slovenija izpod neba

Danes je človek bolj kot kadarkoli prej ujetnik objektivne realnosti sveta. Trdo na zemlji, v pro-storu petih čutil. Manjšina prebivalstva plava v vesolju veselja, velika večina v vesolju trpljenja. Zgradili smo si meje, ki nas varujejo pred pogledom prek njih.

Slovenija je čudovita dežela, ujeta pod vzhodni obok verige Alp, skrita v nedrjih apneniških Julijcev, Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp, kjer se južni obronki spuščajo v Jadransko morje in sonce vzhaja iznad panonskih ravnic. Slovenija je majhna, prostora je le nekaj tisoč kvadratnih kilometrov. Njene meje skoraj dosežemo, čutimo jih, živimo z njimi, radi jih imamo in bojimo se zanje.

Ujetniki smo strmih, včasih tudi prepadnih sten, ozkih in temačnih dolin, kamor sonce sramež-ljivo pošilja ozke pramene svetlobe. Meje naše narodne zavednosti so le streljaj daleč. Počutimo se tako velike, a vendar tako krhke in ranljive. Potrebujemo sonce, potrebujemo zrak, neskončen prostor, ki nas navdaja z majhnostjo, zaupanjem, vedrino in razumevanjem. Zato tečemo, pleza-mo, potujemo, iščemo stik s skrajnostjo, ki nas vedno znova postavi v realni okvir življenja. Pogled z vrha nas krepi, soodvisnost bivanja v dolini postaja planetarna, postajamo občutljivi tudi za lju-di na drugem koncu zemlje, čeprav jih nismo nikoli videli, čutili ali razumeli. Prebivalci Sahela, ti-betanskih visokih planot, brazilskih tropskih gozdov ali skrajnega severa postajajo del nas. Iluzijo moči zaradi materialnih dobrin zamenja veselje nad čutenjem preostalega sveta, veselje nad mod-rostjo, ki se je prikradla v nas.

Uvod

1 SLOVENIJA izpod neba uvod.indd 4 2/10/10 7:42 AM

V zrak moramo, da pogledamo na svojo usodo izpod neba, da dokažemo, da današnja realnost ni absolutna, da svet ni le tisto, kar vidimo, temveč predvsem tisto, česar ne vidimo. Tak pogled na Slovenijo je veličasten. Spodaj so čudovite gore, smaragdne reke, modrooka jezerca, neskončna zelena preproga skrivnostnih gozdov, vmes pa škatlice, domovanja prebivalcev, ki jih povezujejo vidne in nevidne črte, valovanja in sevanja. Vso to lepoto objamemo z enim pogledom. Nikjer ni opaziti meja. Védenje se staplja z verjetjem, razum z občutkom. Polje nevidnega in neskončnega nas pomanjša, postanemo še bolj nepomembni, zgolj izgubljeni delci celote. Razumevanje, kako pomemben je sleherni delec, osmišlja tudi naš obstoj.

Iz takšne perspektive Slovenija ni več edini biser narave, središče sveta, presežnik presežnikov, temveč nezamenljiv delček čudovite celote neznanega izvora in namena. Meje se raztopijo v mi-slih in okrog nas. Posameznik postane zgolj iluzija kolektivnih odnosov.

Slovenci nismo več majhen narod, ki se skozi celotno zgodovino bori za svoj obstoj med strahom pred asimilacijo in željo postati velik ali vsaj sogovornik velikih. Smo le nezamenljiva skupina lju-di v nenehnem iskanju odgovorov na vprašanja, ki smo si jih sami zastavili.

Pogled z neba nam pomaga na dolgi poti do pravih vprašanj.


6

Ob smaragdni reki 10

Julijci 10Trenta 10Med Bovcem in Tolminom 12Idrijsko-Trnovska planota 13Od Vipavske doline do morja 14

S Krasa na morje 54

Ljubljanica 54Kras 55Obala 56

Zgodba najdaljše slovenske reke 90

Zgornjesavska dolina 90Bohinjski kot in blejsko vodno oko 91Med Kranjem in Ljubljano 92Zasavje 93Posavje 95

Prek tolmunov in brezovih gajev 144

Kocevsko–goteniška pokrajina 144Bela krajina 145Belokranjske reke 146

Uvod 4


7

Po dolini gradov 174

Na obrobju Suhe krajine 174Dolenjska 175Svet pod Gorjanci 175

Med Savinjo in Sotlo 210

Zgornja Savinjska dolina 210Severni obronki Savinjske doline 211Kozjansko 212Spodnja Savinjska dolina 213

Po poti pohorskih voda 260

Gorska reka Drava 260Po Koroški 260Med Mariborom in Ptujem 261Dravinja 263

Pomursko gričevje in ravnice 294

Ob mejni reki Muri 294Pogled na sever 295Pogled na jug 297

Kazalo slik 318


2 SLOVENIJA izpod neba SOCA prelom.indd 8 2/10/10 7:44 AM

Ob smaragdni

reki

Prelaz Vršic med Prisojnikom in Mojstrovko omogoca najhitrejši prehod iz Savske doline v Posocje.

Vipava

◂ ◂ ◂ ◂ ◂ Obsežna soška prodišca med Kobaridom in Tolminom

10

JulijciJulijske Alpe so le majhen delček tisočdvestokilometrske verige Alp, ki se vleče od Ligurskega zaliva vse do reke Donave pri Dunaju. Vendar imajo svoj obraz, svoje prav posebne značilnosti, ki jih ločijo od vseh drugih gorskih masivov.

Granitni, z ledom pokriti, ostri robovi Zahodnih Alp spominjajo na trdo, materialno plat življenja gorjancev, naši Julijci pa vzbudijo v človeku mehkobo in skrivna čust va. Beli, apnenčasti vrhovi navdihujejo in spreminjajo obiskovalce v svoje vernike. Še posebej prijazni so z juga, kjer po dolini Soče že zgodaj spomladi v mrzlo gorsko zimo vdre topel pomladni veter Sredozemlja z vsemi bogatimi vonjavami. Življenje se prebudi tudi v zatrepu Zadnje Trente, v masivu Travnika in Mojstrovke, kjer pod debelimi plazinami snega oživi kristalno čista voda, ki se kmalu spremeni v smaragdno reko Sočo.

Od zgoraj je svet drugačen, drugačni so tudi Julijci. Nobene gneče na cestah, nobenih serpentin, hupanja, nevarnega prehitevanja, ničesar ni, kar bi zmotilo doživljanje gora v njihovi celoti.

Motor letala enakomerno brni, krepi zaupanje in zato ne moti. Levo krilo se skoraj dotika Široke peči, vrstijo se pogledi na znane in neznane plezalne smeri v Špiku in Frdamanih policah.

TrentaNa Vršiču je gneča, oklepa ga parkirana in počasi premikajoča se pločevina.

Senca letala neopazno zdrsne na primorsko stran, kjer se naenkrat odpre trentarska globel. Dih za trenutek zastane, rahel stisk v želodcu sporoča, da je pod krili kilometer več zraka. Prisojnik pokaže svojo prijaznejšo, s soncem obsijano stran,

S o č a

Idrij

ca


Zapoden je ravnica med Zapotoškimi slapovi in izvirom Soce, pod mrkimi ostenji Pelcev in Srebrnjaka.

Nad Lepim Špicjem se odpre pogled v dolino Triglavskih jezer, Zelnarico in oddaljene Kamniške Alpe.

Vipava

11

Razor izgubi ostrino, značilne bele plošče Planje pa se izgubljajo v množici okoliških vrhov. Na desni se Mala Mojstrovka stap lja v Veliki, ki neopazno prehaja v greben Travnika in Šit, za katerim stoji značilna piramida Jalovca.

Ugasnem motor, izklopim porabnike elektrike, zaradi zmanjšanega upora postavim propeler na ‚nož‘. V blagem desnem nagibu se v tišini spuščam v Zapoden, kjer se lesketajo tolmuni pod Zapotoškimi slapovi. Bavški Grintavec postaja mogočna gora. Nad planino obrnem proti Srebrnjaku in Trentskemu Pelcu.

Oko se spusti v dolino Zadnje Trente. Idilične domačije in stare planšarije so pravljične podobe preteklosti. Pogled iz zraka ne zazna turističnih sprememb 21. stoletja.

Zemeljski del vodnega kroga Soče ostaja takšen, kot je bil nekoč. Bistro vodovje preskakuje balvane v strugi in išče najlažjo pot v dolino, prav tako kot pred tisoč leti, ko so okoliška pobočja poraščali avtohtoni bukovi gozdovi, ki so jih pozneje neusmiljeno izsekavali za nenasitne talilnice železove rude v bližini današnjega zaselka Na Logu. Ruda k sreči ni bila kakovostna, zato so delavci kmalu zamenjali poklic železarja za naravi prijaznejši kmetski način življenja.

Med sotesko Mlinarice in zaselkom Pri Cerkvi, kjer se strmi grebeni Trentskega Pelca skoraj stikajo z grebenskimi stražarji Razorja, je botanik Albert Bois de Chesne že leta 1925 ustanovil botanični park Julijana, ki v pomladanskih mesecih še vedno bohotno razkazuje cvetove domačih in ‚naseljenih‘ cvetlic.

V teh temačnih soteskah je prostora za letalo zelo malo, zato za nekaj trenutkov pozorno spremljam oddaljenost krila od skalnih čeri in osamljenih dreves.

Idrij

ca


Pod Svinjakom, na vzhodnem robu Bovške kotline, se združita Soca in Koritnica.

Mogocna trdnjava Kluže je bila že v 17. stoletju postavljena na desni rob globokih korit Koritnice ob vhodu v dolino Bavšice.

12

Vipava

S o č a

Idrij

ca

V sotočju Soče in Krajcarice, ki priteče iz doline Zadnjice pod Pihavcem in Kanjavcem, se dolina razširi. Na rečni terasi leži vas Na Logu z informacijskim središčem Triglav skega narodnega parka.

Termična jugovzhodna pobočja pomagajo letalu nazaj na višino 2000 metrov. Masiv Velikega Špičja, mogočno zahodno ostenje, se počasi staplja z Dolino triglavskih jezer. Tudi Triglav za hrbtom postaja vse nižji. Spredaj se že odpira pogled v široko Bovško kotlino.

Med Bovcem in TolminomVzgorniki tudi ob Svinjaku držijo, zato lahko brez ropota motorja skočim še v Bavšico, ledeniško dolino med Loško steno in Bavškim Grintavcem, ter Log pod Mangartom, nad katerim še vedno preti nezaceljena rana zemeljskega plazu, ki je pred leti skoraj odplaknil idilično vasico.

V Bovcu bi lahko pristal, vendar je tu zgoraj danes prijetno, vetra skoraj ni, le divja pomladna termika moti mirno letenje. Nizko preletim stezo in Bovec, kjer se poletna turistična sezona šele začenja.

Zaradi taljenja snega so vode visoke in primerne za spuste v kajakih in raftih. Tudi slap Boka je vodnat. V takšni podobi je s svojimi 106 metri višine in 18 metri širine najmogočnejši slap v Sloveniji.

Dolina je tukaj zelo ozka; šele pri Žagi, kjer se združi s sotesko Učje, se razširi.

Z levim krilom ob Polovniku, prepredenim z italijanskimi mulatjerami iz 1. svetovne vojne, zopet


slovenija izpod neba

Documents