sistem enotnih cen ekonomski vidik...sistem enotnih cen – ekonomski vidik mag. matej loncner...

SISTEM ENOTNIH CEN –

EKONOMSKI VIDIK

mag. MATEJ LONCNER

pooblaščeni revizor BM VERITAS REVIZIJA D.O.O.

[email protected]

CENE STORITEV GJS

• ZLS, ZVO in ZGJS -> občine samostojno organizirajo, urejajo in

nadzirajo izvajanje GJS

• Samostojno odločajo tudi o cenah GJS –> cene GJS se oblikujejo po

posameznih občinah

• Vendar: za izvajanje posameznih GJS mora občina razpolagati z

ustrezno infrastrukturo

• Občine pogosto ne morejo samostojno zagotavljati vse potrebne

infrastrukture zaradi naravnih omejitev (npr. ni vodnih virov) ali formalnih

razlogov (npr. nezmožnost pridobitve OVD)

• Zagotavljanje vse potrebne infrastrukture s strani vsake posamezne

občine za neodvisno izvajanje vseh GJS je lahko ekonomsko

neupravičeno

CENE STORITEV GJS

• Brez upoštevanja teh omejitev dolgoročno ni mogoče zagotavljati

smotrnega izvajanja posameznih GJS

• Upoštevanje teh omejitev pa pomeni, da občine ne morejo biti

samostojne pri odločanju o organiziranju, urejanju in izvajanju GJS ->

potrebno je sodelovanje med občinami

• Skupno odločanje o organiziranju, načinu (standardih izvajanja) in

nadziranju izvajanja GJS je potrebno vsaj na ravni “skupne

infrastrukture” oziroma “skupnih oskrbovalnih sistemov”

SKUPNA INFRASTRUKTURA

• Infrastruktura, namenjena izvajanju posamezne GJS za več občin

– Ne glede na dejansko lastništvo te infrastrukture

– Primeri:

• črpališča, zajetja, vodarne in drugi vodovodni objekti, namenjenih

pripravi pitne vode za oskrbo dveh ali več občin

• primarni, magistralni in transportni cevovodi, namenjeni transportu vode

med občinami

• ČN za več občin

• kanalizacijski cevovodi, namenjeni transportu odpadnih voda iz več

občin

• zbirni centri (ponekod)

• mesta za pretovor odpadkov

• centri za obdelavo odpadkov

• deponije

SKUPNI OSKRBOVALNI

SISTEM • Območje, kjer se storitve GJS uporabnikom zagotavljajo po

enotnih standardih

• Zaključene infrastrukturne celote (objekte in naprave)

• Praviloma se na skupnem oskrbovalnem sistemu vsaj del

storitev GJS izvaja s skupno infrastrukturo

• Meje skupnega oskrbovalnega sistema presegajo občinske

meje

SKUPNI OSKRBOVALNI

SISTEM • Občine bi zato morale sprejemati skupne odločitve o:

– načinu izvajanja posameznih GJS (izvajalec, standardi

izvajanja)

– potrebnih investicijah v infrastrukturo in načinu njihovega

financiranja

– cenovni politiki

• V praksi se občine tem svojim suverenim pravicam težko

odrečejo -> prisile v veljavni zakonodaji ni

Enotne cene storitev GJS

• Cenovna politika je posledica sprejetih odločitev

posameznih občin o:

– načinu izvajanja GJS (vključno z opredelitvijo standardov

izvajanja)

– načinu sprejemanja odločitev o izvajanju in financiranju

investicij v infrastrukturo

• V kolikor te odločitve vsaka izmed občin samostojno

sprejema -> cene med občinami bi se morale razlikovati

• Vendar:

– Realne povprečne stroške izvajanja GJS je mogoče

ugotavljati le za oskrbovalni sistem kot celoto -> cene

izvajanja GJS bi v takem primeru morale biti enotne

Enotne cene GJS

• Ena aktivnost (čiščenje odpadnih voda), ki se

izvaja z enim infrastrukturnim objektom (ČN)

• Stroški izvajanja skupni-> cena GJS je lahko le

enotna

Skupni oskrbovalni sistem pri

GJS oskrbe s pitno vodo

• GJS oskrba s pitno vodo sta glavni aktivnosti

“proizvodnja” in “transport” pitne vode

– Obe aktivnosti se izvajata s posameznimi

infrastrukturnimi objekti in napravami

– SM (mesta kjer stroški nastajajo) so infrastrukturni

objekti in naprave


GJS oskrbe s pitno vodo • Posamezni vodovodni sistemi so najmanjše enote v katerih

se izvajata obe aktivnosti -> dejanske povprečne stroške je

mogoče ugotavljati le za posamezen vodovodni sistem

• Zagotavljanje točnih podatkov o nastalih stroških ni

enostavno -> zagotoviti je potrebno, da se vsi neposredni

stroški ob nastanku evidentirajo na SM kjer so dejansko

nastali

• Zahteva:

– vzpostavitev podrobnejših evidenc (opravljenega dela,

porabljenih strojnih ur, prevoženih km, ipd.)

– vzpostavitev ustreznih kontrol, ki zagotavljajo točnost teh

evidenc



• Kdaj korist dobljene računovodske informacije še

presega stroške?

• Pritisk na cene GJS -> pritisk na stroške se odraža

tudi v računovodstvu

• Opredelitev celotnega področja kot skupnega

oskrbovalnega sistema omogoča poenostavitve v

računovodskem spremljanju poslovanja

• Pogoj: enotna cena izvajanja GJS

GJS zbiranja komunalnih

odpadkov • Aktivnosti -> prevoz odpadkov, pretovor odpadkov in

dejavnost zbirnih centrov

• Prevozi se opravljajo po poteh (trasah) -> spremljanje

stroškov po posameznih trasah

• Nižanje stroškov zbiranja -> manj prevoženih km ->

optimizacija tras

• Vedno pogosteje se odpadki na eni trasi pobirajo od

uporabnikov iz dveh ali celo več občin

• Večje kot je “prepletanje” tras, bolj smiselno je opredeliti

področje dveh ali več občin za enotni oskrbovalni sistem

• Enotne cene izvajanja GJS -> mogoče tudi poenostavitve v

računovodskem spremljanju poslovanja

Enotne cene GJS

• Izvajanje GJS na enak način z isto infrastrukturo za več občin (ČN,

deponije, centri za obdelavo odpadkov, ipd.) -> cene storitev GJS bi

morale biti enotne

– različnih cen storitev GJS po posameznih občinah v takem primeru

ni mogoče oblikovati

• V primerih, kadar skupno izvajanje posamezne GJS omogoča

optimizacije procesov v JKP, bi bilo za uporabnike storitev GJS smotrno,

da bi občine izvajanje GJS skupaj urejale -> posledica so (v povprečju

nižje) enotne cene GJS

• Z višanjem zahtevanih standardov se viša pritisk po optimizaciji

procesov -> logična posledica bi bila povečevanje števila občin, ki

posamezne GJS izvajajo skupaj -> povečevanje števila izvajalcev,ki

storitve GJS zaračunavajo po enotnih cenah

• Praksa tega ne potrjuje

Enotne cene storitev GJS

• Občine se lažje dogovorijo o enotnih cenah, ki se

nanašajo na samo izvajanje storitev GJS

• Več težav pri določanju enotnih cen za uporabo

javne infrastrukture

• Glavna razloga:

– Nerazumevanje pravic in obveznosti in naslova

lastništva infrastrukture

– Nedogovorjen način odločanja o potrebnih

investicijah v infrastrukturo

Pravice in obveznosti iz naslova


• Lastniki infrastrukture so občine

• JKP uporabljajo infrastrukturo in opravljene storitve

GJS zaračunavajo uporabnikom

• Občine JKP zaračunavajo najemnino za uporabo

infrastrukture

• Višina najemnine se določi “najmanj v višini

obračunane amortizacije infrastrukture” ->

najemnine za uporabo infrastrukture so sredstva, ki

bi jih občine NAMENSKO morale porabljati za

izvajanje obnovitvenih investicij v infrastrukturo



• Pri skupni infrastrukturi deleži uporabe praviloma niso enaki

solastniškim deležem

• Razlika so lahko posledice:

– sprejetih delitvenih bilanc ob nastanku novih občin

(nadomestilo za druga sredstva) ali

– sorazmerno večjih vlaganj v infrastrukturo s strani

posameznih občin v preteklosti

• Občine JKP zaračunavajo najemnine v višini amortizacije

skupne infrastrukture, določene glede na solastniški delež

posamezne občine



• Posledica -> obnovitvene investicije bi občine morale

financirati v solastniških deležih

• Na dolgi rok bi se morala vrednost infrastrukture vsaj

ohranjati

• Občine, ki prejmejo več najemnine, morajo na dolgi rok

zagotoviti tudi sorazmerno več sredstev za financiranje

obnovitvenih investicij

• Dolgoročno gledano posamezni občinski proračun iz

naslova najemnin ne bi smel imeti ne presežkov in ne

primanjkljajev


lastništva infrastrukture • Kratkoročno pa je situacija drugačna

• Občina, ki je lastnica večjega deleža infrastrukture kot ga dejansko

potrebuje, kratkoročno iz naslova najemnin lahko izkazuje:

– Pomembne “presežke” (v obdobjih, ko ni potreb po izvajanju

obnovitvenih investicij)

– Pomembne “primanjkljaje” (v obdobjih investicijskih ciklov v skupno

infrastrukturo)

• Ker namenskost porabe najemnin v predpisih ni opredeljena:

– Lahko občine kratkoročne “presežke” namenijo investicijam na

drugih področjih -> prikrito zadolževanje

– Težave pri financiranju obnovitvenih investicij v skupno infrastrukturo

v obdobjih investicijskih ciklov

• Način financiranja obnovitvenih investicij v skupno infrastrukturo mora

biti med občinami vnaprej formalno dogovorjen

Nedogovorjen način odločanja o potrebnih

investicijah v infrastrukturo

• Od vrste (vrednosti, zmogljivosti, tehnologije, ipd.) razpoložljive

(skupne) infrastrukture je neposredno odvisna tudi cena izvajanja GJS

– Cena omrežnine -> predimenzionirana, predraga infrastruktura se

neposredno odrazi v višjih cenah omrežnine od potrebnih

– Cena izvajanja -> neizkoriščene zmogljivosti in izbrana neprimerna

tehnologija se neposredno odražata v višjih cenah izvajanja

• Odločitev o potrebnih investicijah v skupno infrastrukturo morajo občine

skupaj sprejemati (na ravni skupnih organov) -> vsaka izmed občin

mora zagotavljati realizacijo sprejetih dogovorov

• V nasprotnem primeru nastanejo težave najkasneje, ko je nove cene

GJS potrebno potrditi na občinskih svetih vsake posamezne občine

Enotne cene z vidika Uredbe MEDO

• Obveznost izvajanja poračunov predpisana v 6. členu

Uredbe MEDO

• Nedorečeno besedilo

• Mogoče različne razlage:

– Obračunskega obdobja

– Postopkov potrjevanja in uveljavljanja novih cen

• Če ta področja niso enoznačno urejena (ali razumljena) v

vseh občinah, v katerih se storitve GJS zaračunavajo po

enotnih cenah, JKP že zaradi zahtev Uredbe MEDO po

izvajanju poračunov, storitev GJS na dolgi rok ne bo moglo

zaračunavati po enotnih cenah v vseh občinah

Opredelitev obračunskega obdobja

• Z vidika Uredbe MEDO je najprimernejša opredelitev:

– Obračunsko obdobje = koledarsko leto (1.1. do 31.12.)

• Ker Uredba MEDO obračunskega obdobja ne definira, je

opredelitev lahko drugačna

• Bistveno:

– občine morajo vnaprej natančno opredeliti obračunsko

obdobje

– v primeru enotnih cen mora biti opredelitev v vseh

občinah enaka

Opredelitev postopkov potrjevanja in

uveljavljanja novih cen

• Občine bi morale enoznačno opredeliti:

– roke in postopke za pripravo elaboratov o oblikovanju

cen storitev GJS

– postopke in roke za pregled elaboratov o oblikovanju cen

storitev GJS

– roke za potrditev elaboratov na občinskih svetih

• Če samo ena izmed občin dogovorjenih pravil v

posameznem obdobju ne izvaja -> sistema enotnih cen ni

mogoče zagotavljati

Opredelitev postopkov potrjevanja in

uveljavljanja novih cen

• Enotne cene storitve GJS je na dolgi rok mogoče

zagotavljati zgolj z:

– izvajanjem skupne regulacije cen storitev GJS

– skupnim odločanjem o vsaki spremembi enotnih cen

storitev GJS

• Nujen je prenos pristojnosti odločanja o novih cenah na

skupen organ JKP (Svet ustanoviteljic)

Zaključek

• Enotne cene storitve GJS so posledica:

– Sprejetih odločitev občin o skupnem načinu organiziranja, urejanja

in nadziranja izvajanja GJS na nekem skupnem območju, vključno s

skupnim odločanjem o izvajanju investicij v infrastrukturo ter

skupnim odločanjem o cenah storitev GJS

– Z vidika občin so enotne cene lahko zgolj posledica dobro urejenih

odnosov med občinami

– Drugačen pa je pogled z vidika JKP –> kadar se storitve

posameznih GJS v pretežnem delu izvaja s skupno infrastrukturo,

stroškov po posameznih občinah ni mogoče ugotavljati na vsebinsko

primeren način:

• v takih primerih bi cene storitev GJS za vse uporabnike morale biti

enotne

• če odnosi med občinami v takih primerih niso urejeni -> problemi se

praviloma ne rešujejo

Zaključek

• Možne rešitve -> spremembe zakonodaje:

– Stvarni vložki -> odločitve o investicijah v infrastrukturo

ne sprejemajo več občine

– Opredelitev namenskosti porabljenih najemnin (možnost

oblikovanja medobčinskih namenskih skladov)

– Opredelitev posledic neizvajanja ustrezne regulacije cen

(medobčinskih sporazumih, družbena pogodba,

spremembe ZVO ali Uredbe MEDO, ipd.)

sistem enotnih cen ekonomski vidik...sistem enotnih cen – ekonomski vidik mag. matej loncner...

Documents