UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

MARIBOR

DIPLOMSKO DELO

RAZVOJNE FAZE SLOVENSKIH BANK

Študentka: Alenka KRAJNC Naslov: Stantetova 16, 2103 Maribor Številka indeksa: 81500727 Redni študij Program: visokošolski strokovni Študijska smer: finance in bančništvo Mentor: prof. dr. Dušan BOBEK

Maribor, januar 2004

2

PREDGOVOR Razvoj slovenskega bančništva je potekal v več državnih tvorbah. Začel se je znotraj Habsburške monarhije, nato se je razvijalo znotraj Jugoslavije in nazadnje še v samostojni Sloveniji. V začetku razvoja so prednjačile hranilnice in kreditne zadruge, ki jih je bilo v slovenskem prostoru veliko. Kot zadnje so se pojavile banke, ki se pričnejo intenzivneje razvijati od preloma v dvajseto stoletje naprej. Dinamiko razvoja bank je narekoval razvoj gospodarstva, zato je konec dvajsetih let zaradi velike gospodarske krize bančništvo doživelo šok. Krizno obdobje je trajalo vse do poznih tridesetih let in postavilo slovensko bančništvo na številne preizkušnje. Do ukinitve slovenskega bančništva je dejansko prišlo s pričetkom druge svetovne vojne, ko je okupator ukinil slovenske denarne zavode in jih nadomestil s svojimi. Leta 1944 je bil ustanovljen Denarni zavod Slovenije, kot prve emisijske banke, na osvobojenem ozemlju. Po koncu druge svetovne vojne nastopi obdobje socializma, za katerega so značilne pogoste spremembe. Leta 1952 nastopi centralizacija bančnega sistema v eno samo banko, Narodno banko Jugoslavije. Enobančni sistem ni trajal dolgo, saj v letih 1954-1955 pride do decentralizacije bančne ureditve. Konec leta 1971 dobijo poslovne banke novo obliko in sicer univerzalne poslovne banke. Zadnja velika sprememba v Jugoslaviji se je začela v letu 1989, ko je bil sprejet zakon o bankah in drugih finančnih organizacijah, ki je določil da se banka ustanovi kot delniška družba ali kot družba z omejeno odgovornostjo. Z osamosvojitvijo Slovenije doživi bančništvo številne spremembe. Leta 1993 se prične sanacija dveh največjih slovenskih bank, ki se je leta 1997 tudi uspešno zaključila. V zadnjih letih smo priča pospešeni globalizaciji gospodarskega poslovanja. Ekonomske integracije, ki so nastale z željo po čim večji sprostitvi gospodarskih tokov so postale gibalo gospodarske rasti in razvoja. Take ureditve naj bi prinesle največje koristi in prednosti končnim uporabnikom. Banke v Sloveniji še niso pripravljene na konkurenco iz EU. Slovensko bančništvo zaostaja v časovni dinamiki prilagoditvenih procesov. Kot pozitivno lahko ocenimo le uspešno sanacijo bančnega sistema in sprejetje novega zakona o bančništvu v skladu z evropskimi merili. Zaostajamo pa predvsem pri procesu konsolidacije bančnega sistema.

Alenka KRAJNC

3

KAZALO

STRAN 1. UVOD 5

2. POJEM BANKE 6

2.1 Bančne storitve 6 2.2 Vrste bank 7

3. ZGODOVINA BANČNIŠTVA 10

3.1 Bančništvo v starem veku 10 3.2 Bančništvo od preseljevanja narodov do konca 19. Stoletja 12 3.3 Bančništvo od konca 19. stoletja do danes 13

4. RAZVOJ BANČNIŠTVA NA SLOVENSKEM DO KONCA DRUGE

SVETOVNE VOJNE 14

4.1 Razvoj do prve svetovne vojne 14 4.1.1 Hranilnice 15 4.1.2 Kreditne zadruge 15 4.1.3 Bančništvo v obliki delniških družb 16 4.2 Razvoj v obdobju med obema vojnama 17 4.2.1 Banke na Slovenskem v času med obema vojnama 19 4.2.2 Regulativne hranilnice v času med obema vojnama 22 4.2.3 Kreditno zadružništvo v obdobju med obema vojnama 24 4.3 Bančništvo med drugo svetovno vojno 25 4.3.1 Bančništvo na osvobojenem ozemlju 27 4.3.2 Denarni zavod Slovenije 28

5. BANČNIŠTVO PO DRUGI SVETOVNI VOJNI 30

5.1 Nova bančna organiziranost 31 5.2 Enobančni sistem 34 5.3 Prehod na večbančni sistem 35 5.4 Uvedba poslovnih bank in ustanovitev slovenske razvojne banke 37

5.4.1 Splošna gospodarska banka LR Slovenije 38 5.5 Investicijske in komercialne banke (1964-1971) 39

5.5.1 Preoblikovanje Splošne gospodarske banke v Ljubljansko banko 40 5.6 Banke med leti 1972 in 1976 41 5.7 Banke združenega dela (1977-1985) 42 5.8 Zaostrene gospodarske razmere (1986-1989) 42

6. ČAS OSAMOSVOJITVE SLOVENIJE 44

6.1 Osamosvojitev Slovenije 44 6.2 Sanacija bank v Sloveniji 44

4

6.3 Privatizacija bank 46

7. PREDVIDEN RAZVOJ SLOVENSKEGA BANČNIŠTVA V EU 48 8. SKLEP 51 9. POVZETEK / CONCLUSION 53 10. LITERATURA 55

5

1. UVOD Sodobnega gospodarstva si danes ne moremo predstavljati brez sodobnega bančništva in prav zaradi tega bomo morali v slovenskih bankah poskrbeti za čim hitrejši in uspešnejši razvoj storitev. Banka je v svojem zgodovinskem nastanku in razvoju šla skozi različne razvojne faze. Prvotni namen bank je bil hranjenje vrednosti denarja, šele kasneje se razvije funkcija financiranja in kreditiranja. V svojem diplomskem delu bom predstavila razvojne faze slovenskih bank, ki se začne leta 1820, ko je bila ustanovljena prva hranilnica. V drugem poglavju bom predstavila pojem banke, storitve, ki jih banke opravljajo in vrste bank. V tretjem poglavju je opisana zgodovina bančništva od starega veka do preseljevanja narodov do konca 19. stoletja. Četrto poglavje opisuje bančništvo na Slovenskem do konca druge svetovne vojne. Opisano je mirno in stabilno obdobje dvajsetih let ter krizno obdobje tridesetih let. V petem poglavju je opisano bančništvo po drugi svetovni vojni. V poglavju so opisane razvojne faze povojnega bančništva. Opisan je prehod iz enobančnega sistema, ko je bančno poslovanje slonelo na eni banki, na večbančni sistem, ter uvedba poslovnih bank in ustanovitev Slovenke razvojne banke. Šesto poglavje opisuje osamosvajanje Slovenije, ki se začne z osamosvojitvijo Slovenije od Jugoslovanskega bančnega sistema in s tem od Narodne banke Jugoslavije. Nadaljuje se s preoblikovanjem slovenskega bančnega sistema v dveh fazah. Prva faza, to je sanacija, se prične leta 1993 v Ljubljanski banki in Kreditni banki Maribor, leta 1994 pa se jima pridruži še Komercialna banka Nova Gorica, ki jo kasneje prevzame Kreditna banka Maribor. Druga faza, to je privatizacija, se pričenja sedaj, glavni cilj pa je predvsem privatizacija bank in njihovo povezovanje. Pri izdelavi diplomskega dela bom uporabila deskriptivno metodo raziskovanja. V okviru deskriptivnega pristopa pa bom uporabila naslednje metode: • Metoda deskripcije, s katero bom opisala dejstva, procese in pojave, ki se nanašajo na

razvojne faze slovenskih bank. • Metoda klasifikacije, s katero bom definirala določen pojem. • Komparativna metoda, s katero bom primerjala enaka ali podobna dejstva, pojave in

odnose, ki se nanašajo na vsebino diplomske naloga.

6

2. POJEM BANKE Banka je delniška družba s sedežem v Republiki Sloveniji, ki je pridobila dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje bančnih storitev (Uradni list Republike Slovenije, št. 7/99). Beseda banka izvira iz italijanske besede »banco« ali »banca«, kar pomeni mizo, na kateri so v srednjem veku imeli menjalci svoj denar, ko so opravljali svoje menjalniške posle. Tako se je beseda ohranila v razvoju bančništva vse do danes. Vloga bank se je skozi stoletja spreminjala, odvisno od razvojne stopnje gospodarstva in gospodarskega sistema posamezne države. Čeprav banke obstajajo že stoletja, pa še danes ne poznamo enotne definicije banke. Pri analizi celotne bančne dejavnosti lahko opazimo, da se skozi njene funkcije in posle vleče osnovna karakteristika: jemanje in dajanje kreditov ter posredovanje v denarnem plačevanju v gospodarstvu in družbi (Bistričič 1997, str. 21). Iz osnovne vloge in funkcije so izšle različne definicije banke, od katerih navajamo naslednje (Bistričič 1997, 21): • banka je ustanova ali podjetje, v kateri je jemanje kreditov v obliki denarja glavno

opravilo (Somary); • banka je podjetje, ki se ukvarja s prejemanjem in dajanjem, torej posredovanjem

kreditov kot njeno glavno dejavnostjo (Katunarić); • banka je finančna institucija, ki vrši transfer denarja od posojilodajalca do

posojilojemalca ( Samuelson in Williams Nordhaus); • banka je posebna finančna institucija monetarno-kreditnega sistema, ki se

profesionalno ukvarja z jemanjem in dajanjem kreditov ter posredovanjem plačil (Golijan);

• banka je gospodarska organizacija, ki zbira prosta denarna sredstva, daje posojila, opravlja plačilni promet in ostale bančne posle (Hanžeković);

• banka je samostojna finančna organizacija, ki je ustanovljena kot delniška družba ali družba z omejeno odgovornostjo, ki mora opravljajoč depozitne, kreditne in druge bančne posle na načelih likvidnosti, varnosti in rentabilnosti ustvarjati dobiček (A. Jurman).

2.1 Bančne storitve Vloga banke je vedno povezana z gospodarstvom in njegovim razvojem. Banke so najprej opravljale naturalni žiro promet, se ukvarjale z menjavo denarja ter nato z zbiranjem prostega denarja. Pozneje so pričele bolj aktivno posegati v gospodarstvo s kreditiranjem. Bančne storitve lahko opredelimo na bančne storitve, ki se opravljajo na finančnem trgu in drugi del , ki se opravlja izven finančnega trga, kot so npr. plačilni promet, svetovalne in hrambene storitve ter storitve v lastnem imenu in za lastni račun (Dimovski 2000, 53). Bančne storitve razvrščamo po različnih kriterijih: • pasivne storitve,

7

• aktivne storitve in • nevtralne storitve. Lahko pa jih tudi delimo na: • primarne storitve, ki se izvajajo na trgu bančnih storitev in • sekundarne storitve, ki se izvajajo v procesih banke same. Primarne bančne storitve razdelimo na kreditne storitve, ki zajemajo vse vrste in oblike kreditov in naložbene storitve. Kreditne storitve so vse tiste, s pomočjo katerega banka plasira svoj denar. Oblike kreditiranja bank se ločijo po obliki in načinu kreditiranja. Poslovne oblike kreditiranja bank so: (Dimovski 2000, 55). 1. Kredit na tekoči račun 2. Menični krediti:

• eskontni kredit • akceptni kredit • remboursni kredit • negoacijski kredit • packing kredit

3. Lombardni kredit 4. Avalni kredit 5. Factoring 6. Obročni kredit 7. Hipotekarni kredit Naložbene storitve pa so zbiranje denarnih sredstev gospodarstva in prebivalstva ter transformiranje le-teh v kreditne in druge plasmaje. Zbiranje prostih denarnih sredstev poteka preko dajanja kreditov, kupovanja deviz in plačevanja le-teh v tolarjih in kupovanja vrednostnih papirjev. 2.2 Vrste bank1 Zaradi različnih bančnih poslov, različnega pravnega položaja in različne vloge, ki jih imajo banke v gospodarskem sistemu neke države razvrščamo banke v posamezne vrste. Za razvrščanje bank pa uporabljamo različne kriterije: • kriterij pridobivanja denarnih sredstev • kriterij strukture bančnih poslov in • kriterij regionalnosti poslovanja. 1 Povzeto po Bobeku (1982, 13-21)

8

Po kriteriju pridobivanja denarnih sredstev razlikujemo predvsem tele vrste bank: • emisijske ali centralne banke, • depozitne banke in • investicijske banke. Emisijske ali centralne banke imenujemo tudi banke vseh bank, ki imajo monopol nad izdajanjem denarja. Na področju zunanje trgovine je vloga centralne banke v devizni kontroli. Centralna banka mora skrbeti za zunanjo monetarno stabilnost, ki se kaže v uravnoteženi plačilni bilanci. Depozitne banke so kreditne banke, ki se ukvarjajo s kratkoročnimi aktivnimi in pasivnimi posli. Ta vrsta bank pa se deli še na podvrste: • kreditne banke, ki se ukvarjajo predvsem s kratkoročnimi kreditnimi posli, kot so

krediti na tekoči oziroma žiro račun. Svoje poslovanje usmerjajo na področje gospodarstva in prebivalstva. Te banke imenujejo tudi komercialne banke;

• hranilnice se ukvarjajo predvsem z zbiranjem hranilnih vlog in dajanjem kreditov na

lokalnem področju. Opravljanje hranilne službe je njihova najvažnejša funkcija; • kreditne zadruge so ustanove zadružniškega tipa, ki zbira denarna sredstva v obliki

rednih in izrednih deležev svojih članov; Investicijske banke so značilne predstavnice dolgoročnega poslovanja. Zbirajo dolgoročna sredstva in dajejo dolgoročne kredite. Sredstva, ki jih te banke namenjajo za dolgoročno kreditiranje, izhajajo predvsem iz privarčevanih denarnih sredstev. Po kriteriju strukture bančnih poslov razlikujemo: • specializirane banke in • univerzalne banke. Specializirane banke se ukvarjajo le z nekaterimi bančnimi posli, lahko tudi z več bančnimi posli, ki pa so v medsebojni soodvisnosti. Specializacija bank je možna tudi z vidika komitentov, s katerimi banka posluje. V praksi delovanje specializiranih bank ne razvrščamo glede na zgornje oblike, saj banke same spreminjajo strukturo svojih poslov in krog svojih komitentov. Tako izraža vsaka specializirana banka svoj individualni značaj, poleg svojih običajnih storitev pa poskuša nuditi tudi druge bančne storitve. Univerzalne banke so tiste denarne ustanove, katerih struktura poslov je celovita, kar pomeni, da lahko komitenti banke realizirajo vse bančne posle pri tej banki.

9

Po kriteriju regionalnosti poslovanja razlikujemo: • lokalne banke, • regionalne banke, • zvezne banke. Lokalne banke poslujejo na mestnem, to je lokalnem področju, zato je krog njihovih komitentov omejen na podjetja in prebivalstvo znotraj tega področja. Mednje štejemo hranilnice, kreditne zadruge itd. Regionalne banke poslujejo v določeni regiji in tako presegajo meje večjega mesta. Največ bank z vidika regionalnosti sega v to skupino. Kar se tiče koncentracije denarnih sredstev in strukture teh sredstev so to dokaj močne banke. Zvezne ( federalne ) banke Te banke imenujemo tudi državne banke. Njihov sedež je v glavnem mestu države, svoje poslovne enote pa imajo tudi v drugih mestih po državi, tako da zajemajo celotno državno območje. Med zvezne banke sodi tudi centralna emisijska banka.

10

3. ZGODOVINA BANČNIŠTVA2 Če želimo razumeti vlogo bank v sodobnem gospodarstvu, je treba najprej spoznati razvoj bank v zgodovinskih obdobjih. Razvoj bančništva je tesno povezan z razvojem gospodarstva. Razvoj denarja pa je tesno povezan z razvojem gospodarstva. Ker sta bila razvoj in funkcija denarja v različnih zgodovinskih obdobjih različna, je bila tudi vloga tistih, ki so se s temi posli ukvarjali, različna. Kot denar so ljudje prvotno uporabljali predmete, ki so jim bili v življenju najbolj pri roki in najbolj uporabni. Kasneje, v organizirani obliki družbe, ko so nastajala plemena in države, si je človek izmislil sredstvo za bolj praktično zamenjavo. To sredstvo je bil denar, ki je v različnih obdobjih organiziranega človeka imel različne oblike. Tako je ljudem pomenil denar različne predmete, kot so bili kamni, biseri, školjke itd., ki so jim predstavljali dragocenost. Kasneje so kot plačilno sredstvo začeli uporabljati kovine, kar je pripeljalo do iznajdbe kovancev. Zato je značilno, da v posameznih zgodovinsko razvojnih fazah gospodarstva ni enotne definicije in nadziranja o bankah. Bolj kot različnost v poslih, je danes v ospredju različno gledanje na banke z vidika funkcije, ki jo imajo ali pa bi jo naj imele v različnih družbenoekonomskih sistemih. Danes bi lahko banko s splošnega vidika definirali kot finančno posrednico, ki sprejema denarne naložbe in daje kredite; izvaja pa tudi plačilni promet in opravlja druge funkcije finančne narave. V nadaljevanju si bomo pogledali, kako je do nastanka bank sploh prišlo in kako so se le- te razvijale. 3.1 Bančništvo v starem veku Egiptologi in numizmatiki so dokazali, da je denar obstajal že na začetku državne tvorbe starega Egipta v obdobju od 2650 do 2350 pr.n.št. Denar je imel obliko obroča in je bil mešanica zlata in srebra. Bančni posli v Egiptu so v tem času bili predvsem oblikovanje denarja, njegovo shranjevanje in posojanje. Denar je bilo možno varno hraniti v templjih. V starem Babilonu in Siriji je bilo bančništvo že bolj razvito, kar dokazujejo najdeni dokumenti, pogodbe in zakonski teksti, kot je npr. znana zbirka Hamurabijevih zakonov okoli leta 1700 pr.n.št. Hamurabijev zakonik govori tudi o bankah. Glavno plačilno sredstvo je bil rž. Kot posredno menjalno sredstvo se je uporabljala tudi kovina (srebro, zlato, bron), največ srebro. V obtoku je bilo srebro v nekovanih kosih - stehtano. Ti kosi so bili označeni, tako da je bila vrednost zajamčena. Za hrambo je bila določena stalna pristojbina. Poleg kovine pa so posojali tudi druge dobrine, kot npr. žito, volno, olje, itd. Za vse to je bilo potrebno po Hamurabijevem zakoniku plačati fiksne obresti. V tem času pa so že poznali neke vrste čeka in menice.

2 Povzeto po Bobeku (1989, 9-14)

11

Največji razvoj v bančništvu je bil dosežen v Grčiji in Rimu.V Grčiji so od vsega začetka bančništva imeli templje, kjer so hranili ogromne zaklade, katere so jim zasebniki, vladarji in pokrajine, darovali ob posebnih dogodkih (vojne zmage, prerokovanja, …).Teh zakladov niso samo shranjevali, temveč so jih tudi posojali za obresti. S posojanjem pa se v stari Grčiji niso ukvarjala samo svetišča, temveč tudi premožni posamezniki. Grki so zelo zgodaj začeli kovati denar. To umetnost so prevzeli od Lidijcev. Ker so bili Grki pomorščaki, so imeli veliko opravka s trgovanjem v celotnem Sredozemlju, jim je bil denar nujno potreben za trgovanje. Mesto Atene je imelo v svoji pokrajini Atiki bogate srebrne rudnike. Tako so začeli kovati srebrni denar, drahme. ( Waltritsch 1983, str. 18) Posledica kovanja denarja je bila, da se je razvil poseben poklic, ki se je ukvarjal samo s preverjanjem kovancev in z njihovo menjavo. To so bili trapeziti; ime izhaja iz besede trapez, kar je prvotno pomenilo mizo, na kateri so preverjali in menjavali kovance. Kasneje so bili trapeziti tisti, ki so jim zaupali. Svojo dejavnost so lahko razširili od prvotnega preverjanja in menjave kovancev na posredovanje plačil, hranjenje denarja in končno posojanje. Okrog leta 300 pr.n.št. so se pojavile med Grki državne banke, ki so se razširile po državah, ki so nastale iz imperija Aleksandra Velikega. Razvila se je neka vrsta vodenja računov, preknjiževanja iz enega računa na drugega, pismeni nalogi namesto osebnih. Dolgo časa je Grčija imela monopol nad bančnim poslovanjem. Šele Rimljani so razbili ta monopol, ko so si Egipt podredili v svojo provinco. Denarni posli so v stari Rim prišli iz Grčije, in to prek južne Italije in Sicilije. V starem Rimu so ljudem, ki so opravljali denarne posle v 4. stoletju pr. n. št. pravili mensarii (mensa = miza). Ta posel so v starem Rimu hitro izpopolnjevali in ga s tem razvijali, tako da so že v 3. stoletju pr. n. št. mensarii sprejemali depozite in dajali posojila. Rimljani so uporabljali tako zlatnike kot tudi srebrnike. Ker pa Apeninski polotok ni imel veliko teh rudnin, ki so jih sicer kasneje pridobili v svojem vedno večjem imperiju, so prvotno uporabljali bakren denar (Waltritsch 1983, 18). Srebrn kovanec, imenovan tudi »denar«, so začeli uporabljati v Starorimski državi med leti 190 in 180 pr. n. št. Pojem denar se je ohranil vse do današnjih dni; s tem označujejo v nekaterih državah plačilno sredstvo nasploh. Pomembno vlogo pri denarnih poslih so imeli v starem Rimu bogati patriciji, ki so financirali vojne pohode in splošne potrebe starorimske države. V primerjavi s staro Grčijo je bilo denarništvo starega Rima bolj konservativno. Patriciji so imeli denar spravljen doma, plačila pa so, tudi tista v velikih zneskih, opravljali s fizičnim prenašanjem denarja. Patriciji so s svojimi denarnimi transakcijami pridobivali politično moč ter odločujoči vpliv v sosednjih deželah. Konec razvoja bančništva v starorimski državi je bilo leto 568 pr. n. št., ko so v ta prostor vdrli Langobardi. Po propadu rimskega imperija je v Evropi zamrlo blagovno gospodarstvo, zato so izginili skoraj vsi kovanci; odtekali so v Bizanc. V Evropi je blagovno gospodarstvo na novo oživelo šele okrog 15. stoletja. Takrat se spet pojavi kovani denar ( Ribnikar 1999, 14).

12

3.2 Bančništvo od preseljevanja narodov do konca 19. stoletja V obdobju od preseljevanja narodov do križarskih pohodov (okoli leta 1096) je bil v glavnem znan le en tip bančnika, tj. menjalec denarja. Menjalec denarja je bil nepogrešljiv strokovnjak za poznavanje denarja, zato so na njih prenašali kovno pravico. Menjalci so se povezovali v korporacije, ki so imeli lastne statute, vendar pa so bili v svojih poslih teritorialno omejeni na ožje območje, kar pa je omejevalo njihove posle tudi po obsegu. V tem prostoru je menjalec denarja posredoval plačila v kovanem denarju. S križarskimi pohodi so se razširili posli na širše območje, zato so se zaradi kreditnih in finančnih potreb pojavili novi poklicni posojevalci denarja, ki so pridobivali nova denarna sredstva v obliki depozitov. V srednjem veku so se pojavili naslednji bančni posli: dvojno knjigovodstvo, menica in depozitna potrdila oziroma banknote. Dvojno knjigovodstvo, ki se je razvilo v Italiji, daje bančniku jasen pogled nad stanjem in razvojem denarnih poslov ter kontrolo. Menica je bila v začetku namenjena za zmanjševanje denarnega prenašanja. Trgovci so z menico jamčili, da bodo plačali znesek v kraju njegovega potovanja. Menjalec je najprej potoval sam, da bi izdano menjalno pismo izplačal sam, kasneje pa so se že pojavili »korespondenti«, ki so za menjalca opravili izplačilo, nakar pa so se štirikrat na leto dobili na pomembnejših sejmih, kjer so medsebojne terjatve in izplačila obračunali. Bankovci so nastali iz depozitnih potrdil denarnih menjalcev in so bili na začetku popolnoma kriti. Ko pa so menjalci denarja na podlagi izkušenj prišli do spoznanja, da je za zadovoljitev dnevnih potreb nujno imeti na voljo samo določen odstotek vplačanih kovancev, so pričeli izdajati dodatna depozitna potrdila (brez kritja) v kreditnih odnosih. S tem so ustvarjali denar. To so počeli v Italiji; v Angliji pa so v drugi polovici 17. stoletja taka potrdila izdajali zlatarji, od leta 1694 pa predvsem Bank of England, ki velja tudi za prvo centralno emisijsko banko. Nastanek modernega bančništva je treba iskati pri menjalcih denarja srednjeveške Italije, ki so se imenovali »bancherii« ali »banchieri« in so imeli v gospodarskem in družbenem življenju veliko vlogo. Poleg menjalcev denarja, bančnikov in finančnikov pa v srednjem veku najdemo še celo vrsto javnopravnih bank. Leta 1401 je nastala v Barceloni javnopravna menična, depozitna in žirobanka. Leta 1408 pa je bila v Genovi ustanovljena prva javna banka, imenovana Casa di San Giorgio, ki je opravljala žiro promet v abstraktnem bančnem denarju, kar je omogočalo hiter način plačevanja. V tem času so se z izdajanjem denarja ukvarjale vse banke, zato so se tudi imenovale »papirnate banke«, kar je imelo za posledico množično propadanje bank. Leta 1852 je bila ustanovljena prva delniška banka Credit Mobilier v Parizu, ki je bila ustanovljena zaradi vse močnejšega razvoja industrije. Kasneje so delniški tip banke začeli ustanavljati tudi v drugih deželah, le v Angliji ne. Tako so se banke na kontinentu ločevale od bank v Angliji po značaju. Na kontinentu so banke ustanavljali za tiste, ki so denar potrebovali, v Angliji pa za tiste, ki so denar imeli – to so bile depozitne banke. Na kontinentu se je razvoj banke nadaljeval v tip banke, ki ga danes poznamo kot univerzalna banka. 19. stoletje pa je tudi obdobje nastajanja in razvoja hranilnic, za katere je značilno, da so njihovi komitenti bili predvsem posamezniki ali gospodinjstva. V hranilnicah so predvsem

13

mobilizirali drobna denarna sredstva prebivalstva in financirali manj premožni sloj prebivalstva. Njihov motiv poslovanja je bil motiv samopomoči, podobno kot kasneje pri zadružnih ustanovah. Ker pa so države takrat že spoznale socialni namen hranilnic, so tudi podpirale njihovo ustanavljanje. Vendar se je njihova vloga sčasoma vse bolj krepila in so postajale nosilke mogočnih finančnih potencialov ter konkurirale poslovnim bankam. 3.3 Bančništvo od konca 19. stoletja do danes Razvoj bančništva v tem obdobju je zaznamovano s prehodom k svetovnemu gospodarstvu in razvitemu kapitalizmu. Poslovne banke so postajale vse močnejše; svojo finančno moč so večale s pripojitvami drugih bank in z udeležbo v njihovem kapitalu. Velike banke so povečevale svoja lastna in tuja finančna sredstva. Z ustanavljanjem svoje mreže poslovnih enot so razširile področje zajemanja razpoložljivih finančnih sredstev gospodarstva in prebivalstva. S tem so povečale svoje poslovanje v državi, s povezovanjem z bankami v tujini pa se je organizirala močna korespondentska mreža med bankami, kar je pospeševalo mednarodno sodelovanje. Mednarodno sodelovanje je prekinila prva svetovna vojna, ki je prinesla dodatne spremembe v nacionalnih in internacionalnih monetarnih sistemih: opustitev zlatega standarda, izločitev delovanja zlatega avtomatizma, manipuliranje z nekritim papirnatim denarjem, devizne omejitve in razcep v svetovnem gospodarstvu. Druga svetovna vojna je to krizo še poglobila. Z nastankom socialističnih držav, se je razvil nov tip banke, ki je moral predvsem zagotoviti potrebe delovanja planskega gospodarstva. V teh državah so izgubile banke svojo poslovno samostojnost in postale podaljški državnih organov. Svojih storitev niso razvijale in prilagajale potrebam povpraševanja po le-teh. V kapitalističnem delu sveta so banke intenzivno razvijale svoje storitve glede na potrebe gospodarstva in prebivalstva. Tak razvoj je pospeševal specializacijo bank. Vendar je bil tudi v tem delu sveta opazen vse večji vpliv držav na oblikovanje in delovanje lastnega bančnega sistema. Predvsem se je povečala vloga centralnoemisijskih bank. Zadnja desetletja se izredno močno razvijajo bančne storitve, kar omogoča hiter razvoj novih informacijskih sistemov. Informacijski sistemi pa omogočajo bankam varnejše in hitrejše poslovanje ter učinkovito mednarodno povezavo. Sodobna banka je razvojni dejavnik, brez katerega si ni mogoče zamisliti hitrega razvoja sodobnega gospodarstva.

14

4. RAZVOJ BANČNIŠTVA NA SLOVENSKEM DO KONCA DRUGE SVETOVNE VOJNE

4.1 Razvoj do prve svetovne vojne3 Denarne institucije so se tako kot drugod tudi v slovenskem prostoru porodile iz splošne gospodarske potrebe. V začetku nastanka denarnih institucij so se najprej razvile regulativne hranilnice, nato so nastale kreditne zadruge in kot zadnje so se razvile banke. Leto 1848 lahko označimo kot začetek načrtnega izgrajevanja sistema svobodnega gospodarjenja in moderne gospodarske ureditve. V tem letu je bila sklenjena zemljiška odveza, ki je pomenila prvo privatizacijo na Slovenskem. Akt zemljiške odveze je ustvarjal osnovne razmere za svobodno gospodarjenje v kmetijstvu. Drugi ukrep je bil uveljavljen 10 let kasneje, to je bil obrtni zakon, ki je odpravil cehe in razširil svobodno gospodarstvo. Zelo pomembna prelomnica za slovenski razvoj je bila pridobitev železnice. Le-ta je oznanila začetek novega, hitrejšega sveta. Vlaki so olajšali prodor blaga iz drugih, tudi najbolj oddaljenih krajev, kar je ogrozilo domače gospodarstvo. Z izgradnjo Južne železnice, ki je povezovala Dunaj in Trst, je slovensko ozemlje dobilo značaj tranzitne države. Do konca osemdesetih oziroma devetdesetih let so se pokazale vse slabosti slovenskega gospodarstva. Kriza je bila v kmetijstvu, ker se slovenski kmetje zaradi notranjih slabosti (zastarela tehnologija, razdrobljena posestva in prevelika naseljenost podeželja) niso znali prilagoditi novim razmeram. Kriza v tem obdobju ni prizadela samo kmečko prebivalstvo, temveč tudi mestni sloj. Zaradi tržne konkurence in postopnega prodiranja cenejšega in lepšega industrijsko oblikovanega blaga je tudi domači obrtnik postal ogrožen. Zaradi pomanjkanja kapitala v slovenskih deželah se gospodarstvo ni moglo bistveno spreminjati, prav tako pa tudi še ne moremo govoriti o razvoju finančnih institucij. Sicer se je denar posojal, vendar pa je zajemal le ozek del prebivalstva, ki so imeli denar. Zaradi tega so bile obrestne mere zelo visoke. V letih 1880-1890 se začnejo v slovenskem gospodarstvu spremembe. Kmetje niso rabili plačevati več zemljiške odveze in so lahko ta sredstva namenili za posodobitev tehnologije. Posodobljena tehnologija je dvignila hektarski donos in s tem dohodek kmetov. Prav tako so bile spremembe vidne v obrti, kjer je država z zakonodajo zaščitila obrtnika. Slovenski obrtniki so si nabavili nove stroje in spremenili filozofijo. Usmerili so se v storitve, popravila ali pa so izdelovali proizvode za znanega kupca. V tem času se je začela razvijati industrija predvsem na področju mehanike in elektrotehnike, ki je prinesla številne nove poklice. 3 Povzeto po Lazareviču, Prinčiču (2000, 19-22)

15

4.1.1 Hranilnice Prva oblika finančnih institucij na Slovenskem so bile ragulativne hranilnice, ki so navajale prebivalstvo na varčevanje, nato pa so ta zbrana sredstva posojali po nizki obrestni meri. Hranilnice so ustanavljale države, občine in okraji. Najstarejša hranilnica v Sloveniji je Kranjska hranilnica, ki je bila ustanovljena leta 1820 v Ljubljani. Kranjska hranilnica ni bila novost samo v slovenskem prostoru, temveč tudi na avstrijskem, kjer je bila druga tovrstna hranilnica v Avstriji. Kranjska hranilnica je opravljala vse posle, ki jih je dovoljevala hranilniška zakonodaja. Sprejemala je vloge v vseh oblikah, se pravi navadno ali vezano na knjižico. Imeli so tudi hranilnike, ki so navajali mlade k varčevanju. V letu 1889 so uvedli posebno varčevanje za tovarniške delavce za starost, ki so se kasneje izplačevale v obliki rente. Hranilnica je dajala tudi vse oblike posojil (hipotečna, komunalna, menična, lombardna in posojila na osnovi tekočega računa). Do prve svetovne vojne se je na Slovenskem ustanovilo še nekaj hranilnic, ki so opravljale enako vlogo kot jo je Kranjska hranilnica, vendar s to razliko, da so preostale hranilnice opravljale svojo vlogo na manjšem območju. Le-te so namreč delovale le na območju občine ali okraja. 4.1.2 Kreditne zadruge Po razvoju hranilnic je na Slovenskem sledil razvoj kreditnih zadrug, ki so bile najštevilnejši denarni zavodi. Kreditne zadruge naj bi segale v vsako slovensko vas. Za slovenske razmere je kreditno zadružništvo pomenilo pomemben inovacijski dejavnik v gospodarstvu, saj je opravljalo vlogo finančnega posredništva za potrebe drobnega gospodarstva. Kreditne zadruge so bile sposobne mobilizirati množico majhnih prihrankov in jih s poceni posojili spraviti med kmete in obrtnike. V slovenskem prostoru sta se razvila dva evropsko uveljavljena tipa kreditnih zadrug. To sta Schulze - Delitschev in Raiffeisenov zadružni sistem. Hermann Schulze - Delitsch je s svojimi zadrugami želel pomagati mestnemu srednjemu sloju prebivalstva (predvsem obrtnikom in trgovcem). Njegove kreditne zadruge naj bi bile prave banke, ki se ukvarjajo z vsemi bančnimi posli razen špekulativnimi. Posojila so se podeljevala predvsem v poslovne namene in za krajši čas. Zadružnega delovanja in obsega poslovanja ni omejil samo na člane in majhno območje. Priporočal je visoke deleže, ki so lastnikom dajale aktivno in pasivno glasovalno pravico, ter obrestovanje le- teh. Vodstvene organe so volili na občnem zboru, le-ti pa so lahko bili le glavni deležniki. Vodstvo zadruge je bilo za svoje delo nagrajevano, dobiček je bilo dovoljeno deliti. Posledica tega so bile tudi nekoliko višje obrestne mere. Friedrich Wilhelm Raifffeisen, ki slovi kot »oče kmečkega zadružništva« je določil, da sme zadruga poslovati samo s svojimi člani. Z zadružništvom je želel med ljudstvom uveljaviti duh enakosti in solidarnosti, zato so bili deleži nizki in neobrestovani. En delež je pomenil en glas; nihče ni mogel imeti več deležev. Poslovni okoliš njegove zadruge je bil majhen, omejen ozko krajevno, člani so bili znanci in prijatelji. Posojila se niso

16

podeljevala na osnovi menic, temveč na podlagi obveznic, to je zadolžnic. Za vodstvena mesta so se lahko potegovali vsi zadružniki, vendar pa za svoje delo niso bili nagrajeni. Moralne vrednote so prepovedovale delitev dobička, ki so ga morali nujno uvrstiti v rezervni sklad. Kreditne zadruge so se povezovale v zadružne zveze, ki so imele dvojno nalogo. Bile so revizijske zveze, ki so nadzorovale zakonitost dela, hkrati pa so bile denarne centrale, prek katerih je potekala denarna izmenjava med posameznimi kreditnimi zadrugami. Zadružništvo je med Slovenci doživelo silovit razmah, saj je v letu 1918 poslovalo malo več kot 1000 zadrug. Med njimi so prevladovale male kreditne zadruge Raiffeisenovega tipa, imenovane »rajfaznovke«. 4.1.3 Bančništvo v obliki delniških družb Slovensko bančništvo v obliki delniških družb se je v primerjavi z drugimi oblikami denarnih zavodov pričelo razvijati šele konec 20. stoletja. Prva slovenska banka je bila ustanovljena leta 1868. Ustanovila jo je skupina ljubljanskih trgovcev pod imenom Ljubljanska obrtna banka (Laibacher Gewerbebank). Ustanovitveni kapital je bil določen na 100.000 goldinarjev, vendar do prenehanja delovanja ni bil nikoli v celoti vplačan. Banka je bila v ljubljanskem poslovnem svetu in med prebivalci ugodno sprejeta, rast vlog in posojil se je v štirih letih delovanja povečala za desetkrat, čisti dobiček pa se je povečal za šestkrat. Banka je poslovala uspešno, vse dokler ni leta 1872 v Ljubljani odprla svoje podružnice ekspanzivna graška Štajerska eskomptna banka. Štajerska eskomptna banka je ponudila ugodnejše obrestne mere. Tako so ponujali 4% obresti za vpogledne vloge in 5,5% za vloge z izplačilom čez en mesec. Banka je premagala konkurenco, saj so že po dveh mesecih zbrali več vlog kot jih je Ljubljanska obrtna banka v štirih letih. Delničarje Ljubljanske obrtne banke je tak tok dogajanj začel skrbeti, zato so se odločili, da prenehajo delovati še istega leta. Štajerska eskomptna banka je v naslednjem letu zašla v poslovne težave, ki so bile posledica gospodarske krize, in leta 1873 zaprla svojo podružnico v Mariboru, Beljaku in Gorici, 1874 v Celovcu in 1876 v Ljubljani. Vendar Ljubljana zaradi ukinitve eskomptne banke ni ostala brez banke, saj so ljubljanski poslovneži le teden dni prej ustanovili novo banko, ki so jo poimenovali Kranjska eskomptna družba. Družba je osem let poslovala uspešno, vse do leta 1884, ko je zašla v težave in je bila zato likvidirana. Tako je ostala Ljubljana brez lastne banke vse do preloma stoletja, ko so ustanovili Ljubljansko kreditno banko. V Mariboru in Prekmurju pa so bančne delniške družbe poslovale neprekinjeno od sedemdesetih let devetnajstega stoletja dalje. V Mariboru so leta 1872 ustanovili

17

Mariborsko eskomptno banko, ki je neprekinjeno delovala vse do nastanka jugoslovanske države. V Prekmurju se je bančništvo razvijalo v Murski Soboti in Lendavi. V obeh krajih je banka pričela delati leta 1873. V Murski Soboti je bila to Muraszombati Takerekpenztar, ki leta 1899 dobi še konkurenco pod imenom Murskosoboška poljedelska banka. V Lendavi pa je bila leta 1873 ustanovljena Dolnjelendavska hranilnica. Ker nobena banka ni pokrivala slovenskega ozemlja v celoti, saj so bile mariborske in prekmurske banke preveč zaprte v lokalne okvire, so v Ljubljani ustanovili Ljubljansko kreditno banko. Zaslugo za ustanovitev te banke ima Ivan Hribar, ki se je povezal z ugledno češko banko. Po sporazumu, maja leta 1900, so sklenili, da ima praška Živnostenska banka oziroma njena dunajska podružnica pravico prevzeti polovico delnic Ljubljanske kreditne banke. Po pridobitvi vseh dovoljenj je Ljubljanska kreditna banka konec avgusta leta 1900 pričela poslovati. Leta 1905 je bila ustanovljena še druga slovenska banka, znana pod imenom Jadranska banka. Nastala je v Trstu, svoje podružnice pa so imeli še v Opatiji, Ljubljani, Dubrovniku, Splitu, Šibeniku, Zadru in Dunaju. Konec prvega desetletja dvajsetega stoletja je v Ljubljani nastala še tretja banka – Kranjska deželna banka, ki je bila ustanovljena leta 1910, poslovati pa je pričela 1912. Ta banka se je od ostalih bank razlikovala po tem, da je poleg že znanih bančnih poslov ponujala še komunalna, železniška, hipotekarna, rentna in stavbna posojila. Kranjski deželni banki pa je bila prepovedana vsaka blagovna menjava za lasten ali tuj račun, akcept menice ter terminski posli. 4.2 Razvoj v obdobju med obema vojnama4 Po prvi svetovni vojni in ob nastanku jugoslovanske države, leta 1918, je bila država zelo prizadeta zaradi vojnih pustošenj in zaradi tega, ker je država malo vlagala v gospodarstvo. Zaradi tega so morali ustvariti novo ureditev, da bi lahko gospodarstvo nemoteno delovalo. Prvi korak pri tej ureditvi je bila valutna reforma, saj so bile ob nastanku države in še nekaj časa po tem v obtoku štiri denarne valute (dinar na območju Kraljevine Srbije, bolgarski levi na območju vzhodne Srbije, perper v Kraljevini Črni gori in avstro-ogrske krone na preostalem ozemlju države). Leta 1920 so prišli v obtok novi kronsko-dinarski bankovci, na katerih je bila natisnjena tako dinarska kot kronska veljava. Hkrati z zamenjavo denarja so z zakonom o narodni banki preoblikovali Narodno banko Srbije v Narodno banko Kraljevine SHS. Le-ta je v Sloveniji ustanovila dve podružnici, in sicer v Mariboru in Ljubljani. Ustanovitev Narodne banke je bila zelo pomembna za vzpostavitev organiziranega plačilnega prometa v državi. V letu 1923 so začeli izvajati v državi deflacijsko politiko, kar je imelo za posledico, da se je inflacija zmanjševala, pričelo se je varčevanje, sproščen je bil izvoz, hkrati pa se je

4 Povzeto po Lazareviču, Prinčiču (2000, 45-165)

18

država prenehala zadolževati pri domači narodni banki. Z restriktrivno denarno politiko v letih 1923 in 1924 so uspeli ustaviti rast cen. Na drugi strani pa je restriktivna denarna politika povzročila prvo bančno krizo v državi, ki v Sloveniji ni imela globljega in trajnejšega učinka. Deflacijska politika je povzročila tudi krepitev dinarja doma in v tujini. Le-ta se je do leta 1925 okrepil za tretjino. Inflacijske razmere so posebej ugodno vplivale na gospodarstvo, saj je bilo denarja v izobilju, cene blaga pa so rasle. Denarja je bilo v izobilju še zlasti v letih 1921 in 1922, ko je Narodna banka dala na razpolago nove kredite, s tem pa se je povečalo število industrijskih podjetij v Jugoslaviji kar za 40%. Zaradi visokih cen kmetijskih izdelkov je rasla kupna moč kmetov, ki so bili v tem času najštevilnejši sloj prebivalstva. S tem pa se je pospeševal razvoj vseh gospodarskih vej. Prvo polovico dvajsetih let lahko označimo tudi kot bančno ustanoviteljsko obdobje. V novo državo so Slovenci stopili z Ljubljansko kreditno banko, Jadransko, Ilirsko in Kranjsko deželno banko v Ljubljani ter Eskomptno banko v Mariboru. Ilirska banka se je v novi državi preimenovala v Slovensko eskomptno banko, leta 1922 pa se je združila s Trgovsko banko. Kranjska deželna banka si je morala zaradi prenehanja obstoja svojega ustanovitelja poiskati novega. Prevzela jo je zveza regulativnih hranilnic ter s tem dobila novo ime, in sicer Hipotekarna banka jugoslovanskih hranilnic. Po prvi svetovni vojni so bile ustanovljene še naslednje banke: Zadružna gospodarska banka, Kreditni zavod za trgovino in industrijo, Merkatilna banka, Obrtna banka, Zadružna banka in Prometna banka. V banko se je iz kreditne zadruge preoblikovala Celjska posojilnica. Pri regulativnih hranilnicah in kreditnih zadrugah v tem času ni bilo posebnih sprememb. Kreditne zadruge so še naprej zbirale hranilne vloge pri širokem sloju prebivalstva ter kreditiranje drobnega gospodarstva. Ustanavljanje in delovanje številnih bank je imelo blagodejne učinke na gospodarstvo v Sloveniji, saj so podjetnikom omogočali, da so začeli svojo poslovno pot. Druga polovica dvajsetih let je bil čas stabilnosti in ustaljenih razmer. Jugoslavija je v tem času uredila svoje zunanje obveznosti. Odplačevati je začela predvojne in vojne dolgove, ter s tem okrepila njen ugled v mednarodnih finančnih krogih. Šok je Jugoslavija doživela leta 1926, ko je propadla ugledna in silno ekspanzivna Slavenska banka, kjer so slovenski denarni zavodi nalagali presežke denarja. Slavenska banka je bila ustanovljena leta 1918 v Zagrebu, ter se zelo hitro povzpela med največje jugoslovanske banke. V Sloveniji je postala lastnik ali solastnik vrste podjetij. Pod svojim okriljem je imela dve slovenski banki, in sicer Merkantilno banko iz Kočevja in ljubljansko Slovensko banko. Prav zaradi tega je bil zelo širok krog oškodovancev v Sloveniji. Zaradi visokih naložb v Slavensko banko je propadla tudi zadružna zveza v Celju. Leta 1930 je prizadela Jugoslavijo velika gospodarska kriza, kar je imelo za posledico zlom izvozne trgovine, padec kmetijskih cen in s tem kupne moči kmetov, padec

19

industrijskih cen, znižanje plač, veliko nezaposlenost ter zlom oziroma ohromitev zasebnega bančnega sektorja. Glede na to, da je bil dinar že od leta 1925 stabilen, je jugoslovanska vlada, maja 1931, izdala zakon o denarju Kraljevine Jugoslavije, s katerim je določila, da je vrednost dinarja enakovredna 26,5 miligramom čistega zlata. Za dosego tega so morali najeti stabilizacijsko posojilo, ker devizne rezerve niso bile dovolj velike. Vendar se izkaže, da je bil čas za zakonsko stabilizacijo dinarja napačen, saj je le ta potekala v času vrhunca gospodarske krize zahodnoevropskih držav, hkrati pa je tudi jugoslovansko gospodarstvo že globoko zabredlo v krizo. V leto 1931, so slovenski denarni zavodi, ne da bi slutili krizo, stopili s polnimi blagajnami gotovine, vloge pa so se nenehno zviševale. Že maja istega leta je prišlo do zloma dunajskega Credit-Anstalta in takrat so vlagatelji začeli dvigovati svoje prihranke in druge naložbe. V drugi polovici septembra 1931 je angleška emisijska banka ukinila zlati standard. Kmalu zatem je zlati standard preklicala tudi jugoslovanska vlada, kar je imelo za posledico, da so vlagatelji nemudoma terjali svoje vloge. Na začetku so bančniki vloge izplačevali v celoti, kasneje pa so morali omejiti izplačevanje le-teh, zaradi pomanjkanja gotovine na denarnem trgu. Ker Narodna banka ni mogla in ni hotela ustreči denarnim zavodom s krediti, so denarni zavodi pritiskali na svoje dolžnike. Situacijo je močno poslabšal še zakon o zaščiti kmetov, sprejet 19. aprila 1932, s katerim so bili ukinjeni vsi izvršni postopki in javne dražbe pri zadolženih kmetih. Hkrati pa je prišlo še do znižanja obrestne mere na kmečke dolgove. S tem zakonom je bila likvidnost denarnih zavodov močno prizadeta. Veljavnost kmečke zaščite se je nadaljevala vse do leta 1936. V večini evropskih držav in v ZDA je kriza dosegla višek poleti 1932, v Jugoslaviji pa šele v letih 1933 in 1934. V drugi polovici leta 1934 so se začele razmere izboljševati. Industrijska proizvodnja je pričela oživljati, ustalil se je obseg brezposelnosti, padec cen je bil zaustavljen, povečal se je obseg denarne mase v obtoku. V letu 1935 se je pokazalo izboljšanje v vseh gospodarskih panogah - rast izvoza, rast denarne mase v obtoku in rast zaposlenosti. 4.2.1 Banke na Slovenskem v času med obema vojnama Krizno obdobje od leta 1931-1935 je močno zaznamovalo razvoj slovenskega bančništva in ga postavilo na številne preizkušnje. Vendar pa lahko rečemo, da so slovenske banke sorazmerno dobro prebrodile krizna leta. V času med obema vojnama je na Slovenskem delovalo 13 bank, ki so se potegovale za isto občinstvo. Te banke so bile naslednje: - Celjska posojilnica, - Dolnjelednavska hranilnica,

20

- Hipotekarna banka jugoslovanskih hranilnic, - Kreditni zavod za trgovino in industrijo, - Ljubljanska kreditna banka, - Merkantilna banka, - Obrtna banka, - Prekmurska banka, - Prometna banka, - Slovenska banka, - Trgovska banka, - Zadružna banka, - Zadružna gospodarska banka. Slovenski bančni prostor so obvladovale tri banke: Ljubljanska kreditna banka, Zadružna gospodarska banka in Kreditni zavod za trgovino in industrijo. Najbolj ugodno obdobje med obema vojnama je imela Ljubljanska kreditna banka, ki je v tem času postala največja slovenska banka in četrta banka na območju celotne Jugoslavije. Po prvi svetovni vojni je razširila obseg svojega poslovanja. Natančno je pokrila slovenski prostor, podružnice pa je krepila in na novo odpirala v drugih predelih države, predvsem v večjih mestih. Zaradi gospodarskih in političnih razlogov pa je morala zapreti svoje podružnice zunaj jugoslovanskih meja. Ljubljanska banka je imela v slovenskem gospodarstvu izjemno veliko vlogo. Po lastniški plati je postala skorajda povsem slovensko podjetje, saj je nekdanjim češkim lastnikom ostala le še petina vseh delnic. Bila je največja slovenska banka, njen vpliv in ugled pa zelo velik. Banka je bila udeležena v najpomembnejših in največjih podjetjih, poleg tega pa je spodbujala ustanavljanje novih podjetij. Tudi Ljubljanska banka je v dvajsetih letih doživljala razcvet, trideseta leta pa so prinesla negotovost in strah pred prihodnostjo. V času krize je banka za pokrivanje izgub, porabila kar 60% vsote delniške glavnice, ki je pred krizo znašala 50 milijonov dinarjev. Po krizi se je glavnica zvišala, vendar je dosegla le 30 milijonov dinarjev, kar je ostalo vse do druge svetovne vojne. Zadružna gospodarska banka se je ob ustanovitvi imenovala Gospodarska banka. Zaradi ustanovitvenega kapitala, ki ga je vplačala Zadružna zveza iz Ljubljane se je le nekaj mesecev kasneje preimenovala v Zadružno gospodarsko banko. Banka je imela v primerjavi z drugimi slovenskimi bankami kar devet podružnic, od tega kar 4 v Sloveniji. Po bilančni vsoti so banko prištevali med prve tri po bilančni vsoti. Svoje poslovanje pa je banka širila s prevzemanjem drugih bank. Leta 1932 je prevzela Merkantilno banko iz Kočevja. Banka Kreditni zavod za trgovino in industrijo je pričela poslovati v Ljubljani leta 1970. Banka je nastala iz ljubljanske podružnice dunajskega Osterreichische Credit-Anstalt für Handel und Gewerbe. V postopku nacionalizacije so večino mest v upravnem odboru zasedli slovenski gospodarstveniki; med delničarji je prevladovala Jadranska banka, Kreditnemu zavodu za trgovino in industrijo pa je preostalo le še 30%. Da je bila »nacionalizacija« zgolj navidezna se je pokazalo 11 let kasneje, ko je dunajska centrala dala naprodaj svoje delnice. Moči so združili Mestna hranilnica ljubljanska,

21

Hranilnica Dravske banovine in slovenski industrijalec Avgust Westen in odkupili preostali delež glavnice. Kreditni zavod je svoje poslovanje širil po vsej državi, večinoma po Sloveniji. Kreditni zavod ni imel podružnic, poslovanje zunaj Ljubljane so izvajali s pomočjo svojih bančnih zvez oziroma prek pooblaščencev. Banka je uspešno poslovala, bilanca je kazala presežek rezerv in zato je spadala med tri najzanesljivejše banke v slovenskem prostoru. Mariborska eskomptna banka je v novi državi morala prilagoditi svoje poslovanje. Leta 1919 so sprejeli nova pravila v slovenščini in izvolili odbor s slovensko večino. Takrat se začne glavnica dvigati in zraste iz dveh milijonov na 10 milijonov kron. Mariborska banka je sodelovala pri nacionalizaciji in ustanavljanju industrijskih podjetij. Njena bilančna vsota se je v nekaj letih povečala za približno tridesetkrat, širiti je začela svoje podružnice. Leta 1921 so delničarji odločili, da Mariborsko eskomptno banko preimenujejo v Jugoslovansko union banko in sedež prenesejo v Beograd. Prenos sedeža v Beograd je bil zgolj formalnega značaja, saj se je uprava dejansko preselila iz Maribora v Ljubljano. Maribor je tako ostal brez lastne banke, saj so centralo spremenili v podružnico. Kljub dobremu poslovanju Mariborske eskomptne banke oziroma Jugoslovanske union banke so leta 1922 prodali delničarji svoje delnice Slavenski banki iz Zagreba. Ilirska banka je v novo državo vstopila s skromnim prometom. Banka se je leta 1919 preimenovala v Slovensko eskomptno banko. Svoje poslovanje je širila in do leta 1920 zvišala svojo glavnico na 30 milijonov kron, leta 1921 je tudi odprla prve podružnice v Novem mestu, Rakeku in Slovenj Gradcu. Obetaven razvoj je bil prekinjen leta 1922, ko jo je prevzela Trgovska banka, ki je bila ustanovljena malo pred prevzemom. Trgovska banka je pričela poslovati z 10 milijoni kronami ustanovnega kapitala, ki je bil kmalu zvišan na 30 milijonov kron. Banka se je po prevzemu banke dokaj hitro povzpela med vodilne slovenske banke. Vlagala je industrijo in posojala denar na trgu, s svojo dejavnostjo je teritorialno pokrila celotno slovensko območje. Zaradi nepremišljenega poslovanja pa je leta 1925 zašla v velike likvidnostne in druge poslovne težave. Naslednje leto je banka v bilanci izkazovala izgube, ki so jih še lahko pokrivali s tekočim donosom. Zaradi izgub so se lastniki odločili za združitev z Ljubljansko kreditno banko in leta 1927 je Trgovska banka prenehala poslovati. Celjska posojilnica je obstajala že pred nastankom jugoslovanske države, vendar ne kot delniška družba, temveč kot kreditna zadruga. Bila je ena starejših in najbolj uglednih kreditnih zadrug na Slovenskem, ki se je v letih 1922 in 1923 preoblikovala v delniško družbo s 4 milijoni ustanovitvenega kapitala. Do leta 1928 so delniški kapital z revalorizacijo investicij in dodatno emisijo delnic dvignili na 5 milijonov dinarjev in jo leta 1929 ustalili na 8 milijonov dinarjev. Celjska posojilnica je bila edina banka izven Ljubljane, ki je imela sloves po celotnem slovenskem območju. Osnovno načelo njenega poslovanja je bilo izogibanje dolgoročnemu kreditiranju, previdnost pri dodeljevanju posojil in zadostno jamstvo. Previdna poslovna politika se je banki obrestovala med veliko jugoslovansko krizo, ki jo je dobro prestala. Če povzamem razvoj bank med obema vojnama lahko ugotovimo, da leto 1919 pomeni prestop v novo državo in je znanilec pomnožitve in rasti bančnih delniških družb, sredina dvajsetih let pomeni za slovenske banke obdobje relativne stabilnosti. Po letu 1930 pa je

22

državo zajela gospodarska kriza in leta 1934 dosegla dno. Po letu 1935 se začne stanje bank izboljševati in se nadaljuje vse do leta 1940. Grafikon 1: Gibanje donosa na kapital pri bančnih delniških družbah med leti 1912-1940 5

Slovensko bančništvo je bilo v času med obema vojnama najbolj razvito v Jugoslaviji. Banke pa si niso konkurirale samo med seboj, ampak so si morale občinstvo deliti še z regulativnimi hranilnicami in kreditnimi zadrugami. 4.2.2 Regulativne hranilnice v času med obema vojnama Regulativne hranilnice so v času med obema vojnama nadaljevale svoje delo brez večjih sprememb. Na novo so bile ustanovljene le tri hranilnice, in sicer Mestna hranilnica v Škofji Loki, Občinska hranilnica v Gornji Radgoni ter Občinska hranilnica v Murski Soboti. Skupno število hranilnic je bilo 28. Najpomembnejše hranilnice so bile: Mestna hranilnica Ljubljana, Mestna hranilnica Maribor ter Kranjska Hranilnica. V času med obema vojnama so regulativne hranilnice pričele izgubljati na pomenu. Že pred prvo svetovno vojno so jim bili močna konkurenca kreditni zavodi, ki so jim odvzeli mnogo vlog podeželskega prebivalstva. Po vojni pa so jim postala konkurenca še na novo ustanovljene slovenske banke ter podružnice zagrebških denarnih zavodov. Hranilnice so zaradi bančne konkurence morale razširiti svoje poslovanje tudi na bančne posle. Tako so leta 1922 uvedle tekoče račune, ki so postajali iz leta v leto bolj pomemben del njihovega poslovanja. Hranilnice so morale modernizirati tudi svoje notranje

5 Lazarevič, Prinčič 2000, 79

02468

101214161820

1912 1919 1925 1930 1933 1935 1940

23

poslovanje. Zaradi tega so hranilnice čez čas po načinu in vsebini poslovanja vedno bolj postajale podobne bankam. Po vojni so banke regulativnim hranilnicam prevzemale vloge, predvsem v podjetniškem sektorju, ki so ga banke skorajda v celoti vezale nase. Največji vpliv med hranilnicami je imela le Mestna hranilnica ljubljana, ki je uspela ohraniti predvojno raven vlog ali jo celo povečati in se s tem povzpeti med najmočnejše hranilnice na Slovenskem. Kranjska hranilnica se je v času med obema vojnama združila z Južnoštajesko hranilnico v Hranilnico Dravske banovine. Kljub združitvi pa ji ni uspelo obdržati deleža, ki ga je imela pred vojno. Delež izpred prve svetovne vojne pa je obdržala Mestna hranilnica Maribor. TABELA 1: Struktura aktive regulativnih hranilnic med leti1913-19356 POSTAVKE 1913 (v%) 1926 (v %) 1935 (v %) Gotovina 0,6 0,8 1,8 Naložbe 5 25,9 11 Efekti 18,8 9 5,3 Hipotekarna posojila 51,1 17 17,25 Menična posojila 1,9 5,5 1,55 Občinska posojila 10,9 7,2 24,1 Tekoči računi - 27,7 31,3 Struktura in obseg poslovanja hranilnic po prvi svetovni vojni se je korenito spremenila. Pred prvo svetovno vojno je bilo težišče posla na hipotekarnih posojilih, efektnem portfeliju in občinskih posojilih. Po vojni jih je najbolj prizadel odpis vrednostnih papirjev, ki so jih imele hranilnice pred vojno v velikih vsotah. Ob izbruhu vojne so hranilnice namreč imele v avstrijskih državnih vrednostnih papirjih kar petino svoje aktive. Prav zaradi velikih vsot, ki so jih imele hranilnice v vrednostnih papirjih, pa so se odpisi zavlekli v trideseta leta. Po vojni se je dvignil obseg hranilnih vlog, ki je do leta 1930 enakomerno naraščal, po letu 1930 pa je že bilo mogoče opaziti prve znake gospodarske krize. Posledica tega je bilo zmanjšanje novih vlog in dvigi starih vlog, povečalo pa se je povpraševanje po posojilih. Z izbruhom velike gospodarske krize je hranilnice poleg izgub pri dolžnikih prizadel tudi padec državnih vrednostnih papirjev, ki so jih začele kupovati konec dvajsetih let. Ponovno so bili potrebni odpisi terjatev, ki so bili posledica tečajnih razlik. Zaradi prepletenosti denarnih zavodov na Slovenskem so hranilnice imele pri banki naložena sredstva, ki so jih pojmovale za svojo likvidnostno spremembo. Zaradi omejitve izplačil pa hranilnice niso mogle priti do teh vlog, ko bi jih lahko izplačale svojim upnikom.

6 Lazarevič, Prinčič 2000, 140

24

Položaj hranilnic se je pričel izboljševati približno v letu 1937, ko je Državna hipotekarna banka dala trem občinam v Sloveniji ( Ljubljani, Mariboru in Celju) večja posojila, s katerimi so lahko odplačevale dolgove pri svojih hranilnicah. 4.2.3 Kreditno zadružništvo v obdobju med vojnama Kreditno zadružništvo se z nastankom nove države ni spremenilo. Še naprej so zbirale hranilne vloge, predvsem pri kmetih in posojale denar regulativnim hranilnicam. Tako hranilnice kot tudi kreditne zadruge so se v času med vojnama morale prilagoditi času in bančni konkurenci. Zato so morale način in obseg poslovanja približati bankam. Ena izmed najstarejših in najuglednejših zadrug - Celjska posojilnica - se je v tem času preoblikovala v bančno delniško družbo. Zadruge so si začele pridobivati lastniške deleže v podjetjih. Kmetska posojilnica ljubljanske okolice je v tem času postala pomemben delničar Ljubljanske kreditne banke, Zadružna zveza iz Ljubljane pa je postala 90 % lastnik Zadružne gospodarske banke, ene najpomembnejših slovenskih bank. Tudi Zveza slovenskih zadrug je postala 40 % lastnik Hipotekarne banke. V dvajsetih letih smo imeli v Sloveniji tri zadružne zveze s svojimi denarnimi centralami: - Zadružno zvezo iz Celja, - Zadružno zvezo iz Ljubljane in - Zvezo slovenskih zadrug v Ljubljani. Zadružna zveza iz Celja je bila že pred prvo svetovno vojno v usihanju, po prvi svetovni vojni pa je po propadu Slavenske banke iz Zagreba propadla (v začetku leta 1931). Članice celjske zveze so se po propadu priključile Zvezi slovenskih zadrug iz Ljubljane, nekatere pa k Zadružni zvezi. V dvajsetih letih je bilo poslovanje kreditnih zadrug in njihovih zvez v nenehnem vzponu, konec dvajsetih let pa je bil celo dosežen višek. Med veliko gospodarsko krizo je denarni promet upadel kar za 40 %, hranilne vloge pa so se zmanjšale le za 20 %. V času gospodarske krize so bile zadruge neprimerno bolj prizadete kot banke ali hranilnice. Ker so le-te imele pretežni del kmečkega prebivalstva, so se vrtele v začaranem krogu. Zadrugi sta imeli namreč veliko sredstev, posojenih svojim članom, v obliki kreditov. Zaradi moratorija za kmečke dolgove niso mogle izterjati svojih terjatev pri kmetih. Pri reševanju iz »začaranega kroga« so se zadružne zveze zatekle po pomoč k Narodni banki in Poštni hranilnici, ki sta obema zvezama dodelili nekaj sredstev. Ker pa je bilo teh sredstev premalo, sta se zvezi zatekli pod okrilje zakonske zaščite in izplačilo upniških terjatev prerazporedili na naslednjih 6 let. Položaj zadrug se je začel izboljševati leta 1937, ko so se pričele zviševati kmetijske cene, in ko so leta 1936 likvidirali kmečke dolgove. S predujmi, ki jih je za prevzete dolgove nakazovala Priviligirana agrarna banka, so se pokazali blagodejni učinki za zadruge.

25

V tem času pa se je ustanovila Banovinska uprava v Ljubljani, ki se je potegovala za zadruge, in pri Poštni hranilnici najela 63 milijonov dinarjev kredita za sanacijo zadružništva. Ta kredit pa je dobila le Zadružna zveza, da je lahko izplačala glavnino vlog svojih članic. Prav tako pa leta 1937 prosijo pod skupno delegacijo Zadružna zveza, Zveza slovenskih zadrug in Zveza regulativnih hranilnic, Narodno banko in vlado za posojilo, s katerim bi izplačali vloge. Po teh ukrepih se začne kreditno zadružništvo ponovno vzpenjati in uresničevati svoje poslanstvo ter vlogo na denarnem trgu. 4.3 Bančništvo med drugo svetovno vojno Druga svetovna vojna je pretrgala enotnost slovenskega gospodarskega prostora. Slovensko ozemlje so si razdelili trije okupatorji, ki so si prizadevali za čimprejšnjo vključitev slovenskih zmogljivosti v svoj gospodarski sistem. Prvi ukrep je bil zamenjava domače valute za okupatorsko. Pri zamenjavi so najbolj pohiteli Madžari, ki so že v prvi polovici maja 1941 vpeljali svojo valuto »PENGO«. Menjalni tečaj je bil 10 dinarjev za en pengo. Nemški okupator je opravil menjavo denarja postopoma. Najprej so prišli v veljavo boni državne kreditne blagajne, ki so veljali dva meseca. 15. junija 1941 pa so nemške oblasti dokončno opravile menjavo denarja, dinar in boni so bili kot plačilno sredstvo odpravljeni. Edino zakonito plačilno sredstvo je postala REICHSMARKA (RM), ki so jo menjavali v podružnicah Reichbanke v Mariboru in Kranju ter menjalnicah v Celju in Ptuju. Menjalni tečaj so opravili 20 dinarjev za eno marko. Italijani so zamenjavo dinarjev opravili zadnji. Sicer je lira veljala že v štirinajstih dneh po okupaciji, vendar še neobvezno. 26. aprila je bil prepovedan vnos dinarjev na okupirano območje in iznos iz njega. Menjavo denarja je opravila Banca d'Italia v tednu dni. Zamenjava dinarjev za okupatorske valute je povzročila razvrednotenje slovenskega denarnega premoženja. Nemški okupator si je dodelil največji del slovenskega ozemlja, ki je obsegalo Koroško, Gorenjsko in del Dolenjske. S tem pa si je dodelil 72 % predvojnih zmogljivosti industrije. Industrijske obrate so začeli vključevati v lastno gospodarstvo, ki so služili predvsem v vojaške namene. V prvih letih se je proizvodnja povečala, s čimer pa se je povečalo tudi zaposlovanje. Nemci so modernizirali proizvodnjo v obratih, ki jim je prinašala največji in takojšen učinek. Italijanski okupator je dobil Notranjsko, preostali del Dolenjske ter Ljubljano. Najmanjši del je dobila Madžarska, ta je dobila le Prekmurje, ki je bilo pretežno agrarno območje. Okupatorji so poleg zamenjave denarja posegli tudi v mrežo denarnih zavodov. V Prekmurju so bile Prekmurska in Kreditna banka ter združene posojilnice. Občinsko hranilnico v Murski Soboti pa so zaprli. Vsi denarni zavodi v Prekmurju so postali člani budimpeštanske centrale denarnih zavodov.

26

Ljubljanske banke so imele v predvojnem času kar 92 % bilančne vsote slovenskih bank. Po okupaciji so bile v Ljubljani bančne centrale, podružnice pa so ostale na nemškem okupacijskem območju. Nemci so na Gorenjskem in Štajerskem zaprli podružnice ljubljanskih bank in Celjsko posojilnico, bančno poslovanje pa so prenesli na podružnice dunajskih bank. V Mariboru, Celju, Kranju in na Bledu je poslovala banka Credit-Anstalt in banka Landerbank v Mariboru. Nemci so prav tako ukinili večje število hranilnic in jih združili v večje zavode. Na Gorenjskem so ustanovili tri okrajne hranilnice, in sicer v Radovljici s podružnico na Jesenicah, v Kranju s podružnicama v Škofji Loki in Šentvidu nad Ljubljano ter Kamniku s podružnico v Litiji. Na Štajerskem so poslovanje hranilnic združili v pet okrajnih zavodov: Mestno in okrajno hranilnico Maribor s podružnicami, Okrajno hranilnico Celje s podružnicami, Okrajno hranilnico Ptuj s podružnicami, Okrajno hranilnico Trbovlje ter Okrajno hranilnico iz avstrijske Radgone. Kreditne zavode so Nemci spremenili v mrežo Raiffeisenkasse in Volksbank. Nemci so uvedli svojo zakonodajo, posebej na področju obrestne mere. Denarni zavodi so lahko sredstva na tekočih računih obrestovali po obrestni meri 1-1,5 %, vpogledne hranilne vloge 2,5 %, vezane vloge na pol leta po 3 % in vezane vloge na eno leto po 3,25 %. Italijani niso posegli v poslovanje denarnih zavodov tako kot Nemci, odvzeli so jim le pravico do poslovanja s tujino. 1942 je prenehala delovati Obrtna banka. Pri hranilnicah večjih sprememb ni bilo, le Hranilnico Dravske banovine so preimenovali v Hranilnico Ljubljanske pokrajine. Tudi Italijani so tako kot Nemci pripeljali v Ljubljansko pokrajino svoje banke. Prva je svojo podružnico v Ljubljani odprla Banca d'Italia, ki je bila centralna banka v Italiji in je v Ljubljani poslovala do izteka okupacije. Banca d'Italija je do konca leta 1943 v Ljubljanski pokrajini likvidirala vse posle. Maja in junija 1942 sta v Ljubljani odprli svoje podružnice tudi Banca Commerciale Italiana in Banca di Roma. Banca Commerciale je poslovala samo z gospodarskim sektorjem. Italijani so s predpisi o ureditvi kreditnega poslovanja uvedli nadzorni sistem nad denarnimi zavodi. S tem je bilo zbiranje prihrankov in dajanje posojil pod nadzorstvom Visokega komisariata oziroma ustreznega nadzornega urada, ki je imel sedež pri podružnici Banca d'Italia v Ljubljani. Urad je odobraval in nadzoroval ustanavljanje, združevanje, likvidacijo, zviševanje in zniževanje delniških glavnic ter vse kreditno poslovanje. Denarni zavodi so morali uradu pošiljati mesečna poročila o obsegu in strukturi dela. V letu 1942 so morali denarni zavodi in drugi lastniki vrednostnih papirjev deponirati le-te pri Banci d'Italia. Po italijanski okupaciji je za denarne zavode v Ljubljanski pokrajini nastopilo novo obdobje. Nemci, ki so zamenjali Italijane, so namesto italijanskega visokega komisariata uvedli pokrajinsko upravo. Ljubljanska banka je po kapitulaciji Italije od italijanske centralne banke oziroma njene podružnice v Ljubljani uspela izterjati vse svoje naložbe.

27

Nemci so po prevzemu Ljubljanske pokrajine pripeljali v Ljubljano Reichskreditkasse, ki so jo uporabljali za svoje potrebe. Konec leta 1943 še bolj pa leta 1944 je Ljubljanski pokrajini zaradi pasivne trgovinske bilance pričelo primanjkovati gotovine. Zaradi tega so omejili izplačevanje vlog. Druga svetovna vojna je z okupacijo ozemlja povzročila veliko škode v gospodarskem razvoju Slovenije. Poslovanje slovenskih bank je bilo zelo omejeno. Nekatere denarne zavode so ukinili in ti niso nikoli več obnovili svojega dela. Zamenjava denarja za okupatorske valute in kasnejša inflacija sta povzročila razvrednotenje slovenskega finančnega premoženja. 4.3.1 Bančništvo na osvobojenem ozemlju Po kapitulaciji Italije je slovenska vojska osvobodila Belo krajino, del Notranjske in Dolenjske ter del Primorske. Kmalu po osvoboditvi se je pokazala potreba po organiziranosti denarnega prometa. Na podlagi tega je predsedstvo Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta (SNOS) na zasedanju, februarja 1944 v Črnomlju, sprejela številne ukrepe, ki so omogočili prehod na novo stopnjo v razvoju denarništva na osvobojenem ozemlju. Predsedstvo SNOS je kot najvišji oblastni organ dobilo pristojnosti, da razpolaga s sredstvi podrejenih organov. Marca istega leta je predsedstvo SNOS ustanovilo odsek za finance, ki je prevzelo vodenje računovodske in blagajniške službe, nadzor nad finančnim in blagajniškim poslovanjem, organizacijo odmere in pobiranje narodnega davka, ureditev davčnega sistema, vpisovanje posojil in evidenco finančnih obvez. Prvi ukrep odseka za finance je bil postavitev finančnih referentov, ki so prevzeli pobiranje javnih dajatev, izplačilo podpor in vodenje blagajniških knjig. Zaradi pomanjkanja gotovine, poenostavitve in ureditve denarnega prometa je SNOS izdal slovenski plačilni bon, ki naj bi postopoma zamenjal vsa dotedanja plačilna sredstva. Prav tako pa naj bi se s tem plačilnim sredstvom onemogočil dotok tujih valut na osvobojeno ozemlje. Plačilni boni so bili izdani v enotah po 1, 5, 10, 50, 100, 500 in 1000 lir, v skupni vrednosti 100 milijonov lir. Tretji ukrep je bil odločitev o povečanju vloge posojila. S tem so želeli priti do večjih denarnih sredstev, ki so jih imeli zasebniki, kmetje in zasebna podjetja doma. Četrti ukrep je bil ustanovitev Denarnega zavoda Slovenije (DZS).

28

4.3.2 Denarni zavod Slovenije Denarni zavod Slovenije (DZS) je bil ustanovljen 12. marca 1944. V prvih mesecih delovanja je bilo njegovo delo omejeno, saj je le zbiral podatke o stanju denarnih zavodov na osvobojenem ozemlju in pripravljal tehnične zadeve za tiskanje plačilnih bonov. Kasneje se je dejavnost Denarnega zavoda Slovenije razširila na izdajanje in evidenco lirskih plačilnih bonov, odobravanje posojil, zbiranje hranilnih vlog in vlog na tekoče račune, nakup in prodajo tujega denarja, usmerjanje denarnega in plačilnega prometa ter zbiranje statističnih podatkov za gospodarstvo. Poleti leta 1944 se je začelo večati število njegovih strokovnih sodelavcev, do avgusta je imel zavod že pet oddelkov (emisijskega, kreditnega, valutarnega, knjigovodskega in oddelek za korespondenco). Do konca druge svetovne vojne je pridobil še predsedstvo, tajništvo, informacijski, pravni, likvidatorski, hranilni oddelek, oddelek za nakup in prodajo deviz ter za evidenco emisije. DZS je svojo dejavnost opravljal na osvobojenem ozemlju v bivši Ljubljanski pokrajini, za druge pokrajine pa je ustanovil podružnice. Svoje podružnice je ustanovil na Primorskem, Gorenjskem in Štajerskem. Največ si je DZS obetal od podružnice na Primorskem. Predvsem zaradi bližine Trsta, pa tudi zato, ker so predvideli, da je na Primorskem veliko gotovine. V Trstu so nameravali najeti posojila ter zamenjati poškodovane in neveljavne italijanske bankovce. Avgusta 1944 je bila podružnica ustanovljena v Šempasu pri Gorici, do septembra je zbrala okoli pol milijona lir gotovine. Oktobra, ko je začela zamenjavati poškodovane bankovce, pa se je njen denarni promet povzpel na milijon lir. Nato je dejavnost Denarnega zavoda Slovenije zamrla. Leta 1945 so Nemci zajeli predsednika in blagajnika Primorske podružnice, zato se je stanje še poslabšalo. Novo vodstvo je sedež preneslo v Cerkno, zaradi poslabšanih razmer pa so delovanje prenesli v bunker. Še slabše so se izpolnili načrti z drugimi podružnicami. Gorenjska podružnica je zbirala le podatke o denarnih zavodih na Gorenjskem, vzpostavila stik s podružnico na Primorskem, odprla nekaj hranilnih vlog, kaj drugega pa ji ni uspelo izpeljati. Za podružnico na Štajerskem je bil decembra 1944 imenovan kader, vendar pa ni nikoli zaživela. Denarni zavod Slovenije je imel nalogo tudi izdati bon. Prvo serijo so začeli tiskati junija 1944 v tiskarni Triglav. Najprej so dali v obtok bankovce po deset lir, nato po pet lir, novembra pa še po eno liro. Skupaj so bonov izdali le za 2,830.600 lir. Ker pa je bila emisija premajhna, je predsedstvo SNOS pooblastilo Denarni zavod Slovenije za izdajo 80 milijonov lir. Oktobra 1944 so pri predsedstvu SNOS sklenili, da uvedejo nov lirski bon, katerega nominalna vrednost bi bila 10% višja od bona iz prve emisije. Kljub temu da je 5. novembra 1944 začel veljati novi cenik, pa zamisel ni bila nikoli uresničena. Za poenostavljeno in tekoče poslovanje je Denarni zavod Slovenije uvedel račune in čekovne knjižice, ki so nadomestile gotovinske naloge, za varčevalce pa je izdal hranilne knjižice.

29

Razpisal je tudi kratkoročna posojila v obliki triodstotnih blagajniških zapisov, s katerimi je hotel ublažiti veliko pomanjkanje gotovine. Za povečanje gotovine v denarnem obtoku je Denarni zavod Slovenije uvedel priznanice, ki so se glasile na lirske bone. Opremljena je bila z žigom in podpisom, bila je enakovredna lirskemu bonu. Priznanice so na osvobojenem ozemlju veljale kot plačilno sredstvo, ki sta ga civilna in vojaška uprava uporabljali za nakup živil. Denarni zavod Slovenije je kot enega izmed ukrepov za ureditev denarnega prometa predvidel čimprejšnje odprtje denarnih zavodov na osvobojenem ozemlju. Možnosti za začetek poslovanja so pokazali le štirje denarni zavodi, in sicer Posojilnica v Črnomlju, Mestna hranilnica v Črnomlju, Prva Dolenjska posojilnica v Metliki ter Hranilnica in posojilnica v Metliki. Ostali zavodi pa so bili premajhni, da bi prišli v poštev za oživitev denarnega poslovanja, niti niso imeli premoženja za najem kredita. V odprtju najpomembnejših zavodov je Denarni zavod Slovenije namreč videl priložnost, da pridobi kmečko prebivalstvo, ki bi na ta način poravnali svoje dolgove. Ti zavodi so začeli poslovati septembra oziroma oktobra 1944, največji denarni promet pa je imela Prva Dolenjska posojilnica v Metliki. Posebno področje dela Denarnega zavoda Slovenije je bilo valutno poslovanje. Kupovali so tuj denar, ki so ga potrebovali za nakupe v sosednjih državah. Njihov tečaj so določili na podlagi tečajev, ki jih je Denarni zavod Slovenije ugotovil iz raznih časopisov. Kljub vsem ukrepom, ki jih je Denarni zavod Slovenije izvajal, jim ni uspelo poživiti denarnega obtoka, priti do denarnih sprememb, poenotiti denarnega poslovanja in odpraviti valutne zmede. Deloma zaradi zastoja gospodarskega življenja, deloma pa zaradi nezaupanja novih plačilnih sredstev. Denarni promet med ustanovami in oblastnimi organi, ki je potekal preko Denarnega zavoda Slovenije, je konec leta 1944 začel upadati. Vloga Denarnega zavoda Slovenije se je začela s tem zmanjševati. Po opravljeni zamenjavi denarja se je končala njegova emisijska funkcija, prav tako je bilo konec s samostojnim dodeljevanjem kreditov, saj so morali od Zveznega finančnega ministrstva dobiti dovoljenje za dodeljevanje posojil. 19. oktobra 1946 je bil Denarni zavod Slovenije priključen k Narodni banki Federativne ljudske republike Jugoslavije in začel delovati kot njena podružnica v Ljubljani.

30

5. BANČNIŠTVO PO DRUGI SVETOVNI VOJNI Z osvoboditvijo Slovenije so novi oblastniki začeli udejanjati revolucionarne načrte o družbeni in gospodarski preobrazbi. Najbolj so se zavzemali za preoblikovanje kreditnega in bančnega sistema. V medobdobju so želeli vzpostaviti razmere, ki so bile potrebne za začetek preurejanja slovenskega denarništva ter normalizacijo in poživitev gospodarstva. Nova oblast je hotela najprej omejiti denarni promet, prevzeti upravo denarnih zavodov ali neposredni nadzor nad njimi ter omejiti njihovo poslovanje. To je bilo potrebno, zato da bi preprečila prenašanje ali odtok denarja. Medobdobje je trajalo od maja do konca junija leta 1945, ko je bil sprejet zakon o Denarnem zavodu Slovenije in ko so začeli menjavati denar. 10. aprila 1945 je v zveznem uradnem listu izšel zakon o odvzemu okupacijskih bankovcev iz prometa in o njihovi zamenjavi. Zakonito plačilno sredstvo v Demokratični federativni Jugoslaviji (DFJ) je bil dinar. Za zamenjavo denarja je bila pooblaščena vrhovna komisija pri zveznem finančnem ministrstvu, kateri je bilo podrejeno 13 glavnih komisij. Za Slovenijo so bile predvidene tri komisije (za območje lire v Ljubljani, nemške marke v Mariboru in penga v Murski Soboti). 26. junija 1945 je predsedstvo AVNOJA sprejel zakon o menjavi denarja v Sloveniji. Zamenjava je potekala od 30. junija do 9. julija po naslednjih tečajih: 100 lirskih bonov DZS italijanskih lir se je zamenjalo za 30 DIN, 100 nemških mark za 60 DIN in 100 pengov za 100 DIN. Slovensko prebivalstvo z menjavo denarja ni bilo zadovoljno, saj so pri menjavi predvojnega denarja izgubili kar 90 % njegove vrednosti. Po zamenjavi denarja so začele cene v Sloveniji hitro naraščati, tako da so bile kmalu precej višje kot v ostalih federativnih enotah. Povečale so se tudi plače (Lazarevič, Prinčič 2000, 199). Denarna reforma je poleg zamenjave denarja vključevala še druge odredbe, katerih cilj je bila dokončna ukinitev starih denarnih odnosov. Z zakonom so bili določeni tečaji za obračunavanje predvojnih obveznosti, nastalih v jugoslovanskih dinarjih pred 18. aprilom 1941. Odpisani so bili kmečki dolgovi. Določena je bila intervalutarna vrednost novega jugoslovanskega plačilnega sredstva oziroma njegov tečaj do ameriškega dolarja, ki je bil 1:50. Leta 1946 je bil ustanovljen še Urad za zaščito jugoslovanskega premoženja v tujini, ki je ščitil premoženje jugoslovanskih pravnih in fizičnih oseb v tujini. Eden od osrednjih ciljev Komunistične partije Jugoslavije (KPJ) je bil zavzetje vodilnih položajev v gospodarstvu ter čim hitreje ustvariti močan državni sektor, s pomočjo katerega bo potem spremenila in po svoji podobi uredila gospodarsko življenje v državi. Komunistična partija Jugoslavije je državni gospodarski sektor krepila prikrito, in sicer tako, da je največji del gospodarskih enot, pomembnih za obvladovanje gospodarstva, poskušala podržaviti z zakoni, ki so kot kazen predvidevali trajno ali začasno zaplembo premoženja. Med najpomembnejše gospodarske enote so gotovo spadale banke. Takojšnja zaplemba in likvidacija v korist države, je doletela banke, katerih večinski lastniki so bili nemška država, nemška denarna ustanova ali podjetje, osebe z nemškim državljanstvom ali nemško narodnostjo in jugoslovanski državljani, ki so bili obdolženi različnih proti

31

revolucionarnih dejanj. Za preostale večje in pomembnejše denarne zavode je bila predvidena tiha likvidacija oziroma »somoukinitev« pod skrbnim nadzorom pristojnih državnih teles. 5.1 Nova bančna organiziranost V stari Jugoslaviji je bil velik del kreditnega in bančnega sistema v zasebnih rokah. Z novo Jugoslavijo pa je denarno gospodarstvo postalo kolektivno organizirano. Pri nastajanju nove bančne ureditve oblast ni hitela z ustanavljanjem novih oblik bančne organiziranosti. Prve razvojne stopnje novega sistema denarnih institucij so se začele novembra 1945 z zakonom o ureditvi in delovanju kreditnega sistema. Iz obstoječega kreditnega sistema so začele izginjati stare banke, namesto njih pa so ustanavljali nove in velike denarne zavode. Zvezna vlada je potrebovala leto in pol, da je na novo uredila bančni sistem. Po sovjetskem zgledu je ustanovila osrednji denarni ustanovi z republiškimi centralami in številnimi podružnicami v večjih mestih in industrijskih središčih. Prva osrednja denarna ustanova je bila Narodna banka ki je opravljala 3 funkcije: emisijsko, kratkoročno kreditiranje ter vodenje plačilnega prometa. Druga je bila Državna Investicijska banka, katere vloga je bilo dolgoročno kreditiranje velikih industrijskih in gospodarskih načrtov. Z uzakonitvijo novega sistema centralnega denarnega posredništva in knjigovodstva je nova slovenska politična elita izgubila svojo osrednjo bančno hišo – Denarni zavod Slovenije. S tem so se podrli temelji, na katerih je pred vojno in takoj po njej zidala svoja pričakovanja o samostojnejšem zajemanju in nalaganju doma ustvarjalnega kapitala. Julija 1945 je Ministrstvo za finance narodne vlade Slovenije ustanovilo oddelek za banke, katerega naloga je bila ukinitev finančnih oblasti, uradov in ustanov, ki jih je ustanovil okupator. Kasneje pa je prevzel usklajevanje interesov in zahtev med slovenskimi in zveznimi denarnimi zavodi. V Sloveniji so do maja 1946 zvezne banke odprle veliko število podružnic. Narodna banka je imela svoje podružnice v Ljubljani in Mariboru, Poštno hranilnico v Ljubljani ter izpostavo v Mariboru. V Ljubljani so imele svoje podružnice tudi Državna hipotekarna banka, Zadružna in Kmetijska banka, Obrtna banka ter Industrijska banka, ki pa je svojo podružnico odprla še v Mariboru. Glavni cilji, ki jih je zvezna vlada oziroma njeno finančno ministrstvo hotelo doseči do konca leta 1946 na monetarnem področju, so bili: razširitev brezgotovinskega prometa, pospešitev in osredotočenje plačilnega prometa, maksimiranje obrestnih mer, zagotovitev redkega kreditiranja, ureditev hranilnih vlog, nadzor nad finančnim poslovanjem podjetij, statistično zajetje denarnih gibanj in uredba začasnega računovodskega plana Narodne banke (Lazarovič, Prinčič 2000, 231). Ministrstvo za finance je precej napora vložilo v povečanje deleža brezgotovinskega prometa. Tako je začela Industrijska banka podjetjem, ki so morali odpreti račune pri njenih poslovalnicah, dodeljevati kredite na podlagi potrdil o izvršnih dobavah. Tudi

32

podružnice Zadružne in kmetijske banke so dajale kratkoročne kredite na podlagi potrdil. Avgusta 1946 so uvedli še akreditivne čekovne nakaznice, ki jih je dobil kmet kot kupnino za oddane pridelke. Z njimi je lahko kupil gotovino, kupil blago in plačal davek. V letih 1947-1952 je bil finančni sistem prilagojen potrebam administrativno urejenega in centralistično vodenega planskega gospodarstva. S finančnimi in drugimi plani je zbiral akumulacijo v državnem proračunu, zbrana sredstva pa potem preko bančnega sistema preusmerjal v investicijske, administrativne in druge sklade, ki so jih za svoje normalno poslovanje potrebovala podjetja, ustanove in državni organi. Snovalci denarne ureditve so na začetku tega obdobja (imenujemo ga tudi administrativno obdobje) največ pozornosti namenili načrtovanju obsega obračunskega denarja v državnem sektorju in uvedbi brezgotovinskega prometa, saj so menili, da bodo na tak način rešili pomanjkanje gotovine in najlažje dosegli nadzor nad plačilnim prometom. Plačilni promet, ki je potekal preko žiro računa, računskih in proračunskih knjižic, različnih čekov in akreditivov, je zajel ves notranji in zunanji denarni promet. Le na področju zasebnega gospodarskega sektorja je še prevladovalo plačevanje z gotovino. V administrativnem obdobju je bilo razdeljevanje kreditov centralizirano. Zvezni organi so za določeno obdobje določili višino kreditnih sredstev, uporabnike kreditov ter ključ za razdelitev kreditov iz proračunskih ali bančnih sredstev. Prevladovali so kratkoročni krediti za obratna sredstva. Večina kreditov so dobila državna podjetja. Dolgoročnih bančnih kreditov ni bilo veliko zaradi fiksnega načina razdeljevanja akumulacije. Dolgoročne kredite sta zagotavljali Državna investicijska banka in Državna banka za kreditiranje kmetijskih zadrug. Leta 1948 so začeli podeljevati tudi potrošniške kredite, ki so bili majhni in so imeli socialno vlogo. Namenjeni so bili delavcem in uslužbencem. Februarja 1949 je začela veljati uredba o hranilnih vlogah, s katero so hoteli povečati varčevanje med prebivalstvom. Za hranilne vloge je jamčila država. V tako imenovanem administrativnem obdobju se je spremenila tudi bančna organiziranost. Do leta 1948 sta namreč obstajali dve osrednji zvezni banki (Narodna banka in Državna investicijska banka) ter 20 samoupravnih mestnih hranilnic, predvsem v Sloveniji. Do leta 1952 pa so nastale še nove banke, krajevne hranilnice ter državne banke za kreditiranje kmetijskih zadrug. V planskem gospodarstvu se je spremenila tudi podoba Narodne banke FLRJ, saj je sprejela naloge in funkcije priključenih bank. Te funkcije so se 28. marca 1947 še povečale, bile pa so naslednje: emisijska funkcija, pristojnosti zunanjetrgovinskega prometa, deviznega nadzora in poslovanja, zbiranje in razdeljevanje kratkoročnih kreditnih sredstev, urejanje plačilnega prometa ter nadzor nad denarnim obtokom, izvrševanje vseh proračunov ter finančna revizija podjetij in ustanov. Po sprejetem petletnem planu so se njene naloge še povečale: prevzela je blagajniško službo za podjetja in ustanove, povečala je svoj nadzor nad porabo kreditov, ustanovila je plansko in evidenčno službo.

33

Uredba o ureditvi in poslovanju Narodne banke FLRJ iz marca 1947 je dala podlago za novo organizacijo Narodne banke. Na vrhu je bila glavna centrala v Beogradu z direktivno in nadzorno funkcijo. V vsaki republiki pa je glavna centrala imela še centralo, ki je bila izvršni organ. Narodna banka FLRJ za Slovenijo s sedežem v Ljubljani je imela 33 podružnic. Po revizijah glavne centrale so bile slovenske podružnice najbolje organizirane in so dosegle najboljše rezultate v državi. Leta 1947 je bila potrjena tudi nova vloga Državne investicijske banke. Bila je nosilec dolgoročnega poslovanja in glavni razdeljevalec nepovratnih investicijskih sredstev iz državnega proračuna. Državno investicijsko banko so sestavljale: centrala v Beogradu, glavne podružnice v glavnih mestih republik ter podružnice v vseh gospodarsko pomembnih krajih. V Sloveniji je bila glavna podružnica v Ljubljani, podružnici pa še v Mariboru in Ajdovščini. Leta 1948 so se gospodarske in življenjske razmere v državi zelo poslabšale, saj kmetijstvo zaradi premajhnih vlaganj in spremenjene posestne sestave ni moglo zadostiti izvoznim potrebam, niti prehraniti neagrarnega prebivalstva. Nastali položaj so poskušali rešiti s sprejetjem Temeljne uredbe o državnih bankah za kreditiranje kmetijskih zadrug. Ta predpis je omogočil, da so se v republikah ustanovile državne banke za kreditiranje kmetijskih zadrug. Novi kreditni zavodi naj bi od Narodne banke in Državne banke prevzeli vsa bančna opravila, ki sta jih do tedaj opravljali obe zvezni banki za kmetijske zadruge. Do konca leta 1951 je bilo v državi ustanovljenih šest državnih bank za kreditiranje kmetijskih zadrug, skupaj so imele 43 podružnic. V Sloveniji je bila centrala v Ljubljani, podružnice pa so bile v Mariboru, Celju, Murski Soboti in Ajdovščini. Pri poslovanju je imela težave zaradi samovolje ljudskih odporov, ki se niso držali sprejetih investicijskih načrtov in zaradi težav z likvidacijo. Zato so več pozornosti namenili ustanavljanju kreditnih odsekov pri kmetijskih zadrugah. Njihova naloga naj bi bila kratkoročno in dolgoročno kreditiranje kmetijskih zadrug, vendar so se osredotočili na zbiranje prostih denarnih sredstev na podeželju. Zbrana sredstva so bila preskromna, da bi z njimi uresničili zastavljene cilje. Tudi banke za kreditiranje kmetijskih zadrug niso odigrale predvidene vloge, saj so se omejile na dolgoročne investicijske kredite. Tako so bile kmetijske zadruge pri zagotavljanju obratnih sredstev še naprej odvisne od Narodne banke. Avgusta 1948 se je bančna organizacija razširila z novima vrstama bank, to so bile komunalne banke in krajevne hranilnice. Naloge teh bank so bile: vodenje proračuna in finančno poslovanje lokalnih podjetij ter poživitev gospodarstva s krediti in drugimi oblikami finančne pomoči. Te banke so dobile tri četrtine sredstev od zveznih bank, tretjino pa iz lokalnih virov. Zaradi pomanjkanja in nepreizkušenega kreditnega sistema je bilo poslovanje teh bank omejeno.

34

5.2 Enobačni sistem Spor z informbirojem leta 1949 je prinesel pretrganje gospodarskih stikov med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo ter njenimi vzhodnimi zaveznicami. To je bil za Jugoslavijo močan finančno-materialni udarec, ki je imel velike in dolgoročne posledice. Spor pa ni prinesel samo posledic, temveč tudi koristi, saj je partijsko vodstvo spodbujal, da je sprejelo zasnovo nove gospodarske ureditve, ki se je odmaknila od sovjetske teorije in prakse. Le-ta je namreč napovedovala: - ukinitev državne lastnine proizvodnih sredstev in državnega upravljanja proizvodnje

ter vzpostavitev družbene lastnine in delavske samouprave, - opustitev večletnega državnega plana in podrobnega, togega administrativnega

planiranja ter - priznanje blagovne proizvodnje in postopno uvajanje tržnega gospodarstva Novi gospodarski sistem so začeli udejanjati leta 1950, ko so na podlagi zakona o samoupravljanju delavski sveti postali nosilci upravljanja v podjetjih. Konec leta 1951 pa je začel veljati zakon o planskem vodenju narodnega gospodarstva, ki je zamenjal centralno planiranje. 8. maja 1951 je zvezni gospodarski svet oblikoval zasnovo nove bančne organiziranosti. Novo bančno organiziranost naj bi sestavljale: - Centralna emisijska banka, preko katere bi zvezna vlada zagotavljala emisijsko

funkcijo države, obračun v gospodarstvu ter kreditiranje vsega gospodarstva; - Republiške gospodarske banke kot samostojne banke naj bi razpolagale predvsem s

sredstvi, ki jih bo ustvarjalo republiško gospodarstvo, svoje poslovanje naj bi omejevale na donosnejše poslovanje podjetij, na krepitev njihovega gospodarsko-računskega poslovanja;

- Republiške banke za plačilni promet, - Kmetijske banke, - Lokalne gospodarske banke. Banke naj bi dobile večjo vlogo pri nadzorovanju gospodarske dejavnosti. Po predlogu bi morale banke do podjetja nastopiti kot državni organ in preudaren podjetnik. Podjetjem bi zagotavljala kredite za redna obratna sredstva. Udejanjanje napovedanih sprememb pa je steklo nekoliko drugače. Konec leta 1951 je bilo sklenjeno, da bo nosilec vsega denarnega in kreditnega sistema v državi ena sama banka, in sicer Narodna banka. Obe osrednji bančni hiši v Beogradu sta potrebo po enobančnem sistemu opravičevali predvsem s tem, da bodo na tak način ustavili prehitro in premalo nadzorovano rast bančnega aparata. Idejo o enobančnem sistemu v Sloveniji niso sprejeli, saj se jim je zdela neresna. Predlagali so dopolnitev obstoječe organizacijske zasnove z novimi denarnimi zavodi, pri čemer bi Narodna banka in Državna investicijska banka s svojimi podružnicami bili še naprej nosilki kreditiranja.

35

Novo obdobje v razvoju bančnih ustanov se je začelo marca 1952, ko je začela veljati Odločba o spojitvi Državne investicijske banke FLRJ in državnih bank za kreditiranje kmetijskih zadrug z Narodno banko FLRJ in o odpravi komunalnih bank. S tem je vse bančno poslovanje, izjema so bile le hranilnice in Jugoslovanska izvozno-kreditna banka, prešlo na Narodno banko. S tem je postala Narodna banka edina banka v državi za vodenje monetarne politike in tekočega poslovanja. Dobila je značaj univerzalne banke, saj je združevala emisijsko, depozitno in investicijsko področje poslovanja. Dobila je tudi novo funkcijo, vodenje družbene evidence; prevzela je zbiranje podatkov o doseženem narodnem dogodku, gibanju plačilnih skladov, razdelitvi dohodka in uporabi sredstev za samostojno razpolaganje podjetij, izpolnjevanju družbenih obveznosti, investicijskih načrtov itn. (Lazarovič, Prinčič 2000, 249) Narodna banka se je spremenila v veliko kreditno podjetje s 458 podružnicami. Na ozemlju LR Slovenije je bil enobančni sistem uveden leta 1952. Direktor centrale Narodne banke za LR Slovenije je bil dr. Marjan Dermastja. Centrala je ustanovila dve direkciji, in sicer: direkcijo za fonde in direkcijo za stanovanjske in komunalne kredite. Komunalne banke so prenehale poslovati 1. marca 1952, nadomestile pa so jih podružnice Narodne banke, ki jih je bilo kar 68. Banka je postala gospodarska organizacija, kar je pomenilo, da je morala svoje izdatke pokriti s svojimi rednimi dohodki, če je hotela poslovati rentabilno. V razmerah bolj sproščenega gospodarskega življenja se enovita bančna sestava ni obnesla. Velike slabosti so se pokazale tudi v organizaciji. Podružnice se niso držale navodil centrale in predpisov, temveč so po lastni presoji dodeljevale in zviševale kredite, pri čemer so upoštevale lokalne interese. Zaradi tega so novi krediti zelo presegali vplačila. Negativne posledice tako širokega kreditiranja so se pokazale kot povečan denarni obtok ter večja splošna poraba. To pa je izzvalo naraščajočo gospodarsko nestabilnost. 5.3 Prehod na večbančni sistem (1954-1961) Leta 1954 se je z Uredbo o bankah in hranilnicah začela nova razvojna stopnja v bančništvu, s tem pa se konča obdobje enobančnega sistema. Z uredbo se je začela decentralizacija in specializacija ter uvajanje družbenega upravljanja. Bančni sistem naj bi se po razpravah centraliziral do mere, da bi centrala Narodne banke zadržala emisijo, tujo menjavo in nadzor nad kreditiranjem. Komunalne banke, hranilnice ter drugi denarni zavodi pa naj bi v celoti prevzele kreditiranje podjetij in nadzor nad njihovim finančnim poslovanjem. Vendar pa v Sloveniji s tem osnutkom niso bili zadovoljni, saj so menili, da Narodna banka ne bi smela voditi gospodarske politike, temveč le upravljati družbene sklade. Predlagali so čimprejšnjo ustanovitev mestnih in zadružnih hranilnic, s tem pa komitenti ne bi bili več vezani na eno poslovno banko, temveč bi lahko izbrali najboljšega ponudnika.

36

Narodna banka je tudi v novi bančni organiziranosti ohranila poseben položaj, saj je dobila izključno pravico nad izdajanjem denarja, zbiranjem prostih denarnih sredstev, organizacijo enotnega plačilnega prometa v državi, organiziranjem in opravljanjem plačilnega prometa s tujino, opravljanjem blagajniške službe in vodenjem knjigovodstva v zvezi z izvrševanjem proračuna federacije, republik in lokalnih enot, zbiranjem statističnih podatkov o finančnem poslovanju denarnih zavodov in podjetij. Komunalne banke in hranilnice pa so postale samostojne gospodarske organizacije, ki so zaračunavale obresti od kreditov in provizijo ter obrestovale pri njih naložena denarna sredstva. Prav tako so dobili pravico do zbiranja prostih denarnih sredstev, dajanje posojil, opravljanje nekaterih poslov v plačilnem prometu s tujino, opravljanje plačilnega prometa v državi za svoje komitente, opravljanje blagajniške službe … Poslovati so morale po predpisih in navodilih Narodne banke, ji pošiljati mesečna poročila o knjigovodskem stanju in svojem poslovanju ter omogočiti njenim službam, da opravljajo kontrolne preglede. V času večbančnega sistema so delovale štiri zvezne banke: Narodna banka, Jugoslovanska banka za zunanjo trgovino (Jugobanka), Jugoslovanska investicijska banka in Jugoslovanska kmetijska banka, ki so imele svoje centrale in podružnice tudi v LR Sloveniji. V letu 1954 so začeli ukinjati podružnice Narodne banke ter jih samo v tem letu zaprli 25. V naslednjih letih se je število podružnic vztrajno manjšalo. Do leta 1960 je imela Narodna banka v Sloveniji poleg centrale le še 10 podružnic. Vendar pa zmanjšanje podružnic ni vplivalo na obseg poslovanja, saj se je povečala obremenitev centrale in njenih podružnic. Prvi komunalni banki v Sloveniji sta začeli poslovati šele leto in pol po objavi uredbe o bankah in hranilnicah. Komunalni banki v Ljubljani in Kranju sta začeli poslovati namreč 1. aprila 1955. Kasneje so ustanovili še komunalne banke v Kopru, Mariboru, Murski Soboti, Škofji Loki, Celju in Novem mestu. Da bi lažje, hitreje in učinkoviteje uresničevale skupne naloge, ter še bolj strnile svoje vrste v poslovnem spopadu z Narodno banko in drugimi bankami, so komunalne banke ustanovile poseben organ, imenovan Zveza komunalnih bank LR Slovenije (Lazarevič, Prinčič 2000, 281) Prvi poslovni koraki komunalnih bank so bili povezani s številnimi ovirami: omejeno poslovanje, nedorečen poslovni odnos komunalne banke do drugih bank, zlasti Narodne banke, ter nasilen in gospodovalen nastop podružnic zveznih bank. Neurejene in zaostrene razmere so komunalne banke prisilile, da so vpeljale nove oblike poslovanja. Kreditirale so predvsem gospodarstvo, in odobravale le kratkoročne kredite. Po uredbi so hranilnice ustanovili ljudski odbori ali pa druga državna telesa. Dobili so pooblastilo za zbiranje denarnih sredstev prebivalstva in družbenih organizacij ter dajanje potrošniških in drugih kreditov prebivalstvu za popravilo stanovanjskih hiš in gospodarskih poslopij. Leta 1955 je bilo v LR Sloveniji sedem mestnih hranilnic in zadružnih posojilnic. Kljub manj ugodnim pogojem za poslovanje, saj med drugim od Narodne banke niso dobivale kreditov in so morale svoje naložbe kriti izključno z lastnimi sredstvi, so bile slovenske hranilnice pri zbiranju prostih denarnih sredstev zelo uspešne. Med vsemi hranilnicami je po uspešnosti izstopala Mestna hranilnica ljubljanska, saj je imela kar 74% vseh hranilnih vlog mestnih hranilnic. Zvezo zadružnih hranilnic in posojilnic s sedežem v

37

Ljubljani, so marca 1955 ustanovile hranilnice. Najprej je imela le koordinacijske in organizacijske naloge, kasneje pa je začela opravljati nadzor nad njihovim poslovanjem in postala posrednik med njimi in Narodno banko. Leta 1959 je Zveza zadružnih hranilnic in posojilnic v Ljubljani postala podružnica Jugoslovanske kmetijske banke. S tem so zadružne hranilnice znova prišle pod nadzor Zvezne banke, leta 1961 pa so bile dokončno ukinjene. S tem so kmetijske zadruge izgubile pomembnega pomočnika pri preusmerjanju iz kmetijske pridelave v trgovinsko dejavnost. Kljub temu da je vladal večbančni sistem, pa je še vedno največ kreditov dajala Narodna banka, na katero je odpadla več kot polovica kratkoročnih kreditov. Tabela 2:Kratkoročni krediti po posameznih denarnih zavodih v LR Sloveniji po stanju 31. decembra 19577 Denarni zavod V % Narodna banka 55,4 Komunalne banke 27,3 Zadružne hranilnice 7,4 Jugobanka 9,8 Mestne hranilnice 0,1 Skupaj 100 V Sloveniji je v letih 1954 do 1960 nastala raznolika bančna organizacija. Poleg podružnic zveznih bank, komunalnih bank, mestnih hranilnic, zadružnih hranilnic in posojilnic so jo sestavljali še poštni uradi, ki so bili vključeni v plačilni promet Narodne banke, varčevalne blagajne pri podjetjih, ustanovah ter šolah, sindikalne blagajne vzajemne pomoči pri podjetjih ter Državni zavarovalni zavod. Med novoustanovljenimi bankami so se najbolje obnesle komunalne banke. Postale so najmočnejše banke v Sloveniji in do leta 1960 niso imele likvidnostnih težav. Ker so banke nadzorovale upravljanje skladov podjetij in razdeljevanje odobrenih posojil, so podjetja začela gospodarneje poslovati in smotrneje načrtovati svoj razvoj. 5.4 Uvedba poslovnih bank in ustanovitev slovenske razvojne banke Leta 1957 so bančniki postavili temeljno zahtevo po hitrejši prilagoditvi denarnega posredništva spremenjenemu političnemu in gospodarskemu sistemu. Najbolj ostro so obstoječo bančno ureditev obsodili Slovenci, ki so menili, da sta centralistična bančna ureditev in gospodarska vloga Narodne banke največji oviri za demokratična načela v bančništvu, saj preprečujeta, da bi prevladala gospodarska načela. Eden vodilnih slovenskih bančnikov, dr. Marjan Dermestja je menil, da je nedopustno da zvezna banka oblikuje in upravlja bančne sklade ter obravnava najmanjše kredite. Samoupravne bančne enote bi morale namreč same razpolagati in odločati o svojih

7 Lazarecič, Prinčič 2000, 275

38

sredstvih. Rešitev je videl v tem, da Narodna banka postane zgolj emisijska banka. (Lazarevič, Prinčič 2000, 295) Marca 1961 so začeli veljati predpisi, ki so določili novo vlogo bank. Poslovne banke so postale samostojne pri opravljanju kreditnih in drugih bančnih nalog. Novi predpisi so omejili pristojnosti Narodne banke, saj je le-ta izgubila pristojnosti dajanja kratkoročnih kreditov. Zakon je določal, da morajo poslovne banke imeti upravni odbor in svet delovnega kolektiva. Poslovne banke so se delile na: posebne (specializirane) zvezne banke in komunalne banke. Posebne poslovne banke so bile Jugoslovanska investicijska banka, Jugoslovanska kmetijska banka in Jugoslovanska banka za zunanjo trgovino. Vse tri so bile pooblaščene, da sprejemajo denarne depozite, izdajajo obveznice in blagajniške zapise, dajejo garancijo za kredite v tujini, dajejo kredite komunalnim bankam za kreditiranje podjetij. O ustanovitvi komunalnih bank je sklepal občinski ljudski odbor. Komunalne banke so kratkoročno kreditirale celotno gospodarstvo ter dajale kratkoročne kredite iz sredstev lokalnih investicijskih skladov. Prav tako so dobile možnost dajanja potrošniških kreditov ter zbiranja prostih denarnih sredstev. Centrala Narodne banke v LR Slovenije tudi v novih razmerah ni spremenila starih navad. Še naprej je namreč določala, kdo bo uporabnik kredita, ki jih je dajala poslovnim bankam. (Lazarevič, Prinčič 2000, 304) 5.4.1 Splošna gospodarska banka LR Slovenije Razlogov za ustanovitev republiških gospodarskih bank je bilo več. Njihova ustanovitev je bila povezana s potrebo po omejitvi vloge Narodne banke kot emisijske ustanove ter s težnjo po poenostavitvi kreditnega poslovanja. Prav tako se je pojavila potreba po zapolnitvi nekaterih praznin v poslovanju komunalnih bank, zlasti pri najihovem povezovanju in potreba po osredotočanju denarne zmogljivosti v republiki ter zagotovitvi čim večjega vpliva republiških vlad pri prelivanju in usmerjanju teh sredstev. Splošna gospodarska banka LR Slovenije je bila ustanovljena z zakonom 28. decembra 1961, poslovati pa je začela 1. aprila 1962. Ob ustanovitvi ji niso dodelili osnovnih ali obratnih sredstev. Do osnovnih sredstev je prišla s prevzemom raznih skladov in vlog, s pomočjo administrativnih ukrepov republiškega izvršnega sveta ter z najetjem posojil. Njena poglavitna naloga je bila osredotočenje finančnih sredstev in njihovo prelivanje, njena poslovna politika je temeljila na dolgoročnih naložbah. Leto 1963 je bilo v razvoju Splošne gospodarske banke zelo pomembno. Njena vloga na področju kratkoročnega kreditiranja se je zmanjšala, na drugi strani pa se je vse bolj usmerjala v dolgoročne naložbe. Velike potrebe slovenskega gospodarstva po investicijskih kreditih in pomanjkanje lastnih sredstev so okrepila prizadevanja Splošne gospodarske banke po pridobitvi dodatnih sredstev s pomočjo združevanja prostih sredstev v gospodarstvu in negospodarstvu. To je storila z izdajanjem obveznic, sprejemala je vezane depozite predvsem iz negospodarstva.

39

Čeprav je banka s temi akcijami uspela pridobiti veliko prostih sredstev, je vodstvo banke menilo, da ta cilj ni bil izpolnjen. (Lazarovič, Prinčič 2000, 311,312) Leta 1965 so na poslovanje Splošne gospodarske banke močno vplivali ukrepi, ki so bili uvod v veliko gospodarsko reformo. Tega leta je začela ustvarjati svoj lastni kreditni sklad, v katerega so prišla tudi sredstva ukinjenih republiških investicijskih skladov. Glavna težava Splošne gospodarske banke kot prave slovenske razvojne banke so bila premajhna lastna bančna sredstva. Ker ni imela dobrih naložb iz katerih bi lahko kreditirala svoj bančni denar, je bila njena poslovna samostojnost in uspešnost omejena. 5.5 Investicijske in komercialne banke (1965-1971) Marca 1965 je začel veljati zakon o bankah in kreditnih poslih. Pomenil je nadaljevanje usmeritve sistema poslovnih bank oziroma razvijanja poslovno bančnih metod prelivanja denarne akumulacije. Zakon je omogočil, da so banke postale samostojne, uspešnejše in koristnejše. S tem zakonom so poslovne banke lahko opravljale svojo dejavnost v vsej državi. Ustanovitelji poslovnih bank pa so lahko bile tako družbenopolitične skupnosti kot tudi delovne in druge organizacije. Za ustanovitev banke je bilo potrebnih najmanj 25 organizacij, ki so morale v banko vložiti lastna sredstva. Najvišji organ banke je postal zbor banke, ki je odločal o pomembnih razvojnih vprašanjih banke in njeni poslovni politiki. Člani zbora so postali ustanovitelji banke in delovna skupnost banke. Pravica odločanja je bila odvisna od višine vloženih sredstev v kreditni sklad banke. S tem se je močno okrepila finančna podlaga, povečala pa se je tudi možnost za njihove samostojnejše odločitve. (Lazarovič, Prinčič 2000, 339) Zakon je razlikoval tri vrste poslovnih bank: investicijske, komercialne banke in hranilnice. Višina kreditnega sklada za posamezne banke je bila določena z zveznim odlokom. Zakon je opredelil tudi poslovni odnos med banko in gospodarsko organizacijo. Podjetja so lahko prosto izbrale banko, banke pa so dobile pravico, da nadzorujejo njihovo poslovanje in ugotavljajo rentabilnost njihovih naložb. Banke so tudi dobile pravico opravljanja plačilnega prometa in kreditnih polov s tujino ter devizno valutarnih poslov v državi. Zakon je poznal tri temeljne vrste kreditov, ki so jih smele dajati banke: - dolgoročne kredite za naložbe v osnovna sredstva - kratkoročne kredite za obratna sredstva na podlagi depozita na vpogled in kreditov,

dobljenih od Narodne banke ali drugih bank - potrošniške kredite za občane. Zakon o Narodni banki Jugoslavije je Narodno banko obravnaval kot izvajalca denarne kreditne politike. Obdržala je velik del svojih pristojnosti, poleg emisijske in kreditne funkcije še nekatere druge na področju mednarodnih plačil. S tem zakonom se je kreditni sistem spremenil. Krediti so se dajali na podlagi predhodne ocene kreditne sposobnosti kreditojemalca in njegove naložbe, s tem pa so prisilili banke, da so bolj izbirale komu dajejo kredit.

40

Po objavi novega zakona o bankah so se na novo organiziranost in poslovanje pričele najprej pripravljati zvezne poslovne banke, saj se niso hotele odreči svojemu privilegiranemu položaju. V Sloveniji o novi bančni organiziranosti sprva niso dosegli enotnosti, kasneje pa so le našli skupni jezik in vzpostavili novo organizacijo, ki je ustrezala republiškim merilom. Novo bančno organiziranost je sestavljala ena investicijska banka, šest investicijsko-komercialnih (Kreditna banka Celje, Kreditna banka Koper, Gorenjska-kreditna banka Kranj, Kreditna banka in hranilnica Ljubljana, Kreditna banka Maribor) ter tri komercialne banke (Kreditna banka Nova Gorica, Kreditna banka Ptuj in Pomurska kreditna banka). Leta 1965 je v Sloveniji prišlo do pobude, da bi ponovno ustanovili hranilnice. Do tega je prišlo štiri leta kasneje, ko so bile z zakonom ustanovljene hranilno-kreditne službe pri kmetijskih in gozdarskih organizacijah, ki so prevzele zbiranje hranilnih vlog od občanov ter dajanje kreditov. (Lazarovič, Prinčič 2000, 48) 5.5.1 Preoblikovanje Splošne gospodarske banke v Ljubljansko banko Aprila 1965 je upravni odbor Splošne gospodarske banke ugotovil, da banka izpolnjuje pogoje za preoblikovanje v investicijsko banko. Preureditev so izvedli šele leta 1966 in jo preimenovali v Splošno gospodarsko banko Ljubljana. Zaupana so ji bila sredstva družbene reprodukcije, delovala pa je po vsej državi. Že slabo leto po ustanovitvi investicijske banke so ugotovili, da le-ta ne more zadovoljevati potreb slovenskega prebivalstva, saj je preraščala v poslovno banko. ki je razpolagala s sredstvi, zbranimi iz depozitov komitentov. Ta sredstva pa so bila daleč premajhna, da bi lahko banka v kriznih situacijah poravnala svoje obveznosti. Za nastali položaj pa ni bila kriva samo država, temveč tudi neposlovni in avtoritativni odnos privilegiranih zveznih bank do Splošne gospodarske banke. Zvezne banke so bile namreč edine pooblaščene za najemanje tujih kreditov, vse obveznosti, tveganja in podražitve pa so prenesle na ostale banke in investitorja. V takih razmerah pa Splošna gospodarska banka ni mogla razviti svoje poslovnosti in samostojno posegati v usmerjanje investicijske dejavnosti. Najboljšo rešitev so našli pri združevanju dveh bank. Spomladi leta 1967 so začeli razmišljati o združitvi dveh najmočnejših bank, Splošne gospodarske banke Ljubljana in Kreditne banke in Hranilnice Ljubljana, oktobra pa je bila odločitev sprejeta. S tem je bilo v novi banki združenega 70% kapitala iz vse Slovenije. Konec leta pa se jima je pripojila še Zajednička komercialna banka Novi Sad. S pripojitvijo Splošne gospodarske banke je Kreditna banka in Hranilnica Ljubljana postala ena najmočnejših bank v državi. Prevzela je 48% kratkoročnih in 70% dolgoročnih naložb ter 58% vseh depozitov. Leta 1970 se je preimenovala v Ljubljansko banko. Ker je združevala več kot polovico kapitala v Sloveniji, so jo tako doma kot v tujini istovetili z nacionalno banko (Lazarovič, Prinčič 2000, 351).

41

5.6 Banke med leti 1972 in 1976 Reforma bančnega sistema in neustrezen kreditni sistem iz leta 1965 sta bila po mnenju strokovnjakov vir gospodarske nestabilnosti in težav. Zaradi tega so se odločili za graditev novega gospodarskega sistema. Graditev novega gospodarskega sistema se je začela leta 1971, nadaljevala z novo zvezno ustavo leta 1974 in končala z zakonom o združenem delu in zakonom o planiranju (1976), o deviznem sistemu (1977) ter o cenah (1980). V novem sistemu se je spremenil način odločanja o količini denarja v obtoku. O količini denarja v obtoku ni več odločala Narodna banka Jugoslavije, temveč izvršni svet, ki je za svoje sklepe potreboval soglasje republik. Podobno je urejal tudi obseg in uporabo selektivnih kreditov, ki so jih odobravale Narodna banka Jugoslavije in Narodne banke republik. Temelji kreditnega sistema se tudi v tem obdobju niso spremenili. Likvidnost kreditojemalca je bila še naprej najpomembnejši omejitveni dejavnik ponudbe kreditov. Sprememba je bila le opustitev kratkoročne in dolgoročne bilance bank. Ustavna dopolnila so spremenila vlogo poslovnih bank v gospodarskem sistemu. Banka je postala posebna organizacija združenega dela za opravljanje kreditnih in drugih bančnih opravil. Zakon je odpravil delitev na komercialne, mešane in investicijske banke in uvedel univerzalne banke. Za hranilne vloge so jamčile poslovne banke z vsemi svojimi sredstvi, ne pa več federacija. Najpomembnejši je bil zakon o Narodni banki Jugoslavije in enotnem monetarnem poslovanju narodnih bank republik in avtonomnih pokrajin, sprejet leta 1972. Ta je razširil dotedanjo bančno organizacijo tako, da je poleg Narodne banke in poslovnih bank uvedel še osem narodnih bank republik in avtonomnih pokrajin. Narodna banka je ohranila svoj položaj, njena kreditna vloga pa se je zmanjšala. 20. aprila 1972 je centrala Narodne banke Jugoslavije v Sloveniji nadaljevala delo kot Narodna banka Slovenije. Zakon o Narodni banki Slovenije je natančno opredelil njeno mesto in naloge v denarnem poslovanju. Povečala se je odgovornost Narodne banke Slovenije pri oblikovanju in izvajanju kreditno-monetarne politike in njena vloga pri krepitvi splošne likvidne sposobnosti v republiki. Guverner banke je dobil večje pristojnosti, saj so mu bile prepuščene vse operativne naloge. Narodna banka je izvajala finančno-tehnična opravila le za republiko, ne pa za občine. Presežek dohodkov pa je morala naložiti v rezervni sklad banke. Prednostna naloga Narodne banke Slovenije pa je bila ureditev odnosov z Narodno banko Jugoslavije. Poslovne banke so izgubile položaj delovne organizacije posebnega pomena in samostojne finančne ustanove. Postale so posebna organizacija združenega dela. V načelu naj bi bile te banke še vedno samostojne, vendar v mejah. Centralna banka in Narodna banka Slovenije sta obdržali nadzor nad njihovim poslovanjem.

42

5.7 Banke združenega dela (1977-1985) Novembra 1976 je zvezna skupščina sprejela dva zakona: zakon o denarnem sistemu in zakon o narodni banki, s katerim je končala začetni proces preobrazbe gospodarstva (Lazarevič, Prinčič 2000, 393). Največ pozornosti je nova zakonodaja namenila interni banki, katera naj bi prevzela večino opravil nekdanjih poslovnih bank. Zaradi utesnjenega področja delovanja se niso razvile v takem obsega kot je bilo pričakovano. V Sloveniji pri širjenju internih bank niso prišli daleč. Razlog za to je dejstvo, da so se podjetja oziroma TOZD-i raje odločali za ustanovitev posebnih finančnih služb kot pa za interne banke. Leta 1980 je bilo v Sloveniji 18 internih bank, naslednje leto pa se je število povečalo na 26. Drugo stopnjo bančne organizacije so predstavljale temeljne banke, ki naj bi povezovale interne banke in opravljale vse bančne posle. Tudi pri ustanavljanju temeljnih bank se je v Sloveniji zavleklo, ker se niso mogli zmeniti ali naj prevlada teritorialno ali reprodukcijsko načelo. Na koncu je prevladalo teritorialno načelo. Do konca leta 1981 so ustanovili 20 temeljnih bank, ki so bile združene v sistemu Ljubljanske banke. Tretja stopnja v bančnem poslovanju so bile združene banke, katere so opravljale le nekatera skupna opravila, glavnino poslov so namreč prevzele temeljne banke. Združene banke so usklajevale delo temeljnih bank. Del svojega rezervnega sklada je morala imeti v tujih plačilnih sredstvih. Zakon je predvideval še druge oblike organiziranosti: bančni konzorcij, samoupravne sklade in hranilno-kreditne organizacije. Vloga Narodne banke se ni dosti spremenila. Še naprej je uravnavala količino denarja v obtoku, izdajanje blagajniških zapisov, dajanje kratkoročnih kreditov bankam, ohranjanje likvidnosti v denarnem prometu s tujino, vzdrževanje deviznih rezerv itn. Narodna banka Slovenije se je začela prilagajati novemu sistemu o združenem delu, sprejetem na skupščini, decembra 1977. Uresničevati je začela državno emisijsko, denarno in devizno politiko. Dobila je še posebna pooblastila za nadzorovanje bank pri izvajanju zakonskih predpisov, družbenih dogovorov in samoupravnih sporazumov. Tudi ta bančni sistem je zatajil, tako da do pomembnih sprememb ni moglo priti. Kljub posebnemu poudarku v zakonu o temeljih kreditnega in bančnega sistema, da morajo banke poslovati po vsej državi, so imele še vedno regionalni pomen. Na težave pri bančnem poslovanju so vplivali: slaba likvidnost bank, finančna nedisciplina kreditojemalcev, inflacija, neustrezna politika obrestovanja, nezadostna akumulacija in njena neracionalna poraba. 5.8 Zaostrene gospodarske razmere (1986-1989) Druga polovica osemdesetih let je bila zaznamovana z upadanjem gospodarske rasti in prihrankov prebivalstva, naraščanjem cen in inflacijo, ki je prehajala v hiperinflacijo.

43

Stabilizacijski režimi, sprejeti v letih 1985-1989, države niso potegnili iz gospodarske krize. Tako je konec osemdesetih let v državi prevladovalo spoznanje, da pot iz gospodarske krize vodi stran od socializma in njegovega gospodarskega sistema (Lazarovič, Prinčič 2000, 425). Novi zakon o bankah in drugih finančnih organizacijah sprejet v letu 1989 je določal, da se banka ustanovi kot delniška družba ali kot družba z omejeno odgovornostjo. Banko je zakon opredelil kot samostojno finančno organizacijo, ki opravlja depozitne, kreditne in druge finančne posle, njen glavni cilj pa je postal ustvarjanje dobička (Vidmar 1996, 38). Interne banke naj bi nehale poslovati do konca leta 1990, ko naj bi se preoblikovale v skladu s svojimi interesi. Narodna banka Slovenije je obdržala svoje delovno področje. Spremljala je denarni promet s tujino in nadzorovala denarno, kreditno in devizno poslovanje. Zbirala in obdelovala je podatke o gibanju dinarskih in deviznih sredstev, izvoznih in uvoznih poslov, o kratkoročnem in dolgoročnem kreditiranju in tako naprej. Še naprej je podpirala raziskovalno dejavnost in bila dejavna pri pripravi predpisov. Poslovnim bankam je dajala kredite iz sredstev družbenopolitičnih skupnosti, ki so bila deponirana pri njej. Bilančna vsota Ljubljanske banke združene banke najbolj povečala in je ostala na tretjem mestu. Največji del prihodkov Ljubljanske banke združene banke so bile realne obresti, ki so bile ustvarjene na trgu denarja in pri deponiranju depozitov v tujini Sredi leta 1989 je Ljubljanska banka ustanovila novo banko na delniški podlagi. To je bila banka za medrepubliško sodelovanje in razvoj. Poleg petih bank Ljubljanske banke so bila med ustanovitelji tudi največja slovenska podjetja. Ustanovitev te banke je bil uvod v intenzivne priprave, ki so se začele v Ljubljanski banki, na njeno preoblikovanje v delniško družbo (Lazarovič, Prinčič 2000, 438). Decembra 1989 je bila ustanovljena Abanka d.d., ki je bila pravna naslednica Jugobanke. 26. decembra je bila ustanovljena v Ljubljani prva borza kapitala v Jugoslaviji.

44

6. ČAS OSAMOSVOJITVE SLOVENIJE 6.1. Osamosvojitev Slovenije Priprave na monetarno osamosvojitev Slovenije in ustanovitev slovenske centralne banke so potekale sočasno z drugimi dejavnostmi za osamosvojitev Slovenije. Še zlasti intenzivne so bile od poletja 1990 dalje ter po plebiscitu v decembru 1990. Priprave so potekale na vseh področjih, še posebno na področju financ. Narodna banka je pripravila predloge za ustrezne zakone za delovanje centralne banke, bančnega sistema in za področje poslovanja s tujino. Dne 25. 06.1991 je bila z Zakonom o Banki Slovenije, ki je bil objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije, ustanovljena Banka Slovenije kot centralna banka Republike Slovenije. S tem zakonom so bile opredeljene naloge Banke Slovenije. Decembra 1991 je status Banke Slovenije potrdila tudi ustava Republike Slovenije. Z zakonom je bilo določeno, da ostajajo dinarski bankovci še naprej zakonito plačilno sredstvo, da se obveznosti in terjatve izkazujejo in poravnajo v dinarjih, dokler skupščina Republike Slovenije ne določi drugače. Narodna banka Jugoslavije je po osamosvojitvi Slovenije ustavila dajanje kreditov iz primarne emisije preko Banke Slovenije, ustavila je prodajo deviz slovenskim bankam, prenehala izdajati soglasja za nove kreditne posle s tujino in prenehala dobavljati dinarsko gotovino. Tako so slovenske banke ostale brez primarne emisije in likvidnosti. Sočasno z zakonom o Banki Slovenije je Slovenija podpisala Brionsko deklaracijo, s katero se je zavezala, da bo spoštovala trimesečni moratorij in v tem obdobju ne bo uresničevala svojih osamosvojitvenih načrtov. S tem je odpadla možnost, da bi se Banka Slovenije takoj monetarno osamosvojila (Cvikl, Kuhar 2001, 37). Po izteku brionskega moratorija, 7.10.1991, je Skupščina Republike Slovenije sprejela odločitev o uvedbi lastnega denarja. 8.10.1991 je začelo veljati določilo, da je zakonito plačilno sredstvo v Republiki Sloveniji slovenski tolar in da se do izdaje tolarskih bankovcev in kovancev uporabljajo vrednostni boni. 6.2. Sanacija bank v Sloveniji Sanacijo slovenskih bank je mogoče definirati kot reševanje problema slabe aktive bank, ki je nastala zaradi slabih posojil, negativnih tečajnih razlik, deviznih vlog prebivalstva deponiranih pri Narodni banki Jugoslavije in zaradi previsokih operativnih stroškov. Sanacija je bila usmerjena na največje stare banke, katerih problemi izhajajo iz časa pred osamosvojitvijo Slovenije. Slovenski model sanacije je mešanica centraliziranega in decentraliziranega pristopa. Država je z neposrednim centraliziranim posegom prisotna, vendar ne v celotnem obsegu slabe aktive (svoje obveznice je zamenjala za slabo aktivo). S tem je preprečila potuho bankam, da bi vse slabe kredite prepustile v izterjavo državi, hkrati pa same nadaljevale s

45

prejšnjo prakso dajanja kreditov slabim komitentom. Po drugi strani pa ni bilo dopuščeno bankam samim, da intervenirajo v podjetjih na decentraliziran način (Štiblar 1996, 28). Zakonsko podlago sanacije bank v Sloveniji je predstavil Zakon o predsanaciji, sanaciji in likvidaciji bank ter hranilnic iz leta 1991. Glavni cilji sanacije bank so bili: • doseči njihovo kapitalsko ustreznost po mednarodnih standardih, • doseči pozitiven denarni tok in pozitiven tekoči operativni dohodek, znižati bančne

obrestne mere • povrniti zaupanje na mednarodnih finančnih trgih in uvesti osnovna načela skrbnega

obnašanja bank (Štiblar 1996, 30). Zaradi sanacije bank je bil junija 1991 sprejet zakon o sanaciji bank. Istega leta so z odlokom ustanovili Agencijo za sanacijo bank in hranilnic (ASBH), ki je bil leta 1993 dopolnjen. Glavne naloge ASBH so bile: nadzor bank v sanaciji, upravljanje s slabo aktivo in upravljanje dela javnega dolga (Štiblar 1996, 30). V začetku leta 1993 je bila uvedena sanacija v Ljubljanski banki in Kreditni banki Maribor, v začetku leta 1994 pa je sledil enak postopek v Kreditni banki Nova Gorica. Glavni ukrep v sanaciji je bila zamenjava slabe aktive teh bank za državne obveznice. Oblast je določila zgornjo vrednost alociranih obveznic za slabe aktive in potencialne obveznosti. Tako so banke po uvedbi sanacije zadržale še 15% slabih kreditov. Julija 1994 sta bili ustanovljeni Nova Ljubljanska banka in Nova kreditna banka Maribor, na katero je bilo prenesene 90% aktive in pasive povezanih z nekdanjo Jugoslavijo. Leta 1995 je sledila zamenjava obveznic. Tridesetletne obveznice, izražene v DEM, so prinašale 8% obresti na leto in so bile dobrodošlo nadomestilo za izgube bank, ki so se kazale v nevnovčljivih terjatvah. Te obveznice so predstavljale precejšen delež v skupnih naložbah bank. Novembra 1995 so bile stare obveznice zamenjane za nove, ki so bile definirane v tolarjih. Pri zamenjavi pa sta obe strani (banki in država) nekaj pridobili in izgubili. Banke so s tem dobile vrednostne papirje, nominirane v domači valuti, s katerimi se lahko takoj trguje, vendar z nižjo obrestno mero. Država je z izdajo novih obveznic pridobila, da je strošek servisiranja tega dela javnega dolga nižji, zaradi tega pa bo morala ta dolg prej odplačati oziroma nadomestiti z drugim. Leta 1997 je bila sanacija uspešno končana. Kreditna banka Nova Gorica se je pripojila Novi kreditni banki Maribor. Rezultati sanacije so: • obnovljen pozitivni cash-flow, • pozitivni poslovni rezultat, • izboljšana solventnost, • izpolnjevanje zahtev glede tolarske in devizne rezerve, • zaostreni pogoji odobravanja kreditov,

46

• ustrezna raven rezervacij, • zaostren notranji nadzor, • izpolnjeni pogoji bančne varnosti glede kreditne izpostavljenosti. 6.3. Privatizacija bank Zaradi sanacije je v državni lasti ostalo ker 50% celotnega bančnega premoženja. V lasti države sta ostali dve največji slovenski banki s 40% tržnim deležem na bančnem trgu. To sta Nova Ljubljanska banka in Nova kreditna banka Maribor. Za ohranitev prednosti pred drugimi gospodarstvi srednje Evrope in pri vstopu v Evropsko unijo je potrebno povečati konkurenčnost in učinkovitejši finančni sektor. K temu pa pomembno prispeva privatizacija bank (Štiblar 1995, 5). Privatizacija bo prispevala k povečanju kredibilnosti finančnega sistema države. Omogočala bo odobravanje slabih kreditov pod pritiskom države in neposreden vpliv avtoritet na uresničevanje denarne in kreditne politike v bankah. S privatizacijo bodo lahko slovenske banke kapitalsko vstopale v banke na Hrvaškem, v Bosni, Črni gori in Srbiji (Glogovšek 2000, 1). Predvidena izhodišča v procesu preoblikovanja slovenskega bančnega sistema so (Štiblar 1999, 32-34): • Banke v pretežni slovenski lasti so osnova za ohranitev slovenskega gospodarstva. • Slovenske banke ne bodo le hranilnice, ki bodo zbirale finančne prihranke in jih dajale

v uporabo tujim bankam, ampak bodo gojile komercialno bančništvo in mednarodno bančništvo.

• Premajhne slovenske banke ne morejo učinkovito servisirati slovenskega gospodarstva doma in v poslih s tujino.

• Slovenske banke se bodo morale združevati v velike nacionalne banke, kakršne oblikujejo v Evropski uniji, če želijo ostati konkurenčne tujim bankam in preživeti.

• Banke morajo znižati stroške poslovanja. Razlogi za privatizacijo so (Cvikl 1997, 1): • Privatizacija zagotavlja ureditev odnosov med lastniki in poslovodstvom bank ter s tem

dolgoročno dobičkonosnost. • Z odplačno privatizacijo se lahko zmanjša javni dolg in/ali okrepi kapitalska struktura

bank. Banke se, v nasprotju z družbenimi podjetji, morajo privatizirati odplačno. Novi lastniki morajo dokazati sposobnost za vstop v to dejavnost z nakupom bank za gotovino. To bo omogočilo zmanjšanje državnega dolga, ki je nastal s sanacijo bank. Druge oblike (prodaja za certifikate) vodijo v razdrobljeno lastniško strukturo.

• Privatizacija lahko pripelje v državo strateške partnerje, ki bodo slovenske banke okrepili za širitev v srednjeevropski prostor. Sposobnost osebja, mednarodne izkušnje, gospodarska vpetost v regijo in domači tržni delež predstavljajo razloge za nakup NLB

47

in NKBM. Strateški partnerji so pomembni tudi, ker bodo v razmerah nove evropske valute vzdržale samo kapitalsko in strokovno močne banke.

• Privatizacija bo prispevala k zmanjšanju vpliva države v gospodarstvu. Vloga državenaj je predvsem nadzorna, tj. preko centralne banke nad bankami.

Časovno naj bi privatizacija potekala v treh fazah (Štiblar 1999, 35-36): 1. Do konca leta 1999: - privatizira se 35% državnih bank, - povezovanje poteka na ravni začetkov oblikovanja nekaj bančnih skupin. 2. Med 2000 in vstopom v EU: - banki se privatizirata do preostanka okrog tretjine deleža države in vstopi tuji delničar, - v povezovanju se dokončno oblikujeta dve skupini: NLB skupina s približno 50%

deležem in druga skupina s pribižno 30% deležem plus 20% za preostale samostojne majhne banke in tuje banke.

3. Ob vstopu Slovenije v EU: - lastninska struktura danes državnih bank se bistveno ne spremeni, le delež države se

zmanjša v korist slovenskih komitentov, delež tujih komitentov še vedno ostane do 1/3, - vse slovenske banke se povežejo v eno močno slovensko skupino z medsebojno

izmenjavo delnic in to pod vodstvom največje banke (NLB). Čas za oblikovanje skupnega enega slovenskega bančnega stebra je odvisen od dinamike vstopa v EU.

Cilj privatizacije je vzpostaviti zdrav, učinkovit in konkurenčen bančni sektor, ki bo v daljšem časovnem obdobju nudil sodobne bančne storitve univerzalnega bančništva tako v državi, gospodarstvu kot prebivalstvu. Glede na to pa je potrebno zagotoviti stabilno domače bančno okolje in znanje. Med pomembnejše privatizacijske cilje sodijo še (Bukovec 1999, 11): - ohranitev večinskega dela državnih bank v slovenski lasti, - privatizacijski izkupiček najmanj sorazmeren vložku države v sanacijo državnih bank, - zagotovitev globalno konkurenčnost domačih bank in s tem dolgoročno poslovno

prihodnost, - zgraditi zdrave banke, pri čemer naj bi pridobila celotna družba: država prihodek,

delničarji višjo vrednost delnic, banke pa nove komitente; zagotoviti učinkovito, strokovno in etično poslovno strukturo, ki ne bo politično usmerjena.

Glavni namen privatizacije je povečati ekonomsko uspešnost poslovanja. Za uspešno privatizacijo pa so potrebne tudi določene predpostavke kot so: postopnost, kombinacija metod z vključitvijo domačih investitorjev, oblikovanje bančnih skupin, zagotovitev sodelovanja institucionarnih investitorjev in razrešitev preostalih lastniških terjatev iz preteklosti (Štiblar 1999, 36-37).

48

7. PREDVIDEN RAZVOJ SLOVENSKEGA BANČNIŠTVA V EU Evropska unija (EU) je nastala skozi desetletja v več fazah. Šest evropskih držav, Belgija, Luksemburg, Nizozemska, Nemčija, Francija in Italija, je v letih 1951-1958 ustanovilo tri integracije: Evropsko skupnost za premog in jeklo, Euratom in Evropsko gospodarsko skupnost (EGS), ki so se aprila 1965 združile. Zanje se je začel uporabljati skupen izraz Evropska skupnost (ES). Z ratifikacijo maastrichtske pogodbe (1.11.1993) se je ES preimenovala v Evropsko unijo. Prvotnim šestim članicam so se postopoma priključevale nove (Bobek, Gusel 1997, 120): - 1973: Velika Britanija, Irska in Danska, - 1981: Grčija, - 1986: Portugalska in Španija, - 1995: Avstrija, Finska in Švedska. 1. januarja 1999 je prišlo do oblikovanja Evropske monetarne unije (EMU), h kateri je pristopilo enajst članic, ki so uvedle skupno evropsko valuto, EVRO. Slovenija je s 1. januarjem 1999 postala pridružena članica EU. Prvi cilj Slovenije je polnopravno članstvo v EU in šele zatem v EMU. Sprememba za slovenske banke bo nastala, ko bo evro postal naša domača valuta, ko bomo izpolnili pogoje za vstop v EMU in tako tudi vstopili v EMU. Te pogoje imenujemo maastrichtski konvergenčni kriteriji in so sledeči: - inflacija ne sme presegati povprečja inflacijske stopnje treh držav članic EU z najnižjo

inflacijsko stopnjo za več kot 1,5 odstotne točke, - dolgoročne obrestne mere ne smejo presegati povprečja dolgoročnih obrestnih mer

treh držav članic EU z najnižjo stopnjo inflacije za več kot 2 odstotni točki, - valuta države članice EU mora biti vključena v sistem deviznih tečajev (ERM),

evropskega monetarnega sistema (EMS) in se držati normalnih meja nihanja deviznega tečaja brez devalvacije lastne valute vsaj dve leti,

- javno-finančni deficit ne sme presegati 3% BDP, - javni dolg ne sme presegati 60% BDP (Lavrač 1998, 25-26). V Sloveniji potrebujemo manjše število močnih bank, ki bodo konkurirale na finančnem trgu. Slovenske banke bodo morale biti konkurenčne tudi do tujih bank, ki vstopajo v naš prostor. Zato je potrebna posodobitev bančnega poslovanja z uvajanjem sodobnih informacijskih tehnologij, komunikacijskih sistemov in z oblikovanjem bančne mreže. Vključevanje v EMU zahteva svoje stroške. Rešitev je v zmanjšanju stroškov, s čimer bi postale naše banke konkurenčnejše doma in v tujini. Deregulacija trgov, globalizacija in strateški vpliv informacijske tehnologije na bančništvo so povzročili dramatične spremembe v strukturi bančne industrije. Gonilna sila je digitalna tehnologija, ki prinaša nove tržne poti, proizvode in stranke. Jedro teh sprememb je elektronsko bančništvo, ki je omogočilo vstop novim konkurentom, katerih osnovna dejavnost ni finančno posredništvo (Voljč, Šega 2001, 111).

49

V zadnjih letih postaja vedno pomembnejši razvoj informacijske tehnologije v bankah. Ta vpliva na banko na dva načina: zmanjšuje stroške zbiranja, shranjevanja, obdelave in prenosa informacij; spreminja poti, po katerih so strankam dostopne bančne storitve in produkti. Informacijska tehnologija in globalizacija sta tesno povezani. Informacijska tehnologija omogoča prenos znanja kamorkoli po svetu po izredno nizkih stroških. Z zmanjšanjem stroškov komunikacije so se ob pomoči informacijske tehnologije globalizirali kapitalski in produkcijski trgi. Globalizacija nam je prinesla globalno banko (npr. Citigroup, ING, HSBC), ki je sposobna zadovoljiti potrebe različnih strank z različnih geografskih trgov. Za vsako banko je pomembno, da oblikuje različne proizvode in storitve, ki so skladni s potrebami določenega trga. Banke, ki delujejo globalno, pridobivajo zaradi ekonomije obsega. Osnova globalnega bančništva so prevzemi in združitve. Nekateri napovedujejo, da bo v naslednjih nekaj letih na trgu ostalo le približno deset velikih globalnih bank, ki bodo obvladovale industrijo. Na drugi strani pa bo nekaj bank, ki bodo našle svoje tržne niše in bodo pomenile konkurenco večjim bankam, saj bodo na svojem področju veliki specialisti in se bodo sposobne zaradi svoje velikosti hitro prilagajati spremembam v okolju. Posledice globalizacije se kažejo v (Voljč, Šega 2001, 113): • intenzivna investiranja v informacijsko tehnologijo, s čimer se povečata produktivnost

in konkurenčnost, • outsourcingu, ki znižuje storške, • združevanjih in nakupih, ki bodisi povečujejo tržne deleže bodisi ekonomije obsega, • povezavah, ki sicer niso združevanja, vendar pa združujejo resurse ali ustvarjajo

eksterne sinergije, • reinženiringu in prestrukturiranju podjetij, ki naj bi izboljšala procese odločanja, • vse krajših zamikih med raziskavami in razvojem produktov in njihovo poslovno

uporabo ter vse krajših življenjskih ciklih proizvodov, • večjem upoštevanju varstva okolja in večji občutljivosti za izobraževanje in varstvo

porabnika. Na razvoj slovenskega bančništva vplivajo trendi v svetovnem bančništvu in evropskem bančništvu. Slednji so za Slovenijo zelo pomembni. Uvedba evra močno vpliva na poslovanje evropskih bank, s tem pa tudi na njihov finančni položaj. Konkurenca med njimi se povečuje, to pa vodi k nadaljni koncentraciji in konsolidaciji evropske bančne industrije. Tako kot za svet in Evropo so tudi za Slovenijo značilne vedno večje tendence po združevanju, usmerjanje v investicijsko bančništvo, hkrati pa banke vedno bolj razvijajo elektronsko bančništvo. V prihodnosti bodo banke usmerjene v domači plačilni promet, širjenje elektronskih distribucijskih poti, kartično poslovanje, priložnosti bodo iskale v upravljanju pokojninskih skladov in ostalih finančnih storitvah. Trend je tudi investicijsko bančništvo in s tem povezano upravljanje premoženja in razvoj privatnega bančništva. Strankam so na voljo različne poti komuniciranja z banko, v čemer išče banka svojo konkurenčno prednost.

50

V prihodnosti lahko pričakujemo več združitev, spremembe pri elektronskem bančništvu in prevzeme med bankami iz različnih držav. V svetu se število bank zaradi prevzemov in združitev zmanjšuje in pričakovati je, da bo tudi v Sloveniji začelo število bank postopoma upadati. Poglavitni motiv za prevzem ali združitev bank je zmanjšanje stroškov in povečanje kapitala, cilj pa povečanje vrednosti banke. Slovenski bančni trg še vedno raste in doslej še ni doživel nobene resne krize, ki bi lahko banke postavila na preizkušnje. Slovenske banke pri ponudbi storitev ne zaostajajo veliko pred konkurenco iz tujine. Eden največjih problemov naših bank so stroški, povezani z nizko učinkovitostjo in še vedno zelo visoke bančne marže, ki so predvsem posledica za zdaj še šibko tujo konkurenco. Slabost pa je tudi nizka razpoložljivost kapitala (Lacić 1999, 20). Pred vstopom v EU se bodo morale naše banke prestrukturirati in reorganizirati. Slovensko bančništvo že ima v EU prilagojen Zakon o bančništvu. Število bank se v državah, članicah EU, vse od leta 1985 močno zmanjšuje, posebno v zadnjih letih. Trend postopnega zmanjševanja števila poslovalnic, ki je značilen za razvite države, v Sloveniji še ni prisoten. V naslednjih letih se bo število poslovalnic v Sloveniji začelo postopoma zmanjševati, zlasti če bo prišlo do večjega števila združevanj in prevzemov. Na sedanje in prihodnje razmere v bančništvu imajo odločilen vpliv naslednji dejavniki konkurence (Voljč, Šega 2001, 116): • stopnja rivalstva med obstoječimi bankami, • nevarnost substitutov bančnim storitvam, • pogajalska moč komitentov in • nevarnost vstopa novih bank.

Konkurenca v slovenskem bančnem prostoru je zmerna. Slovenski bančni sistem je v primerjavi z drugimi državami majhen, število bank še vedno preveliko, njihovi tržni deleži pa, z izjemo največje banke, relativno razpršeni. Pomanjkljivost slovenskih bank v primerjavi s tujo konkurenco so predvsem preveliki stroški glede na bilančno vsoto in s tem povezana visoka obrestna marža, ki je potrebna za pokrivanje teh stroškov, in slabša tehnologija. Prednost za Slovenijo je njena relativna majhnost in je zato zaenkrat še nezanimiva za tuje banke. Poleg tega pa je slovenski bančni prostor še vedno precej zaprt, kar daje bankam možnost za utrditev svojega položaja na trgu. V svetu hitrega tehnološkega razvoja bodo preživeli le tisti, ki bodo znali izkoristiti možnosti, ki jih ponuja nova ekonomija. Prav sposobnost bank izrabiti možnosti novih informacijskih tehnologij bo povečala njihovo konkurenčno prednost.

51

8. SKLEP Začetki denarnih zavod na Slovenskem segajo v leto 1820, ko je bila ustanovljena Kranjska hranilnica, ki je bila ustanovljena z namenom, da se upre prodiranju avstrijskega kapitala v slovensko gospodarstvo.. Po razvoju hranilnic je sledil razvoj kreditnih zadrug, ki so bile tudi med najštevilnejšimi v slovenskem prostoru. Najkasneje se je razvilo bančništvo v obliki delniških družb, ki se je začelo razvijati šele konec 20. stoletja. Banke organizirane kot delniške družbe so se pojavile šele leta 1900, z ustanovitvijo Ljubljanske kreditne banke, kar pomeni začetek slovenskega bančništva. Sprva so ljudje denarnim zavodom le malo zaupali, saj niso bili vajeni poslovanja z denarjem. Do prve svetovne vojne so dinamiko narekovale hranilnice in kreditne zadruge, po njej pa so vodilno vlogo prevzele banke. V dvajsetih letih dvajsetega stoletja so slovenski bančni prostor obvladovale tri banke: Ljubljanska kreditna banka, ki je obvladovala tretjino trga, Zadružna gospodarska banka in Kreditni zavod za trgovino in industrijo. Banke so v tridesetih letih dvajsetega stoletja zaradi svetovne krize izgubile velik tržni delež. Druga svetovna vojna je močno posegla v slovensko bančništvo, saj so z vstopom okupatorja na slovensko ozemlje ukinili slovenske denarne zavode in ustanovili svoje. 12. marca 1944 je predsedstvo SNOS izdalo odlok o ustanovitvi Denarnega zavoda Slovenije, kot prve emisijske banke, na osvobojenem ozemlju. Po koncu svetovne vojne so oblast prevzeli komunisti in začel se je proces podržavljanja. V letih 1947-1952 je bil finančni sistem prilagojen potrebam administrativno urejenega in centralistično vodenega planskega gospodarstva. Banke so bile v obdobju administrativnega socializma zgolj tehnično in izvršilno telo državne uprave. Leta 1952 so bile odpravljene komunalne banke, celotni bančni sistem pa je slonel na eni sami banki, to je Narodni banki FLRJ. S tem je začel veljati enobančni sistem. Leta 1954 je bila sprejeta Uredba o bankah in hranilnicah, ki je predvidevala ustanovitev komunalnih bank in hranilnic. Bančni sistem se je spremenil v večbančni sistem, ki je prenesel funkcije Narodne banke na druge banke. Marca 1961 je začel veljati novi zakon, ki je omejil pristojnosti Narodne banke in uvedel poslovne banke, ki so jih delili na komercialne, mešane in investicijske. Konec leta 1971 z novim zakonom dobijo poslovne banke novo obliko, in sicer univerzalne poslovne banke. Zadnja velika reorganizacija bančnega sistema v SFRJ se je začela v letu 1989, ko je bil sprejet zakon o bankah in drugih finančnih organizacijah, ki je določil, da se banka ustanovi kot delniška družba ali kot družba z omejeno odgovornostjo. Po osamosvojitvi je bančništvo v Sloveniji doživelo precejšnje spremembe. Osrednjo vlogo v bančnem sistemu ima Banka Slovenije, ki vodi denarno in tečajno politiko. Poleg centralne banke pa obstaja množica poslovnih bank. Leta 1993 se je pričela sanacija Ljubljanske banke in Kreditne banke Maribor, leto kasneje pa še Kreditne banke Nova Gorica. Sanacija je bila leta 1997 uspešno zaključena.

52

Po sanaciji pa je potrebno banke tudi privatizirati. S privatizacijo se pričakuje bolj učinkovito poslovanje bank in povečana konkurenčnost celotne bančne panoge. Slovenski bančni sektor je leta 2003 sestavljalo 19 bank, ena podružnica, dve hranilnici in sedem predstavništev tujih bank.. Bilančna vsota bank pa iz leta v leto narašča. Slovenske banke sodijo po bilančni vsoti med male banke. Če bodo hotele slovenske banke konkurirati v evropskem in svetovnem bančnem prostoru se bodo morale zelo dobro pripraviti, saj bodo le tako konkurenčne močnim tujim bankam. To bodo dosegle s privatizacijo in kapitalskim povezovanjem bank.

53

9. POVZETEK Začetki denarnih zavodov segajo v leto 1820, ko je bila ustanovljena Kranjska hranilnica . Po razvoju hranilnic je sledil razvoj kreditnih zadrug, ki so bile tudi med najštevilnejšimi v slovenskem prostoru. Konec 20. stoletja se je začelo razvijati bančništvo. Banke kot organizirane kot delniške družbe so se pojavile leta v1900, z ustanovitvijo Ljubljanske kreditne banke, kar pomeni začetek slovenskega bančništva. Druga svetovna vojna je močno posegla v slovensko bančništvo, saj so z vstopom okupatorja na slovensko ozemlje ukinili slovenske denarne zavode in ustanovili svoje. 12. marca 1944 je predsedstvo SNOS izdalo odlok o ustanovitvi Denarnega zavoda Slovenije, kot prve emisijske banke, na osvobojenem ozemlju. Po koncu svetovne vojne so oblast prevzeli komunisti in začel se je proces podržavljanja. V letih 1947-1952 je bil finančni sistem prilagojen potrebam administrativno urejenega in centralistično vodenega planskega gospodarstva. Banke so bile v obdobju administrativnega socializma zgolj tehnično in izvršilno telo državne uprave. Leta 1952 so bile odpravljene komunalne banke, celotni bančni sistem pa je slonel na eni sami banki, to je Narodni banki FLRJ. S tem je začel veljati eno bančni sistem. Leta 1954 je bila sprejeta Uredba o bankah in hranilnicah, ki je predvidevala ustanovitev komunalnih bank in hranilnic. Bančni sistem se je spremenil v več bančni sistem, ki je prenesel funkcije Narodne banke na druge banke. Marca 1961 je začel veljati novi zakon, ki je omejil pristojnosti Narodne banke in uvedel poslovne banke, ki so jih delili na komercialne, mešane in investicijske. Konec leta 1971 z novim zakonom dobijo poslovne banke novo obliko, in sicer univerzalne poslovne banke. Zadnja velika reorganizacija bančnega sistema v SFRJ se je začel leta 1989, ko je bil sprejet zakon o bankah in drugih finančnih organizacijah, ki je določil, da se banka ustanovi kot delniška družba ali kot družba z omejeno odgovornostjo. Po osamosvojitvi je bančništvo v Sloveniji doživelo precejšnje spremembe. Osrednjo vlogo v bančnem sistemu ima Banka Slovenije, ki vodi denarno in tečajno politiko. Poleg centralne banke pa obstaja množica poslovnih bank. Leta 1993 se je pričela sanacija Ljubljanske banke in Kreditne banke Maribor, leto kasneje pa še Kreditne banke Nova Gorica. Sanacija je bila leta 1997 uspešno zaključena. Po sanaciji pa je potrebno banke tudi privatizirati. S privatizacijo se pričakuje bolj učinkovito poslovanje bank in povečana konkurenčnost celotne bančne panoge. CONCLUSION The beginnings of financial institutions in Slovenia go back in the year 1820 when Savings bank of Kranj was established with the sole purpose of saving banks credit cooperatives stareted ti operate in the Slovene market and soon they become the most numerous

54

financial institutions in the area. The latest forms of banking are joint-stock companies which were ser up at the end of the 20th century. Banks organized as joint-stock companies emerged in the year 1900 with the foundation of Ljubljanska kreditna banka which marks the beginning of Slovene banking. Second World War had a huge impact in Slovene banking market as the occupying forces in Slovene territory abolished Slovene banking institutions and established their own. On March 12th 1944 the presidency of SNOS issued an ordinance on establishment of Monetary institute of Slovenia as the first bank of issue in the Slovene liberated territory. After the end of Second World War the communists took over the power and the process of nationalization began. In the years 1947-1952 financial system was adjusted to the needs of administratively regulated and centrally contolled planned economy. During the period of administrtive socialism banks were a mere technical and executive tool of the govermental administration. In the year of 1952 communal banks were abolished and the intire banking system depended on one bank, National bank of FLRY. With the decree single-bank system entered into power. In the 1954 the Law on Banks and savings banks was adopted and it foreseen the establishment of communal banks and saving banks. Banking system changed into multi bank system which transferred functions of the National bank to the other banks. In the March of 1961 the new Law came into power and limited the competences of National bank by establishment of Business banks. Business banks were commercial, mixed or investing. By the end of year 1971 with the adoption of the new law business banks took over a new form and become universal business banks. Last great reorganization of the banking system in SFRY happened in 1989 with adoption of the Law on banks and other financial institutions, which determined that all banks must operate as joint-stock companies or companies with limited liability. After Slovenia attained its independence banking system was faced with considerable changes. Central role in the banking system was attributed to Bank of Slovenia which is in charge of conducting monetay and exchange rate policy. With the central bank a large number of business banks is also operating. In 1993 the rehabilitation of Ljubljanska banka and Kreditna banka began, and a year later the rehabilitation of Kreditna banka Nova Gorica. Rehabilitation was successfully concluded in 1997. Conclusion of the rehabilitation was a step toward privatization which in expected to bring more efficiency and greater competitiveness in the entire banking system.

55

10. LITERATURA Banka Slovenije. 2002. Letno poročilo Banke Slovenije za leto 2002. Banka Slovenije. 2003. Bilten, September 2003, leto 12: 9. BISTRIČIČ, Ante. 1997. Projekti in banka. Naše gospodarstvo, letnik 43 (1/2), 21-28. BOBEK, Dušan. 1982. Organiziranje in poslovanje bank. Visoka Ekonomsko-komercialna šola, Maribor. BOBEK, Dušan. 1989. Sodobna banka. Založba Obzorja Maribor. BOBEK, Vito in Leo GUSEL. 1997. Sistemi in instrumenti mednarodne menjave. Ekonomsko-poslovna fakulteta Maribor. BUKOVEC, Sonja. 1999. Privatizacija je nepovraten proces. Ljubljana AGENS: časopis za privatizacijo, prestrukturirane in razvoj 71: 10-12. CVIKL, Milan. 1997. Razlogi za privatizacijo poslovnih bank. Bančni vestnik 1-2: 1. DIMOVSKI, Vlado. 1999. Bančništvo (Zapiski predavanj). Ekonomska fakulteta Ljubljana. HOČEVAR, Toussaint. 1965. The Structure of the Slovenian Economy. New York: Studia Slovenica. FREIXAS, Xavier, in Jean-Charles Rochet. 1998. Microeconomics of Banking, Cambridge: MIT Press. GLOGOVŠEK, Jože. 2000. Privatizacija bank. Bančni vestnik letnik 49, št.:12. JAŠOVIČ, Božo. 1995. Zamenjava sanacijskih obveznic. Bančni vestnik 10: 3-4. JAŠOVIČ, Božo. 2001. Razvojne perspektive majhnih bank. Bančni vestnik 5: 119-123. LACIĆ, Marjan. 1999. Slovenija je v raziskavi IMD iz Lousanne o svetovni konkurenčnosti letos dosegla 40. mesto. Dnevnik 305, 20. LAVRAČ, Vladimir. 1998. Evropska monetarna unija in slovenske banke. Bančni vestnik 12: 25-26. LAZAREVIĆ, Žarko in Jože PRINČIČ. 2000. Zgodovina slovenskega bančništva. Ljubljana- ZBS Združenja bank Slovenije. LAZAREVIĆ, Žarko. 2002. Društvo bančnih zavodov Slovenije, Ljubljana - ZBS Združenje bank Slovenije.

56

RIBNIKAR, Ivan. 1999. Monetarna ekonomija. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. ŠTIBLAR, Franjo. 1995. Konec sanacije in začetek privatizacije bank. Bančni vestnik 5: 3-4. ŠTIBLAR, Franjo. 1997a. Sanacija slovenskih bank: zakaj zamuja njen zaključek in kako naprej. Gospodarska gibanja 278: 25-49. ŠTIBLAR, Franjo. 1997b. Ob zaključku sanacije in začetku privatizacije bank. Gospodarska gibanja 283: 37-53. ŠTIBLAR, Franjo. 1999. Kakšen bo slovenski bančni prostor ob vstopu v EU. Gospodarska gibanja 304: 27-47. VOLJČ, Marko in Polona ŠEGA. 2001. Prihodnji razvoj slovenskih bank. Bančni vestnik 5: 111-117, Ljubljana. Zakon o bančništvu (Uradni list Republike Slovenije, št. 7/99).