samoocena znanja udeleŽencev o sladkorni bolezni v …

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

SAMOOCENA ZNANJA UDELEŽENCEV O

SLADKORNI BOLEZNI V ŠOLI ZA

SLADKORNE BOLNIKE

(Diplomsko delo)

Maribor, 2017 Ana Vodeb

UNIVERZA V MARIBORU


SELF-ASSESMENT OF KNOWLEDGE ABOUT

DIABETES BY PARTICIPANTS OF SCHOOL

FOR DIABETICS

(Diploma work)

Maribor, 2017 Ana Vodeb

UNIVERZA V MARIBORU


Mentor: predav. mag. Jožefa Tomažič, viš. med. ses., univ. dipl.

org.

Somentor: red. prof. dr. Jana Goriup, prof. soc.

ZAHVALA

Zahvalila bi se mentorici predav. mag. Jožefi Tomažič, viš. med. ses., univ. dipl.

org. in somentorici prof. dr. Jani Goriup, prof. soc., za čas, ki sta mi ga posvetili, za

strokovna mnenja in usmerjanja skozi celotno pisanje diplomskega dela.

Prav tako bi se rada zahvalila ga. Mariji Škafar za pomoč pri izvajanju raziskave.

Iskrena zahvala gre družini, ki me je podpirala že v času izobraževanja in v času

pisanja diplomskega dela. Iskrena hvala tudi mojemu fantu, ki mi je stal ob strani in

me podpiral.

Ana Vodeb: Samoocena znanja udeležencev o sladkorni bolezni v šoli za sladkorne bolnike

i

POVZETEK

Teoretična izhodišča: Zdravstvena vzgoja bolnika s sladkorno boleznijo tipa 2 je ključnega

pomena, saj je od edukacije bolnika odvisno njegovo sprejemanje bolezni, sprememba

življenjskega sloga in življenja z novo boleznijo. Medicinska sestra si prizadeva, da bolnika

nauči zdravega življenjskega sloga, v katero spadajo zdrava prehrana, redna telesna dejavnost,

primerna osebna higiena in samokontrola sladkorne bolezni. Velik poudarek se daje tudi na

podajanju informacij o sladkorni bolezni nasploh, kaj to je, kakšni so njeni zapleti, kateri

vzroki privedejo do takšnega stanja in še veliko več. Namen diplomskega dela je ugotoviti s

kakšnim znanjem so udeleženci prišli v Šolo za sladkorne bolnike in ali je znanje ob koncu

edukacije zadovoljivo.

Metodologija raziskovanja: V diplomski nalogi smo uporabili deskriptivno in kvalitativno

metodo dela. Od septembra do novembra 2016 smo izvedli anonimno anketiranje, ki je

zajemalo 30 udeležencev Šole za sladkorne bolnike. Anketa je vsebovala 44 vprašanj odprtega

in zaprtega tipa in je bila sestavljena iz dveh delov. Prvega smo izvedli pred začetkom

edukacije v Šoli za sladkorne bolnike, drugega pa ob koncu.

Rezultati: Ugotovili smo, da udeleženci v Šoli za sladkorne bolnike pridobijo potrebna znanja

in veščine. Zapomnili so si veliko več informacij, ki so bile pokazane praktično in povedane

ustno, kot pa podane samo v obliki knjig in zloženk. Medicinska sestra je oseba, katera je

največ naučila udeležence o sladkorni bolezni. Pomembno, da je program edukacije pacientov

skrbno načrtovan, sistematično urejen in predstavljen pacientom na razumljiv način.

Sklep: Iz leta v leto narašča število obolelih s sladkorno boleznijo tipa 2. Zato je pomembno,

da se osebe, ki so bile diagnosticirane s sladkorno boleznijo, udeležijo sistematičnega učenja

in pridobijo potrebna znanja. Informacija o diagnozi jih preseneti in so motivirani za

sprejemanje znanja in upoštevanje nasvetov glede spremembe življenjskega sloga in

sprejemanjem nadzora nad lastnim življenjem.

Ključne besede: sladkorna bolezen, sladkorna bolezen tipa 2, edukacija, zdravstvena vzgoja,

znanje, samoocena


ii

ABSTRACT

Teoretical points of departure: Health education of patients with diabetes type 2 is crucial,

because patient's education depends on his accepting of disease, changing life style and living

with new disease. Nurse aspire that she has to teach patient's health life style which including

healthy food, regularly body activity, appropriate personal hygiene and self-control of

diabetes. A big accent is on giving information about diabetes, what is this, what kind of

complications can bring, which reasons can bring it to this condition and more. Our purpose

of diploma is to find out the knowledge of patient's when they came to School for patient’s

with diabetes and if the knowledge of patients is satisfactory at the end of education.

Methodology of research: In diploma we used descriptive and qualitatively work method.

From September to November 2016 we performed anonymous inquiry, which included 30

participants of School for patient’s with diabetes. Inquiry contained 44 open and closed type

of questions and it was composed from two parts. First part was performed before education

program in School for patient’s with diabetes and the second part was performed at the end of

education.

Results: We found out that the participants in School for patient’s with diabetes acquire the

necessary knowledge and skills. They memorized more informations which were showed

practically and told orally, rather than informations only through books and leaflet. Nurse is a

person who learned participants the most about diabetes. It is so important that the program of

patient's education is planned carefully, systematecally arranged and presented to patients in

an understandable way.

Conclusion: From year to year the number of patients with diabetes type 2 is rising. It is so

important that the persons who have been diagnosed with diabetes are going to attend

systematic learning and acquire the necessary knowledge.Information about diagnosis surprise

them and they are motivated for receiving knowledge and attention to advices on lifestyle

changes and taking control over their own lives.

Key words: diabetes, diabetes type 2, education, health education, knowledge, self assessment


iii

KAZALO

1 UVOD .................................................................................................................. 1

2 NAMEN IN CILJI DIPLOMSKEGA DELA ...................................................... 3

2.1 NAMEN ........................................................................................................ 3

2.2 CILJI .............................................................................................................. 3

3 SLADKORNA BOLEZEN TIPA 2 ..................................................................... 4

3.1 ZNAKI SLADKORNE BOLEZNI TIPA 2 .................................................. 4

3.2 ZAPLETI SLADKORNE BOLEZNI TIPA 2 ............................................... 4

3.2.1 AKUTNI ZAPLETI ............................................................................... 4

3.2.2 KRONIČNI ZAPLETI ........................................................................... 6

3.3 ZDRAVLJENJE SLADKORNE BOLEZNI TIPA 2 .................................... 8

3.3.1 FARMAKOLOŠKO ZDRAVLJENJE .................................................. 8

3.3.2 NEFARMAKOLOŠKO ZDRAVLJENJE ............................................. 8

4 EDUKACIJA SLADKORNEGA BOLNIKA ..................................................... 9

4.1 METODE DELA PRI EDUKACIJI BOLNIKA S SLADKORNO

BOLEZNIJO .......................................................................................................... 10

4.2 ZDRAVSTVENA VZGOJA ....................................................................... 12

4.2.1 PREHRANA SLADKORNEGA BOLNIKA ...................................... 12

4.2.2 SAMOKONTROLA SLADKORNE BOLEZNI ................................. 15

4.2.3 TELESNA DEJAVNOST .................................................................... 16

4.2.4 NEGA USTNE VOTLINE .................................................................. 17

4.2.5 NEGA NOG IN DIABETIČNO STOPALO ....................................... 17

4.2.6 NEGA SPOLOVILA ........................................................................... 21

5 EMPIRIČNI DEL .............................................................................................. 22

5.1 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA .............................................................. 22

5.2 METODOLOGIJA RAZISKOVANJA ...................................................... 22


iv

5.2.1 RAZISKOVALNE METODE ............................................................. 22

5.2.2 RAZISKOVALNO OKOLJE .............................................................. 23

5.2.3 RAZISKOVALNI VZOREC ............................................................... 23

5.2.4 POSTOPKI ZBIRANJA PODATKOV ............................................... 23

5.3 ETIČNI VIDIK ............................................................................................ 23

6 REZULTATI ...................................................................................................... 24

6.1 PRIMERJAVA ODGOVOROV ANKETIRANIH PRED

ORGANIZIRANIM IZOBRAŽEVANJEM IN PO ORGANIZIRANEM

IZOBRAŽEVANJU ............................................................................................... 28

7 INTERPRETACIJA IN RAZPRAVA ............................................................... 39

8 SKLEP ............................................................................................................... 41

LITERATURA ........................................................................................................... 42

PRILOGE ..................................................................................................................... 1

KAZALO SLIK

Slika 1: Presejalni test .............................................................................................. 19

KAZALO GRAFOV

Graf 1: Starost anketiranih ..................................................................................... 24

Graf 2: Status anketirancev .................................................................................... 25

Graf 3: Obisk anketiranih Šole za sladkorne bolnike .......................................... 26

Graf 4: Razlog anketiranih za ponovni obisk Šole za sladkorne bolnike ........... 26

Graf 5: Ocena anketiranih o znanju pred edukacijo ............................................ 27

Graf 6: Zdravljenje anketiranih svoje sladkorne bolezni .................................... 27

Graf 7: Najpogostejši zaplet sladkorne bolezni pri anketiranih .......................... 28

Graf 8: Anketirani in znaki hipoglikemije............................................................. 29

Graf 9: Obroki in anketirani ................................................................................... 30

Graf 10: Vrste maščob, ki jih anketirani uporabljajo v kuhinji.......................... 31


v

Graf 11: Anketirani in priporočena sladila ........................................................... 31

Graf 12: Vrste mesa, ki ga anketirani zaužijejo najpogosteje ............................. 32

Graf 13: Anketirani in priporočljiva vrsta mesa .................................................. 32

Graf 14: Anketirani in telesna rekreacija .............................................................. 33

Graf 15: Anketirani in pogostost pregledovanja nog ........................................... 33

Graf 16: Anketiranje in striženje nohtov ............................................................... 34

Graf 17: Ocene anketiranih o pravilnem striženju nohtov .................................. 34

Graf 18: Anketirani in pozornost pri spremembah na koži ................................. 35

Graf 19: Način podajanja informacij anketiranim ............................................... 36

Graf 20: Oseba, ki je anketirane največ naučila o sladkorni bolezni .................. 36

Graf 21: Kaj še anketiranim vedno predstavlja največji problem pri

obvladovanju sladkorne bolezni ............................................................................. 37

Graf 22: Ocena anketiranih njihovega znanja o sladkorni bolezni po končani

edukaciji .................................................................................................................... 37

KAZALO TABEL

Tabela 1: Razvrstitev bolnikov s sladkorno boleznijo v skupine glede na

ogroženost za nastanek razjede na stopalu ............................................................ 19


1

1 UVOD

Sladkorna bolezen je degenerativna in neozdravljiva bolezen in ni nekaj, kar pride in

mine, kot gripa, ali nekaj, kar se pojavi jeseni ali spomladi. Sladkorna bolezen se

uvršča med vrste sodobnih epidemij in to ne brez razloga. Več kot 300 milijonov ljudi

po ocenah trpi zaradi sladkorne bolezni po vsem svetu. Od tega 90 % sestavljajo

bolniki s sladkorno boleznijo tipa 2 (Ginter in Simko, 2012). Sherwin in Jastreboff

(2012) navajata, da odpornost na insulin zaradi debelosti, skupaj z motnjami v

nastajanju insulina, tradicionalno veljajo za glavno patofiziološko značilnost. Celovita

oskrba bolnikov s sladkorno boleznijo v ospredje postavlja kakovostne in dobro

izvedene edukacijske programe, ki zajamejo vse glavne vidike sladkorne bolezni in

samooskrbe ter zato prispevajo k višji samostojnosti bolnika in kakovosti življenja.

Cilji edukacije bolnikov v okviru edukacijskih programov so izboljšanje njihovega

znanja, sposobnosti in zaupanja, kar jim omogoča, da izgradijo večji nadzor nad

lastnim stanjem in izvajajo učinkovit nadzor nad boleznijo v svojem življenju. Zato je

kakovost edukacije tesno povezana s skladnostjo učnih načrtov, učnih vsebin, učnih

ciljev, učnih oblik in metod dela ter z doslednostjo uveljavljanja le-teh v procesu

edukacije. Ravno pohvala je eden glavnih vidikov motivacije bolnikov za spremembo

življenjskega sloga ter sodelovanja v procesu zdravljenja in napredovanju (Bohnec

Poljanec, 2013, str. 236).

Edukacija sladkornega bolnika je temeljna naloga medicinske sestre, je del splošne

vzgoje in zelo pomemben dejavnik napredka posameznika, skupnosti. Zdravstveni tim

mora obolelemu posredovati informacije o sladkorni bolezni in bodisi spremljajočih

bolezenskih stanj. Skupaj morajo vzpostaviti primeren odnos do bolezni in načrtovati

oskrbo, v kateri bo bolnik osrednja vloga. Zato si edukacija prizadeva, da bi vsak

oboleli, pa tudi družba, sprejel zdravje za največjo vrednoto, izoblikoval pozitivna

stališča do zdravja in jih uresničeval v svojem življenju. Aktivno sodelovanje

posameznikov je temeljno jamstvo za prevzem odgovornosti za lastno zdravje. To pa

je mogoče le, če so posamezniki ustrezno informirani in educirani ter seveda

motivirani. Zato jim moramo omogočiti dostop do informacij (Bohnec Poljanec, 2013,

str. 223-224).


2

Sladkorna bolezen predstavlja za posameznika veliko breme. Zelo pogosto se pojavlja

hkrati s povišanim krvnim tlakom in povišanimi maščobami v krvi. Več kot 80

odstotkov bolnikov je čezmerno težkih ali (celo) debelih. Zdravstvena vzgoja je

osnova vsega zdravljenja njihove bolezni. Njen cilj je, da usposobi sladkornega

bolnika za aktivno sodelovanje pri zdravljenju bolezni. Zato, pa je potrebna

posameznikova motivacija. Lahko je zunanja, ki traja toliko časa, dokler je

posameznik pod kontrolo in notranja, ko si posameznik sam želi spremembe. V

izobraževanje o bolezni so vključeni vsi bolniki, ki želijo obvladovati sladkorno

bolezen in živeti polno življenje. Za samostojno življenje bolnikov, jih je potrebno

naučiti samostojnosti pri obvladovanju bolezni in samokontrole krvnega sladkorja.

Sladkorna bolezen, ki je dobro urejena skupaj s krvnim tlakom in normalnimi

maščobami v krvi ter opustitvijo kajenja, stalni higieni telesa in strokovni zdravstveni

negi. Tako urejena sladkorna bolezen upočasni ali prepreči razvoj kroničnih zapletov

in s tem tudi diabetičnega stopala (Krajnc in Pečovnik–Balon, 2000). Cilji

samokontrole pri zdravljenju sladkorne bolezni je stabilna in ustrezno visoka raven

krvnega sladkorja v krvi. Zelo pomembno je, da si vse rezultate sladkorni bolnik beleži

v dnevnik, ki ga vselej prinese s seboj k zdravniku, da lahko skupaj analizirata

rezultate. Pomembno je, da se bolnik nauči sam kontrolirati koncentracijo krvnega

sladkorja v krvi in urinu s pomočjo testnih lističev in glukometrov, saj diabetologa

obiščejo le 2-4 krat letno, navaja Đurđević Despot (2013, str. 266-272).

Samokontrola sladkorne bolezni pa ne zajema samo dobro kakovost njene urejenosti,

ampak tudi kakovost življenja. Bolniku samokontrola omogoča večjo svobodo v

življenju. Zato je samokontrola pomemben del izobraževanja sladkornega bolnika.

Zlasti tistega, ki se zdravi z insulinom. Najučinkovitejša metoda učenja sta zdravstvena

vzgoja v malih skupinah ali individualne ure s posameznikom in njegovo družino

(Bohnec Poljanec, 2013, str. 226-230).


3

2 NAMEN IN CILJI DIPLOMSKEGA DELA

2.1 NAMEN

Namen diplomskega dela je bilo ugotoviti, kakšno znanje o sladkorni bolezni tipa 2

imajo udeleženci, preden pričnejo z organiziranim in sistematičnim izobraževanjem v

Šoli za sladkorne bolnike in kakšno je njihovo znanje ob koncu edukacije.

2.2 CILJI

Cilji diplomskega dela so:

- predstaviti sladkorno bolezen tipa 2,

- predstaviti pomen edukacije za sladkornega bolnika,

- ugotoviti znanje udeležencev ob začetku edukacije v Šoli za sladkorne bolnike,

- ugotoviti znanje udeležencev ob koncu edukacije v Šoli za sladkorne bolnike

o sladkorni bolezni, in

- ugotoviti, kaj bi udeleženci predlagali za izboljšanje edukacije o sladkorni

bolezni.


4

3 SLADKORNA BOLEZEN TIPA 2

Ravnik-Oblak (2005, str. 2) navaja, da je sladkorna bolezen tipa 2 ena najpogostejših

sladkornih bolezni, ki jo večinoma diagnosticirajo po 40. letu starosti. Avtorica

izpostavlja še, da je njen vrh pojavnosti med 60. in 70. letom starosti. To je bolezen,

ki je posledica nezadostnega izločanja insulina iz celic B trebušne slinavke zaradi

njihove degenerativne spremembe, čezmernega nastajanja glukoze v jetrih in

zmanjšane občutljivosti za delovanje insulina v nekaterih tkivih, predvsem v mišicah.

Med najpogostejše značilnosti bolnikov s sladkorno boleznijo tipa 2 sodijo:

- starost obolelih (starejše osebe),

- telesna teža (povečana telesna teža, debeli),

- odsotnost izrazitih simptomov,

- ketoni v urinu negativni ali 1+,

- uspešno dietno zdravljenje in zdravljenje s tabletami (Ravnik–Oblak, 2005,

str. 5).

3.1 ZNAKI SLADKORNE BOLEZNI TIPA 2

Ravnikar Oblak (2011) med najpogostejše znake sladkorne bolezni tipa 2 uvršča

poliurijo (obilno uriniranje), polidipsijo (obilno pitje), polifagijo (povečan občutek

lakote) in povečanje telesne mase. Vsi navedeni znaki pa povzročijo zaplete, ki bolnike

še dodatno prestrašijo in delajo negotovega.

3.2 ZAPLETI SLADKORNE BOLEZNI TIPA 2

Med najpogostejše vrste zapletov uvrščamo:

akutne zaplete (hipoglikemijo, diabetično ketoacidozo, diabetični aketotični

hiperosmolarni sindrom) (Urbančič in Vrtovec, 2005, str. 93-103); in

kronične zaplete (diabetično retinopatijo, diabetično nefropatijo, diabetično

nevropatijo, diabetično nogo) (Koselj, 2005, str. 105-122).

3.2.1 AKUTNI ZAPLETI

Hipoglikemija

Nastane zaradi prevelike količine insulina, ki posledično preveč zniža nivo glukoze v

krvi. Takšen zaplet predstavlja ogroženo življenje pri bolniku, ki se zdravi z insulinom


5

ali s tabletami (antidiabetičnimi zdravili), ki spodbujajo izločanje insulina. Vendar pa

je hipoglikemija bolj pogosta pri sladkornih bolnikih tipa 1 kot tipa 2.

Vzroki za hipoglikemijo pri bolniku, ki se zdravi z insulinom, so:

previsok odmerek insulina,

kljub manjšem obroku nespremenjen odmerek insulina,

močnejša telesna dejavnost brez ustrezno prilagojenega odmerka insulina ali

zaužitja dodatnih ogljikovih hidratov,

večja absorpcija insulina z mesta injiciranja (savna, solarij),

uživanje alkohola ali nekaterih zdravil hkrati (salicilati, blokatorji receptorjev

beta) (Urbančič in Vrtovec, 2005, str. 101).

Vzroki za hipoglikemijo pri bolniku, ki se zdravi s peroralnimi zdravili so:

prevelika doza (odmerek) zdravila,

manjša količina zaužite hrane ali nezadostna absorpcija,

nabiranje zdravila v organizmu (starostniki, ledvično popuščanje),

zdravila, ki potencirajo učinek sulfanilsečnin (Urbančič in Vrtovec, 2005, str.

101).

Diabetična ketoacidoza (DKA)

je pri mladih s sladkorno boleznijo tipa 1 pogostejša. Najpogostejši dejavnik za

diabetično ketoacidozo je okužba. Kar do 20 % ponavljajočih diabetičnih ketoacidoz

je posledica neustreznega odmerjanja insulina ali opustitve insulinske terapije zaradi

psiholoških težav in spremljajočih motenj hranjenja. Klinična slika kaže, da imajo

lahko bolniki hude bolečine v trebuhu s spremljajočo slabostjo in bruhanjem. Značilno

je tudi pospešeno in globoko (Kussmaulovo) dihanje ter acetonski zadah. Prisotna je

tudi dehidracija, vendar ni hujša (Urbančič Rovan, 2013, str. 287).

Diabetični aketotični hiperosmolarni sindrom (DAHS)

se pojavlja pogosteje pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2, ki so starejši in imajo

preveliko telesno težo, ugotavlja Urbančič Rovan (2013, str. 287). Izpostavlja še, da

DAHS nastaja počasi, od nekaj dni do vključno več tednov. Značilen je pri starejših,

slabo pokretnih ali dementnih bolnikih, ki bodisi ne začutijo žeje, bodisi ne morejo do

vode. Za DAHS je značilna huda žeja, poliurija ter dehidracija.


6

3.2.2 KRONIČNI ZAPLETI

Kronični zapleti nastanejo na notranjih organih, pri sladkorni bolezni, ki traja dalj časa.

Okvare lahko prizadenejo tako male kot velike žile, navaja Koselj (2006), ki kronične

zaplete razvršča v tri velike skupine: diabetično nevropatijo, diabetično

mikroangiopatijo in makroangiopatični zapleti. Skupek vseh teh zapletov na nogi pa

imenujemo diabetično stopalo (Koselj, 2006).

Diabetična retinopatija

je najpogostejši kronični zaplet sladkorne bolezni, ugotavlja Pongrac Barlovič in

Zaletel (2013, str. 319-322), ki opozarja še, da je hkrati tudi najpogostejši vzrok slepote

med delovno populacijo v razvitem svetu. Avtorja med dejavniki tveganja

izpostavljata trajanje sladkorne bolezni, kronično hiperglikemijo in arterijsko

hipertenzijo. Zato izpostavljata, da bi bilo prav zaradi hitro napredujoče bolezni

potrebno vsakega bolnika ob postavitvi diagnoze takoj očesno pregledati in nato še

vsaj enkrat letno. Tako bi lahko z rednimi preventivnimi pregledi pravočasno odkrivali

napredovalne spremembe na mrežnici, ko le-te še ne povzročajo težav, ali pa se jih

bolnik sam ne zaveda, saj lahko samo s pravočasnim odkrivanjem izboljšamo vid ali

preprečimo napredovanje bolezni. Lahko se zdravi z lasersko fotokoagulacijo,

biološkimi ali protivnetnimi zdravili in operativno z vikrektomijo.

Diabetična nefropatija

je kronična in napredujoča bolezen, ki, tako ugotavlja Koselj (2005, str. 109), lahko

nemalokrat povzroči končno ledvično odpoved. Bolezen, ki je v začetnih fazah

popolnoma nevidna, saj bolnik ne zazna (skoraj) nobenih simptomov, pa v

napredovalnih fazah povzroča nemalo zapletov. Bolnikove bolne ledvice ne morejo

več ustrezno in zadosti izločati nakopičenih snovi, slabokrvnost, tudi pojavi kislosti

krvi, hiperkaliemija, zvišan krvni tlak, peneč seč zaradi velike količine beljakovin, kot

pogoste zaplete navaja Koselj (prav tam, 109). Avtor pa opozarja še, da šele tako hudo

ledvično odpoved z zapleti spremljajo različne težave, kot so zmanjšana količina seča,

hujšanje, utrujenost, otekanje in pogosta slabost. Prav tako avtor opozarja, da mora biti

bolnik že ob zaznanih prvih težavah zato, ker je diabetična nefropatija neozdravljiva,

za njihovo preprečevanje in kasnejšo odpravo pozoren na vzdrževanje

normoglikemije, normalnega krvnega tlaka ter na lipidni status. Kadilcem avtor


7

svetuje, da prenehajo kaditi. Vsem bolnikom pa, da pozorno vzdržujejo normalno

telesno težo in da so redno telesno aktivni (Koselj, 2005, str. 109).

Diabetična nevropatija

je pogost zaplet sladkorne bolezni, katere diagnoza se postavi pri bolniku s sladkorno

boleznijo, ko se izključijo vsi drugi vzroki za okvaro živčevja. Urbančič Rovan (2013,

str. 324-327) diabetično nevropatijo razdeli glede na čas nastanka in trajanje v hitro

reverzibilno in persistentno, glede na obseg pa na generalizirano in fokalno. Avtorica

(prav tam) navaja, da je najpogostejša diabetična nevropatija napredujoča kronična

senzorično–motorična nevropatija. Kot najpomembnejši ukrep za preprečevanje

diabetične nevropatije pa avtorica izpostavlja potrebno vodeno edukacijo, ustrezno

vodenje glikemije in izogibanje dejavnikom, s katerimi se (lahko) še dodatno povzroči

dodatno okvaro živčevja (npr. uživanje alkohola, kajenje). Vsak sladkorni bolnik mora

vsaj enkrat letno opraviti (vsaj) eno presejalno preiskavo, s katero se ugotovi distalna

simetrična motorična in senzorična polinevropatija.

Diabetična noga

predstavlja skupek sindromov, kot so nevropatija, ishemija in okužba, ki sčasoma

povzročijo tako destrukcijo tkiva, ki privede do končne posledice obolevnosti. In, žal,

posledično, tudi do amputacije okončin. Ker je pri sladkornem bolniku najpogostejši

vzrok hospitalizacije prav z nogo, so presejalni test za diabetično nogo optimalni za

zgodnje odkrivanje ogroženih bolnikov. Presejalni test je sestavljen iz usmerjene

anamneze in podrobnega kliničnega pregleda, ki je še posebej osredotočen na oceno

arterijske prekrvavitve, t.j. palpacijo stopalnih pulzov in na oceno zaščitne

občutljivosti pri bolniku.

Etiopatogeneza: nevropatija predstavlja občutne motnje v arterijski prekrvavitvi. Le-

te so lahko posledica okužbe in/ali poškodbe nog, neustrezne higiene nog in

neprimerne obutve. Slak in Urbančič Rovan (2013, str. 349-359) opozarjata, da

navedeni dejavniki najpogosteje vplivajo na pojav diabetične noge. Ugotavljata tudi

(prav tam), da je za razjede, ki se zdravijo, zelo pomembna razbremenitev prizadetega

mesta noge, čiščenje rane, kot tudi zgodnja revaskulizacija v primeru motenj arterijske

krvavitve. Seveda pa je najpomembnejše samo zdravljenje. Bolnika z razjedo na nogi

je potrebno obravnavati optimalno; celostno in timsko. Enkratna ali občasna edukacija

sladkornega bolnika o diabetičnem stopalu ne prinese izboljšanja in želenega učinka


8

zdravljenja. Edukacijo je potrebno redno ponavljati, stopenjsko in bolnikovi

sposobnosti razumevanja ter ugotovljenim bolezenskim spremembam na nogah,

prilagojeno, opozarjata tudi Slak in Urbančič Rovan (2013, str. 349–359).

3.3 ZDRAVLJENJE SLADKORNE BOLEZNI TIPA 2

Zdravljenje sladkornega bolnika s sladkorno boleznijo je lahko farmakološko in

nefarmakološko.

3.3.1 FARMAKOLOŠKO ZDRAVLJENJE

Zdravljenje, ki vključuje zdravila, torej farmakološko, je potrebno začeti, ko vsi drugi

ukrepi niso več učinkoviti in ko je sladkorna bolezen najmanj nekaj mesecev slabo

urejena in je HbA1c večji kot 8 %. Klampfer in Železnik (2002) med farmakološko

zdravljenje uvrščata:

zdravljenje z oralnimi zdravili, ki vsebuje zdravljenje z oralnimi diabetiki, ki

jih delimo v 4 skupine (spodbujevalci izločanja insulina, bigvanidi, zaviralci

glukozidaz alfa v črevesju in triazolidindion: spodbujevalci občutljivosti za

insulin, ugotavlja Mrevlje (2009, str. 15-19); in

zdravljenje z insulinom je potrebno uvesti takrat, ko peroralno zdravljenje več

ne zadošča. Običajno se insulin aplicira enkrat ali večkrat v podkožje.

Aplikacija insulina se je z insulinskimi peresniki zelo poenostavila in povečala

se je natančnost odmerjanja insulina (Klampfer in Železnik, 2002).

3.3.2 NEFARMAKOLOŠKO ZDRAVLJENJE

Pri nefarmokološkem zdravljenju v ospredje stopajo pomembna ustrezna vzgoja in

izobraževanje, zdrava prehrana bolnika, bolnikova telesna dejavnost in samovodenje.

Vzgoja in izobraževanje

sta za bolnika zelo pomembni. Mrevlje (2009, str. 18) navaja, da lahko bolnik sam ob

ustrezni vzgoji in strokovnem izobraževanju zdravljenje izvaja sam, zdravstveno

osebje pa mu je v pomoč, ker ga le uči in mu ustrezno svetuje. Kvalitetno edukacijo

mora izvajati profesionalno usposobljen kader v ustreznem prostoru, ki je ustrezno

opremljen. Prav tako je pomemben čas, ki ga profesionalec nameni bolniku. Zato se

mora le-ta za izvajanje organiziranega izobraževanje sladkornih bolnikov tudi redno

izobraževati in prostorsko ter kadrovsko organizirati delo v ordinaciji.


9

Zdrava prehrana

predstavlja osnovno metodo zdravljenja vseh vrst sladkorne bolezni, saj Mrevlje

(2009, str. 18-19) navaja, da lahko samo z zdravo prehrano zdravimo 15 do 25 %

sladkornih bolnikov. Tudi zato, ker zdrava prehrana izpostavlja načela zdrave in

uravnovešene prehrane, ki jo približamo bolnikovim potrebam in njegovemu okusu.

Avtor opozarja še, da naj se bolniku izbere hrana s čim manj omejitvami in

prepovedmi.

Telesna dejavnost

isti avtor (prav tam, str. 18) izpostavlja pozitivne učinke telesne dejavnosti na različnih

področjih, ker le-ta učinkovito vpliva na celo bolnikovo telo in njegovo počutje. Ker

je redna telesna dejavnost pomembna za zdravljenje sladkornih bolnikov, prav tako

opozarja, na pomembno vlogo le-te pri preprečevanju sladkorne bolezni tipa 2.

Samovodenje

ali (z drugo besedo) samokontrola je zelo pomembna metoda dela zdravljenja, ker

bolniku permanentno omogoča kvalitetno vodenje njegove bolezni. Hkrati pa bolniku

omogoča kakovostno zdravljenje, zgodnjo prepoznavo akutnih zapletov ter zvišuje

možnost pravočasnega ukrepanja. Samovodenje se mora obvezno izvajati pri vseh

bolnikih, ki se zdravijo z insulinom, navaja Mrevlje (2009, str. 19).

4 EDUKACIJA SLADKORNEGA BOLNIKA

Edukacija je proces, ki bolnika ozavesti o njegovem stanju. Globalni namen edukcije

bolniku omogoča spoznanje in soočanje z realnim stanjem njegove bolezni, z

možnostmi nadzorovanja in vodenja le-te. Janjoš, et al. (2012) kot globalni cilj

edukacije izpostavlja še opolnomočenega bolnika. To pa pomeni, da je bolnik

sposoben sprejemanja in odločanja v korist vodenja svoje bolezni in to ne glede na

različne priložnosti in dogodke v življenju.

Med dejavniki obvladovanja bolezni je prav edukacija sladkornih bolnikov med

najpomembnejšimi. Tudi zato, ker za tovrstno bolezen velja: »Več znaš, več veljaš!«

Klavs (2011, str. 49) navaja, da edukacijski program sestavljajo načrtno in točno

določene vsebine. Zato mora vsaka učna enota podati predvideno snov, jo ponoviti,

utrditi in na koncu tudi ovrednotiti pridobljeno znanje in ga utrditi. Pomembno je, da

se pri vseh metodah dela (s pogovorom, z razlaganjem, z izročanjem tiskanih gradiv,


10

idr.) bolniku zdravstveno osebje optimalno posveča, mu nameni ustrezen in potreben

čas in mu izkaže svoj interes ter ga motivira za nadaljnje zdravljenje.

4.1 METODE DELA PRI EDUKACIJI BOLNIKA S

SLADKORNO BOLEZNIJO

Klavs (2011, str. 49-53) izpostavlja, da edukacijski program sestavljajo načrtovane in

točno določene vsebine. Tako bolnik v vsaki časovni enoti doživi podano predvideno

(učno) snov, jo ponovi in ovrednoti pridobljeno in usvojeno znanje. Strokovnjak, ki

izvaja edukacijski program pri svojem delu uporablja različne edukacijske metode dela

oziroma učenja. Izbira učnih metod pa je pogojena z učno vsebino, z vrsto učne ure,

od sposobnosti in števila udeležencev, prostorske opremljenosti in časa, ki je na voljo

ter strokovnih in osebnostnih lastnosti izvajalca.

Tako se strokovno usposobljeni izvajalci najpogosteje poslužujejo metode razlage,

metode pogovora, metode pisnih izdelkov in dela z besedili, metode ponazarjanja,

metode laboratorijskih del in metode urjenja (ponavljanja).

Metoda razlage

omogoča strokovno usposobljenim izvajalcem edukacije prenašanje, za bolnika

potrebnih informacij, z govorom, t.j. verbalno. Razlaga učne vsebine lahko poteka na

različne načine, navaja Bohnec (1998, str. 36-38), a najpogosteje kot:

pripovedovanje,

opisovanje,

poročanje,

pojasnjevanje,

govor preko radia in televizije.

Vendar pa med potekom same razlage izvajalec edukacije ne (z)more ugotoviti, ali so

udeleženci edukacije posredovano vsebino razumeli.

Metoda pogovora

se uporablja vmesno, ko imajo bolniki kot udeleženci izobraževanja že nekaj znanja o

sladkorni bolezni ali tudi izkušenj z njo. S to metodo dela lahko strokovni izvajalec

edukacije pojasni določene, bolnikom do takrat še neznane, vsebine ali vsebine, ki je

niso povsem razumeli. To metodo dela lahko kombiniramo z drugimi metodami dela,

navaja Bohnec (1998, str. 37), ki dodaja še, da lahko metoda pogovora poteka kot


11

vodeni pogovor, pogovor v obliki vprašanj in odgovorov, vprašanja udeležencev

edukacije ali kot diskusijski pogovor.

Metoda pisnih izdelkov

se najpogosteje uporablja pri poučevanju bolnikov o poteku in značilnostih bolezni,

ko le-ti v času izobraževanja delajo po navodilih strokovno usposobljenih izvajalcev

izobraževanja predvsem zato, da bolniki usvojijo potrebne določene navade (npr.

branje, pisanje, risanje idr.), kar navaja tudi Bohnec (1998, str. 37).

Metoda dela z besedili

je specifična in pomembna. Tudi zato, ker slušatelji po koncu učne ure dobijo

obravnavno gradivo v stalno uporabo, da lahko v miru še večkrat preberejo

posredovane učne vsebine tudi v domačem okolju, izpostavlja Bohnec (1998, str. 37).

Metoda ponazarjanja

Pri metodi ponazarjanja strokovno usposobljeni edukatorji delajo z demonstracijo

različnih predmetov, modelov in slik. S ponazarjanjem pri bolnikih želijo razviti

sposobnost njihovega opazovanja in, posledično, tudi razmišljanje. Predmet ali sliko

izvajalec najprej pokaže v celoti in šele kasneje v vseh podrobnostih. Pri tem je zelo

pomembno, da sta slika ali predmet nazorna, prave velikosti, da ju vsi udeleženci lahko

tudi vidijo. Izvajalci pa med opazovanjem spodbujajo udeležence k dejavnostim, da

povratno poročajo, kaj so videli, izpostavlja tudi Bohnec (1998, str. 37).

Metoda laboratorijskih del

je zelo pomembna v edukacijskem procesu. Učna ura z metodo laboratorijskih del

mora biti nazorna, slušatelji si morajo samostojno pridobivati informacije z lastnim

opazovanjem. Vendar pa je optimalen uspeh metode laboratorijskih del odvisen od

strokovne priprave in stalnega nadzora nad delom slušateljev. Bohnec (1998, str. 38)

navaja, da metoda poteka v štirih fazah tako, da se:

slušatelji v prvi fazi seznanijo s potekom dela in se jih motivira za sodelovanje;

v drugi fazi poteka predstavitev postopka in/ali pripomočkov. Izvajalci najprej

prikažejo delo v celoti in tudi po fazah, nato pa podajo navodila ustno in pisno

za nadaljnje delo;

v tretji fazi slušatelji ponovijo postopek pod nadzorom;

v četrti pa slušatelji ponovijo postopek, tako da razvijejo spretnost, ki naj potem

preide v navado.


12

Metoda urjenja – ponavljanja

Urjenje Bohnec (1998, str. 38) deli v tri faze kot:

uvodno ali začetno urjenje (svetovalec pokaže in razloži dejanje, slušatelji pa

ga izvajajo);

dopolnilno ali temeljito urjenje (slušatelji spoznavajo dejanje v celoti in ga

toliko časa ponavljajo, dokler ne pridobijo spretnosti), ter

dopolnilno urjenje (pri katerem urjenje spretnosti preide v navado).

Nesporno je torej, da je vloga strokovnega izvajalca pri metodi urjenja zelo

pomembna. Njegovo profesionalno znanje lahko pomembno vpliva na uspešnost dela

slušateljev.

4.2 ZDRAVSTVENA VZGOJA

Pogoj kakovostnega življenja bolnika s sladkorno boleznijo sta izobraževanje in

zdravstvena vzgoja, kajti bolnik izvaja zdravljenje svoje bolezni sam, zdravstveno

osebje mu le svetuje in ga uči, opozarja Bohnec (1998, str. 22); kot tudi, da je pri

zdravstveni vzgoji potrebno upoštevati načela učenja: enostavnosti, nazornosti,

postopnosti, prilagojenosti starosti, zahtev bolezni in intelektualnih zmožnostim

bolnika, usmerjenost z upoštevanjem bolnikovega zanimanja.

4.2.1 PREHRANA SLADKORNEGA BOLNIKA

Nepravilna prehrana in debelost sta ključna vzroka pojavnosti sladkorne bolezni tipa

2. Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) med dejavniki tveganja za razvoj

sladkorne bolezni tipa 2 navaja čezmerno telesno težo, debelost trebušnega tipa,

telesno neaktivnost in veliko nasičenih, transnenasičenih in skupnih maščob v

prehrani. Priporočila za sladkorne bolnike so danes enaka kot priporočila za zdravo

prehrano.

Pavčič in Mevešček (2005, str. 21-22) med osnovnimi načeli prehrane sladkornega

bolnika izpostavljata pomen:

količine energije v hrani, ki zadosti energijskim potrebam, hkrati pa omogoča

uravnavanje telesne teže tako, da bo bližje želeni;

količine ogljikohidratnih živil, ki mora vsebovati največji delež energijske

potrebe, z lastnostmi čim manjšega zviševanja glukoze v krvi;


13

količine in kakovost maščob, ki sta v ravnovesju tako, da čim bolj zmanjšata

aterogeni učinek, vendar organizem še vedno oskrbujeta z zadostno količino

esencialnih maščobnih kislin;

ustreznost beljakovinskih živil, ki mora biti toliko, da je presežen telesni

beljakovinski minimum;

ustreznost vsebine hrane z dovolj prehranskih vlaknin (najmanj 20 g/1000

kkal), da bi lahko ugodno presnovno učinkovale;

vsebnosti vitaminov in mineralov v hrani, ki mora omogočati optimalno

presnovo hrane; in

nujnost individualne obravnave za učinkovito terapevtsko prehrano.

Uresničevanje navedenih načel je še toliko bolj pomembno, ker mora prehrana bolnika

s sladkorno boleznijo vsebovati 45–60 % ogljikovih hidratov, 25–30 % maščob in 15–

20 % beljakovin, opozarja Tomažin Šporar (2013, str. 89), ki opozarja tudi, da naj

bodo obroki razporejeni tako, da zajtrk vsebuje 25 %, dopoldanska malica 15 %, kosilo

30 %, popoldanska malica 10 % in večerja 20 % dnevnega energijskega vnosa.

Ogljikovi hidrati

so tisti dejavnik, ki povzročajo (po)večanje ravni glukoze v krvi po obroku. Sadje,

škrobna živila in stročnice vsebujejo največ ogljikovih hidratov, veliko jih je tudi v

mleku in v nekaterih vrstah zelenjave so prisotne manjše količine. Zato je pomembno,

da med temi živili bolnik zaužije živila, ki malo dvignejo glukozo v krvi in vsebujejo

mnogo prehranskih vlaknin (npr. zelenjavo, sadje, stročnice, nekatera škrobna živila),

ter živila, ki se počasi prebavljajo in povzročijo malo povišanje glukoze v krvi (npr.

ajdova kaša in kruh, testenine idr.). Rešitev za prevelik skok ogljikovih hidratov po

obrokih je tudi enakomerna razdelitev ogljikovih hidratov preko celega dneva v vse

obroke, vključno z dopoldansko in popoldansko malico.

Prav zato Medvešček in Pavčič (2002, str. 5) opozarjata, da je željeno, da sladkorni

bolnik v vsakem svojem obroku zaužije zelenjavo in sadje, ki morata biti bogata z

vlakninami, ki onemogočijo povišanje glukoze v krvi, do katerega pride po prebavi

ogljikovih hidratov, ki jih zaužije v istem obroku. Živila z veliko vlakninami naj bolnik

raje zaužije surova.


14

Maščobe

sme sladkorni bolnik uživati v manjših količinah. Vendar pa naj sladkorni bolnik

uporablja maščobe rastlinskega izvora in tiste, ki zavirajo nastanek arterioskleroze

(npr. olivno in repično olje, v jedrcih orehov, mandljev in lešnikov; tudi maščobe

omega 3, ki jih najdemo v mastnih ribah iz hladnih voda (tudi postrvi)). Da so maščobe

visoko kalorične in nezaželene v prehrani ljudi, ki imajo težave s preveliko telesno

težo, pa opozarjata tudi Medvešček in Pavčič (2002, str. 6).

Beljakovine

katerih največji vir je meso, oziroma so to živila, ki jim zaradi obilice beljakovin,

rečemo »zamenjave za meso«, npr. jajčni rumenjak, drobovina, itd. Vendar pa nekatere

vrste mesa in zamenjave vsebujejo tudi mnogo holesterola in so prav zato

nepriporočljive. Bolnikom je zato priporočljivo belo meso perutnine brez kože (npr.

piščančje ali puranje meso), belo kunčje meso in pa tudi ribe.

Stročnice vsebujejo veliko beljakovin, zato lahko pri pripravi obroka za bolnika

zmanjšamo količino mesa in povečamo količino stročnic (Medvešček in Pavčič, 2002,

str. 6-7).

Natrij

je prisoten v kuhinjski soli. Dnevna priporočljiva količina predstavlja 3 g, kar je manj

kot polovični delež, kot ga uporabljamo v običajni prehrani. Dovoljena dnevna doza

za sladkornega bolnika je do 6 g dnevno. Vendar pa je za sladkornega bolnika z

zvišanim krvnim tlakom priporočljiva doza le 3 g natrija dnevno. Da bolnik doseže

količino 6 g natrija dnevno, je potrebno izogibanje dosoljevanja tako, da se izogiba

živilom z visoko vsebnostjo le-tega (npr. suhomesnim izdelkom, konzervirani

zelenjavi, industrijsko pripravljenim omakam idr.). Navedeno potrjujeta tudi

Medvešček in Pavčič (2002, str. 7).

Alkohol

lahko bolnik uživa v zmernih količinah, kar velja tudi za ljudi, ki niso zboleli za

sladkorno boleznijo, navajata Medvešček in Pavčič (2002, str. 7). Opozarjata pa, da

lahko pri zdravljenju z insulinom prekomerno uživanje alkohola povzroči

hipoglikemijo. Posebno pri bolnikih, ki čutijo potrebo po hrani za dvig glukoze v krvi.

Takrat alkohol zavre zaščitno sposobnost organizma, da v takem položaju proizvede


15

glukozo. Zato ni odveč opozorilo, da naj sladkorni bolnik alkohol vedno zaužije s

hrano. Tudi zato, da ogljikovi hidrati odtehtajo učinek alkohola na sladkor.

Sladila

so živila, ki se uporabljajo namesto sladkorja. V tretmanu sladkornih bolnikov so

pomembnejša neenergijska sladila (npr. saharin, aspartam, acesulfam), ki jih bolniki

največkrat že poznajo in uporabljajo. Tudi zaradi specifičnega okusa in neškodljivosti.

Fruktoza se lahko uporablja v zmerni količini, kajti večja lahko dvigne raven

holesterola v krvi. Prav tako sladila na osnovi alkoholov: ksilitol, sorbitol, manitol,

uporabljamo zmerno, ker povzročajo drisko, opozarjata Medvešček in Pavčič (2002,

str. 7).

4.2.2 SAMOKONTROLA SLADKORNE BOLEZNI

Bolnik lahko s samokontrolo preverja raven glukoze v svoji krvi ali seču, hkrati pa

preverja tudi ketone v krvi ali seču. Samokontrola je sestavni del bolnikovega

samovodenja njegove sladkorne bolezni. Pomembna je predvsem za bolnike, ki se

zdravijo z insulinom. Samokontrola in vrednost glikiranega hemoglobina omogočata

oceno glikemične urejenosti sladkorne bolezni. Globalni namen samokontrole je

preprečiti akutne in kronične zaplete ter normaliziranje glikemije na tešče in po

obrokih. Na podlagi izvidov samokontrole sladkornega bolnika se lahko izboljša

urejenost ravni glukoze z ustreznimi ukrepi ali z drugo besedo samovodenjem. Tudi

zato Janjoš et al. (2012, str. 52) opozarjajo, da je za doseganje želene stopnje

samokontrole bolnike potrebno ustrezno usposobiti za izvajanje posamezne metode

samokontrole, kot tudi za interpretiranje dobljenih rezultatov, za ustrezno prilagajanje

terapevtskih shem in za upoštevanje vseh nefarmakoloških ukrepov. Nenazadnje, tudi

zato, da bi pri bolniku dosegli dobro urejenost glikemije.

Bolnik lahko samokontrolo izvaja na dva načina, navaja Đurđevič Despot (2006, str.

31) in sicer:

s testnimi lističi za optično odčitavanje vrednosti;

z merilniki krvnega sladkorja.

Določanje krvnega sladkorja in ketonov z testnimi lističi je hitro in za bolnika tudi

preprosto ter (predvsem) poceni. Tudi zato, ker je vizualna ocena spremembe barve na

testnem lističu bolniku vidna hitro. Na testno polje lističa bolnik nanese kapljico svoje

krvi ali seča, ki po določenem času spremeni barvo. Dobljeno barvo bolnik nato


16

primerja z barvami na priloženi barvni lestvici in po njej oceni vrednost sladkorja ali

ketonov.

Drugi način izvedbe samokontrole pa predstavlja bolnikovo določanje z merilniki

krvnega sladkorja ali glukometri za domačo uporabo. Kontrola glukoze v krvi z

merilniki je smiselna pri sladkornih bolnikih, ki si merijo sladkor najmanj enkrat

dnevno in glikemijo uravnavajo s prilagajanjem odmerkov zdravil, prehrano in telesno

dejavnostjo, navaja Đurđevič Despot (2006, str. 30-39). Avtor dodaja še, da pa je nujna

za tiste sladkorne bolnike, ki se zdravijo z insulinom, za zaposlene in telesno aktivne,

za nosečnice in vse, ki so nagnjeni k hipoglikemijam ter za starejše, ki sami niso

sposobni prepoznati znakov hipoglikemije. Nesporno pa je, da je zdravstveni delavec

uspešen takrat, ko si pridobi optimalno bolnikovo zaupanje in mu s svojim

izobraževalnim delom pomaga usvojiti nov življenjski slog ter tako omogoči

izboljšanje kakovosti življenja.

4.2.3 TELESNA DEJAVNOST

Med vsemi zdravili pa je prav telesna vadba tisto naravno zdravilo, ki vzdržuje zdravje

in ščiti pred boleznimi. Gibanje pozitivno vpliva na splošno bolnikovo dobro počutje

in tako zavira nastanek bolezni pri tistih z večjim tveganjem zanjo. Ob doslednem

jemanju zdravil, upoštevanju navodil zdravnika in prehranskih priporočil je ravno

bolnikova telesna dejavnost tista, ki pomaga zniževati raven glukoze v njegovi krvi in

zmanjševati njegovo telesno maso. Redna telesna vadba bolnika zavira nastanek

bolezni srca in ožilja, upočasnjuje poslabšanje bolezni in zmanjšuje tudi umrljivost.

Pri rednem izvajanju aerobne vadbe so učinki dolgotrajni, saj se zmanjšata telesna teža

in količina maščob v predelu trebuha, kar je zelo pomembno za starejše bolnike.

Bolnike s sladkorno boleznijo je potrebno stalno spodbujati k telesni dejavnosti, da le-

ta postane del njegovega življenjskega sloga s preprostimi ukrepi tako, da:

gibanje vključi v svojo dnevno rutino, ga pri tem spodbudijo tudi ostali

družinski člani;

vožnjo z avtomobilom nadomesti s hojo, če je to le mogoče;

telesno dejavnost izvaja sprva počasi, a jo intenzivira postopoma; in izbere tisto

potrebno telesno aktivnost, ki bo zanj koristna in prijetna, in

da preizkusi tudi nove.


17

Pri tem je naloga zdravstvenega delavca zelo pomembna, ugotavljajo Janjoš et al.

(2012, str. 32), saj je želeno, da spodbuja in motivira bolnika, da se le-ta odloči za

optimalno obliko svoje telesne dejavnosti. Pri tem naj zdravstveni delavec bolniku

pomaga odgovoriti na vprašanja: kako začeti, kolikšna naj bosta intenzivnost in

trajanje vadbe, kdaj vaditi. Bolniku naj pomaga tudi izbrati zanj optimalen program

športne dejavnosti in ustrezno zdravljenje z insulinom.

4.2.4 NEGA USTNE VOTLINE

Bolniki s sladkorno boleznijo, ki imajo slabšo urejeno glikemijo, so bolj ogroženi za

vnetje ustne votline in dlesni. Temeljni ukrepi za dosego zdravja zob in ustne votline

obsegajo pravilno in dovolj učinkovito nego zob, pravilno prehrano in redne obiske

pri zobozdravniku, opozarjajo Janjoš et al. (2012, str. 74). Cilj kvalitetno in uspešno

vodene edukacije o ustni higieni je izboljšanje parodentalnih parametrov (kronično

vnetje obzobnih tkiv), zmanjšanje vnetnega bremena pa tudi izboljšanje koncentracije

glikoziliranega hemoglobina.

Med učinkovite ukrepe za preprečitev bolezni dlesni Pavlovič (2013, str. 23-25)

navaja:

uporabo mehke najlonske zobne ščetke,

umivanje zob po vsakem obroku,

natančno ščetkanje zob, dlesni in jezika,

čiščenje prostorov med zobmi z zobno nitko,

priporočljiv temeljit pregled pri zobozdravniku vsakih šest mesecev,

odpoved kajenju in sladki prehrani,

dobro urejena raven glukoze v krvi.

Vsekakor pa je željeno, da strokovni izvajalec edukacije udeležencem predstavi pomen

vseh navedenih ukrepov za učinkovito preprečevanje bolezni dlesni. Tudi vključitev

zobozdravstvenega delavca lahko veliko pripomore tako v prepoznavanju pomena

ustrezne higiene zobovja in ustne votline, kot tudi za uspešno sanacijo že nastalih

poškodb.

4.2.5 NEGA NOG IN DIABETIČNO STOPALO

Nevropatija in angiopatija, ki sta kronična zapleta sladkorne bolezni, lahko odločilno

vplivata na nastanek diabetične noge. K temu prispevajo tudi drugi dejavniki tveganja

za srčno–žilne zaplete, kot so arterijska hipertenzija, hiperlipidemija, kajenje, premalo


18

gibanja, debelost in stres, ugotavljajo Janjoš et al. (2012, str. 58). Avtorji prav tako

opozarjajo, da pomanjkljivo poučeni bolnik pogosto spregleda poškodbe, ali pa jih

zanemari in odlaša z obiskom zdravnika. Prav tako je lahko nevarno, če bolnik pri negi

nog uporablja neprimerne inštrumente ali kemične pripravke za mehčanje trde kože in

kurjih očes, ter različna, nepreverjena domača zdravila.

Urbančič Rovan (2013, str. 331-348) loči:

nevropatično diabetično nogo, in

nevroishemično diabetično nogo.

Vendar pa v praksi redko nastopi samo ishemija, brez spremljajoče nevropatije.

V klinični sliki nevropatične noge avtorica (prav tam, str. 333) navaja kot pogoste

vodilne znake:

• ragade na koži, ki je izsušena zaradi nezadostnega ali odsotnega znojenja;

• atrofija mišic, čezmerna ekstenzija v metatarzofalangnih sklepih in čezmerna

fleksija v interfalangnih sklepih, posledične deformacije stopala in prstov:

kladivasti ali krempljasti prsti;

• spremenjena razporeditev obremenitev ali obilna tvorba trde kože na mestih

večje obremenitve;

• neboleče razjede;

• Charcotovi sklepi;

• ugasli tetivni refleksi;

• subjektivne težave: pekoča stopala, mravljinčenje, krči, gluhe noge;

• neokrnjena arterijska prekrvavitev (Urbančič Rovan, 2013, str. 333).

Avtorica (prav tam, str. 331-348) pri nevroishemični nogi tudi ugotavlja, da so pogosti

znaki motene arterijske cirkulacije, ki zajemajo cianotično in marmorirano, hladno

kožo, trofične motnje, bolečine v mečih pri hoji, odsotnost stopalnega pulza. Pojavnost

le-teh pa je odvisna od bolj ali manj izražene nevropatije.

Ogroženost bolnika za nastanek razjede na nogah lahko ugotovimo z anamnezo in s

kliničnim pregledom, ki sestavljata presejalni test (glej Slika 1). Tega lahko izvede

zdravnik, lahko pa tudi medicinska sestra. Za ugotavljanje diabetične angiopatije

predstavlja palpacija stopalnih pulzov v testu začetno metodo, s testiranjem

občutljivosti za 10-g Semmes–Weinsteinov monofilament pa služi za ugotavljanje


19

diabetične polinevropatije. Pri bolniku z odsotnimi stopalnimi pulzi je potrebno

opraviti popolno angiološko diagnostiko, na podlagi katere se nato odločijo za

nadaljnje ukrepe zdravljenja. Po opravljenem presejalnem testu se bolnike razvrsti v

ogrožene skupine (glej Tabela 1).

Slika 1: Presejalni test

Vir: Urbančič Rovan (2013, str. 346)

Tabela 1: Razvrstitev bolnikov s sladkorno boleznijo v skupine glede na

ogroženost za nastanek razjede na stopalu

Skupina Opis

1 ohranjena zaščitna občutljivost

brez anamneze o ulkusih ali amputacijah

deformacija -/+ *

2 izguba množične občutljivosti


ni deformacije

3 ohranjena zaščitna občutljivost


20


odsotnost enega ali več perifernih pulzov

4 kombinacija izgube zaščitne občutljivosti, ishemije in/ali deformacije

anamneza o ulkusih ali amputacijah

Charcotovo stopalo

Vir: Urbančič Rovan (2013, str. 338)

Ker deformacija sama po sebi, brez izgube zaščitne občutljivosti, ne predstavlja

zvečanega tveganja za nastanek razjede, navaja Urbančič Rovan (2013, str. 338), je

zelo pomembna higiena nog in stopala. Bolnike je potrebno opozoriti tudi na način

zdravega sedenja. Sedijo naj tako, da bosta obe stopali na tleh, da ne sedijo s

prekrižanimi nogami, ker s takim sedenjem zmanjšujejo cirkulacijo krvi v svojih

nogah, na kar opozarja tudi Bohnec (1998, str. 123). Slak (1998, str. 138) tudi zato

opozarja, da je potrebno bolniku predstaviti pomen ustrezne higiene nog in svetovati,

da:

naj si noge dnevno umiva pod tekočo vodo, ki naj ima 36 do 37 stopinj Celzija;

vodo naj izmeri s konico komolca ali termometrom;

naj uporablja blago tekoče milo;

je noge potrebno temeljito umiti, še posebno med prsti, vendar pa pri tem ne

sme uporabljati krtač ali masažnih krp, ki bi lahko poškodovale kožo;

je po umivanju kožo potrebno temeljito osušiti, še posebej med prsti z mehko

brisačo, ki naj je ne deli med ostalimi.

Pomembno je tudi, da si bolnik zapomni, da so mokre noge z mehko kožo bolj ranljive

in zato tudi bolj izpostavljene nevarnostim raznovrstnih okužb. Bolnike mora

zdravstveni delavec tudi opozoriti in jim razložiti, zakaj je željeno, da si po umivanju

noge namažejo z negovalno kremo, se izogibajo mazanju med prsti, da si noge vsak

dan pregledujejo, najbolje pred večernim umivanjem. Potrebno je tudi, da si noge

pregledajo od vseh strani sami, ob pravilnem načinu sedenja in ob ustrezni razsvetljavi.

Bolniki pa si lahko pomagajo z ogledalom. Še posebej, če se težko prepogibajo ali so

sicer gibalno ovirani (npr. invalidi). Poseben problem predstavljajo slabovidni bolniki,

saj zaradi zmanjšanega vidnega polja ne morejo več zaznati (sicer s prostim očesom

vidnih) nastalih sprememb. Zato je željeno, da jim noge redno pregleda nekdo drug

(npr. partner, družinski član, prijatelj sil.). Za optimalno kontrolo je želeno, da si


21

bolniki nogi med seboj vsakič tudi primerjajo, saj morajo biti enake oblike in barve ter

na otip enako tople. Zato morajo bodisi bolniki sami, bodisi tisti, ki jim stopalo redno

preverja, celotno stopalo potipati z rokami z vseh strani. Pozorno morajo spremljati

vse spremembe, ki so jih opazili in o njih poročati strokovnemu delavcu. Posebej pa

morajo biti (tako bolniki sami kot pomagalci) pozorni na:

spremembe na koži, ki jih povzročajo glivice;

spremenjeno barvo kože;

trdo in debelo kožo na podplatih in konicah prstov;

na kurja očesa na prstih in med njimi ter na razpokano kožo na petah;

žulje in vreznine, opozarja Slak (1998, str. 139).

4.2.6 NEGA SPOLOVILA

Bohnec (1998, str. 124) ugotavlja, da zdravila Forxiga tbl in Jardiance tbl povzročata

glivična vnetja spolovila in da je zato bolnika, ki so mu predpisali ta zdravila, potrebno

informirati in izobraževati tudi o higieni spolovila. Bolnikom mora strokovni delavec

nedvoumno pojasniti, zakaj je zelo pomembno redno in temeljito umivanje spolovila.

Predvsem bolnice je potrebno opozoriti, da lahko krajša sečnica hitreje in pogosteje

povzroča okužbe, kot je to pri moških. Pojasniti je potrebno, da je spolovilo potrebno

umivati pod tekočo vodo, s čisto roko, od spredaj nazaj. Spolovilo mora bolnik umivati

vsaj dvakrat dnevno, zjutraj in zvečer. Bolnicam, predvsem tistim, ki še menstruirajo,

pa pojasniti, da je med menstruacijo zelo priporočljivo umivanje po vsaki menjavi

higienskega vložka oz. tampona. Tudi moškim bolnikom je potrebno nazorno razložiti,

da je potrebno moško spolovilo umivati z roko pod tekočo vodo tako, da bolnik dvigne

kožico uda in umije tudi del pod njo. Zaradi ustrezne higiene in v izogib nepotrebnim

okužbam pa je želeno tudi, da je spodnje perilo (spodnje hlače) bele barve in iz

naravnih materialov (npr. iz čistega bombaža, da se lahko operejo pri 95 stopinjah

Celzija). Če pa do glivičnega vnetja vseeno pride, bolnikom zdravstveni delavec

svetuje uporabo mazila Canesten in obisk zdravnika, ki bo določil nadaljnje

zdravstvene ukrepe.


22

5 EMPIRIČNI DEL

5.1 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA

Za potrebe empiričnega dela diplomskega dela smo si zastavili 5 raziskovalnih

vprašanj, saj nas je zanimalo:

Raziskovalno vprašanje 1: Kakšno je znanje o sladkorni bolezni pred pričetkom

organiziranega izobraževanja?

Raziskovalno vprašanje 2: Kakšno je znanje udeležencev o sladkorni bolezni ob

zaključku organiziranega izobraževanja?

Raziskovalno vprašanje 3: Katera oblika posredovanja informacij o sladkorni

bolezni ustreza udeležencem?

Raziskovalno vprašanje 4: Kje so udeleženci pridobili največ informacij o sladkorni

bolezni?

Raziskovalno vprašanje 5: Kaj bi udeleženci predlagali Šoli za sladkorne bolnike?

5.2 METODOLOGIJA RAZISKOVANJA

5.2.1 RAZISKOVALNE METODE

V pomoč za izdelavo diplomskega dela nam je bila slovenska in tuja znanstvena in

strokovna literatura, ki obravnavata področje sladkorne bolezni tipa 2 in raziskave

(COBISS, Web of Science, ProQues, PubMed, Google Učenjak, … ). Pri iskanju

literature smo uporabili ključne besede: sladkorna bolezen tipa 2 (type 2 diabetes),

edukacija (education), zdravstvena vzgoja (health education), prehrana (nutrition).

Empirični del diplomske naloge temelji na kvantitativni metodologiji. Instrument

empirične naloge je anketa, ki smo jo izdelali po pregledu strokovne literature. Anketa

je vsebovala 44 vprašanj odprtega in zaprtega tipa. Dobljene empirične podatke smo

analizirali z računalniškim programom SPSS in Microsoft Office Excel in jih prikazali

v obliki grafov in tabel ter besedno analizirali.


23

5.2.2 RAZISKOVALNO OKOLJE

Raziskavo smo izvedli v Šoli za sladkorne bolnike. Pred izvedbo raziskave smo

pridobili soglasje Komisije za medicinsko etiko in institucije, v kateri je raziskava

potekala.

5.2.3 RAZISKOVALNI VZOREC

Vzorec anketiranih je namenski (reprezentativen), saj je v anketi sodelovalo 30

udeležencev, ki so bili napoteni na edukacijo o sladkorni bolezni.

5.2.4 POSTOPKI ZBIRANJA PODATKOV

Za izvajanje ankete smo pridobili tudi pisno soglasje pacientov. Vprašalnik smo

razdelili udeležencem v Šoli za sladkorne bolnike ob prihodu, kjer so izpolnili prvi del

ankete. Po zaključeni edukaciji pa so isti udeleženci izpolnili drugi del ankete. V anketi

so sodelovali udeleženci, ki so se udeležili Šole za sladkorne bolnike.

5.3 ETIČNI VIDIK

Vsi, ki so sodelovali v anketi, so bili pred začetkom anketiranja seznanjeni z namenom

ankete. Zagotovljena je bila anonimnost in varovanje njihovih osebnih podatkov.

Udeleženci so se za sodelovanje v anketi odločili prostovoljno. Vključenost v

anketiranje ni spremljal pritisk ali neprimerno napeljevanje. Upoštevali smo etična

načela ter načela Kodeksa etike v zdravstveni negi in oskrbi Slovenije.


24

6 REZULTATI

V anketi so sodelovali udeleženci, ki so se udeležili organiziranega izobraževanja o

sladkorni bolezni v Šoli za sladkorne bolnike. Dobljene empirične podatke smo

analizirali s pomočjo programom Microsoft Excel in SPSS. Pridobljeni rezultati so

prikazani v obliki grafa in besedne interpretacije.

V anketi je sodelovalo 30 udeležencev Šole za sladkorne bolnike, kar predstavlja 100

%. 16 (53,3 %) udeležencev je bilo moškega spola, 14 (46,7 %) pa ženskega spola.

Graf 1: Starost anketiranih

Med anketiranimi udeleženci, ki so obiskovali Šolo za sladkorne bolnike, je bilo 6 (20

%) starih med 41 in 52 let, 13 (43 %) starih od 53 in 61 let in 11 (37 %) v starosti

med 62 in 80 let.

1 (3 %) anketiranec ima magisterij bolonjske 2. stopnje, 2 (7 %) imata višjo šolo, 9 (30

%) jih ima osnovno, 9 (30 %) srednjo in 9 (30 %) poklicno šolo.

Iz mesta prihaja 8 (27,6 %) anketiranih in 22 (72,4 %) anketiranih s podeželja.

20%

43%

37%

41 – 52 let

53 – 61 let

62 – 80 let


25

Graf 2: Status anketirancev

Največ anketiranih je upokojenih, kar 15 (52 %), 9 (31 %) je zaposlenih in 5 (17 %)

brezposelnih.

1 (3,7 %) anketiranec ima sladkorno bolezen že 30 let, 2 (7,4 %) jo imata 25 let, 4

(14,8 %) jo imajo 20 let, 2 (7,4 %) jo imata 17 let, 2 (7,4 %) jo imata 16 let, 14 let jo

ima 1 (3,7 %) anketiranec, 1 (3,7 %) jo ima 13 let, 1 (3,7 %) jo ima 12 let, 1 (3,7 %)

jo ima 11 let, 5 (18,5 %) anketirancev ima že 10 let sladkorno bolezen, 1 (3,7 %) jo

ima 9 let, 2 (7,4 %) jo imata 8 let, 2 (7,4 %) jo imata 5 let, 1 (3,7 %) jo ima 4 leta in 1

(3,7 %) jo ima 3 leta.

31%

17%

52% zaposlen

brezposeln

upokojen


26

Graf 3: Obisk anketiranih Šole za sladkorne bolnike

17 (56, 7 %) anketiranih se je že udeležilo Šole za sladkorne bolnike, 13 (43,3 %) pa

se je šole udeležilo prvič.

Graf 4: Razlog anketiranih za ponovni obisk Šole za sladkorne bolnike

12 (42 %) anketiranih se je ponovno vrnilo v Šolo za sladkorne bolnike zaradi uvedbe

funkcionalne inzulinske terapije, 10 (32 %) anketiranih zaradi intenzivirana

konvencionalna inzulinska terapija, 5 (16 %) zaradi reedukacije in 3 (10 %)

anketiranci niso navedli razloga.

16%

42%

32%

10% reedukacija

fukcionalna inzulinskaterapija

intenzivirana kovencionalnainzulinsa terapija

drugo


27

Graf 5: Ocena anketiranih o znanju pred edukacijo

21 (77 %) anketiranih je ocenilo, da je njihovo znanje o sladkorni bolezni srednje, 5

(10 %) je prepričanih, da ima malo znanja o bolezni in 4 (13 %), da imajo znanja

veliko.

Graf 6: Zdravljenje anketiranih svoje sladkorne bolezni

Z insulinom, s svetovano zdravo prehrano, s samokontrolo in telesno aktivnostjo se

zdravi 14 (49 %) anketiranih, 6 (21 %) se jih zdravi v kombinaciji terapije in insulina,

10%

77%

13%

Malo

Srednje

Veliko

15%

15%

49%

21%

z upoštevanjem navodil zdravegaživljenjskega sloga

s tabletami, s svetovano zdravoprehrano, s samokontrolo intelesno aktivnostjo

z inzulinom, s svetovano zdravoprehrano, s samokontrolo intelesno aktivnostjo

kombinacija terapije in inzulina, ssvetovano zdravo prehrano, ssamokontrolo in telesnoaktivnostjo


28

s svetovano zdravo prehrano, s samokontrolo in telesno aktivnostjo, 5 (15 %) s

tabletami in 5 (15 %) anketiranih z upoštevanjem navodil zdravega življenjskega

sloga.

6.1 PRIMERJAVA ODGOVOROV ANKETIRANIH PRED

ORGANIZIRANIM IZOBRAŽEVANJEM IN PO ORGANIZIRANEM

IZOBRAŽEVANJU

Graf 7: Najpogostejši zaplet sladkorne bolezni pri anketiranih

Preden so anketirani Šole za sladkorne bolnike začeli z organiziranim izobraževanjem

o sladkorni bolezni, je bilo 17 (57 %) anketiranih prepričanih, da je najpogostejši

zaplet sladkorne bolezni hipoglikemija. 10 (32 %) jih ocenjuje, da je to diabetična noga

in 3 (11 %) anketirani ocenjujejo, da je to hiperglikemija.

Ko pa so anketirani po končanem organiziranem izobraževanju o sladkorni bolezni

izpolnili enako vprašanje, je 29 (96,55 %) anketirancev izjavilo, da je to hipoglikemija

in 1 (3,45 %), da je to hiperglikemija.

Na vprašanje »Ali veste zaradi česa pride do hipoglikemije?« je pred edukacijo 24

(80,77 %) anketiranih odgovorilo, da zaradi premalo hrane, preveč insulina ali

antidiabetičnih tablet in večje telesne dejavnosti in 6 (19,23 %), da zaradi prevelike

količine hrane, premalo insulina ali antidiabetičnih tablet in premajhno telesno

dejavnostjo. Po končani edukaciji se ni veliko spremenilo, saj so bili še vedno 4 (13,3

%) anketiranci menja, da hipoglikemijo povzroča prevelika količina hrane, premalo

insulina ali antidiabetičnih tablet in premala telesna dejavnost.

57%32%

11%

hipoglikemija

diabetična noga

hiperglikemija


29

Graf 8: Anketirani in znaki hipoglikemije

28 (92,59 %) je kot znake hipoglikemije prepoznalo znojenje, tresenje, bledico, lakoto,

glavobol, razdražljivost, zaspanost, omotico in motnje zavesti. 2 (7,41 %) anketiranca

pa sta navedla da utrujenost, pogosto uriniranje, žejo, dvojni vid. Po edukaciji so vsi

anketirani odgovorili, da so znojenje, tresenje, bledica, lakota, glavobol, razdražljivost,

zaspanost, omotica in motnje zavesti znaki, ki spremljajo hipoglikemijo.


30

Graf 9: Obroki in anketirani

Samo 6 (20 %) anketiranih zaužije 5 obrokov dnevno, 12 (40 %) 4 obroke in 12 (40

%) 3 obroke dnevno. Ko pa smo postavili vprašanje ob koncu o številu potrebnih

obrokov dnevno, so vsi anketirani, 30 (100 %), odgovorili, da je potrebno zaužiti 5

obrokov dnevno.

Na vprašanje »Kakšen je Vaš zajtrk?« ni odgovorilo 7 (23,3 %) anketirancev, 3 (10 %)

so odgovorili, da zajtrka ne uživajo, 2 (6,7 %) za zajtrk uživata sadje, 18 (60 %) pa jih

zajtrkuje različno (belo kavo, kruh (polnozrnat), med, marmelado, klobase, salama,

sir, topljeni sir, zelenjava).

Na vprašanje o sestavljenosti njihovega zajtrka so anketirani odgovarjali skoraj

enotno, čeprav jih 9 (30 %) ni odgovorilo. 2 (6,7 %) anketirana bi svoj zajtrk sestavila

s kruhom, marmelado, maslom in belo kavo, 2 (6,7 %) pa s topljenim sirom, skodelico

bele kave in kosom črnega kruha. Kar 9 (30 %) anketiranih bi si za zajtrk pripravili

polnozrnato žemljico z rezino šunke in sira ter kavo. 8 (26,6 %) anketirancev pa bi

jedlo nemastno pašteto, kos črnega kruha in belo kavo.

40%

40%

20%

3 obroke

4 obroke

5 obrokov


31

Graf 10: Vrste maščob, ki jih anketirani uporabljajo v kuhinji

Kar 17 (57 %) anketirancev je pred edukacijo navedlo, da v svoji kuhinji uporablja

sončnično olje, 6 (20 %) jih uporablja svinjsko mast, 6 (20 %) olivno in repično olje

in 1 (3 %) anketiranec pa je navedel drugo vrsto maščobe. Navedene empirične

podatke smo primerjali z odgovori anketiranih po končani edukaciji. Tako je 27 (90

%) anketiranih odgovorilo, da morajo v kuhinji uporabiti olivno ali repično olje, 2 (6,7

%) sta navedla svinjsko mast in 1 (3,3 %) anketiranec sončnično olje.

Graf 11: Anketirani in priporočena sladila

20%

20%57%

3%

olivno olje in repično olje

svinjska mast

sončnično olje

drugo


32

V začetku je 21 (70,10 %) anketiranih odgovorilo, da uporablja neenergijska sladila in

9 (29,9 %) jih je odgovorilo, da uporabljajo škrobna sladila. Po končani edukaciji, kjer

so tudi spoznali dovoljena sladila sladkornim bolnikom, je 28 (93,10 %) odgovorilo

da so to neenergijska sladila in 2 (6,90 %), da so to škrobna sladila.

Graf 12: Vrste mesa, ki ga anketirani zaužijejo najpogosteje

Graf 13: Anketirani in priporočljiva vrsta mesa

Pred edukacijo je 16 (54 %) anketiranih odgovorilo, da uživajo perutnino brez kože, 6

(22 %), da uživajo govedino, 6 (22 %) svinjino, ter 2 (2 %) belo kunčje meso. Po

54%

2%

22%

22%

perutnino brez kože

belo kunčje meso

svinjino

govedino

51%

30%

19%

perutnina

belo kunčje meso

govedina


33

edukaciji jih je 15 (51 %) anketirancev odgovorilo, da se priporoča perutnina brez

kože, 9 (30 %) jih je odgovorilo, da se priporoča belo kunčje meso in 6 (19 %)

govedino.

Graf 14: Anketirani in telesna rekreacija

17 (56 %) anketiranih občasno izvaja telesno rekreacijo, 8 (26 %) jo izvaja

vsakodnevno in 5 (18 %) jih ne telovadi. Od tega 2 (6,7 %) porabita dve uri za

rekreacijo, 2 (6,7 %) eno uro, 14 (46,8 %) anketiranih pa porabi 30 minut dnevno za

telesno rekreacijo, 12 (33,4 %) pa jih na to vprašanje ni odgovorilo.

Na enako zastavljeno vprašanje po končani edukaciji o količini priporočene telesne

aktivnosti, je 25 (83,3 %) anketiranih navedlo, da je priporočena enkrat dnevno po 30

minut in 5 (16,7 %) 3 -5x tedensko od 20 -40 minut.

Graf 15: Anketirani in pogostost pregledovanja nog

26%

56%

18%

da, vsak dan

da, a le občano

ne

62%14%

14%10% ob vsakem umivanju

vsak dan 1x

1x tedensko

2x tedensko


34

19 (62 %) anketiranih si ob vsakem umivanju pregleda noge, 4 (14 %) si jih pregleda

tedensko, ravno toliko, 4 (14 %), vsak dan enkrat in 3 (10 %) dvakrat tedensko. Po

končani edukaciji pa so vsi 30 (100 %) anketirani odgovorili, da je priporočljivo

pregledovanje nog po vsakem umivanju.

Graf 16: Anketiranje in striženje nohtov

Graf 17: Ocene anketiranih o pravilnem striženju nohtov

20 (66 %) anketirancev si je striglo nohte do edukacije polkrožno, 9 (31 %) ravno in 1

(3 %) je nohte urejal pediker. Odgovori anketiranih po končani edukaciji, pa so

31%

66%

3%

ravno

polkrožno

ureja jih pediker

57%30%

13%

ravno

polkrožno

ureja jih pediker


35

pokazali, da jih še vedno 9 (30 %) ocenjuje, da se pravilno strižejo nohti polkrožno in

17 (57 %), ki so odgovorili, da se strižejo ravno. 4 (13 %) pa nohte ureja pediker.

Graf 18: Anketirani in pozornost pri spremembah na koži

8 (25 %) anketiranih je prepričanih, da morajo biti najbolj pozorni na otekle noge, 7

(24 %) na spremenjeno barvo kože, 5 (18 %) na trdo, debelo in razpokano kožo na

podplatih, 6 (19 %) na žulje in vreznine, 3 (11 %) na kurja očesa na prstih in med njimi

ter 1 (3 %) na dolge nohte. Po edukaciji se prepričanja anketiranih niso skoraj nič

spremenila, le da so anketirani na prvo mesto postavili najpomembnejšo spremembo

na koži, na katero morajo biti pozorni, spremenjeno barvo kože (8 oziroma 26 %).

V obeh anketah je vseh 30 (100 %) anketiranih na vprašanje o normalni vrednosti

krvnega sladkorja, odgovorilo, da le-ta znaša 3,6–6,1 mmol/l krvi.

24 (80,8 %) anketiranih je navedlo, da si 1 -3 krat na dan meri krvni sladkor, glede na

njihovo terapijo; 6 (19,9 %) pa 4 -6 krat dnevno. Od vseh anketiranih si jih samo 13

(44,83 %) vsakodnevno meri krvni pritisk in 17 (55,17 %) si ga dnevno sploh ne meri,

kar je zaskrbljujoče.

26%

20%19%

14%

5%

16%Spremenjena barva kože

Trdo, debelo in razpokanokožo na podplatih in konicahprstovŽulje in vreznine

Kurja očesa na prstih in mednjimi

Dolge nohte

Otekle noge


36

Graf 19: Način podajanja informacij anketiranim

Kar 11 (37 %) anketiranim so bile informacije posredovane ustno, 10 (32 %)

praktično, 7 (24 %) ustno in pisno in 2 (7 %) zgolj pisno. Od tega jih je bilo 28 (93,3

%) povsem zadovoljnih z načinom posredovanja informacij in 2 (6,7 %) le delno

zadovoljnih s posredovanimi informacijami.

Graf 20: Oseba, ki je anketirane največ naučila o sladkorni bolezni

23 (79 %) anketiranih je mnenja, da jih je o sladkorni bolezni največ naučila

medicinska sestra v Šoli za sladkorne bolnike, 3 (9 %) je o sladkorni bolezni največ

37%

7%24%

32%

ustno

pisno

ustno in pisno

praktično

9%

79%

9%3% Zdravnik

Medicinska sestra v šoli zasladkorne bolnike

sam iz različnih medijev

svojci, sosedje


37

naučil zdravnik, ravno toliko anketiranih so se to naučili sami iz različnih medijev in

1 (3 %) je naučil svojec ali sosed.

Graf 21: Kaj še anketiranim vedno predstavlja največji problem pri

obvladovanju sladkorne bolezni

Še vedno 20 (66 %) anketiranim največji problem predstavlja priprava pravilne

prehrane, 5 (17 %) predstavlja težavo načrtovanje dnevnih aktivnosti, 3 (8 %) redna

samokontrola, 2 (6 %) pa prepoznavanje zapletov sladkorne bolezni.

Graf 22: Ocena anketiranih njihovega znanja o sladkorni bolezni po končani

edukaciji

66%8%

17%

6%

3%

priprava pravilne prehrane

redna samokontrola

načrtovanje dnevnih aktivnosti

prepoznavanje zapletovsladkorne bolezni

drugo

37%

43%

20%

Srednje

Prav dobro

Odlično, zelo dobro


38

13 (43 %) anketiranih je ocenilo, da je njihovo znanje po končani edukaciji prav dobro,

11 (37 %) pa, da imajo srednje znanje in 6 (20 %), da je njihovo pridobljeno znanje po

edukaciji odlično oziroma zelo dobro.


39

7 INTERPRETACIJA IN RAZPRAVA

Z dobljenimi empiričnimi podatki, pridobljenimi s pomočjo ankete, smo si odgovorili

na 5 raziskovalnih vprašanj. Kljub dobljenim rezultatom pa izpostavljamo, da teh

nikakor ne moremo posploševati, saj je bila anketa izvedena samo v eni javni

zdravstveni ustanovi v Sloveniji, pa tudi število anketiranih je bilo prenizko.

Med anketiranimi, ki so sodelovali v raziskavi, so prevladovali moški – 16 (53,3 %),

večina (13 oziroma 43 %) jih je bilo starih med 53 in 61 let. Kar 15 (52 %) anketirancev

ima status upokojenca.

Tako v skladu z dispozicijo za diplomsko delo in na osnovi dobljenih empiričnih

podatkov odgovarjamo na raziskovalna vprašanja, saj ugotavljamo:

RV 1: Kakšno je znanje o sladkorni bolezni pred začetkom organiziranega

izobraževanja?

Anketiranci se zavedajo pomanjkljivosti svojega znanja o sladkorni bolezni, saj jih je

77 % odgovorilo, da je njihovo znanje srednje. Zato lahko sklepamo, da je zelo

pomembno, da je organizirano izobraževanje sestavljeno sistematično, prilagojeno

potrebam udeležencev, z uporabo različnih metod dela, saj smo ugotovili, da 32 %

anketiranim odgovarja, da so informacije dobili tudi v praktični obliki. Tudi zato, ker

lahko tako tudi sami preizkusijo, ter obnovijo, kar jim je medicinska sestra pokazala.

Le s takšno metodo dela bodo lahko uspešno in lažje obvladovali sladkorno bolezen,

kar je globalni cilj edukacije v Šoli za sladkorne bolnike.

RV 2: Kakšno je znanje udeležencev o sladkorni bolezni ob zaključku organiziranega

izobraževanja?

Zdravstvena vzgoja, ki je dolgotrajen in zahteven proces, vključuje udeležence, ki

morajo biti motivirani za čim kvalitetnejše in čim boljše življenje. Le motiviran

udeleženec bo od koncu izobraževanja imel dosti znanja, da bo lahko samostojno in

dobro spremljal svojo sladkorno bolezen in hkrati znal odreagirati v različnih

situacijah, ki se bodo odvijale. Ob koncu anketiranja je 43 % anketiranih ocenilo, da

je njihovo znanje prav dobro, 20 % anketiranih je ocenilo, da imajo odlično znanje o

sladkorni bolezni in 37 % je še vedno prepričanih, da imajo znanje na srednji ravni.


40

Navedeno je zelo dobro v primerjavi z znanjem pred izvajanjem ankete, ko je 10 %

anketirancev navedlo, da imajo malo znanja o sladkorni bolezni in obvladovanju le-te.

RV 3: Katera oblika posredovanja informacij o sladkorni bolezni ustreza

udeležencem?

Za krepitev, varovanje in povrnitev zdravja, za spreminjanje načina življenja mora

medicinska sestra skrbno načrtovati zdravstveno-vzgojno metodo dela med

udeleženci. Uporabiti mora procesno metodo dela, kajti ta zagotavlja kakovostno,

kontinuirano in celostno zdravstveno nego. Vsak udeleženec s seboj prinaša

svojevrsten vzorec potreb. Vendar pa je Šola za sladkorne bolnike prava pot pri izbiri

načina za podajanje informacij. Tako je 37 % anketiranih odgovorilo, da jim ustreza,

da so bile informacije podane ustno in kar 32 %, da so bile podane praktično. 24 %

anketiranim je ustrezalo pisno podajanje informacij v kombinaciji z ustnimi. Kljub

vsem načinom podajanja informacij je najbolj pomembno, da udeležence spodbujajo

v času organiziranega izobraževanja, da se približa ciljem zdravljenja in jih tudi

doseže.

RV 4: Kje so udeleženci pridobili največ informacij o sladkorni bolezni?

Dobljeni empirični podatki so pokazali, da je 79 % anketiranih pridobilo največ

informacij ravno od medicinske sestre v Šoli za sladkorne bolnike. Kar je zelo

pomembno, saj je ravno ona tista, katera največ časa posveti udeležencem in njihovim

potrebam po znanju o sladkorni bolezni. Zdravnik le postavi diagnozo in pacienta nato

napoti na izobraževanje o sladkorni bolezni. Zato tudi le 9 % anketiranih trdi, da jim

je največ informacij o sladkorni bolezni posredoval ravno zdravnik ali pa so se tega

naučili sami oziroma iz različnih medijev.

RV 5: Kaj bi udeleženci predlagali Šoli za sladkorne bolnike?

Anketiranci ne bi v Šoli za sladkorne bolnike ničesar spremenili. 93,3 % jih je bilo z

organiziranim izobraževanjem povsem zadovoljnih in le 6,7 % delno zadovoljnih.

Vendar pa ocenjujemo, da anketiranim še vedno predstavlja največji problem pri

obvladovanju sladkorne bolezni priprava hrane. Zato bi bilo želeno, da bi tej temi

izvajalci namenili malo več časa, ker je 66 % anketiranih navedlo, da jim ravno to

predstavlja največji problem ob zaključku organiziranega izobraževanja.


41

8 SKLEP

Iz leta v leto se dvigajo odstotki obolelih s sladkorno boleznijo tipa 2. Zato je

pomembno, da osebo, ki je bila diagnosticirana s sladkorno boleznijo, takoj napotimo

v Šolo za sladkorne bolnike. Le-ta jih usmeri, poda informacije, ki so za njih

življenjskega pomena, jih nauči aplikacije insulina, meritve krvnega sladkorja,

upoštevanje načel zdravega življenjskega sloga. Nauči jih, kako z boleznijo ponovno

polno zaživeti. Zdravstvena vzgoja je ključen element v fazi zdravljenja sladkorne

bolezni. Izvaja ga lahko zdravstveno osebje, ki se mora nenehno izobraževati. Na

podlagi rezultatov lahko trdimo, da je delo medicinske sestre v Šoli za sladkorne

bolnike pomembno pri spoznavanju sladkorne bolezni, njenih zapletih ter ukrepanju.

Medicinska sestra mora z ustreznim znanjem in sposobnostjo empatije nuditi pomoč

in prisluhniti bolniku in njegovi družini, v katero poseže bolezen. Oseba, ki ima

sladkorno bolezen, potrebuje upanje in zaupanje v prihodnost, pridobiti mora nove

navade, spremeniti način življenja, opustiti razvade, kar zahteva veliko napora in

odrekanj.


42

LITERATURA

Alexiadu, K., Angelopulos, T., Dimitri Miras, A., Kokkinos, A., Liaskos, C.,

Tentolouris, N., et al. (2014). The effect of slow spaced eating on hunger and

satiety in overweight and obese patients with type 2 diabetes mellitus. BMJ Open

Diabetes Research on Care, 2(1), e000013, 1-6.

Bohnec, M. (1998). Zdravstvena vzgoja sladkornih bolnikov in metode dela. V M.

Bohnec, A. Čerpnjak, & F. Mrevlje (Ured.), Sladkorna bolezen: priročnik za

medicinske sestre in zdravstvene tehnike (str. 31-40). Ljubljana, Slovenija: Klinični

center, Klinični oddelek za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni.

Bohnec, M. (1998). Zdravstvena vzgoja sladkornih bolnikov. V M. Bohnec, A.

Črpnjak, & F. Mrevlje (Ured.), Sladkorna bolezen: priročnik za medicinske sestre in

zdravstvene tehnike (str. 22-30). Ljubljana, Slovenija: Klinični center, Klinični

oddelek za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni.

Bohnec, M. (1998). Osebna higiena sladkornega bolnika. V M. Bohnec, A. Črpnjak,

& F. Mrevlje (Ured.), Sladkorna bolezen: priročnik za medicinske sestre in



Bohnec Poljanec, M. (2013). Principi edukacije bolnikov s sladkorno boleznijo. V S.

Vujičić, M. Poljanec Bohnec, & B. Žargaj (Ured.), Sladkorna bolezen: priročnik za

zdravstvene delavce (str. 223-238). Ljubljana, Slovenija: Slovensko osteološko

društvo.

Đurđevič Despot, R. (2006). Kako približati samokontrolo sladkornemu bolniku. V M.

Bohnec, M. Tomažin Šporar, & J. Klavs (Ured.), Zbornik predavanj: strokovni

seminar, Bovec 13. in 14. oktober (str. 30-40). Bovec, Slovenija: Zbornica zdravstvene

in babiške nege Slovenije – Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in

zdravstvenih tehnikov Slovenije, Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov

v endokrinologiji.


43

Đurđević Despod, R. (2013). Samokontrola. V S. Vujičić, M. Poljanec Bohnec, & B.

Žargaj (Ured.), Sladkorna bolezen: priročnik za zdravstvene delavce (str. 266-272).

Ljubljana, Slovenija: Slovensko osteološko društvo.

Ginter, E., & Simko, V. (2012). Type 2 diabetes mellitus, pandemic in 21st century.

Adv Exp Med Biol, 771: 42-50.

Janjoš, T., Klavs, J., Kosmlina Novak, V., Peternej, K., Peklaj, K., Poljanec Bohnec,

M., et al. (2012). Kurikulum za edukacijo o oskrbi odraslih bolnikov s sladkorno

boleznijo. Ljubljana, Slovenija: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije –

Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov

Slovenije, Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v endokrinologiji.

Jastreboff, A. M., & Sherwin, R. (2012). Year in diabetes 2012: the diabetes tsunami.

J Clin Endocrinol Metab, 97: 4293-301.

Klampfer, S., & Železnik, D. (2002). Zdravstvena vzgoja bolnikov s sladkorno

boleznijo v Splošni bolnišnici Ptuj. Obzornik zdravstvene nege 36(3), 165-170.

Klavs, J. (2011). Edukacija s sodobnimi tehnološkimi pripomočki. V M. Tomažin

Šporar, & M. Poljanec Bohnec (Ured.), Zbornik predavanj: strokovni seminar, Otočec,

14. in 15. oktober (str. 49-53). Otočec, Slovenija: Zbornica zdravstvene in babiške

nege Slovenije – Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih

tehnikov Slovenije, Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v

endokrinologiji.

Koselj, M. (2005). Kronični zapleti sladkorne bolezni. V M. Medvešček, F. Mrevlje,

& M. Koselj (Ured.), Sladkorna bolezen tipa 2: priročnik za zdravnike, 2. izdaja (str.

105-122). Ljubljana, Slovenija: Samozaložba.

Koselj, M. (2006). Definicija, diagnoza, klasifikacija in epidemiologija sladkorne

bolezni. V M. Bohnec, M. Tomažin Šporar, J. Klavs, A. Krašovec, & B. Žargaj

(Ured.), Sladkorna bolezen priročnik (str. 42-47). Ljubljana, Slovenija: Samozaložba.

Krajnc, I., & Pečovnik-Balon, B. (Ured.), (2000). Interna medicina za Visoko

zdravstveno šolo. Maribor, Slovenija: Visoka zdravstvena šola.


44

Medvešček, M., & Pavčič, M. (2002). Prehrana pri zdravljenju z insulinom s

Preglednico enakovrednih živil (str. 5-7). Ljubljana, Slovenija: DZS, d.d., Založništvo

tiskovin.

Medvešček, M., & Pavčič, M. (2005). Prehrana v zdravljenju sladkorne bolezni tipa 2.

V M. Medvešček, F. Mrevlje, & M. Koselj (Ured.), Sladkorna bolezen tipa 2:

priročnik za zdravnike, 2. izdaja (str. 21-34). Ljubljana, Slovenija: Samozaložba.

Mrevlje, F. (2009). Zdravljenje sladkorne bolezni tipa 2. V F. Mrevlje (Ured.),

Sladkorna bolezen: priročnik za zdravnike, 3. izdaja (str. 15-19). Ljubljana, Slovenija:

Slovensko osteološko društvo.

Pavlović, K. (2013). Skrb za zdravo ustno votlino pri bolnikih s sladkorno boleznijo.

V M. Tomažin Šporar, & M. Poljanec Bohnec (Ured.), Zbornik predavanj: Prihodnost

je učinkovita oskrba, Terme Zreče, 18. in 19. oktober 2013 (str. 23-25). Terme Zreče,

Slovenija: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveza strokovnih društev

medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Sekcija medicinskih

sester in zdravstvenih tehnikov v endokrinologiji.

Pongrac Barlovič, D., & Zaletel, J. (2013). Diabetična ledvična bolezen. V S. Vujičić,

M. Poljanec Bohnec, & B. Žargaj (Ured.), Sladkorna bolezen: priročnik za zdravstvene

delavce (str. 319-323). Ljubljana, Slovenija: Slovensko osteološko društvo.

Ravnik-Oblak, M. (2005). Opredelitev, razvrstitev, klinična slika, diagnostika in

epidemiologija sladkorne bolezni. V M. Medvešček, F. Mrevlje, & M. Koselj (Ured.),

Sladkorna bolezen tipa 2: priročnik za zdravnike, 2. izdaja (str. 1-7). Ljubljana,

Slovenija: Samozaložba.

Ravnikar Oblak, M. (2011). Slovenske smernice za klinično obravnavo sladkorne

bolezni tipa 2 pri odraslih osebah. Prevzeto 23. oktober 2016 iz www.endodiab.si:

http://www.endodiab.si/dotAsset/7108.pdf

Slak, M. (1998). Nega nog in oskrba ran pri sladkornem bolniku. V M. Bohnec, A.

Črpnjak, & F. Mrevlje (Ured.), Sladkorna bolezen: priročnik za medicinske sestre in



http://www.endodiab.si/

http://www.endodiab.si/dotAsset/7108.pdf


45

Slak, M.,& Urbančič Rovan, V. (2013). Zdravstvena nega diabetične noge. V S.

Vujičić, M. Poljanec Bohnec, & B. Žargaj (Ured.), Sladkorna bolezen: priročnik za

zdravstvene delavce (str. 349-359). Ljubljana, Slovenija: Slovensko osteološko

društvo.

Tomažin Šporar, M. (2013). Zdrava uravnotežena prehrana bolnika s sladkorno

boleznijo. V S. Vujičić, M. Poljanec Bohnec, & B. Žargaj (Ured.), Sladkorna bolezen:

priročnik za zdravstvene delavce (str. 83-90). Ljubljana, Slovenija: Slovensko

osteološko društvo.

Urbančič, V., & Vrtovec, M. (2005). Akutni zapleti sladkorne bolezni. V M.

Medvešček, F. Mrevlje, & M. Koselj (Ured.), Sladkorna bolezen tipa 2: priročnik za

zdravnike, 2. izdaja (str. 93-103). Ljubljana, Slovenija: Samozaložba.

Urbančič Rovan, V. (2013). Diabetična nevropatija. V S. Vujičić, M. Poljanec Bohnec,

& B. Žargaj (Ured.), Sladkorna bolezen: priročnik za zdravstvene delavce (str. 324-

330). Ljubljana: Slovenija: Slovensko osteološko društvo.

Urbančič Rovan, V. (2013). Diabetična noga. V S. Vujičić, M. Poljanec Bohnec, & B.

Žargaj (Ured.), Sladkorna bolezen: priročnik za zdravstvene delavce (str. 331-348).

Ljubljana, Slovenija: Slovensko osteološko društvo.


1

PRILOGE

ANKETA

Spoštovani, sem Ana Vodeb, študentka Fakultete za zdravstvene vede v Mariboru.

Pripravljam diplomsko nalogo z naslovom »Samoocena znanja udeležencev o

sladkorni bolezni v Šoli za sladkorne bolnike«. Z anketo želim ugotoviti znanje

udeležencev o sladkorni bolezni tipa 2 pred udeležbo v Šoli za sladkorne bolnike in ga

primerjati z pridobljenim po končani edukaciji. Vljudno Vas prosim, da izpolnite

anketni vprašalnik. Anketa je anonimna, podatki bodo uporabljeni izključno za

izdelavo diplomskega dela. Prosim Vas, da vprašanja natančno preberete in nanje

iskreno odgovorite. Za Vaš čas in sodelovanje se Vam najlepše zahvaljujem.

I. SPLOŠNO

1. Spol

M Ž

2. Starost

__________ (prosim, napišite!)

3. Stopnja izobrazbe:

a) osnovna šola

b) poklicna šola

c) srednja šola

d) višja šola

e) visoka šola

f) univerzitetna bolonjska

1 stopnja

g) magisterij bolonjska 2

stopnja

h) znanstveni magisterij

i) doktorat znanosti

4. Kraj bivanja:

a) mesto

b) podeželje

5. Vaš status:

a) zaposlen

b) brezposeln

c) upokojen

d) študent


2

6. Koliko let ste že imate sladkorno bolezen? (prosim, napišite!)

______________________________________________________________

7. Ali ste že kdaj obiskali edukacijo v šoli za sladkorne bolnike?

a) da

b) ne

8. Če ste prejšnjo vprašanje odgovorili z da, zakaj se ponovno vračate v

šolo za sladkorne bolnike?

a) reedukacija

b) funkcionalna inzulinska terapija

c) intenzivirana konvencionalna inzulinska terapija

d) drugo (prosimo, napišite!) ___________________________________

9. Ocenite Vaše trenutno znanje o sladkorni bolezni.

(Ocenite od 1 do 5)

1

Nič

2

Malo

3

Srednje

4

Veliko

5

Zelo veliko

10. Kako zdravite svojo sladkorno bolezen?

a) z upoštevanjem navodil zdravega življenjskega sloga

b) s tabletami, s svetovano zdravo prehrano, s samokontrolo in telesno

aktivnostjo

c) z inzulinom, s svetovano zdravo prehrano, s samokontrolo in telesno

aktivnostjo

d) kombinacija terapije in inzulina, s svetovano zdravo prehrano, s

samokontrolo in telesno aktivnostjo

e) drugo (prosim, napišite!) ____________________________________


3

II. VPRAŠANJA PRED ZAČETKOM EDUKACIJE

1. Ali poznate najpogostejši akutni zaplet sladkorne bolezni?

a) hipoglikemija

b) diabetična noga

c) hiperglikemija

2. Ali veste zaradi česa pride do hipoglikemije?

a) premalo hrane, preveč inzulina ali antidiabetičnih tablet, večja telesna

dejavnost

b) preveč hrane, premalo inzulina ali antidiabetičnih tablet, premajhna

telesna dejavnost

3. Ali poznate znake hipoglikemije?

a) znojenje, tresenje, bledica, lakota, glavobol, razdražljivost, zaspanost,

omotica in motnje zavesti

b) utrujenost, pogosto uriniranje, žeja, dvojni vid

4. Koliko obrokov dnevno zaužijete?

a) 2 obroka

b) 3 obroke

c) 4 obroke

d) 5 obrokov

5. Kaj običajno zaužijete za zajtrk? (prosim, napišite!)

______________________________________________________________

6. Katere vrste maščob največkrat uporabljate pri kuhanju hrane, ki jo

uživate?

a) olivno olje in repično olje

b) svinjsko mast

c) sončnično olje

d) drugo (prosim, napišite!) ____________________________________

7. Katera sladila uporabljate?

a) neenergijska sladila (saharin. Aspartam, acesulfam)

b) sladila na osnovi alkohola

c) škrobna sladila


4

d) drugo (prosim, napišite!) ____________________________________

8. Katero vrsto mesa najpogosteje zaužijete?

a) perutnino brez kože

b) belo kunčje meso

c) svinjino

d) govedino

9. Ali vsakodnevno izvajate telesno rekreacijo?

a) da, vsak dan

b) da, a le občasno

c) ne

10. Koliko časa porabite za telesno rekreacijo? (prosim, napišite!)

____________________________________

11. Kako pogosto si pregledujete noge?

a) ob vsakem umivanju

b) vsak dan 1x

c) vsaki drugi dan

d) 1x tedensko

e) 2x tedensko

f) nikoli

12. Kako si strižete nohte na nogah?

a) ravno

b) polkrožno

c) ureja jih pediker

13. Ali veste na kaj morate biti najbolj pozorni pri spremembah na koži?

(možni 4 odgovori)

a) spremenjeno barvo kože

b) trdo, debelo in razpokano kožo na podplatih in konicah prstov

c) žulje in vreznine

d) na kurja očesa na prstih in med njimi

e) dolge nohte

f) otekle noge

14. Ali poznate normalno vrednost sladkorja v krvi?

a) da, nad 10 mmol/l

b) da, pod 3 mmol/l

c) da, od 3,6 – 6,1 mmol/l

d) ne, ne poznam

15. Kolikokrat dnevno si merite krvni sladkor glede na Vašo terapijo?

(prosim, napišite!)


5

______________________________________________________________

16. Ali si redno kontrolirate krvni tlak?

a) da b) ne

III. VPRAŠANJA PO KONČANI EDUKACIJI

1. Kateri je najpogostejši akutni zaplet sladkorne bolezni?

d) hipoglikemija

e) diabetična noga

f) hiperglikemija

2. Zaradi česa pride do hipoglikemije?

c) premalo hrane, preveč inzulina ali antidiabetičnih tablet, večja telesna

dejavnost

d) preveč hrane, premalo inzulina ali antidiabetičnih tablet, premajhna

telesna dejavnost

3. Kateri so znaki hipoglikemije?

c) znojenje, tresenje, bledica, lakota, glavobol, razdražljivost, zaspanost,

omotica in motnje zavesti

d) utrujenost, pogosto uriniranje, žeja, dvojni vid

4. Koliko obrokov dnevno bi morali zaužiti?

a) 2 obroka

b) 3 obroke

c) 4 obroke

d) 5 obrokov

5. Kako naj bi bil sestavljen Vaš zajtrk? (prosim, napišite!)

______________________________________________________________

6. Katere vrste maščob so priporočene pri kuhanju hrane?

a) olivno in repično olje

b) svinjsko mast

c) sončnično olje

7. Katera sladila so priporočena za vsakodnevno uporabo?

a) neenergijska sladila (saharin, aspartam, acesulfam)


6

b) sladila na osnovi alkohola

c) škrobna sladila

8. Katero vrsto mesa je priporočljivo najpogosteje zaužiti?

a) perutnino brez kože

b) belo kunčje meso

c) svinjino

d) govedino

9. Koliko časa naj bi porabili za telesno aktivnost?

a) 1x dnevno: 30min

b) 2x tedensko: 20min

c) 3 – 5x tedensko: 20 – 40min

10. Kako pogosto je priporočljivo pregledovanje nog?

a) ob vsakem umivanju

b) 1x tedensko

c) 2x tedensko

d) nikoli

11. Kako se pravilno strižejo nohti na nogah?

a) ravno

b) polkrožno

c) ureja jih pediker

12. Na kaj morate biti pozorni pri spremembah na koži? (možni 4 odgovori)

a) spremenjeno barvo kože

b) trdo, debelo in razpokano kožo na podplatih in konicah prstov

c) žulje in vreznine

d) na kurja očesa na prstih in med njimi

e) dolge nohte

f) otekle noge

13. Kakšna je normalna vrednost sladkorja v krvi?

a) nad 10 mmol/l

b) pod 3 mmol/l

c) od 3,6 – 6,1 mmol/l

14. Na kakšen način so Vam bile posredovane informacije o sladkorni

bolezni? (možnih več odgovorov)


7

a) ustno

b) pisno

c) ustno in pisno

d) praktično

15. Ste bili zadovoljni z načinom posredovanja informacij o sladkorni bolezni?

a) da, povsem

b) da, a le delno

c) ne,_______________________________________(napišite zakaj ne)

16. Kdo Vas je največ poučil o sladkorni bolezni?

a) zdravnik

b) medicinska sestra v Šoli za sladkorne bolnike

c) sam iz različnih medijev

d) svojci, sosedje

e) drugi (prosim, napišite!) ____________________________________

17. Kaj Vam predstavlja največji problem pri obvladovanju sladkorne bolezni?

a) priprava pravilne prehrane

b) redna samokontrola

c) načrtovanje dnevnih aktivnostih

d) prepoznavanje zapletov sladkorne bolezni

e) drugo (prosim, napišite!) ____________________________________

18. Prosim Vas, da ocenite vaše znanje o sladkorni bolezni po edukaciji v Šoli za

sladkorne bolezni.

(Ocenite od 1 do 5)

1

Nezadovoljivo

2

Zadostno

3

Srednje

4

Prav dobro

5

Odlično, zelo

dobro

Hvala za sodelovanje!

samoocena znanja udeleŽencev o sladkorni bolezni v …

Documents