ratzinger kaksna bo cerkev v letu 2000

7/30/2019 Ratzinger Kaksna Bo Cerkev v Letu 2000

1/7

Ratzinger: Kakna bo Cerkev v letu 2000? 1

/P R E V O D S A M O ZA Z A S E B N O R A B O/

Joseph Ratzinger

Kakna bo Cerkev v letu 2000?

V letu 1969 je teolog Joseph Ratzinger imel za razline nemke radijske postaje konference o kranstvu.

Besedila petih radio-konferenc je naslednje leto izdal v knjigi Glaube und Zukunft (Vera in prihodnost).

Od petih je danes najvekrat komentirana konferenca z naslovom Wie wird die Kirche im Jahre

2000 aussehen?(Kakna bo Cerkev v letu 2000?), ki jo je Ratzinger izrekel ob Boiu 1969 na

radiuHessische Rundfunk.

IZVIRNO BESEDILO

Wie wird die Kirche im Jahre 2000 aussehen?

V knjigi:

Joseph Ratzinger, Glaube und Zukunft, Ksel Verlag, Mnchen 1970.

Teolog ni vedeevalec. Tudi ni futurolog, ki bi na podlagi dananjih podatkovizraunaval prihodnost. Njegova sluba se preraunavanju v veliki meri izogne.Futurologijo lahko prevzame le delno, v kolikor ta ni umetnost prerokovanja, temvev kolikor tisto, kar je izraunljivo, potrdi, kar ni izraunljivo, pa pusti odprto. Vera inCerkev se nahajata v tistih globinah lovekega bitja, iz katerih zraste vedno kajustvarjalo novega, kaj nepriakovanega in nenartovanega. Iz tega sledi, da bo njena

prihodnost ostala za nas skrita tudi v asu razlinih futurologij. Kdo bi lahko ob smrtiPija XII. napovedal Drugi vatikanski koncil in pokoncilski razvoj? Ali kdo bi si drznil

v asu, ko je Pij VI., jetnik et mlade francoske republike, l. 1799 umrl v Valence-sur-Rhne, napovedati Prvi vatikanski koncil? Samo tri leta prej je eden izmed voditeljevrepublike zapisal: "Ta stari idol bo unien. Tako elita svoboda in filozofija... elimo,da bi Pij VI. ivel e dve leti, da bo filozofija imela as dokonati svoje delo in pustititega evropskega lamo brez naslednika"(1). Zdelo se je, da se bo zgodilo tono to, sajso nekateri za papetvo, kot dokonno izumrlo, e opravili pogrebne molitve.

Bodimo zato previdni s prognozami. e veljajo Avgutinove besede o loveku kot oglobokem breznu. Nihe ne more vnaprej videti, kaj se dviguje iz tega brezna. In kdorveruje, da Cerkve ne doloa samo brezno, ki je lovek, temve da jo doloa veje,neskonno brezno, ki je Bog, ima dodaten razlog, da se vzdri napovedi, katerihnaivnost eleti in posedovati odgovore na koncu razkriva le, kako malo poznamo


2/7


zgodovino. Torej, ali ima naa tematika sploh smisel? Ima, e se zavedamo njenihmej. Ravno v asu monih zgodovinskih preobratov, ko se zdi, da bo izginilo, kar je

bilo do zdaj, in da se bo odprlo nekaj povsem novega, lovek potrebuje razmiljanje ozgodovini. Ta pokae, kakne so resnine mere trenutka, ki ga poveliujemo, terobenem ta trenutek oznai znotraj dogajanja, ki se nikoli ne ponovi in ki nikoli neizgubi edinstvenosti svoj okoliin. Zdaj lahko reete: "Smo sliali prav? Razmiljatio zgodovini? To namre pomeni obrniti pogled nazaj, ko pravzaprav priakujemo, da

bomo pogledali naprej." Da, prav ste sliali. Mislim, da razmiljanje o zgodovini, ega prav razumemo, obsega obe stvari: pogled nazaj, k prejnjemu, in od tod,razmiljanje o monostih in nalogah glede prihajajoega. Monosti in naloge

postanejo razvidne samo, e s pogledom zaobseemo veji del poti in e se naivno nezapremo zgolj v zdajnje. Pogled nazaj ne dovoli, da bi napovedovali prihodnost.Omeji pa iluzijo, da je zdajnje popolnoma edinstveno, ko pokae, da je tudi v

preteklosti obstajalo nekaj podobnega, etudi ne istega. Negotovost naih trditev innovost naih nalog je utemeljena v tem, kar je neenakega med veraj in danes. Naamonost, da se usmerimo in nastavimo popravke, je utemeljena v tem, kaj je enakega.

Trenutna cerkvena situacija je primerljiva predvsem z obdobjem imenovanimmodernizem s konca XIX. in zaetka XX. stoletja. Nato je primerljiva s koncemrokokoja ter z definitivnim zaetkom moderne dobe z razsvetljenstvom in francoskorevolucijo. Modernistina kriza se ni razvila do konca. Prekinjena je bila zaradiukrepov Pija X. in zaradi spremenjenega duhovnega stanja po prvi svetovni vojni.

Sedanja kriza je zato samo za precej asa zadrana poplava tega, kar se je zaelotakrat. Analogija s Cerkvijo in teologijo iz obdobja razsvetljenstva se ponuja sama.Kdor to zgodbo natanno analizira, bo preseneen zaradi visoke stopnje podobnostimed tem, kar se je dogajalo takrat in kar se dogaja danes. "razsvetljenstvo" kotzgodovinska etapa danes ni na dobrem glasu. Tudi tisti, ki gre po njenih sledeh, senima za razsvetljenca, temve se distancira od takratnega racionalizma, po njegovem,

preve preprostega. Seveda, e se sploh vznemirja zaradi vsega, kar se je zgodilo. ena tej toki imamo prvo analogijo: odlono zavraanje zgodovine, ki jo imajorazsvetljenci za veljavno samo, v kolikor je ropotarnica minulega, od katere za

popolnoma nov sodobni as ni nobene koristi. K temu spada preprianost v svojozmago, kajti po njihovem odslej ve ne bomo delovali iz tradicije temve edinole izrazuma. Tu je e vloga, ki jo imajo besede kot razum, transparentnost in sline... Vseto je presenetljivo podobno takrat in danes. Toda bolj kot to delovanje, ki je pomojem mnenju negativno, je primerneje opazovati udno meanico enostranskosti in

pozitivnih pobud, ki zdruuje takratne in dananje razsvetljence in ki nam ne dovoli,da bi sodobni as obravnavali kot popolnoma nov in izven vsake zgodovinske

primerjave.

Razsvetljenstvo je imelo svojo liturgino gibanje, ki ji poskualo poenostavitibogosluje na nain, da bi ga skrilo na najbolj osnovne in izvirne strukture. Bilo jepotrebno odstraniti pretiravanje v aenju relikvij in svetnikov. Predvsem pa so


3/7


hoteli uvesti rabo domaega jezika, zlasti ljudskega petja, ter sodelovanje skupnosti.Nadalje je razsvetljenstvo imelo svoje episkopalno gibanje, ki je hotelo napramrimskemu centralizmu poudariti vlogo kofov. Imelo je svoj demokratini moment.

Na primer, ko je generalni vikar Kostanze Wessenberg zahteval demokratinekofijske in regijske sinode. Kdor bere njegova dela, se mu zdi, da bere kaknegadananjega progresista: zahteva po ukinitvi celibata, obred zakramentov v domaem

jeziku, blagoslov meanih zakonov brez zavezanosti za vzgojo otrok itd... Da jeWessenberg rad pridigal in se trudil za dvig verskega znanja, da je hotel ustvariti

biblino gibanje in mnoge druge podobne pobude, vse to dodatno dokazuje, da v tehosebah ni bil na delu le ozkogledi racionalizem. Vseeno imamo obutek, da je njegovlik protisloven. Kajti na koncu uporablja le vrtne karje razuma, ki gradi, ki lahkonekatere stvari izbolja, ni pa edino orodje vrtnarja (2). Podoben vtis o protislovnostidobimo ob branju Pistojske sinode, razsvetljenskega koncila, ki se je je udeleilo 234

kofov. Obhajali so jo na severu Italije l. 1786. Obravnavala je nekatere takratne idejeo reformi cerkvene stvarnosti, ampak neuspeno, ker - in to ni zanemarljiv razlog - jemeala pristno eljo po reformi z naivnim racionalizmom. Ob prebiranju Pistojskesinode se ti ponovno zazdi, da bere kakno dananjo pokoncilsko knjigo s tezamikot: da duhovnika sluba ni bila vzpostavljena neposredno od Kristusa, ampak daizhaja iz naroja Cerkve, ki je duhovnika v svoji celoti brez razlik; ali da maa brezobhajila nima smisla; ali kadar kdo opisuje papeevo prvenstvo kot istofunkcionalno, in obratno, episkopat pa kot podprt z bojim pravom (3). Pij VI. je eleta 1794 obsodil veino zahtev iz Pistoje. Enostranskost te sinode je razvrednotila

tudi njene dobre nastavke.

Da bi vedeli, kje je nosilne elemente prihodnosti mo najti in kje ne, se mi zdi najboljpouno, e premiljujemo o osebah in o na to temo vezanih skupinah tistega obdobja.Jasno je, da moremo izbrati samo nekaj karakteristinih tipov iz iroke paletemonosti tistega asa in, istoasno in e enkrat, iz presenetljivih analogij z naimasom. Imamo na eni strani skrajne progresiste, ki jih predstavlja, na primer, alostnilik parikega nadkofa Gobela, ki je pogumno sledil vsem korakom napredka vnjegovem asu. Najprej je bil naklonjen nacionalni in ustavni Cerkvi. Potem, ko da to

ni dovolj, se je slovesno odpovedal duhovnitvu reko, da po srenem zaetkurevolucije ni ve potrebno imeti drugega nacionalnega kulta razen svobode inenakosti. Sodeloval je pri aenju boginje Razuma v notredamski katedrali. A nakoncu je napredek pohodil tudi njega. Pod Robespierrom je ateizem spet postal zloinin bivega parikega kofa so peljali pod giljotino ter usmrtili (4).

V Nemiji je poloaj bil bolj miren. Kot klasinega progresista je treba omeniti, naprimer, rektorja mnchenskega Georgianuma Matthiasa Fingerlosa. V svojem deluWozu sind Geistliche da? /Zakaj imamo duhovnike?/ razlaga, da mora biti duhovnik

predvsem uitelj ljudstva, da mora uiti ljudi poljedelstva, ivinoreje, sadjarstva,zaite pred strelo, kakor tudi glasbe in umetnosti. Danes bi se reklo, da mora bitiduhovnik predvsem socialni delavec v slubi izgradnje vsega iracionalnega oiene


4/7


racionalne drube (5). V sredino, kot zmernega progresista, lahko postavimo lik eomenjenega generalnega vikarja iz Kostanze Wessenberga, ki nikakor ne bi sodeloval

pri krenju vere na socialno delo, po drugi strani pa je pokazal zelo malorazumevanja za, kar je organskega, ivega, kar se izmuzne istim konstruktomrazuma. Na popolnoma drugaen red vrednot naletimo v figuri takratnegaregensburkega kofa Johanna Michaela Sailerja. Teko ga je opredeliti. Obiajnekategorije progresizma in konzervatizma pri njem ne zdrijo, kot kae e poteknjegovega ivljenja. L. 1794 je obdolen racionalizma in mora zapustiti katedro vDillingenu, vseeno l. 1819 poskua a ni imenovan za kofa v Augsburgu, med drugimzato, ker mu je kot racionalistu nasprotoval Klemen Maria Hofbauer, kasnejerazglaen za svetnika. Po drugi strani je e v l. 1806 njegov uenec Zimmerumaknjen z Univerze Landshut, pod obtobo, da je reakcionar. Na tej univerzi sogledali na Sailerja in njegov krog kot na pristne sovranike razsvetljenstva. Isti

lovek, ki ga je Hofbauer vedno imel za racionalista, je bil s strani resninih pristaevracionalizma razumljen kot njihov najhuji sovranik (6).

Imeli so prav. Ta lovek in irok krog njegovih prijateljev ter uencev so bili zaetekgibanja, ki je imelo veliko ve prihodnosti kot arogantna nadutost istih racionalistov.Sailer je bil odprt za vsa vpraanja svojega asa. Zastarela sholastika jezuitov izDilligena, v katere solidno strukturo realnost e dolgo ni imela vstopa, se mu jemorala zdeti nezadostna. Njegovi sogovorniki so Kant, Jacobi, Schelling inPestalozzi. Zanj vera ni vezana na sistem trditev in se ne sme reevati s pomojo bega

v iracionalno, temve mora vztrajati v odprtem kontrastu s sodobnostjo. Sailer je zasvoj as bil zelo globok poznavalec srednjeveke teologije in mistike. loveka nikril na bitje tega trenutka, temve je vedel, da lovek samega sebe spozna navznotersamo preko resninega spotovanja in pozornosti do vsega bogastva lastnezgodovine. Predvsem pa Sailer ni tako le mislil, pa pa tako ivel. e je iskalteologijo srca, tega ni storil zaradi poceni sentimentalizma, ampak ker ga je zanimalcelotni lovek, ki pride do edinosti svoje biti po soitju duha in telesa, skritih globinin vidne jasnosti razuma. "Kdor hoe videti, mora gledati s srcem," je dejal Antoinede Saint-Exupry. e primerjamo neivljenjski progresizem Matthiasa Fingerlosa ter

bogastvo in globoino Sailerja, se lahko na zanesljiv nain prepriamo, na kateristrani je resnica. Kdor hoe videti, mora gledati s srcem. Sailer je videl v globoino,ker je imel srce. Iz njega je lahko zraslo nekaj novega, nekaj, kar je v sebi nosilo

prihodnost, ker je on iz tega nenehno ivel in ker je v ta namen dal na razpolago svojeivljenje. In s tem smo prili do odloilne toke: samo kdor da samega sebe, ustvarja

prihodnost. Kdor hoe le uiti, kdor hoe le spremeniti druge, bo ostal jalov.

Tako smo prispeli tudi do onega drugega loveka, ki je bil nasprotnik tako Sailerjukot Wessenbergu, do Klemena Marie Hofbauerja, ekega peka, ki je bil razglaen zasvetnika (7). Gotov je ta mo bil z doloenega zornega kota ozek v pogledih innekoliko reakcionaren. Vendar bil je lovek, ki je ljubil in ki se je s isto strastjo

podaril blinjim. Po eni strani je spadal v krog ljudi kot Schlegel, Brentano,


5/7


Eichendorff, po drugi je bil brezpogojno na razpolago najbolj ubogim in zapuenim,ne da bi prizanaal sebi, temve pripravljen sprejeti tudi alitve, e je s tem pomagaldrugim. Na ta nain so lahko drugi preko njega ponovno odkrili Boga, kakor je onsam preko Boga odkril druge in vedel, da potrebujejo kaj ve kot nauk o sadjarstvu inivinoreji. Pravzaprav je vera tega ubogega peka izpadla bolj humanistino inrazumsko od akademske racionalnosti istih racionalistov. Dejansko je iz ruevin obkoncu XVIII. stoletja zraslo nekaj povsem drugega od tega, kar sta si predstavljalaGobel ali Fingerlos: Cerkev, ki je postala manja, ki je zgubila drubeni sijaj, aistoasno je zaradi novih notranjih moi postala bolj rodovitna. Preko velikih gibanjlaikov in preko tevilnih novonastalih redovnih skupnosti od sredine XIX. stoletjanaprej je ustvarila nove sile za rast in drubeno stvarnost, brez katerih si nae

polpretekle zgodovine ne moremo predstavljati.

S tem smo prili do dananjega asa in do razmiljanja o jutrinjem dnevu.Prihodnost Cerkve lahko pride in bo prila tudi danes edinole po moi tistih, ki imajogloboke korenine in ivijo polnost svoje vere. Prihodnost ne bo prila od tistih, ki

ponujajo le recepte. Ne bo prila po tistih, ki se prilagajajo trenutnemu stanju. Ne boprila od tistih, ki samo kritizirajo druge in sebe dojemajo kot nezmotljive. Niti ne boprila od tistih, ki izbirajo le udobne poti, ki se izogibajo trpljenju za vero in kirazglaajo za lano in zaostalo, za tiranijo in legalizem, vse, kar je za lovekanaporno, kar povzroa boleino in zahteva samoodpoved. Povejmo v pozitivnemsmislu: prihodnost Cerkve, tudi tokrat, kot vedno, bo znova zaznamovana s peatom

svetnikov. Torej z ljudmi, ki se spoznajo na kaj ve kot le na modne fraze.

In ki zmorejo videti ve kot ostali, saj njihovo ivljenje objame iri prostor.Zastonjskost, ki osvobaja, je mo dosei le s potrpeljivostjo v majhnih vsakodnevnihodpovedih samemu sebi. V tem vsakodnevnem trudu, edinem, ki daje loveku vedeti,na kako razline naine ga vee lastni jaz, v tem vsakodnevnem trudu, in samo vnjem, se lovek poasi razpre. Spregleda le, v kolikor je ivel in trpel. e daneskomaj zmoremo zaznati Boga, je to zato, ker se nam ni teko izogniti samemu sebiter, omamljeni od katerega od ugodij, zbeati vstran od globin naega bivanja. Na ta

nain najgloblje v nas ostaja neraziskano. e je res, da samo srce dobro vidi, kakoslepi smo vsi (8)!

Kaj to pomeni za nae vpraanje? Pomeni, da so velike besede tistih, ki prerokujejoCerkev brez Boga in vere, prazne besede. Ne potrebujemo Cerkve, ki bi obhajalaobrede akcije s politinimi "molitvami". Takna Cerkev je popolnoma odve in boizginila sama po sebi. Ostala bo Cerkev Jezusa Kristusa, Cerkev, ki veruje v Boga, kise je uloveil in nam obljublja ivljenje onstran smrti. Enako bo duhovnik, ki jesamo drubeni funkcionar, zamenjan s strani psihoterapevta ali drugih specialistov.Vendar ostala bo iva potreba po duhovniku, ki ni specialist, ki ni odmaknjen, ko posvoji slubi svetuje, temve se v imenu Boga da na razpolago drugim in se jim darujev njihovih alostih, veselju, upanju in stiskah.


6/7


Stopimo korak naprej. Tudi ob tej prilonosti, bo iz dananje krize izla Cerkev, ki boprecej izgubila. Manja bo, morala bo zaeti znova. Ne bo ve zmogla napolnitizgradb, ki jih je zgradila v asu ugodne konjukture. Izgubila bo privrence in z njimiveliko privilegijev v drubi. Veliko moneje kot doslej bo nastopila kot skupnostsvobodne volje, v katero vstopa samo potem, ko se za to odloi. Kot majhnaskupnost bo iz svojih posameznih lanov z veliko vejo mojo izvabila ve pobud.Gotovo bo poznala nove oblike cerkvenih slub, za duhovnike pa bo postavilazanesljive kristjane, ki so sicer e zaposleni. /Sie wird auch gewi neue Formen des

Amtes kennen und bewhrte Christen, die im Beruf stehen, zu Priestern weihen./ Vmnogih majhnih skupnostih in homogenih drubenih skupinah bo to obiajni nainizvajanja pastorale. Ob tej obliki bo nenadomestljiv duhovnik, ki se bo, kot do zdaj, vceloti posvetil svoji slubi. Toda v teh spremembah, ki jih lahko predvidevamo, bo

Cerkev z vso odlonostjo spet nala to, kar je bistvenega zanjo, kar je vedno bilo vnjenem srediu: vero v troedinega Boga, v Jezusa Kristusa, v uloveenega Bojegasina ter v pomo Duha, ki bo trajala do konca. Cerkev bo svoje pravo sredie znovanala v veri in molitvi. Zakramente bo spet ivela kot Bogo-sluje in ne kot problemliturgine strukture.

To bo ponotranjena Cerkev, ki ne hlepi po politinem mandatu in ne flirta z levico alidesnico. Ne bo ji lahko. Kajti proces kristalizacije in razjasnitve ji bo vzel velikomoi. Naredil jo bo ubogo in spremenil v Cerkev majhnih. Proces bo e teji, ker bo

potrebno odstraniti tako sektako ozkogledost kot viharniko samovoljo.Predvidevamo lahko, da bo za to potreben as. Proces bo dolg in naporen, enako kotje bila dolga pot, ki je vodila od lanih progresizmov, na predveer francoskerevolucije - ko je tudi med kofi bilo v modi norevati se iz dogem in vasih celonamigovati, da tudi obstoj Boga ni siguren (9)- do prenove v XIX. stoletju. Todaskozi preizkunjo teh delitev bo iz ponotranjene in preproste Cerkve zrasla velikasila, saj bodo ljudje v popolnoma nartovanem svetu neizrekljivo sami. Potem, ko boBog zanje izginil, bodo zautili svojo absolutno in strano revino. Nakar bodoodkrili majhno skupnost verujoih kot nekaj povsem novega. Kot zanje pomembno

upanje, kot odgovor, ki so ga poskuali vedno najti. Zdi se mi, da Cerkev akajo zeloteki asi. Njena prava kriza se je komaj zaela. Priakovati je mone pretrese.Vendar sem tudi popolnoma preprian, kaj bo ostalo na koncu: ne Cerkev politinegakulta, ki je propadla e z Gobelom, temve Cerkev vere. Gotovo ne bo nikoli vedominantna sila drube na nain, kot je bila donedavnega. Kljub vsemu bo znovazacvetela in bo vidna ljudem kot domovina, ki jim daje ivljenje in upanje monejeod smrti.

---------------

1. Navaja F.X. Seppelt G. Schwaiger, Geschichte der Ppste, Ksel, Mnchen 1964, str. 367-368. Prim. tudi L.J.Rogier G. de Bertier de Sauvigny, Geschichte der Kirche IV, Benziger, Einsiedeln 1966, str. 177. G. de Bertier de


7/7


Sauvigny povzema situacijo ob koncu obdobja razsvetljenstva: "Skratka, e je na zaetku XIX. stol. kranstvo imelokaj monosti za preivetje, so te monosti oitno bolj pripadale Cerkvam protestantske reforme kot pa Katoliki Cerkvi,ki so jo tolkli po glavi in udih" (str. 181).

2. Prim. zanimiv lanek o Wessenbergu nadkofa C. Grberja v prvi izdaji LThK X, str. 835-839; LThK2 X, str. 1064

(W. Mller). K. Aland je zael z izdajanjem Wessenbergerjevih del.

3. Prim. besedila v Denzinger-Schnmetzer 2600-2700, zlasti 2602, 2603, 2606, 2628. Prim. L. Willaert, Synode vonPistoia, v LThK2 VIII, str. 524-525.

4. Prim. L.J. Rogier, Geschichte der Kirche IV, str. 133.

5. A. Schmid, Geschichte des Georgianums in Mnchen, Pustet, Regensburg 1894, str. 228.

6. O Sailerju, prim. zlasti I. Weilner, Gottselige Innigkeit. Die Grundhaltung der religisen Seele nach J.M. Sailer,Pustet, Regensburg 1949; Id., J.M. Sailer, Christliche Innerlichkeit, en (J. Sudbrack J. Walsh [eds.]) GrosseGestalten christlicher Spiritualitt, Echter, Wrzburg 1969, str. 322-342. O P.B. Zimmerju, prim. doktorsko dizertacijoP. Schfer, Philosophie und Theologie im bergang von der Aufklrung zur Romantik, Vandenhoeck & Ruprecht,

Gttingen 1971.

7. Prim. H. Gollowitzer, Drei Bckerjungen: Catholica 23 (1969), str. 147-153.

8. O tem prim. odlino razmiljanje H. de Lubac, Der Heilige von morgen, v Geheimnis aus dem wir leben,Benziger, Einsiedeln 1967, str. 155-162. Tudi Lglise dans la crise actuelle: Nouvelle Revue thol. 91 (1969), str.580-596, posebej str. 592.

9. Prim. L.J. Rogier, Geschichte der Kirche IV, str. 121.

ratzinger kaksna bo cerkev v letu 2000

Documents