UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO – POSLOVNA FAKULTETA

MARIBOR

DIPLOMSKO DELO

RAZVITOST AFRIŠKIH REGIONALNIH INTEGRACIJ IN NJIHOV VPLIV NA

GOSPODARSKE ODNOSE

Kandidat : Davorin Dakič Študent rednega študija Številka indeksa: 81587351 Program: univerzitetni Študijska smer: mednarodna menjava Mentor: dr. Klavdij Logožar, docent

Maribor, februar 2008

- 1 -

UNIVERZA V MARIBORU Ekonomsko – poslovna fakulteta Maribor

IZJAVA

Kandidat m absolvent študijske smeri: študijski program: m izjavljam, da sem avtor tega diplomskega dela, ki sem ga napisal pod mentorstvom in uspešno zagovarjal dne . Zagotavljam, da je besedilo diplomskega dela v tiskani in elektronski obliki istovetno in brez virusov. Ekonomsko – poslovni fakulteti dovoljujem, da lahko diplomsko delo bralci uporabijo za svoje izobraževalne in raziskovalne namene, s povzemanjem posameznih misli, idej, konceptov oziroma delov teksta iz diplomskega dela ob upoštevanju avtorskih pravic in korektnega citiranja. V Mariboru, dne m Podpis: m

- 2 -

PREDGOVOR Eden največjih problemov modernega sveta, še posebej držav v razvoju, je problem hitrejšega in učinkovitejšega razvoja. Nepravilnosti v dosedanjem razvoju teh držav in zaostajanje njihovega ekonomskega razvoja za razvojem razvitih kapitalističnih in tudi socialističnih držav, so izoblikovale jez med razvitimi in nerazvitimi državami, kateri pa postaja vse globlji in to še vedno brez pozitivnih izgledov za odstranitev tega oziroma vsaj njegovo zmanjšanje. Ta trend, kot vzrok za razlike med razvitimi in nerazvitimi, pa postaja predmet vse intenzivnejših raziskovanj ekonomskih analitikov, ki se trudijo, da bi našli ustrezne ukrepe s katerimi bi se izboljšalo trenutno stanje predvsem nerazvitih in držav v razvoju. Namen tega diplomskega dela je raziskati ozadje teh procesov, ki se nanašajo predvsem na integracije, poiskati vzroke zanje in jih poskušati tudi razložiti. Pri tem pa se ne osredotočamo na celotno problematiko, temveč samo na dejstva povezana z mednarodnimi ekonomskimi integracijami, in to samo na področju Afrike, ki trenutno v svetu predstavlja največji delež siromaštva in gospodarske nerazvitosti, ki je tako posledica kot tudi vzrok zanjo. Diplomsko delo je sestavljeno tako, da v njem najprej opisujemo razloge za nastanek mednarodnih ekonomskih integracij, integracijske pristope, vrste integracij, faze, tipe ter cilje slednjih. Nadalje se nekoliko posvetimo tudi teorijam ekonomskih integracij, pri čemer pojasnimo dve skrajnosti, razložimo pa tudi nekaj poglavitnih značilnosti, ki so jih njihovi ustanovitelji in predstavniki zagovarjali. V drugem delu prehajamo na bolj otipljive stvari in to na ekonomske organizacije in integracije v Afriki. Pri tem poskušamo na začetku prikazati nekaj temeljih značilnosti Afrike, njeno zgodovino ter vzroke, ki so prav njo pripeljali do razmer v kakšnih se trenutno nahaja. V nadaljevanju tega poglavja počasi preidemo na jedro tega diplomskega dela, in sicer na mednarodne ekonomske integracije v Afriki. Tu prikažemo vse trenutno delujoče integracije, njihove značilnosti, ki pa jih s posebnim namenom opišemo v dokaj razširjeni obliki, saj so naslov našega dela prav slednje in z njimi povezani gospodarski odnosi. Pomeni da se v razvoju diplomskega dela posvetimo problemom afriških gospodarskih skupnosti, prikažemo tudi sporazume in dogovore, ki jih integracije medsebojno, z namenom izboljšanja socialnih in gospodarskih razmer, sklepajo. Predvsem prikažemo višine zunajih dolgov ter stopnje gospodarskih rasti, ki so bile prejšnja leta ključnega pomena v razvoju Afrike obogatene z nafto in obratno. V zadnjem delu poskušamo prikazati še medsebojne trgovinske odnose med EU in ACP državami, med katerimi večina predstavlja afriške države. Tukaj predstavimo trenutno delujoče sporazume med obema, načine in predmete trgovanja ter predvsem vrste in količine pomoči EU, ki jo preko raznih bi – in multilateralnih sporazumih slednja nakazuje Afriki. Prikažemo tudi višino teh ter približno ocenjene vrednosti pomoči, namenjene za prihodnost in prihodnji razvoj Afrike.

- 3 -

KAZALO: 1 UVOD ........................................................................................................................ - 5 - 1.1 Opredelitev področja in opis problema ................................................................ - 5 - 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve.............................................................................. - 5 - 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave...................................................................... - 6 - 1.4 Predvidene metode raziskovanja .......................................................................... - 7 - 2 TEORIJA MEDNARODNIH INTEGRACIJ........................................................ - 8 - 2.1 Pojem Mednarodne ekonomske integracije ......................................................... - 8 - 2.2 Razlogi za nastanek mednarodnih ekonomskih integracij ................................. - 9 - 2.3 Mednarodne integracije ......................................................................................... - 9 - 2.3.1 Vrste integracij ...................................................................................................... - 9 - 2.3.2 Oblike in tipi integracij........................................................................................ - 11 - 2.3.2.1 Sestava integracij.............................................................................................. - 11 - 2.3.2.2 Odločanje organov............................................................................................ - 12 - 2.3.2.3 Pravna oblika integracij .................................................................................... - 12 - 2.3.3 Stopnje – faze integracij ...................................................................................... - 13 - 2.3.4 Cilji integracij ...................................................................................................... - 14 - 2.4 Teorija mednarodnih integracij ......................................................................... - 15 - 2.4.1 Klasična teorija .................................................................................................... - 16 - 2.4.2 Sodobna teorija .................................................................................................... - 17 - 3 EKONOMSKE INTEGRACIJE V AFRIKI ....................................................... - 21 - 3.1 Afriške države in njihov gospodarski razvoj .................................................... - 21 - 3.1.1 Afriška celina in države....................................................................................... - 21 - 3.1.1.1 Struktura držav .................................................................................................. - 21 - 3.1.1.2 Delitev afriških držav ........................................................................................ - 22 - 3.1.2 Politični in gospodarski razvoj ............................................................................ - 24 - 3.2 Regionalne ekonomske integracije v Afriki ....................................................... - 26 - 3.2.1 Integracije in njihov pomen................................................................................. - 28 - 3.2.1.1 ECOWAS ......................................................................................................... - 28 - 3.2.1.2 OAU ................................................................................................................. - 31 - 3.2.1.3 CFA .................................................................................................................. - 33 - 3.2.1.4 COMESA ......................................................................................................... - 33 - 3.2.1.5 SADC ............................................................................................................... - 34 - 3.2.1.6 CEN – SAD ...................................................................................................... - 35 - 3.2.1.7 ECCAS ............................................................................................................. - 36 - 3.2.1.8 Ostale integracije .............................................................................................. - 38 - 3.3 Sporazumi med integracijami in institucijami ................................................. - 39 - 3.3.1 SACU – EU sporazum........................................................................................ - 39 - 3.3.2 SADC – SACU sodelovanje................................................................................ - 39 - 3.3.3 SACU – MERCOSUR sporazum........................................................................ - 39 - 3.3.4 SADC – COMESA – EAC sodelovanje.............................................................. - 39 - 3.3.5 AGADIR sporazum ............................................................................................. - 39 - 4 SODELOVANJE MED EU IN AFRIKO .............................................................. - 40 -

- 4 -

4.1 Medsebojno trgovanje .......................................................................................... - 40 - 4.2 Sporazumi med Afriko in EU .............................................................................. - 42 - 4.2.1 EPA's ................................................................................................................... - 43 - 4.2.2 COTONOU sporazum ......................................................................................... - 44 - 4.2.3 Sporazum TDCA ................................................................................................. - 44 - 4.2.4 EU – Africa sklad za infrastrukturo..................................................................... - 46 - 4.3 Primer EPA's sporazumov med Gano in EU ..................................................... - 47 - 4.4 Priložnosti in tveganja pri sodelovanju .............................................................. - 50 - 4.5 Sodelovanje med obema v prihodnosti ............................................................... - 51 - 4.6 Oblike in načini pomoči zadolženim državam ................................................... - 52 - 4.6.1 Oblike pomoči razvitih držav in EU.................................................................... - 53 - 5 SKLEP ...................................................................................................................... - 57 - POVZETEK...................................................................................................................- 58 - SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC ..................................................................... - 59 - 6 SEZNAM LITERATURE...................................................................................... - 60 - SEZNAM TABEL ....................................................................................................... - 64 - SEZNAM SLIK ............................................................................................................ - 64 - PRILOGE...................................................................................................................... - 66 -

- 5 -

1 UVOD

1.1 Opredelitev področja in opis problema

Države se med seboj povezujejo, sodelujejo pri skupnih projektih, podpisujejo razne sporazume ter postajajo članice številnih združenj, organizacij in integracij. Zato se bo naše področje raziskovanja nanašalo predvsem na tematiko diplomske naloge, in sicer na ugotavljanje in analiziranje področij ekonomskih odnosov afriških regionalnih ekonomskih integracij, njihovega povezovanja, sklepanja sporazumov, ključnega pomena pa bo raziskati tudi sodelovanje Evropske unije z afriško celino. Predvsem za Evropsko unijo (v nadaljevanju EU) je sodelovanje z afriškimi državami ena izmed prednosti, katere korenine segajo že globoko v preteklost, in sicer v obdobje kolonializma. Za raziskovanje afriškega trga smo se odločili predvsem zato, ker vsi vemo, da je ta kontinent na svetu najmanj razvit, pa vendar se tudi ta trg v zadnjih letih postopoma razvija, predvsem pa ima Afrika mnogo neizkoriščenih virov. K tem virom spadajo predvsem na severu ozemlja obogatena z nafto in turizmom, Centralna Afrika obogatena s surovinami in političnimi krizami ter jug z JAR (Južnoafriško Republiko) , ki predstavlja eno izmed razvitejših afriških ekonomij. Predvsem so vzroki v sistemu diktature, ki je prevladoval v prejšnjem stoletju. Današnji dan se že uveljavlja demokracija, vendar so posledice še vedno vidne in se kažejo predvsem v korupciji, konfliktih, neučinkoviti birokraciji ter pomanjkanju administrativnih in organizacijskih kapacitet. Prav ti vzroki pa se kažejo v nestabilnem vodenju držav in humanitarnih krizah, kar pa je velika ovira pri vzpostavljanju gospodarskih odnosov s preostalim svetom, predvsem pa s sklepanjem sporazumov z zunanjim svetom, kot pomembnimi partnerji za afriško celino. Področje, ki ga bo naše diplomsko delo obsegalo bo predvsem ugotavljanje razvitosti in pomena regionalnih ekonomskih integracij in njihovih pristopov k vzpodbujanju proste trgovine, odpravljanju ovir ter pristopov, ki bi oziroma ki bodo zmanjšali in odpravili revščino, okrepili politične, ekonomske ter socialno – kulturne odnose med afriškimi državami in odnose z EU. 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve

Namen diplomskega dela je proučiti obstoječe ekonomske integracije v Afriki, opisati njihova delovanja in cilje ter predvsem analizirati trgovinske in politične odnose med afriškimi državami ter njihovo regionalno in globalno integriranje v svetovne gospodarske odnose. Zaradi procesa globalizacije se v svetu pojavlja ogromno priložnosti za vsakogar, s tem pa se povečuje razkorak med razvitimi in nerazvitimi. Zato je izjemnega pomena vključevanje manj razvitih držav v proces globalizacije. Integracije po Evropi in ostalem svetu so vzpodbudile tudi afriške države k intenzivnejšemu sodelovanju. Zato bo naš namen analizirati tudi finančno in razvojno pomoč, ki jo EU in ostale države namenjajo afriškim državam. Cilji, ki smo si jih s to temo diplomskega dela zadali, so:

- 6 -

• ugotoviti razloge za nastanek mednarodnih ekonomskih integracij, integracijske pristope ter politični in gospodarski vidik ekonomske integracije;

• razložiti vrste, stopnje ter učinke regionalnih ekonomskih integracij;

• analizirati ekonomske in politične odnose Afrike, njenih držav ter članic teh ekonomskih integracij;

• pojasniti sporazume med EU in Afriko, ki se že izvajajo, v kolikšni meri se izvajajo, ter sporazume, ki jih EU predvideva za prihodnost;

• proučiti trenutne razmere na področju ekonomskega in socialnega sodelovanja Afrike z zunanjim svetom, predvsem Azijo in Evropo (raziskati tudi količino in načine izvajanja humanitarne pomoči iz sveta ).

Trditve, ki jih bomo skušal dokazati, bodo:

• za afriško celino bo sodelovanje z EU in ostalim svetom ključnega pomena, saj bo tako ugodno vplivalo na gospodarski razvoj teh držav;

• ekonomski partnerski sporazumi predstavljajo okvir, znotraj katerega se bodo povezale določene potrebe in zahteve: potreba po razvoju držav, izzivi globalizacije in združljivost z zahtevami WTO ;

• poglobljeni gospodarski odnosi, znotraj članic regionalnih integracij, bodo pripeljali do globlje gospodarske povezave med državami članicami integracij ter do večje integracije teh držav v svetovno gospodarstvo;

• spremenjena gospodarska politika in rešitev humanitarne krize po celotni Afriki bo ugodno vplivalo na razvoj zdravstva, izobraževanja ter storitvenih in proizvodnih kapacitet.

1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Predpostavke

Predpostavljamo, da bodo podatki, ki jih bomo potrebovali za analizo integracijskih procesov in ekonomskih integracij v Afriki, verodostojni in realni. Nadalje tudi predpostavljamo, da se bodo revščina, korupcija, humanitarna kriza in ostali krizni dejavniki po sklenitvi vseh sporazumov, tako internih kot ekstrernih, ob pravočasni izvedbi vseh ukrepov ter ob dogovorjenih inštrumentih, ob sodelovanju z zunanjim svetom (EU kot največjo ponudnico pomoči ), spremenili na boljše. Omejitve V diplomskem delu se bomo omejili na same prosto – trgovinske odnose in sporazume ter njihovo izvedbo med samimi državami, vključenimi v afriške integracije.

- 7 -

Omejili se bomo tudi na nekatere bistvene elemente kot so: BDP, nezaposlenost, porast trgovine, razvoj gospodarstva, vplivi na okolje...Vse pa bomo analizirali v smislu teoretičnih pričakovanj in dejanskih rezultatov. V glavnem delu naloge se bodo omejitve nanašale na dve glavni afriški ekonomski integraciji, in sicer : ECOWAS ter COMESA. Kar se tiče časovne omejitve raziskave, se bo le – ta nanašala na čas zadnjih 30 let. Uporaba spletnih virov in podatkov, ki jih redno objavljajo, na svojih spletnih straneh, predvsem afriške ekonomske integracije pa tudi ostale neodvisne organizacije, kot npr.: Združeni narodi (ang. UN), North Atlantic Treaty Organization (krat. NATO), Svetovna trgovinska organizacija (angl. WTO), Rdeči križ (krat. ICRC), Svetovna banka...,bodo naše ključne omejitve pri pisanju diplomskega dela. Zatem se bom tudi omejil na vire v tiskani obliki, saj bom le tako lahko prišel do ključnih informacij glede obravnavane tematike. 1.4 Predvidene metode raziskovanja Naša raziskava bo makroekonomska, saj bomo raziskovali afriško narodno gospodarstvo s celotnega vidika in njegovega ravnovesja. Metoda za proučevanje bo dinamična z vpogledom v začetno stanje in razvoj sprememb pod vplivom uvedenih trgovinskih in prostocarinskih sporazumov. V okviru deskriptivnega pristopa bodo uporabljene naslednje metode:

• metoda deskripcije ( opisana bodo dejstva, procesi in pojavi, ki se bodo neposredno nanašali na afriško gospodarstvo);

• komparativna metoda;

• zgodovinska metoda (kot temelj odnosov med članicami integracij bom upošteval sporazume sklenjene v preteklosti );

• metoda kompilacije ( v nalogi bom povzemal nekatera spoznanja, sklepe ter rezultate drugih avtorjev)

V okviru analitičnega pristopa:

• metoda dedukcije (sklepali bomo na podlagi splošnih stališč proti posameznim odvisnostim med pojavi).

- 8 -

2 TEORIJA MEDNARODNIH INTEGRACIJ

2.1 Pojem Mednarodne ekonomske integracije

Pojem integracija ima veliko različnih pomenov, pod katerimi si lahko predstavljamo najrazličnejše stvari, pojme, stanja, procese in podobno. Kot je razvidno iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika (Bajec 1991, 55) pomeni integracija 1 povezovanje posameznih enot delov v večjo celoto oziroma združevanje. Podobno navajajo in razlagajo integracijo ter integracijske procese tudi naslednji avtorji, čigar definicije navajamo takole:

• integracija v najširšem smislu pomeni povezovanje različnih ekonomskih

subjektov. S tem mislimo na vse oblike poslovnih sodelovanj, to je od najenostavnejših oblik ter tudi do istovrstnih in enokovrednih ekonomskih subjektov na nacionalni ravni, ki vključuje tudi državo kot element mednarodnega sodelovanja ( Mileta 1992, 38);

• integracija predstavlja razmerja na državni ravni oziroma procese, ki vključujejo združitve in spojitve posameznih ekonomij v večje svobodno – trgovinske regije. Bolj natančno pomeni integracija ukinitev vseh trgovinskih ovir med dvema ali več vključujočih narodov in vzpostavitev potrebnih elementov sodelovanja in koordiniranja med njimi (El – Agraa 1997, 1);

• ekonomska integracija predstavlja ukinitev vseh trgovinskih ovir med dvema ali več ekonomijami. Integracija je vodena in ustanovljena z namenom ukiniti oziroma zmanjšati vlogo teritorialnih ovir med '' ekonomskimi '' sosedi ( Pelkmans 1997,2);

• za integracijo sta v državi potrebni pozitivna in negativna politika. Z negativno je mišljena ukinitev trgovinskih ovir, ki pa za svoje delovanje potrebuje tudi pozitivno, katero pa predstavlja ustanovitev potrebnih vladnih sistemov, ki bi omogočili prosto trgovino ( McDonald 2005, 39);

• bistvo integracije je spajanje in povezovanje držav v večje gospodarske celote. Avtor še naprej deli integracijo na makro in mikro integracijo. Navaja še, da se znotraj integrirane skupine odstranijo prepreke za trgovanje in se s prostim gibanjem proizvodnih faktorjev izrabljajo možnosti za specializacijo, medtem ko se dežele zunaj regije diskriminirajo. Z integracijo se torej uresničuje optimalna izraba virov v prostoru.

• ekonomska integracija se razume kot formiranje cone svobodne trgovine, carinskih unij, skupnega tržišča ali ekonomske skupnosti določene skupine držav ( Babič 1993, 146);

Začetki ekonomskih integracij segajo v obdobje med leti 1930 – 1942, ko se je v nekaterih delih sveta pojavil sprva nasprotni pojem – ekonomska dezintegracija. V tem obdobju lahko zasledimo še nekatera druga pojmovanja kog npr. proizvodno – ekonomska ter izvozna integracija.

1 Izraz integracija se uporablja v številnih besednih zvezah, v najrazličnejših področjih, vrstah literature itd. Tudi če smo omejeni samo na ekonomijo, ga avtorji različno razlagajo.

- 9 -

V večjih mestih kot so London, Pariz, Washington se je integracija kot pojem začela pojavljati leta 1947. Do takrat so se v praksi uporabljali pojmi kot so: kooperacija, liberalizacija, unifikacija, carinska unija itd. ( Machlup 1977, 4-12). V ekonomiji so še mnogi drugi avtorji 2 pojasnjevali integracije, vendar se bomo mi omejili samo na zgoraj navedene. 2.2 Razlogi za nastanek mednarodnih ekonomskih integracij Mnogi avtorji različno navajajo vzroke in razloge za nastanek mednarodnih integracij ( v nadaljevanju MEI ). Kumar trdi, da so temeljni razlogi za sklepanje sporazumov o oblikovanju MEI večih držav, povezani z ugotovitvijo, da pospešeno medsebojno ekonomsko sodelovanje, omogoča nekatere ugodne ekonomske pa tudi politične učinke. Ti pa se razvijejo v pogojih, s sporazumi, povzročenega zmanjševanja ovir. Te so sicer specifične za mednarodne ekonomske odnose ( Kumar 1989, 111). Navedeni avtor nadalje navaja učinke oziroma koristi, ki so jih države deležne ob nastanku integracije. Te opredeljuje v šest najpomembnejših, ki nastajajo na temelju ekonomskih odnosov med državami članicami integracije in jih te tudi pričakujejo ter so jih deležne:

• povečanje proizvodnje v državi zaradi specializacije, ki nastane kot posledica uveljavitve načel primerjalnih prednosti med članicami, v pogojih vse bolj liberaliziranega medsebojnega ekonomskega sodelovanja;

• izboljšanje odnosov menjave med državami članicami glede na ostali svet; • pocenitev proizvodnje zaradi lažjega uveljavljanja stroškovnih načel masovne

proizvodnje v pogojih razširjenega tržišča in okrepljene proizvodne specializacije; • trajnejše izboljševanje ekonomičnosti poslovanja zaradi povečane konkurence med

proizvajalci iz različnih držav; • lažje prestrukturiranje proizvodnje v posamezni državi članici; • lažje uresničevanje in uveljavljanje skupnih političnih in ideoloških ciljev (

ibidem). 2.3 Mednarodne integracije 2.3.1 Vrste integracij MEI se obravnavajo po številnih kriterijih, ki so v svetu poznani in jih države ter članice po teh tudi razvrščajo. Hartman (1990, 11 – 14) in Kenda (1992, 176) 3 navajata devet kriterijev za razvrščanje:

1. po prostoru: - subregionalna, regionalna, intraregionalna, svetovna ( globalna, univerzalna).

2 Med druge avtorje lahko štejemo še Balassa, Drysdale, Garnaut, Pinder, Panič, Tinbergen idr. 3 Kenda v svojem delu navaja le nekatere najpomembnejše kriterije za razvrščanje, ki pa so si v nekaterih pogledih zelo podobni.

- 10 -

2. po širini vključenosti gospodarstva:

- parcialna; omejena samo na določene dele gospodarskega življenja. Tako lahko govorimo o sodelovanju na monetarnem področju, usklajevanju davčnih politik in podobno;

- sektorska; omejena na posamezne gospodarske sektorje ( npr. nekatere gospodarske veje);

- totalna ( splošna). 3. po metodi povezovanja narodnih gospodarstev: - pozitivna ( aktivna) ali negativna ( pasivna ). Za prvo so značilni aktivi ukrepi vlad

držav članic integracij ( npr. oblikovanje skupnih investicijskih fondov), za drugo pa so značilni samo ukrepi v smislu odstranjevanja ovir za medsebojno sodelovanje;

- spontana ( funkcionalna ) ali zavestna ( institucionalna). Do prve vodijo sile svobodnega tržišča, do druge pa ukrepi držav članic.

4. po fazi reprodukcijskega procesa:

- tržna ( gre za lajšanje mobilnosti blaga in storitev); - proizvodna ( poudarek je na bolj svobodnem gibanju produkcijskih faktorjev).

5. po nosilcih odločanja o ekonomski politiki je MEI lahko :

- omejena na koordiniranje narodnih ekonomskih politik; - sloni na skupnih institucijah, na katere države prenesejo del oblikovanja in

izvajanja ekonomske politike. 6. integracija, ki se pojavlja v zadnjem času: - projektna integracija. Je bolj fleksibilna in načeloma traja le v času izvajanja

nekega projekta ( npr. znanstveni projekti v okviru EUREKE). 7. v zvezi s povezovanjem podjetij:

- vertikalna integracija ( povezovanje podjetij, ki si sledijo v proizvodnem procesu) in v njenem okviru integracija nazaj ter naprej;

- horizontalna integracija ( povezovanje podjetij, ki so na isti stopnji v proizvodnem procesu oziroma proizvajajo enak ali podoben proizvod);

- cirkularna integracija - diagonalna integracija; - komplementarna integracija 8. glede na stopnjo oziroma fazo integracije: - cona svobodne trgovine;

- 11 -

- carinska unija; - skupni trg; - ekonomska unija; - totalna ekonomska integracija. 9. glede na obliko in način mednarodnega poslovanja: - ekonomsko, organizacijsko, socialno, kulturno, vojaško integracijo.

2.3.2 Oblike in tipi integracij Delitev integracij Večina avtorjev navaja med preostalimi oblikami in tipi integracij, tudi različne pristope pri delitvi integracij. Mileta (1992, 45) navaja dva kriterija delitve:

1. po prvem kriteriju delimo integracije na integracije razvitih držav in držav v razvoju;

2. po drugem kriteriju pa na integracije kapitalističnih in socialističnih držav. Med tema dvema oblikama se v praksi pojavljajo še različne medoblike, v katerih se razvite države povezujejo z državami v razvoju. Takšen je npr. odnos med Evropsko unijo ( v nadaljevanju EU ) in afriškimi, karibskimi in pacifiškimi državami ( v nadaljevanju ACP). Nastanek in razvoj ekonomskih integracij v zahodni Evropi je v veliki meri dosežen s stopnjo razvitosti kapitalističnih dejavnikov, procesov koncentracije in centralizacije kapitala ter konkurenčno – monopolističnega tekmovanja med državami Zahodne Evrope, ZDA in Japonske. Pri koncentraciji proizvodnje, v pogojih tehnološke revolucije in monopolnega delovanja v svetovnem prostoru, je nujna povezanost monopola z državno strukturo. Tako se strukturirajo politične zahteve za delovanje v razširjenem prostoru zajetim z integracijami ( Mileta 1992, 46). Za razliko od kapitalističnih integracij je bilo na začetku povezovanje socialističnih držav pretežno iz političnih razlogov ( ibid.). Razvoj ekonomskih integracij, v državah v razvoju ( v nadaljevanju DvR), je izhajal pretežno iz razvojnih potreb, šele nato iz potreb zaščite ( ibid.). 2.3.2.1 Sestava integracij MEI imajo po pravilih zelo razpršeno mrežo organov in institucij. Ponavadi se delijo v tri osnovne skupine ( Mileta 1992, 46 – 48):

1. Vrhovni organi V tej skupini vrhovni organi formulirajo in načrtujejo sprejeto politiko, iz dokumentov o nastanku. Države članice imajo prosto izbiro glede števila svojih predstavnikov. Število teh

- 12 -

je odvisno od idejnih konceptov integracij. Če se npr. integracija ustanavlja po principu nadnacionalnosti, imajo takrat v vrhovnih organih različno število prdstavnikov, obratno pa če se ustanavljajo po principu polne enakopravnosti. Takrat je število predstavnikov enako in vnaprej določeno.

2. Izvršilni organi Ti organi so zavezani za izvajanje sprejetih politik v integraciji ter za izvedbo, na podlagi razpoložljivih virov, realno sprejetih ciljev. Ti organi so operativni in se za razliko od vrhovnih, ki se sestajajo enkrat letno, ti sestajajo večkrat oziroma po potrebi.

3. Administrativni organi Naloga teh organov je, da spremljajo aktivnosti integracij in pripravljajo analize za vnaprejšnje delovanje integracij in s tem tudi vrhovnih in izvršilnih organov. Ti organi so stalni , s stalnimi sedeži in številom predstavnikov. Predsedniki ter drugi izvršilni organi vodijo integracije. Pri višjih organih se predsedniki, podpredsedniki in drugi pooblaščenci volijo, medtem ko si pri nižjih organih države samostojno in po lastni izbiri sestavljajo predstavnike in zastopnike ( ibidem). 2.3.2.2 Odločanje organov Mileta ( 1992, 49 ) navaja dva načina odločanja organov v MEI:

1. sistem s katerim formirani organi integracij dobijo nadnacionalna pooblastila, njihove odločbe pa se direktno navezujejo na države članice. Ta sistem v svetu predstavlja npr. EES – evropska ekonomska skupnost;

2. po drugem načinu pa odločbe nimajo direktnega učinka, ker organi takšnih integracij nimajo ustreznih pooblastil. Nacionalna zakonodaja jih mora interpretirati na domačem trgu. Ta način pa lahko najdemo pri nekdanjem Združenju za skupno ekonomsko pomoč.

2.3.2.3 Pravna oblika integracij MEI so subjekti mednarodnih ekonomskih odnosov in imajo pravno sposobnost za delovanje v nacionalnem in mednarodnem prostoru. Funkcionarji so deležni raznih privilegijev ter imunitet tako na nacionalnem kot tudi mednarodnem prostoru. MEI lahko imajo lasten kapital, spore pa lahko rešujejo na ustreznih sodiščih. Z drugimi državami in mednarodnimi ekonomskimi organizacijami, pa na podlagi sporazumov, vzpostavljajo primerne odnose. Načini in pogoji za pristop novih držav članic k MEI so opredeljeni v ustanovitvenih aktih integracij. Z vidika odprtosti MEI, avtor ( Mileta 1992, 50 - 52 ) loči dve obliki:

• formalna odprtost

- 13 -

Ta je prisotna v primerih, ko za pristop tretjih držav k integraciji, ne obstajajo nobene prepreke, vendar je za preprečitev razširitve integracije dovolj že ena zavrnjena država.

• realna odprtost Prisotna je takrat, kadar za pristop k integraciji ali vzpostavitvi drugih oblik ekonomskega sodelovanja, ne obstajajo nobeni posebni pogoji. Za funkcioniranje MEI so potrebna določena finančna sredstva. Višina teh ni samo odvisna od števila pridruženih držav članic, temveč tudi od želenih ciljev. Če npr. integracije nimajo drugega namena kot samo pospešiti mednarodno blagovno menjavo, potem je koncentracija sredstev minimalna. Pri integracijah z mnogo širšimi vidiki, pa se koncentrirajo ogromna sredstva, ki se večinoma delijo v dve vrsti:

1. sredstva iz skupnega budžeta skupnosti ( ta služijo za normalno delovanje); 2. sredstva različnih fondov ( koristijo se za realizacijo drugih ciljev).

Razlika med obema je vidna v načinu zbiranja sredstev. 2.3.3 Stopnje – faze integracij Kompleksnost ekonomskih integracij ter narava sporazumov med udeleženci je lahko različna glede na vsebino in glede na obseg medsebojnih koncesij in skupnih aktivnosti. V povezavi s tem lahko opredelimo in navedemo šest faz integracijskih procesov, katere so v svojih delih opisali že mnogi avtorji, med njimi tudi Balassa (1961). Pelkmans ( 1997, 6 ) navaja v svojem delu naslednje faze integriranja: Tabela 1: Faze integriranja gospodarstev FAZA: ZNAČILNOSTI:

Prosta carinska zveza ( angl. Free trade area – FTA)

Ukinitev carin in kvot na blago iz držav članic, carine obdržijo samo na nacionalni ravni glede tretjih držav.

Carinska unija ( angl. Customs Union) Poenotenje carinske tarife navzven, v odnosu na uvoženo blago iz tretjih držav.

Skupno tržišče ( angl. Common Market) Poglobitev in poenotenje tržišča ( odstranitev še drugih preprek med deželami članicami: dovoljenj, kvot, omejitev deviz, poenotenje okoljskih, zdravstvenih in davčnih regulativ).

Ekonomska unija ( angl. Economic Union)

Usklajena davčna in monetarna politika ter kreacija nadnacionalnih institucij, ki med

- 14 -

članicami pospešujejo proces povezovanja. Izenačene davčne stopnje ter skupna denarna ustanova in skupen denar.

Popolna ekonomska integracija ( angl. Total Economic Integration)

Gre za povsem poenoten trg, ki vključuje vse prejšnje postavke. Pomeni da gre za odpravljene carine in kvote. Obstaja skupna carinska tarifa ter prosto gibanje proizvodnih faktorjev. Nato še za usklajenost ekonomskih politik ter njihovo popolno unifikacijo.

Vir: Povzeto po Pelkmans 1997, 6. 2.3.4 Cilji integracij Mileta ( 1992, 39) v svojem delu navaja, da se regionalno povezovanje nacionalnih ekonomij izvaja v mednarodnem prostoru. Regionalno povezovanje ekonomij se pojavlja na podlagi različnih interesov, izvaja pa se na podlagi določenih ciljev 4. Če prvo pojasnimo splošne cilje , lahko rečemo da gre za:

• poglobitev mednarodne delitve dela z namenom ustvariti bolj skladen in hitrejši ekonomski napredek integriranega področja;

• večjo ekonomsko efektivnost in racionalnejše izkoriščanje razpoložljivih sredstev. V nasprotju s splošnimi cilji, so posebni cilji veliko bolj heterogeni ( ibid.). Avtor pri tem razlikuje posebne cilje kapitalističnih integracij v primerjavi s socialističnimi, pri tem pa moramo omeniti, da se ti bistveno razlikujejo od posebnih ciljev DvR. Posebni cilji integracij kapitalističnih držav:

• maksimiziranje profita; • sklepanje sporazumov in medsebojno povezovanje ter sklepanje posebnih odnosov

z DvR. Posebni cilji integracij socialističnih držav:

• razvijanje socialističnih odnosov in enakopravnih ekonomskih odnosov med socialističnimi državami in državami v svetu, še posebej odnosov z DvR;

• poglabljanje in vzpostavljanje trajnih odnosov na najpomembnejših področjih ekonomije, tehnik...;

4 Poleg ciljev, ki so značilni za vse integracije (splošni), obstajajo tudi posebni cilji, ki se razlikujejo od integracije do integracije. Te pa vsaka integracija prilagaja na podlagi svojih specifičnih potreb (ibidem).

- 15 -

• povečevanje in jačanje mednarodnega tržišča socialističnih držav; • vzpostavljanje blagovno – denarnih odnosov.

Zaradi lažje preglednosti in razumljivosti bomo v nadaljevanju prikazali vrste integracijskih ciljev DvR 5:

1. splošni cilji Ti izhajajo in statutov ter ustanovitvenih aktov.

- cilji vezani na svetovni trg; - cilji vezani na konkretne naloge, ki jih integracija želi izvesti; - cilji politične narave.

2. prikriti cilji

Prikriti cilji so izvedeni posredno, na osnovi posameznih integracijskih skupnosti. Uperjeni pa so proti DvR z namenom preprečiti vpliv drugih nacionalnih ekonomij na ekonomijo znotraj integracije.

3. posebni cilji 2.4 Teorija mednarodnih integracij Teorija MEI je področje s katerim so se v preteklosti ukvarjali mnogi teoretiki različnih smeri ekonomije. Alendar (1985, 11) in Kenda ( 1992, 162) v svojih delih navajata, da lahko teorijo ekonomske integracije obravnavamo kot del teorije mednarodne ekonomike, pri čemer presega področja teorij mednarodnih menjav s tem, ko proučuje vpliv nacionalnih tržišč na rast in s tem ko proučuje potrebo po koordiniranju ekonomskih politik integracije. Teorije MEI pa se ukvarjajo tudi s področji teorij alokacij, saj vstop nekega narodnega gospodarstva v MEI pomeni tudi drugačno in večjo mobilnost proizvodnih faktorjev. 2.4.1 Klasična teorija Predstavniki:

• Jacob Viner • James Mead • Richard Lipsey

5 Države v razvoju (DvR) so tiste države, ki so zaradi različnih zgodovinskih vzrokov zaostale za razvojem drugih držav. Za vse DvR je osrednja skrb ekonomske politike, znižati dohodkovno vrzel med njimi in razvitimi državami. Države se razvrščajo po dohodku na prebivalca (letno) ( Pugel in Lindert 2000).

- 16 -

Temeljna pojmovanja: Kot osnovno obliko ekonomskega integriranja v teoriji, navaja Alendar ( 1985, 15) teorijo carinske unije ( v nadaljevanju CU ). Ustanovitelja te teorije lahko navedemo Jacob Vinerja. Za značilnosti te teorije lahko povemo, da sta pomembna dve elementa:

• vzpostavitev enotne carinske in druge regulative za trgovino držav članic unije s tretjimi državami;

• ukinitev carin in drugih omejitev v trgovini med državami članicami. Po Kendi ( 1992, 167) temelji teorija CU na ekplicitnih in implicitnih predpostavkah, ki omogočajo lažje teoretično in empirično obravnavo. Za klasično teorijo CU sta najpomembnejši dve značilnosti:

• statični učinki vzpostavljanja CU delujejo v zelo kratkem obdobju po formiranju unije;

• teorija temelji na številnih predpostavkah, izmed katerih so nekatere zelo oddaljene od realnosti (npr. intervencija države obstaja samo v primeru, da v vseh državah obstaja prosta konkurenca).

Jacob Viner Jacob Viner (1892 – 1970) je splošno znani ustanovitelj teorije integracije. V svojih delih pa je kritiziral monopolistično in protekcionistično prakso v mednarodnem poslovanju ( Cizelj 1981, 58). V skladu s svojim prosto – trgovinskim pristopom, želi Viner pojasniti delovanje CU na mednarodno trgovino, še posebej v odnosu CU do tretjih držav. Teoretik Viner je trdil, da z nastankom CU, države članice postanejo deležne koristi, ki jih pred nastankom niso bile. Pri tem pa z razširitvijo CU ne pride do koristi, ker ne bo prišlo do zmanjšanja stroškov, če na razširjenem tržišču več niso upoštevane komparativne prednosti ( ibid.). James Mead Izhajajoč iz Vinerovih koncepcij je James E. Mead razvil svojo teorijo CU. Kot pristaš svobodne trgovine je v svoji analizi sprejel realnost zunanje – trgovinskih ukrepov, ki imajo za cilj polno zaposlenost vseh resursov in maksimizacijo blagostanja ( Cizelj 1981, 62). Mead zagovarja takšne ekonomske mere po katerih bo mogoče maksimizirati proizvodnjo in optimirati mednarodno trgovino. Prednost daje maksimizaciji domače proizvodnje ampak ne ob popolni ukinitvi svobodne trgovine. V svojih trditvah se je Mead večinoma posvečal mednarodnim integracijam in CU, drugih oblik integracij pa ni razlagal ( ibid.).

- 17 -

Richard Lipsey Richarda Lipseya, tako kot Meada, uvrščajo med klasike teorij zaradi pojasnjevanja teorije CU, ki je po njegovem '' tisto področje '' carinske teorije, ki se ukvarja z efekti geografsko – diskriminacijskih sprememb na trgovinskih področjih. Njegovo zanimanje za efekte CU na strukturo porabe in za dinamične posledice integracije v raznih fazah tega ekonomsko – političnega procesa, ga približuje že moderni meščanski teoriji integracije ( Cizelj 1981, 65). Področja, katerim je posvečal največ pozornosti, so statistični učinki CU ( spremembe v alokaciji resursov, spremembe v odnosih menjave in strukturi porabe) ter dinamični učinki ( ekonomija obeh, efekti na tržne strukture in efekti na dolgoročne stopnje rasti) ( ibidem, 65). Lipsey pride do zaključkov, da odvračanje trgovine sočasno koristi in škodi v dveh pogledih ( ibid.):

• zaradi brezcarinskega uvoza države A iz države B se razlika med ceno domačega proizvoda in uvoženega proizvoda zmanjšuje, kar povečuje blagostanje;

• sočasno se pojavlja oziroma povečuje cenovna razlika uvoženega proizvoda iz države B ( članice unije), kar zmanjšuje blagostanje.

Iz navedenega torej izhaja, da bo končni učinek trgovine na blagostanje odvisen od količine uvoza proizvoda iz ostalega sveta v primerjavi s celozno domačo porabo dane države; manjši kot je torej del uvoza, večja je verjetnost za povečanje blagostanja. 2.4.2 Sodobna teorija Med ekonomisti, ki pojasnjujejo in analizirajo problem razvoja ekonomskih integracij med DvR, moramo razlikovati med tistimi, ki ekonomsko integracijo nerazvitih, na podlagi prebivalstva, samo analizirajo. Predstavnik te je Mikesell. Nato na tiste, ki na proces integracije gledajo s praktičnega, pogosto racionalnega vidika, s ciljem najti najboljše metode in načine za uresničitev ciljev ekonomske integracije ( Lizano, Sunkel) in na tiste, ki pojasnjujejo prednosti ekonomske integracije za razvoj DvR ( Frank). Predstavniki:

• Mikesell R.F. • Lizano Eduardo • Prebish Raul • Kadar Bela • Sunkel Osvaldo • Frank Andre • Bellassa Bela • Scitovsky Tibor

- 18 -

Za boljšo ponazoritev ključnih dejstev in razlik med teorijami klasikov in predstavnikov sodobne teorije, pikazujemo v nadaljevanju tabelo z značilnostmi obeh, povzeto po Kenda ( 1992, 170 – 171). Tabela 2: Značilnosti teorij integracij

Pojmovanja: Značilnost: Klasična - analizirajo in ocenjujejo samo statične učinke, dinamične samo

omenjajo; - naslanjajo se na teorijo komparativnih prednosti; - glavni in končni cilj je doseči prosto svetovno trgovino; - ukvarjajo se samo z CU, MEI pa ne pojmujejo kot odprt in

progresiven proces povezovanja mednarodnih gospodarstev. Sodobna - MEI ni sredstvo ampak sestavni del za dosego uspešne politike

gospodarskega razvoja. Posega pa na gospodarsko, politično, socialno in psihološko okolje;

- teoretiki proučujejo zlasti dinamične učinke, ki so posledica svobodnejšega gibanja proizvodnih faktorjev. Do izrazitejšega delovanja pridejo šele v višjih fazah MEI;

- preizkušajo in opazujejo že nastale učinke integracij ( intenzivno se lotevajo učinkov ekonomij obsega;

- opuščajo predpostavke, da CU in MEI ne vplivata na svetovne cene in menjalna razmerja – na njih naj bi vplivala elastičnost izvozne ponudbe in uvoznega povpraševanja.

Scitovsky Tibor Scitovsky je v svojih delih in analizah obravnaval predvsem tiste učinke integracij, ki do takrat še niso bili obravnavani. Poudarjal pa je tudi soodvisnosti med njimi. V času svojega delovanja je izhajal iz predpostavke, da je BDP 6, zaprte ekonomije, določen z nivojem zaposlenosti in s povprečno produktivnostjo delovne sile. V svojih delih je proučeval tedanje članice EGS 7 in njihove odnose znotraj integracije ter njihove posledice za svet kot celoto ( Povzeto po Kenda 1992, 172 ). R.F. Mikesell Mikesell je v svojih delih močno kritiziral klasične teoretike, saj namreč ti naj ne bi posvečali dovolj pozornosti vidikom CU glede DvR.

6 Bruto domači proizvod ( BDP) predstavlja poslovenjen izraz izvedenke besede Gross Domestic Product ( GDP). 7 Evropska gospodarska skupnost ( krat. EGS ) je bila ustanovljena leta 1957, s podpisom Rimske pogodbe. Leta 1992 pa se EGS z Maastrichtsko pogodbo preoblikuje v Evropsko Unijo ( krat. EU ). Članice EGS do leta 1992: Belgija, Zahodna Nemčija, Luksemburg, Francija, Italija in Nizozemska, Danska, Irska in Združeno kraljestvo, Grčija, Španija in Portugalska. Članice EU od leta 1992 dalje: Avstrija, Finska in Švedska, Češka, Estonija, Ciper, Latvija, Litva, Madžarska, Malta, Poljska, Slovaška in Slovenija, Bolgarija in Romunija ( Evropska Centralna Banka – ECB, 2007).

- 19 -

Alendar ( 1985, 23 ) navaja vidike, ki so pomembni za nerazvite države, niso pa vključeni v klasični teoriji:

• povečanje zmožnosti za uspešno domače in tuje financiranje; • sprememba strukture izvoza; • ustvaritev ravnotežje plačilne bilance; • mobilizacija premalo zaposlenih notranjih resursov.

Teoretik Mikesell v svoji analizi postavlja in odgovarja na mnoga vprašanja glede učinkov integracij. Te pa lahko mi, iz dela omenjenega avtorja, citiramo takole:

1. Ali bo nastanek regionalne sheme trgovine pri ustanovljeni integraciji bolj ekonomičen?

2. Ali je na novo ustvarjena trgovina bolj ekonomična in ali se povečuje tudi ekonomska blaginja?

Kar se tiče prvega vprašanja, Mikesell trdi, da bo uvoz blaga iz sveta, spremenjen. Pomeni da bodo države članice integracij mnoge proizvode, ki so jih pred tem uvažale iz sveta, sedaj uvažale iz drugih držav članic. Tudi prodaja in proizvodnja se bo tako povečala, saj bodo izvažali v države članice. Tako se bo spremenila investicijska shema, ohranile devizne rezerve, in način uvoza. Zaradi tega pride do večje specializacije proizvodnje v regiji, saj se bodo orientirali na intraregionalno trgovino. Zaradi večje količine cenejših proizvodov se poveča blaginja na domačem trgu, kar vpliva na strukturo cen in s tem plač ( ibid. ). Eduardo Lizano Po Eduardo Lizanu integracija povečuje možnosti za nove investicije, novo delitev dela in specializacijo, boljše pogoje za ustvarjanje proizvodnje, povečuje tudi konkurenco in pogajalsko moč udeležencev glede ostalega sveta. Ti učinki integracij so po njegovem razdeljeni v dve skupini:

• statični; So tisti, ki se nanašajo na relokacijo faktorja proizvodnje, na porabo in na odnose menjave.

• dinamični; K tem spadajo učinki integracij, ki menjavajo možnosti ekonomske rasti držav udeleženk. Lizano tako trdi, da so za DvR ekonomske integracije izhod med dvema obstoječima možnostima razvoja, opredeljena med avtarktičnim razvojem in razvojem odprtih ekonomij ( angl. outward looking), kar se razume v praksi kot naslanjanje na prihodke od izvoza tradicionalnih izdelkov na trge razvitih držav. Ker te države zaradi protekcionizma in nihanj cen težko najdejo nove načine trgovanja, jim ekonomska integracija nudi nove možnosti ( ibid. ).

- 20 -

Če citiramo navedenega avtorja, glede prednosti integracij, lahko zapišemo takole: Integracija je alternativa med nacionalnim in regionalnim protekcionizmom 8. Ima to prednost, da z ene strani zadržuje protekcionistične mere do tretjih držav ( značilnost avtarktičnega razvoja) in z druge ( značilnost razvoja odprte ekonomije ) odpravlja prepreke v mednarodni menjavi. Dva osnovna cilja in razlaga integracij med DvR sta:

1. večja možnost za industrializacijo po nižjih stroških; 2. povečanje pogajalske moči v odnosu do tretjih držav.

Kenda nadalje navaja, da med članicami integracij obstajajo temeljne razlike. Kot vemo iz ekonomije so te značilnosti splošne in predstavljajo ekonomske, kulturne, geografske idr. Najpomembnejše razlike med njimi pa so v potencialnih zmožnostih držav, da ustvarijo ekonomsko rast in možnostmi, da te pogoje izkoristijo. Splošno je znano, da so te zmožnosti odvisne od razpoložljivih naravnih in umetnih resursov, tehnološkega nivoja, geografskega položaja in ekonomskih količin. Sposobnosti pa so na podlagi tega še odvisne od sposobnosti podjetij, institucionalnih organizacij, ekonomskih institucij in ekonomskih politik v odnosu cene blaga in faktorjev ( ibidem, 30-31). Med državami članicami, se lahko razlike med njimi, z integracijami tudi povečajo in razmere zaostrijo. To se lahko zgodi zato, ker države nimajo potrebnih sposobnosti, da bi lahko zaščitile svoje interese. Pri velikih nasprotovanjih med državami članicami integracij nastanejo velike izgube in krize so vse pogostejše. Kar je lahko za eno državo dobiček, je lahko za drugo izguba ( Alendar 1985, 32).

8 Protekcionizem: najbolj pogost ukrep je , da država predpiše visoke zaščitne carine , ki povečajo ceno tujemu blagu do take mere , da ga popolnoma izključijo iz konkurence na teritorij države , ki izda tak ukrep . Najhujša oblika pa je popolna prepoved trženja določene vrste blaga , določanje uvoznih kvot … ( Vir: SSKJ 2007a ).

- 21 -

3 EKONOMSKE INTEGRACIJE V AFRIKI

3.1 Afriške države in njihov gospodarski razvoj Afrika je po velikosti druga največja celina na svetu in leži na obeh straneh ekvatorja in je danes dom vsakega osmega Zemljana. Obremenjena je z mnogimi nakopičenimi težavami: revščino, nepismenostjo, brezposelnostjo, boleznimi, gospodarsko neuspešnostjo ter političnimi spori zaradi umetno začrtanih meja nekdanjih evropskih kolonialnih imperijev. Neugodne naravne danosti na eni strani ter neskončna puščavska onostranstva na drugi ter nenaklonjeno dogajanje v novem veku, niso dovolili nadaljnega razvoja nekdaj močnih držav, smrtni udarec pa jim je zadala trgovina s sužnji od 16. do 19. st. Težavne razmere v sodobni Afriki ne kažejo, da je bila Afrika v davnini zibelka današnje človeške vrste. Pa vendar tudi v Afriki ni vse tako črno; velika naravna bogastva, kot temelj gospodarskega razcveta celine, naraščujoča samozavest in pripravljenost afričanov za reševanje svojih težav. Na kar pa kažejo začetki gospodarskega povezovanja, uspešna odprava apartheida na jugu celine in, nenazadnje, kar nekaj primerov notranje stabilnosti in razmeroma uspešnega gospodarskega razvoja ( Povzeto po Natek 1999, 373 ). 3.1.1 Afriška celina in države Afrika je drugi največji in drugi najbolj poseljen kontinent na svetu. Njegova površina obsega 30.221.532 km2 ( 20,4% celotne svetovne površine ). Po podatkih iz leta 2005 obsega prebivalstvo približno 900.000.000 ljudi na 61 teritorijih. Afriko sestavljajo 46 držav, vključjoči Madagaskar oziroma 53 držav, če še štejemo skupine otokov, ki ji pripadajo ( Africaguide 2007 ). Seznam Afriških držav prikazujemo v Prilogi 1. 3.1.1.1 Struktura držav Politična struktura Afriška unija ( AU ) je federacija, sestavljena iz vseh afriških držav, razen Maroka. Glavno mesto unije je Addis Abeba. AU je ustanovljena na podlagi akta o uniji, katerega cilj je preoblikovati Afriško Ekonomsko združenje ( AEC ) v enotno državo, podprto in na podlagi mednarodnih meril. AU ima parlamentarno vlado, imenovano kot Vlada AU, ki ji predseduje predsednik. Vloge in delo predsednika Unije izhajajo iz akta o ustanovitvi Unije in protokola Pan afriškega parlamenta. Vlada unije je sestavljena iz vse unijskih ( federalnih ), regionalnih in državnih avtoritet, ki v parlamentu zasedajo 265 sedežev ( Africa Union 2007a ). Ekonomska struktura Čeprav je Afrika kontinent z mnogimi bogastvi, ostaja še vedno svetovno najrevnejša in najmanj razvit kontinent na svetu. Vzrok za to pa gre iskati v suženjstvu, neustrezni politiki, neuspelem centralnem planiranju, internacionalni bojazni. Nato so še tu nasilja, državne vojne, negativni učinki kolonializma, despotizma in konfliktov. Na seznamu razvitih držav iz 2003 predstavlja zadnjih 25 prav afriške države.

- 22 -

Nekatere regije kot Botswana in Južnoafriška rep. spadajo, zaradi naravnih surovin, kot so zlato in diamanti, med razvitejše. Narašujoč finančni kapital, novi trgi, šolana delavna sila so tudi dejavniki novejšega razvoja, predvsem na jugu Afrike ( ibid ). 3.1.1.2 Delitev afriških držav Nekatere skupine držav v podsaharski Afriki potrebujejo posebno obravnavo, tako s strani EU kot tudi ostalih razvitih držav, da bi lahko izkoristile ugodnosti iz preferencialnih trgovskih sporazumov. K tem uvrščamo :

• najmanj razvite države ( LDC 9); • močno zadolžene revne države (HIPC 10); • neobalne države;

a) Najmanj razvite države Skupino LDC sestavljajo države, ki izstopajo zaradi skrajne revščine in šibkosti njihovih gospodarstev, institucij ter človeških virov. Za njih predvidevajo najvišje stopnje praznosti s strani mednarodnih skupnosti ( UN 2004, 17 ) Kot primer prikazujemo, po Združenih narodih ( UN ), kriterije za identifikacijo LDC :

• nizek dohodek na prebivalca ; • nizka stopnja razvoja človeških virov ( indeks človeškega premoženja ) ; • visoka stopnja gospodarske ranljivosti.

Država pridobi status LDC, kadar izpolnjuje vse tri kriterije. Na seznamu LDC se danes nahaja 50 držav, od tega jih kar 34 izhaja iz Afrike ( ibid . , 17-18 ). V Prilogi 2 prikazujemo seznam najmanj razvitih afriških držav iz leta 2007 ( UN 2007 ). b) Močno zadolžene revne države Mnoge države ( dve tretjini LDC držav ) v Afriki, se soočajo s problemom preseženega javnega dolga, ki predstavlja ogromno breme za investicije, gospodarsko rast in razvoj teh držav. Le-ta se je naglo povečal v sedemdesetih, zaradi naftne krize. Dolgovi so nastali tudi zaradi odobrenih ogromnih posojil, ki so jih izdale bogate države in banke. Na oblasti so bili diktatorji, ki so prosto razpolagali s tem denarjem. Z velikimi dolgovi pa posledično, z jemanjem novih posojil, nastajajo še večji. Za lažje razumevanje prikazujemo v Prilogi 3 seznam in lastnosti teh HIPC držav ( povzeto po RTV 2005 ).

9 Low developed countries. 10 Highly indebted poor countries.

- 23 -

Za odpravo dolga in s tem izboljšanje tamkajšnih razmer sta bili leta 1996 in 1999 uvedeni, s strani Svetovne banke in Mednarodnega denarnega sklada ( IMF ), dve pobudi. S tem oproščenim ali zmanjšanim dolgom bi imele države možnost povečati gospodarsko rast in zmanjšati revščino. Za dosego teh pobud, pa so afriške države zavezane izpolnjevati določene pogoje, kot so ( UN 2004, 3-4 ):

• odpreti svoje trge ; • sprejeti politične in gospodarske reforme ( ustrezati morajo bogatim državam ).

Afriški dolg je v zadnjih treh desetletjih močno narastel. Kot je iz spodnje tabele razvidno, je znašal v sedemdesetih letih 20.st. 39 mrd. ameriških dolarjev ( US $ ), osemdesetih 180 mrd. in devetdesetih 303 mrd. US $. ( ibid. 9-10 ). Slika 1: Višina zunanjega dolga Afrike ( izražen v mrd US $ )

39

180

303280

0

50

100

150

200

250

300

350

1970-80 1980-90 1990-2000 2000

zunanji dolg Afrike od l.1970-2000 v mrd US $

Vir: UN 2004, 6. Afriški dolg znaša trenutno, leta 2002, 295 mrd US $, od česar pripada podsaharski Afriki 210 in severni Afriki 84 mrd US $ ( ibid., 10 ). c) Neobalne države Afriška celina se, zaradi svoje razdrobljenosti, sooča s številnimi geografskimi preprekami, ki ovirajo gospodarsko rast. V njej so najbolj izpostavljene neobalne države, ki veljajo v Afriki za najrevnejše države. Kar 16 izmed 30-ih neobalnih držav je hkrati tudi med LDC. Gospodarski in socialni razvoj teh je oviran, predvsem zaradi oddaljenosti od svetovnih tržišč, slabimi transportnimi povezavami in visokimi stroški. V Prilogi 4 prikazujemo seznam neobalnih Afriških držav. 40 odstotkov 48 - ih majhnih držav podsaharske Afrike, spada v skupino neobalnih držav. Zaradi razdrobljenosti kontinenta in » neobalnosti » so transportni stroški teh držav za 50%

- 24 -

višji od drugih, obseg trgovine pa kar 60%. N dulu et al ( 2005, 106-108, 112 ) trdi, da bi znižanje trasportnih stroškov vsaj za polovico, povečalo obseg trgovine za pet krat. Tako lahko trdimo, da je na tem področju ključnega pomena, da se izboljša infrastruktura. EU obravnava neobalne države v sklopu Cotonou sporazuma, kjer jim zagotavlja, s posebnimi ukrepi, podporo pri premagovanju geografskih težav in drugih ovir, ki zavirajo razvoj. Ukrepi, s katerimi določbe sporazuma posvečajo posebnost pozornost, so ( EK 2002, 48):

• okrepitve regionalnega sodelovanja; • transportna in komunikacijska infrastruktura; • učinkovita eksploatacija morskih virov in trženje tovrstnih izdelkov; • strukturno prilagajanje; • izvajanje strategij hrane in programov razvojnega povezovanja.

3.1.2 Politični in gospodarski razvoj Kljub dalj časa trajajočim odnosom Afrike z Bližnjim Vzhodom je največji pečat na razvoj afriške celine, izmed vseh regij sveta, pustila prav evropska civilizacija z izvajanjem suženjstva in kasnejšim imperializmom ( Mazrui 1982, 112 ). Kolonializacija in evropski imperializem Na začetku 19. st. je bila Afrika izčrpana od trgovine s sužnji. V prvi fazi so evropejci iskali predvsem dragocene kovine in kasneje tudi poceni delovno silo, v drugi fazi kolonializacije pa so se evropejci začeli ponovno zanimati za Afriko, predvsem iz ekonomskih razlogov. Na podlagi velikih dobičkov v trgovini s sužnji, je lahko evropska trgovina sama financirala svoja podjetja in razvila različne veje predelovalne industrije, katerih uspeh je pomenil začetke velike industrializacije. Na plantažah so potrebovali vedno manj afriških delavcev, ker so jih zamenjali s poljedelskimi stroji. Delavce pa bi lahko uporabili v Afriki, da bi Evropi priskrbela surovine, karere je nujno potrebovala. Prav tako bi lahko v Afriki ustvarili nov trg in ga preskrbeli z evropskimi industrijskimi izdelki. Zaradi vse živahnejše trgovine so evropejci vdrli v notranjost Afrike ( ibid., 216 - 217, 395 - 396). V drugi polovici 20. st. so se začeli podjarmljeni temnopolti narodi prebujati. Odločilni preobrat v afriški zgodovini je povzročila 2. svet. vojna, ki je oslabila Evropske sile. V ospredje sta vstopili ZDA in Rusija, ki sta se zavzeli za afriško neodvisnost. V veliko pomoč je bila tudi ustanovitev Združenih narodov ( ZN ) leta 1945, ki je podprla razvoj afriškega nacionalizma ( Ki – Zebro 1977, 461-464 ). Neuspeh afriškega gospodarstva Commission for Africa ( 2005, 25, 106 ) navaja v svojem poročilu, v šestdesetih letih sprva rast povprečnega dohodka, nato pa je ta v 70-ih in 80-ih močno padel. Danes pa je Afrika najrevnejša celina, saj namreč več kot polovica ljudi živi z manj kot enim dolarjem na dan.

- 25 -

V navedem delu so tudi podani temeljni vzroki, ki so v preteklosti in tudi trenutno botrijo razvoj gospodarstev v Afriki: Navajamo dva ključna dejavnika za neuspeh, ki jih bomo nadalje razčlenili:

• slabo upravljanje; • neugodne geografske razmere.

Nadalje je komisija navedla še te vzroke za neuspeh ( ibid., 105-108 ) :

• politične ; • strukturne ; • okoljske ; • tehnološke ; • človeške.

Predvsem se kažejo posledice teh v nepovezanosti notranjosti Afrike in vzhoda Afrike. Razultati te nepovezanosti so ogromni transportni stroški, denarja za infrastrukturo pa ni. Tudi politične ovire vplivajo na gospodarski razvoj. Te pa so skozi zgodovino nastajale z razlogom, da so afriške države ustanavljali tako, da so tradicionalne skupnosti razdeljevali na dve ali tri države, mnogokrat pa so bile te skupnosti združene v eni nemirni državi. Vsi ti problemi pa vplivajo na investicijsko klimo, saj se okoli 40% prihrankov nahaja v tujini. Afriške države so danes edine od zelo majhnega števila proizvodov in sprememb cen teh proizvodov ( ibid. 25-26, 108-110 ). Gospodarska rast je izrednega pomena, tudi za zagotavljanje priložnosti, samodejno pa ne koristi na revne ljudi. Glavni plan bi moral biti vključitev slednjih v sam gospodarski proces, da bi se priložnosti le tako izkoristile ( COMMISSION FOR AFRICA 2005, 223 ). Nadalje pa lahko sklepamo, da je to temeljna naloga pristojnih vlad. Pomeni da je treba razviti privlačno investicijsko klimo za razvoj privatnega sektorja. Tako bi trebalo pospešiti razvoj infrastrukture, kmetijstva, razvoj podeželja in urbanega dela. V delu (COMISSION FOR AFRICA 2005, 371) je navedena povezanost med gospodarsko rastjo in revščino. Po različnih raziskavah naj bi za preprečitev rasti revščine bila potrebna vsaj 5% gospodarska rast, za razpolovitev nje pa vsaj trajna 7% rast. Mnogo držav v Afriki 11 je uspelo rast povišati nad 10%, vendar jim je ni uspelo obdržati za daljše obdobje. Gospodarska rast V nadaljevanju prikazujemo na sliki, stopnje rasti realnega BDP oziroma gospodarko rast Afrike v obdobju zadnjih 10-ih let.

11 V letu 2005 so nekatere države imele 14% gospodarsko rast, druge manj uspešne pa se borijo celo z negativnimi gospodarskimi rastmi ( UN 2006, 108 ).

- 26 -

Slika 2 : Gospodarska rast v Afriki v obdobju od 1996 do 2006 ( izražena v odstotnih točkah )

01234567

1996

1997

1998

1999

2000

2001

2002

2003

2004

2005

2006

%

Afrika

severna Afrika

podsaharska Afrika(brez Nigerije inJAR)

Vir: UN 2006, 131 in UN 2007b, 112 Kot lahko vidimo, je bila gospodarska rast v drugi polovici devetdesetih pretežno stabilna. Relativno visoko rast beležijo v zadnjih 5-6-ih letih, kar predstavlja in označuje ponovno oživetje afriškega gospodarstva. Vidimo pa tudi, da znaša gospodarska rast še vedno manj kot 7%, iz česar sledi, da le malo vpliva na zmanjševanje revščine in z njo povezanih težav. Pa tudi koristi iz gospodarske rasti, so zaradi nepravične in neenakomerne porazdelitve in distribucije dohodkov, minimalne. 3.2. Regionalne ekonomske integracije v Afriki Splošno Z namenom povečati proizvodnjo in blagostanje, se z zmanjšanjem medsebojnih carin, države trudijo doseči večjo specializacijo in delitev dela. Z ekonomsko integracijo se razume 12 formiranje cone svobodne trgovine, carinske unije, skupnega tržišča ali ekonomske skupnosti določenih skupin držav ( Povzeto po Babič 1993, 146 ). Avtor še nadalje navaja, da je ustanavljanje Carinske Unije ( CU ) prvi korak pri ustanavljanju ekonomske integracije med državami. Zaradi tega je tudi največ teorij o ekonomskih integracijah koncenriranih na teorijo CU. 12 O definicijah in drugih pomembnih značilnostih smo pisali že v prejšnjih poglavjih.

- 27 -

Preteklost afriških integracij Afriške integracije so se skozi zgodovino postopoma razvijale iz manj strukturiranih form v bolj, vse pa je bilo pod močnim vplivom kolonialnih držav in njihovega načina, obvladovanja podjarmljanja afriških držav in ljudi. Zato bomo v nadaljevanju na kratko predstavili, kako se je razvoj izvajal in kateri so bili njegovi dejavniki. Skozi horizontalne in vertikalne pristope so kolonialne države podpirale s ciljem doseči učinkovitejšo eksplotacijo gospodarskih resursov, integriranje gospodaskih aktivnostih kolonij v različnih smereh kolonije ( Mileta 1992, 252 ). Na monetarni smeri je bilo prisotno povezovanje kolonialnih gospodarstev, kar je povzročilo razne aktivnosti v monetarnih conah. Takšen način povezovanja je imel lastnosti vertikalnosti, saj so vse uravnavale centralne banke kolonialnih metropol. Na primeru Vzhodno-afriških skupnostih pa so prikazane značilnosti horizontalnih, integracij, ki pa so zajemale angleške kolonije, Zanzibar, Kenijo in Tanzanijo. Pod vplivom kolonialnih vodstev je od 1917 – 1927 bila ustanovljena prva skupna emisijska banka, skupna valuta, svobodna trgovina, storitev pri delu, carinska tarifa idr. ( ibidem ). Na takšnih in podobnih osnovah je bila ustanovljena in izvajana tudi Južnoafriška carinska in valutna skupnost med Južnoafriško republiko ( v nadaljevanju JAR ) in angleškimi kolonijami v jugo-zahodni Afriki 13. Prva povezovanja svojih kolonij, pa Francija beleži čas pred Veliko Britanijo. Te aktivnosti je v Afriki izvajala že leta 1853 ( ustanovitev prve emisijske banke- Senegal ). Francija je imela svoje kolonije razdeljene v dve federacije: zahodno in ekvatorialno Afriko. Integracije in skupnosti El-Agraa ( 1997, 18-23 ) v svojem delu zelo podrobno razlaga vse ustanovljene, aktivne in neaktivne ekonomske integracije in skupnosti, ki so bile ustanovljene v zadnjih 31-ih letih v Afriki in katere države so članice teh integracij 14 ( Uneca 2002 ). 3.2.1 Integracije in njihov pomen Procesi MEI so se razširili na DvR tako, da dandanes praktično ni države , ki ne bi bila član vsaj ene od mnogih skupnosti, tako na sub – kot na regionalnih ravneh.

13 Pri tej skupnosti je emisijsko funkcijo izvajala Južno-afriška banka za rezerve, tudi tukaj pa je bilo izpostavljeno svobodno gibanje blaga, kapitala, storitev in delavne sile ( ibid. ). 14 Ker je bilo delo izdano leta 1997, smo mi v svoji tabeli dodali še nekatere novejše integracije, ki so bile ustanovljene po letu 1997. Tudi za te prikazujemo njene članice.

- 28 -

Ti procesi se izkazujejo v mnogih oblikah, nastajajo pa razne vrste skupnih institucij (Cizelj 1981, 172 ):

• trgovski sporazumi; • carinske in ekonomske unije; • skupni trg; • razvojne regionalne banke; • sporazumi o koordiniranih razvojnih posameznih rečnih in jezerskih bazenov; • skupni projekti; • monetarne skupnosti; • organi za koordinacijo ekonomskega sodelovanja; • idr.

Integracijske skupine DvR se medsebojno razlikujejo po ( ibid. ):

• številu zajetih držav ; • motivih in ciljih ; • širini in interesiranosti ; • metodah in instrumentih ; • uspešnosti in dinamiki med uresničevanjem razultatov .

Mnenja pa smo tudi, da zakonitosti MEI v Afriki, katero štejemo med nerazvite oz. DvR še vedno niso do konca proučene. Trdimo pa lahko, da se zelo razlikujejo od integracij razvitih držav. V nadaljevanju podajamo opise glavnih in najpomembnejših afriških MEI, ki so trenutno aktivne. Za njih bomo navedli države članice 15, sklenjene zunanje in notranje sporazume med njimi, njihovo financiranje , oblike ter načine vodenja, predvsem pa njihove želje, cilje in motive. V Prilogi 5 so v tabeli prikazani temeljni podatki o MEI v Afriški ekonomski skupnosti. K tem spadajo podatki o prebivalstvu, BDP, državah članicah idr. ( Africa Union 2007 ). 3.2.1.1 ECOWAS ECOWAS – Gospodarska skupnost držav zahodne Afrike ( angl. Economic Community of West African States ). MEI Ecowas je bila ustanovljena leta 1975 v Layosu – Nigerija; delovati pa je začela 1976 z ratifikacijo petih dodatnih protokolov o razširitvi nekdanje CEAO ( Zahodno-afriške gospodarske skupnosti ). Namen Namen Ecowasa je uvajanje enotne carinske in trgovinske politike, ter prostega pretoka kapitala, ljudi in storitev.

15 Države, ki so članice raznih afriških Mednarodnih integracij smo prikazali v poglavju 3.2.

- 29 -

Nadalje je njen glavni cilj tudi uskladiti kmetijsko politiko ter skupno načrtovati prometno omrežje, telekomunikacije in energetiko. Dolgoročno si Ecowas želi izoblikovati skupni trg, podoben Evropski Uniji ( EU ) ( Povzeto po Natek 1999, 699 ). Iz sporazuma o ustanovitvi integracije ECOWAS izhaja, da je kratkoročni cilj in glavni instrument, predvidena postopna liberalizacija interne trgovine, medtem ko naj bi dolgoročne plane predstavljala integracija na vseh ključnih gospodarskih področjih. Glavne namene, ki si jih je ECOWAS v roku prvih petnajstih let svojega delovanja zadala so:

• uvožena roba iz držav ECOWAS ne sme biti naložena z višjimi fizikalnimi taksami, kot pa za domače blago ;

• trenutne omejitve v času 15-ih let morajo ukiniti ; • domače davke in takse, ki imajo cilj zaščititi domačo proizvodnjo, je treba ukiniti v

treh letih, davek na dohodek pa v 10-ih ; • v 15-ih letih bo izpostavljena carinska omejitev na uvoz iz tretjine držav ; • uskladitev carinskih predpisov ( ibidem ).

Dejavnosti Po vključitvi predhodne integracije CEAO 16 v ECOWAS leta 1994 se je v njo vključilo sedem članic CEAO. Pomembni podatki v delovanju ECOWAS ( Natek 1999, 698-699 ):

• leto 1981 : območje proste trgovine za kmetijske pridelke med članicami ; • leto 1983 : postopna odprava trgovskih omejitev ; • leto 1975 : sklenjen sporazum med 12-imi članicami, o Zahodnoafriškem

kliniškem sistemu, katerega cilji so: večja raba nacionalnih valut pri trgovanju, podpora liberalizacije medsebojne trgovine ;

• leto 1991 : odpravljene carine za nekatere industrijske izdelke ; • do leta 2000: izoblikovati denarno unijo ; • leta 1981 : sporazum o skupni obrambi ( 13 članic ).

Uspešno delo skupnosti in doseganje zadanih ciljev ob ustanovitvi ovirajo zelo velike razlike držav članic v:

• gospodarski moči ; • zgodovinskem razvoju ; • različnih denarnih sistemih 17; • težnje Nigerije po prevladi.

16 CEAO je bila ustanovljena leta 1973, s strani šestih nekdanjih francoskih kolonij. Omejena pa je bila predvsem na vzpostavljanje območij proste trgovine. Po ustanovitvi ECOWAS se je njen pomen zmanjšal. 17 Območje CFA franka in valut, vezanih na britanski funt.

- 30 -

Od številnih ciljev ne more zaživeti v popolnosti niti prosta trgovina, saj trgovina med članicami predstavlja le 4% njihove zunanje trgovine. Financiranje: Integracija ECOWAS se financira s prispevki članic, glede na ustvarjeni BDP. Večino prispeva Nigerija. Za financiranje so zadolžene tudi nekatere medvladne organizacije ( Natek 1999, 699 ). Organi: Sestavo organov integracije za lažji pregled prikazujemo v piramidasti obliki. Slika 3: Sestavljenost Ecowas integracije

Vir: Ecowas 2007a. Konferenca voditeljev držav in vlad:

- zaseda enkrat letno in sprejema vse pomembnejše odločitve. Ministrski svet:

- sestavljata ga po dva predstavnika vsake članice; - zaseda polletno; - pristojen je za izvajanje sklepov Konference voditeljev.

Izvršilni sekreteriat:

- vodi ga sekretar, ki ga izvoli Konferenca voditeljev.

Konferenca voditeljev držav in

vlad

Ministrski svet

Izvršilni

sekreteriat

Specializirane

komisije

- 31 -

Specializirane komisije:

- sem spadajo razne komisije za trgovino, carine, priseljevanje, politične in denarne zadeve, industrijo, kmetijstvo, promet, telekomunikacije, energetiko, socialne in kulturne zadeve, upravo in finance idr.

Članstvo: Članstvo ECOWAS je sestavljeno iz sedmih članic CEAO 18 ter Gambije, Gane, Gvineje, Gvineje Bissau, Kapverdskih otokov, Liberije, Nigerije, Sierre Leone in Toga. Status članice ima tudi CEAO. Skupaj torej 17 držav članic ( Ecowas ). 3.2.1.2 OAU OAU – Organizacija afriške enotnosti ( angl. Organisation of African Unity ). Leta 1963 je v Etiopiji OAU ustanovilo 32 afriških držav. Namen: Povzeto po Natek ( 1999, 698 ) je namen OAU:

• vzpodbuditi enotnost, medsebojno solidarnost in razvoj afriških držav; • odpravo vseh oblik kolonializna in apartheida 19; • krepitev mednarodnega sodelovanja 20; • usklajevanje gospodarskega sodelovanja, zdravstvenega izobraževanja, socialnega

varstva, znanosti in obrambe. Dejavnost: Lahko rečemo, da OAU predstavlja zelo omiljeno obliko uresničitve panafriške zamisli, ta pa se je porodila že na začetku prejšnjega stoletja ob samem vrhuncu osamosvajanja Afrike pod vplivom kolonialistov. Prav v tem času je nastala OAU, in sicer med radikalno casablanško skupino držav 21 in zmerno brazzavilsko skupino 22, predstavljala pa je nekakšen kompromis med obema ( International Labour Office – ILO 2007a ). Avtor opisuje mnogo ciljev OAU, vendar je le nekaj, ki jih je uspešno dosegla in nekaj, ki jih ne more doseči. 18 Benin, Burkina Faso, Mali, Mauretanija, Niger, Senegal, Slonokoščena obala, Gambija, Gana, Gvineja, Gvineja Bissau, Kapverdski otoki, Liberija, Nigerija, Sierre Leone in Togo ( ibid. ). 19 Apartheid je najhujša oblika rasne diskriminacije, ki se je dobrih 40 let zakonito dogajala v Južnoafriški republiki, državi na skrajnem južnem delu afriške celine. Ljudje so bili tam od leta 1948 z zakonom razdeljeni v tri različne rase (Bantu črnce, belce in mešano raso, kasneje so dodali še Azijce) in glede na njihovo raso so jim pripadale različne pravice v javnem ter zasebnem življenju ( Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve RS 2007). 20 To sodelovanje temelji na določilih Združenih narodov ( UN). Pri tem gre tudi za splošno deklaracijo o človekovih pravicah. 21 Gana, Gvineja, Libija, Mali, Maroko. 22 Nekdanje francoske kolonije, Etiopija, Nigerija in Tunizija ( ibid. ).

- 32 -

Doseženi cilji so:

• uspešno sodelovanje pri odpravi kolonializma v 60-ih; • uveljavljeni afriški interesi na zasedanjih Organizacije združenih narodov ( OZN )

in pri pogajanjih z Evropsko gospodarsko skupnostjo ( EGS ). Nedoseženi pa:

• usmeritev na gospodarskem območju, ki pa zaradi razlike in sporov med državami ter kršitev človekovih pravic, ne more zaživeti;

• sporazum o Afriški gospodarski skupnosti ( AGS ), ki predvideva ustanovitev te skupnosti do 2005 ( ibidem ).

Financiranje Prav tako kot ECOWAS, se tudi OAU financira s prispevki držav članic in to v enakih deležih kot v OZN. Izračun obveznega prispevka se obračunava na podlagi dejavnikov, kot so velikost države članice, prebivalstvo ter višina BND/leto. Na podlagi tega pa nobena država članica ni zavezana prispevati več kot 20% celotnega letnega budžeta organizacije ( ILO 2007b ). Članstvo Kot smo že navedli so članice OAU, vse države Afrike, razen Maroka, ki pa je 1985 izstopil 23 ( ILO 2007a ). Organi Sestava organov OAU je zelo podobna sestavi organov ECOWAS razlika je le ta, da je pri OAU namesto izvršilnega, generalni sekretariat, ki usklajuje delovanje OAU med konferencama dveh voditeljev. Zadnji člen v verigi organov pa je Afriška komisija za človekove pravice ( Natek 1999, 698 ). 3.2.1.3 CFA CFA – Afriška denarna skupnost ( fr. Communanté financiére africiane ). Namen Z namenom ustanoviti denarno skupnost držav, ki ima svojo valuto s fiksnimi tečaji vezano na francoski frank, je bila 1948 ustanovljena CFA s sporazumom med Francijo in njenimi afriškimi kolonijami ( Povzeto po Natek 1999, 698 ).

23 Maroko izstopi z razlogom, ker se OAU pridruži Zahodna Sahara, le njo pa predstavlja gibanje Polisunio, ki se bojuje proti Maroku ( ibid. ).

- 33 -

Dejavnost Avtor tudi pojasnjuje, da je bil denarna enota frank mnoga leta precenjena, v primerjavi z drugimi afriškimi državami, kar je povzročalo hudo gospodarsko krizo, to pa so uspeli 1994 omiliti in z devalvacijo gospodarstev nekoliko oživiti, v državah članicah, predvsem kmetijstvo in industrijo. Članstvo Članstvo obsega 15 držav članic. Torej poleg Francije še sedem članic Zahodnoafriške denarne Unije 24 in sedem članic Srednjeafriške carinske in gospodarske unije 25 ( ibid. ). Organi

• Centralna banka držav Zahodne Afrike ( fr. BCEAO ); • Banke držav Srednje Afrike ( fr. BEAC ); • Komorska centralna banka ( fr. BCC ) ( ibidem ).

3.2.1.4 COMESA Comesa – Common Market of Eastern and Southern Africa Comeso so ustanovili leta 1993, ratificirali 1994 v Malavi-ju, nadomestila pa je predhodno integracijo PTA ( angl. Preferential Trade Area ), ki je obstojala že od leta 1981. Glavni namen ECOWAS integracije je bil ob ustanovitvi, ustanovitev velikega ekonomskega in trgovskega ozemlja, ki bo sposobno ukiniti vse prepreke na tem področju, s katerimi se srečujejo države članice. Do leta 2000 naj bi bile ukinjene vse ovire in trgovske tarife. Med drugim je njen cilj tudi ustanovitev in promocija miru in varnosti v tej regiji ( COMESA 2007a ). Dejavnost COMESA združuje vse neodvisne suverene države, ki so se dogovorile in se strinjajo sodelovati pri raziskovanju in razvijanju njihovih lokalnih in naravnih virov za dobrobit integracije in ljudstva. Za dosego tega cilja se COMESA zaveda, da so mir, varnost in stabilnost znotraj držav članic, glavni faktorji pri vzpostavljanju investicij razvoja, trgovanja in regionalnih ekonomskih integracij. Izkušnje so namreč pokazale, da so nesoglasja, politična nestabilnost in migranstvo močno vplivali na sposobnosti držav pri razvijanju njihovih individualnih ekonomij in pri sodelovanju ter izrabi priložnosti, ki jih ponuja COMESA. Na podlagi COMESA sporazuma in sporazuma o ustanovitvi Afriške ekonomske skupnosti, so se države članice, medsebojno dogovorile o naslednjih načelih, ki jih bodo v prihodnje spoštovale in izvajale ( COMESA 2007b): 24 UMOA ( fr. Union monetaire ouest africiane ) : Benin, Burkin Faso, Mali, Niger, Senegal, Slonokoščena obala in Togo ( Centralna banka vzhodno – afriških držav 2007 ). 25 UDEAC ( fr. Union donaniere et economique de l'Afrique centrale): Čad, Ekvatorialna Gvineja, Gabon, Kamerun, Komori, Kongo, Srednjeafriška republika.

- 34 -

• enakost in neodvisnost držav članic ; • solidarnost in medsebojna pomoč članic ; • sodelovanje znotraj organov članic, politična hormonizacija in integracija

programov članic ; • neagresivnost ; • prepoznavnost, promocija in zaščita človekovih pravic ; • upoštevanje določil zakonov , • vzdrževanje demokratičnosti med vladami ; • mirovne oblike pogajanj med članicami, aktivno sodelovanje in izvedba mirnega

okolja za ekonomski razvoj. Članstvo Države, ki so članice COMESA, so bile članice tudi predhodne integracije, te pa so zaradi obsežnosti tega diplomskega dela, naštete v Prilogi 6 26. Organi

• Konferenca voditeljev držav in vlad ; • Ministrski svet ; • Sodišče COMESE ; • Odbor guvernerjev centralnih bank ; • Vladni odbor ; • idr. 27

3.2.1.5 SADC SADC – Južnoafriška skupnost za razvoj . ( angl. Southern African Development Community ) SADC je v obstoju že od leta 1980, ko je nastala njena predhodnica SADCC ( angl. Southern African Deevelopment Coordination Conference ) z glavnim ciljem koordinirati razvojne projekte z namenom zmanjšati ekonomsko odvisnost od apartheida. V SADC se je preimenovala leta 1992 v Namibiji ( SADC 2007a ). 26 Od dne 16.05.2006 so se prosto – trgovinskemu območju Comese pridružili še državi Burundi in Libija. Tako je sedaj v tem območju 13 držav od skupno 18 – ih držav članic Comese. 27 K drugim organom COMESA, ki pa nimajo takšnega izvršilnega pomena, še lahko štejemo ( ibid. ) :

• tehnični odbor – sestavljenje iz 12-ih manjših odborov ; • posvetovalni odbor gospodarskih skupnost in drugih posvetovalnih skupin ; • sekreteriat.

- 35 -

Namen Vizija MEI SADC je v prihodni regionalni skupnosti, ki bo zagotovila gospodarsko blaginjo, izboljšanje življenskih standardov in kvaliteto življenja, svobodo in socialne pravice ter mir in varnost ljudi Južne Afrike. Cilji skupnosti so zapisani v petem odstavku sporazuma o ustanovitvi, nanašajo se pa na ( SADC 2007b):

• zagotovitev gospodarske in razvojne rasti ; • razviti skupna politična načela, sisteme in institucije ; • pospešiti in hraniti mir ter varnost ; • pospešiti samostojni razvoj ekonomij na podlagi lastnih zmogljivosti, in na podlagi

medsebojne odvisnosti držav članic ; • pospešiti in maksimizirati produktivno zaposlenost in izkoristiti regijske vire.

Članstvo Države članice integracije SADC zaradi boljše preglednosti, prikazujemo v Prilogi 7 28 ( SADC 2007a). Organi Izvršilne organe, povzete po viru, prikazujemo v obliki miselnega vzorca, in sicer v Prilogi 8. Tudi zaradi natančnih in pomembnih nazivov organov te prikazujemo v angleškem jeziku ( SADC 2007c ). 3.2.1.6 CEN – SAD CEN – SAD ( angl. The Community of Sahel – Saharan States ). CEN – SAD integracija je v bistvu nekakšno ogrodje, ki označuje integracijo in dopolnitev. Deluje s preostalimi regionalnimi skupnostmi ter z Organizacijo afriške skupnosti, z namenom učvrstiti mir, varnost, stabilnost ter doseči globalni ekonomski in socialni razvoj 29. Ustanovljena je bila leta 1958 v Tripoliju ( Libiji ). Ustanovitveni sporazum je bil podpisan s strani predsednikov držav članic ( UNECA 2007a ). Dejavnost CEN – SAD je bila ustanovljena z naslednjimi motivi in cilji ( UNECA 2007b ) : 28 Članice so: Angola, Botswana, Kongo, Lesoto, Madagaskar, Malawi, Mauritius, Mozambik, Namibia, Južna Afrika, Swaziland, Tanzanija, Zambia, Zimbabwe ( ibid.). 29 CEN – SAD je sklenila mnogo sporazumov z ostalimi afriškimi regionalnimi in tudi internacionalnimi organizacijami z namenom utrditi kolektivne skupne cilje na politični, kulturni, ekonomski in socialni ravni ( ibid.).

- 36 -

• ustanovitev obširne ekonomske unije temelječe na razvojnih planih, ki bi bili integrirani v nacionalne plane držav članic 30 ;

• izločitev vseh ovir, ki ovirajo skupnost skozi prilagajanje stopenj, ki bodo zagotavljale naslednje:

a) olajšano gibanje posameznikov, kapitala in združevanje interesov prebivalcev držav članic;

b) svobodo dela, izbire bivališča, lastnine in ekonomskih aktivnosti, gibanja dobrin, trgovskega blaga in storitev ;

c) vzpodbuditi internacionalno menjavo na podlagi ustanovljene in stabilne politike investicij držav članic ;

d) izboljšanje kopenskega, zračnega in vodnega trasnsporta ter telekomunikacij na podlagi razvitih skupinskih projektov.

• koordinacija pedagoškega in izobraževalnega sistema na kulturnih, znanstvenih in tehnoloških ravneh.

Članstvo Število držav članic CEN – SAD skupnosti znaša 23. Predstavljene so v Prilogi 9 ( Africa Union 2007c ). Organi skupnosti 1. Konferenca voditeljev držav 2. Izvršilni svet 3. Generalni sekreteriat 4. Sahel – Sahara investicijska banka 5. Ekonomski družbeni in kulturni svet ( angl. The Economic, Social and Cultural Council) ( AFRICA UNION 2007d ) 3.2.1.7 ECCAS ECCAS – ( angl. Economic Community of Central African States ). ECCAS je regionalna organizacija oz. integracija za pospešitev regionalnih ekonomskih aktivnosti na področju centralne Afrike. Deluje z namenom doseči kolektivno avtonomijo, dvigniti raven življenskega standarda in vzdrževati ekonomsko stabilnost skozi harmonizacijo aktivnosti ( REC's 2007a ). Šteje 11 držav članic, njen sedež pa je v državi Gabon. ECCAS je bila ustanovljena 1983 z združitvijo UDEAC držav, Sao Mome in držav članic CEPGL 31. 30 Plani vključujejo investicije na agronomski ravni, industrijski, socialni, kulturni ter na ravni energetike ( ibid.). 31 CEPGL – Economic Community of the Great Lakes States. CEPGL je bila ustanovljena 1976, članice pa so bile Kongo, Burundi, Ruanda ( REC's 2007b).

- 37 -

Integracija je začela delovati 1985, zaradi vojn in nasilij pa je bilo njeno delovanje mnoga leta zavirano. Ponovno je nato integracija začela polno delovati v letu 1999, ko je AEC 32 potrdila njeno pomembnost ( ibid. ). Dejavnost in cilji Glavni motivi integracije se nanašajo na ustanovitev skupnega trga Centralne Afrike. Na konferenci voditeljev držav leta 1999 so se zavzeli za štiri glavne cilje, ki naj bi jih integracija, v naslednjih leti poskušala doseči ( REC's 2007b):

• razviti možnosti za vzdrževanje miru, varnosti in stabilnosti ; • razviti fizično, ekonomsko in monetarno integracijo ; • kulturno in družbeno integracijo ; • ustanoviti avtonomni finančni mehanizem ECCAS.

Organi ( ibidem)

- Konferenca voditeljev držav - Ministrski svet - Generalni sekreteriat - Sodišče - Posvetovalna komisija

Članstvo Članstvo ECCAS predstavlja 11 držav, od katerih se je Skupnosti nazadnje pridružila Angola v letu 1999. Države članice: Burundi, Kameru , Centralna Afriška republika, Čad , Kongo, DR Kongo, Ekvatorialna Gvineja, Gabon, Ruanda, Sao Tome in Principe, Angola ( CEAC - ECCAS 2007 ). 3.2.1.8 Ostale integracije V Afriški Uniji oz. Afriki obstaja še mnogo ostalih regionalnih skupnosti in integracij, ki pa so za nas dokaj nepomembne, saj hočemo v diplomskem delu prikazati medsebojno delovanje le največjih in najpomembnejših integracij, ki medsebojno sklepajo sporazume, na katerih temeljijo glavni cilji in zahteve za prihodnji razvoj Afrike.

32 AEC – African Economic Community je organizacija držav Afriške Unije, ki vzpostavlja temelje za medsebojni gospodarski razvoj večine afriških držav (Pan-African Perspective 2006 ).

- 38 -

V naslednji tabeli so prikazane ostale manjše afriške integracije, organizacije in skupnosti z njihovimi državami članicami ( Africa – Union 2007 ). Tabela 3: Ostale afriške regionalne skupnosti Integracijska skupnost: Cilji in namen integracije: Države članice: IGAD ( angl. Intergovernmental Authority on Development)

Organizacija sedmih držav nemanjena regionalnemu razvoju vzhodne Afrike.

Džibouti, Etiopija, Kenija, Somalia, Sudan, Uganda.

EAC ( angl. East African Community)

Organizacija s ciljem do leta 2010 ustanoviti državo Vzhodno – afriško federacijo.

Kenija, Tunizija, Uganda, Burundi, Ruanda.

SACU ( angl. Southern African Customs Union

Najstarejša carinska unija na svetu.

Južnoafriška republika JAR, Botswana, Lesoto, Swaziland, Namibija.

CEMAC angl. Economic and Monetary Community of Central Africa

Organizacija držav osrednje Afrike, namenjena pospeševanju ekonomske integracije med državami uporabnicami valute CFR frank.

Kamerun, Centralna Afrika, Kongo, Gabon, Čad, Ekvatorialna Gvineja.

CEPGL angl. Economic Community of the Countries of the great Lakes

Sub – regionalna organizacija za varnost članic, razvijanje aktivnosti, javnega interesa, pospeševanja trgovine, promata ljudi in dobrin.

Burundi, DR Kongo, Ruanda.

UDEAC angl. Central African Customs and Econimic Union

CU s svobodnim trgovinskim območjem osrednje Afrike med državami in skupna zunanja tarifa za uvožene dobrine iz drugih držav.

Glej CEMAC.

MRU angl. Mano River Union

Ustanovljena z namenom pospešiti ekonomsko sodelovanje med državami .

Liberija, Sierra Leone, Gvineja.

3.3 Sporazumi med integracijami in institucijami 3.3.1 SACU – EU sporazum Pogajanja za vzpostavitev svobodno trgovinskega območja med južno afriško CU ( SACU) in evropskim svobodnim trgovinskim območjem ( EFTA ) so se med obema izvajala v času od leta 2003 do 2005. Sorazum je bil podpisan leta 2005 v Botswani. Sporazum obsega splošno oskrbo in cilje, ter nalize za specifično izvedbo teritorialnih ciljev na področju agronomije, kmetijskih

- 39 -

proizvodov, industrijskih proizvodov, ribištva, pravila porekla, sodelovanje v carinskih zadevah ter pravil glede izvoza sadja in meril izdelkov ( Bilaterals 2006a). 3.3.2 SADC – SACU sodelovanje Po sestanku in dogovarjanjih med sekretarjem SADC in sekretarjem SACU je bilo 2006 doseženo trojno sodelovanje med obema integracijama. Na pogajanjih so bila identificirana in določena posamezna področja za uspešno sodelovanje med integracijama ( Bilaterals 2006b ). 3.3.3 SACU – MERCOSUR sporazum Ta zajema v letu 2005 ustanovljen prednostni sporazum med Mercosurjem ( ameriško integracijo ) in SACU glede prostega trgovanja tekstilij med obema integracijama. Sporazum je bil ustanovljen zato, ker mora Afrika tekmovati z precej nižjo ceno, ki jo ponuja kitajski trg ( Bilaterals 2006c ). 3.3.4 SADC – COMESA – EAC sodelovanje V letošnjem letu 2007 so se poglobila tudi sodelovanja med tremi integracijami južne in osrednje Afrike. Na zadnjem skupinskem sestanku je bilo govora o skupinskem pristopu pri razvijanju regionalnih telekomunikacijskih omrežij, nato o SADC regionalni informacijski infrastrukturi ter o brezžičnih omrežjih, ki bi v prihodnje vzpostavile povezavo z severno Afriko in oceanskim otočjem. Nazadnje so se dogovarjali tudi o carinskih trgovinskih instrumentih ter njihovi standardizaciji ( Bilaterals 2007a ). 3.3.5 AGADIR sporazum AGADIR sporazum je prosto – trgovinski sporazum med arabskimi državami, Egiptom, Jordanijo, Marokom in Tunizijo. V veljavo vstopi marca 2007. V njem udeleženci vidijo prvi korak pri ustanavljanju evro – mediteranskega prostotrgovinskega območja. Je tudi ključni korak za prihodnjo Veliko arabsko FTA ( angl. Great arab FTA ) ( Bilaterals 2007b ). Ostali sporazumi

• Južna Afrika – EU od leta 1999 FTA; • Južna Afrika – SADC.

Južna Afrika ima nadalje sklenjenih tudi mnogo prednostnih sporazumov z državami Malawi, Zimbabwe, Hrvaško ter nepovratni sporazum z Mozambikom. V dogovarjanjih so tudi sporazumi z Kenijo, Nigerijo, Kitajsko, Singapurjem, Korejo in Indijo. Južna Afrika ima z Indijo in Brazilijo sklenjen multilateralni sporazum ( ang. IBSA FTA ).

- 40 -

4 SODELOVANJE MED EU IN AFRIKO

Afrika je z razvitim svetom razvila odnose predvsem na področju trgovine, pomoči in posojil. Podobne odnose goji tudi z Evropsko Unijo ( EU ). Razen tega povezujejo Evropo in Afriko skupna zgodovina, prepletanje kultur in skupni cilji. Odnos med obema se je iz neustreznih kolonialnih ureditev razvil v trdno in enakopravno partnerstvo na podlagi skupnih interesov, medsebojnega priznavanja in odgovornosti. 4.1 Medsebojno trgovanje Po podatkih iz leta 2006 lahko iz gradiva o Evropski komisiji ( EK) razberemo podatke, ki nam tolmačijo, da Evropo in Afriko povezujejo trdne trgovinske vezi, zaradi katerih je postala Evropa največji partner afriških držav, njen vpliv pa se še vedno povečuje. Kot je iz spodnje slike razvidno, lahko vidimo, da je v letu 2005 33 znašal izvoz Afrike na trg EU 45.632 mrd EUR in je predstavljal 26, 71 % celotnega afriškega izvoza. Uvoz je znašal 52.730 mrd EUR, kar pa je 30, 38 % celotnega uvoza. Iz tega grafa vidimo, da je EU afriška največja uvozna partnerica in druga največja izvoznica. Slika 4 : Trgovanje držav ACP z EU v letu 2001 - 2005 ( v tisoč mrd EUR )

0

10

20

30

40

50

60

Mrd EUR

2001 2002 2003 2004 2005

Leto

uvozizvoz

Vir: EK – DG Trade 2006, 2 V drugem grafu prikazujemo obratno, in sicer trgovinske odnose same EU z Afriko. Tu vidimo, da je z 48.841 mrd EUR izvoz EU v Afriko predstavljal 4,6 % celotnega evropskega izvoza, z 52.869 mrd EUR pa 4,5 % celotnega uvoza EU iz Afrike ( European Commission – EK – DG Trade 2006, 1 – 2 ).

33 Podatki so, zaradi omejenega dostopa do podatkov trgovinskega poslovanja med EU in samo Afriko, opredeljeni na sodelovanje EU s skupino držav ACP, ki pa zajema večino afriških držav ( 48 ), vključene pa so tudi države Pacifika in Karibov.

- 41 -

Slika 5 : Trgovanje EU z državami ACP v letu 2001 – 2005 ( v tisoč mrd EUR )

0

10

20

30

40

50

60

mrd EUR

2001 2002 2003 2004 2005

Leto

uvozizvoz

Vir: ibid. Nadalje tudi prikazujemo tabeli, v kateri navajamo posamezno nekatere vrste proizvodov, ki jih EU uvaža in izvaža na afriški trg. Razvidno je, da pretežno EU izvaža transportno opremo ( 6,72 % celotnega izvoza transportne opreme) , kmetijske proizvode in nekmetijske surovine ( 6,38 % celotnega izvoza ). Po drugi strani pa iz Afrike uvaža največ kmetijske proizvode ( se pravi 14,29 % celotnega uvoza kmetijskih proizvodov EU ), nato železo in jeklo ter energijo ( 6,45 % ) ( EK – DG Trade 2006, 8). Tabela 4 : Trgovanje ACP držav z EU v letu 2005

Uvoz iz držav ACP Uvoz na trg ACP držav Skupine proizvodov:

Milijoni EUR Delež uvoza v %

Milijoni EUR Delež izvoza v %

Kmetijski proizvodi 11.562 4,50 48.841 4,60 Energija 16.115 6,45 2.331 6,00 Nekmetijske surovine

128 5,91 333 6,38

Transportna oprema 4.487 4,55 11.252 6,72 tekstil 851 1,21 675 2,05 Telekomunikacijska oprema

395 0,25 4.982 5,24

Tehnični stroji 1.447 2,00 7.520 4,58 Kemikalije 889 0,95 5.623 3,44 Železo - jeklo 1.037 6,70 882 4,17 skupaj 52.869 4,50 48.841 4,60 Vir: EK DG Trade 2006, 8.

- 42 -

Zelo velikega pomena, za Evropo in Afriko, so znatni in predvidljivi tokovi pomoči, ki jih slednji namenja prav Evropa. Skozi pretekla leta je postala Evropa njena največja donatorka pomoči. Iz poročila EK ( EK 2006, 1 ) lahko razberemo, da je delež uradne razvojne pomoči ( URP ) za Afriko znašal 55 % celotne URP. Ta delež prispevajo razvite države od svojega bruto narodnega dohodka ( BND ), v povprečju pa znaša 0,25 % BND. V absolutni vrednosti znaša ta delež od 25 – 30 US $ letno na prebivalca v Afriki, kar pa je znatno premalo za razvoj in napredek Afrike ( Commision for Africa 2005, 116 ). Leta 2000 so ZN sprejeli temeljite cilje novega tisočletja ( MDG ) 34, h katerim se je pridružila EU, z njimi bi se pa pospešil napredek v smeri doseganja razvojnih ciljev, usmerjeni pa so v znatno zmanjševanje revščine v vseh oblikah, in to do leta 2015 ( EK 2006, 3 ). Na podlagi MDG se EU trudi ponuditi večjo in učinkovitejšo pomoč, prizadeva pa si tudi, da bi še druge svetovne velesile uskladile svoje politike glede razvoja nerazvitih oziroma DvR. 4.2 Sporazumi med Afriko in EU Afrika in EU imata na podlagi mednarodnega sodelovanja sklenjene različne sporazume in to predvsem bilateralne, ki pokrivajo zraven trgovskih, finančnih in tehničnih pomoči tudi razne oblike gospodarskih in drugih reform. Poleg teh pa so še tu podporni programi za infrastrukturo, razvoj zdravstva ter možnosti za izobraževanje ( EK 2004, 6 ). Ti sporazumi služijo tudi kot politični dialogi, vsebujejo pa mnogo klavzul, ki se jih mora, zaradi pomoči EU, držati predvsem Afrika. Te klavzule npr. določajo, da se donatorki kakršnekoli pomoči odpove slednja, če ta krši človekove pravice. Na podlagi raznih sporazumov, ki jih obe strani postopoma sklepata že vrsto let, poskuša prav EU, tako v okviru Cotonou sporazuma, kot tudi Evro – sredozemskega partnerstva ter sporazuma o trgovinskem razvoju in sodelovanju, vzpostaviti v Afriki območje proste trgovine, kar bi koristilo seveda obema ( ibid. ). V nadaljevanju podajamo pregled in oris formalnih odnosov, ki izhajajo iz trenutno sklenjenih sporazumov. Pogledali bomo tudi sedanjo vlogo EU do razvoja Afrike ter kakšne posledice in učinke lahko pričakujemo ob sodelovanju in uspešnem upoštevanju medsebojnih sporazumov.

34 Cilji Millenium Development Goals ( MDG ) so ( EK 2004, 16 ):

• odpraviti revščino in lakoto; • doseči vsaj minimalen razvoj osnovnega izobraževanja; • doseči enakopravnost med obema spoloma; • zmanjšati umrljivost otrok; • premagati ali vsaj omiliti AIDS; • razviti globalno partnerstvo za razvoj.

- 43 -

4.2.1 EPA's Ekonomski partnerski sporazumi ( angl. Economic Partnership Agreements ), podpisani leta 2002 v Bruslju, prikazujejo načrt za ustanovitev prosto – trgovinskega območja med EU in državami ACP. So nekakšen odgovor na kritike, da naj bi bili prejšnji prednostni trgovinski sporazumi v nasprotju z pravili svetovne trgovinske organizacije ( WTO ). EPA's so ključni elementi Cotonou sporazuma 35, ki pa je trenutni in najmlajši sporazum v zgodovini sodelovanja med EU in ACP. Učinki EPA's naj bi bili vidni že v letu 2008. Učinki pogajanj bodo vidni v zbirki novih trgovinskih sporazumov, ki bodo nadomestili sistem Lomé 36, ki je predstavljal prednostni dostop držav ACP do evropskega trga. Predvsem ni bila državam ACP dovoljena izbira prostih razvojnih politik. Zamenjava Lomé sporazumov z EPA's, za EU ne predstavlja nobenih rizikov za razliko od ACP. Glavni riziki za EU predstavljajo predvsem poceni uvozi EU in slabe kakovosti, zaradi česar se bodo verjetno zaostrili odnosi med domačimi proizvajalci. Za ACP države predstavljajo EPA's le boljši dostop do Evropskega trga ( Bond 2007 ). Pogajanja in sporazumi niso omejeni le na pospeševanje trgovine, ampak tudi na razvojno komponento. Slednji naj bi bili glavno načelo pogajanj. Celostni pristop na bi prispeval k tesnejši integraciji med EU in ACP. To pomeni, da bi večji trg, ki bi bil urejen s stabilnim in preglednim trgovinskim okvirom, omogočal ekonomije obsega, to pa bi izboljšalo nivo specializacije, povečalo konkurenčnost ter zmanjšalo stroške ( ibid. ). 4.2.2 COTONOU sporazum Kot smo že zapisali v prejšnem poglavju, je od leta 2000 v veljavi nov partnerski sporazum med državami ACP 37 ter EU. Podpisan je bil v mestu Coton, glavnem mestu države Benin. Povzeto po EK ( 2002a, 85-86 ) predstavlja ta sporazum največji finančni in politični okvir sodelovanja med severom in jugom. Ker predstavlja Cotonou nadaljevanje sporazuma Lomé, lahko trdimo, da gre za sodelovanje, ki je podprto s strani političnih, ekonomsko trgovinskih ter razvojnih dimenzij. V skladu s tem sporazumom podeljuje EU enostranske ugodnosti blagu, ki ima poreklo iz zgoraj omenjenih držav. V sporazum so vključena naslednja temeljna področja ( European Parlament 2004 ):

• migracije ; • preprečevanje sporov ter krepitev miru ;

35 Pojasnitev Cotonou sporazuma podajamo v naslednjem poglavju. 36 Konvencija Lomé predstavlja internacionalni sporazum glede pomoči in trgovine med 71 – imi državami ACP ter EU, namenjen predvsem podpori ACP, da bi dosegle obširen, neodvisen ter samostojno podprt gospodarski in socialni razvoj. Do današnjega dne, sta z obeh strani bile podpisane štiri Lomé konvencije. Prva in druga v letih 1975 in 1979, tretja in četrta pa1985 in 1990. Naziv Lomé izhaja iz glavnega mesta afriške države Togo. Leta 2000 ga nadomesti Cotonou sporazum, njegovo delovanje pa ocenjujejo na 20 let. Z njegovo uvedbo je Lomé prenehal veljati (European Union 2007 ). 37 Med 77 podpisnicami sporazuma jih je kar 48 držav iz podsaharske Afrike, kar je 62,3%.

- 44 -

• odpravljanje revščine ( prednostno področje ) ; • pomoč DvR, da se vključijo v svetovno gospodarstvo ter da izboljšajo svoj dostop

do proizvodnih virov ; • najbolj pa naj bi afriške države delovale v smeri regionalnih in subregionalnih

integracij – sposobnih privabljati tuje investicije. Velik pomen daje Cotonov sporazum temu, da je pri trgovinskem sodelovanju med državami, treba spoštovati njihovo politično izbiro in njihove razvojne prioritete, najpomembnejše pa je, da so ti procesi usklajeni v skladu s pravili Svetovne trgovske organizacije – WTO ( European Union 2007a ). Povzeto po EU ( ibid. ) določa sporazum takšne perspektive, ki združujejo tako politiko kot tudi trgovino in razvoj. Zasnova je na petih neodvisnih stebrih :

• politična dimenzija ; • participativen pristop ; • zmanjšanje revščine ; • okrepitev trgovinskih razmerij ; • reforma finančnega sodelovanja.

4.2.3 Sporazum TDCA Povzeto po informacijskem portalu SCADPluS EU, lahko rečemo da je sporazum TDCA ( angl. Trade, Development and Coorperation Agreement ), dolgoročni bilateralni sporazum trgovinske menjave in razvojne pomoči, sklenjen med članicam EU na eni strani ter JAR na drugi strani ( SCADPlus EU 2007a ). Ta sporazum se za razliko od prejšnega razlikuje v tem, da se ta nanaša direktno na afriško – evropske odnose in ne vključuje drugih držav, kot npr. ACP. Citirano po viru so glavni cilji sporazuma zagotoviti ustrezno podlago za dialog med podpisnicama, podpreti razvite učinke s strani JAR, pospešiti regionalno sodelovanje in ekonomsko integracijo v JAR z namenom razviti boljši ekonomski in družbeni razvoj, vzpodbuditi razvoj in liberalizacijo trgovanja dobrin, storitev in investicij med obema stranema ter vzpodbuditi integracijo JAR v svetovni ekonomiji. Pomeni, da se prvi del sporazuma nanaša na trgovinske odnose med EU in JAR in razširitev prednostnih trgovinskih načrtov med stranema. Prosto – trgovinsko območje ( angl. FTA ) Ključni element tega sporazuma je vzpostavitev prosto trgovinskega območja med JAR in EU. EU je namreč glavni trgovinski in investicijski partner za JAR. S sporazumi si želijo doseči boljši dostop obeh do svojih trgov. Sporazum pokriva okrog 90% trenutne bilateralne menjave med obema ( ibid. ).

- 45 -

Razvojna pomoč JAR ne dobiva od Evropske Skupnosti ( ES ) nobene finančne pomoči iz ERS ( Evropski razvojni sklad ), kot razultat temu pa je JAR deležna le finančne pomoči iz budžeta ES preko regulative No. 1905/2006 Evropskega parlamenta ( EP ) ter iz leta 2006 ustanovljenega parlamenta za razvojno sodelovanje Sveta EU, kateri pa je za leto 2007 – 2013 namenil 980 mio. EUR. Trenutno je v procesu razvijanja še indikatni program sodelovanja z JAR. Pozornost naj bi bila usmerjena na dve območji :

• kreiranje delovnih mest v gospodarskem sektorju ; • ustvarjanje kapacitet za oskrbo temeljnih družbeno – varnostnih storitev in

družbene kohezije. Sporazum TDCA je za JAR zelo velikega pomena, saj namreč 41,5% ( 17,2 mrd € ) vsega uvoza JAR prihaja iz EU in kar 34,5% ( 12, 8 mrd € ) znaša izvoz JAR v EU. Iz tega sledi kakšnega pomena je sodelovanje, saj namreč delež izvoza v in uvoza iz JAR za EU predstavlja le 1,5% oz. 1,7% celotnega evropskega uvoza v letu 2004 ( EP 2005, 6 ). Grafično prikazujemo zgoraj navedene podatke v spodnjem grafu. Slika 6: Mednarodna izmenjava blaga med EU ter JAR v letu 2004 ( izraženo v odstotnih deležih )

41,5

34,5

1,7 1,505

1015202530354045

uvoz iz EU izvoz v EU uvoz iz JAR izvoz v JAR

JAREU

Vir: Evropski parlament 2005. V okviru sporazuma TDCA, delujejo še drugi sporazumi, ki delujejo kot kasnejša dopolnila oz. kot regulative slednjemu (SCADPlus EU 2007f ), s strani Sveta EU pa je podprt z regulativo 32004D0441 (EURLEX 2004, 109):

• sporazum o znanstvenem in tehnološkem sodelovanju; • sporazum o pospešeni trgovini ( SCADPlus EU 2007g ); • sporazum o trgovanju z vinom ( SCADPlus EU 2007h );

- 46 -

4.2.4 EU – Africa sklad za infrastrukturo Dne 23. aprila 2007 je bil v kontekstu strategije EU do Afrike in na podlagi strinjanja Evropske komisije ( EK ), Evropske Investicijske Banke ( EIB ) ter nekaterih držav članic EU ( vključno z Francijo ), podpisan sporazum o ustanovitvi sklada za infrastrukturo Afrike ( France diplomatie 2007 ). Namen sklada je preko EIB Afriki zagotoviti posojila za razvoj transporta, virov vode, energije, informacijske tehnologije ter komunikacijskih sektorjev. Prioriteto bodo imele investicije, ki bodo pospešile internacionalne povezave tako na regionalni kot na kontinentalni ravni ( ibid. ). Za leto 2007 – 2010 bo Evropski razvojni sklad ( ERS ) namenil 60 mio €, članice pa bodo prispevale prostovoljne prispevke. Francija bo za primer prispevala 5 mio €. Celotno posojilo za omenjeno obdobje naj ne bi presegalo 260 mio €. Za Afriko lahko navedemo, da znašajo izdatki za infrastrukturo le 4% BDP, pri čemer bi moral biti ta delež za dosego 7% stopnje rasti najmanj 9% BDP, da bi se lahko uresničili cilji po programu MDG's 38. Povzeto po navedenem viru bi morala Afrika na leto, za razvoj infrastrukture, porabiti 20 mrd €/letno. Izdatki za infrastrukturo in ostalo pa bi morali znašati 20 mrd € več na leto, kakor do sedaj. 4.3 Primer EPA's sporazumov med Gano in EU V 75 afriških, karibskih in pacifiških državah ( ACP ) je vključena tudi afriška država Gana ( angl. Ghana ), ki leži na zahodnem delu afriškega kontinenta. Sporazumi EPA's so prosto- trgovinski sporazumi, ki bodo v prihodnosti natančno pregledali in izboljšali trgovinska razmerja na katerih je strukturirana Gana. Za razliko od prejšnih EU-ACP sporazumov, se bo morala Gana zavezati, da bo liberalizirala tarife na uvoženo blago iz EU, kot se bo morala tudi zavezati glede novih področij kot so investicije, konkurenca, vladna preskrba ter storitve. Ti premiki v liberalizaciji bodo v prihodnje vplivali na celotno afriško gospodarstvo ( Patel 2007, 6 ). Pogajanja o ustanovitvi EPA's sporazumov so se zaključila konec leta 2007, od 2008 naprej pa se bodo dosedanje članice ACP držav razdelile v 6 regionalnih skupin 39. Vsaka od teh skupin bo z EU sodelovala po različnih EPA sporazumih. Gana bo pri tem vključena v Zahodno območje. V tem območju znaša BDP/ preb. približno 326 $ ( leto 2004 ). V tej zahodni skupini vse države razen Gane, Nigerije in Slonokoščene obale spadajo v LDC. 38 Pomen MDG's smo že opisali v uvodni besedi v poglavju 4. 39 West Africa – Zahodna Afrika; vzhodna in južna Afrika ( ESA ); južno – afriška razvojna skupnost ( SADC ); centralna Afrika; Karibi ( CARIFORUM ); Pacifik.

- 47 -

Gospodarski razvoj Gane Kot je navedeno v Patelovem poročilu ( Patel 2007, 7 ) spada Gana med države z nizkimi letnimi dohodki na prebivalca v letu 2005, in sicer 434 US $ ter 22 milijonskim prebivalstvom. Okrog 45% prebivalstva živi z manj kot 1 US na dan ter več kot 80% z manj kot 2 US $ na dan. Gospodarstvo Gane Glavni vir preživetja predstavlja poljedelstvo ( 35% BDP ) v katem je zaposlenega 60% prebivalcev. Glavni vir pridelkov so prehrambeni izdelki, kokos, les, ribištvo. Glavni izvozni izdelki pa kokos, ananas in les. Slika 7 : Gospodarski sektorji Gane v letu 2006 ( izraženo v % deležih )

poljedelstvo35%

industrija22%

storitve43%

Vir: Patel 2007, 7. Kot izhaja iz zgornje slike, predstavlja industrijski sektor 22% BDP, v ta pa je vključena proizvodnja hrane, aluminija, rudarstvo, kamnoseštvo. Storitveni sektor pa sestavljajo turizem, infrastruktura, finančne in družbene storitve. Med leti 1991 ter 2002 je znašala povprečna gospodarska rast 4,2% letno ( Patel 2007, 7 ). Glede uvoza pa prevladujejo neživilski izdelki kot npr. stroji, vozila, surovine. Kot pa je iz spodnje slike razvidno pa predstavlja EU največji izvozni trg Gane ( 56% ). Njeni ostali glavni trgovski partnerji so še ZDA ter Kitajska, ki predstavljata 8 in 5 % delež vseh izvozov. 8% delež predstavlja tudi izvoz v ostale afriše države ( Patel 2007, 8 ).

- 48 -

Slika 8: Izvozni trgi Gane v letu 2006 ( izraženo procentualno )

00,10,20,3

0,40,50,6

delež izvoza 0,56 0,15 0,08 0,04 0,05 0,04 0,08

EU ostalo Afrika Indija Kitajska

Japonska ZDA

Vir: Patel 2007, 8. Trgovanje Gane z EU Zaradi izteka leta 2007, je EU naložila afriškim državam, da naj podpišejo sporazume EPA's ( njeni prvi učinki že v letu 2008 ), da se njihovo prihodnje stanje ne bi spremenilo na slabše oziroma, da bi pristop na evropski trg ostal nespremenjen. Kljub temu je EK zadolžena za to, da zagotovi dostop do trgov pod istimi pogoji, kot izhajajo iz Cotonou sporazuma ( Patel 2007, 9 ). Nadalje so v viru tudi zapisani drugi ključni podatki iz katerih je dokaj razvidno videti kakšno je trgovanje bolj podrobno. Tako namreč 83% izvoza Gane v EU predstavljajo poljedelski proizvodi z nizko dodano vrednostjo kot so kokos, sadje, zelenjava, ribe. Samo 9% so proizvodni učinki. V nasprotju z izvozom pa gre pri uvozu iz EU za 18% uvoz strojev in mehanske opreme, kar predstavlja izdelke z visoko dodano vrednostjo, nato še elektronsko opremo, vozila, tekstil in farmacevstke proizvode ( ibid. ). V spodnji tabeli bolj nazorno prikazujemo podane podatke glede uvoza in izvoza Gane v EU. Pri tem pa lahko vidimo, da so deleži pri uvozu iz EU veliko bolj porazdeljeni, kot pa pri izvozu. Iz tega lahko sklepamo, da Gani, zraven samega sadja in zelenjave, primanjkuje virov za proizvodnjo še ostalih dobrin. Tabela 5: Trgovanje Gane z EU ( v odstotnih deležih ) Proizvodi: Izvoz v EU Uvoz iz EU Proizvodi: Kokos in pripravki 46 % 18 % Stroji, delovna

oprema in deli Les 17 % 12 % Elektronska oprema Meso, ribe, morski sadeži

10 % 11 % Vozila, tramvaji

Sadje, oreščki 9 % 8 % Proizvodi iz železa

- 49 -

in jekla Mineralna olja, druga olja

3 % 4 % Tekstilije

Določene korenine in gomolji

3% 4% Farmacevtski izdelki

biseri, vredni kamni, kovina

3 % 3 % plastika

Vir: Patel 2007, 9. Trenutno Gana še ni podpisnica sporazuma EPA's, bi pa ob podpisu bila deležna mnogih ugodnosti, največ pa kar se tiče izboljšav tržnega pristopa na naslednjih področjih ( ibid., 11 – 12 ) :

• večja gotovost tržnega pristopa ; • bolj naklonjen sistem porekla blaga ; • ustanavljanje lokalnih zmogljivosti; • povečan tržni pristop za storitve.

4.4 Priložnosti in tveganja pri sodelovanju Priložnosti Sporazumi kot so EPA's in Cotonou naj bi izboljšali pogoje za trgovanje tako v afriških kot tudi vseh drugih ACP državah. Po uspešno izvedenih in upoštevanih sporazumih z vseh strani bodo ti prispevali k utrditvi in poglabljanju prihodnjih in že obstoječih odnosov. Vse to pa bo vplivalo predvsem na gospodarstvo. Kot smo že navedli v prejšnjih poglavjih, lahko sedaj še enkrat strnemo skupaj vse priložnosti oziroma ugodnosti, ki jih bo prineslo uspešno regionalno povezovanje ( EK 2002b, 5 ):

• povečana konkurenca; • znižani transakcijski stroški; • izkoriščanje ekonomij obsega; • vzpodbujen pritok neposrednih tujih investicij ( NTI ); • pospešena makroekonomska politična koordinacija; • zmanjšani negativni učinki odpiranja.

Na podlagi prej napisanega, bi razširjena tržišča vplivala na povečanje ekonomičnosti, izboljšanje stopenj specializacij ter zmanjšanje proizvodnih in transakcijskih stroškov. Posledično pa bi to pripeljalo do povečane blagovne menjave z EU, kar bi pa imelo za posledico trajni razvoj in izkoreninjenje revščine v Afriki.

- 50 -

Tveganja V nadaljevanju bomo opisali kakšni negativni učinki se lahko pojavijo npr. pri prestopu iz Cotonou v EPA's sporazum oziroma celo izstop iz obeh. Države iz EPA's lahko sicer izstopijo, vendar izgubijo dostop do trgov EU, razen če ne spadajo med najrevnejše države. Posledično temu pa lahko utrpijo škodo druge države. Omeniti moramo, da morajo afriške države in ostale ACP države, po sporazumih, EU omogočiti prosti dostop do njihovh trgov. Pri tem pa se, pokaže prvi negativen učinek za te, in sicer zmanjšanje carinskih prihodkov, poslabšanje njihovih pogojev menjave ter zmanjšanje blaginje. Države Afrike morajo namreč EU odpreti vse trge in ukiniti vse ovire. Pomeni da bodo pobirale carine le od ostalih držav, EU pa bo zaradi odprtega trga zaračunavala višje cene in tako pobirala sama carinske dohodke, ki bi jih drugače morale afriške države ( Schiff 2002, 17). Drugi negativen učinek, ki lahko doleti države nepodpisnice sporazumov EPA's, pa so izguba preferencialnih trgov, ki jih imajo trenutno z EU ( ibid.). Nadalje pa navedeni vir navaja, kako se lahko afriške države rešijo teh težav. Kot prvo navaja znižanje zunanjih trgovinskih ovir in sicer za minimiziranje izgub pri prenosu carinskih dohodkov v EU. Nato lahko zaostale države izboljšajo svojo gospodarstvo tudi s sklenitvijo podobnih sporazumov z drugimi OECD državami 40. Pomeni da bi nerazvite države lahko podpisale več sporazumov z drugimi razvitimi državami in samo z EU. Pri tem bi najverjetneje padle domače cene, kar pa bi privedlo do učinkov ustvarjanja trgovine ( Schiff 2002, 19 – 20). 4.5 Sodelovanje med obema v prihodnosti EU že skoraj 40 let na različne načine sodeluje in pomaga državam ACP pri njihovem razvoju in boju proti revščini. Ker dosega pozitivne rezultate, se bo to sodelovanje nadaljevalo tudi v prihodnosti. Eden izmed glavnih ciljev, kot smo že navedli v prejšnjih poglavjih, je boj proti revščini s povečanjem medsebojne trgovine in z gospodarsko dejavnostjo. Kot je iz spletnega portala EU ( European Union 2007b ) razvidno, zajema podpisani sporazum ACP – ES ( Evropska Skupnost ) še vrsto vprašanj o:

• političnih razsežnostih, zlasti v zvezi z mednarodnim bojem proti terorizmu in njegovemu širjenju orožja;

• strategijah razvoja, ob upoštavanju razvojnih ciljev novega tisočletja ( informacijske in komunikacijske tehnologije);

• o skladih za vzpodbujanje naložb držav ACP, še posebej pa Afrike; • postopkih in njihovih poenostavitvah, zlasti pri dodelitvah sredstev.

40 OECD (Organisation for Economic Co-operation and Development - Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj) združuje 30 držav članic, ki so zavezane demokraciji in tržnemu gospodarstvu. OECD velja za organizacijo elitnih gospodarstev, saj države članice OECD z manj kot petino svetovnega prebivalstva ustvarijo več kot polovico svetovnega proizvoda ( Ministrstvo za zunanje zadeve RS, 2007).

- 51 -

Navedeno razvojno sodelovanje se financira preko Evropskega razvojnega sklada (ERS) in Evropske investicijske banke ( EIB ). Eden izmed glavnih ciljev EU je razpolovitev revščine v Afriki do leta 2015. Pomoč bi naj po okvirnih izračunih znašala približno 67 mrd EUR v letu 2010 in več kot 90 mrd EUR v letu 2015 ( ibid ). Trenutno je v veljavi ERS – protokol sporazuma o sodelovanju, ki za pomoč zagotavlja 23 mrd EUR. Veljati bi moral za obdobje od 2000 – 2005, vendar je v veljavo stopil šele leta 2003. Ko pa bo stopil v veljavo protokol X ERS pa bo s finančno pomočjo pokrival obdobje od 2007 – 2013 ( EP 2007 ). Po podatkih EIB pa naj bi njihova posojila znašala 3,7 mrd EUR za obdobje od 2003 – 2008 . Ta pomoč bo financirana iz investicijskih skladov in lastnih posojil. Za področje Afrike je EU oblikovala dolgoročno globalno strategijo, ki temelji na strateškem partnerstvu za varnost in razvoj med EU in Afriko ( EIB 2005 ). Cilji, ki jih ima EU za AU so ( ibid. ):

1. izboljšati upravljanje v Afriki in sodelovanje med institucijami evropke in afriške unije;

2. spodbujati mir in varnost ter okrepiti trgovinsko sodelovanje; 3. oblikovati omrežja za infrastrukturo vode in energije, na podlagi finančne pomoči; 4. prizadevati si za okoljsko trajnost, pravično družbo in spodbujati dostop do storitev,

zlasti na področju zdravstva ( AIDS, HEPATITIS, KOLERA...) in izobraževanja. 4.6 Oblike in načini pomoči zadolženim državam Definicija zadolženosti: Med največje ekonomske probleme modernega sveta, spada zelo visoka zunanja zadolženost nerazvitih držav. Ta zadolženost, ki je posledica večletnih neravnotežij v njihovih bilancah tekočih transakcij, predstavlja danes največjo nevarnost celotnemu mednarodnemu ekonomskemu in finančnemu sistemu ( citirano po Babič 1993, 355 ). Kot nadalje navaja vir, so stopnje rasti držav v razvoju, ki niso izvoznice nafte, upadale in to v povezavi z rastjo njihove zadolženosti. V letih od 1966 do 1986 je stopnja rasti padla iz povprečno 6% na samih 1,4%. S tako nizkimi stopnjami rasti pa so se zviševale težave z odplačili sprotnih dolgov. S tem so te države padle v začaran krog revščine (ibid. ). Babič ( 1993, 356) še dodaja, da je povečevanje zadolženosti DvR normalna posledica njihovega ekonomskega razvoja. Da bi čim prej izstopile iz težav, morajo formulirati aktivno razvojno politiko, ki ima glavno značilnost hitrejšo rast domače porabe od proizvodnje, rezulat česa pa je večja zadolženost v tujini. Ta pa je značilna za vse DvR, saj je namreč zaradi nizke kapitalne opremljenosti tudi nizka produktivnost dela v teh državah. Poleg tega pa zaradi domače porabe, investicijske porabe in domače proizvodnje, narašča cena kapitala. Investicije v infrastrukturo, katere imajo v procesu ekonomskega razvoja prednost, so kapitalno intenzivne in zaradi tega zelo uvozno odvisne. Te investicije nimajo direkten vpliv na povečanje izvoza, posredni vpliv pa se vidi po določenem času. Zaradi tega so, težave v bilancah plačevanja in porast stopenj zadolženosti, skupne lastnosti vseh DvR ( ibidem ).

- 52 -

Faze zadolžitve: Kot je razvidno iz spodnje slike, navaja Babič ( 1993, 365 ) pet faz zadolževanja skozi katere prehaja država v svojem ekonomskem razvoju. Najprej je zunanje – trgovinska bilanca ( ZTB ) negativna, nato se deficit zmanjšuje, pojavi se suficit, ki se zatem zmanjšuje, da bi razvita država nato ponovno lahko imela deficit, ko pride v zrelo dobo razvoja. Tabela 6 : Faze zadolžitve DvR

Faze: Značilnosti in zadolženosti: 1. mladi dolžnik - deficit ZTB;

- negativen saldo obresti; - neto uvoz kapitala; - naraščanje zadolženosti.

2. zreli dolžnik - zmanjševanje ZTB, začetek suficita; - negativen saldo obresti; - zmanjšanje neto uvoza kapitala; - nižja stopnja rasti zadolženosti.

3. zmanjševalec dolga - suficit ZTB; - zmanjšanje negativnih obresti; - neto izvoz kapitala; - zmanjševanje zadolženosti.

4. mladi upnik - začetek deficita; - začetek suficita obresti; - zmanjševanje neto izvoza kapitala; - neto akumulacija zunanje aktive.

5. zreli upnik

- deficit ZTB; - suficit obresti; - upadajoči tokovi kapitala; - majhna porast ali stagnacija zunanje

aktive. Vir: Babič 1993, 365. Vzroki za pojav zadolženosti Babič ( 1993, 374 ) prav tako tudi pojasnjuje vzroke, ki so značilni za vse DvR in pojasnjujejo kaj privede do zadolženosti:

• visoke obrestne mere v osemdesetih ; • porast vrednosti dolarja $, kot posledica visokih obrestnih mer v ZDA, dolg pa je

bil valutiran v US $; • naftni šok 1979 do 1980 poveča stroške uvoza nafte za DvR; • recesija razvitih držav vpliva na zmanjšano povpraševanje po izvozu DvR; • sledi padec cen izvoza, kar vpliva na sposobnost odplačila dolga.

- 53 -

4.6.1 Oblike pomoči razvitih držav in EU Število revnih v Afriki je v zadnjem desetletju naraslo za tretjino, več kot 300 milijonov ljudi nima dostopa do pitne vode, 450 mio ljudi nima ustreznih sanitarij ter pred petim letom starosti umre skoraj vsak šesti otrok. Kot je v nadaljevanju citirano po RTVSLO ( 2007 ) je za spopad s temi problemi nujno potrebna večja tuja pomoč. V podsaharski Afriki je nekaj najrevnejših držav sveta s povprečnim BDP – jem 600 US $/letno. Vir nadalje navaja, da morajo afriška gospodarstva zaradi nagle rasti prebivalstva rasti hitreje, kot v večini preostalega sveta, da povečajo povprečne dohodke. Kot je iz spodje slike razvidno, je bila v zadnjem letu povprečna gospodarska rast pet odstotna, vendar pa povprečje skriva velike razlike med državami kontinenta, ki izvažajo nafto in so iskoristile njene visoke cene, in drugimi državami. Slika 8 : Povprečna gospodarska rast Afrike v letih od 2004 do 2006 ( v odstotkih )

5,2 5,3 5,7

1

10

%

2004 2005 2006

Leto

200420052006

Vir: Uneca 2007, 32. Tako tudi v nadaljevanju prikazujemo sliko gospodarskih rasti afriških držav obogatenih in izvoznic nafte ter rasti ne – izvoznic nafte.

- 54 -

Slika 9 : Gospodarska rast držav izvoznic in ne – izvoznic nafte v Afriki v obdobju od 2004 do 2006 ( v % deležih )

01234567

%

2004 2005 2006

Leto

izvoznice naftene - izvoznice nafte

Vir: Uneca 2007, 36. Priliv pomoči Afriki je v devetdesetih letih 20. stoletja upadel, to pa v glavnem zaradi tamkajšnje korupcije 41, ki je odvrnila številne zahodne donatorje. V zadnjem času pa se pomoč, s strani EU in drugih držav, vrača v Afriko. Ta naj bi se do leta 2010 povečala s 25 na celo 50 mrd US $. Skupna pomoč je tako v letu 2005 znašala rekordnih 160 mrd US $, kar je 31 % več kot leto poprej ( RTVSLO 2007 ). Zanke in težave, ki se pojavljajo pri teh izračunih so, da so v njih vključeni tudi zneski, ki so bili nerazvitim državam odpisani ali pa preloženi za nedoločen čas. Težave, ki pestijo revne afriške države in razlog za začaran krog iz katerega se nikakor ne morejo rešiti, je prav v dolgovih zahodnim vladam in EU, kar jim pobere skoraj večino zaslužka od izvoza in vladnih proračunov ( ibid. ). Na zasedanju v Gleneaglesu 42 so tako dosegli dogovor o odpisu večine dolga 36 – im močno zadolženim najrevnejšim afriškim državam, tudi tistim zadolženim pri Svetovni banki in International Monetary Fond ( IMF ). Državam, ki so jim dolg odpisali 43 in najrevnejše države lahko sedaj namesto za odplačilo dolga, denar namenijo za hrano, zdravstvo in gradnjo infrastrukture. Da pa ta odpis še vedno ne more doseči pravega učinka pa leži v nepravični svetovni trgovini ( ibid. ).

41 Korupcija predstavlja po SSKJ ilegalno, nemoralno oziroma nepošteno obnašanje, še posebej s strani ljudi na visokih položajih ( SSKJ 2007b ). 42 Od 6. do 8. julija 2005 je na Škotskem potekalo zasedanje G8 vrha. Glavne teme pogovorov pa so bile predvsem razvoj Afrike ter klimatske spremembe ter druge posredne kot npr. mir na Bližnjem Vzhodu. Zator globalnega terorizma ter zator proizvodnje orožja namenjenega terorizmu. 43 Benin, Burkina Faso, Kamerun, Etiopija, Gana, Gvajana, Madagaskar, Mali, Mavretanija, Mozambik, Niger, Ruanda, Senegal, Tanzanija, Uganda in Kenija.

- 55 -

Na letošnjem zasedanju G8 v Heilligerdamnu v Nemčiji pa je bila Afriki namenjena pomoč v višini 44 mrd EUR za boj proti AIDS, tuberkolozi in malariji. Čeprav se je svetovna trgovina močno povečala, iz 80 mrd leta 1953 na 9000 mrd US $ leta 2006, je delež Afrike pri tej udeležbi še vedno upadajoč. Razlogi so predvsem v relativni padajoči vrednosti izvoznih proizvodov 44 v primerjavi z azijskimi izdelki, kot so oblačila in tehnika. Posebno jamstvo, ki so ga dale G8 članice Afriki je pomoč afriškim pridelovalcem bombaža, prostim carinam in breztarifni dostop do najrevnejših držav ( ibid. ). V nadaljevanju bomo na kratko predstavili temeljne oblike finančnih in drugih oblik pomoči s katerimi EU pomaga Afriki. Finančni instrument za razvojno sodelovanje ( angl. Financing Instrument for Development Cooperation ) Ta instrument je nadomestil skupek geografskih in tematskih instrumentov, ustvarjenih skozi pretekla leta med EU in Južno Afriko. Njegov namen je bil izboljšati razvojno sodelovanje ( SCADPlus EU 2007b). S tem instrumentom financirajo Evropske skupnosti pomoči potrebne revne države, ki so prejemnice pomoči tudi Komiteja za razvojno pomoč ( DAC ) ta pa spada k Organizaciji za ekonomsko sodelovanje in razvoj ( OECD ). Poudarek je na zadovoljevanju MGDs ciljev in da v '' Evropski konsenz'' zagotovi za to potrebne vire. Ključno pa je, da se zagotovijo zmanjšanje vojaške moči, trajni ekonomski in socialni razvoj ter tekoča in trajna integracija razvijajočih se držav v svetovno gospodarstvo. Finančno ogrodje za izvedbo regulative v obdobju 2007 – 2013 je znesek 16,897 mrd EUR. V spodnji tabeli je v deležih prikazano koliko tega denarja je razporejeno po pogramih za pomoč. Slika 10 : Razporejena pomoč po programih za obdobje od 2007 – 2013 ( v odstotnih deležih )

države ACP7%

geografski programi

60%

tematski programi

33%

Vir: SCADPlus EU 2007b.

44 Kava, baker, diamanti.

- 56 -

Geografski programi zajemajo sodelovanje s partnerskimi državami in regijami na geografski osnovi; Latinska Amerika, Azija, Centralna Azija, Bližnji Vzhod, Južna Afrika. Tematski programi dopolnjujejo geografske. Poleg držav, ki jih pokriva DCI, zajemajo še države in regije, ki so prejemnice pomoči ERS in regulative 1638/2006. Izjemna pomoč za zelo zadolžene ACP države ( angl. Exceptional aid for highly – indebted ACP Countries ) Ta pomoč izhaja iz iniciative o zmanjšanju dolga visoko zadolženim državam, odobrena na sestanku voditeljev G7 v Cologni leta 1999. Za dosego ciljev pa bi morala imenovana iniciativa delovati tudi v skladu z določili ERS ( SCADPlus EU 2007c ). Posplošen sistem referenc 2006 – 2008 Regulativa je bila ustanovljena leta 2005 in za čas od 2006 – 2008 predstavlja skupek preferenc za uvoženo blago v EU iz držav prejemnic pomoči. Blago je razdeljeno v dve skupini in sicer v občutljivo blago ter neobčutljivo blago. Razlika med obema je v tem kakšne posledice lahko imajo uvoženi izdelki na izdelke Skupnosti ( SCADPlus EU 2007d ). Pomeni, da je blago uvrščeno v več različnih skupin, ki so tudi razporejene po različnih carinah, odvisno seveda od držav iz katerih prihaja blago. Med zadolženimi in manj zadolženimi afriškimi državami veljajo različne carine glede uvoženega blaga, pri čemer pa so za blago iz močno zadolženih držav, carine ukinjene ( ibid.). Sistem preferenc od 2006 – 2015 ( angl. Scheme of preferences from 2006 to 2015 ) Namen splošnega sistema preferenc ( GSP ) je pomoč razvijajočim se državam z uporabo carinskih ugodnosti, da bi se preko njih lahko obdržala trajna mednarodna trgovinska raven. Komisija EU s sistemom preferencialov za obdobje od leta 2006 - 2015 želi nadgraditi in izboljšati sistem preferencialov, ki je trenutno v veljavi in to na tistih področjih, ki zajemajo države najbolj potrebne pomoči s ciljem seveda vzpodbuditi regionalno sodelovanje in pospešiti dodatne prednosti za transportni razvoj, uspešno vodstvo idr. ( SCADPlus EU 2007e ). Povzeto po viru v nadaljevanju naštevamo nekaj temeljnih oblik preferencialov zajetih v regulativi ( ibid. ):

• vzdrževanje splošnih carinskih stopenj; • izvajanje GSP na države, ki to najbolj potrebujejo; • enostavnejši sistem GSP z enostavnejšim pristopom; • izboljševanje pravil o poreklu blaga; • izboljšanje novih vzpodbud za vzpodbuditev vztrajnega razvoja in vodenja.

- 57 -

5 SKLEP

V tem diplomskem delu smo si zadali cilj ugotoviti ter pojasniti značilnosti mednarodnih ekonomskih integracij na področju Afrike. Skozi celotno delo smo spoznali temeljne značilnosti slednjih, h katerim lahko štejemo njihovo ustanavljanje, delovanje ter na podlagi raznih sporazumov tudi njihovo sodelovanje. Pojasnjevanju integracij na afriškem ozemlju smo dodali ter razložili še nekaj drugih ključnih dejavnikov, ki neposredno in posredno vplivajo na delovanje integracij, posledično temu pa tudi na življenjske standarde, gospodarstvo, politiko idr. V Afriki, kot najrevnejši celini na svetu, prevladujejo neznosne razmere. Pomeni da na tem območju prevladujejo potenciali, s katerimi bi lahko dvignili gospodarstvo in s tem življenski standard ljudi, vendar pa zaradi same nerazvitosti, revščine ter neustreznega vodstva, ki je posledica dolgo trajajočega kolonializma, ti potenciali ne morejo biti izkoriščeni. Spoznali smo, da je za razvoj te celine nujno potrebna tuja denarna pomoč. Sprva se je v obdobju sedemdesetih let prejšnega stoletja, pomoč začela pridobivati samo s strani takratne EGS, h kateri pa so se v nadaljevanju pridružile še ostale svetovne velesile, kot npr. ZDA ter razvita vzhodna Azija. Še vedno pa največji delež pomoči prispeva današnja EU. Ta je trenutno za Afriko edina največja trgovinska partnerka. Med obema je trenutno sklenjenih mnogo sporazumov, ki Afriki omogočajo skoraj popolno brezcarinsko in tarifno trgovanje. Izvzete so le nekatere zaščitene vrste izdelkov. Najbolj pomembni so sporazumi EPA's. Zraven gospodarskih težav prevladujejo še ostale socialne in zdravstvene, kot so nepismenost, brezposelnost, nasilja, vojne, nehigiena, AIDS, kolera, malarija in tuberkuloza. Zato so se tudi v zadnjih tridesetih letih začele množično ustanavljati integracije, ki ponavadi vključujejo mnogo držav določene regije, njihov cilj pa je zmanjšati te težave in omogočiti, na podlagi večje prepoznavnosti, ugodnejše nacionalno in mednarodno trženje. Zaradi vse večje tuje pomoči, ki jo za v prihodnje obljubljajo velesile, lahko rečemo, da bo ta trend v prihodnje še naraščal, kar bo privedlo do gospodarskega razcveta ter prihod tujih investitorjev.

- 58 -

POVZETEK

Po več kot štiridesetih letih od ukinitve kolonializma, so gospodarske in socialne razmere na ozemlju Afrike še vedno zelo zaskrbljujoče. Javni dolg ter revščina in z njo povezani dejavniki pa kljub veliki pomoči iz sveta še posebej pa od EU, še vedno naraščajo.

V približno zadnjih sedmih letih se razmere nekoliko stabilizirajo, velik vpliv pa gre pripisati novejšim pa tudi že uveljavljenim regionalnim integracijam in drugim skupnostim na tem ozemlju, ki zaradi svoje uveljavljenosti, ugleda ter splošne razpoznavnosti zelo pozitivno vplivajo na razvoj posameznih regij ter držav, vključenih prav v te integracije.

Prav preko teh integracij poskuša Afriška unija priti do ključnih predvsem denarnih sredstev, s katerimi bi lahko poskrbela za razvoj prvo osnovne prometne infrastrukture ter nadalje tudi telekomunikacijske in informacijske. Prav to dvoje bi sprva mnogo pripomoglo k uspešnejšim domačim gospodarskim aktivnostim, nato pa tudi k prihodu tujih investitorjev, s čimer bi se glavne težave, kot so revščina, nezaposlenost, bolezni ter vojne vsaj v nekolikšni meri zmanjšale.

Predvsem je za razvoj Afrike ključnega pomena razvijanje integracijskih skupnosti še v prihodnje, omeniti pa je potrebno tudi, da se delež pomoči s strani EU in ostalega sveta še poveča, ključno pa je, da se ta pomoč investira v ustrezne in sprva najbolj pomembne sektorje gospodarstva, ki imajo glavno vlogo pri odpravljanju težav.

Ključne besede: Afrika, integracije, EU, javni dolg, revščina, nacionalni in medkontinentalni sporazumi, trgovina, javna pomoč.

ABSTRACT

More than fourty years has been gone, since there is no longer colonialism in Africa, but social and economic conditions are still the topic, which is making many worries. The debt and the poorness that are related also to the other problems are still increasing although the European Union is the biggest aid donator.

In the last seven years conditions has stabilized, because the local regional integrations have reached the highest level of reputation and acceptance from other countries. So the effect on the poor African regions is very highly ranked.

The regional integrations in African Union are trying to get to the various types of aid and other means, so they could invest them into the infrastructure and telecommunications and other technologies. This kind of investments would have a large effect on the nacional activities and later also on foreign investors. This would be the first step to decrease main troubles like poorness, famine, unemployment, nacional wars and all kind of diseases like Aids…

For African development it is very important, that the regional communities will be growing also in the future but however the donating aid from EU and rest of the world should increase too, so this kind of help could reach the main problematic topics of African economy. Key words: Africa, regional integrations, EU, external debt, poorness, famine, nacional and continental agreements, trade, public aid.

- 59 -

SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC

ACP - Africa, Caribbean, and Pacific AEC – African Economic Community AGS – Afriška gospodarska skupnost AU – Afriška Unija BCEAO - Centralna banka držav Zahodne Afrike BDP – Bruto domači proizvod BEAC - Banke držav Srednje Afrike BND – Bruto nacionalni dohodek CEAO – Zahodno-afriške gospodarske skupnosti ). CEMAC - Economic and Monetary Community of Central Africa CEN – SAD - The Community of Sahel – Saharan States CEPGL - Economic Community of the Great Lakes States CFA – Afriška denarna skupnost COMESA - The Common Market for Eastern and Southern Africa CU – Carinska unija DAC – Komite za razvojno pomoč DvR – Države v razvoju EAC - East African Community ECB – Evropska centralna banka ECCAS - Economic Community of Central African States ECDPM - European Centre for Development policy management ECOWAS - The Economic Community Of West African States EES – Evropska ekonomska skupnost EFTA – European free trade agreement EGS – Evropska gospodarska skupnost EIB – Evropska investicijska banka EK – Evropska Komisija EP – Evropski Parlament EPA's – Ekonomski partnerski sporazumi ERS – Evropski razvojni sklad ES – Evropska Skupnost EU – European Union EURLEX - Zakonodaja Evropske Unije FTA – Free trade agreement

GSP - General scheme of preferences HIPC – High indebted poor countrnies IBSA FTA - The India, Brazil and South African Free Trade Agreement IGAD - Intergovernmental Authority on Development ILO - International Labour Office IMF – International Monetary Fund JAR – Južno - afriška republika LDC – Low developed countries MDG – Millenium development goals MEI – Mednarodna ekonomska integracija MRU - Mano River Union NTI – Neposredne tuje investicije OAU – Organisation of African Unity OECD - Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj OZN – Organizacija združenih narodov PTA - Preferential Trade Area REC's - Regional Economic Communities RTVSLO – Radiotelevizija Slovenija SACU - Southern African Customs Union SADC - Southern African Development Community SSKJ – Slovar slovenskega knjižnega jezika UDEAC - The Customs and Economic Union of Central Africa UMOA - Zahodnoafriška denarna Unija UN – United Nations UNECA – United Nations Economic Commission for Africa URP – Uradna razvojna pomoč WTO – Worl trade organisation ZTB – Zunanja trgovinska bilanca

- 60 -

6 SEZNAM LITERATURE

1. Alendar, Branislava. 1985. Regionalna ekonomska integracija u Latinskoj Americi.

Beograd: Institut za međunarodnu politiku i privredu. 2. Babič, Mate. 1993. Međunarodna ekonomija. Zagreb: Mate izdanje. 3. Bajec, Anton. 1991. Slovar slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana: Slovenska

akademija znanosti in umetnosti – Inšitut za slovenski jezik. 4. Cizelj, Boris. 1991. Ekonomska suradnja među zemljama u razvoju. Beograd:

Nigro '' Privredni pregled ''. 5. El – Agraa, A. M.. 1997. Economic integration worldwide. London: McMillian St.

Martin's Press. 6. European Commision - EK. 2002. ACP – EU pertnership agreements signed in

Cotonou on 23 JUNE 2000. Luxembourg: Office for official publications of the European Communities.

7. European Commission – EK. 2002a. Annual report on the implementation of the European Commission's external assistance. Luxembourg: Office for official publications of the European Communities.

8. Kenda, Vladimir. 1992. Uvod v mednarodne ekonomske odnose. Maribor: Ekonomsko – poslovna fakulteta Maribor.

9. Ki – Zerbo, Joseph. 1977. Zgodovina črne Afrike. Ljubljana: Založba Borec. 10. Kumar, Andrej. 1989. Mednarodni ekonomski odnosi. Ljubljana: Ekonomska

fakulteta Borisa Kidriča. 11. Machlup, Fritz. 1977. A History of thought on Economic Integration. New York:

Columbia University Press. 12. Mazrui, Ali A. 1982. Africa's international relations. Colorado: Westview Press. 13. McDonald, Frank. 2005. European economic integration. Harlow: Pearson

Education. 14. Mileta, Vlatko. 1992. Institucije međunarodne privrede. Zagreb: Samobor. 15. Natek, Marjeta in Karel, Natek. 1999. Države Sveta 2000. Ljubljana: Mladinska

Knjiga Založba d.d.. 16. Ndulu, Benno, Lolette Kritzinger – van Niekerk in Ritva Reinikka. 2005.

Infrastructure, regional integration and growth in Sub – saharan Africa. V Africa in the world economy – The national, regional challenges. [ online ] Available: http://www.fondad.org/publications/africaworld/Fondad-AfricaWorld-Chapter9.pdf

17. Pelkmans, Jacques. 1997. European integration: Methods and economic analysis. Harlow: Open University of the Netherlands.

18. Pugel, Thomas in Peter H., Lindert. 2000. International economics. Boston: Irwin McGraw Hill Press.

SEZNAM VIROV

1. Africaguide. 2007. African facts and figures. [ online ] Available:

http://www.africaguide.com/facts.htm 2. Africa Union . 2007a. African Union in a Nutshell. [ online ] Available:

http://www.africa-union.org/root/au/AboutAu/au_in_a_nutshell_en.htm

- 61 -

3. Africa Union. 2007b. Member states. [ online ] Available: http://www.africa-union.org/root/au/memberstates/map.htm

4. Africa Union. 2007c. CEN – SAD member states. [ online ] Available: http://www.africa-union.org/root/au/RECs/cen_sad.htm#memberstates

5. Africa Union. 2007d. The organs of the community. [ online ] Available: http://www.africa-union.org/root/au/RECs/cen_sad.htm#organs

6. Bilaterals - bilaterals.org. 2006a. South Africa. [ online ] Available: http://www.bilaterals.org/rubrique.php3?id_rubrique=126

7. Bilaterals - bilaterals.org. 2006b. Cooperation between SADC and SACU. [ online ] Available: http://www.bilaterals.org/article.php3?id_article=5046

8. Bilaterals - bilaterals.org. 2006c. SACU. [ online ] Available: http://www.bilaterals.org/rubrique.php3?id_rubrique=156

9. Bilaterals - bilaterals.org. 2007a. SADC and Comesa move closer on trade deals. [ online ] Available: http://www.bilaterals.org/article.php3?id_article=8508&var_recherche=sadc-comesa

10. Bilaterals - bilaterals.org. 2007b. Agadir Agreement. [ online ] Available: http://www.bilaterals.org/rubrique.php3?id_rubrique=168

11. Bond – Networking for International Development. 2007. [ online ] Available: http://www.bond.org.uk/networker/2004/oct04/epa.htm

12. CEEAC – ECCAS - La Communauté Economiquedes Etats de l’Afrique Centrale. 2007. Zoom sur la CEEAC. [ online ] Available: http://www.ceeac-eccas.org/index.php?lang=fr&pageId=1

13. COMESA - The Common Market for Eastern and Southern Africa. 2007a. Overview of COMESA. [ online ] Available: http://www.comesa.int/about/Multi-language_content.2007-04-30.2847/view

14. COMESA. 2007b. Key Challenges in the Regional Economy . [ online ] Available: http://www.comesa.int/about/vision/vision_chapter_3/view

15. Commission for Africa. 2005. Our common interest. Report of the Commission for Africa. [ online ] Available: http://www.commissionforafrica.org/english/report/thereport/english/11-03-05_cr_report.pdf#search=%22commission%20for%20africa%20our%20common%2

16. ECB - The European Central Bank. 2007. Mejniki v evropskem združevanju (1950 - 2007). [ online ] Available: http://www.ecb.int/ecb/history/ec/html/index.sl.html

17. ECDPM – European Centre for Development policy management. 2001a. Cotonou Infokit. History and Evolution of ACP – EU cooperation (3). Maasticht: ECDPM. [ online ] available: http://www.ecdpm.org/Web_ECDPM/Web/Content/Navigation.nsf/index2?readform&http://www.ecdpm.org/Web_ECDPM/Web/Content/Content.nsf/7732def81dddfa7ac1256c240034fe65/921ab4e8c0fbac23c1256c7500587aa2?OpenDocument

18. Ecowas - The Economic Community Of West African States . 2007a. The fifteen (15) West African States that constitute ECOWAS. [ online ] Available: http://www.ecowas.int/

19. EURLEX – Zakonodaja Evropske Unije. 2004. 32004D0441. [ online ] Available: http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=CELEX:32004D0441:SL:HTML

- 62 -

20. European Commission – EK. 2002b. EPA – Economic Partnership Agreements. Start of negotiations. [ online ] Available : http://europa.eu.int/comm/development/body/publications/descript/pub1_10_en.cf

21. European Commission – EK. 2004. The new ACP – EU agreement. [ online ] Available: http://europa.eu.int/comm/development/body/cotonou/overview_en.htm

22. European Commission – EK. 2006. Letno poročilo 2006 o razvojni politiki Evropske Skupnosti in izvajanju zunanje pomoči v letu 2005. [ online ] Available: http://ec.europa.eu/comm/europeaid/reports/europeaid_annual_report_2006_sl.pdf#search=%22Letno%20poro%C4%8Dilo%202006%20o%20razvojni%20politiki%20Evropske%20Skupnosti%20in%20izvajanju%20zunanje%20pomo%C4%8Di%20v%20letu%202005%22

23. European Commission – EK – DG Trade. 2006. ACP countries ( incl. South Africa ).[ online ] Available: http://trade.ec.europa.eu/doclib/html/111465.htm

24. European Union – EU. 2007. The history of the European Union. [ online ] Available: http://europa.eu/abc/history/index_en.htm

25. European Union – EU. 2007a. Cotonou Agreement. [ online ] Available: http://europa.eu/scadplus/leg/en/lvb/r12101.htm

26. European Union. 2007b. Regionalni pristopi. [ online ] Available : http://europa.eu/generalreport/sl/2005/rg104.htm

27. Evropska investicijska banka – EIB. 2005. Financing in African, Caribbean and Pacific countries. [ online ] Available : http://www.eib.org/projects/regions/acp/index.htm

28. Evropska investicijska banka – EIB. 2007. Africa, Caribbean, Pacific countries + OCT. [ online ] Available: http://www.eib.org/projects/loans/regions/acp/index.htm

29. Evropski parlament – EP. 2004. Države ACP: uravnoteženo partnerstvo. [ online ] Available: http://www.europarl.europa.eu/elections2004/elections.html

30. Evropski parlament - EP. 2005. Osnutek zakonodaje resolucije evropskega parlamenta. [ online ] Available: http://www.europarl.europa.eu/sides/getDoc.do?pubRef=-//EP//NONSGML+REPORT+A6-2005-0328+0+DOC+PDF+V0//SL

31. Evropski parlament – EP. 2007. Revizija Cotonoujskega sporazuma in določitev sredstev za 10. Evropski razvojni sklad (ERS). [ online ] Available : www.europarl.europa.eu/sides/getDoc.do?pubRef=-//EP//NONSGML+TA+P6-TA-2006-0112+0+DOC+WORD+V0//SL

32. France diplomatie. 2007. Agreement establishing an EU-Africa fiduciary fund for infrastructure (Brussels, April 23, 2007). [ online ] Available : http://www.diplomatie.gouv.fr/en/european-union_157/eu-in-the-world_1491/eu-africa_1495/agreement-establishing-an-eu-africa-fiduciary-fund-for-infrastructure-23.04.07_9063.html

33. International Labour Office – ILO . 2007a. Establishment and members. [ online ] Available: http://www.itcilo.it/actrav/actrav-english/telearn/global/ilo/law/oau.htm#Establishment%20and%20members

34. International Labour Office – ILO . 2007b. The Budget. [ online ] Available: http://www.itcilo.it/actrav/actrav-english/telearn/global/ilo/law/oau.htm#The%20budget

35. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve RS . 2007. O apartheidu . [ online ] Available:

- 63 -

http://www.protidiskriminaciji.si/index.php?option=com_content&task=view&id=110&Itemid=94

36. Ministrstvo za zunanje zadeve RS. 2007. OECD. [ online ] Available: http://www.mzz.gov.si/si/zunanja_politika/gospodarska_diplomacija/oecd/

37. Mladina. 2005. EU največja donatorka razvojne pomoči na svetu. [ online ] Available : http://www.mladina.si/dnevnik/62464/

38. Pan – African Perspective. 2006. The African Economic Community. [ online ] Available: http://www.panafricanperspective.com/aec.htm

39. Ralph'sWorld Civilizations. 1997. Imperialism in Africa to the eve of World War I. [ online ] Available: http://www.wwnorton.com/college/history/ralph/resource/impafr.htm

40. REC's – Regional Economic Communities. 2007a. History and background. [ online ] Available : http://www.africa-union.org/root/au/recs/eccas.htm#history

41. REC's - Regional Economic Communities. 2007b. Objectives. [ online ] Available: http://www.africa-union.org/root/au/recs/eccas.htm#objectives

42. RTVSLO. 2007. Črna celina se utaplja v revščini. [ online ] Available: http://www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=rnews&op=sections&func=read&c_menu=2&c_id=139137

43. SADC - Southern African Development Community. 2007a. SADC History, Evolution and Current Status. [ online ] Available: http://www.sadc.int/about_sadc/history.php

44. SADC - Southern African Development Community. 2007b. SADC Vision and Objectives. [ online ] Available: http://www.sadc.int/about_sadc/vision.php

45. SADC - Southern African Development Community. 2007c. SADC Top-Level Structure. [ online ] Available: http://www.sadc.int/about_sadc/institution/index.php

46. SCADPlus – Activities of the European Union. 2007a. Trade, Development and Cooperation Agreement (TDCA). [ online ] Available: http://europa.eu/scadplus/leg/en/lvb/r12201.htm

47. SCADPlus - Activities of the European Union. 2007b. Financing instrument for development cooperation - DCI (2007-2013). [ online ] Available: http://europa.eu/scadplus/leg/en/lvb/l14173.htm

48. SCADPlus - Activities of the European Union. 2007c. Exceptional aid for highly-indebted ACP States. [ online ] Available: http://europa.eu/scadplus/leg/en/lvb/r12103.htm

49. SCADPlus - Activities of the European Union. 2007d. Generalised System of Preferences 2006 – 2008. [ online ] Available: http://europa.eu/scadplus/leg/en/lvb/r11020.htm

50. SCADPlus - Activities of the European Union. 2007e. Scheme of preferences from 2006 to 2015 – Guidelines. [ online ] Available: http://europa.eu/scadplus/leg/en/lvb/r11016.htm

51. SCADPlus - Activities of the European Union. 2007f. Agreement on scientific and technological cooperation. [ online ] Available: http://europa.eu/scadplus/leg/en/lvb/r12205.htm

52. SCADPlus - Activities of the European Union. 2007g. Agreement on trade in spirits. [ online ] Available: http://europa.eu/scadplus/leg/en/lvb/r12206.htm

53. SCADPlus - Activities of the European Union. 2007h. Agreement on trade in wine. [ online ] Available: http://europa.eu/scadplus/leg/en/lvb/r12207.htm

- 64 -

54. SSKJ – Slovar slovenskega knjižnega jezika. 2007a. Protekcionizem (2). [ online ] Available: http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=protekcionizem&hs=1

55. SSKJ – Slovar slovenskega knjižnega jezika. 2007b. Korupcija (5). [ online ] Available: http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=korupcija&hs=1

56. UN – United Nations. 2004. Economic development in Africa. Debt sustainability. [ online ] Available: http://www.unctad.org/en/docs/gdsafrica20041_en.pdf

57. UN – United Nations. 2006. World economic situation and prospects 2006.[ online ] Available: http://www.un.org/esa/policy/wess/wesp2006files/wesp2006.pdf#search=%22world%20economic%20situation%20and%20prospects%202006%22

58. UNECA - Economic Commission for Africa. 2002. History and prospects for Regional integration in Africa. [ online ] Available: http://www.uneca.org/eca_resources/Speeches/2002_speeches/030502adebayo.htm

59. UNECA - Economic Commission for Africa. 2007. Recent economic performance in Africa and prospects for 2007. [ online ] Available: http://www.uneca.org/era2007/chap2.pdf

60. UNECA - Economic Commission for Africa. 2007a. What is CEN SAD ? [ online ] Available: http://www.uneca.org/cen-sad/aboutcensad.htm#whatiscensad

61. UNECA - Economic Commission for Africa. 2007b. Objectives. [ online ] Available: http://www.uneca.org/cen-sad/aboutcensad.htm#objectives

62. United Nations – UN. 2006a. http://www.un.org/esa/policy/wess/wesp/2006files/wesp2006pdf.#search=%22world%20economic%20situation%20and%20prospects%202006%22

63. United Nations – UN. 2007. List of Least Developed Countries. [ online ] Available: http://www.un.org/special-rep/ohrlls/ldc/list.htm

64. United Nations – UN. 2007b. Development in an Ageing World. [ online ] Available: http://www.un.org/esa/policy/wess/wess2007files/wess2007.pdf

SEZNAM TABEL

Tabela 1: Faze integriranja gospodarstev Tabela 2: Značilnosti teorij integracij Tabela 3: Ostale afriške regionalne skupnosti Tabela 4 : Trgovanje ACP držav z EU v letu 2005 Tabela 5: Trgovanje Gane z EU Tabela 6 : Faze zadolžitve DvR SEZNAM SLIK Slika 1: Višina zunanjega dolga Afrike Slika 2 : Gospodarska rast v Afriki v obdobju od 1996 do 2006 Slika 3: Sestavljenost Ecowas integracije Slika 4 : Trgovanje držav ACP z EU v letu 2001 - 2005 Slika 5 : Trgovanje EU z državami ACP v letu 2001 – 2005

- 65 -

Slika 6: Mednarodna izmenjava blaga med EU ter JAR v letu 2004 Slika 7 : Gospodarski sektorji Gane v letu 2006 Slika 8: Izvozni trgi Gane v letu 2006 Slika 8 : Povprečna gospodarska rast Afrike v letih od 2004 do 2006 Slika 9 : Gospodarska rast držav izvoznic in ne – izvoznic nafte v Afriki v obdobju od 2004 do 2006 Slika 10 : Razporejena pomoč po programih za obdobje od 2007 – 2013

- 66 -

PRILOGE

Priloga 1: Seznam afriških držav leta 2007

• Algeria • Angola • Benin • Botswana • Burkina Faso • Burundi • Cameroon • Cape Verde • Central African

Rep • Chad • Congo • Dem. Rep.

Congo (Zaire) • Djibouti

• Egypt • Equatorial

Guinea • Eritrea • Ethiopia • Gabon • Gambia • Ghana • Guinea Bissau • Guinea • Ivory Coast • Kenya • Lesotho • Liberia • Libya

• Madagascar • Malawi • Mali • Mauritania • Mauritius • Morocco • Mozambique • Namibia • Niger • Nigeria • Reunion • Rwanda • São Tomé and

Principe • Senegal

• Seychelles • Sierra Leone • Somalia • South Africa • Sudan • Swaziland • Tanzania • Togo • Tunisia • Uganda • Zambia • Zanzibar • Zimbabwe

- 67 -

Priloga 2: Seznam najmanj razvitih držav ( LDC ) iz leta 2007

Africa (34): 1. Angola 2. Benin 3. Burkina Faso* 4. Burundi* 5. Cape Verde** 6. Central African Republic* 7. Chad* 8. Comoros** 9. Democratic Republic of the Congo 10. Djibouti 11. Equatorial Guinea 12. Eritrea 13. Ethiopia* 14. Gambia 15. Guinea 16. Guinea-Bissau 17. Lesotho* 18. Liberia 19. Madagascar 20. Malawi* 21. Mali* 22. Mauritania 23. Mozambique 24. Niger* 25. Rwanda* 26. Sao Tome and Principe** 27. Senegal 28. Sierra Leone 29. Somalia 30. Sudan 31. Togo

Africa (contd.): 32. Uganda* 33. United Republic of Tanzania 34. Zambia*

* Land-locked developing country ** Small island developing State

- 68 -

Priloga 3: Seznam HIPC držav

• Angola • Benin • Bolivia* • Burkina Faso • Burundi • Cameroon • Central African Rep. • Chad • Congo • Congo, D. R. • Côte d’Ivoire • Ethiopia • Ghana • Guinea • Guinea-Bissau • Guyana • Honduras* • Kenya • Lao, People’s D. R. • Liberia • Madagascar • Malawi • Mali • Mauritania • Mozambique • Myanmar* • Nicaragua • Niger • Rwanda • São Tomé and Principe • Senegal • Sierra Leone • Somalia • Sudan • Tanzania • The Gambia • Togo • Uganda • Vietnam* • Yemen* • Rep. of • Zambia

* Ne – afriške države.

- 69 -

Priloga 4: Seznam neobalnih držav Afrike

• Botswana • Burkina Faso

• Burundi • Central African Republic • Chad • Ethiopia • Lesotho

• Malawi • Mali

• Niger • Rwanda • Swaziland

• Uganda • Zambia • Zimbabwe

- 70 -

Priloga 5 Temeljni podatki o MEI v Afriški ekonomski skupnosti

African Economic Community

GDP (PPP) ($US) Pillars regional blocs (REC)

Area (km²) Population in millions per capita

Member states

AEC 29,910,442 853,520,010 2,053,706 2,406 53

ECOWAS 5,112,903 251,646,263 342,519 1,361 15

ECCAS 6,667,421 121,245,958 175,928 1,451 11

SADC 9,882,959 233,944,179 737,335 3,152 15

EAC 1,817,945 124,858,568 104,239 1,065 5

COMESA 12,873,957 406,102,471 735,599 1,811 20

IGAD 5,233,604 187,969,775 225,049 1,197 7

Western Sahara 266,000 273,008 No source No source No source

GDP (PPP) ($US) Other African blocs

Area (km²) Population in millions per capita

Member states

CEMAC 3,020,142 34,970,529 85,136 2,435 6

SACU 2,693,418 51,055,878 541,433 10,605 5

UEMOA 3,505,375 80,865,222 101,640 1,257 8

UMA 5,782,140 84,185,073 491,276 5,836 5

Agadir 1,703,910 126,066,286 513,674 4,075 4

- 71 -

Priloga 6: Države, ki so članice integracije COMESA

• Angola • Mauritius • Burundi • Mozambique • Comoros • Namibia • Congo, Democratic Republic • Rwanda • Djibouti • Seychelles • Egypt • Sudan • Eritrea • Swaziland • Ethiopia • Tanzania* • Kenya • Uganda • Lesotho* • Zambia • Madagascar • Zimbabwe • Malawi

18 od 21- ih držav članic so do danes že ratificirale Comesa protokol. Ostale tri ( Angola, Namibia in Swaziland ) pa aktivno sodelujejo pri procesu ratifikacije.

- 72 -

Priloga 7: Države članice integracije SADC

• Angola • Botswana • the Democratic Republic of Congo • Lesotho • Madagascar • Malawi • Mauritius • Mozambique • Namibia • South Africa • Swaziland • United Republic of Tanzania • Zambia • Zimbabwe

- 73 -

Priloga 8: Izvršilni organi integracije SADC

- 74 -

Priloga 9: Države članice CEN – SAD integracije

The Republic of Benin Burkina Faso The Central African Republic The Republic of Chad The Republic of Côte d'Ivoire The Republic of Djibouti The Arab Republic of Egypt Eritrea The Gambia The Republic of Ghana The Republic of Guinea Bissau The Republic of Liberia The Great Socilaist Peolple's Libyan Jamahiriya The Republic of Mali The Kigdom Morocco The Republic of The Niger The Federal Republic of Nigeria The Republic of Senegal The Republic of Sierra Leone The Somali Democratic Republic The Republic of The Sudan The Togolese Republic The Republic of Tunisia