razvoj prototipa spletne reŠitve za najem vrtiČka · univerza v mariboru – fakulteta za...

Diplomsko delo univerzitetnega študija Organizacija in management informacijskih sistemov

RAZVOJ PROTOTIPA SPLETNE REŠITVE ZA NAJEM VRTIČKA

Mentorica: doc. dr. Mirjana Kljajić Borštnar Kandidat: Jaka Babnik

Kranj, avgust 2016

ZAHVALA Zahvaljujem se mentorici doc. dr. Mirjani Kljajić Borštnar za strokovne in kakovostne nasvete pri nastajanju diplomskega dela. Posebna zahvala staršema za podporo med študijem.

POVZETEK

Vrtičkarstvo se odvija in razvija v zavetju ali na obrobju sodobnih velemest, prestolnic in ostalih urbanih središč. Vrtičkarstvo ali urbano kmetovanje je precej razširjen in svojevrsten družbeni pojav, bolje rečeno fenomen, domala poznan po vseh razvitih delih sveta. Vrtički večinoma služijo za pridelovanje zelenjave, prav tako predstavljajo prostor sprostitve in oddiha. Na ravni mesta pa predstavljajo zelene površine in so pomemben dejavnik povečevanja stopnje samooskrbe. V diplomskem delu nas je zanimalo koko poenostaviti in izboljšati način najemanja in oddajanja vrtičkov v Mestni občini Ljubljana. Ker je obstoječi način najemanje obdelovalnih površin vezan na izpolnjevanje določenih socialni pogojev in ker je povpraševanje po najemu vrtičkov vse večje, smo iskali rešitev, ki bi bila hitra, učinkovita in enostavna. Zato smo razvili spletno stran z vmesnikom, ki omogoča najemanje in oddajanje obdelovalnih površin.

KLJUČNE BESEDE:

- vrtički - samooskrba - spletna stran - metodologija prototipiranja

ABSTRACT Allotment gardening takes place in the shelter or on the outskirts of modern cities, capitals and other urban centers. Urban gardening or farming is widespread and a unique social phenomenon, known by almost all developed parts of the world. Allotment gardens mainly serve for the cultivation of vegetable and also represent a place of relaxation and rest. At the city level they represent green areas and are an important factor of increasing the degree of self-sufficiency. In this thesis we wanted simplify and improve the way of renting allotment gardens in the Municipality of Ljubljana. Since the existing way of renting an allotment garden is linked to certain social conditions and the fact that demand for rented gardens is growing, we are looking for a solution that would be quick, efficient and easy. Therefore, we have developed a website with an interface that allows renting and also leasing, the allotment garden.

KEYWORDS:

- allotment gardens

- self-sufficiency in food

- web page

- prototyping methodology

KAZALO

1. UVOD ............................................................................................................. 1 1.1. IZVORI VRTIČKARSTVA V LUČI SAMOOSKRBE ............................................... 1 1.2. RURALNE DEJAVNOSTI V URBANEM OKOLJU ............................................... 2 1.3. PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE ...................................................................... 4 1.4. METODOLOGIJA .......................................................................................... 5 1.5. NAMEN IN CILJI ........................................................................................ 8

2. TEORETIČNE OSNOVE ......................................................................................... 9 2.1. VRTIČKARSTVO SKOZI ZGODOVINO ............................................................. 9 2.2. VRTIČKARSTVO DANES IN NJEGOV POMEN ................................................ 11 2.3. VRTIČKARSTVO IN SAMOOSKRBA S HRANO ................................................ 13

3. OBSTOJEČE STANJE ..................................................................................... 18 3.1. VRTIČKARSTVO PO SVETU ......................................................................... 18 3.2. VRTIČKARSTVO V MESTNI OBČINI LJUBLJANA ........................................... 19

3.2.1. NORMATIVNA UREJENOST VRTIČKARSTVA ......................................... 22 3.2.2. POSTOPEK IN POGOJI NAJEMA VRTIČKA V LJUBLJANI ....................... 25

3.3. KRITIČNA ANALIZA OBSTOJEČEGA SISTEMA .............................................. 27 3.3.1. KRITIČNA ANALIZA OBSTOJEČEGA SISTEMA NAJEMA .......................... 28

4. PRENOVA OBSTOJEČEGA SISTEMA NAJEMA .................................................. 30 4.1. POENOSTAVITEV ....................................................................................... 30 4.2. SPLETNA PLATFORMA KOT NOV MODEL REŠITVE ...................................... 31

4.2.1. RAZVOJ PROTOTIPA SPLETNE STRANI WWW.VRTICKI.SI .................... 35 5. ZAKLJUČKI ................................................................................................... 44

5.1. OCENA UčINKOV ....................................................................................... 44 5.2. POGOJI ZA UVEDBO IN IMPLEMENTACIJA .................................................. 44 5.3. MOŽNOSTI NADALJNjEGA RAZVOJA .......................................................... 45 LITERATURA IN VIRI ............................................................................................ 47 PRILOGE .............................................................................................................. 50 KAZALO SLIK ....................................................................................................... 50 KAZALO TABEL .................................................................................................... 50 KRATICE IN AKRONIMI ......................................................................................... 50 PRILOGA 1 ........................................................................................................... 51

Univerza v Mariboru – Fakulteta za organizacijske vede Diplomsko delo univerzitetnega študija

Jaka Babnik: Razvoj prototipa spletne rešitve za najem vrtička stran 1

1. UVOD

1.1. IZVORI VRTIČKARSTVA V LUČI SAMOOSKRBE

Zgodovina človeštva je prav tako zgodovina prehranjevanja oziroma hrane.

Nastanek prvih civilizacij je povezan prav s kultivacijo zemlje oziroma

poljedelstvom. Začetki poljedelstva so močno pridodali k razmahu človeške vrste

in prav tako se je s poljedelstvom začel sistematični poseg v okolje oziroma

naravo. V knjigi z naslovom Užitna zgodovina človeštva (Standage 2009) avtor

izpostavi povezanost hrane in človeštva in v ospredje postavlja prav razvoj

poljedelstva.

Zgodovinski viri sprva omenjajo nabiralništvo in šele kasneje samo pridelavo

hrane, vendar je obdelava zemlje nedvomno ena izmed primarnih in najstarejših

človeških dejavnosti. Zgodovinski razvoj poljedelstva je povezan tudi z

obvladovanjem določenih materialov, kot je na primer kovina, ki je bila v

primerjavi s kamnom precej bolj hvaležen material za izdelovanje uporabnih

orodij in orožij. S pridelavo hrane in zadostnimi količinami le-te je pravzaprav

prepletena celotna zgodovina človeštva. Še več, zgodovina priča, da so bile vse

velike revolucije, ki jih človeštvo preživelo, v veliki večini povezane s hrano

oziroma dostopom do nje.

Samooskrba je civilizacijska stalnica, preživetje pa nujno za obstoj. Pridelava

hrane je bilo vedno tudi politično vprašanje v določeni skupnosti, prav tako

posedovanje naravnih virov. Poleg ozemlja, sta ta dva dejavnika pomembno

vplivala na oblikovanje vseh političnih entitet. V resnici tudi danes ni precej

drugače, z vidika državnih politik je samooskrba še vedno pomemben podatek, vse

bolj pa se za kakovost hrane in ne nazadnje za lastno pridelavo, zanimajo tudi

posamezniki, ki prisegajo na zdrav način življenja. Hrana je osnovna človeška

potreba in ne glede na tehnološki razvoj so sodobne družbe, še vedno odvisne od

nje. Še več, sodobne družbe vse bolj težijo k zdravemu prehranjevanju in ljudje



se danes bolj, kot kadar koli prej, sprašujejo o kakovosti in izvoru oziroma poreklu

prehranskih izdelkov.

V nalogi se bomo ukvarjali s sodobnim urbanim kmetovanjem, ki se odvija in

razvija v zavetju ali na obrobju sodobnih velemest, prestolnic in ostalih urbanih

središč. Tako imenovano vrtičkarstvo je precej razširjen in svojevrsten družbeni

pojav, bolje rečeno fenomen, domala poznan po vseh razvitih delih sveta.

V nadaljevanju bomo poskušali osvetliti tovrstno dejavnost z vidika samooskrbe s

hrano, v tem primeru z zelenjavo, tako teoretično kot praktično. Naloga, ki smo si

jo zadali s pričujočim delom je teoretična argumentacija praktične rešitve, kar je

razvoj prototipa spletne aplikacije za najem vrtička.

1.2. RURALNE DEJAVNOSTI V URBANEM OKOLJU Kot smo že omenili fenomen vrtičkarstva poznajo domala vse razvite države sveta.

Kmetovanje in vrtnarjenje v urbanih okoljih datira v čas nastanka mest in je staro

vsaj toliko kot sodobna mesta sama. Z zamahom prve in druge industrijske

revolucije, z razvojem industrijskih središč in večanjem števila mestnih

prebivalcev so se v mestnih okoljih razvili načini vrtnarjenja in obdelovanja

zemlje za kmetijske namene pač prilagojeni mestnemu okolju. Vrtnarjenje je že

stoletja dolga tradicija človeškega rodu. Tako v mestih, kot na obrobju in

podeželju. Zgodovina priča predvsem o pomembnosti vrtov v mestih, ob gradovih

in samostanih, kjer se je gojila najpomembnejša kuhinjska zelenjava (Jamnik,

Smrekar in Vrščaj, 2009).

Glede na geografske značilnosti bi Slovenija lahko, vsaj na nekaterih področjih in

pri nekaterih kulturah, dosegla 100 odstotno stopnjo samooskrbe. Plut v okviru

poročila z naslovom Prehranska varnost planeta in Slovenije kot kritično mejo

samooskrbe postavlja pri najmanj 70 oziroma 80 odstotkih. »Prehranska

samooskrba oziroma vsaj visoka stopnja samooskrbe (najmanj 70–80%) je v

pričakovano zelo težavnih, negotovih svetovnih razmerah glede možnosti uvoza



hrane, ena od eksistenčnih nacionalnih podstati preživetja in napredka Slovenije«

(Plut 2012, 4). Vprašanje samooskrbe s hrano je torej z vidika države pomembno

strateško vprašanje nacionalne varnosti.

Slika 1: Stopnja samooskrbe v Sloveniji (Vir: SURS, 2016)

Po podatkih SURSa (2016), ki so prikazani na Sliki 1, se Slovenija zadnjih petnajst

let srečuje z dokaj nizkim odstotkom samooskrbe. Po podatkih, ki jih navaja

Statistični urad RS je samooskrba zelenjave med leti 2000 in 2010 padla za skoraj

20%, v zadnjih 5 letih se je trend začel popravljati. Leta 2015 je bila stopnja

samooskrbe 38 odstotna, kar je pa še vedno zaskrbljujoč podatek.



Država se je, v okviru kmetijske politike, povečanja samooskrbe lotila skozi

projekt kratkih verig v sistemu javnega naročanja1, s katerim želijo povečati

porabo lokalno pridelane hrane v lokalnem okolju. Glavna ideja je, da se povežejo

pridelovalci in predelovalci hrane, vključno z živilsko industrijo in seveda

naročniki oziroma potrošniki. Ključen element pri projektu kratkih verig so

predvsem javni zavodi, ki za javno naročanje hrane porabijo preko 100 milijonov

evrov letno.

Stopnja samooskrbe v našem primeru ni pomembna samo z geopolitičnega vidika,

temveč nas bo zanimala tudi z vidika zdravja in uživanja zdravo pridelane hrane,

kot tudi ekonomskega ter ekološkega vidika. Koncept vrtičkarstva v Sloveniji

bomo skušali osvetliti tako z vidika samooskrbe kot tudi urbanizma, za kar nas bo

med drugim zanimala tako kmetijska kot okoljska politika, predvsem pa politični

odločevalci, tako na lokalni kot državni ravni.

1.3. PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE

Naša glavna predpostavka je, da bomo uspeli izbrati primerne tehnološke rešitve

na področju informacijske tehnologije in tako vzpostaviti potrebno infrastrukturo

za izdelavo spletne strani. Prav tako predpostavljamo uporabo primerne strojne

in programske opreme, ki omogoča postavitev učinkovite spletne strani z

vmesnikom. Za nalogo smo si zadali razvoj prototipa spletne rešitve za najem

vrtička v Mestni občini Ljubljana. Ker je področje vrtičkarstva dokaj natančno

normativno urejeno za potrebe te naloge predpostavljamo, da je vsa potrebna

zakonodaja na tem področju že sprejeta in da se pogoji za najemanje in

oddajanje vrtičkov ne bodo več bistveno spreminjali.

1 Uveljavitev načela kratkih verig v sistemu javnega naročanja, vključno z evalvacijo implementacije lahko spremljate na: http://www.mkgp.gov.si/si/delovna_podrocja/promocija_lokalne_hrane/uveljavitev_nacela_kratkih_verig/

http://www.mkgp.gov.si/si/delovna_podrocja/promocija_lokalne_hrane/uveljavitev_nacela_kratkih_verig/




1.4. METODOLOGIJA

Za razvijanje programske opreme poznamo več načinov oziroma metod, ki nas na

sistematičen način pripeljejo do želenega rezultata. Metodologijo razumemo kot

orodje, ki nas usmerja pri razvoju in uporabi programske opreme.

Bistvena ideja naše naloge je, da predstavimo primer praktične rešitve, ki bo

učinkovita in uporabniku prijazna. Poslovni model rešitve, ki je v našem primeru

spletna aplikacija, bomo izdelali z metodo kanvas poslovnega modela (angl.

Bussines model canvas), medtem ko bomo samo spletno rešitev razvijali z metodo

prototipiranja, ki omogoča zgodnje odkrivanje napak in hkratno implementiranje

rešitev.

Glavni del diplomske naloge prestavlja razvoj prototipa spletne rešitve za najem

vrtička. Za izvedbo bomo potrebovali ustrezno programsko in strojno opremo, s

katero bomo podprli vse tehnološke zahteve sodobnega informacijskega razvoja.

Za postavitev ustrezne infrastrukture bomo torej izbrali primeren strežnik,

operacijski sistem, skriptni jezik, podatkovno zbirko in predvsem zagotovili

ustrezno razvojno okolje v obliki primerne programske rešitve.

Kot smo že omenili smo se razvijanja vmesnika lotili z metodo prototipiranja, ki

sicer sodi med agilne metode razvoja informacijskih sistemov, vse skupaj pa spada

pod strategijo načrtovanja in razvoja informacijskih sistemov (angleško Design

Science Research). Kot pravi Denning (v Hevner,et al., 2004) gre za uporabno in

potrebno paradigmo, ki se uporablja za raziskovanje informacijskih tehnologij.

S strategijo razvoja in načrtovanja informacijskih sistemov namreč omogočimo

novih idejam in izdelkom, v teoriji jih poimenujejo artefakti, postopno dodelavo

in izboljšavo na podlagi neposrednih izkušenj iz okolja. Hevner (v Hevner et al,

2004) izpostavlja prav ta vidik, ko pravi, da je glavni namen strategije oblikovanje

dodatnega znanja in boljše razumevanje problemskega področja. Pri gradnji in

uporabi narejenega artefakta je poudarek na testiranju, ki poteka v zaporedju

strokovnih dejavnosti po metodi prototipiranja. V resnici gre za ciklične procese



ocenjevanja in izboljševanja artefakta, ki je v našem primeru spletna stran s

podatkovnim vmesnikom.

Za uporabo strategije načrtovanja in razvoja in znotraj nje metode prototipiranja,

smo se odločili, ker nas je skozi celotni proces, zanimalo mnenje uporabnikov

oziroma njihov odziv na uporabnost in učinkovitost spletne strani. Prav tako smo

predvidevali, da se s sprotnim iskanjem rešitev lahko izognemo nepredvidenim

stroškom oziroma neučinkovitosti postavljenega sistema. Prototipiranje predvsem

izboljšuje kvaliteto zahtev in specifikacij, potrebnih za razvoj programske

opreme. Zgodnja definicija uporabnikovih zahtev lahko zmanjša ceno razvoja

programske opreme, saj se cena sprememb s časom njihove uvedbe v projekt

eksponentno povečuje (McClendon, 1996).

Metoda prototipiranja zahteva interakcijo med uporabnikom in izvajalcem, napake

se tako hitreje odkrivajo in rezultat je aplikacija po meri uporabnika. Kar se je

izkazalo kot glavna prednost v primerjavi z ostalimi modeli, predvsem z modelom

linearnega pristopa. Prototip je pravzaprav orodje modeliranja, kjer se

preizkušajo ideje in rešitve, brez dejanskega vpliva na sistem. Spremembe in

dopolnitve so hitre in enostavne in tako se izboljšuje kakovost prototipa, ki je v

končni fazi osnova za bodoči informacijski sistem (Kovačič in Vintar,1994).

Kot kaže Slika 2 prototipiranje poteka po fazah, kjer ločimo več korakov. Najprej

ob analizi problema podamo začetne zahteve in jih kar se da specificiramo

oziroma natančno opredelimo. Skozi načrtovanje pridemo do izvedbe prvega

prototipa, ki ga nato podvrženo testiranju, spreminjanju in posodabljanju.



Slika 2: Prototipni razvojni model (Vir: lastna izdelava)

Rezultat je nov prototip, ki ga prav tako testiramo in posodabljamo, dokler ni kar

se da podoben končnemu izdelku. In na koncu zavrnitev prototipa in izgradnja

sistema oziroma dograditev prototipa do mere, ko postane končni sistem. Prav

tako velja omeniti ustrezno dokumentiranje sistema, predvsem z vidika uporabne

vrednosti.

Znanost sicer ločuje tri vrste prototipov (Podgorelec, 2007): raziskovalni,

eksperimentalni in razvojni prototip. Raziskovalni prototip služi kot orodje za

ugotavljanje uporabniških želja in potreb. Eksperimentalni prototip se uporablja

kot pripomoček za ugotavljanje izvedljivosti sistema. Tretji tip predstavlja

razvojni prototip, bistvo je postopno razvijanje, ki rezultira v končni aplikaciji

oziroma produktu. Medtem ko prva dva, po uspešni realizaciji zavržemo, je pri

slednjem cilj, da po postopnem razvijanju postane samostojen sistem (Podgorelec

2007). V teoriji pojavljata dve metodi prototipiranja: razvojna metoda in metoda

zavračanja. Če pri slednji prototip po odkritju napake, zavržemo; mora pri

razvojni metodi prototip preživeti vse cikle transformacije.

Če upoštevamo teoretične zahteve mora imeti prototip, kvalitete končnega

produkta, kot so zanesljivost ter enostavno vzdrževanje (Podgorelec, 2007). Če je



namen razvojnega prototipa, predstava končne funkcionalne in vizualne rešitve,

je torej nujno, da ostajamo znotraj meja obvladljivosti že v samem začetku. V

našem primeru smo po metodi razvoja, dograjevali začetni prototip do stanja, ko

lahko samostojno funkcionira kot podatkovni vmesnik in je učinkovit del spletne

strani.

Zaradi specifičnosti problematike, ki ima pravzaprav širše družbene in politične

razsežnosti, se bomo problematiki posvetili tudi z družboslovnega vidika,

eksplicitneje bomo v teoriji problematiko osvetlili s sociološkega in politološkega

zornega kota. Kot smo že omenili je vrtičkarstvo družbeni fenomen, ki lahko

pozitivno vpliva na življenje posameznika kot skupnosti in ob primerni ureditvi ter

organizaciji predstavlja več koristi kot slabosti. Za teoretično izhodišče diplomske

naloge bomo analizirali tako primarne kot sekundarne vire in jih s kontekstualno

metodo povzeli v smiselno celoto, ki bo bralcu tematiko zanimanja, primerno

predstavila.

1.5. NAMEN IN CILJI

Glavni namen diplomskega dela je predstaviti rešitev poenostavitve obstoječega

načina najemanja in oddajanja vrtičkov v Mestni občini Ljubljana. Zato je glavni

cilj diplomske naloge razvoj prototipa spletne rešitve za najem in oddajo

obdelovalne površine. Z metodo prototipiranja bomo poskusili izdelati dovolj

zmogljivo, odzivno in varno spletno stran z vmesnikom, ki bo uporabnikom

prijazna.

Prav tako želimo, predvsem s teoretičnega vidika, osvetliti razloge, ki sodobnim

urbanim politikam svetujejo sistemsko in pravno ureditev vrtičkarstva v urbanih

okoljih.

Naša teoretična predpostavka je, da se zanimanje in povpraševanje po najemu

obdelovalnih površin v urbanih središčih povečuje ob hkratnem naraščanju potrebe

po prehranski samooskrbi. Zasledovali bomo idejo, da bi se z uveljavitvijo in

ureditvijo vrtičkarstva povečala tudi stopnja prehranske samooskrbe medtem, ko



naše glavno vprašanje ostaja na ravni posameznika. Zanima nas torej ali bi država

oziroma občina z debirokratizacijo postopka, s komunalno opremljenostjo

obdelovalne površine in vključitvijo zasebnikov, interes posameznikov za najem,

še povečala? Ker smatramo, da bi se za najem obdelovalnih površin odločilo več

prebivalcev Ljubljane, če bi bila omogočena zadovoljiva izbira in primeren način

najema, smo se odločili, da je ustrezna spletna ponudba, najboljša rešitev.

Kot že omenjeno se zdi, da se posamezniki kljub povečanju zanimanja, zaradi

različnih razlogov, za najem obdelovalne površine v končni fazi ne odločajo.

Nadejamo se, da bomo s svojim delom te razloge primerno osvetlili in našli rešite

za njihovo odpravo.

2. TEORETIČNE OSNOVE

2.1. VRTIČKARSTVO SKOZI ZGODOVINO

Zdi se, da je zgodovina človeštva pravzaprav zgodovina hrane oziroma načinov

zagotavljanja hrane in njenih virov. In razlog za nenadni razcvet civilizacijskih

skupnosti se skriva v poljedelstvu. Prvo načrtno in organizirano pridelavo hrane

lociramo v doline Evfrata i Tigrisa od koder se je razširilo v Evropo in svet.

Kmetijstvo oziroma poljedelstvo je od skupnosti zahtevalo stalno naselitev na

določenem področju in čim večji nadzor nad zemeljskimi viri. Z razvojem

poljedelstva se je hkrati zmanjšala odvisnost prebivalstva tako od narave kot

neposrednih sovražnikov. Ljudstva in skupnosti so od nekdaj težila k

samozadostnosti oziroma k avtarkiji, kar je sploh opazno pri organizaciji

srednjeveških mest.

Na kmetijstvo sta v dobršni meri vplivali tudi prva in druga industrijska revolucija.

V 18. in 19. stoletju so se tako pojavila nova znanja in nove tehnologije, ki so

predvsem v kmetijstvu pustile velik pečat. V Evropi zadnja četrtina 18. stoletja

predstavlja obdobje razvoja kmetijske mehanizacije in skozi 19. in 20. stoletje



pomembno sooblikuje življenje ljudi. Prodor strojev na kmetije in uvajanje

mehanizacije lahko po Smerdelu (1988) označimo kot eno izmed prelomnih

dogajanj v zgodovini agrarnih panog. Pri industrializaciji ni šlo zgolj za spremembe

pri delu, temveč so te spremembe posegle tudi v socialno strukturo, v delovne

šege in navade ter v mišljenje ljudi, ki so začeli dojemati kompleksnost življenja.

S tega vidiki niti ne preseneča, da je 18. stoletje pomembno tudi za razvoj

slovenskega poljedelstva in kmetijstva, prav tako vrtnarjenja, ki se smatra kot

dopolnilna dejavnost poljedelstva. Prva podrobnejša pričevanja o vrtnarjenju na

slovenski zemlji, ob koncu 18. Stoletja, navaja Valvasor, ki omenja raznovrstno

zelenjavo, cvetje in zelišča. (Bogataj v Jamnik idr., 2009). Pridelki primestnih in

okoliških krajev so se tako velikokrat znašli na mestnih tržnicah zato tudi ne čudi,

da se je z namenom prodaje zelenjave v mestu v okolici razvilo prav

zelenjadarstvo oziroma vrtnarstvo. Tako so se tudi v Ljubljani z zelenjadarstvom

ukvarjali posestniki v bližini mestnega jedra, ki so pridelke prodajali meščanom na

mestnih tržnicah. Večji vrtovi so bili tudi v Krakovem in Trnovem, kjer so pridelali

znatno več zelenjave, kot so jo potrebovali za lastne potrebe. Po podatkih

franciscejskega katastra (v Jamnik idr., 2009) je bilo v Ljubljani in njenih

predmestjih dobrih 400 zelenjavnih vrtov s skupno površino več kot 30 hektarjev.

Sam koncept vrtičkarstva izhaja iz Leipziga, kjer je ortoped Daniel G. M. Schreber2

lastnikom industrijskih obratov predlagal, da za svoje delavce uredijo manjše

obdelovalne površine, ki bi jih slednji lahko najeli, jih obdelovali in tako koristno

preživljali prosti čas. Prvi vrtički so se tako v Nemčiji pojavili v drugi polovici 19.

Stoletja in so se kmalu preko Belgije in Francije pojavili tudi pri nas. Velik

napredek v smislu povečanja obdelovalnih površin v vrtnarske namene je na

Slovenskem opazen v začetku 20. stoletja. Vse več lastnikov stanovanjskih

objektov si je poleg hiš uredilo vrtove in tako pridelovalo zelenjavo za lastne

namene, prav tako so se pojavili prvi zakupniki manjših obdelovalnih površin. Velik

zagon sta pridelava lastne hrane in tako tudi vrtičkarstvo, dobila med prvo in

2 Daniel Gottlob Moritz Schreber (1808 – 1861) je bil nemški zdravnik in univerzitetni učitelj. V vrtičkih je videl predvsem koristno preživljanje prostega časa in odvračnje od slabih navad. Danes v Nemčiji tovrstnim vrtičkom še vedno pravijo Schreberjevi vrtovi.



drugo svetovno vojno. Kot navaja Jamnik idr.(2009) sta bila ob koncu druge

svetovne vojne, za razvoj vrtičkarstva, odločilna predvsem dva motiva:

dopolnjevanje nezadostnih stanovanjskih površin z zasebnim odprtim

prostorom in

zagotavljanje eksistenčnega minimuma socialno šibkih slojev s

pridelovanjem zelenjave in sadja ter gojenjem malih živali.

Po drugi svetovni vojni pa se je povsod, kot tudi v Sloveniji, vloga prehranske

varnosti zmanjšala, zato so vrtički vse bolj postajali prostor oddiha in

rekreacije.

2.2. VRTIČKARSTVO DANES IN NJEGOV POMEN

Vrtičkarstvo je definirano kot družbeni fenomen, ki pa v znanstvenih teorijah ne

more mimo okoljskega, prehranskega in skupnostnega vidika. S konceptualnega

pogleda zasledimo tako pozitivno kot negativno obravnavo. Z negativno konotacijo

vrtičkarstvo omenjajo v okviru urbanizma, kot nelegalno poseganje v javne

površine in pa z vidika javnega zdravja, ker se omenja predvsem kontaminiranost

pridelane hrane kot posledica slabe kakovosti hrane in zraka. Kot pravi Smrekar

(2006) gre pri vrtičkarstvu za enega najbolj stihijskih porabnikov dragocenega

prostora. Kljub omenjenim pa velik del raziskav tako ali drugače izpostavlja

pozitivne učinke in vplive vrtičkarstva. Še več, praksa sodobnih prestolnic kaže

primere nastajanja sodobnih urbanih vrtov, ki so skupna lastnina in tako vsem

dostopni, njihov glavni namen pa je druženje in skrb za okolje. Nekateri (Starec,

2012) namigujejo oziroma ocenjujejo, da gre za nove prostore delovanja civilne

družbe, o čemer priča raznolika struktura urbanih kmetovalcev.

Ob skupnih gredicah se tako srečujejo različno stari in izobraženi posamezniki, ki

zagovarjajo vrednote varovanja okolja, trajnostnega razvoja in kot smo že omenili

zdravega načina življenja, ki predpostavlja, kolikor je le mogoče, ekološko

pridelano hrano. Prav tako je v zadnjih letih opazen porast v zanimanju za najem

lastnih obdelovalnih površin tako v obstoječih kot v novih, urbanih naseljih.



In kje v sodobnih urbanističnih načrtih svoje mesto najdejo vrtički? Nevzdržnost

življenjskih razmer, v prenaseljenih mestih, je botrovala ideji o nastajanju zelenih

mestnih površin. Gre za parke in vrtove, ki so javno dostopni, odprtega principa,

predvsem pa v bližini velikih delavskih naselij. Služili so kot prostori sproščanja in

rekreiranja. Kot smo že omenili so se v 18. stoletju v Nemčiji pojavile prve

realizacije najemniškega sistema obdelovalnih površin in se naglo razširile po

drugih državah in celinah.

Vrtičkarstvo je v mestnih okoljih preživelo vse do današnjega časa, in se s

spodbudo sodobne ideje o zdravem načinu življenja vse bolj krepi. Sodobne

politike zadnjih dvajset let poudarjajo trajnostni razvoj mest in ena izmed idej je

tudi ohranjanje oziroma povečevanje zelenih površin in spodbujanje urbanega

kmetijstva ter vrtnarjenja. Kot na primer na spletnih straneh navaja Mestna

občina Ljubljana, nosilka naslova zelena prestolnica Evrope 2016, s ciljem

izboljšanja okolja, gospodarstva in kakovosti življenja v mestih. Eno izmed

dvajsetih področij, s katerimi občina izpolnjuje zavezo, je tudi ureditev mestnih

vrtičkov, ki so, kot navajajo, med Ljubljančani zelo priljubljeni. Povzamemo torej

lahko, da je smisel urbanizma iskanje ravnovesja med človekom in naravo in

zatorej načrtovanje takšnega mestnega razvoja, ki bo to nujnost upošteval. V

realnosti se takšna miselnost odraža v prostorski zakonodaji oziroma vključenosti

vanjo.

Hrana je za človeka eksistenčnega pomena in poleg pridelave hrane, smo v

predhodnem tekstu nakazali že nekaj ostalih pozitivnih učinkov vrtičkarstva.

Simonetijeva (1997) tako povzema različna področja oziroma skupine potreb, ki

jih omogoča vrtičkarstvo in lahko dejavno vplivajo na kakovost življenja

meščanov:

psihološke potrebe med katerimi izpostavlja stik z naravo, možnost

neposrednega vpliva na okolje;

socialne potrebe, kjer gre za kakovostno preživljanje prostega časa in

komunikacijo oziroma interakcijo z souporabniki;

fizične potrebe se nanašajo predvsem na rekreacijo, meditacijo in počitek;



eksistenčne potrebe pa predstavljajo samooskrbo s hrano oziroma

pridelovanje zelenjave, kar se v končni fazi pozna tako pri odhodkih

gospodinjstva kot pri kakovosti same hrane.

2.3. VRTIČKARSTVO IN SAMOOSKRBA S HRANO

Naj sprva razložimo kaj samooskrba s hrano pravzaprav je oziroma kaj pomeni. V

znanstvenih kot tudi aplikativnih vedah se pojavljajo različna poimenovanja kot so

varnost hrane ali prehranska varnost, trajnostna preskrba in tudi samooskrba s

kmetijskimi proizvodi.

V mednarodnih dokumentih in državnih publikacijah lahko zasledimo podobne

interpretacije, ki pa so se v zadnjem desetletju oplemenitile. Ena izmed definicij,

ki jo ponuja Statistični urad RS je: »trajnostna preskrba s hrano je zagotovljena,

ko so vsem ljudem fizično in ekonomsko dostopne zadostne količine hrane«(Gale,

2014). Obsežnejše razumevanje ponuja Plut (2012), ki prehransko samooskrbo

razume znotraj širšega koncepta prehranske varnosti in izpostavlja trajnostno

zasnovo pojma, prav tako izpostavlja nenehni ekonomski in fizični dostop do

hrane. Kot pojasnjuje se je nov pristop k prehranski varnosti preusmeril zlasti na

možnosti trajnostnega povečanja pridelave za lokalne potrebe, v obsežnih

območjih manj rodovitnih kmetijskih zemljišč, v državah v razvoju.

Poleg širšega razumevanja samooskrbe pa velja opozoriti tudi na soodvisnost

področij, tu želimo izpostaviti predvsem zagotavljanje zadovoljivih količin vode in

pa ugodne podnebne razmere, ki prav tako terjajo umirjanje invazivnih posegov v

okolje. Zaradi izčrpavanja kmetijskih zemljišč je potrebno upoštevati naravne

zmogljivosti in se usmeriti k agrarni oziroma kmetijski trajnostnosti.

Kmetijsko trajnostnost opredeljuje Plut (2012) in skladno z njim jo razumemo kot

večplastni kmetijsko – podeželski koncept, ki povezuje produktivnost in se

zavzema za ohranjanje ekološke vitalnosti, socialnoekonomske enakosti ter

pravičnosti. Prav lahko se zgodi in po naravnih nesrečah sodeč nismo več daleč, da

bomo v 21. stoletju, plačali za vse pretekle zlorabe okolja in planeta.Eden



največjih izzivov prihodnjih dni je prav zagotavljanje zadostnih količin tako vode

kot hrane. Prav tako zaradi vse višjih cen energetov in prehranskih surovin,

narašča usmerjenost v lokalno oskrbo ter vzdrževanje naravnih virov. Iz vsega

povedanega je mogoče razbrati, da prehranska samooskrba zahteva širšo

percepcijo.

Za zagotavljanje prehranske varnosti Slovenije sta, v obdobju stabilizacije njenega

prebivalstva, ključna naravna predpogoja: zadosten obseg kakovostnih kmetijskih

zemljišč in ohranjanje rodovitnosti prsti. Cilj pa je ne le ohranjanje najbolj

rodovitnih kmetijskih zemljišč, temveč tudi njihovo povečanje, še posebej v tistih

delih, kjer bi lahko pridelovali dodatne količine žita (Plut, 2014). Glede na

naravne danosti velja izpostaviti, da Slovenija razpolaga z dovolj velikimi

potencialnimi kmetijskimi zemljišči in lahko precej nizko stopnjo prehranske

samooskrbe znatno povečamo, še več: pri nekaterih kulturah lahko dosežemo celo

sto odstotno samooskrbo.

Po dostopnih podatkih (Surs, 2016) je povprečni prebivalec Slovenije, v letu 2015,

pojedel povprečno 120 kilogramov žit, 110 kilogramov zelenjave, 88 kilogramov

mesa, skoraj 70 kilogramov krompirja, 11 kilogramov jajc ter nekaj več kot

kilogram medu. Podatki kažejo precej nezavidljivo sliko, predvsem pri stopnji

samooskrbe z zelenjavo. Kot navaja statistični urad je ta še posebej nizka pri

zelenjavi in krompirju, medtem ko je pri žitih in mesu nižja.

Izrazito nizko stopnjo samooskrbe sta v letu 2015 izkazovali bilanci zelenjave in

krompirja; pri zelenjavi je znašala 39 odstotkov, pri krompirju pa 59 odstotkov.

Stopnja samooskrbe v bilanci za žito je dosegla 73 odstotkov oziroma 4 odstotne

točke manj kot v prejšnjem letu. Domača proizvodnja žit je v tem letu dosegla

nekaj več kot 620 tisoč ton, domača potrošnja pa skoraj 860 tisoč ton (Surs, 2016).



Tabela 1: Rastlinska in živalska bilanca za koledarsko leto 2015 (Vir: SURS, 2016)

Kot je razvidno na Tabeli 1, je najnižja stopnja samooskrbe pri zelenjavi, ki je

hkrati in poleg žit, tudi največ porabimo. Upoštevajoč trende preteklih beleženih

let, bi lahko dejali, da pojemo vse več zelenjave in vse manj mesa. Če ob tem

dejstvu spomnimo, da se sodobni način življenja v veliki meri zanima in zavzema

za zdravo pridelano hrano potem lahko pričakujemo, da bo poraba oziroma vsaj

zanimanje za zdravo pridelano zelenjavo, v prihodnjih letih samo še naraščalo.

Kljub temu, da naj bi šla prizadevanja v smer čim večje samooskrbe s hrano, je po

podatkih Statističnega urada, slovenskega izvora manj kot polovica porabljene

hrane. Če za primerjavo uporabimo grafično predstavitev podatkov za zadnjih

petnajst let, Slika 3, je že na prvi pogled očitno, da porabimo veliko več zelenjave

kot pa je pridelamo.

Pridelava zelenjave je torej pod povprečjem, hkrati je njena poraba iz leta v leto

narašča. Stopnja samooskrbe se sicer zadnjih pet let, kljub nihanjem, povečuje,

vendar še vedno zaostaja za vsaj za deset odstotnih točk v primerjavi z letom

2000, ko je bila po dostopnih podatkih največja. Vendar je očitno, da za svoje

potrebe pridelamo in predelamo premalo hrane in vsaj na področju zelenjave še

zdaleč ne dosegamo omenjene 70 do 80 odstotne samooskrbe.



Slika 3: Bilanca proizvodnje in potrošnje zelenjave (Vir: SURS, 2016)

Za razliko od zelenjave pa nam gre precej boljše kar se tiče medu, mesa in jajc.

Pri slednjih stopnja samooskrbe zadnjih petnajst let redno presega 90 odstotno

mejo, leta 2003 smo se še posebej izkazali s 103,95 odstotno stopnjo samooskrbe,

medtem ko je v letu 2015 ta dosegala 92,48 odstotkov (Surs, 2016).

Vendar omenimo pomanjkljivost zbranih podatkov, ki ne odražajo realne slike

doma pridelane zelenjave za lastne potrebe. Na Sliki 3 namreč ne moremo odčitati

koliko zelenjave pridelajo posamezna gospodinjstva na vrtičkih in vrtovih.

Podatkov o obsegu tovrstne pridelane zelenjave, namreč ni.

Malce drugačno podobo slovenskega zelenjadarstva ponuja raziskava Foodmetres,

ki se je v okviru evropskega projekta ukvarjala s skrajševanjem oskrbovalnih

prehranskih verig, in je zajela triletno obdobje od leta 2012 do vključno 2015. V

okvir raziskave so vključili pet evropskih prestolnic in primer regije v razvoju.

Poleg Londona, Berlina, Milana, Rotterdama in Nairobija so ugotavljali ekonomski

vidik hrane pridelane na vrtičkih in vrtovih, tudi v Ljubljani. Anketirali so 127



vrtičkarjev in ugotovili, da se jih večina goji zelenjavo zato, ker so prepričani, da

je tako zelenjava bolj zdrava in hkrati varnejša.

Po podatkih Slike 4 ljudje gojijo zelenjavo v prvi vrsti zato, da bolj zdravo jedo in

se hkrati sproščajo oziroma rekreirajo, medtem ko se jim zdi pridelava zelenjave

za prodajo nepomembna, ker jim pridelek v 80 odstotkih služi za lastno uporabo,

70 odstotkov jih celo navaja, da presežke hrane podarijo. Kot navaja raziskava več

kot polovica vrtičkarjev pridela več kot polovico zelenjave, ki jo potrebujejo v

gospodinjstvu (Foodmetres, 2016).

Slika 4: Zakaj gojite zelenjavo? (Vir: Foodmetres, 2016)

Pridelovalci lastne zelenjave posebej poudarjajo, da je domača zelenjava bolj

zdrava predvsem pa okusnejša.

Za potrebe raziskave so ocenili tudi povprečno velikost vrtička in ugotovili, da

povprečen vrtiček meri 140 kvadratnih metrov. Ob predpostavki, da na

kvadratnem metru lahko vzgojimo dva kilograma zelenjave, urbano kmetovanje z



vidika samooskrbe torej ni zanemarljiva dejavnost. V celoti bi bilo potrebno, po

podatkih, ki jih v svoji raziskavi zajema Plut (2009), zavoljo 70 do 80 odstotne

stopnje samooskrbe, kmetijska zemljišča povečati za tretjino.

3. OBSTOJEČE STANJE

3.1. VRTIČKARSTVO PO SVETU

Omenili smo že, da je vrtičkarstvo značilnost urbanih okolij in razširjeno povsod

po svetu. Za boljšo predstavo se najprej ozrimo preko meja in poglejmo kako

imajo tovrstno problematiko urejeno v drugih državah. Kljub temu, da lahko

opažamo sorodne motive nastanka, se tudi kot pojavna oblika manifestira v dokaj

podobnih potezah, čeprav pa podrobnejše preučitve posameznih okolij kažejo na

precejšnje razlike v njegovi načrtnosti, organiziranosti in enotnosti (Jamnik idr.,

2009).

Najprej pojdimo na mesto nastanka in si oglejmo kako je vrtičkarstvo organizirano

v Nemčiji. Po podatkih (Zimbler v Jamnik idr., 2009) je v Nemčiji več kot

1.300.000 vrtičkov, ki zavzemajo 464 kvadratnih kilometrov oziroma več kot

46.400 hektarjev. Že ob prvem pregledu literature je precej očitna sistemska

urejenost področja. Nemci so vrtičkarska območja že zelo zgodaj zakonsko

zaščitili.

Prvi, tako imenovani Zakon o vrtičkih in najemu parcel, je bil sprejet že leta 1919.

Leta 1983 je bil ta zakon dopolnjen in spremenjen v še vedno veljavni Zvezni

zakon o vrtičkarstvu. Tega so dopolnili leta 2006 (Jamnik idr., 2009). Zvezni zakon

o vrtičkarstvu področje ureja celostno, izpostavili pa bi tri področja, ki jih pokriva

in se nam zdijo še posebej pomembna:

pravila za varovanje vrtičkarskih območij z opredeljeno trajnostno rabo

prostora;

pravila za zagotavljanje dolgoročnega najema, vključno s ceno;



v primeru ukinitve vrtička zagotovitev nadomestnega zemljišča.

Ena izmed pomembnih značilnosti nemške ureditve so tudi številna vrtičkarstva

društva, ki predstavljajo in zastopajo interese civilne družbe. V Nemčiji je

vrtičkarstvo zelo dobro organizirano tako na državni in deželni kot tudi na okrajni

in občinski ravni. V celotni državi obstaja približno 15 tisoč društev in neprofitnih

organizacij (Jamnik idr., 2009).

Podobno tradicijo in ureditev najdemo tudi v sosednji Avstriji. Kot navaja Jamnik

idr. (2009) v celotni Avstriji se 38.900 razprostira na skupaj 8,97 kvadratnih

kilometrih ali 896,5 hektarih, avstrijski vrtičkarji pa so združeni v 379 društvih in

petih deželnih združenjih. Področje ureja leta 1959 sprejeti Zakon o vrtičkarstvu,

ki je bil kasneje sicer večkrat spremenjen vendar podobno kot v Nemčiji, področje

ureja sistemsko. Zakon v mestih določa trajno varovanje območij vrtičkov, ki jih

opredeljuje kot obliko trajne rabe prostora. Vrtičkarska območja so opredeljena v

mestnem prostorskem načrtu in s tem tudi zavarovana (Jamnik idr., 2009).

V grobem lahko rečemo, da v tujini izstopajo predvsem sistemska in normativna

opredeljenost področja ter zaščita vrtičkov v prostorskih aktih. Prav tako

nezanemarljiva pa je tudi organiziranost civilne družbe.

3.2. VRTIČKARSTVO V MESTNI OBČINI LJUBLJANA

Ljubljana je področje vrtičkarstva prvič uredila že leta 1985 in sicer s pravilnikom,

ki pa ga zaradi pomanjkanja sredstev in neopredeljenega nadzora ni nihče

upošteval.

V Ljubljani so si prebivalci tako uredili vrtičke praktično v vseh njenih zelenih

predelih. Ob tem je šlo deloma za najem kmetijskih površin v lasti zasebnikov,

deloma pa za urejanje vrtičkov na zemljiščih v občinski lasti.

Mestna občina je leta 2007 zaradi črnih gradenj na območju okoli ljubljanskega

osrednjega pokopališča Žale dvignila precej prahu in nezadovoljnim meščanom



podrla nelegalne objekte in obljubila sistemsko urejenost področja ter nove

obdelovalne površine. Vendar, kot nakazuje Slika 5 je največ zelenih površin za

vrtičkarstvo, občina uredila v letih 2015 in 2016.

Slika 5: Število urejenih novih vrtičkov v Ljubljani po letih. (Vir: Zelenaljubljana.si, 2016).

Neurejene razmere so uredili z opredelitvijo vrtičkov kot prostora s posebno

namensko rabo in urejanjem vzorčnih območij vrtičkov na zemljiščih, ki so v

mestni lasti. Mestna občina Ljubljana ima trenutno štiri urejena območja :

Dravlje 51 urejenih vrtičkov

Štepanjsko naselje 14 urejenih vrtičkov, ki so vzorčno urejeni in opremljeni

z lopami,

Ježica ima 258 urejenih vrtičkov

Park Rakova Jelša kjer je 320 urejenih vrtičkov

Skupno naj bi tako mestna občina oddajala 643 vrtičkov, katerih velikost znaša do

70 kvadratnih metrov in so opremljeni z potrebno infrastrukturo. Vsa območja so

opremljena z dostopom do vode, s sanitarijami, ekološkimi otoki, parkirišči,

lopami in zabojniki. Kot je navedeno na spletnih straneh občine so vrtički dopustni

tudi v nekaterih stanovanjskih območjih, kot sestavni del večjih novih parkovnih in



športno rekreacijskih površin, začasno pa tudi na posameznih območjih, kjer je za

večje razvojne projekte predvidena izdelava podrobnejšega prostorskega načrta.

Danes je po podatkih občine, za potrebe vrtičkarstva na voljo 46 hektarjev

zemljišč na 23 območjih. Ta so razporejena tako, da enakomerno oskrbujejo vse

predele mesta, najdemo pa jih predvsem na robovih urbanih kompleksov, v

predelih Zaloga, Polja, Hrušice, Štepanje vasi, Črnuč, Bežigrada, Vižmarij,

Šentvida, Dravelj, Podutika, Brda, Livade ter med Malim grabnom in južno

avtocesto.

Ne glede na rast števila obdelovalnih območij, se je skupna obdelovalna površina

pravzaprav zmanjševala. Kot kaže Slik 6 se je skupna površina prostorsko

opredeljene obdelovalne zemlje v lasti Mestne občine Ljubljana, sploh v zadnjih

petih letih, občutno zmanjšala in danes predstavlja manj kot kvadratni kilometer.

Slika 6: skupna površina mestnih vrtičkov Vir: Gorjup (1984), Simoneti idr. (1997), Geodetska uprava Republike Slovenije (2005), Vrščaj idr. (2008), Bole idr.

(2009), lasten izračun (2016).



Po podatkih, ki smo jih pridobili na Mestni občini je poleg trajnih lokacij v skupni

velikosti 46 hektarov, vrtičkarstvo dovoljeno še na 28 hektarih zelenih površin v

stanovanjskih naseljih. V izračun nismo zajeli 128 hektarov, ki so tako imenovana

začasna območja in bodo v prihodnje ob izvedbi podrobnih prostorskih načrtih,

namenjena drugi rabi.

Najboljšo infrastrukturno izvedbo imajo najemniki v Štepanjskem naselju, kjer

ima vsak vrtiček svojo vrtno uto, prav tako so uredili otroško igrišče, parkirišča za

avtomobile in kolesa. Temu primerno je tudi letna zakupnina za vrtiček najvišja.

Ta znaša en evro za kvadratni meter, vanjo niso všteti obratovalni stroški. Na

drugih območjih utic nimajo, imajo pa urejene lope za orodje in kompostnike, na

Rakovi jelši celo nadstrešnice nad lopami za zbiranje vode. Letna zakupnina

drugod znaša od 0,70 evra do enega evra za kvadratni meter.

3.2.1. NORMATIVNA UREJENOST VRTIČKARSTVA

Vrtičkarstvo ob primerni normativni urejenosti oziroma ob primernem sodelovanju

mestnih oblasti lahko izboljša kakovost življenja meščanov. Kot omenja

Simonetijeva (1997) se prav pri vrtičkarstvu odraža tvornost meščanov, ki so v

sodelovanju z ustreznimi mestnimi službami, usmerjeni v problem in določeno

rešitev. Mestna občina Ljubljana je leta 2009 z odlokom, pravilnikom in občinskim

prostorskim načrtom pristopila k sistemskemu urejanju področja. Vrtičkarstvo v

Ljubljani urejajo naslednji predpisi:

Odlok o urejanju in oddaji vrtičkov v zakup (Ur. l. RS št., 28/2009), ki je bil

oktobra 2015 drugič dopolnjen z Odlokom o spremembah Odloka o urejanju

in oddaji zemljišč Mestne občine Ljubljana za potrebe vrtičkarstva (Ur. l.

RS, št. 103/13, 84/15);

Pravilnik za urejanje območij vrtičkov v Mestni občini Ljubljana (Ur. l. RS,

št. 28/09), ki je bil marca 2016 drugič popravljen in nadomeščen s

Pravilnikom o urejanju in oddaji zemljišč Mestne občine Ljubljana za

potrebe vrtičkarstva (Ur. l. RS, št. 8/14);



Odlok o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana – izvedbeni

del (Ur. L. RS, št. 78/10, 10/11 – DPN, 22/11 – popr., 43/11 – ZKZ-C, 53/12

– obvezna razlaga, 9/13, 23/13 – popr., 72/13 – DPN, 71/14 – popr., 92/14 -

DPN, 17/15 – DPN, 50/15 - DPN in 88/15 – DPN).

Trenutno stanje je takšno, da je povpraševanje večje od ponudbe, kot pravijo na

občini je na čakalnih listah za posamezno območje približno 20 interesentov. O

povečanem zanimanju za najem obdelovalnih površin, poročajo tudi iz drugih

krajev po Sloveniji. Cene se v Ljubljani gibljejo okrog evra za kvadratni meter pa

vse do dveh. V Novem mestu boste za kvadratni meter vrtička za vse leto odšteli

0,80 evra, v Kranju 0,60, v Radovljici 0,25 in v Mariboru 0,20 evra. Zgolj za

primerjavo omenimo, da so v Mariboru vrtovi veliki do 200, v Ljubljani pa do 150

kvadratnih metrov. Poleg precejšnje razlike v ceni letnega najema – v Mariboru

znaša 0,2 evra na kvadratni meter, v Ljubljani pa kar petkrat toliko, vrtičkarji v

Ljubljani plačujejo še obratovalne stroške, kot so odvoz smeti in stroški za vodo.

Glede na usmeritve, ki jih podaja strateški del prostorskega načrta3 je eden

izmed ciljev občine ohranjati poseljenost in možnosti za kmetijsko proizvodnjo ter

zagotavljati čim boljšo samooskrbo prebivalstva; ohranjati tradicionalna

pridelovalna območja in modele (SPN, 2015), ter temu primerno razviti tudi nov

koncept obravnave vrtičkov. Občina se tako zavezuje, da bo območja za

vrtičkarstvo celovito in sistematično opredelila. »Kot ustrezna za to dejavnost se

kažejo večja območja na prehodu mesta v njegovo rekreacijsko in naravno

zaledje, predvsem na robovih urbanih kompleksov, ter manjša območja med

urbanim tkivom v kombinaciji z drugimi mestnimi zelenimi površinami.

Opredeljena morajo biti kot posebna namenska raba ter enotno urejena in

opremljena« (SPN, 2015). Čeprav je cilj, h kateremu se je občina zavezala v

Trajnostni urbani strategiji4, do leta 2020, vzpostaviti vsaj eno vrtičkarsko

območje v vsaki od 17 četrtnih skupnosti, delno dosežen, jo čaka še precej dela.

3 Odlok o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana – strateški del. Dostopen na: http://www.ljubljana.si/Static/upload/file/2010-78-4263-NPB7.pdf 4 Za več glej Trajnostno urbano strategijo Mestne občine Ljubljana in Letno poročilo o realizaciji Programa varstva okolja za Mestno občino Ljubljana 2014-2020 od 1. 7. 2014 do 31. 8. 2015. Dostopno na: http://www.ljubljana.si/si/zivljenje-v-ljubljani/okolje-prostor-bivanje/program-varstva-okolja/

http://www.ljubljana.si/Static/upload/file/2010-78-4263-NPB7.pdf

http://www.ljubljana.si/si/zivljenje-v-ljubljani/okolje-prostor-bivanje/program-varstva-okolja/




Leta 2016 imamo torej od 17 urejenih občinskih vrtičkarskih območij, urejena

samo štiri, na katerih kljub velikemu zanimanju, nekateri vrtički še samevajo.

Odlok o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana kot vrtiček

opredeljuje zemljišče, namenjeno prostočasni dejavnosti pridelovanja vrtnin,

sadja in gojenja okrasnih rastlin. Natančnejšo opredelitev zahtev pri urejanju

vrtičkarskih površin navaja v 35. členu izvedbenega dela. Pri urejanju površin za

vrtičke je tako treba upoštevati naslednje pogoje:

območje mora v primeru, da meji na javno prometno komunikacijo,

zapirati enotna živa meja, ki omogoča prehodnost po obstoječih poteh;

notranje ločevalne poti med vrtički je treba urediti tako, da bodo

razmejile vrtičke v pasovih, širokih od 10 do 15 metrov;

dopustne so žičnate ozelenjene ograje ali živa meja, izjemoma tudi drugi

materiali, če so enotni za območje vrtičkov;

velikost posameznega vrtička je do 150 kvadratnih metrov;

največ 30 odstotkov površine posameznega vrtička je dopustno uporabiti za

postavitev lope z zunanjo ureditvijo (od tega največ 15 kvadratnih metrov

oziroma 15 odstotkov tlakovanih površin);

območje mora imeti urejeno parkiranje na obrobju in

območje mora imeti enotno urejen način ravnanja z odpadki.

Prav tako so z odlokom natančno določene dimenzije objekta, ki lahko stoji na

enoti urejenega prostora. Lesena lopa za shranjevanje orodja, vrtne opreme in

podobno ne sme presegati velikosti 2 x 2,5 m, višina do 2,5 m; medtem ko leseni

zaboj za shranjevanje orodja in vrtne opreme, ne sme presegati velikosti 1,6 m x

0,7 m x 0,45 m. Na vsake 1500 m² površine vrtičkov je dovoljeno postaviti tudi

večji pritlični objekt do višine 4 m, s površino do največ 60 m², ki je namenjen

skupni uporabi.



3.2.2. POSTOPEK IN POGOJI NAJEMA VRTIČKA V LJUBLJANI Področje vrtičkarstva v Mestni občini Ljubljana ureja Oddelek za varstvo okolja.

Za vsako urejeno območje vodi evidenco zakupnikov ter evidenčno listo

potencialnih zakupnikov. Natančnejše pogoje za urejanje in oddajo zemljišč v lasti

Mestne občine Ljubljana v zakup za potrebe vrtičkarstva določa Odlok o urejanju

in oddaji zemljišč Mestne občine Ljubljana za potrebe vrtičkarstva. Ta v 7. členu

določa način oddaje posameznega vrtička. Občina tako vrtičke oddaja z

neposredno pogodbo ali z javnim zbiranjem ponudb. Zakupnik posameznega

vrtička je lahko samo fizična oseba s stalnim bivališčem na območju Mestne občine

Ljubljana, ki na območju občine ni lastnik zemljišča, primernega za pridelavo

vrtnin.

Z neposredno pogodbo se lahko odda posamezni vrtiček znotraj območja, za

katerega preneha najemno razmerje, in sicer prvemu čakajočemu kandidatu na

seznamu prosilcev za konkretno območje. Prijavo za zakup vrtička na posamezno

območje je potrebno poslati pisno in jo posredovati skupaj z potrdili v vložišče

Mestne občine Ljubljana. Zakupna pogodba se sklene s fizično osebo, ki ima stalno

bivališče na območju mestne občine in ni lastnik zemljišča primernega za

pridelavo vrtnin, zato je potrebno k vlogi oziroma prijavnemu obrazcu priložiti:

Potrdilo iz skupne evidence gospodinjstva, ki ga izda Upravna enota Ljubljana in

Potrdilo o višini katastrskega dohodka, ki ga izda Finančna uprava Republike

Slovenije.

Z javnim zbiranjem ponudb se odda posamezni vrtiček, ko občina oddaja na novo

urejeno območje ali kadar oddaja več kot 20 vrtičkov na istem območju sočasno.

Mestna občina objavi obvestilo o oddaji vrtičkov v zakup na podlagi javnega

zbiranja ponudb v najmanj enem dnevnem časopisu in na svoji spletni strani. V

obvestilu se določi tudi rok za začetek zbiranja ponudb zainteresiranih oseb.

Torej, če mestna občina oddaja na novo urejeno območje z več kot 20 vrtički se je

za zakup vrtička potrebno prijaviti na javno zbiranje ponudb, ki pa glede na

postopek, traja vsaj mesec dni.



Nazadnje so z zbiranjem javnih ponudb oddajali novo vrtičkarsko območje na

Rakovi jelši, kjer so sprva oddajali 442 enot, velikih od 25 pa do 75 kvadratnih

metrov, in jih kasneje zaradi majhnega zanimanja preuredili v 320 enot. Po

pisanju časnika (Delo, 2016) se bodoči vrtičkarji niso navduševali nad najmanjšimi

parcelami in je tako ostalo 215 vrtičkov, za katere ni bilo zanimanja. Občina se je

tako odličila njihovo število zmanjšati in povečati njihovo kvadraturo. Čeprav je

napovedala, da bo preostalih 215 vrtičkov poskušala ponovno oddati že do konca

junija, razpisa za enkrat še ni objavila. Vrtičke je sicer občina oddala za

nedoločen čas, prednost so imeli bližje živeči Ljubljančani z daljšo stalnostjo

bivanja.

Občina je prvo javno zbiranje ponudb objavila v sredini januarja 2016 in ga v

dobrem mesecu tudi zaključila. Izhajajoč iz Odloka o urejanju in oddaji vrtičkov v

zakup so bili upravičenci za pridobitev vrtička posamezniki, ki imajo stalno

prebivališče na območju MOL in nimajo v lasti primernega zemljišča za pridelavo

vrtnin na območju MOL oziroma takega zemljišča nima v lasti tudi kdo izmed

njihovih članov gospodinjstva. Letna najemnina je bila odvisna od velikosti vrtička

in znaša 70 centov na kvadratni meter, poleg tega morajo najemniki plačevati

sorazmerni del obratovalnih stroškov in stroškov rednega vzdrževanja.

Glede na razpisno dokumentacijo imajo v primeru, ko je kandidatov, ki

izpolnjujejo pogoje, več, kot je na voljo vrtičkov, prednost tisti, ki živijo bližje

območju z vrtički in ki imajo stalno bivališče v glavnem mestu dalj časa. Čas

bivanja in stalno prebivališče sta bila različno ovrednotena in sta kandidatom

prinesla določeno število točk. Stalno bivališče, od vrtičkov oddaljeno do dva

kilometra, je kandidatu prineslo sto točk, oddaljenost od dva do pet kilometrov 80

točk, več kot pet kilometrov oddaljeno bivališče pa 60 točk. Podobno je s

stalnostjo bivanja: tisti, ki v Ljubljani živijo več kot dvajset let, so dobili 110 točk,

nato se število točk zmanjšuje, do tistih, ki imajo v glavnem mestu stalno

prebivališče manj kot pet let in so zato dobili le 20 točk.

Povzamemo lahko, da obstajata dva načina zakupa vrtička, noben med njima pa

ne omogoča lastne izbire. Vrtiček je na podlagi upoštevanja kriterijev in meril, v



vsakem primeru, dodeljen. Prav tako se pri dodelitvi posameznih obdelovalnih

enot, po nepotrebnem postavlja preveč dodatnih omejitev, ki imajo na

spodbujanje urbanega vrtnarjenja, zaviralni vpliv.

3.3. KRITIČNA ANALIZA OBSTOJEČEGA SISTEMA

Sprva bi želeli opozoriti na nedokončano sistemizacijo vrtičkov, tako z vidika

prostorskega načrta, kot nedokončanega popisa vseh obdelovalnih površin. Koliko

posameznikov obdeluje manjše ali večje obdelovalne površine na mestni, državni

ali zasebni zemlji, ne ve nihče, glede na njihovo pojavnost na zelenih površinah pa

jih je gotovo več tisoč. Konkretnih podatkov o površini obdelovalne zemlje

oziroma številu obdelovalnih površin, namreč ni.

Iz dostopnih podatkov lahko sklepamo, kot prikazuje Slika 7, da se površina

obdelovalnih površin v Mestni občini Ljubljana znižuje, medtem ko število

razpoložljivih enot oziroma posameznih vrtičkov, narašča.

Slika 7: Število vrtičkov v Ljubljani. Vir: Gorjup (1984), Simoneti idr. (1997), Geodetska uprava Republike Slovenije (2005), Vrščaj idr. (2008), Bole idr. (2009),

lasten izračun (2016).



Za preglednejšo predstavo ponujamo Sliko 7, ki kaže na beleženo število vrtičkov

skozi daljše časovno obdobje. V negativnem smisli izstopa leto 2008, medtem ko

je razvidno tudi povečanje števila enot obdelovalnih površin, sploh v zadnjem

petletnem obdobju.

Želeli bi opozoriti, da je z vidika samooskrbe in našega prizadevanja po doseganju

čim višje stopnje le-te, podatek, ki ga navaja Mestna občina Ljubljana, zavajajoč.

O tem smo se lahko prepričali, prav v teh dneh, na primeru Rakove jelše, ko so

prvotno število 442 vrtičkov, na isti površini, zmanjšali na 320 obdelovalnih enot.

Kot smo že omenili, je vnovično javno zbiranje ponudb, še vedno časovno

neopredeljeno.

Z vidika umeščanja v prostor oziroma opredelitve namembnosti prostora v

prostorskem načrtu se kot težava nakazuje tudi nedokončan popis občinskih

zemljišč. Kot opozarjajo na metni občini (Petkovšek, 2016) je problematika v tem,

da občina šele zdaj končuje popis svojih zemljišč in da za mnoge vrtičke, ki jih je

podedovala od nekdanjih ljubljanskih občin in krajevnih skupnosti, sploh ne ve, da

obstajajo ali da zanje že ves čas skrbijo njihovi uporabniki. S tega vidika se zdi

ideja, o novem pojmovanju vrtičkov, več kot dobrodošla.

3.3.1. KRITIČNA ANALIZA OBSTOJEČEGA SISTEMA NAJEMA

Kot smo opisali, je postopek najema lahko tudi zahtevna zadeva, sploh če bi želeli

najeti zemljo od mestne občine, ki kot smo videli z birokracijo ne skopari. Tega se

na občini tudi zavedajo, kot je v intervjuju za enega izmed slovenskih dnevnikov

dejal podžupan Mestne občine Ljubljana, Janez Koželj, ugotavljajo, da so

veljavnem pravilniku urejanju vrtičkov, postavljeni pogoji in standardi za številne

najemnike, prezahtevni in predragi. Veljavna določila bodo še najprej uporabljali

za urejanje novih vrtičkov na zemljiščih občine, medtem ko bodo pri oddajanju

obstoječih vrtičkov na občinskih zemljiščih, še posebno pa na zasebnih, bolj

prilagodljivi (Delo, 2012). Še več, po besedah podžupana, so se odločili, da bodo



pomagali iskati tudi primerna neobdelana kmetijska zemljišča v zasebni lasti, in

jih posredovali v najem, seveda z namenom, da bi tudi urejanje zasebnih vrtičkov,

potekalo v skladu z odlokom.

Občina je tako že leta 2012 občanom obljubila, da bo zasebnim ponudnikom

pomagala s pravnimi nasveti glede ureditve in oddaje, prav tako naj bi pripravili

tipsko pogodbo, ki bi bila splošno uporabna. Želja na občini namreč je, da bi imeli

tudi na zasebnih vrtičkih lepo urejeno okolico, parkirišča, tipsko opremo in

sanitarije, medtem ko bi bili velikost vrtičkov in organizacija zemljišča stvar

lastnika in vrtičkarjev(Koželj v Delo, 2012). Danes tako še veno pogrešamo

uporabniku prijazno posredovanje, ki bi omogočalo najem obdelovalne zemlje, ne

glede na lastniško strukturo zemljišča ali status najemnika.

Občina je sicer s spremembo odloka, vzpostavila možnost ureditve tudi zasebnih

obdelovalnih površin za namen vrtičkarstva. Tako v Letnem poročilu o realizaciji5

navajajo, da posredujejo med lastniki neobdelanih kmetijskih zemljišč in

zainteresiranimi občani za najem vrtičkov z namenom, da bi tudi urejanje

zasebnih vrtičkov potekalo v javnem interesu skladno z odlokom, ki ureja

vrtičkarstvo. Kot piše v dokumentu se prvo takšno sodelovanje že uspešno izvaja

na območju Zadobrove, kjer so se oblikovala že tri območja, ki jih oddaja

zasebnik. Mestna občina Ljubljana je pomagala pripraviti ureditveni načrt in

osnutek pogodbe, istočasno zainteresirane vrtičkarje napotujejo na lastnika teh

območij.

Trenutno potekajo dogovori z lastnikom večjih obdelovalnih površin iz Kosez, ki

jih bo namenil za vrtičke. Zdi se, da bi bila pregledna ponudba, ki bi združevala

tako občinske kot zasebne razpoložljive kapacitete, ne samo prijaznejša, do vseh

interesentov, temveč bi zagotavljala tudi boljšo transparentnost oziroma

preglednost obdelovalnih površin.

5 Za več glej Letno poročilo o realizaciji Programa varstva okolja za Mestno občino Ljubljana 2014-2020 od 1. 7. 2014 do 31. 8. 2015. Dostopen na: http://www.ljubljana.si/si/zivljenje-v-ljubljani/okolje-prostor-bivanje/program-varstva-okolja/





4. PRENOVA OBSTOJEČEGA SISTEMA NAJEMA 4.1. POENOSTAVITEV

Glede na zgoraj povedano, v obstoječem sistemu vidimo kar nekaj

pomanjkljivosti. V nadaljevanju nas bo zato zanimalo, kako obstoječi sistem

preoblikovati, da bo prijaznejši do uporabnikov, torej bodočih vrtičkarjev, in

hkrati do lastnikov zemljišč. Bodisi je to Mestna občina Ljubljana bodisi zasebniki,

oziroma najemodajalci. Kljub temu, da nas zanima celoten sistem urejanja

vrtičkarstva kot urbane dejavnosti, predvsem z vidika samooskrbe, se bomo v tem

delu omejili na sam postopek oddajanja obdelovalnih površin.

Kot eno izmed pomanjkljivosti sprva omenimo dodeljevanje. Vrtički so namreč

najemnikom, ne glede na obliko postopka, dodeljeni in si jih v nobenem primeru

ne morejo izbrati sami. Prav tako se zdi, da sta obstoječi merili, ki sta vezani na

stalno prebivališče in pa dolžino obdobja bivanja, do določenih družbenih skupin,

omejujoči, če ne celo nepravični. Na podlagi dejstva, da se za urbano vrtnarjenje

zanima vse več mladih ljudi, nekateri med njimi pa v Ljubljani nimajo stalnega

prebivališča ali pa so mestu krajše obdobje, jim je tako najemanje obdelovalne

zemlje, onemogočeno. Izkazuje se, da sta prednostni merili stalnega prebivališča

in časovnost bivanja, prej ovira kot pa prednost pri spodbujanju urbanega

vrtnarjenja.

Zato bi želeli predstaviti drugačen, poenostavljen model najema vrtičkov. Naš cilj

je, da bi imel dostop do obdelovalne površine v mestu vsakdo, ki si to želi.

Klasificiranje interesentov se zdi odveč, če ne celo neprimerno. Z vidika

najemodajalca so, v kolikor bi vrtičkar upošteval elemente pogodbe, vključno z

odpovednim rokom, vse ostale informacije nepotrebne.

Prav tako je odveč vprašanje kratkoročnosti oziroma dolgoročnosti najema. Ob

funkcionalni platformi, kjer bi se nahajale aktualne informacije o razpoložljivih



kapacitetah in posredna možnost sklenitve najemne pogodbe, bi bila svoboda

odločanja za uporabnike bistveno večja, predvsem pa manj zavezujoča. Ker si

večina vrtičkarjev v resnici želi imeti obdelovalno površino čim bližje stanovanju,

bi bilo smiselno, da občina dokončno odločitev o lokaciji in ročnosti le-te, prepusti

interesentom samim.

Zaradi potreb sodobnega načina življenja, se nam zdi obstoječi način najemanja

vrtičkov rigorozen in birokratsko zapleten. Postopek najemanja vrtičkov bi želeli

debirokratizirali in hkrati fleksibilizirali. Ob predpostavki, da povpraševanje

oziroma zanimanje za zdrav način pridelovanja lastne hrane, ne bo upadlo, smo

prepričani, da bi poenostavitev postopka najema in oddajanja, urbano vrtnarjenje

omogočila večjemu številu, predvsem mladih prebivalcev mesta.

4.2. SPLETNA PLATFORMA KOT NOV MODEL REŠITVE

Kot model rešitve si predstavljamo spletno stran z vmesnikom, ki bi uporabnikom

ponujala informacije o lokaciji, velikosti in razpoložljivosti kapacitet.

Za lažje razumevanje bomo poglavitne dele poslovne rešitve razložili s pomočjo

modela Bussines Canvas (Osterwalder idr., 2010). Kot nakazuje Slika 8 bomo iskali

odgovore na devet ključnih vprašanj, ki sicer na Sliki 8 predstavljajo posamezna

polja.

Najprej nas zanima kakšne so potrebe, želje ali zahteve uporabnikov našega

produkta, tako imenovana struktura uporabnikov? V grobem bi lahko rekli, da je

spletna stran namenjena vsem, ki jih vrtičkarstvo zanima in želijo najeti

obdelovalno površino ali pa se na spletni strani zgolj informirajo oziroma nabirajo

koristne informacije. Prav zaradi omejitev obstoječe ureditve, je dejstvo, da je

naš produkt namenjen vsem prebivalcem mesta, ne glede na statusne ali drugačne

opredelitve, bistvenega pomena.

Kot odnos z uporabniki razumemo pričakovanja naših uporabnikov oziroma kakšne

tipe odnosov moramo razviti, da bomo vzpostavili in vzdrževali želeni poslovni



model? Predlagamo predvsem redno komuniciranje z uporabniki in pa svetovanje

po potrebi.

V polju kjer so navedeni distribucijski kanali, nas pravzaprav zanima, na kakšen

način ali preko katerih distribucijskih poti bomo dosegljivi vsem potencialnim

vrtičkarjem. Glede na naravo ideje, bo nedvomno prevladovalo svetovno spletno

omrežje in socialni mediji, prav tako oglaševalske table na mestu samem oziroma

v bližini.

Osrednje vprašanje, prav tako srednje polje na modelu, je vprašanje vrednostne

ponudbe oziroma dodane vrednosti. Natančneje nas namreč zanima, katere

probleme naših uporabnikov želimo reševati in kako ji imamo namen prepričati, da

bodo namesto s konkurenco, sodelovali z nami?

Slika 8: Kanvas poslovnega modela za vrtičke

Zanima nas torej kaj je problem, ki ga rešujemo in tudi kaj je rešitev, ki jo

ponujamo? Kot smo že poudarili, bi želeli zavoljo večje samooskrbe, nadgraditi

sistem najemanja in oddajanja vrtičkov. Predvsem se nam zdi pomembna

poenostavitev postopka, tako z vsebinskega kot proceduralnega vidika.



Naš cilj je, da bi do svoje obdelovalne površine prišel vsakdo in to v najkrajšem

možnem času. Glede na sodobno informacijsko tehnologijo, se zdi spletna

platforma oziroma stran, primerna rešitev. Naša dodana vrednost je hitra in

nenehna dostopnost do informacij kot so proste kapacitete obdelovalnih površin,

lokacije vrtičkov, cena, predvsem pa možnost svobodne izbire.

V razdelku, kjer so navedena ključna opravila, nas zanimajo ključne aktivnosti, ki

jih zahteva naša rešitev. S spletno stranjo bi želeli ustvariti prostor, kjer se

srečata povpraševanje in ponudba vrtičkov.

Naš cilj je, da bodo na spletni strani dostopne vse informacije, ki jih bodoči

vrtičkar potrebuje. Kot ključni vir naše poslovne rešitve si torej predstavljamo

interaktivno in odzivno spletno stran oziroma platformo, ki bi uporabnikom

omogočala najem in oddajo vrtička. Poleg tega bi spletna stran zagotavljala

ključne informacije in uporabna navodila.

Kot ključne partnerje prepoznavamo lastnike kmetijskih zemljišč na območju

Ljubljane, ki bi tako lahko oddajali obdelovalne površine. Prav tako kot

strateškega partnerja prepoznavamo Mestno občino Ljubljano, ki bi s tovrstnim

načinom oddajanja lahko dopolnila obstoječ postopek in hkrati pridobila

konkretnejši vpogled in nadzor nad dejavnostjo.

Kot partnerje pozdravljamo tudi vse zainteresirane gospodarske subjekte, kot so

trgovine oziroma prodajalne z relevantnim programom. Med drugim bi z veseljem

na spletni strani oglaševali lokalne proizvode in tradicionalne izdelke domače

izdelave.

V stroškovnem razdelku nas zanimajo stroški povezani s poslovnim modelom, tako

z vidika materiala kot storitev ali aktivnosti. V našem primeru je najdražji del

ustrezna spletna stran, ki zagotavlja hitro in učinkovito interakcijo. Za uspešen

spletni nastop potrebujemo tudi zanesljivo gostovanje na spletnem strežniku in pa

ne nazadnje domeno oziroma spletni naslov. Kot strošek se torej izkazuje zakup



spletnega naslova in prostora na spletnem strežniku, kar predstavlja redne

stroške; medtem ko je izdelava učinkovite spletne strani, enkratni strošek.

Kot zadnji pa nas zanimajo tudi viri dohodkov. V tem oddelku se sprašujemo, kaj

na spletni strani bo za potencialne uporabnike zanimivo in predvsem kaj

potrebujejo. Naš osnovni produkt je pravzaprav informacija. Za tiste, ki bi želeli

obdelovalno površino najeti oziroma jo oddati. Poleg tega bi določen prostor

namenili tudi oglaševanju, informiranju in izobraževanju o urbanem vrtnarjenju.



4.2.1. RAZVOJ PROTOTIPA SPLETNE STRANI WWW.VRTICKI.SI

Ena izmed značilnosti razvojnega prototipa je torej razvoj aplikacije do končnega

sistema in upoštevajoč teorijo(Kovačič in Vintar,1994), da mora biti prototip

dovolj majhen za izvedbo, prepričljiv, poceni in dolgoročen.

Slika 9: Spletna stran med prototipiranjem (Vir: vrticki.si)

http://www.vrticki.si/



Prototipiranje predvideva postopno dograjevanje spletne strani in implementacijo

vmesnika. Zaradi možnosti sprotnega nadgrajevanja spletne rešitve smo se izognili

tveganju, da zgradimo neustrezen in neučinkovit sistem. Tako smo rešitve iskali

postopoma in preudarno oziroma to še vedno počnemo.

Pri izbiri tehnologije za izgradnjo prototipa smo se sprva ukvarjali z vprašanjem

varnosti in zato smo se odločili za uporabo zaprte izvorna kode, ki je zasnovana na

zaprtih standardih. Kljub temu, da uporaba odprtokodne aplikacije sicer omogoča

grajenje zelo odzivnih vmesnikov, ki so primerni tudi za različne mobilne naprave

in druge sprejemnike (De Volder, 2006). Sistem za upravljanje vsebin6 je torej

zaprtokodne narave, vsebina se prikazuje po v naprej pripravljeni shemi, ki je del

postavljenega ogrodja.

Izdelava prototipa spletne rešitve za najem vrtička se je začela z določitvijo

spletnega strežnika, kjer smo se odločili za spletni strežnik z dolgo tradicijo in

preverjeno učinkovitostjo. Spletna stran je postavljena na Apache7 strežniku

verzije 2.4.23. Prototip sicer teče na strežniku v Ljubljani, natančneje v Črnučah.

Računalnik, na keteremu se nahaja prototip ima procesor Intel(R) Xeon(R) CPU E5-

2670 0 @ 2.60GHz; s hitrostjo 2593.750 MHz in celotnim spominom 8061352 kB, od

tega je prostih 165168 kB.

Izbira strežnika je sicer odvisna od predvidenega števila uporabnikov, velikosti

podatkovnih zbirk in uporabljenih spletnih rešitev. Strežnik v svetovnem spletnem

prostoru skrbi za vzdrževanje spletnih strani oziroma spletnih mest.

Za spletni strežnik Apache lahko rečemo, da je eden izmed najbolj popularnih

strežnikov tudi zato, ker podpira številne operacijske sisteme, kot so MS Windows,

Mac OS X, Solaris in številne druge (Glass idr., 2004). V grobem lahko rečemo, da

strežnik deluje dvosmerno, sprva od spletnega brskalnika prejme zahtevek na kar

6 V praksi se uporablja kratica CMS oziroma Content Management System, kar v slovenščini pomeni sistem za upravljanje s spletnimi vsebinami. 7 Več na: http://httpd.apache.org/



strežnik odgovori z vsebino in če vsebine ne uspe locirati, posreduje sporočilo o

napaki oziroma nedostopnosti.

Prednosti Apache strežnika so med drugim tudi številni moduli, ki omogočajo

različne možnosti registracije oziroma avtentikacije ali pa denimo uravnavajo

obremenjenost spletnega mesta (Bloom idr., 2002). V primeru spletne strani

vrticki.si smo prav za potrebe avtentikacije ob oddaji obdelovalne površine,

uporabili tako imenovani mod_auth modul, ki sicer omogoča dostop do datotek

vendar se te zaščitene z geslom.

V naslednjem koraku smo izbrali PHP skriptni jezik verzije 5.5.38 in podatkovno

zbirko MySQL 5.5.48. Za razvojno okolje smo torej uporabili spletni brskalnik in

PHP Coder, ki je sicer program za razvoj PHP skriptih rešitev, kjer se vsi ukazi

vnašajo na način pisanja kode.

PHP8 (angl. PHP Hypertext preprocessor) kot programski jezik dobro deluje v

zaprtokodnem in odprtokodnem sistemu. Njegova uporaba je precej razširjena,

predvsem zato ker omogoča generiranje dinamičnih spletnih strani. Uporablja se v

vseh glavnih operacijskih sistemih in omogoča razvoj namiznih aplikacij,

dodajanje ukazov ter izvajanje strežniške izvorne kode (Bekken idr., 2000).

PHP Coder je v praksi precej podoben navadnemu tekstovnemu urejevalniku,

njegova prednost je v že obstoječih rešitvah. Te rešitve so namreč že napisane v

PHP skriptnem jeziku, kar med drugim pripomore k hitrejšemu razvoju zbirke

podatkov. Uporabo teh rešitev omogoča phpMyAdmin,ki je pravzaprav vmesnik,

katerega glavna prednost je enostaven, predvsem pa hiter, prenos podatkov med

posameznimi podatkovnimi bazami. Za vizualne učinke oziroma za izgled smo

uporabili nekatere funkcionalnosti smo iz Bootstrap9 kot iz jQUERY10 knjižnice.

8 Več informacij in spletna navodila so dostopna na: http://php.net/manual/en/faq.general.php. 9 Več o bootstrapu na http://getbootstrap.com/css/ 10 Več o vsebini knjižnice in sami aplikacijah na: https://jquery.com/



PhpMyAdmin11 je torej spletno orodje, ki je že spisano v programskem jeziku PHP

in se ga uporablja za upravljanje MySQL podatkovne baze. Z njim lahko

obdelujemo podatkovno bazo tako, da spreminjamo, ustvarjamo , odstranjujemo

in ne nazadnje shranjujemo podatkovne baze (Glass idr., 2004). Med drugim

omogoča tudi konvertiranje datotek različnih formatov in oblik, kot so CSV in SQL,

v precej bolj poznane oblike kot so PFD, DOC, XLS.

V ozadju je ogrodje podprto z MySQL bazo, ki je zelo razširjena podatkovna baza,

delno tudi zato, ker se ponaša z zmogljivostjo in prilagodljivostjo podatkovnih

zbirk, predvsem pa je pomembna njena kompatibilnost s številnimi operacijskimi

platformami, med drugim deluje na večini različic sistema Windows (Glass idr.,

2004).

MySQL je sistem za upravljanje s podatki, ki je na voljo v odprtokodni verziji kot v

obliki zaprte kode. Obnese se tako v enostavnih kot v kompleksnih okoljih, kjer je

stalnica veliko število dnevnih posodobitev ali povpraševanj. Uporabljajo jo

svetovno znane korporacije, tudi s področja informacijske tehnologije, kot so

Google, Wikipedia, Amazon, do ne davnega tudi Yahoo. Je pa MySQL še toliko bolj

učinkovit pri manjših podatkovnih bazah, kjer se pogosto uporablja s PHP

programskim jezikom.

Za osveževanje vrednosti uporabljamo tehnologijo AJAX, ki je kratica za

Asynchronous JavaScript And XML12. Tehnologija je namenjena osveževanju

celotne spletne strani ali posameznega dela. V našem primeru je namreč

pomembno, da lahko ob vsakem času spreminjamo posamezne dele spletne strani

ki so označeni na Sliki 9.

Za postavitev prototipa potrebujemo več osnovnih elementov. V osnovi je

odjemalec spletni brskalnik uporabnikovega osebnega računalnika. Bodoči vrtičkar

11 Več o vmesniku je dostopno na: https://www.phpmyadmin.net/. 12 Nekatere AJAX funkcije so dostopne na: http://api.jquery.com/category/ajax/helper-functions/.



tako preko svojega računalnika s pomočjo spletnega brskalnika dostopa v spletni

strežnik, kjer je postavljen prototip spletne rešitve za najem vrtička.

Zahtevek uporabnika se preko brskalnika pošlje po protokolu Hyper text transfer

ali kratko HTTP, do strežnika, ki locira mesto zahtevane spletne vsebine in ga

aktivira, na kar preko iskalnika uporabniškemu računalniku posreduje želeno

vsebino v jeziku oblike hyper text markup language (HTML). Odjemalske zahteve

do strežnika pridejo na določena vrata, v primeru strežnika Apache so ta vrata

označena s številko 80 (Bloom idr., 2002). Navadno je povratna informacija

napisna v različnih spletnih dokumentih, ki vsebujejo slike, sheme ter različne

avdio vizualne vsebine in jih programska oprema lahko prebere. V praksi gre

pravzaprav za vse oblike podatkov, ki so vidni na spletni strani.

Zgoraj omenjeni Hyper text transfer ali kratko HTTP je protokol oziroma metoda

za prenašanje spletnih informacij oziroma prenos podatkov (Fielding idr.,1999).

Omenjeni protokol je zadolžen za prenos podatkov med uporabniki in strežniki.

HTTP protokol se kot metoda za prenos informacij uporablja že od začetka

devetdesetih njegova prva verzija se je imenovala HTTP/0.9 in je bila namenjena

enosmernemu pridobivanju podatkov in je omogočala samo en zahtevek (Fielding

idr.,1999). Danes se uporablja različica HTTP/1.1, ki zagotavlja stalne povezave,

prav tako omogoča hitro odzivnost in boljšo učinkovitost. Komunikacija med

odjemalcem in strežnikom poteka izključno preko http protokola, ker smo se, kot

smo že omenili, na ta način izognili težavam pri nastavitvah požarnih zidov in

vzpostavljanju dodatnih varnostnih sistemov.

Hyper text markup language (HTML) je jezik za označevanje nadbesedila ali

enostavneje povedano, je jezik v katerem so izdelane spletne strani. Njegova

prednost je predvsem v tem, da se ga s pomočjo znakov, tako imenovanih značk,

lahko zapisuje v vsakem sistemu, ki vsebuje urejevalnik besedil. Med drugim

omogoča izdelavo spletnih strani tudi v Wordu. V HTML jeziku se s posameznimi

elementi, kot osnovnimi gradniki, zapiše na kakšen način se prikaže vsebina

spletne strani, gre pravzaprav za osnovo vsakega spletnega dokumenta.



Za učinkovit predvsem pa lep izgled spletne strani oziroma prezentacijo vsebine je

potrebno HTML elementom določiti določena pravila, kar smo v našem primeru

storili z kaskadnimi stilskimi podlogami. V strokovnem jeziku se uporablja

okrajšava CSS, ki sicer pomeni Cascading style sheets. Gre za stilske podloge, ki

omogočajo izbiro različne spletne atribute, ki dosegajo različne vizualne učinke.

Tako se s CSS določa barvne sheme, oblike in velikosti pojavnih okenc, prav tako

se določa razporeditve različnih pozicij in razmike med njimi (Lie idr., 2005). Gre

za spletni standard ki vsebino HTML oblikuje v organizirane skupine podatkov, ki

so potem razporejene na spletni strani v obliki različnih podatkovnih, slikovnih

oziroma grafičnih delov, kot jih prikazuje Slika 9.

Za oblikovanje uporabniškega vmesnika smo uporabili Bootstrap in jQUERY

odprtokodne aplikacije, ki dopolnjujejo CSS ogrodje, kar samo oblikovanje precej

poenostavi. Iz Bootstrap in jQUERY knjižnice smo uporabili Container, Hero-

carousel header, Table, Rows, Cols, medtem ko so CMS in CSS podloge, lasten

produkt BPLANET d.o.o.. V ogrodje so že vključene standardne komponente:

gumbi, vnosna polja in dvižni meniji.

Če se vrnemo nazaj k osnovnim elementom, ki sestavljajo prototip, smo omenili

odjemalca oziroma spletni iskalnik, ki preko HTTP povezave strežniku pošlje

prošnjo za ogled HTML dokumenta, ki jo strežnik sprejme in izvede. Če torej

uporabnik v spletni brskalnik vnese vrticki.si se mu odpre prva stran (Slika 9)

prototipne spletne rešitve kjer je postavljen vmesnik oziroma iskalnik, ki je

prikazan na Sliki 10.



Slika 10: Vmesnik, ki poenostavlja povpraševanje (Vir: vrticki.si, 2016)

Iskalnik omogoča vpis lokacije, izbiro velikosti in označitev različnih parametrov. Z

vpisom ali izbiro določenega parametra se odjemalcu odpre nova stran, kjer so

zbrani oglasi, ki ustrezajo oddani zahtevi. Za pregled ponudbe je dovolj vnos

lokacije ali označitev zgolj enega parametra. Uporabnikom smo želeli ponuditi

napredno obliko iskalnika po parametrih. Kot se je izkazalo, so parametri sicer

določeni vnaprej, vendar jih v praksi ne moremo aplicirati na vse kmetijske

površine.

Pri oblikovanju spletne strani smo se osredotočili na ponujanje dveh glavnih

storitev: najemanja in oddajanja obdelovalnih površin. Ker je že na prvi pogled

razvidno (Slika 11), da gre za večji podatkovni obseg, se je kot najbolj učinkovita

rešitev izkazala, implementacija podokna oziroma zavihka, ki je sicer podobno

oblikovan kot predhodno omenjen vmesnik vendar vsebuje dodatne funkcije.



Slika 11: Podatkovni zavihek za oddajo vrtička (Vir: vrticki.si)

Postopek za oddajo zemljišča pa zahteva več podatkov in prav tako časa. Lastnik

zemljišča mora namreč navesti svoje osebne podatke, kot so ime, priimek, naslov,

prav tako spletni naslov in telefon. Prav tako mora na kratko opisati vrtiček in

opredeliti lokacijo, velikost in ceno. Medtem ko za posamezne infrastrukturne

pritikline, kot so vodovod, hišica, zabojnik za orodje, sanitarije in morebitni

skupni prostor, zadošča označba s klikom.

Prav tako obstaja možnost označitve lokacije vrtička na zemljevidu, za kar je

potrebna povezava s podatki iz ostalih spletnih virov. V našem primeru smo se

oprli na google maps, ki s sistemsko odzivnostjo omogoča učinkovito uporabo

zemljevidov oziroma kartografskih podatkov.



Kot dodatno funkcijo smo morali uvesti dodajane slik. Izkazalo se namreč je, da je

količina podatkov, ki jih zahteva učinkovita funkcija oddajanja, prevelika in za

vmesnik neobvladljiva.

Ko uporabnik izpolni vsa polja in izbere možnost oddaje za pregled, svoje podatke

pošlje v strežnik. Kot urednik spletne strani se v sistem prijavimo z izbranim

geslom, preverimo vsebino in oglas odobrimo oziroma zavrnemo. Po odobritvi se

oddana vsebina prikaže med zadnjimi oddanimi oglasi na prvi strani (Slika 9) in ob

uporabi vmesnika, če vsebuje iskane elemente.

Pri nastajanju spletne strani gre torej za iskanje najbolj točnega približka sistema,

ki ga želimo kot končni produkt. Z vidika uporabnika je na spletni strani najbolj

pomemben vmesnik, ki omogoča enostavno izbiro lokacije in vseh ostali kakovosti,

ki jih uporabnik želi, za najem vrtička. Z vidika najemojemalca je torej na spletni

strani postopek precej enostaven, ko označi vse pomembne elemente, mu stran

predstavi možne izbire. Oglasi so zaradi formule oddajanja oblikovani sistematično

in vsebujejo osnovne podatke med katerimi je tudi kontaktna številka oziroma

spletni naslov, kjer se lahko dogovorijo za ogled vrtička in posledično najem

oziroma podpis pogodbe.



5. ZAKLJUČKI

5.1. OCENA UČINKOV Spletna stran z dodanim vmesnikom in modificiranim zavihkom, se tako izkazuje

za uporabno, ker podpira ustrezne strukture podatkovnih baz, omogoča

interaktivnost in je enostavna za uporabo. Kot je razvidno na sliki 9 smo med

procesom prototipiranja upoštevali potrebe iskalcev obdelovalnih površin in

lastnikov kmetijskih zemljišč.

Glede na specifiko področja, ki zahteva ureditev zemljišča skladno z veljavno

zakonodajo in predpisi, smo se podrobneje ukvarjali z vsebino vmesnika, ki je

interaktivni del spletne strani. Kot prikazuje Slika 10, smo skladno z veljavnimi

normativi, specificirali iskane zahteve in dodali možnost posamične izbire.

Izkazalo se je, da je določitev posamičnih izbir, ki so vezane na komunalno

opremljenost prostora, težje določiti, zaradi obstoječe normativne ureditve, ki na

nekaterih kmetijskih zemljiščih komunalne infrastrukture ne predvideva.

Ko uporabnik na vmesniku označi vse želene parametre, mu sistem namreč ne

ponudi zadostno število možnosti. Problem izvira iz neenotne urejenosti vrtičkov.

Na nekaterih je namreč dovoljena postavitev lope, medtem ko na drugih ne. Prav

tako je komunalna infrastruktura ponekod urejena, drugod ne. Dejanskih vrtičkov,

ki bi vključevali vse parametre je pravzaprav zelo malo.

5.2. POGOJI ZA UVEDBO IN IMPLEMENTACIJA Spletna stran vrticki.si kot programska in poslovna rešitev je še vedno v prototipni

fazi, čeprav je že dostopna in se je njena eksploatacija v produkcijskem okolju že

pričela. Izkazuje se kot učinkovita rešitev, sicer zapletenega procesa najemanja in

oddajanja, čeprav se že vidijo možnosti nadaljnjega razvoja.



5.3. MOŽNOSTI NADALJNJEGA RAZVOJA Glavni cilj diplomske naloge je bil razviti spletno rešitev za iskanje vrtičkov, ki bo

združevala ponudbo in povpraševanje in tako omogočala najem in oddajo

obdelovalne površine. V nadaljevanju bi bilo potrebno opraviti optimizacijo

spletnega mesta in ustvariti povezave do spletnih družbenih omrežij. Socialna

omrežja so že nekaj let izredno priljubljena oblika komunikacije, ki se uporablja

tako v zasebne kot v poslovne namene. Glede na razširjenost in uporabo smo

prepričani, da bodo koristni pri širjenju kroga uporabnikov.

Pri razvijanju spletne strani smo upoštevali vizualne zahteve in skušali

implementirati tako pregledno obliko kot barvno shemo, ki je tematiki primerna in

uporabniku prijazna Optimizacija13 internetnih strani danes predstavlja postopek

predelave oziroma priprave spletnih strani na način, da jih spletni iskalniki kot so

google.com, bing.com, najdi.si in ostali; čim bolj učinkovito najdejo. To pomeni,

da se ob kvalitetni optimizaciji internetnih strani določena spletna stran, za

izbrane ključne besede, v spletnih iskalnikih uvrsti čim višje med ponujenimi

rezultati in ima tako več možnosti obiska oziroma lahko rečemo, da je bolj

učinkovita, ker je optimalno dosegljiva. Dostopnost in odzivnost spletnega mesta

sta danes ključnega pomena, potrebni algoritmi pa se nenehno spreminjajo, zato

gre pravzaprav za konstantno nadgradnjo obstoječih parametrov.

Aplikacija za enkrat, poleg iskanja po osnovnih kriterijih, kot so lokacija in

velikost, omogoča še dodatne izbire kot so hišica, vodovod oziroma voda na

parceli, sanitarije, zabojnik za orodje in skupni prostor. V nadaljevanju bi želeli

dopolniti aplikacijo oziroma vmesnik, ki bi bil povezan z ostalimi spletnimi viri,

kot je na primer google maps. Nadgradnja bi omogočala poleg iskanja po osnovnih

informacijah dodatna iskanja po drugih kriterijih, kot so na primer bližina

stanovanjskih naselij, bližina javnega prevoza, šol, telovadnic in vključevala

različne dodatne statistike okolice. Zgolj ena izmed idej bi bila razvoj dodatnega

vmesnika, ki bi omogočal dodaten izbor glede vrste, tipa in kakovosti zemlje;

morda tudi podatkovni okvirček, ki bi na izviren način prikazoval relevantne

13 Optimizacija spletnih strain ali angleško Search Engine Optimization, kratko SEO.



podatke o mesečni količini padavin, številu sončnih dni, povprečnih temperaturah.

Z možnostjo dodajanja koristnih informacij in nasvetov načrtujemo privabiti tudi

širšo zainteresirano skupnost, vključno z oglaševalskimi in ostalimi gospodarskimi

akterji.

V prihodnosti bi torej želeli obstoječo spletno stran, predvsem pa iskalno

aplikacijo, razviti do te mere, da bi združevala podatke z različnih spletnih virov.

Na spletu je sicer kar nekaj oblik tovrstnih vmesnikov, vendar se ti iskalniki

pojavljajo predvsem v tujini za iskanje nepremičnin. Predstavljamo si, da bi

smiselna integracija različnih podatkovnih virov iskalno uporabniško izkušnjo

dodatno izboljšala.



LITERATURA IN VIRI Avison, D., & Fitzgerald, G. (2003). Information systems development: methodologies, techniques and tools, McGraw Hill, London. Bakken, S. S., Suraski, Z., & Schmid, E. (2000). PHP Manual: Volume 2. iUniverse, Incorporated. Bloom, R. B., & Foreword By-Behlendorf, B. (2002). Apache Server 2.0: The Complete Reference. Osborne/McGraw-Hill. De Volder, K. (2006). JQuery: A generic code browser with a declarative configuration language. In International Symposium on Practical Aspects of Declarative Languages (pp. 88-102). Fielding, R., Gettys, J., Mogul, J., Frystyk, H., Masinter, L., Leach, P., & Berners-Lee, T. (1999). Hypertext transfer protocol--HTTP/1.1 (No. RFC 2616). Gale, Š. (2014). Nekaj ščepcev podatkov o hrani, Statistični urad Republike Slovenije, Ljubljana. Glass, M. K., Le Scouarnec, Y., Naramore, E., Mailer, G., Stolz, J., & Gerner, J. (2004). Beginning PHP, Apache, MySQL Web Development. John Wiley & Sons. Hevner, A., & Chatterjee, S. (2010). Design science research in information systems (pp. 9-22). Springer US. Jamnik, Smrekar, Vrščaj (2009). Vrtičkarstvo v Ljubljani, Založba ZRC, Ljubljana. Kovačič, A., Vintar, M. (1994). Načrtovanje in gradnja informacijskih sistemov, DZS, Ljubljana. Lie, H. W., Bos, B., Lilley, C., & Jacobs, I. (2005). Cascading style sheets.WWW Consortium. Mcclendon, C. M., Regot, L., & Akers, G. (1996). The Analysis and Prototyping of Effective Graphical User Interfaces. Smerdel, I. (1988). Prelomna in druga bistvena gospodarska dogajanja v zgodovini agrarnih panog v 19. stoletju na Slovenskem, Slovenski etnograf 33(34), pp. 25–60. Smrekar, A. (2007). Stihijski (ne)razvoj neurbaniziranega dela mesta na primeru Ljubljane, Dela - Oddelek za geografijo Filozofske fakultete v Ljubljani 28(23), pp. 341-357.



Štaudohar, I. (2012). Pravi korenček ni oranžen: užitna zgodovina človeštva, Sobotna priloga, 54(76), pp.20–21. Spletni viri: AJAX. Dostopno prek: https://developer.mozilla.org/en-US/docs/AJAX/ (12. avgust 2016). Apache http server project. Dostopno prek: http://httpd.apache.org/ (12. avgust 2016). Bilanca proizvodnje in potrošnje zelenjave. Dostopno preko: http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=1563506S&ti=&path=../Database/Okolje/15_kmetijstvo_ribistvo/12_prehranske_bilance/02_15635_koled_bilance/&lang=2 (20. julij 2016) Bootstrap. Dostopno preko: http://getbootstrap.com/css/ (12. avgust 2016). Foodmetres. Dostopno preko: http://www.foodmetres-kp.eu/page.SL05.php (23. julij 2016) Gruden, M. (2012). Iz bloka na vrt, kakšen blagor. Dostopno preko: http://ppmol.org/urbanizem5/kliping/400161167-vrtickarstvo.pdf (20. julij 2016) Inštitut za politike prostora. Dostopno preko: http://ipop.si/ (20. julij 2016) JQuery. Dostopno preko: https://jquery.com/ (12. avgust 2016). Letno poročilo o realizaciji Programa varstva okolja za Mestno občino Ljubljana 2014-2020 od 1. 7. 2014 do 31. 8. 2015 Dostopno preko: http://www.ljubljana.si/si/zivljenje-v-ljubljani/okolje-prostor-bivanje/program-varstva-okolja/(20. julij 2016) Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Dostopno preko: http://www.mkgp.gov.si/si/delovna_podrocja/promocija_lokalne_hrane/uveljavitev_nacela_kratkih_verig/ (20. julij 2016) Mestna občina Ljubljana. Dostopno preko: http://www.ljubljana.si/si/zeleni-prag-ljubljane/kmetijstvo/urbano-kmetijstvo/vrticki/ (20. julij 2016) Odlok o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana – strateški del. Dostopno preko: http://www.ljubljana.si/Static/upload/file/2010-78-4263-NPB7.pdf (20. julij 2016) PHP Hypertext preprocessor. Dostopen preko: http://php.net/manual/en/faq (12. avgust 2016). PhpMyAdmin. Dostopno preko: https://www.phpmyadmin.net/(12. avgust 2016).

http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=1563506S&ti=&path=../Database/Okolje/15_kmetijstvo_ribistvo/12_prehranske_bilance/02_15635_koled_bilance/&lang



http://www.foodmetres-kp.eu/page.SL05.php

http://ppmol.org/urbanizem5/kliping/400161167-vrtickarstvo.pdf

http://ipop.si/





http://www.ljubljana.si/si/zeleni-prag-ljubljane/kmetijstvo/urbano-kmetijstvo/vrticki/

http://www.ljubljana.si/si/zeleni-prag-ljubljane/kmetijstvo/urbano-kmetijstvo/vrticki/



http://php.net/manual/en/faq



Plut, D. (2009). Prehranska varnost planeta in Slovenije. Dostopno preko: http://www.mko.gov.si/fileadmin/mko.gov.si/pageuploads/svo/53seja_Plut.pdf (24. julij 20016) Plut, D. (2012). Prehranska varnost planeta in Slovenije. Dostopno preko: http://revije.ff.uni-lj.si/Dela/article/view/909/726 (24. julij 20016) Plut, D. (2014).Geografske zasnove sonaravnega razvoja in samooskrbe Slovenije. Dostopno preko: http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOCVPKSIBOM/?query=%27keywords%3dsamooskrba%27&pageSize=25 (24. julij 20016) Podgorelec, V. (2007). Informacijski sistemi. Dostopno preko: http://mafalda.informatika.uni-mb.si/2007-08/isizr/predavanja/tisk/10-prototipiranje.pdf (25. julij 2016) Simoneti, M. (2013). Kaj pa vrtički? Dostopno preko: http://ipop.si/2013/10/17/kaj-pa-vrticki/ (24. julij 20016) Starec, S. (2013). Ne bodo se jim več zlahka odpovedali. Dostopno preko: https://www.dnevnik.si/1042585685 (24. julij 20016) Strateški del prostorskega načrta. Dostopno preko: http://www.ljubljana.si/Static/upload/file/2010-78-4263-NPB7.pdf (20. julij 2016) Valenčič, D. (2015). MOL brez posebnih načrtov za spodbujanje vrtičkarstva. Dostopno preko: https://www.dnevnik.si/1042710386/lokalno/ljubljana/mol-brez-posebnih-nacrtov-za-spodbujanje-vrtickarstva (24. julij 20016) Zelena Ljubljana. Dostopno preko: http://www.zelenaljubljana.si/zelena-dejstva/vrtickarstvo-v-ljubljani(24.julij 2016)

http://www.mko.gov.si/fileadmin/mko.gov.si/pageuploads/svo/53seja_Plut.pdf

http://revije.ff.uni-lj.si/Dela/article/view/909/726

http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOCVPKSIBOM/?query=%27keywords%3dsamooskrba%27&pageSize=25

http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOCVPKSIBOM/?query=%27keywords%3dsamooskrba%27&pageSize=25

http://mafalda.informatika.uni-mb.si/2007-08/isizr/predavanja/tisk/10-prototipiranje.pdf%20(25

http://mafalda.informatika.uni-mb.si/2007-08/isizr/predavanja/tisk/10-prototipiranje.pdf%20(25

http://ipop.si/2013/10/17/kaj-pa-vrticki/

https://www.dnevnik.si/1042585685


https://www.dnevnik.si/1042710386/lokalno/ljubljana/mol-brez-posebnih-nacrtov-za-spodbujanje-vrtickarstva

https://www.dnevnik.si/1042710386/lokalno/ljubljana/mol-brez-posebnih-nacrtov-za-spodbujanje-vrtickarstva

http://www.zelenaljubljana.si/zelena-dejstva/vrtickarstvo-v-ljubljani



PRILOGE

Priloga 1: Prijavni obrazec – javno zbiranje ponudb za oddajo vrtička v

zakup – območje Rakova jelša 49

KAZALO SLIK Slika 1: Stopnja samooskrbe v Sloveniji (Vir: SURS, 2016) ....................................... 3 Slika 2: Prototipni razvojni model (Vir: lastna izdelava)......................................... 7 Slika 3: Bilanca proizvodnje in potrošnje zelenjave (Vir: SURS, 2016) ................. 16 Slika 4: Zakaj gojite zelenjavo? (Vir: Foodmetres, 2016) .................................. 17 Slika 5: Število urejenih novih vrtičkov v Ljubljani po letih. ................................. 20 Slika 6: skupna površina mestnih vrtičkov Vir: Gorjup (1984), Simoneti idr. (1997), Geodetska uprava Republike Slovenije (2005), Vrščaj idr. (2008), Bole idr. (2009), lasten izračun (2016). ............................................................................................ 21 Slika 7: Število vrtičkov v Ljubljani. Vir: Gorjup (1984), Simoneti idr. (1997), Geodetska uprava Republike Slovenije (2005), Vrščaj idr. (2008), Bole idr. (2009), lasten izračun (2016). ............................................................................................ 27 Slika 8: Kanvas poslovnega modela za vrtičke ....................................................... 32 Slika 9: Spletna stran med prototipiranjem (Vir: vrticki.si) .................................. 35 Slika 10: Vmesnik, ki poenostavlja povpraševanje (Vir: vrticki.si, 2016) .............. 41 Slika 11: Podatkovni zavihek za oddajo vrtička (Vir: vrticki.si) ............................. 42

KAZALO TABEL Tabela 1: Rastlinska in živilska bilanca za koledarsko leto 2015 15

KRATICE IN AKRONIMI MOL: Mestna občina Ljubljana AJAX: Asynchronous JavaScript And XML HTML: Hyper text markup language ali jezik za označevanje nadbesedila HTTP: Hyper text transfer ali komunikacisjki protokol MySQL: Structured Query Language PHP: Hypertext Preprocessor ali orodja za osebno spletno stran CSS: Cascading style sheets ali kaskadne stilske podloge CMS: Content Management System ali sistem za upravljanje vsebin SEO: Search Engine Optimization ali optimizacija spletnih strani



PRILOGA 1 PRIJAVNI OBRAZEC – JAVNO ZBIRANJE PONUDB ZA ODDAJO VRTIČKA V ZAKUP –

območje Rakova jelša,

parc. št. 1080/46, 1080/47, 1080/48, 1080/49, 1080/63 in 1080/64

k.o.1722 - Trnovsko predmestje

Osnovni podatki

Ime in priimek: __________________________________________

Naslov: __________________________________________

Telefon: __________________________________________

Elektronski naslov: __________________________________________

Podatki o številu članov gospodinjstva (napišite s številko):______________

Priloge

Izpolnjeni vlogi za javni razpis za dodelitev vrtička v zakup (z vsemi zahtevanimi

podatki v obrazcu) je potrebno priložiti naslednje priloge (ustrezno obkrožite

priloge, ki jih prilagate k obrazcu):

1. Potrdilo o skupnem gospodinjstvu in potrdilo o prijavi stalnega bivališča

na območju Mestne občine Ljubljana (izda ga pristojna upravna enota) ;

2. Potrdilo o višini katastrskega dohodka in osnovne gozdarske dejavnosti

in priznanih oprostitvah ter olajšav zavezanca (potrebno je dostaviti

listine za vse člane skupnega gospodinjstva (izda ga Finančna uprava

Republike Slovenije);

Datum: Podpis:

razvoj prototipa spletne reŠitve za najem vrtiČka · univerza v mariboru – fakulteta za...

Documents