ŠOLA NA PRESTRANKU

JE POGORELA

Šola je pogorela

2

ZBORNIK OB 40. OBLETNICI POŽARA NA OŠ

PRESTRANEK

ZBRALI UČENCI OŠ PRESTRANEK IN NJIHOVI STARŠI V

ŠOLSKEM LETU 2015/16

UREDILA LILJANA BOLE

PRESTRANEK, MAREC 2016

Šola je pogorela

3

Pred štiridesetimi leti, 23. februarja 1976, je pogorela Osnovna šola Prestranek. Tega

sončnega, mrzlega februarskega dne se prebivalci Prestranka in okolice dobro spominjajo.

Še posebej pa je ta dan ostal v spominu učencem, ki so takrat obiskovali dopoldanski pouk.

Na šoli smo se odločili, da obeležimo štirideseto obletnico z zbiranjem spominov na ta

dogodek. Učenci so zbrali in zapisali pripovedi staršev, starih staršev…. Še posebej bi se

zahvalila bivšim učencem šole, ki so se na našo akcijo samoiniciativno odzvali in nam poslali

zapise svojih spominov.

Zahvalila bi se tudi vsem delavcem šole, ki so kakorkoli pomagali pri nastajanju publikacije,

še posebej gospe Maji Malnerič in Jerneju Milharčiču.

Ob koncu tega zapisa pa pozivam vse, ki imate kakršnekoli spomine na ta požar, da nam te

spomine napišete, pobrskate po albumih ali nam pošljete druge dokumente življenju in delu

na »stari šoli«. Z veseljem bomo publikacijo dopolnili.

Liljana Bole

Šola je pogorela

4

Kazalo vsebine

Liljana Bole: Zgodovina stavbe stare šole na Prestranku od leta 1935 do leta 1976 ................ 5

Andreja Blažič Klemenc: Se dobimo pri ta stari šoli! ............................................................... 15

Kristjan Železnik: Spomini moje none na dan, ko je gorela šola na Prestranku ...................... 21

Eva Drobne: Požar .................................................................................................................... 23

Neža Polh: Intervju z Alijano Drole .......................................................................................... 24

Luka in Gašper Prelc: Šola je pogorela ..................................................................................... 26

Luka Malneršič: Šola je pogorela ............................................................................................. 27

Mojca Jenček: Spomini na gorečo šolo .................................................................................... 28

Nika Koren: Šola je pogorela .................................................................................................... 29

Anžej Bole: Šola je pogorela .................................................................................................... 29

Daša Šabec: Pogorela šola na Prestranku ................................................................................ 30

Luka Groznik: Šola je pogorela ................................................................................................. 31

Miha Žagar: Stara šola pripoveduje ......................................................................................... 33

Šola je pogorela

5

Liljana Bole:

Zgodovina stavbe stare šole na Prestranku

od leta 1935 do leta 1976

Prestranek je naselje, v katerem se odraža duh časa. Ob samem njegovem začetku so tu

bivali delavci, ki so gradili železnico, med obema vojnama so na tem mestu svoj dom našle

tudi italijanske družine, ki jim je tedanja oblast dodelila službo na železnici in drugih državnih

ustanovah. Po vojni so se predvsem na Grad Prestranek priseljevali ljudje iz vzhodne

Slovenije, ki so se zaposlovali na Kmetijski zadrugi, v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja

pa so na železnici in kmetijski zadrugi našli zaposlitev tudi delavci iz sosednjih jugoslovanskih

republik.

Šola je bila že od samega nastanka steber kulturnega, športnega in družabnega življenja tega

kraja. Na šolskih zunanjih površinah so se mladi s Prestranka v popoldanskem času vedno

radi družili ob športnih dejavnostih ali so ob šoli zgolj posedali in se pogovarjali.

Prva šolska stavba je bila na Prestranku zgrajena med obema vojnama. Postojna je bila po

prvi svetovni vojni mejna železniška postaja med Italijo in Kraljevino Jugoslavijo, na

prestranški železniški postaji so uredili mejno železniško postajo za uvoz in izvoz živine. Na

Prestranku, v poslopju ob današnji pošti (Ulica padlih borcev 26), je imela svoj sedež

carinska služba. Tu so imela svoj sedež tudi podjetja, ki so se ukvarjala z izvozom in uvozom

živine: Priglio, Gondrand, Amprimo … Železnica, carina, policija in drugi so zaposlovali veliko

delavcev, ki so bili povečini Italijani. Ti so s seboj pripeljali družine, ki so se naselile v

večstanovanjskih blokih, ki so jih zgradili na današnji Ulici padlih borcev. Še dolgo po vojni so

Prestrančani te stavbe imenovali “italijanski bloki”. Ob vse večjem številu priseljenih družin

se je tako pojavila potreba po šoli na Prestranku. Domačini so hodili v šolo v Slavino, ali v

Štivan oziroma Orehek.

Šola je pogorela

6

Takratna fašistična oblast je začela s pripravami na gradnjo šolske stavbe že leta 1933. Po

podatkih iz časopisa Prosveta je razvidno, da so 28. oktobra leta 1935 na Prestranku svečano

oprli novo šolo. Načrt za stavbo je izdelal inženir Olivotti, zgradilo pa jo je podjetje Cicchiani

iz Trsta.

Poslopje šole v 30. letih prejšnjega stoletja

Pritličje šole je bilo namenjeno šoli, v prvem nadstropju pa so bili prostori občinske uprave.

Pouk se je v stavbi odvijal do kapitulacije Italije leta 1943. Do konca vojne na Prestranku ni

bilo pouka.

Šolsko poslopje je bilo poškodovano 13. 3. 1945, ko so zavezniki bombardirali prestranški

most in železničarske stanovanjske bloke.

Šola je pogorela

7

Po osvoboditvi so stavbo obnovili. Služila je v trgovinske namene Kmetijske zadruge, zgornje

nadstropje je zasedel Krajevni narodnoosvobodilni odbor.

Na Prestranek se je po vojni naseljevalo vse več ljudi. Zaposlovali so se na železnici, Kmetijski

zadrugi, Javorju … Večalo se je tudi število otrok, zato se je znova pojavila potreba po šoli.

Do leta 1953 so otroci hodili v šolo v Štivan, Slavino in Orehek. V šolskem letu 1953/54 se je

ukinila šola v Slavini in Štivanu in otroci so se preselili na Prestranek.

Pouk na Prestranku se je začel 18. 9. 1953. V šolskem letu 1953/54 je šolo zaključilo 60

učencev v štirih razredih. 3. in 4. razred sta imela pouk dopoldan, 1. in 2. razred pa

popoldan. V sami stavbi je bilo tudi stanovanje za učitelja.

Skupinska fotografija učencev in učiteljev pred šolo na Prestranku v 50. letih 20. stoletja

Z odločbo Krajevnega ljudskega odbora Postojna številka 28811/118 je bil leta 1954

ustanovljen še 5. razred. Leta 1958 se je ukinila šola v Orehku, tako da so se na Prestranku

začeli šolati še otroci iz Orehka.

Šola je pogorela

8

Učilnica Osnovne šole Prestranek v 60. letih 20. stoletja

V šolskem letu 1960/61 se je zaključil prehod na osemletno šolanje.

Skupinska fotografija učencev 8. razreda OŠ Prestranek v šolskem letu 1961/62

Šola je pogorela

9

Skupinska fotografija učencev 1. razreda OŠ Prestranek v šolskem letu 1961/62

Večjo prenovo je stavba doživela v letih 1963/64. Ker pa se je ta malce zavlekla, se je pouk

začel šele 12. 9. 1963.

Skupinska fotografija učencev 4. razreda OŠ Prestranek v šolskem letu 1963/64

Šola je pogorela

10

Osnovna šola na Prestranku po prenovi leta 1963

Razen učilnic je bilo v stavbi še stanovanje, kjer je živela hišnica, ki pa se je iz poslopja

odselila v šolskem letu 1968/69. Po tem so prostor na severni strani preuredili v telovadnico.

Učenci pomagajo pri urejanju zunanjih igrišč Osnovne šole Prestranek

Šola je pogorela

11

V sredini 70. let prejšnjega stoletja je imela šola dvoizmenski pouk, učenci od 1. do 4.

razreda so imeli pouk popoldan, od 5. do 8. razreda pa dopoldan. Nekaj let pred požarom so

učilnice uredili tako, da so lahko izvajali kabinetni pouk. V pritličju sta bili na južni strani dve

učilnici, na zahodni strani knjižnica, na severni pa telovadnica. V prvem nadstropju sta bili na

južni strani še dve učilnici, na zahodni kabinet za naravoslovne predmete, na severni pa

zbornica, pisarna ravnatelja in tajnice in manjša mlečna kuhinja. Na vzhodni strani je bilo

stopnišče. V kleti so v šolskem letu požara uredili fototemnico.

Zbornica – posneto okrog leta 1975

Zima 1975/76 je bila precej mrzla. V učilnicah so bile postavljene Lutzove zelene peči. Vsak

dan zjutraj je v peči zakurila hišnica. Da ogenj ni ugasnil, so skrbeli reditelji.

Šola je pogorela

12

Skupinska slika 8. razreda v šolskem letu 1968/69 –- levo ob zidu je viden del Lutzove peči.

23. februarja 1976 je na podstrešju šolske stavbe zagorelo. Ogenj se je razširil po podstrešju

in se spustil v prvo nadstropje. Učence in učitelje so pravočasno evakuirali. Rešili so sicer

nekaj arhiva, popolnoma pa je ogenj uničil opremo šole. Gasilci so lahko le omejili požar, da

se ni razširil še na sosednje stavbe.

Po 41 letih je od stavbe ob križišču za Slavino oziroma Orehek ostalo le pogorišče.

Po požaru so se takoj začele priprave na gradnjo nove šole. Pogorelo poslopje je bilo še

nekaj časa v javni lasti. Načrtov, kaj naj bi se tam uredilo, je bilo veliko, vendar ni bilo nikoli

dovolj denarja ali politične volje, da bi stavbo tudi obnovili. V letih po požaru so s

prostovoljnim delom obnovili streho, da so vsaj delno upočasnili tiho propadanje hiše. Les za

novo ostrešje so darovali kmetje iz šolskega okoliša, krajevna skupnost je prispevala za

kritino. Po osamosvojitvi je stavba in zemljišče okrog šole prešlo iz javne lastnine v privatno.

Zamenjalo se je nekaj lastnikov, toda nihče ni prav točno vedel, kaj bi z njo. Decembra leta

Šola je pogorela

13

2011 so stavbo dokončno porušili. Prostor, kjer je prej stala šola, je sedaj prazen. Ostala je le

še betonska ograja, ki tudi vztrajno propada.

Decembra leta 2011 je od stavbe ostal le kup ruševin.

Stare šole ni več. Prestrančani ta del naselja še vedno imenujemo »pri stari šoli, avtobusna

postaja pri stari šoli …« Načrti za ureditev tega dela Prestranka se niso uresničili.

Vendar pa ideja, da bi to zemljišče znova prešlo v javno last, še ni povsem zamrla.

Prestranek, februar 2016

Šola je pogorela

14

Viri in literatura:

Brgoč, Vera: Žejska tigrovska trojka in njen čas. Škofije: Društvo za negovanje

rodoljubnih tradicij organizacije TIGR Primorske, 2007.

Arhiv Notranjskega muzeja Postojna

Arhiv Osnovne šole Prestranek – Zbirka fotografij, ki je nastala ob 30. obletnici nove

šolske stavbe, leta 2007. Fotografije so prispevali nekdanji učenci OŠ Prestranek.

Arhiv Vere Brgoč.

http://www.dlib.si/details/ časopis Prosveta, 25. 11. 1935, letnik 28, številka 230

Kronika Osnovne šole Prestranek

Šola je pogorela

15

Andreja Blažič Klemenc:

Se dobimo pri ta stari šoli!

Naša stara šola je bila zame od nekdaj stara. Odzunaj je bila nekako meščansko posebna

zaradi »stolpa« ob glavnem vhodu na desni strani, skozi katerega so se vile zavite betonske

stopnice v prvo nadstropje. Njegova okroglina mi je bila vselej nenavadna in zaradi tega

zanimiva.

Ne spominjam se, da bi v šoli kdaj po čem dišalo, a iz zgradbe je vela dostojanstvenost,

skoraj posvečenost, ki je, vsaj nam, drugim najmlajšim v njej, zbujala popolno spoštovanje.

Ta občutek se je mešal z velikim pričakovanjem, saj smo dom prvikrat zares zapustili pred

dobrega pol leta. Pred tem je bila še mala šola. Vrtca ni bilo in le redki izmed dvajsetih

sošolcev v 1. razredu so ga prej obiskovali v Postojni ali Pivki. Na nas so pazile stare mame,

sosede in none, doma pa smo se počutili tudi na ulici ali v vsej vasi.

Ob zaključku 1. razreda, šolsko leto 1975/76, pred Kulturnim domom Prestranek.

Šola je pogorela

16

Prehod v šolo je pomenil nov tempo življenja, stike z novimi vrstniki, hiter tek čez ovire do

znanja. Nosil je čar novosti in izziv, za katerega sprva nisi prav vedel, kaj bo zahteval od tebe.

Spominjam se, da sem se začetka 1. razreda izredno veselila. Veselje je bilo pomešano z

rahlim nedoločljivim strahom pred neznanim, a v meni se je kot tekačem na startu nabiral

pozitiven adrenalin … Občutki so se vtisnili že tako davno in se zanimivo niso izgubili,

nenavadno pa je tudi, da jih šele zdaj preoblikujem v besede.

Prvošolci smo vstopali skozi vrata na levi, gledano s ceste. Pred poukom smo se zadrževali na

stopnicah pri vhodu, posedali na železni ograji iz okroglih cevi in opazovali druge, ki so

prihajali v šolo ali hodili iz nje. Levo od vhodnih vrat je bila knjižnica. To je bil majhen, zdi se

mi, skoraj kockast prostorček, prepoln knjig in pisanih slikanic čudovitih barv in podob v

škatlastih zabojih na nogah. Notri je bila vedno gneča, saj je bilo prostora tako malo. Gneča

je bila v šoli pravzaprav povsod in ves čas. Po hodniku sredi zgradbe v pritličju, ki niti ni bil

posebno širok, so pri telovadbi »ta veliki« jemali zalet za skok čez kozo. Ogromna koza z

usnjenim trupom je stala tik za vrati v »telovadnico«, saj je bila ta premajhna, ga bi bilo skok

mogoče v celoti izvesti v njej.

Spominjam se drobcev; bolj prizorov kot dogodkov. Visokega stropa. Visoke valjaste svetlo

zelene emajlirane železne peči na drva. Z marmelado namazanih rezin kruha. Od vlage

počrnele in vegaste lesene rešetke za vhodnimi vrati, skozi katero je odtekal stopljeni sneg,

dež z naših obuval in je ropotala pod našimi koraki. Svetlo rjavih »šolskih omar« s šipo na

vratih zadaj v naši učilnici. Zdi se mi, da celo ti drobci mogoče niso povsem zanesljivo

resnični ali pa da bi se ob pogovoru s sošolko mogoče spomnila še česa.

V tisti omari s steklenimi vrati so se nekoč v prvih mesecih šolskega leta 1975/76 znašle naše

najljubše – igrače. Verjetno smo jih prinesli zato, ker nam je to za potrebe pedagoškega dela

naročila učiteljica. Morda smo jih opisovali, risali, ne vem … Se kdo spomni? Sama sem

prinesla majhno gumijasto Rdečo kapico, punčko. Z njo sem se veliko preigrala, ko sem bila

še mlajša. Morala je biti ena mojih prvih igrač. Seveda je bila že obrabljena, a bila je dobro

narejena, predvsem pa dragocena in kot taka prava za šolsko vitrino z relikvijami našega

otroštva.

Po nekaj mesecih smo se šolskega zvonca privadili, v dneh, prostoru in z vsemi, s katerimi

smo se bežno ali sicer srečevali, smo se počutili domače in varno. Pot v prihodnost je bila

Šola je pogorela

17

ravna in široka, pogled usmerjen daleč naprej. Bilo je, kot je bilo, in to je bil ves naš svet, v

naši zavesti nespremenljiv in večen.

Tisto dopoldne, ki je pretreslo naše življenje, mi je ostalo v spominu kot mračno, oblačno,

mogoče celo deževno. Ne vem, ali je ga je tako obarval spomin na dogodek ali je bil dan v

resnici tak.

Bila sem še doma, z mamo. Zaslišale so se sirene. Sirene gasilskih cistern. Že ob tem sem se

ustrašila, mogoče je bila to celo prva sirena, ki sem jo zares slišala. Mama je stopila ven,

najbrž do sosedov, in se v hipu vrnila z besedami: »Šola gori!« Pogledala sem skozi okno,

skozi redke topole ob reki Pivki in med hišami ter iznad streh se je resnično valil bel in črn

dim. Tam je stala šola in ni moglo biti drugače, kot so rekli. Pa vendar: Le kako?!? Šola je

vendar šola in šole so postavljene za zmeraj … So tako kot mama, ata, svet, sonce … Dim pa

se je gostil, postajal čedalje bolj črn in segal čedalje višje. Šola je gorela.

Kar se je zgodilo, je bil šok. – Dogodek, ki te pusti brez besed, pogosto ukine tudi misli,

občutja, zabriše spomin, saj je presilovit, da bi se z njim soočil.

Nisem bila med tistimi, ki so šli požar gledat od blizu. Bila sem bolj plašna, še najbolj pa sem

si najbrž želela, da vse tisto sploh ne bi bilo res, in otroško verjela, da se bo resničnost

dogodka izkazala za lažno, če bom umaknila pogled in me ne bo zraven.

Seveda ni moglo biti tako. Ogenj je nalogo opravil temeljito.

Čez nekaj dni je moja radovednost premagala strah in skupaj s prijatelji sem prekršila strogo

prepoved, da se ne smemo zadrževati v neposredni bližini pogorišča, kaj šele stikati po njem.

Ne vem, kako smo prišli noter, za zidove, med polomljeno pohištvo, malto, ki se je posula s

stropov, zoglenele tramove. Zdelo se je neverjetno, da je od našega drugega doma ostalo le

to.

Velika omara s steklenimi vrati v učilnici 1. razreda je še stala pokonci, čeprav so se police na

pol podrle in so predmeti, ki so bili prej v njej skrbno pospravljeni, ležali vse vprek in bili

videti spremenjeni od vročine.

Rdeča kapica ni bila več prislonjena ob hrbet omare, ampak se je prevrnila na sredino police.

Vmes drobci malte. Zdela se mi je drugačna, a da sem jo zagledala, me je neizmerno

Šola je pogorela

18

razveselilo, presenetilo; bila je nekaj znanega, oprijemljivega, domačega v vsem kaosu, ki je

nastal. Zdelo se mi je neverjetno, da sem jo sploh našla, sploh pa je bilo neverjetno, da sem

se znašla med tistimi zidovi, kar je pomenilo, da sem prekršila ukaz, da se to ne sme, in to

jaz, ubogljivo dekletce …

Rdeča kapica, ki je preživela požar, foto Matic Klemenc

Segla sem v omaro in vzela punčko. Odtlej nisem imela v šoli več kaj iskati.

Šolsko leto smo nadaljevali razseljeni po vsej občini. Sprejeli so nas povsod tam, kjer je bilo

kaj prostora. V drugih klopeh in na drugih avtobusih smo preživeli leto in pol.

Da smo ostali brez strehe nad glavo, ni pretreslo samo vseh šolarjev naše šole, ampak tudi

druge. Takrat in tudi še dosti pozneje so nam vrstniki iz okoliških krajev stregli z

Šola je pogorela

19

zmerljivkami, da smo »pogorelčki«. Ni jih bilo lepo poslušati in jezili smo se nanje. Danes

vem, da so bile njihove opazke pravzaprav izraz strahu, da se kaj podobnega ne bi zgodilo

njim samim, strahu, da se ne bi tudi njim izmaknila tla pod nogami.

Spomin na 2. razred, šolsko leto 1976/77, v Postojni

V šolskem letu 1977/78 smo se veseli, da smo spet skupaj, da je zopet vse dobro, zbrali pod

eno streho, v novi, sodobni montažni šoli. To je bil drugi veliki dogodek naših zgodnjih

otroških let, kot konec iz pravljice, ko se vse srečno konča in dobro živi dalje.

Naša prva šola je tako postala »stara šola« in živela s časom naprej. Leta so jo razrahljala, s

tal na obeh straneh njenih zidov je pognalo rastlinje. Dolgo je med nami, ki smo jo

obiskovali, viselo v zraku neizgovorjeno upanje, da bomo »staro šolo dobili nazaj«; da bo

zaživela pobuda, da se bo našel denar, da bi jo spet popravili. V sebi v vseh letih nismo

dokončno sprejeli te izgube in se odrekli upanju, da bo nekako spet vse postalo tako, kot je

bilo. V nas je tlel otroški idealizem, vera, ki jo tako otrok kot odrasli mora imeti za pot

naprej.

Šola je pogorela

20

Od leta 2014 so od nje ostali le še temelji v zemlji. Spominjam se dne kmalu po tem, ko sem

se peljala mimo in opazila, da niti ruševin ni več. Ob pogledu na počiščena tla je v trenutku

skozi mene zdrvel ves čas, odkar se je šola pojavila v moji zavesti, do tistega trenutka. In

potem srečaš sošolca, dva, tri, in pogovor se neizogibno zasuče okoli tega, da so »staro šolo

podrli« …

Ime pa ostaja. Še vedno se srečujemo pri »ta stari šuli«. Parkiramo, čakamo svoje otroke, ki

se vračajo s šolskih poti, šolarji čakajo na avtobus, se družijo ob popoldnevih. Stara šola je

bila in ostaja del identitete našega kraja in celotnega območja, povezanega z njo. Kot tako jo

sprejemajo tudi priseljenci, ki so si na Prestranku ustvarili domove, ter generacije, ki so o

njenem življenju in ruševinah le poslušale pripovedi starejših bratov, sestra, staršev,

vaščanov. Naši otroci in otroci naših sošolcev.

Zato ostaja in je še zmeraj – naša!

Šola je pogorela

21

Kristjan Železnik:

Spomini moje none na dan, ko je gorela šola na Prestranku

23. februarja leta 1976 je na Prestranku zgorela šola. Moja nona je bila takrat v 8. razredu.

Vprašal sem jo, kako je bilo tega dne.

Povedala mi je, da se je dan začel tako kot vsak. Pouk so imeli dopoldan. Njihova učilnica je

bila v prvem nadstropju. Na hodniku so imeli garderobo, kjer so puščali svoje obleke in

čevlje. Spominja se, da so imeli prvo uro v svojem razredu. Nič nenavadnega niso opazili.

Naslednjo uro so imeli slovenščino v učilnici za slovenski jezik, ki je bila v pritličju. Sredi ure

so začeli učenci iz drugih razredov trkati na okna in kričati, naj gredo vsi ven, ker gori šola.

Učitelj Viktor Samuda, ki jih je takrat učil slovenski jezik, je začel kričati, naj se umaknejo od

oken in naj dajo mir. Ni verjel, da je res, kar kričijo, a učenci so še kar tolkli po oknih in jim

sporočali, naj vendar zapustijo šolske prostore.

Učitelj je ukazal, naj spustijo rolete, nekateri njeni sošolci pa so le začeli vstajati in

pospravljati zvezke v torbe. Otroci zunaj še kar niso nehali kričati, zato je učitelj odšel proti

vratom, da bo šel ven in jih spodil proč od oken. Ko pa je odprl vrata, je bil na hodniku že

dim. Hitro so še drugi osmošolci pospravili vse v torbe in stekli na dvorišče. Fantje iz

njihovega razreda so stekli v prvo nadstropje po obleko in obutev in vse prinesli ven, čeprav

je bilo že polno dima. Kmalu so prišli gasilci.

Učenci so skupaj z učitelji pomagali reševati stvari, ki se jih je še dalo. Rešili so veliko knjig in

tudi opreme. Nona pravi, da jim je bilo hudo, ko so gledali pogorelo šolo.

Nekaj dni so bili doma, potem pa so jih vozili v Postojno. Pouk so imeli popoldan. A po nekaj

dneh je padlo veliko snega in ker ceste niso uspeli takoj splužiti, so nekaj dni zopet preživeli

doma.

Šole se ni dalo popraviti, zato so se na občini odločili za gradnjo nove.

Šola je pogorela

22

Šolsko leto 1975/76, skupinska fotografija 8. razreda, ki je zaključil šolanje v Postojni (v prvi vrsti sedijo učitelji od leve Danica Križaj, Miran in Štefka Istenič, Janica Panič, Zmaga Mulec,

Zorka Klemenc, Vera Brgoč, Jožica Bizjak, Viktor Samuda

Šola je pogorela

23

Eva Drobne:

Požar

Moja teta Milena je tistega leta, ko je šola pogorela, hodila v 8. razred. Tistega dne, ko je

izbruhnil požar, pa je v šoli ni bilo. Bila je v bolnišnici.

Njene sošolke so ji napisale razglednico. Napisale si ji: Joj, joj, joj, joj, joj, joj … Šola je

pogorela! Ker pa je bilo tako veliko joj-ev, jim ni verjela. Čez nekaj dni se je vrnila iz

bolnišnice. Iskat jo je prišla mama. Povedala ji je, da je šola res pogorela. Doma je pogledala

skozi okno in zagledala pogorelo šolsko poslopje. Do konca šolskega leta so se tako z

avtobusi vozili v postojnsko osnovno šolo.

Razglednica, izdana v 70. letih 20. stoletja

Šola je pogorela

24

Neža Polh:

Intervju z Alijano Drole

Za intervju sem prosila kar mamo Alijano Drole. Spomine na požar sta obujali skupaj s

sestrično Majdo Penko. Obe sta takrat obiskovali pouk v tej šoli.

Se spomniš dogodka pred štiridesetimi leti na Prestranku?

Da, konec februarja bo minilo natanko štirideset let, odkar je pogorela šola na Prestranku.

Na ta dan je leta 1976 izbruhnil požar, ki se je hitro širil in šola je pogorela.

Kako je bilo takrat?

Tisti leto, ko je pogorela šola, sem obiskovala 3. razred. Moja razredničarka je bila učiteljica

Križaj Danica. Ker takratna šola ni imela dovolj učilnic, smo pouk obiskovali v dveh izmenah.

Sama sem bila takrat v popoldanski izmeni, a moja sestrična, ki je obiskovala 6. razred, je

bila pri pouku dopoldan.

Skupinska slika 3. razreda v šolskem letu 1975/76

Imeli so uro slovenščine. Nenadoma so začeli učenci 8. razreda skakati pod oknom in kričati,

da gori šola. Kdo bi jim sploh verjel! Celo učitelj je mislil, da jim nagajajo, zato je ukazal, da

okno zagrnejo z roleto. Čez nekaj minut se je pojavila na vratih učilnice ravnateljica z

Šola je pogorela

25

besedami: »Otroci pojdite domov, za danes je pouka konec«! Veseli, da je temu res tako, so

stekli ven, tam pa zagledali en velik kaos. Pred šolo so stali gasilski avtomobili, gasilci, lestve,

množica ljudi …

Tudi oni so želeli čim več slišati in videti, zato so stali na dvorišču šole in opazovali. Žal je

kmalu prišel eden od učiteljev in jim ukazal, da morajo takoj domov. Stekli so na cesto proti

Kočam in dogajanje od daleč opazovali. A zaradi varnosti jim tudi tam niso pustili stati.

Morali so domov proti Slavini. Ko je sestrična prišla domov in nam povedala, da gori šola,

smo takoj stekli k cerkvenem zvoniku. Res smo imeli na vrhu odličen, toda grenak pogled na

šolo v plamenih. Kljub napornemu delu gasilcev je šola pogorela. Popoldan smo s sestrično

in prijatelji sedli na kolesa in se odpeljali proti Prestranku pogledat, kaj je od šole ostalo.

Videli smo, da so ostale le stene.

Tega smo bili kot otroci seveda veseli. Mislili smo, da nam ne bo treba v šolo.

Kaj pa se je zgodilo potem?

Že naslednji dan je bilo veselja konec.

Izvedeli smo, da se bomo vozili v Postojno in to v šolo poleg občinske zgradbe. Dopoldan so

šolo obiskovali postojnski otroci, zato je bil pouk za nas popoldan. V tej šoli smo le gostovali,

zato smo komaj čakali, da se vrnemo v svojo šolo.

Vsak dan smo se vozili mimo pogorišča in opazovali, kako za staro raste nova montažna šola.

Srečo smo imeli, da so se ravnateljica Vera Brgoč in ostali delavci zelo trudili. Omogočili so,

da smo se že po letu in pol vrnili v novo šolo. Tako sem 5. razred obiskovala na Prestranku.

Vsi smo bili ob odprtju navdušeni, saj je bila šola pravo nasprotje prejšnje.

V čem je bila razlika?

Prejšnjo šolo so zgradili Italijani, bila je zelo stara. V novi so bili razredi veliki in svetli. Dobili

smo tudi telovadnico, ki je prej nismo imeli.

Šola je dobila ime po rojstnem dnevu Tita – Osnovna šola 25. maja Prestranek – in postala je

celodnevna šola.

Šola je pogorela

26

Luka in Gašper Prelc:

Šola je pogorela

Moj oči Zdravko Prelc je bil rojen leta 1963. Tisto leto, ko je šola pogorela, je bil učenec 6.

razreda OŠ Prestranek. V razredu je bilo 18 otrok. Imeli so dopoldanski pouk.

Tisto temno uro je bila športna vzgoja. Ker so bili fantje poredni, jih je učitelj telovadbe za

kazen poslal v učilnico. Na poti do razreda so na hodniku pod stropom opazili dim. Stekli so

do neke učiteljice in ji povedali, da šola gori. Naročila jim je, naj posvarijo druge učitelje in

učiteljice. Vsi so se primerno odzvali, le en učitelj jim ni verjel, kar so mu povedali. Učenci so

se obuli in oblekli ter odhiteli iz šole. Zbrali so se čez cesto, na nasprotni strani šole.

Učitelj telovadbe je splezal po lestvi do podstrešja in poskusil pogasiti ogenj. Pravočasno se

je umaknil, saj je bil ogenj premočan. V tistem času so prihiteli gasilci iz Postojne, potem pa

še iz Slavine. Pogorelo je vse. Od šole so ostale samo štiri zidane stene.

Pouk se je tako preselil v Postojno. Že čez eno leto pa so se učenci že lahko vrnili v novo

zgrajeno šolo Prestranek.

Koče, 8. 2. 2016

Šola je pogorela

27

Luka Malneršič:

Šola je pogorela

23. 2. 1976 je na Prestranku pogorela šola. Tistega leta je obiskovala 6. razred gospa

Bernarda Hočevar, takrat Malneršič, ki mi je pripovedovala to zgodbo, o kateri vam pišem.

Učenci, ki so takrat hodili v višjo stopnjo, torej od 5. do 8. razreda, so imeli pouk dopoldan,

nižja stopnja pa popoldan.

Takrat, ko je zagorela šola, so imele Bernarda in njene sošolke telovadbo, fantje pa prosto

uro in so ostali v učilnici v zgornjem nadstropju, kjer so punce pustile torbe in obleke, kajti

telovadile so v dresih. Fantje iz njenega razreda so bili prvi, ki so opazili, da nekaj ni v redu,

saj se je začelo kaditi pri lučeh. Odšli so v zbornico in opozorili na to, kar so videli.

Vsi učenci so zapustili šolo, punce, ki pa so imele telovadbo, so morale najprej v prvo

nadstropje po obleke in torbe, kajti telovadnica je bila v pritličju. Ko so odhajale iz

telovadnice, se je dim že valil po stopnišču, zato so le zgrabile obleko in torbe ter odhitele

ven, kjer so se tudi oblekle. Prišli so gasilci iz Slavine in Postojne.

Bernarda se spomni, da ji je bilo hudo in hkrati jo je bilo tudi malo strah. Preostanek 6., 7. in

polovico 8. razreda je hodila z avtobusom popoldan v Postojno, kjer je obiskovala šolo.

Osnovno šolo pa je že zaključila v novi šoli na Prestranku.

Šola je pogorela

28

Mojca Jenček:

Spomini na gorečo šolo

Tistega februarja 1976 sem obiskovala 5. razred OŠ Prestranek. Učitelj Miran Istenič je pri

predmetu spoznavanje narave razlagal sestavo cveta in na tablo narisal prečudovito skico z

venčnimi in čašnimi listi, pestičem in prašniki. Se sprašujete, kako je mogoče, da se po 40-ih

letih spomnim takih podrobnosti? Tudi sama se sprašujem, a očitno je bil šok, ki je presekal

naše mirno delo, tako intenziven, da je v spominu pustil trajno zabeležko. Učiteljica Mira

Malešič je namreč vstopila v razred in sporočila: »Tovariš Istenič, šola gori!«

Ne spomnim se, kako hitro smo dejansko zapustili gorečo stavbo, živo pa mi je ostalo v

spominu, da je začetno navdušenje, da sedaj ne bo treba v šolo, že čez nekaj minut

zamenjala huda žalost in skrb, kam bomo odslej hodili po znanje. Tudi pogled na valeče se

temne oblake dima nas je navdajal s strahom in tesnobo. Marsikatero otroško lice je orosila

solza.

Ko sem se čez nekaj dni vrnila na usodno pogorišče, sem začudena opazila, da je bila tabla s

povsem nedotaknjeno in neizbrisano skico cveta nepoškodovana prislonjena na steno. Ta

pogled mi je pogrel ranjeno dušo in se za vedno zapisal vanjo.

Skupinska fotografija v šolskem letu 1977/78, prva generacija učencev, ki je zaključila osemletko v novi montažni šoli

Šola je pogorela

29

Nika Koren:

Šola je pogorela

Šola na Prestranku je bila ustanovljena leta 1953. Po govoricah je bil v šoli požar podtaknjen.

Pogorela pa je 23. 2. 1976 v popoldanskem času. Po tem tragičnem dogodku so učenci hodili

v postojnsko šolo.

Leta 1977 pa je pouk spet stekel v novi šoli na Prestranku.

Pripovedoval: Frane Mijatović

Anžej Bole:

Šola je pogorela

Pripovedoval mi je Boris Bole iz Koč, star 69 let.

Mislim, da je ta požar nastal leta 1976. Takrat sem bil v Štivanu. Naenkrat sem opazil, da se

je na Prestranku nekaj kadilo. Hitro sem skočil v svoj avto in se zapeljal v tisto smer. Videl

sem, da gori šola. Tam so bili že prisotni gasilci iz Slavine, kasneje pa še iz Postojne. Gorelo je

na podstrešju, ker so tja nosili učitelji razne knjige, zvezke in še marsikaj. Požara ni bilo

mogoče pogasiti.

Spomnim se, da se je težje poškodoval neki gasilec iz Slavine, ki je stal na visoki lestvi in je

padel z nje. Odpeljati so ga morali v bolnišnico. Takrat so menili, da se je vžgalo zaradi

kratkega stika, ker je bila elektrika napeljana tudi zgoraj.

Čez nekaj mesecev sta šolo prekrila dva mojstra iz Grobišč. Kasneje so šolo podrli. Če bi jo

obnovili, bi se lahko tam dogajalo marsikaj.

Šola je pogorela

30

Daša Šabec:

Pogorela šola na Prestranku

Moja babica ni hodila v šolo na Prestranku, spominja pa se stare šole, kamor je peljala vpisat

v malo šolo svojega sina.

A na žalost je šola pogorela, preden so začeli s poukom. Uredili so jim učilnico v kulturnem

domu na Prestranku, kamor so hodili celo leto.

Prebivalci Prestranka in okoliških vasi so takoj radi priskočili na pomoč z delom. Darovali so

tudi denar in les. Zgradili so novo montažno šolo.

Pripovedovala: Milena Abram, Slavina

Slavina, 5. 2. 2016

Šola je pogorela

31

Luka Groznik:

Šola je pogorela

Intervjuvanka: Marjeta Stegel Bizjak.

Učenec: Luka Goznik.

Koliko si bila stara ko je šola pogorela?

Ko je šola na Prestranku zgorela sem bila stara 10 let.

Ali je začelo goreti podnevi ali ponoči?

Ne spomnim se kdaj je zagorelo.

Kako se spominjaš tega dne? Kaj se je zgodilo?

Spomnim se samo novice, ko so nam sporočili da je šola pogorela in da ne bo več pouka v

njej. Učenci smo gostovali razred po razred po različni lokacijah na Prestranku. Nato pa smo

se v šolo vozili z avtobusi v Postojno v današnjo Ljudsko univerzo. Pouk smo imeli tudi

popoldne.

Kaj bi lahko bil vzrok požara?

Spomnim se, da je bila v učilnici velika zelena peč na drva, vsaj meni se je takrat zdela velika.

Mogoče je bila ravno ona kriva az požar? Kdo ve?

Ali ste bili učenci veseli ker ej šola pogorela?

Otroci smo se najprej veselili, kasneje pa ugotovili kako hudo je če se moraš seliti iz prostora

v prostor. Na koncu smo si želeli da bi dobili nazaj svojo šolo. Zato se nam je novozgrajena

šola zdela najlepša na svetu.

Prestranek 14. 2. 2016

Šola je pogorela

32

Izvirni zapis intervjuja, ki ga je opravil Luka Groznik.

Šola je pogorela

33

Miha Žagar:

Stara šola pripoveduje

Otroci hodijo mimo mene. Žalostna sem. Streha mi pušča, stopnic nimam več, parket je gnil.

Dan za dnem se dolgočasim. Včasih me razveseli kričanje in smeh otrok. V temnih nočeh

razmišljam o otrocih, ki divjajo po mojih hodnikih, se smejijo, tiho sedijo v učilnicah ali pa

kriče zapuščajo šolske prostore.

Želim si, da bi odšla nazaj v tiste stare čase. Ko so me zgradili, so me ljudje hodili gledat in

občudovat.

Ni mi bilo všeč, ko so z letečimi stroji zbombardirali sosednji blok. Bil je moj najboljši

prijatelj. Takrat sem bila zelo potrta. S solznimi očmi sem ga gledala, kako se muči. Poskušala

sem ga rešiti, vendar je bil premočno poškodovan.

Ko so leteči stroji nehali sejati bombe na naš kraj, so v meni odprli šolo. Kar žarela sem od

zadovoljstva. Vame so znosili klopi, mize, table in drugo šolsko opremo. Končno so pritekli

tudi otroci. To je bilo veselja!

A potem se je zgodila nesreča. Pozimi se je tram zvrnil na dimnik in začela sem goreti. Bala

sem se za otroke, da se jim kaj ne naredi, saj sem jih imela zelo rada. Žalostno sem jih

opazovala, ko so bežali skozi vrta na prosto. Vedela sem, da jih ne bom nikoli več gostila.

Od takrat je moje življenje žalostno. Pogorela in nič več vredna stojim na trdnih tleh. Še

otroci me ne marajo več. Ko gredo mimo, mi vržejo kamen v vrata. Takrat sem vedno zelo

potrta. Bojim se, da je moj čas minil.

Prenoviti bi me morali in v meni odpreti muzej z arheološkimi izkopaninami iz kamene dobe,

ki so bile najdene v Pivški kotlini. Potem bi imela spet polno obiska.

Zapis Mihe Žagarja je nastal v šolskem letu 2006/07.

Šola je pogorela

34

Zahvaljujemo se vsem, ki so kakor koli prispevali pri nastanku

publikacije ob 40. obletnici požara na OŠ Prestranek.

Z veseljem bomo objavili vsak zapisan spomin ali fotografijo, ki nam jo boste poslali na

elektronski naslov šole na Prestranku: OS.PRESTRANEK@GUEST.ARNES.SI

Prestranek, marec 2016