UNIVERZA V MARIBORU

PRAVNA FAKULTETA

SABINA FLORJANC

PRIMERJAVA OBVEZNOSTI PRI PRODAJNEM NAROČILU IN PRODAJNI

KOMISIJI

Diplomsko delo

MARIBOR, 2013

UNIVERZA V MARIBORU

PRAVNA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

PRIMERJAVA OBVEZNOSTI PRI PRODAJNEM NAROČILU IN PRODAJNI

KOMISIJI

Študent: Sabina Florjanc

Številka indeksa: 71172241

Študijski program: UNI-B1-PRAVO

Študijska smer: Gospodarsko pogodbeno pravo

Mentor: dr. Vesna Kranjc

MARIBOR, avgust 2013

POVZETEK

Prodajno naročilo in prodajna komisija sta dva podobna pogodbena tipa, ki ju ureja

Obligacijski zakonik. Pogodbi sta si podobni, ker v obeh primerih oseba, ki sklene

prodajno naročilo ali prodajno komisijo išče pomoč pri prodaji določene stvari.

Naročitelj in komitent naročita prodajo stvari osebi, ki se s takšno dejavnostjo poklicno

ukvarja, ima zato več znanja in izkušenj in tako več možnosti, da bo stvar dejansko

prodana. V primeru prodajnega naročila je oseba, ki ji je zaupana prodaja stvari

prevzemnik naročila, v primeru prodajne komisije pa je ta oseba komisionar.

Primerjana pogodbena tipa sta si podobna tudi zato, ker oba vsebujeta in združujeta

elemente prodajne ter mandatne pogodbe. Podobnost z mandatno pogodbo, se kaže v

tem da naročitelj in komitent naročita prodajo stvari prevzemniku naročila oz.

komisionarju. Navodila dana v naročilu so glavno vodilo pri izvrševanju naročila in

merilo za presojo kršitve pogodbe. Podobnost s prodajno pogodbo pa se kaže v

izpolnitveni obveznosti. Tako prevzemnik naročila kot tudi komisionar izvršita naročilo

v kolikor skleneta prodajno pogodbo glede stvari, ki je predmet pogodbe.

Kljub podobnostim pa pri primerjavi prodajnega naročila in prodajne komisije

zasledimo tudi razlike. Cilj diplomske naloge je izpostaviti te razlike skozi primerjavo

obveznosti pri prodajnem naročilu in prodajni komisiji. Obveznosti prevzemnika

naročila in komisionarja se razlikujejo že v izpolnitveni obveznosti, saj se prevzemnik

naročila za naročitelja zaveže opraviti prodajo stvari, komisionar pa se poleg prodaje

stvari zaveže opraviti še druge pravne posle in dejanja, ki so potrebna za prodajo blaga.

Komisionar ima pojasnile obveznosti, njegova dolžnost je sporočiti ime sopogodbenika

in dajanje računa naročitelju, skrb za prejeto blago, itd. Komisionar mora komitentu

omogočiti nadzor nad izvrševanje njegovega naročila in omogočiti prostor za

komitentova navodila, da zadovolji njegove interese. Prevzemnik naročila pa lahko

naročilo izvrši brez nadzora naročitelja in celo podatek o doseženi kupnini zadrži zase.

Poleg teh razlik je drugače urejeno tudi plačilo/provizija prevzemniku naročila oz.

komisionarju, preklicnost naročila in vzpostavitev razmerja prodajne pogodbe med

prevzemnikom naročila in naročiteljem ter med komisionarjem in komitentom.

KLJUČNE BESEDE: prodajno naročilo, prodajna komisija, primerjava, mandatna

pogodba, prodajna pogodba, naročitelj in komitent, prevzemnik naročila in komisionar,

izpolnitvena obveznost, razlike med obveznostmi

ABSTRACT

Sale Order Agreement and Commission Sale are two similar contract types, which are

covered by the Code of Obligations. Treaties are similar because in both cases the

person who enters into a Sale Order Agreement or a Commission Sale is seeking

assistance with selling a certain thing. Sale order Principal and commission Principal

order a sale of a certain thing or goods to a person who has experience and professional

knowledge in the mentioned field, which makes the sell more likely to be realized. In

the case of Sale Order Agreement the person entrusted with the sale of goods is called a

sale order Agent and in the case of Commission Sale this person is a commission Agent.

Compared contractual types are also similar because they both contain and combine

elements of Sales Contract and Mandates Contract. The similarity with Mandates

Contract shows is in Principal’s order to sell a certain thing. Instructions given in the

order are a primary consideration in the execution of both contracts and the main criteria

in the judgment whether the contract was broken or not. The similarity of the Sales

contact is reflected in fulfillment obligation. If both Agents conclude a Sales contract

the order is complete and contracts are executed.

Sale Order Agreement and Commission Sale are similar types of contract, otherwise

they would not be comparable, but in spite of the common points they also differ. The

aim of the thesis is to highlight these differences through a comparison of Principals and

Agents obligations. Obligations of a sale order Agent and commission Agent

differentiate in the fulfilment of the obligation. The main obligation of a Sale order

Agents is to conclude a Sales Contract. Commission’s Agent fulfilment obligation is not

only to execute Sales Contract but to also do other necessary legal transactions and

activities for his Principal. Commission Agent has explanatory duties, he also has to

inform his Principal about the name of the third party, place the account, care for

received goods, etc. Commission Agent must provide control to his principal over the

execution of his order and allow room for his instructions to cater to his interests. Sale

order Agent can execute Sale Order Agreement without the supervision of his principal

and is even allowed to hold the information about the price he gets from selling

principal’s thing. In addition to these differences the payment /provision, revocability of

the both contracts, establishment of a relationship from Sales Contract between agent

and principal, is regulated differently in each compared contract type.

KEY WORDS: Sale Order Agreement, Commission Sale, comparison, Mandates

Contract, Sales Contract, Principal(s), sale order Agent, Commission Agent, fulfillment

obligation, differences between obligations

Kazalo vsebine 1. UVOD .......................................................................................................................... 1

2. PRIMERJAVA OBVEZNOSTI PRI PRODAJNEM NAROČILU IN PRODAJNI KOMISIJI .................................................................................................. 3

2.1. Izpolnitvena obveznost ........................................................................................ 3

2.2. Obveznosti prevzemnika naročila in komisionarja v notranjem razmerju ... 4

2.2.1. Opredelitev notranjega razmerja ................................................................ 4

2.2.2. Obveznosti ob kršitvi pogodbe ..................................................................... 5

2.2.3. Prenos koristi posla ....................................................................................... 7

2.2.4. Vzpostavitev razmerja iz prodajne pogodbe med komisionarjem in komitentom ter med prevzemnikom naročila in naročiteljem............................ 8

2.2.5. Druge obveznosti ........................................................................................... 9

2.3. Obveznosti komitenta in naročitelja ................................................................ 10

2.3.1. Plačilo (provizija) in višina plačila ............................................................. 10

2.3.2. Povrnitev stroškov in prevzem obveznosti ................................................ 11

2.3.3. (Ne)preklicnost naročila ............................................................................. 12

2.4. Obveznosti komisionarja in prevzemnika v zunanjem razmerju ................ 13

3. PRIMERJAVA OBEH INSTITUTOV S HRVAŠKIM PRAVNIM REDOM ... 14

4. SKLEP ....................................................................................................................... 16

5. BIBLIOGRAFIJA .................................................................................................... 18

1

1. UVOD

Primerjati pomeni ugotavljati enakosti, podobnosti ali različnosti med dvema ali več lastnostmi, značilnostmi.1 Primerjava je smiselna le v kolikor imamo dva podobna instituta, saj lahko le tako dosežemo želen učinek in ugotovimo skupne lastnosti in bistvene razlike primerjanih institutov. Prodajna komisija in prodajno naročilo sta zaradi podobnosti primerljiva pogodbena tipa, iskanje drugačnosti in razlik, pa je bistvo same primerjave in cilj te diplomske naloge.

Prodajno naročilo ali starinarska pogodba (contractus aestimatorius) je posebna oblika mešane pogodbe, ki združuje elemente prodajne in mandatne pogodbe.2 S pogodbo o prodajnem naročilu se prevzemnik naročila zavezuje, da bo določeno stvar, ki mu jo je izročil naročitelj, prodal za določeno kupnino v določenem roku ali pa mu jo v tem roku vrnil.3 Bistvene sestavine prodajnega naročila so nalog za prodajo, rok v katerem se prevzemnik naročila zaveže stvar prodati in cena, ki jo določi naročitelj.4

Komisijska prodaja je vrsta komisijske pogodbe, ta pa podvrsta mandatne pogodbe.5 S komisijsko pogodbo se komisionar zavezuje, da bo za plačilo (provizijo) v svojem imenu in na račun komitenta opravil enega ali več poslov, ki mu jih je zaupal komitent.6 Pri izvrševanju prodajne komisije, mora komisionar za komitenta skleniti eno ali več prodajnih pogodb.

Skupno obema pogodbenima tipoma je prodajni nalog. Tako komisionar kot prevzemnik naročila sprejmeta naročilo o prodaji stvari oz. prodaji določenega blaga. Vodilo pri izpolnjevanju naročila je v obeh primerih interes naročitelja in komitenta, saj prevzemnik naročila in komisionar opravljata posel prodaje v svojem imenu a na njun račun. Oba pogodbena tipa sta obligaciji prizadevanja, kar pomeni, da komisionar in prevzemnik naročila opravita svojo obveznost, če si z ustrezno skrbnostjo in trudom prizadevata izvršiti naročilo, tudi kadar posel ni realiziran.

Ekonomski razlogi za sklepanje prodajnih pogodb, preko posrednika, tičijo v njegovem znanju o določeni branži, poslovnih partnerjih, pogajalskih sposobnostih in v njegovi poklicni oz. strokovni usposobljenosti.7

Z vidika bodočega komitenta ali bodočega naročitelja je pomembno kateri pogodbeni tip je zanju bolj ugoden in kakšne obveznosti bosta imela v primeru prodajnega naročila

1 Slovar slovenskega knjižnega jezika, SRC SAZU, Ljubljana 2000, spletna izdaja, http://bos.zrc-sazu.si/sskj.html, 1.7.2013. 2 M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem, posebni del, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 451. 3 Glej prvi odstavek 530. člena OZ. 4 M. Juhart, n.d., stran 451. 5 N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, posebni del, 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 276. 6 Glej prvi odstavek 788. člena OZ. 7 Povzeto po V. Kranjc, Gospodarsko pogodbeno pravo, GV Založba, Ljubljana 2006, stran 300.

2

in v primeru prodajne komisije. Takrat v ospredje pridejo razlike med podobnimi obveznostmi, ki odločijo o bolj ustreznem pogodbenem tipu, glede na interes naročitelja ali komitenta. Pomembne so torej obveznosti in podrobnosti v katerih se razlikujejo te obveznosti, glede na pogodbeni tip, kar pa je tudi bistvo in osrednja tema moje diplomske naloge.

3

2. PRIMERJAVA OBVEZNOSTI PRI PRODAJNEM NAROČILU IN PRODAJNI KOMISIJI

2.1. Izpolnitvena obveznost

Izpolnitvena obveznost nam pove, kaj morata komisionar in prevzemnik naročila storiti, da bosta izpolnila svoj del obveznosti sklenjene pogodbe. Izpolnitvena obveznost prevzemnika naročila je prodati naročiteljevo stvar, po določeni ceni, v roku, ki ga je določil naročitelj ali pa vrnitev te stvari, če jo prevzemnik naročila v roku ni prodal. Izpolnitvena obveznost komisionarja je sklenitev prodajne pogodbe glede blaga, ki je predmet prodajne komisije in opravljanje drugih pravnih poslov ter pravnih dejanj na račun komitenta, potrebnih za izvršitev prodaje.

Med izpolnitveno obveznostjo pri prodajnem naročilu in prodajni komisiji ni bistvenih razlik. Pravno naravo obeh primerjanih pogodbenih tipov teorija označuje kot obligacijo prizadevanja. Kar pomeni, da je tako pri prodajnem naročilu, kot pri prodajni komisiji, temeljna obveznost prizadevanje izpolniti obveznost iz pogodbe in pri samem izpolnjevanju ravnati z ustrezno stopnjo skrbnosti. Če sta prevzemnik naročila in komisionar ravnala kot opisano, se šteje da sta svojo obveznost pravilno izpolnila. Tudi kadar posel ni bil realiziran oz. kadar tretja oseba ni izpolnila obveznosti iz prodajne pogodbe (plačilo kupnine).8

Kljub podobnosti temeljne izpolnitvene obveznosti, ki je v obeh primerih sklenitev prodajne pogodbe, pa obstaja razlika v izpolnitvenem ravnanju komisionarja in prevzemnika naročila. Komisionar se pri komisijski pogodbi zaveže, da bo za komitenta opravil enega ali več poslov na njegov račun, kar pomeni, da mora skleniti še vse druge stranske posle in pravna dejanja, da izpolni temeljno obveznost, ki je sklenitev prodajne pogodbe. Ta pravna dejanja in pravni posli so pri prodajni komisiji lahko priprava blaga za odpremo, sklenitev morebitne prevozne ali špedicijske pogodbe in transportnih zavarovanj ter ureditev morebitnih carinskih in drugih formalnosti v zvezi z izvozom blaga.9 Pri izvrševanju teh poslov mora komisionar slediti interesu in navodilom, ki so mu dana s strani komitenta. Navodila, ki jih dobi komisionar so lahko imperativna, instruktivna ali fakultativna. Imperativna navodila ne dopuščajo odmika od naročila, instruktivna navodila dopuščajo odstopanja v primeru posebnih okoliščin, fakultativna pa določajo le neobvezujoč okvir, za delovanje komisionarja.10

Izpolnitveno ravnanje prevzemnika naročila je sestavljeno le iz enega pravnega posla in edinega navodila s strani naročitelja, ki je razvidno že iz temeljne izpolnitvene obveznosti. Ta pravni posel je prodaja blaga oz. stvari za določeno ceno v določenem roku ali vrnitev stvari po preteku roka.11

8 Povzeto po N. Plavšak, n.d., stran 294. 9 N. Plavšak, n.d., stran 284. 10 V. Kranjc n.d., stran 302. 11 Glej 530. člen OZ.

4

Razlika med izpolnitvenim ravnanjem prevzemnika naročila in komisionarja je torej v sestavi, saj je izpolnitveno ravnanje prevzemnika naročila sestavljeno iz oprave enega pravnega posla (temeljnega), komisionarjevo izpolnitveno ravnanje pa je sestavljeno iz več pravnih poslov. To je razvidno že iz 530. in 788. člena Obligacijskega zakonika, ko zakon nalaga prevzemniku naročila le prodajo stvari, komisionarju pa izvršitev enega ali več pravnih poslov. Razlog za takšno ureditev je v tem, da je pri prodajni komisiji bistveno prizadevanje komisionarja za sklenitev prodajne pogodbe, pri prodajnem naročilu pa je bistvena sama prodajna pogodba.12

Narava izpolnitvenega ravnanja pri prodajni komisiji je lahko enkratna ali trajna. V prvem primeru bo komisionar sklenil le eno prodajno pogodbo na račun komitenta, v drugem primeru pa bo nastalo trajno obligacijsko razmerje in komisionar se bo zavezal skleniti več prodajnih pogodb na račun komitenta.13 Prodajno naročilo pa se praviloma vedno oblikuje kot enkratno pravno razmerje in zakon ne dopušča razlage o trajnem obligacijskem razmerju.

2.2. Obveznosti prevzemnika naročila in komisionarja v notranjem razmerju

2.2.1. Opredelitev notranjega razmerja

Prodajna komisija je pogodba, ki jo sklene oseba, ki potrebuje pomoč pri plasiranju blaga na trg. Ta oseba je manj izkušena, manj poznana in potrebuje ime in prepoznavnost komisionarja, zaradi večje možnosti realizacije posla. Zato komisionar na posel postavi svoj ugled in nastopa v svojem imenu, vendar na račun komitenta ker posel narekujejo potrebe komitenta.14 Razmerje, ki se oblikuje med komitentom in komisionarjem imenujemo notranje razmerje, pravice in obveznosti v notranjem razmerju pa ureja komisijska pogodba, ki jo skleneta. Komisijska pogodba ne posega v razmerje med komisionarjem in tretjo osebo, kar pomeni da je pravni položaj tretje osebe varovan, tudi če so pravice in obveznosti v notranjem razmerju kršene. S komisijsko pogodbo nastane obveznost komisionarja, da sklepa pravne posle na račun komitenta in upravičenje komitenta, da zahteva prenos koristi iz opravljenih poslov. Glavna obveznost v notranjem razmerju je torej izpolnitvena obveznost. Ker komisionar v poslih s tretjimi osebami zavezuje sebe, dejansko pa koristi in obveznosti pridobiva za komitenta govorimo o posrednem zastopanju. V mislih imamo zastopanje v ekonomskem smislu, saj ima komisionar pooblastilo s strani komitenta za sklepanje pravnih poslov ne pa pooblastilo za pravno zastopanje.15

Pri prodajnem naročilu, lastnik stvari išče pomoč pri prevzemniku naročila, ker se ta s tem poklicno ukvarja in obstaja večja verjetnost da bo stvar prodal poklicni prodajalec kot lastnik stvari, ki o prodaji tovrstnih stvari nima znanja in izkušenj. Nekdo se lahko

12 M. Juhart, n.d., stran 453. 13 Povzeto po N. Plavšak, n.d., stran 280. 14 Povzeto po V. Kranjc, n.d. stran 300. 15 V. Kranjc, n.d., stran 303-304.

5

odloči za sklenitev prodajnega naročila, tudi kadar sta nasprotni stranki na drugih koncih sveta, prodajalec pa je zainteresiran, da proda svojo stvar s pomočjo osebe, ki ji zaupa, da bo stvar prodal. V teh primerih prevzemnik naročila, tako kot komisionar, sklene prodajno pogodbo v svojem imenu in na račun naročitelja. Starinarska pogodba ureja pravice in obveznosti v notranjem razmerju med prevzemnikom naročila in naročiteljem in ne posega v pravni položaj kupca. Glavna obveznost v notranjem razmerju je prav tako izpolnitvena obveznost oz. obveznost prevzemnika naročila, da sklene prodajno pogodbo. Prevzemnik naročila pa lahko opravi tuj posel tudi v imenu in na račun naročitelja, ker zakon dopušča teoriji razlago, da je pri prodajnem naročilu možno tudi neposredno zastopanje. Zakon določa kot predmet prodajnega naročila, »določeno stvar« in ne le premičnino, kot je to določal ZOR.16 Zaradi takšne določbe teoretiki sklepajo, da je lahko predmet prodajnega naročila tudi nepremičnina. In v kolikor je predmet prodajnega naročila nepremičnina, prevzemnik naročila ne more nastopati kot posredni zastopnik, saj pravice ne more prenesti na podlagi lastnega pravnega položaja, ker ni razpolagalno sposoben za prenos pravice na kupca.17 Zaradi razlage o neposrednem zastopanju, se problem odpravi in naročitelj, prevzemnika naročila pooblasti le za sklenitev pogodbe o prodaji nepremičnine, sam pa na kupca prenese lastninsko pravico. Tudi kadar je predmet prodajnega naročila premičnina in prevzemnik naročila nastopa kot posredni zastopnik, ne postane lastnik stvari. Razlika je le v tem, da ko je predmet pogodbe o prodajnem naročilu premičnina, ima prevzemnik naročila stvar v posesti. Kar ga zaradi publicitetnega učinka posesti navzven manifestira kot upravičenca do razpolaganja s stvarjo.18

Prodajno naročilo in prodajna komisija sta torej primerljiva pogodbena tipa, kadar komisionar in prevzemnik naročila nastopata v svojem imenu na tuj račun. Kljub temu, da je pri prodajnem naročilu možna razlaga o nepremičnini kot predmetu pogodbe in o neposrednem zastopanju, je to le stališče teorije. V praksi in na splošno v gospodarskem pravu, pa govorimo o blagu kot predmetu pogodbe in takrat imamo v mislih le premične stvari.

2.2.2. Obveznosti ob kršitvi pogodbe

Kršitev pogodbe je širok pravni pojem, ki lahko pomeni vse od najmanjšega odstopanja od pogodbe pa do kršitve temeljne izpolnitvene obveznosti. Izpolnitvena obveznost je lahko kršena na več načinov in sicer tako, da je nepravilno izpolnjena ali pa sploh ni izpolnjena. O nepravilni izpolnitvi govorimo ko gre za izpolnitev z zamudo ali izpolnitev z napakami. Ko pride do kršitve pogodbe vedno nastopi določena sankcija, ki predstavlja odgovornost za kršitelja, da napako odpravi, sanira.19

16 Več o tem, Stojan Cigoj, Institucije obligacij, Posebni del obligacijskega prava, kontrakti in reparacije, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 1991, stran 56. 17 Povzeto po M. Juhart, n.d., stran 451- 452. 18 Povzeto po M. Juhart, n.d., stran 456. 19 Povzeto po N. Plavšak, n.d., stran 297.

6

Splošno merilo po katerem se presoja protipravnost komisionarjevega ravnanja je standard ustrezne skrbnosti. Komisionar se namreč zaveže, da si bo prizadeval opraviti izpolnitveno obveznost z ustrezno skrbnostjo. Ne zaveže se k temu da bo posel uspešno opravil, pač pa se zaveže k prizadevanju in ustrezni stopnji skrbnosti pri izvrševanju naročila. Pravila o komisijski pogodbi tega sicer ne urejajo, zato je potrebno uporabiti pravila o mandatni pogodbi. 786. člen Obligacijskega zakonika določa, da mora mandatar izvršiti naročilo z ustrezno stopnjo skrbnosti. Ustrezna skrbnost je pravni standard, ki se drugače razlaga v primeru presoje komisionarjeve odgovornosti in v primeru presoje odgovornosti mandatarja. Komisionar ima namreč položaj profesionalne osebe, zato se njegovo ravnanje pri izvrševanju naročila presoja po strožjem standardu profesionalne skrbnosti.20 Ker se komisionar poklicno ukvarja z izvrševanjem tovrstnih poslov mora ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka).21

Če konkretiziramo splošno merilo za presojo komisionarjevega ravnanja, ugotovimo da komisionar ravna skrbno kadar v skladu s komitentovi interesi sledi navodilom in pogojem v naročilu. Če je komisionar sklenil nek pravni posel pod manj ugodnimi pogoji, kot so bili določeni v naročilu, pa tega ne bi smel storiti, mora komitentu povrniti razliko in povzročeno škodo. Najpomembnejši pogoj pri pogodbi o prodajni komisiji je cena za katero komisionar sklene prodajno pogodbo, zato komisionar krši pogodbo, kadar neupravičeno sklene prodajno pogodbo po nižji ceni, kot je določena v pogodbi. Komitent lahko takšen posel, ki je sklenjen pod manj ugodnimi pogoji, odkloni, ker gre za nepravilno izpolnitev (izpolnitev z napakami). Komisionar mora komitentu povrniti razliko in povzročeno škodo če mu ta nastane. Če komisionar hkrati z izpolnitvijo pod manj ugodnimi pogoji povrne razliko in škodo, komitent ni več upravičen do odklonitve sprejema posla.22 Komisionar pa krši svoje obveznosti tudi kadar komitenta ne opozori na pomanjkljiva navodila. V takšnem primeru mora komisionar poleg opozorila komitentu tudi predstaviti razmere na trgu tako, da lahko komitent navodila spremenil ali dopolnil.23

Komisionar krši svojo obveznost in odškodninsko odgovarja tudi kadar ne ravna z ustrezno skrbnostjo pri izbiri sopogodbenika. Kadar sklene prodajno pogodbo s prezadolženo osebo in je vedel oz. bi moral vedeti za neplačevitost druge stranke, odškodninsko odgovarja komitentu za škodo, ki mu nastane.24 Primer, ko komisionar ne more vedeti za prezadolženost nasprotne stranke je dolgo poslovanje s kupcem, brez razloga, ki bi kazal na spremenjene okoliščine v tem primeru, prezadolženost - VSS, III Ips 13/98, 14.10. 1999.

Merilo pri presoji ali je bilo kršeno prodajno naročilo s strani prevzemnika naročila je prav tako skrbnost pri izpolnjevanju naročila. Prevzemnik naročila mora pokazati

20 Povzeto po N. Plavšak, n.d., stran 294. 21 Glej drugi odstavek 6. člena OZ. 22 Povzeto po N. Plavšak, n.d., stran 301-303. 23 V. Kranjc, n.d., stran 307. 24 Glej 791. člen OZ.

7

običajno stopnjo skrbnosti pri izvrševanju naročila. Prizadevati si mora skleniti prodajno pogodbo glede stvari, ki je predmet prodajnega naročila in jo skleniti pod običajnimi pogoji.25 Glavna obveznost prevzemnika naročila je izpolnitvena obveznost prevzemnika naročila. Če jo prevzemnik naročila krši in npr. stvar proda po nižji ceni, sam trpi posledice kršitve, tako da iz svojega premoženja povrne razliko naročitelju.

2.2.3. Prenos koristi posla

Komisionar in prevzemnik naročila pri izvrševanju naročila nastopata v lastnem imenu na račun komitenta in naročitelja. Vse kar komisionar in prevzemnik naročila pridobivata tekom izvrševanja naročila, pridobivata neposredno zase in koristi posla, do prenosa posla vsaj na videz postanejo del njunega premoženja. Tretjim osebam je torej navzven vidno, kot da so pridobljene koristi del premoženja komisionarja oz. prevzemnika naročila. To ostaja tako vse do dejanskega prenosa koristi posla na komitenta in naročitelja. Vendar v primeru stečaja ali rubeža komisionarja oz. prevzemnika naročila te koristi na podlagi zakonske določbe avtomatično postanejo komitentove in naročiteljeve. Navedeno pravilo je v zakonu določeno kot varovalo komitenta in naročitelja pred tretjimi (upniki komisionarja in prevzemnika naročila), saj jim sporoča, da te koristi niso več del premoženja komisionarja in prevzemnika naročila in zato ne morejo poseči po njih. Zaradi takšne izjeme določene v primeru stečaja ali rubeža govorimo le o navideznem prehodu koristi v premoženje komisionarja in prevzemnika naročila.26

Komisionar in prevzemnik naročila morata na podlagi komisijske in starinarske pogodbe, s posebnim razpolagalnim poslom prenesti celoten posel na komitenta in naročitelja. Prenos koristi posla je le del prenosa posla, saj morata komitent in naročitelj prav tako prevzeti obveznosti, ki so nastale komisionarju in prevzemniku naročila ob izvrševanju posla.27

Razlika med komisijsko prodajo in prodajnim naročilom glede prenosa koristi iz posla ima izvor v številu obveznosti pri posameznem pogodbenem tipu. Komisionarju je vodilo pri izpolnjevanju naročila, interes komitenta, prevzemniku naročila pa je bistvena le prodaja stvari po določeni ceni. Komitent daje komisionarju navodila, medtem ko ima naročitelj le eno zahtevo, to je izplačilo kupnine. Komisionar izvrši več poslov da se prebije do točke v kateri bo sklenil prodajno pogodbo. Vse koristi, ki nastanejo pri izvrševanju teh stranskih poslov, pravnih dejanj in pogodb, ki jih sklene komisionar, ko izvršuje naročilo, mora poleg kupnine, prenesti na komitenta. Pri prodajnem naročilu, kjer je bistvena samo sklenitev prodajne pogodbe, pa je pomemben le prenos kupnine, kot tudi edine koristi, ki nastane ob izvršitvi posla.

Komisionar in prevzemnik naročila lahko skleneta prodajno pogodbo pod ugodnejšimi pogoji, kot so bili določeni v naročilu. V mislih imamo predvsem kadar komisionar in

25 Povzeto po M. Juhart, n.d., stran 454. 26 Glej 805. člen OZ in drugi odstavek 532. člena OZ. 27 Povzeto po N. Plavšak, n.d., stran 282.

8

prevzemnik naročila prodata blago oz. stvar po višji kupnini kot je bila dogovorjena v pogodbi. Komisionar mora vse dodatne koristi prenesti na komitenta.28 Če prevzemnik naročila proda stvar po ceni, ki je višja od dogovorjene, razliko obdrži, oz. je ta razlika plačilo za njegov trud, saj nima pravice do posebnega nadomestila.29

2.2.4. Vzpostavitev razmerja iz prodajne pogodbe med komisionarjem in komitentom ter med prevzemnikom naročila in naročiteljem

Komisionar in prevzemnik naročila lahko kupita stvar, ki je predmet prodajnega naročila oz. prodajne komisije zase. Prodajno pogodbo skleneta na svoj račun. To pomeni, da vstopita v razmerje kot kupca blaga, ki je predmet prodajne komisije in prodajnega naročila. Tako se med komisionarjem in komitentom ter med prevzemnikom naročila in naročiteljem vzpostavi razmerje iz prodajne pogodbe. Ker vstopita v pravno razmerje s komitentom in naročiteljem kot sopogodbenika prodajne pogodbe, se ta pravica imenuje vstopna pravica.30

Vstopna pravica komisionarja pa se razlikuje od vstopne pravice prevzemnika naročila. Glavna obveznost in vodilo ravnanja komisionarja pri izpolnjevanju komisijske pogodbe je obveznost ravnati v skladu z interesi komitenta in prepoved ravnati v nasprotju z njegovimi interesi, kar pa obsega tudi splošno prepoved, da komisionar ne more sam kupiti blaga, ki je predmet prodajne komisije. Zakon dopušča izjemo od splošne prepovedi, vendar jo zaradi zaščite interesa komitenta omejuje z dvema pogojema, ki morata biti kumulativno izpolnjena. Takšna izjema je torej mogoča, kadar komitent soglaša, da komisionar kupi stvar zase in kadar ima blago dnevno ceno. Pogoj o dnevni ceni varuje komitenta, da kupnina ne bi bila določena nerealno.31

Vzpostavitev razmerja iz prodajne pogodbe med prevzemnikom naročila in naročiteljem, ni pogojeno kot pri komisijski pogodbi, pač pa je določeno kot pravna posledica pasivnosti prevzemnika. Če prevzemnik naročila ne proda stvari in ne izroči naročitelju kupnine do določenega roka, ter je v tem roku tudi ne vrne, pride do avtomatične sklenitve prodajne pogodbe med prevzemnikom naročila in naročiteljem.32 Dolžniška zamuda ima v takšnem primeru posebno pravno posledico, šteje se, da prevzemnik naročila stvar sam kupi pod pogoji prodajnega naročila. Sestavini prodajne pogodbe, cena in predmet sta povzeti iz prodajnega naročila. Prevzemnik naročila ima stvar v posesti, ker mu jo je naročitelj že izročil, kupnino pa dolguje naročitelju od trenutka sklenitve prodajne pogodbe. Izpolnjeni so pogoji prenosa lastninske pravice na podlagi tradicije na kratko roko.33 Lahko bi rekli tudi da pride do novacije po zakonu,

28 Glej četrti odstavek 790. člena OZ. 29 M. Juhart, n.d., stran 452. 30 Glej prvi odstavek 792. člena in 532. člen OZ. 31 V. Kranjc, n.d., stran 309. 32 Glej 532. člen OZ. 33 M. Juhart, n.d., stran 458-460.

9

ker izpolnitvena obveznost prevzemnika naročila ugasne in nastane nova obveznost, to je plačilo kupnine naročitelju.34

2.2.5. Druge obveznosti

Komisionarjeva izpolnitvena obveznost je opravljanje poslov za komitenta. Poleg izpolnitvene obveznosti se komisionar zaveže za komitenta opraviti še druge, stranske posle. Zakon komisionarju nalaga te druge obveznosti, ker omogočajo komitentu vpogled v izvrševanje naročila in s tem večjo možnost, da bo naročilo izvršeno glede na njegova navodila in interes. Komisionar mora tako komitenta obveščati o stanju blaga, ki ga prejme, mu sporočiti dan prispetja blaga, vidne poškodbe ali primanjkljaj, sicer odgovarja za morebitno škodo. Komisionar mora opraviti ustrezen količinski in kakovostni pregled in v kolikor ugotovi primanjkljaj, mora storiti vse za ohranitev komitentovih pravic. Komisionar mora prav tako komitenta obvestiti o vseh spremembah na blagu, ki mu ga je izročil komitent, zaradi katerih bi to blago lahko izgubilo vrednost. Obveznost komisionarja je tudi prodaja stvari na najprimernejši način kadar blagu grozi nevarnost znatnejše poškodbe in komisionar nima časa čakati na navodila komitenta. Najprimernejši način prodaje, varuje interese komitenta, saj komisionarju nalaga prodajo blaga po najvišji možni ceni, glede na stanje blaga. Komisionar mora komitentu sporočiti ime svojega sopogodbenika s katerim je opravil zaupan posel. Prav tako mora komisionar dati komitentu račun o opravljenem poslu in izdelati poročilo o sklenjenem poslu. Poročilo mora vsebovati podatke o pogodbi in o izpolnitvi obveznosti na podlagi te pogodbe. Komisionarjeva stranska obveznost je tudi hramba blaga.35

Medtem ko ima komisionar kup stranskih obveznosti, ima prevzemnik naročila le eno, morebitno stransko obveznost, ki je hramba. Hramba je skupna stranska obveznost pri obeh pogodbenih tipih, ker imata tako prevzemnik naročila kot tudi komisionar blago med izvrševanjem naročila v posesti. Vendar se njena vsebina razlikuje, glede na stopnjo skrbnosti pri hrambi blaga. Komisionar ima položaj profesionalne osebe, zato se njegova odgovornost za hrambo stvari presoja po strožjem standardu profesionalne skrbnosti, medtem ko ima prevzemnik naročila položaj dobrega gospodarstvenika in mora za stvar skrbeti le na običajen način in jo ne sme uporabljati.36 Kar pomeni, da mora komisionar v primerih, ko se s komitentom tako dogovorita in v primerih ko poslovna praksa to narekuje, celo zavarovati blago, ki mu ga je izročil komitent. Če komisionar ne zavaruje blaga pa bi ga moral, odgovarja tudi za naključno uničenje ali poškodovanje blaga. Komisionar je v takšnem primeru dolžan komitentu povrniti škodo poškodovanega ali uničenega blaga v višini zavarovalnine, ki bi jo prejel komitent, če bi komisionar blago zavaroval.37

34 Povzeto po V. Gorenc, Ć. Zlatko, Komentar Zakona o obveznim odnosima, Zagreb 2005, stran 717. 35 Povzeto po N. Plavšak, n.d., stran 306-311. 36 M. Juhart, n.d., stran 454. 37 Povzeto po N. Plavšak, n.d., 307.

10

Oba odgovarjata za vsako poslabšanje in uničenje stvari, ki je posledica njunega premalo skrbnega ravnanja. Odgovornosti za uničenje ali poslabšanje stvari se lahko rešita, tako da dokažeta, da sta ravnala s potrebno skrbnostjo. Če ne dokažeta, da sta z blagom ravnala s potrebno skrbnostjo odškodninsko odgovarjata. Noben od njiju ne odgovarja za naključno uničenje. Izjema obstaja v prej opisanem primeru, ko komisionar opusti dolžnost zavarovanja blaga.

2.3. Obveznosti komitenta in naročitelja

2.3.1. Plačilo (provizija) in višina plačila

Obveznosti komitenta in naročitelja so obveznosti, ki jih imata do komisionarja in prevzemnika naročila, v prvem primeru na podlagi komisijske pogodbe, v drugem primeru pa na podlagi starinarske pogodbe oz. prodajnega naročila. Komitent in naročitelj ne vstopata v pravno razmerje s tretjimi osebami in zato ni podlage za nastanek obveznosti komitenta in naročitelja do tretjih oseb. Komitent in prevzemnik naročila imata obveznost in pravice le do komisionarja in prevzemnika naročila.

Komisijska prodaja in prodajno naročila sta obligaciji prizadevanja in ne uspeha, kar pomeni, da komisionar in prevzemnik naročila pravilno izpolnita svojo obveznost, če si prizadevata skleniti prodajno pogodbo. Pravico do plačila pa pridobita šele, ko je posel uspešno izvršen, ko tretja oseba izpolni svoj del obveznosti iz prodajne pogodbe in plača kupnino. Plačilo pri obeh pogodbenih tipih je torej vezano na uspeh. Kljub tej podobnosti se plačilo komisionarja in prevzemnika naročila razlikuje. Komisionar je upravičen do provizije, določene v komisijski pogodbi, ko je posel uspešno izvršen. Do plačila provizije pa je upravičen tudi kadar posel ni bil realiziran, če za neizpolnitev tretje osebe odgovarja komitent. V primerih ko ima komisionarjeva izpolnitvena obveznost lastnost trajnega izpolnitvenega ravnanja je komisionar upravičen do delne provizije. Ko vzrok za neizpolnitev ni na strani komitenta niti komisionarja, je komisionar upravičen do ustreznega plačila za svoj trud.38 Če višina provizije ni določena v pogodbi o prodajni komisiji, gre komisionarju plačilo, ki ustreza opravljenemu poslu in doseženemu uspehu. Višina plačila torej ni bistvena sestavina komisijske pogodbe, je pa komisijska pogodba vedno odplačna.39

Odplačnost pri prodajnem naročilu je urejena nekoliko drugače. Odvisna je od truda prevzemnika naročila. Naročitelj mu namreč določi kupnino, ki jo želi za izročeno stvar v primeru prodaje, plačilo prevzemnika naročila pa je razlika med določeno in doseženo kupnino. Višja kot bo izročena kupnina od določene kupnine, višje bo njegovo plačilo. In obratno, če bo prevzemnik naročila stvar prodal po isti ceni, kot jo je določil naročitelj, razlike ne bo in prodajno naročilo ne bo odplačno. Pri prodajnem naročilu torej prevzemnik naročila obdrži presežek oz. je to njegovo plačilo, medtem ko mora komisionar pri prodajni komisiji, v kolikor sklene prodajno pogodbo po višji ceni kot je

38 Glej 799. člen OZ. 39 Povzeto po N. Plavšak, n.d., stran 318.

11

določena, presežek prenesti na komitenta, ker gredo njemu vse dodatne koristi.40 Provizija je določena v odstotkih in se dogovori že v pogodbi, plačilo prevzemniku naročila je nedoločeno in prevzemnik naročila lahko višino iztržene kupnine zadrži zase. Prodajna komisija je vedno odplačna, a komisionar dobi plačilo le, kadar tretja oseba plača kupnino. Pri prodajnem naročilu pa kljub izpolnitvi tretje osebe prevzemnik naročila ne dobi vedno plačila. To se zgodi v primerih, ko stvar proda po isti ceni, kot je določena kupnina v pogodbi o prodajnem naročilu.

Vsa ta varovala pri komisijski pogodbi kažejo na zaščito komisionarja s strani zakona in pogodbe. Prevzemnik naročila pa je po preprostem konceptu vse ali nič prepuščen sam sebi in svojemu trudu, ne glede na vzrok neizpolnitve njegovega sopogodbenika. Tako so tveganja na njegovi strani večja, vendar je tudi plačilo lahko ustrezno višje, glede na to, da ni določeno v pogodbi in je odvisno le od njegovega truda.

2.3.2. Povrnitev stroškov in prevzem obveznosti

Tako kot mora komisionar prenesti vse koristi iz posla na komitenta, mora komitent prevzeti vse obveznosti in povrniti vse stroške, ki nastanejo komisionarju pri izvrševanju posla. Prevzem obveznosti in povrnitev stroškov je ena izmed temeljnih obveznosti komitenta do komisionarja poleg plačila provizije, saj je komisionar izvršil posel za njega in po njegovem naročilu. Ko komisionar prenese koristi iz posla na komitenta in komitent sprejme obveznosti se šteje, da je posel, ki ga je komisionar izvršil v lastnem imenu na tuj račun predan na komitentu.41

Pri prodajni komisiji komisionar opravi več poslov in pravnih dejanj na račun komitenta, zato mu nastane tudi več stroškov. Stroški, ki nastanejo pri izvrševanju naročila pri prodajni komisiji so stroški povezani z odpravo in prevozom blaga in zneski, ki jih komisionar plača svojemu sopogodbeniku na podlagi odgovornosti za stvarne napake prodanega (komitentovega) blaga. Povrnitev stroškov ni vezana na uspeh naročenega posla, pač pa na pravilnost izpolnitvenega ravnanja komisionarja. Če komisionar ravna v skladu z navodili in interesom komitenta, ter si z ustrezno skrbnostjo prizadeva skleniti prodajno pogodbo je upravičen do povrnitve stroškov tudi, če posel ni uspešno opravljen, torej kadar komisionar ni našel sopogodbenika ali pa ta ni izpolnil svoje obveznosti iz prodajne pogodbe.42 Zakon ne določa, kdaj mora komitent povrniti stroške komisionarju, zato je možna tudi razlaga, da mora komitent povrniti stroške komisionarju šele, ko je posel uspešno izvršen, skupaj s provizijo. Komisionar je upravičen do povrnitve nujnih stroškov, ne pa tudi do povrnitve režijskih stroškov, to so stroški, ki jih ima komisionar za najem prostorov, plače zaposlenih …43 Komisionar v vsakem primeru kreditira posel komitentu z razliko, da je poplačilo stroškov v prvem primeru odvisno le od njegovega truda in skrbnosti v drugem primeru pa tudi od izpolnitve tretje osebe.

40 Povzeto po M. Juhart, n.d., stran 452. 41 Glej 801. člen OZ. 42 Povzeto po N. Plavšak, n.d., stran 320. 43 V. Kranjc, n.d., stran 315.

12

Glede obveznosti pri prodajni komisiji velja, da mora komitent prevzeti obveznosti, ki so nastale komisionarju ob izvrševanju naročila, ali pa ga kako drugače oprostiti teh obveznosti. Pravna dejanja, ki jih komisionar sicer opravlja na račun komitenta, učinkujejo neposredno za komisionarja. Komisionar mora opraviti izpolnitveno ravnanje iz teh poslov in njegov sopogodbenik lahko terja le komisionarja. Vendar pravne posle, ki jih opravi komisionar narekujejo potrebe komitenta, zato je njegova dolžnost, da prevzame obveznosti, ki nastanejo komisionarju, če pravilno izpolni naročilo.

V primeru prodajnega naročila mora prevzemnik naročila opraviti le en pravni posel, kar pomeni, da stroški sploh ne nastanejo oz. nastanejo le v primeru, kadar mora prevzemnik naročila stvar, ki jo ima v posesti, vzdrževati. Zakon ne ureja povrnitve stroškov neposredno v določbah o prodajnem naročilu. Vendar lahko glede na splošni del obligacijskega prava sklepamo, da je naročitelj dolžan prevzemniku naročila povrniti vse nujne stroške, torej stroške vzdrževanja stvari, če jih je prevzemnik naročila imel. Prevzemnik naročila pa ni upravičen do povrnitve koristnih in olepševalnih stroškov, ker njegovo naročilo vsebuje navodila za prodajo stvari, kakršna je, brez olepšanja. Povrnitev stroškov prevzemniku naročila, prav tako ni vezana na uspeh opravljenega posla, pač pa na pravilnost izpolnitvenega ravnanja prevzemnika naročila, ki vključuje prizadevanje in ustrezno mero skrbnosti pri izpolnjevanju naročila.

2.3.3. (Ne)preklicnost naročila

Posebno varstvo daje zakon prevzemniku naročila, z določbo o nepreklicnosti naročila, ki s sklenitvijo prodajnega naročila računa na določen uspeh. Prevzemnik naročila lahko stopi v stik s kakšno stranko in mu zaradi tega nastanejo stroški ali pa stvar kupi zase, da bi jo kasneje ugodneje prodal. Zakon omogoča prevzemniku naročila, da se izogne neprijetnim posledicam, ki ga lahko doletijo ob preklicu naročila. Določba o nepreklicnosti prodajnega naročila kaže na pomen roka v pogodbi o prodajnem naročilu. Če rok v prodajnem naročilu ni določen, pogodba izgubi pravno naravo prodajnega naročila.44

Komisijska pogodba ne vsebuje določbe o (ne)preklicnosti naročila, zato vprašanje preklicnosti rešujemo po pravilih o mandatni pogodbi. Torej, komitent lahko odpove naročilo kadar koli samo ob neprimernem času ne. Če to stori ob neprimernem času mora komisionarju povrniti škodo, ki mu je nastala zaradi preklica. Komisionar pa mora tudi po odpovedi nadaljevati tiste posle, s katerimi ni mogoče odlašati, dokler komitent nima možnosti prevzema teh poslov.45

44 Povzeto po M. Juhart, n.d., stran 455. 45 Glej 783. člen OZ.

13

2.4. Obveznosti komisionarja in prevzemnika v zunanjem razmerju

Zunanje razmerje je razmerje komisionarja in prevzemnika naročila s kupcem oz. tretjo osebo. Komisionar in prevzemnik naročila nasproti tretjim osebam nastopata kot da posel sklepata zase in dejstvo, da sta v ozadju naročila komitent in naročitelj je tretji osebi lahko skrito. Komisionar in prevzemnik naročila zastopata komitenta in naročitelja pri sklepanju poslov, posledice teh pravnih poslov pa učinkujejo neposredno za komisionarja in prevzemnika naročila, posredno pa za komitenta in naročitelja. Komitent in prevzemnik naročila nista v pravnem razmerju s tretjo osebo, zato nimata izpolnitvenega zahtevka na plačilo kupnine, dokler komisionar in prevzemnik naročila ne izvršita prenosa posla.46

To pravno razmerje, ki ga komisionar in prevzemnik naročila skleneta s kupcem je ločeno od notranjega razmerja in ni urejeno s pravili o komisijski pogodbi oz. s pravili o prodajnem naročilu. Kupcu je lahko poznano dejstvo, da je gospodar posla komitent oz. naročitelj, a to ne vpliva na njegov pravni položaj in pravice iz prodajne pogodbe. Kar je dogovorjeno v notranjem razmerju, ne vpliva na zunanje razmerje, tudi če je notranje razmerje kršeno. Na podlagi komisijske pogodbe in prodajnega naročila komisionar in prevzemnik naročila nimata pravice zavezati komitenta in naročitelja. Če to prenesemo na primerjana pogodbena tipa lahko povzamemo, da je prodajna pogodba, ki jo skleneta komisionar in prevzemnik naročila samostojno pravno razmerje. Nosilca pravic in obveznosti iz prodajne pogodbe sta komisionar in prevzemnik naročila. Pravne posledice za komitenta in naročitelja nastanejo le posredno in sicer, ko komisionar in prevzemnik naročila s posebnim razpolagalnim poslom preneseta učinke sklenjene prodajne pogodbe na njiju.

Posledica ločenosti pravnih razmerij prodajne pogodbe od komisijske pogodbe in prodajnega naročila je ta, da komisionar in prevzemnik naročila navzven delujeta kot prodajalca. Kot prodajalca pa odgovarjata za stvarne in pravne napake na blagu in zato lahko kupec uveljavlja jamčevalne zahtevke le proti komisionarju oz. prevzemniku naročila. - VSL Sodba II Cp 4819/20110 Kot prodajalca imata komisionar in prevzemnik naročila edina izpolnitveni zahtevek do tretje osebe in zahtevke na podlagi odgovornosti druge pogodbene stranke za neizpolnitev oz. nepravilno izpolnitev.47 Ker sta prevzemnik naročila in komisionar tista, ki skleneta prodajno pogodbo s kupcem, lahko kupec le od njiju zahteva izpolnitev. Če bi kupec svojo pravico do izročitve blaga, stvarnih in pravnih napak, uveljavljal tudi sodno, bi moral kot tožnika navesti komisionarja oz. prevzemnika naročila. Če bi navedel kot tožnika, komitenta oz. naročitelja, bi bila tožba neutemeljena, saj komitent in naročitelj nista nosilca materialno-pravnih upravičenj iz prodajne pogodbe in posledica bi bila materialna nelegitimacija. Kupec s takšno tožbo ne bi uspel. - VSL Sodba II Cp 4819/2010

46 Povzeto po V. Kranjc, n.d., stran 305. 47 Povzeto po N. Plavšak, n.d., stran 324.

14

3. PRIMERJAVA OBEH INSTITUTOV S HRVAŠKIM PRAVNIM REDOM

Oba instituta sem primerjala tudi s hrvaškim pravnim redom, zaradi širše predstave o obravnavani diplomski temi.

Ob študiju hrvaškega obligacijskega zakonika sem glede prodajnega naročila ugotovila, da skoraj ni razlik z našim pravnim redom. Tako v našem Obligacijskem zakoniku kot tudi v hrvaškem Zakonu o obveznim odnosima je prodajno naročilo urejeno v treh členih, ki so si tudi vsebinsko zelo podobni. V prvem členu je definicija prodajnega naročila, ki ga ZOO imenuje prodajni nalog. Pojem prodajnega naročila se po definiciji razlikuje v tem, da je predmet prodajnega naročila po ZOO-ju lahko le premična stvar. Saj naš OZ govori o določeni stvari, hrvaški ZOO pa o premični stvari. V našem pravnem redu je prav zaradi takšne definicije stvari možna razlaga, da se prodajno naročilo lahko oblikuje tudi kot razmerje indirektnega zastopništva. ZOO pa takšne razlage ne dopušča in zato je pri prodajnem nalogu možno le posredno zastopništvo. To je bistvena razlika z našim pravnim redom, ki pa sicer ni relevantna za področje gospodarskega prava, ker vedno kadar govorimo o blagu mislimo na premične stvari in zanemarimo teorijo o nepremičninah kot premetu prodajnega naročila. Poleg te razlike sem v razlagi prvega člena, ki ureja pojem prodajnega naloga zasledila tudi, da mora prevzemnik naročila po ZOO-ju dati račun naročitelju, kar je v nasprotju z ureditvijo prodajnega naročila po OZ-ju, ko prevzemnik naročila ni dolžan poročati naročitelju o bistvenih elementih sklenjene pogodbe in lahko celo podatek o ceni zadrži zase.48 Preostala dva člena, ki urejata prodajni nalog pa sta prav tako kot v našem pravnem redu, o nevarnosti uničenja in poškodovanja stvari ter o tem kdaj se šteje, da je prevzemnik naročila stvar kupil.

Glede komisijske pogodbe v hrvaškem pravnem redu sem ugotovila isto kot pri prodajnem naročilu. Pravila v ZOO-ju urejajo prodajno komisijo kot naš OZ, saj je komisijska pogodba v več pravnih redih urejena zelo podobno. Komisionar in komitent imata enake pravice in obveznosti kot po našem OZ-ju. Predmet komisijske pogodbe tudi v ZOO-ju ni konkretiziran, zato lahko stranki pogodbe razširita predmet pogodbe tudi na druge pravne posle. Tako poslovna in sodna praksa poleg prodajne in nakupne komisije poznata še inkaso komisijske posle, komisijske kredite (komisionar sam kreditira komisijsko pogodbo), prodaja tujih poslovnih deležev v lastnem imenu, posli preko reklamnih agencij, posli na borzi in bankah, v trgovini z umetninami, rabljenimi avtomobili…49 Razlika, ki obstaja med ureditvijo prodajne komisije v našem in hrvaškem pravnem redu, je verjetno le v razlagi členov. Že naša literatura se pri tem razlikuje, saj ima vsak avtor svoje stališče. Tako določbo o povrnitvi stroškov komisionarju s strani komitenta, teorija različno razlaga. Eni avtorji zagovarjajo stališče, da komisionar pridobi pravico do poplačilo stroškov, ko pravilno izpolni svojo

48 M. Juhart, n.d., stran 454. 49 Povzeto po V. Gorenc, Ć. Zlatko, Komentar Zakona o obveznim odnosima, Zagreb 2005, stran 975.

15

obveznost. Drugi pa, da njegova terjatev na poplačilo stroškov dospe šele, ko je posel realiziran.

Sklep te primerjave je, da so določbe prodajnega naročila in prodajne komisije vsebinsko enake v obeh primerjanih pravnih redih, kar je verjetno posledica tega, da so zakonodajalci pri pripravi zakona sledili določbam tujih pravnih redov.

16

4. SKLEP

Oseba, ki želi prodati določeno stvar oz. blago ima v našem pravnem redu veliko izbiro pogodb, ki jih lahko sklene. Lahko sklene prodajno pogodbo in stvar sama proda, če meni da bo prodajo uspešno izvedla in pri tem zaslužila ustrezno vsoto denarja. Vendar pa prodaja stvari v veliki večini primerov ni tako enostavna, kot deluje na prvi pogled. Zato je bolj primerno, da imetnik stvari poišče pomoč pri osebi, ki se s prodajo tovrstnih stvari poklicno ukvarja, ima poznano ime, ustrezno znanje in določeno mero ugleda v tem poslu, kar pa poveča možnosti uspešne prodaje in pridobitve ustrezne kupnine. Takšno pomoč nudita tako prevzemnik naročila kot tudi komisionar pri sklenitvi prodajne komisije.

Vendar pa med prodajno komisijo in prodajnim naročilom obstajajo razlike, ki naredijo določen prodajni tip bolj ustrezen. Takšna razlika je v roku, ki ga vsebuje prodajno naročilo. Določba o roku varuje bodočega naročitelja, saj po preteku roka dobi stvar nazaj. Če je prevzemnik naročila pasiven in mu stvari ne vrne pa ima celo zahtevek iz prodajne pogodbe na plačilo kupnine. Prodajna komisija takšne določbe ne vsebuje in v kolikor komisionar ne dobi plačila od tretje osebe, komitent tudi ne more terjati komisionarja za plačilo kupnine.

Z vidika bodočega naročitelja ali bodočega komitenta je razlog za sklenitev določenega pogodbenega tipa lahko tudi v blagu ali stvari, ki jo želi prodati. Oseba, ki sklene prodajno komisijo, komisionarju zaupa opravo več pravnih poslov s ciljem prodaje blaga. Zato je predmet prodajne komisije blago, ki potrebuje tudi transport, skladiščenje, zavarovanje, ureditev carinskih formalnosti in druge pravne posle, ki so izven domene komitenta. Komisionar pa ima s tem izkušnje, znanje, je boljši pogajalec in predvsem pozna razmere na trgu. Komisijske pogodbe sklepajo predvsem gospodarski subjekti, ki potrebujejo pomoč pri plasiranju svojih izdelkov na trg, ker pa prodaja ne sodi v njihovo pridobitno dejavnost, ne poznajo trgovskega prava in običajev, zato takšno delo poverijo strokovnjaku, komisionarju.

Oseba, ki sklene prodajno naročilo zaupa naročitelju le prodajo stvari. Naročitelj sklene prodajno naročilo v starinarnicah, glede stvari, ki bi jo lahko sicer tudi sam prodal. Vendar izkoristi prepoznavnost starinarnice in poklicno usposobljenost prodajalca ter mu določi le višino kupnine, ki jo želi prejeti za stvar.

Z vidika osebe, ki išče pomoč pri prodaji stvari je pomembno tudi varstvo, ki mu ga daje zakon pri enem in drugem prodajnem tipu. Naročitelj je pri prodajnem naročilu varovan s strani zakona z določbo o avtomatični sklenitvi prodajne pogodbe, v primeru če prevzemnik naročila stvari ne proda ali je ne vrne naročitelju ob izteku roka. Komitent je pri prodajni komisiji varovan tako, da ima celoten vpogled v potek posla, komisionar mora čakati na njegova navodila in vseskozi mora biti na prvem mestu njegov interes. Komitent je varovan s strani zakona tudi tako, da ne dolguje plačila komisionarju, če posel ni bil uspešno izveden. Prevzemnik naročila pa dela za razliko v

17

ceni, kar prav tako pomeni, da mu naročitelj ni dolžan še posebej plačati kakšnega nadomestila. Kljub prednosti enega pogodbenega tipa in slabostim drugega pogodbenega tipa je za sklenitev pogodbe bistven interes in namen posameznika, ki išče pomoč pri prodaji.

18

5. BIBLIOGRAFIJA

VIRI:

Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, Ljubljana 2011

Zakon o obveznim odnosima, Narodne Novine, broj 01-081-05-768/2,

Zagreb 2005

LITERATURA:

Vesna Kranjc, Gospodarsko pogodbeno pravo, GV Založba, Ljubljana, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, Ljubljana 2006

Juhart Miha, Plavšak Nina (urednika), Obligacijski zakonik (OZ), posebni del, s komentarjem, 3. in 4. Knjiga, avtorji Plavšak Nina, Juhart Miha, Kranjc Vesna, Grilc Peter, Polajnar Pavčnik Ada, Dolenc Mile, Pavčnik Marijan Vrenčur Renato, GV Založba, Ljubljana 2003

Stojan Cigoj, Institucije obligacij, Posebni del obligacijskega prava, kontrakti in reparacije,Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 1991

Stojan Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, veliki komentar Zakona o obligacijskih razmerjih, I-IV, knjiga, Uradni list SR Slovenije, 1984-1986, Ljubljana 1984

Nina Plavšak, Gospodarske pogodbe, 2. knjiga, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1994

Boris Vizner, Bukljaš Ivan, Komentar Zakona o obveznim (obligacionim) odnosima, Zagreb 1978

Vilim Gorenc, Ćesić Zlatko, Komentar Zakona o obveznim odnosima, Zagreb 2005

Luigi Varnelli, Izbira pogodbenega tipa – poimenovanje pogodbe, Pravna Praksa, 45/2007

Renata Jakopanec, Miha Juhart, Majda Kocmur, Ivan Žužek, Komisionarjeva odgovornost, Pravna Praksa, 217/1991

Sodna praksa:

- VSS, III Ips 63/97

- VSS, II Ips 13/98

- VSL Sodba I Cpg 121/99

19

- VSK Sodba Cpg 315/99

- Sklep II Ips 81/2001

- Sodba II Ips 1186/2008, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 1141/2007

- VSL Sodba II Cp 4819/2010

SPLETNI VIRI:

- http://bos.zrc-sazu.si/sskj.html