UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za slovanske jezike in književnosti

Eva ZORE

MAGISTRSKO DELO

Maribor 2018

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za slovanske jezike in književnosti

Magistrsko delo

Poznavanje in raba frazemov iz grško-rimske mitologije

Knowledge and use of idioms originating in Greek and Roman mythology

Mentorica: izr. prof. dr. Natalija Ulčnik Študentka: Eva Zore

Maribor 2018

Lektorica: Blanka Skočir, profesorica slovenskega jezika

Prevajalka: Natalija Bela, profesorica angleškega jezika

ZAHVALA

»Če želiš videti, moraš gledati s srcem.«

— Antoine de Saint-Exupéry

Hvala mentorici, izr. prof. dr. Nataliji Ulčnik, za strokovno vodenje in

vsestransko pomoč pri nastajanju magistrskega dela.

Iskrena zahvala družini in prijateljem za neomajno podporo pri študiju.

IZJAVA O AVTORSTVU IN ISTOVETNOSTI TISKANE IN ELEKTRONSKE OBLIKE

ZAKLJUČNEGA DELA

UNIVERZA V MARIBORU

Filozofska fakulteta

(ime članice UM)

IZJAVA O AVTORSTVU IN ISTOVETNOSTI TISKANE IN ELEKTRONSKE OBLIKE

ZAKLJUČNEGA DELA

Ime in priimek študent‐a/‐ke: Eva Zore

Študijski program: SLOVENSKI JEZIK IN KNJIŽEVNOST (DVOPR. PED.)

Naslov zaključnega dela: Poznavanje in raba frazemov iz grško-rimske mitologije

Mentor: Natalija Ulčnik

Podpisan‐i/‐a študent/‐ka Eva Zore

• izjavljam, da je zaključno delo rezultat mojega samostojnega dela, ki sem ga izdelal/‐a ob pomoči mentor‐ja/‐ice oz. somentor‐ja/‐ice;

• izjavljam, da sem pridobil/‐a vsa potrebna soglasja za uporabo podatkov in avtorskih del v zaključnem delu in jih v zaključnem delu jasno in ustrezno označil/‐a;

• na Univerzo v Mariboru neodplačno, neizključno, prostorsko in časovno neomejeno prenašam pravico shranitve avtorskega dela v elektronski obliki, pravico reproduciranja ter pravico

ponuditi zaključno delo javnosti na svetovnem spletu preko DKUM; sem seznanjen/‐a, da bodo dela deponirana/objavljena v DKUM dostopna široki javnosti pod pogoji licence Creative

Commons BY‐NC‐ND, kar vključuje tudi avtomatizirano indeksiranje preko spleta in obdelavo besedil za potrebe tekstovnega in podatkovnega rudarjenja in ekstrakcije znanja iz vsebin;

uporabnikom se dovoli reproduciranje brez predelave avtorskega dela, distribuiranje, dajanje

v najem in priobčitev javnosti samega izvirnega avtorskega dela, in sicer pod pogojem, da

navedejo avtorja in da ne gre za komercialno uporabo;

• dovoljujem objavo svojih osebnih podatkov, ki so navedeni v zaključnem delu in tej izjavi,

skupaj z objavo zaključnega dela;

• izjavljam, da je tiskana oblika zaključnega dela istovetna elektronski obliki zaključnega dela,

ki sem jo oddal/‐a za objavo v DKUM.

Uveljavljam permisivnejšo obliko licence Creative Commons: _ (navedite obliko)

Začasna nedostopnost:

Zaključno delo zaradi zagotavljanja konkurenčne prednosti, zaščite poslovnih skrivnosti,

varnosti ljudi in narave, varstva industrijske lastnine ali tajnosti podatkov naročnika:

(naziv in

naslov naročnika/institucije) ne sme biti javno dostopno do (datum

odloga javne objave ne sme biti daljši kot 3 leta od zagovora dela). To se nanaša na tiskano

in elektronsko obliko zaključnega dela.

Temporary unavailability:

To ensure competition priority, protection of trade secrets, safety of people and nature,

protection of industrial property or secrecy of customer's information, the thesis

(institution/company name

and address) must not be accessible to the public till (delay date of thesis

availability to the public must not exceed the period of 3 years after thesis defense). This

applies to printed and electronic thesis forms.

Datum in kraj:aribor, Podpis študent‐a/‐ke: .

.

Podpis mentor‐ja/‐ice:

(samo v primeru, če delo ne sme biti javno dostopno)

Ime in priimek ter podpis odgovorne osebe naročnika in žig:

(samo v primeru, če delo ne sme biti javno dostopno)

I

POVZETEK

Magistrsko delo z naslovom Poznavanje in raba frazemov iz grško-rimske mitologije

v teoretičnem delu obravnava frazeologijo kot vedo, opredeljuje frazeološko enoto ter

pomen in rabo frazemov. Posveča se pravopisnemu vprašanju frazemov in predstavi

prisotnost frazeoloških enot v splošnih in specializiranih slovarjih. V drugem

poglavju teoretičnega dela je osvetljen pojem mita ter grška in rimska mitologija. V

empiričnem delu je v ospredju zbirka frazeoloških enot, temelječih na grško-rimskem

mitološkem ozadju. Gradivo, ki je bilo zbrano na podlagi Slovarja slovenskih

frazemov (2015) Janeza Kebra, priročnika Kdo je kdo v antiki (2004) Vladete

Jankovića, Slovarja grške in rimske mitologije (1995) Joëla Schmidta in Kratke

zgodovine mita (2005) Karen Armstrong, podaja pomen zbranih frazeoloških enot v

slovenskem jeziku, razlaga njihovo mitološko ozadje, prikazuje rabo, pojavitve v

korpusu Gigafida in slovarjih ter navaja angleško ustreznico. Ugotovljeno je, da so

obravnavani frazemi v korpusu Gigafida prisotni predvsem v publicističnih besedilih

in da je njihova pravopisna podoba pogosto neenotna (npr. Pirova zmaga, pirova

zmaga). Poznavanje in raba izbranih frazeoloških enot sta bila preverjena med

študentkami in študenti slovenskega jezika in književnosti na Filozofski fakulteti

Univerze v Mariboru. Anketa je pokazala, da je védenje študentov o obravnavani

tematiki (npr. poznavanje pomena in mitološkega ozadja enot) skopo, uporaba

tovrstnih enot pa redka.

Ključne besede: frazeologija, frazem, grška mitologija, rimska mitologija, pravopis

II

ABSTRACT

In the theoretical part of the master’s thesis titled Knowledge and Use of Idioms

Originating in Greek and Roman Mythology, phraseology is discussed as a science that

defines a phraseological unit and meaning in phraseology. Furthermore, the issue of the

spelling of phrases is considered as well as the presence of phraseological units in

general and specialized dictionaries are introduced. The second chapter of the

theoretical part presents the Greek and Roman mythology and the concept of a myth. In

the empirical part, a collection of phraseological units which originate in Greek and

Roman mythology is analysed. The collected material, which was obtained on the basis

of Dictionary of Slovenian Phrases, Slovar slovenskih frazemov (2015) by Janez Keber,

Who's Who in Classical Antiquity manual, Kdo je kdo v antiki (2004) by Vladeta

Janković, Glossary of Greek and Roman Mythology, Slovar grške in rimske mitologije

(1995) by Joël Schmidt and Brief History of Myth, Kratka zgodovina mita (2005) by

Karen Armstrong, shows the meaning of collected phraseological units in the Slovene

language, explains their mythological background, demonstrates the use and shows

occurrences found in the Gigafida corpus, in dictionaries and its English equivalent. It

has been found that the discussed phrases are mainly used in journalistic texts and that

their spelling is often inconsistent, e.g. Pyrrhic victory/pyrrhic victory. Knowledge and

use of selected phraseological units of students studying Slovene language and literature

at the Faculty of Arts of University of Maribor was tested. The survey showed that the

students’ knowledge about the discussed subject (knowing the meaning, mythological

backgrounds, how to spell specific units) is meagre and that they use such phraseological

units rarely.

Key words: phraseology, idiom, Greek mythology, Roman mythology, spelling

3

Kazalo

0 UVOD ........................................................................................................................ 1

Opredelitev problematike .................................................................................... 1

Namen in cilji raziskave ...................................................................................... 2

Raziskovalne hipoteze ......................................................................................... 2

Raziskovalne metode ........................................................................................... 3

1 FRAZEMI, NJIHOVA RABA IN PRISOTNOST V SLOVARJIH .......................... 4

1.1 Frazeologija kot veda .......................................................................................... 4

1.2 Frazeološka enota ................................................................................................ 5

1.3 Pomen in raba frazeoloških enot ......................................................................... 7

1.4 Pravopisno vprašanje frazeoloških enot .............................................................. 8

1.5 Frazeološke enote v zbirkah in slovarjih ........................................................... 12

1.5.1 Frazeološke enote iz grško-rimske mitologije v SSKJ ............................... 13

1.5.2 Frazeološke enote iz grško-rimske mitologije v SSF ................................. 17

2 MITOLOGIJA ......................................................................................................... 21

2.1 Mitologija – metamorfoza miselnosti ................................................................ 21

2.2 Pojem mita ......................................................................................................... 23

2.4 Mit v literaturi.................................................................................................... 27

2.5 Grško-rimski izvor besed .................................................................................. 28

2.5.1 Eponimi ....................................................................................................... 35

3 FRAZEMI IZ GRŠKO-RIMSKE MITOLOGIJE .................................................... 38

3.1 Zbiranje frazeoloških enot in struktura zbirke ................................................... 38

3.1.1 Zbirka ............................................................................................................. 39

3.1.2 Analiza zbirke ................................................................................................. 59

3.1.2.1 Zgradba enot ............................................................................................ 59

3.1.2.2 Pomen enot ............................................................................................. 60

3.1.2.3 Mitološko ozadje...................................................................................... 61

4

3.1.2.4 Prisotnost v Gigafidi ................................................................................ 61

3.1.2.5 Prisotnost v slovarjih ............................................................................... 62

3.2 Poznavanje in raba frazeoloških enot ................................................................ 63

3.2.1 Anketni vprašalnik ...................................................................................... 63

3.2.2 Analiza anketnega vprašalnika ................................................................... 64

3.3 Razprava ............................................................................................................ 67

4 SKLEP ..................................................................................................................... 69

5 VIRI IN LITERATURA .......................................................................................... 72

6 PRILOGI .................................................................................................................. 77

6.1 Priloga 1............................................................................................................. 77

6.2 Priloga 2............................................................................................................. 80

Kazalo slik

Slika 1: Izsek iz Slovenskega pravopisa (§ 115) .............................................................. 9

Slika 2: Izsek iz Slovenskega pravopisa (§ 157, § 158, § 159) ....................................... 10

Slika 3: Izsek iz spletišča Fran (Avgijev) ....................................................................... 15

Slika 4: Izsek iz spletišča Fran (Damoklejev) ................................................................ 15

Slika 5: Izsek iz spletišča Fran (meč) ............................................................................. 16

Slika 6: Izsek iz spletišča Fran (viseti) ........................................................................... 16

Slika 7: Izsek iz spletišča Fran (Ahilov) ......................................................................... 16

Slika 8: Zgradba slovarskega sestavka v Slovarju slovenskih frazemov ........................ 18

Slika 9: Zgradba slovarskega sestavka v Slovarju slovenskih frazemov ........................ 20

Slika 10: Izsek iz Slovenskega etimološkega slovarja (ksantipa) .................................. 29

0 UVOD

1.1 Opredelitev problematike

Stalne besedne zveze, ki izhajajo iz grško-rimske mitologije, so sestavni del leksike

slovenskega jezika. V teoretičnem delu magistrskega dela sem predstavila

frazeologijo kot vedo, frazeološko enoto, pomen frazemov, izpostavila pa sem tudi

pravopisno vprašanje rabe velike oz. male začetnice pri zapisovanju tovrstnih

frazeoloških enot (npr. Damoklejev meč, damoklejev meč). Ugotavljala sem, kako

se frazemi pojavljajo v splošnih in specializiranih slovarjih. Kratko sem

spregovorila o mitologiji, o pojmu mita in eponimih z mitološkim izvorom.

V empiričnem delu magistrskega dela podajam zbir frazeoloških enot iz grško-

rimske mitologije, ki prikazuje njihov pomen, izvor, rabo in pojavitve v korpusu

Gigafida ter v slovarjih. Iskanja frazemov sem se lotila s pomočjo Slovarja

slovenskih frazemov Janeza Kebra (spletne različice iz leta 2015, dostopne na

spletišču Fran), Slovarja slovenskega knjižnega jezika (v spletni različici iz leta

2016) in druge literature (Armstrong 2005, Janković 2004, Schmidt 1995).

Že po krajšem raziskovanju je bilo ugotovljeno, da so tovrstne frazeološke enote v

slovenščini mnogim pomensko nejasne in da jih le redki uporabljajo, njihovo

zapisovanje pa je pravopisno nedosledno. Z metodo ankete, ki sem jo izvedla med

študentkami in študenti slovenistike na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru,

sem želela preveriti poznavanje in rabo izbranih frazemov in spodbuditi zanimanje

za tovrstne enote. Menim, da je treba leksiko, ki jo raziskujem v okviru

magistrskega dela, vsebinsko in pomensko približati ljudem, saj je to dobra osnova

za njihovo rabo in posledično bogatitev izražanja.

1

2

1.2 Namen in cilji raziskave

Osnovni namen magistrskega dela je zbrati in predstaviti frazeme, ki imajo grško-

rimsko mitološko ozadje, ter preveriti njihovo poznavanje in rabo. V teoretičnem

delu želim predstaviti frazeologijo kot vedo, opredeliti frazeološke enote in

prikazati njihov pomen. Želim raziskati rabo frazemov v splošnih in specializiranih

slovarjih ter pravopisno vprašanje zapisa z malo ali veliko začetnico pri

izlastnoimenskih tvorbah. Moj cilj je predstaviti grško in rimsko mitologijo,

opredeliti pojem mita in predstaviti razhajanja med raziskovanima mitologijama.

Opredelila sem mit v literaturi, se dotaknila izvora besed in vzporedno prikazala

eponime, temelječe na mitološkem ozadju. V empiričnem delu sem iz izbranih

virov izpisovala frazeme iz grško-rimske mitologije in jih klasificirala. Moj cilj je

bil zbrati in pripraviti uporabno zbirko stalnih besednih zvez oz. frazeoloških enot

v slovenščini, ki izhajajo iz grško-rimske mitologije. V analitičnem delu sem

prikazala njihovo pravopisno podobo, opozorila na nedoslednosti v zapisu,

predstavila njihov pomen, mitološko ozadje in pojavitve v korpusu ter slovarjih.

Moj temeljni cilj je bil preveriti poznavanje izbranih frazemov in njihovo rabo med

študenti in študentkami slovenistike na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. V

ta namen je bil sestavljen anketni vprašalnik in izvedeno anketiranje.

1.3 Raziskovalne hipoteze

V magistrskem delu sem preverjala naslednje raziskovalne hipoteze:

1. Frazeološke enote iz grško-rimske mitologije so navedene in pomensko

pojasnjene v SSKJ.

2. Frazeološke enote, vezane na grško-rimsko mitologijo, so izčrpno

vsebinsko pojasnjene v frazeološkem slovarju.

3. V pisni rabi obravnavanih frazeoloških enot z izlastnoimensko sestavino se

kažejo pravopisne nedoslednosti oz. dvojnice.

4. Frazeološke enote iz grško-rimske mitologije v korpusu Gigafida večinoma

najdemo v leposlovju in časopisju.

3

5. Študenti slovenistike poznajo večino izbranih frazeoloških enot iz grško-

rimske mitologije.

1.4 Raziskovalne metode

V magistrskem delu sem uporabila naslednje raziskovalne metode:

– deskriptivna metoda (v teoretičnem delu, pri obravnavi frazeoloških enot in

njihove rabe, pri ugotavljanju prisotnosti v slovarjih in mitologiji);

– komparativna metoda (pri primerjavi prisotnosti frazeoloških enot v

slovarju ter pri primerjavi angleških in slovenskih frazeoloških enot in

njihove rabe);

– metoda anketiranja (preverjanje poznavanja in rabe s pomočjo ankete);

– metoda analize (analiza zbranih frazeoloških enot na različnih ravneh;

analiza anketnega vprašalnika);

– metoda sinteze (navajanje sklepnih ugotovitev, preverjanje hipotez).

4

1 FRAZEMI, NJIHOVA RABA IN PRISOTNOST V

SLOVARJIH

1.1 Frazeologija kot veda

Frazeologija je veda, ki proučuje frazeološke jezikovne enote (Kržišnik 1994: 91).

Po besedah Jožeta Toporišiča (1974) frazeologija v slovenščini pomeni dvoje: (1)

stalne besedne zveze in (2) nauk o stalnih besednih zvezah.

Frazeologija je bila v preteklosti izvzeta iz jezikoslovnih raziskav. V frazeologiji

velja x + y = z, kar ni vsota, kot navaja Melanija Fabčič (2014), ampak slika/podoba,

ki je vse prej kot racionalna. Antropocentrično načelo, ki v središče vsega postavlja

človeka, njegova čustva in mišljenje o svetu, je konec prejšnjega stoletja spodbudilo

nekaj novih pristopov in razmišljanj o frazeologiji.

Do začetka 20. stoletja se je izraz frazeologija splošno uporabljal v zvezi s

paremiološkimi raziskavami in zbiranjem pregovorov in rekov, moderna

frazeološka veda pa se je lahko osamosvojila šele takrat, ko se je njen predmet

raziskovanja natančno ločil od predmetov drugih jezikoslovnih raziskav. To se je

zgodilo v okviru strukturalizma (Kržišnik 2013: 15). Frazeologija se je kot

samostojna veda začela oblikovati v okviru strukturalistične jezikovne teorije, na

prelomu 20. in 21. stoletja1 pa so v njenem raziskovanju postali vidnejši tudi različni

teoretični pristopi, npr. pragmatični, korpusni, kognitivni in kulturološki (Jakop

2013: 8). Da je bilo mogoče določiti lastnosti, ki združujejo frazeološke enote in jih

hkrati ločiti od vseh drugih enot v jezikoslovnem sistemu, je bilo gradivo treba

ustrezno razvrstiti. Prvi jezikoslovec, ki je besedne zveze uredil na tak način, je bil

Charles Bally v svojem delu Traité de stylistique française (1909). Kasneje je

Ballyjeve temelje širil ruski jezikoslovec Viktor V. Vinogradov. Vinogradov je

poleg stalnosti in leksikaliziranosti frazeoloških enot kot temeljno lastnost dodal še

neizpeljivost pomena zveze iz njenih sestavin (Kržišnik 2013: 1516).

1 Na prelomu 50. in 60. let lahko zasledimo nekaj člankov s frazeološko tematiko, prav tako je leta

1960 izšel Pavličev Frazeološki slovar v petih jezikih, vendar kljub temu ni mogoče govoriti o

jezikovnem premisleku v smislu moderne frazeologije (prim. Kržišnik 2013).

https://www.google.si/url?sa=t&rct=j&q&esrc=s&source=web&cd=5&ved=0ahUKEwjlwdyg9oHZAhWkCcAKHaBNB-cQFghHMAQ&url=http%3A%2F%2Fonlinebooks.library.upenn.edu%2Fwebbin%2Fbook%2Flookupid%3Fkey%3Dha001789451&usg=AOvVaw2hiq1VkDOuEVeZ4liXlz6N

5

Janez Keber v Slovarju slovenskih frazemov (2011) podaja zelo široko opredelitev

frazeologije: »V frazeologijo spadajo vse stalne besedne zveze, med njimi tudi

terminološke, dalje frazemi s stavčno ali večstavčno sestavo, kot so reki in

pregovori ter krilatice« (Keber 2011: 9). K frazeologiji torej prišteva tudi termine

in pregovore, reke ter sorodne enote. Frazeologijo sicer danes razumemo v ožjem

ali širšem smislu. Frazeologija v ožjem smislu zajema frazeme kot stalne besedne

zveze, frazeologija v širšem smislu pa zajema tudi enote z vrednostjo povedi, torej

pregovore in sorodne paremiološke enote. Nataša Jakop (2014) navaja, da pri

raziskovanju frazeologije opazimo preučevanje s sinhronega in z diahronega vidika.

Prvi vidik se ukvarja npr. s slovničnimi, semantičnimi in pragmatičnimi lastnostmi,

drugi pa se osredotoča na izvor in motivacijo za nastanek frazemov. S frazeologijo

se ukvarja tudi kontrastivno jezikoslovje, ki v ospredje postavlja medjezikovne

frazeološke vplive ter podobnosti in razlike v gradivu, kognitivno jezikoslovje, ki

preučuje abstraktne sheme, po katerih frazeme razumemo, dojemamo in

shranjujemo v mentalnem leksikonu, pa tudi psiholingvistika, etnolingvistika in

sociolingvistika. Frazeološke enote raziskujejo tudi znotraj drugih ved, npr.

folkloristike, psihologije, kulturologije ipd. (prim. Ulčnik 2015).

1.2 Frazeološka enota

Stalno besedno zvezo kot osnovno enoto frazeologije je Toporišič (1974) sprva

poimenoval frazeologem. V stroki se je kasneje pojavilo še nekaj poimenovanj.

Suhadolnik je tovrstne enote poimenoval fraze oz. frazeologizmi, kar pa je bilo po

Toporišičevem mnenju neterminološko (prim. Toporišič 1974). Erika Kržišnik

(1994) je v svojem prispevku predlagala izraz frazem, ki je besedotvorno ustrezen

izrazoma fonem in morfem in se uporablja še danes. Ob izrazih frazeologem,

frazeologizem in frazem pa se v strokovni literaturi pojavljajo tudi termini idiom,2

stalna besedna zveza in fraza. V tem delu je uporabljen termin frazem oz. širši

termin frazeološka enota. Dobrovol'skij in Piirainen (povzeto po Fabčič 2014)

navajata, da so frazemi večbesedne reproduktivne leksikalne enote, ki izkazujejo

različne formalne in semantične oznake neregularnosti, medtem ko Burger, Buhofer

2 Frazeološko ni samo tisto, kar je idiomatizirano (Stramljič Breznik 2000: 192).

6

in Sialm navajajo, da o frazemu govorimo tedaj, ko besedne zveze sintaktično in

semantično ne tvorijo popolnoma razložljive enote in če se besedna zveza v

jezikovni skupnosti uporablja kot leksem (Fabčič 2014: 14).

Frazemi so po obliki nestavčni, in sicer samostalniški (mož beseda), pridevniški

(kot iz škatlice), prislovni (na vse kriplje), glagolski (pustiti na cedilu), ter stavčni:

pregovorni (Jabolko ne pade daleč od drevesa) in nepregovorni (Ta je pa bosa)

(Kržišnik 1994: 9195).

Da določeno enoto lahko pojmujemo kot frazem, mora ustrezati naslednjim

kriterijem (Kržišnik 1994: 9195):

večbesednost,

stalnost (oblike in pomena),

neizpeljivost pomena celote iz pomenov sestavin in

ekspresivnost.

Večbesednost/nadbesednost (prim. Kržišnik 1994) zagotavlja, da frazem obsega

najmanj dve besedi. Pri frazemih, kot so npr. čez noč, hoditi za (dekletom), lahko

govorimo o nadbesednosti.

Stalnost oblike in pomena se nanaša na nespremenljivost njegovih sestavin. Enote

zunaj frazema nimajo enakega pomena kot v njem, postanejo proste ali navadne

besedne zveze. Stalnost oblike znotraj frazema je lahko: oblikoslovna (rožice saditi

in ne rožice posaditi), besedotvorna (kot iz škatlice in ne kot iz škatle), skladenjska

(ustreliti kozla in ne kozel je ustreljen), sestavinska (gledati kot tele v nova vrata in

ne gledati kot krava v stara vrata).3

Vsota pomenov sestavin ni enaka celovitemu pomenu frazema. Temu pravimo

neizpeljivost pomena celote iz pomenov sestavin, navaja Kržišnik (1994). V

nekaterih frazemih celo nobena od sestavin ne nastopa v svojem slovarskem

pomenu, npr. pometati pred svojim pragom. Govorimo o nepredvidljivosti pomena

– gre za frazeme, katerih sestavine se pojavljajo le v frazemih, niso pa del siceršnje

3 Frazem pa kljub temu ni popolnoma nespremenljiv, saj so dovoljene spregatvene, časovne,

naklonske in sklonske spremembe ter nekatere frazeološke različice (Kržišnik 1994: 94–98).

7

rabe, in prenesenosti pomena; opazne so primere (lije kot iz škafa), metafore (skočiti

si v lase), metonimije (vrteti jezik), simbolne vrednosti sestavin (priti na psa – pes

kot simbol slabega življenja). Motivacijska ali vzročna zveza med pomeni sestavin

pokaže, da lahko poleg prvotne (genetične) povezave obstaja tudi sočasna

(asociacijska) povezava, npr. frazem hoditi po ovinkih je podprt s pomenom

ovinkariti. Ekspresivnost frazemov je posledica pomenskih premikov in oblike. Kot

posledica oblike se odraža v rimi, asonanci in ritmiziranju (na jeziku med, v srcu

led), posledica pomenskih premikov pa v denotativnem in konotativnem pomenu

(izdihniti dušo ʻumretiʼ) (Kržišnik 1994: 9195).

1.3 Pomen in raba frazeoloških enot

Erika Kržišnik (1994) navaja, da je pomen v frazeologiji lahko konotativen ali

denotativen. Denotativni pomen označuje pomen, ki ni odvisen od sobesedila ali

situacije. Je konstanten in je osnovni pomen nekega izraza. Konotativni pomen pa

označuje pomen, ki je subjektivno variabilen in vključuje emotivne sestavine. To

ponazarja s primerom za konotativni pomen boljša polovica, ki sicer poimenuje isto

kot žena, je pa njegov dodatni pomen (vsaj) ironičen (Kržišnik 1994: 95). V

frazeologiji so pogostejše konotativne pomenske lastnosti. Te so lahko podane z

obliko (z zvokom, rimanjem, ritmiziranjem, manjšalnicami), lahko so ekspresivne

(kot iz škatlice), simbolične (konotirane na simbolični pomen, npr. pes, srce) in

evalvacijske ali vrednotenjske (negativna vrednostna konotacija, npr. zabrusiti v

obraz). Konotacija je lahko pridobljena (adherentna) in stalna (inherentna). Ravno

pomen frazema pa določa njegovo primerno rabo (Kržišnik 1994: 91102).

Uporabnik mora za primerno rabo poznati frazem in njegov pomen.

Po ugotovitvah Jemec Tomazin (2013) so danes frazemi najpogosteje rabljeni v

neumetnostnih besedilih, in sicer v publicistiki. Frazemi se pojavljajo tudi v

poljudnoznanstvenih besedilih, pri katerih se besedila delijo na revijalni in

učbeniški tip. V slednjih frazeme najdemo le redkokdaj. Tudi v znanstvenem jeziku

frazemi niso pogosti. Ker znanstvena besedila težijo k objektivnosti, brezčutnosti

in nazornosti, hkrati pa izpolnjujejo svojo obvestilno in spoznavno vlogo, se v njih

frazemi načeloma ne uporabljajo. V zadnjem času pa je zaradi težnje po

razbremenitvi hermetičnega besedila in spodbuditvi bralca možno zaslediti porast

8

uporabe le-teh, še zlasti v pravu in medicini (Jemec Tomazin 2013: 81). Pogosta

raba frazemov v vsakdanjem sporazumevanju pa je odvisna od govornega položaja

udeleženca. Kržišnik (1994) ugotavlja, da je njihova raba pogostejša v nerutinskih

govornih položajih, ki so čustveno obarvani. Pogostost rabe frazemov je tudi

individualno različna. Znane so s t. i. frazeološke prenovitve, pri katerih je lahko

posamezna sestavina spremenjena, vedno pa je prisotno pojasnilo v sobesedilu, ki

omogoča prepoznavanje prenovitev. Tako se v vsakodnevni komunikaciji ali jeziku

publicistike srečujemo s spremenljivostjo oblike frazemov. Le-ta je lahko besedilna

ali sistemska. Toporišič (1973/74) pravi, da je spremenljivost besedilne oblike rabe

lahko sklonska (boljša polovica < boljše polovice), spregatvena (pustim na cedilu

< pustiš na cedilu), časovna (mlati/mlatil bo/mlatil je prazno slamo) in naklonska

(nalij si/nalil si je čistega vina). Med sistemske frazeološke variante in različice pa

lahko uvrstimo oblikoslovne (zabrenkati na druge strune/drugo struno – številska

različica, vreči/metati v obraz – vidska različica), sestavinske (obrati do kosti/obisti,

iti na led/limance) in skladenjske (garati kot (črna) živina – fakultativna sestavina

frazema, od nog do glave/od glave do nog – besednoredna).

1.4 Pravopisno vprašanje frazeoloških enot

Raba velike in male začetnice pri izlastnoimenskih pridevnikih v slovenskem jeziku

spada v skupino pravopisno problematičnih besed (Jakop 2009: 73). S

frazeološkimi enotami sta povezana dva pravopisna problema, in sicer vprašanje

male in velike začetnice ter pisanje besed skupaj oziroma narazen. Glede na dejstvo,

da se pri frazemih iz grško-rimske mitologije pojavljajo enote, katerih sestavine so

izlastnoimenski derivati, je pravopisnemu vidiku zapisovanja z veliko ali malo

začetnico treba posvetiti posebno pozornost.

V frazeoloških enotah, obravnavanih v sklopu magistrskega dela, se kot sestavine

pojavljajo osebna lastna imena (hoditi od Poncija do Pilata, med Scilo in Karibdo),

svojilni pridevniki iz osebnih lastnih imen (ahilova/Ahilova peta) in zemljepisna

imena (nositi sove v Atene). Kržišnik (1992/93) opozarja, da pomenske podstave

frazemov tipa ahilova/Ahilova peta ne smemo razumeti kot ʻpeta od Ahila’, ampak

kot človekova šibka točka, kakor je bila peta ranljiva točka Ahila. To pomeni, da je

9

lastnoimenskost na ravni identifikacije deloma še prisotna, kar dovoljuje vsaj

variantno pisanje takih zvez. Vzpostavljena je torej relacija do frazemov, kjer se kot

sestavine pojavljajo osebna lastna imena in zemljepisna lastna imena, ki pa se

najpogosteje pišejo z veliko začetnico (Kržišnik 2003: 232).

V Slovenskem pravopisu (2001) je omenjena problematika navedena v dveh

paragrafih, pri čemer je v ospredju nanašanje na duhovno last (priporočljivo je

pisanje z veliko začetnico) oz. ločevanje vrste (priporočljivo je pisanje z malo

začetnico).

SP 2001: Paragraf 115

Slika 1: Izsek iz Slovenskega pravopisa (§ 115)

10

SP 2001: Paragrafi 157, 158 in 159

Slika 2: Izsek iz Slovenskega pravopisa (§ 157, § 158, § 159)

Izlastnoimenska motivacija je skupna lastnost pridevnikov, pri katerih opazimo

neenotnost zapisa z veliko oz. malo začetnico; gre torej za izpeljavo iz osebnega,

stvarnega ali zemljepisnega lastnega imena s priponskimi obrazili -ov/-ev, -in, npr.

Ariadnin (< Ariadna), Ahilova (< Ahil), Avgijev (< Avgij). Raba začetnice pri

izlastnoimenskih pridevnikih s priponskimi obrazili -ski, -ovski/-evski, -anski ni

problematična, npr. drakonski (< Drakon), prometejski (< Prometej).

Jakop (2009) opozarja tudi na termin izlastnoimensko izrazje, s katerim se označuje

»iz osebnih, zemljepisnih ali stvarnih lastnih imen nastalo eno- ali večbesedno

strokovno izrazje« (Jakop 2009: 74), npr. apolon ʻvrsta metulja’ (< bog Apolon) in

hermafrodit ʻdvospolnik’ (< Hermafrodit).

Pridevnik Ahilov lahko navedemo kot primer za:

(a) ) del proste besedne zveze (Ahilov ščit),

(b) sestavino stalne besedne zveze (Ahilova kita ʻkita, ki povezuje mečno mišico s

petnico’) in

(c) ) frazem (Ahilova peta 'slabost ali šibka točka') (Jakop 2009: 74).

Erika Kržišnik (2003) ugotavlja, da enotnosti ni, mogoče pa je izpeljati naslednji

sklep: za zglede z osebnimi imeni velja deloma pisanje z veliko, deloma z malo

začetnico; zgledi s prekategoriziranim svojilnim pridevnikom iz lastnega imena se

pišejo variantno, z veliko ali z malo; zgledi iz zemljepisnih lastnih imen se pišejo z

11

veliko začetnico.4 Vendar to zamaje dejstvo, da se rubikon z malo začetnico

pojavlja pod pomenom ʻmeja, mejnik’, kar bi narekovalo pisavo prestopiti rubikon

(Kržišnik 2003: 233). Rabo začetnice v teh enotah lahko danes spremljamo v

elektronskih korpusih, npr. v korpusu Gigafida.5 Analiza kaže, da je raba neenotna,

vendar ne moremo spregledati težnje po rabi velike začetnice. Neenotnost, kot

ugotavlja Kržišnik (2003), lahko razložimo kot prepuščanje odločitve o rabi

piscem. O nenatančnosti govori tudi Jakop (2009), ki navaja, da je uporaba svojilnih

pridevnikov, s katero se ukvarjajo slovenski pravopisi od Levca dalje, ob

upoštevanju sodobnih jezikoslovnih spoznanj nenatančna.

Iz zgodovine normiranja izlastnoimenskih pridevnikov lahko razberemo, da so se

do izdaje Slovenskega pravopisa leta 1962 vsi pridevniki na -ov/-ev, -in, ki so

izpeljani iz lastnega imena, pisali z veliko, pridevniki na -ski, -ovski/-evski, -anski

pa z malo začetnico. Raziskava, ki jo je Jakop predstavila v članku Osvetlitev rabe

velike oz. male začetnice pri izlastnoimenskih pridevnikih (2009), v katerem je

pregledala gesla pod črko A v vseh pravopisnih slovarjih, je pokazala, da so se

izlastnoimenski pridevniki na -ov/-ev, -in zapisovali z veliko začetnico, ne glede na

to, ali je bil pridevnik del proste besedne zveze in je ohranil svoj pomen ali pa je bil

pridevnik sestavni del frazema (Jakop 2009: 75). Táko nakazovanje se je ohranilo

vse do danes. Izlastnoimenski pridevniki, ki niso svojilni in imajo priponsko

obrazilo -ski, -ovski/-evski, -anski, so se brez izjeme zapisovali z malo začetnico.

Kasneje (SP 1962) je novo pravilo poleg že ustaljenega dopuščalo tudi pisanje

izlastnoimenskih pridevnikov z malo začetnico, in sicer salomonov pečat, marijini

laski. Pri frazemih se v gradivu iz petdesetih in šestdesetih let 20. stoletja v večini

potrjuje raba velike začetnice. Slovarski del zadnjega pravopisa potrjuje obstoj

velikega števila dvojnic, mnogih celo prednostno zapisanih z malo začetnico (Jakop

2009: 78). Trenutno veljavni Slovenski pravopis (SP 2001, 2003) kaže na razširitev

pomenskih skupin pri rabi male začetnice izlastnoimenskih pridevnikov na -ov/-ev,

-in pri poimenovanjih za duhovno last (pitagorov/Pitagorov izrek), kulturno

tematiko (ahilova/Ahilova peta), bolezni (parkinskonova/Parkinskonova bolezen),

4 Velja za frazeološke zglede, najdene v SP 2001.

5 Korpus Gigafida vsebuje 1,2 milijarde slovenskih besed, zbranih na podlagi slovenskih besedil

(časopisi, revije, internet, stvarna besedila …) med letoma 1990 in 2011 (prim. Gantar 2013).

12

dele telesa (adamovo/Adamovo jabolko) in izume (papinov/Papinov lonec). Prim.

Jakop 2009: 78.

Rezultati analize pridevnika Ahilov (Jakop 2009), ki so pokazali, da je pridevnik

Ahilov zapisan z veliko začetnico v prostih besednih zvezah in z malo ali z veliko

v besedni zvezi ahilova tetiva ali ahilova peta, so pričakovani. Pri slednjih lahko

zasledimo tudi zapis z veliko začetnico, kar kaže na omenjeno pravopisno

problematiko. Napačno bi bilo sklepati, da gre za navado zapisovanja pridevnika iz

lastnega imena v stalnih besednih zvezah z malo začetnico, v frazemih pa z veliko,

saj najdemo v mnogih besednih zvezah le zapis z veliko začetnico. Pomembno je,

da je jezikovnemu uporabniku jasna ločnica med rabo pridevnika v svojilnem

pomenu in drugimi pomeni.

1.5 Frazeološke enote v zbirkah in slovarjih

Na Slovenskem smo že na prehodu 16. in 17. stoletja dobili samostojno zbirko

frazeološkega gradiva, prvenstveno pregovorov oz. paremioloških enot,6 ki jih je

zbral znani slovaropisec Hieronim Megiser: Paroemiologias: Sententiae

insigniores (1592) in Paromeiologia Polygllottos, hoc est Proverbia et Sententiae

complurium linguarum (1603) (prim. Ulčnik 2015). Nadaljnje frazeološke zbirke

so nastajale z zbiranjem t. i. pregovornega gradiva, ki so ga objavljali v tedanjih

časopisih. Pomembno vlogo pri zbiranju in razvrščanju slovenskega frazeološkega

gradiva je v 18. stoletju imel slovničar Oswald Gutsman. V 19. stoletju je nastala

zbirka Pregovori, prilike in reki Frana Kocbeka (1887), v prvi polovici 20. stoletja

pa Slovenski pregovori, reki in prilike Frana Kocbeka ter Ivana Šašlja (1934).7 Prvi

frazeološki slovar, v katerega je bila vključena tudi slovenščina, je Frazeološki

slovar v petih jezikih (1960)8 Josipa Pavlice. Frazeologija se je v slovanskem

prostoru proti koncu 20. stoletja še bolj pospešeno razvijala, kar je vplivalo tudi na

večje povpraševanje po frazeoloških priročnikih in leksikografskih delih (prim.

6 Paremiologija je veda, ki preučuje pregovore in njim sorodne enote (prim. Ulčnik 2015).

7 Nekaj frazeološkega gradiva je bilo zbranega tudi v osnovno- in srednješolskem učbeniškem

gradivu iz 19. stoletja (prim. Ulčnik 2015).

8 Slovar podaja 4000 fraz za slovenski, hrvaški, latinski, nemški, francoski in angleški jezik (prim.

Suhadolnik 1961).

13

Ulčnik 2015). Frazeologija mora v slovarjih slediti strokovnim merilom

(udejanjanje aktualnih frazeoloških spoznanj). Ključnega pomena so slovarski

uporabniki, ki imajo svoja pričakovanja glede vključenosti in prikaza frazeologije.

Frazeološko gradivo9 se že od nekdaj pojavlja v splošnih slovarjih. Prva večja

zbirka je navedena že v Gutsmanovem nemško-slovenskem slovarju (1789), v

Cigaletovem dvojezičnem slovarju (1860) in v Pleteršnikovem dvojezičnem

slovarju (1894/95). Frazeološke in pregovorne enote se je v slovarjih že od nekdaj

prepoznavalo kot specifično gradivo, ki zahteva posebno opozorilo. Ob današnjem

razvoju frazeoloških podatkovnih baz je porasla težnja po samostojnem

obravnavanju tovrstnih enot, in sicer v specializiranih slovarjih. Specializirana

slovarja, ki prikazujeta frazeološke enote, sta Frazeološki slovar v petih jezikih

(1962) Josipa Pavlice in Slovar slovenskih frazemov (SSF) Janeza Kebra, ki je izšel

leta 2011. Leta 2015 je ta slovar doživel tudi spletno izdajo, do katere dostopamo

na spletišču Fran. SSF je priročnik za raziskovanje slovenske in tudi slovanske

frazeologije, frazeoloških modelov in razvoja frazeološkega modela. Ob naštetih

virih pa si lahko uporabnik pri iskanju in razlagi aktualnih frazeoloških enot pomaga

tudi s prostim slovarjem žive slovenščine Razvezani jezik (prim. Gantar 2013).

1.5.1 Frazeološke enote iz grško-rimske mitologije v SSKJ

Eden temeljnih virov slovenske frazeologije je Slovar slovenskega knjižnega jezika,

ki je nastal na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

(19701991).10 Leta 2014 je izšla druga izdaja Slovarja slovenskega knjižnega

jezika. Je slovar srednjega obsega, posebnost tega priročnika pa je, da lahko

frazeološke enote najdemo v razdelku frazeološko gnezdo, označenim s polnim

krogcem (●). Pred uvedbo frazeološkega gnezda v SSKJ je imela frazeologija pri

9 V 19. stoletju so v okviru paremiologije, ki se ukvarja s pregovori in podobnimi enotami,

obravnavali tudi frazeme v ožjem pomenu besede. Danes je stanje v slovenskem strokovnem

prostoru ravno obratno: frazeologija je jezikoslovna disciplina, ki v širšem pojmovanju zajema tudi

pregovore (prim. Ulčnik 2015).

10 Splošni enojezični slovar, ki prav tako vključuje frazeologijo in paremiologijo, je Glonarjev Slovar

slovenskega jezika (1936).

14

sestavi slovarja manj pomembno vlogo, obstoječe frazeološko gradivo pa funkcijo

ponazarjalnega gradiva. V leksikografskem smislu je bila uvedba frazeološkega

gnezda in tako posebnega razdelka za prikaz frazeologije velik korak naprej.

Strokovnjaki so podali nekaj kritik na nizko slovarsko obvestilnost frazeologije in

neslovarski prikaz frazeoloških enot v SSKJ. Diskusije potekajo tudi glede

vprašanja o količini frazeoloških enot, ki naj bi bile upoštevane v slovarju.11 Cilj je

opisati aktualno in realno rabo besedja, vendar merilo pogostosti rabe ni merodajni

filter za vključitev enote (prim. Jakop 2014).12 Ugotovimo lahko, da v splošnem

slovarju, torej v SSKJ (spletna izdaja 2014), najdemo npr. frazem jabolko spora,

razdora pod iztočnico jabolko, in sicer v frazeološkem gnezdu, dodan je

kvalifikator knjiž. in razlaga pomena ʻstvar, ki je vzrok spora, razdora’; zveze

Eridino jabolko v SSKJ ni, prav tako niso vključene tudi naslednje frazeološke

enote: Ibikovi žerjavi, nositi sove v Atene in drakonski ukrep.

Sistem slovarskega označevanja v SSKJ poleg uvedbe gnezd narekuje tudi uporabo

kvalifikatorjev, npr. ekspr. za ʻekspresivno’. Jakop (2014) glede tega navaja, da so

frazeološke enote stilistično zaznamovane, torej je oznaka ekspresivno v SSKJ

preobširna, saj je ekspresivnost ena od temeljnih definicijskih lastnosti frazeologije

(prim. Jakop 2014).

Na portalu Fran najdemo frazeološke enote, ki so predmet tega magistrskega dela,

znotraj ali izven frazeološkega gnezda. Če npr. iščemo zvezo Avgijev hlev in v

iskalnik vnesemo enoto Avgijev, opazimo, da najdemo zvezo Avgijev hlev pod

iztočnicama Avgijev in hlev. Na podlagi iskanja ugotovimo, da je na Franu dvanajst

pojavitev,13 in sicer v SSKJ (2 zadetka), v Slovenskem pravopisu (spletna izdaja

2014, 1 zadetek), v e-pravopisnem slovarju (1 zadetek), v Slovarju slovenskih

frazemov (6 zadetkov) in v arhivu (2 zadetka).

11 Pri izdelavi izhodiščnega slovarskega geslovnika je pomembna pazljivost, da ne izgubimo

frazeoloških enot, katerih sestavine več ne živijo kot samostojne besede ali so redke v rabi (prim.

Jakop 2014).

12 Strokovnjaki so v SSKJ zajeli frazeologijo s t. i. metodo gostih zapisov (prim. Jakop 2014).

13 Sestavki z zadetki zunaj (pod)iztočnic.

15

Pri obeh pojavitvah v SSKJ se zveza pojavi v pomenu ʻneurejen, umazan prostor’,

na obeh mestih je označena s kvalifikatorjema knjiž. in ekspr.,14 le da je pod

iztočnico Avgijev opozorilo o rabi v zvezi, pri iztočnici hlev pa je enota navedena v

frazeološkem gnezdu (prim. sliko 3).

Slika 3: Izsek iz spletišča Fran (Avgijev)

Če v iskalnik vpišemo npr. pridevnik Damoklejev, se nam na Franu prikažejo trije

zadetki v SSKJ (v okviru iztočnic Damoklejev, meč in viseti). V enem primeru

najdemo zvezo Damoklejev meč v pomenu ʻnenehno preteča nevarnost’, v dveh pa

je prikazana raba nad glavo mu visi Damoklejev meč v pomenu 'je v nenehno preteči

nevarnosti'; pod iztočnicama meč in viseti je zveza navedena znotraj frazeološkega

gnezda.

Slika 4: Izsek iz spletišča Fran (Damoklejev)

14 Zveza je v Slovenskem pravopisu označena s kvalifikatorjem slabšalno.

16

/…/

Slika 5: Izsek iz spletišča Fran (meč)

/…/

Slika 6: Izsek iz spletišča Fran (viseti)

Na podlagi tovrstnih iskanj pridemo do ugotovitve, da so lahko analizirane

frazeološke enote v SSKJ prikazane v frazeološkem gnezdu ali izven njega; v

slednjem primeru so dodatno opredeljene s formulacijo o rabi v zvezi.

Frazemov pa vendarle ne smemo zamenjevati s termini, ki jih najdemo v

terminološkem gnezdu (označenem s ♦). Ahilova kita je npr. besednozvezni

strokovni izraz s področja anatomije in ne frazem.

Slika 7: Izsek iz spletišča Fran (Ahilov)

Jakop (2014) poudarja, da je v rabi več frazeologije, kot je je zapisane v slovarjih.

Na to kažejo tudi primeri frazemov iz grško-rimske mitologije, ki v slovar niso

vključeni. Pomenska celovitost in ekspresivnost frazeoloških enot zato zahteva

natančno analizo rabe in premišljeno slovarsko obdelavo.

17

1.5.2 Frazeološke enote iz grško-rimske mitologije v SSF

V Slovarju slovenskih frazemov Janeza Kebra (v nadaljevanju: SSF), ki je v tiskani

izdaji izšel leta 2011 (v spletni različici pa leta 2015), frazeme najdemo po glavnih

iztočnicah.15 Frazeološki slovar ima tako vse frazeološke sestavke z enako glavno

iztočnico obravnavane pri glavni iztočnici, pri neiztočniških sestavinah pa so

navedeni frazemi s kazalko na glavno iztočnico (enako velja tudi za variante

frazemov) (prim. Keber 2000).

Če želimo poiskati frazem Eridino jabolko, bomo za glavno iztočnico izbrali

jabolko in ne Erida ali prilastek Eridino. Iskalnik na spletišču Fran pa nam kot

zadetek navede vse frazeme s sestavino jabolko (ádamovo jábolko, Éridino jábolko,

jábolko razdôra, jábolko spóra, jábolko sváde, spórno jábolko, tŕgati/utŕgati

jábolko z drevésa spoznánja, ugrízniti v kíslo jábolko, zagrísti v kíslo jábolko) z

ustreznimi naglasnimi znamenji. Tako izberemo iskani frazem in v naslednjem

koraku razberemo možne različice tega frazema (jabolko spora, jabolko razdora),

pomen frazema, konkretne zglede rabe in izvor frazema, pri katerem so sestavine,

pomembne za določeno iztočnico, obarvane drugače. Keber podaja tudi tujejezične

ustreznice. Nadalje navaja različice frazema in kazalke do povezave iztočnice, pri

kateri lahko najdemo informacije o pomenu in izvoru. Iztočnica je opremljena tudi

s kvalifikatorji.

Frazeološko gradivo je v knjižni obliki razvrščeno po abecednem vrstnem redu. V

spletni različici abecedni vrstni red ni prvenstven, ker iščemo neposredno v

iskalniku. Vsak frazem je naveden tolikokrat, kolikor sestavin vsebuje.16 Iztočnice

in frazemi so zapisani z malimi črkami in krepko. Variante frazemov so podane v

okroglem oklepaju, fakultativne sestavine pa v oglatem oklepaju. Slovarski

sestavek vsebuje frazem v izhodiščni, osnovni slovarski obliki, in sicer pri

glagolskih zvezah v nedoločniku, pri samostalnikih in pridevnikih v imenovalniku,

zvrstne, stilne ter slovnične oznake, ki se po pisavi in velikosti črk ločijo od frazema

in iztočnic. Slovarski sestavek Slovarja slovenskih frazemov podaja razlago ali več

15 Pri glavnih iztočnicah ima vedno prednost samostalnik, sledijo mu pridevnik, glagol, prislov,

zaimek in števnik (Keber 2000: 94).

16 Kot sestavine štejemo samostalnik, pridevnik, glagol, prislov, zaimek in števnik.

18

razlag, ponazoritve z besedilnimi oblikami,17 podatke o nastanku in izvoru ter

tujejezične (angleške, češke, francoske, hrvaške, srbske, italijanske, nemške,

poljske in slovaške) ustreznice (prim. Keber 2000).

Zgradba slovarskega sestavka v Slovarju slovenskih frazemov (knjižni slovar):

Slika 8: Zgradba slovarskega sestavka v Slovarju slovenskih frazemov (Keber 2015: 31)

Vseh frazeoloških enot, ki so obravnavane v tem magistrskem delu, v SSF nisem

našla. Konicka (2012) ugotavlja, da v SSF najdemo enote, kot so Eridino jabolko

(v SSKJ je ni), iti v Rim, Avgijev hlev, Damoklejev meč, ne pa tudi stalnih besednih

zvez, kot so Ibikovi žerjavi, Elektrin kompleks in Prokrustova postelja. V SSF so

zastopane pravopisne, oblikoslovne, leksikalne in sestavinske različice frazemov.

Dokaj dosledno so prikazane pravopisne različice, npr. Sizifovo (sizifovo) delo,

17 Zgledi so iz gradiva Kartoteke za SSKJ, iz elektronske besedilne zbirke BESEDA ali drugih pisnih

ali ustnih virov (prim. Keber 2000).

19

čeprav ne pri vseh frazemih (frazem Avgijev hlev je brez različice). Prav tako v SSF

nimajo vsi frazemi nakazanih možnosti spremembe števila (Avgijev hlev nima

oznake za možnost množinske uporabe, čeprav jo zgledi iz korpusov potrjujejo)

(prim. Konicka 2012). Zgradba slovarskega sestavka v spletni različici Slovarja

slovenskih frazemov je prikazana spodaj, pri čemer smo iskali iztočnici Avgijev in

hlev. Ugotovimo, da se spletna različica ujema z zgradbo slovarskega sestavka v

tiskani obliki. Pod iztočnico najdemo kazalko na glavno iztočnico, stilne in zvrstne

oznake, razlago, pomensko enake in sorodne frazeme, ponazarjalne zglede, izvor

frazema, tujejezične ustreznice in glagolske različice s kazalko na povezavo.

20

Slika 9: Zgradba slovarskega sestavka Slovarju slovenskih frazemov (spletna različica)

Ugotovili smo, da frazeološke enote iz grško-rimske mitologije najdemo v splošnih

in specializiranih (frazeoloških) slovarjih. V SSKJ so navedene kot ponazarjalno

gradivo ob pojasnilu o rabi v zvezi ali pa se pojavijo v frazeološkem gnezdu. V SSF

so frazeološke enote prikazane bolj podrobno, najdemo pa jih po (glavnih)

iztočnicah; podana je razlaga enote, ustrezne zvrstne, stilne ali slovnične oznake,

ponazoritev rabe, izvor frazema, podatek o motivu nastanka in tujejezične

ustreznice.

21

2 MITOLOGIJA

2.1 Mitologija – metamorfoza miselnosti

Izraz mitologija je sestavljen iz enote mythos ʻzgodba ljudi’ in logos ʻbeseda’

(Ancient History Encyclopedia).18 Je veda, ki se ukvarja z interpretacijo navadno

svetih zgodb, vezanih na stanja človeka, dobro in slabo, življenje in smrt, začetke

človeštva, posmrtno življenje, bogove, nadnaravna bitja (nimfe, sirene …) in na

ljudi z nenavadnimi sposobnostmi. Prav tako pojasnjuje naravne pojave, kot so

sončni vzhod in zahod, polna luna, grom in strela itd. Miti izražajo vere in

prepričanja določene kulture o navedenih tematikah. Goljevšček (1982) navaja, da

so mit sprva dojemali kot primitivno in neznanstveno obliko človeškega življenja,

v obdobju romantike pa mu je bila pripisana posebna razvojna vloga, in sicer v

smislu, da mitična misel ni zastarela, ampak vsak čas lastna človeku (Goljevšček

1982: 5260).

Kot poudarja Armstrong (2005), miti razkrivajo naša mišljenja, strahove,

hrepenenja, alter-ege in odnose med posamezniki. Ljudje že od nekdaj ustvarjamo

mite. Neandertalci so verjeli v svet po smrti, kar kažejo predmeti, ki so jih arheologi

našli v neandertalskih grobovih. Mit in obred sta bila neločljivo povezana. Že takrat

so praljudje ustvarjali fikcijo, ki jim je pomagala soočati se s smrtjo in z višjimi

silami. Svoje bližnje so skrbno pokopavali in tako pokazali, da materialni svet ni

edina vrednota. Zveza mita in obreda pa je razpadla, ko je razpadla rodovno-

plemenska družbena ureditev (Goljevšček 1988: 12). Ljudje se od drugih bitij

razlikujemo prav po tem, da smo sposobni predstav, ki so onkraj našega vsakdana.

Armstrong v svoji monografiji Kratka zgodovina mita (2005) navaja, da smo ljudje

že od vsega začetka v življenju poskušali ustvarjati zgodbe, ki so nas postavljale v

širši kontekst. Nadalje Armstrong razmišlja o človeškem umu, ki je sposoben

ustvarjanja zamisli in doživetja, ki jih ne moremo pojasniti. Človekova domišljija

ima izjemen pomen; tako je torej mit lahko resničen ali neresničen: »Mit je bil

tertium quid, ni bil ne resničen ne neresničen« (Veyne 1998: 49). Prav iz domišljije

18 Vir: https://www.ancient.eu/mythology (11. 11. 2017).

https://www.ancient.eu/mythology/

22

izvirata tudi religija in mitologija. Mitologije so neločljivo povezane s starimi

verstvi; dajejo jim mikavnost, izvirnost in tehtnost, kar je nepogrešljivo za njihov

razvoj in razcvet; bogatijo kult in svetosti dajejo bistveno prvino, strah (Schmidt

1995: 5). Neandertalski grobovi nakazujejo, da mit skoraj vedno izhaja iz strahu

pred izumrtjem. Hkrati pa je mitologija tesno povezana z obredi in daritvenimi akti.

Zgodovina mita pravi, da najmogočnejši miti pričajo o človekovih skrajnostih.

Prisilijo nas, da spoznamo svoje fizične in mentalne sposobnosti. Mit ni zgodba,

pravi Armstrong (2005), ki bi bila sama sebi namen. Uči nas, kako naj se vedemo.

Veyne v knjigi So Grki res verjeli v svoje mite (1998) odpira vprašanje, kako so

lahko Grki verjeli legendam. Najbolj razširjen verovanjski način je tisti, pri katerem

verjamemo iz zaupanja do nečesa ali nekoga drugega. »Verjamem, da obstaja

Tokio, četudi tam še nisem bil, ker ne vem, kakšen interes bi imeli zemljepisci ali

potovalne agencije, da bi me vlekli za nos?« (Veyne 1998: 49). Veyne navaja, da je

diereza med časom pred zgodovino in današnjim časom takšna, da govori o mitu

samem, ki izraža neko resnico. Mit se je dvignil nad prozo, epiko in dramatiko,

komedijo, je večen in je preživel vse. Kot trdi Veyne, je mit pragmatični žanr

razreševanja imbroglia,19 ki nastaja iz interference dveh različnih ideoloških

sistemov. Mit je kalup, skozi katerega je mogoče marsikaj procesirati. V svoji

monografiji Veyne razmišlja, kako je mogoče hkrati verjeti in ne verjeti v mite in

kako pripadniki družbe preklapljajo iz enega stanja v drugo, ne da bi to povzročalo

družbeno neskladje. Razlaga problema verjetno tiči v nedoslednosti oz. v tem, da

mit pripada različnim resničnostnim stanjem – v mit verjamemo glede na počutje

in dejavnosti. V mitu marsikdaj vidimo družben pripomoček, institucijo, ki pomaga

reševati ideološke probleme. Če mit po svoji strukturi ne bi bil tako odprt za

interpretacijo, tudi ne bi mogel opravljati svoje urejevalske funkcije (Veyne 1998:

239241).

Philosophia parennis ali večna filozofija, kot jo poimenuje Armstrong v Kratki

zgodovini mita, je vera v to nevidno, a vendar veličastno resničnost, ki napaja

mitologijo, obredje in ureditve družb. Ta filozofija nas želi naučiti, da so božanstva

na tem svetu le različica mnogokrat potenciranih replik, arhetipa vzorca, ki ga

srečamo v vzporednem kozmosu. Danes marsikdo zmotno misli, da je bila včasih

19 Ang. zmešnjava, zmeda (PONS).

23

mitologija to, čemur danes rečemo teologija. Večinoma je govorila o človeških

izkušnjah. Mitologije tudi ne smemo enačiti s pravljicami in ji pripisovati

enoznačne konotacije, saj je mit po besedah Goljevšček (1988) mreža, ki iz kaosa

kreira kozmos. Je kulturni model, ki človeku omogoča funkcijo (Goljevšček 1988:

7). Sprva so ljudje celo verjeli, da so bogovi človeška bitja in med njimi ni bilo

ontoloških razlik. Pomagali so jim najti mesto in vlogo v svetu. Transcendentno je

človeka vedno vznemirjalo in zanimalo. Ko doživimo trenutek vznesenosti ali

sreče, se nam zdi, da živimo bolj polno. Takšne trenutke pa lahko najdemo v religiji,

v glasbi, poeziji, športu in še čem. Praviloma bi ti občutki ekstaze morali biti

prisotni tudi ob srečanju z obupom ali s smrtjo. Če to mitu, ki smo si ga izbrali, ne

uspe, je umrl. Mitologija je igra, sad domišljije, ki negativnemu momentu služi kot

metamorfoza v novo, boljšo rešitev. Ljudje smo edina bitja, ki obdržijo smisel za

igro, navaja Armstrong (2005). Razmišljamo o različnih možnostih, otroci gradijo

namišljene svetove in obvladamo različne umetnosti, v katerih ni pravil in razuma.

»Mit je torej resničen zato, ker je učinkovit, in ne zato, ker bi podajal resnična

dejstva« (Armstrong 2005: 918). Če hočemo vedeti, ali mitologija predstavlja

resničnost ali fikcijo, se moramo najprej odločiti, ali so miti zgolj prazne zgodbe ali

modificirana zgodovina.

2.2 Pojem mita

Nemogoče je določiti natančno definicijo mita, a to stroki ni preprečilo, da ne bi

razvila razumnih teorij o pomenih in interpretacijah mitov, največkrat zadevajoč

njihov izvor. Ni teorije, ki bi lahko zavzela in pojasnila vse mite. Le-ta je lahko

preobširna, da postane nesmiselna, ali pa je preveč natančna, da je veljavna le za

skupino ali za posamezen mit.20 Beseda mit izhaja iz grške besede mythos, ki

pomeni ʻbeseda’, ʻgovor’, ʻzgodba’, ʻpravljica’. Mit je mogoče predstaviti na

različne načine. Mit je lahko zgodba, ki je povedana ustno, zapisana ali celo

upodobljena v kipu, sliki, glasbi, dramatiki (Morford 2003: 3).

20 V Snojevem etimološkem slovarju (prim. Fran) je v okviru iztočnice mit navedeno: Prevzeto po

zgledu nem. Mythos in lat. mȳthos iz gr. mȳthos ‛zgodba, pripoved, povest, govor, dogodek,

zgodovina’, kar je verjetno sorodno z gr. mýdzō ‛stokam’ (Kl, 495, Fr II, 264), nperz. mōja

‛tožba’, pslovan. *my̋ slь, sloven. mȋsel (Po, 743).

24

Mit je bil sprva razumljen kot zgodba, povezana s politeizmom in vplivom le-tega

na človeštvo, medtem ko imata saga ali legenda korenine v dejanskih zgodovinskih

dejstvih. Meje med mitom, sago, legendo in pravljico so v praksi velikokrat

nedoločljive. Skozi čas se je dojemanje mita spreminjalo, saj je stroka vedno znova

odkrivala nova dejstva. Mit so pred Platonom, ki ga je dojemal filozofsko-

simbolično, razlagali že v antični Grčiji, kjer so ga razumeli alegorično. Kasneje je

Aristotel o mitu govoril kot o fabuli, vendar je na koncu prevladala alegorična

interpretacija, kjer so po verovanju vsi miti odkrita podpora svečenikom

(Maletinski 2006: 13). Sodobni pogled bi mit enačil s fikcijo. V vsakdanjem govoru

dobi konotacijo nenavadnega in fantastičnega. Danes izraz mit po SSKJ

uporabljamo za nekaj, kar ni resnično. SSKJ v prvem pomenu navaja, da je mit

»izročilo, pripoved o nastanku sveta, o (nenavadnih) naravnih pojavih, bogovih in drugih

bajeslovnih bitjih«, v drugem pomenu pa je za kvalifikatorjem knjižno navedeno: »zelo

pozitivno, a nerealno predstavo o določenih dogodkih, pojavih, ljudeh«. Kontrast med

mitologijo in resničnostjo je že dolgo pereče filozofsko vprašanje. Mit je gotovo

kulturni fenomen; narejen za ustvarjanje absolutnosti v svetu minljivega. Filozofi

pravijo, da z mitom negotovost in teror obstoja postaneta znosna (Morford 2003:

4).

Večina grških in rimskih zgodb se ukvarja z bogovi, stvarjenjem, posmrtnim

življenjem in duševnostjo. Mit in religija sta povezana. Obstoječa zgodba je bila v

določenem času predmet verovanja določene skupine ljudi. Religiozni običaji in

kulti so bili del vsakdana od začetka obstoja človeka. Miti navadno ne razlagajo

dejstev zgolj dobesedno in realistično, ampak figurativno in metaforično. Miti

razlagajo izvor našega fizičnega sveta: zemlje, nebes, sonca, lune in zvezd; človeka:

sožitja med telesom in dušo; ljubezni; greha in hudega itd. Da je bil mit »gibalna

sila duhovnemu življenju«, je ugotovil tudi Sovré (2002). Grkom je mitologija

pomenila skoraj vse – združevala je vero, filozofijo in umetnost. Mit so videli na

vsakem koraku: nimfo v studencu, škrata v jami. (Prim. Sovré 2002.)

Morford in Lenardon v delu Classical Mythology (2003) predstavita teoriji

Sigmunda Freuda in Carla Junga, ki sta v svojih delih razmišljala o stvarjenju mitov.

Freudovi pogledi so izhajali iz Aristotelovih (koncept determinizma). Freudov

največji doprinos k raziskovanju mitologije je njegova interpretacija sanj, teorija

podzavesti in identifikacija Ojdipovega kompleksa (čeprav je kompleks Jungovo

25

odkritje). Freud o Ojdipu navaja, da se nas njegova vera dotakne le zato, ker bi le-

ta lahko bila naša lastna. Prerokba, izdana pred njegovim rojstvom, ga usodno

zaznamuje in preko nje ne more. Morford (2003) navaja, da so prvi spolni nagoni

nagnjeni k materam in prva sovraštva k očetom. Čeprav so danes ta občutja

potlačena, še vedno obstajajo.21

Freudovo raziskovanje in kasneje določanje simbolov sanj ga je vodilo k analizi

podobnosti med sanjami in miti. Jung je mitologijo definiral kot 'collective

uncoscious'. Razliko je napravil med individualnim nezavednim in kolektivnim

nezavednim (Verbnik Dobnikar 2003: 255). Posameznikove težave so pomembne

za individualno nezavedno, kolektivno nezavedno pa odseva politična in družbena

vprašanja. Podobe mitov je Jung poimenoval arhetipi. Tako sta Herkul in Tezej

modela, ki nas učita, kako se obnašati. Morford (2003) po Jungu navaja, da mit

poudarja psihološko odvisnost, ki jo imajo posamezne družbe do svojih tradicij in

posledično mitov (po navadi prikazane tudi v religiji, obredih, navadah).

2.3 Grška in rimska mitologija

Grška in rimska mitologija sta na prvi pogled enotni, na podlagi natančnejšega

raziskovanja pa ugotovimo, da se razlikujeta ne le po nomenklaturi bogov, ampak

tudi po konceptu likov. Antična Grčija (800 pr. n. št) je približno tisoč let pred tem,

ko jo je v 2. stoletju zasenčil čedalje bolj uveljavljeni Rim, zasnovala grško

mitologijo (zapisano v Homerjevi Iliadi) in tako počastila bogove, ki so jim po

njihovem verovanju prinašali dobro, medtem ko je bila rimska mitologija (zapisana

v Vergilovi Eneidi) uporabljena v verske namene in le prirejena po grški

predhodnici (Ancient History Encyclopedia). Takrat se je grška mitologija

latinizirala. Kot navaja Wilkinson (2009), kompleksnost mitologije kaže, da je v

svojem razvoju doživela številne spremembe, ki se odražajo v različicah mitov in

legend. Na primer Artemida, ki je bila pri Rimljanih oborožena s puščicami in je

neusmiljeno pobijala tiste, ki so žalili njene bližnje, je bila pri Grkih Tavridi,

prikazana kot boginja na vozu, ki ga vlečeta bika. V eni roki je držala baklo, v drugi

polmesec. Druga različica Artemide, ki je prihajala iz Efeza, je bila prikazana kot

21 Ojdipov kompleks je predstavljen v moški obliki, nasprotje le-tega je t. i. Elektrin kompleks.

26

netradicionalna boginja, ki je z mlekom svojih prsi hranila ljudi. Vendar je grška

Artemida kljub mešanju teh različic lovka in devica (prim. Schmidt 1995).

Zgodovinarji mitologijo nenehno predelujejo, jo spreminjajo in prilagajajo

navadam posameznih zgodovinskih ljudstev.

Glavni grški bogovi rimske ustreznice (po Schmidt 1993):

Grško ime Rimsko ime Področje

Afrodita Venera boginja ljubezni in lepote

Ares Mars bog vojne

Artemida Diana boginja lova in devištva

Atena Minerva boginja modrosti

Demetra Ceres boginja zemlje in plodnosti

Dioniz Bakh bog praznovanja in ekstaze

Had Pluton bog podzemlja22

Hefajst Vulkan bog ognja

Hera Junona boginja zakona

Hermes Merkur bog trgovine

Hestija Vesta boginja družine

Kronos Saturn bog časa

Pozejdon Neptun bog morja

Zevs Jupiter vrhovni bog

Tabela 1: Grški in rimski bogovi

Grškim bogovom so ljudje pripisovali fizično sliko človeške oblike, ki je bila

izjemnega pomena, medtem ko so rimski bogovi plod domišljije in nimajo stalne

podobe. Značilnosti bogov antične Grčije so temeljile na človeških osebnostnih

lastnostih, kot so sovraštvo, jeza, ponos, dostojanstvo ipd., značilnosti rimskih

bogov pa na dejanjih in pojmih, ki jih predstavljajo. Mitologija Grkov in Rimljanov

je nesmrtna ravno zaradi tega, ker je blizu človeškemu. Vprašanje posmrtnega

življenja v grški mitologiji ni preveč izpostavljeno; poznali so Had, vendar

mitologija ne prikazuje večjih polemik glede onostranstva; smisel življenja vidijo v

22 Pogosto zamenjan z bogom smrti (Thanatos).

27

trenutnem fizičnem svetu. V nasprotju z njimi pa so si Rimljani zagotovili prostor

tudi po smrti. Verjamejo v nebesa in v možnost posmrtnega življenja z bogovi

(Ancient History Encyclopedia). Vloga smrtnikov je bila pri obeh v manjšini. V

skoraj vsej antični literaturi in umetnosti je mogoče prepoznati sledi mitologije ali

vsaj navezovanje nanjo. Mitologija junakov je pravzaprav antična zgodovina.

Sestavili so genealogije in sistematične priročnike, da bi razložili korelacijo med

mitom in človekom. V prvih letih zapisovanja mitov je bilo avtorjem dovoljeno mit

preurediti ali si ga celo popolnoma izmisliti, upoštevajoč vzorce že obstoječih

mitov. Vsakega poznavalca grške mitologije presenečajo nenavadne in

presenetljive vsebine mitov. V njih so motivi največkrat umor, zapeljevanje, prepir,

izdajstvo, nezakonski otroci ali incest (Pinset 1985: 9–15). Grška mitologija ponuja

paleto izmišljenih bitij, tudi pošasti, ki pa jih humanisti vedno razlagajo s t. i.

surrealnim.

2.4 Mit v literaturi

Že od Homerjeve Iliade in Odiseje iz 8. stoletja pr. n. št. je mitologija nepogrešljiv

člen književnih del. Pojavlja se v obliki motivov, tematik, predelav ali simbolov.

Ovidij je preko mitologije v Metamorfozah opisoval začetke stvarstva vse do

svojega časa. Seneka je v svojih delih predstavljal predvsem praktično moralo,

temelječo na mitih; Heziod, je uredil genealogije bogov in kodificiral mitične

pripovedi. Znana je njegova didaktična pesnitev Dela in dnevi, naslovljena na

njegovega brata, z burno vsebino o prepirih zaradi dediščine. Z genealogijami

bogov so se sprva ukvarjali šolniki in drugi avtorji iz Aleksandrije. Pesniki, tragiki,

zgodovinarji in drugi umetniki so mitologijo skozi čas nenehno predelovali in

prilagajali stanju zgodovinskega obdobja. Tudi Vergil se je v epu Eneida opiral

predvsem na Homerjeva dela (Schmidt 1995: 6, 7). Olimpijske igre izvirajo iz grške

ere, ko so bile v želji po začasnem miru razpisane v znak solidarnosti in

sodelovanja. Pindar (522–443 pr. n. št.) je v Victory Odes nagovarjal šampione in

jih z mitsko vsebino poveličeval. Včasih si je mite celo izmišljeval, da so se skladali

z njegovimi ošabnimi etičnimi prepričanji (Pinsent 1985: 8–11). Tudi v slovenskem

prostoru so se avtorji nemalokrat opirali na grško-rimske mite in legende. Tone

Smolej (1991) je v svojem razmišljanju prikazal, kako mitske zgodbe vplivajo na

28

slovensko dramatiko. Že grška tragedija, ki je nastopila konec 6. stoletja, je svoj

navdih iskala v mitologiji. Očetje tragedije, ki so sprva samo povzemali takrat že

stare mite, Ajshil, Sofokles in Evripid, so ubesedili junake, njihove zgodbe in jim

pripisali življenjsko moč, s katero so močno vplivali na ljudi. Sprva »preveč splošno

evropska« (prim. Smolej 1991) mitologija je kmalu našla prostor tudi v slovenski

motiviki. Epopeji Argonavti in Odiseja sta Danetu Zajcu in Venu Tauferju služili

kot osnova za dramski deli Medeja in Odisej in sin ali svet in dom. Dramatika sta

mitom sledila po vsebini. Veno Taufer v Odisej in sin ali svet in dom poudarja odnos

oče–sin (Odisej–Telemah), ki spominja na mitsko zgodbo o iskanju očeta Odiseja.

Drama, ki mit vsebinsko spremeni, je Elektrino maščevanje Mirka Zupančiča.23

Smoletova Antigona z odsotnostjo glavnega lika (ker je po Smoletovih besedah o

njej že vse znano) dobi nove vrednote in drugačen pomen. Antigona prikazuje

dvorne reakcije, spletkarjenje in dvoreznost sestre Ismene. V Tauferjevi mistični

drami Prometej ali tema v zenici sonca je Prometej prikazan kot humanist, ki deluje

humano, za družbo, na drugi strani pa je župan Zevs, ki pooseblja zavist in

grabežljivost. Tudi v Dedalu Draga Jančarja, ki s simbolom Dedalovega tavanja in

brezizhodnosti prikaže stalinistični zapor, ki je hkrati odraz labirinta tedanje družbe

(prim. Smolej 1991).

2.5 Grško-rimski izvor besed

Besede imajo svoje prednike in potomce, vse pa se pojavijo zaradi potreb po

poimenovanju. Nekateri leksemi so avtohtoni, drugi so izposojenke oz. tujke.24

Etimologija je veda, ki se ukvarja z ugotavljanjem izvora in motivacije za

poimenovanja, ki jih uporabljamo. Tako prikazuje miselnost naših prednikov,

družbene ureditve, prelomnice, odkritja, iznajdbe ipd.

V nadaljevanju navajam nekaj leksemov, katerih izvor lahko najdemo v grškem

jeziku, hkrati pa imajo grško-rimsko (mitološko) ozadje. Zapise sem približala

23 Zupančič mit spremeni tik pred razpletom, ko naj bi Orest umoril Klitajmestro in Ajgista, a se to

v omenjeni drami ne zgodi (Smolej 1991: 91–95).

24 Tujka je beseda, ki je izposojena iz tujega knjižnega, ne nujno sosednjega in lahko že mrtvega

jezika (Snoj 2015: 2).

29

slovarskim, podala pomen25 in izvor, naveden v Slovenskem etimološkem slovarju

(Snoj 2015), v Schmidtovem Slovarju grške in rimske mitologije (1993) ali v

Jankovićevi knjigi Kdo je kdo v antiki (2004).

Primer slovarskega sestavka iz Slovenskega etimološkega slovarja (Snoj 2015):26

Slika 10: Izsek iz Slovenskega etimološkega slovarja (ksantipa)

Sledi seznam leksemov z grško-rimskim (mitološkim) ozadjem. Podatek o izvoru

je zapisan le pri tistih leksemih, ki jih zasledimo v etimološkem slovarju.

amazonka (močna, bojevita ženska)

Tujka, prevzeta preko nemščine iz gr. Amadzṓn (Snoj 2015).

Amazonke so bile ljudstvo bojevnic, živeče v Kapadokiji. Njihova vladarica je

dovolila, da se njenemu plemenu moški približajo le enkrat letno, da zaplodijo

potomstvo. Novorojenčki niso smeli biti fantki, le-te so nemudoma pobile.

Preživljale so se z ropanjem in plenjenjem, ki so mu bile tako predane, da so si

zaradi večje spretnosti pri lovu in zaradi okretnosti pri držanju loka dale izžgati

desno dojko. Še posebej so častile boginjo lova Artemido (Schmidt 1995: 23).

avrora (jutranja zarja, zora)

Eos je grška boginja zarje. Rimljani so jo imenovali Avrora. Rada se je zaljubljala

in tako pogubljala smrtnike. Imela je veliko ljubimcev in mož (Janković 2004:

108).

Zarja se pojavlja vsako jutro na obzorju, kjer sedi na vozu, ki ga vlečejo zlati konji.

Rodila je Zvezdo jutranjico (Schmidt 1995: 234).

25 Npr. po SSKJ.

26 Spletna različica.

30

dionizičen (čuten in iracionalen)

Dioniz je grški bog vinske trte in pivskega veselja, ki se je po mitu rodil iz stegna

očeta Zevsa. Znan je zlasti med ženskami, saj so zaradi njega zapuščale družine,

brezglavo blodile po gozdovih, divje plesale, mahale z ognjenimi baklami, na

vrhuncu zanosa pa trgale ujete živali na kose ter goltale krvavo meso (Janković

2004: 96).

eros (ljubezen, zlasti čutna)

Eros je grški bog ljubezni, ki naj bi se rodil že v Kaosu in spodbudil Urana in Gajo,

da se združita in ustvarita svet. Drugi viri navajajo, da je bil sin Afrodite, medtem

ko ga Homer ne omenja kot boga, ampak kot nepremagljivo fizično privlačnost,

kakršna živi med Parisom in Heleno ter Zevsom in Hero (Janković 2004: 112).

eho (poosebljenje odmeva)

Eho je lepa gorska nimfa, ki je Hero zamotila z govoričenjem, da se je Zevs lahko

posvečal svojim ljubicam. Hera je spregledala njen namen in nimfi odvzela dar

govora. Drugi mit pravi, da je bila Eho pogubljena z Narcisovo zavrnitvijo. Žalostna

se je umaknila v votlino in tako shirala, da je od nje ostal le še odmev (Janković

2004: 102).

evhemerizem (vsak tradicionalen pristop k mitom oz. verskim vrednotam)

Evhemer je grški pisec iz Sicilije, ki je razvil teorijo, da so bili grški bogovi najprej

ljudje (vladarji, junaki). Njegovo razmišljanje je bilo zelo priljubljeno med kristjani,

ki so si prizadevali uničiti poganska božanstva (Janković 2004: 114).

Evropa (celina)

V grški mitologiji Agenorjeva hči in Kamosova sestra, v katero se je zaljubil Zevs

in jo v podobi bika odnesel na Kreto. Rodila mu je tri sinove (Janković 2004: 118).

fortuna (sreča)

Italska boginja sreče, ki so jo v klasični dobi enačili z grško Tihe. Prvotno je bila

boginja plodnosti in blaginje, pozneje pa se je njeno področje razširilo na muhavost

usode (Janković 2004: 131).

31

had (kraj pod zemljo, kjer bivajo mrtvi)

Tujka, prevzeta in prilagojena preko nemščine iz gr. Háidēs27 (Snoj 2015).

Had je Kronosov in Rein sin, Zevsov in Pozejdonov brat, gospodar podzemlja in

mrtvih. Hadu niso nikdar postavljali svetišč, saj od njega niso želeli uslug ali

pričakovali pomoči. Najpogosteje so mu žrtvovali ovce (Janković 2004: 141).

Heraklova stebra (Gibraltar)

gl. herkul

herkul (zelo močen, velik človek, silak)

Herkul je sin boga Zevsa in smrtnice Alkmere. Bil je neustrašen in neobvladljiv.

Herakles je bil ljubljenec vseh bogov, ki so ga obdarovali z najdragocenejšim, kar

so imeli, le ljubosumna Hera ga je preganjala s svojim sovraštvom. Poročil se je z

Megaro, hčerjo tebanskega kralja Kreonta. Maščevalna Hera mu je tako omračila

um, da je ubil svojo ženo in otroke, misleč, da so divje zveri. Da se je očistil greha,

je moral izpolnjevati ukaze svoje sorodnika, argoškega kralja Evristeja, ki je bil

slabič in strahopetec. Zanj je v desetih letih opravil slavnih dvanajst del

(dodekathlos): 1. Nemejskega leva (Neranljivega leva, ki je pustošil po državi, je

ukrotil in zadavil, nato pa mu z njegovimi lastnimi kremplji odrl kožo. Od tedaj

namesto oklepa vedno nosil levjo kožo.); 2. Lernajsko hidro (Tej večglavi pošasti

je drugi za drugo odsekal glave in ker sta vedno na mestu ene zrasli dve novi, je

konce osmodil z ognjem. Nato je v kri ubite pošasti pomočil svoje puščice, da so

postale nesmrtne.); 3. Erimantskega merjaseca (Ujel je in na hrbtu Evristeju

prinesel divjega merjasca. Ta se je živali tako ustrašil, da se je skril v velik sod.) 4.

Kerinejsko košuto (Ujel je pobeglo zlatorogo košuto, ki je bila posvečena

Artemidi.); 5. Stimfalske ptice (Ljudožerske ptice z bronastimi kljuni, kremplji in

perjem, ki so strašile okrog jezera Stimfal v Arkadiji, je pobil s puščicami, potem

ko jih je z bronasto ropotuljo izgnal iz močvirja.); 6. Avgijev hlev (gl. Avgijev hlev.);

7. Kretskega bika (Bika, ki je pustošil po Kreti, je ukrotil in ga pripeljal v Grčijo.);

8. Diomedovo kobilo (Ubil je traškega kralja Diomeda in ga vrgel kobilam, ki so

žrle človeško meso.); 9. Pas kraljice Amazonk (Evristejevi hčeri je prinesel pas, ki

je krasil amazonsko kraljico Hipolito.); 10. Gerionovo čredo (Polastil se je črede

27 Grški leksem etimološko ni dokončno pojasnjen.

32

Geriona, ki je živel na daljnem zahodu. Za to nalogo se je moral Herakles prebiti

skozi morsko ožino med Evropo in Afriko, kjer je zgradil t. i. Heraklova stebra,

Gibraltar.); 11. Zlata jabolka Hesperid (Z daljnega zahoda je prinesel čarobna

jabolka, ki so jih čuvale Hesperide.); 12. Kerber (Herakles je odšel v podzemlje, od

koder je na dnevno svetlobo pripeljal psa Kerberja, ga pokazal Evristeju in ga nato

vrnil gospodarjem kraljestva mrtvih). (Prim. Janković 2004.)

herostat (človek, ki bi naredil vse za slavo)

V grškem izročilu nečimrn Efežan, ki je, odločen, da bo njegovo ime zapisano v

zgodovini, zažgal Artemidino svetišče, eno od sedmih čudes sveta (Janković 2004:

163).

hermafrodit (dvospolnik)

Prevzeto iz nemščine preko gr. hermaphródītos (Snoj 2015).

V grški mitologiji je Hermafrodit Hermesov in Afroditin sin (HERMes +

AFRODITa = Hermafrodit), ki je slovel po neprekosljivi lepoti. Nekoč se je kopal

v studencu v Kariji, kjer ga je opazovala in se vanj zaljubila nimfa Almakida. Ker

se ni zmenil za njeno naklonjenost, se je tesno privila k njemu in prosila bogove,

naj njuni telesi združijo v eno – moško in žensko obenem. Umetniki so

Hermafrodita upodabljali kot lepega mladeniča z dojkama ali kot Afrodite z

moškim spolnim udom (Janković 2004: 160).

kaos (nered)

Prevzeto preko nemščine iz gr. kháos (Snoj 2015).

Po mitologiji je kaos tisto, kar je bilo pred vsem drugim. Predstavljeno je kot

brezno, v 'katerega mraku in megli lebdi brezoblična zmes vseh prazačetkov'. Iz

kaosa sta nastala Tema in Noč, nato pa kozmični Eros kot naravni nagon ustvarjanja

(Janković 2004: 198).

kunktator (neodločen človek, zlasti vladar ali vojskovodja)

Fabij Maksi je bil rimski državnik in vojskovodja v drugi punski vojni. Ker pa je

odlašal z odločilno bitko, češ da je bolje najprej izčrpati Kartažane, je dobil vzdevek

kunktator (obotavljalec) (prim. SSKJ).

33

ksantipa (prepirljiva ženska)

Tujka, prevzeta prek nem. iz gr. ženskega osebnega imena Ksanthíppē (Snoj 2015).

Ksantipa je bila čvekava Sokratova žena. Oženil jo je v poznih letih in imel z njo

tri sinove. Anekdota pravi, da ga je nekoč najprej ozmerjala, nato pa še polila z

vodo, Sokrat pa je le mirno komentiral: Za grmenjem se pač ulije (Janković 2004:

219).

lukulski (obilen, razkošen, bogat)

Lukul je bil bogat Rimljan, ki se je v zgodovino zapisal kot odličen vojskovodja in

državnik. Znan je bil po razkošnem in uživaškem življenju, ki se mu je prepustil

(Janković 2004: 237).

lezbijka (ženska, ki čuti spolno nagnjenje do oseb istega spola)

Beseda je prevzeta in prilagojena iz sodobnih evropskih jezikov (Snoj 2015).

Leksem je mlad tudi v drugih jezikih in izhaja iz imena grškega otoka Lezbos, na

katerem je v 7. in 6. stol. pr. n. št. živela lirska pesnica Sapfo, ki je bila domnevno

lezbijka. Pesnila je himne in ljubezenske pesmi v različnih metričnih oblikah.28 V

Sapfini poeziji lahko zaznamo izražena nežna čustva do deklet (Snoj 2015).

mentor (pokrovitelj, svetovalec)

Beseda je prevzeta in prilagojena iz sodobnih evropskih jezikov (Snoj 2015).

V Odiseji Odisejev prijatelj in svetovalec, ki se zaradi svoje starosti ni mogel

udeležiti trojanske vojne. Junak mu je zaupal skrb za svojo hišo na Itaki ter vzgojo

sina Telemaha. Atena v podobi Mentorja večkrat bdi nad Odisejem (Schmidt 1995:

149).

mlečna cesta (ozvezdje)

Boginji Heri so nekoč, ko je spala, prinesli mladega Herakla, da ga podoji. Otrok je

potegnil tako močno, da je Hera zakričala. Iz curka politega mleka je po legendi

nastala Mlečna cesta. Herakles je malce Herinega mleka vendarle okusil, kar mu je

dalo božansko moč. Zaradi sovraštva do Herkula, je Hera, ko je bil v zibelki, nadenj

28 Po njej se imenuje ena izmed lirskih metričnih obrazcev: sapfiška kitica. Sestavljena je iz štirih

verzov, od teh so trije sapfiški enajsterci, zadnji pa petzložni adonij (Kos 2001: 150).

34

poslala dve kači, a ju je otrok vsako z eno roko zadavil. Ko ga je Zevs sprejel na

Olimp, ga je Hera posinovila. S simbolnim porodom ga je prepustila skozi svojo

obleko in mu dala svojo hčer Nebo za ženo (Janković 2004: 155). Gl. tudi herkul.

muza (umetniški navdih)

Tujka, prevzeta iz gr. moũsa (Snoj 2015).

Muze so v grški mitologiji Zevsove hčere. Bile so zavetnice znanosti in umetnosti

(Kaliopa epske poezije, Klio zgodovine, Evterpa lirske poezije, Terpsihora plesa,

Erato ljubezenske poezije, Melpomena tragedije, Talija komedije, Polihimnija

himne in Uranija astronomije). Bilo jih je devet, živele so na Olimpu in zabavale

bogove. Muze so utelešenja najvišjih človeških intelektualnih in duhovnih teženj:

človeštvu prinašajo božansko modrost in umetniški navdih. Od tod tudi

poimenovanje ʻmuzej’ (Janković 2004: 259).

narcis (vase zagledan človek)

Izraz narcis je prevzet iz nemščine (Snoj 2015).

Narcis je bil sin rečnega boga Kefiza in nimfe Lejriope. Bil je nepopisno lep in

nečimrn mladenič, ki je ošabno zavračal dvorjenje oboževalk in oboževalcev.

Bogovi so ga kaznovali tako, da se je zaljubil v lastno podobo, ki jo je zagledal na

vodni gladini in v žalosti nazadnje umrl. Na tistem kraju je pozneje zrasla narcisa.

Druga različica mita pravi, da je bil Narcis zaljubljen v svojo sestro dvojčico, ki je

umrla, on pa se je ogledoval v vodi, da bi si jo priklical v spomin (Janković 2004:

261).

prometejski (močan, velik)

Prometej je bil prerok in izumitelj, ki je ljudem podaril vir ognja, ko je s Helijevega

voza ukradel iskro in jo prenašal v votli trski. Je podoba človeka, ki venomer stremi

k napredku (Schmidt 1995: 197).

V navedenih primerih gre za poimenovanje na podlagi lastnega imena, kar pomeni,

da gre za eponime. Ti so podrobneje predstavljeni v nadaljevanju.

35

2.5.1 Eponimi

Izraz eponim je grškega izvora (epónymos) in je sestavljen iz dveh delov: epo ʻnadʼ

in ónyma ʻimeʼ. Klasična definicija, ki jo najdemo tudi v monografiji Borislave

Košmrlj - Levačič (1998), navaja, da so eponimi izlastnoimenski termini; izrazi,

tvorjeni iz lastnih imen. Manuela Cipri (2011) v članku Eponyms and word

formation processes navaja podobno definicijo. Eponimi so termini (tudi

občnoimenska poimenovanja), tvorjeni iz osebnih lastnih imen oseb, fiktivnih ali

realnih, ki so projicirani na različne stroke. V SSKJ najdemo razlago, da je eponim

pri Asircih in starih Grkih najvišji uradnik, po katerem se imenuje leto, za katero je

izvoljen, v SP pa je naveden pojasnilo, da gre za »poimenovanje po kaki osebi«.

Veliki splošni leksikon pa navaja, da je eponim »vse tisto, kar izhaja iz nekega

osebnega imena«. Razčlenitev eponimov po Beeching (1990) nam podaja tri

osnovne skupine. V prvo skupino spadajo tista imena, ki so izpeljana iz fiktivnih

imen (Ahilova peta), v drugo skupino spadajo eponimi, ki so oblikovno pridevniki

iz osebnih imen (platonski) in v tretjo pa uvrščamo vse eponime, ki so postali del

jezika v pravem pomenu besede in so izpeljani iz imen oseb, ki so obstajale ali še

obstajajo (ohm, pascal). Naj navedem nekaj primerov iz Manserjevega slovarja

eponimov (2012) s poudarkom na primerih iz grško-rimske mitologije:

– področje geografije: Atene po grški boginji modrosti, vulkan po rimskem

bogu ognja, Evropa po Evropi, Zevsovi ljubici; planeti Merkur po rimskem

bogu trgovine, Mars po rimskem bogu vojne, Jupiter po rimskem vrhovnem

bogu, Venera po rimski boginji ljubezni …;

– področje botanike: narcisa po vase zaljubljenem Narcisu, tudi narcis kot

'človek, ki občuduje samega sebe', flora in favna po Faunusu, rimskem bogu

travnikov in gozdov in Flori, rimski boginji cvetja in mladosti, iris po grški

boginji nedolžnosti Iris …;

– druga občna imena: muzej po muzah, grških boginjah navdiha, kronologija

po Kronosu, grškem bogu časa; mentor po Mentorju, Odisejevem prijatelju;

akademija po Akademosu, grškem junaku; meduza, po pošasti iz grške

mitologije, ki je namesto las nosila kače in vsakega, ki jo je pogledal v oči,

spremenila v kamen; ocean po Oceanusu, božanstveni figuri morja, satira

po satirih, moških spremljevalcih boga zabave Dioniza, katerih glava je pol

36

kozja in velikokrat tarča grobih zbadljivk, piton po pošasti Python, ki po

grški mitologiji živi v središču zemlje, apolon kot vrsta metulja po Apolonu,

grškem bogu svetlobe in pomladi ipd.

Eponimi se v svojih izvorih dotikajo grško-rimske mitologije in se pojavljajo tudi

v vsakodnevni komunikaciji, četudi njihov mitološki izvor marsikdaj zbledi.

Eponimi, ki se pogosto navezujejo na mitologijo, so skozi čas pridobili nove vloge.

Tako poimenujemo izume (saksofon po Adolfu Saxu), fizikalne zakone (ohmov

zakon po Georgu Ohmu), matematične teoreme, nagrade (Nobelova nagrada), titule

in drugo (Cipri 2011: 254). V slovenščini lahko eponimi označujejo celo različne

karakterne značilnosti oseb: jaka (neiznajdljiv, neroden človek), micka (ženska,

dekle), lenart (len človek), pavliha (hudomušen človek); poimenovanje rastlin:

magdalenščica (hruška, ki dozori julija); poimenovanje predmetov: gregorec (žepni

nož), štefan (steklenica za vino) (Vodišek, Novak 2001: 4). Ugotovimo, da lahko

eponime delimo tudi glede na izvor; na tiste, ki izhajajo iz slovenskega prostora, in

tiste, ki smo jih prevzeli iz drugih jezikov. Eponimi segajo v veliko strok, med

drugim jih lahko najdemo tudi v nomenklaturi anatomije. Karenberg (2012) v The

world of gods and the body of man: mythological origins af modern anatomical

terms ugotavlja, da veliko medicinske terminologije izhaja ravno iz klasične

mitologije. Stalne besedne zveze (npr. Ahilova tetiva) in eponimi (npr. atlas) tako

postanejo termini.29 Karenberg v svojem članku navaja mit giganta Atlasa, ki je

sodeloval v boju proti bogovom in je moral po Zevsovi kazni na svojih plečih nositi

nebesni svod in je že v prvem