UNIVERZA NA PRIMORSKEM

FAKULTETA ZA HUMANISTIČNE ŠTUDIJE

POLONA ŽERJAL

TAJNA ORGANIZACIJA BORBA

DIPLOMSKO DELO

Koper, 2016

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

FAKULTETA ZA HUMANISTIČNE ŠTUDIJE

POLONA ŽERJAL

Tajna organizacija Borba

Diplomsko delo

Študijski program: Kulturni študiji in antropologija

Mentorica: izr. prof. dr. Mateja Sedmak

Koper, 2016

Slovenstvo je vrednota za to, kar smo preživeli stoletja,

samo z vero v svojo identiteto,

v jezik,

v svojo kulturo.

(Boris Pahor)

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorici dr. Mateji Sedmak za strokovnost in podporo pri izdelavi

diplomskega dela. Zahvaljujem se tudi g. Borisu Pahorju, g. Dragu Žerjalu - Zvonku

in g. Bogomirju Žerjalu - Zoranu za izčrpne intervjuje,

mami Vidi in očetu Milošu, sorodnikom, Maji, Nevi Zajc in vsem, ki so mi stali ob

strani, verjeli vame in me podpirali pri nastajanju diplomskega dela.

Povzetek

Tajna organizacija Borba

Diplomska naloga obravnava boj za pravice in ohranitev identitete slovenske manjšine

(in drugih Neitalijanov) v Italiji na območju Trsta in okolice v času fašizma, v povezavi

z mladinskimi organizacijami, antifašističnimi gibanji in tajno organizacijo Borba. V

kronološkem zgodovinskem pregledu obravnavamo takratne okoliščine, fašistične

ukrepe, akcije in položaj Neitalijanov v Trstu, ki so privedle do delovanja v ilegali in

nastanka tajnih organizacij. Z analizo literature in s pomočjo intervjujev s še živečimi

pričami iz takratnega obdobja in njihovimi potomci skušamo oblikovati jasno sliko o

vzrokih, ki so pripeljali do začetka boja za ohranjanje osnovih človekovih pravic in

identitete manjšine Slovencev (in tudi Neitalijanov) v povezavi s cilji, pomenom in

bistvom delovanja tržaške tajne organizacije Borba.

Ključne besede: narodna identiteta, manjšine, tajne organizacije, mladinska društva,

Slovenci v Italiji, človekove pravice.

Abstract

Secret organisation Borba

The diploma thesis deals with the struggle for justice and the preservation of the identity

of the Slovenian minority (and other non-Italians) in Italy in the area of Trieste and its

surroundings during the Second World War, in conjunction with youth organizations,

anti-fascist movement and the secret organization Borba. In a chronological historical

review I try to explain the circumstances at the time, the fascist measures, the actions

and the position of non-Italians in Trieste, which led to the operation of the underground

and the emergence of secret organizations. By analyzing the literature and through

interviews with the still-living witnesses of the period and their descendants, I try to

create a clearer picture of the causes that led to the beginning of the fight for the

preservation treatment decision for human rights and the identity of the minorities in

Slovenia (and also non-Italians) and objectives, importance and the essence of the

functioning of Trieste secret organization Borba.

Keywords: national identity, minority, secret organisations, youth associations,

Slovenians in Italy, human rights.

IZJAVA O AVTORSTVU

Študent/-ka ________________________________, z vpisno številko _____________,

vpisan/-a na študijski program _____________________________________________,

rojen/-a _____________ v kraju ______________________________, sem avtor/-ica

(ustrezno označi)

¨ zaključnega dela

¨ diplomskega dela

¨ magistrskega dela

¨ doktorske disertacije

z naslovom:

______________________________________________________________________

______________________________________________________________________.

S svojim podpisom zagotavljam, da:

- je predloženo delo izključno rezultat mojega lastnega raziskovalnega dela;

- sem poskrbel/-a, da so dela in mnenja drugih avtorjev/-ic, ki jih uporabljam v delu,

navedena oz. citirana v skladu s fakultetnimi navodili;

- sem pridobil/-a vsa potrebna dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti

prenesena v predloženo delo in sem to tudi jasno zapisal/-a v predloženem delu;

- se zavedam, da je plagiatorstvo - predstavljanje tujih del kot mojih lastnih kaznivo po

zakonu (Zakon o avtorstvu in sorodnih pravicah, Ur. l. RS št. 16/07 – UPB3);

- se zavedam posledic, ki jih dokazano plagiatorstvo lahko predstavlja za predloženo

delo in za moj status na UP FHŠ;

- je elektronska oblika identična s tiskano obliko dela (velja za dela, za katera je

elektronska oblika posebej zahtevana).

V Kopru, dne_______________ Podpis avtorja/-ice:____________________________

KAZALO

1 UVOD ............................................................................................................................. 1

1.1 Področje raziskovanja in preučevani problem ......................................................... 1

1.2 Namen in cilji .......................................................................................................... 1

1.3 Raziskovalne teze .................................................................................................... 2

1.4 Metodološki pristop ................................................................................................. 2

2 ZGODOVINSKI ORIS SLOVENSKE NARODNE SKUPNOSTI V ITALIJI ............ 3

2.1 Slovenci v Furlaniji-Julijski krajini: naselitveni prostor in število ......................... 4

2.2 Slovenci v Italiji 1866–1920: od priključitve Beneške Slovenije k Italiji do

podpisa rapalske pogodbe .............................................................................................. 6

2.3 Slovenci v Italiji 1920–1945: od požiga Narodnega doma v Trstu do osvoboditve

Trsta ............................................................................................................................... 9

3 IDENTITETA MANJŠIN ............................................................................................ 13

3.1 Definicija identitete ............................................................................................... 13

3.2 Tipi identitet .......................................................................................................... 14

3.3 Nacionalna identiteta ............................................................................................. 15

3.4 Nacionalna manjšina.............................................................................................. 17

4 OBLIKOVANJE ORGANIZACIJE BORBA .............................................................. 19

4.1 Kratka zgodovina Slovencev v Trstu..................................................................... 19

4.2 Mladinska društva ................................................................................................. 23

4.3 Raznarodovanje in "konec" mladinskega gibanja ................................................. 26

4.4 Tajne organizacije v Trstu ..................................................................................... 28

4.5 Tajna organizacija Borba ....................................................................................... 31

4.5.1 Organizacijska struktura in delovanje tajne organizacije Borba .................... 31

4.5.2 Proces in sodba .............................................................................................. 37

5 ZAKLJUČEK ............................................................................................................... 40

6 VIRI IN LITERATURA ............................................................................................... 43

7 PRILOGE

1

1 UVOD

1.1 Področje raziskovanja in preučevani problem

V otroštvu sem pogosto poslušala zgodbe svojega dedka o dogodivščinah in pripetljajih

pogumnih dečkov iz njegove mladosti, ki so se borili za svoje osnovne pravice v Trstu.

V osnovni šoli sem spoznala, da so ti "dečki" veliko naredili za slovenske zamejce v

Trstu in vsej Italiji, da pripovedovanja mojega dedka niso bile le izmišljene pravljice,

ampak resnični zgodovinski dogodki - koraki do tega, kar sem danes in kako čutim

narodno zavest. Po smrti svojega pripovedovalca detektivskih zgodb sem pričela vse te

dogodke spremljati še z večjim zanimanjem; začela sem brskati po knjižnicah, po

internetu in ostalih arhivih ter iskati več informacij. Saj to ni le zgodovina moje družine,

ampak zgodba o boju za obstanek, za človekove pravice, za ohranjanje slovenske

identitete, za pravico do uporabe materinega jezika na ozemlju, ki so ga moji predniki

pomagali oblikovati, na katerem so, naj so to želeli ali ne, pustili večen pečat.

»Borci« (naziv namenoma navajam v navednicah, saj to niso bili »tisti« borci NOB, ki

so se borili za severno mejo, o katerih vsi govorijo) so bili člani tajne organizacije

Borba, ki so se borili proti fašističnemu režimu na tržaških tleh. Tem »borcem« v čast

so Slovenci takoj po osvoboditvi leta 1945 postavili Bazoviški spomenik, da bi obeležili

prostor, kjer je 6. septembra 1930 enota fašistične policije kot izdajalce v hrbet ustrelila

Ferda Bidovca, Frana Marušiča, Zvonimira Miloša in Alojza Valenčiča.

Slovenska narodna skupnost v Italiji ima dolgo, borbeno zgodovino. Za to, da lahko

Slovenci danes uporabljajo slovenski jezik v Italiji, da lahko pišejo, izdajajo in imajo

svoja društva, gre velika zahvala borcem Bobašem in ostalim pogumnežem.

1.2 Namen in cilji

V diplomskem delu nas je zanimalo:

- ali so člani tajne organizacije Borba resnično pripomogli Slovencem v Trstu pri

ohranjanju nacionalne identitete,

- ali so se člani tajne organizacije Borba borili za ohranjanje človekovih pravic,

izražanje in razvijanje slovenskega jezika, kulture in vsestranskih dejavnosti slovenske

2

narodne skupnosti, za ohranjanje in predvsem spodbujanje slovenske zavesti v

zamejstvu,

- ali je bil cilj tajne organizacije Borba tudi ta, da bi se Trst priključil k Jugoslaviji.

Diplomsko delo je razdeljeno na štiri poglavja. V prvem delu smo podali zgodovinski

pregled slovenske narodne skupnosti v Italiji, na območju Trsta z okolico. Poznavanje

zgodovinskih dejstev in okoliščin je namreč pomembno za razumevanje posebnosti

slovenske skupnosti.

V drugem delu predstavljamo identiteto kot temeljni in hkrati ključni pojem, definicija

le-tega je pomembna za analizo teme naloge.

V tretjem delu naloge obravnavamo tajno organizacijo Borba, njen nastanek in razvoj,

njeno organiziranost in delovanje. Z opisom delovanja tajne organizacije Borba ne

želimo opevati to organizacijo ali njene člane v propagandni luči, niti ne opravičevati

njihovih "terorističnih" dejanj. Prikazati želimo dejstva tako, kakor jih je navdajala

takratna resnica in pravica, za katero so se borili in trpeli. Mnogo je bilo napisanega o

delovanju organizacije: spominov, člankov, še več pa se je o njej govorilo. Vendar

danes mnogo ljudi ne ve veliko o vzrokih za nastanek Borbe, o razmišljanju njenih

članov in o poteku procesov proti njim. Največ ljudi je takratna fašistična propaganda

tako zavedla, da so si ustvarili napačno sliko o delovanju organizacije in jo prenašali na

naslednje generacije. Zgodovinski prikaz obdobja bomo zaključili s prvim tržaškim

procesom, saj se je po njem delovanje Borbe v Trstu končalo.

1.3 Raziskovalne teze

V diplomskem delu bomo potrdili ali ovrgli naslednji tezi:

Prva teza: Tajna organizacija Borba se ni borila le za pravice slovenske manjšine,

ampak tudi za izgubljene pravice vseh neitalijanskih prebivalcev na območju Trsta.

Druga teza: Tajna organizacija Borba je stremela h priključitvi Trsta k Jugoslaviji.

1.4 Metodološki pristop

V prvem delu naloge bomo analizirali literaturo, povzeli zgodovinsko ozadje in položaj

Slovencev v Italiji, navedli vzroke in opisali stanje, ki je privedlo do oblikovanja tajne

3

organizacije. Uporabili smo primarne in sekundarne vire. V drugem delu naloge bomo

zapisali opravljene intervjuje s še živečimi pričami (in njihovimi potomci) omenjenega

obdobja, ki so vodili k zaključni obravnavi zastavljenih hipotez. Opravili smo dva

strukturirana intervjuja, z Dragom in Zoranom Žerjalom, potomcema enega izmed

glavnih članov tajne organizacije Borba Draga Žerjala. Oba že vrsto let sledita

dogodkom in prisostvujeta srečanjem v zvezi z antifašističnim delovanjem v Trstu in na

Primorskem, pomagala sta tudi pri sestavi spominov in postavitvi spomenikov bojem

proti fašizmu. Opravili smo še nevtralen intervju s pisateljem Borisom Pahorjem,

pričevalcem o fašističnem nasilju nad Slovenci v Italiji. Boris Pahor ni bil član nobene

izmed tajnih organizacij, vendar je živel v obdobju, ki ga obravnavam, se boril za obstoj

slovenskega jezika in je velik zagovornik ohranitve nacionalne identitete, ki je še kako

pomembna za obstoj Slovencev v Italiji. Gospoda Pahorja smo izbrali kot

nepristranskega pričevalca tedanjega položaja Slovencev v Trstu.

Opozoriti moram na to, da smo pri proučevanju literature naleteli na nasprotujoče si

trditve oziroma zaključke . Skušali smo povezovati osebna pričevanja z navedbami v

strokovni literaturi, vendar v večini primerov tudi strokovna literatura gradi na

argumentih, ki izhajajo iz osebnih pričevanj. Pri oblikovanju ugotovitev smo upoštevali

dejstva, ki so se ponovila pri obeh virih.

2 ZGODOVINSKI ORIS SLOVENSKE NARODNE SKUPNOSTI V

ITALIJI

Nacionalna identiteta pripadnikov slovenske manjšine na italijanskem območju je

skupek kompleksnega zgodovinskega razvoja. Identiteto posameznikov slovenske

manjšine v Italiji, ki so odrasli v dvojezičnem okolju, sestavlja več mikro identitet.

Slovenske manjšine živijo tudi v Avstriji, na Madžarskem in Hrvaškem; Slovenci v

Italiji so najštevilčnejša, zaradi zgodovinskih in etnokulturnih okoliščin ter selitvenih

procesov tudi najbolj heterogena skupina (Zupančič 2001, 94).

Če poznamo pomembne zgodovinske dogodke, ki so privedli do oblikovanja slovenske

manjšinske identitete in kulture v Italiji, razumemo njihov današnji položaj. Kljub vsem

4

travmatičnim in bolečim spominom na preteklost, velikokrat slabim vladnim odnosom,

kljub vsem težavam, s katerimi so se manjšine spopadale, je slovenska manjšina ves čas

delovala aktivno in s pripadnostjo svoji skupnosti. Novembra 1918 je italijanska vojska

zasedla primorsko ozemlje, ki je bilo z rapalsko pogodbo januarja 1921 priključeno

Kraljevini Italiji (Pahor 2004, 155). Od aprila 1941. leta vse do septembra 1943. leta je

italijanska država segala vse do Notranjske in Dolenjske, vključevala je tudi Ljubljano.

Mejo so ponovno pričeli premikati leta 1947 s pariško mirovno pogodbo, nato z

londonskim memorandumom leta 1954, dokončali pa z osimskimi sporazumi leta 1975

(Kacin Wohinz in Pirjevec 2000, 12).

2.1 Slovenci v Furlaniji-Julijski krajini: naselitveni prostor in število

Slovenska manjšina v Italiji živi pretežno v avtonomni deželi Furlaniji-Julijski krajini,

ki je najbolj vzhodna od dežel italijanske republike, meji pa na Slovenijo in Avstrijo

(Pahor 2004, 155).

Prostor, kjer živi slovenska majšina v Italiji, meri približno 1800 km2. Trst in Gorica

sta najmočnejši središči tega območja; bližnje zaledje je pretežno slovensko. Glede na

prostorske in družbenoekonomske značilnosti delimo poselitev Slovencev v Italiji na

dva dela: severni del z videmsko pokrajino in južni del s tržaško in goriško pokrajino.

Glede na kulturnozgodovinsko tradicijo ločujemo poselitveno območje slovenskih

zamejcev v Italiji na tri dele: na Kanalsko dolino, Beneško Slovenijo in Tržaško skupaj

z Goriško. Slovenci, ki živijo v severnem, goratem, podeželskem in redkeje naseljenem

območju, imajo značilnosti perifernega območja. Južno poselitveno območje (tržaški in

goriški del) je pretežno urbanizirano in gosto naseljeno, ki ga je močno zaznamovala

komunikacijska, gospodarska in družbena dinamika (Zupančič 2001, 96–97).

Obstajajo različne in neenotne ocene in izračuni o številu Slovencev v Italiji.

Vida Valenčič (2003, 45) ocenjuje, da živi na italijanskem ozemlju približno

80.000 Slovencev. Stranj (1999, 32) v svoji knjigi navaja, da živi približno

85.000 Slovencev, medtem ko Bufon (2002, 101) navaja podatek o 100.000

Slovencih. Kacin Wohinz in Pirjevec (2001, 103) menita, da živi v Italiji med

99.000 in 101.000 Slovencev: »Po ocenah italijanske vlade leta 1981 je bilo na

območju avtohtone poselitve še dobrih 52.000 Slovencev, z upoštevanjem še novega

5

poselitvenega jedra v Furlanski nižini pa še dobrih 61.000. Skoraj istočasno so

številčnost lastne populacije ugotavljali tudi na Slovenskem raziskovalnem inštitutu.«

Sergij Lipovec (2001, 32) je mnenja, da je:

»za pregled številčnosti slovenske manjšine v Italiji […] koristno poročilo urada za

obmejna področja in manjšine pri notranjem ministrstvu1, ki daje naslednjo oceno: v

tržaški pokrajini 25.000 Slovencev, v goriški 11.000, v videmski 35.000 Slovencev.

Skupno 71.000 Slovencev v Deželi Furlaniji-Julijski krajini«.

Razlike med avtorji se pojavljajo zaradi vključevanja ali izključevanja nekaterih robnih

občin, v katerih živi slovensko prebivalstvo, je pa lokalno in v manjšini. Danes živi na

območju avtohtone poselitve Slovencev v Italiji okrog 430.000 prebivalcev in delež

manjšinskega prebivalstva se giblje od 12 % (po vladni oceni) do 19 % (ocena SLORI)

ali celo okrog 23 %, če upoštevamo najvišje ocene (Zupančič 2001, 101–103).

1 Ministero dell’Interno – Ufficio centrale per i problemi delle zone di confine e delle minoranze etniche –

monitoraggio del febbraio 1996.

6

Slika 1: Narodna sestava Julijske Krajine (Ferenc, Kacin-Wohinz in Zorn 1974, 194).

2.2 Slovenci v Italiji 1866–1920: od priključitve Beneške Slovenije k Italiji do

podpisa rapalske pogodbe

»Prvi del slovenskega naroda, ki je kot manjšina postal sestavni del Italije, je bilo

približno 35.000 prebivalcev Beneške Slovenije, to je območje v sedanji videmski

pokrajini ob meji s Slovenijo« (Brezigar 1996, 7). Leta 1866 je habsburška monarhija

7

izgubila vojno s Prusijo in Italijo. Italija si je v ta namen zagotovila celotno območje

tako imenovanega beneškega kraljestva, vključno z Benečijo in Rezijo (Kacin Wohinz

in Pirjevec 2000, 17). Prebivalstvo Terske doline, nadiških dolin ter doline Rezije se je

na plebiscitu leta 1866 izreklo za priključitev Benečije (Veneta) k Italiji. Italija je

namreč obljubljala pravice, ki jih takratna habsburška monarhija še ni priznavala

(Brezigar 1996, 7). Slovenci so prezrli dejstvo, da je italijanska vodilna elita težila k

oblikovanju moderne nacionalne, centralistično urejene države, v kateri za etnične

manjšine ni bilo prostora (Kacin Wohinz in Pirjevec 2000, 17). Načrtna asimilacija je

bila očitna, poitalijančevanje krajevnih in zemljepisnih imen, kot tudi ukinitev zakona iz

leta 1869, s katerim je avstro-ogrsko cesarstvo v vseh šolah uvedlo pouk v krajevnih

jezikih. Tako so Slovenci, ki so prešli pod italijansko oblast, postali deležni le

enojezičnega pouka, in to v italijanščini (Brezigar 1996, 7). Tržaški Slovenec,

zgodovinar in sociolog Boris Gombač, je v knjigi Trst Trieste - dve imeni, ena identiteta

analiziral tržaško zgodovinopisje zadnjih dvesto let. Jasno je zaobjel tedanjo politiko

italijanske oblasti, pri razlagi je citiral tudi zgodovinarja Apiha iz dela La società

triestina nel secolo XVII:

»Tržaški Slovenci so bili po definiciji italijanskega stereotipa definirani kot najhujši

sovražniki liberalnacionalne hegemonije v tržaškem magistratu. Obramba pred

slovenstvom je bila vedno na prvem mestu političnega programa konsolidacije oblasti

italijanske tržaške elite. Nacionalno vprašanje in odnos do Slovencev se je od leta 1868

evolviral prek šolskega vprašanja v 80. letih do ustanovitve raznarodovalne Pro Partije

in Leghe Nazionale v asimilacijskem smislu, pa tja do kulturnega rasizma Maria

Albertija in drugih zagovornikov iredentizma, ki so že zahtevali fizično iztrebljanje

Slovencev, še posebno po reviziji ljudskega štetja leta 1910, ko je vsem postalo jasno,

da sta v Trstu resno strukturirana le dva naroda, slovenski in italijanski (Apih v Gombač

1993, 52–53).

Kljub temu da je Italija leta 1882 vstopila v trojno zvezo z Avstro-Ogrsko, je 3. avgusta

1914 proglasila nevtralnost. Ker je Avstrija zavrnila italijanske zahteve, se je le-ta 26.

aprila pogodila z antantnimi silami (Veliko Britanijo, Francijo in Rusijo) in podpisala

londonski pakt2 (Kacin Wohinz in Pirjevec 2000, 21).

2 S podpisom londonskega pakta je Italija prevzela maksimalni program iredentizma, ki je poleg

narodnostnega načela v korist Italije upošteval še geo-strateške razlage, na katere so Angleži, Rusi in

8

“Italija je od Avstrije zahtevala Tridentinsko, spodnje Poadižje z Bocnom, Gorico,

Gradiško in korčulanske otoke, za Trst in okolico pa neodvisno državo. Dunaj je

zahteve zavrnil, zato se je Italija 26. aprila 1915 pogodila z antantnimi silami, da bi

podpisale pakt znan kot Londonski pakt« (Kacin Wohinz in Pirjevec 2000, 21).

Antantne sile so s podpisom londonskega pakta Italiji obljubile avstro-ogrsko ozemlje

Tridentina, južnega Tirola – imenovanega Alto Adige, na jadranski strani pa deželo

Goriško-Gradiščansko, Trst, Istro in osrednji del Dalmacije z otoki (Kacin Wohinz in

Pirjevec 2000, 21). Ko je Italija 23. maja 1915 napovedala vojno Avstro-Ogrski, se je

odprla 600 kilometrov dolga fronta, znana kot Soška fronta, ki se je vila od prelaza

Stelvio do severnega Jadrana. Soška fronta je potekala tudi po slovenskem etničnem

ozemlju ob reki Soči, vse do izliva reke Timave (Kacin Wohinz in Pirjevec 2000, 21).

Primorski dnevnik je v članku Mednarodni simpozij Soška fronta 1915–1917: Kultura

spominjanja, ki je izšel 29. septembra leta 2005, poročal o mednarodnem simpoziju o

Soški fronti, na katerem je bilo potrjeno, da je fronta terjala več kot pol milijona

vojaških žrtev. Slovenci so se borili na obeh straneh. V zadnji in hkrati edini avstro-

ogrski ofenzivi, znani tudi kot »čudež pri Kobaridu«, se je italijanska armada po hudih

izgubah umaknila na italijansko ozemlje do reke Piave, kjer so združene italijanske,

francoske in britanske čete ustavile prodiranje avstro-ogrske in nemške vojske. Prva

svetovna vojna je uničila gospodarstvo in kulturno dediščino primorskih Slovencev. Po

premirju med antanto in Avstro-Ogrsko 3. novembra 1918 je bila italijanska vojska

pooblaščena, da zasede avstro-ogrsko ozemlje Venezia Giulia (oz. Julijska krajina ali

Julijska Benečija). Ker zmagovalke na mirovni konferenci v Parizu (konec leta 1919,

začetek 1920) niso našle rešitve o razmejitvi med državama, je bila rešitev vprašanja

prepuščena pogajanjem med državama. Dne 12. novembra leta 1920 je bila Kraljevina

Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS) prisiljena sprejeti rapalsko pogodbo. Na severu je

meja potekala po razvodju med Črnim in Jadranskim morjem, na Postojnskem pa je

segala čez prelaz do Planine in Rakeka. Znotraj italijanskih meja se je poleg Trsta, Istre

in Goriško-Gradiščanske dežele znašel tudi širok pas Notranjske, vključno z Idrijo,

Vipavo, Senožečami, Postojno, Ilirsko Bistrico; na severu pa vključno s Kanalsko

Francozi s težavo pristali (Kacin Wohinz in Pirjevec 2000, 21).

9

dolino in s Trbižem. Kacinova in Pirjevec se opirata na ocene zgodovinarja Carla

Schiffrerja, ki je ocenil, da je bilo leta 1921 na tem ozemlju 52 % Italijanov oziroma

493.000 in 43 % Slovencev oziroma 428.000. Italiji je bilo torej priključenih med

290.000 in 327.000 Slovencev, ki so skupaj s 35.000 Beneškimi Slovenci predstavljali

dobro četrtino celotnega slovenskega naroda. Z njimi naseljeno ozemlje je predstavljalo

tretjino vsega slovenskega etničnega ozemlja. Italija si ni prilastila le ozemlja, ki so

spadala v Julijsko krajino in narodnostno mešana mesta, temveč tudi povsem slovenska

ozemlja (Kacin Wohinz in Pirjevec 2000, 25–35). Da je Italija uživala status zmagovite

velesile, ki se ji je morala kraljevina SHS v marsičem podrediti, kaže dejstvo, da je

pogodba zagotavljala popolno zaščito italijanske manjšine v Jugoslaviji, ki je po

italijanskih diplomatskih virih štela 6.226 prebivalcev, medtem ko polmilijonske

jugoslovanske manjšine v Italiji še 15 let niti omenjala ni, čeprav se je načelo o

manjšinskem varstvu uveljavilo v praksi prav s pariško mirovno konferenco. Nazadnje

je italijanska zbornica sprejela resolucijo z obljubo, da bo lahko manjšina po iskrenih

jamstvih gojila svoj jezik, svojo kulturo, svojo vero in uživala globoko spoštovanje

italijanske države. To je bila edina uradna obveza italijanske države do jugoslovanske

manjšine […] (Kacin Wohinz in Pirjevec 2000, 35).

2.3 Slovenci v Italiji 1920–1945: od požiga Narodnega doma v Trstu do

osvoboditve Trsta

Italijanska oblast je takoj po koncu prve svetovne vojne začela izvajati raznarodovalno

politiko. »Nacionalizem, ki je v kratkem predvsem v teh krajih dozorel v fašizem, se je

že zbiral okrog referenčnih točk novega nacionalnega bloka, ki je kasneje izražal svoj

eksistenčni smisel v antimarksizmu in protislovenstvu« (Gombač 1993, 92).

Oktobra 1922 je fašistični režim legalno prišel na oblast. Od takrat dalje se je nasilje

zaostrovalo. Fašizem je v zadnji fazi hotel popolnoma izbrisati slovenski in hrvaški

narod iz Italije: fašistični ideologi so temu rekli bonifica etnica in fascismo bonificatore

(Pahor 2004, 156).

Povojna gospodarska kriza je povzročila množično izseljevanje vseh slojev. Izselilo naj

bi se skoraj 20 % slovenskega in hrvaškega prebivalstva, in sicer 70.000 v Jugoslavijo

10

in 30.000 v Južno Ameriko. Izseljencev slovenske narodnosti pa je bilo okrog 53.000

(Kacin Wohinz in Pirjevec 2000, 44).3

Fašisti so 13. julija 1920 požgali Narodni dom, ki je bil glavno slovensko kulturno

središče na Tržaškem. Napadli so tudi tiskarno časopisov Il Lavoratore in Delo, tiskarno

Edinost, uničevali so šole, delavske in kulturne domove in župnišča (Repe 1997, 115).

»Napad in požig Narodnega doma v Trstu je bil seveda osrednji dogodek tistega

tragičnega 13. julija, vendar lahko govorimo o pravem programu – torej o šentjernejski

noči – saj je bilo napadenih kar 21 ciljev, ki so jih opustošile razbesnele fašistične

skupine. Vse to samo še bolj potrjuje načrtnost in namembnost celotnega dogajanja, ki

se je začelo ob 18. uri s shodom fašističnih skupin (okrog 2.000 oseb) na trgu Unità ter

zaključilo opolnoči […]« (Pahor 2004, 163).

Slika 2: Pogled na Narodni dom (Pirjevec 2007, 48)

Huda gospodarska kriza in politična nestabilnost sta pripomogli k vzponu Benita

Mussolinija. Ko je leta 1922 izbruhnila splošna stavka, je Mussolini s pomočjo vojske,

veleposestnikov in velikih industrialcev od kralja izsilil mandat za sestavo vlade.

Dejansko pa so fašisti postali najmočnejša politična sila še pred t.i. Pohodom na Rim.4

3 Po virih Lava Čermelja so navedeni isti podatki o izseljevanju (Pahor 2004, 156).

4 Pohod na Rim (Marcia su Roma) je bila protestna manifestacija, ki jo je organizirala Narodna Fašistična

Stranka (Partito Nazionale Fascista) pod vodstvom Benita Mussolinija 28. oktobra 1922.

11

V Trstu je bilo fašistično gibanje ustanovljeno aprila 1919, v Gorici pa novembra 1920

(Repe 1997, 66). Katoliška cerkev je v obdobju fašizmom igrala vlogo združevalnega

elementa, v katerem so Slovenci iskali lastno nacionalno potrditev (Schiffrer v Gombač

1993, 103).

Slovenščina je bila v javnosti prepovedana; poitalijančevali so šole, krajevna in osebna

imena. Leta 1923 je Gentilejeva reforma ukinila okrog 400 slovenskih in hrvaških šol,

leta 1926 pa tudi slovenska društva. Slovenske učitelje in duhovščino so zamenjali z

italijanskimi, prepovedali so izhajanje slovenskih časopisov. Nadzor nad ljudmi so

fašisti izvajali s pomočjo najrazličnejših organizacij in ustanov: socialnih, zdravstvenih,

dobrodelnih, izobraževalnih, rekreacijskih in kulturnih (Kacin Wohinz in Pirjevec 2000,

16–67).

Italijanska država je na ozemlju ob vzhodni meji izvajala italijanizacijo z namenom

doseganja treh interesov: nacionalne enotnosti, močno centralizirane države in

ekspanzije na Balkan in v Podonavje (Kacin Wohinz in Pirjevec 2000, 16–67).

V okviru dveh tradicionalnih političnih taborov, krščansko-socialnega in narodno-

liberalnega (iz katerega je izšla radikalna narodno-revolucionarna komponenta), so

nastale nove ilegalne organizacije, ki so se upirale raznarodovanju. Sredi 30. let se je v

to bitko vključila še italijanska komunistična stranka, posebej njen slovenski del (Kacin

Wohinz in Pirjevec 2000, 16–67).

Poleg organizacije Orjune je bila leta 1924 v Trstu ustanovljena tajna organizacija

Borba, ki so jo italijanske oblasti odkrile šele po atentatu na uredništvo tržaškega

fašističnega dnevnika Il Popolo di Trieste (člani Borbe so ga razstrelili 10. februarja

1930). Sledil je neusmiljen lov na atentatorje. Obtoženim so sodili na posebnem sodišču

za varnost države v Trstu (Kacin Wohinz in Pirjevec 2000, 71–73).

Sledila sta dva procesa: v Trstu septembra 1930 in v Rimu decembra 1931 (Kacin

Wohinz in Pirjevec 2000, 71–73). Prvi tržaški proces se je končal leta 1930 z

usmrtitvijo voditeljev tajne organizacije Borba: Ferda Bidovca, Frana Marušiča,

12

Zvonimirja Miloša in Alojza Valenčiča5 (Repe 1997, 116). Ko je Italija 10. junija 1940

stopila v vojno, pa je drugič prišlo do množičnih aretacij Slovencev. Šestdesetim

obtožencem so med 2. in 14. decembrom 1941 sodili na drugem tržaškem procesu.

Posebni tribunal se je preselil iz Rima v Trst. Devet obtožencev so obsodili na smrt.

Fašisti so na strelišču na Opčinah pri Trstu 15. decembra 1941 ustrelili štiri tigrovce, in

sicer Viktorja Bobeka, Ivana Ivančiča, Simona Kosa in Ivana Vadnala ter voditelja

slovenskih komunistov Pinka Tomažiča (Kacin Wohinz in Pirjevec 2000, 83–85).

Nemčija, Italija, Bolgarija in Madžarska so 6. aprila 1941 brez vojne napovedi napadle

Jugoslavijo, ki je kapitulirala že 17. aprila. Slovenija je bila razdeljena na tri

okupacijske cone, ki so bile med seboj ločene z državnimi mejami. Ko je bila 3. maja

1941 Ljubljanska provinca, ki je vključevala južno zahodno ozemlje z Notranjsko in

Dolenjsko ter Ljubljano, priključena Italiji, je kar 700.000 Slovencev (skoraj polovica

takratnega slovenskega naroda) 29 mesecev živelo pod Italijo. Kljub temu pa so bili

Slovenci v Julijski krajini še naprej ločeni od Slovencev v Ljubljanski pokrajini, saj je

bila rapalska meja ostala skoraj nepropustna za gibanje ljudi (Kacin Wohinz in Pirjevec

2000, 85–93). Narodnoosvobodilni boj je bil tako nadaljevanje predvojnega

protifašističnega gibanja in je zajel vse Slovence, ne glede na mejne razdelitve.

Septembra 1941 je prišla iz Ljubljanske pokrajine na Primorsko prva primorska

partizanska četa (Kacin Wohinz in Pirjevec 2000, 95). Na tisoče Slovencev in Hrvatov

je bilo zaprtih v številnih taboriščih in zaporih v Italiji. Uničevalni taborišči sta bili na

otoku Rabu in v Gonarsu v Furlaniji. Taborišče Gonars je delovalo od marca 1942 do

septembra 1943 in skozenj je šlo vsaj 6.000 oseb. Vendar o taborišču, kljub temu da so

vsi vedeli zanj, niso govorili v javnosti. Šele leta 1973 (kar 40 let kasneje) so odprli

grobnice na pokopališču pri Gonarsu, kjer so odkrili 453 trupel (Pahor 2004, 220–221).

Kljub temu da je 25. julija 1943 padel fašistični režim, da je Italija 8. septembra 1943

kapitulirala in da se je vedelo, da se vojna končuje, je število žrtev naraščalo vse do

maja leta 1945. K temu je gotovo pripomoglo uničevalno taborišče Rižarna pri Sv.

Soboti v Trstu.

»Tržaška Rižarna je bila obrtna delavnica v primerjavi s pravimi tovarnami uničenja (na

primer Auschwitz, Belsen idr.), vendar je bil sistem isti. Ob koncu oktobra 1943 je

5 Proces iz leta 1930, v zvezi s tajno organizacijo Borba, podrobneje obravnavam v točki 4.5.2

13

nemški okupator spremenil zgradbo tovarne za luščenje riža – Rižarno – v zapor […].

Nato so na notranjem dvorišču umestili še krematorijsko peč, ki je delovala od pomladi

1944 naprej. Rižarna je bila dobro leto dni pravo uničevalno koncentracijsko taborišče«

(Pahor 2004, 223).

Domnevajo, da je v Rižarni izginilo 4.000 oziroma 5.000 oseb, kjer je bilo zaprtih od

20.000 in 25.000 oseb. Pahor meni, da je bila pogosta okupatorjeva praksa, množična

usmrtitev talcev: leta 1944 na primer so ustrelili 71 talcev na strelišču na Opčinah in

obesili 52 talcev na notranjem stopnišču sedanjega konservatorija Tartini v ulici Ghega

v Trstu (Pahor 2004, 223). Končno so v začetku maja 1945 enote IX. korpusa in IV.

armade Jugoslovanske narodne armade s sodelovanjem enot komande mesta Trst in

bataljonov Delavske enotnosti po hudih bojih zasedle Trst, Gorico, Čedad in Trbiž

(Kacin Wohinz in Pirjevec 2000, 109).

3 IDENTITETA MANJŠIN

3.1 Definicija identitete

Posameznik po naravi čuti, da je v določenem pogledu enak ali vsaj zelo podoben

drugim ljudem. To občutje je podlaga oz. izvor naše človeške, humane zavesti.

Posameznik obenem tudi čuti, da je nekaterim ljudem bolj podoben kot drugim – »iz

tega občutja se napajajo vse oblike različnih skupinskih identitet, tudi seveda občutja

etnične in nacionalne identitete« (Musek 1996, 182). Musek opisuje razlikovalnost kot:

»pomembno določilo skupinske identitete, kar velja tudi za narodnostno identiteto.

Temu občutju je komplementarno občutje pripadnosti. Pri tem občutju gre za zavestne,

še bolj pa zgodaj pridobljene in zato nezavedne kognitivne sheme, ki v posameznikovi

samopodobi (njegovem "jazu") povezujejo njega samega z bistvenimi potezami

narodnostne skupine: z jezikom, kulturo, zgodovino, geografskim položajem,

državnostjo, etnično in nacionalno pripadnostjo družine in ožjega sorodstva ter

drugimi« (Musek 1996, 182).

Identiteta je temeljni in hkrati ključni pojem teme diplomske naloge, zato jo bomo

podrobneje obravnavali. Pojem identitete je kompleksen in se pri njem ne moremo

14

opredeliti za eno samo univerzalno definicijo, ampak ga je treba obravnavati nekoliko

širše. Identiteta je vzpostavljena v odnosu do številnih razlik, ki so kot take socialno in

družbeno prepoznane. Identiteta potrebuje razlike, ki so ključne za njen obstoj

(Connolly 2002, 14). Identiteta sama po sebi je zelo relativna; vsak posameznik namreč

določa svojo identiteto skozi svoje oči (kakor razume samega sebe v družbi), hkrati pa

je identiteta vsakega posameznika določena prek drugih in s strani drugih. To pomeni,

da je identiteta pogosto lažje določena skozi tisto, kar nismo. Za določitev identitete so

torej potrebne razlike, ki omogočajo obstoj dejanske identitete. Tako nobena identiteta

ni »prava« (resnična) identiteta, saj je vsaka identiteta relativna, skonstruirana in

specifična (Connolly 2002, 14). Drugo, podobno razumevanje in razlaga pojma

identitete, pravi, da so identitete posledica družbenokulturnih interakcij (so družbeni

konstrukti). Osnovno orodje takšne interakcije, procesa definiranja, kategoriziranja in

klasificiranja posameznikov in skupin pa je jezik.

Pri konkretnejši razlagi pojma identitete lahko sam pojem in njegovo razumevanje

razdelimo na dva sklopa: pojem identitete lahko razumemo kot absolutno identiteto, kar

pomeni povsem nedvoumno enakost ali istost. Pojem identitete pa lahko razumemo tudi

kot relativno identiteto, pri čemer je poudarjena le velika bližina enakosti in ne

nedvoumna enakost. »Zelena barva listov dreves je še vedno zelena barva, se pa

razlikuje v niansah, torej gre za več odtenkov iste barve« (Južnič 1993, 11).

3.2 Tipi identitet

V zvezi z identiteto govorimo o več tipih identitet:

1. Osebna identiteta: se nanaša na posameznika in je sestavljena iz avtoidentifikacije, ki

jo posameznik določa samemu sebi, in identifikacije, ki je posamezniku družbeno

dodeljena.

2. Skupinska identiteta: poznamo več vrst in vidikov pripadnosti in tako tudi več

identitet, ki se med seboj lahko prekrivajo in kopičijo, prej ali slej pa se navežejo na

osebno identiteto.

3. Telesna identiteta: je najopaznejši znak identitet. Vsakomur je dana z rojstvom, hkrati

pa je temeljna in izhodiščna za številne druge identitete, saj brez te identitete ne more

biti nobene druge.

15

4. Kulturna identiteta: če kulturo pojmujemo v najširšem smislu, imamo lahko kulturno

identiteto za sintezo vseh identitet, ker človek pač vse dojema prek kulture. Torej se

prek kulture identificirajo tudi vse vrste identitet (Južnič 1993, 179).

3.3 Nacionalna identiteta

Nacionalna identiteta je izredno kompleksna oblika skupinske identitete, saj jo sestavlja

več identitet (Kovačev 1997, 49). Zato jo je tudi težko opredeliti - pri tem sta pomembni

predvsem teritorialnost (skupni teritorij) in sklicevanje na skupno preteklost. Odsotnost

teritorialne osnove lahko močno ogrozi nacionalno identiteto, poudarjanje lastne

resnične ali mitične zgodovine pa jo lahko okrepi. Pomensko in ideološko je nacionalna

identiteta povezana predvsem s tremi pojmi: nacionalna zavest, nacionalni karakter in

nacionalni stereotip. Nacionalna zavest temelji na nacionalni lojalnosti in občutku

pripadnosti lastni državi, ki sovpada z nacijo. Zato je sporna predvsem v mnogoetničnih

in mnogonacionalnih državah. Nacionalni karakter je predstava o trajnejših značilnostih

določenega naroda. Vključuje prevladujoče osebnostne lastnosti in življenjski slog ter

zrcali odnos neke družbe do same sebe in do drugih družb. Nacionalni stereotip je

preprosta kognitivna shema, ki se zaradi svoje enostavnosti hitro širi na medosebni in

kolektivni ravni. Slovenski nacionalni avtostereotip je relativno negativen, čeprav so

regionalni stereotipi Slovencev pozitivni (Kovačev 1997, 49).

Politična skupnost implicira skupne institucije ter univerzalni kodeks pravic in dolžnosti

za vse člane skupnosti. Hkrati narodna identiteta kot oblika politične skupnosti implicira

tudi skupni teritorij, s katerim se identificirajo člani skupnosti in kateremu pripadajo

(Smith, 1991, 9).Velik pomen pripadnosti narodu je v tem, da ta lahko v posamezniku

zbudi občutek smisla, varnosti in samozavesti, poleg tega pa ta občutek pripadnosti in

njene domačnosti vsakemu posamezniku omogoči njegovo samozavest v dejanjih in

občutkih (Debeljak in drugi 2008, 2).

Ozemlje ima ključni pomen pri definiranju nacionalne identitete (Smith, 1991, 9).

Določena skupnosti ljudi to ozemlje razume in obravnava kot svoje ozemlje, svojo

domovino. Ljudje in njihovo ozemlje morajo pripadati ed drugemu, saj je narodno

identiteto najlaže utrjevati z definiranim skupnim ozemljem. Seveda to ozemlje ne more

16

biti kjer koli niti ga ni mogoče umetno ustvariti, temveč mora biti zgodovinsko,

domovinsko in ustvarjeno skozi čas, saj se ljudje le tako lahko identificirajo z njim.

Poleg ozemlja pa ljudje za vzpostavitev narodne identitete oziroma za lažje narodno

identificiranje potrebujejo še neka skupna pravila, zakone, po katerih se morajo ravnati

člani skupnosti. Nujno in izjemno pomembno je, da so dolžnosti in pravice ljudi v

skupnosti enakopravne in univerzalne za vse njene pripadnike, ne glede na njihov

socialni in materialni položaj in ne glede na njihovo versko prepričanje (Smith 1991,

10).

Za vzpostavitev nacionalne identitete kot zadnji ključni dejavnik Smith navaja skupno

kulturo, tradicijo in običaje, ki članom politične skupnosti omogočajo legalno enakost in

skupno narodno zavest. Narod mora torej imeti skupno kulturo in določeno mero

družbene ideologije, želja, občutkov, saj ga prav ti povezujejo in ohranjajo na

določenem ozemlju.

»Idealno-tipsko vzeto taka narodna identiteta omogoča ljudem, ki so ali niso v

medosebnih stikih, da svojo pripadnost širši skupnosti doživljajo kot obvezujočo iz

več razlogov: ker govorijo skupen jezik ali narečje; ker strnjeno živijo na skupnem

ozemlju in so na njegove naravne danosti navezani z dobršno mero čustvene

zavzetosti, in ker se udeležujejo številnih skupnih običajev, vključno s tistimi, ki

vzdržujejo njihov zgodovinski spomin. To preprosto pomeni, da mora narod najprej

kot namišljena zgodba obstajati v glavah ljudi, preden lahko drži skupaj njihova telesa,

vrednote in navade bodisi na vojaškem bojišču ali na nogometnem igrišču. V moderni

dobi, še zlasti od »pomladi narodov« leta 1848 naprej, je bilo narod potrebno

dobesedno izumiti« (Debeljak in drugi 2008).

Jezik je eden od konstitutivnih elementov skupinske zavesti in tudi bistvo etnične

pripadnosti (Južnič 1993, 281). Jezik ima veliko vlogo tudi pri identifikaciji, saj je v

nasprotju s številnimi drugimi dejavniki identitete izrazito antropološko dejstvo. Ljudje,

ki govorijo isti jezik, so med seboj tesneje povezani, večja je njihova pripadnost

določeni družbeni skupini. Tistih, ki se ločijo zaradi jezikovne različnosti, pa ni mogoče

oziroma jih je veliko teže povezati in ohraniti v eksistencialnih skupnostih (Južnič 1993,

280). Južnič poudarja še tri lastnosti jezika (Južnič 1993, 288) ki ključno vplivajo na

preučevanje narodne identitete, in sicer:

17

- Jezik kot spremljevalec etničnosti:Tako kot etnije se je razvijala in spreminjala

tudi komunikacijska vloga jezika. Vsekakor je nekaj drugega jezik majhne,

tradicionalne, vase zaprte družbe kakor jezik neke velike družbe, ki je

organizirana v državi.

- Jezikovna lojalnost: Ker med jeziki ni naravnih meja, kljub temu pa so ti lahko

razpršeni na dialekte in govore, je občutek skupnega jezika tista osrednja točka,

okrog katere se praviloma izoblikuje neka etnična skupnost. Hkrati se pri ljudeh,

ki živijo na mejnih območjih, v zvezi z jezikovno opredelitvijo pojavi problem

»naravnosti«. Takrat v ospredje stopi »političnost« jezika, saj se morajo ljudje

opredeliti, kateremu jeziku pripadajo. Še posebej to postane pomembno takrat,

ko se uveljavijo narodni jeziki, saj ti prevzamejo osrednjo vlogo narodne

pripadnosti.

- Jezik kot instrument narodnega oblikovanja: V posebnih zgodovinskih

okoliščinah lahko jezik postane tudi instrument narodnega oblikovanja. To se

zgodi takrat, kadar določene etnične skupnosti nimajo na voljo nobenega

drugega instrumenta, da bi se institucionalizirale in kulturno homogenizirale,

zato jezik postane nekakšna »rešilna bilka« in najmočnejši dejavnik

identifikacije narodne pripadnosti (Južnič 1993, 288).

Sodobna nacionalna zavest in nacionalna identiteta pa imata še en dodatni izvor. To je

zavest pripadnosti državi in njenim institucijam.

3.4 Nacionalna manjšina

V literaturi je težko najti enotno definicijo pojma manjšine. Ena izmed bolj znanih

definicij je Capotortijeva definicija manjšine:

»Manjšina je skupina, ki je številčno podrejena ostali populaciji in je v nedominantni

poziciji, sestavljena je iz prebivalcev države, ki imajo posebne etnične, verske ali

jezikovne značilnosti in ki kažejo občutek solidarnosti z namenom ohranjanja teh

značilnosti« (Trop 2002, 433).

V večini primerov govorijo avtorji, ko navajajo značilnosti pojma manjšine, o

narodnostni manjšini, ki pa je zgolj ena izmed vrst manjšin. Po Petriču (1977, 85) je

kriterij pripadnosti narodni manjšini »narodna pripadnost z njenimi elementi, kot so

jezik, etnična ali kulturna skupnost, narodna zavest idr.«. Ker se pojem narodnostne

18

manjšine navezuje na pojem narod, je potrebno slednji pojem podrobneje opredeliti.

Tako Zupančič (1999, 18) navaja naslednje elemente naroda kot skupnosti: skupno

poreklo, ozemlje, jezikovno-kulturne značilnosti, zgodovinski razvoj, zavest. Glede na

napisano bi lahko narodno manjšino opredelili kot skupino ljudi, del naroda, ki je ostala

zunaj matične domovine.

Manjšina je skupina pripadnikov nekega naroda, ki v državi, v kateri živi, ni večinski

narod. Vzrok pojava manjšine je lahko sprememba državnih meja ali priseljevanje

zaradi vojn v matični državi, revščine ipd. (Strajnar 2001, 95). To je pravzaprav zelo

poenostavljena in tudi zelo pomanjkljiva različica opredelitve pojma manjšina, saj v

mednarodni skupnosti še vedno ne obstaja splošno sprejeta opredelitev tega izraza. Na

multilateralni ravni namreč nikoli ni bil sklenjen dogovor o tem, katere pogoje bi

morale izpolnjevati posamezne etnične skupnosti, da bi bile upravičene do določenih

posebnih pravic oz. do manjšinskega varstva. Evropska komisija je leta 1991 manjšino

definirala kot skupino, ki je v primerjavi s številom večinskega prebivalstva v državi, v

kateri živi, manj številčna. Njeni pripadniki imajo v primerjavi z večinskim

prebivalstvom različne etnične, religiozne in lingvistične značilnosti ter imajo težnjo po

ohranjanju svoje kulture, tradicije, vere in jezika (Komac 2003, 42). Podobnih definicij

je mogoče v obdobju od leta 1991 naprej zaslediti kar nekaj in pri vseh se bolj ali manj

ponavljajo ključne točke definicije pojma »manjšina«, in sicer:

- da je pripadnikov manjšine številčno manj od večinskega prebivalstva,

- da želijo ohraniti svoj jezik, svojo kulturo, svoje tradicije,

- da imajo pravico do svobodnega izbiranja narodnosti,

- da želijo ohraniti svojo identiteto.

Pomembno je dodati, da mednarodna skupnost eksplicitno loči »klasične« oz. avtohtone

manjšine od vseh vrst migrantov, beguncev in priseljencev v določeno državo.

Proces oblikovanja nacionalne identitete se pogosto opira prav na nacionalne razlike

med dvema narodoma, kot v našem primeru med Slovenci in Italijani. Nacionalne

razlike so navsezadnje kulturne razlike, ki niso naravne in dane od rojstva, ampak so

pridobljene in proizvedene.

19

4 OBLIKOVANJE ORGANIZACIJE BORBA

4.1 Kratka zgodovina Slovencev v Trstu

Trst je bil že v času rimskega cesarstva in po njem pomembno trgovsko središče,

predvsem zato, ker so preko njegovega ozemlja potekale vse poti med balkanskimi

deželami in severno Italijo. Poleg trgovskega gospodarstva so se Tržačani ukvarjali tudi

s kmetijstvom in vinogradništvom. Trst so je leta 1382 postavili pod okrilje

Habsburžanov, s čimer so se sicer uradno odpovedali samostojnosti, ampak so ostali

avtonomni. Trgovina in promet sta se nemoteno razvijala. Leta 1719 je Trst postal

svobodno pristanišče, s čimer se je začelo za mesto najugodnejše obdobje njegove

zgodovine. Trst je zrasel v pomembno pristanišče in trgovsko središče. Njegova vloga

glavnega trgovskega pristanišča avstrijskega cesarstva je bila še poudarjena leta 1857 z

dograditvijo železniške proge Dunaj-Trst. Leta 1867 je Trst postal prestolnica

avstrijskega primorja. Dobil je naziv »drugo mesto monarhije«, kar ga je po

pomembnosti postavljalo neposredno za Dunaj (Rojc 2013, 11).

Mesto Trst je slovenska prisotnost zaznamovala že veliko pred njegovim ekonomskim

razmahom. O tem pričajo dejstva, da se je v krogu škofa Bonoma (Trubarjevega

mentorja) slovenščina že sredi 16. stoletja uveljavila ob italijanskem in nemškem jeziku.

Družinski člani pomembne tržaške rodbine grofov Marenzi so si dopisovali v

slovenščini, kar pomeni, da je bila slovenščina tudi družinski jezik. Janez Svetokriški je

bil prior v tržaškem samostanu in veliko tržaških škofov je bilo slovenskega rodu.

Alasia da Sommaripa iz Devina je leta 1608 začutil potrebo, da bi napisal prvi

slovenski-italijansko-slovenski slovar. Vse to so dokazi, da Trst ni bil samo ekonomsko,

ampak tudi kulturno slovensko središče, ki je s svojo širino in soočenjem z drugačno

stvarnostjo zaznamovalo ves slovenski prostor (Rojc 2013, 11).

Na sprehodu iz devetnajstega v dvajseto stoletje je tržaško življenje zaznamoval tudi

mecen in poslovnež Janez Nepomuk Kalister, ki je na pokopališču pri sv. Ani v Trstu

prvi dobil spomenik s slovenskim napisom. Vse od leta 1848 je Trst postajal laboratorij

slovenske kozmopolitskosti in vzajemnosti, hkrati pa so se življenja posameznikov

postopoma začenjala prepletati s političnim in družbenim dogajanjem. Leta 1861 so

ustanovili prvo slovensko čitalnico, Slavljansko narodno čitalnico v Trstu. Njen prvi

20

tajnik je bil Fran Levstik, vanjo pa so bili včlanjeni Slovenci, Srbi, Hrvati in Čehi.

Slovencei so se glede kulturnih dejavnosti zgledovali po Čehih. Čehi so v Trst prihajali

kot visoki državni funkcionarji, gospodarstveniki, zdravniki, učitelji, inženirji,

inšpektorji, glasbeniki. V Trstu so ustanovili tudi svoje društvo v Narodnem domu in

leta 1907 imeli podružnico Osrednje češke hranilnice (Rojc 2013, 12).

Trst je imel na začetku 20. stoletja, po popisu iz leta 1910, 56.000 slovenskih

prebivalcev in je postal največje slovensko mesto6. Skupaj z izredno številnimi Čehi,

Srbi, Hrvati, Slovaki in Rusi so bili številčnejši od Italijanov. Predmestje je bilo skoraj

popolnoma slovensko, vasi pa v celoti. Trst je bil tudi prvi in največji center

slovenskega kapitala, organiziranega delavskega gibanja in tudi pomembno središče

slovenske družbeno-kulturne dejavnosti. Urbani Trst se je tako začel prepoznavati v

svoji slovenski komponenti, ki jo je zaznamoval najprej ekonomski, pozneje tudi

kulturni vzpon slovenskega meščanstva. Prav to meščanstvo si v sredini Trsta postavilo

svoje postojanke: banke, poslovne prostore, časnik Edinost in nato še veličasten

Narodni dom, zgrajen leta 1904, ki je bil do požiga osrednje središče slovenskega Trsta

in njegovega zaledja. Narodni dom je bil tudi sedež liberalno usmerjenih Slovencev in

Slovanov (predvsem Čehov in Hrvatov). Zgrajen je bil po, za tisti čas, revolucionarnem

načrtu arhitekta Fabianija, ki je prinesla tudi evropsko nagrado za arhitekturo. Izbirali so

med dvema arhitektoma, prvi je bil Jože Plečnik, drugi pa zmagovalni Maks Fabiani,

bolj odprt za nove evropske perspektive, izviren in inovativen. Največji izziv je bila

zanj ravno velika gledališka dvorana s 350 sedeži in steklenim stropom, ki ga je bilo

poleti mogoče odpreti. Zgledoval se je po veliki dvorani Rossetti na tržaškem

Akvedotu. Slovenci so imeli veliko dramskih skupin, zato so velik gledališki oder

potrebovali. Gledališče se je med Slovenci tako širilo, da so že po letu 1909 ugotovili,

da bi potrebovali pravo gledališko stavbo. Novo gledališče naj bi pričalo o sposobnosti

tržaških Slovencev in jim bilo v ponos, vendar do realizacije le-tega ni prišlo (Rojc

2013, 11–20).

Obdobje pred prvo svetovno vojno je bilo polno dogajanj. Slovenci so se začenjali

javno izpostavljati s pravim političnim ljudskim gibanjem. Vse do leta 1889 so Slovenci

in Italijani nastopali precej enotno. Na slovenske kroge je ekonomsko in politično

6 Ljubljana je, z nemško govorečo manjšino vred, takrat štela 52 tisoč prebivalcev.

21

pritiskala nemška buržoazija s svojo močno raznarodovalno politiko. Ravno na tem

področju so Slovenci in Italijani v Trstu doživljali enako, saj sta se oba naroda branila

germanizacije. Slovensko enotnost je v Trstu zagovarjalo društvo Edinost (Rojc 2013,

11–20).

Avstrijska vlada je leta 1891 odpravila carino za tržaško luko in s tem promovirala

industrijski razvoj mesta. Začela se je razvijati opremniška industrija, saj so velike

plovne družbe od vlade dobivale znatno denarno podporo in davčno razbremenitev.

Avstrijski Lloyd je razvil svojo mednarodno plovno progo in zaslovel po vsem svetu. V

letu 1901 je najvišji avstrijski konzulat propagiral in združeval vse najvišje predstavnike

financ in monopolov habsburškega imperija ter predlagal razširitev tržaškega

pristanišča. Ves ta gospodarski vzpon Trsta je privedel do imigracije slovenskega

prebivalstva, ki se je iz zaledja začelo premikati proti Trstu. Tako je mesto prebivalce

začelo odvračati od kmetijskih dejavnosti in jih spremenilo v mestne proletarce.

Slovenci so se večinoma zaposlovali v ladjedelnicah, pristaniščih, plavžih. Prvič se je na

istrskih tleh zgodilo, da je začelo primanjkovati dninarske in ostale delovne sile, tako so

začeli propadati terasasti nasadi, dejavnost koprskih in piranskih solin je zamirala. V

Trstu je bilo več slovenskega socialističnega delavstva kot italijanskega. (Rojc 2013,

11-20).

Leta 1902 je openski tramvaj v dobrih dvajsetih minutah povezal tržaški Kras z

mestnim gledališčem. Povezoval je ves kraški rob, vse vasi, kjer so še ostanki

slovenskega ribištva s takratnim trgom Caserma (danes trg Oberdan, poimenovan po

tržaškem iredentistu Oberdan(k)u7). Trg sredi mesta je bil središče dogajanja Slovencev

v Trstu. V letih pred prvo svetovno vojno sta se slovenski in italijanski element

začenjala bližati medsebojnem spopadu, jasno je bilo, da kompromis, ki ga je udejanjila

habsburška država, tudi zaradi nove nacionalne zavesti, poka. Slovenci so kulturno

izredno napredovali. Leta 1912 je glasbena šola dobila potrjen učni načrt z ministrskim

7 Giuglielmo Oberdank, dvaindavjset let star študent, iredentist. Sin goriške matere, Marije Jožefe

Oberdank, Beneškega očeta. Študiral je na Dunaju na inženirski fakulteti. Vnet iredentist, katero gibanje

se je uveljavljao v Trstu že po letu 1870. Trgovski Trg ni želel, da bi mesto prišlo pod rimsko oblast,

avstijska oblast je bila širokosrčna do italijanskih teženj, vendar je iredentistično mnenje tako močno

vplivalo nanje, da so se počasi vdali tudi trgovci. Zbali so se, da bo rimska oblast Trst asimilirala, tako kot

je Beneške Slovence (Rojc 2013, 18).

22

odlokom in pravico javnega pouka ter prejemala javno vladno podporo. Znotraj

glasbene šole je nastal orkester, v katerem so sodelovali tudi italijanski glasbeniki in

člani orkestra opernega gledališča Verdi. Vzpon slovenskega kulturnega programa v

Trstu je bil na vrhuncu. Tako je tudi pisalo v časniku Edinost marca 1910:

"Mislim, da ne pretiravam, če trdim smelo, da mi, Slovenci v Trstu, daleč nadkriljujemo

naše someščane bodisi katerekoli narodnosti v glasbenem stremljenju. Dočim si morajo

drugi koncerte, pevce gledališke družbe itd. naročati iz tujine, ustvarjamo, vzgajamo in

izpopolnjujemo jih mi sami iz krepkega in prožnega domačega blaga in domačih tleh in

to delo, mislim, nam ne gre slavo od rok. [...] Čemu iščemo popolnosti in vzorce le v

nemštvu? Mar nista kak Dvorak in Čajkovski, Smetana toliko ali za nas Slovence še

več, kot kak nemški simfonik ali operni skladatelj vodi še tega ali onega imena?

Bodimo ponosni na nje” (Rojc 2013, 20).

V razcvetu je bilo tudi slovensko gledališče. V Narodnem domu sta imela sedež tudi

uredništvo in tiskarna Edinosti, ki si je leta 1912 kupila lastno stavbo v ulici sv.

Frančiška. V novo stavbo se je selilo tudi Politično društvo, ki mu je vse do leta 1928

predsedoval Josip Vilfan, pravnik in pomembni tržaški politik. V letih 1909-1913 je bil

tržaški mestni svetnik in je zagovarjal ne samo pravice tržaških Slovencev, ampak tudi

enakopravnost in odsotnost vsakršne oblike nestrpnosti do drugih narodov (Rojc 2013,

11–20).

Z izbruhom prve svetovne vojne je zaradi vpoklica v vojsko zmanjkalo glasbenikov in

kulturnikov, ki so jih so nadomeščali amaterji. Vojaški vplivi so se čutili v družbi in pri

ljudeh, Avstro-Ogrska je bila že v vojni, Italija pa čakala le še na propad monarhije

(Rojc 2013, 11–20).

Italijanski nacionalisti so predvsem zaradi ekonomskih razlogov, avtonomije, ki jo je

imel Trst, in politične prevlade bogate elite, gledali na avstrijsko nadvlado načeloma z

odobravanjem. Krepil pa se je strah pred rastočim slovenskim vplivom v mestu. Vedno

bolj vplivna je postajala skupina skrajnežev, ki je na Trst gledala kot na "neodrešeno

ozemlje" pod tujo nadvlado. Od tu izvira termin iredentizem, naziv za gibanje, ki je

zahtevalo priključitev vseh dežel z italijanskim prebivalstvom k Italiji. V obdobju pred

prvo svetovno vojno se je med italijanskim prebivalstvom širilo prepričanje, da

23

avstrijska oblast podpira Slovence zgolj z namenom, da bi omejila italijanski vpliv in

moč v mestu. Povsem drugačen odnos do iredentizma lahko razberemo iz pisanja

goriške Soče, ko je bil leta 1882 obsojen na smrt Guglielmo Oberdank zaradi

nameravanega atentata na Franca Jožefa. Oberdanka, ki je bil po materi Slovenec, so

italijanski nacionalistični krogi razglasili za mučenika in heroja (po njem se imenuje

tržaški osrednji trg Oberdan). Slovencem Oberdank ni vzbujal simpatij, ravno nasportno

(Pirjevec 2007, 41).

Leta 1904 je z otvoritvijo Narodnega doma v samem osrčju mesta zavest narekovala

Slovencem, da se le nekaj obrača njim v prid. Volitve leta 1911, ki so jih vodili

nacional-liberalci, so hoteli spremeniti v manifestacijo jadranskega iredentizma, saj so

na volilnih lističih poleg vodilnih ljudi iz Trsta vpisali tudi Istrane in Dalmatince. Kar se

je prelevilo v polom, saj jih je volilo le 8.000 volilcev. Šele leta 1913 je število volilcev

naraslo na 40.000. Aprila 1913 je Ivan Regent povedal: “Slovenski Trst hočejo eni,

italijanski drugi. In ti dve zahtevi sta poudarjeni na način, kakor da nima tržaško

prebivalstvo nobenih drugih skrbi in da se peča s problematičnim vprašanjem, kakšno

bo v kratki bodočnosti narodno lice tega mesta. Drugačni so interesi večine tržaškega

prebivalstva, drugačne so skrbi in potrebe tržaškega slovenskega in italijanskega

proletariata! Ti interesi in potrebe se ne morejo zavzemati ne za italijanski, ne za

slovenski Trst, marveč za svoboden Trst, za svobodo in pravično, v delavskem duhu

upravljano tržaško občino.” (Pirjevec 2007, 63).

Leta 1918 je Trst z razpadom Avstro-Ogrske ob koncu prve svetovne vojne pripadel

Italiji. Ta prestop je bil močan udarec za gospodarstvo, saj je bilo vrženo na obrobje

države, pristanišče je zatonilo, mesto obubožalo. Trsta ni doletela samo ekonomska

kriza, ampak so ljudje izkusili tudi izgrede fašističnih skrajnežev, ki jih niso podpirali.

13. julija 1920 so slovenski kulturni center - Narodni dom, delo slovenskega arhitekta

Maksa Fabijanija, požgali (Pirjevec 2007, 63).

4.2 Mladinska društva

V takratnem Trstu je delovalo več slovenskih društev, mi se bomo osredotočili le na

tista, ki so bila politično vplivna na tržaškem in seveda na tajno organizacijo Borba.

Društveno življenje se je, tako kot politično, v Trstu in slovenskem zamejstvu razvijalo

24

vzporedno s političnim. Leta 1922 je bilo obnovljeno društvo tržaške Prosvete, ki je

združevala narodno-liberalno usmerjena društva, goriška pa je bila Prosvetna zveza za

krščanskosocialno usmerjena kulturna in prosvetna društva. Društvo tržaške Prosvete,

kljub obnovi je delovalo še vedno po starem principu, je imelo zastarela pravila in način

delovanja. Ni posvečalo večje pozornosti vsebinskim in generacijskim dejavnostim.

Tudi lokacijsko je bilo omejeno zgolj na društva na Tržaškem, vendar je za razliko od

goriške sodelovalo s Prosvetno zvezo (Kacin-Wohinz 1990, 39–41).

Društvena organizacija, ki je imela najmočnejšo vlogo v ilegalnem gibanju, je bila

Zveza mladinskih društev .8 Ustanovljena je bila v Trstu 24. septembra 1924.

Mladinska društva so najstajala spontano, med pošolsko mladino, v večini iz opozicije

do konzervativne tržaške Prosvete, neprivlačne do mladine, kot pravi Španger:

“Tisti, ki niso bili ne pevci, ne godci, ne dramski igralci, niso mogli postati člani teh

društev, zato niso imeli niti vstopa v društvene prostore [...] odkar so fašistovske oblasti

razpustile “Sokolske družine”, mladina ni imela več kraja, kjer bi se športno-družabno

izživljala” (Španger 1965, 19).9

Narodnjaška mladina je sodelovala tudi v Športnem udruženju, ki je bilo ustanovljeno

leta 1922 in je vključevalo 20 športnih društev in klubov na Tržaškem, Zelo močni in

dobro organizirani so bili v Zvezi telovadnih društev, ki je bila dedinja razpuščenega

Sokola in v Slovenskem planinskem društvu v Trstu. Mladinci iz teh društev so se

vključevali v Zveze mladinskih društev, v športne odseke, kjer so izdajali tudi svoje

glasilo Naš Glas10. Program Zveze mladinskih društev je imela sledeče smernice: zbirati

8 Med ustanovitelji Zveze mladinskih društev so bili po italijanskih policijskih podatkih: Roman Pahor,

Rajko Ferluga in Viktor Kjuder. Dolgoletni predsednik je bil Just Blažina iz Trsta, tajnik Roman Pahor,

aktivni organizator pa še Josip Kosovel in Fran Gombač (Kacin-Wohinz 1990, 39).

9 Športno društvo Sokol - 6. maja 1869 je 65 članov tržaške Čitalnice, ki jim je načeloval starosta Andrej

Pleše, ustanovilo Južni Sokol in prvič predložilo cesarskemu namestništvu v Trstu prošnjo za ustanovitev.

Prošnjo so oblasti odobrile šele leta 1882 in tako so uradno ustanovili Tržaški Sokol.Tri leta pozneje je

društvo štelo že 211 članov in njihova dejavnost je bila zelo pestra.

10 Glasilo Naš Glas je osnoval krožek Nicolo Tomaseo v obliki internega biltena, leta 1925 je postalo

glasilo Udruženja dijaških društev, leta 1926 pa glasilo vsega mladinskega gibanja. Ker ga mladinci leta

1927 niso uspeli vzdrževati, sta ga vzeli v okrilje tržaška Prosveta in goriška Zveza prosvetnih društev, in

ga priredili v družinsko revijo pod uredništvom Franceta Bevka (Kacin-Wohinz 1990, 41).

25

mladino obeh spolov, jih vzgajati v narodnem duhu in skrbeti, da postanejo narodno

zavedni, da so v nenehnem stiku z društvom, da so aktivni. Zveza društev je vabila

“fante in dekleta slovenskih in hrvaških staršev”, ki so po šoli prepuščeni sami sebi in bi

se utegnili izgubiti v “morju narodnih nasportnikov ali pa bi zašli v nam tako škodljive

strankarske tabore”. Zveza mladinskih društev je posvečala pozornost predvsem

ogroženi populaciji in ogroženim krajem. V njej so delali predvsem mladi, novi ljudje,

ki so privabili nove mlade ljudi v duštvo “vso mladino brez morebitnih osebnih ali

strankarskih pomislekov”. Društvo je povabilo tudi starejše člane, da moralno in idejno

sodelujejo, vendar so po letu 1924 prihajali v konflikte z že prej obstoječimi društvi,

zlasti Prosveto. Njihovo glavno delo je bilo druženje in diskutiranje in vsi člani so

morali biti aktivni pri tem. Vsako društvo je imelo odseke: dramskega, pevskega,

tamburaškega, športnega, knjižnico, tečaje različnih ročnih in drugih del itd.

Organizirali so skupne izlete vseh društev, skupne veselice, sestanke, prireditve, tako da

so imeli udeleženci občutek pripadnosti in povezanosti z večjo organizacijo (Kacin-

Wohinz 1990, 41).

Po oceni udeleženca mladinskega gibanja Milka Škrapa je imelo to na Tržaškem zelo

pomembno zgodovinsko vlogo. Doseglo je, da se je mladina odcepila od že okrnelih

oblik narodnega življenja, dobivala je nov zagon, voljo in nove prijeme. To so začetki

dejanskega upora proti fašističemu zatiranju. Mlada generacija je bila v odobju, ko so

bila društva še legalna, očitno manj ideološko diferencirana kot starejša generacija.

Odpor proti zatiranju in torej proti fašizmu je bil pomembnejši od svetovnonaroznih

nasprotij. Mladi iz vseh društev so bili bolj “uporniški”, kar je razvidno iz nekega

poročila Centralnemu Komiteju JSI, tudi iz katoliških društev, kar se je razvilo v

marksistično gibanje, kot posledica radikalizacije množic, in naj bi težilo k enotni fronti

s komunisti (Kacin-Wohinz 1990, 42).

Leta 1927 so razpustili vsa društva, ki so za fašistično diktaturo pomenila tujek na

italijanskem nacionalnem telesu in žarišče odpora italijanizaciji in iredentizmu. To je

bilo zelo prelomno leto za narodno gibanje Slovencev in Hrvatov. 30. septembra je bila

razpuščena Zveza mladinskih društev z utemeljitvijo, da stremi, bolj kot po kulturnih

ciljih, k mobilizaciji drugorodne mladine, jih propagandno usmerja k sovraštvu do

italijanskih institucij in ustvarja jedro političnega odpora (Kacin-Wohinz 1990, 44–45).

26

4.3 Raznarodovanje in "konec" mladinskega gibanja

Politika pregona se je začela v obdobju italijanske vojaške uprave po prvi svetovni

vojni, ko so številne Slovence in Hrvate izgnali ali zaprli. Kasneje si je fašistični režim

močno prizadeval za denacionalizacijo narodnih manjšin na tem območju. V Furlaniji-

Julijski krajini so postopoma ukinili vse slovenske in hrvaške državne ustanove, ki so

bile obnovljene po prvi svetovni vojni. Vse šole so poitalijančili, večino učiteljev pa

upokojili, jih premestili v notranjost kraljevine, odstavili ali prisilno izselili. Slovencem

so omejili dostop do zaposlitev v javnem sektorju, ukinili stotine kulturnih, športnih,

mladinskih, družbenih, poklicnih društev in združenj ter desetine gospodarskih zadrug

in finančnih ustanov. Politične stranke in časopisi so bili zakonsko prepovedani, prav

tako raba slovenskega jezika na javnih mestih. Politika prisilne asimilacije “tujega” je

nazadnje privedla do poitalijančevanja slovenskih imen, priimkov in krajevnih imen ter

do izključne rabe njihovih italijanskih različic. Približno 544 Slovencem in Hrvatom so

sodili pred posebnim sodiščem: 476 jih je bilo obsojenih, 68 oproščenih, 33 obsojenih

na smrt, eden pa na dosmrtno ječo. Preostalih 422 obsojencev so obsodili na 4.893 let

zapora. Od približno 500.000 prebivalcev slovenske in hrvaške narodnosti na ozemljih,

ki so bila priključena Italiji, jih je to območje zapustilo okoli 100.000 (Muzej Rižarna-

Trst, 2016).

Italija je iz prve svetovne vojne izstopila kot zmagovalka, zato v mednarodnih

pogodbah ni bila dolžna sprejeti obveznosti do nacionalnih manjšin. V obdobju

predfašistične demokatične vlade je Italija priznavala in narodnostim z resolucijo v

parlamentu tudi jamčila, da bodo “lahko gojile svoj jezik, svojo kulturo in svojo vero

brez omejitev in ovir, da bodo uživale globoko spoštovanje v svojem posebnem

položaju.” Po besedah zunanjega misnitra Carla Sforze je bilo to za Italijo “vprašanje

časti in dejanje politične modrosti” (Kazin-Wohinz 1990, 69).

Na oblast so prišli fašisti, ki jih niso želeli nadaljevati prejšnjo politiko, fašistična

ideologija je bila vse prej kot zgoraj naštete “politične modrosti”. V obdobju fašizma je

bilo že samo dejstvo, da obstajajo nacionalne manjše, nezdružljivo z njihovo doktrino.

Kajti za fašizem je bila država vse, izenačena z enotno nacijo, v kateri je posameznik

obstajal le, če se izenačuje z državo.

27

“Vedno je treba upoštevati, da je bilo ravnanje s Slovenci in Hrvati povezano s

kompleksno izbiro italijanskega imperializma, mimo ozkih lokalističnih interpretacij ali

abstraktnih in moralističnih stališč o “zverinski” politiki, ki jo je fašizem uveljavljal do

nacionalnih majšin, “ je zapisal tržaški zgodovinar Teodoro Sala. Pomenilo je, da je bila

fašistična politika na manjšinskem ozemlju, imenovana tudi fascismo di frontiera,

vedno pogojena z italijansko zunanjo politiko, ki je bila agresivna, zlasti do Jugoslavije,

z metodo obkrožanja in izolacije. Julijska krajina je imela odločilno vlogo v zunanji

politiki, tako sta bila tu delavski razred, slovensko in hrvaško prebivalstvo glavni objekt

fašističnih in režimskih napadov. Cilj je bil ob meji ustvariti italijansko kompaktno

deželo kot dinamitno ost za eksplozijo na Balkan. Raznarodovanje je bilo posebno

poglavje v fašistični politiki. Bistvo Mussolinijevih navodil je: zanikanje obstoja drugih

narodnosti v mejah Italije, kolikor so umetno ustvarjene po krivdi tujih vlad, dalje

obtožba demokratičnih vlad, da so sprejele to umetno tvorbo, ko so poskušale reševati

njen problem, zahteva po nasilnem zatrtju vsega, kar se upira “reintegraciji”. Iz tega

sklepamo, da je fašistična raznarodovalna politika nastala brez poglobljenih študij in

analiz problema in je slonela na zanikanju obstoja nacionalne majšine oziroma na

razvrednotenju narodnosti v nerazvite drugorazredne skupine, ki so se bile prisiljene

asimilirati, “nacionalizirati” ali italijanizirati. Italija je želela pokazati sliko

nacionalnega reda kot harmonično, disciplinirano državo, brez izjem. Kakor prikazuje

spodnja slika (Slika 3), so fašisti izobešali table na javna mesta v Trstu in okolici, da se

na tem ozemlju govori izključno v italijanskem jeziku (Kacin-Wohinz 1990, 69-75).

Fašistični raznarodovalni sistem je temeljil na nacionalno-imperialističnem

pojmovannju, negiral je osnovne človekove pravice in poveličeval italijansko

civilizacijo, ki naj bi posrkala manj razvite narodnostne skupine. S fašističnega vidika

skupine Slovencev na obmejnem področju niso bile nikdar združene v lastni narodni

državni noti in niso imele svoje civilizacije. Zgodovina Slovencev naj bi bila takšna,

kakor jo je narekovala avstrijska politika.

28

Slika 3: Fašistične table, izobešene na javnih mestih (Rojc 2013, 53).

Tudi druge skupine v Julijski krajini ne kažejo značilnosti narodnostnih manjšin, misleč,

da nimajo lastnega prepričanja ali kakršnekoli zavesti. Poleg izrednih zakonov, ki so

prizadeli vso napredno italijansko javnost, so bili za obstanek slovenske in hrvaške

skupnosti usodni sklepi sprejeti na konferenci v Trstu 12. 6. 1927, ki jih je Mussolini

tudi uradno potrdil. Na konferenci so fašistični voditelji ugotovili, da so “slovanski

učitelji, slovanski duhovniki, slovanska društva in drugo anahronizem in anomalija v

deželi, ki je bila anektirana”. Iz teh sklepov je razvidno, da se morajo vse pokrajine

naglo poitalijačiti, da se odpravi še tista peščica razredov, ki delujejo v slovenskem in

hrvaškem jeziku, da se počistijo vsa društva, časniki, časopisi, da slovenski in hrvaški

jezik postaneta le narečji, ki se bosta postopoma spremenila v “italijansko narečje”.

Fašistični režim je zanikal vse probleme “drugorodcev”, rešitev je videl v tem, da

poitalijanči in poenoti vse, kar je na njihovem ozemlju (Ferenc, Kacin-Wohinz, Zorn

1974, 66–70).

4.4 Tajne organizacije v Trstu

Razpust društev v drugi polovici leta 1927 je odvzel slovenski in hrvaški manjšini v

Julijski krajini še zadnje možnosti za javno izražanje narodnih čustev in zavesti. Niso

imeli druge izbire kot odločitev, da ne gojijo samo narodne tradicije na skrivaj, ampak

29

tudi odpor proti brutalnemu raznarodovanju, ki so ga bili deležni. Na to alternativo so v

letih 1926-1927 opozarjali slovenski poslanci v rimskem parlamentu, ko so ugotovili, da

so njihova legalna in lojalna prizadevanja postavljena pred zid (Kacin-Wohinz 1990,

210).

Ob zadnji spomenici Mussoliniju, decembra 1926, je Josip Vilfan opozarjal pomočnika

zunanjega ministrstva Grandija, da se bo mladina "spozabila", če po osmih letih popolne

vdanosti in lojalnosti on, glavni predstavnik narodne manjšine, ne bo ničesar dosegel.

Engelbert Besednjak je v govoru v parlamentu maja 1926 napovedal, da se bo spričo

ukinitve dodatnih ur slovenskega jezika v šolstvu vsaka družina spremenila v šolo, vsi

očetje in matere v učitelje. Tako bodo izročali generacijam jezik in narodno zavest.

Tako je marca 1927 napovedal, da se bodo ljudje upirali in če so zdržali stoletni

germanizatorski pritisk, "bodite prepričani, da …bomo danes, ko smo postali civiliziran

in zavesten narod, prenesli z večjim uspehom tudi breme vaše raznarodovalne politike."

(Kacin-Wohinz 1977, 489–499).

O nezaslišanem preganjanju slovensko-hrvaške manjšine ni bilo italijanskim množicam

skoraj nič znanega. Le nekaj bivših vidnih italijanskih političnih voditeljev, med njimi

gospoda Bissolati in Nitti, je dvignilo glas proti preganjanju slovensko-hrvaške

manjšine. To pa je žal ostal glas osamljenega v puščavi. V tujini se nihče ni pozanimal

za usodo preko 600.000 novih italijanskih državljanov, po poreklu jugoslovanske

narodnosti, ki so bili prepuščeni na milost in nemilost fašističnih krutosti. (Kacin-

Wohinz 1977, 489–499).

Slovensko-hrvaška manjšina v Italiji ni hotela umreti. Krčevito se je oprijemala vsake

rešilne oblike. Prvih pet let fašističnega režima (od leta 1922 do polovice 1927) so imeli

Slovenci in Hrvatje v Italiji zelo omejene politične, šolske in gospodarske svoboščine.

V šolstvu in ostalih organizacijah so se uveljavljali le toliko, kot so jim dovoljevale

tedanje razmere. Kulturno-šolske in športne dejavnosti so mladino uravnovešale in

zaposlovale, to je bil ventil iz ogorčenega psihološkega stanja. Ko je tega zmanjkalo, se

je mladina zaprla vase in iz tega je dozorevala revolucionarnost. Ozračje v mladinskih

vrstah je postajalo naelektreno. Drug za drugim so se vrstili podvigi izločenih, skritih

mladih, ki so si dajali duška ogorčenju nad fašističnimi zločini in italijanskimi

imperialističnimi težnjami nad Slovenci in južnimi Slovani nasploh.

30

Ni naključje, da so se prav mladi že zelo zgodaj zavedali, da nimajo izbire, zato so se od

leta 1924 dalje umikali v ilegalo. Ključnega pomena je bilo prav to, da so se izogibali

policijskemu nadzoru, fašističnim napadom, hišnim preiskavam in podobnim

nevšečnostim. Vsemladinski tabori Zveze mladinskih društev na Tržaškem in tečajni

kongresi akademskega društva Adrija na Goriškem so potekali v odročnih podeželskih

krajih, v samotnih dolinah ali v hribih. Tja so lahko prihajali le posamično, na skrivaj,

kakor da gredo na izlet, pohod. To obdobje ni bilo ravno cvetoče za slovenska društva,

grozil jim je razpust. Zato se je pojavila zamisel, da bi celotno Zvezo mladinskih

društev iz Trsta vključili v organizacijo, ki je imela možnost, da se bo obdržala. Edino

tako društvo je bilo skavtsko. Andrej Šavli se spominja, da se je avgusta 1927 o tem

posvetoval v Ljubljani, vendar se je izkazalo, da statut skavtske organizacije za

Slovence v Italiji ni bil sprejemljiv. Drugi člen je namreč določal "zvestobo kralju in

domovini" (za Primorce je to pomenilo italijanskemu kralju in Italiji), kar jih je pri priči

odvrnilo od ustanovitve takega društva (Kacin-Wohinz 1990, 210-215).

Približno v istem času, konec leta 1926 po razpustitvi društev, ko so se na nanoških

sestankih srečevali bodoči ustanovitelji TIGR-a, se je v Trstu neodvisno od nanoških

sestankov, osnovala druga ilegalna organizacija iz vrst Zveze mladinskih društev. O njej

pišeta Vekoslav Španger in Drago Žerjal, o Tajni organizaciji Borba. Prav po razpustu

Zveze mladinskih društev v Trstu, 30. septembra 1927, je odbor Zveze mladinskih

društev (Jože Dekleva, Dorče Sardoč in Andrej Šavli) sklical predsednike in tajnike

društev na sestanek v nekem gozdičku pri Rocolu. Sestanek je bil najverjetneje

neposredna posledica Nanoškega sestanka, vendar na tržaškem sestanku niso omenjali

ne ilegale ne akcij te organizacije. Obravnavali so le svoj novi položaj in možnosti za

nadaljevanje dela društev. Soglašali so z dejstvom, da se je treba zavzeti za pasivni

odpor, za propagando, širjenje knjig, za izlete in družabna srečanja (Kacin-Wohinz

1990, 216–217).

31

4.5 Tajna organizacija Borba

4.5.1 Organizacijska struktura in delovanje tajne organizacije Borba

Kot smo že omenili, so se po razpustu Zveze mladinskih društev, torej po 30. septembru

1927, sestali predsedniki in tajniki vseh mladinskih društev, da bi se pogovorili o

nastalem položaju in možnostih nadaljnjih druženj11. Konkretnejših sklepov na začetku

niso sprejeli, s tem pa niso bili zadovoljni nekateri radikalno usmerjeni mladinci. Ti

mladinci so bili: Vekoslav Španger, Drago Žerjal, Fran Marušič in Zvonimir Miloš, ki

so se kasneje sestali pri Milošu doma. Sestanka bi se morala udeležiti tudi Šavli in

Dekleva, vendar zaradi kompromitiranosti nista prišla. Datum sestanka, ki se šteje kot

začetek tajne organizacije Borba, ni znan, saj ni nobenega zapisa o tem dogodku,

spomini pa se razlikujejo. Najverjetneje so se sešli po izdaji prve številke ilegalne Borbe

in po požigu prve šole na Proseku. Na sestanku so se dogovorili, da bodo ustanovili

organizacijo, ki naj bi delovala po natančnih pravilih, ki naj bi jih pripravila Žerjal in

Marušič. Ta so sprejeli na drugem sestanku. Pravila so dopolnjevali postopoma, ime

Borba so izbrali v začetku leta 1928 po izidu ilegalnega časopisa, ki so ga začeli izdajati

udeleženci nanoškega sestanka konec decembra leta 1927 (Kacin-Wohinz 1990, 217–

219). Cilj in namen organizacije je bil: “Brezkompromisna borba proti fašizmu ter

priključitev Primorske in Istre k Jugoslaviji. Borba naj se izvaja proti fašizmu in

njegovim ustanovam z vsemi možnimi sredstvi do končnega strmoglavljenja fašizma”

(Španger 1965, 43–45). Vodilni oziroma izvršilni odbor tajne organizacije Borba je bil

sestavljen iz članov: Vekoslav Španger s Proseka, odgovoren za operativo, Drago

Žerjal, odgovoren za agitacijo in propagando, Frane Marušič, odgovoren za

organizacijo. Njihovi namestniki so bili Vlado Štoka, Zvonimir Miloš in Alojz Žerjal.

Kasneje, po vrnitvi iz vojske, se jim je pridružil tudi Ferdo Bidovec. Nadomestil je

Draga Žerjala, ki je moral zbežati. Odbor tajne organizacije Borba ni imel predsednika,

njihove iniciative in sklepi so bili kolektivni. Kljub temu da je obstajalo pravilo, da da

vsi načelniki srenj sestavljajo vodilni odbor, so tajno organizacijo Borba dejansko vodili

prvi trije ustanovitelji (Španger, Žerjal in Miloš), ki so se dobivali pri Zvonimirju

Milošu doma. (Kacin-Wohinz 1990, 237–238).

11 Kot je Španger v svojih spominih zpisal: " Mladina se s fašističnimi dekreti ni dala motiti. Karabinjerji

so zapečatili društvene prostore, toda mladinsko društvo je bilo dejansko neuničljivo, je obstajalo dlje.

Mladinci so se stiskali sami med seboj, se sestajali in se še tesneje povezovali" (Španger, 1965, 31).

32

V pravilih za delovanje je bilo zapisano, da tajna organizacija Borba področno obsega

celo Julijsko krajino, vendar podrobnejša teritorialna razdelitev na srenje ni segala na

Goriško. Srenje so sestavljale celice, te pa so se delile na trojke.

Slika 4: Člani mladinskega društva in tajne organizacije Borba: Lojze Spacal, Drago

Žerjal, Ivan Stergar in Zvonimir Miloš (s cigareto) (Žerjal, 1990).

V tajni organizaciji Borba so se ločevali na tiste, ki so bili določeni za akcije in za

organizacijo, in druge, ki so bili zadolženi za širjenje propagande. Med prve, zadolžene

za akcije in organizacijo, so bili sprejeti izključno samski moški, pogoj za sprejetje pa je

bila akcija (Kacin-Wohinz 1990, 217–219).

33

“Vsak član organizacije Borba je moral vedeti, da v organizaciji ni mesta za

demagoge, ne za tiste, ki bi si delali iluzije ustvarjanja položajev s komolci,

temveč vsak je moral z dejanji dokazati svojo predanost. Zavedati se je moral, da

ima pred seboj samo eno perspektivo: ječa ali fašistovski svinec v hrbet”

(Španger 1965, 43–45).

Organizacijo je vodil glavni odbor petih članov, ki so bili hkrati načelniki srenj. Poleg

odobravanja akcij in sprejemanja novih članov12 je bila naloga odbora povezovanje z

ostalimi antifašističnimi organizacijami. Načelniki srenje so nato določevali načelnike

celic, ti pa so bili zadolženi za določanje voditeljev trojk. Vsakdo je moral poznati le

svojega neposrednega načelnika. Pogoj za včanitev v organizacijo je bila opravljena

akcija. To so opravili tudi pobudniki organizacije - Španger, Žerjal, Marušič in Miloš. K

tajni organizaciji Borba se je kmalu po ustanovitvi priključila še postojnsko-pivška

organizacija z Vadnjalom na čelu. Vodstvo tajne organizacije Borba je širilo

propagandna gradiva, letake in glasilo Borba, ki so ga izdajale goriške organizacije

(Kacin-Wohinz 1990, 219–220).

Poleg individualnih sestankov med posamezniki, ko so si izročali prepovedano

literaturo, so člani razpuščenih mladinskih društev nadaljevali tudi s skupinskimi

srečanji in izleti, kjer so predvsem navezovali stike, izmenjavali razmišljanja in občutja,

razpravljali o fašizmu v Italiji in o slovenski manjšini. Na izletih po slovenskih vaseh so

osveščali ljudi, jim darovali razne knjige in časopise v slovenskem jeziku (Kacin-

Wohinz 1990, 237–238). Širili so slovensko besedo, slovensko pripadnost in zavest. Na

teh izletih so imeli točno določen protokol, ob prihodu v vasi so zapeli :

"Tiha noč se je storila,

mladi fantje v vas gredo,

mladi fantje le zapojte,

le zapojte na ves glas,

12 Povečanje števila članov ni bilo problem. "V mladinskem gibanju je bilo dovolj predanih in pogumnih

'nezadovoljnežev'. Računali smo nanje in zato že od samega začetka predpostavljali določene

razsežnosti organizacije. Kot skupni imenovalec in osnovni rekvizit članov smo določili

brezkompromisni antifašizem, ne glede na svetovni nazor ali strankarsko pripadnost. To zadnje smo

izrecno poudarjali, podobno kot namenske nadstrankarske organizacije" (Žerjal 1990, 57)

34

in strahu se nič ne bojte,

saj je le za kratek čas."

Nato so obiskali družine, preden so odšli, pa so zapeli Gregorčičevo pesem:

"Eno drevo le bom ljubil,

Eni sami zvest ostal;

Nikdar druge ne bom snubil,

Nikdar drugi srca dal.

Njo le bom ves čas življenja

Ljubil iz srca globin,

Moja deva je Slovenija,

Jaz pa Slave zvest sem sin!"

(Žerjal 1990, 39).

"Stara garda13", kakor so poimenovali starejše društvo, je bila kritična do njih. Tudi oni

so imeli kritičen odnos do "stare garde", češ da so premalo aktivni in da bodo s tako

taktiko pogubili manjšino (Žerjal 1990, 39).

Organizacijsko delo tajne organizacije Borba se je oblikovalo in razvijalo na podeželju,

v mestu je bilo veliko težje - meščani so se namreč vedno bolj bali nadziranja. Trst je bil

zelo pomemben tako za Slovence kakor za Italijane. Italijani so igrali na karto velikega

obmejnega nacionalizma in na koristi, ki naj bi jih ljudje imeli, pozabili pa so, da

tržaško prebivalstvo ni bilo samo italijanskega porekla. Zato je morala organizacija

Borba v svojem akcijskem delovanju razvijati drugačno mestno strategijo. Na obrobju

mesta in podeželju je zadostovalo, da so ljudi opogumljali in jim vlivali vero v bodočo

svobodo, v povrnitev narodnih pravic. V mestu pa so morali akcije načrtovati veliko

bolj premišljeno in strateško, če so hoteli učinkovito doseči začrtane cilje.

Demonstracije so bile zato različne. Pred izvedbo je bila potrebna podrobna priprava.

Predvsem pa so skrbeli, da ne bi bilo do človeških žrtev. Njihove demonstracije so bile

miroljubne in nikomur niso želeli slabega, cilj je bil le povrnitev pravic. Želeli so dati

pečat demonstrativnosti, zato je bil zelo pomemben čas izvedbe akcije, glede na

13 Žerjal navezuje staro gardo z starejšimi člani Prosvete, ki niso želeli revolucionarno nastopati v boju

proti fašizmu.

35

politični trenutek in okoliš požar (Španger 1965, 37 39).

Tako naštudirana akcija je bila demonstracija na Proseku, 8. 4. 1928, ko so požgali

proseško šolo. Razlog za požig je bil kritičen položaj slovenskih otrok v šoli, ki sta ga

ustvarila dva zagrizena fašistična učitelja. Do učencev sta se obnašala nečloveško, jih

terorizirala in delovala kot absolutna gospodarja Proseka in Kontovela. Fašistična

glasila so v tem času naznanjala konec slovenskega pouka v Italiji, kar ju je še bolj

opogumilo. Člani tajne organizacije Borba so izbrali priložnost, ko naj bi bila šola

prazna, da bi izvedli demonstracijo. Drago Žerjal je priskrbel posodo z bencinom, jo

prinesel iz Trsta, jo skril v okolici šole in se nemudoma vrnil v mesto. Po polnoči sta

Vladimir Štoka in Vekoslav Španger s posodo bencina vdrla v šolo skozi ozko

straniščno okno. V pisarne fašistov v šoli sta polila bencin, napeljala vžigalno vrvico in

jo prižgala. Prestrašil ju je nenaden pok, in sicer prazna posoda bencina, ki sta jo

pozabila v veži. Pok je prestrašil tudi vojake, ki so bili na straži v bližnji vojašnici. Hitro

sta zbežala domov, še preden so zvonovi začeli opozarjati na požar (Španger 1965, 37–

39).

Za tem sta sledila še požiga šole na Katinari in otroškega vrtca (asilo infantile) v

Tolminu. Fašistični časopisi so njihove akcije izrabili in podpihovali sovražnost do

antifašizma in jugoslovanske manjšine. Te akcije je Šavli komentiral tako: "Akcije so

bile naperjene zlasti proti fašističnemu vzgojstvu, proti ustanovam, ki so nam hotele z

janičarskimi metodami ugrabiti najmlajše. S požigi šolskih poslopij, otroških vrtcev in

rekreatorjev "Leghe nazionale" ter ostalih potujčevalnic je bilo treba na eni strani

opozoriti narod, ki je imel prej o šoli in vzgojnih ustanovah najpozitivnejše mnenje, na

nevarnost, ki mu preti sedaj s te strani. Šola je bila prej orodje napredka in zaveznica

Slovencev na Primorskem, sedaj pa je postala njihov glavni in najzahrbtnejši sovražnik.

S požigi šol in vzgojnih fašističnih ustanov je hotela tudi mladina pokazati svetu, da

takega nasilja in zločina slovenski narod ni pripravljen mirno sprejeti." (Španger 1965,

39).

Požigi šol, vrtcev in rekreacijskih centrov so bili značilnost tržaške tajne organizacije

Borba. Bili so novost v narodnem odporu, medtem ko so bili oboroženi napadi, atentati

in uboji znani že prej. Le-te so praviloma izvajali tisti, ki so živeli onstran meje (t.i.

gverilci) (Kacin-Wohinz 1990, 219–243).

36

Širile so se govorice, da je antifašistično gibanje v ostali Italiji zelo aktivno, zato so se

člani tajne organizacije Borba odločili, da bodo poiskali povezave z ostalimi društvi.

Povezali so se z antifašističnimi skupinami v Torinu, Genovi in Padovi. Vendar te vezi

niso bile nikdar udejanjene zaradi pomanjkanja finančnih sredstev. Pridobili pa so si

sliko o antifašističnih silah po Italiji. Kmalu za tem so Borbo povabili k sodelovanju z

goriško antifašistično organizacijo TIGR. Ali je do dejanskega sodelovanja prišlo, ni

znano (Kacin-Wohinz 1990, 219–243).

Leta 1928 so tržaški voditelji tajne organizacije Borba sprejeli v organizacijo Slavka

Zlatiča iz Berama pri Pazinu, ki je v Trstu študiral na glasbeni šoli. Dali so mu nalogo,

da organizira srednje-istrsko srenjo. Organizacija v Beramu je razpravljala, da bi

bojkotirali volitve januarja 1929. Želeli so dokazati, da je na ravni tržaške in se z

agitiranjem in akcijami boriti z »vsemi sredstvi«. Komunikacijske poti so bile precej

slabe in tako do Berama niso prišli obljubljeni propagandni letaki. V Istri so zato

propagando širili ustno. Tik pred volitvami naj bi v Pazin prišla dva funkcionarja

notranjega ministrstva. Vladimir Gortan, sveže sprejet v celico, je brez vednosti tržaške

matice, pripravljal oborožen atentat. Nameravali so postaviti zasede na vseh cestah, ki

vodijo v Pazin in sabotirati volitve, vendar niso imeli dovolj ljudi. Ko so prihajale

množice volivcev, ki so jih domačini fašisti vodili na volišča, so jih poskušali s streli

razgnati. En od nabojev se je odbil od cestnega kamna in zadel dva volivca. En od njiju

je umrl. Sledile so preiskave, Vladimir Gortan in Danilo Vivoda sta bila med

osumljenci. Gortana so prijeli 28. marca in ga obsodili na smrtno kazen, ki je bila

izvršena 17. oktobra 1929 pri Verudeli. Do 25. maja so prijeli še ostale in jih obsodili na

30 let zapora in 10 let nadzora. S puljskim procesom se je delovanje Borbe v Istri za

vselej zaključilo (Kacin-Wohinz 1990, 251–257).

Ker se je po Gortanovi smrti stanje zaostrilo, so člani sklenili propagando in

antifašistične akcije še bolj širiti, da pokažejo, da se ne bodo vdali zlahka. Menili so, da

se morajo povezati z inozemstvom in drugimi tajnimi organizacijami. Vendar jim to ni

najbolje uspelo. Ostala jim je le akcija. Valenčič je prinesel manjšo, doma narejeno

bombo, ki so jo Bidovec, Miloš in Marušič v noči med 5. in 6. januarjem 1930 postavili

v trup Svetilnika zmage v Trstu. Akcija ni bila naperjena proti italijanskemu ljudstvu,

ampak proti vsemu, kar je svetilnik pomenil in na kar jih je spominjal. Postavili so ga

37

fašisti na slovenski zemlji, saj je bilo po prvi svetovni vojni to ozemlje obljudeno z

slovensko-hrvaškim prebivalstvom. Stolp je simboliziral suženjstvo, ugrabitev vseh

gospodarskih, prosvetnih, narodnih pravic, saj se je vse začelo z njegovo postavitvijo.

Propad, lakota in brezposelnost. Eksplozija je naredila le manjšo škodo. Ob svetilniku

so pustili 120 letakov z opisom gospodarske krize v Italiji (Kacin-Wohinz 1990, 260).

V prvih dneh februarja leta 1930 je Valenčič izročil Marušiču še dve doma narejeni

bombi. Glavna in usodna je bila akcija izpeljana 10. februarja ponoči, in sicer atentat na

uredništvo fašističnega glasila Il popolo di Trieste. Glasilo je bilo posebej strupeno do

Slovencev in Hrvatov, podpihovalo je sovraštvo, zaničevalo, zmerjalo in ščuvalo.

Glasilo so že pred tem dvakrat opozorili, naj preneha s protislovansko propagando.

Bidovec in Marušič sta bombo nastavila na stopnišče uredništva, medtem ko sta Miloš

in Španger stražila. Računala sta, da se bo eksplozija zgodila, ko v uredništvu ne bo

nikogar. Toda bomba je eksplodirala ob 22.50, ko je bilo v poslopju še nekaj delavcev.

Urednik Guido Neri je bil ob eksploziji smrtno zadet (umrl je dva dni kasneje), dva

tiskarja in novinar pa sta bila lažje ranjena (Kacin-Wohinz 1990, 261–262). Akcija je

bila izvršena. Naslednjega dne so bili vsi nestrpni in radovedni, kako bodo časopisi

pisali o tem. Do tedaj so o njihovih akcijah poročali le v kakem nevidnem kotu, v dveh

kratkih stavkih. Toda takrat so izšle celo posebne izdaje. Zanje pa je bilo najbolj

pomembno, kaj si o tem misli ljudstvo. Eni so se čudili, drugi pa so imeli to akcijo za

junaško. Vendar je člane Borbe mučilo dejstvo, da so ranili štiri uslužbence, četudi so

bili vsi fašisti. Kajti njihov moto je bil, da mora biti čim manj oziroma nobene žrtve. Po

akciji na tiskarno se je fašistični tisk silovito zagnal proti vsemu, kar ni bilo fašističnega

in izlil mnogo strupa po Slovencih oziroma po vseh jugoslovanskih narodih. Izvršitelje

akcije in delovanje tajne organizacije Borba je ta tisk označil kot delovanje treh ali petih

plačanih »tolovajev«, ki hočejo razburiti mirno prebivalstvo in ga odcepiti od

"velikodušnega in dalekovidnega" vodstva fašistične stranke (Španger 1965, 86–91).

4.5.2 Proces in sodba

Pred razpadom tajne organizacije Borba je bil njihova uspešnost na višku. Fašisti so bili

občutno razburjeni. V začetku aprila leta 1930 so se začele aretacije članov tajne

organizacije Borba na Tržaškem. Končale so se junija. Aretacije so potekale v tajnosti.

Osumljence so odpeljali z najrazličnejšimi izgovori, tako da svojci niso vedeli, kje so.

38

Ob aretacijah so zasegli obremenilno gradivo, slovensko in italijansko protifašistično

literaturo, šifrirana poročila, orožje in tretjo preostalo bombo (Kacin-Wohinz 1990, 278-

280). Izpraševalni sodnik je obtožence po zaprtju najprej formalno zaslišal, nato pa jih

je tudi z mučenjem hotel pripraviti do priznanja. Običajno so jih mučili izven zaporov.

Zapornike so prevažali naokrog brez dovoljenj. Najprej niso priznali ničesar, kasneje so

priznali le, da so člani organizacije Borba. O akcijah niso povedali nič. Vendar je bilo

mučenje, ki je sledilo, neopisljivo. Ko je Miloš priznal, da je izdelal bombo, so jim rane

vsaj malo oskrbeli. Peljali so jih na navzkrižno zaslišanje v Rim in nato nazaj v Trst (23.

8. 1930). Vnaprej je bilo določeno, da bo sodni postopek kratek, kazni pa čim višje

(Kacin-Wohinz 1990, 292–301).

Trst se je pripravil na proces z ostrimi varnostnimi ukrepi – z mobilizacijo 800 članov

58. legije San Giusto, z vpoklicem šestdesetih karabinjerjev in policistov iz drugih

italijanskih mest, z okrepitvijo vojaških sil ob meji. V Trst so pripeljali 350 rednih

vojakov. Na dan razglasitve sodbe se je v tržaškem pristanišču zasidralo 10 vojnih ladij.

Po vsem Trstu je veljal poostren nadzor. Priprli so vprašljive krajane (Kacin-Wohinz

1990, 292–301).

Fašistični predsednik posebnega sodišča je (bilo je očitno) sam izbral italijanske

odvetnike obtoženim, določil vsebino govorov in njihovo dolžino. Izbral je tudi

poslušalce in gledalce. Kot absolutni režiser je uprizoril tragikomedijo s svojimi igralci

in poslušalci. Od 2. septembra je bil na procesu navzoč Mussolinijev odposlanec

Ferretti, ki je usmerjal poročanje tiska in sproti obveščal Mussolinija o poteku. Tujim

medijem vstopa niso dovolili, kljub temu da so poudarjali, da je postopek odprt in da je

možna množična navzočnost javnosti. Nastopile so samo obremenilne priče –

karabinjerji, trije ranjenci in oče ubitega Nerija.

Proces obsojenim se je začel 1. septembra in je trajal do 5. septembra 1930 do 23.00

ure. Po vstopu v sodno dvorano, opravljenih formalnostih in nesmiselnemu govoru, so

začeli z branjem 88 zvezkov o zasliševanjih. Člani tajne organizacije Borba naj bi bili

po njih obtoženi 99 "zločinov", med katerimi je bilo naštetih 17 umorov. Vedeli so le za

enega. Obtoženi so bili vseh "zločinov", ki so bili storjeni na Primorskem in Istri, tudi

tistih, ki so se zgodili v času, ko so bili v zaporu. Obtoženci naj bi sami prostovoljno

priznali svoja dejanja, brez predhodnega mučenja, saj naj bi fašisti takih sistemov ne

39

poznali. Te navedbe so izzvale smeh obtožencev. Prvi razglas je na smrt obsodil

Vekoslava Špangerja, Zvonimirja Miloša, Franceta Marušiča, Ferdinanda Bidovca in

Alojzija Valenčiča. Drugi so bili obsojeni na ječo: Bevk, Kosmač, Manfred, Pertot,

Obad, Zaharija, Širca idr. Ciril Kosmač, pisatelj, je bil takrat še kot študent zaprt, kar

opisuje v svoji noveli Gosenica. Najprej so ga obsodili na 5 let zapora, nato pa

oprostili. Dan kasneje so bili obsojeni na smrt le še štirje. Valenčič, Marušič, Miloš,

Bidovec. Španger je ušel smrti z obsodbo na trideset let ječe. Prvi tržaški proces se je

končal leta 1930 z usmrtitvijo voditeljev Borbe: 22 letnega Ferda Bidovca, 24 letnega

Frana Marušiča, 27 letnega Zvonimirja Miloša in 34 letnega Alojza Valenčiča. Dne 6.

septembra so izvršili obsodbo. Usmrtitve so načrtovano zaključili na rojstni dan

jugoslovanskega prestolonaslednika, da bi sodba delovala kot protijugoslovanska

manifestacija, saj so bili atentati demonstrativno opravljeni ob fašističnih praznikih

(Kacin-Wohinz 1990, 292–301).

Obsojenci so sprejeli obsodbo dostojanstveno. Zapornike so 6. septembra poslali v

različne zapore v Italiji, obsojene na smrt pa odpeljali na strelišče pri Bazovici. O

eksekuciji obstaja podrobno poročilo, ki ga je Fetetti posredoval Mussoliniju. Zapisal

je: »Štirje obsojeni, po podpisu prošnje za pomilostitev niso spali. Ob 3h so prejeli

versko tolažbo. Med vodenjem na eksekucijo preli slovenske pesmi.« Ob 5. uri, na kraj

strelišča je prikorakal 58. bataljon črnih srajc, po 20 kilometerskem korakanju naokoli,

»da ne bi vznemirili javnosti«. Fašistični konzul Damianti je postavil svoj bataljon, 56

vojakov v kvadrat, ena stranica je bila zasedena s štirimi stoli. Feretti je zapisal:

»Obsojenci po izkrcanju s tovornjaka ob 5.35 korakali mirno k stolom v spremstvu

duhovnika… Prvi sedel Bidovec in rekel slovensko: »Fantje, spomnite se vzklikniti

živela Jugoslavija!«. Vsi obsojenci zavrnili prevezo. Hip pred ognjem Bidovec potiho

izgovoril besede živela Jugoslavija, pridružil desni sosed Valenčič. Edina salva

odjeknila 5.43. Bidovčevo, Miloševo telo, prvo tretje z leve, padla nazaj. Valenčič,

Marušič obsedela na stolih, kazala znake življenja. Takoj oficirji s pištolo milostno

streljali. Ob 5.51 bataljon črnih srajc, ponosno obnašal kljub celonočnemu maršu,

popolnoma spraznil polje. Trupla takoj zaprli v krste, odpeljana na pokopališče.« Trupla

so pokopana na tržaškem pokopališču pri Sv.Ani (Kacin-Wohinz 1990, 305–306).

40

5 ZAKLJUČEK

V diplomskem delu smo ugotavljali, katero je bilo poglavitno delovanje tajne

organizacije Borba, in sicer ali so se borili ne le za slovensko manjšino, ampak tudi za

izgubljene pravice vseh Neitalijanov v Trstu. Zanimalo nas je, ali je organizacija

stremela tudi k priključitvi Trsta k takratni Jugoslaviji.

Ko pomislimo na protifašistično delovanje v Trstu, pomislimo na Slovence in njihove

upore. Vendar je bil Trst multikulturen prostor, pomembno beneško pristanišče, dom

mnogim kulturam, veroizpovedim in manjšinam. Člani tajne organizacije Borba niso

bili le pripadniki slovenske manjšine, bazoviški spomenik ni le v čast padlim

Slovencem, ampak tudi drugim manjšinam, tudi hrvaški manjšini (padlemu borbovcu

Zvonimirju Milošu). Borbovci se niso borili samo proti ukinitvi pravic Slovencem, saj

so se jim pridružili tudi pripadniki drugih narodnosti, ki so bili proti fašističnemu

režimu, ki jim je bila prav tako kratena pravica do šolanja, pisanja in sporazumevanja v

maternem jeziku. Propagandni material so tiskali večinoma v slovenskem jeziku, za

ostale pa v italijanskem jeziku.

Prvo tezo lahko potrdimo: Tajna organizacija Borba se ni borila le za slovensko

manjšino, borila se je za izgubljene pravice vseh narodnosti in veroizpovedi. Vsi, ki so

sovražili fašistični režim, so se povezali in se skupaj borili proti njemu. Svojo tezo bom

potrdila s ponovno navedbo citata Draga Žerjala iz intervjuja, ki smo ga opravili:

"Kot skupni imenovalec in osnovni rekvizit članov smo določili brezkompromisni

antifašizem, ne glede na svetovni nazor ali strankarsko pripadnost. Med zaseženimi

dokaznimi materiali so bili tudi letaki in lističi s slovenskim in italijanskim

protifašističnim tekstom« (Intervju z Dragom Žerjalom, 2008).

Vsi intervjuvanci so se strinjali, da je bil glavni namen tajne organizacije Borba boj

proti fašističnemu režimu. Pahor je v intervjuju dejal, da je mladina čutila, da se mora

upreti fašističnemu režimu, za svoje človeške pravice, svoj jezik in svojo kulturo

(Intervju z Borisom Pahorjem, 2008).

41

Niso pa točno vedeli, ali je bil njihov cilj tudi priključiti se k Jugoslaviji. Strinjali so se,

da ni bil prvotni cilj boja priključitev k Jugoslaviji. Skupno jim je bilo to, da je bil

njihov dom Trst. Tam so imeli družine, dom in delo. Tam so želeli še naprej brezskrbno

živeti. Jugoslavije niso idealizirali kot sanjsko državo, saj niso bili povezani z

Beogradom. Kar me bega, so zadnji vzkliki obsojenih pred usmrtitvijo: »Živela

Jugoslavija!«. Ali so to vzklikali zaradi idealizacije države ali le zaradi upora

italijanskemu fašističnemu režimu? Borili so se z vsemi močmi in z vsem svojim

idealizmom, da bi dokazali, da fašistični režim izvaja etnično čiščenje italijanskega

ozemlja. Na žalost so to lahko počeli le v ilegali.

Ali so stremeli tudi k priključitvi Trsta k Jugoslaviji, ne bomo nikoli vedeli, vsak član

Borbe je najbrž imel svoje skrite želje. So Hrvati želeli živeti na "svojem" ozemlju? So

Slovenci hrepeneli po Ljubljani? Vsem udeleženim je bilo skupno, da je bil Trst njihov

dom. Najbrž se jim ni zdelo pomembno, ali naj Trst pripada Jugoslaviji, Italiji ali

Avstriji, pomembno je bilo, da bi lahko spet hodili v svoje šole, peli v svojem zboru in

da bi lahko legalno izdajali časnike, knjige in ostale tiskovine v svojem manjšinskem

jeziku. Lahko le delno potrdimo drugo hipotezo, kajti nikoli ne bomo poznali popolne

resnice. Na podlagi argumentov smo ugotovili, da priključitev k tej ali oni državi ni bil

pomemben cilj, temveč boj za lastno identiteto, za lastno življenje, za pravice do šolanja

v maternem jeziku, do uporabe maternega jezika, ne da bi jih bilo v strah smrtne kazni

("da te bodo ustrelili v hrbet"). Drago Žerjal je v svojem opisu zelo lepo prikazal,

kakšno je bilo življenje in nacionalna pripadnost večine prebivalcev Sv. Ivana pri Trstu,

vse do začetka fašisitčnega režima:

"Pred prvo svetovno vojno je bil Sv. Ivan bolj podoben veliki vasi kot današnji mestni

četrti. Prebivalci smo bili večinoma Slovenci. Hiše v gručah blizu cerkve in razpršene

po pobočju so bile v glavnem v lasti slovenskih delavcev, predvsem pa kmetov,

mandrijerjev in vinogradnikov, ki so oskrbovali mestni trg z zelenjavo in drugimi

pridelki. Običajni pogovor na cesti, v trgovini, v gostilni je bil slovenski, v

svetoivanskem narečju, obenem pa si lahko slišal tudi italijansko govorico, in sicer

tržaško narečje. Slovencev nas je bilo približno še enkrat toliko kot Italijanov, ali bolje

rečeno, italijansko govorečih Svetoivančanov, nekaj malega pa tudi Nemcev. Vendar

številčno razmerje samo po sebi ne daje prave podobe o takratnem značaju tega kraja,

saj so bile tu poleg slovenskega jezika globoko zakoreninjene tudi ostale slovenske

42

narodne vrednote. Prevladovali sta namreč slovenska kultura in tradicija. Pomenljivo je

že to, da smo imeli Slovenci v Sv. Ivanu pod Avstrijo državno šolo, Italijani pa

privatno, ki jo je ustanovila Lega Nazionale." (Žerjal 1990, 17).

43

6 VIRI IN LITERATURA

Bebler, Aleš. 1982. Čez drn in strn. Ljubljana: Založba Lipa.Čermelj, Lavo. 1972. Med

prvim in drugim tržaškim procesom. Ljubljana: Slovenska matica.

Brezigar, Bojan. 1995. Med Alpami in Jadranom. Slovenci v Evropski uniji. Bruselj:

Infromacijski center v Bruslju, Evropski urad za manj razširjene jezike.

Bufon, Milan. 2002: Confini, identità ed integrazione. Nuove prospettive per l’alto

Adriatico. Trst: SLORI.

Connolly, William. 2002. Identity/difference: democratic negotiations of political

paradox. Expanded edition. Minneapolis/London: University of Minnesota

Press.

Debeljak, Aleš, Tomaž Krpič in Luka Arsenjuk. 2008. Nacionalna identiteta in kultura.

Slovenija jutri, arhivsko spletno mesto.

http://www.slovenijajutri.gov.si/fileadmin/urednik/dokumenti/nacik1.pdf

Ferenc, Tone in Kacin-Wohinz, Milica in Zorn, Tone. 1974. Slovenci v zamejstvu.

Pregled zgodovine 918-1945. Ljubljana: DZS.

Gombač, Boris M. 1993. Trst-Trieste dve imeni ena identiteta.Trst:Tržaška založba

Južnič, Stane. 1993. Identiteta. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.

Kacin-Wohinz, Milica in Jože Pirjevec. 2000. Zgodovina Slovencev v Italijii 1866-2000.

Ljubljana: Nova revija.

Kacin-Wohinz, Milica in Marta Verginella. 2008. Primorski upor fašizmu 1920-1941.

Ljubljana: Slovenska matica.

Kacin-Wohinz, Milica. 1990. Prvi antifašizem v Evropi, Primorska 1925-1935. Koper:

Založba Lipa.

Kacin-Wohinz, Milica. 1977. Narodnoobrambno gibanje primorskih Slovencev: 1921-

1928. Koper: Založba Lipa.

Kovačev, Asja Nina. 1997. »Nacionalna identiteta in slovenski avtostereotip«

Psihološka obzorja. Ljubljana. Letnik 6, številka 4, 49–63.

Mekina, Borut. 2007. Dr. Jože Pirjevec, zgodovinar : intervju.. Ljubljana: Časopis

Mladina, 9. 11. 2007, številka 45, 36–41.

Musek, Janek. V: Avstrija. Jugoslavija. Slovenija. Slovenska narodna identiteta skozi

čas. Ur. Dušan Nećak, str. 174-203. Ljubljana: Oddelek za zgodovino

Filozofske fakultete.

44

Pahor, Boris. 2006. Trg Oberdan. Ljubljana: Slovenska matica.

Pahor, Milan. 2004: Slavjanska sloga. Slovenci in Hrvati v Trstu. Od avstro-ogrske

monarhije do italijanske republike. Trst: Založba Adriano Sosič.

Pirjevec, Jože. 2007. "Trst je naš!": Boj Slovencev za morje (1848-1954). Ljubljana:

Nova revija.Primorski dnevnik. 2005. »Mednarodni simpozij Soška fronta

1915–1917: Kultura spominjanja«. Primorski dnevnik, 29. 9. 2005, str. 3.

Rojc, Tatjana. 2013. Tako sem živel: stoletje Borisa Pahorja. Ljubljana: Cankarjeva

založba.

Repe, Božo. 1997. Naša doba. Oris zgodovine 20. stoletja. Ljubljana: DZS.

Sardoč, Dorče. 1983. Tigrova sled. Ljubljana: Založba Lipa.

Smith, Anthony D. 1991. National identity. London: Penguin Books.

Svoljšak, Petra. 1991. Slovenski begunci v Italiji me prvo svetovno vojno. Ljubljana,

zveza zgodovinskih društev Slovenije. Zgodovinski inštitut Milka Kosa.

Ljubljana: Znanstveno-raziskovalni center SAZU.

Škrap, Milko. 1971. Uporna mladina. Trst: Tiskarna Graphis.

Španger, Vekoslav. 1965. Bazoviški spomenik. Trst: samozaložba.

Trop, Melita. 2002. Manjšina kot subjekt pravnega varstva. Javna uprava 38(3), 429-

438.

Valenčič, Vida. 2003: Botta e risposta sugli Sloveni in Italia. Trst: SLORI.

Zupančič, Jernej. 2001. Slovenci v Italiji. Razprave in gradivo. Leto 2001, št. 38-39.

Žerjal, Drago. 1990. Spomini in razlage o protifašističnemboju primorske mladine med

vojnama. Trst: Založništvo Tržaškega tiska – ZTT.

7 PRILOGE

Priloga 1: Vprašalnik

1. Kateri so bili ključni vzroki za pričetek ilegale?

2. Kateri oz. kakšni so bili prvotni cilji upora, kaj so hoteli s tem pokazati/dokazati?

3. Kaj se je takrat dogajalo z Borbo, čemu se je borila - proti fašističnemu sistemu ali je

bil njihov poglavitnejši cilj priključitev k Jugoslaviji?

4. Kakšna mnenja so imeli o vodilnih v državi, kako so jih ocenjevali?

5. Kaj so menili o komunistih (slovenskih in italijanskih), o italijanskih nekomunističnih

protifašistih (npr. Giustizia e libertà) in o Kristjanih?

6. Ali so tržaški Slovenci pojem Jugoslavije idealizirali in bili zato nekritični?

7. Kakšen je bil odziv mednarodne javnosti po 1. tržaškem procesu, koliko je o tem

poročal tisk in kolikšna je bila odmevnost v javnosti?

8. Ali so govorili o terorizmu? Kaj so menili o tem terminu?

9. Kolikšna je pravzaprav zapuščina delovanja ilegale? Ali so zadovoljni, kako se je

stvar na koncu iztekla.

10. Borba: Od kod pravzaprav tako ime?

11. Kaj menite o povezavi Tigr - Borba, ali je po vašem mnenju obstajala? Sta po vašem

mnenju obstajali ločeni organizaciji?

12. Ali niso nikoli pomislili, da bi lahko bili del večje organizacije, ki je bila povezana s

Kraljevino Jugoslavijo?

13. Ali jim je Kraljevina Jugoslavija pomagala?

14. Kako ocenjujete odnos povojnih oblasti do pripadnikov primorskega protifašizma?

Priloga 2: Intervjuji o obdobju delovanja tajne organizacije

Intervju z Dragom Žerjalom - Zvonkom

Intervju je bil opravljen septembra 2008, na domu gospoda Žerjala. Intervju je zapisan

po zvočnem zapisu.

1. Kateri so bili ključni vzroki za pričetek ilegale?

Slovenci so s prihodom Italijanov pričakovali, da bodo nadaljevali s svojim

ekonomskim, društvenim, kulturnim in narodnostnem življenju v obsegu, ki so ga

dosegli v Avstro-Ogrski monarhiji. Cilj je bil sodelovanje v demokratičnem življenju

italijanske države s ciljem, da se postopoma doseže popolno enakopravnost narodov.

Čas je pokazal, da so to bile le iluzije in po postopnem ukinjanju šolskih, kulturnih in

ekonomskih centrov, so italijanske oblasti končno leta 1927 ukinili tudi slovenska

človeštva, so nekatere menili, da je konec prepričevanja, potrebno je delovanje prenesti

v ilegalo in z aktivno borbo pričeti boj za narodne pravice.

2. Kateri oz. kakšni so bili prvotni cilji upora, kaj so hoteli s tem pokazati/dokazati?

Prav gotovo so bili osnovni cilji ponovno pridobiti tiste pravice, ki so jih že imeli v

Avstro-Ogrski monarhiji. Tisti, ki so se odločili za ilegalo in borbo, prav gotovo niso

razmišljali o kompromisih z italijanskimi oblastmi. Danes veliko govorimo o borbi proti

italijanskemu fašizmu. Resnica je, da italijanska država tudi pred prihodom fašistov na

oblast, ni bila dosti bolj naklonjena Slovencem. Samo postopki brisanja Slovencev in

Hrvatov iz novo pridobljenega ozemlja so bili bolj počasni in "demokratični". Del

slovenskih organizacij je računal na pomoč Kraljevine Jugoslavije in upal, da se bodo

Primorci z njeno pomočjo ubranili vsaj neke težave.

3. Kaj se je takrat dogajalo z Borbo, čemu se je borila, proti fašističnemu sistemu, ali je

bil njihov poglavitnejši cilj priključitev k Jugoslaviji?

Borba je bila ena od tistih organizacij, ki je izbrala ilegalni bolj proti uničevalcem

slovenskega naroda. Kolikor jaz vem, ni njena dejavnost nikoli strmela k temu, da bi se

Primorska priključila h Kraljevini Jugoslaviji. Seveda so posamezniki imeli različna

upanja in želje do enakopravnosti sedaj Italije, dualistične države Hrvatov in Slovencev,

samostojne Slovenije ali tudi Kraljevine Jugoslavije. Vendar, kakor je že bilo rečeno,

cilj organizacije Borba ni bil priključitev k Jugoslaviji.

4. Kakšna menja so imeli o vodilnih, kako so jih ocenjevali?

Za vse, kar se je dogajalo na nivoju dogovarjanja z Italijani, pričakovanja v italijanskem

parlamentu, sodelovanjem z oblastmi Kraljevine Jugoslavije, so mladi člani Borbe

menili, da je izguba časa. Je pa res, da so bili pripravljeni sodelovati z vsemi v upanju,

da aktivnost nosi tudi pozitivne možnosti. Čas je pokazal, da fašistična Italija ni bila nič

pozitivnega in da italijanska oblast, naravnost ali okoli ovinkov, želi doseči samo en

cilj: Slovenci in Hrvati morajo izginiti iz Primorja in Istre.

5. Kaj so menili o komunistih (slovenskih in italijanskih), o italijanskih nekomunističnih

protifašistih (npr. Giustizia e libertà) in o Kristjanih?

Borba je bila odprta organizacija, katere cilj je bil ohranitev Slovencev in Hrvatov na

Primorskem in v Istri. Organizirano so sodelovali z vsemi, od cerkve do komunističnih

strank ter z drugimi organizacijami, ki so se uprle fašizmu. Mislim, da posebnega

zaupanja pa niso imeli do nobenega. Mogoče je razlog v tem, ker so bili vsi vezani na

višje centre oblasti kot cerkev in njen Papež, komunisti in njegova odvisnost od

Sovjetske zveze in podobno.

6. Ali so tržaški Slovenci pojem Jugoslavije idealizirali in bili zato nekritični?

Nisem živel v Trstu ne takrat ne pozneje. Povem lahko le svoje mnenje. Prav verjetno

so tržaški Slovenci videli v Jugoslaviji boljšo rešitev kot v fašistični Italiji. Ne rečem pa,

da je bila Jugoslavija za njih idealna rešitev. Možno, da je nekaterim pomenila tudi to,

vendar se je na druženje z Jugoslavijo pričelo širiti dosti pozneje, vsekakor s pričetkom

II. svetovne vojne.

7. Kakšen je bil odziv mednarodne javnosti po 1. tržaškem procesu, koliko je o tem

poročal tisk in kolikšna je bila odmevnost v javnosti?

Odziv mednarodne javnosti je bil zelo odmeven. Mogoče še najmanj v Sloveniji oz.

Jugoslaviji, ki je preprečevala obširne akcije in časopisno obveščanje v podporo

Primorcem in Istranom. Jugoslavija je bila takrat že naklonjena Italiji in Nemčiji,

vsekakor pa se jih je bala. Zanimivejše bi bilo proučiti, koliko je 1. tržaški proces,

usmrtitve in pisanje s podporo zatiranim Primorcem in spodbujanje k protifašističnim

akcijam v celotni Evropi, imelo vpliv na antifašistično razpoloženje in borbo proti

fašizmu, koliko je vplival lokalno v deželah, kjer so bili napisani tisti članki.

8. Ali so govorili o terorizmu? Kaj so menili o tem terminu?

Verjetno je vsak po svoje tolmačil terorizem. Še posebej, če upoštevamo načelo Borbe

tj. terorizem brez človeških žrtev.

9. Kolikšna je pravzaprav zapuščina delovanja ilegale? Ali so zadovoljni s tem, kako se

je stvar na koncu iztekla?

Odločitev, da se preide v ilegalo, je bil odločujoči trenutek, ki nam je omogočil, da smo

postopoma in skoraj neopazno prešli v NOB, osvoboditev skoraj celotne Primorske in

do samostojne države. Vse to se je začelo takrat, ko so naši očetje rekli, dosti je, ne

bomo se več, dovolj je govoric in prošenj, borba je pravi odgovor.

10. Borba - od kod pravzaprav tako ime?

Kolikor sem slišal, so začeli brez imena. Ko so natisnili prvo številko Borbe, ne

detajlov, so enostavno prešli iz Organizacije v Borbo.

11. Kaj menijo o povezavi Tigr - Borba, ali je po njihovem mnenju obstajala in ali sta

po njihovem mnenju obstajali ločeni organizaciji?

Menim, da o tem nima smisla govoriti. Septembra 1927 je skupina mladih fantov po

zaprtju slovenskih društev, sklenila, da se ne da in so ustanovili Organizacijo, ki so ji

kmalu potem dali ime Borba. Vodstvo Borbe je nastopalo samostojno in samo odločalo

o svojem delu. Ker so bili samo narodnostno osveščeni in odprti do vseh ostalih, še

posebno tistih, ki so se na svoj način borili proti terorju fašizma, so se zelo verjetno

pozneje v konspiracijskih skupin mešale pripadnosti eni ali drugi organizaciji in

zameglile pripadnosti neki odrejeni organizaciji.

12. Ali niso nikoli pomislili, da bi lahko bili del večje organizacije, ki je bila povezana s

Kraljevino Jugoslavijo?

Vrh je bil prepričan, da so samostojna organizacija, saj so se sami ustanovili. Nemogoče

je, da bi razmišljali o pripadnosti neki večji organizaciji. Vedeli pa so, da so tudi druge

organizacije, s katerimi so iskali stike in želeli sodelovati. Na koncu koncev je že 1.

tržaški proces ravno izdaja na relaciji, ki je zagotavljala vezo Borba z goriško

organizacijo.

13. Ali jim je Kraljevina Jugoslavija pomagala?

Kolikor vem, Jugoslavija ni direktno pomagala organizaciji Borba. So pa pomoč,

predvsem indirektno, dobivali preko drugih.

14. Kako ocenjujete odnos povojnih oblasti do pripadnikov primorskega protifašizma?

Odnos je bil tolerantno negativen. Hotelo se je prikazati, kot da so vsi dobri in kadri iz

uporniških skupin prešli. V NOB-ju pa je govoriti o tem, kako so pričeli, odveč.

Intervju z Bogomirjem Žerjalom - Zoranom

Intervju je bil opravljen septembra 2008, na domu gospoda Žerjala. Intervju je zapisan

po zvočnem zapisu.

1. Kateri so bili ključni vzroki za pričetek ilegale?

Nastanek fašizma v Italiji.

2. Kateri oz. kakšni so bili prvotni cilji upora, kaj so hoteli s tem pokazati/dokazati?

Zaščita slovenskega jezika in ohranitev kulturnih in športnih društev..

3. Kaj se je takrat dogajalo z Borbo, čemu se je borila, proti fašističnemu sistemu, ali je

bil njihov poglavitnejši cilj priključitev k Jugoslaviji?

Borba je dejavnost usmerila proti fašizmu in njen cilj ni bil priključitev Jugoslaviji.

4. Kakšna menja so imeli o vodilnih, kako so jih ocenjeval?

Sem mnenja, da niso podpirali potez vodilnih.

5. Kaj so menili o komunistih (slovenskih in italijanskih), o italijanskih nekomunističnih

protifašistih (npr. Giustizia e libertà) in o Kristjanih?

Člani organizacije Borba niso strankarsko delovali. Zaradi tega se niso opredeljevali do

strank ali cerkve.

6. Ali so tržaški Slovenci pojem Jugoslavije idealizirali in bili le nekritični?

Nekateri so Jugoslavijo idealizirali, menim pa da člani Borba niso v tem sodelovali, ker

so imeli cilj ohranitev slovenstva in so se predvsem borili proti poitalijančenju.

7. Kakšen je bil odziv mednarodne javnosti po 1. tržaškem procesu, koliko je o tem

poročal tisk in kolikšna je bila odmevnost v javnosti?

Ker je bil odziv tiska preslaboten, je bil tudi odmev javnosti preslaboten.

8. Ali so govorili o terorizmu? Kaj so menili o tem terminu?

Za aktiviste Borbe se ni govorilo o teroristih.

9. Kolikšna je pravzaprav zapuščina delovanja ilegale? Ali so zadovoljni, kako se je

stvar na koncu iztekla?

Zapuščina je velika (sodni procesi, žrtve, zavest o slovenstvu itd. ) in smo nanjo lahko

ponosni.

10. Borba - od kod pravzaprav tako ime?

Iz odločitve za boj proti fašizmu in zatiranju slovenstva.

11. Kaj menijo o povezavi Tigr - Borba, ali je po njihovem mnenju obstajala in ali sta

po njihovem mnenju obstajali ločeni organizaciji?

Povsem ločeni organizaciji, čeprav so se med seboj poznali.

12. Ali niso nikoli pomislili, da bi lahko bili del večje organizacije, ki je bila povezana s

Kraljevino Jugoslavijo?

Za člane Borbe to ni bil cilj.

13. Ali jim je Kraljevina Jugoslavija pomagala?

Niso dobivali pomoči.

14. Kako ocenjujejo odnos povojnih oblasti do pripadnikov primorskega protifašizma?

Ni bil in ni primeren za primorski boj proti fašizmu. Še v času svojega življenja so se

preživeli člani Borbe zavzemali, da bi žrtve na Bazovici priznali kot narodne junake.

Vendar za kaj takega ni bilo pripravljenosti. Saj Borba ni bila povezana s strankami in

zaradi tega ni imela politične podpore.

Intervju z Borisom Pahorjem

Intervju je bil opravljen septembra 2008, v kavarni San Marco v Trstu. Intervju je

zapisan po zvočnem zapisu.

1. Kateri so bili ključni začetki ilegale v Trstu?

V glavnem so bili mladinci; mladinci so se, oni so se uprli takrat, ko je namreč bilo

prepoved združevanja, prepoved slovenskih društev, ki so bila namreč zelo številna, in

zelo bi rekel tudi raznovrstna, ne od kulturnih do športnih in tako naprej. V bistvu je ta

mladina, čutila, da se moram upret, temu, da? To so, bi rekel, človečanske pravice, v

bistvu, svoj jezik svojo kulturo in tako naprej. V stari Avstriji, je bila slovenska kultura

prosta, Cankar je umrl 1918. leta, imamo 40 njegovih knjig, ne, to se pravi pod Italijo

smo prišli popolnoma na ničlo, je res, tem smisel je bilo nekaj, nekaj kar je mladina

čutila, kot veliko, veliko zlo in upor, upor proti tem, in jasno da, ni bilo mogoče

drugačnega upora, organizirat, ne, kakor recimo demostrativno, učinkovat, mogoče.

Gotovo starejši politiki, ne, so mislili, da bodo kaj dosegli, ne, pri parlamentu, ne, s

pogovori in tako naprej. Medtem, ko mladina je rekla, to je vse skupi nič, ne, defakto,

ko je prišel Mussolini na oblast leta 22' leta, je že kazalo, kaj bo iz tega. Sicer je

parlament, za vse, je volili parlament tudi naši, ane? So bili zelo sposobni, so, samo se

ni doseglo nič. Tudi to, kakor je mladina takrat, začela se takrat s tistimi akcijami, ne,

posebno proti društvom oziroma vrtcem in šolam, ne bi rekel, s temi požigi, ne. Je bilo

demonstrativno, je bilo, samo tudi to ni peljalo nikamor, dokler, ne tisti nesrečni, ni

umrl v "Il popolo di Trieste" s tisto bombo, ne, za enega mrtvega je bilo treba, da so

streljeni štiri, ne, na tisto sodišče, ne. Se praktično, tudi konkretno ni splačalo. Kljub

temu, ne da, pravzaprav naši ljudje, niso bili za taka dejanja, ne, nekje, da bi, kot

metodo trajno, ne. Tisto, da bi res Evropi dokazali, ne, kaj je fašizem, ne, in konkretno

so dokazali, tudi. Evropa je tudi napadla Italijo, takrat, ne. Imamo dokumente, tudi,

Čermelj navaja dokumente, recimo notri, to se pravi, da upor, upor mladino proti

krivicam za, da ni dovoljena pravica, razvoj slovenske kulture. To je moj odgovor na

vprašanje."

2. Kaj so hoteli dokazati z uporom, je upor fašizmu... Kot ste že omenili.

Prav gotovo, da s tistimi akti niso mislili, da bodo dosegli menjavo režima ali karkoli,

ne. Da bi pred Evropo demonstrirali kaj in kako se živi. Pod Italijo, Slovenska manjšina,

to pa prav gotovo, da ja.

3. Sporazum, Rapalska pogodba, ki so jo podpisali, na koncu pa se tega niso držali...

Ne, ne… Niso, niso imeli nobenega sporazuma o manjšinah. Italija je na koncu rekla, da

se ne čuti dolžna. Italija je rekla v parlamentu, da nima nobene obveznosti, in da velika

država ne ve katere so njene dolžnosti in pika. Pogodba, pogodba… Prave pogodbe ni

bilo. Saj pravim, družba, društvo narodov je nekaj, nekako interveniralo, samo je bilo na

papirju vse skupaj. Tako ne.

4. Kaj se je takrat dogajalo z Borbo, ki se je borila proti fašističnemu režimu, ali je bil

njen poglavitnejši cilj priključitev k Jugoslaviji?

Ta cilj je bil zmeraj, če ni bil izražen zmeraj, ampak cilj je bil. To je bila slovenska

iredenta. Tigr je bil potem jasno, bi rekel javno izjavilo, da oni se bijejo zato ker

Slovenci nimajo svojih pravic, ne in da želijo pač pripadati Jugoslaviji, kjer bodo imeli

te pravice. In to je iredenta. Se pravi, ne. Tigr je potem to, bi rekel poudarjal. Borba pa

ni, kako bi rekel, jaz se ne spomnim, če Šranger, to govori v svoji knjigi, gotovo so

imeli tudi oni isti cilj, ane?

5. Če se prav spomnim, sta moj dedek in njegov brat, Drago Žerjal, govorila, da če so

želeli biti priznati kakor borci proti fašizmu v Jugoslaviji, so morali dodati kot cilj svoje

Borbe to, da so se želeli priključiti k Jugoslaviji.

Ja, jaz ponovim kot sem prebral. Je mogoče, da je Španger oziroma štirje tisti, ki so

potem umrli in tisti, ki so bili še z njimi, ne, so v glavnem hoteli demonstrirat, recimo,

ne proti krivici, in tako naprej. Ni pa izključeno, recimo, ne, oziroma je vključeno v to,

da so oni bili iredentisti. Niso bili tako jasni kakor so bili po tem.potem je pa tiger,

kakor je bil razširjen po celi, se pravi, naši primorski. Je res, je pa imel, ja, jasne ideje,

kaj hoče. Sej na neki način, so potem tudi komunisti priznali, ne da bodo imeli nekako

odločitev, ne pravico za odločitev kam spadajo, je res? Ker je blo, kam spadajo, ko ne

ravno k Jugoslaviji, in kar se je tudi godilo med drugo svetovno vojsko, ne potem.

6. Kaj menite, ali so Tržaški Slovenci pojem Jugoslavije idealizirali, ali so bili kritični

do nje?

Ma jaz mislim, da so jo liberalci idealizirali oziroma so zmeraj bili za Jugoslavijo,

kakršnakoli naj bo, tudi po drugi svetovni vojski, ne, do komunizma, ne, kar se tiče. In

Trst je bil v glavnem liberalen, a ne? Slovenski Trst, je res. Med tem, ko pa katoliški

Trst, je bila takrat bolj poudarjena Gorica, na katoliški strani. Katoliški Trst pa je bil

bolj poudarjen, je bolj poudarjal to, da ni bilo mogoče kako priti v pogovor z Rimom, z

vlado, s kakšnimi prijatelji v Rimu in tako naprej, je res. In oni v tem smislu, kako bi

rekel, so nekako, bi rekel, ne, da so bili kritični do Jugoslavije, ampak niso imeli,

katoličani niso imeli, bi rekel podporo, ne, je res? Se pravi cerkveni, še posebno

cerkveni, cerkvena oblast v Sloveniji, jaz bom rekel drugače, ljudska stranka, a ne, je

bila v bistvu stranka, ne, katoličanov, ne, je res? Ni, ni prisluhnila tako kakor bi morala,

je res, ne, recimo našim duhovnikom, oziroma našim krščanskim socialcev tukaj, tukaj

so bili Šček in tako naprej. Ali pa Gorica, ne, oni so se potem malo ločili, Gorica in naši

so se malo ločevali, a ne. Ne toliko še za časa Borbe, ampak potem nekje, je res. Ampak

je v bistvu, v bistvu je že takrat ta razlika, da so, ko bi rekel, liberalci imeli za

Jugoslavijo, državo za naše rešitve in tako naprej. Med tem ko so bili Slovenci bolj

navezani, recimo na Slovenijo kot tako, se pravi ne toliko na Beograd. Kar so se potem

tudi oni razvili, Besednjak je potem v Beogradu, ampak so bile težave iz katoliške

strani, recimo dnevnik Slovenec. Je bil ravno, bi rekel, ljudske stranke. Ni sprejemal, ni

sprejemal vseh teh pritožb in tako naprej. Gotovo, jaz bom zmeraj to poudarjal, ko je

bil, ko je bila še Borba, recimo, ko so prvi del do leta trideset, to ni bilo še tako jasno.

Se je potem počasi zmeraj bolj, zmeraj težje je bilo. So pošiljali gor članke, sej se vidi

tu, tudi to v knjigi Besednjaka. Verjetno bo dosti manj za časa borbe, kot za časa Tigra,

na splošno. Ampak nerazumevanje, ne oziroma, ne, gledano nekako tako, bi rekel tako

za slovensko manjšino je bila iz strani ljudske stranke vedno, zmeraj povezana ali z

Vatikanom, ali pa ne vem, z njihovimi interesi. Sicer to ne spada toliko zraven, bi rekel.

7. Je torej Vatikan podpisal pogodbo s fašizmom?

Vatikan je potem, je, ker je fašizem dal potem pravzaprav, cerkvi dal Vatikan a ne, leta

devetindvajset dal Vatikan. S tistim se je nekako Italijanska bi rekel, se je tako, bi rekel

Vatikan povezal konkretno s fašizmom. Tam so bili vsi za fašizem, duhovniki tukaj. V

tem smislu imamo še to navezanost na Jugoslavijo, ki je bila, vsi so bili pravzaprav

navezani nanjo. Ampak sej pravim. Pri liberalci je bilo to dosti bolj poudarjeno.

8. Slovenci v Trstu se niso počutili, da pripadnajo ne k Italijanom ne k Jugoslaviji, ker

je imela središče v Beogradu?

To nedvomno je bila, samo pravim, so bili liberalci bolj za Jugoslavijo, ne. Tudi za

Beograd, ne, ampak so morali potem tudi drugi. Ves Tiger je bil potem navezan na

Beograd. Sej zato, zaradi te navezave na Beograd so zato, potem jih odkrile policije.

Nemška policija jih je potem tako odkrila, kako so potem bili naši Tigorvci bili

povezani z Beogradom. Nujno so se morali naslonit na Beograd, čeprav je bolj malo

pomagalo, ampak. Ker oni so hoteli bit, so upali, da bodo dobili podporo Angležev.

Predvsem Angležev.