SELANSKA ROTUNDA V BESEDI

Moravske Toplice, 2018

© Za besedilo: avtorji posameznih besedil, 2018© Za to izdajo: TIC Moravske Toplice, 2018Vse pravice pridržane.

Brez predhodnega pisnega dovoljenja TIC Moravske Toplice je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obse- gu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem, javnim interaktivnim dostopom ali shranitvijo v elektronski obliki.

Uredila Lučka Zorko Jezikovni pregled Lučka Zorko Oblikovanje in prelom Volosov hram Moravske Toplice, 2018

SELANSKA ROTUNDA V BESEDI

Zbornik literarnega natečaja

5

PREDGOVOR

Draga bralka, dragi bralec!

Pred nami je zbornik besedil udeležencev literarnega natečaja Selanska rotunda v besedi, ki je potekal čez poletje v letu 2018 in se zaključil septembra 2018 z razglasitvijo nagrajencev in pode- litvijo nagrad na prijetni glasbeno-literarni prireditvi v romanski rotundi v Selu, ki so jo poleg udeležencev obogatili še čelistka Valerija Šömen in cimbalist Darko Kržanko z glasbenim nasto-pom, brat Jurij iz Doma duhovnosti Kančevci, podžupan Občine Moravske Toplice Štefan Kodila, ki je podelil nagrade prvim trem izbranim avtorjem, strokovna komisija – pesnik in slovenist Denis Škofič, primerjalni književnik in prevajalec Marko Bunderla ter pesnica in pisateljica Lučka Zorko; naš literarni gost pa je bil prekmurski pisatelj in pesnik Robert Titan Felix z založbe Volosov hram, s katerim smo se pogovarjali o gotiki v umetnosti.

S sodelavko Janjo Bürmen sva nekoč razmišljali, kako bi dobili čim boljšo sliko o tem, kako obiskovalci pravzaprav vidijo romansko rotundo v Selu na Goričkem, ki velja za enega najlepših ohran-jenih arhitekturnih spomenikov v širši okolici s presenetljivo do-bro ohranjenimi freskami iz 14. in 15 stoletja, pa tudi, kako nan-jo gledajo domačini. Ne samo s par vzkliki – ‘joj, kako je lepa’, ali ‘čudovita je’, ali ‘prekrasna stavba’, pač pa, kako globoko se dejansko da poglobiti v deloma nejasno preteklost tako starega artefakta. Sama po sebi se je porodila ideja o literarnem nateča-ju. Pisana beseda je namreč dovolj dokumentarna, da nam raz-krije marsikatero skrivnost, in dovolj umetniška, da marsikatero skrivnost ustvari. Na dan pride kakšna legenda, ki je še ne pozna-mo, kakšna informacija, ki nam je ostala skrita, predvsem pa pre-ko umetnosti širimo lepoto in etiko, kakor jo širi tudi rotunda s svojimi freskami. O rotundi nam tokrat ni treba posebej govoriti,

6 7

saj je mogoče podatke o njeni zgodovini, kolikor jo pač poznamo, najti na več mestih. Tokrat govorimo o zgodbi; kajti kolikor je lju-di, toliko je obrazov zgradbe. Toliko je njenih zgodb. In toliko je njenih zgodovin.

Natečaj se je izkazal za presenetljivo uspešno dejanje; prejeli smo kar 23 (in to vseh kvalitetnih) prispevkov 22 različnih avtorjev. V zborniku so objavljeni vsi: najprej so prvi trije nagrajeni prispevki, potem pa po abecednem vrstnem redu priimkov avtorjev še vsi ostali prispevki. Vsi avtorji so se držali vsebinskih in oblikovnih določil – določena sta bila tematika rotunde in obseg besedila. Pisci besedil prihajajo iz različnih krajev: 10 jih prihaja iz Prekmur-ja: Murske Sobote, Nemčavcev, Tešanovcev, Gornjih Petrovcev, Čikečke vasi, Bratoncev, Ivanovcev, Trdkove in Prosenjakovec, 9 iz ostalih delov Slovenije: Ljubljane, Radovljice, Nakla, Vač, Raven na Koroškem, Logatca, Lovrenca na Pohorju, Podlehnika, Sečovelj, Selnice ob Dravi, 2 avtorja pa prihajata celo iz Varaždina. Po zvrstismo prejeli 11 proznih del, povečini v obliki kratke zgodbe ali proznega utrinka, 9 pesniških del, venček aforizmov in dramski prizor. Avtorji so se držali navodila, da v besedilih nastopa rotun-da kot motiv.

Idejno je najbolj zastopana ideja skrivnosti, zaklada, motivno pa daleč izstopa legenda o vitezih templjarjih, ki je glede na nejas-no zgodnjo zgodovino rotunde ena najbolj privlačnih legend o njenem izvoru in ki se pojavi v več kot polovici besedil kot glav-na tema. Pisana druščina besedil nam je dala nove srečne in nesrečne fantazijske ljubezenske zgodbe o ljubezni med grofom iz bližnje graščine in kmetico ali obiskovalko in templjarjem, časovne preskoke med templjarje in dosledne opise njihove-ga življenja, zgodbe o gradnji rotunde, kroniški zapis pisarja o sprejemanju nove vere, ode cerkvici, humorne pesmi o življenju vasice Selo, prešernovske sonete, nežne simfonije, igrive in za-nimive pesmice, parafrazirane postmodernistične utrinke, celo s kritično ostjo začinjene spomine na izlet, in še in še. Zanimivo

je, da so avtorji poleg rotunde v svojo snov zajemali tudi okoli-co – vas Selo z vaščani in njihovimi pripetljaji, Kobiljanski potok, Prosenjakovce z graščino Matzenau, sámo vas Selo, vaščane in nedavne aktualne (tudi humorne) dogodke v zvezi z vasjo, samo-stan oziroma utrdbo, ki naj bi po legendi stala v bližini rotunde, celo tekmovanje koscev, izlet prekmurskega društva v rotundo in netopirje, ki bivajo v zvoniku, preteklo podobo okolice cerkve in pokopališča, proščenje oziroma bučo z otroškimi spomini, legen-do o svetem gralu, rimsko pot, ki je tekla v bližini, samo vsebino in podobje gotskih fresk s Križevim potom, sveto trojico in svetni-ki, vizijo slikarja o svetniku Nikolaju in vizijo obiskovalke dvorca, prvoosebne spomine cerkvičine preteklosti, nekateri so cerkvi-co uporabili kot skrivališče in jo postavili v drugo okolje, drugi za kuliso dramske poroke, tretji kot navdih za smeh. Vsak prispevek je poseben in dragocen izpis nečesa, kar nas povezuje danes pre-ko nečesa, kar je nastalo nekoč.

Ta zbornik nam rotundo predstavi na drugačen način kot kak zgodovinar ali umetnostni kritik, saj so v umetnosti dejstvom dodana tudi subjektivna opažanja in čustva. Poleg resničnih zgodovinskih in sodobnih okvirov predstavi tudi njene različne obraze, zgodbe in odnose, ki so jih spletli obiskovalci v stiku s to staro zgradbo, ki naenkrat ne bo več le zgradba, pač pa zgodba. In ravno to je bil namen natečaja. Da zgradbe postanejo zgodbe in da živijo. Tu se stikata in zraščata turizem in kultura, izgublja-ta ostre meje in se združita v preplet časov in prostorov, kjer se srečujemo in bogatimo drug drugega.

Bralcem in bralkam želimo čudovit vstop v skrivnost selanske ro-tunde, vabimo pa vas tudi, da obiščete naš arhitekturni biser v srcu Goričkega in nekaj o njem, če še niste, napišete še sami. Za objavo v kakšni reviji, morebiti knjigi, za kak prihodnji natečaj ali pa tudi zgolj zase.

Lučka Zorko članica komisije za izbor del na natečaju

8 9

KOMISIJA ZA IZBOR DEL

Marko Bunderla – prekmurski pesnik in prevajalec. Študiral je nemščino in primerjalno književnost. Izdal je samostojno zbirko pesmi. Ukvarja se s prevajanjem strokovnih in leposlovnih besedil iz nemškega in angleškega jezika. Zanimajo ga različne teme in njihove upodobitve v besedi ter ostalih umetnostih.

Denis Škofič – prekmurski pesnik, pisatelj in literarni kritik. Diplo-miral je iz slovenskega jezika s književnostjo. Do sedaj je izdal dve pesniški zbirki, s prvo zbirko je bil nominiran za Jenkovo nagra-do in kritiško sito, bil pa je tudi finalist pesniškega turnirja in en izmed izbranih pesnikov festivala Pranger. Kot pisec besedil je bil del avtorske ekipe pri monografiji Portreti sodobne slovenske literature 1991–2016.

Lučka Zorko – prekmurska pesnica in pisateljica. Piše poezijo, pro-zo in otroško literaturo. Do sedaj je izdala 4 samostojne pesniške zbirke, roman, zbirko kratke proze in tri slikanice za otroke. Pre-jela je nekaj literarnih nagrad, svoja dela objavlja v literarnih re-vijah, nekaj objav je prevedenih tudi v tuje jezike. Vodila je tudi več literarnih delavnic in bralni krožek ter bila članica komisije za izbor najboljše pesmi Društva prijateljev mladine Beltinci.

KRITERIJI IZBORA

V umetnosti so, temu se ni mogoče izogniti, nekateri kriteriji de-loma odvisni tudi od kritikovih stališč, čustev in mišljenja, seve-da pa obstaja tudi nekaj takega, kot je moda oziroma smernice časa, v katerem je delo nastalo. Tako je bilo od vekomaj in tako vekomaj bo. A vendarle je vsaka umetnost tudi veščina, ki se rav-na po objektivnih kriterijih znanosti, pod katere okrilje spada. Besedna umetnost je razprostranjena po mnogih področjih, po katerih jemlje načela in smernice za svojo strukturo.

Ne smemo pozabiti na temeljno delitev literarnega dela, in sicer na obliko in vsebino, ki sta neločljivo prepleteni, a vendarle je obliko mogoče laže ocenjevati, saj gre za vsem vidno in ocenljivo strukturo samega jezika. Tako se je pri ocenjevanju teh smernic za obliko držala tudi tričlanska komisija za izbor del. Naj poudari-mo, da so avtorji vse do konca komisiji ostali anonimni in tako no-bena ocena ni bila odvisna od tega, kdo avtor je in kakšno more-bitno vlogo igra na literarni sceni. Ocenjevala so se tako besedila na čisto oz. besedila sama na sebi.

Seveda je zaradi pestre množice raznolikih besedil eno od ovir igrala tudi zvrst. Zelo težko je namreč presojati med zgodbo in pesmijo – katera je bolje izpisana? Naslednja ovira je bila sta-rost piscev. Dva udeleženca namreč prihajata iz osnovne šole, in seveda so kriteriji za ocenjevanje otroške in odrasle literarne de-javnosti različni. Toda to je majhno prekletstvo vseh natečajev, ki pa je v primerjavi z naborom prispelih del in bralskim užitkom ob prebiranju zbornika zanemarljivo.

Oblikovne smernice, ki smo jim žiranti sledili pri ocenjevanju, so bile: bogat in izviren jezik, izvirno besedje, čim bolj značilen, ne-posiljen avtorski stil, sledenje značilnostim zgodbe: zaplet, vrh,

10 11

razplet, napetost, psihološko izdelani liki z utemeljenim ravna-njem (pri zgodbi in drami), sledenje značilnostim pesmi: upora-bljenih čim več elementov pesniškega jezika (tropi in figure), za-okrožena struktura, smiselna in smotrna raba metafore in simbo-la, estetska in sporočilna prepletenost, predvsem pa strukturna celovitost, logičnost in estetska presežnost vsakega besedila.

Ocenjevanje vsebine je nekoliko kompleksnejše in bolj prepušče-no subjektivnim kriterijem, a vendar je tudi pri vsebini mogoče razbrati idejno ozadje, ki je lahko širše in globlje ali pa bolj zame-jeno in enoplastno. Naša komisija se je osredotočila predvsem na simbolno moč, ki je v ozadju posameznega dela – torej, da skozi zgodbo, pesem, dramo ali esej prosevajo širše družbene, psihološke, zgodovinske in kulturne ideje, predvsem pa, da delo ni moralistično, da ni klišejsko oz. stereotipno (da je do neke mere izvirno, sveže, drugačno od ostalih) in da svojega sporočila ne izraža neposredno, pač pa s strukturo oziroma z metaforo ali simbolom.

Pri natečaju je del ocene tudi uvrščenost zahtevanega kriterija v besedilo. Pri tem natečaju smo upoštevali obravnavo romanske rotunde – globino in intenziteto obdelave glavnega motiva, spo-ročilnost in povezanost motiva v koherentno celoto z motivnim ozadjem.

Prva tri izbrana besedila so vsa prozna, kar pa ne pomeni, da smo prozi dajali kakršno koli prednost, pač pa, da so na nekem nivoju ali v več kriterijih dosegala svojstveno izvirnost. Za izbrana dela so podane tudi strokovne utemeljitve na podlagi opisanih krite- rijev. Dejansko pa je komisija mnenja, da so prav vsa dela na nivo-ju, vrednem objave, in da je bil natečaj po kvaliteti prispelih del nadpovprečno uspešen.

UTEMELJITVE IZBORA

1. mesto: PIŠ SVETOSTI (Aleksander Ružič)

Gre za klasično in izvrstno dodelano zgodbo s prepričljivimi dia-logi in izdelanimi liki. Očitno je, da ima avtor dober besedni zak-lad in da je dobro raziskal tudi zgodovinsko ozadje svoje zgodbe. Odlični so opisi prizorišča in dogajanja. Tudi idejno je zgodba zelo močna: gre namreč za izvirno obdelavo ideje o Velikem mojst-ru, ki je v ozadju in katerega identitete nikoli ne izvemo, kar se močno navezuje na podobo boga očeta z zakritim obrazom, nas-likanem v kupoli cerkve. Ta mojster tudi kroji usode, zaradi njega padajo glave in se rušijo in zidajo stavbe. Avtor izvrstno ujame duha templjarjev in temo skritega zaklada, zaradi katerega so padale glave. Rotundo je postavil kot glavno prizorišče za svojo zgodbo, kar ustreza načelom natečaja. Dobro je tudi izkoriščen klasični tretjeosebni pripovedovalec, ki skače s scene na sceno, a vendar zgodba deluje koherentno in povezano, zgodba pa ima dobro scenografijo in ni klišejska.

2. mesto: SELANSKA KRONIKA (Nevenka Jeras)

Gre za izvirno imitacijo kronike vasi Selo, ki jo piše vaški pisar. Zgodba je močna tako na tematski kot motivni ravni. Tematsko gre za gradnjo rotunde, idejno pa zgodba celo presega samo sebe, saj v nasprotju s klišejem lepo izpostavi dejstvo, da širjen-je krščanstva ni vselej potekalo z ognjem in mečem, pač pa so staroverci in novoverci tudi sobivali in sklenili neke vrste sožit-je, pri čemer je šlo predvsem za preživetje skupnosti, nova vera pa se je med ljudstvom razširila malo po sili, malo zaradi koristi, malo pa tudi povsem naravno. Zgodba je izpisana naravno, snov

12

je dobro raziskana, besedišče in jezik pa sta zelo izvirna, na tre-nutke celo zabavna. Avtorica se izogne drami zaradi drame, zato zgodba ni klišejska. Odlikuje jo tudi spretna postavitev časa, ki zajame dolgo časovno obdobje, a kljub temu deluje koherentno.

3. mesto: SKRIVNOST SELANSKE ROTUNDE (Olga Gutman)

Tudi v tem primeru gre za tematiko izvora rotunde in zgodovinskih dogodkov, s tem da je temu priključena še tragična ljubezens-ka zgodba med grofom in tlačanko, ki jo avtorica nadgradi še s temo ‘zaklada’, ki so pravzaprav tri zlate krste z okostji tragično preminulih. Idejna razsežnost smrti znotraj zlate krste je zelo močan element simbolne presežnosti zgodbe. Avtorica se drži elementov in pravil pripovedovanja, dogajanje lepo teče iz prizo-ra v prizor. Tudi zaključek ni povsem klišejski, poleg tega avtori-ca zna ravnati z napetostjo, da bralca pritegne. Jezik je primeren načinu pripovedovanja in je tekoč in pripoveden, tudi liki so do-delani in tako delujejo živi.

Marko Bunderla, Denis Škofič in Lučka Zorko, strokovna komisija za izbor del

PRISPEVKI

16 17

Aleksander RužičPIŠ SVETOSTI

I.

Dan je bil zopet zelo vroč. Menda kar stotero rjavih kut se je pri-pogibalo in nenehno delalo. Eni so kopali zemljo, drugi so z noga-mi mesili blato, tretji so v kalupe stiskali oblike opeke, četrti pa jih obračali in polagali na dvignjene ravni, izravnane nad površjem, da bi se mehki kvadri blata prej posušili. »Kosilo, bratje,« se je z malo privzdignjenega griča zadrl nad delavce vitez, odet v belo tuniko, s katere so se od rdečega bro-katnega križa, ki je prekrival vse njegovo oprsje, odbijali krvavi sončni odbleski.Ljudje so mirno kot sence odložili orodja, šli k vedrom vode, si oprali blatne roke, stopili v vrsto in potem ko so kratko molitev končali s poljubom težkega železnega križa, ki jim je visel z vratu na kratkem usnjenem jermenu, so brez besed odkorakali proti samostanu in sedli za dolge mize, ki so bile raztegnjene po dol-gem obokanem hodniku. Bratje in ženske, ki so delale tukaj, so začeli prinašati sklede s hrano na mize in ko je vitez vstal, so opravili zahvalne molitve za Božji dar ter nato, potem ko so znova poljubili svoje križe, pohlevno pospravljali vsak svoj obed. Kosilo se je znova končalo z zahvalnimi molitvami in čez čas se je delo na prostrani ravnici nadaljevalo.»Hvala našemu dragemu Bogu, da smo delo še pred prihajajočim slabim vremenom končali. Čaka nas, bratje, pospravilo žetve in mlačve, da nam bo Bog dal naš vsakdanji kruh. Potem pa znova k opekam,« je po opoldanski molitvi oznanil vitez.Tisti večer, ko je po dobrih dveh tednih bila lepo od sonca po-sušena opeka zložena v oslico, so zakurili. Ogenj je opeko ena-

komerno žgal in bratje, ki so bili zadolženi za to opravilo, so za-dovoljno srkali vino iz velikega vrča in, da jih ne bi prevzel nočni dremež, mrmrali prigode z dolge poti, s katere so se vrnili sem iz svete dežele. »Kar odsekal je nogo mojemu konju. Tam pred obzidjem se mi je to pripetilo. Konj je od bolečin zahrzal in padel na peščena tla. Tudi sam sem padel po tleh, in ko je zamahnil s svojim kri-vim rezilom proti moji glavi, mi je Bog dal toliko moči, da sem se še pravočasno izmaknil. Nato sem potegnil meč in ga še leže na teh, ko je znova hotel zamahniti proti meni, prebodel skozi prsi. Njegova grešna kri me je zalila po obrazu in onečastila sveti križ na kuti. Smrtno zadet se je skotalil k meni kot zaklan prašič,« je šepetal eden od sobratov drugemu v uho. »Da! Bog te je obranil pred hudičem. Tudi mene je ohranil do danes na tej strani sveta, a le njegova volja je, kaj bo odslej dalje. Toda vsi niso imeli te sreče. Mojemu najboljšemu prijatelju, s ka-terim sva si vsa leta podarjala svetosti in kreposti in vedno, konj ob konju, jezdila na sveta pota proti našemu cilju, se vmes poda-jala v krvave bitke z neverniki, je kar naenkrat, potem ko so hudiči že bežali pred nami, siknila puščica mimo mojega ušesa in se mu zarila naravnost v oko. Padel je s konja, a noga se mu je zataknila za streme in konj ga je prestrašeno hrzajoč vlekel za njimi. Nikdar več ga nisem videl. Naj mu bo milost Gospodova in mir v njegovi duši vekomaj,« je z žalostnim glasom razlagal sogovorniku svojo zgodbo.»Da! Bilo je krvi za potoke. Konji in človeška trupla so ležala vse-naokrog, tako da smo se drugi spotikali ob njih ali pa so čez njih padali konji z jezdeci. Najhujše pa je bilo vpitje in kričanje krvavečih in ranjenih, ki so se od bolečin zvijali po tleh, dokler jim pesek ni spil še zadnje kaplje krvi. A zdaj smo tu,« je že glasneje govoril tretji.»Pst! Nekdo prihaja,« je zašepetal prvi. Vsi so potegnili meče, a ko so se v migetajoči rdeči svetlobi izrisali obrisi viteza, so orožje zopet z vajeno kretnjo vstavili nazaj v nožnice.»Hvaljen Jezus,« so se postavili v vrsto in se rahlo priklonili.

18 19

»Na veke! Bratje, glejte, da bo opeka pravilno zažgana, kajti iz tega bo zgrajena zgradba, ki bo stala tisoč in tisoč let, vse do konca sveta. Vaše delo bo svetlo zapisano pri Vzvišenem. Nihče niti ne sluti, kaj vse se še lahko zgodi na tem prostoru, potem ko bomo Jezusa lahko slavili po širnem svetu.«Tako kot se je nenadoma pokazal iz teme, tako je vitez tudi izginil. Kurjači so takoj staknili glave in začeli mrmrati.»Bratje, vitez je bil skrivnosten kot še nikoli. Nič nisem razumel, kaj je hotel povedati. Le to, da naj pazimo, da bo opeka pravilno zažgana,« je šepetal prvi. Tudi onadva sta prvemu prikimavala in še dolgo so obnavljali besede nadrejenega. »Bolj ko razmišljam o tem, kar je vitez povedal, bolj se mi zdi, da opravljamo pomembno delo. In to v tem neznanem svetu, kjer ni nič drugega kot gozdovi in jase. Preden so naši bratje začeli zidati naš samostan, najbrž, to ve le sam Bog, sem nikoli ni stopila človeška noga. Joj, ogenj pohaja,« je tedaj vzkliknil eden in vsi so začeli strumno metati suha debela polena v veliki kurišči, ki sta bili obokano narejeni po celi širini v kvadratasto obliko zložene opeke.

II.

Noč je nad gluho dolino mirno spala. Spokoj so rahlo prekinjali le od samostana prihajajoči glasovi kakšnega konja, ki je zahrzal z nozdrvmi, vmes pa se je cvileče oglašal skovik, ki ga je najbrž motilo nočno dogajanje sredi jase nedaleč od tam. Res se je tam godilo nekaj nenavadnega. Oprtani tovorni konj je stal sredi jase, ob njem dva meniha, odeta v delovna oblačila, po-leg pa še dva za boj pripravljena viteza in njuna osedlana konja. Oklepa vojakov sta se v medli mesečini motno svetila, ko sta se zdolgočaseno rahlo prestopala sem in tja, občasno se oprijema-joč ročajev svojih dolgih mečev. »Začniva, kot je ukazal vitez,« je tiho rekel eden izmed kopačev. »V treh dneh mora biti vodnjak izkopan.«

Kopanje je potekalo nemoteno. Izmenoma je kopal le en kopač, drugi pa je odlagal zemljo v bližini. Ko je luna preplavala že skoraj ves nebesni svod in so se na jutrovem že kazali prvi obrisi obzorja, se je iz teme začul konjski topot. Vojaka sta se strumno postavila ob konju in potegnila meča, a sta hitro prepoznala viteza, ki je, oprtan z dolgim mečem in odet v škrlatni plašč, ki mu je spredaj razkrival velik križ iz rdečega brokata, prišit čez vse prsi na belo meniško kuto, sestopil s konja, zato sta znova potisnila meča v nožnico in pristopila k nadrejenemu.»Kako je,« je vprašal vitez in stopil k delavcema. »Ni težav, gospod,« je kratko odvrnil eden.»Vidim, da je širina pravšnja, pa tudi za eno noč sta kar globoko izkopala. Za to noč je delo končano, zato vsi na počitek. Jutri gre-mo dalje. In zapomnite si vsi, ki ste tukaj. To, kar tukaj počnemo, vemo le mi. Za smrtno glavo se ne sme od nobenega o tem nič izvedeti. Izbral vas je Bog in le on vidi vaše delo. In on vam bo tudi strogi sodnik,« je jasno razložil vitez, se zavihtel na konja, tako da mu je oprava zaokrožila po zraku, in odpeketal v temo. Vsi so se prekrižali in poljubili svoje železne križe, pobrali vse orodje in se v koloni odpravili nazaj v samostan. Naslednjo noč se je zgodba ponovila, vendar je delo, kakor je globina jame naraščala, postajalo zmeraj težje in je počasneje napredovalo. A jama je vseeno že po štirih nočeh bila globoka za dva večja člove-ka. Tedaj se je vitez znova pojavil.»Stopi iz jame, brat, da preverim, kako je spodaj,« se je podal po kratki lestvi v globino in čez kratek čas zopet stopil iz nje.»Glejta, tam, kjer se na obzorju svetlika, je Jutrovo, Sveta dežela. V tej smeri bosta naslednjo noč na dnu jame izkopala za dolžino človeka dolg rov. Tudi za danes je delo končano. Vidva na počitek, vidva pa ostaneta tukaj do naslednje noči. Hrano in pijačo si bosta iz samostana prinašala sama,« je na koncu še naročil vojakoma. Naslednjo noč sta kopača naročeno naredila in ko je bila jama lepo očiščena ostankov peska in grušča, sta potem, ko sta oba stala na njenem dnu, krepko potegnila vino vsak iz svojega me-hurja in eden je šepnil drugemu:

20 21

»Brat, se ti ne zdi, da midva ne kopljeva vodnjaka? Že več vod-njakov sva izkopala po različnih krajih sveta, a nikjer nisva na-letela na vodo na taki plitvini. In ta rov; kaj bo kdo s tem? Pa tudi nihče naju ni stražil, ko sva kjerkoli kopala, četudi tik ob meji s hudiči,« je še modroval.»Brat, ne vem. Vitez je rekel, da naju je k temu delu poslal Bog, in meni je to vedeti dovolj, res pa je, da sem tudi sam tvojih misli. A nekaj ti povem: o tem bova molčala kot grob,« je še tiše odgo-voril drugi.»Da, brat. O tem bova molčala kot grob,« je za njim neprepričlji-vo ponovil prvi, »zdaj pa k počitku.«Stražarja, ki sta izkopano jamo sredi jase stražila ves dan, sta komaj dočakala naslednjo noč, upajoč, da bo te neprekinjene straže enkrat vseeno konec; in nemalo presenečena sta obstala, ko sta v zgodnji noči zagledala viteza na svojem konju, kako za seboj vleče tovorno živinče, oprtano s tovorom.»Tako, zdaj sta prosta. Odložita vojaško opravo in odidita.«Vitez, ki je sedaj sredi divje temine ostal sam, je kmalu za tem, ko se je prepričal, da sta vojaka že dovolj daleč, razvezal vrvi na to-vornem konju in s konjskega hrbta snel zaboj, zavit v debelo plat-no, ki se je zlato svetlikalo v borni svetlobi in je bilo z nekaj jer-meni skrbno zapeto počez. Zaboj je bil kar težak, saj ga je komaj spravil po lestvi v globino, kjer ga je potisnil v rov. Urno je skočil iz jame in naglo začel v jamo metati zemljo, dokler se ni prepričal, da zaboja več ni mogoče videti. Tedaj je zajahal in nočna odprava je izginila v noč, a kmalu sta k jami znova prišla kopača, za njima vojaka in nato še vitez.»Jamo zakopljita. Zemljo sproti teptajta in na površju zravnajta, tako da se kmalu ne bo videlo, da se je tu kopalo. Vode tukaj ni, zato dalje ne bomo kopali,« je zaukazal kopačema, nato pa pris-topil k vojakoma, ki sta to noč bila nova stražarja.»Sta opravila?« je prvega strogo vprašal vitez, ko ju je čez čas poklical stran od jame.»Da, gospod! Kdor se je pregrešil čez našega Vsemogočnega, si zasluži pekel. Ostala sta brez glave, ne da bi prej kaj slutila. Za-

grebli so ju za obzidjem, kot ste naročili. Globoko. Če smem pri-pomniti, gospod, njuna sveta križa pa bi jima vseeno morali sneti z vratu, ko sta se tako hudo pregrešila,« je pogumno dejal eden.»To je morda res, a kar je, je,« je neprepričljivo pripomnil vitez in nato stopil h kopačema, ki sta jamo že kar precej zakopala. »Do jutra mora biti končano,« je še zapovedal in potem odvihral v noč.Jutro je komaj kazalo prva znamenja svetlobe na obzorju, ko je bilo z jamo vse tako, kot je naročil vitez. Kopača sta pobrala orod-je in se odpravila proti samostanu, za njima pa sta žvenketala vo-jaka. Na znamenje levega sta potegnila meča in naskočila vsak enega kopača ter svoja meča porinila v njuna hrbta. Zaslišal se je groteskni krik bolečine, nato pa sta prebodeni telesi padli na tla, tako da sta njuni orodji zažvenketali v noč. Kratek čas se je s tal slišalo le še grgrajoče hropenje, nakar je dolino zopet zagrnil mir pravkar prebujajočega se jutra.

III.

Možje, odeti v bela ogrinjala, so s kratkimi koraki – noge, vkovane v verige, jim niso dopuščale normalne hoje – na nosilih v parih nosili opeke h gradbišču, kjer je bodoča zgradba že kazala prve obrise. Bratje, oblečeni v delovna oblačila, so v velikem koritu mešali malto, drugi so jo spravljali k stenam, ki so se v krogu že dvigale iz tal, tretji pa so opeke skrbno zlagali eno k drugi in jih povezovali z malto. Okoli delavcev se je sukal slok mož, odet v zlato izvezeno ogrinja-lo, ki mu je vihralo čez rame, pod telescem pa sta drobencali v bele nogavice obuti tanki nogici. V rokah je sukal majhen zvitek pergamenta, na katerem je imel narisano skico bodoče zgradbe, in jo s pomočjo merilne palice in velikega lesenega šestila neneh-no preverjal na nastajajočih zidovih. »Podporne stene naj bodo povsem točne. Dobro jih spojite. Glejte, kaj vam kaže grezilo. Tu ne sme biti napak,« je s cvilečim

22 23

glasom in v delavcem nerazumljivih besedah nenehno tolmačil in kazal s tankim kazalcem zdaj malo na ta steber, potem pa zopet na drugega.Neutrudno stopicanje možica, ki je bil pri vitezu odgovoren za dobro izvedbo gradnje, je vsem šlo na živce, a nihče ni črhnil niti besede, saj so se viteza vsi bali; hitro se je namreč razvedelo, da so oni, ki so kopali vodnjak in niso našli vode, bili že na onem svetu. Čeprav se je vsem zdelo nenavadno, da morajo zidati prav sredi mesta, kjer so prejšnji kopali za vodnjak, kajti na tem mestu je bila še vidno zrahljana zemlja, se nihče o tem ni na glas spraše-val. Vsi mojstri gradnje, kajti vitez je sem pripeljal najboljše, so vedeli, kako se taka gradnja dela, saj so že imeli izkušnje z večjimi in zahtevnejšimi zgradbami, kot naj bo ta okrogla stavba, in po začetni nejevolji so se že privadili na stopicanje malega možica. Ko so jih pripeljali sem, so računali, da bodo dograjevali samos-tan ali zidali zanj primerno kapelo, a zdaj se je pokazalo, da so se glede tega hudo zmotili, kajti sredi jase, stran od vsega, je zače-la nastajati okrogla stavba. A nekaj je hitro vsem postalo jasno: kljub dokaj preprosti gradnji je velika skrb malega možica dala slutiti, da bo ta zgradba vseeno nekaj pomembnega. Gradnja je hitro napredovala in kmalu je bilo že potrebno postav-ljati oboke za kupolo. Cvileči mož je imel sedaj še več dela kot prej. Tesarji so izdelovali odre in podpore in kmalu so bili postav-ljeni obokani modeli. Mojstre, ki so zidali stene, so sedaj zamen-jali novi, vešči gradnje obokov in kupol. Prejšnji, potem ko so dokončali delo in svoje pospravili, so skupaj s sužnji in drugimi delavci čez noč izginili, tako da je nova ekipa z izurjenimi vojaki ter vsem spremljajočim osebjem in tovorom našla zapuščen samostan. Z njimi sta zopet prišla vitez in cvileči mož, ki sta jih pravzaprav sem pripeljala. Tudi kupola je bila kmalu narejena, ker pa je prihajala jesen in z njo slabo vreme, jih je vitez vseeno priganjal, kajti stavbo je bilo potrebno še pokriti. Tako kot je tako rekoč v hipu izginila tudi ta ekipa zidarjev, so naslednji dan bili na gradbišču že krovci. Delo je bilo vzorno končano, in potem ko so vse okrog rotunde po-

spravili, so v samostanu priredili zaključno večerjo. Po običajnih molitvah je vitez oznanil:»Bratje, vojaki, drugi! Naredili smo zgradbo, ki bo služila Bogu stoletja in tisočletja. Zahvalimo se mu za dar, ki nam ga je dovo-lil narediti. Zahvalno molitev, ki smo mu je že darovali v kapeli, ponovimo še tukaj.«Vsi so pokleknili poleg svojih sedišč, sklenjenih rok gledali v tla in kleče molili. Slišalo se je nerazumljivo žlobudranje, kajti mno-gi, predvsem vitezi vojaki, niso znali latinščine, tako da so mnogi govorili vsevprek, vsak v svojem jeziku, pač od koder so prišli. Po končanih molitvah so se spravili k pojedini. Bila je že pozna noč in družba že zaspana in medla od utrujenosti in veliko popitega vina, ko je vitez vstal in povzdignil glas:»Bratje, zdaj pa nazdravimo našemu mojstru don Leónu!«Vsi so vstali in s polnimi bakrenimi kozarci v rokah vzkliknili:»Viva, don León!«Don León se je druščini globoko priklonil in hotel sesti, a ga je vitez zaustavil:»Dragi don León, Bog ti naj poplača ves trud. Zdaj si zelo utrujen, zato te naj vojaka pospremita k počitku.«K presenečenemu možicu sta hitro pristopila vojaka, ga dvignila od mize in trojica je hipoma izginila v temi. Vsi so se spogledali in iz njihovih motnih oči je začel zlovešče gledati strah.»Bratje, zahvalimo se še Bogu za obilne jedi in potem spat, kajti jutri gremo vsi od tod.« Vreme se je medtem, ko je druščina povečerjala, hitro spreme-nilo v neurje. Ostri bliski so sekali med stebre hodnika in žareči siki strel so začeli udarjati v drevesa in drugam. Zgroženi obrazi sedečih ljudi so strahoma pogledovali proti dvorišču samosta-na, ko pa je zapihalo in začelo prevračati kozarce z miz, so začeli bežati proti svojim luknjam in ležiščem. Hodnik se je hitro spraz-nil. Tedaj je vitez stopil na dvorišče, se v sredini razkoračil, pote-gnil meč, ga dvignil proti nebu in zakričal:»Bog, storil sem, kar si od mene pričakoval. Treskaj in pihaj! To je piš svetosti, tebi v čast in slavo!«

24 25

Tedaj je blisk razparal nebo in ostra strela je siknila proti konici meča. Viteza je vrglo po tleh in tam je negiben obležal. Bogve od kod se je tedaj vzela sključena postava, odeta v črno kuto, dvakrat brcnila v negibno telo na dvorišču in takoj zatem jo je že zopet vzela noč.Ni preteklo mnogo dni od tistega hudega neurja, ko je zadnja sku-pina ljudi končala gradnjo okrogle kapele, tu sredi ničesar, kjer se je preganjala le divjad in so letali ptiči vseh vrst, v samostan pa so prišli novi ljudje. Prišla je velika skupina različno oblečenih vojakov in v rjave in črne kute oblečenih menihov, za njimi pa so zvezani v parih in med seboj povezani hodili v bela oblačila ogrnjeni ljudje. Konjske vprege so privlekle otovorjene vozove in v samostanu se je začelo novo življenje.A že naslednji dan so ljudje kot mravlje hodili po strehah, nabijali težka kladiva v zidove samostana in z ovni rušili debele stene. Ena skupina je na nosilih odnašala odstranjeni material in ga odla-gala v bližini, medtem ko so vojaki, med njimi njihov poveljnik, priganjali ljudi k delu. Tu in tam je po kakšni beli halji počil bič, medtem ko so menihi delali bolj zlagoma in vmes obilno počivali ter večkrat vlekli iz svojih mehurjev. Delo je trajalo in trajalo in bližala se je zima. Hlad je že silil skozi kosti, tako da so mnogi kljub naporom trepetali od mraza. Naposled je bilo delo končano. Le zravnan prostor, malo dvignjen nad tlemi in pokrit z zdrobljeno opeko in drugim gradbenim materialom, je kazal, da je tu še pred časom stala neka zgradba. »Delo je končano,« je tedaj, potem ko so vojaki priklicali vse ljudi k sebi in jih postavili v vrsto, oznanil njihov vodja. »Dan se še ni premaknil v večer, zato lahko že danes odrinemo. Poberite svoje stvari in na pot. Tako nam Bog pomagaj!«

IV.

Hugo, naslonjen na steblo debelega hrasta, je rahlo dremajoč opazoval luno, kako se po polnočnem nebu vozi mimo belih obla-

kov, se za krajši čas skrije za kakšnega in se potem, kot da bi opa-zovala dogajanje pod sabo, zopet pokaže še svetlejša kot prej. »Gledaš sem dol in opazuješ, kaj se tu dogaja, ti nebogljeno Bož-je stvarstvo, kaj,« je vprašujoče gledal vanjo, kot da bi jo hotel pregnati. »Nič ne veš o tem, kaj se v tem neznanem kraju to noč godi. Le jaz poznam vso resnico. In nihče drug. Odkar je Lepi kosil s svojim mečem po nas, kot da bi ženska s srpom žela zrelo pšeni-co, se je svet preobrnil na glavo. Zdaj je huda ura. Ampak ti tega ne razumeš. In nihče tega ne bo razumel nikoli!«Potegnil je dolgi težki meč in zamahnil proti njej, in glej čudo: luna se je skrila za temni oblak, ki ga prej ni bilo videti. Sik meča po zraku je vznemiril za deblo privezanega konja, ki je ob tem hropeče zahrzal, a se je potem, ko je Hugo pristopil k njemu, hitro znova umiril in v ta neobljuden kraj se je vrnil nočni spokoj. Le od nekod se je oglašal skovik, kar je Hugoju rezalo v dušo, kaj-ti ob takem opravilu, kot sta ga morala opraviti z Jacquesom, bi vsakemu ledenela kri in vrela duša. Veliko je premišljeval o svoji dolgi poti. Kolikšen je bil trud, da sta z Jacquesom našla to že pred davnimi desetletji postavljeno Božje znamenje? Koliko nevarnosti je bilo na poti, predvsem pa kolikšna skrb je bila postavljena na njegova ramena, da je ta Sve-tost srečno dospela sem? »Tu, sredi divjine, se zrcali svet v svoji podobi in čaka prihodnost, ki bo burna in krvava. Morda bodo pretekla tisočletja, da se bo razodela Previdnost,« je poetično razglabljal Hugo, ko so se mu zarisovale slike z dolge poti, polne negotovosti in nevarnosti. »Veliko spretnosti je bilo potrebno, da nisva vzbudila pozornosti ljudi teh nekaj let, odkar sva potovala iz dežele krvi sem, v kraj, ki je zapisan v skrivnost prihodnosti. Spretno sva skrivala mošnjo zlatnikov in skrbno sva jih trošila. Ni nama bilo hudega, a razkoš-ja si nisva smela privoščiti. In plačati je bilo potrebno marsikaj, da sva si na poti pridobila zaveznike in čuvarje. Jacques sicer ra-zume, da je najina misija nekaj nevsakdanjega, a najbrž niti ne sluti, zakaj sva prišla sem. Sicer pa je zvest služabnik, a bo žal kmalu moral končati svojo pot.«

26 27

Iz žepne obrobe pod brokatnim zavihkom je previdno potegnil majhen svitek pergamenta in ga razgrnil proti svetlobi.»Ja, res je nekaj veličastnega, ta rotunda. Veliki mojster je mo-ral doživeti razodetje, da je že pred mnogimi desetletji začrtal to najino pot, ki so jo potem čuvali v srcih njegovi nasledniki, dokler ni bila dana meni kot zadnjemu na poti večnosti,« je čutil težo svojega poslanstva. »Božja previdnost naju je pripeljala sem. O tem sem prepričan, kajti sicer bi naju že ugrabili in prebodli na poti, tako sama in s takim zakladom. Še zdaj ne vem, kako sva lahko našla ta kraj, ki ga je takrat dal postaviti veliki mojster. A zdaj je tu, sredi neznanega, in čaka, da ga varno ohranim rodovom, ki bodo prihajali, grešili in se klali do onemoglosti in v neskončnost, vse do prihoda Odreše-nika,« je nehal mrmrati in se zatopil v svoje temne misli.A nočne tišine ni motil le skovik. Iz notranjosti zgradbe se je ena-komerno oglašal kramp, se občasno ustavil, da bi Jacques z lopa-to izmetal na površje nakopano zemljo, in se potem, ko je iz me-hurja potegnil še nekaj požirkov vina, znova začel enakomerno oglašati iz teme. »Mojster, kako globoka naj bo?« se je čez čas oglasilo iz jame. »Sem ti že povedal, pa ti še enkrat povem. Globoka dve tvoji dolžini in široka eno. In pohiti, da naju jutro tukaj ne najde. Že četrto noč sva tukaj in danes morava z delom končati.«Hugoju je bilo dolgčas in noč se je vlekla, a kopač še zmeraj ni opravil dela. Snel si je črno kuto in jo razgrnil po konjskem hrbtu. Velik križ iz rdečega brokata, prišit čez prsi na belem ogrinjalu, je kljub nočni temini žarel krvavordeče, kot bi bil prepojen s krvjo sobratov. »Da! Naša kri je tekla v potokih. Oni petek trinajstega je bilo,« je globoko zavzdihnil in narahlo odgrnil tovor na tovornem kon-ju. Izpod žametnega ogrinjala je zlati poblisk za trenutek osvetlil njegovo kosmato lice, nakar je Hugo tovor skrbno pokril nazaj, še preveril vse jermene na sedlu in tovoru, če so dobro pritrjeni na konja, in zadovoljno zamrmral: »Še malo, pa bo storjeno. Če sem

poklican izpolniti Božjo voljo, jo tudi moram. Molil bom, da bo opravljeno, kot je treba.«Znova se je naslonil na hrast in začel mrmrati molitev. Tedaj pa se mu je zazdelo, kot da bi se za grmom nekaj premaknilo. Po-tegnil je meč in previdno stopil v notranjost zgradbe, se nagnil nad jamo ter zašepetal Jacquesu: »Pst! Hitro skoči ven in stopi h konjem. Zdi se mi, da nisva sama.«Jacques je skočil h konjem in potegnil svoj meč, a nobeden ni zaz-nal nič posebnega. Kratek čas sta tako strmela v temo, a kakšnega premika nista nikjer zaznala, zato je Hugo naročil Jacquesu:»Najbrž se mi je samo zazdelo. Pojdi dokončat jamo.«»Za dva človeka je že globoka. Kaj naj zdaj storim?«»V redu, Jacques. Pojdi v jamo in jaz ti bom pokazal, v katero smer koplji rov. Našel boš v platno zavito zlato skrinjo. Vzemi jo in jo na dnu jame odpri. Ko boš gotov, me pokliči.«Noč se je že nagibala k jutru, ko je kopač stopil iz jame in poročal ob hrastu stoječemu Hugoju:»Gospod, kot ste naročili. A skrinja je prazna. Zastonj sva kopala.«Hugo se je rahlo nasmehnil in vzvišeno dejal:»Narobe, moj Jacques. Zdaj raztovori konja in skrinjo, ki je zavita v brokat, odveži in odnesi v jamo. Tam jo previdno položi v skrin-jo. Jaz pridem za teboj.«Jacques je storil naročeno. Tedaj je tudi Hugo stopil po lestvi na dno jame in pokleknil. Pokleknil je tudi Jacques.»Jacques, to je zaklad človeštva. Poljubiva ga s čistim srcem.«Hugo se je prekrižal in poljubil skrinjo, isto je storil tudi Jacques. Hugo je potem zaprl pokrov, znova vse zavil v debelo, že razpada-joče platno in potisnil skrinjo nazaj v rov. Jacques, ki ni razumel, kaj je prej razložil mojster, je šepnil:»Mojster, to pa je res zvijačno, tako skriti zaklad. A ne vem, če ga bova še kdaj našla, če odideva iz teh neznanih krajev.«»Ne razmišljaj o tem, Jacques,« je odvrnil Hugo in se hitro povz-pel na površje. »Zdaj pa jamo zakoplji in ko boš končal, bova vse lepo poravnala in vse postavila, kot je bilo prej.«

28 29

Sonce se je proti poldnevu skrilo za oblake. Iz daljave je začel pihati oster veter in gnati svinčene oblake enega za drugim na drugi konec nebesnega svoda. Hugo je bil že nestrpen, a ga je potem zmotil Jacques: »Gospod, jama je zakopana. Zdaj še poravnava in postaviva vse na mesto. Pridite pogledat!«Ko sta hotela stopiti h konjem, je začelo iz črnih oblakov debelo liti, zato sta postala na pragu in gledala v mokre trakove, ki so poševno rezali v tla in delali vsenaokrog luže, na katerih se je penila blatna voda. »Nebo se joče, Jacques. Delo sva opravila. Zajahala bova v gozd in se tam okrepčala.«Hugo je skočil na konja, ga pognal okrog rotunde, tako da je pre-strašeno zahrzal, in ga pred vhodom sunkovito ustavil:»Bog, storil sem, kot si mi naročil. Naj ti bo večna slava,« je vzhičeno pogledal proti zapahnjenim vratom, se pokrižal in konja znova pognal v dir. V gozdu je počakal, da ga je dohitel Jacques. Kmalu se je nevihta polegla in spravila sta se k jedi. »Tako, Jacques. Zdaj pa greva poiskat najine brate; kolikor jih je še ostalo.«Po kratkem počitku sta znova zajahala, proti večeru pa ju je na poti, od koder se je že videlo obzidje večje zgradbe z velikim zvonikom, ustavila skupina vojakov:»Brata, razjašita!«Vojaki so se pognali k njima, ju zvezali in vodja je naročil:»Pokleknita in potisnita glavi navzdol!«Ukazano sta storila in potem sta po zraku zabliskala meča. Glavi sta odleteli in telesi sta obležali v krvi.»Zavijte ju v prte in odnesimo ju v samostan. Tam ju pokopljimo z vsemi častmi.«Vojaki so se spogledali, očitno misleč, da hudima grešnikoma kaj takega ne pritiče, zato so obstali, a je prednji znova odločno dejal:»Storite, kot sem rekel. Tako je ukazal veliki mojster.«

Nevenka JerasSELANSKA KRONIKA

(Odlomki)

Velika nedelja, leto gospodovo 1200, pomladPrinesli so očividci vest iz oddaljenega kraja preko reke Mure, da so vitezi križarji zmagali nad kraljevo vojsko ogrsko. Vagabund Lipek pozna prigodo, ker je bil ravno pravi čas v bliži-ni. V našo vas je prišel zadnjič in nam celotno štorijo podrobno razložil. Pravil je, da se je strašno glasno slišalo tleskanje ščitov, kopij in sabelj. Konji so jako glasno rezgetali od same groze. Lipek se je potuhnil ob poti v bližnjem grmu. Začul je glasen topot kopit čisto za sabo. Usula se je cela konjenica po prašni poti. V blaznem diru so švignili mimo. Za njimi je ostal samo velik prašen oblak.Potujoči muzikant Radek, ki je tudi prečesal že pol sveta, je pravil malo drugačno zgodbo. Videl je, kak’ so vitezi z vel’kimi križi na plaščih jadrno krenili v gruči proti vojski kralja Emerika, kralja Ogrskega. Možaki na konjih so imeli ‘našiljene’ meče in velikan-ske ščite s križi. Drugi vitezi so od strani planili v pešadiji z dolgimi privzdignjenimi sabljami. Kraljevo vojsko so mlatili oboji z dveh strani. Mesarskega klanja ni bilo ne konca ne kraja. Kričanja tudi ne, ki se je razlegalo čez širno polje. Radek bi jo skoro skupil, tak’ blizu je vtikal svoj nos. Po dolgem času se je bitka umirila. Ko-likor je ostalo konjenikov kraljeve vojske Emerika Ogrskega, so jo jadrno popihali v glasnem diru. A vrli vitezi so slavili premoč in zmago. V taboru je Radek muzikant špilal jim dolgo v mrak. Izmučeni so pospali vitezi po hudem dnevu. Vzel je muzikant slo-vo drugi dan od njih. Čul je, da se namerijo odpraviti v smeri proti našim krajem. Nisem siguren, da je to za nas dober znak. Kak’ znam, so kruti in neusmiljeni možaki.

30 31

Praznik svetih treh kraljev, leto gospodovo 1201, zimaV tej strašni zimi se je v našo vas privlekel sel z jako važnim sporočilom. Napisano je bilo na ovoju: za starešine vasi Sela. Glavni starešina je pred vsemi odprl pečat in slavnostno prebral: »Cerkveno posest na obronku vasi Selo, tam proti severu, je namenil papež Klemen četrti dati v upravljanje viteškemu redu s križi. Njihova naloga je, da varujejo poštene kristjane, domačine in romarje.« Spodaj je bil viden pečat in podpis škofa iz Gradca.Znajo biti ti vitezi neugodni sosedi za nas, preproste vaščane, ki živimo od dela svojih rok. Take novice so prišle večkrat do nas, da so neusmiljeni do nevernikov. Mi starešine bi hoteli preprečiti jim dohod v naše Selo. Jožek, starešina rodovne posesti Ratkovcev, se ne strinja z nami ve-činskimi Selanci. Pravi, da so vitezi jako častitljivi mašniki, nam prinesli bodo varovanje pred ravbarji, ki so nam opustošili njive. Polni so cekinov, plačevali nam bodo dobro za vrtnine in poljske pridelke. Bomo za njih lahko delali koče in kaj še vse. Rabili bodo naš les in našo glino. Jožek vidi same prednosti pri takih sosedih. Starešine iz drugih rodovnih posesti imamo pomisleke. Ne vidi se nam vse tako fino, kot opiše Jožek. Glavni starešina Milivoj vidi ‘opasnost’, ker so oboroženi do zob. Oni so vojščaki Rimske cerkve, nasilno prinašajo vero Kristusovo z mečem in križem. Našo vero imenujejo pogansko, vsiljujejo svo-je obrede in nam pridigajo o pravem bogu. Zakaj naši bogovi niso pravi, vprašam se tudi jaz sam. Naši dedje in očetje so jih častili že od nekdaj. Pomagali so nam ob vremenskih neprilikah, obva-rovali so nas pred mnogimi nevarnostmi. Prinašali so dež ob suši, odgnali točo, divjad in nevšečnosti. Kaj je narobe torej z našimi bogovi? Za nas so pravi, saj so dobri.

Praznik svečnica, leto gospodovo 1201, zimaFantiči iz naše vasi, bilo jih je četverica, so pribežali kak iz uma. Nam so zavzeto razlagali, kako so postopali okoli potoka v smeri proti gradu Matzenau. Namestili so se na kraju pri visokih topo-

lih. Spuščali so lesene čolniče po vodi navzdol. Izdelali so mlinček iz deščic in ga namestili na lesene veje. Iz smeri od gradu se je približeval vse glasnejši hrup. Udarjan-je konjskih kopit se je mešalo z glasnim rožljanjem. Kar so po poti iznenada prijezdili vitezi v dolgem sprevodu. Vitezi so imeli obešene na konjih velikanske ščite s križi na zunanjosti. Konjeniki so se namenili ob potoku Kebele proti cerkvenemu posestvu nad našo vasico.Naši fantiči še niso videli česa podobnega. Presunjeni in trdi od strahu so nebogljeni obsedeli v travi pod visokimi topoli. Toliko so prišli k sebi, da so se vrnili v vas in nas obvestili o prihodu vitezov.

Praznik štiridesetih mučenikov, leto gospodovo 1201, pomladVitezi dobili so posest direktno od škofa iz Gradca. Prav tam na cerkvenem zemljišču srečali smo se z njimi to nedeljo. Nas vaške starešine so povabili na skupno slovesno zaobljubo. Škof osebno jim je predal zemljo v upravljanje in skrb. Udeležili so se vitezi v velikem številu in vsi mi starešine iz vasi. Slovesnost je potekala v bližini potoka Kebele. Vitezi so se zvrstili okoli oltarja, ki je en velik križ na podstavku. Pred križem je škof molil litanije z roka-mi, sklenjenimi predse. Za njim so litanije ponavljali vsi vitezi. Mi, povabljeni starešine iz vasi, smo imeli mesto zadaj. Po koncu mo-litev so navzoče poškropili z blagoslovljeno vodo. Posedli smo po tleh, da so nam nalili rujnega vinca iz velikih sodov. Pili smo kot pri maši po njihovem običaju.Naše žene in otroci bi jako radi videli njihove lične plašče in prekrasne konje, pa niso smeli priti zraven. Utaborili so se vitezi na spodnjem koncu posesti. Njihove govo-rice ne razumemo dosti. Pokazali so mape, kakšna bo posest čez več let. Vrisane so koče, razne stavbe, gospodarska poslopja, bi-vališča, hlevi, vodnjak, svetišče. Razporejena so poslopja v obliki nekakšne podkve. Tu bo zrastla jako važna postojanka za romarje na dolgi poti iz Alp in Ogrske nižave.

32 33

Praznik svete Marije Magdalene, Jezusove učenke, leto gos-podovo 1201, poletjeNaši novi sovaščani so glasniki vere Kristusove, vitezi s križi. Voj-ščaki in mašniki so obenem. Nekako težko gre to oboje skupaj za naše pojme. Sčasoma smo jih sprejeli za nove sosede. Saj tudi nam ni preostalo drugega, ker so dobili posest od škofa v up-ravljanje. Škof jih je v resnici vsilil v našo vas pod pretvezo, da nas bodo varovali, da bodo varovali tudi popotnike na romarski poti z Ogrske ravnice proti Alpam. Češ da bodo nudili zatočišče izmučenim in lačnim romarjem. V njihovem taboru se v resnici ustavlja vse več potnikov z vozo-vi in tudi pešakov. Dobijo oskrbo za konje, vozove uredijo za na-daljnjo pot. Dajo jim pit’ in jest’. Tudi nas pobarajo za jedačo in pijačo; če imamo kaj odveč, jim odstopimo. Romarji imajo cekine s seboj in niso skopuški. Plačajo in gredo naprej. Vitezi imajo tudi dosti vrednosti v zlatu in v srebru. Jim nikoli ne zmanjka. Ko je pustošila toča in nam potolkla vse posevke, so nam priskočili na pomoč. Vsak starešina je mogel dobiti naposo-do v srebru. Kar smo imeli privarčevanega za sejem, smo položili pri vitezu v lopi. Prihajali smo po vrsti. Tehtal je naše cekine in na-tehtal za posojilo trikratno težo v srebru. Vrnili bomo ob prazniku vseh svetih, ko bomo pridelke z njiv pobrali in viške prodali na sej-mu v ‘Belmure’. Vse je zapisal na pergament in mi smo podpisali.

Praznik svetega Nikolaja, škofa, dobrotnika; leto gospodovo 1201, zimaVitezi bivajo pod šotori iz platnenih plaht. Postavili so leseno vi-soko lopo za vrednosti, ki je zaprta z loputo in močno kovinsko verigo. Svoje obrede izvajajo kar pod milim nebom pred velikim križem sredi tabora. Ob nedeljah pridemo tudi mi starešine zraven, predstavniki rodbin iz Sela in okolice. Molitve in obred vodi glavni mašnik svečenik; on ni vitez kot vsi drugi iz tabora. Ne nosi meča in kopja in ne jezdi bistrega konja. Včasih moli in poje mašnik pomočnik, tudi dva pomočnika sta že pela. Obrede imajo zjutraj

kmalu po vstajanju in zvečer pred spanjem, pred mrakom. Vsako nedeljo zvečer lahko prisostvujemo možakarji iz vasi.Naše žene in otroci ne morejo priti, ker je obred samo za nas možake, glavne v vasi.

Praznik Marijinega vnebovzetja, leto gospodovo 1202, poletjeVitezi v naši vasi že navažajo polne vozove gline. Nas domačine so vpregli v delo. Z biki vozimo glino iz daljnega nahajališča sever-no, kake tri ure hoda. S praznim vozom gre hitreje. Biki so sicer močni, a drveti ne morejo s težkim vozom, natovorjenim z glino. Nalagamo polne lopate vlažne gline. Voda je pri roki za mehčanje gline. Ob potoku Kebele oblikujemo klade iz gline in jih sušimo zložene na soncu. Poletje je suho in vroče. Glina se suši izvrstno. V kratkem bo že primerna za upo-rabo pri gradnji. Postavili bodo koče za bivanje najprej. Nato še druge stavbe, po vrsti vse po začrtanih risbah.Pri začetnih delih jim pride prav naš les. Odkupujejo ga od nas. Tudi deske jim žagamo po meri in jim postavljamo tramove za koče. Okoli tramov zlagamo glinene klade v vrste in v višino, da bo za velike možake dovolj visoko. Stavbe bodo dolge in široke, precej bolj prostorne, kot so naše koče.Za pomoč nam vitezi plačajo srebrne cekine, ki nam prav pridejo. Vitez v leseni lopi nam izdaja zaslužene cekine, časih tudi v sreb-ru. Vse znajo, koliko dni je vsak prišel na delo; imajo vse zabeleže-no. Pridemo, kolikor le zmoremo, ker tudi sami imamo mnogo za postoriti na njivah. Žene in deca ne zmorejo sami vsega težkega dela.Za živino bomo imeli dosti cekinov. Na sobotni sejem na glavnem trgu v ‘Belmure’ bomo ‘išli’ brez skrbi. Si bomo kupili najboljšo drobnico in močne bike za plug vleči. In za blago bo še ostalo za naše ženke in deco.

34 35

Praznik veliki petek, leto gospodovo 1204, pomladZa naše bogove si ne vzamemo nič več časa. Ne častimo jih več kot pred leti. Odkar smo dobili za sosede viteze, jim veliko po-magamo pri gradnji tabora. Utrujeni zvečer ležemo spat brez molitev in priprošenj. Pozabljamo na svoje bogove in bogovi so pozabili na nas.Prišla je huda ura. Ponoči je iznenada pridrvela nevihta z ogromno točo, veliko kak jajca. V kratkem smo imeli razbite strehe. Strele so treskale, da je pokalo kot v peklu. Zagorel je skedenj rodbine Kuzmanovih. Živina je tulila kot iz uma. Prašiči so krulili, kokoške vreščale. Cela vas se je prebudila. S polnimi čebri smo hiteli poli-vat vodo po ognjenih zubljih. Borili smo se več ur s plameni. Živi-no smo na srečo rešili. Od skednja je ostalo bore malo. Rodbina Kuzmanova ima največjo škodo v vasi.Zjutraj smo videli škodo na naših njivah; posevke stolčene, drevje polomljeno; sadja letos ne bomo imeli. Še enkrat bomo sejali, na srečo še ni prepozno. Letina bo vendarle kasna in slaba.

Praznik svetega Petra in svetega Pavla, apostolov, mučenikov, leto gospodovo 1204, začetek poletjaSolidarno smo poprijeli za delo pri obnovi naših streh. Vse strehe smo za silo popravili, da ne bo dež zamakal v izbe. Čaka nas še veliko dela, da bodo v prvotnem stanju naše koče in skednji.Novi posevki so že dokaj visoki. Na našo srečo sta obilno deževje in toplo sonce pospešila njih rast. V veliko veselje nam je opazo-vati rast poljščin. Pridelek žit bo dokaj soliden. Hvala bogu, kruha nam ne bo treba stradati.

Praznik svete Doroteje, mučenice, leto gospodovo 1205, konec poletjaPoletje se preveša v jesen, dnevi so se jako skrajšali. Vitezi križari iz naše vasi imajo že mnogo koč, tudi veliko posto-janko za romarje smo zgradili skupaj. Obrede bi radi prestavili v svetišče okroglih zidov. Kadar dežuje ali je neurje in veter brije čez ravnico, imajo molitve v večjem šotoru sami vitezi. Premali

je šotor za viteze in še za vse nas vaščane. Velika zidana stavba bi bila primernejša za svetišče; prostornejša, dovolj velika tudi za nas starešine iz vasi in za naše žene in deco. Po novem so tudi žene in deca dobrodošli pri molitvah in obredih.

Praznik svete Marjete, mučenice, leto gospodovo 1206, poletjeTo pomlad so začeli vitezi sovaščani postavljati svetišče z našo po-močjo. Močni možaki zlagamo glinene klade na označena mesta, kot je zaznamoval njihov mojster, ki nadzira delo. Prišli smo že do višine nad glavo. Naložili bomo še veliko višje kot vse druge stavbe v naselju vitezov. Mora biti strop visoko nad glavami proti nebu, da je prostor veličasten, primeren za čaščenje boga.Pred zimo mora biti pokrito z leseno kritino, da ne bo padal sneg in dež v notranjost. Pri molitvenih obredih nas ne bo več zeblo. Zdaj imamo težave v zimskih dneh, ker zmrzujemo in komaj čaka-mo, da se obred konča. Poleti nas sonce žge po glavah in rinemo v senčico pod veje. Od tam ne slišimo dobro mašnika svečenika, ko moli. Ko bo svetišče pokrito, bomo imeli varno zatočišče za molitve in obrede.

Božični večer, rojstvo Jezusovo, gospodovo leto 1206, zimaPrišel je veliki dan za našo vas, veličasten praznik božič in dan posvetitve novega svetišča.Svetišče je dokončano, pokrito tudi. Streha je izredno močno izdelana. Prišli so možaki iz bližnje vasi Kančevcev, spretni moža-ki za pokrivanje. Pripeljali so z vozovi visoke široke lestve za dokončanje vrha od zunaj. Tudi znotraj so postavili široke lestve. Z obeh strani so polagali lesene deske za streho. Prišel je dan prve maše pod streho svetišča. Vitezi so povabili vse vaščane brez izjeme. Naša deca so bila strašno navdušena. Žene niso mogle prehvaliti novega svetišča.Škof iz Gradca je vodil obred otvoritvene maše. Peli so vsi mašniki, tudi povabljeni, ki jih nisem še videl. Obred je bil izjemno veličas-ten. Peli smo vsi prisotni. Zadovoljni smo z novim svetiščem, ki je krasen božji hram za molitev.

36 37

Škof je poimenoval novo svetišče za rotundo; zaradi okrogle ob-like, je pojasnil.Molili bomo še bolj zavzeto za zaščito naših posevkov, letine in živine. Zaščito bomo priprosili pri svetnikih, pri Kristusu in Mariji. Vreme je bilo naš velik sovražnik marsikatero leto. V prihodnje nas bodo ščitili ‘patroni’ in vsi svetniki.Rotunda je za nas velik dosežek. Zagotavlja lepšo prihodnost naše vaške skupnosti.Bomo jo še premazali od znotraj in od zunaj s plastjo fine svetle gline. Mojstri bodo zidove okrasili s slikarijami. Naša rotunda bo najveličastnejše svetišče daleč naokoli.

Pisar Jezek Želerjav Veršovov

Olga Gutman SKRIVNOST SELANSKE ROTUNDE

Bilo je nekoč, pred mnogimi, mnogimi leti. Sonce je močno pripe-kalo, kot bi bilo že poletje in ne šele druga polovica pomladi. Na njivi so kmetje, tlačani, ki jih je grajski valpet neusmiljeno priga-njal, delali in se pošteno potili. Adam se je za trenutek vzravnal, da bi si obrisal pot s čela. Malo se je ozrl naokrog po pokrajini in opazil je, da se je tam zgoraj nad hribom, nad cesto, nekaj zab-liskalo. Od začudenja je na široko odprl oči in napeto gledal. Ni se motil. Nad hribom, kjer je potekala cesta že od rimskih časov naprej in povezovala rimska ozemlja z vzhodom, se je ponovno zasvetilo. »Da bi se bliskalo? Pa že v tem letnem času? Grmenja pa ni slišati. Nemogoče. Najbrž sem videl kaj drugega,« je pomis-lil Adam. Pa je opazil še nekaj podobnih bliskov. Zato ni mogel več molčati in zadržati zase, kar je videl. »Gospod!« se je obrnil na valpta. »Poglejte! Tam gori na hribu, nad cesto, se pa bliska. Grmenja pa ni slišati.«Valpet je pogledal v smer, v katero je kazal Adam.»Res se nekaj bliska. Toda za nevihto je letos še prezgodaj. Še ni tako vroče, da bi se lahko pojavljale nevihte. Grmenja pa tudi ni slišati,« je valpet glasno razpredal misli.Potem pa so zaslišali topot. Slišalo se je, kot bi grmelo ali pa bi po s kamni tlakovani cesti hodilo ogromno nog ali konj.»Grmi,« se je oglasil eden od tlačanov.»Ne. To ni grmenje. To je topot mnogih nog ali konjenice,« ga je popravil valpet, ki je celo spregledal, da so tlačani prenehali dela-ti in nepremično opazujejo starodavno cesto, nekdanjo povezavo Rima z vzhodnimi kraji.Kmalu so tam, kjer se je cesta prevesila v dolino in je ni več zakrivalo drevje, zagledali dolgo kolono premikajočih se bitij.Spredaj so jahali možje. Oboji, možje in konji, so imeli dolge plašče in na njih vtisnjene velike križe. Za njimi so štirje po štirje

38 39

korakali pešci. Tudi ti so bili oblečeni v plašče s križi, v rokah pa so nosili sulice. Za pešci so vozili vozovi, naloženi do vrha s težkim tovorom.»Kdo neki so to?« je šepetaje vprašal nekdo.»Ne vem. Počakajmo, da pridejo bližje, potem bomo videli,« je odgovoril valpet.»Pa menda niso Turki?« se je nekdo oglasil s prestrašenim glasom.»Ne, Turki niso. Ne morejo biti. Turki so drugače oblečeni. Pa tudi ni bilo slišati, da bi ravno v tem času nameravali na svoj roparski pohod v naše kraje. Če bi nas mislili v tem času napasti, bi moj gospodar gotovo kaj vedel o tem. O vsem, kaj počnejo in namera-vajo Turki, je vedno dobro obveščen. Ima zanesljive obvešče-valce, ki mu poročajo o vsem, kar se godi po svetu,« je kmetom razložil valpet.Medtem je kolona že prišla v dolino. Na prvem odcepu poti z glavne ceste je zavila na levo, proti Kobiljanskemu potoku. Odkora-kali so čez potok in se ustavili na njegovem levem bregu. Kmalu so začeli postavljati šotore in raztovarjati nekatere vozove.»Ustavili so se,« je šepetaje rekel nekdo.»Šotore postavljajo in vozove raztovarjajo,« je pripomnil drugi.»Pa kako čudno so oblečeni. Dolge plašče nosijo, pa čeprav ni zima,« je razpredal naslednji. Sedaj so bili dovolj blizu, da so jih kmetje natančneje videli in si jih tudi ogledali.»Sedaj jih dobro vidim in vem, kdo so. To so templjarji. Tisti, ki so jezdili, so vitezi. Plemenitega rodu so. Pešci pa so navadni vojaki. Gotovo so prišli iz bližnjega mesta. Le kaj jih je prineslo sem, v naš kraj?« je valpet zadnje besede govoril že bolj zase kot pa ostalim.Medtem se je eden od konjenikov, verjetno njihov poveljnik, us-meril proti gruči tlačanov, ki je prišleke radovedno, pa tudi neko-liko prestrašeno opazovala. Ko so tlačani opazili, da je namenjen k njim, jih je pograbil strah, da bi najraje zbežali v gozd, v varno zavetje dreves, in se skrili, da jih ne bi nihče našel, še najmanj tujec, ki je jahal proti njim. Pa so dobro vedeli, da ne bi uspeli pobegniti. Možje na konjih so hitrejši. Ujeli bi jih, še preden bi dosegli gozd. Mogoče bi jih celo posekali z meči, ki so jih nosili

ob boku, nekateri pa kar v rokah, pripravljeni na boj. Zato so le stopili nekoliko tesneje skupaj in prestrašeni čakali – kar bo, pa bo – vdani v usodo.Jezdec je medtem že prijahal do njih.»So to tlačani in ti si valpet?« jih je ogovoril.»Da, gospod. To so tlačani našega milostnega gospodarja, gospo-da grofa,« je ponižno odgovoril valpet. Tlačani pa so, kot se zanje spodobi, molčali. »Do sedaj so bili grofovi tlačani. Sedaj pa so naši. To ozemlje je sedaj z vasmi in ljudmi vred naše,« je povedal s ponosnim in strogim glasom.»Ste kristjani?« je vprašal in s pogledom premeril tlačane od prvega do zadnjega.»Da, gospod,« so tlačani odgovorili vsi v en glas.»Prav. Od zdaj naprej bo skrbel za vaše duše naš duhovnik. Da boste redno prihajali k maši, kot se za dobre kristjane spodobi!« jih je opomnil. »Sedaj pa lahko greste domov. Ko vas bomo potre-bovali, vas bomo poklicali.« »Prav, gospod,« so rekli in hitro odšli proti svojim domovom.»S temi pa ne bo šale. To so vojaki. Kot je videti, so prišli z mečem širit krščansko vero. Globoko v srce moramo skriti svoje vero-vanje in misli na svoje bogove. Enkrat smo že doživeli krvav krst in smo hočeš nočeš morali postati kristjani, vsi, in zatajiti svojo vero, pa če smo hoteli ali ne. Nima smisla, da bi se tem vojakom postavljali po robu, in to z golimi rokami, proti njihovim mečem in sulicam,« so posamezniki razmišljali, ko so precej prestrašeni hiteli proti svojim kočam.Dan se je prevesil v večer in ta v noč. Tlačani so postorili po svo-jih domovih, kar je bilo potrebno. Povečerjali so in se odpravili k počitku, nekoliko vznemirjeni, kaj bo prinesel naslednji dan. Večina jih je utrujena takoj zaspala. Ko pa je pokrajino zagrnila noč s svojim plaščem teme, so od hiš hitele posamezne sence. To so bili poglavarji družin. Skriti pod plaščem noči so hiteli proti mestu, kjer so se nekoč zbirali in častili svoje bogove. Šli so, da se dogovorijo, kako ravnati v novonastali situaciji. Ko so bili zbrani

40 41

vsi, ki so jih pričakovali, je vaški starešina spregovoril s tihim, sko-raj šepetajočim glasom:»Bodite previdni! Ne izzivajte vojakov. Slabše, kot nam je bilo pod oblastjo grofa, nam tudi pod oblastjo teh, templjarjev ali kar so že, ne more biti. Samo nikar ne pokažite, da v srcu še vedno nosi-te svoje staro verovanje. Pa redno obiskujmo njihove obrede. Le tako bomo preživeli. Tudi tega pritiska bo nekoč konec. Templjarji bodo nekoč odšli, kot so prišli. Mi bomo pa ostali, če bomo pa-metni.«V naslednjih dneh je postalo na travniku na obronku gozda zelo živahno. Tam je vse vrvelo. Nekateri od prišlekov so nekaj označevali, merili z vrvicami in zabijali količke.Vaščani so početje templjarjev opazovali na skrivaj in od daleč.»Kot je videti, bodo nekaj gradili, neko stavbo,« je nekdo rekel sosedu.»Tako izgleda. Mogoče bodo gradili cerkev. Pripoveduje se, da so templjarji verni ljudje. Če želijo dalj časa ostati tukaj, gotovo ne bodo brez cerkve,« je domneval drugi.»Za cerkev bi bila to prevelika stavba. Mislim, da bo bivališče: grad ali utrdba. Ko pride zima in pritisne mraz, jim bo v šotorih mrzlo.« Stavba ob gozdu je pod spretnimi rokami graditeljev rasla hitro in dobivala svoje obrise. Kmalu so ljudje v vasi lahko razbrali, da gradijo neke vrste utrdbo. Ko so eni gradili stavbo, so drugi okrog nje gradili trdno obzidje, tretji pa so pred obzidjem kopali glo-bok obrambni jarek. Tako je bilo v tistih časih v navadi. Mnogi sovražniki so pogosto napadali in prebivalci trdnjav in gradov so se morali braniti pred njimi, zato so bili skoraj vsaka utrdba, sa-mostan ali grad zavarovani z obrambnim jarkom. Ko je bila stavba že skoraj gotova, obzidje in jarek pa tudi, je prispelo na dvorišče novega domovanja templjarjev nekaj novih težko natovorjenih voz. Pripeljali so velike kamnite bloke. Vozov in njihovega tovora se je takoj lotilo precej rok. Eni so raztovarjali kamniti tovor. Drugi so ga polagali na tla na najvišji točki dvorišča, znotraj obzidja. Ko so bili lepo zloženi, je nekaj mož na njih nekaj

označevalo. Nastajal je krog. Medtem pa je ena skupina delala opeko in jo žgala.»Kaj pa bo to? Prvo, veliko stavbo so gradili iz lesa. Ta stavba pa bo precej majhna v primerjavi z ostalimi zgradbami, in povrhu še okrogla,« so se spraševali skriti opazovalci.V vas je prišel duhovnik, k bolniku. Vaščani so ga že dobro pozna-li, saj so z njim imeli največ stikov, zato so ga upali vprašati, kar jih je zanimalo. Nek vaščan si ni mogel pomagati, da ga ne bi vprašal, kar jih je vse zanimalo.»Kaj pa bo to, kar sedaj gradite, ta okrogla zgradba, ki je iz opeke, vse ostalo pa je iz lesa?«»To bo cerkev. Cerkev mora biti iz trpežnega materiala, da bo večna. Zraven nje pa bomo postavili še lesen zvonik,« je pojasnil duhovnik radovednim vaščanom.Ljudje iz vasi so molče opazovali nastajajočo zgradbo in le naj-pogumnejši so od časa do časa upali kaj vprašati, ob odgovoru pa so nejeverno kimali z glavo in mrmrali. Niti stari vojak, ki je nekoč z grofom prehodil nekaj sveta, se ni mogel nehati čuditi:»Čudna bo ta okrogla cerkev. Kot grofov vojak sem videl nekaj sveta, tudi precej cerkva. Toda take, okrogle cerkve nisem videl nikjer. Še manj pa take, da bi stal zvonik posebej. Vse cerkve, ki sem jih videl, so imele zvonik ob sebi,« je stari Adam pripovedo-val ostalim.Cerkev pa je rasla pod spretnimi rokami graditeljev in iz dneva v dan bolj dobivala svojo končno podobo. Ko je bil položen na njene stene zadnji venec opeke, je dobila streho. Pa ne iz slame, kot so bile v tistem času krite stavbe v tistih krajih, temveč so jo pokrivale lesene skodle. Nekaj metrov stran od cerkvice pa so postavili še lesen zvonik.Minilo je nekaj deset let od izgradnje cerkve in utrdbe. Ljudje so se nekoliko navadili na templjarje, ki so bivali v njihovi bliži-ni. Stikov z večino od njih niso imeli. Srečavali so večinoma le duhovnika, ki je skrbel za njihove duše.Nekega dne pa so ljudje opazili, da se templjarji zbirajo pred obrambnim jarkom. Bili so v polni opremi in z do vrha naloženimi

42 43

vozovi na koncu kolone. Ko so se vsi zbrali, je tisti na čelu kolone zamahnil z mečem in krenili so proti rimski cesti, po njej pa na severovzhod, proti ogrskim deželam. Utrdba se je zavila v molk, kakršnega med bivanjem njenih stanovalcev ni bilo.Ko je nekaj dni po njihovem odhodu prišel v vas duhovnik, so ga ljudje začeli spraševati:»Kam pa so odšli vaši? Pa kako to, da so vas pustili tukaj, čisto samega?«»Odšli so v ogrske dežele. Poklical jih je sam kralj, da umirijo nemirne obmejne pokrajine in nevernike pokristjanijo. Jaz sem duhovnik. Pustili so me tukaj, da skrbim za vero pri vas. Rekli so, da sem tukaj bolj koristen kot v boju. Kot pa vem, bo utrdba kmalu dobila nove prebivalce, natančneje prebivalke. Prišle bodo križne sestre.«Sčasoma so ljudje nehali spraševati … »Bomo že videli, kdo pride in kaj prinese čas,« so si rekli.So pa budno spremljali, kaj se dogaja v trdnjavi in okrog nje. Opravljali so svoja vsakdanja dela, ves čas pa so radovedno po-gledovali proti trdnjavi, ki je žalostno samevala za obrambnim zi-dom. Zbujal in zvonil je le zvon, zvečer in zjutraj, ter motil spokoj-no tišino, ki je ovijala dolino.Nekaj tednov po odhodu templjarjev se je po stari cesti spet vila dolga kolona ljudi in voz. Ko je prišla v dolino, je zavila čez Kobi-ljanski potok proti zapuščeni utrdbi. Bile so ženske, križne sestre, ki so prispele v svoje novo bivališče.Ko so prišle do obrambnega jarka, so se za trenutek ustavile. Potem so se vrata utrdbe odprla in čez jarek se je spustil dvižni most. Vsa kolona je zakorakala na dvorišče.V začetku njihovega bivanja v utrdbi so jih okoliški prebivalci ne-zaupljivo opazovali. Kmalu pa so jih sprejeli. Križne sestre se niso toliko vtikale v življenje domačinov kot njihovi predhodniki. Celo pomagale so bolnim in pomoči potrebnim in si tako kmalu prido-bile naklonjenost in zaupanje domačinov. Mogočna zgradba pa, ki je bila zgrajena s spretnimi rokami, je postala ženski samostan. Vse se je spremenilo, le okrogla cerkev je ostala ista in tudi služila

istemu namenu kot prej. Pa duhovnik, zapuščeni templjar, je tudi ohranil svojo vlogo. Skrbel je za duše sester in za versko življenje vaščanov. Leta so prihajala in minevala. Pretekla so desetletja, mogoče še več. Vse v dolini ob potoku in v samostanu je teklo po ustaljenem redu življenja. Ljudje so umirali, otroci so se rojevali in odraščali ter prevzemali svoje življenjske naloge. Nekdanjega graščaka, v katerega lasti so bili tlačani, ki so opazili prihod tem-pljarjev, je zamenjal njegov sin, tega pa vnuk. Ta je bil strog in okruten gospod. Imel pa je ženo, ki je bila mila in dobrega srca, ter sina Nikolaja.Nikolaj je bil mehka duša in dobrega srca, prav kakor njegova mati. Lova in ostalih plemiških zabav ni maral. Rad je imel nara-vo in jo opazoval. Rajši kot na lov je jezdil na svojem vrancu po okoliških vaseh, opazoval dogajanje in občudoval spremembe v naravi. Vsakokrat, ko je jezdil mimo samostana, se je oglasil pri prednici križniških sester. Rad se je pogovarjal z njo in tudi ona je bila vedno vesela srečanja z mladim grofom. Vsakič sta se dolgo pogovarjala in mnogokrat ju je šele sonce, ki je tonilo za vrhovi okoliških gričev, spomnilo, da se mora Nikolaj odpraviti proti domu.Nikolaj bi tak, kot je bil, bil dobrodošel in zaželen gost na vsakem gradu v okolici, še posebej pa tam, kjer so imeli za možitev godna dekleta. Bil je sin enega najbolj premožnih plemičev, pa tudi edini dedič njegovega premoženja, poleg tega pa še postaven in pri-jetnega videza. Zato je bil zaželen ženin na vsakem dvoru. Mar-sikatera grajska gospodična, ki ga je poznala, je skrivaj sanjala in vzdihovala za mladim, lepim grofom. Nikolaja pa grajske gospodične niso zanimale. Raje je skrivaj opa-zoval tlačanska dekleta in občudoval njihovo pridnost in vztraj-nost ter se čudil, da zmorejo od jutra do večera delati na polju in opravljati težka kmečka dela.Ko je nekega vročega poletnega dne spet jahal na svojem vran-cu Blisku po okoliških krajih, je postal žejen. Zavil je h gozdu, da se odžeja pri studencu, katerega voda je žuborela izpod korenin starega gabra in ki mu je bil dobro znan, saj je že večkrat pogasil svojo žejo z njegovo vodo. Ta je bila čista kot solza in mrzla kot led.

44 45

Ko je prijezdil že skoraj do studenca, je ob njem zagledal dekle, ki je zajemalo vodo. S konjem se je umaknil za bližnjo skupino dreves, ki ga je skrila, se ustavil in jo opazoval. Dekle je zajelo vodo in se nekaj trenutkov ogledovalo v vodnjaku. Potem se je vzravnalo in krenilo po stezi, proti vasi. Bliska je tisti hip nekaj zmotilo in je predirno zarezgetal. Dekle se je streslo. Spustilo je vrč iz rok, ta pa je padel na korenino nekega drevesa, ki je rasla na površju, in se razbil na tisoče drobnih koščkov. Ko je deklica videla, kaj se je zgodilo z vrčem, je padla na kolena, zajokala in začela pobirati razbite koščke.Nikolaja je dekličina žalost ganila v dno srca. Razjahal je in jo začel tolažiti.»Ne jokaj, deklica. Saj je bil samo vrč iz črne gline. Takih je mno-go. Vsak lončar v naših krajih izdeluje take vrče. Dam ti denar in kupila boš novega.«»Vi tega ne razumete, gospod. To ni bil samo navaden vrč iz črne gline. Ta vrč je bil meni drag spomin na mojega rajnega očeta. Bil je zadnji izdelek, ki ga je naredil. Kmalu zatem je umrl. Sedaj pa se je razbil in izgubila sem še zadnji spomin na očeta,« je povedala deklica in še bolj žalostno zajokala.Deklica je bila tako lepa, da Nikolaj z nje ni mogel umakniti pogle-da. Bilo mu je hudo, da je povzročil njeno žalost, zato jo je tolažil, kakor je vedel in znal. Konja je vodil za uzdo in ob njej korakal proti vasi. Spremljal jo je do njenega doma. Med potjo se je z njo pogovarjal, da bi vsaj malo pozabila na žalost in razbiti vrč. Izve-del je, da je hči lani umrlega lončarja in da ji je ime Marija. Nima ne bratov in ne sester. Živi sama z materjo v koči na koncu vasi.Ko sta tako med pogovorom prispela do Marijinega doma, sta na dvorišču zagledala njeno mater. Nikolaj jo je pozdravil in ji razlo-žil, zakaj je prišel. »Zaradi mene je vaša hčerka razbila vrč, za katerega pravi, da ji je bil drag spomin na očeta. Tistega vrča ji žal ne morem vrniti. Mi je pa zelo žal, da se je to zgodilo. Vzemite ta srebrnik, pa kupite nov vrč!« je rekel Nikolaj in Marijini materi izročil srebrnik.

Mati je vzela srebrnik, se Nikolaju zahvalila zanj in mu povedala, da je bila hčerka na očeta zelo navezana in prav tako na vrč, ki ga je kot poslednjega izdelal pred smrtjo. Nikolaja je prosila, naj Mariji oprosti solze in žalost, s katero ga je zmotila.Nikolaj se je poslovil od Marije in njene matere ter odjahal proti svojemu domu. Vso pot ga je v mislih spremljala Marijina podo-ba. Trudil se je, da bi jo pregnal iz misli, in na silo skušal misliti na druge stvari, pa mu ni uspelo. Neprestano se je vračala nazaj in vse drugo izrinila iz njegovih misli. Povsem se je zasidrala vanje in osvojila tudi njegovo srce. Od tedaj je Nikolaj pogosto jahal v bližini studenca, kjer je spoznal Marijo, in v bližini njene vasi. Upal je, da jo bo ponovno srečal, saj nikakor ni mogel pozabiti nanjo in iz svojih misli pregnati njeno podobo. Včasih se mu je želja izpolnila in jo je srečal, mnogokrat pa ne in je po srečanju hrepenel zaman. Ko je ni videl nekaj dni, je bil razočaran in žalosten. Bal se je, da je sploh ne bo več videl, in razmišljal o vsem mogočem, kaj bi se ji lahko zgodilo.Nikolajevo druženje z Marijo je postajalo vse pogostejše. Celo k maši je zahajal v okroglo samostansko cerkev, da jo je lahko tam videl.Imenitniki so to cerkev zaradi oblike imenovali rotunda, za tlačane pa je bila le nekoliko nenavadna okrogla cerkev, ki je ob praznikih in v času verskih obredov pokala po šivih in bila veliko pretesna. Večina vernikov je morala stati zunaj. V njej je bilo prostora komaj za imenitne ljudi plemenitega rodu. Še samostanske sestre niso vse mogle v njeno notranjost. Pa Nikolaja to ni niti malo motilo. Zanj je bilo važno le to, da je tam videl tudi Marijo. Gneča ga ni motila in zahajal je k maši v rotundo, čeprav je imel v domačem gradu mnogo večjo in lepšo cerkev. Toda tam ni bilo Marije.Nekega dne je Nikolaj spet srečal Marijo v gozdu, ob studencu. Bil je presrečen, ko jo je zagledal. Ni se mogel več premagovati, da ji ne bi izpovedal svojih čustev.»Marija, vesel sem, da sem te srečal. Že nekajkrat sem te videl le od daleč. Moram ti povedati, da te imam rad. Ne morem več brez tebe. Me imaš tudi ti vsaj malo rada?«

46 47

»Joj, gospod, to ni dobro. Imam vas rada, čeprav tega ne bi smela.«»Zakaj pa ne, Marija? Saj sva oba mlada in prosta.«»Vi, gospod, ste plemenitega rodu. Jaz pa sem samo tlačanka. Med nama ljubezni ne bi smelo biti. Kaj bodo rekli vaši domači, ko izvedo za to?«»Naj rečejo, kar hočejo. Imam te rad in tega se spremeniti ne da. Moje srce je moje in jaz sem ga dal tebi.« Tako trden v svoji ljubezni je stopil še do Marijine matere in ji povedal, kaj čuti do njene hčerke.Mati se je zelo ustrašila, ko ji je Nikolaj razkril svojo ljubezen do Marije.»Prosim vas, gospod, molčite o tem! Nikar tega nikomur ne pove-jte! Samo Marijo imam. Nikogar drugega nimam. Nočem, da bi se ji kaj zgodilo. Vi si pa rajši poiščite dekle svojega stanu! Ljubezen med vami in nami, tlačani, je prepovedana.«»Marijo imam rad in ni je sile, ki bi me ločila od nje. Moje srce je moje in lahko ga dam, komur ga hočem. Nisem pa hotel skri-vaj hoditi z Marijo, zato sem vam povedal,« je še rekel, nato pa odjezdil proti domu.Ljudje v vasi so kmalu opazili, da se med mladim graščakom in lončarjevo hčerko nekaj plete. Zmajevali so z glavami in šepetali en drugemu, ko so se srečali: »To ne bo dobro. Med lončarjevo Marijo in mladim graščakom nekaj je. Ko grajski zvedo za njuno zvezo, bo hudo. Škoda Marije, da bi se ji kaj zgodilo. Dobro in pridno dekle je. Pa najlepša v vasi. Pa ne samo v vasi, daleč naokrog.«Dolgo je trajala ljubezen med Marijo in mladim graščakom, ne da bi Nikolajeva starša izvedela za to. Nekega večera pa je grajski hlapec Miha šel v vas k dekletu. Tam je zvedel za njuno zvezo. Ta-koj naslednji dan, ko se je za nekaj trenutkov znašel sam s starim graščakom, Nikolajevim očetom, je začel:»Gospod, nekaj bi vam moral povedati, pa si skoraj ne upam.«»Kaj si ušpičil? Pa ne da v vasi, kamor hodiš k dekletom? Povej!«

Hlapec je nekaj časa mencal in razmišljal, če naj pove ali ne, pa je prišel do zaključka: če pove, se gospodar morda razjezi in ga ka-znuje, če pa ne pove, pa grof zve za to, da je vedel in ni povedal, bo še huje kaznovan.»Pa naj bo, kar bo. Povedal bom. Mladi graščak več ne bo smel k Mariji. Pustiti jo bo moral. Ostala bo sama. Jaz pa jo bom tolažil in si tako pridobil njeno srce. Marija je lepa. Najlepša v vasi in še daleč naokrog. Rajši bi imel Marijo kot Rozo, h kateri hodim sedaj,« je sklenil svoje misli in začel graščaku pripovedovati, kar je slišal v vasi.»Gospod, slišal sem, da mladi gospod zahaja v vas,« je pričel, nato pa je povedal vse, kar je vedel.»Čuden je ta moj sin. Ima mnogo dobrih lastnosti, pa to slabo, da rajši zahaja v umazane tlačanske hiše kot na gradove, kjer bi si lahko poiskal sebi primerno družico. Leta mu minevajo. On pa nič. Ne poskrbi za naslednika in tako po nepotrebnem zapravlja leta s tlačankami.«»Gospod, v vasi govorijo, da se druži z lončarjevo hčerko in da je to resno. Res je lepa, ni kaj. Najlepša je daleč naokoli. Ni čudno, če mu je zmešala glavo.«»Kaj, da bi moj sin mislil resno s tlačanko? Nedopustno! Takoj moram ukrepati,« je skoraj že vpil graščak in se takoj napotil v grajske prostore.Njegova žena, graščakinja, je sedela v sobi in vezla.»Hej! Ti! Veš, kam zahaja najin sin?«»Kaj me to sprašuješ? Saj veš, da ves čas jaha po okolici. Kaj pa je?«»Govorijo, da zahaja v vas k neki tlačanki.«Grofica je prebledela. Vedela je, da bo bliskalo in grmelo, če je to res, in da bo njen mož napel vse sile, da bo ločil sina od njegove ljubezni.Ko je tisti dan pozno popoldne Nikolaj prijezdil na domače dvo-rišče, ga je tam čakal in sprejel oče.»Konja pusti hlapcu! Pojdi noter! Pogovoriti se morava,« mu je ukazal z jeznim glasom.

48 49

Nikolaja je ob očetovem glasu spreletel srh. Bal se ga je in se je vedno, ko bi se moral soočiti z njim, zatekel k materi, samo da bi se izognil njegovi jezi.»Izgleda, da se bova z očetom zagrabila. Le kaj mu spet ni pogo-du? Da ni slučajno zvedel za mojo ljubezen do Marije? Tu pa ne bom popustil, pa naj reče, kar hoče,« je razmišljal Nikolaj, ko je vstopal v grajske sobane.Oče je bil že v sobi, ko je prišel Nikolaj. Tudi mati je bila tam. Bila je bleda in nervozna, zato je Nikolaj takoj uganil razlog za ses-tanek.»Sem zvedel, da zahajaš v vas, k neki tlačanki.«»Da, oče, rad jo imam. Poročil se bom z njo.«»Ne, ne boš se! Poročil se boš s sebi primernim dekletom, kar pa tlačanka ni. Pojdi in poišči si grajsko hčer! Z njo se boš poročil! Potem, ko mi daš naslednika, pa se igraj s tlačanko, če hočeš. Naslednike našega rodu bo rodila plemkinja in ne tlačanka.«Oče ni popustil, sin pa tudi ne. Bitka je trajala tedne in mesece. Nekega dne pa, ko je bilo prerekanje med mladim in starim graščakom še posebej ostro, je oče nagnal sina z gradu.»Tako, če ne ubogaš, pa se poberi z gradu. Pojdi k svoji tlačanki in postani tlačan! V moj grad je ne boš nikoli pripeljal.«Nikolaj je kljub materinim solzam zapustil grad in se naselil pri Mariji. Drugi dan odhoda z gradu pa ju je samostanski duhovnik v rotundi poročil.Marija, Nikolaj in Marijina mati so živeli skromno, a mirno živ-ljenje. Marija je mnogokrat pomagala sestram v samostanu. Mati prednica je spoznala, kako je Marija pridna in modra. Njeni družini je pogosto pomagala, da ne bi trpela pomanjkanja. Tudi graščakinja, Nikolajeva mati, je po svoji najzvestejši služabnici večkrat poslala kako stvar Nikolajevi družini, o čemer njen mož ni niti slutil.Dobro leto po poroki sta Marija in Nikolaj dobila sina. Deček je dobil ime po svojem očetu, kot je bila v očetovi družini navada že vrsto let. Leta so tekla in mladi Nikolaj je rasel kot kopriva. Komaj je shodil in začel govoriti, se je že videlo, da je podedoval vse do-

bre lastnosti svojih staršev. Že zelo mlad je spretno sukal meč, ki ga je zanj skoval vaški kovač.Stari graščak pa se ni mogel sprijazniti z dejstvom, da je mati njegovega vnuka in naslednika rodu tlačanka. Posebej pa ga je jezilo to, da njegove besede pri sinu niso zalegle. Kljub neštetim obljubam, s katerimi ga je skušal premamiti, naj zapusti ženo in otroka ter se vrne na grad, ga sin ni ubogal. Ostal je ob ženi in sinu. Zato je postarani graščak ves čas razmišljal, kako bi se znebil snahe in vnuka, ki nista bila po njegovi meri. Ko je bilo malemu Nikolaju sedem let, je deželo pretresla vest, da se Turki spet pripravljajo na svoj roparski pohod. Pripravljati pa so se na njihov prihod začeli tudi domači ljudje, da sovražnika pričakajo pripravljeni.Nikolaj je zbral okrog sebe može in fante ter jih začel uriti. Vaški kovači pa so dan in noč kovali meče, sulice in drugo orožje za domače vojake, branilce. Kmetje so poiskali varna skrivališča za živino in pridelke, da ne bi vsega pobral napadalec na svojem roparskem pohodu. Vsi ostali prebivalci pa so, kolikor je kdor zmogel, pomagali popravljati samostanski obrambni zid in pogla-bljati obrambni jarek.Vojščake je uril Nikolaj, popravilo zidu in poglabljanje jarka pa je imel na skrbi samostanski duhovnik, templjar, ki je zelo dobro vedel, kaj je potrebno popraviti ali zgraditi na novo. Nekega jesenskega dne so na okoliških hribih zagoreli kresovi. To je bil znak, da se bliža sovražnik. Nikolaj je povedel svoje voj-ščake nekoliko vstran od domače vasi in dobro skriti so čakali na sovražno vojsko. Hotel je prestreči sovražnika, preden bi dosegel vas. Vsi ostali vaščani – povečini ženske, starci in otroci – pa so se zatekli za obzidje samostana. Ko so bili vsi varno nameščeni na samostanskem dvorišču, so dvignili dvižni most in zaprli vra-ta. Možje, ki so bili vsaj še nekoliko pri močeh, so se namestili okrog zidu in čakali na sovražnika. Ženske in otroci pa so sedeli ob ognjih in se greli. Molčali so. Nikomur ni bilo do govorjenja. Mučile so jih skrbi in strah, ali bodo odbili sovražno vojsko, če ta pride in napade. Obenem pa jih je skrbelo, kaj se godi z njihovimi

50 51

bližnjimi, vojaki, ki so šli z Nikolajem, da počakajo in prestrežejo sovražnika.Med temi, ki so poiskali zatočišče v samostanu, so bili tudi Mari-ja, njena mati in mali Nikolaj. Skrbelo jih je, saj je sel prinesel spo-ročilo, da Nikolaj s svojimi vojaki bije neizprosni boj s sovražni-kom nedaleč pred domačo vasjo.Tudi stari graščak, Nikolajev oče, je izvedel, da sina ni doma, ker je odšel, da s svojimi vojaki prestreže sovražnika. Povedali so mu tudi, da so vnuk, snaha in njena mati v samostanu.»Sedaj ali nikoli. Znebiti se moram te tlačanke, ki jo imenujejo moja snaha, in njenega pankrta.«Zvečer je imel skrivaj pogovor s svojim najzvestejšim hlapcem, v hlevu, vstran od radovednih oči in ušes. Samo konji so slišali, kaj in o čem sta se pogovarjala. Videti je bilo, da je pogovor starega graščaka zadovoljil, saj se je iz hleva vračal zelo zadovoljen in do-bre volje.Bil je turoben in oblačen dan, ko se je samostanu približal sovražnik in se utaboril pred samostanskim obzidjem. Ni takoj napadel. Deloma zato, da bi njegova prisotnost in številčnost lju-di v zavetju samostana navdala s strahom in jih prepričala, da bo zmaga na njegovi strani. Deloma pa zato, ker so turški vojaki ponavadi napadali le podnevi, zlasti v tujih krajih.Bližala se je noč. Ljudje za samostanskim obzidjem pa niso miro-vali, zlasti možje ne. Pripravljali so se na obrambo proti sovražni-ku, saj so bili prepričani, da bo ta napadel takoj, čim se zdani. Žene, starci in otroci pa so sedeli ob ognjih in se greli, kajti noči so bile že precej hladne. Ob enem izmed ognjev so v družbi drugih sedeli tudi Marija, mali Nikolaj in Marijina mati.Bilo je nekaj čez polnoč, ko se je ognju približala ena izmed sa-mostanskih sester. Ko je prišla do Marije, jo je stresla za rame in ji zašepetala:»Marija, pojdi hitro z menoj! Mož je poslal sla po tebe in sina. Še pred jutrom morata biti pri njem.«Ob tem se je prebudila tudi Marijina mati in še nekaj drugih. Ses-tra, ki je prišla po Marijo, se jim je zdela nekam čudna. Bila je ve-

lika in okorna, njena postava in hoja sta spominjali bolj na moške-ga kot na žensko, glas pa je imela hrapav. Pa nihče je ni poznal. Kljub temu ni nihče nič posumil. Mislili so, da je kakšna nova. Saj so v samostan pogosto prihajale nove sestre, ki jih niso poznali. Marijino mater pa je spreletela zla slutnja in je hčer opozorila:»Nikar ne hodi nikamor, Marija! Ne verjamem, da bi sedaj, ko je sovražnik tik pred vrati, poslal koga po vaju!«»Zadaj, pri zadnjih vratih, ni sovražnika. Tam te čaka sel.«»Grem, mati. Nikolaj ne bi poslal nikogar po naju, če ne bi bilo varno.«»Noč je. Noč pa ima svojo moč. Počakaj do jutra!« »Sel ne more čakati tako dolgo, mati. Pa podnevi, ko se vse vidi, je nemogoče oditi iz samostana, ko je toliko Turkov pred vrati,« je vztrajala sestra.Marija je vstala, potegnila za seboj sina in mu s prstom pokaza-la, naj bo tiho. Vsi trije so se odpravili proti zadnjim vratom, ki so odpirala pot proti bližnjemu gozdu, ki je bil od obrambnega jarka oddaljen le dobrih deset metrov. Marijina mati pa je ostala ob ognju v družbi ostalih vaščanov. Ni mogla več zadremati. Nek čuden obroč ji je stiskal srce in komaj je čakala, da bo noči konec in se zdani, da se bo sama napotila proti zadnjim vratom in mor-da v gozd, da najde kaj, kar bo kazalo na to, da sta hčerka in vnuk srečno odšla k možu in očetu. Prebudilo se je jutro. Boji so se začeli. Sovražnik je napadal z vso silo in pritiskal na samostansko obzidje, domačini pa so se borili kot levi, z vsemi mogočimi stvarmi, ki so jim prišle v roke in na katere so se spomnili. Vsi so po svojih močeh branili zid: mož-je, starci in žene, pa tudi malo večji otroci. Toda sovražnik je bil premočan. Kmalu so se vrata vdala in prvi sovražnikovi vojščaki so že stopili na samostansko dvorišče. Ljudje so padali na obeh straneh, vojaki in ostali.Potem pa se je zaslišalo vpitje v sovražnih vrstah. Sovražni vojaki so se začeli obračati vstran od samostana. Začeli so bežati.»Kaj pa je sedaj to?« so se spraševali branilci.

52 53

Potem pa so jih zagledali: domače vojake, Nikolajevo vojsko, kon-jenico in pešce, ki so udarili sovražniku za hrbet. Sovražnik se je zmedel in zato začel bežati in se umikati iz bojnega meteža.Bilo je okrog poldneva, ko je vojna vihra povsem ponehala. Sovražnik se je umaknil in njegovi vojaki so bežali, kamor so jih nesle noge, nazaj v smer, od koder so prišli. Na tak odpor domači-nov niso bili pripravljeni in jih je zelo zmedel ter prestrašil. Ni-kolajevi vojščaki so nemoteno vstopili na samostansko dvorišče. Objemali so se s tistimi, ki so bili tam, in oboji so se neizmerno veselili, da je bitke konec. Ko so se čez čas nekoliko pomirili, je vsak začel iskati svojce. Nikolaj je kmalu našel truplo svoje tašče, Marije in sina pa ni bilo nikjer. Preživele vaščane je začel spraše-vati po njiju. Dolgo je iskal in spraševal, a brez uspeha. Ko je že skoraj obupal, je naletel na žensko, ki je prejšnji večer sedela ob istem ognju kot njegovi trije.»Kaj ju iščeš, saj si poslal sinoči sla po njiju? Sestra je prišla po Marijo in sina in ju odpeljala k slu.«»Jaz nisem poslal nikogar po njiju. Kakšna pa je bila sestra, ki ju je odpeljala?« je zaskrbljeno vprašal Nikolaj.»Čudna. Velika in hodila je tako čudno, z dolgimi koraki. Nismo je poznali. Najbrž je bila kakšna nova,« je povedala ženska. Nikolaj in njegovi tovariši so začeli iskati Marijo in njenega sina. Osta-li pa so pokopavali padle. Dolgo so iskali brez uspeha. Ko so že skoraj obupali, so ju našli na robu gozda, pod velikim hrastom. Oba sta bila mrtva. Malemu Nikolaju je tičal v prsih meč z grbom Nikolajeve rodbine. Nikolaj je zavpil od bolečine na ves glas. Takoj je uganil, kdo je kriv smrti njegove žene in sina. Zgrudil se je in izgubil zavest. Ko se je ponovno ovedel, ju je dal odnesti v rotun-do. Položili so ju v cerkvi na tla. Potem je ukazal pripeljati voz, naložen z zlatom. Iz njega so kovači izdelali dve zlati krsti in ko sta bili gotovi, so vanju položili Marijo in malega Nikolaja. Ponoči so najzvestejši Nikolajevi tovariši pokopali zlati krsti z mrličema nekje v rotundi ali pod njo. Kje natančno, nihče drug kot pogrebci in Nikolaj ni vedel.

Ko so končali, se je ravno zdanilo. Vstal je miren, sončen dan. Nikolaj pa ga ni videl. Njegovo srce je bilo obupano. Vzel je svoj meč, se postavil pred cerkvico in si zabodel meč naravnost v srce; preden je konica pridrla do srca, je še zavpil:»Naj strela poruši ta samostan, ki ni obvaroval mojih najdražjih, da se ne bo poznalo, kje je bil. Prav tako naj grom razruši moj rodni grad, od koder j