SKRBNO UPRAVLJANJE

NARAVNEGA KAPITALA IN EKOSISTEMSKIH STORITEV

VODI DO VEČJE OKOLJSKE UČINKOVITOSTI

mag. Nataša Kovač, natasa.kovac@gov.si, Agencija RS za okolje dr. Irena Rejec Brancelj, irena.rejec-brancelj@gov.si, Ministrstvo za kmetijstvo in okolje

POVZETEK

Kot posledica recesije se tudi javni sektor spopada z velikimi finančnimi težavami, ki se odražajo tudi v procesu odločanja. Pod vprašaj se postavlja njegova učinkovitost in doseganje vidnih rezultatov, ki bodo v korist vseh davkoplačevalcev. Vprašanje, kakšna je najboljša organizacija in velikost državnega aparata, da bi bil ta kolikor je le mogoče učinkovit, prilagodljiv ter odziven do povpraševanja, postaja vse bolj aktualno. Prispevek se osredotoča na pomen spremljanja in merjenja okoljske učinkovitosti. Izpostavlja vidik skrbnega upravljanja naravnega kapitala in ekosistemskih storitev. V zvezi s tem podaja metodološki okvir ter orodja za spremljanje. V ospredje postavlja pomen uporabe analitskega pristopa pri obravnavanju strokovnih podatkov, sporočil in znanja o okolju za potrebe boljšega odločanja. To naj bi bilo zasnovano na komuniciranju z javnostmi ter doseženem javnem soglasju. Večja učinkovitost predstavlja na področju upravljanja okolja nove izzive, s katerimi se srečujejo številne evropske vlade. Dejstvo namreč je, da skrbno upravljanje povečuje družbeno in gospodarsko blaginjo, saj narekuje nove smernice in potrebe z vidika globalnega, regionalnega in nacionalnega upravljanja okolja. Finančno uravnotežene in gospodarsko zanimive zato postajajo države, ki imajo veliko naravnega kapitala, s katerim dobro upravljajo. Če si države postavijo kot strateško prednost skrbno upravljanje z naravnimi viri in se ob tem zavzemajo za celovito vključevanje okoljskih zahtv v sektorske politike, si s tem odpirajo prosto pot v zeleno gospodarstvo. Tudi zato Evropska Skupnost namenja približno 41% vsega evropskega proračuna ravno upravljanju in ohranjanju naravnega kapitala. Prispevek skozi vidik uporabe visoko agregiranih kazalcev učinkovite rabe naravnih virov ter odpornosti ekosistemov na primeru Slovenije in evropskih držav prikazuje logične povezave in prepletenost sektorskih politik ter kaže na to, da je racionalizacija državnega aparata možna in izvedljiva ob skrbnem načrtovanju in določanju strateških prednosti, ki se bodo obrestovale na dolgi rok. Ključne besede: Slovenija, trajnostni razvoj, naravni kapital, ekosistemske storitve,

okoljski odtis, raba naravnih virov, odpornost ekosistemov, ozaveščanje javnosti

2

IMPROVED MANAGEMENT

OF NATURAL CAPITAL AND ECOSYSTEM SERVICES

DRIVES TO BETTER ENVIRONMENTAL PERFORMANCE

ABSTRACT Nowadays, the public sector is facing major financial problems as a result of recent recession. Therefore, its effectiveness in terms of efficient production with tangible results seems to be the biggest open question beside dilemma what optimal reorganization should look like. It is obvious that state apparatus needs to be more flexible and responsive in relation to market demands. The article focuses on the importance of environmental performance and its relationship to dedicated management of natural capital and ecosystem services. The importance of using scientific data and analysis, information and knowledge about the environment is stressed as essential in terms of improving the decision-making process and achieving consensus of public opinion by raising public awareness on environmental issues. Thus, environmental performance presents a completely new challenge in the field of environmental management faced by many European governments. In fact, dedicated management of natural capital and ecosystem services increases social and economic resilience. It calls for new guidelines and requirements in global, regional and national environmental governance. Professional, independent, and easily understandable information about the environment can help to better implementation and further strengthening of current environmental priorities, to dedicated management of natural capital and ecosystem services, to coherent integration of environmental considerations across sectoral policy domains and to transformation to a green economy. Therefore, financially stable and economically viable become countries with well-managed natural capital. This is why European Union allocates approximately 41% of the total EU budget just managing and protecting the natural capital. Article, by taking into account aspects of highly aggregated indicators of resource efficiency and ecosystem resilience, shows logical connections between sectoral policies in Slovenia and EU-27 and illustrates that rationalization of the state apparatus is possible and feasible when strategic priorities are carefully planned and set up. Key words: Slovenia, sustainable development, natural capital, ecosystem services,

environmental footprint, resource efficiency, ecosystem resilience, public awareness

3

Človek je v veliki meri odvisen od naravnih virov in ekosistemskih storitev, saj so te predpogoj za njegovo zdravje in kakovostno življenje. Zagotavljajo tudi ustrezen gospodarski razvoj. Zato je zelo pomembno, da pri njihovi rabi ravnamo trajnostno, jih rabimo učinkovito in sicer tako, da zagotavljamo ravnovesje med obstoječimi in porabljenimi naravnimi viri. Z namenom, da preverimo in zagotavljamo čim bolj uravnovešeno stanje, potrebujemo zanesljive informacije. Razvoj omenjenih procesov je potrebno spremljati, na podlagi podatkov pa pripraviti sporočila za nadaljnje ukrepanje. 1. Kaj sta naravni kapital in ekosistemske storitve?

Naravni kapital je skladišče naravnih virov, iz katerih črpamo dobrine in iz katerih se napajajo ekosistemske storitve. Poznamo tri vrste naravnega kapitala, ki za upravljanje zahtevajo uporabo različnih pristopov: - neobnovljivi naravni viri, ki jih je mogoče izčrpati (fosilna goriva, kovine), - obnovljivi naravni viri, ki jih je mogoče izčrpati (voda, zrak), - obnovljivi naravni viri, ki jih ni mogoče izčrpati (veter, valovi, sonce) (SOER, 2010). Družba izkorišča številne vire in storitve, ki jih dajejo naravni ekosistemi. Te storitve so poznane kot ekosistemske, med njimi na primer pitna voda, oprašene naravne in kulturne rastline, razgradnja odpadkov in drugo. Njihovo uradno opredelitev so podali Združeni narodi leta 2005 v Oceni ekosistemov novega tisočletja (MEA, 2005). Opredelitev je rezultat štiriletne študije v kateri je sodelovalo več kot 1300 znanstvenikov z vsega sveta. Med ekosistemske storitve, ki so ključnega pomena za trajnostno rabo naravnih virov, uvršča tudi Evropska agencija za okolje naslednje skupine storitev (SOER, 2010): - oskrbovalne – vezane na vire, ki jih neposredno izkoriščamo za pridobivanje hrane, vlaken, vode, surovin in zdravilnih snovi, - podporne – vezane na procese, ki posredno omogočajo izkoriščanje naravnih virov, kot so na primer primarna proizvodnja ali opraševanje, - urejane – naravni mehanizmi, ki skrbijo za uravnavanje podnebja, kroženje vode in hranil, preprečevanje poplav in podobno in - kulturne – koristi, ki jih imamo ljudje od naravnega okolja in sicer za rekreacijske, kulturne in duhovne potrebe. Vplivi človekovih dejavnosti na naravne vire in ekosistemske storitve so vse bolj očitni, vse bolj je jasno, da gre za zapletene procese s katerimi je potrebno upravljati na celosten način. . Ogrožena je kakovost zraka in vode, prekomerno so izkoriščani oceani, škodljivci in bolezni se širijo preko doslej poznanih zgodovinskih in geografskih meja in krčenje gozdov povečuje poplave na nekaterih območjih. Ugotovljeno je bilo, da se je močno spremenila skoraj polovica kopnega sveta, dve tretjini območij morskega ribištva je prelovljenih, atmosferski CO2 se je povečal za več kot tretjino in v zadnjih 2000 letih je izumrla četrtina ptičjih vrst na Zemlji (MEA, 2005). Družba se vedno bolj zaveda, da so ekosistemske storitve zaradi človekovih dejavnosti omejene in ogrožene. Zato poskuša osveščati javnost in odločevalce z dodelitvijo ekonomske vrednosti tem storitvam. S prepoznavanjem in upravljanjem teh storitev se krepi družbena odgovornost in odpirajo nove poslovne priložnosti. Upoštevajoč vse našteto so ekosistemske storitve ključna okoljska dobrina, zagotavljanje njihove odpornosti, prožnosti ali ravnovesja pa pomemben cilj trajnostnega razvoja in zelenega gospodarstva.

4

Slovensko obalno območje ima možnosti, da se s svojim razmeroma dobro ohranjenim in biološko izjemno raznolikim ekosistemom vključi v razvojno načrtovanje. Ekosistemski pristop omogoča uporabo vzročno posledičnih povezav med procesi celovitega upravljanja obalnega pasu. Njegovo izhodišče je v načelu, da nosilci prostorskega urejanja upoštevajo, kako negativno lahko njihovi načrtovani projekti vplivajo na življenje na tem območju in na morski ekosistem, ter da predlagajo takšne razvojne rešitve, ki v največji meri zagotavljajo ohranjanje obstoječih dobrih razmer. Ukrepi, ki bodo zmanjšali obremenitve s kopnega in iz različnih morskih dejavnosti na morski ekosistem, bodo omogočili trajnostno gospodarjenje na tem območju, kjer izrazito prevladujeta morski promet in turizem (Bricelj, Brancelj, 2009).

2. Povezave med obremenitvami kažejo na sistemska tveganja za okolje

Analize kažejo, da se današnje razumevanje in dojemanje okoljskih izzivov spreminja, saj nanje ni mogoče gledati neodvisno in preprosto. Izzivi postajajo vse obsežnejši, zapleteni in soodvisni od različnih naravnih in družbenih sistemov. Ocene štirih prednostnih področij na področju varstva okolja, kot jih izpostavljata 6. Okoljski akcijski program in Strategija EVROPSKA SKUPNOST za trajnostni razvoj: podnebne spremembe, narava in biotska raznovrstnost, raba naravnih virov in odpadki ter okolje in zdravje – kažejo na številne medsebojne povezave med okoljskimi problemi (glej sliko 1). Te povezave med okoljskimi vprašanji so neposredne, kar pomeni, da lahko spremembe povezane z enim okoljskim vprašanjem, neposredno občutimo kot okoljske obremenitve na drugem področju. Poleg neposrednih povezav se pojavljajo tudi posredne. Pri teh spremembe, povezane z določeno okoljsko problematiko, povratno učinkujejo na drugo. Med takšne posredne povezave sodijo spremembe rabe in pokrovnosti zemljišč. Slika 1: Medsebojna povezanost okoljskih izzivov

5

Vir: SOER, 2010 Način rabe zemljišč je ena osnovnih dejavnosti sprememb v okolju, saj je pomemben dejavnik razporeditve in delovanja ekosistemov, posledično pa tudi opravljanja ekosistemskih storitev. Slabšanje kakovosti prsti postaja okoljski problem z mnogimi razsežnostmi, povezanimi z erozijo, pozidavo, zasoljevanjem, dezertifikacijo in onesnaženostjo prsti. Do slabšanja kakovosti prsti, ki so pomemben naravni vir, prihaja zaradi številnih obremenitev, ki jih povzročajo različne gospodarske dejavnosti. Prsti so izredno pomemben ponor ogljika in lahko prispevajo k blaženju in prilagajanju podnebnim spremembam. Toda problem je, da se v Evropi količina organske snovi v prsti zmanjšuje, k čemur prispeva predvsem človek s svojimi dejavnostmi. Mednje na primer sodijo spreminjanje travišč, gozdov in naravne vegetacije v obdelovalne površine, izsuševanje, uporaba dušikovih gnojil, kolobarjenje in drugo. Med pomembne naravne in ekonomske vire sodi tudi voda. Gre za naravni vir, ki ga je mogoče izčrpati. Okoljske obremenitve evropskih vodnih sistemov so tesno povezane z rabo zemljišč in človekovimi dejavnostmi v porečjih, kot so kmetijstvo, proizvodnja energije ali uporaba vode za plovbo. Na razpoložljivost energije in vode vpliva podnebje, saj v veliki meri narekuje njuno rabo. Na ravni Evropske Skupnosti se izvajajo različne sektorske in okoljske politike ter ukrepi, ki so v nasprotju z dobro prakso upravljanja voda in ciljem doseganja dobrega ekološkega stanja voda in vodnih teles, ki so pomembni in razpoznavni deli površinskih in podzemnih voda, pomembni za upravljanje. Okvirna vodna direktiva spodbuja celovito upravljanje naravnih virov na ravni porečij. Tako pomaga pri uresničevanju širših političnih ciljev, kot je na primer proizvodnja energije, hrane in zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov, na regionalni ravni. Prispeva pa tudi k doseganju ravnovesja med pozitivnimi in negativnimi vplivi na ekološko stanje voda, obvodnih ekosistemov in mokrišč. To so vprašanja, ki so sicer med seboj povezana, a hkrati tudi v praksi marsikdaj izključujoča. Prav zahteva po celovitosti upravljanja po porečjih, pa naj bi spodbudila več pogovorov med dejavnostmi in usklajevanje ter skupno načrtovanje rabe voda v povodjih in porečjih. Izkušnje v zvezi s tem imamo tudi v Sloveniji, kjer je prišlo do usklajevanja dejavnosti in ukrepov v okviru priprave Načrta upravljanja voda 2009 do 2015 (Rejec Brancelj, et all, 2011). Dejstvo je, da se potrebe po naravnih virih v svetovnem merilu povečujejo. Zato je ključno vprašanje, koliko se bo Evropa sploh lahko zanašala na vire zunaj svojih meja. Poraba naravnih virov v splošnem za dvakrat presega sposobnost njihovega obnavljanja. Nedvomno je, da bo rast prebivalstva povečala povpraševanje po hrani, kar pomeni širjenje kmetijskih in zazidalnih površin ter zahteve za vse večjo učinkovitost pri proizvodnji hrane. Evropa je uvoznica in izvoznica kmetijskih pridelkov. Skupni obseg in intenzivnost kmetijske pridelave sta zato zelo pomembna za ohranjanje naravnih virov in ekosistemov. Intenzifikacija kmetijske dejavnosti pomeni večje obremenitve voda in prsti, zlasti z dušikom, ter s tem upadanje biotske raznovrstnosti. Ena od pomembnih virov intenzifikacije in specializacije je bila skupna kmetijska politika Evropske skupnosti, ki pa je v veliki meri povzročila tudi velike obremenitve naravnih virov (EEA, 2005). Posledice se kažejo na izginjanju vodnih in naravnih ekosistemov ter povečevanju izpustov toplogrednih plinov iz kmetijske pridelave. Če bomo želeli ohraniti naravni kapital in hkrati zagotoviti trajnostni tok ekosistemskih storitev, bomo morali izboljšati učinkovitost rabe naravnih virov in spremeniti vzorce potrošnje in proizvodnje. V celostnem upravljanju naravnega kapitala pa bomo morali upoštevati prostorske sestavine, saj lahko le te bistveno prispevajo k uravnoteženju vpliva

6

gospodarskih dejavnikov na okolje, zlasti v primeru prometa, energetike, kmetijstva in druge proizvodnje.

3. Trajnostno upravljanje naravnih virov in zeleno gospodarstvo sta soodvisna

Evropska opredelitev pojma »zeleno gospodarstvo« se nanaša na hkratno zagotavljanje odpornosti ekosistemov in izboljšanje učinkovitosti rabe virov. Takšno zeleno gospodarstvo pripomore k povečanju socialne enakosti in pomaga k enakomernejši porazdelitvi bremen, tako znotraj meja Evrope, kot med generacijami (SOER, 2010). Dosedanji gospodarski modeli so temeljili na fosilnih gorivih, in v večji meri niso obravnavali izčrpavanja naravnih virov, okoljske degradacije in družbene marginalizacije (UNEP, 2011). Pri doseganju trajnostnega razvoja pa ima pomembno vlogo pojem zelenega gospodarstva. Ta temelji na ekosistemski odpornosti in učinkovitosti rabe virov, ki sta vključena v preoblikovanje obstoječih gospodarskih modelov v zelene. Zeleno gospodarstvo je tisto, v katerem politike in inovacije omogočajo, da družba uporablja vire učinkovito, povečuje blaginjo človeka in ohranja naravne ekosisteme. Združeni narodi v programu za okolje opredeljujejo kot zeleno gospodarstvo tisto, ki se kaže v izboljšani blaginji ljudi in socialni pravičnosti, hkrati pa znatno zmanjša tveganja za okolje (UNEP, 2011). Evropska skupnost meni, da je zeleno gospodarstvo ustvarja rast, delovna mesta in odpravlja revščino, z vlaganjem in ohranjanjem naravnega kapitala, od katerega je odvisno dolgoročno preživetje. Izraza "zeleno gospodarstvo" in »zelena rast« sta se skovala v poznih osemdesetih letih 20. stoletja na podlagi razmisleka, da varstva okolja ni mogoče doseči, če okoljski vidik ni vključen v gospodarske in sektorske politike. Zeleno gospodarstvo pogosto razumemo kot skupek načel in dejavnosti, ki vključujejo: - enakost in pravičnost znotraj in med generacijami, - skladnost z načeli trajnostnega razvoja, - previdnostni pristop do socialnih in okoljskih vplivov, - povečanje vrednosti naravnega in socialnega kapitala, - trajnostno in učinkovito rabo virov, potrošnjo in proizvodnjo ter - potrebo po primerni usklajenosti z obstoječimi makroekonomskimi cilji (zelena delovna mesta, izkoreninjenje revščine, povečanje konkurenčnosti, razvoj v ključnih sektorjih) (EEA, 2012). Večina razlag o zelenem gospodarstvu prepoznava, da so ekosistemi, gospodarstvo in blaginja ljudi povezani (slika 2). V ospredju zelenega gospodarstva sta zlasti: - zagotavljanje odpornosti ekosistemov (omejevanje obremenitev naravnih virov, tako da se ohranja njihova zmožnost delovanja) in - izboljšanje učinkovitosti virov (zmanjševanje okoljskih vplivov človekovih dejavnosti). Prehod v zeleno gospodarstvo pa zagotavlja tudi naslednje tri razsežnosti kakovosti življenja: - socialno enakost (pravičen dostop vsem do ekosistemskih storitev in varovanje pred negativnimi vplivi na okolje), - mednarodno delitev bremen (pri skritih ekoloških stroških in trgovanju, okoljski odtis) in - medgeneracijsko delitev bremen (podnebni in okoljski primanjkljaj).

V presoji učinkovitosti okoljske politike v Sloveniji je Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj v letu 2012 izpostavila, da je okolje bogato in raznoliko, vendar

7

izpostavljeno rastočim obremnitvam. Bolj bi morali poudarjati zeleno rast, vključno z zeleno davčno reformo, boljšim vključevanjem javnega in zasebnega financiranja in bolj učinkovitimi spodbudami za ekoinovacije (OECD, 2012).

Eden od visoko agregiranih kazalcev, ki označuje dogajanja na tem področju je okoljski odtis. Podatki za Slovenijo kažejo, da okoljski odtis ne ohranjamo v okviru sprejemljivih meja, kar povzroča neravnovesje med povpraševanjem (po hrani, gorivih, lesu, vlaknih) in sposobnostjo ekosistemov za zagotavljanje ekosistemskih storitev. Slovenija z okoljskim odtisom 5,3 gha/osebo presega evropsko povprečje (4,7 gha/osebo). Povpraševanje je skoraj dvakrat večje od odpornosti ekosistemov. Največje obremenitve pri tem povzroča raba neobnovljivih virov energije (fosilna goriva), predvsem iz energetskega sektorja (KOS, 212; SE08). Slika 2: Pojem zelenega gospodarstva v trajnostnem razvoju

Vir:EEA, 2012

4. Spremljanje rabe naravnih virov in sposobnosti ekosistemov za zagotavljanje

ekosistemskih storitev Odpornost ekosistema določimo kot sposobnost, v okviru katere le ta ohranja prvotno stanje. Človekova dejavnost v veliki meri povzroča spremembe na ekosistemih. Te se v praksi izražajo kot podnebne spremembe, spreminjanje biotske raznovrstnosti in podobno. Ker lahko zaradi teh sprememb pride do zmanjšanja odpornosti ekosistemov, so vse pogostejše in obsežnejše naravne ujme. Vprašanja tveganj so zato na globalni ravni zelo v ospredju. Odpornost ekosistemov je v veliki meri povezana z obvladovanjem in prilagajanjem na te spremembe. Prilagajanje je odvisno od tega, kako dobro je družba pripravljena odgovoriti na spremembe s pomočjo učenja, tehnoloških dognanj in socialne enakosti. V povezavi z zelenim gospodarstvom zato pravimo, da je odpornost ekosistemov odvisna od stopnje, do katere lahko sistem gradi sposobnost za učenje in prilagajanje. Slednje vključuje tudi sposobnost ekosistema za samoorganizacijo pri doseganju dolgoročnih ciljev (UNESCAP, 2008). Spremljanje odpornosti ekosistemov tako predstavlja velik izziv za stroko, predvsem zaradi povezave okoljskih sestavin z socialnimi in gospodarskimi.

8

Učinkovita raba naravnih virov pomeni rabo omejenih virov na trajnosten način. Družba je v veliki meri odvisna od virov, kot so kovine, minerali, goriva, voda, les, rodovitna zemlja in čist zrak. Vsi ti viri zagotavljajo pomemben doprinos za zagon gospodarstva. Večinoma se termin učinkovite rabe naravnih virov uporablja v političnih razpravah, predvsem v povezavi z zelenim gospodarstvom. Praviloma se nanaša gospodarsko učinkovitost in tudi na doseganje ciljev. Pri tem gre za povezovanje spremenljivk o kakovosti in količini, oziroma za pojav pri katerem z manjšo rabo naravnih virov, naredimo več in pri tem povzročamo kar se da majhne vplive na okolje. Tako v pojmovanju zelenega gospodarstva ekosistemske storitve predstavljajo naravni kapital, ki se v okviru trajnostnega razvoja, postavlja ob bok finančnemu in socialnemu. Za prehod v zeleno gospodarstvo je tako nujno združevanje učinkovite rabe naravnih virov in vzpostavitve sistema upravljanja, ki bo imel v ospredju ohranjanje naravnih virov in zagotavljanje ekosistemskih storitev. S tem bo dosežen tudi želen razklop med okoljskimi obremenitvami in razvojem gospodarskih dejavnosti. Da bi takšen razklop lahko dosegli, je nujno vključevanje gospodarske in okoljske politike pri vplivu na kakovost in količino naravnega kapitala. Za uspeh pri prehodu v trajnostno in zeleno gospodarstvo bo potrebno uvesti nov sistem spremljanja stanja na tem področju, ki bo vključeval ekonomske instrumente, kot so takse, dajatve, subvencije in trgovalne sheme ter vrsto politik, ki bodo podpirale tudi ne-ekonomske instrumente, kot so prostovoljni pristopi. Nujno bo tudi zagotavljanje ustreznih podatkov in sporočil. Zakonodajni in tržni instrumenti bodo tako zagotovili boljše izvajanje in krepili okoljske politike, s poudarkom na učinkoviti rabi naravnih virov in ekosistemskih storitev, kot tudi vključevanje okoljskih zahtev v sektorske politike (SOER, 2010). Poleg tega so nujne tudi javne in zasebne investicije v inovacije, še posebej v eko-inovacije. To pa pomeni spremembe v gospodarskih dejavnostih, ki izboljšujejo tako ekonomsko kot okoljsko uspešnost celotne družbe (Huppes et al., 2008). Kazalci okolja so med najbolj kritiziranimi in hkrati najbolj uporabljanimi orodji za poročanje o okolju, kot tudi za merjenje odpornosti ekosistemov in učinkovitost rabe virov. Kazalec okolja je številčni podatek, ki kaže stanje, določeno lastnost ali razvoj kakega pojava in s tem na nekaj opozarja. Pomaga izmeriti ali določiti količino različnih in mnogovrstnih podatkov, združenih v celoto. Kazalci so pravzaprav na dogovorjeni način izbrani in predstavljeni podatki, s katerimi želimo povezati obstoječe podatke s cilji okoljske politike. Omogočajo ugotavljanje značilnosti glede na možni vpliv, spremljanje stanja, delovanje pojava, ugotavljanje posledic, spremljanje učinkovitosti ukrepov in olajšujejo primerjave med državami. Primerno izbrani kazalci, ki temeljijo na dovolj dolgi podatkovni časovni vrsti, lahko kažejo ključne trende, so v pomoč pri opisovanju vzrokov in učinkov okoljskih stanj ter sledenju in vrednotenju izvrševanja okoljskih politik. Omogočajo sintezo pogosto kompleksnih številčnih podatkov in jih pretvarjajo v informacije, ki jih lahko sporočamo končnim uporabnikom, največkrat javnosti in odločevalcem (Rejec Brancelj, Povše, 2003). Kazalci okolja lahko opišejo in razložijo odpornost ekosistemov in učinkovitost rabe virov. Evropska agencija za okolje je kot pomoč pri tem uporabila dušikov in ogljikov krog in pripadajoče kazalce. Za dušikov krog je uporabila: kritična preseganja obremenitev z dušikom, hranila v površinskih vodah, habitati in vrste pomembne za Evropsko skupnost, izpusti plinov, ki povzročajo zakisovanje in evtrofikacijo, bilanca dušika in površine pod ekološkim kmetijstvom. Za ogljikov krog pa: globalne in evropske temperature, izpusti toplogrednih plinov, energetska intenzivnost in obnovljivi viri energije (EEA, 2012). Izbrani kazalci okolja so bili uporabljeni tudi v tem članku.

9

4.1. Dušikov cikel

Onesnaževanje, zlasti izpusti dušika, je eden od petih glavnih groženj evropski biodiverziteti. Glavne obremenitve izvirajo iz prostorskega drobljenja habitatov, degradacije in uničevanja, ki je posledica rabe zemljišč. Drugi razlogi so še vnos in širjenje tujerodnih vrst, čezmerno izkoriščanje virov in intenzivno spreminjanje podnebja. Vplivi človekovih dejavnosti lahko medsebojno součinkujejo in imajo stopnjujoč učinek na biotsko raznolikost in sestavo ekosistemov ter njihovo funkcijo (EEA, 2012). Kmetijstvo, kot razpršeni vir onesnaževal, lahko vpliva na kakovost podzemnih in površinskih voda predvsem z neustreznim in/ali prekomernim gnojenjem in uporabo sredstev za varstvo rastlin. To lahko privede do onesnaženja z rastlinskimi hranili in ostanki sredstev za varstvo rastlin. Te snovi so bile v prvem načrtovalskem obdobju prepoznane kot dve od pomembnih zadev upravljanja z vodami tudi v nacionalnem Načrtu upravljanja z vodami 2009 do 2015 (Rejec Brancelj, et all., 2011). Na sliki 3 so prikazana najbolj kritična območja v evropskih državah. Slika 3: Kritična preseganja obremenitev z dušikom v evropskih državah

Vir: EEA, 2010, prevzeto po kazalcu CSI 05.

Program razvoja podeželja RS za obdobje 2007 – 2013 s svojimi ukrepi, predvsem s kmetijsko okoljskimi plačili, pomembno prispeva k varstvu okolja in narave. Kmetijsko okoljska plačila podpirajo sonaravne kmetijske prakse in prispevajo k izvajanju javnih funkcij kmetijstva, ki se nanašajo na vzdrževanje kmetijske krajine, ohranjanje biotske raznovrstnosti ter varovanje voda in tal pred potencialnim onesnaženjem kmetijskega izvora. Cilj ukrepa je vzpostaviti ravnotežje med kmetijsko pridelavo ter varovanjem okolja in narave (ibid).

10

Zato je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano predlagalo, da se pri predvidenih dopolnilnih ukrepih za zmanjšanje obremenitev iz kmetijske rabe tal upoštevajo in načrtujejo tudi in predvsem ukrepi, ki se izvajajo v okviru omenjenega programa in ki se bodo izvajali v prihodnjih programih razvoja podeželja. Kmetijsko okoljski ukrepi, ki se trenutno v Sloveniji izvajajo na več kot 40% kmetijskih zemljišč v uporabi so v večini primerov zasnovani na način, da preprečujejo ali zmanjšujejo vnos rastlinskih hranil in sredstev za varstvo rastlin v okolje. Kljub temu, da se za izvajanje kmetijsko okoljskih ukrepov kmetje odločajo prostovoljno, se takšen pristop h kmetovanju v Sloveniji uporablja množično in uspešno (ibid). Dobro kemijsko stanje je bilo v Načrtu upravljanja voda 2009 do 2015 določeno za skoraj 95 % vodnih teles površinskih voda, slabo kemijsko stanje pa za sedem vodnih teles – Sava pri Vrhovem zaradi živega srebra, Krka pri Otočcu in vodna telesa morja pa zaradi tributilkositrovih spojin. V splošnem slovenske površinske vode niso obremenjene s prednostnimi oz. prednostno nevarnimi snovmi. Dobrega ekološkega stanja oz. dobrega ekološkega potenciala ne dosega 59 (38,1 %) vodnih teles površinskih voda. Od tega sta vodni telesi Kamniška Bistrica Študa – Dol in Cerkniščica razvrščeni v zelo slabo stanje (KOS, 2012; VD12). Razmere prikazuje slika 4. Slika 4: Ocena ekološkega stanja površinskih voda

Vir: KOS, 2012, VD12

Četudi imajo vse oblike obremenjevanja ogrožujoč vpliv na biodiverzteto, lahko izpustom hranil, zlasti dušiku in fosforju, pripišemo odločujoč učinek. Dušik in fosfor izvirata v največji meri iz kmetijske dejavnosti. Glavni vir dušika sta gnojenje in izgorevanje goriv. Njun vpliv je ključen za izgubo biotske raznolikosti in neustrezno delovanje ekosistemov (EEA, 2012). Na sliki 5 je prikazano stanje ohranjenosti vrst evropskega pomena glede na različne ekosisteme. Dodajanje dušika povzroči na eni strani zmanjšanje občutljivih vrst in na drugi povečano izgubljanje njihove raznolikosti. Prednost imajo do dušika prilagodljive vrste, pred velikim številom vrst, ki dušika ne prenesejo. V sladkovodnih in obalnih ekosistemih hranila povzročijo pomanjkanje raztopljenega kisika in spremembe v populacijah vodnih

11

organizmov. Tako prihaja do cvetenja določenih vrst alg, do območij v vodnem stolpcu brez kisika in do prevlade določenih vrst rib (ibid). Slika 5: Vrste evropskega pomena po stanju ohranjenosti v kmetijskem (levo) in jezerskem oziroma

rečnem ekosistemu (desno)

Vir: EEA, 2010, prevzeto po kazalcu SEBI 05.

Izpusti plinov, ki povzročajo zakisovanje in evtrofikacijo, so se v Sloveniji, v obdobju 1990- 2010 zmanjšali za 74 %, predvsem zaradi zmanjšanja izpustov SO2. Vrednosti izpustov žveplovih oksidov, dušikovih oksidov in amoniaka so bili leta 2010 nižji od predpisanih ciljnih vrednosti, ki ne smejo biti presežene od leta 2010 dalje. Primerjava izpustov na prebivalca uvršča Slovenijo v letu 2010 na 15. mesto med državami Evropske Skupnosti, podrobneje so predstavljeni na sliki 6.. Slika 6: Izpusti plinov, ki povzročajo zakisovanje in evtrofikacijo

Vir: KOS, 2012, ZR09

12

Bilančni presežek dušika v Sloveniji, na nacionalni ravni, v obdobju 1992-2010, kaže trend zmanjševanja (slika 7). V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je v posameznih letih znašal tudi več kot 100 kg N/ha, po letu 2006 pa je manjši od 70 kg N/ha. Razlike v bilanci dušika po vodnih telesih podzemnih voda so bile v letu 2009 relativno velike. Na severovzhodnem delu Slovenije je bil bilančni presežek tudi več kot 100 kg N/ha, v osrednji Sloveniji večinoma pod 50 kg N/ha, na zahodu in na severozahodu pa je bilanca dušika komaj pozitivna, na nekaterih vodnih telesih podzemnih voda tudi negativna (KOS, 2012; KM22). Slika 7: Bilanca dušika v kmetijstvu

Vir: KOS, 2012; KM22

Odziv kmetijskih gospodarstev na kmetijsko politiko, ki podpira širjenje ekološkega kmetovanja, je iz leta v leto večji. Površine zemljišč, namenjene ekološkemu kmetovanju, so se v obdobju 1999-2010 povečale od 2.400 ha na 30.696 ha oziroma od 0,5 % na 6,4 % vseh kmetijskih zemljišč v uporabi. V strukturi kmetijskih zemljišč z ekološkim kmetovanjem še vedno močno prevladuje trajno travinje (v letu 2010 85 %), kar kaže na to, da so se za prehod v tovrstno pridelavo odločila predvsem živinorejska gospodarstva (KOS, 2012; KM08).. Slika 7: Površine zemljišč z ekološkim kmetovanjem

Vir: KOS, 2012; KM08

Formatted: Slovenian

13

4.2. Ogljikov cikel

Vse od industrijske revolucije je svetovno gospodarstvo odvisno od rabe fosilnih goriv. Posledica tega so veliki izpusti ogljika, ki spreminjajo ogljikov cikel na Zemlji. Podatki kažejo, da se je koncentracija ogljikovega dioksida v Zemljinem ozračju v zadnjih 40 letih povečala za 70% (EEA, 2012). K temu veliko prispevajo izpusti toplogrednih plinov. V letu 2010 so izpusti toplogrednih plinov v Evropski Skupnosti znašali 47 Gg ekv. CO2 (KOS, 2012; PS03), v Sloveniji 2 Gg ekv. CO2 (KOS, 2012; PS03). Projekcije za evropske države kažejo, da se bodo izpusti toplogrednih plinov v naslednjih nekaj letih še povečali in sicer na 54-60 Gg ekv. CO2 (EEA, 2012). Spremembe, ki jih opažamo in so posledica povečane vsebnosti CO2 v ozračju, so vezane na spreminjanje povprečnih temperatur, vplivajo na količino padavin, dvigovanje gladine morja ter na pojav izjemnih vremenskih dogodkov. Kot takšne imajo posreden vpliv na ekosisteme, vodne vire, proizvodnjo hrane, zdravje ljudi, poselitev ter v splošnem vplivajo na gospodarski in socialni razvoj (slika 8). Vloga ogljikovega cikla je uravnavanje absorpcije ogljika in ostalih toplogrednih plinov. S tem sta zagotovljena ustaljena temperatura in padavinski režim na Zemlji. Takšnemu podnebnemu sistemu v splošnem rečemo porazdeljen globalni okoljski vir. Dejstvo je, da so pretekli prekomerni izpusti ogljika v atmosfero zamajali stabilnost podnebnega sistema, kar se odraža v povečanem številu izjemnih vremenskih dogodkov. Večino antropogenih izpustov ogljika je možno pripisati rabi fosilnih goriv, prekomerni sečnji gozdov in spremembam v rabi zemljišč. Glavne gospodarske dejavnosti, ki prispevajo največ k skupnim izpustom toplogrednih plinov (vsak do 30%), so energetika, promet in kmetijstvo (EEA, 2012).

Slika 8: Shematski prikaz vpliva podnebnih sprememb na ekosisteme in blaginjo

Vir: EEA, 2012

14

Kljub številnim prizadevanjem se izpusti toplogrednih plinov v svetovnem merilu še vedno povečujejo. Po podatkih Evropske agencije za okolje so v evropskih državah izpusti toplogrednih plinov v letu 2008 znašali 5 Gt ekvivalenta CO2 (7 % svetovnih izpustov), kar je nedvomno veliko. Še posebej, če te izpuste primerjamo s Kitajsko (10 Gt ekvivalenta CO2 oziroma 21% svetovnih izpustov), Združenimi državami Amerike (6,6 Gt ekvivalenta CO2 oziroma 14% svetovnih izpustov) ter Rusijo in Indijo (2,5 Gt ekvivalenta CO2 oziroma 5 % svetovnih izpustov) (EEA, 2012). Povečani izpusti toplogrednih plinov vplivajo na povečano koncentracijo ogljikovega dioksida v ozračju in s tem na spremembe globalne in evropske temperature. Preko nje se namreč odraža vpliv sistema na zunanje spremembe, zato je gibanje temperature na Zemlji spremenljivka, preko katere spremljamo odpornost podnebnega sistema. Mednarodna skupnost se je sporazumela, da zvišanje temperature ne sme preseči 2 °C, v primerjavi s predindustrijsko temperaturo. To pomeni 1,4 °C nad temperaturo iz leta 1990, ker se je temperatura od predindustrijske dobe do leta 1990 že zvišala za približno 0.6 °C. V začetku 20. stoletja se je povprečna globalna temperatura povečala za 0,7 °C, v začetku 21. stoletja pa še za dodatne 0,2 °C (EEA, 2012). Glede na projekcije se bo globalna povprečna temperatura v 21. stoletju še povišala in sicer za 1,1 – 6,4 °C, še zlasti, če ukrepi zmanjševanja toplogrednih plinov ne bodo uspešni (EEA, 2012). Dejstvo je, da se je Evropa ogrela bolj od globalnega povprečja. V obdobju 2002-2011 se je povprečna temperatura dvignila za 1,2 °C, glede na temperaturo v predindustrijskem obdobju (1990) (EEA, 2012). Projekcije kažejo, da se bo Evropa v naslednjih letih tega stoletja še bolj ogrevala oziroma celo še več, temperature se bodo dvigale hitreje od globalnega povprečja. Slednje potrjujejo tudi podatki za Slovenijo, ki kažejo tendenco naraščanja. Ta je najbolj očitna v zadnjih 25-tih letih, slika 9 (KOS, 2012; PS04). Slika 9: Povprečna letna temperatura zraka na izbranih merilnih postajah

Vir: KOS, 2012; PS04

Najvišji porast temperatur je zabeležen v južni Evropi in na Arktiki. V skladu s slednjim, se je izrazito zmanjšala količina padavin v južni Evropi in povečala v severni in severno-

15

zahodni.Istočasno se pojavljajo izjemni vremenski dogodki. Predvideno je, da se bo njihovo število še povečalo. Pogostejše bodo poplave, vse več bo sprememb v ekosistemih, več bo nalezljivih boleznih in vse večja bo prisotnost alergenov. Zato lahko predstavljajo podnebne spremembe veliko nevarnost za nadaljnji razvoj, ki je v veliki meri odvisen od naravnih virov in ekosistemskih storitev. Pomembno je vzpostaviti mehanizme spremljanja prilagajanja na omenjene spremembe. Ti bodo potrebni tudi v primeru, če se ukrepi blaženja izkažejo kot uspešni. V zvezi s spremljanjem uspešnosti prilagajanja na podnebne spremembe Evropska agencija za okolje omenja tri vrste ukrepov: sivi ukrepi so vezani na tehnološke rešitve, zeleni ukrepi so vezani na prilagajanje ekosistemov in mehki ukrepi, ki so vezani na navade potrošnikov, upravljanje sistemov in zakonodajo (EEA, 2012). Zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov je ključno tudi za prehod v nizkoogljično družbo in s tem za razvoj zelenega gospodarstva. Preko zmanjševanja namreč zagotavljamo večjo učinkovitost naravnih virov. V skladu z dogovori, sprejetimi na podnebnem vrhu v Kopenhagnu leta 2009, bo potrebno v prihodnosti za 50% zmanjšati izpuste toplogrednih plinov, glede na izhodiščno leto 1990 (EEA, 2012). Poleg tega se je Evropska Skupnost zavezala tudi k zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov v primerjavi z letom 1990 in sicer za 20%, v obdobju 1990-2020 oziroma za 80-95% do leta 2050, (EEA, 2012). Uspešnost teh dogovorov bo ključna za blaženje podnebnih sprememb, kljub temu, da bo potrebno dodatno sprejeti še ukrepe glede zmanjševanja povprečne globalne temperature. Slika 10: Izpusti toplogrednih plinov v Sloveniji, ES 15 in izbranih državah Evropske Skupnosti v

obdobju 1990 - 2009

0

20

40

60

80

100

120

140

160

izhod.leto

1991 1993 1995 1997 1999 2001 2003 2005 2007 2009 cilj EU-15

inde

ks iz

pust

ov (

izho

dišč

no le

to =

100

)

cil j EU-15

Nemč i ja

Španija

Združeno kral jestvo

države EU-15

Latvija

Poljska

Slovenija

Vir: KOS, 2012, PS03

Glede na podatke so evropske države že pomembno zmanjšale izpuste toplogrednih plinov v zadnjih nekaj desetletjih in sicer za približno 15% v obdobju 1990 – 2010. Kljub temu podatki v letu 2010 za Slovenijo (19.522 Gg ekvivalenta CO2) kažejo, da presega po Kjotu dovoljeno vrednost izpustov (18.726 kiloton ekv. CO2). Kjotske cilje namerava Slovenija doseči z uveljavitvijo ponorov (v višini 1.320 kiloton CO2 letno). (KOS, 2012; PS03). Zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov, tako v Sloveniji, kot v evropskih državah je večinoma posledica izboljšav v energetski učinkovitosti in pri gorivih, slika 10. V 90-ih letih prejšnjega stoletja je

16

prišlo v vzhodni Evropi do prehoda iz rabe premoga na goriva, ki so manj obremenjujoča za okolje in tudi na alternativne vrste goriv, do boljšega upravljanja z odpadki in gospodarskega prestrukturiranja. Izboljšave energetske učinkovitosti v vseh gospodarskih dejavnostih so predvsem posledica tehnološkega razvoja v industrijskih procesih, pri avtomobilskih motorjih, ogrevalnih površinah in električnih napravah (EEA, 2012). Kljub temu bodo za dosego ciljev na področju podnebnih sprememb potrebne dodatne izboljšave na področju energetske učinkovitosti ter novi pristopi varčevanja z energijo, še posebej na področju mobilnosti in prometa. Pri prehodu v nizkoogljično družbo igra ključno vlogo energetski sektor. Globalno ta prispeva k celotnim izpustom toplogrednih plinov 25%, v Evropski Skupnosti celo 30%, v Sloveniji skoraj 32% (EEA, 2012 in KOS, 2012, PS03). V skladu z evropsko strategijo zmanjševanja toplogrednih plinov bo potrebno do leta 2020 še za dodatno zmanjšati izpuste toplogrednih plinov in sicer za 20% glede na leto 1990, povečati delež obnovljivih virov energije za 20% in povečati energetsko učinkovitost za 20%. (EEA, 2012) Podatki kažejo, da se je delež rabe obnovljivih virov energije v Evropski Skupnosti v zadnjih dveh desetletjih več kot podvojil. Podobno je z rabo obnovljivih virov energije za proizvodnjo elektrike. (EEA, 2012) Tudi v Sloveniji se je delež obnovljivih virov v skupni rabi energije leta 2010 povečal na 15 % in s tem presegal ciljni delež (12%). Najpomembnejša obnovljiva vira v Sloveniji sta les in vodna energija (KOS, 2012, EN18), v Evropski Skupnosti pa les in odpadki, sledi vodna energija in veter (EEA, 2012). Kljub ukrepom za izboljšanje energetske učinkovitosti, EVROPSKA SKUPNOST najverjetneje ne bo dosegla zastavljenega cilja. Tudi Slovenija ima relativno visoko stopnjo energetske intenzivnosti, ki se glede na ostale države Evropske Skupnosti znižuje prepočasi, slika 11 (KOS, 2012, EN11). Slika 11: Skupna energetska intenzivnost v Sloveniji v obdobju 1990 – 2009

Vir: KOS, 2012, EN11

Obnovljivi viri energije in energetska učinkovitost sta tako glavni ekonomski priložnosti. Zato so se investicije v tehnologije za izrabo obnovljivih virov energije v obdobju 2002-2009 v

17

globalnem merilu povečale za 33% (EEA, 2012). Kljub temu bo za dosego temperaturnega cilja potrebno uvesti dodatne ukrepe za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov. Pri tem bo potrebno razmisliti o alternativah pri proizvodnji in rabi energije ter proizvodnji energetsko potratnih izdelkov. Delež obnovljivih virov v skupni rabi energije je v Sloveniji leta 2010 s 15 % presegal ciljni delež. Na preseganje je vplivalo povečanje rabe obnovljivih virov energije, zmanjšanje skupne rabe energije zaradi gospodarske krize ter izboljšanje statistike rabe obnovljivih virov. Najpomembnejša obnovljiva vira sta les in vodna energija, slika 12 (KOS, 2012, EN18). Slika 12: Raba obnovljivih virov energije v obdobju 1990 – 2009

Vir: KOS, 2012, EN18

Velik napredek na področju zmanjševanja toplogrednih plinov predstavlja v Evropski Skupnosti sistem za trgovanje z izpusti toplogrednih plinov. Uveden je bil leta 2005. Deluje po principu »cap and trade«, pri čemer »cap« predstavlja zgornjo mejo izpustov toplogrednih plinov posameznega subjekta, ki je vključen v shemo, in s katerim je mogoče trgovati emisijske kupone. V ta sistem so vključene države Evropske Skupnosti, Islandija, Lihtenštajn, Norveška. Sistem pokriva več kot 11.000 elektrarn in industrijskih obratov. Tretja faza trgovanja z emisijam Evropske Skupnosti, ki je trenutno v razvoju (prehodno obdobje od 2013 do 2020) uvaja sistem avkcij (»auctions«), ki nadomeščajo do sedaj brezplačne kupone. Z uvedbo takšnega sistema se predvideva, da se bo za 21% zmanjšala količina kuponov in v povezavi s tem tudi izpusti toplogrednih plinov. Faza 3 predvideva tudi vključitev večjega števila gospodarskih subjektov v trgovanje.

5. Izzivi na področju okolja in zeleno gospodarstvo

Podpora preobrazbi v zeleno gospodarstvo vključuje štiri ključne prednostne naloge prihodnje okoljske politike: 1. boljše izvajanje in nadaljnja krepitev okoljskih prednostnih nalog na področju podnebnih sprememb, narave in biotske raznovrstnosti, rabe naravnih virov in ravnanja z odpadki ter

18

okolja, zdravja in kakovosti življenja. To sicer ostajajo pomembna prednostna področja, vendar bo najpomembnejše obvladovanje povezav med njimi. Z izboljšanjem spremljanja ter doslednejšim izvajanjem sektorskih in okoljskih politik bo zagotovljeno doseganje zastavljenih ciljev s področja varstva okolja, omogočena stabilnost zakonodaje in podprto učinkovitejše upravljanje,, 2. skrbno upravljanje naravnega kapitala in ekosistemskih storitev, povečevanje učinkovitosti rabe naravnih virov in krepitev odpornosti ekosistemov se kažeta kot povezovalni načeli pri reševanju okoljskih prednostnih vprašanj ter pri uveljavljanju številnih sektorskih interesov, ki so od njih odvisni, 3. celovito vključevanje okoljske problematike v sektorske politike na številnih področjih lahko pripomore k povečanju učinkovitosti rabe naravnih virov in s tem k ozelenjevanju gospodarstva, saj se tako zmanjšujejo obremenitve iz številnih virov in gospodarskih dejavnosti, takšna usklajenost bo vodila v oblikovanje širših, v napredek usmerjenih ukrepov, namesto v doseganje posameznih ozko usmerjenih ciljev, 4. prehod v zeleno gospodarstvo, ki si prizadeva za dolgoročno razpoložljivost naravnega kapitala iz Evrope in čim manjšo rabo naravnih virov, na račun večje učinkovitosti (SOER 2010). Zeleno gospodarstvo je tisto v katerem okoljske, gospodarske in socialne politike porabljajo naravne vire na učinkovit način, kar povečuje blaginjo ljudi in ohranja naravne ekosisteme. Članek na primeru uporabe kazalcev okolja predstavi, kako je mogoče analizirati stanje, doseganje ciljev in spremljanje trendov na tem področju Literatura in viri

Bricelj, M., Rejec Brancelj, I., 2009: Integrated coastal zone management: case study on the Slovenian

Mediterranean. Varstvo narave, 22 (2009), 47-62. Ljubljana. EEA, 2005: The European environment – State and outlook 2005. Copenhagen, European Environment Agency, 570 str.

EEA, 2012, Environmental Indictor Report 2012, Ecosystem resilience and resource efficiency in a green economy in Europe. Medmrežje: http://www.eea.europa.eu/publications/environmental-indicator-report-2012/environmental-indicator-report-2012-ecosystem/part2.xhtml, . Pridobljeno: 26.10.2012 EAP, 6. Okoljski akcijski program 2002-2012. Medmrežje: http://ec.europa.eu/environment/newprg/index.htm. Pridobljeno: 26.10.2012 Huppes et al., 2008, Measuring eco-innovation: framework and typology of indicator-based on casual chains. Final report of the ECODRIVE project, CML, University Leiden. KOS, 2012, SE08, Kazalci okolja v Sloveniji, SE08: Okoljski odtis. Medmrežje: http://kazalci.arso.gov.si/?data=indicator&ind_id=395. Pridobljeno: 26.10.2012 KOS, 2012, VD12, Kazalci okolja v Sloveniji, VD12: Kemijsko in ekološko stanje površinskih voda. Medmrežje: http://kazalci.arso.gov.si/?data=indicator&ind_id=346. Pridobljeno: 26.10.2012 KOS, 2012, ZR09, Kazalci okolja v Sloveniji, ZR09: Izpusti plinov, ki povzročajo zakisljevanje in evtrofikacijo. Medmrežje: http://kazalci.arso.gov.si/?data=indicator&ind_id=479. Pridobljeno: 26.10.2012 KOS, 2012, KM22, Kazalci okolja v Sloveniji, KM22: Bilanca dušika v kmetijstvu. Medmrežje: http://kazalci.arso.gov.si/?data=indicator&ind_id=465. Pridobljeno: 26.10.2012 KOS, 2012, KM08, Kazalci okolja v Sloveniji, KM08: Površine zemljišč pod ekološkim kmetovanjem. Medmrežje: http://kazalci.arso.gov.si/?data=indicator&ind_id=449. Pridobljeno: 26.10.2012

Formatted: Slovenian

19

KOS, 2012, PS03, Kazalci okolja v Sloveniji, PS03: Izpusti toplogrednih plinov. Medmrežje: http://kazalci.arso.gov.si/?data=indicator&ind_id=479&lang_id=302. Pridobljeno: 26.10.2012 KOS, 2012, PS04, Kazalci okolja v Sloveniji, PS04: Padavine in temperature. Medmrežje: http://kazalci.arso.gov.si/?data=indicator&ind_id=405&lang_id=302. Pridobljeno: 26.10.2012 KOS, 2012, EN11, Kazalci okolja v Sloveniji, EN11: Skupna energetska intenzivnost. Medmrežje: http://kazalci.arso.gov.si/?data=indicator&ind_id=269&lang_id=302. Pridobljeno: 26.10.2012 KOS, 2012, EN18, Kazalci okolja v Sloveniji, EN18: Obnovljivi viri energije. Medmrežje: http://kazalci.arso.gov.si/?data=indicator&ind_id=459&lang_id=302. Pridobljeno: 26.10.2012 Millennium Ecosystem Assessment (MEA), 2005: Ecosystems and Human Well-Being: Synthesis. Island Press, Washington. 155pp. OECD, 2012: Presoja učinkovitosti okoljske politike. Slovenija 2012, Highlights. OECD, 2012. Medmrežje: http://www.oecd.org/env/environmentalcountryreviews/50510297.pdf. Pridobljeno 26.10.2012. Rejec Brancelj, I., Jerič, M., Zupan, F., Nagode, P., 2011: Medresorska odgovornost pri izvajanju Načrta upravljanja voda 2009-2015 in učinkovitejše poti za doseganja dobrega stanja voda. V Upravljanje voda v Sloveniji, urednik Volfand, J.. Zelena Slovenija, FiMedia. Celje.

Rejec Brancelj,I., 2006: Vzpostavitev kazalcev za spremljanje stanja kmetijstva in okolja v RS. Zbornik

Statistični dnevi 2006. Medmrežje: ww.stat.si/radenci/...2006/b_rejec_brancelj.doc . Pridobljeno 26.10.2012.

Rejec Brancelj,I., Povše, U., 2003: Kazalci kot orodje za spremljanje okoljskega razvoja. Zbornik Statistični

dnevi 2003. Medmrežje: www.stat.si/radenci/.../rejec%20brancelj,povse.doc. Pridobljeno 26.10.2012.

SOER, 2010, Evropsko okolje, Stanje in napovedi 2010, Strnjeno poročilo. Medmrežje: http://www.eea.europa.eu/soer/synthesis/translations/evropsko-okolje-2014-stanje-in. Pridobljeno: 26.10.2012 Strategija EU za trajnostni razvoj. Medmrežje: http://europa.eu/legislation_summaries/environment/sustainable_development/l28117_en.htm. Pridobljeno: 26.10.2012 UNESCAP, 2008. Sustainability, resilience and resource efficiency: Considerations for developing and analytical framework and questions for further development, Bangkok.