Univerza v Mariboru

Fakulteta za varnostne vede

DIPLOMSKO DELO

Obveščevalna dejavnost Cerkve

Nejc Fistrovič

Junij, 2009 Mentor: mag. Marjan Miklavčič

KAZALO

1. UVOD .................................................................................................................................. 7

2. METODOLOŠKI PRISTOP ........................................................................................... 8

2.1. PREDMET IN CILJ DIPLOMSKE NALOGE ........................................................ 8

2.2. OPREDELITEV HIPOTEZE .................................................................................... 8

2.3. UPORABLJENE METODE DRUŢBOSLOVNEGA RAZISKOVANJA ............ 9

3. OPREDELITEV TEMELJNIH POJMOV ................................................................. 10

3.1. OBVEŠČEVALNA DEJAVNOST ........................................................................ 10

3.2. OBVEŠČEVALNA SLUŢBA ................................................................................ 10

3.3. OBVEŠČEVALNI CIKLUS ................................................................................... 11

3.4. VOHUNSTVO ......................................................................................................... 13

3.5. NAČINI ZBIRANJA PODATKOV ....................................................................... 13

4. KRONOLOGIJA CERKVE .......................................................................................... 15

5. INKVIZICIJA .................................................................................................................. 21

6. BOŢJE DELO .................................................................................................................. 28

6.1. USTANOVITEV OPUSA DEI ............................................................................... 28

6.2. RAZMAH ORGANIZACIJE .................................................................................. 29

6.3. OPUS DEI KOT TAJNA SLUŢBA ....................................................................... 33

6.4. FINANCIRANJE ORGANIZACIJE ...................................................................... 35

6.5. UDAR V VATIKANU ............................................................................................ 36

6.6. KANONIZACIJA USTANOVITELJA .................................................................. 37

6.7. ORGANIZIRANOST OPUSA DEI........................................................................ 38

6.8. OPUS DEI DANES ................................................................................................. 39

6.9. OPUS DEI V SLOVENIJI ...................................................................................... 40

7. VZPOREDNICE MED OBVEŠČEVALNIM SISTEMOM CERKVE IN

OBVEŠČEVALNIM SISTEMOM DRŢAV ................................................................... 42

8. VREDNOTENJE HIPOTEZ ......................................................................................... 45

9. ZAKLJUČEK .................................................................................................................. 46

10. VIRI IN LITERATURA............................................................................................... 47

KAZALO TABEL

Diagram 1 – Obveščevalni ciklus ......................................................................................... 12

Diagram 2 - Shematski prikaz organiziranosti Opusa Dei.................................................38

Diagram 3 – Deleţ članov Opusa Dei po kontinentih v odstotkih ..................................... 40

5

POVZETEK

Rimskokatoliška Cerkev kot organizacijska tvorba obstaja ţe dve tisočletji, kar je mnogo dlje

kot katerakoli drţava ali organizacija na svetu. Njen obstoj je bil skozi zgodovino večkrat

ogroţen, vendar se je uspešno ohranila vse do danes, zahvaljujoč tudi njenemu dobremu in

učinkovitemu obveščevalnemu sistemu. Razvoj avtonomnega pravnega reda (Kanonsko

pravo) in organizirana obveščevalna dejavnost predstavljata osnovni temelj uspešnega

delovanja organizacije, ki se skozi tisočletje svojega delovanja ohranjala v prvotni

organizacijski obliki.

Inkvizicija in njeno obdobje predstavlja najtemnejši del cerkvene zgodovine, v katerem je

Cerkev s pomočjo ogromnega in dobro organiziranega obveščevalnega aparata in razvoja

obveščevalne dejavnosti lahko sistematično preganjala in iztrebljala drugače misleče ter

ohranjala svojo moč in bogastvo. Obveščevalni sistem Cerkve je izredno razvejan, podvrţen

redu, predvsem pa tajnosti svojega organiziranja in delovanja. Obveščevalno dejavnost

Cerkve v sodobnem času zaznamuje predvsem delo skrivnostne papeţeve osebne prelature

Opus Dei, katero mnogi avtorji različnih knjig in člankov označujejo za nekakšno

obveščevalno sluţbo, ki se pri izvajanju obveščevalne dejavnosti posluţuje vseh oblik

sredstev, katera največkrat grobo kršijo človekove pravice in svoboščine ali posegajo vanje z

nedovoljenimi sredstvi.

Obveščevalna dejavnost Cerkve ima v temelju skupni imenovalec delovanja in organiziranja

obveščevalnega sistema kot obveščevalni sistemi drţav, kateri ji omogoča obveščevalno

obvladovanje prostora in posledično s tem njeno delovanje in ohranjanje.

Ključne besede: Cerkev, obveščevalna dejavnost, Opus Dei, inkvizicija

6

CHURCH'S INTELLIGENCE GATHERING ACTIVITIES

ABSTRACT

The organisation known as the Roman Catholic Church has determinatevly endured over the

last two thousand years thus outlasting all countries and organisations of the West. While its

existance has been threathened a number of times over the course of years, the Church

survived due to its well established and effective intelligence.

The formulation of an internal ecclesiastical law known as the Canon law and of organised

intelligence gathering activities were the base for the welbeing of Church's endeavor in its

primal form of organisation.

The Inquisition period represents one of the darkest of Church's times. The great and well

organised intelligence apparatus and the establishment of intelligence gathering activities of

that time provided the means to a systematic oppression of its opposition and allowed its

wealth and power to endure. The intelligence apparatus employed by the Church is very

systematic (organised into subdevisions), command abiding and secretive in its operation.

The apparatus in its present form has been marked by a clandenstine section Opus Dei,

described by many authors to serve as an intelligence agency itself. The operating

methodology of Opus Dei is believed to include all forms of intelligence extraction, even

those that violate human rights and freedoms.

Church's intelligence gathering activities have, in their foundation, a common identifier in

operation and organisation of the intelligence apparatus similar to that of national intelligence

agencies. This has given the opportunity to Church to comprehend the change and endure in

the changing world of two millenia.

Keywords: Church, Church's intelligence gathering activities, Opus Dei, Inquisition

7

1. UVOD

Cerkev je ţe stoletja pomemben akter v tako v mednarodni politiki, kot tudi v politikah

posameznih drţav. Za svoje delovanje na toliko različnih področjih pa potrebuje kvalitetne in

urejene informacije. Kajti imeti prave informacije pomeni imeti moč in tega se Cerkveni vrh

dobro zaveda ţe vrsto stoletij. Za ta namen torej mora obstojati neka sluţba, ki pomaga

Cerkvi širiti svoj vpliv tako v smislu širitve Rimskokatoliške vere po svetu in s tem

posledično pridobivanju novih vernikov, kot tudi nuditi podporo Vatikanu pri njegovi

mednarodni diplomaciji.

Vatikan ni le mednarodnopravni subjekt, temveč je tudi sedeţ svetovne organizacije ali

gibanja Rimskokatoliške vere in je kot tak moralna avtoriteta milijonom ljudi po celem svetu.

In prav zato je njegova vloga v mednarodni skupnosti še kako pomembna.

Cilj tega diplomskega dela je tako poiskati obveščevalno oz. varnostno sluţbo, ki nudi

podporo temu ogromnemu aparatu, jo predstaviti, ter opisati njeno delovanje.

To vsekakor predstavlja svojevrsten izziv, saj na področju obveščevalne dejavnosti Cerkve ni

dostopnih veliko pisnih virov in literature. Rimskokatoliška cerkev namreč vloţi veliko truda

v to, da njihove skrivnosti ostanejo skrite pred laično javnostjo. Dostop do njih je omogočen

le peščici izbrancev, od katerih si redkokdo upa izdati zaupanje Cerkve in deliti njene

najglobje skrivnosti še s kom. Celotna tematika je zato zavita v tančico skrivnostnosti, kar

predstavlja le še dodaten izziv raziskovalcu.

Diplomsko delo tako ţeli s študijo mnoţice karseda različnih virov in literature, povezane s

Cerkvijo na splošno, priti do konkretnih zaključkov na področju obveščevalne dejavnosti te

ogromne organizacijske tvorbe.

8

2. METODOLOŠKI PRISTOP

2.1. PREDMET IN CILJ DIPLOMSKE NALOGE

Predmet diplomske naloge je obveščevalna dejavnost Rimskokatoliške cerkve ter vpliv te

organizacije na delovanje drţavnih, političnih in gospodarskih institucij po svetu tako v

preteklosti kot tudi v sedanjosti. Tekom diplomske naloge bom skušal najprej dokazati obstoj

določenih struktur znotraj Cerkve in v primeru, da ga potrdim, predstaviti delovanje le-teh ter

tudi na različnih primerih pokazati, da gre pri njihovem delovanju ne le za lobiranje, temveč

tudi za obveščevalno-varnostno dejavnost. Za vodilo pri pisanju diplomskega dela sem si

zato postavil naslednje cilje:

- predstaviti Rimskokatoliško cerkev, njeno zgodovino ter vlogo v svetu nekoč in

danes;

- poiskati in predstaviti organizacije znotraj Cerkve, katerih delovanje bi lahko bilo

zanimivo z vidika proučevanja obveščevalne dejavnosti Cerkve;

- na kratko predstaviti zgodovino Rimskokatoliške cerkve od njenega nastanka do

danes;

- podrobneje predstaviti dele cerkvene zgodovine, ki so v neposredni povezavi s

proučevanjem te institucije z vidika tematike diplomskega dela.

2.2. OPREDELITEV HIPOTEZE

V diplomski nalogi bom izhajal iz naslednje hipoteze:

Rimskokatoliška cerkev ima močan obveščevalni sistem, ki podpira obstoj cerkve kot

organizacije.

9

2.3. UPORABLJENE METODE DRUŢBOSLOVNEGA RAZISKOVANJA

Za izdelavo diplomske naloge bom uporabil naslednje metode druţboslovnega raziskovanja:

- analizo pisnih virov; pri analizi vrste pisnih virov, ki govorijo o cerkvi kot naddrţavni

instituciji, o organiziranih strukturah znotraj Rimskokatoliške cerkve, ki se ukvarjajo

z obveščevalno oziroma varnostno dejavnostjo, ter o Cerkvi in njenem razvoju skozi

zgodovino;

- deskriptivno metodo; pri razlagi pojmov s področja obveščevalne dejavnosti in

obveščevalne sluţbe ter pri kratki predstavitvi zgodovine Cerkve od njenega nastanka

do danes;

- primerjalno metodo; pri primerjavi cerkvenega obveščevalnega sistema z

obveščevalnimi sistemi, ki jih najdemo znotraj drţavnih institucij.

10

3. OPREDELITEV TEMELJNIH POJMOV

3.1. OBVEŠČEVALNA DEJAVNOST

Obveščevalna dejavnost je zelo širok pojem. Razdelimo jo glede na način zbiranja podatkov.

Tako poznamo obveščevalno dejavnost v širšem smislu ter obveščevalno dejavnost v oţjem

smislu. Poleg delitve po načinu zbiranja podatkov lahko obveščevalno dejavnost razdelimo

tudi glede na naloge in namen uporabe ter glede na to, kje se obveščevalna dejavnost izvaja

oziroma uporablja. Na ta način se obveščevalna dejavnost deli na posamezne zvrsti, in sicer

obveščevalno zvrst, protiobveščevalno zvrst, varnostno zvrst in vojaško zvrst. (Šaponja,

1999)

V diplomski nalogi se bom omejil zgolj na obveščevalno dejavnost v oţjem smislu, ki jo

lahko opredelimo kot dejavnost pridobivanja, analiziranja in vrednotenja tajnih podatkov,

načeloma pa jo izvajajo specializirane drţavne institucije, imenovane obveščevalne sluţbe, ki

imajo posebna zakonsko določena pooblastila, ki jim omogočajo tajno zbiranje podatkov.

Lahko bi rekli, da gre pri obveščevalni dejavnosti v širšem smislu za institucionalizirano,

organizirano pridobivanje podatkov.

»Obveščevalna dejavnost je torej proces, ki zajema zbiranje in analitično obdelavo surovih

podatkov ter izdelavo celovitega obveščevalnega izdelka, ki ga uporabnik potrebuje pri

oblikovanju in sprejemanju odločitev na drţavniškem, političnem, gospodarskem in

varnostnem področju.« (Šaponja, 1999 : 9)

3.2. OBVEŠČEVALNA SLUŢBA

Pojem obveščevalna sluţba še danes ni povsem enoten in jasen, saj so avtorji, ki se ukvarjajo

s problematiko obveščevalnih sluţb, različnih mnenj. Za samo razumevanje pojma

obveščevalna sluţba je najprimernejša razlaga po Markoviću, ki pravi: »Obveščevalna

sluţba je poseben organ (aparat) drţave, katere prednostni cilji so zbiranje, analiziranje in

ocenjevanje obveščevalnih podatkov in spoznanj o drugih drţavah, njihovem vojaškem in

ekonomskem potencialu, političnem stanju in namerah ter znanstvenih dognanjih. Nosilcem

11

oblasti daje dolgoročne ocene in predvidevanja ter odgovore na niz vprašanj, ki so pomembni

za strateško vodenje politike. Torej obveščevalna sluţba ni samo aparat za zbiranje tajnih

podatkov, temveč zbrane podatke tudi analizira, ocenjuje in nosilcem drţavne oblasti daje

konkretna priporočila za vodenje politik.« (Purg, 2002 : 16)

3.3. OBVEŠČEVALNI CIKLUS

Pojem obveščevalnega ciklusa lahko v najširšem smislu opredelimo kot rezultat zbiranja,

analiz, zdruţevanja in interpretacije vseh razpoloţljivih podatkov, ki zadevajo enega ali več

vidikov tuje drţave oziroma operativnega področja, ki je neposredno ali posredno pomembno

za načrtovanje. Sestavljen je iz petih zaporednih faz, ki si sledijo in se ponavljajo v ciklih.

Te faze so:

• Načrtovanje in usmerjanje zajema management celotnega postopka pridobivanja

obveščevalnih podatkov – od identifikacije potrebe po podatkih do izročitve obveščevalnega

izdelka naročniku. V okviru strateškega načrta se opredelijo cilji in objekti obveščevalnega

delovanja, z operativnim načrtom pa se določijo podrobnosti (kje, zakaj, kako ...).

• Zbiranje podatkov zajema pridobivanje surovih izdelkov, iz katerih se nato izdela končni

obveščevalni podatek. Ta postopek v grobem zajema zelo različne oblike zbiranja podatkov

med katere sodijo javni viri, elektronski mediji, fotografiranje ter človeški viri, obstajajo pa

tudi posebne metode in oblike zbiranja podatkov kot so tajno sodelovanje, odkup podatkov in

predmetov ter zbiranje s tehničnimi sredstvi (npr. s pomočjo satelitov in letal, nadzor

telekomunikacijskih sredstev, nadzor pisemskih pošiljk, prisluškovanje v prostoru, tajno

sledenje in opazovanje, tajno tonsko in foto dokumentiranje).

• Obdelava podatkov se nanaša na spremembo ogromne količine podatkov v obliko, ki je

primernejša za izdelavo obveščevalne informacije in zajema prevajanje, dekodiranje ter

sortiranje podatkov tako po vsebini kot količini.

• Analiziranje podatkov pomeni spremembo osnovne informacije v končni obveščevalni

podatek, pri čemer se vse razpoloţljive podatke integrira, poleg tega pa se jih lahko tudi

interpretira in oceni.

12

• Posredovanje uporabniku pomeni distribucijo in izročitev končnega obveščevalnega

podatka uporabnikom oziroma tistim, ki so sproţili postopek zbiranja informacij.

(Purg, 2002)

Diagram 1 – Obveščevalni ciklus

načrtovanje in

usmerjanje

analiziranje podatkov

posredovanje uporabniku

zbiranje podatkov

obdelava podatkov

13

3.4. VOHUNSTVO

Moţno ga je definirati kot “ovrednoteno informiranje, ki je pogosto tudi temelj za nacionalna

odločanja” (The new encyclopedia Britannica, 1992 : 717). Prvotno je imelo vohunstvo oţji

pomen, kot ga ima danes, ker metode in sredstva pridobivanja podatkov niso bila tako

razvita. Vohunstvo ima danes dva pomena, in sicer:

politični, ki vohunstvo opredeljuje kot dejavnost, s katero se skuša priti do podatkov o

dejstvih, ki jih nekdo skriva (posameznik, ustanova, drţava), in

pravni, ki vohunstvo opredeljuje kot kaznivo dejanje (358. člen KZ)

358. člen kazenskega zakonika pravi:

(1) Kdor sluţi tuji drţavi ali tuji organizaciji ali njenemu agentu tako, da

zbira zaupne vojaške, gospodarske ali uradne podatke ali dokumente, ali

jim sporoči, ali izroči, ali jim omogoči, da pridejo do njih, se kaznuje z

zaporom od enega do osmih let.

(2) Kdor v škodo Republike Slovenije ustvari za tujo drţavo ali tujo

organizacijo obveščevalno sluţbo, ali jo vodi, se kaznuje z zaporom

najmanj treh let.

(3) Kdor stopi v tujo obveščevalno sluţbo iz prejšnjega odstavka, ali podpira

njeno delo, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.

(Kazenski zakonik, 2004)

Vohunstvo je oţji pojem od obveščevalne dejavnosti in predstavlja 10 do 20 odstotni deleţ

le-te. (Purg, 1995)

3.5. NAČINI ZBIRANJA PODATKOV

HUMINT

Beseda HUMINT je sestavljenka angleških besed HUMan INTelligence in se nanaša na

zbiranje informacij s pomočjo medosebnih stikov. NATO je HUMINT definiral kot način

zbiranja obveščevalnih podatkov s pomočjo človeških virov. Navadno se za takšen način

zbiranja podatkov uporabljajo metode, kot so npr. zasliševanja in razgovori z osebami, za

14

katere domnevamo, da posedujejo relevanten obveščevalni podatek (Wikipedia, 20. 3. 2009).

Vladimir Šaponja je HUMINT opisal kot disciplino zbiranja podatkov z uporabo človeških

izvorov. Človek lahko prinaša tajne podatke (vohunstvo) lahko pa tudi javne. (Šaponja,

1999)

SIGINT

Beseda SIGINT je sestavljenka iz angleških besed SIGnals INTelligence in se nanaša na

zbiranje informacij s pomočjo tehničnih sredstev. Šaponja je SIGINT opredelil kot

disciplino, ki s tehničnimi sredstvi zbira vse podatke in jih prenaša v obliki različnih signalov

oziroma elektromagnetnih valovanj. (Šaponja, 1999)

SIGINT lahko razdelimo na več poddisciplin, ki oţje opredeljujejo to zelo široko področje

zbiranja podatkov. Znotraj SIGINT-a torej ločimo med COMINT-om (COMmunication

INTelligence), pri katerem zbiramo podatke le s prisluškovanjem telekomunikacijam

(telefoni, radijske naprave, računalniške komunikacije), ELINT-om (ELectronic

INTelligence), pri katerem se odkriva in spremlja delovanje naprav, ki niso namenjena

komunikaciji, njihovo delovanje pa vseeno pomeni, da nekdo izvaja določene aktivnosti. Gre

za naprave, katerih delovanje nam pove, da določena drţava izdeluje atomsko oroţje ali

druga sredstva za mnoţično uničevanje ali da pripravlja neko sovraţno delovanje, kjer moti

telekomunikacije ali druga elektronska sredstva. Tretja večja poddisciplina SIGINT-a pa je

tako imenovani RADINT (RADar INTelligence), ki je specializirana tehnična disciplina, ki z

uporabo radarjev ugotavlja in spremlja nasprotnikove aktivnosti. (Šaponja, 1999)

OSINT

Gre za dokaj mlado disciplino zbiranja podatkov, ki se je razvila kot posledica vse večjega

razvoja telekomunikacijskih moţnosti, ki so prej nedostopne podatke naredile dostopne. Gre

za zbiranje informacij iz javno dostopnih virov. Beseda OSINT je okrajšava angleške

besedne zveze Open Source INTelligence. Šaponja je OSINT opredelil kot zbiranje podatkov

iz elektronskih medijev, računalniških baz podatkov in različnih računalniških omreţij, tiska,

literature in podobno. (Šaponja, 1999)

15

4. KRONOLOGIJA CERKVE

I. CERKVENI ZAČETKI

(za večino letnic v I. in II. poglavju velja, da so samo pribliţne)

30 Kriţanje jezusa iz Nazareta

35 Pavlova spreobrnitev

48 Koncil apostolov v Jeruzalemu

56-60 Pavlovo ujetništvo in njegova usmrtitev v Rimu

64-66 Prva preganjanja kristjanov pod cesarjem Neronom (usmrtitev Petra?)

70 Zavzetje Jeruzalema in uničenje drugega templja

II. STARA KATOLIŠKA CERKEV

81-96 Drugo preganjanje kristjanov pod cesarjem Domicijanom

III. KATOLIŠKA CERKEV CESARSTVA

313 Cesar Konstantin uveljavi versko svobodo

325 Cesar Konstantin postane absolutni vladar

Prvi ekumenski koncil v Nikeji

381 Cesar Teodozij Veliki razglasi katoliški nauk za drţavno vero in

kasneje prepove vse poganske kulte

Drugi ekumenski koncil v Konstantinoplu

395 Teodozij umre, rimsko cesarstvo se razdeli na vzhodni in zahodni del

431 Tretji ekumenski koncil v Efezu

16

IV. PAPEŠKA CERKEV

440-461 Papeţ Leon Veliki

451 Četrti ekumenski koncil v Kalcedonu

476 Propad zahodnorimskega cesarstva

492-496 Papeţ Gelazij I.

527-565 Cesar Justinijan

590-604 Papeţ Gregor Veliki

622 Začetek štetja po islamu

800 Kronanje Karla Velikega v Petrovi cerkvi

858-867 Papeţ Nikolaj I.

1046 Vladar Henrik III. odstavi tri med seboj tekmujoče papeţe

V. RAZKLANA CERKEV

1049-1054 Papeţ Leon IX.

1054 Razcep med Rimom in konstantinopelsko cerkvijo

1073-1085 Papeţ Gregor VII.

1095 Papeţ Urban II. pozove k prvemu kriţarskemu pohodu

17

1198-1216 Papeţ Inocenc III.

1202-1204 Četrti kriţarski pohod, ropanje Konstantinopla

1209 Srečanje Inocenca III. in Franičška Asiškega

1215 Četrti lateranski koncil

1225-1274 Tomaţ Akvinski

1294-1303 Papeţ Bonifacij VIII.

1309-1376 Papeţi v izgnanstvu v Avignonu

1378-1417 Zahodni razkol; dva, nato celo trije papeţi

1414-1418 Koncil v Konstanci

Usmrtitev Jana Husa

VI. REFORMACIJA ALI PROTIREFORMACIJA?

1483-1546 Martin Luter

1517 Luter v Wittembergu objavi 95 kritičnih tez o trgovini z odpustki

1520 Lutrovi veliki programski spisi

1521 Papeţ Leon X. izobči Lutra

1484-1531 Huldrych Zwingli

1509-1564 Jean Calvin

18

1935 Calvin objavi Institution Religionis Christianae

1935 Book of Common Prayer anglikanske cerkve

1534-1549 Papeţ Pavel III.

1545-1563 Tridentinski koncil

1618-1648 Tridesetletna vojna

1648 Vestfalski mir

VII. KATOLIŠKA CERKEV PROTI MODERNOSTI

1633 Galileo Galilei se zagovarja pred inkvizicijo

1678 Zaplemba Kritične zgodovine Stare zaveze Richarda Simona

1781 Immanuel Kant izda Kritiko čistega uma

1789 Francoska revolucija

Deklaracija o človekovih pravicah

1792 Septembrske usmrtitve

1797-1798 Odprava cerkvene drţave

1799 Napoleonov drţavni udar

1814-1815 Dunajski kongres in obnovitev cerkvene drţave

1848 Revolucije zajamejo Evropo

Komunistični manifest

19

1846-1878 Papeţ Pij IX.

1854 Dogma o brezmadeţnem spočetju Marije

1864 Vatikan izda Syllabus modernih zmot

1869-1870 Prvi vatikanski koncil; razglasitev sodne vrhovnosti in nezmotljivosti

papeţa

VIII. SEDANJOST KATOLIŠKE CERKVE

1878-1903 Papeţ Leon XIII.

1903-1914 Papeţ Pij X.

1910 Obvezna »Prisega proti modernizmu« za vse duhovnike

1914-1918 Prva svetovna vojna

1914-1922 Papeţ Benedikt XV.

1922-1939 Papeţ Pij XI.

1929 Lateranska pogodba z Mussolinijem

1933 Konkordat s Hitlerjem

1939-1945 Druga svetovna vojna, holokavst

1939-1958 Papeţ Pij XII.

20

1950 Dogma o Marijinem vnebovzetju

Enciklika Humani Generis zoper zablode časa

1958-1963 Papeţ Janez XXIII.

1962-1965 Drugi vatikanski koncil

1963-1978 Papeţ Pavel VI.

1967 Enciklika Sacerdotalis coelibatus o obveznem celibatu

1968 Enciklika Humanae vitae zoper preprečevanje nosečnosti

1978 Tridesetdnevna vladavina papeţa Janeza Pavla I. (Albino Luciani)

1978-2005 Papeţ Janez Pavel II. (Karol Wojtyla)

1981 Papeţ imenuje za prefekta Kongregacije za doktrino vere kardinala

Josepha Aloisa Ratzingerja

2005- Kardinal Ratzinger je imenovan za papeţa, nadene si ime

Benedikt XVI.

21

5. INKVIZICIJA

Obdobje inkvizicije si po mojem mnenju zagotovo zasluţi svoj prostor v tem diplomskem

delu, saj je v tem temnem obdobju zgodovine človeštva prav sistematično zbiranje

informacij, ki ga je izvajala Cerkev preko svojih sodelavcev, pripeljalo do mnoţičnih in

sistematičnih čistk med takratno populacijo v vseh katoliških deţelah sveta. Organizirano

delovanje cerkvene inkvizicije bi brez dvoma lahko postavili ob bok totalitarnim reţimom

20. stoletja, ki so z zlorabo obveščevalnih sluţb v politične namene ohranjale svojo nadvlado.

Obstoj Cerkve je bil skozi zgodovino večkrat bolj ali manj resno ogroţen. Ob prelomu

tisočletja je največjo groţnjo krščanstvu predstavljal islam. Leta 1095 je islamska vojska

vkorakala v Jeruzalem in zavzela sveti grob, prostor, kjer je domnevno pokopan Kristus. 27.

septembra tega leta je papeţ Urban II. v svoji pridigi pozval h kriţarskemu pohodu, k vojni

za kriţ. Papeţ je v svoji pridigi obljubljal, da si bodo udeleţenci tega pohoda z ubijanjem

islamskih vernikov zagotovili boţjo milost in prostor v bliţini boţjega prestola. Z udeleţbo v

kriţarski vojni pa bi se dobremu kristjanu odpustili vsi dotedanji grehi, zaradi katerih bi se

morebiti moral cvreti v peklu. Ne glede na vse duhovne ugodnosti pa marsikateri kristjan ne

bi bil pripravljen tvegati svojega ţivljenja v imenu vere, zato je bilo obljubljenih tudi nekaj

tozemskih ugodnosti za vse kriţarje. Kriţar je bil upravičen do posesti, zemlje, ţensk in

plemiških naslovov na ozemljih, ki jih je osvojil. Lahko je plenil in si grabil bogastva,

kolikor je hotel.

To je bil začetek kriţarskih pohodov. Prvi se je končal 1099, v naslednjih dveh stoletjih jih je

sledilo še šest.

Leta 1208 je papeţ Inocenc III. kristjane pozval na nov pohod. Tokrat sovraţnik ni prihajal iz

oddaljenih deţel, ampak od znotraj. Predvsem v juţni Franciji pa tudi v drugih delih stare

celine so se izoblikovale verske ločine, ki so zavračale institucionalno krščanstvo in so se

raje pričele posvečati skromnemu duhovnemu ţivljenju po svetopisemskih načelih. Cerkvi so

predstavljale groţnjo, saj so jo obtoţevale materializma ter neupravičenega bogatenja na

račun po večini obuboţanega prebivalstva. Konec junija se je pred mestom Bezieres v juţni

Franciji zbrala vojska, ki je štela petnajst tisoč kriţarjev, da bi zavzela ter opustošila mesto, v

katerem je ţivelo znatno število katarov, pripadnikov ene izmed novoustanovljenih verskih

22

ločin. Vojski kriţarjev je poveljeval sam papeţev odposlanec cistercijanec Arnald Amaury.

Ko so ga kriţarji vprašali, kako naj razlikujejo heretike od pravovernih katoličanov, jim je

odgovoril z enim izmed zloglasnih stavkov v cerkveni zgodovini: ¨Pobijte vse, Bog bo že

prepoznal svoje!¨

Papeţ se proti heretikom ni boril le z ognjem in mečem, temveč je v njihove sredine poslal

tudi izšolane meniške rede, da bi po mirni poti prepričali prebivalstvo, ki je izgubljalo vero

predvsem v institucijo Cerkve. Eden takih, z znanjem oboroţenih meniških redov pod

posebno zaščito papeţa, so bili dominikanci, vendar jih je ljudstvo v mnogih primerih

spregledalo. V knjigi Inkvizicija avtorjev Michaela Baigenta in Richarda Leigha so

pripadnike dominikanskega reda prebivalci opisali kot »boţje odposlance, ki so si simpatije

ljudstva zapravili z vohunjenjem, ovaduštvom in organiziranjem prave tajne sluţbe« (2004 :

30). Nadalje avtorja navajata, »da so se s temi aktivnostmi izkazali kot nadvse koristni za

Cerkev. Mreţa bratov, ki so potovali po vsej deţeli, je bila kot ustvarjena za zbiranje

informacij« (Baigent, Leigh, 2004 : 30). Zaradi naštetih dejstev dominikanski red ni bil

preveč uspešen pri svoji nalogi mirnega spreobračanja napačno mislečih. Zato je 20. aprila

leta 1233 takratni papeţ Gregor IX. izdal papeško bulo, v kateri je dominikancem izrecno

poveril nalogo, da izkoreninijo herezijo. V buli je škofom napisal, da morajo v svoje škofije

sprejeti pridigarske redovnike (dominikance), katerih naloga bo preiskovanje herezije med

duhovščino. To je bil uraden začetek inkvizicije, ki pa je sprva imel pooblastila za delovanje

zgolj v svojih vrstah. Naloga dominikancev je bila torej nekakšna protiobveščevalna

dejavnost. Ker pa herezije niso širili le duhovniki, najpogostejša oblika herezije je bilo ţe

prej omenjeno katarstvo, ki velja za nekakšnega predhodnika protestantizma, temveč tudi

različni izobraţenci, ki niso pripadali duhovniškim vrstam, so pooblastila prvih inkvizitorjev

kmalu razširili tako, da so smeli po hitrem postopku na smrt obsoditi prav vsakogar. Vendar

pobijanje na smrt obsojenih takrat ni bilo tako enostavno, kot bi morda lahko sklepali. Sveto

pismo je namreč prepovedovalo prelivanje krvi, zato so se inkvizitorji znašli in spretno

izigrali zapoved, ki je to prepovedovala. Iznašli so najstrašnejšo obliko morjenja, nekakšen

zaščitni znak inkvizicije – grmado. Grmada ni sluţila le kot sredstvo za končanje ţivljenj

nevernikov, sluţila je tudi kot sredstvo za zastraševanje. Temeljna naloga inkvizicije je

seveda bila izkoreninjenje herezije, z zastraševanjem pa so inkvizitorji pridobivali

23

pomembne informacije o tem, kdo širi herezijo ali simpatizira z njo. Metodiko zastraševanja

lepo opisuje naslednji odstavek iz ţe prej omenjene knjige, zato ga bom v celoti citiral:

»Po svojem prihodu v mesto ali vas je inkvizitor dal sklicati celotno prebivalstvo in krajevno

duhovščino, da bi v maziljeni pridigi govoril o svoji nalogi in oznanil namen svojega obiska.

Nato je navadno – kakor da velikopotezno vabi na slavnostni banket –vsem ljudem ponudil

priloţnost za samoovadbo; kdor se čuti krivega herezije, naj se sam obrne na njegove ljudi.

Tisti, ki so ga sumili krivoverstva, je dobil milostni rok – navadno do trideset dni, da se sam

preda. Kdor je izkoristil to priloţnost, je bil večinoma ponovno sprejet v cerkveno občestvo

in jo je odnesel s pokoro kot edino kaznijo. Od teh skesanih grešnikov so pričakovali tudi, da

bodo navedli imena vseh drugih heretikov, za katere so vedeli, in da bodo spraševalcem dali

na voljo podrobne informacije o njihovem početju. Konec koncev je inkvizicijo zanimala

mnoţica. Z veseljem je bila pripravljena biti milostna do grešnika, tudi kadar je bil resnično

kriv, če je za to dobila v svoje kremplje najmanj ducat drugih sumljivih, čeprav nedolţnih

ljudi. To stališče je povzročilo, da je bilo prebivalstvo kot celota, ne le krivci, v stanju stalne

napetosti in strahu, zaradi česar je bilo poslušno in vodljivo. Pri tem je vsakdo postal vohun,

najsibo prostovoljno ali z odporom« (Baigent, Leigh, 2004 : 38, 39).

Ob branju tega odstavka se človek teţko izogne primerjavi inkvizicije z najokrutnejšimi

tajnimi sluţbami sedanjega časa, predvsem iz polpretekle zgodovine. Metode dela so

zagotovo zelo podobne. Ta podobnost seveda ni ušla niti avtorjema dela in v nadaljevanju

zasledimo naslednje: »Inkvizicija je hitro razvila metodiko zastraševanja in kontrole, ki je

bila tako učinkovita, da v tej instituciji lahko vidimo predhodnika Stalinove tajne policije, SS

ali gestapa« (Baigent, Leigh, 2004 : 38).

Seveda ne gre misliti, da je v vseh primerih zaslišanja krivovercev zgolj zastraševanje

zadostovalo za to, da so inkvizitorji prišli do ţelenih informacij. Kadar jetnik ni ţelel

prostovoljno izdati informacij, ki so jih ţeleli inkvizitorji slišati, so se bili primorani

posluţevati tudi raznih oblik mučenja. Prav zaradi svojih izpopolnjenih metod mučenja

krivovercev je vsem verjetno najbolje poznana španska inkvizicija.

V Španijo je inkvizicija prišla relativno pozno, šele v 15. stoletju, vendar je kmalu

nadoknadila zamujena leta, saj je prav tam dosegla svoj vrhunec izprijenosti. Situacija se je v

Španiji nekoliko razlikovala od tiste v Franciji. Na ozemlju Španije, ki takrat še ni bila

enotna drţava, je ţivela mnoţica ljudstev. Prevladovale pa so tri religije: katoliška, judovska

24

in islamska. Leta 1474 je na kraljevi prestol takratne kraljevine Kastilije sedla ţenska,

poznana kot Izabela Kastiljska. Omoţila je kralja Ferdinanda iz sosednje kraljevine

Aragonije in leta 1479 sta svoji kraljestvi zdruţila v eno. Vendar se njuna ideja o veliki

zdruţeni Španiji pod njuno vladavino ni končala tam. Domislila sta se načrta, kako

podjarmiti skoraj celoten Pirenejski polotok, toda deţeli vojaško nista bili dovolj močni, da

bi sami izpeljali ta ogromen projekt. Potrebovali sta partnerja in ga tudi našli. Za zaveznika

sta si izbrali Sveti sedeţ in njegovo vojsko inkvizitorjev.

Španska inkvizicija se je od inkvizicije v drugih evropskih deţelah razlikovala po tem, da ni

preganjala kristjanov, ki so zašli na pota krivoverstva. V Španiji je šlo za etnično čiščenje,

inkvizicija pa je bila v njem uporabljena kot orodje za dosego tega odurnega cilja. Leta 1578

je na primer neki inkvizitor v svoj dnevnik zapisal: »Spomniti se moramo na to, da postopki

in eksekucije ne sluţijo v prvi vrsti reševanju duš obtoţenih, temveč predvsem temu, da

spodbujajo javni blagor in vlivajo ljudem strah v kosti« (Baigent, Leigh, 2004 : 68). S

spodbujanjem javnega blagra je inkvizitor verjetno imel v mislih rasno ter predvsem versko

enotno populacijo na nekem območju. Da je šlo za etnično čiščenje, lahko ugotovimo na

podlagi srhljivih statistik. Število usmrčenih na grmadah je nekajkrat presegalo povprečne

vrednosti v ostalih deţelah pod inkvizicijo. V Kastiliji so na primer v enem letu na grmadah

seţgali kar 1500 ljudi. Da bi se ljudje izognili smrti na grmadi, so se začeli mnoţično

samoovajati, pa čeprav sploh niso bili krivi. V Toledu se jih je na primer naenkrat

samoovadilo kar 2400. Kot pa sem ţe prej zapisal, zgoj samoovadba ni zadostovala za beg

pred smrtjo, inkvizitorjem je bilo treba izdati čimveč imen potencialnih krivovercev. Dobro

vemo, da človeška nevoščljivost ne pozna meja in mnogi so se z laţnim ovajanjem znebili

nepriljubljenih sosedov ali trgovskih tekmecev. Lahko si mislimo, do česa je vse skupaj

kmalu privedlo. Tisti, ki so bili ovadeni, so morali dokazovati svojo nedolţnost, kar je bilo

zelo teţko. Sploh če pomislimo, da so bili inkvizitorji pripravljeni storiti vse, da bi iz njih

izvlekli imena drugih osumljencev ali vsaj njihovo priznanje, da so resnično krivoverci.

Mučenje obtoţencev je bilo sestavni del zaslišanja. Verjetno smo ţe vsi slišali za metode

mučenja v času inkvizicije. Mučitelji so uporabljali različne naprave, izdelane po načrtih

sadistov, kot so natezalnica, škripci, različne priprave za lomljenje kosti, klešče, ki so jih

poprej razbelili v ognju in s katerimi so trgali meso s telesa. Obtoţeni so v mnogo primerih

priznali herezijo, četudi niso bili krivi, zato, da bi na njih prenehali izvajati mučenje. Smrt

25

obtoţenca med mučenjem je bila precej pogost pojav, pripisali so jo boţji volji in ne

posledicam zverinskih muk, katerim so bili izpostavljeni obtoţenci med mučenjem. Metode

mučenja so bile tako okrutne, da je tedanji papeţ celo izdal bulo, da se sme obdolţenca

mučiti le enkrat in če ta ne prizna dejanja, morajo najti inkvizitorji drugačen način, da od

obtoţenca pridobijo priznanje. Ta uredba je predstavljala velik problem za delo inkvizitorjev,

vendar le za kratek čas. Kmalu so se spet domislili načina, kako obiti strogo določilo

papeţeve uredbe. Ko se jim je zdelo, da so obdolţenca za tisti dan dovolj namučili, so

enostavno razglasili začasno prekinitev mučenja, nekakšen odmor, ne pa konec le-tega. Ta

odmor je lahko trajal en dan, lahko pa tudi nekaj mesecev. Tako je šlo za enkratno mučenje,

ki je imelo vmes eno ali več krajših ali daljših prekinitev. Pri tem ne smemo pozabiti, da v

interesu inkvizitorjev ni bilo priznanje herezije, marveč to, da bi prišli do informacij, s

katerimi bi lahko obdrţali in razširili kontrolo nad celotnim prebivalstvom (Baigent, Leigh,

2004).

Na koncu se je kraljevi načrt izšel leta 1486, ko so iz Aragonije pregnali vse jude, mnoge so

ţive seţgali na grmadah zaradi izmišljenih, naravnost smešnih obtoţb. Obsojali so jih zaradi

zločinov, kot so skrunitev hostij, izvajanje magičnih obredov, skrivnega opravljanja

judovskih obredov in celo kriţanja krščanskih otrok. Ob neki priloţnosti so na grmadi seţgali

enajst judov, ki naj bi krščanskemu otroku v nekem magičnem obredu iztrgali srce iz telesa z

namenom, da bi zlomili moč inkvizicije in vse kristjane pognali v smrtonosno blaznost.

Nekaj let za tem, natančneje konec leta 1491, pa je padla še Granada, zadnja islamska

enklava na Iberskem polotoku.

Kljub doseţenemu cilju inkvizicija ni prenehala obstajati, le dela je imela precej manj kakor

prej. Španci so se nato lahko popolnoma posvetili odkrivanju in osvajanju novega sveta.

Konkvistadorji so zavzeli dobršen del srednje in juţne Amerike. In ni minilo dolgo, ko je

Cerkev čez Atlantik poslala svojo četo inkvizitorjev. Inkvizicija se je lepo ustalila na tleh

novoodkritega kontinenta, imeli so le en manjši problem. In sicer, niso imeli nikogar, ki bi ga

lahko obdolţili herezije, kar pomeni, da so bili skoraj brez dela. Domorodci, Indijanci,

namreč niso izpolnjevali pogojev, po katerih bi jih lahko obdolţili krivoverstva, saj niso

gojili nikakršnih protikatoliških idej in tudi zaplembe vrednega premoţenja niso imeli. »Ker

je bilo v novem svetu komaj najti jude, muslimane in prave heretike, je imela inkvizicija tod

včasih precejšnje teţave z upravičevanjem svojega obstoja. Smisel obstoja je našla delno v

26

naraščajoči birokraciji in proizvajanju ogromnih kupov listin. Inkvizitorji so skoraj

vsakodnevno sestavljali poslanice za špansko matico, v katerih so poročali o vseh mogočih

dogodkih in dejavnostih, ter z dlakocepsko natančnostjo opisovali ţivljenje okrog sebe. V

bistvu so delovali kot pisci dnevnikov, kronisti in sodelavci gosto tkane mreţe za nadzor, ki

je povsem primerljiva z modernimi tajnimi in obveščevalnimi sluţbami. Arhivi v Madridu

danes hranijo več kot tisoč vezanih rokopisov in štiri tisoč zbirk posamičnih listov, ki so

sistematično urejeni« (Baigent, Leigh, 2004 : 81, 82). Inkvizicija se je znašla v teţavah, saj

so inkvizitorji zaradi pomanjkanja dela teţko upravičevali svoj obstoj. Toda niso stali kriţem

rok, kmalu so našli novega sovraţnika – čarovnice.

Cerkev se je z inkvizicijo vedno skušala znebiti tistih, ki so ogroţali njen primat tako v

religioznih kot tudi v političnih sferah. Po tem, ko je obračunala s tistimi, ki instituciji Cerkve

niso več zaupali, se je spravila še na čarovnice. Toda zakaj? Kako lahko čarovnica škoduje

Cerkvi? Kdo so bile čarovnice? Za čarovnice je Cerkev označila tiste ţenske, ki so v druţbi

uţivale zaupanje skupnosti. Moč čarovnic ni izhajala iz njihovih nadnaravnih sposobnosti

obvladovanja temnih sil, kot je Cerkev skušala prikazati. Šlo je preprosto za starejše izkušene

ţenske v srednjeveških vaških skupnostih, ki so jih častili zaradi njihove modrosti,

sposobnosti prerokovanja, poznavanja zelišč, meteoroloških znanj in tudi zaradi njihove

spretnosti ter pomoči ob porodih. Te modre ţenske so pogosto uţivale neomajno zaupanje

ljudi in če so nastali problemi, so predvsem ţenske iz skupnosti raje šle po nasvet k njim kot

h krajevnemu duhovniku. Z lovom na čarovnice se je Cerkev ţelela zgolj zasidrati na prvem

mestu v vseh sferah posameznikovega ţivljenja.

Postopek pridobivanja priznanja krivde čarovništva je bil na las podoben postopkom, ki jih je

inkvizicija uporabljala pri pridobivanju priznanja krivoverstva. Šlo je za postopke, ki so

temeljili na mučenju obtoţencev, in mnogokrat je osumljenec dejanje raje priznal, čeprav ni

bil kriv, samo zato, da se je rešil muk. Mučenje pa v nekaterih primerih ni bilo več potrebno,

saj so v vseh letih zasliševalci razvili sistem, ki se je opiral na psihološka znanja. Glede na

uporabljene tehnike je mogoče ugotoviti, da so odlično obvladali umetnost pridobivanja ali

izsiljevanja informacij. Inkvizitorji so namreč spoznali, da je človeški duh pogosto samemu

sebi najhujši sovraţnik, da strah v osamljenosti, izolaciji narašča – subtilne metode, ki so

pogosto prinašale prav tako dobre uspehe kot uporaba telesnega nasilja.

27

Cerkev je imela sovraţen odnos do ţensk in ga še vedno ima. Z lovom na čarovnice so dobili

izgovor za pravi kriţarski pohod proti ţenskam, proti vsemu ţenskemu. V dobrih sto letih so

se znebili vsaj trideset tisoč ţensk, kar je za tedanji čas in prostor ogromna številka.

V 16. stoletju se je kljub vsemu zatiranju drugače mislečih uresničila najhujša nočna mora

inkvizicije. Protestantizem. Razširil se je do te mere, da ga ni bilo več mogoče ustaviti in

preprečiti. Kljub temu da jim je na začetku še uspevalo zatirati to vrsto herezije, spomnimo

se, da so začetniki reformacije, kot so Jan Hus, John Calvin in Huldrych Zwingli, zgoreli na

grmadah, se je na koncu tej odpadniški religiji uspelo toliko razširiti, da je inkvizicija morala

priznati svoj poraz. Seveda se Cerkev ni kar takoj vdala v usodo, skušala je storiti vse, da bi

zaustavila val protestantizma. Za boj proti tej nevarni hereziji so ustanovili nov red

Kristusovih vojščakov, ki naj bi se s protestantizmom spopadli tako na intelektualni ravni kot

tudi z vojaško disciplino. Ustanova, ki naj bi se spopadla s tem izzivom, je bila Societas Jesu,

današnji jezuiti. Ta meniški red je nato prevzel nalogo obveščevalnega delovanja v tujih

drţavah, ki jo še vedno do neke mere opravlja.

Človek bi danes pomislil, da je inkvizicija stvar zgodovine in precej oddaljene preteklosti.

Dejstvo je, da inkvizicija kot taka še danes obstaja, vendar je tako kot organizacija, zaradi

katere je bila kot obveščevalna sluţba ustanovljena, v zadnjem stoletju izgubila velik del

svoje moči. V 19. stoletju je inkvizicija zamenjala ime in se preimenovala v Sveti oficij,

danes pa lahko to isto organizacijo najdemo pod imenom Kongregacija za doktrino vere.

Njen prejšnji predsednik je bil kardinal Ratzinger, današnji papeţ Benedikt XVI.

Kongregacija za doktrino vere še vedno do neke mere uporablja načela srednjeveške

inkvizicije, in sicer tajni postopek zoper osumljenca ali obtoţenca. Nihče ne ve, kdo so

informanti. Navzkriţnega zaslišanja prič ali izvedencev ni. Vpogled v akte ni dopuščen in

tako ni omogočeno poznavanje pripravljalnih del. Toţnik in sodnik sta istovetna. Priziv na

sodišče je izključen oziroma jalov. Cilj postopka namreč ni iskanje resnice, ta je

nepomembna, marveč brezpogojno podrejanje rimskemu nauku, ki se še vedno enači z

resnico, skratka: »poslušnost Cerkvi« v skladu s še danes veljavnim obrazcem humiliter se

subiect - poslušno se je uklonil. Ni dvoma, da je takšna inkvizicija v posmeh tako evangeliju

kot tudi vsesplošno uveljavljenemu pravnemu smotru, ki se je še posebej izrazil v deklaraciji

o človekovih pravicah (Kung, 2004).

28

6. BOŢJE DELO

Ko sem zbiral material za diplomsko nalogo, sem se kar nekajkrat srečal z omenjanjem

Opusa Dei kot tajne organizacije, ki bi v Cerkvi lahko sluţila tudi kot obveščevalna sluţba.

Kljub začetnemu skepticizmu sem se odločil, da bom skušal s študijem manj komercialne

literature ugotoviti kaj več o tej skrivni organizaciji, ki deluje v samem osrčju Cerkve.

Moram priznati, da nisem pričakoval preveč, saj so knjige, ki omenjajo Opus Dei, praviloma

komercialne knjiţne uspešnice, kot na primer vsem znana Da Vincijeva šifra Dana Browna,

ki jih ne moremo jemati kot relevanten vir, saj so podatki v njih pretirani in napisani z

namenom vzpodbujanja senzacije. Kljub temu da je virov malo, sem se dokopal do nekaj

strokovno utemeljenih in bil zelo presenečen. Sicer nisem našel nobenih neposrednih

dokazov, ki bi potrjevali tezo o Opusu Dei kot cerkveni obveščevalni sluţbi, vendar pa sem

dobil vpogled v delovanje te etično in moralno sporne organizacije, ki za ohranitev svojega

vpliva, ter tudi vpliva Cerkve, od katere je zaenkrat še odvisna, uporablja metodiko

obveščevalnih sluţb. Njihovo delovanje sem lahko takoj povezal predvsem z delovanjem

CIE v nekaterih študijskih primerih pri predmetu Strategija posrednega nastopanja. Da bi

lahko razjasnil vse okoliščine, moram začeti na začetku.

6.1. USTANOVITEV OPUSA DEI

Opus Dei (Boţje delo) je na praznik angelov 2. oktobra 1928 ustanovil takrat

šestindvajsetletni Josemaria Escriva. Ni mu namreč bilo všeč, kar se je takrat dogajalo s

Cerkvijo v njegovi domovini Španiji. Na začetku 20. stoletja je tudi v to deţelo tako med

izobraţence kot tudi med nekatere duhovnike postopoma začel prodirati modernizem.

Liberalci so zahtevali, da se Cerkev loči od drţave, kar pa bi seveda zelo zmanjšalo njen

vpliv. Cerkev se je proti temu borila na vse pretege in leta 1907 je takratni papeţ Pij X.

objavil encikliko Pascendi, v kateri je zagrozil, da bo vsak, ki se ga drţi senca modernizma,

izgnan iz javnih sluţb in šolstva. Znotraj Cerkve so bile vzpostavljene tajne obveščevalne

sluţbe. »Kdor je nasprotoval encikliki, je bil izobčen« (2002 : 41), je v svoji knjigi z

naslovom Opus Dei: Njihovo kraljestvo prihaja zapisal Robert Hutchinson. Kljub vsemu

trudu je Cerkev bitko proti modernizmu naposled izgubila. Dobila je udarec tja, kjer je

29

najbolj bolelo – osnovno šolstvo je bilo poslej obvezno in ločeno od nje. Escriva se je zato

lotil teţke naloge, vrniti Cerkev na pota stare slave. »Escrivajev osnovni cilj je bil, da se

Cerkvi povrne osrednje mesto v druţbi. To je bila tudi osnovna naloga Opusa Dei ali kot je

Escriva sam dejal: »Naša naloga je prizadevati si, da se Jezus umesti v sam vrh človeških

dejavnosti v vsem svetu.« Za dosego tega cilja so bile potrebne predane, disciplinirane,

vojaško organizirane enote na vseh ravneh in področjih, ki bodo posvetile svoje delo

spreobračanju drugih in tako dale Delu boţji pomen. Prišli smo torej do osnov. Imamo javno

različico ustanovitve Opusa Dei – zavzemanje za svetost dela – in imamo prikrito različico,

ki pravi, da je potrebna katoliška vojska, ki bo globoko prodrla v vse človeške dejavnosti in

povrnila Cerkvi njeno osrednje mesto v druţbi« (Hutchinson, 2002 : 52). Toda triumf

liberalcev ni trajal dolgo, leta 1936 je med njimi in konservativnimi nacionalisti pod

vodstvom generala Franca izbruhnila drţavljanska vojna. V obdobju med drţavljansko vojno

so dejavnosti in razvoj Opusa Dei stagnirali, saj je bil to nevaren čas za vse, ki so imeli kaj

skupnega s Cerkvijo, ker so prav liberalci Cerkev obtoţevali zaviranja razvoja drţave in so se

zato mnogokrat znesli nad njenimi pristaši. Escriva je zato v medvojnem času pospravil svoj

kriţ, duhovniško obleko pa zamenjal za delavski kombinezon, da ne bi postal tarča divjanja

republikanskih sil. Leta 1939 se je vojna končala z zmago Francovih krščanskih

nacionalistov ob izdatni pomoči nemških nacističnih in italijanskih fašističnih elitnih enot.

Takratni novopečeni papeţ Pij XII. je Francu ob zmagi poslal brzojavno čestitko za njegovo

»katoliško zmago«. Eden prvih Francovih oblastnih ukrepov je bil začetek pregona vseh, ki

so jih sumili, da so podpirali republikance. Da bi zajela drţavne sovraţnike, je Francova

policija izdala posebne modre formularje za denunciacijo, drţavljane pa pozvala, naj vanje

vpišejo sumljive sosede ali kakršnekoli informacije, ki bi pomagale pri razkrivanju

sodelavcev ljudske fronte (Hutchinson, 2002). Ta Francova poteza močno spominja na način

dela inkvizicije, ki je le nekaj stoletij prej pustošila po drţavi. Tudi rezultati so bili na las

podobni. V Francovem povojnem čiščenju je bilo umorjenih dvesto tisoč drţavljanov.

6.2. RAZMAH ORGANIZACIJE

Po vojni se je Escriva lahko zopet lotil sestavljanja mreţe Opusa Dei. Počasi so se Opusu Dei

začeli pridruţevati prvi člani, večinoma prijatelji in znanci Ustanovitelja, ki so razmišljali

30

podobno kot on. Konec leta 1939 je tako Escriva objavil zbirko 999 duhovnih pravil, ki so se

jih morali člani, ki so sledili njegovim naukom, drţati. Zbirko je poimenoval Pot in kmalu se

je ta knjiţica med člani Opusa zavihtela na prvo mesto, celo pred Biblijo. Knjiţico je takrat

preučil jezuitski profesor teologije na univerzi v Grenadi Jose Maria Castillo in napisal

kritiko knjige v lokalnem verskem časopisu. Kritika je knjigo označila kot površen posnetek

evangelijskega duha. »Lahko bi pravzaprav rekli, da v najglobljem bistvu knjiga niti ni

krščanska« (Hutchinson, 2002 : 79). Ta del kritike je močno vznemiril Escrivaja in Opus Dei

je prvič v zgodovini pokazal, do kod seţejo njegove lovke. Castillo je bil nemudoma

odpuščen z mesta profesorja in izgubil je dovoljenje za poučevanje teologije. Escriva se je

od dogodka distanciral ter se sprenevedal, da o njem ne ve ničesar. »Poudaril je le poslanstvo

svoje male, skrbno izbrane skupinice, češ da se ukvarjajo zgolj z duhovnim blagostanjem

svojih učencev in načinom, kako čimbolje izpolnjevati svoje poslanstvo na Zemlji. Vendar je

bila vse skupaj le maska. Escrivaja je zanimala oblast. Bil je spletkar. Boţji spletkar. Hotel je

dobiti nadzor nad visokim šolstvom in kasneje tudi nad vladnimi ministrstvi in zagotoviti, da

ne bi bilo vrnitve v anarhizem, liberalizem in marksizem. Spopad s hudičevo trojko ALM je

bilo osrednje poslanstvo Opusa Dei« (Hutchinson, 2002 : 82) je zapisal Robert Hutchinson

in nadaljeval svoje razmišljanje o pretvarjanju, češ da gre za navadno versko ustanovo, ki

ima za cilj reševanje duš posameznikov: »Kaj je lahko še bolj nedvoumno? Poslanstvo Opusa

Dei ni imelo kaj dosti opraviti z dušnim pastirstvom. Bilo je namenjeno zgolj reševanju

ustanove, ki ji je Escriva pripadal – Rimskokatoliške cerkve. To je bila osnovna naloga

Opusa Dei. Vendar tega niso javno razglašali« (Hutchinson, 2002 : 83). Mogoče so se cilji

skoraj anonimnega duhovnika, njegove organizacije, ki je brez denarja, brez sedeţa in celo

brez pravnega statusa, ter peščice njegovih privrţencev zdeli nerealni, vendar ko jih

pogledamo danes, lahko kaj kmalu ugotovimo, da so se vsi po vrsti izpolnili. Kmalu je

Escriva ugotovil, da mu zgolj njegovi prijatelji, ki so se posvečali predvsem širjenju vpliva

Opusa, ne bodo zadostovali za izpolnitev cilja. Nujno je potreboval denar. In to veliko

denarja. Dosedaj so bili člani lahko le duhovniki, ki so bili zavezani celibatu – numerariji.

Odslej pa so v organizacijo lahko vstopili tudi vsi ostali, če so le imeli dovolj pod palcem.

Imenovani so bili supernumerariji in so imeli manj pravic kot numerariji. S to menedţersko

potezo se je razmah Opusa Dei lahko začel.

31

Organizacija se je hitro začela razvijati in ni bilo dolgo, ko je Escriva stopil pred samega

papeţa Pija XII. Papeţa je očaral s svojim razmišljanjem in mu predlagal, da organizaciji

podeli status duhovniške druţbe. Papeţ je njegovi ţelji ustegel in tako je Opus Dei postal

enakovreden ostalim duhovniškim redom, kot so npr. frančiškani, jezuiti, kapucini ... Opus

Dei je tako dobil tudi svoj uradni statut, za katerega je Vatikan izdal posebno dovoljenje, da

se ga pred javnostjo shrani v posebne tajne arhive kongregacije za redovnike. Statut je tako

ostal skrivnost vse do osemdesetih let, ko je španski raziskovalec Jesus Ynfante dele

ukradenega statuta javno objavil v neki svoji razpravi. Kot lahko iz statuta razberemo, je

Opus Dei (Ustanovitelj ga je imenoval Inštitut) organizacija, ki ţeli ostati čimbolj anonimna

in zato vsebuje člene, kot so:

189 – Da bi uresničili svoje cilje na kar najbolj učinkovit način, mora obstoj Inštituta kot

takega ostati prikrit ...

190 – Zaradi naše skupne ponižnosti, ki je lastna Inštitutu, potekajo vse dejavnosti članstva v

božjem imenu ne v njihovem. Zato se navzven ne sme razkrivati prav nobenega dejstva, niti

tega ne, da je posamznik član Inštituta; tajno mora ostati število članstva; še posebej pa

člani o teh vprašanjih ne smejo razpravljati z nikomer zunaj Inštituta.

191 – Numerariji in supernumerariji morajo dosledno in previdno molčati o imenih drugih

članov; nikoli ne smejo nikomur razkriti, da so sami člani Inštituta ... razen če jim to izrecno

dovoli njihov lokalni vodja ... (Hutchinson, 2002 : 98).

Poleg statuta pa je Opus Dei potreboval tudi svoj sedeţ za opravljanje svojih aktivnosti.

Escriva se je odločil za nakup stare, pregrešno drage vile v osrčju Rima le lučaj stran od

Vatikana in papeţa. Ta zgradba je danes znana kot Villa Tevere.

Kmalu po selitvi v Rim v Villo Tevere je Escrivaja papeţ povišal na mesto notranjega

prelata, odgovornega direktno njemu, kar je Escrivaju dalo pravico do naziva monsinjor in

dodalo njegovim oblačilom nekaj škrlata. Eden od Escrivajevih ţivljenjepiscev je zapisal, da

se je Oče te časti branil, saj je ţelel ostati preprost boţji sluţabnik, ki mu nazivi in z njimi

povezana moč ne pomenijo nič (Hutchinson, 2002). Ta zapis ustanoviteljevega ţivljenjepisca

32

lahko demantiramo z dejstvom, da si je Escriva po svojem prihodu v visoke cerkvene kroge

dal spremeniti svoje ime iz navadnega plebejskega Josemaria Escriva v plemiškega Escriva

de Balaguer. To dejstvo nam o človeku, ki je ustanovil Opus Dei, pove veliko. Navzven je

skušal na vsakem koraku razkazovati svojo poboţnost in preprostost, v resnici pa je hlepel po

moči in oblasti.

Evropo so nato leta 1939 zajeli spopadi, začela se je druga svetovna vojna. Rast in razvoj

Opusa Dei sta bila v obdobju vojne oteţena. Opus Dei se je pridno širil po svoji domovini

Španiji, ki v spopad ni bila vključena, tudi po Italiji mu je dobro uspevalo iztegovati svoje

lovke, saj na ozemlju te drţave spopadov v začetku vojne ni bilo. Po koncu vojne leta 1945

pa je Escriva de Balaguer s pomočjo papeţa Pija XII. lahko začel uresničevati svoj veliki

načrt. Papeţa je zaprosil za odobritev sredstev za sestavo posebne oragnizacije, ki jo je

Escriva poimenoval Četa bojevnikov hladne vojne. Naloga te organizacije je bila na

diskreten način uveljavljati katoliški vpliv na ključnih gospodarskih področjih in ministrstvih

po celem svetu. Te ljudi so s pomočjo raznih političnih povezav skrivoma nameščali na

najpomembnejše poloţaje po različnih drţavah sveta ali pa so v svoje vrste skušali dobiti

ljudi, ki so na teh poloţajih ţe bili. To je predstavljalo nov korak v razvoju Opusa Dei, hkrati

pa je terjalo tudi nabor povsem drugačne vrste novih članov. Tako se je podoba tipičnega

člana spremenila iz duhovnika v bankirja, direktorja podjetaja ali drţavnega uradnika – to je

jedro, ki naj zagotovi bodoči obstoj Opusa ter razširitev njenega poslanstva po vsem

krščanskem svetu (Hutchinson, 2002). Moč Opusa Dei je naraščala iz leta v leto in tako je

kmalu imela ţe 30.000 članov po evropskih drţavah. Kljub velikosti organizacije ji je še

vedno uspevalo, da je bila pred javnostjo skrita. Zelo malo ljudi je vedelo za obstoj tega

skrivnega gibanja. Veliki Ustanovitelj je še vedno poudarjal, da javnost za organizacijo

nikakor ne sme izvedeti. Svoj politični načrt je Escriva podredil popolni tajnosti. Eno izmed

njegovih načel, ki jih je rad poudarjal, je bilo: »Bodite tiho in nikoli ne boste obžalovali;

govorite in obžalovali boste pogosto«. Robert Hutckinson je glede Escrivajevega vztrajanja

pri popolni tajnosti Opusa Dei zapisal: »Skrivnost je občudovanja vredna lastnost, toda

kadar preraste v kult, se za njo ponavadi skrivajo oblastni cilji.« (Hutchinson, 2002 : 102).

Popolna tajnost je bila po besedah Ustanovitelja potrebna zato, da se lahko čimbolje

uveljavlja vpliv Opusa Dei in se pred sovraţniki skrije svoje prave cilje. Za obrambo Cerkve

je potrebno okrepiti svojo moč znotraj nje; Escriva ni več skrival svojih ambicij po tem, da bi

33

postal škof brez škofije. Poleg krepitve svoje moči znotraj Cerkve je svoj vpliv pridno gradil

tudi na vseh drugih področjih.

6.3. OPUS DEI KOT TAJNA SLUŢBA

V zgodnjih petdesetih letih so se nekateri člani Opusa, ki so bili najbliţe Ustanovitelju, gibali

v dokaj nenavadnih sferah. Eden takih je bil Alfredo Sanchez Bella, ki je leta 1949 ustanovil

Evropsko središče za dokumentacijo in informacije (CEDI), katerega cilj je bil ustanovitev

federacije evropskih drţav, ki jih povezuje krščanstvo in protikomunizem. CEDI je veljala za

pomoţno organizacijo Opusa Dei. Njene naloge pa niso imele nikakršne povezave z vero ali

duhovnim servisom, CEDI-jeva glavna naloga je bila zbiranje informacij ter s pridobitvijo le-

teh krepiti svoj vpliv v najvišjih, katoliškomonarhističnih, krogih po vsej zahodni Evropi.

Najlaţje predstavim sliko o povezavah CEDI, če citiram del poglavja iz knjige Roberta

Hutchinsona: »Vtis o organizaciji CEDI dobimo, če pogledamo, kakšno je bilo članstvo

njene povezane organizacije, panevropske zveze, ki je imela sedeţ v Ţenevi. Vodil jo je

nadvojvoda Otto, prav tako član Opusa Dei in drugi moţ CEDI, poleg njega pa so jo

sestavljali še drugi vidni člani, med njimi dva belgijska premiera, italijanski industrijalec, ki

je bil tesno povezan z Vatikanom, nekdanji francoski predsednik vlade, njegov pravni

svetovalec, profesor teologije iz Velikega semenišča v Freiburgu, ki je bil skrivni komornik

papeškega doma, namestnik vodje obveščevalne sluţbe NATA, direktor zahodnonemške

obveščevalne sluţbe, španski veleposlanik v Evropski skupnosti, ter Alfredo Sanchez Bella,

ki je sluţil kot španski veleposlanik v Italiji, kjer je vodil urad za diplomatske informacije,

kar je bila španska tajna sluţba za Evropo. Mnogi panevropejci so pripadali desničarskemu

zdruţenju, ki je imelo zelo ohlapno formalno strukturo, po nekdanjem francoskem

predsedniku vlade Antoinu Pinayu pa je dobilo ime »Pinayeva skupina«. Sestankov

Pinayeve skupine so se redno, poleg večine panevropejcev, udeleţevali tudi desničarski

Američani, med njimi tudi nekdanji direktor CIE William Colby, bankir David Rockefeller in

pionir odnosov z javnostmi Crosby M. Kelly. Pinayeva skupina je bila ustanovljena zaradi

nasprotovanja marksizmu. Povezana je bila praktično z vsako od zahodnoevropskih

obveščevalnih sluţb. Čeprav se je sestajala pod vodstvom Pinaya, je bil njen resnični

koordinator Jean Violet, član Opusa Dei, tako naj bi bila tudi Pinayeva skupina le ena izmed

34

pomoţnih Opusovih operacij.« (Hutchinson, 2002 : 142) Violet je bil vidni član Opusa Dei,

ki so ga povezovali z različnimi obveščevalnimi sluţbami širom po Evropi. Po drugi svetovni

vojni so ga francoske oblasti zaprle zaradi sodelovanja z nacisti, vendar so ga po

posredovanju neznane organizacije kmalu izpustili. Po prihodu iz zapora je najprej delal za

SDECE, francosko protiobveščevalno sluţbo, nato se je 1955. leta pridruţil Pinayu. V

pogovoru z bitanskim novinarjem Godfreyem Hodgsonom je Violet trdil, da je vse do svoje

upokojitve leta 1970 vodil tajne operacije SDECE. Grof Alexandre de Marenches, ki je

protiobveščevalno sluţbo vodil od 1970 do 1981, pa je zatrdil, da so sodelovanje z Violetom

prekinili, ker je francosko vlado stal več kot katerikoli tajni agent SDECE, poleg tega naj bi

deloval tudi kot trojni agent, saj je svoje usluge nudil tudi zahodnonemški tajni sluţbi BND

in Vatikanu. Violet je veliko sodeloval z očetom Yves-Marc Duboisom, francoskim

dominikancem, ki je v svojem redu skrbel za mednarodne odnose. »Toda Duboisa je

zanimalo vse kaj več kot le zunanja politika črnih bratov iz Faubourga Saint Honore.

Opisovali so ga kot člana, če ţe ne vodjo vatikanske obveščevalne mreţe« (Hutchinson, 2002

: 143). Kot neuradni član delegacije Svetega sedeţa, se je Dubois pogosto pojavljal v

Zdruţenih narodih. Tako je več kot očitno, da je Opus Dei posredno zelo dobro sodeloval z

različnimi tajnimi sluţbami in da se je dobro zavedal, kakšno moč lahko prinese

obvladovanje informacij. Informacije so vedno potovale skozi sedeţ Opusa Dei, tj. Villo

Tevere. V enem izmed zapisov je Villa Tevere omenjena kot: »več kot le sedeţ osrednje

oblasti Opusa Dei; gre za moţganski center imperija, ki preko učinkovite obveščevalne

mreţe sprejema informacije s celega sveta. Podatke obdeluje vojska analitikov, ki potem

pripravljajo poročila za člane stalnega odbora, v nekaterih primerih pa tudi neposredno za

generalnega vikarja. Navodila iz Rima nikoli ne potujejo po pošti, temveč jih vedno

prenašajo posebni kurirji, prav tako pa tudi informacije s sveta ponavadi ne prihajajo po

javnih komunikacijskih sistemih« (Hutchinson, 2002 : 186). Informacije torej sprejme in

obdela Opus Dei in jih nato posreduje naprej končnemu uporabniku Vatikanu. S tem si Opus

zagotavlja visoko mesto v Cerkvi, kljub temu da niso tipičen del cerkvene organizacije.

35

6.4. FINANCIRANJE ORGANIZACIJE

Opus Dei za svoje delovanje in upravičevanje svojega poloţaja v Cerkvi potrebuje ogromne

količine denarja, ki ga pridobiva tako iz legalnih predvsem pa iz nelegalnih virov. Glavni

legalni vir so seveda prispevki članov. Člani so dolţni po statutu v organizacijo prispevati

desetino svoje letne plače in tako nam je takoj jasno, zakaj Opusa Dei ne zanimajo ljudje, ki

niso na visokih poloţajih in nimajo najvišjih dohodkov. Med nelegalnimi viri pa bi omenil

trgovino z oroţjem, pranje denarja in različne davčne goljufije. Opus Dei je tako v prvi

polovici devetdesetih let opremil hrvaško vojsko s sovjetskim oroţjem iz poljskih skladišč. V

zameno za podpis milijonske pogodbe o nakupu starih ruskih tankov T-55 ter ruskih letal

MiG-21, ki jih je Rdeča armada po razglasitvi neodvisnosti Poljske pustila v tej drţavi ob

svojem umiku, je Opus Dei Hrvaški obljubil mednarodno priznanje neodvisnosti s strani

Vatikana. Posrednik pri poslu je bil regionalni vikar Opusa Dei v Zagrebu oče Stanislav

Crnica, ki je bil zelo blizu takratnemu predsedniku dr. Franju TuĎmanu. Vatikan je nato 13.

1. 1992 kot prva tuja drţava priznala Hrvaško kot neodvisno drţavo. Prav tako naj bi Vatikan

preko svoje banke IOR pomagal izpeljati nakup petdesetih raket AM39 Exocet, ki so jih po

licenci francoske Aerospatiale sestavljali v Italiji za potrebe argentinske mornarice v vojni za

Falklandske otoke. Poleg trgovine z oroţjem se Opus Dei ukvarja tudi z drugimi nelegalnimi

aktivnostmi. Ker Opus Dei za uresničevanje svojih aktivnosti potrebuje denar, si ţe od

nekdaj skuša podrediti tudi vatikansko banko IOR. Po nekaterih navedbah naj bi jim to tudi

uspelo, in sicer tako, da so na čelo banke nastavili numerarija očeta Marcinkusa. Le-ta o

bančništvu ni vedel prav veliko, vendar to tako ali tako ni bilo pomembno. IOR se je kmalu

znašel v velikih dolgovih, kajti denar je hitro odtekal neznano kam. Te dolgove je nato v

sedemdesetih letih IOR skušala rešiti tako, da je najemala posojila pri drugih bankah.

Posojilo je najela tudi pri banki Ambrosiana iz Milana, ki jo je takrat vodil zelo sposoben

bančnik Roberto Calvi. Opus Dei ga je hitro omreţil in Calvi je začel delati za njih. Dobičke

Ambrrosiane je prikrival ter jih skrivoma nakazoval na različne račune slamnatih podjetij, od

tam pa je denar izginjal neznano kam. IOR si je opomogla in tudi Opus Dei je naenkrat imel

ogromne količine denarja. Vendar je italijanska davčna sluţba prišla na sled sumljivim

transakcijam in Calvija so aretirali. Potem ko je vplačal varščino, so ga izpustili iz zapora.

Roberto Calvi je nato takoj izginil iz Italije. Nekaj dni zatem so ga našli mrtvega, obešenega

pod mostom nad sprehajališčem na bregu Temze v Londonu. Policisti so njegovo smrt

36

označili za samomor, vendar še danes nad to ugotovitvijo vlada senca dvoma. Roberto Calvi

je namreč po aretaciji svoji ţeni zaupal, da ga je Opus Dei izrabil in zavrgel ter da bo vse

njihovo početje javno razkril. Povedal ji je tudi, da se boji za svoje ţivljenje. Ugotovitev

angleških kriminalistov, da je šlo za samomor, je čudna tudi zato, ker je po pričanju

zaposlenih iz hotela, v katerem je bival, Calvi zvečer odšel v spremstvu dveh moţ in z

aktovko v roki. Izgledal je zelo nervozen. Zjutraj, ko so našli njegovo truplo, je imel obrite

brke, katere je imel ţe od nekdaj, polne ţepe kamenja, za pasom pa je imel opeko. Njegove

aktovke niso nikoli našli. Prav tako niso našli nobenega poslovilnega pisma. Nekoliko čudne

poteze in obnašanje človeka, ki naj bi se odločil končati svoje ţivljenje. Njegovo smrt so tako

povezovali z Opusom Dei, vendar v zvezi s tem še danes ni nič dokazanega. Verjetno bi

dokumenti, ki jih je imel s seboj v aktovki, lahko razjasnili marsikaj, če bi jih kdaj našli. To

pa ni bil edini umor, s katerim naj bi povezovali Opus Dei.

6.5. UDAR V VATIKANU

27. avgusta 1978 je prisegel papeţ Albino Luciani. Potem ko si je nadel ime papeţ Janez

Pavel I., je izjavil, da ţeli biti predvsem pastir in ne papeţ in da mu papeški sijaj ni pri srcu.

Napovedal je, da ţeli svoj pontifikat nameniti predvsem prenovi Cerkve ter prilagoditi

Cerkev novim razmeram v svetu. Njegov načrt je bila korenita reorganizacija ter

modernizacija Rimskokatoliške cerkve. Svojega načrta ni nikoli izpeljal. Umrl je le dober

mesec po nastopu svojega pontifikata, 29. septembra 1978, v sumljivih okoliščinah. Znano

je, da je papeţ ţelel Cerkev rešiti iz objema korupcije in jo pribliţati ljudem, od katerih se je

v zadnjih stoletjih zelo oddaljila. Po besedah florentinskega nadškofa Benellija, ki je bil zelo

blizu papeţu Lucianiju, naj bi se papeţ najprej lotil dela prav v IOR. Marcinkusa je

zanesljivo nameraval zamenjati, je dejal Benelli. Prav tako je želel zamenjati svoje najožje

vodstvo Villota, Polettija in Baggija ni pa mogel vedeti, da so ravno ti štirje prelati ključnega

pomena za Opus Dei (Hutchinson, 2002).

28. septembra zvečer je papeţ Janez Pavel I. k sebi poklical Villota in ga seznanil s svojim

načrtom. Naslednjega dne ni dočakal. Vatikanski zdravnik Diego Lorenzi je ob šestih zjutraj

ugotovil papeţevo smrt. Umrl je star komaj 65 let. Vzrok njegove smrti naj bi bil akutni srčni

infarkt. Villot je po odhodu zdravnika naročil, naj papeţa nemudoma balzamirajo. Osebni

37

zdravnik papeţa Lucianija je bil pretresen, saj je papeţa natančno pregledal pred slabima

dvema tednoma in ugotovil, da je zelo zdrav. Takoj se je odpravil v Rim, da bi pregledal

truplo, vendar mu v bliţino trupla niso dovolili. Obdukcija ni bila nikoli opravljena kljub

vztrajanju italijanskih oblasti. Alberto Jaimes Berti, odvetnik, ki je bil zadolţen za cerkvene

finance v Latinski Ameriki, je kasneje ob izbruhu škandala z banko Ambrosiano in po

aretaciji Calvija izjavil, da je prepričan, da ta škandal ne bi nikoli izbruhnil, če bi Janez

Pavel ostal živ, saj bi gotovo razkril tajno poslovanje IOR in ga preprečil. Na drugi strani pa

bi izbruhnil škandal v IOR, v katerega ne bi bil vpleten le Marcinkus , temveč tudi Opus Dei

in italijanska obveščevalna služba SISMI ter drugi (Hutchinson, 2002). Novoimenovani

papeţ Karol Wojtyla je teţave v IOR pometel pod preprogo. Marcinkus je ostal na čelu

banke, Villot pa je še naprej ostal glavni papeški tajnik. Prav tako sta ostala na svojih

dotedanjih mestih Baggio, na mestu prefekta škofovske kongregacije, in Poletti, rimski vikar.

6.6. KANONIZACIJA USTANOVITELJA

Escriva Balaguer je umrl 26. 6. 1975 star 73 let. Takoj po njegovi smrti je bil sproţen

postopek njegove beatifikacije (imenovanja za blaţenega), ki pa še danes velja za spornega.

Opus Dei, tokrat pod vodstvom Avara del Portilla, je bil pripravljen storiti vse, da bi se

njihov voditelj in tako celotna organizacija zapisala v zgodovino. Tu pa v zgodbo vstopita

Baggio in Poletti, ki poskrbita, da je postopek dobil oznako »prioritetno«. Escrivaja je za

blaţenega po hitrem postopku razglasil papeţ Janez Pavel II. 17. 5. 1992, kar je v primerjavi

z drugimi beatifikacijami kar nekajkrat hitreje. Po razglasitvi Escrivaja za blaţenega pa je

bilo mogoče začeti postopek kanonizacije (imenovanja za svetega). Da človeku podelijo ta

najvišji cerkveni posmrtni naziv, morajo tisti, ki so sproţili postopek, dokazati, da je za časa

ţivljenja oseba, zoper katero se vodi postopek kanonizacije, naredila nek čudeţ. Escriva naj

bi čudeţ naredil v začetku svoje duhovniške kariere, in sicer naj bi ozdravil neko nuno, ki je

bila ţe na smrtni postelji zaradi več tumorjev v glavi. Tumorji so nepojasnjeno izginili in

njihovo izginotje so pripisali obisku Escrivaja. Sledila so zaslišanja prič in vatikansko

razsodišče je razsodilo, da je Escriva res naredil čudeţ, čeprav se je pojavila oseba, ki je

nuno, čudeţno ozdravljeno, dobro poznala celo ţivljenje in ni nikoli ničesar slišala o

kakršnihkoli tumorjih, pa tudi o tem, da naj bi nuna ţe leţala na smrtni postelji, ni vedela

38

ničesar. Ta oseba ni bila nikoli povabljena na pričanje, da bi razjasnila okoliščine. Tako je bil

Escriva Balaguer 26. 2. 2002 – sedemnajst let po uvedbi postopka – razglašen za svetega.

Pred tem postopkom je najhitreje izpeljan postopek kanonizacije trajal sedemindvajset let.

Razglasitve se je udeleţilo rekordno število ljudi in cerkvenih predstavnikov, in sicer 42

kardinalov in 470 škofov s celega sveta, kar predstavlja tretjino vseh škofov. Rekord, ki do

danes še vedno ostaja.

6.7. ORGANIZIRANOST OPUSA DEI

Vse posle Opusa Dei vodi prelat iz Ville Tevere, trenutno je to Javier Echevarria Rodriguez,

ki je 20. 4. 1994 nasledil Alvara del Portilla. Prelat ima sedeţ v Villi Tevere v Rimu, od

koder vodi vse dejavnosti organizacije. Njemu je neposredno odgovoren glavni vikar

Fernando Ocariz, ki vodi Generalni svet in Svetovalno telo. Generalni svet je sestavljen iz

stalnih komisij, ki jih sestavljajo zgolj moški člani Opusa Dei. Svetovalno telo pa je

posvetovalni organ, sestavljen iz ţenskih predstavnic organizacije. Prelat ima pod

neposrednim nadzorom tudi duhovniški red Svetega kriţa, ki je formalno sicer ločen, vendar

zelo tesno povezan s prelaturo. Duhovniški red Svetaga kriţa predstavlja pribliţno 2 % vseh

članov Opusa Dei. Neposredno odgovorni prelatu so tudi regionalni vikarji. Teh je pribliţno

PRELAT Javier Echevarria Rodriguez

Villa Tevere

REGIONALNI VIKARJI

DUHOVNIŠKA DRUŢBA

SVETEGA KRIŢA

GLAVNI VIKAR Fernando Ocariz

Villa Tevere

Generalni svet

Rim

Svetovalno telo

Rim

Numerariji in supernumerariji

Diagram 2 – Shematski prikaz organiziranosti Opusa Dei

39

devetdeset. Regionalni vikar je odposlanec prelata v neki drţavi. Tudi pri nas imamo

regionalnega vikarja Opusa Dei, in sicer monsinjorja Felliuja Torraja.

Članstvo v Opusu Dei lahko razdelimo na tri vrste:

Numerariji – so najvišji razred članov Opusa Dei. Zavezani so k celibatu in

ţivljenju v centrih organizacije, ves svoj prosti čas in denar posvečajo Opusu Dei.

Deleţni so posebnega izobraţevanja o filozofiji in teologiji Rimskokatoliške cerkve.

Večina jih opravlja posvetne poklice, nekateri pa poklicno usmerjajo apostolske

dejavnosti Opusa Dei ali zasedajo poloţaje v upravi prelature. Take zadolţitve so

zanje navadno le začasne. Numerariji so glavni duhovni usmerjevalci ostalih članov

in so na razpolago prelaturi, pripravljeni na preselitev po njenem ukazu. Prav tako

vodstvo iz njihovih vrst navadno izbira kandidate za duhovnike. (Wikipedia, 12. 9.

2008)

Agregati – so stopnjo niţje od numerarijev. Prav tako so zavezani k celibatu, vendar

navadno ne ţivijo znotraj ustanov organizacije ter tej niso na voljo za preselitev, ker

morajo skrbeti za člane druţine ali upravljati podjetje. Ostale obveze so dokaj

podobne kot pri numerarijih.

Supernumerariji – so najmanj zavezani organizaciji. Lahko so poročeni in ţivijo

kjerkoli hočejo. Predstavljajo večino članstva in organizaciji pomagajo v mejah

okoliščin, v katerih ţivijo. Kljub temu niso drugorazredni člani.

Poleg treh glavnih oblik članstva poznamo tudi četrto obliko, in sicer pomočnice

numerarijev – te opravljajo predvsem gospodinjska dela v regionalnih centrih Opusa Dei po

svetu. Tudi te gospodinje morajo biti, da smejo delovati v teh centrih, članice Opusa Dei.

6.8. OPUS DEI DANES

Kljub temu da ga danes vodi ţe tretji prelat Javier Echevarria Rodriguez, Opus Dei še vedno

pridobiva na moči in se širi po svetu. 19. marca 1983 je papeţ Janez Pavel II. Opusu Dei

dodelil status osebne prelature, kar je najvišji naziv, ki je bil do imenovanja Opusa Dei

rezerviran le za posamezne škofije in je bil vezan na ozemlje. »Nekateri trdijo, da je ta

organizacija dejanska oblast Rimskokatoliške cerkve, ki nadzoruje cerkvene finance, stike z

javnostjo, zunanjo politiko, ideologijo in vse ostale pomembne aktivnosti« (Mag, 2006 : 35).

40

Opus Dei naj bi danes imel po svetu ţe 87 000 članov, od tega okrog 58 % v Evropi ter 34 %

v Juţni in Severni Ameriki, kot prikazuje spodnji diagram. Med člani je največ

supernumerarijev, okrog 70 %, sledijo jim numerariji z 20 %. Poleg članov ima še okrog

milijon sodelavcev, ki uradno niso člani organizacije. »Robert Hutchinson meni, da je poleg

naštetih še vsaj 4–5 milijonov ljudi, ki se svojega dela v korist ciljev organizacije niti ne

zavedajo« (Radar, 2008 : 19).

Diagram 3 – Deleţ članov Opusa Dei po kontinentih v odstotkih

58%

34%

6% 2%

Evropa

S in J Amerika

Azija

Afrika

6.9. OPUS DEI V SLOVENIJI

Leta 2003 je organizacija Opus Dei po navedbah tiskovnega predstavnika Opusa Dei za

Slovenijo, Andreja Kremţarja, uradno prišla tudi k nam. V Sloveniji je trenutno 20 članov te

organizacije, vodi jih vikar Feliu Torra. Leta 2005 so v Roţni dolini v Ljubljani ustanovili

Zavod Tromostovje, katerega dejavnost je na Okroţnem sodišču v Ljubljani opisana kot

zavod za vzgojo, znanost, izobraţevanje in kulturo. Zavod naj ne bi imel zaposlenih nič

delavcev, kar je malce nenavadno. Kot ustanovitelji so v sodnem registru vpisani Colino

Sainz de Rozas Miguel, Kremţar Andreas Francisco ter Barril Rodriguez Alejandro Lautaro

Clodomiro. Vsi so prijavljeni na naslovu Roţna dolina, Cesta V/1, kjer je tudi sedeţ Zavoda

Tromostovje.

41

V Sloveniji s članstvom v Opusu Dei povezujejo kar nekaj politikov, med drugimi

nekdanjega finančnega ministra in nekdanjega ministra za pravosodje, oba sta člana iste

stranke. Za člana te organizacije naj bi veljal tudi bivši nadškof in ljubljanski metropolit dr.

Franc Rode. Vse domneve glede njihovega članstva je v intervjuju z novinarjem Dejanom

Krabo z naslovom Pro Opus Dei v Sobotni prilogi Dela dne 10. 2. 2007 Kremţar zanikal.

Povedal pa je, da kardinal Rode podpira njihovo organizacijo in da je spodbujal njihov

prihod v Slovenijo.

42

7. VZPOREDNICE MED OBVEŠČEVALNIM SISTEMOM

CERKVE IN OBVEŠČEVALNIM SISTEMOM DRŢAV

V tem poglavju bom predstavil glavne značilnosti obveščevalnih sluţb ter način njihovega

delovanja. Nato bom skušal poiskati vzporednice med drţavnimi obveščevalnimi sluţbami

ter različnimi organizmi znotraj Cerkve, za katere lahko domnevam, da prevzemajo vlogo

nekakšne cerkvene obveščevalne sluţbe.

TAJNOST

»Tajnost je pomembno obeleţje obveščevalne sluţbe in se nanaša na vse, kar ta izraz

vsebuje: obstoj posebne organizacije, zaposlene, posebne dejavnosti, sredstva in metode

delovanja, prostore ipd. Tajnost predstavlja enega glavnih objektivnih razlogov znanstvene

neraziskanosti pojma in pomena obveščevalne sluţbe« (Purg, 2002 : 19).

Tajnost je tako eden izmed glavnih pogojev, ki morajo biti izpolnjeni, če ţelimo govoriti o

obveščevalni sluţbi.

Ta pogoj zagotovo izpolnjujejo nekatere organizacije, ki so sestavni del Cerkve. Tako lahko

kot tajne označimo mnoge pomembne dele zapletene vatikanske strukture tako v preteklosti

kot tudi danes. Primer take organizacije je izpostavil Hans Kung v svoji knjigi, in sicer

organizacijo Sodalitium Pianum, ki jo je avtor opisal takole:

»Pri vohunjenju za škofi, teologi in politiki ter pri njihovem denunciranju Piju X. pomaga

kurijska tajna organizacija (Sodalitium Pianum), ki jo je moč primerjati s sedanjo

organizacijo Opus Dei. Pod vodstvom vatikanskega podsekretarja Umberta Benignija ji uspe

postaviti na noge »pogubno cerkveno vlado v senci«, za katero ima »Pij sam, če mu ţe ni

moč očitati glavnega avtorstva te nesrečne svetovne zarote, vsaj najhujšo sokrivdo, ker jo je

sistematično vzredil in drţal svojo togo zaščitniško roko nad njo« (Josef Schmidlin). Kako

zelo se je imenovanje svetnikov dandanes izrodilo v politično akcijo, priča dejstvo, da je

papeţ Pij XII. prav papeţa Pija X. leta 1954 povzdignil v svetnika. Dejstvo, da je Vatikan

zdaj pripravljen odpreti arhiv inkvizicije le do leta 1903, to je do leta, ko se je na poloţaj

povzpel Pij X., priča, kako se v Vatikanu še vedno bojijo resnice« (Kung, 2004 : 160).

43

»Toda tudi v kardinalskem kolegiju jih je bilo veliko, ki so bili nezadovoljni z reakcionarno

in inkvizicijsko usmeritvijo Pija X. O tem priča dejstvo, da je za novega papeţa izvoljen

moţ, ki ga je Pij kot podsekretarja odstranil tako, da ga je prerazporedil na mesto nadškofa

Bologne in je bil za kardinala imenovan šele neposredno po Pijevi smrti. Gre za Giancoma

della Chiesa, ki kot Benedikt XV. (1914–1922) hitro ukine zastrupljajočo tajno organizacijo

Benignija, Sodalitium Pianum. Vendar s tem njegova zgodba še ni končana, Umberto

Benigni kasneje postane Mussolinijev agent. (Kung, 2004 : 160, 161)

Drugi primer tajne cerkvene organizacije je tudi sloviti Opus Dei. Ta je ţe sam po sebi tajna

organizacija, katere ţe število članov velja za tajen in skrbno varovan podatek. Spomnimo se,

da je ţe v statutu organizacije nekaj členov, ki podrobno obdelajo področje tajnosti, in sicer:

»189 – Da bi uresničili svoje cilje na kar najbolj učinkovit način, mora obstoj Inštituta kot

takega ostati prikrit ...

190 – Zaradi naše skupne poniţnosti, ki je lastna Inštitutu, potekajo vse dejavnosti članstva v

boţjem imenu, ne v njihovem. Zato se navzven ne sme razkrivati prav nobenega dejstva, niti

tega ne, da je posameznik član Inštituta; tajno mora ostati število članstva; še posebej pa člani

o teh vprašanjih ne smejo razpravljati z nikomer zunaj Inštituta.

191 – Numerariji in supernumerariji morajo dosledno in previdno molčati o imenih drugih

članov; nikoli ne smejo nikomur razkriti, da so sami člani Inštituta ... razen če jim to izrecno

dovoli njihov lokalni vodja ...« (Hutchinson, 2002 : 98)

Iz zgoraj naštetih dejstev lahko hitro ugotovimo, da je tajnost pri delovanju nekaterih

cerkvenih organizacij zelo pomembna. Tako torej Cerkev izpolnjuje najpomembnejši pogoj,

da sploh lahko govorimo o obveščevalni sluţbi.

44

TAKTIKA DELA OBVEŠČEVALNIH SLUŢB

Cerkev pri pridobivanju informacij iz okolja uporablja enako taktiko, kot jo uporabljajo in so

jo skozi zgodovino uporabljale obveščevalne sluţbe. Menim, da Cerkev večino svojih

obveščevalnih podatkov pridobi z disciplino zbiranja podatkov, imenovano HUMINT. Pri

HUMINT-u gre za način zbiranja obveščevalnih podatkov s pomočjo človeških virov.

Navadno se za takšen način zbiranja podatkov uporabljajo metode, kot so npr. zasliševanja in

razgovori z osebami, za katere domnevamo, da posedujejo relevanten obveščevalni podatek

(Wikipedia, 20. 3. 2009). Cerkev HUMINT uporablja predvsem na dveh področjih, in sicer

pri spovedi, ki pravzaprav velja za fenomen, saj ljudje pri spovedi prostovoljno dajejo

različne podatke osebi, ki dela za Cerkev. V največ primerih gre za duhovnika, ki v strokovni

literaturi ustreza definiciji sodelavca informatorja. Po Šaponji je namreč sodelavec

informator »tisti, ki zbira vsebinske in operativne podatke. Njegova glavna naloga je zgolj

zbiranje podatkov in ne kakšne druge operativne aktivnosti. Sodelavce informatorje

uporabljajo vse zvrsti obveščevalne dejavnosti, zanje velja, da morajo biti visoko izobraţene,

razgledane in komunikativne osebnosti« (Šaponja, 1999 : 92). Cerkev poleg sodelavcev

informatorjev uporablja tudi tako imenovane sodelavce za vplivanje, to so osebe, ki imajo

objektivne in subjektivne moţnosti, da s svojim vplivanjem usmerjajo ali celo spreminjajo

odločitve odločevalcev, usmerjajo oblikovanje politike, potek dogodkov itd. Tovrstni

sodelavci so lahko aktivni v drţavnih organih, parlamentih, političnih strankah,

obveščevalno-varnostnih in varnostnih sluţbah, gospodarskih organizacijah, vojski, policiji,

skratka povsod, kjer se sprejemajo določene odločitve. »Z vplivanjem po tajnem sodelavcu

ţelijo obveščevalne sluţbe doseči pri nasprotniku take odločitve, ki bodo v interesu

njihovega usmerjevalca oziroma organizacije ali drţave. Sodelavci za vplivanje so

neprecenljive vrednosti za vsako organizacijo. Ta vrsta sodelavca je značilna za

obveščevalne sluţbe, ki so po svoji naravi aktivne. Gre za najbolj zahtevno obliko

sodelovanja z vidika taktike in ga štejemo kot vrhunski strokovni doseţek obveščevalne

sluţbe« (Šaponja, 1999 : 94). Primer za takšno vrsto sodelavca sem izpostavil ţe v poglavju,

ki govori o prelaturi Opus Dei.

45

8. VREDNOTENJE HIPOTEZ

HIPOTEZA: Rimskokatoliška cerkev ima močan obveščevalni sistem, ki podpira obstoj

cerkve kot organizacije.

S pomočjo različnih virov sem lahko ugotovil, da znortaj cerkvene organizacije ţe stoletja

obstajajo različne skupine, ki delujejo na podoben način, kot delujejo varnostno-

obveščevalne sluţbe. Cerkev je imela vedno kakšen priviligiran meniški red, ki je skrbel za

zbiranje informacij in posredovanje le-teh papeţu. Kot primer lahko navedem dominikance

in jezuite. S preučevanjem različnih virov sem prišel do zaključka, da v sedanjem času največ

dela za Cerkev, kar se tiče obveščevalne dejavnosti, opravi papeţeva osebna prelatura Opus

Dei, katera svojo moč in oblast črpa prav iz informacij, ki jih obvladuje. Informacije pa ne

prihajajo zgolj od Opusa Dei. Cerkev ima namreč kot naddrţavna institucija idealne

moţnosti, da s svojo prisotnostjo po celem svetu informacije pridobiva neposredno s

terenskim delom. Na tem mestu bi omenil spoved kot svojevrsten fenomen. Pri spovedi gre

namreč za klasično zbiranje informacij s pomočjo človeških virov, v strokovni literaturi s

področja obveščevalne dejavnosti takšno disciplino zbiranja podatkov imenujemo HUMINT.

Zaradi odlično organizirane hierarhije znotraj cerkvene organizacije lahko pomembne

informacije hitro najdejo pot prav do najvišjih instanc v Vatikanu.

Cerkev torej uspešno in učinkovito zbira informacije z vseh področij s pomočjo svojega

dobro organiziranega ter podprtega obveščevalnega aparata.

46

9. ZAKLJUČEK

Pred vami stoji izdelek, v katerega sem vloţil skoraj leto svojega časa. Preden sem začel s

pisanjem diplomskega dela, sem vedel, da me čaka teţko delo, predvsem na področju iskanja

pisnih virov. Moje pričakovanje se je izkazalo za upravičeno, saj na področju obveščevalne

dejavnosti Cerkve primanjkuje virov. Tako lahko na tem mestu podam oceno, da je to

področje delovanja Cerkve z vidika neodvisnega raziskovalca zaenkrat še neraziskano.

Cerkev namreč vse podatke v zvezi s svojim delom na področju obveščevalne dejavnosti

uspešno prikriva pred javnostjo.

Rezultati tega dela, po mojem mnenju, bralcu omogočajo, da spozna tudi drugo plat

Rimskokatoliške cerkve. V diplomskem delu sem skušal s študijo različnih virov karseda

nepristransko predstaviti delovanje obveščevalnega sistema Cerkve.

Tako sem v zaključku diplomske naloge lahko potrdil hipotezo, ki sem jo postavil na

začetku pisanja, saj sem s pomočjo različnih virov ugotovil, da je imela Cerkev skozi svojo

dve tisočletji trajajočo zgodovino več organizacij, ki so se ukvarjale s pridobivanjem

informacij iz okolja. Tako je tudi danes.

47

10. VIRI IN LITERATURA

1. Baigent, M., Leigh, R. (2004). Inkvizicija. Ljubljana, Mladinska knjiga.

2. Bajec, A., Jurančič, J., Klopčič, M., Legiša, L., Suhadolnik, S., Tomšič, F. (1993).

Slovar slovenskega knjiţnega jezika. Ljubljana, Drţavna zaloţba Slovenije.

3. Hutchinson, R. A. (2002). Opus Dei: njihovo kraljestvo prihaja. Ljubljana, Orbis.

4. Kung, H. (2004). Katoliška cerkev: kratka zgodovina. Ljubljana, Zaloţba Sophia.

5. Purg, A. (1995). Obveščevalne sluţbe: povezave med obveščevalnimi sluţbami,

političnimi sistemi in drţavno suverenostjo v luči modela sodobnega obveščevalnega

sistema Republike Slovenije. Ljubljana, ČZP Enotnost.

6. Purg, A. (2002). Primerjalni obveščevalni sistemi. Ljubljana, Visoka policijsko-

varnostna šola.

7. Šaponja, V. (1999). Taktika dela obveščevalnovarnostnih sluţb. Ljubljana,

Ministrstvo za notranje zadeve, Visoka policijsko-varnostna šola.

8. Kazenski zakonik. (2004). Ljubljana, Uradni list Republike Slovenije.

9. Alkalaj, M. (2000). Opus Dei (prvi del). Mladina, 39, 14-19.

10. Alkalaj, M. (2000). Opus Dei (drugi del). Mladina, 40, 14-18.

11. Antič, I. (2005). Papeţ vodi cerkev. Kdo vodi papeţa?. Sobotna priloga, 5.3., 8-9.

12. Horvat, M. (2008). Skrivnostno Boţje delo. Radar, 361, 19-33.

13. (2006). Kaj je Opus Dei?. Mag 12(18), 35.

14. Humint:http://en.wikipedia.org/wiki/Humint (20.3.2009)

15. Opus Dei:http://si.opusdei.org/ (21.5.2009)

16. Opus Dei:http://sl.wikipedia.org/wiki/Opus_Dei#.C4.8Clanstvo (13.10.2008)

17. Vohunstvo:http://www.zakonodaja.com/zakoni/v/1/kz_upb1/cleni/358.clen/358.clen

(3.4.2009)

48

18. Saint Josemaria Escriva de Balaguer:

http://en.wikipedia.org/wiki/Saint_Josemar%C3%ADa_Escriv%C3%A1_de_Balague

r (18.3.2009)

19. Sigint: http://en.wikipedia.org/wiki/Signals_intelligence (20.3.2009)

49

DELOVNI ŢIVLJENJEPIS KANDIDATA

OSEBNI PODATKI:

Ime in priimek: Nejc Fistrovič

Datum in kraj rojstva: 05.10.1982, Ljubljana

Drţavljanstvo: Slovensko

Naslov: Kreljeva ulica 3, 1000 Ljubljana

GSM: +386 31 338-961

E-pošta: nejc.fistro@gmail.com

IZOBRAZBA:

1989 – 1997: Osnovna šola Valentina Vodnika, Ljubljana

1998 – 2002: Srednja ekonomska šola Ljubljana, Ljubljana

(smer ekonomsko-komercialni tehnik)

ZNANJA TUJIH JEZIKOV:

Angleški jezik – aktivno

Nemški jezik – dobro

50

IZJAVA O AVTORSTVU

Nejc Fistrovič, rojen 05.10.1982 v Ljubljani, stanujoč na naslovu Kreljeva ulica 3, Ljubljana,

izjavljam da je diplomsko delo z naslovom »Obveščevalna dejavnost Cerkve« rezultat

mojega lastnega dela in da so rezultati korektno navedeni.

Ljubljana, 09.06.2009 Nejc Fistrovič