Ksenja GRAHEK

ROČNO KRMLJENJE PAPIG

Ljubljana, 2014

II

Besedilo je del diplomskega projekta avtorice Ksenje Grahek, ki ga je pripravila pod mentorstvom doc. dr. Tatjane Pirman na Oddelku za zootehniko Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Diplomski projekt je zagovarjala pred komisijo v sestavi: Predsednik: prof. dr. Emil ERJAVEC Članica: doc. dr. Tatjana PIRMAN Član: doc. dr. Aleš KUHAR IZVLEČEK Ročno krmljenje se prakticira za zagotavljanje zadostnega števila primerno socializiranih papig glede na povpraševanje kupcev. Obstaja več različnih pripomočkov, katerih uporaba je odvisna od postopka ročnega krmljenja in tudi potreb papige (ali je potrebno prisilno krmljenje, na kakšen način bomo najlažje izzvali refleks za krmljenje). Sam postopek ročnega krmljenja je za vse vrste enak, razlikuje se le ali krmimo dan stare mladiče ali jih iz gnezda vzamemo kasneje, ko so že nekoliko večji. Za krmljenje obstajajo na tržišču že popolne krmne mešanice, ki jih je treba samo še primerno pripraviti. Da so primerne konsistence glede na starost papige in potrebne temperature. Med seboj se razlikujejo predvsem po vsebnostih surovih beljakovin, surovih maščob in surove vlaknine, izberemo glede na to kakšne so potrebe določene vrste. Ko nastopi čas odstavljanja papige od ročnega krmljenja je potrebnega kar nekaj potrpljenja in spremljanja predvsem telesne mase, ki v tem času lahko zelo zaniha. Ker papiga sprva sama še ni sposobna vzdrževati svoje telesne mase moramo biti pozorni in jo vmes še ročno krmiti, ko jo sproti že navajamo na odstavitveno krmo. Za ročno vzrejo je kar nekaj prednosti in slabosti, a z zadostno mero potrpljenja in znanja, tako teoretičnega kot praktičnega, lahko vzredimo zelo družabnega in ubogljivega hišnega ljubljenčka.

III

KAZALO VSEBINE

1  UVOD ........................................................................................................................... 1 

2  PRIPOMOČKI ZA ROČNO KRMLJENJE ............................................................ 2 

BRIZGALKA Z BUČKO (BULB-SYRINGE) ................................................................. 2 

INJEKCIJSKA BRIZGA (PISTON SYRINGE) ............................................................... 3 

ŽLICA ZA KRMLJENJE PAPIG ..................................................................................... 3 

PLASTIČNA/STEKLENA PIPETA ALI KAPALKA ZA OČI ....................................... 4 

GUMIJASTI KATETER (CEVKA) ................................................................................. 4 

KOVINSKI KATETER ..................................................................................................... 4 

3  PREDSTAVITEV POPOLNIH KRMNIH MEŠANIC ........................................... 5 

3.1  VERSELE-LAGA NUTRIBIRD ............................................................................ 5 

3.2  ZUPREEM .............................................................................................................. 6 

3.3  KYTEE ................................................................................................................... 6 

4  KONSISTENCA PRIPRAVLJENEGA OBROKA ................................................. 7 

5  TEMPERATURA PRIPRAVLJENEGA OBROKA ............................................... 9 

6  KOLIČINA IN FREKVENCA KRMLJENJA ....................................................... 10 

7  PROCES VEČANJA KAPACITETE GOLŠE V PRVEM TEDNU STAROSTI12 

8  PROCES ROČNEGA KRMLJENJA ...................................................................... 14 

8.1  PRISILNO KRMLJENJE (KO PAPIGA NOČE KONZUMIRATI KRME)....... 16 

9  SPREMLJANJE TELESNE MASE ........................................................................ 18 

9.1  FIZIČNI PREGLED PRIMERNE TELESNE MASE .......................................... 18 

10  ODSTAVITEV ........................................................................................................... 20 

11  MOŽNE POŠKODBE IN BOLEZNI ...................................................................... 22 

12  PREDNOSTI IN SLABOSTI ROČNE VZREJE ................................................... 24 

13  SKLEPI ...................................................................................................................... 26 

14  VIRI ............................................................................................................................ 28 

1

1 UVOD

Z ročnim krmljenjem so začeli zaradi povečanega povpraševanja kupcev po papigah za hišnega ljubljenčka. Če paru iz gnezda vzamemo jajca ali zelo mlade mladiče stimuliramo par na ponovno parjenje in tako na letni ravni dobimo več potomcev. Poleg tega so ročno krmljene papige kot odrasle bolj udomačene in socializirane na človeka in so tako bolj prikupne hišne živali (Voren in Jordan, 1992). Ročno krmljenje papig nas je podrobneje zanimalo, ker je sam postopek vzreje za pridobitev zdravih in potrebno socializiranih in udomačenih odraslih osebkov drugačen kot pri večini drugih vrst hišnih živali. Predstavili bomo potrebne pripomočke in njihovo uporabo. Sam postopek ročnega krmljenja, kdaj in kako pogosto krmiti, da bo razvoj papige ustrezen. Predstavili bomo kakšne popolne krmne mešanice ponuja tržišče in jih primerjali med seboj po sestavi. Ker ročna vzreja ne poteka po naravni poti, nas je zanimalo, kakšne vplive ima to na obnašanje odraslih papig. Ali se pojavijo kakšne anomalije v obnašanju zaradi odtegnitve od staršev? Zanimalo nas je tudi na kakšne načine bi se dalo te anomalije zmanjšati. Ker je veliko večjih vrst papig ogroženih, nas je zanimalo ali se ročno krmljenje kje izvaja tudi zgolj za ohranitev vrst in izpust le teh v divjino ali pa ga prakticirajo zgolj in samo zaradi komercialnih namenov.

2

2 PRIPOMOČKI ZA ROČNO KRMLJENJE

Obstaja veliko pripomočkov za ročno krmljenje ptic. Katerega bomo uporabili je naša osebna odločitev. Najbolje je izbrati tistega, ki ga bomo sami najlažje uporabljali ne glede na to, če nek rejec zelo priporoča uporabo drugega. Nekateri rejci postanejo zelo vešči pri uporabi žlice in lahko z njo krmijo katerokoli vrsto papig brez kakršnih koli težav. Spet drugim povzroča žlica preveč težav in ne zmorejo ob enem nadzorovati goličev in jih krmiti ne da bi krma letela vsepovsod. Nekateri rejci pa izbirajo pripomočke za krmljenje glede na vrsto papig, ki jo krmijo (Voren in Jordan, 1992).

BRIZGALKA Z BUČKO (BULB-SYRINGE)

Brizgalka z bučko (slika 1) je ena izmed najpogosteje uporabljenih pripomočkov za ročno krmljenje. Sestavljena je iz plastične bučke, ki je pritrjena na koncu širokega dela brizgalke (Voren in Jordan, 1992). Dobimo jih v razponu velikosti od 20 ml do 60 ml in so zelo uporabne pri krmljenju večjih vrst papig. 60 ml brizgalka z bučko lahko drži največ 140 ml naenkrat. To lahko dosežemo tako, da ko prvič potegnemo krmo v brizgalko, pustimo da le ta steče v gumjasto bučko in nato zajamemo še enkrat in tako naprej do napolnjenosti. To nam lahko pride v veliko pomoč, če krmimo večje papige, naprimer Are (Ara spp., Primolius spp., Diopsittaca spp.), ki lahko ob enem krmljenju brez problema zaužije 140 ml. S tem se veliko lažje izognemo kontaminaciji krme, še posebej, če naenkrat iz iste posode krmimo več mladičev, saj nam brizgalke ni potrebno ponovno namakati v krmo po tem ko je že bila v kljunu papige ampak enostavno vzamemo novo za naslednjega mladiča (Voren in Jordan, 1992).

Slika 1: Krmljenje papige z brizgalko z bučko (Voren in Jordan, 1992)

3

INJEKCIJSKA BRIZGA (PISTON SYRINGE)

Tudi injekcijska brizga (slika 2) je eden izmed najpogosteje uporabljenih, saj zaradi točnih označb količine omogočajo lahko in točno odmerjanje dane krme. Dobimo jih lahko v razponu velikosti vse od ½ ml do 60 ml. Manjše velikosti pridejo prav pri krmljenju manjših papig, še zlasti v prvih dneh po izvalitvi, ko krmimo samo po 1 ml krme naenkrat. Poznamo dva različna tipa brizgalk, takšne z injekcijo in brez. Brizgalke z injekcijsko iglo se uporabljajo predvsem za odmerjanje zdravil, lahko pa nam pridejo prav pri krmljenju zelo majhnih vrst papig. Brizgalka brez injekcijske igle ima nekoliko večjo odprtino in krma skozi njo lažje prehaja. Pri krmljenju večjih vrst papig nam bo brizga brez igle v veliko pomoč (Voren in Jordan, 1992).

Slika 2: Injekcijska brizga brez injekcije (Piston syringe catheter tip, 2013)

ŽLICA ZA KRMLJENJE PAPIG

Žlica za krmljenje papig (slika 3) je eno izmed prvotnih orodij za ročno krmljenje. Stranice navadne žlice so upognjene navzgor, tako da oblika čim bolj ponazarja obliko spodnjega kljuna. Tako oblikovana pa lahko tudi zajame večjo količino krme naenkrat. Mnogi menijo, da se lažje odstavi papige, ki so bile krmljene z žlico, kot tiste z brizgo. To je najverjetneje zato, ker je krmljenje z žlico veliko bolj osebno kot tisto z dozirko. Poleg tega lahko mladiči krmo, ki jim jo damo z žlico okušajo in pogoltnejo sami preden vstopi v golšo. Takšen način najbolj simulira krmljenje, ki bi potekalo v naravi ob starših. Ob velikem številu mladičev pa je ta metoda zelo počasna in neučinkovita (Voren in Jordan, 1992).

Slika 3: Žlica za krmljenje papig (Hand-feeding spoons …, 2013)

4

PLASTIČNA/STEKLENA PIPETA ALI KAPALKA ZA OČI

Ravno izvaljene ali papige zelo majhnih vrst je lažje krmiti s pipeto ali kapalko za oči. Ozek in dolg vrat pipete ali kapalke nam omogoča, da krmo doziramo na točno tisto mesto kot želimo. Pipete lahko uporabljamo tudi za odmerjanje oralnih zdravil. Plastične pipete lahko kupimo v lekarni v velikih količinah in jih imamo za enkratno uporabo (Voren in Jordan, 1992).

GUMIJASTI KATETER (CEVKA)

Kateter za krmljenje papig je sestavljen iz injekcijske brizgalke brez igle na katero je pritrjena gumijasta cevka, ki se sicer uporablja kot uretralni kateter za ljudi. S pomočjo le tega krmimo papige direktno v golšo. Ob uporabi katetra moramo biti zelo pazljivi, da ne pride do hudih poškodb. V golšo ga vstavljamo zelo nežno in pazljivo, da ga ne vstavimo v sapnika ali poškodujemo požiralnik ali golšo. Po večkratni uporabi in dezinfekciji postaja gumijasta cevka vedno trša in ostra in lahko mladiča poreže po notranjosti kljuna in golše, zato jo moramo redno menjavati. Ta pripomoček se uporablja predvsem pri prisilnem krmljenju, ko mlada papiga noče jesti in ob zelo velikem številu mladičev, saj ta metoda vzame relativno malo časa (Voren in Jordan, 1992). Papige krmljene s katetrom bodo imele več težav ob odstavitvi, saj do takrat še nikoli niso zares okusili krme. Ker je ta metoda zelo prisilna lahko pride do prebavnih motenj lezij v golši (The crop tube, 2013).

KOVINSKI KATETER

Kovinski kateter (slika 4) je pripomoček za krmljenje ali odmerjanje zdravil direktno v golšo. Sestavljen je iz cevke iz nerjavečega jekla, ki ima na koncu majhno okroglo bunkico, da bi se preprečilo preluknjanje golše. Tako kot pri gumijastem katetru moramo biti tudi tukaj zelo pazljivi. Kovinski kateter lahko postane zelo nevarno orodje, saj je potrebno zelo malo sile, da predremo steno požiralnika ali celo dno golše. Prav tako kot gumijasti tudi ta pride prav pri prisilnem krmljenju, vendar je neuporabna metoda, če želimo prisilno krmiti mladiče, ki so zelo šibki. Prednosti in slabosti so enake kot pri uporabi gumijastega katetra (Voren in Jordan, 1992).

Slika 4: Kovinski kateter (An African grey, 2013)

5

3 PREDSTAVITEV POPOLNIH KRMNIH MEŠANIC

Na tržišču obstaja kar nekaj proizvajalcev popolnih krmnih mešanic (PKM) za ročno krmljenje papig. Predstavili bom PKM treh različnih proizvajalcev in sicer Versele-Laga NutriBird, ZuPreem in Kaytee.

3.1 VERSELE-LAGA NUTRIBIRD

Ponujajo tri različne PKM za ročno krmljenje papig: A19, A19 High Energy in A21. Med seboj se razlikujejo predvsem po vsebnosti surovih beljakovin (SB) in surovih maščob (SM), kar je razvidno iz preglednice 1. Vse mešanice vsebujejo enake količino naslednjih sestavin: vitaminov (A, D3, E, K3, B1, B2, B3, B6, B12, C in PP), mineralov (karoten, jod, baker, mangan, cink, selen), ekstraktov rastlinskih beljakovin, derivatov rastlinskega izvora, olj in maščobe, aminokislin (metionin, lizin), elementov v sledovih, probiotikov (Lactobacillus spp.) in encimov. Le A19 High Energy vsebuje poleg teh sestavin še organske kisline, frukto oligosaharide in mannan oligosaharide (A19, 2013; A19 High Energy, 2013; A21, 2013).

Preglednica 1: Vsebnosti SB, SM in SV v popolnih krmnih mešanicah za ročno krmljenje papig NutriBird (A19, 2013; A19 High Energy, 2013; A21, 2013)

NutriBrd A19 NutriBird A19 High Energy NutriBird A21 Surove beljakovine 19 % 19 % 21 % Surova maščoba 12 % 15 % 8 % Surova vlaknina 3 % 3 % 3 %

Nutribird A19 Je PKM za ročno krmljenje papig kot sta siva afriška papigaj (Psittacus erithacus erithacus), eklektus (Eclectus roratus) in tudi druge papige z visokimi energijskimi potrebami (A19, 2013).

Nutribird A19 high energy Je primerna za vse papige z visokimi energijskimi potrebami kot so siva afriška papiga, are, manjše ptice pevke in vse papige stare do 7 dni. Z dodatkom Lactobacillus spp. in probiotikov vpliva na uravnotežen in stabilen razvoj golše in črevesne flore. Dodani encimi in organske kisline poskrbijo za optimalno prebavo, esencialne maščobne kisline pa za optimalno odpornost proti boleznim (A19 High Energy, 2013).

Nutribird A21 Je PKM za čim bolj optimalno rast mladih papig vseh vrst (A21, 2013).

6

3.2 ZUPREEM

Ponuja dve različni PKM za ročno krmljenje papig. V preglednici 2 lahko vidimo, da se razlikujeta po vsebnosti SB in SM, vse ostale sestavine so v obeh enake.

Preglednica 2: Vsebnost SB, SM in SV v popolni krmni mešanicah za ročno krmljenje papig Zupreem (Embrace® and Embrace® PlusHand-Feeding Formulas, 2013)

Embrace Embrace Plus

Surove beljakovine 22 % 19 %

Surova maščoba 9 % 13 %

Surova vlaknina 5 % 5 %

Zupreem embrace Je PKM z zmerno vsebnostjo SB in SM, primerna za krmljenje različnih vrst papig, ki ne potrebujejo visoko energetskega obroka kot so kakadu, nimfa (Nymphicus spp.), afriški sivi žako, agapornis (Agapornis spp.) (Embrace® and Embrace® PlusHand-Feeding Formulas, 2013).

Zupreem embrace plus Je PKM z večjo vsebnostjo SM, saj je namenjena vrstam, ki potrebujejo bolj energetsko bogato krmo. Primerna je za amazonke, are in večino drugih srednje in južnoameriških papig. Bila pa je uspešno uporabljena med rastjo tudi pri afriškem sivem žakoju, eklektusih in drugih, ki sicer ne potrebujejo krme s tako visoko vsebnostjo energije (Embrace® and Embrace® PlusHand-Feeding Formulas, 2013).

3.3 KYTEE

Pa ponuja le eno PKM. Poleg vsebnosti SB, SM in SV, ki so navedene v preglednici 3 vsebuje tudi probiotike, ki zagotovijo zdravo populacijo črevesnih mikroorganizmov. Dodani so tudi prebavni encimi (amilaze in proteaze) za zagotovitev ustrezne prebave ogljikovih hidratov in beljakovin. Le te so še posebej pomembni pri ravno izvaljenih mladičih ali pri odraslih pticah z prebavnimi težavami. Poleg tega vsebuje tudi omega-3 maščobne kisline za boljši razvoj srca in možgan (Exact hand feeding baby bird, 2013).

Preglednica 3: Vsebnost SB, SM in SV v popolni krmni mešanici za ročno krmljenje papig Kaytee (Exact hand feeding baby bird, 2013)

  Exact Hand Feeding Formula 

Surove beljakovine  22 % 

Surova maščoba  9 % 

Surova vlaknina  5 % 

7

4 KONSISTENCA PRIPRAVLJENEGA OBROKA

Konsistenca pripravljenega obroka je zelo pomembna, da zagotovi papigi zadostno vsebnost potrebnih hranljivih snovi (tudi vode) v določeni fazi razvoja. Krmljenje preveč redke krme daljši čas lahko privede do počasne rasti ali se rast čisto zaustavi, prav tako pa se lahko pojavijo tudi drugi razvojni problemi. Po drugi strani pa formule, ki so pripravljene preveč goste lahko privedejo do dehidracije papige, zaustavitve krme v golši in tudi drugih resnih zdravstvenih težav (Voren in Jordan, 1992). Proizvajalci PKM navedejo kako naj bi dosegli primerno konsistenco obroka glede na starost papige (preglednica 4, 5 in 6). Podatki se med proizvajalci nekoliko razlikujejo, kar je verjetno posledica različnih krmnih mešanic.

Preglednica 4: Primerna konsistenca obroka glede na starost papige za PKM Verse Laga (A19, 2013; A19 High Energy, 2013; A21, 2013)

STAROST Razmerje PKM : voda 1. - 2. dan 1 : 6 2. - 3. dan 1 : 5 3. - 4. dan 1 : 4 4. - 5. dan 1 : 3 5. dan - odstavitve 1 : 2 - 2,5

Preglednica 5: Primerna konsistenca obroka glede na starost papagaja Zupreem (Embrace® and Embrace®

PlusHand-Feeding Formulas, 2013)

STAROST Razmerje PKM : voda 1. - 3. dan 1 : 4 4. - 14. dan 1 : 3 15. dan - odstavitve 1 : 2

Preglednica 6: Primerna konsistenca obroka glede na starost papagaja Kaytee (Educational Reference Guide,

2013)

STAROST  Razmerje PKM : voda 1. ‐ 2. dan  1 : 6 

2. ‐ 5. dan  1 : 2 ‐ 3 

5. dan ‐ odstavitve  1 : 1,33 ‐ 2 

Voren in Jordan (1992) prav tako pravita, da je konsistenco potrebno prilagajati starosti papige. Temu se pridružuje tudi Low (1986), k pravi, da je sprva konsistenca obroka zelo redka, s staranjem papig pa vedno gostejša. Voren in Jordan (1992) navajata še nekaj splošnih pravil v zvezi s pravilno konsistenco, ki jih je dobro upoštevati poleg podatkov, ki jih navajajo proizvajalci PKM. Kakšno konsistenco PKM bomo imeli je odvisno že samo od tega kakšen pripomoček za krmljenje uporabljamo. Če uporabljamo žlico za krmljenje papig je lahko krma gostejša, kot pri injekcijski brizgi, saj gosta krmna mešanica ne bo prešla skozi odprtino. Naslednji

8

dejavnik, ki ga je treba upoštevati je seveda starost oz. razvojna stopnja papige. Čeprav je zelo vodena krmna mešanica pomembna za pravkar izvaljeno papigo je za starejšo papigo lahko zelo nevarna. Mlado papigo je veliko lažje kontrolirati kot starejšo, ki ima veliko močnejši ritmični refleks na krmljenje, saj je nad krmljenjem bolj navdušen in se z zelo vodeno krmo lahko hitro zaduši. Naslednje pravilo je, da redkejša kot je formula hitreje prehaja skozi prebavila. Torej če uporabljamo bolj redko krmo morajo biti obroki večji ali pogostejši. Upoštevati je potrebno tudi temperaturo prostora. Poleti, če prostor ni ohlajen je dobro krmiti redkejšo PKM. Le ta hitrejše prehaja skozi prebavila in tako pomaga zadostiti večjim potrebam po vodi. Prav tako lahko pospeši upočasnjeno prebavo, ki je posledica vročega ozračja. Ko krmimo papige tik pred odstavitvijo v ohlajenem prostoru, je konsistenca krme lahko veliko gostejša, saj ohlajen (ne mrzel) prostor pospeši prebavo. Hitrejša prebava je v hladnejšem okolju fiziološko potrebna, da organizmu zagotovi dodatne kalorije za ogrevanje. Vedno preden spremenimo konsistenco obroka je potrebno oceniti razmere v okolju in kako se papiga razvija, da jo temu lahko prilagodimo. V splošno pa je pravilna konsistenca nekje med konsistenco sladke smetane in jabolčne omake (Voren in Jordan, 1992).

9

5 TEMPERATURA PRIPRAVLJENEGA OBROKA

Normalna telesna temperatura papig se giblje med 38 in 39,5°C, zato bodo papige krmo s tako temperaturo brez oklevanja sprejele. Ker je krmo težko vzdržati pri tej temperaturi, jo rejci sprva nekoliko bolj ogrejejo, da od posode do samega ročnega krmljenja temperatura ravno dovolj upade. Ugotovili so, da papige raje sprejmejo krmo, ki je nekoliko toplejša od telesne temperature. Varna temperaturna cona pripravljenega obroka se giblje med 40,5°C in 43,3°C. Kadar poskusimo krmiti krmo pod 37,7°C jo papige zavračajo, če pa ima nad 43,3°C je možnost, da pride do opeklin in poškodb v golši. Zelo mlade papige je potrebno krmiti na spodnji temperaturni meji, starejše, bolj izbirčne pa na zgornji. Med krmljenjem bo temperatura padala, zato jo preverimo vsakič, ko začne papiga zavračati obrok (Voren in Jordan, 1992). Hartman (1988) svetuje da za preprečevanje ohlajanja krme med pripravo ali samim krmljenjem postavimo posodo ali injekcijsko brizgo v kateri jo imamo v drugo posodo v kateri imamo vodo z nekoliko višjo temperaturo kot želimo da jo ima krma.

10

6 KOLIČINA IN FREKVENCA KRMLJENJA

Čuš (2012) in Low (1986) navajata, da dan stare mladiče krmimo na vsaki 2 uri. Čuš (2012) je mnenja, da je mladiče vseeno bolje iz gnezda vzeti kasneje, okoli 30 dne. Takrat so že dovolj veliki, da jih lahko lepo primemo, hranimo 5 krat na dan na 4 ure in se s tem izognemo nočnemu krmljenju, ki je sicer potrebno prvih 10 dni. Pogoj za to pa je, da imamo dobre, psihično stabilne starše, ki jim zaupamo, da nam v tem času ne bodo zapustili ali poškodovali mladiča. Voren in Jordan (1992) svetujeta, da z večanjem obrokov papigi počasi raztegujemo golšo in s tem zmanjšujemo frekvenco dnevnih krmljenj. Če obrokov ne povečujemo moramo krmiti večkrat na dan. Indikator koliko krme lahko papiga zadrži v golši je požiralnik ki je na desni strani vratu papige. Na vratu, kjer požiralnik preide v golšo bo ob napolnjeni golši vidna manjša izboklina. Če krma izgine iz vratu v požiralnik, lahko še krmimo, ko pa se le ta tam ustavi s krmljenjem prenehamo. Pravita, da je najbolje, da je izboklina vidna do približno polovice vratu papige. Previdni moramo biti, da golše ne raztegnemo preveč, saj lahko povzročimo fizične poškodbe. S tem se strinja tudi Čuš (2012) in še dodaja, da lahko takšne ptice izgubijo občutek za sitost. Kasneje takšna odrasla ptica nenehno sedi pri krmilniku, je, se redi in si s tem skrajšuje življenjsko dobo. Prav tako pa so takšne papige zaradi preobilne telesne mase neuporabne za razplod. Frekvenca krmljenja je odvisna od količine krme in hitrosti prehoda iz golše v spodnji del prebavnega trakta. V drugem tednu starosti bo število potrebnih krmljenj na dan upadlo. V tem času se začnejo hitro pojavljati razvojne spremembe. Papiga zato potrebuje večje obroke. Zaradi tega se golša počasneje sprazni in zmanjša se pogostost krmljenja. Obrokov ne povečujemo v nedogled, saj s tem golša zgubi svojo elastičnost in ni več tako učinkovita. Prav tako pa se krma, ki se predolgo zadrži zakisa kar povzroča dodatne težave. Če opazimo, da se krma po več kot 8 urah ni izpraznila zmanjšamo obrok in nekoliko povečamo frekvenco krmljenja (Voren in Jordan, 1992). Čuš (2012) navaja še nekaj bolj točnih podatkov o količini in frekvenci krmljenja za večje papige kot so sivi žako, amazonke, eklektusi in kakaduji:

1. – 10. dan: krmimo jih na 2 uri s pipeto po kapljicah, tudi ponoči, sicer preveč izgubijo na telesni masi,

11. – 15. dan: količina krme: 3 - 5ml, krmimo jih 8 krat na dan na 2,5 ure (ob 6:00, 8:30, 11:00, 13:30, 16:00 21:00 in 23:30),

16. – 20. dan: količina krme: 5 - 8 ml, krmimo jih 7 krat na dan na 3 ure (ob 6:00, 9:00, 12:00, 15:00, 18:00, 21:00 in 24:00),

21. – 25. dan: količina krme: 8 – 10 - 13 ml, krmimo jih 6 krat na dan, na 3,5 ure (ob 6:00, 9:30, 13:00, 16:30, 20:00 in 23:00),

26. – 50. dan: količina krme: 15 – 18 - 20 ml, krmimo 5 krat na dan (ob 6:00, 10:00, 14:00, 18:00 in 22:00), kar je najbolj klasično krmljenje in se največ uporablja,

11

51. – 60. dan: količina krme približno 25 ml 4 krat na dan na 5 ur (ob 6:00, 11:00, 16:00 in 21:00), ponudimo jim tudi že prvo mehko krmo,

61. – 70. dan: količino krme 25 ml počasi zmanjšujemo, saj papige že dokaj dobro jedo same, vendar samo mehko krmo in sadje. Krmimo jih še 3 krat na dan na 6-7 ur (ob 7:00, 13:00 in 20:00),

71. – 80. dan: papige že jedo tršo krmo vključno s stročnicami in briketi. Izogibamo se krme, ki lahko zastaja v golši (koruzno zrnje, grah in sadne pečke). V tej fazi nekontrolirano goltajo vse kar vidijo, zato moramo biti pri tem zelo previdni. S pumpico jih po potrebi dokrmimo samo še zjutraj in zvečer.

12

7 PROCES VEČANJA KAPACITETE GOLŠE V PRVEM TEDNU STAROSTI

Za uspešno vzrejo papig je zelo pomembna primerna nastanitev, pogoji v vzrejevalnici in pravilno in zadostno krmljenje. Ko krmimo dan stare goliče se velikokrat pojavi nepotreben strah, saj imajo šibki goliči velik nagon po preživetju in postanejo močnejši že po prvih obrokih (Voren in Jordan, 1992). Za krmljenje goličev bo sprva potrebna uporaba manjših pripomočkov kot so pipete, kapalke za oči ali manjše brizgalke. To tudi omogoča, da ima rejec ob prvih krmljenjih goliča v višini oči za boljši nadzor in natančnejše opazovanje. Za ohranjanje zadostne temperature med pitanjem goličev lahko uporabimo namizno svetilko s 100 watt-no žarnico, saj zavračajo krmo, če temperatura prostora pade (Voren in Jordan, 1992). V prvem tednu je najpomembnejša zadostna hidracija mladičev. Količina krme, ki jo damo prvič je odvisna od vrste papige. Manjše vrste bodo prvič prejele le 0,1 – 0,2 ml krmne mešanice, večje tudi po 1 ml naenkrat. Večina vrst je sposobna ob prvem krmljenju s popolno krmno mešanico sprejeti od 0,25 – 0,5 ml. Z vsakim krmljenjem mladiču ponudimo nekoliko več krme, da razširimo kapaciteto golše. Če obrokov počasi ne povečujemo, mladič ne bo dosegel svojega maksimalnega rastnega potenciala. V prvem tednu, ko krmimo s fiziološko raztopino in tekočo prehransko dieto, težje povečujemo kapaciteto golše (približno 50% manj), a je vseeno nujno potrebno. Ob prvem krmljenju pozorno opazujemo kako mladič krmo pogoltne, da se prepričamo, da gre le ta v golšo in se ne vrne v požiralnik. Ko se zapolni kapaciteta golše bo krma vidna na strani vratu, ob vhodu v golšo kot manjša bulica. Ko se ta pojavi nekje na sredini vratu nehamo krmiti. Za primer are in amazonke lahko ob prvem krmljenju zaužijejo 0,5 ml popolne krmne mešanice. Enako količino lahko zaužijejo tudi tekoče prehranske diete s fiziološko raztopino. Počasi povečujemo obroke, tako da konec dneva lahko zaužije že cel ml krme. V primeru krmljenja s tekočo dieto naj bi bil do konca dneva golič sposoben prejeti vsaj 0,75 ml. Golšo povečujemo vsak dan malo. Praksa je takšna, da se mora vsak dan povečati za toliko kot je bila velika konec prvega dne. Torej, če je kapaciteta golše po enem dnevu 1 ml mora biti konec drugega dne 2 ml in konec tretjega 3 ml. S takšnim postopnim povečevanjem golše nadaljujemo približno do petega dneva starosti. Od tu naprej kapaciteto golše povečujemo po volji papige (Voren in Jordan, 1992). Pri manjših vrstah papig, ki ob prvem krmljenju lahko zaužijejo samo 0,25 ml krme, se bo kapaciteta golše v prvem dnevu počasi povečala do maksimalno 0,5 ml. Tudi tu nadaljujemo z enako prakso kot pri večjih vrstah, tako da prvih pet dni počasi povečujemo obrok za 0,5 ml (Voren in Jordan,1992). Pri krmljenju krme z veliko vsebnostjo vode pride do težav, ki se v gnezdu ne pojavijo, saj starši mladiča krmijo s krmo, ki vsebuje manj vode. Pri ročno krmljenih papigah je zato veliko večja verjetnost, da pride tekoča krma v sapnik. Zaradi tega je pomembno, da so mladiči vedno v pokončnem položaju. Med krmljenjem zato podpiramo telo in brado

13

papige, da ostane v pokončnem položaju, tako preprečimo, da bi se krma vrnila iz požiralnika v sapnik (Voren in Jordan, 1992).

14

8 PROCES ROČNEGA KRMLJENJA

Obstaja veliko različnih tehnik za ročno krmljenje papig. Rejci z veliko izkušnjami in večjim številom papig po navadi krmijo zelo hitro z injekcijsko brizgo ali kovinskim katetrom. Rejci z manj izkušnjami ali manjšim številom papig pa po navadi uporabljajo pipete, žlice, ali injekcijske brizge. Za vse metode obstajajo prednosti in slabosti (Voren in Jordan, 1992). Starši papagaja krmijo z regurgitacijo delno prebavljene krme. Ko starš izbljuva krmo se mladič na to odzove z refleksom ritmičnega gibanja glave gor in dol in na ta način krma iz starševega kljuna zdrkne v njegovega. Kljuna starša in mladiča se »zakleneta«, njun ritem premikanja glave se ujame in to zagotovi kontinuiran prehod krme v golšo mladiča (Hartman, 1988). Ritmični refleks suvanja glave in pripravljenost na sprejem krme izzovemo tako, da se s prsti dotaknemo kotičkov kljuna. Koliko pritiska je potrebno je odvisno od posamezne papige, zato je na začetku dobro malo poskusiti na katerem mestu kljuna in s kakšnim pritiskom bomo pri določeni živali izzvali najmočnejši refleks. Le ta pa nam pove, da je mladič zaprl sapnik in je pripravljen sprejeti krmo. Refleks se navadno prekine, ravno ko krmo pogoltnejo in potrebujejo pavzo za vdih. Če se ne pojavi ponovno, smo pa mnenja, da še ni dobil zadostno količino obroka, previdno kapnemo majhno količino krme v kljun, da vidimo ali bo papiga vseeno pogoltnila vsebino, kljub izostanku refleksa. Če refleksa ne moremo izzvati preverimo, da niso naši prsti prehladni. Včasih se papiga, ki se ne odzove na naš dotik, odzove na dotik tople žlice na notranjosti kotičkov kljuna (Voren in Jordan, 1992). Način krmljenja je odvisen od pripomočka za krmljenje, ki ga bomo uporabljali. Pri vseh pa je potrebno s prosto roko nadzorovati glavo papige. Pri majhnih papigah je že dovolj, da glava samo počiva med palcem in kazalcem. Ko nekoliko zrastejo jim lahko glavo samo od zadaj podpiramo. Če je potrebno omejiti mahanje glave od strani do strani, glavo primemo nekoliko močneje. Palec in kazalec proste roke uporabimo, da izzovemo ritmični refleks na krmljenje. S prsti ne smemo pritisniti preveč, saj se lahko papiga prestraši in se umakne, prav tako ne smemo pritisniti premalo, ker potem mladič ni zadostno nadzorovan in je krmljenje oteženo. Prste držimo stran od kljuna, za glavo tako, da se kotičkov kljuna dotikamo samo z konicami prstov. Takšna metoda se prakticira, ker starši uporabljajo samo konec kljuna za krmljenje in ker bi s pritiskom celega prsta lahko poškodovali oči. Z ostalimi prsti od zadaj podpiramo glavo. S prevelikim pritiskom lahko tako stisnemo vhod v požiralnik, zato je najbolje, da s prsti od zadaj primemo papigo za čeljustnice (Voren in Jordan, 1992).

15

Slika 5: Pravilni položaj med krmljenjem (Voren in Jordan, 1992)

Pravilni položaj med krmljenjem (slika 7) je, ko je vrat iztegnjen navzgor in glava nagnjena rahlo nazaj. V takšnem položaju imamo dober nadzor nad papigo ob enem pa izzovemo refleks na krmljenje. Nato pričnemo s krmljenjem. Vedno moramo biti previdni, ko krmimo mlade papige. Krmimo počasi in pustimo, da mladič vsako kapljo dane krme pogoltne in šele nato nadaljujemo. To velja predvsem ob uporabi žlice, lahko pa tako krmimo tudi z injekcijsko brizgo, bučko, pipeto. Če pa želimo krmiti hitreje moramo biti pozorni še na nekaj stvari. Požiralnik je pri papigah lociran globoko zadaj na njihovi desni strani vratu. Pripomoček za krmljenje vstavimo v odprt kljun iz leve strani (naša desna če gledamo papigo). Usmerimo ga nazaj in rahlo na desno tako, da krmo usmerimo direktno proti požiralniku. Še posebej tukaj je pomembno, da je vrat papige iztegnjen in glava nagnjena rahlo nazaj, da gre krma direktno v požiralnik. Pomembno je tudi, da pripomoček, ki ga uporabljamo držimo v vertikalnem položaju in ne horizontalnem. Takšen način uporabljajo predvsem rejci, ki krmijo večje število mladičev. Ko papiga začne z refleksom na krmljenje in odpre požiralnik lahko na ta način, na hitro vbrizgamo večje količine krme v golšo in ne potrebujemo čakati, da vsak del posebej požre. Naravna fizična sposobnost mladih papig je, da jim krme ni potrebno požirati. Pozorni moramo biti le, če se krma vrne v kljun. Takrat prenehamo in počakamo, da jo pogoltne. Te metode ne uporabljamo, razen, če smo popolnoma usposobljeni za uporabo prej omenjene metode in je potrebno krmiti hitro. Slaba lastnost hitrega krmljenja je težje odstavljanje mladičev. To se pojavi, ker papiga ne čuti zadovoljstva ob krmljenju, sej se vse odvije tako hitro, da se papiga niti ne zaveda, da smo jo krmili. Drug potencialen problem je tudi pomanjkanje povezovanja med papigo in vzrediteljem. To se pojavi takrat, ko vzreditelj hitro preide na

16

naslednjega mladiča. Več časa ko vzreditelj porabi za eno papigo, večja vez bo med njima (Voren in Jordan, 1992). Krmljenje dan starih papig (slika 8) poteka nekoliko drugače. Prav tako držimo glavo papige s kazalcem in palcem tako, da ima iztegnjen vrat in glavo nagnjeno nekoliko nazaj. Uporabljamo pripomočke, ki imajo majhne konice (manjše injekcijske brizge, pipete ali kapalke za oči). Kljun lahko na rahlo odpremo s pripomočkom, kar je veliko lažje kot s prsti. Ko se kljuna dotaknemo s toplim obrokom ali pripomočkom bomo s tem izzvali ritmični refleks na krmljenje in papiga bo do konca odprla kljun in zaprla sapnik. Če konice pripomočka ne moremo vstaviti v kljun, krmo iztisnemo na vrh zgornjega dela kljuna. Pri večini je spodnji del kljuna večji in širši zato krma dana na tak način avtomatsko zdrsne na spodnjega (Voren in Jordan, 1992).

Slika 6: Krmljenje dan stare papige (Voren in Jordan, 1992)

8.1 PRISILNO KRMLJENJE (KO PAPIGA NOČE KONZUMIRATI KRME)

Mladiči, ki so vzeti iz gnezda so navajeni na svoje starše in sprva nočejo žreti od človeka. Takšne in tudi šibke in izčrpane mladiče, ki ne kažejo nikakršnih znakov ritmičnega refleksa na krmljenje, krmimo prisilno, dokler se na nas ne navadijo oz. okrepijo. Pri tem je potrebna velika previdnost, da ne pride do aspiracije in pogina papige (Voren in Jordan, 1992). Za prisilno krmljenje uporabljamo kovinski ali gumijasti kateter. Kovinskega se za uporabo svetuje samo, če dobro obvladamo mladiča in sam proces prisilnega krmljenja, saj lahko hitro pride do poškodb. V večini primerov je varnejša in bolj priporočljiva uporaba gumijastega katetra (Voren in Jordan, 1992). Tudi tukaj je potrebna pozornost, saj guma s časom in večkratno dezinfekcijo postane trša in nefleksibilna, zato jo zamenjamo (Voren in Jordan, 1992). Tudi Čuš (2013) pravi, da rejci za prisilno krmljenje zaradi manjših možnosti za poškodbe uporabljajo gumijasti kateter. Kovinskega uporabljajo večinoma veterinarji, ampak za praznjenje golše ob zdravstvenih zapletih.

17

Kako velik kateter bomo uporabili je odvisno od velikosti ptice. Širina mora biti manjša od vhoda v požiralnik. Dolžino pa zmerimo od konice kljuna, navzdol po vratu in do sredine golše in temu dodamo še približno 7,5 – 10 cm. Takšna dolžina je priporočljiva, da nam ne zdrsne v požiralnik in golšo, če se nam kateter slučajno iztakne iz injekcijske brizge. Predolg kateter pa je neugoden zaradi težjega nadzorovanja (Voren in Jordan, 1992). Gumjasto cevko moramo primerno zaobliti, da z ostrimi robovi ne poškodujemo papige. Kovinski pa že imajo konico zaobljeno za bolj varno vstavljanje (Voren in Jordan, 1992). Ko prisilno krmimo, držimo papigo na enak način kot pri navadnem ročnem krmljenju, le da tokrat nekoliko močneje primemo. Palec in kazalec, ki drugače uporabimo da izzovemo refleks na krmljenje tokrat pomaknemo nekoliko naprej po kljunu. S pritiskom na ta način prisilimo mladiča da ga odpre. Tako držimo papigo ves čas krmljenja, saj z zapiranjem kljuna prekine tok krme. Ko imamo papigo v pravem položaju, previdno vstavimo kateter nad jezikom v požiralnik. Nikoli ga ne vstavljamo na silo, saj mora v golšo preko požiralnika gladko zdrsniti. Da kateter lažje vstavimo ga navlažimo s toplo vodo ali kar s krmno mešanico. Postopek lahko opravljata dve osebe, ena da nadzoruje papigo, druga pa vstavi kateter in potipa ali je na pravem mestu. Da se o tem prepričamo kateter pomaknemo malenkost gor in dol, saj tako ločimo kateter od sapnika, ki se pomika samo levo in desno. Krmo dodajamo počasi in opazujemo polnjenje golše. Pazljivi moramo biti, da golše ne napolnimo preveč in se krma vrne iz požiralnika v kljun. Takrat kateter takoj odstranimo, saj se z njim papiga ne more izkašljati, lahko pride do inhalacije krme in aspiracijske pljučnice ali pogina (Voren in Jordan, 1992). Ko ne rabimo mladiču več na silo odpirati kljuna, ampak izzovemo refleks, to ni več prisilno krmljenje. Takrat lahko začnemo uporabljati katerikoli drug pripomoček ali pa do konca uporabljamo kateter (Voren in Jordan, 1992).

18

9 SPREMLJANJE TELESNE MASE

Normalna ali »pravilna« telesna masa določene vrste papig, v določeni fazi razvoj je lahko zelo variabilna od enega posameznika do drugega. Dva izmed faktorja ki vplivata na to sta stopnja rasti in telesna masa ob izvalitvi. Prav tako na doseženo odraslo velikost vpliva tudi genetika. Večina objavljenih tabel o normalnih telesnih masah tekom razvoja je neprimernih za uporabo, saj ne pojasnjujejo ob kakšnih pogojih so bile mase izmerjene. So bile papige tehtane s polno golšo ali prazno, so jih sprva krmili starši in kako dolgo in ali so bile vsak dan tehtane ob istem času? Vse to vpliva na dane rezultate in brez teh podatkov težko primerjamo primerno rast naše papige. Res pa je, da se lahko nekatere ptice razvijajo povsem normalno, ampak z drugačno stopnjo rasti. Zato je predvsem pomembno vsesplošno zdravje živali, da je lepe barve, kaže znake dobre hidracije, ohranja lepo zaokrožene prsi in tehta več kot prejšnji dan (Voren in Jordan, 1992). Voren in Jordan (1992) sta po večletnih tehtanjih ugotovila, da imajo skoraj vse srednje in velike papige (kakaduji, amazonke, sivi žako) enak vzorec rasti v prvih dveh ali treh tednih starosti. Če poznamo valilno maso, starost in trenutno maso lahko sklepamo kdaj bo papiga podvojila svojo maso in po približno kakšnih stopnjah se bo to nadaljevalo. Ugotovila sta, da se vsem različnim vrstam, ki so bile primerjane parametri sorazmerno spreminjajo. Edino večjo razliko sta opazila, če sta krmila hidracijsko formulo ali razredčeno PKM v prvih štirih ali petih dneh starosti. Papige, ki sta jih krmila s hidracijsko formulo, so svojo maso prvič podvojile v treh do petih dneh. Ta se je ponovno podvojila v naslednjih sedmih do osmih dneh in nato še enkrat nekje med enajstim in štirinajstim dnem. Papige, ki sta jih krmila samo z razredčeno PKM so maso prvič podvojile nekje med petim in šestim dnevom, naslednjič med desetim in dvanajstim in tretjič šele med sedemnajstim in devetnajstim dnevom. Če naša papiga zaostaja samo za kakšen dan, ni razloga za skrb. Če pa zaostaja za več dni je lahko problem v krmi, načinu krmljenja ali pa se je pojavila kakšna bolezen (Voren in Jordan, 1992).

9.1 FIZIČNI PREGLED PRIMERNE TELESNE MASE

Še bolj pomembno kot spremljanje telesne mase ob določeni starosti je fizični pregled papige, saj je bolj pomembno vedeti ali ima primerno telesno maso glede na svojo velikost. Najpomembnejši del pregleda so prsi papige. Najprej moramo poiskati gredelj, ki je lociran na sredini prsi. Idealno je, da so le ta lepo zaokrožena brez kakšnih vdolbin. Če potegnemo črto od leve strani papige, navzdol preko gredlja in nazaj gor proti desni strani papige, mora biti ta linija v obliki črke U in ne V (slika 9 in 10). Če prsi niso polne in zaobljena bo ta linija v območju gredlja ostra in dajala videz črke V (Voren in Jordan, 1992). Možnih je več razlogov zakaj je mladič prelahek. Vzrok je lahko, da krmna mešanica vsebuje premalo maščob ali ni bil krmljen pravilno, lahko je tudi bolezen. Če je prsna mišica tako shirana da lahko čutimo stranice gredlja je po navadi vzrok bolezenski. Lahko je neke vrste degenerativna bolezen ali pa samo manjša bakterijska okužba. V tem primeru je potreben veterinarski pregled. Pri mladičih, ki v prvih dneh niso bili primerno hidrirani

19

bodo prsi bolj suhe. Navadno ta zaostanek težko nadoknadimo, še posebej, ko nastopi faza hitre rasti. V tem primeru izberemo še drugo možno metodo. Preverimo komolec oz. prvi sklep od rame navzdol. Če je ta lepo zaobljen ima papiga primerno telesno maso čeprav so prsi slabo razvite (Voren in Jordan, 1992).

Slika 7: Polne, lepo zaobljene prsi oblike črke U (Voren in Jordan, 1992)

Slika 8: Suhe prsi, oblika črke V (Voren in Jordan, 1992)

20

10 ODSTAVITEV

Odstavitev je prehod iz tekoče krme za ročno krmljenje na trdno krmo. Kdaj začnemo z odstavitvijo in kako dolgo bo trajala je odvisno od vrste in tudi vsake posamezne papige. Pri lorijih (Lorius spp., Chalcopsitta spp., Eos spp.) se lahko konča že v enem dnevu. Na tla kletke jim položimo toplo krmo ali nektar in hitro pričnejo žreti sami. Če v skledo položimo še znan pripomoček s katerim smo jih krmili bo proces še toliko hitrejši. V pomoč bodo tudi že odstavljene papige, ki že žrejo same, saj bodo za dober zgled. Odstavitev se pri njih navadno začne, ko jim repna peresa zrastejo do polovice. Vseeno pa je potrebno pozorno spremljati ali napredujejo pravilno (Voren in Jordan, 1992). Velikim papigam kot so kakaduji, are in amazonke ponudimo sadje in zelenjavo ko začnejo pobirati stvari iz tal. Nekaj primerov primerne odstavitvene krme (Voren in Jordan, 1992):

Jabolka, hruške, slive, brusnice, melona oz. katerokoli sadje, brez koščic in semen (razen v meloni), ki so lahko strupena.

Razmočeni briketi za ptice (pogreti v mikrovalovni pečici), kruh, kosmiči. Pozorni moramo biti, ker se ta krma lahko hitro pokvari in jo moramo menjati s svežo na vsake 4 ure.

Zelenjava kot je brokoli, korenje, sladek krompir, bučke, špinača, endivja,...

Ponudimo tudi sončnična semena, proso, semena konoplje. Na začetku je dobro če semena najprej malo namočimo

Vodo ponudimo v plitkih posodah, da se papige v njih slučajno ne utopijo (Voren in Jordan, 1992). Prve dni, ko še ne znajo same piti, večkrat na dan potipamo golšo, da ugotovimo, če vsebuje samo tršo krmo in nič vode. Če je tako dodamo z brizgalko 10 ml čiste, ne premrzle vode in rahlo zmasiramo, da se krma premeša z vodo (Čuš, 2013). Sprva ne bodo žrle dovolj, zato jih moramo še ročno krmiti, dokler same ne vzdržujejo svoje telesne mase. Ko papiga sama žre vedno več, zmanjšujemo količino ročnega krmljenja. Z večernim ročnim krmljenjem ne prenehamo, dokler papiga nima ob normalni uri polno golšo odstavitvene krme (Voren in Jordan, 1992). Velike vrste papig potrebujejo približno dva do pet tednov, da so popolnoma odstavljene od ročnega krmljenja. Hiacintna ara (Anodorhynchus hyacinthus) pa je znana, da potrebuje še enkrat toliko časa. Takšnim papigam lahko ponudimo razmočene in ogrete brikete za ptice v kljun tako, da izzovemo refleks na krmljenje in s tem požiranje. Na ta način papigo fizično naučimo, da je krmo potrebno požreti. Razmočene brikete pustimo v skledi, da papiga lahko pride do njih. Ko začnejo same iz sklede žreti brikete bo prehod iz ročnega krmljenja pospešen. To tehniko lahko uporabimo tudi pri katerikoli drugi vrsti papig za hitrejšo odstavitev (Voren in Jordan, 1992).

21

Papiga je odstavljena, ko ne potrebuje več ročnega krmljenja za ohranjanje telesne mase. Po zadnjem ročnem krmljenju jo je potrebno pozorno spremljati še naslednjih sedem do deset dni. Če v tem času žrejo, tako semena kot ponujeno mehko krmo, bodo nekaj pridobile na telesni masi in odstavljanje je končano (Voren in Jordan, 1992). Ob prehodu iz ene krme na drugo je normalno, da se pojavi nekolikšno zmanjšanje telesne mase. Zato jih moramo konstantno tehtati, da preprečimo prekomerno izgubljanje telesne mase. Ob manjši izgubi ročno krmimo enkrat na dan, da stimuliramo apetit. Če pa so izgube mase pretirane, ročno krmimo večkrat na dan v manjših količinah. Če so mladiči zdravi in debelejši, lahko dopustimo, da izgubijo 15 – 18 % telesne mase, ki so jo imeli na začetku odstavljanja. Če postanejo presuhi, moramo začeti s pogostejšim ročnim krmljenjem, da nadomestimo izgubljeno telesno maso. To ne pomeni, da jih krmimo večkrat na dan, ampak zjutraj manjšo količino in zvečer polno golšo. Lahko jim ponudimo tudi semena, ki imajo visoko vsebnost maščobe, da si na ta način hitreje pridobijo izgubljeno maso. Če namesto teh semen raje žro sadje, zmanjšamo količino danega sadja, da jih prisilimo v žretje semen (Voren in Jordan, 1992). V nekaterih primerih se lahko zgodi, da mladiči, ko prenehamo z ročnim krmljenjem, postanejo panični in se vrnejo k popolni odvisnosti od vzreditelja. To lahko nastopi tudi, ko so že začele, poleg ročnega krmljenja, žreti same. Ker so papige zelo oralne živali in vse stvari preverjajo z jezikom, jih odstavitvena krma sprva zanima, kot nekaj s čimer bi se lahko igrale. Ker jo vzamajo v kljun, to počasi napreduje v požiranje in žretje. Ko z ročnim krmljenjem prenehamo, postanejo panične, ko ugotovijo, da krma ni več dana direktno v njihov kljun. Takrat se z odstavitveno krmo prenehajo igrati in postajajo vedno bolj lačne. Papige, ki so popolnoma nazadovale v odstavitvi, samo posedajo in prosijo za krmo, čeprav imajo polno golšo. Pri takšnih, lahko odstavitev traja tudi do šest mesecev. Ponovno začnemo z ročnim krmljenjem, a ga na dnevni ravni toliko omejimo, da poskusimo prisiliti papigo, da tudi sama ponovno začne žreti. Ko sama ohranja primerno telesno maso in ročno krmljenje zavrača sedem do deset dni je odstavitev končana (Voren in Jordan, 1992).

22

11 MOŽNE POŠKODBE IN BOLEZNI

Aspiracija: se pojavi zaradi človeške napake. Do tega pride, ko mladič krme noče pogoltniti in le ta zaide v sapnik. Ko v sapnik zaide manjša količina krme se lahko pojavi kašljanje, kihanje, tresenje z glavo, sprememba barve kože in hlastanje za zrakom. Če simptomi hitro prenehajo je papiga okrevala. Krmo, ki je ostala na nosnicah moramo očistiti. Če papiga hrope med dihanjem, ji krme ni uspelo popolnoma izkašljati. V tem primeru je potrebno zdravljenje z antibiotiki, lahko pride tudi do pogina (Voren in Jordan, 1992). Opekline v golši: do njih pride, ko krmimo krmo s previsoko temperaturo. Mladiči se na to odzovejo zelo intenzivno in panično sploh, če ga poskusimo krmiti naprej. Prevračajo se in zavračajo kakršno koli krmo. Ko so sami, pogosto tiho sedijo, imajo zaprte oči in glavo nagnjeno nazaj. Čez dan ali dva se na zunanji strani golše pojavi rumeno rjava brazgotina, ki se razvije iz notranjosti. Lahko preraste v krasto, ki lahko poči in povzroči uhajanje krme iz golše. Če je opečena celotna golša mladič zelo hitro pogine. Ko pa so opekline manjše jih veterinarji lahko operativno odstranijo. Treba je le počakati, da se pokažejo brazgotina od opekline, saj na ta način zagotovimo, da bo naenkrat odstranjeno vso poškodovano tkivo (Voren in Jordan, 1992). Zastoj krme v golši in acidoza: je stanje ko krma ne preide iz golše v prebavni trakt. Redko se zgodi zaradi motenj v delovanju golše, ampak večinoma zaradi nepravilnega krmljenja. Pojavi se ob krmljenju preveč goste krme. Če se to zgodi pri dan starih mladičih, navadno pride do pogina, saj hitro pride do dehidracije. Pri starejših lahko dodamo toplo vodo in masiramo golšo, da se le ta zmeša s krmo. Vseeno se je lahko v tem času že začela dehidracija in dodatek vode ne bo pomagal, zato je potrebno golšo najprej izprazniti in nato nekajkrat krmiti samo tekočino. Tudi hladna krma lahko povzroči zastoj, saj zaradi temperature vpliva na delovanje prebavnega trakta, ki se v tem primeru upočasni. Najprej izpraznimo golšo in dvignemo temperaturo v prostoru. Če mladič sprejme, ga krmimo s krmo primerne temperature. Najpogostejši vzrok pa je zakisanje oz. acidoza golše. Bolj kot je krma zakisana počasneje prehaja in počasneje kot prehaja še bolj se zakisa. To pa lahko vodi v popolno odpoved prebavnega sistema. Acidoza se lahko pojavi zaradi krmljenja pokvarjene krme, a največkrat se zgodi, ker krmimo ponovno, ko se golša še ni popolnoma izpraznila. Zakisana krma ki je ostala v golši bo povzročila hitrejše zakisanje na novo krmljene, sveže krme. Če prebava deluje z normalno hitrostjo, je dovolj, da se golša popolnoma izprazni enkrat na dan. Vzreditelji, ki po vsakem krmljenju vztrajajo, da se ta popolnoma izprazni lahko tvegajo, da bodo papige počasneje rasle ali celo zaostale v razvoju(Voren in Jordan, 1992). Čuš (2013) pa še dodaja, da so za ustrezno prebavo ključnega pomena bakterijske kulture Lactobacillus spp. in encimi. Papiga v naravi namreč dobi od staršev z že razmehčano krmo tudi določene izločke iz njihove golše, ki pomagajo mladiču pri prebavi. Če popolni krmni mešanici sami še kaj dodajamo s tem razredčimo bakterijske kulture in encime in tako lahko pride do zastoja v golši. Zastoj se lahko zgodi tudi, ko premladim, še neoperjenim papigam začnemo krmiti sadje, ki ga še niso sposobne

23

prebaviti. Veterinar, v primeru hudega zastoja, papigi injicira antibiotik in pripravke za hitrejše praznjenje golše, kar po njegovih izkušnjah ni pretirano uspešno. Res uničijo nezaželene bakterije ali glivice vendar uničijo tudi mladičevo mikrofloro v golši in zato težko okreva. Čuš je mnenja, da bi bilo takrat bolj potrebno popraviti mikrofloro prebavil z probiotičnim dodatkom, ki bi vseboval mlečnokislinske bakterije, ki so prisotne v prebavilih zdrave živali. Sevi koristnih bakterij, ki se nahajajo v prebavilih papig (Čuš, 2013):

Bifidobacterium bifidum,

Lactobacillus fermentum,

Lactobacillus acidophilus,

Lactobacillus casei,

Lactobacillus plantarum,

Enterococcus faecium,

Pediococcus acidilacticii.

Infekcije: so z vidika vzreditelja vedno posledica nehigiene. Prostor v katerem vzrejamo živali ni potrebno, da je sterilen, mora pa biti čist. Tudi preveč živali ne sme biti natrpanih skupaj. Pripomočke za krmljenje je potrebno po vsaki uporabi razkužiti. Vzroki za infekcije so lahko glivice, virusi ali bakterije, ki jih zaradi nečistoč vnesemo v papigo. Najpogostejše okužbe so z glivico kandida (Candida albicans) (Čuš, 2013). Prvi znaki okužbe s kandido so sluzaste bele pike po notranjosti kljuna. Povzroči lahko tudi zastoj v delovanju golše, podhranjenost, apatičnost, nenehno prosjačenje za krmo, lahko celo pogin (Voren in Jordan, 1992). Poleg teh obstaja še veliko drugih možnih zapletov ob neustrezni nastanitvi ali ročnem krmljenju.

24

12 PREDNOSTI IN SLABOSTI ROČNE VZREJE

Prednosti:

Ročno krmljene papige so veliko bolj socializirane, radovedne in drzne, večina tudi uživa v ckljanju (Čuš, 2012).

Manj so plašne in hitreje sprejmejo nove predmete in se z njimi tudi igrajo (Fox, 2013).

Ročno krmljene papige prej spregovorijo kot tiste krmljene s strani staršev (Fox, 2013).

Če sta starša izbirčna ali ne poznata krme, ki bi jo morala prenesti na mladiča, saj mora biti uravnoteženo krmljen se lahko pojavijo problemi z mišicami. Lahko se zgodi, da pri desetih dneh niso več sposobni dvigniti glave, onemoglo ležijo na dnu gnezda in lahko tudi poginejo, ker jih samica ne more krmit. Če preživi ima vseeno vso življenje težave s presnovo in posledično videzom oz. operjenostjo. Če takšne mladiče opazimo jih začnemo ročno krmit, prvih deset dni pa krmi dodajamo kalcij in vitamine, predvsem vitamin D3 in tako poskrbimo za normalen razvoj (Čuš, 2012).

Ker imajo mladiči velika okostja, brez dodatka kalcija ne preživijo. Zato se že v gnezdu lahko pojavijo zlomi nog ali celo hrbtenice, ko lezejo pod samico, da bi se ogreli. Zopet, če starši kalcija ne poznajo oz. če smo mi nevešči pri doziranju moramo mladiče iz gnezda vzeti takoj, ko jih prvič slišimo, da do takšnih poškodb ne pride. Nadaljujemo z ročnim krmljenjem s kvalitetno krmno mešanico in lahko vzredimo zdrave in lepe odrasle osebke (Čuš, 2012).

Mladiče iz gnezda vzamemo tudi zato, ker se je že večkrat zgodilo, ne samo da so starši mladiče prenehali krmiti in jih zapustili ampak so jih pobili ali celo pojedli. To se dogaja predvsem ko je par v slabem psihičnem stanju, v depresiji, nervozi in utesnjenosti zaradi premajhnih in pretemnih kletk oz. preletalnic in prehrupnega okolja. To se da rešiti tudi z velikimi, svetlimi in zračnimi prostori. Tako v naslednjem valjenju motnje po navadi izginejo, razen redkih izjem dobimo dober in zanesljiv par (Čuš, 2012).

Ohranjanje vrste in ponovni izpust ročno krmljenih in primerno socializiranih svetlo rdečih ar (Ara macao) v divjino v Peruju in Costa Rici. Ugotovljeno je bilo, da je kar nekaj papig, ki so jih kot šibkejšega mladiče vzeli iz gnezda divjih parov in ročno krmili, preživelo, nekatere so se tudi uspešno parile z divjimi sorodniki (Brightsmith in sod., 2004).

Slabosti:

Če zaradi komercialnih razlogov (čim večje število mladičev) vzamemo samici iz gnezda jajca in jih izvalimo v inkubatorju ali če ji vzamemo zelo mlade mladiče, bo prej kot normalno ponovno valila. To negativno vpliva tako na samico kot na jajca, saj bodo imeli mladiči vedno manjšo preživitveno sposobnost (Hooimeijer, 2011).

Mladiči, ki so ročno krmljeni dosežejo 10 – 15 % nižjo odraslo telesno velikost. Pojavlja se tudi več deformacij na skeletu (Hooimeijer, 2011).

25

Ročno krmljene samice kakadujev izležejo manj oplojenih jajc in več jih izležejo izven gnezda (Hooimeijer, 2011).

Pri ročno krmljenih sivih žakojih so opazili negativne posledice ročnega krmljenja na njihovo obnašanje, ko spolno dozorijo. Navadno se preveč navežejo samo na eno osebo in agresivno kljuvajo ostale, ki se tej osebi preveč približajo. Kadar ta oseba zapusti prostor, papiga postane hrupna in vreščeča nadloga. Te osebnostne anomalije lahko prerastejo do te mere, da se papige začnejo samopoškodovati s puljenjem peres. Ugotovili so, da so te osebnostne anomalije veliko manjše pri papigah, ki so iz gnezda vzete šele po osmem tednu starosti in ne takoj po izvalitvi (Glendell, 2008). Čuš (2013), ki papige iz gnezda vzame pri 30 dnevu starosti je mnenja, da ročna vzreja ni vzrok za vedenjske težave papige. Problem naj bi predvsem predstavljala napačna oz. pomanjkljiva vzgoja. Na začetku, ko papigo dobimo in jo damo v kletko ta neprestano sili iz nje, izsiljuje z plezanjem po žicah, v kotu koplje z nogami. Pravi, da takrat lastnik papige ne sme vzeti iz kletke, ampak jo mora tam pustiti in jo vzeti v roke šele ko se ta umiri in mirno sedi na svoji prečki. Če takšno napako večkrat ponovimo, bo papiga izpust iz kletke začela povezovati z norenjem v njej. Če ji ob izsiljevanju ugodimo, se bo takšno vedenje le stopnjevalo. Tako je tudi s kričanjem in ščipanjem. Glede samodestrukcije oz. puljenja peres pa pravi, da se je le to pojavljalo predvsem pri odraslih papigah, ujetih v divjini, ki se nikoli niso popolnoma prilagodile novemu okolju. Ravno zato je ročno krmljenje dobro, saj takšna papiga ne pozna svobode in ni pod stresom.

Voren in Jordan (1992) pa menita, da se moramo pred začetkom ročnega krmljenja odločiti o namembnosti vzreje. Ali bo to za hišno žival ali nadaljnje razmnoževanje. Če gre za hišno žival, je čim več stika s človekom dobrodošlo. Če pa nameravamo imeti papigo za razmnoževanje, pristopamo drugače. Vzrejamo jih lahko v papirnati vrečki, ki ponazori temno gnezdo v katerem bodo kasneje same valile in skrbele za mladiče. Stika s človekom naj bo čim manj, samo ob krmljenju in fizičnem pregledu. Ob odstavljanju in naprej morajo biti v stiku s svojo vrsto tako, da se lahko primerno socializirajo. Če so vzrejena na ta način in v zgodnji starosti pravilno socializirane, pogosto postanejo odlični starši z manj strahu do človeka. S tem se strinja tudi Čuš (2013), a meni, da če želimo papigo uporabiti za nadaljnji razplod, je najbolje da jo do konca pustimo pri starših. Tako se najbolje nauči kako ravnati z lastnimi mladiči in kasneje ne povzroča težav.

26

13 SKLEPI

Z ročnim krmljenjem pridobimo socializirane in na človeka navajene papige. Pripomoček s katerim bomo krmili izbiramo glede na to, koliko dni starega mladiča bomo začeli krmiti in katerega je nam samim najlažje uporabljati. Odločamo se lahko tudi glede na posledice, ki jih ima uporaba določenega pripomočka pri odstavljanju papige. Krmo izberemo glede na vrsto, ki jo vzrejamo, saj se potrebe po energiji med njimi razlikujejo. Sam postopek krmljenja je za vse papige enak, razlikuje se le, če s krmljenjem začnemo s prvim dnem starosti ali pa jih iz gnezda vzamemo kasneje. Glede na literaturo je v prvih petih dneh starosti najpomembnejša zadostna hidracija, uporabljamo druge, manjše pripomočke in prijem papige je nekoliko drugačen kot pri starejših. Temperatura krme je nadvse pomembna, saj previsoka temperatura lahko privede, do težav kot so opekline v golši. Krmo s prenizko temperaturo papige navadno zavračajo ali pa povzroči zastoj krme v golši kar lahko vodi tudi v pogin. Kot sta zapisala Voren in Jordan (1992) mlajše papige raje sprejmejo krmo nižje temperature, starejše pa višje. Poleg tega je v določeni fazi razvoje zelo pomembna tudi konsistenca pripravljenega obroka. Mlajše krmimo z bolj tekočo krmo kot starejše. S starostjo postopoma večamo obroke in s tem se frekvenca krmljenja zmanjšuje. V času odstavljanja papigo počasi navajamo na tršo krmo. Na začetku jo vmes še vedno ročno krmimo, saj sama še ni sposobna vzdrževati svoje telesne mase. Le to vestno spremljamo, da ne pade preveč. Ko papiga popolnoma sama žre in vzdržuje svojo telesno maso več dni je odstavljanje končano. Nekateri viri navajajo kar nekaj slabih lastnosti ročnega krmljenja, kot je nižja telesna masa vzrejenih mladičev, večje število deformacij na skeletu, nižja preživitvena sposobnost mladičev, manj oplojenih jajc in tudi kar nekaj vedenjskih anomalij. Le teh je manj, če papigo sprva pustimo pri starših in z ročno vzrejo začnemo kasneje. Tudi Čuš (2013), ki papige krmi od 30 dneva starosti, pravi, da ročna vzreja nikoli ni bila vzrok za vedenjske težave ampak se te pojavijo zgolj zaradi napačne vzgoje papige s strani lastnikov. Po drugi strani je ročno krmljenje dobrodošlo in skoraj nujno potrebno, ko starši ne znajo primerno skrbeti za svojega mladiča in če ga takrat ne vzamemo iz gnezda lahko pogine. Ročna vzreja je za komercialne namene ključnega pomena, saj na ta način vzredimo ljubeznive in socializirane hišne živali. Najpomembnejši vzrok za ročno vzrejo pa je še vedno ohranjanje vrste, saj je veliko papig na seznamu ogroženih vrst. S tem se dejansko ukvarjajo v Peruju in Costa Rici, kjer iz gnezda divjih parov vzamejo šibkejše mladiče, jih ročno dokrmijo in nato spustijo v divjino. Nekateri so se že uspešno parili z divjimi sorodniki, a potrebne bi bile dodatne raziskave o izboljšanju tehnik krmljenja, da se te papige nebi preveč navadile na človeka in

27

bi se število preživelih in uspešno parjenih v divjini povečalo. Dodatne raziskave bi bile po mojem mnenju potrebne tudi pri dejanskem odkrivanju vzrokov za vedenjske anomalije papig, ki jih vzrejamo za komercialne namene. Poleg tega pa bi bilo potrebno potencialne kupce bolje podučiti o potrebni oskrbi in vzgoji določene vrste papig.

28

14 VIRI

An African grey. http://www.anafricangrey.ca/forum/index.php?showtopic=14009 (25. maj 2013)

A19. NutriBird hand-rearing. Birds. Versele-laga.

http://www.versele-laga.com/NUTRI/Nutrition/Pages/Products/index.jsp?lng=3&mkt=11973&fam=138&ani=-1&ran=7199&pro=5083 (22. jun. 2013)

A19 High Energy. NutriBird hand-rearing. Birds. Versele-laga.

http://www.versele-laga.com/NUTRI/Nutrition/Pages/Products/index.jsp?lng=3&mkt=11973&fam=138&ani=-1&ran=7199&pro=10983 (22. Jun. 2013)

A21. NutriBird hand-rearing. Birds. Versele-laga.

http://www.versele-laga.com/NUTRI/Nutrition/Pages/Products/index.jsp?lng=3&mkt=11973&fam=138&ani=-1&ran=7199&pro=5084 (22. jun. 2013)

Brightsmith D., Hilburn J., del Campo A., Boyd J., Frisius M., Janik D., Guillen F. 2004.

The use of hand-raised psittacines for reintroduction: a case study of scarlet macaws (Ara macao) in Peru and Costa Rica. Tambopata Macaw Project. http://www.macawproject.org/download/Brightsmith%20et%20al%202005%20Macaw%20reintroduction.pdf (19. avg. 2013)

Čuš J. 2012. Odvzem velikih papig iz gnezda. Zveza društev gojiteljev ptic Slovenije.

http://www.zdgpslo.si/ (12. avg. 2013)

Čuš J. 2013 »Ročna vzreja papig«. Društvo gojiteljev ptic Gorišnica. (osebni vir, jul. 2013) Educational Reference Guide. Exact. Kytee.

http://www.kaytee.com/assets/014/27187.pdf (22. sep. 2013) Embrace® and Embrace® PlusHand-Feeding Formulas. Our food. ZuPreem

http://www.zupreem.com/sites/zupreem.com/files/embraceandembraceplusdatasheet2012.pdf (22. jun. 2013)

Ensure plus vanilija. Lekarnar spletna lekarna.

http://www.lekarnar.com/izdelki/ensure-plus-vanilija (10. avg. 2012) Exact hand feeding baby bird. Kaytee.

http://www.kaytee.com/products/exact-hand-feeding-baby-bird.php (22. sep. 2013) Fox R. Hend-rearing or co-parenting: does it matter?. The Oasis sanctuary.

29

http://the-oasis.org/resources/general-interest/114-hand-rearing-or-co-parenting-does-it-matter (15. avg. 2013)

Glendell G. 2008. Behavioural problems in campanion parrots. Greg Glendell's

Companion Parrot Care. http://www.greg-parrots.co.uk/articles.php (19. avg. 2013)

Hand-feeding spoons for baby parrots and pet birds. Parrot Talk. http://www.parrottalk.com/spoons.htm (25. maj 2013)

Hartman S. 1988. The science of handfeeding and weaning the baby parrot. The parrot

university. http://theparrotuniversity.com/arthandfeeding2.php (15. avg. 2013)

Hooimeijer J. 2011. Negative effects as a result of hand rearing parrots Jan Hooimeijer

DVM CPBC. Yumpu. https://www.yumpu.com/en/document/view/11609772/negative-effects-as-a-result-of-hand-rearing-parrots-jan- (15. avg. 2013)

Low R. 1986. Parrots their care and breeding. London, Blandford Press, Artillery House,

Artillery Row: 47 NutriBird hand-rearing. Birds. Versele-laga.

http://www.versele-laga.com/NUTRI/Nutrition/Pages/Products/index.jsp?lng=3&mkt=11973&fam=138&ani=-1&ran=7199&pro=-1 (22. jun. 2013)

Piston syringe cateter tip. Pocket Nurse.

http://www.pocketnurse.com/Piston-Syringe-Catheter-Tip/productinfo/06-82-4262N-EA/ (25. maj 2013)

The crop tube. How to administer NutriBird heandrearing food?. Versele-Laga.

http://www.versele-laga.com/Nutri/Nutrition/Library/Versele-Laga/Documents/HtmBib/FAQs/2BirdsEN/7521NutriBird307.jsp (22. jun. 2013)

Voren H., Jordan R. 1992. Parrots hand feeding and nursery management. Port Perry,

Canada, Silvio Mattacchione & Co.: 202 str.