primerjalna analiza organiziranosti posebne … · beseda organizacija prihaja iz grške besede...

Diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija Informatika v organizaciji in managementu

PRIMERJALNA ANALIZA ORGANIZIRANOSTI POSEBNE POLICIJSKE ENOTE V REPUBLIKI

SLOVENIJI, HRVAŠKI IN SRBIJI Mentor: red. prof. dr. Jurij Kovač Kandidatka: Monika Dogar

Kranj, september 2016

ZAHVALA Ob zaključku študija se za vso pomoč pri izdelavi diplomskega dela zahvaljujem mentorju, profesorju dr. Juriju Kovaču. Iskreno se zahvaljujem tudi vsem, ki so mi v času izdelave diplomskega dela kakor koli pomagali in me pri tem tako ali drugače spodbujali. Iskrena zahvala gre tudi vsem trem intervjuvancem, za topel sprejem in čas, ki so ga namenili odgovarjanju na vprašanja. Prav posebna zahvala pa gre moji mami in očetu.

POVZETEK V jugoslovanski federaciji je bila slovenska policija popolnoma centralizirana. Po osamosvojitvi leta 1991 in oblikovanju lastne države se je organiziranost slovenske policije močno spremenila. Takrat so bili sprejeti tudi nova ustava in številni novi zakoni, ki so močno posegli v delovanje Ministrstva za notranje zadeve in policije. Leta 1992 se je milica preimenovala v policijo. Organizacijsko se je policija začela spreminjati na lokalni in regionalni ravni. Po temeljiti analizi je bila dve leti kasneje določena tudi nova notranja organizacijska struktura. Ko govorimo o policiji, govorimo lahko o tristopenjski organiziranosti, saj policija opravlja naloge na treh ravneh: državni, regionalni in lokalni ravni. Organizacijsko jo sestavljajo Generalna policijska uprava (GPU), policijske uprave (PU) in policijske postaje (PP). V nalogi so predstavljene teoretične osnove organizacije, obstoječe organizacijske strukture, organiziranost slovenske, hrvaške in srbske policije ter kake naloge se opravljajo na posameznih organizacijskih nivojih. Analizirali smo organiziranost posebnih policijskih enot, katerih naloge so ključnega pomena pri varovanju, vzdrževanju in vzpostavitvi javnega reda in miru. S pomočjo intervjujev smo pridobili podatke za podrobno oceno slabosti sedanjega načina organiziranosti.

KLJUČNE BESEDE: - Organizacija - Organizacijska struktura - Organizacijski model - Policija - Posebna policijska enota

ABSTRACT The Slovenian police was completely centralized in the Yugoslav Federation. In 1991, after the independence and the creation of Slovenia as a state, the structure of the Slovenian Police has changed dramatically. At that time, it also adopted a new constitution and a number of new laws, which have greatly interfered with the functioning of the Ministry of Interior and the police. In 1992, it changed its name from “militia” to “police”. The organization of the police began to change at the local and regional level. After a thorough analysis, two years later, a new internal organizational structure was established. When talking about the police, we can talk about a three-level structure, because it performs the tasks at three levels: national, regional and local. It consists of the General Police Administration, Police Headquarters and police stations. The paper presents the theoretical foundations of the organization, the existing organizational structure, organization of Slovenian, Croatian and Serbian police and all tasks executed at the individual organizational levels. We have analyzed the structure of the special police units, whose functions are essential for the protection, maintenance and restoration of public order and peace. Through interviews, we obtained data for a detailed assessment of the weaknesses of the current mode of organization.

KEYWORDS: - Organization - Organizational structure - Organizational model - Police - Special police unit

KAZALO

1. UVOD ...................................................................................................................................................... 1 1.1 PREDSTAVITEV PROBLEMA ............................................................................................................ 1 1.2 METODE DELA IN HIPOTEZE ........................................................................................................... 1 1.3 PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE ........................................................................................................ 2

2 TEORETIČNE OSNOVE ORGANIZACIJE ..................................................................................................... 2 2.1 OPREDELITEV POJMA ORGANIZACIJA ............................................................................................ 2 2.2 OPREDELITEV POJMA ORGANIZACIJA Z VIDIKA INSTRUMENTALNE RAZSEŽNOSTI ....................... 4 2.3 OPREDELITEV POJMA ORGANIZACIJSKA STRUKTURA .................................................................... 5

2.3.1 DIMENZIJE ORGANIZACIJSKE STRUKTURE ................................................................................. 6 2.3.2 OSNOVNE ORGANIZACIJSKE STRUKTURE.................................................................................10

2.4 OPREDELITEV PROCESNE RAZSEŽNOSTI .......................................................................................19 2.5 OPREDELITEV KULTURNE RAZSEŽNOSTI ......................................................................................20 2.6 OPREDELITEV POJMOV UČINKOVITOST IN USPEŠNOST ..............................................................21

3 ORGANIZACIJA MINISTRSTEV ZA NOTRANJE ZADEVE V SLOVENIJI, HRVAŠKI IN SRBIJI .......................21 3.1 MINISTRSTVO ZA NOTRANJE ZADEVE REPUBLIKE SLOVENIJE......................................................21 3.2 MINISTRSTVO ZA NOTRANJE ZADEVE REPUBLIKE HRVAŠKE ........................................................22 3.3 MINISTRSTVO ZA NOTRANJE ZADEVE REPUBLIKE SRBIJE ............................................................22

4 PREDSTAVITEV POLICIJ V REPUBLIKI SLOVENIJI, REPUBLIKI HRVAŠKI IN REPUBLIKI SRBIJI ..................23 4.1 SLOVENSKA POLICIJA....................................................................................................................23

4.1.1 GENERALNA POLICIJSKA UPRAVA ............................................................................................24 4.1.2 POLICIJSKA UPRAVA .................................................................................................................25 4.1.3 OBMOČNA POLICIJSKA POSTAJA..............................................................................................26

4.2 HRVAŠKA POLICIJA .......................................................................................................................27 4.2.1 DIREKTORAT POLICIJE ..............................................................................................................27 4.2.2 POLICIJSKA UPRAVA .................................................................................................................28 4.2.3 POLICIJSKA POSTAJA ................................................................................................................29

4.3 SRBSKA POLICIJA ..........................................................................................................................29 4.3.1 DIREKCIJA POLICIJE...................................................................................................................30 4.3.2 POLICIJSKA UPRAVA .................................................................................................................31 4.3.3 POLICIJSKA POSTAJA ................................................................................................................32

5 EMPIRIČNI DEL ......................................................................................................................................32 5.1 RAZISKOVALNI PROBLEM IN HIPOTEZE ........................................................................................32 5.2 PREDSTAVITEV POSEBNIH ENOT ZNOTRAJ POSAMEZNIH DRŽAV ...............................................33

5.2.1 POSEBNA POLICIJSKA ENOTA V SLOVENIJI ...............................................................................33 5.2.2 INTERVENTNA ENOTA POLICIJE V REPUBLIKI HRVAŠKI ............................................................34 5.2.3 POLICIJSKA BRIGADA V REPUBLIKI SRBIJI .................................................................................35

5.3 PREDSTAVITEV REZULTATOV INTERVJUJEV .................................................................................36 5.4 PRIKAZ KLJUČNIH ODGOVOROV ..................................................................................................46 5.5 TESTIRANJE POSTAVLJENIH HIPOTEZ ...........................................................................................48

6 PREDLOGI DOPOLNITVE OBSTOJEČE ORGANIZIRANOSTI PPE ..............................................................51 7 ZAKLJUČEK ............................................................................................................................................51

Univerza v Mariboru – Fakulteta za organizacijske vede Diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija

Monika Dogar: Primerjalna analiza organiziranosti posebne policijske enote v Republiki Sloveniji, Hrvaški in Srbiji stran 1

1. UVOD

1.1 PREDSTAVITEV PROBLEMA

Posebna policijska enota (v nadaljevanju PPE) je enota, ki je v Republiki Sloveniji, v Zakonu o organiziranosti in delu v policiji, opredeljena v 29. členu, ki se glasi: »Za občasno opravljanje določenih nalog policije lahko generalni direktor policije ustanovi posebno policijsko enoto in določi njeno organiziranost, način delovanja, način izbire pripadnikov, naloge in uporabo posebne policijske enote ter materialno-tehnično opremljenost enote« (Zakon o organiziranosti in delu v policiji, 2013).

PPE v Republiki Sloveniji deluje kot enota na sklic. To pomeni, da pripadniki le-te svoje osnovno policijsko delo opravljajo na matičnih enotah, po potrebi pa se skličejo z namenom izvršitve nekih točno določenih nalog, pretežno povezanih s kršitvami javnega reda in miru. Omenjeni način delovanja posebne enote se v evropskih državah zamenjuje z drugimi oblikami organiziranosti, pri čemer lahko izpostavimo dve obliki organizacije, in sicer: - polprofesionalna organizacija, kjer je del pripadnikov redno zaposlen v enoti PPE, del pa se jih skliče po potrebi, tj. na sklic – tovrstno organizacijo uporabljajo v Republiki Hrvaški in - profesionalna organizacija, kjer so pripadniki zaposleni v enoti PPE ter opravljajo naloge izključno v tej enoti – tovrstno organizacijo uporabljajo v Republiki Srbiji. Kot problem smo izpostavili trenutno organiziranost PPE v Republiki Sloveniji, kar bomo v nadaljevanju tudi analizirali s pomočjo primerjave s PPE v Republiki Hrvaški in Republiki Srbiji. Na podlagi primerjave smo prišli do ugotovitev, ki bi lahko predstavljale osnovo za morebitne boljše rešitve za organiziranost PPE v Republiki Sloveniji. V empiričnem delu naloge smo poskušali ugotoviti, kaj so glavni dejavniki učinkovitosti in uspešnosti s poudarkom na organiziranosti enot.

1.2 METODE DELA IN HIPOTEZE

V diplomskem delu smo uporabili naslednje metode dela:

opisno metodo – metodo smo uporabili v teoretičnem delu diplomske naloge, z njo smo proučevali pojme in že obstoječo teorijo iz literature. Hkrati smo uporabili splošna dejstva o posameznih primerjanih enotah, ki smo jih pridobili med intervjuji (zgodovina, način dela, organiziranost ...)

primerjalno metodo – primerjali smo obstoječe organizacije PPE v Sloveniji, Hrvaški in Srbiji, ugotavljali njihove podobnosti in razlike.

polstrukturirani intervju – Z intervjuji smo zbirali podatke za empirični del naloge, pri čemer so intervjuvanci, predstavniki poveljstev PPE v Sloveniji, Hrvaški in Srbiji odgovarjali na zastavljena vprašanja. Med pogovorom se lahko intervjuvancem zastavijo še podvprašanja. S pridobljenimi odgovori smo ugotavljali glavne prednosti in slabosti posameznih organiziranosti.



V empiričnem delu smo testirali naslednje hipoteze: H1: Organiziranost PPE na temelju delovanja »na sklic« je v obstoječih razmerah za Republiko Slovenijo najbolj optimalna oblika organiziranosti. H2: Organiziranost PPE na temelju samostojne profesionalne enote je najbolj učinkovita oblika organiziranosti. H3: Organiziranost posebnih enot Slovenije, Hrvaške in Srbije se med seboj močno razlikuje.

1.3 PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE

V empiričnem delu načrtujemo izvedbo treh intervjujev, torej intervjujev s predstavniki poveljstev PPE v Sloveniji, Hrvaški in Srbiji. Dovoljenje za intervju je bilo v Sloveniji pridobljeno s strani Generalne policijske uprave, Urada za informatiko in telekomunikacije, v Hrvaški in Srbiji pa s strani njihovega Ministrstva za notranje zadeve v soglasju z intervjuvanci, saj je bilo v zaprosilu natančno navedeno, kakšen položaj naj v organizaciji zaseda intervjuvanec (poveljnik enote oz. njegov namestnik). Vsi intervjuji so bili izvedeni osebno, intervjuvanci, ki bodo v diplomskem delu ostali anonimni, zaradi varstva osebnih podatkov v skladu z Zakonom o varstvu tajnih podatkov, pa so v empiričnem delu predstavljeni z okrajšavami, in sicer RA za Republiko Slovenijo, MR za Republiko Hrvaško in DP za Republiko Srbijo. V Sloveniji so določeni podatki, ki so v intervjujih v Srbiji in Hrvaški znani in natančni, predstavljeni le splošno oz. le v %, saj je osnoven akt o ustavitvi PPE označen z oznako »interno« in ga v skladu z veljavno zakonodajo ni dovoljeno predstavljati v javnosti. Vzrok za to je, kot lahko vidimo v empiričnem delu naloge, ravno v organiziranosti PPE v Sloveniji. Pomembno je poudariti, da termin »posebna policijska enota« v primerjanih državah sicer splošno gledano pomeni neko enoto, ki je posebna, tj. ne opravlja klasičnega policijskega dela, s tem, da v Srbiji in Hrvaški v termin »posebna policijska enota« vključujejo tako vodnike službenih psov, letalsko enoto, Žandarmerijo (v Srbiji) ipd. V okviru diplomskega dela je izvedena primerjava slovenskega PPE z enotami za varovanje javnega reda in miru na Hrvaškem in v Srbiji, pri čemer se na Hrvaškem imenuje »Interventna jedinica policije« (www.policija.hr) in v Srbiji, natančneje v mestu Beograd, »Policijska brigada« (www.mup.gov.rs). Primerjane so torej enote z enakim delovnim področjem.

2 TEORETIČNE OSNOVE ORGANIZACIJE

2.1 OPREDELITEV POJMA ORGANIZACIJA Avtorja Vila in Kovač (2006, str. 12) navajata, da organizacija obstaja že od nekdaj: takoj ko se je dvoje ali troje najprimitivnejših ljudi sporazumelo, da naredijo nekaj skupnega, ne glede na to, kako primitivna je bila naloga, so se morali dogovoriti, kdo in kdaj bo kaj naredil. Takrat je bila, po navedbah nekega ameriškega avtorja, rojena organizacija. Beseda organizacija prihaja iz grške besede »organon«, katere prvotni pomen je orodje, kasneje telesni organ idr. Beseda se kasneje pojavi v starem Rimu, kjer se preobrazi v »organizare«, s pomenom oblikovati nekaj v celoto, da bi ta celota delovala tako, kot funkcionira človeški organizem (Vila in Kovač, 2006, str. 15). V latinščini se je izoblikovala



beseda »organisatio«, ki pomeni dejavnost, prizadevanje zgraditi, oblikovati organizem, urediti organsko celoto, da bo ta delovala sama od sebe brez zunanje pomoči. Ovsenik je v svojem delu Organizacijske vede – na poti v novo doktrino organizacije (Ovsenik, 1999, str. 240) po Aibi 1993, navedel, da »upoštevajoč navedbe v učbenikih svetovne cirkulacije, se pojav »organizacija« vse od prve polovice pa do konca 20. stoletja enotno opredeljuje takole: »Organizacija je socialni sistem/enota/skupina ljudi, ki delujejo skupaj za dosego skupnega namena/cilja«. Opredelitev organizacij je zelo veliko, vzrokov za to, da v organizacijski teoriji ne obstaja enotna opredelitev organizacije pa je več, glavni razlog je v sami kompleksnosti fenomena organizacije, kar otežuje poenotenje pogledov in pristopov (Kavčič in Kovač, 1999, str. 147). Vila (Vila, 1994, str. 20) je po različnih avtorjih, ki so oblikovali svojo definicijo organizacije, predstavil nekatere od njih, in sicer:

- organizacija je način, s pomočjo katerega so ljudje in naloge, ki se izvršujejo, sistematično povezane, tako da lahko dosežejo cilje, ki so si jih skupno zastavili. Organizacija vključuje delitev dela med posameznikom in skupino in povezovanje vseh delov v spojeno celoto (Steers, 1977),

- organizacija je način, s katerim so vsi deli neke celote medsebojno tako urejeno povezani, da delujejo kot eden oziroma kot celota (Cooper Jones, 1976),

- organizacija nekega poslovnega sistema definira operativne in funkcionalne naloge in odgovornosti posameznih členov od najvišjih do najnižjih in formalno predpisuje odnose, ki iz tega izhajajo (Cooper Jones, 1976),

- organizacija je kooperativni sistem, ki je sestavljen iz členov, ki zavestno težijo k skupnemu namenu, kar je uresničljivo s komunikacijami (po Chester Barnarju, Reeser, 1973),

- obstaja eksplicitni in implicitni cilj, h kateremu težijo sodelujoči; obstaja neka oblika avtoritete in odgovornosti med sodelujočimi; običajno so vpleteni nekateri materialni elementi; obstaja veliko odločitev, rutinskih in strateških, pri organizaciji človeških in materialnih resursov (Cleland and King, 1972).

Tako Vila (Vila, 1994, str. 21) kot Vila in Kovač (Vila in Kovač, 2006, str. 17,18) sta navedla, da imajo vse definicije organizacije skupne elemente, ki pa so:

- Velikost – najmanj dve osebi, saj brez ljudi organizacija ne obstaja. Minimalna velikost, pri kateri se organizacija lahko začne, sta dve osebi, kar se imenuje diada.

- Medsebojna odvisnost – izoliran posameznik ne tvori organizacije niti ne daje možnosti organiziranja. Takoj, ko obstajata dve osebi, ki si želita doseči skupen cilj, se pojavi potreba medsebojne odvisnosti in sodelovanja, s tem se pojavi tudi minimalna potreba po organiziranju. Medsebojna odvisnost se pojavi sama po sebi, takoj ko posameznik ugotovi, da bo svoje cilje lažje dosegel, če se z nekom združi.

- Input – vsak sistem ima nekakšne meje, s katerimi se loči od okolja, od katerega se po nečem razlikuje; ta meja je definirana s člani tega sistema, lokacijo in podobnim. Input mora vstopiti prek teh meja iz okolice. To je material, energija, informacija, na začetku tudi delovna sredstva.

- Transformacija – to je prehod materiala, energije in informacij, od njihovega vstopa v sistem do njihovega izhoda, tako da sistem izpolni namen, zaradi katerega obstaja. Med procesom transformacije obstajajo aktivnosti koordinacije in kontrole, ki bodo preprečile odstopanja v celem sistemu.

- Output – pomeni transformirani material, energijo in informacije, s čimer se celoten ciklus zapre (France – Monge Rossel, 1977).



- Organizacija ima štiri osnovne karakteristike, in sicer: koordinacija napora, skupni cilj in namen, delitev dela, hierarhija avtoritete (Kreitner, 1992).

Iz navedenega je mogoče definicijo organizacije podati v strnjeni obliki, in sicer: »Organizacija je racionalno, vnaprej premišljeno povezovanje in usklajevanje ljudi in njihovih aktivnosti v skupni sistem z nekaterimi resursi (material, delovna sredstva, finance, informacije), z namero izpolnitve namena, zaradi katerega so se združili. Z organizacijo se definirajo tako njihovi medsebojni odnosi, način sodelovanja in koordiniranja akcij kakor tudi naloge in odgovornosti posameznih členov, da bi se dosegli zastavljeni cilji ob maksimalni učinkovitosti celega sistema (Vila in Kovač, 2006, str. 18). Vila in Kovač (Vila in Kovač, 2006, str. 15) navajata, da besedo organizacija danes uporabljamo na tri načine:

1. Pomeni »subjekt«, neko podjetje, inštitut, zavod, državno institucijo. 2. Pomeni »strukturo«, ki je lahko družbena, sociotehnična struktura delovnih

sredstev in ljudi. Poudarek je na nizu elementov, ki so na določen način sestavljeni in medsebojno povezani v določene odnose.

3. Pomeni dinamičen »organizacijski proces«, katerega potek je definiran v določenem času. Pod tem razumemo smiselno, povezano in usklajeno delovanje in funkcioniranje določene organizacijske strukture z definiranimi cilji, katere uspešnost in učinkovitost se spremlja in meri. Vse to je vnaprej definiran, določen tok dogajanja, pri katerem ima čas velik pomen, s čimer prihaja tudi do nepričakovanih dogodkov v okolici, kar pa zahteva drugačno obnašanje sodelujočih v organizaciji. Organizacijski procesi torej določajo funkcioniranje organizacije v vsakdanjem življenju.

V smislu subjekta je pojem organizacije zelo dobro definiral ameriški teoretik Rensis Likert, ki je rekel, da je »poslovna organizacija, racionalna in zavestna stvaritev z jasno določeno strukturo, namenom svojega delovanja in začrtanimi potmi za doseganje tega namena. Temelji na načelu delitve dela in racionalnega modela združevanja delovnih aktivnosti, s čim boljšim izkoriščanjem materialnih, ekonomskih in človeških virov, da bi se čim bolj učinkovito dosegli formalno zastavljeni cilji.«

2.2 OPREDELITEV POJMA ORGANIZACIJA Z VIDIKA INSTRUMENTALNE RAZSEŽNOSTI

Po Rozmanu in Kovaču (Rozman, Kovač, 2012, str. 208–209) ima v vsakdanjem pogovornem jeziku in v strokovnem izrazju pojem organizacija najpogosteje enega izmed naslednjih treh pomenov:

- institucionalni pomen - oznaka splošnega pojma za neko institucijo (npr. bolnišnico, podjetje itd.),

- instrumentalni pomen - oznaka v duhu tistega, kar institucijo tvori, pri čemer pa poleg pojma organizacija uporabljamo še dodatno besedo, kot je npr. podjetje ima organizacijo.

- tehnični pomen - v pomenu vzpostavljanja organizacije, tj. v pomenu organiziranja, kjer pa dejansko ne gre za opredeljevanje organizacije, temveč za njeno oblikovanje.

Rozman in Kovač (Rozman, Kovač, 2012, str. 209) tako v poglavju o instrumentalnem razumevanju organizacije, zaradi nastanka morebitnih nejasnosti, organizacijo kot institucijo, označita z izrazom podjetje oz. splošneje, združba, z izrazom organizacija pa označita organizacijo kot instrumentalno razsežnost, torej kot notranjo obliko delitve dela in načinov povezovanja članov združbe ter sredstev za dosego postavljenih ciljev. Slednje



je tudi eden izmed najpomembnejših vzvodov, preko katerega managerji dosegajo zastavljene cilje. Organizacija podjetja ima tri vidike, in sicer organizacijsko strukturo, procesno razsežnost in organizacijsko kulturo (Rozman, Kovač, 2012, str. 210). Skupni imenovalec treh navedenih razsežnosti pa je delovna naloga, ki jo morajo opraviti člani podjetja s pomočjo sredstev, ki so jim na voljo z namenom doseči skupni končni cilj na smotrn način. Organizacijska struktura opredeli kdo, zakaj, kako in s čim nalogo opravlja, procesi povedo, kdaj in kje bo naloga opravljena, koliko časa je potrebnega, kaj sta vložek v nalogo in rezultat le-te, kultura pa izraža odnos članov združbe do izvajanja naloge. Navedeni vidiki organizacije so prikazani na sliki 1.

Slika 1: Trojni vidik organizacije (vir: Rozman in Kovač, 2012, str. 210)

Navedene razsežnosti organizacije, strukturna, procesna in kulturna, torej trije povezani sestavni deli, skupaj tvorijo organizacijski model, pri čemer vsak del zahteva svoj način obravnave (analiziranje kulture z anketiranjem članov, analiza procesov z računalniškimi aplikacijami in optimizacijo) (Rozman in Kovač, 2012, str. 211). Rozman in Kovač (po Ivanko, 2012, str. 212) navajata, da ima organizacijski model tri ravni, in sicer:

- makroraven, - mezoraven in - mikroraven.

Makroraven pomeni temeljno zgradbo delovanja (združba sama) in s tem razmerje do okolja, mezoraven je ureditev medsebojnih razmerij med skupinami v združbi (na posameznih področjih) ter mikroraven, ki obsega razmerja med člani združbe (povezovanje v skupine, oddelke in tima).

2.3 OPREDELITEV POJMA ORGANIZACIJSKA STRUKTURA Avtorja Arnold in Feldman v delu Organizational Behavior organizacijsko strukturo definirata s pomočjo namena. Po njunem mnenju organizacijske strukture definirajo odgovornost in pristojnosti, usmerjajo pretok informacij v podjetju in pomagajo pri koordinaciji dela. Organizacijske strukture predstavljajo formalno razvrstitev nalog in aktivnosti v organizaciji (Kovač, 1999, str. 152). Podobne definicije, z angleško in nemško govorečega področja, je predstavil Kovač, izpostavil pa je naslednje avtorje: Gibson, Ivanchevich, Donnelly, Robbins in Swales z angleško govorečega področja ter Grochla, Berger, Borkel, Schmidt, Steinbuch in Frese z nemško govorečega področja (Kovač, 1999, str. 152 in 153).



Domači strokovnjaki pravijo, npr. Lipovec, da je organizacijska struktura razmerje med posamezniki v podjetju, Ivanko, da je organizacijska struktura smotrna razporeditev organizacijskih zmogljivosti po različnih organizacijskih osnovah, Kovač pa organizacijsko strukturo pojmuje kot notranjo zgradbo organizacije, s katero določimo razmejitev delovnih področij in obliko razmerij med njimi (Kovač, 1999, str. 153). Na podlagi definicij posameznih avtorjev je Kovač (Kovač, 1999, str. 154) povzel, da organizacijska struktura predstavlja:

- okvir za delitev in razporejanje nalog znotraj organizacije, - razporejanje in povezovanje teh nalog v različne organizacijske enote na osnovi

različnih kriterijev, - delitev, razporejanje in medsebojno povezovanje potekajo s pomočjo različnih

oblik in mehanizmov (kot npr. posameznih kriterijev delitve in združevanja, hierarhije, komunikacije itd.).

2.3.1 DIMENZIJE ORGANIZACIJSKE STRUKTURE Organizacijska struktura je sestavljena iz treh osnovnih elementov oz. dimenzij, in sicer:

1) Kompleksnost, s katero opisujemo vertikalno in horizontalno diferenciacijo, ki pomeni definiranje funkcij, oddelkov in služb. Na tak način se definira delitev dela, dobimo število organizacijskih ravni in širino organizacije. Omenjeno prikažemo z organizacijsko shemo.

2) Formalizacija, s katero razumemo definiranje organizacijskih politik, smernic, ki definirajo meje sprejemanja odločitev, procedur ali niza postopkov, ki morajo biti opravljeni, da se opravi določena naloga ter pravil in osnovnih postopkov, ki morajo biti opravljeni.

3) Centralizacija, pod čimer razumemo stopnjo centraliziranosti oz. decentraliziranosti organizacije glede na planiranje in odločanje.

Kompleksnost je, povzeto po Antunu Vili (1994, str. 168–182) horizontalna in vertikalna diferenciacija, razvidna že iz knjige o eksodusu židovskega naroda (Biblija, druga Mojzesova knjiga (Exodus), II. Pot k Sinaju), kjer Mojzesov tast pripoveduje o tem, da je za rešitev dane naloge, tj. reševanja pritožb, ki je bila za Mojzesa preobremenjujoča, treba formirati organizacijsko strukturo, pri kateri bi bila izpeljana decentralizacija odločanja. Kriterij oblikovanja take organizacije je število podrejenih in ocena, da bodo izbrani kandidati lahko opravili vse potrebne naloge za to število ljudi. S tem se je pojavil problem pri oblikovanju organizacijske strukture, čemur pravimo razpon kontrole (tudi razpon vodenja). Razpon kontrole definira število podrejenih nekemu določenemu vodilnemu ali drugače rečeno, koliko podrejenih lahko nekdo kontrolira oz. jih vodi. Kriterij kontrole je bil namreč v klasičnih teorijah organizacije zelo pomemben faktor. Tako je V. A. Graicunas leta 1933 razvil formulo o številu možnih komunikacijskih povezav med nadrejenimi in podrejenimi:

kjer je N – skupno število vseh komunikacijskih povezav

n – število podrejenih



Število možnih povezav, glede na navedeno formulo, je razvidno iz tabele 1:

Število podrejenih Število mogočih povezav

1 1

2 6

3 18

....

5 100

...

10 5210

Tabela 1: Število možnih komunikacijskih povezav (vir: Vila, 1994, str. 170)

Primer za tri podrejene – možne komunikacijske povezave so: 1. R z X 2. R z Y 3. R z Z 4. R z X preko Y 5. R z Y preko Z 6. R z Z preko X 7. R z X preko Z 8. R z Y preko X 9. R z Z preko Y 10. R v povezavi z odnosom X z Y 11. R v povezavi z odnosom Y z Z 12. R v povezavi z odnosom Z z X 13. R v povezavi z odnosom X z Z 14. R v povezavi z odnosom Y z X 15. R v povezavi z odnosom Z z Y 16. R v povezavi z odnosom X, Y, Z 17. R v povezavi z odnosom Y, Z, X 18. R v povezavi z odnosom Z, X, Y

pri čemer je R vodilni, X prvi podrejeni, Y drugi podrejeni in Z tretji podrejeni Vrednost omenjene formule je v tem, da poudarja komuniciranje nadrejenih in podrejenih, kar je bistvo problema, v praksi pa tolikšnega števila povezav, kot so razvidne iz tabele, ni. Obenem je treba dodati tudi stike, ki jih imajo vodilni s svojimi nadrejenimi, s sebi enakimi in pa tudi povezave izven podjetja. O številu podrejenih odloča temeljni faktor, tj. komunikacijska obremenitev, definirana na naslednji način:

komunikacijska obremenitev = pogostost + kompleksnost komunikacije

Pogostost komuniciranja je izražena s številom podatkov, informacij, sporočil, zahtev itd., ki so sprejete in morajo biti obdelane v določenem času. Gre za informacijski input, ki ga nekdo na kakršen koli način sprejema, sestavljen pa je iz razgovorov, sestankov, pisanja, telefoniranja, vsega povezanega s sporočili ipd. Kompleksnost je izražena s številom in težavnostjo presoj ali faktorjev, ki jih je treba upoštevati med komunikacijskim procesom. Kompleksnost komunikacije je funkcija števila odločitev, ki jih je treba sprejeti v določenem času, hitrosti ali napora za obdelavo določenega informacijskega inputa, kvalitete obdelave inputa, predvidljivosti prihajanja



inputa in predvidljivosti vsebine sprejete informacije. Večje, kot je število odločitev, hitrost in kvaliteta ter manjši, kot sta predvidljivosti, toliko je večja informacijska obremenitev. Poleg navedenega obstajajo še drugi kriteriji za proučevanje razpona kontrole, večino teh je leta 1966 razvil ameriški izvedenec za področje organizacije in managementa, Harold Koontz. Na osnovi tega in na podlagi lastnih analiz je podjetje Lockheed razvilo lastni sistem točkovanja določenih kriterijev, na podlagi katerih bi se s preračunavanjem dobil obseg kontrole. Celoten sistem je v tabelah ponazoril Vila (1994, 172-173), uporabljeni so naslednji faktorji razpona: podobnost nalog, geografska bližina, kompleksnost nalog, usmerjanje in kontrola, koordinacija in planiranje. Za vsakega od naštetih faktorjev razpona so podane vrednosti točke, katerih seštevek nato poda oceno za ustrezen razpon kontrole. Opisano o razponu kontrole lahko vzamemo kot neke osnovne smernice, ki se jih na splošno ne da generalizirati, saj ni nujno, da ima tisto, kar je nujno za industrijo, sploh kakšen pomen pri npr. bolnišnici ipd. Vsa dosedanja proučevanja se načeloma nanašajo na visoke in tudi na srednje vodilne kadre, na najnižjih ravneh je število podrejenih veliko večje in se lahko giblje od 20 pa tudi do 30 ljudi. Majhen razpon kontrole vodi k velikemu številu ravni in obratno, posebej pa je pomembno tudi dejstvo, da z majhnim razponom kontrole prihaja do velikega števila vodilnih na vseh ravneh. Pri velikem številu ravni govorimo o visoki organizacijski strukturi, pri majhnem številu pa o nizki oz. široki organizacijski strukturi. V novejšem času se vse bolj uporabljajo nizke in široke organizacije, saj se visoke organizacije z veliko hierarhičnimi ravnmi srečujejo z naslednjimi težavami:

- informacije od najvišjega vodilnega do najnižje organizacijske ravni imajo dolgo in komplicirano pot, porabi se veliko časa, informacija pa lahko deloma izgubi svoj pomen, točnost,

- veliko je število vodilnih, s čimer se povečuje število administrativnega osebja, - povečuje se potreba po prostoru (uradi, pisarne) in sredstvih za delo

(telekomunikacijska sredstva, oprema prostorov ...), - veliko je komunikacij, sestankov, poročanj ipd., - otežkočena je kontrola dela, - posamezniki in oddelki si poskušajo olajšati funkcioniranje organizacije in prihaja

do tega, da s tem obidejo določene ištance hierarhije. Funkcijska specializacija ali delitev dela pomeni, da se določene delovne naloge ali dela razstavijo na enostavne elemente v enostavne repetitivne delovne naloge, ki se jih je lahko naučiti, podjetje pa za take naloge lahko postavi kogar koli. Delitev dela tako pripelje do skupine specialistov, ki jih združimo v isti oddelek. Znotraj nekega organizacijskega sistema delo lahko porazdelimo oz. oddelke lahko formiramo na podlagi več načel, in sicer:

- po številu ljudi (oddelek, ki vsebuje 10 ljudi), - po funkciji (osebje znotraj oddelka opravlja iste funkcije – npr. proizvodnja,

prodaja, finance …), - po vrstah izdelkov (organizacija okoli proizvodnih skupin), - po teritoriju (trgovine z referenti za posamezna geografska področja ali

samopostrežne trgovine na določenih lokacijah), - glede na kupce (trgovine z otroško opremo, trgovine z bio hrano, trgovine z

orodjem ...), - glede na proces (delavnice z različnimi delovnimi procesi – orodni stroji v eni

delavnici, varjenje v drugi, galvanizacija v tretji ...).



Do sedaj opisano, glede kompleksnosti organizacijske kontrole, tj. razpon kontrole vodilnih, funkcije in oddelki, število ravni organizacije, je razvidno iz slike 2.

Slika 2: Linijska organizacijska struktura in razpon kontrole (vir: Vila, 1994, str. 176)

Formalizacija, kot pravi Vila (1994, str. 177-178) označuje predpisovanje načina opravljanja določene naloge ali dela. Definira se tudi pravica odločanja članov organizacije, nanaša pa se predvsem na poslovodske kadre. S pomočjo formalizacije se oblikuje obnašanje določenega pripadnika, če pa delo ni formalizirano, ima posameznik pravico delo opraviti, kakor ga želi. Običajno se formalizacija definira pisno, kar pa tudi ni nujno. Obstajajo namreč organizacije, kjer se določeno delo opravlja na podlagi tega, kar se v organizaciji posameznik nauči od drugih. Gre za določene navade, ki jih je nekoč nekdo v organizacijo vpeljal. Formalizacija pomaga koordinaciji aktivnosti (standardizirana procedura, ki jo vsak izmed sodelujočih dobro pozna), vpliva pa tudi na ekonomičnost poslovanja (npr. če so postopki natančno definirani, jih lahko izvajajo tudi osebe z nižjo kvalifikacijo oz. izobrazbo). S formalizacijo se predpisujejo: Pravila, s katerimi je natančno predpisano kaj kdo mora in česa ne sme storiti, pri pisnih obrazcih npr., kam gre katera kopija ipd. Procedure so med seboj povezani postopki, ki morajo biti izvedeni, da bi se opravilo neko delo. Zagotavljajo, da je delo standardno izpeljano, npr. policijska intervencija od trenutka sprejetja prijave do prihoda policistov na kraj in začetka posredovanja (kdo kaj dela, kako to dela ...). Politike so smernice, ki definirajo delovanje znotraj nekih meja, znotraj katerih se posameznik svobodno odloča o aktivnostih (Vila, 1994, str. 178). Razpon formalizacije je različno določen glede na opravila, ki jih posamezniki znotraj organizacije in glede na funkcijo izvajajo. Nekatera delovna mesta so močno formalizirana (uradnik na bančnem okencu), nekatera pa sploh ne (trgovski potnik).



Pomen formalizacije, s katerim se izognemo spremenljivostim v poslovanju, ki so nezaželene (»dress code«, uniforma, način sprejemanja strank ...). Formalizacija ima tudi nezaželene posledice, ki se izražajo predvsem v počutju posameznikov, počutijo se ovirane, nesposobne, imajo občutek nekoristnosti in nepotrebnosti. Kljub temu je formalizacija v organizaciji potrebna, saj se lahko le z njo odpravijo nejasnosti v postopkih in procedurah. Povečan pomen formalizacije je potreben pri velikih in zelo velikih podjetjih, v primerih visoke kompleksnosti organizacije, pri visoki stopnji delitve dela, pri rutinskih delovnih nalogah in pri predvidljivih situacijah (Vila, 1994, str. 179). Centralizacija (Vila, 1994, 180–182) pomeni stopnjo koncentracije odločanja na vrhu organizacije. Odločanje je domena enega človeka oz. neke organizacijske enote pri vrhu podjetja. V takem primeru je odločanje njegova oz. njihova diskrecijska pravica, nanaša pa se na zelo visoke organizacijske ravni. Organizacijske značilnosti, ki spodbujajo centralizacijo, so stroški in tveganje, povezano z odločitvijo glede stroškov, vodstveno preferiranje (nekateri vodilni ne želijo, da bi nekdo drug sprejemal odločitve), nezaupanje do podrejenih, organizacijska kultura (ponekod je centralizacija že ustaljena kultura), sposobnosti vodilnih na nižjih ravneh niso zadovoljive ipd. Če je domena odločanja tudi na nižjih ravneh, govorimo o decentralizaciji. Razlogi, zaradi katerih večina podjetij stremi k decentralizaciji, so naslednji:

- ogromno število informacij, ki so lahko podrobnejše, saj ni treba prepotovati dolge poti do najvišjega vodilnega, ni jih treba obdelovati in krajšati, saj se s tem lahko izgubi tudi pomen, decentralizacija skrajšuje poti komunikacije,

- akcije na podlagi sprejetih informacij morajo biti hitre in v primeru decentralizirane organizacije bo reakcija na pomembne informacije kratkotrajna, hitra in zadovoljujoča; odločitve so bližje realnemu mestu dogajanja in so zaradi tega tudi kvalitetnejše,

- zaposleni se počutijo bolje, zviša se jim motivacija za delo, izgubijo občutek nesposobnosti in nepotrebnosti, prizadevno se izobražujejo in pridobivajo izkušnje,

- večje, ko je podjetje, več je lahko težav pri vodenju velikega števila ljudi in odločanju, zato se velika in tudi rastoča podjetja nagibajo k decentralizaciji.

Decentralizacija ima tako kot ima vsak kovanec dve plati, poleg dobrih lastnosti tudi šibke točke v pojavljanju problemov pri koordinaciji mnogih oddelkov, pri ustreznosti, predvsem sposobnosti vodilnih kadrov, do morebitnih medoddelčnih rivalitet, do različnih interpretacij standardnih pravil in procedur v organizacijskih enotah. Raziskave so pokazale, da sta centralizacija in kompleksnost obratno sorazmerni (visoka kompleksnost vodi k decentralizaciji; veliko število profesionalcev in specialistov, združenih v velikem številu oddelkov), da centralizacija in formalizacija nista vsebinsko povezani in da večja decentralizacija vodi k povečevanju formalizacije.

2.3.2 OSNOVNE ORGANIZACIJSKE STRUKTURE V organizaciji avtoriteto, kot pravico ukazovanja s strani nadrejenega podrejenemu, povezujemo s hierarhijo. Obstajajo pa tudi druge oblike avtoritete, s katero se razvijajo posebne oblike odnosov med funkcijami in oddelki. Na podlagi organizacijske avtoritete je mogoče definirati tri vrste organizacijske strukture, ki so naslednje:



- linijska organizacijska struktura (linijska avtoriteta, s katero je definirana pravica ukazovanja),

- štabno-linijska organizacijska struktura (štabna avtoriteta, s katero je definirana pravica svetovanja),

- funkcijska organizacijska struktura (avtoriteta funkcij, s katero je definirana pravica postavljanja zahtev) (Vila, 1994, str. 183).

Linijska organizacijska struktura Pri linijski organizacijski strukturi je linijska avtoriteta opredeljena s pravico ukazovanja s strani nadrejenega podrejenemu. Pri taki organizacijski strukturi imajo vodilni pravico do odločanja, odnos je preprost, linija ukazovanja poteka od najvišje do najnižje točke v organizaciji, tj. od zgoraj navzdol (Vila, 1994, str. 183). Organigram linijske organizacijske strukture prikazuje slika 3:

Marketing Nabava Proizvodnja Finance

Direktor

Tehnologija Plan Obrat 1 Obrat 2

Delovodja Delovodja Delovodja

Skupinovodja Skupinovodja Skupinovodja

Direktorjifunkcij

Vodjeoddelkov

Poslovodje

Preddelavci(Skupinovodje)

Delavci

Slika 3: Linijska organizacijska struktura (vir: http://www.vs-kombre.kk.edus.si, 2008)

Štabno – linijska organizacijska struktura Štabno – linijska organizacijska struktura je svetovalne narave, poznamo dve vrsti štabnih organov, in sicer:

- osebni štabni organ, ki je kot oseba ali manjša služba dodeljen vodilnemu in ima svetovalno vlogo. Izdeluje analize, študije, poročila ipd., kar vodilni nato uporabi pri svojih odločitvah. Pri izrisovanju organizacijske sheme se tovrstni organ označi s polno črto.

- specializirani štabni organ so oddelki ali službe, ki so specializirane za določeno področje (npr. razvoj tehnologije, pravna služba, računalniški center ipd.), uporablja pa jih celotna organizacija. Pri izrisovanju organizacijske sheme se tovrstni organi ne označujejo, lahko pa se jih označi s črtkano črto, kar definira odnose znotraj organizacije (Vila, 1994, str. 185).



V tabeli 2 so na eni strani predstavljeni vzroki za nerazumevanje med vodstvom in štabnimi organi ter na drugi strani splošna pravila za doseganje soglasja med njimi.

Možne konfliktne situacije med vodilnimi in štabnimi organi

Pravila za soglasje med vodilnimi in štabnimi organi

Linijsko vodstvo lahko sprejme ali zavrže rešitve oz. predloge štabnega organa.

Linijsko vodstvo mora štabni organ pravilno in dobro informirati o zadevah pri katerih pričakuje njihovo pomoč.

Linijsko vodstvo postavi zahtevo, da se neka naloga izvede, rok za to pa je prekratek oz. rešitev ni izvedljiva.

Štabni organ mora s svojo pomočjo in nasveti zagotoviti, da linijsko vodstvo na najmanjšo možno mero zmanjša trud in čas.

Štabni organ neko nalogo rešuje dolgo časa, s čimer linijsko vodstvo zadržuje pri sprejetju odločitve.

Štabni organ mora razumeti težave linijskega vodstva.

Linijsko vodstvo je v stalni časovni stiski. Štabni organ mora storiti, kar je njihovi moči, da linijsko vodstvo sprejme njihove predloge, njihovo pomoč in rešitve kot dobre.

Različna mnenja linijskega vodstva in štabnega organa o nalogi, ki jo je treba opraviti.

Linijski vodje morajo biti naklonjeni sprejemanju nasvetov s strani štaba in njihovi uporabi.

Tabela 2: Konfliktne situacije in pravila za soglasje med vodilnimi in štabnimi organi (vir: Vila in Kovač, 2006, str. 127–128)

Organigram štabno – linijske organizacijske strukture prikazuje slika 4:

Marketing Proizvodnja Finance Informatika

Direktor

Raziskava trga

ProdajaObrat 1Planiranje Tehnologija

Svetovalec zastrateškoplaniranje

Pravna služba

Obrat 2

Finančnisvetovalec

Kakovost

Slika 4: Štabno – linijska organizacijska struktura (vir: http://www.vs-kombre.kk.edus.si, 2008)



Funkcijska organizacijska struktura Pri funkcijski organizacijski strukturi so oddelki in službe porazdeljeni v skupine glede na osnovne funkcije podjetja. Organizacijske funkcije, ki jih v svoj seznam uvršča večina avtorjev, so: marketing, prodaja, nabava, raziskovanje in razvoj, proizvodnja, finance, računovodstvo, kadrovanje (Kovač, 2006, str. 129). V organizacijski shemi so s črtkano črtico označene konkretne zahteve, ki morajo biti izpolnjene. Primer na sliki 5 je zahteva proizvodnje nabavni službi, ki mora določen material nabaviti ob točno določenem terminu ali pa zahteva proizvodnje kadrovski službi, ki mora zagotoviti zadostno število delavcev ali inženirjev. Prednosti in slabosti take organizacijske strukture so razvidne iz tabele 3.

Prednosti funkcijske strukture Slabosti funkcijske strukture

Omogoča izkoriščanje ekonomij obsega znotraj funkcijskih oddelkov.

Počasi se odziva na spremembe v okolju.

Spodbuja specializacijo znanj in spretnosti. Lahko povzroči prekomerno kopičenje odločitev na vrhu.

Spodbuja uresničitev funkcijskih ciljev. Vodi k slabi koordinaciji med oddelki.

Najbolj je primerna za enega ali malo proizvodov.

Rezultira v manj inovacijah.

Vključuje omejen pogled na cilje organizacije.

Tabela 3: Prednosti in slabosti funkcijske organizacijske strukture (vir: Ferenčak, 2011)



Organigram funkcijske organizacijske strukture je prikazan na sliki 5:

Prodaja Proizvodnja Nabava

Organizacija

Operativnapriprava

Tehnološkapriprava

Študij dela

Kadrovskaslužba

Proizvodniobrati

Delovninalog

PodatkiPodatki

Zahteve

Slika 5: Funkcijska organizacijska struktura (vir: http://www.vs-kombre.kk.edus.si, 2008)

Divizijska organizacijska struktura Divizijska organizacijska struktura je sestavljena iz enot, ki poslujejo samostojno. Vsaka taka enota se imenuje divizija. Divizije imajo različna delovna področja in je vsaka zase poslovno neodvisno podjetje. Tako sestavljena velika podjetja se imenujejo konglomerati. Vsaka divizija ima svoj razvoj, svojo strategijo poslovanja, lasten nastop na trgu ... Vrh takega podjetja daje divizijam samo usmeritve, zagotavlja izredna finančna sredstva, ugotavlja uspešnost podjetja, tako celote kot posamezne divizije (Vila, 1994, str. 188). Taka podjetja se na divizije lahko delijo glede na:

- delitev po kupcih – blago ali storitve nudijo različnim uporabnikom (proizvodnja za vojsko, potrošniški izdelki, otroški izdelki ...),

- geografska delitev – proizvodnje podobnih ali enakih proizvodov so med seboj geografsko zelo oddaljene (vir delovne sile, vir surovin ...),

- delitev na izdelke – ena divizija proizvaja prehrambne izdelke, druga zdravila, tretja orodje itd.,

- delitev glede na možnost prodaje velike količine različnih tipov istega izdelka – npr. pri proizvodnji avtomobilov pri General Motorsu, kjer so divizije, ki proizvajajo Chevrolet, Buick, Oldsmobil, Pontiac ...(Kovač, 2006, str. 130).



Prednosti in slabosti divizijske strukture so razvidne iz tabele 4.

Prednosti divizijske strukture Slabosti divizijske strukture

Primerna je za hitro spreminjajoče se nestabilno okolje.

Odpravlja ekonomijo obsega v funkcijskih oddelkih.

Vodi k zadovoljstvu stranke, ker so jasne kontaktne točke in odgovornost za proizvod.

Vodi k slabi koordinaciji med proizvodnimi linijami.

Vključuje visoko koordinacijo med funkcijami.

Odpravlja poglobljeno tehnično specializacijo.

Enotam dopušča prilagajanje na razlike v proizvodih, regijah in strankah.

Povzroča, da sta standardizacija in integracija med proizvodnimi linijami težki.

Najbolj je primerna za velike organizacije z več proizvodi.

Težnja po prevelikem osamosvajanju posameznih programov.

Decentralizira odločanje. Razvoj prevelike konkurence med programi.

Tabela 4: Prednosti in slabosti divizijske organizacijske strukture (vir: Ferenčak, 2011)

Organigram divizijske organizacijske strukture je prikazan na sliki 6:

Slika 6: Divizijska organizacijska struktura (vir: http://www.vs-kombre.kk.edus.si, 2008)

Projektna organizacijska struktura Po Vili (1994, str. 189–190), kot projekt praviloma razumemo: enkratno celovitost medsebojno v logično zaporedje povezanih aktivnosti, katerih namen je skupen in trajanje omejeno,

VODSTVO

ŠE ŠE

Kemija Kozmetika Farmacija Medicinska

oprema

Razvoj

Nabava

Marketing

Štabna enota



ali kot projekt lahko definiramo vse ukrepe skupaj, ki so potrebni za to, da se doseže neki programiran cilj ali izvršitev neke delovne naloge. Projekt je planirana naloga, ki jo je treba izvesti v točno določenem času, je enkraten in se ne ponavlja (vsaj ne v enaki obliki). Primeri projektov so izgradnja nepremičnin, oblikovanje novega izdelka, uvajanje novih tehnologij, priprava in izvedba koncertov ali drugih prireditev, olimpijske igre, snemanje filma ... Večina podjetij ni projektnega tipa, vendar tudi v njih lahko potekajo nekateri projekti, npr. podjetje, ki proizvaja pohištvo se dogovori za večjo proizvodnjo oz. za izdelavo opreme za celoten hotel, restavracijo ipd., kar takrat za njih postane enkratna naloga, ki jo obravnavajo posebej – kot projekt. V takem primeru se v podjetju formira projektna organizacija, katere naloga je izvedba projekta v točno določenem roku, v zahtevani kvaliteti in znotraj meja planiranih stroškov. Taka organizacija lahko deluje popolnoma neodvisno od ostale organizacije (ima svoj marketing, nabavno službo, planiranje del, računovodstvo), lahko pa določene funkcije, ki jih projektna organizacija potrebuje, izvede drugi del organizacije, za kar poskrbi vodja projekta. Zaradi tega se izvede načrt, s katerim se določi, kaj se bo projektni organizaciji dodelilo in kaj bo ostalo v pristojnosti preostale organizacije. Navedeno pa je odvisno od pomembnosti projekta, lokacije projekta, želja vodstva podjetja in od možnosti v samem podjetju (število zaposlenih). Prednosti in slabosti projektne strukture so razvidne iz tabele 5.

Prednosti projektne strukture Slabosti projektne strukture

Projekt kot načrtovana, usklajena in nadzorovana organiziranost za čas trajanja.

Nasprotja med projektnim in funkcijskim obravnavanjem problemov.

Zmanjšanje projektnega tveganja. Nevarnost vodstvene hipertrofije.

Centralno zbiranje in vrednotenje informacij.

Nerealno postavljeni cilji projektnih vodij.

Motiviranost zaposlenih. Zahteve po prevelikih rezervah projektnih virov.

Visoka stopnja fleksibilnosti razvoja zaposlenih.

Konflikti med projektnimi in linijskimi vodji.

Tabela 5: Prednosti in slabosti projektne organizacijske strukture (vir: Ferenčak, 2011)



Organigram projektne organizacijske strukture je prikazan na sliki 7:

Slika 7: Projektna organizacijska struktura (vir: http://www.vs-kombre.kk.edus.si, 2008)

Matrična organizacijska struktura Pri matrični organizaciji se za izvedbo posebne naloge postavi vodstvo projekta, ki prevzame skrb za njegovo izvedbo, potrebno osebje pa ostane na svojih rednih delovnih mestih pod linijskim vodstvom vodilnih oddelka, ki mu pripadajo (Vila, Kovač, 2006, str. 133). Člani tako ustanovljenih ekip imajo dvojno vodstvo, tj. svojega linijskega vodjo oddelka, ki so mu podrejeni že po osnovni organizacijski strukturi (tako disciplinsko kot strokovno) ter vodjo projekta, pri katerem sodelujejo. Prednosti in slabosti projektne strukture so razvidne iz tabele 6.

Prednosti matrične strukture Slabosti matrične strukture

Dosežena je potrebna koordinacija, da je mogoče ustreči dvojnim potrebam strank.

Lahko povzroča frustracijo in zmedo med zaposlenimi, ki so podvrženi dvojnemu vodenju.

Fleksibilno deljenje človeških virov med proizvodi.

Udeleženci morajo imeti dobre medosebne spretnosti in visoko usposobljenost.

Primerna je za kompleksne odločitve in pogoste spremembe v nestabilnem okolju.

Velika poraba časa: zahteva veliko sestankov in sej za reševanje konfliktov.

Daje priložnost tako funkcijskemu kot tudi produktnemu razvoju.

Ne deluje, če člani organizacije ne razumejo ali ne sprejemajo kolegialnih odnosov namesto vertikalnih.

Najprimernejša je za srednje velike organizacije z več proizvodi.

Zahteva veliko truda za vzdrževanje razmerja moči.

Vodstvo

ŠE ŠE

Razvoj Nabava Proizvodnja

Prodaja Finance Kadri

Vodstvo projekta



Tabela 6: Prednosti in slabosti matrične organizacijske strukture (vir: Ferenčak, 2011)

Organigram matrične organizacijske strukture prikazuje slika 8:

Slika 8: Matrična organizacijska struktura (vir: http://www.vs-kombre.kk.edus.si, 2008)

Ad hoc organizacija - adhokracija Glede na obravnavano temo velja omeniti tudi organizacijo za posebne primere, za kar koli in iz kakršnega koli razloga, ki se imenuje Ad hoc organizacija. Ta se je razvila na podlagi enostavne logike in iznajdljivosti v situacijah pod pritiskom in z nepričakovanimi dogodki. Temelji na hitrem formiranju timov za posebne namene in za posebne naloge, ki se morajo izvesti v normalni linijski ali funkcijski organizaciji (Vila, 1994, str. 193-194). Vila (1994, 194-495) navaja najbolj znane oblike adhokracije, in sicer: Task force – Gre za formiranje enot z namenom uspešne rešitve neke specialne naloge. Izraz task force, ki izvira iz angleščine in pomeni task – naloga, force – sila, se pogosto uporablja v vojski. Na primeru podjetja se z namenom lansiranja novega izdelka na tržišče vzpostavi posebna specialna enota, v kateri so specialisti za marketing, finance, proizvodnjo, raziskovanje, razvoj itd. ali z eno besedo, specialisti z vseh področij. Ko je naloga opravljena, se tim razpusti. Neodvisna poslovna enota – gre za kreiranje podjetja znotraj podjetja, ki je od njega dokaj neodvisno, vodilni pa je zelo samostojen pri prevzemanju aktivnosti. Specialne poslovne enote – gre za podobno obliko kot je neodvisna poslovna enota, le da se razlikujeta v stopnji neodvisnosti. Specialna poslovna enota se mora pri nekaterih aktivnostih nasloniti na funkcije podjetja, torej njeno delovanje ni samostojno.

VODSTVO

Razvoj Nabava Proizvodnja

Prodaja Finance Kadri

ŠE ŠE

Kemija

Kozmetika

Farmacija

Medic. oprema



Odbori vodilnih – gre za stalne ali občasne odbore z nekaj strokovnjaki za reševanje nekaterih specialnih nalog, ki na neki način v sodobnem času, podjetje tudi kolektivno vodijo. V tabeli 7 so predstavljeni nekateri ugodni pogoji za adhokracijo, tj. prednosti in slabosti:

Prednosti adhokracije Slabosti adhokracije

Dinamično in kompleksno okolje, mlada podjetja.

Nejasnosti pri odgovornosti.

Organska organizacija z visoko decentralizacijo.

Možni konflikti.

Visoko razvita horizontalna specializacija strokovnjakov.

Zahteve po istih resursih v istem času.

Sprejemanje odločitev v nepreglednih in rizičnih situacijah, izvajanje kompleksnih del, nepregledno tržišče.

Veliko sestankov, razgovorov, sej in s tem izgubljanje časa.

Razvoj kompliciranih tehničnih sistemov.

Konflikti med strokovnjaki.

Tabela 7: Prednosti in slabosti adhokracije (vir: Vila, 1994)

2.4 OPREDELITEV PROCESNE RAZSEŽNOSTI Organizacijski proces je ena izmed razsežnosti v organizacijskem modelu, zanj pa v strokovni literaturi lahko zasledimo več opredelitev. Izraz proces izvira iz latinskega izraza processus, ki pomeni tok, v katerem se kaj dogaja, nastaja, spreminja (Rozman in Kovač, 2012, str. 275). Rozman in Kovač (2012, 275) sta tako izmed več opredelitev povzela, da je proces zaporedje nalog oz. aktivnosti, ki so časovno, logistično, informacijsko in odločitveno povezane. Vila (1994, str. 289) pa organizacijski proces definira kot vrsto organizacijskih posameznih nalog, ki morajo biti izvedene na natančno določen način. Tak proces ima končni organizacijski cilj in kontinuirano funkcionira in se ponavlja, dokler organizacija živi. V sebi vključuje potrebne informacije, definirane komunikacije, odločitve in način planiranja. Vsak proces ima svoja prepoznavna znamenja, jasne cilje in namen obstoja. Procesna razsežnost organizacije je precej manj prepoznavna kot organizacijske strukture, kjer so posamezni pojmi, kot so pojavne oblike in gradniki, razčiščeni in standardizirani (Rozman in Kovač, 2012, str. 277). Ker je organizacijski proces definiran s končnim ciljem, je za identifikacijo procesa treba ugotoviti, kako se naloge trenutno opravljajo in kje so vzroki za morebitno nezadovoljivo učinkovitost, kar je najlažje izvedljivo z analizo, pri kateri je treba izvesti naslednje:

- ugotoviti kje se proces začenja, - določiti kdo s kom komunicira, - izvedeti kakšne informacije se prenašajo, na kakšnih dokumentih in s pomočjo

kakšnih sredstev, - kdo in kakšne odločitve sprejema, - kakšne tehnike planiranja so uporabljene, - kaj je končni output, h komu se prenaša, za kaj se ga uporablja,



- kakšne so posledice pri napakah na outputu ter kolikšna raven napak je dopustna (Vila, 1994, str. 298–299).

Rozman in Kovač (2012, str. 279–285) pravita, da oblikovanje, uvajanje in uporaba procesnega pristopa na ravni organizacijskega modela poteka v treh smereh: 1. Poslovno preurejanje – izhodišče za poslovno preurejanje je ideja o izločitvi nepotrebnih in obremenjujočih aktivnosti. Cilj preurejanja ni izboljšanje obstoječih procesov, temveč odprava starih načinov dela in oblikovanje novih procesov na podlagi učinkovitejše izvedbe. 2. Spreminjanje organizacijskega modela s procesno optimizacijo – pomeni prizadevanje za učinkovitejše izvajanje nalog. Optimizacija procesov je v veliki meri nadaljevanje procesnega pogleda na organizacijo. 3. Uvajanje procesnega managementa v organizacijski model – pomeni usmerjanje na podlagi procesnega pogleda na organizacijo. Za vsak proces ugotovimo ciljne parametre. Z iskanjem boljših rešitev in spremljanjem postavljenih ciljnih vrednosti uravnavamo delovanje posameznih procesov.

2.5 OPREDELITEV KULTURNE RAZSEŽNOSTI Organizacijska kultura je tretja, vendar nikakor ne zanemarljiva razsežnost organizacijskega modela. Organizacijsko kulturo je strokovnjak Edgar H. Schein v svoji knjigi Organizacijska kultura in vodenje (2004), kot navajata Rozman in Kovač (2012, str. 287-289) opredelil kot večplastni (tristopenjski) pojav, ki vsebuje temeljne predpostavke, vrednote in vedenjske obrazce. Predpostavke razlagajo, zakaj so se razvile posamezne vrednote in neposredno niso vidne. Kažejo se kot vedenje ljudi, jezik, simboli ipd. Kultura je vzorec predpostavk, vrednot in vedenja, ki si jih je izmislila, odkrila ali razvila neka skupina kot odziv na probleme v okolju in probleme notranje integracije. Kulturo organizacije je mogoče primerjati s kulturo naroda ali pa osebnostjo človeka. Tako se npr. ljudje z vrednotami določene vrste bolje počutijo v združbi, kjer take vrednote veljajo. Vila (po Robbins, 1994, str. 345) je naštel temeljne karakteristike organizacijske kulture, pri čemer so naštete vrednosti kvalitativne in odvisne od individualnih ocen:

- individualna iniciativa kot lastnost posameznika (stopnja odgovornosti, svobode in neodvisnosti),

- toleriranje tveganja kot stopnja spodbujanja, da so posamezniki agresivni, inovativni in da sprejemajo tveganje,

- usmerjanje kot stopnja definiranosti jasnih preglednih ciljev in pričakovanje uspešnega doseganja cilja,

- integracija kot stopnja spodbujanja za tesno sodelovanje in koordiniranje akcij, - sodelovanje z vodstvom kot stopnja, do katere vodilni zagotavljajo nemotene

komunikacije, sodelovanje in podporo podrejenim, - kontrola kot količina pravil in predpisov ter moč nadzora nad podrejenimi z

namenom kontrole, - identifikacija kot stopnja do katere se člani organizacije identificirajo kot celota,

neka delovna skupina ali samo znotraj strokovne profesije, - sistem nagrajevanja kot stopnja do katere so nagrade povezane z ustvarjalnostjo in

uspehom, - toleriranje konfliktov kot stopnja, do katere člane spodbujajo za lastno izražanje

mnenja in možnost vstopanja v konflikte brez strahu, - oblike komuniciranja kot stopnja do katere so komunikacije omejene in vezane na

formalno hierarhično linijo avtoritete.



Organizacijska kultura je v primerjavi z organizacijsko strukturo, ki jo ponazarjajo različni organigrami, veliko bolj neoprijemljiva. Pri njej opazujemo njeno navzven vidno raven, kar predstavljajo običaji, ceremonije, rituali, zgodbe, simboli ipd. Namen kulture je dvojen, in sicer prvič, povezuje zaposlene in določa ustrezna razmerja med njimi ter drugič, pokaže, kako se zaposleni in združba prilagajajo in ravnajo v razmerju do drugih.

2.6 OPREDELITEV POJMOV UČINKOVITOST IN USPEŠNOST Učinkovitost (angl. Efficiency) in uspešnost (angl. Effectiveness) sta pojma, ki se pogosto uporabljata in hkrati zaradi nepoznavanja razlik med njima tudi zamenjujeta. Uspešnost opredeljujemo kot stopnjo doseganja zastavljenih ciljev združb, učinkovitost pa kot doseganje učinka s čim manjšim vložkom ali čim manj prvinami. Bolj preprosto povedano, uspešnost pomeni delati prave stvari, učinkovitost pa kako narediti stvari prav (Rozman in Kovač, 2012, str. 81–82). Uspešnost označuje neko splošno vrednost npr. institucije, ki jo lahko ovrednotimo s kvantitativnimi kriteriji (npr. produktivnost, ekonomičnost itd.) ali s kvalitativnimi kriteriji (npr. fleksibilnost, zadovoljstvo zaposlenih itd.). Ovrednoti se, kadar so kriteriji kvalitativni, ocenjuje se opisno kot npr. odlično, zelo dobro, slabo ipd. Tako oceno dobimo s pomočjo izpraševanja ljudi, z anketami ali ocenami strokovnjakov. Učinkovitost pa se izraža v nizu kvantitativnih kazalcev, tj. merljivih količin (Vila, 1994, str. 24). Ker je organizacijsko uspešnost težko oceniti in zanjo podati neko določeno oceno, je bilo v sedemdesetih letih o tem narejenih več študij, katerih rezultat je bil določitev kriterijev, po katerih bi se jo vsaj poskušalo oceniti. Navedli bomo le nekatere izmed njih, in sicer: produktivnost (količina opravljenega dela v enoti časa ali po osebi), učinkovitost (razmerje outputa glede na stroške), kvaliteta storitev, nesreče pri delu, izostanki z dela, zadovoljstvo na delu, motivacija, morala, konflikti, fleksibilnost in adaptacija, poslovodne in osebnostne sposobnosti nadrejenih, poslovodne sposobnosti glede na posebne naloge, pripravljenost, stabilnost, izobrazba in razvoj, poudarjanje dosežkov itd. Iz naštetih kriterijev je razvidno, da so kazalci učinkovitosti vključeni v pregled uspešnosti (Vila in Kovač, 1997, str. 20–24).

3 ORGANIZACIJA MINISTRSTEV ZA NOTRANJE ZADEVE V SLOVENIJI, HRVAŠKI IN SRBIJI

3.1 MINISTRSTVO ZA NOTRANJE ZADEVE REPUBLIKE SLOVENIJE Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije (v nadaljevanju MNZ RS) opravlja naloge na naslednjih delovnih področjih: naloge s področja upravnih notranjih zadev, naloge s področja migracij in integracije tujcev, naloge s področja policije in drugih varnostnih nalog, naloge Policije in naloge Inšpektorata Republike Slovenije za notranje zadeve (http://www.mnz.gov.si). MNZ je sestavljeno iz naslednjih notranje organizacijskih enot:

- služba za notranjo revizijo MNZ RS, - služba za evropske zadeve in mednarodno sodelovanje MNZ RS, - služba za varnostno načrtovanje MNZ RS, - služba za odnose z javnostmi MNZ RS, - direktorat za upravne notranje zadeve, migracije in naturalizacijo Republike

Slovenije,



- direktorat za policijo in druge varnostne naloge Republike Slovenije, - sekretariat MNZ RS, - kabinet ministra za notranje zadeve Republike Slovenije, - inšpektorat Republike Slovenije za notranje zadeve (organ v sestavi), - policija (organ v sestavi) (http://www.mnz.gov.si).

3.2 MINISTRSTVO ZA NOTRANJE ZADEVE REPUBLIKE HRVAŠKE

V Republiki Hrvaški, Ministrstvo za notranje zadeve (Ministarstvo unutarnjih poslova, v nadaljevanju MUP RH), opravlja naloge policije in kriminalistične policije, in sicer zaščito življenja, osebne varnosti ljudi in premoženja, preprečevanje in odkrivanje kaznivih dejanj, iskanje in prijetje storilcev kaznivih dejanj ter privajanje pristojnim organom, vzpostavljanje javnega reda in miru, varovanje oseb, objektov in prostora, izvajanje kriminalistično-tehničnih del in poročanje, nadzor državne meje in nadzor oz. kontrolo gibanja in bivanja tujcev znotraj države, skrb za varnost na cestah, organiziranje javnih zbiranj, izdajanje osebnih izkaznic, urejanje vprašanj glede državljanstva, izdajanje vozniških in prometnih dovoljenj za motorna vozila, nabavljanje in hramba orožja, izdajanje orožnih listin in urejanje vprašanja okoli njih ter eksplozivnih stvari, opravljanje nalog specialne policije, nadzorovanje dela državnih podjetij, nadzorovanje požarne zaščite in nadzorovanje humanitarnega razminiranja (http://www.mup.hr). Notranje organizacijskih enote, ki sestavljajo MUP Republike Hrvaške so:

- kabinet ministra, - samostojna služba za notranjo revizijo, - samostojna služba za sodelovanje z vojaškim uradom v Republiki Hrvaški, - samostojna služba za informacijsko varnost, - direktorat policije , - glavno tajništvo, - samostojni sektor za schengensko koordinacijo in projekte evropske unije, - uprava za pravne zadeve in človeške vire, - uprava za materialno-finančne zadeve, - uprava za razvoj, nabavo in podporo, - uprava za upravne in inšpekcijske zadeve (http://www.mup.hr).

3.3 MINISTRSTVO ZA NOTRANJE ZADEVE REPUBLIKE SRBIJE Ministrstvo za notranje zadeve Republike Srbije (Ministarstvo unutrašnjih poslova, v nadaljevanju MUP RS) pa kot iz spletne strani www.mup.gov.rs izhaja, skrbi za zaščito varnosti Republike Srbije, odkriva in preprečuje dejavnosti, katerih cilj je spodkopavanje ali uničenje ustavnega reda, ščiti življenja, osebno in premoženjsko varnost državljanov, preprečuje in odkriva kazniva dejanja, išče in prijema storilce kaznivih dejanj ter jih privaja pristojnim organom, vzpostavlja javni red in mir, varuje zborovanja in druga srečanja državljanov, varuje določene osebe in objekte, skrbi za varnost na cestah, skrbi za nadzor državne meje in za nadzor oz. kontrolo gibanja in bivanja tujcev znotraj države, skrbi za nabavo, hrambo in nošenje orožja in streliva, skrbi za proizvodnjo in promet eksplozivnih teles, vnetljivih tekočin in plinov, ščiti pred požari, ureja vprašanja državljanstva, enotnih matičnih številk državljanov, potnih listin, bivališč državljanov, usposabljanje kadra in druge naloge, odrejene z zakoni (www.mup.gov.rs) Organizacijske enote, ki sestavljajo MUP Republike Srbije, so:

- kabinet ministra, - sekretariat , - direktorat policije,



- sektor za analitiko, telekomunikacijske in informacijske tehnologije, - sektor za mednarodno sodelovanje, evropske zadeve in načrtovanje, - sektor za človeške vire, - sektor za materialno-finančne zadeve, - sektor za notranji nadzor, - sektor za izredne situacije (http://www.mup.gov.rs).

4 PREDSTAVITEV POLICIJ V REPUBLIKI SLOVENIJI, REPUBLIKI HRVAŠKI IN REPUBLIKI SRBIJI

4.1 SLOVENSKA POLICIJA Republika Slovenija je evropska država, ki leži na severu Sredozemlja in jugu Srednje Evrope. Na zahodu meji z Italijo, na severu z Avstrijo, na severovzhodu z Madžarsko in na vzhodu in jugu s Hrvaško. Površina Slovenije znaša 20.273 km², dolžina državne meje znaša 1.382 km, od tega je 921 km kopenske, 413 km rečne in 48 km morske meje. Glavno mesto Slovenije je Ljubljana (https://sl.wikipedia.org). Slovenska policija je organ v sestavi Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije. Sedež slovenske policije je v Ljubljani, vodi jo generalni direktor policije, g. Marjan Fank, ki vodi tudi delo generalne policijske uprave. Za svoje delo in delo policije je odgovoren ministru (ministrici) za notranje zadeve in ga na predlog ministra imenuje in razrešuje Vlada Republike Slovenije (http://www.mnz.gov.si). Razmerje med ministrstvom in policijo ter sama organizacija in vodenje policije sta opredeljena v II. In III. poglavju Zakona o organiziranosti in delu v policiji (v nadaljevanju ZODPol) (ZODPol, 2013). Policija je, glede na že opisano, del državne uprave, je nosilka nacionalne varnosti, zagotavlja visoko stopnjo notranje varnosti vsem prebivalcem posamezne države tako, da ščiti ustavno ureditev, demokratični politični sistem, človekove pravice in temeljne svoboščine ter druge ustavnopravne vrednote. Policija svoje cilje, programe in načine dela ob doslednem spoštovanju človekovih pravic in svoboščin prilagaja varnostnim potrebam. Osnovno vodilo je opravljanje policijske dejavnosti v skupnosti, pri čemer izhaja iz poslanstva, da pomaga ljudem, skrbi za njihovo varnost in za varnost premoženja, temeljnih vrednot, ki se kažejo v zakonitem in strokovnem delu, poštenosti, nepristranskosti, nediskriminatornosti in odgovornosti ter vizije, da z razvojem kadrov, organizacije in stroke zagotavlja varno življenje ljudi. Policijska dejavnost v skupnosti je le okvir, v katerem izvaja strateške cilje in usmeritve. Tak pristop k izvajanju policijske dejavnosti pomeni organizacijsko delitev dela na področje preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kriminalitete ter področje javnega reda in varnosti tako na državni kot na regionalni ravni (Kolenc, 2002, str. 7,8). Osnovna delovna področja policije so:

- kriminaliteta, - javni red, - cestni promet, - mejne zadeve in tujci, - varovanje oseb in objektov.

Naloge policije, ki izhajajo iz njenih temeljnih dolžnosti, so opredeljene v 4. členu Zakona o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju ZNPPol) in so naslednje:



- varovanje življenja, osebne varnosti in premoženja ljudi, - preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj in prekrškov, odkrivanje

in prijemanje storilcev kaznivih dejanj in prekrškov, drugih iskanih ali pogrešanih oseb ter njihovo izročanje pristojnim organom in zbiranje dokazov ter raziskovanje okoliščin, ki so pomembne za ugotovitev premoženjske koristi, ki izvira iz kaznivih dejanj in prekrškov,

- vzdrževanje javnega reda, - nadzor in urejanje prometa na javnih cestah in nekategoriziranih cestah, ki so dane

v uporabo za javni promet, - nadzor državne meje, - naloge v zvezi z gibanjem in prebivanjem tujcev, - varovanje določenih oseb, prostorov, objektov in okolišev objektov, in če z

zakonom ni določeno drugače, varovanje določenih delovnih mest in tajnosti podatkov državnih organov,

- naloge ob naravnih in drugih nesrečah, - druge naloge, določene v tem zakonu in drugih predpisih v skladu z zakonom

(ZNPPol, 2013).

Navedene naloge, kot je navedeno v 1. odstavku 14. člena ZODPol (ZODPol, 2013) izvajajo uniformirana in kriminalistična policija ter specializirane enote policije, organizirane v Generalni policijski upravi, policijskih upravah in območnih policijskih postajah, kar predstavlja organizacijsko osnovo policije (16. člen ZDOPol, 2013).

4.1.1 GENERALNA POLICIJSKA UPRAVA Notranje organizacijske enote Generalne policijske uprave strateško usmerjajo, načrtujejo, organizirajo in nadzorujejo področje dela za celotno policijo, opravljajo naloge policije, spremljajo, proučujejo in pripravljajo analize, poročila in druge skladne predloge za odločanje ter pripravljajo zakonske in podzakonske predpise s področja policijskega dela (http://www.policija.si). Naloge, predvsem z vodstvenega in organizacijskega vidika, ki jih izvaja generalna policijska uprava, so:

- spremlja, analizira in ocenjuje varnostne razmere v državi, pripravlja strateške načrte o organiziranosti in delu v policiji, ugotavlja stanje na področju izvrševanja policijskih nalog, zagotavlja strokovno in tehnično pomoč enotam policije, nadzoruje delo policijskih enot, skrbi za izpopolnjevanje organiziranosti sistema in metod dela, uvajanje novih metod dela in kakovost policijskih storitev, za zakonito izvrševanje predpisov s področja dela policije ter izvaja ukrepe za učinkovito delovanje policije,

- usmerja in usklajuje delo policijskih uprav na področju zatiranja kriminalitete, varnosti prometa, nadzora državne meje in izravnalnih ukrepov, nalog, določenih v predpisih o tujcih, javnega reda in miru v primerih, ko je potrebno usklajeno delovanje na širšem območju ali ko naloge presegajo kadrovske, strokovne, materialne in organizacijske zmožnosti policijskih uprav in izdaja na prvi stopnji odločbe v zadevah nadzora državne meje in tujcev,

- skrbi za izvajanje mednarodnih sporazumov s področja nalog policije, - zbira, obdeluje, posreduje in hrani podatke s področja dela policije ter načrtuje,

upravlja in razvija informacijski in telekomunikacijski sistem policije, - sodeluje pri pripravi kadrovskega načrta policije in predlaga njegove spremembe in

dopolnitve; - izvaja izobraževanje, izpopolnjevanje, usposabljanje in raziskovalno dejavnost po

tem zakonu ter sodeluje pri načrtovanju in organiziranju drugih oblik izobraževanja, izpopolnjevanja in usposabljanja,



- sodeluje pri pripravi, načrtovanju in spremembi finančnih načrtov, načrtov pridobivanja stvarnega premoženja in razpolaganja z njim, načrtov nabav, investicij, investicijskega in rednega vzdrževanja nepremičnin policije,

- sodeluje pri pripravi sistemizacije, standardizacije in tipizacije materialnih tehničnih sredstev in opreme policije ter poslovnih in drugih prostorov in njihove opreme,

- izvaja, usmerja in načrtuje notranjevarnostne postopke in izvaja druge ukrepe, potrebne za notranjo varnost policije (ZODPol, 2013).

Naloge generalne policijske uprave opravljajo notranje organizacijske enote, vodje teh so za svoje delo, stanje v enoti in delo enote odgovorni generalnemu direktorju policije, ta pa je za svoje delo odgovoren ministru. Notranje organizacijske enote, ki sestavljajo generalno policijsko upravo, so:

- Uprava uniformirane policije, - Uprava kriminalistične policije, - Služba generalnega direktorja policije, - Nacionalni forenzični laboratorij, - Uprava za policijske specialnosti, - Policijska akademija, - Urad za informatiko in telekomunikacije (http://www.policija.si).

4.1.2 POLICIJSKA UPRAVA Slovenija je razdeljena na 8 policijskih uprav, ki na regijski ravni skrbijo za varnost ljudi in njihovega premoženja. Vodijo jih direktorji, ki so za svoje delo in delo uprave odgovorni generalnemu direktorju policije. Generalni direktor policije jih tudi imenuje in razrešuje (http://www.policija.si). Policijske uprave opravljajo naslednje naloge:

- usklajuje in usmerja delo območnih policijskih postaj, jim daje strokovna pojasnila, izvaja nadzor nad njihovim delom ter jim zagotavlja strokovno pomoč,

- odkriva in preiskuje določena kazniva dejanja, odkriva in prijema storilce takih dejanj in jih izroča pristojnim organom,

- zagotavlja izvajanje določenih nalog s področja javnega reda, ko je potrebno usklajeno delovanje na območju uprave ali ko gre za hujše kršitve javnega reda;

- zagotavlja izvajanje določenih nalog s področja varnosti prometa, ko je potrebno usklajeno delovanje na širšem območju uprave,

- opravlja določene naloge s področja varovanja določenih oseb, prostorov in objektov,

- izvaja nadzor državne meje in izravnalne ukrepe, - izvaja postopke s tujci, - izvaja določene naloge na področju varnosti prometa, javnega reda ter preventive, - sodeluje z varnostnimi organi na obmejnih območjih sosednjih držav, - izdaja na prvi stopnji odločbe v zadevah prehajanja oseb čez državno mejo in

dovolitve zadrževanja tujcev, - opravlja določene naloge s področja delovanja policije ob naravnih in drugih

nesrečah, v krizi, v vojnem in izrednem stanju, - izvaja določene naloge vzdrževanja informacijskega in telekomunikacijskega

sistema policije, - opravlja določene naloge s področja upravljanja kadrovskih virov, vključno s

posamičnimi nalogami strokovnega izobraževanja, izpopolnjevanja in usposabljanja,



- opravlja določene naloge finančnih in materialnih zadev, rednega in v intervencijskih primerih investicijskega vzdrževanja objektov in materialnih tehničnih sredstev,

- izvaja, usmerja, načrtuje in sodeluje pri notranjevarnostnih postopkih ter izvaja druge ukrepe, potrebne za notranjo varnost enot policijske uprave,

- skrbi za izpopolnjevanje sistema in metod dela, uvajanje novih metod dela in inovacijskih rešitev pri izvajanju nalog policije ter izbrane rešitve posreduje generalni policijski upravi,

- opravlja druge naloge s področja dela policije, ki jih določa zakon ali drug predpis, izdan na podlagi zakona (ZODPol, 2013).

Naloge, ki jih izvajajo policijske uprave, so dokaj podobne nalogam, ki jih izvaja generalna policijska uprava, s tem, da policijske uprave usklajujejo in usmerjajo delo območnih policijskih postaj, jim dajejo strokovna pojasnila, izvajajo nadzor nad njihovim delom ter jim zagotavljajo strokovno pomoč (ZODPol, 2013). Policijske uprave, njihovo območje in sedež na predlog ministra predpiše Vlada (ZODPol, 2013). Policijske uprave v Sloveniji so: Celje, Koper, Kranj, Ljubljana, Maribor, Murska Sobota, Nova Gorica in Novo mesto (http://www.policija.si).

4.1.3 OBMOČNA POLICIJSKA POSTAJA Na območju policijske uprave se za neposredno opravljanje nalog policije na določenem območju ali za določeno področje dela policijske uprave, ustanovijo policijske postaje. V

Sloveniji je 111 policijskih postaj (http://www.mnz.gov.si). Komandir policijske postaje vodi policijsko postajo, načrtuje, organizira, usmerja in nadzoruje opravljanje dela iz pristojnosti policijske postaje, zagotavlja zakonito, učinkovito in pravočasno opravljanje nalog, odreja ukrepe in odloča v skladu z zakoni in pooblastili, ki jih nanj prenese direktor policijske uprave. Komandir policijske postaje je za svoje delo, stanje na policijski postaji in delo policijske postaje odgovoren direktorju policijske uprave. Policija izvaja svojo dejavnost na območju ene ali več občin, razdeljenem na policijske okoliše. Vodje policijskih okolišev zagotavljajo razne oblike pomoči, opravljajo preventivno dejavnost, sodelujejo z državljani, organi lokalne oblasti, podjetji in drugimi subjekti. Znotraj policijskih uprav obstaja več policijskih postaj za neposredno opravljanje nalog policije na določenem območju ali za določeno področje dela. Poznamo policijske postaje s splošnim delovnim področjem in policijske postaje s specializiranim delovnim področjem, kar pa ni nujno, da se pojavljajo v vseh osmih policijskih upravah (npr. postaja pomorske policije, postaja letališke policije). Obstoječe policijske postaje so:

- Postaja prometne policije, - Postaja pomorske policije, - Postaja letališke policije, - Postaja konjeniške policije, - Postaja vodnikov službenih psov, - Policijska postaja za izravnalne ukrepe.

Znotraj policijskih postaj sta organizirani tudi skupini (skupina za mejno kontrolo in skupina za varovanje državne meje), ki nista organizacijski enoti, temveč "obliki dela", ki izhajata iz Schengenskega akcijskega načrta in njegovih sprememb in dopolnitev ter



podpisanih protokolov. Na Postaji letališke policije Brnik sta tako organizirani skupina za

varnostne naloge in skupina za operativne naloge (http://www.policija.si).

Poleg naštetega poznamo v Sloveniji tudi enoto, katero za občasno opravljanje nalog policije ustanovi generalni direktor policije, določi njeno organiziranost, način delovanja, način izbire pripadnikov, naloge, njeno uporabo in materialno tehnično opremljenost. Ta enota se imenuje posebna policijska enota in je definirana v 29. členu ZODPol, njeni pripadniki so pretežno policisti, ki svoje osnovno delo opravljajo na policijskih postajah (ZODPol, 2013).

4.2 HRVAŠKA POLICIJA Republika Hrvaška je država na stičišču Srednje Evrope, Jugovzhodne Evrope in Sredozemskega morja. Ozemlje Hrvaške pokriva 56.594 km2. Hrvaška na severu in severozahodu meji na Slovenijo, na severu na Madžarsko, na jugu in vzhodu na Bosno in Hercegovino, na jugu na Črno Goro ter na vzhodu na Srbijo. Hrvaška obala Jadranskega morja je dolga 1.778 km, ob njej leži več kot 1.000 otokov. Hrvaška ima 4.28 milijona prebivalcev (4.284.889 – štetje leta 2011), glavno mesto je Zagreb (https://sl.wikipedia.org). Policija je javna služba Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, ki opravlja določene naloge, predpisane v zakonu, tj. policijske naloge. Za opravljanje policijskih nalog znotraj MUP Republike Hrvaške je, kot upravna organizacija v sestavi Ministrstva, z Zakonom o policiji ustanovljen Direktorat policije, na lokalnem nivoju pa so ustanovljene in delujejo policijske uprave. Policijo vodi glavni direktor policije, g. Zvonimir Vnučec. Sedež hrvaške policije je v Zagrebu. Organizacija hrvaške policije je opredeljena v 8. členu Zakona o policiji, sprejetem leta 2011 (Zakon o policiji, 2011). V prvi vrsti so naloge policije naslednje:

- varovanje življenja, pravic, svobode, varnosti in nedotakljivosti državljanov, - varovanje javnega reda in miru ter premoženja, - preprečevanje kaznivih dejanj in prekrškov, njihovo odkrivanje, zbiranje informacij

o teh dejanjih in storilcih teh dejanj, - iskanje storilcev kaznivih dejanj, ki se preganjajo po uradni dolžnosti, in prekrškov

ter njihova izročitev pristojnim organom, - prizadevanje za izsleditev premoženjske koristi, pridobljene s kaznivimi dejanji, - protieksplozijska zaščita, - naloge zaščite zračnega prometa, predpisane s posebnimi zakoni, - naloge na morju in znotraj notranjega plovbnega prometa iz pristojnosti policije, - nadzor in upravljanje s cestnim prometom, - naloge s področja mejnih zadev (nadzor državne meje, naloge, v katere so

vključeni tuji državljani), - ravnanje z zaporniki in priporniki, - varovanje in zaščita oseb, objektov in prostora, - druge naloge, določene v zakonu (https://hr.wikipedia.org).

4.2.1 DIREKTORAT POLICIJE Tako se v 8. členu Zakona o policiji Hrvaška policija deli na tri nivoje, najvišji nivo, tj. Direktorat policije je organizacijsko sestavljen iz naslednjih enot:

- Služba generalnega direktorja policije,



- Uprava policije, - Uprava kriminalistične policije, - Uprava za mejo, - Operativno komunikacijski center, - Poveljstvo specialne enote, - Uprava za posebne zadeve varnosti, - Center za forenzične znanosti, preiskave in strokovna znanja »Ivan Vučetić«, - Policijska akademija (http://www.mup.hr).

Naloge Direktorata policije so naslednje:

- spremljanje in analiza varnosti ter pojavov, ki vplivajo na nastanek in razvod kriminalitete,

- usklajevanje, usmerjanje in nadzor nad delom policijskih uprav, - neposredno sodelovanje pri izvajanju nekaterih zahtevnih nalog v okviru policijskih

uprav, skrb za izvajanje mednarodnih sporazumov o policijskem sodelovanju in drugih mednarodnih aktov odgovornosti,

- organiziranje in izvedba kriminalističnih strok, - ustvarjanje pogojev za delo policijske akademije, - sprejemanje standardov za opremo in materialno-tehnična sredstva

(http://www.mup.hr).

4.2.2 POLICIJSKA UPRAVA V Uredbi o notranji organizaciji ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške iz leta

2012 (http://narodne-novine.nn.hr) je policijska uprava definirana v 20. členu, kjer so navedene tudi njene naloge, in sicer:

- spremlja, analizira in usklajuje izvajanje ukrepov v osnovnih policijskih nalogah, v zadevah s področja javnega reda in miru, varnosti in upravljanja cestnega prometa ter v zadevah protieksplozijske zaščite,

- opravlja delo posebne policijske enote in mobilne enote prometne policije, - opravlja naloge z vidika obrambe, kakor tudi zadeve povezane z organizacijo,

usposabljanji in aktivacijo rezervnega sestava policije, - opravlja druge naloge na področju osnovnih policijskih nalog, - definira strateške cilje, izdeluje in spremlja rezultate dela in uspešnost, določa

tveganje, nadzira postavljene cilje v strateških načrtih, poroča o izvajanju zastavljenih ciljev, koordinira izdelavo strateških ciljev na nivoju uprave.

Naloge, za opravljanje katerih je pristojna uprava, opravljajo notranje organizacijske enote:

- služba za javni red, - služba za varnost cestnega prometa, - protieksplozijska služba, - poveljstvo interventne policije, - mobilna enota prometne policije.

Hrvaška se deli na 20 policijskih uprav, ki se delijo na štiri kategorije, in sicer:

I. kategorija Zagreb

II. kategorija Splitsko – dalmatinska Primorsko – goranska Osječko – kninska Istarska

III. kategorija



Dubrovačko – neretvanska Karlovačka Sisačko-moslavačka Šibensko – kninska Vukovarsko – srijemska Zadarska

IV. kategorija Bjelovarsko – bilogorska Brodsko – posavska Koprivničko – križevačka Krapinsko – zagorska Ličko- senjska Međimurska Požeško – slavonska Varaždinska Virovitičko – podravska (http://www.mup.hr).

4.2.3 POLICIJSKA POSTAJA Kot izhaja iz Zakona o policiji (2011) so na območju posamezne policijske uprave za neposredno opravljanje policijskih in drugih nalog ustanovljene policijske postaje, ki jih vodijo načelniki policijskih postaj, ti pa so za svoje delo odgovorni direktorju policijske uprave. Zaradi načrtovanja in usmerjanja policije in učinkovitega opravljanja policijskih nalog, se področje policijske postaje deli na področne sektorje, patruljno območje, opazovalno območje in kontaktno območje. Področje policijske postaje, sedež policijske postaje, vrsta in kategorija policijske postaje se določa z Uredbo hrvaške vlade (http://narodne-

novine.nn.hr).

4.3 SRBSKA POLICIJA Republika Srbija je država, ki leži na Balkanskem polotoku in v Srednji Evropi (Panonska nižina). Razprostira se na 88.361 km2 (brez Kosova). Srbija na severu meji na Madžarsko, na severozahodu na Hrvaško, na severovzhodu na Romunijo, na jugovzhodu na Bolgarijo, na jugu na Kosovo in Makedonijo (če ne štejemo Kosova, meji na Makedonijo in Albanijo), na jugozahodu na Črno goro in na zahodu na Bosno in Hercegovino. Skupna dolžina državnih meja znaša 2.027 km. Republika Srbija, sodeč po štetju leta 2011, šteje 7,243,007 (brez Kosova). Kot iz Zakona o policiji (2016) izhaja, je policija Republike Srbije služba Ministrstva za notranje zadeve Republike Srbije. Policija izvaja zakonsko določene naloge policije in tudi druge naloge, določene z drugimi zakoni. Zagotavlja podporo državni upravi v demokratični družbi in nosi odgovornost za realizacijo varnosti. Z opravljanjem policijskih nalog, policija državljanom zagotavlja zaščito pravic in svoboščin, lahko pa jih tudi omeji v skladu z Ustavo in zakonodajo. Sedež srbske policije je v Beogradu (http://www.paragraf.rs). Naloge policije so:

- zaščita življenja, pravic, svobode in integritete državljanov in podpora pravnega sistema,

- zaščita premoženja,



- preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj, prekrškov in drugih deliktov, borba proti kriminalu in preprečevanje organiziranih in drugih oblik kriminala,

- odkrivanje in prijemanje storilcev kaznivih dejanj in prekrškov ter drugih iskanih oseb in njihova izročitev pristojnim organom,

- vzpostavljanje javnega reda in miru, nudenje pomoči v primeru nevarnosti ter nudenje pomoči ljudem v stiski,

- urejanje, kontrola, nadzor in nudenje pomoči v cestnem prometu, - varovanje javnih shodov, varovanih oseb, organov, objektov in prostora, - nadzor in varovanje državne meje, kontrola prehodov državne meje, izvajanje

režima v obmejnem pasu, ugotavljanje in reševanje mejnih incidentov in drugih kršitev državne meje,

- izvajanje nalog, določenih v predpisih o tujcih, - opravljanje drugih nalog, določenih z zakonom in podzakonskimi akti

(https://sh.wikipedia.org). Srbska policija se hierarhično deli na tri nivoje, in sicer na Direkcijo policije z enotami znotraj in zunaj sedeža ter na policijske postaje.

4.3.1 DIREKCIJA POLICIJE Kot izhaja iz 22. člena Zakona o policiji, policijo na sedežu Direkcije policije vodi g. Vladimir Rebić (www.mup.gov.rs), direktor policije (http://www.paragraf.rs). Organizacijske enote v Direkciji policije se v Srbiji delijo na:

1. enote na sedežu Direkcije: - Oddelek za napredovanje dela Direkcije policije, - Služba direktorja policije, - Uprava kriminalistične policije, - Uprava za mednarodno policijsko sodelovanje, - Uprava policije, - Enota za varovanje varovanih oseb in objektov, - Zaščitna enota, - Uprava prometne policije, - Uprava mejne policije, - Uprava za upravne zadeve, - Operativno-komunikacijski center, - Poveljstvo žandarmerije, - Specialna protiteroristična enota, - Helikopterska enota, - Koordinacijska enota za Kosovo in Metohijo.

2. enote izven sedeža Direkcije - policijske uprave (v nadaljevanju: PU):

- PU za mesto Beograd, - PU v Novem Sadu, - PU v Nišu, - PU v Subotici, - PU v Kikindi, - PU v Pančevu, - PU v Sremski Mitrovici, - PU v Zrenjaninu, - PU v Somboru, - PU v Boru, - PU v Vranju,



- PU v Valjuvu, - PU v Zaječarju, - PU v Jagodini, - PU v Kragujevcu, - PU v Kruševcu, - PU v Kraljevu, - PU v Leskovcu, - PU v Novem Pazarju, - PU v Požarevcu, - PU v Pirotu, - PU v Prijepolju, - PU v Prokuplju, - PU v Smederevu, - PU v Užicu, - PU v Čačku, - PU v Šapcu.

Naloge Direkcije policije, navedene v 24. členu Zakona o policiji (2016) so:

- pripravlja strateški načrt Policije, - sodeluje pri izdelavi kadrovskega načrta in ustanovitvi Programa za strokovna

usposabljanja in usposabljanja v sodelovanju z organizacijsko enoto, pristojno za upravljanje s človeškimi viri,

- usklajuje in usmerja delo policijskih uprav in enot znotraj sedeža Direkcije, - kontrolira delo policijskih uprav in enot znotraj sedeža Direkcije, - neposredno sodeluje pri opravljanju določenih kompleksnih nalog iz pristojnosti

policijskih uprav, - zagotavlja izvajanje mednarodnih pogodb o policijskem sodelovanju in drugih

mednarodnih aktov, za katere so pristojni, - opravlja naloge mednarodnega operativnega policijskega sodelovanja, - ustvarja pogoje za vzdrževanje in dviganje usposobljenosti in pripravljenosti

policije za delovanje v primeru povečanega tveganja, izrednem stanju in vojnem stanju,

- rešuje vprašanja državljanov in izdaja javne listine iz svoje pristojnosti, - prispeva k varnostno-policijski in poučno-znanstveni dejavnosti v nalogah policije

(http://www.paragraf.rs).

4.3.2 POLICIJSKA UPRAVA Kot je že iz prejšnje točke razvidno, je izven sedeža Direkcije policije, ustanovljenih 27 policijskih uprav. Policijsko upravo vodi direktor policijske uprave, ki je za svoje delo odgovoren glavnemu direktorju policije. Naloge policijske uprave, kot izhaja iz 25. člena Zakona o policiji (2016) so:

- neposredno izvajanje policijskih in drugih nalog ter lokalnega sodelovanja na območju občine oz. mesta, kjer je tudi njen sedež,

- izdelovanje ocene javne varnosti v skladu s strateško oceno, sprejeto na Direkciji, - pripravljanje operativnih načrtov policijske uprave v skladu s strateškim načrtom,

sprejetim na Direkciji, - usklajevanje, koordinacija in usmerjanje dela policijskih postaj in skrbi za

uresničevanje lokalnega sodelovanja in odgovornosti, - kontroliranje dela svojih organizacijskih enot, - sodelovanje v opravljanju nalog policijskih postaj, - prevzemanje varnosti določenih oseb in objektov,



- opravljanje drugih nalog, določenih v zakonu, podzakonskih aktih in drugih splošnih aktih,

- letno nudenje informacij o delu in stanju varnosti, občinski lokalni samoupravi, na področju katere se policijska uprava nahaja (http://www.paragraf.rs).

4.3.3 POLICIJSKA POSTAJA Naloge policijske postaje so v Republiki Srbiji opredeljene v 25. členu Zakona o policiji (2016), ki določa, da policijska postaja neposredno opravlja policijske in druge notranje naloge ter ustvarja sodelovanje na področju občin, na katerih deluje policijska uprava. Občinsko lokalno samoupravo enkrat letno tudi informira o stanju varnosti in svojem delu.

5 EMPIRIČNI DEL

5.1 RAZISKOVALNI PROBLEM IN HIPOTEZE Policijske organizacije so povsod po svetu zaradi prilagajanja okolju, številu prebivalcev in stopnji kriminalitete različno strukturno organizirane, razlikujejo se tudi v organizaciji procesov in v kulturi. Edina skupna lastnost vsem policijskim organizacijam v svetu je hierarhična strukturna ureditev. Posledično se med seboj razlikujejo tudi posebne enote, katerih delovne naloge so bolj specifične. V nadaljevanju bomo opravili primerjalno analizo organiziranosti posebnih enot, natančneje, enot za vzdrževanje javnega reda in miru, v Sloveniji, Hrvaški in v Srbiji. Primerjali bomo organizacijsko podobnost/različnost in posebnosti po posamezni državi. Na podlagi vprašalnika smo izvedli polstrukturirane intervjuje s poveljnikom posebne policijske enote (v nadaljevanju PPE) v Republiki Sloveniji, namestnikom poveljnika interventne enote policije (v nadaljevanju IP) v Republiki Hrvaški in poveljnikom policijske brigade (v nadaljevanju PB) v Republiki Srbiji. Intervjuji so bili izvedeni osebno, in sicer je bil intervju v poveljstvu PPE na Generalni policijski upravi v Ljubljani, opravljen 23. 3. 2016, na poveljstvu IP v Zagrebu 22. 2. 2016 in na sedežu PB v Beogradu 23. 2. 2016. Intervjuja v Zagrebu in Beogradu sta trajala okoli 5 ur, saj sta intervjuvanca najprej na splošno predstavila organiziranost policije, nato način delovanja njihove enote in šele potem se je začel intervju z navajanjem konkretnih vprašanj in odgovorov. Intervju v Sloveniji je bil iz naslova nekdanje pripadnosti dotični enoti, nekoliko krajši. V intervjuju smo preverili točno katere naloge izvaja posamezna enota, na kakšen način deluje ter kako je enota organizirana oz. uvrščena v organizacijo policije. Intervjuvance bomo v nadaljevanju predstavili z okrajšavami, in sicer:

RA – poveljnik PPE v Republiki Sloveniji,

MR – namestnik poveljnika IP v Republiki Hrvaški,

DP – poveljnik policijske brigade v Republiki Srbiji. Skozi analizo odgovorov, pridobljenih z intervjuji, bomo poskušali potrditi oziroma zanikati tri hipoteze:



H1: Organiziranost PPE na temelju delovanja »na sklic« je v obstoječih razmerah za Republiko Slovenijo najbolj optimalna oblika organiziranosti. H2: Organiziranost PPE na temelju samostojne profesionalne enote je najbolj učinkovita oblika organiziranosti. H3: Organiziranost PPE se z vidika uspešnosti nagiba na profesionalni način delovanja. Vprašanja smo razdelili v dva sklopa, in sicer demografski sklop (spol, starost, izobrazba) ter vsebinski sklop (vprašanja in odgovori)

5.2 PREDSTAVITEV POSEBNIH ENOT ZNOTRAJ POSAMEZNIH DRŽAV

5.2.1 POSEBNA POLICIJSKA ENOTA V SLOVENIJI V Sloveniji poznamo enoto, ki jo za občasno opravljanje nalog policije ustanovi generalni direktor policije, določi njeno organiziranost, način delovanja, način izbire pripadnikov, naloge, njeno uporabo in materialno tehnično opremljenost. Ta enota se imenuje posebna policijska enota in je definirana v 29. členu ZODPol (ZODPol, 2013). Ne gre za redno enoto, ampak za enoto na sklic. Sestavljajo jo policisti iz več hierarhičnih nivojev, večina jih dela na policijskih postajah in so posebej usposobljeni za izvajanje določenih policijskih nalog, predvsem za vzdrževanje in vzpostavljanje javnega reda in miru. Taka organiziranost PPE v Sloveniji, tj. enota na sklic, kot izvira iz knjige z naslovom Posebne policijske enote (Čelik, 2002), se je v takratni milici začela že leta 1949, saj so pravila za opravljanje službe ljudske milice, za osredotočenje pripadnikov milice zelo okvirno določila, da pristojni starešina lahko odredi, da se opravi koncentracija moštva iz več enot. Po opravljeni nalogi se morajo takoj vrniti v svoje enote (Čelik, 2002, str. 16). Leta 1956 je bil sprejet zakon, ki je urejal področje notranjih zadev in so bile v 63. členu pravno utemeljene možnosti za oblikovanje enote milice na sklic. Člen se je glasil: »Kadar to zahtevajo koristi javnega reda, lahko sestavi republiški oziroma državni sekretar za notranje zadeve iz miličnikov, ki so razvrščeni po postajah, enoto ljudske milice za izvršitev določenih nalog. Starešino taki enoti določi državni sekretar, ki je odredil njeno sestavitev. Starešina neposredno poveljuje enoti in je odgovoren državnemu sekretarju za izvršitev naloge, ki je zaupana enoti«. Tovrstna enota je bila takrat imenovana ad hoc enota (Čelik, str. 18). Leta 1967, ko je bil prvič v zgodovini sprejet zakon o notranjih zadevah, je bila najdena tudi nova rešitev glede enote na sklic. Oblikovati jo je bilo mogoče iz miličnikov na postajah in oddelkih milice s splošnim delovnim področjem, da bi opravili nalogo s področja javnega reda in miru (Čelik, 2002, str. 20). Leta 1972, ko so na 20. olimpijskih igrah v Munchnu, palestinski teroristi napadli izraelske športnike, in ko je v mesecu juniju istega leta v Slovenijo vdrla oborožena skupina hrvaških teroristov, je bil ponovno čas za sprejetje novih odločitev o organiziranosti in sestavi enote na sklic. Tega leta je bilo določeno, da so pripadniki enote lahko tudi rezervni miličniki in tudi učenci takratne šole v Tacnu. Rezervni miličniki so s tem pridobili pravico in dolžnost, da opravljajo tudi miroljubne naloge, npr. vzdrževanje javnega reda in miru, pomoč ob hudih nesrečah, zavarovanje državne meje, pregon oboroženih skupin in druge naloge javne varnosti (Čelik, 2002, str. 21-24).



Tako se je enota skozi zgodovino spreminjala, popolnjevala, se usposabljala in urila na t. i. specialnih tečajih in po potrebi tudi izvajala naloge na terenu. V letu 1975 pa se je izkazalo, da se vse tedanje jugoslovanske republike niso enako navduševale za enoto na sklic, nagibale so se bolj k poklicni enoti, ki bi bila zbrana in vsak čas pripravljena na posredovanje. Nekatere pa so vseeno posnemale slovensko posebno enoto na sklic. Kot pravi Čelik (Čelik, 2002, str. 53) je bila slovenska posebna enota najbolje organizirana, opremljena, oborožena in usposobljena, vendar tisti, ki so takrat živeli s to enoto, niso bili nikoli zadovoljni, želeli so več. Že takrat, tj. v zgodnjih fazah razvoja, je bila enota razdeljena na policijske uprave, sestavljena iz vodov in oddelkov tako kot je to tudi danes. V letu 2002 je enoto sestavljalo približno 700 pripadnikov, kar je predstavljalo približno 15 % vseh policistov (Kolenc, 2002, str. 57). Po statističnih podatkih in poročilu o delu policije za leto 2013 (www.policija.si) je bila posebna policijska enota aktivirana 343-krat, varovali so javna zbiranja, ki so bila ocenjena kot dogodki visokega tveganja, zagotavljali in vzdrževali javni red pri potovanjih organiziranih skupin navijačev na vlakih, cestah, varovali so športne dogodke, sodelovali so pri obravnavanju hujših kaznivih dejanj, nudili so pomoč pri gorskih reševanjih, sodelovali so pri varnostnih akcijah ... PPE v Sloveniji je definirana znotraj posameznih policijskih uprav, ki jih je, kot smo že opisali, osem, po potrebi pa lahko deluje tudi na območju celotne države. Enoti znotraj posamezne policijske uprave poveljuje poveljnik PPE posamezne uprave, ki je za svoje delo odgovoren direktorju policijske uprave. Na državnem nivoju pa enoto vodi poveljnik PPE na Generalni policijski upravi, ki je za svoje delo odgovoren generalnemu direktorju policije. V primeru sklica enot iz le nekaj policijskih uprav, so poveljniki le-teh za svoje delo odgovorni poveljniku PPE na Generalni policijski upravi. PPE je v Sloveniji aktivirana za izvajanje policijskih nalog pri vzdrževanju in vzpostavljanju javnega reda in miru, hujših kaznivih dejanjih, pri poostrenih nadzorih in drugih varnostnih akcijah, naravnih nesrečah in drugih nalogah, ki zahtevajo ustrezno usposobljenost policistov.

5.2.2 INTERVENTNA ENOTA POLICIJE V REPUBLIKI HRVAŠKI Enota za vzdrževanje javnega reda se v Hrvaški imenuje Interventna jedinica policije (v prevodu Interventna enota policije). Uslužbenci današnje Interventne enote (v nadaljevanju IP) so svojo profesionalno pot začeli v sredini meseca marca leta 1991, ko so jim kot pripadnikom MUP-a RH bile vročene odločbe o razporeditvi na delovna mesta policist-specialec v enoti za posebne namene, le-ta pa je takrat dobila naziv Specialna enota policije. V Specialni enoti policije MUP-a RH je v času vojne delo opravljalo več kot devet tisoč policistov. Delovali so pod poveljstvom hrvaške vojske in v času vojne sodelovali v najnevarnejših in najbolj kompleksnih nalogah, pri čemer so mnogi od njih izgubili življenje. Po koncu vojne je na podlagi odločitve Vlade RH prišlo do prestrukturiranja enote in nekatere od takratnih Specialnih enot so postale danes poznana IP. Uradno je bila ustanovljena 3. maja leta 2001, organizacijsko je uvrščena pod Ravnateljstvo policije (Direktorat oz. v primerjavi s Slovenijo, pod Generalno policijsko upravo).



IP enota je formirana na vsaki od dvajsetih policijskih uprav, s tem, da je podrejena tako direktorju policijske uprave kot poveljstvu IP, s sedežem na Direktoratu. IP torej opravlja naloge na območju pristojnih policijskih uprav, v primeru potreb pa tudi na območju celotne države. Ob nastanku so se definirale tudi naloge IP, ki so: varovanje javnih zborovanj, vzpostavljanje javnega reda in miru, ko je ta množično kršen, prijetja nevarnih storilcev kaznivih dejanj, privajanje in spremljanje nevarnih oseb, ki jim je odvzeta prostost, varovanje in spremstvo vozil za prevoz denarja in vrednostnih papirjev, pomoč v primerih splošne nevarnosti, povzročene vremenskim katastrofam, opravljanje potapljaških nalog, nudenje pomoči pri pregledu objektov, prostorov, pri iskalnih akcijah, zasede, racije, blokade prometnih in drugih površin, pomoč npr. gasilcem pri obvladovanju večjih požarov na nedostopnih terenih, saj so strokovno usposobljeni in opremljeni tudi za tako posredovanje. IP v Hrvaški varuje varovane osebe in zaščitene priče. IP v Hrvaški ima sistematiziranih 1734 delovnih mest, vendar zaradi pomanjkanja kadra aktivno dela le 1350 policistov. IP se delijo na čete, vode, oddelke in skupine. Znotraj enot imajo ekipe za posebne naloge, foto in video dokumentiranje in vodnike službenih psov. IP znotraj policijskih uprav poveljuje poveljnik, ki je za svoje delo odgovoren direktorju policijske uprave, na državnem nivoju pa poveljnik s sedežem na poveljstvu v MUP RH, ki je za svoje delo odgovoren glavnemu direktorju policije.

5.2.3 POLICIJSKA BRIGADA V REPUBLIKI SRBIJI PPE v Srbiji, natančneje v Beogradu, se imenuje Policijska brigada. Ustanovljena je bila leta 1978 in formirana na bataljone in čete, v okviru katerih je bilo 12 specializiranih enot splošne varnosti, enota za protidiverzijsko zaščito, konjeniška enota, enota vodnikov službenih psov, enota zvez ... Leta 1991 je bila brigada reorganizirana zaradi specifičnih varnostnih situacij. Tako so iz obstoječih čet ustanovljene četa za protioklepno borbo, protiavionska četa, minometna četa, vse pa so bile v sestavi posebnih enot policije, ki so bile angažirane po potrebi. Najpomembnejše naloge pripadnikov policijske brigade v devetdesetih letih so bile zagotavljanje javnega reda in miru v mestu in okolici, varnostne naloge za zaščito mej tekom vojne in varnostne naloge v smislu varovanja države. Danes policijska brigada opravlja naloge zagotavljanja javnega reda in miru, posreduje v izrednih dogodkih, varuje javne shode, katerih varnostna ocena je označena kot visoka in varuje objekte ter varovane osebe. Načeloma deluje le na območju mesta Beograd, le v kriznih situacijah zapusti območje in posreduje tudi kje drugje znotraj države. Sestavljena je iz štirih bataljonov s tem, da sta prvi in drugi bataljon, bataljona za splošne naloge, tretji bataljon je bataljon konjenikov ter četrti bataljon, bataljon za varovanje objektov in varovanih oz. zaščitenih oseb. Znotraj prvega bataljona je bila ustanovljena t. i. enota za posebne naloge, ki jo sestavlja 25 fizično in psihično najbolje pripravljenih policistov. Znotraj tretjega bataljona, tj. bataljona konjenikov, so poleg službenih konj tudi vodniki službenih psov, policisti za protidiverzijski pregled in pa vozniki oklepnih vozil oz. specialnih vozil. En bataljon šteje približno 400 ljudi, kar pomeni, da v policijski brigadi delo opravlja približno 1500 do 1600 policistov. Ena skupina policistov šteje 8 policistov, več skupin skupaj formira oddelek, več oddelkov četo ter več čet, bataljon. Enoti poveljuje poveljnik vključno s svojimi namestniki, za svoje delo je odgovoren neposredno direktorju policijske uprave za mesto Beograd, ta pa direktorju policije.



5.3 PREDSTAVITEV REZULTATOV INTERVJUJEV Intervjuvanci so na vprašanja podali naslednje odgovore: 1. Primerjava demografskih podatkov intervjuvancev:

RA MR DP

Starost 50 let 56 let 51 let

Spol moški moški moški

Stopnja izobrazbe VII. stopnja VII. stopnja VII. stopnja

Delovna doba v policiji

32 let 33 let 33 let

Delovna doba v PPE in položaj

30 let, poveljnik 16 let, Inštruktor za taktiko, postopke in intervencije – namestnik poveljnika

1,3 leta, poveljnik

Tabela 8: Demografski podatki intervjuvancev

2. Na kakšen način je organizirana posebna enota policije oz. enota za vzdrževanje javnega reda in miru?

Republika Slovenija: V Republiki Sloveniji je posebna policijska enota organizirana kot enota na sklic za opravljanje določenih, praviloma zahtevnejših nalog policije, ko je za izvedbo le-teh potrebno usklajeno delovanje več policistov. Ne gre za redno policijsko enoto, njen obstoj je definiran v zakonu. Pripadniki PPE v Sloveniji svoje osnovno delo opravljajo na policijskih postajah (in tudi drugih delovnih mestih znotraj slovenske policije), le ko se pojavi potreba po njihovem posredovanju, se skličejo v najprej definirane oddelke in skupine, vendar le za čas, ki je potreben, da se naloga opravi. PPE je formirana znotraj vsake od osmih (8) policijskih uprav, poveljuje jim poveljnik, ki je odgovoren direktorju posamezne policijske uprave in pa hkrati poveljniku na Generalni policijski upravi. Poveljstvo PPE, kot je bilo že navedeno ima sedež na vsaki posamezni upravi, glavno poveljstvo pa ima sedež na Generalni policijski upravi. Znotraj PPE je vpeljana stroga linija poveljevanja, kar izhaja iz vojaškega sistema, saj je delovanje PPE podobno vojaškemu pa tudi delitev na vode, oddelke in skupine je praktično enako vojaški formaciji. Delo oz. sklic PPE v Sloveniji je odvisen od vnaprej znanih dogodkov, kot so npr. javni shodi in zbiranja, športni dogodki in drugi dogodki, katerih varnostno tveganje je oz. stopnja ogroženosti je visoka, gre torej za načrtovane naloge, ki so vnaprej znane in katere so v poveljstvu že vnaprej pozorni. Aktiviranje enote je mogoče tudi ob nepredvidljivih dogodkih, ki zahtevajo vzdrževanje in vzpostavljanje javnega reda in miru, ob izvedbi varnostnih akcij, varovanja državne meje, naravnih in drugih nesrečah, in pa tudi drugih aktivnostih, kot so blokade, asistence, iskalne akcije in vseh ostalih nalog, ki potrebujejo večje število policistov, usposobljenih za skupno delovanje. Ob nepredvidljivih dogodkih se enota skliče z uporabo komunikacijskih sredstev ali na kateri drug način, le da je obveščanje hitro.



V odvisnosti od potreb, zaradi katerih je enota sklicana, so v enoti kot enakovredni pripadniki tudi vodniki službenih psov, konjeniki, gorska enota, pripadniki specialne enote, ekipa za video – foto dokumentiranje. Republika Hrvaška: Interventna enota policije (v nadaljevanju: IP), kot jo imenujejo v Republiki Hrvaški, je organizirana kot profesionalna enota, kljub temu pa se del nje še vedno formira kot enota na sklic in se imenuje Zasebne policijske postrojbe (v nadaljevanju: ZPP). Zaradi take oblike organiziranosti je IP imenovana tudi kot polprofesionalna enota. IP je stalna organizacijska enota na vsaki od dvajsetih (20) policijskih uprav v Republiki Hrvaški in ima vsaka tudi svojega poveljnika. Glavno poveljstvo IP na državnem nivoju pa je v Poveljstvu interventne policije, ki ima sedež na Ministrstvu v Zagrebu. Enote so na vseh PU umeščene na organigram policije. Posebnost organizacije IP v Republiki Hrvaški je ta, da poveljnik posamezne profesionalne enote, locirane znotraj posamezne policijske uprave, odgovarja tako direktorju uprave kot lastnemu poveljstvu, oboji pa odgovarjajo neposredno direktorju policije. Gre skratka za dvojno vodenje, ki ga je treba nepristransko usklajevati. V primeru nenapovedanih dogodkov na državnem nivoju lahko poveljnik IP iz Poveljstva enoto umakne iz dnevnega opravljanja dela na nivoju PU, o tem pa direktorja PU le obvesti. IP je ustanovljena za opravljanje kompleksnih nalog na nivoju Generalne policijske uprave (Ravnateljstvo policije) in kompleksnih nalog na nivoju posameznih policijskih uprav. Vodenje IP je v domeni PU, v katero je IP uvrščena, ta pa je odvisna od kategorizacije PU1 in s tem tudi nekoliko drugačnega vodstva (PU I. kategorije je nekoliko drugače organizirana kot PU IV. kategorije). V posebnih situacijah in pri nujnem posredovanju lahko IP policiste, ki so na dnevnem razporedu dela na posamezni PU vodi tudi Operativno komunikacijski center (v nadaljevanju OKC) posamezne PU, s tem, da OKC pod nujno obvešča in vodenje prepušča pristojnemu poveljniku IP. V primeru potrebe po dodatnih policistih IP in v primeru posredovanja na drugi PU, je odločitev v rokah Poveljnika IP iz Generalne uprave. Najmanjše število policistov IP, uporabljenih za posredovanje oz. izvedbo neke določene naloge, je skupina štirih policistov. Poveljstvo IP lahko začasno prevzame neposredno vodenje IP znotraj neke PU, če se izkažejo okoliščine, zaradi katerih je onemogočeno oz. znatno oteženo delovanje IP te PU. Odločitev o tem je v rokah Generalnega direktorja policije na predlog Poveljnika IP na poveljstvu znotraj Direktorata. Pri načrtovanju in organizaciji operativnih nalog na območju neke PU obvezno sodeluje tudi Poveljnik IP te PU. Interventne enote policije sestavljajo vodi, oddelki in skupine, kar enoti daje dodatni značaj in moč za opravljanje specifičnega policijskega dela. Znotraj IP so ustanovljene tudi enote za posebne naloge (na večjih PU in na državnem nivoju), ekipe za foto in video dokumentiranje, organizacija za radijske zveze, vodniki službenih psov in službeni psi, oklepna vozila in vodni top.

1 Policijske uprave se v Republiki Hrvaški delijo v štiri kategorije, glede na velikost županije, problematiko, zahtevnost in

količino dela.



Republika Srbija: Policijska brigada (v nadaljevanju PB), kot enota za vzpostavljanje in vzdrževanje javnega reda in miru na območju mesta Beograd je organizirana kot profesionalna enota v PU za mesto Beograd in deluje le na tem območju (policisti PB le redko opravljajo naloge drugje v Srbiji). Obstoj enote je definiran v zakonu in je tudi umeščena na organigram PU. Pripadniki enote torej svoje naloge opravljajo znotraj navedene enote in ne opravljajo drugih del. Njihova primarna naloga je vzdrževanje in vzpostavljanje javnega reda in miru, delujejo pa tudi na nalogah, katerih varnostna ocena oz. tveganje, je visoko, varujejo osebe in objekte, določeni bataljoni delujejo tudi po drugih nalogah, ki zahtevajo njihovo prisotnost (vodniki službenih psov, konjeniki ipd.). Enoti poveljuje poveljnik, ki je odgovoren direktorju policijske uprave, ta pa generalnemu direktorju. Vse odločitve o enoti sprejema poveljnik enote sam in o odločitvi le obvešča direktorja PU. Enota deluje v bataljonih, vodih, oddelkih, skupinah, ustanovljeno imajo tudi enoto za posebne naloge. Poleg policistov, enoto sestavljajo vodniki službenih psov in službeni psi, video-foto, vozniki specialnih vozil (borbena oklepna vozila, trije vodni topi). 2.1 Koliko časa je v veljavi sedanja organiziranost in kdaj so bile izvedene zadnje organizacijske spremembe? Republika Slovenija: Organizacija enote »na sklic« obstaja že od leta 1949, vendar se je kasneje po zgledu zahodnih policij razdelila na takrat imenovani PEM (posebna enota milice) in ZEM (zaščitna enota milice). PEM se je oblikoval iz miličnikov na postajah in oddelkih, ZEM pa je bil vod za posebne naloge oz. neke vrste protiteroristična enota, iz katere se je razvila samostojna specialna enota, ki obstaja še danes in je organizirana kot profesionalna enota. Iz PEM-a se je leta 1992, po spremembi imena iz milica v policija, razvil najprej PEP (posebna enota policije) in nato PPE, kot ga poznamo še danes. Republika Hrvaška: Obstoječa organizacija se je v Republiki Hrvaški razvila iz Specialne enote, ustanovljene novembra leta 1991. Potrebe za policiste – specialce so se pokazale tekom vojne, v enoti je bilo več kot 9.000 pripadnikov. Po koncu vojne je z odločitvijo Vlade Republike Hrvaške prišlo do prestrukturiranja MUP-a in tako je del specialne enote postal danes poznana Interventna enota policije. Uradno je bila ustanovljena 3. maja leta 2001 kot ena izmed enot Generalne policijske uprave. V mislih Vlade je bila IP neke vrste taktična rezerva za opravljanje osnovnih policijskih nalog in strateška rezerva za opravljanje nalog na nivoju Generalne policijske uprave. Republika Srbija: Organiziranost policijske brigade je v Republiki Srbiji enaka že od leta 1978, ko je bila ustanovljena. Razvila se je iz takratnih specializiranih enot splošne varnosti, ki so bile organizirane kot profesionalne enote in skozi zgodovino drugačne organiziranosti niso poznali niti je niso spreminjali. V devetdesetih letih pa je brigada postala gonilna sila na območju mesta Beograd za varovanje in vzdrževanje javnega reda in miru.



2.2 Ali je obstoječa organiziranost primerna in zakaj je oz. ni? Republika Slovenija: Pripadniki PPE sicer opravijo vse naloge zadovoljivo in profesionalno, vendar ko gre za izvrševanje nujnih nalog, ne glede na to, ali govorimo o vzdrževanju javnega reda in miru ali drugih nevarnih nalogah (npr. prijetje nevarnega in oboroženega storilca kaznivega dejanja, takoj po storitvi le-tega), organiziranost »na sklic« ni ravno primerna. Problem nastane, ker sklic enote zahteva nekje eno do tri ure za odziv pripadnikov oz. za njihov prihod na delovno mesto. Zaradi tega mora v začetni fazi delo opraviti nekdo drug, po večini policisti, ki so manj usposobljeni za opravljanje tovrstnih nalog in nalog v skupini, hkrati pa nastane problem tudi pri poveljevanju, saj že tako manj usposobljenim policistom poveljuje nekdo, ki tega ni in ne more biti vajen oz. na tem področju ni izurjen. Dejstvo je, da je ključnega pomena za uspešno delovanje take enote, enotno, strokovno in učinkovito vodenje, ustrezna psihofizična pripravljenost, dobra opremljenost z zaščitnimi in tudi drugimi sredstvi (npr. sredstva za pasivizacijo, dimne bombe, šok bombe ...) ter vsekakor delovanje v skupini, ki se je sposobna hitro odzivati na nepričakovane dogodke. Poleg tega se ob nujnih nepredvidenih dogodkih, zaradi čimprejšnjega posredovanja na kraju, pripadniki formirajo v skupine glede na to, kdo je že prisoten (kdo se je na sklic že odzval in je tudi že primerno opremljen), kar pomeni, da do popolnega sestava, delo opravljajo v neki drugi skupini in ne v skupini, v katero so sicer razporejeni. Velja omeniti, da v takih primerih policisti morda niti niso navajeni na ravnanje, delo in način izvedbe sodelavcev, zaradi česar je njihovo posredovanje lahko slabše, kot je posredovanje v skupini, ki je stalno v enotnem sestavu in delovanju ter se skupaj usposablja in uri. Republika Hrvaška: Organiziranost IP je primerna, saj enota opravlja vse naloge, zaradi katerih je bila ustanovljena, naloge opravlja profesionalno in zadovoljivo ter je ogromna podpora specialni enoti2. Predvsem zaradi primerne usposobljenosti in psihofizičnih priprav je enota sposobna ustrezno posredovati tako na področju javnega reda in miru kot na ostalih področjih dela. Poleg tega je IP na terenu prisoten 24 ur, s čimer zagotavlja takojšnjo pomoč rednim patruljam. Zaradi rednega dela v IP, se formacija skupin, vodov in oddelkov z namenom posredovanja ne spreminja, spremembe so možne le ob odhodih iz IP oz. prihodih zaradi novih zaposlitev. Republika Srbija: Organiziranost brigade je glede na problematiko dvomilijonskega mesta3 v katerem je ogromno, predvsem organiziranega kriminala, vročekrvnih navijačev, nezadovoljnih državljanov, ipd. popolnoma ustrezna in se proti tovrstni problematiki tudi ustrezno bori (pri določenih zadevah, seveda v tesnem sodelovanju z drugimi pristojnimi službami). Usposobljena je tako z vidika vzdrževanja javnega reda in miru kot z vidika drugih, nevarnih nalog, saj se kot profesionalna enota v času, ko ni delovnih nalog uri in izpopolnjuje. Tudi, če so neke konkretne naloge, se lahko, zaradi številčnosti enote, del nje usposablja in takrat pri samem delu ne sodeluje. Tako se pripadniki praktično

2 V Republiki Hrvaški je specialna enota sicer locirana v štirih večjih policijskih upravah, vendar je, glede na zemljepisno

obliko države, v nujnih primerih, njen reakcijski čas predolg. 3 Mesto Beograd ima več kot 2 milijona registriranih prebivalcev (preostanek so neprijavljeni prebivalci, predvsem državljani

Romunije in Bolgarije) in je mesto, v katerem je potrebno dnevno posredovanje enote za vzdrževanje javnega reda in miru.



vsakodnevno usposabljajo. Zaradi profesionalizacije in specializacije je namreč za uspešno izvedbo neke naloge, dovolj tudi manjše število policistov. Notranja formacija se ne spreminja, policisti ene skupine oz. enega voda, ves čas delajo skupaj in se skupaj tudi usposabljajo. 2.3 Ali je obstoječa organiziranost enote zadostuje za učinkovito odzivanje na vse varnostne pojave (v katerih enota sodeluje)? Republika Slovenija: Nikakor ne, sploh pa ne na vse, saj je organiziranost enote, kot je že navedeno, popolnoma neustrezna z vidika reakcijskega časa. Pripadniki PPE potrebujejo preveč časa za formacijo najmanjšega možnega sestava za posredovanje. Poleg tega je neustrezno tudi to, da zaradi sklica policistov iz policijskih postaj, ob nepredvidljivih dogodkih, to močno vpliva na upad zaposlenih ter posledično na učinkovitost in strokovnost izvedenih nalog. Ker pa pripadniki PPE svoje osnovno delo opravljajo v drugih enotah znotraj policije (pretežno na policijskih postajah) so v bistvu na terenu prisotni le ob sklicih PPE, med rednim delom pa kot policisti. Če povzamemo, za takojšnje posredovanje (še pred prihodom PPE) poskrbijo policisti, ki za to niso usposobljeni, nimajo ustreznih zaščitnih sredstev in so s tem tudi najbolj ogroženi (predstavljajo »prvo bojno linijo«). Policisti PPE poznajo standardizirane taktične postopke, za kar se tudi usposabljajo, kar pa ne velja za policiste na terenu, ki opravljajo redno delo na policijskih postajah. Ti tovrstnih usposabljanj v taki obliki, vsebinsko in količinsko gledano, niti nimajo. Republika Hrvaška: Obstoječa organiziranost enote vsekakor učinkuje na vse varnostne pojave in nenapovedane dogodke, saj deluje 24 ur na dan na območju celotne Hrvaške. V primerih, ko so vnaprej znane potrebe za posredovanje na npr. večjih nogometnih tekmah ali kakih drugih večjih shodih, zborovanjih itd. poveljstvo načrtuje združevanje enot iz več uprav, v podporo pa so jim lahko tudi enote na sklic, imenovane ZPP. Če ni načrtovanih aktivnosti, enota opravlja klasične policijske naloge, od cestnoprometnih nalog, do preventivnega dela in nadzora obremenjenih območij. Policijske uprave enotam IP mesečno dodelijo 45 % delovne mesečne obveze za usposabljanje in vaje iz standardiziranih taktičnih postopkov. IP je na račun dovolj usposabljanj in opravljanja nalog znotraj IP specializirana za opravljanje nalog IP. Republika Srbija: Obstoječa organiziranost enote je vsekakor učinkovita. Deluje namreč 24 ur na dan, je primerno usposobljena, uporablja primerna zaščitna sredstva in glede na vsa usposabljanja in poznavanje standardiziranih taktičnih postopkov, lahko odreagira v kakršni koli situaciji (neodvisno od tega kdaj in kje pride do t. i. varnostnega pojava). Policisti v PB so strogo specializirani za opravljanje nalog PB in drugega policijskega dela ne opravljajo.



2.4 Kaj bi bilo potrebno storiti za optimalno uporabo zmožnosti enote? Republika Slovenija: Za optimalno uporabo zmožnosti enote bi v Sloveniji, glede na porast varnostnih dogodkov, ki dnevno zahtevajo večjo angažiranost policije, morali razmišljati o spremembi organiziranosti iz enote na sklic v druge oblike organiziranosti, saj bi bila 24-urna razpolaga usposobljenega moštva, zmožnega delovanja v skupini in na katerem koli varnostnem dogodku, očitno pripomogla k večji varnosti. Na območju Ljubljane so bile poskusno ob konceh tedna določene skupine PPE, ki so opravljale redne naloge na obremenjenih območjih in se je izkazalo kot dobra poteza z vidika učinkovitosti in uspešnosti, saj je PPE nudil pomoč rednim patruljam, se hitreje odzival na pomembne in nujne naloge in zaradi dela v skupini lažje obvladoval množične kršitve. Policisti so za delo v PPE dodatno motivirani z večjim mesečnim prihodkom, ki pa je odvisen od števila sklicev, in časom, ki je potreben, da se naloga opravi. Republika Hrvaška: V Republiki Hrvaški enoto že optimalno uporabljajo, vendar bi za še večjo učinkovitost in še boljšo uporabo potrebovali popolnitev vseh prostih delovnih mest, ki so še nezasedena. Tako bi imeli na razpolago večje število ljudi, katerih potemtakem ne bi bilo treba pridobivati od drugje (aktiviranje dveh, namesto ene IP, sklic neprofesionalnega dela enote). Poleg tega je mesečni prihodek policistov IP večji kot prihodek policistov na policijskih postajah, vendar je odvisen od kategorizacije policijske uprave, kjer so zaposleni. Vsi zaposleni v PU Zagreb so namreč za svoje delo bolje plačani kot zaposleni na območju neke druge, manjše PU, ki je manj obremenjena. Republika Srbija: Policijska brigada že sedaj uporablja vse optimalne zmožnosti enote, saj lahko učinkovito deluje v vseh možnih varnostnih pojavih. Tudi policisti PB so za svoje delo v enoti zelo motivirani, saj je njihov mesečni prihodek približno 25 % večji, kot prihodek policistov na policijskih postajah, kar pa je v Srbiji glede na življenski standard zelo pomembno dejstvo. 3. Koliko pripadnikov (v %) šteje enota, glede na število prebivalstva na območju na katerem enota deluje? Republika Slovenija: Podatek o številu pripadnikov PPE v Sloveniji ni javen, število, ki ga lahko omenim, je število, ki ga navajajo v medijih in literaturi na temo PPE. V letu 2002, ko je bila izdana knjiga Slovenska policija, je navedeno, da je enoto sestavljalo približno 700 pripadnikov, kar je predstavljalo približno 15 % vseh policistov. V članku časopisa Delo iz leta 2010 je navedeno, da PPE v Sloveniji šteje okoli 1000 pripadnikov. Slovenija je po podatkih Wikipedije na dan 21. 8. 2016 štela 2.062.874 prebivalcev, kar pomeni, da je približno 0,05 % pripadnikov enote na prebivalca. Pripadniki PPE lahko postanejo policisti iz policijskih postaj, z doseženo zahtevano delovno dobo, prednost imajo izkušeni kandidati, ki zadovoljivo in uspešno opravljajo naloge s področja javnega reda in miru, za vstop v PPE pa morajo biti tudi psihofizično sposobni.



Republika Hrvaška: Enota naj bi po novem (spremembe sistematizacije po letu 2012) skupno štela 1816 sistematiziranih delovnih mest, vključno z delovnimi mesti za nepooblaščene uradne osebe (skupno 52), vendar je dejansko zaposlenih in aktivnih policistov manj. Največ policistov primanjkuje na obremenjenih policijskih upravah. V IP vstopajo kandidati, ki opravijo zahtevne psihofizične teste, izkušnje s področja varovanja javnega reda in miru niso pomembne (v IP namreč lahko vstopijo kandidati, ki so šele zaključili šolanje). Republika Hrvaška po podatkih Wikipedije šteje 4.280.000 prebivalcev, število vseh sistematiziranih delovnih mest v IP pa znaša 1816 zaposlenih, kar pomeni, da bi bil odstotek policistov 0,042 % na prebivalca. V največji policijski upravi, in sicer policijski upravi Zagreb, ki po podatkih Wikipedije šteje nekaj manj kot 800.000 prebivalcev, je sistematiziranih 358 delovnih mest, kar torej šteje 0,045 % pripadnikov enote na prebivalca v mestu. Republika Srbija: V Policijski brigadi deluje 1600 pripadnikov, kar na število prebivalcev v Beogradu, ki po podatkih iz leta 2011, objavljenih na Wikipediji, znaša 1.232.731 prebivalcev, predstavlja 0,12 %. Glede na to, da so podatki stari ter da je trenutno v Beogradu okoli 2.000.000 prebivalcev pa bi odstotek znašal 0,08 %. Policisti v policijsko brigado lahko vstopijo izključno iz enot, kjer so že pridobili znanje in izkušnje pri delu na področju javnega reda in miru, obvezno pa morajo opraviti še zahtevne psihofizične teste. 4. Če se osredotočimo na statistične podatke ... Kolikokrat je bila enota aktivirana v letu 2014/2015? Republika Slovenija: V tabeli 9 so navedeni statistični podatki o številu sklicev PPE v letih 2014 in 2015, glede na sestav, ki je bil sklican, tj. sestave I, II in III, glede na policijsko upravo in glede na območje na katerem je enota po sklicu delovala (območje iste ali druge policijske uprave).

2014 2015

Število sklicev na območju iste policijske uprave

Število sklicev na območju druge policijske uprave

Število sklicev na območju iste policijske uprave

Število sklicev na območju druge policijske uprave

Enota PPE I

PPE II

PPE III

PPE I

PPE II

PPE III

PPE I

PPE II

PPE III

PPE I

PPE II

PPE III

PU Celje 3 11 10 5 5 3 11 3 16 3 5 4

PU Koper 2 6 0 0 2 0 3 6 0 1 4 0

PU Kranj 4 0 27 3 0 0 0 0 54 0 6 0

PU Ljubljana

3 17 24 2 2 0 4 17 24 0 5 1

PU Maribor

10 18 15 1 1 0 1 21 11 2 1 2



PU Murska Sobota

4 0 0 13 1 0 7 0 0 3 4 0

PU Nova Gorica

3 3 33 2 0 0 3 2 41 2 5 0

PU Novo mesto

4 0 0 8 6 0 5 4 0 4 3 0

SKUPAJ 33 55 109 34 17 3 34 53 146 15 33 7

Tabela 9: Število sklicev posebne policijske enote v Sloveniji – primerjava za leti 2014 in 2015

(vir: http://policija.si) Tako je bila PPE PU Ljubljana v letu 2015, za delo na območju PU Ljubljana aktivirana 45 krat, od tega v sestavu I, 4 krat, v sestavu II, 17 krat in v sestavu III, 24 krat4. Za delo na območju drugih policijskih uprav pa so bili policisti PPE PU Ljubljana aktivirani le 6 krat, od tega 5 krat v sestavu II, enkrat pa v sestavu I. Kot je iz tabele 9 razvidno so bili policisti PPE znotraj celotne Slovenije v letu 2014 aktivirani 251 krat, v letu 2015 pa 288 krat, iz česar je razvidno, da je bil v enem letu 14,7 % porast varnostnih dogodkov. Poleg tega iz tabele lahko razberemo, da so določene policijske uprave manj obremenjene in imajo malo sklicev PPE. Z ustrezno spremembo organiziranosti bi lahko na območju teh policijskih uprav delo opravljali policisti PPE iz sosednje policijske uprave. Republika Hrvaška: O aktivaciji IP v nekem časovnem obdobju težko govorimo, saj enota opravlja svoje naloge tako kot vsaka druga policijska enota npr. s splošnim resorjem dela, kjerkoli na svetu. Če npr. enota v nekem mesecu ni bila aktivirana na območju neke policijske uprave, je bila aktivirana na drugih upravah, lahko tudi večkrat (npr. varovanje rizične nogometne tekme v Zagrebu, prijetje nevarnega storilca v Osijeku in hkrati iskalna akcija potapljačev v Splitu). Republika Srbija: Glede na število prebivalstva na območju na katerem policijska brigada deluje in varnostne dogodke, ki jih je veliko, je enota delovala vsakodnevno, s tem da je lahko dnevno posredovala tudi na več varnostnih dogodkih hkrati (npr. varovanje rizične nogometne tekme na enem koncu mesta in varovanje visokega državnega predstavnika tretje države na obisku v srbskem parlamentu, na drugem koncu mesta). 4.1. Na kakih dogodkih je enota posredovala? Republika Slovenija: Enota je posredovala na športnih prireditvah, pri nudenju pomoči kriminalistom pri hišnih preiskavah in prijetjih storilcev kaznivih dejanj, pri iskalnih akcijah pogrešanih oseb, pri

4 sestav I – sklic prvega oddelka s poveljstvom

sestav II – sklic vseh oddelkov s poveljstvom sestav III – sklic policistov gornikov s poveljstvom



varovanju državne meje, kjer je tudi sodelovala pri delu na mejnih prehodih zaradi migrantske problematike, varovanju in spremstvu migrantov med prevozi, javnih shodih. Republika Hrvaška: Enote so posredovale na športnih prireditvah, javnih shodih, prijetju oboroženih oseb, iskanju pogrešanih oseb (tudi utopljencev, saj so v enoti izurjeni potapljači), poostrenih nadzorih, v zadnjem času deluje na mejnih prehodih, zaradi migrantske problematike. Republika Srbija: Brigada je posredovala na javnih shodih, varovanju varovanih in zaščitenih oseb, prijetju nevarnih storilcev kaznivih dejanj, na športnih prireditvah, pri varnostnih akcijah, pri iskanju pogrešanih oz. iskanih oseb, pri varovanju objektov, s službenimi psi in konji so sodelovali tako na varnostnih dogodkih kot preventivnih dogodkih. 4.2 Ali enota posreduje še na kakih dogodkih ali deluje zgolj na področju javnega reda in miru? Republika Slovenija: Enota deluje na raznovrstnih področjih dela, s tem, da je njen osnovni namen ravno varovanje in vzpostavljanje javnega reda in miru. Poleg zgoraj naštetih nalog, deluje tudi ob naravnih, ekoloških in drugih nesrečah, kot so: potresi, poplave, obsežnejše prometne, železniške, letalske in druge nesreče, izlitja nevarnih snovi, pojavi radioaktivnega sevanja ipd. Republika Hrvaška: Ob ustanovitvi so bile definirane osnovne naloge IP in to so tudi naloge, ki jih enota opravlja na dnevni bazi, in sicer: varovanje javnih shodov in drugih zborovanj, vzpostavljanje javnega reda in miru, ko je ta huje in množično kršen, prijetja nevarnih storilcev kaznivih dejanj, privajanje in spremstvo nevarnih oseb, ki jim je odvzeta prostost, varovanje in spremstvo vozil za prevoz denarja in vrednostne papirje, varovanje oseb pod policijsko zaščito (ministri in varovane osebe na eni strani ter varovane osebe, storilci kaznivih dejanj, varovane priče ...), posredovanje pri ugrabitvah, AMOK situacije, pomoč v primeru naravnih nesreč in katastrof (reševalne akcije), IP ponekod izvaja tudi naloge, katere opravljajo potapljači / smučarji / gorniki (glede na lokacijo znotraj Republike), pomoč pri iskanju oseb, zoper katere so razpisane tiralice, pomoč pri pregledu objektov, zasede, poostreni nadzori, blokade prometnih in drugih površin, operativno pokrivanje, opazovanje, protipožarna zaščita, pomoč gasilcem pri gašenju požarov na večjih površinah in v naravi (posedujejo vso ustrezno opremo in vozila). Republika Srbija: Policijska brigada v Beogradu poleg vzpostavljanja, vzdrževanja in varovanja javnega reda in miru opravlja tudi druge naloge, kot so diverzijski pregledi, varovanje ljudi in objektov, drugi izredni dogodki, pomoč drugim policijskim enotam, delo s psi in konji, iskalne akcije, prijetja nevarnih in oboroženih storilcev kaznivih dejanj in prekrškov itd. 5. Ali se vam zdi organiziranost vaše enote učinkovita?



Republika Slovenija: Organiziranost PPE v Sloveniji ni najbolj učinkovita. Zaradi porasta varnostnih dogodkov, predvsem na območju bolj obremenjenih policijskih uprav, bi bile priporočljive spremembe v smislu stalnega oz. profesionalnega sestava PPE, torej, da bi imeli ves čas na razpolago določeno število odlično usposobljenih, opremljenih, enotno vodenih in motiviranih policistov, ki lahko v vsakem trenutku opravijo najbolj zahtevne naloge policije. S tem bi namreč neko konkretno nalogo lahko opravilo manjše število policistov. Najbolj enostaven, racionalen in ekonomičen način za pridobitev takšne skupine policistov je sprememba organiziranosti iz enote »na sklic« v drugačno obliko organiziranosti, morda profesionalno v celoti ali pa le delno. Namreč ravno zaradi delovanja »na sklic« enota ni tako učinkovita, kot bi lahko bila. Pripadniki so v trenutni organizaciji za svoje delo motivirani z dodatnim prihodkom, ki pa je odvisen od števila sklicev (če ni sklica, ni dodatka). Republika Hrvaška: Organiziranost enote je učinkovita, saj učinkovito opravlja naloge zaradi katerih je bila ustanovljena. Poleg tega je zaradi širokega spektra svojih sposobnosti podpora tudi specialni enoti policije, ki je, kot je vsem poznano, ena najbolj elitnih policijskih enot, kjer koli na svetu. Učinkovitost organiziranosti se kaže tudi s tem, da v enoti ni pretirane birokracije, zaradi česar imajo policisti več časa za posredovanje in opravljanje svojih nalog, hkrati pa je na račun specializacije, za izvedbo neke konkretne naloge dovolj že manjše število policistov. Republika Srbija: Organiziranost brigade v Beogradu je učinkovita in uspešno opravlja vse naloge zaradi katerih je bila ustanovljena. Beograd, kot mesto z velikim številom prebivalcev in visoko stopnjo kriminalitete brez take in podobnih enot, ne bi bil varno mesto in bi bila stopnja javne in osebne varnosti toliko bolj ogrožena. Za učinkovito opravljanje nalog so motivirani tudi policisti, saj je njihova plača približno 25 % večja kot pri policistih, zaposlenih na policijskih postajah. In v Srbiji, tj. državi, kjer so razmeroma nizki prihodki, policistom v enoti to pomeni ogromno in so tudi pripravljeni storiti vse, da lahko ostanejo del te enote. 6. V kolikor bi imeli možnost, kaj bi vi spremenili v organiziranosti svoje organizacije? Republika Slovenija: Če bi imeli možnost, bi vsekakor spremenili organiziranost enote iz enote na sklic v bolj profesionalno obliko. S tem bi povečali učinkovitost in uspešnost enote, bili bi na voljo 24 ur na dan za opravljanje nujnih, varnostno bolj spornih nalog, hkrati pa bi s tem nedvomno pripomogli k večji varnosti državljanov. Republika Hrvaška: Spreminjali ne bi ničesar, le več policistov bi zaposlili zaradi razbremenitve trenutno zaposlenih, ki zaradi trenutne migrantske problematike preživijo ogromno časa v službi, med drugim tudi na območju bolj obremenjenih policijskih uprav. Organiziranost kot taka, je popolnoma ustrezna glede na potrebe in problematiko.



Republika Srbija: V organiziranosti policijske brigade ne bi ničesar spreminjali, želeli bi si morda le bolj sodobno opremo, s katero bi bilo izvajanje nalog še toliko lažje in učinkovitejše.

5.4 PRIKAZ KLJUČNIH ODGOVOROV V tabelah 10, 11 in 12 so prikazane ključne ugotovitve oz. ključni odgovori, glede na postavljene hipoteze:

Odgovori, ki se nanašajo na hipotezo 1

Republika Slovenija - Enota ob sklicu zaradi nenapovedanega dogodka potrebuje razmeroma veliko časa za nastop dela. - V nujnih primerih se pri sklicu ob nenapovedanem dogodku policisti formirajo v skupine glede na to kdo je že prisoten na zbornem mestu zato, da vsaj del enote pride na kraj dogodka v krajšem času. - Ob sklicu zaradi nenapovedanega dogodka se pojavi izpad moštva v enotah, kjer pripadniki opravljajo svoje redno delo. - Pripadniki ob sklicu opravljajo naloge PPE. - PPE je v Sloveniji formiran na vseh policijskih upravah, ne glede na to, da je v nekaterih upravah potreb za sklic PPE bistveno manj kot drugje (npr. PU Kranj, PU Murska Sobota, PU Nova Gorica). - Pripadnikom PPE osnovni mesečni prihodek niha v odvisnosti od števila sklicev - Število dogodkov, ki zahtevajo posredovanje PPE, narašča

Republika Hrvaška - Zaradi 24-urne prisotnosti na terenu je IP pripravljena na takojšnje posredovanje. - Policisti naloge opravljajo le znotraj enote in njihovo delo v primeru nenapovedanih dogodkov ne predstavlja nikakršnih motenj oz. izpadov v delu drugih enot. - Formacija skupin se ne spreminja, razen ob odhodih iz enote oz. novih zaposlitvah v enoto. - Policisti poleg nalog, ki so določene kot osnovne naloge enote, opravljajo tudi druge osnovne naloge policije. - Enota je formirana na vseh policijskih upravah, s tem, da imajo policisti na upravah, ki niso toliko obremenjene, manjši prihodek - Policistom mesečni prihodki ne nihajo, višina le-teh pa je odvisna od uprave v kateri so zaposleni.

Republika Srbija - Zaradi profesionalne oblike organiziranosti je za uspešno izvedbo konkretne naloge potrebno manjše število policistov. - Policisti opravljajo izključno specializirane naloge. - Formacija skupin se ne spreminja, razen ob odhodih iz enote oz. novih zaposlitvah v enoto. - Policisti opravljajo izključno naloge, določene kot naloge PB, drugih policijskih nalog ne opravljajo. - PB deluje le znotraj PU Beograd in ima posledično le enega poveljnika. - Osnovni prihodek policistov v PB je približno 25 % večji kot pri policistih na policijskih postajah.

Tabela 10: Tabela ključnih odgovorov za hipotezo 1




Republika Slovenija - Policisti PPE naloge PPE opravljajo le ob sklicu. - Policisti se usposabljajo približno enkrat na mesec. - Za izvedbo neke konkretne naloge potrebno več policistov.

Republika Hrvaška - Policisti IP so specializirani za opravljanje nalog na področju javnega reda in miru in drugih nalog, določenih kot naloge IP. - Druge policijske naloge izvajajo le, ko ni nalog, določenih kot naloge IP. - Policijske uprave policistom IP namenijo 45 % mesečne delovne obveze za usposabljanje. - Za učinkovito izvedbo konkretne naloge potrebujejo manj policistov.

Republika Srbija - Policisti PB so strogo specializirani za opravljanje nalog s področja javnega reda in miru in drugih nalogah, ki so določene kot naloge PB. - Ko osnovnega dela ni, se policisti usposabljajo, kar je praktično vsakodnevno. - Za izvedbo nalog potrebujejo manjše število policistov.



Republika Slovenija - Enote zaradi organiziranosti »na sklic« niso umeščene na organigram policijskih uprav. - Policisti osnovno delo opravljajo na drugih enotah znotraj policije in niso specializirani izključno za opravljanje nalog PPE. - Policisti PPE se usposabljajo povprečno enkrat na mesec. - Policisti PPE so na terenu v obliki policistov PPE prisotni le ob sklicu. - Pri kadrovanju v PPE se upošteva delo na področju javnega reda in miru iz policijskih postaj in pa psihofizična pripravljenost. - Mesečni prihodek policistov PPE je večji kot pri policistih na policijskih postajah, vendar je odvisen od števila sklicev in temu primerno niha.

Republika Hrvaška - Enote IP so umeščene v organigram policijskih uprav. - Policisti so specializirani za opravljanje nalog IP, poleg njih pa opravljajo tudi druge naloge policije. - Pri kadrovanju v IP izkušnje s področja javnega reda in miru niso pomembne, obvezna pa je dobra psihofizična pripravljenost - Policijske uprave policistom IP namenijo 45 % mesečne delovne obveze za usposabljanje. - Policisti IP so na terenu prisotni 24 ur. - Mesečni prihodek policistov IP je večji kot prihodek policistov na policijskih postajah, vendar je odvisen od kategorizacije policijske uprave, v kateri so zaposleni.

Republika Srbija - PB je uvrščena na organigram policijske uprave za mesto Beograd. - Policisti v PB so strogo specializirani za opravljanje nalog, ki so določene kot naloge PB, drugih nalog ne opravljajo. - Pri kadrovanju v PB so izkušnje zelo pomembne in sprejemajo le kandidate, ki so naloge na področju javnega reda in miru že opravljali v enotah na sklic, obvezen pa je tudi psihofizični test. - Policisti se usposabljajo praktično vsakodnevno.



- Policisti so za svoje delo v PB plačani približno 25 % več kot policisti na policijskih postajah.


5.5 TESTIRANJE POSTAVLJENIH HIPOTEZ V empiričnem delu smo postavili tri hipoteze, ki bodo na podlagi ugotovitev pri intervjujih potrjene oziroma ovržene, nanašajo pa se na trenutno organiziranost posebne policijske enote v Republiki Sloveniji:

- H1: Organiziranost PPE na temelju delovanja »na sklic« je v obstoječih razmerah za

Republiko Slovenijo najbolj optimalna oblika organiziranosti.

- H2: Organiziranost PPE na temelju samostojne profesionalne enote je najbolj

učinkovita oblika organiziranosti.

- H3: Organiziranost posebnih enot Slovenije, Hrvaške in Srbije se med seboj močno

razlikuje.

H1: Organiziranost PPE na temelju delovanja »na sklic« je v obstoječih razmerah za Republiko Slovenijo najbolj optimalna oblika organiziranosti. Hipoteza je bila ovržena. Enota na sklic opravlja naloge tako kot polprofesionalna in profesionalna enota, je bilo pa za razliko od drugih oblik organiziranosti zaznati kar nekaj pomanjkljivosti, ki izhajajo iz dejstva, da je enota organizirana le na sklic in brez katerih bi enota lahko delovala lažje in bolje, prav tako bi se sprememba organiziranosti občutila tudi na državnem nivoju. Enota ob aktiviranju, tj. ob sklicu, potrebuje kar nekaj časa za nastop samega dela, saj pripadniki ob sklicu prihajajo od vsepovsod, npr. nekateri iz službe, nekateri od doma, nekateri pa tudi od kod drugje, saj policisti v prostem času niso omejeni na zadrževanje doma ali v njegovi bližini. S tem se takojšnje posredovanje ob izrednih dogodkih razblini in so v prvi vrsti policisti splošnih policijskih enot zadolženi za posredovanje, kljub temu da nimajo tako ustrezne opreme kot jo ima PPE, nimajo izkušenj pri posredovanju v skupini, morda niso fizično in psihično dovolj pripravljeni za posredovanje na takih dogodkih. Obenem velja omeniti dejstvo, da se v takih primerih občutno pozna upad policistov pri opravljanju splošnih nalog, saj so zaradi izrednega dogodka vsi preusmerjeni na opravljanje nalog ob takih dogodkih (npr. če je v izmeni na policijski postaji šest policistov, lahko pet od njih prekine z opravljanjem rednega dela zaradi nepričakovanega sklica in za redno delo na policijski postaji ostane le en policist). Tudi poveljevanje starešin splošnih enot, ki v takih dogodkih prevzamejo vlogo vodje, morda ni ravno učinkovito, saj tega niso vsi vajeni, morda ne dajejo jasnih povelj oz. jih skupina ne razume ipd. Slovenija, kot majhna in razmeroma varna država sicer morda res ne potrebuje profesionalne enote, da pa bi se odpravile nekatere, npr. zgoraj navedene, pomanjkljivosti, bi bila sprememba organiziranosti v polprofesionalno enoto, dobrodošla in najbolj optimalna, predvsem glede na resurse, ki jih ima Slovenija na razpolago.



Profesionalni del bi lahko opravljal naloge na varnostno bolj obremenjenih območjih (večje policijske uprave), ko pa bi se pojavila potreba po večjem številu usposobljenih policistov, pa bi jih še vedno lahko aktivirali »na sklic«. Profesionalni del bi naloge lahko opravljal tudi na sosednjih, manj obremenjenih policijskih upravah, s čimer bi se občutno zmanjšalo število pripadnikov in poveljstva. Prednosti polprofesionalne organiziranosti bi bile naslednje:

- razbremenitev policijskih postaj za izvajanje določenih nalog, - učinkovito izvajanje nalog, saj policisti in poveljstvo dobro poznajo taktiko

izvajanja nalog, so vajeni dela v skupini in usposobljeni za izvajanje najtežjih in najbolj nevarnih postopkov, so primerno opremljeni,

- zagotavljanje krajšega reakcijskega časa pri hujših intervencijah, - delo skupine policistov PPE bi tako lahko pri posredovanju nadomestilo precejšnje

število policistov, ki opravljajo splošne naloge, - zagotavljanje takojšnje pomoči splošnim policijskim enotam in kriminalistom.

Poleg navedenih prednosti bi bila pri policistih posameznikih, ki bi še opravljali delo v okvirju organiziranosti »na sklic« večja motiviranost za delo, saj bi se profesionalni del enote v primeru odhoda stalnega pripadnika, popolnjeval s pripadniki iz enote »na sklic«. Mnenja smo, da bi bila v Sloveniji, glede na zgoraj navedeno, vseeno bolj primerna drugačna oblika organiziranosti (polprofesionalna, kot jo imajo v Hrvaški), kot pa organiziranost »na sklic«. Hkrati bi bil lahko spekter znanj policistov širši in bi tudi s primerno usposobljenostjo lahko hitreje oz. takoj posredovali pri nalogah, pri katerih bi bilo mogoče potrebno čakati na aktiviranje specialne enote (npr. hrvaška IP lahko zaradi primerne usposobljenosti in širokega spektra znanj opravi nujne in neodložljive naloge, za katere je sicer pristojna specialna enota). H2: Organiziranost PPE na temelju samostojne profesionalne enote je najbolj učinkovita oblika organiziranosti. Hipoteza je bila potrjena. Profesionalna organiziranost enote je najbolj učinkovita. Zaradi dejstva, da so policisti v samostojni profesionalni enoti strogo specializirani za opravljanje nalog s področja javnega reda in miru in drugih nalog, ki so določene kot naloge profesionalne enote, so za izvajanje teh nalog tudi bolj usposobljeni, bolj povezani in posledično učinkovitejši. Za izvedbo nalog je potrebno manjše število policistov in slednji ne posegajo v izpad rednega dela policistov, kar predstavlja učinkovitejše delo na obeh področjih; tako z vidika rednih policijskih nalog kot na področju samostojne profesionalne enote. Kljub temu pa je treba upoštevati potrebe države za vzpostavitev take enote. V Beogradu, kot mestu, ki ima toliko prebivalcev kot cela Slovenija in ki ima za razliko od Slovenije, več in tudi bolj nevarne varnostne dogodke, je taka organiziranost enote smiselna, česar pa za Slovenijo ne bi mogli trditi. Slovenska Specialna enota, kot profesionalna enota, zadovoljuje potrebe prisotnosti in delovanja take enote na območju naše države. Tudi vsepovsod drugje po svetu so načeloma profesionalne enote ustanovljene kot specialne enote (SWAT v Ameriki, SAS v Veliki Britaniji, Alpha group in Spetsnaz v Rusiji, BOPE v Braziliji ...), vendar vseeno govorimo o velikih državah, katerih stopnja kriminalitete in drugih varnostnih dogodkov se s Slovenijo ne more primerjati. Velja pa omeniti dejstvo, da glede na to, da je profesionalna organiziranost najučinkovitejša, bi potemtakem bil profesionalni del polprofesionalne enote, dovolj učinkovit za delo v manjših državah, kjer ni take varnostne problematike, kot je v velikih



državah. Za učinkovito izvedbo neke konkretne naloge bi s profesionalizacijo, zadoščalo že manjše število usposobljenih oz. specializiranih policistov. Profesionalne enote so z vidika učinkovitosti vsekakor boljše, saj imajo pripadniki več časa na voljo za usposabljanje ter glede na to, da delajo v skupini, se pripadniki, ki dnevno sodelujejo, dobro poznajo in delujejo »kot eno«. H3: Organiziranost posebnih enot Slovenije, Hrvaške in Srbije se med seboj močno razlikuje Hipoteza je bila potrjena. Enote, katerih delovno področje je enako in katerih notranja formacija (strukturna delitev na vode, oddelke in skupine) je enaka, se v organiziranosti dejansko močno razlikujejo med seboj. V Sloveniji je posebna enota organizirana »na sklic« brez umestitve na organigram policijske uprave, v Srbiji pa je enota organizirana profesionalno z ustrezno umestitvijo na organigram policijske uprave za mesto Beograd. Organiziranost IP v Republiki Hrvaški pa je neke vrste kombinacija dveh omenjenih organiziranosti. Profesionalni del IP je umeščen na organigram policijskih uprav, del, ki pa deluje »na sklic« pa ne. Pripadniki PPE v Sloveniji svoje osnovno delo ves čas opravljajo na policijskih postajah (in tudi drugih enotah), kot policisti PPE pa delujejo le ob sklicih, kar je v Republiki Hrvaški, kjer policisti IP ravno tako opravljajo druge policijske naloge, precej drugače. Njihove osnovne naloge so naloge IP, ko teh ni pa opravljajo tudi druge. Zaradi tega je tudi osnovni mesečni prihodek policistov v Hrvaški večji kot pri policistih v Sloveniji. Kljub temu da je pri hrvaških policistih v IP mesečni prihodek večji, je vseeno odvisen od kategorizacije policijske uprave, v kateri so zaposleni (večja obremenitev, večji prihodek, manjša obremenitev, manjši prihodek). Prihodek policistov v Sloveniji je primeren delu, ki ga opravljajo na matičnih enotah, za delo v PPE pa jim izključno ob sklicih pripada le dodatek, zaradi katerega je mesečni prihodek nekoliko višji, vendar ni stalen. Policisti policijske brigade v Srbiji za razliko od hrvaških in slovenskih policistov, opravljajo zgolj in le naloge policijske brigade, za kar jim pripada približno 25 % večja mesečna plača, kot policistom, ki opravljajo naloge na policijskih postajah. Policisti PPE so v Sloveniji na terenu prisotni le ob sklicih, policisti v Hrvaški in v Srbiji pa so na terenu prisotni in delujejo 24 ur na dan. Slovenski policisti se usposabljajo približno enkrat na mesec, hrvaški policisti približno en teden na mesec (45 % redne mesečne delovne obveznosti), srbski policisti pa vsakodnevno, če ni drugih, nujnih nalog, ki bi zahtevale posredovanje večjega števila ljudi. Za razliko od hrvaških in srbskih policistov, policisti PPE v Sloveniji niso specializirani za opravljanje nalog PPE. Za razliko od srbskih policistov pa imajo slovenski in hrvaški širok spekter znanj, ki je posledica opravljanja tudi drugih policijskih nalog iz najrazličnejših področij. V vseh treh državah se za vstop v enoto zahteva uspešno opravljen psihofizični test, s tem, da so v Sloveniji pomembne izkušnje iz policijskih postaj v Srbiji pa izključno iz enot, ki delajo na področju varovanja javnega reda in miru. Pri hrvaških policistih izkušnje niso pogoj, saj policiste, ko se zaposlijo v IP, usposobijo v policiste intervente.



6 PREDLOGI DOPOLNITVE OBSTOJEČE ORGANIZIRANOSTI PPE

Glede na to, da je iz hipoteze 1 razvidno, da trenutna organiziranost posebne policijske enote »na sklic« v Republiki Sloveniji, ni ravno najboljša, bi lahko, v primerjavi z IP in PB, predlagali spremembe na vseh področjih organizacijskega modela, na strukturnem najbolj, saj bi s spremembo strukturne razsežnosti dosegli tudi spremembe na procesni in kulturni razsežnosti. Enoto bi iz formacije »na sklic« spremenili v polprofesionalno enoto, v kateri bi bil redno zaposlen le določen del sedanjih pripadnikov enote. Enoto bi umestili na organigram policijske uprave v kateri (v katerih) bi enota delovala, s čimer bi ji dali neke vrste obstoj. Z delno profesionalizacijo bi se pripadniki specializirali za opravljanje nalog zgolj na področju, na katerem so zaposleni in ne bi imeli dodatnih obremenitev iz matičnih enot (zamude z roki v pisnih izdelkih, odsotnost pri vnaprej planiranih nalogah iz Zakona o kazenskem postopku, Zakona o prekrških ipd.). Sama notranja struktura – delitev na vode, oddelke in skupine bi se, v novoustanovljenih, polprofesionalnih enotah, ohranila, bi se pa na račun usposobljenosti zmanjšalo število policistov. Enota bi se, poleg rednega dela in 24-urne prisotnosti na terenu, namreč lahko nemoteno urila in usposabljala. S tem bi zastavljen cilj ali rizičen dogodek, lahko obvladali z manjšim številom zaposlenih. Med pripadniki bi obstajala neka notranja vez, skupen cilj, ki bi bil vsem enakovreden. Prav tako bi zaposleni še raje hodili v službo, saj bi se zavedali rednega prihodka, ki ne bi bil odvisen od števila sklicev, delali pa bi natanko to, kar si želijo oz. za kar se usposabljajo. Reorganizacija obstoječe posebne enote bi lahko predstavljala stroškovno spremembo za državo, vendar dolgoročno gledano in gledano s stališča, da se »časi spreminjajo«, bi bila predlagana sprememba v reorganizaciji smiselna. Z enoto, ki bi bila vrhunsko usposobljena na področju varovanja javnega reda in miru in ki bi bila sposobna obvladovati tudi druge varnostne dogodke v državi, bi lahko pridobili veliko več, kot bi znašali morebitni dodatni stroški obstoja le-te. S tem bi tudi občutno pripomogli k izboljšanju osnovne oz. temeljne naloge policije, ki je, kot je v 1. členu ZNPPol navedeno, zagotavljanje varnosti posameznikom in skupnosti, obenem pa bi bilo delo manj nevarno za policiste, saj bi bilo izpeljano strokovno, učinkovito in z ustrezno opremo.

7 ZAKLJUČEK

V diplomskem delu smo v teoretičnem delu predstavili kaj prestavlja pojem organizacija in kakšne so njene razsežnosti. Predstavili smo organiziranost ministrstev za notranje zadeve Republike Slovenije, Republike Hrvaške in Republike Srbije ter nato podrobneje pogledali organiziranost vseh treh policij. Ugotovili smo, da je policija v vseh treh primerjanih državah organizirana tristopenjsko, deli se namreč na državni nivo, na regionalni nivo in na lokalni nivo. Z nalogami, ki jih posamezni nivo izvaja, smo videli jasno hierarhično strukturo. Naloge posameznega organizacijskega nivoja so praktično enake v vseh treh državah, razlikujejo se morda v malenkostih, ki so odvisne od okolja in značilnostih države same. V nadaljevanju smo se nato osredotočili na enote, katerih naloge so ključnega pomena pri varovanju, vzdrževanju in vzpostaviti javnega reda in miru, in sicer na posebno policijsko



enoto v Republiki Sloveniji, interventno enoto policije v Republiki Hrvaški in policijsko brigado v Republiki Srbiji. Organiziranost teh enot je bila tudi predmet obravnave v diplomski nalogi. S pomočjo intervjujev, izvedenih s poveljniki oz. namestniki poveljnikov, smo pridobili podatke za podrobno oceno sedanjega načina organiziranosti v Republiki Sloveniji. V primerjavi s hrvaško interventno enoto in srbsko policijsko brigado smo ugotovili, da slovenska organiziranost posebne enote »na sklic« ni najbolj optimalna oblika organiziranosti. Ugotovljeno je bilo namreč, da je v Sloveniji čas, potreben za začetek dejanskega opravljanja nalog v primeru sklica zaradi nepričakovanih dogodkov, daljši ter da je breme v vmesnem času preloženo na policiste in starešine, ki morda niso dovolj usposobljeni in opremljeni za posredovanje. Prav tako na matičnih enotah pripadnikov posebne enote prihaja do izpadov, delo ni opravljeno pravočasno niti strokovno, pri obojih pa prihaja do nezadovoljstva in s tem tudi slabše pripravljenosti za delo. Pripadnikom posebne enote v Sloveniji mesečni prihodek niha v odvisnosti od števila in trajanja sklicev in ni stalen, kar vsekakor vpliva na kakovost življenja slehernega posameznika. Policisti posebne enote so v Sloveniji, z vso usposobljenostjo in opremljenostjo, prisotni na terenu le v času sklica in za čas, ki je potreben, da se opravi neka naloga, čeprav bi bila njihova prisotnost dobrodošla tudi pri rednem delu in varovanju drugih, manj rizičnih dogodkov ali pa zgolj kot pomoč rednim policijskim patruljam. S prisotnostjo policistov posebne enote na terenu bi se razbremenila marsikatera policijska enota, predvsem enote v bolj obremenjenih policijskih upravah. Ugotovili smo, da bi bilo s profesionalizacijo posebne enote, četudi le delno, potrebno manjše število policistov za izvedbo nalog, kar bi nedvomno povečalo učinkovitost. Imeli bi več časa za usposabljanje in bi posledično delovali bolj usklajeno in enotno. Spremenilo bi se vodenje enote iz več poveljnikov na zgolj nekaj njih, ki bi enoto vodili jasno in enotno. Tudi glede na porast števila varnostnih dogodkov in s tem povezane splošne varnosti države in državljanov, bi bilo smotrno organiziranost posebne enote spremeniti v bolj profesionalizirano obliko organiziranosti ter s tem doseči konstantno prisotnost, posredovanje in vidnost na terenu. V samem zaključku diplomske naloge pa lahko, poleg varnosti države in državljanov, upravičeno izpostavimo tudi varnost policistov samih. S prisotnostjo opremljene in v vsakem trenutku razpoložljive ter usposobljene posebne enote na terenu, bi iz »prve bojne linije« posledično premaknili manj opremljene in za nevarne dogodke, manj usposobljene policiste. Vsekakor bi bil to eden izmed velikih korakov na poti k temu, da bi policisti v prihodnosti slovesno uniformo večkrat oblekli s ponosom za hrabro in požrtvovalno opravljeno delo, kot pa z žalostjo v srcu5.

5 5. člen Pravilnika o policijski uniformi in nadomestilih namreč določa, da policisti zunaj delovnega časa smejo nositi

uniformo na svečanih dogodkih, ki so povezani z delom (npr. na pogrebih).



VIRI IN LITERATURA Knjige Ivanko, Š., Kajzer, Š., Kanjuo-Marčela, A., Kavčič, B., Kovač, J., Mihelčič, M., Vila, A. (1999). Sodobna razlaga organizacije. V Kavčič, B. in Kovač, J. (ur). Kranj: Moderna organizacija. Ovsenik, J. (1999). Organizacijske vede – na poti v novo doktrino organizacije. Kranj: Moderna organizacija. Rozman, R. in Kovač, J. (2012). Management. Ljubljana: GV Založba Vila, A., (1994). Organizacija in organiziranje. Kranj: Moderna organizacija. Vila, A. in Kovač, J. (2006). Osnove organizacije in managementa. Skripta. Kranj: Moderna organizacija Kolenc, T. (2002). Slovenska policija, Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije, Policija, Generalna policijska uprava. Čelik P. (2002). Posebne policijske enote, Ljubljana, samozal. Zaključna dela študentov Ferenčak, A. (2011). Prenova organizacijske strukture v podjetju Domel d. o. o. (Diplomsko delo, Fakulteta za organizacijske vede). Pridobljeno s https://dk.um.si/Dokument.php?id=23751&lang=slv – dostop 1. 3. 2016 Zakoni Zakon o organiziranosti in delu v policiji. (2013). Uradni list RS, 15/2013 z dne 18. 2. 2013, – dostop 7. 5. 2016 Zakon o nalogah in pooblastilih policije. (2013). Uradni list RS, 15/2013 z dne 18. 2. 2013, – dostop 7. 5. 2016 Elektronski viri Ministarstvo unutrašnjih poslova Republike Srbije: http://www.mup.gov.rs/wps/portal/sr/direkcija-policije/uprave/!ut/p/z1/tVRNU8IwEP0rXjh2siFtGo5BS4VSEZkKzYUpJdXw0RYsKP56U09IFXTAXLKZ3by3b7MbJNAIiTTaqqeoUFkaLfQ5FHTca_gUu1D33C6tA6ee5fquScACNDwIoI4O6NuNG89hhN0CEvtu1nZb-j7g9r1HMTQr96sB4jf88MPiJ_kfkUAiTou8eEZhvpksVDyOd2u10EYN8iyWRRrVYKrWch6rWTTOM-1RM1k6P62Xubza5OtoK0uoPFZTFE4sSOzYogZNEmyYpiUNhpltTDCJbZtRIrFdKV1FmziubFjynRB_UL7K64Q6B3sv4LpV5kA83rUZdvuaZKvkKwrSbL3U7TD4o8RvGL6q7NIzGY4LsP4VHkj9svAQYAu4zx96UHcw9Mll4ZnJdff7urXuBwTc3rnwnVPDqX8PNVutBNcjlqWFfCvQ6NwZy5dBECwZ2RnzxH



eIGXa27807Y2_r8g_89I_8/dz/d5/L2dBISEvZ0FBIS9nQSEh/?urile=wcm%3Apath%3A%2Fpublic_cyrillic%2FPocetna%2FDirekcija_policije%2FPolicijske%2Buprave%2F – dostop 1. 9. 2016 http://www.mup.gov.rs/wps/portal/sr/ministarstvo/nadleznost/!ut/p/z1/hVDbToNAEP0WY_CtzFAiFpPGkEhKRdMiXtp9IUs7LiR0IcsuxL8vtU9arfN2TuZcZoDBCpjkXSm4LmvJqwGvmZct_CfPmeE4XixDHwMvjl6SeOligvD-fWHmhWMMkhv_Pg4n7iRCYOf1b8CAbYxSJDWstTL00_JUc7DEPyY4VGL_rTwAE1WdHw8MZO5OBDBFH6RI2UYNdKF1c2uhhX3f22QaxTtui7qzVWshmbYygiysm7LNjuBOkCTFNW1TUl25ofl26jje9RWvmoLnpKcV17_FFXU78KcxkLYqe06zy0euJURfpc-_utm97kYrHLH80-3nwcUeyOjI3A!!/dz/d5/L2dBISEvZ0FBIS9nQSEh/?current=true - dostop 29. 2. 2016 http://www.mup.gov.rs/wps/portal/sr/direkcija-policije/direktor/!ut/p/z1/04_Sj9CPykssy0xPLMnMz0vMAfIjo8zi_S19zQzdDYy83X3MjAwczbxN3X3dTYwNDI31w9EUmLkCFQSaW7p4u1oYW3gY6Efh1x-mH6UflVxaVJSaV6IfWVJUmophJIYekJEGOICjAVB_FCElwcVF8UHB8co-iSV5-kBHeqE5E8MXBbmhuboRBrpOjoqKAF7wp7Q!/dz/d5/L2dBISEvZ0FBIS9nQSEh/?current=true – dostop 3. 9. 2016 http://www.mup.gov.rs/wps/wcm/connect/9f8cdc35-d13c-4b96-b739-ccfa686f1709/2016-05-12+organizaciona+shema+VELIKA_ispravka+1_LAT.pdf?MOD=AJPERES&CVID=liAb4Fk – dostop 29. 2. 2016 Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije: http://www.mnz.gov.si/si/o_ministrstvu/informacije_javnega_znacaja/katalog_mnz/) - dostop 9. 7. 2016 http://www.mnz.gov.si/si/o_ministrstvu/ - dostop 9. 7. 2016 http://www.mnz.gov.si/si/varnost_in_nadzor/slovenska_policija/ - dostop 11. 6. 2016 http://www.mnz.gov.si/si/varnost_in_nadzor/slovenska_policija/ - dostop 12. 6. 2016 Ministarstvo unutranjih poslova Republike Hrvatske: (http://www.mup.hr/111.aspx) - dostop 27. 2. 2016 (http://www.mup.hr/138461.aspx) - dostop 27. 2. 2016 (http://www.mup.hr/25.aspx). – 13. 6. 2016 (http://www.mup.hr/MainPu.aspx?id=1255) – delitev uprav – 13. 6. 2016 Wikipedija: (https://sl.wikipedia.org/wiki/Slovenija) – dostop 11. 6. 2016 (https://sl.wikipedia.org/wiki/Hrva%C5%A1ka) – dostop 13. 6. 2016 (https://hr.wikipedia.org/wiki/Policija – 13. 6. 2016 https://sh.wikipedia.org/wiki/Policija_Srbije – dostop 1. 8. 2016 Policija: (http://www.policija.si/index.php/generalna-policijska-uprava) - dostop 12. 6. 2016 (http://www.policija.si/index.php/policijske-uprave) - dostop 12. 6. 2016 (http://www.policija.si/index.php/policijske-postaje/6369-policijska-postaja) - dostop 12. 6. 2016 (http://policija.si/images/stories/Statistika/LetnaPorocila/PDF/LetnoPorocilo2015_popravljeno.pdf) – dostop 31. 8. 2016 Narodne novine HR



(http://narodne-novine.nn.hr/clanci/sluzbeni/2011_03_34_762.html 13. 6. 2016 - zakon o policiji – dostop 11. 6. 2016 (http://narodne-novine.nn.hr/clanci/sluzbeni/2012_06_70_1670.html) – dostop 13. 6. 2016 Paragraf RS http://www.paragraf.rs/propisi/zakon_o_policiji.html - dostop 1. 8. 2016 Časopisni članek: http://www.delo.si/novice/slovenija/koliko-policistov-dejansko-zeli-izstopiti-iz-posebne-enote.html) – dostop 10. 7. 2016 Izobraževanje v Power Pointu: www.vs-kombre.kk.edus.si/studij/predmeti/



KAZALO SLIK Slika 1: Trojni vidik organizacije ........................................................................... 5 Slika 2: Linijska organizacijska struktura in razpon kontrole .......................................... 9 Slika 3: Linijska organizacijska struktura ................................................................ 11 Slika 4: Štabno – linijska organizacijska struktura ...................................................... 12 Slika 5: Funkcijska organizacijska struktura ............................................................. 14 Slika 6: Divizijska organizacijska struktura .............................................................. 15 Slika 7: Projektna organizacijska struktura .............................................................. 17 Slika 8: Matrična organizacijska struktura ............................................................... 18

KAZALO TABEL Tabela 1: Število možnih komunikacijskih povezav ..................................................... 7 Tabela 2: Konfliktne situacije in pravila za soglasje med vodilnimi in štabnimi organi .......... 12 Tabela 3: Prednosti in slabosti funkcijske organizacijske strukture ................................. 13 Tabela 4: Prednosti in slabosti divizijske organizacijske strukture .................................. 15 Tabela 5: Prednosti in slabosti projektne organizacijske strukture ................................. 16 Tabela 6: Prednosti in slabosti matrične organizacijske strukture .................................. 18 Tabela 7: Prednosti in slabosti adhokracije ............................................................. 19 Tabela 8: Demografski podatki intervjuvancev ......................................................... 36 Tabela 9: Število sklicev posebne policijske enote v Sloveniji–primerjava za leti 2014 in 2015 43 Tabela 10: Tabela ključnih odgovorov za hipotezo 1 .................................................. 46 Tabela 11: Tabela ključnih odgovorov za hipotezo 2 .................................................. 47 Tabela 12: Tabela ključnih odgovorov za hipotezo 3 .................................................. 48

KRATICE IN AKRONIMI PPE posebna policijska enota IP interventna enota policije (hr. Interventna jedinica policije) MNZ RS Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije MUP RH Ministrstvo za notranje zadeve Republike Hrvaške (hr. Ministarstvo

unutranjih poslova Republike Hrvatske) MUP RS Ministrstvo za notranje zadeve Republike Srbije (srb. Ministarstvo

unutrašnjih poslova Republike Srbije) ITD. in tako dalje IPD. in podobno

PRILOGE Priloga 1: Vprašalnik za intervjuvance Vprašanja za izvedbo intervjuja

1. Starost

Spol

Stopnja izobrazbe

Delovna doba v policiji



Delovna doba v PPE in položaj

2. Na kak način je organizirana PPE oz. enota za vzdrževanje javnega reda in miru?

2.1 Koliko časa je v veljavi sedanja organiziranost in kdaj so bile izvedene

zadnje organizacijske spremembe?

2.2 Ali je obstoječa organiziranost primerna in zakaj je ali ni?

2.3 Ali obstoječa organiziranost enote zadostuje za učinkovito odzivanje na

vse varnostne pojave (v katerih enota sodeluje)

2.4 Kaj bi bilo potrebno storiti za optimalno uporabo zmožnosti enote?

3. Koliko pripadnikov (v %) šteje enota, glede na število prebivalstva na območju na

katerem enota deluje? Ta podatek bo verjetno sporen (odločba – interno).

4. Če se osredotočimo na statistične podatke ... Kolikokrat je bila enota aktivirana v

letu 2013?

4.1 Na kakih dogodkih je enota posredovala?

4.2 Ali enota posreduje še na kakih dogodkih ali deluje zgolj na področju

javnega reda in miru?

5. Ali se vam zdi organiziranost vaše enote učinkovita?

5.1 Če da, zakaj?

5.2 Če ne, zakaj?

6. V kolikor bi imeli možnost, kaj bi vi spremenili v organiziranosti vaše organizacije?

primerjalna analiza organiziranosti posebne … · beseda organizacija prihaja iz grške besede...

Documents