univerza v mariboru fakulteta za zdravstvene … · opisana je anatomija s patofiziologijo glave,...

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

OBRAVNAVA POŠKODOVANCA Z AKUTNO

POŠKODBO GLAVE IN VLOGA MEDICINSKE

SESTRE PRI OSKRBI

(Diplomsko delo)

Maribor, 2009 Danijela Ćulibrk

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

Mentor: predav. Anton Koželj, dipl.zn., univ.dipl.org.

Somentor: prim.prof.dr. Štefek Grmec, dr.med., spec.spl.med.

ZAHVALA

Za mentorstvo pri izdelavi diplomskega dela, nasvete, strokovno pomoč se zahvaljujem

predav. Antonu Koželju, dipl.zn., univ.dipl.org. S svojo stalno dostopnostjo je omogočil

reden pregled napisanih vsebin.

Zahvaljujem se somentorju prim.prof.dr. Štefeku Grmecu, dr.med., spec.spl.med.za pregled

diplomskega dela.

Posebna zahvala mojemu Sašotu za moralno podporo, vzpodbudo in pomoč v času študija.

Zahvaljujem se tudi družinama Ćulibrk in Čerenak ter vsem prijateljem in sodelavcem, ki so

mi nudili podporo v času študija.

Danijela Čulibrk: Obravnava poškodovanca z akutno poškodbo glave in vloga medicinske sestre pri oskrbi

I

POVZETEK

Diplomska naloga opisuje obravnavo poškodovanca z akutno poškodbo glave in vlogo

medicinske sestre pri oskrbi. Opisana je anatomija s patofiziologijo glave, vrste poškodb

glave, temeljni postopki oživljanja, celostna obravnava in oskrba poškodovanca v

predbolniščničnem okolju ter v urgentnem kirurškem bloku. Opisane so naloge travma tima,

vloga medicinske sestre pri obravnavi in najpogostejše negovalne diagnoze pri poškodovancu

z akutno poškodbo glave. Izpostavljeno je delo in obremenjenost medicinske sestre s

poškodovancem z akutno poškodbo glave v Urgentnem kirurškem bloku vključujoč tudi

svojce poškodovanega.

Klju čne besede: glava, poškodba glave, zdravljenje, zdravstvena nega, klinična pot, oskrba

poškodovanca.


II

ABSTRACT

This thesis describes the treatment of injured person with acute head injury and the nurse’s

part in it. Anatomy with patophisiology of head, types of head injures and basic procedures

of reanimation are described. Presented is also whole handling and the treatment of injured

person, on the field before hospital treatment and the emergency room. The role of the

trauma team and role of nurses at the treatment, most frequent care diagnosis of injured

person with acute head injury are shown in the last part.

This research has established that the nurses are prepared to educate more on a specific field.

The work of nurses with the injured person who has acute head injury is overloaded and

stressful because of lack of nurses with trauma knowledge.

Key word: head, injury of head, treatment, health care, clinical process, the care of injured

person.


III

KAZALO

1 UVOD ............................................................................................................................... 1

1.1 NAMEN DIPLOMSKEGA DELA ........................................................................... 3

1.1.1 CILJI DIPLOMSKEGA DELA ........................................................................ 3

2 POŠKODBA GLAVE ..................................................................................................... 4

2.1 ANATOMIJA GLAVE ............................................................................................. 4

2.2 PATOFIZIOLOGIJA POŠKODB GLAVE .............................................................. 6

2.3 PRIMARNA POŠKODBA MOŽGANOV............................................................... 7

2.4 SEKUNDARNA POŠKODBA MOŽGANOV......................................................... 8

2.4.1 VKLEŠČENJE MOŽGANOV.......................................................................... 8

2.4.2 ISHEMIJA MOŽGANOV ................................................................................ 9

2.4.3 INFEKCIJA MOŽGANOV ..............................................................................9

2.4.4 MOŽGANSKI EDEM..................................................................................... 10

2.5 TERCIARNA POŠKODBA MOŽGANOV ........................................................... 10

2.6 MEHANIZEM POŠKODB..................................................................................... 10

2.7 VRSTE POŠKODB................................................................................................. 11

2.7.1 STRELNE POŠKODBE ................................................................................. 11

2.7.2 PRETRES MOŽGANOV (COMMOTIO CEREBRI).................................... 12

2.7.3 POŠKODBA LOBANJSKE BAZE ................................................................ 12

2.7.4 POŠKODBA LOBANJSKEGA SVODA....................................................... 14

2.8 MOŽGANSKE KRVAVITVE................................................................................ 14

2.8.1 INTRAKRANIALNA KRVAVITEV............................................................. 14

2.8.1.1 EPIDURALNA KRVAVITEV ................................................................... 14

2.8.1.2 SUBDURALNA KRVAVITEV ................................................................. 15

2.8.2 KONTUZIJSKI HEMATOM.......................................................................... 17

3 TEMELJNI POSTOPKI OŽIVLJANJA (TPO) ........................................................ 17

4 PREDBOLNIŠČNIČNA OSKRBA POŠKODOVANCA Z AKUTNO POŠKODBO

GLAVE ........................................................................................................................... 20

4.1 OSKRBA NA KRAJU DOGODKA OZ. PREDBOLNIŠČNIČNA OSKRBA ..... 20

4.1.1 ZAGOTAVLJANJE PROSTE DIHALNE POTI ........................................... 21

4.1.2 IMOBILIZACIJA VRATNE HRBTENICE ................................................... 23


IV

4.1.3 ZAGOTAVLJANJE ZADOSTNE OKSIGENACIJE .................................... 24

4.1.4 ORIENTACIJSKI NEVROLOŠKI PREGLED.............................................. 24

4.1.5 DOKUMENTACIJA....................................................................................... 26

4.1.6 TRANSPORT POŠKODOVANCA................................................................ 26

4.2 KRITERIJI ZA SPREJEM V BOLNIŠNICO NA OPAZOVANJE....................... 26

5 OSKRBA POŠKODOVANCA Z AKUTNO POŠKODBO GLAVE V

URGENTNEM KIRURŠKEM BLOKU UKC LJUBLJANA (UKB) ...................... 27

5.1 PRIPRAVA NA SPREJEM .................................................................................... 28

5.2 TRAVMA TEAM ................................................................................................... 28

5.2.1 NALOGE TRAVMA TEAMA....................................................................... 29

5.3 OSKRBA V URGENTNEM KIRURŠKEM BLOKU ........................................... 29

5.3.1 DIAGNOSTIČNE PREISKAVE V URGENTNEM KIRURŠKEM BLOKU29

5.3.1.1 KRVNE PREISKAVE ................................................................................ 29

5.3.1.2 RENTGENSKO SLIKANJE (RTG) ........................................................... 30

5.3.1.3 RAČUNALNIŠKA TOMOGRAFIJA (CT) ............................................... 30

5.3.1.4 MAGNETNA RESONANCA (MRI) ......................................................... 31

5.3.2 NAROČANJE KRVNIH KOMPONENT....................................................... 32

5.3.3 MONITORING ............................................................................................... 33

5.4 NEVROKIRURŠKA OSKRBA POŠKODOVANCA S POŠKODBO GLAVE ... 34

5.4.1 MERJENJE ZNOTRAJLOBANJSKEGA TLAKA (INTRAKRANIALNI

TLAK- ICP) .................................................................................................... 35

6 VLOGA DIPLOMIRANE MEDICINSKE SETRE ...................................................36

6.1 TEORETIČNI MODEL ZDRAVSTVENE NEGE MYRE ESTRIN LEVIN........36

6.2 VLOGA DIPLOMIRANE MEDICINSKE SESTRE PRI OSKRBI

POŠKODOVANCA Z AKUTNO POŠKODBO GLAVE ..................................... 38

6.3 MOŽNE NEGOVALNE DIAGNOZE PRI POŠKODOVANCU Z AKUTNO

POŠKODBO GLAVE............................................................................................. 41

7 RAZISKAVA ................................................................................................................. 48

7.1 RAZISKOVALNO VPRAŠANJE.......................................................................... 48

7.2 METODOLOGIJA.................................................................................................. 48

7.2.1 RAZISKOVALNE METODE ........................................................................ 48

7.2.2 RAZISKOVALNI VZOREC IN RAZISKOVALNO OKOLJE..................... 49


V

8 REZULTATI ................................................................................................................. 50

9 INTERPRETACIJA IN RAZPRAVA ......................................................................... 65

10 SKLEP ............................................................................................................................ 69

PRILOGA 1 ............................................................................................................................. 1

PRILOGA 2 ............................................................................................................................. 5

PRILOGA 3 ............................................................................................................................. 6


1

1 UVOD

Poškodbe glave so pomemben vzrok umrljivosti in invalidnosti. Pogostost poškodb glave

ocenjujejo od 100 do 300 primerov na 100.000 prebivalcev na leto. Smrtnost po poškodbi

glave se giblje okoli 30%, invalidnost pa ocenjujejo na več kot 50% (Vlahovič, 2007, str.

158).

Prometne nesreče so vzrok za več kot 50% vseh poškodb glave in za več kot 70% poškodb

glave se konča s smrtjo ali hudo invalidnostjo. Pri otrocih več kot 90% hudih poškodb glave

nastane v prometnih nesrečah. Nezgode doma povzročijo 40% vseh poškodb glave, v

glavnem manjših in srednje hudih poškodb. Pri hudih poškodbah so udeležene v 21%. Med

ostale vzroke lahko prištejemo poškodbe na delu in športne poškodbe kakor tudi nasilje. V

Sloveniji je delež poškodb glave tudi relativno visok. V letu 2002 so registrirali med 31044

poškodbami 8381 poškodb glave ali 27%. Med 406 umrlimi je bilo 135 poškodovancev s

poškodbo glave ali 33%. Najbolj pogost vzrok so padci (48%) in prometne nesreče (22%).

Poškodbe glave so vodilni vzrok prezgodnje umrljivosti v Sloveniji (ibid.,158).

Čeprav se je na področju pristopa in oskrbe poškodovanca s poškodbo glave na terenu naredil

velik korak naprej, ostajajo le te tudi danes velik in resen problem današnje družbe, saj s

spremljajočo hudo okvaro možganov kot vzrok predstavljajo visok odstotek umrljivosti.

Poznavanje anatomije in patofiziologije možganov nam pomaga pri razumevanju zapletov, ki

nastanejo pri poškodbah glave. Nastanek zapletov je možno preprečiti pri oskrbi

poškodovanca s poškodbo glave s hitrim in pravilnim ukrepanjem. Predvsem pa morajo biti

naša prizadevanja usmerjenja v preprečevanje poškodb glave. O poškodbi glave govorimo

kadar gre za zlome lobanjskih kosti, poškodbe mehkih delov, znotraj lobanjske krvavitve ali

ko gre za kombinacijo že omenjenih poškodb. Na preživetje poškodovancev s hudo poškodbo

glave ima velik vpliv zgodnja oskrba na terenu in v bolnišnici. Primarna oskrba na terenu

vključuje postopke, ki preprečijo nastanek hipotenzije, hipokapnije in hipoksije, medtem ko

pri bolnišničnem zdravljenju igra pomembno vlogo zgodnje odkrivanje znotraj lobanjskih

krvavitev in čimprejšnja oziroma takojšnja operativna odstranitev hematoma. Poškodba glave


2

rezultirajo pogoste hospitalizacije poškodovancev. Poškodbe glave pogosteje utrpijo mlajši

ljudje in moški pogosteje kot ženske.

V veliki večini gre za lažjo poškodbe glave, tako da poškodovanci ostanejo na bolniškem

oddelku vsaj 24 ur oziroma manj kot 48 ur. Oskrba poškodbe glave oziroma možganske

poškodbe zahteva dobro organizacijo reševalne službe in hospitalnega travma tima, ki je

strokovno izurjeno in z ustrezno opremo. Zdravljenje poškodb glave v bolnišnici je

zahteven, nujen, pogost in dinamičen proces. Predvsem pa je pomembno preprečevanje

dejavnikov ves čas zdravljenja , ki bi privedli do nastanka sekundarnih možganskih okvar,

zlasti v prvih urah od nastanka poškodbe. Obravnavo hudo poškodovanih uči in opisuje tečaj

dodatnih postopkov oživljanja - Advanced Trauma Life Support Course (ATLS).

Zelo raznolika slika poškodovanca z akutno poškodbo glave zahteva od medicinske sestre

velikokrat hitro in ustrezno ukrepanje, zato potrebuje veliko znanja in izkušenosti s področja

poškodb glave. Medicinska sestra sodeluje pri oskrbi dihalne poti, vzpostavitvi monitoringa,

uvaja periferne intravenske kanile, odvzema vzorce za laboratorijske preiskave, skrbi za

naročanje krvnih komponent in za dovajanje tekočin ter nudijo asistenco zdravniku pri

nekaterih posegih, kot so uvajanje arterijskih kanil, centralnih venskih katetrov, urinskih

katetrov in drugih. Pri pacientu z akutno poškodbo glave se mora medicinska sestra zavedati,

da je čas najpomembnejša prvina, zato ga ne izgubljamo s klasičnim pristopom. Medicinska

sestra naj skuša storiti vse kar mora in zna. Pozorna mora biti tudi na verbalno kot na

verbalno izražanje občutkov bolečine, strahu in neugodja ter ob tem pravilno s svojim

strokovnim pristopom to omiliti oziroma preprečiti. Pri obravnavi poškodovanca imajo svojci

pomembno vlogo, saj so takrat tudi oni prizadeti. Zato je ena od nalog medicinske sestre

poskrbeti za svojce akutno poškodovanega in z njimi delovati zdravstveno vzgojno.


3

1.1 NAMEN DIPLOMSKEGA DELA

Namen diplomske naloge je s pregledom, primerjavo, študijem domače in tuje literature, v

skrajšani in pregledni obliki ter s pridobljenimi zbranimi podatki anketnega vprašalnika

predstaviti pomen celostne zdravstvene obravnave poškodovanca z akutno poškodbo glave in

vlogo medicinske sestre pri oskrbi.

1.1.1 CILJI DIPLOMSKEGA DELA

� Predstaviti in opisati vlogo in naloge medicinske sestre pri celostni oskrbi in

obravnavi poškodovanca z akutno poškodbo glave in delo s svojci poškodovanega.

� Predstaviti in opisati najpogostejše negovalne diagnoze pri poškodovancu z akutno

poškodbo glave.

� Ugotoviti poznavanje sodobnih smernic zdravstvene nege pri negovanju pacienta z

akutno poškodbo glave.

� Ugotoviti, kolikšna je obremenjenost medicinskih sester in kako se ta odraža pri

urgentni obravnavi in oskrbi poškodovanca z akutno poškodbo glave z vidika

zdravstvene nege.

� Ugotoviti ali anketiranci znajo pravilno oziroma strokovno pristopiti k svojcem

poškodovanca z akutno poškodbo glave in delujejo zdravstveno- vzgojno.


4

2 POŠKODBA GLAVE

Da bi dojeli, kakšne so posledice po poškodbi glave, moramo najprej razumeti, kaj možgani

sploh počno in kako. Odgovor bi bil lahko: prav vse! V možganih se dogaja vse mišljenje,

razumevanje, načrtovanje skladiščenje spominov in nadzor vseh telesnih dejavnost, kot so:

� govorjenje,

� hoja,

� slišanje,

� videnje,

� prehranjevanje,

� spanje,

� dihanje,

� nadzor nad čustvi (Powell, 1996, str. 21).

Možgani so nadzorno in poveljevalno središče, ki je s hrbtenjačo in mrežjem živcev

povezano z vsem telesom, od prstov do vrha glave. V normalnih okoliščinah niti za hip ne

pomislimo na njihovo stalno tiho delo. Zavemo se šele, ko nas zadene tragičen dogodek.

(Ibid., 1996, str. 21)

2.1 ANATOMIJA GLAVE

Zgradba glave:

� Koža z lasmi (scalp).

� Lobanja (skull).

� Možganske ovojnice ( meninge).

� Možgansko tkivo.

� Vaskularni preplet (Emory Cambell, 2008, str. 128).


5

Človeška lobanja je eno od najpomembnejših telesnih zaščit, saj ščiti možgane. Sestavlja jo

30 kosti, od katerih jih je 14 v obrazu, 8 zraslih v možganski črepinji, 2 v čeljusti in dvakrat

po 3 v vsakem ušesu.

Slika 1: Človeška lobanja

Vir: Univerza v Ljubljani (2009).

Na površini glave se nahaja koža z lasmi, ki prekriva lobanjo in ima zaščitno funkcijo. Je zelo

prekrvavljena in svobodno krvavi kadar je poškodovana. Lobanja je zaprta, zakrnela in ne

odstopajoča škatla, ki ščiti možgane pred poškodbami, kar ustreza nekaterim mehanizmom

poškodbe pri poškodbi glave. Prav tako kot gleženj, ki je lahko zvit ali zdrobljen so lahko

tudi možgani. Edino specifično odprtje lobanje, kjer je pritisk sproščen je foramen magnum,

tu možganska stena postane hrbtenični kanal (Emory Campbell, 2008, str. 128).


6

Večino znotrajlobanjskega prostora zavzemajo veliki možgani, ki tehtajo okrog 1200–1400

gramov. Na notranjo stran lobanjskih kosti se čvrsto narašča trda možganska opna (dura

mater). Nanjo je rahlo naraščena prosojna pajčevnica (arahnoidea). Površino možganov

prekriva mehka opna (pia mater). Tanek prostor med mehko opno in pajčevnico je izpolnjen

s tekočino (likvorjem). Likvor nastaja v možganskih komorah (ventriklih) in prehaja na

površino skozi tri posebna izvodila. Na površini možganov so vidne brazde in vijuge ter

površinske arterije in vene. Površino možganov pokriva tanka in prosojna ovojnica.

Posamezne globoke brazde razdelijo desno in levo poloblo možganov v režnje. Pod velikimi

možgani je lobanjsko dno, ki se deli v tri kotanje. V zadnji kotanji so mali možgani, ki jih

navzgor od velikih možganov loči prečna vezivna pregrada (tentorij). Možgansko deblo

poteka pred malimi možgani in povezuje obe polobli velikih in malih možganov s hrbtenjačo.

Najprej prehaja možgansko deblo skozi tentorijsko odprtino, iz lobanje pa izhaja skozi

zatilnično lino ter se nadaljuje kot hrbtenjača v hrbteničnem kanalu. Iz možganskega debla

izhajajo na vsako stran možganski živci in prehajajo skozi odprtine in tunele v lobanjskem

dnu (vidna, slušna in obrazna živca, živci za gibanje zrkel in občutke na obrazu …). Pri

zlomih lobanjskega dna so zato velikokrat poškodovani. Štiri velike možganske žile

dovodnice vstopajo v znotrajlobanjski prostor skozi lobanjsko dno. Okrog zgornjega dela

debla pod velikimi možgani tvorijo med seboj povezave – Willisov krog. Venska kri s

povrhnjih delov možganov se zbira v vzdolžnem venskem odvodu ali sagitalnem sinusu, ki

poteka po sredini glave tik pod kostjo. Iz spodnje površine in iz globokih delov možganov pa

se venska kri zbira v sinusih na lobanjskem dnu, ki se združijo zatilno v desni in levi prečni

sinus (Ahčan, 2006, str. 204).

2.2 PATOFIZIOLOGIJA POŠKODB GLAVE

Razumevanje patofiziologije je v zadnjih letih bistveno prispevalo k zmanjšani smrtnosti in

izboljšanju izhoda zdravljenja poškodovanca s hudo poškodbo glave in možganov. Okvaro

možganov, ki nastane pri poškodbi glave, imenujemo primarna okvara . Kot zaplet primarne

poškodbe se pri poškodovancih s poškodbo glave razvije sekundarna poškodba, ki poveča

obolevnost in smrtnost poškodovanca (Strojnik, december 2006, str. 377).


7

Da bi možgani pravilno delovali, potrebujejo zadosten pretok krvi za dostavo primernih

količin kisika in krvnega sladkorja (presnovni vzroki), ne smejo biti pod vplivom omamnih

ali strupenih snovi (alkohol, mamila, psihotropne snovi) in ne smejo biti mehansko

poškodovani (pretrgana, stisnjena, zmečkana živčna vlakna) (Ahčan, 2006, str. 205).

Možgani so kritično odvisni od zadostnega krvnega pretoka skozi možgane. Krvni pretok

uravnava razlika med telesnim krvnim tlakom in znotrajlobanjskim tlakom. Če prvi izrazito

pade (npr. notranja ali zunanja krvavitev) ali drugi izrazito naraste (npr. možganska oteklina),

postane pretok nezadosten in človek bolj ali manj hitro izgubi zavest. Premajhnemu pretoku

skozi možgane, ki povzroči umiranje možganskih celic, pravimo ishemija (ibid., str. 205).

Poškodbe ali bolezenske okvare določenih delov možganov so povezane z značilnimi

nevrološkimi izpadi. Določeni dražljaji potujejo po prav določenih poteh. Če so živčna

vlakna teh poti okvarjena ali prekinjena, odziv ni normalen ali pa ga sploh ni (ibid., str. 206).

Vsaka polobla nadzoruje nasprotno stran telesa. Če poleg motnje zavesti ugotovimo

ohromelost ene strani telesa, rok in nog na isti strani (lateralizacija), gre nedvomno za

poškodbo ali okvaro nasprotne poloble ali debla. Če je poškodovanec nezavesten ali z njim ni

možno besedno sporazumevanje, ugotavljamo bolečinske odzive. Kadar poškodovanec ne

giblje z nogama ali ne premakne nog na bolečino, ima poškodovano hrbtenjačo v prsnem

delu. Če je buden in ne premika niti ne čuti rok in nog, ima poškodovano vratno hrbtenjačo.

Pri poškodovancu z moteno zavestjo preizkušamo odgovor na bolečino vedno s pritiskom na

boleče točke na glavi in šele potem po trupu in udih. Pomembne podatke o poškodbi

možganov in možganskega debla nam dajo tudi očesni znaki (ibid., str. 206).

2.3 PRIMARNA POŠKODBA MOŽGANOV

Primarna poškodba možganov nastane takoj in nanjo nimamo vpliva. Pri ostrih ali odprtih

poškodbah glave nastane možganska poškodba neposredno zaradi vstopa tujka skozi

lobanjsko kost. Pri topih ali zaprtih poškodbah nastane primarna poškodba zaradi

neposrednega prenosa sile pri udarcu glave s trdim predmetom ali pri trku glave ob trd


8

predmet ali tla (kontaktna poškodba, impakt) ali silovitega pospeševanja oziroma zaviranja

glave (inercijska poškodba ali akceleracijsko-deceleracijska poškodba). Pri kontaktnih

poškodbah glave je primarna okvara možganov umeščena, pri delovanju pospeškov pa

razpršena (difuzna). V praksi vedno delujeta oba mehanizma. Najblažja oblika difuzne

poškodbe možganov je pretres možganov (commotio cerebri), kjer nezavesti (tudi do 20–30

min) sledi hitra in popolna povrnitev zavesti in kjer ni strukturnih posledic poškodbe. Za

pretres možganov je značilno, da se poškodovanec ne spominja dogajanja tik pred poškodbo

glave (retrogradna amnezija). Pri športnih poškodbah (npr. boks, karate) so opazovali tudi

predstopnje pretresa, kjer nezavesti ni, retrogradna amnezija pa se pojavi takoj ali čez nekaj

minut (npr. boksar boksa naprej, a se potem ne spomni udarca). Zavedajmo se, da je v ozadju

vsakega pretresa možganov lahko tudi resnejša poškodba, ki se bo šele pokazala (Ahčan,

2006, str. 206).

2.4 SEKUNDARNA POŠKODBA MOŽGANOV

Sekundarna poškodba se razvije kot posledica primarne poškodbe. Nastane zaradi hipoksije

(nezadostna vsebnost kisika v krvi) in/ali nezadostnega pretoka skozi možgane (perfuzija)

zaradi zvišanega znotrajlobanjskega tlaka. Prenizek krvni tlak (hipotenzija) je najpogostejši

vzrok za nezadosten pretok krvi skozi možgane. Tlak v lobanji zvišujejo znotrajlobanjske

krvavitve (hematomi) in otekanje možganov (edem) (Ahčan, 2006, str.206).

2.4.1 VKLEŠČENJE MOŽGANOV

Lobanja možgane ščiti, hkrati pa določa razpoložljivi prostor možganom. Vsako

intrakranialno povečanje volumna pomeni, da se morajo možgani stisniti. Najprej se

izpraznijo likvorski prostori na površini možganov in možganski prekati, nato se zmanjša

volumen venske krvi. Ekspanzivni proces potiska možgane skozi obstoječe anatomske

strukture: tentorijeva odprtina in foramen okcipitale magnum. Ta pojav imenujemo

vkleščenje (Randl, 2003, str. 9).


9

V predelu tentorijeve odprtine se vkleščijo medialni del temporalnega režnja, tretji

možganski živec (n.occulomotorius) in arterija cerebri posterior. Vkleščenje tretjega

možganskega živca ima za posledico razširjeno ipsilateralno zenico, ki ne reagira niti na

neposredno, niti na posredno osvetlitev. Vkleščenje arterije cerebri posterior pa privede do

infarkta okcipitalnega režnja. V foramen okcipitale magnum se lahko vklešči možgansko

deblo, kar povzroči smrt zaradi zastoja dihanja (ibid., 9).

2.4.2 ISHEMIJA MOŽGANOV

Povzročita jo hipoksija ali zmanjšana prekrvavitev možganov. Normalen pretok krvi skozi

možgane je 800 ml na minuto, kar predstavlja 15 odstotkov celotnega minutnega volumna

srca. Na pretok krvi skozi možgane vplivata arterijski pO2 in arterijski pCO2. PO2 nižji od 50

mm Hg povzroči povečan pretok krvi skozi možgane. Pri pCO2 višjem od 40 mm Hg se

pretok poveča, pri pCO2 nižjem od 30 mm Hg pa zmanjša. Možganski prekrvavitveni tlak =

srednji krvni tlak – intrakranialni tlak. Normalna vrednost intrakranialnega tlaka je 0 do 10

mm Hg. O povišanem intrakranialnem tlaku govorimo kadar je višji od 20 mm Hg vsaj 1

minuto. Umrljivost pri poškodovancih z intrakranialnim tlakom višjim od 60 mm Hg je 100

odstotna. Simptomi in znaki povišanega intrakranialnega tlaka so glavobol, siljenje na

bruhanje, bruhanje, motnje zavesti, motnje vida, hemipareza, hemiplegija, senzibilitetni

izpadi.Za primerno prekrvavitev možganov moramo vzdrževati prekrvavitveni tlak vsaj 70

mm Hg (Randl, 2003, str. 10).

2.4.3 INFEKCIJA MOŽGANOV

Pretrgana dura v predelu odprtega zloma lobanje predstavlja možno mesto za vdor infekta.

Znaki infekcije se redko pojavijo prej kot v 48 urah po poškodbi. Meningitis se lahko razvije

šele čez več mesecev (Randl, 2003, str. 10).


10

2.4.4 MOŽGANSKI EDEM

Krvno-možganska bariera endotelnih celic možganskih žil preprečuje vstop večjih molekul iz

žil v ekstracelularni prostor. Pri poškodbi možganov je bariera okvarjena, proteini in

elektroliti vstopijo v ekstracelularni prostor. Zaradi osmoze prehaja tudi voda in nastane

edem možganov, ki poviša intrakranialni tlak. Edem se nahaja žariščno v področju udarnin

in krvavitev, lahko pa zajame tudi cele možgane (Randl, 2003, str. 9).

2.5 TERCIARNA POŠKODBA MOŽGANOV

Pontina mielinoliza je redko rezultat poškodbe možganov. Pri tej okvari enakomerno

propadajo mielinska vlakna v ponsu. Pojavi se, kadar se hudi poškodbi možganov pridruži še

elektrolitsko neravnotežje. To se lahko zgodi še v fazi remisije iz apaličnega sindroma

(Knific, 1999, str. 62).

2.6 MEHANIZEM POŠKODB

Smer in mesto udarca v glavo sta prav tako pomembna kot sila s katero predmet prileti v

glavo, ali glava udari ob njega. Razmerje med poškodbo skeleta lobanje, možganskega tkiva

in ožilja možganov je pogosto odvisno od tega,kako velik je predmet in s kakšno hitrostjo

prileti v glavo. Smer, v kateri deluje sila je zelo pomembna zaradi anatomskih pregrad med

velikimi in malimi možgani in med obema hemisferama velikih možganov. Udarec v čelo ali

zatilje povzroči izdaten premik možganskih hemisfer, pri tem se hudo poškodujejo povezave

med možganskim deblom in hemisferama, možganovina hemisfer in mostne vene. Poškodba

teh je običajno vzrok krvavitve v subduralni prostor.

Udarec s strani je v več pogledih manj nevaren, saj ne povzroča tolikšnega premikanja

možganov. Močan udarec s strani lahko prav tako povzroči krvavitev, ki pa je običajno nad

možgansko opno in nastane zaradi zloma kosti in poškodbe meningealne arterije (Pouh,

2003, str. 6).


11

2.7 VRSTE POŠKODB

Poškodba glave je lahko odprta ali zaprta.

Odprte poškodbe nastanejo pri zlomu lobanje ali pri predirni rani. Je posledica večje ali

manjše hitrosti. Velika hitrost (prometna nesreča, strelna poškodba) povzroči večje

sproščanje sil znotraj lobanje in s tem tudi hujše sekundarne poškodbe. Manjše hitrosti

(padci, udarec) navadno povzroči okvaro na mestu udarca (Strojnik, december 2006, str.

375).

Zaprte poškodbe glave povzročijo pretres možganov, obtolčenine možganov in raztrganine

možganov. Poškodovanci z blago poškodbo glave ponavadi utrpijo pretres možganov. Pretres

je definiran kot fiziološka poškodba možganov brez strukturnih ali kostnih anomalij.

Razvrščamo jih od najmilejše oblike ali pa z najhujšimi posledicami, ki zajemajo stopnjo

amnezije, dezorientacijo v prostoru, in časovni interval izgube zavesti. Če se po blagi

poškodbi glave pojavijo neprekinjena slabost, hud glavobol, anterogradna amnezija, izguba

zavesti ali znaki intoksikacije z drogami ali alkoholom, se smatra, da je poškodba glave

postala tvegana (Kočevar, 2007, str. 6).

2.7.1 STRELNE POŠKODBE

Strelne poškodbe so najbolj smrtne poškodbe glave. 2/3 poškodovancev umre na mestu

poškodbe. Manjši vstopni rani sledi večja izstopna rana na skalpu ali obrazu. Devitalizirano

tkivo (koža, lasje, kostni odlomki) in tujki so potisnjeni globoko v možganovino.

Poškodovane so lahko velike arterije, vene ali duralni sinusi. Krogla se v notranjosti lahko

odbija od sten lobanje (ricochet). Dodatno okvaro povzroči udarni val, kavitacija, nekatere

krogle pa se ob udarcu sploščijo in povzročijo obsežne raztrganine. Zvišan znotrajlobanjski

tlak se lahko dvigne v minuti in skozi rano prične iztiskati možganovino. Pri poškodbi velikih

znotrajlobanjskih arterij pa lahko pride do silovite krvavitve. Pri strelu s pištolo za ubijanje

živali (udarna igla) je večja verjetnost za preživetje, če lahko obvladamo vnetje (Ahčan,

2006, str. 218).


12

Škodo povzroči neposredno delovanje projektila in delovanje eksplozivnih učinkov v zaprti

lobanjski votlini. Če ob sprejemu ugotovimo še zadovoljivo klinično stanje, poškodbo

kirurško oskrbimo. Pogost pooperativni zaplet je meningitis. Preživetje je največkrat odvisno

od stanja zavesti po strelni poškodbi možganov (Strojnik, 2006, str. 377).

2.7.2 PRETRES MOŽGANOV (COMMOTIO CEREBRI)

Je kratka izguba zavesti zaradi nepenetrantne travmatske poškodbe možganov brez večje ali

mikroskopske nenormalnosti parenhima. Čeprav na splošno velja, da gre za »kratko« izgubo

zavesti, pa ni enotne opredelitve koliko natančno je ta čas. Po nekaterih avtorjih gre za nekaj

sekund, drugi pa postavljajo mejo za povrnitev zavesti celo 6 ur. Ko se poškodovanec

prebudi, se ne spominja dogodkov pred poškodbo in/ali po njej (retrogradna, anterogradna

amnezija). Običajno bolnike hospitaliziramo dva dni zaradi opazovanj, huje prizadete pa tudi

dlje. Posebno zdravljenje ni potrebno (Strojnik, 2006, str. 375).

2.7.3 POŠKODBA LOBANJSKE BAZE

Na zlom lobanjskega dna najprej pomislimo, kadar po poškodbi glave ugotovimo očalni

hematom (oteklina in pomodrelost zgornje in spodnje veke, ki se razvije šele v nekaj urah),

iztekanje krvi in/ali likvorja iz sluhovoda ali nosnic in izgubo voha. Pri zlomih, ki segajo v

sprednjo lobanjsko kotanjo, je zaradi likvoreje iz nosu velikokrat potrebna zgodnja operacija

in pokrivanje sprednjega lobanjskega dna z umetno duro, da ne pride do meningitisa. Zlom v

sprednji kotanji je lahko vzrok za enostransko oslepitev, če sega v kanal vidnega živca. Zlom

skozi streho očesne votline povzroči otekanje in krvavitev v očesno votlino. Zrklo je

izbuljeno (eksoftalmus) in njegova gibljivost je zavrta (škiljenje). Zlom lobanjskega dna

nastane največkrat pri ploskem udarcu glave ob tla ali steno, lahko pa sega iz svoda v dno.

Značilni so vzdolžni ali prečni zlomi piramide senčne kosti, ki povzročijo krvavitev iz

zunanjega sluhovoda v srednje uho (pomodrel bobnič brez zunanje krvavitve), zmanjšanje ali

izgubo sluha (poškodba slušnega živca) in negibnost iste polovice obraza (poškodba

obraznega živca). Koža izza ušesa pomodri (Battlejev znak). Kadar je vzpostavljena

povezava s sinusi ali nosno votlino, lahko vdre zrak v lobanjo (pnevmocefalus).


13

Pnevmocefalus je lahko tudi tenzijski (nabira se zrak). V tem primeru se lahko poslabša

nevrološko stanje, poškodovanec postaja vedno bolj zaspan in zmeden ipd. Zlom lobanjskega

dna ni nujno povezan z izgubo zavesti. Pri majhnih otrocih z odprto mečavo (do poldrugega

leta) je ta napeta in privzdignjena zaradi zvišanega tlaka, če je otrok nezavesten ali pa samo

zaradi joka! Pri majhnih otrocih je kost bistveno bolj prožna, zato so lahko tudi ob odsotnosti

zlomov notranje poškodbe hude. Za majhne otroke je značilen t. i. »ping-pong« utor lobanje

(Ahčan, 2006, str. 212).

Slika 2: Poškodba lobanjskega dna

A – Za zlom lobanjskega dna so značilni iztok krvi ali možganske tekočine (likvorja) iz

nosnic in sluhovodov (in iz ust) ter podplutba zgornje in spodnje veke enega ali obeh očes.

B – Iztok kot voda bistrega likvorja iz nosnic ali sluhovodov – likvoreja. Največkrat pa je

likvor pomešan s krvjo.

C – Očalni hematom (rakunove oči, pandine oči).

D – Obušesna črnica (Battlejev znak).

Vir: Ahčan (2006, str. 212).


14

2.7.4 POŠKODBA LOBANJSKEGA SVODA

Linearni zlomi nastanejo pri majhnih energijah in relativno velikih kontaktnih ploskvah.

Potekajo čez celotno debelino lobanje. Če je njihova pot speljana preko žilnih žlebov, ležišč

venskih sinusov in/ali šivov, lahko nastanejo epiduralni hematom, tromboze sinusov in

distaze šivov. Pri depresijskih zlomih gre za premik odlomkov proti notranjosti lobanje.

Nastanejo pri udarcu z večjo energijo in manjšo kontaktno površino. Kominutivni zlomi so

najbolj pomaknjeni v globino na mestu, kjer je bila energija največja. Od središča žarkasto

izhajajo prelomne poke (npr. udarec s kijem). Pri utornem zlomu oblika zloma ustreza obliki

kontaktne ploskve (npr. udarec s kladivom) (Grajn, Strojnik, 2006, str. 151- 152).

2.8 MOŽGANSKE KRVAVITVE

2.8.1 INTRAKRANIALNA KRVAVITEV

Krvavitve v možgansko votlino (intrakranialni hematomi) nastanejo zaradi poškodovanih žil

in venoznih sinusov (Kalinšek, 1984, str. 175).

Intrakranialne poškodbe po poškodbi ni mogoče obravnavati ločeno od možganskih poškodb.

Predstavljajo krvavitve izredna stanja, kjer ima vsako odlašanje usodne posledice. Krvavitve

znotraj lobanjskega prostora ali kot jih pogosto imenujemo hematomi, v intrakranialnem

prostoru niso nikakršna redkost (Klun, 1997, str. 67).

2.8.1.1 Epiduralna krvavitev

Krvavitev med kostjo in duro lahko nastopi že pri delovanju manjše sile na lobanjo, kot je

udarec s pestjo ali palico. Najpogosteje je locirana na senčnično kostjo, kjer je poškodovana

arterija meningika medija. Lahko nastane tudi zaradi raztrganine meningealnih ven ali

duralnih sinusov. Poškodovanec lahko toži zaradi glavobola ali občutka zaspanosti. Ko je


15

hematom dovolj velik, poškodovanec hitro postane somnolenten in nezavesten. Zbirek krvi

odriva možgane proti sredini, kjer pride do ukleščenja tkiva v odprtino tentorija. Posledica

tega je čedalje globlja nezavest, razširitev zenic na poškodovani strani glave in hemipareza na

nasprotni strani telesa (Prestor, 2001, str. 66-67).

Slika 3 : CT glave- epiduralni hematom desno temporalno

Vir: Strojnik (november 2006, str. 332).

2.8.1.2 Subduralna krvavitev

Subduralni hematom se od epiduralnega razlikuje po lokaciji, vzroku in prognozi. Hematomi

nastanejo zaradi krvavitve iz kortikalnih ven ali (redkeje) arterij, povzroči pa jih lahko

poškodba ali pa so posledica rupture anevrizme, malformacije žil, metastatičnih tumorjev ali

protikoagulantnega zdravljenja. Pogosto nastanejo pri poškodbah, kjer so na lobanjo delovale

večje sile, na primer nesreče pri delu in v prometu. Kri se zbira v potencialnih prostorih med

duro in arahnoideo- pajčevnico. Razlije se lahko preko cele poloble, ne more pa prečkati

duplikatur dure. Glede na potek ločimo akutne subduralne hematome in kronične subduralne

hematome (Prestor, 2001, str. 67).

Akutni subduralni hematom se razvije v nekaj urah po poškodbi. Pri polovici vseh

poškodovancev je prisoten tudi zlom lobanjske kosti, pogosto pa še obtolčenine možganov in

možganskega debla, zato je smrtnost zelo visoka (50- 60%). Poškodovanec je globoko v


16

nezavesten, zenica na poškodovani strani glave je razširjena, pojavi se hemipareza na sprotni

strani telesa (ibid., 2001, 68).

Slika 4: CT glave- Akutni subduralni hematom

Vir: Strojnik (2006, str. 376).

Kroni čni subduralni hematom se razvije nekaj dni (3 do 21- subkronični) ali mesecev po

poškodbi. Pogosteje se pojavlja pri starejših ljudeh ali alkoholikih, kjer je zaradi možganske

atrofije večji subduralni prostor. Ker se znaki krvavitve pojavijo tako pozno, običajno že

pozabimo na poškodbo. Obstaja velika nevarnost, da bi spregledali zgodnje znake kot so

kronični glavobol, motnje vida, spremenjena osebnost poškodovanca, hemipareza ali težave z

govorom in koncentracijo (Prestor, 2001, str. 68).

Slika 5: CT glave: Kronični subduralni hematom

Vir: Strojnik (2006, str. 376).


17

2.8.2 KONTUZIJSKI HEMATOM

Nastane zaradi raztrganja možganskih kapilar v področju sive možganovine oziroma

možganske skorje kot posledica poškodbe glave. Obtolčenine in raztrganine nastanejo na

mestu ali nasprotni (contre.coup) strani delovanja kompresijskih sil. Najpogostejša področja

nastanka kontuzijskega hematoma so v prednjem in senčnem možganskem režnju. Pri

kontuzijah možganov se pojavi edem ali oteklina (Velikonja et al., 2001, str. 409).

3 TEMELJNI POSTOPKI OŽIVLJANJA (TPO)

Namen temeljnih postopkov oživljanja ( TPO) je zagotoviti krvni obtok in dihanje ter tako

pridobiti čas in počakati na nujno medicinsko pomoč (podaljšati poskušamo čas od srčnega

zastoja do nastanka možganske smrti). Preživetje teh bolnikov je najbolj odvisno od časa, ki

je potekel od pričetka srčnega zastoja do ponovne vzpostavitve krvnega obtoka ter ustreznega

izvajanja TPO v vmesnem času (Kamenik, marec-april 2006, str. 84).

Uspešno preživetje največjega števila bolnikov dosežemo s pravilnim vrstnim redom ukrepov

in postopkov, ki jih imenujemo veriga preživetja. Sestavljena je iz 4. členov (ibid., str 84).

Slika 6: Veriga preživetja

Vir: Kamenik (marec- april 2006, str. 84).

1. Zgodnja prepoznava in klic na pomoč

2. Zgodnji TPO, za

pridobitev časa

3. Zgodnja defibrilacija

za vzpostavitev

ritma

4. Nadaljnji postopki in oskrba po oživljanju


18

TPO so pomembni prvi trije členi. Končni uspeh oživljanja je odvisen od vsakega člena

verige posebej. Prvi člen v posodobljeni verigi preživetja poudarja zgodnje prepoznavanje

stanj in bolezni ter takojšen klic nujne medicinske pomoči z namenom zgodnjega zdravljenja

in preprečevanje srčnega zastoja. V primeru srčnega zastoja sta osrednja člena verige in tudi

temeljnih postopkov oživljanja zunanja masaža srca in umetno dihanje ter zgodnja

defibrilacija. Končni, četrti člen, predstavlja poreanimacijsko oskrbo in je usmerjen v

optimizacijo delovanja srca in možganov (Gradišek, 2006, str. 25).

ALGORITEM OŽIVLJANJA PRI ODRASLIH - gre za posamezne korake oživljanja

prestavljeni v pravilnem zaporedju, ki nas vodijo skozi celotno oživljanja ne glede na vzrok

srčnega zastoja (Zelinka, 2008, str. 7-8).

1. Korak: - ocena zavesti:

Poškodovanca stresemo in pokličemo, tako ocenimo poškodovančevo/ bolnikovo zavest.

Poškodovanec/ Bolnik v srčnem zastoju je nezavesten.

2. Korak: - ocena zavesti in znakov življenja:

Da bi lahko dihanje ocenili, moramo najprej sprostiti dihalno pot. Ob sproščanju dihalne poti

ocenimo dihanje. Dihanje mora biti normalno Če dihanja ne zaznamo ali le to ni normalno

(hropenje nekajkrat v minuti ni normalno dihanje) in poškodovanec/ bolnik ne kaže znakov

življenja (gibanje, kašelj,…) je poškodovanec/ bolnik v srčnem zastoju. V primeru, da smo

izurjeni, lahko sočasno ob oceni dihanja ali pa po njej ocenimo tudi prisotnost pulza na veliki

arteriji (vratni ali dimeljski). Za določitev dihanja in utripa si vzamemo 10 sekund za oceno

enega in drugega. Če ocenimo, da poškodovanec/ bolnik ne diha normalno, aktiviramo

reanimacijsko ekipo.

3. Korak: - izvajanje temeljnih postopkov oživljanja (TPO):

Začnemo z zunanjo masažo srca - 30 pritiskov na prsni koš, nato damo 2 vpiha in spet

začnemo z masažo srca. To razmerje stisov in vpihov 30: 2 izvajamo brez prekinitve vse do

prihoda reanimacijske ekipe, reanimacijske opreme, pojava znakov življenja, ali dokler

fizično ne omagamo. Znaki življenja so pojav spontanega dihanja in gibi.


19

4. Korak: - priklop defibrilatorja in ocena ritma:

Ko je priklopljen defibrilator ocenimo ritem na monitorju. To je edino križišče v algoritmu

oživljanja. Tu se moramo, glede na ritem, odločiti med dvema potema nadaljevanja

oživljanja (Ibid., str. 7-8).

Tabela 1: Algoritem Temeljnih postopkov oživljanja :

** kardiopulmonalno oživljanje

PREVERI OKOLJE/ ZAVARUJ OKOLJE

PREVERI ODZIVNOST- pretresi in pokliči

POKLIČI POMOČ IZ NEPOSREDNEGA OKOLJA

ODPRI DIHALNE POTI- nagni glavo/ dvigni brado

PREVERI DIHANJE - opazuj, poslušaj, čuti

( porabi samo 10 sekund)

Ne diha ali ne diha normalno

POŠLJI PO POMOČ (112), ČE SI SAM KLIČI 112*

30 KOMPRESIJ- sredina prsnega koša (pritisk 4-5 cm, frekvenca: 100/ min)

NADALJUJ S KPO** V RAZMERJU 30: 2

ODPRI DIHALNO POT, 2 VPIHA (1 vpih traja 1 sekundo)

Se ne odziva

Se odziva: - PRIMEREN POLOŽAJ, - NENEHNO SPREMLJANJE STANJA - ANAMNEZA, - PP KLIC NA POMOČ

Normalno dihanje: - BOČNI POLOŽAJ, - KLIČI 112 - KONTROLA DIHANJA


20

* Pri otrocih do 8. leta starosti, ko ugotovimo da ne diha ali ne diha normalno, najprej damo 5

vpihov, nato nadaljujemo s KPO v razmerju 30: 2 eno minuto, šele nato kličemo pomoč

(112).

Vir: Grmec, Špindler (2006, str. 10).

4 PREDBOLNIŠČNIČNA OSKRBA POŠKODOVANCA

Z AKUTNO POŠKODBO GLAVE

Ugotovljeno je, da bi številne smrti in posledično invalidnost lahko preprečili z ustrezno

predbolnišnično oskrbo (v 33% do 73% po različnih avtorjih). Hude poškodbe so stanja,

katerih posledice so zelo odvisne od časa dokončne oskrbe, zato morajo biti v

predbolnišničnem okolju vsi postopki in posegi gledani skozi pretečen čas do sprejema v

bolnišnici (Kamenik, 2006, str 79).

4.1 OSKRBA NA KRAJU DOGODKA OZ.

PREDBOLNIŠČNIČNA OSKRBA

V svetu najbolj razširjen in sprejet je sistem nadaljnjih postopkov obravnave in oživljanja

poškodovancev (ATLS- Advanced Trauma Life Support) (Kamenik, 2006, str. 79).

Temelji predbolnišničnega pristopa po sistemu ATLS so:

� hitra in natančna ocena stanja poškodovanca,

� oživljanje in stabilizacija vitalnih funkcij poškodovanca na terenu,

� hiter in pravilen prevoz do ustrezne zdravstvene ustanove,

� stalno spremljanje stanja poškodovanca (ibid., str. 79).

ATLS vključuje korake:

1. priprava za oskrbo,

2. triaža,


21

3. primarna oskrba po ABCDE protokolu,

4. oživljanje ABC,

5. dodatni posegi in diagnostika pri primarni oskrbi,

6. sekundarna oskrba in diagnostika,

7. nadaljevalni diagnostični postopki,

8. stalno spremljanje po stabilizaciji in ponovna ocena,

9. dokončna oskrba (ibid., 2006, str. 79).

Našteti koraki se na terenu največkrat dogajajo sočasno in se med seboj prepletajo, predvsem

se istočasno izvaja primarni pregled in ukrepi oživljanja. V predbolnišničnemi oskrbi hudo

poškodovanih po sistemu ATLS izvajamo postopke in posege do točke 6, med prevozom pa

nepretrgoma spremljamo stanje poškodovanca (točka 8) (ibid., 2006, str. 79).

Potem, ko se prepričamo, da je pristop do poškodovanca varen in reševalci pri reševanju niso

ogroženi, začnemo s primarnim pregledom poškodovanca in postopki oživljanja po

protokolu:

A (airway) = odprtje in vzdrževanje prost dihalne poti; zaščita vratne hrbtenice

B (breathing) = nadzor dihanja, umetna ventilacija, razrešitev pnevmotoraksa

C (circulation) = nadzor krvnega obtoka, zaustavljanje krvavitev, nadomeščanje tekočin

D (disability) = onesposobljenost- hitra ocena nevrološkega stanja

E (exsposure) = pregled vsega poškodovanca, preprečevanje podhladitve

(ibid.,2006, str. 81).

4.1.1 ZAGOTAVLJANJE PROSTE DIHALNE POTI

Najpomembnejši ukrep pri oskrbi poškodovanca s poškodbo glave je zagotavljanje proste

dihalne poti in zadostne oksigenacije. Ena najhujših komplikacij neustrezno oskrbljene

dihalne poti je možganski edem (Brezovnik et al., 2001, str. 411).


22

Sprostitev dihalne poti se pri vseh poškodovancih izvaja sočasni imobilizaciji vratne

hrbtenice. Po potrebi poškodovancu očistimo usta ali pa aspiriramo kri in izbruhano maso iz

ust. Za sprostitev dihalne poti se pri poškodovancih uporablja tako imenovani, modificirani

trojni manever; glave se ne premika, z dlanmi se vzdržuje nevtralni položaj, hkrati

kazalcema potisnemo spodnjo čeljust navzgor (ibid., str. 411).

Pri vsakem bolniku s poškodbo glave moramo misliti na morebitno poškodbo vratne

hrbtenice, (pozor pri intubaciji), Tiste poškodovance, ki imajo GCS* 8 ali manj (ne odpirajo

oči, ne govorijo in ne sledijo poveljem), intubiramo in mehansko ventiliramo. Preprečiti

moramo morebitno aspiracijo (Polh D, 2001, str. 110).

*Glasgow koma lestvica

Slika 7: Trojni manever

Vir: Planinska zveza Slovenije (2009, str. 3).

PAZI: Pri sumu na poškodbo vratne hrbtenice pa glave ne vzračamo, ampak izvedemo

prirejeni trojni manever . Pokleknemo ob glavo poškodovanca ter z kazalcem in sredincem

obeh rok dvignemo spodnjo čeljust ter s tem sprostimo dihalno pot. Glava ter vrat morata vse

skozi ostati fiksirana (ibid., 2009, str. 3).


23

4.1.2 IMOBILIZACIJA VRATNE HRBTENICE

Vratno hrbtenico imobiliziramo v osi (brez zvračanja glave) s prijemom »trojni manever« in

jo premikamo skupaj s trupom (»zarolamo«) v zahtevani položaj ob pomoči najmanj enega

soreševalca. Ob vrat poškodovanca z vsake strani postavimo dve zviti odeji ali vreči peska

(Ahčan, 2006, str. 209).

Najbolje je, da pri obračanju oiroma premikanju tovrstnih poškodovancev sodelujejo vsaj

trije ali štirje reševalci.

Približno 10% poškodovancev s poškodbo glave, ki so nezavestni po padcu ali avtomobilski

nesreči, utrpijo tudi bolj ali manj hudo poškodbo vratne hrbtenice. Vsak nepremišljen gib

vratne hrbtenice ima lahko za posledico nepopravljivo okvaro hrbtenjačnih živcev. Prav zato,

ker je rizik tako velik se mora vsakega nezavestnega poškodovanca obravnavati, kot da ima

poškodovano vratno hrbtenico. Za imobilizacijo vratne hrbtenice se uporablja tako imenovani

cervikalni kolar. Na voljo je več velikosti. Za dokončno imobilizacijo vratne hrbtenice ne

zadošča samo cervikalni kolar, zato se poškodovanca vedno položi v vakumsko blazino ali na

zajemalna nosila in ga s tem dokončno imobilizira (Velikonja et al., 2001, str. 411-412).

Slika 8 : Imobilizacija glave in vratne hrbtenice

Vir: Aform Ambulance (2009).


24

4.1.3 ZAGOTAVLJANJE ZADOSTNE OKSIGENACIJE

Pri sprostitvi dihalne poti je potrebno oceniti dihanje in poskrbeti za zadostno oksigenacijo,

ki jo dosežemo z dovajanjem 100% kisika preko obrazne Ohio maske ali pri intubiranem

poškodovancu z ročnim dihalnim balonom z rezervoarjem kisika. Osnovni cilj dihanja je

zadostna oksigenacija možganskih celic, zato mora poleg proste dihalne poti bit zadovoljivo

tudi delovanje pljuč, prsnega koša in trebušne prepone. Oksigenacijo lahko izvajamo na

različne načine, vendar je za pretok 10-12 litrov kisika v minuti nujno uporabljati masko z

rezervoarjem. Spremembe v oksigenaciji najenostavneje spremljamo s pulzno oksimetrijo, ki

je neinvazivna metoda za merjenje nasičenosti arterijske krvi s kisikom. Vrednosti

nasičenosti 95% in več kažejo na zadostno periferno arterijsko oksigenacijo (Kamenik, 2006,

str. 82).

4.1.4 ORIENTACIJSKI NEVROLOŠKI PREGLED

Pri orientacijskem pregledu poškodovanca dovolj jasno in glasno ogovorimo ter opazujemo

njegove odzive. Če jih ni, se ga dotaknemo, ga stresemo ali nazadnje uščipnemo. Pri

orientacijskem pregledu z metodo »zakriči in stresi« (shout and shake) ugotovimo, ali je

poškodovanec buden, ali odgovarja, ali se odziva samo na bolečino, ali pa je nezavesten.

Bolečino povzročimo z močnim pritiskom na zgornji notranji rob očesne votline ali na kost

za ušesom pod ušesno mečico. Vedeti moramo, da se nezavestni poškodovanec z morebitno

poškodbo vratne hrbtenice in hrbtenjače (tetraplegija) ne bo odzival na uščip na notranjo

stran nadlakti ali na pritisk na grodnico (Ahčan, 2006, str. 209).

AVPU;

A – alert (zbujen),

V – verbal (odgovarjajoč),

P – pain (se odziva na bolečino),

U – unconscious (nezavesten).


25

Motnje budnosti so:

• Somnolenca - lažja motnja, podobna zaspanosti, poškodovanec se na klic ali dotik

hitro zbudi, po prenehanju dražljajev pa tudi hitro zaspi.

• Sopor ali stupor - stanje bistveno manjše odzivnosti, kjer je potreben močnejši ali

ponovni dražljaj, da bolnika zbudimo.

• Koma - pomeni neodzivnost na zunanje dražljaje (ibid., 2006, str. 209).

Ocenimo stanje zavesti po Glasgow koma lestvici (GCS), ocenimo enakost in reakcijo zenic,

gibljivost udov in zabeležimo podatke o morebitnih krčih.

Glasgowska lestvica za komo (GCS) nam pomaga oceniti stopnjo možganske poškodbe s

sistemom trojnega točkovanja do 15 točk:

• odpiranje oči ( 1- 4 točke),

• odzivanje na odgovarjanje (1- 5 točk),

• motorični govor ( 1- 6 točk) (Ahčan, 2006, str. 214).

Tabela 2: Glasgow koma lestvica

ODPIRANJE OČI (4) 1 zaprte oči 2 odpiranje oči na bolečino 3 odpiranje oči na poziv 4 spontano odpiranje oči

NAJBOLJŠI VERBARLNI ODGOVOR (5) 1 nič 2 nerazumljivi zvoki 3 neustrezne besede 4 zmeden- a 5 orientiran- a

NAJBOLJŠI MOTORI ČNI ODGOVOR (6) 1 nič 2 ekstenzija na bolečino 3 fleksija na bolečino 4 umaknitven odgovor 5 lokalizira bolečino 6 uboga ukaze

Vir: Grajn, Strojnik (2006, str. 115).

Poškodbe glave glede na GCS delimo:

• blage- GCS 13- 15,

• zmerne- GCS 9- 12,

• hude- GCS 8 ali manj (zahtevajo intubacijo in umetno predihavanje).

Poškodovanci, ki so nezavestni ali se odzivajo samo na bolečino, imajo GCS 8 ali manj.


26

4.1.5 DOKUMENTACIJA

Natančno zabeležimo vse podatke, ki so na voljo. Zelo so pomembni podatki o stanju zavesti,

enakosti in odzivanju zenic, dihanju, hipotenziji in hipoksiji. Zabeležimo ali smo opazili krče,

bruhanje in vdih želodčne vsebine. Zabeležimo tudi vse naše ukrepe in spremembe pri

poškodovancu (Fakulteta za Zdravstvene vede, Kočevar, 2009).

4.1.6 TRANSPORT POŠKODOVANCA

Hiter in obziren prevoz je pri poškodovancih s poškodbo glave zelo pomemben. Ko je

poškodovanec nameščen v reševalno vozilo, se ponovno preveri njegovo stanje in stanje do

takrat izvedenih posegov. Med prevozom je potrebno večkrat preveriti stanje poškodovanca.

V času prevoza naj poškodovanec leži, njegova glava naj bo višje kot trup. Vrat

poškodovanca naj bo iztegnjen, imobilizacijska ovratnica ne sme biti pretesno nameščena,

sicer lahko ovira venski odtok iz glave. Vožnja mora biti čimbolj umirjena, izogibati se mora

naglih pospeševanj in zaviranj. Med prevozom se obvesti Urgentni blok bolnišnice o prihodu

(Prestor J, 2001, str. 73).

4.2 KRITERIJI ZA SPREJEM V BOLNIŠNICO NA

OPAZOVANJE

Na opazovanje sprejemamo poškodovanca v primerih:

• izguba zavesti po poškodbi glave,

• amnezija za dogodke po poškodbi,

• prisotnost žariščnih nevroloških izpadov,

• zlom lobanje, čeprav ni potrebno kirurško zdravljenje,

• napredujoč glavobol ali bruhanje,

• nenormalno duševno stanje (Randl, 2003, str.12).


27

5 OSKRBA POŠKODOVANCA Z AKUTNO

POŠKODBO GLAVE V URGENTNEM KIRURŠKEM

BLOKU UKC LJUBLJANA (UKB)

V Klini čnem centru v Ljubljani je spomladi leta 1977 pričel delovati Centralni urgentni blok,

kamor je organizacijsko sodila tudi vsa urgentna kirurška dejavnost. Do danes se je na

oddelku zgodilo nekaj organizacijskih sprememb. Zadnja je iz leta 1999, ko je po obdobjih

razdruževanj in združevanj prišlo do ponovne razporeditve v Urgentni kirurški blok (UKB)

tistih zdravstvenih delavcev, ki so svoje delovne zadolžitve opravljali pretežno ali pa

izključno na področju urgentne kirurške dejavnosti. To so izvajalci zdravstvene nege,

pisarniški referenti in bolničarji (Košir, 2003).

Za Urgentni kirurški blok je služba skupnega pomena Strokovno poslovne skupnosti

Kirurška klinika, kjer 24 ur na dan oskrbujejo travmatološke bolnike, ostale kirurške bolnike

pa sprejemajo v času, ko posamezni klinični oddelki nadaljujejo delo v obliki dežurstev

(ibid., 2003).

Za urgentne kirurške bolnike skrbi multidisciplionarni tim, ki ga sestavljajo:

• zdravnik specialist (travmatolog, urolog, kardiovaskularni kirurg, abdominalni kirurg,

maksilofacialni kirurg, kirurg plastik, anesteziolog),

• diplomirana medicinska sestra ali višja medicinska sestra,

• zdravstveni tehnik,

• zdravstveni sodelavci (pisarniški referent, bolničar).

V obravnavo se pogosto vključijo tudi drugi strokovnjaki (internisti, radiologi) in zunanji

sodelavci (specialist splošne medicine, reševalec, policist in drugi.).

Urgentne travmatološke ambulante se nahajajo na dveh hodnikih. Na hodniku B, kjer je tudi

sprejemna pisarna, se obravnavajo bolniki, ki pridejo praviloma sami v UKB in so lažje


28

poškodovani. Na hodniku A pa se obravnavajo težje poškodovani bolniki, ki so praviloma

pripeljani v UKB z reševalnim vozilom (Košir, 2003).

5.1 PRIPRAVA NA SPREJEM

Dispečer Reševalne postaje, ki sprejme klic o hudi nesreči navadno obvesti triažno enoto

UKB. Reševalec ali zdravnik, ki sta na terenu, ocenita stanje poškodovanca in nemudoma

javita triažni enoti:

• ali gre za hudo poškodbo sprejem v ambulantno,

• ali gre za zelo hudo poškodbo sprejem v prostor za reanimacijo (Gros, Levin, 2006,

str. 107).

Pravočasna najava je zelo dobrodošla, saj imamo tako na razpolago nekaj časa, da se dobro

pripravimo oziroma uskladimo dejavnosti, ki so že v teku. Včasih se zgodi, da nam najavo

težko poškodovane osebe posreduje zdravnik iz zdravstvenega doma, ki poškodovanca ni

videl, dobil je le informacijo s terena z nalogo, da jo posreduje nam. V takem primeru je naša

naloga vzpostaviti zvezo s terensko ekipo in od njih pridobimo ustrezne informacije (ibid.,

2006, str. 107).

5.2 TRAVMA TEAM

Tim je skupina ljudi različnih profilov, ki so organizirani, usposobljeni in usklajeni za

izvedbo določenih nalog. Skupina ali ekipa bo učinkovita le, če bodo vsi njeni člani dobro

opravili svoje delo on če bodo delovali povezano in usklajeno (Gričar, 2008, str. 17).

Sestava travma tima v ambulanti za težke poškodbe UKB- ja:

• zdravnik specialist travmatolog,

• diplomirana medicinska sestra/ višja medicinska sestra,

• srednja medicinska sestra,

• bolničar.


29

5.2.1 NALOGE TRAVMA TEAMA

Najpomembnejše naloge, ki jih mora tim obvladati so:

• Spoznava poškodb, ki ogrožajo življenje in takojšnje ukrepanje.

• Oživljanje in stabilizacija življenjskih funkcij.

• Spoznava razsežnosti drugih poškodb.

• Priprava poškodovanca za dokončno oskrbo (Zdolšek, Zupan, 2008, str. 98).

5.3 OSKRBA V URGENTNEM KIRURŠKEM BLOKU

5.3.1 DIAGNOSTI ČNE PREISKAVE V URGENTNEM KIRURŠKEM

BLOKU

5.3.1.1 Krvne preiskave

V Travmatološki ambulanti za težke poškodbe po naročilu zdravnika medicinska sestra

odvzame poškodovancu vzorce krvi, tako da uvede venski periferni kanal (G 18 ali G 20) za

laboratorijsko določitev hemograma, elektrolitov, če je potrebno tudi vzorec za določitev

ravni alkohola, sedativov, mamil in laktata. Da ne bi prišlo do neželenih napak epruveto s

krvjo označimo neposredno ob poškodovancu/ bolniku.

Z laboratorijem smo povezani z računalniškim sistemom, preko katerega naročamo želene

preiskave in dobimo rezultate, določen obseg preiskav imamo že v naprej določen.

(reanimacija), da ob naročanju ne izgubljamo časa z iskanjem prave vrstice,

klikanjem,…naročila iz reanimacije imajo posebno oznako «Stopnja 1«, iz ambulante za

težke poškodbe pa »Stopnja 2«, kar laboratorijskem osebju pove, da vzorec prihaja iz

reanimacije oziroma iz Urgence in je prednostno obravnavan (Gros, Levin, 2006, str. 109).


30

5.3.1.2 Rentgensko slikanje (RTG)

Konvencionalno rentgensko slikanje se pretežno izvaja kot standardno slikanje. To pomeni,

da se odvisno od predela telesa in težav slikani del telesa postavi v točno določen položaj.

Točno določen je tudi kot slikanja in oddaljenost rentgenske cevi od objekta. Taka

standardizacija omogoča primerjavo določenih rentgenskih posnetkov med seboj.

Za izdelavo rentgenskih slik (radiogramov) se potrebujejo rentgenski žarki, ki nastanejo v

rentgenski cevi. Rentgenski žarki so sposobni prodreti skozi mehke snovi, kot so človeška

tkiva. Gosto kostno tkivo bo zadržalo veliko več žarkov kot maščobno tkivo, mišice ali z

zrakom napolnjena pljuča. Podobno kot svetloba povzročijo tudi rentgenski žarki počrnitev

filma. Takšen film se nahaja takoj za preiskovancem. Črnitev na določenem mestu filma je

toliko bolj močna, kolikor več žarkov na tem mestu zadene film, zato so kosti prikazane

svetlo, pljučno tkivo pa temno. Pri klasičnem rentgenskem slikanju bodo vsi deli človeškega

telesa, ki ležijo v snopu žarkov na rentgenogramu, prikazani v skoraj enaki ostrini, ne glede

na to, ali ležijo bližje rentgenski plošči ali so od te bolj oddaljeni (Sbms. si, 2009).

5.3.1.3 Računalniška tomografija (CT)

Računalniška tomografska (CT) preiskava glave je najpomembnejša nevroradiološka

slikovna preiskovalna metoda pri poškodbah glave zaradi:

• Visoke občutljivosti pri odkrivanju sveže krvavitve in oteklin možganov.

• Natančnega prikaza zlomov lobanjske baze in vdrtih zlomov lobanjskih kosti.

• Odkrivanje znakov zvišanega intrakranialnega tlaka.

• Preiskava je hitra, ni obremenjujoča za bolnika, postaja lahko dostopna, ter je

ponovljiva (Knific, 1999, str. 69).

CT preiskava glave je rentgenska preiskovalna metoda. Osnovni pogoj za zadovoljivo

izvedeno CT preiskavo glave je, da poškodovanec v času preiskave miruje. Sedacija ali

splošna anestezija preiskovalca je potrebna pri nemirnih preiskovalcih. Pomanjkljivosti CT

preiskave glave pri sveži poškodbi so majhne, vendar je potrebno naje misliti pri vrednotenju


31

izvidov. Slabo prikaže sveže poškodbe možganovine brez krvavitve in poškodb

možganskega debla, ki lahko nastopijo pri hudo anemičnih poškodovancih. Včasih s to

preiskavo težko dokažemo podkalotne krvavitve (ibid., 1999, str. 70).

Indikacije za CT glave:

• Vsi poškodovanci ocenjeni po GCS z 8 ali manj točkami.

• Poškodovanci, ocenjeni po GCS z 9 do 15 točkami:

- ki imajo nevrološke simptome in/ali znake,

- ki se jim nevrološko stanje slabša,

- ki imajo na RTG slikah viden zlom lobanjskega svoda,

- ki imajo zlom lobanjske baze,

- ki so doživeli popoškodbeni epileptični napad,

- ki imajo impresijski zlom lobanjske kosti,

- ki imajo perforantno ali penetrantno poškodbo glave,

- ki imajo iztok likvorja skozi nos ali sluhovod,

- ki imajo dokumentirano motnjo zavesti in so za dogodek amnestični,

- intoksikacije (Špec-Marn et al., 2004, str. 33).

Kontrolni CT glave:

• takoj ob nevrološkem poslabšanju ali porastu znotraj lobanjskega (intrakranialnega)

tlaka, ki ostaja povečan kljub terapevtskim ukrepom,

• do 24 po nujni opreaciji,

• 24 ur po nujnem stabilnem kliničnem stanju in nadzorovani umetni ventilacijji pljuč

(ibid., 2004, str. 33).

5.3.1.4 Magnetna resonanca (MRI)

Magnetna resonanca (MR) je tehnika slikanja notranje zgradbe telesa z uporabo magneta,

radijskih valov in računalnika. Naprava ne uporablja rentgenskih žarkov in po vseh do sedaj

znanih podatkih ni zdravju škodljiva (Medilab, 2009).


32

Za večino bolnikov niso potrebne nikakršne priprave. Med preiskavo se leži v posebnem

"tunelu" v katerem je potrebno biti med slikanjem popolnoma pri miru, ker premiki pokvarijo

sliko ali pa povsem onemogočijo pregled. Med preiskavo je bolnik s pomočjo videokamere

in mikrofona ves čas v zvezi z medicinskim osebjem. Postopek popolnoma neboleč in

nenevaren. Zdravnika ali radiološkega inženirja moramo pred pregledom nujno obvestiti o

bolnikovih eventuelnih kovinskih predmetih v organizmu in nosečnostjo: srčnem

vzpodbujevalniku ali drugih v telo vgrajenih elektronskih napravah, kovinskih predmetih v

organizmu (krogle, drobci, sponke po operacijah žil, kovinske ploščice in vijaki, umetni

sklepi in podobno), nosečnosti. Pred pregledom se odstrani vse kovinske predmete, ki jih

lahko, ker lahko pride do poškodb teh predmetov in motenja preiskave (ibid., 2009).

5.3.2 NAROČANJE KRVNIH KOMPONENT

Po naročilu zdravnika medicinska sestra odvzame vensko periferno kri za transfuzijo.

Posebno pozorni moramo biti, da bo epruveta, preden bo poslana na Zavod za Transfuzijsko

medicino pravilno označena z vsemi potrebnimi podatki (ime, priimek, polni datum rojstva)

in da bo zraven pravilno izpolnjen spremni list (PRILOGA 2). Da ne bi prišlo do neželenih

napak epruveto s krvjo označimo neposredno ob poškodovancu/ bolniku.

Koncentrirane eritrocite (odstranjeni so levkociti), polno svežo kri, svežo zmrznjeno plazmi

in koncentrirane trombocite uporabljamo za nadomeščanje izgubljenega volumna krvi.

V dogovoru s Strokovno poslovno skupnostjo Kirurška klinika ima Zavod Republike

Slovenije za transfuzijsko medicino v prostorih UKB svoj oddelek Izdaja krvi II – DEPO. V

prostoru DEPO-ja Zavod RS za transfuzijsko medicino izvaja vse aktivnosti v zvezi z

zagotavljanjem krvi za predvidene operativne posege. Za nujne primere, ko je bolnik

življenjsko ogrožen, je v DEPO-ju na voljo "0" Rh negativna kri (1000 ml). Kri iz DEPO-ja

izdaja po Protokolu Zavoda RS za transfuzijsko medicino in po predhodnem usposabljanju

višja/ diplomirana medicinska sestra ali zdravstveni tehnik iz "triaže" (Košir, 2003).


33

5.3.3 MONITORING

Za nadzor in spremljanje zdravstvenega stanja med oskrbo in zdravljenjem življenjsko

ogroženih poškodovancev se uporabljajo različne aparature in pripomočki, ki olajšajo in

izboljšajo spremljanje poteka oskrbe in izvedenih ukrepov. Dobro poznavanje aparatur in

pripomočkov in pravilna uporaba le teh omogoča bolj varno in natančno delo pri oskrbi

življenjsko ogroženega poškodovanca (Kočevar, 2007).

Monitoring je nadzor nad poškodovancem, ki poteka s pomočjo elektronskih naprav in je del

celokupnega nadzora. Njegov namen je opazovanje kakšnega fenomena ali merjenje

sprememb, ki jih je moč meriti in dajejo podatke za diagnostiko in zdravljenje. Prednost

tovrstnega nadzora je, da svari in opozarja na vrednosti izven alarmnih meja tudi v primeru,

ko je ekipa, ki oskrbuje poškodovanca zasedena z izvajanjem postopkov in ga ne more

klinično opazovati. Ob vsaki spremembi, ko monitor opozarja z zvočnim signalom, je

potrebno ugotoviti vzrok opozarjanja. Ob tem je vedno potrebno najprej klinično pregledati

poškodovanca, šele nato se ugotavlja morebitna napačna štetja na monitorju (ibid., 2007).

Za nadzor in vzdrževanje življenjskih funkcij se že od sprejema v bolnišnico uporabljajo

aparature in pripomočki, ki omogočajo nadzor ves čas oskrbe, torej tudi med transportom na

različne lokacije, kjer poteka diagnostika in nadaljnja oskrba. Ob tem je pomembno, da je

oprema redno vzdrževana, kar omogoča, da več ur deluje brez električnega napajanja in

dovoljuje nemotene premike poškodovanca. Ob sprejemu mora ekipa upoštevati predpisani

način zamenjave aparatur in pripomočkov, tako, da se poškodovanca najprej priklopi na

bolnišnično transportno opremo, izvede meritve in šele nato odstrani opremo s katero je bil

poškodovanec pripeljan v bolnišnico (ibid., 2007).

Prenosni monitorji omogočajo opazovanje in spremljanje:

• srčnega utripa in EKG krivulje,

• neinvazivnega krvnega tlaka,

• zasičenosti arterijske krvi s kisikom,


34

• frekvence dihanja,

• vrednosti CO2 v izdihanem zraku,

• invazivnega krvnega tlaka,

• intrakranialnega tlaka,

• centralne telesne temperature,

• centralnega venskega pritiska (ibid., 2007).

Kljub sodobni tehnologiji, ki je omogoča, da so elektrotehnične naprave varne za

poškodovanca, na prvem mestu še vedno ostaja klinično opazovanje. Tudi sodobne

aparature ne morejo nadomestiti medicinske sestre, ki s celostno obravnavo še vedno

predstavljajo prvi in glavni alarm pri življenjsko ogroženem poškodovancu (ibid., 2007).

5.4 NEVROKIRURŠKA OSKRBA POŠKODOVANCA S

POŠKODBO GLAVE

Nevrokirurško zdravljenje v akutnem obdobju po hudi poškodbi glave je odločilnega pomena

za akutne intrakranialne hematome, ker prepreči nastanek nepovratne okvare možganov in

možganskega debla. Klinično in diagnostično ukrepanje mora potekati hitro in skladno.

Preprečiti moramo nastanek razmer, ki sprožijo sekundarno okvaro možganov in razvoj

citotoksičnega možganskega edema (Prestor B, 1999, str. 61).

Indikacije za nevrokirurško operativno zdravljenje poškodovancev s poškodbo glave:

• Akutni subduralni ali epiduralni hematom, večjim od 1 cm, s pomikom osrednjih

struktur za več kot 5 mm pri nezavestnem poškodovancu.

• Kortikalna hemoragična kontuzija ali intracerebralni hematom, večji od 2 cm, pri

nezavestnem poškodovancu.

• Impresijski zlom lobanje, ki presega debelino lobanjske kosti.

• Impresijski zlom lobanje pri poškodovancu z nevrološkimi okvarami ne glede na

globino vtisnjenosti.


35

• Odprt impresijski zlom.

• Impresijski zlom pri poškodovancu, ki je doživel popoškodbeni epileptični napad, ne

glede na globino vtisnjenosti kosti.

• Penetrantne in perforantne poškodbe glave (Špec-Marn et al., 2004, str. 34).

5.4.1 MERJENJE ZNOTRAJLOBANJSKEGA TLAKA

(INTRAKRANIALNI TLAK- ICP)

Zvišanje intrakranialnega tlaka se lahko pojavi zgodaj, ko je stanje še možno popraviti.

Poškodovančevo stanje je potrebno natančno opazovati, ga razumno presoditi in točno

beležiti podatke. To je najbolj pomemben del negovalnih aktivnosti pri poškodovancih s

poškodbo glave oziroma bolnikih z naraščajočim intrakranialnim tlakom (Ivanuša, Železnik,

2000, str. 223).

Znaki zvišanega ICP:

• Nemir, zmedenost ali zaspanost.

• Glavobol.

• Hemipareza na nasprotni strani.

• Zenica razširjena na nasprotni strani.

• Zamegljen vid, zmanjšana ostrina vida.

• Bruhanje (ni nujno).

• Vitalni znaki stabilni (ibid., 2000, str. 224).

Pri večini poškodovancev, ki imajo GCS manj kot 8 in/ ali s CT odkrite poškodbe možganov,

pri katerih pričakujemo, da se bo razvil možganski edem, ustavimo elektrodo za merjenje

ICP (Vlahovič, 2007, str. 159).

Indikacije za vstavitev elektrode za merjenje ICP:

• Poškodovanci s poškodbo glave, ocenjeni po GCS z 8 točkami ali manj.


36

• Poškodovanci s poškodbo glave, ocenjeni po GCS z več kot 8 točk, ki imajo:

- motnje zavesti in je na CT slikah glave videti znake povečanega ICP-ja,

- normalen CT glave in ob sprejemu dva pozitivna znaka od treh: starost nad 40 let,

enostransko ali obojestransko patološki motorični odgovor, dokumentirano

zmanjšanje sistolnega krvnega tlaka manj kot 90 mm/Hg (Špec-Marn et al., 2004,

str. 34).

6 VLOGA DIPLOMIRANE MEDICINSKE SETRE

Definicija (določitev) zdravstvene nege po Virginii Henderson- 1957:

Medicinska sestra pomaga zdravemu in bolnemu v tistih aktivnostih, ki pripomorejo k

ohranitvi zdravja, vrnitvi zdravja ali mirni smrti in bi jih le ta opravil samostojno, če bi imel

za to voljo, moč in znanje. Na tem področju je medicinska sestra ekspert in ima pravico

pobude in nadzora (Pajnkihar, 1999, str. 7).

6.1 TEORETI ČNI MODEL ZDRAVSTVENE NEGE MYRE

ESTRIN LEVIN

Bistvo Levinine teorije zdravstvene nege je človek v interakciji in uporaba zasnov

prilagajanja in organskega odziva. Medicinska sestra je del bolnikovega okolja. Ker je

Levinina teorija usmerjena k posamezniku, lahko predvidevamo, da bolnikovo okolje

vključuje tudi družino in druge posameznike iz njegovega življenja, vendar pa se nanaša

predvsem na bolnika, ki vstopa ali potrebuje pomoč sistema zdravstvene nege (Pajnkihar,

1999, str. 131).

Levinova poudarja, da je na posameznika potrebno gledati holistično. Njena definicija

zdravstvene nege temelji na ideji, da smo ljudje medsebojno odvisni. Obseg odvisnosti se

kaže v opisu štirih ohranjevalnih principov (potreba po energiji in njeni porabi, konstitucijski,

družbeni in osebni celovitosti (ibid., 1999, str. 131).


37

Principi ohranjanja:

1. Ohranitev energije, ki se nanaša na ravnovesje med vnosom in iznosom energije, da

bi se izognili prekomerni utrujenosti (počitek, prehrana, gibanje).

2. Ohranitev celovitega telesnega ustroja, ki se nanaša na ohranjanje in ponovno

vzpostavljanje telesne konstitucije (pospeševanje zdravljenja, preprečevanje

poškodb).

3. Ohranitev osebne celovitosti, ki se nanaša na ohranjanje in ponovno vzpostavljanje

bolnikovega občutka za identiteto in samospoštovanje (priznavanje njegove

individualnosti, edinstvenosti).

4. Ohranitev družbene celovitosti, ki se nanaša na priznavanje bolnika kot družbenega

bitja (priznavanje in prisotnost človeške interakcije) (ibid., 1999, str. 130).

Spremenjeno zdravstveno stanje se ne omejuje samo na poslabšanje fiziološkega delovanja,

ampak gre za spremembo ali potrebo, ki se nanaša na katerega koli od štirih principov

ohranjanja. Teorija se nanaša samo na posameznika, ki je bolan, s tem pa se središče

zdravstvene nege zoži, saj se usmeri k ohranjanju ali ponovnem vzpostavljanju zdravja (ibid.,

1999, str. 131).

Po njeni teoriji mora medicinska sestra opazovati bolnika, se odločiti za primerno

intervencijo in nato ovrednotiti njeno koristnost pri pomoči bolniku. Pri zdravstveni negi

sodelujeta medicinska sestra in bolnik. Med ugotavljanjem potreb in ocenjevanjem stanja je

pri bolniku možno uporabiti dve metodi: opazovanje in poslušanje. Središče je bolnik;

družina in drugi posamezniki so pomembni le, če lahko vplivajo na dobrobit bolnika (gre za

vpliv na bolnika s pomočjo zunanjega okolja, pri tem pa njihove potrebe niso upoštevane).

Levinova pravi, da mora družinski člani postati cilj ocene, če želimo obravnavati njegove

potrebe (ibid., 1999, str. 132).


38

6.2 VLOGA DIPLOMIRANE MEDICINSKE SESTRE PRI

OSKRBI POŠKODOVANCA Z AKUTNO POŠKODBO

GLAVE

Vloga medicinske sestre (MS) in zdravstvene nege pri zdravljenju življenjsko ogroženega

bolnika je podpora načrtu zdravljenja. Iz tega izhajata odvisna in samostojna funkcija

medicinske sestre. Odvisnost se kaže v nadzoru življenjsko ogroženega bolnika, asistenci pri

diagnostično in terapevtskih postopkih ter dajanju zdravil po pisnih zdravnikovih navodilih.

Življenjsko ogrožen bolnik poleg intenzivnih diagnostičnih in terapevtskih ukrepov potrebuje

tudi opazovanje,neprekinjen nadzor vitalnih funkcij, pravočasno zaznavanje zapletov,

takojšnje obveščanje zdravnika in ukrepanje po njegovih navodilih (Kodila, 2008, str. 3).

Ko v ambulanti poškodovanca prevzamemo, še preden ga slečemo je potrebno najprej oceniti

njegovo zavest tako, da ga pozdravimo in povprašamo « Kako vam je ime?, »Kaj vas boli?«,

»Kaj se je zgodilo?«, » A veste, kje se nahajate?« Odgovori nam dajo pomembne podatke za

nadaljnjo obravnavo poškodovanca. Še le nato poškodovanca pripravimo na pregled, tako da

ga slečemo hkrati pa moramo paziti, da ohranimo poškodovančevo intimo, kljub akutni

poškodbi.

Medicinska sestra pri poškodovancu najprej izmeri osnovne vitalne funkcije z namenom, da

ugotovi dejansko zdravstveno stanje poškodovanca in da se najprej rešuje ogroženo stanje

poškodovanca z poškodbo glave.

Medicinska sestra meri in ocenjuje:

- dihanje in nasičenost hemoglobina s kisikom (Spo2),

- krvni tlak,

- pulz,

- orientacijska nevrološka ocena.


39

Kako pogosto bo medicinska sestra preverjala stanje zavesti in izvajala merjenje vitalnih

funkcij, se bo odločila glede na stanje poškodovanca. Vsa opažanja medicinska sestra pisno

beleži na Registrski list bolnika v Urgentni travmatološki ambulanti (PRILOGA 3).

OCENA DIHANJA

Ocena dihanja je pri poškodbi glave izrednega pomembna, kajti oskrba možganov s kisikom

je prvi in najpomembnejši ukrep. Pomanjkanje kisika v možganih poslabša primarno

možgansko poškodbo in je tudi bistveni vzrok za nastanek možganskega edema (Peneš, 2003,

str. 16).

Pri oceni dihanja nas zanima:

- prehodnost dihalne poti in s tem prisotnost dihanja,

- oblika dihanja in da se prsni koš dviga,

- frekvenca dihanja,

- oksigeniranost (ibid., 2003, str. 17).

Če MS opazi, da nastajajo obdobja prenehanja dihanja z menjavo obdobja forsiranega

dihanja, časovno nepravilno dihanje z različno globino dihanja, postinspiratorno pavzo, lahko

že iz ocene oblike dihanja ugotovimo, da je vzrok za poslabšanje zavesti poškodba

možganov. Poškodovancu s poškodbo glave, ki še zadovoljivo diha, začnemo čim prej dajati

100% kisik preko obrazne maske (OHIO). Pri tej maski lahko opazujemo in štejemo premik

balona in s tem ugotavljamo frekvenco dihanja. Če je ta večja od 35 vdihov na minuto in

manjša od 6 na minuto, je pri poškodbah glave indikacija za intubacijo in mehansko

predihavanje, kajti poškodovanec s poškodbo glave mora biti ustrezno ventiliran in

oksigeniran (ibid., 2003, str. 17).

Za nadzor nasičenosti hemoglobina s kisikom uporabljamo pulzni oksimeter in z njim ima

lahko MS kontinuiran nadzor nad oskrbo s kisikom v možganih. Cianoza kože je resen znak

in predstavlja hudo pomanjkanje kisika v možganih. Nasičenost hemoglobina manj kot 90%

kaže na hipoksijo v možganih poškodovanca. Naša skrb v okviru dihanja poškodovanca s


40

poškodbo glave je čim večja nasičenost hemoglobina s kisikom in s tem je tudi zadovoljiva

oskrba možganov s kisikom. Zavedati se je moramo, da je pomanjkanje kisika v možganih

eden najpogostejših vzrokov za smrtnost pri poškodbah glave (ibid., 2003, str. 17).

OCENA KRVNEGA OBTOKA KRVI

Pri oceni krvnega obtoka MS nadzira predvsem vrednosti arterijskega krvnega tlaka, kajti le

ta je pomemben zaradi oskrbe možganov s kisikom. Arterijski krvni tlak je izrednega pomena

za vzdrževanje normalnega možganskega prekrvavitvenega tlaka( vrednost pod 50 mmHg-

ishemija možganov). Sistolični arterijski krvni tlak naj bi bil za zdravega mladega človeka

med 110 in 120 mmHg, za starejše in hipertenzike pa med 120 in 150 mmHg. MS si ves čas

prizadeva vzdrževati arterijski krvni tlak, kajti hipotenzija podvoji smrtnost pri hudi poškodbi

glave. Seveda pa je za MS pomembna tudi ocena frekvence srčnih utripov (Peneš, 2003, str.

17).

Poškodovanci s poškodbo glave »večinoma« potrebujejo intravenozni (i.v.) kanal z

namenom, da v primeru hipotenzije infundiramo ustrezne infuzijske tekočine. Pri odraslem

poškodovancu vedno uvedemo debelejšo i.v. kanilo (volumen G12 ali G14), za dovolj velik

pretok. Seveda lahko vstavimo več i.v. poti, če je to potrebno. V primeru, da pride do padca

sistoličnega krvnega tlak MS obvesti zdravnika, ki odredi katero tekočino lahko infundiramo.

Ponavadi je to koloidna raztopina 6% ali 0% Haes ob vezavi kristaloidov (0,9% NaCl).

Glukoznih raztopin se moramo izogibati, razen v primeru hipoglikemije (ibid., 2003, str. 17).

Meritve krvnega tlaka in infundiranje tekočin si MS pisno beleži na Registrskim list bolnika

v Urgentni travmatološki ambulanti.

ORIENTACIJSKA NEVROLOŠKA OCENA

Če je poškodovanec, ki je utrpel poškodbo glave ob pregledu pri zavesti in časovno ter

krajevno orientiran, lahko MS reče, da je njegovo stanje zavesti brez posebnosti. Pri okvari

možganskega sistema, ki zožuje zavest, MS oceni stopnjo zavesti s pomočjo Glasgow koma

lestvice (Peneš, 2003, str. 18).


41

MS ocenjuje:

- stanje zavesti in globino nezavesti (GCS),

- širino zenic in zenična reakcija,

- morebitne znake enostranske prizadetosti (ibid., 2003, str. 18).

6.3 MOŽNE NEGOVALNE DIAGNOZE PRI

POŠKODOVANCU Z AKUTNO POŠKODBO GLAVE

Negovalne diagnoze postavimo glede na analizo zbranih podatkov o poškodovancu/bolniku.

Vzroki so idividualni in temeljijo na zdravstvenem stanju poškodovanca/bolnika ali njegovih

potreb (Ivanuša, Železnik, 2002, str. 43).

1. Varnost

1. Spremembe v čutilih in zaznavanju.

2. Velika nevarnost drugih poškodb.

3. Velika nevarnost padcev.

4. Pomanjkanje znanja glede varnosti.

5. Velika nevarnost poškodb kože.

1. Higiena bolnika

a.) ZN ustne votline pri nezavestnim in oslabelim bolnikom

1. Velika nevarnost aspiracije.

2. Velika nevarnost poškodb.

3. Spremenjena ustna sluznica.

2. Življenjske funkcije pri bolniku

a.) Merjenje srčnega utripa

1. Spremembe v cirkulaciji.

2. Zmanjšanje minutni volumen srca.

b.) Merjenje dihanja

1. Motena izmenjava plinov.


42

2. Nezmožnost samostojnega dihanja.

3. Neučinkovito čiščenje dihalnih poti.

4. Neučinkovit način dihanja.

c.) Merjenje arterijskega krvnega tlaka

1. Spremembe v kardiopulmonalni tkivni perfuziji.

2. Zmanjšan minutni volumen srca.

3. Pomanjkanje znanja o kontroli krvnega tlaka.

d.) Merjenje nasičenosti hemoglobina s kisikom

1. Neučinkovito dihanje.

2. Motena izmenjava plinov.


3. Fizični pregled in ocena bolnikovega zdravstvenega stanja

a.) Splošni pregled

1. Tesnobnost.


3. Pomanjkanje tekočine ali velika nevarnost za pomanjkanje tekočine.

4. Motnje v fizični gibljivosti.


6. Bolečina.

b.) Pregled kože

1. Poškodba kože.

2. Spremenjena perfuzija tkiva.

c.) Pregled lasišča (in las)

1. Spremembe v tkivni perfuziji.

2. Spremenjena telesna podoba.

3. Poškodba kože.

d.) Pregled oči


2. Čutilno- zaznavne spremembe – vizualne.

e.) Pregled ušes



43

2. Bolečina.

3. Senzorično- perceptualne spremembe- slušne.

f.) Pregled nosu (in sinusov)

1. Težave pri dihanju.

2. Bolečina.

g.) Pregled ust in žrela

1. Spremenjena ustna sluznica.

2. Bolečina.

h.) Pregled živčnega sistema

1. Spremembe v miselnih procesih.

2. Velika nevarnost poškodb kože.



5. Motnje v ravnotežju.

6. Motnje v besednem sporazumevanju.

7. Čutilno- zaznavne spremembe.

4. Pomoč bolniku pri izlo čanju in odvajanju

a.) Pomoč pri uriniranju

1. Motnje fizične gibljivosti.

2. Primanjkljaj v lastni negi- uporaba stranišča.

b.) Pomoč pri odvajanju


c.) Kateterizacija

1. Bolečina.

5. Pomoč bolniku pri gibanju



3. Bolečina.


44

6. Zdravljenje bolnika s kisikom

a.) Aplikacija kisika po maski ali umetni dihalni poti

1. Motnje v izmenjavi plinov.

2. Neučinkovito čiščenje dihanje poti.

7. Vzdrževanje proste dihalne poti pri bolniku

a.) Pomoč pri izkašljevanju

1. Nezadostno čiščenje dihalnih poti.

2. Nepravilno dihanje.

b.) Aspiracija sekreta iz žrela in sapnika skozi usta ali nos


2. Nezadostno čiščenje dihanje poti.

3. Velika nevarnost poškodbe sluznice.

4. Velika nevarnost onfekcije.

8. Aplikacija zdravil bolniku

Aplikacija zdravil v podkožje, mišico in žilo

a.) Subkutano

1. Spremenjena perfuzija v tkivih.

2. Tesnobnost, Strah.

3. Velika nevarnost za poškodbo kože.

b.) Intramuskularno


5. Spremembe v vzdrževanju zdravja.

c.) Intravenozno

6. Zmanjšan volumen tekočine.

7. Velika nevarnost zmanjšanega volumna tekočin.

8. Velika nevarnost okužbe.

d.) Nastavitev hitrosti pretoka infuzijske tekočine

1. Zmanjšan volumen tekočine.

2. Velika nevarnost za primanjkljaj tekočine.


45

e.) Menjava infuzijskega sistema

1. Velika nevarnost infekcije.

9. Nadzor nad okužbo

a.) Umivanje in razkuževanje rok


b.) Priprava sterilnih delovne površine


c.) Natikanje sterilnih rokavic


d.) Priprava operativnega polja (britje)

1. Tesnobnost.

2. Velika nevarnost poškodbe kože.

3. Velika nevarnost okužb.

10. Zdravstvena nega bolnika pred operativnim posegom

1. Spremenjena cirkulacija v tkivih.

2. Tesnobnost.

3. Ovirano gibanje.

4. Poškodba kože.


6. Pomanjkanje tekočine.


8. Motnje v dihanju.

9. Obremenitev s tekočino.

11. Odvzem in priprava vzorcev za preiskave

a.) Odvzem krvi- vakumski sistem in z brizgo

1. Tesnobnost.



4. Pomanjkanje znanja o preiskavah krvi.


46

12. Diagnostično- terapevtski posegi

a.) Pomoč pri preiskavi s CT- jem in MRI-jem

1. Tesnobnost.

2. Pomanjkanje znanja o posegu.

b.) Transfuzija


2. Pomanjkanje tekočine.

13. Ukrepi pri bolniku, ki je v življenjski nevarnosti

a.) Odstranitev tujka iz dihalnih poti



b.) Vstavitev ustno-žrelnega tubusa

1. Velika nevarnost aspiracije.

2. Velika nevarnost okužbe.



c.) Uporaba ročnega dihalnega balona- AMBU-ja (Airway Manual Breathing

Unit)


2. Neuspešno čiščenje dihalnih poti.


d.) Oživljanje (kardiopulmonalna reanimacija)



3. Dihalna stiska.

14. Oskrba umrlega

1. Spremembe v družinskem življenju.

2. Žalovanje.

3. Neuspešno individualno obvladovanje dogodkov (Ivanuša,Železnik, 2002, str. 13-

577) .


47

15 najpogostejših negovalnih diagnoz po GORDONOVI pri življenjsko ogroženem

kirurškem bolniku:

� Ventilacija, nefunkcionalna.

� Dihalne poti, neučinkovito čiščenje.

� Izmenjava plinov, nepopolna.

� Funkcija srca, zmanjšana.

� Perfuzija v tkivih, neučinkovita.

� Intrakranialna adaptacija, zmanjšana sposobnost.

� Nevarnost aspiracije.

� Tekočine, nevarnost za neuravnovešen volumen tekočin.

� Neučinkovita termoregulacija.

� Mobilnost, nepopolna mobilnost v postelji (ležečem vozičku).

� Samonega, popolna nezmožnost samonege.

� Koža, nevarnost za poškodovanje kože, nevarnost za spremembe kože.

� Nevarnost infekcije.

� Nevromuskulaturna disfunkcija, nevarnost periferne nevromuskulaturne disfunkcije.

� Komunikacija, nepopolna verbalna (Kodila, 2008, str. 7).


48

7 RAZISKAVA

7.1 RAZISKOVALNO VPRAŠANJE

• Ali imajo člani negovalnega tima ustrezno znanje in izkušnje ob obravnavi pacienta

ob akutni poškodbi glave ?

• S kakšnimi težavami se srečujejo medicinske sestre pri celostni obravnavi in oskrbi s

poškodovancem z akutno poškodbo glave ?

7.2 METODOLOGIJA

Diplomsko delo je sestavljeno iz dveh delov in sicer iz teoretičnega in empiričnega dela.

Nastalo je na podlagi študija strokovne domače in tuje literature, internetnih virov ter

pridobljenih rezultatov iz anketnega vprašalnika.

7.2.1 RAZISKOVALNE METODE

Pri izdelavi diplomske naloge smo uporabili deskriptivno metodo dela, to je metoda

spraševanja, kjer podatke zberemo z opazovanjem ali spraševanjem. Izbrali smo metodo

spraševanja v obliki ankete. Gre za sistematično pridobivanje, razvrščanje in analiziranje

podatkov iz strokovne literature, zbiranje podatkov z anketnim vprašalnikom, analiza delno

strukturiranega anketnega vprašalnika. Pri obdelavi podatkov je bil uporabljen izračun

frekvenčne porazdelitve posameznih odgovorov glede na vzorec.

Druga metoda je pregled obstoječe literature s katero smo pridobili čim več informacij.

Uporabljeni so bili naslednji iskani nizi: glava, poškodba glave, zdravljenje, zdravstvena

nega, klinična pot, oskrba poškodovanca.


49

Največ gradiva je najdenega v strokovnih učbenikih in člankih o zdravstveni negi, s

poudarkom na kakovosti zdravniške oskrbe in zdravstvene nege s kliničnimi potmi, v

zbornikih s simpozijev in kongresov ter strokovnih knjig na temo oskrba poškodovanca s

poškodbo glave in zdravstvene nege takega pacienta. S pomočjo sodobnih informacijskih

sistemov, kot so različne bibliografske baze (Biomedicina Slovenica, Slovenska bibliografska

zbirka biomedicine), COBISS (Kooperativni online bibliografski sistem in servis), Medline

(PubMed) in internet, smo pridobili publikacije, ki so potrebne in se navezujejo na temo

diplomskega dela.

7.2.2 RAZISKOVALNI VZOREC IN RAZISKOVALNO OKOLJE

V raziskovalnem delu diplomskega dela smo uporabili anonimni anketni vprašalnik, ki je

obsegal 20 vprašanj. Vprašanja v anketnem vprašalniku so bila večinoma zaprtega tipa. V

naši raziskavi smo anketirali 44 anketirancev. Od tega je 23 diplomiranih medicinskih sester

oz. višjih medicinskih sester in 21 srednjimi medicinskimi sestrami , ki delajo s

poškodovanci po metodi procesa zdravstvene nege. Zajeti anketiranci so imeli časovno

različne delovne izkušnje (delovno dobo).

Raziskovalno nalogo smo izvedli med medicinskimi sestrami zaposlene v Univerzitetnem

kliničnem centru Ljubljana , enota Urgentni kirurški blok.


50

8 REZULTATI

Rezultati raziskave so predstavljeni v istem zaporedju, kot si sledijo vprašanja v anketi.

Številka v oklepaju predstavlja število anketirancev, ki so odgovorili na določeno vprašanje.

V raziskavi je sodelovalo 23 od 29 zaposlenih višjih oz. diplomiranih medicinskih sester od

in 21 od 26 zaposlenih srednjih medicinskih sestre, zato bi bilo potrebno raziskavo ponoviti

na večji ravni in v več različnih ustanovah.

Slikovni prikaz – grafikoni rezultatov anketnega vprašalnika, ki je bil razdeljen na 4 sklope:

demografski podatki, obremenjenost, znanje in delo medicinske sestre s poškodovancem z

akutno poškodbo glave ter zdravstveno- vzgojno delo medicinske sestre s svojci

poškodovanega.


51

Grafikon 1: Struktura anketirancev po spolu

moški34%

ženske66%

• Analiza: Večino anketiranih je ženskega spola, v 66 % ali 29 žensk. Moških je 34%,

to je 15 moških zaposlenih na oddelku.

Grafikon 2: Struktura anketirancev po starosti

do 25 let7%

26- 35 let40%

36- 45 let23%

nad 45 let30%

• Analiza: Večina anketiranih je v starosti 26 do 35 let 40 % (18) anketirancev,

najmanj pa je starih do 25 let 7 % (3) anketiranih.


52

Grafikon 3: Struktura anketirancev po delovni dobi na oddelku.

do 2.let2% 2- 5 let

21%

6- 10 let14%

11- 14 let9%

15- 20 let15%

21- 25 let18%

nad 25 let21%

• Analiza: Večina anketiranih v Urgentnem kirurškem bloku je zaposlenih od 2 do 5 let

in nad 25 let 21 % (9) zaposlenih v vsaki kategoriji, najmanj pa do 2. let 2 % (1)

zaposlen.

Grafikon 4 : Struktura anketirancev po stopnji izobrazbe

Srednja šola47%

Višja šola25%

Visoka šola28%

Univezitetna izobrazba

0%

Podiplomska izobrazba

0%

• Analiza: Največ anketirancev ima srednješolsko izobrazbo 47% (21) zaposlenih.

Sledi visokošolska z 28% (12) anketiranih. Najmanj jih ima višjo strokovno 25 %

(11) zaposlenih. Nihče od anketirancev pa nima univerzitetne ali podiplomske

izobrazbe.


53

OBREMENJENOST MEDICINSKIH SESTER

Grafikon 5: Ali vam delo z poškodovancem z akutno poškodbo glave predstavlja večjo

obremenjenost kot delo z ostalimi poškodovanci ?

Da68%

Ne32%

Ne vem0%

• Analiza: 68 % (30) anketiranih meni, da jim delo s poškodovance z akutno poškodbo

glave predstavlja večjo obremenjenost kot z ostalimi poškodovanci. Medtem ko 32%

(14) anketiranim to ne predstavlja.

Grafikon 6: (nanaša se na grafikon 5: odgovor DA- 68% ). Če ste na zgornje vprašanje

odgovorili z DA, vas prosim da obremenjenost ovrednotite !

Srednja26%

Velika48%

Zelo velika26%

Majhna0%

• Analiza: Največ anketirancev 48% (14) je ovrednotilo, da jim delo s takim

poškodovancev predstavlja veliko obremenjenost. 26% (8) anketirancev je

ovrednotilo obremenjenost kot srednje obremenjujočo ter 26% kot nizko obremenitev.


54

ZNANJE MEDICINSKIH SESTER

Grafikon 7: Kaj menite, kakšno je vaše teoretično znanje o akutni poškodbi glave?

Dobro66%

Zelo dobro23%

Nimam teoreti čnega

znanja0%

Se ne znam odlo čiti

0%

Osnovno11%

• Analiza:66% (29) anketiranih trdi, da je njihovo teoretično znanje dobro o poškodbi

glave. 23% (10) anketirancev je mnenja , da imajo zelo dobro znanje in 11% (5)

anketirancev meni da ima le osnovno znanje.

Grafikon 8: Ali ste se o akutni poškodbi glave in o zdravstveni negi poškodovanca z

omenjeno poškodbo pripravljeni izobraževati in s tem pridobiti več informacij?

Da100%

Ne0% Ne vem

0%

• Analiza: Vseh 100% (44) anketirancev je pripravljeno dodatno izobraževati na

področju akutne poškodbe glave in tako pridobiti več znanja.


55

Grafikon 9: Kje ste pridobili največ znanja o poškodbah glave?

Na delovnem mestu77%

Internet2%

Na strokovnih seminarjih

11%Branje strokovne

literature5%

V času šolanja5%

• Analiza: Najmanj, 2% (1) anketiranih je največ znanja o poškodbah glave je

pridobilo s pomočjo interneta in v času šolanja 5% (2) anketiranih. Kar 77% (34)

anketiranih pa je znanje pridobilo na delovnem mestu.

Grafikon 10: Ali ste po vašem mnenju pravočasno seznanjeni z novimi smernicami za

izvajanje temeljnih postopkov oživljanja (TPO)?

Da75%

Ne18%

Ne vem7%

• Analiza: Več kot polovica 75% (33) anketiranih trdi, da je pravočasno seznanjena o

novih smernicah TPO-ja, neopredeljenih je 7% (3) anketiranih in 18% (8) anketiranih

pa meni, da niso pravočasno seznanjeni.


56

Grafikon 11: Ali vaša delovna organizacija poskrbi, da se udeležite strokovnega

izpopolnjevanja (TPO) oz. tečaja reanimacije, kadar pride do novih smernic?

Da, vedno93%

Ne7%

• Analiza: Kar 93% (41) anketirancev trdi da njihova delovna organizacija poskrbi za

strokovno izpopolnjevanje TPO-ja ob novih smernicah, medtem ko jih je 7% (3)

anketiranih to zanika.

DELO S POŠKODOVANCEM ( PACIENTOM )

Grafikon 12: Kaj vas moti pri delu z poškodovancem z akutno poškodbo glave?

da je delo veliko bolj zahtevno

55%

vaša opažanja13%

da porabim veliko več časa kot pri

ostalih poškodovancih

27%

sodelovanje s širšim

zdravstvenim timom

5%

• Analiza: Da je delo veliko bolj zahtevno meni več kot polovica 55% oz. (24)

anketirancev. 27% oziroma (12) anketirancev pravi,da porabi veliko več časa v

primerjavi z ostalimi poškodovanci. 5% oziroma (2) anketirancev moti sodelovanje s

širšim zdravstvenim timo ter 13% oziroma (6) anketiranih je podalo svoje mnenje.


57

Grafikon 12-d odgovor: Opažanja anketirancev ( 13% oz. (6) anketiranih).

vaša opažanja

13%

• Analiza: 13% (6) anketirancev je podalo svoja opažanja, in sicer v 33% (2), da je

premalo negovalnega kadra v timu, prav tako jih je v enakem odstotku navedlo, da jih

nič ne moti, po 17% (1) anketiranih, je strah nenadnega- hitrega poslabšanja

zdravstvenega stanja poškodovanca ter v enakem odstotku jih moti nesodelovanje v

timu.

nič me ne moti33%

premalo negovalnega kadra v timu

33%

nesodelovanje17%

nenadno,hitro poslabšanje zdr.

stanja poškodovanca

17%


58

Grafikon 13: S čim bi, po vašem mnenju lahko primerjali obravnavo poškodovanca z akutno

poškodbo glave?

Poškodovanec z akutno poškodbo

trebuha34%Poškodovanec z

akutno poškodbo prsnega koša

14%

Se ne morem odlo čiti

41%

Poškodovanec z akutno poškodbo

hrbtenice11%

• Analiza: Obravnavo poškodovanca z akutno poškodbo glave lahko primerjamo z

akutno poškodbo trebuha je mnenja 34% (15) anketirancev, medtem ko je 14% (6)

mnenja, da je primerjava lahko z akutno poškodbo prsnega koša in 11% (5)

anketiranih primerja z akutno poškodbo hrbtenice. Kar 41% (18) anketiranih se ni

moglo odločiti.

Grafikon 14: Ali menite, da imate na vašem oddelku ustrezno dokumentacijo za delo po

metodi procesa zdravstvene nege s pacientom z akutno poškodbo glave?

Da32%

Ne, dokumentacija je

preobsežna11%

Ne dokumentacija je premalo obsežna

32%

Ne vem25%

• Analiza: Da je na njihovem oddelku ustrezna negovalna dokumentacija trdi 32% (14)

anketiranih. V enakem odstotku je mnenja, da je le ta premalo obsežna, medtem ko je

za 11% (5) anketiranih ta preobsežna.


59

Grafikon 15: Ali pri svojem delu pristopite k poškodovancu z akutno poškodbo glave po

metodi procesa zdravstvene nege?

Da, vedno25%

Da, kadar to dovoljuje čas

66%

Ne9%

• Analiza: 66% (29) anketiranih pristopi k obravnavi poškodovanca po metodi procesa

zdravstvene nege, kadar jim to dovoljuje čas. Vedno jih pristopi 25% (11)

anketirancev in v 9% (4) anketiranih pa ne uporablja metodo procesa zdravstvene

nege.

Grafikon 16: Katero metodo dela imate raje?

Tradicionalno (rutinsko)

52%

Metodo po procesu ZN

48%

• Analiza: Več kot polovica 52% (23) anketiranih pri svojem delu uporablja metodo

procesa zdravstvene nege, medtem ko jih 48% (21) anketiranih še vedno uporablja

tradicionalno- rutinsko metodo dela.


60

Grafikon 17: Česa vas je najbolj strah pri obravnavi oz. delu s poškodovancev z akutno

poškodbo glave? (napišite)

Tabela 2: Strah me je…

Odgovori anketirancev Odstotek

anketiranih Število anketiranih

hitra, nenadna sprememba zdravstvenega stanja poškodovanca na slabše

43 % 19

spremljanje poškodovanca na preiskavo- CT 14 % 6

reanimacije poškodovanega 9 % 4

nedosegljivosti zdravnika 9 % 4

da se kaj ne spregleda 9% 4 da zaradi narave dela, ne bomo uspeli zagotoviti stalne prisotnosti negovalnega kadra ob poškodovancu

5 % 2

dodatnih poškodb pri poškodovancu 5 % 2

kasnejših posledic poškodbe 2 % 1

poleg poškodbe prisotnost akutnega alkoholnega opoja

2 % 1

če imaš znanje TPO-ja je strah odveč 2 % 1


61

9%

9%

9%

5%

14%

43%

5% 2% 2% 2%

• Analiza: Medicinske sestre je pri obravnavi poškodovanca z akutno poškodbo glave

najbolj strah 43% (19) anketiranih , da bi prišlo do nenadne, hitre spremembe

zdravstvenega stanja na slabše. Nato sledi v 14% (6) anketiranih je strah spremljanja

takega poškodovanca na preiskavo – CT, ki je oddaljena od urgentnega bloka. 9% (4)

anketirancev je strah v rubrikah, da se kaj ne spregleda pri obravnavi, nedosegljivost

zdravnika in reanimacije. Strah pred dodatnimi poškodbami in nezadostno število

negovalnega kadra je mnenja po 5% (2) anketiranih. Po 2% (1) anketiranih pa je v

rubrikah strah pred kasnejšimi posledicami, prisotnostjo alkoholnega opoja, da bi

poškodovanec prenehal dihati in da je strah odveč, če imaš znanje TPO-ja (temeljnih

postopkov oživljanja).


62

Grafikon 18: Ali imate pri opravljanju svojega dela kontakt svojci poškodovanca z akutno

poškodbo glave v času urgentne obravnave ?

Da, vsaki č70%

Občasno25%

Ne, nikoli5%

Analiza: Največ anketiranih, 70% (31) pravi, da ima vsakokrat pri opravljanju svojega dela

kontakt s svojci poškodovanega, 5% (2) anketiranih pa ga nima nikoli.

Grafikon 19: Mislite, da imate dovolj teoretičnega znanje kot izkušenj, da lahko strokovno

zdravstveno- vzgojno delujete pri svojem delu s svojci z akutno poškodbo glave?

Da50%

Ne27%

Ne vem23%

• Analiza: Polovica 50% (22) anketiranih misli, da ima dovolj teoretičnega znanja in

izkušenj za delo s svojci poškodovanega. Da nima, jih je odgovorilo 27% (12)

anketirancev, neopredeljenih jih je bilo kar 23% (10) anketirancev.


63

Grafikon 20: Ali vam zdravstveno- vzgojno delo s svojci poškodovanca z akutno poškodbo

glave vzame veliko časa?

Včasih, odvisno od svojcev oz

nijhovih zahtev86%

Da, vsaki č9%

Drugo5%

Ne, ker se posvetim samo poškodovancu

0%

• Analiza: Največ 86% (38) anketiranih je odgovorilo, da jim zdravstveno vzgojno

delo s svojci le včasih vzame veliko časa, saj je to odvisno od njihovih zahtev. 9 %

(4) anketiranim to vsakič vzame čas in v 5% (2) je bilo navedeno kot drugo.


64

Grafikon 20, d- odgovor : Drugo (5% oz. (2) anketirancev)

drugo

100%

• Analiza: Vseh 5% (2) anketiranih, ki je obkrožilo odgovor drugo(d-odgovor) pri 20

vprašanju ni navedlo svojega razloga.

9%

86%

0% 5%


65

9 INTERPRETACIJA IN RAZPRAVA

Zavedati se je potrebno problemov povezanih z obravnavo, oskrbo poškodovanca z akutno

poškodbo glave in njihovima vplivoma na kakovostno izvedbo dela ter o njih jasno in glasno

spregovoriti. Le tako lahko določimo korake in poiščemo najboljše rešitve, ki bodo pripeljali

do želenih ciljev in celovite rešitve problema.

Analiza rezultatov anketnega vprašalnika je pokazala, da bi bilo potrebno za izboljšanje

strokovnega znanja medicinskih sester s področja poškodb glave, dela s poškodovancem z

akutno poškodbo glave, zdravstveno vzgojnim delom s svojci in njihovim vzdrževanjem na

visoki ravni ter za kakovostno ZN, realizirati naslednji organizacijski načrt:

� zagotoviti ustrezne kadrovske normative,

� preoblikovati dokument ZN, prilagoditi ga potrebam oziroma zahtevam obravnave

poškodovanca/ pacienta v urgentni ambulanti,

� organizirati oz. poskrbeti za dodatno izobraževanje medicinskih sester na področju

akutne poškodbe glave in zdravstveno vzgojnega dela s svojci poškodovanega ter

tako pridobiti več znanja oziroma ga ohranjati,

� še naprej skrbeti, da bodo medicinske sestre ob novih smernicah temeljnih postopkih

oživljanja (TPO) pravočasno seznanjene,

� odgovorne inštitucije za šolstvo bi morale razmisliti o možni dopolnitvi oziroma

spremembi šolskega strokovnega programa s ciljem, da bi v času šolanja medicinske

sestre pridobile več usmerjenega strokovnega znanja na različnih področjih,

� izvajati kakovostno zdravstveno nego po strokovnih standardih (metodi procesa

zdravstvene nege).

Na osnovi obdelave anketnega vprašalnika je razmerje med zaposlenimi v UKB- ju glede na

spol v prid žensk, in sicer 66% (29 žensk: 15 moškim) zaposlenih. Negovalni tim, ki je

sodeloval v raziskavi je bil v večini ženskega spola.


66

Prevladovanje ženskega spola v zdravstveni negi je še vedno prisotno, a ni strogo omejeno

kot v preteklosti. Na nekaterih oddelkih prevladuje moški kolektiv, primer so reševalne

postaje in psihiatrični- zaprti oddelki. Vključevanje moškega spola v negovalni kolektiv je

vsekakor dobrodošlo, saj s svojo prisotnostjo veliko doprinesejo v kolektiv. Mešan negovalni

kolektiv je veliko bolj dinamičen, pester, ustvarjalen, motiviran, posledično pa tudi uspešen

in zna ubrati različne poti za reševanje problemov.

Medicinske sestre so kar v 68% navedle, da jim delo s poškodovancem z akutno poškodbo

glave predstavlja večjo obremenjenost kot z ostalimi poškodovanci. V 48% jih je ovrednotilo

obremenjenost kot veliko, kar pove, da je delo s takim poškodovancem zahtevnejše, bolj

stresno, nepredvidljivo, ne pa tudi bolj odgovorno, saj je vsak poškodovanec naš pacient in

ga je potrebno obravnavati kot individum.

Pri vsakodnevnem delu medicinska sestra opravlja različne naloge in je postavljena v različne

vloge, katere vestno in z odgovornostjo opravlja ter jih zagovarja. Poklic medicinske sestre je

eden izmed najbolj stresnih in izčrpajočih. Kot vzrok se navaja obremenjenost. Posledica tega

so neprimerni odnosi, nejevolja, izčrpanost, odhodi na druga lažja delovna mesta.

Da je v Urgentnem kirurškem bloku (UKB) ustrezna negovalna dokumentacija (delo po

metodi procesa zdravstvene nege) trdi le 32% (14) anketiranih.

Dokumentacija zdravstvene nege je pisna oblika komunikacije. V UKB- ju imamo negovalno

dokumentacijo, ki je sicer namenjena za dokumentiranje opažanj in postopkov ob sprejemu

poškodovanca v urgentno ambulanto. Imamo pa tudi druge obrazce, kot je kontrolni list

predaje poškodovanca v operacijske prostore. Dokument zdravstvene nege je uradni

dokument predpisan in potrjen s strani Univerzitetnega Kliničnega centra. Za beleženje

aktivnosti zdravstvene nege akutnega poškodovanca/ pacienta v urgentni ambulanti pa ni

primeren, saj je preobsežen. Sicer je zelo dobro zasnovan, ker zajame poškodovanca/pacienta

celostno, vendar bi moral biti za samo izvedbo dela v urgentni ambulanti le temu prilagojen

(več rubrik za beleženje vitalnih funkcij, vključitev rubrike za lestvico Glasgow kome,

oblikovati tabelo za boljšo preglednost prejete medikamentozne terapije in kompleksnosti

oskrbe za različne vrste poškod).


67

Teoretično znanje medicinske sestre je osnova, da lahko deluje v svojem poklicu. 66% (29)

anketirancev trdi, da ima dobro teoretično znanje s področja poškodbe glave in 23% (10)

anketirancev, da je njihovo znanje zelo dobro.

Znanje o poškodbi glave pridobljeno v času strokovnega šolanja, srednješolskega ali

visokošolskega, je ocenjeno zelo nizko, samo 5% (2) anketiranca je bilo tega mnenja. V času

strokovnega- usmerjenega šolanja bi morala bodoča medicinska sestra pridobiti veliko več

teoretičnega znanja o poškodbi glave, saj bi tako lahko bolj samozavestno in samostojno

delovala že na začetku poklicne kariere. Je pa res, da delovne izkušnje- praksa veliko

doprinesejo, saj se le tako srečamo z realnimi, predvidljivimi in nepredvidljivimi dogodki

ter temu primerno- strokovno ukrepamo, da zagotovimo čimbolj kvalitetno zdravstveno nego

poškodovanca z akutno poškodbo glave. Obvezno je povezovanje med teorijo in prakso ter

obratno. Medicinska sestra mora imeti sposobnost opažanja, zaznavanja, hitrega ukrepanja,

iznajdljivosti, prilagodljivosti, empatije, organizacije in odločnosti, da lahko izvede proces

zdravstvene nege, tako da zagotovi kakovostno- urgentno zdravstveno nego poškodovanca.

Seveda pa je potrebno že pridobljeno znanje ohranjati oziroma ga nadgrajevati z udeležbo na

različnih strokovnih izobraževanjih in ga uporabiti v praksi.

Negovalni tim se pri svojem vsakodnevnem delu srečuje s svojci poškodovanega, ki imajo

pomembno vlogo pri obravnavi poškodovanca. 70% (31) anketirancev je navedlo, da ima

vsakič stik svojci, medtem ko jih v 25 % (11) navaja le občasen kontakt.

Svojci so pomemben člen pri urgentni obravnavi poškodovanca, saj nudijo psihično podporo

svojemu družinskemu članu ob neljubem, nenadnem dogodku, ki lahko tudi za dalj časa

spremeni kvaliteto življenje poškodovanca. S pomočjo svojcev zdravstveni tim pridobi

podatke, ki so pomembni pri obravnavi, in sicer možne akutna ali kronična obolenja,

posledično začasna ali stalna medikamentozna terapija, prebolela obolenja, pretekle

poškodbe… Tudi svojci potrebujejo našo strokovno pomoč. Ta je lahko v obliki zdravstveno

vzgojnega delovanja ali pa v obliki nudenja medicinske pomoči, predvsem takrat, ko jim je

sporočena zelo slaba novica o njihovem družinskem članu. Takrat poleg poškodovanca

postanejo tudi svojci pacienti. Za zdravstvene vzgojno delovanje potrebuje medicinska sestra

znanje. Le 50% (22) anketiranih meni, da ima dovolj teoretičnega znanja za zdravstveno


68

vzgojno delovanje. Medicinski sestri svojci ne smejo biti breme, pa čeprav ji lahko otežijo

njeno delovanje. Zavedati se mora, da je takrat njihovo psihično zdravstveno stanje porušeno

in od nje pričakujejo pomoč. V 86% (38) anketiranih trdi, da jim delo s svojci vzame le

včasih veliko njihovega časa, saj je to odvisno koliko so le ti zahtevni. Zavedati se pa

moramo, da so svojci v Urgentnem kirurškem bloku vsakdanjik. Medicinske sestre si, kljub

naravi dela, organizirajo proces zdravstvene nege tako, da so v obravnavo poleg

poškodovanca, zajeti tudi svojci in na ta način zagotovijo celostno zdravstveno nego.


69

10 SKLEP

Delo medicinske sestre v UKB je zelo dinamično, zahtevno, zanimivo in predvsem

nepredvidljivo. Pri vsakodnevnem delu se zdravstveno osebje UKB srečuje s poškodovanci,

ki so težko poškodovani in je ogroženo njihovo življenje. Poškodba glave predstavlja resno

nevarnost za poškodovančevo življenje, predvsem kadar gre za težko poškodbo glave, ko so

omejene sposobnosti za izvajanje vsakodnevnih življenjskih aktivnosti.

Rezultati ankete so pokazali, da so se medicinske sestre pripravljene dodatno izobraževati na

področju poškodbe glave. Delo s poškodovancem s akutno poškodbo glave je zelo zahtevno,

naporno in stresno, zato je potrebno zagotoviti ustrezno oziroma zadostno število

negovalnega kadra in tako preprečiti preobremenjenost in posledično izgorelost. Medicinska

sestra mora imeti znanje, voljo, biti fleksibilna in iznajdljiva, da lahko opravi svoje naloge.

Velik poudarek pri urgentni obravnavi poškodovanca na timskem pristopu, kjer so oziroma

morajo biti skupni cilji, da se lahko doseže kvalitetna in celovita zdravstvena oskrba le tega.

Nenaden neljubi dogodek povzroči človeku stres. Tako je poškodovanec, ki je pripeljan v

UKB prestrašen in zaskrbljen. Prav tako svojci poškodovanca občutijo stres- so čustveno

prizadeti, saj je njihov bližnji nenadno v spremenjenem zdravstvenem stanju. Zato je nujno

potrebno vključevanje svojcev v zdravstveno obravnavo in z njimi delovati zdravstveno

vzgojno.

Današnji ritem življenja je zelo hiter, včasih celo prehiter, zato mora vsak posameznik

prispevati svoj delež k preventivi poškodbe glave. Saj kljub strokovnem, hitrem in pravilnem

ukrepanju vsakič ne moremo preprečiti invalidnosti ali celo smrti.

Življenje je kratko,

pridobivanje izkušenj dolgotrajno,

ugodna priložnost redka,

izkušnja varljiva,

odločitev pa težka.

( HIPOKRAT)


70

LITERATURA

Ahčan U. Prva pomoč- priročnik s praktičnimi primeri. Ljubljana: Rdeči križ Slovenije,

2006: 1-40, 203-224.

Buček Hajdarević I, Kočevar R. Pomen komunikacije za oskrbo življenjsko ogroženih

poškodovancev. Življenjsko ogrožen pacient- Nujnost povezovanja. Terme Čatež: Sekcija

medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v urgenci, Zveza društev medicinskih sester

Slovenije, Oktober 2006: 111-113.

Breznik M, Pouh B, Velikonja P. Pristop, razpoznava, oskrba, transport poškodovanca s

poškodbo glave. Urgentna medicina- izbrana poglavja 7. Portorož: Slovensko združenje

za urgentno medicino, 2001: 89-102.

Gradišek P. Novosti v temeljnih postopkih oživljanja odraslih. Urgentna medicina-

izbrana poglavja- 13. Portorož: Slovensko združenje za urgentno medicino, 2006: 25.

Grajn A, Strojnik T. Poškodba glave in možganov. Medicinski mesečnik- letnik 2.

Maribor: Univerzitetni Klinični Center, Maj 2006: 146- 161.

Gričar M. Timsko delo na urgenci. Življenjsko ogrožen pacient- Učinkovita in

kakovostna oskrba. Terme Čatež: Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v

urgenci, Zveza medicinskih sester Slovenije, Oktober 2007: 17-18.

Grmec Š. Ukrepi na mestu nesreče pri poškodbi glave. V: XVI. dnevi rehabilitacijske

medicine. Ljubljana: Inštitut RS za rehabilitacijo, 2005: 19-30.

Grmec Š, Špindler M. Algoritem oživljanja pri odraslih osebah. Medicinski mesečnik.

Maribor: Univerzitetni Klinični Center, marec- april 2006: 102.


71

Gros T, Levin O. Življenjsko ogrožen pacient- Nujnost povezovanja. Življenjsko ogrožen

pacient- Nujnost povezovanja. Čatež: Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov

v urgenci, Zveza društev medicinskih sester Slovenije, 2006: 107-110.

Grubešić Z. Oskrba življenjsko ogroženega pacienta s poškodbo glave. Diplomska

naloga. Ljubljana: Visoka šola za zdravstveno, 2006.

Kalinšek I. Nujna medicinska pomoč. Ljubljana: Dopisna delavska univerza Univerzum,

1984: 22-28, 172-179.

Klun B. Možganske poškodbe. Ljubljana: Zdravniška zbornica Slovenije, Uredništvo

revije Isis,1997: 4-138.

Knific J. Nevroradiološke preiskave pri sveži poškodbi glave. Urgentna medicina-

izbrana poglavja 5. Portorož: Slovensko združenje za urgentno medicino., 1999: 61-78.

Kamenik B. Temeljni postopki oživljanja. Medicinski mesečnik. Maribor: Univerzitetni

Klini čni Center, marec- april 2006: 83- 89.

Kamenik B. Pristop k poškodovancu na terenu;interna vir. Maribor: Visoka zdravstvena

šola, 2006: 79- 82.

Kočevar R. Oskrba življenjsko ogroženega poškodovanca. Diplomska naloga. Ljubljana:

Visoka šola za zdravstvo, 2007.

Kodila V. Osnovni vodnik po kirurški enoti intenzivnega zdravljenja. Priročnik za

medicinske sestre in zdravstvene tehnike. Ljubljana: Univerzitetni Klinični Center,

Kirurška klinika, 2008: 3-7.

Košir S. Predstavitev Urgentnega kirurškega bloka; interni vir. Ljubljana, 2003.


72

Pajnkihar M. Teoretične osnove zdravstvene nege. Maribor: Visoka zdravstvena šola,

1999.

Peneš I. Vloga MS po prevzemu poškodovanca s poškodbo glave s poudarkom na oceni

vitalnih funkcij. Zdravstvena nega poškodovanca- II. Del; interna skripta. Ljubljana:

Klini čni Center- Travmatološka klinika, 2003: 16- 20.

Polh D. Obravnava bolnikov s poškodbo glave in hrbtenice v intenzivni negi. Politravma

v predbolnišničnem in bolnišničnem okolju. Debeli Rtič: Sekcija ZT in MS – reševalcev,

Zbornica zdravstvene nege Slovenije, November 2001: 110- 115.

Pouh B. Vloga anestezijske medicinske sestre pri oskrbi poškodovanca s hudo poškodbo

glave. Diplomska naloga. Maribor: Visoka zdravstvena šola, 2003.

Power T. Poškodbe glave. Praktični vodnik. Ljubljana: Društvo Vita, 1996: 13-44, 63-76,

193-200.

Prestor B. Nevrokirurški principi zdravljenja hude poškodbe glave. Urgentna medicina-

izbrana poglavja 5. Portorož: Slovensko združenje za urgentno medicino, 1999: 61-68.

Prestor J. Poškodbe glave. Politravma v predbolnišničnem in bolnišničnem okolju. Debeli

Rtič: Sekcija ZT in MS – reševalcev, Zbornica zdravstvene nege Slovenije, November

2001: 55- 75.

Randl. T. Patološki procesi pri poškodbi glave. Zdravstvena nega poškodovanca- II. del.

Ljubljana: Univerzitetni Klinični Center, 2003 : 4- 32.

Strojnik T. Epiduralni hematom. Medicinski mesečnik- letnik 2. Maribor: Univerzitetni

Klini čni Center, maj 2006: 331-337.

Strojnik T. Poškodba glave in možganov. Medicinski mesečnik- letnik 2. Maribor:

Univerzitetni Klinični Center, december 2006: 373- 383.


73

Strojnik T. Epiduralni hematom. Medicinski mesečnik- letnik 2. Maribor: Univerzitetni

Klini čni Center, november 2006: 332.

Špec-Marn A, Beovič B, Borovšak Z, Bošnjak R, Golmajer M, Fettich M., Kremžar B.,

Tonin M, Vidmar I, Bikovac-Rožmarin T, Gumzej G, Hribar P, Knific J, Novak A,

Škrbec M, Švigelj V, Grabar D, Hribar-Habinc M, Koršič M, Kosec L, Kosmin B,

Kuštrin K, Lipovšek M, Pogačar E, Polh D, Rus- Vaupot V, Smole T, Vlahovič D.

Priporočene smernice za ukrepe in zdravljenje pri poškodovancih s hudo poškodbo glave.

Ljubljana: Slovensko združenje za intenzivno medicino, 2004: 4-12.

Vlahovič D. Oskrba poškodovancev s hudo poškodbo glave na oddelku za urgentno

medicino. Urgentna medicina- izbrana poglavja 14. Portorož: Slovensko združenje za

urgentno medicino, 2007: 159.

Zdolšek S, Zupan P. Sprejem poškodovanca v urgentni center. Urgentni bolnik- strokovni

izziv. Terme Čatež: Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v urgenci, Zveza

društev medicinskih sester Slovenije, oktober 2008: 97-102.

Zelinka M. Reanimacija- Kako se usposabljamo. Urgentni bolnik- strokovni izziv. Terme

Čatež: Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v urgenci, Zveza društev

medicinskih sester Slovenije, oktober 2008: 7- 10.

Železnik D, Ivanuša A. Osnove zdravstvene nege kirurškega bolnika- izbrana področja.

Maribor: Visoka zdravstvena šola, 2000: 223- 224.

Železnik D, Ivanuša A. Standardi aktivnosti zdravstvene nege. Maribor: Univerza v

Mariboru, Visoka zdravstvena šola, 2002: 13- 577.

De Vecchis S. Severe head trauma. Early management phase. Simpozij o urgentnoj

medicini i spašavanju. Rijeka: Hrvatska udruga medicinskih sestara, 2002: 188- 193.


74

Elisabeth . M. Frost. Non-operative Care of the Patient With Head Injury. Urgentna

medicina- izbrana poglavja 5. Portorož: Slovensko združenje za urgentno medicino,

1999: 59-60.

John E. Campbell. Basic Trauma Life Support (BTLS). Fifth edition. Alabama chapter.

American College of Emergency Physicians, 2008: 128- 141.

McMinn R. M. H. Hutchings R. T. Pegington J. Abrahams P. H. Barvni atlas anatomije

človeka. Ljubljana: EWO, 1995: 9- 25.

Elektronska oblika:

1. http://www.sinapsa.org/tm/tm2006.php?id=31 (10.11.2007).

2. http://www.viva.si/clanek.asp?id=1004 (10.11.2007).

3. http://www.klubpolet.si/index.php?option=com_content&task=view&id=215&Itemid

=35 (10.11.2007).

4. http://www.siol.net/slovenija/zdravje/2008/10/v_sloveniji_utrpi_poskodbo_glave_letn

o_okoli_4000_oseb.aspx (04.01.2008).

5. http://www.ivz.si/javne_datoteke/datoteke/104-BO_PZ_tb_gr_2006_v1.pdf

(04.01.2008).

6. http://www.ivz.si/javne_datoteke/datoteke/104-BO_PZ_tb_gr_2005_v1.pdf

(4.01.2008).

7. http://www.aform.si/aformslo/opis.php?odpri=imobilizacija (20.06.2009).

8. file:///E:/FZV%20MB/LITERATURA%20ZA%20DIPLOMSKO/rudi/Po%C5%A1ko

dba%20glave.htm (20.06.2009).

9. (http://en.wikipedia.org/wiki/Traumatic_brain_injury) (20.06.2009).

10. (http://www.medilab.si/kaj-delamo-MR.php (20.06.2009).

11. http://www.hamradio.si/~s51kq/photo_album/Climbing_and_Mountaineering/pdf_cli

mbing/PRVA_POMOC/Prva_Pomoc_Trener_povzetek.pdf (2.07.2009).

12. http://webset.fe.uni-lj.si/biologija/bio_poglavje5.html (20.06.2009).

13. http://www.sbms.si/modules.php?op=modload&name=Departments&file=custom&re

q=10&custom_num=22&req=10(20.06.2009).


1

PRILOGA 1

VPRAŠALNIK

Sem Danijela Ćulibrk, absolventka FZV Maribor- smer zdravstvena nega in pripravljam

diplomsko nalogo na temo Obravnava poškodovanca z akutno poškodbo glave in vloga

diplomirane medicinske sestre pri oskrbi. Prosim Vas , da izpolnite anonimno anketo. Pred

vami je sklop vprašanj, na katere odgovori mi bodo v pomoč pri izdelavi diplomske naloge.

Prosim obkrožite samo en odgovor !

Za sodelovanje se vam najlepše zahvaljujem.

Ljubljana, (datum)

1. SPOL: a) moški b) ženski

2. STAROST: a) do 25 let b) 26 – 35 let c) 36 – 45 let d) Nad 45 let

3. DELOVNA DOBA: a) Do 2. let b) 2- 5 let c) 6- 10 let d) 11-14 let e) 15- 20 let f) 21- 25 let g) Nad 26 let

4. IZOBRAZBA:

a) Srednja šola b) Višja šola c) Visoka šola d) Univerzitetna izobrazba e) Podiplomska izobrazba


2

OBREMENJENJOST

5. Ali vam delo z poškodovancem z akutno poškodbo glave predstavlja večjo obremenjenost kot delo z ostalimi poškodovanci?

a) Da b) Ne c) Ne vem

6. Če ste na zgornje vprašanje odgovorili z DA, vas prosim da obremenjenost ovrednotite !

a.) Majhna b.) Srednja c.) Velika d.) Zelo velika

ZNANJE

7. Kaj menite, kakšno je vaše teoretično znanje o akutni poškodbi glave?

a) Osnovno b) Dobro c) Zelo dobro d) Nimam teoretičnega znanja e) Se ne znam odločiti

8. Ali ste se o akutni poškodbi glave in o zdravstveni negi poškodovanca z omenjeno poškodbo pripravljeni izobraževati in s tem pridobiti več informacij?


9. Kje ste pridobili največ znanja o poškodbah glave?

a) V času šolanja b) Na strokovnih in drugih izpopolnjevanjih c) Branje strokovne literature ( knjige, članki…) d) Internet e) Na delovnem mestu ( delovne izkušnje)


3

10. Ali ste po vašem mnenju pravočasno seznanjeni z novimi smernicami temeljnih postopkov oživljanja (TPO)?


11. Ali vaša delovna organizacija poskrbi, da se udeležite strokovnega izpopolnjevanja (TPO) oz. tečaja reanimacije, kadar pride do novih smernic?

a) Da, vedno b) Ne

DELO S PACIENTOM (POŠKODOVANCEM)

12. Kaj vas moti pri delu z poškodovancem z akutno poškodbo glave?

a) da porabim veliko več časa kot pri ostalih poškodovancih b) sodelovanje s širšim zdravstvenim timom c) da je delo veliko bolj zahtevno kot z ostalimi poškodovanci d) vaša opažanja_____________________________________

13. S čim bi, po vašem mnenju lahko primerjali obravnavo poškodovanca z akutno poškodbo glave?

a) Poškodovanca z akutno poškodbo hrbtenice b) Poškodovanca z akutno poškodbo trebuha c) Poškodovanca z akutno poškodbo prsnega koša d) Se ne morem odločiti

14. Ali menite, da imate na vašem oddelku ustrezno dokumentacijo za delo po metodi procesa zdravstvene nege s pacientom z akutno poškodbo glave?

a) Da b) Ne, dokumentacije je preobsežna c) Ne, dokumentacija je premalo obsežna d) Ne vem

15. Ali pri svojem delu pristopite k poškodovancu z akutno poškodbo glave po metodi procesa zdravstvene nege?

a) Da, vedno b) Da, kadar to dovoljuje čas c) Ne


4

16. Katero metodo dela imate raje?

a) Tradicionalno (rutinsko) b) Procesno metodo dela

17. Česa vas je najbolj strah pri obravnavi oz. delu s poškodovancev z akutno poškodbo glave? (napišite)

DELO S SVOJCI PACIENTOV (POŠKODOVANCEV)

18. Ali imate pri opravljanju svojega dela kontakt svojci poškodovanca z akutno poškodbo glave v času urgentne obravnave ?

a) Da, vsakič b) Občasno c) Ne, nikoli

19. Mislite, da imate dovolj teoretičnega znanje kot izkušenj, da lahko strokovno zdravstveno- vzgojno delujete pri svojem delu s svojci z akutno poškodbo glave?


20. Ali vam zdravstveno- vzgojno delo s svojci poškodovanca z akutno poškodbo glave vzame veliko časa?

a) Da, vsakič b) Včasih, odvisno od svojcev oz. njihovih zahtev c) Ne, ker se posvetim v celoti le poškodovancu d) Drugo: ________________________________


5

PRILOGA 2


6

PRILOGA 3


7

univerza v mariboru fakulteta za zdravstvene … · opisana je anatomija s patofiziologijo glave,...

Documents