sreča – uspeh, zavedanje ali smisel
TRANSCRIPT
DOBA FAKULTETA
ZA UPORABNE POSLOVNE IN DRUŽBENE ŠTUDIJE
MARIBOR
MAGISTRSKA NALOGA
Vesna Leme
Maribor, 2015
1
DOBA FAKULTETA
ZA UPORABNE POSLOVNE IN DRUŽBENE ŠTUDIJE
MARIBOR
SREČA –
USPEH, ZAVEDANJE ALI SMISEL
(magistrsko delo)
Program Organiziranje in menedžment socialnih dejavnosti
Vesna Leme
Maribor, 2015
Mentorica: dr. Valentina Prevolnik Rupel
So-mentor: dr. Mihael Černetič
Lektorica: Margit Berlič Ferlinc, prof. slov. in angl.
Prevod v tuji jezik: Vesna Leme
2
Izjava o avtorstvu
Spodaj podpisana Vesna Leme izjavljam, da sem avtorica magistrske naloge z naslovom
SREČA – USPEH, ZAVEDANJE ALI SMISEL
in da sem za potrebe arhiviranja oddala elektronsko verzijo zaključnega dela v Knjižnico DOBA
Fakultete. Magistrsko nalogo sem izdela sama ob pomoči mentorja. V skladu s 1. odstavkom 21.
člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 16/2007) dovoljujem, da je zgoraj
navedeno zaključno delo javno dostopno.
Podpisana izjavljam, da dovoljujem objavo osebnih podatkov, vezanih na zaključek študija (ime,
priimek, leto in kraj rojstva, datum diplomiranja, naslov magistrske naloge) na spletnih straneh in
v publikacijah DOBA Fakultete.
13. 2. 2015 Vesna Leme
3
Kazalo
POVZETEK ................................................................................................................................... 7
ABSTRACT ................................................................................................................................... 8
1 UVOD ........................................................................................................................................... 9
1.1 Raziskovalno področje, namen, cilji in trditve naloge ........................................................... 9
1.2 Pregled po poglavjih ............................................................................................................... 9
2 TEORIJA ................................................................................................................................... 11
2.1 Teoretična utemeljitev .......................................................................................................... 11
2.2 Modeli razvoja in rasti osebnosti .......................................................................................... 13
2.3 Sreča ..................................................................................................................................... 13
3 METODA ................................................................................................................................... 14
3.1 Vprašalnik in udeleženci raziskave ...................................................................................... 14
3.2 Tematski sklopi vprašanj in značilnosti odgovorov ............................................................. 15
4 REZULTATI ............................................................................................................................ 17
4.1 Kvantitativna metoda in koeficient korelacije ..................................................................... 17
4.2 Izračun koeficienta korelacije ............................................................................................... 17
4.3 Značilnosti udeležencev raziskave ....................................................................................... 19
4.3.1 Izvajanje tehnik osrečevanja ........................................................................................... 19
4.3.2 Optimističen ali pesimističen način življenja ................................................................. 20
4.3.3 Prostovoljstvo ................................................................................................................. 20
4.3.4 Izobrazba......................................................................................................................... 20
4.3.5 Razlike med spoloma ...................................................................................................... 20
4.3.6 Kaj je pomembnejše od sreče ......................................................................................... 20
4.3.7 Kaj bi še povečalo občutenje sreče ................................................................................. 21
5 SREČA KOT USPEH ............................................................................................................... 22
5.1 Koncept jaza – kdo sem? ...................................................................................................... 22
5.2 Razlika med zadovoljstvom in užitkom ............................................................................... 22
5.3 Cilji in načeli napredovanja in adaptacije ............................................................................ 23
5.4 Koherentnost ciljev .............................................................................................................. 24
5.4.1 Cilji glede na vsebino .................................................................................................... 25
5.4.2 Cilji glede na orientacijo ................................................................................................ 25
5.4.3 Cilji glede na strukturo .................................................................................................. 26
5.5 Cilji in pro-aktivnost ............................................................................................................ 26
5.6 Biti v toku ............................................................................................................................. 26
5.7 Odprtost za sprejemanje ...................................................................................................... 27
5.8 Uspeh kot del Modela sreče ................................................................................................. 27
6 SREČA KOT ZAVEDANJE ................................................................................................... 28
6.1 Koncept jaza – kdo sem? ...................................................................................................... 28
6.2 Zavedati se sedanjega trenutka ............................................................................................. 28
6.2.1 Kvalitete in pozitivni vplivi čuječnosti ......................................................................... 29
6.3 Notranji mir .......................................................................................................................... 30
6.4 Kvalitete sreče ...................................................................................................................... 30
6.4.1 Ljubezen ......................................................................................................................... 30
6.4.2 Hvaležnost ..................................................................................................................... 31
6.4.3 Odpuščanje ..................................................................................................................... 31
6.5 Povezava krepi zavedanje ..................................................................................................... 33
6.6 Biti v toku ............................................................................................................................. 34
4
6.7 Simptomi in bolezni .............................................................................................................. 35
6.8 Zavedanje kot del Modela sreče ........................................................................................... 35
7 SREČA KOT VITALNA ANGAŽIRANOST .............................................................................. 36
7.1 Vitalna angažiranost ............................................................................................................. 36
7.1.1 Tok: subjektivna izkušnja popolne predanosti delovanju ............................................... 37
7.1.1.1 Motivacija ................................................................................................................. 37
7.1.2 Pomen ............................................................................................................................ 38
7.2 Vitalna angažiranost kot del Modela sreče ........................................................................... 39
8 SREČA KOT OBJEKTIVNA VREDNOST ................................................................................ 41
8.1 Objektivna vrednost .............................................................................................................. 41
8.2 Objektivna vrednost kot del Modela sreče ........................................................................... 42
9 SREČA KOT SMISEL ŽIVLJENJA ...................................................................................... 43
9.1 Koncept jaza – kdo sem? ...................................................................................................... 43
9.2 Duhovnost ............................................................................................................................. 43
9.2.1 Vrline in kreposti, ki omogočajo duhovnost ................................................................. 44
9.3 Iskanje smisla v življenju...................................................................................................... 45
9.4 Ravnovesje med materialnostjo in duhovnostjo .................................................................. 46
9.5 Stiska kot smisel življenja ................................................................................................... 47
9.6 Smisel in sreča ..................................................................................................................... 48
10 ČUSTVA .................................................................................................................................. 50
10.1 Čustva in misli ................................................................................................................... 50
10.2 Ranljivost in pogum ............................................................................................................ 51
10.3 Avtonomnost, čustva in sreča ............................................................................................. 52
10.4 Čustva in pogled v sebe ...................................................................................................... 52
10.5 Čustvena središča v telesu .................................................................................................. 53
11 MIŠLJENJE IN SREČA ........................................................................................................ 55
11.1 Osmišljanje ......................................................................................................................... 56
11.2 Kritika ................................................................................................................................. 56
11.3 Ali lahko pesimist postane optimist .................................................................................... 57
12 TEHNIKE OSREČEVANJA ................................................................................................ 58
12.1 Meditacija ........................................................................................................................... 58
12.2 Sinhrono dihanje ................................................................................................................. 59
12.3 Joga ..................................................................................................................................... 59
12.4 Vizualizacija ....................................................................................................................... 60
12.5 Čuječnost ............................................................................................................................ 60
12.6 Afirmacije ........................................................................................................................... 61
12.7 Ustvarjanje .......................................................................................................................... 62
13 RAZPRAVA IN PRIMERJAVA MODELOV SREČE IN RAZVOJA ............................. 63
13.1 Model sreče v primerjavi z drugimi modeli ....................................................................... 64
13.1.1 Model trajnostne sreče ............................................................................................... 64
13.1.2 Model salutogeneze .................................................................................................... 65
13.1.3 Grow model ............................................................................................................... 65
13.1.4 So-aktivni model ......................................................................................................... 66
13.1.5 Model sreče ................................................................................................................ 66
14 MODEL SREČE V SVETOVALNEM PROCESU ............................................................ 67
14.1 Model sreče kot vodilo pri načrtovanju svetovalnih procesov ........................................... 67
14.1.1 Coaching ..................................................................................................................... 67
5
14.1.2 Primerjava coachinga z drugimi svetovalnimi in izobraževalnimi procesi .............. 68
14.2 Primer evaluacije klienta, katero lahko izvede coach ali klient sam ................................ 68
15 MISLI ZA ZAKLJUČEK IN PREDLOGI ZA PRIHODNOST ............................................ 70
16 REFERENCE .......................................................................................................................... 71
17 PRILOGE ............................................................................................................................... 74
6
Kazalo tabel, slik in prilog
TABELE
Tabela 1: Povprečja spremenljivk in koeficienti korelacije ........................................................... 18
Tabela 2: Značilnosti udeležencev raziskave ................................................................................ 21
Tabela 3: Kreposti in vrline .......................................................................................................... 44
SLIKE
Slika 1: Uspeh kot del Modela sreče .............................................................................................. 27
Slika 2: Zavedanje kot del Modela sreče ....................................................................................... 35
Slika 3: Vitalna angažiranost kot del Modela sreče ....................................................................... 40
Slika 4: Objektivna vrednost kot del Modela sreče ........................................................................ 42
Slika 5: Model sreče ....................................................................................................................... 49
Slika 6: Primer evaluacije odgovorov na vprašalnik v okviru Modela sreče ................................. 69
PRILOGE
Priloga 1: Vprašalnik ..................................................................................................................... 74
7
POVZETEK
Naloga se je osredotočila na raziskovanje dojemanja občutenja sreče na podlagi
posameznikovega subjektivnega vrednotenja občutenja sreče in spremenljivk, ki so v povezavi s
srečo. Spremenljivke, ki jih je naloga raziskala, so kakovost medosebnih odnosov, cilji in pro-
aktivno delovanje, občutenje, da življenje ima smisel, doživljanje pozitivnih čustev, način
mišljenja, izkušnja toka oziroma vitalna angažiranost, kvaliteta zdravja in doživljanje negativnih
čustev. Raziskava je vključila različno spolno, starostno in izobrazbeno strukturo posameznikov,
brezposelne in prostovoljce.
V empirični raziskavi sem na vzorcu splošne populacije poskušala ugotoviti, kako posamezniki
dojemajo srečo in katere spremenljivke so s srečo najbolj povezane. Uporabila sem anketni
vprašalnik z 32 vprašanji in trditvami za 20 udeležencev raziskave. Moč povezave med
spremenljivkami je prikazana s koeficienti korelacije.
Postavljene hipoteze so bile Sreča je smisel našega življenja, Sreče posameznika ni v povezavi z
njegovim načinom razmišljanja – optimist/pesimist, Občutenje sreče je v povezavi s pro-
aktivnostjo posameznika in Občutenje sreče lahko povečamo s tehnikami osrečevanja.
Ugotovitve potrjujejo, da je sreča smisel življenja, ki je obogateno z ravnovesjem med
materialnim in duhovnim življenjem, da človek sam vpliva na intenzivnost svoje sreče, ko si
zastavlja koherentne cilje in je pri napredovanju k ciljem pro-aktiven, da je pomemben občutek,
da ima delovanje človeka pomen tako za osebo samo kot za širšo družbo, da tehnike osrečevanja
predvsem krepijo samozavedanje, kar pa obogati občutenje sreče. Iz rezultatov raziskave je
možno sklepati, da so mišljenje oziroma miselni vzorci v povezavi z občutenjem sreče
posameznika in zato lahko s spreminjanjem misli človek spremeni tudi svoje izkušnje v
sedanjosti in svojo prihodnost.
Ustvarjen je bil Model sreče, ki je lahko vodilo svetovalcem, coachem, terapevtom, učiteljem pri
njihovem delu z ljudmi, saj ponuja širok vpogled v dejavnike, ki so v povezavi s človekovim
zavedanjem, zdravjem, kariero, uspehom, medosebnimi odnosi, saj je ustvarjen na predpostavki,
da so to komponente sreče, ki skupaj s svojimi deli dokazujejo, da je sreča smisel življenja, ki
temelji na pro-aktivnem, harmoničnem, sinergičnem delovanju posameznika, ki ima pomen tudi
za širšo družbo, ter njegovem zavedanju svojega bistva, sedanjega trenutka, čuječnosti in
duhovnosti.
Ključne besede: sreča, uspeh, zavedanje, vitalna angažiranost, smisel, kakovost življenja.
JEL: Z Other special topics
8
ABSTRACT
The main focus of the dissertation is people’s perception of happiness which is based on their
subjective evaluation, considering several factors which are connected to the experience of
happiness. The factors researched in the dissertation encompass the quality of interpersonal
relations, people’s goals and proactive functioning, sense of meaning and purpose, experience of
positive emotions, ways of thinking, experience of flow or vital engagement, health quality and
experience of negative emotions. The data obtained include information regarding the
respondents’ gender, age, education, and their involvement in volunteering activities. This
information proves that the research included the population of both genders, belonging to
different generations, and of various levels of education. The need to include persons who
participate in volunteering and those who are unemployed was also fulfilled.
In the research, I have tried to find out which factors are in deepest connection to the experience
of happiness. A survey has been conducted in the group of general population. The
questionnaires consisting of 32 questions and statements have been completed by 20 participants.
The strength between the factors is presented with correlation coefficients.
Initial theses were: Happiness is the purpose and meaning of our life, The feeling of happiness is
not linked to one's way of thinking – optimistic/pessimistic, Happiness depends on the pro-active
functioning of an individual, and The feeling of happiness can be increased by the happiness
techniques.
The findings support the idea that happiness is meaning and purpose of our lives, which are
enriched by material and spiritual activities, that people can influence their happiness by setting
coherent goals and being pro-active in the following and accomplishing these goals, that the
activities have a meaning for a person himself as well as for wider communities; that happiness
techniques strengthen people's awareness, and as a consequence the feeling of happiness
increases. The results point to the conclusion that thinking patterns have influence on our
happiness and by changing our thoughts, we can change our present experiences and our future.
The Happiness Model has been created. It can be applied as a tool in processes led by
consultants, coaches, therapists, teachers who work with people, as it provides wide insights into
the factors, which have impacts on people’s awareness, health, carrier, success, interpersonal
relations. The Happiness Model takes into consideration that happiness is our main life purpose
and contributes to the meaning of life which is based on pro-active, harmonious, synergetic
activities, which are meaningful for wider communities and awareness of one's inner wisdom,
mindfulness and spirituality.
Keywords: happiness, success, awareness, vital engagement, life meaning, life quality.
JEL: Z Other special topics
9
1 UVOD
1.1 Raziskovalno področje, namen, cilji in trditve naloge
Namen naloge je ugotoviti, kako ljudje dojemamo srečo – ali kot uspeh in zadovoljstvo ali kot
stanje zavedanja ali kot smisel življenja. Raziskovalno področje je dojemanje občutenja sreče
posameznika. Izhajam iz dejstva, da je občutenje sreče povezano s spremenljivkami, kot so
medosebni odnosi, cilji in pro-aktivno delovanje, kamor uvrščamo tudi vitalno angažiranost,
občutenje, da življenje ima smisel, doživljanje pozitivnih čustev, način mišljenja, izkušnja toka
oziroma vitalna angažiranost, kvaliteta zdravja in doživljanje negativnih čustev, ter duhovna
povezanost in povezava s širšim okoljem. Prepletajo se socialni, demografski, ekonomski,
predvsem pa osebnostno psihološki dejavniki, ki so povezani z občutenjem sreče posameznikov.
Delno upoštevam obstoječe modele sreče in osebnega razvoja ter ugotovitve teorij sreče ter
ustvarjam nov Model sreče, ki temelji na ugotovitvah raziskave in uporabi usvojenega znanja.
Naloga je osredotočena na raziskovanje subjektivnega doživljanja sreče in subjektivnega
ocenjevanja oziroma vrednotenja spremenljivk, ki so z občutenjem sreče bolj ali manj povezane.
Tudi na portalu SURS-a (2014) lahko preberemo »Kot merilo blaginje postaja vse pomembnejše
tudi občutje ljudi, njihovo dojemanje sveta, okolice, v kateri živijo, in družbenega razvoja. Zato
je eno ključnih vprašanj tudi to, kako objektivne informacije v čim večji meri dopolniti tudi s
subjektivnim spremljanjem kakovosti življenja in kako jih v večji meri vključiti v spremljanje in
preučevanje blaginje«. Ko je težišče odgovornosti za občutenje sreče na ravni posameznika,
posameznik prevzame odgovornost za svoj razvoj, samouresničevanje, presojo in uporabo
priložnosti, ki jih na življenjski poti srečuje.
Cilji naloge so:
- predstaviti posameznikova različna dojemanja sreče – uspeh, zavedanje, smisel;
- opredeliti subjektivne vrednosti spremenljivk, ki so v povezavi z občutenjem sreče
posameznika;
- opredeliti tehnike, ki povečujejo sprostitev in občutenje sreče posameznika;
- oblikovati Model sreče.
Trditve, ki jih naloga poskuša raziskati, so:
- T1: Sreča je smisel našega življenja.
- T2: Sreča posameznika ni v povezavi z njegovim načinom razmišljanja –
optimist/pesimist.
- T3: Občutenje sreče je v povezavi s pro-aktivnostjo posameznika.
- T4: Občutenje sreče lahko povečamo s tehnikami osrečevanja.
1.2 Pregled po poglavjih
V poglavju Uvod označim namen in cilje naloge ter opredelim spremenljivke, ki so v povezavi z
občutenjem sreče posameznikov in jih v nalogi raziskujem. V poglavju Teorija zabeležim
bistvena teoretična izhodišča, omenim pomembne avtorje, na katere se v nalogi osredotočam in
njihove najbolj pomembne vsebine. Na kratko predstavim nekaj modelov sreče in osebnega
razvoja ter opredelim definicijo sreče, kot jo obravnavam v tej nalogi. V poglavju Metoda
predstavim glavna vprašanja raziskave in njihove tematske sklope ter na kratko že analiziram
10
odgovore udeležencev, ki dobijo širšo razlago v naslednjem poglavju Rezultati. Tu izračunam
koeficiente korelacije, ki pokažejo moč povezav med spremenljivkami.
Peto, šesto, sedmo in osmo poglavje zajemajo vsebinsko predstavitev dojemanj sreče – sreča kot
uspeh, sreča kot zavedanje, sreča kot vitalna angažiranost in sreča kot objektivna vrednost. Pri
uspehu se osredotočam predvsem na pravilno zastavljanje koherentnih ciljev, pro-aktivnost pri
njihovem izpolnjevanju ter pomembnost navdušenja in toka med izvajanjem dejavnosti in nalog.
Pri zavedanju me najbolj zanima, kako človek doseže notranji mir, povezanost s svojim bistvom,
zavedanje sedanjega trenutka, nenavezanost na cilje. Izpostavim pomen kvalitet sreče, kot so
ljubezen, hvaležnost, oproščanje ter povezanost človeka z drugimi in z naravo. Pri vitalni
angažiranosti predstavim povezavo med tokom, motivacijo in pomenom, ki so sestavni deli
posameznikovega delovanja z navdušenjem in zanosom. Objektivna vrednost pa doda še širši
pomen, in sicer pomen, ki ga ima delovanje posameznika za širšo družbo.
V devetem poglavju predstavim srečo kot smisel življenja. Kvalitete sreče razširim z razvojem
vrlin in kreposti, ki vodijo do duhovnosti. Osredotočim se na razliko med materialnim in
duhovnim. Teorijo podkrepim s svojim razmišljanjem in sklepanjem na temeljih literature in
izsledkov raziskave. Združim posamezne komponente (uspeh, zavedanje, vitalna angažiranost,
objektivna vrednost), ki so bile predstavljene v prejšnjih poglavjih in njihove sestavne dele v
Model sreče, ki je predstavljen s Sliko 5.
Poglavji deset in enajst se osredotočata na čustva in misli in njuno medsebojno sodelovanje in
povezovanje ter vplivanje na vedenje ljudi in njihovo občutenje sreče in smisla v življenju.
Sprašujem se, ali smo pri čustvovanju avtonomni, ali misli lahko spremenimo in kako nam lahko
poznavanje in negovanje čustvenih centrov v telesu koristi.
Dvanajsto poglavje Tehnike osrečevanja opisuje tehnike osrečevanja, njihove dobre lastnosti in
koristi za človeka pri poglabljanje njegovega zavedanja in povezovanje z virom sreče. Naštete
tehnike so: meditacije, dihalne vaje, joga, vizualizacije, čuječnost, afirmacije in ustvarjanje.
Sledi razprava in primerjava modelov: Model trajnostne sreče, Model salutogenete, Grow model,
So-aktivni model z Modelom sreče. Štirinajsto poglavje predstavi vrednost Modela sreče v
procesu coachinga in to podpre s primerom evaluacije odgovorov enega od udeležencev
raziskave. Petnajsto poglavje ponudi primerjavo s hipotezami, misli za zaključek in predloge za
prihodnost.
11
2 TEORIJA
2.1 Teoretična utemeljitev
Od antike do danes ljudje poskušamo ugotoviti, kaj sreča je in kaj nas naredi srečnejše in bolj
zadovoljne z življenjem. Na portalu The Pursuit of Happiness: Bringing the Science of Happiness
to Life lahko med drugim preberemo tudi, kako so srečo opisovali Buda, Aristotel, Epikur in
Wiliam James (The Pursuit of Happiness, 2014). Buda je trdil, da ima sreča korenine v
razumevanju trpljenja. Sreča je doseganje stanja uma, v katerem se ločimo od strasti, potreb in
želja. Budizem je tudi zibelka meditativne čuječnosti. Aristotel opisuje srečo kot ultimativni
smisel življenja, ki je cilj že sama po sebi. Sreča je pod vplivom razvoja in nege vrlin. Epicurus
meni, da je pogoj za doseganje sreče prijateljstvo. Sreča je cilj in vse druge želje so le orodje za
dosego tega cilja. Wiliam James pravi, da je sreča dosegljiva, ko se usmerimo k višjemu namenu,
čeprav v danem trenutku, še ne moremo dokazati, da ta višji namen obstaja. Sreča je odvisna od
naših odločitev in nima povezave z biološkimi in družbenimi okoliščinami. Človek lahko usmerja
tok svoje zavesti in z lastno voljo spremeni psihološko stanje. Sreča je posledica našega
aktivnega delovanja v življenju. Sreča ni odvisna od pesimizma in optimizma, ampak od
transformacije, ki največkrat nastane prav po žalostnih dogodkih, izgubah ipd.
Martin Seligman (2011) trdi, da so najsrečnejši tisti ljudje, ki so odkrili svoje vrline in kreposti.
Opisuje šest kreposti: modrost in znanje, pogum, ljubezen in človekoljubnost, pravičnost,
zmernost in duhovnost, vse pa vključujejo vrline, katere lahko razvijamo. Potrpežljivost je vrlina,
ki jo razvijamo do mere, da postane zmernost, ki je krepost. Zagovarja pozitivna čustva o
preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, saj razvoj pozitivnih lastnosti in čustev ustvari temelje za
srečo. Tehnike osrečevanja so tehnike za upravljanje s stresom in drugimi negativnimi čustvi.
Robert Emmons (1999) poudarja pomen sistema ciljev za doseganje sreče. Ljudje izbiramo cilje,
katere želimo doseči v življenju. Pomembno pa je, da so kratkoročni cilji usklajeni z
dolgoročnimi cilji, da obstaja med cilji koherenca in da smo usmerjeni v doseganje in ne v
izogibanje. Mihaly Csikszentmihalyijeva (1990) glavna teza je, da sreča ni statično stanje, ampak
da srečo lahko razvijemo, ko se učimo biti v toku. V stanju toka samo določamo vsebino naše
zavesti in si ne dovolimo biti kontrolirani s strani zunanjih vplivov. Ključ do sreče je v
investiranju naše psihične energije. Če smo usmerjeni k doseganju cilja, katerega smo sami
izbrali, naša energija 'teče' v tej smeri in ustvarja harmonijo v naši zavesti. V stanju toka so ljudje
tako potopljeni v dejavnost, katero opravljajo, in jih tako prevzame, da jo bodo vztrajali že zaradi
dejavnosti same. Obstajajo ljudje, ki so tok razvili do te mere, da lahko vsako grožnjo spremenijo
v izziv, v katerem uživajo in tako zadržijo notranji mir kot stalno stanje uma. Sonja Lyubomirsky
(1999, 2008) pravi, da ima sreča mnogo produktov, kot so večji prihodki, produktivnost, večja
kvaliteta dela, večje družbeno omrežje, boljše zakonsko življenje, več prijateljev, večja družbena
podpora, več aktivnosti, več energije, več toka in boljše fizično zdravje, manj stresa ter boljši
imunski sistem. Model trajnostne sreče, ki ga je ustvarila skupaj s Sheldon in Schkade (2005),
nakazuje, da je občutenje sreče odvisno od treh dejavnikov, in sicer izhodiščne točke, katero
določajo geni (50 %), življenjskih okoliščin (10 %) in hotenih dejavnosti, torej tistih dejavnosti,
katere si človek izbere sam (40 %). Najbolj obetajoč dejavnik, ki lahko vpliva na osrečevanje, je
torej izbira hotenih dejavnosti.
Robert Holden (2009) loči tri vrste sreče: sreča kot užitek, sreča kot zadovoljstvo in sreča kot
radost. Za njega obstaja le ena prava sreča, in sicer sreča kot radost in veselje, ki je vedno v nas.
12
Ta sreča je brezpogojna sreča. Veselje, radost je duša sreče. Čutimo jo v telesu kot užitek, čutimo
jo v umu kot zadovoljstvo, vendar je mnogo več kot stanje uma ali čustvenega doživetja. Radost
ne pride in gre. Kar pride in gre, je naše zavedanje o veselju. Veselje je vedno v nas in okoli nas.
Prisotnost veselja občutimo takrat, ko se nehamo pehati za užitki in poskušati zadovoljiti naš ego.
Veselje ne potrebuje vzroka. Seveda lahko ugodne okoliščine, dobre stvari in srečno stanje uma
omogočijo, da smo bolj dojemljivi za srečo, vendar radost obstaja v nas, tudi ko se je ne
zavedamo. V tem primeru sreča ne potrebuje vzroka in nas preseneti v najbolj običajnih
trenutkih.
Z drugimi besedami to pomeni, da sreča privleče v naše življenje uspeh, kariero in odnose.
Barbara Fredrickson, raziskovalka pozitivnih čustev, o kateri lahko preberemo na portalu
Positivity (2014), pravi, da ima sreča aktivno sestavino, ki omogoča bolj ustvarjalno in polno
življenje in uspeh na vseh področjih – fizičnem, intelektualnem, družbenem in duhovnem.
Znanstveniki ugotavljajo, da sreča izboljšuje tudi življenje celotne skupnosti. Omenjajo predvsem
'moralnost sreče', ki inspirira ljudi, ki so srečni, da pomagajo drugim. Ko se dobro počutimo,
dobro delamo.
Sreča je naše resnično bistvo, je to, kar smo, ko se popolnoma sprejmemo in se nehamo
obremenjevati s tem, kaj naj bi bilo. Sreča ni stanje uma, je naša prava narava. Naš um pa lahko
doživljanje sreče poveča ali omeji. Srečo omejuje človekova percepcija, prepričanje in notranji
dialog. Zato nam lahko novo prepričanje, nova percepcija odpre popolnoma nov svet mnogih
priložnosti. Ko spremenimo mišljenje, se spremeni kemija v naših možganih, kar sproži drugačno
doživljanje sveta in poveča srečo, mir in blaginjo.
Sreča je duhovna pot, je pot do nepogojnega bistva, do samorealizacije. Trpljenje se začne, ko
pozabimo na naravo brezpogojnega bistva. Če ne vemo, kdo smo, tudi ne vemo, kaj je dobro za
nas. Prepogosto se identificiramo s telesom, kariero, odnosi in osebnimi dramami in pozabimo na
šepet duše o našem resničnem bistvu. Duhovni nivo sreče se razlikuje od fizičnega, čustvenega in
umskega, ker ga ni potrebno nikoli 'popravljati'. Cilj torej ni hraniti duha, ampak omogočiti duhu,
da hrani nas. Lucija Mulej (2008) pravi, da je vsem dana možnost osredotočenja na dobro v
vrtincu negativnosti. Erchart Tolle (2004, 2005) poveličuje moč sedanjega trenutka, moč
zavedanja, moč zavesti, ni preteklosti, ni prihodnosti, je samo sedanji trenutek.
Kulturne razlike so in bodo vedno prisotne. V individualističnih kulturah je fokus na
posameznikih, njihovih sposobnostih in dosežkih ter tekmovalnosti. Pomembni sta osebna
svoboda in avtonomnost. V kolektivističnih kulturah je pomembnejša pripadnost večjim
skupinam, sodelovanje ter harmonični in sinergični odnosi. A lahko rečem, da se vzhodna in
zahodna filozofija dopolnjujeta. Obe filozofiji spodbujata razvoj vrlin in kreposti, kar ljudem
omogoči srečno in kvalitetno življenje. Če zahod ceni upanje, vzhod pa sočutje in harmonijo, obe
filozofiji gradita na kvalitetah ljubezni, hvaležnosti in oproščanja, zaupanju v notranjo modrost in
pogum, sprejemanju ranljivosti, iskanju svetega. Vse to krepi optimizem v človekovem
dojemanju sveta in njegovo vero v dobro.
Razvoj kvalitet sreče je ključnega pomena pri večanju občutenja sreče. Med kvalitete sreče
uvrščam hvaležnost, nudenje pomoči, oproščanje, zaupanje in tveganje. V življenju je pomembno
slediti notranji modrosti, biti pogumen, a ne prikrivati svoje ranljivosti. Tehnike osrečevanja nas
povežejo s svojim notranjim bistvom. Vizualizacije, meditacije, čuječnost, afirmacije in druge
13
tehnike nam omogočijo očistiti um in čustva, povečati zavedanje sebe in sedanjega trenutka, ter
videti možnosti za razvoj najboljšega jaza, ki nam je omogočen.
2.2 Modeli razvoja in rasti osebnosti
Model trajnostne sreče (Lyubomirsky et al., 2005), ki vključuje izhodiščno raven, življenjske
okoliščine in hotene dejavnosti, ugotavlja, da 10 % naše sreče določajo življenjske okoliščine, 50
% je genetsko določeno in 40 % našega občutenja sreče je odvisnega od naših aktivnosti. Lahko
rečemo, da na vsaj 50 % sreče lahko vplivamo sami in pri tem nam predstavljeni Model sreče
lahko zelo pomaga.
Salutogeneza (Antonovsky, 1979) opisuje metodo, ki se pri zdravljenju osredotoča na dejavnike,
ki podpirajo zdravje, blaginjo in ne na dejavnike, ki povzročajo bolezni. Model salutogeneze se
osredotoča na odnos med zdravjem, stresom in obvladovanjem. Pri tem nam pomaga naš čut za
koherenco.
Grow model (Whitmore et al., 1980/90) je usmerjen predvsem v načrtovanje prihodnosti.
Usmerjen je v zastavljanje in doseganje novih ciljev, pri čemer se mora klient v popolnosti
zavedati svoje trenutne situacije, svojih zmožnosti za doseganje ciljev in znati izkoristiti področja
virov, ki jih ima na voljo.
So-aktivni model (CTI, 2014) vključuje štiri komponente, ki potrjujejo, da so ljudje ustvarjalni,
iznajdljivi in popolni, da se lahko prilagajajo pri reševanju problemov, s katerimi se soočijo. Pri
vzpodbujanju transformacije upošteva človeka, um, telo, duha in čustva.
Modeli so podrobneje opisani v trinajstem poglavju Razprava in primerjava modelov sreče in
razvoja, kjer jih primerjam z Modelom sreče.
2.3 Sreča
Sreča je emocionalno stanje kot tudi kognitivno stanje zadovoljstva z življenjem in življenjskega
smisla. Kognitivni aspekt sreče, torej zadovoljstvo z življenjem, odraža, kako sta si blizu
človekovo realno življenje in njegova idealna predstava o srečnem življenju, gre za intelektualno
oceno. Realen stik z življenjem in zavedanje, da je življenje spreminjanje in zato tudi sreča
variabilna, nas navdaja z optimizmom in vero, da svojo sedanjost in prihodnost ustvarjamo sami,
kot to trdijo tudi avtorji, katere sem zapisala v prejšnjih poglavjih.
V nalogi je sreča predstavljena kot smisel življenja, ki je posledica povezave med človekovim
zavedanjem (čustvenim in mentalnim), uspehom (vključujoč vitalno angažiranost) in objektivno
vrednostjo (pomen za širše okolje).
Smisel je več kot pomen. Smisel vključuje zavedanje, uspeh, navdušenje in pomen – pomen pa je
osebne, družbene in duhovne narave. Srečo, emocionalno in mentalno, občutimo, ko je življenje
zavedajoče, navdušujoče, uspešno in ima pomen. To je smisel.
14
3 METODA
Za pripravo naloge sem uporabila več metod: pregled literature s proučevanega področja ter
deduktivno sklepanje za teoretični del, v empiričnem delu pa kombinacija kvantitativnega in
kvalitativnega raziskovanja na osnovi vprašalnika, ki je vseboval odprta in zaprta vprašanja, ki
sem jih vsebinsko obdelala po metodi soodvisnosti. Rezultate, ki sem jih dobila na v procesu
analize, sem poskušala povezati s teoretičnimi dognanji.
3.1 Vprašalnik in udeleženci raziskave
V raziskavi je sodelovalo 20 udeležencev, ki so bili namensko izbrani med splošno populacijo.
Pomembno je bilo, da raziskava vključi oba spola različno izobraženih oseb, različnih starosti in
interesov. Vprašalnik sem poslala po elektronski pošti v svoje kroge in dobila 10 odgovorov od
respondentov z večinoma višjo in visoko izobrazbo in po navadni pošti v bratove kroge ter dobila
tudi 10 odgovorov od respondentov, ki so imeli večinoma nižjo izobrazbo. Število udeležencev
raziskave ni bilo določeno vnaprej. Način pridobivanja udeležencev raziskave je temeljil na
predpostavki, da se bodo vprašalniki posredovali v kroge, kjer so ljudje z različnimi profili, glede
na to, da imam jaz visoko izobrazbo in sem delala na visokošolskih inštitucijah in da ima brat
srednješolsko izobrazbo in je zaposlen kot trgovec. Tako sem uspela pridobiti respondente, ki so
imeli srednjo, višjo in visoko izobrazbo. Med njimi so bili tudi brezposelni in prostovoljci, nisem
pa jih namensko iskala, samo želela sem pridobiti širši spekter respondentov. Izpolnjene
vprašalnike sem prejela po elektronski in navadni pošti. Vprašalnik je vseboval 32 vprašanj in
trditev, zaprtega in odprtega tipa. Respondenti so se predstavili z odgovori na vprašanja o
življenjskih okoliščinah, in sicer spol, starost, izobrazba, prostovoljstvo. Rezultati tako razkrivajo
tudi povezavo med občutenjem sreče in prostovoljstvom ter izobrazbo. V nadaljevanju sem se
osredotočila na tematske sklope odgovorov. Vsak tematski sklop predstavlja eno spremenljivko,
ki je povezana z občutenjem sreče. Spremenljivke, ki vplivajo na občutenje sreče, so: medosebni
odnosi, cilji oziroma uspeh, pozitivna čustva, negativna čustva, smisel, tok, zdravje, kvalitete
sreče, način mišljenja. Udeleženci raziskave so navedli tudi, kaj je za njih pomembnejše od sreče.
Na voljo so imeli 14 dejavnikov: izobrazba, finančna stabilnost, varnost, ljubezen, avtentičnost,
medosebni odnosi, zdravje, kariera, slava, privlačnost, spolnost, razsvetljenost, zaupanje,
svoboda ali drugo. Tematski sklopi oziroma spremenljivke imajo temelje v dveh, treh ali petih
dejavnikih, ki so udeležencem raziskave predstavljeni v obliki vprašanj in/ali trditev. Vprašalnik
zaobjema subjektivno oceno udeležencev raziskave o njihovem zadovoljstvu z opisanimi
spremenljivkami. Povprečne vrednosti, ki opisujejo to zadovoljstvo, se nato primerjajo z
vrednostmi, s katerimi so respondenti označili svoj občutenje sreče. Sreča je v tem primeru
odvisna spremenljivka, ki je v povezavi z drugimi spremenljivkami. Glavni namen je primerjati
povezavo med intenzivnostjo občutenja sreče posameznikov in posameznimi spremenljivkami.
Vprašalnik je v Prilogi 1.
Rezultati raziskave omogočajo vpogled v naslednje dejavnike: Odnos med občutenjem sreče in
medosebnimi odnosi, Odnos med občutenjem sreče in cilji oz. uspehom, Odnos med občutenjem
sreče in pozitivnimi čustvi, Odnos med občutenjem sreče in negativnimi čustvi, Odnos med
občutenjem sreče in občutenjem za smisel življenja, Odnos med občutenjem sreče in tokom oz.
vitalno angažiranostjo, Odnos med občutenjem sreče in zdravjem, Odnos med občutenjem sreče
in kvalitetami sreče, Odnos med občutenjem sreče in tehnikami za osrečevanje, Odnos med
občutenjem sreče in optimističnim oz. pesimističnim načinom mišljenja, Odnos med občutenjem
15
sreče in prostovoljstvom, Odnos med občutenjem sreče in izobrazbo in Kaj je pomembnejše od
sreče.
3.2 Tematski sklopi vprašanj in značilnosti odgovorov
Vprašanja, ki sprašujejo po kvaliteti medosebnih odnosov, so: Koliko ste zadovoljni z vašimi
medosebnimi odnosi? in Kako pogosto dobite podporo drugih, ko jo potrebujete? Na lestvici od 0
do 10, kjer 0 pomeni nikoli in 10 vedno, je izračunano povprečje 7,02. Pri tem je kar 70 %
vprašanih izenačilo (+/- 1) odgovor, ki se nanaša na srečo in odgovor, ki se nanaša na medosebne
odnose, kar pokaže na veliko povezavo med občutenjem sreče in kvaliteto medosebnih odnosov.
Vprašanja, ki sprašujejo po zastavljanju in doseganju ciljev, torej o uspehu, so: Kako pogosto
dosežete pomemben cilj, katerega ste si zadali? Koliko časa imate občutenje, da napredujete k
doseganju zastavljenih ciljev in Kako pogosto ste zmožni opraviti vse odgovornosti? Na lestvici
od 0 do 10, kjer 0 pomeni nikoli in 10 vedno, je izračunano povprečje 7,44. Lahko trdim, da so
udeleženci ankete v svojem življenju proaktivni, saj visok odstotek doseganja zastavljenih ciljev
pomeni, da so aktivni pri iskanju rešitev in ustvarjajo pogoje za doseganje ciljev in se ne samo
odzivajo na zunanje okoliščine.
Vprašanja, ki sprašujejo po doživljanju pozitivnih čustev, so: Na splošno, kako pogosto občutite
pozitivnost?, Koliko občutite, da ste ljubljeni? in Na splošno, kako pogosto občutite radost? Na
lestvici od 0 do 10, kjer 0 pomeni nikoli in 10 vedno, je izračunano povprečje 7,00. Pri tem je kar
65 % vprašanih izenačilo (+/- 1) odgovor, ki se nanaša na srečo in odgovor, ki se nanaša na
doživljanje pozitivnih čustev, kar pokaže na dokaj veliko povezavo med občutenjem sreče in
pozitivnimi čustvi. Naj dodam, da je 30 % vprašanih pozitivna čustva ovrednotilo z nižjo
vrednostjo kot občutenje sreče, kar potrjuje sklepe mnogih avtorjev, in sicer da je kljub
doživljanju negativnih čustev oziroma kljub redkejšemu doživljanju pozitivnih čustev oseba
lahko srečna.
Vprašanja, ki sprašujejo po občutku za smisel v življenju, so: Na splošno ocenite, v kolikšni meri
živite življenje, ki ima smisel in namen?, Na splošno ocenite, kako občutite vrednost in
dragocenost vašega življenja in Koliko imate občutenje, da ima vaše življenje pravo smer? Na
lestvici od 0 do 10, kjer 0 pomeni nikoli in 10 vedno, je izračunano povprečje 7,68. Pri tem je kar
70 % vprašanih izenačilo (+/- 1) odgovor, ki se nanaša na srečo in odgovor, ki se nanaša na
smisel v življenju, kar pokaže na intenzivno povezavo med občutenjem sreče in občutenjem
smiselnosti življenja. Iz rezultatov lahko sklepam, da je občutenje za smisel življenja povezano
tudi z drugimi spremenljivkami, kot so medosebni odnosi, negativna in pozitivna čustva,
doseganje ciljev. Samo ena oseba je smisel življenja ocenila z manj kot 5, in sicer 4,33. Ta oseba
ima slabe medosebne odnose, pogosto občuti jezo in misli, da bi bila srečnejša, če bi dobila
službo.
Vprašanja, ki sprašujejo po stanju, ko smo v toku, so: Kako pogosto ste v stanju zanosa, ko
opravljate neko dejavnost?, Na splošno, kako pogosto občutite navdušenje in zanimanje? in Na
splošno, do katere mere ste osredotočeni? Na lestvici od 0 do 10, kjer 0 pomeni nikoli in 10
vedno, je izračunano povprečje 7,42. Pri tem je 60 % vprašanih izenačilo (+/- 1) odgovor, ki se
nanaša na srečo in odgovor, ki se nanaša na tok oz. vitalno angažiranost med opravljanjem
dejavnosti, kar pokaže na dokaj močno povezanost med občutenjem sreče in stanjem toka.
16
Vprašanja, ki sprašujejo po kvaliteti zdravja, so: Na splošno ocenite svoje zdravje, Kako ste
zadovoljni s svojim trenutnim fizičnim zdravjem? in Če se primerjate z drugimi istega spola in
starosti, kako bi ocenili vaše zdravje? Na lestvici od 0 do 10, kjer 0 pomeni zelo slabo in 10
odlično, je izračunano povprečje 6,72. Pri tem je 55 % vprašanih izenačilo (+/- 1) odgovor, ki se
nanaša na srečo in odgovor, ki se nanaša na kvaliteto zdravja. Zanimivo je, da je 35 % vprašanih
ocenilo občutenje sreče višje, kot je bila ocena njihovega zdravja. Glede na to, da kar 65 %
vprašanih odgovarja, da je za njih zdravje bolj pomembno kot sreča, so rezultati, ki opisujejo
zdravje, presenetljivi, saj bi pričakovali, da bi bila povezanost med srečo in zdravjem večja.
Povprečna ocena zdravja, ki so jo zapisale osebe, ki imajo z zdravjem težave, je 5,14; kljub temu
je njihova povprečna ocena sreče visoka, in sicer znaša 8,28. Celo oseba, ki je zdravje ocenila z
2,67, je zelo srečna, saj je občutenje sreče ocenila z 10. Le dve osebi sta svoje občutenje sreče
ocenili nižje kot zdravje, vendar razlika ni statistično značilna. Njuna povprečna ocena zdravja je
7, ocena občutenja sreče pa 8,50.
Vprašanja, ki sprašujejo po občutenju negativnih čustev, so: Na splošno, kako pogosto občutite
žalost?, Na splošno, kako pogosto občutite tesnobo? in Na splošno, kako pogosto občutite jezo?
Na lestvici od 0 do 10, kjer 0 pomeni nikoli in 10 vedno, je izračunano povprečje 3,99. Pri tem je
20 % vprašanih izenačilo (+/- 1) odgovor, ki se nanaša na srečo in odgovor, ki se nanaša na
negativna čustva. Pri kar 75 % vprašanih se nizka pojavnost negativnih čustev enači z večjim
občutenjem sreče.
Trditve, ki sprašujejo po kvalitetah sreče, so: Z lahkoto izražam hvaležnost, Z lahkoto pomagam
so-človeku, Z lahkoto odpustim so-človeku, Z lahkoto zaupam in Z lahkoto tvegam. Na lestvici
od 0 do 10, kjer 0 pomeni nikoli in 10 vedno, je izračunano povprečje 6,77. Pri tem je 45 %
vprašanih izenačilo (+/- 1) odgovor, ki se nanaša na srečo in odgovor, ki se nanaša na kvalitete
sreče, torej na hvaležnost, pomoč, odpuščanje, zaupanje in tveganje.
Udeleženci anketiranja (13 oseb), ki uporabljajo tehnike osrečevanja, kot so meditacija,
afirmacije, vizualizacije, joga, čuječnost, so občutenje sreče ocenili povprečno z 8,33 na lestvici
od 0 do 10, kjer 0 pomeni Sploh nisem srečen in 10 pomeni Zelo sem srečen. Anketiranci (7
oseb), ki za sprostitev uporabljajo drugačne metode, npr. gledanje televizije, poslušanje glasbe,
šport, sprehod, so občutenje sreče v povprečju ocenili s 6,43. Najbolj pogosta tehnika osrečevanja
med vprašanimi osebami je meditacija, katero uporablja 30 % vprašanih.
Povprečja spremenljivk (sreča, medosebni odnosi, smisel, uspeh, tok, pozitivna čustva, kvalitete
sreče in negativna čustva) so prikazana v Tabeli 1 skupaj s koeficienti korelacije.
17
4 REZULTATI
4.1 Kvantitativna metoda in koeficient korelacije
Kvantitativne metode se osredotočajo na preučevanje zvez med spremenljivkami, predvsem na
učinke vzročnih ali neodvisnih spremenljivk na izide ali odvisne spremenljivke. Moč povezanosti
med neodvisno in odvisno spremenljivko je dokaz za podporo ali zavrnitev ideje o tem, da sta ti
dve spremenljivki vzročno ali kako drugače povezani (Ragin, 2007). Natančno stopnjo
povezanosti med spremenljivkami nam pove koeficient korelacije. Najobičajnejši koeficient
korelacije je znan kot Pearsonov koeficient korelacije in ga označimo z malo črko r. Če je
korelacija močna in ima zaporedje med vzrokom in učinkom, ki ga taka korelacija nakazuje,
smisel, potem rečemo, da vzrok (neodvisna spremenljivka) pojasnjuje variabilnost pri učinku
(odvisni spremenljivki). Korelacija je lahko pozitivna in negativna. Edina negativna korelacija v
nalogi je izračunana med srečo in negativnimi čustvi: jezo, tesnobo in žalostjo, kar je bilo
pričakovano.
4.2 Izračun koeficienta korelacije
Prvi korak pri izračunu koeficienta korelacije je izračun aritmetične sredine oziroma povprečja,
neodvisne in odvisne spremenljivke. V primeru raziskovanja občutenja sreče je sreča odvisna
spremenljivka. Neodvisne spremenljivke, ki so povezane z intenzivnostjo občutenja sreče, so:
medosebni odnosi, smisel, uspeh, tok, pozitivna čustva, zdravje in negativna čustva. Tabela 1
prikazuje povprečja vseh spremenljivk in koeficiente korelacije.
Iz Tabele 1 lahko razberemo, da je povprečna vrednost občutenja sreče udeležencev raziskave
7,65. Najvišja vrednost je 10,00. Tako srečni sta dve osebi, torej 10 % vseh udeležencev. Najnižja
vrednost občutenja sreče je 3,00. Tako je svoje občutenje sreče ocenila le ena oseba. Največkrat
se je pojavila ocena 9,00, kar 35 % vprašanih je tako srečnih. Dve osebi sta občutenje sreče
ocenili s 5,00 in dve s 6,00. Po tri osebe pa so svojo srečo opredelile z vrednostjo 7,00 in
vrednostjo 8,00.
Povprečne vrednosti spremenljivk, ki vplivajo na občutenje sreče so: smisel življenja 7,68, cilji
7,44, tok 7,42, kvaliteta medosebnih odnosov 7,02, doživljanje pozitivnih čustev 7,00, kvalitete
sreče 6,77, zdravje 6,72 ter negativna čustva 3,99. Vidimo, da so najvišje vrednosti pri
spremenljivkah smisel življenja, cilji in tok, zato lahko sklepam, da je občutenje sreče pri večini
ljudi najbolj povezano z občutjem, da življenje ima smisel, da oseba dosega zastavljene cilje, je
pro-aktivna ter da pri dejanjih in nalogah doživlja stanje zanosa in navdušenja.
18
Tabela 1: Povprečja spremenljivk in koeficienti korelacije
OSEBE SPREMENLJIVKE
SR MO MO SM SM US US TO TO PČ PČ KV KV ZD ZD NČ NČ
1 9,00 7,50 0,16 7,67 -0,01 7,33 -0,05 8,00 0,35 8,33 0,55 6,80 -0,65 8,67 0,75 3,33 -0,26
2 9,00 9,00 0,68 7,67 -0,01 6,67 -0,36 7,00 -0,25 7,67 0,55 6,80 -0,19 6,00 -0,27 5,67 0,66
3 7,00 7,50 -0,08 6,33 0,32 8,00 -0,13 6,67 0,22 7,00 0,00 7,40 -0,15 8,33 -0,30 5,33 -0,26
4 8,00 8,50 0,13 8,33 0,08 7,33 -0,02 7,67 0,04 8,33 0,14 7,20 -0,09 7,67 0,09 7,00 0,30
5 9,00 8,50 0,50 8,67 0,49 8,67 0,58 8,67 0,75 8,67 0,69 9,00 0,81 9,33 0,99 1,33 -1,04
6 9,00 9,00 0,68 9,33 0,81 8,67 0,58 9,00 0,94 9,67 1,10 7,40 0,31 8,67 0,75 2,00 -0,78
7 7,00 7,00 0,00 8,33 -0,15 8,33 -0,21 5,67 0,51 7,00 0,00 9,00 -0,40 8,67 -0,36 5,67 -0,32
8 7,00 8,00 -0,16 7,67 -0,00 8,33 -0,21 7,33 0,02 7,00 0,00 8,00 0,01 5,00 0,32 5,33 -0,26
9 8,00 8,50 0,13 8,66 0,12 7,67 0,03 7,67 0,04 8,33 0,14 5,80 -0,05 6,67 -0,00 2,00 -0,20
10 9,00 9,50 0,85 10,00 1,14 7,00 -0,21 6,67 -0,44 8,00 0,41 7,60 0,64 8,00 0,49 2,00 -0,78
11 3,00 1,00 7,11 6,00 2,83 4,00 5,61 4,67 5,66 3,00 5,69 3,60 4,13 4,00 3,57 7,33 -4,51
12 10,00 5,50 -0,90 8,33 0,56 9,00 1,29 8,33 0,94 6,00 -0,72 8,20 1,70 2,67 -2,70 4,00 0,01
13 6,00 6,50 0,22 7,33 0,21 7,00 0,25 6,67 0,55 4,67 1,18 7,00 -1,00 4,00 1,27 5,67 -0,81
14 5,00 4,00 2,04 5,33 2,28 3,67 0,60 9,00 -0,50 6,67 0,26 4,40 2,03 5,66 0,80 5,00 -0,77
15 9,00 9,00 0,68 9,00 0,64 9,00 0,74 9,00 0,25 9,00 0,83 6,60 0,64 8,33 0,61 1,00 -1,17
16 5,00 3,00 2,72 4,33 3,24 6,67 2,98 6,33 1,28 6,00 -0,72 5,60 2,03 5,67 0,79 1,67 1,80
17 8,00 6,50 -0,05 7,67 0,00 7,67 0,03 7,00 -0,06 6,67 -0,03 5,00 -0,09 6,67 -0,01 4,00 0,00
18 6,00 6,00 0,43 5,00 1,61 5,33 1,23 5,67 1,28 2,67 2,20 5,80 -0,17 5,67 0,50 5,33 -0,65
19 9,00 8,50 0,50 9,33 0,81 9,00 0,74 9,00 0,94 8,00 0,41 5,60 -1,03 9,67 1,12 2,33 -0,65
20 10,00 7,50 0,28 8,66 0,84 9,33 1,56 8,33 0,94 7,33 0,23 8,60 1,70 5,00 -1,12 4,00 0,01
p
7,65
p
7,02
r
0,80
p
7,68
r
0,79
p
7,44
r
0,75
p
7,42
r
0,67
p
7,00
r
0,65
p
6,77
r
0,51
p
6,72
r
0,36
p
3,99
r
-0,48
Legenda: p povprečje; r koeficient korelacije; SR sreča; MO medosebni odnosi; SM smisel; US uspeh; TO tok; PC pozitivna čustva; KV kvalitete
sreče; ZD zdravje; NC negativna čustva
Močno pozitivno korelacijo ali močno povezavo vidimo med spremenljivko sreča in
spremenljivkami medosebni odnosi, uspeh, tok in pozitivna čustva. Malo šibkejša je povezava
med srečo in kvalitetami sreče ter zdravjem. Negativna korelacija je izračunana med
spremenljivko sreča in spremenljivko negativna čustva.
Največji koeficient korelacije je pri medosebnih odnosih (r=0,80), kar nam pove, da sta
spremenljivki sreča in medosebni odnosi pozitivno povezani. Čim boljše medosebne odnose
oseba ima, tem bolj srečna je. Kot nam pokaže tudi Model sreče, je objektivna vrednost ena od
sestavnih komponent modela, kar kaže na to, da je povezovanje ljudi v skupnosti, sodelovanje pri
projektih pomemben dejavnik, ki pripomore k večanju občutenja sreče. Res pa je tudi to, da
srečnejša oseba hitreje navezuje stike in je v družbi tudi bolj priljubljena.
Tudi koeficienti korelacije med srečo in spremenljivkami smisel (r=0,79), uspeh (r=0,75), tok
(0,67) in doživljanje pozitivnih čustev(r=0,65) so visoki in kažejo na pozitivno korelacijo.
Občutenje pozitivnih čustev in doseganje zastavljenih ciljev je v močni povezavi s srečo. 65 %
anketiranih navaja, da je napredovanje k ciljem, doseganje ciljev in opravljanje odgovornosti
pomemben dejavnik, ki prispeva k občutenju sreče. Enak odstotek vprašanih povezuje srečo s
pozitivnimi občutki, kot so radost in občutenje, da so ljubljeni.
Zanimivo je, da tudi stanje osredotočenosti in navdušenja pri opravljanju neke dejavnosti navdaja
ljudi s srečo. To stanje, ki ga imenujemo tok, doživljajo vsi vprašani, pri 60 % anketirancev pa je
19
le to tudi povezano z občutenjem sreče. V nalogi opredelim tudi vitalno angažiranost, ki je
posledica toka, motivacije in pomena, ki jih oseba občuti pri delu in delovanju, izvajanju nalog,
hobijev, interesov, projektov.
Nižji koeficient zasledimo pri spremenljivki kvalitete sreče (r=0,51), vendar je to zaradi dejstva,
da ljudje težko zaupajo in tvegajo. Zaupanje in tveganje sta kvaliteti sreče, ki pri udeležencih
anketiranja nista dosegli visokih vrednosti. Ko človek goji kvalitete sreče, torej izraža hvaležnost,
pomaga sočloveku, odpušča sebi in drugim, zaupa ljudem ter v življenju tudi tvega, se občutenje
sreče poveča. V raziskavi je 45 % anketiranih to potrdilo. Delež se je znižal predvsem zaradi
kvalitet zaupanje in tveganje. Povprečna vrednost izražanja hvaležnosti je 8,4 na lestvici od 0 do
10. Povprečna vrednost pomoči je 7,9; odpuščanja 7,8; zaupanja 5,00; in tveganja 4,1.
Mnogi udeleženci raziskave so zdravje navedli za dejavnik, ki je pomembnejši kot sreča.
Raziskava pa je pokazala, da se pri le 55 % anketirancev zdravje enači z občutenjem sreče. To
pomeni, da je le pri 55 % udeležencih vrednost kvalitete zdravja pokazatelj občutenja sreče.
Koeficient pozitivne korelacije je najnižji (r=0,36) prav med spremenljivkama sreča in zdravje.
Le pri 20 % vprašanih so vrednosti občutenja negativnih čustev – žalosti, tesnobe, jeze – enake
vrednosti občutenja sreče. Pomembno pa je, da 75 % vprašanih navaja visoke vrednosti pri
občutku sreče, kjer so nizke vrednosti za negativna čustva. Le na eno osebo visoka vrednost
občutenja negativnih čustev (7,33) vpliva na občutenje sreče (3). Koeficient negativne korelacije
(r= -0,48) nam pokaže, da so negativna čustva v negativni povezanosti z občutenjem sreče.
Vendar je doživljanje negativnih čustev tudi del življenja in doživljanje le-teh lahko človekovo
življenje celo obogati, če se posameznik z njimi zna soočiti in jih ne potlači.
4.3 Značilnosti udeležencev raziskave
V Tabeli 2 lahko razberemo, kako so respondenti ocenili svoja občutenja sreče in tudi, da je
sodelovalo 6 moških in 14 žensk; da prevladuje visoka izobrazba, katero je doseglo 8
udeležencev, po 6 udeležencev ima srednješolsko in višjo izobrazbo. Tehnike osrečevanja, ki jih
osebe izvajajo, so: 6 oseb izvaja meditacije, 4 osebe izvajajo afirmacije, 4 osebe izvajajo
vizualizacije, 4 osebe vadijo čuječnost, 3 osebe obiskujejo jogo, 7 oseb se sprošča na druge
načine. Kot srečno osebo štejem osebo, ki je srečo ovrednotila z vrednostjo 7 in več po
subjektivni interpretaciji.
4.3.1 Izvajanje tehnik osrečevanja
Udeleženci anketiranja, ki izvajajo tehnike osrečevanja, so v povprečju ovrednotili občutenje
sreče z vrednostjo 8,63. Najbolj pogosta tehnika osrečevanja je meditacija. Osebe, ki tehnik
osrečevanja (meditacija, čuječnost, vizualizacija, afirmacija, joga) ne uporabljajo, ampak se
sproščajo drugače, so občutenje sreče ocenile s povprečno oceno 8,25.
Rezultati me usmerjajo v sklep, da je med tehnikami osrečevanja najbolj učinkovita meditacija,
da pa tehnike osrečevanja samostojno nimajo zelo velikega vpliva na občutenje sreče, imajo pa
vpliv v povezavi z drugimi dejavniki, ter da izvajanje več tehnik osrečevanja bolj pozitivno
vpliva na občutenje sreče.
20
21
4.3.2 Optimističen ali pesimističen način mišljenja
Samo dva udeleženca, torej 10 % vprašanih, sta se ocenila za bolj pesimista kot optimista. 80 %
vprašanih se ocenjuje za bolj optimiste kot pesimiste. Ker imamo v raziskavi le 10 % ljudi, ki so
bolj črnogledi, je težko zapisati trdne sklepe. Ker pa se pri obeh pesimistih odražajo nižje
vrednosti pri njuni oceni sreče (3 in 6); kvalitet sreče (3,60 in 5,80); medosebnih odnosov (1,00
in 6,00); ciljev (4,00 in 5,33); smisla (6,00 in 5,00); toka (4,67 in 5,67); pozitivnih čustev (3,00 in
2,67); zdravja (4,00 in 5,67); ter višje vrednosti pri negativnih čustvih (7,33 in 5,33), lahko
sklepamo, da je pesimističen način mišljenja negativno povezan z občutenjem sreče. Ena od oseb
izvaja jogo za sprostitev, druga pa gleda televizijo. Pesimistična udeleženca sta v povprečju svoje
občutenje sreče ocenila s 4,50, optimistični udeleženci pa z 8,00.
.
4.3.3 Prostovoljstvo
12 vprašanih se ne ukvarja s prostovoljnimi dejavnostmi, 8 pa jih je prostovoljcev. Ocene sreče
nam pokažejo, da so v povprečju prostovoljci za odtenek srečnejši. In sicer so prostovoljci ocenili
občutenje sreče v povprečju z 8,37, ne-prostovoljci pa s 7,17.
4.3.4 Izobrazba
Moj prvi namen ni bil ocenjevati sreče v odnosu do izobrazbe posameznikov, ampak sem pri
analizi vprašalnikov ugotovila, da je povezana z občutenjem sreče. Ugotovila sem, da bolj, ko je
oseba izobražena, srečnejša je. Rezultati anket so pokazali, da so osebe s srednješolsko izobrazbo
v povprečju ocenile občutenje sreče s 6,67. Osebe z višjo izobrazbo so občutenje sreče v
povprečju ocenile z 8,00. Pri visoko izobraženih, vključujoč osebe, ki imajo magistrske in
doktorske nazive, pa je povprečna ocena sreče 8,25 (čeprav, če pogledamo med visoko
izobraženimi samo osebi z doktoratom, vidimo, da sta obe ovrednotili občutenje sreče z
vrednostjo 7).
4.3.5 Razlike med spoloma
Statistično značilnih razlik pri ovrednotenje občutenja sreče med spoloma ni. Moški respondenti
so občutenje sreče ovrednotili v povprečju s 7,83; udeleženke anketiranja pa s 7,42.
4.3.6 Kaj je pomembnejše od sreče
Udeleženci raziskave so imeli na izbiro naslednje dejavnike, med katerimi so lahko izbrali enega
ali več dejavnikov, za katere mislijo, da so pomembnejši kot sreča: izobrazba, finančna stabilnost,
varnost, ljubezen, avtentičnost, medosebni odnosi, zdravje, kariera, slava, privlačnost, spolnost,
razsvetljenost, zaupanje, svoboda. Največkrat se je v odgovorih pojavilo zdravje, in sicer kar 13
krat. Finančno stanje se je pojavilo 5-krat, ljubezen in svoboda po 4-krat, zaupanje, medosebni
odnosi in varnost po 3-krat, spolnost in razsvetljenstvo po 2-krat. Ljudje zdravje visoko cenimo,
vendar se je pri anketi izkazalo, da zdravje ni pogoj za srečo. Kar 35 % ljudi, ki imajo nižjo
kvaliteto zdravja, in so ga v povprečju ocenili s 5,14, je srečo ocenilo povprečno z vrednostjo
8,28. Srečo v vprašalniku respondenti interpretirajo po svoje in ne po Modelu sreče, ki se je
razvil na temeljih odgovorov in raziskave. Vidimo pa, da izbirajo predvsem dele zavedanja
22
(zdravje, ljubezen, svoboda, zaupanje), uspeha (finančno stanje) in objektivne vrednosti
(medosebni odnosi).
4.3.7 Kaj bi še povečalo občutenje sreče
Če so to želeli, so anketiranci pri odgovoru o oceni njihovega občutenja sreče, lahko zapisali tudi,
kaj bi jih naredilo srečnejše. Odgovori obsegajo naslednje izjave: doseči zadane cilje ali dele
ciljev; imeti družino in potovati; imeti družino in dom; popolnoma sprejeti trenutno situacijo;
manj razmišljati, kakšne posledice imajo moji uspehi na druge ljudi, ki niso v podobni situaciji;
manj administrativnega dela in več ustvarjalnega dela; da bi bila bolj zdrava; in da bi imela
službo. Pri vseh odgovorih gre za pogojevanje. Torej 'Če se najprej uresniči to …. bom nato
lahko bolj srečen/srečna ... '. Odgovor 'popolnoma sprejeti trenutno situacijo', je smiseln, saj je
vedno potrebno sprejeti sebe, sprejeti sedanjo situacijo, sprejeti druge ljudi, brez obsojanja in
postavljanja pogojev, ker edino tako lahko doprinesemo k notranjemu miru in tako ustvarimo
pogoje za razvoj. Razvoj pa seveda prinese tudi spremembe.
Tabela 2: Značilnosti udeležencev raziskave
spremenljivke
oseba
M
Ž
IZO PR TO S
1optim M VIŠ NE d 9,00
2optim Ž VIS DA ma 9,00
3optim Ž VIS DA ma 7,00
4optim Ž VIS NE d 8,00
5optim Ž VIS NE mčva 9,00
6optim Ž VIS DA mvj 9,00
7optim Ž DR NE v 7,00
8optim Ž DR DA č 7,00
9optim Ž VIŠ DA d 8,00
10optim Ž VIŠ DA ma 9,00
11pesim Ž SŠ NE j 3,00
12optim Ž SŠ NE č 10,00
13optim Ž SŠ NE d 6,00
14optim Ž VIŠ NE j 5,00
15optim Ž MG DA m 9,00
16optim M SŠ NE d 5,00
17optim M VIŠ NE d 8,00
18pesim M SŠ NE d 6,00
19optim M VIŠ DA v 9,00
20optim M SŠ NE č 10,00
Št.
6
M
14
Ž
SŠ 6
VIŠ6
VIS8
DA8 NE12
m6,
a,v,č4
j3,d7
p
7,65
Legenda: M moški; Ž ženska; IZO izobrazba; PR prostovoljstvo; TO tehnika osrečevanja; S sreča; SŠ srednja šola; VIŠ višja šola; VIS visoka šola; MG magisterij; DR doktorat; m meditacija; a afirmacija; v vizualizacija; j joga; č čuječnost; d drugo; optim optimist; pesim pesimist; p
povprečje: št. število.
23
5 SREČA KOT USPEH OZIROMA ZADOVOLJSTVO
Uspešni ljudje si zastavljajo cilje in so v svojem izpolnjevanju ciljev proaktivni. So optimistični,
v izpolnjevanju ciljev vztrajajo kljub oviram. Njihov um je naravnan na priložnosti in ne na krize.
Prepričani so v ravnovesje, vizijo in spodbujajočo komunikacijo. Ko doživijo uspeh, so
zadovoljni. Uspeh jih motivira, da si zastavljajo še višje cilje.
5.1 Koncept jaza – kdo sem?
Oseba, ki ji dosežen cilj pomeni srečo, se enači z uspehom, dosežki, cilji, kariero. Je
samozavestna, neodvisna, z unikatnimi lastnostmi, vrednotami in sanjami. Ceni osebno svobodo
in avtonomnost.
5.2 Razlika med zadovoljstvom in užitkom
Čutilna sreča oziroma užitek je znana pod imenom hedonizem ali 'hedonistični tekoči trak', kot
ga imenuje Haidt (2011). Zdravi užitki so naravni, nedolžni in življenjski, saj so izvor živahnosti,
povezanosti in prisotnosti. Užitek nam omogoča, da okusimo življenje s čuti, se razvajamo, se
povezujemo z drugimi. Majhni in preprosti užitki omogočajo, da vstopimo vsak dan v nove
izkušnje z večjim zavedanjem in navdušenjem. Vendar ima ta 'čutilna sreča' tudi pomanjkljivosti,
saj je odvisna od stimulusa, gre torej za odnos stimulus – reakcija oziroma odziv in če ni
dražljaja, ni odziva. Ta sreča je kratkotrajna, zmanjša se takoj, ko se zmanjša nivo dopamina in
drugih podobnih kemikalij. Gre za osebno izkušnjo, saj čutilnih vtisov ne doživljamo vsi enako.
Zavedati pa se moramo tudi, da če je dražljajev preveč, se sreča hitro sprevrže v bolečino.
Csikszentmihalyi (1990) navaja, da pot do sreče ne leži v nečuječnih užitkih, ampak v čuječnih
izzivih. Užitki pa so lahko manjše komponente pri občutenju sreče v sklopu stanj, kot je tok.
Druga vrsta sreče je sreča, ki izvira iz zadovoljstva oziroma uspeha, dosežkov. Tako srečo
pozitivni psihologi najbolj pogosto raziskujejo. Sklada se tudi s teorijami želja, ki obravnavajo
srečo kot dosežek ali dobitek tistega, kar želimo. Druge besede za opis te sreče so zadovoljitev,
izpolnitev in termin osebna blaginja, ki se pojavlja v raziskovalnih člankih in drugih gradivih.
Zadovoljni in uspešni smo, ko uživamo v okoliščinah, ki so za nas ugodne. Zadovoljna sem z
življenjem, službo, pomeni, da imam rada svoje življenje, svojo službo – zadovoljstvo z
življenjem, službo. Zadovoljstvo je v tem primeru posledica misli 'Zadovoljna sem, ker …'.
Zadovoljni smo, ko nekaj dosežemo, ko najdemo pomen v aktivnostih katere izvajamo, ko
imamo srečne odnose, zadovoljstvo nam nudijo naše vrednote. Zadovoljstvo nastane iz
občutenja, da se naš ego uči in raste. Zadovoljstvo pa ima tudi slabosti. Tudi zadovoljstvo je
rezultat nekega dražljaja. Če ni povoda, ni učinka. Ta sreča obstaja le kot reakcija oziroma odziv
na nekaj. Ne traja dolgo, saj se ljudje hitro prilagodimo na ugodne okoliščine. Zadovoljstvo se
lahko hitro spremeni v nezadovoljstvo – kar nas je nekoč zadovoljevalo, sedaj nima tega učinka.
Poleg tega se v nas sprožajo pričakovanja, primerjanja.
Uspeh je tudi posledica doseganja ciljev, katere si zastavljamo. Raziskava je pokazala, da tudi
udeleženci anketiranja zelo pogojujejo svoje občutenje sreče z napredovanjem k cilju, katerega si
zastavijo in z doseganjem ciljev, in uspešnosti pri opravljanju svojih odgovornosti. Moč
povezave med občutenjem sreče in uspehom se je pokazala s pozitivno korelacijo med tema
24
spremenljivkama (r=0,75). Ker tudi Slovenijo lahko uvrstimo med države, v katerih prevladuje
individualizem, so rezultati pričakovani. To ne pomeni, da respondenti niso ovrednotili drugih
spremenljivk z visokimi vrednostmi, pomeni le to, da tudi cilji doprinesejo k občutku za smisel v
življenju. Cilji so lahko vedenjski ali bolj abstraktni in duhovni. Tri osebe so spremenljivki
uspeh, ki vključuje cilje, pripisale tri nizke vrednosti (vrednosti 3 – 5). Dve od teh oseb sta se
opisali za pesimistični osebi in imata nizke vrednosti tudi pri spremenljivki medosebni odnosi. Za
pesimiste je značilno, da so bolj črnogledi kot optimisti in včasih bolj kritični do sebe, kar lahko
pomeni, da ovrednotenje ni realno, ampak odraz njihovega videnja. Za odgovor na to vprašanje,
bi bil potreben poglobljen intervju. Tretja oseba pa je sicer optimistična, a trenutno nezaposlena
in je pri točki, kaj bi jo osrečilo, zapisala, da bi bila srečnejša, če bi imela službo. Srečo torej
pogojuje s službo, kar se odraža tudi v vrednosti, ki jo je označila za spremenljivko negativna
čustva (5) in spremenljivko smisel (5).
5.3 Cilji ter načeli napredovanja in adaptacije
Robert Frank (v Haidt, 2011) je raziskoval, zakaj se ljudje ženejo za cilji, ki delujejo zoper
njihovo lastno srečo, zakaj se predajajo zapravljanju za luksuzne dobrine, na katere se popolnoma
adaptirajo, na mesto za stvari, ki bi jih trajno osrečile. Njegova razlaga je, da se ujamejo v past
tekmovanja za materialno blaginjo, luksuzno in prestižno potrošnjo. Statusna poraba in njeno
nasprotje sledita različnim psihološkim pravilom. Za statusom, za luksuzom hrepenijo tisti ljudje,
katerim je pomembno, kaj drugi mislijo o njih. Vendar v svetu sreče naj ne bi bilo pomembno,
kaj imamo, ampak kje so naše vrednote. Ugotovili so, da doživetja ljudi osrečujejo bolj, delno
zato, ker je njihova družbena vrednost večja.
Obstajata dve vrsti pozitivnega afekta. Prvi je 'pozitivni afekt pred doseganjem cilja', ki je
prijetno občutenje v času, ko napredujemo k cilju. Drugi je 'pozitivni afekt po doseganju cilja', ki
nastopi, ko tisto, kar smo si želeli, dosežemo. To drugo občutje doživljamo kot zadovoljstvo, kot
kratkotrajno občutenje olajšanja. Drugače povedano, ko gre za cilje, je pomembna pot,
napredovanje k ciljem v okvirih ne-navezanosti na cilje. Večino ugodja smo deležni na poti, na
vsakem koraku, ki nas vodi bližje cilju. Ta pojav imenujemo 'načelo napredovanja', več užitka
nam nudi napredovanje k ciljem kot njihovo doseganje.
Načelo napredovanja govori o tem, da uspeh lahko prinese razočaranje. Ko tisto, kar si želimo,
končno dobimo, je užitek bežen. Mnogokrat si zastavljamo cilje in mislimo, da bomo takrat, ko
jih bomo dosegli, zelo srečni. In res smo, ampak to občutenje sreče je po navadi kratkotrajno. In
začnemo z novim iskanjem naslednjih ciljev, da bi jih dosegli in zopet občutili srečo. Odpovedati
se vezem, in pustiti stvarem, da se preprosto dogajajo, je težko, ker tako nismo navajeni. Zato se
obdamo s cilji, upi in pričakovanji in nato glede na napredek okušamo ugodje in bolečino.
Disciplina in fleksibilnost gresta z roko v roki. Prav je, da smo pripravljeni cilje spremeniti, če
nam življenje pove, da je to za nas bolje.
Bogati ljudje, poslovneži, politiki imajo lahko moč, status, svobodo, zdravje, sonce, a to so
prednosti, ki so podrejene načelu adaptacije. Njihova prednost je tudi bogastvo. Ali bogastvo
prinaša srečo? V raziskavi pri točki, ki sprašuje, kaj bi respondente naredilo srečnejše, niti eden
od udeležencev anketiranja ni napisal, da bi jih osrečilo več denarja. Tudi Ed Diener (2002)
ugotavlja, da denar prinaša občutenje sreče samo revnim ljudem, torej tistim, ki denar
potrebujejo, da lahko preživijo. Toda ko se osvobodimo skrbi za osnovne potrebe in se
25
povzpnemo v srednji razred, postane zveza med srečo in bogastvom šibkejša. Samo bogastvo na
srečo neposredno ne vpliva, in sicer zato, ker tako učinkovito pospeši hedonistični tekoči trak.
Večje hiše, bolj luksuzni avtomobili, več televizijskih aparatov in računalnikov, več kosil v
restavracijah, boljše zdravje in daljša življenjska doba, so izboljšave, zaradi katerih bi vriskali od
sreče – toda te izboljšave so postale normalne življenjske okoliščine, na vse smo se prilagodili in
jih jemljemo kot samoumevne. Medtem ko se je npr. raven blaginje v razvitih industrijskih
državah v zadnjih 50 letih podvojila ali celo potrojila, se raven srečnosti in zadovoljstva z
življenjem ni spremenila, depresivnost pa se je dejansko še razmahnila (Heidt, 2011).
5.4 Koherentnost ciljev
Večino življenjskih ciljev, za katerimi ljudje stremimo, lahko, kot pravi Robert Emmons (1999),
razvrstimo v štiri kategorije: delo in dosežki, odnosi in zaupnost, religija in duhovnost in
generativnost, tj. dejstvo, da za seboj nekaj zapustimo in prispevamo družbi. Čeprav je na splošno
dobro, da si prizadevamo doseči cilje, pa ti niso vsi enaki. Emmons ugotavlja, da so ljudje, ki se
predvsem ženejo za dosežki in bogastvom, v povprečju manj srečni kot tisti, ki svoja stremljenja
osredotočajo na druge tri kategorije. Po Ken Sheldon in Tim Kasser (v Emmons, 1999) obstaja
pri duševno zdravih in srečnih ljudeh 'vertikalna koherenca' njihovih ciljev – to pomeni, da se
višji (dolgoročni) cilji in nižji (kratkoročni) cilji lepo ujemajo tako, da prizadevanje za
uresničevanje kratkoročnih ciljev hkrati pospešuje približevanje dolgoročnim ciljem.
Kako pa cilji vplivajo na dolgoročno ali celo trajno srečo in zadovoljstvo z življenjem?
Človekovo delovanje je skoncentrirano okoli ciljev, katere želi doseči, vzdrževati ali se jim
izogniti. V svojem poročilu o lastnostih srečnih ljudi, Myers in Diener (1995, v Emmons, 1999)
trdita, da je osebnost glavna determinanta dolgoročne sreče. Zaključita, da morajo teorije sreče
upoštevati tri načela: a) Zaradi prilagodljivosti je vpliv življenjskih dogodkov kratkotrajen; b) Te
življenjske dogodke je potrebno obravnavati v okvirih, v katerih se dojemajo kot viri trpljenja ali
priložnosti za razvoj; c) Človekove vrednote in cilji prispevajo k sreči.
Ryan (1995; v Emmons, 1999) pravi, da cilji vsebujejo uresničevanje potreb po avtonomnosti,
kompetentnosti in pripadnosti in da je sreča odvisna od tega, kako človek izpolnjuje te potrebe.
Življenje je več kot cilj, življenje ni skupek ciljev. Baumeister 1991 (v Emmons, 1999) pravi, da
je pomen ciljev mentalna reprezentacija možnih povezav med stvarmi, dogodki in odnosi.
Potrebna je enotnost, koherenca in integracija med cilji in drugimi aspekti osebnosti. Osebna
spiritualnost oziroma duhovnost je učinkovit način doseganja integracije ciljev.
Diferenciacija ciljev se nanaša na stopnjo povezav med cilji v sistemu. Visoka diferenciacija je v
sistemih, v katerih cilji niso zelo povezani in relativno neodvisni drug od drugega. Nizka
diferenciacija je značilna za sisteme, v katerih so cilji povezani in usmerjeni v eno delovanje.
Diferencirani sistemi, ki so slabo integrirani, napovedujejo psihološke stiske. Ker so med cilji
konflikti, le-ti dolgoročno privedejo do psiholoških motenj, ki zmanjšujejo srečo
(Csikszentmihalyiu, 1990). Zanimivo pa je, da so mnogi raziskovalci predlagali, da več
konfliktnih ciljev, ki so usmerjeni v razvoj pozitivne osebnosti, lahko prepreči uničujoč vpliv, ki
ga le-ti lahko imajo na srečo. Tudi ko so osebni projekti usmerjeni v osebne prezentacije v
prihodnosti, je napredek pri doseganju ciljev hitrejši. Zastavljati si cilje v okviru večje življenjske
zgodbe, torej v okviru vizije osebe, kakršna želimo postati, je zelo pomembno za srečo.
26
Optimalno zdravje in sreča se dosežeta, ko se različni elementi osebnosti integrirajo v koherentno
celoto. Po Sheldon in Kasser (v Emmons, 1999) integracijo sestavljata koherenca in skladnost.
Koherenca predstavlja stopnjo, do katere se kratkoročni cilji usklajujejo z dolgoročnimi in
abstraktni z vedenjskimi – vertikalna koherenca. Pri horizontalni koherenci uspeh pri doseganju
enega cilja prispeva k uspehu pri doseganju drugih ciljev. Notranja koherenca povečuje osebno
rast, intimnost in občutenje skupnosti, zunanja koherenca pa finančni uspeh, slavo in
prepoznavnost. Samo notranja koherenca prispeva k učinkovitejšemu psihološkem delovanju in
doseganju sreče.
Skladnost vsebuje doseganje ciljev, katere smo sami določili in ob katerih se dobro počutimo.
Posledica je notranje zadovoljstvo, avtonomnost in občutenje pripadnosti. Oseba s skladnim
sistemom ciljev doživlja vitalnost in zadovoljstvo z življenjem, zato uspešnejše upravlja s
stresom in življenjske dogodke razume kot izzive in priložnosti in ne kot grožnje. Temeljna
integracijska in organizacijska sila v človekovem življenju je spiritualnost. Kuje koherenco in
skladnost iz kaosa in fragmentacije. Ljudje se začnejo zavedati vrednot, kot so oproščanje,
skromnost, hvaležnost in jim nista v ospredju popularnost in bogastvo.
Emmons (1999) predlaga, da vplive, ki jih imajo cilji na srečo posameznika, ugotavljamo skozi
vsebino cilja (kaj želi oseba narediti – npr. kaj želi doseči ali izboljšati odnose itd.), orientacijo
cilja (ali je cilj nekaj doseči ali se nečemu izogniti) in parametre cilja (ciljni sistemi, konflikti
med cilji).
5.4.1 Cilji glede na vsebino
Cilji, ki glede na vsebino, povečujejo srečo, so: ustvarjanje globokih medosebnih vezi, spiritualni
cilji, generativni cilji (kreativnost, pomagati drugim, imeti vpliv na prihodnje generacije), cilji za
izboljšanje samozavesti, socialnih veščin, samodisciplino, torej tisti, ki pripomorejo k osebni
rasti, zavzetost in usmerjenost k doseganju ciljev. Negativen vpliv na srečo imajo naslednji cilji:
cilji, usmerjeni na pridobivanje moči 'od zunaj' npr. materialnih dobrin, biti lepši, biti popularen
…, konfliktni cilji, neskladnost med kratkoročnimi in dolgoročnimi cilji, zadržek pri
vzpostavljanju medosebnih vezi, usmerjenost k ciljem, katerih se želimo izogniti. Rezultati so
tudi pokazali, da se ljudje, katerih cilji so kvalitetne medosebne vezi, večkrat udeležujejo
družabnih dogodkov, tisti, katerih cilji so dosežki, pa akademskih in v naloge usmerjenih
dogodkov. Prvi so srečnejši.
5.4.2 Cilji glede na orientacijo
Cilji glede na orientacijo nam povedo, ali so si posamezniki cilje izbrali sami, ali so cilji bili
vsiljeni, ali cilje želijo doseči ali se jim izogniti, ali želijo spremembo ali le zadržati status quo,
ali imajo cilje, zato da nekaj delajo ali da so nekdo. Nekateri ljudje opisujejo svoje cilje široko in
abstraktno – želijo biti nekdo, drugi pa konkretno in specifično – želijo nekaj delati. Avtor pravi,
da abstraktni cilji (biti popolnoma pošten, izboljšati znanje o svetu, razmišljati pozitivno)
povzročajo tesnobo in depresijo, vedenjski cilji (biti smešen in druge zabavati, biti organiziran)
pa povečujejo srečo, vendar povečujejo bolezni, saj oseba potlači čustveno nabite informacije,
zato je tudi vprašanje ali je njena zaznava sreče pravilna. Vsekakor pa abstraktni cilji povedo
veliko o tem, kaj oseba ceni, kaj je za osebo pomembno in smiselno. Ker pa jih je težje doseči,
traja dlje časa in oseba lahko začuti nelagodje.
27
Ljudje, ki so usmerjeni v doseganje ciljev, so srečnejši kot tisti ljudje, ki so usmerjeni v to, da se
cilju izognejo – izogibati se stvarem, ki človeka vznemirijo vs. ostati miren v težkih okoliščinah.
Čeprav izogibajoči način vedenja sproža tesnobo, stres, pa v nekaterih primerih ljudem omogoča,
da so bolj učinkoviti pri upravljanju svojih dejanj (Cochran in Tesser 1996; v Emmons, 1999).
Izogibanje je bolj naporno kot pa usmerjenost v doseganje ciljev.
5.4.3 Cilji glede na strukturo
Struktura oziroma sistem ciljev je močan pokazatelji sreče. Struktura nam veliko pove o
soodvisnosti ciljev, hierarhičnosti, skladju in konfliktnosti med cilji. Diferenciacija med cilji
opozarja na konflikt oziroma fragmentacijo znotraj sistema ciljev, z negativnim vplivom na
srečo. Sprememba sistema ciljev je lahko učinkovit način spreminjanja posameznikovega
življenja. Če si človek zastavlja nerealne, precenjene, podcenjene, konfliktne, perfekcionistične,
samodestruktivne cilje, bi bil prvi korak do ponovnega občutenja sreče, prav identifikacija teh
ciljev.
5.5 Cilji in pro-aktivnost
Pro-aktivnost je lastnost ljudi, ki vrednotijo svoje cilje, so učinkoviti pri napredovanju do ciljev
in v veliki meri dosežejo, kar so si zastavili, torej so uspešni. Proaktivni ljudje ustvarjajo svoje
življenje in se ne samo odzivajo na zunanje situacije. To pomeni, da sprejemajo odgovornost,
stvari spreminjajo na boljše in gradijo svojo notranjo moč tako, da povečujejo svojo notranjo
modrost, ki je ena od kreposti srečnih ljudi.
Prav pa je, da si cilje določi oseba sama, da so cilji usklajeni z lastnimi vrednotami ter da so
koherentni, torej ne povzročajo konfliktov v osebi. Pro-aktivnost vključuje sinergično delovanje
v smislu kakovosti posameznika, družine, skupnosti in širšega okolja ter univerzuma. Vzpodbuja
spoštovanje, ustrežljivost in sodelovanje.
V raziskavi so udeleženci anketiranja poudarili pomen napredovanja k ciljem, doseganja ciljev in
izpolnjevanja odgovornosti. Cilji vodijo k uspehu, ko so sinergični in usklajeni z zmožnostmi
posameznikov, njihovimi talenti, vrednotami, vrlinami in krepostmi. Pomembnost ciljev in
usmerjenost v uspeh je značilnost individualističnih držav in torej ljudi, ki so bolj usmerjeni v
individualizem kot v kolektivizem. Respondenti, ki so spremenljivko cilji ovrednotili visoko, z
vrednostmi 8 in 9, so tudi občutenje sreče ovrednotili z visokimi vrednostmi, in sicer v razponu
od 8 do 10.
5.6 Biti v toku
Nič ni narobe, ker želimo biti uspešni. Nič ni narobe, če nas uspeh osrečuje in nam nudi
zadovoljstvo. Uresničevanje ciljev nas osrečuje takrat, ko dejavnosti in naloge opravljamo z
navdušenjem.
Csikszentmihalyi opisuje tok kot stanje polne storilnosti, ki je tako zelo značilna za umetnike,
šahiste, plezalce, kirurge in ki vodi do optimalnega razvoja in učinkovitosti. Vendar se tok lahko
pojavi prav pri vseh ljudeh, vseh starosti in vseh poklicev. Tok se pojavi, ko človek opravlja
naloge, kjer se njegove zmožnosti in izzivi naloge ujemajo. Če so naloge prelahke glede na
zmožnosti se pojavi dolgčas, če pa so prezahtevne, pa tesnoba. Za tok so potrebni jasni cilji,
28
takojšnje povratne informacije, kar vodi do stanja, ki ima naslednje lastnosti: močna
koncentracija na dejanja v sedanjem trenutku, zavedanje, občutenje, da človek ima kontrolo nad
svojim delovanjem, občutenje, da čas zelo hitro mine, občutenje, da je naloga nagrada sama po
sebi. Vzdrževanje toka je velik izziv, zaradi motenj iz zunanjega okolja in zaradi notranjega
govora, ki zna biti kritičen. Ker je čuječno ne-obsojajoče videnje lastnega delovanja nujno za
doseganje globokega toka, si več o toku lahko preberemo v točki Sreča kot zavedanje.
5.7 Odprtost za sprejemanje
V svojih Pogovorih o življenju (Conversations on Living, 1988) Louise L. Hay dvigne in razpre
roke na široko, ko reče 'Sem odprta in sprejemam vse obilje in vse dobro.' Obilje pomeni obilje
na vseh področjih življenja: čas, udobje, zdravje, modrost, prijateljstvo, ljubezen, uspeh, denar, in
še bi lahko naštevali. Če nismo odprti in pripravljeni to sprejeti, nam tudi zastavljeni cilji ne bodo
pomagali. Biti zmožen sprejemati pomeni imeti se rad.
5.8 Uspeh kot del Modela sreče
Model sreče, ki ga prikazuje Slika 5, vključuje tudi komponento Uspeh. Ta del Modela sreče je
opisan v tem poglavju in ga prikazuje Slika 1.
Slika 1: Uspeh kot del Modela sreče
USPEH
zadovoljstvo
načelo adaptacije
načelo napredovanja
cilji
delo in dosežki
odnos in zaupnost
religija in duhovnost
generativnost
vsebina
orientacija
struktura
koherenca
vertikalna koherenca
horizontalna
koherenca
proaktivnost
odprtost
za sprejemanje
notranja moč
29
6 SREČA KOT ZAVEDANJE
Ljudje srečo dojemamo in občutimo na različne načine. Nekaterim je sreča užitek in
zadovoljstvo, drugim uspeh, tretjim veselje, četrtim smisel. Seveda imata zdrav užitek in
pozitivno zadovoljstvo koristi za nas, vendar če ne gojimo zavedanja o viru sreče v nas, nas
nobena količina užitkov in zadovoljstva ne osreči. Dokler se ne zavemo, da je sreča prisotna, ne
glede na to, ali naš ego doživlja užitke in je naš um zadovoljen, bomo iskali več in več zunaj nas,
v delu, v pijači, v nakupovanju, drogah, igrah na srečo. Sreča se ne nauči, ampak se prepozna.
Sreče se spomnimo, ko se z njo ponovno povežemo. Z njo se lahko povežemo skozi trpljenje,
stisko, padce, ljubezen, avtentičnost, uspeh, kvalitetami sreče, vrednotami, tehnikami
osrečevanja. Sami si izberemo način povezave. Raziskovalci so ugotovili močne vplive ljubezni,
odpuščanja, intimnosti, skupne vizije, komunikacije in prijaznosti ter vere na srečo (Holden,
2009). Zavedanje krepimo tako, da vadimo čuječnost, da smo v toku, ko opravljamo neko
dejavnost ali nalogo, ter da čim bolj negujemo kvalitete, ki omogočajo doseganje našega
notranjega miru.
6.1 Koncept jaza – kdo sem jaz?
Pravo brezpogojno bistvo je duša. Sprejemanje pomeni biti usklajen sam s seboj. Cenim ljubezen
v svojem srcu, notranjo modrost, svoj obstoj. Odpovem se ego mislim o manjvrednosti, na tem
nivoju se zavem, da je svet poln daril za nas in da smo mi polni daril za svet. Izražamo hvaležnost
in ljubezen.
6.2 Zavedati se sedanjega trenutka
Zavedati se sedanjega trenutka pomeni sprejemati sebe in sedanjo situacijo tako, kot je, brez
obsojanja in brez želje, da bi okoliščinam ubežali. Svojega doživljanja se zavedamo s
sprejemanjem in radovednostjo (Černetič, 2011). Ne odzivamo se avtomatsko, ampak svoj odziv
izbiramo. Ena najbolj znanih definicij norosti, katero (definicijo namreč) pripisujejo Albertu
Einsteinu in Benjaminu Franklinu, je 'delati isto stvar znova in znova in pričakovati drugačne
rezultate'. Avtomatske navade se zlahka naučijo in težko opustijo. Nečuječnost, brezpomenski
cilji, ki nam ne nudijo posebnih izzivov, v nas obudijo občutke dolgočasja in praznine. Cilji z
namenom, čuječno iskanje optimalnih izkušenj v nas sproži radost in izpolnitev. Optimalne
izkušnje dosežemo z iskanjem novosti, zatopljenosti, svetega. Tako življenje temelji na
kompetentnosti (Langer, 1997; v Snyder in Lopez in Teramoto, 2011) in sreči (Myers, 2000; v
Snyder in Lopez in Teramoto, 2011), oseba je osredotočena, se zaveda sedanjega trenutka in
duhovnosti.
Daniel Kahneman, psiholog, ki je leta 2002 prejel Nobelovo nagrado za Ekonomijo, pozna odnos
med posameznimi trenutki in širšo življenjsko izkušnjo. Trdi, da je približno 20.000 trenutkov v
16-urnem dnevu – torej je življenje sestavljeno iz zaporedja trenutkov. Vsak trenutek je zelo
bogat z izkušnjami, saj vsak trenutek zapolnimo s ciljem, umsko vsebino, fizičnim stanjem,
razpoloženjem, emocionalnim odzivom. Vsebina vsakega trenutka se odraža v naših mislih,
občutkih in psiholoških vplivih. Lahko rečemo, da nam dan nudi 20.000 priložnosti za
sodelovanje, premagovanje negativnega in sprejemanje pozitivnega. Bogatejša izkušnja vključuje
30
več novosti (čuječnost), več zatopljenosti (tok) in več pozornosti na tisto, kar je za nas sveto
(duhovnost).
Čuječnost vključuje kultivacijo zavedanja, kot ga poznajo v budistični tradiciji in moderno
kognitivno in kognitivno-vedenjsko tehniko povečanja pozornosti. Čuječnost je stanje uma, ki
išče novosti v sedanjem trenutku, zato se od nas pričakuje, da se bomo manj izogibali tveganjem,
manj bomo ocenjevali sebe, druge in dogodke ter manj bomo uporabljali avtomatsko vedenje.
Številne raziskave potrjujejo, da ima takšen način lastnega doživljanja pomembne pozitivne
vplive, kot so boljše počutje, zmanjšanje depresivnosti, stresa in tesnobe ter izboljšanje
medosebnih odnosov ter kvalitete življenja. Langer (1989; v Černetič, 2011) pojmuje čuječnost
kot ustvarjalni kognitivni proces, za katerega so značilne tri ključne kvalitete: ustvarjanje novih
kategorij, odprtost za nove informacije, zavedanje več kot ene perspektive. Gre za mentalno
stanje stalne odprtosti in pripravljenosti. Čuječnost nam omogoča, da se uspešno spopademo z
nepričakovanimi situacijami v našem življenju in okolici. Čuječnost nas uči, da se vse spreminja
in naj se sprememb ne bojimo. Čuječni smo že, ko opažamo naše reakcije na svet okoli nas.
6.2.1 Kvalitete čuječnosti in pozitivni vplivi
Kvalitete oziroma pozitivne lastnosti čuječnosti obsegajo: neobsojajoče vedenje, kar je
opazovanje sedanjega trenutka brez ocenjevanja in kategoriziranja; nenavezanost na cilje oziroma
nenavezanost na izid ali dosežek, sprejemanje: odprtost do sprejemanja stvari takšnih, kot so v
sedanjem trenutku, da se lahko nato bolj učinkovito odzovemo; potrpežljivost, ki dovoljuje
stvarem, da se odvijajo v svojem času, potrpežljivost do sebe, drugih in do sedanjega trenutka;
zaupanje sebi, svojemu telesu, intuiciji, emocijam in življenjskemu procesu; odprtost do novega
in videnja stvari, kot da jih vidimo prvič; opuščanje, ki je posledica nenavezanosti na misli,
občutke, dogodke, izkušnje in ne pomeni zatiranja ali potiskanja negativnega; velikodušnost:
dajanje v sedanjem trenutku z ljubeznijo in sočutjem, ne da bi pričakovali kaj v zameno;
empatija, ki omogoča razumevanje in občutenje sočloveka in njegove situacije v sedanjem
trenutku, njegove poglede, emocije, reakcije; hvaležnost tudi za sedanji trenutek ter ljubeča
prijaznost – lastnost, ki vključuje dobroto, sočutje, upanje, zmožnost odpuščanja in brezpogojno
ljubezen.
Čuječnost ima pozitiven vpliv tudi na mnoga druga področja, na primer na razvoj zaupanja,
vzgojo otrok in celo na kulturno inteligenco, kot je navedel Thomas (2006). Tako kot socialna in
emocionalna inteligenca tudi kulturna inteligenca pripomore k učinkovitejši interakciji med
ljudmi iz različnih kulturnih okolij. V tem primeru je čuječnost povezava med vedenjem in
znanjem, saj omogoča zavedanje v sedanjem trenutku in tako prispeva k videnju konteksta in
različnih svetovnih pogledov, ki vplivajo na interakcije.
Negativnih misli ne potlačimo, kar prispeva k ohranjanju ali ponovni vzpostavitvi notranjega
ravnovesja, ki vodi k sreči. Čuječnost prispeva k boljšemu odločanju, saj ljudje sprejemamo
odločitve na podlagi čustev, ki jih imamo v povezavi s predmetom odločanja. Po potrebi pa svojo
odločitev utemeljimo na podlagi logičnih argumentov. S čuječnim odzivanjem lahko uvidimo
razliko med svojimi občutki in čustvi ter racionalnimi aspekti stvari, osebe, o kateri odločamo.
31
6.3 Notranji mir
Buda in Epiktet in številni drugi modreci so zanikali pridobivanje materialnih dobrin in so ljudi
nagovarjali, naj se jim odpovedo. Učili so, da sreča prihaja iz človekove notranjosti in je ni
možno doseči s prilagajanjem sveta svojim željam. Budizem uči, da navezanost neizogibno vodi
k trpljenju, in ponuja orodja, s katerimi naj bi vezi pretrgali. Stoični filozofi antične Grčije, kot je
Epiktet, so somišljenike poučevali, naj se usmerijo samo na tisto, kar lahko popolnoma nadzirajo,
kar je pomenilo, predvsem na lastne misli in odzive. Vsi drugi dogodki – dobra in zla sreča – so
samo zunanjost, ki na pravega stoika ne vpliva. Hrepenenje po dobrinah in ciljih zunanjega sveta
človeku ne more kaj več kot le bežen občutenje sreče. Posvetiti se morate svojemu notranjemu
svetu.
Vendar se ljudje še vedno ženejo za cilji, ki jih ne osrečujejo, medtem pa zanemarjajo notranjo
rast in duhovni razvoj, ki bi jim lahko prinesla trajno zadovoljstvo. Notranji mir dosežemo tako,
da si vzamemo čas zase, nekaj časa preživimo v samoti, meditiramo, smo čuječni in v življenju
svojega razvoja gojimo kvalitete sreče.
6.4 Kvalitete sreče
Z razvojem in negovanjem kvalitet sreče lahko zelo prispevamo k poglabljanju notranjega miru
in posledično bogatejšemu občutenju sreče. Med kvalitete sreče uvrščamo tudi ljubezen,
hvaležnost in odpuščanje.
6.4.1 Ljubezen
Ljubezen premaguje strah. John Bowlby (v Haidt, 2011) je pisal, da otroci za pravilen razvoj
potrebujejo ljubezen. Če otroke za dalj časa ločimo od oseb, na katere so navezani, npr. če so
dolgo časa v bolnišnici, hitro potonejo v pasivnost in obup. Če jim odrečemo čvrsto in trajno
zvezo, se v življenju znajdejo tako, da postanejo samotarji ali obupno navezani posamezniki.
Otroci potrebujejo ljubezen, objeme ter varno okolje za razvoj.
Raziskovalci proučujejo različna ljubezenska razmerja z vidikov biologije, sociologije,
psihologije. Fehr (v Snyder in Lopez, 2009) raziskuje starševsko in prijateljsko ljubezen, ki
temelji na poštenju in zaupanju. Drugi raziskujejo ljubezen, ki kali z intimnostjo, strastjo in
predanostjo. V zadnjem času se raziskuje ljubezen v povezavi s spoštovanjem. Spoštovanje je
pomembno tako v romantičnih kot v drugih razmerjih in zelo doprinese k zadovoljstvu in sreči.
Spoštovanje vključuje pozornost, radovednost, dialog, opolnomočenje, zdravljenje in samo-
spoštovanje. Ljudje smo družabna bitja in ko je potreba po pripadnosti zadovoljena in združena z
ljubeznijo, smo ljudje srečnejši.
Oseba, ki v otroštvu prejema ljubezen, se ima rada tudi v svojem odraslem življenju in ima rada
druge ljudi. Človek, ki se nima rad, dvomi v sebe in ga je enostavno raniti. Ko se imamo radi,
imamo o sebi realno pozitivno mnenje, ki ni obdano z občutki krivde, občutki neprimernosti,
manjvrednosti. Ljubezen do sebe je tako pomembna kot ljubezen, ki jo izkazujemo drugim.
Ljubljena oseba je tudi ljubeča oseba, z lahkoto navezuje stike in ustvarja kvalitetne medosebne
odnose. Rezultati raziskave to potrjujejo. Dve osebi iz raziskave se ne počutita ljubljeni.
32
Občutenje, da sta ljubljeni, sta označili z vrednostma 2 in 3, kar se odraža tudi v spremenljivki
pozitivna čustva, kjer sta zapisali vrednosti 3 in 2,67. Obe osebi sta pesimista. Oseba, ki je tudi
nizko ovrednotila občutenje, da je ljubljena (4), je pri spremenljivki pozitivna čustva dosegla
povprečno vrednost 4,67, pri spremenljivki zdravje pa 4, medosebni odnosi pa 6. Svoje občutenje
sreče je ovrednotila s 6. Osebe, ki so zelo ljubljene (10), so tudi zelo srečne (9–10); odstopanje se
pokaže samo pri osebi, ki je napisala, da bi rada imela službo; ta oseba je kljub temu, da je
ljubljena (10), občutenje sreče ocenila nižje (5). Služba nudi tudi varnost, biti varen in ljubljen pa
je želja že malega otroka. Varen in ljubljen otrok je srečen, zato lahko sklepam, da je varnost
dejavnik, ki ga pogreša tudi odrasla oseba, za potrditev sklepa pa bi bil potreben poglobljen
intervju.
6.4.2 Hvaležnost
Prakticiranje hvaležnosti poveča občutenje pripadnosti, povezanosti z ljudmi, okoljem in s
sedanjim trenutkom. Izolacija in osamljenost sta pogosto posledica pomanjkanja zavestne
hvaležnosti. Hvaležnost nas poveže s seboj, z drugimi in z življenjem. Hvaležnost je dvojna
sreča, saj osreči oba, tistega, ki jo izkazuje, in tistega, ki jo sprejema.
Hvaležni ljudje so po navadi prijetni, čustveno stabilni, samozavestni, manj narcisoidni in manj
materialistični (Woodward et al., 2003; v Snyder in Lopez, 2009). Raziskave so pokazale, da je
hvaležnost v pozitivnem sorazmerju z duhovnostjo. Kar pa ne preseneča, saj je hvaležnost vrlina,
ki jo uvrščamo med kvalitete kreposti z imenom duhovnost. Ne glede na to, ali hvaležnost
opisujemo kot čustveno stanje ali kot osebnostno lastnost, njen pozitiven vpliv na občutenje sreče
je velik. Vpliva tudi na medosebne odnose, ki so tako bolj kvalitetni, prosocialno vedenje se
okrepi, antisocialno vedenje pa opeša. Kvalitetni medosebni odnosi in izražanje hvaležnosti
zgradijo zaupanje. Hvaležnost pridobi na moči tudi zato, ker hvaležen človek hitreje privleče v
spomin pozitivne dogodke.
Holden (2009) opisuje hvaležnost kot odnos, filozofijo in vizijo. Ko govorimo o hvaležnem
odnosu, imamo v mislih pozitiven odziv na dogodek, okoliščine, katere ocenimo kot ugodne.
Hvaležnost je v tem primeru zavestna reakcija na stvari, ljudi, izide in situacije, ki so dobri in
pozitivni. Ta hvaležnost je zelo osebne narave in zgodi se kot odziv na nek stimulus, kot pri
užitku. Proaktivna hvaležnost temelji na naši odločitvi, da smo hvaležni npr. za današnji dan, ne
glede na to, kaj se zgodi. To lahko pomeni, da že zjutraj izrazimo hvaležnost za dogodke, ki se
bodo zgodili in zaželimo, da vse poteka v pozitivnih in ugodnih okoliščinah. Hvaležnost kot
filozofija pomeni brezpogojno hvaležnost, ki temelji na veri, da je vse, kar se zgodi v življenju,
usmerjeno v naše dobro. Gre za zavedanje, da vsaka stvar, ne glede na to ali je dobra ali slaba,
prava ali napačna, vsebuje dar velike vrednosti in pomena. Ta filozofija trdi 'Življenje me
podpira'. Dejstvo je, da so blagoslovi včasih prikriti v strahu, bolečini in solzah. Če izberemo
filozofijo hvaležnosti, izberemo zaupanje v proces in srečen rezultat. Hvaležnost kot vizija izhaja
iz razodetja, da smo mi tisto, kar iščemo. Temelji na duhovnem prepričanju, da je vse, kar iščemo
(ljubezen, sreča, mir) že v nas in je naše. Hvaležni smo za našo resnično identiteto.
6.4.3 Odpuščanje
Med kvalitete sreče štejemo tudi zmožnost odpustiti. Nekateri ljudje so vedno srečni. To ne
pomeni, da živijo v boljših okoliščinah, ampak imajo lastnosti, ki jim omogočajo, da so srečni. Te
33
lastnosti so: poštenost in iskrenost do sebe, prisotnost v sedanjosti, proaktivna hvaležnost,
prijaznost, brezpogojno sprejemanje, ljubeč odnos, smisel za humor in zmožnost odpustiti.
Vsi smo že doživeli kaj slabega, izgubo, žalost in zato je odpuščanje ključ do sreče. Tudi v
srečnem življenju so žalostni dnevi. Vsak problem, žalost ali konflikt nam daje priložnost, da
nekaj odpustimo. Odpustimo sebi ali drugim – nesrečnost je klic za odpuščanje. Odpuščanje je
trajno delovanje. To pomeni zapustiti upanje na preteklost, zgodbo preteklosti, razočaranja v
preteklosti. Seveda cenimo preteklost, se učimo iz preteklosti, ampak ne živimo v preteklosti.
Resnica je, da preteklosti ni tu. Je le v našem umu kot spomin in če je to spomin na negativne
dogodke, je še toliko bolj potrebno, da nanje pozabimo. Ljudje, ki lahko odpustijo, lažje ustvarijo
boljšo prihodnost, saj ne izgubljajo energije v željah za drugačno preteklost. Prav je, da izstopimo
iz vloge žrtve in da ne kritiziramo sebe niti drugih. Kronično pritoževanje je posledica strahu, da
smo manjvredni in da življenja ne moremo spremeniti na bolje.
Eckhart Tolle (2004) pravi, da naj sprejmemo, karkoli vsebuje sedanji trenutek, kot da smo ga
sami izbrali in nato ukrepamo, torej 'najprej sprejmi, nato deluj'. Zato je odpuščanje zelo
povezano z opuščanjem. Če želimo biti srečnejši, kot je naš ego sedaj, se moramo še bolj odpreti.
Sreča pomeni opustiti načrtovanje, pričakovanja in jezo.
Načrtovanje in uresničevanje načrtov je lahko zelo dragoceno in se obrestuje. Načrtovanje je
samodisciplina, ki lahko vodi k uspehu. Ampak življenje ne gre vedno po načrtu. Mi imamo
lahko načrt za naše življenje, vendar ima življenje načrt za nas. Kar pa ni slabo, saj mnogi
priznajo, da najboljše, kar se jim je zgodilo, ni bilo del načrta. Pričakovanja ustvarjajo mentalno
sliko, kakršno želimo, da bo naše življenje. Pričakovanja ustvarjajo želje, kar je v redu, dokler
želja ne postane zahteva in smo razočarani, če se ne uresniči. Ko opustimo pričakovanja, se začne
zdravljenje, počutimo se umirjeni in sreča se vrne. Jeza je pritoževanje, je odločitev, da se sreči
ne odpremo. Vendar ne odpreti se sreči je znak cinizma, depresije, pesimizma. Pomeni, da smo
na poti žalovanja za starim načrtom ali neizpolnjenim pričakovanjem.
Maščevanje ne rodi sadov. Nekateri ljudje hitreje odpustijo, drugi potrebujejo več časa, tretji ne
odpustijo nikoli. Tisto, kar ljudi motivira, da odpustijo človeku, ki jih je prizadel, je psihološka
bližina človeka, ki jih je prizadel, vrednost, ki jo ima ta oseba v prihodnosti in občutenje varnosti
in zaupanja (Snyder in Lopez, 2009).
Odpuščanje je v pozitivnem sorazmerju s srečo, zdravjem in medosebnimi odnosi. Ljudje, ki
odpuščajo, redkeje doživljajo tesnobo, depresijo in sovraštvo (Thompson et al., 2005; v Snyder in
Lopez, 2009). Take osebe redkeje zlorabljajo alkohol, droge in druge škodljive substance. Bolj so
zdrave, srečne in zadovoljne z življenjem, saj ne premlevajo negativnih dogodkov, ne utapljajo se
v negativnih monologih in ne zatirajo čustev. Dokazano je tudi, da se ljudje, ki imajo zmožnost
odpustiti, raje osredotočajo na druge ljudi, jim pomagajo v prostovoljnih organizacijah in na
dobrodelnih dogodkih.
Zmožnost odpustiti spodbudi in obogati tudi naše družabno življenje v skupnosti. V
kolektivističnih kulturah je odpuščanje nujno za doseganje visoko ovrednotene družbene
harmonije. V takih družbah govorimo o kolektivnem odpuščanju, pri katerem pa je notranji mir
posameznika podrejen skupinski harmoniji (Hook et al., 2009). Vprašljivo pa je odpuščanje, ki
omogoča, da se nasilje ponavlja, npr. v partnerskih odnosih, kjer je ena oseba nasilna. Čeprav
34
nisem pristaš pogojevanega odpuščanja, pa mislim, da je zgoraj omenjeni pogoj varnosti
ključnega pomena. Zmožnost odpuščanja je zmožnost iskrenega sprejemanja.
V raziskavi se je pokazalo, da ljudem niti ni težko odpustiti ali izražati hvaležnost, kar je težje, je
tvegati in zaupati. Ljudje, ki manj tvegajo in ne zaupajo, imajo manj kvalitetne medosebne
odnose in nižje vrednosti pri spremenljivki smisel. Tveganje je značilnost npr. Švedov, katerim je
pomembno novo zamisel takoj preizkusiti, ne glede na uspešnost. Slovenija ni država, kjer ljudje
veliko tvegajo. Vendar je sprejemanje novitet, pogum za inovativnost lahko pokazatelj
uspešnosti.
6.5 Povezava krepi zavedanje
Kvaliteta odnosa s samim seboj določa kvaliteto odnosa z drugimi. Kar mislimo, da smo, in kar
mislimo, da zaslužimo ustvarja srečne in nesrečne okoliščine v naših odnosih z družino, prijatelji,
kolegi in univerzumom in s komer koli drugim. Odnos do našega bistva določa, kako se ali pa se
ne povezujemo z drugimi. Odnos do samega sebe določa tudi kvaliteto našega odnosa do
pomembnih dejavnikov kot so ljubezen, uspeh in sreča. Tudi do denarja in izobilja. Ko se tega
zavemo, spremenimo odnos do sebe in naše izkušnje.
Dandanes se lahko povezujemo lažje kot kadarkoli prej, pa vendar vedno več ljudi pravi, da se
počutijo osamljene in odrezane od sveta. Ironično je najbolj razširjena bolezen 21. stoletja prav
depresija, kot pravijo podatki organizacije WHO (2012), in ne lakota, aids ali srčne bolezni.
Depresija izhaja iz občutenja zavrnitve in zapuščenosti. Ljudje izgubijo povezanost s seboj in
univerzumom, srečo doživljajo kot oddaljeno in nemogočo.
Povezanost z naravo je zdravilna, saj se v naravi povežemo z energijo in postanemo eno z
drugimi. Narava ima svoj ritem, kjer ni negativnega uma in destruktivnega ega. Spiritualna
povezanost rahlja mejo med 'vi' in 'jaz'. Pri tem ne mislimo na religiozno povezanost v odnosu z
obiskovanjem cerkve ampak na duhovno povezanost. Res je, da raziskovalci zatrjujejo, da so
verniki srečnejši, da je med njimi manj odvisnikov, kriminala, nasilja in samomorov, vendar se
lahko vprašamo, zakaj vedno manj ljudi obiskuje cerkev. Čeprav je obiskovalcev cerkve manj, pa
je duhovnost v porastu. V Ameriki se je odstotek ljudi, ki so doživeli duhovno rast povzpel iz 54
% na 82 %.
Z energetskega vidika moramo ločevati med povezanostjo in navezanostjo. Navezanost npr. dveh
ljudi pomeni spremljanje dogajanj v čustvih in mislih sočloveka. Gre za aurične zapise, ki jih
človek, ki je ohranil svojo subtilnost, zaznava (Mulej, 2008). V primeru navezanosti človek
sprejema informacije in čustva neposredno od energije človeka, na katerega je navezan, zato je
tako zaznavanje napačno. Navezujemo se zaradi strahu in negotovosti. Ljudi, na katere se
navežemo, imamo pogosto pod nadzorom: radi vemo, kaj se jim dogaja, kje se nahajajo v nekem
trenutku, kaj mislijo o tem in onem. Enako nas kontrolirajo in nadzirajo oni. Zato je tako
navezavo potrebno opustiti, saj ne govorimo o ljubezni, ki daje svobodo oziroma o osvobajajoči
povezavi, govorimo o kratenju naše svobode.
Avtorja Franklin (2010) in Layard (2011) tudi poudarjata, da je sreča doprinos za skupno dobro.
Smisel življenja pride iz odnosov, povezanosti in celovitosti, odnosov do sebe in drugih,
povezanosti s seboj, drugimi in univerzumom. Pomembne so naše vrednote in vrline v povezavi z
35
vizijo in smislom našega življenja. Vendar je tu potrebna previdnost. Layard se sklicuje na Novi
Testament, ki pravi nekako tako: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe …«. Dejstvo je, da
ljudje mnogokrat vidimo prvi del stavka, drugi del 'kakor samega sebe', pa spregledamo.
Zanemarjanje sebe, lastnih čustev in želja ter ne-razvijanje potencialov in talentov, človeka izčrpa
in vodi v bolezni. Čeprav se morda sliši egoistično (je pa to zdrav egoizem), je prav, da najprej
poskrbimo za sebe – tu imam v mislih tako osnovne in višje potrebe, kot lastna čustva in razvoj.
Šele takrat, ko smo zadovoljni sami s seboj, lahko pomagamo drugim.
6.6 Biti v toku
Csikszentmihalyijev je opisal stanje, v katerem se človek popolnoma osredotoči na nalogo, ki jo
opravlja. Dejavnost človeka popolnoma prevzame, in ne presega pa njegovih zmožnosti. To
stanje je poimenoval 'tok', saj ga občutimo kot lahkotno gibanje. Toku pomagajo glasba ali
dejanja drugih ljudi, doživimo pa ga tudi med individualnimi ustvarjalnimi dejavnostmi, kot so
slikanje, pisanje ali fotografiranje. Tok je svojevrsten izziv, ki popolnoma prevzame našo
pozornost. V izkušnji toka sta podzavest in zavest v popolni harmoniji. Zadovoljstvo, ki spremlja
tok, se razlikuje od užitka. Tudi Seligman (2011) enači zadovoljstvo z osebno izpolnitvijo, ki
spremlja dejavnosti, ki nas popolnoma prevzamejo, se opirajo na naše odlike in nam omogočijo,
da se znebimo nesproščenosti. Zadovoljstvo nas lahko popelje k toku. Zadovoljstvo največkrat
spremlja nek dosežek ali nekaj, kar se naučimo ali izboljšamo. Ko se potopimo v tok, nas napori
ne utrujajo. Avtor trdi, da če želimo odkriti, kaj nas izpolnjuje, moramo spoznati svoje odlike oz.
vrline.
Osebne lastnosti, kot so radovednost, vztrajnost, nizka osredotočenost nase, povečujejo zmožnost
doseganja toka in kvalitete zanosa. Izkušnja toka se razlikuje med različnimi kulturami. Moneta
(2004; v Snyder in Lopez in Teramoto, 2011) je ugotovil, da kitajski študentje niso doživeli toka
po modelu, ki ga je ustvaril Csikszentmihalyi, saj so bili uspešnejši, ko je nivo njihovih veščin bil
višji kot nivo izziva, ki ga je nudila naloga. Po omenjenem modelu, naj bi ljudje doživeli tok
takrat, ko je nivo veščin visok in nivo izziva tudi visok – ta podatek drži za zahodne populacije in
kot je ugotovil Asakawa (2004 v Snyder in Lopez in Teramoto, 2011) tudi za japonske študente.
Prav je, da ljudje ugotovimo, katere dejavnosti nam omogočajo doživljanje toka, in nato
investiramo našo energijo in usmerimo pozornost v te dejavnosti. Glede na to, da je 60 %
udeležencev anketiranja prepoznalo pomen toka, in da nekateri izmed teh anketirancev izvajajo
meditacije čuječnosti ter da so odstopanja pri ostalih 40 % zelo nizka, lahko sklepam, da stanje
zanosa in osredotočenosti pri opravljanju nalog in dejavnosti pozitivno vpliva na občutenje sreče.
V raziskavi so respondenti razodeli, da so pogosto v toku in jim vitalna angažiranost ni tuja.
Dejavnosti opravljajo z navdušenjem in osredotočenostjo. To pomeni, da tisto, kar počnejo,
delajo z ljubeznijo in da so njihove sposobnosti, veščine, kompetence usklajene s težavnostjo in
zahtevami nalog.
36
6.7 Simptomi in bolezni
Mnogi simptomi in bolezni se razvijejo zaradi premajhnega zavedanja svojega bistva. Ko je
človek še otrok, je srečen, brezpogojno sprejema samega sebe, brezpogojno sprejema druge.
Kvalitete sreče so že razvite in otrok jih aplicira na vsakem koraku. Ker se pa zgodijo tudi
neprijetni trenutki, situacije, neprimerna vzgoja, nepodporno okolje, otrok začne razvijati
obrambne mehanizme, ego dobi na moči, notranje bistvo pa tako izgubi stik. Zaradi takih
okoliščin lahko oseba v otroštvu in nato v odraslosti razvije bolezni, ki imajo vzrok prav v tem
'skritem' notranjem 'otroku', ki je ostal prestrašen, žalosten v človeku. Zavedanje je najbolj
pomembna komponenta Modela sreča. Vedenje o tem, da se vse spreminja, od vesolja do narave
in do človeka, nam ponuja upanje, da lahko vsako bolezen tudi pozdravimo.
6.8 Model sreče in zavedanje
Model sreče, ki je prikazan s Sliko 5 vključuje tudi komponento Zavedanje. Ta del Modela sreče
je opisan v tem poglavju in ga prikazuje Slika 2. Zavedanje zelo povečamo s tehnikami
osrečevanja, ki so podrobno opisane v poglavju Tehnike osrečevanja. Čustva igrajo pomembno
vlogo v našem življenju, ne glede na to, ali doživljamo srečo kot uspeh, zavedanje ali smisel.
Zavedanje naših čustev, tako pozitivnih kot negativnih, nas lahko uspešno usmeri v pravilno
reševanje težav in pravilno odzivanje na doživljanje v nas in v našem okolju.
Slika 2: Zavedanje kot del Modela sreče
ZAVEDANJE
identifikacija
želje
vrednote
vrline
kreposti
predanost
vloge
oseb. lastnosti
kvalitete sreče
ljubezen
odpuščanje
hvaležnost
sprejemanje
zaupanje
tveganje
čuječnost
čustva
pozitivna čustva
negativna čustva
tehnike osrečevanja
afirmacije
vizualizacije
meditacije
čuječnost
joga
dihalne vaje
spreminjanje
bolezni
simptomi
rast
razvoj
37
7 SREČA KOT VITALNA ANGAŽIRANOST
En način, kako ljudje začutijo smisel v življenju, je, da dejavnosti opravljajo z navdušenjem. Tudi
navidezno enolične aktivnosti lahko čez čas postanejo smiselne, če jih izvajamo skrbno in
pozorno. Umetnost, literatura, raziskovanje nudijo možnost za ustvarjanje smiselnega življenja
skozi angažiranost. Delovanje v odnosu, v katerem istočasno občutimo navdušenje in smisel,
imenujemo vitalna angažiranost (Nakamura, Csikszentmihalyi, 2002). Ne le v umetnosti,
literaturi, raziskovanju – človek je lahko vitalno angažiran v kateremkoli odnosu do sveta, delu,
ljubezni, igri, storitvi, ne glede na to, kako skromen ta odnos je. Pri tem sta pomembni dve točki:
a) biti v toku in b) doživeti pomen v odnosu do okolja. Tako lahko ugotovimo, kdaj navdušujoča
dejavnost postane smiselna.
Vsak dan se ljudje srečujemo z ogromnim številom informacij. V našo zavest pridejo informacije
skozi selektivnost naše pozornosti. Torej na človekovo subjektivno izkušnjo vpliva njegova
odločitev o tem, kam bo usmeril pozornost. Kvaliteta usmerjene pozornosti vpliva na človekovo
interakcijo z okoljem in kvaliteto njegove subjektivne izkušnje. Pozornost lahko v dejavnost ali
informacije usmerimo npr. na navdušujoč ali na zdolgočasen način.
Informacije kot medij izmenjave med človekom in okoljem so materija, iz katere se oblikuje jaz.
Jaz se pojavi, ko se zavest zave sebe v obliki informacije o telesu, subjektivnem stanju in osebni
preteklosti in prihodnosti. Mead (1943; v Nakamura, Csikszentmihalyi, 2002) razlikuje med
dvema aspektoma jaza. Vsote zavestnih procesov oblikuje 'Jaz' (tisti, ki znam); 'Sebstvo' (tisto,
kar o sebi mislim).
7.1 Vitalna angažiranost
Vitalna angažiranost predstavlja en način interakcije z okoljem – angažiranost oziroma
povezanost z okoljem in vitalnost kot smisel za človekovo sebstvo ter izkušnja vitalnosti, ko je
interakcija dobrohotna za posameznika (jaz). Nasprotje je alienacija, ki na mesto povezave,
ponazarja razdvojenost med sebstvom in objektom.
Koncept vitalne angažiranosti je uporabljal John Dewey (1958, 1963) kot model optimalnega
delovanja v umetniško-estetski izkušnji: transakciji med človekom in okoljem, ki posameznika
popolnoma absorbira. Njegovo mnenje je, da ima vsaka dejavnost oziroma izkušnja (popravljanje
avtomobila, vrtnarjenje, kuhanje) umetniško-estetski značaj. Človek postane angažiran,
navdušen, prevzet z aktivnostjo, ker se zave njene vrednosti.
Pri vitalni angažiranosti je čutiti močno povezavo med sebstvom in objektom, odnos ima
subjektiven pomen, delo je 'klic'. Ne glede na to, ali je objekt kulturna domena, ali oseba,
skupina, politično dejanje, ali kaj drugega, se doživlja kot pomemben in vreden pozornosti.
Človek investira v ta odnos vrednost sebstva, npr. talent, prepričanje, veščine, čas ipd. Nagrada je
navdušenje, absorbcija. Za vitalno angažiranost je značilno doživljanje toka (navdušenje,
absorbcija) in pomen subjektivne narave.
38
7.1.1 Tok: subjektivna izkušnja popolne predanosti v delovanju
Ko je človek v toku, je popolnoma absorbiran v interakciji s svetom. Oziroma drugače, ko je
človek popolnoma prevzet v interakciji s svetom, takrat lahko vstopi v stanje toka. Stanje toka
ima naslednje značilnosti: močna koncentracija na 'tu in sedaj'; delovanje in zavedanje se
združita; občutek, da se bo človek lahko soočil s situacijo, ker ve, kako se odzvati; občutek, da
čas mineva hitreje ali počasneje kot po navadi in izkušnja dejavnosti, ki nagrajuje sama po sebi,
ne glede na izid.
Lastnosti izkušnje, ki omogoča tok so: jasnost človekovih ciljev skozi interakcijo; neprestana in
nedvoumna povratna informacija o napredku; zaznavanje priložnosti za delovanje, ki do
popolnosti uporabijo človekove trenutne zmogljivosti. Vstop v tok je odvisen od ravnovesja med
človekovimi zmožnostmi in izzivi. Ko človek dobi občutek, da izzivi presegajo njegove
zmožnosti, postane zaskrbljen in tesnoben. Ko človek dobi občutek, da njegove zmožnosti
presegajo izzive, je najprej sproščen, nato pa postane zdolgočasen.
Pomembno pa je, da se dogajanje odvija iz trenutka v trenutek in da človek ni osredotočen na
končni produkt, ampak na sedanji trenutek, ki ponuja radost uvida.
Ko je človek v toku, kvaliteta njegove subjektivne izkušnje vpliva na človekov naslednji korak.
Subjektivna stanja so povratna informacija o spremenjenem odnosu med človekom in okoljem.
Tesnobnost in zdolgočasenost sta negativni povratni informaciji, tok je pozitivna povratna
informacija. Človek se tako prilagaja v odnosu do okolja, da bi našel ravnovesje med svojimi
zmožnostmi za delovanje in zaznanimi priložnostmi za delovanje. It tega odnosa izhaja tudi
motivacija posameznika.
Ker je subjektivno stanje notranje zadovoljujoče, ljudje radi reproducirajo izkušnje toka. Ko pri
neki aktivnosti razvijejo veščine do te mere, da aktivnost ne predstavlja izziva, navdušenje izgine.
Več časa smo v toku, več kompleksnih veščin razvijemo. Dinamičnost toka združi optimalno
subjektivno izkušnjo z razvojem veščin. Biti v toku, vztrajati pri aktivnosti zaradi nje same,
pomeni rasti. To lahko primerjamo z Aristotelovim konceptom sreče kot realizacije človekovih
potencialov.
7.1.1.1 Motivacija
Motivacija, ki se pojavi kot posledica toka, ima še drug pomen. Kot posledica subjektivne
izkušnje se razvijejo novi odnosi in novi dolgoročni cilji. Ljudje doživljajo trenutne izkušnje in
primerjajo njihova subjektivna stanja s subjektivnimi stanji, ki so jih sprožile izkušnje v
preteklosti. Če je sedanja izkušnja bolj pozitivna, potem vzdrževanje le-te postane cilj. Če je
sedanja izkušnja negativna, potem je cilj, da se sedanja subjektivna izkušnja zamenja z eno izmed
alternativ.
Izkušnja je lahko pozitivna sama po sebi ali pa zato, ker reši nek problem, ki ga je sprožilo
negativno izkustveno stanje. Prej neznana in nezanimiva aktivnost lahko postane notranje
motivirajoča, če jo človek opravlja v toku. Motivacija se vzdržuje z interakcijo. V takem primeru
izkušnja toka širi navdušenje, ki še bolj narašča z nadaljnjim raziskovanjem sveta in interakcijo z
drugimi ljudmi.
39
40
7.1.2 Pomen
Ko človek opravlja neko dejavnost v toku, je angažiran, navdušen in motiviran, razvija svoje
veščine, se vprašamo, ali ima ta dejavnost nek širši ali nak vitalen pomen. Torej, človek je vitalno
angažiran takrat, ko opravlja aktivnosti z navdušenjem v toku in ta aktivnost ima za tega človeka
pomen. Želja po pomenu je osnovna človekova motivacija.
Občutek, da življenje ima pomen, je povezan z blaginjo in nujen za dolgoročno srečo. Viri
pomena za večino ljudi so medosebni odnosi, življenjski cilji, versko udejstvovanje. Pomen je
strukturiran npr. skozi hierarhijo ciljev.
Pomen lahko izhaja iz lastnega izvora, npr. kot posledica inkulturacije, reševanja življenjskih
problemov, in doživljanja navdušenja. Veliko tega, kar za nas ima pomen, je vpetega v naše
izkušnje in se nam dozdeva kot samoumevno, saj nam je prirojeno po poti družine, kulture,
zgodovine. Pomen lahko aktivno formuliramo tudi pri odzivanju na probleme, s katerimi se
soočamo po poti življenja. Kriza doživljanja pomena prisili človeka, da si zastavi nove cilje ali
razvije drugačno razumevanje. Tudi travmatični dogodki postanejo izvor ali vir novega pomena.
Ko je interakcija med človekom in objektom, okoljem, ipd. navdušujoča, se ta odnos poglobi.
Torej pomen lahko izhaja iz naših zgodnjih dni v otroštvu, iz negativnih in iz pozitivnih izkušenj,
ki jih doživimo na življenjski poti.
Najbolj pomembna pot je pot, ki vodi skozi doživljanje toka do vitalne angažiranosti. Doživljanje
toka naj bi bilo dolgotrajno in intenzivno, kot pri umetnikih in znanstvenikih, kjer pomen vznikne
iz dolgotrajnega odnosa med človekom in objektom, pri čemer pa odnos zaznamuje navdušujoča
absorpcija. Objekti vključujejo simbolične dejavnosti, kot sta fizika ali poezija. Ljudje začutijo
pozitiven pomen odnosa do objekta in ta odnos se s časom še poglobi.
Odnos ljudi do dela nam pokaže, kako pomembno je s svetom sodelovati z navdušenjem. Ljudje
doživljamo delo na več načinov. Nekateri delo doživljajo kot službo, torej vir dohodka; drugim je
pomembna kariera, torej napredovanje; tretji pa delo doživljajo kot 'poklic', s poudarkom na
izpolnjevanju družbeno koristnega dela. Ko človek delo doživlja kot 'klic', pri tem združuje
izkušnjo subjektivnega doživljanja in pomena, kar pa določa vitalno angažiranost. Posamezniki,
ki svoje delo doživljajo kot klic, poročajo o večjem zadovoljstvu pri delu in večjim
zadovoljstvom z življenjem na splošno, kot tisti, ki delo vidijo kot službo ali kariero
(Wrzesniewski et al., 1997; v Nakamura, Csikszentmihalyi, 2002).
Če človek opravlja delo, ki ga sicer doživljata kot pomembnega, pri tem pa ga ne opravlja z
navdušenjem, ga bo težko opravljal dalj časa. Če vseeno vztraja, se njegovo občutenje sreče
zmanjšuje. Colby in Damon (1992; v Nakamura, Csikszentmihalyi, 2002), sta v svoji raziskavi
ugotovila, da so ljudje pri opravljanju družbenih aktivnosti doživljali navdušenje in tok predvsem
v interakciji s svetom, z drugimi ljudmi. Nekaj ljudi, ki so doživljali izgorelost, so svoje delo
videli kot pomembno, niso pa bili zmožni te aktivnosti opravljati z navdušenjem. Ljudje, ki so
zapustili svoje zdravstvene kariere (Ebaugh, 1988; v Nakamura, Csikszentmihalyi, 2002), so
sicer svoje delo zaznavali kot pomembno, niso pa občutili zadovoljstva, saj dela niso opravljali z
navdušenjem. Tudi navdušenje, ki ga doživljamo ob izvajanju neke aktivnosti, ne sproži
predanosti, če v tej aktivnosti ne doživljamo širšega pomena.
41
Talent plus navdušenje nista dovolj, da bi se človek predal neki aktivnosti. Tisto, kar človek ob
aktivnosti doseže, mora za posameznika imeti vrednost, da bi to opravljal z vitalno
angažiranostjo. Vsaka izkušnja doživljanja toka ima potencial, da postane pomembna.
Pomembnost pa ostane prisotna takrat, ko odnos traja dalj časa in človek pri tem uporablja in
razvija svoje zmožnosti in to opravlja z navdušenjem.
Pomen aktivnosti narašča s pomočjo različnih virov: človek se z dejavnostjo, zgodovino,
tradicijo, cilji identificira; človek čuti solidarnost s področjem delovanja in njegovimi
strokovnjaki; človek krepi samopodobo. Z izvajanjem 'poklica', se človek uvršča v mreže, ki se
povezujejo s preteklostjo in sedanjostjo in postaja del razvijajočega se projekta.
Stanje te mreže, interakcije z ljudmi v skupnosti je lahko negativno ali pozitivno. Če je stanje
negativno, bo odnos do objekta izgubil na pomembnosti in tako vplival na kvaliteto sreče. Če je
stanje pozitivno, torej so odnosi med člani pozitivni, bo to poglobilo pomen in odnos do objekta.
Vitalna angažiranost je dolgotrajen odnos med človekom in objektom, ki je istočasno pomemben
in navdušujoč – delo opravljamo z navdušenjem in delo ima za nas širši pomen. Navdušenje, ki
se porodi v toku, je rezultat mnogih priložnosti, ki predstavljajo izziv za razvoj človekovih
veščin. Tok lahko predstavlja pot do zaznavanja pomena, saj človekova subjektivna izkušnja
postaja bogatejša za voljo daljše interakcije v odnosu med človekom in objektom.
Vitalna angažiranost je lahko prisotna pri vseh aktivnostih, od umetnosti, raziskovanja, do raznih
hobijev in športa ter pri poklicnih aktivnostih in privatnih družinskih aktivnostih, kot je vzgoja
otrok. V vitalno angažiranem življenju, povezava med navdušenjem in subjektivnim pomenom
označuje delo, odnose in sodelovanje v skupnosti.
7.2 Vitalna angažiranost kot del Modela sreče
Model sreče, katerega prikazuje Slika 5 vključuje tudi komponento Vitalna angažiranost. Ta del
Modela sreče je opisan v tem poglavju in ga prikazuje Slika 3.
42
Slika 3: Vitalna angažiranost kot del Modela sreče
VITALNA ANGAŽIRANOST
TOK
močna koncentracija na 'tu in sedaj'
ustvarjalno
mišljenje
ravnovesje med izzivi in
zmožnostmi
NAVDUŠENJE
motivacija
novi cilji
razvoj veščin
POMEN
osebni pomen
kultura, izvor
rešitev problema
biljša samopodoba
'poklic'
povezovanje
43
8 SREČA KOT OBJEKTIVNA VREDNOST
8.1 Objektivna vrednost
Vitalna angažiranost vključuje stanje toka, navdušenje in subjektivni pomen dejavnosti, ki jo
posameznik opravlja. Pri povezovanju s člani družbe pa je seveda pomembno, da ima dejavnost
tudi pomen za širšo družbo. Tako se subjektivni vrednosti priključi objektivna vrednost in pomen
dobi širše razsežnosti. Objektivna vrednost je odvisna tudi od kulture, torej kaj je za družbo
sprejemljivo, vredno. Če ima neka dejavnost za posameznika velik pomen, za družbo pa ne, nima
smisla v širšem pomenu in človek ne občuti sreče v celoti.
Glede vpliva kulture na občutenje sreče obstajajo različni pogledi. Univerzalni pogled, katerega
zagovarja Veenhoven (2010; v Zevnik, 2014), opredeljuje srečo za subjektivno stanje zavesti
katerega določa človekovo splošno vrednotenje življenja kot celote. Njegovo mnenje je, da so
razlike v dojemanju sreče med kulturami zanemarljive in bi zato lahko govorili o univerzalnem
konceptu sreče. Kulturološki pogled svari, da v tem primeru lahko pride do etnocentrizma, in
lahko ena kultura ocenjuje in obsoja drugo po svojih lastnih vrednotah in pogledih na svet
(Barker, 2004; v Zevnik, 2014).
Pri modelu sreče upoštevam subjektivno zaznavanje pomena, ki lahko izhaja tudi iz kulture,
inkulturacije, akulturacije posameznika, in tudi objektivno oziroma družbeno zaznavanje
pomena, ki je kulturološko pogojeno. Skozi model sreče skušam prikazati, kaj vpliva na
občutenje sreče posameznika. Model predstavljam kot univerzalen, a komponente modela –
predvsem subjektivni in objektivni pomen za posameznika – vključujejo tudi kulturne aspekte.
Ljudje največkrat upoštevamo kulturne zahteve okolja, ne da bi se tega zavedali. Ljudje iz
kitajskega in kitajsko-ameriškega kulturnega okolja imajo raje čustveno manj vzhičena čustvena
stanja, npr. zadovoljstvo; medtem ko stanje navdušenja, vzhičenosti predstavlja večjo vrednost za
ljudi iz evropsko-ameriškega okolja (Tsai et al., 2006; v Gruber et al., 2011). V severno-
ameriških kulturah užitek in osebni dosežki človeka bolj približajo k občutenju večje sreče,
medtem ko v vzhodno-azijskih kulturah srečo določa družbena harmonija (Uchida, 2004; v
Gruber et al., 2011).
Gruber et al. (2011) srečo primerja s hrano in razloži, da nam hrana koristi in vendar v nekaterih
primerih škodi. Preveč hrane povzroči debelost ipd. in zato pravi, da lahko tudi preveč sreče
škodi. Vendar Gruber srečo najprej obravnava kot pozitivno čustvo, katerega naj ne bi izražali ob
neprimernih trenutkih, nato pa kot nek dosežek, za katerim se ljudje pehamo in smo lahko
razočarani, če tega ne dosežemo. Model sreče ne predstavlja sreče količinsko, niti ne kot nek cilj,
ampak je sreča v Modelu sreče skupek elementov, ki ko so v ravnovesju določajo smisel našega
življenja.
44
8.2 Model sreče in objektivna vrednost
Model sreče, ki je prikazan s Sliko 5 vključuje tudi komponento Objektivna vrednost. Ta del
Modela sreče je opisan v tem poglavju in ga prikazuje Slika 4. Duhovna povezanost morda
potrebuje dodatno razlago. V nalogi se od začetka prepleta duhovno ali spiritualno z
raziskovalnim oziroma znanstvenim. Duhovno ne pomeni religiozno. Človek se duhovno
povezuje v mnogih spiritualnih skupinah, z branjem spiritualne literature, z meditacijo,
vizualizacijo, z afirmiranjem, s čuječnimi sprehodi v naravi, s poglobljenimi pogovori, s pisanjem
dnevnika, z branjem in pisanjem poezije, s povezovanjem s svojim bistvom, petjem, ustvarjanjem
in še mnogimi načini, ki jih izbere sam. Vsi načini človeku omogočajo povezanost s širšo družbo
in tako to povezovanje pridobi objektivno vrednost.
Slika 4: Objektivna vrednost kot del Modela sreče
OBJEKTIVNA VREDNOST
KULTURNO OKOLJE
rojstvo
ikulturacija
akulturacija
POVEZOVANJE V SKUPNOSTI
vrednost prispevka za
družbo
DEL RAZVIJAJOČEGA
PROJEKTA
sedanjost
prihodnost
napredek
sodelovanje
DUHOVNA POVEZANOST
različni načini
45
9 SREČA KOT SMISEL ŽIVLJENJA
Sreča kot smisel življenja pomeni povezanost z nečim večjim od nas. To dosežemo, ko najdemo
pravo pot za razvoj vrlin in kreposti, ki nas vodijo do sinergičnega doseganje zastavljenih ciljev,
ko nudimo pomoč drugim pri doseganju njihovih ciljev ter ko razvijamo duhovnost v življenju.
Ko združimo starodavno modrost in religije ter moderno znanost, lahko najdemo prepričljive
odgovore na vprašanja o tem, čemu je namenjeno naše življenje. Sreča ni nekaj, kar lahko
najdemo, pridobimo ali neposredno dosežemo. S srečo se povežemo oziroma povežemo se z
virom sreče, ki je v nas. Da pa bi se lahko povezali z virom sreče, moramo ustvariti prave
razmere. Te razmere so v nas samih, npr. povezanost med deli in ravnmi naše osebnosti, in zunaj
nas, npr. v odnosih z ljudmi in stvarmi, ki nas presegajo. Tako kot rastline za rast potrebujejo
sonce, vodo in dobra tla, ljudje potrebujemo ljubezen, delo in povezanost z nečim večjim od nas.
Vredno si je prizadevati za dobre odnose z drugimi, s svojim delom in z nečim, kar nas presega.
Če nam uspe urediti to, se nam izrišeta namen in smisel življenja (Haidt, 2011).
Ali naj sledimo vzhodnemu pogledu na življenje, ki poudarja pasivno sprijaznjenost z usodo in
kolektivizem? Ali naj upoštevamo zahodni pogled na življenje in si prizadevamo za uspeh in
individualizem? Odloči naj se vsak človek sam. Videli pa smo, da se vse spreminja. Zato tudi
sreča zaobjema spreminjanje sebe in svojega sveta. V različnih obdobjih našega življenja se
lahko odločamo za različne poglede na življenje in srečo. Združujemo lahko oba pogleda, saj
ravnovesje vodi k zadovoljstvu, sreči in smislu. Pomembna je pot.
9.1 Koncept jaza – kdo sem jaz?
Duhovna oseba, povezana s svojim bistvom, drugimi ljudmi in univerzumom. Sledi svojemu
osebnemu poslanstvu. Ceni harmoničnost v medosebnih odnosih.
9.2 Duhovnost
Spiritualnost je proces iskanja smisla življenja. Emmons (1999) sicer pravi, da to iskanje pripelje
do končnega cilja, mislim pa, da spiritualnost ni sredstvo za dosego nekega cilja, temveč je pot
oziroma način življenja. Spiritualno iskanje vključuje poskus ugotavljanja, kaj je sveto in vredno,
da se mu predamo. To sveto je lahko bog, božanstvo, končna resnica, univerzum. Skozi
spiritualnost človek odkriva pomen življenja v odnosu do sebe, drugih, narave. Če je Emmons
imel v mislih končno resnico kot končni cilj našega iskanja, lahko ugotovim, da se tudi ta končna
resnica odkriva počasi skozi življenje, z našimi dejanji, s katerimi ustvarjamo in izpeljujemo
kratkoročne in dolgoročne cilje, ne da bi bili nanje navezani.
Duhovnost je zaznavanje svetega v nas in okoli nas, je vir za povezavo z notranjim bistvom,
drugimi ljudmi in univerzumom. Kreposti, kot so: zmernost, pogum, modrost, pravičnost se
pridružujejo kvaliteti spiritualnosti. Vsak človek se sam odloči, po kateri poti bo iskal sveto.
Duhovne poti vključujejo sodelovanje v tradicionalnih in drugih spiritualnih skupinah, ne glede
na religijo. Na teh duhovnih poteh se dogajajo mnoge osebnostne transformacije, ki pa so lahko
pozitivne in negativne. Pozitivne transformacije so tiste, ki človeka popeljejo iz osebe, ki je
prežeta s svojim egom v osebo, ki je povezana s svojim bistvom in z drugimi ter univerzumom
in se zaveda višjega pomena življenja. Če na delo gledamo kot na poklic v smislu služiti nekomu,
46
dobi pridih spiritualnosti. Tudi starševstvo ima lahko spiritualni pridih, če na to ne gledamo samo
kot odgovornost. Celo tek je lahko spiritualen. Pari, ki svoj zakon dojemajo v spiritualnem
smislu, so bolj zadovoljni, bolj konstruktivni pri reševanju problemov, doživljajo večjo predanost
in manj konfliktov. Spiritualni cilji predstavljajo podporo v časih krize, tako da ljudi usmerijo v
to, kar je za njih najbolj pomembno. Konflikt in fragmentacija sta vir stiske in stresa, spiritualnost
pa spodbuja integracijo osebnosti in tako doprinese k sreči. Spiritualnost omogoča, da ljudje
živimo življenje, ki ima pomen, vrednost in namen. Proces odkrivanja svetega in človekove
transformacije je cikel, ki se odvija v različnih smereh skozi celo življenje.
Mnogi pozitivni psihologi (Lopez in Snyder, 2009; Petrson in Seligman, 2004) trdijo, da
duhovnost, torej iskanje svetega, pospeši poglobljeno razumevanje nas in našega življenja.
Duhovnost nam pokaže pot do smisla našega življenja in do sreče. Predanost duhovni poti poviša
nivo upanja in optimizma. Saroglou, Buxant, in Tilquin (2008; v Snyder in Lopez, 2011) so
ugotovili, da tako kot duhovnost vpliva na pozitivna čustva, tudi pozitivna čustva vplivajo na
razvoj duhovnosti.
Spiritualnost pa ima lahko tudi temno stran. Negativne transformacije so tiste, ki človeka silijo v
trpljenje, degradacijo, odvisnost in nasilje. Spiritualnost lahko v človeku povzročajo občutenje
krivde, odziv pa je zelo pomemben, saj je nezadovoljstvo lahko velikokrat odskočna deska za
konstruktivne spremembe.
9.2.1 Kreposti in vrline, ki se povezujejo z duhovnostjo
Že Aristotel je poudarjal pomen vrlin, kot so pogum, pravičnost, zmernost, radodarnost in
preudarnost. Cenil je prijateljstvo in državljansko pripadnost. Srečo je videl kot najvišji smisel
življenja, ki je cilj sam po sebi. Zanj sreča ni vrlina, ampak je pravilna uporaba vrlin in je odvisna
od človekovega uma.
Peterson in Seligman (2004) omenjata 24 glavnih vrlin, od katerih se vsaka lahko razvije v višjo
krepost, kot je razvidno iz Tabele 3.
Tabela 3: Kreposti in vrline
Kreposti Modrost/
Znanje
Pogum Človečnost/
Človekoljubnost
Pravičnost Zmernost Transcendenca/
Duhovnost
Vrline Radovednost
Ukaželjnost
Preudarnost
Iznajdljivost
Čustvena
inteligenca
Pogled v
prihodnost
Odločnost
Vztrajnost
Poštenje
Dobrota
Ljubeznivost
Državljanska
zavest
Nepristranskost
Vodenje
Samoobvladovanje
Potrpežljivost
Skromnost
Sposobnost ceniti
lepoto in odličnost
Hvaležnost
Upanje
Duhovnost
Odpuščanje
Humor
Vnema
Človek uporablja svoje vrline in kreposti za namen, ki presega njegove osebne cilje. Raziskave so
pokazale, da človek ceni delo, odnose ali inštitucije, ki so v skladu z njegovimi vrlinami. Prav je,
da svoje najmočnejše vrline uporabljamo na nove načine in v novih okoliščinah, ter se ne
47
osredotočamo na naše pomanjkljivosti. Njuna raziskava iz leta 2010 je potrdila prepričanje o
vrlinah, saj so študenti, ki so uporabljali svoje najbolj razvite vrline, bili hitrejši in uspešnejši pri
doseganju zastavljenih ciljev in izboljšanju sreče. Raziskava iz leta 2004 pa je razsvetlila močno
povezavo lastnosti, kot so upanje, radovednost, ljubezen z razvojem sreče. Pomembne so tudi
raziskave drugih avtorjev. Leta 2003 sta Emmons in McCullough izvedla raziskavo s poudarkom
na razumevanju odnosa med občutenjem in izražanjem hvaležnosti in srečo.
Kreposti in vrline porabljamo tudi za reševanje problemov. Vedno se opremo na vrline, ki so
najbolj razvite. Holden (2009) opisuje primer študentke, ki je tarnala, da ni sposobna odpuščati.
Neprestano je razglabljala o tem, kako so jo prizadeli njeni bližnji. V nalogi se je oprijela ene od
svojih vrlin – sposobnosti, da ljubi sočloveka. Vsakič, ko se je videla v vlogi žrtve, si je v spomin
priklicala pozitivno izkušnjo z osebo, na katero je mislila in tako v sebi sprožila preblisk
naklonjenosti. Vsak preblisk je presekal njeno jezo in jo začasno rešil pred razglabljanjem.
Postopoma se je ta utrudljivi miselni proces razvil v novo navado in postala je bolj prizanesljiva.
Še en primer – študentka je imela operiran tumor in polovično možnost, da bo preživela. Oprla se
je na svojo vrlino – vnemo. Sestavila si je spisek dejavnosti, ki so se dogajale na univerzi in
seznam čudovitih parkov okolici in si vzela čas za obiske in nanje vabila kolege iz letnika. Torej
se je zavestno odločila, da bo gojila svojo naravno vrlino vneme in uspelo ji je.
Krepost zveni kot trdo delo in tudi je. Toda ko si kreposti ponovno predstavljamo kot odlike, ki
jih lahko pridobimo z urjenjem različnih močnih strani svojega značaja, in kadar je urjenje le-teh
samo po sebi nagrada, naše delo postane Csikszentmihalyijev tok. To je delo, ki nas – kot
Seligmanov opis izpolnitve ali zadoščenja – v celoti zaposli, črpa iz naših vrlin in nam omogoči,
da pozabimo nase in se mu popolnoma predamo. Krepost in vrline lahko poplačajo same sebe, a
to je očitno samo pri tistih, za katere ugotovimo, da nam koristijo. Če mednje sodita radovednost
in ukaželjnost, bomo uživali v gojenju modrosti, tako da bomo popotovali, obiskovali muzeje in
poslušali predavanja. Če sta med našimi odlikami hvaležnost in občudovanje lepote, nam bodo
občutki transcendence ob opazovanju gora prav tako užitek (Haidt, 2011).
Naš značaj, ki ga pridobimo z odraščanjem in življenjskimi izkušnjami, vpliva na potek našega
življenja in na srečo (Mulej 2008). Sreča je naša odločitev. Avtorica zapisuje misel, da k tej
odločitvi pripomore naš značaj, ki mora imeti vsaj tri od navedenih lastnosti: pogum, odločnost,
dostojanstvo, optimizem/smeh, držanje dane besede, sposobnost poslušanja, umirjenost in visoko
stopnjo koncentracije. Takšen človek je v prvi vrsti v ravnovesju in osredotočen v bistvo stvari.
9.3 Iskanje smisla v življenju
Smisel vključuje razumevanje in namen. Razumevanje je človekova zmožnost poiskati
življenjske vzorce, konsistentnost in pomembnost dogodkov in izkušenj v svojem življenju, ter
ugotoviti bistvo najbolj pomembnih življenjskih dejavnikov in motivov. Ljudje poskušamo
razumeti sebe, druge ljudi, svoje skupnosti. Kot vemo, lahko isti stimulus, npr. prepoved kajenja,
sproži različne odzive in različno razumevanje med ljudmi. Namen pa vključuje visoko
motivirajoče, dolgoročne cilje, katerim se ljudje predamo in jih želimo doseči upoštevajoč lastne
vrline in kreposti.
48
Smisel življenja ustvarjajo motivacijski in kognitivni elementi. Motivacijski elementi osvetlijo
načine uresničevanja zastavljenih kratkoročnih ciljev (tekoče zadeve, Klinger, 1977; v Lopez in
Snyder, 2011), srednjeročnih ciljev (osebni projekti, McGregor in Little 1998; v Lopez in Snyder,
2011) in dolgoročnih ciljev (življenjsko načrtovanje, Emmons, 1986). Kognitivni elementi
osredotočajo pozornost na razumevanje sebe (identiteta) in sveta (pogledi na življenje) ter
prepletanje in ustvarjanje vezi in povezav med seboj in svetom. Zato kognitivni elementi
omogočajo tudi razumevanje vlog, ki jih imamo ljudje v skupinah in skupnostih, motivacijski
elementi pa razumevanje tistega, kar ljudje želimo doseči in zadržati v življenju.
Viri, ki ustvarjajo pomen v življenju, so medosebni odnosi, prepričanja, zdravje, osebna rast.
Medosebni odnosi so največkrat omenjen vir pomena v življenju (Br-Tur, Savaya, in Prager,
2001; Emmons, 2003; v Lopez in Snyder, 2011). V raziskavi so tudi udeleženci anketiranja
visoko ovrednotili povezanost občutenja sreče od kvalitete medosebnih odnosov. Kjer je kvaliteta
odnosov nizka, je tudi občutenje sreče ovrednoteno nižje.
Doživljanje dolgčasa, občutenja, kod da nimamo cilja in smeri v življenju, pomeni, da nismo v
stiku z dnevnimi izkušnjami. To je klic za vključevanje novosti v naše življenje, izbiranje
dejavnosti, ki ustvarjajo tok v naših izkušnjah, ter iskanje svetega. Smisel je lahko tudi sprejem
lastne ranljivosti. Onkraj ranljivosti je svet ega, svet potrjevanja in doseganja. Človek duha pa
ohranja stik s svojim bistvom, ohranja svoj jaz, ki se odraža v vsem, kar počne. Za priznanje
lastne ranljivosti je potreben pogum, ki pa je krepost (Mulej, 2008).
9.4 Ravnovesje med materialnostjo in duhovnostjo
Smisel življenja je ravnovesje med materialnostjo in duhovnostjo. Vsak človek se sreča z
razdvojenostjo v sebi. Razdvojenost je posledica konflikta med materialnim svetom, torej
vrednotami zemlje in duhovnim svetom, torej vrednotami univerzuma (Mulej, 2008). Mišljenje,
torej učenje, intelektualna rast, pomnjenje je materialna vrednota. To so mehanski procesi
neprestanega prebiranja podatkov, kjer posameznik misli posreduje kot podatke ali kot refleksno
premišljene teze, kar je nadgradnja predelave podatkov. Mišljenje še ni razumevanje.
Razumevanje je točka, ko analitično mišljenje preraste v sintezo. Četudi je posameznik
razgledan, še ni nujno širok in razumevajoč v presojanju sveta in soljudi.
Duhovnost je dojetje, globoki uvid, in to je tisto, kar posameznika loči od večine drugih. Dojetje
nečesa je pogosto sinonimno razodetju, presvetlitvi uma in vsebin, ki so trenutno predmet
razmišljanja. Gre za kvantni skok zavesti, ki je nekaj popolnoma individualnega, posamezniku
lastnega in unikatnega; ni se ga moč naučiti, ni ga moč poučevati. Dve udeleženki anketiranja sta
zapisali, da jima razsvetljenstvo pomeni več kot sreča. Seveda, pa eno brez drugega ne more
obstajati.
Z zavedanjem, to je z zavestnim prepoznavanjem vsebin, ki so v naši notranjosti, se možnost
kvantnega skoka povečuje. Ljudje začnemo spoznavati sebe takrat, ko se zazremo vase, ali zato,
ker to želimo, ali zaradi stisk v katerih se najdemo. Skozi zavedanje spoznavamo pomen in moč
naših misli ter njihovo energetsko moč. Izboljšujemo svoja življenja, vendar šele, ko stopimo na
pot izboljševanja kvalitete življenja vseh, torej nas samih in drugih ljudi, stopimo v polje duha.
Moč duha je princip onkraj dojemanja stvarnosti, ne delujemo zaradi priznanja in nagrajevanja,
ampak zaradi dejanj samih. Ljudje moči duha materializirajo svoja dejanja na čisti način; ljudje
49
moči ega materializirajo po principu bližnjic. Če v eter pošljemo energijo, ki se osredotoča na
dobro in konstruktivno tudi v času kriz, krize poniknejo, ker nimajo energije, da bi soobstajale z
dobrim. Naša misel in osredotočanje določata realnost in prihodnost.
Materializacijo razumemo kot posameznikovo možnost uresničevanja idej, misli in želja. Gre za
splošno vplivanje na materijo preko posameznikovega duha. Da bi razumeli nivoje
materializacije, ki se od posameznika do posameznika razlikujejo, kar pomeni, da imajo nekateri
ljudje visoko stopnjo materializacije (hiter premik misli v stvarno realizacijo), nekateri nizko,
moramo razumeti osnovno razlikovanje med močjo ega in močjo duha.
Osebna rast in razvoj sta že nekaj časa naša prioriteta v iskanju sreče in življenjskega poslanstva.
Vsi imamo v sebi vir še nerazvitih potencialov, ki so pravzaprav smernice za naš nadaljnji razvoj
in samo-uresničevanje. To je v povezavi z našimi sanjami, upanjem in smislom, kateremu sedaj
posvečamo vso našo energijo. Ustvarjanje življenja, kakršnega si želimo je največji dosežek.
Omogoča nam stik z energijo in našim bistvom ter našim pravim poslanstvom.
Prav je, da imamo želje, da se zavedamo našega pravega namena. Realizacija ciljev je hitrejša, če
izvajamo vizualizacije, meditiramo in afirmiramo. Pozitivne afirmacije skupaj z našimi dobrimi
prepričanji sprožijo ustvarjalen proces. Naša notranja motivacija postane naša vera v uspeh in ko
dopustimo, da ustvarjanje srečnega življenja postane naše stanje uma, dovolimo samo-
uresničevanje in naša hotenja postanejo naša lepša realnost. In ko se naše misli, ki imajo
magnetno moč, uskladijo z našim smislom, takrat doživimo pozitivna čustva.
To dosežemo z naslednjimi koraki: a) sprejmemo našo sedanjo situacijo z mirom v srcu in jo
dojamemo kot odskočno desko do naše boljše prihodnosti; b) imamo natančen vpogled v to, kar
želimo doseči; b) želje in hotenja doživljamo z občutki, kot da to, kar želimo, že imamo; d) se
izobražujemo, vizualiziramo in afirmiramo.
Naša druga naloga je, da začnemo živeti SOS: Sprejemati, Občudovati, Spoštovati. Sprejemati
pomeni sprejeti sedanjo situacijo z mirom v srcu, sprejeti sebe in videti vse potenciale za rast.
Občudovati pomeni ceniti ljudi in jim pomagati pri njihovem razvoju kot tudi občudovati sebe in
slediti vrednotam v osebnem življenju in karieri. Spoštovati pomeni razumeti procese in ljudi v
vsej njihovi kvaliteti, kot tudi spoštovati sebe in biti ponosni na dosežke ter izražati hvaležnost za
vse dobro, kar ste ustvarili do sedaj (Jevremovič-Leme, 2013).
Vplivanje na materijo pomeni prenos. Duh je pred materijo. To pomeni, da so misel, čustvo,
občutenje, zaznava pred materijo. Mi sami vplivamo na svoj lastni svet in kvaliteto tega sveta,
sami privlačimo izkušnje. Ko odraščamo, duhovne zakone postopoma spoznavamo in v
prebliskih doživimo občutenje, da smo sami tisti, ki se odločamo za srečo ali nesrečo, ne glede na
stanje, v katerem se trenutno nahajamo.
9.5 Stiska kot smisel življenja?
Trpljenje pogosto poruši zaupanje in ljudje izgubijo občutenje za to, kar je smiselno. V trpljenju
in stiski ljudje pogosto poskušajo najti pot do novih spoznanj in novih osmišljanj tako, da se
povežejo z nečim večjim, naj bo to sveto, božansko, univerzalno. Takrat predelajo negativne
50
izkušnje, predihajo negativna čustva, zlepijo koščke v smiselno celoto in se razvijajo. Ta rast in
razvoj pripelje do večje notranje skladnosti, ki kali iz notranje modrosti, poguma in človeka
obdaja z občutenjem, da širi polje svoje moči.
Nekateri ljudje se hranijo s slabim. Radi pripovedujejo o svojih zgodbah trpljenja drug drugemu
in iščejo tolažbo, razumevanje in sprejemanje. Seveda je v določenih situacijah nujno potrebna
opora, a opisovanje starih zgodb, ki so se zgodile v preteklosti ne obrodi svežih sadov. Če se
posameznik zadržuje v takšnih čustvih, pošilja nizko frekvenčne vibracije v okolje in ne more
dobro vplivati na svojo prihodnost, saj začne verjeti, da je njegova usoda pesimistična, negativna,
da bo ostal na robu in zelo nesrečen. Tisti, ki krivijo usodo za svoje stanje, dajo moč zunanjim
okoliščinam in se odpovedujejo pravici, ki jim je dana od rojstva – da si najdejo mesto pod
soncem in notranje zadovoljstvo, ki mu ga modra izbira omogoči.
Srečne ljudi najdemo med reveži in bogataši, bolnimi in zdravimi. Tisto, kar ljudi odvrača od
sreče in harmonije ter sinergije v življenju, so napačna prepričanja in napačna osredotočanja.
Napačna prepričanja, ki smo jih prevzeli v otroštvu pod vplivom okolice, družbe, nas
prepričujejo, da nismo sposobni, da ne bomo dosegli tistega, kar si želimo. Če smo zaradi tega
ranljivi, to ni narobe, če znamo to ranljivost produktivno obrniti v prid našemu razvoju in krepitvi
optimizma in vere v prihodnost. A nekaterim ljudem pogled na tiste, ki imajo domnevno vse,
zbuja zavist in nemalokrat sovraštvo. Tisti, ki je zavisten, škodo dela sebi, saj oni, ki povzroča
zavist, pogosto niti ne ve, kaj vse mu zavidajo. Napačna osredotočanja so nizke energije, ki
človeku prinesejo nizko kvaliteto doživetij: od osebnih življenj do kariere. Krivda ni na strani
usode.
Za trpljenje nam nihče ne bo dal nagrade. Za uspeh sicer lahko dobimo priznanje, a cilj dobrega
življenja ni v osebni zbirki potrditev in pohval. Cilj dobrega življenja je spoznati vsa čudesa, ki
jih življenje na zemlji nudi. Vsa raznolikost, ki smo ji priča, je odraz stanja duha tako
posameznikov kot družbe v celoti. Zgolj udejanjen človek spreminja svet (Mulej, 2008).
9.6 Smisel in sreča
Zanimivo je, da so udeleženci raziskave zelo povezali prav občutenje za smisel v življenju in
občutenje za srečo. Kjer so vrednosti za srečo nizke, so nizke tudi vrednosti za smisel in enako je
z visokimi vrednostmi. Koeficient korelacije r=0,79 nam kaže na močno povezavo. Ko je osebno
poslanstvo osvetljeno, in ko se oseba poveže s seboj in drugimi, ter vse to dela z navdušenjem in
vitalno angažiranostjo, se občutenje sreče poveča. Sreča vpliva na krepitev imunskega sistema in
zdravja, človek postaja bolj optimističen, stisko in probleme rešuje proaktivno, kar ustvari boljšo
kvaliteto življenja in omogoči daljše življenje.
Da življenje dobi smisel oziroma, da človek življenje doživlja kot smiselno, je torej potrebna
povezava s samim seboj in z okoljem. Doživljanje smisla vključuje zavedanje, uspeh, vitalno
angažiranost in objektivno vrednost z vsemi svojimi komponentami. Slika 5 prikazuje Model
sreče, ki vključuje vse komponente (zavedanje, uspeh, vitalna angažiranost in objektivna
vrednost skupaj z 'gradniki' le-teh), ki naj bi bile v ravnovesju, da bi človek lahko svoje življenje
doživel kot smisel.
51
Slika 5: Model sreče
52
10 ČUSTVA
Sreča je za nekoga zadovoljstvo, za drugega zavedanje in za tretjega smisel. A če dobro
pomislimo, brez zavedanja sebe ne gre; če želimo biti zadovoljni in uspešni, tudi tu brez
zavedanja ne gre; ko hočemo živeti smiselno življenje je zavedanje in pogled v notranjost še kako
pomembno. Zavedanje sebe pomeni zavedati se obojega, svojega razpoloženja, doživljanja in
misli o svojem razpoloženju, doživljanju. Zavedanje sebe je v notranjost usmerjena pozornost
brez odzivanja in presoje. Ta vrsta zavedanja je podobna Feudovemu opisu nenehno prisotne
pozornosti, ki vsrka vse kar potuje skozi zavest, vendar nepristransko, kot priča, ki jo dogajanje
zanima, a se ne odziva nanj. Ljudje, ki se zavedajo svojega razpoloženja imajo prefinjeno in
zdravo čustveno življenje.
Da bi čustvovali zdravo, pa moramo ohranjati notranje ravnovesje. Čustva so bistveni element
preko katerih vzpostavimo prva opažanja o svetu in so prva oblika samozavedanja, ki ga doživlja
otrok. Pod vplivom staršev, drugih pomembnih oseb, šole družbe, se lahko zgodi, da otrok čustva
potlači oziroma zatre. Čustva, ki so potlačena, zaustavljajo kreativno energijo. Družba nas ne
nagovarja k temu, da bi svoja čustva raziskali, saj je družba usmerjena v logiko in rast, ne v
razvoj. Razlika med razvojem in rastjo je bistvena. Razvoj je dolgotrajen, zaobjema pa vzpone in
padce. Rast je razumljena kot konstantno napredovanje, brez rezov in lomov (Mulej, 2008).
Pozitivna čustva vključujejo prijetne in zaželene odzive na dogodke, od zanimanja in
zadovoljstva do ljubezni in radosti, ter posledično do uspeha, boljšega fizičnega in duševnega
zdravja, ter dolgoživosti. Pozitivna čustva nastanejo v varnih situacijah in pripeljejo do virov
iskanja rešitev, širijo percepcijo, pozornost, motivacijo, mišljenje. Pozitivna čustva sprožijo
inovativnost v naših mislih, kar vodi do ustvarjalnega delovanja in povezovanja z drugimi, ki
nam nudijo podporo in znanje. Izboljša se zdravje, in vse skupaj še bolj okrepi pozitivna čustva.
Ljudje, ki pogosto občutijo pozitivna čustva so bolj potrpežljivi, manj diskriminatorni in
zmanjšujejo mejo med jaz – vi, in mi – vi (Cohn in Fredrickson; v Snyder in Lopez, 2009).
Tako čustva kot misli igrajo relevantno vlogo v postavljanju temeljev za naše cilje, ideje, želje in
projekte. Da bi bili temelji trdni, moramo izgraditi prava prepričanja, ki bodo na naša življenja
vplivala konstruktivno, graditeljsko in dobro.
10.1 Čustva in misli
Čustvovanje zaobjema subjektivna doživljanja stvari in ljudi. Čustev je veliko in prav je, da jih
sprejmemo in se proti njim ne borimo. Čustev ne moremo spreminjati na silo ali z voljo;
preoblikujemo jih lahko zgolj s sprejemanjem in sproščanjem in s tehnikami, kot so sinhrono
dihanje, čuječnost in meditacije.
Nekateri trdijo, da je misel oblikovana po kodi čustev: če nam neka situacija ne ugaja, o njej
težko razmišljamo dobro, četudi se trudimo. Zato je čuječno neobsojajoče sprejemanje situacije
tako pomembno, saj postanemo ubrani s situacijo, bolj umirjeni, in tako obudimo pozitivna
čustva. Razmišljanje o družbenih vprašanjih, o splavu, umorih, kraji ipd., je tudi pod vplivom
čustev in ne more biti enotno. Vsak posameznik sklepa na osnovi lastnih izkušenj in mnenj o tem,
kaj je in kaj ni pravilno.
53
Vendar lahko tudi z izbiro misli vplivamo na čustva. Zakaj bi dovolili svojemu notranjemu
dialogu, da nas kritizira, omalovažuje in trpinči. Na primer: svet je nepravičen, paziti moram, da
se mi ne zgodi slabo. Takšno prepričanje ustvari človeka, ki izgubi stik s seboj in z lastno
intuicijo. Zgradi tisoče obrambnih mehanizmov in ohranja navidezno moč in umirjenost. Take
misli niso naše, ostale so v nas iz otroštva kot starš ali kot otrok. Čuječni odrasli pa izbira svoje
misli tako, da mu koristijo in ne delujejo proti njemu. Prava izbira misli, ki nas spodbujajo
ustvarja pozitivna čustva.
V kolikor je bil posameznik žrtev nečesa, njegov pogled stremi k povrnitvi lastnega spoštovanja
in dostojanstva. Ponovno povezavo z virom sreče bo tak človek dosegel z delom na svojih šibkih
točkah, s soočenjem s strahovi, jezo, sovraštvom, in z vztrajnim čiščenjem svoje duševnosti: s
čustveno in mentalno higieno. Sami smo odgovorni za kvaliteto svojih življenj. Zato je cilj
razvoja soočenje s svojimi čustvi, poštenost do sebe, sprejemanje ranljivosti in opora na notranjo
modrost, optimizem, medosebne odnose.
Čustva razumemo kot paleto občutij, ki človeka ženejo v različne smeri, včasih dobre, drugič
slabe. Kraljestvo čustev je v primerjavi s kraljestvom uma težko nadzorovati misel po sebi, ker je
del logičnega in racionalnega, oplemeniteno s strastjo čustev pa postane energija transformacije
in sprememb.
10.2 Ranljivost in pogum
Vprašanje čustev je istočasno vprašanje ranljivosti. Ali je pogum krepost, ki zanika ranljivost?
Ali je napak, če smo kdaj pa kdaj šibki? Človek, ki je prebujen in inteligenten, svojo ranljivost
ohranja. Velike misli, velika umetniška dela nastajajo v ranljivosti. Človek naj krepi notranjo
moč, a to ne pomeni, da gradi obrambne mehanizme. Skrbi za čast, za dobro ime, za spoštovanje
drugih, za videz, za skrivanje za materialnimi dobrinami in statusom, ustvarja mentalno
sprenevedanje. Obrambni mehanizmi vplivajo na podzavest in posamezniku onemogočajo, da bi
se rešil lastne ječe: rešitev je v priznanju in opustitvi. Priznanje in poštenje do sebe sta edina
recepta, ki resnično zdravita. Vse ostalo je zgolj metanje peska v oči. Resnična moč leži v duhu.
Avtentičnost ali pristnost človeka se odraža v vsaki situaciji: prestižni ali tretjerazredni. Človek
duha ohranja stik s svojim bistvom, ohranja svoj jaz, ki se odraža v vsem, kar počne. V ranljivosti
se rodijo velike misli. Se dogodijo velika dejanja, v ranljivosti postanemo vse to, kar nam je
namenjeno biti. Sprejmimo lastno ranljivost. Ne bojujmo se zoper lastne šibkosti. Dovolimo si
ranljivost dojeti v njenem bistvu, kot vrlino. V šibkosti je luč. Onkraj ranljivosti so frustracije in
potlačena čustva: bolečine in skrbi. Za priznanje lastne ranljivosti, za odkriti prikaz lastne
ranljivosti, je potreben iskren pogum (Mulej, 2008).
Pogum pa pomeni tudi nekaj drugega. 'Biti' in 'pripadati' sta dejavnika, ki vplivata na naše delo,
ljubezen, odnose. Pripadnost pomeni najprej samosprejemanje, in soočenje s strahom
manjvrednosti. Skozi pripadnost družbi ustvarimo občutenje vrednosti. Ko rečemo življenju 'da',
pokažemo svoj pogum. Z razvojem zanimanja za vključevanje v družbo, sodelovanje in
prispevanje razvijamo lasten značaj. Sodelovanje z drugimi pomeni tudi sodelovanje s samim
54
seboj. Tisti, ki imamo pogum za sodelovanje, znamo sprejeti priložnosti in živeti v sedanjosti.
Živeti v sedanjosti, a biti pripravljen na delovanje, spreminjanje, postajanje, to je pogum (Yang et
al., 2010).
10.3 Avtonomnost, čustva in sreča
Nujno je ločevati naša lastna čustva in čustva, ki jih v nas namensko ali nenamensko, vsadijo
drugi. Kaj to pomeni? Ko se z ljudmi pogovarjamo, ko sodelujemo, se jim čustveno odpiramo. Ta
odprtost povzroči, da nas nekateri razveselijo, drugi užalostijo. Ta čustva ostanejo v nas tudi
potem, ko s temi ljudmi nismo v stiku. Občutki so v nas, energetski nivo je nizek, izgubimo voljo
do dela. To je posledica tega, da tujim čustvom dovolimo, da vstopijo v nas, s čimer porušimo
lastno avtonomijo.
Da bi ločevali med lastnimi in tujimi čustvi, se moramo prebuditi in se pričeti zavedati, kaj smo,
kaj si želimo in kam gremo. Tuje čustvo je sproženo s človekom, ki ima o nas mnenje, čustvo ali
željo. Če smo senzibilni, lahko ta čustva začutimo v sebi. Pogosto ljudje vlečejo na sebe strah,
nezaupanje in jezo sogovornikov, a se tega ne zavedajo. Zato je krepitev notranje moči tako
pomembna. Širjenje notranje moči nam povečuje občutenje varnosti in svobode. Pravilno
usmerjena čustva in jasnost misli in intelekta sta najmočnejši orodji za krepitev notranje moči.
Združeni z ljubeznijo, hvaležnostjo in oproščanjem ter močjo duha, sta nepremagljivi. V čustvih
torej nismo popolnoma avtonomni. Osredotočanje nam pri tem pomaga in ko se osredotočamo na
dobro, premagujmo slabo. Osredotočanje na dobro v časih, ko nam ne gre najbolje, predstavlja
vrhunsko umetnost; dobro je povsod okrog nas.
Čustva torej niso vedno plod nas samih, včasih jih ljudje v nas namerno ali nenamerno vsadijo.
Nujno je, da se človek nauči razlikovati med čustvi, ki so del njegovega notranjega sveta in
onimi, ki jih naključno ali nenameravano pobere na poti življenja. Za takšno razlikovanje
notranjega sveta je potrebna tihost in odločitev, da prisluhnemo samim sebi in lastnim globinam
(Mulej, 2008).
10.4 Čustva in pogled v sebe
Pot do uresničenja dobrega v sebi, ki se materializira navzven, je pri ljudeh zelo različna. Tisti, ki
so v stiku s svojo globino, imajo večjo moč in hitrost udejanjanja tako besed kot dejanj in
obratno. Notranji svet je bogat, njegove globine so neskončne; ni zaman prispodoba, da je
človekova duševnost neskončna kot vesolje. Mnogo je ljudi, ki oporekajo duhu in obstoju nečesa,
kar bi bilo podobno besedi duhovnost.
Mayer (v Goleman, 2010) ugotavlja, da ljudje upravljamo s čustvi na tri načine. Ljudje, ki se
zavedajo svojega razpoloženja, imajo izrazit pogled na čustvovanje, kar vpliva na druge
osebnostne lastnosti. Taki ljudje so neodvisni, so duševno trdni in na življenje gledajo z
optimizmom. Če so nerazpoloženi, tega ne premlevajo in se hitro iz neugodne situacije izvlečejo.
Obrat navznoter je radikalen premik v zavedanju človeka; človek izostri čutenje, tako soljudi kot
situacij; kvaliteta njegovega življenja se izboljša, saj ga nič več ne moti kup banalnosti, na katere
se je osredotočal do sedaj. Poleg izostrenega čutenja človek izostri zavedanje, in ne nazadnje,
človek prične dojemati kopico številnih glasov, ki se bijejo v njegovi notranjosti. Modro je
55
preživeti nekaj časa v samoti, tedaj je lažje prisluhniti notranjemu hrupu, ki čez čas preraste v
tišino.
Popustljivi ljudje so tisti, ki se pogosto pustijo premagati čustvom in se čutijo nemočne, da bi jim
ubežali. Nemirni so in se slabo zavedajo svojih čustev in se v njih izgubljajo. Pogosto ničesar ne
storijo, da bi situacijo izboljšali in se imajo za poražence, ki ne obvladujejo svojih čustev.
Dovzetni ljudje vedo, kaj doživljajo, dojemljivi so za razpoloženja, in jih ne skušajo spremeniti.
So dobrovoljci ali depresivneži. Za mnoge pa je srce posoda čustev, od žalosti do razjedanja, jeze
in bolečine; srce je zmešnjava vtisov in želja, ki človeka vlečejo na več strani hkrati. Prvi korak,
ki je nujen na poti do samoprepoznavanja, je resnični pogled v samega sebe. V svoje življenje, v
lastne poteze in odločitve. Prva točka je priznanje, soočenje s samim seboj, kar je lahko zelo
šokantno in daleč od tega, kar bi bilo v interesu nekoga, ki rad živi z glavo v pesku. Pogum je
druga kvaliteta, ki od človeka zahteva presek z navadami, ki so pripeljale do stanja, ki ga
posameznik ne želi več vzdrževati. Vsemu pa je skupna globoka odločitev za spremembo. Čeprav
ne vemo, v katero smer se bo sprememba odvila – pustimo se presenetiti naključjem in skrivnosti
življenja, ki nas vedno popelje tja, kamor si globoko v sebi želimo.
10.5 Čustvena središča v telesu
V telesu imamo sedem čustvenih središč. To so organski sistemi, in zdravje posameznega sistema
je povezano z enakimi čustvenimi težavami. Strah, druga čustva in misli se lahko v oblikah
bolezni odražajo v telesu. Organi, ki so povezani z občutkom varnosti v svetu, so kosti, kri,
imunski sistem in koža. Če se človek v življenju ne počuti varno, je verjetno, da bo zbolel na
enem od omenjenih telesnih organov. Vemo, da koža varuje našo individualnost. Tudi srce je
središče ljubezni in varnosti. Poleg srca so v četrtem čustvenem centru tudi pljuča. Težave s
srcem ali pljuči kažejo na to, da osebi primanjkuje radosti in veselja in da ni zmožna sprejemati
življenja, kar se izraža v depresiji, bridkosti (Schulz in Hay, 2013). Depresija je pogosta tudi pri
kroničnih in degenerativnih boleznih, kjer je najbolj pomembno, da oseba ugotovi oziroma najde
življenjski cilj in vzpostavi povezavo. Ko govorim o povezavi, imam v mislih povezavo s samim
seboj, z drugimi ljudmi v družini, družbi, skupnosti, povezavo z naravo, ki nam nudi čisto
energijo in duhovno povezavo.
Telo nam sporočila pošilja preko intuicije. Da bi oseba, ki trpi zaradi depresije, postala srečna, je
pomembno, da premaga čustveni vzorec brezupa in obupavanja ter se ponovno poveže z
notranjim virom sreče in modrosti. Zanikanje uspeha in nezaupanje v svojo vrednost, lahko
premaga s pogledom v sebe in z zavedanjem. Ugotoviti mora, kakšen je njen življenjski cilj, torej
osebno poslanstvo in hkrati najti duhovno povezavo. Ovrednotenje življenja, osvoboditev zamer
in jeze in zavedanje, da nismo nemočni, skupaj z negovanjem zdravega ravnovesja med
materialnim in duhovnim je prava pot do sreče. Tehnike čuječnosti, pozitivnih afirmacij,
vizualizacij in vedenjskih in prehranjevalnih sprememb, vse to pomaga pri zdravljenju depresije.
Ko pride do neravnovesja v čustvenih središčih v telesu, je modro združiti medicinsko, holistično
in čustveno zdravje v en paketek in ga odpreti in uporabiti kadarkoli je to potrebno (Schulz in
Hay, 2013). Res je, da je oseba lahko srečna kljub zdravstvenim težavam, a za depresijo je
značilno, da odraža prav pomanjkanje sreče v človekovem življenju in zato se lahko predlagan
Model sreče uporabi v skupinah za samopomoč pri zdravljenju bolnikov z depresijo, seveda kot
podpora ob strokovnem medicinskem zdravljenju. Obstajajo različne vrste depresij. Milejše
oblike depresije se lahko pojavijo zaradi manj prijetnih izkušenj v življenjskih dogodkih, kot so
56
selitev, smrt, delo, zakon in družina, upokojitev, brezposelnost. Razvije se tudi v primerih, ko se
v človekovem življenju premalo dogaja, če človek pri opravljanju dejavnosti dalj časa ne doživlja
toka in navdušenja, ali če se zaradi prenizke samopodobe brezciljno pokorava avtoritetam
(Gillett, 1992) in tudi kot posledica nasilja ali zlorabe ter premajhne opore v družbenem okolju
(Tekavčič-Grad, 2004).
Brezup, stres, povečana tesnobnost, strah se lahko razvijejo tudi v tretjem čustvenem središču,
kjer so pojavijo problemi s prebavnim sistemom, telesno težo, nadledvičnimi žlezami, trebušno
slinavko in odvisnostjo.
Simptomi, ki so povezani z možgani, očmi in ušesi (peti čustveni center) kažejo na pomanjkanje
sporazumevanja bodisi na zemeljski bodisi na duhovni sferi življenja ali na obeh (Schulz in Hay,
2013). Tudi tu vidimo, da je povezava med duhovnim in materialnim priporočljiva in da lahko
doprinese k izboljšanju zdravja in s tem tudi k povečanju občutenja sreče.
57
11 MIŠLJENJE IN SREČA
Budizem in stoična filozofija učita, da je življenje samo tisto, kar mislimo, da je, kaj si o njem
mislimo, pa določa naše mentalno stanje. Naša čustva in odzivi na dogodke in nekatere duševne
bolezni določajo mentalni filtri, skozi katere opazujemo svet ..., kot pravi Shakespeare ...«kajti
sama po sebi ni nobena stvar na svetu ne dobra ne zla, tako jo stori šele naša sodba« (Haidt,
2011).
Optimisti pričakujejo, da se jim bodo zgodile dobre stvari. Občutenje sreče pri njih ni odvisen od
stresa in težavnih okoliščin, optimizem ohranjajo tudi v manj ugodnih okoliščinah. Pesimisti pa
se na težke situacije odzovejo z negativnimi čustvi. Optimisti se problemov zavedajo, vendar jih
skušajo čim prej rešiti, pesimisti pa se mnogokrat od problema distancirajo, odlašajo, lahko se
celo zgodi, da se odločijo za samomor. Optimisti pogosto uporabijo smisel za humor in pozitivno
preoblikovanje – premik v kontekstu. Pesimisti pa odstopijo od ciljev, ker mislijo, da jih ne bodo
dosegli. Odstopiti od reševanja problemov, lahko pomeni predati se alkoholu in drugim
škodljivim substancam. Živijo v svetu groženj in dvomijo, da jim bodo kos. Razvijejo slog
obvladovanja težav, ki se močneje zanaša na izogibanje in druge obrambne mehanizme. Bolj se
trudijo krotiti svojo bolečino kot reševati probleme, zato se ti pogosto še zaostrijo. Učijo se, da je
svet krivičen in neobvladljiv in da se stvari pogosto obrnejo na najslabše, in ta pouk, ki ga vtkejo
v svojo življenjsko zgodbo, onesnaži pripoved. Zgodi se lahko, da odstop od reševanja
problemov in družbenih aktivnosti vodi v odstop od življenja. Odgovor za razlike med optimisti
in pesimisti, je torej v načinu soočanja s problemi.
Raziskava z ženskami, ki so imele operacijo raka na dojkah (Carver et al., 1993; v Snyder in
Lopez, 2009), je pokazala, da so optimistične pacientke pred in po operaciji sprejele situacijo
tako, kot je, iskale pozitivnost, kolikor je to bilo mogoče in skušale omiliti resnost situacijo s
smislom za humor. Pesimistične pacientke so se nagibale k zanikanju in izgubi upanja. Večji
borbeni duh optimistk je eno leto po operaciji rezultiral v boljših zdravstvenih diagnozah.
Sprejemanje sebe in situacije igra zelo pomembno vlogo. Ko človek sprejme, da se bo življenju
prilagodil, ga to ohrani pri volji za doseganje zastavljenih ciljev.
Proaktivno soočenje s problemi pomeni, da človek prevzame odgovornost, še preden se problem
pojavi. Eden način je pridobivanje znanja, drugi način je izogibanje nevarnim substancam ipd. Za
pesimiste je značilno, da se umaknejo iz družabnega življenja, ko so soočeni s težavno situacijo
ali zdravstvenim problemom. V raziskavi so udeleženci anketiranja navedli visoko pomembnost
kvalitete medosebnih odnosov za občutenje sreče, zato ni čudno, da sta dva pesimista v raziskavi
tako nizko ocenila občutenje sreče (vrednosti 3 in 6) in kvaliteto medosebnih odnosov (vrednosti
1 in 5).
Ljudje poskušamo v stiskah reagirati oziroma se odzvati na tri načine: aktivno, z neposrednim
ukrepanjem za rešitev problema; s prevrednotenjem – delo opravimo v sebi, uredimo lastne misli
in po dežju iščemo sončne žarke; z izogibanjem – svoje čustvene odzive dušimo, tako da dogodke
zanikamo ali se jim izogibamo ali z vdajanjem pijači, drogam in drugim oblikam odvračanja od
problema. Optimisti se nagibajo k slogu obvladovanja, ki niha med aktivnim obvladovanjem in
prevrednotenjem. Ker optimisti pričakujejo, da se jim bo trud poplačal, gredo takoj na delo in
poskušajo zadevo razrešiti. Če jim ne uspe, pričakujejo, da se stvari prej ali slej iztečejo dobro, in
58
si ne morejo kaj, da ne bi iskali morebitnih prednosti poloma. Ko jih najdejo, v svoji življenjski
zgodbi napišejo novo poglavje, zgodbo o premagovanju težav in osebni rasti.
11.1 Osmišljanje
Vendar ključ do osebne rasti ni optimizem sam po sebi; ključ je osmišljanje, ki optimistom ne
dela preglavic. Če zmorete stisko osmisliti in iz nje pridobiti tvoren pouk, lahko koristi. Stiska
lahko koristi vsakomur, čeprav drži, da mora pesimist narediti malo več zavestnih korakov. Prvo
mora spremeniti kognitivni slog, nato ohranjati mreže socialne opore, imeti vero, saj spodbuja
osmišljanje.
Pozitivno mišljenje ne pomeni ničesar, če ni podkrepljeno s pozitivnimi dejanji. Npr. ne morete
samo upati, da boste našli ljubezen, morate biti tudi ljubeča oseba, ki dela ljubeča dejanja. Ne
morete le moliti za mir, morate tudi vaditi odpuščanje, ne delati škode, in deliti mir z drugimi. In
ni dovolj le želeti si več sreče, prav je tvegati, narediti kaj drugače ali na novo in deliti srečo z
drugimi.
Optimizem ne pomeni, da ne govorimo o strahu, napakah, padcih. Tako pesimisti kot optimisti
doživljamo vzpone in padce, na katere se odzivamo tako, kot se v danem trenutku znamo.
Pomembno je, da znamo uporabiti orodja, katera nam nudijo zagovorniki različnih filozofij na
način, ki koristi nam in širši družbi. Optimizem tudi ne pomeni, da zatremo negativna čustva. V
kakršnikoli situaciji smo, te okoliščine sprejmemo take, kot so. In prav to ne-obsojajoče
sprejemanje situacije je lastnost čuječnosti, toka in duhovnosti. Vendar ne ostanemo samo pasivni
opazovalci. Erkart Tole (2004) pravi, da najprej sprejmemo, nato delujemo.
Poglejmo si naslednje tri poglede: a) Slabe stvari so nevzdržne, b) Slabe stvari se dogodijo,
ampak če zdržimo, bodo minile, in c) Slabe stvari so odvisne od konteksta – naredi premik v
kontekstu in ocena se bo spremenila. Tretji pogled je najbolj vreden. Zahodne kulture učijo
predvsem drug pogled. Namiguje na to, da slaba stvar vodi do nečesa dobrega. Torej se od nas
pričakuje, da opustimo sedanji trenutek in čakamo, da mine in pride nekaj novega. Tretji pogled
ne govori o tem, ampak pravi, da je vsaka stvar, katero ocenimo kot negativno, hkrati pozitivna.
11.2 Kritika
Optimizem gradi in ustvarja. Vendar optimizem ne pomeni videti vse najboljše in vse v svetli
luči, tudi ne pomeni pomanjkanja kritičnosti. Če kritiziranje negativno vpliva na človeka in na
ljudi v njegovi okolici, potem taka kritika ni dobrodošla. Tak kritik manipulira in vnaša
negotovost v ljudi okrog sebe. Namen človeka pa je, da širi optimizem in upanje. Optimist ni
kritično slep, optimist je človek, ki je kritiko obrnil v svoj prid. Tisto, kar ga moti, bo poskušal
spremeniti on sam. Razvil bo vrline in kreposti in tako prispeval dobro in konstruktivno v lasten
svet in svet soljudi.
Kritika katere cilj je rast in graditeljstvo, je usmerjena na izboljšanje stvari in ne na fatalni
pesimizem. Kritizirati ni težko, težje je najti rešitve iz manipulacij in negotovosti. Uničujočim
kritikom reševanje kriz ne uspe nikdar (Mulej, 2008).
59
11.3 Ali lahko pesimist postane optimist?
Najuspešnejša terapija za spreminjanje pesimista v optimista je kognitivno-vedenjska terapija
(Snyder in Lopez, 2009). Terapevti pomagajo človeku spremeniti negativni notranji monolog v
pozitivnega. Kognitivna terapija s pomočjo čuječnosti dela čudeže. Tudi tehnika z afirmacijami,
avtorice Louise L. Hay je zelo učinkovita. Vendar se mora vsak človek sam odločiti, ali tako
spremembo sploh želi.
Včasih tudi prevelik optimizem škodi, saj oseba ignorira grožnjo ali zdravstvene simptome
dokler ni prepozno, ali preceni svoje zmožnosti za soočenje s težko situacijo. Ločiti moramo med
pesimizmom in dvomom. Oseba, ki je perfekcionist in ima visoke ambicije, katerih ne doseže,
začne dvomit. Taka oseba ne potrebuje optimističnega mišljenja, saj ga ima, ampak si mora
zastaviti bolj realne cilje (Carver in Schulz, 2003; v Snyder in Lopez, 2009). Včasih pa tudi
pesimizem pomaga. Oseba, ki misli, da nečesa ne bo dosegla ali da se bo kaj slabega zgodilo, se
na to pripravi (Burkeman, 2012).
Vsi smo čudovita sposobna bitja in sami ustvarjamo svojo resničnost. Ustvarjamo jo s svojim
umom, in če jo želimo spremeniti, potem je čas, da spremenimo svoj um. Vprašamo se lahko 'Ali
mi tako mišljenje koristi?', in ustrezno ukrepamo, da izboljšamo občutenje sreče in kvaliteto
življenja. Lahko sklenem, da ne glede na način mišljenja, kar je pomembno, je odziv na naše
misli. In naš odziv je lahko tudi odločitev, da bomo spremenili mišljenje in s tem presegli
blokade, katere smo sami ustvarili.
60
12 TEHNIKE OSREČEVANJA
Pomen tehnik osrečevanja je v tem, da nam omogočijo povezavo z izvorom sreče, ki je v nas.
Tehnike nam tudi pomagajo preboleli izgubo, začeli na novo, izrazili kreativnost, in začeti uživati
življenje, se sprejeti brez predsodkov. Vir bolečine so odzivi na določen dogodek. Umetnost
tehnik je, da pomagajo ljudi voditi k temu uvidu. Tehnike osrečevanja so med drugimi
meditacija, čuječnost, vizualizacija, afirmacije, terapije ter druge ustvarjalne oblike, kot so joga,
tai chi qi gong, zdravilni plesi, petje, kjer se poskuša vnesti občutke svetega.
Poleg odpuščanja, gojenja medosebnih odnosov, uživanja življenja in ne-navezanosti na cilje,
izvajanje tehnik osrečevanja ustvarja in razvija srečnost oziroma nas povezuje z izvorom sreče, ki
je v nas. Mentalna in čustvena higiena pomeni soočiti se z lastnimi napakami in z lastnimi
pomanjkljivostmi, okrepiti stik s svojim bistvom, razviti svoje kreposti in vrline in povečati
kvaliteto življenja.
Sprostitvene tehnike so zelo pomemben element pri ohranjanju duševnega zdravja, saj je skupni
imenovalec skoraj vsem duševnim motnjam prav notranja psihična napetost, pojavlja pa se lahko
tudi huda tesnoba. Za človeka je najbolje, da si izbere tisto dejavnost, ki mu najbolj ustreza glede
na njegov življenjski slog in obveznosti, ter mu najbolj pomaga. Nekateri se odločijo za
meditacije, drugi za jogo, skozi vse našteto pa se srečajo s čuječnostjo.
Udeleženci raziskave so kot najbolj pogosto tehniko osrečevanja izbrali meditacijo. Razberem pa
lahko tudi to, da tisti, ki izvajajo več tehnik osrečevanja kažejo večjo skladnost med vrednostmi,
ki so jih dodelili občutenju sreče in povprečnimi vrednostmi spremenljivk, ki so srečo v
povezavi.
12.1 Meditacija
Meditacijo so odkrile številne religiozne tradicije. V Indiji so jo prakticirali že dolgo pred Budo,
toda budizem jo je ponesel na zahodni svet. Meditacije je več vrst, vsem pa je skupen zavesten
poskus usmerjanja pozornosti na neanalitičen način. Zveni preprosto, mirno sedite in se usmerite
samo na dihanje, neko besedo ali predstavo in ne dovolite, da bi v vaši zavesti vznikale druge
besede, ideje ali predstave. Toda meditiranje je na začetku zelo težko. Cilj meditiranja je, da
spremenimo avtomatske miselne procese. Meditacija okrepi samospoštovanje, empatijo in
zaupanje ter izboljšuje spomin.
Poglobljen stik s svojim bistvom izboljša koncentracijo, medosebne odnose, ljubečo prijaznost
(metta), pozitivni afekt, optimizem, empatijo, samoaktualizacijo, ki je posledica povečanega
brezpogojnega sprejemanja tako sebe kot drugih ter narave in vodi do superiorne percepcije
realnosti (Maslow, 1968; v Lopez in Snyder, 2011). Meditacija razvije moralno zrelost, saj se
človek hitreje zave neetičnih dejanj, in posledic kot sta krivda in bolečina, hitreje zmanjša
negativne motive in čustva, kot sta jeza in pohlep, povečuje pozitivna čustva kot sta ljubezen in
sočutje, kultivira altruizem, identifikacijo z drugimi skozi transpersonalno izkušnjo (Walsh,
1999; v Lopez in Snyder, 2011). In glede na vse opisano, lahko trdim, da meditacija ne nazadnje
razvija občutenje koherentnosti, duhovnost in srečo.
61
Meditacija je tehnika umiritve uma in prenosa energije iz glave v srce pomaga očistiti duševnost s
pomočjo slik in podob, ki se nizajo spontano (Mulej, 2008). V meditaciji naj ne bi bilo nadzora
človeka, razen v prvih tednih poskušanja umiritve uma. Sanje kot medij, ki je naraven in nam
vsem skupen, je stanje, ko sanjamo v slikah. Slike so različne in pod vplivom trenutnih dogajanj;
ko se pričnemo umirjati, tako navznoter kot navzven, nezavedno prične sporočati vsebine, ki
čakajo v globinah. Te vsebine so pogosto brez povezave s čemerkoli, kar nam je poznano dotlej,
in ravno to je tista meja, ki loči zavestni svet od sveta nepoznanega.
Nepoznani svet je svet, ki ima posebno možgansko valovanje, imenovano delta in teta. Običajen
vsakdanji klepet, običajen vsakdanji stres, običajno življenje človeka pušča v valovih beta, ki so z
vidika harmonije telesa in duha disharmonični. Stanje meditacije je stanje alfa, pav tako je stanje
alfa stanje visoke koncentracije. Sanje padejo v polje delta, sanje teta pa so v situaciji, ki smo jo
omenili zgoraj: miren um, ki je oddvojen od vrveža vsakdana, prične v sanjah sporočati vsebine
nezavednega (Mulej, 2008).
Mir in umik iz družbe je pogosti nasvet oblikovanja osebnosti. V miru na novo sestavimo dele
naše osebnosti: v miru in osamitvi se razkrijejo tiste vsebine, ki so zaradi vrveža vsakdana in
hitrostnega tempa življenja vedno prekrite z balastom. V miru se srečamo s svojimi strahovi; v
miru nam je dana priložnost, da razrešimo notranji konflikt, ki je konflikt vsakega človeka, gre za
nasprotje med dobrim in slabim.
12.2 Sinhrono dihanje
Eden od načinov, da umirimo čustva in se uravnovesimo je prost pretok energije, ki je ujeta v
čustvih. Prav je, da se naučimo potencial, ki ga na primer izzove čustvo jeze, transformirati v
obliko, ki ne škodi – spremenimo ga v dodano vrednost, ki nam dvigne moralo in razširi obzorja
(Mulej, 2008). Ko najdemo izvor jeze, se njena uničujoča moč spremeni v notranjo moč, ki se
spopada z izzivi vsakodnevnega življenja. Moč misli ugasne, pot do svetlobe občutij se sprosti in
privede do radosti ter ustvarjanje miru, ki nas poveže z virom sreče.
Na to, ali bomo dihali ali ne, ne moremo vplivati, lahko pa vplivamo na kakovost dihanja. Med
tremi vrstami dihanja (ključnično, prsno in trebušno) je trebušno najbolj zdravo. Vendar, da bi
poskrbeli za zdravje in moč, moramo vključiti tudi telo. Govorimo o sinhronem dihanju, pri
katerem telo niha v ritmu vdiha in izdiha. S takim dihanjem lahko preprečimo napade panike in
zmanjšamo depresijo (Portal Duhovnost, 2014).
12.3 Joga
Csikszentmihalyi zagovarja trditev, da je joga eden od najboljših modelov za prikaz tistega, kar
se dogaja v toku. Človek doseže globoko toku podobno stanje notranjega miru in harmonije.
Glavni cilj joge je doseganje stanja 'moksha', osvoboditev od lastnega jaza. Za doseganje zdravja
in povečanje občutenja sreče je potrebno uravnovesiti naše fizično, mentalno, subtilno in
kavzalno telo. S pomočjo metod joge, kot so telesni položaji, imenovani asane, dihalnih vaj,
imenovanih pranayama, sproščanja in pozitivnega načina mišljenja dosežemo umiritev duha in se
osvobodimo predsodkov. Joga ima več poti, ki so med seboj povezane. Določena oblika jogijske
discipline je primerna za določene točke razvoja. Karma joga je pot predanega in nesebičnega
62
dela za dobrobit vseh živih bitij, Bhakti joga je uresničenje ljubezni in predanosti vzvišenim
ciljem, Gjana joga je razvoj znanja o bivanju in razumevanju njegovih zakonov, Radža joga pa je
sestavljena iz tehnik in vaj, s katerimi povečamo potenciale našega telesa, razuma in duha ter
tako tlakujemo pot do spoznanja (Joga v vsakdanjem življenju, 2014).
12.4 Vizualizacija
Ustvarjalna vizualizacija je tehnika uporabe lastne predstave za ustvarjanje tistega, kar v življenju
želimo. Predstava je posledica naše zmožnosti ustvariti zamisel, mentalno sliko ali občutenje
tistega, kar želimo privleči v življenje. Naš cilj je lahko na kateremkoli nivoju – fizičnem,
emocionalnem, mentalnem ali duhovnem (Gawain, 2002). Še bolj kot slika, ki jo ustvarimo v
našem umu, so pomembni občutki, ki jih ob tem občutimo. Vizualizacija je torej naravno stanje
uma, ki gleda energetske slike sedanjosti, na podlagi katerih naredi slike prihodnjega.
Vizualizirane emocije in videnja se pogosto ponavljajo in posameznika navdajajo z gotovostjo.
Če ob vizualiziranju občutimo pozitivne emocije, radost in navdušenost, se to, kar vizualiziramo
hitreje manifestira v našem življenju. Gre za 'energetsko lastništvo', kot pravi Mulej (2008) v
knjigi On-Kraj Raz-Kritja. Naša energija se usmeri le v sliko o dogodku, ki ga še ni, a za katerega
notranje vemo, da se bo dogodil. Energetsko lastništvo v polju vizualizacije pomeni, da sami v
sebi najdemo sposobnost osredotočenja na cilj, za katerega pa moramo biti prepričani, da si ga
želimo. Če so v nas dvomi, potem vizualizacijo prestavimo na obdobje, ko bodo dvomi izginili.
Kajti, če dvomimo, naše želje ostanejo brez čustev in brez ozemljitve. Ozemljitev pa pomeni, da
v sebi najdemo ravnovesje med materialnim in duhovnim (Mulej, 2008).
V kolektivnem nezavednem najdemo vsa čustva. Na kakšna čustva se človek vibrira odloča
njegova mentalna higiena. Ohranjanje pozitivnih slik, vizualizacije in notranjega, po sebi
utemeljenega prepričanja, pripomore k temu, da človek kolektivno nezavedno nadgradi tam, kjer
je le-to usmerjeno v pesimizem, obup, razdor, sovraštvo, itn.
12.5 Čuječnost
Čuječnost je miselno sprostitvena tehnika za spodbujanje večje koncentracije z osredotočenjem
na dejavnost danega trenutka. Denimo uživanje v jabolku, da ga najprej pozorno pogledamo,
potipamo, počasi ugriznemo in se pri tem osredotočimo na njegovo strukturo, sočnost, okus.
Vodene vadbe, tečaji ali meditacije čuječnosti posameznika spodbudijo, da se umiri, postane
pozoren na sedanjost, svoje dihanje, telo. Čuječna oseba svoje misli le opazuje, nekatere sprejme,
nekatere sprejme in nato opusti. Vedno se lahko vrne in svojo pozornost usmeriti nazaj na
dogajanje v svojem telesu. Prva tehnika čuječnosti, ki jo začnemo izvajati je pregled telesa.
Cilj čuječne meditacije je razvoj globokega vpogleda v naravo mentalnih procesov, zavesti,
identitete, in realnosti, ter razvoj optimalnih stanj psihološke sreče in zavedanja. Jon Kabat-Zinn
(1982; v Snyder in Lopez in Teramoto, 2011) je oblikoval obliko čuječnosti, ki so jo uspešno
uporabili pri zdravljenju kronične bolečine in tesnobe. Proučil je vpliv 8-tedenskega programa za
upravljanje s stresom (MBSR) na občutenje koherence, torej na zmožnost uvideti svet kot
smiseln in obvladujoč (Antonovsky, 1987; v Snyder in Lopez in Teramoto, 2011). Pacienti so
63
dosegli izboljšanja tako pri upravljanju s stresom kot pri občutku koherence, kar je bilo vidno
tudi po treh letih po raziskavi.
Čuječnost je učinkovita metoda za več energije, entuziazma, samozavesti, sposobnosti
obvladovanja stresa. Poveča sposobnost doživljanja občutenja miru, in razvoja višjih vrednot.
Ker treningi čuječnosti spodbujajo zavedanje čustev, se posameznik lahko zave in osvobodi
avtomatskih odzivov ali navad, ki mu škodijo. Trening čuječnosti je dobra metoda za učinkovito
samopomoč, saj nam misli pogosto onemogočajo biti zares tu, v trenutku, tako rekoč v življenju
samem.
Čuječnost ima pomembne pozitivne učinke, predvsem na zmanjševanje depresije. Danska
raziskovalca sta v študiji 2011 objavljeni v reviji Clinical Psychology Review ugotovila, da so
kognitivne terapije, utemeljene na čuječnosti, za 43 odstotkov zmanjšale tveganje za vnovičen
izbruh depresije pri bolnikih, ki so se pred tem vsaj trikrat resno spopadli z napadi depresije. Za
tiste z manj epizodami izrazite razlike ni bilo.
Tehnika čuječnosti tudi vpliva na hormonske in nevrokemične spremembe v možganih, med
drugim naj bi se z doslednimi treningi povečala raven hormona melatonina, ki je povezan z
različnimi biološkimi funkcijami za ohranjanje zdravja in preprečevanje bolezni, vključno z
rakom. Vadbe čuječnosti pozitivni vplivajo na posameznikovo samospoštovanje, optimizem,
pozitivni afekt, zadovoljstvo z življenjem, vitalnost, samo aktualizacijo ter avtonomijo in
povezanost (Černetič, 2011).
Nekateri avtorji opozarjajo tudi na omejitve čuječnosti. Miha Štrukelj, psihoterapevt, opozarja, da
gre za kognitivno metodo, ki lahko zelo pozitivno vpliva na zmanjšanje simptomov ali
izboljšanje kakovosti življenja, ne upošteva pa psihogeneze, torej vzrokov za razvoj težav,
določenega vedenja ali strukture osebnosti (Zajc, 2014). Kljub pozitivnim vplivom, ki jih
izvajanje čuječnosti ima, ne razreši travme ali konflikta, ki sta lahko povzročitelj določene
motnje. Potrebno je še dodatno soočenje s čustvi, da bi odpravili vzrok motnje ter trajno razrešili
naše težave. Kljub temu je čuječnost dober način ohranjanja stika in notranje pozornosti, ki
navsezadnje vodi do globljega zavedanja in življenja, ki ima smisel.
12.6 Afirmacije
Afirmacija je kar koli, kar rečemo ali mislimo. Zato so naše misli in naše besede tako pomembne.
Pozitivne afirmacije so praktični pripomočki za doseganje notranjega miru, utišanje dvomov ter
krepitev osredotočenosti na pozitivne spremembe. Ko se zavemo moči misli, lahko odkrijemo
psihološke vzroke bolezni, se znebimo strahov in ustvarimo temelje za srečnejše življenje (Hay,
2011). V telesu je sedem čustvenih središč, v katerih lahno nastanejo bolezni, zato je zdravilna
moč intuicije, afirmacij in medicine: tako tradicionalne zahodne medicine kot tudi alternativnih
terapij, zelo pomembna. Taka povezanost pri zdravljenju je najvišji sistem pomoči človeku (Hay
inSchulz, 2013).
Tehnika zaščite se priporoča za začetek jutra (Mulej 2008). Potrebujemo pet minut časa. V sebi
za trenutek ustvarimo čustvo veselja. Nato se ozemljimo in si zapomnimo občutenje spokojnosti
in miru, ki smo ga ustvarili. Izrazimo afirmacijo: 'Občutenje spokojnosti me spremlja ves dan in
64
me ščiti pred negativnostmi drugih. Negativizem drugih se me ne dotakne'. Afirmacijo si lahko
ponovimo nekajkrat čez dan, zlasti takrat, ko vemo, da bomo v situaciji, ki nas vrže iz tira.
Afirmacije ne delujejo v umu, ki je nemiren, v osebnosti, ki je prestrašena, polna črnih scenarijev
in negativnih pogledov. Ne pomaga z voljo spreminjati skalo nezavednega, ki dvomi v možnost
pozitivnih razpletov dogodkov, v upanje, v srečo? Nezavedno je gradnik naše sreče! Afirmacije
ne delujejo v človeku, ki je poln konfliktov, in nasprotij, afirmacije ne delujejo v umu človeka, ki
je zmeden in brez lastnega jaza. Zmedenost notranjosti se prenaša na kaos zunanjosti.
Ko želimo ustvariti boljšo življenjsko zgodbo, začnemo z afirmacijami. Najprej ugotovimo, kaj
res želimo in na katerem področju našega življenja: zdravje, kariera, odnosi, blaginja. Afirmacije
so pozitivne, v sedanjem času in v prvi osebi. Afirmacije beremo, zapisujemo, pojemo, jih
poslušamo, v njih verjamemo. Vključimo besede, ki imajo visoko energetsko moč, izrekamo jih z
veseljem in navdušenjem, in zaupamo.
12.7 Ustvarjanje
Haidt (2011) piše, če udari nesreča, v mesecih po njej primemo kos papirja in pišemo o tistem,
kar se je zgodilo, kako to občutimo in zakaj tako čutimo. Lahko tudi govorimo v mikrofon in se
posnemamo. Najpomembnejše je, da misli in občutke izrazimo, ne da bi jih urejali. Preden
pišemo zadnjič, po najboljših močeh se potrudimo odgovoriti na vprašanje: Zakaj se je to
zgodilo? Kaj lahko iz tega iztržim dobrega?
V knjigi The Power of Your Other Hand, avtorica opisuje svoje izkušnje s pisanjem z ne-
dominantno roko. Ko je svoji levi roki dovolila 'spregovoriti', je zaslišala glas svojega bistva,
svojega pozabljenega notranjega otroka, ki je prosil za pozornost (Capacchione, 2001). Pisanje jo
je pripeljalo do vira sreče, ki ga imamo vsi v sebi. Ena od metod je, da z dominantno roko
postavimo vprašanje in z nedominantno roko odgovorimo. S takim pisanjem razvijemo
ustvarjalnost, najdemo pomoč za zdravljenje odvisnosti, odnosov, povečamo zavedanje in s tem
nov način videnja dogodkov in izkušenj.
Pišemo lahko tudi pisma, v katerih izražamo hvaležnost in pisma, v katerih ljudem iz preteklosti
odpuščamo. Ni nujno, da se po pisanju takoj počutimo dobro. Raziskovanje globokih misli in
občutkov ni enostavno. Vendar nam izražanje s pisanjem omogoči boljše razumevanje občutkov
in emocij in objektivnejši vpogled v doživljanje (Pennebaker, 1997).
Ukvarjamo se lahko s slikanjem, z zdravilnim plesom, petjem, kjer se skuša vnesti občutenje
svetega – vse našteto so področja, kjer misel ugasne in da prosto pot svetlobi občutij, ki nas
privedejo do radosti in ekstaze. Izražanje občutij preko ustvarjanja omogoči prenos energetskih
presežkov (jeze, žalosti) v trdno obliko, kjer čistimo notranjost. Gre za preoblikovano občutenje,
ki po sprostitvi napetosti človeka opremi z večjo psihično močjo in mirom.
65
13 RAZPRAVA IN PRIMERJAVA MODELOV SREČE IN RAZVOJA
Zakaj nekateri živijo življenje, prežeto z navdušenjem, predanostjo in smislom, drugi pa imajo
občutenje, da je njihovo življenje prazno in brezciljno. Kaj je smisel znotraj življenja?
Model sreče prikazuje srečo kot smisel življenja. Smisel življenja se nam izriše takrat, ko se
zavemo svojih vrlin in kreposti, povezanosti s seboj, z drugimi in z univerzumom, kar nas osreči
in posledično vodi do boljših medosebnih odnosov, boljšega zdravja in optimizma, večje
kvalitete življenja in daljšega življenja. Kvalitete smisla življenja so uspeh posameznika, vitalna
angažiranost in njegovo zavedanje ter povezovanje s skupnostjo in okoljem. Uspeh temelji na
pravi izbiri ciljev, ki so medsebojno koherentni, usklajeni s posameznikovimi vrednotami,
kompetencami, kar omogoča opravljanje nalog z navdušenjem in predanostjo, zelo pogosto v
stanju toka. Zavedanje pomeni zavedati se sedanjega trenutka; opravljati delo in naloge v toku in
z ljubeznijo, kar imenujemo vitalna angažiranost; izražati hvaležnosti, odpuščati, varno tvegati in
zaupati.
Model združuje telesno, socio-kulturno, psihično in duhovno raven človeka. Ljudje osmišljamo
življenje, ko se povezujemo preko teh ravni svoje eksistence. Naša telesna občutja in zavestne
misli se povezujejo z našimi dejanji in vse to je smiselno znotraj večje energije od nas samih in
znotraj kulture, katere del smo. Smisel kali iz notranjih in zunanjih povezav.
Teorija avtentične sreče govori o treh elementih, ki prispevajo k srečnosti: pozitivne emocije,
angažiranost in smisel/pomen. Pozitivne emocije so tisto, kar čutimo in izražajo naše
zadovoljstvo z življenjem. Angažiranost je tok, ki je, kot zagovarja teorija, stanje v katerem se
človek popolnoma preda sedanjemu trenutku in v katerem zaposli svoje najvišje vrline in kreposti
ter talente. Smisel življenju pa doprinese pripadnost in služenje nečemu višjemu, kot smo mi
sami (Seligman 2002).
Teorija blaginje doda pozitivnim emocijam, angažiranosti in smislu še dva elementa, in sicer
pozitivne odnose in dosežke. Smisel pomeni predanost ne glede na izid, dosežek vključuje tako
zmago kot poraz. Dosežek je že življenje, je že življenjski proces, v katerem se človek preda
delovanju v sedanjem trenutku, in pri tem služi ne le sebi, ampak nečemu večjemu. Vrline in
kreposti, ki jih pri tem uporabljamo sprožajo pozitivna čustva, razsvetlijo smisel in obogatijo
medosebne odnose (Layard, 2011).
Sreča vključuje tudi soočenje z žalostjo, depresijo, jezo in drugimi negativnimi emocijami. Vsake
okoliščine sprejmemo take kot so in nato delujemo, vključujoč naše vrline in kreposti, da bi te
okoliščine izboljšali. Okoliščine izboljšamo z izražanjem kvalitet sreče, kot so: hvaležnost,
ljubezen, oproščanje. Pri tem nam pomagajo tudi tehnike osrečevanja, kot so: meditacije,
vizualizacije, afirmacije, čuječnost, pisanje, terapije, vadbe in druge tehnike, ki vplivajo na
energijo v človeku, stik z notranjim bistvom.
66
13.1 Model sreče v primerjavi z drugimi modeli
Modelov, ki jih uporabljamo v svetovalnih procesih, predvsem coachingu, je veliko, v
nadaljevanju predstavljam Model trajnostne sreče, Model salutogeneze, Grow model in So-
aktivni model, ker se v nekaterih točkah stikajo z Modelom sreče.
13.1.1 Model trajnostne sreče
Model trajnostne sreče (Lyubomirsky et al., 2005), ki vključuje izhodiščno raven, življenjske
okoliščine in hotene dejavnosti, ugotavlja, da 10 % naše sreče določajo življenjske okoliščine, 50
% je genetsko določeno in 40 % našega občutenja sreče je odvisnega od naših aktivnosti. Lahko
rečemo, da na vsaj 50 % sreče lahko vplivamo sami in pri tem nam predstavljen Model sreče
lahko zelo pomaga.
Sonja Lyubomirsky, Ken Sheldon in David Schkade (2005) so ugotovili, da obstajata dve
temeljni vrsti zunanjih dejavnikov, ki vplivajo na srečo: življenjske okoliščine in hotene
dejavnosti, s katerimi se ukvarjamo. Okoliščine obsegajo življenjska dejstva, ki jih ne moremo
spremeniti (raso, spol, starost, invalidnost), in tudi stvari, ki jih lahko (premoženje, zakonski stan,
kraj prebivanja). Tem okoliščinam se lahko prilagodimo. Med življenjske okoliščine bom
pripisala tudi kvalitete sreče, katere lahko razvijemo, torej izražanje hvaležnosti, oproščanje,
ljubezen; ter druge vrline in kreposti, kot so pogum, modrost, duhovnost. Pomemben prispevek
okoliščinam dajo naši cilji, ki nas usmerjajo, nas zaposlijo in nam pomagajo ustvarjati tok. Ta
potreba po aktivnosti je prirojena potreba ali težnja po razvijanju usposobljenosti,
kompetentnosti, z medsebojnim vplivanjem in obvladovanjem okolja. Kompetenčni motiv
pojasni načelo napredovanja, saj bolj ko se cilju približujemo, bolj smo zadovoljni.
Csikszentmihalyi (1990) to stanje imenuje 'vitalna angažiranost' in ga definira kot 'odnos do
sveta, ki ga označujeta tako izkušnja toka (zadovoljstvo ob prevzetosti) kot pomena (subjektivni
pomen). Vitalna angažiranost je ljubezen, ki je postala vidna. Vitalno angažiranost opisuje tako:
»Čutiti je močno zvezo med jazom in predmetom; pisatelja projekt 'odnese', znanstvenika
'začarajo zvezde'. Odnos ima subjektiven pomen; delo je poklic(anost).«
Hotene dejavnosti so tiste, ki jih izberemo sami, npr. meditacija, telesna vadba, učenje novih
veščin ali šport, odhod na počitnice. Prav je, da so te aktivnosti usmerjene v človekov razvoj,
sprostitev in večanje občutenja sreče. Tako človek poskrbi za čustveno in mentalno higieno,
vzdrževanje energetske ravni, ki je konstruktivna in človeku zaščitniška. Če človek v večji meri
odstrani slabo, v njegovem svetu ni prostora za negativnosti. Mentalna higiena je most in pot do
večje izpolnitve, harmonije, notranjega miru in sreče. Mentalna higiena je prav tako orodje, ki
nam pomaga razumeti sebe, lastne vzgibe in posledice odločitev. Pot rasti od človeka zahteva
delo, disciplino in pozornost o tem, kaj razmišlja, kako razmišlja ter vedenje o tem, do kakšnih
zaključkov tekom mišljenja pride. Če sami razpolagamo s svojim notranjim svetom, razpolagamo
tudi z odzivi na dejanja drugih ljudi, bodisi da so za nas konstruktivna ali destruktivna. Nihče
nam ne more narediti trajne škode, v kolikor jim pri tem ne pomagamo (Mulej, 2008). Čustva in
misli igrajo najpomembnejšo vlogo pri občutku sreče. Čustva in misli vplivajo na naše vedenje,
na naše odzive, na naše dojemanje.
67
Delo lahko dojemamo na tri načine: kot na službo, na kariero, ali poklic(anost). Če delo
pojmujemo kot službo, delamo samo zaradi denarja. Če delo pojmujemo kot kariero, si tudi
zastavimo višje cilje, npr. napredovanje, strokovno rast in ugled. Ti cilji nas pogosto napolnijo z
energijo, predvsem takrat ko delamo z navdušenjem. Če pa delo pojmujemo kot poklic(anost),
nas izpolnjuje samo po sebi, ne opravljamo ga za to, da bi dosegli nekaj drugega. Vidimo ga kot
prispevek k večjemu dobremu ali kot igranje vloge v nekem večjem podvigu, katerega vrednost
se nam zdi povsem očitna. Med delovnim dnem pogosto doživljamo obdobja popolnoma
osredotočene motivacije, navdušenja, zanosa in predanosti. Sledimo svojemu poslanstvu, ki
temelji na naših vrednotah. Pogosto posegamo preko zahtev opisa svojih del in nalog ter delamo
tudi za polepšanje dneva drugim. Tako prehajamo od uspeha, preko zavedanja do smisla
življenja.
13.1.2 Model salutogeneze
Model sreče lahko v nekaterih delih primerjamo s salutogenezo. Salutogeneza opisuje metodo, ki
se pri zdravljenju osredotoča na dejavnike, ki podpirajo zdravje, blaginjo in ne na dejavnike, ki
povzročajo bolezni. Model salutogeneze se fokusira na odnos med zdravjem, stresom in
obvladovanjem. Pri tem nam pomaga naš čut za koherenco.
Poleg specifičnih povzročiteljev stresa in človekovih zaznav in odzivov na te dejavnike, je tisto,
kar določa ali nas bo stres poškodoval ali ne, dejstvo ali stres ogroža naš čut za koherenco. Aaron
Antonovsky (1979), profesor zdravstvene sociologije, je označil čut za koherenco kot splošno
orientacijo, ki izraža do katere mere ima človek trajen, a dinamičen občutek zaupanja da: a) So
stimulusi iz notranjega in zunanjega okolja v življenju, strukturirani, predvidljivi in razložljivi; b)
Človek ima vire s katerimi se sooča z zahtevami, ki jih stimulusi povzročajo; in c) So te zahteve
izzivi, ki so vredni investiranja in angažiranja.
Posledično ima čut za koherenco 3 komponente: 1) Razumljivost – prepričanje, da se stvari
dogajajo na reden in predvidljiv način in občutek, da lahko razumemo dogodke v življenju in
predvidimo kaj se bo zgodilo v prihodnosti; 2) Obvladovanje – prepričanje, da imamo veščine in
zmožnosti ter podporo in pomoč, ali vire, ki so potrebni za obvladovanje situacij in da so stvari
obvladljive in znotraj naše kontrole; 3) Pomen – prepričanje, da so stvari v življenju zanimive in
so vir zadovoljstva, da so stvari vredne in da obstajata razlog ali namen za skrb za tisto, kar se
zgodi.
Antonovsky (1979) pravi, da je tretji element najbolj pomemben. Če oseba verjame, da ni vzroka,
da bi vztrajala in preživela ter se zoperstavila izzivom, če nima občutka, da ima življenje pomen,
potem ne bo motivirana za razumevanje in obvladovanje dogodkov. Njegov najpomembnejši
argument je, da je salutogeneza odvisna od doživljanja močnega čuta za koherenco. Občutek za
koherenco napove pozitivne zdravstvene rezultate.
13.1.3 Grow model
Grow model je usmerjen predvsem v načrtovanje prihodnosti (Brečko, 2014). Razvil ga je Sir
John Whitmore s sodelavci. Usmerjen je v zastavljanje in doseganje novih ciljev, pri čemer se
mora klient v popolnosti zavedati svoje trenutne situacije, svojih zmožnosti za doseganje ciljev in
znati izkoristiti področja virov, ki jih ima na voljo. Od tu tudi ime modela: 1) Goal (cilj, ki ga
68
klient želi doseči); 2) Reality (trenutna situacija, realnost); 3) Options/Opportunities
(možnosti/priložnosti za razvoj); 4) Will/Way forward (volja/pot naprej). Grow model se je razvil
v več različic, med katerimi je tudi Tgrow model, kjer Topic (širše področje) omogoči širši
vpogled v vizijo klienta.
13.1.4 So-aktivni model
So-aktivni model vključuje štiri komponente: 1) Ljudje so ustvarjalni, iznajdljivi in popolni.
Imajo naravno zmožnost reševanja izzivov s katerimi se soočajo. 2) Prilagodi/Pleši v trenutku
sedanjosti. Ustvarjalnost pomeni delati s tistim, kar se v trenutku pojavi. Vse, kar se zgodi, je
priložnost za učenje in napredovanje. 3) Osredotoči se na celotno osebnost. Upoštevaj človeka,
um, telo, duha in čustva. 4) Vzpodbudi transformacijo. Transformacija je sama narava življenja.
pomembno je, da ljudje eden v drugem vzpodbujamo transformacijo (CTI, 2014).
Podobnost z Modelom sreče je v tem, da na človeka gleda kompleksno, upoštevajoč vse vidike
razvoja in da temelji na zavedanju, da je človek ustvarjalno bitje, ki stremi k ravnovesju in se
zaveda spremenljivosti in dopušča ter vzpodbuja transformacije.
13.1.5 Model sreče
Model sreče kot temelj za ravnovesje v življenju in občutenje sreče predstavlja štiri komponente
in vsaka komponenta ima subkomponente, ki omogočajo tako coachu kot klientu poglobljen uvid
v klientovo trenutno situacijo, način delovanja in doživljanja, zastavljanje in uresničevanje ciljev
ter povezovanje in sodelovanje: 1) Zavedanje (Za večanje občutenja sreče človek mora
vzpostaviti stik s samim seboj, s svojim bistvom. Pri tem so pomembna čustva, tako pozitivna kot
negativna; negovanje kvalitet sreče; zavedanje, da se vse spreminja; um-čustva-telo povezava in
medsebojno vplivanje; ter izvajanje tehnik osrečevanja; 2) Uspeh (Pomembna je koherenca –
vertikalna in horizontalna med zastavljenimi cilji; zavedanje vsebine, orientacije in strukture
ciljev; pro-aktivnost klienta; ter odprtost za sprejemanje; 3) Vitalna angažiranost (Pomembno je
ravnovesje med klientovimi zmožnostmi in izzivi; zmožnost biti v sedanjem trenutku, čuječnost;
navdušenje, motivacija; ter subjektivni pomen in povezovanje; 4) Objektivna vrednost (Na
kakšen način se klient povezuje z okoljem; sodelovanje; vrednost prispevka za družbo). Model
sreče je prikazan s Sliko 5, v poglavju Sreča je smisel.
Tako kot opisani modeli, tudi Model sreče obravnava človeka kot ustvarjalno bitje. Osredotoča se
na celotnega človeka (um, telo, duh, čustva) in njegove potenciale, ki mu omogočajo, da
vzpostavlja harmonijo in koherenco v danih okoliščinah, se vitalno angažira pri opravljanju nalog
ter se zaveda svojega bistva in sprejema možnosti transformacij in razvoja v osebnem, kariernem
in družbenem življenju.
69
14 MODEL SREČE V SVETOVALNEM PROCESU
14.1 Model sreče kot vodilo pri načrtovanju svetovalnih procesov
Model sreče lahko apliciramo v izobraževanju in svetovanju, menedžiranju in psihoterapiji.
Koristi tako izvajalcem kot klientom, saj ponuja širok vpogled v bistvo dojemanja in doživljanja
sreče, ki je smisel življenja. Procesi izobraževanj in svetovanj vključujejo različne oblike in
metode. V nadaljevanju primerjam coaching s poučevanjem, psihoterapijo, menedžiranjem,
mentorstvom in konzultacijo. Razlike povzemam po Fairley & Stout (2004) in Crane (2013).
Vsak strokovnjak se lahko sam odloči na kakšen način bo sledil Modelu sreče, ali bo to direktivni
ali nedirektivni način sodelovanja s klienti, sodelavci in drugimi udeleženci.
14.1.1 Coaching
Profesionalni coaching pridobiva na priljubljenosti. Dve najbolj pomembni veji profesionalnega
coachinga sta osebni coaching in poslovni coaching. Za osebni coaching uporabljamo tudi imena:
življenjski coaching, coaching za uspeh, duhovni coaching, coaching za medosebne odnose, so-
aktivni coaching coaching za osebni razvoj in karierni coaching.
Osebni coaching se osredotoča na veliko število posameznikov, ki imajo osebne in medosebne
probleme, npr. osredotočanje energije, doseganje ciljev, obvladovanje kariernih tranzicij,
ustvarjanje srečnejšega življenja, izboljševanje komunikacijskih veščin, reševanje konfliktov.
Klienti so ali niso povezani s poslom, kariera in delo nista nujno fokus coachinga, razen pri
kariernem coachingu, ki je povezan s profesijo posameznika. Ciljne skupine so lahko študenti,
zaposleni, ki morda spreminjajo ali izboljšujejo kariero, pari, vodje, in splošna publika. Ljudje so
v kriznih situacijah, odrasli v srednjih letih se težje prilagajajo spremembam, pari imajo probleme
v zakonu, zaposleni so pod stresom, mame želijo več od življenja, starejši iščejo nove cilje, ipd.
Poslovni coaching je znan kot korporativni, menedžerski, vodstveni coaching. Poslovni coaching
vključuje zaposlene na vodstvenih, menedžerskih, marketinških, korporativnih, organizacijskih in
drugih področjih dela.
Coaching je v glavnem o opogumljanju občutka za dobrobit skozi pozitivne emocije, pozitivne
individualne lastnosti in ustvarjanje pozitivnega okolja za življenje. Coaching naj bi pomagal
človeku razviti občutek za koherenco v trenutnem stanju in omogočil pot klienta do občutka
celovitosti. Model sreče se lahko pokaže kot koristen pri zmanjševanju stresa, iskanju smisla,
zastavljanju pravih ciljev in pomoči klientu, da prevzame kontrolo nad svojim življenjem.
Zavedanje pomembnosti koherentnosti ciljev, razlike med uživanjem, zadovoljstvom in trajnejšo
srečo, vrednot in prepričanj klienta ter njegovih vrlin in kreposti je lahko bistvo vsakega
coachinga, saj določa življenjski zemljevid klienta in percepcijo sveta in način sprejemanja
odločitev.
Coaching je ena:ena odnos, ki ljudem pomaga identificirati in hitreje doseči osebne in poslovne
cilje, kot bi jih dosegli sami. Coach je predvsem strokovnjak za postavljanje pravilnih vprašanj.
Odnos je formalen, a kljub temu nekako enakovreden, saj je klient strokovnjak v svojem
življenju. Pri coachingu je izdelava poročila šele začetek odnosa in coach stoji ob strani klientu,
70
ko ta implementira naloge. Končni izdelek je dinamičen odnos, ki klientu omogoči hitrejše
doseganje večjih ciljev. Glavno merilo uspeha pa je osebni razvoj in osebna rast.
Coach 'trenira' klienta v življenjskih veščinah, nudi oporo, ko se klient sooča z izzivi življenjskih
sprememb, pomaga klientu premagati blokade negativnih prepričanj, spodbuja zaupanje klienta v
svoje želje in odločitve. Coaching je proces, ki je usmerjen v aktivno delovanje in reševanje
težav. Težava se umesti v okvir večje slike klientovega celotnega življenja, kar klientu omogoča
raziskovanje in vpogled v svojo lastno osebnost, doživljanje, čustvovanje, mišljenje in delovanje.
14.1.2 Primerjava coachinga z drugimi svetovalnimi in izobraževalnimi procesi
Pri konzultaciji so svetovalci strokovnjaki, ki dajejo direktne odgovore za specifične probleme.
Končni izdelek mnogih konzultacij je poročilo. Ko se poročilo zaključi, se zaključi tudi odnos
med svetovalcem in klientom. Mentorstvo je podobno coachingu. Zastavijo se merljivi cilji.
Uporablja se pri delu in izobraževanju. Največja razlika med menedžiranjem in coachingom je v
avtoriteti, dovoljenju in zaupanju. Menedžer ima nad zaposlenim avtoriteto, coach je nima nad
klientom. Menedžerju ni potrebno prositi podrejenih za dovoljenje za vnašanje sprememb in
podrejeni potem te spremembe upošteva. Pri coachingu pa gre za odnos med enakimi. Coachi
nimajo skritih načrtov in njihov glavni cilj je dobrobit klienta. Coaching se gradi ne
medsebojnem zaupanju in partnerstvu med coachem in klientom. Pri poučevanju se prenaša
oziroma posreduje znanja. Pri coachingu se osredotočamo na razvoj odnosov in ne na
organizacijo izobraževalnega ali poslovnega dogodka. Čeprav se tudi pri coachingu v manjšem
obsegu tudi poučuje, pa je primarni cilj pomoč pri identifikaciji in doseganju osebnih in
poslovnih ciljev. Najbolj pomembna razlika med coachingom in psihoterapijo je v klientih in
problemih. Pri psihoterapiji je klient nekako zlomljen, ranjen in potreben zdravljenja. Pri
coachingu se kliente smatra za ustvarjalne in iznajdljive osebe. Najbolj tipični problemi klientov
pri terapiji so depresija, tesnobnost in resni medosebni problemi. Pri coachingu ne skušamo
'popraviti' ljudi, zdravim ljudem pomagamo delovati na višji ravni. Zamislimo si lestvico od -10
do +10. Če je 0 normalno oziroma povprečno, terapevt klientom pomaga na poti od -10 do 0.
Coaching se prične pri ljudeh, ki so na 0 in se jim pomaga pomikati čim bližje +10 (Fairley &
Stout, 2004). Vendar svetovalni procesi danes niso tako strogo ločeni in coaching je zelo pogosta
metoda, katere se pri svojem delu poleg terapije poslužujejo psihoterapevti.
14.2 Primer evaluacije za klienta, katero lahko opravi coach ali klient sam
Na primeru, ki ga prikazuje Slika 6, vidimo evaluacijo odgovorov enega izmed udeležencev
raziskave. Slika nam kaže na področja, na katerih bo udeleženec delal in razvijal svoje zavedanje
v prihodnje. Ker vidimo, da je kar uspešen pri doseganju zastavljenih ciljev in opravljanju
odgovornosti, pri tem pa ni navdušen in ne občuti interesa, ter da ima visoke vrednosti za
negativna čustva in nizke za pozitivna čustva, je to za coacha lahko vodilo, da ga bo usmerjal k
večjemu zavedanju svojega bistva in svoje vrednosti, opuščanju preteklih negativnih prepričanj in
odpuščanju, ter razvijanju večjega zaupanja v sebe in druge ljudi, ter razvijanju poguma, katerega
bo uporabil pri priložnostih, ki se mu ponudijo na življenjski osebni in karierni poti.
71
Slika 6: Primer prikaza odgovorov na vprašalnik v okviru Modelu sreče
10 9 8 7 6
5
4
3
2
1
A B C D E F G H I J K L M N O P R S T U V W X Y Z
A: Na splošno ocenite, v koliki meri živite življenje, ki ima smisel in namen? ZAVEDANJE SMISLA B: Na splošno ocenite, kako občutite vrednost in dragocenost vašega življenja? C: Koliko mislite, da imate občutek za pravo smer v vašem življenju? D: Koliko časa imate občutek, da napredujete k doseganju zastavljenih ciljev? CILJI IN USPEH E: Kako pogosto dosežete pomemben cilj, katerega ste si zadali? F: Kako pogosto ste zmožni opraviti vaše odgovornosti? G: Kako pogosto ste v stanju zanosa, ko opravljate neko dejavnost? VITALNA ANGAŽIRANOST H: Na splošno, kako pogosto občutite navdušenje in zanimanje? I: Na splošno, do katere mere ste osredotočeni? J: Na splošno, kako pogosto občutite pozitivnost? POZITIVNA ČUSTVA K: Na splošno, kako pogosto občutite radost? L: Koliko občutite, da ste ljubljeni? M: Z lahkoto izražam hvaležnost. P: Z lahkoto zaupam. KVALITETE SREČE N: Z lahkoto pomagam so-človeku. R: Z lahkoto tvegam. O: Z lahkoto odpustim so-človeku. MEDOSEBNI ODNOSI S: Kako pogosto dobite podporo drugih, ko jo potrebujete? T: Kako zadovoljni ste z vašimi medosebnimi odnosi? U: Na splošno ocenite svoje zdravje? ZDRAVJE V: Kako ste zadovoljni s svojim trenutnim fizičnim stanjem? W: Če se primerjate z drugimi istega spola in starosti, kako bi ocenili vaše
zdravje? X: Na splošno, kako pogosto občutite žalost? NEGATIVNA ČUSTVA Y: Na splošno, kako pogosto občutite tesnobo? Z: Na splošno, kako pogosto občutite jezo?
Značilnosti:
Ocena sreče: 6
Pesimist
Želi izboljšati zdravje
Za sprostitev kuha, in gleda TV
72
15 MISLI ZA ZAKLJUČEK IN PREDLOGI ZA PRIHODNOST
Sreča je emocionalno stanje kot tudi kognitivno stanje zadovoljstva z življenjem in življenjskega
smisla. Poudariti je treba, da so pozitivni afekti dokaj neodvisni od negativnih afektov. Duševni
problemi se po navadi opisujejo kot negativni afekti – stres, tesnoba, depresija, alienacija ipd.
Vendar ni nujno, da osebe, ki nimajo duševnih problemov, doživljajo samo prijetna čustva.
Kognitivni aspekt sreče, torej zadovoljstvo z življenjem odraža, kako sta si blizu človekovo
realno življenje in njegova idealna predstava o srečnem življenju, gre za intelektualno oceno.
Realen stik z življenjem in zavedanje, da je življenje spreminjanje in zato tudi sreča variabilna
nas navdaja z optimizmom in vero, da svojo sedanjost in prihodnost ustvarjamo sami.
Raziskava potrjuje, da je sreča smisel življenja. Smisel se odraža v povezovanju s svojim
bistvom, s skupnostjo in univerzumom. Smisel se odraža v občutku, da ima življenje pravo smer
in zavedanju njegove dragocenosti. Za smisel življenja je pomembno zavedanje o osebnem
poslanstvu. Svoje osebno poslanstvo ljudje uresničujemo na različne načine. Predstavljajmo si
prizmo – svetloba, ki vstopa v prizmo je ena, izstopa pa cela paleta barvnih odtenkov. Na te
barvne odtenke vpliva posameznikova proaktivnost, ki se odraža v zastavljanju in doseganju
ciljev, odzivanju na negativne in pozitivne situacije, opravljanju odgovornosti z navdušenjem in v
stanju toka. Med tehnikami osrečevanja in občutenjem sreče obstaja povezava. Raziskava je celo
pokazala, da je dobro izvajati več tehnik osrečevanja za boljše rezultate. Vendar so respondenti,
ki ne izvajajo omenjenih tehnik osrečevanja tudi srečni. Sklepam lahko, da se s tehnikami
osrečevanja širi in poglablja zavedanje in stik s svojim bistvom. Največjo razliko med vrednostmi
občutenja sreče je zaznati med optimisti in pesimisti. Mišljenje je tudi povezano z občutenjem
sreče posameznika, vendar se pesimistično mišljenje lahko spremeni, če oseba to želi in če
uporablja strategije za razvijanje optimizma.
Čvrstost in število vezi z ljudmi sta za srečo pomembnejša od vsega drugega. Dobri odnosi nas
osrečujejo, srečni ljudje pa imajo številčnejše in boljše medčloveške odnose kot nesrečni. Sreča je
dar, ker v sreči pridejo do izraza naše naravne kvalitete našega bistva, brezpogojnega bistva. Dar
je tudi zato, ker osrečuje nas in osrečuje druge. Z razvojem kvalitet sreče – prisotnost v
sedanjosti, prijaznost, hvaležnost in ljubezen – obogatimo naš smisel, ki temelji na pro-aktivnem
delovanju, življenjski moči in zavedanju.
Model sreče, ki vključuje komponente zavedanja, uspeha, vitalne angažiranosti in objektivne
vrednosti, lahko z uspehom uporabimo pri načrtovanju svetovalnih procesov, saj široko
opredeljuje področja posameznikovega življenja, ki so v povezavi z intenzivnostjo in močjo
občutenje sreče in tako doprinesejo k človekovemu zaznavanju in doživljanju življenja kot
smiselnega. V prihodnosti bo potrebno Model sreče preizkusiti v praksi, da pridobi na
eksplicitnosti. V raziskavo bo potrebno vključiti tudi poglobljene intervjuje z manjšimi
skupinami oziroma posamezniki, ki so v raziskavi sodelovali, da bi se dobil bolj poglobljen uvid
v sisteme ciljev posameznikov, njihovo dojemanje toka oziroma vitalne angažiranosti, vedenje o
tem, kako pogosto izvajajo tehnike osrečevanja in koliko so vpeti v svoje okolje. Sestaviti bo
potrebno primerna vprašanja za vsako od komponent in sub-komponent Modela sreče, katera
bodo vodilo coachem pri njihovem delu s klienti. Model sreče bo potrebno preizkusiti s klienti, ki
imajo težave v osebnem življenju, kot tudi s klienti, ki prihajajo iz poslovnega okolja.
73
16 REFERENCE
1. Academia.edu (2014) Elektronski vir, http://www.academia.edu/[dostop 22. 12. 2014].
2. Achor, S. (2010) Positive Psychology: The Science of Happiness, Cambridge, Harvard
University.
3. Antonovsky, A. (1987) Unreveling Mystery of Health – How People Manage Stress and
stay Well, San Francisco, Jossey – Bass Publishers.
4. Burkeman, O. (2012) The Antidote: Happiness for People Who Can't Stand Positive
Thinking, Edinbourgh, Canongate Books.
5. Capacchione, L. (2001) The Power of Your Other Hand: A Course in Channeling the
Inner Wisdom of the Right Brain, New York, New Page Books.
6. Crane P. (2013) Heal Your Life Coach Training, San Diego, Heart Inspired Presentations
LLC.
7. Csikszentmihalyi, M. (1990) Flow: The Psychology of Optimal Experience, New York,
Harper and Row.
8. CTI (2014) Co – Active, Elektronski vir, www.coactive.com [dostop 31. 12. 2014].
9. Černetič, M. (2011) 'Čuječnost', Kairos 5/3-4/2011 – Znanstveni prispevki.
http://www.potnaprej.si/gradiva/cujecnost_psihoterapija.pdf [dostop 9. 6. 2014].
10. Diener, E. in Seligman, M. (2002) Very Happy People, Psychological Science, 13. 81-84.
11. Diener, E., Emmons, R. A., Larsen, R. J., in Griffin, S. (1985) 'The Satisfaction with Life
Scale', Journal of Personality Assessment, 49, 71-75.
12. Emmons, R. (1999) The Psychology of Ultimate Concerns Motivation and Spirituality in
Personality, New York, London, The Guilford Press.
13. Fairley, S. G., Stout, C. E. (2004) Getting Started in Personal and Executive Coaching:
How to Create a Thriving Coaching Practice, New Jersey, John Wiley & Sons, Inc.
14. Franklin, S. (2010) The Psychology of Happiness: A Good Human Life, New York,
Cambridge University Press.
15. Gawain, S. (2002) Creative Vizualization, California, New World Library.
16. Gillett, R. (1992) Premagovanje depresije, Ljubljana, Državna Založba Slovenije.
17. Goleman, D. (2010) Čustvena inteligenca, Ljubljana, Mladinska knjiga.
18. Gray, D., Burls, A., Kogan, M. (2014) 'Salutogenesis and Coaching : Testing a Proof of
Concept in Order to Develop a Model for Coaching Practitioners', International Journal
of Evidence Based Coaching and Mentoring Vol. 12 No. 2. Elektronski vir
http://ijebcm.brookes.ac.uk/documents/vol12issue2-paper-04.pdf [dostop 31. 11. 2014].
19. Gruber, J., Mauss I., Tamir M. (2011) 'A Dark Side of Happiness?' Perspectives on
Psychological Science, Sage, http://pps.sagepub.com/content/6/3/222.
20. Haidt, Jonathan (2011) Hipoteza o sreči: antična modrost in filozofija na preskusu pri
moderni znanosti [prevod Janez Penca], Novo mesto, Penca in drugi d.n.o..
21. Hay, L. (1988) Conversations on Living with Louise Hay, dvd, New York, Hay House.
22. Hay, L. (2011) The Power is Within You, London, New York, Hay House.
23. Holden, R. (2008) Success Intelligence, London, New York, Hay House.
24. Holden, R. (2009) Be Happy: Release the Power of Happiness in You, London, New
York, Hay House.
25. Jevremovič-Leme, V. (2013) 'Art of Allowing’, Heal Your Life News and Inspirations,
vol. 11-13.
26. Joga v vsakdanjem življenju, Elektronski vir, http://jvvz.org/ [dostop 6. 10. 2014].
27. Layard, R. (2011) Happiness: Lessons from a New Science, Penguin Books.
74
28. Lopez, S. J., Snyder, C. R. (2011) The Oxford Handbook of Positive Psychology, 2nd
Edition, Oxford University Press.
29. Lyubomirsky, S. (2008) The How of Happiness: A Scientific Approach to Getting the Life
You Want, New York, The Penguin Press.
30. Lyubomirsky, S. in Lepper, H. (1999) 'A measure of subjective happiness: Preliminary
reliability and construct validation', Social Indicators Research, 46, 137–155.
31. Myers, D.G. (2012) Exploring Social Psychology, New York, McGraw Hill.
32. Mulej, L. (2008) On-Kraj Raz-Kritja, Ljubljana, Samozaložba.
33. Nakamura, J., & Csikszentmihalyi, M. (2002). 'The construction of meaning through vital
engagement'. In C. Keyes & J. Haidt (Eds.), Flourishing (pp. 83–104). Washington, DC:
American Psychological Association Books.
34. Novak, B. (2009) Učenje osrečevanja, Ljubljana, Pedagoški inštitut Ljubljana.
35. Portal Duhovnost (2014) Elektronski vir, http://www.duhovnost.eu/ [dostop 27. 10. 2014].
36. Pennebaker, J. W. (1997) Opening Up: The Healing Power of Expressing Emotions, New
York, London, The Gilford Press.
37. Peterson, C. in Seligman, M. (2004) Character Strengths and Virtues: A Handbook and
Classification, American Psychology Association, Oxford, Oxford University Press.
38. Positivity (2014) Elektronski vir, www.positivityratio.com/index.php [dostop 4. 2. 2015].
39. Prevolnik Rupel, V. (2014) Sreča, Webinar, Maribor, Doba Fakulteta.
40. Psihološka obzorja (2014) Povzetki s konference Dnevi psihologov 2014, Društvo
psihologov Slovenije.
41. Ragin, C. C. (2007) Družboslovno raziskovanje: Enotnost in raznolikost metode,
Ljubljana, Fakulteta za družbene vede.
42. Seligman, M. (2011) Flourish: A New Understanding of Happiness and Well-Being and
How to Achieve Them; London, Boston, Nicholas Brealey Publishing.
43. Seligman, M. (2002) Authentic Happiness: Using the New Positive Psychology to Realize
Your Potential for Lasting Fulfillment, New York, Free Press.
44. Seligman, M. (2004) Can Happiness be Taught?, Daedalus Journal.
45. Seligman, M. (1991) Learned Optimism: How to Change Your Mind and Your Life, New
York, Pocket Books.
46. Slabe Erker R., Lavrač, V. (2009) Povečanje kvalitete življenja v Sloveniji: Možnosti za
uveljavitev alternativnega koncepta družbenega razvoja, Ljubljana, Inštitut za ekonomska
raziskovanja.
47. Snyder, C. R., Lopez, S. J., Teramoto J. P. (2011) Positive Psychology: The Scientific and
Practical Explorations of Strengths, 2nd
Edition, Sage Publications, Inc.
48. Snyder, C. R., Lopez, S. J. (2009) Oxford Handbook of Positive Psychology, New York,
Oxford University Press.
49. Schulz, M. L., Hay, L. (2013) Vse je v najlepšem redu: Ozdravite svoje telo s pomočjo
medicine, afirmacij in intuicije, Brežice, Primus.
50. Tekavčič-Grad, O. (2004) Pogovori z ljudmi v duševnih stiskah : Priročnik za svetovanje,
Ljubljana, Založba ZRC.
51. The Pursuit of Happiness (2014) Elektronski vir, http://www.pursuit-of-
happiness.org/history-of-happiness/ [dostop 7. 6. 2014].
52. Tolle, E. (2005) A New Earth, Awakening to Your Life’s Purpose, USA, Dutton.
53. Tolle, E. (2004) The Power of Now, Kalifornia, New World Library.
54. Video lectures (2014) Elektronski vir, http://www.videolectures.net [dostop 30. 10. 2014].
75
55. What is happiness (2013) Elektronski vir,
http://www.youtube.com/watch?v=5WSlkzz2_Bk [dostop 2. 6. 2014].
56. Wilson, T. D. (2002) Strangers to Ourselves: Discovering the Adaptive Unconscious,
Cambridge, Harward University Press.
57. World Health Organization (2012) Elektronski vir,
http://www.who.int/mediacentre/factsheets/fs369/en/ [dostop 25. 10. 2014].
58. Yang, J., Milliren, A., Blagen, M. (2010) The Psychology of Courage: An Adlerian
Handbook for Healthy Social Living, New York, Routledge.
59. Zajc, T. (2014) 'Premišljen odgovor na stres', Medicina in Ljudje, jun-sept 2014, št. 3, str.
38-39.
60. Zevnik, L. (2014) 'The Discussion about the Universality of Happiness and the Promise of
Neuroscience', Cultura International Journal of Philosophy of Culture and Axiology
11(1)/2014. Philosophy Documentation Center.
76
17 PRILOGE
Priloga 1: Vprašalnik
1. Spol:
M Ž
2. Starost:
3. Izobrazba:
OŠ SŠ Višja Visoka Mag Dr
4. Število otrok:
5. Sem zaposlen(a):
Da Ne
6. Sodelujem v prostovoljnih aktivnostih (sem prostovoljec, prostovoljka):
Da Ne
77
1. Na splošno ocenite, v koliki meri živite življenje, ki ima smisel in namen:
Sploh ne V celoti
0 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10
2. Koliko časa imate občutenje, da napredujete k doseganju zastavljenih ciljev?
Nikoli Vedno
0 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10
3. Kako pogosto ste v stanju zanosa, ko opravljate neko dejavnost?
Nikoli Vedno
0 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10
4. Na splošno ocenite svoje zdravje:
Zelo slabo Odlično
0 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10
5. Na splošno, kako pogosto občutite radost?
Nikoli Vedno
0 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10
6. Kako pogosto dobite podporo drugih, ko jo potrebujete?
Nikoli Vedno
0 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10
7. Na splošno, kako pogosto občutite tesnobo?
Nikoli Vedno
0 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10
8. Kako pogosto dosežete pomemben cilj, katerega ste si zadali?
Nikoli Vedno
0 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10
9. Na splošno ocenite, kako občutite vrednost in dragocenost vašega življenja:
Sploh ne V celoti
0 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10
78
10. Na splošno, kako pogosto občutite pozitivnost?
Nikoli Vedno
0 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10
11. Na splošno, kako pogosto občutite navdušenje in zanimanje?
Nikoli Vedno
0 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10
12. Kako osamljeni se počutite v svojem vsakodnevnem življenju?
Nikoli Vedno
0 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10
13. Kako ste zadovoljni s svojim trenutnim fizičnim zdravjem?
Sploh ne Zelo
0 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10
14. Na splošno, kako pogosto občutite jezo?
Nikoli Vedno
0 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10
15. Koliko občutite, da ste ljubljeni?
Sploh ne Zelo
0 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10
16. Kako pogosto ste zmožni opraviti vase odgovornosti?
Nikoli Vedno
0 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10
17. Koliko mislite, da imate občutenje za pravo smer v vašem življenju?
Sploh ne V celoti
0 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10
18. Če se primerjate z drugimi istega spola in starosti, kako bi ocenili vase zdravje?
Zelo slabo Odlično
0 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10
19. Koliko ste zadovoljni z vašimi medosebnimi odnosi?
Sploh ne Zelo
0 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10
79
20. Na splošno, kako pogosto občutite žalost?
Nikoli Vedno
0 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10
21. Na splošno, do katere mere ste osredotočeni?
Nikoli Vedno
0 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10
22. Glede ne vse, kako bi ocenili vaš občutenje sreče, koliko ste srečni?
Sploh ne Zelo
0 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10
23. Če želite, lahko razložite, kaj bi vas naredilo srečnejše?
24. Ali bi se opisali kot:
a) V večji meri sem optimist kot pesimist
b) V večji meri sem pesimist kot optimist
25. Kateri od navedenih dejavnikov je za vas pomembnejši od sreče:
80
a) Izobrazba
b) Finančna stabilnost
c) Varnost
d) Ljubezen
e) Avtentičnost
f) Medosebni odnosi
g) Zdravje
h) Kariera
i) Slava
j) Privlačnost
k) Spolnost
l) Razsvetljenost
m) Zaupanje
n) Svoboda
o) Drugo (dopišite):
26. Označite, koliko se s trditvami strinjate:
a) Z lahkoto izražam hvaležnost.
Nikoli Vedno
0 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10
b) Z lahkoto pomagam sočloveku.
Nikoli Vedno
0 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10
c) Z lahkoto odpustim sočloveku.
Nikoli Vedno
0 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10
d) Z lahkoto zaupam.
Nikoli Vedno
0 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10
e) Z lahkoto tvegam.
Nikoli Vedno
0 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10
81
32. Označite tehnike, ki jih uporabljate za sprostitev:
a) Meditacija
b) Čuječnost
c) Vizualizacija
d) Joga
e) Afirmacije
f) Drugo (dopišite):
Iskrena hvala za sodelovanje!