Škofija Celje: pastoralna pobuda ob SEK 1

Š k o f i j a C e l je

Pastoralna pobuda ob Slovenskem evharističnem kongresukot jo je sprejel Škofijski pastoralni svet 22. maja 2010 pri. Sv. Jožefu nad Celjem

Evharistija – Božji dar za življenje

„Brez evharistije ne moremo živeti“

1. Pri zadnji večerji, dan pred svojo smrtjo, je naš Gospod Jezus Kristus učencem umil noge in ustanovil sveto evharistijo, ki pa ni le molitveno srečanje, temveč sta vanjo položena narava in bistvo Kristusovega odrešenja. Zato kadarkoli po Jezusovem naročilu in zgledu lomimo kruh in pijemo vino, ki pri maši postaneta njegovo telo in kri, vstopamo v samo jedro odrešenja ter smo v obilju deležni milosti, ki nas dela Bogu podobne. Kristjani smo pri sveti maši in pri zaužitju svetega obhajila vedno znova postavljeni pod vznožje križa, s katerega nas s svojo krvjo kropi umirajoči Odrešenik, in vedno znova vstopamo v prazen grob, v katerem sta enkrat za vselej bili premagani smrt in tema sveta. Obhajanje svete evharistije nas nadalje popelje v binkoštno dvorano, kjer v premišljevanju Besede, v molitvi in v občestvenem slavljenju z Marijo in apostoli prejemamo darove Svetega Duha. Cerkveno učiteljstvo zato evharistijo in sploh bogoslužje razglaša za „culmen et fons“, vrhunec in vir krščanskega življenja.

2. Povsem razumljivo je potemtakem, da „brez nedelje /evharistije/ ne moremo živeti“. Tako so svojim rabljem dejali mučenci prve cerkve, ki so raje šli v smrt, kot da bi se odrekli nedeljskemu praznovanju evharistije. V podobnih razmerah in z enako močno vero je pričeval tudi mlad slovenski mučenec Lojze Grozde, ki je evharistijo imenoval „sonce mojega življenja“. Pozorno branje zgodovine Cerkve na Slovenskem nam bo razkrilo, kakšno veliko moč je evharistija dajala našim prednikom v žalosti in veselju, v porazih in zmagah, na ravni posameznikove osebne izkušnje in ravni skupnih preizkušenj. Dovolj se je spomniti bl. Antona Martina Slomška, za katerega je evharistija bila „sonce božje službe, jedro naše vere, srce pobožnosti, živi vir svetosti in vsake pomoči za dušo in telo“. Ali, kot so v letošnjem postnem pastirskem pismu zapisali slovenski škofje: „Želimo vas utrditi v veri, da za posameznika, za vaše družine, za naš narod, za svet ni drugega vira večnega življenja kakor Kristusovo telo in kri.“

Škofija Celje: pastoralna pobuda ob SEK 2

3. Da brez evharistije ne moremo živeti in da je slednja sonce našega duhovnega, moralnega in družbenega življenja, smo vstopajoč v novo tisočletje izrekli tudi katoličani 13. junija 2010 zbrani na Slovenskem evharističnem kongresu v Celju. Pred desetimi leti smo obhajali Plenarni zbor Cerkve na Slovenskem, na katerem smo pod geslom „izberi življenje“ določili glavne pastoralne usmeritve za nove čase. Odločali smo se za človeka, za družbo solidarnosti ter za novo evangelizacijo (PZ 43-65). Pred dvema letoma smo se prav tako v Celju na Slovenskem pastoralnem dnevu zavezali vrednotam življenja in družine. Lani smo v škofiji Celje pisali in sprejemali župnijske pastoralne načrte, v katerih smo si zastavili veliko raznoterih ciljev, da bi uresničili osrednjega, ki je „narediti iz celjske škofije dinamično, povezano in misijonarsko goreče krščansko občestvo“. Danes te odločitve potrjujemo in plemenitimo z obnovljeno evharistično zavezo. Kajti, če dejavnost Cerkve ne izhaja iz evharistije in ne vodi k evharistiji, je zgolj humanitarna dejavnost z vse manjšo globino in vse manjšim večnostnim učinkom. Kar je v hiši ognjišče, to je v naši pastorali evharistija.

Prekinjen evharistični tok

4. Evharistično bogoslužje pričnemo s prinašanjem darov. V kruhu in vinu človek Bogu prinaša v dar sadove svojega dela, svojih skrbi, vse svoje življenje. Kruh in vino namreč prihajata iz obdelane zemlje, gresta skozi kmetove roke in roke delavca v prehrambeni industriji, nakar potujeta skozi svet trgovine in financ ter končno prideta do duhovnika in daritvene mize. Skupaj z njima torej v posvečeni prostor in čas vstopa celotna človeška dejavnost: kmetijstvo, naravovarstvo, gospodarstvo, trgovina pa tudi politika, izobraževanje in kultura. Pri spremenjenju človeški dar kruha in vina postane Kristusovo telo in kri. S tem sta človek in njegovo delo vzeta v notranje okolje same Svete Trojice. Pri obhajilu je ta isti dar vrnjen človeku in človek resnično navzočega Jezusa Kristusa ponese nazaj v svoje družinsko, družbeno in gospodarsko življenje. Tako se izmenjava darov in evharistični krogotok skleneta. Evharistija je resnično Božji dar za življenje.

5. Pojav brezverstva in verske brezbrižnosti, za katerega se zdi, da se nezadržno širi, evharistični krogotok ukine že na samem začetku. Večina Slovencev in Slovenk je sicer še krščenih, a mnogi ne praznujejo nedelje ali pa se evharistije udeležujejo le občasno, ob velikih praznikih. Nekateri se je udeležujejo iz navade ali folklore, spet drugi nanjo popolnoma pozabijo. Vemo, če manjka osnovno sprejemanje Boga, manjka vstopna točka za evharistijo. Če je nekdo okužen s kulturo smrti ali živi v težkem grehu, se bo srečanja s sveto evharistijo celo bal. Skratka, če nekateri menijo, da nimajo darov in prošenj, ki bi jih položili v kruh in vino, ko se dasta na oltar, tudi ne morejo vedeti, kako te Kristusovo telo in kri, ki prihajata iz istega oltarja, delata močnega in srečnega. Napak je te ljudi z jezo obsojati ali pa jih tako ali drugače siliti oziroma nekako prelisičiti, da bi šli k sveti maši. Sprejeti jih moramo kot misijonarski izziv.

Škofija Celje: pastoralna pobuda ob SEK 3

6. Ob Slovenskem evharističnem kongresu se zato ponovno zavezujemo k osnovnemu oznanjevanju resnice o troedinem Bogu, o Jezusu Kristusu ter o njegovi trajni in resnični navzočnosti v sv. Rešnjem telesu. Evharistični kongres je klic k novi evangelizaciji, klic, ki odpira Cerkev prihodnosti. Prihodnja Cerkev seveda ne more biti drugačna od tiste, ki sklicana od Svetega Duha vesela in resna, odločna in skromna praznuje nedeljo in evharistično skrivnost.

7. Naš pogled v prihodnost je uprt v sveto evharistijo in v tri velike naloge, ki se tesno vežejo nanjo: nova evangelizacija, nedeljska maša, solidarnost.

Nova evangelizacija in obnova evharističnih temeljev

8. Vidimo torej, da je obnovitev evharističnega življenja na Slovenskem tesno povezana z odločitvijo za novo evangelizacijo, ki smo jo sprejeli na Plenarnem zboru. Nova evangelizacija mora upoštevati dejansko duhovno in moralno stanje ljudi. Slednje je v veliki meri takšno, da govorimo o pred-evangelizaciji. Glede evharistije pa lahko govorimo o poškodovanih antropoloških oz. pred-evharističnih temeljih. Naštejmo nekaj največjih tovrstnih poškodb:- oslabljen verski čut oziroma nevera sama;- razbita družinska jedra; skoraj polovica slovenskih otrok ne pozna trdnega družinskega omizja, skupnega obeda, molitve pri jedi, družinskega občestva;- razsuto moralno življenje in toleriranje greha; greh zapira pot milosti in onemogoča globlje evharistično izkustvo;- kultura, ki podcenjuje vrednoto dela, napora in žrtve; pomehkužen in nepožrtvovalen človek nima osnovnega temelja, da bi razumel Kristusovo daritev na križu in njeno nekrvavo ponovitev pri mašnem bogoslužju;- porabništvo in ohol odnos do prehrane; - zmaga hrupa in zunanjega videza; vseprisotno malikovanje zdravja in odrivanje šibkih.

9. Bolj konkretno to pomeni, da se bo morala pastoralna dejavnost, ki hoče povzdigniti evharistijo, usmeriti k antropološkim osnovam ter vzgajati ljudi za temeljno duhovno in moralno življenje. Lahko rečemo, da je prva evangelizacija že daljna priprava na sveto evharistijo. Obnova evharističnih temeljev potemtakem zajema:- zavrnitev materializma in najbolj osnovno oznanilo Boga;- vzgojo za družinsko in občestveno življenje ter za solidarnost, kar je neprecenljiva osnova skupnega bogoslužnega doživetja;- temeljno moralno vzgojo; Cerkev mora človeka še naprej poučiti o grehu in pokazati pot iz njega;- vzgojo za vrednote dela in žrtve ter za zastonjsko služenje; kajti človek, ki rad dela in ki se ne boji žrtve za druge, bo tudi bolj pripravljen prinašati svoj dar Bogu in bolje bo doumeval Kristusovo nekrvavo daritev; - spoštljiv odnos do prehrane, saj porabniški in nespoštljiv odnos do zemeljskega

Škofija Celje: pastoralna pobuda ob SEK 4

kruha zapira pot do spoznanja „kruha iz nebes“;- ponovno odkritje tišine in kontemplacije.

10. V naslednjih letih bomo zato, namesto da se žalostimo ob vse manjšem obisku nedeljskih maš, obnovili misijonarski žar. V naših župnijskih načrtih bomo bolj pozorni na zgoraj naštete točke, ki pomenijo daljno pripravo na evharistijo.

Nedeljska maša, naš vrhunec in vir

11. Sveta evharistija je jedro praznovanja nedelje, ki je naš „dan nad dnevi“. Če ščitimo in negujemo nedeljsko sveto mašo, ščitimo in negujemo največ, kar kot kristjani smo in kaj kot župnije delamo. V letih po Slovenskem evharističnem kongresu bomo v naši škofiji veliko pozornosti polagali naslednjim petim vidikom:- kakovostna katehetska priprava otrok na prvo sveto obhajilo in s tem uvajanje v nedeljsko evharistično slavje;- uvajanje v nedeljsko evharistijo za člane župnijskih skupin in ostale odrasle; - skrb za lepoto in sporočilno moč evharističnega bogoslužja;- češčenje Najsvetejšega izven svete maše;- spodbuda duhovnikom za močnejšo osebno evharistično duhovnost.Obrazložimo zdaj vsakega.

12. Kljub naraščaju nevere vsaj 60 % slovenskih otrok še vedno obiskuje verouk in v starosti osmih let prejme prvo sveto obhajilo. To dejstvo ohranja upanje in ga razumemo kot veliko pastoralno priložnost. Zato bomo pripravo na prvo sveto obhajilo poglobili in oplemenitili, tako v pedagoškem kot v duhovnem smislu. Ob tem se tudi zavedamo, da so mnogi otroci v svojem vsakdanjem verskem življenju bolj na ravni prve evangelizacije kot na ravni močne kateheze oz. mistagogije. Metode, ki pridejo v poštev, so: vse bolj evharistično obarvani redni verouk; delavnice o človekovem delu, o pridelavi kruha in o iz tega izhajajoči duhovnosti; duhovne vaje za prvoobhajance; skupne evharistične kateheze za otroke in starše prvoobhajancev; uvajanje v evharistično pobožnost izven svete maše. Sama neposredna priprava na praznik prvega svetega obhajila naj zaobjame čim več družinskih članov, ki tudi naj sodelujejo pri bogoslužju. Ob vsem tem je treba seveda paziti, da preobilje simbolov in dejanj ne zakrije bistvenega. Praznik prvega svetega obhajila je najimenitnejši evharistični praznik. Vse ostalo je drugotnega pomena. In še, kot uči Plenarni zbor: „Ta dogodek ima poseben pomen samo kot začetek vraščanja v evharistično občestvo, zato ne more imeti značaja nečesa zaključenega“ (PZ 215).

13. Plenarni zbor je še zapisal: „Za vernika mora biti nedeljska in praznična maša vrhunec in vir praznovanja, saj pri njej skupaj z brati in sestrami Boga slavi, se mu zahvaljuje, ga prosi in mu zadoščuje. Za dosego tega cilja ni potrebno množiti župnijskih maš, pač pa velja poskrbeti, da bo vsaka maša dobro pripravljena in spoštljivo obhajana“ (PZ 121). To pomeni, da moramo bolj paziti na lepoto in

Škofija Celje: pastoralna pobuda ob SEK 5

pristnost petja, bogoslužnih gest, simbolov, prostora. Sveta maša naj bo obenem sproščena in resna, vesela in globoka. Čustven naboj in doživljajska pristnost naj bosta taka, da pritegneta tudi versko hladnega človeka. S tem zvezi bomo z novo vnemo negovali službe ministrantov, pevcev, krasilcev, pritrkovalcev. Poživili bomo ljudsko petje, ki ima na Slovenskem posebno tradicijo in privlačnost. Enako pozornost kot evharističnemu bomo posvetili besednemu bogoslužju, ki predstavlja prvi del svete maše, saj velja, da polovičarsko besedno bogoslužje zelo škodi sami evharistiji. Po Origenu namreč je prebrani evangelij že „Jezusovo telo“. Kristusova zakramentalna navzočnost se ob branju in razlagi Božje besede že uresničuje. Vzgajali in krepili bomo službe bralcev beril ter pevcev psalmov. Bolj kot do zdaj bomo pozorni na kakovost homilije (mašne pridige), ki naj se vsebinsko ne oddaljuje od oznanjene Božje besede in razlage bogoslužja. Ob vsem tem ne smemo pozabiti stalnega uvajanja v nedeljsko evharistijo za člane župnijskih skupin in ostale odrasle. Ljudje, ki so tako ali drugače dejavni po naših župnijah, so namreč najbolj dovzetni za liturgično vzgojo. Pravilno poučeni in spodbujeni lahko veliko prispevajo k pristnosti in lepoti bogoslužja.

14. V zadnjih desetletjih smo se marsikje odvadili obiskovati in častiti Najsvetejše tudi izven svete maše. Deloma je temu botroval pokoncilski poudarek na občestvu, deloma liturgični nauk, češ „kruh ni za gledati, temveč za jesti“, deloma ekumenska skrb, da ne bi v ospredje postavljali tipično katoliških oblik evharističnih pobožnosti. Danes čutimo potrebo po vrnitvi k adoraciji Najsvetejšega. Češčenje Najsvetejšega pomeni posebno priznavanje in spoznavanje Kristusove resnične navzočnosti v sveti evharistiji in skorajda mistično doživljanje le-te. Papež Benedikt XVI. takole razlaga besedo adoracija: „Latinska beseda za češčenje je adoratio (ad-oratio), stik z ustnicami, poljub, objem, skratka ljubezen“ (Homilija mladim na Marienfeldu pri Kölnu, 21. avgusta 2005). V letih po evharističnem kongresu bomo zato poživili različne tradicionalne oblike češčenja (celodnevna češčenja, procesije,...) in poiskali nove (npr. češčenje v malih molitvenih skupinah). Odrasle in otroke bomo spodbujali k obisku cerkva in Najsvetejšega tudi izven udeležbe pri sv. maši. Po župnijah bomo iskali način, kako bi bile naše cerkve odprte tudi čez dan.

15. Duhovnik je tako tesno povezan s sveto evharistijo, da mu v slovenščini rečemo kar „mašnik“. Danes njegovo evharistično identiteto ogrožajo mnoge skrbi z upravljanjem župnije, samota, hiter tempo življenja. Število svetih maš se mu zaradi pomanjkanja duhovnih poklicev sicer množi, vendar je ravno zaradi tega v dodatni nevarnosti, da mašuje hitro in površno ter brez osebne kontemplativne drže. Duhovnik mora storiti vse, da bo imel vsakodnevni čas zase in za evharistijo: bodisi v smislu resne priprave in lepega maševanja, bodisi v smislu obiskovanja Najsvetejšega. V zvezi s tem postaja ne samo pomembno temveč že kar nujno, da se laikom priznajo in dodelijo naloge in odgovornosti, ki so zapisane v njihovo karizmo in s katerimi razbremenimo duhovnika. Še enkrat pozivamo župnijska občestva, naj poiščejo primerne može za stalno diakonsko službo.

Škofija Celje: pastoralna pobuda ob SEK 6

Solidarnost iz evharistije

16. Ena osnovnih sinodalnih izbir je odločitev za solidarnost. Solidarnost se mora najprej videti pri sami nedeljski maši. Obredje, nagovor, vzdušje, sodelovanje vseh morajo biti takšni, da izničijo razlike med bogatimi in revnimi, pomembnimi in manj pomembnimi. V rednem življenju župnij naj solidarnost postane odlično znamenje prave vere in prvi sad evharistije. Tudi kristjani današnjega časa morajo kot prva Cerkev živo čutiti, da je „množica teh, ki so sprejeli vero, kakor eno srce in ena duša“; da „nihče ne trpi pomanjkanja“; ter da lahko „sleherni dobi, kar potrebuje“ (prim. Apd 4,32-36). Dobrodelno dejavnost, ki je v škofijskem načrtu že zapisana kot prednostna naloga, bomo po naših župnijah in ustanovah zato še bolj krepili.

17. Odločitev za solidarnost, ki zaobjema tako vsakdanjo dobrodelnost kot krščansko videnje družbe, je torej tesno povezana s sveto evharistijo. Že pri zadnji večerji je Jezus učencem umil noge in pokazal, kako tesno skupaj morata biti bogoslužje in dejavna ljubezen do bližnjega. Papež Benedikt XVI. pa uči: „Kristus in bližnji sta neločljiva v evharistiji. Tako smo mi vsi en sam kruh, eno samo telo. Evharistija brez solidarnosti do drugih je zlorabljena evharistija“ (Splošna avdienca, 10. decembra 2008).

18. Odločitev za solidarnost Plenarni zbor utemeljuje z besedami: „Človeštvo najbolj ogrožajo tisti, ki imajo v rokah vzvode moči in jih usmerjajo po načelih egoističnega koristoljubja in preračunljivosti, s čimer se oblikujejo strukture zla, kultura smrti in mednarodna zarota proti življenju. Odločitev za temu nasprotno kulturo življenja in družbo solidarnosti tako pomeni, da je potrebno na eni strani spoštovati posameznika kot osebo, na drugi strani pa ga razumevati kot bistveno družbeno bitje, ki ne more preživeti brez solidarnosti drugega“ (PZ 50). Plenarni zbor še pravi: „Kristjani kot posamezniki in kot skupnost smo poklicani, da s čutom odgovornosti za sočloveka in celotno človeštvo odkrivamo in pomagamo blažiti največje rane sodobne družbe tudi po poti institucionalnih in strukturnih sprememb“ (PZ 50). Sočutje in solidarnost do bolnih, ostarelih, upešanih, revnih, odrinjenih, od kulture smrti ogroženih, ne glede na njihovo versko ali narodnostno pripadnost, bo v naslednjih letih naši Cerkvi dal poseben evharistično-družbeni pečat. Sveta evharistija namreč kot človeški dar prihaja iz konkretnega življenja, dela, trpljenja in veselja, ter se kot Božji dar tja vrača. Na svoji poti pa vse, človeka in družbo, spreminja v dobro ter pripravlja na dar večnosti.