univerza v mariboru pravna fakulteta · odmevajo samo tisti primeri, ko zdravnik naredi nekaj...
TRANSCRIPT
UNIVERZA V MARIBORU
PRAVNA FAKULTETA
JASNA FIŠER
ODŠKODNINSKA ODGOVORNOST ZARADI
KRŠITVE POJASNILNE DOLŽNOSTI
ZDRAVNIKA
Diplomsko delo
Maribor, 2012
UNIVERZA V MARIBORU
PRAVNA FAKULTETA
DIPLOMSKO DELO
ODŠKODNINSKA ODGOVORNOST ZARADI
KRŠITVE POJASNILNE DOLŽNOSTI
ZDRAVNIKA
Študent: Jasna Fišer
Številka indeksa: 71169533
Študijski program: UNI-PRAVO
Študijska smer: Javno pravo
Mentor: dr. mag. Nataša Samec
Maribor, 2012
»I whish my life and decison to depend on myself, not on external forces of
whatever kind. I whish to be the instrument of my own, not of another
man's acts of will. I whish to be a subject, not an object; to be moved by
reason, by conscious purposes, which are my own, not by causes which
affect me, as it were, from outside. I whish to be somebody, not anybody;
a doer deciding not being decided for, self-directed and not actedupon by
external nature or by other man… I whish, above all, to be conscious of
myself as a thinking, willing, active being, bearing for his choices and able
to explain them by reference to his own ideas and purposes.
Isiah Berlin: Two concept of liberty, Claredon Press, Oxford, 1969.
(Želim, da bi bili moje življenje in moje odločitve odvisni od mene, in ne od
kakršnihkoli zunanjih sil. Želim biti sam svoj instrument, in ne instrument
tujih dejanj volje. Želim biti subjekt, ne objekt; želim, da bi me vodili razum,
lastni zavestni cilji, ne pa zunanji vzroki. Želim biti nekdo, ne kdorkoli;
nekdo, ki odloča, in ne kdo, namesto katerega se odloča, nekdo, ki se sam
usmerja, in ne nekdo, na katerega deluje zunanja narava ali drug človek…
Predvsem se želim zavedati samega sebe kot mislečega, željnega,
aktivnega bitja, ki nosi odgovornost za svoje odločitve in ki jih je zmožen
razložiti glede na svoje lastne ideje in cilje).
ZAHVALA
Iskreno se zahvaljujem za strokovno pomoč in spodbudne besede,
mentorici dr.mag. Nataši Samec.
Zahvaliti pa se želim tudi svoji družini, fantu in prijateljem za vso spodbudo
in podporo skozi študijska leta.
II
KAZALO
UVOD ................................................................................................................................ 1
1. POJASNILNA DOLŽNOST ZDRAVNIKA ........................................................................ 3
1.1 POJEM POJASNILNE DOLŽNOSTI ........................................................................ 3
1.2 ZGODOVINSKI RAZVOJ POJASNILNE DOLŽNOSTI ............................................... 4
1.3 PRAVNA UREDITEV POJASNILNE DOLŽNOSTI .................................................... 7
1.3.1 Ustavna in zakonska ureditev pojasnilne dolžnosti v Republiki Sloveniji .. 7
1.3.1.1 Ustava Republike Slovenije ..................................................................... 7
1.3.1.2 Zakon o pacientovih pravicah ................................................................. 9
1.3.1.3 Zakon o odvzemu in presaditvi delov človekovega telesa zaradi
zdravljenja............................................................................................................ 10
1.3.1.4 Zakon o preskrbi s krvjo ........................................................................ 11
1.3.1.5 Zakon o nalezljivih boleznih .................................................................. 12
1.3.1.6 Zakon o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko
pomočjo ………………………………………………………………………………………………………….12
1.3.2 Normativno zapisana etična priporočila .................................................. 13
1.3.2.1 Hipokratova prisega .............................................................................. 13
1.3.2.2 Nürnberški kodeks ................................................................................ 15
1.3.2.3 Helsinška deklaracija ............................................................................. 16
1.3.2.4 Kodeks medicinske deontologije Slovenije ........................................... 17
1.3.2.5 Konvencija Sveta Evrope o varstvu človekovih pravic in dostojanstva
človeškega bitja v zvezi z uporabo biologije in medicine .................................... 18
1.4 RAZMERJE MED ZDRAVNIKOM IN PACIENTOM .............................................. 19
1.4.1 Vsebina razmerja ...................................................................................... 19
III
1.4.2 Štirje temeljni modeli pojasnilnega pogovora med zdravnikom in
pacientom ............................................................................................................... 21
1.4.2.1 Paternalistični model ............................................................................ 21
1.4.2.2 Informacijski model .............................................................................. 22
1.4.2.3 Interpretacijski model ........................................................................... 22
1.4.2.4 Posvetovalni model ............................................................................... 23
1.5 VSEBINA POJASNILNE DOLŽNOSTI ................................................................... 26
1.5.1 Vrste pojasnil ............................................................................................ 27
1.5.1.1 Pojasnilo tveganja ................................................................................. 27
1.5.1.3 Pojasnilo diagnoze ................................................................................ 28
1.5.2 Nepravo pojasnilo ..................................................................................... 29
1.5.2.1 Terapevtsko pojasnilo ........................................................................... 29
1.5.2.2 Pojasnilo o finančnih posledicah zdravljenja ........................................ 29
1.5.3 Obseg pojasnila ......................................................................................... 30
1.6 TRENUTEK POJASNILA ...................................................................................... 34
1.7 NAČIN POJASNILA ............................................................................................ 35
1.8 OBLIČNOST POJASNILA .................................................................................... 36
1.8.1 Pojasnitveni katalog .................................................................................. 37
1.8.1.1 Pomen pojasnitvenega kataloga in potek tipiziranega postopka ......... 38
1.8.1.2 Slabosti tipiziranega pojasnitvenega postopka .................................... 40
1.8.1.3 Prednosti tipiziranega pojasnitvenega postopka ................................. 41
1.9 KDO JE DOLŽAN IZPOLNITI POJASNILNO DOLŽNOST ....................................... 42
1.10 PRIMERI KO POJASNILO NI POTREBNO ........................................................... 43
1.10.1 ODPOVED POJASNILU ............................................................................... 43
1.11 OMEJITVE POJASNILNE DOLŽNOSTI ................................................................. 44
IV
1.11.1 ZDRAVNIKOV TERAPEVTSKI PRIVILEGIJ .................................................... 44
1.11.2 RAZŠIRITEV POSEGA ................................................................................. 46
2. ODŠKODNINSKA ODGOVORNOST V PRIMERU KRŠITVE POJASNILNE DOLŽNOSTI . 48
2.1 UVOD................................................................................................................ 48
2.2 FUNKCIJA ODŠKODNINSKEGA PRAVA .............................................................. 50
2.3 POJEM ODŠKODNINSKE ODGOVORNOSTI IN ODŠKODNINSKE OBVEZNOSTI 51
2.4 POJEM ODŠKODNINSKE ODGOVORNOSTI V ZDRAVSTVU ............................... 53
2.4.1 TEMELJNA NAČELA ................................................................................... 53
2.4.1.1 PREPOVED POVZROČANJA ŠKODE ........................................................ 53
2.4.1.2 NAČELO SKRBNOSTI .............................................................................. 54
2.4.2 PODLAGA ZA UVELJAVLJANJE ODŠKODNINSKE ODGOVORNOSTI
ZDRAVNIKOV V PRIMERU KRŠITVE POJASNILNE DOLŽNOSTI ................................. 56
2.4.2.1 Poslovna (pogodbena) odškodninska odgovornost zdravnika ............. 57
2.4.2.2 Neposlovna (deliktna) odškodninska odgovornost zdravnika .............. 59
2.4.2.3 Razmerje med pogodbeno in deliktno odgovornostjo ......................... 61
2.5 PREDPOSTAVKE ODŠKODNINSKE ODGOVORNOSTI ........................................ 62
2.5.1 Nedopustno ravnanje zdravnika (škodljivo dejstvo) ................................ 64
2.5.2 Nedopustna škoda .................................................................................... 65
2.5.3 Vzročna zveza ........................................................................................... 68
2.5.4 Odgovornost ............................................................................................. 70
2.5.4.1 SUBJEKTIVNA (KRIVDNA) ODOVORNOST ............................................. 72
2.5.4.2 OBJEKTIVNA ODGOVORNOST ............................................................... 73
3. ZAKLJUČEK ............................................................................................................... 76
4. LITERATURA IN VIRI ................................................................................................. 78
4.1 MONOGRAFIJE IN ČLANKI ................................................................................ 78
V
4.2 PRAVNI PREDPISI .............................................................................................. 81
4.3 SODNA PRAKSA ................................................................................................ 82
4.4 SPLETNE STRANI ............................................................................................... 83
5. PRILOGE ................................................................................................................... 84
VI
POVZETEK
Pojasnilna dolžnost je dolžnost zdravnika, da pacienta seznani z diagnozo, z možnimi
načini zdravljenja in rehabilitacijo, z nevarnostmi, ki so povezane s posameznimi
posegi, in tudi s posledicami, do katerih lahko pride, če bo medicinsko pomoč odklonil.
Privolitev je relevantna samo, če je bila volja pacienta izoblikovana na podlagi
pogovora z zdravnikom, ki je pacientu temeljito pojasnil celoten položaj. Šele, ko
zdravnik svojo obveznost ustrezno izpolni, je mogoče privolitvi pacienta dati pravi
pomen, saj le obveščenost zagotavlja možnost odločanja. V Republiki Sloveniji je
pojasnilna dolžnost ustavno in zakonsko urejena, pomembna pa so tudi normativno
zapisana etična priporočila. Pri nas je najpomembnejši Zakon o pacientovih pravicah, ki
med drugim določa tudi posamezne vrste pojasnil, in sicer pojasnilo tveganja,
terapevtsko pojasnilo in pojasnilo diagnoze. Potrebno pa je omeniti tudi nepravo
pojasnilo, ki ga predstavljata terapevtsko pojasnilo in pojasnilo o finančnih posledicah
posega. Na splošno mora biti pojasnilo takšno, da omogoči pacientu razumeti bistvo,
pomen in razsežnost zdravljenja ter njegove prednosti in slabosti. Načeloma zadostuje,
da je zdravnikovo pojasnilo dano pacientu ustno, kot dopolnitev ustnega razgovora pa
se uporabljajo različni obrazci v obliki pojasnitvenega kataloga. Pacient ima pravico do
pojasnila, vendar se lahko tej pravici tudi odpove, v določenih primerih pa je dopustno
pojasnilno dolžnost omejiti zaradi varovanja pacientovih koristi – gre za tako imenovani
zdravnikov terapevtski privilegij.
V primeru kršitve pojasnilne dolžnosti gre za civilni delikt, ki ima ob izpolnjenih
predpostavkah za posledico odškodninsko odgovornost. Te predpostavke so:
nedopustno ravnanje zdravnika (nedopustno škodljivo dejstvo), nedopustna škoda,
vzročna zveza in odgovornost. V našem pravnem sistemu je v zdravstvu uveljavljena
subjektivna odškodninska odgovornost, vendar se pojavljajo tendence k vzpostavitvi
objektivne odgovornosti.
KLJUČNE BESEDE:
Pojasnilna dolžnost, pacient, zdravnik, odgovornost, odškodnina, medicinska etika,
terapevtski privilegij.
VII
ABSTRACT
Informed consent is the duty of a physician to inform her patient of the diagnosis,
treatment and rehabilitation plan, the risks of procedures and adverse outcomes that
might result from denying treatment. The consent is relevant only when the patient's
will has been shaped as a result of a thorough discussion with her doctor. Only after the
physician has adequatelly fulfilled her duty is it possible to properly value the patient's
consent, for it is the informed aspect that gives the patient the power of true agency. In
the Republic of Slovenia the institute of informed consent is guranteed by the
constitution and the laws, with normative ethical recommendations playing an important
role as well. The most important law in the country is the Patient's rights law, which
determines the various aspects of informed consent: the explanation of risk, therapy and
diagnosis. It is necessary to illuminate the statute of non-full explanations of
explanation of risk and the financial outcomes of the therapeutic intervention. In
general, the explanation must enable the patient to grasp the essence, meaning and
extent of the treatment and its benefits and risks. It is usually sufficient to relay the
explanation orally, with various forms serving as additional tools in the explanation
catalogue. The patient has a right to the explanation, but can void her right, and in
certain circumstances it is also necessarily to curtail this right for the patient's benefit -
the so called doctor's therapeutic privilege.
The violation of the duty of informed consent is a civil delict that requires payment of
damages when certain assumptions are met. The assumptions are: inexusable physician
behavior (inexusable harmful fact), inexusable damage, a causal relation and
responsibility. In the slovene legal system the current practice is a subjective
responsibility for damages, but there are tendencies to move towards an objective
responsibility.
KEYWORDS:
Informed consent, patient, physician, responsibility, compensation, medical ethics,
therapeutic privilege.
1
UVOD
Medicina in pravo sta vedi, ki se ukvarjata z ljudmi, saj obe vedi želita ljudem
pomagati, jim nuditi varnost in zadovoljstvo. Medicina je pri človeku prisotna skozi
njegovo celotno življenje, od rojstva do smrti, pri tem pa je usmerjena na ohranitev
njegovih največjih vrednot – življenja in zdravja. Naloga medicine je skrb za duševno in
telesno zdravje človeka, vendar je za uresničitev tega cilja potreben tudi poseg v
človekovo telesno integriteto. Zdravniki že ob koncu svojega izobraževanja izrečejo
Hipokratovo prisego, katera zdravnika vpelje v poklic, ki ga bo opravljal. Poklic
zdravnika je zagotovo eden izmed zahtevnejših in še vedno občudovanja vrednih
poklicev, ki v življenju od posameznika zahteva izredno velik čut za sočloveka. Vendar
se je potrebno zavedati, da na vseh področjih, kjer je prisoten človeški dejavnik, lahko
pride do napake, saj so poleg strokovnega znanja zdravnika prisotne tudi druge
okoliščine, ki lahko vplivajo na potek posameznih dogodkov. Nezmotljivost ni človeška
lastnost in zdravnik je predvsem človek. Pri vsakem človeškem dejanju pa je mogoče
storiti napako (errare humanum est). Z ene strani je opravljanje zdravniškega poklica
plemenita in zelo humana dejavnost, z druge strani pa praviloma vsaka napaka ogroža
največje vrednote človeka, to je njegovo zdravje in življenje.
Prepričana sem, da vsi izmed nas ob vseh neljubih dogodkih, ki so povezani z
opravljanjem zdravniškega poklica pokažemo veliko mero razumevanja do
posameznega zdravnika na eni strani in veliko mero sočustvovanja do prizadete družine
svojca na drugi. Pri neljubih dogodkih, ki jih izvemo iz medijev ali preko pogovora s
prijatelji, velikokrat komentiramo dogodek s temi besedami »se zgodi, tudi zdravnik je
samo človek.« Takšno ali podobno situacijo pa začnemo popolnoma drugače dojemati,
ko se v tej vlogi znajdemo sami ali naši bližnji. Na žalost pa v javnosti največkrat
odmevajo samo tisti primeri, ko zdravnik naredi nekaj narobe. V medijih pogrešam več
poročil o tem, koliko dobrega vsakodnevno in dan za dnem naredijo zdravniki.
Iz vsega navedenega vidimo, da opravljanje zdravniškega poklica zahteva pravno
ureditev, pri čemer pa se moramo zavedati, da pravne norme kot splošne in abstraktne
ne morejo zajeti vseh situacij, ki se pojavijo pri opravljanju zdravniškega poklica. V
sodobnem času se v okviru medicine in prava pojavljajo vedno nove dileme in odpirajo
2
nova vprašanja. Ljudje postajamo o tej problematiki vedno bolj ozaveščeni, zato želimo
imeti v procesu zdravljenja status subjekta in razpolagati z vsemi potrebnimi
informacijami, da se lažje odločamo o svojem zdravju in telesu. Prav zaradi tega je
pojasnilna dolžnost, na katero se bom omejila v svoji diplomski nalogi, prvi korak v
procesu zdravljenja. S tem, da pride pacient po strokovno pomoč, še ne pomeni, da
pristaja na vse posege, ukrepe in dejanja zdravnika in zdravstvenega osebja. Tako
imamo na eni strani zdravnika, ki mora s svojo pojasnilno dolžnostjo zaščititi svojo
strokovnost in etičnost ter se zavarovati pred odškodninsko odgovornostjo, na drugi
strani pa je pacient, ki sprejema ta pojasnila.
V svoji diplomski nalogi bom v celoti predstavila pojasnilno dolžnost zdravnika in
pravne posledice, ki nastanejo pri njeni kršitvi. Pravne posledice kršitve pojasnilne
dolžnosti se lahko pojavijo na civilnopravnem in kazenskopravnem področju, mogoč pa
je tudi izrek disciplinskih ukrepov, kar je v pristojnosti zdravniške zbornice. V svoji
diplomski nalogi sem se omejila le na pravne posledice kršitve pojasnilne dolžnosti, ki
nastanejo na civilnopravnem področju.
Diplomsko nalogo sem vsebinsko razdelila na dva dela. V prvem delu bom natančno
predstavila institut pojasnilne dolžnosti, pri tem pa bom zajela sam pojem pojasnilne
dolžnosti in njegovo vsebino, zgodovinski razvoj, pravne vire, razmerje med
zdravnikom in pacientom, trenutek, način in obličnost pojasnila ter primere, ko
pojasnilo ni potrebno. Predstavila bom tudi krog oseb, ki so dolžne pojasnjevati in komu
je potrebno pojasnjevati. V drugem delu pa se bom osredotočila na odškodninsko
odgovornost v primeru kršitve pojasnilne dolžnosti. Pri tem bom zajela pojem
odškodninske odgovornosti v zdravstvu, temeljna načela, podlago in predpostavke
odškodninske odgovornosti. Obravnavano temo bom skušala predstaviti skozi teorijo in
prakso. Na različnih mestih bom v skladu z obravnavano tematiko vključila primere
slovenske sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije in Višjih sodišč,
povzela pa bom tudi nekatere značilne primere iz tuje sodne prakse.
3
1. POJASNILNA DOLŽNOST ZDRAVNIKA
1.1 POJEM POJASNILNE DOLŽNOSTI
Pojasnilna dolžnost je dolžnost zdravnika, da pacienta1 seznani z diagnozo, z možnimi
načini zdravljenja in rehabilitacijo, z nevarnostmi, ki so povezane s posameznimi
posegi, in tudi s posledicami, do katerih lahko pride, če bo medicinsko pomoč odklonil.
Privolitev je relevantna samo, če je bila volja pacienta izoblikovana samo na podlagi
pogovora z zdravnikom, ki je pacientu temeljito pojasnil celoten položaj. Šele, ko
zdravnik svojo obveznost ustrezno izpolni, je mogoče privolitvi pacienta dati pravi
pomen, saj le obveščenost zagotavlja možnost odločanja.2
Pojasnilna dolžnost ni enkratno dejanje, namenjeno v enakih odmerkih vsem pacientom,
ampak zahteven in dolgotrajen proces, ki se začenja z vstopom pacienta v bolniški
prostor. Ko pride pacient po strokovno pomoč, to ne pomeni, da pristaja tudi na vse
zdravniške posege, ukrepe in dejanja. Pojasnilna dolžnost je nepretrgan proces, ki ves
čas zdravljenja spremlja odnos med pacientom in zdravnikom,3 zahtevnost tega odnosa
pa določata oba. V prvi vrsti mora zdravnik v pacientu zbuditi zaupanje in mu
predvideni postopek zdravljenja pojasniti na primeren način.4
1 Razlikovanje med pojmoma bolnik in pacient: Zakon o pacientovih pravicah (ZPacP) v svojem celotnem
področju urejanja uporablja pojem pacient. Pacient je opredeljen kot bolnik ali drug uporabnik zdravstvenih storitev v odnosu do zdravstvenih delavcev ali zdravstvenih sodelavcev oziroma izvajalcev zdravstvenih storitev ne glede na svoje zdravstveno stanje. Drugi zakoni s področja zdravstvene zakonodaje, sprejeti pred ZPacP (npr. Zakon o zdravstveni dejavnosti ali Zakon o zdravniški službi), uporabljajo termin bolnik. Vsak bolnik je pacient, medtem ko vsak pacient ni bolnik. Tako termin pacient zajema zdrave in bole posameznike, ki so uporabniki zdravstvenih storitev. (Povzeto po: S. Kraljić, Predstavitev nove zakonodaje ureditve pacientovih pravic, Zdravstvena zakonodaja v luči zdravstvene nege, Strokovni seminar s področja zdravstva, Društvo medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Maribor, Maribor, 2009, str. 40-42 in J. Balažič, U. Brulc, b. Ivanc, D. Korošec, K. Kralj, B. Novak, N. Pirc Musar, A. Robida, Zakon o pacientovih pravicah s komentarjem, GV založba, Ljubljana, 2009, str. 29).
2 Povzeto po: A. Polajnar Pavčnik, Varstvo ustavnih človekovih pravic med zdravljenjem, Podjetje in delo,
Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1998, št. 6-7, str. 1272-1273.
3 V diplomski nalogi se izraza »zdravnik« in »pacient«, ki sta zapisana v moški slovnični obliki, uporabljata
kot nevtralna za ženski in moški spol, zaradi večje preglednosti same naloge.
4 Primerjaj: J. Gorišek, Zdravnikova pojasnilna dolžnost – stara obveza v novi podobi, Medicina in pravo
III, Pojasnilna dolžnost, Slovensko zdravniško in pravniško društvo v Mariboru, Maribor, 1995, str. 22.
4
Pojasnilna dolžnost predstavlja zaščito zdravnika pred tožbami pacientov zaradi suma
strokovne napake in je nujna predpostavka za učinkovito privolitev pacienta v
zdravljenje. Če zdravnik svoje pojasnilne dolžnosti ni izpolnil oziroma jo je kršil, potem
pacientova privolitev nima pravnega učinka. S tem gre za protipraven poseg v njegovo
osebnost, telesno in duševno celovitost in za odškodninsko odgovornost zdravnika
oziroma zdravstvene ustanove.
1.2 ZGODOVINSKI RAZVOJ POJASNILNE DOLŽNOSTI
Zadnje čase se veliko razpravlja o zdravnikovi pojasnilni dolžnosti (v angloameriški
literaturi znana kot »informed consent«),5 vendar ne gre za nov pojem in ne za novo
zdravnikovo dolžnost. Morda je nov le izraz, ne pa tudi vsebina.6 Zametke pojasnilne
dolžnosti najdemo že v Hipokratovi prisegi iz 5. stoletja pr. n. št.7 Zdravnik je lahko
navodila v zvezi s postopki zdravljenja izdajal le svojim sinovom, sinovom svojega
učitelja in učencem, ki so po pogodbi zavezani in zapriseženi zdravniškim zakonom. Iz
tega lahko sklepamo, da pacient ni smel biti poučen o postopkih svojega zdravljenja.
Zdravnik je bil pojmovan kot bitje z nadnaravnimi sposobnostmi, ki ima edini poleg
boga pravico odločati o življenju in smrti, pacient pa je zdravniku slepo zaupal in mu
sledil.
V srednjem veku je francoski kirurg Henry de Mondeville trdil, da pacientu ni treba
povedati ničesar o bolezni in o nameravanem zdravljenju, treba in dovoljeno mu je celo
lagati, če to služi vzdrževanju njegovega stanja dobre volje in psihične kondicije.8 Šele
leta 1803, ko je Thomas Percival objavil svojo medicinsko etiko v knjigi in v njej
zahteval v odnosu med zdravnikom in pacientom predvsem resnicoljubnost, so se
pričeli koncepti medicinske etike bistveno spreminjati. Leta 1767 je angleško sodišče v
zadevi Slater proti Baker in Stapleton obsodilo dva zdravnika, ki sta pacientu brez
njegove privolitve ponovno zlomila slabo zaceljeno kost, saj bi morala pacientu prej
povedati, kaj nameravata storiti z njim in za poseg pridobiti njegovo soglasje. Še med 2.
5 V literaturi sem zasledila različne prevode termina »informed consent«, in sicer zavestna oziroma
ozaveščena privolitev, privolitev po pojasnilu in informirana privolitev. V svoji diplomski nalogi bom uporabljala termin informirana privolitev.
6 Ibidem, str. 21.
7 Več o tem sledi v poglavju 1.3.2.1.
8 Gre za nekakšen dolus bonus – tako so v civilni dobi rimskega prava rekli dobronamerni prevari.
5
svetovno vojno so nacisti izvajali pošastne medicinske poskuse na ljudeh, zajetih v
koncentracijskih taboriščih. Vse pove že napis – »Jedem das seine« - vsakomur kar mu
gre – nad vrati koncentracijskega taborišča v Buchenwaldu. Šele po vojni se je postavilo
vprašanje privolitve v medicinske raziskave, ki se je končalo s sprejetjem Nürnberškega
kodeksa,9 ki je postavil zahteve, ki so temelj sodobnega koncepta o informirani
privolitvi.
Termin »informed consent« se je razvil v Kaliforniji, Združene države Amerike leta
1958, v primeru Salgo proti Univerzi Leland Stanford. V tem primeru je ameriško
sodišče prvič jasno poudarilo, da je zdravnikova dolžnost, da razkrije pacientu vse strani
nameravanega zdravljenja. Pravna doktrina je »informed consent« postal šele leta 1972
s sodbo v zadevi Canterbury proti Spence,10
ki je vodilni precedens na tem področju.11
V tej sodbi je bilo odgovorjeno na vprašanje, katera tveganja in v kakšni meri mora
zdravnik pojasniti pacientu. Pri odgovoru na to vprašanje je bil prvič definiran pojem
razumnega pacienta. Pacientu je potrebno pojasniti le tista tveganja in v takšni meri, kot
bi to želela vsaka razumna oseba. Ta standard so kasneje sprejela tudi kanadska in
avstralska sodišča. Pri razumnem pacientu je potrebno ugotoviti, kaj je tisto, kar od
zdravljenja pričakuje in katerih tveganj se boji. To pa je mogoče ugotoviti zgolj s
pogovorom med zdravnikom in pacientom. Na podlagi te sodbe je bil zdravnik dolžan
pacientu pojasniti diagnozo in vse nadaljnje korake zdravljenja, naravo in namen
zdravljenja, nevarnosti zdravljenja in alternativne metode zdravljenja. Sodnik Robinson
pa je v tej sodbi tudi presodil, da zdravnik lahko uporablja tudi tako imenovani
9 Več o tem sledi v poglavju 1.3.2.2.
10 Jerry W. Canterbury, devetnajstletni tožnik je trpel za bolečinami v hrbtu. Zdravniki so predvidevali, da
je razlog temu prelomljen disk, zato je dr. Spence odredil laminektomijo, s katero so odstranili koščeni lok s pacientovega vretenca z namenom odkritja njegovega kostnega mozga. Tožnikova mama je podpisala privolitev za operacijo po pojasnilu, da ne gre za težjo operacijo. Kmalu po operaciji je pacient brez podpore odgovornih zaposlenih v bolnici padel s postelje in ostal paraliziran od pasu navzdol. Zaradi tega je bil tožnik ponovno operiran, kljub operaciji pa je ostal delno paraliziran. Tudi za to operacijo je tožnikova mati podpisala privolitveni obrazec. Tožnik je nato vložil tožbo zoper zdravnika zaradi malomarnosti ter odsotnosti vnaprejšnjega pojasnila tveganj, ki jih prinaša takšna operacija, saj ni bil seznanjen z vsemi riziki operacije. Tožba je bila na prvi stopnji zavrnjena, saj je bilo dokazano, da razkritje neznatnih tveganj zapleta ni bila veljavna medicinska praksa, saj naj bi to odvračalo paciente od operacije. Pritožbeno sodišče pa je vrnilo zadevo v ponovno sojenje in izoblikovalo natančna navodila, katera tveganja mora zdravnik razkriti, da se lahko pacient razumno odloči glede privolitve v medcinski poseg. (http://en.wikipedia.org/wiki/User:Adam_sk/Canterbury_v._Spence, 25. 8. 2012).
11 Povzeto po: M. Žvipelj, Element protipravnosti pri presoji odškodninske odgovornosti zdravnikov,
Pravnik, št. 11-12, Zveza društev pravnikov Slovenije, Ljubljana, 2002, str. 721-722.
6
terapevtski privilegij12
(določenih dejstev ne razkrije, ker se boji, da bo pacientu
škodoval), vendar nikoli kot izgovor za zamolčanje pomembnih tveganj zdravljenja
oziroma tistih tveganj, katerih nepoznavanje bi lahko pacientu prav tako škodovalo.13
Angleška sodna praksa pa glede informirane privolitve ni sledila ameriški sodni
praksi,14
kljub temu, da oba pravna reda pripadata sistemu common law. Angleška
sodna praksa je izoblikovala t.i. standard skupnosti vrhunskih zdravnikov, ki presoja v
določeni zadevi – gre za t.i. Bolamov test. Ta standard je bil oblikovan leta 1957 v
zadevi Bolam proti Friern Hospital Magement Comitee.15
Vsak zdravnik mora pacientu
pojasniti le tisto, kar skupina uglednih zdravnikov iz določenega področja šteje za
ustrezno. Sodišče je dodalo, da je razkritje tveganj v določenih okoliščinah tako
samoumevno, da ga noben razumen zdravnik ne bi opustil. Toda angleško kraljevo
združenje kirurgov je leta 1997 zaradi številnih kritik in preteklih neljubih dogodkov v
Angliji sprejelo svoj standard razumne osebe in se s tem najverjetneje izognilo novim
presojam v House of Lords. Kraljevo združenje kirurgov svoje člane opozarja, da
morajo vsakomur posredovati toliko podatkov o bolezni, kot jih pričakuje razumna
oseba. Podatki morajo biti posredovani tako, da lahko taka oseba sprejema razumne
zaključke, ki so pomembni zanjo in ne za zdravnike. Gre za koncept, ki pomeni
bistveno nadgradnjo Robinsonovega razumnega pacienta iz zadeve Canterbury proti
Spence, saj med drugim predvideva, da je potrebno pacientu razložiti toliko več, kolikor
so večja tveganja. Hkrati s tem pa pomeni odmik od zdravniškega gledanja na
12
Več o tem sledi v poglavju 1.11.1.
13 Glej več o tem: V. Flis, J. Reberšek Gorišek, Pojasnilna dolžnost – kako obsežna in v kakšni obliki?,
Medicina in pravo, Izbrana poglavja 2001, 2002, 2003, Splošna bolnišnica, Maribor, 2004, str. 295.
14 Angleška sodna praksa se ni nikoli priključila ameriški sodni praksi iz leta 1972. Četudi so angleška
sodišča že zgodaj pričela razsojati, da je podpisan obsežen katalog (full disclosure) praviloma ničen, če ga pacient ne razume, niso nikoli sprejela načela razumnega pacienta. Raje so ostala pri profesionalnih standardih, ki so jih posodobila in izoblikovala, tako da so pričela govoriti o skupini vrhunskih zdravnikov, ki presoja v določeni zadevi. House of Lords, ki pomeni najvišjo sodno instanco v Angliji, je leta 1985 celo zavrnila koncept razumnega pacienta in ga nadomestila s skupino uglednih zdravnikov iz določenega področja.
15 Gospod Bolam je trpel za manično depresijo, zato so ga zdravili s elektrokonvulzivno terapijo, ki se
uporablja za obravnavo težkih depresivnih bolezni. Tako zdravljenje lahko povzroči napade, ki lahko povzročijo prelom pacientovih kosti. Te napade je možno zmanjšati z uporabo zdravil za sproščanje. V tem primeru tožniku, gospodu Bolamu ni bilo dano niti pojasnilo glede nevarnosti preloma kosti, niti predstavljena možnost uporabe zdravil za sproščanje. Gospod Bolam je zaradi uporabe te terapije utrpel hude zlome medenice, zaradi česar je vložil tožbo zoper bolnišnico, vendar sodišče ni razsodilo v njegovo korist. (http://en.wikipedia.org/wiki/Bolam_v_Friern_Hospital_Management_Committee, 25. 8. 2012).
7
bolezenski proces (pojasni naj se tisto, za kar skupina uglednih razumnih zdravnikov
sodi, da je ustrezno).16
Glede na vse navedeno ugotavljam, da se koncept o informirani privolitvi razlikuje v
kontinentalnem pravnem sistemu in v sistemu common law, razlike pa obstajajo tudi
znotraj obeh pravnih sistemov. Obema sistemoma je skupno to, da je privolitev pacienta
v medicinski poseg relevantna le, če se je njegova volja izoblikovala na podlagi
razgovora z zdravnikom, ki je pacientu razjasnil celotni položaj.
1.3 PRAVNA UREDITEV POJASNILNE DOLŽNOSTI
V tem poglavju bom natančneje predstavila pravno ureditev pojasnilne dolžnosti, in
sicer ustavno in zakonsko ureditev v Republiki Sloveniji, predstavila pa bom tudi
normativno zapisana etična priporočila, ki so pomembna za razumevanje medicinske
etike v svetu in pri nas. Pristopi posameznih držav, ki obravnavajo vprašanje pojasnilne
dolžnosti zdravnika, so zelo različni. V več pravnih sistemih je splošna pojasnilna
dolžnost določena s posebnim zakonom, drugje pa je z zakonom predvidena samo glede
določenih medicinskih posegov. V odsotnosti izrecnih zakonskih določil o pojasnilni
dolžnosti zdravnika, je potrebno uporabiti splošna določila civilnega zakonika, zlasti
obligacijskega prava. Pravna podlaga zdravnikove pojasnilne dolžnosti se razlikuje od
države do države.
1.3.1 Ustavna in zakonska ureditev pojasnilne dolžnosti v Republiki Sloveniji
1.3.1.1 Ustava Republike Slovenije
Ustava Republike Slovenije17
je temeljni akt naše pravne ureditve. URS opredeljuje
nekatere osebnostne pravice18
kot posebne pravice, ki sicer spadajo v okvir najširše
16
Povzeto po: V. Flis, J. Reberšek Gorišek, 2004, str. 296.
17 Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), Uradni list RS, št. 33/1991, 42/1997, 6/2000,
24/2003, 69/2004, 68/2006.
18 Osebnostne pravice varujejo nekatere človekove osebne dobrine in so neposredno in izključno
namenjene varovanju človekove osebnosti. Varovane so na vseh področjih posameznikovega življenja. Osebnostne pravice so osebne, nepremoženjske pravice. Zadevajo osebne dobrine, ki jih ni mogoče oceniti v denarju. Vendar pa osebna narava teh pravic ni prizadeta s tem, da se lahko v primeru kršitve osebnostne pravice zahteva povračilo premoženjske in nepremoženjske škode. Vezane so na osebo
8
splošne pravice do razvoja osebnosti in osebnega življenja na vseh področjih. V
slovenski ustavni ureditvi osebnostnih pravic so osrednjega pomena predvsem tri
določbe, ki so umeščene v poglavje o temeljnih človekovih pravicah in svoboščinah.
Med te določbe spadata določbi 34. člena URS, po kateri ima vsakdo pravico do
osebnega dostojanstva in varnosti in določba 35. člena URS, ki zagotavlja
nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter
osebnostnih pravic.19
Ta določba je osebnostne pravice povzdignila na raven temeljnih
pravic in je temelj za splošno varstvo osebnostnih pravic. URS v 34. in 35. členu varuje
človekovo osebno dostojanstvo, osebnostne pravice, njegovo varnost in zasebnost.
Pravica do osebnega dostojanstva posamezniku zagotavlja priznanje njegove vrednosti,
ki mu gre kot človeku in iz katere izvira njegova sposobnost samostojnega odločanja.
URS med človekovimi pravicami v 51. členu ureja pravico do zdravstvenega varstva,
človekove pravice pa se lahko v skladu s 15. členom URS uresničujejo neposredno.
Predvsem bi izpostavila tretji odstavek določbe 51. člena, po katerem nikogar ni
mogoče prisiliti k zdravljenju, razen v primerih, ki jih določa zakon. Vsebina te določbe
je izrecna ustavna prepoved prisilnega zdravljenja. Varovani pravni dobrini sta svoboda
in samostojnost odločanja posameznika v zvezi z uvedbo, načinom izvajanja, obsegom,
vsebino in morebitno opustitvijo medicinskega posega oziroma zdravstvene oskrbe. Z
navedeno določbo URS prepoveduje obravnavo pacienta zgolj kot objekta zdravljenja.20
Glavni namen ustavnopravnega varstva je zagotoviti polno spoštovanje pacientovega
osebnega dostojanstva in položaja svobodnega in samostojnega subjekta v postopku
zdravljenja. Posameznikova pravica, da svobodno odloča o svojem zdravju in o tem,
katerim medicinskim oziroma zdravstvenim ukrepom se bo podvrgel, se v ustavni
upravičenca, pripadajo le njemu, samo on jih lahko uveljavlja in ne morejo se mu odvzeti. So strogo osebne pravice, ki se ne morejo dedovati, odtujiti, odstopiti ali prenesti na drugega in niso v pravnem prometu. Osebnostni pravici se ni mogoče odreči saj človeku pripada neodvisno od njegove volje. (Povzeto po: Z. Krušič Mate, Pravica do zasebnosti v medicini, Zdravnikova pojasnilna dolžnost, pacientova informirana privolitev, varstvo osebnih podatkov, GV založba, Ljubljana, 2010, str. 11-12).
19 Pravica do zasebnosti, ki jo varuje URS v 35. členu, je priznana tudi v nekaterih mednarodnih
dokumentih in v domačem pravu posameznih držav. Temeljni akti, ki jo varujejo, so Splošna deklaracija človekovih pravic (12. člen), Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah (17. člen) in Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (8. člen). (Krušič Mate, 2010, str. 16).
20 Primerjaj: M. Avbelj, S. Bardutzky, I. Bele, M. Blaha, M. Cerar, J. Čebulj, M. Deisinger, A. Galič, F. Grad,
B. Ivanc, K. Jaklič, V. Jakulin, P. Jambrek, T. Jerovšek, I. Kaučič, M. Končina Peternel, P. Kovač, G. Klemenčič, B. Kresal, J. Letnar Černič, A. Mavčič, S. Nerad, M. Orehar Ivanc, P. Pavlin, R. Pirnat, J. Pogorelec, U. Prepeluh, P. Primožič, J. Sovdat, M. Šorli, F. Testen, U. Umek, S. Vlaj, R. Zagradišnik, J. Zobec, K. Zupančič, L. Šturm, Komentar Ustave Republike Slovenije, Dopolnitev komentarja-A, Fakulteta za državne in evropske študije, Ljubljana, 2011, str. 482.
9
presoji označuje tudi kot načelo prostovoljnosti zdravljenja. V razmerju do določbe 35.
člena URS, po kateri so varovane telesna in duševna nedotakljivost, zasebnost in
osebnostne pravice posameznika, je določba 3. odstavka 51. člena URS lex specialis.
Samostojno odločanje o zdravljenju predstavlja poseben vidik splošne svobode ravnanja
posameznika na področju, ki zadeva njegovo zdravje. Prvi nujni predpogoj svobodnega
in samostojnega odločanja posameznika o zdravljenju je celovita obveščenost
posameznika o zdravljenju, katere odraz je pojasnilna dolžnost zdravnika oziroma
drugega zdravstvenega (so)delavca.21
Z vidika 3. odstavka 51. člena URS sta celovita
izvedba pojasnila zdravnika in zavestna privolitev pacienta nujni prvini svobodnega in
samostojnega odločanja posameznika o zdravljenju.22
1.3.1.2 Zakon o pacientovih pravicah
Zakon o pacientovih pravicah23
, ki ga je Državni zbor Republike Slovenije sprejel 29.
januarja leta 2008, predstavlja pomembno novost v sistemu zdravstvenega varstva
Republike Slovenije. Z njim se izpolnjuje večletno prizadevanje za izboljšanje razmer
na področju varovanja in uresničevanja temeljnih pravic pacientov.
S sprejemom tega zakona se je Republika Slovenija uvrstila med države, ki temeljne
človekove pravice na področju zdravstva, konkretizira s posebnim zakonom.
V slovenski pravni ureditvi splošna pojasnilna dolžnost zdravnika izhaja torej iz
posebnega zakona, je pa posebej predvidena tudi pri določenih medicinskih ukrepih, ki
so urejeni v posebnih zakonih. V tem primeru moramo upoštevati načelo lex specialis
derogat legi generali, po katerem ima specialnejši zakon prednost pred splošnejšim
zakonom. Do začetka uporabe ZPacP sta pojasnilno dolžnost in z njo povezano pravico
21
Zraven pojasnilne dolžnosti zdravnika, poznamo tudi pojasnilno dolžnost drugega zdravstvenega oziroma medicinskega osebja. V svoji diplomski nalogi se bom osredotočila le na pojasnilno dolžnost zdravnika.
22 Povzeto po M. Avbelj, S. Bardutzky, I. Bele, M. Blaha, M. Cerar, J. Čebulj, M. Deisinger, A. Galič, F.
Grad, B. Ivanc, K. Jaklič, V. Jakulin, P. Jambrek, T. Jerovšek, I. Kaučič, M. Končina Peternel, P. Kovač, G. Klemenčič, B. Kresal, J. Letnar Černič, A. Mavčič, S. Nerad, M. Orehar Ivanc, P. Pavlin, R. Pirnat, J. Pogorelec, U. Prepeluh, P. Primožič, J. Sovdat, M. Šorli, F. Testen, U. Umek, S. Vlaj, R. Zagradišnik, J. Zobec, K. Zupančič, L. Šturm, Komentar Ustave Republike Slovenije, Dopolnitev komentarja-A, Fakulteta za državne in evropske študije, Ljubljana, 2011, str. 481-482, 815-853.
23 Zakon o pacientovih pravicah (v nadaljevanju ZPacP), Uradni list RS, št. 15/2008
10
pacienta do privolitve v medicinski poseg oziroma zdravljenje urejala Zakon o
zdravstveni dejavnosti24
in Zakon o zdravniški službi25
. Določbe obeh zakonov so
prenehale veljati z začetkom uporabe ZPacP.
Zakonska ureditev v ZPacP obsega različne vidike izvajanja pojasnilne dolžnosti, in
sicer:
- pojasnilo o diagnozi (prva alineja prvega odstavka 20. člena),
- pojasnilo o poteku in organizaciji zdravljenja (tretji odstavek in prva alineja prvega
odstavka 20. člena ter 24. člen),
- pojasnilo o drugih možnostih zdravljenja (četrta alineja prvega odstavka 20. člena),
- pojasnilo o možnih tveganjih, stranskih učinkih, negativnih posledicah in drugih
neprijetnostih zdravljenja (tretja alineja prvega odstavka 20. člena),
- pojasnilo o učinkovanju oziroma uporabi zdravilnih učinkovin (tretji odstavek 24.
člena),
- pojasnilo o opustitvi oziroma posledicah zavrnitve zdravljenja (tretja alineja prvega
odstavka 20. člena in drugi odstavek 30. člena),
- pojasnilo o varnosti zdravljenja (četrti odstavek 20. člena v povezavi z določbo
tretjega odstavka 11. člena),
- pojasnilo o kakovosti zdravljenja (druga alineja prvega odstavka in tretji odstavek
20. člena v povezavi z določbo tretjega odstavka 11. člena),
- pojasnilo o ekonomskih vidikih zdravljenja (25. člen),
- pojasnilo o sodelujočih pri zdravljenju (23. člen).
1.3.1.3 Zakon o odvzemu in presaditvi delov človekovega telesa zaradi zdravljenja
Zakon o odvzemu in presaditvi delov človekovega telesa zaradi zdravljenja26
ureja
pojasnilno dolžnost v primeru odvzema in presaditve organov zaradi zdravljenja. V
primeru transplantacije27
se uporabljajo določbe tega zakona, med katerimi sta
24
Zakon o zdravstveni dejavnosti (v nadaljevanju ZZDej), Uradni list RS, št. 23/2005 (UPB-2), 15/2008, 58/2008.
25 Zakon o zdravniški službi (v nadaljevanju ZZdrS), Uradni list RS, št. 72/2006 (UPB-3), 15/2008, 58/2008.
26 Zakon o odvzemu in presaditvi delov človekovega telesa zaradi zdravljenja (v nadaljevanju ZOPDCT),
Uradni list RS, št. 12/200, 61/2007.
27 Transplantacija je prenos tkiva ali organa na drugo mesto telesa ali na drug organizem (npr. jeter,
ledvic, pljuč, srca, kostnega mozga). (http://en.wikipedia.org/wiki/Organ_transplantation, 10. 8. 2012).
11
najpomembnejši določbi 6. in 10. člena, ki govorita o pravicah prejemnika (6. člen) in
pravicah živega dajalca (10. člen) glede posegov pri prejemanju in presaditvi človeških
organov ali tkiv. Presaditev se sme opraviti le, če je prejemnik pred posegom v to pisno
privolil. Privolitev mora biti izraz njegove svobodne volje, izoblikovane na podlagi
primernega pojasnila o naravi, namenu in poteku posega, verjetnosti njegovega uspeha
in običajnih tveganjih. Za mladoletnika, ki ni pridobil popolne poslovne sposobnosti, in
za polnoletno osebo, ki ji je s sklepom sodišča v celoti odvzeta poslovna sposobnost, da
privolitev zakoniti zastopnik. Kljub privolitvi zakonitega zastopnika se poseg ne sme
opraviti, če oseba temu izrecno nasprotuje in če je sposobna razumeti pomen svoje
izjave. Po 10. členu ZOPDCT se mora privolitev dajalca nanašati samo na načrtovani
poseg, privolitev mora biti dana v pisni obliki in mora biti izraz njegove svobodne volje.
Pojasnilo ne sme biti sugestivno. Prizadeto osebo je treba poučiti o njenih pravicah in
varstvu, ki ga zagotavlja ta zakon, še posebej o pravici do neodvisnega posveta o
tveganjih za njeno zdravje z zdravnikom, ki ne bo udeležen pri odvzemu ali presaditvi
organa in ni osebni zdravnik prejemnika. Privolitev lahko da samo polnoletna oseba, ki
je sposobna za razsojanje in jo dajalec lahko prekliče vse do začetka posega. Privolitev
je lahko vezana tudi na pogoj, da se presaditev opravi določeni osebi.
1.3.1.4 Zakon o preskrbi s krvjo
Zakon o preskrbi s krvjo28
vsebuje določbe glede pojasnilne dolžnosti in privolitve v
transfuzijo krvi v 16. členu. Bolnik mora, preden prejme kri ali komponento krvi, pisno
potrditi, da je obveščen o transfuziji in njenih posledicah ter da je dal soglasje zanjo. Če
kri ali krvne komponente prejme mladoletna oseba do dopolnjenega 15. leta starosti ali
polnoletna oseba, ki ji je s sklepom sodišča v celoti odvzeta poslovna sposobnost, mora
zdravnik predhodno pridobiti pisno soglasje staršev ali skrbnika. Soglasje za prejem
krvi ni potrebno, kadar je to nujno potrebno za varovanje življenja ali telesa
posameznika. Pomemben pa je tudi 24. člen tega zakona, ki vsebuje dolžnost zdravnika,
da bolnika opozori na možnost avtologne transfuzije29
, ki spada med posebne odvzeme
krvi.
28
Zakon o preskrbi s krvjo-1 (v nadaljevanju ZPKrv-1), Uradni list RS, št. 104/2006.
29 Transfuzija je prenos krvi ali krvnih sestavin od enega osebka v krvni obtok drugega. Pri avtologni
transfuziji je krvodajalec bolnik sam. Taka odvzeta doza je namenjena samemu dajalcu. Pri takem
12
1.3.1.5 Zakon o nalezljivih boleznih
Zakon o nalezljivih boleznih30
opredeljuje nalezljive bolezni in vsebuje primere
neprostovoljnega zdravljenja. V 20. členu je določena dolžnost obveznega zdravljenja
oseb, ki so zbolele ali za katere se sumi, da so zbolele za nalezljivo boleznijo, in bi
opustitev zdravljenja ogrozila zdravje drugih ljudi ali povzročila širjenje nalezljive
bolezni. Zakon določa tudi obvezno cepljenje proti nekaterim boleznim, ki so v zakonu
izrecno določene v 22. členu.
1.3.1.6 Zakon o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko
pomočjo
Zakon o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo31
v
22. členu predpisuje, da se lahko postopek oploditve z biomedicinsko pomočjo (v
nadaljevanju OBMP) opravi samo na podlagi pisne privolitve zakoncev ali
zunajzakonskih partnerjev. Preden podata zakonca ali zunajzakonska partnerja pisno
privolitev v postopek OBMP, ju mora zdravnik poučiti o postopku OBMP, z možnostjo
za uspeh, morebitnimi posledicami in nevarnostmi postopka za žensko, moškega in
otroka ter jima svetovati. Zdravnik ju obvesti, v kakšne namene se zbirajo in obdelujejo
njuni osebni podatki, ter jima pojasni, da se varujejo kot poklicna skrivnost. Zdravnik
mora zakoncema ali zunajzakonskima partnerjema pojasniti pravila o shranjevanju
spolnih celic in zarodkov in ju vprašati po njunih željah glede trajanja hrambe in
odločanja o morebitnih neuporabljenih zarodkih. Zdravnik mora zakoncema ali
zunajzakonskima partnerjema obrazložiti tudi druge možnosti, s katerimi je mogoče
rešiti ali obiti njun vzrok neplodnosti, tudi take, ki jih njegov center ne opravlja, in jima
omeniti nemedicinske izbire, kot sta posvojitev ali opustitev zdravljenja. Pisna
privolitev se izda za vsak postopek OBMP posebej. Privolitev lahko bodisi eden ali oba
partnerja prekličeta in odstopita od postopka OBMP, dokler se semenske celice,
neoplojene jajčne celice ali zgodnji zarodki ne vnesejo v telo ženske. Zdravnik se mora
pred vnosom semenskih celic, neoplojenih jajčnih celic ali zgodnjih zarodkov v telo
ženske prepričati, da privolitev ni preklicana.
odvzemu ni starostnih omejitev, vrednosti hemoglobina in hematokrita so lahko nižje in razmik med dajanji krajši. (http://hr.wikipedia.org/wiki/Transfuzija_krvi, 10. 8. 2012).
30 Zakon o nalezljivih boleznih (v nadaljevanju ZNB), Uradni list RS, št. 33/2006 (UPB-1).
31 Zakon o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo (v nadaljevanju
ZZZNPB), Uradni list RS, št. 70/2000.
13
1.3.2 Normativno zapisana etična priporočila
V nadaljevanju bom predstavila pet dokumentov, ki s svojim zgodovinskim pomenom
in po vsebini oblikujejo današnje razumevanje medicinske etike v svetu in pri nas.
Temeljno izhodišče za ravnanje zdravnikov na področju medicinske etike je
Hipokratova prisega iz 5. stoletja pred našim štetjem. Načela medicinskega raziskovanja
je začrtal Nürnberški etični kodeks, nadalje pa jih je razvila Helsinška deklaracija. Prva
mednarodno pravno zavezujoča pogodba s področja bioetike pa je Konvencija Sveta
Evrope o varovanju človekovih pravic in človekovega dostojanstva v zvezi z uporabo
biologije in medicine. V našem prostoru je na področju medicinske etike pomemben
Kodeks medicinske deontologije Slovenije.
1.3.2.1 Hipokratova prisega
Hipokrat32
je ena izmed najbolj prepoznavnih osebnosti v medicini vseh časov.
Hipokrat sodi med največje zdravnike vseh časov in njegova veličina ni zbledela niti po
2500 letih, zato ga upravičeno imenujemo »oče medicine.« Njegov oče je bil prav tako
zdravnik in je bil prvi, ki je pri njem vzbudil ljubezen do naravoslovja in medicine.
Hipokrat je imel velik vpliv na razvoj medicine. Bil je prvi, ki je iz medicine izločil
magijo, to pa pomeni začetek medicinske znanosti. Hipokrat je verjel v naravni izvor
bolezni in v obstoj zdravilne moči narave. Po Hipokratu naj bi bil dober zdravnik človek
z ljubeznijo do znanja in opazovanja.33
Danes je najbolj znan po Hipokratovi prisegi34
, ki jo mora opraviti vsakdo, ki postane
zdravnik. S tem se zaveže k moralnim in etičnim načelom zdravniškega poklica. Že v
Hipokratovi prisegi iz 5. stoletja pr. n. št. najdemo zametke pojasnilne dolžnosti.35
32
Hipokrat (Hippokrates) je grški antični zdravnik, rojen okoli 460 pred n. št. na otoku Kosu, umrl pa je v Larisi v Tesaliji leta 375 pr. n. št. Izhajal je iz ugledne zdravniške družine. Iz različnih podatkov sledi, da je bilo znanih v zgodovini grške medicine vsaj 7 zdravnikov s tem imenom. Bil je učitelj zdravniške šole na Kosu, ki je za vzgojo zdravnikov postavil moralno-etična merila in s tem povzdignil medicino iz obrti v poklic. (Primerjaj: A. Dolenc, Medicinska etika in deontologija, Dokumenti s komentarjem, Založba Tangram, Ljubljana, 1993, str. 22-25).
33 Glej več o tem: P. Borisov, Zgodovina medicine, Poskus sinteze zgodovinske misli, 2. dopolnjena in
razširjena izdaja, Založba Pivec, 2009, str. 102-111.
34 Hipokratova prisega je prisega zdravnikov, ki jo izrečejo ob koncu izobraževanja. Prisega je zapisana v
jonski grščini (pozno 5. stoletje pr. Kr.). Prisega ima v mnogih državah vlogo obreda, ki zdravnika vpelje v svoj poklic. Hipokratova prisega je eno najbolj znanih grških medicinskih besedil. Z njo zdravnik pri bogovih zdravja priseže, da bo branil številne etične standarde svojega poklica. Skozi stoletja so prisego
14
Hipokratova prisega je le etična listina in zgled idealnega zdravnika, zato nima
pretenzije zakona, sankcije niso omenjene. Je le poziv in ne grožnja, kot je bil npr.
Hamurabijev zakonik36
. Besedilo prisege se je ohranilo do današnjih dni in je temelj
zdravniške etike. Pomeni zdravniški ideal, po katerem naj bi se zgledovali, čeprav so
nujne tudi spremembe, da bi se prisega lahko prilagodila današnjemu mišljenju in
času.37
Poleg splošno znanega besedila Hipokratove prisege obstajata v medicinski etiki še dve
zdravniški prisegi, in sicer Majmonidova zdravniška molitev38
in zaprisega Amatusa
Lusitanusa,39
katere besedilo je osebna izpoved in se tako razlikuje od Hipokratove, ki
pomeni svečano zaobljubo ob vstopu v zdravniški stan.
pogosto spreminjali, da bi se bolje skladala z vrednotami različnih kultur, na katere je vplivala grška medicina. Hipokratovo prisego je presegla Ženevska deklaracija.
35 S Hipokratovo prisego iz 5. stoletja pr. n. št. so bodoči zdravniki, mladi asklepiadi, potomci velikega
grškega zdravnika in kasnejšega boga Asklepija med drugim prisegali pred bogovi, da bodo znanje zdravniške stroke izročili svojim sinovom in sinovom svojega učitelja in le tistim učencem, ki so pisno pristali na zakon in prisegli, ter nikomur drugemu in bodo dajali pacientom potrebne nasvete in navodila ter jih varovali vsake škode.
36 Hamurabijev steber iz bazalta je nastal okoli leta 1780 pr. n. št. in ga hranijo v pariškem Louvru. Na
stebru je s klinopisno pisavo izklesano besedilo babilonskega zdravstvenega zakonika. Zdravstveni kodeks je razlikoval več vrst zdravnikov in storitev ter določal pravice in dolžnosti zdravstvenega osebja, honorar in kazni. (P. Borisov, 2009, str. 60).
37 Ibidem, 2009, str. 113-114.
38 Pisec listine je Moses Maimonides (1135-1204), judovski filozof in zdravnik medicine. To je molitev k
bogu, da bi postal dober zdravnik. Njegova prošnja – »ne daj, da me prevzame misel, da zmorem vse« - je še vedno aktualna, saj hoče tudi današnja medicina narediti vtis, da je gospodar nad življenjem in smrtjo. Lažna zavest in prepričanje, da zmoreš vse, lahko daje občutek neomejene oblasti, ki pa je nevaren. V Maimonidovi molitvi Maimonides prosi boga, da ne bi videl v pacientu nič drugega kot človeka, ki trpi. V nadaljevanju svoje molitve pa pravi, da so velika in častna tista znanstvena iskanja, ki imajo za cilj ohraniti zdravje in življenje vseh živih bitij. Maimonides prosi boga, da naj stori, da bodo njegovi pacienti zaupali vanj in v njegovo umetnost, da bodo upoštevali njegova navodila in nasvete. (Povzeto po: V. Flis, Osveščen pristanek na zdravljenje in odnos med zdravnikom in bolnikom, Medicina in pravo III, Pojasnilna dolžnost, Slovensko zdravniško in pravniško društvo v Mariboru, Maribor, 1995, str. 36).
39 To etično listino je napisal Amatus Lusitanus (1511-1586), portugalski Žid, po poklicu zdravnik, ki je
deloval tudi v Dubrovniku. V zaprisegi gre za njegovo osebno izpoved in za izjavo o enakosti pacientov, zdravnikove pomoči vsem pacientom, ne glede na vero in narodnost. (Povzeto po: P. Mohor, Temelji medicinske etike in deontologije, Zavod Republike Slovenije za šolstvo, Ljubljana, 1997, str. 17).
15
1.3.2.2 Nürnberški kodeks
V zgodovini normativnega urejanja pojasnilne dolžnosti je pomemben t.i. Weimarski
dokument oz. Weimarska okrožnica40
, na podlagi katerega je nastal Nürnberški kodeks,
ki določa moralna, etična in pravna načela v zvezi s poskusi na ljudeh in je temelj za vse
nadaljnje deklaracije in resolucije, ki jih je sprejelo Svetovno zdravniško združenje.41
Zgodovinski pomen nürnberškega zdravniškega procesa je v načelih medicinskega
raziskovanja, ki jih je sodišče najprej sprejelo in nato uporabilo za dokazovanje krivde
nacističnih zdravnikov. Nürnberški kodeks je leta 1947 napisal ameriški psihiater dr.
Leo Alexander42
. Sodišče je ta kodeks uporabilo pri dokazovanju krivde za zločine, ki
so jih nacistični zdravniki zagrešili na vojnih ujetnikih, političnih zapornikih in
ujetnikih v koncentracijskih taboriščih.43
Med zdravniškim procesom so pred sodišče
privedli 23 zdravnikov in visokih uradnikov ministrstva za zdravstvo nacistične vlade.
40
Weimarska okrožnica je bila sprejeta v okviru Nemškega Državnega ministrstva za notranje zadeve, Weimar, 28. 02. 1931. Gre za smernice za nove načine zdravljenja in zdravstvene preizkuse na človeku, na podlagi predlogov Državnega zdravstvenega sveta. Dokument ni imel neposredne narave pravne ureditve, zato ga je treba jemati le kot priporočilo. Dokument predstavlja trinajst načel. Deklaracija opravičuje raziskave z upravičenostjo do razvoja medicine. Dokument posebej nalaga zdravniku trajno odgovornost za življenje in zdravje vsake osebe v preizkusu. Dokument zahteva, da mora sleherni nov postopek zdravljenja biti utemeljen in v izvedbi skladen s temelji zdravniške etike in pravili medicinske umetnosti ter znanosti. Nov način zdravljenja se sme uporabiti samo v primerih, ko se bolnik po ustreznem in nedvomnem poduku s postopkom strinja. Pristanek osebe je nujen, da se raziskava sploh lahko začne. (A. Dolenc, 1993, str. 297-299).
41 Svetovno zdravniško združenje je neprofitna izobraževalna in znanstvena organizacija, ki predstavlja
mnenje zdravnikov – izvedencev iz najrazličnejših predelov sveta. Svetovno zdravniško združenje (SZZ) je potrebno ločiti od Svetovne zdravstvene organizacije (WHO). Obe se sicer ukvarjata s problemi zdravja na mednarodni ravni, vendar Svetovno zdravniško združenje predstavlja prostovoljna, poklicna, nacionalna zdravnika združenja, Svetovna zdravstvena organizacija pa predstavlja vlade posameznih držav. SZZ ni povezano z nobeno vlado in zastopa stališče, da morata biti zdravniško znanje in medicinska znanost dostopna vsakomur in delovati brez politične kontrole. Namen SZZ je doseči najvišjo mednarodno raven pri medicinski izobrazbi, medicinski znanosti, medicinskih veščinah, medicinski etiki in zdravstvenem varstvu za ljudi vsega sveta.
42 Dr. Leo Alexander, rojen 5. oktobra 1905 na Dunaju, je ameriški psihiater in nevrolog avstrijskega
rodu. Leta 1933 končal študij medicine na Dunaju, nato pa se izselil v ZDA. Med drugo svetovno vojno in po njej je preučeval patologijo nacizma, še posebej nacistične zločine v koncentracijskih taboriščih in izdal vrsto znanstvenih publikacij s tega področja.
43 Ujetnike so namakali v ledeni vodi in primerjali različne načine odtajanja in oživljanja. Primerjali so
preživetje po pitju same morske vode ali pa na različne načine razsoljene vode. Zapornike so zastrupljali z bojnima plinoma iperitom in fosgenom, okužili so jih s tifusom ali plinsko gangreno, opekli so jih s fosforjem – nato pa so jih na različne načine zdravili. Lomili so jim kosti in proučevali celjenje zlomov po premostitvi zloma s presadkom druge kosti. (Glej več o tem: Zwitter Matjaž, Etična ocena zdravnikovega delovanja, Kodeksi, etična analiza na osnovi teorije ravnotežja med štirimi načeli in zavezanost medsebojnemu zaupanju, Pravo in medicina, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1998, str. 61-64).
16
Sodišče je 15 obtoženih spoznalo za krive vojnih zločinov in zločinov proti človeštvu in
je 7 obsojencev obsodilo na smrt.44
Vsebinsko ima Nürnberški kodeks v svojih desetih členih vse temelje, ki so jih
uzakonile vse kasnejše deklaracije Svetovnega zdravniškega združenja. Bistven in
brezpogojen je prostovoljni pristanek preiskovanca. Preiskovanec mora imeti pravno
možnost za pristanek; biti mora v takšnem stanju, da lahko prostovoljno odloča, brez
najmanjše prisile, prevare, ukane, nejasnosti ali kakšnega drugega načina siljenja ali
omejevanja njegovega lastnega odločanja; v zadostni meri mora poznati in razumeti
raziskavo, da je sposoben pametno odločati sam. Zaradi tega je potrebno, da je
preiskovanec seznanjen z naravo, trajanjem in namenom poskusa, z metodo ter načinom
izvedbe, z vsemi težavami do katerih bi lahko prišlo ter z vplivi na zdravstveno stanje in
osebnost, ki bi lahko izhajali iz poskusa. Obveza in odgovornost za presojanje kakovosti
pristanka je stvar vsakogar, ki sodeluje pri pripravah na raziskavi in ki odreja ali poziva
na raziskavo.45
1.3.2.3 Helsinška deklaracija
Na 18. generalni skupščini Svetovnega zdravniškega združenja v Helsinkih leta 1964 so
sprejeli deklaracijo, ki opredeljuje smernice zdravnikom pri opravljanju kliničnih
raziskav. Helsinško deklaracijo so izpopolnjevali na kasnejših zasedanjih združenja v
Tokiu (1975), Benetkah (1983) in Hong Kongu (1989). Helsinška deklaracija tudi še
danes predstavlja standard, na katerega se pri oceni raziskovalnih predlogov naslanjajo
odbori za medicinsko etiko. V primerjavi z Nürnberškim kodeksom Helsinška
deklaracija popušča pri varovanju oseb, ki so vključene v medicinsko raziskovanje – pri
privolitvi bolnika na sodelovanje v raziskavi in pri vključevanju opravilno nesposobnih
oseb v raziskave, ki zanje nimajo terapevtske vrednosti. Helsinška deklaracija v veliki
meri prepušča privolitev bolnika na sodelovanje v raziskavi zdravnikovi presoji: »Če je
le mogoče in v skladu z duševnim stanjem bolnika mora zdravnik, potem ko je bolniku
skrbno obrazložil naravo bolezni, od bolnika dobiti prostovoljno privolitev.«46
44
Povzeto po: A. Dolenc, 1993, str. 300-301.
45 Primerjaj: A. Dolenc, Zdravnikova pojasnjevalna dolžnost – realnost ali utvara, Medicina in pravo III,
Pojasnilna dolžnost, Slovensko zdravniško in pravniško društvo v Mariboru, Maribor, 1995, str. 86.
46 Primerjaj: M. Zwitter, 1998, str. 65-66.
17
1.3.2.4 Kodeks medicinske deontologije Slovenije
Kodeks medicinske deontologije Slovenije je za zdravnike poleg ostale zakonodaje
dokument, ki jih še dodatno zavezuje k etičnemu in strokovnemu ravnanju.47
Zavezuje
jih, da delujejo v skladu s sprejetimi etičnimi in strokovnimi načeli in da odklonijo
opravilo, ki je v nasprotju z medicinsko znanostjo ali etiko. Nalaga jim dolžnost, da o
večjih napakah v strokovnih postopkih obvestijo nadrejene ali zdravniško zbornico. Na
ta način je varovana pravica pacienta do korektnega zdravljenja in v zvezi s tem tudi
vseh postopkov zdravljenja. V zvezi s pojasnilno dolžnostjo zdravnika so v kodeksu
najpomembnejše določbe druge točke tretjega dela, v katerih je opisan odnos med
zdravnikom in pacientom. Predvsem bi izpostavila določbo 17. člena, po kateri mora
zdravnik za vsak poseg dobiti privolitev pacienta, potem ko ga seznani o pomenu
posega za ugotavljanjem zdravljenje in spremljanje njegove bolezni. Zdravnik je
upravičen opraviti poseg brez pacientove privolitve le v primerih, ko gre za nujen poseg
zaradi neposredne nevarnosti za življenje, pacient pa ni v stanju, da bi dal svoj
pristanek. Določba 18. člena posebej opozarja na pojasnilno dolžnost zdravnika pred
vsakim posegom v pacientovo telo, izjema so le nujni posegi, za katere privolitev ni
potrebna. Zdravnik je ob sprejemu pacienta v bolnišnico dolžan poskrbeti, da je le ta
obveščen o rutinskih postopkih, o načinih zdravljenja in o medicinsko tehničnih
zmožnostih, s katerimi zdravstvena ustanova razpolaga, in ki se nanašajo na njegovo
zdravljenje. Izpostaviti pa moram tudi določbe sedme točke tretjega dela, ki govorijo o
biomedicinskih raziskavah in novih metodah zdravljenja. Po 49. členu mora biti oseba v
primeru novih metod ali medicinskih raziskav vsestransko seznanjena o značilnostih,
pričakovanih uspehih in tudi o možnem tveganju in o možnih nevarnostih takega
postopka. Brezpogojno je obvezen prostovoljen, neizsiljen pristanek za uporabo nove
metode, ali poizkusa novega načina zdravljenja, kar potrdi s podpisom izjave.48
47
Medicinska deontologija pomeni zbirko pravil in dolžnosti, ki se jih mora zdravstveno osebje držati pri opravljanju svojega poklica v konkretnih dolžnostih: v odnosih do bolnika, kolegov, javnih organov in do družbe. Je sistem norm pri vsakodnevnem ravnanju zdravstvenega osebja. (Povzeto po: P. Mohor, 1997, str. 9).
48 Primerjaj: A. Dolenc, 1993, str. 528-534.
18
1.3.2.5 Konvencija Sveta Evrope o varstvu človekovih pravic in dostojanstva
človeškega bitja v zvezi z uporabo biologije in medicine
Konvencija o varstvu človekovih pravic in dostojanstva človeškega bitja v zvezi z
uporabo biologije in medicine je prvi mednarodni pravni instrument zavezujoče narave
na področju bioetike. Konvencijo je izdelal Usmerjevalni odbor za bioetiko, ki ga je
vzpostavil Svet Evrope. Konvencija se imenuje tudi Oviedska konvencija po kraju
sprejetja - kraj Oviedo v pokrajini Asturija v Španiji.
Temeljne določbe te konvencije se nanašajo na t.i. prvenstvo človeškega bitja, na
privolitev, na varstvo zasebnosti, na človeški genom, na znanstveno raziskovanje, na
odvzem organov in živih tkiv darovalcem zaradi presaditve in na prepoved pridobivanja
premoženjske koristi in razpolaganje z deli človeškega telesa. Posebnost konvencije je
vnaprej predvidena možnost sprejemanja kasnejših protokolov h konvenciji, kar kaže na
širino področja, predvsem pa na to, da je biomedicina področje, v katerem se stalno
pojavljajo novosti, ki so potrebne pravnega reguliranja.49
Splošno veljavna privolitev v vsak zdravstveni poseg je med najpomembnejšimi
določbami Konvencije.50
Pomembna novost v primerjavi s Helsinško deklaracijo je, da
Konvencija v večini svojih določil ne dela razlik med zdravstvenim postopkom v sklopu
običajnega zdravljenja in med klinično raziskavo. Le štirje členi51
posebej določajo
pogoje, v katerih je dopustno izvajati medicinsko raziskovanje. Doslej so namreč veljala
precej strožja pravila pri privolitvi pacienta v zdravljenje v sklopu medicinske raziskave
kot pa za običajno zdravljenje, pa čeprav raziskava večinoma sloni na temeljitejšem
znanju, na skrbnejše načrtovanih postopkih in ob stalnem spremljanju kvalitete
postopkov.52
49
Primerjaj: A. Šelih, Odziv prava na probleme sodobne medicine, 21. simpozij Medicina in pravo, Odsev medicine in prava v sodobni družbi, Zdravniško in pravniško društvo Maribor, Maribor, 2012, str. 15-16.
50 Glej 5. – 9. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in dostojanstva človeškega bitja v zvezi z
uporabo biologije in medicine.
51 Glej 15. – 18. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in dostojanstva človeškega bitja v zvezi z
uporabo biologije in medicine. Ključna določila teh členov so znanstvena utemeljenost, ugodno razmerje med koristmi in nevarnostmi raziskave, svobodna privolitev osebe, ki sodeluje v raziskavi, ter posebne omejitve in zaščita za osebe, ki niso sposobne samostojnega pristanka na vključitev v raziskavo.
52 Več o tem glej: M. Zwitter, 1998, str. 69-75.
19
1.4 RAZMERJE MED ZDRAVNIKOM IN PACIENTOM
1.4.1 Vsebina razmerja
Zdravnik pri opravljanju svojega poklica odloča o najobčutljivejših vprašanjih v
posameznikovem življenju, ki zadevajo njegovo zdravje in življenje in s tem posega v
najbolj intimni del posameznika. Prav iz tega razloga mora razmerje med posameznim
zdravnikom in njegovim pacientom temeljiti na medsebojnem zaupanju, ki ga pogojuje
pacientova prostovoljna privolitev po predhodnem pojasnilu za vsakršen zdravstveni
poseg. Zaupanje med zdravnikom in pacientom raste počasi in se poglablja z vsakim
dnem njunega poznanstva. Dober in zaupanja vreden zdravnik pokaže zanimanje do
pacienta kot osebnosti: spozna njegove navade, verovanje, okolje, poklic. Šele ko
razkrije pacientov pogled na življenje in bolezen, lahko ponudi primeren nasvet.
Menim, da mora pacient zaupati zdravniku glede njegovega znanja in njegove
dobronamernosti, saj zdravnika pri odločitvah vodi skrb za pacienta. Zaupanje pacienta
temelji na prepričanju o zdravnikovem znanju in izkušenosti.
Edmund Pellegrino takole prevzema sedem osnovnih vrlin dobrega zdravnika:53
- zvestoba zaupanju in obljubi je temelj odnosa med pacientom in zdravnikom;
- dobrodelnost, delovanje v interesu pacienta, je zlati standard medicinske etike;
- odrekanje sebičnim interesom je nujno, če naj ranljivega pacienta zaščitimo pred
zlorabo;
- sočutje in skrb sta nujna, da odnos ne zdrkne na tehnično, pogodbeno raven;
- strokovna poštenost zagotavlja, da se zdravnik zaveda meja svojega znanja in
usposobljenosti;
- pravičnost ne le pri presoji, kaj naj bi pacientu nudili glede na splošno sprejeta
merila, ampak tudi glede na njegove specifične potrebe;
- preudarnost pri izbiri in nasvetu med različnimi možnostmi.
Pacient gleda na svoj odnos do zdravnika skozi perspektivo svoje stiske, saj ko se obrne
na zdravnika, je to prošnja za pomoč in dejanje zaupanja. V njunem razmerju je
bistvenega pomena dobro in učinkovito medsebojno sporazumevanje, ki med drugim
tudi zmanjšuje možnosti za zdravniško napako. Sporazumevanje med zdravnikom in
53
Ibidem, 1998, str. 82.
20
pacientom je osnovni element dela zdravnika in nujna vsebina medsebojnega odnosa.54
Dobro sporazumevanje povečuje medsebojno spoštovanje, samospoštovanje pacienta in
njegovo motivacijo pri zdravljenju. Pri pacientu pa dobro sporazumevanje povečuje
ugled zdravništva, krepi medsebojno zavezništvo med zdravnikom in pacientom,
pacient se čuti razumljenega in sprejetega. Dobro sporazumevanje vodi do skupnih
prizadevanj za ozdravitev. Najbolj pomembna je neposredna ustna komunikacija med
zdravnikom in pacientom ter zdravnikom in pacientovimi svojci.55
Vendar ima
praviloma večjo težo kot pomen samih besed neverbalno komuniciranje, ki s strani
zdravnika vključuje izraze odprtosti, motiviranosti, sočustvovanja z obrazno mimiko,
držo telesa, kretnjami in s stiskom roke. Za prijazen odnos s pacientom je največkrat
potreben notranji posluh za stisko drugega. V prvi vrsti je cilj komunikacije med
zdravnikom in pacientom povečana zadovoljnost pacienta, boljše sodelovanje in manj
stresno doživljanje bolezni in hitrejše okrevanje. Vendar menim, da na tem področju
obstaja še veliko možnosti za izboljšanje tako ustne kot pisne komunikacije, predvsem s
stalnim izobraževanjem zdravnika, s prilagoditvijo informacije sposobnosti pacienta za
dojemanje, ponavljanje informacij in preverjanje njihovega razumevanja.
Pacient izkaže zaupanje in deloma tudi pristanek na zdravljenje že s prihodom k
zdravniku, kar pa še ne pomeni, da se strinja z zdravnikovim mnenjem in priporočili. V
odnosu zdravnik-pacient gre za partnerski odnos, kjer sta partnerja enakovredna, toda
glede znanja nista uravnotežena. Nosilec znanja in postopkov zdravljenja je zdravnik in
njegova dolžnost je pacienta poučiti o narave njegove bolezni, postopkih prepoznavanja
bolezni in možnostih zdravljenja, ki so na voljo za njegov osebni primer. Zdravnika v
odnosu do pacienta morajo voditi etična načela, kot so avtonomnost (spoštovanje
osebne opredelitve pacienta glede medicinskih posegov), dobronamernost (ukrepanje
zdravnika v pacientovo korist), pravičnost in nepristranskost zdravnikove odločitve
glede medicinskih postopkov in koristnost (izbira medicinskih postopkov z največjo
možno koristjo za pacienta ob razumni porabi sredstev).56
54
Glej več o tem: J. Drinovec: Pojasnilna dolžnost in klinično preizkušanje zdravil, Medicina in pravo, Izbrana poglavja 2001, 2002, 2003, Splošna bolnišnica, Maribor, 2004, str. 147.
55 Povzeto po: J. Drinovec, Pomen pojasnjevalne dolžnosti v procesu zdravljenja, Medicina in pravo III,
Pojasnilna dolžnost, Slovensko zdravniško in pravniško društvo v Mariboru, Maribor, 1995, str. 28.
56 Primerjaj: D. Pleterski Rigler, Pravice in dolžnosti zdravnikov pri odločanju o zdravstvenih posegih, 3.
posvet Etika v belem z naslovom »Mejna stanja in odgovornost v zdravstvu«, Ljubljana, 2005, str. 27-28.
21
Razmerje med zdravnikom in pacientom ob normalnem poteku stvari ni sporno in
temelji na humanosti in plemenitosti s strani zdravnika in zaupanju s strani pacienta.
Osnovno razmerje je specifično in se ureja s pravili in etiko medicinske stroke, pravo še
ni prisotno. Pravo ovrednoti problem, ko pride do konflikta in ga reši v skladu z
etičnimi načeli in pravnimi normami.57
1.4.2 Štirje temeljni modeli pojasnilnega pogovora med zdravnikom in pacientom
Obstajajo štirje osnovni modeli pojasnilnega pogovora med bolnikom in zdravnikom, ki
so razčlenjeni na temelju naslednjih vprašanj:
- Kaj so nameni in cilji odnosa (pojasnilnega pogovora) med bolnikom in
zdravnikom?
- Kaj so v tem odnosu zdravnikove obveze?
- Kakšna je v tem odnosu vloga bolnikovih vrednot?
- Kako razumeti koncept popolne avtonomije bolnikove osebnosti?58
1.4.2.1 Paternalistični model
Za odnos med zdravnikom in pacientom je bil vsaj do polovice 20. stoletja značilen
paternalističen model, imenovan tudi starševski model ali duhovniški odnos. V tem
modelu je zdravnik edini, ki je pristojen odločati o tem, kaj je za pacienta dobro, ob
predpostavki, da pacient zaradi svoje bolezni ni sposoben sprejemati racionalnih
odločitev o svojem zdravju. Zdravnik torej odloča o tem, kaj je za pacienta najboljše, pri
tem uporabi svoje znanje za ugotovitev bolezni, odloča o rabi vseh potrebnih
medicinskih testov in se sam odloči o najprimernejšem zdravljenju. V tem modelu
zdravnik posreduje pacientu strogo omejene informacije, in še to samo tiste, o katerih
meni, da bodo pacienta v postopku zdravljenja opogumljale. Poleg tega jih posreduje
tako, da bo pacient praviloma privolil v predlagani način zdravljenja. Ta model izhaja iz
predpostavke, da se pacient strinja z vsemi zdravnikovimi postopki (torej tudi s tem, da
mu zdravnik zamolči pomembne podatke). Gre za pacientovo domnevno privolitev v
57
Glej več o tem: A. Cvetko, Razmerje zdravnik-bolnik, 21. simpozij Medicina in pravo, Odsev medicine in prava v sodobni družbi, Zdravniško in pravniško društvo Maribor v sodelovanju z Univerzo v Mariboru v okviru EPK Maribor, Maribor, 2012, str. 71-73.
58 Povzeto po: V. Flis, Doktrina o zavestni privolitvi, Pravo in medicina, Cankarjeva založba, Ljubljana,
1998, str. 151.
22
vse zdravnikove postopke, pacient se popolnoma odpove avtonomiji osebnosti.
Paternalistični model je bil deležen številnih kritik, zato so se začeli razvijati preostali
trije modeli. Ta model pa je še vedno uveljavljen pri nujnih medicinskih posegih, ko je
malo časa za ukrepanje in bi pacient zaradi opustitve ukrepanja lahko utrpel
nepopravljive okvare.
1.4.2.2 Informacijski model
Drugi model odnosa med zdravnikom in pacientom je informacijski model, imenovan
tudi znanstveni, tehnični ali potrošniški model. V okviru tega modela je zdravnikova
naloga, da pacientu predstavi vse razpoložljive podatke. Predstaviti mu mora vse možne
postopke zdravljenja in mu opisati vsa tveganja, ki jih spremljajo. Pacient izbira,
zdravnik pa nato sam opravi tisto, za kar se pacient odloči. V tem modelu je zdravnik
samo posredovalec tehničnih podatkov, pacient pa sprejema medicinske odločitve.
Vendar pa ima pacient samo navidezen nadzor nad dogajanjem in samo navidezna je
tudi njegova avtonomija osebnosti. Temu modelu je moč očitati, da zdravniku omogoča,
da se lahko dejansko izmakne vsaki odgovornosti in vse prevali na pacientova ramena.59
1.4.2.3 Interpretacijski model
Interpretacijski model je prišel v uporabo zaradi odločitve sodišča v primeru Canterbury
proti Spencu, v katerem je sodnik dosodil, da je zdravnikova dolžnost, da pacientu
posreduje vse podatke, tudi tiste najbolj strokovne. Sodnik je dodatno dosodil, da so
nato vse medicinske odločitve odvisne od volje pacienta. Medicinskih odločitev po tej
sodbi ne sprejema zdravnik, temveč zgolj pacient, pod pogojem, da je prišteven.60
Zdravnik tudi po tem modelu predstavi pacientu vse podatke, mu pojasni vse možne
načine zdravljenja, vključno s koristmi in morebitnimi tveganji. V tem modelu je
zdravnik svetovalec, ki skuša spoznati pacienta, njegovo osebnost, njegove življenjske
poglede, njegov vrednostni sistem. Končne odločitev v okviru tega modela pa sprejema
pacient, njegova avtonomija osebnosti se v tem modelu uresniči ob tesnem sodelovanju
z zdravnikom. Ključna razlika do informacijskega modela je, da zdravnik ni le
59
Primerjaj: Z. Krušič Mate, 2000, str. 25.
60 Povzeto po: V. Flis, 1995, str. 80.
23
posredovalec podatkov, temveč skuša pacientu pomagati, da izrazi svoje vrednote,
hkrati pa mu predstavi tudi svoje lastne vrednote. Kljub temu, da v tem modelu,
zdravnik izrazi svoje vrednote in svoj pogled, končne odločitve sprejema pacient.
Najšibkejša točka interpretacijskega modela je, da lahko hitro zdrsne v paternalistični
model, saj zdravnik pogostokrat za pogovor s pacientom nima dovolj časa. V kratkem
času, ki je pogovoru velikokrat namenjen, lahko zdravnik skuša pacientu vsiliti svoj
sistem vrednot in pacient se mnogokrat takšnemu pritisk ni sposoben upreti.
1.4.2.4 Posvetovalni model
Posvetovalni model je kompromis med paternalističnim in interpetacijskim modelom.
Zdravnik in pacient v tem modelu sodelujeta podobno kot v interpretacijskem modelu,
vendar si zdravnik v tem modelu lahko vzame pravico, da pacientu predlaga tiste načine
ugotavljanja in zdravljenja bolezni, o katerih sam meni, da so v okviru danih okoliščin
najprimernejši. Zdravnik mora pacientu razkriti vse podatke in na prvo mesto mora
postaviti vrednote, ki so usmerjene k zdravljenju. Zdravnik in pacient se v okviru tega
modela vedno posvetujeta in se pogovarjata. Posvetovalni model odnosa med
zdravnikom in pacientom je najbolj idealen teoretičen model. Zdravnik pacienta
obvešča, obenem pa mu na podlagi svoji izkušenj in znanja skuša svetovati postopke, ki
so prav za tega pacienta bistvenega pomena pri zdravljenju. Vendar pa je ta model v
praksi najtežje uresničljiv. Zdravniki se med šolanjem za takšen odnos do pacienta ne
izobrazijo dovolj, poleg tega pa je težava tudi v tem, da za pacienta navadno nimajo
dovolj časa.
Včasih so videti razlike med posameznimi modeli v razmerju zdravnik-pacient le
teoretične ali neznatne. V realnih okoliščinah pa so lahko velike, četudi za nepoznavalca
na prvi pogled morda nerazpoznavne. V nadaljevanju bom predstavila konkreten
primer, na katerem bomo lahko videli razlike med posameznimi modeli pojasnilnega
pogovora med zdravnikom in pacientom. Dodati moram, da gre za idealiziran primer,
pri katerem je zaradi boljšega razumevanja zanemarjeno dejstvo, da morajo biti pacientu
zelo jasno in natančno razloženi tudi diagnostični postopki in njihove morebitne
nevšečnosti, neprijetnosti ali morebitni spremljajoči škodljivi učinki. Domnevali bomo
torej, da sta se v opisanih modelnih situacijah pacientka in njen zdravnik natančno
24
pogovorila o diagnostičnih postopkih. Prav tako bomo domnevali, da je pacientka
privolila v predlagane načine ugotavljanja bolezni, da je diagnostiko brez večjih
zapletov prestala in da se sedaj s svojim zdravnikom pogovarja zgolj o možnih
postopkih, potekih in zapletih in o rezultatih predlaganega zdravljenja.
Primer:61
Triinštiridesetletna ženska je zatipala zatrdlino v svoji dojki. Zatrdlino so ji le deloma
odstranili z namenom, da bi pridobili košček tkiva za mikroskopski pregled (histološka
diagnoza). Mikroskopski pregled je razkril, da gre za karcinom mlečnih izvodil, ki ni
večji od poltretjega centimetra v premeru. Dodatne preiskave (rentgensko slikanje
prsnega koša, radioizotopske preiskave okostja, funkcijske preiskave jeter) so razkrile,
da se rak trenutno po telesu ne širi. Ni bilo znakov, da bi rak zajel bezgavke ali se
kakorkoli drugače po telesu razsejal. Kakšen naj bo nasvet njenega zdravnika v luči
sodobnih gledanj na rak dojke?
Nasvet zdravnika iz paternalističnega modela:
Na razpolago imate dve standardni možnosti zdravljenja. Odločate se lahko med
odstranitvijo dojke ali radioaktivnim obsevanjem. Obstaja še tudi nekaj nestandardnih
načinov zdravljenja. Zelo dobra tretja možnost je naslednja opcija: odstranimo vam
lahko samo tumor, dojko ohranimo, dodatno pa je potrebno še obsevanje
(lumpektomija). Ta možnost prinaša enake dolgoročne rezultate kot odstranitev dojke.
Ker je torej ta možnost za vas najboljša, jo bom postavil na prvo mesto. Prav tako vas
moram zaščititi pred razširitvijo bolezni po vsem telesu. Zadnje raziskave o rabi
kemoterapije kažejo, da le-ta bistveno izboljša preživetje pri raku dojke. Kemoterapija
dodatno zmanjšuje možnost novega izbruha rakave rašče. Odredila vam bom
kemoterapijo, ki resda nosi s seboj tudi stranske učinke, ki pa se mi ne zdijo omembe
vredni.
Nasvet zdravnika iz informacijskega modela:
Preiskali smo vaše bezgavke in izvid je negativen, kar najverjetneje pomeni, da se
rakava rašča še ni pričela širiti po telesu. Vendar vas moram opozoriti, da morava
razmišljati o lokalnem in sistemskem nadzoru nad boleznijo. Kirurška odstranitev dojke
61
V. Flis, 1995, str. 76-83.
25
prinaša dolgoročno podobne rezultate kot zgolj odstranitev tumorja z obsevanjem. V
obeh primerih dosega desetletno preživetje 80%, odstranitev tumorja brez obsevanja pa
prinaša skoraj 40% verjetnost, da se bo rak ponovno razrastel. Koristnost kemoterapije
pa še ni raziskana pri bolnicah, kjer rak še ni zajel bezgavk (kot v vašem primeru).
Nekatere posamezne raziskave kažejo, da v takšnih primerih kemoterapija ne prinaša
koristnih učinkov, vendar skupen pregled množičnih raziskav kljub temu nakazuje na
koristnost kemoterapije.
Zdravnik iz interpretacijskega modela pa bi se morebiti odzval takole:
Zdravnik iz tega modela bo verjetno posredoval enako količino podatkov kot zdravnik iz
prejšnjega modela, vendar bo njegov dvogovor z bolnico zanesljivo drugačen:
Razumem, da se ne morete odločiti med možnostmi za zdravljenje. Dovolite mi, da vam
predlagam projekcijo, za katero sodim, da se še najbolje ujema z vašimi pričakovanji.
Zdi se mi, da se je pomembno boriti proti vašemu raku, toda potek mora biti takšen, da
boste zadržali sprejemljivo kvaliteto življenja izven bolnišnice. Predlagam vam, da vam
odstranimo samo tumor, dojko ohranimo, ne predlagam pa vam dodatne kemoterapije.
Sodim, da bi slednji postopek zgolj v vašem primeru zdravljenje nerazumno podaljšal,
dobrobit pa je nedokazana. Meseci nedokazano uspešne kemoterapije vam lahko
popolnoma onemogočijo vaše življenjske načrte.
Zdravnik iz posvetovalnega modela:
Zdravnik iz posvetovalnega modela bi moral bolnici povedati enako resnico kot
zdravniki iz prejšnjih modelov, nadaljevati pa bi moral drugače: Odstranitve dojke vam
ne priporočam, prav tako vam ne priporočam lumpektomije. Način zdravljenja z
obsevanjem vam nudi največjo možnost preživetja ob najmanjšem tveganju in ob
najmanjšem motenju vašega osebnega življenja. Vprašanje kemoterapije je v vašem
primeru lahko sporno. Zdi se mi, da bi bilo najbolje, da se vključite v raziskavo, ki
preučuje, kakšen je vpliv kemoterapije na dolgoročno preživetje bolnic z negativnimi
bezgavkami. Te raziskave bolnic ne izpostavljajo pretiranim tveganjem. Vodijo jih
vodilni strokovnjaki za rak dojke. Vse preiskovanke bodo zdravljene po načelih, ki
omogočajo najboljšo medicinsko oskrbo.
26
1.5 VSEBINA POJASNILNE DOLŽNOSTI
Pojasnilna dolžnost je izredno pomembna zdravnikova obveza in je prvi korak v
procesu zdravljenja. V slovenskem pravnem redu pojasnilno dolžnost obravnava Zakon
o pacientovih pravicah62
v 20. členu.63
V tej določbi je zdravnikova pojasnilna dolžnost obravnavana v zvezi z boleznijo in
medicinskimi posegi, vendar je pomen te določbe širši in se nanaša na vsakršno
razmerje med zdravnikom in pacientom, četudi ne gre za bolezen, ampak npr. za
nosečnost, in četudi ne gre za poseg, ki ga priporoča zdravnik, ampak se zanj odloči
pacient, npr. lepotna operacija.64
Takšno stališče je (sicer v zvezi z določbo prej
veljavnega 47. člena ZZDej) zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v odločbi z
opr. št. II Ips 306/1995 z dne 16. 1. 1997, VS 02747.65
Vsako pojasnilo mora vsebovati vse temeljne elemente. Mednje sodijo pojasnilo
diagnoze, pojasnilo prognoze, pojasnilo o posegu, pojasnilo o možnostih uspešnega
zdravljenja, pojasnilo o stopnji tveganja za zaplete oziroma neuspešen izhod
zdravljenja. Temeljni elementi pojasnila se vsak zase ali v različnem zaporedju
pojavljajo v vseh vrstah pojasnila. Izpustitev posameznih elementov pojasnila lahko v
kontekstu različnih možnosti podajanja neke vsebine spremeni sporočilno naravo
62
Zakon o pacientovih pravicah, Uradni list RS, št. 15/2008.
63 Podobno določbo sta imela že Zakon o zdravstveni dejavnosti (ZZDej), ki je v tretji alineji prvega
odstavka 47. člena govoril o pravici bolnika »izvedeti za diagnozo svoje bolezni in za obseg, način, kakovost ter predvideno trajanje zdravljenja« in Zakon o zdravniški službi (ZZdrS-UPB2), ki je v 47. členu določal, da mora zdravnik seznaniti bolnika s predvidenimi diagnostičnimi postopki in s predlaganim zdravljenjem in da zdravnik ne sme ukrepati brez bolnikove privolitve oziroma privolitve staršev za osebe, mlajše od 15 let oziroma skrbnika, kadar gre za osebo pod skrbništvom.
64 Povzeto po: A. Polajnar Pavčnik, Obligacijski vidiki razmerja med bolnikom in zdravnikom, Pravo in
medicina, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1998, str. 113.
65 V jedru sodbe je Vrhovno sodišče Republike Slovenije navedlo, da medicinska veda pozna tveganja v
zvezi z nosečnostjo v določeni starosti in da je z ustreznimi preiskavami mogoče ugotoviti bolezen otroka ter s tem omogočiti materi, da se glede na to odloči za prekinitev nosečnosti. Zaradi tega je zdravnikova dolžnost, da mater seznani z relevantnimi informacijami ter ji s tem mogoči odločitev o rojstvu otroka glede na ugotovljene okoliščine. V tem smislu je treba razumeti pojasnilno dolžnost, kot jo obravnava 47. člen ZZDej širše, saj se le ta nanaša na vsakršno razmerje med zdravnikom in pacientom, četudi ne gre za bolezen, ampak npr. za nosečnost, in četudi ne gre za poseg, ki ga priporoča zdravnik, ampak se zanj odloči pacient.
27
pojasnila. Vsi temeljni elementi pojasnila se morajo hkrati pojaviti vsaj v eni izmed vrst
pojasnila,66
ki jih bom predstavila v nadaljevanju naloge.
1.5.1 Vrste pojasnil
Posamezne vrste pojasnil določa ZPacP v posameznih alinejah prvega odstavka 20.
člena ZPacP. Ob analizi sodne prakse pa sem ugotovila, da je naša sodna praksa že pred
sprejemom ZPacP razlikovala med različnimi vrstami pojasnil, kar je razvidno iz odločb
slovenskih sodišč.
1.5.1.1 Pojasnilo tveganja
Pojasnilo tveganja, ali imenovano tudi pojasnilo o samoodločanju ali pojasnilo o
posegu, predstavlja pojasnilo, katerega namen je zaščita pacientove pravice do
samoodločanja. Pomembno je, da zdravnik pacientu razloži, kolikšno je tveganje za
nastanek posledic med posegom in po njem, ki nastanejo kljub profesionalno
izpeljanem posegu (te posledice torej nastanejo po naključju, ki se statistično
predvideva), nadaljnji razvoj nezdravljene bolezni, možno zdravstveno stanje po
izpeljanem zdravljenju, kateri so pozitivni učinki posega in vse stranske posledice
terapije, ki lahko ogrožajo njegovo telesno integriteto in življenje. Samo na podlagi
vseh teh podatkov se lahko pacient ozaveščeno, informirano odloči.
Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v odločbi z opr. št. II Ips 225/1997 z dne 30. 9.
1998, VS 04117 zavzelo stališče, da je pri pojasnilu tveganja pomembno, da zdravnik
pacientu razloži, kako veliko je tveganje za nastanek nezaželenih posledic med posegom
ali po njem, ne da bi bili zdravniki ali zdravstvena ustanova objektivno ali subjektivno
odgovorni za to. Pacient ima pravico do informacij o vseh stranskih posledicah terapije,
ki lahko ogrožajo njegovo telesno integriteto in življenje. Pacient mora biti opozorjen na
tipične negativne posledice oziroma tveganja, to so tiste, ki so lastne samemu posegu, in
tiste, ki so statistično pogostejše.67
Za presojo, ali gre za tipična tveganja, je odločilno,
66
Povzeto po: V. Flis, J. Gorišek, Privolitev v zdravnikovo ukrepanje, Medicina in pravo, Sodobne dileme, Pravna fakulteta, Splošna bolnišnica, Maribor, 2006, str. 91.
67 Tožeči stranki so zaradi izvenmaternične nosečnosti pri operaciji odstranili desni jajcevod in trebušno
steno zašili v plasteh. Po operaciji je prišlo do postoperativne tromboze. Sodišči prve in druge stopnje sta ocenili, da je treba 25% tveganje postoperativne tromboze šteti za statistično zelo pogosto, tako rekoč
28
ali morebitna škoda, ki lahko nastane kot posledica posega, vpliva na pacientov
dosedanji način življenja in ali je tveganje za konkreten poseg tipično in ga je pri tem
posegu mogoče pričakovati. Obstajajo različna stališča glede vprašanja, v kolikšnem
odstotku se morajo zapleti pojavljati, da jih lahko označimo za tipične. Zdravnik je
dolžan pojasniti vsa tista tveganja, ki so znana v času zdravljenja. Zdravnik ni
odškodninsko odgovoren, če v času zdravljenja tveganja ni poznal in ga ni bil dolžan
poznati.
S pojasnilom tveganj posega je tesno povezano tudi pojasnilo o različnih alternativah
zdravljenja. Če te obstajajo, jih mora zdravnik pacientu pojasniti. Zdravnik je pacientu
dolžan pojasniti alternative zdravljenja tudi, če ima pacient diagnozo, pri kateri se bo
dokončno zdravstveno stanje pacienta pokazalo šele med posegom. Zdravnikova
pojasnilna dolžnost obstaja le o tistih alternativah zdravljenja, ki za pacienta iz
objektivnega medicinskega vidika pomenijo resnične alternative zdravljenja. Te
obstajajo, če obstaja več možnosti zdravljenja, ki za pacienta pomenijo različno
obremenitev in tveganja ter hkrati različne možnosti za uspeh (npr. prva možnost
prinaša večje tveganje za pacienta in večje možnosti za uspeh, druga pa manjše
tveganje, vendar tudi manjše možnosti za uspeh), kot tudi če imajo možnosti zdravljenja
različne obremenitve in tveganja, vendar v konkretnem primeru nobena od njih nima
bistvenih prednosti (npr. obe možnosti sta dokaj uspešni, vendar je pri prvi nevarnost,
da bo pacient imel trajno okvarjen organ A, pri drugi pa organ B). Pojasnilne možnosti
o alternativah ni, če imata obe možnosti zdravljenja enake obremenitve in tveganja ter
hkrati nobena od njiju v konkretnem primeru nima bistvenih prednosti pred drugo. To
pomeni, da zdravnik ne odgovarja za škodo, če pacientu pojasni le eno od teh dveh
možnosti zdravljenja in mu ne pove, da obstaja tudi druga možnost zdravljenja.
1.5.1.2 Pojasnilo diagnoze
Pojasnilo diagnoze se mora strogo razlikovati od pojasnila o tveganjih diagnostičnih
posegov. V tem kontekstu ne gre za neko posebno obliko pojasnila o tveganjih, ampak o
dolžnosti zdravnika, da pacientu verodostojno sporoči izvid. Ta dolžnost izhaja že iz
tipično negativno posledico, na katero bi zdravnik moral tožnico opozoriti. Zdravnik v tem primeru ni izpolnil pojasnilne dolžnosti in zaradi tega tožnica ni mogla izoblikovati pravno upoštevne izjave volje.
29
narave vsakega odnosa med zdravnikom in pacientom in sloni izključno ali vsaj
posredno na diagnozi.68
1.5.2 Nepravo pojasnilo
V zvezi z zdravnikovo pojasnilno dolžnostjo je potrebno omeniti tudi nepravo pojasnilo,
katerega predstavljata varnostno oziroma terapevtsko pojasnilo in pojasnilo o finančnih
posledicah posega.69
1.5.2.1 Terapevtsko pojasnilo
Varnostno oz. t.i. terapevtsko pojasnilo naj pacienta opozori na varno vedenje po
posegu, npr. na nevarnost vožnje po vplivu lokalne anestezije, na nevarnost za plod, če
bi ženska zanosila takoj po injiciranem imunoglobinu, ki ji je bil vbrizgan zaradi
nevarnosti tvorjenja protiteles. Varnostno pojasnilo ni del pojasnilne dolžnosti v ožjem
smislu in s tem tudi del, ki bi bil zajet v privolitev v poseg. To pomeni, da je privolitev
v poseg tudi brez njega veljavna, kar pa ne pomeni, da je zdravnik prost tudi
odškodninske odgovornosti za škodo, ki bi pacientu nastala zaradi opustitve
varnostnega pojasnila.70
V postopku zaradi kršitve terapevtskega pojasnila mora pacient
dokazati, da zdravnik svoje dolžnosti glede varnostnega pojasnila ni izpolnil.71
1.5.2.2 Pojasnilo o finančnih posledicah zdravljenja
Tudi to pojasnilo ni sestavni del pojasnilne dolžnosti v ožjem smislu. Namen tega
pojasnila je pacientu posredovati informacije o stroških zdravljenja in ga opozoriti na
68
Ibidem, 2000, str. 28.
69 Tako že: J. Balažič, U. Brulc, B. Ivanc, D. Korošec, K. Kralj, B. Novak, N. Pirc Musar, A. Robida, 2009, str.
127.
70 Primerjaj: J. Balažič, U. Brulc, B. Ivanc, D. Korošec, K. Kralj, B. Novak, N. Pirc Musar, A. Robida, 2009,
str. 127.
71 Pri tem se pojavi problem dokazovanja, saj mora pacient dokazati, da ni prejel ustreznega pojasnila. V
primeru, da zdravnik trdi nasprotno, se pokaže oteženost dokaznega postopka, saj gre za zdravnikovo besedo proti pacientovi. Da bi se izognili takšnim situacijam, bi bilo najprimerneje zvočno posneti vse pojasnilne pogovore med zdravnikom in pacientom, saj bi le tako lahko z gotovostjo poznali vsebino njunega pogovora. Seveda pa je takšen predlog omejen s finančnimi zmožnostmi zdravstvenega sektorja.
30
dejstvo, če zasebni ali javni nosilec zdravstvene dejavnosti ne bi kril stroškov
predmetnega zdravljenja in da bi moral nositi te stroške pacient sam.
Dolžnost pojasnila o finančnih posledicah zdravljenja je določena v 5. alineji 1.
odstavka 20. člena, skupaj z dolžnostjo pojasnila o stopnji kvalitete zdravstvene
storitve. ZPacP zahteva, da je pacienta potrebno opozoriti na postopke in načine
zdravljenja, ki v Sloveniji niso dostopni, in na postopke ter načine zdravljenja, ki so
sicer v Sloveniji na razpolago, vendar samoplačniško, ker jih ne krije obvezno
zdravstveno zavarovanje. Zdravnik je pacienta na to, da bo moral storitev plačati ali
doplačati, dolžan vedno vnaprej opozoriti in mu po potrebi tudi svetovati, npr. finančno
ugodnejšo, a enako medicinsko indicirano alternativno zdravljenje.72
Pacientova pravica
do samoodločbe zahteva, da ga zdravnik opozori tudi na postopke in načine zdravljenja,
ki so pri njem sicer dosegljivi in jih morda celo krije obvezno zdravstveno zavarovanje,
vendar zagotavljajo v drugi ustanovi bistveno višjo raven te storitve oziroma bistveno
večjo uspešnost zdravljenja, ker je npr. ta druga ustanova specializirana prav za tovrstne
posege ali pa ima najnovejše aparate, ki jih zdravnik, pred katerim se pacient nahaja,
nima.73
1.5.3 Obseg pojasnila
Temeljno vprašanje, ki sem si ga zastavila je, v kakšnem obsegu je potrebno pacienta
seznaniti o možnih metodah diagnosticiranja in zdravljenja ter njihovih posledicah in
učinkih. Pri iskanju odgovora na to vprašanje, sem se najprej osredotočila na Zakon o
pacientovih pravicah, iz katerega je obseg pojasnila razviden v 2. odstavku 20. člena, ki
določa, da mora zdravnik pojasnilo pojasniti pacientu v neposrednem stiku, obzirno, na
pacientu razumljiv način oziroma skladno z individualnimi sposobnostmi sprejemanja
informacij, v celoti in pravočasno. Obseg pojasnila je v tem odstavku opredeljen le z
besedno zvezo »v celoti«, iz katere pa ne moremo razbrati, katere informacije in v
kakšnem obsegu mora zdravnik dejansko posredovati pacientu. Prav iz tega razloga sem
se omejila na primere sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, skozi
72
Prvi odstavek 25. člena ZPacP uvaja obveznost izpostavitve informativnega računa za vse primere, ko bo pacient delno ali v celoti kril stroške zdravstvene storitve ne glede na to, ali se storitev opravlja v mreži izvajalcev javne zdravstvene službe ali pri izvajalcih zasebnikih.
73 Primerjaj: J. Balažič, U. Brulc, B. Ivanc, D. Korošec, K. Kralj, B. Novak, N. Pirc Musar, A. Robida, 2009,
str. 124.
31
katere se oblikuje obseg pojasnila, zato obsega zdravnikove pojasnilne dolžnosti ne
moremo praktično natančno določiti. Obseg pojasnjevanja je odvisen od okoliščin
posameznega primera, obsega pa pojasnilo diagnoze, terapevtsko pojasnilo in pojasnilo
tveganja.74
Obseg pojasnilne dolžnosti je torej odvisen od narave posega, zato bom v
nadaljevanju posebej predstavila obseg splošnega pojasnila, obseg pojasnila pri nujnih
medicinskih posegih in obseg pojasnila pri kozmetičnih operacijah. Po analizi sodne
prakse lahko trdim, da sta obseg in podrobnost pojasnila obratno sorazmerna z nujnostjo
posega. Manj kot je poseg za pacienta nujen, obsežnejše in bolj poglobljeno mora biti
pojasnilo.75
Na splošno mora biti pojasnilo tako, da omogoči pacientu razumeti bistvo, pomen in
razsežnost zdravljenja ter njegove prednosti in slabosti. Pacient mora na splošno poznati
to, v kar privoli. Tveganj ni potrebno razlagati podrobno in z uporabo medicinskih
izrazov. Povsem oddaljenih tveganj zdravnik ni dolžan pojasniti. Tudi sicer preobsežno
in čezmerno pojasnilo ni zaželeno, ker pri pacientu povzroča vznemirjenje, pogosto pa
tudi zmedenost, saj povprečni pacient prevelike količine informacij ni zmožen predelati.
Zdravnik pacientu prav tako ne sme zbujati strahu z nezanesljivimi medicinskimi
podatki.76
Zdravnikova pojasnilna dolžnost vsekakor zahteva individualen pristop,
zdravnik se mora ravnati v skladu z načelom enakopravnosti strank, kar pomeni, da je
pri pojasnilu potrebno upoštevati običajno majhno razgledanost pacienta glede bolezni
in zdravljenja in je potrebno pojasnilo dati pacientu na njemu najprimernejši način, torej
z upoštevanjem pacientovega psihofizičnega stanja, izobrazbe in poklica.77
Strnjeno
lahko rečem, da zdravnik v praksi v vsakem primeru ni dolžan razložiti vseh
podrobnosti glede predlaganega zdravljenja, pacientu mora posredovati le tiste
informacije, ki so potrebne za svobodno in zavestno privolitev pacienta.
74
Odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z opr. št. II Ips 225/1997, z dne 30. 9. 1998, VS 04117, II Ips 99/2006 z dne 12. 6. 2008, VS 0011032 in II Ips 494/2002 z dne 25. 9. 2003, VS 07378.
75 Takšno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v odločbi z opr. št. II Ips 99/2006 z dne
12. 6. 2008, VS 0011032.
76 Primerjaj: J. Balažič, U. Brulc, B. Ivanc, D. Korošec, K. Kralj, B. Novak, N. Pirc Musar, A. Robida, 2009,
str. 120-121.
77 Glej več o tem: N. Zečević, Zdravnikova pojasnjevalna dolžnost, Pravna praksa, Gospodarski vestnik,
Ljubljana, 1995, številka 7, str. 28.
32
Pri posegih, ki so pomembni za ohranjanje življenja in zdravja, velja, da mora zdravnik
pacienta praviloma obvestiti samo o pogostejših zapletih posameznega posega. S tem
prevzame pacient s privolitvijo nase tveganje tako za pogostejše kot tudi za manj
pogoste zaplete, ki jih zdravniku ni bilo treba pojasniti. Pojasnilna dolžnost v teh
primerih torej ne odpade, le njen obseg je manjši v primerjavi z drugimi posegi.
Stališče, da mora zdravnik pojasniti samo pogostejše zaplete, pa se toliko bolj upira,
kolikor manj življenjsko nujen je poseg. Zdravnikova pojasnilna dolžnost je zato tem
širša, kolikor manj pomemben za ohranjanje življenja in zdravja je posamezni
medicinski poseg. Pojasnilna dolžnost je posebej stroga in obsežna pri lepotnih
kirurških posegih,78
ker ti niso nujni. Pred kozmetično operacijo mora zdravnik pacienta
opozoriti na vse možne posledice posega in mu pojasniti vsa (tudi tista bolj oddaljena)
tveganja v zvezi s posegom, saj se le na ta način lahko izogne morebitni odškodninski
odgovornosti. Zdravnik mora pacienta seznaniti s tem, katera izboljšanja svoje zunanje
podobe lahko pričakuje v najboljšem primeru, prav tako pa ga mora opozoriti tudi na
vsa tveganja neuspeha in na škodo, ki lahko zaradi posega nastane na pacientovem
zdravju.
Če so tveganja posega pacientu že znana s prejšnjih posegov (npr. s prejšnjih laserskih
terapij, prejšnjega glajenja gub z botulinskimi injekcijami), potem jih zdravniku ni treba
pojasnjevati vsakič znova oziroma je dolžan pojasniti samo tista, ki so se morda
pojavila na novo.79
Zdravnik je tako pri klasičnih medicinskih posegih, kot pri lepotnih kirurških posegih,
dolžan pacienta opozoriti na možnost razširitve posega (med posegom se lahko npr.
pokaže, da se je rak na rodilih razširil tudi na črevesje in da bo treba odstraniti tudi
prizadeti del črevesja), in zanjo pridobiti privolitev (gre za eventualno privolitev). Če
zdravnik pacienta na možnost razširitve posega ni opozoril, čeprav bi moral, ker je bila
78
Lepotni kirurški posegi so definirani kot posegi v človekovo telo, kjer so v ospredju estetski in njim sorodni motivi. Takšen poseg nima za posledico funkcionalne spremembe organizma ali pa je ta funkcionalna sprememba, če do nje že pride, izrazito v ozadju. Tipični takšni lepotni posegi so npr. sprememba nosnega loka, večanje oziroma manjšanje prsi, izsesavanje maščobe iz podkožja, natezanje kože (t.i. lifting), vstavljanje vsadkov za lepše oblikovano zadnjico, pa vse tja do enostavnejših medicinskih posegov, kot so injekcije za blokado gub in laserski lepotni popravki. (J. Balažič, U. Brulc, B. Ivanc, D. Korošec, K. Kralj, B. Novak, N. Pirc Musar, A. Robida, 2009, str. 121).
79 J. Balažič, U. Brulc, B. Ivanc, D. Korošec, K. Kralj, B. Novak, N. Pirc Musar, A. Robida, 2009, str. 121.
33
predvidljiva, bo odškodninsko odgovarjal za škodo, ki je pacientu nastala zaradi
nedovoljene razširitve posega oziroma za škodo, ki je pacientu nastala zaradi ponovnega
posega (npr. za škodo zaradi telesnih bolečin, ki se kažejo v nevšečnostih novega
posega), v delu, ki ni bil pokrit z ustrezno privolitvijo, pa utegne nastopiti tudi kazenska
odgovornost zdravnika za samovoljno zdravljenje oziroma telesno poškodbo.80
Pri
razširitvi lepotnih kirurških posegov npr. zdravnik med posegom ugotovi, da bi bilo za
večji lepotni učinek pri pacientu dobro opraviti še neki drug lepotni poseg, o katerem se
s pacientom ni pogovarjal in zanj tudi ni dobil privolitve. Dodatni lepotni poseg namreč
ni nujen medicinski poseg, da bi se lahko opravil brez pacientove privolitve, saj zaradi
njegove opustitve življenje in zdravje pacienta nista ogrožena. Zanj bi se pacient, če bi
mu ga zdravnik predlagal, odločil samo na podlagi svojega estetskega nazora.81
Brez
privolitve pacienta se smejo opraviti t.i. nujne razširitve medicinskega posega (ko se
med operativnim posegom v splošni anesteziji pojavi potreba po neodložljivi
življenjsko nujni razširitvi posega npr. na kakšen drug organ).82
Zdravnik je pacientu dolžan pojasniti tudi učinke zdravil, ki jih prejme pri njem, kot
tudi zdravil, ki jih zdravnik pacientu samo predpiše, čeprav so tem zdravilom
predložena navodila proizvajalca z ustreznimi opozorili. Zdravnika ne razbremeni
odgovornosti niti dejstvo, da je navedeni učinek zdravila pojasnjen tudi v navodilih za
uporabo, ki so priložena zdravilu.83
Na tem mestu se bom osredotočila na odločbo
Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z opr. št. II Ips 736/2005, z dne 24. 5. 2007, VS
09854, v kateri je sodišče odločilo, da mora zdravnik pacienta opozoriti predvsem na
običajne in redne rizike. Prestrogo je stališče, da mora pacienta poučiti prav o vseh
možnih nezaželenih učinkih predpisanega zdravila. Ker pa zdravnik tožene stranke
80
Več o razširitvi medicinskih posegov sledi v poglavju 1.11.2.
81 Odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z opr. št. II Ips 9/2000, z dne 13. 4. 2000, VS 05241:
Tožnica se je po posvetu z zdravnikom odločila za lepotno operacijo – liposukcijo, s katero so ji odstranili
odvečno maščobo na bokih in stegnih. Ob kontrolnem pregledu je zdravnik ugotovil, da je treba zaradi
asimetrije opraviti korekturo z dodatno liposukcijo na levi strani. Drugo operacijo so ji izvedli v splošni
narkozi in med operacijo ugotovili, da liposukcija ne bo zadostovala. Zato so se odločili za ekscizijo –
izrezanje maščobe. Zaradi takega načina odstranitve maščobe sta tožnici ostali veliki brazgotini v kožnih
gubah pod sedalom. S tožbo je zahtevala plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je operater kršil pojasnilno dolžnost, ker bi pred opravljenim
posegom moral predvideti možnost konverzije liposukcije v ekscezijo in to možnost pojasniti tudi tožnici.
82 Glej 28. člen Zakona o pacientovih pravicah.
83 J. Balažič, U. Brulc, B. Ivanc, D. Korošec, K. Kralj, B. Novak, N. Pirc Musar, A. Robida, 2009, str. 121.
34
tožnice ni opozoril na stranski učinek predpisanega zdravila (zmanjšano učinkovitost
kontracepcijskih tablet), je kršil pojasnilno dolžnost.84
1.6 TRENUTEK POJASNILA
Glede trenutka, kdaj naj zdravnik poda pojasnilo, ZPacP določa le, da ga mora podati
pravočasno (drugi odstavek 20. člena). Pomembno se mi zdi, da zdravnik poda
pojasnilo tako, da bo glede na zahtevnost in tveganost posega pacientu med pojasnilom
in odločitvijo za poseg ostalo dovolj časa za premislek. Zagotovo mora biti zdravnikovo
pojasnilo podano pred privolitvijo pacienta v poseg ali zdravljenje.
Medicinska praksa kaže na to, da ni mogoče določiti splošnega pravila, kdaj je najboljši
trenutek za podajanje pojasnila, ki bi veljal za vse primere enako. Predvsem je to
odvisno od vrste in zahtevnosti posega oziroma zdravljenja. Kadar gre za nujne posege,
je čas med pojasnilom in posegom krajši, saj bi drugače bilo ogroženo pacientovo
življenje. V primeru, da gre za rizične posege, mora biti pacientu dan na razpolago
relativno daljši čas za razmislek in odločitev, da se lahko posameznik posvetuje s
svojimi bližjimi ali celo drugimi zdravniki.85
Vprašanje, ki se mi je pojavilo med prebiranjem literature v zvezi s trenutkom pojasnila
je tudi, koliko časa lahko mine med privolitvijo in izvedbo posega, da privolitev ne
zastara. Obstaja seveda možnost, da si pacient v vmesnem času od podane privolitve pa
do izvedbe posega, premisli. Enovitega odgovora na to vprašanje nisem našla, saj je to
84
Tožnica se je od 23. 3. 1994 do 14. 4. 1994 hospitalno zdravila pri toženi stranki zaradi pljučne tuberkuloze. Prejemala je Rifabutin in še dvoje drugih zdravil. Ob sprejemu v bolnišnico je seznanila zdravnico, da jemlje kontracepcijske tablete Stediril M. Med zdravljenjem ni dobila nobenih pojasnil o vplivu Rifabutina in drugih zdravil na učinkovitost kontracepcijskih tablet. Dne 16. 6. 1994 je pri ginekologu izvedela, da je noseča. Ugotovljeno je bilo, predvsem na podlagi izvedenskih mnenj Inštituta za farmakologijo in eksperimentalno toksikologijo pri Medicinski fakulteti v Ljubljani in izvedenca ginekološko-porodniške stroke, da Rifabutin in antibiotiki nasploh povzročajo manjšo učinkovitost kontracepcijskih tablet. Zdravnica pa na navedeni učinek tožnice ni opozorila. Tožnica je dejansko v kratkem času po prenehanju bolnišničnega zdravljenja kljub jemanju kontracepcijskih tablet zanosila, nato pa so iz medicinskih razlogov opravili umetno prekinitev nosečnosti. V tem primeru gre za opustitev pojasnilne dolžnosti, ker tožnica ni bila seznanjena s stranskimi učinki zdravila, ki ga je zdravnica predpisala za zdravljenje tuberkuloze. Ker je bila zdravnica seznanjena s tem, da tožnica jemlje kontracepcijske tablete, predpisano zdravilo pa zmanjšuje njihovo učinkovitost bi bila dolžna tožnico o tem obvestiti, saj gre za pomemben stranski učinek predpisanih zdravil z neugodnimi posledicami za bolnika.
85 Glej več o tem: N. Zečević, 1995, št. 7, str. 29.
35
odvisno predvsem od posameznega primera. Vendar mora med pojasnilom, privolitvijo
in izvedbo operacije obstajati neka notranja zveza.86
Nezadostna je npr. privolitev
pacienta, ki je bila za sedanji poseg podana ob priliki nekega predhodnega bivanja na
kliniki (četudi gre za isti poseg). Če je pacient ponovno prispel v ustanovo, mora
ponovno privoliti v zdravljenje oziroma v poseg.87
1.7 NAČIN POJASNILA
Iz drugega odstavka 20. člena ZPacP izhaja, da mora zdravnik dati pojasnilo pacientu v
neposrednem stiku, obzirno, na pacientu razumljiv način. Zdravnik lahko samo v
neposrednem stiku s pacientom informacijo prilagodi pacientu in mu jo poda na način,
da jo pacient glede na svojo stopnjo izobrazbe, zdravstveno stanje in druge okoliščine
lahko razume. Zdravnik si mora za ustno pojasnilo vzeti dovolj časa, da lahko razločno
in ustrezno počasi razloži zdravljenje. Pacient ima pravico, da zdravniku zastavi
dodatna vprašanja in prosi za dodatna pojasnila posameznih informacij.
Privolitev, ki jo pacient izrazi zgolj na podlagi v podpis potisnjenega tiskanega
formularja brez vsakršnih dodatnih pojasnil zdravnika, ni veljavna, ker ni svobodna.
Zdravnik se v takem primeru ne bo mogel odškodninsko učinkovito sklicevati na to, da
je bil pacientu na razpolago za vprašanja. Po veljavnem pravu ima zdravnik pojasnilno
dolžnost, torej mora osebno in individualnim prilagajanjem posebnostim pacienta v
danem trenutku temu zagotoviti ustrezne informacije. Pacient ni dolžan iskati zdravnika
in od njega zahtevati relevantne informacije.
Neposreden stik s pacientom pomeni tudi, da mora biti pojasnilo dano pacientu, ki mu
bo poseg opravljen. Zdravnik npr. ne more šteti, da pacient ve za vse potrebne
86
Sodišče v Nemčiji je pacientu, ki je bil sprejet v bolnišnico na operacijo dimeljske kile, dosodilo odškodnino, saj mu je kirurg šele uro pred operacijo obsežno razložil poseg in možne zaplete, čeprav je pacient v bolnišnici ležal več kot dva tedna. Pred operacijo je podpisal tudi privolitveni katalog, kjer je bila zapisana kot ena izmed možnih zapletov tudi prekinitev semenovoda in odstranitev testisa. Na pacientovo nesrečo se je prav to zgodilo med operacijo. Pacient je vložil civilno tožbo in trdil, da je bil zaradi duševne stiske uro pred operacijo nezmožen razumeti pomen svoje privolitve in da se, če bi v miru pretehtal vse razloge za in proti operaciji, zanjo ne bi bil odločil. Tako velja, da mora biti v primeru težavnih ter za zdravje in življenje izredno rizičnih medicinskih posegov pacientu dan na razpolago relativno daljši čas za premislek in odločitev ob pogoju, da pacientovo zdravje to dopušča. (Povzeto po: Žvipelj, 2002, str. 727).
87 Glej več o tem: E. Bernat, Zdravnikova pojasnjevalna dolžnost – prikaz iz avstrijskega prava, Medicina
in pravo III, Slovensko zdravniško in pravniško društvo v Mariboru, Maribor, 1995, str. 106-107.
36
informacije o posegu, ker je bil pri njem na istovrstnem posegu teden dni pred njim
njegov sorodnik. Dolžnost zdravnika, da pacientu da pojasnilo v neposrednem stiku in
na razumljiv način, obstaja tudi nasproti osebam, ki same ne morejo dati veljavne
privolitve (to so otroci in osebe z motnjami v duševnem zdravju). Zdravnik privolitveno
nesposobnega pacienta mora pojasnilo dati pacientu in osebi, ki je upravičena za
nadomestno privolitev (staršem, skrbniku, zdravstvenemu pooblaščencu).
1.8 OBLIČNOST POJASNILA
Načeloma zadostuje, da je zdravnikovo pojasnilo dano pacientu ustno. To posredno
izhaja iz 2. odstavka 20. člena ZPacP, ki določa, da mora biti pojasnilo dano v
neposrednem stiku s pacientom, iz česar lahko sklepamo, da gre za ustno pojasnilo. Za
pojasnilo in posledično za privolitev torej ni potrebna pisna oblika88
in tudi 26. člen
ZPacP določa, da lahko da pacient privolitev ustno, z dejanjem oziroma ravnanjem iz
katerega je mogoče zanesljivo sklepati, da pomeni privolitev, ali pisno, kadar tako
določa zakon. To moramo razumeti tako, da načeloma lahko pacient izrazi svojo
privolitev za poseg v katerikoli zakonsko določeni obliki, v določenih primerih pa
zakon zahteva pisno obliko privolitve. Zakonska zahteva po pisnosti pacientove
privolitve se navadno pojavlja pri večjih posegih, ki lahko usodno vplivajo na zdravje in
življenje pacienta. ZPacP zahteva pisno obliko privolitve pri operativnih ali drugih
medicinskih posegih, ki so povezani z večjim tveganjem ali večjo obremenitvijo (peti
odstavek 26. člena). Z zahtevo po strožji obličnosti želi pacienta pri izjavljanju njegove
volje glede posega opozoriti na resnost posega in s tem na težo njegove odločitve ter ga
tako zavarovati pred hitrimi in nepremišljenimi odločitvami. Poleg tega je pri težjih
posegih večja verjetnost, da pride do pravnega spora, in v takih primerih se pisna oblika
uporablja kot ključni dokaz za obstoj in vsebino privolitve, s čimer v dokaznem
postopku varuje tako pacienta kot zdravnika. Torej, zdravnik pri manj usodnih posegih
ni dolžan dokumentirati pacientove privolitve v pisni obliki (na privolitvenem obrazcu).
Po svoji presoji se lahko odloči za pisno dokumentiranje pacientove privolitve tudi pri
88
Za veljavno pravno privolitev po opravljeni pojasnilni dolžnosti pisna oblika ne bi bila niti smiselna, saj sam podpis obrazca ne more služiti kot dokaz, da je pacient razumel in pravilno dojel prejeto pojasnilo zdravnika. Pacienti velikokrat ne razumejo prejetih pojasnil, vendar kljub temu pod pritiskom in v stiski, podpišejo posamezni privolitveni obrazec. Sam podpis takšnega obrazca pa še ne daje zagotovila, da pacient dejansko razume posamezno pojasnilo za poseg, v katerega je privolil.
37
posegih, kjer takšna formalna privolitev ni posebej predvidena z zakonom.89
Vse bolj
pogosteje se v zdravniški praksi pri vse večjem številu posegov uveljavlja formularna
pisna privolitev v zdravstveno storitev, četudi gre za povsem banalne posege. Za to
pravno ni videti nobenih problemov, a ti bi se kaj kmalu pojavili, če bi zdravnik
pacientu obličnost prikazoval kot pogoj za veljavnost privolitve in izvedbo
medicinskega posega. Pomembno je, da v primerih, ko zakon obličnosti ne zahteva, te
zahteve kot pogoj za veljavnost privolitve tudi zdravnik pacientu ne sme postaviti, npr. s
takšnim ali drugačnim pojasnilom, da posegov, za katere ne bo imel pisne privolitve
pacienta, ne bo opravil. Če zdravnik od pacienta kljub temu zahteva pisno privolitev in
pacient v poseg privoli pisno, ker ne pozna prava, je ta pacientova privolitev pridobljena
nezakonito in na medicinsko neetičen način. Pomembno je tudi, da je v primeru, ko se
pojasnilo daje v pisni obliki, nujno potreben še pogovor med zdravnikom in pacientom,
saj le v tem primeru lahko štejemo, da je zdravnik izpolnil svojo pojasnilno dolžnost. Po
stališču sodne prakse sama izročitev privolitvenega obrazca, na katerem je pojasnjen
medicinski poseg, ne zadostuje za strokovno opravljeno pojasnilno dolžnost. Pisno
privolitev pa zraven ZPacP zahtevajo tudi nekateri drugi zakoni, med njimi tudi
ZOPDCT90
in ZZNPOB.91
1.8.1 Pojasnitveni katalog
Kljub temu, da je načeloma pojasnilo dano ustno, pa je zdravniška praksa sprožila
uporabo pojasnitvenih katalogov, s katerimi se skuša zajeti vse možne pravne poglede
in morebitne posledice izjave volje. V nadaljevanju bom predstavila vsebino
pojasnitvenega kataloga in njegov namen, prednosti in slabosti tipiziranega
pojasnitvenega postopka in kdo naj sestavlja katalogizirane privolitvene obrazce.
89
Primerjaj: Balažič, U. Brulc, b. Ivanc, D. Korošec, K. Kralj, B. Novak, N. Pirc Musar, A. Robida, 2009, str. 142-143.
90 V primeru transplantacije se uporabljajo določbe ZPODCT, ki v 6. členu vsebuje splošno določbo glede
pojasnila in privolitve prejemnika v presaditev in določa, da se presaditev lahko opravi le, če je prejemnik pred posegom v to pisno privolil ter, da mora biti privolitev izraz svobodne volje, izoblikovane na podlagi primernega pojasnila o naravi, pomenu in poteku posega, verjetnosti njegovega uspeha in običajnih tveganjih.
91 Določba 22. člena ZZNPOB predpisuje obvezno pisno privolitev zakonskih oziroma zunajzakonskih
partnerjev v oploditev z biomedicinsko pomočjo. Pisna privolitev in pojasnilo zdravnika, odgovornega za izvedbo postopka, je predpisana tudi za postopek darovanja semenskih in neoplojenih jajčnih celic.
38
1.8.1.1 Pomen pojasnitvenega kataloga in potek tipiziranega postopka
V nekaterih razvitih državah imajo pripravljene pojasnitvene kataloge za posamezne
tipične bolezni. Ta je sestavljen tako, da opisuje, celo grafično prikazuje bolezensko
stanje, utemeljuje potrebo po določenem terapevtskem področju in ga tudi pojasnjuje
tako v metodološkem pogledu kot s stališča možnega tveganja in morebitnih
komplikacij. Tak katalog je zasnovan na tipičnem primeru posamezne bolezni, kot jo
ima v konkretnem primeru tudi pacient in na tipičnem postopku zdravljenja, ki je
potreben za izboljšanje njegovega zdravstvenega stanja.92
Z zahtevo po obličnosti se želi na eni strani onemogočiti, da bi zdravniki na svojo pest
tako obliko od pacientov zahtevali kar povprek pri vseh zdravstvenih storitvah in jih s
tem neupravičeno obremenjevali, na drugi strani pa želijo vsem partnerjem v postopku
zdravljenja olajšati dokazovanje v primeru spora o pravi izraženi volji pacienta.
Dodatno želijo pri določenih vrstah posegov, s posebno formo pacienta opozoriti na
posebno stopnjo usodnosti odločitven in ga tako spodbuditi k še bolj poglobljenemu
razmisleku.93
Določba 27. člena ZPacP podrobno določa formularnost pisne oblike in za privolitveni
obrazec uvaja enotno obliko in vsebino ne glede na vrsto posega oziroma zdravstvene
oskrbe. Gre za vnaprej natisnjen obrazec z določenimi rubrikami. Privolitveni obrazec
vsebuje:
- osnovne podatke o izvajalcu zdravstvenih storitev,
- opis medicinskega posega oziroma zdravstvene oskrbe z navedbo poglavitnih
možnih zapletov in pričakovanih koristi ter povzetek drugih pojasnil,
- osebno ime in podpis zdravnika, ki opravi pojasnilno dolžnost, oziroma
zdravnika, ki medicinski poseg oziroma zdravstveno oskrbo izvede,
- privolitveno in zavrnitveno izjavo ter izjavo o prejemu in razumevanju pojasnil
ter izjavo o preklicu,
- osebno ime in ZZZS številko zavarovane osebe ali drug osebni podatek, ki
identificira pacienta,
92
Glej več o tem: Z. Dežman, O metodi tipizacije pojasnitvenega postopka v zdravstvu, Medicina in pravo II, Slovensko zdravniško in pravniško društvo, Maribor, 1994, str. 114.
93 Glej več o tem: J. Balažič, U. Brulc, B. Ivanc, D. Korošec, K. Kralj, B. Novak, N. Pirc Musar, A. Robida,
2009, str. 149-150.
39
- osebno ime in drug podatek, ki omogoča identifikacijo prič, oseb, ki dajejo
soglasje, in oseb, ki dajejo privolitev namesto pacienta, ki ni sposoben odločanja
o sebi,
- osebna imena, kontaktne podatke in razmerje do pacienta tistih oseb, ki jih
pacient določi v okviru privolitve glede seznanjanja tretjih oseb z zdravstveno
dokumentacijo ter glede sporočanja informacij o zdravstvenem stanju tretjim
osebam,
- čas in datum danih izjav,
- navedbo razlogov in okoliščin v primeru, ko pacient ne more oziroma noče dati
pisne privolitve, kadar je ta potrebna, kljub temu, da v poseg privoli,
- podpis pacienta, razen v primerih, ki jih določa ZPacP in podpis drugih oseb,
kadar je to potrebno,
- druge sestavine, ki so potrebne glede na naravo in okoliščine privolitve oziroma
zavrnitve, ali jih določa drug zakon.94
Še natančnejšo vsebino in obliko privolitvenega obrazca pa predpisuje Pravilnik o
obrazcih in pisnih izjavah volje pacienta.95
Pojasnitveni katalog pomeni uveljavljanje pojasnitvene dolžnosti v obliki kataloga in
omogoča pripravo na pogovor med zdravnikom in pacientom. Pacientu posreduje neke
okvirne informacije o posegu, njegovih tveganjih in mu omogoča, da si za zdravnika že
vnaprej pripravi določena vprašanja, ki jih morebiti ob pogovoru z zdravnikom ne bi
postavil, ker bi bil preveč osredotočen na informacije, ki jih podaja zdravnik. Zdravnik
se mora kljub pojasnitvenemu katalogu s pogovorom prepričati, da je pacient
posredovane informacije pravilno razumel in dojel. S pomočjo takšnih pojasnitvenih
katalogov posluje že veliko zdravstvenih ustanov, med njimi je npr. tudi Inštitut za
anesteziologijo96
(pisno soglasje za anesteziologijo – Priloga 1).
94
Glej 27. člen ZPacP.
95 Pravilnik o obrazcih in pisnih izjavah volje pacienta (Uradni list RS, št. 82/2008).
96 Pisno soglasje za anesteziologijo, ki ga je pripravil Inštitut za anestezijo v UKC v Ljubljani - ta listina
poduči bolnika, kaj ga lahko prizadene pri splošni anesteziji, regionalni anesteziji in anesteziji nosečnic oziroma v porodništvu. Dokument pa vsebuje tudi dovoljenje, da anesteziolog prilagodi (spremeni) predviden način anestezije, če bi to bilo potrebno in da pacient dovoli morebitno transfuzijo krvi ali krvnih derivatov ter poduk možnih nevarnostih. Na koncu pa pacient potrjuje, da je dobil izčrpne odgovore na vprašanja in da s predvidenimi postopki soglaša.
40
V zvezi z uporabo pojasnitvenih katalogov je posebej potrebno poudariti, da podpis
pacienta še ne pomeni, da se je zdravnik rešil odškodninske odgovornosti v morebitnem
kasnejšem sporu. Podpis obrazca še ne dokazuje, da je zdravnik dejansko izpolnil svojo
pojasnilno dolžnost. V kolikor se izkaže, da pacient pred podpisom obrazca ni bil
ustrezno poučen s strani zdravnika, je takšna privolitev neveljavna, opravljen
medicinski poseg pa protipraven. Praviloma podpis pojasnitvenega kataloga ni pogoj za
veljavnost privolitve, razen pri tistih posegih, za katere zakon določa posebno pisno
privolitev pacienta. Iz vsega navedenega lahko zaključim, da je narava pojasnitvenega
kataloga v pretežni meri le dokazna, vendar s tem problem razumevanja vsebine še
vedno ni rešen.
Pomembno pa je tudi dejstvo, da v primeru pojasnitvenih katalogov volje pacienta ne
moremo razlagati v skladu s t.i. teorijo izjave, temveč je potrebno upoštevati t.i. teorijo
volje, saj je pri taki pomembni dobrini, kot je človekovo zdravje oziroma življenje
potrebno na vsak način izvedeti resnično pacientovo voljo in se ne sklicevati na
kakršnekoli formalnosti.97
V zvezi z uporabo pojasnilnega obrazca je potrebno
upoštevati še pravila Obligacijskega zakona98
glede razlage spornih določil vsebine
obrazca. Pri razlagi spornih določil se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih
besed, temveč je potrebno iskati skupen namen strank99
– gre za t.i. teleološko razlago.
Če pa je vsebina izjave vnaprej natisnjena , ali je bila kako drugače pripravljena ali
predlagana od ene same stranke (v tem primeru zdravnika ali zdravstvenega zavoda), je
treba nejasna določila razlagati v korist druge stranke100
– gre za t.i. načelo »in dubio
contra stipulatorem oz. preferentem.
1.8.1.2 Slabosti tipiziranega pojasnitvenega postopka
Pojasnitveni katalogi imajo tako prednosti kot slabosti. Glavna slabost pojasnitvenega
postopka je, da podpisani katalog ne daje zdravniku kritja za morebitne strokovne
napake in da s takšnim načinom seznanjanja pacienta zdravniki niso rešeni 97
Povzeto po: N. Zečević, 1995, str. 28.
98 Obligacijski zakonik, Ur.l. RS, št. 97/2007 (v nadaljevanju OZ).
99 Glej 82. člen OZ.
100 Glej 83. člen OZ.
41
odškodninske odgovornosti za morebitne komplikacije in strokovne napake. Pacient kot
laik na področju medicine morda ne bo mogel razumeti katalogiziranega privolitvenega
formularja zaradi njegove obsežnosti in zapletenosti. Prav to dejstvo mora upoštevati
zdravnik pri uresničevanju svoje pojasnilne dolžnosti in pri samem medicinskem
posegu. To pa je potrebno upoštevati tudi pri metodologiji sestavljanja pojasnitvenih
katalogov. Ta mora podati tipične, bistvene značilnosti bolezni in predstaviti tipično,
strokovno priznano metodo zdravljenja in opozoriti na tipična, običajna tveganja in tiste
komplikacije, ki se jim je kljub strokovni izvedbi posega težko izogniti.101
1.8.1.3 Prednosti tipiziranega pojasnitvenega postopka
Tipizacija pojasnitvenega postopka s pomočjo katalogiziranega privolitvenega obrazca
zagotavlja vrsto prednosti. Pacient ima čas za poglobljen in tehten preudarek o tem, ali
bo na predlagani medicinski poseg pristal, pa tudi za to, da se posvetuje s svojci in
morda tudi z drugimi zdravniki. Metodologija sestavljanja katalogov mora biti takšna,
da predstavlja zdravstveno stanje in terapijo na dovolj strokoven in hkrati poljuden
način, zato je odveč bojazen, da pacient ne bi razumel njegove vsebine. Katalog je
sestavljen tako, da poziva pacienta, da zdravnika vpraša vse, kar mu ni razumljivo. Zato
zdravnik v takšnem postopku mora dati pacientu ustrezna pojasnila le tam, kjer se mu
zdijo kataloške izjave nerazumljive. Dobra stran tipizacije pojasnitvenega postopka naj
bi bila tudi enakopravnejša terapevtska obdelava v tej fazi, ker pacient ni odvisen od
trenutnega razpoloženja, obremenjenosti in potrpežljivosti zdravnika.102
Zdravniku bi
tak dokument lahko pomenil dragocen razbremenilni dokaz pri neutemeljenih obtožbah,
vendar pa bi ga obenem obvezoval tudi k bolj utrujajočemu pojasnjevanju. Po drugi
strani pa tak postopek pomeni dodatno odtujevanje pacienta od zdravnika in dodatno
birokratizacijo zdravstva.103104
101
Glej več o tem: Z. Dežman, 1994, str. 114.
102 Krušič Mate, str. 34.
103 Primerjaj: F. Urlep, Pojasnilna dolžnost v splošni medicini, Medicina in pravo III, Slovensko zdravniško
in pravniško društvo v Mariboru, Maribor, 1995, str. 133.
104 Da bi lahko pacient sprejemal zanj pomembne odločitve, mora nameravane načine zdravljenja
razumeti in pri tem ni dovolj, da podpiše le privolitveni obrazec ki temelji na katalogiziranju komplikacij. Menim, da bi takšno katalogiziranje sicer lahko sodniku, ki odloča v konkretnem sporu služilo kot vodilo pri analizi spornih primerov (vendar bi ob tem lahko zgrešil resnično dejansko stanje). Vendar je takšna katalogizacija lahko sporna, saj je lahko nepopolna in hitro zastareva na področjih, kjer je napredek zelo hiter. Zelo velika verjetnost obstaja, da bi se kljub katalogizaciji pojavile napake, ki bi bile izpuščene iz kataloga in potem bi se nam spet postavilo vprašanje, kakšen je sedaj status le-teh. Prav zaradi tega je
42
1.9 KDO JE DOLŽAN IZPOLNITI POJASNILNO DOLŽNOST
Iz drugega odstavka 20. člena ZPacP je razvidno, da mora pojasnilno dolžnost opraviti
zdravnik, ki je odgovoren za zdravljenje. Pojasnilo pacientu je dolžan dati zdravnik, in
ne drugo pomožno bolnišnično osebje (npr. medicinska sestra). Pri posegih, ki so
povezani z večjim tveganjem ali večjo obremenitvijo, ZPacP zahteva, da mora pojasnilo
dati zdravnik, ki bo poseg opravil, in samo izjemoma, če ni mogoče, da bi pojasnilo dal
zdravnik, ki bo poseg opravil, sme pojasnilo dati drug zdravnik, ki pa mora biti
usposobljen za opravljanje medicinskega posega, na katerega se pojasnilo nanaša. Če
pojasnilo o posegu z večjim tveganjem ali večjo obremenitvijo ni dal zdravnik, ki je
poseg opravil, temveč drug za poseg usposobljeni zdravnik, čeprav za to ni bilo
razlogov, ker bi zdravnik, ki bi poseg opravil, svojo pojasnilno dolžnost lahko opravil,
to samo po sebi še ne pomeni, da je privolitev pacienta avtomatično neveljavna in da bo
zdravnik odškodninsko odgovoren.105
Za presojo veljavnosti privolitve je pomembno,
ali je pojasnilo vsebovalo vse pomembne informacije za odločitev. V primeru
nepopolnosti pojasnila, pa je potrebno ugotoviti, ali je pacient vedel za informacije, ki
mu jih je bil dolžan dati zdravnik. V primeru, če je zanje vedel, potem pojasnila ni
potreboval, pri tem pa ni pomembno, kako je zanje zvedel (npr. ker je bil sam zdravnik
ali ker je bral literaturo o tem ali mu je informacije posredovala medicinska sestra ali
kdo drug). Vendar menim, da bo zdravnik v praksi zelo težko dokazal, da je pacient za
informacije, ki bi mu mogle biti posredovane vedel in da zato pojasnilo ni bilo
potrebno.
potreben pogovor zdravnika s pacientom in da se zdravnik prepriča, da pacient zares razume, v kar podaja privolitev. Če bi pojasnilna dolžnost temeljila samo na katalogizaciji komplikacij, bi lahko zdravnike to vodilo v neskrbno ravnanje po načelu, da tisti spodrsljaji, ki niso v katalogu, za njih niso odgovorni. Menim, da je vsak pacient samosvoja osebnost, ki jo je potrebno obravnavati posebej. Vsaka bolezen pri določenem posamezniku poteka drugače, vsak pacient se nanjo različno odziva, vsak človek je osebnost zase in tako so tudi zdravnikove odločitve pri dveh pacientih z navidezno povsem enakim potekom bolezni lahko povsem različne. Mehanski podpis formularja ne jamči, da pacient razume, v kaj se s podpisom podaja.
105 Primerjaj: J. Balažič, U. Brulc, b. Ivanc, D. Korošec, K. Kralj, B. Novak, N. Pirc Musar, A. Robida, 2009,
str. 119.
43
1.10 PRIMERI KO POJASNILO NI POTREBNO
Obstajajo lahko okoliščine, ko pacienta ni potrebno predhodno informirati o svoji
bolezni. O obstoju teh okoliščin se mora zdravnik z gotovostjo prepričati. Pacient ima
pravico do pojasnila, tej pravici pa se lahko tudi odpove, morebiti ker so mu okoliščine
posega znane že pred samo pojasnitvijo ali pa se odpove pojasnilu, ne da bi bil že
predhodno informiran.
1.10.1 ODPOVED POJASNILU
Pacient se lahko zdravnikovemu pojasnilu tudi odpove, vendar se pacient pojasnilu ne
more odpovedati, če drugim grozi resna zdravstvena škoda (drugi odstavek 22. člena
ZPacP). Odpoved mora biti izrecna. Zdravnik se mora prepričati, ali pacient odklanja
vsakršno pojasnilo, ali se odpoveduje samo določenim delom pojasnila. Pri odklonitvi
pojasnila pacient prenese odločitve o sebi na zdravnika in torej posredno privoli v
predlagano zdravstveno obravnavo.106
Dolžnost zdravnika dati pojasnilo o posegu je pacientova pravica, zato se ji lahko
pacient odpove (izrecno ali konkludentno, npr. namesto da bi poslušal pojasnilo
zdravnika o možnih stranskih učinkih cepiva proti gripi, nastavi roko za cepljenje).107
Pacient se lahko odpove pravici do pojasnila, če so mu okoliščine posega znane že pred
samo pojasnitvijo. Gre za primere, ko je bil pacient že s strani drugega zdravnika o
posegu natančno informiran (npr. zdravnik pacienta pouči o načrtovanem posegu,
preden ga napoti drugam in v takem primeru ga zdravnik, ki bo poseg opravil ni dolžan
poučiti, vendar pa se mora o dejstvu, da so pacientu okoliščine znane z gotovostjo
prepričati) ali si je pacient informacije o posegu pridobil z branjem knjig oziroma jih
pozna zaradi svojih poklicnih izkušenj (zdravnik se mora prepričati, ali je pacient
prebrano pravilno razumel) ali je bilo pacientu pojasnilo dano že pri predhodnem
istovrstnem posegu (če ponovna operacija v primerjavi s prejšnjo ne skriva nobenih
dodatnih nevarnosti, ponovno pojasnilo ni potrebno, ker je bilo opravljeno že pri
prejšnji operaciji).
106
Glej več o tem: D. Pleterski Rigler, 2005, str. 29.
107 Primerjaj: J. Balažič, U. Brulc, b. Ivanc, D. Korošec, K. Kralj, B. Novak, N. Pirc Musar, A. Robida, 2009,
str. 126.
44
1.11 OMEJITVE POJASNILNE DOLŽNOSTI
Gre za primere, pri katerih je pojasnilo potrebno, a ga je dopustno omejiti zaradi
varovanja pacientovih koristi. V teh primerih se pojasnilo lahko skrči na najmanjši
možni obseg, v skrajnih primerih pa lahko tudi izostane. V nadaljevanju bom
predstavila zdravnikov terapevtski privilegij in situacijo, ko se med posegom, v katerega
je pacient veljavno privolil, pokažejo okoliščine, ki zahtevajo, da se dodatno opravi še
nek drug poseg ali da se dogovorjeni obseg opravi na drugačen način, za kar pa manjka
ustrezna privolitev pacienta.
1.11.1 ZDRAVNIKOV TERAPEVTSKI PRIVILEGIJ
V zvezi z zdravnikovo pojasnilno dolžnostjo je potrebno omeniti tudi zdravnikov
terapevtski privilegij, ki predstavlja izjemo od obveščenosti pacienta. ZPacP je
terapevtski privilegij uredil v 22. členu.108
Po prvem odstavku 22. člena ZPacP se sme
pacientu le izjemoma zamolčati podatke o njegovem zdravstvenem stanju, če zdravnik
glede na okoliščine oceni, da bi mu takšno obvestilo povzročilo resno zdravstveno
škodo,109
razen kadar pacient, ki je sposoben odločanja v svojo najboljšo zdravstveno
korist izrecno zahteva, da je o svojem zdravstvenem stanju popolnoma obveščen.
Razloge za zamolčanje podatkov se ločeno dokumentira v zdravstveni dokumentaciji.
Zakon se opredeljuje do morebitnega negativnega vpliva škodljivih informacij pacientu.
Gre za t.i. antipojasnilno dolžnost zdravnika. Gre za primere, ko pacientova volja zaradi
varstva objektivnega interesa pacienta do zdravja izjemoma lahko stopi v ozadje.110
Zato položaja, ko zdravnik na podlagi strokovne ocene pacientove osebnosti v
njegovem interesu opusti določene informacije, tega ne moremo šteti za nedopustno
ravnanje, ki je predpostavka za odškodninsko odgovornost.
108
ZZDej zdravniku ni izrecno priznaval terapevtskega privilegija. V teoriji se je zastopalo stališče, da je bilo mogoče ustrezno pravilo izpeljati s pravilno interpretacijo 47. člena tega zakona. Alineja, v kateri je zakon določal pacientovo pravico do vpogleda v zdravstveno dokumentacijo, je namreč dopuščala, da se vpogled zavrne, če zdravnik oceni, da bi to škodljivo vplivalo na pacientovo zdravstveno stanje. Ta ureditev, po kateri smo do terapevtskega privilegija lahko prišli šele na podlagi analogne uporabe drugih določb, ni primerna. Zaradi nedoločnosti je namreč dopuščala možnost preširoke razlage, s tem pa tudi večjo možnost zlorabe tega instituta (Povzeto po: Krušič Mate, 2010, str. 41).
109 Po 18. točki prvega odstavka 2. člena ZPacP je resna zdravstvena škoda hudo poslabšanje fizičnega ali
duševnega zdravja pacienta, ki ogroža pričakovane ugodne izide zdravljenja.
110 Glej več o tem: J. Balažič, U. Brulc, b. Ivanc, D. Korošec, K. Kralj, B. Novak, N. Pirc Musar, A. Robida,
2009, str. 132-135.
45
Glede primernosti uporabe so izoblikovane štiri skupine življenjskih situacij, v katerih
je dopusten zdravnikov terapevtski privilegij:111
a. Zamolčanje rezultatov diagnoze, ker bi pojasnilo pacienta psihično
obremenjevalo.112
b. Zaradi pojasnila bi se povečalo tveganje.
Pri posebno labilnih pacientih113
se lahko pojavijo negativne okoliščine, ki so značilne
za predvideni poseg, že pred posegom, in sicer samo na podlagi zdravnikovega
pojasnila o tveganjih predvidenega posega. V takem primeru zdravniku ni treba dati
pojasnila, če je po njegovi presoji nevarnost, da bodo negativne posledice nastopile že
na podlagi samega pojasnila, enaka ali večja kot verjetnost, da bodo negativne posledice
nastopile šele po posegu.114
c. Zaradi pojasnila bi lahko bilo ogroženo zdravje in življenje drugih ljudi.
Pri tem gre za vprašanje meja dolžnosti zdravniške molčečnosti. Kaj naj stori zdravnik,
če npr. izve, da je njegov pacient HIV-pozitiven? Ali ima pravico obvestiti pacientovega
spolnega partnerja?115
Zdravnik brez pacientove privolitve o svojih ugotovitvah ne sme
obvestiti nikogar, vendar mora temeljito premisliti kaj storiti, ko ugotovi, da je pacient v
takšnem stanju, da resno ogroža življenja drugih. V takšnih primerih se mora zdravnik
odločiti za varovanje njihovih življenj. Zdravnik se lahko odloči za ukrepanje v vseh
primerih, ko sicer nima privolitve pacienta, vendar zanesljivo ve, da lahko pacientovo
stanje povzroči preveč škode ljudem v okolici. Zdravnik se lahko vplete takrat, kadar bi
bila škoda, storjena s kršitvijo zdravniške skrivnosti, manjša od škode, ki bi nastala
zaradi zdravniške pasivnosti. Iz tega lahko izpeljemo, da mora v primeru, ko je pacient
111
Krušič Mate, 2010, str. 40.
112 Zdravnik se lahko znajde v konfliktni situaciji zlasti v primeru sporočanja diagnoze neozdravljive
bolezni. Gre za tehtanje, ali pacientu sporočiti, da njegova bolezen ni ozdravljiva in, da ga čaka le še nekaj tednov ali mesecev življenja ali pa mu to dejstvo zamolčati in mu prihraniti psihične muke ob takšni novici. V situaciji, ko noben poseg več ne prinaša uspeha, pacientu ni potrebno razkriti, da je njegova bolezen neozdravljiva.
113 Pri tem se pojavi vprašanje, kako je nek zdravnik specialist splošne kirurgije pred posegom
usposobljen za presojo posebno labilnih pacientov. Na tem mestu bi v postopek zdravljenja morali vključiti psihologe, ki so posebej usposobljeni za takšne primere. Vendar je takšen predlog ponovno povezan s pomanjkanjem usposobljenega osebja in z organizacijo dela v bolnišnicah.
114 Povzeto po: Krušič Mate, 2010, str. 43-44.
115 Ibidem, 2010, str. 44.
46
HIV-pozitiven kljub nasprotovanju pacienta obvestiti njegove najožje svojce.116
Vendar
pri številnih bolezenskih stanjih, kot je npr. rakava bolezen, ni mogoče ravnat po tej
analogiji. V tem primeru lahko samo pacient dovoli, ali podrobnosti njegove bolezni
sme zdravnik razkriti drugim. V tem primeru s svojo boleznijo nobenega ne ogroža,
zato je potrebno varovati avtonomijo njegove osebnosti.117
d. Zaradi pojasnila pacient ne dovoli nujno potrebnega zdravstvenega ukrepa.
Včasih pacient zdravljenja ne dopusti zaradi strahu pred bolnišnico, in ne ker bi
primerjal tveganje posega s posledicami. V tej vrsti primerov je terapevtski privilegij
upravičen le, kadar gre za »psihotično nerazumno odklanjanje zdravljenja«, torej kadar
gre za »bolestno preplašenega pacienta«. Sam v redkih primerih je tako mogoče najti
dovolj razlogov, da zdravnik pojasnilo opusti.118
1.11.2 RAZŠIRITEV POSEGA
Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v svoji odločbi II Ips 16/2003 z dne 3. 7. 2003,
VS 07369 zavzelo stališče, da zdravnik načeloma lahko razširi poseg, če je bilo
razširitev mogoče predvideti, le, če je pacienta pred posegom na to možnost opozoril.119
116
Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) je obravnavalo primer Clak and Tsakiridis v. Germany. Partner pritožnice je zbolel za AIDS-om. O bolezni je obvestil družinskega zdravnika, vendar mu je prepovedal, da bi o bolezni obvestil njegovo partnerko – pritožnico. Zdravnik je pritožnici šele nekaj mesecev po smrti njenega partnerja razkril, da je bil pravi vzrok njegove smrti AIDS. Pritožnica je opravila krvni test in ugotovila, da je tudi sama okužena z virusom HV. Na nemško deželno sodišče je vložila tožbo proti zdravniku in zahtevala odškodnino za škodo, ki ji je nastala zato, ker je zdravnik ni obvestil o bolezni njenega partnerja in ji je tako onemogočil, da bi se zavarovala pred okužbo z virusom HIV. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, saj je menilo, da zdravnik pritožnici partnerjeve bolezni ni bil dolžan razkriti. Pritožbeno sodišče pa je odločilo drugače. Menilo je, da se je zdravnik napačno odločil, ko je dal varovanju poklicne skrivnosti v razmerju do partnerja pritožnice prednost pred dolžnostjo skrbeti za zdravje pritožnice. Hkrati pa je odločilo tudi, da zdravnik pri tem ni zagrešil hude napake pri zdravljenju, saj zdravnik ni slepo kršil zdravniških standardov, temveč je le precenil svojo dolžnost varovanja poklicne skrivnosti pri tehtanju nasprotujočih si interesov. Pritožnici ni uspelo dokazati, da se je okužili s virusom HIV šele po tem, ko je družinski zdravnik že zvedel za bolezen njenega partnerja in bi tako lahko preprečil njeno okužbo. ESČP je štelo, da je postopanje nemških sodišč korektno in je spoštovalo odločitev pritožbenega sodišča. Obenem pa je poudarilo, da ta odločitev ne preprečuje sodiščem, da v prihodnje zavzamejo strožje stališče.
(Odločba z dne 5. 3. 2009, št. 77144/01 in 35493/05, je objavljena na spletni strani ESČP: http://hudoc.echr.coe.int/sites/eng/pages/search.aspx?i=001-91576, 5. 9. 2012).
117 Glej več o tem: Krušič Mate, 2010, str. 51.
118 Ibidem, str. 44.
119 Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v jedru sodbe pojasnilo, da opustitev rentgenskega slikanja po
operaciji hrbtenice in nastopu visoke vročine predstavlja kršitev dolžne profesionalne skrbnosti operaterja, ki bi kot dober strokovnjak moral upoštevati tudi možnost redkejših, vendar znanih zapletov
47
Zdravnik je pacienta dolžan opozoriti na možnost, da se med posegom lahko pokaže, da
bi bilo medicinski poseg koristno razširiti (med posegom se lahko npr. pokaže, da se je
rak na rodilih npr. razširil tudi na črevesje in da bo treba odstraniti tudi prizadeti del
črevesja), in zanjo pridobiti privolitev. Bolj, kot je verjetno, da bo treba v konkretnem
primeru poseg razširiti, tem bolj natančno mora biti pacient seznanjen z načinom,
obsegom in morebitnimi tveganji dodatnega medicinskega ukrepa.120
Potrebno pa je
opozoriti tudi na situacijo, ko zdravnik med operacijo ugotovi, da je potreben dodaten
poseg. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v svoji odločbi II Ips 716/2006 z dne
26. 2. 2009, VS 0011651, zavzelo stališče, da mora zdravnik v takem primeru operacijo
prekiniti in dodatni poseg lahko izvede šele, če pacient z njim soglaša.121
V primeru, če
bi zdravnik ocenil, da bi lahko prekinitev operativnega posega in ponoven poseg
pomenila resno nevarnost za pacientovo zdravje, pa posega ni dolžan prekiniti, vendar
ob predpostavki, da razširitve v času, ko je zdravnik pacienta seznanil s posegom in je ta
vanj privolil, ni bilo mogoče predvidevati.
po operaciji hrbtenice – konkretno discitisa oziroma vnetja medvretenčnega prostora zaradi vnosa bakterije med operacijo. Zdravnik je tožnico seznanil, da bo operacija na hrbtenici izvedena na enem, izjemoma na dveh nivojih, dejansko pa jo je izvedel na treh nivojih. Tožnica na tak obseg operacije, ki je povezan tudi z večjimi tveganji, ne bi privolila. Ugotovitev o večjem obsegu operacije od dogovorjenega zadostuje za opredelitev o kršitvi pojasnilne dolžnosti.
120 Primerjaj: Balažič, U. Brulc, b. Ivanc, D. Korošec, K. Kralj, B. Novak, N. Pirc Musar, A. Robida, 2009, str.
123.
121 Tožnica je poiskala zdravniško pomoč zaradi na dotik boleče tvorbe na desni strani vratu. Zdravnik ji
je tvorbo prikazal kot nenevaren benigen tumor in ji predlagal operativno odstranitev le-tega ob pojasnilu, da gre za krajši nezapleten medicinski poseg. Tožnica je na poseg pristala. Med operacijo pa je bilo ugotovljeno, da gre za nevrilemom – tvorbo, nastalo iz živčne ovojnice in izhajajočo iz živčnega pleteža, ki jo je treba prav glede na povezanost z živčnim pletežem odstraniti z drugačno, mikroskopsko operacijsko tehniko in s posegom, ki je zahtevnejši in dolgotrajnejši od tistega, na katerega je tožnica pristala, ter ki je za razliko od tega povezan z izrazito povečanim tveganjem neugodnega vpliva posega na funkcijo živčevja in z občutnejšimi neugodnimi posledicami za pacienta. Kirurg je operacijo po spremenjeni ugotovitvi diagnoze nadaljeval in jo strokovno korektno dokončal. Med operacijo ni bila zgrešena nobena strokovna napaka, vendar se je pri tožnici uresničilo zgoraj navedeno tveganje – pareza desne roke z ohromitvijo moči in gibljivosti. Tožnica s spremenjeno diagnozo in temu ustrezno spremenjeno tehniko in zahtevnostjo operacije in s povečanim tveganjem ni bila seznanjena, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da v primeru, če bi bila o navedenem informirana, na operativni poseg ne bi pristala.
48
2. ODŠKODNINSKA ODGOVORNOST V PRIMERU KRŠITVE
POJASNILNE DOLŽNOSTI
2.1 UVOD
Pravni vidiki urejanja razmerja med zdravnikom in pacientom so raznoliki in segajo na
razna pravna področja. Pri opravljanju zdravniškega poklica se pojavljajo številna
vprašanja njegove odgovornosti za povzročeno škodo pacientom. V tem poglavju bom
obravnavala pravne temelje za odškodninsko odgovornost pri kršitvi pojasnilne
dolžnosti. V primeru kršitve pojasnilne dolžnosti, se lahko pravne posledice pojavijo na
civilnopravnem in kazenskopravnem področju, mogoč pa je tudi izrek disciplinskih
ukrepov, kar je v pristojnosti zdravniške zbornice. Omejila se bom le na pravne
posledice kršitve pojasnilne dolžnosti, ki nastanejo na civilnopravnem področju.
Kot je že bilo pojasnjeno, je temelj vsakega medicinskega posega pacientova privolitev,
ki jo poda na podlagi opravljene pojasnilne dolžnosti zdravnika, katera pacientu
omogoča, da temeljito premisli o medicinskem posegu in njegovih posledicah. V
primeru, da zdravnik ne izpolni svoje obveznosti pojasnilne dolžnosti, pa se pacient ne
more veljavno odločiti o predlaganem medicinskem posegu. Zdravnik s kršitvijo
pojasnilne dolžnosti posega v osebnostno pravico pacienta do nedotakljivosti telesne in
duševne integritete. Prizadeti posameznik ima za varstvo osebnostnih pravic na voljo
različna pravna sredstva, in sicer ugotovitveni zahtevek po 181. členu Zakona o
pravdnem postopku,122
zahtevo za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic,123
opustitveni in odstranitveni zahtevek in odškodninski zahtevek. Na tem mestu sem zgolj
naštela pravna sredstva za varstvo osebnostnih pravic, medtem ko se bom v
nadaljevanju osredotočila predvsem na en način, in sicer na odškodninski zahtevek.
122
Zakon o pravdnem postopku (ZPP-UPB3) s spremembami in dopolnitvami, Uradni list RS, št. 73/2007 in 45/2008.
123 Po 134. členu OZ ima vsak pravico zahtevati od sodišča ali drugega pristojnega organa, da odredi
prenehanje dejanja, s katerim se krši nedotakljivost človekove osebnosti, osebnega in družinskega življenja ali kakšna druga osebnostna pravica, da prepreči tako dejanje ali da odstrani njegove posledice. Sodišče ali drug pristojen organ lahko odredi, da kršitelj preneha z dejanjem, ker bo sicer moral plačati prizadetemu določen denarni znesek, odmerjen skupaj ali od časovne enote. Posebnost varstva po 134. členu OZ v razmerju do splošnega civilnega delikta je, da zahtevki po 134. členu OZ niso odvisni od nastanka škode, ki jo definira 132. člen OZ.
49
Pomembno je, da je poseg v osebnostno pravico civilni delikt, ki ima ob izpolnjenih
predpostavkah124
za posledico odškodninsko odgovornost.
V zadnjem desetletju gre za porast odškodninskih zahtevkov proti zdravnikom, za kar
obstaja več vzrokov. V prvi vrsti je pomembno, da se je idealni in idealizirani zaupni
odnos med zdravnikom in pacientom v marsikaterem primeru depersonaliziral in da
ponekod prihaja tudi do komercializacije zdravniškega poklica. Prav tako med vzroki
najdemo tudi razvoj doktrine o človekovih pravicah, ki poudarja pravico do
samoodločbe, kar je vplivalo na porast samozavesti. Pomembno vlogo pa imajo tudi
mediji.
V odškodninskem pravu so opazni premiki v vrednotenju, premiki, ki temeljijo na
zahtevi, naj bo za vsako škodo nekdo odgovoren, kajti oškodovanca je treba zaščititi v
največji možni meri.
V današnjem času je težišče odgovornosti zdravnikov prešlo s kazenskega na
civilnopravno področje. Prav iz tega razloga, bi na tem mestu želela opozoriti na
bistveno razliko med kazensko in civilno odgovornostjo.
V kazenskem postopku odloča sodišče o tem, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki je
opredeljeno v kazenskem zakoniku,125
in ob pozitivnem odgovoru na to vprašanje izreče
storilcu kazensko sankcijo (zaporno ali denarno kazen in v posebej določenih tudi
varnostni ukrep prepovedi opravljanja poklica). Postopek se praviloma začne na zahtevo
državnega tožilca. Namen kazenskega postopka je predvsem kaznovalni – represivni,
opozarja pa tudi na preventivno funkcijo kazenskega prava (generalna prevencija).
Kazensko pravo pomeni odziv države na kršitev pravno zavarovanih dobrin. Povsem
drugačna je funkcija civilnega prava. V civilnem postopku odloča sodišče o odškodnini,
ki na bi jo poškodovalec vrnil tistemu, kateremu jo je povzročil. Gre za varstvo pravice
posameznika oškodovanca, katerega ravna dobrina (pravica) je bila prekršena. Škoda, ki
mu je bila prizadejana, mora biti povrnjena, če je zanjo kdo odgovoren. V
odškodninskem pravu govorimo o civilnem deliktu, to je ravnanju (storitvi ali
124
Več o tem sledi v poglavju 2.5.
125 Kazenski zakonik Republike Slovenije-1 (v nadaljevanju KZ-1), Uradni list RS, št. 55/2008, 66/2008,
39/2009, 55/2009.
50
opustitvi), s katerim je bila povzročena škoda. Za to, da obstaja civilni delikt in z njim
povezana odškodninska obveznost, pa morajo biti izpolnjeni določeni elementi, ki jih
ugotavlja sodišče v civilnem, pravdnem postopku, ki se začne na zahtevo upravičenca,
oškodovanca. V primeru, da so elementi dokazani, sodišče prisodi tožniku zahtevano
odškodnino. Glede različne funkcije kazenskega in civilnega prava pa so lahko različne
tudi predpostavke za obstoj ene ali druge odgovornosti in civilno sodišče lahko prisodi
odškodnino, čeprav je bil zdravnik v kazenskem postopku oproščen.126
2.2 FUNKCIJA ODŠKODNINSKEGA PRAVA
Odškodninsko pravo nam pove, ali je konkretna škoda podlaga za nastanek
odškodninske odgovornosti. Od odgovora na to vprašanje je odvisno, ali bo škoda
bremenila samega oškodovanca po načelu casum sentit dominus, ali pa jo bo moral
nositi kdo drug, to je oškodovanec. Bistvo odškodninskega prava je porazdelitev rizika
nastale škode. Odškodninska odgovornost ne temelji na škodljivem dejstvu (izvoru
škode), temveč na njegovi posledici, to je škodi, zaradi njene odprave.127
Primarna funkcija odškodninskega prava je predvsem v odstranitvi nepravičnega
položaja, v katerem se je znašel oškodovanec, to je v odpravi njegovega prikrajšanja
(reparacijska, izravnalna funkcija). V tem je njegovo zadoščenje. Oškodovančevo
zadoščenje v obliki odškodnine ni v zasledovanju kaznovanja oškodovalca. V ospredju
modernega odškodninskega prava sta tako oškodovanec in njegov položaj. To je
pomembno izhodišče za opredelitev vsebine predpostavk, ki morajo biti podane za
nastanek odškodninske odgovornosti.
Širši, družbeni učinek odškodninskega prava je v utrjevanju spoznanja, da oškodovanec
po škodnem dogodku ne bo ostal prepuščen sam sebi. Odškodninsko pravo
oškodovancu omogoča, da se lahko zanese na ustrezno varstvo svojih pravic in
interesov, ki se odraža v obveznosti povračila njegove škode, torej v odpravi njegovega
prikrajšanja. Prav ta obveznost kot sankcija učinkuje preventivno, saj opozarja na
neizbežno posledico določenega ravnanja. In v tem je sekundarna posledica
126
Povzeto po: A. Polajnar Pavčnik, 1998, str. 91.
127 To izhodišče ni brez izjem. Naše odškodninsko pravo pozna tudi preventivne zahtevke, na primer: za
odstranitveni zahtevek po 133. členu OZ zadostuje konkretna nevarnost nastanka (večje) škode.
51
odškodninskega prava: to je njegova preventivna vloga, ki jo odigra, ko z grožnjo
plačila odškodnine odvrača od ravnanja, ki utegne imeti za posledico nastanek škode. Ni
si mogoče predstavljati obveznosti plačila stroškov brez preventivnega učinka, ki ga ta
obveznost ima tako za oškodovalca kot tudi sicer v družbi.128
2.3 POJEM ODŠKODNINSKE ODGOVORNOSTI IN ODŠKODNINSKE
OBVEZNOSTI
Preden nadaljujem z obravnavano temo, bi na tem mestu želela pojasniti osnovne
pojme, ki bodo pripomogli k lažjemu razumevanju obravnavane tematike. Najprej bom
pojasnila razliko med pojmoma odškodninska odgovornost in odškodninska obveznost,
saj menim, da se ta pojma v vsakdanji rabi velikokrat zamenjujeta in napačno
uporabljata.
Odškodninska odgovornost je vrsta obligacijskega razmerja. Pri opredelitvi
obligacijskega razmerja izhajamo iz sestavin obligacijskega razmerja. Sestavine
obligacijskega razmerja so:
- subjekti obligacijskega razmerja,
- izpolnitveno ravnanje kot predmet obligacijskega razmerja in
- medsebojne obligacijske pavice in obveznosti subjektov obligacijskega razmerja
(vsebina obligacijskega razmerja).129
Na podlagi teh sestavin obligacijskega razmerja lahko obligacijsko razmerje definiramo
kot tisto pravno razmerje, v katerem je en subjekt tega razmerja upravičen od drugega
subjekta zahtevati, da opravi določeno izpolnitveno ravnanje, drugi subjekt pa je to
izpolnitveno ravnanje zavezan opraviti.130
Iz tega lahko izpeljemo, da je odškodninska odgovornost tista vrsta obligacijskega
razmerja, v katerem je odgovorna oseba dolžna povrniti povzročeno škodo
oškodovancu, oškodovanec pa je upravičen zahtevati takšno povrnitev. Iz navedene
128
Povzeto po: N. Plavšak, M. Juhart, D. Jadek Pensa, V. Kranjc, P. Grilc, A. Polajnar Pavčnik, M. Dolenc, M. Pavčnik, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV založba, Ljubljana, 2003, str. 665-666.
129 Ibidem, 2004, str. 684.
130 Ibidem, 2004, str. 685.
52
definicije lahko izluščimo sestavine odškodninske odgovornosti kot vrste obligacijskega
razmerja, in sicer odgovorna oseba in oškodovanec sta subjekta razmerja, povrnitev
škode je predmet razmerja in vsebina razmerja je obveznost odgovorne osebe povrniti
škodo in pravica oškodovanca zahtevati povrnitev škode.
Zato je odškodninska obveznost je obveznost subjekta, da poravna škodo, za katero je
odgovorna. Kot škoda se šteje samo tisto prikrajšanje, ki je pravno priznano. Škoda je
prikrajšanje, ki ga kdo pretrpi na svojih pravnih dobrinah. Te dobrine so lahko osebne
ali premoženjske, kolikor so pravno zavarovane.131
Da bi odškodninska odgovornost nastala, morajo nastopiti določena pravna dejstva, na
nastop katerih zakon veže obveznost povrniti povzročeno škodo. Ta pravna dejstva se s
pojmom predpostavke odškodninske odgovornosti.132
Skupek predpostavk, ki morajo
biti izpolnjene, da bi nastala odškodninska obveznost, se označuje tudi s pojmom pravni
temelj nastanka odškodninske obveznosti ali krajše pravni temelj odškodninske
odgovornosti. V praksi se za pravni temelj odškodninske odgovornosti kot sinonim
uporablja tudi pojem podlaga odškodninske odgovornosti.
Če so izpolnjene predpostavke določene vrste odškodninske odgovornosti, nastane
odškodninska odgovornost kot vrsta obligacijskega razmerja, katerega vsebina sta
odškodninska obveznost odgovorne osebe in tej obveznosti nasprotna odškodninska
terjatev odškodovanca.133
Hkrati z nastankom odškodninske odgovornosti kot vrste
obligacijskega razmerja nastane tudi obveznost odgovorne osebe povrniti škodo in tej
obveznosti nasprotna pravica oškodovanca zahtevati povrnitev škode.
131
Glej več o tem: S. Cigoj, Teorija obligacij, splošni del obligacijskega prava, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2003, str. 165-166.
132 Več o tem sled v poglavju 2.6.
133 Odškodninski obveznosti odgovorne osebe v obligacijskem razmerju (odškodninski odgovornosti te
osebe) stoji nasproti pravica oškodovanca zahtevati od odgovorne osebe povrnitev škode. To pravico oškodovanca označujemo s pojmom odškodninska terjatev oziroma odškodninski zahtevek. Pojma sta sinonima, pri čemer pojem odškodninski zahtevek uporabljamo zlasti takrat, ko imamo v mislih sodno uveljavljanje odškodninske terjatve. (N. Plavšak, M. Juhart, D. Jadek Pensa, V. Kranjc, P. Grilc, A. Polajnar Pavčnik, M. Dolenc, M. Pavčnik, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV založba, Ljubljana, 2004, str. 685).
53
2.4 POJEM ODŠKODNINSKE ODGOVORNOSTI V ZDRAVSTVU
S problemi odškodninske odgovornosti zdravnikov oziroma zdravstvenih ustanov se
srečujemo tudi v našem pravnem prostoru, čeprav so bili do nedavnega sodni spori s
tega področja izjema. Pacienti oziroma njihovi svojci, ki so mislili, da jim je bila v
postopku zdravljenja povzročena nedopustna škoda, so se posluževali predvsem
upravne poti prek pritožb na nadzorstvene organe, le v nekaj primerih so o problemih
razsojala sodišča. V zadnjem času pa se situacija spreminja tudi na tem področju,
vendar še vedno ne moremo govoriti o bogati sodni praksi.134
Odškodninska odgovornost zdravnika je eden od vidikov profesionalne odgovornosti, ki
jo poznamo tudi pri odvetnikih, inženirjih, posrednikih in podobno.135
Z vidika ugotavljanja, ali obstoja odškodninska ali druga odgovornost zdravnika za
njegovo ravnanje v konkretni situaciji, je to eden od najtežjih dokaznih pravnih
postopkov.
V nadaljevanju bom predstavila temeljna načela za ugotavljanje odškodninske
obveznosti, podlago za uveljavljanje odškodninske odgovornosti zdravnikov v primeru
kršitve pojasnilne dolžnosti, na koncu pa bom podrobneje predstavila še predpostavke
odškodninske odgovornosti.
2.4.1 TEMELJNA NAČELA
Za ugotavljanje odškodninske obveznosti sta pomembni dve načeli obligacijskega
prava, in sicer načelo prepovedi povzročanja škode in načelo skrbnosti.
2.4.1.1 PREPOVED POVZROČANJA ŠKODE
Prepoved povzročanja škode ali neminem laedere je splošno civilizacijsko načelo in
zato tudi načelo obligacijskega prava. Ne nanaša se zgolj na udeležence že obstoječega
obligacijskega razmerja, ampak generalno prepoveduje povzročanje škode. Velja za
134
Povzeto po: A. Polajnar Pavčnik, 1998, str. 111.
135 Tako že: Š. Ivanjko, Odgovornost in zavarovanje odgovornosti zdravnika, Medicina in pravo, Sodobne
dileme II, Zdravniško društvo, Maribor, 2010, str. 178.
54
poslovna in neposlovna razmerja. Prepoveduje aktivna in pasivna ravnanja, s katerimi
se utegne povzročiti škoda. Zapoveduje, da je dolžnost vsakogar vzdržati se ravnanja, s
katerim bi drugemu utegnil povzročiti škodo.136
Načelo prepovedi povzročanja škode je izpeljano v določilih oddelka o povzročitvi
škode (neposlovne obveznosti členi od 131 do 189) in v odseku pravica do povračila
škode, ki se uporablja za primere kršitve obveznosti iz pravnih poslov (poslovne
obveznosti – členi od 239 do 246).
2.4.1.2 NAČELO SKRBNOSTI
Načelo skrbnosti ali diligence137
vsebuje različne pravne standarde, s katerimi se v
konkretnih obligacijskih razmerjih presojajo ravnanja udeležencev.138
Po določbi 6.
člena OZ morajo udeleženci v obligacijskem razmerju pri izpolnjevanju svoje
obveznosti ravnati s skrbnostjo, ki se v pravnem prometu zahteva pri ustrezni vrsti
obligacijskih razmerij (skrbnost dobrega gospodarstvenika oziroma skrbnost dobrega
gospodarja). Udeleženci v obligacijskem razmerju morajo pri izpolnjevanju obveznosti
iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih
(skrbnost dobrega strokovnjaka).
Za zdravnike in zdravstvene delavce velja strožje merilo skrbnosti, in sicer skrbnost
dobrega strokovnjaka, saj morajo kot pripadniki poklicne skupine pri opravljanju
zdravstvene dejavnosti ravnati po pravilih stroke in po običajih.139
136
Primerjaj: N. Plavšak, M. Juhart, D. Jadek Pensa, V. Kranjc, P. Grilc, A. Polajnar Pavčnik, M. Dolenc, M. Pavčnik, 2003, str. 122.
137 Obveznost skrbnega ravnanja je določena kot načelo in kot pravni standard. V obeh primerih je
vsebina enaka. Kot načelo usmerja pri uporabi in razlagi pravnih pravil, kot standard pa določa potrebno ravnanje.
138 Povzeto po: I. Strnad, Civilnopravni vidiki odgovornosti v zdravstvu in prikaz sodne prakse s študijo
primerov, Podjetje in delo, številka 5, 2002, str 840.
139 V jedru odločbe II Ips 938/2006 z dne 1. 7. 2009, VS 0012069 je Vrhovno sodišče Republike Slovenije
poudarilo, da standarda skrbnosti dobrega strokovnjaka ne gre presojati v smeri, kaj vse bi morebiti še lahko v konkretnem primeru storili, da bi bilo zdravljenje pacienta čimbolj uspešno, temveč v smeri, ali je bilo v konkretnem primeru v danih okoliščinah storjeno, kar določajo trenutne zmožnosti, praksa in pravni standardi.
55
V drugem odstavku 6. člena OZ sta navedeni le dve najpomembnejši merili pri
skrbnosti dobrega strokovnjaka, in sicer pravila stroke in običaji. Pravila stroke niso
povprečno znanje, ampak je to znanje udeležencev ožjega poslovnega kroga. Merila so
še vedno abstraktna, le da se potrebno ravnanje ne presoja po povprečni osebi, ampak
po povprečni osebi določenega poslovnega kroga.140
Pojasnila sem že, da načelo skrbnosti vsebuje različne pravne standarde, s katerimi se v
konkretnih obligacijskih razmerjih presojajo ravnanja udeležencev. Potrebno pa je
poudariti, da se omenjeni standardi uporabljajo tudi kot merilo za presojo, ali je stranka
ravnala tako, da ji je mogoče očitati, da je ravnala krivdno, oziroma uporabljajo se kot
merilo za določitev stopnje krivde.141
Gre za presojo krivdnega ravnanja povzročitelja
škode, natančneje, ugotavlja se krivdna oblika malomarnosti.142
Krivdna oziroma
subjektivna odgovornost (milejša oblika odgovornosti) je postavljena kot pravilo,
objektivna odgovornost (strožja oblika odgovornosti) pa je vzpostavljena primerih, ko
škoda nastane od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za
okolico ali če kakšen zakon to odgovornost izrecno predpisuje. OZ določa kot krivdni
obliki namen in malomarnost, nobene oblike pa ne definira.143
Najtežja stopnja krivde je
namen. Ta krivdna oblika je podana, če je povzročitelj vedel za posledico, ki bo nastala
iz njegovega dejanja, pa jo je kljub temu hotel. Obstoj oziroma neobstoj namena se
vedno ugotavlja po konkretnih merilih in oba elementa namena (voljni in zavestni) se
ugotavljata pri konkretnem povzročitelju. Malomarnost pa je milejša oblika krivde in
njen obstoj oziroma neobstoj se presoja po abstraktnih merilih. Ravnanje (opustitev)
povzročitelja se presoja tako, da se primerja z abstraktnim tipom zdravnika, bistveno
enakih lastnosti, znanj in upoštevaje tudi okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno.
Gre za objektivno merilo.144
Pomembna pa je tudi stopnja malomarnosti, pri čemer
ločimo hudo malomarnost (skrajna nepazljivost, culpa lata) in lahko malomarnost
(culpa levis). Civilno pravo ne definira obeh stopenj in zakon prav tako ne daje napotil,
kaj šteti za hudo in kaj za lahko malomarnost. V teoriji in praksi dostikrat omenjajo
140
Primerjaj: N. Plavšak, M. Juhart, D. Jadek Pensa, V. Kranjc, P. Grilc, A. Polajnar Pavčnik, M. Dolenc, M. Pavčnik, 2003, str. 102.
141 Ibidem, 2004, str. 102.
142 I. Strnad, 2002, str. 840.
143 Ibidem, 2002, str.840.
144 Ibidem, 2002, str. 841.
56
poleg hude in lahke malomarnosti tudi zelo lahko malomarnost (culpa levissima), ki
pride v poštev pri objektivni odgovornosti.145
Torej, rečemo lahko, da je največji pomen
načela skrbnosti pri gradaciji (stopnjevanju) krivde. Pri tem pa sta stopnja skrbnosti in
stopnja krivde obratno sorazmerni.
2.4.2 PODLAGA ZA UVELJAVLJANJE ODŠKODNINSKE ODGOVORNOSTI
ZDRAVNIKOV V PRIMERU KRŠITVE POJASNILNE DOLŽNOSTI
Posamezne vrste odškodninskih odgovornosti se med seboj razlikujejo po
predpostavkah, ki morajo biti izpolnjene, da nastane obveznost povrniti škodo.146
Pri
tem ločimo subjektivno (krivdno) in objektivno odškodninsko odgovornost, poslovno in
neposlovno odškodninsko odgovornost in splošne in posebne odškodninske
odgovornosti.147
Po stališču pravne teorije lahko pacient v primeru kršitve pojasnilne dolžnosti temelj
odškodninskega zahtevka uveljavlja na dveh podlagah. Razmerje med zdravnikom in
pacientom v primeru kršitve pojasnilne dolžnosti lahko obravnavamo kot pogodbeno
(poslovna odgovornost zdravnika) ali nepogodbeno (neposlovna odgovornost
zdravnika) razmerje. Poslovna odgovornost zdravnika bo prišla v poštev v primerih,
kadar bo šlo za strokovno napako pri zdravniškem posegu, v katerega je pacient privolil,
pa čeprav njegova privolitev ni bila osveščena zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti.
Deliktna odgovornost zdravnika pa bo prišla v poštev v primerih, ko pride do posega
brez pacientovega soglasja, gre za tako imenovani civilni delikt. V primerih, ko pacient
ni privolil v poseg, lahko odškodninska odgovornost temelji le na deliktu. Razvoj obeh
podlag je potekal od deliktne prek pogodbene odgovornosti, danes pa ponovno
prevladuje deliktni temelj.148
Poslovna in neposlovna odškodninska odgovornost se med
seboj razlikujeta po tem, v kakšni pojavni obliki nastopa predpostavka protipravnosti.
145
Primerjaj: S. Cigoj, 2003, str. 185-186.
146 Glej več o tem v poglavju 2.5.
147 Tako že: N. Plavšak, M. Juhart, D. Jadek Pensa, V. Kranjc, P. Grilc, A. Polajnar Pavčnik, M. Dolenc, M.
Pavčnik, 2003, str. 690.
148 Primerjaj: A. Polajnar Pavčnik, 1998, str. 92-95.
57
Poslovna odškodninska odgovornost je urejena v 1. odseku 1. oddelka III. poglavja OZ,
neposlovna odškodninska odgovornost pa je urejena v 2. oddelku II. poglavja splošnega
dela OZ.
V nadaljevanju bom predstavila pogodbeno in deliktno odgovornost zdravnika in njuno
medsebojno razmerje zaradi lažjega razumevanja njunih podobnosti in razlik.
2.4.2.1 Poslovna (pogodbena) odškodninska odgovornost zdravnika
Za poslovno odškodninsko odgovornost je značilno, da se protipravnost ravnanja kaže
kršitvi pogodbene (poslovne) obveznosti (obveznosti opraviti izpolnitveno ravnanje, ki
se ga je stranka s pogodbo oziroma drugim pravnim poslom zavezala opraviti). Pri
poslovni odškodninski odgovornosti sta stranki (subjekta) te odgovornosti že pred
nastankom te odgovornosti (preden se izpolnijo predpostavke odškodninske
odgovornosti) v medsebojnem poslovnem obligacijskem razmerju. Kršitev obveznosti
ene stranke, ki izvira iz tega razmerja pa povzroči nastanek poslovne odškodninske
odgovornosti.149
Razmerje med zdravnikom in pacientom je praviloma pogodbene narave,150
ne glede na
to, ali gre za zdravnika zasebnika ali za zdravnika, ki opravlja svoje delo v javni
zdravstveni ustanovi. V primeru, da gre za zdravnika zasebnika, obstaja pogodbeno
razmerje neposredno med zdravnikom in pacientom, zaradi česar je zdravnik pacientu
neposredno osebno odgovoren. Če pa gre za zdravnika, ki svoje delo opravlja v javni
zdravstveni ustanovi, pa se pogodba sklene z zdravstveno ustanovo in se razmerja
presojajo po pravilih odgovornosti za delavce ter odgovornosti za lastno ravnanje
zdravstvene ustanove.151
Na podlagi pogodbe nastanejo med udeležencema obligacijskega razmerja pravice in
obveznosti. Obveznost pacienta je plačilo opravljene storitve, ki ga opravi sam ali prek
149
Povzeto po: N. Plavšak, M. Juhart, D. Jadek Pensa, V. Kranjc, P. Grilc, A. Polajnar Pavčnik, M. Dolenc, M. Pavčnik, 2003, str. 690.
150 Posebej so obravnavani primeri, ko zdravnik ravna v nuji kot negotiorum gestor – poslovodja brez
naročila.
151 A. Polajnar Pavčnik, 1998, str. 92.
58
skladov zdravstvenega zavarovanja, obveznost zdravnika pa je izpolnitev dogovorjene
zdravstvene storitve. Sama pravna kvalifikacija te pogodbe je lahko sporna, vendar se
moramo ne glede na kvalifikacijo pogodbe zavedati, da gre po naravi stvari za
obligacijo prizadevanja, ne pa rezultata. Naša pravna teorija sicer opredeljuje pogodbo
kot podjemniško152
in pri tem opozarja, da se zdravnik obveže samo, da bo vložil vso
skrb, ki jo njegova stroka zahteva, za zdravje pa ne jamči.153
Vendar, če pogledamo sam
pojem podjemne pogodbe (pogodbe o delu)154
lahko ugotovimo, da gre pri podjemni
pogodbi za obligacijo rezultata, kar pomeni, da bi v tem primeru, zdravnik odgovarjal
za sam rezultat zdravljenja. Ker pa zdravnik za zdravje ne jamči, ampak se obveže
samo, da bo vložil vso skrb, ki jo zahteva njegova stroka, pa bi bilo primerneje govoriti
o mandatni pogodbi,155
pri kateri gre za obligacijo prizadevanja. Zdravnik se namreč ne
zaveže pacienta ozdraviti, ne jamči torej za uspeh, mora pa ravnati z vso dolžno
skrbnostjo. Pri tem pa je potrebno opozoriti na to, da se pri določenih posegih (npr.
kozmetičnih operacijah, anesteziji, protetiki) zahteva tudi obveznost doseči določen
rezultat.156
Podlaga zdravnikove dolžnosti, da pacienta pred vsakim posegom seznani z bistvom,
pomenom, učinki in posledicami načrtovanega ukrepa, je v pogodbi med pacientom in
zdravnikom ali bolnišnico, zato opustitev pojasnilne dolžnosti predstavlja kršitev
152
Takšno stališče so zavzeli slovenski teoretiki v svojih delih (Polajnar Pavčnikova, Strnad), ki so kot vir navedli tudi Cigoja, vendar menim, da je prišlo do napačne interpretacije njegovega dela, saj je Cigoj zapisal: »Pri nekaterih obveznostih je izpolnitev opravljena šele, ko je dosežen uspeh. Druge obveznosti uspeha ne zagotovijo, zato pa mora izpolnitelj storiti toliko, da mu ni mogoče očitati, da ni vložil zadostne skrbi v svoje ravnanje, zato da bi do uspeha prišlo.« V nadaljevanju je navedel dva primera, in sicer: »Tako pri kupni pogodbi zahtevamo, da dolžnik izroči določen predmet, plača določeno kupnino. Pri pogodbi o zdravljenju pa se zdravnik obveže samo, da bo vložil vso skrb, ki jo njegova stroka zahteva, da bi bolnik okreval, za zdravje pa vendarle ne garantira.« Pomembno je nadaljevanje odstavka, v katerem navede, da »gre za obveznosti za dosego rezultata in za obveznosti za dosego delovanja. Izpolnjevanje je torej ali dosežek ali prizadevanje.« Iz tega je napačno razumevanje, da gre pri pogodbi o zdravljenju za podjemno pogodbo, saj je Cigoj jasno zapisal, da gre pri prvem primeru, torej kupni pogodbi za obveznost za dosego rezultata in je izpolnjevanje dosežek, pri pogodbi o zdravljenju pa gre za obveznost za dosego delovanja in je izpolnjevanje prizadevanje. (S. Cigoj, Teorija obligacij, Časopisni zavod Uradni list RS, Ljubljana, 1998, str. 48).
153 A. Polajnar Pavčnik, 1998, str. 94.
154 Podjemna pogodba (pogodba o delu) je v Obligacijskem zakoniku opredeljena v členih 619. – 648.
155 Mandatna pogodba je v Obligacijskem zakoniku opredeljena v členih 766. – 787.
156 Ibidem, 1998, str. 94.
59
pogodbe.157
V večini pravnih sistemov je pacient tisti, ki mora dokazati kršitev
pogodbe. Nasprotno pa zdravnika v primeru neposlovne odškodninske odgovornosti
zadane dokazno breme dokazovanja zanj ugodnega dejstva, da bi pacient soglašal z
medicinskim posegom, če bi bil o njem obveščen. V večini držav veljajo enaka pravila
dokaznega bremena in navajanja dejstev, ki se nanašajo na kršitev pojasnilne dolžnosti.
To pomeni, da pacient nosi dokazno in trditveno breme. V pravdah v primeru kršitve
pojasnilne dolžnosti veljajo enaka pravila glede dokaznega bremena kot sicer v civilnem
postopku.158
2.4.2.2 Neposlovna (deliktna) odškodninska odgovornost zdravnika
Za neposlovno odškodninsko odgovornost je značilno, da subjekta te odgovornosti
(odgovorna oseba in oškodovanec) pred nastankom te odgovornosti (torej preden se
izpolnijo predpostavke neposlovne odškodninske odgovornosti) nista v medsebojnem
poslovnem razmerju. Protipravnost (protipravnost ravnanja oziroma škodljivo dejstvo),
ki izvira iz sfere odgovorne osebe se kaže bodisi v obliki kršitve neposlovne obveznosti
bodisi v določenem tveganju, ki izvira iz sfere odgovorne osebe in povzroči nastanek
škodljive posledice v sferi druge osebe.159
Obligacijsko pravo obravnava razmerje med zdravnikom in pacientom tudi kot
neposlovno odškodninsko razmerje, to je civilni delikt. V našem pravu ta odgovornost
izhaja iz 131. člena OZ, ki je osnovni člen, ki ureja to vrsto odškodninske odgovornosti.
Torej, podlaga za neposlovno odškodninsko odgovornost je kršitev 131. člena OZ, ki v
svojem prvem odstavku postavlja splošno pravilo neposlovne odškodninske
odgovornosti: »Kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je
škoda nastala brez njegove krivde.« V skladu s pravili odškodninskega prava pomeni
vsak neutemeljen poseg v telesno integriteto škodo, za katero povzročitelj odgovarja.
Gre za nedopusten poseg v absolutno zavarovane dobrine, kot sta življenje in zdravje.
157
Glej več tem: N. Betetto, Zdravniška odgovornost: Pojasnilna dolžnost zdravnika, primerjalno pravni prikaz, Pravna praksa, let. 19, št. 29-30/2000, str. 34.
158 Ibidem, 2000, str. 35.
159 Povzeto po: N. Plavšak, M. Juhart, D. Jadek Pensa, V. Kranjc, P. Grilc, A. Polajnar Pavčnik, M. Dolenc,
M. Pavčnik, 2003, str. 691.
60
Za obstoj civilnega delikta mora biti dejanje protipravno. Protipravnost pa je izključena
in dejanje po splošnem pravilu »volenti non fit iniuria« ne pomeni več nedopustnega
posega v telesno integriteto, kadar prizadeta oseba vanj privoli.160
Zato zdravniški
poseg, opravljen lege artis, ob privolitvi prizadetega, ne more biti podlaga za
uveljavljanje odškodninskega zahtevka, pa čeprav pričakovani rezultat ni bil dosežen in
se je pacientovo stanje celo poslabšalo.161
Po vsem navedenem lahko izpeljemo, da
obstajata dve podlagi za odškodninski zahtevek, in sicer kadar je poslabšanje zdravja
posledica zdravnikovega nepravilnega in nestrokovnega ravnanja na podlagi pogodbe
ali kadar je bilo zdravnikovo ravnanje sicer popolnoma strokovno neoporečno, vendar
zanj ni bilo pacientovega soglasja. Zdravnikovo ravnanje pa se kljub pomanjkanju
privolitve ne šteje za civilni delikt takrat, kadar gre za nujne primere, ko soglasja za
poseg zaradi pacientovega stanja ni mogoče dobiti, opustitev posega pa bi ogrozila
njegovo življenje. Te položaje obligacijsko pravo opredeljuje kot primere nujne gestije,
poslovodstva brez naročila.162
Pri tem pa je potrebno dodati, da tudi iz nujne gestije
lahko nastane civilni delikt. Kljub temu, da je gestija dopustna, lahko zaradi
zdravnikovega ravnanja nastane škoda, za katero je odgovoren po splošnih pravilih o
odškodninski odgovornosti. Po tretjem odstavku 201. člena OZ pa lahko sodišče
zdravnikovo odgovornost omili ali pa ga popolnoma oprosti odgovornosti za
malomarnost.163
160
Dodati pa je potrebno, da v vsakem primeru, ko je podana pacientova privolitev v zdravniški poseg, gre za poslovno razmerje, zato se v tem primeru odgovornost zdravnika presoja v skladu s pravili poslovne odškodninske odgovornosti in tako ali tako ne pride v poštev neposlovna odškodninska odgovornost.
161 Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v odločbi z opr. št. II Ips 225/1997
z dne 30. 9. 1998, VS 04117.
162 Primerjaj: A. Polajnar Pavčnik, Od zdravniške napake do »informed consent«, Medicina in pravo II,
Slovensko zdravniško in pravniško društvo, Maribor, 1994, str. 73.
163 Glej tretji odstavek 201. člena OZ: »Glede na okoliščine, v katerih se je nekdo nepoklicano lotil tujega
posla, lahko sodišče zmanjša njegovo odgovornost ali pa ga popolnoma oprosti odgovornosti za malomarnost.«
61
2.4.2.3 Razmerje med pogodbeno in deliktno odgovornostjo
Med obema podlagama razlike niso bistvene, teorija in sodna praksa navajata, da gre za
enotnost institucije odškodninske odgovornosti.164
Ne glede na pravno podlago morajo
biti ugotovljene oziroma kumulativno podane vse predpostavke odškodninske
obveznosti. Kljub temu, da teorija navaja, da gre za enotnost institucije odškodninske
odgovornosti, pa najdemo nekaj razlik med pogodbeno (poslovna) in deliktno
(neposlovno) odgovornostjo, ki se razlikujeta po temelju (poslovna odškodninska
odgovornost je subjektivno-objektivna,165
neposlovna pa je ali subjektivna ali
objektivna), v možnosti pogodbenega spreminjanja (pogodbeno odškodninsko
odgovornost je mogoče pogodbeno razširiti ter omejiti ali izključiti, medtem ko
neposlovne ni mogoče razširiti,166
omejiti ali izključiti167
), in glede obsega odškodnine
(pri poslovni odškodninski odgovornosti je povračilo škode – navadne škode in
izgubljenega dobička determinirano s pričakovanostjo, medtem ko to ne velja za
neposlovno odškodninsko odgovornost).168
164
Različnost podlage za uveljavljanje odškodninske odgovornosti se v različnih pravnih redih kaže z večjo ali manjšo ostrino. Dosledna razmejitev je podana v angloameriškem pravu, vendar teorija ugotavlja, da so temeljna načela skupna. Obsežna teoretična razpravljanja o monizmu in dualizmu odškodninskega prava zasledimo v francoski pravni teoriji, monistično stališče pa prevladuje v nemški in avstrijski doktrini. Razlike med obema vrstama odgovornosti se kažejo pri dokaznem bremenu, obsegu odškodnine glede na predvidljivost škode, zastaranju, ureditvi odgovornosti za izpolnitvene pomočnika, priznavanju nepremoženjske škode. (A. Polajnar Pavčnik, Obligacijski vidiki razmerja med bolnikom in zdravnikom, Pravo in medicina, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1998, str. 96).
165 Da je poslovna odškodninska odgovornost po temelju subjektivno-objektivna ugotovimo glede na
ekskulpacijske razloge. Subjektivnost se kaže v 240. členu OZ
166 Po 241. členu OZ se lahko s pogodbo razširi odgovornost dolžnika tudi na primer, za katerega sicer ne
odgovarja. Vendar se izpolnitev takšnega pogodbenega določila ne more zahtevati, če bi bilo to v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.
167 Po 242. členu OZ lahko poslovno odškodninsko odgovornost obeh ali posamezne od pogodbenih
strank pogodbeni stranki vnaprej s pogodbenim pravnim pravilom omejita ali izključita na različne načine. Vendar po prvem odstavku 242. člena OZ odgovornosti pogodbene stranke za škodo, ki nastane drugi pogodbeni stranki zaradi kršitve izpolnitvene obveznosti, ni mogoče vnaprej izključiti za primer, če je pogodbena stranka kršitev svoje izpolnitvene obveznosti povzročila namenoma ali iz hude malomarnosti. Pogodbena določba, ki je v nasprotju s to prepovedjo, je nična in tudi pogodbeno določilo o omejitvi odgovornosti v takih primerih ne učinkuje. Dopusten pa je kasnejši dogovor pogodbenih strank o izključitvi oziroma omejitvi odgovornosti, ki ga skleneta pogodbeni stranki po nastanku odškodninske obveznosti, torej potem, ko kršitev, katere vzrok je pogodbena stranka povzročila namenoma ali iz hude malomarnosti, že nastopi. Takšen dogovor ima pravno naravo odpusta dolga.
168 Primerjaj: S. Cigoj, 2003, str. 166-169.
62
2.5 PREDPOSTAVKE ODŠKODNINSKE ODGOVORNOSTI
Odškodninsko pravo je oblikovalo predpostavke, ki morajo biti izpolnjene za nastanek
odškodninske obveznosti. Vsebina predpostavk se je spreminjala v skladu z
dojemanjem pomena odškodninskega prava.169
Predpostavke odškodninske odgovornosti so tista pravna dejstva, ki morajo obstajati, da
bi obstajala odškodninska odgovornost in hkrati s tem obveznost odgovorne osebe
povrniti škodo oškodovancu. Predpostavke odškodninske odgovornosti se delijo na
splošne in posebne.170
Med splošne predpostavke uvrščamo tiste predpostavke, ki so
skupne vsem vrstam odškodninskih odgovornosti. Predpostavke odškodninske
odgovornosti so:
- Protipravnost, ki se označuje tudi s pojmom škodljivo dejstvo in izvira iz sfere
odgovorne osebe ter se lahko izraža v različnih pojavnih oblikah – kot
protipravnost ravnanja (in sicer bodisi kot kršitev splošnega pravila o prepovedi
povzročanja škode v primeru splošne deliktne odškodninske odgovornosti bodisi
kot kršitev pogodbenih obveznosti v primeru poslovne odškodninske
odgovornosti) ali kot protipravnost posledice, ki nastane zaradi delovanja, ki je
sicer pravno dopustno.
- Pravno priznana nedopustna škoda, ki jo v sferi oškodovane osebe povzroči
protipravno ravnanje oziroma protipravna posledica, ki izvira iz sfere odgovorne
osebe.
- Vzročna zveza med protipravnostjo, ki izvira iz sfere odgovorne osebe in
negativno posledico (škodo), ki nastane v sferi oškodovane osebe.
- Odgovornost.171
169
N. Plavšak, M. Juhart, D. Jadek Pensa, V. Kranjc, P. Grilc, A. Polajnar Pavčnik, M. Dolenc, M. Pavčnik, 2003, str. 666.
170 Ibidem, 2004, 667.
171 Primerjaj nekoliko drugačno stališče: N. Plavšak, M. Juhart, D. Jadek Pensa, V. Kranjc, P. Grilc, A.
Polajnar Pavčnik, M. Dolenc, M. Pavčnik, 2003, str. 689, po katerem se odgovornost obravnava kot posebna predpostavka odškodninske odgovornosti. Razvrščanje odgovornosti med predpostavke odškodninske odgovornosti ni povsem dosledno, saj pomeni enačenje vzroka (predpostavke odgovornosti) s posledico (odgovornostjo).
63
Za nastanek odškodninske odgovornosti morajo biti podane hkrati (kumulativno) vse
predpostavke. To pomeni, da odsotnost ene izmed predpostavk v konkretnem primeru
izključi odškodninsko odgovornost zatrjevanega oškodovalca. Predpostavke
odškodninske odgovornosti ne nastopajo v enaki pojavni obliki pri vseh vrstah
odškodninskih odgovornosti. Torej, od vrste odškodninske odgovornosti je odvisno,
katere predpostavke morajo biti izpolnjene. Vendar, ko obravnavamo posamezni
odškodninski primer, presoja o vrsti odškodninske odgovornosti sledi kvalifikaciji
pravno pomembnih dejstev konkretnega primera, s katerimi so opredeljene posamezne
predpostavke. Posamezne vrste odškodninskih odgovornosti se med seboj razlikujejo po
tem, v kakšni pojavni obliki nastopa predpostavka protipravnosti in po tem, katera
pojavna oblika pravno priznane škode je predpostavka te odgovornosti.172
V nadaljevanju bom predstavila predpostavke odškodninske odgovornosti, ki morajo
biti izpolnjene v primeru kršitve pojasnilne dolžnosti, da nastane obveznost povrnitve
škode.
Določba prvega odstavka 131. člena OZ ima naravo splošnega pravila o neposlovni
odškodninski odgovornosti in ta določba ureja splošne predpostavke neposlovne
odškodninske obveznosti. In sicer, te predpostavke so: nedopustno ravnanje zdravnika
(nedopustno škodljivo dejstvo), nedopustna škoda, vzročna zveza in odgovornost.173
Splošne predpostavke poslovne odškodninske obveznosti, ki so skupne vsem načinom
kršitve poslovne obveznosti174
so: kršitev poslovne (pogodbene) obveznosti, ki ima
znake protipravnega stanja; da vzrok za kršitev izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi
morala opraviti izpolnitev obveznosti; vzročna zveza in škoda.175
172
N. Plavšak, M. Juhart, D. Jadek Pensa, V. Kranjc, P. Grilc, A. Polajnar Pavčnik, M. Dolenc, M. Pavčnik, 2003, str. 689.
173 V prvem delu določbe 131. člena OZ (»kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti«) so
urejene tri splošne predpostavke neposlovne odškodninske odgovornosti: protipravnost ravnanja (škodljivo dejstvo), škoda in vzročna zveza. V drugem delu navedene določbe (»če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde«), pa je urejena četrta predpostavka, krivda.
174 Pogodbena (poslovna) obveznost je lahko kršena na različne načine. Glede na način kršitve lahko te
razvrstimo na: nepravilno izpolnitev, ki se nadalje deli na izpolnitev z zamudo in izpolnitev z napakami in na neizpolnitev. (Povzeto po: N. Plavšak, M. Juhart, D. Jadek Pensa, V. Kranjc, P. Grilc, A. Polajnar Pavčnik, M. Dolenc, M. Pavčnik, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV založba, Ljubljana, 2003, str. 207).
175 Ibidem, 2004, str. 207.
64
2.5.1 Nedopustno ravnanje zdravnika (škodljivo dejstvo)
Škodljivo dejstvo je v dejanskem pogledu vzrok ali eden izmed vzrokov za nastanek
škode. Gre za skupni pojem, s katerim označujem ravnanje človeka ali dogodek, ki ni
odvisen od človekove volje. Če gre za splošni civilni delikt, gre za nedopusten poseg v
položaj drugega, ki ima za posledico nastanek škode.
Splošna prepoved povzročanja škode ima kot temeljno načelo pomen vrednostnega
merila, ki usmerja vsebinsko opredeljevanje ene izmed predpostavk splošnega civilnega
delikta, to je protipravnosti ravnanja. Zato je to temeljno načelo izhodišče za razlago
pojma nedopustnosti ravnanja. Za nedopustno, protipravno ravnanje gre, če
oškodovalec prekrši pravo, ki varuje kakšen zavarovan interes oškodovanca. Pri tem pa
ni potrebno, da prekrši določen predpis ali splošne norme pravnega reda, saj zadostuje,
da je njegovo ravnanje v nasprotju z običajnimi normami obnašanja in dobrimi
običaji.176
Zdravniški poseg je nedopusten v primeru kršitve pravil stroke (zdravniške napake) ali
v primeru neizpolnjene pojasnilne dolžnosti.177
V primeru nedopustnosti zdravniškega
posega zaradi neizpolnjene pojasnilne dolžnosti so izjema nujni posegi, kjer pacientove
privolitve zaradi nujnosti samega posega ni mogoče dobiti, saj bi v nasprotnem primeru
opustitev posega ogrozila pacientovo življenje.
V primeru pacientove privolitve je po načelu »volenti non fit iniuria«178
s tem podana
izključitev protipravnosti oziroma nedopustnosti medicinskega posega.179
Poudariti je
potrebno, da je v primeru pacientove privolitve podana samo izključitev nedopustnosti
176
N. Plavšak, M. Juhart, D. Jadek Pensa, V. Kranjc, P. Grilc, A. Polajnar Pavčnik, M. Dolenc, M. Pavčnik, 2003, str. 670.
177 Takšno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v odločbi z opr. št. II Ips 225/1997 z
dne 30. 9. 1998, VS 04117.
178 »Volenti non fit iniuria« - tistemu, ki t hoče, se ne godi krivica. (J. Kranjc, Latinski pravni reki,
Cankarjeva založba, Ljubljana, 1994, str. 260).
179 Protipravnost ravnanja je v določenih primerih izključena – v določenih položajih ravnanje, ki sicer
povzroči škodljive posledice, nima narave protipravnega ravnanja zaradi posebnega pravila, ki izključuje protipravnost določenega ravnanja. Med takšna ravnanja spadajo: silobran (prvi odstavek 138. člena OZ), ravnanje, storjeno v stiski (drugi odstavek 138. člena OZ), ravnanje, storjeno pri odvračanju škode od drugega (tretji odstavek 138. člena OZ), opravljanje splošno koristne dejavnosti, če ta škoda ne presega običajnih meja (tretji odstavek 133. člena OZ). (Povzeto po: N. Plavšak, M. Juhart, D. Jadek Pensa, V. Kranjc, P. Grilc, A. Polajnar Pavčnik, M. Dolenc, M. Pavčnik, 2003, str. 693).
65
medicinskega posega, ne pa izključitev škode v primeru neskrbnega ravnanja. Potrebno
je ločiti sam poseg od nastale škode, saj pacient privoli v poseg, ne privoli pa v škodo,
ki pri posegu nastane. V primeru napačne izbire posega za zdravljenje, pa je poseg
škoda (le v tem primeru lahko enačimo poseg z škodo).
Obligacijski zakonik v 140. členu določa, da kdor v svojo škodo dovoli drugemu, da ta
nekaj stori, ne more zahtevati od njega povrnitve škode, ki mu jo je s tem povzročil.
Drugi odstavek 140. člena pa dodaja, da je nična izjava, s katero je oškodovanec
privolil, da mu nekdo stori škodo z dejanjem, ki je po zakonu prepovedano. Tudi
privolitev pacienta v napačno ravnanje ne daje zdravniku pravice, da bi svoje napačno
ravnanje opravičil s pacientovo privolitvijo. Tako je v sodni praksi vedno več primerov,
ko oškodovanec zdravniku očita kršitev pojasnilne dolžnosti ter s tem protipravnost
posega. Samo tista oseba, ki je bila predhodno po določenih pravilih in v pravi meri
deležna pojasnila, lahko pristane na zdravniško oskrbo, ne da bi bila prikrajšanja pri
oblikovanju svoje volje.180
2.5.2 Nedopustna škoda
Pojem škode je definiran v 132. členu OZ, po katerem je škoda zmanjšanje premoženja
(navadna škoda), preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček), pa tudi
povzročitev telesnih ali duševnih bolečin ali strahu drugemu ter okrnitev ugleda pravne
osebe (nepremoženjska škoda).
Pojem škode lahko razlagamo v širšem in ožjem pomenu, in sicer škoda v najširšem
pomenu je vsak negativen poseg v pravno sfero drugega. Pravna sfera vsakega pravnega
subjekta je začrtana s pravicami, katerih imetnik je ta subjekt. Zato je škoda v najširšem
pomenu vsaka kršitev pravice drugega. Ožji pojem škode je pravno priznana škoda, ki
je predpostavka odškodninske odgovornost. Vse pojavne oblike škode v najširšem
pomenu nimajo značilnosti pravno priznane škode. Pravno priznana škoda je samo tista
180
Primerjaj: M. Žvipelj, 2002, str. 727.
66
škoda (tisti negativen poseg v pravno sfero drugega), za katero zakon kot sankcijo
določa odškodninsko odgovornost (obveznost odgovorne osebe povrniti škodo).181
Pomembno je, da odškodninska odgovornost obstaja samo v primeru, če je
protipravnost, ki izvira iz sfere odgovorne osebe, v sferi oškodovanca povzročila tisto
obliko škode, ki je pravno priznana. Katere so vrste pravno priznanih škod, pa določa
132. člen OZ. Poudarila sem že, da je odškodninska obveznost namreč obveznost
odgovorne osebe povrniti oškodovancu škodo, za katero odgovarja. Vendar si ljudje
običajno pod pojmom odškodninske obveznosti predstavljamo plačilo denarne
odškodnine, vendar poznamo več možnih načinov povrnitve škode:
- vzpostavitev prejšnjega stanja,182
- plačilo denarne odškodnine,183
- objava sodbe ali popravka.184
132. člen OZ je splošno pravno pravilo, ki določa oblike pravno priznanih škod kot
predpostavke odškodninske odgovornosti. Temeljna delitev škode obsega premoženjsko
in nepremoženjsko škodo. Torej, če je imela kršitev pojasnilne dolžnosti za posledico
nastanek škode, lahko oškodovanec zahteva povračilo premoženjske in nepremoženjske
škode. V primeru kršitve pojasnilne dolžnosti se nedopustna škoda kaže predvsem v
poslabšanju pacientovega zdravstvenega stanja.
Premoženjska škoda se lahko kaže bodisi kot navadna škoda (damnum emerens), ki
predstavlja efektivno zmanjšanje premoženja (to so npr. stroški zdravljenja), bodisi kot
izgubljen dobiček (lucrum cessans), ki je definiran kot preprečitev povečanja
oškodovančevega premoženja (to je npr. izpad zaslužka). Po tretjem odstavku 168.
člena OZ se pri oceni izgubljenega dobička upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče
utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari. Višina izgubljenega dobička je
181
N. Plavšak, M. Juhart, D. Jadek Pensa, V. Kranjc, P. Grilc, A. Polajnar Pavčnik, M. Dolenc, M. Pavčnik, 2003, str. 756.
182 Primerjaj prvi odstavek 164. člena OZ.
183 Primerjaj drugi in tretji odstavek 164. člena OZ.
184 Primerjaj 178. člen OZ.
67
enaka obsegu, za katerega se bi oškodovančevo premoženje povečalo, če ne bi bilo
škodnega dogodka.185
Nepremoženjska škoda v najširšem pomenu je vsak poseg v nepremoženjsko
(osebnostno) sfero drugega. Po določbi 132. člena je pravno priznana nepremoženjska
škoda fizični osebi samo tista kršitev osebnostne pravice, ki povzroči posledico telesnih
bolečin, duševnih bolečin in strah. Torej, telesne bolečine, duševne bolečine ali strah so
tiste oblike pravno priznane nepremoženjske škode fizične osebe, katerih posledica je
(če so izpolnjene tudi druge predpostavke odškodninske odgovornosti), da nastane
obveznost odgovorne osebe oškodovancu plačati pravično denarno odškodnino.
Pravno priznane vrste nepremoženjske škode, na podlagi katerih upravičenec (fizična
oseba) lahko uveljavlja pravično denarno odškodnino186
so:187
- telesne bolečine;188
- duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve
dobrega imena in časti, okrnitve svobode, osebnostne pravice, smrti bližjega,
posebno težke invalidnosti bližnjega, kršitve dostojanstva, kršitve moralnih
avtorskih pravic.
- strah.189
185
Glej več o tem: N. Plavšak, M. Juhart, D. Jadek Pensa, V. Kranjc, P. Grilc, A. Polajnar Pavčnik, M. Dolenc, M. Pavčnik, 2003, str. 948.
186 Pojem pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je pravni standard. Določba 179.
člena OZ na splošno podaja kriterije, od katerih je odvisna odmera višine pravične denarne odškodnine, in sicer: stopnja in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu (prvi odstavek), pomen prizadete dobrine (drugi odstavek), namen denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo (drugi odstavek) in omejitev, da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (drugi odstavek).
187 Odškodnina za nepremoženjsko škodo se praviloma presodi za vsako obliko nepremoženjske škode
posebej. Prisoja enotne odškodnine je izjema, ki pride v poštev le v primerih, ko gre za izjemno težo poškodb oziroma posledic, ki se zaradi svoje intenzivnosti medsebojno tako tesno prepletajo in s tem tudi medsebojno pogojujejo, da jih ni mogoče ločeno obravnavati. (Takšno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v odločbi z opr. št. II Ips 9/2000 z dne 13. 4. 2000, VS 05241).
188 Telesne bolečine so lahko posledica telesnih poškodb ali najrazličnejših okvar zdravja. Odgovorna to,
kaj vse sodi pod pojem telesnih bolečin, daje sodna praksa. Same telesne bolečine pa izvedenci medicinske stroke razvrščajo glede na stopnjo, pri čemer opredeljujejo tudi njihovo trajanje. Tako je mogoča individualizacija odmere pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, upoštevaje pri tem intenzivnost, trajanje bolečin ter potek zdravljenja. (Glej več o tem: N. Plavšak, M. Juhart, D. Jadek Pensa, V. Kranjc, P. Grilc, A. Polajnar Pavčnik, M. Dolenc, M. Pavčnik, 2003, str. 1026).
189 V vsakem posameznem primeru se mora presoditi, ali oškodovancu pripada odškodnina za strah, pri
tem pa je potrebno ugotoviti stopnjo intenzivnosti strahu in njegovo trajanje. Sodna praksa namreč navadnega, običajnega strahu, zaskrbljenosti, negotovosti, ki preneha v kratkem času po tem, ko se pojavi, ne šteje za strah, ki bi upravičeval odmero odškodnine. V praksi se je uveljavilo razlikovanje med
68
Na tem mestu želim opozoriti na odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z opr.
št. II Ips 9/2000 z dne 13. 4. 2000, VS 05241, ki je določilo, da se pri duševnih
bolečinah zaradi skaženosti subjektivne lastnosti oškodovanca, med katerimi je tudi
njegov psihični ustroj, upoštevajo le do razumne mere, ker načelo individualizacije
odškodnine zahteva le korekcijo odškodnine, ki bi bila primerna za povprečnega
oškodovanca. V vsakem posameznem primeru je potrebno ugotoviti konkretne
objektivne prizadetosti oškodovanca in njihov vpliv na oškodovančevo duševnost glede
na njegovo starost, spol, poklic in njegove siceršnje življenjske aktivnosti. Odškodnina
je zato posledica konkretizacije in individualizacije posameznih škodnih primerov, ki pa
jih je poleg tega treba tudi medsebojno primerjati glede njihovega obsega in prisojenih
zneskov odškodnine.
Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v svoji odločbi z opr. št. II Ips 166/2005 z dne
28. 3. 2007, VS 09723 pojasnilo, da sta temeljni načeli za odmero odškodnine za
nepremoženjsko škodo načelo individualizacije odškodnine in načelo njene objektivne
pogojenosti. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin,
izhaja pa iz spoznanja, da vsak oškodovanec specifično doživlja svojo telesno in
duševno celovitost ter posege vanjo. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine
terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih
primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in
enakega varstva pravic.
2.5.3 Vzročna zveza
Vzročno zvezo v primeru kršitve pojasnilne dolžnosti presojamo po splošnih pravilih o
vzročnosti. Ugotavljanje vzročnosti je v primerih škod v zvezi z zdravljenjem običajno
zelo zapleteno strokovno vprašanje.
Za obstoj odgovornosti mora biti podana vzročna zveza med ravnanjem oškodovalca in
med škodno posledico. Vzročne zveze OZ ne opredeljuje, čeprav iz besednih zvez
primarnim in sekundarnim strahom. S primarnim se označuje strah, ki nastane neposredno ob škodnem dogodku, s sekundarnim pa strah, do katerega je prišlo kasneje, a je njegov nastanek v vzročni zvezi s samim škodnim dogodkom.
69
izhaja, da jo upošteva.190
Vzročna zveza je torej zveza med nedopustnim ravnanjem ali
škodljivim dogodkom in posledico, to je nedopustno škodo.191
Zanjo je lahko
odgovoren le tisti, čigar ravnanju je mogoče pripisati škodno posledico. Pri ugotavljanju
vzročne zveze mora pravna stroka s pravnim vrednotenjem iz množice vzrokov, ki so
privedli do škode, izluščiti tiste, ki so pravno relevantni vzrok za nastanek škode.192
Zakonodajalec v OZ ni odgovoril na vprašanje, kaj šteje za pravno relevantno vzročno
zvezo in česa ne. Zato na to vprašanje odgovarja sodna praksa od primera do primera.
O vzročni zvezi je v različnih pravnih sistemih več teorij. Pravni sistemi vidijo vzročno
zvezo tedaj, ko je kot vzrok, ki je povzročil škodo, mogoče upoštevati samo določeno
ravnanje storilca, brez katerega posledica ne bi mogla nastati.193
Vendar vzročna zveza ni povezana samo z nedopustnim ravnanjem ali škodljivim
dejstvom, temveč tudi z odgovornostjo. Načeloma mora vzročno zvezo dokazati tisti, ki
zahteva povrnitev škode. Dokazovanje vzročne zveze je težavno, čeprav že iz samega
pojmovanja vzročnosti izhaja, da ni treba dokazati gotovosti, ampak zadošča
verjetnost.194
Zlasti v zdravstvu je težko dokazati že verjetnost, saj ni mogoče dokazati,
da je npr. prav določeno zdravilo in edino to zdravilo negativno vplivalo na človekovo
zdravje, tako da je povzročilo škodno posledico. Prav zaradi težkega dokazovanja, se v
zdravstvu domneva vzročnost, če na podlagi življenjskih izkušenj kako ravnanje
pripelje do določenih posledic. Vzročne zveze pa nikoli ni potrebno dokazovati, kadar
pravni red predpiše objektivno odgovornost.195
Na tem mestu bi ponovno želela izpostaviti odločbo Vrhovnega sodišča Republike
Slovenije z opr. št. II Ips 225/1997 z dne 30. 9. 1998, VS 04117.196
V razlogih sodbe je
Vrhovno sodišče Republike Slovenije med drugim zapisalo: »kadar zdravnik opravi
190
To je razvidno iz 131. člena OZ, kjer je zapisano: »kdor povzroči drugemu škodo…«.
191 Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v odločbi z opr. št. II Ips 339/2002
z dne 13. 3. 2003, VS 07157: »Eden od elementov za nastanek odškodninske obveznosti je obstoj vzročne zveze med dejanjem, ki naj bi povzročilo pravno priznano škodo in posledico.«
192 Glej več o tem: A. Polajnar Pavčnik, Vzročnost kot pravnovrednostni pojem, Zbornik znanstvenih
razprav Pravne fakultete v Ljubljani, Ljubljana, 1993, str. 179.
193 Tako že: L. Koman Perenič, Škoda in odškodnina, DZS, Ljubljana, 2004, str, 40.
194 Ibidem, 2004, str. 41.
195 Ibidem, 2004, str. 41.
196 Glej več o tej sodbi in dejanskem stanju v poglavju 1.5.1.1.
70
zdravniški poseg lege artis, vendar brez privolitve pacienta, je mogoče škodo pripisati
temu posegu le v primeru, če se zdravstveno stanje pacienta poslabša v primerjavi s
stanjem, ki je grozilo (npr. invalidnost, smrt). Upoštevajoč, da je bila tožnica pred
operacijo v smrtni nevarnosti, njeno sedanje zdravstveno stanje predstavlja izboljšanje
in ne poslabšanja zdravstvenega stanja. Torej, opustitvi pojasnilne dolžnosti lahko
pripišemo škodo, ki nastane zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi se mu bil
pacient lahko izognil, če bi bil s svojim položajem pravilno in popolno seznanjen. Ne
sodi pa v riziko tistega, ki je opustil pojasnilno dolžnost, škoda, ki ne pomeni
poslabšanja, temveč izboljšanje zdravstvenega stanja, pa čeprav z morebitnim zapletom
pacient ni bil seznanjen. Na tem primeru je razložena teorija ratio legis vzročnosti, ki
išče namen kršene norme in ki se sprašuje, kakšen namen je imela pravna norma, ki je
bila prekršena, in ali je nastala škoda posledica kršitve tega namena.
2.5.4 Odgovornost
V našem pravnem sistemu je uveljavljeno načelo subjektivne (krivdne) odgovornosti,
pri kateri je krivda predpostavka odškodninske odgovornosti, kar izhaja iz prvega
odstavka 131. člena OZ. Če pa primerjamo prvi in drugi odstavek omenjenega člena, pa
ugotovimo, da pri nekaterih vrstah odškodninske odgovornosti namreč krivda ni
predpostavka odškodninske odgovornosti – v tem primeru govorimo o objektivni
odgovornosti. Torej, subjektivna in objektivna odgovornost se med seboj razlikujeta po
krivdi kot predpostavki za nastanek odškodninske odgovornosti. Zato je subjektivna
odškodninska odgovornost tista vrsta odškodninske odgovornosti, pri kateri je krivda
predpostavka te odgovornosti. Objektivna odškodninska odgovornost pa je tista vrsta
odškodninske odgovornosti, pri kateri krivda ni predpostavka te odgovornosti.
Da bi obstajala krivda kot predpostavka odškodninske odgovornosti, morata biti podana
dva sklopa okoliščin v zvezi z osebo, ki je povzročila škodo, in sicer da je oseba ravnala
z naklepom oziroma malomarno in da je deliktno sposobna, torej sposobna razsojati.
Da bi oškodovanec uspel z zahtevkom za povrnitev škode morajo obstajati vse
predpostavke odškodninske obveznosti; medtem ko je njegovo dokazno breme nekoliko
olajšano, ker nosi sicer glavnino dokazovanja predpostavk, vendar pa ne celotnega
dokaznega bremena. Določba prvega odstavka 131. člena OZ določa krivdno
71
neposlovno odškodninsko odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom. Zato bo
moral oškodovanec, da bo z zahtevkom na povrnitev škode uspel, zatrjevati in dokazati
samo obstoj prvih treh predpostavk (protipravnost, vzročna zveza in škoda). Če bo
oškodovanec dokazal, da mu je nastala škoda zaradi (ki je v vzročni zvezi)
protipravnega ravnanja odgovorne osebe oziroma škodljivega dejstva, ki izvira iz sfere
odgovorne osebe, bo s tem dokazal, da za to škodo odgovarja tisti, iz čigar sfere izvira
protipravno ravnanje oziroma škodljivo dejstvo. S tem bo tako dokazal, da je njegov
zahtevek za povrnitev te škode proti odgovorni osebi utemeljen. Odgovorna oseba pa se
bo te odškodninske odgovornosti razbremenila samo, če bo zatrjevala in dokazala, da
četrta predpostavka ni podana – da torej za nastalo škodo (čeprav vzrok zanjo izvira iz
njene sfere) ni kriva.197
Povedano drugače, odgovorna oseba bo morala zatrjevati in
dokazati, da ni ravnala naklepno niti malomarnostjo198
– torej, da je ravnala z dolžno
skrbnostjo, ki se od nje pričakuje ali da ni bila zmožna razsojati oziroma, da je škodno
ravnanje storila v stanju prehodne nerazsodnosti in da v takšno stanje ni prišla po svoji
krivdi.199
Pri objektivni odškodninski odgovornosti pa je obrnjeno dokazno breme že glede tretje
predpostavke, tj. vzorčne zveze. Določba 149. člena OZ določa, da za nastanek
odškodninskega razmerja po principu objektivne odgovornosti ni odločilna vzročna
zveza med protipravnim ravnanjem in škodo, temveč vzročna zveza med nevarno
stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo in obravnavano škodo. Prav v tem se objektivna
odgovornost razlikuje od subjektivne, katere dejanska podlaga je protipravno škodno
ravnanje ali opustitev.200
Določba 149. člena opredeljuje zakonito domnevo, da je bila
nevarna stvar oziroma dejavnost vzrok za nastalo škodo. To pomeni, da mora
oškodovanec zatrjevati in dokazati dejstva, ki opredeljujejo zakonito domnevo o obstoju
vzročne zveze. Če je ta domneva izkazana, se obstoj vzročne zveze domneva. In če tako
197
Primerjaj: N. Plavšak, M. Juhart, D. Jadek Pensa, V. Kranjc, P. Grilc, A. Polajnar Pavčnik, M. Dolenc, M. Pavčnik, 2003, str. 694.
198 Primerjaj 135. člen OZ.
199 Primerjaj drugi odstavek 136. člena OZ.
200 Primerjaj: N. Plavšak, M. Juhart, D. Jadek Pensa, V. Kranjc, P. Grilc, A. Polajnar Pavčnik, M. Dolenc, M.
Pavčnik, 2003, str. 849.
72
domnevana vzročna zveza ni bila izpodbita, se objektivno odgovorni subjekt lahko
oprosti odgovornosti le, če dokaže okoliščine iz 153. člena OZ.201
2.5.4.1 SUBJEKTIVNA (KRIVDNA) ODOVORNOST
Bistvo subjektivne odškodninske odgovornosti je krivda oškodovalca, ki je
karakteristična predpostavka te vrste odgovornosti. Krivda povzročitelja škode se v
našem odškodninskem pravu domneva: povzročitelj škode velja za krivega, če ne
dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.202
Gre za pravilo o obrnjenem
dokaznem bremenu.
Po 135. členu OZ je krivda podana, kadar oškodovalec povzroči škodo namenoma ali iz
malomarnosti. Iz te določbe lahko razberemo dve obliki krivde, in sicer namen in
malomarnost.203
Pri tem je potrebno poudariti, da oblika krivde ni pomembna za
nastanek odškodninskega razmerja.
Najtežja oblika krivde je namen (dolus).204
Povzročitelj, ki ravna namenoma, se zaveda
nedopustnosti svojega ravnanja in posledic (zavestna sestavina) ter jih tudi hoče (voljna
sestavina). Volja povzročitelja je pri namenu v civilnem pravu vselej usmerjena k
povzročitvi določene škode.
Milejša stopnja krivde je malomarnost, pri kateri povzročitelj škode svojega
protipravnega ravnanja v resnici noče. Obstoj oziroma neobstoj malomarnosti se presoja
po abstraktnih merilih, in sicer ravnanje (opustitev) povzročitelja se presoja tako, da se
primerja z abstraktnim tipom človeka (ali ožje skupine), bistveno enakih lastnosti,
znanj, upoštevaje tudi okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno.205
S temi
navedenimi pravnimi standardi se ugotavlja, v kolikšni meri je ravnanje povzročitelja
201
Oprostitveni razlogi po 153. členu OZ so: višja sila (prvi odstavek) in ravnanje oškodovanca ali koga tretjega, ki ga imetnik oziroma obratovalec ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (drugi odstavek). Mogoča je tudi delna razbremenitev objektivne odgovornosti, ki jo ureja tretji odstavek in določa, da je imetnik deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode.
202 Primerjaj prvi odstavek 135. člena OZ.
203 OZ ne definira ne naklepa in ne malomarnosti.
204 V literaturi se uporabljajo različni izrazi, in sicer: namen, naklep, namera.
205 Primerjaj: I. Strnad, 2002, str. 840.
73
odstopalo od stopnje skrbnosti, ki se od njega pričakuje. Pri tem je pomembna delitev
malomarnosti na hudo in lahko malomarnost.
Huda malomarnost, skrajna nepazljivost (culpa lata) pomeni zanemarjanje tiste
pazljivosti, skrbi, ki se pričakuje od vsakega strokovnjaka.206
Vsaka druga malomarnost,
ki ni huda, se opredeljuje za lahko malomarnost (culpa levis). Merilo za lahko
malomarnost je posebej skrben, pazljiv strokovnjak in temu merilu ustrezna presoja, ali
bi se tak strokovnjak moral in mogel zavedati možnosti nastanka škode zaradi svojega
dejanja ali opustitve.
V vsakem obravnavanem odškodninskem primeru bo treba ob presoji o krivdi
upoštevati vse okoliščine primera, na primer okoliščine, v katerih se je neko delo
dejansko opravljalo, konkretno dostopnost in možnost preverjanja pravilnosti odločitve,
okoliščine o konkretni nevarnosti nastanka škode. Te okoliščine lahko ublažijo ali
postrožijo kriterij za presojo.207
2.5.4.2 OBJEKTIVNA ODGOVORNOST
Objektivna (kavzalna) odgovornost (odgovornost za uspeh) je odgovornost za škodo ne
glede na krivdo. Objektivna odgovornost se deli na dve veji: odgovornost za škodljive
učinke stvari in njenega delovanja in na odgovornost za ravnanje drugih ljudi, kar
pomeni, da je odgovorna oseba dolžna povrniti škodo, ki jo povzroči stvar s posebnimi
lastnostmi, in da je dolžna povrniti škodo, ki jo storijo osebe, ki so z odgovorno osebo v
posebnem odnosu. Objektivna odgovornost lahko izvira iz zakonske norme, lahko pa se
stranki zanjo tudi dogovorita.208
Kot nevarna stvar se šteje vsaka stvar, ki po svojem
namenu, lastnostih, položaju, kraju in načinu uporabe ali kako drugače predstavlja v
konkretnih okoliščinah povečano nevarnost za nastanek škode v okolju in je zato treba z
njo ravnati posebej skrbno.209
206
Primerjaj: S. Cigoj, 2003, str. 186.
207 Primerjaj: N. Plavšak, M. Juhart, D. Jadek Pensa, V. Kranjc, P. Grilc, A. Polajnar Pavčnik, M. Dolenc, M.
Pavčnik, 2003, str. 799.
208 Ibidem, 2003, str. 187-188.
209 Primerjaj: V. Planinšec, Odškodninsko pravo: Razlogi za objektivno zdravniško odgovornost, Pravna
praksa, številka 4, 2005, str. 17.
74
V svetu in pri nas je v teoriji in sodni praksi pretežno uveljavljeno načelo subjektivne
odgovornosti v zdravstvu, vendar so zaradi vse bolj intenzivne, agresivne in s tem
rizične medicine močne tendence, zlasti v pravni teoriji, za uveljavitev načela
objektivne odškodninske odgovornosti kot ustreznejše in pravičnejše. Mnoge načine
zdravstvene dejavnosti, vključno z uporabo zdravil in medicinskih pripomočkov, lahko
opredelimo kot povečano nevarnost za paciente.212
Vendar se je v zdravstvu kljub temu
uveljavil princip subjektivne odgovornosti, kar se utemeljuje s tem, da pacient sam
pristane na določeno zdravljenje, da njegova bolezen predstavlja nevarnost in da naj
zato sam nosi riziko za morebitno škodo ob predpostavki, da zdravnik ni kriv za
škodo.213
Kljub takšni opredelitvi pa obstajajo argumenti za opredelitev zdravstvene
dejavnosti kot dejavnosti s povečano nevarnostjo. Močan argument za uveljavitev
objektivne odgovornosti je vedno bolj obsežna množična uporaba zahtevnih,
kompliciranih medicinskih aparatov in zahtevne tehnologije, ki po eni strani nudijo
možnost izredno uspešnih načinov zdravljenja in ozdravitev, hkrati pa pomenijo kot
cena napredka bistveno večjo nevarnost za poslabšanje zdravja pacienta. Kot drugi
argument se navaja, da zdravstvene ustanove, ki odgovarjajo za svoje zdravnike, z
zdravstveno dejavnostjo ustvarjajo dohodek tudi z nevarno dejavnostjo in aparati, saj so
pacienti plačniki storitev oziroma je to zanje zdravstvena zavarovalnica.214
V prid
objektivni odgovornosti govori tudi težji, neenakopraven položaj pacienta proti
zdravniku, saj ima v primeru predpostavljene subjektivne odškodninske odgovornosti
pravzaprav malo možnosti, da bi kot laik dokazal napako zdravniku. Če so pri tem v
sodnih postopkih potrebni izvedenci, so to lahko le zdravniki – torej, gre za težko
dokazovanje strokovnih napak zaradi solidarnosti zdravnikov.215
Pri tem pa se tudi
sodniki, ki sodijo v takšnih postopkih zavedajo, da se lahko sami znajdejo v vlogi
pacienta.
Nasprotno tem argumentom pa obstajajo tudi argumenti proti uvedbi objektivne
odgovornosti v zdravstvu, in sicer: narava zdravniškega delovanja, pri katerem izvor
nevarnosti ni v samem zdravljenju, ampak v bolezni sami, za kar naj nosi riziko pacient
212
Primerjaj: V. Planinšec, 2005, str. 17.
213 Ibidem, 2005, str. 17.
214 V pravu velja utilitetno načelo »ubi emolumentum ibi onus« - kdo ima korist od stvari, naj nosi tudi
breme.
215 Ibidem, 2005, str 18.
75
sam; bojazen pred defenzivno medicino; pretežko breme za zdravnika. Zdravnika se pri
njegovem delu ne sme preveč obremenjevati s stalno grožnjo stroge objektivne
odgovornosti, ker bi ga to sililo k manj rizičnim načinom zdravljenja in s tem
defenzivno medicino.
Ob tehtanju vseh navedenih argumentov za in proti uvedbi objektivne odškodninske
odgovornosti, je prevladalo stališče proti uvedbi objektivne odgovornosti v zdravstvu.
To lahko pojasnimo z dejstvom, da naj bi bili pacientovi interesi v veliki meri dovolj
zaščiteni s strogimi standardi skrbnosti in s sodno prakso, ki olajšuje dokazovanje z
mehčanjem pravil o dokaznem bremenu.
Eden izmed argumentov proti uvedbi objektivne odgovornosti v zdravstvu je, da naj bi
bili pacientovi interesi dovolj zaščiteni s strogim standardom skrbnosti dobrega
strokovnjaka. Ne glede na to, če razmerje med zdravnikom in pacientom pri kršitvi
pojasnilne dolžnosti, opredelimo za poslovno razmerje ali neposlovno razmerje, je
kršitev pojasnilne dolžnosti vedno vezana na standard skrbnosti dobrega strokovnjaka.
Standard skrbnosti dobrega strokovnjaka nekako objektivizira subjektivno odgovornost
zdravnika, saj je zdravnik obvezan prek zakonskih predpisov, poklicne etike in
priznanih strokovnih standardov in ob uporabi svojega znanja opraviti svoje delo
strokovno neoporečno. Od zdravnika specialista se pričakuje specifično znanje njegove
specializacije in to znanje je objektivno. Zdravnik specialist kot dober strokovnjak mora
razpolagati z določenim znanjem, ki ga je pridobil v času svoje specializacije in to
znanje naj ne bi bilo različno glede na čas ali kraj izobraževanja. In prav pri uporabi
tega znanja, se mora vsak posamezni zdravnik kot dober strokovnjak zavedati, da je pri
vsakem posameznem zdravniškem pregledu ali posegu potrebno opraviti pojasnilno
dolžnost. Pojasnilna dolžnost je načeloma enaka za vse zdravnike, vendar se na primer
pojasnilna dolžnost zdravnika specialista pediatrije vsekakor razlikuje od pojasnilne
dolžnosti zdravnika specialista radiologije. Vendar pojasnilna dolžnost dveh zdravnikov
specialistov pediatrije pa se načeloma ne bi smela razlikovati pri enakem bolezenskem
stanju.
76
3. ZAKLJUČEK
Narava zdravniškega dela je taka, da ga ni mogoče izčrpno predpisati z navodili in prav
tako ne kontrolirati, kot lahko kontroliramo glede na količino in kakovost industrijski
produkt. Zato je notranje etična kontrola toliko bolj potrebna in pomembna.
dr. Janez Milčinski
Idealiziranje zdravnikov, ki naj bi bili nezmotljivi, je nerealno. Zdravnik vsak dan
sprejme desetine odločitev, v enem letu več tisočkrat odloči tako ali drugače. Tudi v
najbolj idealih okoliščinah je nemogoče, da bi bile vse odločitve optimalne. Zdravnik je
najbolj nevaren, če misli, da vse ve. Ohraniti mora samokritičnost, sprejeti mora tudi
drugo možnost in mnenje in tudi pacientu mora dopustiti, da ima prav. Prav zaradi tega,
je izredno pomembna komunikacija med zdravnikom in pacientom. Slaba komunikacija
med zdravniki in pacienti vodi v nezadovoljstvo pacientov. Najštevilčnejše pritožbe
pacientov imajo opraviti prav s pomanjkljivo komunikacijo z zdravniki in ne z njegovo
nestrokovnostjo. Vendar po mojem mnenju gre največkrat za splet nekih okoliščin, kot
so na primer netipičen potek bolezni, utrujenost in časovna stiska, slaba komunikacija s
pacientom ali s svojci, slaba predaja pacienta ob zamenjavi zdravniške ekipe. Nekateri
zdravniki so preobremenjeni, čakalne vrste so dolge in zato vsak pacient v določenem
trenutku ne dobi pozornosti, ki si bi jo želel in zaslužil. Zavedati se moramo, da ko se
pacient obrne na zdravstveno ustanovo, je v osebni stiski in je to prošnja za pomoč in
dejanje zaupanja. Najbolj tipična bolezen oziroma poškodba, ki je za zdravnika rutina,
saj se z njimi srečuje vsakodnevno, pomeni za posameznika največjo grozoto in stisko,
saj gre za najobčutljivejše področje v njegovem življenju, ki zadeva njegovo zdravje. In
vsak od njiju enak dogodek oziroma enako situacijo doživlja drugače, na svoj način in
iz svojega zornega kota. Prav iz tega razloga mora dober zdravnik do pacienta pokazati
veliko mero razumevanja in zanimanja do njega kot osebnosti. Dobro sporazumevanje
povečuje medsebojno spoštovanje, zaupanje in motivacijo pacienta pri zdravljenju.
Razmerje med zdravnikom in pacientom temelji na humanosti in plemenitosti s strani
zdravnika in zaupanju s strani pacienta in ob normalnem poteku stvari ni sporno. Ko pa
v tem razmerju pride do konflikta, pa je pravo tisto, ki ovrednoti problem in ga reši v
skladu z etičnimi načeli in pravnimi normami. Vsakodnevno se pojavlja veliko
77
konfliktov in dilem na področju medicine in prava. Prav zaradi tega sem želela v svoji
diplomski nalogi opozoriti na eno izmed teh vprašanj, ki je vsakodnevno prisotno v
naših življenjih, ko se pojavimo v vlogi pacienta. Menim, da o tem nismo dovolj
ozaveščeni in da se tega ne zavedamo v zadovoljivi meri. Kljub opaznim premikom v
razmišljanju ljudi, pa je še vedno možno zaslediti, da ljudje zdravnika dojemajo za
nekaj več od navadnih ljudi in ne kot enakovrednega partnerja v procesu zdravljenja.
Ljudje se moramo zavedati svojih pravic v procesu zdravljenja, prav tako pa se moramo
zavedati tudi svojih dolžnosti. Ljudje imamo pravico biti seznanjeni z diagnozo svoje
bolezni, z možnimi načini zdravljenja, rehabilitacijo, z nevarnostmi, ki so povezane s
posameznimi posegi, in tudi s posledicami, do katerih lahko pride, če bomo odklonili
medicinsko pomoč. Le na podlagi teh informacij, bomo lahko učinkovito privolili v
določen medicinski poseg. S tega zornega kota je to naša pravica, na drugi strani pa je to
dolžnost zdravnika. Če pa zdravnik te svoje dolžnosti ne izpolni, gre za protipraven
poseg v našo osebnost, telesno in duševno celovitost, s tem pa posledično za
odškodninsko odgovornost zdravnika oziroma zdravstvene ustanove.
78
4. LITERATURA IN VIRI
4.1 MONOGRAFIJE IN ČLANKI
- Avbelj Matej, Bardutzky Samo, Bele Ivan, Blaha Miran, Cerar Miro, Čebulj
Janez, Deisinger Mitja, Galič Aleš, Grad Franc, Ivanc Blaž, Jaklič Klemen,
Jakulin Vid, Jambrek Peter, Jerovšek Tone, Kaučič Igor, Končina Peternel
Mateja, Kovač Polonca, Klemenčič Goran, Kresal Barbara, Letnar Černič Jernej,
Mavčič Arne, Nerad Sebastian, Orehar Ivanc Metoda, Pavlin Peter, Pirnat
Rajko, Pogorelec Janez, Prepeluh Urška, Primožič Polona, Sovdat Jadranka,
Šorli Marko, Testen Franc, Umek Urška, Vlaj Stane, Zagradišnik Renata, Zobec
Jan, Zupančič Karel, Šturm Lovro, Komentar Ustave Republike Slovenije,
Dopolnitev komentarja-A, Fakulteta za državne in evropske študije, Ljubljana,
2011.
- Balažic J., Korošec D., Novak B., Brulc U., Ivanc B., Kralj K., Pirc Musar N.,
Robida A., Zakon o pacientovih pravicah s komentarjem, 1. natis, Ljubljana, GV
založba, 2009.
- Bernat Erwin, Zdravnikova pojasnjevalna dolžnost – prikaz iz avstrijskega
prava, Medicina in pravo III, Slovensko zdravniško in pravniško društvo, 1995.
- Betetto Nina, Pojasnilna dolžnost zdravnika: primerjalno-pravni prikaz, PP, let.
19, št. 29-30/2000.
- Borisov Peter, Zgodovina medicine, Poskus sinteze zgodovinske misli, Druga
dopolnjena in razširjena izdaja, Založba Pivec, 2009.
- Cigoj Stojan, Teorija obligacij, Časopisni zavod Uradni list RS, Ljubljana, 1998.
- Cvetko Aleksej, Razmerje zdravnik-bolnik, 21. simpozij Medicina in pravo,
Odsev medicine in prava v sodobni družbi, Zdravniško in pravniško društvo
Maribor v sodelovanju z Univerzo v Mariboru v okviru EPK Maribor, Maribor,
2012.
- Dežman Zlatan, O metodi tipizacije pojasnitvenega postopka v zdravstvu,
Medicina in pravo II, Slovensko zdravniško in pravniško društvo, Maribor,
1994.
79
- Dolenc Anton, Medicinska etika in deontologija, Dokumenti s komentarjem,
Založba Tangram, Ljubljana, 1993.
- Dolenc Anton, Zdravnikova pojasnjevalna dolžnost – realnost ali utvara,
Medicina in pravo III, Slovensko zdravniško in pravniško društvo Maribor,
Maribor, 1995.
- Drinovec Jože, Pojasnilna dolžnost in klinično preizkušanje zdravil, Medicina in
pravo, Izbrana poglavja 2001, 2002, 2003, Splošna bolnišnica, Maribor, 2004.
- Drinovec Jože, Pomen pojasnjevalne dolžnosti v procesu zdravljenja, Medicina
in pravo III, Pojasnilna dolžnost, Slovensko zdravniško in pravniško društvo v
Mariboru, Maribor, 1995.
- Flis Vojko, Osveščen pristanek na zdravljenje in odnos med zdravnikom in
bolnikom, Medicina in pravo III, Slovensko zdravniško in pravniško društvo
Maribor, Maribor, 1995.
- Flis Vojko, Doktrina o zavestni privolitvi (InformedConsent), Pravo in
medicina, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1998.
- Flis Vojko, Reberšek Gorišek Jelka, Pojasnilna dolžnost – kako obsežna in v
kakšni obliki?, Medicina in pravo, Izbrana poglavja 2001, 2002, 2003, Splošna
bolnišnica Maribor, 2004.
- Flis Vojko, Reberšek Gorišek Jelka, Privolitev v zdravnikovo ukrepanje,
Medicina in pravo, Sodobne dileme, Pravna fakulteta, Splošna bolnišnica,
Maribor, 2006.
- Gorišek Jelka, Zdravnikova pojasnilna dolžnost – stara obveza v novi pogodbi,
Medicina in pravo III, Slovensko zdravniško in pravniško društvo Maribor,
Maribor, 1995.
- Ivanjko Šime, Odgovornost in zavarovanje odgovornosti zdravnika, Medicina in
pravo, Sodobne dileme II, Zdravniško društvo, Maribor, 2010.
- Koman Perenič Lidija, Škoda in odškodnina, DZS, Ljubljana, 2004.
80
- Kraljić Suzana, Predstavitev nove zakonodajne ureditve pacientovih pravic,
Zdravstvena zakonodaja v luči zdravstvene nege, Strokovni seminar s področja
zdravstva, Društvo medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Maribor,
Maribor, 2009.
- Krušič Mate Žana, Pravica do zasebnosti v medicini, Zdravnikova pojasnilna
dolžnost, pacientova informirana privolitev, varstvo osebnih podatkov, GV
založba, Ljubljana, 2010.
- Mohar Pjerina, Temelji medicinske etike in deontologije, Zavod Republike
Slovenije za šolstvo, Ljubljana, 1997.
- Planinšec Viktor, Odškodninsko pravo: Razlogi za objektivno zdravniško
odgovornost, Pravna praksa, številka 4, 2005.
- Plavšak N., Juhart M., Obligacijski zakonik s komentarjem, GV založba,
Ljubljana, 2003.
- Pleterski Rigler Dušica, Pravice in dolžnosti zdravnikov pri odločanju o
zdravstvenih posegih, 3. posvet Etika v belem z naslovom "Mejna stanja in
odgovornost v zdravstvu". Ljubljana, 16. in 17. junij 2005, Ljubljana, 2005.
- Polajnar Pavčnik Ada, Wedam Lukić Dragica, Pravo in medicina, Cankarjeva
založba, Ljubljana, 1998.
- Polajnar Pavčnik Ada, Obligacijski vidiki razmerja med bolnikom in
zdravnikom, Pravo in medicina, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1998.
- Polajnar Pavčnik Ada, Od zdravniške napake do »informed consent«, Medicina
in pravo II, Slovensko zdravniško in pravniško društvo, Maribor, 1994.
- Polajnar Pavčnik Ada, Varstvo ustavnih človekovih pravic med zdravljenjem,
Podjetje in delo, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1998, št. 6-7.
- Polajnar Pavčnik Ada, Vzročnost kot pravnovrednostni pojem, Zbornik
znanstvenih razprav Pravne fakultete v Ljubljani, Ljubljana, 1993.
81
- Strnad Igor, Civilnopravni vidiki odgovornosti v zdravstvu in prikaz sodne
prakse s študijo primerov, Podjetje in delo, Gospodarski vestnik, Ljubljana,
2002, št. 5.
- Šelih Alenka, Odziv prava na probleme sodobne medicine, 21. simpozij
Medicina in pravo, Odsev medicine in prava v sodobni družbi, Zdravniško in
pravniško društvo Maribor, Maribor, 2012.
- Urlep Franc, Pojasnilna dolžnost v splošni medicini, Medicina in pravo III,
Slovensko zdravniško in pravniško društvo v Mariboru, Maribor, 1995.
- Zečević Nenad, Medicina in pravo, Zdravnikova pojasnjevalna dolžnost, Pravna
praksa, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1995, št. 7.
- Zwitter Matjaž, Etična ocena zdravnikovega delovanja, Kodeksi, etična analiza
na osnovi teorije ravnotežja med štirimi načeli in zavezanost medsebojnemu
zaupanju, Pravo in medicina, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1998.
- Žvipelj Marko, Element protipravnosti pri presoji odškodninske odgovornosti
zdravnikov, Pravnik, Zveza društev pravnikov Slovenije, Ljubljana, 2002, št. 11-
12.
4.2 PRAVNI PREDPISI
- Ustava Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 33/1991, 42/1997, 66/2000,
24/2003, 69/2004, 68/2006.
- Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št., 97/2007 (UPB-1).
- Zakon o nalezljivih boleznih, Uradni list RS, št. 33/2006 (UPB-1).
- Zakon o odvzemu in presaditvi delov človeškega telesa zaradi zdravljenja,
Uradni list RS, št. 12/2000, 61/2007.
- Zakon o pacientovih pravicah, Uradni list RS, št. 15/2008.
- Zakon o preskrbi s krvjo-1, Uradni list RS, št. 104/2006.
82
- Zakon o zdravniški službi, Uradni list RS, št. 72/2006 (UPB-3), 15/2008,
58/2008.
- Zakon o zdravstveni dejavnosti, Uradni list RS, št. 23/2005 (UPB-2), 15/2008,
23/2008, 58/2008, 77/2008.
- Zakon o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko
pomočjo, Uradni list RS, št.70/2000.
- Zakon o pravdnem postopku s spremembami in dopolnitvami, Uradni list RS, št.
73/2007 in 45/2008.
- Kazenski zakonik Republike Slovenije-1, Uradni list RS, št. 55/2008, 66/2008,
39/2009, 55/2009.
- Pravilnik o obrazcih in pisnih izjavah volje pacienta, Uradni list RS, št. 82/2008.
- Kodeks medicinske deontologije Slovenije.
- Konvencija o varstvu človekovih pravic in dostojanstva človeškega bitja v zvezi
z uporabo biologije in medicine (Oviedska konvencija), Uradni list RS,
Mednarodne pogodbe, št. 17/1998.
4.3 SODNA PRAKSA
- Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 306/1995 z dne 16. 1. 1997,
VS02747, baza Ius-Info.
- Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 225/1997 z dne 30.9.1998,
VS04117, baza Ius-Info.
- Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 9/2000 z dne 13.4.2000, VS05241,
baza Ius-Info.
- Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 339/2002 z dne 13.3.2003,
VS07157, baza Ius-Info.
- Sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 494/2002 z dne 25.9.2003,
VS07378, baza Ius-Info.
83
- Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 16/2003 z dne 3. 7. 2003, VS07369,
baza Ius-Info.
- Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 166/2005 z dne 28.3.2007,
VS09723, baza Ius-Info.
- Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 736/2005 z dne 24.5.2007,
VS09854, baza Ius-Info.
- Sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 99/2006 z dne 12.6.2008,
VS0011032, baza Ius-Info.
- Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 938/2006 z dne 1.7.2009,
VS0012069, baza Ius-Info.
- Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 716/2006 z dne 26.2.2009,
VS0011651, baza Ius-Info.
4.4 SPLETNE STRANI
- http://www.sodisce.si
- http://www.ius-software.si
- http://en.wikipedia.org/wiki/Organ_transplantation, 10. 8. 2012.
- http://hr.wikipedia.org/wiki/Transfuzija_krvi, 10. 8. 2012.
- http://en.wikipedia.org/wiki/User:Adam_sk/Canterbury_v._Spence, 25. 8. 2012.
- http://en.wikipedia.org/wiki/Bolamv_Friern_Hospital_Management_Committee,
25. 8. 2012.
- http://hudoc.echr.coe.int/sites/eng/pages/search.aspx?i=001-91576, 5. 9. 2012.
84
5. PRILOGE
PISNO SOGLASJE ZA ANESTEZIOLOGIJO
KLINIČNI CENTER LJUBLJANA SPS KIRURŠKA KLINIKA INŠTITUT ZA ANESTEZIOLOGIJO Zaloška cesta 7, SI- 1525 LJUBLJANA, SLOVENIJA Tel: + 386 1 522 3557 Datum:_______________
PISNO SOGLASJE ZA ANESTEZIOLOGIJO Podpisani (a) __________________________________________________________________, ki sem predviden (a) za načrtovano operacijo, oziroma sem skrbnik ____________________________________________________________________________ predvidene (ga) za načrtovano operacijo, potrjujem, da sem izčrpno seznanjen (a) z načinom anestezije in nadzorom življenjsko pomembnih funkcij med operacijo in v zgodnjem pooperativnem obdobju. Poučen (a) sem o tem, da je sodobna anestezija varna. Čeprav je vodena strokovno in skrbno, pa se včasih ni mogoče izogniti možnim zapletom, ki so v najhujšem primeru tudi smrtni (kar velja tudi za druga področja medicine).
Potrjujem, da sem poučen(a), da med anestezijo in po njej lahko pride do naslednjih zapletov: pri splošni anesteziji slabost z bruhanjem, boleče grlo in mišične bolečine, motnje zavesti do nezavesti in kome, oteženo dihanje in hujše motnje dihanja, motnje v delovanju srca in ožilja, alergične reakcije različnih oblik in stopenj, nevaren porast telesne temperature. pri regionalni anesteziji zaradi lokalnega anestetika: šumenje v ušesih, moten vid, omotičnost, počasen utrip srca; zaradi posega: omrtvičenost anesteziranega predela, padec krvnega tlaka, bolečine na mestu vboda, manjša podplutba, občutek gluhosti v predelu blokade, ki traja dlje od načrtovane anestezije in so prehodne, prehodne težave z uriniranjem, glavobol po subarahnoidni anesteziji. pri anesteziji nosečnic oziroma v porodništvu so možni tudi zapleti pri materi ter pri plodu oziroma rojencu.
Dodatno so glede na moje splošno stanje (oziroma splošno stanje oskrbovanca) možni naslednji zapleti: ____________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________ Dovoli, da anesteziolog prilagodi (spremeni) predviden način anestezije, če bi bilo to potrebno. Dovolim morebitno transfuzijo krvi ali krvnih derivatov in sem poučen (a) o možnih nevarnostih le-te. Potrjujem, da sem dobil (a) izčrpne odgovore na vprašanja in s predvidenimi postopki soglašam. Podpis bolnika oziroma skrbnika ali staršev:____________________________________________ Podpis anesteziologa: ____________________________________________________________