1

22 let, 1996-2018 Leto: 8 št.: 12/2018 Ljubljana, 12.3.2018

RIMSKI REK »ZDRAV DUH V ZDRAVEM TELESU« NE DRŽI VEČ!

Jože Faganel

4. nacionalni konferenci za redke bolezni ob rob

Zadnjega februarja letos rezidenca vlade Brdo pri Kranju ni gostila niti državnikov niti nogometnih funkcionarjev,

ampak svojevrstno družino bolnikov z redkimi boleznimi in zdravnikov, ki se z redkimi boleznimi ukvarjajo. No, tudi

politika je bila prisotna v osebi ministrice za zdravje Milojke Kolar Celarc, ki je nenavadno družbo optimistično

nagovorila ne le z obljubami, kaj bo, temveč s podatki, kako se naš zdravstveni sistem uspešno vključuje v izvajanje

evropske politike na tem nenavadnem področju. Predsednik države sicer pokroviteljstva ni odklonil, čeprav so bolniki

želeli, da bi bil med njimi, a ni utegnil ne priti ne sporočiti, zakaj ni utegnil priti.

4. nacionalna konferenca je intenzivno potekala skoraj zdržema pet ur in predstavila problematiko v Sloveniji tako, da

se jasno vidi, kako so se bolniki z naklonjenimi in prodornimi zdravniki lotili svojih usod v korist novim rodovom.

2

Čemu se ne bi Slovenija pridružila v obravnavi redkih bolezni Franciji, ki je zaradi pretežnega javnega zdravstva

najuspešnejša na teh področjih. Prof. dr. Borut Peterlin je predstavil, kako učinkovito se Slovenija vključuje v t.i.

referenčne mreže, kar zaradi sodobnih internetnih povezav bolnikom niti ne bo treba v tuji center, ampak se zdravniki

med seboj uskladijo in ukrepajo blizu njegovega doma. Peterlinov center na ljubljanski Ginekološki kliniki danes že

samostojno diagnosticira praktično vse redke bolezni. Doc. dr. Mojca Žerjav Tanškova je predstavila delovanje

nacionalne kontaktne točke za redke bolezni na pediatrični kliniki, ki s svojim informacijskim sistemom prek e-pošte

ali telefona usmeri zaskrbljene bolnike ali njihove starše do strokovnjaka ali organiziranih bolnikov po bližnjici brez

hromečih sistemov e-napotnic in mimo inšpektorjev, ki naj bi žugali s šibo osnovnemu zdravstvu, če ne pozdravijo njim

neznane bolezni. Danes se pač ne zdravi več s planinsko reso, ki naj bi pomagala pri vseh boleznih, ampak s specifičnimi

ukrepanji.

Ta, po besedah direktorja edine javne zdravstvene zavarovalnice (ZZZS) mag. Marjana Sušlja, financira v eni sedmini

svojih izdatkov vsa potrebna specifična zdravila, ki so zaradi malega števila res neznansko draga, a se namerava pri

nabavljanju povezati s sorodnimi zavarovalnicami v Evropi za skupna naročila, ki bodo učinkovito krotila cene. Pri

zdravstveni obravnavi posameznikov, pri zagotavljanju zdravil in načrtovanju sistema obravnave bolezni pa ne gre brez

registrov redkih bolezni, ob čemer je mag. Eva Murko z Inštituta za javno zdravje poudarila, da je treba oblikovati te

baze podatkov tako, da bodo vključevale prikaz zdravljenja posameznika, kar v Sloveniji z zakonsko podlago učinkovito

deluje že skoraj dve desetletji le za motnje strjevanja krvi od redkih bolezni, obstajata pa samo še dva taka delujoča

registra za pogostejše bolezni (rak od leta 1951) ali malformacije. Nastajajoči register redkih bolezni bo dobre izkušnje

obstoječih registrov posplošil na »vse« redke bolezni. T.i. hišni registri posameznih oddelkov, kot je predstavljeni s

tujim znanjem in denarjem delujoči register živčno-mišičnih bolezni otrok doc. dr. Damjana Osredkarja, se morajo ne

samo povezati, ampak poskrbeti za pravno podlago; informatizacija občutljivih osebnih podatkov, celo posameznikove

genske podobe, lahko postane vir zlorab. Po naročilu EURORDIS-a za leto 2018 naj prav bolniki sami sodelujejo pri

ustvarjanju registrov in pridobivanju podatkov.

Nekoč je med pljučnimi boleznimi kraljevala jetika in pljučni rak, če odmislimo alergije, danes odkrivajo pediatri

nenavadne redke bolezni, ki so pokosile otroke v prvih letih življenja. Pediatrinja asist. dr. Ana Kotnik Pirš je predstavila

cistično fibrozo, pri kateri z dodajanjem encimov trebušne slinavke preprečijo nastop nekdaj neobvladljivih dihalnih

težav. Prav zaradi nekoč slabega izida takoj nezdravljene bolezni naletijo v otroštvu dobro oskrbovani mladi bolniki na

neizkušene in zato nerazumevajoče zdravnike za odrasle. Zato v razvitih državah ni nobenih prehajanj od pediatrov k

internistom, ampak delujejo v korist bolnikov centri kar pri pediatrih s katerimi sodelujejo tudi internisti. To je npr. t.i.

»berlinski« model centra. Veljal naj bi za večino redkih bolezni.

Na letošnji konferenci pa je psihiater doc. dr. Marko Pišljar odprl v knjigi redkih bolezni novo poglavje s predstavitvijo

redkih sindromov in bolezni v psihiatriji. Ožigosanost bolnikov z motnjami v duševnem zdravju se najbrž najbolj kruto

izrazi z ravnanjem nestrokovnjakov prav na tem področju.

Pot do diagnoze redke bolezni lahko primerjamo s križevim potom na Kalvarijo. Da bi bolnikom ne bi bilo treba hoditi

po isti mučni poti, je mogoče s presejalnimi testi ob rojstvu odkriti do 50 bolezni (nekatere države ZDA). Pediater Prof.

dr. Tadej Battelino je slikovito predstavil izjemno napravo, ki bo v specializiranem laboratoriju že od letos v Sloveniji

3

iz ene kapljice krvi novorojenčka možno odkrivati namesto sedaj dveh kar 20 bolezni. Etični pogoj za presejanje neke

motnje pa je podatek, da je motnjo možno učinkovito zdraviti. Najbrž ni naključje, da je slovenska ministrica za zdravje

prav na dan redkih bolezni 2018 podpisala izbiro dobavitelja takega fantastičnega aparata.

In smo že pri etiki. Dr. Miha Oražem z onkološkega inštituta je slikovito predstavil spoznanje, da je treba bolnike z

redkimi bolezni vključevati v raziskave kot partnerje, ne le kot poskusne zajčke. Morda utegne prav v raziskovanje

vključeni bolnik ponuditi izvirno idejo. Filozof ZRS Koper prof. dr. Lenart Škof je svoje razmišljanje o etiki ohranil na

filozofskem področju in ga le apliciral na medicino in redke bolezni. Človek se rodi s pravico do zdravja in strokovnjaki

naj bi k bolniku pristopili z miselno predpostavko, kaj če bi bil to jaz. Slikovita metafora (Kako bi se počutil, ko bi moral

iz razdejane Slovenije v obupu pribežati v Sirijo …?) je sprožila samorazmišljanje če ne kar samoizpraševanje prisotnih

zdravstvenih delavcev. Prof. dr. Božidar Voljč je zlasti prisotnim bolnikom in nezdravniškemu zdravstvenemu osebju

natančno prikazal, kako visoke standarde zagovarja Nacionalna etična komisija pri Ministrstvu za zdravje na področju

medicine in posebej tudi pri odnosu do bolnikov z redkimi boleznimi.

Odvetnica mag. Barbara jJan Bufon, ki je v svoji magistrski nalogi obravnavala pravne vidike presaditve matičnih celic,

je razgrnila, kako pravna ureditev na področju zdravstva zaostaja za dejanskim stanjem modernega zdravljenja v

Sloveniji. Poudarila je potrebo po normativni ureditvi edukacije laikov za zahtevne postopke samozdravljenja, ki za

nekatere redke bolezni postopke in zdravila, namenjena le za bolnišnično zdravljenje, izroča bolniku laiku ali njegovim

bližnjim, tudi laikom, za zdravljenje doma (samoinfuzije, peritonealna dializa, diahalni aparati). Potrebno je določiti

specifične standarde, spremljati spoštovanje le-teh, zahtevati dokumentiranje. Ne nazadnje pa je omenila, da bo tudi

Zdravniška zbornica morala s svojimi pooblastili, ki jih ima na področju zdravstvene politike, urediti nabor in nazive

specializacij glede na sodobno stanje medicine, zlasti tudi za problematiko redkih bolezni. Tako bodo specialisti z

licenco za konkretno redko bolezen lahko zdravili bolnike od rojstva do starosti, ker ne bodo več imeli samo licence

pediater ali internist, ampak licenco za povsem konkretno bolezen tudi redko. Se bo pač tudi slovenska zdravniška

zbornica morala spoprijeti, in to takoj, z uskladitvijo licenc s konkretno specialnostjo, kakor bo nova mednarodna

klasifikacija, 11. po vrsti (MKB 11) končno letos vključila tudi nad 2000 diagnoz za redke bolezni. Le s kakšnimi šiframi

so zdravniki, ki so učinkovito zdravili redko bolezen, so po dolžnosti vpisali šifro, ki je MKB 10 ni imela …

Celotno vzdušje konference, ki se je zaključilo z okroglo mizo Živeti z redko boleznijo, kjer so se predstavili bolniki z

amiolidozo in hereditarnim angioedemom s svojimi zdravniki (prof. dr. Janez Zidar, prim. Jože Pretnar, prof. Mitja

Košnik s pisnim prispevkom) je prežarjalo spoznanje, da zaradi učinkovitega razvoja medicine ne drži več rimski rek

mens sana in corpore sano (zdrav duh v zdravem telesu). Tudi v hudo bolnih telesih dejavno in ustvarjalno lahko živi

in ustvarja genialni duh, ki bogati človeštvo.

PLANICA VAS PRIČAKUJE Damijan Lazar

V Južni Koreji so se začele 12. paraolimpijske igre. Tudi s slovenskim predstavnikom paraalpskim smučarjem Jernejem Slivnikom. Korejci pripravljajo izjemen spektakel. Po koncu iger pa se velik spektakel obeta tudi doma – v Sloveniji, kjer bo med 22. in 25. marcem Planica gostila finale svetovnega pokala v smučarskih skokih.

Tekme v Planici so vedno nacionalni praznik, v dolino Pod Poncami pa roma staro in mlado, Organizacijski komite Planica pripravlja poseben dan za otroke in družine. Letošnja štiridnevna prireditev pa bo imela še dimenzijo več, tekmovanje najboljših smučarjev skakalcev bodo lahko s posebnega platoja spremljali tudi invalidi, Planica pa bo postala #PlanicaPraznikVseh.

„Letos bo praznik smučarskih skokov v Planici bolj prijazno dostopen tudi za invalide. Prišli smo na idejo in zdi se nam potrebno, da planiški praznik pričaramo tudi gibalno oviranim invalidom. Gibalni invalidi bomo s pomočjo prostovoljcev prišli v sam iztek skakalnice, kar je prijazna gesta OK Planica, da so prepoznali tudi naše logistične

4

težave v Planici in so jih po svojih močeh pripravljeni odpraviti. Tako se bodo športnega praznika v vznožju skakalnice letos veselili tudi invalidi,“ je akcijo #PlanicaPraznikVseh pozdravil Damijan Lazar, predsednik Zveze za šport invalidov Slovenije Paraolimpijski komite.

V četrtek, petek in nedeljo si bo po 10 invalidov in njihovih spremljevalcev ogledalo dogajanje v Planici, kjer bo poskrbljeno, da si bodo lahko tudi invalidi, kljub svojemu hendikepu, dostojno ogledali dogodek. To ni vedno

praksa, saj dostopnost do športnih objektov v Sloveniji še zdaleč ni optimalna.

Tudi zato smo še toliko bolj veseli in ponosni, da bomo tudi na tem področju naredili odmeven korak naprej. Projekt so velikodušno podprli Zavarovalnica Triglav, generalni pokrovitelj Zveze za šport invalidov Slovenije -

Paraolimpijskega komiteja, Pošta Slovenije in njena odvisna družba EPPS, AMZS, OK Planica in BDF. Vsak dan bo invalide obiskal tudi eden od slovenskih smučarskih skakalcev.

NA POHOD Z RDEČIMI BALONI SO SE PODALI TUDI ČLANI DŠI MOST PTUJ

Silva Razlag

Foto: S.L.K.

Kljub precej hladnemu vremenu se je koordinatorkam pohoda Stanki Letonja Kranjc, Nuši Gajšek in Aleksandri Pivec

pridružilo precejšnje število pohodnikov, tudi nekaj članov Društva za šport invalidov Most Ptuj. Po krajšem kulturnem

programu pred knjižnico dr. Ivana Potrča Ptuj in toplem napitku, je sprevod krenil po ptujskih ulicah in se ustavil tudi

pred mestno hišo. Udeleženci so na simboličen način spomnili na to, da so med nami osebe z redkimi boleznimi. Tem

posebnim in pogumnim osebam in njihovim svojcem v podporo so pod nebo poleteli rdeči baloni, napolnjeni z najlepšimi

željami.

5

OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE… ALI PAČ?

Roman Vodeb

Milena Miklavčič Foto: zurnal24.si

Kadar se v mojem Zasavju (kamor občasno vključim še Litijo) kaj zanimivega ali pa pretresljivega dogaja, grem svoj

firbec potešit. Zadnjič sem šel v Litijo poslušat psihiatrinjo Mojco Zvezdano Dernovšek, če bo kaj pametnega povedala

… No, prav blestela ni. Še prej sem poslušal Marka Juhanta. Tudi on zapustil takšnega vtisa, kakršnega mu diktira njegov

javni imidž. In ko sem mislil, da Trbovlje v svoji knjižnici ne zna gostiti nobenega zanimivega gosta, sem »ujel« novico,

da bo za moj god, 28. februarja v lokalno knjižnico Toneta Seliškarja prišla Milena Miklavčič. Pred časom mi je poslala

svojo knjigo »Ogenj, rit in kače niso za igrače« (medtem je napisal že tudi 2. del te knjige) – napisala mi je posvetilo in

prosila, če ji jaz pošljem svojo knjigo »O spolu«.

Izmenjava je bila narejena. In, jaz sem njeno knjigo prebral … In … Nič kaj pohvalnega ne bi mogel recenzijsko napisati

o tej prvi knjigi – verjetno pa tudi o drugi ne. Ženska vendarle premalo ˝šteka˝ psihoanalizo, da bi razumela mojo

kritiko, zato recenzije nisem niti napisal – še najmanj pa pozitivne. Je pa res, da se je v knjigi (v obeh) znašlo precej

zanimivih informacij – škoda je le, da jih je Miklavčičeva šla vehementno interpretirati s svojim »seksološkim« znanjem.

Kljub temu, da mojo kritiko sprva nisem želel javno obelodaniti, je splet okoliščin na tej javni predstavitvi obeh delov

knjige »Ogenj, rit in kače niso za igrače« vendarle terjal, da (ji) povem, kaj si mislim o njeni knjigi oz. o obeh knjigah.

Namreč, ko sem bil na njeni predstavitvi obeh knjig v Trbovljah, me je dobesedno potegnila za jezik, me izzvala,

sprovocirala in … malo, čisto malo, sem si razvezal jezik.

Na mojo žalost je Milena Miklavčič je naredila pomemben konceptualni zdrs, zaradi katerega me je (za)srbel jezik –

namreč: intervjuvala je stare ženske, ki so, (šele) na stare leta, (spre)govorile o svoji mladostniški seksualnosti (seksu),

o svoji pohoti, o moških ... Že Freud je svaril, kako odrasli ljudje pogosto sploh nimajo vselej, v vseh kontekstih, pravega

oz. pristnega (relevantnega) spomina na svojo otroštvo in mladost – še posebej, če spomin tangira seksualnost. Ženičke

pri osemdesetih ali devetdesetih letih imajo spomin na lastno pohoto v resnici pogosto popolnoma izmaličen. Svojo

spolno željo in svoje spolne prakse motrijo z očmi aseksualne starke, ki verjetno že 20 ali 30 let ni izkusila slasti seksa.

V knjigi »Ogenj, rit in kače niso za igrače« je potem izpadlo – bralec dobi takšen vtis – da so bile ženske pred petdeset,

sto in več leti popolnoma brez pohote, brez spolne želje, kar v resnici sploh ne drži (ker ne more držati). Moje čudenje

ob prebiranju prvega dela omenjene knjig avtorice Milene Miklavčič se je nanašalo ravno na to popačenje. Moške je

6

predstavila kot neobzirne pohotneže, ki so terjali svoje – ženske pa naj bi bile, po njeni verzij resnice, popolnoma

aseksualne (z izjemo »radodajk«, ki so se »dol dajale« iz koristoljubja, tudi za denar). Na mojo veliko grozo je v tem

kontekstu Miklavčičeva zopet očrnila moške, češ, kako skopuško pokvarjeni so, da so morale iti ženske v »kurbarijo«

zato, da so preživele. Njihovega, torej ženskega uživanje (in želje po penisu) pa Miklavčičeva z eno besedo ni omenila

– ne v knjigi, ne v ustni predstavitvi knjige v živo. S psihoanalitičnega vidika je to velik absurd – pač glede na to, da je

Freud poudarjal, da je ženska želja po penisu, »želja par excellence«.

Povsem »divje« in »nedeljsko« je (na predavanju) vpeljala tudi obdobje recesije izpred desetih let, ko so se nekatere

ženske res »dol dajale« za denar (da so lahko preživele) – češ, da sedaj, po desetih letih, zaradi tega rabijo antidepresive

in psihoterapijo. Njena interpretacija je, s psihoanalitičnega vidika, seveda popolnoma zgrešena. No, saj je logično: le

kako bi neka pisateljica poznala vse razsežnosti nezavednih procesov in psihoanalitične teorije seksualnosti. Si je pa

samozavestna Miklavčičeva vzela mandat in vehementno intepretirala mnoge segment zanimivih informacij, ne da bi

slutila, da so njene interpretacije daleč od interpretativne legitimnosti, kaj šele resnice. Depresija, tesnoba in

anksioznost se ženskam, ki so nekoč (v eksistenčni stiski) prakticirale prostitucijo, pojavi največkrat zato, ker se globoko

v sebi ne morejo sprijazniti z občutkom, da je bila ta, z denarjem poplačana »kurbarija«, za njih prijetna in da jim je

bilo, vsaj na trenutke, (zelo) prijetno, torej: da so »po tihem« (še kako) uživale. V tem primeru gre za znane in specifično

koncipirane samokaznovalne občutke, ki jih Miklavčičeva očitno ne razume oz. jih narobe interpretira radovednim

poslušalcem.

Interpretativnih zdrsov Milene Miklavčič je še kar nekaj – vseh se pač ne da omeniti. Zdi pa se mi fer, da se kritično

razpišem o knjigi »Ogen, rit in kače niso za igrače« (o obeh delih), ker se jo/ju nekritično preveč kuje v zvezde ... Govoriti

o župniku, kot dobrotniku, ki je revnim ženskam iz »nabirke« dajal denar, da so lahko preživele sebe in otroke, brez da

bi omenila eno »skromno podrobnost«: da so se te prejemnice »donacije« pogosto morale duhovniku tudi »oddolžiti«

– ve se kako –, je zelo spodletelo. Miklavčičeva se do duhovnikov apriorno pozitivno opredeljuje verjetno zato, ker je

sama »desno religiozna«.

Nadalje: »na pamet« govoriti, da je bil spolni odnos za ženske nepomemben in nadležen – v smislu: »Bolelo je povsod

– tudi v plačani prostituciji,« je hud konceptualni zdrs. Ni res, da je »bolelo povsod«! Na tej točki bom pač radikalen:

želja po penisu je veličastna in nepremagljiva »ženska želja par excellence« in ne da se je zreducirati na gnus.

Da ne bo pomote – tu in tam je kakšen podatek, ki ga je Milena Miklavčič izluščila iz svojih virov koristen in zanimiv –

celo zame, ki se na teorijo seksualnosti, s čemer se izvorno ukvarja psihoanaliza, kar spoznam. Npr.: tega, da se je

nekoč (moškim) posojalo denar tudi tako, da je kot porok za vrnitev denarja posojilodajalec zahteval fotografijo gole

žene – ki bi jo izobesil na javni prostor, če mu kredit ne bi bil vrnjen – nisem vedel. Ne vem pa, kako Milena Miklavčič

ve, da je nekoč trajal spolni odnos dve do tri minute? Tega se namreč sploh ne da vedeti, saj tudi čas trajanja spolnega

odnosa ni bil pri vseh enak. Miklavčičeva pa vehementno operira s tem podatkom, kot da je bila na licu mesta in štopala

dolžino spolnega odnosa pred petdeset in več leti. Da je bila »rancala« lesena kobilica za posiljevanje žensk, tudi nisem

vedel; nisem pa ravno prepričan, ali si je ni nekoč izmisli, torej »iz-želel« kakšen »Christian Grey« (iz »50 odtenkov

sive«) ali njegova Anastasia Steele ... Mileni Miklavčič je to vse začuda jasno.

Moj napotek pa je – ne verjemite vsega kar preberete (spomin starih ženičk je lahko tudi potvarjen, torej lažen).

Vsekakor pa bodite previdni pri sprejemanju interpretacij, ki vam jih podaja Milena Miklavčič. Z mojega

(psihoanalitičnega) vidika se seksualnost izpred petdeset, sto ali še več let nazaj, vidi čisto drugače.

7

SKRB ZA BOLNIKE ALI POPULIZMI O JAVNEM ZDRAVSTVU?

Ivan Jožef Ocvirk

Ivan Jožef Ocvirk foto: Delo.si

Delova novinarka gospa Špela Kuralt sicer ne pokriva zdravstva. Tako mi je zatrdila, ko me je poklicala po telefonu,

v zvezi s pismom predsedniku vlade RS dr. Cerarju, ki smo ga v vednost posredovali tudi medijem.

Namera za vzpostavitev centra za zdravljenje bolezni srca in žilja v Splošni bolnišnici Celje (SBC) je postala

ponovno aktualna, ko je vodenje SBC prevzela nova direktorica, nekdanja poslanka, državna sekretarka in članica

SMC mag. Margareta Guček Zakošek, ker je bil, zaradi banalnega razloga, na predlog ministrstva za zdravje,

razrešen Marjan Ferjanc, ki je bil na tem položaju od leta 2007. Zaradi istega razloga ni bil razrešen v Sloveniji

nihče iz ostalih bolnišnic.

Vzrok za umiranje bolnikov na čakalnih seznamih niso premajhne kapacitete v UKC Ljubljana, Maribor in MC

Medicor, temveč preskromni letni programi, ki jih planira in tudi z zamikom plačuje ZZZS.

Na to anomalijo smo v Društvu za zdravje naroda neprestano opozarjali Ministrstvo za zdravje, tudi druge

zdravstvene institucije v državi in predsednika vlade, pa se ni nihče zganil. Za invalide in bolnike ni denarja ali pa

ga je vedno premalo.

Če bi ZZZS povečal program za operacije srčno žilnih bolnikov nikomur nebi bilo po nepotrebnem čakati na

operacijo. Bila bi bistveno manjša smrtnost zaradi predolge čakalne dobe in absentizma (odsotnost od dela zaradi

bolezni). Posledično bi to povzročilo velik prihranek denarja v blagajni ZZZS zaradi manj in krajših bolniških

izostankov.

Spoštovani novinarki Špeli Kuralt sem tudi povedal, da naj bi SBC še naprej razvijala program robotskih operacij

prostate v katerem so najboljši v Sloveniji, za program srčne kirurgije bi morali investirati več kot 10 milijonov €,

da bi bile pri njih operacije kakovostne in varne.

Kar se pa tiče infekcij v SBC pa bi se oni morali opravičiti slovenskim bolnikom, obolelim za MRSA bakterijo, saj so

podatki zastrašujoči, da je bilo pri njih v zadnjem tromesečju preteklega leta 47 bolnikov okuženih s to bakterijo.

Za izgovor, da sta se pri njih okužila le dva pacienta, drugih 45 pa naj bi prišlo k njim iz UKC Maribor in Ljubljane

ni opravičila, saj bi morali v tem primeru nemudoma obvestiti ministrstvo za zdravje, Zdravniško zbornico in vse

zdravstvene institucije v Sloveniji, ker gre v tem primeru za epidemijo z MRSA bakterijo v SBC in UKC Maribor, za

UKC Ljubljana pa ni podatka. Na letni ravni pomeni to 308 okužb v teh dveh ustanovah.

8

Ko sta iz Srbije prišla otrok in njegov oče z ošpicami so številni mediji zagnali preplah, da bo to sprožilo epidemijo

ošpic pri nas. Zdravstveno so bili urgentno obravnavani vsi, ki so prišli v stik z okuženima, da so preprečili

epidemijo. Za 47 primerov MRSA v SBC in 30 v UKC Maribor se pristojnim ni zdelo potrebno, da bi obvestili

pristojne inštitucije in zagotovili ukrepe za odpravo MRSA v vseh bolnišnicah v Sloveniji.

To je eklatanten primer , kako javno zdravstvo skrbi za zdravje državljanov s populizmi o javnem zdravstvu

namesto s konkretnimi ukrepi.

STOMISTI SE BOJE NOVIH STANDARDOV

Borut Pogačnik

Irena Kalan foto:B.P.

V Zvezi društev ILCO Slovenije niso prepričani, če bo Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije upošteval

njihove predloge za pripravo standardov tehničnih in higienskih pripomočkov oseb s stomo. Na nedavni seji, ki je

trajala več kot 10 ur se nikakor niso mogli uskladiti glede predloženih standardov, ki so bili do sedaj relativno

ugodni in podobni standardom razvitih držav v Evropski uniji.

O tem in pa o težavah oseb s stomo na sploh, pa v nedeljski oddaji Drug z drugim na Radiu Triglav to nedeljo ob

13.15.

Frekvence radia so: 96, 101,5, 101,14, 89,8, in 103,5 MHz.

V polurni oddaji bo podpredsednica Zveze društev ILCO in predsednica Gorenjskega društva ILCO Irena Kalan

povedala tudi, kako so praznovali 30 let organiziranega druženja oseb s stomo. Ta pomemben dogodek se je

zgodil leta 1977 v Mariboru. Pred 20. leti pa so ustanovili tudi zvezo, ki ima danes 6 društev.

Prisluhnite!

9

ZELO ZADOVOLJNI S PREDAVANJEM

Maša Vavpot

Foto: ZIFS

V četrtek, 8. marca 2018 ob 10. uri v hotel Delfin v Izoli, je predavatelj Igor Mravlja iz invalidske organizacije ZIFS

Združenje invalidov - Forum Slovenije po dogovoru z Društvom civilnih invalidov vojn Primorske predstavil njihovim

članom zgodovinski pregled z naslovom »INVALIDI – uspešni ljudje, ki sooblikujejo našo civilizacijo«. Predstavitev, ki je

trajala dobro uro, je kronološko obsegala dogodke od antične Grčije do današnjih dni, mogoče pa je bilo spremljati

preko projiciranih slik (tudi z živo sliko in zvoki) na velikem platnu predavalnice.

Prisotnih je bilo okoli 100 članov tega društva (dva avtobusa), ki so zvečine po koncu izjavljali, da jim je predstavitev

polepšala pogled v prihodnost in okrepila zaupanje v svoj pomen v življenju ne glede na lastne fizične ovire.

Predstavitev s tem naslovom (v okviru programa ZIFS je nastala na njeno pobudo), je bila že osma po vrsti od septembra

2016, odkar poteka po slovenskih krajih.

Za želje invalidskih organizacij in društev po ponovitvi takega predavanja nekje pri njih, je ZIFS odprt in pripravljen na

sodelovanje.

Združenje invalidov – Forum Slovenije, Linhartova 3a, p.p. 2539, 1109 Ljubljana Glavni in odgovorni urednik: Borut S. Pogačnik

Tajnica uredništva: Maša Vavpot Telefon: 041/381-679 e-naslov: info@zifs.si

Izhaja: brezplačno Naročila za vnos v adremo sporočajte na elektronski naslov od ponedeljka do petka med 8. in 14. uro.