UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za slovanske jezike in književnosti

DIPLOMSKO DELO

TJAŠA KORDEŽ

Maribor 2016

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za slovanske jezike in književnosti

DIPLOMSKO DELO

MIKLOŠIČEVO BERILO ZA OSMI GIMNAZIJSKI RAZRED KOT

OSNOVA ZA SPOZNAVANJE RAZVOJA SLOVENSKEGA (KNJIŽNEGA)

JEZIKA

GRADUATION THESIS

MIKLOŠIČ´S TEXT BOOK FOR 8TH GRADE OF GRAMMAR SCHOOL

AS THE BASIS FOR TEACHING THE DEVELOPMENT OF SLOVENE

(LITERARY) LANGUAGE

Mentorica: Kandidatka:

izr. prof. dr. Natalija Ulčnik Tjaša Kordež

Maribor 2016

Lektorica:

Nina Ditmajer, profesorica slovenščine

Prevajalka:

Nastja Ditmajer, profesorica angleščine in teologije

ZAHVALA

Rada se bi zahvalila mentorici, izr. prof. dr. Nataliji Ulčnik, da me je sprejela pod

svoje mentorstvo in me s svojim strokovnim svetovanjem pripeljala do konca

diplomskega dela.

Iskrena hvala staršem, da so ves čas verjeli vame, me spodbujali in mi zaupali.

Hvala za skrb, ljubezen in finančno podporo.

Hvala bratu za spodbudne besede.

Hvala Alešu za potrpežljivost in da me sprejema tako kakršna sem.

Zahvaljujem se tudi vsem drugim, ki so mi na poti do uspeha na kakršen koli

način pomagali.

Koroška cesta 160

2000 Maribor, Slovenija

IZJAVA

Podpisana Tjaša Kordež, rojena 21. 2. 1986, študentka Filozofske fakultete

Univerze v Mariboru, smer Slovenski jezik s književnostjo, izjavljam, da je

diplomsko delo Miklošičevo berilo za osmi gimnazijski razred kot osnova za

spoznavanje razvoja slovenskega (knjižnega) jezika pri mentorici izr. prof. dr.

Nataliji Ulčnik avtorsko delo.

V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso

prepisani brez navedbe avtorjev.

(Podpis študentke)

Kraj: Maribor

Datum: maj 2016

POVZETEK

V diplomskem delu je v uvodu raziskan razvoj šolstva in učbeniškega gradiva na

Slovenskem v 19. stoletju. V ospredju so srednješolsko izobraževanje in

gimnazijski učbeniki, opozorjeno pa je tudi na pripravljavce gimnazijskih beril.

Med slednjimi je podrobneje predstavljen Fran Miklošič in njegova vloga pri

pripravi slovenskih beril za višje razrede gimnazij. Izpostavljeno je njegovo

zavzemanje za slovensko besedo v šolski praksi.

Osrednji del diplomske naloge vsebuje analizo Miklošičevega Slovenskega berila

za osmi gimnazijski razred (1865), prvega uradno potrjenega slovenskega

gimnazijskega berila, ki kot novost prinaša literarnozgodovinski pregled slovenske

književnosti. V tem delu je poudarjen pomen berila za spoznavanje razvoja

slovenskega (knjižnega) jezika; narejeni sta jezikovna analiza Miklošičevega

predgovora k berilu in vsebinska primerjava tega berila, rabljenega v drugi polovici

19. stoletja, s sodobnimi gimnazijskimi berili.

Ugotovljeno je, da je bilo Miklošičevo Slovensko berilo za osmi gimnazijalni razred

(1865) za tedanje razmere že zelo sodobno. Natančno je prikazan razvoj

slovenskega predknjižnega in knjižnega jezika, jezikovna podoba zajetih besedil pa

je že precej posodobljena. V berilo so vključena besedila, ki so kot kanonska

prisotna še v današnjih gimnazijskih berilih. Obravnavano berilo še danes omogoča

spoznavanje razvojnih zakonitosti slovenskega (knjižnega) jezika.

Ključne besede: 19. stoletje, šolstvo na Slovenskem, učbeniško gradivo,

pripravljavci beril, Fran Miklošič, gimnazijsko berilo, slovenski knjižni jezik

ABSTRACT

In the introduction of the thesis I researched the development of education and

textbook material in Slovenia in the 19th century. The focus is on secondary

education and high-school textbooks, preparers of high-school readings are pointed

out. Among the latter, Franc Miklošič and his role in preparing the Slovene readings

for higher grades of gymnasiums are presented in detail. Miklošič’s commitment to

the Slovene language in school practice is highlighted.

The central part of the thesis contains an analysis of Miklošič’s Slovene reader for

the eight class of gymnasium (1865), which is the first certified Slovene gymnasium

reader and which as novelty brings historical overview of Slovene literature. This

part of the thesis highlights the importance of Slovene reader to learn about the

development of Slovene (literary) language; the linguistic analysis of Miklošič’s

foreword to Slovene reader and content comparison of this reader used in second

half of the 19th century with modern gymnasium Slovene readers is conducted.

It is established that the Miklošič’s Slovene reader for the eight class of gymnasium

(1865) is very modern for former conditions. It accurately shows the evolution of

Slovene pre literary and literary language, also the linguistic image of contained

words is significantly modernized. The Slovene reader includes texts which are

canonically present even in today’s gymnasiums Slovene readers. Even today,

Miklošič’s Slovene reader enables the understanding of developmental principles

of Slovene (literary) language.

Key words: 19th century, educational system in Slovenia, textbook material,

preparers of Slovene reader, Fran Miklošič, gymnasium Slovene reader, Slovene

literary language

i

KAZALO

0 UVOD .............................................................................................................. 1

0.1 NAMEN DIPLOMSKEGA DELA .......................................................... 1

0.2 METODE RAZISKOVANJA .................................................................. 3

1 RAZVOJ ŠOLSTVA V 19. STOLETJU...................................................... 4

1.1 GIMNAZIJSKO IZOBRAŽEVANJE ...................................................... 7

2 RAZVOJ UČBENIŠKEGA GRADIVA V 19. STOLETJU .................... 13

2.1 PRVI SLOVENSKI GIMNAZIJSKI UČBENIKI .................................. 17

2.2 PRIPRAVLJAVCI SLOVENSKIH BERIL ........................................... 19

2.2.1 Janez Bleiweis ..................................................................................... 19

2.2.2 Fran Miklošič ...................................................................................... 19

2.2.3 Anton Janežič ...................................................................................... 20

2.2.4 Jakob Sket ........................................................................................... 20

3 FRAN MIKLOŠIČ IN NJEGOVA VLOGA PRI PRIPRAVI

GIMNAZIJSKIH BERIL ................................................................................... 22

3.1 ŽIVLJENJE IN DELO FRANA MIKLOŠIČA ...................................... 22

3.2 POMEN ZA SLOVENSTVO IN SLOVANSTVO ................................ 24

3.3 ŠOLSTVO IN PRIPRAVA UČBENIKOV ............................................ 26

4 SLOVENSKO BERILO ZA OSMI GIMNAZIJALNI RAZRED (1865) .... 28

4.1 ZGRADBA BERILA ............................................................................. 29

4.2 IZBOR BESEDIL IN AVTORJEV ........................................................ 32

4.3 JEZIKOVNE ZNAČILNOSTI BERILA ................................................ 33

4.4 PRIMERJAVA PRVE IN DRUGE IZDAJE .......................................... 37

4.5 POMEN BERILA ZA SPOZNAVANJE ZGODOVINE

SLOVENSKEGA (KNJIŽNEGA) JEZIKA ...................................................... 38

4.6 PRIMERJAVA BERILA Z BRANJI I–IV ............................................. 45

5 SKLEP .......................................................................................................... 60

6 VIRI IN LITERATURA ............................................................................. 65

7 PRILOGA

ii

KAZALO SLIK

Slika 1: Portret Frana Miklošiča ........................................................................... 22

Slika 2: Miklošičevo Slovensko berilo za osmi gimnazijalni razred (1865) ......... 28

Slika 3: Primer cirilskega besedila s transkripcijo v latinico ................................ 40

KAZALO TABEL

Tabela 1: Izbor avtorjev in besedil v Slovenskem berilu za osmi gimnazijalni razred

(1865) .................................................................................................................... 49

Tabela 2: Izbor avtorjev in besedil v Branja 1 (2009) in Branja 2 (2003) ........... 51

1

0 UVOD

0.1 NAMEN DIPLOMSKEGA DELA

Slovenci smo v preteklosti živeli v različnih državnih tvorbah, ki so določale tudi

rabo jezika v javnosti in šolstvu. V 19. stoletju je večina slovenskega prebivalstva

živela v nemškem, delno tudi v italijanskem in madžarskem kulturnem krogu. Ker

je bilo slovensko ozemlje v tistem času pod avstrijsko oz. avstro-ogrsko oblastjo,

ni bila mogoča svobodna raba maternega jezika. Slovenci so se morali v takih

razmerah odločno boriti za narodno prepoznavnost.

V uvodu diplomskega dela je bil moj namen orisati razvoj šolstva in učbeniškega

gradiva na Slovenskem v 19. stoletju. Osredotočila sem se na šolske reforme in

razvoj srednjega šolstva na Slovenskem ter na rabo slovenščine kot učnega jezika

in učnega predmeta na tedanjih srednjih šolah oz. gimnazijah.

Slovenščina se je le počasi in postopoma prelevila iz neobveznega učnega predmeta

v učni predmet. Kasneje se je uveljavila tudi kot učni jezik. Slovenščina kot učni

predmet se je najprej pojavila le v trivialkah, leta 1823 pa se je nedeljskim šolam

uradno priznal samo slovenski značaj (Mal 1928: 404). V času Ilirskih provinc je

postala skoraj enakopraven jezik francoskemu. V prvostopenjske šole in nižje

gimnazije se je uvedel pouk v deželnem jeziku – slovenščini. Po ponovni zasedbi

ozemlja so avstrijske oblasti šolstvo ponovno pahnile v prejšnje stanje (Ciperle

1988: 34).

Odločilni premiki v šolstvu so se zgodili šele v 2. polovici 19. stoletja, ko se je

reformiralo šolstvo in dosegla porast pismenosti.

Na gimnazijah se do leta 1848 slovenščina ni pojavljala (Ciperle 1979: 27–30). Ker

se takrat pojavi možnost, da se v srednje šole na našem ozemlju začne uvajati novi

predmet, slovenščina, pridejo do spoznanja, da je za izvedbo pouka slovenščine

potrebno primerno učbeniško gradivo. Po letu 1848 se je uveljavilo prepričanje, da

je za pouk slovenščine najprej treba sestaviti primerne učbenike. Odločila sem se

prikazati učbeniško gradivo tedanjega časa in omeniti pripravljavce, ki so začeli

2

izdajati slovenske didaktične priročnike za učitelje in poučno-moralistična berila za

dijake.

Slovenščina si je počasi utirala pot tudi v gimnazije in zato je bilo treba sestaviti

slovenske gimnazijske učbenike in berila. Pri tem je imel pomembno vlogo prav

Fran Miklošič, pomemben jezikoslovec 19. stoletja, ki je v diplomskem delu tudi

natančneje predstavljen. Po njegovi zaslugi sta se v avstrijskih državnih dokumentih

začela uporabljati termina Slovenci in slovenščina (Orožen 2013: 23–24). Njegovo

prepričanje, da Slovenci potrebujemo enoten knjižni jezik, ki v času panslavizma

in ilirizma še zdaleč ni bilo samoumevno, ga je vodilo k poenotenju razlik med

vzhodnim in zahodnim slovenskim govorom. To je uresničeval v znanstvenih

razpravah in učbenikih. Pripravil je Slovensko berilo za osmi gimnazijalni razred

(1865), ki je prvo uradno potrjeno berilo za slovenske gimnazijske dijake (Orožen

1986: 79). Berilo je pomembno za spoznavanje zgodovine slovenskega knjižnega

jezika; literatura v njem je pregledna in sistematično obdelana, česar v prejšnjih

berilih ni mogoče zaslediti; na jezikovni ravni je razvidno vključevanje novih oblik

in zavzemanje za normiranje enotnega slovenskega knjižnega jezika.

Moj namen je bil predstaviti zgradbo tega berila, urednikov izbor besedil in avtorjev

v berilu ter izdajateljeve kritične uvodne besede. Zanimala me je tudi druga izdaja

berila (Navratil 1881). Ukvarjala sem se z analiziranjem Miklošičevih jezikovnih

značilnosti v berilu; ugotavljala sem, v kolikšni meri je v berilu upošteval t. i. nove

oblike.

Slovensko gimnazijsko berilo za osmi razred (1865) sem primerjala tudi z

današnjimi gimnazijskimi berili Branja 1–4. Prikazala sem, katera besedila in

avtorji so zajeti v berilu, ki je bilo v rabi v drugi polovici 19. stoletja, in so obenem

upoštevani še v današnjih berilih. Ugotavljala sem tudi, kako so dijaki na osnovi

besedil, predstavljenih v berilih, spoznavali razvoj slovenskega (knjižnega) jezika

v preteklosti in danes.

3

0.2 METODE RAZISKOVANJA

V diplomskem delu so uporabljene naslednje metode:

− deskriptivna metoda (predstavitev življenja in dela Franca Miklošiča),

− zgodovinska metoda (predstavitev šolstva v 19. stoletju),

− komparativna metoda (primerjava Miklošičevega berila s sodobnim

berilom; ugotavljanje, v kolikšni meri so zajeta še za današnji čas

kanonizirana besedila),

− metoda analize (v jedrnem delu pri predstavitvi zgradbe in vsebine berila,

pri jezikovni analizi in analizi avtorjevih kritičnih besed, ki jih je podal v

Predgovoru ter ob besedilih),

− metoda sinteze (pri podajanju sklepnih ugotovitev).

4

1 RAZVOJ ŠOLSTVA V 19. STOLETJU

V avstrijskih deželah in posledično tudi na Slovenskem je bila decembra 1774 s

potrditvijo splošne šolske naredbe uzakonjena splošna šolska obveznost (Gabrič

2009: 9). Po reformah Marije Terezije so bile gimnazije in osnovne šole javne in

državne. Osnovna šola je bila obvezna, vendar so se po učnih načrtih šole v

posameznih krajih razlikovale. Na podeželju so bile trivialke z dvema razredoma

oziroma s tremi razredi, v mestih pa štirirazredne glavne šole. Normalke s štirimi

razredi so bile v Celovcu, Gorici in Ljubljani. V vsej monarhiji je zakon kot učni

jezik zahteval nemščino (Ciperle 1988: 27). Slovenščina kot učni predmet se je

pojavila le v trivialkah (Gabrič 2009: 12).

Po Gabriču (2009: 11) se je šolski sistem, kakršen je bil vzpostavljen v času

terezijansko-jožefinskih reform, obdržal vse do pomladi narodov in vzpona

liberalnih idej.

Leta 1805 je Terezijanski osnovnošolski zakon nadomestil novi osnovnošolski

zakon – Politična šolska ustava (Andoljšek 1960: 64), v katerem se osnovnošolski

sistem ni bistveno spremenil. Pri sestavi tega zakona sta imela pomembno vlogo

slovenska pedagoga in reformatorja šolstva v avstrijskih deželah, brata Anton in

Jožef Špendov z Gorenjske (Vovko 2006: 31). Učni načrti te ustave so bili v veljavi

v prvi polovici 19. stoletja (Kastelic 2000: 27).

Na podeželju so bile trivialke ali župnijske šole, šole na kmetih in male šole, v trgih

in mestih pa glavne šole in normalke. Učna obveznost je bila šestletna (Vovko 2006:

31).

Ta zakon je uvajal ponavljalne nedeljske šole, v katerih je pouk potekal v

materinščini. Duhovniki so torej v slovenskem jeziku otroke učili pisati in brati

(Vovko 2006: 31, 32). Te šole so bile brezplačne in so bile namenjene utrjevanju

ter poglabljanju znanja učencev od 12. do 15. leta (Andoljšek 1960: 65). Nedeljske

šole, ki jih je predvsem na Štajerskem uvajal Anton Martin Slomšek, so pomenile

skromen začetek narodnih šoli, še zlasti, ko so jim leta 1823 uradno priznali samo

slovenski značaj (Mal 1928: 404).

5

Napredek v šolstvu na Slovenskem prinaša kratko obdobje Ilirskih provinc. V tem

obdobju so začeli izvajati šolsko reformo pod vodstvom Rafaela Zellija (v šolskem

letu 1810/11). Uvedena je bila enotna oblika osnovne šole, iz katere so imeli vsi

učenci omogočen prehod v srednje šole (Ciperle 1988: 31–32). Dotedanje trivialke,

glavne šole in normalke je zamenjala enotna štirirazredna osnovna šola, ki ni delala

razlik med posameznimi stanovi (Ciperle in Vovko 1987: 47, Schmidt 1988b: 61–

75). Slovenščina je bila s šolskim letom 1810/11 na vseh osnovnih šolah sprejeta

kot učni jezik. Pojavljala se je misel o pouku v slovenskem jeziku tudi na višjih

stopnjah izobraževanja (Stabej 2010: 12, 33).

Zahtevo za materni jezik v šolah je na Slovenskem začel uresničevati Valentin

Vodnik. Imel je odločilno vlogo pri dejanskem uveljavljanju slovenščine. Bil je

ravnatelj primarne osnovne šole v Ljubljani, ljubljanske obrtne šole in ljubljanske

gimnazije (Ciperle 1988: 31–33). Njegovo delo na šolskem področju je doseglo

vrhunec leta 1811 in 1812, ko je poleg slovenske osnovnošolske slovnice v

slovenski jezik prevedel oziroma po tujih predlogah priredil učbenike za pouk v

osnovni šoli in na gimnaziji (Andoljšek 1960: 76–80), ki so bili zamenjava za

nemško-slovenske učbenike prejšnjega obdobja (Schmidt 1988b: 69). Napisal je

slovensko slovnico Pismenost ali gramatika za prve šole (1811) (Ciperle 1988: 31–

33).

Med letoma 1814 in 1848 je bilo za šolstvo slabo poskrbljeno. Napredovalo je šele

proti koncu predmarčne dobe. Napredek v šolstvu je zavirala država, ki si je šolstvo

sicer lastila, vendar pa je večino finančnih bremen preložila na že tako gospodarsko

izčrpane ljudi, ki niso bili naklonjeni nemškim šolam. Razvoj šolstva so ovirali tudi

premalo izobraženi učitelji, ki so bili tudi zelo slabo plačani (Andoljšek 1960: 90).

Ob koncu predmarčnega obdobja se je povečalo število učencev v rednih in

predvsem nedeljskih osnovnih šolah (Pogačnik 1969: 18).

Odločilni premiki v šolstvu so se zgodili po revolucionarnem letu 1848, ko je

Avstrija zamenjala dvorno komisijo. Šolstvo se je reformiralo in dosežen je bil

porast pismenosti. Latinščina je začela izgubljati veljavo, pomen so pridobivali

naravoslovni predmeti in živi jeziki (Gabrič 2009: 13). V letih 1848/49 so se prvič

začeli učitelji zbirati na učiteljski konferenci (Okoliš: 1999: 59).

6

V obdobju vladavine cesarja Franca Jožefa sta bila vzgoja in izobraževanje v duhu

zvestobe ter vdanosti cesarju in avtoriteti Cerkve. Avstro-Ogrska, v katero se je

preoblikovalo Avstrijsko cesarstvo, je leta 1866 med prvimi evropskimi državami

sprejela moderno in liberalno osnovnošolsko zakonodajo (Okoliš 1999: 59).

Reformirano je bilo tudi srednje šolstvo.

Učiteljski poklic je postajal vedno bolj cenjen. Na začetku dvajsetega stoletja se je

tudi ženskam vedno bolj odpirala pot do najvišje izobrazbe in tako so tudi one

postale učiteljice (Okoliš 1999: 59).

7

1.1 GIMNAZIJSKO IZOBRAŽEVANJE

Konec 18. stoletja so se v habsburški monarhiji pojavile zahteve po dvigu splošne

izobrazbe najširših slojev prebivalstva. V avstrijskih deželah in posledično tudi na

Slovenskem je bila decembra 1774 s potrditvijo splošne šolske naredbe uzakonjena

splošna šolska obveznost (Gabrič 2009: 9). V obdobju terezijansko-jožefinskih

šolskih reform so bile osnovne šole in gimnazije javne in državne. Gimnazije in

liceji so doživeli vrsto preureditev.

Glavni učni jezik je ostajala latinščina, pridružila pa se ji je tudi nemščina. V tem

času na gimnazijah in licejih slovenščina ni bila upoštevana,1 vendar se je v obdobju

med letoma 1794 in 1804 pojavljala kot neobvezni učni jezik na mariborski

gimnaziji (Ciperle in Vovko 1987: 43–44, Schmidt 1988a: 273). V slovenščini sta

snov na ljubljanskem liceju predavala Anton Makuc na kirurškem oddelku in Janez

Debevec na bogoslovju. Svojim slušateljem sta priskrbela učno literaturo v

slovenskem jeziku (Schmidt 1988a: 269–270).

Šolski sistem, kakršen je bil vzpostavljen v tem času, se je obdržal vse do pomladi

narodov in vzpona liberalnih idej. Vendar to ne pomeni, da se šolstvo ni prilagajalo

duhu časa (Gabrič 2009: 11).

Na prehodu iz 18. v 19. stoletje so bile na našem ozemlju gimnazije v Ljubljani,

Celovcu, Novem mestu, Trstu, Kopru, Gorici in Mariboru. Imeli smo tudi liceje, in

sicer v Ljubljani, Celovcu ter Gorici. Kdor je želel študirati na univerzi, je moral

oditi v tujino (Ciperle 1988: 28–30).

Med letoma 1805 in 1807 so gimnazije postale šestrazredne, obvezni predmet za

vse dijake je postala grščina, uvajati se je začel sistem predmetnih učiteljev. Na

gimnaziji se je poučevala latinščina, grščine so se učili po dve uri tedensko (Kastelic

2000: 43).

Z vladanjem Napoleona je približno polovica današnjega slovenskega ozemlja za

štiri leta (1809–1813) prešla pod Ilirske province. Čas, ko so Francozi okupirali del

našega ozemlja, je bil kratek, a hkrati zelo pomemben za razvoj šolstva pri nas

(Ciperle 1988: 30–32). Za Slovence je bila to doba velikih pridobitev.

1 Slovenščina kot učni predmet se je pojavila le v trivialkah (Gabrič 2009: 12).

8

Uvedena je bila enotna oblika osnovne šole, iz katere so imeli vsi učenci omogočen

prehod v srednje šole (Ciperle 1988: 31–32). Učni jezik je v osnovnih šolah in na

gimnazijah, ki so jih preoblikovali v liceje, postal slovenski (Kastelic 2000: 27). V

tistem času je torej slovenščina poleg francoščine postala skoraj povsem

enakopraven jezik. Prvič je bila tudi učni jezik v srednjih šolah – 4. 7. 1810 je

odredba guvernerja Ilirskih provinc namreč v prvostopenjske šole in gimnazije

uvedla pouk v deželnem jeziku, torej slovenščini (Bravc 2009: 3).

V centralni šoli v Ljubljani, ki je začela delovati s šolskim letom 1810/11, so

predavanja potekala deloma v latinščini, deloma v francoščini in deloma v nemščini

(Čepič 1979: 402). Kolegiji so zamenjali prejšnje gimnazije. V nekaterih krajih so

bili ukinjeni, delovali pa so v Ljubljani, Gorici, Trstu, Novem mestu. Ustanovili so

centralne šole z visokošolskimi študijskimi smermi za zdravnike, kirurge, inženirje,

pravnike in teologe. Te so leta 1811 preimenovali v akademijo. Šolanje na

centralnih šolah so zaključili le teologi, saj so avstrijske oblasti po ponovni zasedbi

ozemlja šolstvo ponovno pahnile v prejšnje stanje (Ciperle 1988: 34).

Misel o pouku v slovenskem jeziku na višjih stopnjah izobraževanja se je uresničila

leta 1812 na graškem in leta 1817 na ljubljanskem liceju (Stabej 2010: 12, 33).2 Kot

navaja Stabej (2010: 12, 33), je bila z ustanovitvijo stolic za slovenski jezik dana

priložnost za kultiviranje slovenskega jezika ter posledično ozaveščanje, da je

znanje kultiviranega jezika pogoj za poklicno in družbeno uspešnost izobražencev,

predvsem duhovnikov.

Avstrijski učni načrt, uveden leta 1805, je bil v veljavi vso prvo polovico 19.

stoletja.

Ob vstopu v gimnazijo je bilo pričakovano, da dijaki obvladajo nemški jezik, saj so

latinski in grški teksti bili prevedeni v nemščino. V takratnem učnem načrtu lahko

spoznamo, da so dijaki v četrtem gimnazijskem razredu brali latinsko prozo in

poezijo; v petem razredu so uporabljali berilo s primeri literarnih zvrsti in se tako

učili o slovstvenih zvrsteh in stilu; v šestem razredu so se učili grščine, pouk pa je

bil usmerjen predvsem v prozo (Kastelic 2000: 28–43).

2 Pobudo za ustanovitev ljubljanske stolice je dal Matevž Ravnikar, ki je vedel, da je treba bogoslovce in uradnike temeljiteje izobraziti v slovenščini. Podprl ga ja Valentin Vodnik. Prvi predavatelj, ki je začel učiti slovenski jezik, je bil Franc Metelko (Mal 1928: 434).

9

Glede gimnazij so v letih 1818 in 1819 naredili korak nazaj od stanja, doseženega

v letu 1805. Avstrijska oblast je namreč šolski sistem po Napoleonovih vojnah

ponovno potisnila v stari šolski okvir. Gimnazijsko šolanje so vrnili v okvir

razrednega pouka ter v predmetniku zmanjšali pomen naravoslovja.

Trajnejši dosežek po ukinitvi univerz (centralnih šol) je bila ponovna uvedba liceja

v Ljubljani, na katerem je bila leta 1816 ustanovljena stolica za slovenski jezik

(Gabrič 2009: 12).3

V predmarčnem času so bile pri nas šestrazredne gimnazije. V tistem času so bile

gimnazije v Ljubljani, Novem mestu, Celovcu, Mariboru, Celju, Gorici, Kopru,

Trstu in Idriji (Hojan 1991: 223). Avstrijske gimnazije so bile v predmarčni dobi

izrazito latinske, svojim dijakom pa so morale zagotoviti učenje nemščine. V

gimnazijskem osnutku so bili predpisani naslednji gimnazijski predmeti: latinščina,

grščina, materinščina, verouk, zgodovina, geografija, matematika, naravoslovje in

fizika (Ciperle 1979: 5–26). Po T. Hojan (1991: 223) so se na univerzo učenci lahko

vpisali po končanem liceju (dva letnika filozofije).

Napredek v šolskem sistemu so ovirale zastarele metode, finančne težave, slaba

šolska politika in boj za ustrezen črkopis. Jernej Kopitar je spodbudil jezikoslovce,

da so se lotili sestavljanja črkopisa, primernega za takrat že močno narečno členjeno

slovenščino. Zahteval je, da ima vsak glas poseben znak, ki naj bi bil tudi estetski.

To je pripeljalo do »abecedne vojne«, ki je na Slovenskem nastala v tridesetih letih

in je potekala med metelčico na Kranjskem in dajnčico na Štajerskem ter

bohoričico. V drugi polovici štiridesetih let je te pisave izpodrinila gajica4 (M.

Orožen 1996: 128, 132), ki je v rabi še danes. Kot navaja M. Orožen (1996: 128,

132), je bilo bistvo abecednih vojn uveljavitev enotnega glasoslovnega sestava,

sprejemljivega za vse Slovence.

Leto 1848 je prelomnica na področju srednjega šolstva. V letih 1848/49 je bilo

ustanovljeno Ministrstvo za uk in bogočastje (Ministerium für Kultus und

Unterricht); tako so začeli pripravljati osnutke šolskih reform. Leta 1849 je v

3 Ko so ukinili ljubljanske centralne šole, so pri nas višje šole bile poimenovane liceji. Ti so bili v Celovcu, Gorici in Ljubljani. Tam so lahko študirali teologijo in filozofijo. Licej v Ljubljani je omogočal tudi mediko-kirurški študij; imel je tudi stolico za slovenski jezik (Ciperle 1988: 34–37). 4 Gájica -e ž (ȃ) črkopis, ki se rabi pri Hrvatih in Slovencih: bohoričico je spodrinila gajica (SSKJ: http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=gajica&hs=1; dostop 10. 6. 2014).

10

srednjem in višjem šolstvu prišlo do zakonske uveljavitve sprememb. Med drugim

so v šolah zahtevali tudi odpravo cerkvenega nadzorstva (Okoliš 1999: 60–64).

Dobili smo temelje srednjega, višjega in visokega šolstva, ki se je pri nas obdržalo

več kot 100 let (Ciperle 1988: 35–37). Gimnazijam so priključili bivši licej. Postale

so splošnoizobraževalne osemrazredne šole, ki so bile razdeljene na štiriletno nižjo

in štiriletno višjo stopnjo (Gabrič 2009: 14).

Obstajale so osemrazredne popolne in štirirazredne nepopolne nižje gimnazije.

Osemrazredna je postala v šolskem letu 1850/51 gimnazija v Mariboru, celjska

gimnazija po zaslugi Slomška že naslednje leto, novomeška gimnazija je postala

popolna v letu 1854/55, koprska gimnazija je dobila osmi razred v letu 1857/58,

koroška gimnazija pa nižje stopnje ni prerasla do 70. let. Število vseh tedenskih ur

se je v osemletni gimnaziji podvojilo (prej jih je bilo 108, v tem času 186), delež

latinščine pa je upadel (Ciperle 1979: 5–26). Učni jezik na gimnazijah je bila

nemščina ali italijanščina.5 Slovenščina je bila priznana le kot drugi, deželni jezik.

Učni načrt ni natančno določal tedenskih ur za pouk slovenščine; najmanj dve in

največ šest ur tedensko.6

Obstajali sta dve vrsti gimnazij, javne in privatne gimnazije. Cesarsko-kraljeve

državne gimnazije so bile javne gimnazije in so obstajale v Mariboru, Celju, Trstu

in Gorici. Privatne gimnazije so bile v oblasti avstrijskih državljanov (direktorja in

učiteljskega zbora). Spričevala privatnih gimnazij niso bila enakovredna

spričevalom javnih gimnazij, zato so morali dijaki privatnih gimnazij za pridobitev

maturitetnega spričevala na javnih gimnazijah dodatno opravljati izpite (Ciperle

1979: 5–26).

Na srednji stopnji šolanja so od leta 1867 poleg gimnazij obstajale tudi realke,7 iz

katerih so dijaki imeli možnost prestopiti na visoke tehniške šole (Gabrič 2009: 13).

Leta 1851 je bila v Ljubljani ustanovljena prva realka, ki je maturantom omogočala

vstop na univerzo, pouk pa je potekal v nemščini (Cvirn 1999: 233). Na realnih

5 Kot navaja Ciperle (1979: 5–26), sta bila v gimnazijskem osnutku za pouk materinščine zajeta dva učna načrta: pouk nemščine in pouk posameznih slovanskih jezikov. Izbira učnega jezika naj bi se ravnala po prebivalstvu, udeleženem v razredih. 6 V prvem in drugem razredu naj bi bila slovenščina štirikrat, v tretjem in četrtem trikrat, v višjih razredih pa do trikrat na teden (Hojan 1991: 224). 7 Take so bile posebne strokovne ali tehniške gimnazije, ki so bile sprva šestletne, nato sedemletne in od 1869 osemletne (Ciperle, Vovko 1987: 65–66).

11

gimnazijah so imeli poudarek naravoslovni predmeti. Prva realka s slovenskim

učnim jezikom je bila ustanovljena v Idriji (1901).

Ustanovljene so bile tudi nižje srednje šole, ki so bile namenjene učencem, ki so se

želeli izobraziti na področju obrti in trgovine. Imenovale so se meščanske šole

(Gabrič 2009: 13).

Uveden je bil tudi zrelostni izpit, imenovan matura.8 Nova gimnazija je zahtevala

diplomo filozofske fakultete za bolj izobražen profesorski kader (Gabrič 2009: 12–

15).

Vse do konca 19. stoletja so bili otroci pri vpisu na srednje šole in gimnazije

neenakopravni. Gimnazije so večinoma lahko obiskovali meščanski otroci in le

redki nadarjeni podeželski dečki (Gabrič 2009: 12–15).

Boj za slovenski učni jezik v šolah je bil težaven predvsem na nacionalno mešanih

območjih. Šola je bila sredstvo asimilacijskih pritiskov na Slovence, na drugi strani

pa je prispevala k okrepitvi slovenske nacionalne zavesti (Okoliš 1999: 60–65). V

gimnazijah je bila učni predmet nemščina oziroma italijanščina. Kasneje si je

slovenščina začela postopoma pridobivati vedno večjo vlogo. Iz neobveznega

učnega predmeta se je prelevila v učni predmet. Postopoma se je začela pojavljati

še kot učni jezik. Najprej v nižjih in nato še v višjih razredih, odvisno od pokrajine

(Ciperle, Vovko 1987: 66).9 Pouk slovenščine je najprej potekal na celjski in

mariborski gimnaziji, slabše pa je bila sprejeta na celovški in graški gimnaziji ter v

Kopru (Ciperle 1979: 27–30). Prva popolna slovenska gimnazija je bila zasebna

škofijska gimnazija, ustanovljena leta 1905 v Šentvidu pri Ljubljani (Vodopivec

2007: 10).

V Avstriji so splošno šolsko obveznost uzakonili s šolskim zakonom leta 1869.

Šolska obveznost je bila osemletna, na podeželju izjemoma skrajšana na šest let. Za

kratek čas je bila dopuščena uvedba šolnine, vendar so jo kmalu ukinili (Gabrič

2009: 13, 14).

8 Ta je postala pogoj za vpis na univerzitetno stopnjo šolanja. Dijaki so prvič opravljali maturo leta 1850 (Gabrič 2009: 13). Pri maturitetnih izpitih je bila slovenščina priznana kot drugi deželni jezik (Ciperle 1979: 43). 9 Kot ugotavlja Okoliš (1999), so bile zelo slabe možnosti za uporabnost slovenskega jezika na Koroškem, Štajerskem, v Porabju na Ogrskem, Prekmurju in Beneški Sloveniji. Na Kranjskem pa je bila večina prebivalstva slovenskega, zato je bila tudi vloga slovenščine v šoli večja.

12

Leta 1870 so za izobraževanje učiteljev ustanovili štiriletna učiteljišča. Ta so bila

edine srednje šole, kamor so se lahko vpisala tudi dekleta (Schmidt 1970: 9–29).

Posameznicam iz bogatejših družin je bil omogočen vpis na gimnazije šele ob

koncu 19. stoletja (Gabrič 2009: 14).

Pri Slovencih je bil problem večinske pismenosti rešen že pred 1. svetovno vojno.

Vendar so mladi večinoma zaključevali šolanje po osnovnošolski izobrazbi. Na

začetku 20. stoletja je maturiralo le okoli 200 dečkov. Na študij, ki je bil mogoč le

v tujini, npr. na Dunaju, v Gradcu in Pragi, so se vpisovali le redki posamezniki, ki

so si to lahko privoščili (Gabrič 2009: 12–15).

13

2 RAZVOJ UČBENIŠKEGA GRADIVA V 19. STOLETJU

Avgusta 1807 je dvorna študijska komisija zahtevala, da je treba učbenike iz

terezijansko-jožefinske dobe popraviti. Učitelji niso imeli potrebne izobrazbe, zato

so bili prirejevalci učbenikov duhovniki.

Slovenščina se je v 19. stoletju začela uveljavljati tudi kot jezik, v katerem tiskajo

šolske knjige, vendar je bila večina abecednikov sprva še vedno dvojezičnih

(Gabrič 2009: 10).

Učbeniki so bili različni za mestne in podeželske šole (Andoljšek 1960: 66, 67).

Tudi po deželah so se razlikovali in tako so se slovenski otroci na Kranjskem,

Štajerskem, Koroškem in v Prekmurju učili različne slovenščine (Gabrič 2009: 10).

Na povsem slovenskem podeželju se je uveljavljalo šolanje v slovenskem jeziku, v

večjih trgih in mestih je prevladovalo v nemščini, zlasti na Štajerskem in Koroškem

je bilo dvojezično. Pouk v glavnih šolah je potekal večinoma dvojezično, kar pa je

med slovenskim prebivalstvom privedlo do odpora (Gabrič 2009: 10).

Zaradi odpora proti dvojezičnemu bralnemu pouku so začeli na skrivaj tiskati

slovenske abecednike, ki so jih ponekod v šolah tudi že uporabljali, čeprav so pri

učencih bili takrat še redkost (Gabrič 2009: 10).

Učbeniki so bili v jezikovnem pogledu neenotni, tudi tehnično niso bili nič boljši

od prejšnjih. Slovenska besedila so bila natisnjena v bohoričici (Andoljšek 1960:

66, 67).

Prvo desetletje so v šolah uporabljali berilo Blaža Kumerdeja Vodenja za brati,

kasneje pa dvojezična Vadenja v Vodnikovem prevodu. Leta 1809 smo dobili

prvošolsko berilo Majhine perpovedvanja,10 za katero je slovensko besedilo

prevedel Janez Debevec (Andoljšek 1960: 72).

Junija 1811 je bil sprejet odlok, ki je določeval, da je treba prirediti dvojezične

učbenike tako, da bodo ustrezali novim šolskim zahtevam.

V obdobju Ilirskih provinc se je narodna zavest pri slovenskih izobražencih precej

dvignila, zato avstrijska oblast ni mogla več uveljaviti prejšnjega stanja. Zaradi

večjih pravic v šolstvu so nastali prvi slovenski učbeniki (Orožen 1996: 125). Bokal

10 Berilo najdemo na straneh Digitalne knjižnice Slovenija.

14

(2000: 15, 16) ugotavlja, da so razni slovenski učbeniki in strokovne knjige

zapolnili pomembno vrzel v posameznih strokah.

Po Kumerdeju je Valentin Vodnik skupaj z Matevžem Ravnikarjem in Žigo

Zoisom začel uresničevati zahtevo po rabi maternega jezika v šolah na Slovenskem.

Za potrebe osnovne šole in nižje gimnazije je napisal številne učbenike v

slovenskem jeziku, ki so zamenjali prejšnje, nemško-slovenske (Schmidt 1988a:

69):

− Abeceda za Perve šole (1811) v slovenščini;

− slovensko-nemško-francoski abecednik Abeceda ali Azbuka (1812);

− Das ABC-Buch, L'Abécé (1812) s trojezičnim predgovorom;

− prevedel je prvo slovensko slovnico, namenjeno srednješolcem za učenje

francoskega jezika: Počétki grammatike oziroma Pismenosti Francozke

(1811);

− nižji srednji šoli je namenil prevod uradnega francoskega cesarskega

katekizma Keršanski navuk za ilirske dežele (1811) (Andoljšek 1978: 125).

Vse njegove šolske knjige so bile tiskane v Ljubljani, saj je le-ta imela lastno šolsko

založbo (Andoljšek 1960: 76–80).

V prvi polovici 19. stoletja je izšla vrsta učbenikov v slovenskem jeziku, kar je bilo

zelo pomembno za uveljavljanje slovenščine na osnovnih šolah.

Pri tem je imel pomembno vlogo Anton Martin Slomšek, saj si je pouk v

slovenskem jeziku prizadeval dvigniti na višjo raven. Z izdajanjem slovenskih del

je imel neposreden vpliv na vzgojo in izobraževanje (Pogačnik 1969: 18). Leta 1852

je dal natisniti Malo berilo za pervošolce, ki je bilo namenjeno zlasti moralni vzgoji.

Istega leta je priredil Veliko berilo za slovensko-nemške šole. Njegovi učbeniki so

bili uradni, sestavljeni v vzgojnem duhu in v skladu z uradnimi odloki ter

didaktičnimi zahtevami tedanjega časa. Učiteljem je napisal nekaj didaktičnih

navodil za pouk po Abecedniku in berilih. Učbeniki njegovega kroga so se obdržali

v slovenski lavantinski škofiji in delu Štajerske (Andoljšek 1960: 173–190).

Pripravljal je berila, ki so združevala zabavnost z moralnostjo in so bila poučna. V

njegovih delih se kaže želja, da se nauči ljudi brati ter jim vzbuditi veselje do knjig,

15

branja in znanja (Melik 2002: 203). Najpomembnejši je njegov priročnik za učitelje

iz leta 1842 – Blaže in Nežica v nedeljski šoli (Pogačnik 1969: 18).

Kranjska je dobila svoja slovenska berila šele po letu 1857. Napisal jih je Andrej

Praprotnik. Sprva so njegova berila uvedli v ljudske šole na Kranjskem, kasneje

pa tudi na Štajerskem, Koroškem in Primorskem (Andoljšek 1960: 173–190).

Poleg duhovnikov in nekaterih drugih izobražencev je na Štajerskem območju

veliko učbenikov prispeval Janez Nepomuk Primic (Andoljšek 1978: 130–131).

Leta 1812 je izdal Abecedo za Slovence, ki velja za prvi tiskani abecednik na

Štajerskem. Leta 1814 je izdal tudi Novi nemško-slovenski bukvar (Andoljšek 1960:

86). Do takrat so bili največkrat uporabljena dvojezična šolska literatura na tem

območju dvojezični katekizmi. Tem pa so se v 19. stoletju začeli pridruževati tudi

abecedniki z obširnejšim bralnim delom (Čepič 1979: 395).

Berila iz obdobja od leta 1814 do leta 1848 so bila jezikovno neenotna in vsebinsko

različna. Tehnično so bili učbeniki nekoliko izboljšani, didaktično nekoliko

naprednejši, čeprav večinoma še vedno prirejeni za branje po črkovalni metodi

(Andoljšek 1960: 92, 93).

Med letoma 1820 in 1830 so prirejali nove avstrijske osnovnošolske učbenike.

Kanonik Marchner je sestavil prvošolsko berilo Kleine Erzählungen, ki so ga v šole

uvedli leta 1827. Poleg katekizmov je nova nemška osnovnošolska berila priredil

Johann Michael Leonhard. Teh beril niso poslovenili (Andoljšek 1960: 90).

Od leta 1814 do leta 1829 je potekal boj za slovenske učbenike v nedeljskih začetnih

in trivialnih šolah. Glavni borec za slovenizacijo šole je bil Matevž Ravnikar. Delni

uspeh je bil dosežen leta 1823, ko so dovolili, da se za nedeljske šole tiskajo in

uvedejo slovenski učbeniki. V trivialkah so še vedno uporabljali abecednik,

abecedno tablico, Male povesti in iz nemščine prevedeno Berilo za male šole na

kmetih.

Abecednik za šole na kmetih je po izvirniku prevedel Matevž Ravnikar. Priredil je

tudi slovensko izdajo tega Abecednika in dvojezične Male povesti za mestine šole

(Andoljšek 1960: 94, 95).

Za otroke na Koroškem je Urban Jarnik leta 1814 priredil izbor mladinskih

povesti z naslovom Zbér lépih ukov za slovensko mladíno, vendar pa tega dela ne

16

moremo uvrstiti med berila, saj ga v šoli niso uporabljali. Učenci so ga namreč

prejemali kot šolsko nagrado (Andoljšek 1978: 93–102, 291–294).

Vzhodnoštajerskim šolam je Peter Dajnko namenil Abecedno knjižico na hitro

podvüčevanje slovenskega branja (1824). Njegova knjižica je pisana v dajnčici in

v vzhodnoštajerskem knjižnem jeziku.

V tem času so nastali tudi abecedniki, namenjeni prekmurskim katoliškim

osnovnim šolam. Mikloš Küzmič je natisnil abecednik, ki ga je prevedel in priredil

iz madžarščine. Brez abecednika, iz katerega bi se naučili brati in pisati, ne bi mogli

uporabljati niti drugih knjig.11

Franc Metelko je želel v šole uvesti svoj črkopis, zato je uredil slovenska besedila

v metelčici. Leta 1829 je v Ljubljani izšla dvojezična izdaja z nemškim naslovom

in slovenskim besedilom v metelčici Deutsch-krainisches Nahmenbüchlein

(Andoljšek 1960: 96–98).

Za nedeljske začetne šole so izšle naslednje knjižice: leta 1816 Začetek vüčenja

slavenskega po nedelah in Bukvice za šoli odrasteno mladost, Navod za nedelske

šole (1830), Navod v branje za mladost nedelskih šol (1832) in Blaže inu Nežica v

nedelski šoli (1842).

Štefan Kocijančič je priredil naš prvi abecednik v gajici, Abecednik za šole po

mestih, ki je izšel leta 1846; istega leta je priredil samo slovensko berilo Povestice

za pervo začetno šolo (Andoljšek 1960: 104–106, 124).

11 Pomurski muzej (http://www.pomurskimuzej.si/izobrazevanje/gradivapomurja/gradivo/pomen- sedmih-knjig-miklosa-kuzmica, dostop 21. 5. 2014).

17

2.1 PRVI SLOVENSKI GIMNAZIJSKI UČBENIKI

Po letu 1848 je v naših srednjih šolah nastala sprememba. Slovenščina je kot učni

predmet dosegla boljši položaj (B. Orožen 1959: 218). Sprva je bila neobvezen učni

predmet, postopoma pa se je začela uveljavljati tudi kot učni jezik (Ciperle, Vovko

1987: 66). Poučevati so jo začeli že v prvem šolskem letu po revoluciji, leta 1848.

Kot ugotavlja Ciperle (1979: 27–30), pred tem slovenščine ni bilo na gimnazijah.

T. Hojan (1991: 224) navaja, da je vsebina pouka obsegala glasoslovje,

oblikoslovje, sintakso, govorne in stilistične vaje, deklamacije, spise, branje,

pisanje domačih nalog, prevode v slovenščino.

Pri šolskem delu je bil profesor slovenščine zelo odvisen od slovenskih beril in

učnih knjig. Že v šolskem letu 1848/49 se je pri nas uveljavilo prepričanje, da je za

pouk slovenščine treba najprej pripraviti dobre učbenike, predvsem berila, kar je

zahteval tudi gimnazijski osnutek (Ciperle 1979: 30, Orožen 1986: 77).

Po T. Hojan (1991: 224) je iz letnih poročil posameznih srednjih šol in gimnazij

mogoče razbrati, da so za pouk slovenske slovnice uporabljali:

(1) Janežičevo Kurzer leichtfasslicher Unterricht in der slowenischen Sprache

(1849),

(2) Potočnikovo Grammatik der slowenischen Sprache (1849),

(3) Metelkovo Lehrgebäude der slowenischen Sprache (1825) ter

(4) Murščevo Kratko slovensko slovnico za pervence (1847).

Kot pomožne šolske knjige za branje so uporabljali:

(1) Vertovčevo Vinorejo (1844),

(2) Vertovčevo Kmetijsko kemijo (1847),

(3) Robidovo Fiziko (1849),

(4) Jeranove Zgodbe svetega pisma (1850),

(5) Malavašičev prevod Zlata vas (1848),

(6) prevod Schillerjeve Divice orleanske (1848) J. V. Koseskega in

(7) Macunovo Cvetje slovenskiga pesničtva (1850).12

12 Cvetje slovenskiga pesničtva najdemo na straneh Digitalne knjižnice Slovenija.

18

Pri pouku literarne zgodovine so si pomagali s Šafarikom in Kopitarjem.

Uporabljali so še: Slovensko Bčelo, Drobtinice, Berilo o svetkih in nedeljah za

dorašeno mladost v nedeljskih šolah (1850), dodatke k Janežičevi, Potočnikovi,

Metelkovi, Murščevi slovnici, kasneje tudi Janežičev Cvet slovenske poezije

(1861).

V 19. stoletju je pomemben tudi nastanek Mohorjeve družbe, saj se je s tem od leta

1852 začelo redno izdajanje knjig v slovenščini. Število pismenih ljudi se je

povečevalo.

V tem času so izhajali tudi številni časopisi: Novice,13 Drobtinice,14 Slovenija,

Celjske slovenske novine, Slovenski cerkveni časopis, Šolski prijatelj, ki so širili

veselje do branja, budili slovensko zavest in dvignili Slovence na višjo kulturno

raven, je zapisal Mal (1928: 363).

13 Urednik Kmetijskih in rokodelskih novic (1843–1902) je bil Janez Bleiweis. Novice so obravnavale zgodovinska, zemljepisna, politična in jezikovna vprašanja (Mal 1928: 363). 14 Drobtinice učiteljem, učencem in staršem v poduk in za kratek čas pa je izdajal Anton Martin Slomšek (Mal 1928: 900).

19

2.2 PRIPRAVLJAVCI SLOVENSKIH BERIL

Ob ugotovitvi, da ni primernih učbenikov (B. Orožen 1959: 218), so praznino, ki je

v tem pogledu izstopala ob šolski reformi, med letoma 1950 in 1965 skušali

zapolniti s postopnim izdajanjem beril (B. Orožen 1986: 77).

V drugi polovici 19. stoletja smo Slovenci dobili prve slovenske gimnazijske

učbenike. Najbolj razširjeno učbeniško gradivo v slovenščini so bila berila in

slovnice.

Berila za nižjo stopnjo gimnazij sta pripravila Johann Kleemann (gimnazijski

nadzornik na Štajerskem, Kranjskem in Koroškem) in Janez Bleiweis (urednik

Kmetijskih in rokodelskih novic), za višjo stopnjo gimnazij pa Fran Miklošič

(Ulčnik 2013: 315) s sodelavci.15

2.2.1 Janez Bleiweis

Janez Bleiweis je uredil berila za nižje razrede gimnazij, in sicer: leta 1850 za prvi

razred, 1852 za drugi, 1854 za tretji in 1855 za četrti razred.

V njegovih berilih je opazno, da je bil pouk materinščine povezan z drugimi

predmeti (kot je bilo poudarjeno tudi v organizacijskem načrtu). V teh berilih

najdemo precej poljudnih poučnih člankov. Snov ni sistematično urejena.

Prvi dve berili sta sestavljeni iz naravoslovnih in nekaj narodopisnih sestavkov. V

tretjem in četrtem berilu je poučni del usmerjen v zgodovino.

Leposlovni del je namenjen poeziji, upoštevana je že tudi leposlovna proza, kratke

zgodbice s poučno-moralističnim ozadjem (B. Orožen 1959: 218).

2.2.2 Fran Miklošič

Fran Miklošič je pripravil štiri berila za višje razrede gimnazij (5.–8. razred). Ta so

skušala zapolniti potrebe po slovstvenem branju. Več o njegovih berilih najdemo v

nadaljevanju diplomskega dela.

15 Največ pomoči pri zbiranju gradiva je Miklošiču nudil Ivan Navratil (Hojan 1991: 225).

20

2.2.3 Anton Janežič

Kot dodatek k svoji slovnici je Anton Janežič pripravil pregled slovenskega

slovstva za srednje šole. Razdelil ga je v dve večji poglavji: (1) staroslovensko in

(2) novoslovensko slovstvo.

Drugo obdobje je še razdelil na podobdobja:

(1) od 16. stol. do 1770,

(2) od 1770 do 1843 in

(3) od 1843 do sodobnosti.

V uvodu je opomnil, da to ni popolna slovstvena zgodovina (B. Orožen 1959: 219).

Janežič je napisal tudi Cvetnik, berilo za slovensko mladino I–II (1865, 1867) ter

Cvetnik slovenske slovesnosti (1868).16

Njegovi Cvetniki so bili že napisani izključno s stališča umetnostnih zvrsti (Bokal

2000: 15). V Cvetniku I zasledimo Levstika, Trdino, Erjavca, Jenka in Jurčiča.

Prozo še vedno zastopajo moralistične zgodbice in ljudske pripovedke, dodal je tudi

poučne sestavke iz zemljepisa in članke o vzgojnih vprašanjih. Pregledno je uredil

berilo za višje gimnazije in realke – Cvetnik slovenske slovesnosti, v katerem je v

ospredju literarnoteoretični kriterij (B. Orožen 1959: 219).

2.2.4 Jakob Sket

Pripravo učbenikov je v devetdesetih letih prevzel celovški profesor Jakob Sket s

svojimi čitankami za nižje razrede in slovstvenimi čitankami za srednje šole za V.

in VI. (1892 in 1914) ter VII. in VIII. razred (1893, 1914) ter leta 1893 s slovstveno

čitanko za učiteljišča. Slovstvena čitanka (1893) naj bi bila tudi učbenik literarne

zgodovine, urejena pa je bila podobno kot Miklošičevo Berilo VIII.

Literarnozgodovinskim sestavkom, ki so bili delo raznih avtorjev, je sledil še izbor

besedil.

Obdobja slovenskega slovstva po Sketu so sledeča:

16 Cvetnik slovenske slovesnosti; berilo za višje gimnazije in realke; drugi, predelani natis najdemo na straneh Digitalne knjižnice Slovenija.

21

(1) srednjeveška doba,

(2) protestantska doba,

(3) katoliška doba,

(4) prerod slovenskega slovstva,

(5) prehodna doba,

(6) Vodnikova doba,

(7) Prešernova doba,

(8) doba narodne prosvete.

Poleg prej naštetih beril so v gimnazijah občasno uporabljali tudi Cvetje

jogoslavljansko (1850) Ivana Macuna, pisano v ilirščini. Že konec 19. stoletja je

pri Slovenski matici izšla Zgodovina slovenskega slovstva Karla Glaserja.

Navedena berila so torej lahko uporabljali slovenski profesorji in dijaki od leta 1850

do leta 1918 (B. Orožen 1959: 220).

22

3 FRAN MIKLOŠIČ IN NJEGOVA VLOGA PRI PRIPRAVI

GIMNAZIJSKIH BERIL

3.1 ŽIVLJENJE IN DELO FRANA MIKLOŠIČA

Slika 1: Portret Frana Miklošiča

Fran17 Miklošič (Franz Miklosich), vitez plemeniti,18 se je rodil 20. novembra 1813

v Radomerščaku pri Ljutomeru kot prvi od štirih otrok.

Ko je bil star šest let, so se z družino preselili v Ljutomer, kjer je do leta 1824

obiskoval ljudsko šolo (Hafner 1991: 10). Tam je pouk potekal v nemškem jeziku,

17 V literaturi se pojavljata različici imena Fran oz. Franc. 18 Avstrijski cesar Franc Jožef I. mu je za zasluge na področju znanosti in šolstva leta 1863 podelil viteški križ Leopoldovega reda, leto kasneje je prejel tudi viteško diplomo (Otorepec 1991: 133).

23

le verouk v slovenščini. Kot navaja M. Orožen (2004: 11), je otroštvo preživel v

dvojezičnem slovenskem panonskem prostoru s slovenskogoriško govorico.

Različne jezike in govore je spoznaval v dijaških letih v Varaždinu (1824–25) in

Mariboru (1826–30) ter kasneje v študijskih letih.

Študiral je na graški univerzi, kjer je leta 1838 doktoriral iz filozofije. Tam je nekaj

časa predaval že kot študent. Študiral je tudi pravo, iz katerega je doktoriral na

dunajski univerzi leta 1840 (Puconja 2013: 14). Pravo je opustil in se posvetil

študiju slovanskih jezikov. Kot študent se je v Gradcu srečeval s Hrvati in Poljaki

in se soočal z idejami ilirizma in panslavizma. Naučil se je slovanskih in evropskih

jezikov.

Spoznal je Jerneja Kopitarja, ki je bil navdušen nad njegovim velikim slavističnim

zanimanjem in obširnim filološkim znanjem (Jakopin 1991: 182). Od Kopitarja je

Miklošič prevzel tako imenovano panonsko teorijo19 o izvoru starocerkveno-

slovanskega jezika (Kolarič 1933–1952: 118–122). Kopitar je v njem videl svojega

naslednika v slovanskem jezikoslovju, delu v Dvorni knjižnici ter v cenzorstvu

(Jakopin 1991: 182). Kot navaja Jakopin (1991), je Miklošič nadaljeval učiteljeve

načrte.

Leta 1844 se je zaposlil v dunajski dvorni knjižnici. Istega leta je objavil kritično

recenzijo Boppove Primerjalne gramatike (Kolarič 1933–1952: 118–122). Izdal je

tudi (staro)cerkvenoslovanske kodekse, izdelal slovar in sestavil slovnico (Jakopin

1991:182).

Po Kolariču (1933–1952) se je Miklošič v graškem študijskem obdobju srečal tudi

z Matijo Murkom, ki je takrat sestavljal slovensko slovnico in pravopis, ter s

Stankom Vrazom in ilirskimi idejami.

Julija 1852 se je Fran Miklošič poročil s Cecilijo von Eichenfeld, hčerko svojega

kolega iz dvorne knjižnice, s katero sta imela dva sinova. Zakon je trajal le petnajst

let, saj je Cecilija hitro umrla (Hafner 1991: 24).

Konec študijskega leta 1885 se je upokojil. Zadnja leta je živel na Dunaju, kjer je

tudi pokopan. Umrl je 7. marca 1891 (Kolarič 1933–1952: 118–122), star 78 let.

19 Teorija, po kateri je jezik panonskih Slovanov podlaga stari cerkveni slovanščini (SSKJ).

24

3.2 POMEN ZA SLOVENSTVO IN SLOVANSTVO

Fran Miklošič je bil slovenski filolog, jezikoslovec in slavist. Velja za največjega

slovenskega slavista vseh časov.

Njegovo delo ima ogromen pomen za razvoj slovanskega in slovenskega

jezikoslovja (Granda 2008: 176). Utiral je pot moderni filologiji. Objavil je okoli

180 znanstvenih publikacij, od tega 34 knjig. Njegovo književno delo obsega skoraj

vse panoge slovanske filologije, slovnico, slovar, zgodovino, narodopisje, izdajanje

tekstov ...

Kot predsednik dunajske Slovenije je avtor pravno formulirane peticije za

Zedinjeno Slovenijo. Ta je zahtevala združitev do tedaj administrativno ločenih

slovenskih dežel Notranje Avstrije in Goriške s Trstom, s tem pa tudi uvedbo

materinščine v šole in urade, skratka slovenščino v javnosti (M. Orožen 2013: 23–

24).

Po M. Orožen (2013: 23–24) se je Miklošič lotil tudi pomembne naloge, prevoda

Obče državljanskega zakonika v slovenščino (1849) in oblikovanja modernega

pravnega jezika s pravno terminologijo. Prve zametke je ustvaril tudi na področju

krščanske in pravne terminologije (Jakopin 1991: 183).

Njegov slovenski prevod zakonika je bil obarvan s panonskoslovenskimi

jezikovnimi prvinami, zato se je vsul plaz ogorčenih kritik; prevajanje zakonika je

posledično prepustil prijatelju Mateju Cigaletu.

Pri ministru Leu Thunu-Hohensteinu se je potegoval za izboljšanje statusa

slovenščine v šolah. Ustvaril je predpogoje za ustanovitev prve katedre za

slovansko filologijo in literaturo na dunajski univerzi (Sturm-Schnabl 2004: 20).

Miklošič je dosegel tudi uradno, državno priznanje enotnega poimenovanja našega

jezika – »slowenisch«. Izoblikovana in razglašena je bila zasnova za oblikovanje

enotne knjižne norme slovenskega jezika in dosežen pravno-uradovalni status za

jezik Slovencev, ki v monarhiji, kot narod, državno-pravno niso obstajali (M.

Orožen 2013: 23–24). Po Kolariču (1933–1952) je leta 1858 v Slavishe Bibliothek

II Slovence pozval, naj zbirajo narodno blago in skrbijo za materni jezik.

Ideje ilirizma in panslavizma je izkoristil za natančno proučevanje slovanskih

jezikov. V pomoč mu je bil Kopitar, ki ga je seznanil z Brižinskimi spomeniki in

25

drugimi starocerkvenoslovanskimi besedili. Med proučevanjem besedišča,

glasoslovja in oblikoslovja je ugotovil sorodnost med »staroslovenščino« in

»novoslovenščino«.

Ker Slovenci v tistem času nismo bili zgodovinski narod, je Miklošič z etimološkim

slovarjem in svojo primerjalno slovnico politično uveljavil slovenski jezik v

slavistični znanosti, slovanskem in evropskem prostoru (Jesenšek 2005: 197).

Za nas so najpomembnejši njegovi slavistični dosežki v primerjalni slovnici,

etimologiji, slovanskem imenoslovju in (staro)cerkvenoslovanščini:

− etimološki slovar slovanskih jezikov Etymologisches Wörterbuch der

slawischen Sprachen (1886),

− monumentalni staroslovansko-grško-latinski slovar Lexicon Palaeosloven-

ico-graeco-latinum (1862),

− primerjalna slovnica slovanskih jezikov Vergleichende Grammatik der

slawischen Sprachen (1852–75); 4 knjige: fonetika, oblikoslovje,

besedotvorje, sintaksa) (Sturm-Schnabl 2004: 25–32).

V Primerjalni slovnici je Miklošič zbral in sistematično uredil ogromno gradiva iz

vseh slovanskih jezikov (Kolarič 1933–1952: 118–122).

Ukvarjal se je tudi z raznimi neslovanskimi jeziki; bil je prvi romunolog, albanolog,

romoslovec, turkolog (Orel 2004: 41). Po Kopitarjevi smrti je postal cenzor za

slovanske, romunske in grške knjige (Kolarič 1933–1952). Kot navaja Kolarič

(1933–1952), so znane tudi njegove študije o ciganih in ciganskih narečjih. Napisal

je mnogo razprav na temo romskih jezikov, migracij in ustne jezikovne umetnosti

(Sturm-Schnabl 2004: 25–32).20 Posebno mesto imajo njegova gimnazijska berila.

20 Za primer navajam razpravo o narečjih in selitvah evropskih Romov: Über die Mundarten und Wanderungender Zigeuner Europas (Sturm-Schnabl 2004: 25–32).

26

3.3 ŠOLSTVO IN PRIPRAVA UČBENIKOV

Na dunajski univerzi je bil Miklošič imenovan za izrednega profesorja slavistike.

Tako je bila leta 1848 ustanovljena slavistična stolica (germanistična je bila

ustanovljena leto kasneje). Dvakrat je bil izvoljen za dekana tamkajšnje filozofske

fakultete, v letu 1854 pa za rektorja celotne dunajske univerze (Puconja: 2013: 16).

Po Kolariču (1933–1952) je bil Miklošič tudi predsednik izpraševalne komisije za

srednješolske profesorske izpite.

V tistem času je bilo odločilnega pomena vprašanje slovenskega jezika v šolah.

Miklošič je podprl zahtevo za pouk slovenščine v šolah. Ker pa je bilo znanje

nemščine takrat pomembno, podobno kot danes znanje angleščine, je Miklošič

zagovarjal uvedbo nemškega jezika v visoke šole (Jesenšek 2005: 197).

Prizadevanja za slovenščino so bila kot predmet na gimnaziji oziroma kot

gimnazijski učni jezik tesno povezana tudi z oblikovanjem slovenske terminologije

in s sestavljanjem slovenskih učbenikov. Pri tem je imel vodilno vlogo prav tedanji

profesor stolice za slovenski jezik na dunajski univerzi Fran Miklošič (Ulčnik 2013:

313–315), ki je v obdobju ministra Thuna sodeloval pri prizadevanjih za novo

šolsko reformo gimnazij in univerze v Avstriji (1848/49) ter pri vprašanjih jezika.

Lotil se je priprave novih, izboljšanih šolskih knjig. Za ljudske šole je pripravil

naslednje učbenike:

− Začetnica in prvo berilo za ljudske šole, 1881

− Slovensko-nemška začetnica za obče ljudske šole, 1898, 1900

− Slovensko-nemški abecednik za obče ljudske šole (Orel 2004a: 57).

S pomočjo sodelavcev je oblikoval učbenike za pouk slovenščine v gimnazijah. V

teh je dijakom, ki so obiskovali višje razrede gimnazije, predstavil našo bogato

literarno preteklost (Orel 2004a: 57). Pripravil je torej berila za štiri višje razrede

gimnazij; berilo za peti razred je izšlo leta 1853, za šesti razred leta 1854, za sedmi

razred leta 1858 in za osmi razred leta 1865 (Hojan 1991: 225).

Njegova berila vsebujejo besedila, ki so prispevala k uzaveščenju

večfunkcionalnosti slovenskega jezika. Vsa berila za višje razrede ponujajo poučne

27

sestavke o zgodovini, fiziki in primere pisem. Vsebujejo tudi biografije pomembnih

oseb (v Berilu VI najdemo Čopovega in Obradovićevega, v Berilu VII Japljevega

in Kopitarjevega). Prešeren je v njegovih berilih nekoliko bolj upoštevan kot v

Bleiweisovih. V njih je tudi iz drugih slovanskih jezikov prevedeno ljudsko blago

in zgodbe iz njihove preteklosti. Zanimivo je, da v Berilu VII ne najdemo proznih

besedil.

Do Berila VIII ne zasledimo sistematične obdelave literature. Spisi in pesmi niso

pregledno razporejeni po literarnih obdobjih (B. Orožen 1959: 218).

Berila za višje letnike gimnazij so omejena na sodobno slovstvo. Vsebujejo besedila

različnih funkcijskih zvrsti (Orel 2004a: 57), ki so pripomogla k boljši razgledanosti

dijakov po slovanskem svetu in njihovem slovstvu.

Miklošičeva berila so pri nas uporabljali do leta 1887, ko so izšle Sketove čitanke,

oz. do 1893, ko so izšli Slovensko berilo za peti in šesti razred ter Slovenska

slovstvena čitanka za sedmi in osmi razred srednjih šol (Hojan 1991: 229).

28

4 SLOVENSKO BERILO ZA OSMI GIMNAZIJALNI RAZRED (1865)

Slika 2: Miklošičevo Slovensko berilo za osmi gimnazijalni razred (1865)

Avstrijske oblasti so ovirale vstop zgodovine slovenskega slovstva v šole. Brez

dovoljenja za šolsko rabo so tako ostale Macunova, Metelkova in Janežičeva knjiga,

vendar so se v šoli kljub temu uporabljale (Hojan 1991: 228). Pogoj za rabo

učbenika na srednjih šolah je bila njegova uradna potrditev. Učbenik je moral

ustrezati zahtevam šolskega ministrstva. Avtorji besedil so morali upoštevati

vsebinske napotke in slediti napotkom glede jezika (Ulčnik 2013: 317). Miklošiču

je to uspelo leta 1865 s Slovenskim berilom za 8. gimnazijalni razred (Hojan 1991:

228), v katerem so bili avtorji besedil prvič podani v kronološkem zaporedju,

zbrana besedila pa prvič urejena sistematično.

29

4.1 ZGRADBA BERILA

Slovensko berilo za osmi gimnazijski razred je izšlo leta 1865 v »Cesarsko kraljevi

zalogi šolskih bukev« na Dunaju in je bilo prvo uradno potrjeno slovensko berilo

za gimnazije (B. Orožen 1986: 79). Slovenskih beril za gimnazije pred njegovim

izidom še ni bilo, zato je pred tem tudi pouk potekal v nemškem jeziku.

Kot ugotavlja T. Hojan (1991: 230), se je Miklošič zaradi pomanjkanja slovenskih

učbenikov pri pripravi berila zgledoval po Mozartovi knjigi,21 ki se je uporabljala

za pouk nemščine na naših gimnazijah.

Mozartovo berilo je v primerjavi z Miklošičevim berilom za osmi gimnazijski

razred bolj pregledno, ima prav tako dva dela, to sta Starejša literatura in Novejša

literatura. Besedila v Mozartovem berilu so urejena kronološko, sledi kazalo po

literarnozgodovinskih zvrsteh in kazalo avtorjev, česar v Miklošičevem berilu ni

(Hojan 1991: 229).

Po B. Orožen (1959: 218) je pogled na gimnazijska berila odkrival, da informacije

o zemljepisnih, zgodovinskih in narodopisnih zadevah drugih Slovanov podajajo

nesistematično; nesistematičen je bil tudi izbor imen in del, kar se kaže v

predstavitvi slovanskih slovstev in tudi slovenske književnosti.

Miklošičevo Berilo za osmi gimnazijski razred (1865) pa po zgradbi močno izstopa.

V njem se je Miklošič držal smernic tedanjega učnega načrta za slovenščino.

Odločil se je za kronološko predstavitev besedil v stari in novi slovenščini. Z

literarnozgodovinskim pregledom je prikazal razvojno pot slovenščine od

starocerkvenoslovanskega kanona in Brižinskih spomenikov do sodobnih besedil

(Ulčnik 2013: 316).

V tem Berilu se torej pojavi novost – literatura je tokrat že sistematično obdelana,

česar v prejšnjih berilih ni bilo mogoče zaslediti. V prejšnjih izdanih gimnazijskih

berilih so bila zbrana besedila uvrščena v berilo brez reda. V tem berilu pa se že

pojavijo kronološkost, preglednost in sistematičnost. Dijaki so tako prvič, v osmem

gimnazijskem razredu (današnjem četrtem letniku), dobili pregled razvoja

21 Mozartovo berilo (Josef Mozart, Deutsches Lesebuch für die oberen Classen der Gymnasien) (Hojan 1991: 229).

30

slovenskega (knjižnega) jezika. Po časovnem zaporedju so lahko spoznali avtorje

in besedila.

Na začetku berila so v predgovoru podane uvodne kritične besede. Sledita dve večji

poglavji: (1) Zgodovina in (2) Izgledi iz sedanje slovesnosti.

Obširnejšim literarno-zgodovinskim sestavkom različnih avtorjev sledi še izbor

sodobnejših besedil. Pojavljajo se tako izvirna slovenska kot tudi prevedena

besedila.

Prvi del berila je naslovljen Zgodovina.

Tu so nanizana (pred)knjižna besedila od stare cerkvene slovanščine in Brižinskih

spomenikov do sodobnosti (prim. tudi Orel 2004b: 277). V njem najdemo

pregledno predstavljena različna obdobja od staroslovenskega (šest

starocerkvenoslovanskih cirilskih odlomkov iz svetega pisma in Grigorija

bogoslovca) do 19. stoletja. Besedila so razporejena kronološko po stoletjih in

razvrščena številsko po avtorjih. Zajeta so tudi nekatera neavtorska besedila, npr.

prisege in ljudske pesmi (Pegam pa Lambergar). Miklošič je v tem delu berila

tedanjim dijakom omogočil spoznavanje razvoja slovenskega jezika.

Odlomke besedil v berilu spremljajo kratki literarno- in jezikovnozgodovinski orisi,

na primer o:

− stari cerkveni slovanščini;

− Brižinskih spomenikih (II. Brižinskemu spomeniku je dodan tudi slovarček

neznanih besed in latinske ustreznice);

− spovednem obrazcu iz Stiškega rokopisa (15. st.);

− Trubarju, Krelju, Dalmatinu, Bohoriču (16. st.);

− Hrenu, G. Alasii, Štajerski prisegi (17. st.);

− Pohlinu, Š. Küzmiču, Japlju, Kumerdeju, Vodniku, Andreašu, Šmigocu in

Volkmerju (18. st.);

− Ravnikarju, Kopitarju, Jarniku, Koseskem, Staniču, Metelku, Vertovcu,

Prešernu, Vernetu in Slomšku (19. st.).

31

Kritično je ocenjena vrednost npr. Bohoričeve slovnice in Hipolitove izdaje ter

Pohlinove slovnice; označene so jezikovne slabosti in vrline piscev. Pohlinu je

očitano nemčevanje in kovanje besed ter pripisane zasluge za družbo modrine

delavnih, Gutsmanu je še vedno očitano nemčevanje, vendar je opravičeno z dobrim

znanjem tujega jezika (Orel 2004a: 57–59). Pisci so predstavljeni s kratko oznako,

o njih je na kratko prikazano življenje in pisanje, pri nekaterih so navedena

pomembna dela. Slomšku so pripisane velike zasluge za vpeljevanje slovenščine v

knjige.

Naslov drugega dela berila je Izgledi iz sedanje slovesnosti.

V ta del so uvrščene pesmi in poučni sestavki ter razni prevodi.

V berilo so vključeni naslednji slovenski pesniki: Fran Levstik, Janez Bilc,

Miroslav Vilhar in Gregor Krek ter pisci poučnih sestavkov: Ivan Navratil, Fran

Cegnar, Ivan Tušek in Ožbalt Dular.

Janez Volčič je zbral pregovore z Istre, Štefan Kocjančič pa vraže s Slovenskega

primorja (Hojan 1991: 228). Navratil je napisal življenjepis botanika in

jezikoslovca Ivana Popoviča. V berilu je tudi prevod Karadžičevega prispevka Šege

serbskega naroda ter dve srbski pripovedki. Sledijo prevodi iz grščine, angleščine,

nemščine in francoščine.

V tem delu berila so obravnavani le takrat živeči pisci, pesniki in pisatelji.

32

4.2 IZBOR BESEDIL IN AVTORJEV

V Berilu za osmi gimnazijski razred je Miklošič besedilom iz živih slovanskih

jezikov dodal pet odlomkov v stari cerkveni slovanščini. V skladu s panonsko

teorijo jo je imenoval stara slovenščina. Ti odlomki so natisnjeni v cirilici, pod njo

pa je zapisana transkripcija v latinico (B. Orožen 1986: 78).

Po B. Orožen (1959: 218) je literatura v berilu sistematično obdelana, kar je novost

v primerjavi s prejšnjimi berili. Viden je Miklošičev poskus kronološke ureditve

izbora besedil. Podan je tudi pregled slovenskega slovstva. Urednik se je ustavil pri

Slomšku.

Pri sodobnejši književnosti je več pesmi in sestavkov natisnjenih brez opaznejše

ureditve. Pri Levstiku so podane le mladostne pesmi, ni pa odlomka iz Martina

Krpana. Pri književnosti 16. stoletja ne zasledimo razlogov za nastanek književnosti

tega obdobja. Pri Trubarju so navedeni podatki o življenju, jeziku in pisavi, našteta

so njegova dela, izpuščena pa dejstva o njegovi miselnosti, osebnosti (B. Orožen

1959: 219).

Kot pravi Miklošič v predgovoru k berilu, je za literarnozgodovinski pregled in

praktični srednješolski bralni pouk izbral najboljše besedilne vzorce. Namenil jih je

za uporabo učiteljem pri poučevanju slovenske književnosti. Kot sočasni in

zgodovinski jezikovni pogledi so služili berilu za 8. razred.

Žanrsko in vsebinsko so izvirne in prevedene besedilne vrste zelo pestre. V berilu

so umetnostni in nabožni teksti, ljudsko slovstvo (pesmi, basni, tuji pregovori),

umetna poezija, proza in prevodna literatura.

Od strokovnih besedil so v berilu zajeta:

− zgodovinska besedila (npr. Rozman, Trdina, Krempl, Miklošič),

− geografska besedila (Navratil, Vertovec, Miklošič), potopis (Verne),

− naravoslovna besedila: o rastlinah, živalstvu (Bleiweis idr.) in fiziki

(Robida),

− vzgojno-poučna besedila (Vertovec), biografije (Orel 2004b: 279, 280).

33

4.3 JEZIKOVNE ZNAČILNOSTI BERILA

Za izvajanje slovenskega pouka na gimnazijah je bil pogoj, da se sestavijo slovenski

gimnazijski učbeniki, ki jih še ni bilo.

Miklošič se je zavedal, da Slovenci potrebujemo berila v domačem jeziku, zato se

je odločil za sestavo le-teh. Berilo za osmi gimnazijski razred odraža Miklošičevo

narodnostno usmeritev in spoznanje po potrebi enotne knjižne norme. Njegovo

stališče je bilo, naj bo pouk za slovenske otroke enojezičen, slovenski (Jakopin

1991: 185). Berila za višje razrede gimnazije je izdal v drugi polovici 19. stoletja,

ko je bil boj za nove oblike že končan, oblikoslovna podoba beril pa je že lahko bila

sodobna.

S terminom »nove oblike« imenujemo poskus jezikovnega poenotenja med

Slovenci iz različnih slovenskih pokrajin. Objavil jih je Luka Svetec v časopisu

Slovenija leta 1850:

1. raba končnic -om, -oma namesto -am, -ama pri samostalnikih moškega in

srednjega spola (npr. z bogom – z bogam);

2. raba končnic -ega, -emu, -em namesto -iga, -imu, -im (npr. lepega – lepiga);

3. ujemanje pridevnika s samostalnikom (terdne vrata – terdna vrata; lepši mož,

lepša žena, lepše dete – lepši mož, lepši žena, lepši dete);

4. sklop -šč- namesto -š-;

5. veznik da namesto de;

6. glagoli druge nedoločniške skupine na -nem se spregajo na -uti (oti) -ul (ol)

namesto -iti -il (npr. mahnem mahnuti mahnul – mahniti mahnil).

Predlagal je tudi pisavo veznika i poleg že ustaljenega ino, pisanje dvoglasnika ei

za i (npr. pri zelenej gori – pri zeleni gori) in pisanje kazalnega zaimka ti ta to

namesto ta ta to (Svetec 1850: 8, 12, 16).

Nove oblike so leta 1851 sprejele Slomškove Drobtinice, Bleiweis jih je v Novice

sprejel leta 1853, dokončno so se normirale v Janežičevi slovnici (1854, 1863).

Uvajati jih je pričel tudi Miklošič v svojih berilih (1853–1881) in

Občedržavljanskem zakoniku (od 1850 dalje).

34

V za tedanji čas zelo potrebnih gimnazijskih berilih so skušali upoštevati nove

oblike.

Navedene so nekatere jezikovne značilnosti, najdene v Miklošičevem Berilu za

osmi gimnazijalni razred (1865), ki so bile iskane v predgovoru, predstavitvah

besedil in življenjepisih do Pohlina.

Vokalizem

– Ob zlogotvornem r je še vedno upoštevan zapis s polglasnikom: deržati se

'držati se', terditi 'trditi', čerke 'črke', sperva 'sprva', doveršiti 'dovršiti',

kerstiti 'krstiti', kerščanstvo 'krščanstvo', pervi 'prvi';

– raba narečne, danes nesprejete, oblike oziralnega zaimka z vokalno

redukcijo: kteri, nekteri;

– nenaglašeni jat je zapisan z i: zvedil;

– izglasni -u < -o: blizo, kmalo.

Konzonantizem

– Razvojno utemeljen sklop šč: kerščanstvo in slovenščine;

– palatalna n' in l': knjižne, kranjska, Ljubljana, glagoljska, manjkati;

Dolenskem;

– neenotno pisanje glasov u/v v vzglasju ali sredi besede: uzrokov 'vzrokov',

vgibal je 'ugibal je', jezvitsko 'jezuitsko'.

Morfologija

Samostalniška beseda

– Ohranjene so nekatere govorjene glasovne značilnosti, pri katerih ni

preglasa za c: učiteljem in učencom, Slovencov, Slovencom;

– preglas je ponekod uresničen: Kuzmičevi, Slovencov; -em (učiteljem);

– v orodniku ednine in v dajalniku množine moškega in srednjega spola

najdemo končnice -om, -oma namesto -am, -ama: ljudstvom, narodom, z

Metodom, z jezikom, Slovencom, učencom;

– dodajanje konzonanta -n- pri sklanjanju: Japeljnovo;

– končnica -i: v Tibingi (Tübingen).

35

Pridevniška beseda

– Presežniki so zapisani z naj-: najbliži, najpodobnejši, najboljšega,

najstarejša;

– tvorba primernika: slabejša;

– pridevniška in zaimenska sklanjatev imata e-jevske končnice; pridevniki in

predložni samostalniki istega spola dobijo namesto končnic -iga, -imu, -im

končnice -ega, -emu, -em: starega, novega, kakega, neuglajenega,

domačega, knjižnega, pravopisnega, zgodovinskega, tega, maternega,

našega, domačega, domačem, cerkvenem;

– tvorba pridevnikov na -ski/-ški: po česki besedi;

– neujemanje pridevnika s samostalnikom v spolu, sklonu in številu: latinske

pisma.

Glagol

– Kratka oblika glagola, ki je danes arhaična: učé (učijo), ustanové

(ustanovijo), cvesti (cveteti) in razcvelo (razcvetelo), prevel (prevedel);

– raba predpreteklega časa: je bil ukazal;

– deležniki in deležja na -č, -ši: prebivajočih, nadomestivši.

Veznik

– Veznik da namesto de: Zastran rabe pervega dela tega berila treba

opomniti, da ni bil sestavljavcu namen, da bi prebirali učenci vse pokušnje

stare dobe; namislek mu je bil le ta, da bi imeli učitelji..., Cesar Karol Veliki

je bil ukazal, da treba nektere cerkvene reči njegovim narodom v materni

jezik prevesti.

Predlog

– Pred besedami, ki se začnejo na nj- se ponekod pojavi zveneča varijanta ž:

ž njo;

– predloga s in z sta pravilno rabljena: z nemškimi, s ktero, s soglasnikom.

36

Skladnja

– Desni pridevniški prilastek: učitelj njegov, korar Ljubljanski, življenje

Trubarjevo, slovnice Hipolitove;

– skladenjsko strnjanje: kjer je počel pervič, novo vero po malem in na tihem

oznanovati;

– dodajanje glasu -n- pri sklanjanju: Japeljnovo.

Leksika

– Germanizmi: fajmošter;

– slovenjenje zemljepisnih lastnih imen: na Virtemberškem, v Derendingo

(Derendingen);

– panonsko besedje: jezero let, jako, zbog;

– sinonimi: pismenko ali čerko; »tolmačiti« (prestavljati);

– slovenska slovnična terminologija: padež (sklon), s predlogo;

– samostalniki na -vec namesto -lec: sestavljavcu, pisavca, prepisovavec.

Kljub temu da v berilu ni podatka o piscu predgovora niti o piscu/piscih besedil in

življenjepisov, je ugotovljeno, da so vsa napisana besedila jezikovno poenotena, saj

v njih najdemo iste jezikovne in pisne značilnosti.

Na podlagi analize kritičnih besed, ki so bile namenjene učiteljem za pomoč pri

izvajanju pouka književnosti, je ugotovljeno, da je pisec »nove jezikovne oblike«

večinoma že vključeval v besedilo in jih uporabljal že precej korektno. Knjižni jezik

je že zelo približan današnjemu, razlikuje se še v posameznih glasovnih pojavih.

Orel (2004b) ugotavlja, da berilo potrjuje funkcijsko razslojeno besedilno podobo

starejše, pokrajinsko zaznamovane in sočasne, splošno slovenske knjižne jezikovne

zgradbe.

37

4.4 PRIMERJAVA PRVE IN DRUGE IZDAJE

Miklošičevo berilo za osmi razred je bilo razprodano do leta 1879. Izdajatelj je zato

Navratila prosil, naj pripravi drugo izdajo berila. Pri tem je moral Navratil ohraniti

isti obseg knjige, spremeniti ni smel več kot polovico prispevkov iz prve izdaje.

Berilo je drugič izšlo šele leta 1881 na Dunaju. Uredil in predelal ga je Ivan

Navratil, izdal Franc Miklošič, založnik je bil Karel Graeser.

Druga izdaja Berila za osmi gimnazijski razred je bila nekoliko spremenjena.

Berilo prve izdaje ima 189 strani, berilo druge izdaje obsega 149 strani in je za

centimeter večje.

Berilo (1881) je prav tako zgrajeno iz dveh delov, vendar imata drugačna naslova:

(1) Stara slovenščina in (2) Nova slovenščina.

V prvi del je Navratil umestil prispevke iz stare slovenščine (besedilom je dodal

cirilsko abecedo – azbuko) in Brižinske spomenike. Drugi del sega od 15. stoletja

do takrat najnovejše dobe (19. stoletje), zajema pa tako pokojne kot živeče pisce,

medtem ko so v drugem delu prve izdaje obravnavani le takrat živeči pisci.

V predgovoru k drugi izdaji je urednik Navratil zapisal, da je novi založnik knjigi

povečal obliko in vse pesmi tiskal vzporedno. Tako je druga izdaja berila, kljub

temu da je berilo imelo manj strani, bila vsebinsko obširnejša in je vsebovala več

besedil kot prejšnja.

Skupno je bilo v novi izdaji dodanih 30 besedil več, kot jih je bilo v prejšnji. Dodana

literarna besedila so bila npr. A. M. Slomšek: Lev in opica, Jarnikova pesem Zvezde,

nekaj prevodov pa je Navratil nadomestil z izvirnimi besedili. Pri vsakem avtorju

preteklega obdobja je v berilu naveden življenjepis, dodana je tudi kritika

njegovega pisanja.

38

4.5 POMEN BERILA ZA SPOZNAVANJE ZGODOVINE SLOVENSKEGA

(KNJIŽNEGA) JEZIKA

Slovenska berila za gimnazije (1853, 1854, 1858, 1865) so bila prva slovenska

berila za višje razrede srednjih šol oziroma gimnazij. V tistem času je učbenik za

gimnazije moral ustrezati zahtevam šolskega ministrstva. Avtorji so morali pri

besedilih upoštevati napotke glede jezika in vsebinske napotke (Ulčnik 2013: 317).

Miklošiču je to uspelo in tako je bilo leta 1865 berilo za osmi razred tudi uradno

potrjeno (B. Orožen 1986: 79). Dijaki zadnjega gimnazijskega razreda so z njim

dobili učno gradivo za pouk slovenščine, ki so ga uporabljali tudi za utrjevanje

branja in spoznavanje zgodovine jezika. Po T. Hojan (1991: 225) je Miklošič

poudarjal potrebo po jezikovno enotnih berilih. Kot jezikovni temelj, po katerem se

morajo zgledovati, je izpostavil državni zakonik,22 ki ga je, kot navaja N. Ulčnik

(2013: 316), upošteval pri pripravi berila za osmi gimnazijski razred.

V tem berilu je pomemben že sam Predgovor, v katerem je podan uvod k podani

snovi. Iz njega (in berila v celoti) je vidno, katere najstarejše slovenske spomenike

(rokopise) so tedaj že poznali. Urednik je opozoril (1865: 3–5), da v zgodovinskem

delu berila sestavljavcu ni bil namen, da bi učenci brali vsa besedila iz starejšega

obdobja, temveč da bi učitelji imeli primere besedila iz vsakega obdobja in iz vseh

slovenskih krajev. Tako bi učenci lahko na primerih besedil spoznavali tudi razvoj

in zgodovino maternega jezika.

V uvodnih besedah je Miklošič navedel, da se je treba zavedati, da so prvi primeri

besedil našega maternega jezika sicer nekoliko »okorni«, vendar je v berilo vključil

besedila, ki so za šolsko rabo najboljša; učiteljem in učencem je dal priložnost, da

nekdanjo slovenščino primerjajo z njihovo sočasno slovenščino in jo primerjajo.

»Iz prvih poskusov zapisa našega jezika se da spoznati, da ni bilo enostavno začeti

pisati od začetka, ko še ni bilo ustanovljenih pravopisnih pravil«, je zapisal

Miklošič (1865: 5, 6).

22 Matej Cigale je Svetčeve nove oblike jezika vpeljal v predlog državnega zakonika; tako jih je leta 1851 deželna vlada Slovenije predpisala za šolske knjige (Gspan 1956: 22–25).

39

Z izidom Slovenskega berila za osmi gimnazijski razred so takratni dijaki dobili

pogled na razvoj slovenskega jezika od 10. stoletja do 19. stoletja.

Že v uvodnih besedah je poudarjeno, da so prebivalci moravskega in panonskega

prostora uporabljali »glagolsko abecedo« (glagolico), ki je sorodna oziroma

predhodna naši. Ciril in Metod sta pokristjanjevala Slovane, narod, katerega jezik

je bil zelo podoben našemu. Ko začnemo listati berilo, že na začetku naletimo na

kratke zapise naših prednikov, ki so nastali v 10. stoletju, ko je Karel Veliki

zahteval, da se cerkveni obrazci prevedejo v materni jezik. Posledično so nastali

Brižinski spomeniki, ki kažejo na podobnost z jezikom moravskih in panonskih

Slovencev. Iz 15. stoletja je ohranjen Stiški rokopis. Za 16. stoletje pravi, da je po

zaslugi luteranske vere pri nas prišlo do prvih poskusov nastanka knjig v

slovenskem jeziku. V uvodu je omenil Dalmatinov prevod celotnega Svetega pisma

v slovenščino. S prevodi se je uveljavilo in napredovalo cerkveno slovstvo. V

uvodu tudi beremo, da se književnost s posvetno vsebino začne pri nas pojavljati

šele proti koncu 18. stoletja in da je bila središče književnega ustvarjanja pri nas

Kranjska. Večina slovenskih piscev je ustvarjala v Ljubljani. Opozorjeno je tudi na

narečno členjenost slovenskega jezika, na kar kažejo Dajnkova, Gutsmanova in

Küzmičeva dela, in na dejstvo, da Slovenci dolgo nismo imeli enotnega knjižnega

jezika.

Po I. Orel (2004b: 279, 280) berilo potrjuje funkcijsko razslojeno besedilno podobo

starejše pokrajinsko zaznamovane in sočasne splošno slovenske knjižne jezikovne

zgradbe. Z gimnazijskim šolanjem bodočih slovenskih izobražencev se je, po

Gabriču (2009b: 21), z uporabo enotnih slovenskih učbenikov za pouk slovenskega

jezika utrjeval enotni slovenski knjižni jezik; krepila se je pisava gajica. Dotedanja

razhajanja v knjižnem jeziku in pisavi so se tedaj končala.

V najstarejših zapisih je bila rabljena latinica, s katero sta zapisana naša najstarejša

spomenika – Brižinski spomeniki in spovedna molitev, pisana brez vsakršnega

pravopisnega pravila; Trubarjeva Katekizem in Abecednik, izdana leta 1550, sta bila

tiskana v gotici. Prikazan je razvoj abecede; sprva so se pri zapisovanju besedil

zgledovali po nemških besedilih, za nekatere črke so zapisovali po dve ali več črk.

40

V slovenščini je to pravilo izpilil Adam Bohorič, ki je določil pravilo, da so za en

glas zapisovali največ po dve črki. Ta pisava se je imenovala bohoričica. Kasneje

so bile v rabi latinske črke – za en glas so zapisovali eno črko (razen lj in nj).

Latinske črke c, s, z so dobile znamenje, ki ga latinska abeceda ni imela: č, š, ž.

Abecedo sta želela izpopolniti tudi Peter Dajnko in Franc Metelko (Miklošič 1865:

5).

Pri sestavi prvega dela berila je sestavljavec upošteval kronološko ureditev berila.

S časovno razvrstitvijo besedil in z neposodobljenimi besedili so dijaki dobili boljši

pregled nad razvojem jezika in so si lažje predstavljali zaporedje dogodkov.

Prvo poglavje je naslovljeno Stara slovenščina.

Vanj so uvrščeni najstarejši spomeniki slovenskega jezika, katerih jezik je

poimenovan staroslovenski. Omenjeno je pojavljanje narečne členjenosti že v 9.

stoletju in dejstvo, da se vsi jeziki s časom spreminjajo. Podan je zgled

staroslovanskega jezika v cirilici in njegova transkripcija v latinico.23

Slika 3: Primer cirilskega besedila s transkripcijo v latinico (Miklošič 1865: 8)

V drugem poglavju so bili predstavljeni Brižinski spomeniki.

V uvodu je pojasnjeno poimenovanje spomenikov in odločitev za latinico. To je bil

prvi poskus rabe latinskih črk za slovenščino, ki je bil še zelo nedodelan. Ker so

besedila pisali Nemci, latinska abeceda ni imela vseh glasov našega jezika.

Izpostavljeno je, da sta se z Brižinskimi spomeniki ukvarjala Dobrovski in Kopitar.

Slednji je kot čas nastanka določil 10. stoletje.

23 Transkripcijo v latinico je naredil J. Kopitar (Glagolita Clocianus).

41

Tretje poglavje je bilo označeno s 15. stoletjem. V njem ni bilo navedenih

značilnosti obdobja, ampak le primer besedila iz Stiškega rokopisa.

V naslednjem poglavju, 16. stoletje, je bila podana ugotovitev, da do leta 1550, ko

je Trubar napisal prvi knjigi v slovenščini, ni bilo napisane nobene knjige.

Sprva so natančno podani podatki iz Trubarjevega življenja in dela. Očitani sta mu

prevelika raba germanizmov in neutemeljena raba določnega člena. Prikazane so

tudi značilnosti njegovega črkopisa, npr. zapis sičnikov in šumevcev. V berilo so

zajeta štiri njegova besedila: Iz predgovora k Evangeliju Sv. Matevža, Iz Evangelija

Sv. Matevža, Iz predgovora k pervemu delu Novega Zakona, Iz Evangelija Sv.

Lukeža.

Naslednji predstavnik tega obdobja je Sebastjan Krelj. V Berilu je omenjeno, da sta

bila njegov jezik in črkopis v primerjavi s Trubarjevim že nekoliko izboljšana,

nemški člen je pri njem že redkeje uporabljen. Za Krelja je v berilu zapisano, da je

izboljšal Trubarjevo pisavo in poslovenil Spangebergerjevo postilo. Sestavljavec

berila je dodal zapis, da rojstnih podatkov ni našel, v berilo pa je umestil Kreljevo

besedilo Iz postile.

Jurij Dalmatin je zaslužen za prvi prevod celotne Biblije, njegova slovenščina pa je

bila po urednikovih besedah že bolj čista od Trubarjeve, vendar je tudi pri njem še

vedno pogosta raba člena. Dalmatinovega življenjepisa takratni dijaki niso imeli na

razpolago. O njem so lahko izvedeli le kraj rojstva (Krško) in letnico smrti. V berilu

so imeli priložnost spoznati Dalmatinovi besedili Iz Mozesovih bukev in Iz

Salomonovih pripovesti.

Omenjen je bil tudi Mandelc, ki je začel tiskati v Ljubljani (leta 1878 Pentateuch,

pred tem pa spis Jezus Sirah).

O Adamu Bohoriču so lahko dijaki spoznali, da je napisal prvo slovensko slovnico

Arcticae horulae in popravil Trubarjevo ter Kreljevo pisavo. Bohoričica, njegova

pisava, je bila v rabi do leta 1844. Prikaza Bohoričevih besedil in njegovega

življenjepisa sestavljavec berila ni zapisal.

Sledilo je 17. stoletje. V tem poglavju je bilo dijakom predstavljeno dogajanje v

tem obdobju. Prvi štirje pisci slovenskega jezika so bili protestanti, zato so bile

42

njihove knjige prepovedane in sežgane. Nastajanje slovenskih knjižnih del je bilo

ustavljeno, dokler ni Tomaž Hren leta 1612 izdal Evangelije in liste (izšli so štirje

natisi, tiskani v bohoričici). Njegov življenjepis je bil izpuščen.

Sledili so podatki o Alasiju da Sommaripi, ki je leta 1607 izdal italijansko-slovenski

slovar z uvodom. V njem je pojasnjeno, kako se lahko naučimo slovensko, in

navedeno, da ima slovenski jezik 33 glasov in se zapisuje z latinskimi črkami, ni pa

omenjene Male slovnice slovenskega jezika.

Dijaki so se v tem poglavju lahko soočili tudi s Štajersko prisego.

Za 18. stoletje je berilo dijakom nudilo pregled razvoja slovenskih slovnic.

Prva, Bohoričeva, je izšla leta 1584 v Wittenbergu. Leta 1715 je v Ljubljani izšla

druga slovenska slovnica, ki jo je izdal pater Hipolit. Hipolitova je prepisana in

okrajšana verzija Bohoričeve slovnice (dejansko gre za 2. natis Bohoričeve

slovnice). Kot vemo danes, obstajajo tri predelave: Hipolitova (1715), rokopisna

(1755) in celovška (1758) predelava Bohoričeve slovnice.24 V Berilu ni omenjene

Zagajškove slovnice (1791).25

Marko Pohlin je 1768. leta izdal slovnico, imenovano Krajnska gramatika (naša

tretja slovnica, ki je doživela tudi drugi natis leta 1783).26 Ustanovil je društvo

»Ljubljanska družba modrine delavnih«, z namenom, da bi pilili slovenščino.

Izdajal je tudi Pisanice od lepeh umetnosti, v katerih je pesmi objavljal tudi Vodnik.

Predstavljen je tudi Ožbalt Gutsman, s katerim se je začela druga doba slovenske

pismenosti. Napisal je kratko slovnico (1777) in nemško-slovenski ter slovensko-

nemški slovar. Na tem mestu v berilu najdemo pregovore.

Števan Küzmič27 je po grški predlogi iz madžarščine v slovenščino prevedel Novi

zakon za ogerske Slovence, pri čemer je uporabil madžarski (oziroma prekmurski)

črkopis in pisal, kakor so govorili ogrski Slovenci. Dodan je odlomek iz Lukovega

evangelija (Lu. XI. 5–10).

24 Ahačič, 2012: Zgodovina misli o jeziku na slovenskem: katoliška doba. 25 O Zagajškovi štajerski slovnici najdemo podatke v diplomskem delu: Drofenik, 2012: Zagajškova slovennska grammatika. 26 Urednik meni, da je bila slabša od Bohoričeve (Miklošič 1865: 42). 27 V berilu zasledimo različico imena: Stefan Kuzmič.

43

Drugi Slovenec, ki je s sodelavci v slovenščino prevedel celotno sveto pismo, je bil

Jurij Japelj (med drugimi mu je pomagal Blaž Kumerdej).28 Japljevega in

Kumerdejevega življenjepisa v berilu ni navedenega, je pa zapisano, da je bil

Kumerdej ravnatelj ljubljanskih šol in nadzornik malih šol celjskega kroga na

Štajerskem. Dodano je besedilo Djanje Sv. Apostelnov.

Podan je tudi življenjepis Valentina Vodnika, v katerem je poudarjeno, da je veliko

pripomogel k razvoju slovenskega jezika. Pisal je narodne pesmi, ki jih je objavljal

v Pohlinovih Pisanicah, poučne stvari, pesmi in uganke je združil v Veliki pratiki,

opisal je tudi svoje življenje in kranjsko deželo. Zapisano je, da je Vodnik zbiral

gradivo za nemško-slovenski slovar, izpuščen pa je podatek, da je napisal prvo

slovnico v slovenskem jeziku (Pismenost ali Gramatika za Perve Šole (1811)). V

berilu so dijaki brali njegovo Popisovanje Krajnske dežele in pesmi: Veršac, narviši

snežnik za Triglavam, Molitva brambovska in Skeržak, ki je povzeta po Anakreontu.

Predstavljeno je tudi delo Mihaela Andreaša, pesnika, ki je pisal pobožne, posvetne

in poučne pesmi. V pesmih je opisoval svoje življenje, zatiral škodljive šege in

navade vojakov.

O Janezu Šmigocu je zelo na kratko zabeleženo, da je bil iz Štajerskega in je leta

1812 izdal za tisti čas dobro slovensko slovnico Theoretisch-praktische windische

Sprachlehre. Podani sta dve njegovi besedili, in sicer Polsko delo ter Živinska reja,

v katerih sta opazni raba vzhodnoslovenske leksike in nizanje vzhodno- in

osrednjeslovenskih stičnih sopomenk, npr. žmetno (težko), vinogradov (goric),

piščalko (žveglo).

Iz tega obdobja je podan še življenjepis Leopolda Volkmerja, pisca basni in pesnika

Slovenskih goric, ter njegova Pesem od lipe.

Zadnje, sedmo poglavje je označevalo slovensko književnost 19. stoletja.

To poglavje se začne z življenjepisom Matevža Ravnikarja in njegovimi besedili:

Iz predgovora k zgodbam svetega pisma, Tobijovi nauki za sinú in Izreki Sirahoviga

sinú.

28 Navedeni so tudi J. Rihar, J. Škrinar, M. Šraj, A. Traven in M. Wolf.

44

Podan je življenjepis Urbana29 Jarnika (primer njegovega besedila najdemo v

Slovenskem berilu VI) in Janeza Vesela Koseskega, katerega besedila se nahajajo

v berilih V: 57, 136, VI: 182 in VII: 175.

Sledita življenjepis in pesem Hvala vinske terte pesnika Valentina Staniča, ki je iz

ljubezni do šole in učencev sam vezal in prodajal šolske knjige.

Prikazan je razvoj pisave – Franc Metelko se je poleg Petra Dajnka zavzemal za

novo pisavo in po češki predlogi napisal slovnico Lehrgebäude der slowenischen

Sprache. V njej je uporabil posebne črke, vendar drugačne kot Dajnko (metelčica

se je skupaj z dajnčico po l. 1837 morala umakniti bohoričici).30 V berilo sta zajeti

Metelkovi basni Lev ino lisica ter Gad ino belouška.

V besedilu Tretja križarska vojska najdemo zgodovinski dogodek o križarski vojni,

ki ga je napisal Matija Vertovec. V berilu je tudi njegovo besedilo Od pokoja in

spanja.

Dijaki so se s pomočjo tega berila učili tudi o Francetu Prešernu, ki ga je urednik

povzdignil med najslavnejše slovanske pesnike (zavzemal se je za čisto

slovenščino, uvajal različne pesniške vrste in zvrsti) in v berilo podal tri njegove

pesmi (Nova pisarija, Verba in Memento mori).

Čudo človeškega glasa in Potovanje po izhodnem ali po jutrovih deželah so v berilo

vključeni zgledi Mihaila Verneta. O njegovem življenju in delu ni nič zapisanega,

navedena je le letnica smrti.

Predstavljene so zasluge škofa Antona Martina Slomška za rabo slovenščine (tudi

na Štajerskem in Koroškem so po kranjskih zgledih začeli vpeljevati slovenščino v

knjige) in njegova pesem Veselja dom.

Na konec zgodovinskega dela berila je bila postavljena ljudska pesem Pegam in

Lambergar.

29 Zapisana je različica imena Verban. 30 Nakazana je črkarska pravda, ki v Berilu še ni tako poimenovana in tudi ni natančneje razložena.

45

4.6 PRIMERJAVA BERILA Z BRANJI I–IV

Sodobna berila Branja (1–4) so berila in učbeniki za gimnazije in štiriletne

strokovne šole, namenjena uporabi pri pouku slovenščine. Njihov namen je

spodbujati pouk književnosti in poglabljati interes za branje literature. Zbrana

literarna besedila v teh berilih zajemajo tako svetovno kot slovensko književnost.

Miklošičevo Slovensko berilo za osmi gimnazijalni razred (1865) je bilo namenjeno

učiteljem gimnazij, da so si z njim pomagali pri pouku, in dijakom za utrjevanje

branja ter za spoznavanje zgodovine slovenskega jezika. V berilu najdemo besedila

slovenske književnosti.

Iz sodobnih beril sem za primerjavo z Miklošičevim berilom vzela tista

literarnozgodovinska obdobja, ki jih je zajel že Miklošič v svojem berilu. Predmet

raziskave je torej književnost na Slovenskem od prvih slovenskih zapisov do

Antona Martina Slomška.

Zanimala me je razlika v zgradbi beril, primerjala sem izbor besedil in avtorjev;

kateri avtorji so se pojavljali v berilu v drugi polovici 19. stoletja in kateri od njih

so prisotni še v sodobnih berilih; katera besedila so v berilu iz tistega obdobja zajeta

še v današnjih berilih. Ukvarjala sem se s tem, kako in v kolikšni meri so tedanji

dijaki s pomočjo takratnega berila spoznavali zgodovino (knjižnega) jezika v

primerjavi s sedanjimi.

Za primerjavo zgradbe beril sem uporabila berila Branja za vse štiri letnike

gimnazije in jih primerjala z Miklošičevim berilom za osmi gimnazijski razred.

Berila za prvi, drugi, tretji in četrti letnik gimnazij ter štiriletnih strokovnih šol

imajo enako zgradbo in so obsežnejša od Miklošičevega berila. V njih so zbrana

besedila iz slovenske in svetovne književnosti. Sodobna berila so zelo pregledna,

saj vsebujejo: kazalo vsebine, osnove literarne teorije, slovarček literarno

teoretičnih pojmov in interpretativnih prvin, imensko kazalo avtorjev in imensko

kazalo prevajalcev ter vire in literaturo, česar v Miklošičevem berilu VIII še ni.

46

Miklošič je v svoje berilo vključil le kazalo vsebine, česar pa v predhodnih berilih

še ni bilo. Njegovo berilo je vsebovalo tudi že kronološko ureditev besedil in

avtorjev, čeprav so nekatera besedila v drugem delu berila (Izgledi iz sedanje

slovesnosti) v nasprotju s temi kriteriji. Didaktično so sodobna berila zelo dodelana.

Urejena so tako, da so pred besedilom prikazane splošne literarne značilnosti

besedila, sledi besedilo, ob katerem so navedene literarnoteoretične definicije in

slovarček neznanih besed, za besedilom so napisana vprašanja in naloge, temu sledi

kratek življenjepis. Literarnozgodovinskim sklopom sledijo: v Branjih 1 besedila

mladinske književnosti, v Branjih 2–4 pa besedila iz žanrskih sklopov. Na koncu

poglavja vsakega literarnega obdobja so zajeti podatki o obdobju, ki mu sledi

povzetek (pregledna razpredelnica z ustvarjalci, njihovimi deli in letnicami izida).

Dodana so tudi vprašanja za utrjevanje znanja.

V berilu za osmi gimnazijski razred iz 19. stoletja so bili ob odlomkih besedil kratki

literarno- in jezikovno-zgodovinski orisi. V takratnem gimnazijskem berilu je pred

besedilom podanih nekaj podatkov o ustvarjanju avtorja, ki jim po navadi, vendar

ne pri vsakem avtorju, sledi besedilo. V takratnem času ni bilo tako dodelane

didaktične ureditve beril.

V takratna berila še ni bilo vključenega slikovnega gradiva, niti vprašanj, npr. za

utrjevanje snovi, kar je v današnjih berilih precej pogosto. Pomembna novost

Miklošičevega berila je seznam manj znanih besed iz drugega Brižinskega

spomenika. Ta spomenik je v Branjih 1 zapisan v sodobnem prevodu (SAZU, 1993)

in vsebuje razlago besed.

Slovensko berilo za osmi gimnazijalni razred (1865) je sestavljeno iz dveh delov:

(1) Zgodovina in (2) Izgledi iz sedanje slovesnosti. Berilo je bilo za tedanji čas zelo

napredno: vključenih je bilo veliko besedil, vključeni so bili tudi ustvarjalci z

vzhodnoštajerskega in prekmurskega prostora, za kar je vprašanje, kako bi bilo, če

bi bil sestavljavec berila nekdo drug, ki bi izhajal npr. iz osrednjeslovenskega

prostora. To je verjetno posledica dejstva, da je Miklošič izhajal iz

vzhodnoslovenskega prostora.

47

V prvem delu Miklošičevega berila je predstavljena zgodovina slovenske

književnosti, razvoj predknjižne in knjižne slovenščine od prvih slovenskih zapisov

do A. M. Slomška. V tem delu je več literarne zgodovine kot v drugem delu,

navedeni so tako predstavniki obdobij s kratkih opisom in njihova besedila. V drugi

del berila so uvrščena besedila takrat sodobnih avtorjev. Pod naslovom vsakega

besedila je označen avtor oz. prevajalec besedila. V drugem delu so pretežno sama

besedila, večinoma izvirna, nekaj je tudi prevodov.

Sodobna gimnazijska berila so sestavljena iz slovenske in svetovne književnosti.

Kronološko so urejena tako, da si obdobja sledijo tako, da se nadaljujejo v

naslednjem berilu. Razdeljena so po literarnozgodovinskih sklopih:

− Branja 1: Orient, Biblija, Antika, Srednji vek, Renesansa, Reformacija, Barok

in klasicizem, Razsvetljenstvo, Ljudsko slovstvo/Slovstvena folklora.

− Branja 2: Predromantika in romantika, Romantika na Slovenskem, Realizem,

Realizem na Slovenskem, Nova romantika, dekadenca in simbolizem.

− Branja 3: Slovenska moderna, Svetovna književnost v 20. stoletju, Slovenska

književnost med moderno in sodobnostjo.

− Branja 4: Slovenska književnost po letu 1945; Pesništvo, Pripovedništvo,

Dramatika.

V naslednji tabeli so navedeni avtorji in besedila iz Miklošičevega berila za osmi

gimnazijski razred (prva izdaja).

OBDOBJE AVTOR BESEDILO

Stara

slovenščina

Nebo i zemlja sutvarjajeta se

Mojsij supasajet se

Iosif prodajem bratijeja

Syn Bladinyj

Vesna

Brižinski

spomeniki

II. Brižinski spomenik

15. stoletje Ya ze odpouem

48

16. stoletje

Primož Trubar Iz predgovora k Evangeliju Sv.

Matevža,

Iz Evangelija Sv. Matevža, Iz

predgovora k pervemu delu Novega

Zakona,

Iz Evangelija Sv. Lukeža

Sebastjan Krelj Iz postile

Jurij Dalmatin Iz Mozesovih bukev, Iz

Salomonovih Pripovesti

Adam Bohorič /

Tomaž Hren Luk. 10. 20–35

17. stoletje Gregor Alasia /

Prisega iz Štajerja

18. stoletje Marko Pohlin /

Ožbolt Gutsman pesem brez naslova

Štefan Kuzmič Luk. XI. 5–10.

Jurij Japelj in Blaž

Kumerdej

Djanje Sv. Apostelnov

Valentin Vodnik Popisovanje Kranjske dežele,

Veršac, Molitva brambovska,

Skeržak

Mihael Andreaš

Janez J. Šmigoc

/

Polsko delo, Živinska reja

Leopold Volkmer Pesem od lipe

19. stoletje Matevž Ravnikar Mozesove bukve

Tobijovi nauki za sinú

Izreki Sirahoviga sinu

Jernej Kopitar v Slovensko berilo VII

Verban Jarnik Izgled: Slovensko berilo VI

Jovan Vesel Koseski Izgled: Slovensko berilo V

Valentin Stanič Hvala vinske terte

France Metelko Lev in lisica, Gad ino belouška

Matija Vertovec Od pokoja in spanja, Tretja

križanska vojska

France Prešeren Nova pisarija, Verba, Mento mori!

49

Mihal Vernè Čudo človeškega glasa, Potovanje

po izhodnem ali po jutrovih deželah

leta 1857

Anton Martin Slomšek

Narodna pesem

Veselja dom

Pegam pa Lambergar31

Tabela 1: Izbor avtorjev in besedil v Slovenskem berilu za osmi gimnazijalni razred (1865)

Sledi tabela, ki ponazarja izbor avtorjev in besedil v sodobnih gimnazijskih berilih.

OBDOBJE AVTOR BESEDILO

Srednjeveška književnost

na Slovenskem

− Pismenstvo

− Viteška lirika

Žovneški

Ulrich von

Lichenstein

Brižinski spomeniki (Brižinski

spomenik II)

Stiški rokopis (Velikonočna

pesem)

Slana in nenadni sneg

Služba ženski

Slovenska reformacija

Primož Trubar Catechismus (Iz predgovora:

Vsem Slovencem)

Ta evangeli svetiga Matevža (Iz

predgovora: O narečni

raznolikosti in besedišču)

En regišter … ena kratka postila:

O zidavi romarskih cerkva,

Slovenska cerkovna ordninga

(Vsaka fara imej svojega

šulmojstra)

31 Narodna pesem Pegam in Lambergar je bila vključena tudi v Berilo za šesti gimnazijalni razred (1854).

50

Tri duhovske pejsni (Te cerkve

božje super nje sovražnike)

Neznani avtor Ta stara božična pejsen

Jurij Dalmatin Biblija, tu je vse svetu pismu (Iz

predgovora: O pomenu Svetega

pisma)

Salomonove visoke pejsni

Sebastijan Krelj Postila slovenska (Iz predgovora:

O delu v božjo čast)

Prošna za mir (prevod Luthrove

nemške pesmi).

Adam Bohorič Arcticae horulae oz. Zimske urice

(Iz predgovora: O potrebi po

znanju jezikov; Od kod izvira ime

Slovani)

Protireformacija in barok

na Slovenskem

Janez Svetokriški Na noviga lejta dan (Nagovor

zakoncem in Nagovor mladim)

Lisica in lev

Rogerij Ljubljanski Na noviga lejta dan:

Iz zakonskega življenja

Jernej Basar Pridige iz bukvic:

O pogubnosti ljubezni

Romuald Štandreški Škofjeloški pasijon:

Govor smrti in Govor hudičev

Janez V. Valvasor Slava vojvodine Kranjske

Anton Feliks Dev Belin (opereta)

Slovensko razsvetljenstvo

Valentin Vodnik Pesme za pokušino: Pesma na

moje rojake oz. Dramilo, Veršac,

Zadovoljni Krajnc, Ilirija

oživlena, Avtobiografija

Iz lublanskih novic, Iz pratike

Anton Tomaž

Linhart

Ta veseli dan ali Matiček se ženi

Žiga Zois Iz pisem Valentinu Vodniku

51

Urban Jarnik Zvezdje

Predromantika in

romantika

Jovan Vesel

Koseski

Potožba

na Slovenskem Miha Kastelic Prijatlam krajnšine

France Prešeren Hčere svѐt, Slovo od mladosti,

Sonetje nesreče, Glosa, Gazele,

Sonetni venec, Kadar previdi

učenost zdravnika, O srečen, ki je

tuje mu spoznanje, Krst pri Savici,

Pevcu, Zdravljica, Nezakonska

mati, Neiztrohnjeno srce, Sonet o

kaši, Zabavljivi spisi;

Iz pisem: Pismo staršem, Stanku

Vrazu

Jernej Kopitar Slovnica slovanskega jezika na

Kranjskem, Koroškem in

Štajerskem,

Iz pisma Vuku Karadžiću

Matija Čop Slovenska abecedna vojska

Janez Cigler Sreča v nesreči

Josipina

Turnograjska

Nedolžnost in sila

Anton Martin

Slomšek

Blaže in Nežica v nedeljskej šoli

Tabela 2: Izbor avtorjev in besedil v Branja 1 (2009) in Branja 2 (2003)

S primerjavo sem ugotovila, da se je Miklošič pri pripravi berila odločil za tematske

sklope, poimenovane po stoletjih, medtem ko so sodobna berila razdeljena na

poglavja, poimenovana po literarnih obdobjih. Miklošič je v prvi del berila zajel

besedila od prvih slovenskih zapisov do Slomška. Posebej me je zanimal prav ta

del njegovega berila, ki prikazuje spoznavanje zgodovine slovenskega (knjižnega)

jezika.

52

Za primerjavo izbora besedil in avtorjev v Miklošičevem berilu sem izbrala Branja

1 in Branja 2. V sodobnih berilih sem se osredotočila na literarna obdobja na

Slovenskem (srednji vek, reformacija, protireformacija in barok, razsvetljenstvo,

predromantika in romantika), ki vzporedno ustrezajo obdobjem in avtorjem v

Miklošičevem berilu.

V gimnazijskem berilu, ki je bil v rabi v drugi polovici 19. stoletja, in v današnjem

berilu za gimnazije so opazne velike razlike tako pri vsebovanih avtorjih kot tudi

izbranih besedilih. Nekateri avtorji, ki so bili vključeni v takratnem berilu, so

prisotni še v današnjih berilih, vendar jih je (kot je prikazano v nadaljevanju) malo.

Miklošičevo berilo za osmi razred gimnazij, ki je bilo v rabi v drugi polovici 19.

stoletja, sem primerjala z Branji, ki jih danes uporabljajo v gimnazijah pri pouku

slovenščine. V berilih so opazne velike razlike pri izboru avtorjev kot tudi pri

besedilih, ki so umeščena v berila. Veliko avtorjev besedil, za katere se je pri sestavi

berila odločil Fran Miklošič, v sedanjih Branjih ni zajetih, npr. Gregor Alasia,

Mihael Andreaš, Leopold Volkmer, Valentin Stanič, Matija Vertovec, Števan

Küzmič. Prav tako je v Branjih predstavljenih kar nekaj avtorjev, ki jih v

Miklošičevem berilu še ni bilo, npr. Jernej Basar, Rogerij Ljubljanski, Romuald

Štandreški, Anton Feliks Dev, Anton Tomaž Linhart, Miha Kastelic, Matija Čop,

Janez Cigler in Josipina Turnograjska.

Dijaki so nekatere avtorje, ki se pojavljajo v sedanjem berilu, obravnavali že v drugi

polovici 19. stoletja. V obeh berilih so predstavljeni slovenski reformatorji: Primož

Trubar, Sebastjan Krelj, Jurij Dalmatin in Adam Bohorič, razsvetljenec Valentin

Vodnik ter romantiki: Jovan Vesel Koseski, France Prešeren in Anton Martin

Slomšek. Vendar njihova izbrana besedila v takratnem berilu in sedanjih berilih

niso povsem enaka. Kljub temu da so v obeh berilih isti avtorji, so v nekaterih

primerih prisotne spremembe pri izboru besedil. To je prikazano v nadaljevanju.

V obeh berilih, v Miklošičevem in v Branjih, so zajeti Brižinski spomeniki. V obeh

berilih je bil podan drugi spomenik, zapis pridige oz. opomin k pokori. Razlikuje

se zapis spomenika – Miklošič besedila ni spreminjal, medtem ko je v Branjih

besedilo zapisano posodobljeno.

53

Primož Trubar

Slovensko berilo za osmi gimnazijalni

razred (1865)

Branja 1 (2009) in Branja 2 (2003)

Iz predgovora k Evangeliju Sv. Matevža Ta evangeli svetiga Matevža (Iz

predgovora: O narečni raznolikosti in

besedišču)

Iz Evangelija Sv. Matevža

Iz predgovora k pervemu delu Novega

Zakona

Trubarjeva besedila, ki so prisotna v Branjih, v Miklošičevem berilu pa jih še ni

bilo, so: En regišter … ena kratka postila: O zidavi romarskih cerkva, Slovenska

cerkovna ordninga (Vsaka fara imej svojega šulmojstra), Tri duhovske pejsni (Te

cerkve božje super nje sovražnike).

Jurij Dalmatin

Slovensko berilo za osmi gimnazijalni

razred (1865)

Branja 1 (2009) in Branja 2 (2003)

Iz Mozesovih bukev Biblija, tu je vse svetu pismu (Iz

predgovora: O pomenu Svetega pisma)

Iz Salomonovih Pripovesti Salomonove visoke pejsni

Sebastijan Krelj

Slovensko berilo za osmi gimnazijalni

razred (1865)

Branja 1 (2009) in Branja 2 (2003)

Iz postile Postila slovenska (Iz predgovora: O delu v

božjo čast)

Prošna za mir (prevod Luthrove nemške

pesmi)

54

Valentin Vodnik

Slovensko berilo za osmi gimnazijalni

razred (1865)

Branja 1 (2009) in Branja 2 (2003)

Veršac Veršac

Popisovanje Kranjske dežele

Molitva brambovska

Skeržak

V Branjih najdemo tudi Vodnikova besedila, ki jih v Miklošičevem berilu še ni bilo:

Pesme za pokušino: Pesma na moje rojake oz. Dramilo, Zadovoljni Krajnc, Ilirija

oživlena, Avtobiografija, Iz lublanskih novic, Iz pratike.

Besedila Koseskega se nahajajo v berilih V: 57, 136, VI: 182 in VII: 175.

Adam Bohorič

Slovensko berilo za osmi gimnazijalni

razred (1865)

Branja 1 (2009) in Branja 2 (2003)

Ni besedil. Arcticae horulae oz. Zimske urice (Iz

predgovora: O potrebi po znanju jezikov in

Od kod izvira ime Slovani).

Jovan Vesel Koseski

Slovensko berilo za osmi gimnazijalni

razred (1865)

Branja 1 (2009) in Branja 2 (2003)

Ni besedil. Potažba

55

F. Prešeren je bil v Berilu (1865) vodilni in zelo cenjen pesnik. Prešernova dela so

bila vključena tudi v berila za nižje razrede gimnazij. Na primer v berilu za šesti

gimnazijski razred najdemo pesem Seršeni, v berilu za peti razred pa so vključene

pesmi: Nuna, Zabavljica, Slovo od mladosti, Matiju Čopu.

Pesmi iz Berila (1865) v Branjih sta Memento mori in Vrba, ki sodita v Sonetje

nesreče. V Branjih najdemo Pismo staršem in Stanku Vrazu ter njegovo liriko:

Hčere svѐt, Slovo od mladosti, Sonetje nesreče, Glosa, Gazele, Sonetni venec,

Kadar previdi učenost zdravnika, O srečen, ki je tuje mu spoznanje, Krst pri Savici,

Pevcu, Nezakonska mati, Zdravljica, Neiztrohnjeno srce, Zabavljivi spisi, Sonet o

kaši.

Anton Martin Slomšek

Slovensko berilo za osmi gimnazijalni

razred (1865)

Branja 1 (2009) in Branja 2 (2003)

Veselja dom

Blaže in Nežica v nedeljskej šoli

France Prešeren

Slovensko berilo za osmi gimnazijalni

razred (1865)

Branja 1 (2009) in Branja 2 (2003)

Nova pisarija Pismo staršem, pismo Stanku Vrazu

Verba Sonetje nesreče

Mento mori! Slovo od mladosti

Hčere svet

Sonetni venec

Krst pri Savici

Pevcu

Nezakonska mati

Zdravljica

Neiztrohnjeno srce

56

Sedanji dijaki gimnazij spoznavajo Velikonočno pesem iz Stiškega rokopisa in

viteško liriko (Žovneški: Slana in nenadni sneg ter Ulrich von Lichenstein: Služba

ženski).

V današnjih berilih so predstavljeni naslednji avtorji in njihova besedila:

− za obdobje protireformacije in baroka: Janez Svetokriški, Rogerij

Ljubljanski, Jernej Basar, Romuald Štandreški, Janez Vajkard Valvasor;

− od slovenskih razsvetljencev so poleg Vodnika, ki je predstavljen že v

Miklošičevem berilu, predstavljeni še: Anton Feliks Dev, Anton Tomaž

Linhart, Žiga Zois;

− obdobje predromantike in romantike zaznamujejo: Urban Jarnik, Jovan

Vesel Koseski, Miha Kastelic, Jernej Kopitar, Matija Čop, Janez Cigler,

Josipina Turnograjska, Prešeren in Slomšek, ki sta bila umeščena tudi že v

Miklošičevo berilo.

Miklošičevo berilo je bilo za tedanji čas zelo napredno, vključenih je bilo veliko

besedil, zato je lahko učitelj naredil izbor in ga prilagodil svojim dijakom. V berilu,

ki je bilo v rabi v 2. polovici 19. stoletja, so bili prikazani tudi nekateri avtorji, ki v

današnjih berilih niso posebej predstavljeni, njihova besedila pa ne posebej

obravnavana. Takratni dijaki so s pomočjo berila spoznali predknjižna besedila

stare slovanščine (Nebo i zemlja sutvarjajeta se, Mojsij supasajet se, Iosif prodajem

bratijeja, Syn Bladinyj, Vesna) in Štajersko prisego, s katerimi se današnji dijaki ne

soočajo več. V Miklošičevem berilu so npr. zajeti pisci: Tomaž Hren in Alasia da

Sommaripa, Marko Pohlin, Ožbalt Gutsman, Števan Küzmič, Jurij Japelj in Blaž

Kumerdej, Valentin Vodnik, Mihael Andreaš, Janez J. Šmigoc, Leopold Volkmer,

Matevž Ravnikar, Jernej Kopitar, Urban Jarnik, Valentin Stanič, Franc Metelko,

Matija Vertovec, France Prešeren, Mihal Vernè, ki jih kasneje, v sedanjem berilu,

uredniki posebej ne izpostavljajo; razen Vodnika in Prešerna, ki sta v učnem načrtu.

Z njihovim delom in besedili se današnji dijaki ne soočijo; v današnjem sodobnem

času se z njimi seznanijo šele študentje, ki se odločijo za študij slovenistike.

57

Ob primerjanju današnjega gimnazijskega berila in berila iz 2. polovice 19. stoletja

hitro ugotovimo, da so se in se še vedno dijaki večinoma seznanjajo s književnimi

deli in s predstavitvijo avtorjev podanih odlomkov. Kot je zapisano v Učnem načrtu

(2010: 5), je v predmetniku gimnazije današnjemu pouku slovenščine namenjenih

560 učnih ur, tj. 140 ur v šolskem letu; polovica ur je namenjena jezikovnemu

pouku, polovica pa pouku književnosti. Za obravnavo snovi iz književnosti pri

slovenščini je predvidenih 60 ur, kolikor jih je najverjetneje praktično izvedljivih v

šolskem letu (Učni načrt 2010: 45). Dijaki se večinoma seznanjajo s književnostjo,

slovnico in literarno teorijo. Nekaj je tudi literarne zgodovine, predvsem v prvem

letniku gimnazije, vendar je skromno obravnavana.

Po T. Hojan (1991: 224) je v 2. polovici 19. stoletja pouk slovenščine v višjih

razredih gimnazij potekal do trikrat na teden. Glede na število ur, ki so bile

namenjene poučevanju slovenščine, je bil pouk literarne zgodovine uresničen v

manjši meri. Če primerjamo število ur slovenščine na gimnazijah v tistem času in

danes, dobimo občutek, da je že takrat pri pouku slovenskega jezika literarna

zgodovina bila izčrpno predstavljena.

Miklošič je v berilo zajel predknjižno in knjižno izročilo, prikazal je razvojno pot

slovenskega (knjižnega) jezika in predstavil tako osrednje- kot vzhodnoslovenske

(vzhodnoštajerske in prekmurske) pisce oz. pesnike in pisatelje. Največ besedil je

navedel pri Trubarju in Vodniku (pri obeh po štiri), brez besedil pa so bili

predstavljeni npr. Bohorič, Alasia, Pohlin in Andreaš. Pri le-teh je opisano njihovo

življenje in delo. Za Koseskega in Jarnika je v berilu označeno, da so zgledi podani

v drugih Slovenskih berilih.

Danes se pri pouku slovenščine bolj posveča sodobnejšim avtorjem, pesnikom in

pisateljem in ni toliko poudarka na spoznavanju razvoja slovenskega jezika. V

sedanjih berilih je, poleg prej naštetih piscev, ki so predstavljeni že v Miklošičevem

berilu, na voljo pestrejši izbor sodobnejših avtorjev, na razpolago pa je več besedil

posameznih avtorjev. Jezik starejših besedil v Branjih je v večji meri posodobljen,

prav tako so bolj posodobljena tudi besedila. Dejstvo je, da je danes precej

natančneje raziskan razvoj slovenskega jezika (številne poglobljene raziskave in

objave v znanstvenih revijah ter delo na Inštitutu za slovenski jezik Frana

58

Ramovša). Avtorji so predstavljeni doslednejše, njihovi življenjepisi vsebujejo vse

ključne podatke, ki jih v 19. stoletju uredniku v celoti še ni uspelo zbrati.

Če primerjamo npr. raziskave Dobrovskega in Kopitarja o zapisih pri Brižinskih

spomenikih, ugotovimo, da so napisana vsa pomembnejša dotedanja slavistična

dognanja.

V obeh berilih, v Miklošičevem in v Branjih, je predstavljen II. Brižinski

spomenik. To besedilo je po vsebini pridiga o grehu in pokori (homilija), vsebuje

pa tudi veliko figur (ponavljanje, mnogovezje, inverzijo, stopnjevanje, anaforo,

rimo…). Pomen II. spomenika je tako verski kot literarnozgodovinski. V berilu iz

leta 1865 je II. Brižinski spomenik podan z zgledom staroslovenskega jezika v

cirilici in s transkripcijo v latinici, medtem ko je pri II. spomeniku v Branjih zapisan

samo sodobni prevod (SAZU, 1993).

V Miklošičevem berilu je podano mnenje Dobrovskega, da je najmlajši II.

spomenik (homilija), saj je v njem prisotnih nekaj čeških in drugih neslovenskih

oblik. Ugotavljal je, da je ta II. spomenik iz lužiščine preveden v češčino, iz češčine

pa naj bi ga preoblikoval v slovenski (karantanski) jezik brižinski škof (zaradi oblik

vygnan namesto izgnan in modliti namesto moliti).32 Po njegovem sta bila I. in III.

spomenik napisana med letoma 900 in 950, II. pa leta 1020.33 Kopitar je trdil, da je

vse tri spomenike napisal Karantanec škof Abraham ali po njegovem nareku kak

njegov nemški učenec (zamenjava soglasnika s samoglasnikom), vsi trije

spomeniki pa so pisani v jeziku naših prednikov iz 10. stoletja, kar potrjujejo tudi

današnje raziskave, ki so že izpopolnjene.

Brižinski spomeniki, kot je navedeno v Branjih, veljajo za najstarejše slovensko

besedilo. Jezik, v katerem so zapisani, je stara slovenščina, v kateri je ohranjen

samoglasniški in soglasniški sestav in druge značilnosti, ki so danes označene kot

arhaizmi. V Branjih je odlomek iz pisma iz leta 1811, ki ga je napisal Dobrovsky.

V njem je Kopitarja opozoril na odkritje kranjskoslovenskega slovstva, na rokopis,

najden v Freisingu, ki vsebuje liturgične odlomke v ilirskem koroškem narečju in

32 Gre za napačno ugotovitev, saj se predpona vi- (vigred) najde v koroških narečjih, prav tako je sklop -dl- v vseh arhaičnih slovenskih narečjih. 33 Danes je kot čas nastanka sprejeta omejitev z letnicama 972–1039.

59

naj bi bil iz 10. stoletja. Brižinski spomeniki niso izvirni, so prepisi starejših predlog

in veljajo za najstarejše slovensko besedilo.

Berilo za osmi gimnazijalni razred je v 19. stoletju dejansko predstavljalo osnovo

za spoznavanje predknjižnega in knjižnega izročila. Miklošičevo berilo je tako

osnova za spoznavanje zgodovine našega jezika, saj nam tudi danes nudi vpogled

v razvoj slovenskega (knjižnega) jezika, četudi so današnja spoznanja o razvoju

slovenskega jezika včasih drugačna od zapisov v uvodnih orisih.

Če primerjamo izvirnik, Miklošičeve objave in besedila, zajeta v Branjih, opazimo,

da Miklošič besedil ni popravljal; popravil je le črkopis, saj je želel, da dijaki

spoznajo razvoj slovenskega (knjižnega) jezika. V Branjih so po navadi vsa

besedila posodobljena. Torej v sodobnih berilih ni toliko poudarka na razvoju

slovenskega knjižnega jezika.34

34 Npr. zlogotvorni r: O Verba – O Vrba; prid. končnica -iga: mojiga očeta – mojega očeta;

nenaglašeni jat: ne vedil bi – ne vedel bi.

60

5 SKLEP

V diplomskem delu sem orisala razvoj gimnazijskega izobraževanja in razvoj

slovenskih gimnazijskih učbenikov v 19. stoletju. Predstavila sem pomembnega

slovenskega filologa, jezikoslovca in slavista Frana Miklošiča in se osredotočila na

njegovo Slovensko berilo za osmi gimnazijalni razred (1865), ki je v takratnem času

bilo tudi osnova za spoznavanje slovenskega (knjižnega) jezika.

V 19. stoletju je bila raba našega maternega jezika še vedno omejena, saj je večina

slovenskega prebivalstva živela v nemškem, italijanskem in madžarskem

kulturnem krogu. Tudi šola je bila ves čas sredstvo asimilacijskih pritiskov na

Slovence. V prvi polovici 19. stoletja se je začela krepiti narodna zavest.

V drugi polovici 19. stoletja so se zgodili odločilni premiki – reforma šolstva in

porast pismenosti.

Slovenščina se je počasi in postopoma iz neobveznega učnega predmeta razvila v

učni predmet. Kasneje se je uveljavila tudi kot učni jezik. Pred letom 1848

slovenščine na gimnazijah ni bilo. Pomemben je nastanek Mohorjeve družbe, saj se

je tako začelo redno izdajanje knjig v slovenščini. Izhajali so tudi številni časopisi,

npr. Novice, Drobtinice, Slovenija, Celjske slovenske novine, Slovenski cerkveni

časopis, Šolski prijatelj.

Predvidevanje, da so se odločilni premiki v šolstvu zgodili v 2. polovici 19. stoletja,

se je potrdilo. Slovenci smo dobili prve slovenske učbenike in berila za gimnazije.

Berila za nižjo stopnjo gimnazij sta pripravila Johann Kleemann in Janez Bleiweis,

za višjo stopnjo gimnazij pa Fran Miklošič. Slednjemu je največ pomoči pri

zbiranju gradiva nudil Ivan Navratil.

Predstavila sem življenje in delo pomembnega jezikoslovca 19. stoletja Frana

Miklošiča, ki je prihajal iz slovenske Prlekije, vendar je večino življenja preživel

na Dunaju. Bil je ustanovitelj dunajske slavistike, stolice za primerjalno slovansko

jezikoslovje, bil je tudi rektor univerze in predsednik dunajskega društva Slovenija

ter cenzor dunajske dvorne knjižnice za slovanske, romunske in grške knjige. V

61

času pomladi narodov je bil predsednik dunajskega društva Slovenija, sooblikoval

je tudi program Zedinjene Slovenije.

Pomembne so njegove razprave o stari cerkveni slovanščini, bil je zagovornik

panonske teorije (Ciril in Metod naj bi za osnovo vzela jezik, ki se je govoril med

Slovani na Moravskem).

V svoji nalogi sem se najbolj posvetila njegovemu delovanju na šolskem področju

in izdajanju slovenskih srednješolskih učbenikov. Pomembno vlogo je imel pri

pripravi prvih in zelo potrebnih slovenskih gimnazijskih učbenikov.

Miklošič je sodeloval pri reformi šolstva leta 1848. V naslednjem letu je izšel

Osnutek organizacije gimnazij in realk v Avstriji in učni načrt za pouk slovenščine.

Pri šolskem delu je bil profesor slovenščine zelo odvisen od slovenskih beril in

učnih knjig. Na našem ozemlju takrat še vedno nismo imeli primernih slovenskih

gimnazijskih učbenikov. Miklošič se je s sodelavci lotil priprave slovenskih

gimnazijskih beril za višje razrede gimnazij.

Med letoma 1853 in 1865 so izšla njegova berila za peti, šesti, sedmi in osmi

gimnazijski razred. Berila so bila tiskana na Dunaju v drugi polovici 19. stoletja in

so veliko prispevala k uveljavljanju slovenske pisave in jezika.

Berila vsebujejo besedila, ki so prispevala k uzaveščenju večfunkcionalnosti

slovenskega jezika. Vsa berila za višje razrede ponujajo poučne sestavke o

zgodovini, fiziki in primere pisem. Vsebujejo tudi biografije pomembnih oseb in so

omejena na takratno sodobno slovstvo. Miklošičeva berila so v naših gimnazijah

uporabljali vse do izida beril Jakoba Sketa leta 1886 in 1893 ter berila Cvetnik

slovenske slovesnosti Antona Janežiča leta 1868.

Miklošičevo Slovensko berilo za osmi gimnazijalni razred (1865) sem predstavila

in analizirala z različnih vidikov. Berilo je bilo slovenski didaktični priročnik za

učitelje in poučno-moralistično berilo za dijake.

To berilo je bilo zelo pomembno, saj slovenskih beril za gimnazije pred njegovim

izidom še ni bilo; zato je pred tem pouk potekal v nemškem jeziku. Berilo za osmi

62

gimnazijski razred se od beril za nižje razrede razlikuje zlasti na vsebinski ravni in

v zgradbi. Miklošič se je v berilu skladno s smernicami tedanjega učnega načrta za

slovenščino odločil za kronološko predstavitev besedil v stari in novi slovenščini

ter tako takratnim dijakom podal literarnozgodovinski pregled, iz katerega je

razvidna razvojna pot slovenščine. V tem berilu prvič zasledimo sistematično

obdelavo literature, avtorji besedil so prvič podani v kronološkem zaporedju,

zbrana besedila pa so prvič urejena sistematično.

Predstavila sem zgradbo in vsebino Berila za osmi gimnazijski razred (1865). Na

začetku berila so v predgovoru podane uvodne kritične besede, sledita poglavji

Zgodovina in Izgledi iz sedanje slovesnosti. Obširnejšim literarnozgodovinskim

sestavkom različnih avtorjev sledi še izbor sodobnejših besedil. Pojavljajo se tako

izvirna slovenska kot tudi prevedena besedila. Ob različnofunkcijskih besedilih

tedaj še živečih avtorjev so v prvem delu upoštevana tudi starejša besedila, s

pomočjo katerih so dijaki lahko spoznavali jezikovni razvoj slovenščine, in sicer od

stare cerkvene slovanščine in Brižinskih spomenikov do avtorjev 19. stoletja. V

berilu niso zajeta samo umetnostna besedila, saj najdemo tudi življenjepise in

zgodovinska besedila.

Prikazala sem tudi razlike med prvo in drugo izdajo Slovenskega berila za osmi

gimnazijalni razred. Berilo je obakrat izšlo na Dunaju, prvič leta 1865 v Cesarsko

kraljevi zalogi šolskih bukev, drugič šele leta 1881; založnik je bil Karel Graeser.

Izdaji se razlikujeta že po fizičnem opisu. V novi izdaji je bilo dodanih 30 besedil.

Obe izdaji sta sestavljeni iz dveh delov. V prvi izdaji je prvi del naslovljen

Zgodovina in drugi Izgledi iz sedanje slovesnosti, v drugi izdaji pa Stara

slovenščina in Nova slovenščina.

Primerjala sem Miklošičevo Slovensko berilo za osmi gimnazijalni razred (1865) s

sodobnimi berili Branja 1 in 2. Ugotovila sem, da je bilo Miklošičevo berilo za

tedanji čas zelo napredno, vključenih je bilo veliko besedil, zato je lahko učitelj

naredil izbor in ga prilagodil svojim dijakom.

63

V Branjih so sklopi poimenovani po literarnih obdobjih. Miklošič se je pri pripravi

berila odločil za tematske sklope, poimenovane po stoletjih, saj takrat

literarnozgodovinska obdobja še niso bila določena.

S primerjavo sem ugotovila razlike pri izboru avtorjev in besedil, ki so umeščeni v

berila. V Miklošičevem berilu so upoštevani avtorji z različnih slovenskih pokrajin:

Mihael Andreaš je bil s Koroške, Leopold Volkmer iz vzhodne Štajerske, Števan

Küzmič s Prekmurja, Matija Vertovec s Primorske … Teh avtorjev v Branjih ni

navedenih. V sedanjih berilih najdemo npr. pridigarja Jerneja Basarja in Rogerija

Ljubljanskega ter dramatika Antona Tomaža Linharta, ki v Miklošičevo berilo niso

bili vključeni.

Besedila v omenjenih berilih se večinoma razlikujejo, nekaj besedil pa je enakih

(npr. II. Brižinski spomenik, Veršac, Vrba). Razlikujejo se tudi naslovi nekaterih

del, npr. Prešernovo pesem Apel in čevljar najdemo v Miklošičevem berilu pod

naslovom Zabavljica, Zabavljivi napisi so bili naslovljeni Seršeni.

Jezik starejših besedil je v Branjih v večji meri posodobljen, saj bi sicer bilo

razumevanje teh besedil oteženo.

Kot sem sklepala, je Slovensko berilo za osmi gimnazijalni razred (1865)

pomembno vplivalo na uveljavitev učnega predmeta slovenščine na gimnazijah na

našem ozemlju in je dijakom omogočalo tudi spoznavanje razvoja slovenskega

(knjižnega) jezika. Vsa ta besedila učencem pred tem niso bila dostopna, tudi ne

komentarji. Miklošič je bil velik strokovnjak za staro cerkveno slovanščino, zato je

vključil tudi nekaj starocerkvenoslovanskih besedil. Ta besedila je pustil

nespremenjena in neposodobljena, zato so takratni dijaki imeli boljši vpogled v

razvoj pisave in jezika. Sestavljavec Berila besedil ni popravljal, razen črkopisa, saj

je želel, da dijaki spoznajo razvoj slovenskega (knjižnega) jezika. V Branjih so vsa

besedila posodobljena, tudi Brižinski spomeniki.

Ob izidu Berila je bil boj za nove oblike že končan, zato je oblikoslovna podoba

beril že lahko bila sodobna. Berilo odraža Miklošičevo narodnostno usmeritev in

spoznanje po potrebi enotne knjižne norme.

64

Jezikovne značilnosti Berila sem iskala v predgovoru, v predstavitvah besedil in v

življenjepisih do Pohlina. Pri analizi teh besedil, ki so anonimna, sem ugotovila, da

gre ali za istega avtorja ali za poenotenje, saj sem povsod zasledila iste jezikovne

značilnosti. V Miklošičevih berilih je knjižni jezik že približan današnjemu,

razlikuje se le v posameznih jezikovnih, slogovnih in pravopisnih značilnostih.

Moje domneve, da je urednik v berilo vključil tudi besedila, ki so kot kanonska

prisotna še v današnjih gimnazijskih berilih, lahko potrdim. Še več kanonskih

besedil je zajetih v Miklošičevih berilih. Dela F. Prešerna so bila vključena tudi že

v berilih za nižje razrede gimnazij. V berilu za šesti gimnazijski razred npr. najdemo

pesem Seršeni, v berilu za peti razred pa so vključene pesmi: Nuna, Zabavljica,

Slovo od mladosti, Matiju Čopu.

Moja trditev, da obravnavano berilo še danes omogoča spoznavanje razvojnih

zakonitosti slovenskega (knjižnega) jezika, je bila pravilna. Prikazana je razvojna

pot predknjižnega in knjižnega izročila. Besedila, ki so zajeta v Berilu, so izvirna

in le taka nudijo vpogled v razvoj pisave in jezika.

Vrednost Slovenskega berila za osmi gimnazijalni razred (1865) je, da so vključena

zgodovinska besedila od stare cerkvene slovanščine do sodobnikov, vključeni so

tudi strokovni komentarji in ponekod analize.

65

6 VIRI IN LITERATURA

Darinka AMBROŽ idr., 2009: Branja 1: berilo in učbenik za 1. letnik gimnazij in

štiriletnih strokovnih šol. Ljubljana: DZS.

Darinka AMBROŽ idr., 2009: Branja 3: berilo in učbenik za 3. letnik gimnazij in

štiriletnih strokovnih šol. Ljubljana: DZS.

Darinka AMBROŽ idr., 2009: Branja 4: berilo in učbenik za 4. letnik gimnazij in

štiriletnih strokovnih šol. Ljubljana: DZS.

Ivan ANDOLJŠEK, 1960: Naš začetni bralni pouk in učbeniki zanj I. 1551–1869.

Kranj.

Ivan ANDOLJŠEK, 1978: Naš začetni bralni pouk in učbeniki zanj 1550–1869.

Ljubljana: DDU Univerzum.

Ljudmila BOKAL, 2000: Leksikografska obravnava prvega slovenskega pravopisa

(Fran Levec, 1899). Jezikoslovni zapiski 6. 15–23.

Bernarda BRAVC, 2009: Slovenski knjižni jezik v času romantike (1800–1850).

Maribor: Prva gimnazija Maribor. Dostop 28. 4. 2014 na: http://www.ukm.uni-

mb.si/UserFiles/658/File/SS_Slovenski_jezik_Bravc_Bernarda.pdf.

Jože CIPERLE, Andrej VOVKO, 1987: Šolstvo na Slovenskem skozi stoletja.

Ljubljana: Slovenski šolski muzej.

Jože CIPERLE, 1979: Gimnazije na Slovenskem v letu 1848 ter njihov razvoj do

leta 1918. Ljubljana: Slovenski šolski muzej.

Jože CIPERLE, 1988: Šolstvo na Slovenskem skozi stoletja: katalog stalne razstave.

Ljubljana: Slovenski šolski muzej.

Vinko CUDERMAN idr., 2003: Branja 2: berilo in učbenik za 2. letnik gimnazij

ter štiriletnih strokovnih šol. Ljubljana: DZS.

Janez CVIRN, 1999: Od srede 18. stoletja do 1859. Ilustrirana zgodovina

Slovencev. Ljubljana: Mladinska knjiga. 189–240.

Zdenko ČEPIČ, 1979: Zgodovina Slovencev. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Aleš GABRIČ, 2009: Šolanje in znanje na Slovenskem v izzivu 20. stoletja.

Ljubljana: Pedagoški inštitut. Dostop 20. 8. 2013 na: http://www.pei.si/User

66

FilesUpload/file/zalozba/ZnanstvenaPorocila/11_09_solanje_in_znanje_na_slove

nskem_v_izzivu20.stoletja%281%29.pdf.

Stane GRANDA, 2008: Mala zgodovina Slovenije. Celje: Društvo Mohorjeva

družba.

Igor GRDINA, 1999: Razvoj slovenske identitete od 1859 do 1918. Ilustrirana

zgodovina Slovencev. Ur. M. Vidic. Ljubljana: Mladinska knjiga. 241–306.

A. GSPAN, L. LEGIŠA, M. MATIČETOV idr., 1956: Zgodovina slovenskega

slovstva. Ljubljana: Slovenska matica.

Stanislav HAFNER, 1991: Fran Miklošič v življenju in delu. Miklošičev zbornik.

Ur. V. Vrbnjak. Maribor: Kulturni forum. 9–44.

Tatjana HOJAN, 1991: Miklošič in slovenska gimnazijska berila. Miklošičev

zbornik. Ur. V. Vrbnjak. Maribor: Kulturni forum. 223–231.

Franc JAKOPIN, 1991: Miklošičev pomen v zgodovini slavistike. Jezik in slovstvo

36/7–8. 181–186. Dostop 19. 3. 2014 na: http://www.dlib.si/details/URN:

NBN:SI:DOC-54ASH26U.

Marko JESENŠEK, 2005: Slovenska jezikovna politika nekoč in danes.

Sprememba slovenskega jezika skozi čas in prostor. Maribor: Slavistično društvo

Maribor. Zora 33. 192–206.

Jože KASTELIC, 2000: Umreti ni mogla stara Sibila. Ljubljana: Modrijan.

Rudolf KOLARIČ, 1933–1952: Miklošič, Franc. Slovenski biografski leksikon (2.

zvezek). Ljubljana. 118–122. Dostop 17. 3. 2014 na: http://ezb.ijs.si/fedora/get/

sbl:1689/VIEW/.

Josip MAL, 1928: Zgodovina slovenskega naroda. Celje: Družba Sv. Mohorja.

Vasilij MELIK, 2002: Slovenci 1848–1918: razprave in članki. Maribor: Litera.

Franc MIKLOŠIČ, 1865: Slovensko Berilo za osmi gimnazijalni razred. Dostop 24.

6. 2014 na: http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-D8SHE5UV.

Franc MIKLOŠIČ, 1881: Slovensko Berilo za osmi gimnazijski razred. Druga,

nekoliko predelana izdaja. Dostop 24. 6. 2014 na http://www.dlib.si/?URN=URN:

NBN:SI:DOC-BQX-IM7 ZM.

Stane OKOLIŠ, 1999: Zgodovina šolstva na Slovenskem. Ljubljana: Slovenski

šolski muzej.

67

Irena OREL, 2004a: Franc Miklošič – raziskovalec slovenske jezikovne preteklosti.

Besedoslovje v delih Frana Miklošiča. Maribor: Slavistično društvo. Zora 31. 41–

64.

– –, 2004b: Miklošičev prispevek k družbeni funkcijskosti Slovenščine z

besedilnovrstnega in jezikovnega vidika. Simpozij Obdobja 32. 227–281. Dostop

12. 5. 2014 na: http://www.centerslo.net/files/file/simpozij/simp3/zbornik/Orel.

pdf.

Božena OROŽEN, 1959: Slovenščina na srednji šoli po letu 1848. Jezik in slovstvo

4/7. 216–221.

Božena OROŽEN, 1986: Slovanski svet v naših najstarejših gimnazijskih berilih.

Jezik in slovstvo 32/ 2–3. 77–80.

Martina OROŽEN, 1996: Slovenski knjižni jezik in zaton pokrajinskih različic v

prvi polovici 19. stoletja. Oblikovanje enotnega slovenskega knjižnega jezika v 19.

stoletju. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.

121–131.

Martina OROŽEN, 2004: Miklošičeva opredelitev slovnične zgradbe slovenskega

jezika v primerjalnoslovanskih okvirih. Besedoslovje v delih Frana Miklošiča.

Maribor: Slavistično društvo. Zora 31. 9–25.

Martina OROŽEN, 2013: 200-letnica rojstva Frana Miklošiča. Veleum 19. stoletja.

Pogledi 4. 23–24. Dostop 14. 5. 2014 na: http://www.pogledi.si/ljudje/ veleum-19-

stoletja.

Božo OTOREPEC, 1991: Viteška diploma Frana Miklošiča. Miklošičev zbornik.

Ur. V. Vrbnjak. Maribor: Kulturni forum. 133–136.

Olga OPLOTNIKOVA, 2013: Fran Miklošič in normiranje slovenskega knjižnega

jezika. Simpozij Obdobja 32. 307–311.

Jože POGAČNIK, 1969: Zgodovina slovenskega slovstva 2, 3, 4. Maribor: Založba

Obzorja.

Miran PUCONJA, 2013: Franc Miklošič – človek in znanstvenik. Miklošičeva

monografija: ob dvestoletnici rojstva Franca Miklošiča. Ur. M. Jesenšek.

Ljutomer: Gimnazija Franca Miklošiča. 13–31.

Benjamin RAJH, 1991: Slovenski knjižni jezik in Fran Miklošič. Miklošičev

zbornik. Ur. V. Vrbnjak. Maribor. 213–222.

68

Vlado SCHMIDT, 1970: Osnovna šola in osnovnošolska zakonodaja pred sto leti.

Osnovna šola na Slovenskem 1869–1969. Ljubljana.

Vlado SCHMIDT, 1988a: Zgodovina šolstva in pedagogoke na Slovenskem II.

Ljubljana: Delavska enotnost.

– –, 1988b: Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem III. Ljubljana:

Delavska enotnost.

Slovar slovenskega knjižnega jezika. Spletna izdaja. Ljubljana. ZRC SAZU, 2000.

Dostop 10. 6. 2014 na: http://bos.zrc-sazu.si/sskj.html.

Marko STABEJ, 2010: V družbi z jezikom. Ljubljana: Trojina, zavod za uporabno

slovenistiko.

Katja STURM-SCHNABL, 2004: Aktualnost Miklošičevega dela in misli.

Jezikoslovni zapiski 10/2. 19–46.

Luka SVETEC, 1850: Nove oblike. Slovenija 3/2–3. 8, 12, 16.

Natalija ULČNIK, 2013: Vodo zajema s sitom, kdor hoče učen biti brez knjig –

paremiološko gradivo v Miklošičevih gimnazijskih berilih. Miklošičeva

monografija: ob dvestoletnici rojstva Franca Miklošiča. Ur. M. Jesenšek.

Ljutomer: Gimnazija Franca Miklošiča. 313–331.

Peter VODOPIVEC, 2007: Kulturno-duhovne razmere na Slovenskem v 19.

Stoletju. Bogoslovni vestnik 67. 9–17.

Andrej VOVKO, 2006: Slovenska šola skozi zgodovino. Slovensko šolstvo:

monografija. Ur. B. Založnik. Nova Gorica: EDUCA.

SPLETNI VIRI

• http://www.ssolski-muzej.si/slo/exhibits.php?item=146, dostopno 22. 7. 2014

• Učni načrt, dostopno 6. 8. 2014

http://portal.mss.edus.si/msswww/programi2010/programi/media/pdf/un_gim

nazija/un_slovenscina_gimn.pdf

• Pomurski muzej, dostopno 21. 5. 2014

http://www.pomurski-muzej.si/izobrazevanje/gradivapomurja/gradivo/pomen-

sedmih-knjig-miklosa-kuzmica

1

7 PRILOGA

2

3

4

5