2 Minimalne zdravstvene in varnostne zahteve glede izpostavljenosti delavcev tveganjem

zaradi mehanskih vibracij. 3 3 3 2 Mejne vrednosti in opozorilne mejne vrednosti izpostavljenosti. 4 4 4 1 Obveznosti delodajalcev. 5 5 5 Usposabljanje delavcev. 6 6 6 Meritve.

B12. Razsvetljava

št. a. b. c. Vprašanje 1 1 1 1 Vid. 2 2 2 Svetlobni tok. 3 3 3 Osvetljenost. 4 4 4 Bleščanje. 5 5 5 Primerljivost barve. 6 6 6 3 Mednarodna označba barv svetil. 7 7 7 2 Električne in mehanske zahteve pri električni instalaciji.

B13. Delo s slikovnim zaslonom

št. a. b. c. Vprašanje 1 1 1 1 Slikovni zaslon. 2 2 2 2 Tipkovnica. 3b 3 3 3 Razsvetljava.

B14. Elektrika na gradbišču

Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (Ur.l. RS, št. 83/2005), določa izvedbo električnih inštalacij na gradbiščih.

št. a. b. c. Vprašanje 1 1 1 1 Ustreznost električnih instalacij. 2 2 2 2 Priključevanje električnih naprav. 3 3 3 3 Kabli. 4 4 4 4 Prosti električni vodi. 5 5 5 5 Vtičnice. 6 6 6 6 Sijalke in svetila. 7 7 7 7 Zagotovitev varnosti. 8 8 8 8 Ustreznost električnih instalacij. 9 9 9 9 Poseg v električne instalacije. 10 1

0 10

10 Zaščita.


8

B15. Bremenska nosilna sredstva - informacija

št. a. b. c. Vprašanje 1 1 1 1 Lastnosti nosilnih sredstev (dvižnih pripomočkov).

B16. Osebna varovalna oprema (OVO)

Pravilnik o osebni varovalni opremi (Ur. l. RS št. 29/05, 23/2006)

št. a. b. c. Vprašanje 1 1 1 1 Dolžnosti delodajalca v zvezi z OVO. 2 2 2 Stroški nabave. 3 3 3 2 Ocena ustreznosti. 4 4 4 Kategorije OVO. 5 5 5 3 Nevarnosti in ustrezne vrste OVO. 6 6 6 Izobraževanje glede uporabe OVO. 7 7 7 4 Vzdrževanje in hramba OVO. 8 8 8 Oznaka CE.

B17. Varnostni znaki

št. a. b. c. Vprašanje 1 1 1 1 Znaki prepovedi. 2 2 2 2 Opozorilni znaki. 3 3 3 3 Znaki obveznosti. 4 4 4 4 Znaki za izhod v sili in prvo pomoč. 5 5 5 5 Požarni znaki.

B18. Zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu izven gradbišč

št. a. b. c. Vprašanje 1 1 1 1 Naloge delodajalca. 2 2 2 Prezračevanje delovnih mest. 3 3 3 Temperatura prostora. 4 4 4 Tla, stene,stropi in streha. 5 5 5 Poti za gibanje, prometne poti, nevarne površine. 6 6 6 Nakladalne površine. 7 7 7 Velikost delovnih prostorov (površina, višina, volumen).

B19. Oprema za dvigovanje

št. a. b. c. Vprašanje 1 1 1 1 Oprema za dvigovanje.

B20. Lovilne varovalne ograje

št. a. b. c. Vprašanje 1 1 1 1 Lovilne varovalne ograje.


9

B21. Lovilne mreže

št. a. b. c. Vprašanje 1 1 1 1 Lovilne mreže.

B22. Lovilni odri

št. a. b. c. Vprašanje 1 1 1 1 Lovilni odri.

B23. Stransko varovanje pred zdrsom v globino

št. a. b. c. Vprašanje 1 1 1 1 Stransko varovanje pred zdrsom v globino.

A. Splošni del

10

3 A. SPLOŠNI DEL - Odgovori na vprašanja Literatura A: [A-1] Zakon o varnosti in zdravju pri delu (Uradni list RS, št. 43/11); [A-2] (1)Pravilnik o načinu izdelave izjave o varnosti z ocenjevanjem tveganja (Uradni list RS, št. 30/00 in 43/11 - ZVZD-1), (1) ... Datum prenehanja veljavnosti: 30.11.2011; [A-3] Pravilnik o varovanju delavcev pred tveganji zaradi izpostavljenosti kemičnim snovem pri delu (Uradni list RS, št. 100/01, 39/05, 53/07, 102/10 in 43/11 - ZVZD-1); [A-4] Pravilnik o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme (Uradni list RS, št. 101/04 in 43/11 - ZVZD-1); [A-5] Pravilnik o osebni varovalni opremi (Uradni list RS, št. 29/05, 23/06, 17/11 - ZTZPUS-1 in 76/11); [A-6] Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (Uradni list RS, št. 89/99, 39/05 in 43/11 - ZVZD-1); [A-7] Pravilnik o varnosti in zdravju pri delu s slikovnim zaslonom (Uradni list RS, št. 30/00, 73/05 in 43/11 - ZVZD-1); [A-8] Pravilnik o preventivnih zdravstvenih pregledih delavcev (Uradni list RS, št. 87/02, 29/03 - popr., 124/06 in 43/11 - ZVZD-1); [A-9] Pravilnik o organizaciji, materialu in opremi za prvo pomoč na delovnem mestu (Uradni list RS, št. 136/06, 61/10 - ZRud-1 in 43/11 - ZVZD-1); [A-10] Zakon o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov (Uradni list RS, št. 93/07 - uradno prečiščeno besedilo); [A-11] Pravilnik o pogojih, ki jih mora izpolnjevati kadilnica (Uradni list RS, št. 80/07 in 90/10); [A-12] Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/13 in 78/13 - popr.); [A-13] Pravilnik o sporočanju podatkov za kemikalije (Uradni list RS, št. 35/11 in 49/13); [A-14] SIST EN 13779:2007. Prezračevanje nestanovanjskih stavb - Zahtevane lastnosti za prezračevalne naprave in klimatizirne sisteme; [A-15] SIST EN 1822-1:2010 Visoko učinkoviti zračni filtri (EPA, HEPA in ULPA) - 1. del: Klasifikacija, preskušanje lastnosti, označevanje [A-16] SIST EN 12599:2013 Prezračevanje stavb - Preskusni postopki in merilne metode za predajo klimatskih in prezračevalnih sistemov.

A. Splošni del

11

1. Čemu služita ocena tveganja in izjava o varnosti Ocena tveganja je sistematično evidentiranje in proučevanje vseh dejavnikov delovnega procesa, z namenom ugotoviti možne vzroke za nastanek poškodb pri delu, poklicnih boleznih, bolezni v zvezi z delom in možnosti preprečevanja, odpravljanja in zmanjševanja tveganj. Dodatne definicije:

• Nevarnost je vir možne poškodbe ali zdravstvene okvare. • Nevarno stanje je stanje, ko je oseba izpostavljena vsaj eni nevarnosti. • Tveganje (zaradi neke nevarnosti) je kombinacija dveh elementov in sicer: (1) verjetnosti nastanka škode in (2) največje

razsežnosti škode zaradi te nevarnosti. � = ��.š�� ∙ Š� ��

Izjava o varnosti je listina, s katero delodajalec pisno izjavi, da izvaja vse ukrepe za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu, glede preprečevanja nevarnosti in tveganja pri delu, obveščanja in usposabljanja delavcev, dajanja navodil, ustrezne organiziranosti ter zagotavljanja potrebnih materialnih sredstev v ta namen. Ocena tveganja je sestavni del izjave o varnosti in je izdelana za vsako delovno mesto oziroma skupine delovnih mest posebej. * Izjava o varnosti z oceno tveganja je listina, s katero delodajalec določi način in ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu. Obveznost delodajalca, da to izjavo izdela, je določena v ZVZD-1 [A-1]. Podrobnejša vsebina izjave je bila določena v samostojnem pravilniku [A-2], ki od 30.11.2011 ni več v veljavi in uporabi.

2. Naštej pravice in dolžnosti delodajalca (Zakon o varnosti in zdravju pri delu, ZVZD-1 [A-1]) • Delodajalec mora izdelati in sprejeti izjavo o varnosti v pisni obliki ter jo ustrezno dopolnjevati. • Delodajalec določi posebne zdravstvene zahteve, ki jih morajo izpolnjevati delavci za določeno delo. • Delodajalec mora za opravljanje strokovnih nalog v zvezi z zagotavljanjem varnosti pri delu določiti enega ali več strokovnih

delavcev. • Delodajalec mora strokovnemu delavcu omogočiti strokovno neodvisno opravljanje nalog, mu zagotoviti primeren dostop do

vseh potrebnih podatkov, omogočiti izpopolnjevanje znanja, strokovni delavec pa zaradi svojega dela ne sme trpeti škodljivih posledic v zvezi s svojim delom.

• Opravljanje vseh ali posameznih nalog se lahko zagotovi z zunanjimi strokovnimi delavci ali zunanjimi strokovnimi službami, ki imajo ustrezno dovoljenje za delo.

• Delodajalec jih je dolžan seznaniti z vsemi dejavniki ter jim omogočiti dostop do vseh podatkov povezanih z varnostjo, tveganji in varnostnimi ukrepi.

Delodajalec mora zagotavljati varnost in zdravje pri delu zlasti tako, da: – poveri opravljanje nalog varnosti pri delu strokovnemu delavcu**, naloge varovanja zdravja pri delu pa pooblaščenemu

zdravniku***; – sprejme ukrepe za zagotavljanje požarnega varstva; – sprejme ukrepe za zagotavljanje prve pomoči in evakuacije; – obvešča delavce o uvajanju novosti ter o nevarnostih ki so povezane z njimi ter izdaja navodila za varno delo; – usposablja delavce za varno delo; – zagotavlja delavcem sredstva in opremo za osebno varnost pri delu in njihovo uporabo, če sredstvo za delo in delovno okolje,

kljub varnostnim ukrepom ne zagotavlja varnosti in zdravja pri delu; – zagotavlja periodične preiskave delovnega okolja in periodične preglede in preizkuse delovne opreme; – zagotavlja zdravstvene preglede delavcev. Delodajalec sme dati nevarne snovi v uporabo delavcem samo pod pogojem, da so opremljene z listino v slovenskem jeziku*, v kateri je proizvajalec navedel vse podatke, pomembne za ocenjevanje tveganja pri delu in da so zagotovljeni vsi varnostni ukrepi, ki jih določa listina. *........ Delodajalec mora, kadar je to potrebno, zagotoviti prevod listine iz prejšnjega odstavka v jezik, ki ga delavec razume. ** ..... STROKOVNI DELAVEC = OSEBA, KI MU DELODAJALEC POVERI OPRAVLJANJE NALOG VARSTVA PRI

DELU *** ... Pooblaščeni zdravnik = zdravnik specialist medicine dela, ki mu delodajalec poveri opravljanje nalog zdravstvenega varstva

pri delu.

A. Splošni del

12

3. Naštej pravice in dolžnosti delavca [A-1] PRAVICE: Delavec ima pravico odkloniti delo: • če ni bil seznanjen z nevarnostmi ali škodljivostmi pri delu ali če delodajalec ni zagotovil predpisanega zdravstvenega pregleda. • če mu grozi neposredna nevarnost za življenje in zdravje, ker niso bili izvedeni varnostni ukrepi, in zahtevati, da se nevarnost

odpravi. • v primeru, da dela več kot polni delovni čas oziroma ponoči, če bi mu po mnenjem pooblaščenega zdravnika delo poslabšalo

zdrave. Če delodajalec ne odpravi nevarnosti ali ne ravna v skladu z mnenjem pooblaščenega zdravnika, lahko delavec zahteva posredovanje inšpekcije dela ter o tem obvesti svet delavcev ali delavskega zaupnika za varnost in zdravje pri delu. Delavec ima pravico ustrezno ukrepati v primeru neposredne in neizogibne nevarnosti za življenje ali zdravje (skladno s svojim znanjem in sredstvi, ki jih ima na razpolago in zapustiti nevarno delovno mesto). Delavec ni odgovoren za škodo, ki bi tedaj nastala, razen če je škodo povzročil naklepno ali iz hude malomarnosti. PRAVICE IN DOLŽNOSTI: • da se seznanja z varnostnimi ukrepi in ukrepi zdravstvenega varstva ter, da se usposablja za njihovo izvajanje. • dajati predloge in pripombe o vprašanjih varnosti in zdravja pri delu. DOLŽNOSTI Delavec mora delati na delovnem mestu oziroma v razmerah, kjer obstajajo večje nevarnosti za poškodbe in zdravstvene okvare, ČE SO IZPOLNJENI pogoji, določeni s posebnimi predpisi in na podlagi strokovne ocene pooblaščenega zdravnika, da je za to delo zmožen. Delavec mora upoštevati predpisane varnostne ukrepe, uporabljati predpisana sredstva in opremo za osebno varnost pri delu in se odzvati na zdravstvene preglede*. Če se ne: • se šteje, da ogroža svojo varnost in zdravje ter varnost in zdravje drugih delavcev. • huje krši obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi česar mu lahko delovno razmerje preneha. * … v skladu z Zakonom o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1) [A-1] ter predpisi, izdanimi na njegovi podlagi. Takih podrejenih predpisov je trenutno 61. Primeri:

- Splošni pravilnik o higienskih in tehničnih varstvenih ukrepih pri delu (Ur.l. FLRJ, št. 16/1947, FLRJ, št. 36/1950, SFRJ, št. 21/1971, 29/1971, SRS, št. 47/1986, RS 56/1999 ter ZVZD in ZVZD-1) - Z uveljavitvijo ZVZD-1 se prenehajo uporabljati določbe: Splošni pravilnik o higienskih in tehničnih varstvenih ukrepih pri delu (Uradni list FLRJ, št. 16/47 in 36/50, členi: 11 do 25, 33 do 39, 40 in 41, 42 do 49, 76, 77, 86, 87, 100 do 103, 152 do 183);

- Pravilnik o evidencah in prijavah s področja varstva pri delu (Ur.l. SRS, št. 32/1980, Ur.l. SRS, št. 1/1984 ter ZVZD-1); - Pravilnik o varnostnih znakih (Ur.l. RS, št. 89/1999, Ur.l. RS, št. 39/2005, 34/2010 in ZVZD-1).

DOLŽNOSTI: Delavec mora delodajalca pisno ali ustno takoj obvestiti o vsaki pomanjkljivosti, škodljivosti, okvari ali o drugem pojavu, ki bi lahko pri delu ogrozil zdravje in varnost njega ali drugih delavcev. Če:

• delodajalec nevarnosti ne odpravi ali • če je delavec mnenja, da niso bili izvedeni ustrezni varnostni ukrepi,

lahko zahteva posredovanje inšpekcije dela ter o tem obvesti svet delavcev ali delavskega zaupnika za varnost in zdravje pri delu. Delavec mora ves čas sodelovati z delodajalcem in delavci, zadolženimi za varnost in zdravje pri delu, da se vzpostavi varno delovno okolje in delovni pogoji ter izvedejo ukrepi inšpekcije za delo. 4. Prijava začetka del [A-1] Delodajalec mora o začetku del obvestiti inšpekcijo dela najmanj petnajst dni pred začetkom delovnega procesa, pri katerem obstajajo večje nevarnosti za poškodbe in zdravstvene okvare. Če tega ne stori,se ga kaznuje za prekršek z denarno kaznijo najmanj 300.000 tolarjev (1250 €)*. 5. Prijava poškodbe na delu [A-1] Delodajalec mora inšpekciji dela takoj prijaviti vsako smrtno poškodbo oziroma poškodbo, zaradi katere je delavec nezmožen za delo najmanj tri zaporedne delovne dni, kolektivno nezgodo, nevarni pojav ali ugotovljeno poklicno bolezen. Delodajalec mora o smrtni poškodbi takoj obvestiti tudi organ, pristojen za notranje zadeve. Za nevarni pojav se šteje dogodek, ob katerem je ali bi lahko: • nastala premoženjska škoda večje vrednosti,

A. Splošni del

13

• bilo ogroženo zdravje ali življenje delavca • prišlo do poškodbe delavca, zaradi katere bi bil delavec nezmožen za delo. Če tega ne stori,se ga kaznuje za prekršek z denarno kaznijo najmanj 300.000 tolarjev (1250 €)*. 6. Kaj so nevarne snovi? [A-3] Obstaja več definicij in načinov delitve kemičnih snovi. V predpisih s področja prostega pretoka blaga se uporablja izraz kemikalije, ki se nadalje delijo na snovi in pripravke. V skladu s tem predpisom so nevarne kemikalije tiste, ki imajo najmanj eno od nevarnih lastnosti. Na področju varnosti in zdravja pri delu [A-3] se uporablja izraz kemične snovi. Pravilnik [A-3] razlikuje kemične in nevarne kemične snovi : • »Kemične snovi« so kemični elementi ali njihove spojine v naravnem stanju ali pridobljene, uporabljene ali sproščene (tudi kot

odpadek), pri katerikoli dejavnosti pri delu, ne glede na to ali so proizvedene namerno ali nenamerno in ne glede na to ali so dane na trg ali ne.

• »Nevarne kemične snovi« pomeni: – kemično snov, ki ustreza kriterijem za razvrščanje kot nevarna snov, skladno z veljavnimi predpisi (razen snovi, ki ustrezajo

samo kriterijem za razvrščanje kot nevarne za okolje); – kemično snov, ki ustreza kriterijem za razvrščanje kot nevarni pripravek, skladno z veljavnimi predpisi (razen pripravkov, ki

ustrezajo samo kriterijem za razvrščanje kot nevarni za okolje); – kemično snov, ki lahko, čeprav ne ustreza kriterijem za razvrščanje kot nevarna snov ali pripravek v skladu s prejšnjima

alinejama, zaradi svojih fizikalno-kemijskih, kemijskih ali toksikoloških lastnosti in načina, kako je uporabljena ali na kakšen način je prisotna na delovnem mestu, predstavlja tveganje za varnost in zdravje delavcev – ter tudi kemično snov, ki se ji v skladu s pravilnikom [A-3] določi mejno vrednost za poklicno izpostavljenost (navedena v prilogi I pravilnika [A-3]).

Pojem »nevarna kemična snov« je zelo obsežen, saj ne zajema le »nevarnih kemikalij« v skladu z zakonom o kemikalijah, pač pa tudi določene materiale, kot so npr. moka, les ipd., ki so lahko delavcem nevarni in za katere so določene mejne vrednosti za poklicno izpostavljenost 6.1 Nevarne snovi glede na fizikalno-kemijske lastnosti • eksplozivno (oznaka E): predstavljajo nevarnost za požar in eksplozijo. To lastnost imajo trdne, tekoče, pastozne ali

želatinozne kemične snovi, ki lahko eksotermno (sprošča se toplota) reagirajo tudi brez zračnega kisika, pri čemer se zelo hitro sproščajo plini, ki pod določenimi pogoji detonirajo, se hitro vžgejo ali zaradi segrevanja in povečanja tlaka eksplodirajo, če so prostorsko omejeni;

• oksidativno (oznaka O): to lastnost imajo kemične snovi, ki povzročijo močno eksotermno reakcijo, kadar so v stiku z drugimi snovmi (predvsem z vnetljivimi);

• zelo lahko vnetljivo (oznaka F+): to lastnost imajo kemične snovi, ki imajo izredno nizko plamenišče*à in nizko vrelišče, ter plinaste kemične snovi, ki so vnetljive v stiku z zrakom pri navadni temperaturi in tlaku;

• lahko vnetljivo (oznaka F): to lastnost imajo: § kemične snovi, ki se v stiku z zrakom lahko segrejejo in same po sebi vnamejo že pri navadni temperaturi in tlaku brez

dovajanja zunanje energije; § trdne kemične snovi, ki se lahko hitro vnamejo že po kratkotrajnem stiku z virom vžiga in odtlej dalje gorijo ter se

porabljajo tudi po odstranitvi tega vira; § tekoče kemične snovi, ki imajo zelo nizko plamenišče*; § kemične snovi, ki v stiku z vodo ali njeno paro v nevarnih količinah sproščajo lahko vnetljive pline;

• vnetljivo (R10): to lastnost imajo kemične snovi, ki imajo nizko plamenišče. * ... plamenišče je najnižja temperatura, pri kateri je nad kapljevino ravno dovolj hlapov, da se zmes teh hlapov in zraka v stiku z odprtim plamenom vname (po odstranitvi plamena gorenje preneha). Plamenišče je eden od kriterijev za oceno vnetljivosti kapljevin.

Primeri piktogramskih in črkovnih oznak nevarnih snovi

A. Splošni del

14

6.2 Nevarne snovi glede na zdravju nevarne lastnosti Po zdravju nevarnih lastnostih se razvrščajo glede na:

• takojšnje (akutne) in • dolgoročne (kronične) učinke

pri enkratni, ponavljajoči se ali pri dolgotrajnejši izpostavljenosti. Snovi razvrščamo na podlagi rezultatov preizkusov in naslednjih meril, ki upoštevajo obsežnost toksičnih (strupenih) učinkov:

• akutno ali kronično strupenost, • jedkost ali dražilnost, • preobčutljivost in • posebne učinke na zdravje (rakotvornost, mutagenost, strupenost za razmnoževanje)à.

Nevarne lastnosti kemičnih snovi, ki predstavljajo tveganje za zdravje so označene kot:

• zelo strupeno (oznaka T+): pri zaužitju,vdihavanju ali pri prehajanju skozi kožo že v zelo majhnih količinah povzročajo smrt ali akutne oziroma kronične okvare zdravja;

• strupeno (oznaka T): pri zaužitju, vdihavanju ali pri prehajanju skozi kožo že v majhnih količinah povzročajo smrt ali akutne oziroma kronične okvare zdravja;

• zdravju škodljivo (oznaka Xn): pri zaužitju, vdihavanju ali pri prehajanju skozi kožo lahko povzročijo smrt ali akutne oziroma kronične okvare zdravja;

• jedko (oznaka C): lahko poškodujejo ali uničijo živo tkivo, če pridejo z njim v stik; • dražilno (oznaka Xi): niso jedke, vendar lahko že pri kratkotrajnem, dolgotrajnejšem ali ponavljajočem stiku s kožo ali

sluznico povzročijo njeno vnetje; • povzroča preobčutljivost (R42 ali R43): lahko pri vdihavanju ali prehajanju skozi kožo povzročijo preobčutljivost,

tako da ob nadaljnji izpostavljenosti tej kemični snovi pride do nastanka značilnih negativnih učinkov; • rakotvorno (R45, R49): lahko pri zaužitju, vdihavanju ali prehajanju skozi kožo povzročijo raka oz. povečajo verjetnost

njegovega nastanka; • mutageno (R46): lahko pri zaužitju, vdihavanju ali prehajanju skozi kožo povzročijo dedne genetske okvare ali

povečajo verjetnost njihovega nastanka; • strupeno za razmnoževanje (R60, R61): lahko pri zaužitju, vdihavanju ali prehajanju skozi kožo povzročijo ali

povečajo verjetnost nastajanja nedednih škodljivih učinkov na potomstvo in/ali škodljivih učinkov na moške ali ženske razmnoževalne funkcije ali sposobnosti.

Poznamo še skupino snovi, ki so nevarne za okolje (oznaka N in/ali R50, R51, R52, R53, R54, R55, R56, R5?, R58, R59) in jih pokrivajo predpisi s področja varovanja okolja.

Piktogram in črkovna oznaka snovi, nevarnih okolju

Razvrstitev kemičnih snovi je podlaga za njihovo označevanje ter tudi podlaga za izvajanje drugih predpisov in ukrepov v zvezi z nevarnimi snovmi. Ker označevanje predstavlja opozorilo uporabniku na nevarnost, morajo biti nevarne lastnosti kemičnih snovi označene in sicer:

• s predpisanim grafičnim znakom (piktogramom), • ustreznim črkovnim znakom in • ustreznim napisom.

Dodani so lahko tudi stavki R - standardna opozorila* (obvezno za nevarnosti, ki se jih ne da označiti z grafičnimi znaki). Stavki R se npr. uporabljajo pri snoveh, ki so vnetljive, ali pri nekaterih okolju nevarnih snoveh, ali pri nekaterih snoveh, ki povzročajo preobčutljivost. * ... Stavki R – standardna opozorila – OPOZARJAJO NA NEVARNOSTI;

(Stavki S – standardna obvestila – PODAJAJO VARNOSTNA NAVODILA)

A. Splošni del

15

6.2 Nevarne snovi glede na zdravju nevarne lastnosti

Ta simbol označuje kemične snovi, ki pri vdihavanju, zaužitju ali prehajanju skozi kožo že v majhnih količinah lahko povzročijo smrt ali akutne oz. kronične okvare zdravja.

R23, R24, R25, R39, R45, R46, R48, R49, R60, R61

Ta simbol označuje kemične snovi, ki pri vdihavanju, zaužitju ali prehajanju skozi kožo lahko povzročijo smrt ali akutne oz. kronične okvare zdravja.

R20, R21, R22, R40, R42, R48, R62, R63, R65, R68

Ta simbol označuje kemične snovi, ki v stiku z živim tkivom le tega lahko uničijo ali poškodujejo.

R34, R35

kemične snovi, ki niso jedke, vendar lahko že pri kratkotrajnem, dolgotrajnejšem ali ponavljajočem stiku s kožo ali sluznico povzročijo njeno vnetje;

R36, R37, R38, R41, R43

Xi; R43 Xn; R42

kemične snovi, ki lahko pri vdihavanju ali prehajanju skozi kožo povzročijo preobčutljivost, tako da ob nadaljnji izpostavljenosti tej kemični snovi pride do nastanka značilnih negativnih učinkov;

R42, R43

T; R45 T; R49

kemične snovi, ki lahko pri zaužitju, vdihavanju ali prehajanju skozi kožo povzročijo raka oz. povečajo verjetnost njegovega nastanka; (1. in 2. skupina rakotvornih snovi)

R45, R49

Xn; R40

kemične snovi, ki so potencialno rakotvorne; (3. skupina rakot. snovi)

R40

R46 kemične snovi, ki lahko pri zaužitju, vdihavanju ali prehajanju skozi kožo povzročijo dedne genetske okvare ali povečajo verjetnost njihovega nastanka

R46

Xn; R68 kemične snovi, ki so potencialno mutagene (3. skupina mutagenih kemičnih snovi)

R68

T; R60 T; R61

kemične snovi, ki lahko pri zaužitju, vdihavanju ali prehajanju skozi kožo povzročijo ali povečajo verjetnost nasta-janja nedednih škodljivih učinkov na potomstvo in/ali škodljivih učinkov na moške ali ženske razmnoževalne funkcije ali sposobnosti. (1. in 2. skupina snovi, strupenih za razmnoževanje)

R60, R61

Xn; R62 Xn; R63

kemične snovi, ki so potencialno strupene za razmnoževanje (3. skupina snovi, strupenih za razmnoževanje)

R62, R63

A. Splošni del

16

6.3 Tveganje zaradi kemičnih snovi TVEGANJE = IZPOSTAVLJENOST x NEVARNOST IZPOSTAVLJENOST nevarni snovi je odvisna od:

• načina stika oz. vnosa, • koncentracije nevarne snovi, • pogostosti in trajanja izpostavljenosti, • teže dela med izpostavljenostjo

in opredeljuje verjetnost nastanka poškodbe ali zdravstvene okvare. NEVARNOST nevarne snovi je pogojena z lastnostmi te snovi in opredeljuje velikost možne poškodbe ali zdravstvene okvare, ki jo lahko povzroči delavcu. (Torej velja: � = ��.š�� ∙ Š� ��) 6.4 Vstopanje kemičnih snovi v človeško telo Kemične snovi lahko pridejo v stik s človeškim telesom na več načinov, ki jih imenujemo tudi poti izpostavljenosti. Poti izpostavljenosti so:

• vdihavanje, • resorpcija (prehajanje preko kože ali sluznice), • zaužitje, • prenos preko posteljice pri nosečnicah.

Glej tudi poglavje 4.4, vprašanje B4-3. 6.5 Kakšnim koncentracijam nevarnih snovi je delavec lahko izpostavljen? [A-3] Tveganje za poškodbo ali bolezen je odvisno od trajanja izpostavljenosti, pogostnosti izpostavljenosti, koncentracije nevarne kemične snovi, in teže dela. Vpliv določene kemične snovi na človeški organizem je odvisen tudi od dovzetnosti posameznega človeka. Vsi možni negativni vplivi se nikoli ne bodo pojavili pri vseh izpostavljenih delavcih enako. Ne glede na to velja, da daljša izpostavljenost (leta) in večji odmerek pomenita večje tveganje za zdravje. Koncentracije snovi v zraku na delovnem mestu, pri katerih običajno ne pričakujemo negativnih učinkov na zdravje so podane s tako imenovanimi mejnimi vrednostmi za poklicno izpostavljenost. Mejna vrednost za poklicno izpostavljenost (MV) pomeni povprečno koncentracijo nevarne kemične snovi v zraku na delovnem mestu znotraj območja vdihavanja, ki na splošno ne škoduje zdravju delavca, če delavec dela 8 ur na dan polno delovno dobo, pri normalnih mikroklimatskih razmerah in pri fizično lahkem delu. MV je podana za 8-urno izpostavljenost ter pri temperaturi 20 °C in tlaku 1,013 x 105 Pa (1,013 bar). Izražena je v mg/m3 ali ml/m3 (ppm). (POVPREČJE!) MV so določene na osnovi trenutnih znanstvenih spoznanj o kratkoročnih in dolgoročnih vplivih nevarnih kemičnih snovi na človeško telo. Koncentracijo, ki je nižja od mejne vrednosti, še ne pomeni popolne varnosti za delavca, saj mejne vrednosti niso ostra meja med varnim in nevarnim. Ljudje smo različni in nekateri se lahko počutijo neugodno oz. imajo zdravstvene težave že pri koncentracijah pod mejnimi vrednostmi. Zato je treba koncentracije znižati do najnižje možne stopnje (pod mejno vrednostjo). Nekatere snovi, kot npr. dražilne kemične snovi lahko negativno učinkujejo na zdravje, tudi če mejna vrednost ni presežena. Poleg mejnih vrednosti veljajo za takšne snovi še posebne omejitve kratkotrajnih koncentracij v zraku na delovnem mestu. Kratkotrajna vrednost (KTV) pomeni dovoljeno odstopanje od MV navzgor za krajša obdobja oz. faktor, s katerim se množi MV, da dobimo koncentracijo snovi, ki ji je delavec lahko izpostavljen krajši čas. Izpostavljenost KTV lahko traja največ 15 min in se ne sme ponoviti več kot 4-krat v delovni izmeni, med dvema izpostavljenostma pa mora preteči najmanj 60 min. KTV se izraža v mg/m3 ali v ml/m3 (ppm*). * ... ppm = parts per million 1 ml/m3 = 0,001 l /1000 l = 0,000001 = 10-6 = ppm

A. Splošni del

17

Pri KTV gre torej za omejitev koncentracije in časa. Ločimo 3 tipe KTV glede na 3 vrste snovi: 1. skupina: dražilne snovi in snovi z močnim vonjem, ki lahko povzročajo »skupne« učinke. Zanje velja, da nikoli ne smejo prekoračiti mejne vrednosti. (KTV = 1); 2. skupina: snovi, ki prehajajo v človeško telo skozi kožo in rakotvorne snovi (snovi s TDK* vrednostmi). Te snovi ne smejo preseči 4-kratne mejne vrednosti. (KTV = 4); 3. skupina: snovi, ki nimajo oznake za kratkotrajno vrednost. Te ne smejo prekoračiti 8-kratne mejne vrednosti, prekoračitev pa sme trajati največ 1 uro v delovni izmeni. * ... TDK = tehnično dosegljiva koncentracija = koncentracija snovi na delovnem mestu, dosegljiva s trenutnim stanjem tehnike. Podaja se predvsem za rakotvorne in mutagene snovi. * ... TRK = TDK (TRK izhaja iz nemškega jezika) Koncentracija posamezne nevarne snovi v zraku je količina te snovi v enoti volumna zraka. Izrazimo jo v mg/m3 ali v ml/m3 (ppm). Koncentracijo plinov ali par v mg/m3 se lahko preračuna v ml/m3 (ppm) in obratno z naslednjima enačbama: c(mg/m3) = c(ppm) x M/24,04 c(ppm) = c (mg/m3) x 24,04/M c = koncentracija M = molekulska masa snovi Molski volumen znaša 24,04 l pri temperaturi 20 °C in tlaku 1,013×105 Pa. Izjema: Koncentracijo vlaknatih snovi izražamo v številu vlaken na enoto volumna (F/m3)*. * ... F = fibre = vlakno. Mejne vrednosti veljajo le za čisto kemično snov. Delavci so nemalokrat izpostavljeni pripravkom ali mešanicam kemičnih snovi (npr. barve, laki, lepila, topila ipd.):

• Če je v zraku hkrati več kemičnih snovi, ki podobno učinkujejo na organizem, je treba oceniti obremenitev delavca v skladu z najboljšo prakso.

• Pri izpostavljenosti več kemičnim snovem z različnimi učinki na organizem je ponavadi zelo težko ali pa celo nemogoče oceniti skupno obremenitev na delavca, ponavadi pa takšna izpostavljenost pomeni večje tveganje za zdravje delavcev. V takšnem primeru je smotrno pridobiti nasvet pooblaščenega zdravnika.

MV nevarnih kemičnih snovi, KTV in morebitne dodatne nevarnosti nevarnih kemičnih snovi so podane v prilogi l pravilnika [A-3]. Za rakotvorne snovi se MV in KTV običajno ne podaja, podaja pa se TDK. Priloga I pravilnika [A-3] - Seznam zavezujočih MV za poklicno izpostavljenost

Št. Snov CAS št. à EC št. Razvrstitev Mejne vrednosti MV Op.

R M RF RE mg/m3 ml/m3 (ppm)

KTV

1 2 3 4 5 6 7 8 9

1 acetal-dehid

(etanal) 75-07-0 200-836-8 3 90 50 1

2 aceton (2-pro-panon)

67-64-1 200-662-2 1210 500 BAT, EU

• • •

2 4 1

1,2-epoksi-propan

75-56-9 200-879-2 2 6 52,5 4 K,

TDK

A. Splošni del

18

Pomen oznak: • CAS št.: Karakteristična številka snovi po Chemical Abstracts Service. • EC št.*: EINECS ali ELINCS 7-mestna številka snovi. • EINECS - European Inventory of Existing Commercial Chemical Substances - je seznam snovi, ki so bile v prometu v EU do

18. 9. 1981 in je bil objavljen v Uradnem listu EU, št. OJ No C146A dne 15. 6. 1990; snovem je dodeljeno število EINECS tipa XXX - XXX - X, ki se začne z 200-001-8. Označeno 100204 različnih snovi.

• ELINCS - European List of Notified Chemical Substances - je seznam na novo prijavljenih snovi po direktivi 67/548 in se dopolnjuje od leta 1981; snovem je dodeljeno število ELINCS tipa XXX - XXX - X, ki se začne s 400 - 010 - 9.

• dodatno še NLP število za snovi, ki po novi definiciji iz l. 1992 niso več polimeri in niso več izvzeti iz regulativ (dodelitev med 18.9.1981 in 31.10.1993);

• R Rakotvorno - povzroča raka. • M Mutageno. • RF Teratogeno - škodljivo za razmnoževanje. • RE Teratogeno - škodljivo za plod. • 1-3 Številke 1, 2 in 3 pomenijo skupino rakotvornosti, mutagenosti in teratogenosti, skladno z veljavnimi predpisi. • - Na osnovi razpoložljivih podatkov ni možna razporeditev v skupine od 1-3. • A Alveolarna frakcija - del vdihnjene suspendirane snovi, ki doseže alveole. • I Inhalabilna frakcija - del celotne suspendirane snovi, ki jo delavec vdihne. • K Lastnost lažjega prehajanja snovi v organizem skozi kožo; upoštevanje mejnih vrednosti ni zadostna za zaščito zdravja;

organizacijski in higienski ukrepi morajo preprečiti stik s kožo. • EU European Union - Evropska unija. • Y Snovi, pri katerih ni nevarnosti za zarodek ob upoštevanju mejnih vrednosti in BAT vrednosti. • BAT = biološka mejna vrednost. Pomeni opozorilno raven nevarne kemične snovi in njenih metabolitov v tkivih, telesnih

tekočinah ali izdihanem zraku. Je torej mejna vrednost nevarnih kemičnih snovi in/ali njenih metabolitov oziroma bioloških učinkov, nastalih zaradi delovanja te snovi v organizmu. Določamo jo v biološkem vzorcu delavca, ki je poklicno izpostavljen nevarnim kemičnim snovem polni delovni čas in v določenem referenčnem obdobju.

• EKA Zveza med koncentracijo rakotvornih snovi v zraku na delovnem mestu in količino snovi in/ali njenih metabolitov v organizmu.

* ... Ta izraz se uporablja tudi v Pravilniku o sporočanju podatkov za kemikalije [A-13]. 6.5 Kakšnim koncentracijam nevarnih snovi je delavec lahko izpostavljen? • Zavezujoče MV so določene v prilogi I [A-3]. • Poleg zavezujočih MV je splošna mejna vrednost za prah 6 mg/m3 (alveolarna frakcija), v primeru, da prah nima mutagenih,

rakotvornih, teratogenih, fibrogenih, strupenih ali alergičnih učinkov, drugače je potrebno za prah upoštevati mejno vrednost posamezne nevarne snovi iz priloge I [A-3].

• Mejne vrednosti prahu* in dima** so praviloma podane za osem ur razen mejnih vrednosti naslednjih prahov, ki se vrednotijo v daljšem obdobju:

– kremena, – aluminija in njegovih oksidov (brez vlaken), – grafita (vsebnost kremena < 1%), – železovih oksidov, – magnezijevega oksida, – titanovega dioksida, – PVC, – silicijevega karbida (brez vlaken).

* ... Prah pomeni disperzno porazdeljene trdne snovi v zraku, ki nastane z mehanskimi postopki ali mešanjem. K prahovom prištevamo tudi dim iz toplotnih ali kemičnih procesov. **... Dim pomeni disperzno porazdeljene trdne snovi v zraku, ki nastanejo s toplotnimi (termičnimi) in/ali kemičnimi procesi/postopki. Ø Mejne vrednosti za naštete vrste prahov in splošno mejno vrednost za prah se vrednoti v obdobju enega leta, Ø za alveolarno frakcijo kremena v obdobju dveh let. V tem obdobju je lahko koncentracija dima in prahu občasno višja od mejne

vrednosti, Ø nikakor pa ne sme preseči kratkotrajne vrednosti (KTV).

• Zavezujoče biološke mejne vrednosti so določene v prilogi II pravilnika [A-3]. • Kadar obstajajo utemeljeni dokazi, da je potrebna revizija ali uvedba drugačnih zavezujočih MV ali BAT za nevarne

kemične snovi iz priloge I ali priloge II pravilnika, mora delodajalec o tem obvestiti pristojni organ.

A. Splošni del

19

6.6 Kaj nas opozarja na nevarnost kemičnih snovi Prvi pogoj za zagotavljanje varnega in zdravega dela s kemičnimi snovmi je, da delavci in delodajalci znajo brati in uporabljati oznake, ki opozarjajo na nevarnost določene kemične snovi. Nevarne lastnosti snovi se da razbrati iz: • oznak na embalaži - znaki za nevarnost, standardna opozorila - Stavki »R« in standardna obvestila - Stavki »S«. Odsotnost

podatkov na embalaži ne pomeni vedno, da kemična snov ni nevarna; (POMEN ORIGINALNE EMBALAŽE!!!) • varnostnih listov - delodajalec jih ima pravico zahtevati od dobavitelja, obveznost proizvajalca ali dobavitelja pa je, da

posreduje varnostni list v jeziku kupca*; • oznak na cevovodih - vrsta kemične snovi in smer toka; • Pravilnika o varovanju delavcev pred tveganji zaradi izpostavljenosti kemičnim snovem pri delu, ki vključuje mejne vrednosti

nevarnih kemičnih snovi; • navodil za delo; • dodatne literature - dodatne podatke je možno najti v katalogu prodajalca. Ti podatki so ponavadi nepopolni, dobavitelj je

dolžan posredovati vse manjkajoče podatke! 7. Kdo nadzira izvajanje varnosti in zdravja pri delu (ZVZD) [A-1] Nadzorstvo nad izvajanjem ZVZD, predpisov, izdanih na njegovi podlagi, in drugih predpisov o varnosti in zdravju pri delu, ter nad varnostnimi ukrepi, določenimi s splošnimi akti delodajalca in kolektivnimi pogodbami, opravlja inšpekcija dela. Inšpekcija, ki opravlja nadzorstvo, o svojih ugotovitvah obvesti: • svet delavcev oziroma delavskega zaupnika za varnost in zdravje pri delu ter • reprezentativne sindikate pri delodajalcu. 8. Kaj so prekrški in kaj kazniva dejanja 8.1 Prekršek in kaznivo dejanje Splošno razumemo prekršek kot manjše, kaznivo dejanje pa kot večje kršenje zakonov, ustaljenih norm ali pravil. Iz zakona o prekrških: Prekršek je dejanje, ki pomeni kršenje zakona, uredbe vlade, odloka lokalne skupnosti, KI JE DOLOČEN KOT PREKRŠEK in je zanj PREDPISANA SANKCIJA ZA PREKRŠEK. Prekršek se lahko stori s storitvijo ali z opustitvijo (nečesa, kar bi morali storiti). V SLO so kazenske sankcije za prekršek le denarne. Iz Kazenskega zakonika RS: Kaznivo dejanje je protipravno dejanje, ki ga zakon zaradi njegove nevarnosti določa kot kaznivo dejanje in hkrati določa njegove znake in kazen zanj. Kaznivo dejanje se lahko izvrši s storitvijo ali opustitvijo. Z opustitvijo le: • če je storilec opustil dejanje, ki bi ga moral storiti ALI; • če je bil nekdo dolžan preprečiti nastanek škodljive posledice storitve in če je ta opustitev za nastanek posledice enakega

pomena, kot storitev sama. 8.2 Prekrški po ZVZD Z denarno kaznijo najmanj 300.000 tolarjev (1250 €)* se kaznuje za prekršek delodajalec: 1. če ne izdela in sprejme izjave o varnosti v pisni obliki ali jo ne izdela na predpisan način in v predpisani vsebini; 2. če ne določi posebnih zdravstvenih zahtev, ki jih morajo izpolnjevati delavci za delo v delovnem procesu ali za uporabo posameznih sredstev za delo, na podlagi strokovne ocene pooblaščenega zdravnika; 3. če da nevarne snovi v uporabo delavcem, ki niso opremljene s posebno listino v slovenskem jeziku*, v kateri je proizvajalec oziroma dobavitelj v skladu s posebnimi predpisi navedel vse varnostno-tehnične podatke, ki so pomembni za ocenjevanje tveganja pri delu s temi snovmi ali ne zagotovi vseh varnostnih ukrepov, ki jih določa listina; ... 22. če se s svetom delavcev ne posvetuje o vsakem ukrepu, ki lahko vpliva na varnost in zdravje pri delu, o izbiri strokovnega delavca in pooblaščenega zdravnika, o izjavi o varnosti ter o obveščanju delavcev; 23. če ne hrani vse dokumentacije ali ne vodi predpisane evidence. …

A. Splošni del

20

Z denarno kaznijo najmanj 30.000 tolarjev (125 €)* se kaznuje za prekršek delavec, če delodajalca takoj ne obvesti o vsaki pomanjkljivosti, škodljivosti, okvari ali o drugem pojavu, ki bi lahko pri delu ogrozil njegovo zdravje in varnost ali zdravje in varnost drugih delavcev. Z denarno kaznijo 100.000 tolarjev (420 €)* se kaznuje za prekršek delodajalec: 1. če ne zagotavlja delavcem sredstev in opreme za osebno varnost pri delu in njihovo uporabo, če sredstvo za delo in delovno okolje, kljub varnostnim ukrepom ne zagotavlja varnosti in zdravja pri delu; 2. če ne zagotavlja periodičnih preiskav delovnega okolja in periodičnih pregledov in preizkuse delovne opreme; 3. če ne zagotovi, da imajo na mesto, kjer preti neposredna in neizogibna nevarnost, dostop le tisti delavci, ki so za delo na takem mestu dobili posebna navodila delodajalca; 4. če ne opremi delovnih mest in sredstev za delo z znaki za obvestila in za nevarnost ter navodili za varno delo, v skladu s posebnimi predpisi. Z denarno kaznijo 50.000 tolarjev (210 €)* se kaznuje za prekršek odgovorna oseba delodajalca, ki stori dejanje iz prejšnjega odstavka. Denarno kazen izterja inšpektor na kraju samem. * … Tečaj zamenjave tolarja z evrom je 1 € = 239,640 SIT in je začel veljati z uvedbo evra, to je 1. januarja 2007. Tečaj je bil določen z Uredbo Sveta (ES) št. 1086/2006 z dne 11. julija 2006 o spremembi Uredbe (ES) št. 2866/98 o menjalnih razmerjih med evrom in valutami držav članic, ki sprejmejo evro. 9. Kaj so sredstva za delo? Sredstva za delo so: • objekti namenjeni za delovne in pomožne prostore, • delovna oprema*, • sredstva in oprema za osebno varnost pri delu**, • snovi in pripravki, • druga sredstva, ki se uporabljajo v delovnem procesu ali so kakorkoli povezana z delovnim procesom. * … delovna oprema je vsak stroj, aparat, orodje, naprava in druga oprema, ki se uporablja pri delu [A-4]; ** … osebna varovalna oprema (OVO) je[A-5]:

1. vsaka naprava ali pripomoček, ki jo posameznik nosi ali drži zaradi varovanja pred eno ali več nevarnostmi; 2. vsaka enota, ki jo sestavlja več naprav ali pripomočkov, ki jih proizvajalec poveže v celoto, za varovanje posameznika

pred enim ali več tveganji; 3. varovalna naprava ali pripomoček, ki je ločljivo ali neločljivo združena z osebno opremo, ki ni varovalna in jo

posameznik nosi ali drži pri delu; 4. zamenljivi sestavni deli OVO, ki so bistveni za njeno zadovoljivo delovanje.

Kot sestavni del OVO se šteje tudi vsak sistem, ki se da v promet skupaj z OVO z namenom, da se priključi na drugo, zunanjo dodatno napravo, četudi ga uporabnik ne nosi ali drži neprekinjeno ves čas izpostavljenosti tveganju.

10. Velikost delovnih prostorov, višina prostornina, površina [A-6] a) površina delovnih prostorov • Delodajalec mora zagotoviti, da imajo delovni prostori takšno površino, ki delavcem omogoča neovirano gibanje in opravljanje

dela brez tveganj za varnost in zdravje. • Delovni prostor mora imeti vsaj 8 m2 osnovne površine. • Delodajalec mora vsakemu delavcu na delovnem mestu zagotoviti prosto talno površino, ki mu omogoča neovirano gibanje pri

delu in ki znaša najmanj 2 m2. • Če zahteve iz prvega odstavka tega člena zaradi posebnosti delovnega mesta delodajalec ne more izpolniti, mora delavcu

omogočiti prosto gibanje v bližini delovnega mesta. b) višina prostorov • Delodajalec mora zagotoviti, da svetla višina delovnega prostora znaša vsaj:

• 2,50 m, če je osnovna površina prostora manjša od 50 m2; • 2,75 m, če je osnovna površina prostora večja od 50 m2; • 3 m, če je osnovna površina prostora večja od 100 m2; • 3,25 m, če je osnovna površina prostora večja od 2000 m2.

• V prostorih s poševnim stropom nad delovnimi mesti in prometnimi potmi svetla višina prostora na nobenem mestu ne sme biti manjša kot 2,5 m.

A. Splošni del

21

• V prodajalnah, pisarniških in podobnih delovnih prostorih, kjer se opravlja pretežno lažje delo ali se pretežno sedi, lahko pristojni organ po predhodni presoji, pri kateri upošteva gradbene danosti prostora in naravo delovnega procesa, dovoli nižjo svetlo višino, vendar ne več kot 0,25 m manj.

c) volumen prostorov • V prostorih s stalnimi delovnimi mesti mora delodajalec zagotoviti, da pripada vsakemu delavcu najmanj naslednji prosti zračni

volumen: • 12 m3 pri lahkem fizičnem delu; • 15 m3 pri srednje težkem fizičnem delu; • 18 m3 pri težkem fizičnem delu.

• Prostornina delovnega prostora, ki se naravno zrači, se mora zaradi začasne prisotnosti drugih delavcev povečati za 10 m3 na začasno prisotnega delavca.

• Delodajalec lahko uporablja delno zaprte prostore samo v tistih primerih, kjer je to nujno zaradi tehnološkega postopka. Za delno zaprt prostor se šteje tudi prostor z vrati ali odprtinami, ki vodijo neposredno na prosto in so zaradi narave dela stalno odprte.

• Delovna mesta v delno zaprtih delovnih prostorih ali delovna mesta s stalno odprtimi deli sten, mora delodajalec urediti tako, da so delavci med delom zavarovani pred neugodnimi vremenskimi vplivi.

11. Osvetlitev (razsvetljava) delovnih mest (Glej tudi poglavje B12: RAZSVETLJAVA Naravna razsvetljava • Delodajalec mora zagotoviti, da so delovni prostori podnevi praviloma osvetljeni z naravno svetlobo. Razpored, velikost,

število in kakovost površin za osvetljevanje z naravno svetlobo mora zagotoviti osvetljenost delovnih mest v skladu s standardi, delavcem pa vidni stik z okoljem.

• Velikost površin za osvetljevanje delovnih mest z naravno svetlobo v posameznem delovnem prostoru mora znašati najmanj 1/8 talne površine prostora.

• Prozorna površina posameznega okna mora, v odvisnosti od globine prostora znašati najmanj: • 1 m2 pri globini prostora do 4 m; • 1,5 m2 pri globini prostora nad 4 m.

• Višina in širina okna morata znašati najmanj 1 m. Višina spodnjega roba okna (parapet) ne sme biti višja od 1,5 m. Zahteve ne veljajo za: - delovne prostore, v katerih obratovalne razmere dnevne svetlobe ne dopuščajo; - prodajne, skladiščne in podobne prostore, če ležijo pod zemeljskim nivojem; - delovne prostore s talno površino nad 2.000 m2, če imajo svetlobne jaške. Umetna razsvetljava • Delodajalec mora zagotoviti, da so delovni prostori opremljeni z umetno razsvetljavo. Osvetljenost delovnih mest, ki jo

zagotavlja umetna razsvetljava, mora ustrezati vidnim zahtevam delavcev pri delu na takšnih delovnih mestih. • Delodajalec mora zagotoviti, da svetlobne razmere na posameznih delovnih mestih ustrezajo veljavnim standardom. • Na stalnih delovnih mestih mora znašati osvetljenost najmanj 200 Lx. Delovna mesta, na katerih delavci opravljajo dela z

večjimi vidnimi zahtevami, mora delodajalec opremiti z dodatno lokalno razsvetljavo. • Instalacije, ki pripadajo umetni razsvetljavi v posameznem delovnem prostoru ne smejo ogrožati varnosti in zdravja delavcev. • Delodajalec mora zagotoviti, da so delovni prostori za primer izpada umetne razsvetljave opremljeni z zasilno razsvetljavo, če

bi bila zaradi izpada ogrožena varnost in zdravje delavcev. • Osvetlitev, ki jo daje zasilna razsvetljava, mora znašati najmanj 1 % predpisane, vendar ne manj kot 1 Lx. • Stikala umetne razsvetljave morajo biti svetleča, delavcem lahko dostopna in nameščena v bližini vhodov oz. izhodov ter po

potrebi tudi vzdolž poti. • Zahtev iz prejšnje alineje ni potrebno upoštevati, če se umetna razsvetljava lahko vključi z enega mesta. • Svetleča stikala niso potrebna, če je delovni prostor opremljen z zasilno razsvetljavo. • Svetlobna telesa morajo biti v delovnih prostorih razporejena in nameščena tako, da sama po sebi ne ogrožajo varnosti in

zdravja delavcev. • Svetlobna telesa ne smejo popačiti barv in povzročati bleščanja. • Delodajalec mora zagotoviti redno vzdrževanje in čiščenje svetlobnih teles. Mešana razsvetljava Pri mešani razsvetljavi mora delodajalec zagotoviti: • da je v delovnih prostorih umetna razsvetljava za en razred višja od naravne. • da v delovnih prostorih smeri upada umetne in naravne svetlobe sovpada. • da predmeti v delovnih prostorih niso osvetljeni z različnih strani s svetlobo različnih barv. Barvna temperatura umetne

razsvetljave mora biti čimbolj prilagojena barvni temperaturi naravne.

A. Splošni del

22

Razsvetljava pomožnih prostorov Delodajalec mora zagotoviti, da so prostori za odmor, sobe za dežurstvo, sanitarni prostori in prostori za prvo pomoč urejeni tako, da imajo: a) okna za naravno osvetlitev; b) umetno razsvetljavo v skladu s standardi. 12. Prezračevanje delovnih mest Splošno Delodajalec mora zagotoviti: • da je v delovnih prostorih vedno dovolj svežega zraka glede na delovne postopke in fizične obremenitve delavcev pri delu. • redno čiščenje in vzdrževanje prezračevalnih naprave za delovne prostore tako, da delujejo brezhibno. Delodajalec mora: • mesta, na katerih ne more preprečiti nastajanje plinov, par, hlapov ali prahu v zdravju škodljivih koncentracijah, opremiti z

napravo za lokalno prezračevanje, • prezračevalno napravo opremiti s pripravo, ki avtomatsko signalizira vsako napako delovanja, če njeno delovanje vpliva na

varnost in zdravje delavcev; • predvideti ukrepe, s katerimi zavaruje delavce pred tveganji za zdravje v primeru okvare na prezračevalni napravi; • zagotoviti, da prezračevalne ali klimatske naprave na delovnih mestih ne povzročajo škodljivega prepiha; • zagotoviti, da se takoj odstranijo vse nečistoče, ki lahko ogrožajo zdravje delavcev, če se izločijo v ozračje delovnega prostora. Naravno prezračevanje • Delodajalec lahko naravno prezračuje delovne prostore, ki imajo zadosti velika okna ali druge prezračevalne odprtine. Preseki

prezračevalnih odprtin morajo ustrezati kriterijem, določenim v prilogi I pravilnika*. • Delodajalec sme naravno prezračevati delovne prostore, v katerih ne nastajajo emisije škodljivih snovi v zdravju škodljivih

koncentracijah. • Okna in druge prezračevalne. odprtine za naravno prezračevanje delovnih prostorov morajo biti dovolj oddaljene od zunanjih

virov onesnaževanja. • Okna in druge prezračevalne odprtine morajo biti opremljene s pripravami, ki delavcem omogočajo, da na enostaven način

uravnavajo velikost prezračevalnih presekov. Umetno prezračevanje Delodajalec mora prezračevati delovni prostor s prezračevalno ali klimatsko napravo, če je: • velikost prostora taka, da naravno prezračevanje ni možno; • prostor več kot 2 m pod nivojem okoliškega terena; • odmik okoliških zgradb zadosten; • delovni prostor zaradi narave proizvodnje brez oken, v njem pa nastaja visoka temperatura in škodljive emisije. • Delodajalec mora zagotoviti, da je zrak, ki ga v delovni prostor dovaja prezračevalna ali klimatska naprava, ustrezno čist in brez

vonjav. • Naprave mora opremiti s filtri za prečiščevanje vstopnega zraka, ki jih mora redno vzdrževati in po potrebi menjavati. Naprava

mora biti konstruirana tako, da ob okvari ali izrabljenosti filtra preusmeri onesnažen zrak na prosto. • Vračanje zraka v delovni prostor zaradi varčevanja z energijo v kurilni sezoni je dovoljeno le, če so koncentracije škodljivih

snovi na delovnih mestih v dovoljenih mejah. Koncentracija inertnega prahu v povratnem zraku ne sme presegati ene tretjine dovoljene, medtem ko koncentracija prahu trdega lesa v povratnem zraku ne sme presegati ene desetine TDK* ob pogoju, da količina povratnega zraka ne presega polovice dovedenega.

• Vračanje zraka, ki je onesnažen s rakotvornimi, alergenimi in podobnimi snovmi je prepovedano. • Dovodi in odvodi zraka iz prezračevalnih ali klimatskih naprav morajo biti izvedeni tako, da delavci na delovnih mestih niso

izpostavljeni neposrednemu zračnemu toku. * ... TDK = tehnično dosegljiva koncentracija = koncentracija snovi na delovnem mestu, dosegljiva s trenutnim stanjem tehnike.

Podaja se predvsem za rakotvorne in mutagene snovi. * ... TRK = TDK (TRK izhaja iz nemškega jezika) • Zagotovljeno mora biti, da prezračevalna ali klimatska naprava v prostor, kjer ni drugih onesnaževalcev razen prisotnih oseb,

dovaja naslednje količine zraka: • 20-40 m3/h na delavca, ki opravlja delo pretežno sede; • 40-60 m3/h na delavca, ki opravlja delo pretežno stoje; • več kot 65 m3/h na delavca, ki opravlja težko fizično delo.

• Pri dodatnih obremenitvah zraka v prostoru z neprijetnimi vonjavami ali cigaretnim dimom, mora delodajalec zagotoviti dodatne količine svežega zraka, in sicer zaradi cigaretnega dima dodatnih 10 m3/h na osebo, zaradi neprijetnih vonjav pa 20 m3/h na osebo.

A. Splošni del

23

• V delovnem prostoru, v katerem nastajajo emisije prahu, plinov, aerosolov ali, par, koncentracije teh snovi v zraku ne smejo presegati vrednosti, ki so določene s posebnimi predpisi.

• Delodajalec, ki delovni prostor prezračuje s prezračevalno ali klimatsko napravo, mora zagotoviti, da naprava v prostor dovaja zrak s takšnim odstotkom relativne vlažnosti, ki zagotavlja delavcem udobje pri delu.

• Relativna vlažnost dovedenega zraka je odvisna od njegove temperature in ne sme presegati naslednjih vrednosti: • 80% pri temperaturi zraka, ki je enaka ali nižja od 20 °C; • 73% pri temperaturi zraka, ki je enaka ali nižja od 22 °C; • 65% pri temperaturi zraka, ki je enaka ali nižja od 24 °C; • 60% pri temperaturi zraka, ki je enaka ali nižja od 26 °C; • 55% pri temperaturi zraka, ki je enaka ali nižja od 28 °C.

• Relativna vlažnost dovedenega zraka ne sme biti nižja od 30%. • V delovnih prostorih, v katerih se pri tehnološkem procesu razvijajo neprijetni vonji ali škodljive snovi, mora biti zračni pritisk

s posebno sesalno napravo znižan za 20 Pa glede na sosednje prostore. (1,013 x 105 Pa = 101300 Pa à à 101300 Pa – 20 Pa = 101280 Pa = 1,0128 x 105 Pa à MALO ZNIŽANJE)

• V pomožnih prostorih mora biti predvideno in zagotovljeno naravno ali umetno prezračevanje v odvisnosti od namena takšnih prostorov.

• Delodajalec mora zagotoviti umetno prezračevanje pomožnih prostorov, če z naravnim prezračevanjem ne more doseči števila izmenjav zraka, ki so določeni v prilogi II pravilnika [A-6].

Temperatura v delovnih prostorih • Delodajalec mora zagotoviti, da temperatura zraka med delovnim časom ustreza fiziološkim potrebam delavcev glede na

naravo dela in fizične obremenitve pri delu, razen v hladilnicah, kjer upošteva kriterije za delo v mrazu. • Pri izpolnjevanju zahtev iz prve alineje se upošteva standarde za toplotno udobje. • Temperatura zraka ne sme presegati +28 °C. Izjema so t.i. vroči delovni prostori, kjer temperatura zraka lahko preseže +28 °C,

vendar mora biti tedaj temperatura zraka v pomožnih prostorih, na hodnikih in stopniščih, ki so v povezavi z vročimi delovnimi prostori, največ +20 °C.

• Temperatura zraka v pomožnih prostorih mora ustrezati vrednostim, ki so določene v prilogi III pravilnika [A-6]. • stenska in strešna okna ter steklene pregrade morajo biti izvedene in opremljene tako, da na delovna mesta prepuščajo le

tolikšno količino sončnih žarkov, ki ne poslabša toplotnega okolja v delovnih prostorih. • delavci na delovnem mestu ne smejo biti izpostavljeni neposrednim toplotnim vplivom ogrevalnih naprav. • okolica delovnih mest mora biti zavarovana pred sevanjem. 13. Vzdrževanje reda na delovnih mestih • Prometne poti morajo biti proste, da jih lahko delavci neovirano uporabljajo. • Vrata na koncu evakuacijskih ali drugih reševalnih poti ne smejo biti zaklenjena ali založena, če se delavci nahajajo na

delovišču. • Na delovnih mestih se sme hraniti le količina materiala, ki ne ogroža delavcev. • Nevarne snovi se smejo hraniti na delovnem mestu le v količini, ki je nujno potrebna za tekoče delo. • Na delovnih mestih, na katerih delavci uporabljajo lahko vnetljive snovi, morajo imeti na razpolago ustrezne omare za

hranjenje takih snovi. Omare morajo imeti ključavnice in police z navzgor zakrivljenim robom višine 5 cm in morajo biti izdelane iz negorljivega materiala.

• V prostorih za počitek, dežurstvo, prvo pomoč ter sanitarnih prostorih se ne smejo hraniti predmeti in blago, ki ne sodi v take prostore.

14. Tla, strop, stene Tla • Tla v delovnih prostorih morajo imeti dovolj visok torni koeficient. Ko so tla položena, se z vlečno napravo za določanje

tornega koeficienta tega določi in sicer pri suhih in mokrih tleh. Nemška zavarovalnica die Berufsgenossenschaft priporoča različne vrednosti koeficienta trenja za različne prostore (kuhinje, kopalnice, pred vhodom v stavbo itd.)

• Za posebno zahtevne prostore, kjer se na tleh pojavljajo tudi drsne snovi se zahteva taka površina tal, ki omogoča, da se drsna snov vtisne v hrapavo površino, kar zagotavlja večjo varnost pri hoji po nečisti površini.

• (1) Delodajalec mora zagotoviti, da tla v delovnih prostorih nimajo izboklin, lukenj ali podobnih neravnin. Obloge pohodnih površin morajo biti odporne pred obrabo in gladke, vendar na njih ne sme drseti.

• (2) Če so nivoji tal delovnega prostora različni, morajo biti prehode med nivoji označeni. Rob višjega nivoja oziroma stopnice mora biti na zgornji strani označen s predpisanim znakom po vsej dolžini, širina označbe pa ne sme biti ožja od 5 cm.

• (3) Tla delovnih prostorov morajo biti toplotno izolirana, pri čemer se mora upoštevati vrsto dela in fizično aktivnost pri delu. Tla delovnih prostorov, v katerih se delavci zaradi dela zadržujejo več kot dve uri dnevno, morajo imeti koeficient toplotne prevodnosti manjši od 6 W/m2K.

• (4) Temperatura tal delovnih prostorov ne sme biti nižja od 19°C in ne višja od 29 °C. Temperatura tal delovnih prostorov, v katerih se delavci zadržujejo več kot 2 uri dnevno, ne sme biti višja od 27 °C. Če zaradi narave dela na posameznem delovnem

A. Splošni del

24

mestu tla ne smejo biti iz materialov, ki ustrezajo zahtevam iz prejšnje alineje, morajo biti delavcem na razpolago podloge, ki imajo ustrezen koeficient toplotne prevodnosti.

• (5) Tla v delovnih prostorih, kjer obstaja večja nevarnost požara, morajo biti iz negorljivega materiala. • (6) Tla skladišč, pod katerimi se nahajajo drugi prostori,morajo imeti na vhodih vidno označeno dovoljeno obremenitev. • (7) Tla, ki ležijo neposredno na zemlji, morajo biti izolirana pred vlago, če nima material, iz katerega so izdelana,

hidroizolacijskih lastnosti.

Stene (8) Prozorne ali prosojne stene, in stekleni deli sten, ki so v bližini delovnih mest in prometnih poti, morajo biti vidno označene in izdelane iz nelomljivega materiala. Površine, ki so izdelane iz lomljivega materiala, morajo biti zavarovane pred mehanskimi poškodbami in s primerno razdaljo ločene od prometnih poti. Stene in strop (9) Površine sten in stropov v delovnih prostorih morajo biti obdelane tako, da je zagotovljeno preprosto čiščenje in vzdrževanje. Enako velja za površine sten in stropov skladišč, strojnic in pomožnih prostorov, pri čemer mora delodajalec dodatno upoštevati varnostno-tehnične in higienske zahteve za take prostore. Strop/streha (10) Delodajalec ne sme dovoliti delavcem dostopa na strehe iz nepohodnega materiala, če niso opremljene s pripravami, ki jih varujejo pred padcem. 15. Pomožni (posebni) prostori [A-6] 15.1 Pomožni (posebni) prostori a) prostori za počitek (1) Delodajalec, ki zaposluje več kot 10 delavcev in je potreba po počitku pogojena z delovnim procesom, mora zagotoviti prostor za počitek. Ta zahteva ne velja za delavce v pisarnah ali podobnih delovnih prostorih, ki omogočajo ustrezno sprostitev med odmori. (2) nekadilci morajo biti zavarovani pred tobačnim dimom ali pa naj imajo ločene prostore. (3) Če prihaja med delovnim časom do rednih in pogostih prekinitev, prostorov za počitek pa ni, čeprav to zahteva varnost in zdravje delavcev, morajo bit zagotovljeni drugi prostori, v katerih lahko preživijo čas med prekinitvami. (4) Velikost prostorov za počitek mora biti prilagojena številu oseb. Opremljeni morajo biti z mizami, ki se lahko čistijo, sedeži z naslonjalom, obešalniki za obleko, po potrebi tudi s pripravami za hlajenje ali gretje hrane in pijače. Na razpolago morajo biti tekoča pitna voda in brezalkoholne pijače. (5) Vsakemu delavcu pripada najmanj 1 m2 proste talne površine. Osnovna površina mora znašati najmanj 6 m2. (6) Svetla višina prostorov za počitek mora biti v skladu z 66. členom pravilnika [A-6]. b) prostori za aktivni odmor Delavci, ki so pri delu izpostavljeni izometričnim obremenitvam, morajo imeti na voljo prostore za aktivni odmor, če razbremenilnih vaj ne morejo izvajati v delovnih prostorih ali na primernem kraju na prostem. c) prostori za kajenje [A-10] (1)** Če je zaradi narave tehnološkega oziroma delovnega procesa v delovnih prostorih in na dvorišču prepovedano kajenje, mora delodajalec za kajenje zagotoviti poseben prostor. (2)** Prostori za kajenje morajo biti označeni in ustrezno prezračevani. ** ... Pravilnik o [A-6] je bil zadnjič popravljen pred uveljavitvijo zadnjih sprememb Zakona [A-10]. Prepovedano je kajenje v vseh zaprtih javnih in delovnih prostorih. To so prostori, ki imajo streho in popolnoma zaprto več kot polovico površine pripadajočih sten. Kajenje je povsem prepovedano tam, kjer se opravlja dejavnost vzgoje in izobraževanja. [A-10] Ne glede na prejšnji odstavek, je kajenje dovoljeno [A-10]: – v posebej za kadilce določenih prostorih ponudnikov nočitev, – v domovih za ostarele in zaporih v prostorih, ki niso namenjeni skupni rabi, kadar v njih bivajo samo kadilci, – v posebej za kadilce določenih prostorih v psihiatričnih bolnišnicah in pri drugih izvajalcih zdravstvene obravnave duševnih

bolnikov, – v kadilnicah. Kadilnice niso dovoljene v prostorih, kjer se opravlja zdravstvena in vzgojno-izobraževalna dejavnost. [A-10]

A. Splošni del

25

Kadilnica mora izpolnjevati naslednje pogoje [A-10]: • prostor mora biti urejen tako, da iz njega ni mogoč pretok s tobačnim dimom onesnaženega zraka v drug prostor, • prostor ne sme biti namenjen prehodu v druge prostore in ne sme presegati več kot 20 odstotkov skupne površine javnega in/ali

delovnega prostora, • prostor mora biti namenjen izključno kajenju, strežba v prostoru ni dovoljena, • v prostoru se ne sme uživati hrane in pijače. Podrobnejše pogoje, ki jih mora izpolnjevati kadilnica, določi minister, pristojen za zdravje. d) prostori za občasno ogrevanje delavcev Delavci, ki delajo v hladilnicah, morajo imeti v bližini delovnih mest na razpolago ustrezno opremljen prostor za občasno ogrevanje. e) prostori za sušenje, čiščenje in razkuževanje OVO V tehnoloških procesih, pri katerih se razvijajo velike količine vlage, prahu, plinov ali hlapov z neprijetnim vonjem, ali če imajo delavci opravka s kužnimi snovmi, morajo biti predvideni posebni prostori z napravami za sušenje, čiščenje in razkuževanje OVO. Taki prostori morajo imeti ustrezno zračenje. f) prostori za nosečnice in doječe matere Delodajalec mora nosečim in doječim materam med odmori zagotoviti primeren prostor z ležišči, kjer se lahko spočijejo. Sobe z ležišči morajo imeti na razpolago tudi med delovnim časom, če to narekujejo zdravstveni razlogi. 15.2 Sanitarni prostori a) garderobe (1) Delavci morajo imeti na razpolago garderobe, v katerih se preoblačijo in hranijo civilno in delovno obleko. Morajo biti ločene za moške in ženske. (2) Izjemoma je dovoljeno za hranjenje civilne in delovne obleke uporabljati hodnike oz. delovne prostore, če je delavcev manj kot 20, in če je delo take vrste, da ne zahteva obvezne uporabe kopalnice. (3) Delavcem, ki imajo opravka s strupenimi, kužnimi ali radioaktivnimi snovmi, ali s snovmi, ki imajo neprijeten vonj, ter v obratih, v katerih so delavci pri delu izpostavljeni visokim temperaturam ali vlagi, mora delodajalec zagotoviti ločene garderobne omarice za delovno in navadno obleko. Garderobe morajo biti v bližini delovnih prostorov, v katerih delavci opravljajo takšna dela. (4) Delodajalec mora delavcem, ki pri svojem delu nosijo posebne obleke zagotoviti garderobe, ki morajo biti dovolj velike in delavcem lahko dostopne. Delodajalec mora garderobe zagotoviti tudi delavcem, ki se iz zdravstvenih ali moralnih razlogov ne morejo preobleči na delovnem mestu. (5) Garderobe s talno površino do 30 m2 morajo imeti svetlo višino najmanj 2,3 m, večje pa 2,5 m. (6) Garderobe, ki jih istočasno uporablja več delavcev, morajo imeti ob omaricah predelne stene z obešalniki. Talna površina ob omaricah znotraj predelnih sten, mora znašati najmanj 0,5 m2. Talna površina garderobe ne sme biti manjša od 6 m2. (7) Garderobe morajo biti opremljene z omaricami s ključavnico, v katerih delavci med delovnim časom hranijo obleko. Na razpolago morajo biti sedeže. (8) Delavci morajo delovno obleko zračiti in sušiti izven delovnega časa. Če se delovna obleka med delom preveč zamaže, za čiščenje poskrbi delodajalec. 9) Če garderoba zaradi narave dela ni obvezna, mora delodajalec delavcem zagotoviti obešalnike in predalčke s ključavnico za osebne stvari. (10) Velikost garderobe mora ustrezati številu zaposlenih delavcev, načinu hrambe obleke in razmeram, v katerih se opravlja delo. (11) Če je garderoba namenjena za obleko več kot 50 delavcev, mora biti urejena tako, da omogoča najmanj 1 m širok prost prehod med omaricami za hrambo obleke. Garderobe morajo biti v bližini umivalnic in kopalnic. Če delavci odlagajo vlažno obleko, mora biti v garderobi, če je to potrebno, tudi naprava za sušenje. b) kopalnice in umivalnice (4) Prhe so lahko skupinske ali posamične. Če so prhe v kabinah, talna površina posamezne kabine ne sme biti manjša od 0,90 x 0,90 m. (5) Če delodajalec zaradi narave dela delavcem ni dolžan zagotoviti kopalnic s prhami, mora v bližini garderob urediti umivalnice. (6) V umivalnicah mora biti zagotovljena tekoča hladna in topla voda. V umivalnicah morajo biti delavcem na razpolago sredstva za umivanje in dezinfekcijo rok ter sušilec za roke. (7) Če umivalnica zaradi narave dela ni obvezna, mora delodajalec delavcem zagotoviti možnost umivanja s tekočo hladno in toplo vodo v bližini delovnih mest. Število baterij s hladno in toplo vodo je odvisno od vrste dela in števila zaposlenih delavcev. Tako mora delodajalec zagotoviti: a) eno pipo na največ 20 delavcev, če si delavci pri delu umažejo roke ali se močno potijo, če delajo v prahu ali vlagi in če si močijo obleko in roke; b) eno pipo na največ 15 delavcev, če si pri delu zelo mažejo obleko, roke in telo, če se zelo znojijo ali če nastajajo velike količine prahu; c) eno pipo na največ 10 delavcev, če delajo s škodljivimi snovmi in snovmi z neprijetnim vonjem.

A. Splošni del

26

c) stranišča (1) Zaposleni morajo imeti v bližini delovnega mesta stranišča z umivalniki za umivanje rok ter sušilci rok. (2) Delodajalec, ki zaposluje več kot 5 delavcev različnih spolov, mora urediti ločene prostore za ženske in moške, ki so na razpolago le njim. (3) Stranišča morajo biti v neposredni bližini prostorov za počitek in dežurstvo, ter garderob in kopalnic. (4) Pri večnadstropnih objektih morajo biti stranišča v vsakem nadstropju. (5) Od stranišč do najbolj oddaljenih delovnih mest, ne sme biti več kot 50 m. (6) Če so stranišča izven objekta, razdalja ne sme znašati več kot 100 m. (7) Število stranišč je odvisno od števila delavcev. Za največ 30 moških oziroma 20 žensk mora biti eno stranišče (in za moške tudi pisoar). (8) Stranišča morajo biti v posebnih kabinah z najmanj 2 m visokimi stenami. (9) Talna površina kabine ne sme biti manjša od 0,90 m x 1,20 m. (10) Če so stranišča v objektu z delovnimi mesti, morajo imeti predprostori stranišč vrata s samozaporno pripravo. V predprostoru mora biti vsaj en umivalniki na vsaka štiri stranišča. (11) Straniščni prostori in predprostori z umivalniki morajo imeti zračenje. 16. Osebna varovalna oprema (Obdelano v poglavju B16 - OVO)

17. Delo s slikovnim zaslonom [A-7] I) Oprema Delovna miza in delovna površina 1. Delovna miza in delovna površina ne sme imeti leska in mora biti iz snovi, ki na dotik ni hladna. Uporabiti je potrebno ustrezne materiale (npr. les). 2. Površina mize ali delovne površine mora biti najmanj 800 mm x 1200 mm in zadostna za delo, tako da omogoča primerno razmestitev zaslona, tipkovnice, pisnih podlag in ostale opreme in dovolj prostora za premikanje miške. 3. Pod mizo mora biti prostega prostora najmanj 600 mm x 580 mm x 620 mm (globina x širina x višina). 4. Delovna miza ali delovna površina mora biti stabilna in mora biti, če je le mogoče, po višini nastavljiva ali pa mora biti višina med 720 mm in 750 mm. 5. Držalo za predloge mora biti stabilno, nastavljivo, imeti mora ravnilo za označevanje vrstic in mora biti izvedeno in postavljeno tako, da ne povzroča delavcu dodatnih obremenitev oči, vratu in/ali glave. Stol 1. Delovni stol mora biti stabilen in delavcu omogočati udoben položaj ter neovirano premikanje. 2. Delovni stol mora imeli nastavljivo višino sedežne površine in premično podvozje. 3. Ledvena opora za hrbet mora biti nastavljiva po naklonu in višini in naj omogoča elastično podajanje naslonjala pri spreminjanju naklona hrbta 4. opora za noge mora biti zagotovljena vsakemu delavcu, ki to želi. Biti mora dolga najmanj 450 mm in široka 350 mm, dovolj visoka, stabilna, nedrseča in mora delavcu omogočati udoben položaj in naklon nog. II) Delovno okolje Prostorske zahteve 1. Delovno mesto mora biti oblikovano tako, da se ne dela v prisilni nefiziološki drži. 2. Na delovnem mestu mora biti dovolj prostora, da delavec zlahka spreminja položaj telesa in opravlja potrebne gibe pri delu. 3. Prostornino, prosto talno površino na delavca in višino prostora določa pravilnik [A-6]. Osvetljenost 1. Naravna in/ali umetna osvetljenost prostora mora biti, če je le mogoče, 400 Lx +/-100 Lx in mora zagotavljati zadovoljive svetlobne razmere, upoštevajoč vrsto dela in zmogljivost delavčevega vida. Razmerje svetlosti med zaslonom in okoljem v neposrednem vidnem polju ne sme presegati 1:3, v ožjem vidnem polju 1:10 in v širšem vidnem polju1:20. 2. Moteče bleščanje in odseve zaslona je potrebno preprečiti z ustrezno postavitvijo delovnega mesta glede na razmestitev in tehnične karakteristike virov osvetlitve.

A. Splošni del

27

Bleščanje in odsevi 1. Delovno mesto mora biti oblikovano tako, da viri svetlobe, kot so okna, svetilke ali druge svetlobne odprtine ali svetle površine ne povzročajo nepotrebnega bleščanja ali motečega zrcaljenja na zaslonu. 2. okna morajo imeli ustrezna senčila za preprečevanje vpada sončne svetlobe na delovno mesto ali v prostor tako, da ni moteno delo. 3. zaslon, če je le mogoče, ne sme biti obrnjen proti oknu ali od okna, sicer so potrebni posebni ukrepi proti bleščanju in zrcaljenju. Nizi stropnih svetilk morajo biti vzporedni s smerjo delavca na delovnem mestu, zaslon pa mora biti nameščen in nagnjen tako, da ni zrcaljenja svetilk na zaslonu. Svetilke v prostoru morajo imeti takšne svetlobno tehnične karakteristike, da ne povzročajo zrcaljenja na zaslonu. (Glej tudi poglavje B13 – Delo s slikovnim zaslonom) 18. Vrste, obseg, vsebina in roki preventivnih zdravstvenih pregledov delavcev [A-8] Preventivni zdravstveni pregledi po pravilniku [A-8] so: 1. predhodni preventivni zdravstveni pregledi, (6. člen pravilnika [A-8]); 2. usmerjeni obdobni preventivni zdravstveni pregledi, (7., 8., 9. člen); 3. drugi usmerjeni preventivni zdravstveni pregledi, (10., 11. člen); Obseg in vsebina preventivnih zdravstvenih pregledov sta določena v prilogi pravilnika*. Glej zgoraj navedene člene. Roki preventivnih pregledov: • VEČINA v razponu12 – 60 mesecev; • NEKAJ v razponu 6 – 60 mesecev (npr. slušne zahteve in hrup); • NEKAJ v razponu 12 – 24 mesecev (npr. kemijsko aktivni dušljivci (kot npr. CO)); • NEKAJ v razponu 12 – 36 mesecev (npr. aciklični ogljikovodiki (alkoholi, nafta, ...) in veliko drugih); ** ... ANAMNEZA = podatki o bolnikovem zdravstvenem stanju pred boleznijo. 19. Označitev omarice za prvo pomoč [A-6] a) prostori za prvo pomoč (1) Delodajalec mora zagotoviti najmanj en prostor za prvo pomoč, če: - zaposluje več kot 1000 delavcev na eni lokaciji; - zaposluje več kot 100 delavcev v delovnem procesu, v katerem obstajajo večje nevarnosti za poškodbe in zdravstvene okvare. (2) Prostor za prvo pomoč mora biti vidno označen. Prostor za prvo pomoč mora delodajalec opremiti z opremo za prvo pomoč in nosili. (1) Prostor za prvo pomoč mora biti tako velik, da omogoča usposobljenim in pristojnim osebam neovirano nudenje prve pomoči poškodovanim ali nenadoma obolelim delavcem. (2) Prostor za prvo pomoč mora biti čim bližje delovnim prostorom, v katerih dela največ delavcev, oziroma prostorom, v katerih pri delu nastopajo večje nevarnosti za poškodbe in zdravstvene okvare. Prostor mora biti v pritličju objekta, v katerem so delovni prostori. (3) Okolica objekta, v katerem je prostor za prvo pomoč, mora biti urejena tako, da lahko v njegovo bližino neovirano pripelje reševalno vozilo. (4) Vrata prostorov za prvo pomoč morajo biti dovolj široka, da omogočajo neovirano uporabo nosil. Prostori za dajanje prve pomoči morajo biti opremljeni z najnujnejšimi napravami in opremo za prvo pomoč ter lahko dostopni za nosila. Označeni morajo biti v skladu z nacionalnimi predpisi o izvajanju Direktive 77/576/EGS. Poleg tega mora biti na vseh mestih, kjer delovne razmere to zahtevajo, na razpolago oprema za dajanje prve pomoči. Ta oprema mora biti ustrezno označena in lahko dostopna. Naslov in telefonska številka lokalnih postaj prve pomoči morata biti napisana na vidnem mestu. b) oprema za prvo pomoč (1) Delodajalec mora glede na naravo dejavnosti in velikost delovnih prostorov, število zaposlenih in pogostost poškodb pri delu, zagotoviti prvo pomoč. (2) Oprema za prvo pomoč mora biti na razpolago na vseh mestih, kjer to zahtevajo delovne razmere. Mesta hrambe opreme za prvo pomoč morajo biti označena in delavcem lahko dostopna. Oprema za prvo pomoč mora biti zavarovana pred umazanijo in visokimi temperaturami. Delodajalec mora zagotoviti dnevno kontrolo uporabnosti in popolnosti opreme za prvo pomoč. (3) Na velikem delovišču morajo biti oprema za prvo pomoč in nosila, če okoliščine to narekujejo, zagotovljena na več mestih. Mesta hrambe morajo biti vidno označena in delavcem lahko dostopna.

A. Splošni del

28

Omarica za prvo pomoč z ustreznimi oznakami

20. Pogostost usposabljanja delavcev za izvajanje prve pomoči [A-9] Po zahtevah pravilnika [A-9] morajo delavci določeni za izvajanje prve pomoči na delovnem mestu opraviti izpit iz prve pomoči vsakih 5 let. Šteje se, da so za izvajanje prve pomoči na delovnem mestu po tem pravilniku usposobljeni zdravstveni delavci, pripadniki enot za prvo pomoč Civilne zaščite ter delavci, ki so v zadnjih petih letih opravili izpit iz prve pomoči za voznike motornih vozil. 21. Ročno prenašanje bremena (Obdelano v poglavju B8 – Ročno prenašanje bremen)

22. Varnost strojev (Obdelano v poglavju B7 – Pravilnik o varnosti strojev)

23. Mejne in opozorilne vrednosti izpostavljen osti hrupu pri delu (Obdelano v poglavju B10 - Hrup)

24. Kakšne telesne motnje povzročajo vibracije (Obdelano v poglavju B11 – Mehanske vibracije)

25. Kaj se šteje za zaprt javni ali delovni prostor [A-10] Po določilih zakona [A-10] je prepovedano je kajenje v vseh zaprtih javnih in delovnih prostorih. Kajenje je prepovedano tudi v prostorih, ki se po tem zakonu ne štejejo za zaprte prostore, če so del pripadajočih funkcionalnih zemljišč prostorov, kjer se opravlja dejavnost vzgoje in izobraževanja. Za zaprt javni ali delovni prostor se šteje javni ali delovni prostor, ki ima streho in popolnoma zaprto več kot polovico površine pripadajočih sten. Javni prostori po tem zakonu so prostori, namenjeni skupni rabi oziroma dejavnostim na področju zdravstva, otroškega varstva, vzgoje in izobraževanja, prometa, trgovine, gostinstva, športa in rekreacije ter kulture. To so zlasti čakalnice, sejne sobe, kino dvorane, gledališča, zdravstveni, vzgojno varstveni, izobraževalni, socialni zavodi, gostinski prostori in trgovine, športne dvorane, javna prometna sredstva, dvigala, kabinske žičnice, javna stranišča in drugi prostori, kjer so nekadilci proti svoji volji lahko izpostavljeni cigaretnemu dimu. Delovni prostor po tem zakonu je vsak zaprt prostor, ki je pod nadzorom delodajalca in kjer se zanj opravljajo dela in storitve.

A. Splošni del

29

26. Kadilnice in oznake na kadilnicah [A-10, 11] Kadilnica pomeni tisti zaprt prostor, ki je fizično ločen od drugih zaprtih prostorov in posebej urejen izključno za kajenje. Izpolnjevati mora pogoje iz zakona [A-10] in pravilnika [A-11]. Če pristojni inšpekcijski organ ugotovi, da kadilnica ne izpolnjuje predpisanih pogojev, z odločbo prepove uporabo kadilnice do odprave kršitve. Pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve. Z globo od 2.000 do 33.000 eurov se kaznuje za prekršek pravna oseba, če kadilnica ne izpolnjuje predpisanih pogojev Oznake: Nad ali ob vratih kadilnice mora biti označba z dobro vidnim napisom »kadilnica« in z navedbo števila oseb, ki jih kadilnica lahko istočasno sprejme. Kadilnica mora izpolnjevati naslednje pogoje: Osnovne zahteve: – iz nje ne sme biti mogoč pretok s tobačnim dimom onesnaženega zraka v druge prostore, – ne sme biti namenjena prehodu v druge prostore in ne sme presegati več kot 20 % skupne površine javnega in/ali delovnega prostora, – namenjena mora biti izključno kajenju, – strežba v kadilnici ni dovoljena, – v kadilnici se ne sme uživati hrane in pijače. Dodatne zahteve: Kadilnica mora biti zaprt prostor v celotni površini vseh pripadajočih sten in stropa, z vrati, ki se morajo samodejno zapirati in so običajno v zaprtem položaju. Zaprta okna in vrata se štejejo kot del stene. • Kadilnica mora biti opremljena s prezračevalnim sistemom, ki je njen sestavni del, in je fizično ločen od prezračevalnega

sistema zaprtega javnega ali delovnega prostora, v katerem je kadilnica. • Prezračevalni sistem kadilnice mora delovati avtomatsko in zagotavljati, da ni uhajanja tobačnega dima tudi po tem, ko je

zadnja oseba zapustila kadilnico. • V kadilnici mora biti podtlak najmanj 5 Pa pri zaprtih vratih kadilnice. Kadilnica mora biti opremljena z napravo, ki meri in

prikazuje stanje podtlaka. • Prezračevalni sistem kadilnice mora vključevati najmanj dovod vtočnega, odvod odtočnega zraka in izpust zavrženega zraka v

atmosfero skladno s standardom SIST EN 13779 [A-14]. • Kot vtočni zrak v kadilnico je dovoljeno uporabiti zunanji zrak ali zrak iz prostorov z nizko stopnjo onesnaženosti zraka po

SIST EN 13779 [A-14]. • Dodatno se lahko kot vtočni zrak v kadilnico uporabi tudi obtočni zrak iz kadilnice, če je ustrezno filtriran. • Odtočni zrak iz kadilnice se lahko odvaja v zaprt javni ali delovni prostor, če je ustrezno filtriran. • Šteje se, da sta obtočni in odtočni zrak ustrezno filtrirana, če prezračevalni sistem vsebuje plinski filter in filter lebdečih delcev

po standardu SIST EN 1822-1 [A-15], ki ves čas uporabe kadilnice filtrirata najmanj 99,9% tobačnemu dimu specifičnih sestavin.

• Vtok zraka v kadilnico mora biti vsaj 35 l/s na osebo ob učinkovitosti prezračevanja 1,0 in ob upoštevanju zasedenosti tal kadilnice 0,7 m2/osebo.

• Če se s onesnažen zrak iz kadilnice po prezračevalnem sistemu odvaja skozi druge prostore, mora biti odveden podtlačno. • Prvi preskus pravilnosti prezračevalnega sistema delovanja kadilnice se izvede skladno s standardom SIST EN 12599 [A-16]. • Lastnik, najemnik ali upravitelj prostora, v katerem je kadilnica, mora zagotoviti, da je kadilnica skupaj s prezračevalnim

sistemom vzdrževana v skladu z navodili proizvajalca in da ves čas ustreza določbam pravilnika. • Lastnik, najemnik ali upravitelj prostora skladnost kadilnice s pogoji iz pravilnika dokazuje s tehnično dokumentacijo kadilnice

in prezračevalnega sistema, ki mora vsebovati tudi roke za posamezne vzdrževalne postopke. • Tehnična dokumentacija kadilnice oziroma prezračevalnega sistema mora vsebovati podatke o koncentracijah nikotina, CO,

kadmija in alveolarnega prahu ob polni obremenitvi kadilnice, ki se zaradi kadilnice lahko pojavljajo v prostoru, kjer se nahaja kadilnica. Te vrednosti ne smejo presegati vrednosti, določenih v predpisih s področja varnosti in zdravja pri delu.

• Čiščenje kadilnice se lahko izvaja samo takrat, ko se v kadilnici ne kadi.

A. Splošni del

30

27. Pogoji, da se lahko zaposli otroka na lažjih delih [A-12] Delavci, ki še niso dopolnili 18 let starosti, imajo v delovnem razmerju posebno varstvo. • Delavcu, ki še ni dopolnil 18 let starosti, se ne sme naložiti:

– dela, ki se opravlja pod zemljo ali pod vodo, – dela, ki objektivno presega njegove telesne in psihološke sposobnosti, – dela, ki vključuje škodljivo izpostavljanje dejavnikom, ki so strupeni, karcinogeni, ki povzročajo dedne genske poškodbe ali

škodujejo nerojenemu otroku ali kako drugače kronično vplivajo na človekovo zdravje, – dela, ki vključuje škodljivo izpostavljanje sevanju, – dela, ki vključuje tveganje glede nesreč, ki ga mlada oseba ne more prepoznati ali se mu izogniti zaradi svoje nezadostne

pozornosti do varnosti ali pa zaradi pomanjkanja izkušenj ali usposobljenosti, – dela, ki vključuje tveganje za zdravje zaradi izjemnega mraza, vročine, hrupa ali vibracij, in ki se podrobneje določijo z

izvršilnim predpisom. • Delavcu, ki še ni dopolnil 18 let starosti, se tudi ne sme naložiti dela, pri katerem je izpostavljen dejavnikom tveganja in

postopkom ter del, ki se podrobneje določijo z izvršilnim predpisom, če iz ocene tveganja izhaja nevarnost za varnost, zdravje in razvoj delavca.

• V izvršilnem predpisu se določijo tudi pogoji, pod katerimi lahko delavec, ki še ni dopolnil 18 let, izjemoma opravlja dela, ki so po prejšnjih dveh odstavkih prepovedana in sicer v primerih izvajanja praktičnega izobraževanja v okviru izobraževalnih programov, če se delo opravlja pod nadzorom pristojnega delavca in je ustrezno časovno omejeno.

Delavec, ki še ni dopolnil 18 let starosti: • delovni čas zanj ne sme biti daljši od 8 ur/dan in 40 ur/teden. • se mu ne sme naložiti opravljanja nadur. • če dela najmanj 4,5 ur/dan, ima pravico do odmora v trajanju najmanj 30 min. • ima pravico do počitka med dvema delovnikoma v trajanju najmanj 12 zaporednih ur. • ima pravico do tedenskega počitka v trajanju 48 neprekinjenih ur. • ne sme delati ponoči med 22. uro in šesto uro naslednjega dne; v primerih opravljanja dela s področja kulturne, umetniške,

športne in oglaševalne dejavnosti pa med 24. in četrto uro naslednjega dne. • izjemoma lahko dela ponoči v primeru višje sile, ko mora biti delo izvršeno takoj, polnoletni delavci pa niso na razpolago v

ustreznem številu. • v primeru nočnega dela mu mora delodajalec zagotoviti nadzor s strani polnoletnega delavca ter ustrezen počitek v naslednjih

treh tednih. • ima pravico do letnega dopusta, povečanega za sedem delovnih dni.

B. Posebni del

31

4 B. POSEBNI DEL - Odgovori na vprašanja 4.1 B1. ZAKON O VARNOSTI IN ZDRAVJU PRI DELU Literatura B1: [B1-1] Zakon o varnosti in zdravju pri delu (Uradni list RS, št. 43/11); [B1-2] Pravilnik o dovoljenjih za opravljanje strokovnih nalog na področju varnosti pri delu (Uradni list RS, št. 109/11 in 36/14) {Prej: (3)Pravilnik o pogojih in postopku za pridobitev dovoljenja za delo za opravljanje strokovnih nalog varnosti pri delu (Uradni list RS, št. 42/03, 35/11, 43/11 - ZVZD-1 in 109/11), (3) ... Datum prenehanja veljavnosti: 14.1.2012}; [B1-3] Pravilnik o opravljanju strokovnega izpita iz varnosti in zdravja pri delu (Uradni list RS, št. 109/11); B1. Zakon o varnosti in zdravju pri delu [B1-1]

Opomba: V pogodbi mora biti postavka, ki se nanaša na varnost in zdravje pri delu. V času podpisovanja pogodbe je potrebno razčistiti in ugotoviti na kakšen način bosta varnost in varovalna oprema zagotovljena ves čas dela na gradbišču.

1. Temeljna načela zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu

• Delodajalec je dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom. • V ta namen mora izvajati ukrepe za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s:

Ø preprečevanjem nevarnosti pri delu, Ø obveščanjem in usposabljanjem delavcev, Ø z ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi.

• Delodajalec je dolžan izvajati take preventivne ukrepe in izbirati take delovne metode, ki bodo zagotavljale večjo stopnjo varnosti in zdravja pri delu, ter bodo vključene v vse aktivnosti na vseh organizacijskih ravneh.

• Če delodajalec prenese strokovne naloge na področju varnosti in zdravja pri delu na strokovnega delavca ali strokovno službo, ga to ne odvezuje odgovornosti na tem področju. Obveznosti delavcev na področju varnosti in zdravja pri delu ne vplivajo na načelo odgovornosti delodajalca.

Delodajalec izvaja navedene ukrepe, tako da upošteva naslednja temeljna načela:

• izogibanje tveganjem; (NE ZADRŽUJ SE POD VISEČIM BREMENOM, NE UPORABLJAJ STROJEV Z ODSTRANJENIMI VAROVALI, ...)

• ocenjevanje tveganj, ki se jim ni mogoče izogniti; (ROČNO DVIGOVANJE BREMEN, VARJENJE, TLAČNE POSODE, ...)

• obvladovanje tveganj pri njihovem viru; • prilagajanje dela posamezniku z ustreznim oblikovanjem delovnega mesta in delovnega okolja, z izbiro delovne opreme

ter delovnih in proizvajalnih metod; • zagotavljanje ukrepov za ohranjanje in krepitev zdravja; • prilagajanje tehničnemu napredku; • nadomeščanje nevarnega z nenevarnim ali manj nevarnim; • razvijanje celovite varnostne politike, ki vključuje tehnologijo, organizacijo dela, delovne pogoje, medčloveške odnose ter

dejavnike delovnega okolja; • dajanje prednosti splošnim varnostnim ukrepom pred posebnimi; • dajanje ustreznih navodil in obvestil delavcem.

B. Posebni del

32

2. Naloge strokovnega delavca pri zagotavljanju varnosti 1. svetuje delodajalcu pri načrtovanju, izbiri, nakupu in vzdrževanju sredstev za delo; 2. svetuje delodajalcu glede opreme delovnih mest in glede delovnega okolja; 3. izdeluje strokovne podlage za izjavo o varnosti; 4. opravlja periodične preiskave kemijskih, fizikalnih in bioloških škodljivosti v delovnem okolju; 5. opravlja periodične preglede in preizkuse delovne opreme; 6. opravlja notranji nadzor nad izvajanjem ukrepov za varno delo; 7. izdeluje navodila za varno delo; 8. spremlja stanje v zvezi s poškodbami pri delu in poklicnimi boleznimi ter boleznimi v zvezi z delom, odkriva vzroke zanje in pripravlja poročila za delodajalca s predlogi ukrepov; 9. pripravlja in izvaja usposabljanje delavcev za varno delo. Strokovni delavec lahko opravlja naloge 3., 4., 5. in 9. točke prejšnje prosojnice, če izpolnjuje zahteve, kot so določene s predpisom [B1-2]. Strokovni delavec, ki mu je delodajalec poveril opravljanje posameznih ali vseh strokovnih nalog, mora imeti opravljen strokovni izpit iz varnosti in zdravja pri delu, določen s predpisom [B1-3]. 3. Naloge izvajalca medicine dela pri zagotavljanju varnosti. (prej »pooblaščeni zdravnik«) Delodajalec mora zagotoviti, da naloge zdravstvenega varstva pri delu opravlja izvajalec medicine dela. Le ta ima zlasti naslednje naloge: 1. sodeluje pri ocenjevanju tveganja na delovnem mestu; 2. seznanja delavce s tveganji, ki so povezana z delom ter opravlja naloge zdravstvene vzgoje; 3. ugotavlja in proučuje vzroke za nastanek poklicnih bolezni in bolezni v zvezi z delom; 4. opravlja preventivne zdravstvene preglede delavcev v skladu s posebnimi predpisi; 5. izvaja zdravstveno varstvo poklicno obolelih delavcev; 6. organizira prvo pomoč, reševanje in evakuacijo v primeru poškodb pri delu in kolektivnih nezgod; 7. ugotavlja vzroke za nastanek delovne invalidnosti ter predlaga ukrepe za njihovo obvladovanje oziroma preprečevanje, sodeluje v procesu poklicne rehabilitacije ter svetuje pri izbiri drugega ustreznega dela; 8. delodajalcu predlaga ukrepe za utrjevanje zdravja delavcev, ki so pri delu izpostavljeni večjim nevarnostim za poškodbe in zdravstvene okvare; 9. svetuje delodajalcu glede poteka delovnega procesa; 10. vodi evidence in zbira podatke v skladu s posebnimi predpisi. 4. Pisna navodila za delo Delodajalec mora delavce obveščati o varnem delu tako, da izdaja pisna obvestila in navodila. V izjemnih primerih, kadar delavcem grozi neposredna nevarnost za življenje in zdravje, so obvestila in navodila lahko tudi v ustni obliki. Delodajalec mora delavce seznaniti o vrstah nevarnosti na delovnem mestu ter o varnostnih ukrepih, potrebnih za preprečevanje nevarnosti in zmanjšanje škodljivih posledic. Delodajalec mora zagotoviti obveščenost nosečih delavk, mladih delavcev, starejših delavcev in delavcev z zmanjšano delovno zmožnostjo o rezultatih ocenjevanja tveganja ter o ukrepih delodajalca za varnost in zdravje teh delavcev pri delu. Delodajalec mora zagotoviti, da imajo na mesto, kjer preti neposredna in neizogibna nevarnost, dostop le tisti delavci, ki so za delo na takem mestu dobili posebna navodila delodajalca. Delodajalec, pri katerem na podlagi pogodbe opravljajo delo delavci drugega delodajalca, mora poskrbeti da delavci prejmejo vse informacije o tveganjih za varnost in zdravje pri delu, kakor tudi informacije o delavcu, ki je določen za prvo pomoč, požarno varstvo in evakuacijo delavcev. Delodajalec mora delovna mesta in sredstva za delo opremiti z znaki za obvestila in za nevarnost ter navodili za varno delo v skladu s posebnimi predpisi.

B. Posebni del

33

5. Evidence in poročila v zvezi z varnostjo in zdravjem pri delu Delodajalec mora voditi evidenco o: 1. periodičnih preiskavah kemičnih, fizikalnih in bioloških škodljivosti; (EKSPLOZIJA PRI DELU Z ŽAGO) 2. periodičnih preizkusih in pregledih delovne opreme; (ŽERJAVI, ...) 3. preizkusih in pregledih sredstev in opreme za osebno varnost pri delu; 4. opravljenem usposabljanju za varno delo in preizkusih praktičnega znanja; 5. posebnih zdravstvenih zahtevah iz 16. člena1) zakona [B1-1]; 1) ... Delodajalec na podlagi ocene pooblaščenega zdravnika določi posebne zdravstvene zahteve za določeno delo oz. za uporabo posameznih sredstev za delo. 6. preventivnih zdravstvenih pregledih delavcev; 7. poškodbah pri delu, kolektivnih nezgodah, nevarnih pojavih, ugotovljenih poklicnih boleznih in o boleznih v zvezi z delom ter o njihovih vzrokih; 8. obvestilih iz 26. člena2) zakona [B1-1]; 9. nevarnih snoveh, ki jih uporablja, če tako določajo posebni predpisi. 2) ... Obvestila inšpekciji dela o začetku del*****. Delodajalec mora inšpekcijo obvestiti najmanj petnajst dni pred začetkom delovnega procesa, pri katerem obstajajo večje nevarnosti za poškodbe in zdravstvene okvare. ***** po novem zakonu mora prijavo izvesti investitor

B. Posebni del

34

4.2 B2. UREDBA O ZAGOTAVLJANJU VARNOSTI IN ZDRAVJA PRI DELU NA ZAČASNIH IN PREMIČNIH GRADBIŠČIH

Literatura B2: [B2-1] Zakon o varnosti in zdravju pri delu (Uradni list RS, št. 43/11); [B2-2] (1)Pravilnik o načinu izdelave izjave o varnosti z ocenjevanjem tveganja (Uradni list RS, št. 30/00 in 43/11 - ZVZD-1), (1) ... Datum prenehanja veljavnosti: 30.11.2011; [B2-3] Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih(2) (Uradni list RS, št. 83/05 in 43/11 - ZVZD-1), (2) ... Katerokoli delovišče, na katerem se izvaja gradbena ali vzdrževalna dela; [B2-4] Direktiva 92/57/EC o izvajanju minimalnih varnostnih in zdravstvenih zahtev na začasnih ali premičnih gradbiščih, z dne 24. junija 1992 (osma posebna direktiva v smislu člena 16(1) Direktive 89/391/EGS); B2. Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih [B2-3]

Uvod Gradnja je eno največjih industrijskih panog. Vključuje visoko in nizko gradnjo, razgradnjo in vzdrževanje. Zajema tudi obrti in znanja različnih poklicev: za dela povezana z elektriko, strojništvom, vzdrževanjem, ohranjanjem okolja. V gradbeništvo se smrtno ponesreči in poškoduje mnogo delavcev, ali pa zbolijo od poklicne bolezni ali bolezni povezane z delom. Direktiva Evropske zveze na področju gradbeništva je 92/57/EEC in na njeni osnovi je sprejeta Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (Ur. l. RS, št. 83/2005) [B2-2]. Dokumenta predvidevata preprečevanje poklicnih tveganj pri gradnji v nekaj stopnjah: - med načrtovanjem ( v času ko se projekt načrtuje) - ob organiziranju gradbišča, - pri izvajanju del - pri vzdrževanju objekta. V primerih:

• ko je predvideno trajanje dela daljše od 30 delovnih dni in na gradbišču hkrati dela več kot 20 delavcev, • ali je predvideni obseg dela 500 človek-dni ali več,

mora naročnik ali nadzornik projekta sestaviti prijavo gradbišča. Po Uredbi [B2-2] je treba gradbišče prijaviti po obrazcu. Statistika V Evropski zvez prevladujejo mala in srednja gradbena podjetja. Med 1.350.000 jih:

• 75% zaposluje manj kot 10 delavcev; • 20% zaposluje med 10 in 20 delavcev, • 0,5% (≈7.000) zaposluje več kot 100 delavcev. Ø Zaposeni v gradbeništvu v 50% menijo, da je delo posebej nevarno, v drugih panogah le 42%. Ø 40% delavcev v gradbeništvu redno dela z napravami, ki so potencialno nevarne, v drugih panogah le 27%. Ø 83% delavcev v gradbeništvu meni, da so dobro seznanjeni z nevarnostmi in varnostnimi ukrepi delovnih naprav. Ø Le 72% delavcev v gradbeništvu je zadovoljno z ukrepi za svojo varnost, v ostalih panogah 83%. Ø Le 22% delavcev se je izobraževalo o varnosti in zdravju pri delu Ø Le 50% delavcev ima možnost izraziti mnenje o ukrepih za varno delo, ki jih izvaja ali ne izvaja njihov delodajalec.

B. Posebni del

35

Smrtne nezgode Vzroki se nahajajo v:

• načrtovanju • organizaciji • gradbišču.

Smrtne nesreče: Ø 35 % - vzrok padec z višine, kar bi lahko preprečili z ustreznim načrtovanjem in z uporabo preprek, ki bi preprečile padce. Ø 28 % vzrok slaba organizacija dela – nezdružljivost del, ki jih gradbinci opravljajo na enkrat (npr. variti in polagati talne

obloge z gorljivim lepilom v isti sobi). Ø 37 % vzrok slaba izobrazba, neizpolnjevanje predpisov in delovnih pogojev kot:

- akordno delo, - pritiski nadrejenih, da se delo kar najhitreje konča, - neizpolnjevanje navodil, menjavanje ljudi in opreme itd.

Druge težje nezgode Vzroki se nahajajo v:

• padci z višine in padci na isti ravni 38 %, (MONTAŽA) • transport, vozila in mehanizacija 19 %, • prelomi, udarci 14%, • padajoči predmeti in oprema, podirajoča se konstrukcija 10 %; • elektrika 8 %, • zadušitev, utopitev 4% • požari, eksplozije 3%, • ostalo 4%

DOLOČENE kategorije delavcev imajo statistično ugotovljeno večjo stopnjo tveganja kot drugi: - tuji delavci, - mlajše osebe, - delavci, starejši od 45 let, - začasni delavci, - delavci na začasnih gradbiščih, kjer je manj kot 10 delavcev. Ugotovitve Nezgode na gradbišču so odraz slabega načrtovanja dela v pripravi projekta in organizaciji. Mnogo nezgod se pripeti, še preden se gradbišče odpre. 80 % škode na zgradbah in slabo strokovnost na gradbišču gre pripisati napakam menedžmenta. Rezultati slabe organizacije dela se kažejo v:

• slabi kakovosti opravljenih del, kar je 15 % celotnega prometa v gradbeništvu, • nezgodah pri delu, katerih stroški so ocenjeni na 3 % celotnega prometa v gradbeništvu.

Stroški varstva pri delu v gradbeništvu trenutno predstavljajo 1,5 % prometa v gradbeništvu. 1. Okvirni seznam gradbenih del Uredba [B2-3] je temeljna za področje gradbeništva in obravnava predvsem naslednja gradbena dela1): 1. Izkopavanje 2. Zemeljska dela 3. Gradnja 4. Sestavljanje in razstavljanje montažnih elementov 5. Adaptacije in opremljanje 6. Spremembe 7. Obnova 8. Popravila 9. Odstranjevanje z demontažo 10. Rušenje 11. Tekoče vzdrževanje 12. Občasno vzdrževanje - barvanje in čiščenje 13. Izsuševanj 1) ... seznam je iz Priloge 1 Uredbe [B2-3]

B. Posebni del

36

2. Javna naročila Mnogim problemom v zvezi z varnostjo in zdravjem pri delu, na katere naletimo med gradnjo (in samo uporabo), bi se lahko izognili, če bi ta vprašanja ustrezno upoštevali že med projektiranjem in potekom javnih naročil. Skrbno načrtovani in dobro zasnovani projekti, ki jih izvajajo sposobni in izurjeni arhitekti in izvajalci, niso samo varnejši, ampak naročniku omogočajo, da za vložen denar dobijo tudi primerno protivrednost. 27. člen Direktive 2004/18/ES o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil (storitev, blaga in gradenj) naročnikom nalaga, da od ponudnikov zahtevajo dokaz o izpolnjevanju predpisov o varnosti zaposlitve in zagotavljanju delovnih pogojih, ki veljajo v posamezni članici. S tem se zagotovi izpolnjevanje zahtev glede varnosti in zdravja pri delu, ki jih določajo zlasti:

• Okvirna direktiva 89/391 EGS, • Direktiva o delovni opremi 89/655/EGS ter • Direktiva o začasnih in premičnih gradbiščih 92/57/EGS.

Te zahteve je treba upoštevati zlasti v fazi priprave projekta, kot to zahteva direktiva 92/57/ EGS. Načrt Generalnega direktorata Komisije za zaposlovanje in socialne zadeve za leto 2005 že vključuje dobre standarde varnosti in zdravja pri delu v javna naročila, vključno z gradbenimi projekti,financiranimi iz javnih sredstev. V tej zvezi deklaracija pozdrav!ja tudi pripravo poklicnih smernic za javna naročila, ki bi upoštevala vprašanja varnosti in zdravja pri delu. Ugotavlja se, da so naložbe v varnost in zdravje pri delu s sistematičnim finančnim načrtovanjem smiselne. Socialni dialogi in sporazumi o izboljšanju varnosti in zdravja pri delu so ključna orodja za doseganje resničnega izboljšanja varnosti in zdravja v gradbeništvu, ki jih morajo sprejeti ključni dejavniki, in sicer na eni strani delodajalci, ter na drugi strani delavci. Direktiva 92/57I/EEC že od vsega začetka uvaja delitev odgovornosti na vse sodelujoče pri gradnji. Vsa podjetja,velika in mala imajo obveznosti upoštevati varnostna pravila. Namen Direktive je preprečiti nelegalno konkurenco zaradi neupoštevanja varnosti delavcev. Ta Direktiva omogoča majhnim podjetjem, da uživajo prednosti uspešne koordinacije dela brez posebnih stroškov. Zahteva je, da pri projektu sodelujejo strokovnjaki s področja ergonomije in načrtovalci. Direktiva predvideva dve novi funkciji: koordinatorja pri pripravi in pri izvajanju projekta. 3. Koordinator pri pripravi projekta in 4. Koordinator pri izvajanju projekta Koordinatorji za varnost in zdravje pri delu in njihove naloge so opredeljene v Direktivi 92/57/EC [B2-4] in v [B2-3]. DEFINICIJI: “Koordinator za varnost in zdravje pri delu v pripravljalni fazi projekta“ pomeni katero koli fizično ali pravno osebo, ki jo naročnik in/ali nadzornik projekta med pripravljalno fazo projekta pooblasti za izvajanje nalog, navedenih v členu 5 Direktive [B2-4]; (člen 7 v [B2-3]) “Koordinator za varnost in zdravje pri delu v izvajalni fazi projekta" pomeni katero koli fizično ali pravno osebo, katero naročnik in/ali nadzornik projekta med izvajanjem projekta pooblasti za izvajanje nalog iz člena 6 Direktive [B2-4]; (člen 8 v [B2-3]) IMENOVANJE (4. člen v [B2-3]): Naročnik ali nadzornik projekta imenujeta enega ali več koordinatorjev za varnost in zdravje pri delu, za katero koli gradbišče, na katerem je prisoten več kakor en pogodbeni izvajalec. 5. Naloge koordinatorja pri pripravi projekta (5. člen Direktive [B2-4], 7. člen Uredbe [B2-3]): (a) usklajuje izvajanje določb člena 4 Direktive [B2-4] (6. člen v [B2-3])1);

1) ... Naročnik projekta in/ali nadzornik projekta mora v vseh fazah načrtovanja in priprave projekta upoštevati temeljna načela varnosti in zdravja pri delu iz Zakona o varnosti in zdravju pri delu [B2-1], še zlasti: • ko odloča o arhitektonskih, tehničnih, tehnoloških in/ali organizacijskih vidikih, da bi lahko planiral različne postavke

ali faze del, ki jih je potrebno izvajati hkrati ali v zaporedju;

B. Posebni del

37

• ko določa čas, potreben za dovršitev takih del ali faz del. Pri tem upošteva tudi varnostni načrt ter dokumentacijo iz alineje (c).

(b) izdela ali zagotovi, da se izdela varnostni načrt v skladu s prilogo V Pravilnika [B2-3], s katerim so določena pravila, ki se nanašajo na zadevno gradbišče, upoštevajoč po potrebi tudi industrijske dejavnosti na gradbišču; ta načrt mora vsebovati tudi posebne ukrepe glede del, ki spadajo v eno ali več kategorij Priloge II Pravilnika [B2-3] (in Direktive [B2-4]); (c) pripravi dokumentacijo, ki ustreza značilnostim projekta in ki vsebuje ustrezne varnostne in zdravstvene podatke, ki jih je potrebno upoštevati pri vsakem nadaljnjem delu (v fazah uporabe, vzdrževanja, rušenja itd.). 6. Naloge koordinatorjev v fazi izvajanja projekta (6. člen Direktive [B2-4], 8. člen v [B2-3]): a) usklajuje izvajanje temeljnih načel varnosti in zdravja pri delu: – pri sprejemanju odločitev o tehničnih in/ali organizacijskih vidikih pri planiranju posameznih faz dela, – pri določanju rokov, ki so potrebni za varno dokončanje posameznih faz dela, ki se izvajajo hkrati ali zaporedno; b) usklajuje izvajanje ustreznih določb, da bi zagotovil, da delodajalci in samozaposlene osebe: – dosledno upoštevajo temeljna načela iz 10. člena uredbe [B2-3]1), – ravnajo po varnostnem načrtu iz druge alineje 7. člena uredbe [B2-3]2); c) izdela ali zagotovi, da se izdela potrebna uskladitev varnostnega načrta in dokumentacije s spremembami na gradbišču; 1) ... Med izvajanjem del na gradbišču je potrebno upoštevati in izvajati temeljna načela varnosit in zdravje pri delu, še zlasti v zvezi: • z vzdrževanjem primernega reda in čistoče na gradbišču, • z izbiranjem lokacije delovnih mest ob upoštevanju ohranjanja njihove dostopnosti in določitve poti za prehod in gibanje ter

opremo, • z ravnanjem z različnimi materiali, • s tehničnim vzdrževanjem, pregledi instalacij in opreme, da bi odpravili kakršnekoli napake, ki bi lahko vplivale na varnost in

zdravje, • z razmejitvijo in načrtovanjem površin za skladiščenje različnih, zlasti nevarnih materialov ali snovi, • s pogoji za odstranitev nevarnih materialov, ki so bili uporabljeni, • s skladiščenjem in odlaganjem ali odstranjevanjem odpadkov, • s sprotnim prilagajanjem dejanskega časa poteka del na gradbišču, porabljenega za različna dela, • s sodelovanjem med delodajalci in samostojnimi podjetniki, • z vzajemnim delovanjem z industrijskimi panogami na območju, znotraj katerega je gradbišče. 2) ... Naloge koordinatorjev v fazi priprave projekta d) zagotavlja sodelovanje in medsebojno obveščanje izvajalcev del, ki bodisi hkrati ali eden za drugim delajo na gradbišču, in njihovih delavskih predstavnikov, s ciljem preprečevanja poškodb ali zdravstvenih okvar pri delu; e) preverja varno izvajanje delovnih postopkov in usklajuje načrtovane aktivnosti; f) zagotavlja, da na gradbišče vstopajo le osebe, ki so na gradbišču zaposlene, in osebe, ki imajo dovoljenje za vstop na gradbišče. 7. Pogoste napake pri gradbenih delih so, da: • niso izdelane dovolj široke poti, ki preprečujejo padce, zdrse, spotikanja, • na gradbišču ni zagotovljen red, • se ne nosijo obuvala z jekleno kapico in jeklenim vložkom, • se ne nosijo “varnostni pasovi", kjer je to potrebno, • je slaba zaščita oči zaradi neustreznih očal, kadar se brusi, seka, vari, dela z dletom, nanaša malta, zabija kline z eksplozivnimi

naboji, barva z brizganjem, • brusni koluti nimajo oznake za dovoljeno število obratov oz. se oznak ne upošteva, • se ne uporablja ustrezno zavarovanih krožnih žag, • se ne uporablja predpisanih priključnih elektro omaric. Posebna pozornost naj se posveti stanju procesa dela, da se ne pripetijo nepravilnosti, ki so posledica neupoštevanju znanih zahtev: npr. delo v bližini električnih vodnikov se sme začeti šele, ko je električni tok zanesljivo izključen, ali strokovnjak prekrije vodnik z zaščitnim plaščem. • nepravilno postavljene opornice pri izkopu ali nezadostno poševne stene predstavljajo nevarnost za življenje, • izkop zemlje v globini do 100 cm je dovoljen tuji brez razpiranja, če trdnost zemljišča to dopušča. Izkop v večjo globino je

dovoljen ob postopnem zavarovanju bočnih strani. • kavlji na bremenskih verigah in vrveh morajo bili brezhibni in izvedeni kot varnostni kavlji. • opeko se lahko prenaša samo, če je tovor objet z vseh strani.

B. Posebni del

38

• prenosne lestve morajo meti atest (izdelane so po SIST EN 131). • delovna mesta, ki so dvignjena več kot 100 cm nad terenom ali podom in prehodi morajo imeti trdno varnostno ograjo, visoko

najmanj 100 cm. Stalne stopnice in prehodi imajo ograjo po celi dolžini. • varnostna ograja mora bili trdna in na oprijemu prenesti vodoravno obremenitev vsaj 300 N/m. Ograja ne sme bili nižja od 100

cm in mora ustrezati tudi drugim zahtevam o varnosti (razmak med polnilnimi palicami maks. 47 cm, poln spodnji rob min. 15 cm ALI mreža z luknjami maks. 2 x 2 cm).

• kritine, ki niso iz nosilnega materiala, so neprehodne - s pomočjo nosilnih desk na trdnih podporah je možno naredili most, ki omogoča prehodnost.

• odri, ki so pomožne konstrukcije, namenjene opravljanju gradbenih del, morajo biti dimenzionirani glede na obremenitve (izračun).

• koze, na katere je postavljen delovni pod, morajo biti narejene tako, da zanesljivo zdržijo navpične in vodoravne obremenitve. • uspešno ograjevanje neograjenih odprtin v zidu se lahko doseže z enostavno pritrditvijo ograje ob steno. 8. Okvirni program posebno nevarnih del – dela v izkopih, globljih od 5 m, ali na sipkem ali močvirnatem terenu, na višini več kot 10 m; – dela s kemičnimi ali biološkimi snovmi, ki močno ogrožajo varnost in zdravje ali pri katerih je po predpisih potreben zdravstveni nadzor; – dela v področju ionizirnega sevanja; – dela v bližini električnih vodov visoke napetosti; – dela, pri katerih preti nevarnost utopitve; – dela pri kopanju, čiščenju ali popravilu vodnjakov, pod zemljo in v tunelih; – dela pri potapljanju z uporabo zraka pod tlakom; – dela v kesonu z atmosfero s stisnjenim zrakom; – dela z eksplozivnimi in lahko vnetljivimi snovmi; – dela pri montaži ali demontaži težkih delov in/ali sklopov; – dela ob potekajočem prometu na cestah in železnici; – dela pri napenjanju kablov v prednapetih betonskih in drugih konstrukcijah; – dela pri betoniranju, rezanju in obdelavi površin z napravami pod visokim pritiskom. 9. Tveganje za zdravje kot posledica fizikalnih, kemičnih in bioloških nevarnosti in 10. Eksplozivne snovi Nekateri negativni učinki na zdravje se pokažejo takoj, nekateri pozneje. Ljudje smo predvsem pozorni na takojšnje učinke in ne na kronične oz. pozne, ki jih pogosto lahko celo spregledamo oz. ne prepoznamo. Tudi takojšnji učinki imajo lahko kronične posledice za organizem in lahko vplivajo celo na poznejše generacije. Glej poglavja A (odgovor 6), B4 in B6. 11. Opis in načrt ureditve gradbišča Trenutno veljavni predpis o ureditvi gradbišča - Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (Ur.l. RS, št 83/2005) - določa, da napravi izvajalec opis in načrt ureditve gradbišča, ki obsega glede varnosti pri delu: 1. Opis in načrt ureditve gradbišča, ki določa konkreten način izpolnitve zahtev predvsem o (1/3):

- podatkih (podzemni in nadzemni kataster, situacije, načrti) o obstoječih instalacijah in napravah ter drugih vplivih okolice gradbišča na varnost delavcev, s poudarkom Ø na preverjanju okoliščin, ki bi lahko zaradi pretekle rabe terena ali objekta nakazovale na prisotnost nevarnih snovi ali

predmetov Ø ter na potrebnih ukrepih za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev,

- ureditvi zavarovanja gradbišča proti okolici, - ureditvi in vzdrževanju pisarn, garderob, sanitarnih vozlov in nastanitvenih objektov na gradbišču, - ureditvi prometnih komunikacij, zasilnih poti in izhodov, - določitvi kraja, prostora in načina razmestitve in shranjevanja gradbenega materiala, - ureditvi prostorov za hrambo nevarnega materiala, - načinu prevažanja, nakladanja in razkladanja gradbenega materiala in težkih predmetov, - načinu označitve oziroma zavarovanja nevarnih mest in ogroženih področij na gradbišču (nevarne cone), - načinu dela v neposredni bližini ali na krajih, kjer naslajajo zdravju škodljivi plini, prah in hlapi ali kjer lahko nastane požar

ali eksplozija, - ureditvi električnih napeljav za pogon naprav in strojev ter razsvetljavo na gradbišču, - določitvii mest za postavitev gradbenih strojev in naprav ter zavarovanja, glede na lokacijo gradbišča,

B. Posebni del

39

- določitvi vrst in načina izvedbe gradbenih odrov, - ukrepe varstva pred požarom ter opremo, naprave in sredstva za varstvo pred požarom na gradbišču, - organiziranju prve pomoči na gradbišču, - organiziranju prehrane in prevoza delavcev na delovišče/gradbišče in z gradbišča, če je to potrebno;

2. Kratek opis izbranih/uporabljenih tehnologij gradnje; 3. seznam nevarnih snovi; 4. Navedbo posebno nevarnih del; 5. Določitev delovnih mest, na katerih je večja nevarnost za življenje in zdravje delavcev ter vrste in količine potrebne osebne varovalne opreme; doIočitev prostorov ali deIovišč, kjer veljajo olajšave v zvezi s splošno zahtevo nošenja čelade; 6. Smernice za usklajevanje interakcije z industrijskimi aktivnostmi v neposredni bližini gradbišča,tudi z začasno prekinitvijo komunalnih vodov, če je to potrebno; 7. Terminski plan – načrtovano zaporedje/istočasnost, roki za izvedbo del, 8. Skupne ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu; 9. Obveznost vodij posameznih del o medsebojnem obveščanju o poteku posameznih faz dela; 10. Gradbiščni red (izvleček ukrepov in pravil za zagotovitev varnosti na gradbišču); 11. Popis del z oceno stroškov ureditve gradbišča in izvajanja skupnih ukrepov za zagotavljanje varnosti in zdravja na gradbišču; 12. po potrebi organizirati nastanitev delavcev na gradbišču. Obveznosti delodajalcev Da bi ohranili varnost in zdravje na gradbišču, delodajalci: (a) še zlasti sprejmejo ukrepe, ki so v skladu z minimalnimi zahtevami direktive; (b) upoštevajo navodila koordinatorja(-ev) za varnost in zdravje pri delu. 12. Splošne minimalne zahteve za delovna mesta na gradbiščih (Priloga IV iz [B2-3]) 1. Stabilnost in trdnost 1.1 Material, oprema in - bolj splošno kateri koli sestavni del, ki lahko med kakršnim koli premikanjem vpliva na varnost in zdravje delavcev, morajo biti primerno in varno pritrjeni. 1.2 Dostop do katere koli površine, na kateri je nezadostno odporen material, ni dovoljen, razen če je zagotovljena oprema ali sredstva, ki omogočajo varno izvajanje dela. 2. Napeljave za distribucijo energije 2.1 Napeljave je treba načrtovati, izvesti in uporabljati tako, da se odpravi nevarnost požara ali eksplozije. Osebe morajo biti primerno zavarovane pred nevarnostjo smrti zaradi električnega toka (zaradi posrednega ali neposrednega stika). 2.2 Pri načrtovanju, izvedbi in izbiri opreme in varnostnih naprav je treba upoštevati vrsto in jakost napeljane energije, zunanje razmere in usposobljenost oseb, ki imajo dostop do delov napeljave. 3. Poti in izhodi v sili 3.1 Poti in izhodi v sili morajo biti prosti in morajo voditi do varnega območja po najkrajši možni poti. 3.2 Ob nevarnosti mora biti delavcem omogočena čimprejšnja in čim varnejša evakuacija z delovnih postaj. 3.3 Število, porazdelitev in velikost poti in izhodov v sili so odvisni od uporabe, opreme in velikosti gradbišča ter od prostorov in največjega števila oseb, ki so lahko navzoče. 3.4 Posebne poti in izhodi v sili morajo biti označeni z napisi v skladu z nacionalnimi določbami za izvajanje Direktive 77/576/EGS. Takšni napisi morajo biti zadostno odporni in postavljeni na primernih mestih. 3.5 Poti in izhodi v sili ter prometne poti in vrata, ki omogočajo dostop do njih, morajo biti dostopni, da se lahko kadarkoli neovirano uporabljajo. 3.6 Poti in izhodi v sili, za katere je potrebna osvetlitev, morajo imeti razsvetljavo v sili primerne jakosti, če pride do izpada razsvetljave 4. Odkrivanje in gašenje požara (glej poglavje o varstvu pred požari) 5. Prezračevanje Glede na uporabljene delovne metode in fizične obremenitve delavcev je treba sprejeti ukrepe, ki zagotavljajo dovolj svežega zraka. Če se uporablja sistem za prisilno prezračevanje, je treba vzdrževati njegovo delovanje, delavci pa ne smejo biti izpostavljeni prepihu, ki škoduje njihovemu zdravju. Na voljo mora biti kontrolni sistem za javljanje kakršne koli okvare, kadar je to potrebno zaradi zdravja delavcev. 6. Izpostavljanje posebnemu tveganju (1/2) 6.1 Delavci ne smejo biti izpostavljeni škodljivim ravnem hrupa ali škodljivim zunanjim vplivom (na primer plinom, hlapom, prahu). 6.2 Če morajo delavci vstopiti na območje, kjer utegne atmosfera vsebovati strupeno ali škodljivo snov ali utegne biti v njej prenizka raven kisika oziroma utegne biti vnetljiva, je treba atmosfero v zaprtem območju nadzorovati in sprejeti ustrezne ukrepe za preprečitev kakršnega koli tveganja

B. Posebni del

40

6.3 Delavec v nobenem primeru ne sme biti izpostavljen zaprti atmosferi, kjer je stopnja tveganja visoka. Delavca je treba ves čas nadzorovati vsaj od zunaj in sprejeti vse ustrezne varnostne ukrepe za zagotovitev učinkovite in takojšnje pomoči. Vrata na mehaniziran pogon morajo delovati tako, da delavci nikakor niso izpostavljeni nevarnosti nezgode. Opremljena morajo biti z napravami za zaustavitev v sili, ki so preprosto razpoznavne in dostopne, omogočeno pa mora biti ročno odpiranje, razen če se ob prekinitvi električnega toka ne odprejo samodejno. 7. Temperatura 8. Naravna in umetna razsvetljava delovišč, prostorov in prometnih poti na gradbišču 9. Vrata in vhodi 10. Prometne poti – nevarna območja 11. Nakladalna mesta in rampe 12. Prosto gibanje na deloviščih Površina tal na deloviščih mora biti taka, da delavcem omogoča prosto gibanje pri opravljanju njihovega dela. Pri določanju površine za prosto gibanje je treba upoštevati obstoječo opremo in naprave. 13. Prva pomoč 13.1. Delodajalec mora na gradbišču zagotoviti prvo pomoč. Določiti mora usposobljene osebe, ki morajo biti kadarkoli na voljo za nudenje prve pomoči. Delodajalec mora izvesti ukrepe, s katerimi zagotovi, da se delavce, ki se poškodujejo pri delu ali nenadoma zbolijo, odpelje na zdravljenje. 13.2. Na gradbišču je potrebno zagotoviti enega ali več prostorov za nudenje prve pomoči, če je to zaradi obsega ali vrste del potrebno. 13.3. Prostori za nudenje prve pomoči morajo biti opremljeni z najnujnejšimi napravami in opremo za prvo pomoč in biti lahko dostopni tudi z nosili. Prostori iz prvega odstavka morajo biti označeni v skladu s posebnimi predpisi. 13.4. Kjerkoli delovne razmere to zahtevajo, mora biti na razpolago oprema za nudenje prve pomoči. Oprema mora biti označena v skladu s posebnimi predpisi in lahko dostopna. Naslov in telefonska številka najbližje postaje prve pomoči mora biti napisana na vidnem mestu. 13. Delo v zaprtih prostorih na gradbiščih. Delovišča v zaprtih prostorih na gradbiščih: Stabilnost in trdnost Konstrukcija in stabilnost objektov morata ustrezati vrsti njihove uporabe. Izhodi v sili Vrata na izhodih v sili se morajo odpirati navzven. Vrata iz prvega odstavka ne smejo biti zaklenjena ali drugače blokirana tako, da jih lahko katerakoli oseba v sili z lahkoto in nemudoma odpre. Drsnih ali vrtljivih vrat ni dovoljeno uporabljati kot izhode v sili. Prezračevanje Če se uporabljajo klimatizacijske ali mehanske prezračevalne naprave, morajo le-te delovati tako, da delavci niso izpostavljeni prepihu, ki povzroča neugodje. Kakršnekoli odložene predmete (stvari) ali umazanijo, ki bi z onesnaženjem zraka povzročila nevarnost za zdravje delavcev, je potrebno takoj odstraniti. Temperatura Temperatura v prostorih za počitek, prostorih za osebje, ki je trenutno v službi, v sanitarnih prostorih, jedilnicah in prostorih za nudenje prve pomoči mora ustrezati namembnosti takih prostorov. Strešna ali stropna okna in steklene pregrade morajo preprečiti prekomerni učinek sončnega sevanja glede na vrsto dela in uporabo prostorov.

B. Posebni del

41

Naravna in umetna razsvetljava Delovna mesta morajo, kolikor je mogoče, imeti dovolj naravne svetlobe in biti opremljena z viri umetne svetlobe, ki omogočajo varno in zdravo delo. Tla, stene, stropi in strehe prostorov Tla v delovnih prostorih ne smejo imeti nevarnih izboklin, lukenj ali nagibov; biti morajo trdna, stabilna in ne spolzka. Površine tal, sten in stropov v prostorih morajo biti take, da se lahko očistijo ali drugače vzdržujejo na primernem higienskem nivoju. Prozorne ali prosojne stene, zlasti pregrade, ki so v celoti iz stekla, v prostorih, v bližini delovišč ali prometnih poti, morajo biti jasno označene in narejene iz varnih materialov ali pa morajo biti v takih prostorih ali ob prometnih poteh zaščitene tako, da se delavci ne morejo poškodovati, če bi se razbile. Stenska in strešna ali stropna okna Okna morajo biti takšna, da jih delavci lahko odpirajo, zapirajo, uravnavajo ali zaklepajo na varen način. Kadar so odprta, ne smejo biti v takih položajih, ki bi predstavljali nevarnost za delavce. Stenska ali stropna okna morajo biti načrtovana skupaj z opremo ali biti drugače opremljena z napravami, ki omogočajo čiščenje brez nevarnosti za delavce, ki opravljajo to delo, kakor tudi za delavce, ki se tam nahajajo. Vrata in vhodi • Položaj, število in dimenzije vrat in vhodov ter materiali, ki se uporabljajo za njihovo izdelavo, morajo ustrezati vrsti in načinu

uporabe prostorov ali površin. • Prozorna vrata morajo biti ustrezno označena z dobro vidnimi oznakami v višini oči. • Vrtljiva vrata in vhodi morajo biti prozorni ali imeti ploskve (line), skozi katere se vidi. • Če prozorne ali prosojne površine na vratih ali vhodih niso narejene iz varnih materialov in če obstaja nevarnost, da se delavci

poškodujejo, če se vrata razbijejo, morajo biti take površine zaščitene pred lomom. Prometne poti Kadar to narekuje uporaba in oprema prostorov, morajo biti prometne poti zaradi zagotavljanja varnosti in zdravja delavcev jasno označene. Posebni ukrepi za tekoče stopnice in tekoče pohodne proge • Tekoče stopnice in tekoče pohodne proge morajo varno delovati. • Opremljene morajo biti z vsemi potrebnimi varnostnimi napravami. • Opremljene morajo biti s hitro prepoznavnimi in dostopnimi napravami za izklop v sili. Velikost prostorov Delovni prostori morajo imeti zadostno površino in višino, da lahko delavci opravljajo svoje delo, ne da bi bili pri tem ogroženi njihova varnost, zdravje ali dobro počutje. 14. Delo na gradbišču na prostem. Delovišča na prostem: Stabilnost in trdnost Premična ali nepremična delovišča na višini ali na tleh morajo biti trdna in stabilna, pri čemer je potrebno upoštevati: – število delavcev na deloviščih, – največje nosilnosti in razporeditev obtežbe, – zunanje vplive, katerim so lahko izpostavljena. Če podporna konstrukcija in drugi deli konstrukcije delovišč sami po sebi niso stabilni, je potrebno njihovo stabilnost zagotoviti z ustreznimi in varnimi načini pritrditve, da bi se izognili kakršnemu koli nehotenemu ali samodejnemu premiku celega delovišča ali posameznih delov. Preverjanje Stabilnost in trdnost morata biti na ustrezen način preverjena, še zlasti po vsaki spremembi višine ali globine na delovišču. Instalacije za distribucijo energije • Instalacije za distribucijo energije na gradbišču, zlasti tiste, ki so podvržene zunanjim vplivom, je potrebno redno pregledovati

in vzdrževati. • Pred pričetkom dela na gradbišču je potrebno identificirati obstoječe instalacije, jih pregledati in jasno označiti.

B. Posebni del

42

• Prostozračne električne vodnike je potrebno, če je le mogoče, premestiti izven gradbišča ali pa prekiniti električni tok. • Če to ni mogoče, je potrebno postaviti varnostne pregrade, ki zagotovijo, da vozila in napeljave ne pridejo v stik z

prostozračnimi električnimi vodniki. • Kadar morajo vozila voziti pod električnimi vodi, je potrebno postaviti ustrezne opozorilne znake in viseče zaščitne table. Vplivi vremenskih pojavov Delavce je potrebno zavarovati pred vplivi vremena, ki bi lahko bili škodljivi za njihovo zdravje in varnost. Padajoči predmeti • Delavci morajo biti pred padajočimi predmeti zavarovani s kolektivnimi ukrepi, kadarkoli je to tehnično izvedljivo. • Materiale in delovno opremo je potrebno zložiti ali razmestiti tako, da se ne morejo zrušiti ali prevrniti. • Kadar je potrebno, morajo biti na gradbišču narejeni pokriti prehodi ali pa mora biti preprečen dostop na nevarna območja. Padci z višine Padce z višine je potrebno fizično preprečiti tako, da so vsa delovna mesta na višini ograjena z dovolj visoko in trdno ograjo, ki ima spodaj robno desko in kolensko prečko. Oprijemalna prečka mora biti dovolj trdna. Ograje so lahko izvedene tudi na drugačen ustrezen način. Delo na višini se sme opravljati le z ustrezno opremo ali z uporabo varnostnih naprav, kot so ograje, ploščadi ali lovilne mreže. Če uporaba te opreme oziroma naprav ni možna zaradi narave dela, je potrebno z drugimi metodami in sredstvi zagotoviti ustrezno varnost. Zidarski odri in lestve Zidarski odri morajo biti ustrezno načrtovani, postavljeni in vzdrževani, da se ne zrušijo ali nehoteno premaknejo. Delovni odri, prehodi in dostopi na zidarske odre morajo biti postavljeni, dimenzionirani, zavarovani in uporabljani tako, da ljudje ne morejo pasti z njih in niso izpostavljeni padajočim predmetom. Zidarske odre mora pregledati vodja posameznih del – preden se začnejo uporabljati, – kasneje v rednih presledkih, – po katerikoli modifikaciji, po daljšem času neuporabe, po izpostavljenosti slabemu vremenu ali potresom ali katerikoli drugi okoliščini, ki bi lahko vplivala na stabilnost in trdnost odra. Lestve morajo biti dovolj trdne in ustrezno vzdrževane. Uporabljati se morajo pravilno, na primernih mestih in v skladu z njihovo namembnostjo. Premični zidarski odri morajo biti zavarovani pred nehotenimi premiki. Oprema za dvigovanje in prenašanje • Vse naprave in pripomočki za dvigovanje in prenašanje, vključno s sestavnimi deli, dodatki, sidri in podporniki morajo biti:

– ustrezno načrtovani in sestavljeni ter dovolj trdni glede na namembnost, – pravilno nameščeni in uporabljeni, – vzdrževani v dobrem delovnem stanju, – pregledani in redno preizkušani ter kontrolirani v skladu z veljavnimi predpisi, – upravljati jih smejo le ustrezno usposobljeni delavci. • Na vseh napravah in pripomočkih za dvigovanje in prenašanje mora biti jasno označena največja dovoljena nosilnost. • Opreme in pripomočkov za dvigovanje se ne sme uporabljati v namene, za katere niso predvideni.

Vozila in stroji za izkopavanje, premeščanje in prevoz materiala • Vsa vozila in stroji za izkopavanje, premeščanje in prevoz materiala morajo biti:

– ustrezno načrtovani in izdelani, pri čemer je potrebno upoštevati ergonomska načela, – vzdrževani v dobrem delovnem in voznem stanju, – pravilno uporabljeni. • Vozniki in upravljavci vozil in strojev za izkopavanje in premeščanje materialov morajo biti posebej usposobljeni za taka dela.

B. Posebni del

43

• Z varnostnimi ukrepi mora biti zagotovljeno, da vozila in stroji za izkopavanje in premeščanje materialov ne padejo v gradbene jame ali v vodo.

• Stroji za izkopavanje in premeščanje materialov morajo biti opremljeni z varovalnimi konstrukcijami, ki voznika varujejo, da ga stroj, če se prevrne, ne zmečka in ga ščitijo pred padajočimi predmeti, kadar je to potrebno.

Napeljave, stroji in oprema Napeljave, stroji in oprema, vključno z ročnimi orodji, na mehaniziran pogon ali brez njega, morajo biti: – primerno načrtovani in izdelani, pri tem pa je potrebno upoštevati ergonomska načela, – vzdrževani v dobrem delovnem stanju, – uporabljeni izključno za delo, za katerega so namenjeni, – upravljati jih smejo le ustrezno usposobljeni delavci. Naprave in opremo pod tlakom je potrebno redno pregledovati in preskušati v skladu z veljavnimi predpisi. Gradbene jame, vodnjaki, gradbišča pod zemljo, predori in zemeljska dela • Pri delu v gradbenih jamah, vodnjakih, gradbiščih pod zemljo ali predorih je potrebno upoštevati naslednje varnostne ukrepe:

• uporabiti ustrezne oporne konstrukcije ali nasip, • preprečiti nevarnosti za padec človeka, materialov ali predmetov, ali poplavljanje, • zagotoviti zadostno prezračevanje na vseh deloviščih za zagotovitev takega zraka za dihanje, ki ni nevaren ali zdravju

škodljiv, • omogočiti delavcem, da se umaknejo na varno območje v primeru požara ali vdora vode ali materialov.

• Pred začetkom izkopavanj je potrebno sprejeti ukrepe za določitev in čim večje zmanjšanje katerihkoli nevarnosti, do katerih lahko pride zaradi podzemskih kablov in drugih inštalacij.

• Za dostop v/iz gradbene jame je potrebno zagotoviti varne dostope. • Kupi zemlje, materiali in premikajoča se vozila morajo biti v ustrezni oddaljenosti od gradbenih jam. Če je potrebno, je treba

postaviti ustrezne pregrade. Rušenje Kadar je rušenje zgradbe ali poslopja lahko nevarno: • je potrebno sprejeti ustrezne varnostne ukrepe, ter • izvajati ustrezne metode in postopke, se lahko delo načrtuje ali izvaja le pod nadzorom strokovne osebe. Kovinski ali betonski okviri, opaži in težki montažni elementi Kovinski ali betonski okviri in njihovi elementi, opaži, montažni elementi ali začasne podporne konstrukcije ter oporniki se smejo postaviti ali odstraniti samo pod nadzorom strokovne osebe. Za varovanje delavcev pred nevarnostmi, ki jih predstavlja začasna premajhna trdnost ali nestabilnost konstrukcije, morajo biti uvedeni posebni varnostni ukrepi. Opaže, začasne podporne konstrukcije in opornike je potrebno načrtovati in oblikovati ter montirati in vzdrževati tako, da brez nevarnosti prenašajo kakršne koli obremenitve ali napetosti, s katerimi utegnejo biti obremenjeni. Podvodni zvoni in kesoni Vsi podvodni zvoni in kesoni morajo biti: • zgrajeni iz primernih materialov ustrezne trdnosti, • primerno opremljeni, da se delavci v primeru vdora vode ali materialov lahko umaknejo na varno mesto. Gradnja, montaža, spreminjanje ali demontaža podvodnega zvona ali kesona se lahko opravlja le pod nadzorom strokovne osebe. Vse podvodne zvone in kesone mora strokovna oseba pregledovati v ustreznih intervalih. Delo na strehi Če je višina večja od 2 m ali nagib presega 30°, mora delodajalec sprejeti kolektivne varnostne ukrepe za preprečevanje padcev delavcev, orodij ali drugih predmetov ali materialov. Če delavci delajo na strehi, v njeni bližini ali na katerikoli drugi površini, ki je narejena iz lomljivih materialov, skozi katero se lahko pade, mora delodajalec sprejeti varnostne ukrepe, da se zagotovi, da delavci ne hodijo nepazljivo po taki površini ali da ne padejo na tla.

B. Posebni del

44

4.3 B3. Okolje Literatura B3: [B3-1] Direktiva 85/337/EGS o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje in Direktiva 97/11/ES o spremembi Direktive 85/337/EGS; [B3-2] Direktiva (2003/35/ES) o sodelovanju javnosti pri sestavi nekaterih načrtov in programov v zvezi z okoljem in o spremembi direktiv Sveta 85/337/EGS in 96/61/ES glede sodelovanja javnosti in dostopa do sodišč [B3-3] (Uradni list RS, št. 51/14) {Prej: Uredba o vrstah posegov v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje - Ur.l. RS, št. 78/2006, 72/2007, 32/2009}; [B3-4] (1)Uredba o mejnih, opozorilnih in kritičnih imisijskih vrednosti snovi v zraku (Uradni list RS, št. 73/94, 52/02, 52/02, 41/04 - ZVO-1 in 66/07) , (1) ... Datum prenehanja veljavnosti: 08.08.2007 [B3-5] SIST EN ISO 14001:2005 Sistemi ravnanja z okoljem – Zahteve z navodili za uporabo (ISO 14001:2004) in SIST EN ISO 14001:2005/AC:2009 [B3-6] SIST EN ISO 19011:2011 Smernice za presojanje sistemov vodenja (ISO 19011:2011) [B3-7] Zakon o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 39/06 - uradno prečiščeno besedilo, 49/06 - ZMetD, 66/06 - odl. US, 33/07 - ZPNačrt, 57/08 - ZFO-1A, 70/08, 108/09, 108/09 - ZPNačrt-A, 48/12, 57/12 in 92/13) [B3-8] Healthy people in a healthy environment, European Communities, 2006 [B3-9] Ostalo: ISO standardi, ki obravnavajo varovanje okolja. [B3-10] Direktiva 85/337/EGS o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje in Direktiva 97/11/ES o spremembi Direktive 85/337/EGS;

[B3-11] Direktiva 2003/35/ES o sodelovanju javnosti pri sestavi nekaterih načrtov in programov v zvezi z okoljem in o spremembi direktiv Sveta 85/337/EGS in 96/61/ES glede sodelovanja javnosti in dostopa do sodišč;

[B3-12] Uredba o posegih v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje (Uradni list RS, št. 51/14) {Prej: Uredba o vrstah posegov v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje - Ur.l. RS, št. 78/2006, 72/2007, 32/2009};

B3. Okolje

1. Preprečevanje neželenega vpliva projektov na okolje Okoljska politika ES ni nič novega. Okoljski akcijski program ES za leto 2012 je bil že šesti po vrsti. Temelji na 30 letih dejavnosti, ki je prinesla že veliko koristi, vključno z veliko čistejšim zrakom in vodo,širitvijo zavarovanih naravnih habitatov, boljšim ravnanjem z odpadki, boljšo vnaprejšnjo presojo posledic planskih odločitev, ki lahko vplivajo na okolje. Med dejavnostmi za boljše okolje je tudi preprečevanje neželenega vplivanja izvedenih projektov na okolje.

B. Posebni del

45

Okoljsko politiko razvijajo, sprejemajo, izvajajo in ocenjujejo institucije ES (Evropski parlament, Svet in Komisija) ter nacionalne vlade ES. Svet Evropskih skupnosti in predstavniki vlad držav članic poudarjajo, da je najboljša okoljska politika preprečevanje povzročitve tovrstnega onesnaževanja na izvoru, ne pa kasneje poskušati nevtralizirati vplive onesnaževanja. Teko mnenje potrjuje potrebo po upoštevanju vplivov na okolje v najzgodnejši možni fazi v vseh postopkih tehničnega načrtovanja in sprejemanja odločitev o preprečevanju onesnaženja okolja. V zgodnji fazi tehničnega načrtovanja se lahko sprejemajo odločitve o preprečevanju onesnaževanja okolja, Direktiva (85/337/EGS) [B3-10, B3-11] je Direktiva sveta z dne 27. junija 1985, o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje. Ker neskladja med veljavnimi predpisi v različnih državah članicah glede presoje vplivov javnih in zasebnih projektov na okolje lahko ustvarijo neugodne konkurenčne pogoje in s tem neposredno vplivajo na delovanje skupnega trga, je bilo torej nujno prilagoditi nacionalne zakonodaje na tem področju s členom 100 Pogodbe med članicami ES. To je eden izmed ciljev, ki ga je potrebno doseči v Skupnosti na področju varstvo okolja in kakovosti življenja. Ker Direktiva ne zagotavlja pooblastil, potrebnih za namen, da se doseže varovanje okolja, ki vpliva tudi na kakovost življenja, so se članice dolžne ravnati po členih Pogodbe, ki to omogočajo. Splošna načela za presojo vplivov na okolje zahtevajo usklajevanja postopkov soglasij v ES, za izvedbo javnih in zasebnih projektov, ki lahko vplivajo na okolje. Tako soglasje za izvedbo javnih in zasebnih projektov, naj je izdano šele po predhodni presoji verjetnih pomembnih vplivov teh projektov na okolje. Ta presoja je izvedena na podlagi ustreznih informacij, ki jih priskrbi nosilec projekta in jo lahko dopolnijo pristojni organi in osebe, ki jih posamezen projekt lahko zadeva. Vrste projektov imajo znaten vpliv na okolje. Te projekte se mora praviloma sistematično presojati. Za projekte, ki so predmet presoje, je potrebno priskrbeti določen minimalen obseg informacij, ki zadevajo projekt in njegove vplive. Presoditi je potrebno vplive projekta na okolje, da bi upoštevali prizadevanja za varovanje zdravja ljudi, prispevali h kakovosti življenja z boljšim okoljem, zagotavljali ohranjanje raznolikosti bioloških vrst in ohranjanje reproduktivne zmogljivosti ekosistema kot osnovnega življenjskega vira. V izjemnih primerih je primerno, da se določen projekt izvzame iz postopkov presoje, kakor jih določa ta direktiva, pod pogojem, da se Komisiji predložijo ustrezne informacije. Na osnovi omenjene direktive [B3-10, B3-11] je sprejeta tudi ustrezajoča slovenska uredba [B3-12]. Pojmi § „Fini prah“: mejna vrednost za dnevno onesnaženost (24 urna meritev) je 50 µg/m3. Fini prah se sestoji iz delcev, manjših od10

µm. Posebno nevarni delci so manjši od 5 µm. Tako je npr. obremenjevanje okolja s finimi delci izpušnih plinov diesel motorjev. Ocenjuje se, da med glavne izvore finega prahu sodita promet in industrijske kurilne naprave.

§ „Projekt“ pomeni: - izvedbo gradbenih ali drugih instalacijskih del ali objektov, - druge posege v naravno okolje in krajino, vključno s tistimi, ki vključujejo izkoriščanje mineralnih virov; § „Nosilec projekta“ pomeni: prosilca za dovolitev izvedbe zasebnega projekta, ali javni organ, ki da pobudo za projekt; § „Soglasje za izvedbo“ pomeni: odločitev pristojnega organa ali organov, ki dovoljuje nosilcu projekta izvedbo projekta.

Slika: Izpušni plini diesel avtomobilskega motorja (http://www.thelocal.de/20140415/cities-face-highdust-levels)

B. Posebni del

46

Navedena direktiva [B3-10, B3-11] se uporablja pri tistih javnih in zasebnih projektih, ki bodo verjetno vplivali na okolje. Pristojni organ ali organi so tisti, ki jih države članice določijo kot odgovorne za opravljanje dolžnosti iz Direktive 85/337/EGS [B3-10, B3-11]. Direktiva ne vključuje projektov za namene državne obrambe. Direktiva ne velja za projekte, katerih podrobnosti so sprejete s posebnim zakonom nacionalne zakonodaje, ker se cilji te direktive, vključno z zagotavljanjem informacij, dosegajo z zakonodajnim postopkom. Na sliki 1 (naslednja prosojnica) je po publikaciji Evropske komisije: "Healthy people in a healthy environment. ISBN 92-79-02356-X prikazan vpliv okolja na zdravje. Glej tudi www.airinfo-line.de.

Slika 1(a): Znižanje pričakovane življenjske dobe zaradi finih delcev v ozračju. Skala prikazuje znižanje v mesecih. Povprečno znižanje za Evropo je okoli 9 mesecev. Prikazani so podatki za leto 2005. (Vir: World atlas of atmospheric pollution, urednik Ranjeet S. Sokhi, Anthem Press, Aug 1, 2011)

Slika 1(b): Znižanje pričakovane življenjske dobe zaradi finih delcev v ozračju. Skala prikazuje znižanje v mesecih. Povprečno znižanje za Evropo je okoli 9 mesecev. Prikazana je napoved za leto 2020. (Vir: World atlas of atmospheric pollution, urednik Ranjeet S. Sokhi, Anthem Press, Aug 1, 2011)

B. Posebni del

47

2. Projekti, za katere velja zahteva o presoji vpliva na okolje in izdaja soglasja 1. Države članice morajo zagotoviti, da se pred izdajo soglasja za izvedbo presodijo vplivi projektov, ki bodo, med drugim zaradi svoje narave, velikosti ali lokacije, verjetno vplivali na okolje. 2. Presojo vplivov na okolje se lahko vključi v obstoječe postopke za izdajo soglasja za izvedbo projektov. 3. Države članice lahko v izjemnih primerih določen projekt v celoti ali delno izvzamejo iz določb, ki jih določa Direktiva. V tem primeru države članice: (a) ugotovijo, ali bi bila primerna druga oblika presoje in ali bi morale bili tako zbrane informacije na voljo javnosti; (b) dajo. na razpolago zadevni javnosti informacije, ki se·nanašajo na izvzetje, in razloge za njegovo odobritev; (c) pred izdajo soglasja obvestijo Komisijo o razlogih, ki opravičujejo odobreno izvzetje, in ji zagotovijo informacije, ki so, kjer je primerno, na razpolago njihovim državljanom. Presoja vplivov V presoji vplivov na okolje so glede vsakega posameznega primera, na primeren način opredeljeni, opisani in ocenjeni neposredni in posredni vplivi posameznega projekta na naslednje dejavnike: - ljudi, živalstvo in rastlinstvo, - tla, vodo, zrak, podnebje in krajino, - medsebojnih vplivov dejavnikov, navedenih v prvi in drugi alineji, - materialno lastnino in kulturno dediščino. V 3. členu Direktive (85/337/EGS) [B3-10, B3-11] je zapisano, za katere projekte je presoja vplivov obvezna. Nekatere druge navedbe iz te Direktive so: Člen 4(1) Ob upoštevanju člena 2(3) so projekti skupin, naštetih v Prilogi I (Razpredelnica I), predmet presoje v skladu s členi 5 do 10. Člen 2 (3) Države članice lahko v izjemnih primerih določen projekt v celoti ali delno izvzamejo iz določb, ki jih določa ta direktiva. Člen 4 Projekti skupin, naštetih v Prilogi II (Razpredelnica II), se presodijo v skladu s členi 5 do 10, če države članice menijo, da njihove značilnosti tako zahtevajo. (15/Zv. 1 SL Uradni list Evropske unije 249) S tem namenom lahko države članice med drugim določijo posebne vrste projektov kot predmet presoje, oziroma lahko postavijo merila in/ali pragove, po katerih se določi, katere izmed projektov iz skupin, naštetih v Prilogi II, se presoja skladno s členi 5 do 10. Člen 5 1. Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, ki zagotovijo, da nosilec projekta v primerni obliki priskrbi informacije, določene v Prilogi III (Razpredelnica III), v kolikor: (a) države članice menijo, da so te informacije pomembne za dano stopnjo postopka izdaje soglasja in za specifične značilnosti določenega projekta ali vrste projekta in za lastnosti okolja, na katere bo projekt verjetno vplival; (b) države članice menijo, da lahko od nosilca projekta upravičeno zahtevajo, da zbere te informacije, med drugim ob upoštevanju tekočega poznavanja in metod presoje. 2. Informacije, ki jih mora nosilec projekta zagotoviti skladno z odstavkom 1, vključujejo vsaj: — opis projekta, ki obsega informacije o lokaciji, zasnovi in velikosti projekta, — opis predvidenih ukrepov, da bi se izognili pomembnim škodljivim vplivom, jih zmanjšali in po možnosti odpravili, — podatke za potrebe opredelitve in presojo glavnih verjetnih vplivov projekta na okolje, — netehnični povzetek informacij, navedenih v alinejah 1 do 3. 3. Kjer menijo, da je potrebno, države članice zagotovijo, da bodo vsi organi, ki imajo ustrezne informacije, dali te informacije na razpolago nosilcu projekta. Člen 6 1. Države članice sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev, da imajo organi, ki bodo verjetno obravnavali projekt zaradi svojih posebnih okoljskih odgovornosti, možnost izraziti svoje mnenje o prošnji za soglasje za izvedbo. Države članice določijo organe, s katerimi se posvetuje v ta namen na splošno ali v vsakem posameznem primeru, ko se poda zahteva za soglasje za izvedbo. Informacije, zbrane skladno s členom 5, se posredujejo tem organom. Podrobnejše ureditve posvetovanja določijo države članice. 2. Države članice zagotovijo, da: — bodo vse prošnje za soglasje za izvedbo in vse informacije, zbrane skladno s členom 5, dane na razpolago javnosti, — bo imela zadevna javnost možnost izraziti mnenje pred začetkom izvedbe projekta.

B. Posebni del

48

3. Podrobnejše ureditve za take informacije in posvetovanje določijo države članice, ki lahko, odvisno od posebnih značilnosti zadevnih projektov ali krajev izvedbe, zlasti: — določijo zadevno javnost, — določijo kraje za posvetovanje o informacijah, — določijo način obveščanja javnosti, na primer s plakatiranjem v določenem območju, z objavami v lokalnih časopisih, z organizacijo razgrnitev načrtov, risb, tabel, grafov, modelov, — določijo način posveta z javnostjo, na primer s posredovanjem pisnih predlogov, z javnimi zaslišanji, — določijo ustrezne roke za razne faze postopka, da bi zagotovile sprejetje odločitve v primernem roku. Člen 7 Če se država članica zaveda, da bo projekt verjetno pomembno vplival na okolje v drugi državi članici, ali kjer tako zahteva država članica, ki bo verjetno znatno prizadeta, država članica, na katere ozemlju se namerava izvajati projekt, posreduje informacije, zbrane skladno s členom 5, drugi državi članici istočasno, kot jih da na razpolago svojim državljanom. Take informacije služijo kot temelj za vse potrebne posvete v okviru dvostranskih odnosov med dvema državama članicama na vzajemni in enakovredni podlagi. Člen 8 Informacije, zbrane skladno s členi 5, 6 in 7, se morajo upoštevati v postopku za pridobitev soglasja za izvedbo. Člen 9 Ko je posamezna odločitev sprejeta, pristojni organi obvestijo zadevno javnost o: — vsebini odločitve in vseh pogojih, ki iz nje izhajajo, — vzrokih in premislekih, na katerih temelji odločitev, kjer zakonodaja držav članic tako določa. Podrobne postopke glede takih informacij določijo države članice. Če je bila skladno s členom 7 obveščena še kakšna država članica, bo obveščena tudi o zadevni odločitvi. Člen 10 Določbe te direktive ne vplivajo na obveznost pristojnih organov, da upoštevajo omejitve, ki jih nalagajo nacionalni zakonski in upravni predpisi ter priznane pravne prakse, kar zadeva industrijsko in poslovno skrivnost in varovanje javnega interesa. Kjer se uporablja člen 7, za posredovanje informacij drugi državi članici in sprejem informacij s strani druge države članice veljajo omejitve v državi članici, v kateri je predlagan projekt. Razpredelnice/Priloge Razpredelnica I (Priloga 1 direktive [B3-1] - projekti, za katere velja člen 4(1) direktive) 1. Rafinerije surove nafte (razen podjetij, ki izdelujejo le maziva iz surove nafte) in obrati za uplinjanje in utekočinjanje 500 ton ali več premoga ali bitumiziranega skrilavca na dan. 2. Termoelektrarne in druge kurilne naprave z močjo 300 megavatov ali več ter jedrske elektrarne in drugi jedrski reaktorji (razen raziskovalnih obratov za izdelavo in pretvorbo cepljivih in obogatenih materialov, katerih največja moč ne presega 1 kilovata neprekinjenega toplotnega naboja). 3. Obrati, ki so posebej namenjeni trajnemu skladiščenju ali končnemu odlaganju radioaktivnih odpadkov. 4. Integrirani obrati za začetno taljenje surovega železa in jekla. 5. Obrati za pridobivanje azbesta in za oplemenitenje in predelavo azbesta in proizvodov, ki vsebujejo azbest za azbestno-cementne proizvode, z letno proizvodnjo več kot 20 000 ton končnih izdelkov, za torne materiale z letno proizvodnjo več kot 50 ton končnih izdelkov, in za druge rabe azbesta pri porabi več kot 200 ton na leto. 6. Integrirani kemični obrati. 7. Gradnja avtocest, hitrih cest in daljinskih železniških prog ter letališč z vzletno stezo osnovne dolžine 2100 m ali več. 8. Trgovska pristanišča in tudi kopenske plovne poti in pristanišča za promet po celinskih vodnih poteh, ki dovoljujejo prehod plovil, teže več kot 1350 ton. 9. Obrati za sežiganje, kemično obdelavo in odlaganje strupenih odpadkov 10. do 19. Drugi obrati - glej prilogo direktive [B3-10, B3-11] Projekti tehnoloških področij, našteti1 v razpredelnici II, se presojajo v skladu s poglavji F do J, če države članice menijo, da njihove značilnosti tako zahtevajo. Tabela z 12 področji, razdeljenih v podpodročja je v prilogi direktive [B3-10, B3-11]. (Člen 5(1) Direktive.) V primeru projektov (iz razpredelnic I in II), pri katerih se mora presoditi vpliv na okolje, države članice sprejmejo potrebne ukrepe, ki zagotovijo, da nosilec projekta v primerni obliki priskrbi informacije, določene v Razpredelnici III, v kolikor: (a) države članice menijo, da so te informacije pomembne za dano stopnjo postopka izdaje soglasja in za specifične značilnosti določenega projekta ali vrste projekta in za lastnosti okolja, na katere bo projekt verjetno vplival; (b) države članice menijo, da lahko od nosilca projekta upravičeno zahtevajo, da zbere te informacije, med drugim ob upoštevanju tekočega poznavanja in metod presoje.

B. Posebni del

49

Razpredelnica II (Priloga 2 direktive - projekti, za katere velja člen 4(2) direktive) Razpredelnica zajema več 10 alinej s sledečih področij. Za »kmetijstvo« in za »druge projekte« so kot primer navedene tudi alineje: 1. Kmetijstvo

(a) Projekti za preoblikovanje podeželskih zemljiških posestev. (b) Projekti za rabo neobdelanih zemljišč ali polnaravnih območij za intenzivno kmetijstvo. (c) Vodnogospodarski projekti za kmetijstvo. (d) Začetno pogozdovanje, kjer lahko to povzroči škodljive ekološke spremembe, in melioracija za namene pretvorbe v drugačno rabo zemljišč. (e) Obrati za rejo perutnine. (f) Obrati za rejo prašičev. (g) Gojenje lososov. (h) Pridobivanje zemljišč iz morja.

2. Ekstrakcijske dejavnosti 3. Energetika 4. Obdelava kovin 5. Proizvodnja stekla 6. Kemijska industrija 7. Prehrambna industrija 8. Tekstilna, usnjarska, lesna in papirna industrija 9. Gumarska industrija 10. Infrastrukturni projekti 11. Drugi projekti

(a) Počitniške vasi, hotelski kompleksi. (b) Stalne dirkalne in poskusne proge za avtomobile in motorna kolesa. (c) Objekti za odlaganje industrijskih in gospodinjskih odpadkov (razen če so vključeni v Prilogo I). (d) Čistilne naprave za odpadno vodo. (e) Odlagališča blata. (f) Skladiščenje odpadnega železa. (g) Testne mize za motorje, turbine in reaktorje. (h) Izdelava umetnih mineralnih vlaken. (i) Proizvodnja, pakiranje, nakladanje smodnika in eksplozivov ali polnjenje nabojev z le-temi. (j) Odlagališča kosovnega materiala.

12. Spremembe projektov, vključenih v Prilogo I, in projektov iz Priloge I, ki se izvajajo izključno ali večinoma za razvijanje in preizkušanje novih metod ali izdelkov in ki niso v uporabi več kot eno leto. Razpredelnica III (Informacije iz poglavja F) 1. Opis projekta, ki vključuje zlasti:

- opis fizičnih značilnosti celotnega projekta in zahtev glede rabe zemljišča med gradnjo in obratovanjem, - opis glavnih značilnosti proizvodnih procesov, na primer lastnosti in količine uporabljenih materialov, - ocena vrste in količine pričakovanih ostankov in emisij (onesnaženje vode, zraka in tal, hrup, vibracije,

osvetljevanje, toplota, sevanje, itn.), izhajajočih iz obratovanja predlaganega projekta. 2. Kjer je primerno, povzetek glavnih alternativ, ki jih je preučil nosilec projekta, in navedba glavnih razlogov za izbiro, upoštevajoč vplive na okolje. 3. Opis okoljskih pojavov, na katere bo predlagani projekt verjetno pomembno vplival, vključujoč zlasti prebivalstvo, živalstvo, rastlinstvo, tla, vodo, zrak, podnebne dejavnike, materialno premoženje, vključno z arhitekturno in arheološko dediščino, krajino in medsebojne vplive med zgornjimi dejavniki. 4. Opis (1) verjetnih pomembnih vplivov predlaganega projekta na okolje, ki izhajajo iz:

- obstoja projekta, - rabe naravnih virov, - emisije snovi, ki onesnažujejo, ustvarjanja motenj in odstranjevanja odpadkov, - in opis metod napovedovanja nosilca projekta, ki jih je uporabil za presojo vplivov na okolje.

5. Opis predvidenih ukrepov za preprečevanje, zmanjševanje in, kjer je mogoče, odpravljanje vseh pomembnih škodljivih vplivov na okolje. 6. Netehnični povzetek informacij, priskrbljenih po zgornjih točkah. 7. Navedba morebitnih težav (tehničnih pomanjkljivosti ali pomanjkanja znanja), na katere je naletel nosilec projekta pri zbiranju zahtevanih informacij.

B. Posebni del

50

(Člen 5 direktive [B3-1]) 1. V primeru projektov, pri katerih se mora presoditi vpliv na okolje (razpredelnici I in II), države članice sprejmejo potrebne ukrepe, ki zagotovijo, da nosilec projekta v primerni obliki priskrbi informacije, določene v Prilogi III, v kolikor: (a) države članice menijo, da so te informacije pomembne za dano stopnjo postopka izdaje soglasja in za specifične značilnosti določenega projekta ali vrste projekta in za lastnosti okolja, na katere bo projekt verjetno vplival; (b) države članice menijo, da lahko od nosilca projekta upravičeno zahtevajo, da zbere te informacije, med drugim ob upoštevanju tekočega poznavanja in metod presoje. 2. Informacije, ki jih mora nosilec projekta zagotoviti skladno z odstavkom 1, vključujejo vsaj: — opis projekta, ki obsega informacije o lokaciji, zasnovi in velikosti projekta, — opis predvidenih ukrepov, da bi se izognili pomembnim škodljivim vplivom, jih zmanjšali in po možnosti odpravili, — podatke za potrebe opredelitve in presojo glavnih verjetnih vplivov projekta na okolje, — netehnični povzetek informacij, navedenih v alinejah 1 do 3.

3. Kjer menijo, da je potrebno, države članice zagotovijo, da bodo vsi organi, ki imajo ustrezne informacije, dali te informacije na razpolago nosilcu projekta. 3. »Soglasje za izvedbo« pri obravnavi projekta glede na njegov vpliv na okolje. (Mnenje o soglasju pri obravnavi projekta po zahtevah držav EU) (Člen 6 direktive [B3-10, B3-11]. (H)) 1. Države članice sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev, da imajo organi, ki bodo verjetno obravnavali projekt zaradi svojih posebnih okoljskih odgovornosti, možnost izraziti svoje mnenje o prošnji za soglasje za izvedbo. Države članice določijo organe, s katerimi se posvetuje v ta namen na splošno ali v vsakem posameznem primeru, ko se poda zahteva za soglasje za izvedbo. Informacije, zbrane skladno s členom 5, se posredujejo tem organom. Podrobnejše ureditve posvetovanja določijo države članice. 2. Države članice zagotovijo, da: — bodo vse prošnje za soglasje za izvedbo in vse informacije, zbrane skladno s členom 5, dane na razpolago javnosti, — bo imela zadevna javnost možnost izraziti mnenje pred začetkom izvedbe projekta.

3. Podrobnejše ureditve za take informacije in posvetovanje določijo države članice, ki lahko, odvisno od posebnih značilnosti zadevnih projektov ali krajev izvedbe, zlasti: — določijo zadevno javnost, — določijo kraje za posvetovanje o informacijah, — določijo način obveščanja javnosti, na primer s plakatiranjem v določenem območju, z objavami v lokalnih časopisih, z

organizacijo razgrnitev načrtov, risb, tabel, grafov, modelov, — določijo način posveta z javnostjo, na primer s posredovanjem pisnih predlogov, z javnimi zaslišanji, — določijo ustrezne roke za razne faze postopka, da bi zagotovile sprejetje odločitve v primernem roku.

(Člen 7 direktive [B3-10, B3-11]. (I)) Če se država članica zaveda, da bo projekt verjetno pomembno vplival na okolje v drugi državi članici, ali kjer tako zahteva država članica, ki bo verjetno znatno prizadeta, država članica, na katere ozemlju se namerava izvajati projekt, posreduje informacije, zbrane skladno s členom 5, drugi državi članici istočasno, kot jih da na razpolago svojim državljanom. Take informacije služijo kot temelj za vse potrebne posvete v okviru dvostranskih odnosov med dvema državama članicama na vzajemni in enakovredni podlagi. (Člen 8 direktive [B3-10, B3-11]. (J)) Informacije, zbrane skladno s členi 5, 6 in 7 (poglavji F, G, H), se morajo upoštevati v postopku za pridobitev soglasja za izvedbo.

B. Posebni del

51

4. Mejna, opozorilna in kritična imisijska* vrednost snovi v zraku * … IMISIJA = ONESNAŽENOST (npr. koncentracija snovi v ozračju); EMISIJA = ONESNAŽEVANJE (npr. prehajanje škodljivih snovi iz vira v atmosfero) (Uredba [B3-4]) Podnebne spremembe so velik izziv za to desetletje in tudi za naprej. Dolgoročni cilj ES je preprečiti, da bi globalna temperatura narasla za več kot dve stopinji v primerjavi s temperaturo v predindustrijski dobi. To pomeni, da mora svet do leta 2050 zmanjšati emisije toplogrednih p1inov v primerjavi s stanjem leta 1990 za najmanj15 %, verjetno pa še za precej več: Poseben cilj je ogljikov dioksid (CO2), ki se sprošča pri zgorevanju fosilnih goriv, kot so premog, nafta in plin. Zaradi primerjave med opravljenimi meritvami so določeni v RS normativi za vrednotenje stanja onesnaženosti zraka. Ti normativi za spodnje plasti zunanje atmosfere se nanašajo na: — mejne imisijske vrednosti za posamezne snovi v zraku; — kritične imisijske vrednosti za žveplov dioksid, dušikov dioksid, ozon, preostale plinaste snovi ter dim in inhalabilne delce; — opozorilne imisijske vrednosti za ozon, ogljikov monoksid, dušikov dioksid ter za žveplov dioksid in skupne lebdeče delce — in način vrednotenja meritev imisij.

Slika 2. Obremenitev Nemčije s finim prahom dne 15.09.2014 (http://www.umweltbundesamt.de/daten/luftbelastung/aktuelle-luftdaten). Nad velikimi industrijskimi mesti se pogosto zadržuje onesnažen zrak. Z rdečo barvo je označeno najbolj obremenjeno okolje. Fini prah se sestoji iz delčkov, s premerom manjšim od 10 mikrometrov. EU - mejna vrednost za 24 urno obremenitev je 50 µg/m3 finega prahu. Prah je škodljiva snov v zraku. Za zdravje so odločilnega pomena njegove sestavine in velikost delcev. Čim manjši so delci tem prej in globlje lahko prodrejo v pljuča. Če je velikost delcev manjša od 30 μm, govorimo o prašnih delcih (TSP = Total Suspended Paritcles). Fini prah imenujemo delce s premerom, manjšim od 10 μm. Tuji izraz za fini prah je „particulate matter“. Fini prah se zato označi s PM10. Veljavna srednja dnevna mejna vrednost za fini prah (PM10) je 50 μg/m³. Na koledarsko leto je dopustno naslednje število prekoračitev.

• do 2004 - 35 prekoračitev, • 2005 – 2009 - 30 prekoračitev, • od 2010 dalje - 25 prekoračitev.

Letna srednja mejna vrednost je 40 μg/m³, želena ciljna vrednost pa je 20 μg/m³. (http://www.uni-graz.at/geowww/schulatlassteiermark/downloads/luft/si_Luft_si.pdf) Mejna, opozorilna in kritična imisijska* vrednost snovi v zraku:

B. Posebni del

52

1. Mejna emisijska vrednost je koncentracija posamezne snovi v zraku, pri kateri so, po dosedanjih spoznanjih, učinki vplivov na zdravje ali počutje ljudi ter vplivov na okolje določeni kot sprejemljivo tveganje. 2. Opozorilna emisijska vrednost je koncentracija snovi v zraku, pri kateri se prične s priporočili ter z opozarjanjem prebivalstva in povzročitelja obremenitve preventivno varovati zdravje ljudi pred škodljivimi vplivi onesnaženega zraka. 3. Kritična emisijska vrednost je koncentracija snovi v zraku, ki po dosedanjih spoznanjih že vpliva škodljivo na zdravje ali počutje ljudi, zato se ob njenem doseganju izvajajo izredni ukrepi. 4. Koncentracija snovi v zraku se izraža v masnih enotah (miligramih, mikrogramih) na enoto volumna zraka (m3) pri temperaturi 293 K (20 °C) in zračnem tlaku 101,3 kPa (v nadaljevanju: koncentracija). 5. Polurna povprečna vrednost meritev koncentracije je povprečna vrednost vseh meritev koncentracije izmerjenih v časovnem intervalu 30 minut. Polurna povprečna vrednost se označi s časom konca časovnega intervala. 6. Urna koncentracija je povprečna vrednost polurnih povprečnih vrednosti meritev koncentracije v časovnem intervalu od polne do polne ure. 7. 8-urna koncentracija je drseča povprečna vrednost vseh urnih koncentracij, izmerjenih v časovnem intervalu 8 ur. Izračuna se štirikrat dnevno, in sicer v času med 0. in 9. uro, 8. in 17. uro, 16. in 1. uro in med 12. in 21. uro. 8. Dnevna koncentracija je povprečna vrednost vseh polurnih povprečnih vrednosti meritev koncentracije, izmerjenih v enem dnevu ali rezultat analize 24-urnega vzorca meritev koncentracije v času od 0. do 24. ure koledarskega dne. 9. 24-urna koncentracija je povprečna vrednost vseh polurnih povprečnih vrednosti meritev koncentracije, izmerjenih v zadnjih 24 urah ali rezultat analize 24-urnega vzorca meritev, koncentracije, ki se nanaša na kateri koli drug čas začetka vzorčenja, kot je določen v 8. točki tega člena. 10. Mesečna koncentracija je povprečna vrednost vseh polurnih povprečnih vrednosti meritev koncentracije v časovnem intervalu od 0. prvega dne v mesecu do 24. zadnjega dne v mesecu. 11. Letna koncentracija je povprečna vrednost vseh polurnih povprečnih vrednosti meritev koncentracije, izmerjenih v enem letu od 0. ure prvega dne do 24. zadnjega dne v koledarskem letu. 12. Percentilna vrednost C98 je koncentracija, ki jo presega 2% vseh polurnih povprečnih vrednosti meritev ali vseh 24-urnih koncentracij, izmerjenih v enem letu. 13. Trdni delci so snovi v trdnem stanju, ki se izražajo kot: – dim – delci, manjši od 10 mikrometrov, določeni na podlagi črnine na filtru, – inhalabilni delci – delci, manjši od 10 mikrometrov aerodinamskega premera, – skupni lebdeči delci – vsi delci, ki se zadržujejo v zraku, – prašna usedlina (sediment) – vsi delci, ki se usedejo na površino tal. 14. (Informativno) Vegetacijska doba se prične 1. aprila in konča s 30. septembrom. Nekaj primerov mejnih vrednosti: Mejne koncentracije za žveplov dioksid:

Mejne koncentracije za dušikov dioksid:

Mejne koncentracije za ozon:

B. Posebni del

53

Mejne koncentracije za nekatere plinaste snovi:

Mejne koncentracije za dim in inhalabilne delce:

Mejne koncentracije za skupne lebdeče delce:

Mejne koncentracije za kovine v inhalabilnih lebdečih delcih:

B. Posebni del

54

Mejne vrednosti za prašne usedline:

Mejne koncentracije za hlapne organske spojine:

10. člen uredbe [B3-4] (Poglavje N) Kritična imisijska vrednost za posamezno snov iz poglavij M, N, O, P in R je enaka dvakratni številčni vrednosti mejne vrednosti, ki velja za posamezno snov. 11. člen uredbe [B3-4] (Poglavje O) Opozorilne imisijske vrednosti koncentracij za ozon, ogljikov monoksid, dušikov dioksid in žveplov dioksid skupaj s prahom so:

V primeru, kadar ni na razpolago podatkov o koncentraciji skupnih lebdečih delcev, je opozorilna emisijska vrednost žveplovega dioksida v časovnem intervalu merjenja 3 ur 200 µg/m3. Rezultati meritev se preračunavajo iz volumenskih v masne enote s faktorji za idealne pline.

B. Posebni del

55

Faktorji za preračunavanje iz ppm v mg/m3 (T = 293 K, p = 101.3 kPa) so: – za anorganske snovi: SO2 2,66 N02 1,91 CO 1,17 03 2,00 H2S 1,42 – za organske spojine: CS2 3,13 1,2-dikloretan 4,12 diklormetan 3,47 formaldehid 1,2 stiren 4,2 tetrakloretilen 6,78 toluen 3,75 trikloretilen 5,4 Izračun polurne povprečne vrednosti meritev koncentracije je veljaven, kadar so za vrednotenje meritev na razpolago pravilni podatki za najmanj 75% 30-minutnega intervala. Izračun 8-urne, dnevne, 24-urne in mesečne koncentracije je veljaven, kadar je na razpolago najmanj 85% pravilnih podatkov polurnih povprečnih vrednosti meritev koncentracije, enakomerno porazdeljenih po časovnem intervalu merjenja. Izračun letne koncentracije je veljaven, kadar je na razpolago najmanj 85% pravilnih podatkov dnevnih povprečnih vrednosti, enakomerno porazdeljenih za vsak mesec posebej v enem letu. Za časovne intervale merjenja iz prvega in drugega odstavka tega člena se razpoložljivost pravilnih podatkov izračuna takole:

kjer so: R ....razpoložljivost pravilnih podatkov a .....število pravilnih polurnih povprečnih vrednosti meritev koncentracije b .....število vseh polurnih povprečnih vrednosti v obravnavanem časovnem obdobju c .....število 30-minutnih intervalov, ko se je vršil samodejni nadzor pravilnega delovanja merilnikov. Emisija se meri in podatki se obdelujejo, dokumentirajo ter shranjujejo skladno s predpisi, ki urejajo monitoring onesnaženja zraka. 5. Kratka vsebina ISO standardov za okolje Standardi upravljanja z okoljem* * Opomba: ISO 14001 ENVIRONMENTAL MANAGEMENT = UPRAVLJANJE Z OKOLJEM; ISO 14001 je sistem za ravnanje z okoljem, zajema obvladovanje okoljskih vidikov proizvodne ali storitvene dejavnosti. Obsega izpolnjevanje zakonskih zahtev, učinkovito izkoriščanje virov, ter preprečevanje onesnaževanja okolja. Standard ISO 14001 je eno od najpomembnejših orodij, ki ga uporabljajo organizacije po celem svetu, med njimi tudi poslovne korporacije, da bi tako odgovorile na izzive, ki jih njihove dejavnosti predstavljajo za okolje. Skrbi, da bo okolje primerno življenjskim pogojem za nadaljnje generacije. ISO 14000 je serija mednarodnih standardov urejanju prostora z varovanjem okolja. Standardi serije 14000 dajejo okvir za razvoj sistema urejanja okolja, ki je podprt z programom nadzora. Glavna zahteva za tak razvoj je bila podana v Rio de Janeiru , na svetovni konferenci o okolju, leta 1992. Zgodovina standardov ISO 14000 številne države so imele standarde, ki se nanaša jo na okolje. Mednarodna organizacija za standardizacijo ( ISO ) je ustanovila skupino raziskovalcev, ki je pokazala kako lahko te vrste standardov ugodno vplivajo na industrijo in trgovino. Rezultat poročila te skupine raziskovalcev so priporočila v standardih ISO 14000. ISO 14001 je temeljni kamen v zgradbi standardov serije 14000. Ta standard določa postopke za vodenje sistema okolja, po katerem naj bi bilo podjetje certificirano, da varuje okolje. Certificiranje naj bi opravila tretja t.j. pooblaščena organizacija. Drugi standardi so priporočila, po katerih se doseže realizacija standarda ISO 14001**. • ISO 14004 nudi priporočila za razvoj in uveljavljanje vodenja varovanja okolja, • ISO 14010 navaja temeljna načela za nadzor varovanja okolja (glej tudi ISO 19011)

B. Posebni del

56

• ISO 14011 podaja specifična navodila za nadzor sistema vodenja varovanja okolja (glej tudi ISO 19011), • ISO 14002 podaja navodila za klasifikacijske sposobnosti nadzornikov varovanja okolja (glej tudi ISO 19011), • ISO 14020 ima označene probleme pri varovanju okolja. • ISO 19011 podaja program ocene nadzora iz zbranih podatkov - neizvajanje programa varovanja okolja ima lahko tudi finančne posledice, ki se odražajo: • podjetje lahko »izgubi" dragocene pogodbe s strankami ali izgubi pridobljene certifikate, • lahko se zgodi, da morajo plačati stroške zaradi dobavljenih okolju neprijaznih izdelkov ali tehnologij in objektov, • lahko se zaradi neustreznega varovanja okolja zmanjša uspešnost podjetja itd. ** Opomba: SIST EN ISO 14004 - General Guidelines on Principles, Systems and Supporting Techniques SIST EN ISO 14010 - Guidelines for Environmental Auditing: General Principles EN ISO 14011 - Audit Procedures and Auditing of Environmental Management Systems. SIST EN ISO 14012 - Qualification Criteria for Environmental Auditors EN ISO 19011 - Guidelines for Quality and Environmental Management Systems Auditing ISO 19011: 2002 Smernice za presojanje sistemov vodenja kakovosti in/ali sistemov ravnanja z okoljem. Standard je izdelan tako: - da tisti ki uporablja standard prihrani na času, naporu in finančnih sredstvih pri izpolnjevanju zahtev varovana okolja, - preprečuje zmešnjavo pri zahtevah, ki se nanašajo na program varovanja okolja in/ali na program kakovosti, -pomaga določiti cilje pri individualnem nadzoru, -prepreči dvojnost pri naporih, če se izvaja skupni nadzor pri varovanju okolja/kakovosti, -zagotavlja lažji način izdelave poročila o nadzoru, ki mora vsebovali relevantne podatke, - podaja podatke o kompetencah, ki naj bi jih imel tim nadzora, - daje navodila za vodenje notranjega ali zunanjega nadzora, - daje navodila za izvajanje programa nadzora itd. Ne glede na vzrok nadzora ( npr: certificiranje, interna ocena stanja varovanja okolja, pogodbene zahteve itd.) ima standard namen, da organizacija ob njegovi uporabi deluje bolj uspešno na svojem področju. Standard ISO 19011 ukinja ali nadomešča naslednje starejše standarde: EN 30011-2: 1993 in ISO 14010. Namen in cilji ((/ZVO-1/)) 1) Namen varstva okolja je spodbujanje in usmerjanje takšnega družbenega razvoja ki omogoča dolgoročne pogoje za človekovo zdravje, dobro počutje in kakovost njegovega življenja ter ohranjanje biotske raznovrstnosti. (2) Cilji varstva okolja so zlasti: 1. preprečitev in zmanjšanje obremenjevanja okolja, 2. ohranjanje in izboljševanje kakovosti okolja, 3. trajnostna raba naravnih virov, 4. zmanjšanje rabe energije in večja uporaba obnovljivih virov energije, 5. odpravljanje posledic obremenjevanja okolja, izboljšanje porušenega naravnega ravnovesja in ponovno vzpostavljanje njegovih regeneracijskih sposobnosti, 6. povečevanje snovne učinkovitosti proizvodnje in potrošnje ter 7. opuščanje in nadomeščanje uporabe nevarnih snovi. (3) Za doseganje ciljev iz prejšnjega odstavka se: 1. spodbuja proizvodnjo in potrošnjo, ki prispeva k zmanjšanju obremenjevanja okolja, 2. spodbuja razvoj in uporabo tehnologij, ki preprečujejo, odpravljajo ali zmanjšujejo obremenjevanje okolja 3. plačuje onesnaževanje in raba naravnih virov. Trajnostni razvoj varovanja okolja ((/ZVO-1/)) (1) Država in samoupravna lokalna skupnost (v nadaljnjem besedilu: občina) morata pri sprejemanju politik, strategij, programov, planov, načrtov in splošnih pravnih aktov ter pri izvajanju drugih zadev iz svoje pristojnosti spodbujati takšen gospodarski in socialni razvoj družbe, ki pri zadovoljevanju potreb sedanje generacije upošteva enake možnosti zadovoljevanja potreb prihodnjih in omogoča dolgoročno ohranjanje okolja. (2) Zaradi spodbujanja trajnostnega razvoja morajo bili zahteve varstva okolja vključene v pripravo in izvajanje politik ter dejavnosti na vseh področjih gospodarskega in socialnega razvoja. Celovitost in sodelovanje pri varovanju okolja (1) Država in občina morata pri sprejemanju politik, strategij, programov, planov, načrtov in splošnih pravnih aktov ter pri izvajanju drugih zadev iz svoje pristojnosti upoštevati njihove vplive na okolje tako, da prispevajo k doseganju ciljev varstva okolja. (2) Pri sprejemanju aktov , ki se nanašajo na varstvo okolja, se kot merilo upoštevajo človekovo zdravje, počutje in kakovost njegovega življenja ter preživetje, varstvo pred okoljskimi nesrečami in zdravje ter počutje drugih živih organizmov.

B. Posebni del

57

(3) Država in občina pri sprejemanju politik, strategij, programov, planov, načrtov in splošnih pravnih aktov, ki se nanašajo na varstvo okolja, omogočata sodelovanje povzročiteljev obremenitve, izvajalk ali izvajalcev (v nadaljnjem besedilu: izvajalec) javnih služb varstva okolja in drugih oseb,ki oprav1jajo dejavnosti varstva okolja, in javnosti. (4) Država zagotavlja sodelovanje in solidarnost pri reševanju globalnih in meddržavnih vprašanj varstva okolja, zlasti s sklepanjem meddržavnih pogodb, sodelovanjem z drugimi državami v zvezi s plani, programi in posegi v okolje s čezmejnim vplivom, z obveščanjem drugih držav o·oljskih nesrečah in mednarodno izmenjavo okoljskih podatkov. (5) Občine so med seboj solidarne in sodelujejo pri izvajanju nalog varstva okolja iz svoje pristojnosti, da se zagotovijo okoljsko bolj sprejemljivi, primernejši in ekonomsko učinkovitejši ukrepi varstva okolja. Preventiva pri varovanju okolja (1) Mejne vrednosti emisije, standardi kakovosti okolja, pravila ravnanja in drugi ukrepi varstva okolja morajo biti zasnovani, vsak poseg v okolje pa načrtovan in izveden tako, da povzroči čim manjše obremenjevanje okolja. (2) Za uresničevanje določb prejšnjega odstavka se uporabljajo najboljše razpoložljive tehnike, dostopne na trgu. (3) za preprečevanje škodljivih učinkov na okolje in zdravje ljudi se posegi v okolje usmerjajo tudi z dolgoročno naravnanimi priporočili. Previdnost pri varovanju okolja (1) Uvajanje novih tehnologij, proizvodnih postopkov in izdelkov je dopustno le, če ob upoštevanju stanja znanosti in tehnike ter možnih varstvenih ukrepov ni pričakovati nepredvidljivih škodljivih učinkov na okolje ali zdravje ljudi. (2) Če obstaja možnost nepopravljivega uničenja okolja ali če so ogrožene njegove regeneracijske sposobnosti, pomanjkanje znanstvene zanesljivosti ne sme biti ralog za odlaganje ukrepov. 6. Odgovornost povzročitelja onesnaževanja okolja /ZVO-1/

Načelo odgovornosti povzročitelja (1) Povzročitelj čezmerne obremenitve je kazensko in odškodninsko odgovoren v skladu z zakonom. (2) Oseba iz prejšnjega odstavka ali njen pravni naslednik mora v skladu z zakonom odpraviti vir in posledico čezmernega obremenjevanja. (3) Povzročitelj je za obremenjevanje okolja odgovoren tudi v primeru likvidacije ali stečaja, skladno s tem zakonom Načelo plačila za obremenjevanje (1) Povzročitelj obremenitve krije vse stroške predpisanih ukrepov za preprečevanje in zmanjševanje onesnaževanja ter tveganja za okolje, rabo okolja ter odpravo posledic obremenjevanja okolja. (2) Z namenom zmanjševanja obremenjevanja okolja se lahko predpiše okoljsko dajatev zaradi onesnaževanja ali zaradi vsebnosti okolju škodljivih snovi v surovini, polizdelku ali izdelku. (3) Povzročitelju obremenitve se lahko predpiše obveznost jamčenja s finančnimi sredstvi za primer poplačila stroškov obremenjevanja okolja pri opravljanju dejavnosti in po njenem prenehanju. (4) Povzročitelj obremenitve se mora zavarovati proti odgovornosti za škodo, ki jo lahko povzroči okolju s svojo dejavnostjo, skladno z zakonom. Načelo subsidiarnega ukrepanja (kritje nepokritih stroškov) (1) Država skrbi za odpravo posledic čezmerne obremenitve okolja in krije stroške odprave teh posledic, če jih ni mogoče naprtiti določenim ali določljivim povzročiteljem ali ni pravne podlage za naložitev obveznosti povzročitelju obremenitve ali posledic ni mogoče drugače odpraviti. (2) Ne glede na določbe prejšnjega odstavka občina skrbi za odpravo posledic čezmerne obremenitve okolja zaradi ravnanja s komunalnimi odpadki in krije stroške odprave teh posledic, če jih ni mogoče naprtiti določenim ali določljivim povzročiteljem ali ni pravne podlage za naložitev obveznosti povzročitelju obremenitve ali posledic ni mogoče drugače odpraviti. (3) Če se v primeru iz prejšnjih odstavkov povzročitelj ugotovi kasneje, imata država ali občina pravico in dolžnost izterjati vračilo stroškov iz prejšnjih odstavkov. (4) Načelo subsidiarnega ukrepanja velja za državo tudi, ko je vir obremenjevanja okolja zunaj njenih meja, vprašanja o posledicah čezmerne obremenitve na območju Republike Slovenije pa s tujo državo, v kateri je vir, niso urejena. (5) Stroški subsidiarnega ukrepanja države ali občine ne pokrivajo stroškov odškodninskih zahtevkov oškodovancev zaradi posledic čezmerne obremenitve okolja. Načelo spodbujanja varovanja okolja (1) Država in občina v skladu s svojimi pristojnostmi spodbujata dejavnosti varstva okolja, ki preprečujejo ali zmanjšujejo obremenjevanje okolja, in tiste posege v okolje, ki zmanjšujejo porabo snovi in energije ter manj obremenjujejo okolje ali ga omejujejo pod stopnjo dopustnih meja. (2) Pri določanju spodbud so okolju primernejše naprave, tehnologija, oprema, izdelki in storitve ter dejavnosti deležni večjih ugodnosti od okolju manj primernih. (3) Država in občina spodbujata ozaveščanje, informiranje in izobraževanje o varstvu okolja.

B. Posebni del

58

Načelo javnosti okoljskih podatkov (dostop do teh podatkov) (1) Okoljski podatki so javni. (2) Vsakdo ima pravico dostopa do okoljskih podatkov skladno z zakonom. (3) Javnost ima pravico sodelovati v postopkih sprejemanja politik, strategij, programov, planov in načrtov, ki se nanašajo na varstvo okolja, skladno s tem zakonom. (4) Javnost ima pravico sodelovati v postopkih, ki se nanašajo na plane, programe in posege v okolje v drugih državah, ki bi lahko vplivali na okolje v Republiki Sloveniji, skladno s tem zakonom. (5) Javnost ima pravico sodelovati v postopkih izdajanja konkretnih pravnih aktov, ki se nanašajo na posege v okolje, skladno s tem zakonom. Načelo varstva pravic (1) Za uresničevanje pravice do zdravega življenjskega okolja lahko državljanke ali državljani kot posameznice ali posamezniki ali njihova društva, združenja in organizacije pred sodiščem zahtevajo, da nosilka ali nosilec (v nadaljnjem besedilu: nosilec) posega v okolje ustavi poseg, če bi ta povzročil ali povzroča čezmerno obremenitev okolja ali če bi povzročil ali povzroča neposredno nevarnost za življenje ali zdravje ljudi, ali da se mu prepove začeti izvajanje posega v okolje, če je izkazana velika verjetnost, da bi povzročil takšne posledice. (2) Za varovanje pravice do zdravega življenjskega okolja kot posebnega področja je v skladu z zakonom pristojen tudi varuh človekovih pravic. Načelo dopustnosti posegov v okolje (1) Poseg v okolje je dopusten le, če ne povzroča čezmerne obremenitve. (2) Ta zakon določa primere, ko je za poseg v okolje treba pridobiti okoljevarstveno soglasje ali dovoljenje. (3) Za posebno rabo naravnih dobrin je treba pridobiti pravico skladno z določbami zakonov, ki urejajo njihovo rabo. Načelo ekološke funkcije lastnine (1) Pri uživanju lastninske pravice ali pravice splošne ali posebne rabe naravnih dobrin je treba zaradi upoštevanja ekološke funkcije lastnine zagotoviti ohranjanje in izboljševanje kakovosti okolja, ohranjanje naravnih vrednot in biotske raznovrstnosti. (2) Naravno javno dobro se lahko rabi le tako, da ni ogroženo okolje ali njegov del, ki ima status naravnega javnega dobra, in ni izključena njegova naravna vloga. (3) Zaradi ohranjanja narave in izboljšanja kakovosti človekovega življenja se za naravne dobrine, ki so skladno z zakonom določena kot ekološko pomembna območja ali naravne vrednote, lahko določi poseben režim uživanja lastnine, drugih pravic rabe ali opravljanja dejavnosti. (4) Ukrepi za zagotavljanje ekološke funkcije lastnine iz prejšnjih odstavkov so določeni s tem zakonom in z zakoni, ki urejajo varstvo ali rabo naravnih dobrin. 7. Emisija in preprečevanje večjih nesreč

Emisije (1) Povzročitelj onesnaževanja mora izvesti ukrepe, potrebne za preprečevanje in zmanjšanje onesnaževanja, tako da njegove emisije v okolje ne presegajo predpisanih mejnih vrednosti. (2) Povzročitelj onesnaževanja mora za napravo, v kateri poteka dejavnost, ki lahko onesnažuje okolje z emisijami, imeti okoljevarstveno dovoljenje, skladno s tem zakonom. (3) Vlada Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vlada) določi mejne vrednosti emisije, stopnje zmanjševanja onesnaževanja okolja in s tem povezane ukrepe, pri čemer upošteva tudi možne učinke celotne in skupne obremenitve okolja. (4) Vlada lahko določi naprave, za katere proizvajalec zagotavlja skladnost s predpisanimi mejnimi vrednostmi ali se ta ugotavlja v skladu s predpisi, ki urejajo ugotavljanje skladnosti proizvodov, in za katere okoljevarstveno dovoljenje ni potrebno. (5) Vlada določi tudi način obveščanja javnosti o večjih nesrečah ter način obveščanja drugih držav članic Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: država članica) in drugih držav o obratih in možnih večjih nesrečah, ki bi lahko vplivale na okolje na njihovem ozemlju.

B. Posebni del

59

Pravila ravnanja (1) Povzročitelj obremenitve mora pri svojem ravnanju upoštevati vsa pravila, ki so potrebna za preprečevanje in zmanjševanje obremenjevanja okolja. (2) Prepovedi, omejitve in druga pravila ravnanja ter priporočila pri opravljanju dejavnosti ali v potrošnji določi ministrica ali minister, pristojen za varstvo okolja (v nadaljnjem besedilu: minister), v soglasju z drugimi pristojnimi ministricami ali ministri (v nadaljnjem besedilu: pristojni ministri), nanašajo pa se zlasti na:

1. prijavo ravnanja ali dejavnosti, 2. proizvodnjo, prevoz in skladiščenje, 3. usposobljenost oseb za opravljanje dejavnosti, 4. dajanje storitev ali izdelkov na trg, 5. označevanje surovin, polizdelkov ali izdelkov in druge oblike obveščanja potrošnikov, 6. specifikacije za izdelke, storitve ali postopke in ugotavljanje skladnosti z njimi, 7. opozorila, znake in varščine, 8. zmanjševanje porabe snovi in energije, 9. zmanjševanje nevarnih in škodljivih snovi v surovinah, polizdelkih ali izdelkih, 10. nadomeščanje snovi in energentov z okolju primernejšimi, 11. zahteve, povezane z nadzorom nad okoljevarstveno ustreznostjo izdelkov ali tehnologij pri uvozu ali tranzitu in 12. druga ravnanja, potrebna za preprečevanje in zmanjševanje obremenjevanja okolja.

8. Ravnanje z odpadki (1) Povzročitelj onesnaževanja mora upoštevati vsa pravila ravnanja z odpadki, ki so potrebna za preprečevanje ali zmanjševanje nastajanja odpadkov in njihove škodljivosti za okolje, in za zagotovitev predelave nastalih odpadkov ali njihovo varno odstranitev, če predelava ni mogoča. (2) Pravna ali fizična oseba, ki predeluje ali odstranjuje svoje odpadke ali odpadke drugih povzročiteljev po predpisanih postopkih, mora za to imeti okoljevarstveno dovoljenje, skladno s tem zakonom. (3) Minister določi pravila ravnanja in druge pogoje za ravnanje z odpadki, nanašajo pa se zlasti na: 1. zmanjševanje nastajanja odpadkov in njihove škodljivosti za okolje, 2. razvrščanje odpadkov v sezname, 3. načine ravnanja z odpadki, vključno s posredovanjem na področju ravnanja z odpadki in obveznostjo pridobitve potrdila za vpis v evidenco za posredovanje odpadkov, 4. obveznost pridobitve potrdila za vpis v evidenco za zbiranje odpadkov, 5. pogoje za pridobitev predpisanih dovoljenj ali soglasij, 6. načrtovanje, gradnjo in obratovanje naprav za ravnanje z odpadki, 7. usposobljenost oseb za ravnanje z odpadki, 8. ukrepe, povezane s prenehanjem delovanja naprav za ravnanje z odpadki, in 9. vodenje evidenc o odpadkih in o ravnanju z njimi ter način poročanja ministrstvu, pristojnemu za varstvo okolja (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo). (4) Minister lahko določi primere, ko dovoljenje iz drugega odstavka tega člena ni potrebno, če so izpolnjene predpisane zahteve, ki se nanašajo zlasti na: 1. emisije, 2. vsebnost nevarnih ali škodljivih snovi, 3. rabo energije, in 4. vrsto in način nastajanja odpadkov. Uvoz, izvoz in tranzit odpadkov (1) Uvoz, izvoz in tranzit odpadkov se izvaja skladno s predpisi Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: EU), ki urejajo uvoz, izvoz in tranzit odpadkov. (2) Dovoljenja, potrdila in druge listine za uvoz, izvoz in tranzit odpadkov po predpisih EU iz prejšnjega odstavka izdaja ministrstvo. Uporaba standardov (1) V predpisih iz 17., 18., 19. in 20. člena tega zakona se v zvezi z določenim ravnanjem ali dejavnostjo lahko določi sklicevanje na standard po predpisih o standardizaciji ali določi njegovo obvezno uporabo ali določi, da je določeno ravnanje ali dejavnost skladna z zahtevami predpisa, če ustreza zahtevam standarda. (2) V predpisih iz prejšnjega odstavka se lahko določi tudi organ za ugotavljanje skladnosti, pogoje, ki ji mora ta organ izpolnjevati, in zahteva, da se njegova usposobljenost dokazuje z akreditacijskimi listinami po predpisih, ki urejajo akreditacijo.

B. Posebni del

60

Standardi kakovosti okolja (1) Vlada določi standarde kakovosti okolja, opozorilne in kritične vrednosti, stopnje zmanjševanja onesnaževanja okolja in s tem povezane ukrepe, pri čemer upošteva tudi možne učinke celotne in skupne obremenitve okolja. (2) Vlada določi tudi merila občutljivosti, ranljivosti ali obremenjenosti okolja, na podlagi katerih se deli okolja ali posamezna območja uvrščajo v razrede ali stopnje. Na teh delih okolja ali posameznih območjih so novi posegi dovoljeni le, če se zaradi njih ne poslabša uvrstitev dela okolja ali območja v posamezni razred ali stopnjo. (3) Minister razvrsti dele okolja ali posamezna območja v razrede ali stopnje iz prejšnjega odstavka. (4) Vlada lahko določi raven dopustnega preseganja standarda kakovosti okolja za določeno obdobje, če je to potrebno zaradi obstoječe obremenjenosti okolja in zahtevnosti doseganja predpisane kakovosti okolja. (5) Vlada določi način obveščanja javnosti o prekoračitvi opozorilnih vrednosti iz prvega odstavka tega člena in s tem povezana opozorila, priporočila ter napotila za ravnanje prebivalstva. (6) Vlada lahko za določen čas na celotnem območju države ali njenem delu omeji ali prepove dejavnost ali delovanje, ki povzroča prekoračitev standardov kakovosti okolja ali opozorilnih vrednosti iz prvega odstavka tega člena, če prekoračitve ni mogoče odpraviti z drugimi ukrepi. Degradirano okolje (1) Vlada lahko del okolja ali posamezno območje s predpisom določi kot degradirano okolje, če je na podlagi meril iz drugega odstavka prejšnjega člena razvrščeno v razred ali stopnjo največje obremenjenosti, in v sodelovanju z občino, na območju katere je degradirano območje, določi program ukrepov za izboljšanje kakovosti okolja ali njegovih delov na tem območju. V primeru, da degradirano okolje obsega območje več občin, lahko pri določitvi programa sodelujejo tudi njihove zveze ali združenja. (2) Program ukrepov iz prejšnjega odstavka vsebuje zlasti: 1. opredelitev območja degradiranega okolja, 2. navedbo delov okolja, ki so čezmerno obremenjeni, in razred ali stopnjo obremenjenosti, 3. predvideno kakovost okolja ali njegovega dela po izvedenih ukrepih, 4. ukrepe za izboljšanje kakovosti degradiranega okolja, ob upoštevanju celotne in skupne obremenitve okolja, 5. naloge države in občine, 6. obveznosti povzročiteljev obremenitve, 7. obveznosti izvajalcev javnih služb varstva okolja ali oseb, ki izvajajo dejavnosti varstva okolja, 8. roke za izvedbo posameznih ukrepov in 9. načrt monitoringa učinkov izvedenih ukrepov. (3) Sodelovanje občine pri določitvi programa iz prejšnjega odstavka obsega zlasti: 1. izmenjavo podatkov, ki se nanašajo na degradirano območje, 2. dajanje pobud za določitev ustreznih ukrepov in 3. opredelitev nalog občine, vključno z deležem sredstev za njihovo izvedbo. (4) Za sodelovanje občine je pristojna županja ali župan, ki po predhodni odobritvi občinskega sveta predlaga določitev nalog občine, vključenih v program iz drugega odstavka tega člena. (5) Vlada pri določitvi predvidene kakovosti okolja ali njegovega dela v programu ukrepov iz drugega odstavka tega člena upošteva tehnično izvedljivost potrebnih ukrepov ob razumno visokih stroških. (6) Vlada lahko v predpisu iz prvega odstavka tega člena prepove nove posege v okolje, zaradi katerih bi se lahko povečala stopnja obremenjenosti okolja ali delov okolja na območju degradiranega okolja. (7) Vlada lahko v predpisu iz prvega odstavka tega člena glede na stopnjo degradiranosti okolja in zahtevnost njegovega izboljšanja povzročiteljem obremenitve določi obveznosti, ki so strožje od mejnih vrednosti emisije iz 17. člena tega zakona ali pravil ravnanja iz 19. ali 20. člena tega zakona, če izboljšanja ni mogoče doseči z drugimi ukrepi. (8) Če ima povzročitelj obremenitve iz prejšnjega odstavka okoljevarstveno dovoljenje, izdano po določbah tega zakona, mu ministrstvo naloži njegove obveznosti iz prejšnjega odstavka in določi rok za njihovo izpolnitev z odločbo, s katero se delno ali v celoti spremeni ali dopolni izdano dovoljenje. (9) Ministrstvo lahko rok iz prejšnjega odstavka na zahtevo povzročitelja obremenitve za enkrat podaljša, če ta predloži dokazila, da je to potrebno zaradi zahtevnosti tehnoloških rešitev, njegovih slabih poslovnih rezultatov ali dolgotrajnosti postopkov pridobivanja predpisanih soglasij ali dovoljenj iz razlogov, ki niso na strani povzročitelja. (10) Ko vlada na podlagi monitoringa ugotovi, da del okolja ali območje iz prvega odstavka tega člena ni več degradirano, odloči o prenehanju predpisa iz prvega odstavka tega člena. Subsidiarno ukrepanje države in občine (1) Če je za odpravo posledic čezmerne obremenitve okolja subsidiarno odgovorna država, vlada naloži ministrstvu, da v sodelovanju z ministrstvi, pristojnimi za rabo posamezne naravne dobrine, pripravi program ukrepov za izboljšanje kakovosti okolja ali njegovega dela. (2) Pri odločitvi iz prejšnjega odstavka vlada upošteva tehnično izvedljivost potrebnih ukrepov ob razumno visokih stroških ter njihovo upravičenost glede na predvideno izboljšanje kakovosti okolja ali njegovega dela. (3) Program ukrepov iz prvega odstavka tega člena vsebuje zlasti: 1. opredelitev čezmerne obremenitve okolja ali njegovega dela, 2. opis posledic čezmerne obremenitve okolja, ki jih je treba odpraviti, 3. ukrepe za izboljšanje kakovosti okolja ali njegovega dela, 4. opis izbranih tehnoloških in drugih rešitev ter predvidenih ukrepov, 5. oceno predvidenih dolgoročnih učinkov izbranih ukrepov z vidika vplivov na okolje,

B. Posebni del

61

6. pristojne organe in izvajalce državnih gospodarskih javnih služb, 7. predvideno kakovost okolja ali njegovega dela po izvedenih ukrepih, 8. okvirne roke za izvedbo ukrepov, 9. oceno potrebnih finančnih sredstev, 10. načrt monitoringa učinkov izvedenih ukrepov in 11. poljudni povzetek programa, ki je razumljiv javnosti. (4) Program ukrepov iz prejšnjega odstavka sprejme vlada, njegovo izvedbo pa zagotovi ministrstvo. (5) Določbe prejšnjih odstavkov se smiselno uporabljajo tudi, kadar je za odpravo posledic čezmerne obremenitve okolja subsidiarno odgovorna občina. Sodelovanje javnosti (1) Ministrstvo mora v postopku priprave programa ukrepov iz prvega odstavka prejšnjega člena omogočiti javnosti vpogled v osnutek programa in zagotoviti njegovo javno predstavitev. (2) Ministrstvo z javnim naznanilom v svetovnem spletu in v enem od dnevnih časopisov, ki pokriva celotno območje države, določi kraj in čas za vpogled in javno predstavitev iz prejšnjega odstavka ter določi način dajanja mnenj in pripomb javnosti. (3) Ministrstvo zagotovi vpogled in možnost dajanja mnenj in pripomb javnosti na osnutek programa v trajanju najmanj 30 dni. (4) V predlogu programa ukrepov iz prvega odstavka tega člena, ki ga ministrstvo predloži vladi v sprejem, mora biti navedena tudi opredelitev do mnenj in pripomb javnosti iz prejšnjega odstavka. (5) Določbe prejšnjih odstavkov se smiselno uporabljajo tudi v primeru, kadar program priprave sprejme pristojni organ občine, javno naznanilo pa mora biti poleg svetovnega spleta objavljeno tudi v enem od časopisov, ki pokrivajo območje občine. Predpisov varovanja okolja je mnogo. Predpise dobite na internetnem naslovu: www.pisrs.si. Zakoni, ki obravnavajo zadevno področje varovanja okolja so: Zakon o porabi sredstev dolgoročnih rezervacij za ekološko sanacijo /ZPDRES/ (Ur. l. RS, št 59/2001, 80/2004) Zakon o razglasitvi zaščitne ekološke cone in epikontinentalnem pasu Republike Slovenije /ZRZECEP/ (Ur. l. RS, št 93/2005) Zakon o temeljih vodnega režima, pomembnega za dve ali več republik oziroma avtonomnih pokrajin, in o meddržavnih vodah /ZTVR/ (Ur. l. SFRJ, št 2/1974, 24/1976, RS, št 67/2002) Zakon o ukrepih za odpravo posledic določenih zemeljskih plazov večjega obsega iz let 2000 in 2001/ZUOPZP/ (Ur. l. RS, št 21/2002, 98/2OO5) Zakon o varstvu okolja /ZVO-1/ (Ur. l. RS, št 41/2004) Zakon o varstvu pred hrupom v naravnem in bivalnem okolju /ZVPH/ (Ur. l. SRS, št 15/1976,29/1986, RS, št 32/1993,29/1995-ZPDF;45/1995;41/2004 Zakon o varstvu pred ionizirajočimi sevanji in jedrski varnosti /ZVISJV/ (Ur. l. RS, št 67/2002, 110/2002-ZGO-1, 24/2003, 46/2004) . Zakon o varstvu pred ionizirajočimi sevanji in jedrski varnosti /ZVISJV -UPB1/ (Ur. l. RS, št 50/2003) Zakon o varstvu pred ionizirajočimi sevanji in jedrski varnosti /ZVISJV -UPB2/ (Ur. l. RS, št 102/2004) Zakon o vodah /ZV-1/ (Ur. l. RS, št. 67/2002, 110/2002-ZGO-1, 2/2004, 41/2004)

B. Posebni del

62

4.4 B4. BIOLOŠKE ŠKODLJIVOSTI Literatura B4: [B4-1] DIREKTIVA 2000/54/ES o varovanju delavcev pred tveganji zaradi izpostavljenosti biološkim dejavnikom pri delu (sedma posebna direktiva v smislu člena 16(1) Direktive 89/391/EGS) [B4-2] Pravilnika o varovanju delavcev pred tveganji zaradi izpostavljenosti biološkim dejavnikom (Ur. l. 04/2002, 39/2005, 43/2011-ZVZD-1) [B4-3] EN 12296:1998: Biotehnologija - Oprema - Navodilo o preskusnih postopkih za ugotavljanje čistosti B4. Biološke škodljivosti 1. Ciljani in neciljani biološki dejavniki ter zagotavljanje varnosti. V proizvodnih obratih se pogosto pojavlja zgrešena miselnost, da se biološki dejavniki ne pojavljajo, ker nimajo nikakršnih potreb po obvladovanju bioloških snovi. Pri podrobnejši presoji pa se pogosto ugotavlja prisotnost bioloških dejavnikov pri delu. Poleg "ciljanih" dejavnosti pri delu z biološkimi dejavniki, je upoštevati varnostne ukrepe tudi pri "neciljanih" dejavnostih. Opredelitev izrazov v zvezi z varovanjem pred biološkimi dejavniki pri delu: (a) „biološki dejavniki“ pomenijo mikroorganizme, vključno s tistimi, ki so bili gensko spremenjeni, celične kulture in človeške endoparaze, ki so sposobni povzročiti kakršnokoli okužbo, alergijo ali zastrupitev; (b) „mikroorganizem“ pomeni mikrobiološko celično ali necelično entiteto, ki se je zmožna razmnoževati ali prenašati genski material; (c) „celična kultura“ pomeni in vitro rast celic, pridobljenih iz večceličnih organizmov in so po direktivi [B4-1]: bakterije,virusi, glivice, alge,enocelične živali (protozoi), ektoparaziti, ki se pojavljajo na področjih: -bioloških čistilnih naprav, -izdelavi zdravil (antibiotiki), -prehrambna industrija (beljakovine, vitamini), -poljedelstvo: vzgoja sadik, uporaba sredstev za varovanje rastlin, proizvodnja plina iz gnojevke, -pridobivanje rudnin. 2. Vsebina direktive 2000/54/ES o varovanju delavcev pred tveganji zaradi izpostavljenosti biološkim dejavnikom pri delu [B4-1]. DIREKTIVA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA 2000/54/ES, z dne 18. septembra 2000, o varovanju delavcev pred tveganji zaradi izpostavljenosti biološkim dejavnikom pri delu (sedma posebna direktiva v smislu člena 16(1) Direktive 89/391/EGS) [B4-1] Cilj direktive [B4-1] in pravilnika [B4-2] je :varovanje delavca pred ogroženostjo varnosti in zdravja, ki lahko nastane zaradi izpostavljenosti biološkim delovnim snovem ali pa varovanje pred možnostjo, da ogrožanje sploh nastane. 1. Ta direktiva [B4-1] se uporablja za dejavnosti, pri katerih so delavci zaradi svojega dela neposredno ali posredno izpostavljeni biološkim dejavnikom. 2. Pri katerikoli dejavnosti, ki verjetno vključuje tveganje zaradi izpostavljenosti biološkim dejavnikom, je treba določiti naravo, stopnjo in trajanje izpostavljenosti delavcev, da se omogoči ocena vsakršnega tveganja za njihovo zdravje ali varnost in določitev potrebnih ukrepov. Pri dejavnostih, ki vključujejo izpostavljenost več skupinam bioloških dejavnikov, se tveganje oceni na podlagi nevarnosti, ki jo predstavljajo vsi prisotni nevarni biološki dejavniki. To oceno je redno treba obnavljati, še posebej pa v vsakem primeru, ko se pojavi kakršnakoli sprememba pogojev, ki bi lahko vplivali na izpostavljenost delavcev biološkim dejavnikom.

B. Posebni del

63

Delodajalec mora pristojnim organom na njihovo zahtevo zagotoviti informacije, uporabljene pri izdelavi te ocene. Direktiva 89/391/EGS obravnava razvrstitev, analizo in oceno bioloških dejavnikov. Nanaša se na vse dejavnosti pri katerih je ali pa je lahko delojemalec izpostavljen njihovemu škodljivemu učinku. Obravnavati je treba tudi dejavnosti, kjer uporaba bioloških delovnih snovi ni ciljno (z namenom) v delovnem procesu,kar se pojavlja na primer na naslednjih področjih: - obvladovanje tveganja pri uporabi vodne mešanice z olji v strojništvu, - dela, povezana s saniranjem tal in stanja voda, (delo v obratih za čiščenje odpadnih vod); - dejavnosti v poljedelstvu, vrtnarstvu in gozdarstvu, - delo v obratih za proizvodnjo hrane; - delo, pri katerem prihaja do stika z živalmi in/ali izdelki živalskega izvora; - delo v zdravstvu, vključujoč enote za izolacijo in mrtvašnice; - delo v kliničnih, veterinarskih in diagnostičnih laboratorijih, razen v diagnostičnih mikrobioloških laboratorijih; - delo v obratih odlagališč odpadkov; - druga dela,pri katerih lahko pride do nenamerne izpostavljenosti delavcev biološkim dejavnikom

Slika B4-1. Znak za biološke nevarnosti (črn znak na rumeni podlagi).(priloga II pravilnika [B4-1] 3. Infekcijske poti. Te se razlikujejo v odvisnosti od vrste škodljivca: - direkten kontakt s kožo, - oralno npr.: prenos z roko v usta, - inhalacija npr. prenos bioloških škodljivosti s prahom, aerosoli itd., - vnos bioloških škodljivosti skozi poškodovano kožo npr. zaradi pika insekta. Biološki dejavniki so, glede na tveganje za okužbo, razvrščeni v štiri rizične skupine. Glej tudi poglavje 3, vprašanje A-6 (točka 6.4). 4. Ocena tveganja. (3. člen pravilnika [B4-2].) Za vsako dejavnost, pri kateri obstaja tveganje za·izpostavljenost biološkim dejavnikom, je treba določiti vrsto, stopnjo in trajanje izpostavljenosti delavcev z namenom, da se oceni tveganje za zdravje in/ali varnost delavcev in določi ukrepe, ki jih je treba sprejeti. Pri "ne ciljanih " dejavnostih je ocena tveganja analogna tisti v " ciljanih" dejavnostih. Na vsak način je v tem primeru po pravilu za dokončno oceno tveganja na razpolago manj informacij, ker spekter prisotnih organizmov ni znan, je variabilen ali ni enolično okarakteriziran. Pogosto najdemo tudi pri bioloških delovnih snoveh, da se pojavljajo različne rizične skupine. Možnost, da bi pri "ne ciljanih" dejavnostih zaradi posamičnih mikroorganizmov spadala dejavnost v visoko rizična skupino je vedno prisotna. Pomembno je odgovoriti na vprašanje pogostosti in verjetnosti nastopa povzročitelja infekcije in če povzročitelj nastopa tako, da je sploh infekcijsko relevanten. Primer1.

B. Posebni del

64

V odpadnih vodah je lahko prisotna salmonela, ki spada v 3. razred rizičnih skupin. Ob dolgoletnem opazovanju bolezenskih pojavov zaposlenih glede na splošno populacijo lahko razporedimo stopnjo ogrožanja pri tej neciljani dejavnosti v 2. razred rizičnih skupin. Primer 2. V raziskavah ogroženosti zbiralcev gospodinjskih odpadkov pri ročnem nakladanju odpadkov na smetarski kamion je bilo izmerjeno 105 kolonij glivic v bioaerosolih na kubični meter zraka. Uporabljala se je v naprej določena metoda merjenja onesnaženosti zraka na višini vdihavanja. Pri bočnem nakladalniku, kjer se poslužuje nakladanje iz kabine, je ogroženost bistveno manjša. V takem primeru je šofer, ki krmili nakladanje smeti, več kot 5 metrov oddaljen od vira onesnaževanja in ga onesnažen zrak praktično ne doseže. Pri bočnem nakladanju smeti z avtomatskim nakladalnikom je varnost pred onesnaženjem delavca, ki naklada gospodinjske zabojnike s smetmi na smetarski kamion, visoka. V primeru, da delavec opravlja dejavnost, pri kateri je izpos1avljen večim skupinam bioloških dejavnikov, se tveganje oceni na podlagi nevarnosti, ki jo predstavljajo vsi prisotni nevarni biološki dejavniki. Delodajalec mora oceno tveganja obnavljati redno in pri vsaki spremembi razmer, ki lahko vpliva na izpostavljenost delavcev biološkim dejavnikom. 5. Zadrževalni ukrepi in zadrževalne stopnje. Skupine bioloških dejavnikov glede na njihovo raven tveganja za okužbo so: 1. biološki dejavnik iz skupine 1 je tisti, ki po vsej verjetnosti ne more povzročiti bolezni pri ljudeh; 2. biološki dejavnik iz skupine 2 je tisti, ki lahko povzroči bolezen pri ljudeh in bi bil lahko nevaren za delavce; ni

verjetno, da se bo razširil v okolico; ponavadi je na voljo učinkovita profilaksa ali zdravljenje; 3. biološki dejavnik iz skupine 3 je tisti, ki lahko povzroči hudo bolezen pri ljudeh in pomeni resno nevarnost za

delavce; lahko pomeni tveganje razširitve v okolico, vendar je ponavadi na voljo učinkovita profilaksa ali zdravljenje;

4. biološki dejavnik iz skupine 4 je tisti, ki povzroči hudo bolezen pri ljudeh in pomeni resno nevarnost za delavce; pomeni lahko veliko tveganje, da se bo razširil v okolico, ponavadi ni na voljo učinkovite profilakse ali zdravljenja.

Lista bioloških dejavnikov (bakterije in sorodni organizmi, virusi, paraziti, glivice) je podana v III. prilogi direktive [B4-1] in tudi v III. prilogi Pravilnika o varovanju delavcev pred tveganji zaradi izpostavljenosti biološkim dejavnikom (Ur. l. 04/2002, 39/2005, 43/2011-ZVZD-1) [B4-2]. Tabela se dopolnjuje na osnovi novih dognanj na tem področju. Zadrževalni ukrepi Za zdravstvene in veterinarske ustanove velja, da je potrebno v prostorih za izolacijo, kjer so bolni ljudje ali živali, ki so okuženi ali za katere obstaja sum, da so okuženi z biološkimi dejavniki iz 3. ali 4. skupine, izbrati zadrževalne ukrepe iz stolpca A Tabele B4-1 (priloga V pravilnika[B4-2]), tako da je tveganje za širitev okužbe čim manjše. Posebni ukrepi za industrijske procese in laboratorije so: (1) Laboratoriji, vključno z diagnostičnimi laboratoriji ter prostori za laboratorijske poskuse na živalih, ki so bile namerno okužene z biološkimi dejavniki iz 2., 3. ali 4. skupine, ali za katere obstaja sum, da so prenašalke takih dejavnikov, morajo izvajati naslednje ukrepe: a) laboratoriji, ki opravljajo delo, ki vključuje ravnanje z biološkimi dejavniki iz 2., 3. ali 4. skupine za potrebe

raziskav, razvoja, poučevanja ali diagnosticiranja, določijo zadrževalne ukrepe v skladu s prilogo V pravilnika [B4-2], da čim bolj zmanjšajo tveganje za okužbe;

b) po opravljeni oceni tveganja iz 3. člena pravilnika [B4-2] in po določitvi ustrezne zadrževalne stopnje za biološke dejavnike, določene glede na raven tveganja, se v skladu s prilogo V določi potrebne ukrepe. Dejavnosti, ki vključujejo ravnanje z biološkim dejavnikom, je treba opravljati: – le na delovnih območjih, ki ustrezajo najmanj 2. zadrževalni stopnji za biološki dejavnik iz 2. skupine, – le na delovnih območjih, ki ustrezajo najmanj 3. zadrževalni stopnji za biološki dejavnik iz 3. skupine, – le na delovnih območjih, ki ustrezajo najmanj 4. zadrževalni stopnji za biološki dejavnik iz 4. skupine;

B. Posebni del

65

c) za delo v laboratorijih, kjer ravnajo z materiali, za katere obstaja negotovost o prisotnosti bioloških dejavnikov, ki lahko povzročijo bolezen pri ljudeh, njihov namen pa ni delati z biološkimi dejavniki kot takimi (tj. da bi jih gojili ali koncentrirali), je potrebno sprejeti vsaj 2. zadrževalno stopnjo. 3. ali 4. zadrževalno stopnjo je potrebno uporabiti, kadar je znano ali obstaja sum, da je takšna zadrževalna stopnja potrebna, razen če praktične smernice pokažejo, da je v določenih primerih ustrezna nižja zadrževalna stopnja.

(2) Pri industrijskih procesih, ki uporabljajo biološke dejavnike iz 2., 3. ali 4. skupine mora delodajalec sprejeti naslednje ukrepe: a) pri industrijskih procesih je potrebno na podlagi praktičnih ukrepov in ustreznih postopkov, navedenih v prilogi VI*

pravilnika [B4-2] uporabljati zadrževalne ukrepe iz drugega pododstavka odstavka (1)b) zgoraj; b) v skladu z oceno tveganja iz 3. člena pravilnika [B4-2], ki je povezana z uporabo bioloških dejavnikov iz 2., 3. ali 4.

skupine, lahko pristojni organ odloči o ustreznih ukrepih, ki jih je treba uporabljati pri industrijski uporabi takih dejavnikov.

(3) V primerih, ko pri dejavnostih, na katere se nanašata prvi (1) in drugi (2) odstavek, ni možno opraviti dokončne ocene tveganja za določen biološki dejavnik, ki bi ob predvideni uporabi lahko pomenil veliko tveganje za zdravje delavcev, se sme dejavnosti izvajati le na delovnih mestih, ki ustrezajo najmanj 3. zadrževalni stopnji. * … Praktična priporočila za zdravstveni nadzor delavcev 1. Pooblaščeni zdravnik mora biti seznanjen s pogoji oziroma okoliščinami izpostavljenosti vsakega delavca. 2. Zdravstveni nadzor delavcev je treba izvajati skladno z načeli in prakso medicine. Vključevati mora vsaj naslednje ukrepe: - vodenje zdravstvene in delovne anamneze delavca, - oceno zdravstvenega stanja delavca, - fakultativno izvajanje biološkega monitoringa in - uporabo drugih diagnostičnih metod za odkrivanje zgodnjih in reverzibilnih učinkov. V zdravstveni nadzor lahko vključimo še druge teste, če je to upravičeno, upoštevajoč najnovejša dognanja medicinske stroke. Zadrževalni ukrepi za biološke dejavnike 1. skupine Pri delu z biološkimi dejavniki iz 1. skupine, vključno z živimi oslabljenimi vakcinami, je priporočljivo upoštevati načela varnosti pri delu in higiene dela. Zadržeavlni ukrepi za biološke dejavnike 2., 3. in 4. skupine Na podlagi ocene tveganja v zvezi s katerim koli posebnim delovnim procesom ali delom procesa je priporočljivo izbrati in kombinirati zadrževalne ukrepe iz različnih razredov Tabele B4-1.

B. Posebni del

66

Tabela B4-1. Zadrževalni ukrepi in stopnje za biološke dejavnike skupin 2, 3 in 4 A. Zadrževalni ukrepi B. Zadrževalne stopnje

2 3 4 1. Sistem ravnanja z organizmi, sposobnimi za preživetje, naj bo tak, da je delovni postopek fizično ločen od okolja da da da

2. Z izstopnimi plini iz zaprtih sistemov je treba ravnati tako, da:

je sproščanje čim manjše se sproščanje prepreči se sproščanje prepreči

3. Vzorčenje, dodajanje materialov v zaprt sistem in prenos organizmov, sposobnih za preživetje v drug zaprt sistem je treba opraviti tako, da se:

je sproščanje čim manjše se sproščanje prepreči se sproščanje prepreči

4. Serije tekočih gojišč se ne sme odstraniti iz zaprtega sistema, če organizmi, sposobni za preživetje niso bili:

deaktivirani z validiranimi sredstvi

deaktivirani z validiranimi kemičnimi ali fizikalnimi

sredstvi

deaktivirani z validiranimi kemičnimi ali fizikalnimi

sredstvi

5. Tesnila morajo biti narejena tako, da je sproščanje čim manjše se sproščanje prepreči se sproščanje prepreči

6. Zaprti sistemi bi morali biti nameščeni znotraj nadzorovanega območja: priporočljivo priporočljivo da, in v namensko zgrajenem

(a) postavljeni naj bodo znaki za biološko nevarnost priporočljivo da da (b) dostop je dovoljen samo pooblaščenim delavcem priporočljivo da da, skozi zračno komoro (c) osebje naj nosi varovalno obleko da, delovno obleko da da, popolnoma se preobleče (d) osebje naj ima na voljo prostor in opremo za dekontaminacijo in umivanje da da da

(e) osebje naj se oprha, preden zapusti nadzorovano območje ne priporočljivo da (f) odplake iz umivalnikov in prh se zbira in deaktivira pred izpustom ne priporočljivo da

(g) nadzorovano območje je treba ustrezno prezračevati, da je kontaminacija zraka čim manjša priporočljivo priporočljivo da

(h) v nadzorovanem območju je treba vzdrževati tlak, nižji od atmosferskega ne priporočljivo da

(i) vstopni in izstopni zrak v nadzorovanem območju je treba prečistiti z uporabo metode HEPA ne priporočljivo da

(j) nadzorovano območje naj bo načrtovano tako, da lahko ostane v njem celotna vsebina zaprtega sistema, če se razlije ne priporočljivo da

(k) nadzorovano območje mora biti zatesnjeno, da se prepreči zaplinjanje prostorov - fumigacija ne priporočljivo da

(l) čiščenje odplak pred končnim izpustom deaktiviranje z validiranimi sredstvi

deaktiviranje z validiranimi kemičnimi ali fizikalnimi

sredstvi

deaktiviranje z validiranimi kemičnimi ali fizikalnimi

sredstvi

B. Posebni del

67

4.5 B5. VARSTVO PED NARAVNIM IN DRUGIMI NESREČAMI Varstvo ped naravnim in drugimi nesrečami (ZVNDN-UPB1)

Literatura B5: [B5-1] Zakon o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (Uradni list RS, št. 51/06 - uradno prečiščeno besedilo in 97/10); Varstvo ped naravnim in drugimi nesrečami 1. Namen zakona ZVNDN-UPB1 Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami /ZVNDN-UPB1/ Ur.l. RS, št. 51/2006 [B5-1] obsega: – Zakon o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami – ZVNDN (Uradni list RS, št. 64/94 z dne 14. 10. 1994), – Zakon o materialni dolžnosti – ZMatD (Uradni list RS, št. 87/01 z dne 8. 11. 2001), – Zakon o državni upravi – ZDU-1 (Uradni list RS, št. 52/02 z dne 14. 6. 2002), – Zakon o varstvu okolja – ZVO-1 (Uradni list RS, št. 41/04 z dne 22. 4. 2004) in – Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami – ZVNDN-A (Uradni list RS, št. 28/06 z dne 17. 3. 2006). Namen zakona je: (1) urediti varstvo ljudi, živali, premoženja, kulturne dediščine ter okolja pred naravnimi in drugimi nesrečami (v nadaljnjem besedilu: varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami). (2) Cilj varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami je zmanjšanje števila nesreč ter preprečitev oziroma zmanjšanje žrtev in drugih posledic teh nesreč. (3) Država, občine in druge samoupravne lokalne skupnosti (v nadaljnjem besedilu: lokalne skupnosti) organizirajo varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami kot enoten in celovit sistem v državi. (4) Sistem varstva iz prejšnjega odstavka obsega programiranje, načrtovanje, organiziranje, izvajanje, nadzor, financiranje ukrepov ter dejavnosti za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami. (5) S tem zakonom se v pravni red Republike Slovenije prenašajo naslednje direktive Evropske skupnosti: – Direktiva Sveta 89/391/EGS z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja

delavcev pri delu (UL L št. 183 z dne 29. 6. 1989); – Direktiva Sveta 89/618/EURATOM z dne 27. novembra 1989 o obveščanju prebivalstva o ukrepih zdravstvenega

varstva, ki jih je treba sprejeti, in o pravilih ravnanja v primeru radiološkega izrednega dogodka (UL L št. 357 z dne 7. 12. 1989);

– Direktiva Sveta 96/29/EURATOM z dne 13. maja 1996 o določitvi temeljnih varnostnih standardov za varstvo zdravja delavcev in prebivalstva pred nevarnostmi zaradi ionizirajočega sevanja (UL L št. 159 z dne 29. 6. 1996);

– Direktiva Sveta 96/82/ES z dne 9. decembra 1996 o obvladovanju nevarnosti večjih nesreč, v katere so vključene nevarne snovi (UL L št. 10 z dne 14. 1. 1997).

2. Civilna zaščita Civilna zaščita je namensko organiziran del sistema varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami. Civilna zaščita obsega organe vodenja, enote in službe za zaščito, reševanje in pomoč, zaščitno in reševalno opremo ter objekte in naprave za zaščito, reševanje in pomoč. 3. Načela zakona ZVNDN-UPB1 Načelo pravice do varstva

(1) Vsakdo ima pravico do varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami. (2) Ob naravni in drugi nesreči imata zaščita ter reševanje človeških življenj prednost pred vsemi drugimi zaščitnimi

in reševalnimi aktivnostmi. Načelo pomoči

Ob naravni in drugi nesreči je vsakdo dolžan pomagati po svojih močeh in sposobnostih.

B. Posebni del

68

Načelo javnosti (1) Podatki o nevarnostih ter o dejavnostih državnih organov, lokalnih skupnosti in drugih izvajalcev nalog varstva

pred naravnimi in drugimi nesrečami so javni. (2) Država in lokalna skupnost morata zagotoviti, da je prebivalstvo na območju, ki bi ga lahko prizadela naravna ali

druga nesreča, obveščeno o nevarnostih. Načelo preventive Država in lokalna skupnost pri zagotavljanju varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami, v skladu s svojimi pristojnostmi, prednostno organizirata izvajanje preventivnih ukrepov. Načelo odgovornosti Vsaka fizična in pravna oseba je v skladu z zakonom odgovorna za izvajanje ukrepov varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami. Načelo postopnosti pri uporabi sil in sredstev (1) Lokalna skupnost uporabi za zaščito, reševanje in pomoč ob naravni ali drugi nesreči najprej svoje sile in sredstva. (2) V primerih, ko zaradi velikega obsega nesreče oziroma ogroženosti, sile in sredstva lokalne skupnosti niso zadostna ali niso zagotovljena med sosednjimi lokalnimi skupnostmi, država zagotavlja uporabo sil in sredstev iz širšega območja. (3) Vojsko in obrambna sredstva je mogoče uporabiti za zaščito, reševanje in pomoč, če razpoložljive sile in sredstva ne zadoščajo za nujno reševanje ter pomoč in če vojska ni nujno potrebna pri opravljanju obrambnih nalog. 4. Dolžnost usposabljanja za CZ Pripadnik Civilne zaščite se mora usposabljati za opravljanje nalog v skladu s predpisi. [B5-1, 22. člen]. V zvezi s tem je lahko vpoklican: - k uvajalnemu, temeljnemu in dopolnilnemu usposabljanju; - na vaje in druge oblike praktičnega usposabljanja. Pripadniki civilne zaščite so lahko v Civilno zaščito razporejeni ali pa so prostovoljni člani. Obveznost usposabljanja je za vse člane enaka. Poleg pripadnikov Civilne zaščite se morajo usposabljati tudi preostali državljani, ki morajo pri varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami: - sodelovati v Civilni zaščiti; - dajati materialna sredstva (v nadaljnjem besedilu: materialna dolžnost); - se usposabljati ter pripravljati za osebno in vzajemno zaščito ter za izvajanje predpisanih zaščitnih ukrepov. 5. Aktiviranje pripadnikov Civilne zaščite med delom (1) Pripadnik Civilne zaščite ali državljan, ki prostovoljno sodeluje pri opravljanju nalog zaščite, reševanja in pomoči v skladu z zakonom [B5-1], je lahko pozvan k opravljanju nalog zaščite, reševanja in pomoči s pozivom preko tehničnih sredstev ali s sireno za javno alarmiranje preko pristojnega centra za obveščanje, ali s pisnim pozivom organa lokalne skupnosti oziroma državnega organa, pristojnega za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami. V primeru, da je bil poziv dan s tehničnimi sredstvi, mora pristojni organ lokalne skupnosti ali državni organ, ki je pripadnika ali državljana pozval k opravljanju nalog zaščite, reševanja in pomoči, izdati tudi pisno potrdilo o odsotnosti z dela pripadnika Civilne zaščite ali državljana, ki prostovoljno sodeluje pri opravljanju nalog zaščite, reševanja in pomoči v skladu s tem zakonom, na podlagi katerega delodajalec opraviči njegovo odsotnost z dela. (2) Delodajalec je dolžan omogočiti opravičeno odsotnost z dela v skladu s splošnimi predpisi o delovnih razmerjih pripadniku Civilne zaščite oziroma državljanu, ki prostovoljno sodeluje pri opravljanju nalog zaščite, reševanja in pomoči v skladu z zakonom [B5-1], ki je bil med delom pozvan k opravljanju nalog zaščite, reševanja in pomoči na način iz prejšnjega odstavka v skladu z načrti zaščite in reševanja oziroma načrti za mobilizacijo in aktiviranje sil za zaščito, reševanje in pomoč. (3) Določba prejšnjega odstavka se uporablja tudi za primer odsotnosti z dela zaradi vaj ali usposabljanja, na katere je bil pisno pozvan pripadnik Civilne zaščite oziroma državljan, ki prostovoljno sodeluje pri opravljanju nalog zaščite, reševanja in pomoči, s strani pristojnega organa lokalne skupnosti ali državnega organa, pristojnega za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, v skladu z zakonom [B5-1].

B. Posebni del

69

6. Nacionalni program Z nacionalnim programom varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami se določajo cilji, politika in strategija varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami v državi za najmanj pet let. Nacionalni program obsega: – stanje varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami; – temeljne cilje varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami v obdobju, ki ga obsega nacionalni program; – razvoj opazovalnih, informacijskih, komunikacijskih, logističnih in drugih sistemov za potrebe zaščite, reševanja in pomoči; – razvoj preventivnih dejavnosti; – razvoj zmogljivosti ter sil za zaščito, reševanje in pomoč; – usmeritve za izobraževanje in usposabljanje; – usmeritve za razvojno in raziskovalno delo; – zagotavljanje finančnih in drugih sredstev. 7. Sistem opazovanja, obveščanja in alarmiranja Za odkrivanje ter spremljanje nevarnosti naravnih in drugih nesreč, obveščanje in alarmiranje ter vodenje in izvajanje zaščite, reševanja in pomoči, ministrstvo organizira enoten sistem opazovanja, obveščanja in alarmiranja. Temeljne naloge tega sistema so: – zbiranje, obdelava in posredovanje podatkov, pomembnih za zaščito, reševanje in pomoč ter za izvajanje drugih nalog varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami; – obveščanje in alarmiranje prebivalcev o pretečih nevarnostih ter posredovanje napotkov za osebno in vzajemno zaščito; – obveščanje in aktiviranje izvajalcev nalog zaščite, reševanja in pomoči o nevarnostih ter posredovanje odločitev pristojnih organov vodenja za izvajanje zaščite, reševanja in pomoči. Organizacija sistema (1) Sistem opazovanja, obveščanja in alarmiranja sestavljajo: – opazovalno omrežje; – centri za obveščanje; – alarmiranje. (2) Vlada podrobneje uredi organizacijo in delovanje sistema opazovanja, obveščanja in alarmiranja. Opazovalno omrežje (1) Opazovanje, obveščanje in alarmiranje se izvaja na podlagi: – obvestil prebivalcev in organizacij; – opazovanj oziroma obvestil gasilcev, gorskih reševalcev, jamarjev, potapljačev, gozdarjev, lovcev, ribičev, avto-moto društev, nautičnih društev, letalskih klubov, železničarskih, cestnih in drugih gospodarskih družb, zavodov ter organizacij; – obvestil opazovalnih in nadzornih služb, organiziranih za spremljanje meteoroloških, hidroloških, seizmoloških, radioloških, ekoloških in drugih razmer; – opazovanj, ki jih opravljajo službe za nadzor zračnega prostora; – mednarodne izmenjave podatkov in informacij. (2) Službe iz prejšnjega odstavka morajo brezplačno sporočati podatke, pomembne za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, pristojnemu centru za obveščanje. Centri za obveščanje (organiziranost in delovanje) (1) Za opravljanje operativno-komunikacijskih nalog opazovanja, obveščanja in alarmiranja ministrstvo organizira centre za obveščanje. (2) Centri za obveščanje so: – Center za obveščanje Republike Slovenije; – regijski in območni centri za obveščanje. (3) Območni centri se aktivirajo in delujejo le ob naravnih in drugih nesrečah ter v vojni. (4) O aktiviranju območnih centrov za obveščanje odloča minister ali poveljnik Civilne zaščite Republike Slovenije.

B. Posebni del

70

Alarmiranje Za alarmiranje se uporablja alarmni sistem. (1) Alarmiranje se organizira kot enoten sistem javnega alarmiranja, ki ga je mogoče upravljati na državni, regionalni in lokalni ravni. (2) Alarmiranje ob nevarnostih naravnih in drugih nesreč izvajajo na podlagi preverjenih obvestil ali na zahtevo pristojnih poveljnikov Civilne zaščite ter drugih organov vodenja centri za obveščanje ter pristojne službe v gospodarskih družbah, zavodih in drugih organizacijah v skladu s predpisi. (3) Vlada določi vrsto, število in uporabo znakov za alarmiranje, ki so enotni za celotno območje države. (4) Gospodarske družbe, zavodi in druge organizacije iz drugega odstavka 38. člena tega zakona so dolžne na lastne stroške zgraditi, vzdrževati in zagotoviti delovanje alarmnih naprav, ki omogočajo tudi alarmiranje okoliškega prebivalstva ob nesreči, ter te naprave vključiti v sistem javnega alarmiranja iz prvega odstavka tega člena. (5) Ministrstvo skrbi za organizacijo, vzdrževanje in delovanje enotnega sistema javnega alarmiranja na območju države. 8. Zaščitni ukrepi Zaščitni ukrepi so: – prostorski, urbanistični, gradbeni in drugi tehnični ukrepi; – evakuacija; – sprejem in oskrba ogroženih prebivalcev; – radiološka, kemijska in biološka zaščita; – zaklanjanje; – zaščita kulturne dediščine. Prostorski, urbanistični, gradbeni in drugi tehnični ukrepi (1) Prostorski, urbanistični, gradbeni in drugi tehnični ukrepi se uveljavljajo pri načrtovanju in urejanju prostora ter naselij in pri graditvi objektov z namenom, da se preprečijo oziroma zmanjšajo škodljivi vplivi naravnih in drugih nesreč ter da se omogoči zaščita, reševanje in pomoč. (2) Projekti za graditev objektov in naprav, namenjenih oskrbi prebivalstva, javnemu prometu ter skladiščenju, proizvodnji oziroma uporabi nevarnih snovi, nafte in njenih derivatov ter energetskih plinov, morajo vsebovati študijo varnosti pred naravnimi in drugimi nesrečami. (3) Vlada podrobneje predpiše vrsto objektov in naprav iz prejšnjega odstavka ter prostorske, urbanistične, gradbene in druge tehnične ukrepe varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami. Evakuacija (1) Evakuacija ogroženih in prizadetih prebivalcev se izvaja, če ni mogoče z drugimi ukrepi zagotoviti njihove varnosti. (2) Evakuacijo lahko odredijo vlada, župan, v nujnih primerih pa tudi pristojni poveljnik Civilne zaščite. (3) Na območjih, kjer je odrejena evakuacija, se morajo prebivalci preseliti v določen kraj v času in na način, kot je to določeno z načrti zaščite in reševanja oziroma z odločitvijo pristojnega organa. (4) Preselitev prebivalcev v drugo občino ne sme vplivati na poslabšanje njihovega pravnega statusa. (5) Občina, na območje katere so prebivalci evakuirani, krije stroške v zvezi z njihovo nastanitvijo in oskrbo ter izobraževanjem, s tem, da ji daje nadomestilo stroškov država oziroma tista občina, iz katere so evakuirani, v obsegu, kot bi jih krili, če do evakuacije ne bi prišlo. Sprejem in oskrba ogroženih prebivalcev (1) Država in občine so dolžne v skladu z zakonom [B5-1] zagotoviti zatočišče in nujno oskrbo prebivalcem, ki so zaradi naravne ali druge nesreče ostali brez doma ter sredstev za preživljanje in ki se zaradi ogroženosti zadržujejo zunaj svojega prebivališča. (2) Župan lahko izjemoma odredi, da morajo lastniki ali uporabniki stanovanjskih hiš začasno sprejeti na stanovanje evakuirane ter ogrožene osebe iz prejšnjega odstavka, če njihove nastanitve ni mogoče zagotoviti na drug način.

B. Posebni del

71

Radiološka, kemijska in biološka zaščita (1) Radiološka, kemijska in biološka zaščita obsega ukrepe ter sredstva za neposredno zaščito pred učinki jedrskega, kemičnega in biološkega orožja, drugih sredstev za množično uničevanje ter pred posledicami nesreč z nevarnimi snovmi. (2) Lastniki in uporabniki objektov in naprav, ki so namenjeni javni oskrbi z vodo, proizvodnji, prometu in skladiščenju živil, zdravil in živinske krme, javni zdravstveni službi ter varstvu in izobraževanju otrok, morajo zagotoviti zaščitna sredstva in izvajati predpisane ukrepe za radiološko, kemijsko in biološko zaščito. (3) Vlada podrobneje predpiše organizacijo radiološke, kemijske in biološke zaščite ter določi zaščitna sredstva in ukrepe iz prejšnjega odstavka. Zaklanjanje (1) Za zaščito prebivalcev pred vojnimi in drugimi nevarnostmi se gradijo zaklonišča in zaklonilniki. (2) Zaklonišča se glede na odpornost delijo na zaklonišča osnovne in dopolnilne zaščite. (3) Zaklonišča osnovne zaščite se gradijo v mestih in drugih ogroženih naseljih v novih objektih, namenjenih javni zdravstveni službi, varstvu in izobraževanju otrok, varstvu kulturne dediščine, javnim telekomunikacijam, nacionalni televiziji in radiu, upravljanju železniškega, pomorskega in zračnega prometa ter v pomembnih energetskih in industrijskih objektih, kjer se bodo v vojni opravljale dejavnosti posebnega pomena za obrambo in zaščito. (4) V drugih novih objektih v naseljih iz prejšnjega odstavka je obvezna ojačitev prve plošče tako, da zdrži rušenje nanjo. (5) Zaklonišča se praviloma gradijo kot dvonamenski objekti, tako da ni ogrožena njihova zaščitna funkcija. (6) Zaklonilniki se praviloma pripravljajo v vojnem stanju za zaščito pred ruševinami. Javna zaklonišča (1) Za zaklanjanje ljudi na javnih mestih se uporabljajo javna zaklonišča oziroma se v ta namen prilagajajo primerni objekti. (2) Za javna zaklonišča skrbi lokalna skupnost. Zaščitne funkcije zaklonišč (1) Zaklonišča osnovne zaščite morajo zagotavljati zaščito pred nadpritiskom, ruševinami, radioaktivnimi padavinami, požari in učinki kemičnega orožja. Opremljena morajo biti za daljše bivanje. (2) Zaklonišča dopolnilne zaščite morajo zagotavljati zaščito pred ruševinami. Vzdrževanje in uporaba zaklonišč (1) Lastnik in uporabnik morata zaklonišče vzdrževati v takšnem stanju, ki ustreza njegovi namembnosti. Ob nevarnosti mora biti omogočen dostop in uporaba tistim osebam, katerim je zaklonišče namenjeno. (2) Ob nevarnosti mora biti zaklonišče pripravljeno za uporabo v 24 urah. (3) Spremembe zaklonišča, ki zmanjšujejo njegovo zaščitno funkcijo, praviloma niso dovoljene. Financiranje graditve zaklonišč (1) Investitorji morajo graditi zaklonišča s svojimi sredstvi. (2) Investitor javnih zaklonišč je lokalna skupnost. (3) Za pospeševanje graditve zaklonišč lahko država prevzame garancije ali odobri subvencije. (4) Vlada določa območja in objekte, kjer se morajo graditi zaklonišča, ter pogoje za graditev in vzdrževanje zaklonišč. (5) O prošnjah za prevzem garancije in dodeljevanju subvencij odloča minister. (6) Minister predpiše tehnične normative za zaklonišča in zaklonilnike ter za prilaganje objektov za zaklanjanje. Zaščita kulturne dediščine (1) Zaščita kulturne dediščine obsega priprave in izvajanje ukrepov za zmanjševanje nevarnosti ter preprečevanje in zmanjševanje škodljivih vplivov naravnih in drugih nesreč na kulturno dediščino. (2) Priprave in ukrepe iz prejšnjega odstavka izvajajo lastniki in uporabniki kulturne dediščine, strokovna služba za varstvo kulturne dediščine, občine in država. Pri izvajanju zaščite kulturne dediščine ob naravnih in drugih nesrečah po potrebi sodelujejo tudi ustrezne enote in službe Civilne zaščite, gasilske enote ter druge sile za zaščito, reševanje in pomoč. (3) Vlada podrobneje uredi varstvo kulturne dediščine ob naravnih in drugih nesrečah.

B. Posebni del

72

9. Varnost pri delu (1) Pri opravljanju del na področju varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami se praviloma uporabljajo splošni predpisi o varnosti delavcev pri delu. (2) Minister predpiše ukrepe in postopke za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev, pripadnikov Civilne zaščite ter pripadnikov oziroma članov enot; služb in drugih operativnih sestavov društev in drugih nevladnih organizacij pri delu za dela na področju zaščite, reševanja in pomoči ob naravnih in drugih nesrečah, pri katerih se ne morejo uporabljati splošni predpisi. POKLICNO DELO IN VARNOST PRI DELU - posebni delovni pogoji (1) Za delovna razmerja in plače javnih uslužbencev na področju zaščite in reševanja veljajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja in plače javnih uslužbencev, če z zakonom [B5-1] posamezno vprašanje ni urejeno drugače. (2) Javni uslužbenci na področju zaščite in reševanja so dolžni v skladu s splošnimi predpisi zaradi službenih potreb opravljati delo v posebnih pogojih dela na s sistemizacijo določenih delovnih mestih ponoči, ob nedeljah, praznikih in dela prostih dneh, dežurstvo kot redno in občasno obliko dela ter delo na terenu in delo v delovnem času, ki je za delavce manj ugoden. (3) Javni uslužbenec na področju zaščite in reševanja je zaradi službenih potreb dolžan opravljati delo na podlagi odločitve predstojnika v posebnih pogojih dela v delovnem času, ki je za delavca manj ugoden, in delo v manj ugodnih pogojih dela, nevarnostih ali delo s posebnimi obremenitvami. (4) Delo preko polnega delovnega časa, dežurstvo in pripravljenost za delo na domu ali drugem določenem kraju se, razen v primerih, določenih s splošnimi predpisi, odredi tudi zaradi službenih potreb, za katere se štejejo: – neposredna nevarnost nastanka naravne ali druge nesreče ali razglašena povečana požarna ogroženost v naravnem okolju; – nastanek naravne ali druge nesreče, ko je treba okrepiti sestavo organov vodenja, služb, enot in operativnih sestav, ki izvajajo zaščito, reševanje in pomoč, oziroma ko je treba nadaljevati z izvajanjem teh nalog; – razmere, ko se v skladu z odločitvami pristojnega organa nudi pomoč ob naravni ali drugi nesreči drugi občini, drugi državi oziroma v okviru mednarodne organizacije; – čas od nastanka naravne ali druge nesreče do vzpostavitve osnovnih pogojev za življenje na prizadetem območju, vključno z ocenitvijo škode, ki jo je povzročila nesreča v skladu s tem zakonom; – povečana nevarnost napada na državo, neposredna vojna nevarnost, izredno stanje, povečana pripravljenost zaradi kriznih razmer oziroma v drugih primerih, ko je zaradi spremembe varnostnih razmer ogroženo življenje ljudi, premoženje, živali, kulturna dediščina oziroma okolje v večjem obsegu; – nadaljevanje dela v primeru odsotnosti ali izpada drugih delavcev, da se zagotovi stalno delovanje centrov za obveščanje oziroma dežurnih služb v najnujnejšem obsegu, potrebnem za izvajanje nalog zaščite, reševanja in pomoči oziroma podporo tem službam. (5) Delo iz prejšnjega odstavka se odredi pisno. Če zaradi nujnosti opravljanja nalog zaščite in reševanja to ni mogoče, se odredi ustno. V tem primeru se pisna potrditev vroči javnemu uslužbencu do konca naslednjega tedna, ko je bilo delo odrejeno. Nadurno delo lahko traja do šest ur dnevno, 20 ur tedensko, 80 ur mesečno in do 180 ur letno, pri čemer se omejitev ugotavlja kot povprečje šestih mesecev. (6) Za delo v posebnih pogojih dela iz četrtega odstavka tega člena pripadajo javnim uslužbencem na področju zaščite in reševanja posebni dodatki v skladu s splošnimi predpisi. (7) Javni uslužbenci na področju zaščite in reševanja, ki jih določi predstojnik in ki opravljajo operativna dela, so dolžni nositi pri sebi tehnične naprave, preko katerih se jih lahko obvesti o nevarnosti nesreče ali nastali nesreči. Nošenje tehničnih naprav je obvezno, razen v času letnega dopusta in kadar se javni uslužbenec mudi izven države, ter se ne šteje za poseben pogoj dela. (8) Javni uslužbenci na področju zaščite in reševanja, ki opravljajo operativne naloge zaščite, reševanja in pomoči ali so razporejeni na operativne dolžnosti v Civilni zaščiti, morajo biti posebej zavarovani za primer smrti, trajne izgube splošne delovne zmožnosti in prehodne nezmožnosti za delo, nastale ob naravni ali drugi nesreči pri izvajanju zaščite, reševanja in pomoči med nesrečo, pri opravljanju drugih operativnih nalog zaščite, reševanja in pomoči oziroma na vajah, med šolanjem ali usposabljanjem. V skladu s tem odstavkom morajo biti posebej zavarovani tudi pripadniki Civilne zaščite in državljani, ki prostovoljno sodelujejo pri opravljanju nalog zaščite, reševanja in pomoči v skladu s tem zakonom. (9) Javni uslužbenci na področju zaščite in reševanja, ki opravljajo operativne naloge zaščite, reševanja in pomoči, imajo pravico do zavarovalne dobe s povečanjem oziroma obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja v skladu s splošnimi predpisi.

B. Posebni del

73

4.6 B6. POŽAR IN EKSPLOZIJE Literatura B5: [B6-1] Zakon o varstvu pred požarom /ZVPoz/ Ur.l. RS, št. 71/1993 (Spremembe: Ur.l. RS, št. 87/2001, 110/2002-ZGO-1, 105/2006, 3/2007-UPB1, 9/2011, 83/2012) [B6-2] Serija standardov SIST ISO 8421 Požarna zaščita - Slovar (1. do 8. del, 1987 - 1990) [B6-3] SIST ISO 6707-1:2004 Stavbe in gradbeni inženirski objekti - Slovar - 1. del: Splošni izrazi [B6-4] TSG-1-001 Požarna varnost v stavbah [B6-5] Pravilnik o požarni varnosti v stavbah (Ur.l. RS, št. 31/2004 & Ur.l. RS, št. 10/2005, 83/2005, 14/2007, 12/2013) [B6-6] V. Drusany. Osnutek gradiva za strokovni izpit strojne stroke za tematiko požarne varnosti. Ljubljana, oktober 2009. [B6-7] Uredba o uvedbi in uporabi enotne klasifikacije vrst objektov in o določitvi objektov državnega pomena (Uradni list RS, št 33/2003 in 78/2005) [B6-8] SIST ISO 9836:2011. Standardi za lastnosti stavb - Definicija in računanje indikatorjev površine in prostornine [B6-9] Pravilnik o razvrščanju, pakiranju in označevanju nevarnih snovi (Uradni list RS, št 35/2005) [B6-10] Pravilnik o tehničnih zahtevah za gradnjo in obratovanje postaj za preskrbo motornih vozil z gorivom (Ur. l. RS, št. 114/2004 in 54/2005) [B6-11] Pravilnik o grafičnih znakih za izdelavo prilog študij požarne varnosti in požarnih redov (Uradni list RS, št. 138/2004 z dne 24. 12. 2004 ) [B6-12] Seznam standardov, katerih uporaba ustvari domnevo o skladnosti proizvodov, ki se uporabljajo v domnevno eksplozivnih atmosferah, z zahtevami Pravilnika o protieksplozijski zaščiti (Uradni list RS, št. 102/00, 91/02, 16/08, 1/11, 103/11 in 17/11 – ZTZPUS-1). Ogled je bil opravljen 14.09.2013 na spletnem naslovu: http://www.mgrt.gov.si/fileadmin/mgrt.gov.si/pageuploads/DNT/SPBR/novi_pristop/ATEX-eksplozivne_atmosfere/Seznam_standardov_za_ATEX__4-5-2013.pdf B6. Požar in eksplozije Osnove požarne in eksplozijske varnosti Odkrivanje in gašenje požara: Glede na značilnosti gradbišča, velikost in uporabo prostorov, opremo na gradbišču, fizikalne in kemične značilnosti prisotnih snovi in največjega potencialnega števila prisotnih oseb mora biti poskrbljeno za zadosti naprav za gašenje požara ter, kadar je potrebno, za požarne detektorje in alarmne sisteme. Naprave za gašenje požara, požarne detektorje in alarmne sisteme je treba redno pregledovati in vzdrževati. V rednih presledkih je treba izvajati ustrezne preizkuse in urjenje.

B. Posebni del

74

Oprema za gašenje požara mora biti lahko dostopna in enostavna za uporabo. Oprema mora biti označena z napisi v skladu z nacionalnimi določbami o izvajanju Direktive 77/576/EGS. Taki napisi morajo biti zadosti odporni in postavljeni na primernih mestih. 1. Definicija, učinki, delitev požara glede na vrsto gorljivih snovi, preprečevanje, gašenje požarov Definicija požara, eksplozije in nekaj drugih definicij iz zakona [B6-1] Požar je proces hitrega gorenja, ki se nenadzorovano širi v prostoru in času. Za požar je značilno sproščanje toplote skupaj z dimom, strupenimi plini in plameni. Posledica zelo hitrega gorenja je lahko eksplozija. Eksplozija je zelo hitra reakcija oksidacije ali razpada, ki ima za posledico povišanje temperature ali tlaka oziroma obeh hkrati. Požarna ogroženost je potencialna nevarnost za izgubo življenja ali poškodbo oziroma materialno škodo ob požaru. Požarno tveganje je verjetnost, da bo prišlo do požara, ki bo povzročil določeno škodo (človeške žrtve ali poškodbe oziroma materialno škodo). Požarna varnost je varnost ljudi, živali in premoženja ob požaru. Z zakonom [B6-1] zahtevani ukrepi varstva pred požarom zagotavljajo predvsem varnost ljudi, živali in premoženja ter preprečujejo nastanek večjih požarov. Požarna nevarnost je stanje, ki ga opredeljujeta požarna ogroženost in požarno tveganje. Ukrepi varstva pred požarom so vsi prostorski, gradbeni, tehnološki, tehnični in organizacijski ukrepi, ki zmanjšujejo požarno tveganje in zagotavljajo požarno varnost. Delijo se na preventivne in aktivne ukrepe varstva pred požarom. Učinki požara Požar je nevaren za življenje in zdravje ljudi. Za ljudi predstavljajo posebno nevarnost dim, vročina in strupeni plini, ki nastanejo pri zgorevanju. Periodični požari v naravnem okolju so drugače normalen pojav. Ogenj uniči staro vegetacijo in sprosti minerale ter druge snovi, ki so vezane v njej, ter s tem omogoči novim rastlinam, da naselijo prostor. Delitev požara glede na vrsto gorljivih snovi • Razred A: požari gor1jivih trdnih snovi, ki so pretežno organskega izvora in v normalnih razmerah izgorevajo tako,

da tvorijo žerjavico (les, papir, slama, tekstil, premog, ...) • Razred B: požari gor1jivih tekočih snovi ali snovi, ki postanejo tekoče (bencin, olja, nafta, maščobe, voski, laki,

smole, ...) • Razred C: požari gor1jivih plinov (butan-propan, metan, acetilen, vodik, ...) • Razred D: požari kovin (magnezij, aluminijev prah, ...) Delitev požara glede na velikost Majhni, srednje veliki, veliki, katastrofalni požari. Delitev požara glede na okolje, v katerem se pojavijo Požar v urbanem okolju, požar v industriji, požari v naravnem okolju. Preprečevanje požarov Požar se preprečuje: - z varno gradnjo (z upoštevanjem razmika med stavbami, z gradnjo požarnih zidov, ognjevarna strešna kritina) in - in z izobraževanjem in stalnim izvajanjem ukrepov požarne zaščite. Izpolniti je potrebno gradbene zahteve za zagotovitev požarne varnosti, katerih cilj je omejiti ogrožanje ljudi, živali in premoženja v stavbah ter uporabnikov sosednjih objektov in posameznikov, ki se v času požara nahajajo v neposredni bližini stavb, omejiti ogrožanje okolja ter omogočati učinkovito ukrepanje gasilskih ekip, ki sodelujejo pri omejitvi posledic požara, ne da bi bili po nepotrebnem ogrožena življenje in zdravje njihovih članov.

B. Posebni del

75

Opredelitev izrazov: 1. gradbeni proizvod je vsak proizvod oziroma element (npr. stena, nosilec, fasadni element), ki je izdelan zunaj

gradbišča za trajno vgraditev v stavbo in je dan v premet v skladu s predpisi o gradbenih proizvodih; 2. del stavbe je vsak element (npr. stena, temelj, nosilec, streha), ki je izdelan na gradbišču iz gradbenih materialov

oziroma iz gradbenih proizvodov v skladu s predpisi o graditvi objektov; 3. enostavni objekt je stavba, ki izpolnjuje pogoje za enostavni objekt po predpisih, ki urejajo graditev objektov. Izrazi s področja graditve objektov, imajo pomen, kakor je opredeljen v Zakonu o graditvi objektov (Ur. l. RS, št. 110/2002 in 97/2003-odl. US) oz. v standardu SIST ISO 6707-1 [B6-3]. Izrazi s področja požarne varnosti imajo pomen, kakor je opredeljen v Zakonu o varstvu pred požarom (Ur. l.RS, št. 71/1993, 22/2001, 87/2001 in 110/2002-ZGO-1) oz. v seriji standardov SIST ISO 8421 Požarna zaščita - Slovar (1. do 8. del) [B6-2]. Gašenje požarov Opis Pravilno Nepravilno Ogenj je potrebno gasiti v smeri vetra.

Talni plamen je potrebno gasiti na njegovem začetku.

Kapljasti in tekoči plamen je potrebno gasiti od zgoraj navzdol. Ogenj na steni je potrebno gasiti od spodaj navzgor.

Uporabljati je potrebno zadostno število gasilnih aparatov istočasno in ne enega za drugim.

Oseba ki gasi, naj si vedno zagotovi možnost umika.

Prazne jeklenke gasilnikov je potrebno dati takoj na polnjenje in ne skladiščiti praznih.

Slika S-B6-1. PRAVILNO IN NEPRAVILNO GAŠENJE S GASILNIM APARATOM 2. Načini izpolnjevanja zahtev varovanja pred požarom (širjenje požara, nosilnost konstrukcije, evakuacijske poti, sistemi za javljanje ter alarmiranje, naprave za gašenje in dostop gasilcev - Glej tehnične smernico: TSG1 [B6-4]) Širjenje požara Zakon [B6-1] vsebuje načelo zaščite sosedovega premoženja: Predpisani ukrepi varstva pred požarom morajo preprečevati širjenje požara na sosedovo premoženje. Taki ukrepi (smernica [B6-4]) so: (1) Zunanje stene in strehe stavb morajo biti projektirane in grajene tako, da je z upoštevanjem odmika od meje gradbene parcele omejeno širjenje požara na sosednje parcele.

B. Posebni del

76

(2) Ločilne stene, skupaj z vrati, okni in drugimi preboji med posameznimi stavbami morajo biti projektirani in grajeni tako, da je širjenje požara na sosednje objekte omejeno. Med posamezne stavbe se štejejo tudi dvostanovanjske stavbe in vrstne hiše. Nosilnost konstrukcije (1) Stavbe morajo biti projektirane in grajene tako, da njihova nosilna konstrukcija ob požaru določen čas ohrani potrebno nosilnost. (2) Stavbe morajo biti razdeljene v požarne sektorje, če je to nujno za omejitev hitrega širjenja požara v njih. Projektirati in graditi je treba tako, da se v največji možni meri omeji hitro širjenje požara po navpičnih oziroma vodoravnih povezavah. Razdelitev v požarne in njihova velikost sta odvisna od: - namembnosti stavbe, - velikosti in drugih arhitekturnih lastnosti stavbe, - proizvodnega procesa, ki poteka v stavbi ter - od vrste in količine gorljivih snovi, ki se nahajajo v stavbi, - vgrajenih oz. postavljenih sistemov za gašenje in - drugih izvedenih požarnovarnostnih ukrepov. (3) Za omejitev hitrega širjenja požara mora biti uporabljen tak gradbeni material oz. gradbeni proizvodi, ki: - se težko vžgejo, - v primeru vžiga oddajajo nizke količine toplote in dima in - omejujejo hitrost širjenja požara po površini. Evakuacijske poti in sistemi za javljanje ter alarmiranje (1) Stavbe morajo biti projektirane in grajene tako, da je ob požaru na voljo zadostno število ustrezno izvedenih evakuacijskih poti in izhodov na ustreznih lokacijah, ki omogočajo uporabnikom hitro in varno zapustitev stavbe. (2) Če je glede na zasnovo, lokacijo, namembnost in velikost stavbe to nujno, morajo biti za zagotovitev hitre in vame evakuacije uporabnikov stavbe ter hitrega posredovanja gasilcev v stavbi vgrajeni sistemi za požarno javljanje in alarmiranje. Naprave za gašenje in dostop gasilcev (1) Stavbe morajo biti projektirane in grajene tako, da so glede na zasnovo, lokacijo, namembnost in velikost stavbe ob požaru: - zagotovljene naprave in oprema za gašenje začetnih požarov, ki jih lahko uporabijo vsi uporabniki, - zagotovljene naprave in oprema za gašenje, ki jih lahko uporabijo usposobljeni uporabniki in gasilci, - vgrajeni ustrezni sistemi za gašenje požara. (2) zagotovljen mora bili neoviran in varen dostop za gašenje in reševanje v stavbi. Izdaja in uporaba tehničnih smernic (1) Minister, pristojen za prostorske in gradbene zadeve, je izdal v soglasju z ministrom, pristojnin1 za dajanje gradbenih proizvodov v promet, naslednje tehnične smernice:

- Širjenje požara na sosednje stavbe, - Nosilnost konstrukcije ter širjenje požara in dima po stavbah, - Evakuacijske poti in sistemi za javljanje ter alarmiranje, - Naprave za gašenje in dostop gasilcev.

(2) Če so pri gradnji stavb v celoti uporabljeni gradbeni ukrepi oz. rešitve (v nadaljevanju: ukrepi), navedene v tehničnih smernicah iz prejšnjega odstavka oz. v dokumentih, na katere se le-te sklicujejo, velja domneva o skladnosti z zahtevami predpisov. Uporaba drugih ukrepov Pri projektiranju in gradnji stavb se smejo namesto ukrepov, navedenih v tehničnih smernicah, uporabiti: - ukrepi iz drugih standardov, tehničnih smernic, tehničnih specifikacij, kodeksov uveljavljenega ravnanja ali drugih dokumentov, ki določajo požarnovarnostne ukrepe v smislu tega pravilnika ali - ukrepi, ki temeljijo na izračunih v okviru metod požarnega inženirstva. Ukrepi iz prejšnjega odstavka pomenijo uporabo zadnjega stanja gradbene tehnike, v skladu z zakonom o graditvi objektov.

B. Posebni del

77

Razvrstitev stavb po požarni zahtevnosti V tehničnih smernicah se določijo posamezni ukrepi v odvisnosti od požarne zahtevnosti stavb v skladu z razvrstitvijo stavb glede na požarno zahtevnost. Požarna klasifikacija gradbenih materialov stavb in delov stavb: (1) V tehničnih smernicah se določijo zahtevani razredi gradbenih materialov glede na odziv na ogenj in se pri tem upošteva mesto njihove vgraditve v skladu s predpisi o požarni klasifikaciji gradbenih proizvodov; (2) V tehničnih smernicah iz 7. člena pravilnika se določijo zahtevane požarne lastnosti stavb oz. delov stavb v skladu s požarno klasifikacijo.

3. Vsebina dokumentacije (študija požarne varnosti) za soglasjedajalca, požarni red, požami načrt, načrt evakuacije

(1) Doseganje predpisane ravni požarne varnosti za požarno zahtevne in požarno zelo zahtevne stavbe iz priloge mora izhajati iz študije požarne varnosti, izdelane v skladu s predpisi o študiji požarne varnosti. Študija požarne varnosti je sestavni del projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja. (2) Doseganje predpisane ravni požarne varnosti za požarno manj zahtevne stavbe mora izhajati iz posameznih načrtov, kot so ti določeni v predpisih o projektni dokumentaciji o graditvi objektov. Ti načrti so sestavni del projekta za izvedbo. (3) Povzetek vsebine strokovnega dela študije požarne varnosti oz. načrtov iz prejšnjega odstavka, ki se nanašajo na požarno varnost, mora biti naveden v obrazcu Izkaz požarne varnosti stavbe iz priloge 3 Pravilnika o požarni varnosti v stavbah [B6-5]. Izpolnjen del obrazca »načrtovani ukrepi« je obvezen del projektne dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja. Stolpec »izvedeni ukrepi« izpolni odgovorni projektant ob zaključku gradnje. Študija požarne varnosti oz. načrti morajo biti v času gradnje za potrebe gradbenega in inšpekcijskega nadzora na voljo na gradbišču. (4) Izkaz požarne varnosti stavbe, kot je določen v ZGO, je obvezna priloga dokazila o zanesljivosti objektov. (5) Odgovorni projektant iz tretje točke je izdelovalec študije požarne varnosti, če je študija sestavni del projektne dokumentacije. Če študija ni sestavni del projektne dokumentacije, je odgovorni projektant odgovorni vodja projekta za izvedbo. (6) Izvajalec je dolžan pravočasno obvestiti odgovornega projektanta o času začetka in o predvidenem času izvajanja vseh tistih gradbenih del, ki lahko bistveno vplivajo na izpolnitev tehničnih zahtev iz tega pravilnika. Pogoji za izdelavo študije požarne varnosti oziroma posameznih načrtov (1) Študijo požarne varnosti iz prvega odstavka prejšnjega člena sme izdelati odgovorni projektant, ki izpolnjuje pogoje po predpisih, ki urejajo študijo požarne varnosti. (2) Posamezne načrte iz drugega odstavka prejšnjega člena sme izdelati odgovorni projektant, ki je vpisan v imenik odgovornih projektantov v skladu z zakonom o graditvi objektov in je opravil posebni ali dopolnilni izpit iz arhitekturnega ali iz tehničnega projektiranja (odgovorni projektant). Poleg odgovornih projektantov, ki imajo opravljen strokovni izpit za projektiranje požarne varnosti po predpisih o strokovnih izpitih s področja opravljanja inženirskih storitev, je lahko do 31. 12. 2010 izdeloval študije požarne varnosti tudi posameznik, ki je izpolnjeval pogoje za odgovorno osebo za izdelovanje študij požarne varnosti na podlagi 8. in 18. člena Pravilnika o študiji požarne varnosti (Ur. l. RS, št 13/1998 in 72/2001). Vsebina dokumentacije za soglasodajalca (1) Vložnik zahteve za določitev projektnih pogojev mora v priloženi idejni zasnovi navesti, ali bo projekt izdelan na podlagi tehničnih smernic iz poglavja »Izdaja in uporaba tehničnih smernic« (oz. 7. člena pravilnika [B6-5]) ali na podlagi ukrepov iz poglavja »Uporaba drugih ukrepov« (oz. 8. člena pravilnika [B6-5]). (2) Če se v projektu uporabijo ukrepi, ki temeljijo na izračunih v okviru metod požarnega inženirstva, morajo biti v idejni zasnovi opisane vse bistvene predpostavke, na podlagi katerih je projektant prišel do predlaganih rešitev. (3) Za načrt oziroma del projekta, ki ga je po zakonu o graditvi objektov treba priložiti zahtevi za izdajo soglasja, se za požarno zahtevne ali požarno zelo zahtevne stavbe štejeta študija požarne varnosti in izkaz požarne varnosti, za požarno manj zahtevne stavbe pa izkaz o požarni varnosti stavb. Na zahtevo soglasodajalca morajo biti za požarno manj zahtevne stavbe priloženi tudi tisti deli projekta, ki dokazujejo upoštevanje v izkazu načrtovanih ukrepov. (4) Pri stavbi, ki je varovana po predpisih o varstvu kulturne dediščine, mora soglasodajalec s področje varstva pred požarom pri oceni izpolnjenosti svojih projektnih pogojev upoštevati tudi vpliv projektnih pogojev soglasodajalca s področja varstva kulturne dediščine.

B. Posebni del

78

Obveznost revizije (1) Za projektno dokumentacijo, ki se nanaša na požarno zelo zahtevne stavbe je obvezna revizija, ki jo opravijo revidenti v skladu z zakonom o graditvi objektov. (2) Revizija je obvezna tudi v primeru, ko odgovorni projektant, pri projektiranju požarno manj zahtevne stavbe uporabi ukrepe iz zadnjega stanja gradbene tehnike v smislu drugega odstavka poglavja »Uporaba drugih ukrepov« (oz. 8. člena pravilnika [B6-5]). Z revizijo je treba potrditi, da predloženi projekt zagotavlja vsaj enako stopnjo varnosti pred požarom kot projekt, pripravljen z uporabo tehničnih smernic iz poglavja »Izdaja in uporaba tehničnih smernic« (oz. 7. člena pravilnika [B6-5]). (3) Določba prejšnjega odstavka se ne uporablja za enostavne stavbe. (4) Če se pri projektiranju požarno zahtevne stavbe uporabljajo ukrepi iz zadnjega stanja gradbene tehnike iz drugega odstavka poglavja »Uporaba drugih ukrepov«, revizija ni obvezna. (5) Če je treba za projektno dokumentacijo pridobiti soglasje s področja varstva pred požarom, se revident glede požarne varnosti stavbe praviloma omeji na preveritev, ali so rešitve v posameznih delih projektne dokumentacije v skladu s študijo požarne varnosti. Študija požarne varnosti ( Izvleček iz pravilnika Pravilnik o študiji požarne varnosti[ B6-5]. Pri izdelavi študije se upošteva predpise o projektni in tehnični dokumentaciji, o požarni varnosti v stavbah ter o uvedbi in uporabi enotne klasifikacije vrst objektov. Izdelava študije je obvezna v primeru, če dozidava ali nadzidava s prvotnim objektom tvori funkcionalno celoto in tako izpolnjuje pogoje iz priloge iz prejšnjega odstavka. Tabela T-B6-2. Objekti za katere je obvezna izdelava študije požarne varnosti po spodaj navedenem pravilniku [B6-7] (izvleček tabele) [B6-6]

(*1) Uredba [B6-7] o uvedbi in uporabi enotne klasifikacije vrst objektov in o določitvi objektov državnega pomena (Uradni list RS, št 33/2003 in 78/2005) (*2) Skupna površina vseh prostorov, ki tvorijo stavbo oziroma s stavbami zaključeno funkcionalno celoto (*3) SIST ISO 9836:2011. Standardi za lastnosti stavb - Definicija in računanje indikatorjev površine in prostornine [B6-8] (*4) Pravilnik o razvrščanju, pakiranju in označevanju nevarnih snovi (Uradni list RS, št 35/2005) [B6-9] (*5) Pravilnik o tehničnih zahtevah za gradnjo in obratovanje postaj za preskrbo motornih vozil z gorivom (Ur. l. RS, št. 114/2004 in 54/2005) [B6-10] Požarni red, požarni načrt, načrt evakuacije Požarni red (1) Lastniki ali uporabniki stanovanjskih objektov, razen družinskih stanovanjskih hiš, ter poslovnih in industrijskih objektov morajo določiti požarni red, ki vsebuje: 1. organizacijo varstva pred požarom; 2. ukrepe varstva pred požarom, ki jih zahtevajo delovne in bivalne, razmere; 3. navodilo za ravnanje v primeru požara; 4. način usposabljanja. (2) V poslovnih, stanovanjskih in industrijskih objektih mora biti del požarnega reda iz 1., 2. in 3. točke prejšnjega odstavka izobešen na vidnem mestu.

B. Posebni del

79

(3) V objektih iz prejšnjega odstavka morajo biti za primer požara pripravljeni oprema, naprave in druga sredstva za varstvo pred požarom, ki jih je potrebno vzdrževati v skladu s tehničnimi predpisi in navodili proizvajalcev. (4) Za požarno bolj ogrožene objekte in za objekte, v katerih se zbira več ljudi, je treba izdelati tudi požarne načrte. (5) Minister določi za objekte iz prejšnjega odstavka vsebino in pogoje za pripravo požarnega reda in načrta ter obvezno opremo. Podrobnejša vsebina požarnega reda je običajno: 1. organizacijo varstva pred požarom, zlasti naloge in odgovornosti zaposlenih oziroma stanovalcev pri preprečevanju nastanka požara; 2. ukrepe varstva pred požarom, ki jih zahtevajo delovne in bivalne razmere, kot so prepoved kajenja, uporaba odprtega ognja ali orodja, ki iskri, tam kjer je to prepovedano; 3. odstranjevanje vseh gorljivih snovi, ki niso potrebne za nemoten potek dela iz požarno ogroženih prostorov; 4. podatek o predvidenem številu uporabnikov glede na namembnost stavbe oziroma prostorov v njej; 5. ukrepe zaradi nevarnosti eksplozije, gorljivih odpadkov, električnih, plinskih naprav in drugih virov vžiga; 6. ukrepe za varno evakuacijo in hitro intervencijo; 7. druge preventivne in aktivne ukrepe varstva pred požarom, način in kontrolo izvajanja teh ukrepov; 8. navodila za ravnanje v primeru požara, zlasti naloge in postopke za ukrepanje zaposlenih, obiskovalcev ali gostov oziroma stanovalcev ob nastanku požara, podatke o službah, ki jih je treba obvestiti o požaru ter naloge in odgovornosti zaposlenih oziroma stanovalcev po požaru; 9. vrste in načine usposabljanja zaposlenih oziroma stanovalcev. (2) Lastniki ali uporabniki objektov, v katerih je več lastnikov ali uporabnikov oziroma če gre za več objektov oziroma delov objektov istega lastnika ali uporabnika na različnih lokacijah, lahko izdelajo skupni požarni red. Če izdelajo skupni požarni red, ni treba izdelovati posameznih požarnih redov oziroma se v posameznih požarnih redih določijo le tiste vsebine, ki niso določene v skupnem požarnem redu. (3) Vsebina požarnega reda mora biti smiselno prilagojena posebnostim in namembnosti posameznega objekta ali njegovega dela. Vsebino požarnega reda je treba prilagajati tistim spremembam v objektu ali v njegovem delu, ki vplivajo na požarno varnost. (1) Delodajalec, pri katerem v izmeni opravlja delo do 300 delavcev, mora poleg prej naštetih obveznosti v požarnem redu za vsako izmeno in za vsako lokacijo, kjer opravlja dejavnost, izmed zaposlenih določiti osebo, odgovorno za gašenje začetnih požarov in izvajanje evakuacije.

Izvleček požarnega reda Ø Izvleček požarnega reda mora vsebovati podatke o:

1. organizaciji varstva pred požarom, vključno s predvidenim številom uporabnikov glede na namembnost objekta; 2. ukrepih varstva pred požarom; 3. navodilih za ravnanje v primeru požara.

Ø je namenjen vsem osebam, ki se zadržujejo v objektu na katerega se nanaša požarni red. Ø mora obsegati kratka in jasna sporočila, grafične znake in simbole. Vsebino izvlečka požarnega reda je treba za

posamezne prostore v objektu prilagoditi posebnostim tega dela objekta. Ø Izvleček požarnega reda mora biti izdelan na formatu A4 ali A3, obrobljen z 10 mm širokim rdečim robom in

nameščen na vidnem mestu. Požarni načrt (1) Požarni načrt je grafični prikaz situacije objekta in delov objekta z označenimi nevarnostmi ter sistemi, napravami in sredstvi za preventivno in aktivno požarno zaščito, s katerim se zmanjšuje nevarnost nastanka požara oziroma zagotavlja učinkovito, gašenje, če do požara pride. Namenjen je uporabnikom objekta, gasilcem in drugim reševalcem. (2) Lastnik ali uporabnik objekta mora en izvod podpisanega požarnega načrta izročiti gasilski enoti; ki opravlja javno gasilsko službo na območju objekta. Gasilska enota ga lahko uporablja izključno za opravljanje operativnih gasilskih nalog. Lastnik ali uporabnik lahko pred izdelavo požarnega načrta zaprosi pristojno gasilsko enoto, da mu svetuje pri izdelavi požarnega načrta.

B. Posebni del

80

(3) Požarni načrt mora biti izdelan v merilu, praviloma na formatu A4 ali A3 oziroma v formatu, ki še omogoča preglednost grafičnih znakov. Za označevanje opreme, naprav in drugih sredstev za varstvo pred požarom ter vgrajenih sistemov aktivne požarne zaščite je treba upoštevati predpise o grafičnih znakih za izdelavo prilog požarnih redov.

(1) Požarni načrt mora vsebovati prikaz objekta v prostoru in prikaz požarne varnosti objekta. (2) Prikaz objekta v prostoru mora zajemati podatke o:

1. legi in namembnosti vseh objektov na zemljišču; 2. stopnji požarne obremenitve; 3. intervencijskih poteh in postavitvenih površinah za gasilce in druge reševalce; 4. visoko in nizkonapetostnih elektrovodih in napravah; 5. plinovodih ali vodih požarno nevarnih snovi; 6. hidrantnih omrežjih in drugih vodnih virih za potrebe gašenja; 7. prisotnosti nevarnih snovi in eksplozijsko ogroženih prostorih; 8. gasilskih orodiščih.

(3) Prikaz požarne varnosti objekta mora v tlorisih posameznih etaž zajemati podatke o:

1. mejah požarnih sektorjev; 2. odprtinah v zidovih in stropovih z zaporami; 3. dostopnih poteh; 4. evakuacijskih poteh in stopniščih; 5. posebno požarno nevarnih prostorih; 6. prostorih, kjer se ne sme gasiti z vodo; 7. prostorih, v katerih je prisotno sevanje; 8. električnih transformatorjih in napravah za oskrbo z energijo ter stikalih za te naprave; 9. tlačni opremi; 10. legi plinske požarne pipe; 11. vgrajenih sistemih aktivne požarne zaščite, opremi, napravah in drugih sredstvih za varstvo pred požarom; 12. možnostih notranjega napada.

(4) Glede na velikost in strukturo objekta, se lahko pripravijo tudi požarni načrti za posamezne dele etaž z vrisanimi nevarnostmi.

Načrt evakuacije (1) Načrt evakuacije je grafični prikaz objekta ali delov objekta s podatki, ki prikazujejo možnost urejenega gibanja oseb na varno mesto ob požaru ali drugi nevarnosti. V njem mora biti vrisan položaj posamezne sobe ali posameznega prostora oziroma točka nahajanja, evakuacijska pet, zbirno mesto, mesta, kjer so nameščene naprave, oprema in sredstva za gašenje ter položaj ročnih javljalnikov požara. (2) Načrt evakuacije mora biti izobešen v vsaki sobi ali v prostoru, kjer se skladno z namembnostjo objekta, zbirajo ali zadržujejo ljudje. (3) V hotelskih in drugih sobah, ki so namenjene nastanitvi gostov, mora biti poleg načrta evakuacije tudi navodilo za ravnanje v primeru požara, napisano v slovenskem, angleškem in nemškem jeziku. Na območjih, kjer živijo pripadniki avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti, morajo biti navodila napisana tudi v jeziku narodne skupnosti. (4) Lastniki ali uporabniki, ki uporabljajo isti objekt, morajo načrte evakuacije uskladili. 4. Simboli, ki se uporabljajo v študiju požrne varnosti Pravilnik o grafičnih znakih za izdelavo prilog študij požarne varnosti in požarnih redov [B6-11] v Prikogi 1 določa uporabo sledečih simbolov.

B. Posebni del

81

B. Posebni del

82

B. Posebni del

83

B. Posebni del

84

5. Kratka vsebina direktive 89/100 EEC, ki se nanaša na požarno vamost V temeljnem dokumentu je navedeno, da mora biti objekt projektiran in izdelan tako, da se v primeru požara

• ohranja nosilnost konstrukcije v določenem času, ki je opredeljen s posebnim predpisom, • preprečiti je potrebno širjenje ognja in dima znotraj objekta, • omogočiti je potrebno, da osebe nepoškodovane zapustijo objekt, oz. je zagotovljeno njihovo reševanje.

Navedeni so tudi razredi s katerimi se opredeljujejo bistvene zahteve gradbenih proizvodov. Direktiva razlaga bistvene zahteve varovanja pred požarom in strategijo varovanja pred požari. V tem smislu se navajajo načini implementacije zahtev, ki jih mora objekt zadovoljiti. Tako so tu navedeni požarni sektorji, odpornost na požar nosilnih konstrukcij, naprave za sporočanje o nastanku požara (alarmiranje), izhodne poti za evakuacijo in reševanje, itd. V direktivi so navedeni tudi primeri v katerih se dovoljuje uporaba inženirskih metod, kar velja za: - določanje podatkov o razvoju in širjenju požara, - oceno delovanja požara na osebo in gradnjo, - oceno ponašanja gradbenih proizvodov v požaru, - oceno sredstev za sporočanje in gašenje požara, - oceno ukrepov za reševanje in dimenzioniranje izhodov. V direktivi so podane osnove za dokazovanje, da so v stavbi izvedene bistvene zahteve varovanja pred požarom. Te se zagotavljajo z vrsto medsebojno odvisnih ukrepov, posebej pa na osnovi: - projekta, proračuna, izvedbe in vzdrževanja objekta, - ugotavljanjem lastnosti uporabljenih gradbenih proizvodov. Pri oceni odpornosti na požar gradbenih elementov obstajajo naslednje možnosti: a.) naravni scenariji požara - pri izračunu termičnega delovanja se vzame v poštev več elementov (požarna obremenitev, dotok zraka do požara, geometrija in velikost, termične lastnosti gradbenih elementov, ki omejujejo prostor, delovanje naprav za gašenje, obseg delovanja gasilskih in reševalnih ekip, ki jih je mogoče aktivirati s pomočjo naprav za sporočanje). b.) prikaz konvencionalnih scenarijev požara - temeljni dokument,- direktiva pojasnjuje določanje odpornosti na požar gradbenih elementov glede na standardno krivuljo obnašanja požara. Le ta predstavlja poenostavljen prikaz termičnega obnašanja navadno nastajajočega požara. Krivulja je definirana s standardom ISO 834, 1. del, kateri je bil sprejet že pred časom na mednarodni ravni in se uporablja za model »popolnega požara«.

B. Posebni del

85

Sistem evropske klasifikacije gradbenih ma1eria1ov glede na reakcijo na ogenj ( informacija). Kmisija EU je v odloku 94/611/EC z dne 6.9.2004 sprejela klasifikacije gradbenih materialov in njihove reakcije na ogenj (reaction on fire) - sistem·peod imenom »euroklasses«, po katerem se gradbeni materiali delijo na šest razredov: A, B, C, D, E in F, k čemer je odbor za gradbeništvo EU v 1etu1999, dodal še 7. razred (glej tabelo D6-3). Tabela D6-3. Evropski razredi za klasifikacijo gradbenih materialov glede na reakcijo na ogenj Euro-clase

Standard po katerem se preizkuša gradbeni material Približno ustrezen razred po DIN-4102

A1 EN ISO 1182 in ENISO 1716 A1 A2 EN ISO 1182 ali EN ISO 1716 in EN 13823 (SBI) A2 B EN 13823(SBQ in EN 11925-2 B1 C EN 13823 (SBI) in EN 11925-2 B1 D EN 13823 (SBI) in EN 11 925- 2 B2 E EN ISO 11925-2 B2 F Ni določeno (B#) Večina preizkusnih metod odgovarja že znanim preskusnim metodam iz standarda DIN 4102. Preizkusne metode so prenesene v nove standarde EU z manjšimi spremembami. Novost je SBI (Singl Burning Item) test po standardu EN 13823. Tabela B6-3 velja za gradbene materiale, ki se uporabljajo za zidove in stropove, zunanje zidove, cevi in vodnike , kot tudi druge vgrajene proizvode, pri čemer so izvezete talne obloge. Za talne obloge obstaja isto število evro razredov (A1f, A2f, Bf, Cf, Df, Ef in Ff, ampak se podloge preizkušajo po drugih k1asifikacijskih kriterijih (razen razreda A1f, pri katerem so kriteriji identični z razredom A1). Upoštevati pa je potrebno tudi EN ISO 9239 -1 s katerim se opredeljuje kritični toplotni tok. Standardi, ki obravnavajo reakcijo na ogenj so: EN 13501-1, EN 13823, EN ISO 11925-2, EN ISO 1182:2002, EN ISO 1716, EN 13238, EN ISO 9239-1:2002. Z navedenimi standardi in s standardi, ki se še izdelujejo na področju požarne varnosti se usklajuje tehnična regulativa na področju varovanja pred požarom. 6. Opišite področja uporabe direktive 94/9/ES: Oprema in zaščitni sistemi v potencialno eksplozivnih atmosferah (Odredba o protieksplozijski zaščiti (Ur.l. RS, št. 102/2000, 91/2002, 16/2008) in DIREKTIVA 94/9/ES o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z opremo in zaščitnimi sistemi, namenjenimi za uporabo v potencialno eksplozivnih atmosferah - direktiva ATEX 94/9/EC) NAMEN: Odredba določa zahteve za opremo in zaščitne sisteme, ki so namenjeni za uporabo v potencialno eksplozivnih atmosferah. Določa tudi zahteve za varnost in varovanje zdravja delavcev, ki so lahko ogroženi zaradi eksplozivnih atmosfer, ter ukrepe za varno obratovanje in delo v potencialno eksplozivnih atmosferah. VELJAVNOST: Odredba velja za opremo in zaščitne sisteme, namenjene uporabi v potencialno eksplozivnih atmosferah. Odredba velja tudi za varnostne, kontrolne in upravljalne naprave, ki so namenjene uporabi zunaj potencialno eksplozivnih atmosfer, vendar so potrebne ali koristne za varno delovanje opreme ali zaščitnih sistemov. Odredba ne velja za: 1. medicinske naprave, namenjene uporabi v medicinskem okolju, 2. opremo in zaščitne sisteme, pri katerih je nevarnost eksplozije izključno posledica navzočnosti eksplozivnih snovi ali nestabilnih kemikalij, 3. opremo, ki se uporablja v domačem in negospodarskem okolju, kjer se lahko potencialno eksplozivne atmosfere le redko razvijejo, in sicer izključno kot posledica puščanja kurilnega plina, 4. osebno varovalno opremo, 5. pomorska plovila in mobilne enote na morju, skupaj z opremo na krovu takih plovil ali enot, 6. prevozna sredstva, tj. vozila in njihove prikolice, načrtovana izključno za prevoz potnikov po zračnih ali vodnih poteh, cestah ali železnici, pa tudi prevozna sredstva, izdelana za prevoz blaga po zračnih poteh,

B. Posebni del

86

javnih cestah, železnici ali po vodi. Vozila, namenjena za uporabo v potencialno eksplozivnih atmosferah, niso izključena, 7. opremo, ki se uporablja izključno v vojaške namene. Odredba ne velja tudi za: 1. področja, ki se uporabljajo neposredno za zdravljenje bolnikov in med zdravljenjem, 2. uporabo naprav na plinska goriva, če njihovo uporabo urejajo drugi predpisi, 3. proizvodnjo, uporabo, hranjenje in prevoz eksploziv ali kemično nestabilnih snovi in ravnanje z njimi, 4. za izvajanje rudarskih del v skladu z zakonom, ki ureja rudarstvo, 5. uporabo prevoznih sredstev po zemlji, morju ali zraku, v kolikor so urejena z drugimi ustreznimi predpisi. Prevozna sredstva, namenjena za uporabo v potencialno eksplozivnih atmosferah, niso izključena. Eksplozivna atmosfera: Zmes vnetljivih snovi v obliki plinov, hlapov, megle ali prahu z zrakom pri atmosferskih pogojih, v katerih se po vžigu plamen razširi na celotno nezgorelo zmes. Potencialno eksplozivna atmosfera: Atmosfera, ki lahko postane eksplozivna zaradi lokalnih ali obratovalnih razmer. Skupine in kategorije opreme V skupino opreme I spadajo oprema, namenjena uporabi v podzemnih delih rudnikov, in tisti deli na inštalacijah na površini takih rudnikov, ki jih lahko ogroža jamski plin in/ali vnetljiv prah. V skupino II spada oprema, namenjena uporabi na drugih mestih, ki jih lahko ogrožajo eksplozivne atmosfere. Kategorije opreme, ki opredeljujejo zahtevane ravni zaščite, so opisane v Prilogi I odredbe. Oprema in zaščitni sistemi so lahko načrtovani za posamezne vrste eksplozivnih atmosfer. V tem primeru morajo biti ustrezno označeni. Ministrstvo, pristojno za gospodarstvo, objavi na svojih spletnih straneh seznam slovenskih standardov, ki privzemajo harmonizirane standarde, katerih uporaba ustvari domnevo o skladnosti proizvodov, ki se uporabljajo v domnevno eksplozivnih atmosferah, z zahtevami Pravilnika o protieksplozijski zaščiti (Uradni list RS, št. 102/00, 91/02, 16/08, 1/11, 103/11 in 17/11 – ZTZPUS-1). Seznam se nahaja na spletnem naslovu: http://www.mgrt.gov.si/fileadmin/mgrt.gov.si/pageuploads/DNT/SPBR/novi_pristop/ATEX-eksplozivne_atmosfere/Seznam_standardov_za_ATEX__4-5-2013.pdf in med drugimi vsebuje: Oznaka standarda Naslov standarda Naslov standarda v angleškem jeziku

SIST EN 1010-1:2005 +A1:2011

Varnost strojev – Varnostne zahteve za načrtovanje in konstrukcijo tiskarskih strojev in strojev za obdelavo papirja – 1. del: Splošne zahteve

Safety of machinery – Safety requirements for the design and construction of printing and paper converting machines – Part 1: Common requirements

SIST EN 1010-2:2006 +A1:2010

Varnost strojev – Varnostne zahteve za načrtovanje in konstrukcijo tiskarskih strojev in strojev za obdelavo papirja – 2. del: Tiskarski in lakirni stroji, vključno s stroji za predtiskanje

Safety of machinery – Safety requirements for the design and construction of printing and paper converting machines – Part 2: Printing and varnishing machines including pre-press machinery

SIST EN 1127-1:2011 Eksplozivne atmosfere – Preprečevanje eksplozije in zaščita – 1. del: Osnovni pojmi in metodologija

Explosive atmospheres – Explosion prevention and protection – Part 1: Basic concepts and methodology

SIST EN 1127-2:2002 +A1:2008

Eksplozivne atmosfere – Preprečevanje eksplozije in zaščita pred njo – 2. del: Osnovni pojmi in metodologija za rudarstvo

Explosive atmospheres – Explosion prevention and protection – Part 2: Basic concepts and methodology for mining

SIST EN 1710:2006 +A1:2008

Oprema in komponente, namenjene za uporabo v potencialno eksplozivnih atmosferah v podzemnih rudnikih

Equipment and components intended for use in potentially explosive atmospheres in underground mines

SIST EN 1710:2006 +A1:2008/AC:2010

Popravek AC:2010 k standardu SIST EN 1710:2006+A1:2008

Corrigendum AC:2010 to EN 1710:2005+A1:2008

B. Posebni del

87

SIST EN 1755:2001 +A2:2013

Vozila za talni transport – Obratovanje v potencialno eksplozivnih atmosferah – Uporaba v območju vnetljivega plina, pare, megle in prahu

Safety of industrial trucks – Operation in potentially explosive atmospheres – Use in flammable gas, vapour, mist and dust

SIST EN 1834-1:2000 Batni motorji z notranjim zgorevanjem – Varnostne zahteve za načrtovanje in konstruiranje motorjev za uporabo v potencialno eksplozivnih atmosferah – 1. del: Motorji skupine II za uporabo v območjih z vnetljivim plinom in paro

Reciprocating internal combustion engines – Safety requirements for design and construction of engines for use in potentially explosive atmospheres – Part 1: Group II engines for use in flammable gas and vapour atmospheres

SIST EN 1834-2:2000 Batni motorji z notranjim zgorevanjem – Varnostne zahteve za načrtovanje in konstruiranje motorjev za uporabo v potencialno eksplozivnih atmosferah – 2. del: Motorji skupine I za uporabo v podzemnih deloviščih, ki jih ogroža jamski eksplozivni plin in/ali vnetljiv prah

Reciprocating internal combustion engines – Safety requirements for design and construction of engines for use in potentially explosive atmospheres – Part 2: Group I engines for use in underground workings susceptible to firedamp and/or combustible dust

SIST EN 1834-3:2000 Batni motorji z notranjim zgorevanjem – Varnostne zahteve za načrtovanje in konstruiranje motorjev za uporabo v potencialno eksplozivnih atmosferah – 3. del: Motorji skupine II za uporabo v atmosferah z vnetljivim prahom

Reciprocating internal combustion engines – Safety requirements for design and construction of engines for use in potentially explosive atmospheres – Part 3: Group II engines for use in flammable dust atmospheres

SIST EN 1839:2013 Ugotavljanje mej eksplozivnosti plinov in hlapov Determination of explosion limits of gases and vapours

SIST EN 12581:2006 +A1:2010

Premazne naprave – Naprave za nanašanje tekočih organskih premazov s potapljanjem oziroma s potapljanjem in uporabo električnega toka – Varnostne zahteve (vključno z dopolnilom A1)

Coating plants – Machinery for dip coating and electrodeposition of organic liquid coating material – Safety requirements

SIST EN 12621:2006 +A1:2010

Naprave za dovod in obtok premaznih materialov s pomočjo tlaka – Varnostne zahteve (vključno z dopolnilom A1)

Machinery for the supply and circulation of coating materials under pressure – Safety requirements

SIST EN 12757-1:2006 +A1:2010

Mešalne naprave za premaze – Varnostne zahteve – 1. del: Mešalne naprave za uporabo v lakirnicah za popravila avtomobilov (vključno z dopolnilom A1)

Mixing machinery for coating materials – Safety requirements – Part 1: Mixing machinery for use in vehicle refinishing

SIST EN 13012:2012 Bencinski servisi – Izdelava in lastnosti točilnih ventilov, vgrajenih v napravah za točenje goriva

Petrol filling stations – Construction and performance of automatic nozzles for use on fuel dispenser

SIST EN 13160-1:2003 Sistemi za kontrolo tesnosti – 1. del: Splošna načela

Leak detection systems – Part 1: General principles

SIST EN 13237:2013 Potencialno eksplozivne atmosfere –Izrazi in definicije za opremo in zaščitne sisteme, namenjene za uporabo v potencialno eksplozivnih atmosferah

Potentially explosive atmospheres – Terms and definitions for equipment and protective systems intended for use in potentially explosive atmospheres

itd. Ta seznam harmoniziranih slovenskih standardov je istoveten seznamu harmoniziranih evropskih standardov, ki je bil povzet po sporočilu Komisije, objavljenem v Uradnem listu Evropskih skupnosti: C 213 z dne 7. septembra 2002 do C128 z dne 4. maja 2013 (zadnje spremembe: 4. 5. 2013). Vsebina standardov je razvidna iz naslovov. Kandidat naj si zapomni nekaj področij, ki jih standardi pokrivajo.

B. Posebni del

88

4.7 B7. PRAVILNIK O VARNOSTI STROJEV Literatura B7: [B7-1] Pravilnik o varnosti strojev (Ur.l. RS, št. 75/2008 & Spremembe: Ur.l. RS, št. 66/2010, 17/2011-ZTZPUS-1, 74/2011) [B7-2] Pravilnik o spremembi Pravilnika o varnosti strojev (Uradni list RS, št. 74/2011),

ki določa, da »Minister objavi na spletni strani Ministrstva za gospodarstvo seznam slovenskih standardov, ki privzemajo harmonizirane standarde« in da »Z dnem uveljavitve tega pravilnika preneha veljati Seznam standardov, katerih uporaba ustvari domnevo o skladnosti strojev z zahtevami Pravilnika o varnosti strojev (Uradni list RS, št. 56/09).« Seznam standardov se nahaja na povezavi: http://www.mgrt.gov.si/si/zakonodaja_in_dokumenti/notranji_trg/seznami_harmoniziranih_standardov/#c17525, (ogled: 18.09.2014), kjer si izberete želeno kategorijo izmed: stroji, dvigala, OVO, popravek v zvezi s hEN ISO 20345:2004, električni proizvodi, tlačna oprema, enostavne tlačne posode, elektromagnetna združljivost, gradbeni proizvodi, ATEX - protieksplozijska zaščita, splošna varnost proizvodov, rekreacijska plovila, RTTE - radijska in telekomunikacijska terminalska oprema, Uredba 765/2008/ES.

B7. Pravilnik o varnosti strojev 1. Področje uporabe pravilnika o varnosti strojev (1) Ta pravilnik se uporablja za naslednje proizvode: a) stroje, b) zamenljivo opremo, c) varnostne komponente, č) dvižne pripomočke, d) verige, vrvi in oprtnice, e) odstranljive naprave za mehanski prenos, f) delno dokončane stroje. (2) Iz področja uporabe tega pravilnika so izvzete: a) varnostne komponente, ki se uporabljajo kot rezervni deli za zamenjavo enakih komponent in jih dobavi proizvajalec originalnih strojev, b) posebna oprema, ki se uporablja na sejmiščih ali v zabaviščnih parkih, c) stroji, ki so posebej načrtovani ali dani v obratovanje v jedrske namene in pri katerih lahko okvara privede do emisij radioaktivnih snovi, č) orožje, vključno s strelnim orožjem, d) naslednja prevozna sredstva:

– kmetijski in gozdarski traktorji za tveganja, ki jih določa predpis o ES-homologaciji kmetijskih in gozdarskih traktorjev, z izjemo strojev, ki so nameščeni na ta vozila,

– motorna in priklopna vozila, ki jih ureja predpis o ES-homologaciji motornih vozil, z izjemo strojev, ki so nameščeni na ta vozila,

– vozila, ki jih ureja predpis o ES-homologaciji dvo- in trikolesnih motornih vozil, z izjemo strojev, ki so nameščeni na ta vozila,

– motorna vozila, ki so namenjena izključno tekmovanju, in – prevozna sredstva v zračnem, vodnem in železniškem prometu, z izjemo strojev, ki so nameščeni nanje,

e) morska plovila in premične priobalne enote ter stroji, nameščeni na krovu takšnih plovil ali enot, f) stroji, ki so posebej načrtovani in izdelani v vojaške in policijske namene, g) stroji, ki so posebej načrtovani in izdelani v raziskovalne namene za začasno uporabo v laboratorijih, h) rudarske dvižne naprave, i) stroji, namenjeni za premikanje izvajalcev med umetniškimi predstavami, j) električni in elektronski proizvodi, ki sodijo v naslednje skupine, kolikor jih zajema predpis o električni opremi, ki je namenjena za uporabo znotraj določenih napetostnih mej:

B. Posebni del

89

– gospodinjski aparati, namenjeni za domačo uporabo, – zvočna in slikovna oprema, – oprema za informacijske tehnologije, – običajni pisarniški stroji, – nizkonapetostna stikala in naprave za krmiljenje, – elektromotorji,

k) naslednje vrste visokonapetostne električne opreme: – stikalne naprave in naprave za krmiljenje in – transformatorji.

2. Opredelitev pojmov, kot so določeni v pravilniku o varnosti strojev [B7-1]. (1) Pojem »stroj« označuje proizvode iz točk a) do e) odstavka (1) iz odgovora na 1. vprašanje. (2) Izrazi, uporabljeni v pravilniku [B7-1], imajo naslednji pomen: a) »stroj« pomeni:

– sklop, opremljen ali namenjen za opremljanje s pogonskim sistemom, ki ne izkorišča neposredno človeške ali živalske sile, sestavljen iz povezanih delov ali komponent, med katerimi je vsaj eden gibljiv, in ki so povezani za določeno uporabo,

– sklop iz prejšnje alineje, ki mu manjkajo samo komponente za priključek na lokaciji ali na vire energije in gibanja,

– sklop iz prve in druge alineje te točke, pripravljen za namestitev in usposobljen za delovanje kot tak, le če je nameščen na prevoznem sredstvu ali v zgradbi ali konstrukciji,

– sklopi strojev iz prve, druge in tretje alineje te točke ali delno dokončani stroji iz f) točke tega odstavka, ki so zaradi doseganja istega cilja razmeščeni in krmiljeni tako, da delujejo kot povezana celota,

– sklop povezanih delov ali komponent, med katerimi je vsaj eden gibljiv, in ki so združeni z namenom dviganja bremen in katerih edini vir energije je neposredna uporaba človeške sile,

b) »zamenljiva oprema« pomeni napravo, ki jo po začetku obratovanja stroja ali vlačilca s tem strojem ali vlačilcem sestavi sam upravljavec, da bi spremenil njegovo delovanje ali dodal novo funkcijo, če ta oprema ni orodje,

c) »varnostna komponenta« pomeni komponento: – ki se uporablja za izvajanje varnostne funkcije, – ki je dana na trg neodvisno, – katere okvara ali motnja v delovanju ogroža varnost oseb, in – ki ni nujna za delovanje stroja ali ki jo je mogoče nadomestiti z običajnimi komponentami, zato da stroj deluje.

Okvirni seznam varnostnih komponent je naveden pri 7. vprašanju (in v Prilogi 5 pravilnika [B7-1]). d) »dvižni pripomoček« pomeni komponento ali opremo, ki ni pritrjena k dvižnim strojem in omogoča visenje

bremena ter je nameščena med strojem in bremenom ali na samem bremenu ali je sestavni del bremena in je dana na trg neodvisno; k dvižnim pripomočkom se prištevajo tudi obese in njihove komponente,

e) »verige, vrvi in oprtnice« pomenijo verige, vrvi in oprtnice, ki so načrtovane in izdelane za dviganje kot del dvižnih strojev ali dvižnih pripomočkov,

f) »odstranljiva naprava za mehanski prenos« pomeni odstranljivo komponento za prenos moči med strojem z lastnim pogonom ali vlačilcem in drugim strojem z njihovo povezavo na prvem fiksnem priključku. Kadar je dan na trg z varovalom, se ga obravnava kakor en proizvod,

g) »delno dokončan stroj« pomeni sestav, ki je skoraj stroj, vendar pa se sam po sebi ne more uporabljati za določen namen. Pogonski sistem je delno dokončan stroj. Delno dokončan stroj je namenjen le vgradnji ali sestavitvi z drugimi stroji ali delno dokončanimi stroji ali opremo, da bi tvorili stroj, za katerega se uporablja ta pravilnik,

h) »dajanje na trg« pomeni prvič dati stroj ali delno dokončan stroj na voljo v Republiki Sloveniji za distribucijo ali uporabo, bodisi proti plačilu ali brezplačno,

i) »proizvajalec« pomeni vsako fizično ali pravno osebo, ki načrtuje ali proizvaja stroje ali delno dokončane stroje, ki jih ureja ta pravilnik, in je odgovoren za skladnost strojev ali delno dokončanih strojev s tem pravilnikom, zaradi njihovega dajanja na trg v svojem imenu ali pod svojo blagovno znamko ali pa za njegovo lastno uporabo. Če ni proizvajalca, kakor je opredeljen zgoraj, se šteje za proizvajalca vsaka fizična ali pravna oseba, ki daje na trg ali v obratovanje stroje ali delno dokončane stroje, ki jih ureja ta pravilnik,

j) »pooblaščeni zastopnik« pomeni vsako fizično ali pravno osebo s sedežem v Evropski uniji, ki jo je proizvajalec pisno pooblastil, da v njegovem imenu izvaja vse ali del obveznosti in formalnosti, povezanih s tem pravilnikom,

B. Posebni del

90

k) »dajanje v obratovanje« pomeni prvo uporabo stroja, ki ga ureja ta pravilnik, za njegov predvideni namen, v Republiki Sloveniji,

l) »harmonizirani standard« pomeni tehnično specifikacijo, ki ni zavezujoča in jo je sprejel organ za standardizacijo, to je Evropski komite za standardizacijo (CEN), Evropski komite za standardizacijo v elektrotehniki (CENELEC) ali Evropski inštitut za telekomunikacijske standarde (ETSI), na podlagi predloga, ki ga je izdala Komisija Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: Komisija) v skladu s postopki iz Direktive 98/34/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. junija 1998 o določitvi postopka za zbiranje informacij na področju tehničnih standardov in tehničnih predpisov in o pravilih za storitve informacijske družbe (UL L št. 204 z dne 21. julija 1998, str. 37), zadnjič spremenjene z Direktivo Sveta 2006/96/ES z dne 20. novembra 2006 o prilagoditvi nekaterih direktiv na področju prostega pretoka blaga zaradi pristopa Bolgarije in Romunije.

3. Dajanje na trg in v obratovanje. (1) Pred dajanjem stroja na trg ali v obratovanje proizvajalec ali njegov pooblaščeni zastopnik:

a) zagotovi, da izpolnjuje ustrezne bistvene zdravstvene in varnostne zahteve, določene v Prilogi 1 tega pravilnika, b) zagotovi razpoložljivost tehnične dokumentacije iz A poglavja Priloge 7, ki je kot priloga sestavni del tega

pravilnika, c) zagotovi zlasti potrebne informacije, kakor so na primer navodila, d) opravi ustrezne postopke ugotavljanja skladnosti v skladu s 13. členom tega pravilnika, e) sestavi ES-izjavo o skladnosti v skladu z A točko prvega poglavja Priloge 2, ki je kot priloga sestavni del tega

pravilnika in zagotovi, da ta izjava spremlja stroj, f) pritrdi oznako CE skladno s 17. členom tega pravilnika.

(2) Pred dajanjem delno dokončanega stroja na trg proizvajalec ali njegov pooblaščeni zastopnik zagotovi, da je bil končan postopek za delno dokončani stroj iz 14. člena tega pravilnika.

(3) Za namene postopkov ugotavljanja skladnosti iz 13. člena tega pravilnika proizvajalec ali njegov pooblaščeni zastopnik razpolaga s sredstvi ali ima dostop do sredstev, s katerimi se zagotovi, da stroj izpolnjuje bistvene zdravstvene in varnostne zahteve iz Priloge 1 tega pravilnika.

(4) Kadar veljajo za stroj tudi drugi predpisi, ki se nanašajo na druge vidike in predpisujejo pritrditev oznake CE, ta oznaka pomeni, da je stroj skladen tudi z določbami teh drugih predpisov.

(5) Kadar pa eden ali več drugih predpisov dovoljuje proizvajalcu ali njegovemu pooblaščenemu zastopniku izbiro sistema, ki ga bo uporabljal v prehodnem obdobju, oznaka CE označuje le skladnost z določbami tistih predpisov, ki jih je uporabil proizvajalec ali njegov pooblaščeni zastopnik. Podrobnosti o uporabljenih predpisih se navedejo v ES-izjavi o skladnosti.

4. Domneva o skladnosti in harmonizirani standardi. (1) Stroj, ki nosi oznako CE in ga spremlja ES-izjava o skladnosti, velja za skladnega z določbami tega pravilnika. (2) Minister objavi v Uradnem listu Republike Slovenije seznam slovenskih standardov (v nadaljnjem besedilu: seznam

standardov), ki privzemajo harmonizirane standarde. Za direktivo o varnosti strojev je seznam določen z dokumentom Seznam standardov, katerih uporaba ustvari domnevo o skladnosti strojev z zahtevami Pravilnika o varnosti strojev Ur.l.RS 25/2006 - (Ur.l. RS 56/2009 & Ur.l. RS. 74/2011), objavljen pa je na naslovu: http://www.mgrt.gov.si/fileadmin/mgrt.gov.si/pageuploads/DNT/SPBR/novi_pristop/stroji/Seznam_standardov_za_stroje__19-04-2013.pdf. Ogled je bil opravljen 15.09.2013.

(3) Za stroj, ki je bil izdelan v skladu s standardi, navedenimi v seznamu standardov, se domneva, da izpolnjuje bistvene zdravstvene in varnostne zahteve, ki jih zajemajo taki standardi, in da je v skladu z bistvenimi zdravstvenimi in varnostnimi zahtevami iz pravilnika [B7-1].

V primeru, če minister meni, da določen standard iz seznam ne izpolnjuje v celoti bistvenih zdravstvenih in varnostnih zahtev, o tem obvesti Odbor za standarde in tehnične predpise pri Evropski komisiji. 5. Postopki ugotavljanja skladnosti. Postopki ugotavljanja skladnosti za končane stroje (1) Proizvajalec ali njegov pooblaščeni zastopnik za potrditev skladnosti stroja z določbami tega pravilnika uporabi

enega izmed postopkov ugotavljanja skladnosti iz drugega, tretjega in četrtega odstavka tega člena.

B. Posebni del

91

(2) Kadar stroj ni naveden v Prilogi 4, ki je kot priloga sestavni del tega pravilnika, proizvajalec ali njegov pooblaščeni zastopnik uporabi postopek ugotavljanja skladnosti z notranjim preverjanjem proizvodnje strojev iz Priloge 8, ki je kot priloga sestavni del tega pravilnika.

(3) Kadar je stroj naveden v Prilogi 4 tega pravilnika in izdelan skladno s harmoniziranimi standardi iz 11. člena tega pravilnika in če ti standardi pokrivajo vse ustrezne bistvene zdravstvene in varnostne zahteve, proizvajalec ali njegov pooblaščeni zastopnik uporabi enega izmed naslednjih postopkov: a) postopek za ugotavljanje skladnosti z notranjim preverjanjem proizvodnje strojev iz Priloge 8 tega pravilnika, b) postopek za ES-pregled tipa iz Priloge 9, ki je kot priloga sestavni del tega pravilnika in notranje preverjanje

proizvodnje strojev, predvideno v 3. točki Priloge 8 tega pravilnika, c) postopek popolnega zagotavljanja kakovosti iz Priloge 10, ki je kot priloga sestavni del tega pravilnika.

(4) Kadar je stroj naveden v Prilogi 4 tega pravilnika in ni izdelan skladno s harmoniziranimi standardi iz 11. člena tega pravilnika, ali je le delno skladen s takšnimi harmoniziranimi standardi, ali harmonizirani standardi ne pokrivajo vseh bistvenih zdravstvenih in varnostnih zahtev, ali če za zadevni stroj ni harmoniziranih standardov, proizvajalec ali njegov pooblaščeni zastopnik uporabita enega izmed naslednjih postopkov:

a) postopek za ES-pregled tipa iz Priloge 9 tega pravilnika z notranjim preverjanjem proizvodnje strojev iz 3. točke Priloge 8 tega pravilnika,

b) postopek popolnega zagotavljanja kakovosti iz Priloge 10 tega pravilnika. Postopek za delno končane stroje (1) Proizvajalec delno dokončanega stroja ali njegov pooblaščeni zastopnik, preden ga da na trg, zagotovi, da:

a) je pripravljena ustrezna tehnična dokumentacija, opisana v B poglavju Priloge 7 tega pravilnika, b) so pripravljena navodila za montažo, opisana v Prilogi 6, ki je kot priloga sestavni del tega pravilnika, c) je sestavljena izjava za vgradnjo, opisana v B točki 1. poglavja Priloge 2 tega pravilnika.

(2) Navodila za montažo in izjava o vgradnji spremljata delno dokončan stroj do njegove vgradnje v končni stroj, nato pa postaneta sestavni del tehnične dokumentacije tega stroja.

6. ES-izjava o skladnosti strojev. ES-izjava o skladnosti strojev (in njeni prevodi) morajo biti sestavljeni pod enakimi pogoji kot navodila (glej Pravilnik [B7-1], Prilogo 1, 1.7.4.1 a) in b) točko) in morajo biti natipkani ali napisani z roko z velikimi črkami. Ta izjava se nanaša izključno na stroje v stanju, v katerem so bili dani na trg, in izključuje komponente, ki jih je naknadno dodal, ali operacije, ki jih je naknadno opravil končni uporabnik. ES-izjava o skladnosti mora vsebovati naslednje podatke: 1. ime podjetja in popolni naslov proizvajalca in, kadar pride v poštev, njegovega pooblaščenega zastopnika, 2. ime in naslov osebe, pooblaščene za sestavljanje tehnične dokumentacije, ki mora imeti sedež v Evropski uniji, 3. opis in istovetnost stroja, ki vsebuje splošno poimenovanje, funkcijo, model, tip, serijsko številko in trgovsko ime, 4. navedbo, ki izrecno navaja, da stroj izpolnjuje vse zadevne določbe tega pravilnika in, kadar pride v poštev,

podobno navedbo o skladnosti z drugimi posebnimi predpisi ali zadevnimi določbami, s katerimi je stroj skladen. Ta sklicevanja morajo biti sklicevanja iz besedil, objavljenih v Uradnem listu Evropske unije.

5. ime, naslov in identifikacijsko številko priglašenega organa, ki je opravil ES-pregled tipa, navedenega v Prilogi 9 in številko certifikata o ES-pregledu tipa, v kolikor je bil ta pregled uporabljen pri postopkih ugotavljanja skladnosti,

6. ime, naslov in identifikacijsko številko priglašenega organa, ki je potrdil sistem popolnega zagotavljanja kakovosti, navedenega v Prilogi 10, v kolikor je bil stroj proizveden po tem sistemu,

7. sklic na harmonizirane standarde iz tretjega odstavka 11. člena tega pravilnika, kadar so bili ti uporabljeni, 8. sklic na druge standarde in tehnične specifikacije, kadar so bile te uporabljene, 9. kraj in datum izdaje izjave, 10. istovetnost in podpis osebe, ki je pooblaščena za sestavljanje izjave v imenu proizvajalca ali njegovega

pooblaščenega zastopnika.

B. Posebni del

92

7. Okvirni seznam varnostnih komponent 1. Varovala odstranljivih naprav za mehanski prenos. 2. Varovalne naprave, načrtovane za zaznavanje oseb. 3. Pomična zaporna varovala s pogonom, načrtovana za uporabo kot varovala (pri strojih iz 9., 10. in 11. točke

Priloge 4 pravilnika [B7-1]). 4. Logične enote za zagotovitev varnostne funkcije. 5. Ventili z dodatnimi sredstvi za ugotavljanje napak, namenjeni za krmiljenje nevarnih gibov pri strojih. 6. Sistemi za izločanje emisij pri strojih. 7. Varovala in varovalne naprave, načrtovane za varovanje izpostavljenih oseb pred gibajočimi se deli, ki so

vključeni v delovanje stroja. 8. Nadzorne naprave natovarjanja in kontrolo gibanja pri dvižnih strojih. 9. Sistemi za zadrževanje oseb na njihovih sedežih. 10. Naprave za ustavitev v sili. 11. Razelektritveni sistemi za preprečevanje kopičenja potencialno nevarnih elektrostatičnih nabojev. 12. Omejevalniki energije in blažilne naprave iz 1.5.7, 3.4.7 in 4.1.2.6 točke Priloge 1 pravilnika [B7-1]. 13. Sistemi in naprave za zmanjšanje emisij hrupa in tresljajev. 14. Varovalne konstrukcije za primer prevrnitve (varovalni lok) (ROPS). 15. Varovalne konstrukcije pred padajočimi predmeti (FOPS). 16. Dvoročne krmilne naprave. 17. Komponente strojev, načrtovanih za dviganje ali spuščanje oseb med različnimi etažami in vključene v naslednji

seznam: a) naprave za zaklepanje etažnih vrat, b) naprave za preprečevanje padca ali nenadzorovanega premika navzgor nosilca bremena, c) naprave za omejevanje obratov motorja, d) blažilniki za akumulacijo energije: – nelinearni, ali – z dušenjem povratnega gibanja, e) blažilniki za porabo energije, f) varnostne naprave, nameščene v mehanizme hidravličnih tokokrogov, kadar se ti uporabljajo kot naprave za

preprečevanje padcev, g) električne varnostne naprave v obliki varnostnih stikal, ki vsebujejo elektronske komponente.

8. Popolno zagotavljanje kakovosti. (Priloga 10 Pravilnika [B7-1].) Ta priloga opisuje ugotavljanje skladnosti strojev iz Priloge 4, proizvedenih z uporabo sistema za popolno zagotavljanje kakovosti in opisuje postopek, po katerem priglašeni organ ocenjuje in odobri sistem kakovosti in spremlja njegovo uporabo. 1. Proizvajalec mora pri načrtovanju, proizvodnji, končni kontroli in preskušanju izvajati odobren sistem kakovosti, kakor je opredeljen v 2. točki in biti pod nadzorom iz 3. točke. 2. Sistem kakovosti 2.1 Proizvajalec ali njegov pooblaščeni zastopnik vloži vlogo za presojo svojega sistema kakovosti poljubno izbranemu priglašenemu organu. Ta vloga vsebuje: – ime in naslov proizvajalca in, kadar pride v poštev, njegovega pooblaščenega zastopnika, – kraje načrtovanja, proizvodnje, kontrole, preskušanja in skladiščenja strojev, – tehnično dokumentacijo, opisano v A poglavju Priloge 7, po en vzorec iz vsake vrste strojev iz Priloge 4, ki ga namerava proizvajati, – dokumentacijo o sistemu kakovosti, – pisno izjavo, da vloga ni bila oddana drugemu priglašenemu organu. 2.2 Sistem kakovosti mora zagotavljati skladnost strojev z določbami tega pravilnika. Vsi elementi, zahteve in določbe, ki jih je sprejel proizvajalec, morajo biti sistematično in urejeno dokumentirani v obliki ukrepov, postopkov in pisnih navodil. Dokumentacija o sistemu kakovosti mora dopuščati enotno tolmačenje postopkovnih ukrepov in ukrepov zagotavljanja kakovosti, na primer programov kakovosti, načrtov, priročnikov in zapisnikov. Vsebovati mora zlasti ustrezen opis: – ciljev kakovosti, organizacijske strukture ter odgovornosti in pooblastil vodstva v zvezi z načrtovanjem in kakovostjo strojev,

B. Posebni del

93

– tehničnih zahtev za načrtovanje, vključno s standardi, ki se bodo uporabljali in, kadar se standardi iz 11. člena tega pravilnika ne uporabljajo v celoti, sredstva, ki se bodo uporabljala za zagotavljanje izpolnjevanja bistvenih zdravstvenih in varnostnih zahtev tega pravilnika, – pregleda načrtovanja in tehnik potrjevanja načrtovanja, postopkov in sistematičnih dejanj, ki se bodo uporabljali pri načrtovanju strojev, za katere velja ta pravilnik, – ustreznih proizvodnih tehnik, kontrole kakovosti in tehnik zagotavljanja kakovosti, postopkov in sistematičnih dejanj, ki se bodo uporabljali, – pregledov in preskusov, ki se bodo izvajali pred proizvodnjo, med njo in po njej ter pogostost njihovega izvajanja, – zapisov o kakovosti, kot so poročila o pregledu in podatki o preskušanju, podatki o kalibriranju in poročila o usposobljenosti udeleženega osebja, – sredstev za spremljanje doseganja zahtevanega načrtovanja in kakovosti strojev ter učinkovitega delovanja sistema kakovosti. 2.3 Priglašeni organ presoja sistem kakovosti, da ugotovi, ali izpolnjuje zahteve iz 2.2 točke. Elementi sistema kakovosti, ki so skladni z ustreznim harmoniziranim standardom, štejejo za skladne z ustreznimi zahtevami iz 2.2 točke. Vsaj en član ekipe presojevalcev mora imeti izkušnje pri presoji tehnologije strojev. Postopek presoje vključuje pregled, ki se opravi v prostorih proizvajalca. Med presojo skupina presojevalcev izvede pregled tehnične dokumentacije iz tretje alineje drugega odstavka 2.1 točke, da zagotovi njihovo skladnost z ustreznimi zdravstvenimi in varnostnimi zahtevami. Proizvajalca ali njegovega pooblaščenega zastopnika se obvesti o sklepu. Obvestilo vsebuje ugotovitve pregleda in utemeljitev sklepa presoje. Na voljo mora biti pritožbeni postopek. 2.4 Proizvajalec izpolni obveznosti, ki izhajajo iz odobrenega sistema kakovosti in zagotoviti, da ta sistem ostane primeren in učinkovit. Proizvajalec ali njegov pooblaščeni zastopnik obvesti priglašeni organ, ki je odobril sistem kakovosti, o vseh načrtovanih spremembah sistema. Priglašeni organ ovrednoti predlagane spremembe in se odloči, ali bo spremenjeni sistem zagotavljanja kakovosti še naprej izpolnjeval zahteve iz 2.2 točke, ali pa bo potrebna ponovna presoja. O svoji odločitvi obvesti proizvajalca. Obvestilo vsebuje ugotovitve pregleda in utemeljitev sklepa presoje. 3. Nadzor v pristojnosti priglašenega organa 3.1 Namen nadzora je zagotoviti, da proizvajalec pravilno izpolnjuje obveznosti, ki izhajajo iz odobrenega sistema kakovosti. 3.2 Zaradi razlogov nadzora proizvajalec omogoči priglašenemu organu dostop do krajev načrtovanja, proizvodnje, pregleda, preskušanja in skladiščenja, in mu preskrbi vse potrebne informacije, kot so: – dokumentacija, ki zadeva sistem kakovosti, – zapisi o kakovosti, ki so bili pripravljeni v delu sistema kakovosti, ki se tiče načrtovanja, kot so rezultati analiz, izračunov, preskusov itd., – zapisov o kakovosti, ki so bili pripravljeni v delu sistema kakovosti, ki se tiče proizvodnje, kot so poročila o pregledu in podatki o preskušanju, podatki o kalibriranju, poročila o usposobljenosti udeleženega osebja itd. 3.3 Priglašeni organ izvaja redne preglede, da se prepriča, ali proizvajalec vzdržuje in uporablja sistem kakovosti; proizvajalcu zagotovi poročilo o pregledu. Pogostost rednih pregledov je takšna, da je popolna ponovna presoja opravljena na vsaka tri leta. 3.4 Poleg tega lahko priglašeni organ nenapovedano obišče proizvajalca. Potreba po teh dodatnih obiskih in njihovi pogostosti se določi na podlagi sistema za spremljanje obiskov, s katerim upravlja priglašeni organ. Pri sistemu za spremljanje obiskov se upoštevajo zlasti naslednji dejavniki: – rezultati predhodnih nadzornih obiskov, – potreba po spremljanju popravnih ukrepov, – kadar pride v poštev, posebni pogoji, povezani z odobritvijo sistema, – pomembne spremembe organizacije proizvodnega procesa, ukrepov ali tehnik. Ob takšnih obiskih lahko priglašeni organ, če je potrebno, izvede ali da izvesti preskuse, s katerimi preverja pravilno delovanje sistema kakovosti. Priglašeni organ preskrbi proizvajalcu poročilo o obisku in, če je bil opravljen preskus, poročilo o preskusu. 4. Proizvajalec ali njegov pooblaščeni zastopnik hrani za nacionalne organe vsaj deset let po datumu proizvodnje zadnjega stroja: – dokumentacijo iz 2.1 točke, – sklepe in poročila priglašenega organa iz tretjega in četrtega odstavka 2.4 točke ter 3.3 in 3.4 točke.

B. Posebni del

94

Opomba: PRILOGA 4: VRSTE STROJEV, PRI KATERIH MORA BITI UPORABLJEN EDEN IZMED POSTOPKOV IZ 13. ČLENA TEGA PRAVILNIKA: 1. Krožne žage (z enim ali več orodji) za obdelavo lesa in materialov s podobnimi fizikalnimi lastnostmi ali za obdelavo mesa in materialov s podobnimi fizikalnimi lastnostmi, naslednjih tipov: 1.1 stroji za žaganje z nepomičnim(-i) orodjem(-i) med žaganjem, ki imajo nepomično mizo ali podstavek z ročnim podajanjem obdelovanca ali s strojnim podajanjem, ki ga je mogoče odstraniti, 1.2 stroji za žaganje z nepomičnim(-i) orodjem(-i) med žaganjem, ki imajo ročno vodenje gibanja mize ali vozička naprej in nazaj, 1.3 stroji za žaganje z nepomičnim(-i) orodjem(-i) med žaganjem, ki imajo vgrajeno mehansko podajalno napravo za obdelovance, z ročnim nameščanjem ali odstranjevanjem, 1.4 stroji za žaganje s pomičnim(-i) orodjem(-i) med žaganjem, ki imajo mehansko podajanje orodja, z ročnim nameščanjem ali odstranjevanjem. 2. Skobeljniki za površinsko poravnavo lesa, z ročnim podajanjem. 3. Debelinski skobeljniki za enostransko obdelavo lesa, ki imajo vgrajeno mehansko podajalno napravo, z ročnim nameščanjem ali odstranjevanjem. 4. Tračne žage z ročnim nameščanjem ali odstranjevanjem, za obdelavo lesa in materialov s podobnimi fizikalnimi lastnostmi ali za obdelavo mesa in materialov s podobnimi fizikalnimi lastnostmi, naslednjih tipov: 4.1 stroji za žaganje z nepomičnim orodjem med žaganjem, katerih delovna miza ali podstavek za obdelovanec je nepomičen ali se giblje naprej in nazaj, 4.2 stroji za žaganje z orodjem(-i), nameščenim na voziček, ki se giblje naprej in nazaj. 5. Kombinirani stroji tipov, navedenih od 1. do 4. točke in v 7. točki za obdelavo lesa in materialov s podobnimi fizikalnimi lastnostmi. 6. Stroji za izdelovanje čepov in utorov, z ročnim podajanjem, z več vpenjali za orodja, za obdelavo lesa. 7. Navpični mizni frezalniki, z ročnim podajanjem, za obdelavo lesa in materialov s podobnimi fizikalnimi lastnostmi. 8. Prenosne verižne žage za obdelavo lesa. 9. Stiskalnice, vključno z utopnimi stiskalnicami, za hladno preoblikovanje kovin, z ročnim nameščanjem ali odstranjevanjem, katerih gibajoči se delovni deli imajo lahko hod, večji od 6 mm in hitrost, večjo od 30 mm/s. 10. Stroji za brizgalno ulivanje ali oblikovno stiskanje plastike, z ročnim nameščanjem in odstranjevanjem. 11. Stroji za brizgalno ulivanje ali oblikovno stiskanje gume, z ročnim nameščanjem in odstranjevanjem. 12. Stroji za dela pod zemljo naslednjih tipov: 12.1 lokomotive in vagoni z zavoro, 12.2 stropne podpore s hidravličnim pogonom. 13. Tovornjaki z ročnim natovarjanjem za zbiranje gospodinjskih odpadkov, z vgrajenim stiskalnim mehanizmom. 14. Odstranljive naprave za mehanski prenos, vključno z njihovimi varovali. 15. Varovala odstranljivih naprav za mehanski prenos. 16. Dvigala za servisiranje vozil. 17. Naprave za dviganje oseb ali oseb in blaga, pri katerih obstaja nevarnost padca z višine, večje od treh metrov. 18. Prenosni pritrjevalni in drugi udarni stroji z naboji. 19. Varovalne naprave, načrtovane za zaznavanje prisotnosti oseb. 20. Pomična zaporna varovala s pogonom, načrtovana za uporabo kot varovala pri strojih iz 9., 10. in 11. točke. 21. Logične enote za zagotavljanje varnostnih funkcij. 22. Varovalne konstrukcije za primer prevrnitve (ROPS). 23. Varovalne konstrukcije pred padajočimi predmeti (FOPS). Opomba 2: 13. člen pravilnika [B7-1] - (postopki ugotavljanja skladnosti) (1) Proizvajalec ali njegov pooblaščeni zastopnik za potrditev skladnosti stroja z določbami tega pravilnika uporabi enega izmed postopkov

ugotavljanja skladnosti iz drugega, tretjega in četrtega odstavka tega člena. (2) Kadar stroj ni naveden v Prilogi 4, ki je kot priloga sestavni del tega pravilnika, proizvajalec ali njegov pooblaščeni zastopnik uporabi postopek

ugotavljanja skladnosti z notranjim preverjanjem proizvodnje strojev iz Priloge 8, ki je kot priloga sestavni del tega pravilnika. (3) Kadar je stroj naveden v Prilogi 4 tega pravilnika in izdelan skladno s harmoniziranimi standardi iz 11. člena tega pravilnika in če ti standardi

pokrivajo vse ustrezne bistvene zdravstvene in varnostne zahteve, proizvajalec ali njegov pooblaščeni zastopnik uporabi enega izmed naslednjih postopkov: a) postopek za ugotavljanje skladnosti z notranjim preverjanjem proizvodnje strojev iz Priloge 8 tega pravilnika, b) postopek za ES-pregled tipa iz Priloge 9, ki je kot priloga sestavni del tega pravilnika in notranje preverjanje proizvodnje strojev,

predvideno v 3. točki Priloge 8 tega pravilnika, c) postopek popolnega zagotavljanja kakovosti iz Priloge 10, ki je kot priloga sestavni del tega pravilnika.

(4) Kadar je stroj naveden v Prilogi 4 tega pravilnika in ni izdelan skladno s harmoniziranimi standardi iz 11. člena tega pravilnika, ali je le delno skladen s takšnimi harmoniziranimi standardi, ali harmonizirani standardi ne pokrivajo vseh bistvenih zdravstvenih in varnostnih zahtev, ali če za zadevni stroj ni harmoniziranih standardov, proizvajalec ali njegov pooblaščeni zastopnik uporabita enega izmed naslednjih postopkov: a) postopek za ES-pregled tipa iz Priloge 9 tega pravilnika z notranjim preverjanjem proizvodnje strojev iz 3. točke Priloge 8 tega pravilnika, b) postopek popolnega zagotavljanja kakovosti iz Priloge 10 tega pravilnika.

9. Tehnična dokumentacija za stroje. A. TEHNIČNA DOKUMENTACIJA ZA STROJE To poglavje opisuje postopek za sestavljanje tehnične dokumentacije. Tehnična dokumentacija mora izkazovati, da je stroj skladen z zahtevami tega pravilnika. Zajemati mora načrtovanje, izdelavo in obratovanje stroja, kolikor je potrebno za ugotavljanje skladnosti. Tehnična dokumentacija mora biti sestavljena v enem ali več uradnih jezikih Evropske unije, z izjemo navodil za stroj, za katere se uporabljajo posebne določbe Priloge 1, 1.7.4.1 točka. 1. Tehnična dokumentacija obsega naslednje: a) konstrukcijsko dokumentacijo, ki vsebuje: – splošen opis stroja, – sestavno risbo stroja in risbe krmilnih tokokrogov ter primerne opise in razlage, potrebne za razumevanje delovanja stroja, – podrobne risbe s priloženimi vsemi izračuni, rezultati preskusov, potrdili itd., potrebnimi za preverjanje skladnosti stroja z bistvenimi zdravstvenimi in varnostnimi zahtevami, – dokumentacijo o oceni tveganja, ki izkazuje uporabljeni postopek, vključno s: (i) seznamom bistvenih zdravstvenih in varnostnih zahtev, ki se uporabljajo za zadevni stroj, (ii) opisom varovalnih ukrepov, izvedenih za odpravo ugotovljenih nevarnosti ali zmanjšanje tveganja in, kadar pride v poštev, navedbo preostalih tveganj, povezanih s strojem, – uporabljene standarde in druge tehnične specifikacije z navedbo bistvenih zdravstvenih in varnostnih zahtev, ki jih pokrivajo ti standardi,

B. Posebni del

95

– vsa tehnična poročila, v katerih so navedeni izidi preskusov, ki jih je opravil proizvajalec ali organ, izbran s strani proizvajalca ali njegovega pooblaščenega zastopnika, – izvod navodil za stroj, – kadar pride v poštev, izjavo o vgradnji vključenih delno dokončanih strojev in ustrezna navodila za sestavljanje takih strojev, – kadar pride v poštev, izvode ES-izjav o skladnosti stroja ali drugih proizvodov, vgrajenih vanj, – izvod ES-izjave o skladnosti, b) pri serijski proizvodnji interne ukrepe, ki se bodo izvajali za zagotavljanje, da bodo stroji ostali skladni z določbami tega pravilnika. Proizvajalec mora izvajati potrebne raziskave in preskuse komponent, opreme ali dokončanega stroja, s katerimi ugotavlja, ali njihova zasnova in izdelava zagotavljata varno montažo in dajanje v obratovanje. Ustrezna poročila in rezultati so vključeni v tehnično dokumentacijo. 2. Tehnična dokumentacija iz prve točke mora biti na voljo pristojnim inšpektoratom Republike Slovenije vsaj deset let po datumu proizvodnje stroja ali zadnjega proizvedenega primerka pri serijski proizvodnji. Tehnične dokumentacije ni treba hraniti na ozemlju Republike Slovenije, niti ni nujno, da je trajno na voljo v materialni obliki. Vendar pa jo mora oseba, določena v ES-izjavi o skladnosti, biti sposobna sestaviti in dati na voljo v časovnem obdobju, sorazmernem z njeno zahtevnostjo. Ni treba, da tehnična dokumentacija vsebuje podrobne načrte ali druge natančne informacije, ki zadevajo podsklope, uporabljene pri proizvodnji stroja, razen če je njihovo poznavanje bistvenega pomena za ugotavljanje skladnosti z bistvenimi zdravstvenimi in varnostnimi zahtevami. 3. Če se tehnična dokumentacija na obrazloženo zahtevo pristojnih nacionalnih organov ne predloži, je to lahko zadostna podlaga za dvom o skladnosti zadevnega stroja z bistvenimi zdravstvenimi in varnostnimi zahtevami. B. USTREZNA TEHNIČNA DOKUMENTACIJA ZA DELNO DOKONČANE STROJE To poglavje opisuje postopek za sestavljanje ustrezne tehnične dokumentacije. Dokumentacija mora izkazati, katere zahteve tega pravilnika so uporabljene in izpolnjene. Zajemati mora načrtovanje, izdelavo in obratovanje delno dokončanega stroja, kolikor je potrebno za ugotavljanje skladnosti z uporabljenimi bistvenimi zdravstvenimi in varnostnimi zahtevami. Dokumentacija mora biti sestavljena v enem ali več uradnih jezikih Evropske unije. Za podrobnosti glej točko B Priloge 7 pravilnika [B7.1]. 10. Ugotavljanje skladnosti z notranjim preverjanjem proizvodnje strojev in ES–pregled tipa. (PRILOGA 8 pravilnika.) 1. Ta priloga opisuje postopek, po katerem proizvajalec ali njegov pooblaščeni zastopnik, ki izvaja obveznosti, določene v 2. in 3. točki, zagotavlja in izjavlja, da zadevni stroj izpolnjuje ustrezne zahteve tega pravilnika. 2. Proizvajalec ali njegov pooblaščeni zastopnik sestavi tehnično dokumentacijo iz A poglavja Priloge 7 za vsak reprezentativni tip zadevne serije. 3. Proizvajalec mora sprejeti vse potrebne ukrepe, da se v proizvodnem procesu zagotovi skladnost proizvedenih strojev s tehnično dokumentacijo iz A poglavja Priloge 7 in z zahtevami tega pravilnika. (PRILOGA 9 pravilnika.) ES-PREGLED TIPA ES-pregled tipa je postopek, v katerem priglašeni organ ugotovi in potrdi, da reprezentativni vzorec stroja iz Priloge 4 (v nadaljevanju: »tip«) izpolnjuje določbe tega pravilnika. 1. Proizvajalec ali njegov pooblaščeni zastopnik za vsak tip sestavi tehnično dokumentacijo iz A poglavja Priloge 7. 2. Za vsak tip proizvajalec ali njegov pooblaščeni zastopnik odda vlogo za ES-pregled tipa poljubno izbranemu priglašenemu organu. Ta vloga vsebuje: – ime in naslov proizvajalca in, kadar pride v poštev, njegovega pooblaščenega zastopnika, – pisno izjavo, da vloga ni bila oddana drugemu priglašenemu organu, – tehnično dokumentacijo. Poleg tega da vlagatelj priglašenemu organu na razpolago vzorec tipa. Priglašeni organ lahko zahteva dodatne vzorce, če to zahteva program preskušanja. 3. Priglašeni organ:

B. Posebni del

96

3.1 pregleda tehnično dokumentacijo, preveri, ali je bil tip proizveden v skladu z njo in ugotovi, kateri elementi so bili načrtovani skladno z ustreznimi določbami standardov iz 11. člena tega pravilnika, in kateri elementi niso bili načrtovani skladno z ustreznimi določbami teh standardov, 3.2 izvaja ali da izvesti primerne preglede, meritve in preskuse, s katerimi ugotovi, ali uporabljene rešitve ustrezajo bistvenim zdravstvenim in varnostnim zahtevam tega pravilnika, kadar niso bili uporabljeni standardi iz 11. člena tega pravilnika, 3.3 kadar so bili uporabljeni harmonizirani standardi iz 11. člena tega pravilnika, izvede ali da izvesti primerne preglede, meritve in preskuse, s katerimi potrdi, da so bili ti standardi dejansko uporabljeni, 3.4 z vlagateljem se dogovori za kraj izvedbe preskusa, ali je bil tip proizveden skladno s pregledano tehnično dokumentacijo, ter potrebnih pregledov, meritev in preskusov. 4. Če tip ustreza določbam tega pravilnika, izda priglašeni organ vlagatelju certifikat o ES-pregledu tipa. Certifikat vsebuje ime in naslov proizvajalca in njegovega pooblaščenega zastopnika, podatke, ki so potrebni za ugotavljanje istovetnosti odobrenega tipa, ugotovitve pregleda in morebitne pogoje, pod katerimi je bil izdan certifikat. Proizvajalec in priglašeni organ hranita izvod tega certifikata, tehnične dokumentacije in vseh ustreznih dokumentov petnajst let po datumu izdaje certifikata. 5. Če tip ne ustreza določbam tega pravilnika, priglašeni organ vlagatelju zavrne izdajo certifikata o ES-pregledu tipa in navede podrobne vzroke za zavrnitev. O tem obvesti vlagatelja, druge priglašene organe in državo članico, ki ga je prijavila. Na voljo mora biti pritožbeni postopek. 6. Vlagatelj mora obvestiti priglašeni organ, ki hrani tehnično dokumentacijo, povezano s certifikatom o ES-pregledu tipa, o vseh spremembah odobrenega tipa. Priglašeni organ te spremembe pregleda in nato bodisi potrdi veljavnost obstoječega certifikata o ES-pregledu tipa, ali pa izda novega, če lahko spremembe vplivajo na skladnost z bistvenimi zdravstvenimi in varnostnimi zahtevami ali na predvidene delovne razmere za tip. 7. Komisija, države članice in drugi priglašeni organi lahko na zahtevo pridobijo izvod certifikata o ES-pregledu tipa. Na utemeljeno zahtevo lahko Komisija in države članice pridobijo izvod tehnične dokumentacije in rezultate pregledov, ki jih je opravil priglašeni organ. 8. Dokumentacija in korespondenca, ki zadevajo postopke ES- pregleda tipa, morajo biti zapisani v uradnem jeziku države članice, v kateri ima sedež priglašeni organ, ali v katerem koli drugem uradnem jeziku Evropske unije, ki je sprejemljiv za priglašeni organ. 9. Veljavnost certifikata o ES-pregledu tipa 9.1 Priglašeni organ je trajno odgovoren za zagotavljanje veljavnosti certifikata o ES-pregledu tipa. Proizvajalca mora obvestiti o vseh večjih spremembah, ki bi lahko vplivale na veljavnost certifikata. Priglašeni organ mora preklicati certifikate, ki niso več veljavni. 9.2 Proizvajalec zadevnega stroja je trajno odgovoren za zagotavljanje skladnosti omenjenega stroja z ustreznim stanjem tehnike. 9.3 Proizvajalec mora zahtevati od priglašenega organa pregled veljavnosti certifikata o ES-pregledu tipa na vsakih pet let. Če priglašeni organ ob upoštevanju stanja tehnike ugotovi, da certifikat ostaja veljaven, ta certifikat obnovi za naslednjih pet let. Proizvajalec in priglašeni organ morata hraniti izvod tega certifikata, tehnične dokumentacije in vseh ustreznih dokumentov petnajst let po datumu izdaje tega certifikata. 9.4 Če veljavnost certifikata o ES-pregledu tipa ni podaljšana, mora proizvajalec prenehati dajati na trg zadevni stroj. Informacija: Harmonizirani standardi imajo Dodatek ZA (Anex ZA), v katerem je navedeno, katere točke standarda podpirajo zahteve dotične direktive.

B. Posebni del

97

4.8 B8. ROČNO PRENAŠANJE BREMEN Literatura B8: [B8-1] Pravilnik o zagotavljanju varnosti in zdravja pri ročnem premeščanju bremen (Ur.l.RS 73/2005 ˛ Ur.l.RS 43/2011-ZVZD-1) [B8-2] Direktiva (90/269/EGS) o minimalnih zdravstvenih in varnostnih zahtevah za ročno premeščanje bremen, kadar za delavce obstaja predvsem nevarnost poškodbe hrbta (četrta posebna direktiva v smislu člena 16(1) Direktive 89/391/EGS) [B8-3] Proč z bolečinami v hrbtu. Metoda za vrednotenje tveganj pri ročnem premeščanju bremen. Brošura. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, Ljubljana 2008. [B8-4] ISO-CD 10288:1994 - Ergonomija, ročno dvigovanje in nošenje bremen; [B8-5] NIOSH postopek iz leta 1991 (National Institute for Ocupational Safety and Health; USA) [B8-6] SIST EN ISO 12100:2010 - Varnost strojev - Splošna načela načrtovanja - Ocena tveganja in zmanjšanje tveganja [B8-7] (1)Pravilnik o zagotavljanju varnosti in zdravja pri ročnem premeščanju bremen (Ur.l.RS 30/2000), (1) ... Razveljavljen dne 16.08.2005; B8. Ročno prenašanje bremen

Osnove Ročno premikanje bremen sodi med posebno nevarna dela. Delodajalec mora, kadar je to mogoče, ročno premeščanje bremen nadomestiti s primerno delovno opremo, pripomočki in primernimi mehanskimi pomagali. Kadar se ni mogoče izogniti ročnemu premeščanju bremen, mora delodajalec sprejeti primerne organizacijske in tehnične ukrepe, uporabiti primerno opremo ter pravilen način dela, da bi zmanjšali nevarnost poškodbe hrbta. Hrbet pomeni hrbtenico z vsem mišičjem, ligamenti, živčevjem in drugimi deli telesa, ki so obremenjeni pri ročnem premeščanju bremen. Pravilnik o zagotavljanju varnosti in zdravja pri ročnem premeščanju bremen [B8-1], določa ukrepe, da se zagotovi varnost in zdravje pri ročnem premeščanju bremen, pri katerem so delavci izpostavljeni nevarnosti okvare hrbta. 1. Delodajalec in dela premeščanja bremen. Kadar delodajalec poveri delavcu naloge, povezane z ročnim premeščanjem bremen, mora upoštevati njegove zdravstvene zmožnosti zlasti pa: – da je delavec po svojih fizičnih lastnostih primeren za izvedbo naloge, – da nosi primerna oblačila, obutev ali druge osebne stvari, – da ima ustrezno ali primerno znanje ali usposobljenost. Delodajalec mora delavcu, ki opravlja naloge iz prejšnjega odstavka, zagotoviti zdravstveni nadzor v skladu z zakonom, ki ureja varnost in zdravje pri delu, z upoštevanjem posebnih tveganj, katerim so izpostavljene rizične skupine delavcev. Delavci smejo ročno premeščati bremena na podlagi strokovne ocene pooblaščenega zdravnika. Pri določanju delovnih nalog za ročno premeščanje bremen mora delodajalec upoštevati telesno zmogljivost, starost in spol. Telesno zmogljivost oceni pooblaščeni zdravnik.

B. Posebni del

98

Delodajalec mora delavce poučiti o značilnostih bremen in drugih dejavnikih, ki vplivajo na varno delo, zlasti pa o teži bremena in središču težnosti najtežje strani, ko je paket naložen ekscentrično. Usposobiti jih mora za tak način dela pri ročnem premeščanju bremen, da se izognejo poškodbam hrbta. Delodajalec mora delavce obvestiti o tveganjih, ki bi jim utegnili biti izpostavljeni ter jih poučiti in usposobiti za varno ročno premeščanje bremen ob upoštevanju Priloge I (glej odgovor na 3. vprašanje) in prvega odstavka 6. člena pravilnika [B8-1] (glej prvi odstavek odgovora na 1. vprašanje). Delodajalec se je dolžan o vseh vprašanjih glede zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu po tem pravilniku, posvetovati z delavci in/ali njihovimi predstavniki in jih o sprejetih ukrepih tudi sprotno obveščati na način in po postopku, določenem v zakonu, ki ureja varnost in zdravje pri delu.

2. Delavec in premeščanje bremen. Delavec posamezne kategorije sme ob upoštevanju dejavnikov iz Priloge I ročno premeščati bremena z največjo maso, določeno v Prilogi II (glej odgovor na 4. vprašanje), ki je sestavni del pravilnika [B8-1]. Skupno sme delavec najhitreje v dveh urah premestiti le 1.000 kg najtežjih bremen in isti dan na sme biti obremenjen z dodatnim delom premeščanja.

3. Referenčni dejavniki pri premeščanju bremen. (PRILOGA I) - REFERENČNI DEJAVNIKI 1. Značilnosti bremena Ročno premeščanje bremen lahko pomeni tveganje predvsem za poškodbe hrbta, če je breme: – pretežko ali preveliko, – nepriročno ali ga je težko prijeti, – nestabilno ali ima vsebino, ki se bo verjetno prevrnila, – nameščeno na način, ki zahteva, da ga je treba držati ali premeščati na razdalji od telesa ali z upognjenim ali ukrivljenim telesom, – verjetno, da bo zaradi svojih obrisov in/ali čvrstosti povzročilo poškodbe delavcev, zlasti pri trčenju. 2. Potreben fizični napor Fizični napor lahko pomeni tveganje predvsem za poškodbe hrbta, če: – je stalen, – se doseže samo z rotacijo trupa, – verjetno povzroči nenaden premik bremena, – ga izvedemo v nestabilnem položaju telesa. 3. Značilnosti delovnega okolja Značilnosti delovnega okolja lahko povečajo tveganje predvsem za poškodbe hrbta, če: – ni dovolj prostora, ki je na voljo delavcu, še posebej v navpični smeri, da bi opravili delo, – so tla neravna, kar pomeni nevarnost spotikanja ali so spolzka glede na delavčevo obuvalo, – delovišče ali delovno okolje delavcu preprečuje ročno premeščanje bremen na varni višini ali v primernem

položaju, – obstajajo razlike v višini tal ali delovne površine, kar zahteva, da se breme premešča na različnih višinah, – so tla ali podnožnik nestabilna, – so temperatura, vlažnost ali prezračevanje neprimerni. 4. Zahteve dela Delo lahko pomeni tveganje predvsem za poškodbe hrbta, če terja: – prepogost ali predolg fizični napor, še zlasti za hrbtenico, – nezadostno počivanje ali obdobje okrevanja, – predolge razdalje dviganja, spuščanja ali prenašanja, – hitrost dela, ki jo zahteva proces in je delavec ne more spremeniti.

B. Posebni del

99

4. Največja dovoljena masa bremena glede na spol in starost delavca. Tabela T-B8-1. Največja dovoljena masa bremena glede na spol in starost delavca ( PRILOGA II Pravilnika [B8-1].) - NAJVEČJA DOVOLJENA MASA BREMENA (V kg) GLEDE NA SPOL IN STAROST DELAVCA

Starost Moški Ženske 15 do 19 let 35 13 nad 19 do 45 let 55 30 nad 45 let 45 25 nosečnice 5

Zgoraj navedene vrednosti so veljavne po pravilniku [B8-1] in po direktivi [B8-2], so pa dokaj velike. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je leta 2008 izdala priporočila, kjer se navedene precej manjše vrednosti (glej sliko B8-1). Manjše dopustne vrednosti mas za ročno premeščanje ter precej podrobnejše metode vrednotenja je vseboval tudi 16.08.2005 razveljavljen Pravilnik o zagotavljanju varnosti in zdravja pri ročnem premeščanju bremen (Ur.l.RS 30/2000).

Slika S-B8-1. Priporočena metoda za vrednotenje tveganj pri ročnem premeščanju bremen, izdelana na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve v letu 2008 [B8-3]

Znotraj dolžine podlahti (~30 cm)

Znotraj 3/4 dolžine roke (~45 cm)

3

B. Posebni del

100

4.9 B9. MONTAŽA, KONČNA MONTAŽA, NOSILNA SREDSTVA Literatura B9: [B9-1] Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih(2) (Uradni list RS, št. 83/05 in 43/11 - ZVZD-1), (2) ... Katerokoli delovišče, na katerem se izvaja gradbena ali vzdrževalna dela; B9. Montaža, končna montaža, nosilna sredstva 1. Posebno nevarna dela. Pojem" POSEBNO NEVAREN" pomeni položaj, da zelo verjetno nastopi škoda, če ne predvzamemo dodatnih varnostnih ukrepov, ali če se njenega nastopa ne more preprečiti in je škoda po obliki in obsegu posebno težka. Taka dela pri skupnem delu več podjetij ali več podjetniki so npr.: - montažna dela, kjer se ustrezna zaščita in varovanje pred zdrsom morajo odstraniti pri čemer nastopi nevarnost

zdrsa npr. pri delu v jaških dvigala., - kopanje jarka in delo z gradbenimi stroji (zemeljska dela) v bližini delovnih odrov (nevarnost izpodbitja nog

delovnega odra, nevarnost poškodovanja delovnega odra, npr. z zanihanjem bagra. - prenašanje in odlaganje bremena poleg gradbenega odra s pomočjo žerjava, nevarnost trčenja - varjenje v bližini obdelave izolirnega materiala. Nevarnost požara. - dela v delovnem področju gradbenih strojev. Nevarnost stisnjenja in povoženja. - dela podjetnikov brez varovalne strehe eden nad drugim. Nevarnost zaradi odvrženih, izpadlih ali odpadlih

predmetov. - dela pri gradnji tunelov ob prometu s tovornimi vozili. Nevarnost povoženja zaradi zoženih prehodov ali slabe

vidljivosti. Izobraževanje V kolikor pride delodajalec do zaključka, da obstaja posebna nevarnost, nastavi v soglasju z drugimi izvajalci del na gradbišču osebo, katere naloga je obveščanje zaposlenih. Ta naloga je vsebovana predvsem v navodilih za varno delo in zdravje za domače zaposlene kot za druga podjetja, ki sodelujejo na gradbišču. Izvajanja navodil za varno delo je obvezno, kar je določeno tudi s pogodbami med podjetji. O tem morajo biti seznanjeni delavci. Podjetnik mora bili prepričan, da so zaposleni glede na njihovo vrsto dela seznanjeni z nevarnostmi in varnostnimi ukrepi, ki so zapisani v navodilih za varno delo. O tem se podjetnik prepriča tako, da pregleda dokumentacijo o izobraževanju, ali da z ciljnim izpraševanjem ugotovi znanje zaposlenega. Navodila za varno delo so zahteve, ki jih mora zaposleni glede na konkretno delo in način njegovega izvajanja upoštevati. 1. Nevarna dela Kadar se nevarna dela izvajajo z več osebami, in se za zmanjšanje nevarnosti zahteva medsebojno usklajevanje dela, mora delodajalec skrbeti, da delo nadzira zanesljiva, z delom seznanjena oseba. Pri nevarnih delih zaradi delovnega procesa, vrste dela, uporabljenega materiala, ali zaradi okolja nastopi večje ogrožanje, ker se ne morejo izvajati zadovoljivi varnostni ukrepi. Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih [B9-1] v Prilogi 1 navaja okvirni seznam gradbenih del in okvirni seznam posebej nevarnih del na gradbiščih.

B. Posebni del

101

(PRILOGA I uredbe [B9-1]) - OKVIRNI SEZNAM GRADBENIH DEL 1. Izkopavanje 2. Zemeljska dela 3. Gradnja 4. Sestavljanje in razstavljanje montažnih elementov 5. Adaptacije ali opremljanje 6. Spremembe 7. Obnova 8. Popravila 9. Odstranjevanje z demontažo 10. Rušenje 11. Tekoče vzdrževanje 12. Občasno vzdrževanje – barvanje in čiščenje 13. Izsuševanje (PRILOGA II uredbe [B9-1]) - OKVIRNI SEZNAM POSEBNO NEVARNIH DEL

– dela v izkopih, globljih od 5 m, ali na sipkem ali močvirnatem terenu, na višini več kot 10 m; – dela s kemičnimi ali biološkimi snovmi, ki še posebej ogrožajo varnost in zdravje delavcev ali pri katerih je po

predpisih potreben zdravstveni nadzor; – dela v področju ionizirnega sevanja; – dela v bližini električnih vodov visoke napetosti; – dela, pri katerih preti nevarnost utopitve; – dela pri kopanju, čiščenju ali popravilu vodnjakov, pod zemljo in v tunelih; – dela pri potapljanju z uporabo zraka pod tlakom; – dela v kesonu z atmosfero s stisnjenim zrakom; – dela z eksplozivnimi in lahko vnetljivimi snovmi; – dela pri montaži ali demontaži težkih delov in/ali sklopov; – dela ob potekajočem prometu na cestah in železnici; – dela pri napenjanju kablov v prednapetih betonskih in drugih konstrukcijah; – dela pri betoniranju, rezanju in obdelavi površin z napravami pod visokim pritiskom.

Iz praktičnih izkušenj lahko ta seznam razširimo vsaj še z:

- dela kjer je nevarnost padca; - dela v silosu, posodah in tesnih prostorih, - varjenje v ozkih prostorih, - dela z ognjem v eksplozijsko ali požarno nevarnem področju ali v tesnih zaprtih prostorih, - tlačni in tesnostni preizkusi tlačnih posod s plinskim medijem, - dela miniranja, - preizkušanje velikih tehničnih naprav, kot so kotelna postrojenja, - sekanje dreves, - delov v področju tirov med obratovanjem železnice, - nujna in čelna izkopna dela pri gradnji tunelov, - dela pri polnjenju stiskalnic za bale ob odprtih polnilnih odprtinah, ki se polnijo s tekočim trakom in kjer niso

točno določene naloge, - dela ki so ogrožana s plini, - dela z žerjavi, kjer ima žerjavovodja pomanjkljiv pregled nad bremenom.

2. Navodilo za montažo Navodila za montažo se morajo izdelati in dati na razpolago pred montažo v pisni obliki. Samo v enostavnih montažnih primerih, ob ustreznem znanju posluževalca ni treba pisnih navodil za enostavna dela montaže. Varnostno znanja o montaži obsega vsebine izpolnjevanja ter nadzorovanju izvajanj splošnih načel varnosti, iz 6. člena zakona o varnosti in zdravju pri delu [A-1].

B. Posebni del

102

3. Pomembne varnostno tehnične naloge Pomembne varnostno tehnične naloge v navodilih za montažo so: – skladiščenje montažnih elementov, – mesta, kjer se pritrjuje nosilna sredstva, – obračalne naprave, – obstoj sider za pritrditev nosilnih sredstev, – lega montažnega elementa, – za montažno potrebne podpore in druge panožne konstrukcije, – zaporedje izvajanja montaže in pritrjevanja konstrukcije, – potrebna sposobnost dvigovanja dvigal ter potrebne površine in prostor za uspešno montažo. – odstranitev eventualnih štrlečih delov konstrukcij, da ne pride do zatikanj.

4. Delovna mesta Zahteve za delovna mesta pri montažnih postopkih, ki jih je potrebno varnostno opredeliti v navodilih za montažo: – zagotoviti je varnost delovnih mest in dostopov, – montažna dela se lahko izvajajo samo na varnih delovnih mestih, – zavarovati je delavce pred padcem z višine, – pred montažo je namestiti ograje in pod, – uporabiti je obešalne naprave za delavce, če drugače ni mogoče zagotoviti varnosti, – zagotoviti je pritrdilna mesta za obešalne naprave, – zagotoviti je stabilnost vse konstrukcije in zanesljivo vedenje montažnih elementov v vseh fazah dela.

5. Transport. Transportne poti Treba je predvideti, določiti potek, načrtovati in omogočiti prenosljivost prometnih poti, vključno s stopnicami, pritrjenimi lestvami in nakladalnimi mesti ter rampami, da bi bil zagotovljen preprost, varen in primeren dostop tako, da delavci, zaposleni v bližini teh prometnih poti, niso izpostavljeni tveganju. Glede na število uporabnikov in vrsto zadevnega dela je treba določiti poti za gibanje pešcev in/ali prevoz blaga, vključno s potmi, ki se uporabljajo za nakladanje ali razkladanje. Če se na prometnih poteh uporabljajo prevozna sredstva, je treba za druge uporabnike gradbišča zagotoviti dovolj varnega prostora ali ustrezne varnostne naprave. Poti morajo biti jasno označene, redno pregledane in pravilno vzdrževane. Med prometnimi potmi za vozila in vrati, vhodi, prehodi za pešce, hodniki in stopnišči je treba zagotoviti dovolj prostora. Če so na gradbišču območja, kjer je dostop omejen, jih je treba opremiti z napravami, ki preprečujejo dostop nepooblaščenim osebam. Uvesti je treba primerne ukrepe za varstvo delavcev, ki so pooblaščeni za dostop do nevarnih območij. Nevarna območja morajo biti jasno označena. Nakladalna mesta in rampe Nakladalna mesta in rampe morajo ustrezati dimenzijam tovora, ki se prevaža. Nakladalna mesta morajo imeti vsaj eno izhodno točko. Nakladalne rampe morajo biti dovolj varne, da delavci ali stroji ne padejo z njih. Transport z vozili Pri transportu z vozili je potrebno pritrditi tako, da ne prihaja do njegovega neželenega premikanja. Izbere naj se priznann način pritrjevanja bremena npr. glede na kakovostni razred verige (npr. DIN 5887) in težo predmeta. Pri manj kvalitetnih verigah se pojavljajo varnostne pomanjkljivosti.

B. Posebni del

103

Tabela T-B9-1. Načini pritrjevanja valjastega bremena na transportno vozilo [B6-6]

6. Transport bremena z dvigalom k mestu vgradnje Elemente vgradnje je potrebno pred vgradnjo pregledati glede morebitnih poškodb, ki bi lahko vplivale na njihovo nosilnost, npr.: – vidne poškodbe elementov transportirane konstrukcije, – prevelike deformacije, npr. upogib zaradi neenakomerno razporejene teže transportiranega tovora po površini

'kesona', – zareze, – bremenska nosilna sredstva morajo biti brezhibna; – bremenska nosilna sredstva naj se odstranjujejo z bremena šele takrat, ko je zagotovljeno, da ne more priti do

zdrsa, obračanja ali drugačnega premikanja bremena. 7. Začasno skladišče - preprečiti je potrebno, da bi se na vmesnem skladišču bremena medsebojno dotikala in da bi tako lahko prišlo do

zatikanja, - uporabiti je potrebno jeklena skladiščna ogrodja, ki ločujejo bremena.

8. Kontrolna (»check«) lista za uporabnike delovnih in varovalnih odrov. Po zaključku montaže odra je potrebno preveriti, če je ta izvedena solidno. V pomoč so nam t.i. kontrolne liste (»check lists«). Primer kontrolne liste za uporabnike delovnih in varovalnih odrov je prikazana v tabeli B9-2.

B. Posebni del

104

Tabela T-B9-2: Kontrolna lista za kontrolo montaže delovnih in varovalnih odrov [B6-6]

B. Posebni del

105

4.10 B10. HRUP Literatura B10: [B10-1] Pravilnik o varovanju delavcev pred tveganji zaradi izpostavljenosti hrupu pri delu (Ur.l. RS, št. 17/2006 (18/2006 popr.) & Ur.l. RS, št. 43/2011-ZVZD-1) [B10-2] DIREKTIVA 2003/10/ES EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 6. februarja 2003, o minimalnih zahtevah za varnost in zdravje v zvezi z izpostavljenostjo delavcev fizikalnim dejavnikom (hrup), (Sedemnajsta posebna direktiva v smislu člena 16(1) Direktive 89/391/EGS), (UL L 42, 15.2.2003, str. 38 & Direktiva 2007/30/ES, Uredba (ES) št. 1137/2008) [B10-3] Den Hartog / Mesmer. Mechanische schwingungen, Springer Verlag, Berlin 1952 [B10-4] FACTS57. Evropska agencija za varnost in zdravje pri delu TE-63-04-965-SL-C [B10-5] Ehviromental Health Cryteria 12, WHO, Geneve,1980. [B10-6] HSE, free Iaefels, Noise, The Engineering Industry Noise Task Group (see http://www.hse.gov.uk/noise/who.htm), Peter Wilson of the IndustrialNoise and Vibration Centre (INVC). [B10-7] BGV B3: Lärm [B10-8] BGR 194: Regeln für den Einsatz von Gehörschützem [B10-9] BGI 688: Lärm am Arbeitsplatz in der MetaIl-Industrie [B10-10] BGI 675: Lärmschutz-Arbeitsblatt LSA 05-351''Geräuschminderung im Betrieb; Lärmminderungsprogramm nach §6 UVV »Lärm« [B10-11] NATlONAL OCCUPA TlONAL HEALTH AND SAFETYCommision, Noise Control. Free Leafels, [B10-12] Lärmquellen der Eisen und Mettalindusbie : Herausgeber Berufsgenossenschaftliche institut fuer Laermbekaempfung. Martz 1973.

B10. Hrup 1. Kaj je hrup Neželeni zvok imenujemo hrup in tudi ropot. Zvokom je nihanje snovi, največkrat zraka, ki ga naše uho zazna. Med poklicnimi boleznimi so okvare sluha zaradi hrupa med najbolj pogostimi. Problem je bil opažen med izdelovalci kotlov že leta 1731. Hrup ne samo da poslabša slišnost, ampak tudi poveča stres in tveganje za nezgode. Glasbene vilice oddajajo zvok ene frekvence, stroji pa imajo širok frekvenčni spekter. Diagrama na sliki 1 kažeta njuni frekvenčni območji.

B. Posebni del

106

Slika S-B10-1. Glasbene vilice ter frekvenčno območje vilic in dieselskega agregata [B6-6] Zakonodaja Leta 2003 je bila sprejeta Direktiva 2003/10/ES Evropskega parlamenta in Sveta o minimalnih zahtevah za varnost in zdravje v zvezi z izpostavljenostjo delavcev fizikalnim dejavnikom (hrup). To direktivo je bilo treba prenesti v nacionalno zakonodajo vseh držav članic do 15. februarja 2006. Člen 5(1) Direktive zahteva, da se »Ob upoštevanju tehničnega napredka in razpoložljivosti ukrepov za obvladovanje tveganja pri viru, tveganja zaradi izpostavljenosti hrupu odstranijo pri viru ali zmanjšajo na najnižjo možno raven«. Direktiva določa tudi novo dnevno mejno vrednost izpostavljenost 87dB(A). Decibel je definiran kot dvajsetkratni logaritem razmerja med dvema tlakoma. To raven izrazimo z zvočnim tlakom na merjenem mestu (p) in zvočnim tlakom praga zaznavnosti ( p0=2x10-5 Pa), torej z izrazom: L= 10 log (p/p0)2 = 20 log(p/p0) [dB]

frekvenca [Hz]

dB

GLASBENE VILICE

B. Posebni del

107

Poslabšanje sluha Do poslabšanja sluha lahko pride zaradi mehanske motnje pri prenosu zvoka v notranje uho (konduktivna izguba sluha) ali poškodbe lasnih celic v polžu, delu notranjega ušesa (senzorično nevrološka izguba sluha). Včasih je lahko poslabšanje sluha posledica motenj centralnega slušnega aparata (ko so prizadeti slušni centri v možganih). Poznano je tudi souplivanje hrupa na stres. 2. Najpogostejši postopki obvladovanja hrupa Naslednjih·10 enostavnih· postopkov tehnike obvladovanja hrupa ima široko uporabnost v različnih vejah industrije. V mnogih primerih uporabljena metoda zagotovi trajno zmanjšanje hrupa hitro in poceni in to z majhnimi vplivi na standardno delo stroja ali njihovo uporabo. 1a. DUŠENJE Uporaba: Drsnice, nasipni jašek, zaščita na strojih, tekočih trakovih, posodah. Tehnična izvedba: Znižanje nivoja hrupa je mogoče vsIed sposobnosti stene, da absorbira vibracije hrupa. Znižanje nivoja hrupa se meri v dB. - Znižanje nivoja hrupa pri enojni steni je odvisno od teže na enoto površine stene. - Enojna stena ima slabo izolacijsko sposobnost pri določenih frekvencah. - Lahka dvojna stena zagotavlja dobro znižanje nivoja hrupa. - Dvojna stena naj ima malo priključkov. Poznamo 2. osnovni tehnični izvedbi: - na ploščo nanesemo plast dušilnega materiala, - med plošči ali več plošč vstavimo plast(i) dušilnega materiala (Slike: 2, 3, 4, 5, 6) Hrapava sendvič konstrukcija se uporablja bolj pogosto in je na splošno tudi bolj uspešna v dušenju. Pri ravni 80 % prekriti plošči z dušilno snovjo se zmanjša hrup za 5 do 25 dB.

B. Posebni del

108

Slike S-B10-2, 3, 4, 5, 6. Dušilne plošče [B6-6]

B. Posebni del

109

1b. ABSORBCIJA HRUPA OB ODBOJU Uporaba: v klimatski tehniki, za ventilatorjem, ki poganja ohlajeni zrak Tehnična izvedba: Manj hrupno okolje se lahko dobi tudi z nanosom protihrupne prevleke na stene. Zlasti stene, stropi, tla iz trdega materiala (beton) dobro odbijajo zvok, kar se prepreči z materialom, ki duši odboj-slika7.

Slika S-B10-7. Absorbcijska komora [B6-6] 2. VENTILATORJI Uporaba: Hladilna tehnika, sušilna tehnika, klimatizacija Tehnična izvedba: Aksialni ali centrifugalni pretočni ventilatorji Tehnika zmanjševanja hrupa Ventilatorji z visokim izkoristkom povzročajo malo hrupa. Vsaka ovira v instalaciji, ki ovira izkoristek ventilatorja povzroča povišanje nivoja hrupa . Zagotoviti je treba, da se doseže največji izkoristek ventilatorja in najmanjši hrup , da se zagotovi, da je najmanj v oddaljenosti 3 premerov zožen pretok cevi, s stvarjo, ki lahko omejuje pretok in s tem sam ventilator. Možno je doseči zmanjšanje hrupa od 3 do 12 dB , če ni takih motenj- slika 8.

B. Posebni del

110

Slika S-B10-8. Aksialni ventilator [B6-6] 3. CEVOVODI Tehnična uporaba: Ventilatorji, hlajenje, odprtine v stenah in zapore, izločevalne naprave Tehnika zmanjšanja hrupa: Možno je reducirati hrup z izvedbo cevovoda, v katerem ni turbulence, ki jo povzročijo izrastki v cevovodu, zoženja, ostri koti. Hrupnost se zmanjša tudi do 10 oz. do 20 dB. Podobno lahko dosežemo tudi z reduciranjem hrupa z vstavljanjem dušilnega materiala (steklena volna, kamena volana) v zadnji zavoj cevovoda. Alternativa je, da se vstavi pod pravim kotom na izstopu iz cevovoda dušilnik zvoka. Vibracije cevovoda se naj preprečijo z dušenjem nihanja.

B. Posebni del

111

Slika S-B10-9. Cevovodi [B6-6]

B. Posebni del

112

4. HITROST VRTENJA VENTILATORJA Značilna mesta uporabe: Aksialni in centrifugalni pretočni ventilatorji. Hrup ventilatorja je grobo proporcionalen 1/5 moči, ki jo porabi ventilator z vrtenjem. V mnogo primerih je mogoče doseči veliko znižanje hrupa z majhnim znižanjem hitrosti ventilatorja npr. s spremembo prenosnega razmerja ali z izbiro drugih dušilnikov. Spremenili so se namreč pogoji pod katerimi so bili dušilniki izbrani. Tabela T-B10-2. Znižanje hrupa z zniževanjem števila vrtljajev ventilatorja [B6-6]

5. PNEVMATSKI IZPUST Dobro izoblikovan dušilnik ne povzroča znatno povečanega tlaka pred dušilnikom: - prepreči povečanje tlaka pred dušilnikom z večjim premerom dušilnika in mesta priključka, - preprečiti je treba slučaj, da dušilnik ne ni bil trdno pritrjen, - izogibati se je treba izpustom, sestavljenim iz več delov, izdelan naj bo z večjim premerom z dušilnikom na zadnjem delu. Pri avtomobilih je izvedeno dušenje do 25 dB - slike 11,12,13,14. 6. ŠOBA ZA ZRAK Značilna uporaba: Hlajenje, sušenje, izpihovanje Tehnika zmanjševanja hrupa -slike S-B10-15 in 16. V največ primerih, je mogoče nadomestiti sedanje šobe z tihimi, visokokakovostnimi izdelki. Ti ne samo da reducirajo hrup tudi do 10 dB, ampak porabijo tudi manj komprimiranega zraka. Različni proizvajalci izdelujejo šobe za izpust, ki tudi usmerjajo zrak okolice v želeno smer. ANTIVIBRACIJSKI PODSTAVKI Značilna mesta uporabe: Noge strojev, črpalk, podstropne instalacije Tehnični ukrepi: Podstavki iz gume, z gumo obložena plast itd. so lahko zelo uspešni načini, da se prepreči prenašanje vibracij in s tem sevanje hrupa iz nog črpalk, motorjev, reduktorjev na ostalo strukturo. Razlika se posebno dobro opazi, če je bil strojni del preje privijačen neposredno na podlago. Glavna napaka pri rabi dušilnikov na nogah strojev je, da se ustvari neželen stik med konstrukcijo noge in tlemi, kot npr. kažeta sliki 17 in 18. Obstaja mnogo vrst antivibracijskih podložk, zato se je potrebno glede primernosti uporabe posvetovati s proizvajalcem. Pri strojih se pogosto dogradi oljni ali zračni dušilnik. Ta naprava ne prenaša sile kadar stroj miruje. Kakor hitro pa se stroj začne gibati, nastane dušilna sila, proporcionalna hitrosti (Fd=k x dx/dt).

B. Posebni del

113

Slika S-B10-15 in 16. Oblike izpustnih pnevmatskih šob za zniževanje ravni hrupa [B6-6] 8. OBSTOJEČA ZAŠČITA STROJA Tehnični ukrepi: Obstoječa mehanska zaščita strojev (ohišja, okrovi, pokrovi) se pri mnogo vrstah strojev pogosto lahko uporabi za znatno znižanje hrupa. Obstajajo dva načina, ki se morata uporabili v kombinacijah: 1. Zmanjša se odprtine (pri zmanjšanju odprtin za 90 % je možno doseči znižanje hrupa tudi do 10 dB,-sIike 19,20,21). 2. Pritrdi se absorbente hrupa (s pritrditvijo ustrezne količine absorbenta na zaščito (pena, kamena volna) se zniža hrup, ki je tako ujet znotraj zaščite. Pozornost je treba posvetiti temu, da ne vibrira sama mehanska zaščita, kar se zagotovi z ustrezno pritrditvijo in dušenjem.

B. Posebni del

114

Slika S-B10-19 do 21. Vibracijska podložka [B6-6] 9. VERIŽNI POGONI Tehnični ukrepi Hrupni verižni pogani, se v mnogo primem lahko nadomestijo z bolj tihimi klinastimi jermeni. Izmed množine jermenskih pogonov je treba izbrati take, ki tečejo tiho. Redukcija hrupa je lahko od 5 do 20 dB. 10. ELEKTRIČNI MOTORJI Večina podjetij ima množico električnih motorjev, ki ženejo kompresorje, črpalke, stroje itd. Seveda je zelo splošno vedenje o tem, da se dobijo za isto ceno elektromotorji, ki so tudi za 10 dB tišji od uporabljenih. Izdelati je treba plan za časovno zamenjavo hrupnih elektromotorjev s tišjimi. 3. Direktiva 2003/10/EC o minimalnih zahtevah za varnost in zdravje v zvezi z izpostavljenostjo delavcev fizikalnim dejavnikom (hrup). Cilj in področje uporabe 1. Ta direktiva, ki je 17. posebna direktiva v smislu člena 16(1) Direktive 89/391/EGS, določa minimalne zahteve za varovanje delavcev pred tveganji za zdravje in varnost, ki so ali bi lahko bili posledica izpostavljenosti hrupu, in zlasti pred tveganjem za sluh. 2. Zahteve te direktive se uporabljajo za dejavnosti, v katerih so ali bi lahko bili delavci zaradi svojega dela izpostavljeni tveganjem zaradi hrupa. 3. Direktiva 89/391/EGS se v celoti uporablja za celo področje iz odstavka 1, brez poseganja v strožje in/ali podrobnejše določbe te direktive. Opomba: Direktiva nobeni od držav članic ne preprečuje ohranjanja ali uvedbe strožjih varovalnih ukrepov, njeno izvajanje pa se ne sme uporabiti kot utemeljitev za kakršno koli nazadovanje glede na že obstoječe stanje v vsaki državi članici.

B. Posebni del

115

Opredelitev pojmov V tej direktivi so fizikalni parametri, uporabljeni kot prediktorji tveganja, opredeljeni na naslednji način: (a) koničina raven zvočnega tlaka (ppeak): maksimalna vrednost „C“ – frekvenčno uravnotežen trenutni zvočni tlak; (b) meja dnevne izpostavljenosti (Lex,8h) (dB(A) re. 20 μPa): časovno vrednoteno povprečje izpostavljenosti hrupu za osem urni delovni dan, kakor je opredeljeno v mednarodnem ISO standardu 1999:1990, točka 3.6. Vključuje ves hrup, prisoten pri delu, tudi impulzni hrup; (c) meja tedenske izpostavljenosti (Lex,8h): časovno vrednoteno povprečje dnevne izpostavljenosti hrupu za običajni osem urni delovni dan v pet dnevnem delovnem tednu, kakor je opredeljeno v mednarodnem ISO standardu 1999:1990, točka 3.6 (opomba 2). Opomba (2): 140 dB (C) glede na 20 μPa. Mejne vrednosti izpostavljenosti in opozorilne vrednosti izpostavljenosti 1. V tej direktivi so mejne vrednosti izpostavljenosti in opozorilne vrednosti izpostavljenosti za dnevno izpostavljenost hrupu in konični zvočni tlak določene na naslednji način: (a) mejne vrednosti izpostavljenosti: (Lex,8h) = 87 dB(A) in ppeak = 200 Pa (2) vsak zase; (b) zgornje opozorilne vrednosti izpostavljenosti: (Lex,8h) = 85 dB(A) in ppeak = 140 Pa (1) vsak zase; (c) spodnje opozorilne vrednosti izpostavljenosti: (Lex,8h) = 80 dB(A) in ppeak = 112 Pa (2) vsak zase. 2. Kadar se uporabljajo mejne vrednosti izpostavljenosti, se pri določanju dejanske izpostavljenosti delavca upošteva zmanjšanje hrupa zaradi osebne varovalne opreme za varovanje sluha, ki jo nosi delavec. Opozorilne vrednosti izpostavljenosti ne upoštevajo učinka take varovalne opreme. 3. Zaradi utemeljenih okoliščin in za dejavnosti, pri katerih se dnevna izpostavljenost hrupu od dne do dne znatno razlikuje, za namene uporabe mejnih vrednosti izpostavljenosti in opozorilnih vrednosti izpostavljenosti države članice pri ocenjevanju ravni hrupa, ki so mu delavci izpostavljeni, uporabijo tedensko izpostavljenost namesto dnevne izpostavljenosti pod pogojem, da: (a) tedenska izpostavljenost, ki jo pokaže ustrezno spremljanje, ne presega mejne vrednosti izpostavljenosti 87 dB(A); in (b) se sprejmejo ustrezni ukrepi, da se tveganje, povezano s temi dejavnostmi, zmanjša na najnižjo možno raven. Obveznosti delodajalca (podrobneje obrazložene v direktivi): - Ugotavljanje in ocena tveganj - preprečevanje ali zmanjšanje izpostavljenosti - Osebna zaščita - Omejevanje izpostavljenosti - Obveščanje in usposabljanje delavcev - Posvetovanje z delavci in njihovo sodelovanje Druge določbe (podrobneje obrazložene v direktivi): - Zdravstveni nadzor - Odstopanja - Tehnične spremembe Direktiva ima tri stopnje ravni za ukrepanje: *mejni vrednosti izpostavljenosti LEX.8h=87 dB (A), Lpeak=200 Pa *zgornjo mejo izpostavljenost za ukrepanje LEX.8h =85 dB(A), Lpeak=140 Pa *spodnjo mejo za ukrepanje LEX.8h =80 dB (A) Lpeak=112 Pa Pri reševanju problemov povezanih s tveganjem zaradi hrupa mora delodajalec upoštevati stanje znanosti in tehnike. Hrup v proizvodnih obratih podjetij v Sloveniji predstavlja poseben problem delodajalcem, po zahtevah Direktive 2OO3I10lEC. Ker se je dovoljena spodnja in zgornja meja hrupa premaknila navzdol, bo ta zahteva posebej močno zaposlila delodajalce, ki že sedaj težko najdejo načine, da bi izpoInili sedanje zahteve glede dovoljene ravni hrupa. Direktiva dovoljuje ocenjevanje tedenske ravni hrupa LEX,w, če se izpostavljenost med tednom zelo spreminja. Pri mejnih vrednostih za ukrepanja se ne upošteva osebna varovalna oprema, temveč je to raven, ki se pojavlja v obratu in že zahteva ukrepanje. Tako morajo biti delovna mesta ob zgornji meji izpostavljenosti označena, omejen mora bili dostop do teh mest, delodajalec pa mora izvesti program ukrepov za varovanje delavcev pred hrupom. Direktiva 2003/10/EC navaja posebno skrb za delavce, ki spadajo med posebej od hrupa ogrožano populacijo.

B. Posebni del

116

4. Obstoječa zaščita stroja Stroj je po definiciji skupek sestavnih delov, od katerih se vsaj eden giblje. Gibanje je nujno, za pretvorbo raznih oblik energije v mehansko delo in obratno. Relativno gibanje sestavnih delov stroja vedno povzroča neko raven zvoka, ki pa je lahko zelo nizka, kadar je gibanje izvedeno s čim manj upori, lahko pa je tudi zelo visoka, npr. kadar je gibanje namenjeno preoblikovanju obdelovanca (npr. stiskalnice, udarna kladiva, drobilniki, itd.). Da se stroju zagotovi varnost, je poleg vgrajene varnosti (ustrezna nosilnost in togost sestavnih delov) dostikrat potrebno prigraditi dodatne varnostne elemente, kot so varovala, zaporne naprave in druge varnostne naprave (dodana varnost). Tako vgrajena varnost (npr. ohišje stroja, pritrditev stroja na temelje) kot dodana varnost (npr. varovala v obliki pokrovov, okrovov in vrat) vplivata na hrupnost stroja, ki jo običajno zmanjšujeta. Če analiza oz. meritve na prototipu pokažejo že v fazi razvoja, da bo stroj prehrupen, mora snovalec uporabiti dodatno zaščito za zmanjšanje te hrupnosti. Hrupnost stroja tekom življenjske dobe stroja se lahko poveča preko mejnih vrednosti tudi zaradi sledečih vzrokov: - obraba mehanizmov in/ali orodij stroja; - obraba ali okvara protihrupne zaščite stroja ali njena (delna) odstranitev; - obraba ali okvara protivibracijskega vpetja stroja; - sprememba pogojev okolice (npr. montaža stroja na bolj neugodno mesto ali sprememba v okolici stroja); - zmanjšanje vrednosti mejnih vrednosti hrupa v novi zakonodaji (prehodno obdobje). Če hrupnost stroja presega katero od veljavnih mejnih vrednosti, mora delodajalec ustrezno ukrepati, bodisi z zmanjšanjem vira hrupa (npr. z obratovanjem pri manjših hitrostih/kapacitetah ali z obnovo stroja), s povečanjem protihrupne zaščite stroja, z uvedbo osebne varovalne opreme tako, da bo delavec izpostavljen hrupu pod administrativno določeno mejno vrednostjo. 5. Motnje zaradi hrupa. Okvara sluha, ki jo povzroči hrup, je običajno posledica dolgotrajne izpostavljenosti močnemu hrupu. Prvi znak je navadno nezmožnost slišati visoke frekvence zvoka. Če se problem prekomernega hrupa ne reši, se sluh osebe še naprej slabša, tako da nastanejo težave tudi pri zaznavanju zvokov z nizko frekvenco. To se običajno dogaja pri obeh ušesih. Okvare sluha zaradi hrupa so trajne. Do okvare sluha lahko pride tudi brez dolgotrajne izpostavljenosti. Kratka izpostavljenost impulznemu hrupu (celo enemu samemu močnemu impulzu), kot so streli topov, pištol za zabijanje žebljev ali zakovic, imajo lahko trajne posledice, vključno z izgubo sluha in nenehnim tinitusom. Impulzni hrup lahko poškoduje tudi membrano bobniča. To je boleča, a vendar ozdravljiva poškodba Tinitus Tinitus je občutek zvonjenja, piskanja ali brenčanja v ušesih. Prekomerna izpostavljenost hrupu povečuje tveganje za tinitus. Če je hrup impulzen (npr. razstreljevanje), je tveganje bistveno večje. Tinitus je lahko prvi znak, da je hrup načel vaš sluh. Hrup in kemikalije Nekatere nevarne snovi so ototoksične (»strupene za ušesa«). Znano je, da so delavci, ki so izpostavljeni kateri od teh snovi in istočasno tudi močnemu hrupu, bolj ogroženi, ker se jim sluh poslabša bolj kot delavcem, ki so izpostavljeni samo hrupu ali samo tem snovem. Ta sinergijski učinek je bil opažen zlasti med hrupom in nekaterimi organskimi topili, kot so toluen, stiren in ogljikov disulfid. Te snovi se običajno uporabljajo v hrupnih okoljih v dejavnostih, kot so industrija plastičnih snovi, grafična industrija ter proizvodnja barv in lakov.

B. Posebni del

117

Povečano tveganje za nezgode Povezavo med hrupom in nezgodami najdemo v ,,Direktivi o hrupu", ki zahteva posebno obravnavo hrupa v oceni tveganja. Hrup je lahko vzrok za nezgode, ker: • otežuje delavcem, da slišijo in pravilno razumejo govor in signale; • prikriva zvok bližajoče se nevarnosti ali opozorilnih znakov (npr. signali za vzvratno vožnjo na vozilih); • moti zbranost delavcev, kot so vozniki; • prispeva k stresu v zvezi z delom, ki povečuje kognitivno obremenitev in tako tudi verjetnost napak. Motnje govorne komunikacije Učinkovito sporazumevanje je na delovnem mestu zelo pomembno, pa če je to tovarna, gradbišče, klicni center ali šola. Za odgovorno sporazumevanje mora biti potrebna raven govora pri ušesu poslušalca vsaj 10 dB višja od ravni hrupa v okolici. Okoliški hrup se zelo pogosto občuti kot izrazila motnja pri govornem sporazumevanju, posebej če: • nastaja pogosto; • poslušalec že ima rahlo izgubo sluha; • na poslušalca vpliva njegovo fizično ali duševno stanje; • govor poteka v jeziku, ki ni poslušalčev materni jezikali; • utrujenost ali delo pod časovnim pritiskom. Primer vpliva naštetega na varnost in zdravje pri delu: okoliški hrup lahko učitelja prisili, da govori glasneje, zaradi česar kasneje težave z glasom; • voznik ali upravljavec premičnih naprav na gradbišču lahko napačno razume ustni napotek zaradi hrupa v ozadju, kar lahko privede do nezgode. Stres Stres v zvezi z delom nastane, če zahteve delovnega okolja presegajo sposobnost delavcev da jih obvladujejo (ali nadzirajo). Obstajajo številni dejavniki (povzročitelji stresa), ki prispevajo k stresu v zvezi z delom. En sam vzročni dejavnik ga le redko povzroči. Tudi fizično delovno okolje je lahko vir stresa za delavca. Hrup pri delu, čeprav njegova raven ni taka, da zahteva ukrepanje za preprečevanje okvare sluha, je lahko povzročitelj stresa (npr. pogosto zvonjenje telefona ali neprestano brnenje klimatske naprave), čeprav navadno učinkujejo skupaj z drugimi dejavniki. Kako hrup vpliva na raven stresa pri delavcih, je odvisno od mnogo dejavnikov, vključno z: • naravo hrupa: vključno z njegovo glasnostjo, višino in predvidljivostjo; • raznovrstnostjo delavčeve naloge; na primer, drugi ljudje, ki govorijo, so lahko povzročitelji stresa, če naloga zahteva zbranost; • poklicem delavca (npr. glasbeniki lahko trpijo zaradi stresa v zvezi z delom, ker so zaskrbljeni zaradi možne okvare sluha); • samim delavcem. Ravni hrupa, ki lahko prispevajo k stresu v nekaterih okoliščinah, zlasti če je oseba utrujena, so lahko v drugih primerih neškodljive. 6. Mejne vrednosti izpostavljenosti hrupu Direktiva [B10-2] ima tri stopnje ravni hrupa, pri katerih je predvideno ukrepanje: • mejna vrednost izpostavljenosti: LEX.8h=87 dB (A), Lpeak=200 Pa • zgornjo mejo izpostavljenost za ukrepanje: LEX.8h =85 dB(A), Lpeak=140 Pa • spodnjo mejo za ukrepanje: LEX.8h =80 dB (A), Lpeak=112 Pa

B. Posebni del

118

4.11 B11. MEHANSKE VIBRACIJE Literatura B11: [B11-1] Pravilnik o varovanju delavcev pred tveganji zaradi izpostavljenosti hrupu pri delu (Uradni list RS, št. 17/06, 18/06 - popr. in 43/11 - ZVZD-1) [B11-2] SIST EN ISO 5349-1:2002 - Mehanske vibracije - Meritve in vrednotenje izpostavljenosti delavca vibracijam, ki se prenašajo preko rok - 1. del: Splošne zahteve (ISO 5349-1:2001) [B11-3] SIST EN ISO 5349-2:2002 - Mehanske vibracije - Meritve in vrednotenje izpostavljenosti delavca vibracijam, ki se prenašajo preko rok - 2. del: Praktično vodilo za merjenje na delovnih mestih (ISO 5349-2:2001) [B11-4] ISO 2631-1:1997 - Mehanske vibracije in udar - Vrednotenje izpostavljenosti delavca splošnim vibracijam - 1. del: Splošne zahteve B11. Mehanske vibracije 1. Kateri so glavni parametri, ki jih merimo pri mehanskih vibracijah. Človeško telo ne moremo šteti za togo telo, ampak za zapleten elastičen sistem, v katerem se prepletajo vplivi mase, vzmetenja ter dušenja. Človeško telo se je sposobno prilagoditi različnim fizikalnim vplivom okolja. Mehanskim vibracijam se človeško telo lahko prilagaja samo pod določenimi pogoji. Določitev obremenitve človeka zaradi zunanjih, nanj delujočih sin je sorazmerno težko, ker mora telo po eni strani upoštevali pri nihanju množico parametrov, po drugi strani pa se človeški organizmi razlikujejo in na dražljaje različno reagirajo. Za glavne parametre mehanskih vibracij veljajo: 1. mesto nihanja, 2. smer nihanja, 3. frekvenca nihanja, 4. trajanje nihanja ter pospešek, hitrost, pot nihanja. Zdravstvene okvare Zaradi izpostavljenosti vibracijam se lahko pojavijo okvare žil. Pri trajnih obremenitvah prav tako lahko nastopijo deformacijske poškodbe na hrbtenici in poškodbe želodca. Vibrirajoče orodje lahko povzroči bolezni okostja rok in zapestja. Posebno so nevarne trajne periodične vibracije v področju glavnih frekvenc človeškega telesa 4 - 5 Hz. Ostale resonančne frekvence so zapisane na sliki B11-1. Resonančne frekvence posameznih delov telesa in tudi glavna resonančna frekvenca stoječega človeka se od človeka do človeka nekoliko razlikujejo.

B. Posebni del

119

Slika S-B11-1 Poenostavljena shema mesta vpliva mase, vzmetenja ter dušenja človeškega telesa z resonančnim frekvencami za ta mesta [B6-6]. 2. Minimalne zdravstvene in varnostne zahteve glede izpostavljenosti delavcev tveganjem zaradi mehanskih vibracij. Šteje se, da je kot prvi korak za povečanje zdravja in varnosti pri delu uvedba ukrepov za varovanje delavcev pred tveganji, ki izhajajo iz vibracij, zaradi njihovih učinkov na zdravje in varnost delavcev, zlasti motenj v mišičnokostni strukturi ter nevroloških in vaskularnih motenj. Namen teh ukrepov ni le zagotavljanje zdravja in varnosti vsakega posameznega delavca, temveč tudi ustvarjanje minimalne podlage za varovanje vseh delavcev v Skupnosti, da se prepreči možno izkrivljanje konkurence. (Pravilnik, ki obravnava to področje določa minimalne zahteve varnosti in tako daje državam članicam možnost, da ohranijo ali sprejmejo ugodnejše določbe za varovanje delavcev, zlasti da določijo nižje vrednosti za opozorilno mejno vrednost dnevne izpostavljenosti ali mejne vrednosti dnevne izpostavljenosti vibracijam. Izvajanje te direktive ne sme opravičevati nikakršnega poslabšanja razmer, ki že vladajo v posamezni državi članici. Sistem varovanja pred vibracijami se mora omejiti na opredelitev ciljev, ki jih je treba doseči, načel, ki jih je treba spoštovali, in osnovnih vrednosti, ki jih je treba uporabljali, brez prekomernih podrobnosti, tako da se državam članicam omogoči, da uporabljajo minimalne zahteve na enakovreden način. Raven izpostavljenosti vibracijam se lahko učinkoviteje zniža z vključitvijo preventivnih ukrepov v ureditev delovnih postaj in delovnih mest ter izbiro delovne opreme, ukrepov in postopkov, katerih glavni namen je zmanjševanje tveganj pri viru. Predpisi, ki se nanašajo na delovno opremo in postopke, s tem prispevajo k varovanju prizadetih delavcev. Delodajalci se morajo prilagajali tehničnemu napredku in znanstvenim dognanjem v zvezi s tveganji zaradi izpostavljenosti vibracijam, z namenom izboljševanja varnosti in zdravja delavcev. Ukrepi za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev (1) Delodajalec mora ob upoštevanju tehničnega napredka in možnih ukrepov za obvladovanje tveganj pri viru ter upoštevanju temeljnih načel za varnost in zdravje pri delu, določenih v zakonu, ki ureja področje varnosti in zdravja pri delu, zagotoviti, da se tveganja, ki izhajajo iz izpostavljenosti mehanskim vibracijam, odpravijo pri viru ali zmanjšajo na najnižjo možno stopnjo.

B. Posebni del

120

(2) Na podlagi ocene tveganja iz 5. člena pravilnika [B11-1] mora delodajalec takoj, ko so opozorilne vrednosti izpostavljenosti iz točke b) prvega odstavka 3. člena* in iz točke b) prvega odstavka 4. člena** pravilnika presežene, izdelati in izvajati program tehničnih in/ali organizacijskih ukrepov za zmanjšanje izpostavljenosti mehanskim vibracijam in s tem povezanih tveganj na najnižjo možno raven, predvsem ob upoštevanju: (* … (1) Mejne vrednosti in opozorilne vrednosti izpostavljenosti za vibracije dlan-roka so naslednje: b) opozorilna vrednost dnevne izpostavljenosti, normalizirana na referenčno obdobje osmih ur, je 2,5 m/s2. ** … (1) Mejne vrednosti in opozorilne vrednosti izpostavljenosti za vibracije celotnega telesa so naslednje: b) opozorilna vrednost dnevne izpostavljenosti, normalizirana na referenčno obdobje osmih ur, je 0,5 m/s2.) a) drugih delovnih postopkov, ki zahtevajo manjšo izpostavljenost mehanskim vibracijam; b) izbire ustrezne delovne opreme, ki je ustrezno ergonomsko načrtovana in, upoštevajoč delo, ki ga je treba opraviti,

povzroča najmanj vibracij; c) zagotavljanja dodatne opreme, ki zmanjšuje tveganje poškodb zaradi vibracij, kot so sedeži, ki učinkovito

zmanjšujejo vibracije celotnega telesa, in ročaji, ki zmanjšujejo prenos lokalnih vibracij na sistem dlan-roka; č) ustreznih vzdrževalnih postopkov za delovno opremo, delovno mesto in sisteme delovnih mest; d) načrtovanja in ureditve delovnih mest; e) ustreznega informiranja in usposabljanja delavcev glede pravilne in varne uporabe delovne opreme za zmanjšanje

njihove izpostavljenosti mehanskim vibracijam na najnižjo možno raven; f) omejitve trajanja in intenzivnosti izpostavljenosti; g) ustrezne razporeditve izvajanja delovnih nalog z zadostnim počitkom; h) zagotavljanja ustrezne osebne varovalne opreme (obleka, rokavice itd.) za varovanje izpostavljenih delavcev pred

mrazom in vlago. (3) Delodajalec mora zagotoviti, da v nobenem primeru izpostavljenost delavcev ne preseže mejne vrednosti izpostavljenosti. Če je mejna vrednost izpostavljenosti presežena kljub ukrepom, ki jih delodajalec izvede v skladu s tem pravilnikom, mora delodajalec takoj izvesti ukrepe za zmanjšanje izpostavljenosti pod mejno vrednost izpostavljenosti. Ugotoviti mora razloge za prekoračitev mejne vrednosti izpostavljenosti in ustrezno prilagoditi varnostne ukrepe, da prepreči ponovno prekoračitev. (4) Delodajalec mora prilagoditi varnostne in zdravstvene ukrepe iz točk (1) do (3) zgoraj, posebno ogroženim delavcem. 3. Mejne vrednosti in opozorilne mejne vrednosti izpostavljenosti Mejne vrednosti in opozorilne vrednosti izpostavljenosti ZA LOKALNE VIBRACIJE: (1) Mejne vrednosti in opozorilne vrednosti izpostavljenosti za vibracije dlan-roka so naslednje: a) mejna vrednost dnevne izpostavljenosti, normalizirana na referenčno obdobje osmih ur, je 5 m/s2; b) opozorilna vrednost dnevne izpostavljenosti, normalizirana na referenčno obdobje osmih ur, je 2,5 m/s2. (2) Izpostavljenost delavcev vibracijam dlan-roka se ocenjuje in/ali meri v skladu z določbami iz Priloge A (1) tega pravilnika. ZA SPLOŠNE VIBRACIJE (1) Mejne vrednosti in opozorilne vrednosti izpostavljenosti za vibracije celotnega telesa so naslednje: a) mejna vrednost dnevne izpostavljenosti, normalizirana na referenčno obdobje osmih ur, je 1,15 m/s2; b) opozorilna vrednost dnevne izpostavljenosti, normalizirana na referenčno obdobje osmih ur, je 0,5 m/s2. (2) Izpostavljenost delavcev vibracijam celotnega telesa se ocenjuje in/ali meri v skladu z določbami iz Priloge B (1) pravilnika [B11-1].

B. Posebni del

121

4. Obveznosti delodajalcev (1) Delodajalec mora oceniti in po potrebi zagotoviti meritve ravni mehanskih vibracij, ki so jim delavci izpostavljeni. Merjenje se izvaja v skladu s Prilogo A (2) ali Prilogo B (2) tega pravilnika.

(2) Raven izpostavljenosti mehanskim vibracijam se lahko oceni z opazovanjem specifičnih delovnih postopkov ob hkratnem upoštevanju pomembnih informacij o verjetnem obsegu vibracij, ki so značilne za tisto vrsto delovne opreme, ki se jo uporablja v konkretnih razmerah, in upoštevanju informacij s strani proizvajalca delovne opreme. Tak postopek ocenjevanja se ne sme enačiti z meritvami, ki zahtevajo uporabo posebnih merilnih aparatov in ustrezne metodologije.

(3) Ocenjevanje in merjenje iz prvega odstavka tega člena izvajajo pristojne službe in/ali strokovni delavci v ustreznih časovnih presledkih v skladu s posebnimi predpisi. Podatki, pridobljeni z ocenjevanjem in/ali merjenjem ravni izpostavljenosti mehanskim vibracijam, se hranijo v ustrezni obliki, da se omogoči poznejše primerjanje rezultatov in konzultacija.

(4) Pri ocenjevanju tveganja mora delodajalec nameniti posebno pozornost naslednjemu: a) ravni, vrsti in trajanju izpostavljenosti, vključno s kakršno koli izpostavljenostjo vibracijam s prekinitvami ali s

ponavljajočimi se udarci; b) mejnim vrednostim izpostavljenosti in opozorilnim vrednostim izpostavljenosti iz 3. in 4. člena tega pravilnika; c) kakršnim koli vplivom na varnost in zdravje posebno ogroženih skupin delavcev; č) kakršnim koli posrednim vplivom na varnost delavcev zaradi medsebojnega vplivanja med mehanskimi vibracijami

in delovnim mestom ali drugo delovno opremo; d) informacijam, ki jih priskrbijo proizvajalci delovne opreme v skladu s predpisi; e) obstoju nadomestne opreme, izdelane za zmanjševanje ravni izpostavljenosti mehanskim vibracijam; f) podaljšanju izpostavljenosti vibracijam celotnega telesa preko običajnih delovnih ur na delodajalčevo odgovornost; g) posebnim delovnim razmeram, kot so na primer nizke temperature; h) ustreznim informacijam, pridobljenim z zdravstvenim nadzorom, vključno z objavljenimi informacijami, kolikor je to

mogoče.

(5) Delodajalec mora izdelati oceno tveganja in določiti ukrepe v skladu s 6. in 7. členom*** pravilnika. Ocena tveganja mora biti shranjena na ustreznem nosilcu podatkov. Ocena tveganja lahko vsebuje delodajalčevo utemeljitev, da nadaljnje ocenjevanje tveganja zaradi narave in obsega tveganja v zvezi z mehanskimi vibracijami ni potrebno. Oceno tveganja je treba redno ažurirati, zlasti, če so nastale znatne spremembe, zaradi katerih bi ocena lahko zastarela, ali če rezultati zdravstvenega nadzora pokažejo, da je to potrebno. (*** … Ukrepi za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev (1) Delodajalec mora ob upoštevanju tehničnega napredka in možnih ukrepov za obvladovanje tveganj pri viru ter upoštevanju temeljnih načel za varnost in zdravje pri delu, določenih v zakonu, ki ureja področje varnosti in zdravja pri delu, zagotoviti, da se tveganja, ki izhajajo iz izpostavljenosti mehanskim vibracijam, odpravijo pri viru ali zmanjšajo na najnižjo možno stopnjo. (2) Na podlagi ocene tveganja iz 5. člena tega pravilnika mora delodajalec takoj, ko so opozorilne vrednosti izpostavljenosti iz črke b) prvega odstavka 3. člena in iz črke b) prvega odstavka 4. člena tega pravilnika presežene, izdelati in izvajati program tehničnih in/ali organizacijskih ukrepov za zmanjšanje izpostavljenosti mehanskim vibracijam in s tem povezanih tveganj na najnižjo možno raven, predvsem ob upoštevanju: a) drugih delovnih postopkov, ki zahtevajo manjšo izpostavljenost mehanskim vibracijam; b) izbire ustrezne delovne opreme, ki je ustrezno ergonomsko načrtovana in, upoštevajoč delo, ki ga je treba opraviti, povzroča najmanj vibracij; c) zagotavljanja dodatne opreme, ki zmanjšuje tveganje poškodb zaradi vibracij, kot so sedeži, ki učinkovito zmanjšujejo vibracije celotnega

telesa, in ročaji, ki zmanjšujejo prenos lokalnih vibracij na sistem dlan-roka; č) ustreznih vzdrževalnih postopkov za delovno opremo, delovno mesto in sisteme delovnih mest; d) načrtovanja in ureditve delovnih mest; e) ustreznega informiranja in usposabljanja delavcev glede pravilne in varne uporabe delovne opreme za zmanjšanje njihove izpostavljenosti

mehanskim vibracijam na najnižjo možno raven; f) omejitve trajanja in intenzivnosti izpostavljenosti; g) ustrezne razporeditve izvajanja delovnih nalog z zadostnim počitkom; h) zagotavljanja ustrezne osebne varovalne opreme (obleka, rokavice itd.) za varovanje izpostavljenih delavcev pred mrazom in vlago. (3) Delodajalec mora zagotoviti, da v nobenem primeru izpostavljenost delavcev ne preseže mejne vrednosti izpostavljenosti. Če je mejna vrednost izpostavljenosti presežena kljub ukrepom, ki jih delodajalec izvede v skladu s tem pravilnikom, mora delodajalec takoj izvesti ukrepe za zmanjšanje izpostavljenosti pod mejno vrednost izpostavljenosti. Ugotoviti mora razloge za prekoračitev mejne vrednosti izpostavljenosti in ustrezno prilagoditi varnostne ukrepe, da prepreči ponovno prekoračitev. (4) Delodajalec mora prilagoditi varnostne in zdravstvene ukrepe iz tega člena posebno ogroženim delavcem.

B. Posebni del

122

Informiranje in usposabljanje delavcev Delodajalec mora zagotoviti, da so delavci, ki so izpostavljeni tveganjem zaradi mehanskih vibracij pri delu, in/ali njihovi predstavniki informirani in usposobljeni v zvezi z rezultati ocene tveganja iz 5. člena tega pravilnika, zlasti: a) glede ukrepov, izvedenih za izvajanje tega pravilnika z namenom odpravljanja ali zmanjševanja tveganja zaradi mehanskih vibracij na najnižjo

možno raven; b) glede mejnih vrednostih izpostavljenosti in opozorilnih vrednosti izpostavljenosti; c) glede rezultatov ocen in/ali meritev mehanskih vibracij, opravljenih v skladu s 5. členom tega pravilnika, in glede možnih poškodb zaradi

delovne opreme, ki se uporablja; č) zakaj in kako je treba zaznati in sporočiti o znakih poškodbe; d) glede okoliščin, v katerih so delavci upravičeni do zdravstvenega nadzora; e) glede varnih delovnih postopkov za zmanjševanje izpostavljenosti mehanskim vibracijam.) 5. Usposabljanje delavcev (Informiranje in usposabljanje delavcev) Delodajalec mora zagotoviti, da so delavci, ki so izpostavljeni tveganjem zaradi mehanskih vibracij pri delu, in/ali njihovi predstavniki informirani in usposobljeni v zvezi z rezultati ocene tveganja iz 5. člena pravilnika (glej 4. vprašanje zgoraj), zlasti: a) glede ukrepov, izvedenih za izvajanje tega pravilnika z namenom odpravljanja ali zmanjševanja tveganja zaradi

mehanskih vibracij na najnižjo možno raven; b) glede mejnih vrednostih izpostavljenosti in opozorilnih vrednosti izpostavljenosti; c) glede rezultatov ocen in/ali meritev mehanskih vibracij, opravljenih v skladu s 5. členom tega pravilnika, in glede

možnih poškodb zaradi delovne opreme, ki se uporablja; č) zakaj in kako je treba zaznati in sporočiti o znakih poškodbe; d) glede okoliščin, v katerih so delavci upravičeni do zdravstvenega nadzora; e) glede varnih delovnih postopkov za zmanjševanje izpostavljenosti mehanskim vibracijam. 6. Meritve A. VIBRACIJE DLAN-ROKA (1) Ocena izpostavljenosti Ocena ravni izpostavljenosti vibracijam dlan-roka temelji na izračunu vrednosti dnevne izpostavljenosti, prilagojene na osemurno priporočljivo dobo A(8), izraženo kot efektivna vrednost pospeška v odvisnosti od frekvence, določenih na ortogonalnih oseh a(hwx), a(hwy), a(hwz), kot je to določeno v 4. in 5. poglavju ter Prilogi A standarda SIST EN ISO 5349-1:2002 [B11-2]. Ocena ravni izpostavljenosti se sme opraviti na podlagi ocene, ki temelji na informacijah, ki jih glede ravni emisije uporabljene delovne opreme predložijo proizvajalci, in na podlagi opazovanj specifičnih delovnih postopkov ali meritev. (2) Merjenje Ko se merjenje izvaja v skladu s prvim odstavkom 5. člena tega pravilnika: a) lahko uporabljene metode vključujejo vzorčenje, ki mora biti reprezentativno za osebno izpostavljenost delavca mehanskim vibracijam; uporabljene metode in merilne aparate je treba prilagoditi značilnostim merjenih mehanskih vibracij, dejavnikom okolja in značilnostim merilnih aparatov, v skladu s standardom SIST EN ISO 5349-2:2002 [B11-3]; b) v primeru naprav, ki jih je treba držati z obema rokama, je treba izvesti meritve na obeh rokah. Izpostavljenost se določi z upoštevanjem višje od obeh vrednosti; predložijo se tudi informacije za drugo roko. B. VIBRACIJE CELOTNEGA TELESA (1) Ocena izpostavljenosti Ocena ravni izpostavljenosti vibracijam temelji na izračunu dnevne izpostavljenosti A(8), izražene kot ekvivalentni nepretrgani pospešek skozi osemurno obdobje, izražene kot ekvivalentni kontinuirani pospešek skozi osemurno obdobje, izračunane kot efektivna vrednost pospeška ali vrednost največje doze vibracij (VDV) frekvenčno vrednotenih pospeškov, določenih na treh ortogonalnih oseh (1,4a(wx), 1,4a(wy), a(wz) za sedečega ali stoječega delavca), kot je to določeno v 5., 6. in 7. poglavju, Prilogi A in Prilogi B standarda ISO 2631-1 [B11-4]. Ocena ravni izpostavljenosti se sme opraviti na podlagi ocene, ki temelji na informacijah, ki jih glede ravni emisije uporabljene delovne opreme predložijo proizvajalci, in na podlagi opazovanj specifičnih delovnih postopkov ali meritev. V primeru pomorskega prometa se upošteva le vibracije s frekvenco, višjo od 1 Hz. (2) Merjenje Če se merjenje izvaja v skladu s prvim odstavkom 5. člena tega pravilnika, smejo uporabljene metode vključevati vzorčenje, ki mora biti reprezentativno za osebno izpostavljenost delavca mehanskim vibracijam. Uporabljene metode je treba prilagoditi značilnostim merjenih mehanskih vibracij, dejavnikom okolja in značilnostim merilnih aparatov.

B. Posebni del

123

4.12 B12. RAZSVETLJAVA Literatura B12: [B12-1] Evgen Ogrinc. Delovno dkolje, razsvetljava. UL, FKKT,Oddelek za tehniško varnost, Ljubljana 2000. [B12-2] ClE - publikacije 3.10: Maintance of lighting System. CIE, KegeIgasse 27, A -1030 Wien. [B12-3] ClE - publikacija 292: Guide on Interior lighting. CIE, KegeIgasse 27, A -1030 Wien. [B12-4] SIST DIN 5034-1:1997 - Dnevna svetloba v notranjih prostorih - Splošne zahteve. [B12-5] DIN 5035-1,2,3,4,5,6,7,8:1999-2007 - Osvetlitev z umetno svetlobo. [B12-6] ASR 7/3 "Kuenstliche Beleuchtung", Carl Heymanns Verlag KG, Koeln. [B12-7] ZH/190,"Sicherheitsregeln fuer die kuenstliche Beleuchtung von ArbeitspIaetzen" Carl Heymanns Verlag KG, Koeln. [B12-8] Vladimir Drusany,Vamostno tehniški priročnik, 4.natis,VZA-grafično oblikovanje, Logatec. [B12-9] Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (Ur.l.RS 89/1999) [B12-10] IEC 529:1989 - GUIDE TO THE. 'IP' CODES FOR ENCLOSURES [B12-11] VDE 0710 - Vorschriften für Leuchten mit Betriebsspannungen unter 1000 V. več delov in letnic izida. [B12-12] DIN 40050-7 - Protection of electrical equipment by means of enclosures, covers, etc. B12. Razsvetljava Splošno Delodajalec mora skrbeti,da so naprave za razsvetljavo načrtovane, izvedene, uporabljene in vzdrževane, v skladu z pravili tehnike. Odstopanje od pravil tehnike, je dovoljeno samo tedaj, kadar je zagotovljena enaka varnost in so upoštevane ergonomske ter svetlobno tehnične zahteve na drug, podoben ali bolj učinkovit način. Naravna razsvetljava je primernejša od umetne. Pri postavljanju objektov morajo projektanti skrbeti, da je delovni prostor praviloma osvetljen z naravno razsvetljavo. Prostor naj bo konstruiran tako, da je minimalni kot, pod katerim dnevna svetloba osvetljuje vodoravno površino, najmanj 24 stopinj. Umetna razsvetljava naj bo le nadomestek za naravno. Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih [B12-9] določa zahteve za razsvetljavo delovnih prostorov:

B. Posebni del

124

a) naravna razsvetljava (1) Delodajalec mora zagotoviti, da so delovni prostori podnevi praviloma osvetljeni z naravno svetlobo. Razpored, velikost, število in kakovost površin za osvetljevanje z naravno svetlobo mora zagotoviti osvetljenost delovnih mest v skladu s standardi, delavcem pa vidni stik z okoljem. (2) Velikost površin za osvetljevanje delovnih mest z naravno svetlobo v posameznem delovnem prostoru mora znašati najmanj 1/8 talne površine prostora. (3) Prozorna površina posameznega okna mora, v odvisnosti od globine prostora, znašati najmanj:

a) 1 m2 pri globini prostora do 4 m; b) 1,5 m2 pri globini prostora nad 4 m.

(4) Višina in širina okna morata znašati najmanj 1 m. Višina spodnjega roba okna oziroma parapet ne sme biti višji od 1,5 m. Te zahteve ne veljajo za: – delovne prostore, v katerih obratovalne razmere dnevne svetlobe ne dopuščajo; – prodajne prostore, skladišča in podobne prostore, če ležijo pod zemeljskim nivojem; – delovne prostore s talno površino nad 2.000 m2, če imajo svetlobne jaške. b) umetna razsvetljava (1) Delodajalec mora zagotoviti, da so delovni prostori opremljeni z umetno razsvetljavo. Osvetljenost delovnih mest, ki jo zagotavlja umetna razsvetljava, mora ustrezati vidnim zahtevam delavcev pri delu na takšnih delovnih mestih. (2) Delodajalec mora zagotoviti, da svetlobne razmere na posameznih delovnih mestih ustrezajo veljavnim standardom. (3) Na stalnih delovnih mestih mora znašati osvetljenost najmanj 200 lx. Delovna mesta, na katerih delavci opravljajo dela z večjimi vidnimi zahtevami, mora delodajalec opremiti z dodatno lokalno razsvetljavo. (4) Instalacije, ki pripadajo umetni razsvetljavi v posameznem delovnem prostoru, ne smejo ogrožati varnosti in zdravja delavcev. (5) Delodajalec mora zagotoviti, da so delovni prostori za primer izpada umetne razsvetljave, opremljeni z zasilno razsvetljavo, če bi bila zaradi izpada ogrožena varnost in zdravje delavcev v takšnih prostorih. (6) Osvetlitev, ki jo daje zasilna razsvetljava iz prve točke tega člena, mora znašati najmanj 1% predpisane, vendar ne manj kot 1 lx. (7) Stikala umetne razsvetljave morajo biti svetleča, delavcem lahko dostopna in nameščena v bližini vhodov oziroma izhodov ter po potrebi tudi vzdolž poti. (8) Zahtev iz prvega odstavka tega člena ni potrebno upoštevati, če se umetna razsvetljava lahko vključi z enega mesta. (9) Svetleča stikala niso potrebna, če je delovni prostor opremljen z zasilno razsvetljavo. (10) Svetlobna telesa morajo biti v delovnih prostorih razporejena in nameščena tako, da sama po sebi ne ogrožajo varnosti in zdravja delavcev. (11) Svetlobna telesa ne smejo popačiti barv in povzročati bleščanja. (12) Delodajalec mora zagotoviti redno vzdrževanje in čiščenje svetlobnih teles. c) mešana razsvetljava (1) Delodajalec mora zagotoviti, da je pri mešani razsvetljavi v delovnih prostorih umetna za en razred višja od naravne. (2) Delodajalec mora zagotoviti, da je pri mešani razsvetljavi v delovnih prostorih smer upada umetne svetlobe s smeri upada naravne. (3) Delodajalec mora zagotoviti, da pri mešani razsvetljavi predmeti v delovnih prostorih niso osvetljeni z različnih strani s svetlobo različnih barv. Barvna temperatura umetne razsvetljave mora biti čimbolj prilagojena barvni temperaturi naravne. č) razsvetljava pomožnih prostorov Delodajalec mora zagotoviti, da so prostori za odmor, sobe za dežurstvo, sanitarni prostori in prostori za prvo pomoč urejeni tako, da imajo: a) okna za naravno osvetlitev; b) umetno razsvetljavo v skladu s standardi.

B. Posebni del

125

1. Vid Vid je odvisen od: - jasnosti vida oči, - starosti človeka, - jakosti osvetlitve, - stopnje finosti dela, - kontrastov med objektom in okolico ter ustvarjanjem senc, - velikosti objekta, - prilagodljivosti oči razsvetljavi, - čas gledanja objekta Jakost vida se lahko določi s testi. Primanjkljaj v jasnosti vida se lahko popravi z očali, povečevalnim steklom, ukrivljenim zrcalom. Sposobnosti razločevanja barv ali prostorske predstave vida se s tako korekturo največkrat ne doseže. Razlika v potrebni osvetlitvi med mladim in starejšim zaposlenim je prikazana v tabeli B12-1 Tabela T-B12-1. Potrebna osvetlitev pri različnih starostih

Starost delavca Potrebna osvetlitev (delo 1)

Potrebna osvetlitev (delo 2)

Potrebna osvetlitev (delo 3)

20 letni delavec 100 lx 300 lx 900 lx 60 letni delavec 209 lx (109 % več) 550 lx (83 % več) 1100 lx (22 % več)

2. Svetlobni tok. Tehnične osnove - Elektromagnetno sevanje in vidna svetloba Svetloba je elektromagnetno sevanje, ki se od ostalih elektromagnetnih sevanj razlikuje v valovni dolžini. Na sliki S-B12-1 je razpredelnica elektromagnetnih sevanj, kjer je vidna svetloba le ozek pas celotnega spektra.

Slika S-B12-1. Elekromagnetno sevanje. Vidna svetloba je le ozek pas valovnih dolžin. Barve vidnega spektra svetlobe so rdeča, oranžna, rumena, zelena, modra, vijoličasta. [B6-6] Ko strokovnjak za ocenitev umetne razsvetljave na delavnih mestih ugotavlja če načrtovana ali izvedena razsvetljava ustreza priznanim pravilom tehnike (posebno svetlobno tehniškim standardom ), mora ugotoviti ustreznost vrste parametrov, ki opredeljujejo želeno razsvetljavo na delovnem mestu oz. v delovnem prostoru .

B. Posebni del

126

Slika S-B12-2 a). Svetlobni tok svetila (npr. žarnica ali sijalka) [B6-6] Svetilo oddaja svetlobni tok. Svetlobni tok je energijski tok. Fizikalne enote za energijski tok so v energijskem smislu [W - Watt] in v fiziološkem smislu [lm - lumen]. Svetlobni tok se označi z grško črko Φ. Vidna svetloba je vsota vseh vidnih elektromagnetnih sevanj.

Slika S-B12-2 b). Razdelitev svetlobnega toka svetilke ali sijalke je določen z vrsto sijalke oz. optiko svetilke. Pri sijalkah z rotacijsko simetrično porazdelitvijo svetlobnega toka zadostuje samo prikaz te razporeditve v eni ravnini npr. v ravnini C0° - C 180°. [B6-6]

B. Posebni del

127

Slika S-B12-2 c). [B6-6] 3. Osvetljenost Osvetljenost je podana v lx-ih in je pomožna veličina za načrtovanje in kontrolo naprav za razsvetljavo. Iz razlogov poenostavitve, se tako izognemo zahtevnim izračunavanja svetlosti. Osvetljenost je aritmetična srednja vrednost svetlobnega toka, ki je enakomerno porazdeljen po površini A. Tako je svetlobni tok v posamičnih točkah osvetljene površine A enak. Srednja osvetljenost je podana z enačbo: E = Φ/ A [lx]. Pri tem je 1 [lx] = 1 [lm / m2]. Poznamo horizontalno in vertikalno osvetljenost ploskve. Slednjo merimo predvsem takrat, kadar ugotavljamo osvetljenost v globino npr. pri regalih.

Slika S-B12-3. Osvetljenost je podana s svetlobnim tokom, porazdeljenim po ploskvi. Merimo horizontalno in vertikalno osvetljenost. [B6-6] Svetlost je skupni svetlobni tok, ki pade na površino oz. skupni svetlobni tok, ki ga površina odda v prostor.

Enota za svetlost L je [cd/m2 - kandela na m2]. Svetlost se uporablja predvsem za oceno majhnih svetlosti površin npr. površine v prostoru, prevleke tal.

Kadar površina ni pravokotna na smer gledanja (slika S-B12-4), ampak je poševna pod kotom α, je svetlost podana z enačbo: L=I/(A cosα)

Svetlost je svetilnost površine porazdeljena na vidno ploskev-slika S-B12-3.

Zagotoviti je potrebno statično ravnotežje svetlosti. - med delovnim poljem in bližnjim poljem 1:3. Razmerje med največjo svetlostjo na slikovnem zaslonu in drugimi sredstvi dela naj ne presega 3:1. -med delovnim poljem in ploskvami oddaljenega polja naj ne presega 10:1.

B. Posebni del

128

4. Bleščanje Bleščanje vpliva na vid in sicer s tem, da se neposredno zmanjša vidna sposobnost razlikovanja ali ostrina vida, kar označimo z izrazom fiziološko bleščanje. Bleščanje lahko povzroči občutek neudobja - psihološko bleščanje, kar vodi k zmanjševanju delovne sposobnosti. Bleščanju se lahko izognemo: - da na izvoru svetlobe postavimo senčila, razpršilce svetlobnega toka, - refleksne površine naj bodo brez sijaja, - zmanjšamo svetlost izvira svetlobe, - zagotovimo, da smeri gledanja in bleščanja niso poudarjene, - da meja svetlosti v kritičnem področju sevanja ne presega vrednosti navedene v razpredelnici B12-2. Razpredelnica T-B12-2. Kritična področja sevanja [B6-6]

Na sliki S-B12-4 je ponazorjeno refleksno in direktno bleščanje kot tudi kritično področje sevanja, kar je označeno na sliki s šrafuro ob svetilki, za splošno in za dodatno razsvetljavo.

Slika S-B12-4. Bleščanje je neželeno. Naprave za osvetljevanje je tako načrtovati in izvesti, da se zniža fiziološko bleščanje, psihološko pa omeji. [B6-6] Po DIN 5035-7. del, se priporoča stopnje refleksije in značilnosti površin, kot je prikazano v tabeli B12-3. Tabela T-B12-3. Priporočene stopnje refleksije in značilnosti površin [B6-6]

B. Posebni del

129

Za uravnoteženo svetlost prostora, naj se teži k temu, da ima horizontalna uporabljena ravnina osvetljenost Emin : Epovp (povprečna osvetljenost ) v razmerju 1 : 1,5. Splošna priporočila za refleksnost stropa so 0,7, sten 0,5 in tal 0,2. S tem se doseže zadostna osvetlitev površin, ki omejujejo prostor, z namenom da se doseže dober izkoristek osvetlitve. Elementi, ki jih upoštevamo pri načrtovanju in ocenjevanju razsvetljave so: - svetilnost sijalk in žarnic; - raven osvetljenosti, - enakomernost svetlosti, - omejevanje bleščanja, - smer sevanja in sence, Barve svetilk in barvna primerljivost: Pri sijalkah upoštevamo: - svetlobni tok; - porazdelitev svetlobnega toka; - izkoristek svetlobnega toka in porabe energije; - življenjsko dobo; - segrevanje okolice; - stroboskopski efekt; - označba sijalk. Pri svetilkah upoštevamo: - prostor, katerega razsvetljavo načrtujemo; - osvetljenost in porazdelitev svetlobnega toka; - varnostni razredi; - omejitev bleščanja; - dodatne svetilke za osvetlitev delovnega mesta ob slikovnem zaslonu. Tabela T-B12-4 Svetlobno-tehnična področja za ocenjevanje kakovosti razsvetljave notranjih prostorov

5. Primerljivost barv Pod primerljivosti barve razumemo lastnost, da iz vira svetlobe prihajajoča svetloba, ponovi barve in barvne kontraste premazov teles. Ob osvetlitvi se pojavi barva telesa, ki jo primerjamo s tisto, s katero osvetljujemo. DIN 5036 [B12-5]določa razrede in indeks ponovljivosti barv (glej tabelo B12-5). Halogenska sijalka z metalna paro ima ob upoštevanju razlik med proizvajalci zelo dobro lastnost ponavljanja barve, ker ima spekter sevanja celotno mavrico barv. Pri žarnici z žarilno nitko prav tako ugotovimo spekter sevanja v celotni mavrici, vendar je rdeča barva posebej poudarjena, medtem, ko so zelo slabo poudarjeni modra in zelena. Živosrebrna sijalka z živosrebrno paro poudarja vijoličaste, modre, rumene dele svetlobnega spektra, medtem ko so rdeči skromni in zeleni skoraj odsotni.

B. Posebni del

130

Tabela T-B12-5. Vsak izvor svetlobe ima spekter barv in posebno lastnost da ponovi barvo prevleke teles. [B6-6]

Slika S-B12-5. Različne sijalke imajo različne sposobnosti primerljivosti barv. [B6-6] 6. Mednarodna označba barv svetil Svetila so naprave, ki oddajajo vidno svetlobo različnih barv. Mednarodna označba barve svetila je trimestno število. Prva števka trimestnega števila podaja vrednost primerljivosti barve:

8 = stopnja primerljivosti barve (Ra 80 - 90), 9 = stopnja primerljivosti barve (Ra 90 - 100),

drugi dve števki pa temperaturo barve svetila. Spekter vidne svetlobe, ki ga oddajajo različna svetila je namreč različen. Tudi če gre za »belo svetlobo«, je ta različnih odtenkov. Če se odtenek nagiba proti zeleni ali modri, govorimo o hladnejših barvah, če pa proti oranžni ali rumeni, pa govorimo o toplejših barvah. Temperaturo barve svetil definiramo kar v kelvinih [K], kot je prikazano v tabeli B12-6. Tabela T-B12-6. Temperatura barve svetila

Št. temperatura barve svetila 27 2700 K 34 3000 K 40 4000K 50 5400 K 60 6000 K 65 6500 K

B. Posebni del

131

Primer označbe OSRAM ima npr. na fluoroscenčnem sijalu 18W oznako: L 18W/32-930, kar pomeni: L- fluoroscčenčna svetilka, 18 W- moč sijala (priključna električna moč, ki jo sijalo troši), 32 -Osramova interna oznaka, 9 - primerljivost barve, 30 - temperatura barve sijala. Kriteriji za izbiro sijalk Funkcija: geometrija sijalk, dimenzije, svetlobni tok, barve svetlobe, ponovljivost barve. Gospodarnost: izkoristek glede na porabljeno energijo, življenjska doba. Namembnost: - zahteve glede na naprave, - vpliv na okolje (npr. segrevanje) - vpliv pogostosti vklapljanja, - odprava stroboskopskega efekta, - vpliv sevanja na okolico, - obnašanje ob ponovnem vklapljanju, - ohranitev električnih in svetlobnih značilnosti. 7. Električne in mehanske zahteve pri električni instalaciji svetilk Potrebno je izbrati ustrezna svetila glede na mesto uporabe. Svetila se izbira glede na električne in mehanske zahteve po IEC 529, VDE 0710, VDE 0100, DIN 40050 [B12-10 do 12]oz. po tabeli T-B12-7. Ponovljen srednji del tabele T-B12-7, ki se nahaja na naslednji strani: IP40 pokrito Varovanje pred trdimi predmeti

večjimi od premera 1mm. Ni posebnega varovanja.

IP43 varovan pred dežjem

Varovanje pred trdnimi predmeti večjimi od premera 1mm.

Varovanje pred vodo, ki pada po poljubnim kotom do 60o glede na pravi kot.

IP44 varovan pred brizgajočo vodo

Varovanje pred trdnimi predmeti večjimi od premera 1mm.

Varovanje pred vodo, ki brizga z vseh strani na svetilo.

IP50 varovan pred prahom

Varovanje pred škodljivimi usedanji prahu. Vstop prahu ni v celoti preprečen, vendar prah ne more vstopati v večjih množinah, ki bi lahko vplivale na delovanje svetila.

Brez posebne zaščite. Prostori v katerih nastaja veliko prahu.

Suhi prostori.

IP54 varovan pred prahom in brizgajočo vodo

Varovanje pred vodo, ki brizga na vse strani.

Prostori v katerih s razvije mnogo prahu in eksplozijsko nevarnih snovi (VDE 0165)

Vlažni prostori in prostori na prostem.

IP55 varovan pred prahom in curkom vode

Varovanje pred vodo, ki brizga iz šobe iz vseh strani na svetilo.

Mokri in prepojeni prostori v katerih brizga.

B. Posebni del

132

Tabela T-B12-7. Električne in mehanske zahteva za svetila

B. Posebni del

133

4.13 B13. DELO OB SVETLOBNEM ZASLONU Literatura B13: [B6-6] B13. Delo s slikovnim zaslonom [B6-6] 1. Slikovni zaslon

1. Oddaljenost zaslona od oči delavca ne sme biti manjša od 500mm vendar ne tolikšna, da bi delavcu povzročala težave pri čitanju podatkov z zaslona oziroma mu povzročala druge težave.

2. Slika na zaslonu ne sme utripati. Osveževalna frekvenca zaslona mora biti najmanj 70 Hz. 3. Znaki na zaslonu morajo biti dovolj veliki, ostri, nepopačeni in razločno oblikovani. Znaki, presledki med

znaki in med vrsticami morajo biti dovolj veliki, da jih je mogoče ločiti brez napora, pa tudi dovolj majhni, da je besedilo pregledno.

4. Svetlost in kontrast na zaslonu morata biti enostavno nastavljiva, tako da ju delavec brez težav prilagaja razmeram v delovnem okolju. Razmerje svetlosti med znaki in ozadjem mora biti najmanj 1:4.

5. Zaslon mora biti lahko gibljiv, tako da lahko delavec njegovo smer in naklon prilagodi v skladu z ergonomskimi zahtevami dela. Na delovni mizi ali delovni površini ne sme biti predmetov, ki bi ovirali vrtenje in nagibanje zaslona.

6. Zagotovljena mora biti možnost prilagoditve višine zaslona višini oči delavca tako, da je zgornja vrstica na zaslonu približno 5 cm pod višino oči.

7. Na zaslonu ne sme biti odsevov, ki bi zmanjševali in motili čitljivost znakov. 8. Zaslon mora biti zaradi dobre čitljivosti vedno očiščen.

2. Tipkovnica

1. Srednja višina tipkovnice ne sme presegati 30 mm, njena nagnjenost pa mora ustrezati ergonomskim zahtevam. Tipkovnica mora biti prosto gibljiva po delovni površini, da omogoča delavcu naravno držo telesa in rok. Možnost premikanja in prilagajanja tipkovnice ne sme biti omejena s sredstvi priključitve ali z dolžino kabla.

2. Na delovni mizi ali delovni površini mora biti pred tipkami najmanj 100mm proste površine za oporo rok delavca.

3. Površina tipkovnice, ki naj bo svetle barve, mora biti brez leska. 4. Razmestitev tipk na tipkovnici in značilnosti tipk morajo ustrezati ergonomskim zahtevam. 5. Tipke in simboli na tipkah morajo biti jasno označeni in morajo zagotavljati lahko razpoznavnost in čitljivost.

Delovna miza ali delovna površina 1. Delovna miza ali delovna površina ne sme imeti leska in mora biti iz snovi, ki na dotik ni hladna. Uporabiti je

potrebno ustrezne materiale (npr. les). 2. Površina mize ali delovne površine mora biti najmanj 800mm ×1200mm in zadostna za delo, tako da omogoča

primerno razmestitev zaslona, tipkovnice, pisnih podlag in ostale opreme in dovolj prostora za premikanje miške.

3. Pod mizo mora biti prostega prostora najmanj 600mm × 580mm × 620mm (globina × širina × višina). 4. Delovna miza ali delovna površina mora biti stabilna in mora biti, če je le mogoče, po višini nastavljiva ali pa

mora biti višina med 720 in 750 mm. 5. Držalo za predloge mora biti stabilno, nastavljivo, imeti mora ravnilo za označevanje vrstic in mora biti

izvedeno in postavljeno tako, da ne povzroča delavcu dodatnih obremenitev oči, vratu in/ali glave.

Delovni stol 1. Delovni stol mora biti stabilen in delavcu omogočati udoben položaj ter neovirano premikanje. 2. Delovni stol mora imeti nastavljivo višino sedežne površine in premično podvozje. 3. Ledvena opora za hrbet mora biti nastavljiva po naklonu in višini in naj omogoča elastično podajanje

naslonjala pri spreminjanju naklona hrbta. 4. Opora za noge mora biti zagotovljena vsakemu delavcu, ki to želi. Biti mora dolga najmanj 450 mm in široka

350 mm, dovolj visoka, stabilna, nedrseča in mora delavcu omogočati udoben položaj in naklon nog.

B. Posebni del

134

3. Delovno okolje

a) Prostorske zahteve 1. Delovno mesto mora biti oblikovano tako, da delavec ne dela v prisilni nefiziološki drži. 2. Na delovnem mestu mora biti dovolj prostora, da delavec zlahka spreminja položaj telesa in opravlja

potrebne gibe pri delu. 3. Prostornino, prosto talno površino na delavca in višino prostora določa pravilnik o zahtevah za

zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih.

b) Razsvetljava b1) Osvetljenost

1. Naravna in/ali umetna osvetljenost prostora mora biti, če je le mogoče, 400 Ix + l - 100 Ix in mora zagotavljati zadovoljive svetlobne razmere, upoštevajoč vrsto dela in zmogljivost delavčevega vida. Če je le mogoče, razmerje svetlosti med zaslonom in okoljem v neposrednem vidnem polju ne sme presegati 1:3, v ožjem vidnem polju 1:10 in v širšem vidnem polju 1:20.

2. Moteče bleščanje in odseve zaslona je potrebno preprečiti z ustrezno postavitvijo delovnega mesta glede na razmestitev in tehnične karakteristike virov osvetlitve.

b2) Bleščanje in odsevi

1. Delovno mesto mora biti oblikovano tako, da viri svetlobe, kot so okna, svetilke ali druge svetlobne odprtine ali svetle površine ne povzročajo neposrednega bleščanja ali motečega zrcaljenja na zaslonu.

2. Okna morajo imeti ustrezna senčila za preprečevanje vpada sončne svetlobe na delovno mesto ali v prostor tako, da ni moteno delo.

3. Zaslon, če je le mogoče, ne sme biti obrnjen proti oknu ali od okna, sicer so potrebni posebni ukrepi proti bleščanju in zrcaljenju. Nizi stropnih svetilk morajo biti vzporedni s smerjo delavca na delovnem mestu, zaslon pa mora biti nameščen in nagnjen tako, da ni zrcaljenja svetilk na zaslonu. Svetilke v prostoru morajo imeti takšne svetlobno tehnične karakteristike, da ne povzročajo zrcaljenja na zaslonu.

OCENA TVEGANJA Z IZJAVO O VARNOSTI ZA DELOVNO MESTO IN DELOVNI PROCES OB SLIKOVEM ZASLONU je potrebno izdelati za konkretne okoliščine.

Slika S-B13-1. Primer delovnega mesta s slikovnim zaslonom

B. Posebni del

135

OPOMBA: Dodatno gradivo: prikazan je način izdelave ocene tveganja. Nadaljevanje snovi v poglavju B14, El. inštalacije na gradbišču. OCENA TVEGANJA Z IZJAVO O VARNOSTI ZA SEDEČE DELOVNO MESTO IN OB BARVNEM ZASLONU (širša informacija). UVOD Zaposleni sedijo pri jedi, pri vožnji z avtom, pri gledanju televizije in predvsem pri delu v službi. Da sedenje ne predstavlja čisto sproščanje telesa, opažajo predvsem osebe, ki dolgo časa sedijo. Napačno sedenje, slabi stoli in pri istočasnem pomanjkanju gibanja vodijo do poškodb zaradi drže teles, ki so predvsem v poškodbah živcev, skeleta, in mišic. V industrijsko razvitih državah zahodne Evrope in ZDA ugotavljajo zaradi teh vzrokov visoko odsotnost z dela med tistimi, ki so zaradi zdravstvenih težav izostali iz dela, in to tudi do 30 %. Vedenje o tem, da je nevarno za naše zdravje in dobro počutje, prekomerno, neustrezno in napeto sedenje, je osnova za preventivo na področju varnosti in zdravja pri delu na delovnem mestu v pisarni. Ustrezna drža Najboljši stol ne pomaga, če tisti,ki na njem sedi ne nastavi stola na optimalne položaje, ali če na stolu, ki je optimalno nastavljen ne sedi pravilno. Znanje o nastavitvi sistema stol – miza Kadar niste seznanjeni z pravilno nastavitvijo stola ali mize (če ta tako nastavitev omogoča), pustile se poučiti od službe varstva pri delu. Ta bo zagotovo rada v pomoč. Vsaj toliko je treba doprinesli k zagotavljanju svojega zdravja, da po potrebi oseba, ki uporablja stol in ga ne zna uporabiti, išče pomoč. Zdravstvene okvare Napačno delo ob slikovnem zaslonu in ureditvi delovnega mesta postane težaško delo za hrbtenico in oči. Pogoste pritožbe delojemalcev oz. diagnoze lečečih zdravnikov so:

− izsušitev očesne roženice, skrivljenje mrežnice (sindrom sicca); − utrujanje oči, pekoče oči, zbadanje v očeh, rdeče oči, zvodenel pogled, dvojne slike; − glavobol, migrena zatilja; − občutki omotičnosti, − otopelost v področju tilnika, − poškodbe medvretenčnih ploščic, poškodovana drža, krčenje mišic, − globoke in žgoče bolečine od rok do tilnika, otekline, občutek togosti, omrtvičenost (sindrom RSI; do

delovne nezmožnosti); − v rokah in ramenih: brezčutnost, ščemenje, bolečine, prekrvavitvene motnje; − depresija, nemoč, nervoza, draženje kože, želodčne in črevesne motnje, motnja potence; − draženje sluznice v nosu, očeh in vratu; − draženje kože; − splavi, menstrualne motnje; − alergije; − sum raka.

Prednostni vzroki:

− napačna drža pri sedenju; − ne ergonomska postavitev slikovnega zaslona; − stres.

B. Posebni del

136

Vprašanja, ki se lahko nanašajo na pisarniško delovno mesto in, ki služijo za opredelitev ocene tveganja. Pisarna… Metodo pregleda pripravil in nadzoroval pregled … Pregled opravil … Kopije se nahajajo … Razpredelnica elementov, ki se bodo ocenili na tveganje in izvedbo ukrepov pri »SEDEČEM DELOVNEM MESTU OB SLIKOVNEM ZASLONU«

Zap.št. Preizkus varnosti Preizkus opravljen dne:……………

Naslednji preizkus dne:……….

Da Ne Da Ne Kontrola varnosti se bo opravilna na:

− pisarniških stolih in njih nastavitvah, − pisalnih in delovnih mizah; − oporah za noge; − predalih in omarah; − tleh, transportnih poteh; − razsvetljavi; − na delovnem mestu ob ekranu; − splošno.

1.0 Pisarniški stol in njegova nastavitev pri delu z računalnikom Strokovno načrtovan in nastavljen stol lahko zagotovi potrebno podporo hrbtenici, nogam, zadku in rokam. Ta podpora lahko zniža lokalno napetost telesu, nepotrebno raztezanje udov in utrujenost. Podpora zagotavlja primeren dotok krvi v ude. Naslednje postavke pri stolu so potrebne za uporabnika, ki dela ure in ure ob delovnem mestu računalnika:

− položaj stola; − višina sedeža; − naslon za roke.

Pravilna namestitev stola je povezana z primernim položajem monitorja, tipkovnice, miške in delovne površine. 1.1 Položaj sede

1.1.1 Potencialna tveganja

Neustrezna velikost, oblika, izbor materiala za sedišče in hrbtišča,neuravnotežena razporeditev teže po sedežu, kontaktne napetosti na osebi, oviranje cirkulacije krvi do udov, povzročajo neželene položaje telesa ob sedenju uporabnika.

1.1.2 Možne rešitve sedež in naslon stola naj podpirajo udoben položaj in naj omogočajo pogosto menjavo pozicij sedenja; • sedežna površina naj ustreza posameznemu delavcu, • kot sedeža je zelo pomemben. Sedež, pri katerem se lahko nastavlja kot, omogoča delavcu, da ga nastavi glede na delo, ki ga bo opravil.

B. Posebni del

137

Slika S-B13-2: Stol, katerega pozicije se lahko hitro nastavijo tako glede višine sedeža, kota sedeža, kota in višine naslona in tudi glede položaja sedeža ima zarobljene robove in naslon za roke.

1.2 Višina sedeža

1.2.1 Potencialna nevarnost − Neustrezna višina stola.

1.2.2 Možna rešitev

− Stoli morajo biti nastavljivi po višini, posebno tam, kjer se za isto mizo zamenjuje več oseb. − Pravilna višina sedeža je, če stopalo leži s celotno površino na tleh ali na nožni podpori. Robovi stola

ne smejo pritiskati na nogo,.sicer pa morajo biti zaokroženi, da se tudi na ta način prepreči pritisk na notranjo stran okoli zgiba kolena in se omogoči prosto cirkuliranje krvi v spodnji del nog in v stopala.

Opomba: Na enak način se pregleda tudi druge vplivne elemente delovnega mesta.

B. Posebni del

138

4.14 B14. ELEKTRIKA NA GRADBIŠČU Literatura B14: [B14-1] Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih(2) (Uradni list RS, št. 83/05 in 43/11 - ZVZD-1), (2) ... Katerokoli delovišče, na katerem se izvaja gradbena ali vzdrževalna dela; [B14-2] HD 22.4 S3:2004 Cables of rated voltages up to and including 450/750 V and having cross-linked insulation - Part 4: Cords and flexible cables [B14-3] SIST HD 384.7.704 S1:2001 Električna inštalacija zgradb - 7. del: Zahteve za posebne inštalacije ali lokacije 704. oddelek: Gradbišča (IEC 60364-7-704:1989, spremenjen) [B14-4] SIST EN 60439-4:2005 Sestavi nizkonapetostnih stikalnih in krmilnih naprav - 4. del: Posebne zahteve za sestave na gradbiščih B14. Elektrika na gradbišču 1. Ustreznost električnih instalacij Električne inštalacije morajo biti projektirane, izvedene in vzdrževane tako, da: - se prepreči električni udar, - se prepreči prekomerno segrevanje njihovih elementov, - se prepreči vžig potencialno eksplozivne atmosfere, - se preprečijo podnapetostni, prenapetostni in elektromagnetni vplivi, - se preprečijo nevarnosti zaradi prekinitve napajanja, - se preprečijo druge nevarnosti (npr. oblok, nenadzorovano mehansko delovanje), - zagotavljajo pravilno in nemoteno delovanje naprav in opreme, ki se priključuje nanje, - ne ovirajo stalnosti in kakovosti dobavljene električne energije sosednjim inštalacijskim sistemom s prekomernimi nihanji napetosti ali drugimi tehničnimi motnjami. 2. Priključevanje električnih naprav Priključevanje električnih kablov je dovoljeno samo preko električnih razdelilnikov, dodatno varovanih z zaščitno napravo na diferenčni tok, katera ne presega nazivne vrednosti 30 mA. Neposredno priključevanje električnih naprav na hišne vtičnice ni dovoljeno. 3. Kabli Električni podaljški za napajanje električnih orodij in naprav na gradbišču morajo biti upogljivi. Kabli, kupljeni po 1.1.2003, morajo biti izdelani skladno z zahtevami standarda SIST HD 22.4 [B14-1], v izvedbi vsaj H05 RN-F, primerno mehansko zaščiteni ali postavljeni na ustrezni višini, v skladu s posebnimi predpisi. Na gradbiščih se lahko uporabljajo samo kabelski koluti, ki so opremljeni z vtičnicami pokritimi s pokrovčki proti vdoru vode, termičnim varovalom proti pregretju kabla in težkim gumijastim kablom tipa H07 RN-F. Pred vsako uporabo kabelskih podaljškov je potrebno opraviti vizualni pregled. Kadar so vidne poškodbe na izolaciji, uvodnicah, vtiču, vtičnici, itd., podaljška ni dovoljeno uporabljati. Krpanje izolacije z izolirnimi trakovi ni dovoljeno.

B. Posebni del

139

Neustrezen kabelski kolut Ustrezen kabelski kolut 4. Prosti električni vodi Prosti električni vodi na gradbišču morajo bili napeljani tako, da ni nevarnosti mehanskega poškodovanja. Prosto po teh položeni so lahko samo kabli tipa H07 RN-F, ki pa morajo biti mehansko zaščiteni ali nameščeni na predpisani višini na vseh prehodih za vozila in območjih, kjer se opravlja delo z težko gradbeno mehanizacijo.

Električni kabel H05 RN-F

Električni kabel H07 RN-F Mehanska pohodno/povozna zaščita kablov 5. Vtičnice Na gradbišču se lahko uporabljajo samo vtiči in vtičnice z zaščitnim polom ali industrijske vtičnice. Prepovedana je uporaba razdelilnih vtičnic. Industrijske trifazne vtičnice morajo biti petpolne, vezava v njih pa desnosučna.

Za gradbišče primerne vtičnice in vtiči Razdelilnik za gradbišče z vgrajenim FID stikalom

B. Posebni del

140

6. Sijalke in svetila Splošna osvetljenost gradbišča (ob izvajanju del ponoči in v naravno neosvetljenih prostorih) mora znašati vsaj 50 lx, lokalna osvetljenost na delovnih mestih ob strojih ter na krajih, kjer se opravlja privezovanje in odvezovanje bremen pa najmanj 250 lx. Sijalke in svetila, kupljena po 1.1.2003, morajo biti izdelana v skladu s standardi SIST EN 60598-2-8 v izvedbi vsaj IP 23 ter zaščitena proti poškodbam z zaščitno režo ali biti nameščena na višini vsaj 2,5 m od tal in vedno čista. V mokrih in vlažnih prostorih se lahko uporabljajo samo naprave, ki jih je dovoljeno uporabljati v tesnih prostorih.

Klasično napajan (230 V) halogenski in akumulatorski LED reflektor za gradbišče

Prenosna delovna svetilka (230 V) in ročna baterijska LED svetilka 7. Zagotovitev varnosti Električne napeljave, naprave in opremo na gradbišču je dovoljeno uporabljati šele, ko je z meritvami ugotovljeno, da je brezhibna. Periodične preizkuse inštalacij je potrebno opravljati vsaj dvakrat na leto (v poletnem in zimskem času). Vizualne preglede morajo redno dnevno opravljati o tem poučeni delavci na gradbišču, mesečno pa strokovno usposobljeni delavci elektrotehniške stroke. O meritvah in mesečnih pregledih je potrebno izdelati zapisnik in voditi o tem evidenco do zaključka gradnje. [B14-1] 8. Ustreznost električnih instalacij Električne instalacije in oprema na gradbišču morajo ustrezati veljavnim predpisom in zahtevam standarda SIST HD 384.7.704 S1 [B14-3].

B. Posebni del

141

9. Poseg v električne instalacije Električne instalacije smejo izvajati, popravljati, vzdrževati in odstranjevati le strokovno usposobljeni delavci elektrotehniške stroke. 10. Zaščita Elektro inštalacije in oprema morajo biti zavarovani pred vremenskimi vplivi (zaščita vsaj IP 43). Fiksne naprave in inštalacija gradbišča kakor tudi orodje, oprema ter stikala in krmilne naprave pa morajo imeti zaščito pred prašnimi delci in vodo v izvedbi vsaj IP 44. Razdelilniki, kupljeni po 1.1.2003 morajo biti izdelani skladno z zahtevami standarda SIST EN 60439-4 [B14-4]. Postavljeni morajo biti na dostopnem mestu in biti zaprti. Opremljeni morajo biti z zaščitno napravo na diferenčni tok (FID stikalo), ki izklopi pri vrednosti diferenčnega toka, ki ne presega vrednosti 30 mA.

B. Posebni del

142

4.15 B15. BREMENSKA NOSILNA SREDSTVA Literatura B15: [B15-1] Pravilnik o splošnih ukrepih in normativih za varstvo pri delu z dvigali (Uradni list SFRJ, št. 30/69, Uradni list RS, št. 56/99 - ZVZD in 43/11 - ZVZD-1) Datum prenehanja veljavnosti: 28.07.1999, vendar se po določilih ZVZD-1 še uporablja. [B15-2] Pravilnik o varnosti strojev (Uradni list RS, št. 75/08, 66/10, 17/11 - ZTZPUS-1 in 74/11) {{Direktiva 2006/42/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. maja 2006 o strojih in spremembah Direktive 95/16/ES}} B15. Bremenska nosilna sredstva - informacija 1. Lastnosti dvižnih pripomočkov (nosilnih sredstev) Uvod Bremenska nosilna sredstva so kavlji, grabilci, magneti itd., ki so pritrjeni na stroj in so tako njegov sestavni del. Dvižni pripomočki (nosilna sredstva) so: jeklene vrvi, verige, dvižni trakovi. Z njimi se breme poveže z bremenskimi nosilnimi sredstvi. Nosilnost dvižnih pripomočkov mora biti jasno vidna in trajno označena. Razpredelnica nudi uporabniku oporo za izbiro posameznih nosilnih sredstev. V Pravilniku [B15-2] so med drugimi definirani sledeči izrazi. »Postopek dviganja« pomeni premik enot bremena, ki jih sestavljajo blago ali osebe, ki v danem trenutku potrebujejo spremembo višine. »Dvižni pripomoček« pomeni komponento ali opremo, ki ni pritrjena k dvižnim strojem in omogoča visenje bremena ter je nameščena med strojem in bremenom ali na samem bremenu ali je sestavni del bremena in je dana na trg neodvisno; k dvižnim pripomočkom se prištevajo tudi obese in njihove komponente. »Verige, vrvi in oprtnice« pomenijo verige, vrvi in oprtnice, ki so načrtovane in izdelane za dviganje kot del dvižnih strojev ali dvižnih pripomočkov. »Obratovalni koeficient« pomeni aritmetično razmerje med obremenitvijo, za katero proizvajalec ali njegov pooblaščeni zastopnik jamči, da jo je komponenta sposobna prenesti, in največjo obratovalno obremenitvijo, ki je označena na komponenti. »Preskusni koeficient« pomeni aritmetično razmerje med obremenitvijo, ki je bila uporabljena za izvedbo statičnih ali dinamičnih preskusov dvižnega stroja ali dvižnega pripomočka in največjo obratovalno obremenitvijo, ki je označena na dvižnem stroju ali na dvižnem pripomočku. »Statični preskus« pomeni preskus, med katerim se dvižni stroj ali dvižni pripomoček najprej pregleda in izpostavi sili, ki ustreza največji obratovalni obremenitvi, pomnoženi z ustreznim statičnim preskusnim koeficientom in nato, po prenehanju omenjene obremenitve, ponovno pregleda zaradi zagotovitve, da ni prišlo do poškodb. »Dinamični preskus« pomeni preskus, med katerim se dvižni stroj uporablja v vseh možnih položajih pri največji obratovalni obremenitvi, pomnoženi z ustreznim dinamičnim preskusnim koeficientom, pri čemer se zaradi preveritve njegovega pravilnega delovanja upošteva dinamično vedenje dvižnega stroja.

B. Posebni del

143

Lastnosti dvižnih pripomočkov [B15-2] Dvižni pripomočki in njihove komponente morajo biti sposobni prenesti obremenitve, ki so jim izpostavljeni med uporabo in, kadar je uporabno, izven nje, pri danih razmerah namestitve in obratovanja ter v vseh ustreznih izvedbah, ob dolžnem upoštevanju, kadar je primerno, učinkov atmosferskih dejavnikov in sil, ki jih povzročajo osebe. Ta zahteva mora biti izpolnjena tudi med prevozom, sestavljanjem in razstavljanjem. Dvižni pripomočki morajo biti načrtovani in izdelani tako, da so preprečene okvare zaradi utrujenosti in obrabe, ob upoštevanju njihove predvidene (namenske) uporabe. Uporabljeni materiali morajo biti izbrani na podlagi predvidenih delovnih okolij zlasti glede na korozijo, obrabo, udarce, ekstremne temperature, utrujenost, krhkost in staranje. Dvižni pripomočki morajo biti načrtovani in izdelani tako, da na statičnih preskusih prenesejo preskusne preobremenitve brez trajnih deformacij ali očitnih poškodb. Izračuni trdnosti morajo upoštevati vrednost statičnega preskusnega koeficienta, izbranega tako, da zagotavlja ustrezno raven varnosti. Ta koeficient ima praviloma naslednje vrednosti: a) pri ročno krmiljenih strojih in dvižnih pripomočkih: 1,5, b) pri drugih strojih: 1,25. Dvižni pripomočki in njihovi sestavni deli morajo biti dimenzionirani z upoštevanjem procesov utrujanja in staranja za število obratovalnih ciklov, ki je skladno z njihovo pričakovano življenjsko dobo, navedeno v obratovalnih razmerah za dano uporabo. Razen tega: a) obratovalni koeficient kombinacij žičnih vrvi/koncev vrvi mora biti izbran tako, da je zagotovljena zadostna raven

varnosti; praviloma je ta koeficient enak 5. Vrvi ne smejo vsebovati prepletov ali zank, razen na konceh. b) kadar se uporabljajo verige z varjenimi členi, morajo biti izvedene s kratkimi členi. Obratovalni koeficient verig

mora biti izbran tako, da je zagotovljena zadostna raven varnosti; praviloma je ta koeficient enak 4. c) obratovalni koeficient tekstilnih vrvi ali obes je odvisen od materiala, načina izdelave, velikosti in uporabe. Ta

koeficient mora biti izbran tako, da je zagotovljena zadostna raven varnosti; praviloma je ta koeficient enak 7, če je izkazana zelo dobra kakovost uporabljenih materialov in če način izdelave ustreza predvideni uporabi. Če ni tako, je praviloma izbran višji koeficient, z namenom zagotoviti enako raven varnosti. Tekstilne vrvi in obese ne smejo imeti vozlov, povezav ali prepletov drugje kot na konceh obese, razen pri neskončni obesi.

d) pri vseh kovinskih sestavnih delih, ki tvorijo obeso ali se uporabljajo skupaj z njo, mora biti obratovalni koeficient izbran tako, da je zagotovljena zadostna raven varnosti; praviloma je ta koeficient enak 4,

e) največja obratovalna obremenitev več krake obese je določena na podlagi obratovalnega koeficienta najšibkejšega kraka, števila krakov in faktorja zmanjšanja, ki je odvisen od izvedbe obese,

f) zaradi potrditve, da je bil dosežen zadosten obratovalni koeficient, mora proizvajalec ali njegov pooblaščeni zastopnik za vsak tip sestavnega dela iz a), b), c) in d) točke opraviti primerne preskuse ali dati take preskuse izvesti.

Škripci, bobni, kolesa, vrvi in verige Premeri škripcev, bobnov in koles morajo biti sorazmerni velikosti vrvi ali verig, s katerimi so lahko opremljeni. Bobni in kolesa morajo biti načrtovani, izdelani in nameščeni tako, da se lahko vrvi ali verige, s katerimi so opremljeni, navijajo, ne da bi se snele. Vrvi, ki se uporabljajo neposredno za dviganje ali držanje bremena, ne smejo biti prepletene drugje kot na konceh. Vendar pa je prepletanje dovoljeno v napeljavah, ki so v zasnovi namenjeni rednemu prilagajanju potrebam. Obratovalni koeficient celih vrvi in njihovih koncev mora biti izbran tako, da je zagotovljena zadostna raven varnosti; praviloma je ta koeficient enak 5. Obratovalni koeficient verig za dviganje mora biti izbran tako, da je zagotovljena zadostna raven varnosti; praviloma je ta koeficient enak 4.

B. Posebni del

144

Zaradi potrditve, da je bil dosežen ustrezen obratovalni koeficient, mora proizvajalec ali njegov pooblaščeni zastopnik za vsak tip verige in vrvi, ki se uporablja neposredno za dviganje bremen in za konce vrvi opraviti primerne preskuse ali dati take preskuse izvesti. Tabela T-B15-1. Lastnosti nosilnih sredstev po nemškem predpisu BGI 556 Sicherheitslehrbrief für Anschläger. Nosilno sredstvo

Primeren za uporabo

Neprimeren za uporabo

Jeklena vrv Za bremena z gladko, oljnato ali drsno površino, kot tudi za povezavo med jekleno vrvjo od kavlja do središča na bremenu.

Za ostrorobi in drsni material.

Jeklene verige Za vroči material in breme, ki nima drseče površine. Uporabna so za prenašanje ostrorobih nosilcev, bram ali ulitkov. Verige na kavlju služijo za povezavo med kavljem in sidriščem bremena.

Za drsna ali gladka bremena.

Členkaste verige Uporabljamo za prenose bremen pri manj grobih delih. Občutljivost: na udarce, temperaturo, neustrezno mazanje, grobo umazanijo.

Dvižni trakovi Za posebno občutljive ali drseče površine, kot so valji, gredi, končni izdelki, lakirani deli itd.

Pri vročih in ostrorobih bremenih.

Vrvi iz naravnih ali kemičnih vlaken

Bremena z občutljivo površino in za relativno lahka bremena, kot so cevi, tovor, ki je občutljiv na prevelik tlak na površino.

Pri vročih, ostrorobih ali težkih bremenih.

Kombinacija vrvi in verig Za transport profiliranega jekla in ko na gradbiščih obstaja možnost z verigo od spodaj objeti ostrorobi predmet

1. Jeklene vrvi Malokdaj se varnost pri rabi sredstva dela (nosilna bremenska sredstva) in z kakovost procesa pokrivata tako tesno, kot pri rabi nosilnih sredstev. Teža visečega bremena vpliva na izbiro nosilnega sredstva in mora bili brezpogojno znana. Podatek se lahko pridobi s tehtanjem, izračunom teže ali v najbolj neprimernem primeru z ocenjevanjem teže glede na težo že znanih teles. Položaj težišča bremena mora biti znan privezovalcu, da bo le ta lahko breme pripel na pravih mestih. V ta namen npr. služijo sidra na bremenu, na katera damo kavelj. Obstaja praktično navodilo za delo BV 622 za pravilno izbiro nosilnega sredstva. Po tem navodilu se lahko brez računanja določi ustrezno nosilno sredstvo za varen transport.

Slika S-B15-1. Nosilna jeklena vrv ima jedro (dušo), ki je pri rabi vrvi v vročih obratih kovinska (v vrvi in pramenu), sicer pa organska. Vrvi se razlikujejo tudi po: načinu pletenja pramenov in žic, številu žic v pramenu in številu pramenov, oblike presekov ter nosilnosti glede na rabo. Vrvi se glede na namen uporabe razdeli na: 1. tekoče vrvi,ki tečejo po vrvenicah ali po bobnu in se prilagajajo krivini, 2. stoječe vrvi, ki služijo za nošenje mostov ali drogov, 3. nosilne vrvi, ki nosijo breme in so le malo podvržene upogibnemu momentu, 4. nosilne vrvi, ki kot nosilna sredstva služijo dvigovanju bremena.

B. Posebni del

145

V obratih najdemo največkrat nosilne in tekoče vrvi. Tekoče vrvi so navadno žičnate vrvi, kot nosilne vrvi pa najdemo tudi vrvi iz umetnih vlaken, redkeje tudi iz konopljene. Po pravilu so nosilne žične vrvi najmanj premera 8 mm, medtem ko so vrvi iz umetnih vlaken in iz naravnih vlaken s premerom več od 16mm. Najbolj rabljeni vrsti vrvi sta: Spiralna vrv, ki je enosmerno zavita, medtem ko so vrvi s prameni dvakrat zavite. Spiralne vrvi so izdelane iz enakih premerov, ki so naviti eni na druge, kot to kaže slika 2.

Slika S-B15-2. DIN 3051-1 podaja presek trinivojske spiraIne vrvi v standardni izvedbi

Slika S-B15-3. Vrv s šestimi prameni in jedrom iz naravnih vlaken

Vrv kjer so prameni sestavljeni iz žic je tudi izdelana po DIN 3051-1. Jedro vrvi služi kot nosilec maziva. Mazivo služi kot impregnacija in tudi mazanju, saj se posamezne žice pri obremenjevanju in pri upogibanju vrvi medsebojno premikajo. Mazivo torej zagotavlja majhno trenje in preprečuje rjavenje. Nemazana jeklena vrv ima tudi do 10- krat manjšo življenjsko dobo kot mazana. Po DIN 3051-2 imajo standardne vrste vrvi lahko različne smeri pletenja (slika 4).

Slika S-B15-4. a) križno vita vrv: žice so desno vite v pramene, ki so nato levo viti v vrv; b) križno vita vrv: žice so levo vite v pramena, ki so nato desno viti v vrv; c) istosmerno vita vrv: žice in prameni so levo viti; d) istosmerno vita vrv: žice in prameni so desno viti. Pri žerjavih, mostnih dvigalih se največ uporablja vrvi, ki so iz desno križno pletenih pramenov. Pri enosmerno vitih vrveh imajo žice in prameni enako smer vitja. Pri križno vitih vrveh pa imajo žice in prameni nasprotno smer vitja. Enosmerno vite vrvi imajo prednost zaradi visoke vzdržljivosti pri upogibanju. Imajo boljši nased v utorih vrvenic in bobnov. Zagotavljajo, da je znižan tlak na površino in se zato podaljša življenjska doba vrvi. Slaba lastnost teh vrvi je, da se ob natezni obremenitvi odvijajo. Pri žerjavogradnji se zato uporabljajo skoraj izključno križno vite vrvi, ki nimajo lastnosti odvijanja.

B. Posebni del

146

Samo tam, kjer se breme vodi, ali tam kjer je breme obešena na dve ločeni enosmerno viti vrvi, se lahko uporablja te vrste vrvi. Pri tem morata biti vrvi nasprotni po smeri pletenja: ena vrv enosmerno levo, druga enosmerno desno vita vrv. S tem se izenačita vrtilna momenta odvijanja vrvi.

Slika S-B15-5. Nekateri značilni načini vitja vrvi Kot je razvidno tudi s slik 4 in 5, obstaja veliko različnih vrvi, z različnimi načini vitja, z različnim številom pramenov, z različnimi jedri, različnih pramenov in seveda različnih materialov. Za zagotavljanje varnosti je pomembno, da se vrv kot bremensko nosilno sredstvo zamenja le z popolnoma enako vrvjo, ki mora biti popolnoma nepoškodovana. Pomembno je razumeti, da tudi zamenjava obstoječe vrvi z debelejšo, lahko pomeni tveganje za varnost pri delu. Zamenjavo tipa vrvi z drugim sme odobriti le proizvajalec stroja oz., če tega ni več, strokovnjak s področja konstruiranja takih strojev. Kadar so žice v jekleni vrvi izdelane po DIN 2078 je ta jeklena vrv namenjena za splošne namene, še posebej pa za: - dvigala in transportna sredstva, - gradbeništvo - ladje. V razpredelnici 2 so prikazane vrvi, ki se uporabljajo najpogosteje (izmed mnogih možnih izvedb jeklenih vrvi).

B. Posebni del

147

Tabela T-B15-2.

Navedeni standardi veljajo v evropskem prostoru kot splošno priznana pravila tehnike. V standardih DIN 3052 do DIN 3071 so podane merjene vrednosti jeklenih vrvi. Tako so podani: - premeri jeklenih vrvi, - teža jeklenih vrvi, - računska lomna trdnost, in najnižja pretržna sila.

B. Posebni del

148

Ta zadnje navedeni podatek je v svetovnih standardih zelo razširjen. Računsko določena raztržna sila se nanaša le na trdnost žice pri imenski trdnosti 1570 do 1770 MPa. Dovoljeno odstopanje premera jeklene vrvi je po nemških standardih podano v %, in ne v mm. Osnova je podana tudi v drugih standardih kot so ISO ali EWRIS, kjer je odstopanje podano na podoben način. Prameni jeklenih vrvi so zviti iz več tankih jeklenih žic premera 0,4 do 2,0 mm. Žice pramena ovijemo v vijačnice okoli jedra pramena. Jedro je lahko konopljeno ali jekleno. Slednje uporabljamo običajno tam, kjer bi konopljeno zaradi vročine zgorelo. Pri dvigalih (žerjavih) se največkrat uporablja jeklene vrvi, ki so skoraj popolnoma izpodrinile verige. V primerjavi z verigami imajo vrvi sledeče prednosti: 1. manjšo lastno težo in večjo nosilnost, 2. dobro se prilagajajo na boben in se lahko navijajo, 3. zaradi mirnega teka dopuščajo večje obratovalne hitrosti, 4. večja varnost pri obratovanju, ker se poškodbe lažje odkrijejo kot pri verigah, 5. zaradi elastičnosti prenesejo sunke, 6. so cenejše od verig. Dokumenti, ki se nanašajo na jekleno vrv: - atest ( npr. DIN 3051), - knjiga vrvi (Pravilnik o splošnih ukrepih in normativih za varstvo pri delu z dvigali (Ur.l. SFRJ, št. 30/1969 $ Ur.l. RS, št.

56/1999-ZVZD, 43/2011-ZVZD-1) [B15-1], - nadzor vrvi v obratovanju DIN 1502O. Osnove za izračun žične vrvi Žične vrvi so v obratu obremenjene na nateg, na upogib ali z obema obremenitvama. Dovoljena obremenitev žične vrvi je označena z:

�� =�

�° ∙ �

Legenda: �� … dopustna napetost v vrvi F ..... sila pri pretrgu vrvi, �°… kovinska površina preseka vrvi k ... varnostni koeficient + koeficient izdelave, Žične vrvi so lahko pri rabi v povezavi z žerjavi obremenjene z največ 1/6 F. 3. VRVNE SPONE (ŽABICE)

Slika S-B15-7. Najmanj 4 žabice zagotavljajo zanesljiv oprijem. Gej še veljavni Pravilnik o splošnih ukrepih innormativih za varstvo pri delu z dvigali (Ur.l. SFRJ, št. 30/1969 $ Ur.l. RS, št. 56/1999-ZVZD, 43/2011-ZVZD-1) Slika S-B15-7. Najmanj 4 žabice zagotavljajo zanesljiv

Slika S-B15-8. Pomembno je, da so žabice obrnjene tako, da se ohišje žabice naslanja na notranji del vrvi, vijak U-oblike pa na končni/zunanji del vrvi.

B. Posebni del

149

Jeklene žične vrvi je potrebno izločiti iz uporabe kadar: 1. je zlomljen eden od pramenov, 2. je vrv prepognjena, 3. je vrv stisnjena, 4. je vrv prebila, 5. je vrv zarjavela,

6. je vrv pregreta, 7. je vrv obrabljena, 8. je uničena povezava npr. s tlačno pušo, 9. jedro izstopi iz vrvi, 10. je preseženo s standardom določeno dopustno število pretrganih žic.

Ocena tveganja služi ugotavljanju, kako pristopiti pri rabi nosilnih sredstev, da ne pride do neželenih obremenitev. 2. Verige Verige omogočajo varno uporabo pri prenašanju grobih bremen. Veriga je sestavljena iz členkov, ki so medsebojno speti. Veriga je namenjena predvsem da prenaša natezne obremenitve. Z verigo je treba ravnati enako pozorno, kot s pripadajočim žerjavom. Verige so glede na žične vrvi bolj gibčne in se lahko upognejo na manjših premerih kot vrvi. So tudi bolj odporne na korozijo. So za delo, kjer se jih uporablja, nizko cenovne in v nekaterih primerih malo občutljive na okolje. Pomanjkljivosti Pomanjkljivost je v nizki možni hitrosti gibanja pri dvigovanju bremena, veliki teži, majhni elastičnosti,veliki občutljivosti na udarce in na nizke temperature. Zlomi členkov verige nastopijo trenutno. Poškodbe enega samega členka izločijo iz uporabe celotno verigo. Verige delimo na dve vrsti verig: 1. klasične členkaste, 2. Galove.

Slika S-B15-9. Klasična členkasta veriga in Galova veriga Klasične členkaste verige Verige, katerih posamezni členi so iz okroglega jekla in pri katerih je smer gibanja med posameznimi členi prosta, so iz okroglega jekla in so primerne za delovne hitrosti do 1 m/s. Členki se zvarjeni v standardno obliko, pri večjih premerih verig pa tudi z ulivani (jeklo litina - ladijske verige za pritrditev sidra). Pomembni podatki o členku verige so: - imenska širina d, - zunanja širina b, - delitev h.

B. Posebni del

150

Tabela T-B15-3. Verige za splošne namene

Legenda : * * LO-navadne verige, LC -cementirane verige, LP-poboIjšane verige *** samo za ročno uporabo. Okrogle jeklene verige se uporabljajo kot nosilna sredstva in kot vlečne in dvižne verige npr. pri transporterjih in majhnih dvigalih. Poleg nepreizkušenih verig obstajajo tudi preizkušene po DIN 685: - verige kakovostnega razreda 2 (oznaka: GK 2). Te verige niso obdelane, samo verige z električno zvarjenimi členki so standardno žarjene. Povečanje trdote, s katero se zmanjša obraba, ni predpisana, ampak se pogosto uporablja: - poboljšane verige kakovostnega razreda 5 (oznaka: V) so toplotno obdelane, - najbolj trdne verige so verige kakovostnega razreda 8 ( oznaka: H) Te verige so iz jekla, ki ima posebne fizikalne in kemične lastnosti, so npr. odporne na toploto ali kisline. Verige morajo biti opremljene s predpisanim pečatom, ki ima oznako razreda in proizvajalca npr. za eno nosilno verigo.

B. Posebni del

151

Slika S-B15-10. Pečat o preizkusu po DIN 685 na obešanki na kateri je vidna nosilnost glede na način uporabe (ena veriga)· ČLENKASTE GALOVE VERIGE Tabela T-B15-4. Členkaste verige z valji, tulci ali sorniki

Tudi verige so dobile svojo obliko in nosilnost glede na rabo. Členkaste verige so pogosto zastopane v obratih z manj grobimi delovnimi pogoji. Dobro se jih da zaščititi z okrovi ali oklepi. Oblika teh verig omogoča večje delovne hitrosti, pa tudi večjo varnost pred trenutno porušitvijo (Galove verige, Flyer verige). Nosilne verige Te verige omogočajo nizke delovne hitrosti tj. do O,6 m/s, lahko pa prenašajo velike teže. Določitev okrogle jeklene verige glede na obremenitev

B. Posebni del

152

Veriga je obremenjena na nateg in upogib. Predpostavka: obremenitev računamo le na nateg. Zato vzamemo kar se da nizke dopustne napetosti, s čimer se upošteva tudi dodatne napetosti zaradi upogiba in zmanjšana trdnost zaradi varjenja. Največkrat se mere verige glede na dejansko obremenitev odčita iz standarda ali iz kataloga proizvajalca. Pri dolgih verigah je kot obremenitev potrebno upoštevati tudi lastno težo verige. Za standardno kakovost velja: �� = 60 � ��. Za poboljšano kakovost velja: �� = 80 � ��. Za najboljšo kakovost velja: �� = 120 � ��. Debelina členka verige

Pri kratkih verigah: �� = 0,8 ∙ ��

��.

Pri dolgih verigah: �� = 0,8 ∙ ��∙��

.

Legenda: �� … minimalni potrebni premer žice členka g … teža verige na meter dolžine l … dolžina v [m] Določitev členkaste (Galove) verige Spone členkaste verige so obremenjene na nateg in površinski tlak, sorniki in tulci pa na površinski tlak in relativno gibanje. Potrebno dimenzijo verige se največkrat dobi iz standardov ali katalogov proizvajalcev, na osnovi obremenitev. Pri tem je zaradi večjih relativnih premikanj upoštevati 5-10-kratno varnost. Temperatura verige ima znaten vpliv na sposobnost prenašanja sil. Verige standardnega razreda so glede na verige visokokakovostnega razreda zlasti pri visokih in nizkih temperaturah manj primerne ali celo neprimerne. Tabela T-B15-5. Nosilnost v % glede na nosilnost pri 20 °C.

Členkaste verige potrebno izločiti iz uporabe, kadar: - obstajajo mehanske poškodbe zaradi stiskanja, zarez, vtisnjenja, - obstajajo deformacije zaradi upogiba, zasuka, udarca, - obstaja zasuk zaradi preobremenitev, če je cela veriga ali posamezni člen povečan za 5 % ali več, - se pojavi obraba posameznega dela za več kot 10 %.

B. Posebni del

153

3. Dvižni trakovi a)

b)

Slika S-B15-11. Oblike dvižnih trakov

Dvižna trakovi se po obliki delijo na: a) trakove s končnimi zankami, b) trakove v obliki zaključene krožne zanke

Slika S-B15-12. Poliesterski dvižni trak v obliki zaključene krožne zanke

Poliesterski dvižni trak v obliki zaključene krožne zanke je sestavljen iz nosilnega jedra in prevleke. Všito ima tudi etiketo modre barve, na katerem so zapisani njegovi osnovni podatki.

Slika S-B15-13. Uporaba dvižnih trakov:

a) dva dvižna trakova s končnimi zankami sta pripeta na nosilni okvir/jarm, b) en nosilni trak v obliki zaključene krožne zanke, c) dva dvižna trakova v obliki zaključene krožne zanke (dvig rotorja).

B. Posebni del

154

Slika S-B15-14. Poškodbe nosilnega traku:

a) površinska poškodba prevleke, b) očitna poškodba nosilnega jedra.

Dvižni trakovi se ustvarijo s prešivanjem industrijskh trakov iz poliestra, poliamida ali polipropilenskih vlaken. Trakovi imajo glede na svojo težo veliko nosilnost in s svojimi lastnostmi varujejo površino bremena. Dvižni trakovi so namreč mnogo mehkejši od jeklenih vrvi ali verig, zato ne poškodujejo površine tovora. Da se prepreči poškodovanje površine je trak prekrit s premično debelo varovalno prevleko iz poliuretana. Gibljive tenke varovalne tekstilne prevleke so debeline 1do 2 mm in služijo predvsem varovanju bremena ter tudi zaščiti nosilnega jedra. Obstajajo posebna navodila za uporabo dvižnih tlakov (po BGI 556). Lahko se jih uporablja samo z ojačenimi zankami na koncu trakov. Pri dvigovanju bremena sme biti kot odprtine v zanki na koncu traku na mestu spoja največ 20°. Pri uporabi več dvižnih tlakov ali krožnih zank z jarmom, morajo ti trakovi bili blizu eden do drugega, da se prepreči enostranska obremenitev traku. Breme na tleh ne sme nalegati na trak, da se ta ne poškoduje. Pri uporabi trakov v kopelih s kemikalijami je treba te nevtralizirati in zapreti. Samo tako se lahko koncentracijo kemikalij v vlaknih traka odstrani in prepreči notranjo škodo v traku, pri njegovi večkratni rabi. Dvižne trakove je potrebno izločiti iz uporabe, če: - je v zaščitni tkanini poškodovanih več kot 10 % preseka vlaken tkanja, - so poškodovane nosilne niti, - se pojavi sprememba oblike zaradi toplote, trenja, sevanja itd. - je bil pod vplivom agresivnih snovi kot so lugi, kisline ali topil. 4. Kombinacija verige in vrvi

Slika S-B15-15. Kombinacija verige in nosilne jeklene vrvi pri dvigovanju ostrorobih predmetov.

B. Posebni del

155

4.16 B16. OSEBNA VAROVALNA OPREMA Literatura B16: [B16-1] Pravilnik o osebni varovalni opremi (Ur.l. RS, št. 29/2005 & Ur.l. RS, št. 23/2006, 17/2011-ZTZPUS-1, 76/2011) [B16-2] Direktiva Sveta 89/686/EGS z dne 21. decembra 1989 o približevanju zakonov držav članic, ki se nanašajo na osebno varovalno opremo (UL L št. 399, z dne 30. 12. 1989, str. 18) s spremembami. B16. Osebna varovalna oprema (OVO) (Pravilnik o osebni varovalni opremi [B16-1]) 1. Dolžnosti delodajalca v zvezi z OVO 1. Delodajalec ima temeljno dolžnost, da zagotovi OVO in njeno uporabo pri delu. OVO je določena v Pravilniku o osebni varovalni opremi [B16-1]. Določena je kot »vsa oprema (vključno z obleko, ki jo delavec nosi zato, da ga varuje pred vremenom) ki jo nosi oseba pri delu in katera ga varuje pred enim ali več tveganji za zdravje in varnost, kot je npr.: varnostna čelada, rokavice, oprema zavarovanje oči, dobro vidna obleka, varnostna obuvala, oprema za varovanje dihal, oprema za varovanje pred hrupom. 2. Stroški nabave OVO Glavni namen uporabe OVO je zaščita delavcev pri delu, ko se tveganja za varnost in zdravje ne more ustrezno odpraviti ali zmanjšati na drug način . V praksi je potrebno zagotoviti, da se: - pred nabavo oceni primernost osebne varovalne opreme glede na delo, ki ga posameznik opravlja, - izbere OVO, primerno glede na velikost in druge značilnosti posameznika, - osebna varovalna oprema primerno vzdržuje in skladišči, - nauči uporabnike ustrezne uporabe OVO (primerno zahtevam varnosti), - OVO pravilno uporablja 3. Ocena ustreznosti OVO Pred izbrati OVO se zahteva skrbna proučitev obstoja različnih tveganj na delovnem mestu. To omogoča izbiro delu in nevarnostim na delovnem mestu primernega tipa OVO. V veliko pomoč je lahko nasvet dobavitelja osebne varovane opreme, ki ima na voljo podatke o primernosti OVO in tudi o tem, katera OVO je trenutno na razpolago na tržišču. Informacije dobavitelja je potrebno obravnavati kritično, saj za njimi stoji tudi trgovski interes. V praksi je pri posebno zahtevnih primerih potrebno poiskati pomoč pri specialistih za OVO ter pri proizvajalcih. Proizvajalci praviloma podajajo zanesljivejše informacije, kot trgovci. 4. Kategorije OVO [B16-1] Osebna varovalna oprema je razporejena v naslednje kategorije, pri katerih je potrebno upoštevati ustrezne postopke za ugotavljanje skladnosti*: 1. Osebna varovalna oprema kategorije I (preprosta), kjer konstruktor predvideva, da uporabnik lahko sam oceni

stopnjo zagotovljenega varovanja pred minimalnimi tveganji in katerih učinke, če so postopni, lahko uporabnik varno in pravočasno ugotovi. V kategorijo I spada izključno osebna varovalna oprema za varovanje pred:

1.1 mehanskim delovanjem s površinskim učinkom (vrtnarske rokavice, naprstniki itn.);

B. Posebni del

156

1.2 čistilnimi sredstvi z blagim delovanjem in z učinki, ki jih je lahko odstraniti (rokavice, ki nudijo zaščito pred razredčenimi raztopinami detergentov itn.);

1.3 tveganji, s katerimi se srečujemo pri rokovanju z vročimi elementi, pri katerih uporabnik ni izpostavljen temperaturi višji od 50 °C ali nevarnim učinkom (rokavice, predpasniki za strokovno uporabo itn.);

1.4 atmosferskimi dejavniki, ki niso niti izjemni niti skrajni (pokrivala, sezonska oblačila, obutev itn.); 1.5 manjšimi udarci in vibracijami, ki ne prizadenejo vitalnih delov telesa in njihovi učinki ne povzročajo nepopravljivih

poškodb organizma (lahke čelade za varovanje glave, rokavice, lahka obutev itn.); 1.6 sončnimi žarki (sončna očala). 2. Osebna varovalna oprema kategorije II (navadna), ki ne spada v kategorijo I ali III. 3. Osebna varovalna oprema kategorije III (zahtevna), ki je namenjena za varovanje pred smrtnimi nevarnostmi ali

pred nevarnostmi, ki lahko resno in nepopravljivo poškodujejo zdravje in katerih takojšnjih učinkov, ki jih predvideva načrtovalec, uporabnik ne more pravočasno ugotoviti. Ta kategorija zajema izključno:

3.1 filtrirne dihalne naprave za varovanje pred aerosoli, (v trdnem in tekočem stanju) ter pred dražilnimi, nevarnimi, strupenimi in radioaktivnimi plini;

3.2 dihalne varovalne naprave, ki omogočajo popolno izolacijo pred ozračjem, vključno s tistimi, ki se uporabljajo pri potapljanju;

3.3 osebno varovalno opremo, ki omogoča le omejeno varovanje pred škodljivimi kemičnimi snovmi ali ionizirnim sevanjem;

3.4 opremo za nujne posege v okolje z visoko temperaturo, kjer so učinki primerljivi s tistimi, kjer je temperatura zraka 100 °C ali več in je možna prisotnost infrardečega sevanja, plamenov in velikih količin staljenih materialov;

3.5 opremo za nujne posege v okolje z nizko temperaturo, katerih učinki so primerljivi s tistimi, kjer je temperatura zraka 50 °C ali manj;

3.6 osebno varovalno opremo za varovanje pred padci z višine; 3.7 osebno varovalno opremo za varovanje pred nevarnostmi, povezanimi z elektriko in nevarnimi napetostmi ali tisto

opremo, ki se jo uporabi kot izolacijo pri delu z visoko napetostjo. * … POSTOPKI UGOTAVLJANJA SKLADNOSTI - (1) Preden se tip osebne varovalne opreme da v promet, mora njen proizvajalec ali pooblaščeni zastopnik s sedežem v Evropski skupnosti izpolniti naslednje zahteve: 1. Za osebno varovalno opremo kategorije I: 1.1 da je usklajena z ustreznimi osnovnimi varnostnimi in zdravstvenimi zahtevami v skladu s Prilogo II; 1.2 sestaviti tehnično dokumentacijo v skladu z 8. členom in Prilogo III, ki je sestavni del tega pravilnika; 1.3 zagotoviti ES-izjavo o skladnosti v skladu z 9. členom in Prilogo VI; 1.4 vsako osebno varovalno opremo označiti z oznako CE v skladu z 10. členom in Prilogo IV. 2. Za osebno varovalno opremo kategorije II: 2.1 da je usklajena z ustreznimi osnovnimi varnostnimi in zdravstvenimi zahtevami v skladu s Prilogo II; 2.2 sestaviti tehnično dokumentacijo v skladu z 8. členom in Prilogo III; 2.3 dati v pregled vzorčni tip in upoštevati postopek v skladu z 11. členom; 2.4 zagotoviti ES-izjavo o skladnosti v skladu z 9. členom in Prilogo VI; 2.5 vsako osebno varovalno opremo označiti z oznako CE v skladu z 10. členom in Prilogo IV. 3. Za osebno varovalno opremo kategorije III: 3.1 da je usklajena z ustreznimi osnovnimi varnostnimi in zdravstvenimi zahtevami v skladu s Prilogo II; 3.2 sestaviti tehnično dokumentacijo v skladu z 8. členom in Prilogo III; 3.3 dati v pregled vzorčni tip in upoštevati postopek v skladu z 11. členom; 3.4 zagotoviti postopek preverjanja izdelane osebne varovalne opreme v skladu z 12. členom; 3.5 zagotoviti ES-izjavo o skladnosti v skladu z 9. členom in Prilogo VI; 3.6 vsako osebno varovalno opremo označiti z oznako CE v skladu z 10. členom in Prilogo IV ter dodati identifikacijsko številko priglašenega organa za ugotavljanje skladnosti, ki je vključen v preverjanje, v skladu z 12. členom. (2) Zahteve iz prejšnjega odstavka se ne uporabljajo za sestavne dele osebne varovalne opreme, ki bodo vgrajeni v osebno varovalno opremo, pod pogojem, da le-ti niso bistvenega pomena za zadovoljivo delovanje te opreme. (3) Če so zahteve za osebno varovalno opremo iz prvega odstavka tega člena izpolnjene v državi, ki je članica Evropske skupnosti (v nadaljnjem besedilu: država članica), se šteje, da ta osebna varovalna oprema izpolnjuje zahteve iz prvega odstavka tega člena.) Ali izbrana OVO preprečuje nastop škodljivosti in nevarnosti za zdravje in varnost delavca za vsa delovna mesta, kjer se bo zadrževal delavec pri delu? [B6-6] 1. Primer: varovanje vida z OVO, ki je predvidena za varovanje pred vlivom pesticidov v agrokulturi, ne bo nudil ustrezne zaščite oči nekomu, ki bo med delovnim časom npr. brusil ali razrezoval jeklen element ali pa obdeloval kamen s kladivom. 2. Ali OVO nudi primerno udobje pri nošenju.

B. Posebni del

157

3. Ali je upoštevano zdravstveno stanje uporabnika OVO. 4. Kako dolgo se opravlja delo, ki zahteva nošenje OVO. Primer: ob nošenju nekaterih vrst OVO se zahteva fizični napor, obstaja pa potreba za dobro vidljivost in komuniciranje med sodelavci. Ali so te zahteve pri izbiri OVO upoštevane? 5. Včasih obstaja potreba, da se nosi istočasno več vrst OVO. Primer: včasih je težko zagotoviti,da se nosi istočasno tako respirator kot OVO za varovanje obraza. 5. Nevarnosti in ustrezne vrste OVO [B6-6] Oči Nevarnost: brizg kemikalije ali kovine, prah, projektili, plini in pare, radiacija. Izbira: varnostni zaslon, očala, obrazni ščitnik, povečevalno steklo, vizirji (npr. retrovizor v pomoč vozniku pri vzvratni vožnji). Glava Nevarnost: posledice padajočih ali letečih predmetov, tvegana zaradi udarcev glave, možnost oprijema las s poškodbo kože glave. Izbira: ustrezna čelada ali varovalna kapa. Dihala Nevarnost: prah, pare, plini pomanjkanje kisika v atmosferi. Izbira: uporaba obraznega filtra ali respiratorja, pol ali celo obrazni respirator, čelada z dobavo zraka, dihalni aparat. Varovanje telesa Nevarnost: ekstremne temperature, spremenljivo vreme, kemični ali kovinski curek, puhanje skozi puščajočo posodo, curek puhala, prodiranje snovi v telo, kontaminirani prah, neustrezna obleka ali zatikanje lastne obleke. Izbira: običajna obleka iz enega kosa, obleka, ki prepreči vpliv 'vroče ali vrele snovi. Za posebna dela (npr. varovanje pred sevanjem) je potrebna posebna ustrezna obleka. Obleka naj bo tudi dobro vidna. Roke in zapestje Tveganje: abrazija, temperaturni ekstremi, ureznine in vbodi, kemikalije, električni udar, kožna infekcija, bolezni in kontaminiranje. Izbira: rokavice, oprijemi z držalom za tovor, usnjene zaplate na rokah, da se nošena snovne ne dotika roke. Stopala in noge Tveganje: mokrota, nastanek elektrostatičnega naboja, zdrs, kemikalije, abrazija, brizg kovine ali kemikalije, stisnitev. Izbira: varnostni škornji ali čevlji z varnostno kapico in na penetracijo odporna obuvala. 6. Izobraževanje glede uporabe OVO [B6-6] Treba se je prepričati, da vsak ki uporablja OVO ve zakaj jo potrebuje in kdaj jo mora nositi, popraviti, zamenjati zaradi omejene dobe uporabe OVO. Delavce je potrebno usposobit za namensko uporabo OVO in se prepričati,da je jo res tako uporabljajo. OVO je sredstvo za varovanje zdravja in varnosti, ki pride kot varnostni ukrep na vrsto zadnje, če drugače varnosti ni mogoče zagotoviti. Da se prepreči poškodbe in zdravstvene okvare je pomembno, da uporabnik OVO nosi ves čas, ko je to potrebno. Delavec si ne smemo nikoli dovoliti, da ne bi nosil OVO (npr. "SAMO ZA PET MINUT"), če je uporaba predpisana. Redno je potrebno preverjati, če se OVO uporablja in raziskati vsak razlog, zakaj se uporaba OVO ne izvaja. Na potrebo po uporabi OVO morajo opozarjati tudi ustrezni varnostni znaki.

B. Posebni del

158

7. Vzdrževanje in hramba OVO Uporabnik se mora vedno prepričati da je OVO: Zaklenjena in pravilno skladiščena, kadar se ne uporablja, npr.: da je suha, čista; npr., da je shranjena v škatli, kot je to primerno OVO s katero si varujemo oči. OVO je treba popravljati, po navodilih proizvajalca. 8. Oznaka CE Delodajalec mora zagotoviti, da je OVO, ki ga priskrbi delavcem označen z oznako CE. S tem delodajalec lahko upravičeno domneva, da OVO ustreza bistvenim varnostnim in zdravstvenim zahtevam. Znak CE je torej znak skladnosti z bistveni varnostnim in zdravstvenim zahtevam za nek produkt (in ni znak kvalitete!). Znak CE je sestavljen iz dveh črk C in E, posebej predpisane oblike (slika B16-1).

Slika S-B16-1. Predpisana oblika oznake CE je sestavljena iz črtk C in E posebne oblike. Tanke krožnice in kvadratna mreža v ozadju nista del oznake.

Slika S-B16-2. Oznaka CE na stroju. Poleg oznake CE so lahko tudi druge oznake (npr. nemški GS - Geprufte Sicherheit), ki pa ne smejo zmanjšati opaznosti oznake CE. Oznaka CE je nezdružljiva z drugimi oznakami za skladnost, ki so se predhodno uporabljale za označevanje skladnosti v posameznih državah članicah EU. Če je oznaka CE pomanjšana ati povečana, se morajo razmerja iz zgornje risbe ohranili. Različni deli oznake CE morajo imeti isto višino, ki v splošnem ne sme bili manjša od 5 mm. Ta minimalna višina se lahko izjemoma opusti pri majhnih izdelkih oz. pri majhni velikosti OVO (ko se 5 mm visoke oznake ne da namestiti na izdelek). Standardi Tako kot za druge izdelke, ki sodijo pod direktive novega pristopa, tudi za OVO obstaja seznam (več kot 100) standardov, katerih uporaba ustvarja domnevo o skladnosti izdelka z zahtevami ustrezne direktive [B16-2]. Ta seznam se objavlja na internetnih straneh ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologije.

B. Posebni del

159

4.17 B17. VARNOSTNI ZNAKI Literatura B17: [B6-6] B17. Varnostni znaki [B6-6]

1. Znaki prepovedi Znaki, ki se uporabljajo na tablah:

Slika S-B17-1. Znaki prepovedi

B. Posebni del

160

2. Opozorilni znaki

Izgled: - trikotna oblika - črn piktogram na rumeni podlagi s črno obrobo (rumena barva mora zavzemati najmanj 50% površine znaka).

Slika S-B17-2. Opozorilni znaki

B. Posebni del

161

3. Znaki obveznosti

Izgled: - okrogla oblika, - bel piktogram na plavi podlagi (plava barva mora zavzemati najmanj 50% površine znaka).

Slika S-B17-3. Znaki obveznosti

B. Posebni del

162

4. Znaki za izhod v sili in prvo pomoč

Izgled: - pravokotna ali kvadratna oblika - bel piktogram na zeleni podlagi (zelena barva mora zavzemati najmanj 50 % površine znaka).

Slika S-B17-4. Znaki za izhod v sili in prvo pomoč

5. Požarni znaki

Izgled: - pravokotna oblika - bel piktogram na rdeči podlagi (rdeča barva mora zavzemati najmanj 50% površine znaka).

Slika S-B17-5. Požarni znaki

B. Posebni del

163

4.18 B18. ZAGOTAVLJANJE VARNOSTI ZUNAJ DELOVNIH MESTIH NA ZAČASNIH ALI PREMIČNIH GRADBIŠČIH

Literatura B18: [B6-6] B18. Zagotavljanje varnosti zunaj delovnih mestih na začasnih ali premičnih gradbiščih [B6-6] Splošno primerno urejena delovna mesta znatno dvignejo produktivnost medtem, ko se človekove sposobnosti zaradi neustreznih sredstev dela in organizacijskih pomanjkljivosti po nepotrebnem zapravljajo. Urejanje delovnega mesta v skladu s človekovim potrebam je le ena izmed številnih investicij v podjetjih. Odločitev o tem, katere so primerne investicije naj temeljijo na zahtevah predpisov in rezultatih preverjanj in znanstvenih raziskav. Na žalost je v praksi težko na enostaven način dokazati pozitiven vpliv vpeljanega ukrepa, kadar se ta ne nanaša direktno na povečanje produktivnosti in kakovosti. Negativen vpliv neupoštevanja zahtev varnosti se kaže v:

1. neželenem številu poškodb, 2. v delu pogojenimi boleznimi, 3. v potrebah za povečano število treniranja in izobraževanja nadomestnih delavcev, 4. povečanem številu ne ustreznih produktov, kot posledica odsotnosti in zamenjav delavcev.

Od ustrezno urejenih delovnih mest imajo korist tudi zaposleni:

1. zmanjšajo se fizične in psihične obremenitve, 2. izboljša se spodobnost hitrega in natančnega dela pri posluževanju in vodenju strojev, 3. pojavijo se nove rezerve v sposobnosti delavca, 4. večja je motiviranost zaradi osebnega uspeha, 5. povečajo se varnostne in osebnostne zahteve, 6. oseba je bližje zahtevam definicije zdravja.

Podjetje ima boljšo podobo na tržišču, če skrbi za svoje delavce. Zdravi delavci lažje zagotavljajo zahtevano kakovost delovnega procesa. Urejena delovna mesta pozitivno vplivajo na sodelavce in delavce. 1. Naloge delodajalca

1. Delodajalec mora delovna mesta urediti tako, da ni ogrožena varnost in zdravje delavcev pri delu na takšnih delovnih mestih.

2. Delodajalec mora z ustrezno organizacijo dela preprečiti ali omejiti tveganja, ki lahko nastopijo na delovnih mestih, in predvideti ukrepe za izredne, okoliščine, ki se lahko pojavijo na delovnih mestih.

3. Delovna mesta, na katerih delavci opravljajo delo, mora delodajalec urediti in vzdrževati tako, da sama po sebi ne predstavljajo tveganj za varnost in zdravje pri delu. Izvajati varnostne ukrepe, s katerimi prepreči tako ogrožanje.

2. Prezračevanje delovnih mest 1. Delodajalec mora z ustreznimi ukrepi zagotoviti, da je v delovnih prostorih vedno dovolj svežega zraka glede

na delovne postopke in fizične obremenitve delavcev pri delu. 2. Delodajalec mora prezračevalne naprave, s katerimi prezračuje delovne prostore, redno čistiti in vzdrževati

tako, da delujejo brezhibno.

B. Posebni del

164

Delodajalec mora: − mesta, na katerih ne more preprečiti nastajanje plinov, par, hlapov ali prahu v zdravju škodljivih

koncentracijah, opremiti z napravo za lokalno prezračevanje, − prezračevalno napravo opremiti s pripravo, ki avtomatsko signalizira vsako napako v njenem delovanju, če

njeno delovanje vpliva na varnost in zdravje delavcev; − predvideti ukrepe; s katerimi zavaruje delavce pred tveganji za zdravje v primeru okvare na prezračevalni

napravi; − zagotoviti, da prezračevalne ali klimatske naprave med delovanjem na delovnih mestih ne povzročajo

škodljivega prepiha; − zagotoviti,da se takoj odstranijo vse nečistoče, ki lahko ogrožajo zdravje delavcev, če se izločijo v ozračje

delovnega prostora.

1. Delodajalec lahko naravno prezračuje delovne prostore, ki imajo zadosti velika okna ali druge prezračevalne odprtine. Preseki prezračevalnih odprtin morajo ustrezati kriterijem, določenim v prilogi I tega pravilnika.

2. Delodajalec sme naravno prezračevati delovne prostore, v katerih ne nastajajo emisije škodljivih snovi v zdravju škodljivih koncentracijah.

3. Okna in druge prezračevalne odprtine za naravno prezračevanje delovnih prostorov morajo biti dovolj oddaljene od zunanjih virov onesnaževanja.

4. Okna in druge prezračevalne odprtine morajo biti opremljene s pripravami, ki delavcem omogočajo, da na enostaven način uravnavajo velikost prezračevalnih presekov

Delodajalec mora prezračevati delovni prostor s prezračevalno ali klimatsko, če je: − velikost prostora taka, da naravno prezračevanje ni možno; − prostor več kot 2m pod nivojem okoliškega terena; − odmik okoliških zgradb zadosten; − delovni prostor zaradi narave proizvodnje brez oken, v njem pa nastaja visoka temperatura in škodljive emisije.

1. Delodajalec, ki delovni prostor prezračuje s prezračevalno ali klimatsko napravo, mora zagotoviti, da naprava v

prostor, kjer ni drugih onesnaževalcev razen prisotnih oseb, dovaja naslednje količine zraka: − 20-40 m3/h na delavca, ki opravlja delo pretežno sede; − 40-60 m3/h na delavca, ki opravlja delo pretežno stoje; − več kot 65 m3/h na delavca, ki opravlja težko fizično delo. 2. Pri dodatnih obremenitvah zraka v prostoru z neprijetnimi vonjavami ali cigaretnim dimom, mora delodajalec

zagotoviti dodatne količine svežega zraka, in sicer zaradi cigaretnega dima dodatnih 10 m3/h na osebo, zaradi neprijetnih vonjav pa 20 m3/h na osebo.

3. V delovnem prostoru, v katerem nastajajo emisije prahu, plinov, aerosolov ali par, koncentracije teh snovi v zraku ne smejo presegati vrednosti, ki so določene s posebnimi predpisi.

1. Delodajalec, ki delovni prostor prezračuje s prezračevalno ali klimatsko napravo, mora zagotoviti, da naprava v

prostor dovaja zrak s takšnim odstotkom relativne vlažnosti, ki zagotavlja delavcem udobje pri delu. 2. Relativna vlažnost dovedenega zraka je odvisna od njegove temperature in ne sme presegati naslednjih

vrednosti: − 80% pri temperaturi zraka, ki je enaka ali nižja od 20°C; − 73% pri temperaturi zraka, ki je enaka ali nižja od 22 °C; − 65% pri temperaturi zraka, ki je enaka ali nižja od 24°C; − 60% pri temperaturi zraka, ki je enaka ali nižja od 26 °C; − 55% pri temperaturi zraka, ki je enaka ali n1zJa od 28°C.

3. Relativna vlažnost dovedenega zraka ne sme biti nižja od 30%. V delovnih prostorih, v katerih se pri tehnološkem procesu razvijajo neprijetni vonji ali škodljive snovi, mora biti zračni pritisk s posebno sesalno napravo znižan za 20Pa glede na sosednje prostore.

B. Posebni del

165

3. Temperatura v prostorih

1. Delodajalec mora zagotoviti, da temperatura zraka v delovnih prostorih med delovnim časom ustreza fiziološkim potrebam delavcev glede na naravo dela in fizične obremenitve delavcev pri delu, razen v hladilnicah, kjer upošteva kriterije za delo v mrazu.

2. Pri izpolnjevanju zahtev iz prvega odstavka tega člena delodajalec upošteva standarde za toplotno udobje. 3. Temperatura zraka v delovnih prostorih ne sme presegati +28 °C. Izjema so t.i. vroči delovni prostori, kjer

temperatura zraka lahko preseže +28 °C, vendar mora delodajalec v tem primeru poskrbeti, da temperatura zraka v pomožnih prostorih, hodnikih in stopniščih, ki so v povezavi z vročimi delovnimi prostori, ni višja od +20oC .

4. Tla, stene, stropi in streha 1. Delodajalec mora zagotoviti, da tla v delovnih prostorih nimajo izboklin, lukenj ali podobnih neravnin. Obloge

pohodnih površin morajo biti odporne pred obrabo in gladke, vendar na njih ne sme drseti. 2. Če so nivoji tal delovnega prostora različni, mora delodajalec prehode med nivoji označiti. Rob višjega nivoja

oziroma stopnice mora biti na zgornji strani označen s predpisanim znakom po vsej dolžini, širina označbe pa ne sme biti ožja od 5cm.

3. Tla delovnih prostorov morajo biti toplotno izolirana, pri čemer mora delodajalec upoštevati vrsto dela in fizično aktivnost delavcev pri delu. Tla delovnih prostorov, v katerih se delavci zaradi dela zadržujejo več kot dve uri dnevno, morajo imeti koeficient toplotne prevodnosti manjši od 6 W/m2K.

4. Temperatura tal delovnih prostorov ne sme biti nižja od 19oC in ne višja od 29oC. Temperatura tal delovnih prostorov, v katerih se delavci zadržujejo več kot 2 uri dnevno, ne sme biti višja od 2.7oC.

Če zaradi narave dela na posameznem delovnem mestu, tla ne smejo biti iz materialov, ki ustrezajo zahtevam iz prejšnjega člena, morajo biti delavcem na razpolago podloge, ki imajo koeficient toplotne prevodnosti iz tretjega odstavka prejšnjega člena.

1. Tla v delovnih prostorih, kjer obstaja večja nevarnost požara, morajo biti iz negorljivega materiala. 2. Tla skladišč, pod katerimi se nahajajo drugi prostori, morajo imeti na vhodih vidno označeno dovoljeno

obremenitev. 3. Tla, ki ležijo neposredno na zemlji, morajo biti izolirana pred vlago, če nima material, iz katerega so izdelana,

hidroizolacijskih lastnosti. 1. Prozorne ali prosojne stene, in stekleni deli sten, ki sov bližini delovnih mest in prometnih poti, morajo biti

vidno označene in izdelane iz nelomljivega materiala; 2. Površine, ki so izdelane iz lomljivega materiala, morajo biti zavarovane pred mehanskimi poškodbami in s

primerno razdaljo ločene od prometnih poti.

1. Površine sten in stropov v delovnih prostorih morajo biti obdelane tako, da je zagotovljeno preprosto čiščenje in vzdrževanje. Enako velja za površine sten in stropov skladišč, strojnic in pomožnih prostorov, pri čemer mora delodajalec dodatno upoštevati varnostno-tehnične in higienske zahteve za take prostore.

2. Delodajalec ne sme dovoliti delavcem dostop na strehe iz nepohodnega materiala, če niso opremljene s pripravami, ki jih varujejo pred padcem.

5. Poti za gibanje delavcev, prometne poti ter nevarne površine 1. Delodajalec mora zagotoviti, da so poti za gibanje delavcev in drugih oseb ter prometne poti tako široke, da

omogočajo pešcem in vozilom varno gibanje. Poti za gibanje pešcev in vozil morajo biti jasno prepoznavne in predpisano označene.

2. Delodajalec mora zagotoviti, da širina poti, ki jih uporabljajo pešci ali vozila in njihov razpored, ustreza številu uporabnikov in njihovim aktivnostim pri delu. Če vozila vozijo po isti poti, ki jo uporabljajo tudi pešci, mora biti na obeh straneh pot za pešce minimalne širine 0,5m.

3. Oddaljenost prometnih poti od vrat, osebnih prehodov, hodnikov in stopnic mora biti najmanj 1m. 4. Delodajalec mora zagotoviti, da so neravnine na poteh za gibanje delavcev in prometnih poteh označene s

predpisanimi znaki za varnost in zdravje pri delu.

1. Delodajalec mora zagotoviti, da so prometne poti vzdrževane tako, da služijo svojemu namenu, in da se promet na njih odvija tako, da ne ogroža delavcev in drugih oseb.

B. Posebni del

166

2. Delodajalec mora zagotoviti, da so prometne poti za težka vozila talnega transporta in železniškega transporta označene in tako široke, da je pri tem mimoidočim delavcem zagotovljena varnost.

3. Delodajalec mora v skladiščih s površino večjo od 1000m2 jasno in vidno označiti razmejitve med prometnimi potmi ter delovnimi in skladiščnimi površinami.

4. Delodajalec, ki uporablja prometne poti v skladišču s površino večjo od 1000 m2, mora označiti nosilnost teh poti z vidnimi oznakami.

1. V delovnih prostorih mora delodajalec delavcem zagotoviti poti za gibanje. Glavne poti za gibanje morajo biti

široke najmanj 1,50m, stranske pa najmanj 1m. 2. Prometne poti morajo biti ustrezno široke, tako da omogočajo nemoten in varen transport materiala in izdelkov,

najmanj pa 1,80m, oziroma morajo biti za 0,80m širše od transportnih sredstev oziroma materiala in izdelkov, ki se prevažajo po njih.

3. Prometne poti morajo biti označene z vidnimi črtami rumene oziroma bele barve, širokimi najmanj 50mm, oziroma s kovinskimi, v nivoju poda vsajenimi ploščicami enake velikosti.

4. Na delovnih mestih mora biti delavcem pri vzdrževanju in čiščenju delovne opreme omogočen dostop do takšne opreme z vseh strani. V ta namen mora delodajalec zagotoviti varne prehode širine najmanj 0,70m.

1. Delodajalec mora zagotoviti, da so območja v delovnih prostorih, kjer zaradi narave dela obstaja možnost

padcev delavcev ali predmetov v globino, opremljena z napravami, ki preprečujejo dostop nepooblaščenim delavcem.

2. Delodajalec mora uvesti ustrezne varnostne ukrepe, s katerimi zavaruje delavce, ki so pooblaščeni za vstopna nevarna območja. Taka območja morajo biti jasno označena s predpisanimi znaki.

Zahteve za stopnišče in lestve 1. Stopnišča s 5 in več stopnicami morajo biti vsaj na eni strani ograjena z varnostno ograjo. Stopnišča z 10 in več

stopnicami morajo imeti varnostno ograjo na obeh straneh. Ograje stopnišča morajo biti vsaj 1m visoke. 2. Stopnišča v jaških s polnimi stenami na obeh straneh morajo imeti oprijemala za roke. Stopnišča s 5 in več

stopnicami morajo imeti oprijemala za roke na eni strani, stopnišča z 10 in več stopnicami pa na obeh straneh. 3. Pohodna površina stopnic mora biti ravna in izdelana iz materiala, ki ne drsi. Če delodajalec tega ne more

zagotoviti, mora stopnice obložiti s trakovi, ki preprečijo drsenje. 1. Lestve, ki jih delavci uporabljajo pri delu, morajo ustrezati predpisom in standardom ter biti brezhibne. 2. Lestve morajo biti pri uporabi zavarovane tako, da ne morejo zdrsniti, se prelomiti ali prevrniti. Lestve, katerih

uporaba je predvidena v delovnem procesu, morajo biti zgoraj pritrjene tako, da prevračanje ni možno. Kot naslanjanja mora znašati med 70 in 75°. Če se v delovnem procesu uporabljajo dvokrake lestve, jih zgoraj ni potrebno pritrjevati, vendar take lestve ne smejo biti daljše od 3m.

3. Prenosne lestve, ki jih delavci uporabljajo za dostope na zidne robove, odre, v odprtine v tleh, jame, jarke ipd., morajo biti ustrezne dolžine, tako da segajo najmanj 1m čez zgornje mesto naslanjanja.

Zavarovanje nevarnih odprtin

1. Odprtine v tleh, jaški stopnišč, svetlobni jaški, jame, okna, jarki, velike posode in druge nevarne vdolbine, kakor tudi rezervoarji, v katerih so vroče, jedke ali strupene snovi, mora delodajalec ograditi z varnostno ograjo. Če zaradi narave dela teh mest ni mogoče ograditi, morajo biti dobro razsvetljena in opremljena z opozorilnimi napisi na vidnih mestih.

2. Strehe in svetlobni jaški iz lomljivega . materiala morajo biti zavarovani z žično mrežo, če preti nevarnost, da bi utegnili pasti nanje predmeti z okoliških objektov. Dostop na take strehe in hoja po njih je dovoljena samo z uporabo primernih podlog.

1. Odprtine v zidovih višjih nadstropij, ki jih delavci uporabljajo pri delu, morajo biti opremljene s varovalnimi

pripravami. Če je potrebno varovalne priprave med delom odstraniti, morajo biti na obeh straneh odprtin pritrjeni trdni ročaji.

2. Če imajo odprtine iz prvega odstavka tega člena. vrata, ki se odpirajo navzven, morajo biti taka vrata zavarovana pred nenamernim odpiranjem.

B. Posebni del

167

Zahteve za strešne lestve s klini ali stopnicami 1. Delodajalec mora fiksne strešne lestve s klini ali stopnicami na izstopnem delu opremiti s trdnim oprijemalom

višine 1 m. 2. Delodajalec mora strešno lestev s klini ali stopnicami, ki je daljša od 5 m, opremiti s predpisanim hrbtnim

varovalom. Tako mora opremiti vsako strešno lestev, ki je v stalni uporabi in daljša od 2 m. 3. Strešna lestev s klini ali stopnicami z naklonom več kot 800 mora imeti na vsakih 10m podest, ki omogoči

uporabniku počitek med vzpenjanjem. 6. Nakladalne površine

Delodajalec mora zagotoviti, da nakladalne površine ustrezajo velikosti tovorov, vrsti transportnih naprav in varnemu gibanju delavcev pri delu. 1. Nakladalne ploščadi morajo biti široke najmanj 0,80m. 2. Nakladalne ploščadi morajo imeti varen dostop. Nakladalne ploščadi, ki so daljše od 20m, morajo imeti dva

dostopa, in sicer na obeh koncih. Dostopi so lahko izvedeni v obliki stopnišč ali klančin, tako da omogočajo uporabnikom varno vzpenjanje in sestopanje. Stopnice, ki služijo za dostop na nakladalne ploščadi, morajo biti zavarovane tako, da delavci ne morejo z njih pasti in da nakladalna vozila ne morejo zapeljati v odprtine.

3. Nakladalne ploščadi, ki so višje od 1 m, morajo biti opremljene s varnostno ograjo, ki preprečujejo padce vozil ali oseb. Varnostne ograje, ki se uporabljajo na mestih nakladanja in razkladanja, morajo biti izvedene tako, da je njihovo nameščanje in odstranjevanje enostavno.

4. Nakladalna ploščadi za razkladanje oziroma nakladanje železniških vagonov, ki je od tirov odmaknjena več kot 0,80m, mora biti opremljena s prenosnim mostičkom, ki omogoča varno gibanje delavcev med delom

7. Velikost delovnih prostorov ( površina, višina, volumen prostorov) 1. Delodajalec mora zagotoviti, da imajo delovni prostori takšno površino, ki delavcem omogoča neovirano

gibanje in opravljanje dela brez tveganj za varnost in zdravje. 2. Delovni prostor mora imeti vsaj 8m2 osnovne površine.

1. Delodajalec mora vsakemu delavcu na delovnem mestu zagotoviti prosto talno površino, ki mu omogoča

neovirano gibanje pri delu in ki znaša najmanj 2m2. 2. Če zahteve iz prvega odstavka tega člena zaradi posebnosti delovnega mesta delodajalec ne more izpolniti,

mora delavcu omogočiti prosto gibanje v bližini delovnega mesta. 1. Delodajalec mora zagotoviti, da svetla višina delovnega prostora znaša vsaj: − 2,50m, če je osnovna površina prostora manjša od 50m2; − 2,75m, če je osnovna površina prostora večja od 50m2; − 3m, če je osnovna površina prostora večja od 100m2; − 3,25m, če je osnovna površina. prostora večja od 2000m2. 2. V prostorih s poševnim stropom nad delovnimi mesti in prometnimi potmi svetla višina prostora na nobenem

mestu ne sme biti manjša kot 2,5 m. 3. V prodajalnah, pisarniških in podobnih delovnih prostorih, kjer se opravlja pretežno lažje delo ali se pretežno

sedi, lahko pristojni organ po predhodni presoji, pri kateri upošteva gradbene danosti prostora in naravo delovnega procesa, dovoli nižjo svetlo višino, vendar ne več kot 0,25m.

1. V prostorih s stalnimi delovnimi mesti mora delodajalec zagotoviti, da pripada vsakemu delavcu najmanj

naslednji prosti zračni volumen: − 12 m3 pri lahkem fizičnem delu; − 15 m3 pri srednje težkem fizičnem delu; − 18 m3 pri težkem fizičnem delu. 2. Prostornina delovnega prostora, ki se naravno zrači, se mora zaradi začasne prisotnosti drugih delavcev

povečati za 10m3 na začasno prisotnega delavca.

1. Delodajalec lahko uporablja delno zaprte prostore samo v tistih primerih, kjer je to nujno zaradi tehnološkega postopka. Za delno zaprt prostor se šteje tudi prostor z vrati ali odprtinami, ki vodijo neposredno na prosto in so zaradi narave dela stalno odprta.

2. Delovna mesta v delno zaprtih delovnih prostorih ali delovna mesta s stalno odprtimi deli sten, mora delodajalec urediti tako, da so delavci med delom zavarovani pred neugodnimi vremenskimi vplivi.

B. Posebni del

168

4.19 B19. OPREMA ZA DVIGANJE Literatura B19: [B6-6] B19. Oprema za dviganje [B6-6] 1. Oprema za dvigovanje Vse, naprave in pripomočki za dviganje, vključno s sestavnimi deli, dodatki, sidri in podporniki, morajo biti:

a) primerno načrtovani in izdelani ter dovolj trdni glede na namembnost uporabe, b) pravilno nameščeni in uporabljeni, c) vzdrževani v dobrem delovnem stanju, d) pregledani in redno preskušani ter kontrolirani v skladu z veljavnimi predpisi, e) v upravljanju kvalificiranih delavcev, ki so ustrezno usposobljeni.

Na vseh napravah in pripomočkih za dviganje mora biti jasno navedena največja dovoljena nosilnost. Oprema in pripomočki za dviganje se ne smejo uporabljati v namene, za katere niso predvideni. 4.20 B20. LOVILNE VAROVALNE OGRAJE Literatura B20: [B20-1] EN 517, [B20-2] BGV C22 B20. Lovilne varovalne ograje Osnove: delo na strehi Kadar je to potrebno za preprečitev tveganja ali kadar višina ali nagib presegata vrednosti, ki jih določijo države članice EU, je treba sprejeti vse preventivne ukrepe za preprečevanje padca delavcev, orodja ali drugih predmetov ali materiala. Kadar morajo delavci delati na strehi, v njeni bližini ali na katerikoli drugi površini, ki je narejena iz lomljivega materiala in skozi katero se lahko pade, je treba sprejeti preventivne ukrepe, ki preprečujejo nehoten dostop do takih površin, ter padec z njih na tla. 1. Lovilne varovalne ograje Varovalno ograjo je potrebno na strehi namestiti tako, da njen zgornji rob ni nižji od 0,8 m. Pritrjena naj bo na nosilne gradbene elemente zadostne trdnosti, da ograja zdrži obremenitev najmanj 7,6 kN (ekvivalent 775 kg).

Slika S-B20-1. Lovilne varovalne ograje

B. Posebni del

169

4.21 B21. LOVILNE MREŽE Literatura B21: [B21-1] OIN 1263 ,del 1 in 2. [B21-2] BGR 179 " Einsatz von Schutznetzen" B21. Lovilne mreže 1. Lovilne mreže Uporablja naj se le varovalne lovilne mreže, ki so bile preizkušene. Lovilne mreže je potrebno pritrditi le na nosilno konstrukcijo ustrezne nosilnosti. Pritrjevati jih smejo le strokovni izobraženi delavci ob uporabi varnostnih naprav in osebnih varovalnih sredstev. Kadar je naklonski kot strehe večji od 20°, se lovilnih mrež ne sme uporabljati, ker ne omogočajo stranskega varovanja. Lovilne mreže morajo imeti navodilo za uporabo, ki jih je potrebno v popolnosti upoštevati.

Slika S-B21-1. Lovilne mreže

B. Posebni del

170

4.22 B22. LOVILNI ODRI Literatura B22: [B6-6] B22. Lovilni odri [B6-6] 1. Lovilni odri Kadar je naklonski kot strehe večji od 20° in se zato ne sme uporabljati lovilnih mrež, se uporabljajo lovilni odri, v katere se ujame padajoči delavec. Višinska razlika med delovno površino in odrom naj ne bo večja od 2 m, kot je prikazano na sliki.

Slika S-B22-1. Lovilni odri

4.23 B23. STRANSKO VAROVANJE Literatura B23: [B23-1] EN 13374 [B23-2] BGI 807 B23. Stransko varovanje 1. Stransko varovanje Od vključno 5. stopnice nad referenčno ravnino naprej mora biti pri gradbenem delu zagotovljena ograja. S stransko ograjo se zavaruje tudi odprtine v tleh in strešne površine. Zagotovljena mora biti ustrezna nosilnost uporabljene ograje (za zahteve glej gradbene odre).

Slika S-B23-1. Stransko varovanje

C. Dopolnitev

171

C1 Kdaj je potrebno izvesti revizijo ocene tveganj in izjave o varnosti? REVIZIJA IZJAVE O VARNOSTI IN OCENE TVEGANJA [A-2] (dopolnitve in popravki) Izjavo o varnosti in oceno tveganja je potrebno dopolniti in popraviti v primeru: – ko obstoječi preventivni ukrepi varovanja niso zadostni oziroma niso več ustrezni, – ko je ocenjevanje temeljilo na podatkih, ki niso več ažurni, – ko obstajajo možnosti in načini za izpopolnitev oziroma dopolnitev ocenjevanja. C2 Naštejte škodljive fizikalne dejavnike, ki lahko povzročijo nevarnost na delovnem mestu! Vrste nevarnosti, ki obstojajo pri delu na delovnem mestu, so lahko povezane z naslednjimi dejavniki: [A-2] (opredelitev nevarnosti) 5. Fizikalni dejavniki: – izpostavljanje ionizirnim in neionizirnim sevanjem, – izpostavljanje laserskim žarkom, – izpostavljanje hrupu, ultrazvoku, – izpostavljanje mehanskim vibracijam, – izpostavljanje snovem z visoko temperaturo, – izpostavljanje snovem z nizko temperaturo, – prisotnost snovi pod tlakom (stisnjen zrak, para, tekočine); C3 Kdaj mora delodajalec usposobiti delavca za varno opravljanje dela? Delodajalec mora usposobiti delavca za varno opravljanje dela še preden delavec nastopi dotično delo.

varstvo okolja, varovanje zdravja in ivljenja ljudi,...

Documents