rajster eva

8/17/2019 Rajster Eva

1/52

UNIVERZA V LJUBLJANIFAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE

EVA RAJŠTER

SOOČANJE S STRAHOM PRED SMRTJO

DIPLOMSKO DELO

Ljubljana 2008


2/52

UNIVERZA V LJUBLJANIFAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE

EVA RAJŠTER

Mentorica: doc. dr. Karmen Šterk

SOOČANJE S STRAHOM PRED SMRTJO

DIPLOMSKO DELO

Ljubljana 2008


3/52

SOOČANJE S STRAHOM PRED SMRTJOVsak posameznik se mora slej ko prej soočiti s smrtjo, s smrtjo drugega in z lastnoumrljivostjo. Na smrt gledamo zelo različno, za zahodno družbo je značilno, da jozanika. Smrt se sicer pojavlja v medijih, ko pa gre za smrt bližnjega, o tem negovorimo, saj je umrljivost bližnjih tabu. Izločili smo jo iz življenja, tako kot smoizločili umirajoče in žalujoče, saj ne razumemo njihovihčustev. Pogrebne obredeobiskujemo vse manj, tudiče gre za pogreb sorodnika. Zato lahko govorimo tudi ostrahu pred smrtjo in v povezavi s tem tudi o strahu pred staranjem in o odnosu, ki gaimamo do starostnikov. Možni razlog za strah pred smrtjo je potreba po sreči vsakega posameznika, ki jo zahteva moderna družba. Ker pa se je treba z vsakim tabujem instrahom slej ko prej soočiti, smo “ustvarili” razne utehe, ki nam pomagajo lažjerazumeti smrt. Takšno uteho predstavljata predvsem religija in ideja o posmrtnemživljenju, pa naj bo to vstajenje na sodni dan ali reinkarnacija. Tudi znanost predstavlja uteho, predvsem z vedno bolj aktualnim raziskovanjem biološke

nesmrtnosti in zamrzovanjem telesa.Ključne besede: tabu, zahodna družba, strah, smrt

FACING THE FEAR OF DEATHEventually everyone has to face death, be it the death of the other or the death of self.People have very different views of death; Western society for example has denied it.Death is present especially in the media but when the death of someone who is closeto us is concerned, we tend not to talk about it, because it has become a taboo. Deathhas been eliminated from our lives, just as we eliminated those who are dying or arein mourning, because we do not understand their feelings. We attend funeral ritualsless and less, even if someone we are related to has died. That is why we can talkabout fear of death and in connection with death also about the fear of aging andabout the attitude we have towards old people. A possible reason for the fear of deathis the need of every individual to be happy, which is required by Western society.Eventually we have to face every taboo and every fear. That is why we “invented”different consolations so that we can understand death more easily. One of theseconsolations is religion and its idea of afterlife, be it ressurection or reincarnation.Science can also be seen as a consolation, even more with its research on biologicalimmortality and cryopreservation.

Key words: taboo, Western society, fear, death


4/52

4

KAZALO

1 UVOD 5

2 O SMRTI, TABUJU IN STRAHU 7

2.1 O SMRTI 7 2.2 O TABUJU 8 2.3 O STRAHU 10

3 POJMOVANJE SMRTI V ZAHODNI DRUŽBI 13

3.1 ODNOS DO UMIRAJOČEGA IN INSTITUCIJE UMIRANJA 14 3.2 POGREBNI OBREDI 19 3.3 ŽALOVANJE 25

4 STRAH PRED SMRTJO 29

4.1 SMRT IN STARANJE 31 4.2 STRAH PRED SMRTJO ZARADI VSE BOLJ PRISOTNEGA IMPERATIVA SREČNEGA POSAMEZNIKA? 34

5 SOOČANJE S STRAHOM PRED SMRTJO 36

5.1 ZATEKANJE V RELIGIJO 38 5.2 ZNANOST IN PRESEGANJE UMRLJIVOSTI 43 5.3 DRUGE OBLIKE SOOČANJA S STRAHOM PRED SMRTJO 44

6 SKLEP 47

7 LITERATURA 50


5/52

5

1 UVOD

Opazila sem, da veliko ljudi meni, da zahodna družba ne pozna tabujev, ničesar se ne

boji, o vsem govori in razpravlja, zanjo ni nobena tema pretrd oreh. Prepovedi nesprejme več, saj naj bi bila to družba, ki sprejema drugačnost in je liberalna.Predvsem mislim na temo smrti, o kateri pa je vedno več govora. O tej temi je vednoveč knjig in okroglih miz, vsi govorijo samo še o tem, kako lahko je govoriti o smrti.V medijih so prizori ubijanja in umiranja nekaj običajnega, tako je tudi z vedno več jo poplavo kriminalnih zgodb, ki se odvijajo v knjigah, za katere se mi zdi, da so lahkovčasih še bolj nazorne kot so lahko npr. filmi. Zdi se, da misel na smrt počasi že

postaja obsesija. Tako je z mediji in strokovnim pojmovanjem. Kaj pače seosredotočimo na družbo, na posameznika? Danes je ljudi strah smrti. Zakaj? Zaradi prevelike navezanosti na materialnost, zaradi odnosov, ki jih imamo z ljudmi, zaradiživljenja samega? Ali mogoče zato, ker nam je smrt neznana? Ne vem. Opažam pa, da je smrti “vedno manj”, kljub temu, da nas mediji bombardirajo s podobami smrti. Osmrti, o izgubi osebe, o žalovanju ne govorimo, pred njo bežimo, ljudi, ki umirajo,zapiramo v razne ustanove, kot so bolnišnice ali domovi za ostarele, da nam

umirajočih le ne bi bilo potrebno gledati. Nadvse se nam zdi pomembno, da umremo pravilno, družbeno zaželeno mirno in lepo smrt. Želimo ubežati pred nečim, karvemo, da bo doletelo vsakega posameznika. Zavedamo se, da je smrt naraven proces,vendar kljub temu pomeni naš konec, konec našega fizičnega obstoja. Mogoče je vtem razlog za strah. Seveda pa lahko iščemo razlog za strah tudi v značilnostidanašnjegačasa, ko je pomembno zdravo, predvsem pa lepo.

Kako se torej kaže občutenje smrti moderne družbe? Kako se posamezniki in družbasoočamo s pojavom smrti in umiranja? Ali res lahko govorimo o smrti in umiranju

vse povprek, ne da bi bili deležni neprijetnih reakcij okolice? Ali res lahko brez skrbi pokažemo žalost ob izgubi bližnjega svoji družini in prijateljem? Ali vemo, kako pomagati, ko nekomu nekdo umre ali ko kdo umira, ali raje zbežimo stran, ker nas jestrah neznanih in nepredvidljivih situacij? Ali nam religija, znanost in še kaj drugegares nudijo uteho pri soočanju s smrtjo? O smrti se piše, smrt se gleda, o smrti serazpravlja na raznih simpozijih in predavanjih. Pa vendar mislim, da se o smrti


6/52

6

resni č no ne govori. Smrti ne omenjamo, ko gre za koga bližnjega, smrti ne omenjamoniti takrat, ko kdo umira, saj “bo že vse v najlepšem redu, boš že ozdravel/a”.Po mojem mnenju je vsak posameznik sam prepuščen soočanju s smrtjo, kljub temu,da mu družba ponuja različne kolektivne načine premagovanja nelagodja lastneumrljivosti.S takšnimi vprašanji in problemi se bom ukvarjala v svojem diplomskem delu. Zdeskriptivno analizo pojmov in komparativno analizo bom poskušala odgovoriti nazastavljena vprašanja. Opredelila bom ključne pojme, začenši s tabujem, smrtjo instrahom, nato pa bom analizirala odnos do smrti v današnjemčasu. Pogledala bomtudi, kako je z žalovanjem in umiranjem v družbi. Ne bom se ukvarjala le sfenomenom smrti, pač pa bom omenila tudi dogodke, ki spremljajo smrt – pogrebnerituale. Nekaj besed bom namenila tudi razlagam strahu pred smrtjo, osrednja nit pa bo soočanje s strahom pred smrtjo in načini uteh, katerim bom posvetila zadnji delnaloge.Posebej se bom osredotočila na naslednja vprašanja:

• Kakšen je odnos do smrti in do umirajo č ega v evropsko-ameriški družbi?• Kakšen je odnos zahodne družbe do staranja in starih ljudi in zakaj je ravno v

tem najbolje videti odnos zahodne družbe do smrti?

• Kakšni so razlogi za strah pred smrtjo?• Zakaj je prenehanje življenja tako zastrašujo č e za č lane zahodne družbe?• Kakšne tehnike uporabljajo družbe za soo č anje s strahom pred smrtjo?

Skozi celotno nalogo bom poskusila dokazati naslednja raziskovalna vprašanja:1. Za zahodno družbo je zna č ilen strah pred smrtjo, ki se kaže v vseh aspektih

življenja (strah pred staranjem, izlo č anje starih ljudi iz družbe, nastanek

domov za ostarele, hospic, tabuiziranje evtanazije, žalovanje, pogrebni obredi

itd.)

2. Možen razlog za strah pred smrtjo je tudi vse bolj prisoten imperativ sre č nega

posameznika.

3. Razli č ni na č ini soo č anja s smrtjo in poskusi njene utajitve omogo č ajo tako

posamezniku kot družbi “normalno” funkcionirati.


7/52

7

2 O SMRTI, TABUJU IN STRAHU

O SMRTI

Z znanstvenega stališča je smrt povsem nepovraten proces.Človek je umrljivo in takotudi končno bitje. Biološko gledano je smrt mehanizem, ki biološki vrsti omogoča bolj učinkovito prilagajanje na spremembe v okolju. Osnova prilagajanja jespreminjanje genetske zasnove organizmov, kar pa je mogoče le pri potomcu. Zato jes tega vidika umiranje nujen pogoj za spreminjanje in razvoj bioloških vrst (Ihan2002: 60).Čustva, ki jih vzbuja smrt tako pri posamezniku kot v družbi, so zelo

raznolika in mnogokrat si nasprotujejo. Hertz razločuje med tistimi sistemi idej, kjerse na smrt gleda kot da se pojavi v trenutku in označuje oster konec življenja, in medtistimi sistemi, ki smrt obravnavajo le kot stopnjo v širšem procesu, ki se začne predtrenutkom, ki ga mi imenujemo smrt, in se nadaljuje še dolgo po njem (Hertz vBarnard 2004: 149). V vsakem primeru sečlovek težko sprijazni z mislijo, da ga bo ssmrtjo naenkrat in popolnoma konec. Zato je skušal svojo smrt preseči tako, da jeustvaril zagrobno življenje, skušal je preseči grozljivost smrti s pomoč jo religije,

umetnosti, filozofije in znanosti. Takoj ko se zavemo lastne individualnosti, sezavemo tudi lastne umrljivosti in minljivosti, izčesar se razvije strah pred smrtjo, ki sstarostjo le še bolj pritiska načlovekovo eksistenco (Južnič 1991: 5). Ne v tradicionalni ne v moderni družbi smrt ne pomeni samo prenehanja življenja,ampak nosi s sabo še vrsto simbolnih pomenov. Smrtčloveka definira njegova ožjadružbena skupina, ne pa biološki pokazatelj. Nekdo umre (zares ali simbolno) takrat,ko ga družba ne sprejme več za svoj integralni del. Družba pa je tudi prizadeta,čeizgubi posameznika, saj s tem tudi izgubi del sebe in tako potrdi dejstvo, da je samaumrljiva (Petrović 1999: 14).Smrt težko preučujemo samo na sebi, preučevanje smrti se nikoli ne izvaja z lastnoudeležbo, nikoli v prvi osebi ednine. (Petrović 1999: 5) Vedno gre za opazovanje.Zato smrti kot take ne preučujemo, pač pa se raje in mnogo lažje ukvarjamo zobredjem, ki jo obkroža, in z odnosi, ki jih izziva. “Mortuarne prakse družbe so obdejstvu smrti, ki se ga ne da izkusiti, edino, kar se da doživeti.” (Petrović 1999: 6)


8/52

8

O TABUJU

Vsaka družba pozna prepovedi in pravila, ki bi se jih naj držala, da ne poruši“naravnega” reda, v katerem živi. Te prepovedi so tabuji. Utemeljeni niso nitimoralno niti zakonsko. Ker bom v diplomski nalogi preučevala predvsem strah predsmrtjo in poskuse soočanja z njim, bom tu opredelila pojem tabuja, saj je le-ta nujno pomemben za razumevanje in analizo obravnavane teme.

Besedatabu je nasprotje besedenoa , le-ta pa označuje vse, kar je v splošni rabi, kar jevsakdanje. Tabu je, nasprotno, prepoved, ki se razumsko ne utemeljuje, ki pa deluje vdoločeni družbeni skupini (Cazeneuve 1986: 41). O tabuju lahko govorimo kot ouniverzalnem “pojavu”, saj skoraj povsod “naletimo… na prepovedi, ki jih neupravičuje noben racionalen argument” (Cazeneuve 1986: 24). Tabu se od drugihoblik prepovedi razlikuje po tem, da ni motiviran, represija, zaradi katere je obvezen,ni posledica intervencije nekoga tretjega, nevarnost, na katero opozarja, ni očitna(Cazeneuve 1986: 42), kot posledica kršenja tabuja je ta nevarnost zgolj iluzija (Šterk1998: 63). Vseeno pa kršitev tabuja poruši ravnovesje, poruši tisto, kar določastabilnostčlovekovega bivanja.

Tabujev oziroma pravil obrednečistosti se morajo v družbi primitivnegačlovekadržati tako božanski kralji, poglavarji in duhovniki, kot tudi ubijalci, nosečnice, lovci,ribiči in drugi (Frazer 2001: 207). Skupna značilnost teh oseb je, da so vse nevarne inso tudi same v nevarnosti, ta nevarnost pa je duhovna oz. demonska in potemtakemdomišljijska (prav tam). Nevarnost pa ni zato nič manj stvarna, saj ima domišljija načloveka lahko zelo močan učinek in ga tudi ubije. Namen tabujev, ki se jih morajo te

osebe držati, je osamiti jih, tako da jih ne bi ogrožala duhovna nevarnost, ki se jeljudje bojijo, in se od njih razširila na druge (prav tam). Nevarnost se skriva v poseganju v magijo, v numinoznem svetu, ki z absolutnimi pravili določa meje in posameznikovo mesto v skupini. Tabu je negativna raba praktične magije, katere cilj je izogniti se nezaželenemu dogodku (Frazer 2001: 39). “Ista načela tabu zavrača,magija pa jih sprejema. Isti simboli so predmet zavračanja in krivde.” (Cazeneuve1986: 167). V tem kontekstu Frazer govori o dveh negativnih tipih tabuja, o

prenosnem tabuju stika in homeopatskem tabuju podobnosti, ki sta oba v skladu s posledicami, ki jih prinese upoštevanje tako tabuja kot magije. Frazer je tabu


9/52

9

predstavil kot institucijo, imanentno vsem primitivnim družbam, hkrati pa jeizpostavil obstoj primerljivih vzorcev mišljenja v modernih družbah, in sicer v obliki praznoverja (Šterk 1998: 63).

Tabu je negacija svetega, ki vsebuje tako nečisto kot sveto, s tem pa dobi pozitivnofunkcijo socialne kontrole (Šterk 1998: 62). Pri kršitvi tabuja se počutijo ogrožene vsičlani družbene skupine, saj transgresija nekega tabuja prinaša nesrečo. Tistega, ki je prekršil tabu, se vsi izogibajo, ker je sam postal tabu. Takčlovek je nečist, je samnuminozen simbol, stik z njim je nevaren. Tako se tabuiziranega posameznikadružbena skupina izogiba. Tu ne gre za kaznovanje ali maščevanje, temveč zazdravilen ukrep na mistični ravni (Cazeneuve 1986: 65). Iz tabuizirane osebe se lahkotabu razširi tudi na predmete, ki se jih dotakne. Gre za okuževanje z nečistim. Tonačelo je skupno vsemu, kar je numinozno. Prenos nečistosti z enega predmeta nadrugega se ne zgodi po naključ ju, ampak se okuževanje dogaja zaradi podobnosti alineposredne bližine. (glej Cazeneuve 1986: 74-75) Nečistosti tabuja, ki prizadene posameznika, se je mogoče znebiti z očiščevalnimi obredi. Očiščenje je v vseh svojihoblikah dodatek tabuja. Izganja numinozno, s katerim tabu prepoveduje stik(Cazeneuve 1986: 92). Dober primer očiščevalnih obredov so žalni obredi, s pomoč jo

katerih se očisti tako umrli kot žalujoči, saj je smrt nečista.

Tabuji določajo družbeno vrednost stvari, dogodkov in ljudi. Obstajajo, ker so delmehanizma, s pomoč jo katerega urejena družba vzdržuje svoj obstoj in vzpostavljaneke temeljne družbene vrednote (Radcliffe-Brown v Šterk 1998: 69). Kljub temu, da je institucija tabuja univerzalna, se posamezni tabuji razlikujejo od kulture do kulture.Tabujske prepovedi so vedno neargumentirane, same po sebi umevne, in ob kršitvi

teh prepovedi vedno sledijo sankcije, ene bolj stroge kot druge. Tako kot jespoštovanje tabuja samoumevno, je nespoštovanje tudi tako samoumevno kaznovano,zato je tabu najpomembnejši element socialnega nadzora. Sankcije, ki doletijokršitelja tabuja, prihajajo s strani družbe in niso zakonsko določene. Tabu jeinstitucija, ki družbeno strukturo drži skupaj, zaradi nje je družbeno življenje stabilno. Na smrt, ki v življenje žalujočih prinese nestabilnost, se posamezniki odzovejo s pomoč jo obreda, ki ga zahteva tabu in tudi obrednega očiščenja, ki ga zahteva smrt

kot tabu oziroma smrt kot nečisto.


10/52

10

Temo tabuja lahko povežemo s temo smrti in predvsem z doživljanjem smrti, saj je pomojem mnenju v doživljanju smrti, predvsem v evropsko-ameriški družbi, možnonajti mnogo opisanih elementov tabuja. Tak primer je na primer t.i. kužnost. Ko posamezniku umre bližnji, se začne žalovanje. Družba žalujočega takoj izloči izsocialnega delovanja, saj ne ve, kako bi reagirala na njej neznano situacijo. Omenimlahko tudi pogrebne obrede, ki predstavljajo nekakšno obredno očiščenje od tabujasmrti. K obema primeroma se bom vrnila kasneje v tekstu.

O STRAHU

Običajno velja, da nas je strah nečesa, kar vidimo ali slišimo, nečesa, kar lahkospoznamo kot objekt ali situacijo. Strah je nekaj, kar je mogoče izraziti z besedami(na primer “strah me je teme” ali pa “strah me je kač”). Strahu pa ne smemo enačiti stesnobo, stanjem strahu, ki je brez objekta, tako da težko natančno povemo, kaj v nasvzbuja tesnobo. Ravno zato, ker ničisto jasno, kaj tesnobo izzove, je ta boljneprijetno čustvo. (Salecl 2007: 17) Strah je povezan s specifičnim vedenjemizogibanja in bega, medtem ko je tesnoba rezultat groženj, za katere se nam zdi, da se

jim ne moremo izogniti ali jih ne moremo nadzorovati. Je nekakšen nagon preživetja,saj se ponavadi pojavi kot odgovor na negativen stimulus. Opišemo ga lahko zrazličnimi izrazi, glede na njegovo intenzivnost. Oseben strah ima različne stopnje, od plašnosti do fobij in paranoj. Povezan je z različnimi emocionalnimi stanji(zaskrbljenost, tesnoba, nemir, groza, panika). Lahko pa je tudi del več je socialnemreže, kjer se vsi strahovi združijo v t.i. masovno histerijo.

Kljub temu, da je strah vrojen, so objekti strahu naučeni. Preučevanje se je začelo zWatsonovim eksperimentom, v katerem je malega Alberta naučil, da se boji belih podgan. Strah lahko sproži tudi kakšen travmatičen dogodek, na primer,če otrok padev vodnjak in se komaj reši, lahko razvije strah pred vodnjaki, pred zaprtimi prostoriali pred vodo. (glej Fear, Wikipedia 2008)

Tudi začetnik psihoanalize Sigmund Freud je skušal razkriti izvorčlovekovih strahov.

V razpravi Inhibicija, simptom in tesnoba najprej razločuje med inhibicijo insimptomom. O inhibiciji govorimo, ko imamo opraviti s preprosto oslabitvijo


11/52

11

funkcije, medtem ko simptom pomeni nenavadno spremembo funkcije, pomeniznamenje bolezenskega procesa. Simptom je znamenje za to, da ni prišlo dozadovoljitve nagona, in nadomestek zadovoljitve. Je posledica procesa potlačitve in poskusa ubranitve pred tesnobo, s katerima se posameznik želi izogniti neprijetnimsituacijam. Jaz s potlačitvijo doseže, da predstava, ki je bila posrednik nezaželenegavzgiba, ne pride v zavest, ampak se ohrani kot nezavedna formacija. Zato potlačitve predstavljajo nekakšen obrambni sistem Jaza. Jaz želi simptom, ki se pojavi ob potlačitvi, vključiti v svoje delovanje, skuša se mu prilagoditi. Simptom postaja vedno bolj koristen za samouveljavitev, saj ga je mogoče izrabiti za pomiritev posameznezahteve Nadjaza ali za zavrnitev posamezne zahteve iz zunanjega sveta. Simptom setako vedno hitreje zrašča z Jazom in postaja zanj vse bolj nepogrešljiv.Vsako razvojno obdobje ima, po Freudu sodeč, značilen pogoj za tesnobo, ki jenastala kot reakcija na stanje nevarnosti in se reproducira vselej, ko se takšno stanjespet pojavi. Vsem razvojnim obdobjem tesnobe pa je skupen strah pred ločitvijo.Tesnoba se pojavi kot reakcija na pogrešan objekt. Kot enega izmed razvojnihfaktorjev strahu pred kastracijo in strahu pred smrtjo Freud navaja travmo rojstva, ki predstavlja nekakšno prvo stopnjo razvoja tesnobe, saj pomeni, objektivno vzeto,ločitev od matere. Tudi strah pred kastracijo je strah pred ločitvijo od zelo cenjenega

objekta, s tem, da gre tukaj za ločitev od genitalij. Strah za življenje oziroma strah pred smrtjo pa, kot zadnja stopnja tesnobe, pomeni strah pred Nadjazom oziromastrah pred izgubo njegove ljubezni.Če je tesnoba reakcija Jaza na nevarnost, bi lahko travmatično nevrozo, ki ponavadisledi kakšni življenjski nevarnosti, ki smo jo prestali, pojmovali kot neposredno posledico strahu pred smrtjo ali strahu za življenje, vprašanje kastracije pa bi pustiliob strani. Pa vendar Freud trdi, da je zelo malo verjetno, da bi se nevroza pojavila le

zaradi objektivnega dejstva o obstoječi nevarnosti, brez vsakega sodelovanja globljihnezavednih slojev duševnega aparata. Nič podobnega smrtičlovek ni nikoli doživel, vfenomenološkem smislu je živemučloveku smrt nedostopna. V nezavednem neobstaja ničesar, kar bi lahko dalo vsebino našemu pojmu uničenja življenja. Dokler ježiv, človek svojo smrt vedno doživlja skozi prizmo izkušnje tuje smrti, svoje lastnesmrti si ne more predstavljati. To pa ni izkušnja smrti, ampak je le izkušnja izgube.Kastracijo, katere pomen poudarja Freud, pa si je mogoče predstavljati “na podlagi

vsakdanje izkušnje ob ločitvi od črevesne vsebine in na podlagi izkušnje obodstranitvi od materinih prsi” (Freud 2001: 52). Zato Freud trdi, da je treba strah pred


12/52

12

smrtjo pojmovati kot pojav, podoben strahu pred kastracijo in da je situacija, nakatero se v tem primeru odzove Jaz, situacija zapuščenosti Jaza od zaščitništva Nadjaza, odzove se na strah pred Nadjazom. S tem pa je konec varstva pred vseminevarnostmi.


13/52

13

3 POJMOVANJE SMRTI V ZAHODNI DRUŽBI

Pojmovanje smrti je vedno odsev neke določene družbe in kulture. Smrt je vedno predstavljala nekaj neznanega, nenavadnega in neprijetnega,četudi je povsem

pričakovan pojav. Ljudje so se s smrtjo skozi zgodovino soočali na povsem različnenačine, vsaka civilizacija se je po svoje lotila strahu pred smrtjo. Značilna je predvsem vera v posmrtno življenje,čeprav so njene oblike zelo raznolike. StariEgipčani so verjeli v vstajenje fizičnega telesa in so zato trupla mumificirali. StariGrki so verjeli v obstoj podzemnega kraljestva mrtvih,had . Zgodnji kristjani soverovanje v posmrtno življenje povezali s Platonovo idejo o nesmrtni duši. Smrt je bila odrešenje nesmrtne duše od telesa, ki potem le šečaka na končno obsodbo.Tomaž Akvinski je razumel smrt znotraj krščanskih okvirov. Nesmrtno dušo jeustvaril Bog, njen cilj pa je posmrtna vrnitev k Bogu (Črnič 2002: 87). Ljudje sovčasih bolj sprejemali smrt, saj je bila del njihovega življenja. Umirali so doma, vkrogu najbližjih. Smrt in umiranje sta bila nekaj samoumevnega, bila sta naravni delživljenja (Bauman 2003: 96-97). Zaradi krščanskega prevladovanja miselnosti je biltudi pogled na smrt posameznika bolj prežet z upanjem, da smrt obljublja večnozveličanje. Umiranje je bilo javna in organizirana ceremonija, ki jo je umirajoči sam“organiziral”. Na smrt so gledali zelo pomirjeno. V renesansi in srednjem veku je bilo zelo pomembno, da umirajoči sodeluje pri lastni smrti, saj je vladalo prepričanje,da bo le tako zagledal stvari take, kot so v resnici in potrdil občutek, da je gospodarsvojega življenja oziroma svoje smrti. (Petrović 2002: 164). Ariès to imenuje“udomačenost”, medtem ko se mu zdi smrt danes okrutna in za to uporablja izraz“skrita” ali “zanikana” smrt. (Ariès 1982: 529).

V odnos do smrti pa se je, s tem, ko je posameznik s svojim razumom postalavtonomen, naselil kritični dvom. Avtoriteta krščanstva se je bila prisiljena uklonitiracionalnim presojam in skepticizmu. Vendar pa je tako posameznik pred minljivostjoostal sam, pred smrtjo je še vedno nemočen. Smrt je ostala še zadnja stvar, nad kateroni prevladal razum. Ljudje so jo začeli obravnavati kot nekaj ostudnega insramotnega. Smrti so se začeli bati in o njej so nehali govoriti (Ariès 1982: 405).


14/52

14

Umiranje in smrt nista le nekaj biološkega, nista le sredstvo za nadaljevanje vrste.Smrt ni le naravni pojav, temveč je predvsem družbeni. Predstavlja “mejočloveškega bivanja in ima začloveka drugačen pomen od ostalih bitij” (Štupnikar 2002: 83). Vsubjektivnih predstavah smrt doživljamo kot nekaj zelo osebnega, pripisujemo ji velik pomen. Vendar pa je danes posameznik pri doživljanju smrti in soočanju z njo prepuščen sam sebi, ostal je brez podpore skupnosti. Tradicionalni obredi mu niso več v pomoč, saj ne delujejo na podlagi racionalnega, pač pa emocionalnega. Sodobne pogrebne prakse postajajo vse bolj poenostavljene. Skrb za pokojnika in izvajanjeobreda se je prevalila na za to specializirane družbe, družina in prijatelji niso več glavni akterji dogodka. “Občutimo zadrego, kot da bi pokojnik s tem, ko je umrl,zagrešil nekakšno brezobzirnost; izreči ni mogoče nobene tolažilne besede”(Kolakowski 2003: 53).Smrt postaja vedno bolj abstraktna in anonimna tudi zato, ker se s smrtjovsakodnevno pasivno soočamo v medijih. Smrt posameznika ne prizadene več, ker postaja preveč splošna (Črnič 2002: 88).

ODNOS DO UMIRAJO Č EGA IN INSTITUCIJE UMIRANJA

Skozi tisočletja je bilčlovek gospodar svoje smrti in okoliščin, v katerih je umrl(Ariès 1989: 179). Pomembno je bilo, da je pri svoji smrti sodeloval, saj je v njejvidel trenutek, ko je njegova individualnost dobivala končno obliko. Gospodarsvojega življenja je bil le,če je bil tudi gospodar svoje smrti. (prav tam) Danes ni več tako.Vzroki začlovekovo smrt, družbena distribucija smrti in organizacija umrlih so sedramatično spremenili v zadnjem stoletju v industrijskih družbah. Manj ljudi umre zakratkoročnimi boleznimi, umrljivost otrok se je bistveno zmanjšala, pričakovanaživljenjska doba je vedno daljša. Pomembno je vse, kar je zdravo, mlado, veselo. To bi naj bil ideal vsakega posameznika, takšne podobe mu vsiljujejo mediji. Odnos dosmrti in do umirajočega je danes povsem drugačen, kot je bil včasih, ko je bila smrt“udomačena”. Zaradi takšnih idealov družbe je ljudi pogosto sram,če so bolni aličeumirajo. Smrt je postala tema, o kateri se ne govori. Občutek sramu, ki ga imaumirajoči in ljudje ob njem, nam onemogoča, da bi se izrazili. Zato se tudi raje negibamo med ljudmi, ki umirajo (Bauman 2003: 129). Nimamočesa reči osebi, ki “ne


15/52

15

potrebuje jezika preživetja”. (Bauman 2003: 130) Po Baumanovem mnenju ljudje neumirajo tako sami, kot umirajo v tišini.

V srednjem veku je veljala navada, da so užaloščeni ob smrti bližnjega izobesilirazglas na vhod pokojnikove hiše in s tem povabili vse, ki so ga poznali, da pridejo inse poslovijo od umrlega (Petrović 2002: 164). Danes tega prežitka tradicionalnegaoznanjanja smrti pri nas ni.V preteklosti so bili sorodniki in prijatelji tisti, ki so obvestili bližnjega, da umira,čese že sam ni tega zavedal. Danes pa sorodniki nimajo več poguma, da bi ga obvestili onjegovi bolezni ali bližajoči se smrti. Hočejo mu prihraniti šok in pred njim skritiresnost položaja (Ariès 1981: 86). Ob dejstvu, da bo umrl nekdo, ki nam je blizu, nesmemo pokazati žalosti, pričakuje se, da ga bomo stalno vzpodbujali, da ga bomomirili in mu vlivali upanje. Umirajoči nima več vpliva na proces lastnega umiranja,ravno zaradi tega, ker mu pogosto tako domači kot tudi zdravstveni delavci prikrivajoresnico o prihajajoči smrti. Postal je podrejen tako zdravnikom kot sorodnikom. Morase odpovedati določenim pravicam, ki sicer pripadajo “zdravim” osebam. Prevzameneke vrste otroški status, ki mu nalaga določene obveznosti in omejitve (mora sedržati določene diete, se držati pravil, ki veljajo v bolnišnicah). “S tem [umirajočemu]

dokončno odvzamejo njegovo samostojnost, neodvisnost, z odvzemom opravilnesposobnosti pa tudi njegovo identiteto.” (Črnič 2002: 88) Čez čas pa je postalo pomembno razbremeniti ne samo umirajočega, temveč tudi družbo in njeno okolicood premočnih emocij in agonij, saj je zahodno življenje 20. stoletja negovalo kultsreče in zdravja. (Ariès 1989: 68)

Glaser in Strauss (1965, v Ariès 1989: 184) sta v svojem delu Awareness of Dying

opisala nov ideal smrti, ki je zamenjal teatralno pompoznost romantične dobe intradicionalno javno smrt. Pojavljati se je začel t.i. “ stil umiranja ” ali bolje rečeno“ sprejemljiv stil življenja, medtem ko umiramo” oz. “ sprejemljiv na č in soo č anja s

smrtjo ”. Poudarek je na “sprejemljiv” – smrt mora biti sprejemljiva za tiste, ki bodoumirajočega preživeli. Umreti mora umirjeno, brez preveč izrazitih fizičnih znakov. Ne sme povzročiti premočnih čustev, ki jih preživeli tako ali tako lahko izrazijo le, koniso na očeh javnosti. Način umiranja, ki ni sprejemljiv, je “nadležno nespodobno

umiranje ”, in je nasprotje sprejemljive smrti. Da bi se temu izognili, umirajočemu ne povemo ničesar. In tudiče umirajoči ve, da bo umrl, mora imeti toliko poguma in


16/52

16

elegance, da ostane diskreten. Zdravniškemu osebju mora pomagati pozabiti na svojo bližajočo se smrt in komunicirati z njimi, kot da smrti ne bo. Vloga pacienta sespremeni v vlogo umirajočega, ki ne bo umrl. (Ariès 1989: 184-185)

Za današnjičas je tudi značilno, da otrokom skrivamo umiranje. Tukaj ne govorim oumiranju fiktivnih ali realnih oseb, s katerimi nas bombardirajo s pomoč jo medijev, pač pa o umiranju bližnjih. Odraslim se ne zdi več primerno, da bi otroci videli kogaumirati, saj bi po njihovem mnenju pogled na umirajočega lahko v otroku pustilnegativne posledice, travme, ki ne bodo nikdar izginile. Želijo jih obvarovati. Vendar pred čim? Obvarovati jih ne morejo pred ničemer, ker bolezen in smrt vedno pridetanepričakovano. (Ariès 1982: 574; Klevišar 1996: 13) Na tak način tudi onemogočimoumrlemu, da se poslovi od vseh bližnjih; takoj ko začne umirati, ga izločimo izživljenja, njegovi stiki z ljudmi so omejeni.

Doživetje smrti je zelo osamljena izkušnja, saj ljudje ne vedo več, kako bitičustveno blizu tistim, ki umirajo. Niso več prisotni ob smrtni postelji, saj tisti, ki umirajo, povzročajo nelagodje in zadrego. Nimajo več istega statusa, iste družbene vrednosti,kot so jo imeli včasih, posledično pa tudi ne dostojanstva. Postali so marginalni ljudje,

katerih obupa ne razumemo (glej Ariès 1982). Smrt je postala grožnja nekaterimglavnim lastnostim modernosti: racionalnosti, nadzoru lastnega telesa, ustvarjanjulastne identitete in razmišljanju. To je razlog, da je smrt izginila iz javnega življenjain se je premaknila v bolnišnice.

Idealno bi bilo,če bi lahko vsak umrl tam, kjer se počuti najbolj varnega, tam, kjer sisam želi. Večinoma je to doma, v krogu svoje družine. Danes pa vedno več ljudi

umira v bolnišnicah in domovih za ostarele. Smrt je izginila iz javnega življenja, niveč ukročena, ampak je racionalizirana. Postala je fenomen tehnične narave. Do njevelikokrat pride zaradi odločitve zdravnikov ali družine o prenehanju nege. V večini primerov je v takemčasu umirajoči že nezavesten. Smrt je razrezana, razdeljena naniz majhnih etap in na koncu ne vemo več, katera od njih zares predstavlja smrt – alitista, ko je umirajoči izgubil zavest, ali tista, ko je prenehal dihati. Vse te male, tihesmrti so zamenjale in izbrisale dramatičnost smrti (Ariès 1989: 69). Bolnišnice so

postale mesta umiranja, kar pa prinaša s seboj mnoge probleme. Usmerjene so predvsem v zdravljenje in zato niso primeren kraj za umirajoče. Velikokrat zdravniki


17/52

17

niti ne vedo, kdaj se začne umiranje in kdaj bo nastopila smrt, zato raje predpisujejozdravljenja, ki bi naj podaljševala življenje. Zdravljenje predpisujejo, da se operejomogoče kritike, družina pa vztraja pri še enem poskusu terapije, da se izogne občutkukrivde, kljub temu, da umirajočemu ni pomoči. Pacient, ki umira, postane opomin naneuspeh medicinske oskrbe, nepotreben tujek. Umirajoči se tako v bolnišnicah kot vdomovih za ostarele počutijo zelo neosebno (Klevišar 1996). V domovih za ostarele postanejo stari ljudje tudi stigmatizirani s strani mlajših. Za njih skrbi mlajše osebje,ki na svoje oskrbovance gledajo kot na telesa, ki jih je treba oskrbeti, ne pa kot naljudi, ki imajo tudi druge potrebe. Ne živijo s svojo družino, pač pa so zaprti v krogstarejših, kjerčakajo, da umrejo. (King 2006: 61)Klevišarjeva (Klevišar 1996: 43) našteje tri razloge, zakaj danes tako malo ljudi umredoma: ljudje imajo vedno manj izkustva z umiranjem in se zato tega še bolj bojijo, pričakovanja medicine so mnogo prevelika in družine dejansko nimajo možnosti zaspremljanje umirajočih doma. Včasih so se ljudje že kot majhni otroci srečevali ssmrtjo, danes pa se zgodi, da nimamo stika s smrtjo do poznih let in zato bežimo predumirajočimi. Ljudje se ne zavedajo, da medicina ravno pri napredujoči bolezni ostane brez pomoči. Včasih pa družina preprosto ne zmore skrbeti za umirajočega, zaradi prostorskih,časovnih ali finančnih ovir. Takšno prelaganje skrbi iz okrilja družine v

roke izkušenih profesionalcev je eden očitnejših simptomov, ki kažejo na tabuizacijosmrti in le še povečujejo strah pred smrtjo.Zdi se, da danes posameznik, ki je postavljen v institucijo kot je dom za ostarele,umira predvsem sam. Resda tam dobi celotno zdravstveno oskrbo, pa vendar je taoskrba še vedno osredotočena na zdravljenje in cilj specialistov, ki tam delujejo, je ševedno le ohraniti posameznika pri življenju tako dolgo, kot je le mogoče. Ob tem pa je umirajoči večinoma prepuščen sam sebi in svojim občutkom.

Poleg bolnišnic in domov za ostarele je tudi hospic eden od odgovorov na vprašanje,kako se lahko današnjičlovek sooča s strahom pred smrtjo, s trpljenjem, umiranjem ins samo smrtjo. Glavni namen hospica je detabuizacija smrti, saj smrt razume kotnaravni dogodek v življenju. S tem, ko se sooča s tabujem smrti, skuša premagatistrah pred smrtjo. Posamezniku omogoča, da se s smrtjo lažje spopade, pa naj bo tolastna smrt ali smrt bližnjega. Hospic želi smrti povrniti vlogo, ki jo je v življenju

ljudi že imela, in sicer, da bi smrt ponovno postala ukročena, ne pa zastrašujoč indehumaniziran proces (Littlewood 1992: 17). Omogočiti želi umirajočim, da ohranijo


18/52

18

nadzor nad svojim življenjem do konca, “da živijo, dokler ne umrejo”. Jeorganizacija, ki skrbi za umirajoče in njihove svojce, je gibanje, ki širi spoznanja o procesu umiranja, o telesnih, duševnih in duhovnih pojavih ter dogodkih pričlovekovem umiranju. Temelji na dejstvu, da trpljenje, umiranje in smrt niso problemmedicinske stroke, pač pa se ta vprašanja dotikajo resničnih človeških problemov(Mlinar 2005: 298). Hospic je koncept nege, ki vključuje prepoznavanje edinstvenostiin pomembnosti umirajoče osebe in njegovih negovalcev. Medtem ko se bolnišničnaoskrba osredotoča na bolezni, se oskrba v hospicu osredotoča na osebo. Umirajočemuželi omogočiti najboljšo možno nego (Littlewood 1992: 16). Na posameznika gledakot na del širše socialne mreže in zato želi zadovoljiti tako potrebe tistih, ki skrbijo zaumirajoče, kot tudi potrebe umirajočih.Hospic deluje kot humanitarna organizacija, ki poleg osebja zdravstvenih in socialnih poklicev vključuje tudi izšolane prostovoljce. Aktivno se vključuje v delovanjezdravstvenega sistema na področ ju paliativne oskrbe1, za neozdravljivo bolne nuditako institucionalno nego kot nego na domu, in ponuja sodelovanje tudi vizobraževanju. Ko aktivno zdravljenje ni več mogoče, lahko osebje hospica na bolnikovem domu pomaga pri lajšanju fizičnega trpljenja,čustvenih stisk, omogoča podporo pri iskanju smisla in notranji izpolnitvi v zadnjih mesecih življenja. Poudarja

celosten pristop z enakovredno obravnavo tako fizičnih/telesnih težav bolnika, kotčustvenih, psihosocialnih in duhovnih. (Lunder 2007: 35)

Sodeč po Hintonovi raziskavi (Hinton v Littlewood 1992) so umirajoči v hospicumanj zaskrbljeni in manj depresivni kot umirajoči v drugih institucijah. Parkes(Parkes v Littlewood 1992) je ugotovil, da so tisti, ki so umirali v hospicu, boljokretni in občutijo manj bolečine, kot umirajoči drugje. Tudi negovalci občutijo manj

strahu in umirajoči se raje vključujejo v vsakdanje aktivnosti.

Vendar pa je hospic le še ena institucija, s katero se smrt odstrani iz javnosti. Ljudjeso tam še vedno podvrženi strokovnim znanjem medicine, tako kot v bolnišnicah.Smrt je v hospicu sicer prisotna na drugačen način, kot v bolnišnicah, vseeno pa

1 Svetovna zdravstvena organizacija paliativno oskrbo definira kot: “Paliativna oskrba izboljša kakovost življenja bolnika in njegovih bližnjih, ki se soočajo s problemi ob neozdravljivi bolezni; preprečuje in lajša trpljenje, ki gazgodaj prepoznava, oceni in obravnava bolečine ter druge telesne, psihosocialne ter duhovne probleme” (SZO2008).


19/52

19

ostane predvsem osebna izkušnja. Tudi stopnje zavedanja smrti2 so usmerjene na posameznika in ga vzpodbujajo, da naj ustvari nekakšno individualno zavedanje pomena svojega življenja in smrti. Smrt ostaja osebna zadeva (glej Clark 1993).

Kazalec sodobnega strahu pred smrtjo je lahko tudi evtanazija. Osnova razprav oevtanaziji je načelo svetosti življenja in pravica do smrti.Če bi bilo pomembno samoto, dačlovek živi, potem o evtanaziji ne bi bilo treba razpravljati. Zdravstveni delavci bi se za vsakega pacienta maksimalno potrudili, da bi ga ohranili pri življenju, okončanju trpljenja ne bi bilo niti govora. Ker pa je pomembna tudi kakovost življenjain preživetegačasa, se odpira prostor za razpravo o evtanaziji (Tur čin v Marušič inRoškar 2003: 44).Sprejemljivost evtanazije se je povečala zaradi spremenjenega odnosa do življenja invse več jega strahu pred smrtjo. “Čeprav sodobnik meni, da lahko svojo usodo krojisam, ugotavlja, da ga nadzor življenja, ki je v bistvu ‘zaprt avtomat’, utruja doneznosnosti. Evtanazija tako ostaja problem zdravih, ki poskušajo skriti nesorazmerjemed ‘dobro smrtjo’, ki so si jo zamislili sami in smrtjo kot usodo.” (Mlinar 2005: 30)Sodobnik hoče korak proti smrtičimbolj nadzorovati. V smrti vidi grozeč konec,uničenje osebnega življenja (Mlinar 2005: 31). Smrti se boji, ker je lahko zelo boleča

in trpeča. Tisti, ki želijo smrt s pomoč jo zdravnikov, ostajajo med tistimi, ki želijodobro izpeljati svojo smrt – raje imajo nenadno smrt s pomoč jo kot pa počasnoumiranje (Kellehear 2007: 231).

POGREBNI OBREDI

Po mnenju Cazeneuva (1986: 14) je obred “dejanje, ki je lahko individualno aliskupinsko, ki pa vselej, tudi kadar je toliko ohlapno, da dopušča improvizacijo, ostajazvesto določenim pravilom, ki tvorijo prav tisto, kar je v njem obrednega.” Se pravi,

2 Elizabeth Kübler-Ross, švicarska zdravnica, živeča v ZDA, je v svoji knjigiOn Death and Dying procesumiranja, kot ga je opazovala v ZDA, razdelila na pet faz: zanikanje , jeza , pogajanje , depresija in sprejetje . Tefaze naj bi bile linearne. Pozneje so strokovnjaki ugotovili, da je v evropskih razmerah nekoliko drugače, predvemzato, ker bolniku ob postavitvi diagnoze to povedo drugače in bolj obzirno. Zato je Nizozemec Paul Sparken predomenjenimi fazami dodal še dve:nevednost in negotovost . Strokovnjaki, ki danes preučujejo umiranje pri hudo bolnih, raje govorijo o vzorcih reagiranja, ne pa o fazah umiranja. Poleg že omenjenih reakcij so možne tudi druge,npr. groza, strah, upanje, občutki krivde itd. (Klevišar 1996: 48). Tudi drugi avtorji so podali svoje stopnjeumiranja (glej Dickenson in Johnson 1995: 249-250).Klevišarjeva sama imenuje naslednje faze zavedanja smrti: šok, obdobje emocij, pogajanje, depresija in sprejetje(Klevišar 1996: 49-54).


20/52

20

obred je dejanje, ki vedno sledi nekim pravilom, ne glede na to, kako ga družbaimprovizira. Vedno je simbolno dejanje (Cazeneuve 1986: 77). Od drugih običajev serazlikuje tudi po vlogi, ki jo ima pri njem ponavljanje. Ponavljanje je značilenelement obreda in včasih njegova poglavitna lastnost.Obredi so univerzalni (Cazeneuve 1986: 13), poznajo jih vsečloveške družbe, torejima obred kot tak neko funkcijo. Nastali so iz želje po obvarovanju ideala življenja pred “napadi” življenja, ki ga v celoti urejajo pravila, in ki je idealno le,če je brez presenečenj in tesnobe. Občutenje tega, kar je ogrožalo red, je bila tako tesnoba kottudi zaznavanje nečesa neznanega, neke resničnosti, ki je bila “drugo” – šlo je zaobčutenje nadnaravnega, za numinozno (Cazeneuve 1986: 31). Tesnoba se je pojavilakot znak stika z numinoznim.

Po mnenju van Gennepa (1960) vsi obredi, pa naj so to poroke, prehod v adolescencoali pogrebi, vključujejo tridelno strukturo. Prvi del vključuje ločitev posameznika aliskupine od prejšnjega družbenega statusa, drugi del vključuje prehod, kjer je posameznik ali skupina v stanju med dvema družbenima statusoma in ga/jo pogostoizključijo iz družbe. Zadnja stopnja pa je stopnja vključitve, kjer je posameznik aliskupina vključen/a v nov družbeni status oz. pozicijo. Cazeneuve opozarja, da se

prehod iz enega stanja včlovekovem življenju v drugega zgodi z intervencijonuminoznega (Cazeneuve 1986: 97). Ko namreč kdo zapusti eno kategorijo, je njenoravnovesje prizadeto zaradi izgube, tista kategorija, v katero bo poslej vključen, pa botudi doživela pretres zaradi dodatnegačlana, ki bo že sam na sebi v njej pomenilnovost. Ko je tačlovek med enim in drugim stanjem, lebdi zunaj vseh pravil, je “narobu”. Marginalničas, kot ta čas imenuje van Gennep, ječas med vstopom inizstopom, ko je bitje, ki prehaja iz enega stanja v drugo, osvobojeno prvega, ni pa še

vključeno v drugo. Tačas je najbolj numinozni preostanek obredov prehoda.Človek se lahko v tem primeru oprime dveh rešitev v obrednosti. Lahko na to gledakot na sleherno nečistost, ki ogroža družbeni red in se je poskusi znebiti z očiščenjem,lahko pa poskusi omiliti neravnovesje, ki ga je povzročil vstop novega elementa vsistem ali izstop kakšnega elementa iz sistema. Šok, ki ga povzroči “vstop” ali“izstop”,človek omili tako, da ga ponovi na simbolni ravni, posnemajoč odhajanje oz.ločevanje in vstopanje, vključevanje.


21/52

21

Obrede lahko razdelimo na dve vrsti. Nadzorni obredi so tisti, ki vsebujejo prepovediin bolj ali manj magična navodila oziroma predpise za vplivanje na naravne pojave.Komemorativni obredi pa poustvarjajo vzdušje svetega s tem, da predstavljajo mite vdogajanju sestavljenih in spektakularnih slovesnosti. Sem lahko štejemo tudi žalneobrede, ki pa se v nasprotnem smislu nanašajo na mitični svet, ker rabijo za preobrazbo mrtvih v prednike (Cazeneuve 1986: 27).

Vsako pospravljanje trupla spremljajo obredi, ki jih je v preteklosti določala predvsem religija oziroma mitologija. Tu je šlo predvsem za način, kako truplo pokopati, da se umrlemu omogoči vstop v svet mrtvih, v drugačno bivanje in zauveljavitev ločitve telesa in duše. Uporabljajo se različni načini pospravljanja trupla: pokop, sežig, metanje v vodo, odprava v posebno prirejenih kanujih aliimproviziranih hišah, izobešanje, izpostavljanje na določenih mestih ali zapuščanjetrupla, sežiganje z jedenjem ali pitjem pepela, začasen in končen pokop, shranjevanjekosti (Južnič 1991: 14).Žalni obredi so večinoma očiščevalni obredi, saj je smrt nečista, je eden najboljznačilnih izrazov nečistega numinoznega (Cazeneuve 1986: 95). Preživeli skušajo zobredi odstraniti iz svojega bivanja nemir, ki izhaja iz nečistosti smrti. (Cazeneuve

1986: 113) Po besedah Malinowskega so pogrebni rituali ravno religioznega značaja.Kontakt žalujočega z mrtvim naredi žalujočega za svetega, ker mu uspe premagatistrah in utrditi vero v posmrtno življenje in nadaljnjo eksistenco duše (Malinowski vPetrović 1999: 20).Pri pogrebnih obredih ne prevladujejo teme ločitve, ampak teme prehoda. Po mnenjuDurkheima imajo pogrebni obredi funkcijo integracije, kohezije, solidariziranjadružbe in obnavljanja družbenega reda. Oblike zavesti v družbi se ohranjajo in krepijo

s ponavljajočim se uprizarjanjem ritualov ob posmrtnih ceremonijah (Parsons vPetrović 1999: 21). Ko kdo umre, se začnejo očiščevanja, hkrati pa tudi določeniobredni postopki, ki naj bi tegačloveka ločili od sveta živih in ga pripravili na vstop vsvet mrtvih. S pogrebnimi obredi želijo ljudje omiliti šok, ki ga je povzročila smrt, sajti rituali niso namenjeni le pokojniku, ampak služijo tudi skupnosti, ki je izgubilasvojega člana. Simbolna ponovitev odhoda umrlega odpravlja travmatičnostnuminoznega dogodka. Smrt pomeni nepreklicen in neizogiben poraz vseh

prizadevanj, da bi biločlovekovo bivanje trdno in stalno. Od vseh prehodov je smrtnajbolj strašljiva, je najbolj očitna sprememba stanja (Cazeneuve 1986: 108). Z


22/52

22

namenom, da bičlovek žalost in bolečino ob smrti bližnjega nekako uredil, jo razumelin se potolažil, da bi zapolnil praznino, ki pride s smrtjo bližnjega, se je zato zatekel kskupinskim žalovanjem in posmrtnim obredom. (Telban 2000: 41) “Smrt bližnjega pomeni za preživele predvsem to, da ne pristajajo na način življenja brez pokojnika,hkrati pa ne morejo nadaljevati življenja, ki so ga živeli, ko je bil pokojnik še živ. Zaobdobje žalovanja je značilna postopna ločitev od pokojnika. Le tako dobijo vsiodnosičas, da se preuredijo”. (Telban 2000: 43) Po mnenju Kübler-Rossove pogrebi predstavljajo javno priznanje smrti posameznika, ki nam je bil blizu. Smrt,čeprav niredek in nenavaden dogodek, vedno načenja družbeno povezanost, poraja nemir instrah, meče iz tira. Pogrebna slovesnost naj bi potrdila normalnost, znova utrdilaranjeno skupnost (glej Kolakowski 2004: 238). Pogrebni rituali vzdržujejočustvadružbene solidarnosti, so izraz spontanih občutkov, ki pa jih narekuje tudi družbenadolžnost v smislu izkazovanja spoštovanja do umrlega (Petrović 1999: 23). Gre za ponovno potrditev socialnih vezi in obnovo odnosov z žalujočimi oz. izključenimi.

Tudi najbližji sorodnik umrlega je podvržen določenim obredom, skupaj z umrlim.Žalujoči potujejo paralelo pot z dušo umrlega. Pogrebni obredi se zato pri svojemobredju ne nanašajo le na umrlega, temveč tudi na žalujoče, saj je smrt tako zelo

numinozna, da se njena kužnost ne razširja le na umrlega, pač pa tudi na njegovesorodnike, ki postanejo nečisti. Zato je osamitev sorodnikov, ki je neposredna inčista posledica nečistosti umrlega, temeljno načelo žalnih obredov. Žalujoči se ločijo oddrugih po posebnih oblačilih, zanje veljajo neki posebni tabuji. Vendar, ravno zato,ker so sorodniki tudi del pogrebnega obreda, se lahko skozi ta obred očistijo(Cazeneuve 1986: 109).Pogrebni obredi imajo tako dvojen namen. Umrlemu omogočijo uspešen prehod in

bivanje v posmrtnem življenju, žalujoče pa očistijo umazanije, ki jo je prinesla smrt bližnjega.

Skozi zgodovino je prišlo do raznih sprememb v pogrebnem obredju. Južnič (1991: 7-8) ugotavlja, da so izginili značilni sprevodi, s katerimi so nekdaj umrlega pospremiližalujoči. Po njegovem mnenju to dokazuje, da družba izgublja potrpljenje s poslednjimi slovesi, da je truplo potrebnočimprej umakniti. Danes je najpogostejša

oblika pospravljanja trupla pokop (žarni ali s krsto), ostale oblike, na primer raztros pepela, pa so prisotne le v majhnem deležu (Južnič 1991: 15). Pokop se opravlja na


23/52

23

zelo različne načine: z raztegnjenimi telesi, s skr čenimi, okrašenimi ali neokrašenimi,v različnih “posodah”, tkaninah, zavojih itd..

Danes pogrebi niso več del skupnosti kot celote, ampak so postali bolj osebni, potekajo le v krogu družine in prijateljev umrle osebe, organizacijo obreda pa prevzamejo pogrebni servisi. Domači pokojnega ne vidijo; ko pokojni leži vhladilnici, ga svojci ne morejo obiskati in “slovo” je le zadnja ura ali zadnje minute vobredu (Gregor čič 1999: 168). Svojci pri obredu ne sodelujejo, pač pa se skušajo prilagoditi standardiziranemu vzorcu obreda, ki ga vodi ali duhovnik ali pogrebnidirektor. Gre za točno določen vzorec, ki ga navadno pozna le pogrebni direktor innjegovi sodelavci, svojci pa le sledijo njihovim zahtevam. Družina v javnosti ne smekazati preveč čustev, sožalje se izreče ob koncu obreda. Žalovanje se ne kaže več navzven, saj preveč vidna žalost ne prinaša usmiljenja ljudi, ampak je znak mentalnenestanovitnosti, je morbidna. Jočemo lahko samo,če nas noben ne vidi. Po mnenjuGregor čičeve vodijo razvrednoteni pogrebi in vse bolj plehki sloves od umrlih vnesprejemanje smrti, skrivanje bolečine in potlačitev žalosti (Gregor čič 1999: 177). Pojavlja se vse več serijskih pogrebnih obredov3, ki se prilagajajo moderni družbi inhitremu načinu življenja. Nastajajo povsem novi obredi, kot sta na primer kremiranje

(ki včasih ni bilo tako pogosto) in kiber-spominki4, ki prinašajo nove procese tako vnačinu izvedbe obreda kot v načinu sprejemanja izgube umrlega (Gregor čič 1999:173-174). Pogrebi so vedno bolj personalizirani, žalujoči lahko izberejo glasbo posvojem okusu, lahko dajejo govore o umrlemu, na grob lahko postavijo poljubninagrobnik ali kipec, kar pa je po mnenju Gregor čičeve le odgovor nadepersonalizirano in hitro obredje ter na standardizirano družbo (Gregor čič 1999:174). Pogrebni obred vedno bolj postaja nuja, ker je bil včasih tradicionalen način

slovesa, in ga danes zgolj mehansko opravimo.

Amerika je bila prva, ki je ublažila tragično občutenje smrti. Moderno pogrebno podjetje, ki v takšni obliki deluje predvsem v ZDA, je iznajdba podjetnika, ki je

3 Gregor čičeva (1999: 168) poroča, da so pogrebni obredi na Žalah tudi vedno bolj “mašinski”, kot pravi, saj seodvijajo vsako uro, ko je umrljivost višja, pa tudi vsake pol ure. Omenja pa tudi pokopališče v Trstu, kjer se obredi ponavljajo vsakih pet minut, tam pa je polegčasovne stiske prisotna tudi prostorska, saj so krste postavljene ne leena zraven druge, pač pa tudi ena pod drugo.4 Z malo raziskovanja o t.i. kiber-spominkih je na internetu možno najti “grobove”, spominske strani, ki so

namenjeni tako ljudem (na primer pogrešanim osebam, žrtvam potresov, umrlim, za katere pa svojci želijo tudispomin na internetu, slavnim osebnostim itd.) kot tudi domačim živalim.


24/52

24

zaslutil, da je mogoče s ponudbo pogrebnih storitev na enem mestu dobro zaslužiti.Včasih je družina sama poskrbela za pogrebni obred, sami so umili truplo, ga ovili vrjuho, pri mizarju naročili krsto, jo nesli od doma do cerkve in nato do pokopališča ter pokojnega pokopali (Mitford 1963: 199). Pogrebni industriji je v modernemčasuuspelo prevrednotiti in razvrednotiti pogrebni obred, saj pogrebna industrija služi naračun žalujočih. Pogrebni direktor nadzoruje celotno dogajanje po smrti. Funkcionirakot glavni igralec pogrebne ceremonije, oskrbnik trupla in koordinator z njim povezanih dejavnosti. (Gregor čič 1999: 170)Kritiko pogrebne industrije v ZDA je v svoji knjigiThe American Way of Death ponudila Jessica Mitford, v kateri opisuje, kako pogrebni direktorji pripravljajo truplaumrlih ob uporabi kozmetičnih sredstev, pripravljajo pogrebne obrede, ponujajo dragekovinske krste in betonske grobove, prodajajo svoje “pogrebne pakete” in terapije zažalujoče. Mitfordova kritizira komercializacijo pogrebne industrije, saj lastniki pogrebnih zavodov služijo predvsem načustvih žalujočih in jih izkoriščajo v najtežjihtrenutkih. (glej Mitford 1963)Umrle za pogrebno slovesnost pripravijo tako, da ti izgledajo, kot da le spijo. Delkozmetičnega obdelovanja trupla ponavadi vključuje balzamiranje, ki žalujočim dajeobčutek, da bo umrli ostal v takšnem stanju, kot je bil na začetku smrti. Za razliko od

egipčanskega balzamiranja pri modernem balzamiranju sicer odstranijo kri iz telesa,vendar notranje organe in možgane pustijo, trupla tudi ne osušijo v solni raztopini(Mitford 1963: 69-71, 192). Glavna naloga modernega balzamiranja ni ohraniti truplaleta in leta, pač pa le par dni, dokler se pogreb ne zaključi in je umrli pokopan.Pogrebniki pri balzamiranju uporabljajo zelo razredčene raztopine, ki povzročijo, da je koža bolj gladka in lepše barve, vendar pa ne obranijo trupla pred razpadom(Mitford 1963: 80). Zato truplo ne razpade dosti počasneje kotče ga ne bi balzamirali.

Raje razpade v betonski luknji in “polepšan”, namesto da bi se naravno in počasirazgradilo v zemlji. Na tak način se želimočimprej inčimbolj kontrolirano znebiti trupla. Tudi upepelitev je v bistvu le še en poskus kontrole nad (mrtvim) telesom in način organiziranegaodstranjevanja trupla. Razpadanja telesa ne prepuščamo več naravi, ampak jeizničenje telesa vodeno s strani družbe.

“Polepševanje” trupla je najbolj inovativen pristop ameriških pogrebnih zavodov kurejanju umrlega. Ne vključuje le nanašanja kozmetike, ampak tudi celo kolekcijo


25/52

25

oblačil za umrle, odčevljev do steznikov, ki telesu povrnejo obliko. Vse to pa je, po besedah pogrebnih direktorjev, le v korist žalujočih, ki obiščejo umrlega ali seudeležijo pogreba z odprto krsto (Mitford 1963: 16-17). Žalujoči tako vidijo umrlegakot da je še živ in s tem zanikajo realnost smrti in razpadanja. Zato lahko na balzamiranje in urejanje trupla, kar je značilno predvsem za ZDA, gledamo kot naobliko zanikanja smrti. Žalujoči nočejo sprejeti dejstva, da je bližnji umrl, njegovegatelesa nočejo videti kot mrtvega, zato mu s pomoč jo kozmetike dahnejo življenje vsajše za nekaj ur, dokler traja obred in se lahko od njega dostojno poslovijo. Lahko sedelajo, da je res še živ in mu lažje namenijo še par poslovilnih besed.

ŽALOVANJE

Žalovanje ječustvo, ki nas vleče k nekomu ali nečemu, kar smo izgubili, je odgovor posameznika na izgubo. Najpogostejša izguba, ki sproži žalovanje, je smrt bližnjega.V angleškem jeziku v literaturi različni avtorji za žalovanje uporabljajo različneizraze: bereavement , grief in mourning . Vendar pa obstajajo razlike v pomenu teh pojmov. Bereavement (žalovanje) označuje obdobje po izgubi, v katerem žalujoči

občuti potrtost in žalost (ang. grief ) in pojavi se proces žalovanja (ang.mourning ).(Žibert 2006: 12) Pomeni izkušnjo, v kateri je bilo nekaj ali nekdo nenadoma iztrganoiz posameznikovega življenja.Grief (žalost, potrtost) ječustveni odziv na dogodekizgube, ki sčasom izgublja intenziteto. Je dolgotrajen in več plasten proces, v kateremžalujoči predeluje svojo izgubo in se nanjo prilagaja. Vsebuje vedenjske,čustvene,socialne, telesne in duhovne komponente. (Tekavčič-Grad v Marušič in Roškar 2003:156)

Do danes je bilo žalovanje legitimno in potrebno. Bolečina zaradi smrti bližnjega je bila včasih najmočnejši izraz spontanihčustev. V času zgodnjega srednjega veka sotudi najpogumnejši vojaki in najboljši vladarji padali v nezavest ob smrti svojih prijateljev in sorodnikov. (Ariès 1989: 187) Ko so žalost premagali, so preživelinadaljevali s svojim življenjem tam, kjer so ga v trenutku smrti bližnjega prekinili. Odzačetka 13. stoletja so manifestacije žalosti izgubile spontanost in so se rutializirale.

Na pogrebih ni bilo več toliko žalujočih, manj je bilo rož in vencev. V 16. in 17.stoletju so kot “žalujoči” na pogrebih sodelovali revni in osiroteli otroci, saj so ob


26/52

26

koncu pogreba dobili hlebec kruha in nekaj denarja. Družina je vse manj prisostvovala pogrebom in kmalu je bila iz obreda popolnoma izključena. Zamenjaliso jo številni duhovniki in profesionalni žalovalci ali naključni sodelujoči, ki jih je pritegnilo deljenje miloščine. Tako je družina lahko skrila svojo žalost pred javnostjo.Zato pa je tudi težje pozabila na pokojnega, saj jih je družba včasu žalovanjaizključila iz družbenih odnosov in radosti profanega življenja (Ariès 1989: 188-190).

V 20. stoletju je žalovanje postalo prepovedano (Ariès 1989: 191). Formalnosti na pogrebih postanejo diskretne in žalujoči ostanejo prisotni, a tihi spremljevalci smrti.Ponavadi se takoj po koncu dneva pogreba umaknejo, tako da je žalujoči prepuščensam sebi. Sožalje se danes največkrat izreka šele ob koncu pogrebnega obreda. Žalnaobleka se nosi le še na dan pogreba, kasneje pa ne več, saj nočemo bremeniti okolice.Žalost žalujočega ne sme biti preveč vidna, saj izziva upor, ker je znak mentalneneuravnovešenosti ali slabe vzgoje. Je morbidna, jok pa je sinonim za histerijo (Ariès1982: 578). Žalovanje v javnosti se je prenehalo.Družba je tista, ki noče sodelovati včustvovanju žalujočih. Izogibamo se ljudi, kižalujejo, saj ne vemo, očem bi se z njimi pogovarjali. To je način zanikanja prisotnosti smrti v praksi,četudi teoretično sprejmemo njeno realnost – smrt je

izločena (Ariès 1982: 580). Zato se žalujoči pogosto počutijo osamljene, ljudje se jihizogibajo in zato je njihova stiska še toliko več ja. Žalujoči tako lahko le sramežljivoin v samoti objokuje svojo izgubo.

Radcliffe-Brown uvršča žalujoče v posebno skupino z “nenormalnim ritualnimstatusom”, saj so tabuizirana skupina. Ker so tabuizirani, morajo striktno spoštovatidružbena pravila,če jih ne, sledijo ritualne sankcije (Parsons v Petrović 1999: 23).

Cazeneuve poroča, da je smrt za ljudi nečista. Ker se nečistost prenaša iz umrlega nanjegove sorodnike, se jih je torej treba izogibati, jih odstraniti iz družbe in jih očistiti.Takšna osamitev je temeljno načelo žalnih obredov. Kužnost nečistosti, ki izhaja izmrliča, po njegovem mnenju pojasnjuje žalne obrede (Cazeneuve 1986: 111). Takoumrli kot njegovi sorodniki ostanejo nečisti tako dolgo, dokler umrlega ustrezniobredi ne vključijo v svet prednikov. Pred to vključitvijo pa je truplo še nečisto insorodniki, s katerimi umrli tvori “posebno družbo”, so tabu, ker so v temčasu, tako

kot pokojnik, v marginalnemčasu (glej van Gennep 1960).


27/52

27

Prvo popolno analizo zanikanja in izločitve žalovanja iz dogodka smrti je opravilGeoffrey Gorer. Skozi serijo osebnih dogodkov, ki so spremljali smrt njegovihsorodnikov in prijateljev, je opazil, da se socialna funkcija žalovanja spreminja in tasprememba nakazuje tudi transformacijo v odnosu do smrti. Leta 1955 je v reviji

Encounter objavilčlanek Pornografija smrti , v katerem je pokazal, da je smrt postalatako sramotna in neizgovorljiva, kot je bila spolnost v viktorijanskemčasu. En tabu jezamenjal drugega. Trdi, dače se problematičnih doživljanj ne lotevamo ritualno, tovodi do psiholoških problemov pri posamezniku, v družbi pa se bo smrt pojavila povsod, družba bo postala obsedena z grozljivkami, vojnimi filmi in nesrečami (Gorerv Ariès 1982: 575). Smrt je postala nekaj, kar le gledamo,čutimo pa je ne. Ko pa le pride, se obrnemo k “strokovnjakom”, da nam pomagajo v težkihčasih. Gorer pravi,da bomo tak vojaerističen pogled na smrt imeli tako dolgo, dokler ne bomo spet imeli“naravnega” odnosa s smrtjo. Tudi na diskurzivni ravni je prišlo do sprememb. Nekoč se je otrokom pripovedovalo, da jih je prinesla štorklja, vzgoja pa je vsebovalaseznanjanje otrok z umiranjem. Danes pa je situacija obrnjena. Otroka že v ranih letih poučimo o ljubezni in spolnosti, ko pa bližnji umre, mu rečemo, da“je odšel” , da “je prišel njegov č as” ali da je“odšel v nebesa” . V tem kontekstu je smrt postala nekaj,kar se ne imenuje.

Po Gorerjevem mnenju prepoved smrti v 20. stoletju v resnici odraža željo in potrebo po sreči, ki je neke vrste moralna naloga in družbena obveza, s katero potrjujemo pojem kolektivnega zadovoljstva brez žalosti ali nelagodja. (Petrović 2002: 170)Kasneje je Gorer objavil svoje najpomembnejše delo Death, Grief and Mourning inContemporary Britain , v katerem je opazil, da je smrt odstranjena – ne samo, daljudje niso več prisotni ob smrtni postelji, tudi pogled na pogreb je postal nekajneznanega. Mnogi že dolgočasa niso bili na pogrebu, pa tudi otroci ponavadi ne

hodijo na pogrebe, tudiče gre za smrt njihovih staršev (Gorer v Dickenson in Johnson1993).Kljub Gorerjevi izčrpni analizi žalovanja in stanja smrti danes si ta zasluži kritičnoobravnavo.Čeprav poda zanimive primere zavračanja smrti na zahodu, s tem nedokaže, da obsmrtni obredi danes ne obstajajo več, ampak le potrdi dejstvo, da so se predrugačili in se socialno aktivno pritajili. Kljub temu, da je smrt v mnogih pogledihtabuizirana, ni popolnoma izločena iz simbolnega sveta ali govorice. S pojavljanjem

smrti v množičnih medijih smo kveč jemu preobremenjeni oz. preveč intimnoseznanjeni s situacijami smrti, ne pa od nje tabuizirano izolirani. Problem pa je, da


28/52

28

nam mediji s poplavo informacij o ‘situaciji smrti’ (npr. na Balkanu, v Iraku itd.)smrti ne približajo, ampak jo raje oddaljijo, saj ob nenehnem predvajanju istih prizorov smrti in umiranja, ki so sicer še vedno šokantni, postanejo te situacije le prazne. (glej Petrović 2002: 171) Zlahka postanemo ravnodušni do scen ubijanja,vojn, samomorov. Zato Petrovićeva raje kot na problem tabuiziranosti smrti opozarjana problematiko “neproblematičnosti” smrti. Dokler se o smrti ne govori zato, ker jetabu, je to kljub vsemu zdrava drža, saj kaže na ukvarjanje s smrtjo na način“negativnega obreda”. Več ji problem nastane, ko o smrti ne govorimo zato, ker o njejnimamočesa reči, ker se nas ne dotika, ker smo nanjo zaradi pogojev družbe, v kateriživimo, postali že preveč ‘imuni’.


29/52

29

4 STRAH PRED SMRTJO

Po mnenju Thomasa (1980) in Beckerja (1997) je strah pred smrtjo normalen pojav,saj je bolj ali manj prisoten pri vsakem posamezniku,čeprav se ga le-ta ne zavedavedno. Pojavlja se tako v strahu pred tem, da bi bili živi pokopani, kot v tem, da bonaše življenje po smrti peklensko; strah nas je zapustiti svojo družino in strah nas je prenehanja lastnega obstoja. Strah pred smrtjo se ne kaže v smrti sami, pač pa vobredih in običajih, ki spremljajo pojav smrti, tako tisti, ki se odvijajo pred trenutkomsmrti, kot tudi tisti, ki se odvijajo “med” in po smrti.

Strah pred smrtjo na način, kot je danes, ne obstaja od nekdaj. Ljudje so se vedno baliumreti, vendar so o smrti vseeno govorili in so bili kljub intenzivnim občutkom mirni(Ariès 1982: 404). Nikoli pa smrt ni prešla v polje neizgovorljivega. Namesto tega sosmrt prenesli v pomirjajoče besede in znane obrede. Ljudje so opazili smrt, bila jenekaj resnega, dramatičen trenutek v življenju, žalosten in intenziven, vendar ne takozelo, da bi ga izključili iz svojega življenja, da bi bežali od njega, delovali, kot da neobstaja (Ariès 1982: 405). Ko so se ljudje začeli bati smrti, so o njej nehali govoriti.

Če pa so o smrti že govorili, so uporabljali izraze, ki so mnogo manj direktni in smrtopisujejo bolj diskretno. Namesto da rečemo, da je nekdo umrl, raje uporabljamoizraze kot so zapustil je ta svet , odšel je od nas , prišel je njegov č as , za ve č no je

zaspal , po č iva v miru , odšel je v nebesa , odšel je v ve č nost (Fulghum 1995: 169).

Poleg prenehanja govorjenja o smrti lahko izpostavimo tudi strah pred tem, da bi bil posameznik pokopan pomotoma, torej da bi bil živ, okolica pa bi ga imela za mrtvega.

Petrovićeva (Petrović 2002: 175) pravi, da lahko ta strah beremo na dveh ravneh. Prvaraven je dobesedna, torej da ga ne bi “živega pokopali” v zmotni oceni, da je mrtev (vresnici pa je v komi, nezavestni ali podobno). Druga raven pa je simbolna in kaže nastrah ljudi pred upokojitvijo, saj le-ta v moderni družbi pomeni “družbeno smrt”, ki joljudje velikokrat doživljajo zelo tragično. Posameznik želi pobegniti smrti oz. strahu pred tem, kako bo umrl in kaj se bo zgodilo z njim po smrti.


30/52

30

Nekateri avtorji (Kübler-Ross 1969, Becker 1997) poudarjajo, da je za današnjo doboznačilno predvsem zanikanje smrti in da je zato lahko pri posamezniku izrazit strah pred smrtjo samo na nezavednem nivoju (Russi Zagožen 1998: 57).

Konceptu strahu pred smrtjo so psihologi posvetili več pozornosti šele v poznih 50.letih 20. stoletja,čeprav so se prve razprave na to temo pojavile že prej (RussiZagožen 1998: 55). Kljub številnim raziskavam in študijam, ki so se pojavile posebejv zadnjemčasu (prav tam), ni enotnega pojmovanja o tem konceptu. V angleškiliteraturi se pojavljajo izrazi“death anxiety” , “fear of death” , “death threat” , “deathconcern” in “death acceptance” . Velikokrat se uporabljajo kot sinonimi, v določenih primerih pa odražajo tudi konceptualne razlike.“Death acceptance” (sprejetje smrti) pomeni kognitivno spoznanje lastne smrti in pozitivnočustveno asimilacijo posledic.Gre za psihološko pripravljenost na končni izhod.“Death threat” (grožnja smrti) senanaša na stališča do smrti oz. kognitivno neskladje med posameznikovim pogledomna lastno smrt in posameznikovo identiteto sebe kot živečega bitja (Russi Zagožen1998: 56). Smrt je dogodek, ki ga je težko osmisliti in vključiti v obstoječ sistemkonstruktov, zato predstavlja grožnjo. Pojem“death concern” se nanaša na ukvarjanjez mislimi o smrti.

V slovenščini uporabljamo samo izraz strah pred smrtjo, izraza anksioznost predsmrtjo pa ne,čeprav v strogem pomenu izraza nista sinonima: pri anksioznosti vzrok posameznikove napetosti ni dostopen zavedanju, medtem ko se pri strahuogrožujočega objekta ali situacije zavedamo (prav tam).

Kaj pravzaprav pomeni strah pred smrtjo? Pravi strah pred smrtjo je le strah pred ne- biti, pred anihilacijo, ekstinkcijo (Russi Zagožen 1998: 57). Za tistega, ki ne veruje v

nesmrtnost, predstavlja smrt končno uničenje obstoja sebstva in je zato najočitnejšanevarnost za tesnobnost (May v Russi Zagožen 1998: 57). Medtem ko strahu pred ne- biti ne moremo natančno razumeti ali locirati, saj je preprosto lebdeč, sespremljajočih, konkretnih strahov lažje zavemo. Vendar pa, ko govorimo o strahu pred smrtjo, mislimo pri tem tudi strahove, ki so povezani s smrtjo.Razlogov za te strahove je več, lahko pa jih razvrstimo v tri skupine.Strah predumiranjem , vključno s strahom pred (grdo) smrtjo, se kaže kot strah pred fizično

bolečino (npr. smrtni kr či), zaradičesar se je tudi izoblikovala ideja o dobri smrti.Kaže se tudi kot strah pred tem, da ne bomo v življenju izpolnili vseh zadanih nalog


31/52

31

in kot strah pred psihološko agonijo (samota, praznina). Naslednja skupina strahov je strah pred tem, kar pride po smrti . Ta ima zelo različne oblike, njegovo dojemanje je ponavadi povezano s tem, ali oseba veruje v posmrtno življenje ali ne. Primeri sostrah pred trohnenjem (ki bi naj bil pri vernikih zelo majhen), negotovost gledezagrobnega sveta, nevoščljivost tistim, ki so živi (Ali me bodo pozabili?). Kotzadnjega pa je potrebno omeniti še strah pred mrtvimi , ki je strah pred duhovi (strah pred uročenimi dušami, ki bi lahko škodovale živim) in strah pred tistim, ki je umrlnasilne smrti. (Vidmar 1997: 11-12)

Pretiran strah pred smrtjo lahko vodi v tanatofobijo (patološki strah pred smrtjo), ko posameznik nenehno živi pod “terorjem” svoje smrti. Posledica so hipohondričnoobnašanje, nevrovegetativne motnje in druga bolezenska stanja živčnega izvora. Strah pred smrtjo je univerzalen, vendar različno intenziven in oblikovan. V drugi skrajniobliki se izraža kot prevzetost s smrtjo in strah pred življenjem. (Vidmar 1997: 12)

SMRT IN STARANJE

Mnogi danes razumejo staranje kot nekakšno bolezen in deviacijo od “normalnosti” in jo skušajo za vsako ceno odložiti (Gedrih 2007: 22). Stari ljudje so potencialno mrtvi,so biološko iztrošeni, družba v njih ne najde nobene koristnosti, prisili jih, da seupokojijo, ko imajo še veliko delovnega zagona in sposobnosti, in jih stalno opozarjana njihovo odvečnost in nepotrebnost. Takoj ko gre posameznik v pokoj, postane zadružbo star. Izgubi družbeno vlogo, prijatelje z dela, del prejemkov, pojavi seosamljenost, zapuščenost, brezdelje. Počuti se nemočnega in kot da se mu je zgodilakrivica, saj ga družba ne potrebuje več (Thomas 1980: 80).S staranjem ljudje izgubljamo svojo identiteto in integriteto. Za družbo nismo več pomembni, poleg storitvene izgubimo tudi kulturno relevantnost (Holstein 2006:317). Kulturna podoba “uspešnega” in “produktivnega” staranja zahteva zdrava inčilatelesa ter ljudi, ki ne posedajo naokoli, ki niso dolgočasni, ki produktivno izkoriščajosvoj čas (prav tam). Ne sme biti vidnih znakov staranja, drugače družba posameznikaizpostavi stigmatizaciji in ga počasi izključi. Družba favorizira predvsem tisto, kar jemlado in vitalno, zato se stari ljudje počutijo včasih tudi osramočene, predvsem zaradistarajočega se telesa in vedno več je fizične onemoglosti (Holstein 2006: 320-321).


32/52

32

Starih ljudi ne vidimo kot umirajočih, niti ne kot odraslih ljudi, pač pa gledamo nanjih kot na otroke. Kljub svoji odraslosti so izključeni iz enakopravnega diskurza o inv vsakdanjem življenju. (Holstein 2006: 321) Ko pomislimo na stare ljudi, pomislimona nekoga, ki je potreben nege, ker je odvisen od drugih ali ker se zdi kognitivno,vedenjsko ali socialno prikrajšan. Večina starih ljudi je stigmatiziranih kot bolnih inneprivlačnih, mlajše generacije jim ne izražajo spoštovanja. Potisnejo jih izodgovornih položajev,četudi si stari ljudje še vedno želijo delati. Hitre tehnološkespremembe pehajo starejšo populacijo na socialni rob, saj naj ne bi bili zmožni sleditizahtevanim spremembam in produktivnosti. To ima pomembno ideološko vlogo pridefiniranju starosti. Družbeni status opredeljuje mnenje, da starejši ne prispevajo več k splošni družbeni blaginji, temveč so obremenitev mlajšim generacijam (Pišljar vMarušič in Roškar 2003: 110). Ker so v mnogih situacijah izločeni iz sveta mlajših,njihova starost vzbuja več pozornosti. Na svetu pa je vedno več starejšega prebivalstva. Leta 1900 je bilo manj kot 1% prebivalstva starejših kot 65 let, leta 19926.2% in ocenjujejo, da bo leta 2050 20% prebivalstva starejših kot 65 let (Petrinovich1998: 147).

Eden očitnejših simptomov, ki kažejo na tabuizacijo smrti, ječedalje pogostejše

prelaganje skrbi za umirajoče iz okrilja družine v roke izkušenih profesionalcev, odzdravniškega osebja dočlanov hospica (Gedrih 2007: 21). Več kot polovica vsehsmrti se v Sloveniji zgodi v bolnišnicah in drugih javnih ustanovah. Ker se stari ljudje počutijo osamljene ali nezmožne skrbeti zase, gredo v domove za ostarele oz.institucionalno organizirana “umirališča”, preddverja smrti, kot jih imenuje Thomas(1980: 159). Verjetno je edina uteha v domu za ostarele ta, da tam ne umreš sam(Thomas 1980: 179).

Lasch (1979: 355) trdi, da so se ljudje vedno bali smrti in si želeli večno življenje.Vendar je strah pred smrtjo v družbi, ki je prikrajšana za religijo in je potomstvo nezanima, dobil več jo globino. Starost prinaša več je strahove, ne zato, ker predstavljazačetek smrti, ampak ravno zato, ker se je družbeni status starih ljudi v modernemčasu močno poslabšal. Družba definira produktivnost v okvirih fizične moči,spretnosti, prilagodljivosti in zmožnosti hitro se domisliti novih idej, kar povečini

izključuje starostnike. Tako posameznik strah pred staranjem občuti že zelo hitro. Že


33/52

33

ko vstopijo v 40. leta svojega življenja, se ljudje ubadajo z bližajočo se starostjo in kaj bo le-ta prinesla za njih (Lasch 1979: 356).Ideja, da naj starši ne živijo skozi svoje otroke, da imajo ljudje otroke vedno kasneje vživljenju ali pa sploh ne, opozarja na narcistično obliko karakterja današnje družbe5,ki ga prihodnost ne zanima več. Zato pa postane misel na starost in smrt neznosna invodi k poskusu odprave starosti in neskončnemu podaljševanju življenja. Kočlovekane zanima več, kako se bo življenje nadaljevalo brez njega, po njegovi smrti, si želivečno mladost in ne nadaljevanja rodu. Ko postane pričakovanje izpodrinjenostinevzdržno, se tudi starševstvo zdi samodestruktivno.

Po Sheehyjinem mnenju je modrost ena izmed redkih tolažb starosti (Sheehy v Lasch1979: 360). Vendarče je modrost le tolažba, hitro izgubi na vrednosti. Prava vrednostmodrosti, pravi Lasch, je v tem, da jo lahko predamo potomcem. Vendar pa današnjadružba takšnega koncepta modrosti in znanja ne pozna več. Na znanje gleda le zuporabnega vidika, kar pomeni, da s tehnološkim napredkom znanje hitro postanezastarelo in tako tudi neprenosljivo. V tem smislu starejša generacija nima mlajšečesanaučiti. Samoumevno se zdi, da bodo otroci ideje staršev hitro imeli za zastarele intudi starši hitro sprejmejo družbeno definicijo svoje odvečnosti. Ko otroci odrastejo,

se staršem zdi, da nimajo več vloge pri njihovi vzgoji, kar pa sovpada s tem, da jihtudi kot delavce družba ne potrebuje več. Ker starejši ne živijo več skozi svoje potomce in tako ne doživijo t.i. “nadomestne nesmrtnosti”, se nočejo odreči mladosti.Iluzije mladosti se držijo, dokler se je le lahko. (Lasch 1979: 360)

Strah pred starostjo ne izvira iz kulta mladosti, pač pa iz kulta jaza. Ne le v narcističniindeferentnosti do prihodnjih generacij, ampak tudi v utopični viziji življenja brez

starosti se kaže tesnobnost družbe, ki verjame, da nima prihodnosti.

5 Po mnenju Lascha je v današnji dobi za osebnost posameznika značilnen t.i. “patološki narcizem”, ki pa ni enaktipičnemu narcizmu (nekdo, ki je skoncentriran le na sebe in na svoj obstoj). Patološki narcis je nekdo, ki ima svoj jaz predvsem šibek, odvisen je od drugih pri ustvarjanju svojega jaza, pri potrditvi svoje samozavesti. Narcisovadozdevna osvobojenost od družine in institucionalnih pritiskov le prispeva k njegovi negotovosti, ki jo lahko premaga le tako, da ga drugi občudujejo ali da se naveže na tiste, ki odražajo slavo, moč in karizmo. Za Lascha jeto osebnostna motnja, za katero najde simptome v političnih gibanjih 60. let 20. stoletja in v duhovnih kultih ingibanjih v 70. letih 20. stoletja. (glej Lasch 1979)


34/52

34

STRAH PRED SMRTJO ZARADI VSE BOLJ PRISOTNEGAIMPERATIVA SRE Č NEGA POSAMEZNIKA?

Danes je predvsem pomembno živeti za sedanjost, ne toliko za prednike in potomce(Lasch 1979). Hitro izgubljamo pripadnost generacijam, ki izvirajo iz preteklosti in seširijo v prihodnost. In ravno zato, ker družba nima prihodnosti, je razumno živeti le zatrenutek, osredotočiti se na lastno delo. V preteklosti so religije izražale upanje vdružbeno pravičnost in občutek nepretrganosti s prejšnjimi generacijami, danes paživimo z mišljenjem “le eno življenje imam”. Ljudje ne stremijo k osebnemuodrešenju, ampak k osebni blaginji, zdravju in duševni varnosti. Religijo je zamenjalaterapija, ki je postala naslednica tako surovega individualizma kot religije. Vendar

terapija ni postala religija, ampak antireligija, ker moderna družba nima prihodnosti inzato ne razmišlja o ničemer drugem, razen o svojih trenutnih potrebah.

Racionalen strah pred starostjo in smrtjo je po mnenju Lascha tesno povezan znarcistično osebnostjo kot dominantnim tipom osebnostne strukture. Ker ima narcistako malo notranjih sposobnosti, se obrača na druge, da lahko ovrednoti svoj jaz.Okolica mora občudovati njegovo lepoto, šarm in moč, kar pa je značilno predvsem

za dobo mladosti. Narcisu dajo drugi ljudje občutek njegove samozavesti, ne moreživeti brez občudujočega občinstva. V tem, da ga drugi občudujejo, iščesamoizpopolnitev, hoče biti takšen, kot so slavni, se pravi občudovan, sposoben, mladin lep. Zanj je svet ogledalo. Ker ne dobi izpopolnitve v ljubezni in delu,čuti, da posvoji mladosti nima več nobene opore. Ne zanima ga prihodnost in v starosti ne najdetolažbe, saj je ta doba njegovega življenja le znak, da so ga mlajše generacijeizpodrinile. Zato je za sodobno kulturo tudi značilen močan strah pred staranjem in

smrtjo. Danes lahkočlovek meri svoj uspeh le še tako, da se primerja z drugimi.

Samovšečnost je odvisna od priznanja in odobravanja javnosti.Če je narcisobčudovan, je srečen, kar je nekaj, kar družba od njega zahteva.

Ariès (1981: 93) trdi, da imamo moralno in družbeno dolžnost, da prispevamo hkolektivni sreči tako, da se izogibamo vzrokom žalosti ali dolgočasja, in sicer tako, dadelujemo kot da smo stalno srečni, četudi smo popolnoma obupani. Ker pripisujemoveliko pomembnost sreči in romantični ljubezni, je smrt postala prepovedana.Če pokažemo le malo žalosti, grešimo zoper srečo, ji grozimo in družba tako izgubi


35/52

35

razlog za svoj obstoj. Smrt moti in uničuje, spodkopava naše največ je upe in pričakovanja. Srečni smo pa lahko le, kot pravi Lasch o svojem narcisu,če nas drugiobčudujejo,če nas potrdijo,če nam dajo občutek veličastnosti.Tako, po besedah Fromma živimo v želji po imetju, v želji po tem, da imamo svojetelo, svoj jaz, svojo lastnino in identiteto. Smrti se bojimo, ker se bojimo, da bi vse toizgubili. Bojimo se občutka “izgubljenosti”. V zahodni družbi naj bi bila pravica dosreče zajamčena. Dejansko pa se to sprevrže v pravico do odvisnosti od vsega. Sreča je v tem, da sičim več stvari pridobimo. (Fromm 2004: 116)

Srečni moramo biti, ker to od nas zahteva predvsem družba. Svoje žalosti ne smemokazati v javnosti, pa naj gre za izgubo lastnine, položaja, službe ali osebe. V življenjuvedno prihaja do sprememb, vse pa vodijo v naš “konec”. Staramo se, približujemo sesmrti, s tem pa vedno bolj izgubljamo svoj položaj v družbi, ki ceni predvsem mladostin sposobnost hitrega odzivanja. Te lastnosti enačimo s srečo ter se bojimo staranja insmrti, saj to s sabo prinese izključitev iz družbe in posledično družbeno smrt.


36/52

36

5 SOO ČANJE S STRAHOM PRED SMRTJO

Po Južničevih besedah (Južni

č 1991: 6) sodobni

človek strah pred smrtjo razrešuje nazelo kontrastne načine. Po eni strani svojo eksistencialno stisko rešuje s stalno

pripravo na smrt, tako da ga nikoli ne bi mogla presenetiti. Zanj je smrt le delživljenja, kot je življenje le del smrti, med njima v bistvu ni ločnice. To mu dajetolažbo, da po smrti le ni vsega konec. Po drugi strani pa, kar je značilno predvsem zaevropsko-ameriško družbo, odganja misel na smrt in se vede, kot da ne bo nikoliumrl. “Smrt je v moderni, potrošniško zaznamovani in k življenjski uspešnostinaravnani družbi v tolikšni meri izgnana iz življenja, da taka družba celo na umirajoče pozablja in jih prepušča raznim servisom.” (Južnič 1991: 7). Smrt pomeni prekinitevživljenja in posameznikovo prenehanje. Trstenjak pravi, da ljudje bežimo v življenje,ki nas bo čim bolj oddaljevalo od smrti, ki nas bo “čimbolj raztresalo, zabavalo,oplitvilo in oddaljevalo od globin, v katerih se skriva in preži na nas smrt” (Trstenjak1993: 11). Gre za t.i. “metafizično plitvost”, ki nas varuje pred melanholijo smrti.

Strah pred smrtjo se predvsem v zahodni družbi kaže v zanikanju smrti. “Zanikanjesmrti” je fraza, ki jo je v istoimenski knjigi razvil Ernest Becker, in v kateri obravnavastrategije, s katerimi se ljudje branijo pred zavedanjem o svoji smrtnosti (Becker1997). Po njegovem mnenju je svet grozljiv. Narava je kruta in uničuje vse, kar jeustvarila, posamezniki uničujejo drug drugega. Glavno načelo človeka in njegovegadelovanja je, da smo umrljivi in se tega zavedamo. Po eni strani smo edinstveni, podrugi pa nas na koncu življenjačaka smrt, s katero bomo izginili za vedno. Ker setega zavedamo, se nas polašča bojazen in groza pred to idejo. Osnovna motivacija za

človekovo delovanje je, da zanikamo strah pred smrtjo, ki je prisoten v vsakem posamezniku, in je osnoven, univerzalen strah, ki vpliva na druge strahove. Ta strah jetako silen, da ga skušamo obdržati na nezavedni ravni, z njim se soočamo tako, daustvarimo nekakšno laž, ko že v otroštvu skušamo izoblikovati svoj karakter na taknačin, da bi bili neumrljivi. Le dokler ostanemo znotraj lastnega obrambnega sistema,se počutimo varne. Drug način soočanja s strahom pred smrtjo je, da uporabimo raznestrategije, ki nam ga pomagajo premagati. Ta strah se izraža skozičloveško kulturo.

Ustvarjamo “sisteme nesmrtnosti” (Becker 1997: 4), ki nam omogočajo, da


37/52

37

verjamemo, da lahko presežemo smrt,če sodelujemo v nečem, kar ima trajnovrednost, kar nam omogoča, da pustimo svoj pečat v svetu, pa naj gre za ustvarjanjedružine, izdajo knjige, politične ali religiozne sisteme – v vsakem primeru gre za junaštvo, ki bi nam naj omogočilo racionalizacijo našega življenja, ki bi nas preživelo.Junaštvo je odgovor na strah pred smrtjo. S pomoč jo sistemov nesmrtnosti kultura v posamezniku ustvari prepričanje, da je neranljiv in večen. Po Beckerjevem mnenju jeravno to ena glavnih nalog kulture: pomagati ljudem, da se uspešno izognejozavedanju o svoji smrtnosti, saj le tako ostanejo v stanju, v katerem lahko delujejo brez motenj, brez stalnega zavedanja o svoji krhkosti in umrljivosti. Becker trdi, da sosistemi nesmrtnosti, ki naj bi omogočali posamezniku mirno življenje, le razlog za ševeč zla, saj vsak posameznik,če ne želi, da bi bila njegova absolutna resnica le enaizmed mnogih sistemov zanikanja smrtnosti, vse druge resnice razglasi za neresnične,kar pa vodi v napadanje in poniževanje privržencev drugačnih sistemov zanikanjasmrti, v agresivnost in nestrpnost do drugih. Potreba po stabilizaciji življenja povzroča nasprotovanje med različnimi sistemi nesmrtnosti, in posledično tudikonflikte med družbenimi skupinami. Po mnenju Beckerja je zanikanje smrti edennajglobljih vzrokov zla in ubijanja.Zakaj se oprijeti takšne absolutne resnice? Vsi bi radi, da bi naše življenje imelo

smisel, vendar nas zavedanje o lastni umrljivosti vodi v misel, da nam po fizični smrtine ostane nič. Radi bi, da bi naše življenje nekaj veljalo, smrt pa nam onemogoča, da bi bili “trajni”. Sistemi nesmrtnosti pa obljubljajo, da bodo naša življenja postalavečna, da bodo z delovanjem v teh sistemih dobila smisel.Zanikanju smrti se lahko izognemo tudi s pomoč jo “prave vere”, s katero lahkodosežemo “transcendiranje jaza”, presežemo meje kulturnega herojstva, se “urimo” v praksi umiranja, se skušamo zavedati svoje umrljivosti in ne bežati pred tem

spoznanjem. Uničiti moramo laž, ki nas je gnala, da smo lahko delovali v svojemdružbenem sistemu. Spoznati moramo, da ima navkljubčlovekovi nepomembnosti,šibkosti in smrtnosti posameznikov obstoj pomen v višjem smislu, saj biva znotrajvečne in brezmejne sheme stvari, ki jih je ustvarila neka kreativna energija in jihvzdržuje v nekakšnem vzorcu. Ta vera je t.i. zdrava vera in je nasprotje religioznih


38/52

38

sistemov nesmrtnosti. Izvira iz okušanja lastne smrti, pomirjenosti s svojo ničnostjo.To vero imajo po Beckerjevem mnenju zen budisti6 (Becker 1997: 88).

Posameznik se svoje smrti ne more nikoli zavesti, saj je izven območ ja njegovespoznavnosti. Lahko jo predvideva ali opisuje, ne more pa je doživljati. Včloveku jevedno prisoten eksistencialni konflikt med neizogibnostjo smrti in globoko željo ponadaljevanju življenja, konflikt, ki ga poskuša premostiti na različne načine: zzanikanjem, s simbolično nesmrtnostjo, z osmišljanjem smrti, z ideologijo ipd. Pritem imata najpomembnejšo vlogo religija in sodobna znanost (Vidmar 1997: 14).Tukaj bom obravnavala predvsem zatekanje v religijo in znanost, omenila pa bom šedruge načine uteh, ki jih uporabljamo ljudje za soočaje s strahom pred smrtjo.

ZATEKANJE V RELIGIJO

Kot že rečeno, je religija ena izmed možnih uteh strahu pred smrtjo.Človek, ki se nisprijaznil s smrtjo, upa na nadaljevanje, prepriča se, da za fizičnim življenjem sledi šeneko drugo življenje. Religije bi naj nastale ravno iz hrepenenja po osmislitvi

(končnega) življenja. Med prebivalci postindustrijskih družb so še vedno prisotne

religijske razlage življenja in smrti. Namen religij je dati pomen življenju pred smrtjoin smrt preseči skozi duhovne dosežke, ki posameznika povezujejo s splošnimi principi (Vidmar 1997: 23).V naši družbi je domena religije ta, da ohranja vero v posmrtno življenje. Religijetemeljijo na verovanju, da duh, ki biva v telesu, preživi njegov razpad in se preselionstran snovnega telesa. Na tak način, kot pravi Kolakowski, smrt lažje razumemokot tranzicijo in ne kot destrukcijo (Kolakowski 2003: 53). Verniki si tako s pomoč joverovanja pomagajo pri vsaj eni izmed komponent strahu pred smrtjo – strahu predtem, kaj pride po smrti. Ker je za večino religij življenje neuničljivo, so si religijeravno s prevzeto skrbjo za posmrtno življenje ustanovile svoje temelje. Religioznetradicije Južnič pojmuje kot družbeno vezivo, saj naj bi predstave o neumrljivostitkale vezi med mrtvimi in živimi (glej Južnič 1998).

6 Zen poudarja neposredno osebno doživetje razsvetljenja in temelji na preprostem načinu življenja v skladu z

naravo ter na sedeči meditaciji, ki se izogiba zapletenim obredom in abstraktnim miselnim špekulacijam. Izvira vindijskimahajanski tradiciji. (Črnič 2001: 144-145)


39/52

39

Religije lahko v grobem razdelimo na zahodne preroške religije (judovstvo,krščanstvo, islam) in na vzhodne mistične religije (hinduizem, budizem) (glej Langley1994). Na podlagi tega je tudi možno ločevati njihov odnos do smrti, življenja inustvarjanja smisla.Za zahodne religije je značilno, da pojmujejo smrt kot konec življenja. Fizičnoživljenje posameznika se konča, lahkočaka le na vstajenje, ki bo prišlo s posebnosodbo. Po izročilu tako judovstva in krščanstva kot islama bodo ob sodnem dnevuobujeni pravični, ki bodo nato živeli boljše življenje v božjem kraljestvu, grešniki inslabiči pa bodo živeli v kraju večnega mučenja in kaznovanja. Posamezniki po smrtiobdržijo svojo individualnost. Izrazita je razdelitev na rajski in peklenski posmrtnisvet, s katerim te vere “opozarjajo” oz. “vzgajajo” vernike in jim obljubljajo boljšeživljenje,če bodo delovali v skladu z verskimi nauki. Po fizičnem življenju je možnole še enkratno vstajenje oziroma pogubljenje, ki ju prinese sodni dan. Za tem bododuše (po muslimanskem verovanju pa fizična telesa) živele neskončno (peklensko alirajsko) življenje. Krščanstvo je vedno doživljalo smrt kot trenutek veselja, saj je to zakristjana najbolj osebno srečanje z Bogom. Ko kristjan umre, bo prešel iz stanjaumrljivosti v stanje neumrljivosti – prešel bo v večno življenje. (Štupnikar 2002: 81-85)

V želji po preseganju smrti se množice ne obračajo le k tradicionalnim religijam,ampak v veliki meri tudi k idejam iz drugih religijskih tradicij, najpogosteje izazijskih, še posebej iz indijskih religij (Črnič 2002: 89). Za razliko od zahodnih religijhinduizem in budizem, kot predstavnici vzhodnih religijskih idej, ne poznata ločnicemed življenjem in smrtjo. Zanju je smrt del življenja in življenje del smrti. Edennjunih temeljnih elementov je ideja o reinkarnaciji. Smer reinkarnacije je odvisna od posameznikovega življenja in njegovih dejanj, od njegove karme. Končni cilj je

odrešitev iz kroga reinkarnacij, “ki za hindujce nastopi, ko se posameznikova duša(atman) združi z brahmanom, budisti pa odrešitev dosežejo v nirvani, ki je prenehanjevseh želja in s tem povezana ugasnitev zavesti.” (Črnič 2002: 89). Za hindujce je smrtvedno naraven proces, pomeni začasno prenehanje fizične aktivnosti, načinobnavljanja atmana, da se lahko pripravi na naslednjo stopnjo življenja. Razenče jeatman osvobojen, nista trajna niti

rajster eva

Documents