KAZALO

1. Uvod........................................................................................................................................22. Opredelitev lege in osnovna predstavitev občine Semič........................................................33. Pregled fizičnogeografskih elementov občine Semič.............................................................3

3.1. Regionalizacija.................................................................................................................33.2. Geološke (litološke), geomorfološke, hidrogeografske, klimatogeografske, pedogeografske&biogeografske poteze Bele krajine..............................................................33.3. Geološke (litološke), geomorfološke, hidrogeografske, klimatogeografske, pedogeografske&biogeografske poteze občine Semič...........................................................4

4. Zaključek...............................................................................................................................105. Viri in literatura.....................................................................................................................11

1

1. Uvod

V pričujoči pisni vaji bom skušal opredeliti osnovne fizičnogeografske značilnosti občine Semič, ene izmed treh občin pokrajine Bele krajine.Zasnova pisne vaje bo skladna z njenim ciljem, ki je izpostavitev, opredelitev in evalvacija ključnih potez posameznih fizičnogeografskih elementov v občini. Po diagnosticiranju fizičnogeografskih potez obravnavane občine bom izpostavil še prepletenost le-teh z družbenogeografskimi dejavniki in skušal ugotoviti na kakšen način se ta prepletenost kaže.

2

2. Opredelitev lege in osnovna predstavitev občine Semič

Občina Semič je ena izmed treh belokranjskih občin, ostali dve občini sta še Črnomelj in Metlika. Upravno ozemlje občine se razprostira na severozahodnem prisojnem obrobnem delu belokranjskega kraškega ravnika, v vznožju zahodnih obronkov Gorjancev in Kočevskega Roga. Površina občine znaša 147 km2, kar predstavlja 0,7% površine celotnega ozemlja Slovenije in jo naredi za drugo največjo občino Bele krajine. Občina Semič šteje približno 3.865 prebivalcev in ima 47 naselij (Občina Semič, citirano 06.12.2007).

Slika 1: Položaj občine Semič

Vir: Wikipedia: Semič

3. Pregled fizičnogeografskih elementov občine Semič

3.1. Regionalizacija

Fiziognomija, litološka sestava in hidrološke značilnosti površja Bele krajine so kriteriji, zaradi katerih večina avtorjev Belo krajino umešča med dinarske pokrajinske tipe, bolj specifično nizke dinarske pokrajine Dinarskokraške Slovenije, vendar pa hkrati poudarjajo tudi njene subpanonske poteze, ki se kažejo predvsem v podnebnem podtipu in valoviti do gričevnati pokrajini.

3.2. Geološke (litološke), geomorfološke, hidrogeografske, klimatogeografske, pedogeografske&biogeografske poteze Bele krajine

Splošni oris osnovnih fizičnogeografskih elementov v Beli krajini lahko strnimo sledeče: Belokranjski kraški ravnik predstavlja skrajni zahodni del hrvaškega nizkega dinarskega krasa, ki se na robu dinarske kotline nadaljuje v najrazsežnejši ravnik ob panonski strani Dinarskega krasa. Ravnik naj bi nastal v višini gladine zajezene kraške vode, kras na njem pa

3

se je razvijal v krednih in jurskih sedimentnih kamninah vse od konca krede do zgornjega pliocena. V zgornjem pliocenu pa se je (na že zakraseli podlagi) pričela sedimentacija pliokvartarnih glin. Takšen razvoj površja je pogojen z dolgotrajnim obstojem gladine in povezanim delovanjem rečne erozije ter podtalne korozije (Gams, 2003). Pozneje so na izoblikovano kraško površje vplivali prelomi. Po mnenju geologa Seidla gre ob strmem vzhodnem robu premogovne kadunje v Kanižarici ena najbolj markantnih dinarskih prelomnic, ki poteka kot nadaljevanje krškega preloma čez Dolenjske Toplice, Semič, ob kanižarski kadunji dalje proti JV čez Vinico in Generalski Stol. Ob tej prelomnici naj bi se kadunja ugreznila, tektonski nemir ob njej pa naj bi odražalo črnomaljsko potresno območje. Kanižarska premogovna kadunja je važna za nastanek Belokranjske kotline, saj naj bi se ob njej ugrezalo njeno dno ter na drugi strani dvigovali Poljanska gora in Kočevski rog (Gams, 1961). Belokranjska kotlina (Črnomaljska plošča) predstavlja spuščeno grudo med Gorjanci in Kočevsko (Dolenjska in Bela krajina, 1984). Vsi ti procesi so vplivalo na to, da je območje belokranjskega kraškega ravnika danes območje plitvega/nizkega kraškega površja s prevladujočimi površinskimi kraškimi oblikami. Temu ustrezno na belokranjskem ravniku (z izjemo Kolpe in Lahinje) ni daljšega površinskega vodnega toka. Podnebne značilnosti Bele krajine predstavljajo preplet subpanonskih in submediteranskih potez. Podnebje Bele krajine sodi v tip Zmernokontinentalno podnebje jugovzhodne Slovenije oz. Subpanonsko podnebje Bele krajine, za katerega so osnovne značilnosti približno enake povprečne aprilske in oktobrske temperature in submediteranski padavinski režim s povprečno letno količino padavin med 1200 in 1300 mm (Jelenčič, 2006).Prsti v Beli krajini so plitve, kamnite in razmeroma kisle (kar je posledica kraškega površja in tradicije steljarjenja) uvrščamo pa jih med Steljniške (akrične) prsti. Za Belo krajino so značilne bele breze, ki rastejo skupaj s steljniki in so antropogenega izvora, pred posegom človeka pa so Belo krajino poraščali predvsem gozdovi gradna in belega gabra (Jelenčič, 2006).

3.3. Geološke (litološke), geomorfološke, hidrogeografske, klimatogeografske, pedogeografske&biogeografske poteze občine Semič

Slika 2: Reliefna karta površja občine Semič

Vir: Občina Semič

V pokrajinskem pogledu lahko ozemlje občine ločimo v štiri pokrajinske tipe, ki označujejo osnovne naravne možnosti, pomembne za prostorski razvoj:

4

- Južni del občine, ki se razprostira pod naseljem Semič v smeri proti Stranski vasi in vasi Črešnjevec (ob glavni cesti Semič – Gradac – Metlika), predstavlja del obširnega, rahlo valovitega in kraškega belokranjskega ravnika. Tukaj prevladujejo predvsem zakraseli kredni apnenci, površje pa je kamnito z veliko gostoto vrtač (ponekod ta gostota znaša tudi nad 100 vrtač/km2). Neenakomerna debelina prsti in kamnitost vplivata na to, da so obdelovalne površine omejene na manj zakrasele površine in na dno vrtač (delane vrtače). Naravne razmere omejujejo razvoj kmetijstva, saj povečini ne dopuščajo intenzivnega kmetijstva in po karti kategorizacije kmetijskih zemljišč ne sodijo v višji razred. Naravno rastje predstavljajo travniki ter gozdne zaplate gradna in belega gabra, prisotni pa so tudi steljniki. V tem predelu občine se nahaja izvir edinega površinskega vodnega toka Semiča, reke Krupe (Plut, 1983). Krupa je levi pritok reke Lahinje, v katero se (po slabih treh kilometrih površinskega toka) izliva pod naseljem Gradacem. Na površje prihaja sredi severnega dela belokranjskega ravnika v obliki močnih kraških izvirov izpod 30 m visoke, značilno tektonsko prelomljene skalne stene (glej sliko 4). Izvir Krupe je po vodnatosti največji izvir v Beli krajini: njegov absolutni minimalni pretok znaša 400 l/s, povprečni minimalni pa okoli 1000 l/s. Večina ostalih belokranjskih izvirov ima pretok okoli 50 l/s, z izjemo zajetega izvira Dobličice katerega pretok znaša 150 l/s. Zaradi nizke erozijske baze je Krupa v belokranjski ravnik vrezala izrazito mestoma kanjonsko strugo. Absolutni strmec (višinska razlika med izvirom in izlivom) znaša 6 m kar je nekoč omogočalo delovanje štirih vodnih mlinov in dveh žag (Plut, 1988). Vodozbirno zaledje reke Krupe predstavlja obrobje visokih dinarskih hrbtov Kočevskega Roga, Radohe in celo Gorjancev ter plitvi kras s kraškim ravnikom in vrtačastim površjem. V zaledju je več kraških ponikalnic: Bajer v Rožnem Dolu, Rečica pri Vrčicah, Ponikve pod Mirno goro in Reka na Gorjancih. Njihove podzemeljske povezave s Krupo so bile dokazane s sledilnimi poskusi s pomočjo barvanja. Na površju pobočja Gorjancev prevladuje neenakomerno prepusten zgornje kredni fliš. V zahodnem delu zaledja si je voda utrla pot v globino ob topliškem in žužemberškem prelomu in na stiku triasnega dolomita z bolj zakraselim apnencem kredne starosti (Občina Semič, citirano 06.12.2007).

5

Slika 3: Izvir Krupe

Vir: Občina Semič

- Tenka plast prepereline in pretrtost kamninske podlage povzročata povečano ekološko občutljivost oz. večjo dovzetnost za onesnaževanje. Krupa se je s tem problemom soočila in soočala v obdobju med leti 1963 in 1983, ko je divje odlagališče semiške tovarne Iskra (v zaledju Krupe) povzročilo izjemno onesnaženost, ki je bila že na robu tega, da prerase v ekološko katastrofo. Iskra je pri proizvodnji svojih izdelkov (kondenzatorjev) od leta 1962 začela kot impregnantsko sredstvo uporabljati poliklorirani bifenil (PCB), ki so po definiciji svetovne zdravstvene organizacije (WHO) in ameriške organizacije za varstvo okolja (EPA) ekstremno nevarni, toksični, rakotvorni in izjemno trajni organski kemični odpadki. Analiza vode, ki jo je 20.10.1983 na Krupi opravil Zavod za zdravstveno varstvo Maribor je pokazala na kar 400-kratno prekoračitev mejne vrednosti po ameriških normah. Zavod je takrat podal mnenje, da naj bi bil izvir Krupe med s PCB najbolj onesnaženimi izviri na svetu in edini vodni vir v Evropi s tako visoko koncentracijo. Največja onesnaženost je bila ugotovljena prav pri samem izviru in je s tokom reke upadala (Plut, 1988). "Najnovejše raziskave in meritve onesnaženosti kažejo na to, da se je ekološka obremenitev okolja s PCB zelo zmanjšala, saj Krupa izplavlja iz podzemlja vedno manj onesnaženega sedimenta. Zadnje raziskave zraka nad gladino reke Krupe prav tako kažejo, da je ta zaradi izhlapevanja tudi 5 do 10-krat manj obremenjena, kot je bila pred desetimi leti, kar je celo 100-krat manj, kot je bilo onesnaženje zraka v občini pred izvedenimi sanacijskimi ukrepi" (Občina Semič). Namreč, Bela krajina predstavlja kotlino s pogostim zimskim temperaturnim obratom kar je skupaj s povečano rabo trdih goriv (premog iz rudnika Kanižarica) in drugih vzrokov vplivalo

6

na povečevanje onesnaženosti zraka. Zaradi vsega tega, se je konec osemdesetih let prejšnjega stoletja, Črnomelj uvrščal v II. kategorijo onesnaženosti (Plut, 1988).

- Prisojna pobočja severnega obrobja belokranjskega kraškega ravnika predstavljajo drugo pokrajinsko enoto. Gre za toplotni pas nad dnom Belokranjske kotline do nadmorske višine 450 m za katerega so značilne visoke temperature (vsota aktivnih temperatur nad 10°C znaša okoli 3500°C), ugodna strmina (med 10 in 25%) in (južna do jugovzhodna) ekspozicija kar uvršča vinogradniške lege v prvi kvalitetni razred. Slednje potrjujejo številna visoka priznanja na razstavah belokranjskih vin vinogradnikov semiškega vinorodnega rajona. Med naravnimi pogoji, ki nekoliko krnijo idealne vinogradniške pogoje pa je potrebno omeniti spomladansko pozebo, točo in tudi pogosto deževje ob pričetku trgatve (Plut, 1983). Prav na slednjem pa se najbolje vidi preplet vplivov subpanonskega in submediteranskega podnebnega podtipa.

Slika 4: Naselje Semič in vinorodna Semiška gora (toplotni pas nad dnom semiškega dela Belokranjske kotline)

Vir: Občina Semič

- Poseben pokrajinski tip v občini so tudi podolja in doline manjših vodotokov Črmošnjiške doline in okolice Rožnega dola (zahodno in severozahodno od vinorodnega pasu). Tukaj je površje zaradi prevlade dolomita manj zakraselo, strmina pobočij je manjša, prevladujejo pa bolj zaobljena, položnejša pobočja in ozka, a ravna dolinska dna. Podnebni pogoji so zaradi nadmorskih višin izven toplotnega pasu (nad 450 m) ostrejši in omejujejo možnost za intenzivno poljedelstvo. Ugodna razporeditev in količina padavin pa skupaj z reliefnimi prednostmi nudi premalo izkoriščene možnosti za razvoj živinoreje (tudi ovčereje). Med naravnimi viri v tem

7

območju je potrebno omeniti vodne vire, med katerimi je najpomembnejši izvir Guče pri Srednji vasi. Izvir ima pretok 16 l/s in je zajet za potrebe semiškega vodovoda. Iniciativa in iznajdljivost prebivalcev Rožnega dola, ki so zgradili krajevni vodovod pa kaže na to, da je za vodno oskrbo mogoče izkoristiti tudi manjše vire (Plut, 1983).

- Najvišje dele ozemlja občine predstavljajo obronki Kočevskega Roga (Mirna Gora – 1048 m) in Gorjancev. Gre za nadmorske višine nad dnom Črmošnjiške doline kjer nižinski gozd hrasta gradna in belega gabra postopno prehaja v kvalitetne bukove gozdove. Tem se v višjih nadmorskih višinah pridruži še smreka in jelka, kar nudi izjemne pogoje za ukvarjanje z gozdarstvom. Prav les je pa osnovno bogastvo omenjenega pokrajinskega pasu. Relativno visoke nadmorske višine vplivajo na večje količine snežnih padavin in na njihovo daljšo retinenco, kar so v občini izkoristili in v Gačah nad Črmošnjicami odprli sezonsko smučišče. Smučišče se nahaja na n.v. 1064 m, lastnik smučišča pa je podjetje Iskra Semič d.o.o.. Opremljeno je s sodobno infrastrukturo in tudi snežnimi topovi, saj za to območje v povprečju velja nestalnost snežnih padavin in pa njihova majhna debelina. Tako je v povprečju na leto smučanje možno le 40 – 70 dni, v posameznih letih pa je to obdobje še občutno krajše (Plut, 1983).

Slika 5: Smučišče v Gačah pri Črmošnjicah (Smučišče Bela)

Vir: Občina Semič

8

Slika 6: Zbiralnik vode za zasneževanje

Vir: Občina Semič

9

4. Zaključek

Zaradi svoje obrobne lege na Belokranjskem kraškem ravniku, je teritorij občine Semič pokrajinsko izjemno razgiban oz. pester. Specifični splet fizičnogeografskih elementov v posameznih obravnavanih pokrajinskih tipih občine omogoča, da njeno ozemlje preučujemo po geografsko zaokroženih celotah njena pokrajinsko robna lega pa lepo prikazuje kako se s prehajanjem proti severu in severozahodu spreminja odnos med posamičnimi fizičnogeografskimi elementi. Uravnan in kraški južni del občine zaznamuje njegova kraškost in zanj so značilni podobni problemi kot veljajo za kraško površje nasploh. Kraškost vpliva na to, da je med naravnimi viri v tem predelu najbolj smotrn vir prav površje. Kraško površje s svojimi slikovitimi površinskimi in podzemnimi kraškimi oblikami fascinira in privablja številne turiste, kar so ugotovili tudi v občini in v skladu s tem uredili t.i. Kraško učno pot – od Lebice do Krupe. Prav Krupa je kot največji in edini površinski vodni vir na semiškem delu ravnika že od nekdaj izjemnega regionalnega pomena, česar so se nekateri pred tremi desetletji na žalost premalo zavedali. Izjemna vodnatost izvira je nekoč omogočala delovanje mlinov in žag med katerimi ena manjša še danes izkorišča njegov vodni potencial. Osrednji naravni vir Semiške gore oz. toplotnega pasu nad dnom ravnika so ugodni klimatski dejavniki, ki omogočajo razcvet vinogradništva in tudi pozidavo gore s sekundarnimi bivališči (zidanice, vikendi).V zadnjem desetletju je prihajalo (in še prihaja) do divje in precej nesklenjene pozidave Semiške gore, slednje pa bi v prihodnosti utegnilo predstavljat velik problem. Prav iz tega razloga so na občini že sprejeli sklep o načrtovanju nadaljnje povezave tega predela. V zadnjih dveh omenjenih pokrajinskih tipih sta kot naravna vira v ospredju voda in gozd, ki sta že od nekdaj vitalnega pomena za lokalno prebivalstvo. V sodobnem času razcveta turizma pa tudi ti, nekoč manj dostopni in manj privlačni predeli občine, ponujajo možnosti rekreacije (smučišče Bela) in uživanja v neokrnjeni naravi (Gozdna učna pot Planina – Mirna gora).

10

5. Viri in literatura

Dolenjska in Bela krajina – Prispevki za 13. zborovanje slovenskih geografov v Dolenjskih Toplicah od 12. – 14. oktobra. Uredila, Plut, D., Ravbar, M., 1984. Ljubljana, Geografsko društvo Slovenije, 418 str.

Gams, I., 1961. H geomorfologiji Bele krajine. Geografski zbornik, izd. 4, št. 1, str. 191 – 240.

Gams, I., 2003. Kras v Sloveniji – v prostoru in času. Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU, Ljubljana, Založba ZRC, ZRC SAZU, 516 str.

Jelenčič, N., 2006. Slovenija III – Ekskurzije Ljubljanskega geografskega društva. Ljubljansko geografsko društvo, Ljubljana, Založba ZRC, str. 19 -38.

Občina Semič.URL: http://www.semic.si/ (citirano 06.12.2007)

Plut, D., 1988. Belokranjske vode. Dolenjski muzej Novo mesto, Novo mesto, str. 199.

Plut, D., 1983. Mladinski raziskovalni tabori:Bela krajina – Semič. Zveza organizacij za tehnično kulturo Slovenije, Gibanje "Znanost mladini", Ljubljana, Filozofska fakulteta – Oddelek za geografijo Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani, str.125.

11