univerza v ljubljani · avtor: emilijan grgić univerza v ljubljani, fakulteta za šport, 2011...
TRANSCRIPT
UNIVERZA V LJUBLJANI
FAKULTETA ZA ŠPORT
DIPLOMSKO DELO
EMILIJAN GRGIĆ
Ljubljana, 2011
2
3
UNIVERZA V LJUBLJANI
FAKULTETA ZA ŠPORT
Specialna športna vzgoja
Elementarna športna vzgoja
POVEZANOST MED ŠPORTNO DEJAVNOSTJO
ŠESTLETNIH OTROK IN NJIHOVIM ČUSTVENIM
IZRAŽANJEM
DIPLOMSKO DELO
MENTORICA
Prof. dr. Mateja Videmšek, prof. šp. vzg.
SOMENTORICA: Avtor dela:
Doc. dr. Maja Meško, univ. dipl. psih. EMILIJAN GRGIĆ
RECENZENT:
Prof. dr. Matej Tušak, univ. dipl. psih.
Ljubljana, 2011
4
ZAHVALA
Zahvaljujem se svoji mentorici, dr. Mateji Videmšek, za hitro posredovanje povratnih
informacij in pomoči pri nastajanju diplomskega dela.
Prav tako se zahvaljujem somentorici, dr. Maji Meško, za pomoč pri obdelavi podatkov.
Posebej bi se rad zahvalil svoji družini, ki mi je v času študija stala ob strani in me
spodbujala.
5
Ključne besede: športna dejavnost, otroci, prvo triletje osnovne šole, čustva
POVEZANOST MED ŠPORTNO DEJAVNOSTJO ŠESTLETNIH OTROK IN
NJIHOVIM ČUSTVENIM IZRAŽANJEM
Avtor: Emilijan Grgić
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, 2011
Specialna športna vzgoja, Elementarna športna vzgoja
Število strani: 71 Število tabel: 22 Število slik:
Število virov: 19 Število prilog: 1
IZVLEČEK
Namen diplomskega dela je bil raziskati izvenšolsko športno dejavnost šestletnih otrok dveh
ljubljanskih osnovnih šol. Hoteli smo ugotoviti, ali športna dejavnost otrok v prostem času
vpliva na njihovo splošno prilagajanje, reševanje težav in na čustveno izražanje v šoli.
S pomočjo anketnega vprašalnika, ki je zajemal 4 vprašanja, in ki so ga izpolnjevali starši
oziroma skrbniki, smo tako pridobili podatke o izvenšolski športni dejavnosti za 52 otrok.
Učiteljice v šoli so izpolnile standardizirane vprašalnike o socialnem vedenju otrok, kateri so
vsebovali 80 postavk. Pridobljene podatke smo obdelali z računalniškim programom SPSS
15.0 (Statistical Package for the Social Sciences). Uporabili smo multiplo regresijsko analizo.
Statistično značilnost smo ugotavljali na ravni petodstotnega tveganja.
Ugotovili smo, da različne oblike športnega udejstvovanja otrok v prostem času delno
vplivajo na njihovo splošno prilagajanje v šoli. Poudariti moramo, da športna vadba otrok
6
med počitnicami, tako organizirana kot neorganizirana, vpliva na splošno prilagajanje otrok v
šoli.
Spoznali smo tudi, da športna dejavnost otrok v prostem času vpliva na njihovo čustveno
izražanje v šoli. Neorganizirana športna vadba s starši in neorganizirana športna vadba z
vrstniki med tednom pozitivno vplivata na dimenzijo veselje – potrtost.
Neorganizirana športna vadba s starši med tednom prav tako ugodno vpliva na dimenzijo
zaupljivost – anksioznost. Neorganizirana športna vadba med počitnicami pozitivno vpliva na
dimenzijo strpnost – jezo, medtem ko organizirana športna vadba v istem obdobju deluje na
dimenzijo strpnost – jezo ravno obratno.
Rezultati so pokazali, da športna dejavnost otrok v prostem času vpliva na način reševanja
težav v šoli. Neorganizirana športna vadba s starši in neorganizirana športna vadba z vrstniki
med tednom pozitivno vplivata na dimenzijo ponotranjenje težav v šoli, medtem ko
neorganizirana športna vadba, ko se otrok igra sam, negativno vpliva na dimenzijo
ponotranjenje težav v šoli. Neorganizirana športna vadba med počitnicami pozitivno vpliva
na dimenzijo pozunanjenje težav v šoli, medtem ko ima organizirana športna vadba otrok med
počitnicami negativen vpliv na dimenzijo pozunanjenje težav.
7
Key words: sports activity, children, first triennium of primary school, emotions.
RELATIONSHIP BETWEEN SPORTS ACTIVITY OF SIX YEAR CHILDREN AND
THEIR EMOTIONAL EXPRESSIONS
Author: Emilijan Grgić
University of Ljubljana, Faculty of sport, 2010
Special physical education, Elementary physical education
Number of pages: 71 Number of tables: 22 Number of figure:
Number of sources: 19 Number of appendices: 1
ABSTRACT
The purpose of the thesis is to research a sports activity of six year old children from two
primary schools in Ljubljana. We wanted to determine whether the sports activity that
children do in their free time, has an impact on their general adjustment, problem- solving and
emotional expression in school.
The reasearch is based on a survey conducted on parents or legal guardians, and school
teachers, what gave information about 52 children. Parents received questionnaire consisted
of 4 questions, whereas teachers filled standardized questionnaires about social behaviour of
children, which contained 80 items. The gained information was processed by a computer
program SPSS 15.0 (Statistical Package for the Social Sciences). We used a multiple
regression analysis. Statistical significance was determined at 5 percent risk.
8
We found that different types of sporting involvement of children in their leisure time partly
influences on their overall adjustment in school. We must emphasize that the sports activities
of children during holidays, organized or unorganized otherwise affects on the overall
adjustment of children in school.
We also found that children's sports activities in their leisure time affect their emotional
expression in school. Unorganized sports activity with parents during the week and
unorganized sports activity with their peers during the week have a positive effect on
dimension happiness – depression.
Unorganized sports activities with parents during the week have positive impact on
dimension trusting nature – anxiety. Unorganized sports activities during holidays have
positive impact on dimension child's tolerance – anger, while organized sports activities
during holidays have negative impact on dimension tolerance – anger.
The results have shown that the sports activity in leisure time of children has an effect on the
solving of problems at school. Unorganized sports activity with the parents during the week
and unorganized sport activity with their peers during the week have a positive influence on
children to internalize the problems in school, while unorganized sport activity, when children
play alone has a negative impact on the internalisation of problems in school. Unorganized
sports training during holidays has a positive impact on children's externalization of problems
in school, while organized sports activity during holidays has a negative impact on children's
externalization of problems in school.
9
KAZALO VSEBINE
1 UVOD ................................................................................................................................... 10
1.1 VPLIV MODERNEGA ŽIVLJENJA NA OTROKA .................................................... 10
1.2 TEMELJNA NALOGA PROGRAMOV ŠPORTNE VZGOJE .................................... 11
1.3 VPLIV UČITELJA NA ŠPORTNO DEJAVNOST OTROK ........................................ 12
1.4 GIBALNI RAZVOJ OTROKA ...................................................................................... 12
1.5 GIBALNE SPOSOBNOSTI OTROKA ......................................................................... 13
1.6 ŠPORT V DRUŽINI KOT POMEMBEN DEJAVNIK VZGOJE ................................. 15
1.7 ŠPORTNA DEJAVNOST OTROK ............................................................................... 16
1.8 VPLIVI ŠPORTNE DEJAVNOSTI NA ZDRAVJE OTROK IN MLADINE .............. 18
1.9 DUŠEVNE KORISTI ŠPORTNE DEJAVNOSTI V OTROŠKEM OBDOBJU .......... 18
1.10 ČUSTVENI RAZVOJ V SREDNJEM OTROŠTVU .................................................. 20
1.11 TEMPERAMENT IN OSEBNOST V SREDNJEM OTROŠTVU ............................. 30
1.12 VPRAŠALNIK O SOCIALNEM VEDENJU OTROK ............................................... 33
1.13 DUŠEVNO ZDRAVJE OTROK .................................................................................. 44
1.14 TERAPEVTSKE TEHNIKE ........................................................................................ 46
1.15 PROBLEM, CILJI IN HIPOTEZE ............................................................................... 47
2 METODE DELA .................................................................................................................. 49
2.1 PREIZKUŠANCI ........................................................................................................... 49
2.2 PRIPOMOČKI ................................................................................................................ 49
2.3 POSTOPEK .................................................................................................................... 49
3 REZULTATI ......................................................................................................................... 50
4 RAZPRAVA ........................................................................................................................ 65
5 SKLEP .................................................................................................................................. 69
6 VIRI ...................................................................................................................................... 71
7 PRILOGE .............................................................................................................................. 74
7.1 ANKETNI VPRAŠALNIK O ŠPORTNI DEJAVNOSTI OTROK .............................. 74
10
1 UVOD
»S pomanjkanjem smo preživeli stoletja, toda blaginja nas je našla povsem nepripravljene«
(Schwentner, v Škof, 2010).
Nekaterim otrokom športna dejavnost predstavlja preživljanje prostega časa in
druženje s sošolci, prijatelji oz. z vrstniki. V današnjem sodobnem, hitrem načinu
življenja sta športna dejavnost in druženje z vrstniki še kako pomembna. Na celostni razvoj
otroka v vseh starostnih obdobjih vplivajo tako športna dejavnost kot tudi odnosi z vrstniki.
Dejavnik za ugoden in zdrav način življenja je športna aktivnost, ki kasneje oblikuje odraslo
podobo osebnosti že v zgodnjem otroštvu.
1.1 VPLIV MODERNEGA ŽIVLJENJA NA OTROKA
V času tehnološkega razvoja, potrošniške miselnosti in odtujevanja od sočloveka je tudi
športna dejavnost izgubila svoj pomen. Človek postaja manj učinkovit, bolj odtujen, sovražen
do sebe in drugih. Miselnost, da telesnega napora v modernem svetu ne potrebujemo, postaja
vsakdanja. Vprašamo se lahko, kakšno prihodnost ima lahko telesno neaktiven človek, ki ga
posledično spremljata psihološka in duševna učinkovitost? (Škof, 2010).
Znaki, ki kažejo na človeško neaktivnost, se pojavljajo povsod, od otroštva do starosti.
Aristotel je zapisal misel: »Nič ne uničuje človeka kot njegova gibalna nedejavnost«.
Povečevanje števila umrlih zaradi bolezni srca in ožilja, raznih psihoz in nervoz, je pripeljalo
do tega, da več kot polovica ljudi umre zaradi omenjenih bolezni. Skoraj dve tretjini ljudi ima
povečano telesno težo, tretjina ima povečan krvni tlak, skoraj vsak deseti pa ima sladkorno
bolezen. V to črno statistiko so vključeni tudi otroci, ki predstavljajo našo prihodnost (Škof,
2010).
11
1.2 TEMELJNA NALOGA PROGRAMOV ŠPORTNE VZGOJE
Športna dejavnost je nujno potrebna za vsesplošni človeški razvoj, tako biološki, socialni in
mentalni razvoj, zato tudi mora biti prisotna v vseh življenjskih obdobjih. Na začetek gibalne
dejavnosti najbolj vpliva predmet športna vzgoja. Seveda morajo biti vsebine predmeta in
oblike poučevanja smiselne, tako da se lahko vsakemu posamezniku odprejo vrata do
dejavnosti, s katero se lahko ukvarja pozneje v odraslosti. Vsak posameznik se mora zavedati,
da redna športna dejavnost vpliva na kakovostno življenje in zdrav življenjski slog ter to misel
prenesti v odraslost (Škof, 2010).
V Sloveniji je, tako kot v drugih zahodnih državah, pred tridesetimi leti, prišlo do občutnega
zmanjšanja telesne dejavnosti ljudi, neustrezne prehrane in drugih sodobnih razvad, ki so
pripeljale do pojava srčno-žilnih bolezni in povzročajo prezgodnjo smrt. Danes se poskušamo
z njimi spopasti s preventivnimi ukrepi, ki so učinkovitejši od kurativnih, saj je pri kurativnih
že velikokrat prepozno za pomoč. Temeljni cilj šolske športne vzgoje je odgovornost za
ozaveščanje otrok in njihovem delovanju v boju proti raznovrstnimi boleznimi (Škof, 2010).
Sodobni, evropski model športne vzgoje je bil predstavljen v knjigi Psychology for Physical
Educators s strani naslednjih avtorjev: Assche, Auweele, Metlushenko in Rzewnicki (1999), v
kateri so izpostavili štiri temeljne cilje (Škof, 2010):
Telesna zmogljivost, zdravje in varnost.
Psihomotorična kompetenca otrok in mladine.
Razvijanje pozitivne samopodobe otrok in mladine; samozaupanje, vrednote, notranja
motivacija.
Socialni razvoj – vedenje pri športni dejavnosti, spoštovanje nasprotnikov, različnosti,
«fair-play«.
V okviru učnega načrta otroci in mladostniki spoznajo in razumejo vlogo ter pomen gibanja,
kondicijskih dejavnosti kot del zdravega življenjskega sloga. Sem sodita obseg in intenzivnost
športne dejavnosti, ki pripeljeta vsakega posameznika na svoj način do neke višje vrednosti,
ali aerobne vzdržljivosti ali izboljšanja nekaterih gibalnih sposobnosti (Škof, 2010).
12
1.3 VPLIV UČITELJA NA ŠPORTNO DEJAVNOST OTROK
Učiteljevo in učenčevo prizadevanje določata učno-vzgojni proces, torej morata biti oba pola
pozitivno usmerjena, sicer ni pravilnega napredka. Učitelj je tisti, ki je glavni spodbujevalec
učencev; njegova učinkovitost, njegovi občutki, njegova intuicija, energija v veliki meri
odločajo, kako globoko sled bo pustil v mislih otrok. Učitelj včasih kultivira učence, drugič
jih obravnava kot svoje paciente, tretjič jim svetuje na starševski način. A vseskozi mora
ostati vodja in skrbeti za svoje »podrejene«. Vedno poskuša ustvariti prijetno vzdušje in
medsebojni, spoštljiv odnos ter pridobiti zaupanje, katero mu omogoča uspešno pedagoško
delo. Ljubezen do športa, spoštovanje učencev in njegovo znanje, oblikujejo pravo avtoriteto,
ki učitelja vodi do src otrok (Škof, 2010).
1.4 GIBALNI RAZVOJ OTROKA
Različni dejavniki vplivajo na to, ali se bo otrok gibal ali ne, in v kolikšni meri. Poleg
otrokovih predispozicij je pomembno tudi njegovo zanimanje za gibanje, veselje do gibanja,
občutek, da je sposoben izvajati določene gibe oziroma vaje, pomembno pa je tudi okolje, ki
lahko otroka pri gibanju spodbuja ali zavira (Haug, 2008).
Gibalni razvoj otroka je povezan s hitro rastjo možganov in drugih delov centralnega živčnega
sistema. Za sprejemanje, razvoj sposobnosti in znanj, ter prilagajanje okolju in njegovih
značilnosti, so otroci najbolj dovzetni do pubertete (dekleta od 10,5 do 11 let in fantje od 12,5
do 13 let). V tem obdobju razvijajo interese in stališča, se socializirajo, usvajajo trajne
športno-kulturne navade ter najučinkoviteje razvijajo gibalne sposobnosti – gibalni programi
bodo ostali trajno zapisani v gibalnem spominu (Videmšek in Pišot, 2007).
Za zgodnje otroštvo je značilen zelo intenziven razvoj hitrosti in koordinacije; razvoj
ravnotežja, moči, gibljivosti in vzdržljivosti pa je nekoliko počasnejši. Seveda se pojavljajo
individualne razlike, ker tempo razvoja posameznika določa njegova „biološka ura”. Razlike
med spoloma so v tem obdobju manjše in v poznejših obdobjih vse izrazitejše. Dečki so
nekoliko uspešnejši pri manipulacijah z lastnim telesom (skoki, meti, teki) in deklice pri
manipulacijah z rekviziti, pri ravnotežju in ritmu (natančni gibi rok, ples). Dokazano je tudi,
13
da so dečki vzdržljivejši od deklic. Raven diferenciacije gibalnih sposobnosti pri deklicah je
višja kot pri dečkih, kar potrjuje tudi dejstvo, da se deklice v tej starosti razvijajo hitreje kot
dečki (Videmšek in Pišot, 2007).
Če bo otrok obvladal svoje telo, in če bo s podobo svojega telesa zadovoljen, bo to pozitivno
vplivalo na njegovo samostojnost, samozavest ter tudi na njegovo samopodobo. Otrok, ki bo
precej športno aktiven, se bo preko tega tudi naučil, da so za doseganje uspeha potrebni
odločnost, disciplina in odrekanje. Športna/športna dejavnost pozitivno vpliva tudi na razvoj
kognitivnih sposobnosti. Kot so pokazale raziskave, si otroci, ki so športno zelo aktivni, prej
in lažje zapomnijo novo snov, lažje sledijo pouku v šoli ter imajo boljšo sposobnost
koncentracije, poleg tega pa za šolsko delo porabijo manj časa kot drugi otroci. Redna
športna/športna dejavnost vpliva tudi na splošno dobro počutje otrok in na njihovo zdravje,
krepi imunski sistem, preprečuje zgodnji začetek večine kroničnih nenalezljivih bolezni (npr.
srčno-žilne bolezni, kapi, visok krvni tlak, sladkorna bolezen tipa 2, osteoporoza, rak debelega
črevesa, rak prsi, kasneje pa izboljšuje tudi spanec ter varuje pred razvojem različnih
odvisnosti (Karpljuk, Videmšek in Zajc, 2003).
1.5 GIBALNE SPOSOBNOSTI OTROKA
Za odraslega je značilnih šest gibalnih sposobnosti, pri otroku pa teh še ne moremo natančno
diferencirati (Videmšek in Pišot, 2007).
Gibalne sposobnosti so zmožnosti, ki posamezniku omogočajo realizacijo gibalnih nalog, so
merljive in na osnovi njih lahko ločimo razlike v uspešnosti izvedbe določene gibalne naloge
med dvema osebama pri enakih pogojih, znanju in motivaciji (Videmšek in Pišot, 2007).
Učinkovitost posameznika pri realizaciji gibalnih nalog na splošno določa šest gibalnih
sposobnosti (koordinacija, ravnotežje, gibljivost, moč, preciznost in hitrost), posebno vlogo in
prispevek h gibalni učinkovitosti pa ima tudi ena funkcionalna sposobnost (vzdržljivost):
14
– KOORDINACIJA je sposobnost, ki je odgovorna za učinkovito oblikovanje in
izvajanje sestavljenih gibalnih nalog. Osnovne značilnosti koordiniranega gibanja so:
pravilnost, pravočasnost, racionalnost, izvirnost in stabilnost.
– RAVNOTEŽJE je sposobnost ohranjanja stabilnega položaja in hitrega oblikovanja
kompenzacijskih gibov. Delimo ga na statično (ohranjanje ravnotežnega položaja v
mirovanju ali gibanju, ko predhodno ni bil moten ravnotežni organ) in dinamično
ravnotežje (vzpostavljanje ravnotežnega položaja v mirovanju ali gibanju, ko je bil
predhodno moten ravnotežni organ).
– GIBLJIVOST je sposobnost za izvedbo gibov z maksimalno amplitudo. Ločimo
statično (zadrževanje maksimalne amplitude giba) in dinamično gibljivost (doseganje
maksimalne amplitude giba). Ta je lahko pasivna (amplitudo dosežemo z zunanjimi
vplivi) ali aktivna (z agonisti dosežemo maksimalno amplitudo antagonističnih
mišičnih skupin).
– MOČ je sposobnost za učinkovito izkoriščanje sile mišic pri premagovanju zunanjih
sil. Delimo jo na eksplozivno (start, skok, met), repetitivno (hoja, poskoki,
kolesarjenje) in statično moč (športna gimnastika, borilni športi).
– PRECIZNOST je sposobnost določitve ustrezne smeri in sile za usmeritev telesa ali
predmeta proti želenemu cilju. Pomembna je pri dejavnostih, kjer je treba zadeti cilj
(nogomet, rokomet), ali tam, kjer je potrebno gibanje izvesti natančno v določeni
smeri (smučanje, padalstvo).
– HITROST je sposobnost izvedbe gibanja v najkrajšem možnem času, ki se lahko
pojavlja kot hitrost reakcije, hitrost posamičnega giba ali kot hitrost izmeničnih gibov
(tek, plavanje, kolesarjenje).
– VZDRŽLJIVOST je sposobnost izvajanja dlje časa trajajočih gibalnih nalog z enako
učinkovitostjo (kar precej zmanjša staje utrujenosti) (Videmšek in Pišot, 2007).
15
1.6 ŠPORT V DRUŽINI KOT POMEMBEN DEJAVNIK VZGOJE
V družini se razvijajo spoznavne, socialne ter čustvene sposobnosti in lastnosti pa tudi gibalne
in funkcionalne sposobnosti, ki se kasneje pozitivno ali negativno kažejo v otrokovem
življenju (Karpljuk, Videmšek in Zajc, 2003).
Športna/športna dejavnost je eden ključnih dejavnikov v procesu oblikovanja zdravega
življenjskega sloga otroka ter mladostnika in kasneje odraslega. Življenjski slog vsakega
posameznika se razvija vse življenje. Na začetku se ta slog oblikuje v ožjem družinskem
krogu, nato pa predvsem v okolju, v katerem otrok odrašča. Z lastnim zgledom in primerom
morajo otroku ob strani stati starši (Završnik in Pišot, 2006).
Starši so tisti, ki otroka vpeljejo v določeno športno/športno vadbo oziroma športno panogo in
mu tako nudijo možnosti za športno udejstvovanje. Vzgojitelji, športni pedagogi in trenerji pa
so tisti, ki zagotavljajo pogoje vadbe in treninga ter z znanjem in z izkušnjami prispevajo k
razvijanju veščin, določenih psihomotoričnih sposobnosti, odkrivajo potenciale itd. Starši
otroka pri aktivnem športnem udejstvovanju podpirajo predvsem moralno, potrebna pa je
seveda tudi finančna podpora, včasih morajo žrtvovati svoje interese, otroku zagotoviti ugodje
in varnost ter čustveno oporo v kritičnih trenutkih. S tem mu pokažejo, kako visoko cenijo
njegovo udejstvovanje in športne spretnosti ter mu tako dvigujejo samozavest in motivacijo za
vztrajanje v gibalni/športni vadbi (Tomc, 2010).
S športom si otrok oblikuje pozitivne motivacijske strukture ter trajne in koristne navade;
pripravlja se na zmage in poraze, s katerimi se bo soočal v življenju (Karpljuk, Videmšek in
Zajc, 2003).
V življenju s športom ni prostora za alkohol, cigarete, nezdravo prehrano in mnoge druge
negativne dejavnike, ki jih vse prevečkrat najdemo v načinu življenja modernega človeka.
Šport oziroma športna/športna dejavnost pomaga odpraviti tovrstne dejavnike, ko se že
pojavijo, sicer pa preprečuje njihov pojav in deluje preventivno (Karpljuk, Videmšek in Zajc,
2003).
16
„Šport življenje bogati v vseh obdobjih človekovega življenja, od otroštva do pozne starosti”
(Karpljuk, Videmšek in Zajc, 2003).
1.7 ŠPORTNA DEJAVNOST OTROK
Narejenih je bilo kar nekaj raziskav na področju športne dejavnosti, tako v svetu kot pri nas.
Te kažejo, da, starši z višjo stopnjo izobrazbe in z višjimi dohodki, v večji meri skrbijo za
športne dejavnosti otrok. V zgodnjem otroštvu se športno/športno več ukvarja z otrokom mati,
in sicer v krogu družine, kasneje pa oče, v krogu prijateljev in znancev (Videmšek in Pišot,
2007).
Zaslediti je mogoče tudi podatke ameriške raziskave, ki navajajo, da so otroci športno/športno
dejavnih mater 2-krat bolj dejavni od tistih otrok, ki imajo športno/športno nedejavne matere;
otroci športno/športno dejavnih očetov 3- do 5-krat bolj dejavni od tistih otrok, ki imajo
športno/športno nedejavne očete. Tisti otroci, ki imajo športno/športno dejavna oba starša, so
celo 6-krat bolj dejavni od otrok z športno/športno nedejavnimi starši (Kalish, 2000).
V podobnih raziskavah prihaja do različnih rezultatov, in sicer Kropejeva in Videmškova
(2003) sta ugotovili, da se skoraj 50 % otrok ne ukvarja z nobeno dodatno organizirano
športno/športno dejavnostjo, medtem ko je Tomčeva (2010) ugotovila, da je kar 92 %, iz
vzorca 100 otrok, v prostem času športno/športno dejavna.
Količina športne dejavnosti je pomemben dejavnik zdravja otrok, predvsem v obdobju razvoja
in telesne rasti. Dosedanje raziskave navajajo, da s starostjo otrok upada količina športne
dejavnosti; v obdobju med 3. oziroma 4. letom in 18. letom naj bi ta upad znašal celo do 40 %
(Volmut, Dolenc, Pišot in Šimunič, 2008).
Podeželsko in mestno okolje se, glede možnosti, ki ju ponujata ljudem za športno dejavnost,
precej razlikujeta. Na eni strani imamo več pokritih površin, na drugi strani je naravno okolje
tisto, ki ponuja več možnosti za športno dejavnost. Različni strokovnjaki, po svetu in pri nas,
so se že ukvarjali z raziskovanjem razlik v športni dejavnosti otrok iz mestnega in
17
podeželskega okolja, kjer so ugotovili, da so slednji manj aktivni (Planinšec idr., 2006;
Dollman idr., 2002; Kristjansdottir idr., 2001, v Kupec, Šimunič in Pišot, 2008).
V številnih raziskavah, v katerih so spremljali in proučevali gibalne sposobnosti mlajših
otrok, so predstavljene ugotovitve vodile do slabšanja stanja, ki je iz leta v leto v prid
slabšemu splošnemu gibalnemu statusu slovenskih otrok (Rajtmajer idr., 2005; Završnik in
Pišot, 2005, v Kupec, Šimunič in Pišot, 2008).
Na osnovi rezultatov raziskave, v kateri so ugotavljali količino in intenzivnost športne
dejavnosti otrok, in ki je bila del obsežnega raziskovalnega projekta „Otrok med vplivi
sodobnega življenjskega sloga – gibalne sposobnosti, telesne značilnosti in zdravstveni status
slovenskih otrok”, so strokovnjaki ugotovili, da obstajajo med spoloma statistično pomembne
razlike v gibalni dejavnosti, kjer dečki dosežejo večjo količino športne dejavnosti. Pri
deklicah opažajo bolj izrazit/izrazitejši trend upadanja količine športne dejavnosti med
starostjo od 5 do 8 let v primerjavi z dečki (Šetina, Volmut, Pišot, Dolenc, Štemberger,
Videmšek idr., 2007).
Pišot, Turk Rigova in Trebižanova (2002) so primerjali gibalne sposobnosti in vključevanja v
športne dejavnosti mestnih in vaških učencev ter ugotovili, da so, pri merjenju motoričnih
sposobnosti iz športnovzgojnega kartona, vaški otroci pri vseh nalogah dosegli boljše
rezultate kot mestni otroci. Rezultati raziskave so pokazali, da se mestni otroci več vključujejo
v organizirane športne dejavnosti in da so vključeni v več športnih društev (Horvat, 2005).
Razlike med prebivalci v različnih krajevnih skupnostih so, glede športne dejavnosti,
razmeroma velike. Pri tem močno odstopajo stanovalci v vaških krajevnih skupnostih, kjer so
mnogo manj dejavni kot v mestnem in primestnem okolju. Slednji se med seboj v športni
dejavnosti bistveno ne razlikujejo, kaže pa se nekoliko kakovostnejši odnos do športa pri
tistih, ki stanujejo izven mestnih središč in mestnega prebivalstva (Doupona Topič in
Petrović, 2007).
18
1.8 VPLIVI ŠPORTNE DEJAVNOSTI NA ZDRAVJE OTROK IN MLADINE
Metabolični sindrom pomeni različne dejavnike tveganja za razvoj številnih kroničnih
bolezni, kot so srčno-žilne bolezni, sladkorna bolezen tipa 2, bolezni jeter in ledvic in
nekatere oblike raka (Škof, 2010).
Dejavniki, ki vplivajo na metabolični sindrom, so: spremenjen maščobni profil ali
dislipidemija (povečanje vrednosti trigliceridov, povečanje vrednosti holesterola v krvi,
visoka vrednost holesterola nizke gostote (LDL), nizka vrednost holesterola visoke gostote
(HDL), visok krvni tlak, centralna ali abdominalna debelost in motnje v presnovi glukoze –
inzulinska odpornost (Škof, 2010).
Na nekatere od teh dejavnikov vpliva tudi dednost (holesterol, povišan krvni tlak, sladkorna
bolezen, debelost), toda v veliki meri so naštete bolezni posledica nezdravega življenja. Sem
prištevamo telesno nedejavnost, neustrezno prehrano in kajenje ter druge.
Ljudje s porabo kisika (VO2max), manjši od 29,1 ml/kg/min, imajo skoraj 7-krat večjo
možnost za razvoj metaboličnega sindroma kot tisti, ki imajo VO2max enak ali višji kot 35,5
ml/kg/min (Lakka, Laaksonen, Niskanen idr., v Škof, 2010). To samo potrjuje pomembnost
aerobne vadbe in njen vpliv na zdravje posameznika.
Najbolj zastrašujoče je, da se že pri otrocih pojavljajo začetni znaki oz. simptomi
metaboličnega sindroma. Že v otroških letih se začnejo kopičiti procesi ateroskleroze,
sladkorne bolezni tipa 2, zato je izredno pomembno, da otroke ozavestimo, kako se temu
izogniti.
1.9 DUŠEVNE KORISTI ŠPORTNE DEJAVNOSTI V OTROŠKEM OBDOBJU
Otrok si ustvari predstavo o sebi s svojim gibanjem, ta je lahko pozitivna ali negativna. Z
gibanjem spoznava svoje okolje, ki ga obdaja. Te izkušnje vplivajo na njegovo samopodobo,
ki predstavlja predstavo o sebi in svojih zmožnostih za poseganje v svoje okolje (Škof, 2010).
19
Vsak vložen trud v gibanje se povrne, otrok dobi pozitiven občutek o sebi in daje občutek, da
se vsako težavo da rešiti, če vložiš dovolj energije v to. Sistematična športna dejavnost pa
otroku pokaže, da je za nek cilj potreben čas in da se ne da do vsega priti čez noč (Škof,
2010).
Sposobnost obvladovanja stresa ni prirojena dejavnost, ampak se jo vsak posameznik lahko
nauči. V stresnih situacijah najbolje reagirajo tisti, ki zaupajo vase, so prilagodljivi, se
odzovejo aktivno in z racionalizirano porabo energije rešujejo problem. Z redno športno
dejavnostjo skrbimo, da sta naše telo, kot tudi naše misli, vedno v pripravljenosti. Tudi otroci
doživljajo napetosti, včasih tudi tesnobe. Zato jim moramo omogočiti in jih spodbujati, da se
ukvarjajo s športno dejavnostjo, saj jim le-ta sprošča duševne napetosti (Škof, 2010).
Agresivnost, ki predstavlja eno temeljnih osebnostnih lastnosti, se izraža različno. V
pozitivnem smislu predstavlja pripravljenost za dejavno spoprijemanje s problemom,
samostojno reševanje nalog in podjetnost. Brez take agresivnosti človek postane pasiven,
nedejaven, neustvarjalen itn. Po drugi strani negativna agresivnost deluje razdiralno, nasilno
in škodljivo. Redna in dovolj intenzivna športna dejavnost spodbuja zdravo agresivnost, olajša
posameznikovo uveljavitev, mu pomaga k pravi samozavesti in ga spodbuja na aktiven
pristop k vsaki stvari (Škof, 2010).
Med športno dejavnostjo se v osrednjem živčevju sproščajo endorfini – snovi, ki povzročajo
doživljanje ugodja in dobrega počutja. Vlaganje energije v dejavnost, ki pripelje posameznika
do nekega cilja, občutek, da se potrudiš zase, spoznavanje drugih ljudi, predstavljajo tudi
druge vidike, kako športna dejavnost vpliva na počutje in razpoloženje. Z njo lajšamo
občutke depresije, ki je dandanes prisotna v določenih obdobjih posameznikovega življenja
(Škof, 2010).
20
1.10 ČUSTVENI RAZVOJ V SREDNJEM OTROŠTVU
V srednjem otroštvu otroci občutijo in izražajo enaka čustva kot v zgodnejših obdobjih, torej
še vedno izražajo veselje, jezo, naklonjenost, anksioznost, strah, radovednost, ljubosumnost
itd.
V tem obdobju se otroci vse bolj zavedajo, razumejo, si razlagajo lastna in tuja čustva ter
učinkoviteje nadzorujejo in izražajo čustva. Otroci v srednjem otroštvu začenjajo razumeti, da
lahko vsak posameznik nadzira doživljanje svojih čustev, vendar ne popolnoma, saj nanje ne
vplivajo le zavestno. Ne zmorejo prepoznati posameznih čustev le iz zunanjih znakov, temveč
tudi na osnovi razumevanja psiholoških razlik med posamezniki, ki niso prepoznavne
navzven (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).
STRAH
V srednjem otroštvu postanejo strahovi bolj realistični glede na strahove predšolskih otrok,
npr. strahovi pred poškodbami sebe in bližnjih, strahovi pred telesno nevarnostjo. Po sedmem
letu se pojavi tudi strah pred smrtjo. Začnejo se pojavljati tudi strahovi v zvezi s šolo, npr.
strah pred neuspehom, strah pred učitelji. V tem obdobju je vse več socialnih strahov, kot so:
strahovi pred zafrkavanjem, vrstnikovim zavračanjem, socialno neprimernim vedenjem in
pred drugačnostjo od vrstnikov (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).
Otroci v srednjem otroštvu manj odkrito izražajo strah kot pa v predšolskem obdobju
(Zupančič, 1996). Bolj so tudi realistični do svojih strahov, saj si zmorejo reči, da tisto, česar
se bojijo, ni resnično (Papalia, Olds in Feldman, 2004).
ZASKRBLJENOST
Zaskrbljenost razlagamo kot namišljeni strah, ki se pojavi, ko si otrok predstavlja situacije, ki
bi se lahko zgodile. Vključuje misli in predstave o možnih negativnih ali ogrožajočih izidih
21
dogodkov. Strah lahko opredelimo kot posebno stanje biološkega sistema, ki posameznika
pripravlja na beg; zaskrbljenost podobno predstavlja stanje spoznavnega sistema, ki
posameznika pripravlja na pričakovanje možne nevarnosti. Otroci težko nadzorujejo
zaskrbljenost, kar je v času celotnega otroštva pogosto (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).
ANKSIOZNOST
Anksioznost predstavlja neopredeljeno izkušnjo ogroženosti, neugodja, nemira, ki se ga otrok
ne more znebiti in ne more najti rešitve, saj pravzaprav ne ve, kaj ga skrbi (Zupančič, 1996).
Anksioznost se razvije iz strahu in zaskrbljenosti. Za razliko od strahu, anksioznost izhaja iz
pričakovane situacije in ne iz obstoječe kot pri strahu. Za razliko od zaskrbljenosti pa
predstavlja anksioznost posplošeno čustveno stanje, ki izhaja iz subjektivnega problema. Ob
anksioznosti se pojavijo: čustveno neugodje, spoznavne blokade, pospešeno delovanje
telesnih organov (zvišan srčni utrip, prebavne motnje, motnje spanja, povišan mišični tonus,
oblivanje vročine in mraza), nemir ter izogibanje neprijetnim dražljajem. Anksioznost se
pojavlja od četrtega meseca naprej; v celotnem obdobju otroštva je razmeroma blaga, v
srednjem in poznem otroštvu začne upadati (Silverman idr., 1995, v Marjanovič Umek in
Zupančič, 2004), nekoliko pogostejša je v obdobju mladostništva. V obdobju otroštva se blaga
anksioznost kaže kot: nemirnost, razdražljivost, nihanje razpoloženja, vzkipljivost, znižan
prag odvisnosti in nemirno spanje. Intenzivna anksioznost v obdobju otroštva je težje
prepoznavna, saj jo otroci nezavedno prikrivajo z različnimi vedenji, kot so: bahanje;
dolgočasenje; nemirnost; izogibanje situacijam, v katerih bi se ta lahko pojavila; pretirano ali
nezadostno odzivanje na različne dražljaje; neznačilno vedenje; pretirano gledanje televizije
ter pretirana uporaba obrambnih mehanizmov. Pojavlja se lahko v obliki generalizirane
anksioznost, za katero je značilno, da posameznika skrbi pravzaprav vse, čeprav ne more
točno opredeliti kaj (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).
V obdobju zgodnjega in poznega otroštva se lahko pojavi šolska fobija ali nerealističen strah
pred odhodom v šolo, katerega posledica je odločitev otroka, da noče obiskovati šole. Lahko
se pojavi takrat, ko otrok ve, da je doma nekaj narobe (bolezen staršev, prepiri med starši) in
se boji, da se bo situacija še poslabšala med njegovo odsotnostjo od doma. Če otrok le
občasno noče v šolo, ali če obstajajo resnični razlogi za izogibanje šoli (prestrog učitelj,
22
sošolci se norčujejo iz njega, strah pred kontrolno nalogo), to še ne kaže na šolsko fobijo
(Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).
Šolska fobija je lahko vrsta separacijske anksioznosti, ki se pojavi, če se otrok loči od doma
ali oseb, na katere je navezan. Separacijska anksioznost je značilna v obdobju otroštva, lahko
se pojavi tudi ob smrti domače živali, po daljši otrokovi bolezni ali zamenjavi šole. Šolska
fobija lahko predstavlja obliko socialne anksioznosti, kar pomeni, da otrok postane anksiozen
v interakcijah z drugimi ljudmi. Je pa razmeroma redka, kadar govorimo o obdobju otroštva,
saj se pojavlja večinoma le v obdobju mladostništva. Anksioznost v odnosih z drugimi se v
otroštvu najpogosteje kaže kot socialna plašnost, ko otrok izraža dva nasprotna čustva do
socialnega okolja. Na eni strani obstaja želja po druženju, ki se kaže pri opazovanju drugih
vrstnikov pri igri, po drugi strani pa izraža nagnjenost po umiku iz socialne situacije
(Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).
OBRAMBNI MEHANIZMI V OBDOBJU OTROŠTVA
Obrambni mehanizmi so določeni nezavedni in avtomatični obrambni procesi, s katerimi
ublažujemo ali preprečujemo doživljanje anksioznosti (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).
Tabela 1
Obrambni mehanizmi v obdobju otroštva (Zupančič, 1990)
Obrambni mehanizem Opis
Zanikanje Posameznik zanika določene izkušnje in
njihove posledice, ali določene vidike ali
zanikanje svojega vedenja ali odgovornosti
zanj, npr. zanika, da je frustriran, da bi se
izognil anksioznosti, neodobravanju,
bolečini.
Projekcija Posameznik ideje, želje in čustva, s katerimi
se ne more soočiti, ali jih sprejeti pri sebi,
pripisuje drugim.
23
Identifikacija Čustveno poistovetenje z drugo osebo in
prevzemanje misli, ciljev, čustvenih odzivov
in osebnostnih značilnosti drugega.
Premeščanje Preusmerjanje čustev jeze, krivde in
agresivnosti na novo, manj ogrožajočo
osebo, situacijo ali predmet. Npr. otrok, ki se
boji očeta, ta strah prenese na določeno žival.
Potlačitev ali represija Posameznik zavrača ali izrine iz zavesti in
spomina nedopustne in neprijetne misli ter
čustva ali izkušnjo, ki je povzročila
doživljanje anksioznosti.
Regres Posameznik zaradi zaskrbljujočega dogodka
izraža razvojno zgodnejša vedenja. Npr.
otrok začne ob rojstvu sorojenca ali vstopu v
šolo ponovno sesati palec ali močiti posteljo.
Sublimacija Nedopustna ali nedosegljivega čustva in
misli se navzven zamaskirano izrazijo preko
osebno in socialno bolj sprejemljivih in
zaželenih dejavnosti.
Kompenzacija Iskanje nadomestila ali izpolnitve za resnične
ali namišljene neuspehe pri doseganju
zastavljenih ciljev v zvezi z zunanjim
videzom, zaželenimi spretnostmi,
sposobnostmi ali značilnostmi.
Odlog Časovno odlaganje čustvenega odzivanja na
konflikt, s čimer nesprejemljive psihične
vsebine in konkretne situacije postanejo
vedno bolj dopustne.
Racionalizacija Opravičevanje nesprejemljivih motivov,
čustev in vedenj z na videz logičnimi
obrazložitvami tako, da na zavedni ravni
postanejo sprejemljivi. Npr. posameznik
24
zanika vrednost nedosegljivemu ciljnemu
predmetu, kar imenujemo tudi racionalizacija
tipa »kislo grozdje«.
Intelektualizacija Poskus objektivnega in nepristranskega
pogleda na dogodke in medosebne odnose, ki
pa prekriva posameznikovo nezmožnost
soočanja s čustvi (pojavi se šele v
mladostništvu).
Reakcijska formacija Posameznik spremeni svoja nesprejemljiva
čustva, motive, stališča v njihova nasprotja,
ki so sprejemljiva in jih lahko izrazi, npr.
otrok zavrača in obrne stališča staršev.
Zupančičeva (1990) je preučevala razlike v sistemu obrambnih mehanizmov med slovenskimi
otroki, starimi 5 in 8 let. Uporabila je Preizkus obrambnih mehanizmov za otroke, ki vključuje
sedem kratkih zgodbic, v katerih je glavna oseba v zgodbi potlačena, ovirana, ignorirana ali
podobno. Naloga otrok je bila uganiti, kako se bo glavna oseba odzvala v vseh različnih
situacijah. V odgovorih 5- in 8-letnih otrok je bil najpogosteje izražen obrambni mehanizem
fantazija (domišljijsko iskanje rešitev, ki se lahko izrazi preko simbolne igre), pri mlajših
otrocih pa je bila pogosta tudi nadkompenzacija (tip vedenjske kompenzacije, ki presega
raven objektivne uporabnosti). V raziskavi so se pokazale nekatere starostne razlike v
izraženosti posameznih obrambnih mehanizmov med obdobjem zgodnjega in srednjega
otroštva. Tako se je zanikanje, ki predstavlja enega najzgodnejših in najpreprostejših
obrambnih mehanizmov, pojavljajo le v skupini 5-letnikov, projekcija, kot razvojno
zapletenejši obrambni mehanizem, pojavljala le pri 8-letnih otrocih. Mlajši otroci so pogosteje
uporabljali kompenzacijo, nadkompenzacijo in racionalizacijo. 8-letniki so v svojih
odgovorih, v primerjavi s petletniki, pogosteje izražali potlačevanje in odlog kot obrambni
mehanizem.
25
ČUSTVA SAMOZAVEDANJA
Otroci v srednjem obdobju znajo opisati dogajanja, pri katerih so vključena čustva, kot so npr.
krivda, sram, ljubosumje, hvaležnost in vznemirjenje. Šolski otrok največkrat izhaja iz svojih
dejanj, ki jih lahko nadzoruje, npr. Počutil sem se krivega, ko nisem imel domače naloge, ker
sem bil preveč len, da bi jo naredil (Harris, 1996). V situacijah, ko je vedenje drugih oseb
pod vplivom zunanjih dejavnikov (npr. družine), se pri posamezniku ne pojavijo negativna
čustva (npr. jeza), kar je v nasprotju, če je posameznik razočaran nad vedenjem druge osebe,
ko ima ta oseba možnost nadzora svojega vedenja (sam si premisli glede druženja)
(Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).
Šolski otroci dojemajo posameznikova negativna čustva ob storjenem nemoralnem dejanju
predvsem moralno, v nasprotju s prejšnjimi obdobji, kjer prevladuje strah pred kaznovanjem.
Otroci v srednjem otroštvu razumejo, da ima vsaka družba svoja moralna pravila in da ima
vsak posameznik čustva ter da se ti dve stvari prepletata med seboj. Zato razumejo, da sta npr.
čustva, kot sta sram in krivda, družbeno pričakovana, saj če se posameznik slabo počuti, ko
naredi nekaj narobe, je to družbeno sprejemljivo, v nasprotju s posameznikom, ki je vesel
svojega prestopka. Šolski otroci pri razlagi čustev samozavedanja poudarjajo pomen
posameznikovega podrejanja družbenim pravilom (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).
Otroci posamezniku, ki se prilagaja družbenim pravilom, pripisujejo doživljanje čustev
ponosa, tistemu, ki pravila namerno ignorira ali prekrši, pa čustva krivde in sramu. Do
sedmega oz. osmega leta starosti otroci ponotranjijo čustva sramu in ponosa (Papalia, Olds in
Feldman, 2004). Otroci so tudi sposobni prepoznati različna mentalna stanja posameznikov v
različnih socialnih situacijah (Harris, 1996). Posameznikovo doživljanje čustev otroci vse bolj
povezujejo z upoštevanjem ali neupoštevanjem moralnih pravil in norm (Marjanovič Umek in
Zupančič, 2004).Tako desetletni otroci pojasnijo, da se nesreči drugih ne smemo smejati, ker s
tem prizadenemo njegova čustva. Osemletni otrok tega pravila še ne zna pojasniti, npr.
Nesreči drugega se ne smemo smejati, ker se pač ne smemo (Banerjee, 1997, v Marjanovič
Umek in Zupančič, 2004). Vsak otrok v tem obdobju razume, da posameznik izvaja, opazuje
in vrednosti lastna dejanja (Harris, 1996).
26
RAZUMEVANJE ČUSTEV
Poleg temeljnih čustev šolski otroci razumejo tudi sestavljena čustva, kot so npr. razočaranje,
vznemirjenost, olajšanje, pogum, anksioznost (Harter, 1983 v Marjanovič Umek in Zupančič,
2004). Vse bolje lahko razložijo situacije, ki so privedle do posameznikovega doživljanja
določenih čustev. Otroci razumejo, da vsak posameznik drugače dojema vsako situacijo, in se
v skladu s tem sprožijo različna čustva. Katera se bodo sprožila je odvisno od preteklih
izkušenj in informacij, ki jih ima posameznik o tej situaciji, npr. Če te poliže pes, si lahko
vesel ali pa doživljaš gnus. (Banerjee, 1997 v Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).
S. Harter (1983) je v svoji raziskavi ugotavljala, ali otroci najprej razumejo lastno čustveno
doživljanje ali čustveno doživljanje drugih ljudi. Ugotovila je, da otroci vzroke, pri čustvenem
doživljanju njihovih staršev, navajajo kot situacije, ki pri njih samih sprožijo določena čustva,
npr. Mami bi bila jezna, če se prijatelji ne bi hoteli igrati z njo ali če bi izgubila svojo igračo.
Otroci sebe zaznavajo kot povzročitelja čustvenega doživljanja svojih staršev, npr. Očka je
vesel, če odnesem smeti (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004) .
Slovenska avtorica (Smrtnik Vitulić, 2003) je v svoji raziskavi preučevala otrokovo
razumevanje temeljnih čustev veselja, žalosti, jeze, strahu drugih ljudi. Na vprašanja pol
strukturiranega intervjuja so odgovarjali otroci, stari 7, 9 in 11 let. Večina otrok je
odgovorila, da je doživljanje čustev odvisno predvsem od zunanjih dejavnikov; da se ljudje na
čustva odzovejo s telesnimi izrazi in dejavnostmi ter da se čustev zavedajo. Mlajši šolski
otroci so razlagali čustva s preprostejšimi, starejši pa z bolj zapletenimi besedami.
RAZUMEVANJE SOČASNIH ČUSTEV
Za obdobje srednjega in poznega otroštva je značilnih od tri do pet stopenj razumevanja
sočasnih čustev (Papalia, Olds in Feldman, 2004):
2. stopnja: Otroci razumejo, da lahko posameznik doživlja sočasni čustvi iste skupine, ki sta
ju izzvali dve različni situaciji, npr. Bil sem vznemirjen zaradi odhoda v Ljubljano in vesel,
ker bom obiskal svojo babico. Vendar otroci na tej stopnji še ne priznavajo možnosti
27
hkratnega doživljanja dveh nasprotujočih si čustev, npr. Če bi bil vesel in prestrašen hkrati, bi
moral biti dva človeka.
3. stopnja: Otroci so sposobni integrirati skupini negativnih in pozitivnih čustev, prav tako pa
razumejo, da posameznik doživlja dve nasprotujoči si čustvi hkrati, vendar le, če sta
usmerjeni na dve različni situaciji ali osebi, npr. negativno čustvo do brata (Bila sem jezna na
Tomaža, zato sem ga udarila.) in pozitivno čustvo na očeta (Bila sem vesela, ker me oči ni
kaznoval.).
4 stopnja: Otroci razumejo, da lahko posameznik hkrati doživlja dve nasprotujoči si čustvi, ki
sta usmerjeni na isto osebo ali situacijo, npr. Vesela sem, ker grem v novo šolo, vendar pa me
je tudi malo strah. Otroci praviloma to stopnjo, razumevanja sočasnih in nasprotujočih si
čustev, dosežejo v enajstem letu starosti (Harter in Whitesell, 1991, v Marjanovič Umek in
Zupančič, 2004).
NADZOR NAD DOŽIVLJANJEM IN IZRAŽANJEM ČUSTEV
Šolski otroci ločujejo med čustvi, ki ji posameznik doživlja, ter tistimi, ki jih izraža in jih
lahko prepozna po posameznikovi mimiki obraza. Vse bolj se zavedajo svojega in tujega
čustvenega doživljanja. S tem vse bolj nadzorujejo izražanje svojih čustev v različnih
socialnih situacijah in ustrezno odzivanje na čustva drugih ljudi (Papalia, Olds in Feldman,
2004). Otroci razumejo, kako čustva vplivajo na posameznika, zato npr. prosijo starše za
žepnino takrat, ko so dobre volje in ne slabe. Spoznajo tudi, da čustva vplivajo na njihove
miselne procese in dejavnosti, npr. ko si žalosten, se ti koncentracija zniža (Meerum Terwogt
in Harris, 1993, v Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).
Najpomembnejši napredek v čustvenem razvoju otroka v obdobju srednjega otroštva
predstavlja razvoj nadzora nad doživljanjem in izražanjem negativnih čustev. Šolski otroci
razumejo, zakaj so jezni, žalostni, zakaj jih je strah, hkrati pa zmorejo predvideti, kako se
bodo drugi odzvali na izražanje teh čustev, zato se znajo prilagajati v posameznih socialnih
situacijah, ko morajo izraziti negativna čustva (Papalia, Olds in Feldman, 2004). Šolski otrok
razume, da pogovor s starši ne odpravi občutka žalosti kar takoj, ter da to negativno čustvo še
28
naprej ostane v posamezniku, četudi ga potlači (Meerum Terwogt in Harris, 1993, v
Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).
Otrok, ki ga mama spodbuja, da svoja negativna čustva izrazi na konstruktiven način, in mu
pomaga, da se osredotoči na reševanje problema, ki predstavlja povod za doživljanje teh
čustev, se tudi sam učinkoviteje spoprime s svojimi negativnimi čustvi in je socialno
kompetentnejši od otrok, katerih mame poskušajo izničiti njihova negativna čustva s tem, da
otroku nerealno opišejo situacijo kot manj resno ali problematično (Eisenberg, Fabes in
Murphy, 1996, v Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).
S ČUSTVI POVEZANO VEDENJE V SOCIALNIH INTERAKCIJAH
Medosebni odnosi so zelo pomembni za čustveni razvoj vsakega posameznika. Otroci v
srednjem otroštvu preživijo veliko več časa v vrstniških skupinah kot otroci v predhodnih
razvojnih obdobjih. Vrstniške skupine predstavljajo pomemben kontekst za izražanje
prosocialnega in agresivnega vedenja (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).
PROSOCIALNO VEDENJE
V obdobju srednjega otroštva se otroci vedejo vse bolj prosocialno, s tem pokažejo
prilagajanje socialnemu okolju, v katerem živijo (Papalia, Olds in Feldman, 2004). Vedno
bolj sodelujejo med seboj. Prosocialno vedenje v tem obdobju je značilnost stabilnih
vrstniških odnosov in predstavlja normo, ne pa vedenja, ki bi se pojavljalo le občasno. Postaja
tudi vse bolj učinkovito pri šolskih otrocih (Eisenberg, 1988, v Marjanovič Umek in
Zupančič, 2004). Otroci se pogosteje vedejo prosocialno do sorojencev kot do neznanih
vrstnikov (Eisenberg in Fabes, 1998, v Marjanovič Umek in Zupančič, 2004 ), čeprav se
pogostost prosocialnega vedenja močno poveča do vrstnikov skupaj z empatičnimi čustvi
(Damon, 1983, v Marjanovič Umek in Zupančič, 2004). Nekatere oblike prosocialnega
vedenja so pogostejše, kot je delitev materialnih dobrin, nekatere pa redkejše, npr. tolažba.
Način, kako se otrok odziva na stresna stanja drugih, postane stabilen (Eisenberg, 1988, v
Marjanovič Umek in Zupančič, 2004). Prosocialni otroci redkeje doživljajo negativna čustva
29
v socialnih situacijah in se spoprimejo s problemi na konstruktivnejši način ter pogosteje
izražajo socialno pričakovano vedenje kot otroci, ki se redko vedejo prosocialno (Papalia,
Olds in Feldman, 2004). Imajo tudi pozitivnejše mnenje o sebi (Eisenberg in Fabes, 1998, v
Marjanovič Umek in Zupančič, 2004). Razvoj otrokove sposobnosti, da razume in sklepa o
čustvih drugih, njegovih motivih in namerah, vpliva na porast prosocialnega vedenja
(Eisenberg, 1988, v Marjanovič Umek in Zupančič, 2004). Otroci z manj razvitimi
sposobnostmi zavzemanja perspektive drugega redkeje pravilno ocenijo, ali posameznik
doživlja stres ali ne. S tem je povezan empatični odziv vsakega posameznika. Nekdo, ki ima
dobro razvito sposobnost prepoznavanja čustev pri ostalih, se bolj prosocialno obnaša, tudi če
tuja čustva niso jasno prepoznavna. Pri otroku se razvije tudi občutek socialne odgovornosti,
temelj notranjih ali socialnih vrednot. Številne raziskave kažejo na pomembno povezanost
med otrokovo sposobnostjo zavzemanja perspektive drugega in pogostostjo izražanja
prosocialnega vedenja, vendar rezultati nekaterih drugih raziskav niso pokazali pomembne
povezanosti (Eisenberg, 1988, v Marjanovič Umek in Zupančič, 2004). Na pojav
prosocialnega vedenja vplivajo tudi otrokove spretnosti reševanja medosebnih problemov, ki
vključujejo občutljivost za probleme, sposobnost oblikovanja različnih rešitev, pojasnjevanje
korakov, ki so potrebni za njihovo rešitev, razmišljanja o posledicah vedenja na posameznika
in druge ljudi ter na njihova čustva (Eisenberg, 1988, v Marjanovič Umek in Zupančič,
2004).
AGRESIVNO VEDENJE
Po šestem letu otroci vse redkeje izražajo jezo z agresivnim vedenjem, kar je razumljivo, saj
se pokriva z razvojem njihove sposobnosti sodelovanja, komuniciranja in empatije, ter z
upadom egocentrizma (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004). Otrok lahko vse bolj nadzoruje
svoje čustvene izraze in se redkeje čustveno nesprejemljivo izraža v določenih situacijah
(Puklek in Gril, 1999 v Marjanovič Umek in Zupančič, 2004). Otroci vse redkeje izražajo
telesno agresivnost (Nagin in Tremblay, 1999, v Marjanovič Umek in Zupančič, 2004),
pogosto se tudi umaknejo iz konfliktne ali frustrirajoče situacije. Agresivno vedenje otrok v
srednjem otroštvu se največkrat pojavi v povezavi z njihovimi medosebnimi odnosi.
Pogosteje se pojavijo negativna vedenja, kot so goljufanje, laganje in kraja (Coie in Dodge,
1998, v Marjanovič Umek in Zupančič, 2004). Prepogosto izražanje agresivnega vedenja
30
pripelje do konfliktov med vrstniškimi skupinami ter negativnega odnosa z odraslimi, tako
doma kot v šoli (Rice, 1998). Otroci, ki so pogosto agresivni, so manj priljubljeni med
vrstniki (Crick in Grotpeter, 1995, v Marjanovič Umek in Zupančič, 2004). Agresivno
vedenje v tem obdobju predstavlja dejavnik tveganja za kasnejše vedenjske težave v
mladostniškem obdobju in odraslosti (Craig, 2000, v Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).
Pogosto je povezano z nižjim šolskim uspehom, izključitvijo iz šole, uporabo drog in
mladoletno delinkventnostjo (Rubin, Hastings, Chen, Stewart in McNichol, 1998, v
Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).
1.11 TEMPERAMENT IN OSEBNOST V SREDNJEM OTROŠTVU
Temperament ima osrednji pomen v razumevanju osebnosti (Rothbart, Ahadi in Evans, 2001,
v Marjanovič Umek in Zupančič, 2004). Posameznikov temperament v otroštvu predstavlja
temelj za razvoj osebnosti v nadaljnjih obdobjih človekovega življenja (Rothabart idr., 2000,
v Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).
TEMPERAMENTNE ZNAČILNOSTI
Rothbart s sodelavci (2000, 2001, v Marjanovič Umek in Zupančič, 2004) je razvila nov
model temperamenta, ki temelji na treh osrednjih konstruktih: čustveni odzivnosti,
vzdražljivosti in samouravnavanju. Temperamentne značilnosti, poleg slogov vedenjskega
odzivanja, vključujejo tudi druge značilnosti, kot sta npr. posameznikova kakovost čustvene
odzivnosti in samouravnavanje pozornosti. Avtorica obravnava temperamentne značilnosti v
kontekstu individualnih razlik v odzivnosti in samouravnavanju. Odzivnost se nanaša na
gibalne, čustvene in senzorne sisteme odzivanja, medtem ko samouravnavanje vključuje
procese, ki služijo spreminjanju odzivnosti.
31
LESTVICE, KI SESTAVLJAJO VPRAŠALNIK OTROKOVEGA VEDENJA IN
TEMELJIJO NA INDIVIDUALNIH RAZLIKAH V ODZIVNOSTI IN
SAMOURAVNAVANJU
Avtorji so oblikovali nov pripomoček za ugotavljanje temperamentnih potez v otroštvu, s
katerim otroka ocenjujejo starši ali vzgojiteljica/učiteljica. Pripomoček je sestavljen iz
petnajstih posameznih temperamentnih značilnosti (Rothbart idr., 2001, v Marjanovič Umek
in Zupančič, 2004):
– Raven dejavnosti (groba športna dejavnost, tempo in količina gibanja).
– Jeza/frustracija (izražanje negativnih čustev, ki se nanašajo na prekinitev dejavnosti, s
katero se otrok ukvarja, ali na ovire, s katerimi se sooča na svoji poti do cilja).
– Osredotočanje pozornosti (sposobnost vzdrževanja pozornosti na dejavnosti, ki jo
otrok izvaja).
– Neugodje (izražanje negativnih čustev, ki se povezujejo s senzorno kakovostjo
stimulacije, npr. z intenzivnostjo, zapletenostjo dražljajev, s tempom).
– Strah (izražanje negativnih čustev, ki se navezujejo na predvidevanje distresa,
potencialno nevarnih situacij ali bolečine).
– Zadovoljstvo ob močni stimulaciji (zadovoljstvo ali uživanje, vezano na situacije, v
katerih delujejo močni dražljaji, si sledijo v hitrem tempu, so visoko kompleksni,
novi).
– Impulzivnost (hitrost prvega odziva na dražljaj).
– Nadzor inhibicije (sposobnost načrtovanja in zadrževanja neprimernega izražanja
odzivov, npr. v novih ali nedoločenih situacijah, sledenje navodilom).
32
– Zadovoljstvo ob šibki stimulaciji (zadovoljstvo ali uživanje, vezano na situacije, ki
vključujejo dražljaje šibke intenzivnosti, tempa, zapletenosti, novosti).
– Zaznavna občutljivost (sposobnost odkrivanja dražljajev šibke intenzivnosti v okolju).
– Pozitivno pričakovanje (količina navdušenja in intenzivnost pričakovanja prijetnih
dejavnosti).
– Žalost (izražanje negativnih čustev in znižanja energetske ravni v situacijah
razočaranja, izgube).
– Plašnost (nasproti socialnemu približevanju) je počasnost v približevanju ali
zadržanost in neprijetno počutje v socialnih situacijah.
– Smeh (izražanje pozitivnih čustev v nas, spremembe v intenzivnosti, tempu,
kompleksnosti stimulacije).
– Sposobnosti pomirjenja (hitrost pomirjanja ob doživljanju distresa, razburjenja ali
splošnega vzburjenja).
Zgoraj navedene lestvice sestavljajo tri temperamentne faktorje: negativno čustvovanje,
ekstravertiranost in prizadevni nadzor.
Negativno čustvovanje sestavljajo: žalost, neugodje, jeza/frustracija, sposobnost pomirjenja,
strah in pozitivno pričakovanje. Ekstravertiranost je sestavljena iz: impulzivnosti,
zadovoljstva ob močni stimulaciji, ravni dejavnosti, plašnosti in pozitivnega pričakovanja.
Prizadevni nadzor sestavljajo: zadovoljstvo ob šibki stimulaciji, smeh, nadzor inhibicije,
zaznavna občutljivost in osredotočanje pozornosti.
Rothbart, Ahadi in Hershey (1994) so odkrili povezave med tremi temperamentnimi
dimenzijami in značilnostmi otrok, ki se pojavljajo v socializacijskem procesu, npr.
agresivnost,empatija, krivda/sram, iskanje pomoči ter negativizem. Agresivnost otroka se je
pozitivno povezala z negativnim čustvovanjem in ekstravertnostjo, empatija ter krivda/sram
so močno pozitivno povezani s prizadevnim nadzorom. Z negativnim čustvovanjem so
33
povezane otrokove težnje po iskanju pomoči in nasprotovanju. Antisocialno vedenje se
povezuje s pozunanjenimi vidiki negativnega čustvovanja. Prosocialne značilnosti so pa
povezane s ponotranjenimi vidiki negativnega čustvovanja, s pozunanjenimi pa ne
(Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).
Temperamentna značilnost negativnega čustvovanja predstavlja splošni dejavnik tveganja za
otrokov socialni razvoj; negativna čustva predstavljajo tako ponotranjenje in pozunanjenje.
Poleg značilnosti čustvovanja vpliva na otrokovo socialno kompetentnost tudi njegov
samonadzor. Pomanjkljiv nadzor povezujemo s težavami pozunanjenja, pretiran nadzor pa s
težavami ponotranjenja (Eisenberg idr., 2000, v Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).
1.12 VPRAŠALNIK O SOCIALNEM VEDENJU OTROK
Vprašalnik o socialnem vedenju otrok (SV-O) je standardiziran instrument, s katerim
ocenjujemo socialno kompetentnost, čustveno izražanje in težave v prilagajanju otrok, starih
od 30 do 84 mesecev. Izpolnijo ga učiteljice/učitelji ali vzgojiteljice/vzgojitelji, ki otroka
dobro poznajo (otrok mora biti vsaj tri mesece vključen v njeno/njegovo skupino).
Ocenjevalci ga izpolnijo v približno dvajsetih minutah (LaFreniere, Dumas, Zupančič, Gril in
Kavčič, 2001).
.
Vprašalnik ima 80 postavk, ki sestavljajo 8 temeljnih in 4 sestavljene lestvice. Vsako temeljno
lestvico sestavlja 10 postavk, od katerih se 5 postavk nanaša na uspešno prilagajanje, 5 pa na
težave pri prilagajanju. 3 od 8 temeljnih lestvic opisujejo otrokov značilen način čustvenega
izražanja, in so opredeljene z naslednjimi pozitivnimi in negativnimi poli: veselje – potrtost,
zaupljivost – anksioznost in strpnost – jeza. Naslednje tri temeljne lestvice se nanašajo na
otrokove socialne interakcije z vrstniki: vključevanje – osamljenost, mirnost – agresivnost in
prosocialnost – egoizem. Zadnji dve lestvici ocenjujeta otrokov odnos do
vzgojiteljice/vzgojitelja (učiteljice/učitelja): sodelovanje – nasprotovanje in samostojnost –
odvisnost (LaFreniere, Dumas, Zupančič, Gril in Kavčič, 2001).
.
34
Primarni cilj SV-O je opisati vedenjska nagnjenja otrok, na podlagi česar lahko
vzgojiteljicam/vzgojiteljev (učiteljicam/učiteljem) in staršem svetujemo pri njihovem
vzgojnem in izobraževalnem delu, njegov namen pa ni uvrstiti otroke v diagnostične
kategorije. Psihologinje/psihologi lahko s pomočjo SV-0 natančno opišejo morebitni razvojni
odklon, saj se postavke vprašalnika osredotočajo na prisotnost ali odsotnost tako pozitivnega
kot tudi težavnega vedenja. Omogoča jim, da svojo obravnavo usmerijo na otrokove močne in
šibke točke (LaFreniere, Dumas, Zupančič, Gril in Kavčič, 2001).
Na kratko, SV-O: a) nudi standardiziran, kontekstualen, zanesljiv, veljaven, in za
strokovnjake, ki delajo z otroki, uporaben opis otrokovega socialnega vedenja; b) ocenjuje
kvalitete otrokovega socialnega prilagajanja; c) razlikuje med specifičnimi tipi čustvenih in
vedenjskih težav; d) zagotavlja notranje konsistentne, zanesljive in stabilne mere otrokovega
socialnega vedenja ter e) je občutljiv na razvojne spremembe in na spremembe v vedenju, ki
jih izzovemo med svetovalnim delom z otroki (LaFreniere, Dumas, Zupančič, Gril in Kavčič,
2001).
Za potrebe diplomskega dela smo iz vprašalnikov obravnavali samo tiste temeljne in
sestavljene lestvice, ki nam bodo omogočile analizirati splošno prilagajanje, čustvena
izražanja otrok in njihovo reševanje problemov (pozunanjenje ali ponotranjenje težav) v šoli.
INTERPRETACIJA TEMELJNIH LESTVIC
Temeljne lestvice vprašalnika so (LaFreniere, Dumas, Zupančič, Gril in Kavčič, 2001):
Veselje – potrtost. Z lestvico ocenjujemo otrokovo splošno razpoloženje. Na pozitivnem delu
vsebuje postavke, kot so: »Zlahka se smeji«, »Je dobro razpoložen«, »Je aktiven, razpoložen
za igro«, na negativnem koncu pa postavke »Ko joka, ga je težko potolažiti«, »Videti je
utrujen«, »Videti je žalosten, nesrečen, potrt«. Otroke, ki dosežejo visok rezultat na lestvici
veselje-potrtost, ocenjevalke/ocenjevalci, ki izpolnjujejo instrument, opisujejo kot relativno
vesele. Ti otroci so običajno dobro razpoloženi in pripravljeni sodelovati v različnih
dejavnostih. Nasprotno pa otroke, ki dosežejo nizek rezultat, opisujejo kot razmeroma potrte.
35
Nagnjeni so k temu, da so pretežno negativno razpoloženi, težko jih je motivirati za dejavnost
ter pogosto kažejo le malo zanimanja za dogajanje v vrtcu/šoli.
Zaupljivost – anksioznost. Z lestvico ocenjujemo stopnjo, do katere se otrok počuti varnega
v skupini. Lestvica na pozitivnem koncu vsebuje postavke, kot so: »Je samozavesten«, »Gleda
vas v oči, ko se z vami pogovarja« in »Raziskuje svojo okolico«, ter postavke, kot so: »Je
zaskrbljen«, »Je plašen, boječ« in »V skupini je zadržan«, na negativnem koncu. Otroci, ki
dosegajo visok rezultat na lestvici zaupljivost – anksioznost, imajo občutek varnosti, so
radovedni in se pri raziskovanju svojega okolja ter učenju počutijo sproščeno. Na splošno
zaupajo vase in se dobro prilagajajo novostim, pa naj gre za nove ljudi ali nove situacije.
Otroci z nizkim rezultatom so na splošno anksiozni, plašni, pretirano zaskrbljeni in zadržani v
odnosu do ljudi in stvari. Ti otroci so lahko tudi boječi in izražajo vedenja, ki jih pojmujemo
kot nezrela (npr. grizenje nohtov ali močenje hlač).
Strpnost – jeza. Z lestvico ocenjujemo otrokovo sposobnost učinkovitega spoprijemanja z
izzivi in s frustracijami, ki so v skupinskih situacijah neizogibni. Lestvica vsebuje postavke,
kot so: »Je strpen, potrpežljiv« in »Ko naleti na težave, se ne razburi« na pozitivnem koncu, in
»Zlahka kriči, vpije« ter »Hitro negoduje« na negativnem koncu. Otroci, ki dosežejo visok
rezultat, kažejo visoko stopnjo strpnosti do frustracij in sposobnost prilagajanja izzivom ter
težavam v pozitivnem smislu. Navadno so ti otroci sposobni nadzorovati lastna negativna
čustva na način, ki kaže ustrezno raven zrelosti in dobro sposobnost upoštevanja potreb in
želja drugih. Nasprotno pa otroci z nizkim rezultatom na lestvici pogosto veljajo za
razdražljive in vzkipljive. Nagnjeni so k temu, da se na težave odzivajo z izražanjem
negativnih čustev, ali da se razburijo na ljudi, za katere mislijo, da so vzrok frustracije. Ni
presenetljivo, da imajo ti otroci pogosto težave pri sprejemanju omejitev ali upoštevanju
glediščne točke druge osebe.
36
INTERPRETACIJA SESTAVLJENIH LESTVIC
Sestavljene lestvice so (LaFreniere, Dumas, Zupančič, Gril in Kavčič, 2001):
Ponotranjenje težav
Lestvica vsebuje štiri negativne pole temeljnih lestvic (potrtost, anksioznost, osamljenost in
odvisnost) in nam daje sestavljen rezultat otrokovih čustvenih težav. Lestvico sestavljajo
izključno postavke, ki opisujejo neprilagojeno vedenje otrok. Visok rezultat kaže zaželeno
stopnjo prilagajanja, nizek rezultat pa težave pri prilagajanju. Otroci, ki dosežejo visok
rezultat na lestvici ponotranjenja težav, izražajo nizko stopnjo težavnega vedenja, medtem ko
otroci, ki dosežejo nizek rezultat, izražajo visoko stopnjo težavnega vedenja. Otroci z nizkim
doseženim rezultatom so na splošno anksiozni, boječi, nagnjeni k umiku iz socialnih situacij
in ne k vključevanju vanje. Pogosto so potrti in osamljeni. Zdijo se nesrečni in kažejo malo
zanimanja za dejavnosti, v katerih njihovi vrstniki običajno uživajo. Ti otroci imajo neugodno
predstavo o sebi in kažejo visoko raven nezrelosti, saj iščejo pozornost odraslih ljudi v
situacijah, ko to ni potrebno; težko delujejo brez stalnih potrditev in hitro odnehajo s svojo
dejavnostjo pri soočenju s težavami, ko ostali otroci še vztrajajo.
Pozunanjenje težav
Lestvica vključuje preostale štiri negativne pole temeljnih lestvic (jeza, agresivnost, egoizem
in nasprotovanje) in nudi sestavljen rezultat otrokovih vedenjskih težav, zlasti v odnosih z
vrstniki in odraslimi. Ta mera odraža le postavke, ki opisujejo neprilagojeno vedenje. Otroci,
ki dosežejo visok rezultat na lestvici, kažejo nizko stopnjo težavnega vedenja, medtem ko
otroci, ki dosežejo nizek rezultat, kažejo visoko stopnjo težavnega vedenja. Otroci, pri katerih
je dosežen rezultat nizek, so običajno agresivni, nasprotujejo avtoriteti odraslih in nadlegujejo
svoje vrstnike. Hitro se razjezijo in izražajo svoja negativna čustva tako, da prizadenejo ali pa
vsaj motijo druge. V socialnih situacijah delujejo neprimerno in zahtevajo skorajda nenehen
nadzor, saj bi s svojimi izbruhi lahko poškodovali druge otroke. Običajno ti otroci gledajo na
težave le z lastne glediščne točke in se neugodno odzivajo na poskuse utemeljevanja ter
sklepanja kompromisov.
37
Splošno prilagajanje
Lestvica predstavlja celoten sestavljeni rezultat. Vrednost, ki odraža prispevek vseh
osemdesetih postavk, lahko interpretiramo kot splošno mero otrokovega prilagajanja v skupini
v vrtcu (šoli). Otroci, ki dosežejo visok rezultat pri splošnem prilagajanju, so v celoti bolje
prilagojeni kot otroci, ki dosežejo nizek rezultat. Ta mera splošnega prilagajanja je lahko
koristna za medsebojno primerjavo otrok na enem samem pokazatelju, vendar pa ne daje
informacij o otrokovih specifičnih močnih in šibkih točkah.
RAZVOJ OSEBNOSTNIH ZNAČILNOSTI – STRUKTURA OSEBNOSTI IN RAZVOJ
PETIH OSEBNOSTNIH DIMENZIJ
Individualne razlike med otroki srednjega otroštva lahko predstavimo s petfaktorsko strukturo
osebnosti, to so: ekstravertiranost, sprejemljivost, vestnost, čustvena stabilnost in intelekt –
odprtost. Za opisovanje osebnostnih značilnosti so raziskovalci uporabljali različne metode,
vprašalnike, bipolarne lestvice in proste opisnike. Z vstopom v šolo se otroci vse bolj
spoznavajo z dejavnostmi, ki spominjajo na delo. Učitelji lahko na podlagi tega razlikujejo
otroke, ki imajo bolj izraženo vestnost in otroke, ki imajo bolj izražen intelekt – odprtost
(Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).
V srednjem otroštvu se ustali rast vestnosti in čustvene nestabilnosti, ki je značilna za zgodnje
otroštvo. V obdobju mladostništva vestnost upade, čustvena nestabilnost pa ostane še naprej.
Odprtost – intelekt ostane prisotna od zgodnjega do poznega otroštva, ekstravertiranost pa
linearno upada iz zgodnjega v srednje otroštvo in se ustali. Stabilnost tega celotnega sistema
je najvišja v srednjem in poznem otroštvu pri dimenzijah ekstravertiranosti, sprejemljivosti,
vestnosti in čustvene nestabilnosti, medtem ko ostaja odprtost – intelekt zmerno visoka (Lamb
idr., 2002, v Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).
38
NAPOVEDNA VREDNOST VELIKIH PETIH FAKTORJEV OSEBNOSTI
POVEZANOST OSEBNOSTNIH DIMENZIJ S POKAZATELJI OTROKOVE UČNE
USPEŠNOSTI IN SPOZNAVNIH SPOSOBNOSTI
Učni uspeh otrok je v korelaciji z osebnostnimi značilnostmi otrok. Mervielde (1995) je v
svoji raziskavi pokazal na povezavo med tremi dimenzijami osebnosti na učni uspeh učencev.
Veljavnost napovedi je samo še naraščala s kronološko starostjo učencev. Vestnost in
intelekt – odprtost sta se pokazala kot najpomembnejša napovednika, v manjši meri pa
ekstravertnost. Vsi trije faktorji so skupno pojasnili 45 % variabilnosti v napovedi učne
uspešnosti v prvih dveh razredih. Lamb in sodelavci (2002) so na vzoru švedskih otrok, ki so
obiskovali prve razrede ugotovili, da je odprtost razmeroma nizko napovedovala besedne
sposobnosti, vestnost pa je zmerno napovedovala računske sposobnosti šest- do osemletnih
otrok (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).
POVEZANOST OSEBNOSTNIH DIMENZIJ S POKAZATELJI OTROKOVEGA
SOCIALNEGA PRILAGAJANJA
Raziskave so pokazale na določene povezave med osebnostnimi značilnostmi otrok in
njihovim socialnem prilagajanjem. Lamb in sodelavci (2002) so v svoji raziskavi pokazali, da
so se bolj ekstravertni otroci ob vstopu v šolo hitreje prilagodili svojim novim vrstnikom kot
manj ekstravertni, bolj vestni pa so hitreje usvojili pravila in so učinkovito sledili učnemu
procesu, za razliko od manj vestnih otrok. Čustveno bolj nestabilni otroci so v šoli večkrat
jokali, bili bolj anksiozni, imeli so več težav s prilagajanjem na svoje vrstnike in šolo nasploh
(Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).
TIPI OSEBNOSTI
Okoli leta 149 n. št. je rimski zdravnik Galen predlagal teorijo osebnosti in razdelil ljudi v
štiri osnovne osebnosti: sangvinik, kolerik, melanholik, flegmatik. Teorija je nastala na
podlagi Hipokratove teorije, da vsakega posameznika določajo telesne tekočine, to so: kri,
39
rumeni žolč, sluz in črni žolč. Opisali bomo značilnosti in našteli prednosti ter slabosti otrok
vsakega tipa osebnosti (Littauer, 2007):
Priljubljena osebnost – sangvinik
»Naj bo zabavno!«
Želja: zabavati se.
Čustvene potrebe: pozornost, potrditev, naklonjenost, sprejemanje, družabnost, aktivnost.
Dobre strani: lahko govorijo o čemer koli, kadar koli, kjer koli; so prešernega značaja,
optimistični, imajo smisel za humor, znajo pripovedovati zgodbe, uživajo v družbi.
Slabe strani: neorganizirani, ne zapomnijo si podrobnosti ali imen, pretiravajo, neresni glede
česar koli, pričakujejo, da bodo drugi opravili delo, preveč zaupljivi in naivni.
Depresivni postanejo, kadar: življenje ni zabavno in nihče jih nima rad.
Strah jih je: da ne bi bili priljubljeni ali da bi jim bilo dolgčas, da bi se morali držati
določenega urnika, da bi morali paziti, koliko denarja porabijo.
Radi imajo ljudi, ki: poslušajo in se smejijo, jih hvalijo in cenijo.
Ne marajo ljudi, ki: kritizirajo, se ne odzivajo na njihov humor, mislijo, da niso simpatični.
Izpopolnili bi se, če: bi se organizirali, ne bi toliko govorili, bi se naučili gledati na uro.
Reakcija na stres: odidejo, grejo nakupovat, poiščejo si družbo za zabavo, izmišljujejo si
izgovore, krivijo druge.
Prepoznamo jih po: nenehnem in glasnem govorjenju, svetlečih očeh.
Nadzira z: očarljivostjo.
40
Prednosti otrok: drzen in vnet, nedolžen, iznajdljiv in domiseln, veder, navdušen, rad se
zabava, nenehno čeblja, hitro si opomore, družba ljudi ga motivira.
Slabosti otrok: ne dokonča, kar začne, neorganiziran, hitro ga kaj zmoti, njegovo zanimanje
hitro popusti, razpoloženje se mu hitro spreminja, hoče priznanje, uidejo mu drobne laži,
pozabljiv.
Močna osebnost – kolerik
»Naj bo po moje!«
Želja: imeti nadzor.
Čustvene potrebe: da se ceni vse njihove dosežke, priložnost za vodenje, sodelovanje pri
družinskih odločitvah, nekaj, kar lahko nadzorujejo.
Dobre strani: zmožnost, da lahko prevzamejo vajeti česar koli v svoje roke, se hitro in
pravilno odločajo.
Slabe strani: pretirano ukazovalni, oblastni, samovoljni, neobčutljivi, nepotrpežljivi, niso
pripravljeni deliti zaslug oziroma jih priznati drugim.
Depresivni postanejo, kadar: je življenje ušlo izpod nadzora in ljudje nočejo ravnati tako,
kot bi oni radi.
Strah jih je: da bi nad čemer koli izgubili nadzor.
Radi imajo ljudi, ki: jih podpirajo in so jim vdani, se strinjajo z njimi, hitro sodelujejo, jim
pustijo, da poberejo zasluge.
Ne marajo ljudi, ki: so leni in jih ne zanima neprestano delo, se upirajo njihovi avtoriteti,
postanejo neodvisni, niso lojalni.
41
Izpopolnili bi se, če: bi drugim pustili, da sprejemajo odločitve, bi bili pripravljeni deliti
oblast, bi bili bolj potrpežljivi, ne bi pričakovali, da bodo vsi tako produktivni, kot so sami.
Reakcija na stres: povečajo nadzor, več delajo, več vadijo, znebijo se moteče osebe.
Prepoznamo jih po: hitrem gibanju, zaupanju vase, nemirnem in dominantnem pristopu,
hitro si prisvojijo nadzor.
Prednosti otrok: drzen in pripravljen na vse, učinkovit pri delu, cilj ima pred očmi, hiter,
samozadosten, tekmovalen, samozavesten, lahko se mu zaupa.
Slabosti otrok: manipulativen, pogosti izbruhi jeze, ne more biti pri miru, vztraja pri svojem,
preizkuša meje, se krega, trmast.
Nadzira z: jezo.
Popolna osebnost – melanholik
»Naj bo pravilno!«
Želja: imeti prav.
Čustvene potrebe: občutek stabilnosti, prostor, tišina, rahločutnost, podpora.
Dobre strani: znajo se organizirati in si zastaviti dolgoročne cilje, imajo visoke standarde in
ideale, temeljito analizirajo.
Slabe strani: hitro so depresivni, preveč časa zapravijo za priprave, preveč so osredotočeni na
detajle, zapomnijo si negativne stvari, so nezaupljivi.
Depresivni postanejo, kadar: je življenje neurejeno, standardi niso doseženi in nikomur ni
mar.
Strah jih je: da jih nihče ne bi razumel, da bi naredili napako, da bi morali znižati standarde.
42
Radi imajo ljudi, ki: so resni, intelektualni, globoki, s katerimi imajo lahko resen pogovor.
Ne marajo ljudi, ki: so površni, pozabljivi, ki zamujajo, so neorganizirani, površinski, se
izgovarjajo, so nepredvidljivi.
Izpopolnili bi se, če: ne bi jemali življenja tako resno, ne bi vztrajali, da morajo biti tudi
ostali perfekcionisti.
Reakcija na stres: se zaprejo vase, se zatopijo v knjige, postanejo depresivni, obupajo,
premlevajo probleme.
Prepoznamo jih po: resni in občutljivi naravi, lepih manirah, negativnih pripombah o samih
sebi, pedantnem in lepo urejenem videzu.
Prednosti otrok: razmišljujoč, talentiran, muzikalen, ima bogato domišljijo, dober prijatelj,
perfekcionist, intenziven, vesten in odgovoren.
Nadzira z: muhavostjo.
Slabosti otrok: muhast, cmerav, nesproščen, preobčutljiv, sliši samo slabo, se izogiba kritiki,
povsod vidi težave, nekomunikativen.
Umirjena osebnost – flegmatik
»Naj bo lahko!«
Želja: izogniti se konfliktom, imeti mir.
Čustvene potrebe: mir in sprostitev, pozornost, pohvala, samospoštovanje, ljubeča
motivacija.
Dobre strani: uravnoteženost, umirjenost, humor, prijetna osebnost.
43
Slabe strani: neodločenost, pomanjkanje entuziazma, energije, prikrita trma.
Depresivni postanejo, kadar: je življenje polno konfliktov, se morajo s kom ali s čim osebno
soočiti, jim nihče noče pomagati, zmanjka denarja.
Strah jih je: da bi se morali ukvarjati z večjim problemom, bi se morali sami znajti, narediti
večje spremembe.
Radi imajo ljudi, ki: se odločajo namesto njih, prepoznajo njihove dobre strani, jih ne
ignorirajo, jih spoštujejo.
Ne marajo ljudi, ki: se silijo, so preveč glasni, preveč pričakujejo od njih.
Izpopolnili bi se, če: bi si postavili cilje in se motivirali, bi bili pripravljeni narediti več in
hitreje, kot se pričakuje od njih, bi se znali spopasti z lastnimi problemi tako dobro, kot znajo
reševati tuje.
Reakcija na stres: se skrijejo, gledajo TV, jejo, izklopijo zunanji svet.
Prepoznamo jih po: mirnem pristopu, sproščeni drži (sedijo ali se naslanjajo, kadar koli je
mogoče).
Prednosti otrok: opazuje ljudi, hitro postane dobre volje, nekonflikten, zanesljiv, ljubezniv,
prijeten.
Nadzira z: zavlačevanjem.
Slabosti otrok: sebičen, rad nagaja, izogiba se delu, boječ, prikrito trmast, len.
Sangvinik in kolerik imata skupno ekstrovertiranost, optimističnost, odkritost in željo po
vodenju, flegmatik in melanholik pa več analizirata, sta introvertirana, pesimistična in tiha.
44
1.13 DUŠEVNO ZDRAVJE OTROK
Večina otrok je precej dobro čustveno prilagojenih, pri nekaterih se pa pojavljajo motnje, ki,
bolj ali manj, vplivajo na funkcionalnost otrok v socializiranem okolju. Največkrat se
pojavljajo anksiozne motnje ali motnje razpoloženja (žalost, depresivnost, živčnost,
prestrašenost ali osamljenost) in razdiralne motnje vedenja (agresivnost, kljubovanje ali
antisocialno vedenje). Nekatero od teh čustev je povezanih z določenim obdobjem otrokovega
življenja, ostale pa moramo odpraviti, da bi preprečili poznejše težave (Papalia, Olds in
Feldman, 2003).
OBIČAJNE OBLIKE ČUSTVENIH PRETRESOV
RAZDIRALNE MOTNJE VEDENJA
Otroci v srednjem otroštvu prerastejo temperamentne izbruhe jeze, in uporniško, prepirljivo,
sovražno vedenje, ki je značilno za zgodnje otroštvo. Če se pri otroku še vedno ohranijo taki
vzorci obnašanja do osmega leta, lahko otroku postavijo diagnozo opozicionalno kljubovalne
motnje vedenja. Pri tej motnji gre za vzorec uporništva, neubogljivosti in sovražnosti do
avtoritete odraslih oseb. Taki otroci se nenehno pretepajo, prepirajo, izgubljajo potrpljenje,
jemljejo stvari, krivijo druge, so jezni in zamerljivi, ter na splošno do skrajnosti preskušajo
potrpljenje odraslih. Pri nekaterih otrocih se razvijejo ponavljajoči se vzorci agresivnih,
antisocialnih dejanj, kot je npr. izostajanje iz šole, podžiganje ognja, laganje, pretepanje,
vandalstvo, posilstvo ali prostitucija. Številni med njimi imajo tudi motnje pozornosti oz.
hiperaktivnostne motnje (Papalia, Olds in Feldman, 2003).
ŠOLSKA FOBIJA IN DRUGE ANKSIOZNE MOTNJE
Pogosto se otrok zjutraj, ko se zbudi, pritožuje, da mu je slabo, da ga boli glava. Kmalu po
tem, ko mu starša dovolita ostati doma, se počutje otroka takoj izboljša. To se lahko ponavlja
iz dneva v dan in je staršem vse težje pripraviti otroka do tega, da gre spet v šolo. Tako
vedenje je značilno za otroke s šolsko fobijo, neutemeljenim strahom pred šolo. Pri nekaterih
45
otrocih je ta strah utemeljen, npr. učitelj, nasilen vrstnik ali prezahtevno delo. V takih
primerih je najbolje spremeniti okolje in ne otroka (Papalia, Olds in Feldman, 2003).
Šolska fobija se lahko pojavi kot posledica separacijske anksioznosti, ki se pojavi zaradi
ločitve od doma ali ljudi, na katere je otrok navezan. Ti otroci ponavadi prihajajo iz močno
povezanih, skrbnih družin. Motnja se lahko razvije po izgubi hišnega ljubljenčka, po bolezni
ali prehodu na drugo šolo. Pogosto opazimo znake depresije: žalost, umik, apatija ali težave s
koncentracijo. Šolska fobija je lahko ozdravljiva, glavi element terapije vključuje zgodnjo,
postopno vrnitev v šolo (Papalia, Olds in Feldman, 2003).
Socialna fobija je izrazit strah pred izogibanjem socialnim situacijam. Taki otroci se bojijo
zadrege, močno zardevajo, se potijo ali trepetajo, ko morajo spregovoriti pred razredom, ali
ko na ulici srečajo znanca. Pogosto jih sprožijo travmatične izkušnje, kot so npr. občutek
popolne praznine v glavi otroka, ki ga učitelj sprašuje pred razredom. Socialne fobije se
pojavljajo v družini, torej so morda dedne. Pri otroku se lahko razvijejo tudi, ko opazujejo
starše, kako se njihovi starši odzivajo na socialne situacije (Beidel in Turner, 1998, v Papalia,
Olds in Feldman, 2003).
Posplošeno anksioznost imajo otroci, ki so ponavadi zaskrbljeni glede vsega, šolskih ocen,
vojn, potresov, zamujanja. Pogosto so perfekcionisti, imajo veliko dvomov o sebi. Okolica
jim mora dati veliko odobravanj in zagotovil, da so lahko uspešni. Obsesivno-kompulzivna
motnja se pojavlja v precej manjši meri; otroci s to motnjo so obsedeni s ponavljajočimi se,
vsiljivimi mislimi, podobami ali spodbudami in pogosto kažejo prisilno vedenje, na primer
neprestano umivanje rok, da bi se rešili teh obsesij (Papalia, Olds in Feldman, 2003).
Anksiozne motnje so med najbolj pogostimi duševnimi težavami, tako med otroki kot med
najstniki. Med dekleti so dvakrat pogostejše kot med fanti. Prvi pojavi anksioznosti se začnejo
kazati že pri šestih letih. Ženske so bolj nagnjeni tudi glede depresije, ki je velikokrat
povezana z anksioznostjo. Pri obeh se pojavi sistem zaviranja vedenja, ki ga označujejo:
zaskrbljenost, zmanjšana motorična aktivnost in budno čakanje na predvideno nevarnost
(Papalia, Olds in Feldman, 2003).
46
OTROŠKA DEPRESIJA
Dolgotrajni občutek osamljenosti je pogosto znak otroške depresije, čustvene motnje, ki
presega običajno, začasno žalost. Znake depresije kaže od deset do petnajst odstotkov otrok in
najstnikov, na primer nezmožnost zabave, koncentracije, utrujenost, apatijo, težave s spanjem,
občutek manjvrednosti, pogoste misli na smrt in samomor (Papalia, Olds in Feldman, 2003).
1.14 TERAPEVTSKE TEHNIKE
Zdravljenje ima več oblik. Ena od njih je individualna psihoterapija, pri kateri se otrok
individualno pogovarja s terapevtom. Skuša se naučiti sprejemati in razumeti svojo osebnost
ter razlagati svoje občutke in vedenje. Taka vrsta terapije je zelo učinkovita, če jo dopolnjuje
še svetovanje staršem. Družinska terapija obsega celotno družino, opazuje odnose znotraj
družinskih članov in opozori na pozitivne in negativne vzorce znotraj delovanja družine.
Vedenjska terapija obsega odpravljanje negativnih vzorcev v vedenju otroka ali razvijanje
želenih pozitivnih vzorcev). Deluje po vzorcu nagrajevanja in grajanja. Statistična analiza je
pokazala, da je vedenjska psihoterapija učinkovitejša od nevedenjskih psihoterapij.
Medikamentozna terapija za zdravljenje otrokovih čustvenih motenj je, v devetdesetih letih
prejšnjega stoletja, močno narasla, pogosto v kombinaciji z drugimi oblikami psihoterapije.
Strokovnjaki jo zaradi primanjkljaja o njeni varnosti in učinkovitosti odsvetujejo (Papalia,
Olds in Feldman, 2003).
STRES IN ODPORNOST
Stresni dogodki so sestavni del otroštva in večina otrok se nauči z njimi spoprijeti. Vendar se
lahko pri otrocih pojavijo psihološke težave kot posledica stresa. Seveda je odvisno od stopnje
stresa; ugrabitev ali zloraba pustita na otroku dolgoročne posledice,tako na telesno kot
psihološko dobro počutje (Papalia, Olds in Feldman, 2003).
47
POVZROČITELJI STRESA V MODERNEM NAČINU ŽIVLJENJA
Otrok v modernem času postaja »hiteč«. Hitro mora odrasti, če se želi spopasti z vsemi
pritiski modernega življenja. Od modernih otrok se pričakuje da bodo uspešni na vseh
področjih, v šoli, v športu, umetnosti, in da zadovoljujejo potrebe staršev. Skozi medije
spoznajo spolnost, nasilje in to še preden so se zmožni sprijazniti s tem. Velikokrat morajo
prevzeti odgovornosti staršev. Moramo se zavedati, da otroci niso pomanjšani odrasli, ampak
da razmišljajo, kar se da zrelo za svoja leta; moramo jim pustiti, da imajo svoja otroška leta za
nadaljnji zdrav razvoj. Glavni razlogi za zaskrbljenost otrok so bili: šola, lastno zdravje ali
zdravje koga drugega (Papalia, Olds in Feldman, 2003).
SPOPRIJEMANJE S STRESOM: ODPORNI OTROCI
Otroke, ki uspešno prestanejo okoliščine, ki bi potolkle večino ostalih, ki obdržijo trezno
glavo tudi, ko se soočijo z izzivi ali grožnjami, ali ki dobro prenašajo travmatične dogodke,
imenujemo odporni otroci. Navkljub neugodnim okoliščinam jim uspe ohraniti osnovno
delovanje sistemov, ki so nujni za nadaljnji pozitivni razvoj. Otrokom najpogosteje pomagajo
zaščitni dejavniki, kot so družinski odnosi in spoznavno funkcioniranje. Večinoma imajo vsaj
z enim od sorodnikov zelo dober odnos in imajo visok IQ, ter so dobri pri reševanju
problemov. Drugi pogosti zaščitni dejavniki obsegajo: otrokovo osebnost, zmanjšano tveganje
in nadometne izkušnje (Papalia, Olds in Feldman, 2003).
1.15 PROBLEM, CILJI IN HIPOTEZE
Športna dejavnost daje posamezniku določen red in disciplino v sam ritem življenja.
Pospešuje njegovo socialno integracijo, kulturno toleranco, razumevanje etike in spoštovanje
okolja. Je eno najbolj učinkovitih orodij za boj proti sedečemu življenjskemu slogu in
debelosti.
Z opazovanjem ljudi lahko prepoznamo njihovo čustveno stanje. Že pri dojenčkih lahko
ugotovimo, če so veseli, saj se smejejo, a kadar jim kaj ni všeč, jočejo. Z odraščanjem se
48
naučimo kazati čustva tudi na bolj prefinjene načine, s telesno držo in obraznimi mimikami. O
svojem razpoloženju lahko tudi govorimo ali pišemo in na ta način izrazimo čustvo. Pri
vzburjajočih čustvih nastopijo telesne spremembe, denimo povečan krvni pritisk, pospešen
utrip srca, pospešeno dihanje, napete mišice, več sladkorja v krvi, povečano znojenje… Kadar
nas prežemajo pomirjajoča čustva, so telesne spremembe ravno obratne.
V raziskavi smo želeli ugotoviti, ali obstaja povezanost med športno dejavnostjo šestletnih
otrok v prostem času in njihovim čustvenim izražanjem v šoli. Ugotavljali smo tudi športno
aktivnost otrok v prostem času.
Glede na predmet in problem raziskave smo si postavili naslednje cilje:
Ugotoviti, ali obstaja povezanost med športno dejavnostjo šestletnih otrok v prostem času in
njihovim čustvenim izražanjem v šoli.
Ugotoviti, ali obstaja povezanost med športno dejavnostjo šestletnih otrok v prostem času in
njihovim splošnim prilagajanjem v šoli.
Ugotoviti, ali obstaja povezanost med športno dejavnostjo šestletnih otrok in njihovim
načinom reševanja težav v šoli.
Analizirati športno dejavnost otrok v prostem času.
Na osnovi zastavljenih ciljev smo oblikovali naslednje hipoteze:
H1: Športna dejavnost v prostem času pozitivno vpliva na splošno prilagajanje otrok v šoli.
H2: Športna dejavnost v prostem času pozitivno vpliva na čustveno izražanje otrok v šoli.
H3: Športna dejavnost v prostem času vpliva na način reševanja težav v šoli.
49
2 METODE DELA
2.1 PREIZKUŠANCI
Raziskavo smo izvedli na vzorcu 52 otrok iz dveh osnovnih šol iz Ljubljane, starih 6 let (50 %
deklic, 50 % dečkov).
2.2 PRIPOMOČKI
Uporabili smo anketni vprašalnik o pogostosti ukvarjanja otrok s športno dejavnostjo za
starše in standardizirani vprašalnik o socialnem vedenju otrok za učitelje (LaFreniere, P.J.,
Dumas, J.E.; avtorice slovenske priredbe vprašalnika (Zupančič, Gril in Kavčič, 2001).
Vprašanja so bila zaprtega tipa. Zagotovljena je bila popolna anonimnost anketirancev.
2.3 POSTOPEK
Razdelili smo 60 anketnih vprašalnikov za starše in pripravili 60 standardiziranih
vprašalnikov za učitelje na dveh ljubljanskih osnovnih šolah. Izpolnjenih vprašalnikov,
primernih za obdelavo, smo dobili nazaj 52 oziroma 86 %. Iz tega razloga je psiholog
učiteljem dal izpolniti 52 vprašalnikov za učence, katerih starši so vrnili prvi vprašalnik. Tako
smo skupno pridobili podatke za 26 deklic (50 %) in 26 dečkov (50 %).
Naredili smo statistično analizo s pomočjo računalniškega programa SPSS 15.0 (Statistical
Package for the Social Sciences). Za preverjanje hipotez smo uporabili multiplo regresijsko
analizo. Statistično značilnost smo ugotavljali na ravni petodstotnega tveganja.
50
3 REZULTATI
Na podlagi zastavljenih ciljev in na podlagi anketnih vprašalnikov, ki ga je izpolnilo 52
staršev otrok in učiteljev na dveh ljubljanskih osnovnih šolah, smo dobili rezultate, ki jih
predstavljamo v nadaljevanju diplomskega dela. V spodnjih tabelah so najprej prikazane
osnovne značilnosti zajetih anketirancev, nato pa še dodatne spremenljivke.
Tabela 2
Športna dejavnost otrok v prostem času
Največ ur/
teden
Povprečje
(ure) Std. Deviacija
neorg.sp.vad.ted.starsi 8 3,6 2,4
neorg.sp.vad.ted.vrstniki 18 3,9 4,1
neor.sp.vad.ted.sam 15 2,5 3,4
neor.sp.vad.vikend 20 5,8 3,5
neor.sp.vad.pocitnice 80 17,4 17,4
organ.sp.vad.ted.starsi 48 2,6 6,8
org.sp.vad.ted.vrstniki 15 3,8 3,2
org.sp.vad.vikend 20 2,7 4,7
org.sp.vad.pocitnice 80 7,4 15,8
Opombe:
neor. sp. vad. ted. starsi – neorganizirana športna vadba med tednom s starši
neorg. sp. vad. ted. vrstniki – neorganizirana športna vadba med tednom z vrstniki
neor. sp. vad. ted. sam – neorganizirana športna vadba med tednom samostojno
neorg. sp. vad. vikend – neorganizirana športna vadba med vikendom
neorg. sp. vad. počitnice – neorganizirana športna vadba med počitnicami
organ. sp. vad. ted. starsi – organizirana športna vadba med tednom s starši
org. sp. vad. ted. vrstniki – organizirana športna vadba med tednom z vrstniki
org. sp. vad. vikend – organizirana športna vadba med vikendom
org. sp. vad .pocitnice – organizirana športna vadba med počitnicami
51
Iz tabele 2 je razvidno, da se otroci v prostem času največ ukvarjajo s športnimi dejavnostmi
med počitnicami ne glede na to, ali je ta dejavnost organizirana ali neorganizirana
(80 ur / teden). Povprečno število ur pri organizirani športni vadbi med počitnicami znaša 7 ur
/ teden, pri neorganizirani vadbi med počitnicami pa 17 ur / teden. Najnižje število ur na teden
(8) preživijo otroci s starši, kjer je vadba neorganizirana, povprečje je 3,5 ure / teden.
Otroci so v velikem obsegu (48 ur / teden) športno dejavni s starši, ko je vadba organizirana,
povprečje ur/teden znaša 2,5 ur. Drugo najnižje število ur (15 ur / teden) športne dejavnosti
otrok se pokaže pri neorganizirani športni vadbi med tednom, ko se otrok igra sam, in pri
organizirani športni vadbi med tednom, ko se otrok igra z vrstniki. V prvem primeru znaša
povprečje ur na teden 2,4 ure, v drugem 3,7 ur.
Tabela 3
Rezultati na temeljnih lestvicah načinov čustvenega izražanja in težav pri socialnem
prilagajanju
Minimum
(točke)
Maksimum
(točke) Povprečje Std. Deviacija
veselje- potrtost 19 49 37,5 7,7
zaupljivost- anksioznost 19 49 37,6 7,7
strpnost- jeza 14 48 32,9 8,4
ponotranjenje težav 50 100 84,5 12,8
pozunanjenje težav 41 100 83 12,9
splošno prilagajanje 186 370 286 41,9
Minimum točk, ki jih je posameznik dosegel pri splošnem prilagajanju, je znašal 186 točk,
maksimum pa je znašal 370 točk. Povprečje točk je znašalo 286 točk. Maksimalno število
točk pri ponotranjenju in pozunanjenju težav je znašalo 100 točk, minimalno v prvem primeru
50 točk, v drugem 41 točk. Povprečje točk pri ponotranjenju težav je bilo 84, pri pozunanjenju
težav 83 točk.
Pri temeljni lestvici veselje – potrtost je posameznik dosegel minimalno 19 točk, maksimalno
49 točk. Povprečje je znašalo 38 točk. Pri temeljni lestvici zaupljivost – anksioznost je
posameznik dosegel minimalno število točk 19, maksimalno pa 49. Povprečje je znašalo 38
52
točk. Pri temeljni lestvici strpnost – jeza je posameznik dosegel minimalno 14 točk,
maksimalno 48 točk. Povprečje je v tem primeru znašalo 33 točk.
Vpliv športne dejavnosti šestletnih otrok na njihovo čustveno izražanje
Tabela 4
Regresijski model splošno prilagajanje
Model R R2
Popravljeni R2
Std. Deviacija
,550a
,303 ,153 38,62193
a. Prediktorji: org.sp.vad.pocitnice, neor.sp.vad.vikend, organ.sp.vad.ted.starsi, neorg.sp.vad.ted.vrstniki,
neorg.sp.vad.ted.starsi, org.sp.vad.vikend, neor.sp.vad.ted.sam, org.sp.vad.ted.vrstniki, neor.sp.vad.pocitnice.
Popravljeni R2
predstavlja popravljeni koeficient pojasnjene variance. Delež pojasnjene
variance v našem modelu je 15,3 %.
Tabela 5
Preverjanje regresijskega modela s pomočjo analize variance (dimenzija splošno
prilagajanje).
Izvor variiranja Vsota kvadratov
Stopnja
prostosti
Povprečje
kvadratov F vrednost
Statistična
značilnost
Razloženo z
modelom
27171,546 9 3019,061 2,024 ,060a
Nerazložena
odstopanja
62649,435 42 1491,653
Skupaj 89820,981 51
a. Prediktorji: org.sp.vad.pocitnice, neor.sp.vad.vikend, organ.sp.vad.ted.starsi, neorg.sp.vad.ted.vrstniki,
neorg.sp.vad.ted.starsi, org.sp.vad.vikend, neor.sp.vad.ted.sam, org.sp.vad.ted.vrstniki, neor.sp.vad.pocitnice.
b. Odvisna spremenljivka: splošno prilagajanje
Pri preverjanju hipoteze 1 smo z multiplo regresijsko analizo, katere rezultati so navedeni v
tabeli 5, ugotavljali povezanost med posameznimi dimenzijami ukvarjanja s športno
dejavnostjo ter dimenzijo splošno prilagajanje. Odvisno spremenljivko je torej predstavljala
dimenzija splošno prilagajanje, neodvisne pa organizirana športna vadba med počitnicami,
53
neorganizirana športna vadba med vikendi, organizirana športna vadba med tednom s starši,
neorganizirana športna vadba med tednom z vrstniki, neorganizirana športna vadba med
tednom s starši, organizirana športna vadba med vikendi, neorganizirana športna vadba med
tednom (sam otrok), organizirana športna vadba med tednom z vrstniki ter neorganizirana
športna vadba med počitnicami. Regresijski model se je pokazal kot statistično neznačilen
(F=2,024; sig.=0,060). Popravljeni determinacijki koeficient znaša 0,153, kar pomeni, da je
15,3 variance v odvisni spremenljivki možno pojasniti z neodvisnimi spremenljivkami. Iz
tabele 5 je razvidno, da ne moremo potrditi prve hipoteze, kar pomeni, da ne obstaja
povezanost med posameznimi dimenzijami ukvarjanja s športno dejavnostjo ter dimenzijo
splošno prilagajanje.
Tabela 6
Regresijski koeficienti za dimenzijo splošno prilagajanje
Neodvisne spremenljivke
Nestandardizirani
regresijski koeficienti
Standardizirani
regresijski
koeficienti
t
vrednost
Statistična
značilnost B
Standardna
napaka Beta
Konstanta 274,792 14,530 18,912 0
neorg.sp.vad.ted.starsi 1,812 2,703 ,103 ,671 ,506
neorg.sp.vad.ted.vrstniki 3,261 2,044 ,315 1,595 ,118
neor.sp.vad.ted.sam -4,678 2,958 -,374 -1,582 ,121
neor.sp.vad.vikend -2,217 2,726 -,183 -,813 ,421
neor.sp.vad.pocitnice 1,273 ,576 ,527 2,209 ,033
organ.sp.vad.ted.starsi -,063 ,905 -,010 -,070 ,945
org.sp.vad.ted.vrstniki 2,461 3,128 ,186 ,787 ,436
org.sp.vad.vikend ,015 2,182 ,002 ,007 ,995
org.sp.vad.pocitnice -1,986 ,609 -,748 -3,262 ,002
a. odvisna spremenljivka: splošno prilagajanje
Iz tabele 6 lahko vidimo, da znaša standardizirani regresijski koeficient za neorganizirano
športno vadbo med počitnicami 0,527 in je značilen (sig.=0,033) ter standardizirani
regresijski koeficient za organizirano športno vadbo med počitnicami -0,748 in je prav tako
54
statistično značilen (sig.=0,002). Standardizirani koeficienti za ostale organizirane in
neorganizirane vrste vadb so statistično neznačilni.
Ti rezultati pomenijo, da sta samo neorganizirana in organizirana športna vadba med
počitnicami povezani z dimenzijo splošno prilagajanje, kar je delno v skladu s hipotezo 1. Iz
tabele 6 torej lahko vidimo, da neorganizirana športna vadba med počitnicami pozitivno
vpliva na dimenzijo splošno prilagajanje otrok, medtem ko organizirana športna vadba med
počitnicami negativno vpliva na dimenzijo splošno prilagajanje otrok.
Tabela 7
Regresijski model veselje, potrtost
Model R R2
Popravljeni R2
Std. Deviacija
,610a
,373 ,238 6,69131
a. Prediktorji: org.sp.vad.pocitnice, neor.sp.vad.vikend, organ.sp.vad.ted.starsi, neorg.sp.vad.ted.vrstniki,
neorg.sp.vad.ted.starsi, org.sp.vad.vikend, neor.sp.vad.ted.sam, org.sp.vad.ted.vrstniki, neor.sp.vad.pocitnice.
Delež pojasnjene variance v našem modelu je 23,8 %.
Tabela 8
Preverjanje regresijskega modela s pomočjo analize variance (dimenzija veselje– potrtost).
Model Vsota
kvadratov
Stopnja
prostosti
Povprečje
kvadratov
F vrednost Statistična
značilnost
Razloženo z
modelom
1116,488 9 124,054 2,771 ,012a
Nerazložena
odstopanja
1880,493 42 44,774
Skupaj 2996,981 51
a. Prediktorji: org.sp.vad.pocitnice, neor.sp.vad.vikend, organ.sp.vad.ted.starsi, neorg.sp.vad.ted.vrstniki,
neorg.sp.vad.ted.starsi, org.sp.vad.vikend, neor.sp.vad.ted.sam, org.sp.vad.ted.vrstniki, neor.sp.vad.pocitnice.
b. Odvisna spremenljivka: veselje, potrtost
55
Pri preverjanju hipoteze 2 smo z multiplo regresijsko analizo ugotavljali povezanost med
posameznimi dimenzijami ukvarjanja s športno dejavnostjo ter dimenzijo veselje – potrtost.
Odvisno spremenljivko je torej predstavljala dimenzija veselje – potrtost, neodvisne pa
organizirana športna vadba med počitnicami, neorganizirana športna vadba med vikendi,
organizirana športna vadba med tednom s starši, neorganizirana športna vadba med tednom z
vrstniki, neorganizirana športna vadba med tednom s starši, organizirana športna vadba med
vikendi, neorganizirana športna vadba med tednom (sam otrok), organizirana športna vadba
med tednom z vrstniki ter neorganizirana športna vadba med počitnicami. Regresijski model
se je pokazal kot statistično značilen (F=2,771; sig.=0,012). Popravljeni determinacijski
koeficient znaša 0,238, kar pomeni, da je 23,8 % variance v odvisni spremenljivki možno
pojasniti z neodvisnimi spremenljivkami. Iz tabele 8 je razvidno, da lahko potrdimo drugo
hipotezo, kar pomeni, da obstaja povezanost med posameznimi dimenzijami ukvarjanja s
športno dejavnostjo ter dimenzijo veselje – potrtost.
56
Tabela 9
Regresijski koeficienti za dimenzijo veselje, potrtost
Neodvisne spremenljivke
Nestandardizirani
regresijski koeficienti
Standardizirani
regresijski
koeficienti
t
vrednost
Statistična
značilnost
B
Standardna
napaka Beta
1 Konstanta 36,481 2,517 14,492 ,000
neorg.sp.vad.ted.starsi ,995 ,468 ,308 2,124 ,040
neorg.sp.vad.ted.vrstniki ,927 ,354 ,491 2,616 ,012
neor.sp.vad.ted.sam -,967 ,512 -,423 -1,887 ,066
neor.sp.vad.vikend -,371 ,472 -,167 -,785 ,437
neor.sp.vad.pocitnice -,013 ,100 -,029 -,127 ,899
organ.sp.vad.ted.starsi -,010 ,157 -,009 -,067 ,947
org.sp.vad.ted.vrstniki -,216 ,542 -,089 -,399 ,692
org.sp.vad.vikend ,261 ,378 ,160 ,689 ,494
org.sp.vad.pocitnice -,160 ,105 -,330 -1,516 ,137
a. Odvisna spremenljivka: veselje, potrtost
Iz tabele 9 je razvidno, da neorganizirana športna vadba s starši med tednom in neorganizirana
športna vadba z vrstniki med tednom pozitivno vplivata na dimenzijo veselje – potrtost. Beta
koeficient v prvem primeru znaša 0,308, v drugem 0,491 in sta oba statistično značilna. Ostali
beta koeficienti so statistično neznačilni.
57
Tabela 10
Regresijski model zaupljivost, anksioznost
Model R R2
Popravljeni R2
Std. Deviacija
,622a
,387 ,256 6,60761
a. Prediktorji: org.sp.vad.pocitnice, neor.sp.vad.vikend, organ.sp.vad.ted.starsi, neorg.sp.vad.ted.vrstniki,
neorg.sp.vad.ted.starsi, org.sp.vad.vikend, neor.sp.vad.ted.sam, org.sp.vad.ted.vrstniki, neor.sp.vad.pocitnice.
Delež pojasnjene variance v našem modelu je 25,6 %.
Tabela 11
Preverjanje regresijskega modela s pomočjo analize variance (dimenzija zaupljivost
anksioznost).
Model Vsota kvadratov
Stopnja
prostosti
Povprečje
kvadratov F vrednost
Statistična
značilnost
Razloženo z
modelom
1158,953 9 128,773 2,949 ,008a
Nerazložena
odstopanja
1833,739 42 43,660
Skupaj 2992,692 51
a. Prediktorji: org.sp.vad.pocitnice, neor.sp.vad.vikend, organ.sp.vad.ted.starsi, neorg.sp.vad.ted.vrstniki,
neorg.sp.vad.ted.starsi, org.sp.vad.vikend, neor.sp.vad.ted.sam, org.sp.vad.ted.vrstniki,
neor.sp.vad.pocitnice.
b. Odvisna spremenljivka: zaupljivost, anksioznost
Pri preverjanju hipoteze 2 smo z multiplo regresijsko analizo ugotavljali povezanost med
posameznimi dimenzijami ukvarjanja s športno dejavnostjo ter dimenzijo zaupljivost –
anksioznost. Odvisno spremenljivko je torej predstavljala dimenzija zaupljivost –
anksioznost, neodvisne pa organizirana športna vadba med počitnicami, neorganizirana
športna vadba med vikendi, organizirana športna vadba med tednom s starši, neorganizirana
športna vadba med tednom z vrstniki, neorganizirana športna vadba med tednom s starši,
organizirana športna vadba med vikendi, neorganizirana športna vadba med tednom (sam
otrok), organizirana športna vadba med tednom z vrstniku ter neorganizirana športna vadba
med počitnicami. Regresijski model se je pokazal kot statistično značilen (F=2,949;
58
sig.=0,008). Popravljeni determinacijski koeficient znaša 0,256, kar pomeni, da je 25,6 %
variance v odvisni spremenljivki možno pojasniti z neodvisnimi spremenljivkami. Iz tabele
11 je razvidno, da lahko potrdimo drugo hipotezo, kar pomeni, da obstaja povezanost med
posameznimi dimenzijami ukvarjanja s športno dejavnostjo ter dimenzijo zaupljivost –
anksioznost.
Tabela 12
Regresijski koeficienti za dimenzijo zaupljivost, anksioznost
Model
Nestandardizirani
regresijski koeficienti
Standardizirani
regresijski
koeficienti
t
vrednost
Statistična
značilnost B
Standardna
napaka Beta
Konstanta 35,518 2,486 14,288 ,000
neorg.sp.vad.ted.starsi 1,331 ,462 ,412 2,878 ,006
neorg.sp.vad.ted.vrstniki ,611 ,350 ,324 1,746 ,088
neor.sp.vad.ted.sam -,596 ,506 -,261 -1,177 ,246
neor.sp.vad.vikend -,201 ,466 -,091 -,431 ,669
neor.sp.vad.pocitnice -,059 ,099 -,134 -,600 ,552
organ.sp.vad.ted.starsi ,056 ,155 ,050 ,363 ,718
org.sp.vad.ted.vrstniki -,111 ,535 -,046 -,207 ,837
org.sp.vad.vikend ,076 ,373 ,047 ,204 ,840
org.sp.vad.pocitnice -,176 ,104 -,364 -1,694 ,098
a. Odvisna spremenljivka: zaupljivost, anksioznost
Neorganizirana športna vadba s starši med tednom pozitivno vpliva na dimenzijo zaupljivost
– anksioznost (Beta koeficient je 0,412, stopnja značilnosti 0,006).
59
Tabela 13
Regresijski model strpnost, jeza
Model R R2
Popravljeni
R2
Std. Deviacija
,579a
,336 ,193 7,56232
Delež pojasnjene variance v našem modelu je 19,3 %.
Tabela 14
Preverjanje regresijskega modela s pomočjo analize variance (dimenzija strpnost, jeza).
Model Vsota kvadratov
Stopnja
prostosti
Povprečje
kvadratov F vrednost
Statistična
značilnost
Razloženo z
modelom
1213,058 9 134,784 2,357 ,030a
Nerazložena
odstopanja
2401,923 42 57,189
Skupaj 3614,981 51
a. Prediktorji: org.sp.vad.pocitnice, neor.sp.vad.vikend, organ.sp.vad.ted.starsi, neorg.sp.vad.ted.vrstniki,
neorg.sp.vad.ted.starsi, org.sp.vad.vikend, neor.sp.vad.ted.sam, org.sp.vad.ted.vrstniki,
neor.sp.vad.pocitnice.
b. Odvisna spremenljivka: strpnost, jeza
Pri preverjanju hipoteze 2 smo z multiplo regresijsko analizo ugotavljali povezanost med
posameznimi dimenzijami ukvarjanja s športno dejavnostjo ter dimenzijo strpnost – jeza.
Odvisno spremenljivko je torej predstavljala dimenzija strpnost – jeza., neodvisne pa
organizirana športna vadba med počitnicami, neorganizirana športna vadba med vikendi,
organizirana športna vadba med tednom s starši, neorganizirana športna vadba med tednom z
vrstniki, neorganizirana športna vadba med tednom s starši, organizirana športna vadba med
vikendi, neorganizirana športna vadba med tednom (sam otrok), organizirana športna vadba
med tednom z vrstniku ter neorganizirana športna vadba med počitnicami. Regresijski model
se je pokazal kot statistično značilen (F=2,357; sig.=0,030). Popravljeni determinacijski
koeficient znaša 0,193, kar pomeni, da je 19,3 % variance v odvisni spremenljivki možno
60
pojasniti z neodvisnimi spremenljivkami. Iz tabele 14 je razvidno, da lahko potrdimo drugo
hipotezo, kar pomeni, da obstaja povezanost med posameznimi dimenzijami ukvarjanja s
športno dejavnostjo ter dimenzijo strpnost – jeza.
Tabela 15
Regresijski koeficienti za dimenzijo strpnost, jeza
Model
Nestandardizirani regresijski
koeficienti
Standardizirani
regresijski
koeficienti
t
vrednost
Statistična
značilnost B
Standardna
napaka Beta
Konstanta 31,165 2,845 10,954 ,000
neorg.sp.vad.ted.starsi -,425 ,529 -,120 -,803 ,426
neorg.sp.vad.ted.vrstniki ,157 ,400 ,076 ,393 ,696
neor.sp.vad.ted.sam -,258 ,579 -,103 -,445 ,658
neor.sp.vad.vikend -,737 ,534 -,303 -1,382 ,174
neor.sp.vad.pocitnice ,420 ,113 ,868 3,726 ,001
organ.sp.vad.ted.starsi -,061 ,177 -,049 -,346 ,731
org.sp.vad.ted.vrstniki ,915 ,612 ,344 1,493 ,143
org.sp.vad.vikend -,201 ,427 -,112 -,471 ,640
org.sp.vad.pocitnice -,327 ,119 -,614 -2,743 ,009
a. Odvisna spremenljivka: strpnost, jeza
Neorganizirana športna vadba med počitnicami pozitivno vpliva na dimenzijo strpnost – jeza.
(Beta koeficient je 0,868, stopnja značilnosti 0,001), medtem ko organizirana športna vadba
med počitnicami negativno vpliva na dimenzijo strpnost – jeza (Beta koeficient je -0,614,
stopnja značilnosti je 0,09).
61
Tabela 16
Regresijski model ponotranjenje težav
Model R R2
Popravljeni R2
Std. Deviacija
,590a
,349 ,209 11,37059
a. Prediktorji: org.sp.vad.pocitnice, neor.sp.vad.vikend, organ.sp.vad.ted.starsi, neorg.sp.vad.ted.vrstniki,
neorg.sp.vad.ted.starsi, org.sp.vad.vikend, neor.sp.vad.ted.sam, org.sp.vad.ted.vrstniki, neor.sp.vad.pocitnice.
Delež pojasnjene variance v našem modelu je 20,9 %.
Tabela 17
Preverjanje regresijskega modela s pomočjo analize variance (dimenzija ponotranjenje
težav).
Model Vsota kvadratov
Stopnja
prostosti
Povprečje
kvadratov F vrednost
Statistična
značilnost
Razloženo z
modelom
2906,728 9 322,970 2,498 ,022a
Nerazložena
odstopanja
5430,195 42 129,290
Skupaj 8336,923 51
a. Prediktorji: org.sp.vad.pocitnice, neor.sp.vad.vikend, organ.sp.vad.ted.starsi, neorg.sp.vad.ted.vrstniki,
neorg.sp.vad.ted.starsi, org.sp.vad.vikend, neor.sp.vad.ted.sam, org.sp.vad.ted.vrstniki,
neor.sp.vad.pocitnice.
b. Odvisna spremenljivka: ponotranjenje težav
Pri preverjanju hipoteze 3 smo z multiplo regresijsko analizo ugotavljali povezanost med
posameznimi dimenzijami ukvarjanja s športno dejavnostjo ter dimenzijo ponotranjenje težav.
Odvisno spremenljivko je torej predstavljala dimenzija ponotranjenje težav, neodvisne pa
organizirana športna vadba med počitnicami, neorganizirana športna vadba med vikendi,
organizirana športna vadba med tednom s starši, neorganizirana športna vadba med tednom z
vrstniki, neorganizirana športna vadba med tednom s starši, organizirana športna vadba med
vikendi, neorganizirana športna vadba med tednom (sam otrok), organizirana športna vadba
med tednom z vrstniku ter neorganizirana športna vadba med počitnicami. Regresijski model
62
se je pokazal kot statistično značilen (F=2,498; sig.=0,022). Popravljeni determinacijski
koeficient znaša 0,209, kar pomeni, da je 20,9 % variance v odvisni spremenljivki možno
pojasniti z neodvisnimi spremenljivkami. Iz tabele 17 je razvidno, da lahko potrdimo tretjo
hipotezo, kar pomeni, da obstaja povezanost med posameznimi dimenzijami ukvarjanja s
športno dejavnostjo ter dimenzijo ponotranjenje težav.
Tabela 18
Regresijski koeficienti za dimenzijo ponotranjenje težav
Model
Nestandardizirani
regresijski koeficienti
Standardizirani
regresijski
koeficienti
t
vrednost
Statistična
značilnost
B
Standardna
napaka Beta
Konstanta 79,803 4,278 18,655 ,000
neorg.sp.vad.ted.starsi 1,990 ,796 ,369 2,501 ,016
neorg.sp.vad.ted.vrstniki 1,399 ,602 ,444 2,324 ,025
neor.sp.vad.ted.sam -1,778 ,871 -,467 -2,042 ,047
neor.sp.vad.vikend -,270 ,802 -,073 -,336 ,738
neor.sp.vad.pocitnice -,016 ,170 -,022 -,097 ,923
organ.sp.vad.ted.starsi ,178 ,266 ,095 ,670 ,507
org.sp.vad.ted.vrstniki ,008 ,921 ,002 ,009 ,993
org.sp.vad.vikend -,015 ,642 -,005 -,023 ,982
org.sp.vad.pocitnice -,277 ,179 -,343 -1,547 ,129
a. Odvisna spremenljivka: ponotranjenje težav
Neorganizirana športna vadba s starši med tednom in neorganizirana športna vadba z vrstniki
med tednom pozitivno vplivata na dimenzijo ponotranjenje težav (Beta koeficienta sta 0,369
in 0,444), medtem ko neorganizirana športna vadba med tednom, ko se otrok igra sam,
negativno vpliva na dimenzijo ponotranjenje težav (Beta koeficient je -0,467). Vse tri
spremenljivke so statistično značilne.
63
Tabela 19
Regresijski model pozunanjenje težav
Model R R2
Popravljeni R2
Std. Deviacija
,562a
,316 ,170 11,73
a. Prediktorji: org.sp.vad.pocitnice, neor.sp.vad.vikend, organ.sp.vad.ted.starsi, neorg.sp.vad.ted.vrstniki,
neorg.sp.vad.ted.starsi, org.sp.vad.vikend, neor.sp.vad.ted.sam, org.sp.vad.ted.vrstniki, neor.sp.vad.pocitnice.
Delež pojasnjene variance v našem modelu je 17 %.
Tabela 20
Preverjanje regresijskega modela s pomočjo analize variance (dimenzija pozunanjenje
težav).
Model Vsota kvadratov
Stopnja
prostosti
Povprečje
kvadratov
Izračunana
F vrednost
Statistična
značilnost
Razloženo z
modelom
2675,481 9 297,276 2,160 ,045a
Nerazložena
odstopanja
5781,346 42 137,651
Skupaj 8456,827 51
a. Prediktorji: org.sp.vad.pocitnice, neor.sp.vad.vikend, organ.sp.vad.ted.starsi, neorg.sp.vad.ted.vrstniki,
neorg.sp.vad.ted.starsi, org.sp.vad.vikend, neor.sp.vad.ted.sam, org.sp.vad.ted.vrstniki, neor.sp.vad.pocitnice.
b. Odvisna spremenljivka: pozunanjenje težav
Pri preverjanju hipoteze 3 smo z multiplo regresijsko analizo ugotavljali povezanost med
posameznimi dimenzijami ukvarjanja s športno dejavnostjo ter dimenzijo pozunanjenje težav.
Odvisno spremenljivko je torej predstavljala dimenzija pozunanjenje težav, neodvisne pa
organizirana športna vadba med počitnicami, neorganizirana športna vadba med vikendi,
organizirana športna vadba med tednom s starši, neorganizirana športna vadba med tednom z
vrstniki, neorganizirana športna vadba med tednom s starši, organizirana športna vadba med
vikendi, neorganizirana športna vadba med tednom (sam otrok), organizirana športna vadba
med tednom z vrstniku ter neorganizirana športna vadba med počitnicami. Regresijski model
se je pokazal kot statistično značilen (F=2,160; sig.=0,045). Popravljeni determinacijski
koeficient znaša 0,170, kar pomeni, da je 17,0 % variance v odvisni spremenljivki možno
64
pojasniti z neodvisnimi spremenljivkami. Iz tabele 20 je razvidno, da lahko potrdimo tretjo
hipotezo, kar pomeni, da obstaja povezanost med posameznimi dimenzijami ukvarjanja s
športno dejavnostjo ter dimenzijo pozunanjenje težav.
Tabela 21
Regresijski koeficienti za dimenzijo pozunanjenje težav
Model
Nestandardizirani
regresijski koeficienti
Standardizirani
regresijski
koeficienti
t
vrednost
Statistična
značilnost
B
Standardna
napaka Beta
Konstanta 80,095 4,414 18,146 ,000
neorg.sp.vad.ted.starsi -1,002 ,821 -,185 -1,220 ,229
neorg.sp.vad.ted.vrstniki -,280 ,621 -,088 -,451 ,655
neor.sp.vad.ted.sam ,124 ,898 ,032 ,138 ,891
neor.sp.vad.vikend -,632 ,828 -,170 -,764 ,449
neor.sp.vad.pocitnice ,593 ,175 ,801 3,387 ,002
organ.sp.vad.ted.starsi -,124 ,275 -,065 -,451 ,654
org.sp.vad.ted.vrstniki 1,189 ,950 ,293 1,252 ,218
org.sp.vad.vikend -,058 ,663 -,021 -,087 ,931
org.sp.vad.pocitnice -,450 ,185 -,553 -2,436 ,019
a. Odvisna spremenljivka: pozunanjenje težav
Neorganizirana športna vadba med počitnicami pozitivno vpliva na dimenzijo pozunanjenje
težav (Beta koeficient je 0,801, stopnja značilnosti je 0,002), medtem ko organizirana športna
vadba med počitnicami negativno vpliva na dimenzijo pozunanjenje težav (Beta koeficient je
-0,553, stopnja značilnosti 0,019).
65
4 RAZPRAVA
Športna dejavnost lahko predstavlja dejavnost, po kateri hrepenimo skozi vsa življenjska
obdobja. Lahko nas duševno sprošča ali pa zabava in aktivira. Z njo lahko ustvarjamo,
uresničimo svoje želje, se uveljavimo, dosežemo notranje ravnovesje, povezanost z naravo.
Bistveno vpliva na našo samopodobo in na občutek lastne vrednosti. Vse se začne že pri
zgodnjih letih, ko potrebujemo zgled s strani naših najbližjih ali vzgojiteljev v vrtcu in šoli.
V našo raziskavo smo vključili 52 otrok (26 deklic in 26 dečkov), starih 6 let iz dveh
ljubljanskih osnovnih šol. Razdelili smo jim anketne vprašalnike, ki so jih reševali njihovi
starši oziroma skrbniki ter vprašalnike o socialnem vedenju otrok njihovim učiteljem. Želeli
smo ugotoviti, če športna dejavnost otrok v prostem času vpliva na njihovo čustveno izražanje
v šoli, in v kolikšni meri.
Najprej smo postavili vprašanja o spolu, količini neorganizirane športne dejavnosti med
tednom, vikendom in med počitnicami ter nato še o količini organizirane športne dejavnosti
med tednom, vikendi in v času počitnic. Prikazali smo največje število ur na teden, povprečje
ur na teden ter standardno deviacijo. Nato smo obravnavali rezultate na temeljnih lestvicah
načinov čustvenega izražanja in težav pri socialnem prilagajanju, kjer smo prikazali
minimalne in maksimalne rezultate otrok, ki so jih dosegli pri temeljnih in sestavljenih
lestvicah pri vprašalniku o socialnem vedenju otrok. Določili smo še povprečje točk ter
standardno deviacijo.
S pomočjo multiple regresijske analize smo obravnavali sestavljeno lestvico splošnega
prilagajanja in zavrnili prvo hipotezo. S 5 % tveganjem lahko trdimo, da športna dejavnost
otrok v prostem času ne vpliva na splošno prilagajanje otrok v šoli. Pri tem pa moramo dodati, da organizirana in neorganizirana športna dejavnost med počitnicami vplivata na
splošno prilagojenost otrok v šoli.
Rezultati so pričakovani, saj je otrokova športna dejavnost med počitnicami najbolj
sproščujoča, ker takrat otroci nimajo veliko obveznosti, kot je to med šolskim letom, in se
lahko na bolj pozitiven način družijo z vrstniki ter se socializirajo znotraj skupine, kar jim
omogoča lažjo asimilacijo med šolskim letom.
66
Rezultati na temeljni lestvici veselje – potrtost so pokazali, da neorganizirana športna vadba s
starši med tednom in neorganizirana športna vadba z vrstniki med tednom pozitivno vplivata
na otrokovo splošno razpoloženje v šoli. Otroci, ki se v prostem času ukvarjajo s tema
organizacijskima oblikama športne vadbe so bolje razpoloženi in pripravljeni sodelovati v
različnih dejavnostih v šoli, za razliko od otrok, ki se ne ukvarjajo s tema organizacijskima
oblikama športne vadbe v prostem času.
Rezultati na temeljni lestvici zaupljivost – anksioznost so pokazali, da neorganizirana športna
vadba s starši med tednom pozitivno vpliva na stopnjo, do katere se otrok počuti varnega v
skupini. Otroci, ki se v prostem času ukvarjajo s tako obliko športne vadbe, so radovedni in se
pri raziskovanju svojega okolja ter učenju počutijo sproščeno, zaupajo vase ter se dobro
prilagajajo novim situacijam za razliko od otrok, ki se ne ukvarjajo z neorganizirano športno
vadbo s starši med tednom. Ti otroci so bolj anksiozni, plašni, pretirano zaskrbljeni in
zadržani v odnosu do ljudi in stvari. Pogosteje izražajo vedenja, ki jih pojmujemo kot nezrela
(npr. grizenje nohtov ali močenje hlač).
Rezultati na temeljni lestvici strpnost – jeza so pokazali pozitiven vpliv neorganizirane
športne vadbe med počitnicami na otrokovo sposobnost učinkovitega spoprijemanje z izzivi in
s frustracijami, ki se dogajajo znotraj skupine v šoli. Otroci, ki se ukvarjajo s to obliko športne
dejavnosti, so bolj strpni, znajo se soočiti z novimi izzivi in težavami na pozitiven način ter so
sposobni nadzorovati lastna negativna čustva na način, ki kaže ustrezno raven zrelosti, za
razliko od otrok, ki se ne ukvarjajo s to obliko športne dejavnosti. Taki otroci so pogosteje
razdražljivi in vzkipljivi, na probleme se pogosteje odzivajo z izražanjem negativnih čustev.
Na drugi strani pa organizirana športna vadba med počitnicami negativno vpliva na otrokovo
sposobnost učinkovitega spoprijemanje z izzivi in s frustracijami, ki se dogajajo znotraj
skupine v šoli.
S pomočjo temeljnih lestvic veselje – potrtost, zaupljivost – anksioznost in strpnost – jeza
smo dokazali, da ima športna dejavnost v prostem času vpliv na čustveno izražanje otrok v
šoli, kar je potrdilo našo drugo hipotezo s 5 % tveganjem.
67
Tudi tukaj so rezultati pričakovani, saj vemo, da športna dejavnost vpliva celostno na otroka,
tudi na psihološkem področju. S pomočjo športne dejavnosti se otrok lažje sooči s stresom,
bolj je zaupljiv in pokaže večjo strpnost do vrstnikov.
Otrok se v tem obdobju rad primerja z drugimi, zlasti v svojih veščinah in sposobnostih (npr.
opišejo sebe kot boljšega športnika od nekoga drugega) (Meece, 2002, v Škof, 2007). S tem
izrazi svojo samopodobo, samospoštovanje pa predstavlja njegovo pozitivno ali negativno
vrednotenje teh opisov (Puklek in Gril, 1999, v Škof, 2007).
Otrok samospoštovanje izraža na več področjih: na kognitivnem, socialnem in telesnem
(Puklek in Gril, 1999, v Škof, 2007). Za učinkovito in prilagojeno delo, npr. v šoli, športu, je
potrebna pozitivna samopodoba. Otrok z visokim samospoštovanjem bo bolj realističen pri
ocenjevanju svojih zmožnosti, pripravljen bo vztrajati pri zahtevnejših nalogah, neuspeh pa ga
ne bo takoj potrl. Prepoznal in sprejemal bo dosežke drugih in na pozitiven način sodeloval z
drugimi v skupini. Posledično bo bolj priljubljen med vrstniki, hkrati pa se bo znal v
konfliktnih situacijah postaviti zase (Škof, 2007).
Sledilo je obravnavanje rezultatov sestavljenih lestvic pozunanjenje težav in ponotranjenje
težav, s katerimi smo želeli ugotoviti, katere oblike športne dejavnosti otrok v prostem času
vplivajo na način reševanja otrokovih težav v šoli.
Rezultati na sestavljeni lestvici ponotranjenja težav so pokazali, da neorganizirana športna
vadba s starši med tednom in neorganizirana športna vadba z vrstniki med tednom, pozitivno
vplivata na otrokovo ponotranjenje težav v šoli. Otroci, ki se ukvarjajo s tema športnima
organizacijskima oblikama v prostem času, izražajo nižjo stopnjo težavnega vedenja od otrok,
ki se ne ukvarjajo s tema organizacijskima športnima oblikama v prostem času. Taki otroci so
na splošno bolj boječi, anksiozni, nagnjeni k umiku iz socialnih situacij, imajo neugodno
predstavo o sebi in kažejo visoko raven nezrelosti ter težko delujejo brez stalnih potrditev
okolice. Na drugi strani pa neorganizirana športna vadba, ko se otrok igra sam, negativno
vpliva na njegovo ponotranjenje težav v šoli.
Rezultati na sestavljeni lestvici pozunanjenja težav so pokazali, da neorganizirana športna
vadba med počitnicami pozitivno vpliva na otrokovo pozunanjenje težav v šoli, medtem ko
68
organizirana športna vadba med počitnicami negativno vpliva na otrokovo pozunanjenje težav
v šoli. Otroci, ki se ukvarjajo z neorganizirano športno vadbo med počitnicami, so manj
agresivni, bolje sodelujejo z odraslimi in ne nadlegujejo svojih vrstnikov. So bolj strpni in
gledajo na težave tudi iz tuje glediščne točke za razliko od otrok, ki se ne ukvarjajo z
neorganizirano športno vadbo med počitnicami. Organizirana športna vadba med počitnicami
pa ima ravno obraten učinek na otrokovo pozunanjenje v šoli.
Rezultati na lestvicah ponotranjenja in pozunanjenja težav so potrdili tretjo hipotezo, zato
lahko s 5 % tveganjem trdimo, da športna dejavnost v prostem času vpliva na način reševanja
težav v šoli.
Otroci, ki so med šolskim letom športno dejavni v družbi staršev ali vrstnikov, se lažje
soočajo s težavami v šoli in jih ne izražajo na negativen način, kot so: pretepi z vrstniki,
zbadanjem in z rušenjem avtoritete odraslih, kar je spet povezano s stopnjo socialne
kompetentnosti, anksioznosti in strpnosti, zato je rezultat pričakovan.
Na drugi strani pa športna dejavnost med počitnicami nekako poživi otroka in ga vrne na
začetek, saj ga spodbudi, da težave rešuje na negativen način. Seveda lahko vse povežemo s
pravili, ki otrokom v šoli ne dopuščajo negativnega vedenja. To potrjuje organizirana športna
vadba med počitnicami, kjer je otrok spet prisiljen na določena pravila med vadbo.
69
5 SKLEP
Z diplomskim delom smo želeli preučiti vpliv športne dejavnosti šestletnih otrok v prostem
času na njihovo čustveno izražanje v šoli. Postavili smo si tri hipoteze in ugotavljali, če, in v
kolikšni meri, vplivajo različne oblike športnega udejstvovanja otrok v prostem času na
njihovo veselje, potrtost, zaupljivost, anksioznost, strpnost in jezo ter na otrokov način
reševanja težav, bodisi na ponotranjenja težav ali pozunanjenje težav. Ugotavljali smo tudi
vpliv različnih oblik športne dejavnosti otrok v prostem času na njihovo splošno prilagajanje v
šoli, ki predstavlja skupek vseh značilnosti, tako čustvenega prilagajanja kot socialnih
interakcij z odraslimi in vrstniki ter socialne kompetentnosti otrok.
V raziskavo smo vključili 52 staršev otrok, starih 6 let iz dveh ljubljanskih osnovnih šol.
Razdeljene anketne vprašalnike o športnem udejstvovanju so otroci odnesli domov, kjer so jih
izpolnjevali njihovi starši oziroma skrbniki. Standardizirane vprašalnike o socialnem vedenju
otrok so izpolnile njihove učiteljice v šoli. Dobljene rezultate smo nato obdelali in analizirali z
računalniškim programom SPSS 15.0. Uporabili smo multiplo regresijsko analizo.
V skladu s predmetom in problemom smo si zastavili nekaj ciljev, ki so nam ustvarili celotno
predstavo o športni dejavnosti otrok ter o čustvenem razvoju otrok v srednjem otroštvu. Naš
cilj je bil predstaviti pomen gibanja in njegov vpliv na celosten razvoj otrok. Ob tem smo
predstavili tudi čustveni razvoj otrok, težave, ki se pojavljajo v tem obdobju ter nekatere
rešitve, s katerimi se omilijo ali rešijo te težave. Nismo pozabili omeniti vpliv predmeta
športna vzgoja in učitelja, ki je nemalokrat odgovoren za otrokovo dojemanje športnega
udejstvovanja.
Z multiplo regresijsko analizo smo ugotovili, da različne oblike športnega udejstvovanja otrok
v prostem času delno vplivajo na njihovo splošno prilagajanje v šoli. Poudariti moramo, da
športna vadba otrok med počitnicami, tako organizirana kot neorganizirana, vpliva na splošno
prilagajanje otrok v šoli, kar je pokazatelj za starše, da morajo spodbujati otroke k športnim
dejavnosti tudi med počitnicami, ko ni pouka.
70
Ugotovili smo tudi, da športna dejavnost otrok v prostem času vpliva na njihovo čustveno
izražanje v šoli. Neorganizirana športna vadba s starši med tednom in neorganizirana športna
vadba z vrstniki med tednom pozitivno vplivata na dimenzijo veselje – potrtost.
Neorganizirana športna vadba s starši med tednom pozitivno vpliva na dimenzijo zaupljivost
– anksioznost. Neorganizirana športna vadba med počitnicami pozitivno vpliva na dimenzijo
strpnost – jeza, medtem ko ima organizirana športna vadba med počitnicami negativen vpliv
na dimenzijo strpnost – jeza .
Športna dejavnost v prostem času vpliva na način reševanja težav v šoli. Neorganizirana
športna vadba s starši med tednom in neorganizirana športna vadba z vrstniki med tednom
pozitivno vplivata na dimenzijo ponotranjenje težav, medtem ko neorganizirana športna
vadba, ko se otrok igra sam, negativno vpliva na dimenzijo ponotranjenje težav.
Neorganizirana športna vadba med počitnicami pozitivno vpliva na dimenzijo pozunanjenje
težav, medtem ko organizirana športna vadba med počitnicami negativno vpliva na dimenzijo
pozunanjenje težav.
Zavedati se moramo celostnega vpliva športne dejavnosti na otroka, tako telesnega, gibalnega,
spoznavnega, čustvenega in socialnega vpliva. Pri tem morajo otroku biti v zgled v prvi vrsti
starši, nato pa vsi, ki sodelujejo z njim, od vzgojiteljev v vrtcu do profesorjev v okviru
šolskega predmeta športna vzgoja. Samo tako bodo otroci dobili vsa potrebna znanja in
motivacijo, da svojo športno ozaveščenost prenesejo naprej s seboj v odraslo življenje.
V prihodnje bi bilo dobro v vzorec vključiti večje število otrok, ki bi še bolj objektivno
predstavilo vpliv športnega udejstvovanja šestletnih otrok na njihovo čustveno izražanje. V
vzorec bi lahko zajeli otroke, stare od tri do šest let, ker vprašalnik o socialnem vedenju
obsega to starost. Lahko bi naredili raziskave v vseh slovenskih pokrajinah in jih primerjali
med seboj. Napotek za prihodnost bi bil povezati psihologe in profesorje, ki bi skupaj sestavili
standardiziran vprašalnik o socialnem vedenju za srednješolce in srednješolke, ki bi nam
pokazal, kako različne oblike športnega udejstvovanja v prostem času vplivajo na čustveno
izražanje v obdobju mladostništva.
71
6 VIRI
Beidel, D.C. in Turner, S.M. (1998). Shy children, phobic adults: Nature and treatment of
social phobia. Washington, DC: American Psychological Association.
Doupona Topič, M. in Petrović, K. (2007). Šport in družba, sociološki vidiki. Ljubljana:
Fakulteta za šport, Inštitut za šport.
Harris, P.L. (1996). Children and emotion. Oxford: Blackwell Publishers Ltd.
Haug, E. (2008). Multilevel correlates of physical activity in the school setting. Norway:
University of Bergen, Faculty of Psychology, Research Centre for Health Promotion.
Horvat, A. (2005). Primerjava odnosa do šport in športne vzgoje mestnih in vaških otrok v
Prekmurju. Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.
Hvalec, M. (2010). Primerjava izvenšolske športne dejavnosti otrok prvega triletja mestnih in
podeželskih osnovnih šol podravske regije. Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani,
Fakulteta za šport.
Kalish, S. (2000). Fitness za djecu. Zagreb: Gopal, d.o.o.
Karpljuk, D., Videmšek, M. in Zajc, M. (2003). Možnosti povezovanja športnih in
zdravstvenih vsebin v osnovni šoli. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.
Kupec, L., Šimunič, B. in Pišot, R. (2008). Primerjava gibalnih sposobnosti in telesnih
značilnosti otrok iz mestnega in podeželskega okolja, starih od 6 do 7 let. Pridobljeno
29.7.2011, iz http://www.zrs-kp.si/sl/institut_k3.htm.
72
LaFreniere, P.J., Dumas, J.E.; avtorice slovenske priredbe vprašalnika Zupančič, M., Gril, A.
in Kavčič. (2001). Vprašalnik o socialnem vedenju otrok: SV-O priročnik. Ljubljana: Center
za psihodiagnostična sredstva.
Littauer, F. (2007). Osebnostni plus za starše: Zakaj je moj otrok tak, kakršen je? Ljubljana:
Tuma.
Marjanovič Umek, L. in Zupančič, M. (2004). Razvojna psihologija. Ljubljana:
Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete.
Papalia, D.E., Olds, S.W. in Feldman, R.D. (2004). Human development. Boston: McGraw-
Hill.
Papalia, D.E., Olds, S.W. in Feldman, R.D. (2003). Otrokov svet. Ljubljana: Educy.
Smrtnik Vitulić, H. (2003). Starostne razlike v socialni kogniciji na področju čustvovanja pri
šolskih otrocih. Magistrska naloga, Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani.
Šetina, T., Volmut, T., Pišot, R., Dolenc, P., Štemberger V., Videmšek, M. idr. (2007).
Measurement of children’s physical activity – related to age and gender. Pridobljeno
11.8.2011, iz http://www.zrs-kp.si/sl/institut_k3.htm.
Škof, B. (2007). Šport po meri otrok in mladostnikov: pedagoško- psihološki in biološki vidiki
kondicijske vadbe mladih. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za kineziologijo.
Škof, B. (2010). Spravimo se v gibanje- za zdravje in srečo gre: kako do boljše telesne
zmogljivosti slovenske mladine? Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.
Tomc, K. (2010). Vpliv staršev na vključitev otrok v športno vadbo. Diplomsko delo,
Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.
73
Videmšek, M. in Pišot, R. (2007). Šport za najmlajše. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za
šport.
Volmut, T., Dolenc, P., Pišot R. in Šimunič, B. (2008). Možni motivacijski vzroki padca
količine gibalne/športne aktivnosti po poletnih počitnicah. Pridobljeno 12.8.2011, iz
http://www.zrs-kp.si/sl/institut_k3.htm.
Završnik, J. in Pišot, R. (2006). Športna/športna aktivnost otrok in mladostnikov. Koper:
Založba Annales, Znanstveno-raziskovalno središče Koper, Inštitut za kineziološke raziskave.
Zupančič, M. (1996). Izbrane teme iz predmeta Razvojna psihologija 2. Ljubljana: Oddelek
za psihologijo Filozofske fakultete.
74
7 PRILOGE
7.1 ANKETNI VPRAŠALNIK O ŠPORTNI DEJAVNOSTI OTROK
75
ŠIFRA ANKETIRANCA
_____________
Spoštovani starši!
Sem Emilijan Grgić, absolvent Fakultete za šport v Ljubljani. Pri predmetu elementarna
športna vzgoja delam diplomsko delo o povezanosti med športno dejavnostjo šestletnih
otrok in njihovim čustvenim izražanjem, za kar potrebujem Vašo pomoč. Prosim, da si
vzamete nekaj minut in odgovorite na naslednja vprašanja.
Anketa je anonimna, podatki bodo uporabljeni zgolj v študijske namene.
Vprašanja se navezujejo na športno dejavnost vašega otroka v prostem času.
NEORGANIZIRANA ŠPORTNA DEJAVNOST MED TEDNOM (primer: teki, lovljenja,
igre, ki vključujejo različne skoke (»gumitvist«, »ristanc«, kolesarjenje, rolanje, vožnja s
skirojem, igre z žogo, plesne dejavnosti, plavanje – igre v vodi))
1. Koliko časa traja športna dejavnost (skupno število ur na teden, od ponedeljka do
petka) med tednom?
S starši: _____________ .
Z vrstniki: _____________.
Otrok sam: _____________.
NEORGANIZIRANA ŠPORTNA DEJAVNOST MED VIKENDI IN V ČASU POČITNIC
2. Koliko časa traja športna dejavnost med vikendi (skupno število ur na vikend) in
počitnicami (skupno število ur od ponedeljka do nedelje)?
Med vikendi: _____________.
Med počitnicami: _____________.
ORGANIZIRANA ŠPORTNA DEJAVNOST MED TEDNOM (pod strokovnim vodstvom,
primer: rolanje, igre z žogo, plesne dejavnosti, plavanje – igre v vodi, plesne dejavnosti,
76
splošna športna vadba, joga, borilne veščine, gimnastika, ritmika, smučanje in priprava na
smučanje, atletika, plavanje, košarka, rokomet, odbojka, nogomet, mini tenis)
3. Koliko časa traja športna dejavnost (skupno število ur na teden, od ponedeljka do
petka) med tednom?
S starši: _____________.
Z vrstniki: _____________.
ORGANIZIRANA ŠPORTNA DEJAVNOST MED VIKENDI IN V ČASU POČITNIC
4. Koliko časa traja športna dejavnost med vikendi (skupno število ur na vikend) in
počitnicami (skupno število ur od ponedeljka do nedelje)?
Med vikendi: _____________.
Med počitnicami: _____________.
Zahvaljujem se Vam za sodelovanje!
Emilijan Grgić