univerza v mariboru fakulteta za zdravstvene … · guillain-barré-sthrol sindrom, nudenje podpore...
TRANSCRIPT
UNIVERZA V MARIBORU
FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE
ZDRAVSTVENA NEGA PACIENTA Z
GUILLAIN-BARRÉ SINDROMOM
(Diplomsko delo)
Maribor, 2010 Nataša Petan
UNIVERZA V MARIBORU
FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE
Mentor: predav. mag. Mateja Lorber, viš. med. ses., univ. dipl. org.
Somentor: prim. mag. Viktor Švigelj, dr. med.
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
I
IZVLEČEK
Landry-Guillain-Barré-Sthrol sindrom je redka nevrološka bolezen, ki lahko prizadane
vsakogar. Za njo je značilna nenadna izguba mišične moči, ki se pojavi v kratkem času. Ima
svoj specifični zagon in potek, zdravljenje je dolgotrajno. Človeka, ki pri polni zavesti postaja
gibalno oviran in odvisen od tuje pomoči, bolezen ne prizadane zgolj fizično temveč tudi
psihično. Zato sodi med poglavitne naloge medicinske sestre pri obravnavi pacienta z Landry-
Guillain-Barré-Sthrol sindrom, nudenje podpore pacientu in njegovim svojcem.
Diplomsko delo zajema opis pojava, poteka in zdravljenja bolezni ter vlogo medicinske sestre
v specifični zdravstveni negi. V raziskavi, ki smo jo izvedli na Kliničnem oddelku za
vaskularno intenzivno terapijo Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana, smo ugotavljali
ali imajo medicinske sestre dovolj znanja za obravnavo pacienta z Landry-Guillain-Barré-
Sthrol sindrom in ali jih delo z njim psihično izčrpa. Raziskava je temeljila na kvantitativni
metodologiji, anketo smo izvedli z anketnim vprašalnikom. Ugotovili smo, da si medicinske
sestre ţelijo več znanja s tega področja in da imajo več praktičnega kot teoretičnega znanja ter
da jih delo s tako specifičnim pacientom psihično izčrpa.
KLJUČNE BESEDE: Landry-Guillain-Barré-Sthrol sindrom-GBS, zdravstvena nega,
pacient, medicinska sestra
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
II
ABSTRACT
Landry-Guillain-Barré-Sthrol syndrome is a rare neurological disease which can hurt
anybody. The character of this disease is lost of muscle's power which is comming suddenly
in a very short time. The impetus and process are specific, medical treatment is long-term.
Man with full of conscious become motoric unmobile and dependent of other's help. He is
affect physicaly and psychily. That's why is given support to patient with Landry-Guillain-
Barré-Sthrol syndrome one of the capital mission in nursing care.
The diploma contains the description of emergen, process, course of treatment and the
important role of nurses in specific nursing care. In the research which was conducted in the
Clinique of Neurological intensive medicine at Ljubljana we ascertained the knowledge of
nurses abaut patient with Landry-Guillain-Barré-Sthrol syndrome and if they feel psychily
exhausted when they care abaut them. The research was based on quantitative methodology;
the survey was investigated with a questionnaire. We established that nurses want to get more
knowledge on this field of work; they have more practical than theoretical practice and
working with so specific patient cause psychily exhausted.
KEY WORDS: Landry-Guillain-Barré-Sthrol syndrome-GBS, nursing care, patient, nurse
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
III
I. KAZALO
1 UVOD.....................................................................................................................................1
2 LANDRY–GUILLAIN–BARRÉ-STHROL SINDROM...................................................3
2.1 DEFINICIJA.....................................................................................................................3
2.2 EPIDEMIOLOGIJA IN ETIOLOGIJA...........................................................................4
2.3 FIZIOLOGIJA..................................................................................................................5
2.4 PATOFIZIOLOGIJA POLIRADIKULONEVRITISA (GBS)........................................8
3 KLINIČNI POTEK BOLEZNI PRI PACIENTU Z GUILLAIN–BARRÉ
SINDROMOM........................................................................................................................11
3.1 NAJPOGOSTEJŠI ZAPLETI PRI PACIENTU Z GUILLAIN–BARRÉ
SINDROMOM..........................................................................................................................14
3.2 ZDRAVLJENJE PACIENTA Z GUILLAIN–BARRÉ SINDROMOM.........................16
4 VLOGA MEDICINSKE SESTRE PRI OBRAVNAVI PACIENTA Z GUILLAIN–
BARRÉ SINDROMOM.........................................................................................................21
5 KONTINUIRANA OBRAVNAVA PACIENTA Z GBS PO KONCEPTUALNEM
MODELU VIRGINIJE HENDERSON................................................................................26
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
IV
5.1 DIHANJE.........................................................................................................................27
5.2 HRANJENJE IN PITJE...................................................................................................30
5.3 IZLOČANJE IN ODVAJANJE.......................................................................................34
5.4 GIBANJE IN USTREZNA LEGA..................................................................................38
5.5 SPANJE IN POČITEK....................................................................................................42
5.6 OBLAČENJE IN SLAČENJE.........................................................................................45
5.7 VZDRŢEVANJE NORMALNE TELESNE TEMPERATURE.....................................47
5.8 OSEBNA HIGIENA IN UREJENOST...........................................................................49
5.9 IZOGIBANJE NEVARNOSTIM V OKOLJU................................................................52
5.10 KOMUNICIRANJE, IZRAŢANJE ČUSTEV...............................................................54
5.11 IZRAŢANJE VERSKIH ČUSTEV...............................................................................57
5.12 KORISTNO DELO TER RAZVEDRILO IN REKREACIJA......................................59
5.13 UČENJE IN PRIDOBIVANJE ZNANJA.....................................................................61
6 RAZISKOVALNE METODE IN METODOLOGIJA....................................................64
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
V
6.1 NAMEN RAZISKAVE...................................................................................................64
6.2 CILJI RAZISKAVE.........................................................................................................64
6.3 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA..................................................................................64
6.4 RAZISKOVALNE METODE.........................................................................................65
6.5 RAZISKOVALNI VZOREC...........................................................................................65
6.6 POSTOPKI ZBIRANJA PODATKOV...........................................................................65
7 REZULTATI RAZISKAVE..............................................................................................66
8 RAZPRAVA.........................................................................................................................77
9 SKLEP...................................................................................................................................79
10 ZAHVALA..........................................................................................................................82
11 LITERATURA IN VIRI....................................................................................................83
12 PRILOGA...........................................................................................................................86
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
VI
II. KAZALO TABEL IN GRAFOV
Tabela 1: Povprečna starost anketirancev................................................................................66
Tabela 2: Značilnost pacienta z GBS, na katero najprej pomisli negovalno osebje................69
Tabela 3: Karakteristike pacientov z GBS...............................................................................69
Tabela 4: Značilnosti, ki veljajo za GBS.................................................................................73
Graf 1: Stopnja izobrazbe........................................................................................................66
Graf 2: Delovna doba anketirancev na Nevrološki kliniki UKC Ljubljana.............................67
Graf 3: Leta delovnih izkušenj na Kliničnem oddelku za vaskularno in intenzivno terapijo
UKC Ljubljana..........................................................................................................................67
Graf 4: Pogostost srečevanja z boleznijo GBS na delovnem mestu........................................68
Graf 5: Potreba pacientov z GBS po specifični zdravstveni negi............................................68
Graf 6: Začetek pojava hospitalizma pri pacientu z GBS........................................................70
Graf 7: Psihična izčrpanost negovalnega osebja pri delu s pacientom z GBS.........................71
Graf 8: Vpliv morebitne psihične izčrpanosti na slabšo storilnost zdravstvene nege..............71
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
VII
Graf 9: Samokritičnost glede znanja o bolezni GBS...............................................................72
Graf 10: Način pridobivanja znanja negovalnega osebja o bolezni GBS................................72
Graf 11: Ţelja po dodatnem izobraţevanju o specifičnem obolenju z GBS............................73
Graf 12: Potencialne teţave pri bolezni GBS, na katere moramo biti najbolj pozorni............74
Graf 13: Obrazloţitev postopka dela pacientu z GBS pred izvedbo aktivnosti zdravstvene
nege...........................................................................................................................................75
Graf 14: Izbira primernega načina komunikacije pri delu s pacientom z GBS.......................75
Graf 15: Neverbalno izraţanje potrebe pacienta z GBS po komunikaciji...............................76
Graf 16: Najpogostejši način s katerim pacient z GBS izraţa potrebo po komunikaciji in
psihični podpori.........................................................................................................................76
Graf 17: Zavednje pomena “supporta“ na delovnem mestu tako za pacienta kot za njegove
svojce........................................................................................................................................77
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
VIII
III. KAZALO SLIK
Slika 1: Shematični prikaz ţivca in njegovega delovanja..........................................................6
Slika 2: Shematični prikaz perifernega ţivca.............................................................................7
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
1
1 UVOD
Landry–Guillain–Barré-Sthrol sindrom (v nadaljevanju GBS), je redka nevrološka,
akutno nastala bolezen, ki se pojavlja v vseh starostnih skupinah. Običajno pacienti
nenadoma zaznajo hitro napredovanje izgubljanja nadzora nad mišično močjo, posledično
pa se lahko pojavijo tudi teţave z dihanjem, poţiranjem in gibanjem, kar lahko pri
posameznemu pacientu izzove občutek strahu, nemoči in nerazumevanja ter hitro nastale
spremembe v zdravju. Prognoza GBS po dolgotrajni bolezni je lahko ugodna in pacient
lahko ţivi normalno ţivljenje ali pa ostane doţivljenjsko oviran. Prvi opisi GBS segajo v
leto 1916, ko sta bila opisana dva vojaka, pri katerih so ugotovili pri lumbalni punkciji
albumino-citološko disociacijo (povišane vrednosti proteinov v likvorju in odsotnost
vnetnih celic). Ugotovili so, da je klinična slika akutne flakcidne paralize drugačna kot
pri poliomielitisu, ki je v tistem času bila pogosta bolezen. Prvi so sindrom opisali
Guillain, Barré in Sthrol. Bolezen so poimenovali po prvih dveh francoskih nevrologih,
ime tretjega pa se kasneje iz neznanega vzroka ni več omenjalo. Opis te bolezni sega
sicer še dlje (80 let pred njihovim poimenovanjem sindroma), saj je bilo obolelih
primerov ţe takrat okoli nekaj sto. Bolezen je bila opisana kot radikulonevritis z
hiperalbuminorejo (povišanje likvorskih proteinov) brez prisotnih vnetnih celic (Parry et
al, 2007, str. 5).
Potrditev diagnoze je temeljila, kot tudi še danes, na elektrofizioloških preiskavah, katere
meritve je leta 1666 prvič opisal Francesco Redi pri električnem skatu (Wikipedija,
2009).
Začetek bolezni je pri večini enak. Pacient opisuje parastezije, hitro pa se pojavi nemoč v
okončinah, katera se lahko začne v spodnjih (ascendentna oblika), redkeje v zgornjih
(descendentna oblika) ali pa v moţganskih ţivcih. Nejasna bolečina je prisotna pri 89 %
primerov pacientov z GBS (Doorn et al., 2008, str. 945).
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
2
Pribliţno 2/3 pacientov pove, da so predhodno nekaj dni ali tednov preboleli akutno
vnetje, največkrat zgornjih dihalnih poti, ali pa navajajo nespecifično gripi podobno
bolezen, včasih tudi črevesno okuţbo z drisko. Pri več kot 20% pacientov z predhodnim
vnetjem zgornjih dihalnih poti, se razvijejo prvi nevrološki znaki lahko ţe po enem tednu
po preboleli okuţbi. Pri nekaterih pacientih ugotovimo tudi okuţbo z Campylobacter
jejuni (črevesno bakterijo) in pri taki obliki GBS je praviloma potek bolezni precej bolj
maligen. Zdravljenje pacienta z GBS je usmerjeno v preprečevanje dihalnih in
avtonomnih motenj kot tudi trombotičnih zapletov, prav tako v preprečevanje
sekundarnih okuţb, razjed zaradi pritiska in z ustrezno fizikalno terapijo tudi v
zmanjševanje posledične oviranosti (Pirtošek, 1989, str.103).
Pri celoviti obravnavi pacienta z GBS so poglavitni cilji zdravstvene nege zaščita
pacienta pred dodatnimi okuţbami, pomembno je kritično spremljanje dihalne funkcije,
motenj uravnavanja krvnega tlaka, zaščita pred zapleti zaradi oviranosti in ohranjanje čim
boljše telesne kondicije. Enako pomembna je tudi skrb za preprečevanje razjed zaradi
pritiska, skrb za uravnoteţeno prehrano in kontrolirano odvajanje. Medicinske sestre
kritično opazujejo pacienta, še posebno v akutni fazi, ko bolezensko stanje napreduje.
Pozorne morajo biti na dihalno funkcijo, neinvazivno spremljanje vrednosti plinov v
arterijski krvi ter ocenjevanje poţiralnega refleksa.
Medicinske sestre nudijo tako pacientu kot njegovim svojcem psihično podporo, saj so
prizadeti in prestrašeni zaradi nenadnega pojava bolezni, ki je tudi po izgledu precej
dramatična. Pacient običajno postane negiben, vendar pri polni zavesti. V času nastopa
bolezni je ozdravitev nepredvidljiva, s pomočjo elektrofizioloških metod pa lahko njeno
usodo delno napovemo. Pogosto traja več tednov, mesecev ali celo let do izboljšanja
klinične slike ali ozdravitve, zato mora tudi medicinska sestra v tem pretresljivem
obdobju pacienta in njegove svojce spodbujati, da ne izgubijo volje, saj je njihovo
sodelovanje v procesu zdravljenja zelo pomembno.
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
3
Ena izmed poglavitnih nalog medicinske sestre pri obravnavi takšnega pacienta je tudi
izbira ustreznega načina komunikacije, ki jo izbere glede na stopnjo prizadetosti
posameznega pacienta in nudi podporo (»t.i. »support«) tako pacientom kot njihovim
svojcem.
2 LANDRY–GUILLAIN–BARRÉ-STHROL SINDROM
2.1 DEFINICIJA
Eden najpogostejših vzrokov akutno nastale para- ali tetrapareze z ugaslimi refleksi je
akutni poliradikulonevritis. Ponavadi in najpogosteje bolezen prične z parastezijami v
spodnjih okončinah, ki se jim lahko kmalu pridruţijo še pareze zgornjih okončin. Pri
hujših oblikah se lahko pojavijo motnje dihanja zaradi parez dihalnih mišic, prav tako pa
prizadetost moţganskih ţivcev. Klinična slika se lahko pri akutnem poliradikulonevritisu
slabša nekaj tednov, redkeje huda parapareza ali celo tetrapareza nastane ţe v nekaj urah.
Klinična diagnoza temelji na ugotovitvi parez mišic, arefleksije, podpremo pa jo z
lumbalno punkcijo (ugotovimo albuminocitološko disociacijo v likvorju) in dokončno
dokaţemo še z elektromiografijo (Šega in Jazbec, 2003, str. 102).
Ta bolezen je vrsta periferne nevropatije, ki prizadene periferne ţivce trupa in okončin,
ter tudi moţganske ţivce. Opisane prve karakteristike bolezni segajo daleč v preteklost.
Predstavljena je bila kot slabost, ki se običajno začne v nogah, le-ta ascendentno
napreduje v zgornji okončini in v področje moţganskih ţivcev ter, da bolezen osebo z
razvijajočimi se simptomi vodi v odvisnost od zdravstvene oskrbe. Med prve znake so
prištevali nenormalne občutke, podobne mravljinčenju v stopalih in rokah ter t.i.
kombinacijo slabotnosti mišic, okončin in nenormalno občutenje, ki pogosto ascendentno
(redkeje descendentno) napreduje.
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
4
2. 2 EPIDEMIOLOGIJA IN ETIOLOGIJA
Poliradikulonevritis je redka motnja, ki prizadene pribliţno 1,2–2/100.000 prebivalcev
(Vucic et al., 2009, str. 733).
Pojavlja se po vsem svetu, ne glede na področje, raso ali starost. Zbolijo lahko tako
ţenske kot moški, pri slednjih je odstotek pojavnosti nekoliko višji, in sicer 1.5 krat večji
(Lewis et al., 2007, str.1585).
Ravno tako pojavnost narašča s starostjo: 1/100.000 prebivalcev pri starosti 30 let in
4/100.000 prebivalcev pri starosti nad 75 let (Parry in Steinberg, 2007, str. 10).
To je avtoimuno obolenje. Normalno imunski sistem prepozna in odstranjuje t.i.
»vsiljivce«, ki zaidejo v telo (bakterije, viruse…). V primeru GBS pa iz neznanega
vzroka telesni obrambni mehanizem prične delovati nasprotno. Zoperstavi se lastnemu
organizmu, kar povzroči opisano motnjo telesne oviranosti in prizadetost tudi
avtonomnega ţivčevja. Obstaja veliko vrst avtoimunih obolenj, ki običajno prizadenejo le
določen organ. Pri GBS pa se lastno telo usmeri proti perifernim ţivcem, najpogosteje
proti mielinski ovojnici ali aksonu ţivca (Parry in Steinberg, 2007, str 5).
Vzrok nastanka avtoimunega odgovora ni znan, poznani pa so sproţilni dejavniki zanj.
Najbolj pogosto je to predhodna, pogosto blaga okuţba zgornjih dihal ali prebavnega
trakta, ki vzpodbudi pospešeno delovanje imunskega sistema. Pogosta je predhodna
okuţba z citomegalovirusom in Mycoplasmo pneumoniae. Poleg tega je vzrok za
patološki odgovor imunskega sistema lahko tudi infekcijska mononukleoza, ki jo
povzroča Epstein-Barr virus. Okuţba z hrano, ki jo sproţi Campylobacter jejuni ter
posledični gastroenteritis, povzroča najhujše in za zdravljenje najtrdovratnejšo obliko
GBS, ker ponavadi prizadene akson perifernega ţivca. Enako tudi okuţba z virusom HIV.
K dejavnikom tveganja za nastanek GBS prištevamo tudi cepljenja, v zadnjem času
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
5
predvsem cepljenje proti prašičji gripi, meningokokom in cepljenje proti poliovirusom.
Povezava sicer ni bila povsem utemeljena, zaznan pa je bil večji porast GBS kot sicer,
vendar pa moramo upoštevati, da je tudi frekvenca cepljenja večja kot v obdobju brez
takšnih obolenj, predvsem v zimskem času. Vsi našteti izvori okuţb so le sproţilni
dejavniki, ne okuţijo pa neposredno samega ţivčevja. Ne glede na izvor, se GBS pojavi
kmalu, in sicer v 1 do 4 tednih po predhodni okuţbi. Poznano je, da čim krajši je časovni
interval med predhodno okuţbo in pojavom prvih nevroloških znakov, hujša je oblika
GBS. Opisani so tudi primeri pojava te bolezni pri nosečnicah, in sicer se bolezen lahko
pojavi kadarkoli v času nosečnost ali kmalu po porodu. Zdravljenje je enako, negativni
vplivi na plodov razvoj pa niso bili zaznani (Parry in Steinberg, 2007, str. 59).
Na GBS lahko torej posumimo pri vsaki osebi, kjer ugotovimo nevrološke simptome in
znake po predhodno preboleli okuţbi in se v kratkem času pojavi oslabelost mišic,
nenormalno občutenje ali ugotovimo odsotnost kitnih refleksov. Prognostično gledano, se
jih največ pozdravi v prvem letu po pojavu bolezni in sicer 48-90%. Takšnih pacientov,
ki potrebujejo za ozdravitev obdobje dveh let, je 60-88%. Na slabše okrevanja vpliva
starost (pri pacientih, starejših od 60 let je prognoza bolezni slabša), hitro napredovanje
bolezni v akutni fazi, stopnja okvare aksonov in dolgotrajno umetno predihavanje.
Recidivi se pojavijo zelo redko, pribliţno v 2-5% primerov. Usodnih je okoli 5-15%
primerov (Atkinson et al., 2006, str.258).
Smrt nastopi običajno zaradi sekundarnih zapletov, kot so: akutni respiratorni distresni
sindrom (ARDS), sepsa, pljučna embolija in srčni zastoj (Lewis et al., 2007, str. 1585).
2.3 FIZIOLOGIJA
Ţivčni sistem sestoji iz centralnega in perifernega ţivčnega sistema ter avtonomnega
ţivčevja. Telo ţivčne celice leţi v hrbtenjači ali v moţganih. Mesto, kjer periferni ţivci
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
6
izhajajo iz hrbtenjače ali moţganskega debla, se imenuje ţivčna korenina, okvara ţivčne
korenine na nivoju hrbtenjače pa radikulopatija. Periferne ţivce sestavljajo številna
ţivčna vlakna, ki so tanjša od človekovega lasu. Njihova naloga je prevajanje električnih
impulzov, ki omogočajo moţganom, da ostanejo v stiku s celim telesom in telesnimi
funkcijami. Izraz periferna nevropatija je oznaka za kakršno koli nepravilnost v delovanju
perifernih ţivcev.
Nevron je osnovna gradbena enota ţivca. V telesu se jih nahaja okoli sto milijard.
Osnovni deli nevrona so: celično telo, dendrit in akson. Sistem delovanja ţivčevja
povzroča, da se nevron, katerega membrana je neprepustna za Na+ in Cl
-, vzdraţi. V
mirovanju se tvori električni potencial, pod vplivom kemičnega procesa pa se sproţi
akcijski potencial ali električni impulz. Med ustvarjanjem akcijskega potenciala (slika 1),
se le ta prenaša vzdolţ po debelejšem mieliniziranemu aksonu hitreje kot pa po tanjšem
in nemieliniziranemu aksonu. Akcijski potencial se prenaša iz nevrona na nevron preko
stika ali sinapse.
Slika 1 Shematični prikaz ţivca in njegovega delovanja
Vir: Švigelj (osebni arhiv)
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
7
Preko senzoričnih ţivčnih vlaken se prenese sporočilo iz perifernih struktur (koţa,
kosti…) v moţgane. Motorična ţivčna vlakna odgovorijo na njih v nasprotni smeri, se
pravi od moţganov k periferiji. Ta sporočila so poslana v obliki električnih impulzov.
Vsako ţivčno vlakno, kot je prikazano na sliki 2, vsebuje t.i. imenovan »ţivčni kabel«,
akson. Akson prekriva izolirna zaščita, mielin, ki ima sposobnost regeneracije. Mielinska
ovojnica, sestavljena iz posebnih Schwannovih celic, je struktura, na kateri so kratke
vrzeli, imenovane Ranvierovi zaţetki. Na teh vrzelih se hitrost električnega toka
povečuje, če je seveda akson zdrav in dobro mieliniziran. Električni tok potuje po aksonu
navzdol do ţivčno-mišičnega stika.
Slika 2 Shematični prikaz perifernega ţivca
Vir: Švigelj (osebni arhiv)
Senzorična ţivčna vlakna izhajajo iz zadnje strani hrbtenjače. Na poti se senzorična in
motorična ţivčna vlakna zdruţijo in formirajo periferni ţivec, ki gre v ude, po telesu v
mišice, koţo, vitalne organe. Na oddaljenem, distalnem delu oz. na koncu motoričnega
vlakna, motorični ţivec preko sinapse deluje na motorično ploščico, ki se nahaja na
mišici. Tako vsako motorično ţivčno vlakno skrbi za oţivčenje mnogih mišičnih vlaken,
kar imenujemo motorična enota. Delovanje in potek ţivčnih vlaken v telesu je kot
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
8
nekakšna električna napeljava v hiši. Akson predstavlja bakreno ţico, ki prevaja
električne impulze. Mielin predstavlja izolacijo, tako da se električni tok ne izgublja,
hkrati pa skrbi, da se hitrost prenosa impulzov poveča. Izjema so globoka bolečinska
vlakna, ki so nemielinizirana in zato je njihovo prevajanje počasnejše. Količina električne
aktivnosti v človeških ţivcih je dokaj majhna (Parry in Steinberg, 2007, str. 42-43).
2.4 PATOFIZIOLOGIJA POLIRADIKULONEVRITISA (GBS)
Poliradikulonevritis (GBS) je avtoimuno obolenje. Delovanje imunskega sistema se v
tem primeru usmeri proti lastnemu organizmu iz nam nejasnega vzroka. Imunske celice,
ki so odgovorne za tovrstni napad, so bele krvničke oz. del njih, limfociti, ki se vključijo
v imunski sistem v primeru okuţbe. V primeru avtoimunega obolenja pa sproţijo
limfociti patološko reakcijo na vnetje in tako delujejo proti mielinski ovojnici ali aksonu
perifernih ţivcev, makrofagi pa pospravijo odmrle celice s t.i. »celičnim ţretjem«. Ta
proces povzroči izpad proteinov. Tako se poveča količina proteinov v likvorskem
prostoru, kar opazimo pri preiskavi likvorja, ki ga pridobimo z lumbalno punkcijo.
GBS se kot akutna periferna nevropatija deli na aksonsko obliko, demielizacijsko in pa
kombinacijo obeh. V razvitih drţavah se v večji meri pojavlja demielinizacijska oblika
nevropatije, imenovana akutna vnetna demielinizacisjka polinevropatija (AIDP). Pri
tovrstni obliki GBS imunski odziv napade mielin. Posledično privede do izgubljanja
mielinske ovojnice, kar povzroči t.i. »kratek stik«, zaradi česar električna sporočila ne
morejo potovati hitro po perifernem ţivčnem sistemu. Sekundarno lahko nastane v
primeru AIDP poškodba aksona, če imunski sistem napade tudi lastni akson, kar pomeni,
da nastanejo spremembe na »električnem kablu«. Aksonska oblika GBS je omejena le na
aksone, ki nadzorujejo mišične aktivnosti, zato to obliko imenujemo akutna motorična
aksonska nevropatija (AMAN). Omenjena oblika povzroča le mišično šibkost in ne
motenj občutkov. Kadar aksonska oblika GBS zajame tudi senzorična vlakna pa to obliko
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
9
imenujemo akutna motorična in senzorična aksonska nevropatija (AMSAN). AMSAN je
lahko ena najhujših oblik GBS in je bolj pogosta oblika kot AMAN. GBS lahko povzroča
tudi parezo zunanjih očesnih mišic, izgubo ravnoteţja in koordinacije. To bolezensko
obliko GBS poznamo pod imenom sindrom Miller Fisher ali krajše MFS (Hughes et al,
1999, str. 74–97).
Demielinizacijo in vnetni odgovor vidimo s svetlobnim mikroskopom, če tak ţivec
pregledamo po biopsiji. Nekateri segmenti mielina degenerirajo in se odmaknejo od
aksona. Akson v tem primeru ostane nedotaknjen, električni impulzi izpadejo in tako
sporočilo ne pride do mišice. Mišični krči so prisotni v 30% primerov. Najpogosteje so
boleči,in sicer med rameni oz. lopaticami, na hrbtu in stegnih. Pri GBS je mielinska
ovojnica degenerirana in ţivec ne more normalno prenašati ţivčnih signalov. Moţgani še
vedno prejemajo senzorične signale iz telesnih predelov, vendar odgovor do mišic kljub
temu, zaradi okvare mielina, ne pride. Tako mišice ne morejo odgovoriti na navodila
moţganov. Bolečina, ki nastane pri GBS je sekundarna in je posledica draţenja ţivcev in
ţivčne korenine. Okvara ţivca se v primeru GBS najpogosteje prične v najbolj
proksimalnem delu samega ţivca, to je v ţivčni korenini, ki izhaja iz hrbtenjače. Proces je
omejen na periferno ţivčevje in se ne razširi v centralno ţivčevje (Parry in Steinberg,
2007, str. 30).
Imunski sistem je kompliciran in natančen sistem kjer antigeni najdejo in prepoznajo
tujke, ki zaidejo v telo. Medtem, ko se antigen veţe na tujek, imunski sistem lahko
zmotno začne proizvajati protitelesa proti lastnemu organizmu, se pravi proti lastnim
antigenom. Ta protitelesa lahko napadejo organ oz. gostitelja, če je njegova molekularna
struktura antigena podobna antigenu, ki je vnesen v telo. To pomeni, če je antigen tujega
organizma podoben antigenu, ki se nahaja na površju mielinske ovojnice, potem
protitelesa in vnetne celice napadejo in poškodujejo mielin, ki tako predstavlja organizmu
tujek. Na tak način npr. vsako cepljenje lahko sproţi GBS. To je odvisno od podobnosti
sestave antigena lastnega organizma in antigena organizma, vnesenega s cepljenjem. Iz
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
10
študij, ki še vedno potekajo, je razvidno, da ima cepljenje neznaten vpliv na pojav GBS
pri osebi, ki je bila predhodno cepljena proti sezonski gripi. Pojavnost moţno obolelih po
cepljenju je 1/1000 000 cepljenih. Razvidno je tudi, da prej zbolijo za GBS osebe, ki
prebolevajo sezonsko gripo, kot pa tiste, ki so bile zgolj cepljene proti tej obliki gripe
(Centers for disease control and prevention, 2009).
Centralno ţivčevje običajno ni prizadeto, lahko pa se pojavi sekundarna okvara kot
posledica zdravljenja oz. stranskega učinka zdravil. Prekomerna zaspanost, zmedenost ali
celo dušenje, nista posledica prizadetosti centralnega ţivčevja, temveč kaţe na
pomanjkanje kisika in istočasno povečane količina ogljikovega dioksida v krvi zaradi
motenj v delovanju dihalnih mišic.
Vzrok oslabelosti mišic je okvara spodnjega motoričnega nevrona. Običajno se teţave z
oslabelostjo pričnejo v nogah in se pojavijo simetrično. Pacienti imajo lahko z izjemo
oblike AIDP, teţave s spremenjeno senzacijo oz. občutenjem, ki se začne še preden
postane sindrom očiten.
Svoj deleţ k kliničnemu poteku GBS doda tudi avtonomno ţivčevje. To so ţivci, ki
oţivčujejo notranje organe. Pogosti zapleti so: teţko uriniranje (retenca urina),
obstipacija, paralitični ileus, ortostatska hipotenzija (padec krvnega tlaka ob nagli
spremembi telesnega poloţaja), vegetativni viharji (izmenjavanje hipo- in hipertenzije),
bolečina, palpitacije srca in motnje srčnega ritma, potenje, pomodrele ter hladne okončine
(predvsem roki in stopala), kot posledica vazomotorne nestabilnosti (Atkinson et al,
2006, str. 260).
Glede na razvoj, lahko potek GBS razdelimo v štiri faze, in sicer:
1. Pojav značilnih simptomov, napredovanje simptomov, sprejem v zdravstveno oskrbo
ter konzultacije glede načina zdravljenja,
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
11
2. zgodnja zdravstvena obravnava, specifično zdravljenje, preventiva oz. zdravljenje
komplikacij,
3. rehabilitacija, ki se začne ţe v akutni fazi in poteka ves čas zdravljenja,
4. dolgotrajna zdravstvena nega pri osebah z nepopolnim okrevanjem (Parry et al, 2007,
str. 65).
3 KLINIČNI POTEK BOLEZNI PRI PACIENTU Z GUILLAIN-
BARRÉ SINDROMOM
Pacient obišče prvič zdravnika zaradi zaskrbljenosti glede nejasnega pojava mišične
oslabelosti. Ker mu je pojav dokaj nenadne šibkosti mišic nejasen, ţeli dobiti
zdravnikovo pojasnilo glede svojih teţav. Teţave z oslabelostjo se pričnejo običajno v
spodnjih okončinah, lahko pa tudi v zgornjih in ponavadi simetrično. Nekateri imajo
izraţeno bolj prizadete distalne, drugi proksimalne mišice. Stegna, noge, gleţnji in
stopala postanejo ohlapna in sicer v primeru ascendentne oblike. Sprva imajo občutek,
kot da imajo šibke noge, zato se pričnejo spotikati pri hoji. Hoja po stopnicah postaja
teţavna, ravno tako vstajanje iz sedečega poloţaja ali npr. postelje (Parry in Steinberg,
2007, str. 24).
Zdravnik na podlagi pridobljene anamneze ali heteroanamneze o telesni šibkosti in ob
ugotovitvi oslabljenih mišičnih refleksov, postavi sum na GBS. Običajno iz anamneze
pogosto pridobi informacijo o predhodno preboleli okuţbi, kot je npr. gripa, prehladno
obolenje, gastroenteritis ali podobna obolenja (Doorn et al, 2008, str. 939).
Pacienti toţijo o senzornih teţavah, navajajo odrevenelost telesa, bolečino, ki jo ne zanjo
niti dobro opisati ali pa občutek slabšega zaznavanja dotika. Nekoliko neprijetno jim je
priznati, da jih spremlja občutek gomazenja ţuţelk po telesu, saj mislijo, da jim ne bo
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
12
nihče verjel, čeprav je ta njihova zaznava povsem resnična. Pojavijo se predvsem občutki
mravljinčenja na prstih rok, nog in stopalih. Manj pogosta sta popolna odsotnost
občutenja. Občutek, da na njih deluje neka teţa, ki jih tišči ob podlago, je ravno tako
pogost in realen.
Po pridobljeni anamnezi in temeljitem nevrološkem pregledu se običajno zdravnik
odloči, da sum na diagnozo GBS potrdi ali ovrţe še z preiskavo likvorja, ki ga pridobimo
z lumbalno punkcijo. Diagnozo potrdimo lahko še z EMG preiskavo (elektromiografijo),
vendar pa moramo vedeti, da je rezultat na začetku poteka bolezni še vedno lahko
normalen. Pacient je sprejet v bolnišnično oskrbo, navadno na nevrološki ali internistični
oddelek. V primeru hujšega poslabšanje zdravstvenega stanje, pa je potrebno pacienta
sprejeti v enoto intenzivne medicine, kjer je deleţen kontinuiranega spremljanja vitalnih
funkcij s pomočjo mehanskih naprav in v primeru dihalne stiske tudi umetnega
predihavanja.
Bolečina se običajno pojavlja skupaj z mišično oslabelostjo. Prisotna je skozi cel potek
bolezni in sega tudi v obdobje rehabilitacije. V zgodnji fazi jo je teţko opisati. Največkrat
potoţijo pacienti o bolečini v obliki mišičnih krčev. Lahko je ostra ali pa difuznega
značaja, kot da se nahaja nekje globoko v telesu in je ni vedno mogoče povsem
prostorsko opredeliti. V akutni fazi je to nonciceptivna ali zaznavna bolečina (npr. kot bi
človek hodil z zlomljeno nogo), tekom razvoja bolezni pa se razvije nevropatska
bolečina, ki je posledica okvarjenih ţivčnih vlaken. Ko GBS napreduje, se bolečini in
mišični oslabelosti spodnjih okončin pridruţijo še enake teţave v mišicah rok, kar se
zgodi v primeru ascendentnega poteka bolezni. Roke postajajo nezmoţne opravljati
vsakodnevne aktivnosti, kot so: britje, ščetkanje, česanje, pisanje ali zapenjanje gumbov
(Doorn et al, 2008, str. 946).
Če sindrom napreduje še naprej, nastopijo teţave pri dihanju, saj so prizadete v tem
primeru tudi medrebrne mišice. Ker pacient ne zmore vdihniti dovolj globoko, to stanje
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
13
kompenzira z večjim številom vdihov, a plitkejšimi po kakovosti, kar daje občutek
dušenja. Tovrstne teţave in dolgotrajna imobilizacija, predstavljajo vzrok za anksioznost.
Če je pacientovo zdravstveno stanje ogroţeno in je dihalna funkcija močno prizadeta,
potrebuje umetno predihavanje. Ravno tako je moţna oslabelost mišic vratu, zaradi česar
grozi nevarnost, da se pacient zaduši z lastno slino ali aspirira hrano v pljuča, pri čemer je
ovirana tudi dihalna pot in lahko nastopi aspiracijska pljučnica. Pri polovici pacientov je
zaznati šibkost obraznih mišic. Ne zmorejo se smejati ali pa čisto zapreti očesa, kar je
posledica okvare sedmega moţganskega ţivca. Posledica šibkosti zunanjih očesnih mišic
je dvojni vid. Pojavi se lahko kmalu po prvih simptomih bolezni na okončinah. Nastopi
običajno simetrično (Orlikowski et al, 2009, str. 364).
Okrnjen poţiralni refleks in pareza ţvekalnih mišic povzroči motnjo poţiranja in tako je
prehranjevanje obolelega neadekvantno. Potrebna je vstavitev prehranjevalne, ponavadi
nasogastrične sonde in enteralno hranjenje, v primeru neprenašanja hrane pa hranjenje na
paranteralni način. Ravno tako je lahko na začetku prizadeta motorična funkcija jezika,
kar onemogoča normalno verbalno komunikacijo.
V veliko primerih imajo pacienti teţave s spremenjenim občutenjem, katere se lahko
začnejo še preden je prizadeta motorična funkcija. V različnih oblikah lahko prizadene 50
-70 % pacientov. Mišični krči so prisotni v dobri tretjini primerov. So boleči, pojavljajo
se med rameni oz. lopaticama, na hrbtu in stegnih (Parry in Steinberg, 2007 , str. 35).
Spremljajoči zapleti, ki nastopijo zaradi motenj avtonomnega ţivčevja so: teţko
uriniranje, zastoj urina, zaprtje, paralitični ileus, ortostatska hipotenzija, bolečina v glavi
zaradi nihanja krvnega tlaka (ponavadi, kadar je visok), občutek razbijanja srca in motnje
srčnega ritma, pretirano potenje in pomodrele ter hladne okončine. Nastopijo lahko tudi
elektrolitske motnje, najpogosteje hiponatriemija, ki ima med drugim lahko za posledico
zmedenost in mišične krče (Hughes et al, 2005, str 1194).
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
14
GBS je hitro napredujoča motnja. Razvije se običajno v nekaj dneh z nejasno
odrevenelostjo oziroma mravljinčenjem. V polovici primerov se nato ţe v razdobju enega
tedna razvije mišična oslabelost, v ostalih primerih pa v treh do štirih tednih. Sledi plato
faza, ko sindrom doseţe vrh in se stanje umiri, do ponovnega zagona pride redko. Pri
blagi obliki bolezni se okrevanje prične hitreje, ponavadi v dveh do štirih tednih po
doseţenem vrhu. Pacient pa je lahko vseeno oviran kljub izdatnemu izboljšanju klinične
slike še nekaj mesecev. V primeru teţje oblike bolezni traja okrevanje lahko 1-2 leti in
več, ali pa pacient ostane doţivljensko oviran (Doorn et al, 2008, str. 943).
Stopnja teţavnosti in oslabelosti oseb z GBS, je različna od primera do primera in
bolezen poteka povsem subjektivno. Odvisno od stopnje začetne prizadetosti, poteka
uspešnost oz. hitrost zdravljenje in okrevanja. Bolj kot je posameznik klinično prizadet,
počasnejše bo okrevanje.
3.1 NAJPOGOSTEJŠI ZAPLETI PRI PACIENTU Z GUILLAIN–BARRÉ
SINDROMOM
Skozi kontinuirano zdravstveno nego in spremljanjem vitalnih funkcij, moramo nadzirati
napredujočo paralizo, ki lahko vodi v imobilizacijo pacienta. Pri tem pazimo, da
delujemo preventivno na področju preprečevanja razjed zaradi pritiska. Prizadeta
respiratorna funkcija vodi k slabši oksigenaciji organizma ter ima negativen vpliv v
psihičnem počutju pacienta. V primeru poslabšanja sledi potreba po intubaciji in
umetnem predihavanju, kar zahteva še dodatno našo pozornost, da prilagodimo
najprimernejšo obliko umetne ventilacije. Če zdravnik predvidi, da bo pacient potreboval
dolgotrajno umetno ventilacijo, se običajno ţe po enem tednu traheostomo vstavi
traheostomo, preko katere bo umetno predihavan daljši čas. Tako se izognemo nekaterim
dodatnim komplikacijam, ki so lahko posedica dolgotrajne intubacije, npr.: oteklini
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
15
traheje, zoţitvi poţiralnika, trajni poškodbi glasilk ali razjedi zaradi pritiska v traheji in
posledično nastanku fistule. Prosta dihalna pot je pomembna za redno čiščenje le teh z
aspiracijskim katetrom (Yarnin in Gordon, 1988, str. 8- 10).
Teţko uriniranje ali celo retenca urina lahko nastopi nekaj dni po pojavu začetka bolezni.
Zato običajno kmalu po sprejemu v zdravstveno oskrbo pacientu uvedemo stalni urinski
kateter ali pa opravimo enkratno kateterizacijo mehurja, kar pripomore k nadzoru nad
tekočinsko bilanco ter prepreči zastoj urina v mehurju. Uporaba enkratne kateterizacije
sicer zmanjša nevarnost infekcije v primerjavi s stalnim urinskim katetrom, medtem ko
stalni urinski kateter preprečuje vesikouretralni refluks (Lewis et al, 2007, str. 1587).
Sledi nevarnost zaprtja ali celo paralitičnega ileusa, kot stranski učinek paralize oz.
imobilizacije in neadekvantne prehrane, ki je sestavni del potencialnih zapletov pri GBS.
Zaradi okrnjenega poţiralnega refleksa je še toliko večja nevarnost aspiracije, bruhanja in
paralitičnega ileusa. V kolikor pacient ne zmore poţirati dovolj uspešno, izberemo
nadomestno rešitev; se pravi vstavitev naso- ali orogastrične sonde, preko katere pacienta
oskrbimo kalorično ter pripomoremo k zadovoljevanju tekočinskega ravnovesja
(Haldeman in Zulkovsky, 2005, str. 267- 272).
Ortostatska hipotenzija oz. hitro nihanje krvnega tlaka ob nenadni spremembi telesnega
poloţaja ali pa celo v mirovanju, je posledica motenj avtonomnega ţivčevja, zato lahko
pri pacientu opazimo zelo hitro nihanje krvnega tlaka, od zelo nizkega do zelo visokega.
Če neko stanje krvnega tlaka traja daljši čas, je včasih potrebno uvesti terapijo, ki bo
krvni tlak ali zvišala ali zniţala, običajno pa se le ta stabilizira sam. Nadalje: palpitacija
srca in motnja srčnega ritma, potenje in pomodrele ter hladne okončine; prisotna
nevarnost infekcije lahko še dodatno in resno ogrozi pacientovo stanje, kamor sodi tudi
nevarnost nastanka bolnišničnih okuţb. Najpomembnejši potencialni zapleti pri
zdravljenju GBS so: neučinkovita ventilacija, nevarnost aspiracije, prisotnost bolečine,
oslabljena komunikacija ter slabša psihična in fizična zmogljivost.
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
16
Pacientu, pri katerem se je razvila obrazna paraliza, preprečujemo nastanek keratitisa,
zato mu očesno veznico zaščitimo pred izsušitvijo z umetnimi solzami, mazili in
očesnimi komorami.
Čustvena nihanja v razpoloţenju igrajo pomembno vlogo. Pogostost psihične
spremenjenosti je velika. Tekom dolgotrajnega zdravljenja se razvije tudi sindrom
hospitalizma. Način komunikacije je potrebno prilagoditi vsakemu pacientu posebej, da
bo le ta čim bolj uspešna. Včasih je pacient nesposoben kakršne koli komunikacije.
Pomembno je, da pacientu razloţimo vsak postopek, preden z njim pričnemo. Ravno tako
potrebuje psihično podporo in spodbudo, ki bo pripomogla k čimboljši povrnitvi
prvotnega zdravja. Pozorni moramo biti na vsako spremembo in morebitno novo nastalo
teţavo, ki bi kakorkoli lahko dodatno ogrozila pacientovo stanje, pri čemer moramo
vsakega pacienta obravnavati individualno.
3.2 ZDRAVLJENJE PACIENTA Z GUILLAIN–BARRÉ SINDROMOM
K izboljšanju na področju zdravljenja pacientov z GBS je pripomogla uvedba umetne
ventilacije, katero so odkrili po 2. svetovni vojni, k manjši umrljivosti pa hospitalizacija
tovrstnih pacientov v enote intenzivne medicine (od leta 1950). S številnimi raziskavami
in študijami se je izboljšal sam način zdravljenja (membranska plazmofereza, intravenski
imunoglobulini). Pacienti, ki še lahko hodijo in so pri vsakodnevnih aktivnostih še
samostojni, ne potrebujejo zdravljenja, potrebno pa jih je spremljati in opazovati, da
lahko v primeru poslabšanja čimprej ustrezno ukrepamo. Vsi namreč ne potrebujejo
zdravljenja, saj se v nekaterih primerih bolezen pozdravi spontano (Parry in Steinberg,
2007, str. 8).
Osnova za začetek zdravljenja je seveda natančno postavljena diagnoza. Potrdimo jo na
podlagi kliničnih znakov, za katero so značilna akutna mišična oslabelost, izguba
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
17
mišičnih refleksov ter običajno predhodno obolenje, v večini primerov respiratorna
okuţba. S pridobljenimi podatki iz anamneze sum na boleznen potrdimo še z
elektrofiziološkimi preiskavami ter laboratorijsko preiskavo likvorja, pridobljenega z
lumbalno punkcijo. Med elektrodiagnostične preiskave sodi elektromiogram (EMG), s
katero preiskujemo mišice in ţivčno prevodnost. Test je lahko nekoliko boleč in
neprijeten, vendar varen in neinvaziven. Preiskava deluje na principu spuščenega
električnega toka preko koţe in doseţe ţivec, ki ga le-ta vzdraţi. Takšno preiskavo je
moţno izvesti vedno in povsod, se pravi tudi v bolniški sobi oz., če zdravstveno stanje
pacienta dopušča, tudi v zato predvidenem laboratoriju. Rezultati preiskave so lahko na
začetku še normalni, ponovna preiskava pa ponavadi ţe pokaţe nenormalnosti. Zdravnik,
ki jih odčita, lahko na podlagi teh podatkov predvidi stopnjo prognoze in določi način ter
izzid zdravljenja. Tako lahko s pravilno izbiro vrste zdravljenja začnemo čim prej.
Predvidimo lahko morebitne zaplete ter potrebo po sprejetju takšnega pacienta v enoto
intenzivne medicine (Pourmand, 2008, str. 204).
Lumbalna punkcija je tehnika, pri kateri z iglo zabodemo v spodnji del hrbta. Na tak
način pridobimo vzorec tekočine iz hrbteničnega kanala. Preiskava je dokaj preprosta in
varna, čeprav je nekoliko invazivnejša. Povzroča pa nelagodje zaradi lege, v katero mora
biti pacient nameščen, ter vboda z punkcijsko iglo in morebitnega posledičnega
glavobola. Kot znak potrditve suma na GBS je v vzorcu dokazan porast koncentracije
beljakovin, ni zvišanega števila celic (albuminocitološka disociacija). Običajno se
lumbalna punkcija opravi takoj ob sprejemu. Ker pa so takrat še lahko rezultati preiskav v
mejah normale, se preiskava ponovi po enem tednu (Cohen et al, 2009, str. 40).
V krvnih preiskavah ni dokazov o porastu protiteles, bele krvničke so ravno tako v mejah
normalnega. Lahko so v krvi prisotna še vedno protitelesa organizmov, ki so povzročili
predhodno infekcijo. V določenih primerih se dodatno od preiskav opravi še magnetna
resonanca in pa biopsija ţivca, kar pa je zelo redko (Parry in Steinberg, 2007, str. 51).
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
18
Cilj zdravljenja je seveda povrniti pacientovo zdravje v stanje pred nastopom GBS. Ciljna
točka zdravljenja je regeneracija mielina in tako rekonstrukcija zaščitne ovojnice. Novo
nastali mielin bo seveda na začetku tanjši in segmenti širši, vendar tekom zdravljenja le ta
postane debelejši in omogoča bolj efektivno ţivčno prevodnost. Prevodnost električnih
impulzov spodaj leţečih aksonov tako sčasoma postane skoraj ali pa čisto normalen
(Lewis et al, 2007, str. 1586).
S potrjeno diagnozo naj bi se zdravljenje pričelo takoj oziroma v najkrajšem moţnem
času, s čimer se prepreči nastanek nepovratnih okvar, kar pomeni, da bo aksonska in
mielinska degeneracija manjša. Istočasno lahko predvidimo nevarnost nastanka dihalnih
teţav, nevarnost srčnih aritmij in tudi pljučnih embolij (Hughes in Cornblath, 2006, str.
2309).
Dihalna stiska je najpogosteje prisotna pri pacientih s hitrim napredovanjem bolezni, prav
tako pri tistih, ki imajo prisotno tudi ohromelost bulbarnih mišic, prizadetost vseh
okončin in avtonomne motnje (se potijo, so tahipnoični in tahikardni, nesposobni so se
odkašljati in pri dihanju uporabljajo pomoţne dihalne mišice ter imajo utrujen izgled). V
teh primerih se bo zdravnik običajno prej odločil za umetno predihavanje pacienta, kar
omogoča tudi večji nadzor nad samim zdravljenjem (Orlikowski et al, 2004, str. 416).
V osnovi je obravnava pacienta usmerjena v podporno zdravljenje, npr. potreba po
umetnem predihavanju in protibolečinski terapiji. Lajšamo simptome, delujemo
preventivno proti morebitnim komplikacijami in potencialnim zapletom (razvoj okuţb,
nastanek krvnih strdkov...) in pa specifičnega zdravljenja z membransko plazmoferezo
oz. intravenskimi imunoglobulini ob ustrezni zdravstveni negi (Haldeman in Zulkovsky,
2005, str. 262).
Plato faza je obdobje, ko motnja doseţe svoj vrh in se stanje pacienta stabilizira. V tem
času smo osredotočeni na zdravljenje z umetnim predihavanjem, kar zahteva skrben
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
19
nadzor nad dihalnimi parametri ter pazljiva trahealna sukcija, s katero preprečujemo
atalektaze. V ta proces je vključena tudi respiratorna fizioterapija. Hiperoksigenacija pred
trahealno aspiracijo pacienta pomaga preprečiti ali vsaj minimalizirati nevarnost pojava
bradikardije zaradi draţenja ţivca vagusa, ravno tako pa pacient med aktivnostjo ne bo
izgubljal kisika (Hughes in Cornblath, 2006, str. 2311).
Imobiliziran pacient z GBS mora biti deleţen pasivnega načina razgibavanja.
Nepomičnost ravno tako predstavlja nevarnost nastanka pljučne embolije, ki je lahko
smrtno nevarna. Zato mora imeti vsak takšen pacient profilaktično terapijo z nizkim
odmerkom nizkomolekularnega subkutanega heparina in/ali namestitev kompresijskih
nogavic za preprečevanje globoke venske tromboze (Hughes in Cornblath, 2006, str.
2312).
Nadleţna bolečina je prisotna pri skoraj polovici pacientov, zato pogosto pacienti
prejemajo nesteroidne antirevmatike, občasno tudi morfinske analgetike. Bolečino lahko
omilimo tudi z namestitvijo pacienta v ugoden poloţaj oz. lego (Atkinson et al, 2006, str.
260).
Vseskozi morajo biti zadovoljene prehrambene potrebe pacienta, ki jih moramo
spremljati in vzdrţevati. Izguba mišične mase ne sme biti posledica iatrogenega stradanja.
Pacient z bulbarno paralizo ali dihalnimi primanjkljaji, bo po vsej verjetnosti potreboval
sondo za hranjenje, katero moramo po daljši uporabi (dveh do treh tednih) nadomestiti z
perkutano gastrostomo, ki je za pacienta tudi manj moteča ter zmanjša nevarnost
sinusitisa (Lewis et al, 2007, str. 1586- 1587).
Biokemični status zahteva redno spremljanje krvnih vrednosti ter kontinuirano
spremljanje vitalnih funkcij, zaradi velike nevarnosti hiponatriemije kot posledica
delovanja antidiuretičnega hormona. Pri adolescentih pa se lahko pojavi hiperkalciemija
kot posledica imobilizacije (Parry et al, 2007, str. 89).
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
20
Zdravljenje nosečnic z GBS je enako kot pri ostalih. Potrebno je sodelovanje med
nevrologom in ginekologom oz. porodničarjem. Porod lahko poteka po normalni poti.
Tretja faza poroda je sicer nekoliko teţja, saj porodnica nekoliko teţje sodeluje pri
iztiskanju ploda zaradi mišične oslabelosti. Posebnih teţav sicer ni in otrok se rodi zdrav,
brez komplikacij, ki bi bile posledica bolezni GBS matere (Parry et al, 2007, str. 58- 60).
ZDRAVLJENJE Z INTRAVENSKIMI IMUNOGLOBULINI
Človeška plazma je kri, kateri smo odstranili krvne celice, vsebuje pa beljakovine,
imenovane imunoglobuline. Imunoglobuline pridobimo iz darovalčeve krvi in jih nato
koncentrirane vnesemo v telo pacienta z GBS preko intravenske kanile. Apliciramo jih
pet dni zaporedoma. Obstaja teorija, da se verjetno nespecifična protitelesa darovalčeve
krvi veţejo na specifična protitelesa, ki delujejo proti mielinski ovojnici, ter jih tako
nevtralizirajo. Uporaba imunoglobulinov je dokazano zelo uspešen način zdravljenja pri
GBS. Aplikacija poteka vsak dan, in sicer dva do pet dni. Komplikacije so izredno redke,
vendar pa jih ne smemo zanemariti. Moţna je alergična reakcija na novo vnesene
proteine, tiščanje v prsih in teţko dihanje. Zaradi posledično gostejše krvi nastane
nevarnost venskih tromboz, pljučne embolije, srčne in moţganske kapi ali poslabšanje
ledvične funkcije. Bolj rizične skupine so pacienti s sladkorno boleznijo in starejše osebe,
še posebno, če so kadilci, imajo kronično povišan krvni tlak in povišan holesterol v krvi
(Haldeman in Zulkovsky, 2005, str. 262).
ZDRAVLJENJE Z MEMBRANSKO PLAZMAFEREZO OZIROMA IZMENJAVO KRVNE
PLAZME
Plazmafereza je način ločevanja rdečih in belih krvničk iz plazme s pomočjo za to
prirejene aparature. Kri, ki jo pridobimo od pacienta, ostane v aparaturi, kjer se ločijo
krvne celice od plazme. Plazma ostane v aparaturi, v telo pa vrnemo krvničke ter
albumine darovalčeve krvi.
Pacientova plazma vsebuje namreč protitelesa, ki povzročajo demielinizacijo perifernih
ţivcev. Tako odstranjevanje teh protiteles ter nadomestitev z novimi albumini, teoretično
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
21
omogočijo ţivcem hitrejše obnavljanje mielinske ovojnice in s tem hitrejše okrevanje.
Vsaka plazmafereza traja nekaj ur in jo običajno večkrat ponovimo, odvisno od
kliničnega stanja pacienta. Pogostost ponavljanja je odvisna od laboratorijskih
parametrov, predvsem fibrinogena, ki je pomemben za strjevanje krvi. Stopnja tveganja
za nastanek zapletov je sicer majhna, vendar vseeno večja kot pri uporabi intravenskih
imunoglobulinov. Ob vbodnem mestu vstavljenega katetra lahko pride do krvavitve in
okuţbe. Še toliko bolj smo previdni pri pacientih, pri katerih opaţamo tudi motnje
avtonomnega ţivčevja, predvsem cirkulatorno nestabilnost. Pojavi se lahko nizek krvni
tlak, alergična reakcija ali celo anemija. Plazmafereza je varen in uspešen način
zdravljenja za večino pacientov, še posebno v prvem tednu po nastanku prvih simptomov.
Posluţujemo se jo lahko pri vseh starostnih skupinah, vendar pa ne zmanjša smrtnosti ali
časa okrevanja (Parry in Steinberg, 2007, str. 148- 150).
4 VLOGA MEDICINSKE SESTRE PRI OBRAVNAVI PACIENTA Z
GUILLAN-BARRÉ SINDROMOM
Kontinuirana zdravstvena nega je interdisciplinarni in multidisciplinarni proces, ki
vključuje pacienta, svojce, nosilce zdravstvene nege in druge stroke. Temelji na
načrtovanju celovite zdravstvene nege za neprekinjeno obravnavo pacienta, nemoteno
premestitev pacienta in nadalnjo obravnavo spremenjenih pacientovih potreb po
zdravstveni negi ter na razpoloţljivih moţnostih (Pajnkihar, 1999, str. 203).
Opazovanje in kritično ocenjevanje je eden prvih in pomembnih aspektov v zdravstveni
negi, tudi pacienta z GBS, predvsem v akutni fazi poteka bolezni. Skozi kontinuirano
opazovanje mora medicinska sestra preverjati morebitno napredujočo paralizo mišic.
Njena naloga se začne takoj ob sprejemu pacienta v zdravstveno ustanovo in traja
neprekinjeno ves čas hospitalizacije ter zdravljenja in rehabilitacije. Tesno sodelovanje
zdravstvenega in negovalnega tima zagotavlja kontinuirano in kakovostno obravnavo
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
22
posameznega pacienta, kar je osnova za čim bolj uspešen izid zdravljenja.
Medicinska sestra ugotavlja potrebo po zdravstveni negi, načrtuje intervencije, jih izvaja
ter na koncu vrednoti delo. Ves čas je pozorna na morebitne potencialne negovalne
probleme, ki jih skuša odpraviti. S tem prepreči ali zmanjša dodatne zaplete, ki bi lahko
ovirale pacientovo zdravstveno stanje na poti k ozdravitvi. Imeti mora dovolj znanja, tako
teoretičnega kot tudi praktičnega.
Posebna pozornost je namenjena dihalni funkciji, pri kateri medicinska sestra poleg
fizičnega opazovanja pacienta, po navodilu zdravnika izvede preiskavo vrednosti plinov v
vzorcu odvzete arterijske krvi ter vseskozi spremlja pacientovo stanje s pomočjo
kontinuiranega spremljanja z aparaturami.
Mišični refleksi so običajno oslabljenji ali celo odsotni, tako da je posledično prizadet
poţiralni in kornealni refleks. Medicinska sestra z izvajanjem testa poţiranja oceni
zmoţnost ali nezmoţnost poţiranja, s čimer se izognemo potencialnim teţavam z
aspiracijo hrane in tekočine ter nevarnostjo zadušitve.
Ravno tako pomembno je merjenje krvnega tlaka, ki pogosto niha med zelo nizkimi in
zelo visokimi vrednostmi, ter spremljanje srčnega ritma in pulza. Pogosto se pojavljata
bradikardija in aritmija. Takrat mora medicinska sestra ustrezno ukrepati in o tem
nemudoma obvestiti zdravnika.
Sekundarno nastala ortostatska hipotenzija je posledica nastanka mišične atrofije, kar
mora medicinska sestra upoštevati pred vsako spremembo pacientovega poloţaja, kot je
na primer iz leţečega v sedeči poloţaj.
Poglaviten del zdravljenja je podpora telesnemu sistemu, dokler pacient ne okreva v
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
23
zadostni meri. Slaba predihanost in okuţbe so resne groţnje, ki oslabijo pacientovo
zdravstveno stanje. Vstavljeni katetri, cevke in invazivni posegi zahtevajo oskrbo, pri
kateri mora biti zagotovljena aseptičnost, natančnost dela in izvajanje redne toalete.
Spremljanje tako vitalnih funkcij kot tudi vrednosti krvnih preiskav so prioritetne naloge
medicinske sestre. Pridobljene informacije podkrepimo še z opazovanjem frekvence
srčnega pulza, morebitnih aritmij, uporabo pomoţnih dihalnih mišic, utrujenega izgleda
pacienta in vidne dihalne stiske. Če pade vitalna kapaciteta pod dovoljeno mejo in se
vrednosti plinov v arterijski krvi poslabšajo, bo po vsej verjetnosti sledila potreba po
umetnem predihavanju z endotrahealno intubacijo pacienta. Pravilno rokovanje z umetno
vzpostavljeno dihalno potjo in z pravilnimi postopki dela, bomo zmanjšali nevarnost
nastanka okuţb. Medicinske sestre morajo pri čiščenju dihalnih poti z aspiracijskimi
katetri upoštevati aseptično metodo dela, redno izvajati ustno nego ter toaleto
traheostome, če je le-ta vstavljena namesto endotrahealnega tubusa. V primeru, da pride
do okuţbe, je potrebno odvzeti vzorec sputuma, v katerem se iščejo patogene bakterije in
po zdravnikovem naročilu pričeti z antibiotičnim zdravljenjem.
Način komunikacije zdravstveno osebje prilagodi pacientovim sposobnostim.
Komunikacija s tovrstnimi pacienti je pogosto okrnjena ali celo odsotna. Izbira
pravilnega in ustreznega načina komunikacije zahteva veliko energije, časa in dobre
volje. Posluţujemo se raznih pripomočkov, kot so na primer branje iz ustnic, pribliţamo
mu črke ali sličice, na katere pacient pokaţe s prstom ali pa mu postavljamo vprašanja, on
pa nam prikima ali odkima; ponudimo mu svinčnik in tablico s papirjem (če je to v
njegovi moči).
Pacient je lahko časovno dezorientiran. V tem primeru mu bo v pomoč, če mu v njegovo
bliţino namestimo uro in koledar.
Sicer pa je potrebno pacientu pred vsakim postopkom, ki ga nameravamo narediti,
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
24
predhodno postopek ali poseg razloţiti in mu to še sproti ponavljati in razlagati s čimer ga
ozaveščamo in pomirjamo. Ne smemo pozabiti, da pacient še vedno sliši in razume, kar
se dogaja okoli njega.
Pogosto so pacienti z GBS nagnjeni k anksioznosti zaradi nenadnega pojava bolezni,
samega poteka obolenja in dolgotrajne hospitalizacije. Pristopimo na ustrezen način in se
o tej teţavi posvetujemo z zdravnikom. Pacientu dovolimo, da izrazi svojo stisko, jezo in
morebitne frustracije. Slabo psihično počutje vpliva na slabši izid zdravljenja. Paciente je
potrebno bodriti, vzpodbujati, jim vlivati voljo in upanje. Večina se jih pozdravi, zato je
tekom zdravljenja še kako pomemben optimizem in iskrenost. V svoje delo z njimi
vključimo empatičen in profesionalen odnos. Konstantno skrbimo, da zagotavljamo delo,
ki je dobro opravljeno.
Medicinska sestra mora pacientu in svojcem nuditi psihično podporo, ki jo še kako
potrebujejo ter jih vključevati v proces zdravstvene nege, kolikor je to le mogoče. Zlasti v
času, ko je bolezen v zagonu in se zdravstveno stanje naglo slabša, okrevanje pa zna biti
nepredvidljivo in zelo počasno, si ţelijo korektnih informacij in vzpodbujajočih
terapevtskih pogovorov. Tako pacienti in svojci imajo ponavadi slabo znanje o tej bolezni
ali sindroma ne razumejo. V tem primeru jim lahko podamo informacije, ki so v
pristojnosti medicinske sestre oziroma jih napotimo k lečečemu zdravniku.
Po potrebi se lahko zdravnik odloči pri pacientu za uvedbo antipsihotične terapije, s
katero bo preprečil morebitno psihotično krizo. Sprejem pacienta z GBS v enoto
intenzivne medicine predstavlja še dodaten stres. Informiranje o njegovem stanju in
dogajanju okoli njega bo zmanjšalo strah pred negotovostjo in glasnimi aparaturami.
Enota intenzivne medicine zagotavlja optimalne okoliščine za oskrbo tovrstnih pacientov.
Omogoča moţnost kontinuiranega spremljanja vitalnih znakov, kot so: srčni ritem in
frekvenca, frekvenca dihanja, preskrba telesa s kisikom, krvni tlak, itd.. Prijaznost in
skrbna zdravstvena nega lahko pomagata pacientu, da mu bo ta izkušnja bolj vzdrţna.
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
25
Prisotnost bolečine, ki jo pacienti z GBS lahko imajo, ne smemo zanemariti ali pacienta
imeti za histeričnega. Opazujemo verbalen in neverbalen način izraţanja in o tem
poročamo zdravniku, ki bo verjetno odredil protibolečinsko terapijo. Posluţujemo se
uporabe t.i. analogne bolečinske skale, s katero pacient oceni intenzivnost svoje bolečine,
npr. s številkami, od 0 (brez bolečin) do 10 (zelo huda bolečina).
Nekaj dni po začetku obolenja se pogosto pojavi zastoj urina. V enotah intenzivne
medicine običajno takoj ob sprejemu pacienta vstavimo trajni urinski kateter, tako da v
praksi pogosto ne zasledimo zastojnega mehurja. Sicer je nekoliko bolj priporočljivo
posluţevanje enkratne kateterizacije urina, vendar pa se predvsem zaradi narave dela in
spremljanja izločene tekočine posluţujemo vstavitve trajnega urinskega katetra, ki lahko
predstavlja vir okuţbe in je v okviru naloge medicinske sestre redna in natančna telesna
higiena pacienta. Vstavljen naj bo le toliko časa, kolikor je to res potrebno.
Kontinuirana zdravstvena nega pacienta z GBS deluje tudi v smeri preventive pred
nastankom nevarnosti razjed zaradi pritiska. Stopnjo pacientove ogroţenosti lahko
ocenimo s pomočjo raznih shem in listom za oceno tveganja, preprečujemo pa jih z
rednim menjavanjem telesnega poloţaja pacientov ter uporabo razbremenilnih blazin.
Oskrba očesne veznice z umetnimi solzami in z uporabo mazil preprečimo nastanek
izsušitve oziroma nastanek keratitisa. Preko noči pa lahko namestimo pacientu še očesne
komore.
Ustrezno prehranjevanje ima tako v zdravstveni kot v negovalni obravnavi svoje mesto.
Pogosti zapleti, kot so: bruhanje, ţelodčne teţave, paralitični ileus, nevarnost aspiracije in
okrnjen ali celo odsoten poţiralni refleks, botrujejo neadekvantni prehrani. Z ustrezno
prehrano pričnemo takoj, če le niso prisotne kontraindikacije. V kolikor je uţivanje hrane
skozi usta onemogočeno ali preveč tvegano, se odločimo za način prehranjevanja preko
nasogastrične sonde ali pa paranteralno. Hranjenje naj se začne čim prej, saj je počasna
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
26
pasaţa črevesja pogost problem, tudi zaradi bolečine in vpliva avtonomnega ţivčevja, kar
lahko omilimo z dietno prehrano in gibanjem oziroma razgibavanjem. Z nadzorom
pravilnega mesta vstavljene sonde in meritvijo rezidualnega volumna ţelodčne vsebine,
preprečimo bruhanje in aspiracijo ţelodčne vsebine. Skrbimo za redno odvajanje blata. O
prehranskem stanju pacienta se lahko orientiramo z dnevnim spremljanjem vrednosti
serumskih albuminov, nadzorom nad količino vnešenih beljakovin in kalorij ter
tehtanjem, če stanje pacienta to dopušča ali pa imamo na voljo posteljo, s katero lahko
pacienta stehtamo.
Z izvajanjem nadzora nad vneseno in izločeno tekočino, ter upoštevanjem vrednosti
krvnih preiskav, se orientiramo o pacientovem tekočinskem in elektrolitskem stanju, s
čimer preprečujemo neravnovesje in potencialne zaplete (Lewis et al, 2007, str. 828-
831).
Obolenje GBS povzroči nenadno in običajno dolgotrajno hudo oviranost. Tudi zaradi
tega ima pacient občutek strahu, da bo umrl. In ker poteka okrevanje zelo počasi, je
nezaupljiv (prav tako njegovi svojci), saj mislijo, da so deleţni napačne oskrbe in
napačnega zdravljenja. Zato je potrebno dati tako pacientu kot svojcem redne in korektne
informacije ter vključevati dajanje »supporta«, da bodo bolezen laţje razumeli in se tako
uspešneje spoprijeli z neprijetno izkušnjo, ki jih je doletela. Pristop zdravstvene nege
mora biti holističen in usmerjen k promociji pozitivnega izida zdravljenja.
5 KONTINUIRANA OBRAVNAVA PACIENTA Z GBS PO
KONCEPTUALNEM MODELU VIRGINIJE HENDERSON
Zdravstvena nega je utemeljena v analizi človekovih osnovnih potreb, ki jih je Virginija
Henderson razdelila in opisala v štirinajstih sklopih. Gre za potrebe, ki jih imamo vsi
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
27
ljudje, ne glede na morebitno diagnozo. Pri vsakem posamezniku pa je potrebno
upoštevati določene prilagoditve in spremembe, ki jih zahtevajo njegova starost, čustveno
stanje, duševne in telesne sposobnosti, socialni, kulturni in ekonomski poloţaj ter
okoliščine, v katerih izvajamo zdravstveno nego. Prav splet osnovnih potreb in potrebnih
prilagoditev je tisti ključni element, zaradi katerega je zdravstvena nega ustvarjalna
dejavnost (Grbec v: Pajnkihar, 1999, str. 51).
5. 1 DIHANJE
Dihanje je ţivljenska aktivnost, ki je za človekovo preţivetje najpomembnejša. Človek
brez dihanja lahko preţivi le nekaj minut. Z dihanjem se pri človeku zadovoljuje potreba
po kisiku, ki je lahko včasih večja ali manjša (spanje, počitek, fizični napor, športna
aktivnost…). Respiracija je fiziološka funkcija, ki s pomočjo dihalnih organov izmenjava
kisik in ogljikov dioksid v telesu. Dihanje je povezano z respiracijo, in sicer gre za
mehansko vdihovanje in izdihovanje zraka (Pajnkihar, 1999, str. 53).
Pri dihanju sodelujejo diafragma in medrebrne mišice, kar omogoča mehanski vdih in
izdih zraka. Pri GBS so medrebrne in diafragmalne mišice poškodovane in postanejo
šibke. Pacient zato ne zmore izvesti dovolj globokega vdiha in s tem zajeti zadostne
količine zraka (Orlikowski et al, 2009, str. 364).
Respiratorne teţave pri pacientih z GBS so pogoste. Nekateri ne bodo imeli večjih teţav
povezanih z dihanjem, drugi pa bodo potrebovali umetno ventilacijo vsaj za nekaj časa.
Zdravstveno stanje pacienta se lahko spreminja iz ure v uro. Motnja hitro napreduje, zato
ga je potrebno ves čas opazovati. Kontinuirano spremljanje pacienta omogoča zgodnje
prepoznavanje nefunkcionalnega dihanja in tako lahko čim prej ustrezno ukrepamo
(Haldeman in Zulkovsky, 2005, str. 270).
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
28
Z uporabo umetne ventilacije se je sicer smrtnost v primeru GBS zmanjšala, vendar pa
obstajajo tudi določena tveganja po vstavitvi cevke za umetno predihavanje, kot so:
nastanek atalektaz oz. kolaps segmentov pljuč, pnevmotoraks in zamašitev tubusa s
sekretom, okuţba s pnevmonio, flebitis, razjede zaradi pritiska, teţje vzdrţevanje
zadostne prehranjenosti in hidracije, poškodba farinksa, zoţitev dihalnih poti ter
dolgotrajne posledice, ki se kaţejo pri dihanju. Zato se v primeru potrebe po dolgotrajni
intubaciji zdravnik običajno po pribliţno desetih do štirinajstih dneh odloči za
traheotomijo. Traheostomo, katera omogoča normalno verbalno komunikacijo, ima lahko
pacient doţivljenjsko. Zahteva pa ustrezno toaleto, odvajanje od umetnega predihavanja
pa je laţje. Ko si pacient opomore do te mere, da umetnega predihavanja ne potrebuje
več, se začne postopek odvajanja od ventilatorja, ki se ga izvaja po navodilih zdravnika.
Je počasen proces, poudarek pa je na pridobivanju mišične moči in vzdrţljivosti,
vitalnosti ter vajah za krepitev diafragme. Te ukrepe izvajamo dokler pacient ni zmoţen
samostojnega dihanja več ur preko dneva. Nato se mu lahko odstrani cev za umetno
predihavanje (Parry et al, 2007, str. 69).
Od sprejema pacienta v zdravstveno oskrbo, ga ves čas opazujemo. Ocenimo njegovo
dihanje, da lahko ob nenadnih spremembah hitro ukrepamo. Pacient nam lahko verbalno
poroča o morebitnih teţavah, ravno tako lahko podatke pridobimo od svojcev.
Povprašamo ga tudi o morebitnih anksioznih teţavah, ki vplivajo na dihalno funkcijo.
Zaskrbljenost zaradi spremenjenega zdravstvenega stanja, sprejetje v zdravstveno oskrbo
ter same narave motnje, se v veliko primerih pojavi anksioznost, nemir in strah pred
smrtjo, pacient se boji zaspati. Zaradi slabe predihanosti je pacient lahko zmeden, zaspan,
razdraţljiv in ima glavobol.
Na funkcijo dihanja vpliva prisotnost bolečine, po kateri pacienta vedno povprašamo.
Pomemben podatek je, ali je pacient morebiti kadilec in ali ima kronične teţave s pljuči.
Pacient, ki se trudi dihati, se lahko poti kljub niţji sobni temperaturi, ima povišan pulz in
spremembe v EKG krivulji. Opazujemo frekvenco, način, ritem in globino dihanja. Na
ekranu za spremljanje vitalnih funkcij odčitamo vrednost kisika s pulznim oksimetrom
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
29
(SpO2); izmerimo vitalno kapaciteto pljuč, preverimo barvo koţe in morebiten telesni
napor, ki se kaţe v uporabi pomoţnih dihalnih mišic. V preiskavi arterijske krvi
spremljamo nivo krvnih plinov, s katero se orientiramo o respiratornem stanju pacienta.
Pozorni smo na barvo koţe, ki je lahko cianotična oz. pomodrela. Stanje pacienta z GBS
se lahko zaradi napredujoče paralize poslabša v zelo kratkem času do te mere, da ta
preneha dihati.
NAJPOGOSTEJŠE NEGOVALNE DIAGNOZE:
- Neučinkovito dihanje;
- onemogočeno čiščenje dihalnih poti;
- zvišana moţnost infekcije;
- nespečnost;
- motnje v ritmu spanja;
- bolečina;
- strah;
- pomanjkljiva samonega (Pajnkihar, 1999, str. 56).
- Nevarnost aspiracije;
- nevarnost zadušitve;
- ventilacija, nepopolna spontana (Gordon, 2003, str. 8-9).
NAČRTOVANE AKTIVNOSTI ZDRAVSTVENE NEGE:
- Pacienta namestimo v udoben poloţaj,
- ga pomirimo,
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
30
- spodbujamo pri samostojnem dihanju,
- nudimo terapevtski pogovor,
- zagotovimo mu občutek varnosti in profesionalnosti,
- nudimo pomoč pri izkašljevanju z trepljanjem po prsnem in hrbtnem delu,
- izvajamo drenaţo mukusa z ustreznim poloţajem ter uporabo vibracijske naprave,
- svetujemo naj diha globoko in počasi,
- spremljamo vitalne funkcije ter izvajamo meritve: krvni tlak, srčni utrip, nivo kisika v
krvi s pulznim oksimetrom, nivo CO2 v izdihanem zraku, vitalno kapaciteto pljuč,
- odvzamemo vzorec arterijske krvi za plinsko analizo,
- po zdravnikovem navodilu apliciramo analgetik in razpršena zdravila v obliki inhalacij
oz bronhodilatatorje,
- sproti obveščamo zdravnika o novo nastalih dihalnih spremembah pacienta,
- vlaţimo mu usta ter redno izvajamo ustno nego,
- zagotovimo ustrezno mikroklimo: temperaturo, redno prezračevanje sobe, vlaţnost,
- v primeru dihalne stiske in poslabšane klinične slike, sodelujemo pri vzpostavitvi
umetne dihalne poti oz. intubaciji,
- skrbimo za toaleto dihalnih poti z aspiracijo,
- izvajamo nadzor nad umetno ventilacijo,
- pravilno rokovanje z respiratorjem oz aparatom za predihavanje pacienta.
5. 2 HRANJENJE IN PITJE
Hranjenje in pitje je ţivljenjska aktivnost, ki omogoča človekovo rast, razvoj in
preţivetje. Z vnosom tekočin in hranilnih snovi omogočamo telesu zaščito pred boleznijo,
hitrejše okrevanje ter nam daje energije za vsakodnevne aktivnosti. Hrana in tekočina sta
v tesni povezavi z prebavo, presnovo in odvajanjem (Pajnkihar, 1999, str. 61).
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
31
Pacienti z GBS imajo pogosto teţave z neadekvantno prehrano in neustrezno hidracijo v
prvi vrsti zaradi oslabljenega poţiralnega refleksa. Po predhodnem testu poţiranja
določimo ali je pacientovo hranjenje skozi usta sploh moţno in dovolj varno, da ne
povzročamo dodatnih moţnih zapletov.
Upoštevati moramo tudi prehranjevalne navade posameznika. Zanima nas, kakšen ima
pacient odnos do hrane ter ali ima kakšno dieto. Nadalje: kolikšne obroke uţiva; je
njegova hrana raznolika ali enolična, ali ima redne obroke, mu je uţivanje hrane v
posebno zadoščenje ali zgolj način preţivetja, uţiva alkohol ali kakšne druge opojne
substance. Glede na pridobljene informacije o prehranjevalnem in tekočinskem statusu,
izdelamo individualni prehranjevalni in tekočinski načrt.
Pacient, ki je umetno ventiliran, je prikrajšan za naraven način prehranjevanja, apetit po
hrani pa se normalno zniţa tudi zaradi spremenjenega zdravstvenega stanja in slabšega
duševnega počutja. Pacienti z bulbarno paralizo imajo omejitve pri poţiranju zaradi
slabotnosti mišic. Velika nevarnost je aspiracija hrane v pljuča, ki lahko privede do
aspiracijske pljučnice.
Zaradi mikroklime pacienti dodatno izgubljajo tekočino z evaporacijo. Vzrok se nahaja v
suhem in toplem zraku bolniške sobe. Izgublja se z izdihanim zrakom, skozi koţo in s
potenjem. Vse to vpliva na večjo nevarnost infekcije.
V primeru, da je pacient slaboten ali ne more hrane zauţiti po naravni poti skozi usta, se
posluţujemo alternativnih moţnosti oskrbe s hrano in tekočino. Prve dni se ponavadi
uvede paranteralni način prehranjevanja. Nevarnost dehidracije oz. neuravnovešenega
tekočinskega stanja in nezadostne prehrane, je povod za večjo nevarnost pred infekcijami,
nastanek edemov, upadel tonus koţe ter večja nevarnost razjed zaradi pritiska. Če se
stanje ne izboljša, pacientu vstavimo v ţelodec cevko (nasogastrično sondo), ki jo lahko
uvedemo skozi usta ali nos. Če je potreba po sondi dolgotrajna, se kasneje opravi poseg,
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
32
pri katerem cevko, perkutano gastro stomo (PEG), vstavimo preko koţe v ţelodec, kjer
lahko ostane celo ţivljenje, naso- oziroma oro-gastrično sondo pa nato odstranimo.
Adekvantna prehrana in tekočinsko ravnovesje sta pomembni za pacienta z GBS, saj
imajo v primerjavi z zdravo osebo, večjo kalorično potrebo. Če ima pacient še povišano
telesno temperaturo, se izgublja še večja količina tekočine, kar sproţi dodatno potrebo po
vnosu tekočin oz hidraciji.
Pacientovo stanje prehranjenosti in hidracije stalno nadzorujemo. Tekočinsko
oskrbljenost telesa bomo najbolj natančno lahko spremljali z meritvami in izračunom
med vneseno in izločeno tekočino. Opazujemo in beleţimo morebitno potenje skozi
koţo; v krvnih preiskavah spremljamo kemične vrednosti elektrolitov in koncentracijo
hemoglobina. Pozorni smo na barvo ter koncentracijo urina, ki nas orientira o stanju
hidriranosti. Bolj je urin temne barve in je koncentriran, slabše je pacient hidriran.
NAJPOGOSTEJŠE NEGOVALNE DIAGNOZE:
- Nezadostna prehrana;
- neustrezen odnos do hrane;
- hujšanje;
- nevarnost infekcije (Pajnkihar, 1999).
- Odklanjanje hrane in tekočine;
- nevarnost za neuravnovešen volumen tekočin
- nepopolno poţiranje (Gordon, 2003).
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
33
NAČRTOVANE AKTIVNOSTI ZDRAVSTVENE NEGE:
- Izvedemo test poţiranja oz. poţiralnega refleksa,
- naročimo hrano, ki jo ima rad (s pomočjo dietetika), po potrebi beljakovinske dodatke,
- upoštevamo dietni reţim ter izberemo hrano prave konsistence,
- beleţimo vneseno količino hrane in tekočine,
- pred aktivnostjo pacienta namestimo v sedeči poloţaj,
- poučimo ga o zadostni tekočinski in prehranjevalni oskrbi,
- spremljamo morebitno poslabšanje poţiralnega refleksa,
- po navodilu zdravnika uvedemo nasogastrično sondo,
- pred hranjenjem preverimo poloţaj sonde,
- na dogovorjene intervale merimo rezidualni volumen ţelodčne vsebine,
- pacientu pokaţemo hrano, preden mu jo apliciramo,
- na voljo mu damo dovolj časa in zagotovimo mir,
- skrbimo za osebno higieno pacienta,
- vlaţimo ustno votlino in ustnice,
- redno izvajamo ustno nego,
- spodbujamo ga k samostojni izvedbi aktivnosti,
- opazujemo barvo in količino urina ter morebitne spremembe na koţi,
- beleţimo količino potenja,
- po moţnosti pacienta tehtamo,
- obroke razdelimo na več manjših,
- večkrat mu ponudimo pijačo,
- po potrebi pred hranjenjem opravimo anogenitalno nego,
- opazujemo in izmerimo morebitno izbruhano maso,
- redno vzdrţujemo in menjavamo sondo,
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
34
- redno menjati infuzijske sisteme,
- natančno dozirati tekočine preko intravenskih kanalov,
- skrb za telesno higieno,
- preveza i.v. kanalov in toaleta okoli mesta PEG-a,
- opazujemo polnost ţil in po navodilu zdravnika izvajamo hemodinaske meritve,
- v izvajanje aktivnost prehranjevanja vključimo svojce, če je to moţno.
5. 3 IZLOČANJE IN ODVAJANJE
Odvajanje in izločanje je ţivljenska aktivnost, ki omogoča odstranitev produktov prebave
in je v tesni povezavi s prehranjevanjem. Nanaša se predvsem na mikcijo in defekacijo
(Pajnkihar, 1999, str. 69).
Pota, preko katerih poteka izločanje, so: uropoetski trakt (uriniranje), prebavni sistem
(defekacija) ter sluznica in koţa (potenje). Pri pacientu z GBS se teţave pojavljajo na
vseh naštetih poteh izločanja pod vplivom avtonomnega ţivčevja. Pogost je pojav zastoja
urina v mehurju zaradi same narave bolezni. Ravno tako nastanejo teţave pri odvajanju,
saj je pogost zaplet paralitični ileus, ki pomeni ţe resno ogroţenost za pacienta ter
prekomerno potenje.
Zastoj urina v mehurju se pojavi najpogosteje nekaj dni po zagonu bolezni. Ob tem
moramo upoštevati tudi dejstvo, da ima veliko starejših moških teţave s prostato, kar še
oteţuje mikcije. Ker je pacient v akutni fazi običajno sprejet v enoto intenzivne terapije,
se zaradi narave obravnave takšnega pacienta običajno posluţujemo uporabe stalnega
urinskega katetra, lahko pa mehur enkratno kateteriziramo na dogovorjene intervale.
Konstantno spremljamo količino izločene tekočine. Tako lahko preprečimo dehidracijo in
elektrolitske motnje v telesu ali pa prekomerno obremenjenost telesa s tekočinami.
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
35
Z ustrezno anogenitalno nego in skrbno higieno urinskega katetra preprečujemo nastanek
okuţb; previdno rokovanje z urinskim katetrom pa zmanjša nevarnost nastanka krvavitve
in mehanske poškodbe uretre pri uvajanju le tega.
K nastanku teţav z odvajanjem blata in nevarnost nastanka paralitičnega ileusa oz. zapore
črevesja z blatom zaradi počasne peristaltike, pripomore avtonomično ţivčevje, ki
upočasni peristaltiko. Nadalje; slaba pomičnost pacienta, neadekvantna prehrana s
predvsem premalo vlaknin, dehidracija in morebitno prisotna bolečina ali pa teţave
nastanejo kot posledica stranskih učinkov nekaterih zdravil, ki jih pacient prejema (npr.
ţelezovi preparati, antidepresivi, analgetiki...). Lahko pa ima pacient kronične teţave z
odvajanjem blata, kar se v času bolezni samo še stopnjuje. Če je odvajanje neredno in
ostanki produktov hrane zastajajo v telesu, je to ţe lahko nevarnost za okuţbo, ki ima
izvor v predelu trebuha.
Ob sprejemu pacienta iz anamneze pridobimo podatke o zadnji mikciji in defekaciji,
pacientovih navadah povezanih z odvajanjem; kolikokrat na dan urinira in kakšne so
mikcije, če ima kronične teţave povezane z odvajanjem urina; ali odvaja blato redno vsak
dan; kakšne konsistence je, itd.
Pri defekaciji so udeleţene trebušne mišice in mišice medeničnega dna, ki pa so zaradi
bolezni oslabljene. Pacienta povprašamo po morebitni bolečini, ki zavira defekacijo.
Poskušamo ugotoviti, ali na pacientovo ţivljensko aktivnost vplivata sprememba okolja
ter pomanjkanje intimnosti. S pacientom se pogovorimo in tako pridobimo oceno stanja,
na podlagi katere bomo izvajali zdravstveno nego v osnovni ţivljenski aktivnosti
izločanje in odvajanje.
Tekom obravnave pacienta z GBS opazujemo morebitno izbruhano maso ter tekočino,
izločeno preko npr. drenaţnih cevi (plevralna drenaţa, ţelodčna sukcija, likvorska
drenaţa...) ter kontinuirano spremljamo in beleţimo tekočinsko bilanco.
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
36
Pri mikcijah smo pozorni na količino izločenega urina, zastoj urina v kolikor pacient
nima uvedenega urinskega katetra, na barvo, vonj, morebitne primesi. Pri defekaciji
ocenjujemo konsistenco blata, vonj, barvo, morebitne primesi, količino plinov.
Bolezen lahko povzroča prekomerno potenje pri pacientu. Opazujemo količino in jo tudi
ustrezno zabeleţimo. Količina potenja lahko izmerimo npr. s tehtanjem perila (tako
suhega kot mokrega); lahko pa ga ocenimo po predhodno dogovorjenih kriterijih.
Upoštevati moramo, da pacient izgubi ţe normalno nekaj tekočine preko koţe z
izhlapevanjem ter preko dihalnih poti. Eno izmed meritev, ki je pokazatelj hidriranega
stanja pacienta, je merjenje centralnega venskega pritiska (CVP), katerega lahko
izmerimo, če ima pacient vstavljen centralni venski kateter. V kolikor se pacient umetno
predihava, pa je dobljena vrednost CVP-ja nekoliko drugačna, saj moramo ob meritvi
upoštevati še vlaţenje umetno vzpostavljene dihalne poti.
NAJPOGOSTEJŠE NEGOVALNE DIAGNOZE:
- Spremenjen ritem črevesja: obstipacija;
- deficit telesnih tekočin;
- bolečina;
- nezadostna prehrana;
- moţni deficit telesnih tekočin;
- zvišana moţnost infekcij;
- deficit v samonegi: izločanje;
- deficit v samonegi: prehranjevanje (Pajnkihar, 1999).
- Urin, retencija;
- tekočine, nevarnost za neuravnovešen volumen tekočin;
- nauzea (Gordon, 2003).
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
37
NAČRTOVANE AKTIVNOSTI ZDRAVSTVENE NEGE:
- Spodbujanje uriniranja in odvajanja blata,
- zagotavljanje intimnosti pacienta,
- nuditi pomoč pri uriniranju in odvajanju,
- namestitev klicne naprave v pacientovo bliţino,
- namestitev pacienta v ugoden poloţaj, ki mu bo olajšal odvajanje,
- večkrat mu ponuditi posteljno posodo in mu dati na voljo časa, kolikor ga potrebuje,
- nuditi psihično podporo,
- v kolikor je odvisen od naše pomoči, opravimo anogenitalno nego in skrbimo za
pacientovo osebno higieno in urejenost postelje,
- skrbimo za higieno in nego koţe, ki naj bo čista in suha ter zaščitena z negovalno
kremo,
- spodbujamo ter nudimo pomoč pri hranjenju in pitju,
- po navodilih zdravnika pacienta enkratno kateteriziramo oz. vstavimo stalni urinski
kateter,
- po potrebi prebrizgamo urinski kateter,
- skrbimo za higieno urinskega katetra, ki je lahko vir infekcije,
- večkrat zapremo urinski kateter, da pacient ohrani občutek polnega mehurja,
- redno menjavamo urinski kateter ter urinsko vrečko, in sicer po predpisanih standardih
zdravstvene nege,
- v primeru nenormalnega urina, o tem obvestimo zdravnika; po naročilu odvzamemo
vzorec urina za preiskavo,
- vodimo bilanco izločene in vnešene tekočine,
- izvajamo hemodinamske meritve,
- o prenizkih oz. previsokih urnih diurezah obvestimo zdravnika,
- po navodilih apliciramo zdravila za odvajanje urina oz. za zniţanje diureze,
- skrbimo za redno odvajanje pacienta in sicer vsak dan,
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
38
- če pacient ne odvaja, ga najprej vprašamo kako si v tem primeru sam pomaga doma,
nato mu, če je potrebno, ponudimo odvajalni čaj, kompot iz suhih sliv...,
- po navodilih zdravnika, spremenimo vrsto prehrane pacienta z več vlaknin in tekočin, če
to dopušča zdravstveno stanje,
- apliciramo odvajalna sredstva: tabletke, svečke, odvajalno klizmo po naročilu
zdravnika,
- nadziramo rezidualni volumen ţelodčne vsebine, ki nam da podatek ali se hrana
ustrezno prebavlja v ţelodcu,
- spodbujamo pasivno oz. aktivno razgibavanje pacienta,
- ob prekomernem potenju večkrat pacienta umijemo in preoblečemo v suho perilo,
- izvajamo meritve: urna diureza, potenje, merjenje centralnega venskega tlaka...,
- beleţimo količino vnešene tekočine: preko intravenskih kanalov, skozi usta, preko
sonde...,
- ocenimo količino morebitne izbruhane mase in blata, če je to tekoče,
- po navodilih uvedemo pacientu črevesno cevko za razbremenitev, če je črevo
napolnjeno s plini,
- v primeru bolečin po navodilih zdravnika apliciramo analgetično terapijo,
- pacienta namestimo v razbremenilne in fiziološke poloţaje,
- masiramo trebuh v smeri poteka peristaltike,
- delujemo preventivno pred nastankom infekcij.
5. 4 GIBANJE IN USTREZNA LEGA
Gibanje je ţivljenska aktivnost, ki omogoča premikanje, odzivanje na draţljaje,
spreminjanje telesnega poloţaja itd. Gre za krčenje in iztegovanje mišic, usklajenost te
funkcije pa je odvisna od delovanja lokomotornega aparata. (Pajnkihar, 1999, str. 77).
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
39
V človekovi naravi je da hodi, se rekreira, opravlja vsakodnevna opravila, česar pacient z
GBS ne zmore več oz. v manjši meri. Mišična oslabelost in hitro napredovala bolezen
prizadane pacienta, da le ta kar naenkrat ni več zmoţen samostojno opravljati vseh gibov
in opravil, ki jih je prej počel rutinsko vsak dan. Sprva posameznik opazi, da postaja
šibek. Teţko vstane s stola, hoja po stopnicah ga utrudi, ne zmore več opravljati
aktivnosti kot so ščetkanje zob, britje ali rezanje z noţem. Poleg tega, da pacient običajno
tako rekoč postane čez noč odvisen od tuje pomoči, ga to ne prizadane zgolj fizično
temveč tudi psihično.
Običajno so pri GBS najprej prizadete spodnje okončine, nato zgornje in trup. Človek
postaja mobilno oviran, odvisen od svojcev in negovalnega osebja. Ker ţelimo z
zdravljenjem doseči čimprejšnjo povrnitev prvotnega zdravstvenega stanja, je v tem
procesu ključnega pomena tudi rehabilitacija, ki se začne ţe v zgodnji akutni fazi in se
nadaljuje tekom celega zdravljenja. Bistveno je, da si pacient pridobi mišično moč, ki jo
je zaradi bolezni izgubil delno ali v celoti. V obravnavo pacienta z GBS se čimprej
vključijo tudi delovni terapevti in fizioterapevti. Slednji izvajajo aktivno ali pasivno
razgibavanje.
Naloge medicinske sestre v tej ţivljenski aktivnosti je velika in pomembna. Med njih sodi
tudi spodbujanje pacienta ter vključevanje svojcev. Veliko je namreč odvisno predvsem
od pacienta samega, da ima ta voljo in moč, ki pripomoreta k uspešnejšemu in hitrejšemu
okrevanju. Poskušamo zmanjšati pacientov občutek nizke samozavesti, nepomembnosti
ter miselnosti, da je nam in svojcem v breme. Minimalizirati moramo nastanek
potencialnih zapletov: kontraktur, razjed zaradi pritiska, nastanka trombov, bolečina
zaradi neugodne lege, itd. Oceno nevarnosti nastanka razjed zaradi pritiska, si lahko
pridobimo npr. s pomočjo Waterlow sheme (več kot 10 točk- ogroţen, več kot 15 točk-
bolj ogroţen, več kot 20 točk- najbolj ogroţen). Oceno opravimo takoj ob sprejemu
pacienta in nato ob vsaki spremembi pacientovega stanja.
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
40
S hojo, izvajanjem korakov in spodbujanjem k gibanju, bomo vzdrţevali telesno
kondicijo kolikor dolgo bo le moţno. Spremljamo in kritično opazujemo vsako novo
nastalo pacientovo stanje, naj bo to poslabšanje ali izboljšanje.
Pacienti imajo pogosto, tudi v času okrevanja ko poteka remializacija, občutek
neudobnosti, pritoţujejo se nad bolečino in odrevenelostjo. Zato si ţelijo, da jim
pogosteje spremenimo lego telesa vsaj za nekaj centimetrov, premaknemo ali zravnamo
prste in prestavimo noge.
Fizioterapija vključuje program vaj, ki se izvajajo med pacientovim spremljanjem
vitalnih funkcij preko ekrana. Tako lahko opazimo pacientovo utrujenost in mejo njegove
zmogljivosti izvajanja določene aktivnosti. Razumljivo je, da pridobivanje na mišični
moči poteka sorazmerno s stopnjo okvare motorične enote. Povečanje aktivnosti vaj je
priporočljivo le v primeru, če je pri pacientu po enem tednu intenzivnega razgibavanja
opaziti napredek. Upoštevati je potrebno nestanovitno naravo bolezni in nevarnost
pretirane utrujenosti, ki bi jo lahko izzvali pri pacientu. Zato so aktivnosti sprva
usmerjene v krepitev mišične funkcije in preprečevanju nastanka kontraktur, se pravi, da
razgibavanje poteka pasivno. Kasneje, ko pacient napreduje v fizičnem smislu, pa se
nadgradi z aktivno fizikalno terapijo. Pacientu moramo zagotoviti dovolj časa za počitek
in z izvajanjem aktivnosti prenehamo takoj oz. še preden potoţi o utrujenosti. Glavni cilj
v tej ţivljenski aktivnosti je pacientova povrnitev funkcionalne neodvisnosti ter ga tako
čim prej vrniti v domače in delovno okolje. Kratkoročni cilji, ki jih ţelimo doseči v času
enega tedna so, da pacient zmore izvajati določene aktivnosti tri ure na dan; da se zmore
samostojno namestiti iz leţečega v sedeč poloţaj, se dvigniti iz sedečega v stoječ poloţaj.
Dolgoročni cilji, ki jih ţelimo doseči v obdobju štirih tednov so: hoja po stopnicah,
prestopanje ovir, zmoţnost izvajati aktivnosti več ur na dan, ki so namenjene
neodvisnosti pacienta, vrnitvi domov in na delovno mesto (Fisher in Stevens, 2007, str.
55).
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
41
NAJPOGOSTEJŠE NEGOVALNE DIAGNOZE:
- Aktivnosti, nezmoţnost za telesno aktivnost;
- konflikt, v odnosu neodvisnost- odvisnost;
- nevarnost za kontrakture sklepov;
- nepopolna telesna mobilnost;
- odklanjanje fizioterapije, delovne in okupacijske terapije;
- nevarnost za nemoč in utrujenost;
- nepopolna sposobnost hoje;
- nevarnost nastanka razjed zaradi pritiska;
- motnje spanja zaradi fizičnega neugodja (Gordon, 2003).
NAČRTOVANE AKTIVNOSTI ZDRAVSTVENE NEGE:
- Izvajanje razgibalnih vaj vsaj enkrat dnevno,
- spodbujanje k čim bolj samostojnemu izvajanju ţivljenske aktivnosti,
- uporaba kompresijskih nogavic ali povijanje nog pred prvim vstajanjem,
- pomoč pri izvajanju aktivnosti: hoji, osebni higieni, prehranjevanju...,
- po naročilu zdravnika izvajati pasivno ali aktivno fizioterapijo,
- prehrana bogata z beljakovinami, če zdravstveno stanje pacienta to dovoljuje,
- masiranje delov telesa in oskrba koţe z kremo, losijonom,
- razbremenjevanje kritičnih delov telesa ter redno menjavanje telesnega poloţaja na dve
uri, v kolikor je pacient gibalno oviran,
- uporaba razbremenilnih pripomočkov,
- uporaba alternativnih metod za nadomeščanje aktivnosti in športov, ki jih je pacient
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
42
poprej redno izvajal, sedaj pa jih ne zmore več,
- vključevanje delovne in okupacijske terapije,
- kritično opazovanje pacienta ter poročanje o novo nastalih spremembah,
- vključevanje svojcev k izvajanju ţivljenske aktivnosti v času, ko so ob pacientu,
- zagotoviti pacientu dovolj časa za počitek in sprostitev,
- večkrat mu premakniti dele telesa, jih razbremeniti ter jih namestiti po njegovih ţeljah,
da mu bo udobneje; tako bosta počitek in spanec kvalitetnejša,
- spremljanje vitalnih funkcij: srčni utrip, nivo kisika v krvi, koncentracija CO2 v
izdihanem zraku, krvni tlak...,
- vsak dan ocenjevati stopnjo ogroţenosti pacienta za nastanek razjed zaradi pritiska,
- višino vzglavja in poloţaj telesa poizkušamo prilagoditi pacientovim ţeljam in
zdravstvenemu stanju pacienta,
- pri izvajanju ţivljenske aktivnosti pri pacientu moramo biti potrpeţljivi, mu dati na
voljo dovolj časa, da ne dobi občutka odvečnosti, manj vrednosti, nepomembnosti,
- če stanje dopušča, pacienta pospremimo na Wc ali mu ponudimo posteljno posodo,
- izvajanje izometričnih vaj,
- preprečevanje ortostatske hipotenzije.
5. 5 SPANJE IN POČITEK
Spanje in počitek sta za človeka ţivljensko pomembna. Spanje pomeni stanje, ko človek
preneha biti buden vendar se le ta lahko v trenutku povrne. Spanje in počitek omogočata
psihofizično sprostitev, ki ugodno vliva na človekovo fizično aktivnost ter psihično
počutje. V času spanja pa se v telesu dogajajo tudi procesi, ki ugodno vplivajo na
človekovo celično obnovo ter metabolizem (Pajnkihar, 1999).
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
43
Pri pacientu z GBS je omenjena ţivljenska aktivnost lahko motena zaradi morebitno
prisotne bolečine in hrupa, še posebno, če je pacient sprejet v enoto intenzivne medicine,
kjer so prisotne glasne aparature, zaradi narave dela pa je nočni počitek moten. Sledijo še
spremembe okolja ter dodatni zdravstveni zapleti, kot so: slabost in bruhanje, teţave z
odvajanjem blata, visoka temperatura... .
Pacienti so psihično obremenjeni zaradi svoje vpletenosti v bolezen, skrbi jih za svojce,
svoje delovno mesto, finančni primankljaj kot posledica odsotnosti z delovnega mesta ter
strah pred nepredvidljivim izidom zdravljenja. Vse to jim še v večji meri krajša nočni
spanec ter počitek preko dneva, kar neugodno vpliva na samo zdravljenje in ga ovira.
Pri pacientu, ki diha samostojno, moramo biti pazljivi pri uporabi uspavalnih sredstev, saj
se lahko poslabša dihalna funkcija. Ves čas ga torej opazujemo in spremljamo vitalne
znake. Pacient, ki je kronično utrujen, lahko postane zmeden in psihično pasiven.
NAJPOGOSTEJŠE NEGOVALNE DIAGNOZE:
- Motnje spanja;
- utrujenost (Gordon, 2003).
- Površno spanje;
- nevarnost poškodbe med spanjem;
- nespečnost;
- nespečnost zaradi bolečin;
- pogosto zbujanje (Pajnkihar, 1999).
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
44
NAČRTOVANE AKTIVNOSTI ZDRAVSTVENE NEGE:
- omogočimo normalen ritem za spanje in počitek kolikor se le da,
- čim več aktivnosti zdravstvene nege in posegov izvedemo preko dneva,
- pazimo, da osebje ni preglasno; zmanjšamo ton glasu, alarmne zvoke nekoliko zniţamo,
obuvalo naj bo čim manj slišno...,
- zagotovimo čim manjšo osvetlitev bolniške sobe,
- pacientu namestimo klicno napravo v njegovo bliţino v kolikor ni zagotovljena moţnost
24-urnega nadzora pacienta,
- pred spanjem uredimo pacienta, bolniško posteljo,
- prezračimo bolniško sobo in jo vzdrţujemo na primerni temperaturi,
- pacienta ves čas opazujemo ter spremljamo vitalne znake,
- pred spanjem oz. počitkom se z njim pogovorimo, če opazimo potrebo ali če jo izrazi
sam,
- pacienta pomirimo, mu povemo da ga ves čas opazujemo ter nadzorujemo,
- na dve uri oz. po dogovoru s pacientom spreminjamo telesno lego ter razbremenimo
dele telesa, s katerim zmanjšamo nelagoden občutek,
- redno izvajamo anogenitalno nego, v kolikor potrebuje pacient pomoč pri tej aktivnosti,
- po potrebi in predhodnem naročilu zdravnika apliciramo analgetike, antiemetike,
spazmolitike, uspavala, sedative...,
- ponudimo mu topel napitek, če nima okrnjenega poţiralnega refleksa oz. mu le tega
apliciramo po enteralni poti,
- zaščitimo mu očesno veznico z mazili in očesnimi komorami, v kolikor je to potrebno,
- spodbujamo pacientovo telesno aktivnost preko dneva,
- poskrbimo, da se pacient ne dolgočasi,
- o spremenjenem psihičnem stanju pacienta obvestimo zdravnika,
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
45
- povprašamo ga o spalnih navadah doma: koliko ur na dan spi, ali potrebuje dnevni
počitek, ob kateri uri gre spat, ali ima kakšno posebno navado povezano s spanjem in
počitkom, kaj ga sprošča...,
- predlagamo, naj pred spanjem bere ali mu to storimo mi v kolikor izrazi ţeljo,
- povprašamo, ali ţeli gledati pred spanjem televizijo, poslušati glasbo...,
- zagotovimo primerno vlago v bolniški sobi,
- sredi noči izvajamo redni nadzor pacienta diskretno in čim tišje,
- namestimo posteljne ograje oz. varovala,
- korektno uporaba ovirnic, in sicer po predhodnem zdravnikovem naročilu, v kolikor je
to res potrebno.
5 .6 OBLAČENJE IN SLAČENJE
Obleka varuje telo pred mrazom in toploto; vplivi iz okolja, ščiti koţo, ohranja telesno
higieno. Glede na različne kulture, si temu primerno ljudje izbiramo oblačila, ki pa
morajo biti tudi estetska. Glede na svoje počutje in okolje v katerem ţivimo, si večina
ljudi samostojno izbere vrste oblačila, material blaga ter barve (Pajnkihar, 1999, str. 89).
Pacienti z GBS so večinoma delno ali popolno mobilno ovirani, zato jih večina potrebuje
delno ali popolno pomoč pri izvajanju ţivljenjske aktivnosti oblačenje in slačenje. Lahko
pa si še vedno samostojno izberejo barve in materiale oblačil, ki so jim na voljo. Pacienti
so oblečeni v bolniško obleko, lahko pa si osebne stvari prinesejo od doma ali to storijo
njihovi svojci: piţama, spalna halja, nogavice... . Nekateri se še vedno zmorejo obleči in
sleči določene dele oblačil in obutve, kar moramo spodbujati.
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
46
NAJPOGOSTEJŠE NEGOVALNE DIAGNOZE:
- Nesposobnost oblačenja;
- nesposobnost slačenja;
- nesposobnost obuvanja;
- nesposobnost sezuvanja;
- deficit v samonegi: oblačenje (Pajnkihar, 1999).
NAČRTOVANE AKTIVNOSTI ZDRAVSTVENE NEGE:
- Nudenje pomoči pri oblačenju in slačenju,
- oblačenje in slačenje pacienta,
- delna ali popolna pomoč pri obuvanju in sezuvanju,
- svetovanje glede primerne izbere oblačil, v kateri se bo dobro počutil in ga bo čim manj
oviralo,
- aktivno vključevanje fizioterapevta in delovnega terapevta,
- skrb, da obleko oz. piţamo, ki jo ima pacient od doma, svojci redno perejo in prinesejo
nazaj sveţe perilo,
- spodbujanje pacienta k čim bolj samostojnemu izvajanju ţivljenjske aktivnosti:
oblačenje, slačenje, zapenjanje gumbov, vezanje vezalk...,
- pravilna izbira oblačil glede na funkcionalnost in primerno letnemu času.
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
47
5. 7 VZDRŢEVANJE NORMALNE TELESNE TEMPERATURE
Normalna telesna temperatura je osnova za zagotavljanje optimalne človekove psihične
in fizične aktivnosti ter za njegovo dobro počutje. Pomembno je tudi, da človek pozna
vplive iz okolja in se ustrezno zaščiti. Ta aktivnost je povezana z aktivnostjo oblačenja in
slačenja (Pajnkihar, 1999, str. 69).
Najbolj pogosti negativni dejavniki, ki vplivajo na telesno temperaturo pri pacientu z
GBS so: starost, neustrezna temperatura okolja in vlaga, prekrvavitvene motnje, psihične
motnje, vplivi zdravil, neustrezna izbira oblačil ter infekcija.
Pogost zaplet pri teh pacientih je prekomerno potenje, kot posledica delovanja
avtonomnega ţivčevja. Človekovo telo se ohlaja na več načinov, tudi z potenjem. Zato je
pomembno, da pri pacientu z GBS, ki se prekomerno poti, skrbimo za redno telesno
higieno; ga oblečemo v suha in sveţa oblačila ter ne ustvarjamo negativne mikroklime
(prepiha).
Spremembe, ki nastanejo pri naraščanju telesne temperature so: roţnata, topla in rdeča
koţa, nemirnost pacienta, tresenje mrzlice, pospešeno dihanje, pospešen srčni utrip. Pri
padanju telesne temperature opazimo: vlaţno, znojno, toplo koţo. Pacient je ţejen in
utrujen. Ob normalizaciji telesne temperature običajno zaznamo: umirjenost, utrujenost in
zaspanost. Ko se telo trudi zadrţevati toploto pričnejo njegove mišice drgetati, nastane
kontrakcija ţil, koţa pa je hladna in najeţena (Pajnkihar, 1999, str. 92-98).
Vsak pacient ne zmore sam poročati (verbalno ali neverbalno) o spremembi svoje telesne
temperature, zato ga skrbno opazujemo in izvajamo meritve, ki nam dajo vpogled v
pacientovo trenutno zdravstveno stanje.
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
48
NAJPOGOSTEJŠE NEGOVALNE DIAGNOZE:
- Zvišana telesna temperatura;
- zniţana telesna temperatura;
- neučinkovita termoregulacija;
- deficit telesnih tekočin;
- strah;
- motnje v ritmu spanja;
- deficit v samonegi: oblačenje, osebna higiena (Pajnkihar, 1999).
NAČRTOVANE AKTIVNOSTI ZDRAVSTVENE NEGE
- Ustvarjanje ustrezne mikroklime v bolniški sobi; običajno od 18-20 C ter ob tem
upoštevamo pacientove navade in ţelje,
- ustrezna in primerna vlaga (40-60%),
- izbira ustrezne obleke, pokrival, odej,
- pred pričetkom izvajanja negovalnih intervencij temperaturo nekoliko povišamo ter
skrbimo, da ni prepiha,
- uporaba hladnih, alkoholnih obkladkov, hladilnih naprav in hladnih napitkov pri zvišani
temperaturi in sicer po navodilu zdravnika,
- uporaba grelnih blazin, toplih obkladkov in toplih napitkov pri nizkih temperaturah,
- zadostna oskrba telesa s tekočinami, dobra hidriranost pacienta (po navodilu zdravnika),
- redno merjenje telesne temperature, pri čemer moramo vedno zabeleţiti mesto merjenja
(aksilarno, rektalno, centralno, timpalno...) in sicer na predhodno dogovorjene intervale,
- merjenje vitalnih znakov; srčni utrip, krvni tlak...,
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
49
- merjenje izločene diureze,
- po zdravnikovem naročilu aplicirati antipiretike,
- redno izvajanje telesne higiene, anogenitalne nege, ustne nege.
5. 8 OSEBNA HIGIENA IN UREJENOST
Vzdrţevanje telesne čistoče in urejenosti je ţivljenska aktivnost, ki omogoča človeku, da
z umivanjem odstranjuje odmrle celice in bakterije, s čimer se prepreči razvoj in prenos
okuţb, odstrani neprijeten vonj, pripomore k boljšemu počutju ter med drugim pospeši
cirkulacija. Telesna čistoča je osnovni pogoj za zdravo ţivljenje in pripomore
preprečevati infekcije. Posameznik s to aktivnostjo zadovoljuje svoje estetske potrebe, na
kar vpliva tudi vzgoja Vsak človek tekom svojega razvoja in različnih ţivljenskih
obdobij, razvije svoj odnos do osebnih higienskih navad, na kar vpliva: sprememba
fizične aktivnosti, spremenjene navade zaradi bolezni, nastala invalidnost oz. fizična
oviranost, spremembe okolja, ţivljenjski standard, kulturno socialni vplivi, poškodbe in
bolezni koţe, psihične spremembe (Pajnkihar, 1999, str. 99).
Medicinska sestra pri pacientu z GBS ugotavlja njegove potrebe, povezane z omenjeno
ţivljenjsko aktivnostjo. Ţeli ugotoviti njegov odnos do osebne urejenosti in higiene,
njegove navade, upošteva stopnjo nastale telesne okvare, ki vpliva na pacientovo
samostojno izvajanje aktivnosti.
Pacienti z GBS so večinoma gibalno ovirani, vstavljene imajo intravenske kanile, urinski
kateter, vzpostavljeno umetno pot za hranjenje in dihanje. Pogosto se prekomerno potijo.
Koţa je nagnjena k nastanku razjed zaradi pritiska zaradi izpostavljenosti delovanja
striţne sile, morebitnim poškodbam in odrgninam; prisotnosti urina, blata, potu, odprte
rane sekundarnega vzroka. Na koţi se lahko pojavi alergična reakcija na kemične snovi,
ki se uporabljajo pri pranju bolniškega perila ali kot stranski učinek zdravila oz kakšne
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
50
druge, v telo vnesene alergene snovi, katera razdraţi in poškoduje koţo.
Cilji aktivnosti zdravstvene nege so: čista, suha, elastična, nepoškodovana koţa;
izboljšana gibljivost sklepov; pacientovo sodelovanje po njegovih najboljših močeh;
potencialne nevarnosti bodo zmanjšane na najniţjo mero; pacientovo počutje bo dobro.
NAJPOGOSTEJŠE NEGOVALNE DIAGNOZE:
- Deficit v samonegi;
- zvišana moţnost infekcije (Pajnkihar, 1999).
- Poškodovana koţa;
- nevarnost nastanka sprememb na koţi;
- pomankljiva skrb za osebno higieno in urejenost;
- nevarnost infekcije;
- razjeda zaradi pritiska (Gordon, 2003).
NAČRTOVANE AKTIVNOSTI ZDRAVSTVENE NEGE:
- Umivanje in razkuţevanje rok,
- pridobivanje podatkov ter izdelava individualnega načrta zdravstvene nege,
- skrben pregled koţe, sluznice, morebitno prisotne rane, spremembe na koţi...,
- upoštevamo fiziološka stanja, ki zahtevajo posebno obravnavo, kot so: menstruacija,
inkontinenca blata in urina, bruhanje, potenje...,
- opazujemo psihično stanje pacienta,
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
51
- pacientu zagotovimo intimnost ter negovalne intervencije izvajamo diskretno,
- glede na pacientove zdravstvene nezmoţnosti, izvajamo: posteljno kopel in osveţilno
kopel, umivanje, kopanje v kadi, tuširanje, umivanje glave, česanje, ustno nego,
anogenitalno nego, nego nohtov, umivanje rok pred obroki, po uporabi stranišča in
anogenitalni negi, menjava posteljnega in pacientovega perila,
- skrb za umetno vzpostavljeno dihalno pot ter redna toaleta morebitne traheostome,
- skrbna zdravstvena nega koţe ob vstavljenem urinskem katetru,
- pogostejša ustna nega intubiranega pacienta,
- redne aseptične preveze področja ob vstavljenih intravenskih kanilah, centralnih
katetrih, dializnih katetrih (plazmofereze), ran...,
- izvajanje preventivnih ukrepov pred infekcijami,
- mazanje koţe z losioni, kremo,
- uporaba neagresivnih mil, po potrebi antiseptikov,
- v primeru nastanka koţnih alergij, uporabljamo pri pacientu sterilno posteljno perilo,
- spodbujamo pacientovo sodelovanje,
- pacienta poučujemo o pomenu skrbne osebne higiene za dobro počutje in zdravje,
- s tehnikami umivanja in masaţe spodbujamo cirkulacijo,
- pri pacientu, ki se prekomerno poti, večkrat izvedemo osveţilno kopel in menjavo
posteljnega ter osebnega perila,
- v primeru nastale razjede zaradi pritiska, oddamo prijavo o rani v za to pristojno sluţbo,
- izvajanje higienskih in izolacijskih ukrepov v primeru bolnišničnih okuţb (MRSA,
ESBL, VRE...) ter prijava le teh Sluţbi za preprečevanje bolnišničnih okuţb,
- zagotovimo ustrezno mikroklimo pred pričetkom izvajanja negovalnih intervencij,
- upoštevamo metodo dela: od čistega k bolj umazanemu,
- vrednotimo in dokumentiramo delo.
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
52
5. 9 IZOGIBANJE NEVARNOSTIM V OKOLJU
Bistvo te aktivnosti je, da nevarnost prepoznamo in se nanjo ustrezno odzivamo tako, da
nam bo v okolju uspelo preprečiti, zmanjšati ali vsaj omiliti neugoden vpliv na zdravje.
Za samostojno izvajanje te osnovne ţivljenske aktivnosti sta človeku potrebni fizična
(odstranjevanje, izogibanje) in intelektualna sestavina: prepoznavanje nevarnosti,
pravilna ocena razmer, pravilna odločitev o načinu varovanja (Pajnkihar, 1997, str. 103-
108).
Pacient z GBS je motorično oviran, delno. Aktivnost varovanja pred škodljivimi vplivi je
pomanjkljiva. Medicinska sestra pomaga pri ohranjevanju ţivljenja, vrnitvi in utrditvi
zdravja, zato mora pri načrtovanju individualne zdravstvene nege imeti v mislih tudi
zaščito pacienta z GBS.
NAJPOGOSTEJŠE NEGOVALNE DIAGNOZE:
- Zvišana moţnost poškodb;
- nepopolna verbalna komunikacija;
- zvišana moţnost infekcije;
- strah (Pajnkihar, 1999).
- Nepopolna telesna moblnost;
- nevarnost padcev (Gordon, 2003).
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
53
NAČRTOVANE AKTIVNOSTI ZDRAVSTVENE NEGE:
- Pacienta opozorimo na morebitna mokra tla,
- pacientu ne dovolimo, da prvo vstajanje po dolgem leţanju izvede sam,
- preprečujemo padec iz postelje pri nemirnih pacientih,
- preverimo toploto vode, hrane, pijače...,
- preprečujemo sekundarne infekcije (uroinfekcije, infekcije intravenskih kanalov...),
- pravilno aplicirati terapijo (pravila P-jev),
- izvajati preventivne ukrepe proti nastankom razjed zaradi pritiska, infekcijami,
pljučnicami, izpadom intravenskih poti, izpadu umetno vzpostavljene dihalne poti,
- pazljiv nadzor nad pacientovo zdravstveno in negovalno dokumentacijo ter izvidi, da
preprečimo zamenjave le teh,
- v primeru psihične prizadetosti pacienta, mu nudimo pogovor, psihično pomoč,
svetovanje,
- opazujemo pacienta, njegovo informiranost in sposobnost prepoznavanja virov
škodljivosti ter njegove sposobnosti ustreznega odzivanja na njih,
- prilagodimo način komuniciranja njegovim sposobnostim,
- nudimo fizično pomoč: pri obračanju, posedanju, vstajanju, hoji, britju,
prehranjevanju...,
- stalno ali občasno nadzorujemo pacienta,
- redno čiščenje in dezinfekcija pacientove okolice, pripomočkov, inštrumentov,
- izvajamo zdravstveno vzgojno delo ter vsakega pacienta obravnavamo individualno,
- pacienta motiviramo in ga aktiviramo k čimbolj samostojni izvedbi te ţivljenske
aktivnosti,
- uporaba posteljnih ograj; fizičnih ovirnic, in sicer le po zdravnikovem naročilu,
- pri delu se drţimo načela strokovnosti in profesionalnosti,
- morebitne neprijetne dogodke zabeleţimo in prijavimo predstojnim sluţbam.
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
54
5. 10 KOMUNICIRANJE, IZRAŢANJE ČUSTEV
Pri pacientu z GBS se čustven odziv začne kazati ţe na začetku bolezni. Ko se prične
pacient soočati z boleznijo se trudimo, da čustva ne bi igrale glavne vloge pri sprejemanju
le te. Prav je, da posameznik izrazi svoje občutke, vendar ni dobro, če se jim začne
predajati. Prizadetost se kaţe tako pri pacientu kot tudi njegovi celotni druţini.
Začetni znaki in razvoj bolezni delujejo na posameznika zaskrbljujoče, polno je ugibanj
in negotovosti. Človek, ki je bil tako rekoč zdrav, kar naenkrat postane nemočen in
odvisen od tuje pomoči. Ta nenaden preobrat lahko v pacientu izzove frustracijo, jezo in
zaskrbljenost. Takšna čustva jih lahko vodijo do stanja depresije, preden nastalo situacijo
sprejmejo. Večina jih še nikoli poprej ni slišala za bolezen GBS, zato so še toliko bolj
zmedeni. Sprašujejo se, kako je do te bolezni sploh prišlo, s čim so si jo prisluţili, kakšna
je njihova prihodnost. Situacija je še toliko bolj zasrašujoča, ko izvedo, da lahko bolezen
napreduje do stopnje, ko bodo potrebovali umetno predihavanje.
Konec bolezni je nepredvidljiv, strah je realen in utemeljen, zato mora biti v tej ţivljenski
aktivnosti glavno vodilo in cilj medicinske sestre, pacienta ter njegovih svojcev, pozitiven
izzid bolezni oz. da obstaja velika moţnost ozdravitve (Atkinson et al, 2006, str. 259).
Čustvena podpora ni zgolj v odgovornosti ene osebe. Trudimo se, da sodeluje pacient,
druţina, prijatelji, zdravstveno in negovalno osebje. Glede na potrebe, se lahko v proces
vključi tudi druge specialiste (psiholog, psihiater...).
Večina novo odkritih pacientov bo slej kot prej potrebovala oskrbo v enoti intenzivne
medicine, ki je opremljena z aparaturami, dihalnimi aparati, infuzijskimi črpalkami. Vse
to povzroči v pacientu še dodatni stres, pojav nove palete čustev, ki negativno vplivajo na
zdravljenje. Občutki odvisnosti, brezup, strah pred smrtjo, moţnost trajne oviranosti in
izguba neodvisnosti, lahko postanejo neznosni (Parry in Steinberg, 2007, str. 80).
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
55
Dragocene so vzpodbudne besede medicinske sestre in zdravnika. Srečanje obolelega z
ozdravljenim pacientom, ki je prebrodil bolezen, je zelo dobrodošla. Tako bo prizadet
pacient občutil, da ga nekdo resnično razume, saj je doţivel izkušnjo, preko katere gre
tudi sam (začetni potek bolezni, sprejetje nastale situacije, čustveno doţivljanje, časovno
trajanje zdravljenja...). To bo pacientu z GBS prineslo voljo in upanje za čim boljšo
ozdravitev in povrnitev v domače ter delovno okolje.
Pogovorom o izraţanju čustev glede spolne funkcije, menstruacije ali drugih podobnih
intimnih vprašanjih, se običajno raje izognemo in jim ne damo dovolj pozornosti.
Pacienti o tem ne govorijo, ker jih je sram. Iz istega razloga pa se te teme ne dotikajo tudi
zdravstveni delavci. Pogovor o spolnosti, potrebah in njenih navadah, bi moral biti
vključen v proces zdravstvene nege, kamor sodi tudi zagotavljanje intimnosti, povezane s
spolnostjo ter pogovor, če pacient to ţeli.
Nekoliko več, vendar še premalo, ţene govorijo o menstruaciji, hormonskih
neravnovesjih povezanih z menstrualnim ciklusom, osebni higieni. Veliko ţensk ima
tekom hospitalizacije komaj opazno mesečno krvavitev, kar lahko poveţemo s
psihofizičnim stresom, zato gre ta naraven pojav pogosto mimo nas.
NAJPOGOSTEJŠE NEGOVALNE DIAGNOZE:
- Nepopolna verbalna komunikacija;
- strah;
- nesposobnost prilagajanja (Pajnkihar, 1999).
- Anksioznost;
- nemoč, občutek nemoči nadzorovanja lastne situacije;
- samospoštovanje, nizko zaradi odvisnosti od tuje pomoči;
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
56
- socialna izolacija, odklanjanje stikov;
- stresni sindrom zaradi spremembe okolja (Gordon, 2003).
NAČRTOVANE AKTIVNOSTI ZDRAVSTVENE NEGE:
- Upoštevamo pacientovo individualnost na osebni in druţinski ravni,
- upoštevamo pacientove pravice,
- pacientu nudimo moţnost izbire pri odločanju v procesu zdravstvene nege,
- zagotavljamo psihofizično ugodje pacienta,
- paciente in svojce aktivno vključujemo v preprečevanje in reševanje morebitnih teţav,
- vzpostavitev učinkovite komunikacije: verbalne in neverbalne,
- doseganje pacientove prilagoditve in zaupanja,
- pridobivanje pacientovega zaupanja v zdravljenje, negovanje,
- opazovanje pacienta in sprotno vrednotenje njegovih odzivov,
- spodbujanje pacienta in njegove druţine k ohranjanju socialnih stikov,
- ustvarjamo prijetno vzdušje, potrpeţljivost, prijazen odnos,
- informacije podajamo na pacientu razumljiv, preprost in realen način,
- nudenje »supporta« in terapevtskega pogovora,
- pred pričetkom izvajanja negovalne intervencije jo predstavimo pacientu ter vse kar
storimo ob oz. pri njem, sproti razlagamo,
- dovolimo mu izraziti čustva jeze, strahu, obupa,
- dajemu mu občutek vrednosti,
- po moţnosti pacienta soočimo z osebo, ki je prebolela GBS in uspešno okrevala,
- omogočimo večji časovni interval obiskov, če je to mogoče,
- svojce vključujemo v proces zdravstvene nege: pomoč pri hranjenju, britju, česanju,
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
57
- pogovor o spolni funkciji, navadah,
- pogovor o menstrualnem ciklusu pri ţenskah: jakost krvavitve, časovni interval ciklusa,
čustveni odzivi na hormonske spremembe, ali takrat zauţije več hrane kot ponavadi.
5. 11 IZRAŢANJE VERSKIH ČUSTEV
Izraţanje verskih čustev je osebni odraz doţivljanja verski pripadnosti. Obstaja veliko
vrst religij h kateri ljudje pristopajo, lahko pa verujejo zgolj v naravo in občutek, da
obstajajo neke višje sile, ki jih ne znajo opredeliti. Ne glede na to, je izraţanje vere in z
njo povezanih čustev, tesno povezano z komunikacijo. Ljudje, ki v sebi ne čutijo potrebe
po verski pripadnosti, so ateisti (Pajnkihar, 1999, str. 112).
Včasih je človekova vera v religijo tako močna, da lahko s pomočjo npr. molitve premaga
bolečino, stres in strah. Vera lahko tudi prepoveduje določene načine zdravljenja, kar pa
je potrebno spoštovati in upoštevati (npr: transfuzija z darovalčevo krvjo).
Med duhovne vrline sodijo: ljubezen, sočutje, potrpeţljivost, strpnost... . So nepogrešljive
v vsakdanjem ţivljenju, pa naj je človek dejavno veren ali ne. In verjetno jih je in najlaţje
ter najučinkoviteje razvijati v okviru verske prakse. Dejavno veren posameznik ima lahko
od verskega ţivljenja izredno korist, saj se s trdno vero, ki temelji na razumevanju,
mnogo uspešneje spopade s teţavami kot ostali. Še zlasti lahko odigra pomembno
vzpodbujevalno vlogo pri razvijanju občutka do sebe in drugih. Toda, odrečemo se lahko
vsemu drugemu- religiji, ideologiji in vsej priznani modrosti. Vendar se ne moremo
izogniti potrebi po ljubezni in sočutju (Dalajlama, 2004, str. 172).
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
58
MOŢNE NEGOVALNE DIAGNOZE:
- Duhovno dobro počutje, pripravljenost za izboljšano duhovno dobro počutje;
- motnje duhovnega doţivljanja;
- nevarnost za motnje v duhovnem doţivljanju
- brezup;
- zanikanje (Gordon, 2003).
NAČRTOVANE AKTIVNOSTI ZDRAVSTVENE NEGE:
- Omogočimo svobodno izraţanje in zadovoljevanje verskih čustev,
- v odnosu do pacienta smo ljubeznivi, sočutni, optimistični,
- spoštujemo pacientovo individualnost, njegovo versko oz. filozofsko usmerjenost,
- omogočimo obisk duhovnika na ţeljo pacienta ali njegovih svojcev, v kolikor tega ni
zmoţen izraziti sam,
- med obiskom duhovnika oz. izvajanjem obredov omogočimo mir in zasebnost,
- pacienta pospremimo ali ga na sedečem vozičku odpeljemo v bolnišnično kapelo, če mu
to dovoljuje njegovo zdravstveno stanje,
- na njegovo ţeljo mu prebiramo verske vsebine, če tega ne zmore sam,
- omogočimo spremljanje verskih programov preko televizije ali radia,
- v njegovo bliţnjo okolico namestimo verske simbole (kipce, podobice, simbole...),
- duhovno in mišljensko spobujanje na poti do cilja (ozdravitve).
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
59
5. 12 KORISTNO DELO TER RAZVEDRILO IN REKREACIJA
Delo je ţivljenska aktivnost, ki omogoča človeku pridobivanje sredstev za ţivljenje. V
zgodovinskem razvoju je delo aktivnost, ki je omogočila človeku prehod na najvišje
razvito bitje: razvoj intelekta, čustvovanja, delovnih navad, moralnih navad, poklicne
usposobljenosti. Zdravstvo razume delo kot aktivnost, ki utrjuje in krepi psihofizične
lastnosti človeka, podpira zdravljenje, je sredstvo komuniciranja in navezovanja stikov
ter ţivljenja v delovni skupnosti (Pajnkihar, 1999, str. 114).
Razvedrilo in rekreacija sta aktivnosti, ki omogočata, da se človek sprošča, vzdrţuje
ustrezno psihofizično kondicijo in si nabira novih moči za delo in ţivljenje.
Zdravstvo razume rekreacijo kot smotrno, ustvarjalno uporabo prostega časa, ki
zmanjšuje negativne posledice psihofizičnega hospitalizma (Pajnkihar, 1999, str. 114).
Večina pacientov z GBS je tekom pojava, razvoja in zdravljenja bolezni hospitaliziranih,
kar pomeni izostanek na delovnem mestu, svojega dela doma ne morejo opravljati, ne
zmorejo skrbeti za sebe in druţinske člane. To dejstvo jih običajno čustveno prizadane,
prav tako zaradi zmanjšane motorične moči tudi z fizičnega vidika. Ne počutijo se
koristne, skrbi jih za finančno stabilnost druţine.
Športa in rekreativnega gibanja, s katerimi so se ukvarjali v svojem prostem času, kar na
enkrat ne zmorejo več. Ker delo in gibanje krepita telo in duha, bomo s skupnimi močmi
morali poiskati alternativno, začasno rešitev, ki bo v času fizične oviranosti in slabše
moči, zapolnila verzel v tej ţivljenski aktivnosti. Pomanjkanje psihične in fizične
aktivnosti povzroči pri pacientu zdolgočasenost ali prezaposlenost z mislimi o lastni
bolezni.
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
60
NAJPOGOSTEJŠE NEGOVALNE DIAGNOZE:
- Nezmoţnost za telesno aktivnost;
- pomankljive aktivnosti prostega časa;
- pomankljiva skrb za zdravje zaradi zmanjšane mobilnosti;
- nizko samospoštovanje;
- socialna izolacija;
- stresni sindrom zaradi zamenjave okolja (Gordon, 2003).
NAČRTOVANE AKTIVNOSTI ZDRAVSTVENE NEGE:
- Individualna obravnava pacienta, pri čemer upoštevamo: poklicno usposobljenost,
ţivljenjsko obdobje, psihofizično stanje, stopnjo prizadetosti zaradi bolezni,
- pogovor s pacientom in svojci,
- spodbujanje socialnih stikov,
- vključevanje svojcev v proces zdravstvene nege, če le ti ne povzročajo pri pacientu
vznemirjenosti, preutrujenosti, nevarnosti infekcijskih obolenj,
- pacientu ponudimo na voljo knjige, revije, časopise za branje ali mu beremo mi,
- ponudimo mu gledanje televizije, poslušanje radia,
- vključevanje fizioterapije,
- vključevanje delovne terapije: funkcionalna oblika, okupacijska oblika, rekreacijska
oblika,
- spodbujanje pacienta k izvajanju ţivljenjske aktivnosti,
- upoštevati pacientove ţelje, potrebe in zmoţnosti,
- pacientu dati na voljo dovolj časa za počitek in izvajanje aktivnosti,
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
61
- poiskati alternativne moţnosti za šport, rekreacijo ali sproščanje, ki jih je sam izvajal
pred pojavom bolezni,
- zagotovimo mu mir za počitek in sprostitev,
- vključujemo ga v proces zdravstvene nege; sam naj si umije roke, nam pomaga pridrţati
npr. del posteljnega perila pri prestiljanju, zloţi naj osebno perilo, zvije povoj...,
- če dopušča zdravstveno stanje pacienta, ga lahko pospremimo na kratek sprehod ali ga s
sedečim vozičkom peljemo na sveţ zrak.
5. 13 UČENJE IN PRIDOBIVANJE ZNANJA
Prav je, da je posameznik, ki zboli za neko boleznijo, o njej tudi informiran. Tako se laţje
spoprime z usodo, če ve kakšen je njen vzrok, potek, zdravljenje in konec koncev tudi
izid. Danes je na voljo veliko poti, preko katerih človek pride do znanja in informacij o
boleznih, in sicer: preko pogovora, knjig, revij, internetnih strani... Pri podajanju in
prenosu znanja moramo paziti, da je le to strokovno in razumljivo.
Ravno tako pa radi delijo svoje izkušnje ljudje, ki so se v preteklosti srečali z določeno
boleznijo (v tem primeru z GBS) ter se tudi uspešno pozdravili. Na svoj način jim lahko
veliko pomagajo, saj so se srečevali s podobnimi teţavami in tegobami. Človek, ki
prebrodi bolezen GBS, lahko v veliki meri pomaga obolelemu, kajti sam najbolje ve, kaj
ta človek prestaja in kakšen pristop mu bo koristil. Po svetu obstajajo zdruţenja pacientov
z GBS, pri nas pa tega zaenkrat še ni. V teh zdruţenjih se pacienti, njihovi svojci in drugi
ljudje seznanijo z GBS, pridobijo vire informacij ter si izmenjujejo izkušnje.
Zdravnik mora pacientu in njegovim bliţnjim podati prave ter korektne informacije.
Vedeti morajo, do katere mere lahko bolezen napreduje. Ţe na samem začetku mu
povemo, da je potek razvoja bolezni nepredvidljiv, da lahko zdravljenje traja več
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
62
mesecev. Zavedati se mora, da je bistven optimizem in da ne obupa. Prikaţemo mu
pomen dobrega timskega sodelovanja, še posebno pacienta in medicinske sestre, katera
preţivita skupaj največ časa, da bosta zdravljenje in čas, preţivet v bolnišnici, znosnejša.
Po koncu zdravljenja v bolnišnici se okrevanje nadaljuje z rehabilitacijo, doma ali v
rehabilitacijskem centru, kar pa lahko traja še nekaj mesece ali celo let.
Učenje in pridobivanje znanja prilagodimo vsakemu pacientu posebej in na njemu
razumljiv način. Poizkušamo nadomestiti strokovne izraze z preprostejšimi, z razlago ne
hitimo in mu vedno damo moţnost postaviti vprašanje, če nas slučajno ni razumel. Tako
si pridobimo povratno informacijo o njegovem razumevanju. Govorimo iskreno, realno
vendar z občutkom optimizma, zaupanja in upanja v čim bolj pozitiven izid.
Pri posredovanju informacij in znanja upoštevamo tudi morebitne ovire, ki lahko vplivajo
na pacientovo slabše razumevanje, kot so: slab sluh, slab vid, nepoznavanje jezika, niţji
intelektualni nivo, psihični stres... .
MOŢNE NEGOVALNE DIAGNOZE:
- Anksioznost;
- nepopolna verbalna komunikacija;
- moteni miselni procesi;
- moţna pomankljiva skrb za zdravje;
- neučinkovito obvladovanje terapevtskih postopkov in predpisov;
- nepopolno prilagajanje;
- socialna izolacija;
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
63
- strah;
- pomanjkljivo znanje;
- zanikanje (Gordon, 2003).
NAČRTOVANE AKTIVNOSTI ZDRAVSTVENE NEGE:
- Učenje in pridobivanje znanja prilagodimo vsakemu pacientu posebej,
- znanje posredujemo na pacientu razumljiv način,
- strokovne izraze nadomestimo s preprostejšimi,
- razlagamo počasi,
- pacientu damo moţnost postavljanja vprašanj,
- pridobimo si pacientovo povratno informacijo ali nas je razumel,
- smo iskreni, realni,
- pacientu in svojcem vlivamo optimizem, upanje, zaupanje,
- posredujemo le informacije, ki so v naši pristojnosti,
- svetujemo, na koga se lahko obrnejo (zdravnik, strokovni sodelavci, strokovni viri),
- upoštevamo morebitne ovire s strani pacienta ali svojcev: slab sluh, slab vid,
nepoznavanje jezika, niţji intelektualni nivo, psihični stres…,
- drţimo se glavne niti pogovora, v prostoru naj ne bo motečih dejavnikov,
- pri pacientu in svojcih spodbujamo učenje, zanimanje za bolezen oz. ozdravitev,
nudimo pomoč pri sprejemanju in soočanju z postavljeno diagnozo.
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
64
6 RAZISKOVALNE METODE IN METODOLOGIJA
6.1 NAMEN RAZISKAVE
Naš namen je bil raziskati, s kakšnimi teţavami se srečujejo medicinske sestre pri
obravnavi pacienta z GBS.
6.2 CILJI RAZISKAVE
Cilji diplomskega dela so:
Raziskati, ali imajo medicinske sestre dovolj znanja za celovito obravnavo
pacienta z GBS;
prikazati splošno znanje medicinskih sester o poznavanju pacienta z GBS ter
njihovih specifičnih potreb;
ugotoviti, ali povzroča delo s pacienti z GBS sindrom izgorelosti pri medicinskih
sestrah na kliničnem oddelku za vaskularno intenzivno terapijo v Univerzitetnem
kliničnem centru Ljubljana.
6.3 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA
Ali delo s pacienti z GBS vpliva psihično izčrpajoče na medicinske sestre?
Ali medicinske sestre s krajšo delovno dobo izraţajo večjo potrebo po dodatnih
znanjih s področja komunikacije s pacienti z GBS?
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
65
Ali medicinske sestre razloţijo pacientu z GBS postopek dela pri izvajanju
aktivnosti zdravstvene nege preden začnejo izvajati določeno aktivnost?
Ali se medicinske sestre zavedajo pomena »supporta« pri pacientih z GBS in
njihovimi svojci?
6.4 RAZISKOVALNE METODE
Izvedli smo terensko študijo. Podatke smo zbrali s pomočjo strukturiranega anketnega
vprašalnika, ki je vseboval 19 vprašanj zaprtega tipa ter 1 vprašanje odprtega tipa.
Podatke smo obdelali ročno in s pomočjo računalniškega programa Microsoft Word in
Microsoft Excel. Podatke smo prikazali grafično in izračunali smo frekvence posameznih
odgovorov.
6.5 RAZISKOVALNI VZOREC
Raziskava je potekala na Kliničnem oddelku za vaskularno intenzivno terapijo UKC
Ljubljana. V raziskovalni namen je bilo razdeljenih 30 anketnih vprašalnikov, ki so bili
tudi izpolnjeni, primerni ter veljavni za analizo. Povprečna starost anketirancev je 33,1
leta. Sodelovali so tako zdravstveni tehniki kot tudi diplomirane medicinske sestre.
6.6 POSTOPKI ZBIRANJA PODATKOV
Pred začetkom raziskave je bilo pridobljeno soglasje glavne medicinske sestre in
sodelujočih v raziskavi. Sodelujočim smo zagotovili anonimnost. Seznanjeni so bili s
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
66
prostovoljnim sodelovanjem in moţnostjo zavrnitve. Upoštevana je bila etika
raziskovalca in verodostojnost podatkov. Čas izvajanja je bil en mesec: 01.09.2009-
01.10.2009.
7 REZULTATI RAZISKAVE
Tabela 1: Podatki o starosti sodelujočih pri izpolnjevanju anketnega vprašalnika
Število
anketirancev
Povprešna starost anketirancev
30 33,1 let
Povprečna starost anketirancev je 33,1 let. Največ anketiranih je bilo starih med 23 in 31
let.
Graf 1: Stopnja izobrazbe
V raziskavi je sodelovalo 18 (60%) zdravstvenih tehnikov in 12 (40%) diplomiranih
medicinskih sester.
60%
40%
ZT
DMS
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
67
Graf 2: Delovna doba anketirancev na Nevrološki kliniki UKC Ljubljana
10 (33%) anketiranih je na nevrološki kliniki zaposlenih tri leta ali manj, 8 (27%) jih je
zaposlenih od 3–7 let, 7 (23%) jih je zaposlenih med 7 in 15 let, 5 (17%) jih je zaposlenih
več kot 15 let.
Graf 3: Leta delovnih izkušenj na Kliničnem oddelku za vaskularno intenzivno terapijo
UKC Ljubljana
Glede na delovno dobo na nevrološki kliniki, jih ima od tega 12 (40%) manj kot 3 leta
delovnih izkušenj v enoti intenzivne terapije, 8 (27%) med 3 in 7 let, 7 (23%) med 7 in 15
let, 3 (10%) jih ima več kot 15 let.
33%
27%
23%
17% ≥ 3 leta
3 - 7 let
7 - 15 let
15 in ≤
40%
27%
23% 10% < 3 leta
3 - 7 let
7 - 15 let
15 in ≤
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
68
Graf 4: Pogostost srečevanja z boleznijo GBS na delovnem mestu
16 (53%) zaposlenih se redkeje srečujejo z boleznijo GBS, 14 (47%) pa pogosteje.
Graf 5: Potreba pacientov z GBS po specifični zdravstveni negi
Da potrebujejo pacienti z GBS specifično zdravstveno nego meni 28 (93%) anketirancev,
medtem ko 2 (7%) menita da ne.
47%
53% DA
NE
93%
7%
DA
NE
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
69
Tabela 2: Značilnost pacienta z GBS, na katero najprej pomisli negovalno osebje, ko sliši
za tovrstnega pacienta
Podani odgovori:
Število
odgovorov
na dolgotrajen postopek zdravljenja 16
na specifične telesne teţave pacienta in hitro napredovanje
bolezni 15
na pacientove spremembe v psihološkem smislu 10
16 (39%) anketirancev najprej pomisli na dolgotrajen postopek zdravljenja, 15 (37%) jih
najprej pomisli na specifične telesne teţave in hitro napredovanje bolezni, 10 (24%) pa na
pacientove spremembe v psihološkem smislu. Anketiranci so lahko izbrali več moţnih
odgovorov.
Tabela 3: Karakteristike pacientov z boleznijo GBS
Podani odgovori:
Število
odgovorov
specifičen potek bolezni, ki lahko doseţe nepomičnost pacienta 20
običajno pacienti nimajo bolečin 0
pacienti so prestrašeni, obupani 20
pacienti z veliko volje, optimizma 0
zahtevajo veliko naše prisotnosti in pozornosti 22
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
70
22 (36%) anketirancev meni, da zahtevajo pacienti veliko naše prisotnosti in pozornosti;
20 (32%) anketirancev, da so to pacienti s specifičnim potekom bolezni, ki lahko doseţe
njegovo nepomičnost. 20 (32%) anketirancev pa meni, da so pacienti prestrašeni in
obupani. Da so to pacienti, ki nimajo bolečin ter z veliko volje in optimizma, ne meni
noben anketiran. Anketirani so lahko izbrali več moţnih odgovorov.
Graf 6: Začetek pojava hospitalizma pri pacientu z GBS
14 (47%) jih meni, da se prvi znaki hospitalizma pojavijo po pribliţno 1-2 tednih po
sprejemu v bolnišnico, 10 (33%) jih meni da se to zgodi po enem mesecu. 5 (17%)
anketirancev meni, da hospitalizem nastopi takoj ob sprejemu, 1 (3%) anketiranec pa, da
se le-ta skoraj nikoli ne pojavi.
17%
47%
33%
3% običajno takoj ob sprejemu vbolnišnicopribližno po enem od dveh tednov posprejemu v bolnišnicopribližno po enem mesecu
skoraj nikoli
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
71
Graf 7: Psihična izčrpanost negovalnega osebja pri delu s pacienti z GBS
23 (77%) anketiranih občuti psihično izčrpanost ob delu s pacienti z GBS, medtem ko jih
7 (23 %) ne občuti psihične izčrpanosti.
Graf 8: Vpliv morebitne psihične izčrpanosti na slabšo storilnost zdravstvene nege
21 (70%) anketiranih meni, da psihična izčrpanost vpliva na slabšo storilnost zdravstvene
nege. 9 (30%) pa jih meni, da psihična izčrpanost ne vpliva na slabšo storilnost
zdravstvene nege.
77% 23%
DA
NE
70%
30%
DA
NE
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
72
Graf 9: Samokritičnost glede znanja o bolezni GBS
20 (67%) anketiranih meni, da nimajo dovolj znanja o bolezni GBS, 10 (33%) jih meni,
da imajo dovolj znanja.
Graf 10: Način pridobivanja znanja negovalnega osebja o bolezni GBS
22 (39%) si jih znanje pridobiva pri samem delu s pacientom oz. z opazovanjem, 19
(33%) je takšnih, ki pridobivajo svoje znanje z izpraševanjem kolegic z več izkušenjami
pri delu s pacienti z GBS. 16 (28 %) jih pridobiva znanje s pomočjo branja strokovne
literature.
33%
67% DA
NE
39%
28%
33%
z opazovanjem samega pacienta
s pomočko strokovne literature
sprašujem kolege z več izkušnjami iz tega področja
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
73
Graf 11: Ţelja po dodatnem izobraţevanju o specifičnem obolenju GBS
26 (87%) anketiranih ima ţeljo po dodatnem znanju, medtem ko 4 (13%) te ţelje nimajo.
Tabela 4: Značilnosti, ki veljajo za GBS
Podani odgovori: Število odgovorov
je akutno nastala bolezen 22
je kronično nastala bolezen 5
značilen je hitro nihanje krvnega tlaka 15
dihalna funkcija je običajno neprizadeta 0
retenca urina se pogosto pojavi nekaj dni po zagonu
bolezni 6
pogosto je pri takih pacientih potrebna intubacija 24
24 (33 %) anketirancev meni, da je pri pacientu z GBS pogosto prisotna potreba po
umetni vzpostavitvi dihalne poti; 22 (31%) jih meni, da je to akutno nastala bolezen. 15
(21%) anketirancev je bolezen povezalo z hitro nihajočim krvnim tlakom; 6 (8%)
87%
13%
DA
NE
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
74
anketirancev, da se v nekaj dneh po zagonu bolezni pojavi zastoj urina v mehurju; 5 (7
%) anketiranih meni, da je GBS kronično nastala bolezen. Nihče pa se ni strinjal, da
ostane v primeru bolezni GBS, dihalna funkcija neprizadeta. Anketirani so lahko izbrali
več moţnih odgovorov.
Graf 12: Potencialne teţave pri bolezni GBS, na katere moramo biti najbolj pozorni
27 (41%) anketiranih meni, da so to potencialni zapleti povezani z dihanjem, 23 (35%)
jih je najbolj pozornih na nevarnost aspiracije pacienta, 10 (25%) anketirancev na
oslabljeno verbalno komunikacijo, 4 (6%) na porast telesne temperature, 2 (3%)
anketirana pa menita, da moramo biti najbolj pozorni na urejeno prebavo.
2 4
27 23
10
0
5
10
15
20
25
30
na urejenoprebavo
na porasttelesne
temperature
na težave zdihanjem
na nevarnostaspiracije
na oslabljenoverbalno
komunikacijo
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
75
Graf 13: Obrazloţitev postopka dela pacientu z GBS pred izvedbo aktivnosti zdravstvene
nege
24 (70%) anketirancev vedno razloţi pacientu, kakšna aktivnost zdravstvene nege se bo
pri njih izvajala, 6 (30 %) jih to stori le kadar se spomnijo.
Graf 14: Izbira primernega načina komunikacije pri delu s pacientom z GBS
28 (93%) jih meni, da je njihov način komuniciranja zadovoljiv, 2 (7%) menita, da se ne
posluţujeta pravega načina. Nihče pa ni odgovoril, da komunikaciji ne nameni nobene
pozornosti.
70%
0%
30% vedno
nikoli
kadar se kdajspomnim
93%
7% 0%
DA
NE
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
76
Graf 15: Neverbalno izraţanje potrebe pacienta z GBS po komunikaciji
19 (63%) anketiranih pogosto opazi, kdaj pacient na neverbalni način izraţa ţeljo po
komunikaciji; 10 (34%) to potrebo opazi vedno. 1 (3%) se s komunikacijo ne ukvarja, ker
za to nima časa.
Graf 16 Najpogostejši način, s katerim pacient z GBS izraţa potrebo po komunikaciji in
psihični podpori
25 (42%) anketirancev meni, da pacienti z GBS izraţajo potrebo s prestrašenim in
obupanim pogledom, 17 (29%) jih meni,da s teţkim dihanjem ter 14 (24%) anketirancev,
da z kriljenje z rokami. 3 (5%) anketirani menijo, da to izraţajo na verbalen način.
Anketirani so lahko izbrali več moţnih odgovorov.
34%
63%
3% vedno
pogosto
redko
25
14 17
3
0
10
20
30
z prestrašinim,obupanimpogledom
s kriljenjem zrokami
s težkimdihanjem
z verbalnimnačinom
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
77
Graf 17 Zavedanje pomena »supporta« na delovnem mestu tako za pacienta kot za
njegove svojce
29 (97%) anketiranih se zaveda pomena dajanja »supporta« pacientu z GBS, 1 (3%) se
tega ne zaveda.
8 RAZPRAVA
Ne glede na leta delovnih izkušenj, se skoraj vsi (93%) strinjajo, da potrebuje pacient z
GBS specifično zdravstveno nego, ki vključuje tako fiziološke značilnosti poteka bolezni
kot tudi spremembe na psihični ravni pacienta. Bolezen lahko povzroči pacientovo
nepomičnost, pacienti so prestrašeni in obupani ter posledično zahtevajo veliko naše
prisotnosti in pozornosti. Takšnih pacientov z GBS, ki bi imeli veliko volje, optimizma in
brez prisotnih bolečin, lahko rečemo, da ni. Negovalno osebje se zaveda, da pacienta
običajno čaka dolgotrajen postopek zdravljenja, ki ga spremljajo specifične telesne teţave
ter hitro napredovanje bolezni, kakršna je običajna klinična slika bolezni GBS. Prav tako
Yarningova in Gordonova (1988) menita, da je zdravstvena nega pacienta z GBS
unikatna.
Kakršna koli je ţe bolezen, se pri veliko pacientih, sprejetih v zdravstveni zavod,
97%
3%
DA
NE
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
78
pojavljajo znaki hospitalizma. Pacientom presedajo vsakodnevna opravila, odveč so jim
rutinske preiskave, obrazov zaposlenih se naveličajo. Kdaj se le ta običajno pojavi, pa je
poleg vrste in stopnje obolenja odvisen tudi od pacientovih osebnih značilnosti, kot so:
starost, telesna prizadetost, karakterne in intelektualne značilnosti, psihična stabilnost
posameznika... . Pri pacientih z GBS se glede na izkušnje zaposlenih običajno pojavi po
dveh tednih. Pacientu ţe na začetku povemo, da lahko pričakuje pojav teţav tudi na tem
področju ter da bomo poizkušali s tesnim sodelovanjem, pogovori in timskim delom
kolikor se le da spremlajoče pojave minimalizirati. Teţko stanje pacienta se prenaša tudi
na negovalno osebje, saj je ves čas ob njem. Nič nenavadnega ni, če večina (77%)
anketiranih priznava, da jih delo s pacientom z GBS psihično izčrpa, kar po njihovem
mnenju vpliva na slabšo storilnost zdravstvene nege. Medicinska sestra, ki pacienta ves
čas spremlja ter z njim tesno sodeluje v procesu zdravstvene nege, prva opazi spremembe
v njegovem počutju in vedenju. Pacient pogosto prenese svoje nezadovoljstvo, strah, jezo
na njo, namerno ali nenamerno. Zato je pomembno, da ima medicinska sestra pravo mero
empatičnega odnosa, s katerim bo pomagala pacientu ter do neke mere zaščitila sebe pred
sindromom izgorevanja.
Negovalno osebje si znanje o bolezni GBS pridobiva preko različnih poti. V največji meri
si pridobivajo izkušnje z opazovanjem samega pacienta in spraševanjem kolegic z več
izkušnjami na tem področju. Tistih, ki prebirajo strokovno literaturo, je nekoliko manj,
kar pomeni, da se zaposleni največ naučijo iz lastnih in tujih, predvsem praktičnih
izkušenj. Na vprašanje, ali menijo, da imajo dovolj znanja, ki ga potrebujejo pri svojem
delu, jih je večina odgovorila negativno. To pomeni, da imajo tudi ţeljo po dodatnem
teoretičnem znanju, ki bi podkrepilo praktičnega. Pacienta, ki ga sprejmejo v enoto
intenzivne medicine na Nevrološki kliniki UKC Ljubljana, ga po večini zaradi same
narave dela takoj oskrbijo z vstavitvijo stalnega urinskega katetra. Zato s praktičnega
vidika medicinske sestre niso pozorne na ta zaplet (zastoj urina v mehurju), ki je sicer
pogost, pri čemer se opazi pomanjkljivo teoretično znanje.
Pacienti z GBS po mnenju anketiranih svojo potrebo po komunikaciji in psihični podpori
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
79
najpogosteje izraţajo s prestrašenim in obupanim pogledom. Najmanj je takšnih, ki to
izraţajo na verbalni način. Negovalno osebje se v večini zaveda, kako pomembno je, da
pacientu povedo, kakšna aktivnost zdravstvene nege se bo pri njih izvajala ter jim
predhodno razloţi postopek dela. Tudi Parry in Steinberg (2007) opozarjata, da je ta del
komunikacije zelo pomemben in je ne bi smeli zanemariti, kajti pacient še vedno razume
in sliši vse, kar se dogaja okoli njega.
Kljub običajnemu pomanjkanju časa na delovnem mestu, se negovalno osebje zaveda
pomena t.i. »supporta«, tako za pacienta kot njihove svojce. Trudijo se posluţevati
pravilnega ter uspešnega načina komunikacije. V teţkem obdobju svojega ţivljenja, ki ga
doţivlja pacient in njegovi bliţnji, je bistvenega pomena dobra komunikacija,
opogumljanje posameznika, močna volja ter konstruktivno reševanje nastalih konfliktov
in teţav, kamor po mnenju Haldemana in Zulkoskya (2005) sodi tudi pogost pojav
depresije pri pacientih z GBS.
9 SKLEP
Zdravstvena nega pacienta z GBS zahteva specifično ter timsko obravnavo pacienta.
Pristop mora biti holističen. Medicinske sestre morajo imeti dovolj teoretičnega in
praktičnega znanja, ki ga uporabljajo pri pacientu z tako zahtevnim obolenjem.
Pomembno je hitro prepoznavanje nastajajočih sprememb ter preprečevanje potencialnih
teţav. Raziskava je dala odgovore na štiri zastavljena raziskovalna vprašanja:
Ali delo s pacienti z GBS vpliva psihično izčrpajoče na medicinske sestre?
Z raziskavo smo ugotovili, da 77% negovalnega osebja delo s pacienti z GBS pogosto
psihično izčrpa. S tem dejstvom lahko na prvo raziskovalno vprašanje odgovorimo
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
80
pozitivno. Posluţujejo se dokaj uspešnega načina komunikacije, ki ni vedno verbalna s
strani pacienta, ji namenijo veliko časa in truda, kar jih še dodatno izčrpa. Narava bolezni
ima svoj specifičen in nepredvidljiv potek, zato mora biti negovalno osebje še toliko bolj
pozorno in hitro ukrepati ob nastalih teţavah, ki so lahko ţivljenjsko ogroţajoča. Delo,
predvsem v enotah intenzivne medicine, je fizično ter psihično naporno. Stres, ki ga
negovalno osebje doţivlja pri svojem delu, lahko negativno vpliva na posameznikovo
počutje ter slabšo storilnost zdravstvene nege.
Ali medicinske sestre s krajšo delovno dobo izražajo večjo potrebo po
dodatnih znanjih iz področja komunikacije s pacienti z GBS?
Pri svojem delu se medicinske sestre posluţujejo različnih načinov komunikacije ter
uporabo komunikacijskih pripomočkov. Uspešnost se kaţe tako v pacientovem kot v
zadovoljstvu medicinske sestre, če jim uspe razrešiti neko vprašanje ali teţavo ter v
uspešno izvedeni negovalni intervenciji. Glede na dobljene rezultate, moramo na to
raziskovalno vprašanje odgovoriti negativno, saj skoraj vsi (93%) anketirani menijo, da
se posluţujejo primernega načina komunikacije.
Ali medicinske sestre razložijo pacientu z GBS postopek dela aktivnosti
zdravstvene nege preden jo začnejo izvajati?
Medicinske sestre v večini (70%) vedno razloţijo postopek dela, preden začnejo izvajati
določeno aktivnost. Dejstvo pridobljenih rezultatov je sicer razveseljivo, vendar je še
vedno nekaj (30%) takšnih, ki se tega ne spomnijo ravno vedno. Kljub temu, da lahko na
raziskovalno vprašanje odgovorimo pozitivno, je potrebno delati na tem, da se bo vsak
zavedal pomena razlage postopka pacientu pred izvedbo negovalne aktivnosti. Pacient
nam bo zaupal, imel bo moţnost postaviti vprašanje v primeru nerazumevanja. S tem mu
damo moţnost odločanja, sodelovanja ter občutek pomembnosti.
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
81
Ali se medicinske sestre zavedajo pomena »supporta« za paciente z GBS in
njihove svojce?
Pacienti svoje potrebe po terapevtski komunikaciji in psihični podpori oz. »supportu«
izraţajo na različne načine: s prestrašenim pogledom, obupanim izrazom na obrazu, s
kriljenjem z rokami, teţkim dihanjem, depresivnim stanjem... . Ali pa verbalno izraţajo
strah, jezo, negotovost. Opazovati moramo pacienta kot subjekt in ne le fizičnega poteka
bolezni, da ublaţimo njegove negativne občutke. Negativne reakcije lahko pričakujemo,
dopustimo izraţanje navzven ter jih pomirimo. Včasih bo zadostoval dotik roke, drugi
bodo potrebovali pogovor. Pacienti in njihovi svojci iščejo oporo v zdravstvenem osebju,
predvsem v medicinskih sestrah, ki so ves čas ob pacientu in ga dobro poznajo.
Potrebujejo pogovor o bolezni, zdravljenju, skrbi jih za njihove druţine. Spodbujamo in
omogočamo obiske svojcev, ki jih vključujemo v proces zdravstvene nege ter na ta način
zmanjšamo vrzel, ki je med pacientom in druţino nastala kot posledica okrnjenih stikov
ali strahu pred slabim izidom bolezni. Na zastavljeno raziskovalno vprašanje lahko
odgovorimo pritrdilno, saj se skoraj vsi (97%) anketirani zavedajo pomena »supporta«, ki
ga potrebujejo tako pacienti kot njihovi svojci in to kljub pomanjkanju časa.
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
82
10 ZAHVALA
Ob ţe teţko pričakovanem zaključku moje diplomske naloge, bi se iz srca rada zahvalila
vsem, ki ste mi na kakršen koli način pomagali, me spodbujali in stali ob strani. Vseh ţal
ne morem omeniti, ker vas je preveč, pa vendar... .
V prvi vrsti gre zahvala mojim zlatim staršem za izkazano podporo in skrb; moji sestri
Andreji, teti Elki, prijateljicama Katji in Mojci, Sašotu in sošolki Tini, s katero so se
najine poti tekom šolanja ves čas prepletale.
Hvala tudi vsakemu profesorju posebej za korekten, profesionalen in prijateljski odnos.
Še posebno hvala: mojima mentoricama, Barbari Donik in Mateji Lorber ter somentorju
Viktorju Šviglju, ki me je vsakodnevno in na humorističen način spodbujal k
diplomiranju.
Da sem laţje usklajevala šolske in sluţbene obveznosti, gre posebna zahvala tudi mojim
sodelavcem, ki so mi v večini skoraj vedno priskočili na pomoč z menjavo delovnih
turnusov.
Vesela sem, da sem imela moţnost šolanja na fakulteti, kjer sem čutila domačnost, saj
smo bili za profesorje osebe in ne le številke. Tekom teh treh let so se med nami sošolci
spletle vezi, ki mi bodo ostale v spominu za vedno.
Hvala še enkrat vsem, tudi tistim, ki vas nisem omenila, ne bom pa vas pozabila.
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
83
11 LITERATURA
Atkinson, S, Carr, R, Maybee, P, Haynes, D. The Challenges of managing and treating
Guillain-Barre´ Syndrome during the acute phase. Journual of dimensions of critical care
nursing, Dec. 2006: 256- 263.
Cohen, J, Mowchun, J, Grudem, J. Peripheral nerve and muscle disease. New York:
Oxford University press, 2009.
Dalai, L. Etika za novo tisočletje. Ljubljana: Učila International Trţič, 2004.
Doorn, P, Ruts, L, Jacobs, B. Clinical features, pathogenesis, and treatment of
Guillain- Barré syndrome. V: Doorn, P. (ur ). Department of neurology. Rotterdam:
Lancet neurol, 2008. 939- 947.
Gonce- Morton, P, Fontaine, D, Hudek, C, Gallo, B. Common neurosurgical and
neurological disorders. V: Gonce- Morton, P. ( ed. ). Critical care nursing. Philadephia:
Lippincott- Raven, 2005: 828- 831.
Gordon, M. Negovalne diagnoze- priporočnik. Maribor. Rogina, 2003.
Haldeman, D, Zulkosky, K. Treatment and nursing care for a patient with Guillain–Barre´
syndrome. Dimension Critical Care Nursing, 2005: 24: 267- 272.
Hughes, C, Hadden, M, Gregson, A, Smith, J. Pathogenesis of Guillain–Barre´
syndrome. Journual of Neuroimmunology, Sep. 1999: 74- 97.
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
84
Hughes, R, Cornblath, R. Acute inflammatory demyelinating polyradiculonevropathy,
acute motor axonal neuropathy and acute motor and axonal neuropathy. V: Noseworthy,
J. ( ed ). Neurological therapeutics principles and practice. Oxon: Informa Healthcare,
2006: 2307- 2314.
Lewis, S, Heitkemper, M, Dirksen, S, Graber, P, Brucher, L. Medical surgical nursing.
Missouri: Elsevier, 2007: 1585- 1587.
Orlikowski, D, Terzi, N, Blumen, M, Sharshar, T, Raphael, J, Annane, D,
Lofaso, F. Tongue weaknessis associated with respiratory failure in patients with severe
Guillain–Barre´ syndrome. Journual of Acta Neurol Scand, 2009: 119: 364- 370.
Pajnkihar, M. Teoretične osnove zdravstvene nege. Maribor: Visoka zdravstvena šola,
1999.
Parry, J, Steinberg, J. Guillain-Barré syndrome. American academy of neurology, 2007
Pirtošek, Z. Akutne in kronične demializacijske nevropatije V: Lavrič, A. ( ur. ).
Nevrološki dnevi. Ljubljana: oktober 1989. Ljubljana: Slovensko zdravniško društvo,
1989: 103- 111.
Pourmand, R. Practicing neurology. New Jersey: Humana press, 2008.
Šega- Jazbec, S. Akutno nastala parapareza in tetrapareza. V: Grad, A. Mesec, A,
Tetičkovič, E. ( ur. ). Urgentna nevrologija. Ljubljana: Zdruţenje nevrologov Slovenije-
SZD, 2003: 99- 104.
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
85
Vucic S, Kiernan MC, Cornblath DR. Guillain-Barré syndrome: Un update. J Clin
Neurosci 2009; 16: 733-41.
Yarnin, M, Gordon, T. Guillain–Barre´ syndrome- a nursing challenge. The australian
nurses journal, 1988 10 (17): 3- 10.
VIRI
Švigelj, V. osebni arhiv
Centers for disease control and prevention. Vaccination and GBS. 2009.
Dostopno na: http://www.cdc.gov/h1n1flu/vaccination/factsheet gbs.htm (15. 12. 2009).
Wikipedia. Electromyography. 2009.
Dostopno na: http://en.wikipedia.org/wiki/Electromyography (25.08.2010).
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
86
13 PRILOGA
Anketni vprašalnik
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
87
ANKETNI VPRAŠALNIK
Spoštovani!
Moje ime je Nataša Petan. Sem absolventka Fakultete za zdravstvene vede Univerze v
Mariboru in pišem diplomsko nalogo z naslovom »Zdravstvena nega pacienta z Guillain-
Barré sindromom«. V ta namen sem pripravila anketni vprašalnik. S pridobljenimi
rezultati bom potrdila oziroma ovrgla zastavljene hipoteze ter informacije koristno
uporabila v moji raziskovalni nalogi.
Na vprašanja odgovorite tako, da obkroţite ustrezno črko pred odgovorom, z izjemo
prvega vprašanja. Anketni vprašalnik je anonimen. Za sodelovanje se Vam najlepše
zahvaljujem.
1.) VAŠA STAROST:
2.) STOPNJA IZOBRAZBE: a) ZT b) DMS
3.) KOLIKO ČASA STE ZAPOSLENI NA NEVROLOŠKEM ODDELKU:
a) manj kot 3 leta
b) od 3-7 let
c) od 7-15 let
d) več kot 15 let
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
88
4). LETA DELOVNIH IZKUŠENJ V NEVROLOŠKI INTENZIVNI TERAPIJI:
a) manj kot 3 leta
b) od 3-7 let
c) od 7-15 let
d) več kot 15 let
5.) ALI SE NA DELOVNEM MESTU POGOSTO SREČUJETE S PACIENTI Z
GUILLAIN-BARRĖ SINDROMOM?
a) da b) ne
6.) MENITE, DA TOVRSTNI PACIENTI POTREBUJEJO SPECIFIČNO
ZDRAVSTVENO NEGO?
a) da b) ne
7.) NA KAJ NAJPREJ POMISLITE, KO SLIŠITE ZA PACIENTA Z GUILLAIN-
BARRÉ SINDROMOM? (moţnih je več odgovorov)
a) na dolgotrajni postopek zdravljenja
b) na specifične telesne teţave pacienta in hitro napredovanje bolezni
c) na pacientove spremembe v psihološkem smislu
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
89
8.) KAKŠNE ZNAČILNOSTI BI PRIPISALI PACIENTOM Z GUILLAIN-BARRÉ
SINDROMOM? (moţnih je več odgovorov)
a) pacienti s specifičnim potekom bolezni, ki lahko doseţe nepomičnost pacienta
b) običajno nimajo bolečin
c) prestrašeni, obupani
d) z veliko volje, optimizma
e) zahtevajo veliko naše prisotnosti in pozornosti
9.) KDAJ MENITE, SE PRI PACIENTIH Z GUILLAN-BARRÉ SINDROMOM
OBIČAJNO POJAVIJO ZNAKI HOSPITALIZMA?
a) običajno takoj ob sprejemu v bolnišnico
b) pribliţno po enem do dveh tednov po sprejemu v bolnišnico
c) pribliţno po enem mesecu
d) skoraj nikoli
10.) ALI VAS DELO S PACIENTI S GUILLAIN-BARRÉ SINDROMOM PSIHIČNO
IZČRPA?
a) da b) ne
11.) ALI MENITE, DA MOREBITNA IZČRPANOST VPLIVA NA SLABŠO
STORILNOST ZDRAVSTVENE NEGE?
a) da b) ne
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
90
12.) ALI MENITE, DA IMATE DOVOLJ ZNANJA O BOLEZNI GUILLAIN-BARRÉ
SINDROM?
a) da b) ne
13.) NA KAKŠEN NAČIN SI PRIDOBIVATE ZNANJE O BOLEZNI GUILLAIN-
BARRÉ SINROM?
a) z opazovanjem samega pacienta
b) s pomočjo strokovne literature
c) sprašujem kolegice z več izkušnjami s tega področja
14.) BI SI ŢELELI DODATNEGA IZOBRAŢEVANJA O SPECIFIČNEM OBOLENJU
GUILLAIN- BARRE SINDROMU?
a) da b) ne
15.) KATERI OD NAŠTETIH ZNAKOV VELJAJO ZA BOLEZEN GUILLAIN-
BARRÉ SINDROM? (moţnih je več odgovorov)
a) je akutno nastala bolezen
b) je kronično nastala bolezen
c) značilna je izrazita hipotenzija
d) značilno je hitro nihanje krvnega tlaka
e) dihalna funkcija je običajno neprizadeta
f) retenca urina se pogosto pojavi nekaj dni po zagonu bolezni
e) pogosto je pri takih pacientih potrebna intubacija
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
91
16.) NA KAJ MORAMO BITI PRI PACIENTU Z GUILLAIN-BARRÉ SINDROMOM
NAJBOLJ POZORNI? (moţnih je več odgovorov)
a) na urejeno prebavo
b) na porast telesne temperature
c) na teţave z dihanjem
d) na nevarnost aspiracije
e) na oslabljeno verbalno komunikacijo
17.) ALI PACIENTU Z GULLIAIN-BARRÉ SINDROMOM RAZLOŢITE POSTOPEK
DELA PREDEN ZAČNETE IZVAJATI AKTIVNOST ZDRAVSTVENE NEGE?
a) vedno
b) nikoli
c) kakor se kdaj spomnim
18.) ALI MENITE, DA SE PRI SVOJEM DELU S PACIENTOM Z GUILLAIN-
BARRÉ SINDROMOM POSLUŢUJETE USPEŠNEGA NAČINA KOMUNIKACIJE?
a) da b) ne
19.) ALI OPAZITE, KO VAM PACIENT NEVERBALNO IZRAŢA POTREBO PO
KOMUNIKACIJI?
a) vedno
b) pogosto
c) redko
Nataša Petan: Zdravstvena nega pacienta z Guillain-Barré sindromom
92
20.) NA KAKŠEN NAČIN PACIENTI Z GUILLAIN-BARRÉ SINDROMOM
NAJPOGOSTEJE IZRAŢAJO POTREBO PO KOMUNIKACIJI OZIROMA PSIHIČNI
PODPORI? (moţnih je več odgovorov)
a) s prestrašenim,obupanim pogledom
b) s kriljenjem z rokami
c) s teţkim dihanjem
d) z verbalnim načinom
21.) ALI SE KLJUB POMANJKANJU ČASA NA DELOVNEM MESTU ZAVEDATE
POMENA BESEDE »SUPPORT«, KI GA POTREBUJEJO TAKO PACIENTI KOT
NJIHOVI SVOJCI?
a) da b) ne
Hvala za sodelovanje!