univerza v mariboru fakulteta za · pdf filevsaka jeklena konstrukcija je sestavljena iz...

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA GRADBENIŠTVO

Mario Vouk

TEHNOLOGIJA IN OBVLADOVANJE TVEGANJ PRI PROJEKTIH MONTAŽE JEKLENIH KONSTRUKCIJ

Projektna naloga

Diplomski izpit univerzitetnega študijskega programa 1. stopnje

Maribor, avgust 2013

I

FAKULTETA ZA GRADBENIŠTVO Smetanova ulica 17 2000 Maribor, Slovenija www.fg.um.si

Diplomski izpit univerzitetnega študijskega programa 1. stopnje

TEHNOLOGIJA IN OBVLADOVANJE TVEGANJ

PRI PROJEKTIH MONTAŽE JEKLENIH KONSTRUKCIJ

Študent: VOUK Mario

Študijski program: univerzitetni, Gospodarsko inženirstvo (GING)

Smer: Gradbeništvo

Mentor: izr. prof. dr. ŠTRUKELJ Andrej

doc. dr. VREČKO Igor

Somentor: doc. dr. ŽULA Tomaž

Maribor, avgust 2013

II

FAKULTETA ZA GRADBENIŠTVO Smetanova ulica 17 2000 Maribor, Slovenija www.fg.um.si

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorjema izr. prof. dr. Andreju

Štruklju in doc. dr. Igorju Vrečku za pomoč in

vodenje pri izdelavi projektne naloge. Prav tako se

zahvaljujem somentorju doc. dr. Tomažu Žuli, ki mi

je bil vedno na voljo s svojimi nasveti.

Posebna zahvala gre mojim staršem, ki so mi

omogočili študij in mi vseskozi stojijo ob strani.

Hvala tudi sošolcem, prijateljem in punci, ki so me

spodbujali pri študijskih in obštudijskih

obveznostih.

III

TEHNOLOGIJA IN OBVLADOVANJE TVEGANJ PRI PROJEKTIH MONTAŽE JEKLENIH KONSTRUKCIJ

Ključne besede: gradbeništvo, jeklene konstrukcije, montaža, načini montaže, glavna sredstva za montažo, pomožna sredstva za montažo, postopek montaže, načrtovanje tveganj, obvladovanje tveganj

Povzetek

Projektna naloga v prvem delu obravnava tehnologijo montaže jeklenih konstrukcij.

Predstavljeni so načini montaže, glavna sredstva za montažo, pomožna sredstva za

montažo in postopek montaže. V drugem delu sledi opis načrtovanja in obvladovanja

tveganj na projektih ter opis metod ravnanja s tveganji na projektih. Podani so tudi kratki

komentarji načrtovanja in obvladovanja tveganj za primer projekta montaže jeklenih

konstrukcij.

IV

TECHNOLOGY AND RISK MANAGEMENT IN PROJECTS OF STEEL CONSTRUCTION ASSEMBLY

Key words: civil engineering, steel constructions, assembly, types of assembly, main means for assembly, subsidiary means for assembly, assembly procedure, risk planning, risk management

Abstract

The first part of the project paper deals with steel construction assembly technology. It

presents types of assembly, main means for assembly, subsidiary means for assembly and

assembly procedure. The second part describes risk planning and risk management, as

well as methods of dealing with risks in projects. It also includes short comments about

risk planning and management in the case of steel construction assembly project.

V

VSEBINA

1 UVOD ................................................................................................................... 1

1.1 OPIS PODROČJA PROJEKTNE NALOGE ............................................................................... 1

1.2 NAMEN IN CILJI NALOGE ............................................................................................... 2

1.3 PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE NALOGE ............................................................................. 2

1.4 STRUKTURA NALOGE .................................................................................................... 2

I. TEHNOLOGIJA MONTAŽE JEKLENIH KONSTRUKCIJ ................................................. 4

2 SPLOŠNO .............................................................................................................. 5

3 NAČINI MONTAŽE ................................................................................................. 8

3.1 MONTAŽA ENONADSTROPNE STAVBE .............................................................................. 8

3.2 MONTAŽA VEČNADSTROPNE STAVBE PO NADSTROPJIH ....................................................... 9

3.3 MONTAŽA VEČNADSTROPNE STAVBE PO OSI ................................................................... 10

3.4 MONTAŽA OBEŠENE ZGRADBE ..................................................................................... 12

3.5 MONTAŽA BREZ MEDSKLADIŠČENJA .............................................................................. 12

3.6 MONTAŽA Z MEDSKLADIŠČENJEM ................................................................................. 13

4 GLAVNA SREDSTVA ZA MONTAŽO ....................................................................... 14

4.1 SAMOHODNA DVIGALA............................................................................................... 14

4.2 STOLPNI ŽERJAV ........................................................................................................ 17

4.3 IGLIČASTI ŽERJAVI OZ. DERRICK DVIGALA ........................................................................ 18

4.4 PORTALNI ŽERJAV ...................................................................................................... 19

4.5 KABELSKI ŽERJAV ....................................................................................................... 20

4.6 HELIKOPTER ............................................................................................................. 21

5 POMOŽNA SREDSTVA ZA MONTAŽO ................................................................... 22

6 POSTOPEK MONTAŽE .......................................................................................... 26

6.1 SPREJEM, RAZKLADANJE IN SKLADIŠČENJE DOSTAVLJENIH DELOV KONSTRUKCIJE IN OPREME ...... 27

6.2 ZAGOTAVLJANJE PRIMERNIH IN VARNIH TEMELJEV ZA ZAČETEK MONTAŽE .............................. 28

VI

6.3 PREDHODNA MONTAŽA, PRIPRAVA IN POENOSTAVLJANJE MONTAŽE .................................... 30

6.4 DVIGOVANJE IN NAMESTITEV TER ZAČASNO PODPIRANJE ................................................... 33

6.5 IZRAVNAVANJE KONSTRUKCIJE ..................................................................................... 35

6.6 KONČNO VARJENJE ALI VIJAČENJE ................................................................................. 36

II. OBVLADOVANJE TVEGANJ PRI PROJEKTIH MONTAŽE JEKLENIH KONSTRUKCIJ ..... 39

7 NAČRTOVANJE TVEGANJ PROJEKTOV .................................................................. 40

8 METODE RAVNANJA S TVEGANJI NA PROJEKTIH .................................................. 43

9 PROCES OBVLADOVANJA TVEGANJA PROJEKTOV ................................................ 45

9.1 PREPOZNAVANJE TVEGANJ.................................................................................. 45

9.2 VREDNOTENJE TVEGANJ ...................................................................................... 46

9.3 PLANIRANJE UKREPOV ZA ZMANJŠEVANJE TVEGANOSTI .................................... 47

9.4 KONTROLIRANJE TVEGANJ IN UKREPANJE........................................................... 53

9.5 SISTEMATIČNO OBVLADOVANJE TVEGANJ .......................................................... 55

10 SKLEP .................................................................................................................. 56

11 VIRI, LITERATURA ................................................................................................ 57

12 PRILOGE .............................................................................................................. 59

12.1 SEZNAM SLIK ............................................................................................................ 59

12.2 SEZNAM PREGLEDNIC ................................................................................................. 61

12.3 NASLOV ŠTUDENTA ................................................................................................... 61

12.4 KRATEK ŽIVLJENJEPIS .................................................................................................. 61

Tehnologija in obvladovanje tveganj pri projektih montaže jeklenih konstrukcij Stran 1

1 UVOD

1.1 OPIS PODROČJA PROJEKTNE NALOGE

Industrijski objekti se danes na klasični način skoraj ne gradijo več. Sodoben način življenja

in poslovanja zahteva sodobno in fleksibilno gradnjo, prenove, dograditve in razširitve

obstoječih objektov. Vse to v gradbeništvu omogoča uporaba montažnih jeklenih

konstrukcij. Iz tega razloga se za gradnjo ne le industrijskih, temveč tudi poslovnih,

športnih, trgovinskih, skladiščnih in zabaviščnih objektov danes najpogosteje uporabljajo

tovrstne konstrukcije. Vsaka jeklena konstrukcija je sestavljena iz primarne nosilne in

sekundarne oblikovalne konstrukcije. Na predhodno pripravljeno nosilno konstrukcijo se

postavi sekundarna, ki je lahko strešna ali pa fasadna podkonstrukcija. Jeklene

konstrukcije najprej izdelajo in obdelajo v zaprtih tovarniških dvoranah in nato sestavijo

na izbrani lokaciji. Gradnja z jeklenimi konstrukcijami je zelo hitra in enostavna, prav tako

enostavna je tudi montaža. Ker so jeklene konstrukcije precej lažje od betonskih, je

priprava temeljev enostavnejša in hitrejša. Napeljava inštalacij in vgradnja raznih strojev

je enostavna.

Tveganje je v splošnem opredeljeno, kot verjetnost nezaželenih posledic prihodnjih

dogodkov. Označi se ga lahko tudi kot nevarnost, izpostavljenost neugodnostim, možnost

negativne posledice ali izgube in podobno. Tveganje je sestavljeno iz verjetnosti, da se bo

nekaj zgodilo in vpliva oziroma posledic dogodka, če se bo ta pripetil. Zato je tveganje

potrebno vrednotiti glede na povezavo med verjetnostjo, da se bo nekaj zgodilo in

posledicami, ki bodo sledile, če se to tudi dejansko zgodi.

Tveganje prinaša tudi pozitivne lastnosti. To omenja ekonomska teorija, ki pravi, da večja

stopnja tveganja omogoča večji donos.


1.2 NAMEN IN CILJI NALOGE

Namen projektne naloge je predstaviti načine in postopek montaže jeklenih konstrukcij

ter navesti glavna in pomožna sredstva za montažo, ki se pri tem uporabljajo. Za lažjo

predstavo je dodano veliko slikovnega materiala iz različnih virov in osebnega arhiva.

Prav tako je namen naloge navesti metode in procese, s katerimi lahko sodelujoči na

projektu načrtujejo in obvladujejo tveganja na projektih. Podani so komentarji

načrtovanja in obvladovanja tveganj za primer projekta montaže jeklene konstrukcije.

Cilj naloge je ponuditi bralcu splošen, a vendar kvaliteten, vpogled v obravnavano temo z

željo, da mu bo to delo podalo čim več koristnih informacij in mu prihranilo dodatno

brskanje po literaturi.

1.3 PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE NALOGE

Pisanje projektne naloge bo temeljilo na znanju, ki sem ga pridobil skozi študij na Fakulteti

za gradbeništvo oz. Ekonomsko-poslovni fakulteti in izkušnjah pridobljenih na praksi pri

podjetju AVM bvba v Belgiji in družinskem podjetju MKV Montaža d.o.o..

V nalogi sem se omejil le na kratek postopek montaže osnovne nosilne jeklene

konstrukcije in obvladovanju tveganj na primeru projekta gradnje termoelektrarne v

Boxbergu, Nemčija.

1.4 STRUKTURA NALOGE

Jedro projektne naloge je sestavljeno iz dveh poglavij, ki hkrati delita projektno nalogo na

gradbeni in ekonomski del. Prvo poglavje, ki predstavlja gradbeni del pod mentorstvom

izr. prof. Andreja Štruklja, opisuje tehnologijo montaže jeklenih konstrukcij. Poglavje je

razdeljeno na štiri podpoglavja, kjer so opisani načini in postopek montaže ter

predstavljena glavna in pomožna sredstva za montažo.


V drugem poglavju, ki predstavlja ekonomski del pod mentorstvom doc. dr. Igorja Vrečka,

je opisano načrtovanje in obvladovanje tveganj ter metode ravnanja s tveganji na

projektih.


I. TEHNOLOGIJA MONTAŽE JEKLENIH KONSTRUKCIJ

Slika I.1: Celotna jeklena kostrukcija (osebni arhiv).


2 SPLOŠNO

Montaža jeklenih konstrukcij je proces s katerim se fabricirani elementi konstrukcije

sestavijo skupaj, tako da tvorijo skeletno konstrukcijo. Po navadi montažo jeklenih

konstrukcij izvajajo podizvajalci za montažo konstrukcij (Fabrication and erection of

structural steelwork, 2013).

Pomembno je, da se montaža jeklenih konstrukcij obravnava že v začetnih fazah projekta.

Tako projektant, kot izvajalec morata upoštevati naslednje:

• Spoji na mestu vgrajevanja

Na mestu vgrajevanja se spoji vijačijo in ne varijo, saj varjenje zahteva več opreme, ki jo

na višja in težje dostopna mesta ni mogoče dostaviti.

• Predmontaža

Število konstrukcijskih delov se lahko zmanjša z njihovo predmontažo, vendar smo pri tem

omejeni z možnostmi delavnic, transporta in gradbišča. S predmontiranimi

konstrukcijskimi deli izvajalec minimizira količino dela na višini. Upravičenost

predmontaže se oceni glede na možnost prihranka časa izvedbe na višini, saj je višinsko

delo zahtevnejše in zamudnejše. V primeru smiselnosti predmontaže jo opravi

proizvajalec ali izvajalec na gradbišču na tleh, v nasprotnem se predmontaža ne opravi.

• Dimenzije

Vse mere potrebne za sestavo konstrukcije so jasno prikazane v načrtih.

• Planiranje

Že v začetni fazi projektiranja je zaporedje montaže natančno opredeljeno v terminskem

planu in je del projektne dokumentacije.


• Označevanje

Označbe vseh delov konstrukcije so konstantne skozi celoten projekt. Označbe na

posameznih elementih so razpoznavne in na vidnih mestih.

• Sredstva

Odvisno od vrste montaže je potrebno zagotoviti primerna sredstva (Fabrication and

erection, 2013).

Montaža jeklenih konstrukcij predstavlja samo en segment kompleksnega procesa

gradnje gradbenega objekta, za kar mora biti narejen detajlni projekt organizacije grajenja

(Buđevac, D 2000).

Iz tega razloga projekt montaže jeklenih konstrukcij zahteva koordinirano delo vseh

udeležencev v gradnji in usklajenost s projektno dokumentacijo, izdelanim načrtom

organizacije gradbišča, dinamičnim planom izvajanja del, dinamiko uporabe začasnih

objektov ter koriščenja električne energije. Na gradbišču je potrebno zagotoviti

manipulativni prostor za začasno skladiščenje jeklenih elementov in delov konstrukcije

pred montažo ter zadostno in primerno kvalificirano delovno silo (Savić, M 2010).

Izdelava projekta montaže jeklenih konstrukcij zahteva predhodno proučevanje vseh

pogojev v katerih se bo odvijala montaža, zato da bi se lahko projekt izvedel čim bolj

racionalno. Po proučevanju pogojev izvajanja del je potrebo na podlagi detajlne analize

izbrati optimalno metodo za vsako vrsto del. Vzporedno s proučevanjem in izborom

metod je potrebno opraviti delitev del po fazah, da bo razviden vrstni red izvajanja del in

njihova medsebojna povezanost (Savić, Čurić & Dolaček-Alduk 2010).

Sestavni del tega projekta je tudi načrt organizacije gradbišča, ki je rezultat raziskav in

proučevanja vseh možnih vplivnih dejavnikov na izvajanje del oz. na samo gradnjo. Z

namenom pridobivanja popolnega vpogleda na lokacijo in razpored kapacitet, potrebnih

za izdelavo objekta, so v načrtu označeni vsi objekti iz področja pripravljalnih del. To so

začasne prometnice, začasna naselja s kontejnerji (skladišča, pisarne), deponije, dvigala,

žerjavi, skladišča, prostor za predmontažo, idr.. Začasne objekte skušamo razporediti tako,

da bo njihova lokacija in povezanost v skladu s tehnologijo grajenja. Posebej važno je


racionalno rešiti problem notranjega transporta, povezave gradbišča z zunanjimi

prometnicami ter povezovanje z energetskimi izvori. Cilj izdelave načrta organizacije

gradbišča je zagotoviti takšen razpored resursov, ki bo omogočil minimalne proizvodne

stroške (Savić, Čurić & Dolaček-Alduk 2010).

Velike tehnične in ekonomske prednosti jeklenih konstrukcij lahko pridejo do izraza samo

v primeru upoštevanja vseh zgoraj navedenih dejavnikov.


3 NAČINI MONTAŽE

Temeljenje visokih objektov in objektov na nestabilnem terenu je izredno drago, zato so

jeklene konstrukcije idealna rešitev, saj predstavljajo odlično razmerje med nosilnostjo in

težo.

Za postavitev jeklene konstrukcije se lahko uporabijo različne metode. Običajno na izbiro

metode vpliva vrsta konstrukcije, pogoji na gradbišču, oprema, usposobljenost delovne

sile idr.. Ne glede na izbrani način montaže, je ves čas glavni cilj montaže jeklenih

konstrukcij zagotavljanje varnosti in ohranjanje stabilnosti konstrukcije (Fabrication and

erection of structural steelwork, 2013).

3.1 MONTAŽA ENONADSTROPNE STAVBE

V normalnih okoliščinah je enonadstropne stavbe hitro in enostavno postaviti. Velik delež

industrijskih stavb je togo spojenih. Običajna praksa je, da se spoji posameznega okvirja

konstrukcije varijo ali vijačijo na tleh. Z avtodvigalom se nato dvigne celoten okvir v

pokončno lego (Fabrication and erection, 2013).

Na podoben način se postavljajo tudi predalčni nosilci in okvirji, vendar so potrebne

začasne podpore, da se prepreči bočno upogibanje. Paziti je potrebno, da dvižne očesne

plošče namestimo na pravilnih mestih, da ne pride do prevelikih tlačnih ali nateznih

napetosti v vitkih elementih konstrukcije (Fabrication and erection, 2013).


Slika 3.1: Montaža enonadstropne stavbe (Fabrication and erection, 2013).

V idealnih razmerah se montaža začne na koncu, kjer je konstrukcija trajno podprta . Če to

ni mogoče, je potrebno konstrukcijo začasno podpirati v rednih intervalih, kot zaščito

pred zlomom ali deformacijo (Fabrication and erection, 2013).

3.2 MONTAŽA VEČNADSTROPNE STAVBE PO NADSTROPJIH

Večnadstropna zgradba se lahko montira po nadstropjih ali po osi oz. sektorjih, lahko pa

se oba postopka kombinirata (Hart, Henn & Sontag, 1982).

V večini primerov se večnadstropne stavbe montirajo po nadstropjih s terminski planom

po vertikali navzgor. Če je mogoče se sproti montirajo podesti oz. stropne plošče, da so

spodnja nadstropja dostopna in varna za delavce. Tako se lahko začne z notranjimi deli

kot so inštalacijska dela, nanašanje različnih podlog.... Ker so ti elementi stavbe občutljivi

na vlago, se končana nadstropja provizorično zaščitijo pred vremenskimi vplivi, prav tako

jaški za stopnice, dvigala in druge odprtine (Fabrication and erection, 2013).

Če je na gradbišču stolpni žerjav edino dvižno sredstvo, si ga morejo različni podizvajalci

deliti. S projektnim vodjem se dogovorijo, koliko časa na posamezen dan jim pripada

žerjav. Pri takšnem načinu gradnje mora biti terminski plan še posebej dobro izdelan in

kasneje tudi striktno nadzorovan, saj zamuda enega tima vpliva na celoten projekt

(Fabrication and erection, 2013).


Ker je položaj stolpnega žerjava fiksen in stoji znotraj zgradbe ter z njo tudi raste, je

popolnoma neodvisen od katerekoli ovire na tleh, ki bi lahko preprečila dostop do žerjava.

Ta neodvisnost omogoča svobodo pri celovitem prostorskem planiranju. Vendar pa fiksna

lokacija pomeni tudi omejeno kapaciteto žerjava, saj se nosilnost zmanjšuje z

povečevanjem radija oz. dosega žerjava. Zaradi tega je potrebno že vnaprej omejiti težo

konstrukcijskih elementov skladno z nosilnostjo planiranega žerjava (Fabrication and

erection, 2013).

Slika 3.2: Večnadstropna stavba montirana po etažah z žerjavom (Fabrication and

erection, 2013).

Pri zgradbah večje površine mora stolpni žerjav na vsakem nadstropju izvajati obračanja z

velikimi časovnimi izgubami, zato se postavi toliko žerjavov, da ti dostopajo do celotne

površine gradnje oz. da se njihov doseg prekriva. Avtodvigala ali stolpni žerjavi na tirnicah

stojijo izven zgradbe (Fabrication and erection, 2013).

3.3 MONTAŽA VEČNADSTROPNE STAVBE PO OSI

Pri montaži po osi se vedno ena os zgradbe montira iz enega položaja žerjava ali

avtodvigala vse do vrha. Krov se lahko postavlja po sektorjih, da se lahko pod njim v celoti

začnejo notranja dela. Pri tej metodi montaže se uporabljajo avtodvigala z vertikalnim in

horizontalnim krakom. Lahko se uporablja tudi žerjav zunaj zgradbe ali v stavbni dolžinski


osi in se skupaj z napredkom montaže prestavlja za en sektor oz. os naprej (Fabrication

and erection, 2013).

Slika 3.3: Večnadstropna stavba montirana po osi z avtodvigalom (Fabrication and

erection, 2013).

Ena od glavnih vrlin avtodvigala je njegova fleksibilnost in neodvisnost, ki mu omogoča, da

se premika s tokom dela. Ta dvigala so na splošno opremljena s teleskopskimi kraki, ki

omogočajo, da so po premiku na drugo lokacijo zelo hitro pripravljeni na dvig. Pri dviganju

se vozila stabilizirajo z razširjenimi hidravličnimi nogami opremljenimi z izravnalnimi

ploščami (Fabrication and erection, 2013).

Trajna stabilnost zgradbe je po končani gradnji zagotovljena s togimi spoji, diagonalnimi

zategami, togimi polnilnimi stenami in togimi jedri. Kljub temu pa je potrebno zagotavljati

stabilnost posameznih sektorjev ves čas skozi samo gradnjo (Fabrication and erection,

2013).

Slika 3.4: Metode utrjevanje sistema (Fabrication and erection, 2013).


3.4 MONTAŽA OBEŠENE ZGRADBE

Montaža obešene zgradbe se začne z gradnjo notranjega jedra, ki ga po navadi predstavlja

betonski jašek za dvigalo in stopnice. Sledi montaža zgornjih konzolnih nosilcev, na katere

se pritrdijo hidravlične dvigalke. Konstrukcija posameznih nadstropij se montira od zgoraj

navzdol. Pri tem je potrebno pripomniti, da zaradi obremenitev zgradbe prihaja do

krajšanja jedra in podaljševanja nosilcev, na katere se obeša elemente. Nastopajo veliki

relativni pomiki obeh krajnih točk glavnih stropnih nosilcev. Nosilce in stropne elemente

se dviguje posamično ali v predhodno sestavljenih sklopih. Lahko pa se dviguje celotno

nadstropje ali več celotnih nadstropij skupaj (Hart, Henn & Sontag, 1982).

Slika 3.5: Dvigovanje obešene zgradbe (osebni arhiv).

3.5 MONTAŽA BREZ MEDSKLADIŠČENJA

Jeklena konstrukcija se lahko montira brez medskladiščenja, direktno iz tovornjaka. Pri

utesnjenih prostorskih pogojih, kot npr. na gradbiščih v večjih mestih, se to zahteva kot

nuja. Potrebna je dobra organiziranost dobave materiala točno po terminskem planu. V

dosegu montažnega dvigala se skladišči manjša količina materiala, da se v primeru


zakasnitve dobave zapolni delovni čas. Večje jeklene elemente se vedno montira direktno

iz tovornjaka (Hart, Henn & Sontag, 1982).

3.6 MONTAŽA Z MEDSKLADIŠČENJEM

Uporaba medskladišča na gradbišču zahteva mnogo prostora in posebno dvižno opremo

za razkladanje in kasnejše ponovno nakladanje. Potrebujejo se tudi gradbiščna vozila za

naknadni transport do mesta montaže. S tem nastopajo dodatni stroški. Takšen način se

pogosto uporablja v primerih, ko se ne more točno regulirati dobave materiala in ko je

potrebno naenkrat transportirati večje količine materiala zaradi transporta z ladjo oz.

gradnje v prekomorskih državah (Hart, Henn & Sontag, 1982).


4 GLAVNA SREDSTVA ZA MONTAŽO

Montažo jeklenih konstrukcij je potrebno izvajati s čim večjo pomočjo mehanizacije. Za

dvigovanje materiala se lahko običajno uporablja eno ali več glavnih sredstev za montažo,

kot so stolpni žerjavi, žerjavi na tirnicah, žerjavi na gosenicah ali derrick dvigala

(Fabrication and erection of structural steelwork, 2013).

Najpogosteje uporabljena dvižna sredstva pri montaži so v primeru gradnje industrijskih

hal samohodna dvigala, redkeje stolpni žerjavi. V določenih primerih se uporabljajo tudi

hidravlična dvigala. Pri gradnji poslovnih in stanovanjskih objektov so najpogosteje

uporabljani stolpni žerjavi in v manjši meri samohodna dvigala. Za pravilen izbor

ustreznega dvigala za montažo, je potrebno natančno proučiti situacijo na gradbišču in

karakteristike objekta, ki se montira. Minimalno nosilnost in radij dvižnih naprav določajo

najtežji in najvišji oz. najbolj oddaljeni konstrukcijski elementi, ki jih je potrebno vgraditi

(Štrukelj, 2013).

4.1 SAMOHODNA DVIGALA

Samohodna dvigala predstavljajo najpogosteje uporabljeno dvižno sredstvo pri montaži

industrijskih hal. Sodobna samohodna dvigala lahko dosegajo zelo visoke nosilnosti, doseg

in natančnost. Delimo jih na:

• Avtodvigala (Truck Mounted – TM), katerih osnovna platforma je šasija tovornjaka.

Zaradi tega se lahko brez omejitev gibljejo po javnih cestah, saj so njihove dimenzije

znotraj omejitev, ki jih predpisuje Zakon o varnosti v cestnem prometu. Njihova širina

znaša 2,0 m za nosilnosti pod 1000 kN, za nosilnosti od 1000 kN navzgor pa do 3,0 m.

Dvigalo nosilnosti do 1000 kN se pri dvigovanju bremen stabilizira s štirimi

hidravličnimi nogami, ki so pravokotne na vzdolžno os vozila (dvigala). Pri dvigalih,


katerih nosilnost je večja od 1000 kN pa so hidravlične noge za stabilizacijo

razporejene zvezdasto s presečiščem na vertikalni osi vrtenja dvigala.

Slika 4.1: Samohodno dvigalo za vse terene - AT (Tadano Faun, 2013).

• Dvigala za zahtevne terene (Rough Terrain – RT) imajo izredno široke in velike

pnevmatike. Običajno imajo le dve osi. Vsa kolesa so krmiljena, prav tako pa imajo

tudi pogon na vsa štiri kolesa. Med premikanjem lahko prenašajo relativno velika

bremena. Njihova nosilnost pa običajno ne presega 600 kN. Njihova širina znaša med

3,0 in 3,5 m, kar jim onemogoča prosto gibanje po javnih cestah brez posebnih oznak

in spremstva. Ta tip samohodnih dvigal dandanes počasi nadomeščajo dvigala tipa

AT.

Slika 4.2: Samohodno dvigalo za težke terene – RT (Tadano Faun, 2013).

• Dvigala za vse terene (All Terrain –AT) imajo manjša kolesa kot RT dvigala, a večja kot

TM dvigala. Običajno imajo več osi od katerih je večina pogonskih in tudi krmiljenih.

Glede na širino zanje velja isto kot za dvigala tipa TM (2,5 m za nosilnosti do 1000 kN


in 3,0 m za nosilnosti nad 1000 kN). Ta tip samohodnih dvigal je trenutno v razvojni

ekspanziji.

Slika 4.3: Samohodno dvigalo za vse terene – AT (Tadano Faun, 2013).

• Dvigala na gosenicah (Crawler Cranes – R) se uporabljajo na težkem terenu, kjer

zaradi mehke podlage niti samohodna dvigala tipa RT ne morejo delovati. Ta tip

dvigal je namenjen za lokalizirano uporabo znotraj večjih industrijskih kompleksov. Pri

dvigalih z teleskopsko ročico je njihova nosilnost v glavnem nad 60 t. Širine para

gosenic znašajo 3,0 do 3,5 m in več. Običajno obstaja celo možnost razširitve

postavitve gosenic, da bi dosegli večjo stabilnost. To so sicer zanesljiva in relativno

cenena dvigala, njihova slabost pa je zelo omejena mobilnost (Štrukelj, 2013).

Dvigala s rešetkasto ročico so namenjene ekstremnim dvigom saj imajo nosilnost tudi

preko 1600 t.

Slika 4.4: Dvigalo na gosenicah s teleskopsko ročico (Štrukelj, 2013).

• Mobilna konstrukcijska dvigala (Mobile Construction cranes - MK) združujejo

mobilnost klasičnih dvigal za vse terene s prednostmi stolpnega žerjava. Projektirani


so tako, da lahko konstrukcijsko dvigalo sestavi ena oseba. Dvigala so primerna za

gradbišča, kjer se pričakuje veliko enakih ponavljajočih se lahkih dvigov, zahtevajo se

pa tudi dobre manevrske sposobnosti in premiki po gradbišču.

Slika 4.5: Mobilno konstrukcijsko dvigalo – MK (Liebherr, 2013).

4.2 STOLPNI ŽERJAVI

Stolpni žerjavi se kot sredstvo za montažo uporabljajo praviloma pri montaži visokih

zgradb (običajno višjih od 40 m), kot so stanovanjski in poslovni objekti. Primerni so za

montaže hal, ki so sestavljene iz lažjih elementov. Pri običajnih proizvodnih halah stolpni

žerjavi ne pridejo v poštev, ker so takšni objekti nižji in imajo veliko tlorisno površino.

(Štrukelj, 2013). Stolpni žerjavi pa, kot vemo, s povečevanjem radija izrazito izgubljajo na

nosilnosti.

Na splošno obstajajo dve vrsti stolpnih žerjavov in sicer s pomično ročico ( Slika 10-a) in s

fiksno horizontalno ročico (Slika 10-b). Pri prvem tipu stolpnega žerjava ročica je vrtljivo

pritrjena na vrh stolpa z možnostjo menjanja kota, s čimer se zagotavlja različni doseg

kavlja. Na drugi strani stolpa je pritrjena protiutež. Takšni stolpni žerjavi se proizvajajo z

nosilnostjo od 7,5 t do 75 t (Buđevac, 2000).

Drugi tip stolpnih žerjavov ima ročico v horizontalni smeri po kateri se premika maček,

protiutež pa je pritrjena na drugi strani stolpa. Po navadi so takšna dvigala pritrjena na

objekt (jašek dvigala) ali se premikajo vzdolž objekta po tračnicah (Buđevac, 2000). Na


trgu obstaja veliko različic takšnih dvigal. Ekstremna dvigala dosegajo tudi 110 m višine

dviga z 42 t bremena pri maksimalnem radiju 100 m (Libherr, 2013).

Učinkovitost uporabe stolpnih žerjavov je zagotovljena samo pri višjih objektih, kjer je

potrebno zmontirati več kot 1000 t nosilne jeklene konstrukcije in kjer se bo dvigalo

uporabljalo več kot 4 mesece. V nasprotnem njegova uporaba ni ekonomična, ker je sama

montaža in demontaža dvigala zelo zamudna (Buđevac, 2000).

Da bi se eliminiral problem montaže in demontaže stolpnih žerjavov, se je razvil poseben

tip stolpnega žerjava (Slika 10-c), kjer se dvigalo popolnoma avtomatizirano in

programirano zmontira. Konstrukcija ročice in stolpa je pri manjših izvedenkah narejena

iz jeklenih cevi, medtem ko so večje (do max 1,45 t pri 45 m) kombinirane iz jeklenega

stolpa z rešetkasto ročico ali pa so v celoti sestavljeni iz rešetkaste konstrukcije. Dvigalo se

transportira popolnoma sestavljeno na podvozju, ki je del stolpa ali na polprikolici. Slabost

takšnih dvigal je relativno majhna nosilnost in dolžina ročice (Buđevac, 2000).

a) b) c)

Slika 4.6: Različe vrste stolpnega žerjave (Libherr, 2013; Terex,2013).

4.3 IGLIČASTI ŽERJAVI OZ. DERRICK DVIGALA

Igličasti žerjavi - igle (Derrick Cranes) so žerjavi, ki imajo ročico na spodnji strani členkasto

vpeto, na zgornji strani pa podprto z običajno štirimi vrvmi. S pomočjo teh vrvi se

kontrolira nagib in kot zasuka ročice. Preko vrha ročice je speljana še vrv za dviganje

bremena, na kateri visi kljuka. Vse vrvi so lahko gnane ročno ali pa z motorji. Tipična


uporaba je v pristaniščih in na ladjah. Nekatere „igle“ so nameščene na posebna plovila in

se uporabljajo kot plavajoča dvigala (Jerman, 2012).

Derrick dvigala so zelo primerna za montažo jeklenih konstrukcij. Po tipu se delijo na dve

skupini. Ko dvigalo doseže cel objekt iz ene pozicije, se uporabljajo fiksna derrick dvigala, v

kolikor to ni možno, pa pomična derrick dvigala. Fiksna derrick dvigala imajo omejeno

polje rotacije ročice (razen če se sidrana v več smeri), pri sestavi dvigala pa je potrebna

pomoč avtodvigala. Zaradi tega so bolj primerna pomična derrick dvigala, ki se pomikajo

po tirih ali s pomočjo gosenic. Stabilnost je zagotovljena s protiutežjo in s poševnimi

oporniki in tako ni potrebno sidranje z jeklenicami. Lahko se obračajo za 360° in imajo

veliko nosilnost (Buđevac, 2000).

Posebna vrsta pomičnih derrick dvigal se pogosto uporablja na vrhu visokih zgradb oz.

stolpnic. Dvigalo je fiksirano v strop stolpnice in se vrti za 360° ter tako doseže vse smeri

okrog stolpnice.

Slika 4.7: Derrick dvigalo (Terex, 2013).

4.4 PORTALNI ŽERJAVI

Portalni žerjavi se v glavnem uporabljajo kot dvigala v skladiščih. Premikanje se vrši po

tračnicah in lahko znatno pripomore k učinkovitemu skladiščenju na vzdolžno

razvlečenem terenu. Ker je njihova montaža in demontaža zelo zapletena, je za doseganje

ekonomičnosti potrebna stalna uporaba in velika teža transportirane konstrukcije

(Buđevac, 2000).


Večji portalni žerjavi daljšega razpona se uporabljajo tudi za montažo ali predmontažo

zelo raztegnjenih jeklenih konstrukcij. S pomočjo portalnega žerjava se lahko montira po

osi ali po nadstropjih (Hart, Henn & Sontag, 1982).

Slika 4.8: Skladišče in prostor za predmontažo s portalnim in stolpnim žerjavom na

tirnicah (osebni arhiv).

4.5 KABELSKI ŽERJAVI

Kabelski žerjavi se za montažo jeklenih konstrukcij uporabljajo samo v primeru, da so

predhodno že postavljeni in se koristijo za druge namene. Tako se lahko npr. pri izgradnji

jezov koristijo za montažo jeklene konstrukcije strojnice (Buđevac, 2000).

Uporabljajo se za prenos bremen težkih od 5 do 15 t na razponu od 250 m do 500 m (tudi

več, npr. v gozdarstvu za transport lesa z razponom do 1000 m). Razpon žerjava je

omejen, ker se pri velikih razpetinah poveča obremenitev vrvi zaradi lastne teže in je zato

koristna obremenitev manjša (Jerman, 2012).


Slika 4.9: Kabelski žerjav (Jerman, 2012; Štrukelj, 2013).

4.6 HELIKOPTER

Transport in montaža s helikopterjem se uporablja zelo redko in samo na terenih, ki so za

druga dvigala nedostopni. Potrebno je zgraditi čvrsto in ravno površino za vzletanje in

pristajanje helikopterja. Dovoljena vzletna teža, ki jo helikopter prenese, je odvisna od

tipa helikopterja, atmosferskega pritiska, nadmorske višine, temperature in vlage zraka

(Buđevac, 2000).


5 POMOŽNA SREDSTVA ZA MONTAŽO

Zraven različnih vrst dvigal, ki se uporabljajo za dvigovanje bremen v času montaže

jeklenih konstrukcij, se uporabljajo tudi druga manjša sredstva, ki jim pravimo pomožna

sredstva za montažo (Buđevac, 2000).

Ker montaža poteka pretežno na višinah, ki so višje od stojne višine odraslega človeka

povprečne rasti, je potrebno delavcem med montažo zagotoviti dostop do mest

stikovanja na objektu. Montažna gradnja praviloma poteka hitro, zato pri tem ne pride v

poštev postavljanje nepremičnih odrov, ampak se praviloma uporabljajo različne dvižne

samohodne platforme (Štrukelj, 2013).

Slika 5.1: Samohodne dvižne platforme (Manitou,2013).

Za dvigovanje težkih bremen na male višine in natančno postavljanje konstrukcije na

ležišča, se lahko uporabljajo hidravlična dvigala. Ta so lahko z ročico nosilnosti 2,5 do 20 t,

z navojem nosilnosti do 25 t ali hidravlične nosilnosti do 500 t (Buđevac, 2000).


Slika 5.2: Hidravlična dvigala (Torin Jacks, 2013).

Kot pomožna sredstva se pri dvigovanju jeklene konstrukcije s pomočjo dvigal uporabljajo

razne vrste bremenskih jeklenih vrvi različnih dolžin in nosilnosti. Jeklena vrv je lahko

brezkončna ali pa sta konca jeklene vrvi s pomočjo aluminijaste lupine narejena tako, da

so žice zalite in tako nepoškodovane. Takšno stiskanje preprečuje, da se zanka ne razveže.

Zanke in vrvi so lahko opremljene z dodatno opremo kot so kavlji, škopci, obroči, žične

spone, vrtljivi vmesni členi in drugi vmesni elementi (Buđevac, 2000).

Slika 5.3: Bremenske jeklene vrvi (P team, 2012).

Na podoben način se uporabljajo in so lahko opremljene tudi bremenske verige. Odlikuje

jih dolga življenska doba, večja uporabnost v kombinaciji s skrajševalnimi členi in različno

namenskimi kavlji (Jerman, 2012).

Slika 5.4: Bremenske verige (P team, 2012).


Bremenski dvižni trakovi so široko uporabni, lahki in odporni na večino kislin in lugov.

Občutljivi so na ostre robove in visoko temperaturo nad 100°C. Njihova prednost je v

veliki nosilnosti in fleksibilnosti tudi pri nizkih temperaturah. Temperaturno območje

uporabe je od -40°C do +100°C. Brezkončne dvižne trakove uporabljamo, ko želimo tovor

obvarovati pred odrgninami ali poškodbami in v primerih, ko tovor nima predvidenih

pritrditvenih točk. Poznamo še dvižne trakove z zanko, dvižne trakove z obročem ter

posebne dvižne trakove različnih dolžin in nosilnosti (Jerman, 2012).

Slika 5.5: Dvižni trakovi (P team, 2012).

Pri montaži jeklenih konstrukcij se uporabljajo tudi različne vrste lahkih dvigal, kot so

verižni dvižniki z nosilnostjo od 0,5 do 20 t, žični potegi in ročni vitli z nosilnostjo od 0,5 do

10 t. V veliko pomoč so lahko razni napenjalci in povezovalni trakovi (Buđevac, 2000).

Slika 5.6: Verižni dvižnik, žični poteg, ročni vitel, napenjalec, povezovalni trak (P team,

2012).

Pri dvigovanju elementov, pri katerih je nevarnost bočnega upogiba, se uporabljajo

bremenski drogovi s katerimi se eliminirajo osne sile v eni smeri ali drogovi, s katerimi se

eliminirajo osne sile v obeh smereh. Drog lahko ima fiksno nameščene kavlje, lahko pa so


tudi poljubno nastavljivi. Drog lahko kombiniramo z bremensko jekleno vrvjo, bremensko

verigo ali z dvižnimi trakovi (Buđevac, 2000).

Slika 5.7: Bremenski drogovi (P team, 2012).


6 POSTOPEK MONTAŽE

Dela na montaži jeklenih konstrukcij se praviloma pričnejo po končanih delih pod ničlo

linijo, tj. po zaključku gradnje temeljev in ostalih podpornih elementov celotnega objekta,

kot npr. betonski jašek dvigala in stopnic (Buđevac, 2000).

Glavni princip je čimprejšnja vzpostavitev stabilne konstrukcijske enote in nato dodajanje

neposredno ali posredno vezanih jeklenih elementov. Tipičen postopek za montažo

okvirja je postavitev stebrov v obliki pravokotnika, ki se jih poveže z nosilci in diagonalno

podpre. S tem je zagotovljena varno podprta konstrukcija, ki nam služi kot podpora za

nadaljnjo montažo (Sequence of erection, 2013).

Montaža jeklenih konstrukcij je v osnovi sestavljena iz štirih glavnih nalog:

• Zagotavljanje primernih in varnih temeljev za začetek montaže.

• Dvigovanje in namestitev komponent na položaj s pomočjo glavnih sredstev za

montažo. Začasno vijačenje in podpiranje za zagotovitev stabilnosti.

• Izravnavanje konstrukcije s preverjanjem linije in višine stebrov ter zagotavljanje

vertikalne lege.

• Končno varjenje ali vijačenje na predpisani moment vseh spojev, kar zagotavlja

varnost in togost konstrukcijskega okvirja (Sequence of erection, 2013).

Zraven navedenega je za uspešno izvedbo projekta montaže jeklenih konstrukcij

pomembno še:

• Sprejem, razkladanje in skladiščenje dostavljenih delov konstrukcije in opreme.

• Predmontaža, priprava in poenostavljanje montaže.

• Montaža pohodnih površin, varnostnih ograj, inštalacij, oblog.

Skozi celotno obdobje montaže jeklenih konstrukcij je potrebno skrbeti, da je konstrukcija

varno pritrjena. Podprta mora biti tako, da prenese dodatne obremenitve, ki nastanejo


med samo montažo in zaradi montažne opreme (Fabrication and erection of structural

steelwork, 2013).

6.1 SPREJEM, RAZKLADANJE IN SKLADIŠČENJE DOSTAVLJENIH DELOV KONSTRUKCIJE

IN OPREME

Za sprejem, razkladanje in skladiščenje materiala je na gradbišču potrebna ustrezna

pomožna in strojna oprema. Ta je odvisna od vrste in zahtevnosti objekta, oziroma vrste

konstrukcijskih elementov. Nekaj takšne opreme, ki je potrebna na vsakem tovrstnem

gradbišču, smo navedli že v predhodnih odstavkih.

Logistika materiala je zelo pomemben člen postopka montaže, zato mora biti detajlno

načrtovana in nenehno nadzorovana. Proizvajalci konstrukcijskih elementov težijo k temu,

da izdelke takoj ko jih proizvedejo dostavijo dobaviteljem na gradbišče, saj jim sicer

zasedajo skladiščni prostor. Ker elementi običajno prihajajo na gradbišče pobarvani, se pri

dvigovanju in skladiščenju uporabljajo podstavki iz mehkega lesa ali drugega materiala, ki

ne poškoduje barvo. S tem je zagotovljeno, da element med dvigovanjem ne drsi. Prav

tako se preprečijo poškodbe bremenskih verig, jeklenic ali vrvi na ostrih robovih jeklenih

elementov (Fabrication and erection, 2013).

Pri sprejemanju jeklene konstrukcije v skladišče, se posamezne elemente zlaga glede na

vrstni red montaže. Jekleni konstrukcijski elementi ne smejo priti v direktni stik z zemljo in

akumulirano vodo. Konstrukcijo se skladišči na način, da so oznake dobro vidne in da

poznejše premikanje ni oteženo (Fabrication and erection of structural steelwork, 2013).

Kakršen koli poškodovan konstrukcijski element potreben popravila ali zamenjave, se loči

takoj po razkladanju. Javiti je potrebno vodji gradbišča in projektnemu vodji, da ocenita

škodo in določita nadalje ukrepe. Ves material, ki pride na gradbišče, mora biti na

evidenčnem seznamu, v katerem so navedeni osnovni podatki o elementu:

• evidenčna številka,

• teža,

• dimenzije in lokacija, kjer bo element uporabljen.


Neustrezna evidenca lahko za ugotavljanje lokacije posameznega elementa terja veliko

človeških delovnih ur (Fabrication and erection, 2013).

Na podlagi navedenega se lahko sklepa, da so varen transport montažnih elementov na

gradbišče, ustrezno skladiščenje in kasnejše ravnanje z njimi ključni dejavniki za uspeh

projekta montaže jeklene konstrukcije (Fabrication and erection of structural steelwork,

2013).

Slika 6.1: Urejeni skladiščni prostori (osebni arhiv).

6.2 ZAGOTAVLJANJE PRIMERNIH IN VARNIH TEMELJEV ZA ZAČETEK MONTAŽE

Steber se fiksira na temelj s sidrnimi vijaki, ki predstavljajo togo vez. Sidrne vijake se

lahko namesti pred vlivanjem betona ali se kasneje vvrtajo v otrdeli beton, ali pa se v

temelju pustijo odprtine, v katere se jih kasneje vstavi. Temelje pred postavitvijo stebrov

očistimo in zagotovimo, da so odprtine za vijake popolnoma brez umazanije (Fabrication



Za vsak steber je potrebno zagotoviti njegovo pravilno orientacijo ter pravilno namestitev.

Prav tako mora biti steber v navpični legi. Najboljše se je zgledovati po osnih črtah, ki so

lahko vrisane na temeljni plošči. Če linija stebrov sovpada z osno črto, se lahko uporabi

katerakoli vzporednica na znani razdalji. Pri montaži prvega stebra je, v primeru da sidrni

vijaki niso dovolj močni, potrebno začasno podpiranje. Vrhnja površina betonskih

temeljev je nastavljena nekoliko nižje, s čimer je omogočeno podlaganje jeklenih ploščic

pod osnovno ploščo stebra. Jeklene ploščice se namestijo na projektirano višino pred

montažo stebrov. Ko so stebri nameščeni na zahtevan položaj, se matice vijakov privijejo.

Osnovna plošča in spodnji del stebra se pod nivojem pritličja proti koncu gradnje zalije z

betonom ali s fino malto. Pri takšni tehnologiji je velika verjetnost da pride do zračnih

žepkov med temeljno in osnovno ploščo stebra. Tako bo steber dejansko ležal samo na

jeklenih ploščicah, ki prvotno služijo niveliranju stebra in ne bo enakomerno podprt na

beton. Boljša tehnologija je potisniti 1:3 malto pod osnovno ploščo in okoli jeklenih

ploščic, za kar je pa potreben zadosten razmik med temeljem ter osnovno ploščo stebra.

Ker lahko kasneje pri nameščanju nosilcev pride do pomikov in dokler ni dokončno jasno

ali bodo še potrebne korekcije pri nameščanju stebra, je potrebno s potiskanjem malte

počakati. Zalivanje z betonom se praviloma naj ne začne, dokler ni konstrukcija predana in

sprejeta (Sequence of erection, 2013).

Slika 6.2: Odprtine za vijake in trn stebra (osebni

arhiv)

Slika 6.3: Nameščanje stebra

(osebni arhiv)


6.3 PREDHODNA MONTAŽA, PRIPRAVA IN POENOSTAVLJANJE MONTAŽE

Za elemente, ki so na vrsti za vgrajevanje, se najprej s pomočjo evidenčnega seznama

ugotovi njihova lokacija na skladiščnem prostoru. Zatem je potrebno urediti transport

elementa iz skladišča do mesta priprave oz. predmontaže, ki praviloma poteka

sistematično glede na terminski plan oz. predhodne dogovore na tedenskih ali dnevnih

operativnih sestankih. Vodja gradbišča vsak dan zaposlenim na predmontaži razdeli

načrte, kjer so označeni sklopi za predmontažo in vrstni red montaže.

Predmontaža konstrukcijskih sklopov pospešuje proces montaže objekta. Če je možen

transport, se stremi za izdelavo čim večjih montažnih kosov v delavnici, saj je montaža na

gradbišču zahtevnejša in dolgotrajnejša od montaže v delavnici. V nasprotnem primeru se

na gradbišču s pomočjo manjših avtodvigal in viličarjev montirajo lažji konstrukcijski

elementi v sklop na posebnem mestu za predmontažo. Ta mora biti v dosegu dvigala s

katerim se nato predhodno montirana konstrukcija dvigne na mesto vgrajevanja. S

predmontažo se izognemo montaži na višini, kajti delo na višini je časovno zamudnejše,

zahtevnejše, nevarnejše in posledično dražje.

Nekaj elementov primernih za predmontažo:

• predalčni nosilci,

• zidni konstrukcijski okvirji, ki so sestavljene iz stebrov in nosilcev,

• zunanji stebri s prečnimi nosilci,

• podesti oz. stropne konstrukcije sestavljene iz nosilcev v dveh smereh,

• celotni nadstropni konstrukcijski okvir širine in dolžine zgradbe,

• celotni sektorski konstrukcijski okvir širine in višine zgradbe,

• manjši konstrukcijski elementi, ki bistveno ne vplivajo na statiko zgradbe,

• sestavljeni palični nosilci,

• sestavljene stopnice (Hart, et al., 1982).

Predmontaža je upravičena le v primeru, da se predhodno montirana enota dvigne in

pričvrsti na relativno lahek način. Cilj predmontaže je zmanjšanje operacij na višini, za

operacije, ki so že lahko opravljene na tleh. V primeru potrebe po popuščanju in


ponovnem zategovanju enote na višini je predmontaža vprašljiva (Fabrication and

erection, 2013).

S povečevanjem nosilnosti dvigala oz. žerjava se predhodno montirani elementi

povečujejo. Tako se lahko na tleh montirajo večje enote konstrukcije. Montaža po

predhodno montiranih enotah bistveno skrajša skupni čas montaže jeklenih konstrukcij

(Buđevac, 2000).

Slika 6.4: Prostor za predmontažo

(osebni arhiv)

Slika 6.5: Dvigovanje predhodno montirane

enote (osebni arhiv)

Pred vgrajevanjem konstrukcijskih elementov je potrebno:

• Vse jeklene dele na montažnih elementih konstrukcije očistiti nesnage.

• Izvršiti pregled elementov in mesto vgraditve na objektu.

• Po potrebi blizu spoja namestiti vijake s podložkami in maticami.

• Izvršiti pregled vseh nosilnih sredstev za prenos elementa (jeklene vrvi, jarmi).

• Namestiti varnostne pripomočke.

• Določiti signalista za dajanje znakov vozniku dvigala.

Vsak element se predhodno pregleda, če ustreza zahtevam iz načrta. Če se ugotovijo

napake oz. neskladnosti z načrtom, se mesto označi, zabeleži in po potrebi fotografira.

Obvesti se vodjo gradbišča in projektanta, ki se nato odločita o nadaljnjih ukrepih.

Jeklene elemente je potrebno očistiti vse nesnage, kot so zemlja, blato in opilki od


naknadnega vrtanja. Če se s tem olajša delo monterjem na višini, lahko blizu spojev na

dosegu monterjev namestimo vijake s podložkami in maticami.

V primeru vijačenja s prednapetimi vijaki, površina spajanja ne sme biti mastna,

zaprašena, rjasta in mora biti pred montažo temeljito očiščena (Fabrication and erection

of structural steelwork, 2013).

Mesta, ki so določena za dvigovanje elementa z bremenskimi jeklenicami, verigami ali

vrvmi, se označijo z barvo. Na zahtevnejših in specifičnih delih konstrukcije oz. če je v

projektu tako načrtovano se po potrebi zavarijo elementi ali izvrtajo luknje za obešanje. V

nasprotnem primeru se uporabijo obstoječe luknje, v katere pritrdimo očesne vijake ali

očesne plošče. Ti elementi se po končani montaži odstranijo, luknje zapolnijo, pri čemer

se ne sme poškodovati jeklena konstrukcija. Če je na predmontaži planirana večja količina

varjenja, so za primer slabega vremena potrebni priročni prenosni šotori (Buđevac, 2000).

Slika 6.6: Nameščeni vijaki (osebni arhiv). Slika 6.7: Šotor za varilca (osebni arhiv)

Kadar se montira na najvišji točki konstrukcije in ni možnosti varovanja, se na kavelj

dvigala namestijo varnostni pripomočki za monterje. To so lahko škripci za delo na višini s

samopovratnim mehanizmom za zastoj jeklenice v primeru padca, ali pozicijske vrvi na

katere se monterji pripnejo preko oblečenih varnostnih trapezov.

Na spodnji sliki so nazorno prikazane vse potrebne operacije pred samo montažo. Na

levem delu slike poteka dviganje predhodno montiranega elementa iz stebrov, nosilcev in

diagonal. Na desnem spodnjem delu slike pa poteka umivanje predhodno montirane

konstrukcije z visokotlačnim čistilcem. Na stebrih predhodno montirane konstrukcije

opazimo nameščene očesne plošče (rjavo-rdeče barve), na katere se pripne kavelj


jeklenice žerjava. Vidimo tudi, da so konstrukcijski elementi podloženi z mehkim lesom s

čimer so zavarovani pred direktnim stikom z zemljo. Prav tako se preprečijo poškodbe

zaščitne barve.

Slika 6.8: Potek del na predmontaži (osebni arhiv).

6.4 DVIGOVANJE IN NAMESTITEV TER ZAČASNO PODPIRANJE

Elementi se dvigujejo z osnovnimi sredstvi za montažo, ki ustrezajo pogojem nosilnosti,

dosega in natančnosti. Pri stolpnem žerjavu je težava v tem, da z dosegom izgublja na

nosilnosti in zaradi dolge jeklenice težko prepreči nihanje elementov v zraku. Zato se

stremi k uporabi avtodvigal in dvigal na gosenicah.

Med montažo je potrebno upoštevati zaporedje gradnje, ki ga določi projektant, da se

ohrani stabilnost konstrukcije v vsakem trenutku. V primeru dvigovanja elementov, ki se

montirajo poševno, npr. diagonal, se uporabljajo bremenske vrvi in podložke iz gume, da

ne pride do zdrsa elementa iz primeža. Poskrbeti je potrebno, da se element dviguje pod

enakim kotom, pod katerim bo nameščen (Fabrication and erection, 2013). Rešitev je v

namestitvi dvižnega verižnika na daljšo stran, s katerim se lahko regulira kot. Verižne

dvižnike se priporoča kombinirati z bremenskimi vrvmi tudi pri dvigovanju horizontalnih


sklopov ali elementov. Tako se lahko z elementom manevrira bolj natančno, kar omogoča

hitrejšo montažo brez zapletov.

Pri dvigovanju in montaži vitkih elementov jeklene konstrukcije, se po potrebi uporabljajo

naprave, ki preprečujejo pojav deformacij in napetosti večjih od dovoljenih. Posamezne

elemente in predhodno montirane sklope jeklene konstrukcije lahko za dvigovanje

obešajo le usposobljeni delavci. Za izbiro primernega načina obešanja je nujno poznavanje

teže elementa oz. sklopa in njegovo težišče (Buđevac, 2000).

Elemente, ki se jih dviguje, je potrebno kontrolirati z lahko vrvjo nameščeno na eno ali

obe strani elementa. Na ta način se prepreči nihanje in zagotovi, da je element pravilno

obrnjen. V primeru dvigovanja velikih in težkih elementov iz horizontalne v vertikalno

lego, je potrebno začasno napenjanje nazaj, da ne pride do nekontroliranega gibanja, ko

se element približuje vertikalni legi (Fabrication and erection, 2013).

V končnem položaju se v prvi fazi po navadi namestijo samo klini in nekaj vijakov, s čimer

se prenese lastna teža montiranega elementa na konstrukcijo. Luknje na veznih ploščah

se morajo ujemati. V nasprotnem primeru se z vrtanjem poveča premer luknje. Uporaba

plamenskega rezanja za povečevanje lukenj ni dovoljena. Montažnih elementov prav tako

ni dovoljeno nameščati z uporabo prekomerne sile. Element ali sklop lahko odpnemo iz

kavlja dvigala šele, ko je ta varno pritrjen z začasnimi ali stalnimi veznimi elementi

(Buđevac, 2000).

V primeru vijačenja je potrebno uporabiti dve podložki, eno pri glavi vijaka in eno pri

matici. Za nameščanje elementov v končni položaj se uporabi ''pajser'' oz. kovinski vzvod

in gumi kladivo, da ne pride do poškodbe elementov, barve, itd.. Zagotoviti je potrebno,

da je vijak čez matico za vsaj en navoj (Fabrication and erection of structural steelwork,

2013).

Prednapeti vijaki se vstavljajo v izvrtane luknje z 2 mm tolerance za vijake pod 24 mm

premera in z 3 mm tolerance za vijake nad 24 mm premera. Luknje morajo biti ustrezno

poravnane, da se vijaki prosto vstavijo. Če je v spoju večje število vijakov, se vijači

postopoma po nasprotnem vzorcu in ne po vrsti. Upoštevati se mora smer vstavljanja

vijakov, ki je določen v načrtu. V primeru vertikalnih odprtin se vijaki vstavijo od zgoraj z


matico spodaj. Kjer je določeno je potrebno matico zavarovati pred popuščanjem, z

nameščanjem dodatne matice ali uporabo posebne matice proti popuščanju (Fabrication


Matice in podložke je potrebno obračati tako, da je napis s karakteristikami materiala

viden. Tako je omogočeno preverjanje ustrezne uporabe vijakov.

Slika 6.9: Ustrezno varovana monterja montirata nosilec (osebni arhiv).

6.5 IZRAVNAVANJE KONSTRUKCIJE

Najboljši način montaže jeklene konstrukcije v okviru dovoljenih toleranc je skrb za

doseganje natančnosti že od samega začetka dela (Fabrication and erection of structural

steelwork, 2013).

Os in višina montiranih elementov jeklene konstrukcije se mora vseskozi geodetsko

kontrolirati z primernim številom merjenj. V skladu s projektom montaže jeklene

konstrukcije, se z niveliranjem kontrolira višina jeklenih elementov, medtem ko se s

teodolitom največkrat preverja navpičnost stebrov. Podatki na rednih kontrolah se

vnašajo v gradbeni dnevnik. Pravilnost postavljene jeklene konstrukcije, kot tudi

pravilnost podpiranja in vijačenja se kontrolirajo z instrumenti takoj po koncu montaže

vsake prostorsko toge sekcije. Kontrola žerjavne steze se opravi po kontroli in

pričvrščevanju osnovnega skeleta konstrukcije (Buđevac, 2000).


Slika 6.10: Izravnavanje konstrukcije s pomočjo teodolita (osebni arhiv).

6.6 KONČNO VARJENJE ALI VIJAČENJE

Varjenje in končno zategovanje stalnih spojev jeklene konstrukcije se opravlja po

opravljeni kontroli pravilnosti položaja jeklene konstrukcije (Buđevac, 2000).

Cilj vsakega projektanta je uporaba vijačenih spojev, kjer je to le mogoče. V nasprotnem je

potrebno na gradbišču spoje zvariti. V takšnih primerih je potrebno skrbno načrtovati

naslednje:

• Potrebno je začasno podpiranje, da je vseskozi med varjenjem zagotovljena pravilna

poravnava. Podpore morajo biti sposobne brez premikov prenesti težo varjenih

elementov in v nekaterih primerih tudi težo celotne jeklene konstrukcije.

• Varilcu je potrebno omogočiti urejen in varen dostop ter varno delovno ploščad za

njega in njegovo opremo. Delovna ploščad mora prav tako nuditi zaščito pred

vremenskimi vplivi, saj veter, dež in nizke temperature negativno vplivajo na

kvaliteto zvara.

• Zasnovo zvara in pripravo varjenih elementov je potrebno načrtovati skladno s

položajem in nalogo teh elementov v jekleni konstrukciji.


• Vsa varilska dela izvajajo izključno usposobljeni varilci z veljavnimi A-testi po

načrtovanih postopkih.

• Izdelati je potrebno detajlne načrte varjenja za pomembnejše stike nosilne

konstrukcije in stike za katere veljajo posebne zahteve.

• Ozemljitev električnega toka je potrebno priključiti direktno na varjeni element in ne

sme biti nikoli urejena preko jeklenih okvirjev stavbe, žerjavov ali železnih delov

inštalacij.

• Površina varjenih delov mora biti čista in suha (Fabrication and erection, 2013).

Na temperaturi zraka od -5°C do 0°C se jekleni elementi predvideni za varjenje

predgrejejo. Na temperaturi zraka pod -5°C varjenje jeklene konstrukcije ni dovoljeno

(Buđevac, 2000).

Pred zategovanjem vijakov je potrebno preveriti:

• da so vijaki, podložke in matice takšni kot so načrtovani v načrtu,

• da so vijaki, podložke in matice čisti in nepoškodovani,

• da so spojni elementi čisti in brez napak.

Na voljo so trije razredi prednapetih vijakov, in sicer splošni razred - 8.8, višji razred -10.9

in najvišji razred -12.9. Za nosilne konstrukcije se največ uporablja trdnostni razred 10.9.

Matice so projektirane, da prenesejo maksimalno napetost vijaka. Zaradi vrtenja pri

vijačenju se pod vijakom in matico uporabljajo kaljene podložke. Za doseganje

potrebnega tornega učinka je potrebno vijak prednapeti. To se lahko izvede s

kontroliranim zategovanjem matic z momentnim ključem na zahtevan moment ali z

metodo dodatnega zasuka matice, tako da se vijak tesno privije in se nato privije še za

predpisan zasuk ali se uporabi kombinacijo obeh metod, kjer se z momentnim ključem

prednapne do 75% sile prednapenjanja in se nato še dodatno zasuče matico. Metoda

dodatnega zasuka ni dovoljena pri vijakih višjega razreda 10.9. Prav tako ni priporočljiva

pri vijakih M12. Obstaja več vrst posebnih ''naprav'', ki na različne načine označujejo

doseženo silo prednapenjenja. Ena takšnih je posebna podložka, ki služi kot indikator

dosežene obremenitve pri prednapenjanju. Takšna podložka ima na površini izbokline, ki

se pri doseženi obremenitvi sploščijo (Fabrication and erection, 2013).


Slika 6.11: Posebna podložka z indikatorjem dosežene obremenitve (TurnaSure, 2013).

Prednapeti vijaki se na predpisano silo zategujejo z momentnimi ključi ali momentnimi

električnimi napravami z indikatorjem doseženega momenta zategovanja (Buđevac,

2000).

Po zategovanju se glave vijakov, matice in robovi spojev prebarvajo z barvo, saj se tako

prepreči vstop vlage (Fabrication and erection of structural steelwork, 2013).

Končno zategovanje se izvaja, ko so vgrajeni vsi konstrukcijski elementi na obravnavanem

nadstropju, sektorju. Vijak, ki je končno zategnjen na predpisano silo, se na konec stebla s

strani izvajalca označi z belo ali črno barvo. Ko so na predpisano silo priviti vsi vijaki na

končanem nadstropju, se lahko nadaljuje z gradnjo na naslednjem nadstropju.

Kontrolo vijakov nato izvaja še naročnik v obsegu 10-15%, ki vijake označi z rumeno barvo.

Končni nadzor izvaja nepristranska tehnična inšpekcijska agencija (TÜV), ki ocenjuje

varnost vseh vrst izdelkov za zaščito ljudi in okolja pred nevarnostmi. Ta pregleda 10%

vijakov in pregledane vijake označi z zeleno barvo.

Slika 6.12: Označevanje vijakov (osebni arhiv).


II. OBVLADOVANJE TVEGANJ PRI PROJEKTIH MONTAŽE JEKLENIH

KONSTRUKCIJ


7 NAČRTOVANJE TVEGANJ PROJEKTOV

''Murphy obišče vsak projekt!'' (Levine, 2002) Še tako idealen plan žal ne more preprečiti

vseh nezaželenih dogodkov, ki v času izvedbe projekta lahko povzročijo vsaj nekaj

nepredvidenega dodatnega dela, lahko pa tudi večje zamude in stroške (Stare, 2011).

Tveganje lahko opredelimo z vidika projektnega manegementa z eno od štirih kategorij:

• ceno oziroma stroški, ki predstavljajo tveganje proračuna projekta,

• planom, katerega tveganje je doseganje zastavljenega plana,

• kakovostjo, kjer se tveganje nanaša na tehnična vprašanja,

• ljudmi, ki so posredno ali neposredno povezani s projektom (Kliem in Lundin, 1997;

povz. po Lavrenčič, 2009).

Ne glede na kategorijo tveganja pa lahko nekatere okoliščine povečujejo izpostavljenost

projektov tveganju. Mednje uvrščamo:

• velikost tima: večji tim predstavlja težjo koordinacijo in komunikacijo, ne pomeni pa

nujno večje in boljše produktivnosti,

• tehnično kompleksnost: predstavlja izzivalnost cilja, bolj izzivalni cilj pa pomeni več

možnosti za neuspeh,

• stabilnost managerske strukture: pomeni tudi stabilnost zastavljenih ciljev, pogosto

menjajoča se vodstvena struktura pa pogosto vodi v spreminjanje prioritet, takšni

pogoji tako ustvarijo veliko možnosti za neuspeh projektov; planiranje je skoraj

nemogoče,

• stabilnost tržnih pogojev: to si lahko predstavljamo kot streljanje v premično tarčo,

kjer se okno priložnosti lahko premika, da bi bilo mogoče doseči časovno ustrezne

izide; v primeru velikih ciljev projekta in majhnih tržnih oken je tveganje veliko,

• strokovnost in izkušenost tima: za izvajanje projektih nalog morata biti strokovnost

ter izkušenost visoka, da se izognemo povečanemu tveganju za neuspeh, zato je


treba paziti, da pri projektu ni preveč sodelavcev, ki se morajo zaupanih nalog šele

naučiti (Kliem in Lundin, 1997; povz. po Lavrenčič, 2009).

Ko načrtujemo projekt, moramo pri vsaki nalogi odgovoriti na tri vprašanja, s katerimi

identificiramo tveganja:

• Kaj bi lahko šlo narobe?

• Kako verjetno je, da se to zgodi?

• Kakšne bi bile lahko posledice (Markič in Kavčič 2007)?

Tveganje pomeni vsak dejavnik, ki spreminja uspešnost izvajanja projekta. Nekateri

dejavniki so zunaj vpliva podjetja, nekateri so pod njegovim delnim vplivom (Berk, et al.,

2005).

Tabela 7.1: Analiza tveganja med življenskim ciklom

Faze v življenjskem ciklu projekta Sprejem Načrtovanje Izvedba Zaključek

Dejavniki tveganja • pomanjkanje

strokovnjakov • nezadostna

opredelitev • slaba študija

projekta • nejasni cilji

• neobstoj načrta za obvladovanje tveganj

• površno načrtovanje

• slaba specifikacija • slabi opisi nalog • pomanjkanje

podpore • slaba delitev vlog • neizkušenost tima

• neusposobljena delovna sila

• težave z dostopnostjo surovin

• stavke • vremenski vplivi • sprememba

obsega • sprememba

časovnega načrta • nove zakonske

zahteve • pomanjkanje

nadzornih mehanizmov

• slaba kvaliteta • slabo

prepoznavanje potreb kupcev

• težave z denarnim tokom

Vir: (Kerzner,2003; povz. po Berk, et al., 2005)

SKUPNO TVEGANJE IZPOSTAVLJENOST


Pri projektih montaže jeklenih konstrukcij lahko tveganja, ki so povezana z ljudmi

opredelimo kot tveganja povezana z zaposlenimi, podizvajalci, najetimi delavci, vplivneži

projekta in drugimi. Stare (2011) definira vplivneže projekta, kot posameznike ali skupine

ljudi, ki lahko z uradno ali prikrito podporo ali nasprotovanjem močno vplivajo na

izvajanje projektnih aktivnosti in doseganje rezultatov projekta.

Ker se montaža jeklenih konstrukcij večinoma odvija na prostem, je v veliki meri odvisna

od vremenskih pogojev. Slabo vreme lahko znatno podaljša zastavljene terminske plane.

Možna tveganja povezana z vremenskimi pogoji zlahka identificiramo, kar pa ne velja za

kontroliranje. Zato lahko tveganja, ki se nanašajo na doseganje zastavljenega plana

označimo kot najpomembnejše. V nadaljevanju bomo videli kako se lahko takšnemu

tveganju delno izognemo oziroma ga prenesemo na drugo osebo ali združbo.

Tveganja povezana s ceno in kakovostjo lahko lažje identificiramo in obvladujemo, vse pa

je odvisno od stopnje naše angažiranosti. V nadaljevanju se bomo predvsem osredotočali

na tveganja povezana z vremenom in ljudmi.

Sledi navedba metod in ukrepov, s katerimi bomo identificirana tveganja poskušali

odpraviti oz. obvladovati.


8 METODE RAVNANJA S TVEGANJI NA PROJEKTIH

V praksi se uporablja kar nekaj različnih metod ravnanj s tveganji v projektih, ki bi jih

lahko razdelili v naslednje kategorije:

• Neformalno neposredno vrednotenje tveganj

Projekt ne more biti uspešen brez sodelovanja izkušenih profesionalcev in zato ne smemo

podcenjevati njihov doprinos k ravnanju s tveganji. Težava je v tem, da je takšnih

posameznikov po navadi premalo in da so izzivi, ki jih projekt prinaša, takšni, kot jih ni

doživel še nihče. Metoda je primerna za rutinske projekte, ki se izvajajo v poznanem

poslovnem okolju, v realnih časovnih okvirih in z izkušenimi ljudmi.

• Kontrolni seznami

Seznam tveganj, ki so se v preteklosti že zgodili ali pa seznam funkcionalnosti projekta, ki

v splošnem veljajo za tvegana. Nevarnost, ki se pojavi v praksi je, da postanejo predolgi in

nepregledni, če poskušamo pretekla tveganja vključiti v razmišljanja, ki se nanašajo na

novi projekt. Seznami so oblikovani na podlagi preteklih projektov in bolj kot so novi

projekti podobni preteklim, bolj uporabni so kontrolni seznami.

• Merila tveganj - ocenjevalni obrazci

Vsakemu od tveganj se da številčna ocena. Vrednosti se na koncu sešteje in če vsota

presega predhodno določen prag, potem je projekt ocenjen kot preveč tvegan. Problem

te metode je, da ni nekih referenčnih (standardnih) meril in da se ni možno izogniti

subjektivnim interesom oziroma razumevanju posameznikov. V praksi to pomeni, da se

lahko nek projekt, ki obeta veliko, oceni zelo slabo. Kot podpora pri odločanju pa je

metoda lahko zelo uporabna v rutinskih projektih, za katera so merila nedvoumno

umerjena.


• Strukturirano viharjenje možganov in vrednotenje

Ta metoda daje največjo sigurnost, da se je pretehtalo vse možne dejavnike. Problem je

tu bolj organizacijske narave, saj je potrebno v sam proces vgraditi možnost, da se

skupina izkušenih ljudi, ki so po navadi zelo zasedeni, lahko učinkovito posveti iskanju

tveganj na projektu. Dobra projektna skupina lahko z uporabo te metode odkrije

praktično vsa možna tveganja projekta.

• Uporaba verjetnosti in učinka tveganja v matematični formuli

Ocenjevanje verjetnosti in učinka tveganja je korak naprej od določanja meril tveganj.

Vseeno pa gre za ocenjevanje bolj ali manj subjektivno in torej za podobno problematiko

kot zgoraj. Bolj podroben izračun daje lahko tudi močnejši občutek varnosti, zato je

potrebno biti pri uporabi te metode zelo sistematičen in previden.

• Verjetnostno modeliranje stroškov, rokov in denarnega toka

Statistično modeliranje nam je v pomoč takrat, ko želimo vpliv določenega tveganja na

projekt spoznati bolj podrobno, na primer takrat, ko se odločamo, kakšen obseg

določenega tveganja bi sprejeli (Grey, 2007; povz. po Bohar, 2008).

Vsi večji projekti montaže jeklenih konstrukcij so si na prvi pogled podobni, a vendar

skladno z napredovanjem tehnologije v sebi skrivajo vedno nove in zahtevnejše projektne

izzive. Takšne projekte ne moremo posploševati in jih ocenjevati z matematičnimi

operacijami. Zato je bistvenega pomena sodelovanje izkušenih profesionalcev z večletnimi

predhodnimi izkušnjami, saj bodo le ti sposobni prepoznati pasti projekta in oceniti

tveganja ter njihov vpliv. V veliko pomoč so lahko seznami tveganj iz predhodnih

projektov, ki pa morejo biti jasno definirani, da ne pride do poistovetenja z drugačnimi

projekti oz. aktivnostmi. Da se temu izognemo organiziramo sestanek vseh izkušenih

sodelujočih na projektu in skušamo z razpravo identificirati vsa možna tveganja.

S tem smo prišli do ugotovitve, da so neformalno neposredno vrednotenje tveganj,

kontrolni seznam ter strukturirano viharjenje možganov najprimernejše metode ravnanja

s tveganji pri večjih projektih montaže jeklenih konstrukcij.


9 PROCES OBVLADOVANJA TVEGANJA PROJEKTOV

Obvladovanje tveganj je postopek, ki vključuje planiranje, ocenjevanje, vodenje in

spremljanje tveganja. Predstavlja vidik premišljenega projektnega managementa v celotni

ustanovi in ne le aktivnost enega samega oddelka v njej. Tesno pa je povezano s stroški,

kakovostjo in trajanjem projekta. Obvladovanje tveganja v projektih je usmerjeno v

prihodnost in ni namenjeno odzivanju na pretekla dejanja (Kerzner, 2003).

Z namenom preglednosti in formalnega izvajanja projekta si vodstvo podjetja pripravi

časovni plan oz. Ghanttov prikaz projekta. Ta vsebuje zaporedje aktivnosti in natančno

opredelitev časovnega poteka dogodkov (Berk, et al., 2005).

Management tveganj projekta je proces, s katerim poskuša projektni tim že v fazi priprave

projekta zmanjšati ali odpraviti verjetnost, da se uresniči dejavnik tveganja, ki lahko

negativno vpliva na izvedbo projekta oziroma proces, s katerim se zmanjša vpliv dogodka

na projekt. Proces se lahko razdeli na štiri dele:

• prepoznavanje tveganj (kaj lahko gre narobe),

• vrednotenje tveganj (kako močno lahko vplivajo na izvedbo),

• planiranje ukrepov za zmanjšanje tveganosti (jih lahko preprečimo ali vsa zmanjšamo

vpliv),

• kontroliranje tveganj in ukrepanje (hitro odkrivanje in ukrepanje) (Stare, 2011).

9.1 PREPOZNAVANJE TVEGANJ

Osnova za identifikacijo tveganja je priprava seznama in opis aktivnosti v projektu. Da bi

se lahko identificiralo probleme in našlo ustrezne ukrepe zanj, je potrebno za posamezne

aktivnosti poiskati razloge za pojave, ki lahko negativno vplivajo na uspeh projekta.

Običajno si lahko postavimo naslednja vprašanja:


• Zakaj bi izvedba aktivnosti in projekt lahko zamujala?

• Zakaj bi lahko bili končni stroški večji od planiranih?

• Kaj bi bil lahko vzrok neskladja rezultata projekta z željami naročnika?

• Kaj je lahko ovira za dosego ustrezne kakovosti projekta?

• Katera tveganja so vezana na pridobitev virov in ali jih lahko pravočasno pridobimo?

• Kakšni bodo presežki časa in stroškov izvajalcev za celotno izvedbo projekta?

• Kaj se lahko izvede v okviru danih virov in omejitev, da bi se odpravilo zamujanje pri

doseganju cilja (Stare, 2006)?

Pri tem si tim lahko pomaga z izkušnjami projektnega tima in sodelavcev, v podporo mu je

poznavanje strokovnih področij, opre se lahko na intuicijo ali si pomaga z različnimi

tehnikami viharjenja možganov. Če družba izvaja sistematične analize končnih poročil

končanih projektov, so v veliko pomoč tudi podatki o tveganjih preteklih projektov (Stare,

2011).

9.2 VREDNOTENJE TVEGANJ

Prepoznana tveganja se vnašajo v tabelo, v katero se zavedejo tudi aktivnosti pri katerih

se lahko tveganje uresniči. Obstaja seveda možnost, da neko tveganje nastopi pri več

aktivnostih ali pa ima neka aktivnost več tveganj. Za boljše stanje tveganosti projekta zato

nekateri avtorji priporočajo tudi grafični prikaz medsebojnih odvisnosti aktivnosti in

tveganj (imenovano tudi strukturiranje tveganj) (Stare, 2011).

Vsako prepoznano tveganje se ovrednoti. Glavni razlog za to je zagotavljanje

osredotočenja na najpomembnejša tveganja in zmanjšanje strahu pred izvedbo projekta.

Strokovnjaki priporočajo usmerjeno obravnavanje največjih tveganj po Paretovem načelu,

po katerem naj bi petina tveganj povzročila 80 odstotkov težav ali škode pri projektu.

Tveganja se ovrednotijo tako, da se oceni:

• verjetnost, da se bo tveganje uresničilo,

• posledice uresničitve tveganja (Stare, 2011).

VELIKOST TVEGANJA = VERJETNOST x POSLEDICE


Če se posledice ocenjujejo finančno, pri tem pomaga razvrstitev tveganj glede na različne

posledice. Tveganje je lahko:

• časovno: povzroči ga zamuda zaradi odpravljanja težav,

• finančno: dodaten strošek virov za odpravo težave, plačevanje kazni v primeru napak

na terenu,

• kakovostno: neustrezno dobavljen material je treba ponovno naročiti, neustrezen

končni izdelek je treba popraviti (Stare, 2011).

Posamezno tveganje je lahko eno od navedenih, kombinacija dveh ali vseh treh navedenih

posledic. Primer izračuna velikosti tveganja je prikazan v Tabeli 9.1.

Tabela 9.1: Primer izračuna velikosti tveganja

AKTIVNOSTI TVEGANJA VERJETNOST(%) POSLEDICE (€) VELIKOST (€)

Montaža

konstrukcije

Poškodbe

konstrukcije 10

Č: 3.000 = 0,1 X (3.000 +

1.800 + 10.000)=

1.480

F: 1.800

K: 10.000

Vir: Stare (2006)

V stolpcu posledice simboli Č, F in K pomenijo: Č – časovno tveganje (zastoj del do

dobave novega jeklenega elementa), F – finančno tveganje (plačilo poškodovanega

jeklenega elementa, K – kakovostno tveganje (možni odbitki po pogodbi).

9.3 PLANIRANJE UKREPOV ZA ZMANJŠEVANJE TVEGANOSTI

Ko se tveganja prepoznajo in ovrednotijo, je mogoče začeti iskati načine za zmanjševanje

tveganosti projekta. Najprimernejši ukrepi so tisti, s katerimi poskušamo zmanjšati ali celo

odpraviti možnost uresničitve posameznih tveganj, dokaj razširjeno in učinkovito pa je

tudi zmanjšanje posledic, če se tveganje uresniči (Stare, 2011).

V nadaljevanju bomo podali nekaj vrst pristopov za zmanjševanje tveganosti projekta.


Sprejemanje tveganj

Tveganje sprejmemo, kadar se odločimo, da ne bomo odpravili ali zmanjšali verjetnost

uresničitve ali posledic, predvsem pa takrat, kadar bi bili morebitni ukrepi za

zmanjševanje tveganja dražji od velikosti tveganja.

• Pasivno sprejetje tveganja pomeni, da se projektni tim ni odločil za morebitne

ukrepe, s katerimi bi tveganje zmanjšal ali odpravil, ob tem tudi ni predvideval

aktivnosti v primeru uresničitve.

• Aktivno sprejetje tveganja pa pomeni, da projektni tim pripravi plan ukrepanja v

primeru uresničitve, pri čemer tveganja ne zmanjša ali odpravi (Stare, 2011).

Na sliki 9.1 sta lepo prikazani obe prej omenjeni obliki sprejemanja tveganja.

Slika 9.1: Stroški za zmanjšanje tveganja pri projektu (Burke, 1999)

Podjetja, ki delujejo v konstrukcijskem sektorju, so zaradi začasnega povečanja obsega

dela večkrat primorana najemati delovno silo, ki jo ne poznajo. S tem sprejmejo določeno

tveganje, kot je nestrokovnost, nemotiviranost in nekvalificiranost delovne sile. Takšna

delovna sila nam lahko, ne samo uniči projekt, ampak tudi ugled celotnega podjetja.

Zato je takšno tveganje potrebno aktivno sprejeti, kar pomeni redno oz. povečano

izvajanje kontrole tveganja ter pravočasno ukrepanje v skladu s planom.


Izognitev tveganju

Tveganju se lahko popolnoma izognemo tako, da odstranimo ali obidemo dejavnik

tveganja. To je mogoče s spremembo plana projekta, pri čemer spremenimo celoten

projekt ali posamezno fazo, trajanje aktivnosti, taktiko izvedbe, dobavitelja ali izvajalca.

Nov plan, s katerim poskušamo zaobiti tveganje, lahko opredelimo kot alternativno

metodo doseganja ključnih dogodkov in lahko pomeni višji strošek izvedbe ali pa tudi ne.

Drugi način odprave tveganja je na primer odprava nekaterih težko dosegljivih zahtev

naročnika, kar zahteva pogajanja z naročnikom, pri odločanju pa se običajno primerja

velikost tveganja s pričakovanim donosom uresničitve zahteve naročnika (Stare, 2011).

Tipični primer tveganja pri projektih montaže jeklenih konstrukcij, ki se ga je potrebno v

čim večji meri izogniti je vreme. Vreme je lahko ključni dejavnik ali bo projekt montaže

jeklenih konstrukcij realiziran uspešno ali ne. Tveganju se lahko izognemo, tako da

skušamo pri naročniku doseči, da se začetek montaže izvaja v tako imenovanih ''lepih''

mesecih za montažo jeklenih konstrukcij. Ko je stavba že delno zmontirana, se lahko

notranjost zaščiti pred vremenskimi vplivi. Tako se je možno v slabemu vremenu

preusmeriti na pripravljalna ali drugima dela. O slednjem je več navedeno v sklopu

ublažitev posledic tveganj.

Znižanje verjetnosti uresničitve tveganja

Zmanjšanje verjetnosti uresničitve tveganj je pristop, podoben predhodnem, pri čemer se

tveganje ne odstrani, ampak se poskuša le zmanjšati verjetnost uresničitve. To se

največkrat doseže z dodatnimi preventivnimi ali kontrolnimi aktivnostmi (in posledično z

dodatnimi stroški), mogoči pa so tudi naslednji ukrepi:

• boljša, dražja oprema,

• boljša tehnologija izvedbe,

• pomoč zunanjih strokovnjakov,

• različne simulacije,

• uporaba že preizkušenih postopkov,

• vključevanje uporabnikov v planiranje projekta,


• izobraževanje in mentorstvo v projektnem timu,

• dobri odnosi z lastniki virov (Stare, 2011).

Ublažitev posledic tveganj

Posledice tveganj lahko ublažimo z aktivnostmi, ki jih izvedemo le v primeru uresničitve

tveganj (kar je dejansko aktivno sprejetje tveganja), z zavarovanjem in prenosom tveganja

na drugo osebo ali združbo. Zavarovanje je primerno pri velikih tveganjih, katerih

verjetnost dogodka je majhna, a imajo lahko za projekt katastrofalne posledice (Stare,

2011).

Po navadi morajo imeti podjetja, ki prevzemajo večje projekte montaže jeklenih

konstrukcij, svojo dejavnost obvezno zavarovano za škodo, ki jo podjetje oz. njegovi

zaposleni povzročijo tretjim osebam. V primeru povečanih tveganj se lahko podjetje

odloči za dodatno zavarovanje, kar poteka tako, da višino premije običajno določijo

izkušeni strokovnjaki zaposleni v zavarovalnici. V pogodbi se nato jasno določi, katera

tveganja in pod kakšnimi pogoji bo zavarovalnica prevzela na sebe.

V primeru, da se nismo uspeli popolnoma izogniti tveganju slabega vremena, je potrebno

pripraviti plan ublažitev posledic. V primeru projektov večjih jeklenih konstrukcij lahko

posledice ublažimo tako, da imamo za ta čas planirana dela, ki se odvijajo v notranjosti

objekta in kjer se lahko zaščitimo pred vplivi slabega vremena. Za to je potrebna velika

izkušenost vodje gradbišča, saj je potrebno ublažitev posledic takšnega tveganja

načrtovati skoraj celotno zimo za nekaj tednov vnaprej.

Prenos tveganj

Prenos tveganja pomeni prenos kritja dodatnih stroškov, kot posledice morebitne

uresničitve tveganja, na drugo osebo ali združbo – na naročnika, zunanjega izvajalca ali

dobavitelja in je opredeljen s pogodbo. Pomembno je, da tveganje prevzame stranka, ki

ga lažje obvladuje in je za to tudi bolj motivirana (Stare, 2011).

Kot smo že omenili igra vreme ključno vlogo pri uspešni izvedbi projekta montaže jeklenih

konstrukcij. Pri tveganju slabega vremena lahko posledice ublažimo, ali se jim celo


izognemo. Najboljša možnost pa je vsekakor prenos tveganja preko pogodbe na

naročnika. Prenos tveganja slabega vremena na naročnika naj bo cilj projektnega

managerja že na samem začetku projekta montaže jeklene konstrukcije.

Za projektni tim je najboljša rešitev, da se tveganje prenese na drugo osebo ali

organizacijo ali na več oseb, oddelkov, podjetij. Poznamo štiri osnovne vrste pogodb z

različnimi porazdelitvami tveganj:

• Pogodba o fiksni ceni: v tem primeru izvajalec prevzame celotno tveganje že s tem,

ko sprejme nespremenljivo plačilo za delo, ne glede na stroške. Tej pogodbi je lahko

dodan še člen o fiksnem datumu zaključka najetih storitev, v katerem je običajno

določena tudi kazen za zamudo. Slaba stran tega načina je prenos tveganja, da lahko

najeta ustanova že v izhodišču oblikuje višjo ceno svoje storitve in tako nadomesti

stroške, ki jih bo imela s prevzemanjem tveganja. Ta pristop je običajen za projekte ''na

ključ'', kjer izvajalec prevzame celotno odgovornost, naročnik pa na samo izvedbo nima

vpliva.

• ''Stroški plus'': ta pristop se uporablja takrat, kadar naročnik ne more preskrbeti

natančnih zahtev in zato prevzame celotno tveganje. Naročnik mora plačati vse stroške

izvajalca, poleg tega pa še dodati dogovorjen odstotek kot dobiček izvajalca. Ta način se

običajno uporablja pri raziskovalnih projektih.

• Povrnitev stroškov: tu se tveganje razdeli med naročnika in izvajalca projekta. Profita

ne predstavlja odstotek dejanskih, temveč planiranih stroškov. Izvajalec je tako motiviran

za kontroliranje stroškov, saj je profit večji ob manjših dejanskih stroških v primerjavi s

planiranimi.

• Pogodba s ciljnimi stroški: v tem primeru dobi izvajalec nespremenjeno plačilo, če so

stroški v določenem obsegu, ki se ga seveda določi na začetku. V primeru povečanja

stroškov nad določen obseg si izvajalec in naročnik razdelita tveganje. Enako velja tudi če

je profit večji od planiranega. Ta način prenosa tveganj se uporablja pri razvojnih

projektih, kjer je rezultat relativno dobro poznan, vendar pa ne v celoti (Stare, 2006).


Časovne in denarne rezerve

Več kot je aktivnosti na kritični poti, bolj tvegan je projekt, saj zamujanje kritičnih

aktivnosti neposredno vpliva na zamudo celotnega projekta. Časovne rezerve, ki znižujejo

verjetnost zamude, se uporabljajo za:

• pasivno sprejemanje identificiranih tveganj,

• za vsa tveganja, ki niso bila identificirana. Številne naloge vsebujejo veliko majhnih

problemov, ki se jih posebej ne obravnava, vendar pa do njih zelo pogosto prihaja, to

je na primer uvajanje novih članov v tim, službene poti, problemi z drugimi oddelki ali

pa odsotnost ljudi zaradi bolezni (Čaušević, 2007).

Poleg dodatnega časa pa se običajno predvidi tudi denarne rezerve, ki se uporabljajo v

primeru povečanja stroškov. Seveda lahko projektni manager špekulira s to rezervo in na

ta način pride do dodatnih sredstev (Čaušević, 2007).

Za vključevanje časovnih in denarnih rezerv v plan projekta poznamo več načinov:

• Vsak nosilec ene ali več aktivnosti lahko predlaga časovno in denarno rezervo.

Slabost te metode je v tem, da se predlagani rezervi, ki jo poda eden, lahko doda še

katera, ki jo predlaga nekdo drug.

• Dodajanje ene ali več aktivnosti malo pred konec projekta. Prednost tega načina je,

da imajo predhodne aktivnosti roke brez rezerv, katere bi izvajalci lahko izkoriščali. Ta

metoda predlaga tudi denarne rezerve v obliki dodatnih aktivnosti.

• Metoda PERT (Program Evaluating Review Technique) ali metoda ocene in kontrole

programa – poleg dogovorjenega trajanja aktivnosti projektni tim določi še

optimistično in pesimistično trajanje posamezne aktivnosti, nato pa s pomočjo

različnih simulacij in preračunavanj izračuna najbolj verjetno trajanje projekta.

• Metoda GERT (Graphical Evaluation and Review Technique) ali grafična metoda

ocene in kontrole programa – je še natančnejša od metode PERT, saj upošteva še

različne alternativne plane glede na delne rezultate projekta (vejanje in zankanje).

Običajno se pri izračunu denarnih rezerv za sprejeta in neidentificirana tveganja

dodajo še predvideni stroški aktivno sprejetih tveganj, medtem ko se časovna rezerva

upošteva pri pesimistični varianti terminskega plana (Čaušević, 2007).


Seznam tveganj in ukrepov

Po opredelitvi ukrepov za zmanjšanje tveganj jih implementiramo v plan projekta. Torej

plan obvladovanja tveganja vsebuje seznam identificiranih tveganj s pripravljenimi ukrepi.

Na podlagi seznama tveganj projektni manager na kontrolnih sestankih preverja

uresničevanje tveganj in ukrepov. O morebitnih pojavih simptomov prihajajočega

tveganja poročajo lastniki tveganj, zato seznam tveganj vsebuje tudi simptom in lastnika,

ki je zadolžen za kontroliranje posameznega tveganja (Stare, 2006).

9.4 KONTROLIRANJE TVEGANJ IN UKREPANJE

Proces kontroliranja strategij za zmanjšanje projektnega tveganja je tesno povezan s

planiranjem in uveljavljanjem tveganj, podoben pa je kontroliranju projekta. Kontroliranje

strategij za zmanjšanje projektnega tveganja je spremljanje okoliščin tveganja,

primerjanje dejanskega stanja in poteka managementa projektnega tveganja s

planiranim, ugotavljanje odstopanj, sprožanje potrebnih strategij za zmanjšanje tveganja

oziroma ukrepov za odpravo odstopanj ter spremljanje izvedbe teh strategij (Verzuh,

1999).

V primeru ugotovitve, da so v projektu potrebni popravki, je potrebno takoj ukrepati in

popravke izvesti. Napake v projektu je potrebno odkriti pravočasno, da so potrebni

popravni ukrepi še možni in ne zahtevajo preveč dodatnih stroškov. Popravni ukrepi so bili

razviti že v procesu planiranja, zato je potrebno med kontroliranjem zgolj izbrati

najustreznejšega med njimi in ga izvesti. Seveda pa se lahko zgodi, da kontroliranje sproži

tudi potrebo po planiranju nove popravne akcije in po drugih spremembah plana

(Kerzner, 2001).

Po Royerju poznamo dva vidika kontrole projektnega tveganja:

• Spremljanje projektnega tveganja in dejavnikov, ki vplivajo na projekt in ga lahko

spreminjajo: Tukaj gre za spremljanje tveganja, ugotovljenega v fazi planiranja, da bi

lahko po potrebi sprožili uveljavljanje strategij za zmanjšanje tveganja, ki so prav tako


bile pripravljene v planski fazi. Tu je vključeno tudi odkrivanje novih dejavnikov

tveganja, ki se pojavijo kasneje in ga ogrožajo.

• Spremljanje ustreznosti uveljavljenih strategij za zmanjšanje projektnega tveganja

in ugotavljanje ali uveljavljanje sledi planu: Tu gre za spremljanje uveljavljenih

strategij za zmanjšanje tveganja, ki so bile pred tem sprožene že v prvem vidiku

kontroliranja (Royer, 2002; pov. po Lenarčič, 2009).

Kartice tveganj

Osnova za kontrolo tveganja je kartica tveganja. Izdelati je potrebno kartice za vsa

identificirana tveganja, za katera je tim določil ukrepe, s katerimi naj bi tveganje aktivno

sprejeli, znižali verjetnost ali posledice uresničitve. Kartice tveganj morajo vsebovati

naslednje podatke:

• opis tveganj in aktivnosti, v kateri se lahko pojavi,

• velikost tveganja,

• v kakšnem primeru bo vplival na projekt,

• planirani ukrepi za reševanje in/ali časovna rezerva,

• morebitne dodatne aktivnosti in stroški ukrepov

• ''lastnika'' tveganja – odgovorna oseba za nadzor in reševanje (Rozman & Stare,

2008).

Pri projektih montaže jeklenih konstrukcij je najbolj pogosta kontrola tveganj s strani

vodje gradbišča in vodje projekta. To seveda velja samo za izvedbeni in zaključni del

projekta na katera smo se v tem delu omejili. Vodja projekta, vodja gradbišča in vsi

udeleženci pri projektu montaže jeklenih konstrukcij morajo sami ves čas spremljati in

kontrolirati ustreznost svojega delovanja in z njim povezanih tveganj. Prva in

najpomembnejša naloga vodje gradbišča je vsakodnevno kontroliranje aktivnosti pri

katerih so bila identificirana tveganja in za katere so bile izdelane kartice tveganj. Tu gre v

bistvu za samokontrolo, saj je vodja gradbišča odgovoren za vse aktivnosti, ki potekajo na

gradbišču montaže jeklene konstrukcije. Sem spadajo aktivnosti pri katerih se lahko

pojavijo tehnološka tveganja (neprimernost ali zastarelost tehnologije), tveganja delovnih

sredstev (poškodbe in okvare sredstev, premajhna zmogljivost sredstev), tveganja z


dobavitelji (nepravočasna dobava, vrstni red dobave), kadrovska tveganja (nezadostna

kvalificirana delovna sila, nezadovoljstvo, nemotiviranost) idr.. Vodja projekta je

odgovoren za uspešno izvedbo projekta zato ima odgovornost in dolžnost, da nadzira

vodjo gradbišča in aktivnosti, ki so povezane s družbenimi, političnimi in socialnimi

tveganji (nasprotovanje javnosti, politični dejavniki), ekonomskimi tveganji (konkurenca,

stabilnost družbe), tveganji z zunanjimi izvajalci (nespoštovanje zahtev projekta,

nepredanost izvajalcev projektu) ter tveganji z naročnikom (mišljenja, zahteve,

nezadovoljstvo). Seveda je pomembno, da vsi udeleženci v projektu aktivno sodelujejo v

tem procesu, saj je na koncu rezultat projekta odvisen od vseh.

9.5 SISTEMATIČNO OBVLADOVANJE TVEGANJ

Na koncu vsakega projekta, ne glede na to, ali je bil zaključen uspešno ali ne, se izdela

zaključno poročilo, ki nujno vsebuje tudi analizo tveganj projekta. V analizi tveganj

projekta je zajeta primerjava problemov in tveganj, na katera je bil projektni tim

pripravljen, in tistih, do katerih je v resnici prišlo. V poročilu je pomembno izpostaviti

ukrepe, s katerimi se je projektni tim izognil večjim tveganjem v času izvedbe projekta. Ne

smejo pa manjkati zabeležke o tveganjih, katerih nastanek na začetku niso predvideli, in

tistih ukrepih za zmanjševanje oziroma odstranitev tveganja, ki so se izkazala za

neustrezne. Na podlagi ponavljajočih se problemov pri izvajanju projekta, na katere so

projektni managerji v preteklosti že večkrat opozorili, mora vodstvo podjetja sprejeti tudi

določene strateške odločitve in ukrepe, da do izpostavljenih problemov v prihodnosti ne

bi prihajalo (Stare, 2006).


10 SKLEP

Velike tehnične in ekonomske prednosti jeklenih konstrukcij lahko pridejo do izraza samo

v primeru, da se montaža obravnava že v začetnih fazah projekta. Pozornost moramo

nameniti vijačenim spojem, predhodni montaži, dimenzijam in označevanju elementov,

zaporedju montaže, glavnim in pomožnim sredstvom, kakor tudi prepoznavanju,

načrtovanju in obvladovanju tveganj. Montažo jeklenih konstrukcij izvajamo s čim večjo

pomočjo mehanizacije. Predhodna montaža poveča varnost monterjev, poceni projekt in

pospešuje sam proces montaže. Zato jo izvajamo v čim večji meri. Na ceno oziroma

stroške vplivajo tudi dejavniki tveganja kot so neusposobljena delovna sila, vremenski

vplivi in pomanjkanje nadzornih mehanizmov. Zato moramo za omenjena tveganja

pripraviti plan ukrepov s katerimi bomo tveganja aktivno ali pasivno sprejemali, se jim

izogibali, jih ublažili ali pa prenesli na drugo osebo oziroma združbo. Spoznali smo, da so

varen transport montažnih elementov na gradbišče, ustrezno skladiščenje in kasnejše

ravnanje z njimi, ključni dejavniki za uspeh projekta montaže jeklene konstrukcije. Pri

dvigovanju jeklenih elementov ali predhodno montiranih sklopov uporabljamo teži in

obliki elementa primerne bremenske jeklene vrvi, verige ali dvižne trakove. Za preprečitev

pojava dodatnih napetosti v dvigovanem elementu uporabimo bremenske drogove.

Elemente obešajo le usposobljeni delavci, saj je potrebno prepoznati težišče elementa oz.

sklopa. Vodja gradbišča vseskozi izvaja kontrolo izvedenih del, vsakodnevno pa kontrolira

aktivnosti pri katerih so bila identificirana tveganja. Skozi celotno obdobje montaže

jeklenih konstrukcij je potrebno skrbeti za varnost monterjev in celotne jeklene

konstrukcije.


11 VIRI, LITERATURA

[1] Berk, A., Peterlin, J. & Ribarič, P., 2005. Obvladovanje tveganj - Skrivnosti celovitega pristopa. Ljubljana: GV Založba.

[2] Bohar, M., 2008. Povečanje učinkovitosti razvojnega oddelka s poudarkom na ravnanju s tveganji. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta.

[3] Burke, R., 2000. Project management. New York: Wiley. [4] Buđevac, D., 2000, Metalne konstrukcije u zgradarstvu. Beograd: Građevinska

knjiga. [5] Čaušević, L., 2007. Obvladovanje tveganj projektov na primeru IT projekta.

Ljubljana: Univerza v Ljubljani. Ekonomska fakulteta. [6] Fabrication and erection 2013, ESDEP Course. Dostopno na: < http://www.fgg.uni-

lj.si/kmk/esdep/master/toc.htm> [26.08.2013]. [7] Fabrication and erection of structural steelwork 2013, Institute for steel

development & growth, Teaching Materials, No 41., Dostopno na : <http://www.steel-insdag.org/TM_Contents.asp> [30.05.2013].

[8] Grey, S., 2007. Project Risk Management Methods. New South Wales: Broadleaf Capital International Pty Ltd, Dostopno na: <http://www.broadleaf.com.au/pdfs/articles/Art_APM_ProjectRM.pdf> [30.08.2013].

[9] Hart, F., Henn, W. & Sontag, H., 1982. Stahl bau atlas - Geschoßbauten. München: Deutscher Stahlbau-Verband.

[10] Jerman, B., 2012, Delovne priprave in naprave II. Univerza v Ljubljani – Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo, Dostopno na: <http://lab.fs.uni-lj.si/lasok/index.html/gradivo_jerman_OTV/DPN_II__03__zerjavi_1.pdf> [26.08.2013]

[11] Kerzner, H., 2006. Project Management - A Systems Approach to Planning, Scheduling, and Controlling. 9 ured. New Jersey: John Wiley & Sons.

[12] Lavrenčič, L., 2009. Načrtovanje projekta. Koper: Fakulteta za management Koper [13] Lenarčič, U., 2009. Management projektnih tveganj na primeru dobave opreme.

Ljubljana: Ekonomska fakulteta. [14] Liebherr 2013, Dostopno na: < http://www.liebherr.com> [23.08.2013]. [15] Manitou 2013, Dostopno na: < http://www.eu.manitou.com/cms> [26.08.2013]. [16] Markič, M. & Kavčič, K., 2007. Management projektov. Gradivo za vaje. Koper:

Fakulteta za management.

http://www.fgg.uni-lj.si/kmk/esdep/master/toc.htm

http://www.fgg.uni-lj.si/kmk/esdep/master/toc.htm

http://www.steel-insdag.org/TM_Contents.asp

http://www.broadleaf.com.au/pdfs/articles/Art_APM_ProjectRM.pdf

http://lab.fs.uni-lj.si/lasok/index.html/gradivo_jerman_OTV/DPN_II__03__zerjavi_1.pdf

http://lab.fs.uni-lj.si/lasok/index.html/gradivo_jerman_OTV/DPN_II__03__zerjavi_1.pdf

http://www.liebherr.com/

http://www.eu.manitou.com/cms


[17] P team 2012, Katalog, Dostopno na: <http://www.pteam.si/pdf_katalog/pteam2012.pdf> [26.08.2013].

[18] Risk management 2013, Wikipedia. Dostopno na: <http://en.wikipedia.org/wiki/Risk_management> [18.7.2013]

[19] Rozman, R. & Stare, A., 2008. Projektni management ali ravnateljevanje projekta. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

[20] Savić, M., Ćurić, I., Dolaček-Alduk, Z. 2010. Planiranje radova montaže čelične konstrukcije kod izvođenja PTC Portanova u Osijeku, Elektronički časopis građevinskog fakulteta Osijek, vol. 1, str. 93-100. Dostopno na: <http://e-gfos.gfos.hr/index.php/arhiva/broj-1/planiranje-radova-montaze-celicne-konstrukcije-portanova> [30.05.2013].

[21] Savić, M., 2010. Utjecaj odabira tehnologije građenja na izradu sheme uređenja gradilišta. Osijek: Sveučilište J. J. Strossmayera u Osijeku, Građevinski fakultet.

[22] Sequence of erection 2013, Tata Steel, Dostopno na: < http://www.tatasteelconstruction.com/en/reference/teaching_resources/architectural_studio_reference/technology/the_fabrication_and_erection_of_steelwork/sequence_of_erection/> [28.08.2013]

[23] Stare, A., 2006. Management tveganj projekta. Gradivo za seminar. Ljubljana: ZPM Educa, agencija POTI.

[24] Stare, A., 2011. Projektni management - Teorija in praksa. Ljubljana: ZPM Educa, agencija POTI.

[25] Štrukelj, A., 2013. Sredstva za montažo betonskih elementov. Tehnologija grajenja II.

[26] Stare, A., 2011. Projektni management - Teorija in praksa. Ljubljana: Agencija POTI.

[27] Tadano Faun 2013, Dostopno na: <http://www.tadanofaun.de/en/> [23.08.2013] [28] Tadano Mantis Cranes, Dostopno na: <http://www.mantiscranes.com/>

[23.08.2013] [29] Terex Cranes 2013, Dostopno na: <http://www.terex.com/> [24.08.2013] [30] Torin Jacks 2013, Dostopno na:

<http://www.torinjacks.com/ProductList.aspx?Action=Type&Type=11> [26.08.2013]

[31] TurnaSure 2013, Dostopno na: <http://www.turnasure.com/turnasure-direct-tension-indicator-dti.shtml> [30.08.2013]

[32] Verzuh, E., 1999. The Fast Forward MBA in Project Management. New York : John Wiley & Sons, Inc.

http://www.pteam.si/pdf_katalog/pteam2012.pdf

http://en.wikipedia.org/wiki/Risk_management

http://e-gfos.gfos.hr/index.php/arhiva/broj-1/planiranje-radova-montaze-celicne-konstrukcije-portanova



http://www.tatasteelconstruction.com/en/reference/teaching_resources/architectural_studio_reference/technology/the_fabrication_and_erection_of_steelwork/sequence_of_erection/



http://www.tadanofaun.de/en/

http://www.mantiscranes.com/

http://www.terex.com/

http://www.torinjacks.com/ProductList.aspx?Action=Type&Type=11

http://www.turnasure.com/turnasure-direct-tension-indicator-dti.shtml

http://www.turnasure.com/turnasure-direct-tension-indicator-dti.shtml


12 PRILOGE

12.1 Seznam slik

Slika I.1: Celotna jeklena kostrukcija (osebni arhiv). ............................................................. 4

Slika 3.1: Montaža enonadstropne stavbe (Fabrication and erection, 2013). ...................... 9

Slika 3.2: Večnadstropna stavba montirana po etažah z žerjavom (Fabrication and

erection, 2013). ........................................................................................................... 10

Slika 3.3: Večnadstropna stavba montirana po osi z avtodvigalom (Fabrication and

erection, 2013). ........................................................................................................... 11

Slika 3.4: Metode utrjevanje sistema (Fabrication and erection, 2013). ............................ 11

Slika 3.5: Dvigovanje obešene zgradbe (osebni arhiv). ....................................................... 12

Slika 4.1: Samohodno dvigalo za vse terene - AT (Tadano Faun, 2013). ............................. 15

Slika 4.2: Samohodno dvigalo za težke terene – RT (Tadano Faun, 2013). ......................... 15

Slika 4.3: Samohodno dvigalo za vse terene – AT (Tadano Faun, 2013). ............................ 16

Slika 4.4: Dvigalo na gosenicah s teleskopsko ročico (Štrukelj, 2013). ............................... 16

Slika 4.5: Mobilno konstrukcijsko dvigalo – MK (Liebherr, 2013). ...................................... 17

Slika 4.6: Različe vrste stolpnega žerjave (Libherr, 2013; Terex,2013). .............................. 18

Slika 4.7: Derrick dvigalo (Terex, 2013). .............................................................................. 19

Slika 4.8: Skladišče in prostor za predmontažo s portalnim in stolpnim žerjavom na

tirnicah (osebni arhiv). ................................................................................................. 20

Slika 4.9: Kabelski žerjav (Jerman, 2012; Štrukelj, 2013). ................................................... 21

Slika 5.1: Samohodne dvižne platforme (Manitou,2013). .................................................. 22


Slika 5.2: Hidravlična dvigala (Torin Jacks, 2013). ............................................................... 23

Slika 5.3: Bremenske jeklene vrvi (P team, 2012). .............................................................. 23

Slika 5.4: Bremenske verige (P team, 2012). ....................................................................... 23

Slika 5.5: Dvižni trakovi (P team, 2012). .............................................................................. 24

Slika 5.6: Verižni dvižnik, žični poteg, ročni vitel, napenjalec, povezovalni trak (P team,

2012). ........................................................................................................................... 24

Slika 5.7: Bremenski drogovi (P team, 2012). ...................................................................... 25

Slika 6.1: Urejeni skladiščni prostori (osebni arhiv). ........................................................... 28

Slika 6.2: Odprtine za vijake in trn stebra (osebni arhiv) .................................................... 29

Slika 6.3: Nameščanje stebra (osebni arhiv)........................................................................ 29

Slika 6.4: Prostor za predmontažo (osebni arhiv) ............................................................... 31

Slika 6.5: Dvigovanje predhodno montirane enote (osebni arhiv) ..................................... 31

Slika 6.6: Nameščeni vijaki (osebni arhiv). .......................................................................... 32

Slika 6.7: Šotor za varilca (osebni arhiv) .............................................................................. 32

Slika 6.8: Potek del na predmontaži (osebni arhiv). ............................................................ 33

Slika 6.9: Ustrezno varovana monterja montirata nosilec (osebni arhiv). .......................... 35

Slika 6.10: Izravnavanje konstrukcije s pomočjo teodolita (osebni arhiv). ......................... 36

Slika 6.11: Posebna podložka z indikatorjem dosežene obremenitve (TurnaSure, 2013). . 38

Slika 6.12: Označevanje vijakov (osebni arhiv). ................................................................... 38

Slika 9.1: Stroški za zmanjšanje tveganja pri projektu (Burke, 1999) .................................. 48


12.2 Seznam preglednic

Tabela 7.1: Analiza tveganja med življenskim ciklom.......................................................... 41

Tabela 9.1: Primer izračuna velikosti tveganja .................................................................... 47

12.3 Naslov študenta

Mario Vouk

Zgornje sečovo 16

3250 Rogaška Slatina

Tel.: 040 467 673

e-mail: [email protected]

[email protected]

12.4 Kratek življenjepis

Rojen: 03.04.1989 v Celju

Šolanje: 1996 – 2004 II. Osnovna šola Rogaška Slatina

2004 – 2008 Šolski center Celje, Gimnazija Lava, Tehniška gimnazija

2008 – 2013 Univerza v Mariboru, Fakulteta za gradbeništvo, Gospodarsko

inženirstvo – GING-G, redni

mailto:[email protected]

mailto:[email protected]

univerza v mariboru fakulteta za · pdf filevsaka jeklena konstrukcija je sestavljena iz...

Documents