UNIVERZA V LJUBLJANI

FILOZOFSKA FAKULTETA

ODDELEK ZA PRIMERJALNO KNJIŽEVNOST IN LITERARNO

TEORIJO

ODDELEK ZA SLAVISTIKO

ROZI ŽALIG

Smrt v kratki prozi Miljenka Jergovića

Diplomsko delo

Ljubljana, 2014

UNIVERZA V LJUBLJANI

FILOZOFSKA FAKULTETA

ODDELEK ZA PRIMERJALNO KNJIŽEVNOST IN LITERARNO

TEORIJO

ODDELEK ZA SLAVISTIKO

ROZI ŽALIG

Smrt v kratki prozi Miljenka Jergovića

Diplomsko delo

Mentorja:

red. prof. dr. Tomislav Virk

izr. prof. dr. Đurđa Strsoglavec

Dvopredmetni univerzitetni program

prve stopnje Primerjalna književnost in

literarna teorija;

Dvopredmetni univerzitetni program

prve stopnje Južnoslovanski študiji

Ljubljana, 2014

»Pomiluj nježno svoje knjige, stranče, i sjeti se da su prah.«

(Miljenko Jergović, Sarajevski Marlboro)

Izvleček

Smrt v kratki prozi Miljenka Jergovića

Diplomsko delo obravnava temo smrti v zbirkah kratke proze Miljenka Jergovića, in sicer

Sarajevskem Marlboru in Inšallah Madoni, inšallah, ter skuša odgovoriti na vprašanja, kdo, kaj,

zakaj ter na kakšen način umre in kako se s tem soočajo drugi literarni subjekti v zgodbah.

Sarajevski Marlboro je zbirka kratkih zgodb in spada v hrvaško vojno prozo 90. let 20. stoletja,

njena poetična tendenca je kritični mimetizem. V vojnem okviru Sarajevskega Marlbora

umirajo stvari, ljubezen in človek. Smrt je pred vojno individualna, med vojno pa kolektivna.

Inšallah Madona, inšallah je zbirka zgodb, ki so remiks bosanskih (in dalmatinskih) ljudskih

pesmi – sevdalink. Ljubezen je v Inšallah Madoni, inšallah smrtonosna, človek pa po smrti ne

preneha obstajati kot v Sarajevskem Marlboru, ampak lahko ostane in pripoveduje zgodbo.

Smrt v obeh zbirkah posega v vse segmente življenja, je stalno prisotna in vpliva na delovanje

literarnih oseb v zgodbah.

Ključne besede: Miljenko Jergović, Sarajevski Marlboro, Inšallah Madona, inšallah, smrt,

kratka proza, kritični mimetizem, sevdalinike, hrvaška vojna proza

Abstract

Theme of death in short stories by Miljenko Jergović

The thesis deals with the theme of death in two collections of short stories by Miljenko Jergović

Sarajevski Malboro (Sarajevo Marlboro) and Inšallah Madona, inšallah. It attempts to answer

the questions of the identity of the dead and dying in wartime Sarajevo, reasons for, and the

manner in which they pass, as well as how do literary subjects deal with the deaths of others.

Sarajevo Marlboro is a collection of short stories and it is considered to be one of the works of

the Croatian war prose of the 1990s. Its poetic tendency is critical mimetism. Things, love, and

people are dying in the context of wartime in Sarajevo Marlboro. The death before the war is

individual, but during the war it becomes a collective experience. Inšallah Madona, inšallah is a

collection of stories that are described by the author as a remixes of Bosnian (and Dalmatian)

folk songs called sevdalinke. Love in Inšallah Madona, inšallah is lethal, and people do not

cease to exist after death like in Sarajevo Marlboro, but remain behind and can even narrate the

stories. Death in both collections intervenes in all the segments of life; it is omnipresent and

affects the performance of the literary characters.

Key words Miljenko Jergović, Sarajevski Marlboro, Inšallah Madona inšallah, death, short

story, critical mimetisem, sevdalinke, Croatian war prose

4

KAZALO

1. UVOD 5

2. PREDSTAVITEV DVEH ZBIRK KRATKIH ZGODB 7

2.1. SARAJEVSKI MARLBORO IN HRVAŠKA KRATKA PROZA 90. LET 20.

STOLETJA 7

2.2. INŠALLAH MADONA, INŠALLAH IN LJUDSKA LIRSKA UMETNOST 13

3. ANALIZA IZBRANIH ZGODB V ZBIRKAH 21

3.1. IZBRANE ZGODBE IZ ZBIRKE SARAJEVSKI MARLBORO IN SMRT V

OKVIRU VOJNE PROZE 21

3.1.1. Smrt pred vojno 21

3.1.2. Smrt med vojno in zaradi vojne 23

3.1.2. a) Smrt stvari 24

3.1.2. b) Smrt ljubezni 28

3.1.2. c) Smrt človeka 30

3.2. SMRT V IZBRANIH ZGODBAH INŠALLAH MADONA, INŠALLAH IN

PRIMERJAVA S SARAJEVSKIM MARLBOROM 34

3.2. a) Smrt rastlin in živali 35

3.2. b) Smrt (zaradi) ljubezni 38

3.2. c) Smrt človeka 40

4. ZAKLJUČEK 42

5. DODATEK: 44

(a) Teksti sevdalink 44

(b) Biografija in bibliografija Miljenka Jergovića 46

6. POVZETEK 48

7. SAŽETAK 50

8. LITERATURA IN VIRI 54

5

1. UVOD

Diplomsko delo obravnava temo smrti v dveh zbirkah kratke proze Miljenka Jergovića,

Sarajevskem Marlboru in Inšallah Madoni, inšallah.

Skupna značilnost obeh zbirk je smrt, ki je prisotna v večini zgodb. Smrt je v tem

primeru lahko simbolna oz. metaforična, biološka/fizična, ali pa gre za določeno

končnost in ireverzibilnost.

Glavna vprašanja, na katera bom skušala odgovoriti, so: kdo, kaj, zakaj, na kakšen način

umre in kako se s tem soočajo drugi literarni subjekti v zgodbah.

Za začetek bom vsako zbirko posebej umestila v literarnozgodovinski in teoretski okvir.

Zbirki sta izšli v Zagrebu in Miljenko Jergović, ki prav tako izhaja iz bosanske literarne

tradicije, danes pripada hrvaškemu literarnemu prostoru. Sarajevski Marlboro bom zato

obravnavala kot hrvaško vojno prozo 90. let 20. stoletja. Inšallah Madona, Inšallah je

inovativen primer intermedialnega literarnega ustvarjanja, pri tej zbirki gre za »remiks«

bosanskih lirskih pesmi – sevdalink in zato bom nekaj besed namenila tudi temu

majhnemu delu bosanskega ustnega slovstva. V tem delu se bom delno posvetila tudi

različnim literarnim vplivom, ki jih lahko opazujemo pri vsaki zbirki posebej, na primer

pri Sarajevskem Marlboru je mogoče opaziti vpliv kratke proze Raymonda Carverja, pri

Inšallah Madoni, inšallah pa magičnega realizma in pripovedništva Iva Andrića.

V osrednjem delu se bom posvetila analizi izbranih zgodb, pri vsaki zbirki posebej. Ker

pri nobeni zbirki ne gre samo za smrt človeka, ampak je opaziti smrt na vseh segmentih,

tako materialnih kot nematerialnih, živem in neživem, bom predlagala tri skupne sklope

pri obeh zbirkah, in sicer smrt stvari oz. rastlin in živali, smrt (zaradi) ljubezni in smrt

človeka.

Smrt v izbranih zgodbah Sarajevskega Marlbora bom obravnavala v okviru vojne.

Opazila sem, da se literarni subjekti s smrtjo pred vojno soočajo drugače kot med njo,

zato sta podpoglavji ločeni. Smrt v času vojne bom v dodatnih podpoglavjih razdelila v

tri omenjene sklope in na koncu poskušala odgovoriti na vprašanje, ali se morda smrti

med vojno uspe morda komu/čemu izogniti.

6

Smrt v zbirki Inšallah Madona, inšallah bom prav tako razdelila v tri sklope; smrt

rastlin in živali, smrt (zaradi) ljubezni in smrt človeka. V zadnjem delu bom poleg

analize posameznih zgodb poskušala poiskati podobnosti, oz. razlike v primerjavi s

smrtjo v zbirki Sarajevski Marlboro.

Pri analizi zgodb sem uporabila interpretativno in primerjalno metodo dela. Za

umestitev v literarnozgodovinski in teoretski okvir sem uporabila znane vire nekaterih

teoretikov, ki so se s prozo Miljenka Jergovića že ukvarjali, na primer Krešimir Bagić,

Đurđa Strsoglavec, Jagna Pogačnik in njihova dela. Prav tako so mi bili v pomoč

komentarji avtorja Miljenka Jergovića, znani iz različnih intervjujev in njegovih

časopisnih kolumen.

Pri analizi posameznih zgodb sem se oprla tudi na članka Nikole Košćaka Diskursne

strategije i stil Sarajevskoga Marlbora in Isadore Gordić Transpozicija sevdalinke u

zbirci priča Inšallah Madona, inšallah Miljenka Jergovića. Nekaj odgovorov o smrti in

žalovanju sem poiskala pri avtorjih, ki so se s to temo poglobljeno ukvarjali, na primer

Edgar Morin, Metka Klevišar, Emanuel Lévinas in dr.

7

2. PREDSTAVITEV DVEH ZBIRK KRATKIH ZGODB

2.1. SARAJEVSKI MARLBORO IN HRVAŠKA KRATKA PROZA 90. LET 20.

STOLETJA

Sarajevski Marlboro je prva od dveh obravnavanih zbirk kratke proze književnika,

kritika in novinarja Miljenka Jergovića. Izšla je leta 1994 v Zagrebu in že takrat je bila

deležna veliko kritičnega odobravanja. Zanjo je pisatelj istega leta prejel nagrado

Ksaver Šandor Gjalski in leto kasneje posebno mirovno nagrado Erich-Maria Remarque

mesta Osnabrück. Danes je zbirka prevedena v vse večje svetovne jezike.

Domači1 – kot tuji – kritiki so v dvajsetih letih od izida, o Jergoviću in njegovi zbirki,

pisali pozitivno. Tako denimo Jagna Pogačnik v spremni besedi antologije sodobne

hrvaške proze Tko govori – tko piše pravi, da prav zbirka Sarajevski Marlboro pomeni

začetek sodobne hrvaške proze: »U tom i takvom kontekstu 1994. godine pojavljuje se

zbirka priča Miljenka Jergovića Sarajevski Marlboro i ostaje zapamćena kao ›datum‹

suvremene hrvatske proze, godina kada je sve počelo, kako to nastoji pokazati i ovaj

izbor« (12).

Tudi Krešimir Bagić je v svojem prispevku, Od kritičkog mimetizma do

interdiskurzivnosti (s podnaslovom Hrvatska kratka priča devedesetih), Jergoviću

naklonjen in ga označi:

autorom koji je nedvojbeno jedan od ključnih pisaca za razumijevanje proznog

konteksta devedesetih. On je, naime, prvi (ili među prvima) počeo stvarnosne događaje tretirati

kao pogodnu literarnu građu i objavljivati priče u novinama (što je limitiralo njihovu dužinu te

donekle uvjetovalo tematiku i književne tehnike). Tek kasnije su obje te stvari postale trend

(182).

Srbski kritik Teofil Pančić o Jergoviću in njegovi zbirki v Velike male stvari piše še bolj

naklonjeno:

do rata poznat kao talentovan pesnik, ali već i tada, sa svega 25–26 godina, i kao

briljantan i plodan novinski pisac, ispisao je svoj ratni krug kredom izvanrednom proznom

zbirkom Sarajevski Marlboro, malim (ili, pre će biti, velikim) Čudom koje se, retrospektivno,

gotovo unisono smatra samim praskozorjem onoga što će se mnogo kasnije zvati "nova hrvatska

proza", "fakovci" i tome slično (19).

1 Pod »domači« tukaj razumemo literarne ustvarjalce in kritike z območja nekdanje Jugoslavije, ki

ustvarjajo v okvirih med seboj sorodne, južnoslovanske jezikovne skupine.

8

Sarajevski Marlboro je izšel v začetku devetdesetih let 20. stoletja na prostoru, kjer so

se ravno tedaj odvijale velike vojne nekdanjih jugoslovanskih republik. Vojne so

zaznamovale vsa področja življenja in v precejšnji meri vplivale tudi na vse takratno (in

tudi kasnejše) literarno ustvarjanje. Treba je poudariti, da tu ni mesto, kjer bi se

kakorkoli spuščali v podrobnosti in rezultate, ki jih je vojno dogajanje prineslo vsaki od

šestih nekdanjih jugoslovanskih republik, dobro pa je predstaviti nekaj značilnosti

predvsem hrvaške2 (vojne) proze devetdesetih let 20. stoletja.

Najprej je treba omeniti generacije literarnih ustvarjalcev – tako hrvaških kot srbskih –

pred devetdesetimi leti prejšnjega stoletja, ki so ustvarjali še v nekdanjem skupnem

Jugoslovanskem prostoru in so pomembno vplivali na kasnejše generacije, na primer:

Danilo Kiš, Borislav Pekić, Mirko Kovač, Vladan Desnica, Ranko Marinković, Antun

Šoljan in Ivan Slamnig. Njihov vzporeden razvoj po drugi svetovni vojni in ustvarjanje

v okvirih modernistične in postmodernistične proze je vplival na mlajše generacije, ki

so kasneje izhajale iz te tradicije in na njeni podlagi z nadgrajevanjem (novo družbeno

stvarnostjo, prepletanjem fikcije in fakcije, literarizirano avtobiografijo) doživele vzpon

v letih razpada Jugoslavije (Strsoglavec, 2002).

Literarna dediščina, očitna vojna tematika, nova družbena stvarnost, čas in prostor, v

katerem je nastajala, so dobršnemu delu sodobne hrvaške proze, kot tudi zbirki

Sarajevski Marlboro, prinesli novo oznako – hrvaško vojno pisanje (hrvatsko ratno

pismo). Đurđa Strsoglavec v članku Hrvatsko ratno pismo razlaga, zakaj je tako:

»Hrvatsku književnu praksu nakon 1990. godine između ostalog obilježavaju i ratne

teme. Književnici postaju zapisivači zbilje u trenutku dok zbiljska priča još traje.

Kritika je taj poetički model nazvala hrvatskim ratnim pismom« (428). Pisci

omenjenega poetičnega modela so tudi Pavle Pavličić, Ratko Cvetnić, Ifran Horozović.

Vojna je vplivala ne samo na tematiko vsebin takratne hrvaške literarne produkcije,

temveč tudi na nekatere njene bolj formalne značilnosti. Pomembna problematika, s

katero so se soočali literarni ustvarjalci, so bile omejena produkcija ter naklade tiskanih

del in neredno izhajanje književnih revij (Pogačnik 2008). Tako so med prvimi

Miljenko Jergović (ki je sicer že pred izidom omenjene zbirke delal kot novinar za

tednik Nedeljna Dalmacija) in kasneje tudi drugi pisci, kot smo lahko brali že pri K.

2 Tokrat Sarajevski Malboro razumemo kot hrvaško vojno pisanje devetdesetih let 20. stoletja, saj je

zbirka izšla na hrvaških tleh, njena primarna recepcija se je torej vršila v hrvaškem kulturnem prostoru.

9

Bagiću, začeli objavljati v dnevnem časopisju. Pisanje za tednik v času vojne ne bi bilo

nič novega, če se med novinarske žanre, ki v najbolj čisti obliki ponavadi pomenijo

objektivnost, resničnost, aktualnost in točnost informacij, ne bi primešali "novi"

(predvsem pa kratki) žanri, ki običajno ne segajo v sfero novinarskega. Ti "novi žanri"

»fragmentarna autobiografska i dnevnička proza, proza koja tematizira ratna događanja

i hibridni prozni žanr u formi kolumističkih, novinskih tekstova« (Pogačnik 11) oz.

»dokumentarizma, doslovnosti, 'istinitih' priča, svjedočenja i autobiografskih iskaza«

(Bagić 177–178) so v dani situaciji, kot pravi K. Bagić, nagnili "vagu između faction i

fiction literature u korist fakticiteta u tekstu, u korist stvarnosti koja zarobljava

pripovjedni diskurs" (prav tam).

Lahko rečemo, da so vojno razpoloženje, omejitev produkcije, pisanje za časopise (kjer

je prostor omejen) med drugim prispevali k vzponu krajših žanrov v hrvaški (pa tudi

bosanski in srbski) prozi na koncu prejšnjega tisočletja, v tem primeru kratke zgodbe.

Za kratko zgodbo je značilno, kot ugotavlja Tomo Virk, da doživlja vzpone v obdobjih

»ki bi jih lahko imenovali obdobja ontološke negotovosti« (286–287), kar pa so

devetdeseta leta 20. stoletja za razpadajočo Jugoslavijo vsekakor bila. Zanimiv je

podatek, ki kaže, da se je kratka zgodba v devetdesetih letih najmanj od vseh nekdanjih

jugoslovanskih republik razmahnila prav v Sloveniji, ki je ob odcepitvi od Jugoslavije

utrpela najmanjšo škodo. »Kratka zgodba je namreč po svoji strukturi (fragmentarnost,

eliptičnost, nesklenjenost, subjektivnost) in svoji funkciji (zbujanje občutij

iracionalnega, nedojemljivega, neobvladljivega, skrivnostnega, unheimlich) primerna

prav za izražanje občutij negotovosti, kriznosti, ki se pojavljajo v teh obdobjih« (prav

tam).

Tudi K. Bagić omenja nekaj odlik hrvaške kratke zgodbe devetdesetih let 20. stoletja:

Kratka priča je zapravo prerasla u omnižanrovski prostor koji karakteriziraju

ekonomično izlaganje teme, pripovjedačeva selektivnost, orijentacija na stvarno te relativno

česta uporaba pjesničkih i dramskih efekata poput figura, poente i napetih dijaloga. [..] Za

razliku od prozaika osamdesetih koji su bili skloni konceptualnom građenju priče i

autoreferencijalnom propitivanju samog čina pisanja te koji su uglavnom polazili od ideje da je

zbilja jezični konstrukt, devedesete su obilježene oblikovanjem što komunikativnijeg teksta,

jednostavnim rješenjima i dokidanjem svih distanci (spram događaja, jezika, stvarnosti,

narativnih formi) (176–177).

10

Razen naštetega lahko za popularnost kratke zgodbe v tem obdobju in prostoru

»okrivimo« še Raymonda Carverja3. Miljenko Jergović v Pogledih na vprašanje o

popularnosti kratke zgodbe sam odgovori:

Ne, moda književnih žanrov nima nikakršne zveze z mobilnimi telefoni ipd., je ciklična

– tako kot dolžina ženskih kril. Od minice do gležnjev in ko pride do tam, se spet začne

dvigovati in tako naprej. Enako je s kratkimi zgodbami. Toda v našem primeru, s tem mislim na

hrvaški, bosanski, srbski in mnogo manj slovenski književni prostor, saj pri vas v devetdesetih

ni bilo zaznati te eksplozije kratkih zgodb, je bilo to povezano s fascinacijo z enim piscem,

Raymondom Carverjem. V južnoslovanske jezike so ga začeli prevajati leta 1986, 1987 in svoj

vrhunec so prevodi doživeli tik pred začetkom vojne. V vojni se je potem razbohotila produkcija

kratkih zgodb, h kateri sem prispeval tudi sam, saj sem bil in sem še vedno navdušen nad

Carverjem (intervju 1).

Ob vsem tem so se izoblikovale tri ključne poetične tendence hrvaške kratke proze 90.

let 20. stoletja: eskapizem, interdiskurzivnost in kritični mimetizem. Odlike slednjega

opažamo tudi v Sarajevskem Marlboru in Krešimir Bagić ga razloži takole:

Kritički mimetizam je pojam koji, s jedne strane, naglašava izniman interes prozaika

devedesetih za stvarnost koja ih okružuje, ali koji, s druge strane, pretpostavlja i njihovo

prepoznatljivo pozicioniranje spram iste te stvarnosti. Mimetičnost se pritom realizira u

prikupljanju i literarizaciji svakodnevnih motivsko-tematskih evidencija, a kritičnost

posredstvom diskurzivne intonacije priče (koja varira od humora preko groteske do

nedvosmislenog polemičkog osporavanja) (181–182).

Kritični mimetizem je najbolje razviden v kratkih zgodbah že omenjenih – Miljenka

Jergovića, Roberta Perišića, Anteja Tomića, Zorana Ferića, Borivoja Radakovića in

Tarika Kulenovića.

Zbirko Sarajevski Malrboro sestavlja 29 kratkih zgodb, ki so razdeljene v tri sklope.

Prvi sklop Nespregledljiv biografski drobec (Nezaobilazan detalj u biografiji) je z eno

samo kratko zgodbo, Izlet, uvod v zbirko. V osrednji sklop, imenovan Rekonstrukcija

dogodkov (Rekonstrukcija događaja), je uvrščenih 27 zgodb, ki jim sledi tretji in zadnji

sklop Who will be the witness, kjer se nahaja ena kratka zgodba z naslovom Biblioteka.

3 Raymond Carver (1938–1988) – ameriški pesnik in mojster kratke proze, zaslužen za revitalizacijo

ameriške kratke zgodbe v osemdesetih letih dvajsetega stoletja. Njegovo literarno ustvarjanje

zaznamujeta predvsem smeri minimalizma in »umazanega realizma« (dirty realism).

11

Teme zbirke so vojna, ki jo zaznamo posredno ali neposredno v večini zgodb, Sarajevo,

Bosna, (Jajce, Zenica, Kakanj …), zgodovina, usode posameznih malih, običajnih,

»nepomembnih« ljudi in predmetov v velikih vojnah – velikih ljudi z velikimi interesi.

Čas ni natančno določen. Gre samo za čas pred in po začetku vojne v nekdanji

Jugoslaviji.

Jezik zbirke je poln pregovorov in lokalizmov, njen pripovedovalec pa pripoveduje v

mirnem tonu starih dedov4, ki ga hkrati zaznamujejo točnost, humor, grotesknost,

melanholičnost, tragičnost, izpovednost in postopnost. Zbirka se začne s perspektive

infantilnega pripovedovalca v času pred vojno, ki nevedno in črno-belo spremlja

dogajanja na izletu v Jajce. Pripovedovalec je kasneje postavljen v grozljiv čas vojne in

prostor, kjer so vsakomur štete zadnje minute, vendar ohrani »kafkijansko-

mersaultovsko« (Košćak 6) mirnost pripovedovanja.

Zgodbe se izmikajo vsakršni klasifikaciji, zato jim je izjemno težko, če ne celo

nemogoče, določiti literarni okvir. Velik del zgodb so portreti, kar je razvidno že iz

naslovov zgodb, npr. Gospar, Hanumica, Slobodan, Komunist, Kondor, Vojvoda,

Saksofonist.

Kaj pomeni naslov zbirke Sarajevski Marlboro, izvemo v njeni osrednji zgodbi z

naslovom Grob, ki je petnajsta po vrsti ali štirinajsta v sklopu Rekonstrukcija dogodkov

(Rekonstrukcija događaja). Zgodbo pripoveduje prvoosebni pripovedovalec – grobar, ki

na gričih Sarajeva skrbi za izkop in urejanje grobov. Skozi njegovo pripovedovanje, ki

je v nekoliko arhaičnem tonu, izvemo o njegovem delu, o tem, zakaj mrtvih ne

pokopavajo v dolini, in za pogovor med njim in nekim ameriškim novinarjem, slednje je

pravzaprav zgodba v zgodbi. Ameriški novinar pravi, da je prišel, ker ga zanima vse,

kar ima grobar, ki je svoj čas živel v Kaliforniji, povedati o tukajšnjih ljudeh in vojnem

Sarajevu, čeprav kasneje jasno vidimo, da polovice stvari ne razume zaradi drugačnega

družbenega in kulturnega okolja, iz katerega izhaja, njegovo zanimanje pa je, bolj kot

ne, narejeno. Treba je omeniti, da tudi Američan in Amerika grobarju nista pretirano

simpatična. Ko tako razpravljata o običajih, življenju in smrti, grobar iz žepa potegne

bel zavojček cigaret. Novinarju razloži, da naj bi bil bel, ker zaradi vojne ni več tiskarn,

ki bi tiskale napise, zaradi česar so cigarete ovijali v različne papirje. Če si razvil

4 Nekateri kritiki ga primerjajo s pripovednim slogom Ive Andrića, npr. zgodba Pismo (o tem govori npr.

Bagić, 2007).

12

cigaretno škatlico, si na notranji strani lahko našel del plakata za kino ali ovitek

otroškega mila. Grobar, ki to ve, z zanimanjem razvije škatlico in na presenečenje obeh

na notranji strani najde potisk Sarajevskega Marlbora. Oba obstaneta osupla in

presenečena, vsak iz svojega razloga in tukaj stoji znak za opombo, ki razlaga:

Sarajevski Marlboro – je cigareta koju su stručnjaci Philipa Morrisa prilagodili ukusu

bosanskih pušača, nakon što su, kažu, kao i u drugim slučajevima, proučili karakteristike

lokalne kuhinje. To je razlog što se Marlboro razlikuje od zemlje do zemlje i od proizvođača do

proizvođača, i što se pušača zna neugodno dojmiti neki strani Marlboro. Suradnici Phillipa

Morrisa bili su iznimno zadovoljni svojim sarajevskim proizvodom i smatrali su da je njegov

duhan, koji raste u okolici Gradačca i Orašja, jedan od boljih blend duana uopće (Jergović,

Sarajevski Marlboro: 73; v nadaljevanju: SM).

Po tej opombi je zbirka dobila ime in kot pravi Đ. Strsoglavec je opomba: »ključ za

čitanje«, s čimer je zgodba Grob tudi »dvostruko semantički markirana: time što je

čitava zbirka dobila ime po centralnom njezinom delu i time što je u njoj izložena i

poetika zbirke« (1998: 428).

13

2.2. INŠALLAH MADONA, INŠALLAH IN LJUDSKA LIRSKA UMETNOST

Druga obravnavana zbirka kratkih zgodb Miljenka Jergovića nosi naslov Inšallah

Madona, Inšallah. Izšla je deset let za zbirko Sarajevski Marlboro, torej leta 2004, prav

tako v Zagrebu. Do danes je prevedena le v dva tuja jezika, italijanski in beloruski.

Zaradi specifične leksike, specifične snovi, iz katere je zbirka nastala, in avtorjevega

multikulturnega udejanjenja in ustvarjanja se bomo v tem delu poleg že omenjene

hrvaške književnosti, kamor smo umestili Sarajevski Marlboro, posebej poglobili še v

majhen del bosanske književnosti. Tudi tej zbirki so kritiki namenili pozitivne ocene.

Vesna Radman, književna kritičarka za srbski B92 o zbirki piše:

Prvobitno objavljena 2004. godine, Inšallah Madona, Inšallah pojavila se u Srbiji

neposredno pred sajam knjiga u izdanju IK Rende i jednostavno oduševila. [...] Sa druge strane,

devetnaest različitih tumačenja pesama i stvaranje situacija iz kojih su one mogle da izrone,

svakako da govore o izvanrednom talentu ovog pisca. Kod njega se mešaju priče iz 1001 noći sa

Andrićevim svetom, zeleno sa crnim, ali jedno je sigurno – snaga njegovog sevdaha čitaoca

opija (internetni vir 1).

Tudi Maša Grdešić o knjigi piše naklonjeno: »No, kada Jergovićeva priča uspije

pogoditi onaj pravi ton pjesme, tada je uistinu izvrstan. Stoga mu treba poželjeti

nepresušnost tematskih izvora pa da i dalje može pogađati« (internetni vir 2).

Enver Kazaz pa celo meni, da je: »Jergovićeva obnova lirskog i baladesknog diskursa,

na podlozi sevdalinke i dalmatinske klapske pjesme, sa imaginativnim razotkrivanjem

događaja koji prethode pjesmi, jedan [je] od najbitnijih pokušaja uspostvaljanja

kulturološke proze u kontekstu cjelokupne interliterarne južnoslavenske zajednice«

(283).

V zbirki je zbranih devetnajst zgodb, katerih dolžina se je v primerjavi z Sarajevskim

Marlborom podaljšala. Zgodbe oz. zbirka Inšallah Madona, Inšallah so pravzaprav

inovacija na področju književnosti, zakaj je tako bomo videli v nadaljevanju. Avtor

Miljenko Jergović v spremni besedi na koncu zbirke avtopoetsko razlaga: »Sve priče u

knjizi su prozni remiks bosanskih sevdalinki, osim priča Misir, Jid in Lepant, koje su

nastale od dalmatinskih klapskih pjesama« (Jergović, Inšallah Madona, inšallah 575, v

nadaljevanju IMI).

14

Pojasnimo najprej, kaj pomeni termin sevdalinka:

SEVDALINKA: (ar. sevdah – ljubavna čežnja, zanos; tur. sevda – ljubav; ar. säwdā –

crna; crna žuč; jedna od četiri osnovne supstance koje se, po učenju starih ar., odnosno gr.

lekara, nalaze u ljudskom organizmu. Pošto je ljubav često uzrok melanholičkog razpoloženja i

razdraženosti, dovedena je u vezu »crnom žuči«, uzročnikom istog takvog razpoloženja, pa je

ljubav nazvana säwdā – crna žuč5. Turci su preuzeli tu reč od Arapa, a kod nas je dobila glas h, i

tako je nastala naša reč sevdah [...] ). – Lirska ljubavna pesma nastala u Bosni i Hercegovini, u

gradskoj muslimanskoj sredini, ali na podlozi lirske narodne poezije. Termin s. novijeg je

datuma (u upotrebi od kraja 19. v.) od pojave koju označava. S. je modifikacija starobos. lirske

pesme koja je pretrpela izrazit uticaj Istoka, najviše u strukturi melodije i tehnici pjevanja

(Rečnik književnih termina 715–716).

Sevdalinke torej spadajo med bosanske narodne lirske pesmi in avtor ponavadi ni znan.

Nastale so v šestnajstem stoletju, ko je bila Bosna in Hercegovina že pod oblastjo

Otomanskega imperija, njeno prebivalstvo pa po večini islamizirano. Sevdalinke so

tematsko opevale predvsem ljubezen, življenjske dogodke, kot na primer poplave,

bolezni, vojne, požare, družbeno neenakost in razslojevanje neke mestne sredine, v

veliki meri sarajevske, kot tudi zgodovinske dogodke Bosne in Hercegovine. Prenašale

so se ustno iz generacije v generacijo, izvajali pa so jih pevci z glasbeno spremljavo.

Posamezni deli besedil lahko varirajo, vselej gre za solo interpretacijo, ki je pri vsakem

pevcu in ob vsakem izvajanju v živo drugačna, odvisna od razpoloženja, prostora in

časa izvajanja. Zahtevne za petje so predvsem zaradi izjemnega liričnega in

emocionalnega naboja, tradicionalno so odpete zelo čustveno in strastveno. Petju

sevdalink se je glasbena spremljava pridružila, ko so Bosanci od Turkov prevzeli

instrument saz iz družine tamburic, kasneje se je pridružila harmonika, danes pa ob

nekaterih modernejših izvedbah petje lahko spremljajo tudi orkestri mandolin, skupine

petih instrumentov (klarinet, kitara, bas, bobni in harmonika), manjši klasični orkestri,

lahko pa tudi zborovsko petje. Glasba vselej služi samo spremljavi pevca, saj slednji

pesem vedno interpretira na svoj način (povz. po internetni vir 3, Rečnik književnih

termina 715–716).

5 Črni žolč je eden od štirih telesnih sokov (poleg krvi, sluzi in rumenega žolča) v grško-rimski humoralni

medicini. Prevladoval naj bi pri melanholičnem temperamentu; v starogrškem jeziku so črni žolč

imenovali melan chole.

15

Avtor v omenjeni spremni besedi dalje razlaga, da je njegov termin remiks prevzet iz

popularne glasbe, kjer ponavadi označuje ponovno zložen studijski zapis, vendar s

popolnoma drugačnim soodnosom glasbil kot v izvornem posnetku. Poslušal jih je skozi

različna obdobja, ob različnih priložnostih, in zanimanje so mu vzbudili močna lirska

osnova sevdalink in slutnja konkretne življenjske bolečine in izgube, iz katerih so pesmi

izšle. Predvsem pa dogodek, ki naj bi stal izza vsake pesmi in kako bi bilo, če bi bila

namesto pesmi izpovedana zgodba. V zgodbah je poskusil ponoviti atmosfero pesmi,

občutenje, ki ga naznanjajo verzi in melodija sevdalink. Ohranil je situacijo, v kateri se

posameznikova usoda spremeni v kolektivni glas, mit in bajko (pravljico), neobičajni

dokumentarizem bosanskih in dalmatinskih lirskih pesmi ter možnost, da se dogodi

čudež. Avtor poudarja, da pesmi niso služile za inspiracijo zgodb, saj se mu to zdi kot

»snemati film po resnični zgodbi«. Skriti verzi, ki so pretvorjeni v tekst, pa tudi niso

citati, pač pa neke vrste »sampli« (vzorci). Ob njegovih zgodbah ni tekstov posameznih

sevdalink. Ti, kot pravi M. Jergović, niso zadostni, saj naj bi remiksi nastali po pesmih

in njihovih izvedbah, glasu, glasbi, harmoniki, sazu. Zvočni zapis bi bil tako edina

adekvatna osnova oz. gradivo, iz katerega so nastali remiksi. »I da potvrdim zbrku:

kako su remiksi ujedno i priče, pjesme su njihov soundtrack« (IMI 575–576).

Na koncu spremne besede avtor k vsakemu naslovu zgodbe pripiše tudi naslov

pripadajoče sevdalinke in nekaj besed o njej ali pa razloži posamezne naslove zgodb, ki

sestojijo iz ene besede in so večinoma turcizmi. Takšnemu inovativnemu poskusu

spajanja sevdalink, glasu, glasbe in proze bi v literarni teoriji lahko rekli tudi postopek

intermedialnosti.

Na vprašanje novinarja črnogorskega časopisa Vijesti, kateri dogodki in okoliščine so

bili povod za nastanek zbirke in kako je glasbena podlaga vplivala nanjo, M. Jergović

odgovori: »[P]okušao sam otkriti kakva priča stoji iza pjesme. Poslušajte, recimo,

Ismeta Krcića, dok pjeva Još ne sviće rujna zora, i pokušajte zamisliti okolnosti koje su

dovele do te pjesme. Pokušajte zamisliti svijet kojem se ta pjesma događa. Eto, iz tog

pokušaja nastala je knjiga “Inšallah Madona, inšallah“« (intervju 2).

Naslov zbirke Inšallah Madona, inšallah je sestavljen iz dveh, vsaj navidezno in po

smislu, nezdružljivih besed. Inšallah je arabska beseda, ki jo muslimani izgovarjajo v

upanju, da bi se uresničila neka stvar. Prevod v bosanski jezik se glasi takole: »Ako

16

bude po Allahovoj volji« (če bo po božji/Allahovi volji) ali bolj enostavno »Ako Bog

da« (če bo Bog dal) in se največkrat uporablja za prikaz želje, da bi se zgodilo nekaj kar

se še ni (internetni vir 4).

Madona je na drugi strani termin povezan s krščanstvom. Etimološko izhaja iz latinske

besedne zveze mea domina oz. srednjeveške italijanščine ma + donna in pomeni moja

oz. naša gospa. Naziv za krščansko devico Marijo, Jezusovo mater, se je v tem pomenu,

preko čaščenja Marije, umetnosti slikarstva in poezije, utrdil v srednjem veku od 13.

stoletja naprej in se iz Italije prenesel na univerzalno rabo (internetni vir 5 in 6).

Prevod inšallah Madona, inšallah bi se torej glasil nekako takole: če bo Alah dal

Madona (naša gospa, Jezusova mati), če bo Alah dal.

Besede inšallah Madona, inšallah sicer izgovarja duševno zaostala sirota, kristjanka

Dana iz Damaska v Siriji, in sicer v zadnji zgodbi Lepant, ko prosjači za hrano in vodo.

To, da je bila duševno zaostala, je bila sramota za njeno družino in ker je niso uspeli

naučiti drugega kot nekaj krščanskih molitev, so jo zapustili na tržnici: »Znala je reći da

je gladna i žedna, ali čim bi je nahranili i napojili, zahvaljivala se nekom od desetina

kršćanskih molitvi koje je napamet znala. A ako joj kažu kako danas neće dobiti ništa za

pojesti, Dana bi sklapala ruke, uz osmjeh se naklonila i kazala – inšallah, Madona,

inšallah!« (IMI 557).

Omenili smo že, da so vse, z izjemo treh zgodb (Jid, Misir, Lepant), remiks bosanskih

sevdalink in tradicionalno spadajo med bosansko muslimansko sredino, ostale tri so

nastale po dalmatinskih klapskih pesmih6 in so izšle iz povsem krščanskega okolja. M.

Jergović je v zbirki še enkrat spojil bosansko in dalmatinsko (Hrvaško) in kot pravi

sam: »zapad i Orijent, prošlost i sadašnjost, hrišćani i muslimani, Kauri i Turci,

Osmansko i Habzburško carstvo, stara i nova Jugoslavija, Hrvati, Bošnjaci, Srbi,

Crnogorci, Dalmatinci, Hercegovci, Arapi, Jevreji... Baš kao u Bosni koja je večna

konstanta« (intervju 3).

Zgodbe nas popeljejo v prostor, ki je danes neznan, ki ga morda srečamo samo še v

sevdalinkah, bajkah in pravljicah. Tudi v tej zbirki, tako kot v Sarajevskem Marlboru,

6 Klapsko petje izvira z juga Hrvaške (Dalmacija, primorje, otoki) in je danes uvrščeno na Unescovo

svetovno listo kulturne dediščine. Izvorno so pesmi odpete večglasno, pojejo jih manjše skupine moških

brez spremljave glasbil. Vedno začne najvišji glas, ki se mu pridružijo ostali. Opevajo ljubezen, vino,

domačo deželo in morje (internetni vir 7).

17

M. Jergović ostaja zvest Bosni. Bosna in Sarajevo sta skozi stoletja stala na križišču,

kjer so se srečevale različne kulture in verstva, na stiku vzhoda in zahoda. Vsa

omenjena ljudstva, verstva, državne formacije, ki so prešle Bosno, so za seboj pustile

nekaj svojega. Skozi čas so na tem prostoru sobivale tudi v miru. Multikulturnost in

pestra zgodovina sta tako v tej deželi pustili svojevrsten mozaik, ki se mu pridružuje

tisti občutek, da se na tem prostoru lahko dogodi čudež, o katerem govori avtor. Vsi so

prihajali in odhajali, Bosna pa je ves čas ostajala, kakor ji sam pravi, »večna konstanta«,

prostor na koncu sveta v času Turškega imperija, kamor Padišah izžene nehvaležnega

Abu Jusufa (Jid), prostor, kjer se zdi, da je čas obstal, z glavnim mestom Sarajevom, ki

ima obliko kitare in se zaradi tega v njem nikoli ne izgubi niti en sam glas (Zapis).

Junaki v zgodbah ostajajo v čudežnem, danes tujem in eksotičnem, a vseeno znanem

prostoru. Čeprav potujejo tudi po širšem prostoru, Rusiji, Ukrajini, Carigradu (Jilduz)

Buenos Airesu (Zapis), Ramalahu (Jid), se vračajo v Bosno in ostajajo celo v

prostorskih okvirih pripadajočih sevdalink, na primer đul bašta (vrt vrtnic) (Gubret),

sarajevska in mostarska čaršija (Dert, Mekteb, Asag). Izjema sta zgodbi Lepant in Misir,

ki sta nastali po dalmatinskih klapskih pesmih. V Lepantu je Bosna samo omenjena,

prostor dogajanja je širši npr. plaža Zaostrog na Hrvaškem, Lepant, Benetke ... Podobno

velja za Misir, kjer je dogajalni prostor hrvaško primorje.

Časovni okvir je širok. Vračamo se v čas Jugoslavije, jugoslovanskih vojn devetdesetih

let, v čas druge svetovne vojne in tudi v čas »nekoč davno, ko je Bog še hodil po

zemlji« (Akrap). V zgodbah se prepletata preteklost in sedanjost (Lepant). Dvajseto

stoletje je velikokrat celo natančno datirano (Tespih), preteklost pa je na primer v času

Osmanskega cesarstva bolj nedoločna.

Tematika zbirke je povezana s tistimi, ki jih najdemo v sevdalinkah in se tako kot pri

Sarajevskem Marlboru povezuje z ljubeznijo, smrtjo, vojno (zgodovinske bitke s Turki,

druga svetovna vojna, boj med kristjani in muslimani v Dračah, vojna ob razpadu

Jugoslavije), bolečino, izgubami in usodami majhnih in na videz nepomembnih

posameznikov.

Jezik zbirke je nasičen in dosti bolj ornamentalen kot v Sarajevskem Marlboru. Medtem

ko sta za jezik pripovedovalca v slednjem značilni pripovedni minimalizem in predvsem

lokalizmi, npr. sarajevski govor, so za zbirko Inšallah Madona, inšallah značilni

poglobljena karakterizacija, podrobni opisi dogodkov, stvari in predvsem brezštevilni

18

turcizmi. Bralec, ki ne prihaja iz okolja sevdalink ali pa mu je Jergovičeva eksotična

Bosna povsem tuja, se bo brez slovarja kar težko prebil skozi zgodbe. Gre slutiti, da so

zgodbe napisane za tiste, ki so od nekdaj poslušali sevdalinke, za tiste, ki izhajajo iz

njihovega okolja in bodo preko arhaičnega jezika in melodije posameznih zgodb znali

razumeti atmosfero, ki jo je M. Jergović želel obuditi malo drugače. Kot pravi sam:

»Sevdah se zapadnjačkim jezikom objašnjava kao melodramska tuga i bol, osećaj

nedostižne čežnje, neuhvatljivost ljubavnog osećanja, ali on je nešto više od toga. To

znaju ljudi koju uživaju u sevdalinkama« (intervju 3). Po drugi strani je, kadar

dobivamo faktografske podatke, jezik gol, novinarski, približa se knjižnemu jeziku.

Poetično tendenco kritičnega realizma, ki smo ga spoznali v Sarajevskem Marlboru,

tukaj zamenja nekaj povsem nasprotnega. Če pri Sarajevskem Marlboru zaznamo

literarne prednike, ki so z modernizmom in postmodernizmom po koncu druge svetovne

vojne vplivali na literarno produkcijo mlajših generacij devetdesetih let 20. stoletja in

hkrati na zbirko samo, korenine Inšallah Madone, inšallah izvijajo iz prvotne oz.

primarne, bosanske (in hrvaške) ljudske ustne umetnosti. Sarajevski Marlboro se je

rodil iz trenutka, ki mu je bil v devetdesetih letih 20. stoletja priča cel svet, Inšallah

Madona, inšallah pa izhaja iz spomina prednikov. Legende, miti, pravljice in bajke,

zavite v bosanskih in dalmatinskih lirskih pesmih, v tej zbirki oživijo na nov način.

V tem primeru lahko poleg ljudske ustne umetnosti opazimo vsaj dva vpliva oz. dve

povezavi z velikimi tradicionalnimi pripovedovalci zgodb. Najprej se ustavimo pri

enem izmed Nobelovih nagrajencev za književnost, Gabrielu Garcíi Márquezu.

Miljenko Jergović ne skriva simpatij7 do velikega pisca (kot tudi do ostalih pisateljev, ki

pripadajo latinsko-ameriški književnosti, kot na primer Julia Cortázarja (1914–1984)).

Povezave med njegovim dobro znanim magičnim realizmom (roman Sto let samote) in

zbirko Inšallah Madona, inšallah lahko spremljamo pri zgodbah Akrap, Zapis in Jid.

Sicer realistično pripovedovane zgodbe nas vpeljejo v že omenjeni eksotični svet Bosne

na koncu sveta, pa tudi v realna mesta. V Zapisu stara ciganka iz Buenos Airesa Carlosu

Gardelu vpiše v dlan nesrečno usodo. Carlos se nato čez ocean odpravi v Bosno k hodži,

ki bi mu napisal zapis8 in ga rešil nesrečne usode. Tu gre za neposredno povezavo

Latinske Amerike in Bosne. Preteklost v Akrapu zaznamuje sedanjost. V zgodbi skozi

7 npr. Jergovič, M.: Gabriel García Márquez: Kraj sjećanja v Subotnja matineja 23. 6. 2012

8 Hodžin zapis je košček papirja, na katere hodža napiše besede, ki naj bi imele čudežno moč reševanja

vsakršnih tegob.

19

generacije spremljamo družino Akrapović, ki se preimenuje v Anđeloviće, potem ko v

vrt prababice Anđe iz neba pade angel. V Jidu pa se nekako zgodi, sicer v precej

krajšem obsegu, efekt romana Sto let samote. Zgodba Jid se začne z zgodbo o Savi

Turudiji-Kostiću, ki je leta 1992 umrl v prometni nesreči, potem ko je vrgel granato na

Sarajevo. Granata je poškodovala Orientalni inštitut v Sarajevu, kjer so hranili rokopise,

ki jih je zbiral Salamon Baruh. Za zgodbo o zbiralcu rokopisov sledi centralna zgodba v

zgodbi Jid in to je tista z rokopisa, ki je zgorel v inštitutu in govori o Abu Jusufu. V

romanu Sto let samote se bralcu, če ne bere, lahko rečemo dovolj natančno, hitro zgodi,

da zaradi precejšnjega števila različnih likov in zgodbenih realnosti vse pomeša med

seboj. Podobno lahko trdimo kar za celotno zbirko Inšallah Madona, inšallah. V

ostalem si zbirka z magičnim realizmom deli še fantastične elemente, čudežni in

nenavadni dogodki so predstavljeni kot nekaj običanjega oz. jih pripovedovalec

pripoveduje nevtralno kot dejstva in na takšen način se z njimi soočajo tudi junaki (npr.

slep in gluh praded Mijo, ko otipa angela (Akrap), mrtvi Salko, ki pripoveduje zgodbo

Halal, Gubret iz istoimenske zgodbe, ki nikoli ne gre iz hiše, ker se je rodil grd,

Omerjeva šola s tristo dekleti, ki so domov prihajale objokane), hibridnost realnosti v

eni in isti zgodbi (preteklost, sedanjost (Lepant, Akrap)) implicitna (in eksplicitna)

družbena kritičnost, ki pa je iz tekstov Miljenka Jergovića že znana.

Če se na koncu iz Latinske Amerike vrnemo na domača tla, ne smemo pozabiti še na

drugo povezavo z velikimi pripovedovalci zgodb. Tradicija, iz katere izhaja tudi

Miljenko Jergović in je pri njem odigrala pomembno vlogo, zajema, poleg omenjene

ljudske in lirske, še pisanje bosansko-hercegovskih oz. recimo raje pisateljev in

pripovedovalcev zgodb s področja nekdanje Republike Jugoslavije, kot so na primer že

omenjeni Ivo Andrić in njegove pripovedke, ki prav tako prikazujejo:

[b]osnu turskog, austrijskog i savremenog doba kao zemlju na granici između

podeljenih svetova, Istoka i Zapada, islama i hrišćanstva, a i samu iznutra podeljenu mnogim

granicama […] mračnu stranu čovekove sudbine, nemoć čoveka da savlada mučne doživljaje i

negativna iskustva da ih se oslobodi i da živi spontano i srećno. Samo u retkim trenucima čovek

se uspeva uzdići nad sobom i svojom situacijom i doživeti unutarnji mir i jedinstvo sa svetom

(Deretić 1987).

in še Isak Samokovlija, Novak Simić in Meša Selimović9.

9 Več v Kazaz, Enver: Nova pripovjedačka Bosna. v: Sarajevske sveske br. 14, 01. 1. 2006.

20

Omenjena imena so bila v navezavi s klasifikacijo nacionalnih književnosti vedno

problematična in to bi se lahko reklo tudi za Miljenka Jergovića ter njegov literarni

opus. Opredeljevanja in predalčkanja sem se tokrat v neki meri poslužila tudi v tem

besedilu. Čeprav so se državne formacije in različne ideologije na prostoru nekdanje

Jugoslavije uspele formirati, razpadati, se deliti zelo hitro, sta vsem skupna najprej

kulturna in politična zgodovina in nenazadnje tudi jezik. Slednji pa je primarno sredstvo

za človekovo izražanje. Ko so M. Jergovića v intervjuju za Dnevni list vprašali, čigav

pisatelj, bosanski ali hrvaški, misli, da bo čez 150, 200 let, je odgovoril takole:

Do prije nekog vremena, ubijao sam se da o sebi govorim kao o hrvatskom i bosanskom

piscu. Onda su se, međutim, počele događati stvari koje su me uvjerile da nisam ni hrvatski, ni

bosanski, te da pripadam samo onima koji moje knjige dobronamjerno čitaju na jeziku na kojem

su napisane, bez obzira na to koje su oni nacije. (intervju 4)

21

3. ANALIZA IZBRANIH ZGODB V ZBIRKAH

3.1. IZBRANE ZGODBE IZ ZBIRKE SARAJEVSKI MARLBORO IN SMRT V

OKVIRU VOJNE PROZE

Osrednja tematika Sarajevskega Marlbora je vojna. Občasni datumi (Prsten, Slobodan)

in opisi dogodkov (Komunist), teme vzete iz zgodovine (Biblioteka) dajejo slutiti, da gre

za čas pred in med vojnami nekdanjih jugoslovanskih republik v devetdesetih letih 20.

stoletja. Osrednji temi vojne in hkrati same zbirke Sarajevski Marlboro sta predvsem

smrt in transformacija. Pri smrti v okviru vojne pa ne gre le za fizično/biološko smrt

človeka in živih bitij, temveč tudi za smrt na simbolni ravni in s tem določeno končnost

in ireverzibilnost vsega, česar se vojna dotakne, oz. za prenehanje procesov in stanja, ki

so obstajali pred začetkom vojne. Odgovore na vprašanja, kaj vse in kako umira v vojni

prozi Sarajevskega Marlbora, na kakšen način se s tem soočajo literarni junaki, bom

poskušala najti v nadaljevanju, ko bom temo smrti v zbirki razdelila na dva okvira:

1. Smrt pred vojno in

2. Smrt med, oz zaradi vojne v Sarajevskem Marlboru

V drugem okvirju predlagam dodatno razdelitev v tri sklope; a) smrt stvari, b) smrt

ljubezni in c) smrt človeka. Za konec bom poskušala ugotoviti, ali se v zbirki morda

smrti tudi kaj izogne.

3.1.1. Smrt pred vojno

V uvodni zgodbi Izlet, umeščeni v čas pred vojno, se deček s svojo mamo in njenimi

sodelavci odpravi na sindikalni izlet v Jajce. Pripovedovalec v drugi osebi

retrospektivno in v sedanjiku govori o svojem otroštvu. Pot je vesela, dokler ne srečajo

fička s štirimi mladimi ljudmi, ki nekaj kilometrov naprej doživijo smrtno nesrečo. Ko

se avtobus ustavi, mati dečku ne dovoli ven, medtem ko se odrasli odpravijo gledat

nesrečo. Premaga ga radovednost, odide iz avtobusa, in ko vidi zmečkanega fička in v

njem trupla, mu mati zakrije oči in odpelje nazaj na sedež. Odrasli so pretreseni, skoraj

nihče ne govori, slišijo se le opazke, da jim je to pokvarilo izlet. Za razliko od

pretresenih odraslih je pogled na smrt iz otroške perspektive popolnoma drugačen:

»Ljudi u fiči su mrtvi, ali izgleda da to samo tebe nije potreslo. Nitko ih nije poznavao,

pa zašto sada tugovati. […] Ne čini ti se strašnim ako i tvoj autobus postane predmet

nečijih blijedih pogleda, a nečija majka bude skrivala oči od tvoje ruke« (SM 8). V

22

nadaljevanju dogodek dečka celo razveseli, mine ga slabost, ki ga je mučila, veseli ga,

da je v centru pozornosti in kmalu pozabi na nesrečo. Otrok smrt dojema drugače od

odraslega človeka. Največja razlika je v tem, da ne dojema končnosti in ireverzibilnosti

dogodka smrti, misli, da je to začasno stanje in da se bo umrli vrnil (Klevišar 82). Prav

tako se je otrok včasih pogosteje srečeval s smrtjo, v sodobnem svetu so odrasli to temo

za otroka pretvorili v tabu (prav tam). Slednji morda popolnoma nemoralen in na

trenutke grotesken odziv dečka na nesrečo z mrtvimi neznanci: »Više ne osjećaš

mučninu, napinje ti se visuljak u gaćicama, a blagost prostruji žilama. […] [U] centru si

pažnje i dobro ti je kao da si poginuo« (SM 9) ni z otroške perspektive torej pravzaprav

nič nenavadnega.

V nevojnem času in času otroštva je smrt navadno nek oddaljen dogodek v prihodnosti,

na katerega se ne misli pogosto in se o njem ne govori. Drugače je seveda s smrtjo

bližnjega.

V zgodbi Prsten prvoosebni pripovedovalec govori o času umiranja in smrti babice, ki

je zbolela za rakom leta 1986, ko je bilo na sporedu svetovno nogometno prvenstvo v

Mehiki. Za njeno smrt pripovedovalec/vnuk pravi: »Bakina smrt bila je posljednja

izolirana tuga u djetinjem svijetu vedrine« (SM 28). Umirala je počasi, bila je v bolnici,

vsi so se nekako uspeli sprijazniti z njeno boleznijo, se posloviti od nje, pripraviti

poslovilne obrede, saj je bila smrt napovedana in bilo je dovolj časa. Ko je umrla, so

morali po njene osebne predmete, zbrali so se sorodniki in znanci, ki so prinesli darove.

Smrt je bila v pripovedovalčevem otroštvu pred vojno »izolirana žalost«, ki ni bila tako

pogosta in prisotna.

Drugače je bilo kasneje, ko se je začela vojna: »Mrak koji je potom pao dijelom je bio

mrak sazrijevanja, ali je više od toga bio najava kataklizme, vremena s puno smrti,

dugom patnjom i kratkim umirenjem. Na nestanak se više nitko nije privikivao jer je u

rat ugrađena navika smrti bez tuge« (SM 28).

Pomembna razlika v smrti pred začetkom vojne in med njo je najprej v individualnosti,

sprejemanju in pripravljenosti na njo. Smrt je bila torej v času pred vojno dokaj redka,

stvar individualne narave, ljudje so se ukvarjali največ ali samo s smrtjo svojih bližnjih.

Če so slučajno videli avtomobilsko nesrečo s smrtnim izidom, so bili sprva pretreseni,

nato so nanjo dokaj hitro pozabili, saj mrtvih niso poznali. Če je v mirnodobskem času

23

umrl nekdo bližnji, so se prizadeti svojci lahko poslovili na primeren način in se

pripravili na smrt ter se udeležili obredov, ki so v navadi ob takšnem času (sedmina,

pogreb ipd.).

Edgar Morin pravi, da:

[s]mrt neke osebe izzove bolečino samo v primeru, če se je njena individualnost pred

tem občutila in priznavala: bolj kot nam je ta oseba bila blizu, bolj kot smo bili z njo pristni, bolj

kot smo jo ljubili in spoštovali, tj. bolj kot je bila za nas edinstvena, toliko bolj je bolečina za

njo večja; smrt nekega brezimenega bitja, ki ni bilo »nezamenljivo«, ne izzove nobenih ali

samo male pretrese (35).

3.1.2. Smrt med vojno in zaradi vojne

Pred vojno je bil čas otroštva, naivne varnosti, ko se ljudje dalj časa ukvarjajo le s

smrtjo svojih bližnjih, na vojne, katastrofe in smrt, ki se jih neposredno ne tičejo, hitro

pozabijo. V obravnavani zbirki je čas vojne osrednji čas, ko delujejo literarni subjekti.

Poleg »kataklizme«, negotovosti, vseprisotnega strahu, razdejanja se v največji meri

soočajo z minljivostjo in smrtjo. Vendarle smrt med vojno postane drugačna:

V vojnem stanju se povsod (tudi v našem času) lahko vidi kako zavest o smrti izginja

zaradi tega, ker je potrjevanje družbe prevladalo nad potrjevanjem individualnosti. […] Smrt se

ne samo ne doživlja več kot nekaj kar izzove globoko trpljenje, ampak se je niti več ne »opazi«.

[…] Misel na grozno smrt se vrne kasneje, po koncu vojne. (Morin 45–48)

V času vojne torej posameznik in njegova individualnost zaradi različnih državnih in

družbenih interesov postaneta nepomembna. Smrt postane kolektivna stvar. Ker je tako

množična in vseprisotna, pušča malo časa posameznikom za razmišljanje o njej in

pripravljanje nanjo. Pogrebi in grobovi postanejo množični, vsi udeleženi v vojni v

enaki meri izgubljajo vse, kar so imeli v mirnodobskem življenju. Človek, ki vse to

doživlja, je zaradi sile po ohranitvi lastnega življenja prisiljen delovati mehanično, na

smrt se celo »navadi« (SM 28), saj ni časa za žalovanje in obrede ob smrti, ki so veljali

v času pred vojno. Čas za žalovanje se vrne po koncu vojne.

24

3.1.2. a) Smrt stvari

Če kdaj stvarem ni prizanešeno, je to vsekakor v vojnem času. Stvari v vojnem obdobju

doživljajo simbolno smrt in tudi konec na fizični ravni. Pred vojno človek za potrebe

življenjskih situacij ustvarja, zbira, kupuje, uporablja različne vrste materialnih dobrin,

od katerih se nato velikokrat tudi težko loči. Vse stvari, ki jih posameznik akumulira

okoli sebe, do neke mere predstavljajo njegov svet, njegovo življenje, spomine, ga

predstavljajo in celo identificirajo. Pred vojno, na primer tajnice v zgodbi Izlet s seboj v

torbah nosijo ogromno malenkosti za vsak slučaj, če bi slučajno kdo potreboval šminko,

glavnik ali olje za sončenje. Med vojno vse te stvari ne koristijo nikomur več, v kolikor

celo zadržijo svoj obstoj, so samo še breme in opomnik na neke druge čase, na neko

drugo življenje.

V zbirki Sarajevski Marlboro je večina zgodb zgrajena okoli posameznih stvari, te

stvari in malenkosti zaradi vojne pogosto 'umirajo', se spreminjajo v prah in nič, njihove

lastnike, ki jih morajo za seboj puščati, pa to velikokrat obremenjuje, saj jim

predstavljajo vez z njihovim prejšnjim mirnim življenjem, ki je, tako kot njihove stvari,

izginilo v vojni. Njihov vpliv med vojno je celo tako močan, da izzovejo močnejša

čustva, bolj intenzivna od tistih, ko umre človek (Košćak 4).

V zgodbi Kaktus prvoosebni, neimenovani pripovedovalec moškega spola dobi za novo

leto v dar kaktus od svojega dekleta. Čeprav priznava, da sovraži sobne rastline, ker za

njih ne zna dobro skrbeti, mu čez čas priraste k srcu. Spominja ga na njuno ljubezen. Po

babičinem nasvetu ga zaliva vsakih pet dni in ga nikoli ne premakne z mesta, kamor ga

je postavil, ko ga je prinesel domov. Začne se vojna in on ne želi oditi iz Sarajeva,

preseli se v klet, kaktus pusti tam, kjer je bil in ga hodi zalivat. Granate rušijo hiše in

mesto. Pride zima, in ko začne zmrzovati, se odloči kaktus prestaviti v klet. Dan za tem

kaktus oveni, se povesi preko roba lončka in ostane edina stvar v njegovem življenju,

opomnik, »sitni derivat tuge«, ki ga uspe razžalostiti:

Rat me je naučio vještačkom smirivanju osjećaja i živaca. Kada počnete pričati o nekim

stvarima koje bi me mogle naročito potresti, negdje unutra mi se upali crvena lampica, kao ona

što otklanja šumove s magnetofonske vrpce, i ja više ne osjećam ništa. No kad pomislim na taj

kaktus, ništa ne pomaže. On je kao neki sitni derivat tuge, na izgled bezopasan, kao gorki

badem cijankalija. Neke je ljude nekda davno rastuživalo što konji umiru stojećki, a mene

25

rastužuje što kaktusi klonu poput dječaka u onoj Goetheovoj pjesmi. Ta stvar i nije tako važna,

osim kao upozorenje da se uživotu treba čuvati detalja. I ničeg drugog. (SM 18)

Sicer otopeli literarni subjekt, ki se raje kot za odhod iz mesta med vojno odloči za

selitev v klet in tam mirno nadaljuje z življenjem, pretrese le še smrt kaktusa. Skrb in

navezanost na malenkostno rastlino, ki spominja na neko drugo življenje, postaneta

breme in spomin, ki edini vzbuja silna čustva pri sicer »izklopljenem« in otopelem

pripovedovalcu.

Obenem je zgodba Kaktus ena izmed zglednih primerov v zbirki, kjer lahko opažamo

vpliv Raymonda Carverja v t.i. »umijeću izostavljanja, u vibrirajućem banalitetu

neslućenih međuovisnosti, u odabiru sudbonosnih momenata i istovremenom

ostavljanju kraja otvorenim« (Strigl, internetni vir 8).

V zgodbah Putovanje in Slijepac morajo vojni imigranti pustiti za seboj večino svojih

osebnih stvari, od katerih se zelo težko ločijo, saj jim predstavljajo dom, življenje in

znani svet, ki so ga prisiljeni zapustiti.

V Putovanju družina Jurišić pakira svoje stvari, medtem ko čaka na odhod in razžalosti

jih vsaka malenkost v hiši. Dedka Jurišića spravljajo v jok vreče z barvo, babico Jurišić

žalosti oprana džezva za kavo, ki je ne bo več mogla uporabljati:

Osećanja su se okupljala oko stvarčica koje normalnim ljudima ništa ne znače, upijala

ih i kao preteški teret, puno teži od kofera i torbi, padala na dušu. Svakog bi dana stara Jurišićka

utrpala među stvari za put još neku sitnicu, onu koja joj je iscijedila posljednji plač. Među

kaputima, košuljama i cipelama bilo je poklopaca za šećernicu, žlica, poterošenih upaljača,

brošura za korištenje zamrzivača, beskorisnih gluposti koje su bile važne samo u tom trenutku

jer su činile dio onoga po čemu svatko prepoznaje svoj dom, onoga što se ne nosi ni na jedan

put.(SM112)

Ko je konvoj z imigranti odpeljal, sta dedek in babica Jurišić tiho, v prazno gledala

skozi okno avtobusa na obkoljeno mesto. Stvari, ki so predstavljale dobršen del

njihovega mirnega življenja pred vojno, so ostale za njimi v nekem drugem mestu, v

domu, ki ga ni bilo več, kot je pojasnil dedek svojemu vnuku: »Sarajevo je tamo gdje je

i bilo, ali nas više nema« (SM 113). Ko so na cilju nazadnje razpakirali stvari, pa so vsi

zmedeno razmišljali, zakaj so jih sploh nesli s seboj, saj jim v novem domu in življenju

niso več koristile:

26

Raspakirane stvari uglavnom nisu ništa vrijedile, barem nisu vrijedile sve one sitnice.

[…] Gluposti koje su ostavili u Sarajevu bile su zlata vrijedne, za razliku od gluposti koje su

nosili sa sobom. No nije se imao tko vratiti po njih. Poznati svijet izmaknuo se i tu pomoći nije

bilo, barem ne za one koji će se ga sijećati. (SM 113–114)

V zgodbi Slijepac zakonca Zoran in Diana skupaj z majhnim sinom prav tako pakirata

za odhod, le da imata onadva točno določeno količino – šestinšestdesetih kilogramov, ki

jih lahko odneseta s seboj. Nabere se skoraj dvakrat toliko stvari, kot jih smeta nesti, in

začne se mučna selekcija tistega, kar bodo primorani pustiti za seboj. Ko mora Zoran

izbrati med Travniško kroniko in Biblijo, se vse skupaj sprevrže v celonočni prepir.

Proti jutru se zakonca umirita in »mehanično« razdelita stvari:

Na gomilu odbačenih stvari nisu se niti osvrnuli. Iz kuče je prvi izašao dječak. Dvije

torbe u rukama i hokejaška kaciga koja mu kao kaubojski šešir visi niz leđa. Za njim Zoran i

Diana s koferima. Ona je gazdi vratila ključ. – Stan je očišćen, mi idemo, u dnevnome boravku

su neke stvari pa, ako vam nešto treba, uzmite. Ostalo možete baciti. (SM 117)

Kako je mogoče v šestinšestdeset kilogramov stlačiti vse svoje življenje, se odločiti kaj

je bolj pomembno odnesti s seboj in kaj pustiti? Zoran in Diana morata nazadnje

»izklopiti« svoja čustva tako kot pred njima družina Jurišić in neimenovani

pripovedovalec v Kaktusu, »mehanično« in »s topimi pogledi« (SM 116) opraviti

selekcijo stvari in s tem svojega življenja. Vse stvari, ki sta jih vzela ali pustila za seboj,

so jima, tako kakor družini Jurišić, predstavljale dom, ki je izginil takoj, ko so predali

ključe.

V zadnji zgodbi zbirke Sarajevski Marlboro, Biblioteki, smrt stvari dobi končno in s

tem pravzaprav tudi prvobitno obliko. Drugoosebna pripoved z motivom, vzetim iz

zgodovine – 26. avgusta, leta 1992 je po bombardiranju zgorela Vijećnica – Narodna

knjižnica Bosne in Hercegovine v Sarajevu in z njo preko dva milijona knjig in

rokopisov (internetni vir 9) – govori o knjigah, tistih, ki jih kupujemo, zbiramo,

posojamo, pozabljamo, o tistih iz otroštva in o vrstah ognja, ki ga povzročijo, če

zagorijo. Niso zgorele le tiste knjige v Vijećnici, ampak tudi tiste v privatnih knjižnicah.

Vse po vrsti je pogoltnil ogenj. Pripovedovalec pravi, da je: »[p]rirodno agregatno

stanje knjige plamen, dim i pepeo« (SM 136) in lahko bi dejali, da je pravzaprav to

naravno stanje vseh stvari na Zemlji, ne samo knjig.

27

Pred nastankom vsega, kar obstaja na tem planetu, je bil »mitski prah«, iz katerega so

nastale in se rodile vse stvari, tudi človek in njegova potreba po »[g]omilanju

nepotrebnih stvari, koja će se u jednom bolnom, vatrenom trenutku pretvoriti u

gomilanje uspomena. Sve te bespotrebne i nepročitane knjige opteretit će te dok se

budeš opraštao od njih« (SM 136).

V zgodbah človeka ne obremenjujejo samo knjige, ampak vse stvari, od katerih se mora

posloviti in za katere ve, da bodo dočakale neizogiben konec. Vojna spominja na veliki

pok, ko se konča, pusti razdejanje, prah in pepel in treba je začeti znova.

Vse dokler se »zemljina kugla [ne] vrati u stanje u kojem je bila prije nekoliko milijuna

godina« (SM 137), lahko te stvari hranimo, a se bodo vseeno nekoč spremenile nazaj v

prah. Tako kot knjige bo na koncu izginila tudi človeška civilizacija, ki jih je pisala.

Osnovni pravili na tem svetu sta, pravi pripovedovalec v Biblioteki: »dvije uvijek

spakirane torbe. U njih mora uvijek stati sva tvoja imovina in sve uspomene. Sve izvan

je već izgubljeno. Razloge, smisao i opravdanja uzaludno je tražiti. Oni opterećuju kao i

uspomene« (SM 137). V vojnem kaosu stvari postanejo breme in spomin na preteklost.

Rastline so po vsej verjetnosti ovenele tako kot nesrečni kaktus, gostilne, gramofoni,

kasete, plošče (Zvono, Gong) in domovi pa so v eksplozijah granat zgoreli ali pa so jih

pokopale ruševine. Tisto, kar je ostalo, so morda pokradli lokalni huligani. Stvari

umrejo na simbolni in dočakajo konec na fizični ravni, človeku pa ne ostane nič drugega

kot dve spakirani torbi in stvari v teh torbah so rešene le do naslednje katastrofe.

28

3.1.2. b) Smrt ljubezni

V vojni umirajo materialne stvari. Konec in še eno smrt na simbolni ravni pa pogosto

dočakajo tudi nematerialne, kot so pojmi, oz čustva. Ljubezen tukaj razumem kot

čustveno navezanost na drugo osebo v smislu romantične (Kaktus, Bosanski lonec) in

tudi platonske ljubezni (Hanumica).

V Sarajevskem Marlboru obstajata vsaj dva načina konca ljubezni med vojno. Prvega

lahko vidimo v dveh zgodbah, že omenjenem Kaktusu in v Bosanskem loncu. Gre za

ohladitev, izklop čustev (kot pri stvareh v prejšnjem sklopu), za odtujevanje, ki je tako

fizično kot psihično in posledično za konec ljubezni.

Kaktus je prvoosebna pripoved neimenovanega moškega literarnega subjekta. V njej je

jasno izražena otopelost oz. »izklopljenost« čustev literarnih subjektov, kar se ponavlja

v celotni zbirki. Pred vojno srečni par se začne odtujevati, ko partnerka zaradi začetka

vojne odide iz Sarajeva, on pa želi ostati: »Život je postajao jako ozbiljna stvar, različita

od vsega što sam o njemu znao. […] Posljednjih dana ožujka 1992. ona je otišla iz

grada. Činilo se da odlazi onako kako se odlazilo na ekskurziju. Bez rastanka« (SM 16).

Med vojno govorita po telefonu, on ji poskuša razložiti, kakšna je situacija v Sarajevu,

ona pa ne razume zakaj vztraja tam: »Ona je povjerovala da smrt postoji samo u

Sarajevu. Postala je patetična i sasvim daleka. Pitala me je hoću li da idemo u Novi

Zeland. Odgovorio sam joj da sam u podrumu, da je ta zemlja jako daleko i da ne

mislim kako bih u njoj bio osobito sretan« (SM 17).

Na koncu izvemo, da je kaktus, simbol njune ljubezni, ovenel in umrl. Prav tako kot

njuna ljubezen, kar v zgodbi sicer ni jasno izraženo, vendar pripovedovalec, ki ne želi

oditi iz Sarajeva in pravi, da se »ljudi [se] mijenjaju kada su sami u mraku« (SM 17)

daje slutiti, kakšen konec je dočakala. Resnost situacije, oddaljenost, brezvoljnost,

patetičnost in apatičnost v vojnem stanju so pripeljali ljubezen in ljubezensko zvezo

med dvema človekoma do konca, v metaforično smrt.

Podobna situacija je opisana v zgodbi Bosanski lonac. Ambiciozna Zagrebčanka Elena

pride študirat v Sarajevo, kjer spozna sanjača Zlajo, s katerim postaneta kljub razlikam

zelo skladen par, ki ima veliko načrtov za prihodnost. Njuno življenje obrne na glavo

vojna, v kateri je bila smrt »jednako pojavom iz snova i iz stvarnosti« (SM 36). Ko

29

mine prvo leto vojne v Sarajevu, se Zlaja pridruži Eleni v Zagrebu, kjer pa je bilo sprva

zanj »nemoguće rekonstruirati izgubljeni svijet snova« (SM 36), kakršnega je živel v

Sarajevu. Skupaj nekako sestavita novo življenje v novem mestu, Zlaja najde novo

veselje v kuhanju, a se njuna sreča konča kmalu po tem, ko se v Zagrebu začne

preganjanje muslimanov. Elena prepriča Zlajo, da se zateče v nek center za begunce na

zahodu. Konec zgodbe ostaja odprt, a izjava pripovedovalca »[š]to je bilo s ljubavi, to je

vjerojatno već jasno« (SM 38) daje slutiti, da se ni končala srečno. Tudi v tem primeru

vojna razdvoji, ohladi in nazadnje pokonča srečno ljubezensko zvezo.

Vsekakor vojna v obeh zgodbah (Kaktus, Bosanski lonac) ubija ljubezen, ki je vzcvetela

v mirnem Sarajevu, v času, ko so pari lahko sanjali in načrtovali skupno prihodnost.

Vojna pa je vse sanje in načrte prekinila. Ljubezni s srečnim koncem se v tem času

dogajajo drugje, kot pravi pripovedovalec »negdje drugdje, u Africi recimo, ili u nekoj

drugoj zemlji u kojoj se još uvijek sve događa iz čistog zadovoljstva« (SM 38).

Drugi način smrti ljubezni v vojni, ki je opisan v zbirki, je nasilna prekinitev, s smrtjo

enega izmed partnerjev med vojno. Zaradi vojne ljudje umirajo in za seboj puščajo tiste,

ki so jih ljubili. O takšnih smrtih lahko beremo v zgodbah Hanumica in Brada.

V tretjeosebni pripovedi Hanumica, Ćipu, kristjanu, teta ponudi prostorno stanovanje, v

katerem se kmalu začne počutiti osamljenega. K sebi povabi sedemnajstletno

muslimanko Mujesiro, ki je med vojno izgubila vso svojo družino. Mujesira zanj in za

stanovanje lepo skrbi in veliko razmišlja o tem, zakaj jo Ćipo ves čas ignorira. Ne

pogleda je, nikoli ne govori z njo, razen kadar je nujno potrebno in še takrat nesramno

in osorno. On pa ne ve, kaj naj z dekletom počne, a mu sčasoma vseeno priraste k srcu:

»Htio je dodirivati ju, ali mu se svaki mogući dodir činio kao otvorena najava konačnog

životnog gubitka, onoga nakon kojeg ne ostaje više ništa« (SM 41).

Njuno usodo položi v božje roke, ne spremeni odnosa do nje in v takšni simbiozi živita,

dokler granata Mujesiri ne odnese obeh nog, zaradi česar v bolnici umira dva dni. Ćipo

ta čas stoji pod bolnišničnim oknom, joka in ponavlja: »Vrati mi se hanumice moja«

(SM 42).

Vojna, kjer je smrt prežala za vsakim ovinkom, Ćipu ni pustila dovolj časa, ki bi ga

očitno potreboval, da bi se odločil, kaj storiti z Mujesiro. Potiho jo je vzljubil, tudi ona

30

ni bila ravnodušna do njega, a se je njuna, povsem platonska, ljubezen zaradi vojne

nasilno končala kmalu po tem, ko je tiho vzniknila, še preden bi lahko zares vzcvetela.

V prav tako tretjeosebni zgodbi Brada se Hrvat Juraj z ženo Dinko štiri mesece skriva

po kleteh in upa, da bodo četniki izginili, preden ga najdejo in odpeljejo na bojišče. Štiri

mesece in tudi potem, ko Jurja odpeljejo, ju obiskuje prijatelj Srb Dejan iz Kluba

književnikov in obljublja, da bo Jurja rešil. Juraj umre na bojišču za strelom v glavo in

Dinka ga gre identificirat. Ko se je vračala »pokušavajući shvatiti da njezinog Jurja više

nema, da je ostala samo prazna i šuplja rupa« (SM 59), je srečala Dejana, ki je očitno

uspel dobiti pravi papir, ki bi rešil Jurja, če ne bi bilo že prepozno.

Vojna kot čas kaosa ne prizanaša ničemur, smrt v njej na nikogar in na nič ne čaka. V

zgodbah Kaktus in Bosanski lonac ljubezen med vojno dočaka smrt tako, da njena

čustva počasi izzvenijo, se ohladijo in nazadnje umrejo. V Hanumici in Bradi pa vojna

poseže v ljubezen med dvema človekoma neposredno tako, da ubije eno osebo in tako

konča ljubezensko zvezo.

3.1.2. c) Smrt človeka

Zadnji sklop govori o smrti človeka v zbirki Sarajevski Marlboro. Smrt ljudi je ena

glavnih posledic in značilnosti vojne, saj gre pri njej navsezadnje za množično

pobijanje, in ker v večini zgodb Sarajevskega Marlbora zaradi vojne umre vsaj ena

pripovedna oseba, me je zanimalo, na kakšen način umrejo in kako se z njihovo smrtjo

soočajo druge pripovedne osebe.

Smrt pri človeku je v medicinskem slovarju definirana kot »trajno prenehanje vseh

vitalnih funkcij in postopno odmiranje celic človeškega telesa« (internetni vir 14).

Takšna definicija smrti človeka temelji na izkušnjah opazovanja drugih ljudi, ki so

umrli. Do sedaj človek ni mogel zagotovo izkusiti lastne smrti in o njej ne more

govoriti. Vse, kar je torej o njej znano živim, je samo iz izkušenj opazovanja drugih

umirajočih in umrlih. Ker ne vemo zagotovo, kaj se zgodi, ko umremo, je pri človeku

vselej prisoten nek strah pred neznanim. Človeka, ki doživi smrt bližnjega, to navadno

31

prizadene in je zato, kot pravi na primer Emmanuel Lévinas, odnos do smrti »docela

čustven odnos: [g]re za čustvo, ganjenost, nemir v neznanem« (11).

Čas med vojno je posebno stanje, ne da se izogniti prizorom množičnega umiranja, smrt

je vsakodnevni pojav. Če se lahko v mirnodobskem času od umrlih primerno

poslavljamo in žalujemo, je to med vojno večinoma nemogoče. Če gre lahko v mirnem

času pri soočenju s smrtjo na splošno za »docela čustven odnos«, h kateremu spadajo

ganjenost, nemir, razmišljanje o njej in ponotranjenje, pa gre med njo večinoma za

otopelost čustev in mehanično delovanje, celo za »navik(u) smrti bez tuge« (SM 28).

Na poseben način se s smrtjo sooči anonimni prvoosebni pripovedovalec zgodbe Vrtlar.

Zgodba je filozofsko razmišljujoča pripoved o krajšem obdobju njegovega življenja

med vojno v obkoljenem Sarajevu. Ko pred njegovimi očmi zaradi eksplozije umre žena

Ivanka, on mirno nadaljuje s svojim življenjem, goji zelenjavo, bere knjige, razmišlja o

filozofiji, hodi na tržnico in obiskuje prijatelja Tadijo, dokler slednji ne umre za rakom.

Zdi se, da je pripovedovalec/vrtnar v stanju šoka tj. v prvem obdobju prebolevanja

znotraj procesa žalovanja in sprijaznjenjem s smrtjo bližnjega (Klevišar 49, Bauman 14,

Russi Zagožen 29), da so zaradi tega njegova čustva otopela. Za umrlima ženo in

prijateljem ne joka, ne žaluje, ne hodi na pokopališče, ne dramatizira zaradi smrti, v

uvodu celo pravi, da ljudje umirajo patetično, ostaja doma in je izoliran od drugih ljudi

(tudi hčera), zanimajo ga le zelenjava, ki jo vzgaja v majhnih koritih, knjige in

filozofija.

Seveda bi lahko diagnoza šoka zaradi smrti ljubljene osebe držala, če ne bi vrtnar tako

zelo spominjal na Camusovega Mersaulta iz romana Tujec. Albert Camus je v zgodbi,

tako kot nekaj drugih velikih mislecev, tudi eksplicitno omenjen. Prvoosebni

pripovedovalec, ki je v obeh delih tako Tujcu kot v zgodbi Vrtlar miren, logičen,

dosleden, govori o vseh dogodkih v enakem tonu, nadaljuje običajno življenje, čeprav

se okrog njega dogajajo tragedije, ki se ga neposredno tičejo. Mersault ne joka za

mamo, vrtnar ne joka za ženo in prijateljem, ostaja pa pošten, iskren, zbran in tudi sam

pravi, da je z njim vse dobro (SM 84).

Vrtnarjev odziv na smrt ni šok, ampak je pravzaprav odpor do absurdne vojne. Namesto

da bi objokoval svojo ženo in prijatelja, ki sta umrla v času, ko je smrt povsod, zapadel

v depresijo ali celo končal svoje življenje (polemizira tudi s Camusovim vprašanjem

32

samomora10

), nadaljuje svoje življenje karseda mirno in brez motenj: »Blaženo sam

slobodan, ne moram pisati poruke, ne moram patiti niti kome što objašnjavati« (SM 83).

Namesto žalovanja ali samomora se odloči za vrtnarjenje, pri tem gre za motiv vrta,

vzet iz Voltairovega Kandida, minimaliziran na majhna korita iz stiropora. »Kandid se

konča z nedvoumnim sporočilom: »Obdelovati moramo svoj vrt« (Vasič 29). Tudi v

tako absurdnem stanju, kot je vojna, je potrebno biti, treba je zanj – za vrt/življenje –

skrbeti, pa četudi zgolj zato, da človek prežene lakoto ali dolgčas11

.

Fotografija je zgodba o Senki, ki je bila do vojne skupaj s svojim Mišom zgleden

»primjer sretne ljubavi« (SM 108). Mišo je v vojni umrl in Senki so prinesli vrečko z

njegovimi stvarmi, med katerimi je v denarnici našla fotografijo neznane ženske. Senka

se je, namesto da bi podvomila v zvestobo svojega moža, odločila verjeti, da so ji sliko

tja podtaknili fantje iz brigade kot neslano šalo. Dogodek je znova in znova opisovala

vsakomur, ki jo je poslušal in se na koncu raje odrekla tudi razumu, kakor da bi ji

fotografija pokvarila neomadeževano sliko svojega pokojnega moža in srečnega

življenja pred vojno, ker »[o]sim te priče, u ratnom gradu, lišenom ikakve nade, Senka

nije imala ništa« (SM 110).

Pripovedovalec v zgodbi Vrtlar se s smrtjo svoje žene med vojno sooči tako, da najde

smisel in mir v gojenju zelenjave. Senka se po smrti svojega moža odloči verjeti svoji

verziji zgodbe in v tem najde smisel za nadaljevanje življenja.

Pripovedovalec na koncu zgodbe Fotografija pravi:

Ljudi koji o ovom ratu pišu bez statusnog interesa ili bez želje za osobnim probitkom

preko mrtvih i živih glava, dakle ljudi kojih je malo, ali ih ipak ima, čine zapravo istu stvar koju

je činila Senka. Bez ikakve svrhe po sebe ili po druge, oni očajnički pokušavaju sačuvati rasutu

sliku svijeta. Preciznost u opisima i beskonačna nabrajanja, konstrukcije koje vrijeđaju

›javnost‹, tekstovi koje pravovjernici označavaju kao nacionalnu izdaju, sve su to tek uzaludna

nastojanja da se u Istini pronađe razlog za ostanak u vlastitoj koži. U trenucima kada je sve

drugo izgubljeno vjernost je jedino u što oni mogu vjerovati. Kada nadležni budu pisali povijest,

samo će se ljudi poput Senke odupirati njezinoj laži. (SM 110)

10

glej A. Camus: Mit o sizifu 11

Ena izmed razlag motiva vrta v Kandidu in Tujcu: internetni vir 11

33

Vojna v Sarajevskem Marlboru torej ubija vse, česar se dotakne, smrt je posejana

vsepovsod. Umirajo stvari, umira ljubezen in umira človek. Tistim, ki preživijo,

navadnim majhnim ljudem, ne ostane veliko. Tako kot Senki jim ostanejo le spomini,

zgodbe o prejšnjem življenju in njihova resnica, ki jih bodo skupaj s tem, kar se jim je

zgodilo v vojni, ponesli s seboj v prihodnost. Kaj se je v zgodilo z malimi ljudmi,

njihovim življenjem in stvarmi v vojni Sarajevskega Marlbora (in tudi v vseh drugih

vojnah), potomci ne bodo izvedeli iz zgodovinskih učbenikov, ampak iz zgodb tistih, ki

so vojno preživeli. Takšne zgodbe torej ostajajo edino, kar se uspe izogniti vseprisotni

smrti in preživeti čas vojne:

Marlboro (je) bio ne samo književno superioran omaž jednom Gradu i njegovim

ljudima, nego i kako-tako utešna (o)poruka da će i posle Smrti ipak biti nekog važnog i dobrog i

lepog življenja, mišljenja, osećanja i pisanja, što će reći da je ta Svima Namenjena Smrt samim

tim i detranscendirana, simbolički poništena: i Grad i ljudi u njemu umiru, ali umreti ipak neće,

dokle god je Priče. (Pančić 2007)

Tukaj misel napelje še na prvi del avtobiografije Gabriela Garcíe Márqueza Živim, da

pripovedujem in Jergovićev komentar za Sobotno matinejo: »Tako skovan naslov

sugerira da čovjek živi dok pripovijeda, i ne umire, kao ni Šeherzada, dok god

pripovijeda« (intervju 5).

34

3.2. SMRT V IZBRANIH ZGODBAH INŠALLAH MADONA, INŠALLAH IN

PRIMERJAVA S SARAJEVSKIM MARLBOROM

V tem delu bom smrt v izbranih zgodbah zbirke Inšallah Madona, inšallah primerjala s

smrtjo v že analizirani zbirki Sarajevski Marlboro. Tako kot v slednjem je tudi v

Inšallah Madoni, inšallah ena osrednjih tem smrt. Tudi v tej zbirki skoraj ni zgodbe,

kjer nekaj ali nekdo ne bi umrl oz. dočakal ireverzibilnega konca. Za razliko od

Sarajevskega Marlbora, kjer je smrt navadno prepuščena naključju vojne vihre, je v

Inšallah Madoni, inšallah smrt (in življenje) bolj stvar usode. Literarnim likom in

stvarem je zaradi nečesa, kar so storili sami ali pa njihovi predniki, vnaprej določeno da

bodo umrli; Carlosu Gardelu v zgodbi Zapis v dlan ciganka zapiše usodo, ki se ji ne

more izogniti; Sanja v Jatribu umre, ker je njen oče šestdeset let nazaj prekinil petje

sevdalinke U Trebinju gradu vel'ka žalost kažu.

Poleg teme smrti bom v posameznih zgodbah Inšallah Madone, inšallah poskušala

prikazati tudi povezavo s pripovedništvom Iva Andrića.

V tem delu predlagam razdelitev v tri glavne okvirje:

a) smrt živali in rastlin

b) smrt (zaradi) ljubezni

c) smrt človeka

35

3.2. a) Smrt rastlin in živali

V zbirki Inšallah Madona, inšallah rastline niso samo običajne rastline kot v

Sarajevskem Marlboru, ampak imajo posebne lastnosti (Akrap). Posebne lastnosti imajo

tudi živali, ki so se sposobne govorno sporazumevati s človekom, njihovemu svetu pa

vladajo enaka pravila kot človeškemu (Zulum). Nasilna smrt teh rastlin in živali ne

ostane nekaznovana in nosi posledice. Slednje so lahko človeku vidne ali pa jih niti ne

prepozna.

Zgodbo Akrap12

, ki je remiks sevdalinke Bosa Mara Bosnu pregazila13

, pripoveduje

Mara Anđelović. V prvem delu zgodbe govori svoji prababici Anđi in pradedku Miju

Akrapoviću, ki je po nesreči s konjem ostal gluh in slep. Od takrat naprej je morala

Anđa sama skrbeti zanj, za njunih dvanajst otrok in za hišo z ogromnim vrtom. Vse to ji

je s pridnim delom zelo dobro uspevalo: »[k]ako bi koji stranac naišao, govorio je da

Akrapovići žive u raju« (IMI 345).

Ko so otroci odrasli in odšli v svet, sta Anđi delala družbo le ded Mijo in posebna

cvetica, ki ji je skozi okno iz vrta pogosto spustila cvet na rame in zaspala. Nekega dne

je v njihov vrt padel angel. Javnost in družina sta se razdelili okoli mnenja, ali se je to

res zgodilo, saj ga je videla le Anđa in otipal le Mijo. Družinski spor je prišel tako

daleč, da se je družina razdelila na pol. Tisti, ki so verjeli, so se preimenovali v

Anđeloviće. Anđa je od žalosti, ker je izgubila pol svojih sinov in snah, umrla. Mijo je

dočakal stosedmo leto. Dan pred smrtjo sta se mu povrnila sluh in vid, in ker ni mogel

več videti čudežnih bitij, o katerih je pripovedoval, je umrl. Hišo so po njuni smrti

prerasle podivjane rastline, ki so požrle druga drugo »Najduže se držala ona najveća

ruža, koja je ulazila kroz prozor i mojoj prababi spuštala cvijet na rame, ruža koju je

anđeo ozdravio, ali su na kraju i nju isčupali« (IMI 360). V drugem delu Akrapa

pripoveduje Mara o sebi in o tem, zakaj se nikoli ni poročila, njena zgodba pa je

podobna Mari iz omenjene sevdalinke.

V Sarajevskem Marlboru smo lahko brali o smrti kaktusa in tudi v tem primeru gre za

smrt rastline. Kaktus je bil povsem navadna rastlina brez fantastičnih posebnosti, za

lastnika je bil sprva breme, nato pa opomnik in spomin na preteklost, kar pa za cvetico

12

Akrap (tur) škorpijon, v prenesenem pomenu zelo grda oseba. 13

Za besedila sevdalink iz obravnavanih zgodb glej str. 44–45.

36

iz Akrapa ne velja. Personificirana cvetica je bila največja v vrtu, spuščala se je skozi

okno, spala na ramenih Anđe in bila kakor član dužine Akrapović. Ko je na vrt padel

angel, jo je polomil, a jo je tudi čudežno ozdravil in posebna cvetica se je zadržala na

vrtu najdlje po smrti Anđe in Mija, dokler je niso na silo izruvali. Nasilna smrt tako

posebne cvetice ne more ostati nekaznovana, na kar bralca opozori Mara: »Zbog te ruže

će, znam, Zenicu jednom zadesiti veliki potres i u tom će se potresu do temelja urušiti

crkveni toranj. To će biti znak, ali neće biti onih koji bi ga prepoznali« (IMI 360).

Zulum14

je remiks sevdalinke Djevojka sokolu zulum učinila, ki jo pripoveduje

tretjeosebni pripovedovalec. Čas dogajanja je obdobje vlade Osmanskega cesarstva.

Nekega dne na vrata Kreševskega samostana potrka po turško oblečena ženska zelo

neprijetnega videza – Rejhana. Začudene in malo prestrašene fratre15

, ki je niso hoteli

spustiti v samostan, prosi za pomoč, ker ji njen hodža ne more pomagati in jo je celo

sam poslal k njim, češ da nima ničesar napisanega glede ptičjih urokov in podobnih

čarovnij. Samostana noče zapustiti, dokler ji nazadnje ne prisluhne fra Jakov Durmo, ki

je imel zaradi samosvojega neprilagodljivega značaja, zanimanja in posebnega posluha

za živali med fratri poseben privilegij in je lahko večino časa preživel v okoliških divjih

gozdovih. Rejhana fra Jakovu pove, kako je bila tri leta nazaj, pri svojih petnajstih letih,

najlepše dekle daleč naokoli. Imela je ogromno snubcev, a je čas raje preživljala na

planini Bjelašnici in plezala po najvišjih vrhovih gora, ker je mislila, da se od tam vidi

Istanbul in bi jo lahko s kakšnega minareta gledal mujezin ali sultanov sin, ki bi se

vanjo zaljubil. Ko je tako nekega dne plezala po skalnatih stenah, ji je nekaj odščipnilo

prst in v njej se je rodil velik bes:

Onaj kada se ljudska duša sažme u najmanje zrno, u bljesak sunca oštriji od sablje.

Pogledala je ko je to učinio i ugledala sokola s tri sokolića. Sokolice nije bilo. Kada je

pogledala, tako se zapali gnjezdo. Uzalud je soko oblijetao oko svoje djece. Nije im bilo spasa.

Izgorijeli su u najvećoj tuzi, onoj kad dijete umire misleći da mu svemogući roditelj ne želi

pomoći. (IMI 197–198)

Rejhana je z besnim pogledom zažgala sokolovo gnezdo/dom in njegove tri mladiče,

kar je bilo usodno za njeno lepoto. Ko se ji je prst zacelil, je začela izgubljati lepoto,

pridobila je veliko kilogramov, njen glas je postajal vse globlji, začele so ji rasti brada

14

»Riječ zulum označava nepravdu i nasilje« (IMI 597). 15

Fratri, skrajšano fra, je poimenovanje za frančiškanske menihe/redovnike.

37

in dlake po vsem telesu, smrdela je kot pes in se znojila tako močno, da so ljudje od nje

bežali. Rejhana pravi, da jo je sokol preklel, ker je zažgala njegovo gnezdo in mladiče.

Želi, da jo frater reši uroka in da ji sokol oprosti. Fra Jakov ji ponudi rešitev, ki naj bi

delovala samo, če Rejhana zares verjame, da v živalskem svetu obstajajo ista pravila in

zakoni kot v človeškem. Rejhana zatrdi da verjame, sokol pa se ponudi, da zamenja fra

Jakova v samostanu za čas, ko ga ne bo in pravi, naj naredi tako, da bo pravica, in če bo

pravica in bo Rejhana verjela, ji bo oprostil. S patrom Jakovom sta nato odšla na mesto

tragedije in tam je Rejhana s svojo slino, znojem in rokami sokolu spletla novo gnezdo,

kamor bo sokol lahko prihajal žalovat. O Rejhani se od takrat ni več slišalo in nihče ne

ve, ali ji je sokol odpustil in, ali se ji je povrnila lepota.

Fra Jakov spominja na fra Marka Krneta iz pripovedke Ive Andrića U Musafirhani16

, iz

cikla fratarskih zgodb. V obeh zgodbah imamo neprilagojenega patra v Kreševskem

samostanu, ki skuša pomagati muslimanu(ki)/Turku(inji). Patru Marku Krnetu iz

Andrićeve zgode ne uspe ozdraviti in krstiti Turka, ki mu je med tem postal kot brat. Po

njegovi smrti se globoko razočaran vrne k svojemu delu in ga ne more pozabiti. Tudi

Fra Jakov se po treh mesecih pokore, ki mu jo je naložil predstojnik samostana, vrne v

gozd k svojim opravilom in do smrti ostane »zaljubljen u Rejhaninu ljepotu koju nikada

nije vidio« (IMI 205).

Živali in rastline, v sicer realnih prostorih (Kreševski samostan, Zenica, Doboj) zbirke

Inšallah Madona, inšallah, imajo v primerjavi s stvarmi iz zgodb Sarajevskega

Marlbora posebne moči. Niso samo nemi, negibni predmeti v breme lastnikom, na

katere bi pozabili, ampak so enakopravni ljudem in njihova nasilna smrt prinaša usodne

posledice. V tradicionalnem izročilu, iz katerega izhaja Inšallah Madona, inšallah, so za

vse, kar obkroža človeka na tem svetu, skupaj z živalskim in rastlinskim svetom,

nevidnim in vidnim, veljala ista pravila, ali kot je Rejhani rekel pater Jakov Durmo, ko

ji je predlagal rešitev: »Težak zadatak, velim joj ja, težak bi bio i za velikoga Boga ako

ne vjeruješ da životinjskim svijetom upravlja po istim zakonima i adetima kao što

upravlja svijetom ljudi« (IMI 199). Ker so cvetico izruvali, Zenico čaka potres, ker je

Rejhana ubila sokolje mladiče in njegov dom, je izgubila lepoto.

16

Hiša/soba za goste, v tem primeru samostanska soba za goste, kjer so naključni popotniki dobili

brezplačno prenočišče in hrano za nekaj dni.

38

3.2. b) Smrt (zaradi) ljubezni

V Sarajevskem Marlboru ljubezen doživi smrt zaradi vojne. V Inšallah Madoni,

inšallah pa je ljubezen, tako kot pogosto v sevdalinkah, tista, ki ubija in je pogubna.

Zgodba Jilduz17

, remiks sevdalinke Služim cara devet godin dana, je tretjeosebna

pripoved enega od dveh posthumnih18

pripovedovalcev v celotni zbirki (drugi je Salko v

zgodbi Halal). Pripovedovalec občasno komentira zgodbo tudi v prvi osebi. Dogaja se v

obdobju rusko-turških vojn in govori o osmi hčerki Abdulrahmana Šiška, Jilduzi.

Šiško si je zelo želel imeti sina (izmislil si je celo novo molitev Bogu, ko je bila žena

osmič noseča), in ko je Jilduza dopolnila dvanajst let, jo je vprašal, če si želi biti

drugačna od svojih sestra in prostovoljno je privolila, da jo oče spremeni v moškega:

»Mater je plakala kao da joj umire dijete, a babo je rekao – od sada nisi Jilduza, nego si

Jilduz, pa je uzeo makaze i britvu i ošišao je u muško« (IMI 30). Jilduza je imela še eno

posebno lastnost, rodila se je brez čuta za fizično bolečino.

Ker so bili časi vojn, so morali v vojno vsi moški in takšna usoda je doletela tudi

Jilduzo. »Motiv djevojke – ratnice jeste internacionalni, a nije redak ni u narodnoj

književnosti sa prostora bivše Jugoslavije od dakle ga Jergović preuzima« (Gordić 85).

Tam se zaljubi v vojaka Resula, ki pa prav tako kot nihče drug ne ve, da je Jilduz

ženska. Jilduz se v bitkah odlikuje celo bolje kot drugi vojaki in po devetih letih, ko je

vojne konec, se Jilduz in Rasul, ki je še vedno neveden, na poti domov poslovita le z

objemom. Jilduza ob prihodu v domačo hišo ne vstane več iz postelje in prosi očeta

Šiška, naj poišče Rasula in mu pove, da ona ni moški, ampak ženska. Šiško najde

Rasulovega brata, ki mu pojasni, da je Rasul po prihodu domov izginil, ker ga je uničilo

to, da se je zagledal v drugega moškega. Ko Jilduza vse to izve in neha jokati, obleži

široko odprtih oči in samo še dah v ogledalu izdaja, da je živa. Čez dva dni, brez

spremembe na obrazu, izdihne. Šiško po njeni smrti postavi dva nagrobnika, enega, pod

katerim leži Jilduza in drugega za Rasula, ki je ostal prazen. Jilduza, ki nikoli ni poznala

fizične bolečine in je prišla iz vojne kot junakinja, spozna srčno bolečino, ki ji jo je

povzročila smrt ljubljene osebe. Bolečina zlomljenega srca pa je tako huda, da od nje

Jilduza umre.

17

Jilduz (tur.) zvezda; Jilduza: redko bosansko žensko ime (IMI 577). 18

»U usmenoj tradiciji neretko se javljaju lirski subjekti koji sa onoga svijeta ispovedaju ono što ih i tamo

tišti« (Gordić 85, opomba št. 21).

39

Še ena zgodba, ki govori o tragični ljubezni, ki umre in hkrati postane pogubna, je

zgodba Teman19

, remiks sevdalinke Kad kauri20

Livno porobiše, pripoveduje pa jo

anonimni nepokretni pripovedovalec. Fata Atlagića, najlepše dekle v Livnu, je

obljubljena junaku Ahmu Velagiću.

Nekega dne so v Livno vdrli kauri in pobili vse moške v vasi, ženske in otroke pa

ugrabili. Ahmo se je ta čas boril in v gozdu obležal napol mrtev. Medtem je Atlagića

Fato opazil kaurski vojvoda in njun dialog je tisto, čemur Miljenko Jergović pravi

»samplovi« (IMI 576), ker jih lahko slišimo tudi v sevdalinki: »Eno ti hanuma česme.

Pa deder uzmi turski abdest na se. U mene ga bogame uzimati nećeš. […] Stan der malo

vojvodo! Ako dođe Ahmo Velagića, zor delija, a u mene ašiklija, mogao bi tebi abdest

zatrebati« (IMI 382).

Namesto da bi vojvoda Fato zaradi nesramnosti ubil, jo vzame s seboj in odpelje v

Romunijo. Nudi vse mogoče, da bi se vanj zaljubila in se z njim poročila, a ga vztrajno

zavrača.

Ahma v sanjah, ko ni ne mrtev in ne živ, obišče nebeški urar z velikim črnim ključem, s

katerim navija človeška srca, dokler ta ne prenehajo biti in nastopi smrt. Ahmo ga prosi,

da mu pusti ključ, da si bo sam navil srce, ker more rešiti Fato. Urar mu ga sicer izroči,

a ga obenem opozori, da bo enkrat moral prenehati, saj se tisti, ki so mu ure odštete, ne

vrača več. Ahmo je navijal svoje srce, kmalu ozdravel in odšel po Fato.

Ona pa se je medtem zaljubila v vojvodo in »Ahmo se je u njezinoj duši smanjivao iz

dana u dan te na kraju nije bio veći od drage zagubljene stvari« (IMI 398).

Še vedno je bila vklenjena v Novakovi pečini, ker ni sprejela vojvodine ljubezni, ko je

Ahmo dospel do nje in sprevidel, da ga ne ljubi več. Spomnil se je nebeškega urarja, ki

mu je rekel »[…] da je uzalud ključem tjerati srce nakon što mu dođe kraj« (IMI 391).

Ko se je obrnil, da bi odšel, se je iz oči v oči znašel s kaurskim vojvodom in ga ubil. Od

takrat naprej Ahma ni videl nihče več, Fata pa se je poročila z Adembegom

Šahinagićem in živela tako kakor: »žive žene kojima je dogorjelo prije vremena« (IMI

392).

19

Teman je arabski pozdrav, pri katerem se s prsti desne roke dotaknemo brade, ustnic in čela (IMI 582). 20

Kaur m., mn. kauri: nav. slabš. nevernik, nemusliman, človek druge vere.

40

Ljubezen v Inšallah Madoni, inšallah je tako kot v sevdalinkah tragična, pripovedne

osebe zaradi nje umrejo ali pa ubijajo.

Jilduza umre zaradi zlomljenega srca, ker je oče prosil Boga za sina in ni sprejel hčere,

ki jo je dobil. Ahmo ne zaupa nebeškemu urarju, da bo Fato rešil Alah, sposodi si ključ

in sam na silo navija svoje srce, ki ne bi smelo več bíti, ker hoče sam rešiti svojo

ljubezen. V Sarajevskem Marlboru je ljubezen prav tako tragična, le da jo razdvaja in

ubija vojna.

3.2. c) Smrt človeka

V Sarajevskem Marlboru človek, ki umre, ne spregovori več. Ostane samo tostranski

svet, kjer za umrlimi ostaneta samo ime in zgodba, ki jo o njih pripovedujejo živi. V

zgodbah zbirke Inšallah Madona, inšallah pa spregovorijo tudi mrtvi iz onostranstva.

V Halalu21

, remiksu sevdalinke Sve ptičice lastavice jednim glasom pjevaju, je eden

izmed pripovedovalcev umrli Salko, ki v neoznačenem grobu na Trebeviću ves čas

ponavlja svoje ime, da ga ne bi pozabil. Sprašuje se, ali je preživel dobro življenje in

čaka, da ponj pridejo angeli in ga odnesejo pred Boga in njegovo sodbo.

Salko, izveden iz imena Salih, ki pomeni dobri (Gordić 87), je bil tretji otrok Hamdije

in Fikrete. Ko je bila Fikreta noseča s Salkom, je imel Hamdija afero s tajnico in Fikreta

je tretjo nosečnost in posledično Salka okrivila za težave v zakonu. Salko ni bil preveč

lep otrok, ni bil priljubljen in vedno je ostajal v ozadju. Sam pripoveduje, da je bil

njegov brat Fajko edini, ki ga je imel zares rad. To je bil tudi razlog, da je Salko

namesto pijanega brata Fajka, ki je s sekiro ubil njunega očeta, prevzel Fajkovo smrtno

obsodbo, kar izvemo na koncu zgodbe.

Edino ljubezen za časa življenja, poleg bratove, je Salko našel pri Bogu, to pa je

simbolno ubilo njegovega očeta zavednega člana Partije in komunista.

Poleg Salka zgodbo izmenično pripoveduje več pripovedovalcev: sosed Ismet

Čajkanović, očetova sestra Munevera, brat Fajko, Fikreta, zaporniški paznik Orhan

Demirović in Zemlja. Nihče izmed pripovedovalcev, razen Fajka, Salka in Zemlje ne

21

Halal (ar.): »je u ovom slučaju oprost. Iako ni druga značenja riječi nisu mi bila sasvim van pameti.

Halal je ono što je po vjeri dopušteno i čisto, ono što je s blagoslovom« (IMI 578).

41

ve, kaj se je v resnici zgodilo. Le paznik Orhan, ki je videl že nešteto obsojencev na

smrt, je prepričan, da je Salko nedolžen. Isadora Gordić opaža, da je pripovedna

struktura Halala »analogn(u)a strukturi klapskih pesama, čija je osnovna karakteristika

višeglasno pjevanje u a capella stilu, bez instrumentalne pratnje. U njima najpre glavni

vokal peva tekst dok ga ostali prate glasom ali bez teksta. Zatim svi pevaju temu, ali su

im glasovi u različitim intervalima do muzičke kulminacije pesme« (87).

Preden Salka odpeljejo pred strelski vod, želi govoriti z materjo in jo prositi odpuščanja

(tako kot Salko v pesmi Sve ptičice lastavice jednim glasom pjevaju), a Fikreta ostane

tiho, pravi, da Salko zanjo ne obstaja, ker je ubil njeno največjo srečo. Čeprav je bilo to

zadnjič, ko je videl znanega človeka, je bil Salko v srcu miren in o svoji smrti govori

sam:

U stroju je bilo dvanaest ljudi. Vidio sam ih prije nego što su mi svezali oči. Devet

pušaka bilo je nabijeno ćorcima, a u tri su bili pravi meci. Oni koji ubiju da ne znaju da su ubili.

Reklo im je da pucajo u srce, ali jedan je htio znati je li me on ubija, pa mi je pucao u glavu. I

jest, u njegovoj cijevi bio je pravi metak. Ležao sam, a jasno sam čuo kako komandir viče na

narodnog izdajnika koji je pucao u glavu. (IMI 130)

Moja pluća i ono što je od glave ostalo nakon što mi je mozak iskočio i rasuo se po

dvorištu kule na Zlatištu, sve biva zemljom dok čekam i nikako da dočekam. Salko se zovem, a

kiša ne staje već treći dan. Salko se zovem kazuje i mozak koji su u kantu pokupili dok su prali

dvorište i bacili ga u smeće. Na dva sam kraja Sarajeva, na Trebeviću kod Prvoga šumara, i na

smetljištu iznad Huma. (IMI 134–135)

Zgodbo zaključi Zemlja, ki edina ve, kaj se je v resnici zgodilo in »u svojoj arhetipskoj

ulozi pra-majke i preuzima simboličku funkciju jedine majke koju je Salko imao«

(Gordić 88).

V zbirki Inšallah Madona, inšallah propadejo vse definicije o smrti človeka. To je

fantazijsko okolje, kjer poleg stvari s čudežnimi lastnostmi in smrtonosno ljubeznijo

spregovorijo še mrtvi. V Sarajevskem Marlboru o mrtvih pripovedujejo drugi, tukaj

umrli govorijo sami. Ne motijo sveta živih, še vedno so tu, ker jim morda ni bilo

odpuščeno ali pa so zgolj opazovalci in vsevedni pripovedovalci.

42

4. ZAKLJUČEK

V diplomskem delu sem obravnavala temo smrti v dveh zbirkah kratke proze Miljenka

Jergovića, Sarajevski Marlboro (1994) in Inšallah Madona, inšallah (2004).

Ker v večini zgodb obeh zbirk prihaja do simbolne ali dejanske fizične smrti nekoga ali

nečesa, me je zanimalo, kdo, kaj, zakaj, na kakšen način umira in kako se s tem soočajo

drugi literarni subjekti.

Sarajevski Marlboro je zbirka kratkih zgodb in spada v hrvaško vojno prozo 90. let 20.

stoletja, njena poetična tendenca je kritični mimetizem. Na nastanek so vplivale vojne

nekdanjih jugoslovanskih republik, generacije hrvaških, srbskih modernistov in

postmodernistov in ameriški literarni minimalisti, kot je Raymond Carver. Osrednje

teme so vojna, smrt in usoda malih ljudi v vojnah.

V vojnem okviru Sarajevskega Marlbora umirajo stvari, ljubezen in človek. Opazila

sem razliko med smrtjo pred in med vojno v zbirki. Pred vojno je bila smrt individualna,

izolirana žalost v otroštvu. Smrt med vojno je postala kolektivna, nanjo so se celo

privadili.

Med vojno stvari postanejo breme in spomin na preteklost ter umirajo na simbolni

ravni; rastline ovenijo (Kaktus), knjige (Biblioteka) in domovi (Slijepac, Putovanje) v

eksplozijah granat zgorijo ali pa jih pokopljejo ruševine.

Ljubezen v Sarajevskem Marlboru dočaka konec in metaforično smrt na dva načina. Na

prvi način vojne razmere vplivajo na romantično in platonsko ljubezen tako, da se

čustva ohladijo. Pari se izselijo v druga mesta, prenehajo načrtovati skupno prihodnost

in se odtujijo. Ljubezen med njimi metaforično umre (Kaktus, Bosanski lonac). Drugi

način, na katerega vojna v Sarajevskem Marlboru poseže v ljubezen, je njena nasilna

prekinitev s smrtjo enega izmed partnerjev (Hanumica, Brada).

Smrt človeka oz. ljudi je ena izmed glavnih posledic vojne in v Sarajevskem Marlboru

se s smrtjo drugih pripovedne osebe soočajo na dva posebna načina. Pripovedovalec v

zgodbi Vrtlar se po smrti svoje žene odloči mirno nadaljevati s svojim življenjem in se

tako upre absurdni vojni. Senka v Fotografiji se s smrtjo svojega moža sooči tako, da se

odloči, da ji ne bo nič skalilo neomadeževane podobe o njem.

Vojna v Sarajevskem Marlboru ubija vse, česar se dotakne, njen čas preživijo le

Zgodbe.

43

Inšallah Madona, inšallah je zbirka inovativnih zgodb, ki so remiks bosanskih (in

dalmatinskih) ljudskih pesmi – sevdalink. Nanjo so vplivali ljudska lirska umetnost,

magični realizem Gabriela Garcíe Márqueza in tradicionalni pripovedniki, kot je

Andrić. Osrednje teme zbirke Inšallah Madona, inšallah, kot so vojna, ljubezen in smrt,

so podobne tistim v zbirki Sarajevski Marlboro.

Podobnost, oz. razlike med dvema zbirkama sem iskala tudi v analizi posameznih zgodb

zbirke Inšallah Madona, inšallah. Smrt v tej zbirki ni naključna, ampak je v večini

primerov stvar usode.

V Inšallah Madoni, inšallah prav tako umirajo rastline in tudi živali, a za razliko od

tistih v Sarajevskem Marlboru niso neme in negibne, temveč imajo posebne lastnosti

(Akrap, Zulum), so celo enakopravne ljudem in njihova nasilna smrt povzroča

posledice. Ljubezen ne umira tako kot v Sarajevskem Marlboru, ampak je prej tista, ki

ubija. Literarni liki v zgodbah zaradi nje ubijajo ali pa umirajo (Jilduz, Teman). Mrtvi v

Inšallah Madona, inšallah po smrti ne izginejo, ampak ostanejo prisotni in celo

pripovedujejo svojo zgodbo.

Smrt v obeh zbirkah posega v vse segmente življenja, je stalno prisotna in vpliva na

delovanje protagonistov v skoraj vseh zgodbah. Umirajo stvari, rastline, živali, ljubezen

(ki lahko tudi sama ubija) in človek.

44

5. DODATEK:

(a) Teksti sevdalink

Bosa Mara Bosnu pregazila, Bosnu

pregazila (Akrap)

Bosa Mara Bosnu pregazila, Bosnu

pregazila,

na vitu se jelu naslonila:

»Vita jelo, ti visoko rasteš,

što te pitam pravo da mi kažeš:

Je li mi se oženio dragi?«

»Jeste, jeste, već godinu dana,

oženio i sina dobio!« (Žero 32)

Djevojka sokolu zulum učinila

(Zulum)

Djevojka sokolu zulum učinila,

zulum učinila, goru zapalila.

Gorjela je gora i dva i tri dana,

dok je dogorjela sokolu do gnijezda.

Soko vatru gasi, krila mu se pale,

sokolići pište, a soko proklinje.

Ljuto kune soko ljepotu djevojku:

»Dugo djevovala, i to bolovala!

Čeda ne imala, nit' rukom povela,

što meni, sokolu, zulum učinila!«

(Žero 57)

45

Služim cara devet godin dana (Jilduz)

Služim cara devet godin' dana,

Niko ne zna da sam ženska glava!

Samo jedna sultanija mlada,

Koja mi je jelek raskopčala.

Grudi rastu, jeleci pucaju,

Srce puče, udati se hoće!

Dodje vrijeme da se kažem sama,

Da se kažem da sam ženska glava!

Sve ptičice lastavice jednim glasom

pjevaju (Halal)

(tekst po Tri su ptice lastavice v izvedbi

Hamida Ragipovića – Beska, dostopno

na intrnetni vir 12)

Tri su ptice lastavice

jednim glasom pjevale:

Mladi Salko traži majku,

da se sa njom pozdravi.

»Pozdravi mi braću majko,

nek te dobro slušaju.

Ja ti nisam dobar bio,

pa sam zato patio.«

Kad kauri Livno porobiše (Teman)

Kad kauri Livno porobiše,

porobiše, vatrom popališe.

zarobiše trista djevojaka,

zarobiše Atlagića Zlatu.

Progovara kaurska vojvoda:

»Ču li mene, Atlagića Zlato?

Deder uzmi turski abdest na se,

kod mene ga uzimati nećeš!«

Odgovara Atlagića Zlata:

»Stani malo, kaurski vojvoda!

Ako dodje Velagiću Ahmo,

zor delija, a moj ašiklija,

i tebi će abdest trebovati!«

(Žero 128)

46

(b) Biografija in bibliografija Miljenka Jergovića

Miljenko Jergović se je rodil v Sarajevu, kjer je diplomiral iz filozofije in sociologije na

Filozofski fakulteti v Sarajevu. Njegova prva obljavljena zbirka pesmi Opservatorija

Varšava leta 1988 mu je prinesla širšo prepoznavnost in dve nagradi Goranovo nagrado

in Nagrado Mak Dizdar. Leta 1992 je kot novinar in urednik začel sodelovati s splitskim

tednikom Nedeljna Dalmacija in se leto kasneje preselil v Zagreb. Tam je leta 1994

izšlo njegovo mednarodno najbolj prepoznavno knjižno delo, zbirka kratkih zgodb

Sarajevski Marlboro.

Do leta 2001 je za sarajevski časopis Dani pisal kolumne Historijska čitanka, kasneje je

pisal članke tudi za splitski tednik Federal Tribune, srbski dnevni časopis Politika, in

hrvaški tednik Globus. Redno piše kolumne za radiosarajevo.ba in za rubriko Sobotna

matineja v hrvaškem dnevniku Jutarnji list.

Danes živi v okolici Zagreba in piše romane, kratko prozo, poezijo, drame, eseje,

novinarske članke in kolumne ter kritike.

Opservatorija Varšava (pesmi), Zagreb 1988.

Uči li noćas neko u ovom gradu japanski (pesmi), Sarajevo 1990.

Himmel Comando (pesmi) Sarajevo 1992.

Sarajevski Marlboro (kratke zgodbe), Zagreb 1994.

Karivani (kratke zgodbe), Zagreb 1995.

Preko zaleđenog mosta (pesmi), Zagreb 1996.

Naci bonton (članki, eseji), Zagreb 1998.

Mama Leone (kratke zgodbe), Zagreb 1999.

Kažeš anđeo (drama), Zagreb 2000.

Hauzmajstor Šulc (pesmi), Zagreb 2001.

Historijska čitanka (eseji), Zagreb-Sarajevo 2001.

Buick Rivera (novela), Zagreb 2002.

Dvori od oraha (roman), Zagreb 2003.

Historijska čitanka 2 (eseji), Zagreb-Sarajevo 2004.

Inšallah, Madona, Inšallah (kratke zgodbe), Zagreb 2004.

47

Dunje 1983 (izbrane in nove pesmi), Zagreb 2005.

Gloria in excelsis (roman), Zagreb 2005.

Žrtve sanjaju veliku ratnu pobjedu (članki, eseji), Zagreb 2006.

Ruta Tannenbaum (roman), Zagreb 2006.

Freelander (novela), Sarajevo 2007.

Srda pjeva, u sumrak, na Duhove (roman), Zagreb 2007.

Volga, Volga (novela), Zagreb 2009.

Transatlantic Mail (soautor Semezdin Mehmedinović, fotografije Milomira Kovačevića

Strašnog), Zagreb 2009

Roman o Korini (povest), Beograd 2010.

Otac (roman), Beograd 2010.

Zagrebačke kronike (časopisne kronike, kolumne, feljtoni), Beograd 2010.

Bosna i Hercegovina, budućnost nezavršenog rata (esej, intervju; z Ivanom

Lovrenovićem), Zagreb 2010.

Pamti li svijet Oscara Schmidta (projekti, skice, načrti), Zagreb 2010.

Psi na jezeru (roman), Zagreb 2010.

Muškat, limun i kurkuma (eseji), Zagreb 2011.

Izabrane pjesme Nane Mazutha (pesmi), Cetinje 2011.

Mačka čovjek pas (kratke zgodbe), Beograd 2012.

Rod (roman), Zagreb 2013.

Tušta i tma (s Svetislavom Basaro), Beograd 2014.

Wilimowski (roman), neobjavljen (Bran in predvajan na Tretjem programu Radia

Beograd od 4. do 21. junija 2012, brala Koviljka Panić)

Izbrane zgodbe

Sarajevski Marlboro, Karivani i druge priče, Zagreb 1999.

Rabija i sedam meleka, Sarajevo 2004.

Drugi poljubac Gite Danon, Zagreb 2007.

Tango bal i druge priče, Cetinje 2010.

48

6. POVZETEK

V diplomskem delu sem obravnavala temo smrti v dveh zbirkah kratke proze Miljenka

Jergovića, Sarajevskem Marlboru (1994) in Inšallah Madoni, inšallah (2004).

Ker v večini zgodb obeh zbirk prihaja do simbolne ali dejanske fizične smrti nekoga ali

nečesa, so temeljna vprašanja, na katera sem skušala odgovoriti, kaj, zakaj, na kakšen

način umira in kako se s tem soočajo drugi literarni subjekti.

Zbirka kratkih zgodb Sarajevski Marlboro je izšla leta 1994 v Zagrebu. Vojna tematika,

prostor bivše Jugoslavije ter 90. leta 20. stoletja, ko je zbirka nastajala, so Sarajevskem

Marlboru prinesli oznako – hrvaško vojno pisanje (hrvatsko ratno pismo). Na njen

nastanek so vplivale tudi generacije hrvaških, srbskih modernistov in postmodernistov

ter ameriški literarni minimalisti, kot je Raymond Carver. V zbirki gre za poetično

tendenco kritičnega mimetizma.

Sestavlja jo 29 kratkih zgodb, ki so razdeljene v tri sklope Nezaobilazan detalj u

biografiji, Rekonstrukcija događaja in Who will be the witness. Osrednja tematika

Sarajevskega Marlbora je vojna. Pri smrti v okviru vojne pa ne gre le za

fizično/biološko smrt človeka in živih bitij, temveč tudi za smrt na simbolni ravni in s

tem določeno končnost in ireverzibilnost vsega, česar se vojna dotakne, oz. za

prenehanje procesov in stanj, ki so obstajali pred začetkom vojne. Najpomembnejša

razlika v smrti pred začetkom vojne in med njo je v individualnosti. V nevojnem času je

smrt nek oddaljen dogodek v prihodnosti, na katerega se ne misli pogosto in človeka

prizadene le, v kolikor gre za smrt bližnjega (Izlet in Prsten). Individualnost in

posameznik postaneta med vojno zaradi različnih državnih in družbenih interesov

nepomembna, smrt pa postane kolektivna, množična in človek se nanjo privadi. V

vojnem okviru Sarajevskega Marlbora umirajo stvari, ljubezen in človek.

Stvari med vojno doživljajo simbolno smrt in tudi konec na fizični ravni. Zgodbe

Kaktus, Slijepac, Putovanje in Biblioteka govorijo o stvareh, ki po odhodu lastnikov

ostajajo v vojnem Sarajevu in doživijo konec. Rastline ovenijo, domovi se zrušijo,

knjige zgorijo. Ljubezen v zbirki Sarajevski Marlboro dočaka metaforično smrt na dva

načina. Vojne razmere vplivajo na romantično in platonsko ljubezen tako, da se čustva

ohladijo (Kaktus in Bosanski lonac) ali pa je ljubezen prekinjena z nasilno smrtjo enega

izmed partnerjev (Hanumica, Brada).

49

Pripovedne osebe v Sarajevskem Marlboru se s smrtjo soočajo na dva načina.

Pripovedovalec v zgodbi Vrtlar se po smrti svoje žene odloči mirno nadaljevati s svojim

življenjem. Njegov odziv na smrt ni šok, ampak je odpor proti absurdni vojni. Senka v

zgodbi Fotografija pa se s smrtjo svojega moža sooči tako, da se odloči, da ji ne bo nič

skalilo neomadeževane podobe o njem. Vojna v Sarajevskem Marlboru ubija vse, česar

se dotakne, njen čas preživijo le Zgodbe.

Druga obravnavana zbirka kratkih zgodb Miljenka Jergovića nosi naslov Inšallah

Madona, Inšallah, kar bi se v prevodu glasilo: če bo Alah dal Madona (naša gospa,

Jezusova mati), če bo Alah dal. Zgodbe oz. zbirka so prozni remiks bosanskih ljudskih

pesmi – sevdalink. Nanjo so vplivali ljudska lirska umetnost, magični realizem Gabriela

Garcíe Márqueza in tradicionalni pripovedniki, kot je Ivo Andrić. Tematika zbirke je

tako kot pri sevdalinkah in Sarajevskem Marlboru povezana z ljubeznijo, smrtjo in

vojno.

Smrt v izbranih zgodbah Inšallah Madona, inšallah sem primerjala z smrtjo v zbirki

Sarajevski Marlboro. Za razliko od Sarajevskega Marlbora, kjer je smrt navadno

prepuščena naključju vojne vihre, je v Inšallah Madona, inšallah smrt (in življenje)

stvar usode. V tej zbirki umirajo rastline in živali, ki imajo posebne lastnosti, ljubezen je

smrtonosna, mrtvi pa ne izginejo, ampak ostajajo in celo pripovedujejo zgodbe.

Živali in rastline v zbirki Inšallah Madona, inšallah, v primerjavi s stvarmi iz zgodb

Sarajevskega Marlbora, niso samo nemi, negibni predmeti v breme lastnikom, ampak

enakopravni ljudem in njihova nasilna smrt prinaša usodne posledice (Akrap, Zulum).

Ljubezen v Sarajevskem Marlboru doživi smrt zaradi vojne. V Inšallah Madoni,

inšallah pa je ljubezen, tako kot pogosto v sevdalinkah, tista, ki ubija in je pogubna

(Jilduz, Teman). V Sarajevskem Marlboru človek, ki umre, ne spregovori več. Ostane

samo tostranski svet, kjer za umrlimi ostajata samo ime in zgodba, ki jo o njih

pripovedujejo živi. V zgodbah zbirke Inšallah Madona, inšallah pa spregovorijo tudi

mrtvi iz onostranstva, ki ne motijo sveta živih. Še vedno so tu, ker morda niso prejeli

odpuščanja ali pa so zgolj opazovalci in vsevedni pripovedovalci (Halal).

Smrt v obeh zbirkah poseže v vse segmente življenja, je stalno prisotna in vpliva na

delovanje protagonistov v skoraj vseh zgodbah. Umirajo stvari, rastline, živali, ljubezen

(ki lahko tudi sama ubija) in človek.

50

7. SAŽETAK

U diplomskom radu analizirala sam temu smrti u dvije zbirke kratke proze Miljenka

Jergovića, Sarajevski Marlboro (1994.) i Inšallah Madona, inšallah (2004.).

S obzirom na to da u većini kratkih priča u obje zbirke dolazi do simbolične ili stvarne

fizičke smrti nekoga ili nečega, pokušala sam odgovoriti na temeljna pitanja: što, zašto,

kako umire i kako se s time suočavaju drugi književni likovi u zbirkama.

Zbirka kratkih priča Sarajevski Marlboro bila je prvi put objavljena 1994. godine u

Zagrebu i već u to vrijeme dobila je mnogo pozitivnih kritika. Miljenko Jergović dobio

je za nju nagrade Ksaver Šandor Gjalski i Erich-Maria Remarque grada Osnabrücka.

Ratna tematika, prostor bivše Jugoslavije i 90-e godine 20. stoljeća razlozi su koji su

zbirci Sarajevski Marlboro donijeli oznaku hrvatsko ratno pismo. Na njezin nastanak

utjecali su ratovi bivših jugoslavenskih republika, generacije hrvatskih, srpskih

modernista i postmodernista, i američki literarni minimalisti, kao što je na primjer

Raymond Carver. Kao posljedica ovog utjecaja u Hrvatskoj izdvojile su se tri ključne

poetičke tendencije hrvatske kratke proze 90-ih godina 20. stoljeća: eskapizam,

interdiskurzivnost i kritički mimetizam, a karakteristike kritičkog mimetizma možemo

pronaći u Sarajevskom Marlboru.

Zbirka se sastoji od 29 kratkih priča koje su podijeljene u tri cjeline, Nezaobilazan

detalj u biografiji, Rekonstrukcija događaja i Who will be the witness. Teme zbirke su

rat, Sarajevo, Bosna, povijest, sudbine pojedinaca, malih, običnih, „beznačajnih“ ljudi i

predmeta u velikim ratovima. Za jezik zbirke su karakteristični lokalizmi i poslovice.

Vrijeme nije precizno definirano, riječ je samo o vremenu prije i poslije početka rata u

nekadašnjoj Jugoslaviji. Zbirka je dobila naslov po fusnoti u središnjoj priči Grob, koja

je također i ključ za čitanje zbirke.

Središnja tema Sarajevskog Marlbora je rat. U slučaju smrti u kontekstu rata riječ nije

samo o fizičkoj/biološkoj smrti čovjeka i živih bića, nego i o smrti koja dolazi na

simboličnoj razini, a s njom i sigurna konačnost i nepovratnost svega čega se rat

dotakne, odnosno o prekinutim procesima i stanjima, koji su postojali prije rata.

51

Najvažnija razlika u smrti prije rata i u toku rata je u individualnosti. U zbirci je smrt u

mirnodopskom vremenu neki udaljeni događaj u budućnosti o kome se ne misli često i

koji pogodi čovjeka samo ako je riječ o smrti nekog bliskog. O tome možemo čitati u

pričama Izlet i Prsten. Smrt u pričama Sarajevskog Marlbora za vrijeme rata postaje

kolektivna, masovna, prisutna svugdje i čovjek se na smrt u ratu navikne. Individualnost

i pojedinac postaju nebitni za vrijeme rata zbog različitih državnih i društvenih interesa.

U kontekstu rata u zbirci Sarajevski Marlboro umiru stvari, ljubav i čovjek.

Stvari za vrijeme rata doživljavaju simboličnu smrt i kraj na fizičkoj razini. Prije rata su

sitne stvari bile važne, dok za vrijeme rata postaju nevažne, nekorisne, teret i uspomena

na prošlost. Priče Kaktus, Slijepac, Putovanje i Biblioteka govore o takvim stvarima

koje po odlasku vlasnika ostaju u ratnom Sarajevu i dožive kraj. Biljke uvenu, domovi

se sruše, knjige u vatri izgore.

Ljubav u zbirci Sarajevski Marlboro doživi metaforičnu smrt na dva načina. Na prvi

način ratni uvjeti utječu na romantičnu i platonsku ljubav tako da ljubavni osjećaji

zamru. Parovi se iseljavaju u druge gradove, prestanu s planiranjem zajedničke

budućnosti i njihovi se putevi rastaju. Ljubav među njima metaforički umre u pričama

Kaktus i Bosanski lonac. Sljedeći način na koji rat u Sarajevskom Marlboru utječe na

ljubav, jeste njezino nasilno prekidanje smrću jednog od partnera u pričama Hanumica,

Brada.

Smrt čovjeka, odnosno ljudi, jedna je od glavnih posljedica rata i u Sarajevskom

Marlboru književni likovi se sa smrću i gubitkom njima bliskih nose na dva posebna

načina. U priči Vrtlar pripovjedač se odluči da nakon smrti svoje žene sasvim mirno

nastavi sa svojim životom. Njegov odgovor na smrt nije šok, nego otpor prema

apsurdnom ratu. Kad Senki u priči Fotografija umre muž, ona odluči da joj ništa neće

poremetiti besprijekornu sliku o njemu, jer osim toga u ratnom Sarajevu i njezinom

životu nije ostalo ništa drugo. Rat u Sarajevskom Marlboru ubija sve čega dotakne,

njega prežive samo Priče.

Druga analizirana zbirka priča Miljenka Jergovića jeste Inšallah Madona, Inšallah, što

znači: ako bude Alah dao, Madona (naša gospa, Isusova majka), ako bude Alah dao.

52

Objavljena je deset godina nakon Sarajevskog Marlbora, 2004. godine u Zagrebu, i isto

tako je dobila mnogo pozitivnih kritika. U zbirci je sabrano devetnaest priča, koje su se

u usporedbi sa Sarajevskim Marlborom produžile. Priče, odnosno zbirka Inšallah

Madona, Inšallah su prozni remiks bosanskih sevdalinki, osim tri priče Misir, Jid i

Lepant, koje su nastale na podlozi dalmatinskih klapskih pjesama. Na zbirku je utjecala

narodna usmena književnost, magični realizam Gabriela Garcíe Márqueza i

tradicionalni pripovjedači kao što je na primjer Ivo Andrić. U zbirci Miljenko Jergović

spaja bosansko i dalmatinsko, zapad i Orijent, prošlost i sadašnjost, kršćane i

muslimane, Kaure i Turke, Osmansko i Habsburško carstvo, staru i novu Jugoslaviju…

Tematika zbirke je povezana s temama koje nalazimo u sevdalinkama i u Sarajevskom

Marlboru, vezana je uz ljubav, smrt i rat. Jezik zbirke je više ornamentalan nego u

Sarajevskom Marlboru. Ako su za jezik pripovjedača u Sarajevskom Marlboru

karakteristični pripovjedni minimalizam i lokalizmi, na primjer sarajevski govor, za

Inšallah Madona, inšallah karakteristični su: produbljena karakterizacija, detaljni opisi

događaja, stvari i, prije svega, mnogobrojni turcizmi. Kronotop je širi u usporedbi sa

onim u zbirki Sarajevski Marlboro i obuhvata vrijeme Jugoslavije, jugoslavenskih

ratova devedesetih godina, vrijeme Drugog svjetskog rata, Osmanskog carstva, kao i

„nekad davno, još dok je Bog po zemlji hodao“ (IMI 343).

Smrt u pričama Inšallah Madona, inšallah usporedila sam sa smrću u zbirci Sarajevski

Marlboro. Za razliku od Sarajevskog Marlbora, gdje je smrt obično prepuštena slučaju

u ratnom vihoru, u Inšallah Madona, inšallah smrt (i život) su predmet sudbine. U ovoj

zbirci umiru biljke i životinje koje imaju posebne karakteristike, ljubav je smrtonosna, a

mrtvi ne nestaju nego ostaju i čak pripovijedaju priče.

Životinje i biljke u zbirci Inšallah Madona, inšallah u usporedbi s pričama iz

Sarajevskog Marlbora nisu samo nijemi, nepomični predmeti na teret vlasnicima, nego

su jednakopravni ljudima i njihova nasilna smrt donosi kobne posljedice. To se zapaža u

pričama Akrap, gdje Zenicu čeka potres jer su iščupali čudesnu, najveću ružu u bašti

prababe Anđe i u priči Zulum gdje je Rejhana izgubila svoju ljepotu jer je sokolu

zapalila gnijezdo i njegova tri mala mladunca.

Ljubav u Sarajevskom Marlboru doživljava smrt zbog rata, dok je u Inšallah Madona,

inšallah ljubav, kao često i u sevdalinkama, ona koja ubija i koja je pogubna. U priči

53

Jilduz, Jilduza umire zbog slomljenog srca, jedinog bola koji je u životu osjetila. U priči

Teman Ahmo ubija zbog iščezle ljubavi Atlagića Fate.

Čovjek koji umre u zbirci Sarajevski Marlboro više ne progovori. Ostane samo svijet s

ove strane, gdje nakon umrlih ostaje samo ime i priča koju o njima pripovijedaju živi.

Suprotno, u pričama Inšallah Madona, inšallah progovaraju i mrtvi „s one strane“.

U priči Halal, Salko, koji je preuzeo smrtnu kaznu umjesto pijanog brata Fajka, koji je

sjekirom ubio njihovog oca, čeka u grobu bez biljega na Trebeviću da anđeli dođu po

njega i odnesu ga pred Boga i njegov sud. Dok čeka, pripovijeda priču o svom životu i

razmišlja da li je bio dobar. U Sarajevskom Marlboru o mrtvima pripovijedaju drugi,

ovdje mrtvi govore sami. Ne smetaju u svijetu živih, još uvijek su tu, jer možda nisu

dobili oprost ili su možda samo sveznajući pripovjedači priča.

Smrt u obje zbirke seže u sve segmente života, stalno je prisutna i utječe na ponašanje

protagonista u skoro svim pričama. Umiru stvari, biljke, životinje, ljubav (koja može i

sama ubijati) i čovjek.

54

8. LITERATURA IN VIRI

Jergović, Miljenko. Sarajevski Malboro. Zagreb: Durieux, (3. izdanje) 1995.

Jergović, Miljenko. Inšallah Madona, inšallah. Zagreb: Durieux, 2004.

- Andrić, Ivo. Fratrske zgodbe. prevedel Jože Stabej. Celje: Celjska Mohorjeva družba,

2012.

- Bagić, Krešimir. »Od kritičkog mimetizma do interdiskurzivnosti (Hrvatska priča

devedesetih)«. Sarajevske sveske št. 14 (2006): 176–198.

- Bauman Harold. Žalovanje: moč in upanje ob izgubi ljubljenega človeka. Koper:

Ognjišče, 2001.

- Camus, Albert. Mit o Sizifu. Prevedel Janez Gradišnik. Ljubljana: Cankarjeva založba,

1980 (Zbirka Nobelovci 61).

- Camus, Albert. Tujec, Ljubljana: DZS, 1994. (Zbirka Klasje).

- Deretić, Jovan: Kratka istorija srpske književnosti. Beograd: Beogradski izdavačko-

grafički zavod, 1987. dostopno na: http://www.rastko.rs/knjizevnost/jderetic_knjiz/jderetic-

knjiz_11.html#_Toc412464207 (dostop 6. 8. 2014).

- García Márquez, Gabriel. Sto let samote. Ljubljana: Založba mladinska knjiga, 1997.

- Gordić, Isidora. »Transpozicija sevdalinki u zbirci priča Inšallah, Madona, Inšallah

Miljenka Jergovića«. Zbornik Matice srpske za slavistiku št. 74. 2008. 79– 93.

- Kazaz, Enver: »Nova pripovjedačka Bosna«. Sarajevske sveske, št. 14 (2006): 271–

286.

- Klevišar, Metka. Spremljanje umirajočih. Ljubljana: Družina, 1996.

- Lévinas, Emmanuel: Smrt in čas. prevedla Valentina Hribar. Ljubljana: Nova revija,

1996.

- Košćak, Nikola: »Diskursne strategije i stil Sarajevskog Marlbora«. IX. međunarodni

kroatistički znanstveni skup. Zbornik radova. Znanstveni zavod Hrvata u Mađarskoj,

Pečuh, 2010. 121–140.

- Morin, Edgar: Čovek i smrt. prevedel Branko Jelić. Beograd: Beogradski izdavačko-

grafički zavod, 1981.

- Pančić Teofil: »Velike male stvari«. 400 famoznih kilometara, Zagreb: 2007. Dostopno

na: http://www.vreme.com/cms/view.php?id=440801 (dostop 22. 6. 2014).

55

- Pogačnik, Jagna: »Širenje područja borbe«. Tko govori, tko piše – Antologija

suvremene hrvatske proze 1994–2007. Zagreb: Zagrebačka slavistička škola, 2008. 7–

22.

- Pogačnik, Jagna: »Tema rata u suvremenoj hrvatskoj prozi (Usponi, padovi i konačno

dobri radovi)«. Hrvatska revija 3 (2009).

- Rečnik književnih termina. Beograd: Nolit, 1985.

- Russi Zagožen, Ingrid: Živeti s staranjem in smrtjo. Ljubljana: Inštitut Antona

Trstenjaka, 2001.

- Strsoglavec, Đurđa. »Hrvaška proza ob koncu prejšnjega tisočletja«. Slavistična

revija, letnik 50, št. 4 (2002): 481– 486.

- Strsoglavec, Đurđa. »Hrvatsko ratno pismo: (četiri primjera)« VI. međunarodni

slavistički dani, (Bibliotheca Croatica Hungariae, knj. 3/1, knj. 3/2). Ur. Gádanyi

Károly. Sambotel, Pečuh, 1998. 428–436.

- Virk Tomo: »Problem vrstnega razlikovanja v kratki prozi«. Slavistična revija letnik

52, št. 3, (2004): 279–293.

- Žero, Muhamed: Sevdah Bošnjaka (400 sevdalinki sa notnim zapisom). Sarajevo:

Liljan, 1995.

Intervjuji:

1. Jergović, Miljenko. »Cenzurirani spomin je tista mala prevara, ki omogoča srečo«.

Pogledi: št. 10–11. 25. 8. 2010. Dostopno na:

http://www.pogledi.si/ljudje/cenzurirani-spomin-je-tista-mala-prevara-ki-omogoca-sreco (dostop 22. 6.

2014).

2. Jergović, Miljenko. »Moj jezik se gnijezdi u Crnoj Gori koliko i u Zagrebu«. Vijesti:

11. 8. 2013. Dostopno na: http://www.vijesti.me/kultura/jergovic-moj-jezik-se-gnijezdi-crnoj-gori-koliko-zagrebu-clanak-143752

(dostop: 22. 06. 2014).

3. Jergović Miljenko. »Jugoslaviju sada najviše mrze oni koji su od nje dobili sve«. Bilc

Online 6. 11. 2011. Dostopno na:

http://www.blic.rs/Kultura/Vesti/287834/Miljenko-Jergovic-Jugoslaviju-sada-najvise-mrze-oni-koji-su-

od-nje-dobili-sve (dostop 20. 06. 2014).

4. Jergović, Miljenko. »Živim u nekoj vrsti unutarnjeg progonstva«. Dnevni list 20. 11.

2012. Dostopno na:

http://www.jergovic.com/ppk/zivim-u-nekoj-vrsti-unutarnjeg-progonstva/ (dostop 20. 6. 2014).

5. Jergovič, Miljenko. »Gabriel Garcia Marquez: Kraj sjećanja«. Subotnja matineja,

Jutarnji list 23. 6. 2012. Dostopno na:

http://www.jergovic.com/subotnja-matineja/gabriel-garcia-marquez-kraj-sjecanja/ (dostop 20. 6. 2014).

56

Internetni viri:

1. http://www.b92.net/kultura/moj_ugao.php?nav_category=559&yyyy=2012&mm=01&nav_id=57530

9 (krtitika V. Radman, B92. 19. 01. 2012. Dostop 13. 6. 2014).

2. http://www.zarez.hr/clanci/sevdalinski-realizam (kritika M. Grdešić. 10. 09. 2004. Dostop 20. 6.

2014).

3. http://bs.wikipedia.org/wiki/Sevdalinka (dostop 20. 6. 2014).

4. http://bs.wikipedia.org/wiki/Inšallah (dostop 22. 6. 2014).

5. http://en.wiktionary.org/wiki/Madonna (dostop 20. 6. 2014).

6. http://en.wikipedia.org/wiki/Madonna_and_Child (dostop 20. 6. 2014).

7. http://hr.wikipedia.org/wiki/Klapsko_pjevanje (dostop 26. 6. 2014).

8. http://www.jergovic.com/ppk/kontekst-jedne-knjige/ (25. 7. 2014).

9. http://www.vijecnica.ba/ (dostop 25. 7. 2014).

10. http://www.termania.net/slovarji/95/slovenski-medicinski-slovar (dostop 25. 7. 2014).

11. http://en.wikipedia.org/wiki/Candide#Garden_motif (dostop 29. 7. 2014).

12. http://www.youtube.com/watch?v=Iitq4QeI59M (dostop 6. 8. 2014).

57

Izjava o avtorstvu

Spodaj podpisana Rozi Žalig izjavljam, da je diplomsko delo Smrt v kratki prozi

Miljenka Jergovića v celoti moje avtorsko delo, da odgovarjam za tipkopis in da so

uporabljeni viri in literatura navedeni v skladu z mednarodnimi standardi in veljavno

zakonodajo.

Ljubljana, september 2014 Rozi Žalig