UNIVERZA V MARIBORU

PRAVNA FAKULTETA

JASMINA HERIC

NUJNO DEDOVANJE V SLOVENSKI IN

KANADSKI PRAVNI UREDITVI –

PRAVNOZGOVINSKA IZHODIŠČA

Diplomsko delo

Maribor, 2016

UNIVERZA V MARIBORU

PRAVNA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

NUJNO DEDOVANJE V SLOVENSKI IN KANADSKI PRAVNI UREDITVI –

PRAVNOZGODOVINSKA IZHODIŠČA

Študentka: Jasmina Heric

Številka indeksa: 71172968

Študijski program: UNI-PRAVO

Študijska smer: Civilno pravo

Mentor: Dr. Borut Holcman

Maribor, september 2016

Tamdiu discendum est, quamdiu vivimus. (Seneka)

Dokler živimo, se učimo.

Latinski pravni rek

Zahvala

To diplomsko delo posvečam svojim staršem. Hvala za vso podporo in finančno pomoč. Brez vaju mi ne bi uspelo.

Zahvaljujem se tudi fantu Amadeju. Hvala, ker si me spodbujal in mi stal ob strani.

Zahvaljujem se mentorju dr. Borutu Holcmanu. Hvala za vašo strokovno pomoč in nasvete pri ustvarjanju diplomskega dela.

Kazalo

1 UVOD 1

2 RAZVOJ NUJNEGA DEDOVANJA 2

2.1 RAZVOJ RIMSKEGA DEDNEGA PRAVA IN NJEGOVA RECEPCIJA NA

SLOVENSKIH TLEH 3

2.1.1 Razvoj rimskega dednega prava 3

2.1.1.1 Zakonik dvanajstih plošč 4

2.1.1.2 Formalna pravica do nujnega dedovanja 4

2.1.1.3 Materialna pravica do nujnega dedovanja 5

2.1.1.4 Uvedba nujnega deleža 5

2.1.1.5 Nujno dedovanje po Justinijanu 6

2.1.2 Recepcija rimskega dednega prava na slovenskih tleh 6

2.2 NUJNO DEDOVANJE PO OBČEM DRŽAVLJANSKEM ZAKONIKU 7

2.2.1 Pravica do nujnega deleža 7

2.2.2 Krog nujnih dedičev 7

2.2.3 Dedna nevrednost in razdedinjenje 8

2.2.4 Odmera nujnega deleža 8

2.2.5 Vračunanje (kolacija) 8

2.3 NUJNO DEDOVANJE V JUGOSLOVANSKI PRAVNI UREDITVI 8

2.3.1 Pravica do nujnega deleža 9

2.3.2 Krog nujnih dedičev 9

2.3.3 Dedna nevrednost in razdedinjenje 9

2.3.4 Odmera nujnega deleža 10

2.3.5 Vračunanje (kolacija) 10

3 NUJNO DEDOVANJE V SLOVENSKI PRAVNI UREDITVI 11

3.1 SPLOŠNO O DEDOVANJU 11

3.1.1 Ustavna in zakonska ureditev pravice do dedovanja 11

3.1.2 Pogoji za dedovanje 12

3.1.3 Dedovanje na podlagi zakona 14

3.1.4 Dedovanje na podlagi oporoke 16

3.1.4.1 Pojem oporoke 16

3.1.4.2 Pogoji za veljavnost oporoke 16

3.2 NUJNO DEDOVANJE 19

3.2.1 Pravica do nujnega deleža 20

3.2.2 Krog nujnih dedičev 21

3.2.3 Določanje velikosti nujnega deleža 21

3.2.4 Prikrajšanje nujnega deleža 22

3.2.5 Razdedinjenje nujnega dediča in odvzem nujnega deleža v korist potomcev

22

4 NUJNO DEDOVANJE V KANADSKI PRAVNI UREDITVI 24

4.1 SPLOŠNO O PRAVNI UREDITVI V KANADI 24

4.2 RAZVOJ COMMON LAW 26

4.2.1 Anglosaško obdobje 26

4.2.2 Nastanek common law 28

4.2.3 Nastanek equity 29

4.3 SPLOŠNO O DEDOVANJU V KANADI 30

4.3.1 Dedovanje na podlagi zakona 30

4.3.2 Dedovanje na podlagi oporoke 31

4.4 NUJNO DEDOVANJE 32

4.4.1 Zgodovinski razvoj 32

4.4.1.1 Inheritance (Family Provision) Act 1938 33

4.4.1.2 Inheritance (Provision for Family and Dependants) Act 1975 33

4.4.2 Succession Law Reform Act 1990 33

4.4.2.1 Pravica do oskrbe 34

4.4.2.2 Krog upravičencev 34

4.4.2.3 Določanje višine oskrbe 34

5 SKLEP 35

6 BIBLIOGRAFIJA 37

6.1 VIRI 37

6.1.1 Pravni viri 37

6.1.2 Internetni viri 37

6.2 LITERATURA 38

Seznam kratic

ODZ, ABGB Občni državljanski zakonik

ZD Zakon o dedovanju

OZ Obligacijski zakonik

URS Ustava Republike Slovenije

RS Republika Slovenija

Povzetek

Nujno dedovanje je zakonito dedovanje posebne vrste. Velikost nujnega deleža se namreč

določa v razmerju do zakonitega dednega deleža, osebe pa imajo pravico do nujnega

deleža le, če bi bile po zakonitem dednem redu poklicane k dedovanju.

Nujni delež je institut dednega prava, ki omejuje zapustnikovo svobodo oporočnega

razpolaganja in razpolaganja inter vivos (neodplačne naklonitve oziroma darila).

Zapustnik mora del svojega premoženja (t. i. rezerviran del) nameniti svojim najbližjim

sorodnikom. Zato se v primeru prikrajšanja nujnega deleža, do katerega pride, ko

zapustnik z oporočnimi razpolaganji ali z darili načne ali celo izčrpa nujni delež

posameznega nujnega dediča, zmanjšajo oporočna razpolaganja, če pa to ne zadošča, se

vrnejo tudi darila.

Institut nujnega deleža se je razvil v rimskem pravu kot vmesna rešitev med dvema

miselnostma, in sicer med popolno svobodo oporočnega razpolaganja in ohranitvijo

premoženja v okviru agnatsko zasnovane družinske skupnosti. V času kolektivnega

gospodarjenja, je bilo nepojmljivo, da bi gospodar premoženje zapustil tuji osebi.

Zapustnik torej lahko svobodno razpolaga s svojim premoženjem, vendar del tega

premoženja mora zapustiti svojim najbližjim sorodnikom (to so običajno otroci in

zapustnikov zakonec oziroma partner).

Institut nujnega deleža je sprejela večina sedanjih pravnih redov, medtem ko angleški

pravni red in s tem posledično tudi Kanada instituta nujnega deleža ne pozna, saj velja

načelo popolne svobode testiranja. Vendar to ne pomeni, da Kanada nima pravil, s

katerimi se zagotavlja življenjska eksistenca oseb, ki so bile premoženjsko odvisne od

zapustnika. Te osebe (ni nujno, da so to zapustnikovi sorodniki ali zakonec) lahko

zahtevajo od sodišča, da se jim iz zapuščine dodelijo primerna sredstva za preživljanje.

Ključne besede: dedno pravo, nujno dedovanje, nujni delež, Kanada

Summary

Necessarily inheritance is a special sort of inheritance. The size of compulsory portion is

defined in proportion with portion and individuals have right to compulsory portion only

if they will become heir by the law.

The compulsory portion is an institute, which restricts deceased`s freedom of

testamentary disposition and freedom of disposition inter vivos (i.e. with unpaid

dispositions, this means presents in his lifetime). In case that the deceased with

testamentary dispositions or with presents exceed the value of available part of the legacy,

if he raise or even tire out the compulsory portion of individual obligatory heir, it gets to

so-called detraction of the compulsory portion. In this case the testamentary dispositions

reduces and if this is not enough even the presents have to be returned.

The institute of compulsory portion has been established in Roman law as a interim

solution between the two mindsets: the system of complete freedom of testamentary

disposition on one hand and the system where family has the legal right to inherit the

deceased`s legacy. Testator can freely dispose with his property, but he must left the

portion of his property to his closest family members (i.e. children and spouse).

An institute of compulsory portion has been accepted in most current modern legal

systems, while in common law system and consequently in Canada this institute is rather

unfamiliar. In Canada there is a system of complete freedom of testamentary disposition.

However that does not mean that Canada does not have rules which ensures existence of

individuals who were dependent on deceased. These individuals (not necessarily

deceased`s relatives and spouse) can claim means of existence which are allocated from

deceased`s property.

Keywords: inheritance law, necessarily inheritance, compulsory portion, Canada

1

1 UVOD

Tekom življenja si posameznik sam ali pa ob pomoči drugih ljudi, najpogosteje

družinskih članov, ustvari določeno premoženje, s katerim lahko svobodno razpolaga.

Tako kot lahko s premoženjem prosto razpolaga v času svojega življenja, tako je v

njegovem interesu, da ve kaj se bo zgodilo s premoženjem po njegovi smrti. Najlažji način

je, da napravi oporoko, v kateri določi komu bo naklonil svoje premoženje. Vendar se

lahko zgodi, da zapustnik zapusti premoženje tuji osebi ali osebam, se pravi osebi, ki je z

zapustnikom ne vežejo nobene sorodstvene vezi. Ali pa osebi, s katero ga vežejo

sorodstvene vezi, ker meni, da si bolj zasluži biti dedič, kot pa ostali sorodniki. Tako pride

do vprašanja moralne dolžnosti, ki jo ima zapustnik do svojih najbližjih, predvsem do

svojega zakonca, otrok pa tudi svojih staršev, če morebiti preživijo zapustnika. S temi

osebami ga ne veže samo krvno sorodstvo ampak tudi bližina, medsebojna podpora ter

pomoč, kar pa ne pomeni, da takšni odnosi niso mogoči tudi med osebami, ki niso v

krvnem sorodstvu. Zapustnik lahko konec koncev premoženje zapusti tudi svojemu

najboljšemu prijatelju ali pa sosedu ali pa premoženje nameni v dobrodelne namene.

Ampak kljub navedenemu, so v našem pravu zapustnikovi najbližji sorodniki, v kolikor

seveda niso razdedinjeni, zavarovani z institutom nujnega deleža. V nekaterih drugih

pravnih ureditvah, npr. v Kanadi, pa je za te osebe poskrbljeno na čist drugačen način.

Namen diplomskega dela je z deskriptivno metodo in kasneje s primerjalno metodo

ugotoviti temeljne značilnosti nujnega dedovanja v slovenski in kanadski pravni ureditvi.

Poudarek je na zgodovinskih izhodiščih. Struktura diplomskega dela je razdeljena na štiri

poglavja. V prvem poglavju je obravnavan zgodovinski razvoj nujnega dedovanja s

poudarkom na recepciji rimskega dednega prava in njegovo aplikacijo na slovenska tla.

V drugem poglavju so opisani splošni pojmi dedovanja in temeljne značilnosti nujnega

dedovanja v slovenski pravni ureditvi. V tretjem poglavju so opisane splošne značilnosti

kanadske pravne ureditve, razvoj angleškega pravnega sistema in zgodovinski razvoj

nujnega dedovanja v angleškem pravnem sistemu ter temeljne značilnosti nujnega

dedovanja v Kanadi v današnjem času. V četrtem poglavju je primerjano nujno dedovanje

v obeh pravnih sistemih. diplomskem delu bom obravnavala ureditev nujnega dedovanja

v slovenski in kanadski pravni ureditvi.

2

2 RAZVOJ NUJNEGA DEDOVANJA

O pravu starih Slovanov1 ne vemo veliko, saj za to obdobje ne obstajajo ustrezni viri.

Temelji prava po katerem so živeli stari Slovani, bi naj bili običaji, ki so jih med

naseljevanjem v vzhodnih alpskih pokrajinah v poznem 6. stol. našega štetja prinesli s

seboj, elementi pravnega razvoja v novi domovini, prevzeti od ostankov ilirsko-keltskih

plemen ter zunanji vplivi germanskih plemen.2 Stari Slovani niso poznali dednega prava

v pravem pomenu besede, ampak je šlo bolj za zametke le-tega. Razlog je bil v

kolektivnem gospodarjenju in v lastnini, ki je bila bolj v rokah rodbinske skupnosti kot

pa posameznika. Posledično zapustnik ni imel nobenega vpliva na usodo očevine3, saj je

bilo razpolaganje z njo urejeno tako, da je bil zaščiten obstoj rodbinskega premoženja.

Očevina je na potomce oziroma rodbinske člane prehajala po splošnih običajnopravnih

pravilih, kar bi se danes imenovalo dedovanje po zakonu (intestatno, neoporočno

dedovanje). Zametki dednega prava so se kazali v prehajanju zapustnikovih premičnih

stvari za osebno rabo na njegove sorodnike. Najstarejša oblika dedovanja je bila ravno

dedovanje premičnin v osebni uporabi. Glede na značaj teh stvari, so materine stvari

(obleke, nakit) dedovale hčerke – to premoženje se je imenovalo babina4, očetove stvari

(vojaška oprema) pa so dedovali sinovi. Na to kaže tudi izraz: »Kar prihaja s klobuka, naj

gre na klobuk, kar s peče, na pečo.«5

Šele kasneje, ko se je uveljavil sistem individualnega gospodarstva, ki je slonel na

zapustnikovi lastnini, se je lahko uveljavilo dedno pravo oziroma določena dednopravna

pravila, ki so urejala prehod zapustnikovega premoženja na njegove naslednike. Prva

takšna pravila so se pojavila v visokem srednjem veku in so bila namenjena svobodnemu

plemstvu in meščanstvu. Ta pravila pa so določala, da fevdi po lastnikovi smrti pripadajo

njegovemu moškemu krvnemu sorodniku, če pa ni imel moškega dediča pa je fevd

pripadel deželnemu knezu ali zemljiškemu fevdalnemu gospodu. Šlo je za t. i. povratni

pripad. Fevda pa ni mogla podedovati ženska, kar so utemeljevali z njeno nesposobnostjo

opravljati vazalske in vojaške dolžnosti. Kasneje so fevdi po smrti zadnjega moškega

potomca prešli tudi na ženo in hčerke ter njene otroke. Če pa hčerk ni bilo, pa je žena

oziroma vdova dobila dosmrtni užitek, saj je bilo dedovanje fevdov omejeno le na krvno

(agnatsko) sorodstvo, žena pa ni bila krvna sorodnica svojega moža. Kasneje, leta 1237,

je Štajerski privilegij6 popolnoma odpravil pravico do povratnega pripada, ker naj bi

1 Predniki današnjih Slovencev. 2 Prim.: Sabina Pavlin, Nujni dediči, Uradni list RS, Ljubljana 2012, str.51. 3 Premoženje, ki je bilo podedovano ali nasploh pridobljeno od prednikov; imenovalo se je tudi bona avita,

dedovina, dediščina v ožjem pomenu besede. Gl. Sergij Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, str.257. 4 Babina je bil večpomenski izraz in je označeval tudi dedovanje kosezov po materini strani. Več o kosezih

glej: Sergij Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, str.55. 5 Prim.: Marko Kambič, Recepcija rimskega dednega prava na slovenskem s posebnim ozirom na dedni red

Karla VI., Založba ZRC, ZRC SAZU, Ljubljana, 2007, str. 58. 6 Privilegiji so bili pravni dokumenti, ki so urejali pravice plemstva (premoženjske zadeve, vojaške

obveznosti, delovanje sodišč, določila o davkih). Več o tem glej: Sergij Vilfan, Uvod v pravno zgodovino,

str.72-73.

3

nasprotovala dobrim in poštenim običajem. Po Goriškem privilegiju iz leta 1365 je bil

tudi določen vrstni red dedičev: prvi upravičenec je bil najstarejši sin; če ni bilo sinov

potem najstarejša hčerka; če hčerk ni bilo, pa so bili upravičenci najbližji sorodniki.7

Prve listine dednopravne narave, ki so se uveljavile pri nas, so bile t. i. darovnice za dušni

blagor. Po vsebini je šlo za volila (legate), s katerimi so ljudje pod vplivom Katoliške

cerkve del svojega premoženja prepuščali cerkvenim ustanovam kot »duševno pripravo«.

Premoženja niso poklanjali samo za svoj dušni blagor, ampak tudi za blagor duš svojih

sorodnikov. Poleg nepremičnin, so predmet posameznih naklonitev sestavljali tudi

dohodki od teh nepremičnin. Sprva so naklonitve prepuščali inter vivos, kasneje tudi

mortis causa.8

Obseg premoženja, s katerim je posameznik lahko prosto razpolagal, se je pod vplivom

Cerkve počasi širil. Darovnice za dušni blagor so bile sčasoma odpravljene in prosti delež

je lahko pripadel vsaki osebi, ki jo je zapustnik določil. Tudi te dednopravne listine so

bolj spominjale na volila kot na oporoke, saj je bila v ospredju skrb zapustnika kako se

bo njegovo premoženje po smrti razdelilo, in ne postavitev dediča oziroma razpolaganje

s celotnim premoženjem v rimskopravnem pomenu oporoke.

Oporočno dedovanje se je bolj razvilo v mestih, kjer je rodbinsko premoženje imelo

manjši pomen. Vendar je oporočna svoboda bila kljub temu omejena s pravico najbližjih

sorodnikov, kot dednih upravičencev, ki so praviloma tudi morali odobriti vsako

razpolaganje s premoženjem tako inter vivos kot mortis causa. V kolikor pa ni bilo več

tako, pa se je pod vplivom rimskega prava razvil institut nujnega dedovanja.9

Za lažje razumevanje razvoja nujnega dedovanja, si poglejmo razvoj rimskega dednega

prava in njegovo recepcijo na naših tleh.

2.1 RAZVOJ RIMSKEGA DEDNEGA PRAVA IN NJEGOVA

RECEPCIJA NA SLOVENSKIH TLEH

2.1.1 Razvoj rimskega dednega prava

Rimsko pravo je prešlo več različnih razvojnih obdobij. Že v civilni dobi (najstarejši dobi

rimskega prava) je oporočno dedovanje imelo prednost pred zakonitim dedovanjem, kar

je bilo tudi razvidno iz načela favor testamenti, po katerem so se dvomljive oporočne

odredbe razlagale tako, da bi se oporoka kot celota, če je le mogoče obdržala v veljavi.10

7 Prim.: S. Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, Slovenska matica v Ljubljani, Ljubljana 1996, str.257-

259. 8 Prim.: M. Kambič, Recepcija rimskega dednega prava na slovenskem, n.d., str.61-70. 9 Prim.: S. Pavlin, Nujni dediči, n.d., str.52-53. 10 Prim.: Janez Kranjc, Rimsko pravo, druga, pregledana in dopolnjena izjava, GV Založba, Ljubljana,

2013, str.732.

4

2.1.1.1 Zakonik dvanajstih plošč

Zakonik dvanajstih plošč je določal neomejeno oporočno svobodo oporočitelja

(testatorja). Oporočitelj je lahko naredil oporoko popolnoma po svoji volji. Se pravi je

lahko za dediča postavil kogar je hotel, tudi tujo osebo, čeprav je mogoče imel otroke ali

druge bližnje sorodnike.

Omejitve oporočne svobode najverjetneje tudi niso bile potrebne, saj je v takratni rimski

družbi, ki je bila usmerjena v kolektivno gospodarjenje, prevladovala miselnost, naj

premoženje umrle osebe ostane v okviru agnatsko zasnovane družinske skupnosti11.

Zamisel, da bi zapustnik izključil koga od članov družine iz dedovanja, je bila popolnoma

tuja. To je pomenilo, da je premoženje ostalo osebam, ki so živele in delale v isti družini

pod očetovsko oblastjo istega družinskega poglavarja (pater familias). Oporoka kakršno

je poznal Zakonik dvanajstih plošč tudi ni bila oporoka v kasnejšem rimskem in

današnjem pomenu besede. Z njo je družinski poglavar skrbno uredil vse svoje stvari za

primer svoje smrti. Najbolj pomembna oporočna odredba je bila določitev bodočega

družinskega poglavarja, zato tudi ni bilo absolutne oporočne svobode glede izbire

naslednika ali neomejenega razpolaganja z družinskim premoženjem.

Zaradi razvoja sužnjelastniškega načina proizvodnje, trgovine in obrti, člani družine niso

več živeli kot kolektivna gospodarska enota. Niso bili več toliko odvisni od družinskega

imetja, zato tudi ni bilo več potrebe, da bi družinsko imetje ostalo nerazdeljeno. Naraščalo

je število oporok, v katerih je zapustnik imenoval več dedičev, med njimi tudi tujce, kar

je pripeljalo do zapostavljenosti najbližjih sorodnikov. Vsi ti dejavniki so botrovali temu,

da se je popolna oporočna svoboda čedalje bolj omejevala, saj so skušali vzpostaviti

ponovno vez med zapustnikom (oporočiteljem) in njegovimi najbližjimi. Na podlagi tega

se je najprej uveljavila formalna nujna dedna pravica, kasneje pa še materialna nujna

dedna pravica.12

2.1.1.2 Formalna pravica do nujnega dedovanja

Formalna pravica do nujnega dedovanja je bila pravica do omembe v oporoki. To je

pomenilo, da je oporočitelj v oporoki svoje najbližje agnatske sorodnike (sui heredes:

žena, sinovi, hčerke) moral postaviti za dediče ali pa jih razdediniti. Sina je moral

razdediniti poimensko ( z besedami: »razdedinjen bodi«), ženo in hčerke je lahko

razdedinil s splošno odredbo in kot skupino. Za razdedinjenje ni potreboval nobenih

razlogov. Se pravi, če je oporočitelj hotel za dediča postaviti tujo osebo, je moralo biti

jasno razvidno iz oporoke, da je pri tem ravnal zavestno. Ampak ni pa smel prezreti svojih

najbližjih sorodnikov, zato jih je moral omeniti v oporoki, bodisi postaviti za dediče

11 Agnatska družina je poleg krvnih sorodnikov obsegala tudi osebe, ki po krvi niso bili sorodniki (npr.

žena). Ni pa več obsegala krvnih sorodnikov, ki so izstopili iz družine bodisi s poroko, posvojitvijo ali

emancipacijo (npr. hčerka se poroči in postane agnatska sorodnica svojemu možu in ostalim osebam v

njegovi družini). Več o tem glej: J. Krajnc, Rimsko pravo, str.271. 12 Prim.: S. Pavlin, Nujni dediči, n.d., str.58.

5

bodisi razdediniti. Če jih je prezrl, je to imelo različne posledice: če je prezrl sina, je bila

oporoka nična in nastopilo je zakonito dedovanje; če je bila prezrta katera druga oseba,

oporoka ni bila nična, prezrta oseba pa je dobila primeren delež.13

2.1.1.3 Materialna pravica do nujnega dedovanja

Ker formalna nujna dedna pravica ni več zadostovala, se je začela razvijati materialna

pravica najbližjih sorodnikov do nujnega dedovanja. Zapustnik je moral del svojega

premoženja zapustiti določenim osebam, razen če za razdedinjenje ni imel utemeljenih

razlogov. Če je zapustnik z oporoko premoženje poklonil tuji osebi oziroma osebam, se

je štelo, da ni mogel biti pri zdravi pameti in da ni ravnal v skladu s svojimi moralnimi

dolžnostmi. Zato so smeli njegovi najbližji sorodniki svojo pravico uveljaviti s posebno

tožbo (querela inofficiosi testamenti), s katero so zmanjšali dedni delež dediča

postavljenega v oporoki.14

Inoficiozna tožba se je uporabljala subsidiarno in je bila dovoljena samo v primerih, ko

ni bilo nobenega drugega načina za odpravo oporočne krivice, saj je bil oporočitelj v

primeru, da je tožnik s tožbo uspel, razglašen za duševno motenega. Z inoficiozno tožbo

je smela tožiti samo oseba, ki bi dedovala kot intestatni dedič, če zapustnik ne bi napravil

oporoke. Tožba je zastarala v dveh letih oziroma v petih letih po Justinijanovem15 pravu

od trenutka, ko je oporočni dedič pridobil zapuščino. Tožba se tudi ni prenesla na potomce

nujnega dediča, saj je tožniku dajala nekakšno osebno zadoščenje.16

2.1.1.4 Uvedba nujnega deleža

Rimsko pravo je ustanovilo institut nujnega ali dolžnega deleža (debitaportio ali portio

legitima), s katerim je bila omejena zapustnikova oporočna svoboda, saj ni mogel

razpolagati z delom svojega premoženja. Upravičencu je moral nakloniti vsaj četrtino

tega, kar bi prejel kot zakoniti delež. Če mu je naklonil, potem upravičenec ni mogel

izpodbijati oporoke.

V nasprotnem primeru so lahko upravičenci, torej zapustnikovi najbližji sorodniki,

izpodbijali oporoko. Potomci in predniki so jo lahko izpodbijali »v vsakem primeru«,

bratje in sestre pa le, če je bila za dediča postavljena kakšna nedostojna oseba, oseba, ki

je prišla na slab glas zaradi načina življenja, zaradi nemoralnega ali nečastnega vedenja

ali zaradi poklica. Z inoficiozno tožbo je tožnik zahteval, naj sodnik razveljavi oporoko,

da bo on dobil svoj zakoniti delež. Če je uspel s tožbo, mu ni pripadal samo nujni delež,

ampak tudi vse, kar bi pridobil po zakonitem dedovanju. V preostalem delu je oporoka

veljala naprej, torej je bilo dedovanje v tem primeru deloma po zakonu, deloma pa po

13 Prim.: J. Kranjc, Rimsko pravo, n.d., str.763-764. 14 Prim.: S. Pavlin, Nujni dediči, n.d., str.62. 15 Justinijan I. ali Flavius Petrus Sabbatius Justinianus, vzhodnorimski cesar, rojen okrog 482, umrl 565. 16 Prim.: J. Kranjc, Rimsko pravo, n.d., str.765-766.

6

oporoki. Nujni delež je bil lahko dan v obliki dednega deleža ali pa v kakšni drugi

naklonitvi, npr. volilo, fidejkomis ali darilo za primer smrti.17

Kasneje je Justinijan zaradi zlorabe inoficiozne tožbe, določil da sme nujni dedič

izpodbijati oporoko le v primeru, če mu oporočitelj ni ničesar naklonil oziroma če je bil

popolnoma izključen iz dedovanja. V primeru, da je nujni dedič dobil manj kot je znašal

nujni delež, pa je lahko s tožbo na dopolnitev do nujnega deleža (actio ad supplendam

legitimam) zahteval razliko med dejansko naklonitvijo in celotnim nujnim deležem.

Justinijan je nujni delež povečal na tretjino zakonitega dednega deleža, če je oporočitelj

zapustil do štiri otroke, in na polovico zakonitega dednega deleža, če je zapustil več kot

štiri otroke oziroma nujne dediče.18

2.1.1.5 Nujno dedovanje po Justinijanu

Justinijan je dokončno uredil celotni sistem nujnega dedovanja. Spojil je formalno in

materialno nujno dedovanje.

Popolne oporočne svobode več ni bilo. Oporočitelj je lahko razdedinil svoje potomce,

vendar jih je moral razdediniti poimensko in imeti za to ustrezen razlog, ki ga je moral

tudi navesti v oporoki. Razloge za razdedinjenje je Justinijan prvič naštel v svojih

novelah. Ti so bili: grdo ravnanje, oviranje pri napravi oporoke ter streženje po življenju.

Razdedinjenje ni več pomenilo izvrševanje oporočne svobode, ampak kazen za

nedopustno ravnanje potencialnega dediča. S tem je Justinijan postavil temelje

modernega prava nujnega deleža.19

2.1.2 Recepcija rimskega dednega prava na slovenskih tleh

Recepcija rimskega dednega prava se je pri nas začela razmeroma postopno in počasi. Na

naš prostor je naprej prodrlo z razširitvijo oporoke (testamenta), ki jo je uvedel Notarski

red iz leta 1512, saj je značilnost rimskega dednega prava, kot je tudi omenjeno v prejšnjih

poglavjih, bila v uveljavitvi zapustnikove poslednje volje, izražene v oporoki. V primeru,

da zapustnik ni napravil oporoke, so se dediči in njihovi dedni deleži določali po zakonu.

Do večjega razmaha rimskih nazorov je prišlo kasneje, ko je Karel VI.20 28.maja 1720

izdal Dedni red za Spodnjo Avstrijo, ki je veljal do leta 1786, ko ga je nadomestil

Jožefinski dedni red. Na podlagi Dednega reda za Spodnjo Avstrijo so bili izdani tudi

dedni redi za posamezne dežele in sicer leta 1729 za Štajersko, leta 1737 za Kranjsko in

17 Prim.: S. Pavlin S, Nujni dediči, n.d., str.61-62. 18 Prim.: J. Kranjc, Rimsko pravo, n.d., str.766. 19 Prim.: S. Pavlin, Nujni dediči, n.d., str.63-64. 20 Rimsko-nemški cesar, kralj Češke in Ogrske, rojen 1685, umrl 1740.

7

leta 1747 za Koroško. Uveljavili so se tudi nekateri drugi dednopravni elementi rimskega

prava: razdedinjenje, inoficiozna tožba, dolžni ali nujni delež.21

2.2 NUJNO DEDOVANJE PO OBČEM DRŽAVLJANSKEM

ZAKONIKU

Allgemeines bürgerliches Gesetzbuch (v nadaljevanju ABGB) oziroma v Sloveniji

poznan kot Obč(n)i državljanski zakonik (v nadaljevanju ODZ) je v avstrijskih deželah

bil razglašen 1.junija 1811, veljati pa je začel 1.januarja 1812. V deželah, ki so pripadale

Ilirskim provincam, je začel veljati leta 181522.

Z zakonikom so hoteli združiti naravno, na človeškem razumu slonečo pravo in historično

pravo (pomembno mesto so zasedli kanonsko pravo in fevdalni elementi) ob upoštevanju

sodobnih potreb. Pri tem se čuti vpliv rimskega prava na vsa področja prava, tudi na

dedno.23

2.2.1 Pravica do nujnega deleža

Pravica do nujnega deleža je temeljila na misli, da ima zapustnik do svojih bližnjih

sorodnikov dolžnost preživljanja tudi po njegovi smrti. Bližji zapustnikovi sorodniki so

delali na zapustnikovi kmetiji ali opravljali kakšno skupno pridobitno dejavnost , ne da

bi za to prejemali plačilo, zato je pravica do nujnega deleža pomenila dolžnost staršev, da

po smrti zagotovijo nujna sredstva za vzgojo in izobraževanje svojih otrok. Pomembna

vloga pravice do nujnega deleža pa je bila tudi v preprečevanju kopičenja premoženja,

saj je po dedni razdelitvi premoženje ostalo v družini, vendar je bilo razdeljeno

enakomerno.

Nujni dedič je lahko zoper oporočnega dediča uveljavljal terjatev v višini vrednosti

svojega nujnega deleža. Torej je imel samo položaj upnika. Delež je dobil nepogojno,

brez bremen in takoj.

2.2.2 Krog nujnih dedičev

Nujni dediči so bili samo potomci, se pravi otroci, vnuki in pravnuki, če teh ni bilo pa

starši, dedi in babice. Vrednost nujnega deleža za potomce je znašal polovico zakonitega

dednega deleža, za prednike pa tretjino. Zapustnikov zakonec ni imel pravice do nujnega

deleža, vendar je ob pogoju, da se ni ponovno poročil, dobil sredstva za preživljanje, če

jih ni imel sam.

21 Prim.: M. Kambič, Recepcija rimskega dednega prava na slovenskem, n.d., str. 119. 22 Na Kranjskem je začel veljati 1.maja 1815, na Goriškem in v Istri pa 1.oktorbra 1815. Več o tem: Sergij

Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, n. d., str. 419. 23 Prim.: S. Pavlin, Nujni dediči, n.d., str.67.

8

2.2.3 Dedna nevrednost in razdedinjenje

Če je nujni dedič bil dedno nevreden, če je bil razdedinjen ali če se je odpovedal dedni

pravici, ni mogel zahtevati nujnega deleža. Razlogi za dedno nevrednost so bili taksativno

našteti v ODZ. Eden izmed razlogov je bil npr.: kdor je nad zapustnikom izvršil

hudodelstvo, je bil dedno nevreden. Tudi razlogi za razdedinjenje so bili taksativno

našteti: če je potomec pustil zapustnika v stiski brez pomoči; če je bil obsojen zaradi

hudodelstva na kazen dosmrtne ali dvajsetletne ječe; če je živel v pohujšanju. Oporočitelj

je lahko odtegnil nujni delež tudi zadolženemu ali zapravljivemu dediču, lahko pa ga je v

tem primeru namenil dedičevim otrokom.

2.2.4 Odmera nujnega deleža

Vrednost nujnega deleža se je določila tako, da se je popisala in ocenila celotna zapuščina

v katero so spadale stvari, terjatve, pravice, dolgovi in bremena. Če je to zahteval nujni

dedič, so se upoštevala tudi zapustnikova darila, ki jih je dal v času njegovega življenja.

Vrednost darila, ki so bila dana v obliki nepremičnin, se je določala po času prejema

nepremičnine, vrednost daril v obliki premičnin pa se je določala po vrednosti, ki so jo

premičnine imele ob pripadu dediščine. Niso pa se upoštevala darila, ki jih je zapustnik

dal, ko še ni imel otrok, ki so imeli pravico do nujnega deleža ter tudi ne darila iz

dohodkov, darila, s katerimi se je izpolnjevala naravna dolžnost, darila, dana v splošno

korist in darila, dana več kot dve leti pred zapustnikovo smrtjo, če so bila dana osebam,

ki niso imele pravice do nujnega deleža.

2.2.5 Vračunanje (kolacija)

V nujni delež se je vračunalo vse, kar je zapustnik naklonil nujnemu dediču v oporoki ter

vsa darila, ki mu jih je dal. Vračunala se je tudi dota, ki jo je zapustnik dal svoji hčerki

ali vnukinji; vse kar je dal sinu ali vnuku za opremo ali neposredno za nastop službe ali

za odprtje obrata ali kar je porabil za plačilo dolgov polnoletnega otroka.24

2.3 NUJNO DEDOVANJE V JUGOSLOVANSKI PRAVNI

UREDITVI

Pravila ODZ so se v Sloveniji uporabljala vse do sprejetja Zakona o dedovanju leta 1955

v takratni Federativni ljudski republiki Jugoslaviji (v nadaljevanju FLRJ).

24 Prim.: S. Pavlin, Nujni dediči, n.d., str.68-70.

9

2.3.1 Pravica do nujnega deleža

Tudi po tem zakonu je oporočna svoboda bila omejena z ustanovo nujnega deleža.

Zapustnik je moral vsaj del premoženja zapustiti svojim bližjim sorodnikom. Po

francoskem sistemu rezerve se je zapustnikovo premoženje delilo na razpoložljivi del

zapuščine, s katerim je lahko neomejeno razpolagal, in na nujni del(ež), s katerim ni smel

razpolagati in je bil seštevek vseh nujnih deležev.

Z nujnim deležem so skušali preprečiti, da bi zapustnik pravico do razpolaganja s

premoženjem mortis causa, zlorabil na škodo tistih, ki jim je bil dolžan za življenja

posvetiti vso skrb in jim tudi materialno pomagati.

Položaj nujnega dediča je bil drugačen kot v ODZ. Upravičenec do nujnega deleža je bil

zapustnikov univerzalni naslednik in ne več samo upnik. Njegova pravica do nujnega

deleža je bila prava dedna pravica stvarnopravne narave, in ne več obligacijskopravna

pravica. Zato je nujnemu dediču šel alikvotni del zapuščine, se pravi del vsake stvari ali

vsake pravice, za njega so veljale tudi vsa pravila in načela, ki uresničujejo položaj dediča.

2.3.2 Krog nujnih dedičev

Po zveznem Zakonu o dedovanju je bil krog upravičencev širši kot po ODZ. Po zveznem

ZD so poleg potomcev in prednikov, nujni dediči bili tudi zapustnikov zakonec ali

zunajzakonski partner ter bratje in sestre zapustnika. Razlog za širši krog upravičencev je

bil v tem, da zvezni ZD ni upošteval samo krvne vezi, ampak tudi osebno bližino med

zapustnikom in zakonitimi dediči ter nezmožnost dediča, da bi se preživljal sam.

Zapustnikovi potomci, njihovi potomci, starši, zakonec ali zunajzakonski partner so bili

nujni dediči ne glede na to, ali imajo sredstva za življenje in ali so zmožni za delo ali ne.

Medtem ko so zapustnikovi stari starši ter bratje in sestre imeli položaj nujnega dediča le

ob pogoju, da so bili trajno nezmožni za delo, in če niso imeli potrebnih sredstev za

življenje.

2.3.3 Dedna nevrednost in razdedinjenje

Nujni dedič je lahko izgubil pravico nujnega deleža, če je bil razdedinjen ali dedno

nevreden. Razlogi za razdedinjenje so bili taksativno našteti v zakonu: če se je nujni dedič

s kršitvijo kakšne zakonite ali moralne dolžnosti huje pregrešil zoper zapustnika, če je

naklepoma storil hujše kaznivo dejanje zoper oporočitelja ali njegove zakonca, otroka ali

starše, če je storil kakšno kaznivo dejanje, ki je merilo na spodkopavanje ljudske oblasti,

neodvisnosti države, njene obrambne moči ali socialistične graditve, ali če se je vdal

brezdelju in nepoštenemu življenju. Razdedinjenje je imelo značilnosti civilne kazni za

nedopustno ravnanje nujnega dediča, zato s tem ni bila prizadeta pravica potomcev

nujnega dediča, saj so na podlagi vstopne pravice nujni delež dobili oni.

10

Oporočitelj je lahko razdedinil nujnega dediča tudi v dobrem namenu. To je pomenilo, da

je lahko odvzel nujni delež potomcu, ki je bil prezadolžen ali zapravljivec, v korist

njegovih otrokov ali vnukov, ki so bili mladoletni ali nesposobni za pridobivanje.

Tudi razlogi za dedno nevrednost so bili taksativno našteti v zakonu. Dedno nevreden je

bil tisti, ki je z naklepom vzel ali poskušal vzeti življenje zapustniku, ki je s silo, grožnjo

ali zvijačo pripravil zapustnika, da je napravil ali preklical oporoko ali posamezne

določen oporoke, ali mu preprečil to storiti, ki je uničil ali skril zapustnikovo oporoko z

namenom, da preprečil izpolnitev zapustnikove poslednje volje, ali kdor je ponaredil

zapustnikovo oporoko, kdor se je huje pregrešil zoper dolžnost preživljati zapustnika, ki

ga je bil po zakonu dolžan preživljati, prav tako tudi tisti, ki ni hotel dati zapustniku

potrebne pomoči, ter državljan FLRJ, ki je pobegnil iz države, da bi se izognil obsodbi za

hujše kaznivo dejanje ali obvezni vojaški službi ali da bi sovražno deloval proti FLRJ.

Dedna nevrednost je veljala osebno za prizadetega dediča, zato so njegovi potomci

dedovali kakor da bi nevredni umrl pred zapustnikom.

2.3.4 Odmera nujnega deleža

Vrednost nujnega deleža zapustnikovih potomcev, njihovih potomcev ter preživelega

zakonca je obsegala polovico zakonitega dednega deleža, pri zapustnikovih starših, starih

starših ter bratih in sestrah pa je obsegala tretjino zakonitega dednega deleža.

Vrednost nujnega deleža se je določila na podlagi čiste zapuščine h kateri se je prištela

tudi vrednost daril, ki jih je dal zapustnik za časa svojega življenja.

2.3.5 Vračunanje (kolacija)

Namen kolacije je, da se ob delitvi zapuščine izenačijo dediči, ki so že nekaj dobili od

zapustnika, in dediči, ki še niso dobili nič. Vračunala so se darila ter volila, razen, če je

zapustnik v oporoki določil, da naj dedič dobi volilo poleg svojega dednega deleža.

Vračunanje so zahtevali zakoniti dediči, torej tudi nujni dediči, in se ni upoštevalo po

uradni dolžnosti.25

25 Prim.: S. Pavlin, Nujni dediči, n.d., str.71-76.

11

3 NUJNO DEDOVANJE V SLOVENSKI PRAVNI

UREDITVI

3.1 SPLOŠNO O DEDOVANJU

Dedovanje pomeni prehod premoženja umrle osebe – zapustnika na eno ali več drugih

oseb – dedičev. Predmet dedovanja je zapustnikovo premoženje, ki se imenuje zapuščina

ter obsega vse njegove premoženjske pravice in obveznosti, ki jih je imel ob smrti in ki

jih je v skladu z zakonodajo mogoče dedovati.26 Sem pa ne spadajo pravice iz družinskega

prava (npr. roditeljska pravica), osebnostne pravice in pravice iz socialnega varstva (npr.

pravica do starševskega dodatka). Teh pravic ni mogoče podedovati.27

V našem pravnem redu lahko določena oseba deduje na podlagi dveh pravnih temeljev

oziroma pravnih naslovov, to sta zakon in oporoka.28 Obstaja še tretji pravni naslov –

dedna pogodba, ki velja v nekaterih drugih pravnih ureditvah, v našem pravu pa je po

določbi 103.člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) neveljavna. Dedna pogodba

je pogodba, s katero posamezna oseba zapušča svojo zapuščino ali njen del

sopogodbeniku ali komu drugemu.29

Dedno pravo je del civilnega prava. Sestavljajo ga predpisi, ki urejajo razmerja, ki se

tičejo prehoda premoženja zapustnika na druge osebe. Dednopravna razmerja so

povezana z osebnimi razmerji (sorodstvo, zakonska zveza, zunajzakonska skupnost,

preživljanje), na katera predpisi dednega prava vežejo določene pravne posledice. Poleg

ZD še obstajajo drugi predpisi, ki dedovanje urejajo v celoti ali v pretežnem delu svoje

vsebine.30

3.1.1 Ustavna in zakonska ureditev pravice do dedovanja

Pravica do dedovanja je zagotovljena z Ustavo RS. V 33.členu URS je določena tako

pravica do zasebne lastnine kot tudi pravica do dedovanja, saj sta obe pravici tesno

povezani. Gre za temeljni ustavni pravici, ki se navezujeta na posameznikovo svobodno

ravnanje na premoženjskem področju in mu s tem omogočita, da samostojno in

odgovorno oblikuje svoje življenje. Posameznik torej lahko svobodno razpolaga s svojim

premoženjem tako za časa življenja – inter vivos, kot tudi mortis causa.31

26 Prim.: Karel Zupančič, Viktorija Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, Tretja, spremenjena in dopolnjena

izdaja, Uradni list RS, Ljubljana 2009, str.27-28. 27 http://www.informiran.si/doc/Vsebina/najpomembnejse%20informacije%20o%20dedovanju.pdf,

vpogled 20.4.2016. 28 Zakon o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/76, 23/78, Ur. l. RS, št. 17/91-I-ZUDE, 13/94 – ZN, 40/94 – odl.

US, 82/94-ZN-B, 117/00 – odl. US, 67/01-ZD-B, 83/01 – OZ, 73/04-ZN-C, 31/13 – odl. US), 7.člen. 29 ZD, 103.člen. 30 Prim.: K. Zupančič, V. Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, n.d., str.30. 31 Prim.: Lovro Šturm, Pravica do zasebne lastnine in dedovanja, 33.člen, v: Komentar Ustave RS, Fakulteta

za državne in evropske študije, Kranj 2010, str.342.

12

Iz temeljne ustavne pravice do dedovanja izhajata dve pravici in sicer pravica dediča, da

pridobi premoženje mortis causa in pravica zapustnika do svobode oporočnega

razpolaganja, se pravi do pravice, da svobodno določi na katero osebo ali osebe bo prešlo

njegovo premoženje ob smrti. Svoboda oporočnega razpolaganja zapustniku omogoča,

da odstopi od zakonitega dedovanja ali da ga spremeni. Zato ima oporočno dedovanje

prednost pred zakonitim dedovanjem, ki izvira iz volje države. Pri tem moramo poleg

ustavno zagotovljene pravice do lastnine in do dedovanja, upoštevati tudi avtonomijo

volje posameznika pri oblikovanju njegovih razmerij.32

Ker je pravica do dedovanja temeljna ustavna pravica, država ne sme neupravičeno

posegati vanjo. Poseg v ustavno pravico mora biti v skladu z načelom sorazmernosti, kar

pomeni, da mora biti nujen in primeren. Omenjeni 33.člen URS, ki varuje lastnino je

povezan s 67. členom URS, ki v 2.odstavku določa, da zakon določa način in pogoje

dedovanja. S tem določa tudi vsebino pravice do dedovanja in s tem država neupravičeno

poseže v lastninsko pravico in samo pravico do dedovanja. Obe pravici sta tako omejeni

z načelom socialne države, ki je splošno in temeljno ustavno načelo in posega na vsa

področja pravnega urejanja ter s socialno in ekonomsko funkcijo lastnine.33

Na zakonski ravni je dedovanje urejeno v ZD. Na tem mestu je smiselna omemba 8.člena

ZD, ki določa, da lahko oporočitelj z oporoko razpolaga s svojim premoženjem na način

in v mejah, kot to določa zakon.34 Najmočnejša omejitev svobode oporočnega

razpolaganja je nujni delež, ki bomo ga podrobneje obravnavali v nadaljevanju. Obstajajo

pa še druge omejitve oporočnega razpolaganja: prepoved fidejkomisarične substitucije,

neveljavnost skupne (simultane oporoke), zahteva naj se oporoka v dvomu razlaga v

korist zakonitega dediča.

3.1.2 Pogoji za dedovanje

Da nastopi dedovanje, morajo biti izpolnjeni naslednji osnovni pogoji:

zapustnikova smrt ali razglasitev pogrešanega za mrtvega ,

obstoj dediča,

dedni naslov,

dedna sposobnost dediča oziroma neobstoj dedne nevrednosti

obstoj predmeta dedovanja.35

32 Prim.: K. Zupančič, V. Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, n.d., str.30-31. 33 Prim.: L. Šturm, Lastnina, 67.člen, v: Komentar Ustave RS, n.d., str.653-654. 34 ZD, 8.člen. 35 Vir: http://www.pravna-pomoc.info/dedno-pravo/pogoji-za-dedovanje/, vpogled 22.4.2016.

13

Dokler zapustnik živi, ne obstaja nobena dedna pravica, niti nobena druga pravica do

zapuščine, ampak se dediči samo domnevajo.36S pričakovano dediščino ne more nihče

razpolagati in tudi odpoved neuvedenemu dedovanju praviloma nima pravnega učinka.

Smrt zapustnika mora biti izkazana. To se lahko stori z izpiskom iz matičnega registra,

lahko tudi z odločbo o razglasitvi pogrešanega za mrtvega izdano v postopku za

razglasitev pogrešanega za mrtvega po Zakonu o nepravdnem postopku. Z odločbo se

postavi pravna domneva smrti, ki ima enake posledice kot sama smrt, kar pomeni, da

nastopi dedovanje. Na trenutek zapustnikove smrti ZD veže ostale štiri osnovne pogoje

za nastop dedovanja (obstoj dediča, obstoj dednega naslova itn.), začnejo pa teči tudi roki

za podajanje dednih izjav, roki za uveljavljanje pravice zahtevati zapuščino ter določanje

krajevne pristojnosti zapuščinskega sodišča. Zato je pomemben točen čas smrti in se v

matični register v ta namen vpišejo dan, mesec, leto in ura smrti. Točen čas se vpiše tudi

v odločbo, razen če dan smrti ni znan, v tem primeru pa se kot smrtni dan šteje dan, ko je

odločba postala pravnomočna.37

Dedič je lahko vsaka fizična ali pravna oseba, pogoj je, da obstaja v trenutku zapustnikove

smrti. Izjema od tega pogoja je otrok, ki je ob zapustnikovi smrti že spočet, ni pa še rojen.

Se pravi spočeti otrok (nasciturus) velja za rojenega, toda s pogojem da se rodi živ.38 Po

analogiji z nasciturusom, so dediči lahko tudi pravne osebe v ustanavljanju, torej pravne

osebe, ki še niso dokončno konstituirane, vendar pa izpolnjujejo vse pogoje za pridobitev

pravne sposobnosti in tudi že teče postopek za njihovo ustanovitev.

Dedič lahko deduje na podlagi dveh dednih naslovov, oporoke ali zakona. Pri dedovanju

po oporoki dediča oziroma dediče določi zapustnik, medtem ko pri zakonitem dedovanju

zakon na podlagi sorodstva, zakonske zveze, zunajzakonske skupnosti ali drugih osebnih

razmerij določi potencialne dediče. 39

Dedič mora biti v trenutku zapustnikove smrti dedno sposoben, kar pomeni da mora biti

sposoben pridobiti zapustnikove premoženjske pravice in obveznosti. Po našem pravu

ima dedno sposobnost vsaka fizična oseba. Tudi pravne osebe imajo dedno sposobnost,

vendar lahko dedujejo samo po oporoki in samo tedaj, če ni s posebnimi predpisi določeno

kaj drugega.

Dedič pa ne sme biti dedno nevreden. 126.člen ZD taksativno našteva dejanja ali opustitve

zaradi katerih dedič postane dedno nevreden. Dedno nevreden postane posameznik, ki

naklepno vzame ali poskuša vzeti življenje zapustniku; ki s silo, grožnjo ali zvijačo

pripravi zapustnika do tega, da napravi ali prekliče oporoko ali kakšno oporočno določilo

ali da mu preprečiti, da tega ne stori.; ki skrije ali uniči oporoko z namenom, da bi

preprečil izpolnitev zapustnikove poslednje volje ali ponaredi zapustnikovo oporoko; ki

36 Prim.: Albin Smole, Zakonito in oporočno dedovanje: sistematičen oris materialnega dednega prava

SFRJ, ČZ Uradni list RS, Ljubljana,1965, str.25. 37 Prim.: K. Zupančič, V. Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, n.d., str.71-73. 38 ZD,125/2.člen. 39 Prim.: K. Zupančič, V. Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, n.d., str. 73-75.

14

opusti dolžnost preživljanja ali dajanja potrebne pomoči zapustniku.40 Dedno nevreden

ne more dedovati ne po oporoki in ne po zakonu ter tudi ne more dobiti volila ali kakšne

druge koristi iz zapuščine, prav tako ne more dobiti nujnega deleža.41

Predmet dedovanja je zapustnikovo premoženje, tj. vse pravice in obveznosti, ki jih je

imel zapustnik v trenutku smrti. Dedujejo se lahko nepremičnine, premičnine, podjetja in

udeležba v pravni osebi ter tudi vse pravice, ki niso vezane na točno določeno osebo, npr.

stvarne služnosti. Ni pa mogoče dedovati pravic iz družinskega prava, osebnostnih pravic

in pravic do socialnega varstva.42

3.1.3 Dedovanje na podlagi zakona

ZD glede na razmerje do zapustnika, določa krog oseb, ki pridejo v poštev pri zakonitem

dedovanju. Najpomembnejši razmerji sta sorodstvo in zakonska zveza.43Upošteva se tudi

popolna posvojitev, ki ustvarja enaka razmerja kot naravno sorodstvo. Posvojenec se

popolnoma izloči iz rodbine naravnih staršev in povsem preide v rodbino posvojitelja, v

kateri dobi položaj naravnega otroka posvojitelja z vsemi pravicami in dolžnostmi v

razmerju do posvojitelja in njegovih sorodnikov.44Po načelu družinskega prava sta

zunajzakonska skupnost in zakonska zveza izenačeni. Zato drug po drugem dedujeta

moški in ženska, ki nista sklenila zakonske zveze, ampak živita v dalj časa trajajoči

življenjski skupnosti, ki mora po vsebini biti enaka življenjski skupnosti, ki bi naj

obstajala med zakoncema.45Pri tem velja omeniti še istospolno partnersko skupnost, kjer

sta istospolna partnerja pri zakonitem dedovanju v celoti izenačena z zakoncema.46

Do dedovanja na podlagi zakona pride:

če je zapustnik umrl brez oporoke;

če je oporoka spoznana za neveljavno;

če se je oporočni dedič odpovedal dedovanju;

če je oporočni dedič dedno nevreden;

če je v oporoki določen dedič umrl pred zapustnikom;

če v oporoki ni mogoče ugotoviti kdo je dedič.47

Pri zakonitem dedovanju dediči dedujejo v treh dednih redih. Dediči bližnjega dednega

reda izključujejo od dedovanja osebe bolj oddaljenega dednega reda.48 Pri ureditvi dednih

redov ZD izhaja iz parentelnega sistema z reprezentanco. To pomeni, da so zapustnikovi

40 ZD, 126.člen. 41 ZD, 123/3.člen. 42 Vir: http://www.pogreb-ni-tabu.si/2011/01dedovanje-na-podlagi-zakona/, vpogled 21.4.2016. 43 Vir: K. Zupančič, V. Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, n.d., str.79. 44 Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 69/2004-UPB) 45 Prim.: K. Zupančič, V. Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, n.d., str.90-91. 46 Vir: http://odlocitve.us-rs.si/sl/odlocitev/US28771?q=&vd=U-I&vo=1&vv=V25&vp=PP10, vpogled

21.4.2016. 47 Vir: http://www.informiran.si/doc/Vsebina/najpomembnejše%20informacije%20o%20dedovanju.pdf,

vpogled 22.4.2016. 48 ZD, 10/3. in 10/4.člen.

15

sorodniki razdeljeni na skupine oziroma parentele. Posamezno parentelo sestavljajo

zapustnikovi predniki in njihovi potomci, razen prvo parentelo sestavljajo zapustnikovi

potomci. Znotraj ene parentele so sorodniki razdeljeni na linije. Linijo sestavlja skupina

sorodnikov, ki izhajajo od skupnega prednika, pri tem se šteje tudi ta prednik kot

predstavnik linije. Npr. v prvi parenteli so predstavniki linij zapustnikovi otroci, v drugi

parenteli sta dve liniji: predstavnika sta zapustnikov oče in mati; v tretji parenteli imamo

štiri linije: predstavniki so ded in babica po očetovi strani ter ded in babica po materini

strani. Delitev na linije je pomembna zaradi vstopne pravice (pravica reprezentance). Če

namreč predstavnik linije ne deduje, ker ni preživel zapustnika ali ker je dedno nevreden

ali ker se je zase v svojem imenu odpovedal dediščini, potem dedujejo njegovi otroci. Če

od dedovanja odpadli dedič nima potomcev ali če ti nočejo ali ne morejo dedovati, potem

nastopi prirast (akrescenca). To pomeni, da dedni delež odpadlega dediča pripade

sodedičem iste linije in iste stopnje sorodstva do zapustnika, po razmerju njihovih dednih

deležev. Če sorodnikov iste stopnje ni, velja prirast za sorodnike iste linije, vendar bližje

stopnje sorodstva. Če tudi teh ni, se s prirastjo povečajo dedni deleži sorodnikov druge

linije oziroma drugih sodedičev. Akrescenca pride v poštev tudi za zapustnikovega

zakonca ali zunajzakonskega partnerja.49

Kot je omenjeno zgoraj, poznamo tri dedne rede, ki jih ureja ZD:

I. dedni red: zapustnikovi potomci, posvojenci in njihovi potomci ter zapustnikov

zakonec oziroma zunajzakonski partner/istospolni partner. Dedujejo po enakih

delih. Če ni potomcev, potem dedovanje preide v naslednji dedni red.50

II. dedni red: zapustnikovi starši, posvojitelji in njihovi potomci ter zapustnikov

zakonec oziroma zunajzakonski partner/istospolni partner. V tem dednem redu

dedujejo eno polovico zapuščine zapustnikovi starši, drugo polovico pa

zapustnikov zakonec/zunajzakonski partner/istospolni partner. Če ni zakonca,

potem zapustnikovi starši dedujejo zapuščino po enakih delih. Če ni ne

zapustnikovih potomcev, ne staršev ali njihovih potomcev in ne zakonca ali

zunajzakonskega partnerja/istospolnega partnerja, dedovanje preide v III. dedni

red.51

III. dedni red: zapustnikovi stari starši in njihovi potomci. Eno polovico

zapuščine dedujeta ded in babica po očetovi strani, drugo polovico pa ded in

babica po materini strani.52

Dedovanje po zakonu ima subsidiaren pomen. Se pravi, če je zapustnik napravil veljavno

oporoko, se pravila zakonitega dedovanja ne bodo uporabila. Vendar ima zakonito

dedovanje kljub subsidiarnosti na nek način prednost pred oporočnim, saj zakon ureja

zakonito dedovanje pred oporočnim, prednost pa se izraža tudi v pogostejšem dedovanju

49 Prim.: K. Zupančič, V. Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, n.d., str. 79-81. 50 ZD, 11.člen. 51 ZD, 14.člen. 52 ZD, 18.člen.

16

na podlagi zakona. Najpomembnejše dejstvo pa je tudi posebna kategorija zakonitih

dedičev – nujnih dedičev, ki zbijajo vrednost oporočnemu dedovanju.53

3.1.4 Dedovanje na podlagi oporoke

Naše dedno pravo izhaja iz treh temeljnih načel in eno izmed teh je svoboda oporočnega

razpolaganja oziroma svoboda testiranja. Zapustnik ima namreč možnost, da z oporoko

svobodno odloči kaj se bo zgodilo z njegovim premoženjem po njegovi smrti. Z oporoko

lahko tudi zamenja predvideni zakoniti dedni red in omogoči dedovanje osebam, ki

drugače po zakonitem dednem redu po njem ne bi dedovale ali pa od dedovanja izključi

osebe, ki bi po zakonitem dednem redu lahko dedovale.54

3.1.4.1 Pojem oporoke

Po Zupančiču je oporoka enostranska, preklicna, v predpisani obliki in strogo osebno

dana izjava volje, s katero neka oseba razpolaga s svojim premoženjem za primer smrti.55

»Oporoka (testament) je enostranska, preklicna, v predpisani obliki dana izjava volje, s

katero neka oseba razpolaga s svojim premoženjem po smrti. Oporoka velja od samega

nastanka oporoke tja do časa smrti, razen če jo je oporočitelj v celoti ali delno spremenil

ali dopolnil. Oporočitelj ima oporočno svobodo, poslednjo voljo lahko spreminja, zato je

koristno, da je v oporoki naveden datum njene sestave. Gre za strogo osebni akt, oporoke

ni mogoče sestaviti preko zastopnika. Z oporoko se določi oporočiteljevo razpolaganje s

premoženjem, ni pa nujno, da je v njej določen dedič.«56

3.1.4.2 Pogoji za veljavnost oporoke

ZD določa, da je veljavna tista oporoka, ki je napravljena v obliki, kakor jo določa zakon,

in ob pogojih, ki jih določa zakon.57

Pogoji, da je oporoka veljavna so:

oporočna sposobnost,

prava in resnična volja zapustnika,

oblika,

možnost, dopustnost, določenost ali določljivost vsebine oporoke in dopustnost

podlage oporočnega razpolaganja.58

53 Prim.: A. Smole, Zakonito in oporočno dedovanje, n.d., str.67. 54 Prim.: A. Smole, Zakonito in oporočno dedovanje, n.d., str.71. 55 K. Zupančič, V. Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, n.d., str.113. 56 Janez Šinkovec, Boštjan Tratar, Veliki komentar zakona o dedovanju s sodno prakso, Založniška hiša

Primath, Ljubljana, 2005, str.242. 57 ZD, 62.člen. 58 Vir: http://www.pogreb-ni-tabu.si/2011/01/sestavljanje-veljavne-oporoke/, vpogled 25.4.2016.

17

Oporočna sposobnost pomeni, da lahko vsak, ki je star vsaj 15 let in je sposoben za

razsojanje, napravi oporoko, jo spremeni ali prekliče. To pomeni, da če je bil zapustnik

oporočno sposoben v trenutku, ko je napravil oporoko, pa je kasneje postal nerazsoden,

oporoka ostane v veljavi. Če pa je poslednjo voljo izjavil prej kot je postal oporočno

svoboden, pa oporoka ne postane veljavna.59

Sposobnost razsojanja pa pomeni, da zapustnik mora pravilno doumeti in razumeti pomen

svoje izjave poslednje volje in njenih posledic. Stanja, ki povzročajo nesposobnost

razsojanja so npr. slaboumnost, zaostal duševni razvoj, začasne in trajne duševne motnje,

demenca ter trenutna ali prehodne motnje zavesti: pijanost, hipnoza, epilepsija,…60

Volja, ki jo zapustnik izjavi v oporoki, mora ustrezati njegovi pravi in resnični volji.

Oporoka je neveljavna, če jo je zapustnik sestavil zaradi sile ali grožnje, v zmoti ali zaradi

zvijače. V tem primeru mora oseba, ki ima pravni interes, podati zahtevo za razveljavitev

oporoke. Zahtevo mora podati v enem letu od dneva, ko se je izvedelo za vzrok

neveljavnosti in v desetih letih od razglasitve oporoke.61 Vendar pa, če so pod vplivom

sile, grožnje, zvijače ali zmote, napravljena posamezna določila oporoke, potem so

neveljavna samo ta določila, ne pa tudi celotna oporoka.62

Kot je navedeno zgoraj, je oporoka strogo formalen posel, zato je za veljavnost oporoke

pomembna tudi njena oblika, ki je določena z zakonom (forma ad valorem). ZD pozna

redne in izredne, zasebne in javne, pisne in ustne oporoke, in sicer:

lastnoročna oporoka;

pisna oporoka pred pričami;

sodna oporoka;

ustna oporoka;

mednarodna oporoka;

vojaška oporoka;

oporoka na slovenski ladji ali letalu;

konzularna oporoka;

notarska oporoka.63

Glede možnosti, dopustnosti, določenosti ali določljivosti vsebine oporoke ter glede

dopustnosti podlage oporočnega razpolaganja, ZD nima nobene splošne določbe. V ta

namen se analogno uporabljajo določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

Po 2.odstavku 34.člena OZ mora biti vsebina oporoke mogoča, dopustna, določena ali

določljiva, po 1.odstavku 39.člena OZ pa mora biti podlaga oporočnega razpolaganja

dopustna.

59 ZD, 59.člen. 60 Prim.: K. Zupančič, V. Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, n.d., str.115. 61 Prim.: J. Šinkovec, B. Tratar, Veliki komentar zakona o dedovanju, n.d., str.244. 62 ZD, 60/4.člen. 63 Vir: http://www.informiran.si/doc/Vsebina/kako%20sestaviti%20oporoko.pdf, vpogled 30.4.2016.

18

Za nemogočnost oporoke npr. gre, če zapustnik z razpolaga s stvarjo, ki ne obstaja več

ali če z oporoko nakloni stvar osebi, ki je lastnik te stvari. Če je vsebina ali podlaga

oporoke v nasprotju z ustavnimi načeli, s prisilnimi predpisi ali z moralo družbe, potem

je oporoka nedopustna. Vsebina oporoke je nedoločljiva, če se tudi s sredstvi razlage ne

da ugotoviti.64

Sankcije za neizpolnjevanje pogojev možnosti, dopustnosti, določenosti ali določljivosti

vsebine oporoke ter dopustnosti podlage oporočnega razpolaganja so prav tako določene

v OZ. Oporoka je nična, če je njena vsebina nemogoča, če se vsebine ne da določiti ali če

je v nasprotju z ustavo ali moralo. Če je nično le posamično določilo oporoke, potem

oporoka ni nična v celoti, razen če oporoka brez ničnega določila, ne more obstajati.

Sodišče mora na ničnost oporoke ali posameznih oporočnih določil paziti po uradni

dolžnosti, saj je nična oporoka neučinkovita sama po sebi.65

64 Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 97-4826/07), 39.člen. 65 Prim.: K. Zupančič, V. Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, n.d., str.116-117.

19

3.2 NUJNO DEDOVANJE

Načelo svobode oporočnega razpolaganja zapustniku omogoča, da z oporoko odloči o

usodi svojega premoženja za primer smrti, ne da bi se oziral na zakoniti dedni red.

Zapustnik lahko svoje premoženje zapusti poljubni osebi ali osebam, razpolaga s celotnim

premoženjem ali pa samo z njegovim delom, predvsem pa mu ni treba enako obravnavati

svojih potomcev.

Vendar kot je že bilo omenjeno v poglavju o ustavni in zakonski ureditvi pravice do

dedovanja, je svoboda oporočnega razpolaganja omejena z ustavnim načelom socialne

države in socialno in ekonomsko funkcijo lastnine. Načelo socialne države se kaže v

ustanovi nujnega deleža, ki velja za največjo vsebinsko omejitev svobode testiranja.66

Zapustnik torej ne more popolnoma izključiti zakoniti dedni red, saj določenemu krogu

oseb po zakonu pripada del zapuščine. Ta del zapuščine morajo te osebe dobiti, čeprav

jih je zapustnik v oporoki prezrl. Zapuščina se v bistvu deli na razpoložljivi del, s katerim

zapustnik prosto razpolaga, in na rezerviran del oziroma skupni nujni delež, torej na vsoto

vseh posameznih nujnih deležev.

ZD pa omenja še druge omejitve avtonomije zapustnikove volje pri oporočnem

razpolaganju, in sicer:

omejitve, ki veljajo nasploh za pravno poslovno razpolaganje: neveljavna je

oporoka, ki ne izpolnjuje pogoja dopustnosti vsebine in podlage oporočnega

razpolaganja, nedopustna je oporoka, če je njena vsebina v nasprotju z ustavo,

prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli, prav tako mora biti oporoka napravljena

v enih izmed predpisanih oblik;

prepoved fidejkomisarične substitucije , ki zapustniku onemogoča, da bi določil

usodo svojega premoženja za daljši čas po smrti (npr. zapustnik v oporoki določi

dediča svojemu dediču);

neveljavnost skupne (simultane) oporoke, kadar dve osebi (najpogosteje zakonca)

postavita drug drugega za dediča;

zahteva, naj se oporoka v dvomu razlaga v korist zakonitega dediča, ki je določena

v 2.odstavku 84.člena ZD, je v bistvu v nasprotju z osnovnim interpretacijskim

pravilom, po katerem je treba oporoko razlagati po pravi zapustnikovi volji, kot

je zapisano v 1.odstavku 84.člena ZD;

razlogi za razdedinjenje, ki so zapisani v 42.členu ZD, saj v teh primerih se

svobode testiranja ne upošteva v zadostni meri, saj zapustniku ne gre pravica, da

svojcu iz kroga nujnih iz utemeljenih razlogov odvzame ali omeji nujni delež in

sicer zunaj zakonskega kataloga razlogov za razdedinjenje;

kogentne določbe o razlogih za dedno nevrednost, ki so zapisane v 126. in 127.

členu ZD, saj gre sicer za uresničevanje domnevne zapustnikove volje, ampak

66 Prim.: Šturm L., Lastnina, 67.člen, v: Komentar Ustave RS, n.d., str.653-654.

20

vseeno obstaja možnost spremembe, ker zapustnik lahko ravnanje, ki pomeni

razlog dedne nevrednosti, dediču praviloma oprosti.67

3.2.1 Pravica do nujnega deleža

ZD pravi, da je pravica do nujnega deleža, dedna pravica.68 To pomeni, da je nujni dedič

pravi dedič, torej univerzalni zapustnikov naslednik. Nujnemu dediču gre alikvotni del

vsake pravice in stvari, ki sestavljajo zapuščino, prav tako tudi odgovarja za zapustnikove

dolgove kot drugi dediči. V bistvu se položaj nujnega dediča ne razlikuje od položaja, ki

bi ga imel pri dedovanju po zakonu, razen v tem, da mu gre manjši dedni delež.

Če zapustnik v oporoki odredi, da naj dedič dobi svoj delež v določenih stvareh, v

pravicah ali v denarju, in vrednost te naklonitve oziroma teh naklonitev ustreza vrednosti

njegovega nujnega deleža in če ne gre za volilo, potem nujni dedič nima iz nujnega deleža

nobenih nadaljnjih pravic iz zapuščine. Če zapustnik v oporoki dediču nakloni volilo, ki

ustreza vrednosti njegovega nujnega deleža, potem pravici nujnega dediča ni zadoščeno,

saj ima nujni dedič lastnost pravega dediča, volilo pa ne pomeni univerzalnega nasledstva.

Nujni dedič lahko volilo odkloni in zahteva nujni delež. Vse pa je odvisno od

zapustnikove volje, se pravi, če je hotel določeno osebo postaviti za dediča ali za

volilojemnika.

Nujni dedič pridobi pravico do nujnega deleža ob uvedbi dedovanja, torej v trenutku

zapustnikove smrti, zato mu ni treba izjaviti, da pravico do nujnega deleža sprejema ali

storiti kaj drugega, da bi to pravico pridobil. Pogoj je le, da oseba v trenutku zapustnikove

smrti obstaja, da je sposobna dedovati, imeti mora lastnost nujnega dediča ter biti

upravičena dedovati po zakonitem dednem redu. Vendar je pridobitev pravice vseeno na

nek način odvisna od izjave nujnega dediča, saj je ob zapustnikovi smrti ta pravica

virtualna in se sproži šele kot posledica zahteve s strani nujnega dediča.69

Čeprav je nujni delež povezan z oporoko, ker omejuje svobodo oporočnega razpolaganja,

pa vseeno ne gre za oporočno dedovanje, ampak za zakonito dedovanje posebne vrste.

Velikost nujnega deleža se namreč določa v razmerju do zakonitega dednega deleža,

poleg tega imajo osebe pravico do nujnega deleža le, če so po zakonitem dednem redu

poklicane k dedovanju.70

Vse od uveljavitve jugoslovanskega zveznega ZD, je pravica do nujnega deleža urejena

po francoskem modelu rezerve. Rezerva ali rezerviran del zapuščine varuje in uresničuje

interese zapustnikove družine, da torej ta del zapuščine preide na člane družine.71

67 Vir: http://www.ipp-pf.si/uploads/File/Pravni%20letopis/Pravni%20letopis%202008.pdf, vpogled

30.4.2016. 68 ZD, 27.člen. 69 Prim.: S. Pavlin, Nujni dediči, n.d., str.93-107. 70 Prim.: K. Zupančič, V. Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, n.d., str.94. 71 Prim.: S. Pavlin, Nujni dediči, n.d., str.79-80.

21

3.2.2 Krog nujnih dedičev

ZD pozna absolutne in relativne nujne dediče:

absolutni nujni dediči: zapustnikovi potomci, njegovi posvojenci in njihovi

potomci, njegovi starši, njegov zakonec oziroma zunajzakonski partner ali

istospolni partner (te osebe so nujni dediči zaradi sorodstva oziroma osebne

povezanosti);

relativni nujni dediči: zapustnikovi stari starši ter zapustnikovi bratje in sestre

(te osebe so lahko nujni dediči samo pod pogojem, da so trajno nezmožni za delo

in nimajo potrebnih sredstev za preživetje).72

Nujni delež potomcev, posvojencev in njihovih potomcev ter zakonca oziroma

zunajzakonskega partnerje ali istospolnega partnerja znaša polovico, za druge dediče pa

eno tretjino dednega deleža, ki bi ga dobili po zakonitem dednem redu.73 Kot je že bilo

omenjeno zgoraj, so nujni dediči lahko samo osebe, ki bi bile poklicane k dedovanju po

zakonitem dednem redu, prav tako za nujne dediče velja načelo, da sorodniki bližnjega

dednega reda izključujejo sorodnike iz bolj oddaljenega dednega reda.

3.2.3 Določanje velikosti nujnega deleža

Velikost nujnega deleža se določi na podlagi obračunske vrednosti zapuščine, ki je

seštevek čiste vrednosti zapuščine in vrednosti določenih daril.

Ko zapustnik umre, je naprej treba popisati in oceniti njegovo premoženje. Iz premoženja

se morajo izločiti deli, ki niso predmet dedovanja po 32., 33., in 128.členu ZD, dobimo

aktivo zapuščine. Od aktive se odšteje pasiva zapuščine, to so zapustnikovi dolgovi in

določeni dolgovi zapuščine in dobimo čisto vrednost zapuščine. K čisti vrednosti

zapuščine pa potem prištejemo vrednost daril, ki jih je zapustnik kadarkoli in na katerikoli

način naklonil osebam, ki bi pri zakonitem dedovanju prišle v poštev kot dediči, vrednost

daril za katera je zapustnik odredil naj se dediču ne vračunajo v njegov dedni delež,

vrednost daril, danih dediču, ki se dediščini odpove ter vrednost daril, ki jih je zapustnik

v zadnjem letu svojega življenja naklonil drugim osebam, se pravi osebam, ki ne bi prišle

v poštev kot zakoniti dediči.

Od obračunske vrednosti zapuščine se izračunajo zakoniti dedni deleži nujnih dedičev in

njihovi nujni deleži kot določene kvote dednih deležev.74

72 ZD, 25/1. in 25/2.člen. 73 ZD, 26/2.člen. 74 Prim.: K. Zupančič, V. Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, n.d., str.

22

3.2.4 Prikrajšanje nujnega deleža

Do prikrajšanja nujnega deleža pride, če je zapustnik z oporočnimi razpolaganji in darili

med živimi presegel vrednost razpoložljivega dela zapuščine in je torej načel ali celo

izčrpal rezerviran del oziroma skupni nujni delež.

Prikrajšanje se odpravi tako, da se na zahtevo nujnega dediča najprej zmanjšajo ali

povsem odpravijo oporočna razpolaganja – redukcija oporočnih razpolaganja in če se

primanjkljaj ne more pokriti na ta način, pride do vračanja, restitucije daril. Oporočna

razpolaganja se zmanjšajo v enakem razmerju, to pomeni, da se dedni deleži in volila

zmanjšajo v sorazmerju s svojo velikostjo oziroma vrednostjo. Darila pa se vračajo v

obratnem vrstnem redu kot so bila dana, se pravi najprej se vrne darilo, ki je po času

naklonitve najbližje zapustnikovi smrti. Darila se vračajo po vrstnem redu dokler nujni

delež ni pokrit.75

Tožba iz naslova prikrajšanja nujnega deleža v bistvu izhaja iz Justinijanovega prava in

smo jo že omenili v poglavju o uvedbi nujnega deleža v rimskem pravu. Imenuje se actio

supletoria ali actio ad supplendam legitimam.

3.2.5 Razdedinjenje nujnega dediča in odvzem nujnega

deleža v korist potomcev

Zapustnik lahko ob določenih pogojih odtegne ali zmanjša nujni delež osebi, ki ima

pravico do nujnega deleža. V ta namen obstajata dve ustanovi:

razdedinjenje nujnega dediča (exheredatio ob iusta causa);

odvzem nujnega deleža v korist potomcev (exheredatio bona mente).

Čeprav je z ustanovo nujnega dediča omejena svoboda testiranja, ta omejitev odpade z

institutom razdedinjenja, ki v prvi vrsti namenjen kaznovanju dediča, ki ima pravico do

nujnega deleža, zaradi njegovega nedopustnega obnašanja do zapustnika in do oseb, ki so

zapustniku blizu, kakor tudi zaradi njegovega neprimernega življenja.76 Zapustnik je pri

razdedinjenju nujnih dedičev omejen, saj jim lahko zmanjša ali odtegne dedni delež samo

ob pogojih, ki so določeni v 42.členu ZD, in sicer:

če se je nujni dedič s kršitvijo kakšne zakonite ali moralne dolžnosti huje pregrešil

nad zapustnikom;

če je naklepoma storil kakšno hujše kaznivo dejanje zoper njega ali zoper

njegovega zakonca, otroka, posvojenca ali starše;

če se je vdal brezdelju in nepoštenemu življenju.77

75 Prim.: S. Pavlin, Nujni dediči, n.d., str.289-290. 76 Prim.: J. Šinkovec, B. Tratar, Veliki komentar zakona o dedovanju s sodno prakso, n.d., str.180. 77 ZD, 42.člen.

23

Vsi vzroki za razdedinjenje temeljijo na neprimernem ali nesprejemljivem obnašanju

dediča do zapustnika ali do družbenega okolja na splošno. Zapustnik z razdedinjenjem v

bistvu pokaže svoje nestrinjanje z dejanji dediča.78 Da je razdedinjenje veljavno, mora

oporočitelj, ki namerava dediča razdediniti, to izraziti v oporoki na nedvomen način in da

navede razlog za razdedinjenje.79 Razdedinjenje je lahko popolno ali delno. Popolno

razdedinjenje pomeni popolno izgubo dedne pravice, kar pomeni, da razdedinjeni ne

more biti zapustnikov dediči niti na temelju zakona niti na temelju oporoke. Delno

razdedinjenje pa pomeni zmanjšanje nujnega deleža.80

Ustanovo odvzema nujnega deleža lahko zapustnik uporabi v primeru, da je njegov

potomec, ki ima pravico do nujnega deleža, zaradi prezadolženosti ali zapravljivosti, v

takem finančnem stanju, da mu zaradi tega upniki lahko odvzamejo dediščino ali da jo

zapravi in s tem oškoduje svoje potomce. Namen te ustanove torej ni kaznovanje nujnega

dediča, ampak zavarovati interese otrok in vnukov razdedinjenega dediča, ki so

mladoletni ali nesposobni za pridobivanje.81

Pogoj, da zapustnik svojemu potomcu ali posvojencu odvzame nujni delež, da je potomec

oziroma posvojenec prezadolžen ali da je zapravljivec, in tako grozi nevarnost, da bodo

dediščino potomca oziroma posvojenca pobrali njegovi upniki ali da bo jo zapravil.82

Odvzem nujnega deleža v korist potomcev je veljaven le, če je odrejen z oporoko na

nedvoumen način. Razlog za odvzem pa mora obstajati v trenutku sestavljanja oporoke

oziroma izjave o odvzemu nujnega deleža v korist potomcev in tudi v trenutku

zapustnikove smrti.

Odvzem nujnega deleža, je prav tako kot razdedinjenje, lahko popoln ali delen.83

78 Prim.: A. Smole, Zakonito in oporočno dedovanje, n.d., str.126. 79 ZD, 43.člen. 80 ZD, 44.člen. 81 Prim.: S. Pavlin, Nujni dediči, n.d., str.410-412. 82 ZD, 45.člen. 83 Prim.: S. Pavlin, Nujni dediči, n.d., str.414.

24

4 NUJNO DEDOVANJE V KANADSKI PRAVNI

UREDITVI

4.1 SPLOŠNO O PRAVNI UREDITVI V KANADI

Kanada leži v severnem delu Severne Amerike, kjer na jugu in na severozahodu (Aljaska)

meji na Združene države Amerike. Po površini gre za drugo največjo državo na svetu, po

gostoti prebivalstva pa se Kanada z 35 milijoni prebivalcev uvršča na 37. mesto na svetu.

Večina Kanadčanov živi vzdolž meje z ZDA, s katero je država tudi močno gospodarsko

povezana. Gospodarstvo Kanade bazira na izkoriščanju rud, lesa in nafte.

Nastala je 1.julija 1867 s Constitution Act, 1867 oz. British North America Act, 1867, na

podlagi katerega so bile združene štiri britanske kolonije: Zgornja Kanada (današnja

provinca Ontario), Spodnja Kanada (današnja provinca Quebec), Nova Škotska in Novi

Brunswick.84

Kanada je demokratična zvezna država in ustavna monarhija. Upravno je razdeljena na

deset provinc in tri ozemlja85. Na čelu Kanade je britanska kraljica, ki je hkrati kraljica

Velike Britanije, Avstralije in Nove Zelandije. Na zvezni ravni kraljico predstavlja

generalni guverner (Governer General), ki je imenovan s strani kraljice na predlog

predsednika vlade, v provincah pa namestniki guvernerja (Lieutenant Governor).

Kraljica, poleg senata (The Senate)86 kot zgornjega doma in House of Commons87 kot

spodnjega doma, sestavlja kanadski parlament (Parliement of Canada). Oba domova sta

več ali manj enakopravna, vendar ima House of Commons večji vpliv, saj je glavno

zakonodajno telo in vlada odgovarja samo njemu.

Medtem ko je na zvezni ravni parlament dvodomen, ima vsaka provinca enodomno

zakonodajno skupščino, ki ima v posamezni provinci drugačno ime.88 Kanadska ustava

The Constitution89 določa katere zakone sprejema kanadski parlament in katere

84 Vir: http://www.thecanadianencyclopedia.ca/en/article/confederation/, vpogled 25.5.2016. 85 Province: Alberta, Britanska Kolumbija, Manitoba, Novi Brunswick, Nova Fundlandija in Labrador,

Nova Škotska, Ontario, Otok princa Edvarda, Quebec, Saskatchewan. Ozemlja: Severozahodni teritoriji,

Nunavut, Jukon. 86 Senat sestavlja 105 senatorjev, ki jih imenuje generalni guverner na predlog predsednika vlade. Vsaka

provinca ima od štiri do 24 predstavnikov. Senat je bil ustanovljen s Constitution Act, 1867 po vzoru House

of Lords, ki je zgornji dom britanskega parlamenta. Več o tem gl. http://www.thecanadianencyclopedia.ca/en/article/senate/, vpogled 25.5.2016. 87 House of Commons ima 308 članov, ki jih volijo Kanadčani. Več o tem gl.

http://www.thecanadianencyclopedia.com/en/article/house-of-commons/, vpogled 25.5.2016. 88Vir:

http://www.lop.parl.gc.ca/About/Parliament/senatoreugeneforsey/book/assets/pdf/How_Canadians_Gover

n_Themselves8.pdf, vpogled 25.5.2016. 89 Kanadska ustava je zbirka pisanih in nepisanih pravnih dokumentov. Najpomembnejša pisana dokumenta

sta Constitution Act, 1867/ The British North America Act, 1867 in Canadian Charter of Rights and

Freedom. Ostali dokumenti so amandmaji h Constitution Act 1876, ki so sprva bili sprejeti s strani

britanskega parlamenta, od leta 1982 dalje pa s strani kanadskega parlamenta. Več o tem gl.

http://www.thecanadianencyclopedia.ca/en/article/patriation-of-the-constitution/, vpogled 27.5.2016.

25

posamezno zakonodajno telo v posamezni provinci. Na zvezni ravni se sprejemajo zakoni

glede javnega dolga in lastnine, reguliranja trgovine, davkov, denarja, plačilne

nesposobnosti in bankrota, patentov, izumov in avtorskih pravic, poroke in razveze

zakona ter glede kazenskega prava. Na ravni provinc pa se sprejemajo zakoni, ki se

nanašajo na neposredno obdavčitev v provinci, na pravosodno oblast (vključno z

vzdrževanjem in organizacijo sodišč), solemnizacijo poroke, na državljanske pravice in

pravice intelektualne lastnine, pa tudi na pravico posamezne province do organizacije

šolskega sistema.90

Zakonodajni postopek je sestavljen iz treh branj osnutka zakona, ki jih morata opraviti

oba domova kanadskega parlamenta. Prvo branje je formalna faza, v kateri je

predstavljen osnutek zakona, ki ga nato natisnejo. Drugo branje je faza, v kateri poteka

razprava ali je osnutek dober. Če v tej fazi osnutek ni zavrnjen, se predloži stalnemu

odboru, kjer strokovnjaki pregledajo vsak člen ter ga dopolnijo in predlagajo spremembe

ter o dopolnitvah in spremembah poročajo članom doma. Tretje branje je faza, v kateri je

osnutek predstavljen z vsemi amandmaji in če ga člani doma odobravajo, potem se

osnutek pošlje drugemu domu. Po koncu branja v obeh domovih, sledi Royal Assent, kar

pomeni, da generalni guverner v imenu kraljice podpiše osnutek in tako osnutek postane

zakon.91

Pravni sistem Kanade temelji na kombinaciji francoskega in angleškega pravnega

sistema. Oba pravna sistema so na kanadska tla prinesli raziskovalci in kolonisti nekje v

17. in 18. stoletju. Po bitki pri Quebecu leta 175992, so vse kanadske province prevzele

angleški common law sistem. Izjema je bila provinca Quebec93, katere pravo še danes

temelji na francoskem civilnem pravu. Vendar se kljub temu za razmerja, ki niso

90 Vir: http://heinonline.org.ezproxy.lib.ukm.si/HOL/Page?handle=hein.journals/auslwlib10&div=47&start_page

=232&collection=journals&set_as_cursor=59&men_tab=srchresults, vpogled 27.5.2016. 91 Prim.: Urška Volf, Primerjava političnih sistemov ZDA in Kanade, Diplomsko delo, Ljubljana 2007,

str.24-25. 92 Bitka v okviru Sedemletne vojne (1756-1763), ki je istočasno potekala v Evropi in evropskih kolonijah.

V Evropi je bil v ospredju spor med Avstrijo in Prusijo za prevlado v Šleziji, v kolonijah pa boj med Francijo

in Veliko Britanijo za kolonialno posest in prevlado v pomorski trgovini. V bitki pri Quebecu so britanske

sile pod vodstvom generala Jamesa Wolfa premagale francosko vojsko, ki ji je poveljeval Louis-Joseph de

Montcalm. Leta 1763 je bila nato v Parizu podpisana mirovna pogodba, s katero se je končalo obdobje

francoske oblasti v Kanadi. 93 Ozemlje današnje province Quebec je bilo del francoske kolonije imenovane Nova Francija. Leta 1663 je takratni francoski kralj Ludvik XIV. odredil naj Custom of Paris (sistematično urejena zbirka običajnega

prava) velja tudi za francoske kolonije in tako je ta zbirka postala glavni vir prava v Novi Franciji. Leta

1763 je z pariško mirovno pogodbo kolonija pripadla Veliki Britaniji. Določili so nove meje in nastala je

provinca Quebec (ozemlje današnje vzhodne Kanade), ki je padla pod common law, katerega je francoski

del prebivalstva bojkotiral. Zato so z Quebec Act 1774 vzpostavili ponovno uporabo francoskega prava za

francoski del prebivalstva, medtem ko je common law ostal v uporabi za kazenska razmerja. Provinca

Quebec je bila kasneje s Constitution Act 1791 razdeljena na Spodnjo Kanado (današnja provinca Quebec;

Lower Canada) in Zgornjo Kanado (današnja provinca Ontario; Upper Canada). V zgornji Kanadi je veljal

common law, v spodnji pa francosko pravo. Leta 1866 je v Spodnji Kanadi začel veljati Civil Code of Lower

Canada, ki je bil v uporabi vse do 1. januarja leta 1994, ko je začel veljati Civil Code of Quebec.

Kodifikacija vsebuje 3168 členov in je razdeljena na deset knjig.

26

povezana s civilnim pravom, npr. kazensko pravo, uporabljajo pravila common law, zato

provinco Quebec uvrščamo med države oz. ozemlja z mešanim pravnim sistemom.94

V nadaljevanju bo predstavljen kratek razvoj common law.

4.2 RAZVOJ COMMON LAW

Common law95 sistem pokriva približno 35 odstotkov sveta.96 V Evropi se omejuje na

Anglijo in Wales, v ostale dele sveta pa se je razširil z angleškimi kolonijami. Tako imajo

common law sistem v Združenih državah Amerike (z izjemo Louisiane), Kanadi (z izjemo

Quebeca), Avstraliji, Novi Zelandiji, Indiji, Pakistanu in v nekaterih državah Afrike.97

Common law je velik pečat dala angleška pravna zgodovina, zato je treba njegovo

obravnavanje začeti z angleškim pravom. Za razliko od kontinentalnega pravnega

sistema, se common law sistem ni razvil na univerzah. Prav tako v angleškem pravu ni

prišlo do recepcije rimskega prava in do nastanka velikih kodifikacij. Pač pa se je

common law razvil v Angliji po normanski osvojitvi98 in sicer s sodno prakso kraljevih

sodišč. Seveda pa v common law ne spada samo angleško pravo, ampak tudi prava skoraj

vseh angleško govorečih držav.

Grasmann zgodovino angleškega prava deli na štiri velika obdobja: obdobje pred

normansko osvojitvijo oziroma anglosaško obdobje, obdobje nastanka common law,

obdobje nastanka equity in obdobje novejšega časa.99

4.2.1 Anglosaško obdobje

Čas pred normansko osvojitvijo, leta 1066, se v Angliji imenuje anglosaško obdobje. Po

koncu rimskega gospostva, katerega vpliv ni pustil trajnih posledic v Rimski Britaniji100,

so Britanijo začela oblegati različna plemena: Pikti iz onkraj Hadrijanovega zidu101, Škoti

94 Vir: http://www.justice.gc.ca/eng/csj-sjc/just/03.html, vpogled 15.5.2016. 95 Izraz common law ima več pomenov: v širšem pomenu označuje angleški pravni sistem in pravne sisteme,

ki so se iz njega razvili; v ožjem pomenu pa označuje pravo, ki so ga razvila kraljeva sodišča v Angliji. Več

o tem glej: G. Grasmann, R. David, Uvod v velike sodobne pravne sisteme, Druga knjiga, n.d., str.303. 96 Vir: http://www.juriglobe.ca/eng/syst-demo/tableau-dcivil-claw.php , vpogled 16.5.2016. 97 Vir: https://www.law.cornell.edu/wex/legal_systems , vpogled 16.5.2016. 98 Edvard Spoznavalec, kralj Anglije med leti 1043-1066, je mnogo let preživel v izgnanstvu v Normandiji,

zato so se med njim in Viljemom Osvajalcem spletle tesne vezi. Le-ta je vplival na Edvarda, ki mu je

obljubil, da bo on nasledil angleški prestol, saj ni imel otrok. Vendar je Edvard za svojega naslednika izbral Harolda Godwinsona in Viljem se je odločil, da se maščuje. Oktobra 1066 je Viljem s 7500 težko

oboroženimi vojaki v bitki pri Hastingsu porazil Harolda Godwinsona in kasneje bil okronan kot zakonit

naslednik Edvarda Spoznavalca. Vir: Normani so bili evropski huligani, History, št.51, letnik 2016, ČZP

Večer, str.48-57. 99 Povzeto po: G. Grasmann, D. Rene, Uvod v velike sodobne pravne sisteme, Druga knjiga, Cankarjeva

založba, Ljubljana, 1998, str.301-304. 100 Provinca Rimskega cesarstva, ki je bila ustanovljena okrog leta 43, ko je bil na oblasti cesar Klavdij I.,

in je bila pod rimsko oblastjo vse do leta 410, ko so se zadnje rimske legije umaknile iz britanskega otočja.

Obsegala je celotno današnjo Veliko Britanijo, razen današnje Škotske. 101 Utrdba, poimenovana po rimskem cesarju Hadrijanu, ki je bila zgrajena leta 122 z namenom zavarovati

Rimsko Britanijo pred sovražnimi plemeni iz Kaledonije (današnja Škotska). Raztezal se je v dolžino 118

27

iz Irske in germanska plemena iz kontinentalne Evrope: Angli, Sasi in Juti. Omenjena

plemena, ki so bila še na stopnji barbarizma, so začela poleg že obstoječih kraljestev v

Britaniji, ustanavljati še svoja in sicer tako, da so jih ustvarila čisto na novo in pa vključila

ali prevzela že obstoječa. Nastalo je več dominantnih kraljestev na čelu katerih so bili

kralji: Kent, Wessex, Sussex, Zahodna Anglija, Mercia, Severna Umbrija.102

Prevladovalo je krajevno običajno pravo, ki je bilo nepisano in se je ohranjalo od ust do

ust. Običaji so igrali pomembno vlogo, saj so urejali zasebnopravna razmerja povezana z

dedovanjem, porokami, pogodbami in posestvi.

V 7.stoletju je pod ponovnim rimskim vplivom v obliki krščanstva, prišlo do velikih

sprememb. Po spreobrnjenju v krščansko vero so bili sestavljeni številni zakoni, ki so v

nasprotju z leges barbarorum103, bili napisani v anglosaškem jeziku.104 Kralj

Ethelberth105 je bil prvi angleški kralj, ki se je spreobrnil v krščansko vero. in ki je izdal

prve pisane zakone v angleškem jeziku, imenovane Dooms of Ethelberth. Kar pa ni

presenetljivo, saj je menih Avguštin Canterburyjski106,na svoji misiji, ravno v Kentu začel

razširjal krščanstvo.107

Dooms of Ethelberth so obsegali vsega skupaj 90 kratkih stavkov. Določali so sankcije

za različna kazniva dejanja, pri čemer so bile sankcije za dejanja zoper cerkev in njene

uradnike višja, kot za dejanja zoper kralja.108 Teh pravil si kralj Ethelberth ni izmislil na

novo, ampak jih je povzel iz običajev, ki so veljali že dolgo pred njim. Kralji na splošno

niso imeli pristojnosti postavljati nova pravila, razen mogoče v izjemnih razmerah.

Njihova naloga je bila predvsem spoštovanje običajev in pojasnjevanje le-teh. Zato so ti

zakoni veljali bolj kot dopolnilo običajem. Zakonom kralja Ethelbertha so sledili številni

kilometrov in sicer od zaliva Solway pa vse do ustja reke Tyne. Obzidje je imelo 80 utrdb in stolpov, poleg

zidu pa je bil tudi trimetrski jarek (vallum). Več o tem gl.: http://www.britannica.com/topic/Hadrians-Wall. 102 Vir: https://www.royal.gov.uk/HistoryoftheMonarchy/KingsandQueensofEngland/TheAnglo-

Saxonkings/Overview.aspx, vpogled 17.5.2016. 103 Zbirke običajnopravnih pravil germanskih plemen, ki so bile napisane v latinščini, npr. Lex

Visigothorum. Več o tem gl.: S. Vilfan, Uvod v pravno zgodovino, str.34-36. 104 Prim.: G. Grasmann, D. Rene, Uvod v velike sodobne pravne sisteme, Druga knjiga, n. d., str.305. 105 Kralj Kenta; poročen s princeso Berto, hčerko enega izmed merovinških kraljev Frankov . Princesa Berta

je bila kristjanka, kar je tudi bil eden izmed razlogov, da je kralj Ethelberth dovolil menihu Avguštinu

predavati krščansko vero in da se je tudi sam kasneje spreobrnil. Več o tem gl.:

http://www.historytoday.com/richard-cavendish/death-king-ethelbert-kent, vpogled 20.5.2016. 106 Prvi nadškof Canterburyja in »apostol Anglije«. Avguštin je bil s strani papeža Gregorja I. Velikega

izbran, da vodi misijo 40 menihov v Britanijo, z nalogo da pokristjani njene prebivalce, ki so bili pretežno

pogani. Spomladi 597 ga je sprejel kralj Ethelberth, ki mu je dal na voljo prostor v cerkvi Svetega Martina

v Canterburyju, kjer je Avguštin predaval krščansko vero. Ob podpori kralja Ethelbertha, ki se je tudi sam prevzel krščansko vero, je njegova misija bila zelo uspešna, saj je na božični dan leta 597 krstil na tisoče

ljudi. Dva izmed menihov, ki sta odšla o uspehu poročat papežu Gregorju I. Velikemu, sta nato okrog leta

601 v Canterbury prinesla nadškofijski palij, simbol metropolitanske oblasti. Avguštin je postal nadškof

Canterburyja in njegova nadaljna naloga je bila, da poganske templje blagoslovi in spremeni v krščanske

ter da ustanovi 12 škofij v kraljevini Kent. Avguštin ni pokristjanil celotne Britanije, vendar je ustanovitev

krščanske cerkve v Canterburyju pomenila pomemben temelj krščanske vere v Britaniji. Vir:

http://revija.ognjisce.si/iz-vsebine/pricevalec-evangelija/739-avgustin-canterburyski-umrl-605, vpogled

20.5.2016. 107 Vir: https://www.royal.gov.uk/HistoryoftheMonarchy/KingsandQueensofEngland/TheAnglo-

Saxonkings/Overview.aspx, vpogled 29.5.2016. 108 Vir: http://legacy.fordham.edu/halsall/source/560-975dooms.asp, vpogled 29.5.2016.

28

drugi zakoni kasnejših kraljev, npr. zakoni kralja Ineja109, ki so bili prvi zakoni, ki so

nastali izven kraljevine Kent; zakoni kralja Edgarja110; zakoni kralja Knuta111.112 Vsi ti

zakoni so urejali predvsem kazensko pravo (navedeni so bili zneski, ki jih je moral storilec

plačati oškodovani stranki ali njeni družini), nekaj malega pa tudi javno upravo, javni red

in mir ter cerkvenopravne zadeve. Zasebnopravna razmerja so bila urejena le iz

maloštevilnih vidikov.113

Kljub večjemu poudarku na javnem pravu, pa do 10.stol. še ni bilo sistema, ki bi

zagotavljal pravično odškodnino v primeru kaznivega dejanja. Oškodovani oziroma

njegova družina je morala za pravico poskrbeti sama. Šele v 10 stol. se je oblikoval

kazenski sistem, ki je temeljil na zaplembi premoženja, telesnih kaznih in ki je označeval

storilca kaznivega dejanja kot izobčenca, katerega je vsakomur bilo dovoljeno ubiti. V ta

namen so bila pristojna sodišča imenovana hundred court114, ki so sodila po krajevnem

običajnem pravu, saj še v tem obdobju ni bilo prava, ki bi veljalo za celotno Anglijo.115116

Pravo anglosaškega obdobja je bilo torej sestavljeno iz običajev ter zakonov in zbirk

zakonov, ki so jih razglasili kralji. Vendar ti zakoni niso bili v takšni obliki, kot jih

poznamo danes. Zakoni so ta razmerja urejali z vidika varstva ljudi, predvsem pa varstva

kralja, saj je njegov glavni interes bil mir v kraljestvu.117

4.2.2 Nastanek common law

Leta 1066 je normanski vojvoda Viljem Osvajalec prevzel angleški prestol118. V času

svojega vladanja ni kaj dosti spreminjal sistema organizacije v Angliji. Vpeljal je fevdalni

109 Kralj Wessexa med leti 688 in 726. Več o tem gl.: http://www.britannica.com/biography/Ine, vpogled

29.5.2016. 110 Kralj Anglije med leti 959 in 975. Več o tem gl.: http://www.britannica.com/biography/Edgar-king-of-

England, vpogled 29.5.2016. 111 Prvi vikinški kralj Anglije med leti 1016 in 1035. Več o tem gl.:

http://www.britannica.com/biography/Canute-I, vpogled 29.5.2016. 112 Vir: http://avalon.law.yale.edu/medieval/saxlaw.asp, vpogled 29.5.2016. 113 Vir: http://www.britannica.com/topic/Anglo-Saxon-law, vpogled 29.5.2016. 114 Vsaka grofija v Angliji je bila razdeljena na večje število hundred-ov. En hundred na čelu katerega je

bil hundredman, se je delil na deset tithings. V vsakem tithing-u pa je bilo deset kmečkih družin, na čelu

katerih je bil tithingman. Se pravi je en hundred obsegal 100 družin. Hundredman in vseh deset tithingman

se je enkrat na mesec sestalo na določenem območju, kjer so razpravljali o krajevnih problemih in kjer se

je odvijalo tudi sojenje o kaznivih dejanjih. 115 Vir: http://regia.org/research/misc/law.htm, vpogled 29.5.2016. 116 Ko je tožnik vložil tožbo, je sodišče določilo datum obravnave, na kateri je tožnik moral dati zaprisego, da se njegove navedbe v tožbi resnične. Tudi toženec je moral na isti datum priti na sodišče in se zagovarjati.

V tistem času je veljalo: »Denial is always stronger than accusation« ( Zanikanje je vedno močnejše od

obtožbe), zato je s seboj lahko pripeljal ljudi t. i. oath-helper, ki so potrdili njegovo prisego in toženec je

lahko mirno odšel. Od teže kaznivega dejanja je bilo odvisno potrebno število oath-helper. Če toženec ni

pripeljal določenega števila oath-helperjev ali če niso hoteli potrditi njegove prisege, je v tem primeru

lahko izbiral ali bo krivdo priznal ali pa bo šel na preizkušnjo z ordalom (preizkušnja z vodo ali železom),

ki ga je opravljala Cerkev. Z ordalom se je ugotovila toženčeva nedolžnost ali krivda. Če je bil spoznan za

krivega, mu je bila naložena ena od kazni: denarna kazen, pohabljenje, smrt. Vir:

http://regia.org/research/misc/law.htm, vpogled 30.5.2016. 117 Vir: http://www.britannica.com/topic/Anglo-Saxon-law, vpogled 30.5.2016. 118 Gl. opombo št. 98 na strani 26.

29

sistem, ki je v določeni obliki obstajal že pred normansko osvojitvijo. Novi fevdalni

sistem je temeljil na strogi vojaški organizaciji, ki je kasneje omogočila razvoj common

law.

V tem obdobju so ljudje še vedno iskali pravico pred hundred courti in cerkvenimi sodišči

ter kasneje pred patrimonialnimi in mestnimi sodišči. Kraljeva sodišča so bila pristojna

samo v treh primerih: kraljeve finančne zadeve, zemljiška lastnina in težka kazniva

dejanja, ki so zadevala mir v kraljestvu. Ker so s pravosodjem bili povezani dohodki, so

bili kralj ter njegovi sodniki, zainteresirani za razširitev pristojnosti. Razširitev

pristojnosti pa je bila tudi v interesu strank, saj so kraljeva sodišča imela učinkovita

sredstva npr. za prihod prič na sojenje ter za izvršitev sodb. Tako so proti koncu srednjega

veka kraljeva sodišča začela sama izvrševati sodno oblast, vendar pa so do leta 1879

teoretično ostala posebna sodišča, na katera se ni mogel obrniti vsak posameznik.119

Oseba, ki je hotela vložiti tožbo se je najprej morala obrniti na najvišjega sodnega

uradnika - kanclerja in ga prositi za izdajo writa, ob tem pa še plačati pristojbino. Writ je

pomenil pisanje kralja, v katerem je bil na kratko opisan sporen predmet ter nalog dan

ustreznemu sodniku ali uradniku, da določenega toženca povabi pred svoje sodišče in

obravnava zadevo v navzočnosti strank.120 Writ je vseboval materialnopravna pravila in

pravila postopka. Za vsak posamezen writ je obstajal ustrezen postopek, ki je določal

zaporedje procesnih dejanj, obravnavo predhodnih vprašanj, zastopanje strank,

dopustitev in uporabo dokazov ter izvršitev sodbe. Tožnik je zato moral izbrati pravo

vrsto writa, ki je najbolj ustrezal dejanskemu stanju, ker bi napačna izbira lahko pomenila

neugoden izid postopka. 121

Kancler je writ izdal samo v določenih primerih, po tem ko je pretehtal njihovo smotrnost

in relevantnost. Zato je število primerov v katerih je bil avtomatično izdan writ, le počasi

naraščalo. Poleg tega so se dejanska stanja, ki so tvorila predlogo tožnikov, ponavljala,

zato so nastale standardizirane oblike writov, v katera so samo vstavili ustrezno ime in

prebivališče strank. Tako je proti koncu 12. stoletja obstajalo že okrog 75 trdno

izoblikovanih writov, v 13. in 14. stoletju pa se je njihovo število precej povečalo. Write

so zbirali v uradnih zbirkah, ki so se imenovale register of writs. Strukturo common law

je tako predstavljal sistem writov, ki je bil popolnoma odvisen od skrajno formaliziranega

postopka.122

4.2.3 Nastanek equity

Kraljeva sodišča so se brez izjeme držala tradicionalne oblike postopka, ki je bila

zastarela in toga, zato so številni tožniki prejeli nepravične sodbe. Posledično so se v

zadnji instanci obrnili na kralja, ki je bil glavni vir pravičnosti in milosti, naj odpravi

119 Prim.: G. Grasmann, D. Rene, Uvod v velike sodobne pravne sistem, Druga knjiga, n. d., str. 306-311. 120 Prim.: Damjan Možina, Kršitev pogodbe, GV Založba, Ljubljana 2006, str.69-70. 121 Prim.: G. Grasmann, D. Rene, Uvod v velike sodobne pravne sistem, Druga knjiga, n. d., str.311-312. 122 Povzeto po: D. Možina, Kršitev pogodbe, n. d., str. 70.

30

nepravilnosti. Prošnje kralju so vlagali kar pri njegovem kanclerju, ki jih je nato

posredoval kralju.

V času vojne med belo in rdečo rožo123, pa kralj ni mogel odločati v primerih. Prošnje

tožnikov je tako začel obravnavati kancler, ki je z ustreznimi pooblastili sodil v imenu

kralja. Kanclerjeve sodbe so temeljile na čisti pravičnosti. Pri tem je uporabljal pravna

načela, ki so izvirala iz rimskega in cerkvenega prava, napram arhaičnim pravilom

common law. Kanclerjeva sodna praksa je ugajala tako strankam, ki so dobile pravično

sodbo, kot tudi vladarjem, ki jim je bil všeč pisni in javnosti skriti postopek ter uporaba

rimskega prava, ki se je omejevalo na zasebno pravo in ni zavezovalo krone. Tako se je

poleg common law oblikoval sistem equity, ki je predstavljal pravičnost in primernost, in

ki je dopolnjeval in popravljal nezadostni in pomanjkljivi sistem common law.124

4.3 SPLOŠNO O DEDOVANJU V KANADI

Kot je bilo že omenjeno v prejšnjem poglavju, je Kanada upravno razdeljena na deset

provinc in tri ozemlja. Področje dednega prava spada v provincialno pristojnost, tako da

se pravila od province do province razlikujejo.

Nekatere province urejajo dedno pravo v enem samem aktu (npr. Alberta, Ontario),

nekatere pa v več pravnih aktih (npr. Manitoba). Kanada tako kot slovenski pravni sistem

pozna tako oporočno kot tudi zakonito dedovanje, ki pride v poštev v primeru ko

zapustnik ni naredil oporoke ali pa je le-ta neveljavna.

V nadaljevanju bo poudarek na dednopravnih pravilih province Ontario. Pravila ostalih

provinc so več ali manj podobna ontarijskim, zato bomo samo omenili morebitno

različnost.

4.3.1 Dedovanje na podlagi zakona

V provinci Ontario, Succession Law Act125 določa razdelitev premoženja v različnih

situacijah. Zakon namreč ne govori o dednih redih, ampak o različnih situacijah, do

katerih pride, če pokojni oziroma zapustnik ni napravil oporoke ali pa jo je napravil pa je

le-ta neveljavna, in sicer:

123 Državljanska vojna med letoma 1455 in 1485, v kateri se je bojevala hiša Lancaster, ki je v svojem grbu

imela rdečo vrtnico, in hiša York, ki je v grbu imela belo vrtnico. Več o tem gl.:

http://www.britannica.com/event/Wars-of-the-Roses, vpogled 1.6.2016. 124 Prim.: G. Grasmann, D. Rene, Uvod v velike sodobne pravne sisteme, Druga knjiga, n. d., str.316-320. 125 Alberta: Wills and Succession Act; Britanska Kolumbija: Wills, Estates and Succession Act; Manitoba:

The Intestate Succession Act in The Wills Act; Novi Brunswick: Wills Act; Nova Fundlandija in Labrador:

Intestate Succession Act in Wills Act; Severozahodni teritoriji: Intestate Succession Act in Wills Act; Nova

Škotska: Intestate Succession Act in Wills Act; Nunavut: Wills Act; Otok princa Edvarda: Family Law Act;

Quebec: Justice Quebec Succession in Justice Quebec Wills & Estates; Saskatchewan: The Wills Act;

Jukon: Estate Administration Act in Wills Act.

31

preživeli zakonec126 in nič otrok: zakonec deduje celotno zapustnikovo

premoženje;

preživeli zakonec in otroci, vrednost zapuščine je manjša ali enaka 200.000$:

zakonec deduje celotno zapustnikovo premoženje;

preživeli zakonec in en otrok, vrednost zapuščine znaša več kot 200.000$:

zakonec deduje preferential share127v vrednosti 200.000$ (ta vrednost se odšteje

od vrednosti čiste zapuščine), kar ostane od zapuščine, dedujeta zakonec in otrok

vsak polovico (primer: vrednost čiste zapuščine znaša 350.000$, zakonec najprej

dobi 200.000$, ostalih 150.000$ se deli na pol: 75.000$ deduje zakonec, 75.000$

otrok);

preživeli zakonec in več kot en otrok, vrednost zapuščine znaša več kot

200.000&: zakonec deduje preferential share v vrednosti 200.000$, preostanek

zapuščine deduje eno tretjino zakonec, dve tretjini pa otroci (primer: vrednost

čiste zapuščine znaša 350.000$, prvih 200.000$ deduje zakonec, od preostalih

150.000$ deduje eno tretjino (50.000$) zakonec, dve tretjini (100.000$) dedujeta

otroka oziroma otroci;

ni preživelega zakonca in ne otrok: dedujejo zapustnikovi starši po enakih delih;

ni preživelega zakonca, ne otrok in ne staršev: dedujejo zapustnikovi bratje in

sestre po enakih delih; če je kateri od bratov ali sester umrl pred zapustnikom,

potem njegov dedni delež na podlagi reprezentance dedujejo njegovi otroci po

enakih delih;

ni preživelega zakonca, ne otrok, ne staršev in bratov ter sester: dedujejo

zapustnikovi nečaki in nečakinje po enakih delih;

ni preživelega zakonca, otrok, staršev, bratov in sester, nečakov in nečakinj:

deduje najbližji zapustnikov sorodnik.

če ni nobenih sorodnikov: premoženje je razglašeno kot bona vacantia oziroma

zapuščina brez dediča, ki pripade Kroni.128

4.3.2 Dedovanje na podlagi oporoke

Zapustnik oziroma oporočitelj ima pri napravi oporoke popolno svobodo oporočnega

razpolaganja. Svoje premoženje lahko zapusti komur hoče, pri tem ni nujno, da ga zapusti

126 V Novem Brunswicku, Novi Škotski, Otoku princa Edvarda, Novi Fundlandiji in Labradorju zakon

omenja samo zakonca, se pravi osebo, ki je v trenutku pokojnikove smrti, z njim v veljavni zakonski zvezi.

To pomeni, da common-law spouse oziroma zunajzakonski partner po zakonu ni upravičen dedovati, razen če bi pokojni naredil oporoko in mu v njej zapustil dedni delež. V Alberti, Britanski Kolumbiji,

Saskatchewanu, Manitobi, Severozahodnih teritorijih in Nunavutu je po zakonu upravičen dedovati tako

zakonec kot tudi zunajzakonski partner. 127 Preferential share bi lahko opisali kot nekakšen prednostni dedni delež, ki ga dobi preživeli zakonec

oziroma zunajzakonski partner (odvisno od province). Skozi zgodovino se je razvil iz dolžnosti moža, da

po svoji smrti poskrbi za ženo oziroma vdovo, jo zavaruje pred morebitnimi upniki ter prepreči, da bi

postala odvisna od socialne pomoči s strani države. Najprej je bil namenjen vdovam, kasneje pa tudi

vdovcem. Več o tem gl.: http://papers.ssrn.com/sol3/papers.cfm?abstract_id=2624326, vpogled 14.5.2016.

V večini provinc znaša manj kot 200.000$ (npr. v Britanski Kolumbiji znaša 65.000$), v nekaterih

provincah pa ga sploh ne poznajo (npr. Novi Brunswick). 128 Vir: http://www.wagnersidlofsky.com/intestacy-in-ontario/, vpogled 15.6.2016.

32

osebam, s katerimi ga vežejo sorodstvene vezi ali zakonska zveza (npr. otrokom in

partnerju).

Veljavno oporoko lahko napravi oseba, ki je dopolnila 18 let129 in je sposobna za

razsojanje. Oseba se mora zavedati pomena oporoke in njenih posledic. Oporoko lahko

napravi tudi oseba, ki še ni stara 18 let, pod pogojem, da je poročena ali pripadnica

Kanadskih oboroženih sil.130

Oporoka mora biti sestavljena v eni izmed oblik, ki jih določa zakon. Osnovna oblika

oporoke, ki jo poznajo vse kanadske province je navadna oporoka (conventional will).

Gre za pisno oporoko pred dvema pričama, ki jo oporočitelj lastnoročno podpiše. Ostale

oblike oporoke so: lastnoročna oporoka, notarska oporoka131, privilegirana oporoka132,

simultana oporoka in mednarodna oporoka.133 Da je oporoka torej veljavna mora biti v

pisni obliki ter podpisana s strani oporočitelja v navzočnosti dveh prič. Oporočitelja lahko

podpiše tudi tretja oseba, če jo oporočitelj za to pooblasti, vendar ga mora podpisati ob

prisotnosti oporočitelja. Priča je lahko oseba, ki je stara najmanj 18 let in ni upravičenec

iz oporoke. Oporočitelj in priči se podpišejo na koncu oporoke v desnem kotu dokumenta.

Priči morata podati zapriseženo pisno izjavo o avtentičnosti oporočiteljevega podpisa, ki

se priloži oporoki.134

4.4 NUJNO DEDOVANJE

4.4.1 Zgodovinski razvoj

Popolna oporočna svoboda je značilnost angleškega pravnega sistema, zato kanadska

pravna ureditev, razen province Quebec, ne pozna instituta nujnega deleža. Vendar skozi

zgodovinski razvoj ni bilo vedno tako. V srednjeveški Angliji so dednopravna pravila, ki

so jih postavila cerkvena sodišča po zgledu rimsko – germanskega pravnega sistema,

določala, da preživelemu zakoncu pripada ena tretjina premoženja, otrokom pa druga

tretjina, ne glede na to, kako je zapustnik razpolagal s premoženjem v oporoki. Leta 1724

je bila ta določba odpravljena in zapustnik je dobil oporočno svobodo razpolaganja s

premičnimi stvarmi.

129 Starost 18 let je določena v provincah: Alberta, Manitoba, Ontario, Otok princa Edvarda, Nova Fundlandija, Saskatchewan; starost 19 let je določena v Novem Brunswicku in Novi Škotski; v Britanski

Kolumbija je določena starost 16 let. 130 Vir: http://zvulony.ca/2014/articles/will-and-estates/mental-capacity/, vpogled 16.6.2016. 131 Pozna jo samo provinca Quebec. 132 Privilegirana oporoka je podobna vojaški oporoki v slovenskem pravnem redu. Gre za oporoko, ki jo

napravi pripadnik Kanadskih oboroženih sil (kopenska vojska, vojna mornarica, vojno letalstvo) v izrednih

razmerah. 133 Vir: http://www.duhaime.org/LegalResources/ElderLawWillsTrustsEstates/LawArticle-598/Wills-in-

Canada--An-Introduction.aspx, vpogled 16.6.2016. 134 Vir: http://www.dynamiclegalforms.com/last-will-and-testament-legal-requirements/09/, vpogled

16.6.2016.

33

Popolno oporočno svobodo je tako omejeval le še zaščiten interes žene oziroma vdove,

da dobi popolno lastninsko pravico na moževem premoženju, ki ga je ustvaril v času

njunega zakona. Ta zaščiten interes se je imenoval dower135. The Dower Act iz leta 1833

je omočil možu, da je ženi to pravico odrekel bodisi s pogodbo bodisi z oporoko. Tako je

bila odpravljena poslednja omejitev svobode oporočnega razpolaganja in novi sistem je

bil uzakonjen tudi v Kanadskih provincah, Avstraliji in Novi Zelandiji.

4.4.1.1 Inheritance (Family Provision) Act 1938

Leta 1938 je bil v Angliji izdan Inheritance (Family Provision) Act, ki je dajal pravico

sodiščem, da razveljavi oporoko zapustnika, ki svojemu partnerju oziroma partnerki ter

otrokom, z oporoko ni zagotovil primernih sredstev za preživetje. Sprva sodišča takih

oporok niso hotela razveljaviti, ker so bila mnenja, da naj se sredstva za pomoč tem

osebam, črpajo iz državnega proračuna, saj je med drugim, temu tudi namenjen. Pri tem

so bila tudi diskriminatorna do vdovcev, ker naj bi moški sami vedeli poskrbeti za sebe

in jim pomoč ni potrebna. Če je prišlo do razveljavitve oporoke po tem aktu, so sodišča

določila višino pomoči (preskrbe) oz. odškodnine, ki se je dodelila iz zapustnikovega

premoženja in je znašala ravno za preživetje. Upravičenci so bili zapustnikov partner ter

otroci, pri čemer je partner dobil odškodnino v vsakem primeru, otroci pa le v primeru,

da so bili odvisni od zapustnika, se pravi so bili še mladoletni ter nezmožni, da bi se sami

preživljali oziroma so bili zaradi kakšnega drugega razloga odvisni od zapustnika (npr.

duševna ali telesna prizadetost).

4.4.1.2 Inheritance (Provision for Family and Dependants) Act 1975

Leta 1975 je bil v Angliji sprejet Inheritance (Provision for Family and Dependants ) Act.

Kot že ime tega predpisa pove, se je spremenil krog upravičencev. Po tem aktu so

upravičenci bili zapustnikov zakonec (bivši in zdajšnji), njegovi otroci, ne glede na to ali

so bili odvisni od zapustnika ali ne, ter druge osebe, ki so bile na kakršenkoli način

odvisne od zapustnika, pri tem pa ni bilo nujno, da so bile v sorodu z zapustnikom.

Sodišče je določalo višino preskrbe oziroma odškodnine, ki se je dodelila iz

zapustnikovega premoženja, ter se je odmerjala za vsak primer posebej, saj je morala biti

pravična in smiselna glede na dane okoliščine.136

4.4.2 Succession Law Reform Act 1990

Succession Law Reform Act je zakon province Ontario, ki je že bil omenjen v poglavju

o dedovanju po zakonu v kanadski pravni ureditvi. Ta predpis poleg zakonitega in

oporočnega dedovanja, ureja tudi depedant`s relief.

135 Gre za arhaičen izraz, ki je enak današnji besedi dowry, kar pomeni dota. 136 Vir: http://lawdigitalcommons.bc.edu/cgi/viewcontent.cgi?article=1417&context=iclr, vpogled

20.6.2016.

34

4.4.2.1 Pravica do oskrbe

Gre za neke vrste socialno pomoč oziroma oskrbo, ki se dodeli iz zapustnikovega

premoženja osebi, kateri zapustnik v oporoki ni namenil ničesar. Razlog za takšno

ureditev je v moralni dolžnosti zapustnika, da svojemu partnerju, otrokom ter staršem

zagotovi zadostno in ustrezno oskrbo tako tekom življenja kot tudi po svoji smrti.

Oseba, ki ji zapustnik v oporoki ni namenil ničesar (v nadaljevanju oskrbovanec), ima

pravico vložiti zahtevo na sodišče, da se ji iz zapustnikovega premoženja dodeli podpora

oziroma oskrba.

Kljub navedenemu, ima posameznik pravico do oskrbe tudi v primeru, da zapustnik ni

napravil oporoke in je prišlo do zakonitega dedovanja in tudi v primeru, da je napravil

oporoko, ampak mu z oporoko ni naklonil dovolj sredstev za preživetje.

4.4.2.2 Krog upravičencev

Da je oskrbovanec upravičen vložiti zahtevo na sodišče, mora izpolnjevati določene

pogoje:

biti mora zapustnikov partner ali otrok ali starš ali brat/sestra,

zapustnik mu je bil dolžan zagotavljati podporo že pred svojo smrtjo.

Kot zapustnikov partner se upošteva zakonec, zunajzakonski partner, istospolni partner

ter bivši zakonec, če od razveze zakonske zveze ni minilo več kot eno leto. Kot otrok

pride v poštev tudi zapustnikov vnuk oziroma vnukinja. Kot starš se štejeta tudi

zapustnikova stara starša.

4.4.2.3 Določanje višine oskrbe

Sodišče določi višino oskrbe glede na naslednje dejavnike:

starost oskrbovanca ter njegovo fizično in mentalno stanje,

dejanske potrebe oskrbovanca,

ukrepi, ki so potrebni, da se bo oskrbovanec začel preživljati sam,

bližina in trajanje razmerja med oskrbovancem in zapustnikom,

finančni položaj zapustnika ob smrti,

morebitni dogovori med oskrbovancem in zapustnikom,

morebitne zahteve drugih oskrbovancev,

če oskrbo zahteva zapustnikov zunajzakonski partner, se upošteva trajanje

skupnega bivanja.137

137 Vir: http://www.wagnersidlofsky.com/dependants-relief, vpogled 22.6.2016.

35

5 SKLEP

O dedovanju kakršnega poznamo danes, lahko govorimo šele s pojavom individualne

lastnine. Pred tem je bilo premoženje v lasti družinske skupnosti in niti ni bilo tolikšnega

poudarka na prehodu tega premoženja ob smrti zapustnika. Dedovale so se le premične

stvari, pa še to so materine stvari dedovale hčere, očetove pa sinovi. Oporočne svobode

niso poznali, saj je bilo povsem normalno, da je po smrti družinskega poglavarja,

premoženje prešlo oziroma ostalo v rokah družinskih članov, ki so delali in pomagali na

kmetiji. Te osebe so bile življenjsko odvisne od dela na kmetiji, saj je takrat prevladovalo

kolektivno gospodarstvo.

Sčasoma se je kolektivno gospodarstvo odpravilo in družinske skupnosti so se začele

krhati. Z razvojem trgovin in obrti, družinski člani niso bili več toliko odvisni od

družinskega imetja, saj so se izučili za kakšen poklic in odprli svojo obrt ali pa se zaposlili

v eni od teh obrti ali trgovin. Tudi ni bilo več potrebe, da bi družinsko imetje ostalo

nerazdeljeno. Zapustnik je lahko začel razpolagati s premoženjem tudi za primer smrti in

tako so se pojavile prve oporoke, ki so v začetku bile v obliki darovnic za dušni mir, s

katerimi je del svojega premoženja prepustil cerkvenim ustanovam kot duševno pripravo.

Seveda je to razpolaganje bilo omejeno s privolitvijo družinskih članov. Kasneje tudi to

ni več bilo potrebno in zapustnik je lahko premoženje zapustil komur je hotel. Seveda je

bil moralno zavezan, da poskrbi za svoje najbližje in kaj kmalu se je pojavil institut

nujnega deleža, ki varoval osebe, ki so bile z zapustnikom najbolj povezane in so bile pri

dedovanju prezrte.

Razvoj kontinentalnega (rimsko-germanskega) in angleškega pravnega sistema je vodil v

dve povsem različni smeri. Na eni strani recepcija rimskega prava in nastanek kodifikacij,

na drugi strani pa precedenčno pravo in odsotnost kodificiranih pravil. Ker v angleškem

pravnem sistemu ni prišlo do recepcije rimskega prava , tudi ne pozna instituta nujnega

dedovanja in oporočna svoboda je še danes (skoraj) neomejena. V slovenskem pravu je

pravica do nujnega deleža zagotovljena z ustavo na ta način, da je zakonodajalec omejil

zapustnikovo svobodo razpolaganja z zapuščino z nujnim deležem v korist najbližjih

zapustnikovih sorodnikov. Pravica do nujnega deleža je dedna pravica, ki ima

stvarnopravno naravo, medtem ko v kanadski pravni ureditvi, pravice do nujnega deleža

ne poznajo, ampak poznajo samo pravico do oskrbe, ki ima obligacijskopravno naravo.

Za pravico do oskrbe ne moremo reči, da omejuje zapustnikovo svobodo testiranja, saj v

pride v poštev tudi v nekaterih drugih primerih, ki niso nujno povezani z dedovanjem.

Poleg tega za uveljavljanje te pravice veljajo zelo strogi pogoji, ki jih sodišče nato

upošteva pri sami odmeri višine oskrbe. Krog nujnih dedičev po našem pravu je primerljiv

s krogom oskrbovancev po kanadskem pravu. Razlika je v tem, da so po našem pravu

nujni dediči lahko tudi zapustnikovi stari starši ter bratje in sestre, samo pod pogojem, da

nimajo potrebnih sredstev za preživljanje ter seveda, če ni nujnih dedičev, ki pridejo v

poštev pred njimi (zapustnikovi potomci), medtem ko v kanadskem pravu oskrbo lahko

36

zahtevajo samo tisti, za katere je zapustnik dolžan poskrbeti, ker nimajo lastnih sredstev

za preživetje. To recimo pomeni, da oskrbo lahko zahteva tako mladoletni otrok kot tudi

zapustnikov stari starš. Relevantna je predvsem nesposobnost preživljanja, pa naj bo to

bodisi fizična bodisi duševna prizadetost. Tudi velikost nujnega deleža je v našem pravu

določena ter znaša eno polovico oziroma eno tretjino zakonitega dednega deleža, odvisno

za katero vrsto nujnih dedičev gre. V kanadskem pravu pa se višina oskrbe določa glede

na številne dejavnike, npr. starost oskrbovanca, fizično in psihično stanje, dejanske

potrebe, morebitne zahteve ostalih oskrbovancev itd.

Vidimo torej, da se kanadska ureditev še vedno nagiba bolj k popolni oporočni svobodi,

kar se kaže v strogo določenih zakonskih pogojih za pridobitev oskrbe. Tudi zgodovinsko

gledano se je angleški pravni sistem upiral omejitvam oporočne svobode in

nepreskrbljene posameznike obešal na pleča državnega proračuna. Poudarjala se je

posameznikova svoboda razpolaganja s svojim imetjem, ne da bi se pri tem oziral na

druge, kar se kaže tudi v tem, da je zapustniku bilo omogočeno, da je celo lastni ženi

oziroma vdovi odrekel pravico do pridobitve lastnine nad njegovim premoženjem po

njegovi smrti. Torej angleški pravni sistem ni toliko poudarjal družine kot temeljne

vrednote, ampak bolj individualizem posameznika in njegovo svobodo na vseh področjih.

37

6 BIBLIOGRAFIJA

6.1 VIRI

6.1.1 Pravni viri

Obligacijski zakonik (OZ) Ur. l. RS, št. 97-4826/07.

Zakon o dedovanju (ZD) Ur. l. SRS, št. 15/76, 23/78, Ur. l. RS, št. 17/91-I-ZUDE,

13/94 – ZN, 40/94 – odl. US, 82/94-ZN-B, 117/00 – odl. US, 67/01-ZD-B, 83/01

– OZ, 73/04-ZN-C, 31/13 – odl. US.

Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 69/2004-UPB)

6.1.2 Internetni viri

http://www.informiran.si/doc/Vsebina/najpomembnejse%20informacije%20o%

20dedovanju.pdf, vpogled 20.4.2016.

http://www.pravna-pomoc.info/dedno-pravo/pogoji-za-dedovanje/, vpogled

22.4.2016.

http://www.pogreb-ni-tabu.si/2011/01dedovanje-na-podlagi-zakona/, vpogled

21.4.2016.

http://odlocitve.us-rs.si/sl/odlocitev/US28771?q=&vd=U-

I&vo=1&vv=V25&vp=PP10 , vpogled 21.4.2016.

http://www.pogreb-ni-tabu.si/2011/01/sestavljanje-veljavne-oporoke/, vpogled

25.4.2016.

http://www.informiran.si/doc/Vsebina/kako%20sestaviti%20oporoko.pdf,

vpogled 30.4.2016.

http://www.ipp-

pf.si/uploads/File/Pravni%20letopis/Pravni%20letopis%202008.pdf, vpogled

30.4.2016.

http://www.thecanadianencyclopedia.ca/en/article/confederation/, vpogled

25.5.2016.

http://www.thecanadianencyclopedia.ca/en/article/senate/, vpogled 25.5.2016.

http://www.thecanadianencyclopedia.com/en/article/house-of-commons/,

vpogled 25.5.2016.

http://www.lop.parl.gc.ca/About/Parliament/senatoreugeneforsey/book/assets/pd

f/How_Canadians_Govern_Themselves8.pdf, vpogled 25.5.2016.

http://heinonline.org.ezproxy.lib.ukm.si/HOL/Page?handle=hein.journals/auslwl

ib10&div=47&start_page=232&collection=journals&set_as_cursor=59&men_ta

b=srchresults, vpogled 27.5.2016.

http://www.justice.gc.ca/eng/csj-sjc/just/03.html, vpogled 15.5.2016.

http://www.juriglobe.ca/eng/syst-demo/tableau-dcivil-claw.php, vpogled

16.5.2016.

38

https://www.law.cornell.edu/wex/legal_systems, vpogled 16.5.2016.

https://www.royal.gov.uk/HistoryoftheMonarchy/KingsandQueensofEngland/Th

eAnglo-Saxonkings/Overview.aspx, vpogled 17.5.2016.

http://www.britannica.com/topic/Hadrians-Wall, vpogled 17.5.2016.

http://www.historytoday.com/richard-cavendish/death-king-ethelbert-kent,

vpogled 20.5.2016.

http://revija.ognjisce.si/iz-vsebine/pricevalec-evangelija/739-avgustin-

canterburyski-umrl-605, vpogled 20.5.2016.

https://www.royal.gov.uk/HistoryoftheMonarchy/KingsandQueensofEngland/Th

eAnglo-Saxonkings/Overview.aspx, vpogled 29.5.2016.

http://legacy.fordham.edu/halsall/source/560-975dooms.asp, vpogled 29.5.2016.

http://www.britannica.com/biography/Ine, vpogled 29.5.2016.

http://www.britannica.com/biography/Edgar-king-of-England, vpogled

29.5.2016.

http://www.britannica.com/biography/Canute-I, vpogled 29.5.2016.

http://avalon.law.yale.edu/medieval/saxlaw.asp, vpogled 29.5.2016.

http://www.britannica.com/topic/Anglo-Saxon-law, vpogled 29.5.2016.

http://regia.org/research/misc/law.htm, vpogled 29.5.2016.

http://www.britannica.com/event/Wars-of-the-Roses, vpogled 1.6.2016.

http://papers.ssrn.com/sol3/papers.cfm?abstract_id=2624326, vpogled

14.6.2016.

http://www.wagnersidlofsky.com/intestacy-in-ontario/, vpogled 15.5.2016.

http://zvulony.ca/2014/articles/will-and-estates/mental-capacity/, vpogled

16.6.2016.

http://www.duhaime.org/LegalResources/ElderLawWillsTrustsEstates/LawArtic

le-598/Wills-in-Canada--An-Introduction.aspx, vpogled 16.6.2016.

http://www.dynamiclegalforms.com/last-will-and-testament-legal-

requirements/09/, vpogled 16.6.2016.

http://lawdigitalcommons.bc.edu/cgi/viewcontent.cgi?article=1417&context=iclr

,vpogled 20.6.2016.

http://www.wagnersidlofsky.com/dependants-relief, vpogled 22.6.2016.

6.2 LITERATURA

Grasmann Günther, David Rene, Uvod v velike sodobne pravne sisteme, Druga

knjiga, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1998.

Kambič Marko, Recepcija rimskega dednega prava na slovenskem s posebnim

ozirom na dedni red Karla VI., Založba ZRC, ZRC SAZU, Ljubljana, 2007.

Kranjc Janez, Rimsko pravo, druga, pregledana in dopolnjena izjava, GV Založba,

Ljubljana, 2013.

Možina Damjan, Kršitev pogodbe, GV Založba, Ljubljana, 2006.

Pavlin Sabina, Nujni dediči, Uradni list RS, Ljubljana, 2012.

39

Smole Albin, Zakonito in oporočno dedovanje: sistematičen oris materialnega

dednega prava SFRJ, ČZ Uradni list RS, Ljubljana,1965.

Šinkovec Janez, Tratar Boštjan, Veliki komentar zakona o dedovanju s sodno

prakso, Založniška hiša Primath, Ljubljana, 2005.

Šturm Lovro, Pravica do zasebne lastnine in dedovanja, 33.člen, v: Komentar

Ustave RS, Fakulteta za državne in evropske študije, Kranj, 2010.

Volf Urška, Primerjava političnih sistemov ZDA in Kanade, Diplomsko delo,

Ljubljana, 2007.

Zupančič Karel, Žnidaršič Skubic Viktorija, Dedno pravo, Tretja, spremenjena in

dopolnjena izdaja, Uradni list RS, Ljubljana, 2009.