priloga h-4: ekološko pomembna območja na območju ... dravske pa so eden najpomembnejših...

Priloga H-4: Ekološko pomembna območja na območju neposrednega in daljinskega vpliva 1000m

OKOLJSKO POROČILO ZA NAČRT RAZVOJA NAMAKANJA IN RABE VODE ZA NAMAKANJE V KMETIJSTVU DO LETA 2020 IN PROGRAM UKREPOV ZA IZVEDBO NAČRTA NAMAKANJA STR.: 1


Slika 1: Ekološko pomembna območja v Sloveniji



Neposreden vpliv

Tabela 1: Ekološko pomembna območja na območjih namakanja, predvidenih do leta 2020.

ID Območje Kratka oznaka Opis

91800 Curnovščica

Območje obsega strugo Curnovščice z obrežnim pasom od vzhodne povirne veje v vznožju Bizeljskega gričevja na severu občine Brežice do izliva v Sromljico. V območje je zajeta še Sromljica od izliva Curnovščice do Dečnega sela, kjer še ni regulirana. Vodotoka imata naravno ohranjen potek in obrežno vegetacijo, obdaja ju gozdno območje in kmetijska ravnica. Razgibana struga z mestoma finim materialom in prisotnimi skrivališči je življenjski prostor raka koščaka in potočnim piškurjem.

92500 Dolina Vipave

Območje obsega reko Vipavo z nekaterimi njenimi pritoki, ter del dna Vipavske doline s hidromelioracijskimi jarki, glinokopi, travišči, mejicami in večjimi sklenjenimi območji gozdov, kot je npr. Panovec. Raznoliki habitati so življenjski prostor številnih ogroženih živalskih vrst, predvsem ptic, rib, rakov, kačjih pastirjev, metuljev, dvoživk in plazilcev. Po pomenu med njimi izstopa laška žaba, ki je endemit širšega območja Padske nižine.

41500 Drava - spodnja

Poplavno območje in nižinski tok Drave med Mariborom in Središčem ob Dravi je kompleksen ekosistem z veliko pestrostjo habitatov in vrst, življenjski prostor ogroženih živalskih in rastlinskih vrst, evropsko pomemben selitveni koridor in prezimovališče ptic.

Drava je naša najbolj vodnata reka. Pri Mariboru priteče v odprt nižinski svet, ki ga je oblikovala z zasipavanjem s silikatnimi prodi med ledenimi dobami. Tu se začne nižinski, meandrirajoči del. Na najnižji poplavljani dravski terasi je ohranjen gozd ali pa so zemljišča kmetijsko obdelana. Naravni hidromorfološki procesi v strugi so se spremenili po izgradnji jezov in hidroenergetskih kanalov. Poplavno območje opravlja vlogo retencijskih površin, prodnati nanosi dravske pa so eden najpomembnejših rezervoarjev podtalnice v Sloveniji. Na posameznih odsekih dolvodno od Ptuja je Drava ohranjena v naravnem stanju. Procesi oblikujejo in odnašajo sipine in prodišča, ob bočni eroziji se odpirajo strme stene, ob visokih vodah se polnijo in obnavljajo stranski rokavi in mrtvice, poplave pa napajajo poplavne loge. Raznoliki vodni in obvodni habitati, dve veliki vodni akumulaciji in nekatere gramoznice kot pomembni antropogeni habitati ter ohranjena tradicionalna kulturna krajina z ekstenzivnimi travniki in polji, so življenjski prostor preko 270 vrst ptic, približno 50 vrst rib, okoli 40 vrst kačjih pastirjev, 30 vrst sesalcev, 14 vrst dvoživk, 9 vrst plazilcev in preko 600 različnih vrst rastlin. Območje je najpomembnejše prezimovališče in preletna postaja vodnih ptic v Sloveniji. Med številnimi rastlinami, ki so uvrščene na seznam redkih in ogroženih vrst je zanimivo pojavljanje pionirskih vrst prodišč, kot so rakitovec, nemški strojevec in pikasti mišjak. V gramoznicah pri Obrežu uspeva trirobi biček, v gramoznici pri Sp. Dupleku pa tudi laxmanov rogoz. V mrtvicah in manjših stoječih vodah uspevajo lasasti dristavec, vodopivka, trožilnata vodna leča, razkrečenolistna vodna zlatica, navadna smrečica, mehurjasti šaš idr. Na ekstenzivnih travnikih, ki so ponekod posebna oblika gozda – košeni logi ali krči (Šturmovci) rastejo kukavičevke: čeladasta, trizoba kukavica, piramidasti pilovec, na suhih in toplih legah pa osjeliko, čebeljeliko in čmrljeliko mačje uho. Med žuželkami izstopajo metulji, med katerimi so ogrožene vrste črni apolon, primorski belin, mali spreminjavček idr., ter kačji pastirji. Med njimi so pomembne ogrožene vrste popotni porečnik, kačji potočnik, pegasti lesketnik, malinovordeči kamenjak. V močvirjih in gozdnih potokih se pojavlja hrošč močvirski krešič, v ohranjenih obrežnih gozdovih z veliko odmrle lesne mase pa škrlatni kukuj. V reki in pritokih ter mrtvih rokavih živijo redke in ogrožene vrste rib, npr. sulec, navadna mrena, smrkež, navadni okun,




čep in mnoge druge. Izmed dvoživk je pomembno pojavljanje česnovke in hribskega urha, med plazilci pa grožene želve močvirske sklednice. Celotno območje je izjemnega pomena za ptice. V zimskem času se na Dravi zadržuje nekaj desettisoč vodnih ptic, v loki pa gnezdi okoli 100 vrst ptic, tudi npr. orel belorepec, črna štorklja, vse v Sloveniji živeče vrste žoln, rečni cvrčalec, trsni cvrčalec, sirijski detel, vodomec, mali martinec in mali deževnik. Po zaslugi čiščenja zaraščenih peščenih rečnih sten tu gnezdi breguljka. Tudi Ormoške lagune predstavljajo bivališče številnim ogroženim vrstam ptic, saj tu gnezdi polojnik, konopnica in navadna čigra. Njive nad dosegom poplav v okolici Središča ob Dravi so edino bivališče hrčka v Sloveniji, ob reki in potokih pa živita vidra in bober. Območje je nacionalnega in mednarodnega naravovarstvenega pomena, z namenom ohranjanja narave so deli tega območja zakonsko zavarovani.

41300 Goričko

Goričko je gričevnato območje na skrajnem severovzhodu Slovenije z ohranjeno tradicionalno kulturno krajino, z veliko raznolikostjo habitatnih tipov, življenjski prostor številnih ogroženih rastlinskih in živalskih vrst, predvsem ptic.

Gričevnata pokrajina na značilni geološki podlagi (kisla silikatna peščena tla). Predstavlja eno izmed najbolje ohranjenih tradicionalnih kulturnih krajin v tem delu Srednje Evrope. Obsežno območje ekstenzivne kmetijske rabe – vlažni in suhi travniki, visokodebelni sadovnjaki, mokrišča in akumulacije pogojujejo razvoj pestre flore in favne mokrišč, segetalne in ruderalne flore. Posebnost so primarni gozdovi rdečega bora (Galio rotundifoliae – Pinetum) z acidofilno podrastjo. Med rastlinskimi redkostmi izstopajo bogata rastišča sibirske perunike in v nižinskem delu Slovenije izginjajoča rastišča narcise. Od ogroženih rastlinskih vrst se pojavljajo še nahajališča grmičastega dišečega volčina, brezvenčni pitomec, vodna blatnica, polegla lindernija idr. Značilne so nekatere termofilne vrste rastlin, kot vijolični lučnik, peteroštevna prženka, čopasta hrušica idr. Na Goričkem je bilo do sedaj zanesljivo zabeleženih več kot 90 vrst dnevnih metuljev, kar priča o veliki pestrosti in ohranjenosti habitatov. Več vrst metuljev je mednarodo varovanih, metulje kot so črni apolon, petelinček, veliki mravljiščar, Scopolijev zlatook idr. pa varuje slovenska zakonodaja. Na močvirnih travnikih in visokem steblikovju se pojavlja evropsko ogrožen polžek ozki vretenec. Ohranjeni potoki so habitat potočnega škržka, ukrajinskega potočnega piškurja, pezdirka in navadne nežice ter ogroženih kačjih pastirjev, med katerimi izstopajo kačji potočnik, pasasti kamenjak, stasiti kamenjak in veliki studenčar. Naravno ohranjeni in počasi tekoči gozdni potoki so pomembni tudi za ohranjanje populacij močvirskega krešiča. Mreža ohranjenih avtohtonih listnatih gozdov z velikim deležem kostanja in doba vzdržuje eno večjih populacij mednarodno varovanega hrošča rogača v Sloveniji, ohranjanje odsekov z večjim deležem odmrle lesne mase, dreves z dupli in glavatih vrb pa daje možnost obstoja na evropskem nivoju ogroženih vrst hroščev, puščavnika in škrlatnega kukuja. Pomembne so populacije dvoživk, predvsem njižinskega in hribskega urha ter velikega pupka. Goričko je mednarodno pomembno območje za ptice kmetijske kulturne krajine, pomembne vrste pa so hribski škrjanec, veliki skovik, prepelica, čuk, smrdokavra, vijeglavka, zelena žolna, šmarnica, rjavi srakoper in bela štorklja. V mirnih gozdovih gnezdi tudi redkejša črna štorklja, mokrišča, močvirja in ohranjeni deli vodotokov z gosto obrežno vegetacijo pa dajejo zavetje vodomcu, bičji trsnici in redki ter skrivnostni čapljici. Zanesljivo evidentiranih je bilo 9 vrst netopirjev, večina potokov pa je tudi habitat vidre. Goričko se ponaša z najbolj vitalno sklenjeno populacijo vidre v Sloveniji.

64700 Kolpa Osrednja belokranjska Obsega dolino reke Kolpe od Starega trga do Božakovega, kjer zapusti Slovenijo. V zgornjem toku teče reka v




reka s pestrimi vodnimi in obvodnimi habitati in kraškimi izviri.

izraziti soteski, vrezani v obrobje zakrasele Poljanske gore. Pri Vinici preide na belokranjski kraški ravnik. Obide ga v ozki in plitvi dolini, ki se med Gribljami in Metliko razširi na kraški ravnik, v končnem delu pa se reka spet poglobi v sotesko. Spremenljive hidrološke razmere vzdolž rečnega toka ustvarjajo pestre habitate za številne vodne žuželke, mehkužce in še zlasti ribe, s ključnimi drstišči ob jezovih. Med 26 vrstami je več redkih, npr. upiravec, zvezdogled ter pegunica in kesslerjev globoček. Na bogato favno rib je vezana vidra in nekatere vrste ptic: vodomec, veliki žagar in siva čaplja z večjo gnezdilno kolonijo pri MiIičih. Rečno dolino je po letu 2012 začel naseljevati bober. Na kraške izvire zgodnjega in srednjega toka je vezana jamska favna, predvsem vodni polži in nižji raki. V območje so vključena tudi mokrišča na kraškem ravniku pri Prilozju in Borštu ter Mestni log ob spodnjem toku Obrha pri Metliki, ki so ugodni habitati vodnih žuželk, dvoživk in močvirske sklednice.

61500 Krakovski gozd

Nižinski gozd doba in belega gabra z vlažnimi travniki v osrednjem delu krško-brežiške kotline

Krakovski gozd, ki se razprostira na poplavni ravnici reke Krke med Šentjernejem in Brežicami, je po površini največji še ohranjen ostanek nižinskega poplavnega gozda v Sloveniji, s prepletom stalnih vodnih površin nižinskih pritokov reke Krke in močvirij, med katerimi izstopata Trstenik in Valenčevka. Značilnih gozdnih vegetacijskih združb je več, najbolj reprezentativna med njimi pa je hrastovo belogabrova (Robori- Carpinetum). Krakovski gozd je življenjski prostor nekaterih zavarovanih in ogroženih rastlinskih vrst, kot so med drugim vodna perunika, poletni in pomladanski veliki zvonček, dacijski pljučnik, nožničava pasja čebulica, močvirska logarica, barjanska vijolica, močvirska kukavica, evropska gomoljčica, drobnocvetna torilnica , hostni in temnoškrlatni teloh, ostroluski šaš. Nižinski gozd nudi danes zatočišče mnogim zavarovanim in ogroženim živalskim vrstam, ki so življenjsko vezane na vodne in obvodne habitate. Med vrstami sesalcev je to zagotovo bober. V pestri favni zavarovanih in ogroženih dvoživk izstopa prisotnost vrste barjanska žaba ali plavček. Pritoke reke Krke, ki tečejo skozi Krakovski gozd, zastopajo zavarovane in ogrožene vrst rib kapelj, pohra, činklja, navadna nežica, pezdirk) in obloustk (potočni piškurji). Izmed nižjih nevretenčarjev je v stalnih potokih Krakovskega gozda prisotna vrsta školjke potočni škržek. Med prisotnimi velikimi žuželkami izstopa prisotnost zavarovanih in ogroženih vrst hroščev hrastov kozliček in močvirski krešič, medtem ko naseljuje gozdne robove s pestro podrastjo dnevni metulj vrste črtasti medvedek. Obilica razpoložljive hrane in ugodnih razmer za gnezdenje pogojuje tudi prisotnost pestre ornitofavne, v kateri izstopajo vrste mali klinkač, sršenar, črna in bela štorklja, rečni cvrčalec, črnočeli in rjavi srakoper, vijeglavka, pivka, črna žolna, srednji detel, belovrati muhar in duplar.

65100 Krka - reka

Osrednji dolenjski odvodnik s kraškimi izviri, lehnjakovimi pragovi, rečno sotesko in poplavno ravnico.

Območje od izvira pri vasi Krka do izliva v Savo pri Brežicah obsega reko s poplavno ravnico in nekaterimi pritoki: Radešca, Sušica, Žerjavinski potok, Toplica s Prinovcem, Sajovec in Senuša. Zgornji tok v Suhi krajini opredeljuje globlja rečna soteska s kraškimi izviri, večji strmec, številni lehnjakovi pragovi in pregrade, pogosto v povezavi z aktivnimi in opuščenimi jezovi. V srednjem in spodnjem toku čez Novomeško pokrajino in Krško ravan se rečni tok upočasni, poplavna ravnica pa se najbolj razširi na odseku ob Krakovskem gozdu. Reko s pritoki in kraškimi izviri označuje velika habitatska in vrstna pestrost. V kraških izvirih zgornjega toka izstopajo endemične jamske živali, v reki je zabeleženih kar 52 vrst rib, med njimi so številne ogrožene (npr. upiravec, zvezdogled, velika nežica, sulec). Pogosta sta vidra in še zlasti bober, ki je v porečju po naselitvi 1998 oblikoval eno naših najbolj vitalnih populacij.




Krka je tudi habitat in selitvena pot vodnih ptic. Med gnezdilci izpostavljamo vodomca, med prezimovalci pa malega ponirka, zelenonogo tukalico in laboda grbca.

42100 Mura - Radmožanci

Nižinska reka s poplavnim območjem od Šentilja do hrvaške in madžarske meje, z raznolikimi vodnimi, obvodnimi in vlažnimi habitati; rastišče ogroženih rastlinskih in živalskih vrst.

Nižinska reka s poplavnim območjem od Šentilja do Murske šume in tromeje med Slovenijo, Hrvaško in Madžarsko z raznolikimi vodnimi, obvodnimi in vlažnimi habitati ogroženih rastlinskih in živalskih vrst. Značilne so številne struge, stranske struge, mrtvice in depresije, kjer izredno raznolike hidrološke razmere pogojujejo obstoj različnih vodnih, obvodnih in močvirskih habitatov. Poleg obsežnih poplavnih in obrežnih vrbovij in dobovo belogabrovih gozdov s številnimi vmesnimi združbami so naravovarstveno pomembne obsežne površine visokega šašja, vlažni travniki z močvirsko logarico in sibirsko peruniko ter mrtvice z zakoreninjeno in plavajočo vodno vegetacijo, kjer uspevajo mnoge redke in ogrožene rastline, npr. vodna škarjica, močvirska grebenika, navadna streluša, plavček, žabji šejek, ščitolistna močvirka, grbasta vodna leča, mala podvodnica, kobulasta vodoljuba idr. Na mokrotnih in ekstenzivnih travnikih se pojavljajo narcisa, močvirski svišč in nekaj vrst kukavičevk. Tudi živalstvo je izredno pestro. V mrtvicah je pogosta medicinska pijavka. Pojavlja se več ogroženih vrst kačjih pastirjev, npr. kačji potočnik, zelena deva, rumeni porečnik, mrtvični spreletavec in dristavični spreletavec. Mrtvice so habitat zavarovanih vrst vodnih hroščev, črnega potapnika, škofove kape, ostrogastega in velikega kozaka ter ovratniškega plavača, na območju loke pa se pojavljajo še močvirski krešič , rogač, škrlatni kukuj in na območju Murske Šume hrastov kozliček. Vlažni in mokrotni travniki ter robovi vodnih jarkov so habitat ogroženih vrst metuljev, travniškega postavneža, temnega in strašničnega mravljiščarja, močvirskega cekinčka, petelinčka in črnega apolona. Tu živijo tudi številne vrste kobilic, tudi ogroženi vrsti Mecostehus grossus in Parapleurus aliaceus. Mrtvice in mrtvi rokavi predstavljajo habitat velike senčice in činklje. V strugi živi še okoli 50 vrst rib, 10 je tujerodnih. Pomembne vrste so ukrajinski potočni piškur, bolen, sulec, beloplavuti globoček, blistavec, smrkež, sabljarka, čep, navadna mrena, redko jeseter idr. Za dvoživke reka ni toliko pomembna, kot so pomembni stranski rokavi in mrtvice. Pojavlja se okoli 15 vrst, med temi česnovka, plavček, rosnica, nižinski urh in hribski urh. Od repatih krkonov tu živijo veliki in navadni pupek ter panonski pupek. Od plazilcev so pogosti belouška, navadni gož, martinček ter želva močvirska sklednica. Mura je pomembna preletna postaja, prezimovališče in gnezdišče ptic. Za ptice so najpomembnejši življenjski prostori poplavni gozdovi, obrasli mrtvi rokavi in erodirani rečni bregovi. Med obraščenimi mrtvicami preživita večji del gnezditvenega obdobja čapljica in mala tukalica. Peščene stene vzdolž reke in rokavov so ključnega pomena za breguljko, čebelarja in vodomca. Gnezdeča populacija slednjega je največja v Sloveniji. Podobnega reda velikosti je tudi populacija sršenarja. Srednji detel naseljuje poplavne gozdove ob reki Muri. V sestojih z več odmrle lesne mase in sušic je pogost belovrati muhar. Na zaraščajočih se prodiščih gnezdita mali deževnik in mali martinec. Obrežni pas trstičja in druge močvirske vegetacije ustreza številnim vrstam trsnic, med katerimi je najglasnejši rakar, redek je trsni strnad in trstni cvrčalec. Med ogroženimi gnezdilkami se pojavlja tudi črna štorklja. Ob vodotoku se pojavlja več vrst netopirjev, pozni netopir, rjavi uhati netopir, obvodni netopir idr. Vodotok s stranskimi rokavi je pomemben habitat vidre in bobra.

35400 Radensko Območje v Grosupeljski Območje se razprostira v Grosupeljski kotlini, od Bičja na severozahodu do Radenskega polja na jugovzhodu.




polje - Bičje kotlini od Bičja na severozahodu do Radenskega polja na jugovzhodu z veliko pestrostjo zavarovanih in ogroženih rastlinskih in živalskih vrst ter pomembnih habitatnih tipov.

Severozahodni del vključuje povirne dele potoka Bičje, osrednji del Podlomščico ter na Radenskem polju ponikalnice Dobravka, Zelenka in Šica. Radensko polje je s 4 km2 površine eno najmanjših kraških polj v Sloveniji. Odlikujejo ga vse značilnosti pravih kraških polj: višji kraški obod, kraški izviri na eni strani, ponikalnica, ki teče preko polja in kraški požiralniki s požiralnimi jamami na drugi strani. Polje je podolgovate oblike z dinarsko smerjo severozahod-jugovzhod, široko 1 km in dolgo 4 km. Z vseh strani ga obdajajo strma gozdnata pobočja, le na severozahodnem obrobju je odprto na Grosupeljsko polje. Sredi polja se dviguje skalni osamelec Kopanj, ki je najlepši primer huma dinarskih kraških polj v slovenskem merilu. Vode Radenskega polja, ki tečejo čez polje od zahodnega proti vzhodnemu robu, se zbirajo z večjega dela Grosupeljske kotline, Škocjanskega podolja in povirja Rašice, ter sodijo v porečje Krke. Stalna vodotoka na Radenskem polju sta Dobravka na severu in Šica na jugu. Pri zelo visoki vodi jeseni in spomladi se voda Dobravke razlije in postopno podaljšuje tok vzdolž celotne dolžine vzhodnega roba polja. Severno od hriba Kopanj se ji pridružijo vodo Zelenke, ki tvori najmočnejši tok osrednjega dela Radenskega polja in na tem predelu preči polje. Vode s severa pritekajo na polje površinsko, od drugod pa podzemno ter se v nekaj izvirih pokažejo na njegovem zahodnem in južnem obrobju. Z Radenskega polja vode podzemno odtekajo v izvire Krke. Območje je pestro z rastlinskimi in živalskimi vrstami ter habitatni tipi, med katerimi je veliko število zavarovanih in ogroženih rastlinskih in živalskih vrst ter pomembnih habitatnih tipov. Naravovarstveno zanimive rastlinske vrste so vezane na rastišča poplavnih območij in mokrotnih travnikov: npr. močvirska logarica, sibirska perunika, barska vijolica, močvirski svišč in različne vrste kukavic. Ekstenzivno gospodarjeni mokrotni travniki, ostankih nizkih barij, gozdni robovi Radenskega polja in povirna dolina Bičja so življenjski prostor ogroženih vrst metuljev, kot so močvirski cekinček, barjanski okarček, travniški postavnež, sviščev mravljiščar, črtasti medvedek. V ponornem jamskem sistemu na jugovzhodnem robu polja živi hrošč drobnovratnik. Tu najdejo svoj življenjski prostor ogrožene vrste kačjih pastirjev: zgodnji trstničar, suhljati škratec, pegasti lesketnik. Na območju se pojavlja veliko različnih vrst ogroženih in zavarovanih vrst dvoživk, tudi človeška ribica, ki jo najdemo v kraškem vodnem podzemlju južnega dela Radenskega polja. Območje predstavlja ornitološko preletno postajo, prezimovališče in gnezdišče številnih močvirskih in travniških vrst ptic. Na Grosupeljskem polju je prisotna tudi vidra.

34300 Rašica, Dobeno, Gobavica

Severovzhodno od Ljubljane, med Trzinom, Mengšem, Šinkovim Turnom in Gameljnami, se razteza pretežno gozdnato in hribovito območje osamelega krasa z glavnimi vzpetinami Rašica, Dobeno in Gobavica. Na vzpetem površju iz triasnega apnenca so se razvile značilne vrtače, kamniti čoki v gozdu in manjše kraške jame. V vznožju hribovja se pojavljajo vododržne kamnine, zato pritečejo vode tam na površje kot kraški izviri in studenci Šumberk, Ručigajev izvir, Gvajšek. Pojavljajo se tudi manjše mokrotne doline, večji sta le dolini potoka Dobenščica - mokrotna dolina Planik in potoka Črnušnjica - Sračja dolina. Območje večinoma prekriva mešan gozd, ki je habitat zavarovanih gozdnih vrst kot so rogač, mali podkovnjak, hribski urh in drugih. V gozdu živijo številne vrste ptic, tudi duplarji kot sta črna žolna, veliki detel, v odprti krajini v dolinah pa tudi rjavi srakoper in rumeni strnad. Mokrotni in poplavni gozdovi v dolinah so življenjski prostor močvirskega krešiča, mestoma se pojavlja praprot močvirska




krpača. Na ekstenzivno obdelovanih mokrotnih travnikih najdemo ogrožene vrste metuljev, npr. močvirskega cekinčka, travniškega postavneža in močvirskega pisančka. Na karbonatnih, šotnih ali glinenomuljastih tleh se pojavljajo travniki s prevladujočo modro stožko ter vegetacija nizkobarjanskih združb. Zamočvirjene doline in mokrotni travniki predstavljajo življenjski prostor Loeselove grezovke in drugih vlagoljubnih vrst orhidej. Na barjanskih ostankih pa raste okroglolistna rosika. Lokalno, na zmerno suhih polsenčnih območjih v bukovem gozdu, so rastišča lepega čeveljca. Na neokrnjene gozdne potoke sta vezana rak koščak in veliki studenčar.

33500 Sava od Mavčič do Save

Reka Sava z vplivnim območjem od Mavčič do kraja Sava s prodišči in obrežnimi poplavnimi gozdovi, pomemben življenjski prostor ogroženih vrst in habitatnih tipov

Reka Sava od Mavčič do kraja Sava s svojim vplivnim območjem je z ohranjeno rečno dinamiko, ki pogojuje tvorbo prodišča in erodiranih stene po naravni poti, ter z obrežnimi poplavnimi gozdovi pomemben življenjski prostor 28 vrstam rib, med njimi zavarovanim in ogroženim sulec, platnica, pohra, blistavec, mrena, ščuka, podust, krap - negojene živali ter obloustkam potočnim piškurjem. Območje nudi življenjski prostor devetim vrstam dvoživk. Savski in obsavski prostor predstavlja pomemben komunikacijski koridor in prehranski habitat vidre. Prodišča in erodirane stene nudijo gnezditveni prostor zavarovanim vrstam ptic breguljka, mali martinec, mali deževnik, vodomec in čebelar. Pester mozaik habitatnih tipov pogojuje obstoj pestri združbi dnevnih metuljev, med katerimi izstopajo ogrožene vrste deteljin modrin, nazobčani modrin, srebrni mnogook, ozkorobi mnogook, jetičnikov pisanček in primorski belin. Reka Sava velja na tem odseku za edino znano lokaliteto stenice Thyreocoris scarabaeoides v Sloveniji in eno izmed treh nahajališč stenice Macrosaldula variabilis. Obrežna vegetacija tega savskega odseka je življenjski protor polža ozki vrtenec, ustvarjanje in premeščanje prodnih nanosov pa tvori ustrezni habitat za pojavljanje kačjega pastirja vrste kačji potočnik. Vzdolž obrežij in v njihovem zaledju se pojavljajo mehkolesne loke ter ostanki nižinskih dobrav ter vrstno pestri fragmenti skalnih in suhih travišč, med njimi suhi travniki s pokončno stoklaso in kukavičevkami. Prodišča poraščajo pionirska zelnata vegetacija in sestoji sive vrbe.

63700 Sava od Radeč do državne meje

Reka s prodišči, občasno poplavljenimi strugami, mrtvicami, lokami in fragmenti poplavnega gozda.

Ravninski odsek Save na krško-brežiškem polju od Krškega do izliva Sotle, kjer ustvarja reka prostrano poplavno ravnico, je območje velike raznolikosti habitatov na razmeroma majhnem prostoru. Ohranjena prodišča, odseki erodiranih sten, občasno poplavljene struge, stalne mrtvice, loke in fragmenti nižinskih poplavnih gozdov, nudijo življenjski prostor številnim zavarovanim in ogroženim vrstam. Med vrstami rib so to bolen, upiravec, zvezdogled in velika nežica, prisotnih je devet vrst dvoživk, pestra pa je tudi favna ptic. Fragmenti mehkolesnega poplavnega gozda v povezavi z ostanki topolovih nasadov ter pasovi obrežne vegetacije ob potokih Močniku in Strugi, so habitat saproksilnih hroščev (škrlatni kukuj, puščavnik, rogač) in polža vrste ozki vrtenec. Na desnem obrežju so v območju Vrbine ohranjeni fragmenti nekdaj obsežnih suhih travišč, ki so pomembni kot rastišča kukavičevk.

95900 Savinja Grušovlje - Petrovče

Območje predstavlja več kot 30 km dolg odsek Savinje, kjer reka teče po prodnatih ravnicah z zožitvijo pri Soteski pod Mozirjem. Kljub regulacijam v preteklosti Savinja mestoma izraža svojo naravno dinamiko. Posebej izpostavljamo široko strugo z večjim obsegom neporaslih prodišč med Grušovljami in Spodnjo Rečico, kjer Savinja običajno po visokih vodah še vedno prestavlja svoje korito, in del med Mozirjem in Sotesko. Poleg neporaslih prodišč, ki jih hudourniška reka nenehno ustvarja in prenaša, so tu prisotni še drugi habitatni tipi, ki tvorijo




vegetacijo prodnatih otokov in obrežno vegetacijo. Tok reke se spremeni pod Letušem, kjer je tipično dolinski, z uravnano traso, ki je bila določena z regulacijo v drugi polovici 19. stoletja in poteka po najnižjih točkah doline. Struga se v tem delu močno poglablja in stara. Savinja je reka v Sloveniji z največ poplavnih površin, ki segajo v urbana območja. Območje je pomembno za ogroženi vrsti rib sulec in pohra, ki imata pomembna drstišča in prehranjevalne habitate tudi v pritokih. Raki navadni koščaki naseljujejo Savinjo zvezno skoraj na celotnem odseku Savinje v tem Natura območju, kar ga uvršča med eno od pomembnejših območij v državi za to vrsto. Kraški svet zahodno od Letuša, ki ga porašča bukov gozd, je življenjski prostor netopirja malega podkovnjaka, ki ima pomembno kotišče v cerkvi Sv. Janeza Krstnika v Letušu. Južno od Žalca je v območje vključen ribnik Vrbje in ostanki nižinskih hrastovih gozdov. Ribnik Vrbje z reko Savinjo in bližnjo okolico predstavlja pomembno območje za ptice, dvoživke in kačje pastirje.

63400 Šentjernejsko polje

Obsežna poplavna ravnica v spodnjem toku reke Krke.

Obsega kmetijsko krajino Šentjernejskega polja z izjemo Šentjerneja, na vzhodu pri Kostanjevici na Krki pa vključuje tudi ravnice ob potokih Obrh in Studena. Šentjernejsko polje označuje uravnan prodni vršaj med poplavno ravnico Krke in gričevnim obrobjem ob vznožjem Gorjancev, s prevladujočo kmetijsko krajino med naselji, gozdnimi otoki in Čadraško hosto na zahodu. Kot habitat ptic (bela štorklja, veliki strnad, rjavi in črnočeli srakoper, južna postovka, kosec) so pomembni predvsem ekstenzivni pozno košeni travniki, ohranjeni fragmenti mozaične krajine z grmišči, mejicami in pasovi obrežne vegetacije, travniškimi sadovnjaki v okolici vasi ter gozdni otoki.

14500

Tisovec - Orlica - Knušperška gora

Najvzhodnejši del Posavskega hribovja z raznolikimi habitatnimi tipi (bukovi gozdovi, suha travišča, skalna pobočja z vegetacijo skalnih razpok...), življenjski prostor ogroženih vrst ptic, dvoživk, sesalcev in nevretenčarjev.

Tisovec, Orlica in Kunšperška gora predstavljajo najvzhodnejši del Posavskega hribovja. Poraščajo jih različni bukovi gozdovi, med njimi pa so »otoki« z različnimi suhimi travišči. Geografska lega in mikroklimatske razmere omogočajo posebnosti v ekosistemih, saj lahko na območju najdemo tudi vrste favne in flore, ki je značilna za oddaljena mediteranska ali alpska območja. Med posebnimi vrstami je omeniti hrošče bukovih gozdov (rogač, močvirski krešič, bukov in alpski kozliček), netopirje, metulje gozdnega roba (črtasti medvedek, petelinček), ogrožene sesalce, ptice, plazilce in dvoživke. Mnoge vrste so vezane na gozdne površine z zmanjšanim oziroma minimalnim gospodarjenjem. Pomembne so tudi apnenčaste stene z vegetacijo skalnih razpok.

65400 Vejar

Potok s poplavno ravnico, vlažnimi travniki in bukovimi gozdovi S od Trebnjega.

Obsega zgornji tok potoka Vejar s Cedilnico in pritoki ter njihovo gozdno zaledje severno od Trebnjega. Na zahodnem delu prevladujejo nizko gričevje, poraslo s prevladujočimi kisloljubnimi bukovi gozdovi, na vzhodnem delu ob potoku Vejar pa kmetijska krajina. Potok je bil v preteklosti reguliran, na uravnani ravnici prevladujejo vlažni travniki. Vejar, pritoke in pripadajoče melioracijske kanale označuje skromen hidrološki režim in nizki poletni vodostaji, zato so predvsem habitat nevretenčarjev, med njimi izstopajo kačji pastirji (koščični škratec), na redkih ekstenzivnih travniki najdemo polža ozkega vretenca na gozdnem obrobju pa metulja črtastega medvedka.



Daljinski vpliv

Tabela 2:: Ekološko pomembna območja na vplivnem območju 1000 m območij namakanja, predvidenih do leta 2020.


63300

Ajdovska

jama

Kevdrc južno od naselja Nemška Gora, biospeleološko pomembna jama, največja porodniška kolonija južnega podkovnjaka.

Ajdovska jama pri Nemški vasi (Kortuševa jama) se nahaja južno od naselja Nemška Gora. Gre za manjšo jamo z dvorano, v katero se odpirata dva vhoda. Jama je dolga 62 m in globoka 5 m. Dvorana je zatočišče več vrst netopirjev, med drugim je tu največja porodniška kolonija južnega podkovnjaka v Sloveniji. V paritvenem obdobju se jim pridružita še koloniji velikega podkovnjaka in malega podkovnjaka, ki v jami tudi prezimujejo. Cerkev Sv. Ane v Leskovcu pri Krškem je kotišče velikega podkovnjaka. Območje, ki se razteza od Save na severu do Krakovskega gozda na jugu, je pomembno kot prehranjevalni habitat netopirjev. Mozaični preplet ekstenzivnih travišč, močvirij, sklenjenih gozdnih sestojev, potokov s sklenjeno vegetacijo njihovih obrežij, gozdnih otokov in drevesnih omejkov, pogojuje pestro favno velikih nevretenčarjev. Gozdni robovi sklenjenih gozdnih sestojev in gozdnih otokov nudijo prehranjevalni in reprodukcijski habitat metulju črtastemu medvedku. Gosto mrežo naravno ohranjenih vodotokov odlikuje pestra favna velikih nevretenčarjev, med njimi raka navadnega koščaka.

12600

Bohor -

Vetrnik

Jugovzhodni del posavskih gub med Sevnično in Bistrico, na severni strani porasel z bukovimi gozdovi, na južnih pobočjih ekstenzivni travniki, bogati z orhidejami.

Bohor z najvišjim vrhom Veliki Javornik (1023 m) in Vetrnik ležita v vzhodnem delu Posavskega hribovja. Strma severna pobočja poraščajo različni bukovi in jelovi gozdovi (Luzulo-Fagetum, Fagus sylvatica (Aremonio-Fagion)). Bohor je prepoznan kot življenjski prostor ogroženih vrst hroščev (bukov in alpski kozliček, rogač, močvirski in orjaški krešič), redkih rastlinskih vrst (navadna jarica in Blagayev volčin). Ob potokih, kjer živi rak navadni koščak, so prisotni tudi mokrotni travniki s prevladujočo stožko, vlažna območja pa so pomemben habitat hribskega urha. Na manjšem delu območja se ob gozdnih robovih pojavlja tudi veliki frfotavček. Na južnih pobočjih Bohorja in predvsem na Vetrniku najdemo vrstno pestre suhe ekstenzivno gojene travnike. Posebnosti teh travnikov so lilije, opojna zlatica, Clusijev svišč, kukavičevke, metulji in glive vlažnice.

19200 Boštanj

Rastišče redke rastlinske vrste – rumeni sleč (Rhododendron luteum) zahodno od Boštanja.

Zahodno od Boštanja se v gozdu na položnem severnem oz. severovzhodnem delu pobočja nahaja največje izmed maloštevilnih nahajališč rumenega sleča v Sloveniji. Grmi sleča se razraščajo v nekoliko bolj presvetljenih delih kisloljubnega bukovega gozda z gradnom in kostanjem. Nekateri grmi na nahajališču dosegajo izjemne višine, tudi nad 5 m. Grmi večinoma rastejo v skupini in se široko razraščajo, najdemo tudi posamezne grmičke. S presvetlitvijo gozda so se grmi, ki so prej rastli v senci velikih dreves, razrasli in cvetijo. Grmi tudi obilno semenijo in se dobro pomlajujejo, večinoma s pritalnimi poganjki. Po nahajališču je speljana učna pot.

53400

Dolina

Branice

Dolina reke Branice z delom Krasa in Vipavskih brd, življenjski prostor ogroženih vrst

Zgornji del porečja reke Branice z južnim delom Vipavskih brd in severnim robom Krasa. Reka Branica in njeni pritoki ter okoliški gozdovi in travniki so življenjski prostor številnih redkih in ogroženih živalskih vrst (hroščev, rib, dvoživk, kačjih pastirjev). Območje je posebej pomembno za vejicate netopirje, ki imajo v gradu Rihemberk največjo znano porodniško kolonijo v Sloveniji in laško žabo, ki ima tu skrajni vzhodni rob areala.

71500

Dragonja -

porečje

Porečje Dragonje na flišni

podlagi s

Ekološko pomembno območje obsega porečje reke Dragonje, vključno s širšim območjem pritokov

Vanganelskega jezera ter zgornjim tokom Malinske in Bracane. Celotno območje odlikujeta izjemna pestrost




submediteransko floro,

življenjski prostor

ogroženih vrst vrbnic,

enodnevnic in

mladoletnic.

rastlinskih in živalskih vrst ter habitatnih tipov. Slednji so, z izjemo gozda in rečnih habitatov, sekundarnega

nastanka in so rezultat človekove tisočletne rabe tal. Porečje uvrščamo v submediteransko florno območje, na

katerem se uveljavljajo združbe s črnim gabrom in puhastim hrastom. Ob zgornjem rečnem toku, v senčnih

dolinah v okolici Boršta, Abitantov in Pregare ter pod vasjo Labor, najdemo prave bukove gozdove (primorska

bukovja), na pobočjih pa tudi jadranski kostanjev gozd. Dna dolin in vlažna pobočja pokrivajo sestoji z belim

gabrom, najbolj suha in termofilna pobočja pa poraščajo toploljubni kraški gaber, sestoji brina ter vzhodna

submediteranska suha travišča. Evmediteranska flora izstopa zgoščeno le na obeh apnenčastih gričih v dnu

doline, kjer je prisoten tudi habitatni tip karbonatnih skalnatih pobočij z vegetacijo skalnih razpok. V zgornjih

dveh tretjinah svojega toka je Dragonja zarezala strugo v prodne nanose flišnega izvora. Rečna struga pogosto

meandrira ter se mestoma razširi in oblikuje obrežna prodišča in ponekod tudi rečne prodne otoke. Med

obvodnimi (obrežnimi) habitati so pomembne predvsem erozijske stene ob Dragonji, trstišča, vrbišča in grmišča

ter mestoma tudi mokrotni travniki s trstikasto stožko. Med vodnimi pa so to brzice, tolmuni, mrtvice ter

notranja voda v prodiščih. Ta je ključnega pomena v poletnem času, ko reka zaradi specifičnega vodnega režima

presahne. Drevesno floro logov ob strugi sestavljajo črni in beli topol, bela in rdeča vrba ter svib. Porečje

Dragonje je pomemben življenjski prostor številnih redkih in ogroženih rastlinskih in živalskih vrst. Med

predstavniki zavarovane skupine kukavičnic velja posebej omeniti jadransko smrdljivo kukavico, med

evmediteranskimi vrstami vrtno vetrnico in širokolistno zeleniko, med vrstami, vezanimi na vodno okolje pa

kolenčastega dristavca in valerandov samol. Od ogroženih živalskih vrst najdemo tu progastega goža in močvirsko

sklednico, primorskega koščaka, ribo grbo in laško žabo, hrastovega kozlička ter metulje črtastega medvedka,

hromega volnoriteca, barjanskega okarčka in travniškega postavneža.

42500

Dravsko

polje

Zajema osrednji del Dravskega Polja od Miklavža na Dravskem polju na severozahodu do Kidričevega na jugovzhodu. Od tega osrednjega dela je več koridorskih krakov proti zahodu v smeri Pohorja, proti jugu v smeri Dravinje in Haloz in proti vzhodu v smeri Drave. Območje ima poudarjeno funkcijo ekološkega koridorja in povezovalnega območja med Alpami in panonsko nižino. Na območju prevladujejo gozdne in poljedelske površine, med slednjimi pa predvsem travniki v širokem razponu od toplih in suhih do bolj ali manj vlažnih. Gozdne površine so zastopane predvsem s sekundarnimi borovimi gozdovi na prodnatih tleh, v manjši meri pa so ohranjeni hrastovo gabrovi gozdovi in obrečna vrbovja. Območje ogroža agresivna urbanizacija, prometni in energetski koridorji ter intenziviranje kmetijstva. Večji del tega območja leži na varovanem območju pitne vode. Ohranitev ekoloških funkcij je povezana z ohranitvijo sklenjenih nepozidanih površin v gozdarski, kmetijski in vodo oskrbni rabi. Večji del območja leži na zgornji dravski terasi (diluvijalna terasa) na prodnatih in suhih tleh. Manjši del leži na spodnji, aluvialni terasi, kjer je talni vodni režim pod vplivom voda reke Drave. Na območju so




prisotni naravovarstveno pomembni habitatni tipi ter habitati ogroženih rastlinskih in živalskih vrst, Rastlinstvo je ogroženo predvsem zaradi urbanizacije in intenzifikacije kmetijske rabe, zato so nahajališča redkih in ogroženih vrst pod stalnim pritiskom. Pojavljajo se npr. modri glavinec, češki šaš, pikasi mišjak, klobčasta ostrica, poljska možina, plazeča sretena, deteljnolistna srčica, osjeliko mačje uho in navadni kosmatinec. Med ogroženo in varstveno pomembno favno nevretenčarjev se pojavljao tudi mednarodno varovane vrste. Predvsem je pomembna favna metuljev, med katerimi se pojavljajo hromi volnoritež, veliki mravljiščar, travniški postavnež in druge ogrožene vrste npr. nazobčani argus, topolova kokljica, škrlatni cekinček in mali spreminjavček. V ohranjenih gozdnih sestojih hrasta in belega gabra se pojavlja rogač. Območje poseljujejo ptice kmetijske kulturne krajine, med katerimi se pojavljajo močna populacija bele štorklje, od ostalih vrst pa so prisotni še kragulj, kanja, skobec, postovka, priba, rjavi srakoper.

63500 Jovsi

Območje reke Sotle s poplavnimi ravnicami in gozdom Dobravo.

Obsegajo spodnji tok reke Sotle s poplavno ravnico dolvodno od Bizeljskega in gozd Dobravo. Najbolj ohranjen kompleks mokrotnih travnikov ob Sotli predstavljajo Jovsi s prepoznavno mozaično krajino. Nižinski poplavni gozd doba in belega gabra v Dobravi je zadnji sklenjeni ostanek nekdanjih nižinskih poplavnih gozdov ob Savi. V njem izstopajo populacije srednjega detla, saproksilnih hroščev (rogača in hrastovega kozlička) ter kačjega pastirja velikega studenčarja. Celotno območje je življenjski prostor dvoživk (predvsem urhov in velikega pupka), poplavna ravnica ob Sotli želve močvirske sklednice, ekstenzivni travniki so pomembni za metulja močvirskega cekinčka in travniške gnezdilce kot so kosec, bičja trsnica in kobiličar. Sotla s pritoki in mrtvicami je pomemben habitat rib in navadnega škržka, na obrežno zarast pa je vezan ozki vrtenec.

94300

Ložnica s

Trnavo

Ložnica je levi pritok Savinje. V zgornjem delu struga meandrira po razširjenih in uravnanih dolinah, ki se izmenjujejo z ožjimi dolinami s strmimi brežinami. Ložnica se pri Polzeli izvije iz soteske Socka, v vznožju katere je predvsem na levem bregu več kraških izvirov, in zareže svojo strugo v širše in uravnano dolinsko dno. Zaradi majhnega strmca ima struga lastnosti nižinskega toka z bolj ali manj izrazitimi meandri in pestro obvodno vegetacijo sredi intenzivno obdelanih kmetijskih površin. Ohranjena naravna dinamika vodotoka z odnašanjem in nalaganjem materiala in značilno raznolikostjo v tipu vodnega toka, ki ustvarja tolmune, brzice, predele s počasnejšim tokom in različne globine, pomembno prispevajo k raznolikosti habitatov prisotnih živalskih vrst v in ob reki. Raznolik vodni tok pogojuje raznolikost substrata. Pesek, mulj in prod se vzdolž toka izmenjujejo, zato vodotok z obvodnim pasom večinoma sklenjene visoke zelnate in lesne vegetacije predstavlja optimalne habitate za več ogroženih vrst rib: kapelj, blistavec, zlata nežica v zgornjem toku ter navadna in velika nežica, pezdirk, pohra v srednjem toku. Na peščenih zaplatah najdemo školjko navadni škržek. Pod Zalogom pri Šempetru so v dolini na obeh straneh struge ohranjena mokrotna in vlažna travišča in visoka steblikovja, trstišča ter ostanki hrastovo – belogabrovih gozdov. Trnava je levi pritok Ložnice, ki teče skoraj v celoti po gozdnatem območju, kar je za potoke v osrednji Savinjski dolini velika redkost. Del območja je tudi jama Pekel s Peklenščico. Jama je habitat netopirjev in endemnih vrst hroščev. V Peklenščici in v sami jami Pekel so bili najdeni navadni koščaki različnih velikostnih razredov. Osebki, ki živijo v jami, so v primerjavi z drugimi svetlo obarvani.




70000

Morje in

morsko

obrežje

Najsevernejši del

Sredozemskega morja z

veliko pestrostjo

habitatnih tipov od

odprtega morja do

habitatnih tipov

muljevitega in trdnega

morskega dna ter

prepletom borealnih in

sredozemskih rastlinskih

in živalskih vrst.

Slovensko morje obsega južni del Tržaškega zaliva, najsevernejšega zaliva Sredozemskega morja. Tržaški zaliv je

plitev morski ekosistem, v katerem so izražene tako značilnosti obalnega morja kakor tudi odprtih voda Jadrana.

Razen izjemoma, globina zaliva ne presega 25 m, kljub temu pa je le 10% zaliva plitvejšega od 10 metrov. Plitvost

zaliva ter številni sladkovodni pritoki imajo za posledico velika nihanja temperature in slanosti, zelo izraženo pa je

tudi plimovanje. Ob navedenih naravnih značilnostih je potrebno omeniti tudi urbanizacijo obale in zaliva, ki v

veliki meri vpliva na stanje in ohranjanje biotske raznovrstnosti morskega ekosistema. Slovenska obala – dolga

vsega skupaj 46 kilometrov in v pretežni meri flišnata, je bodisi abrazivnega, bodisi akumulativnega tipa. Prvega

odlikujejo visoki flišni klifi in stopničasto trdno morsko dno, ki so ga skozi tisočletja oblikovali morski tokovi,

plimovanje in valovanje. Za drugi tip obale, ki se je oblikoval ob izlivih rek in potokov, so značilne poplavne

ravnice, ki pod vodno gladino postopoma prehajajo v peščeno in muljevito morsko dno. V osrednjem delu

slovenskega morja prevladuje pesek, sediment v notranjosti Koprskega in Piranskega zaliva pa se v pretežni meri

sestoji iz mulja in gline. Ožji obrežni pas je pretežno urbaniziran, naravne razmere v pršnem in bibavičnem pasu

so v celoti ohranjene le med Piranom in Strunjanom, Strunjanom in Simonovim zalivom ter na območju Debelega

rtiča. Razširjenost habitatnih tipov in habitatov rastlinskih in živalskih vrst, njihova kvaliteta ter povezanost je ob

intenzivni urbanizaciji in rabi morja in morskega obrežja ogrožena predvsem zaradi skromnega deleža ter

razdrobljenosti naravno ohranjenega obrežnega pasu. Kljub plitvosti, kratki obali in intenzivni urbanizaciji, je

slovensko morje izjemnega pomena z vidika biotske raznovrstnosti. Prisotna so zelo različna življenjska okolja,

vključno s prekoraligenom, združbami z različnimi vrstami cistozire in travniki morskih cvetnic, vključno z

ogroženimi pozejdonovko, pravo in malo morsko travo. V slovenskem delu Jadranskega morja je bilo

evidentiranih preko 1700 živalskih vrst (več kot 1500 nevretenčarjev in skoraj 200 vretenčarjev) , med katerimi so

tudi številne redke in ogrožene. Omeniti velja predvsem spužvi možganjača in navadna aksinela, kameno koralo,

polža progasto mitro in progasto porcelanko, školjke morsko kopito, datljevko in morskega datlja, raka velikega

morskega pajka, ribe morskega piškurja, navadno in veliko morsko mačko, morske konjičke in glavačke ter delfina

veliko pliskavko in želvo glavato kareto.

45700 Obrež

Na območju severno od ceste Ormož – Središče ob Dravi je obsežen kompleks dobro ohranjenih gozdov.

Obsežen kompleks gozda severno od ceste Ormož – Središče ob Dravi tvorijo različni tipi bukovih gozdov in fragmenti ilirskih hrastovo belogabrovih gozdov, v vplivnem območju potokov pa še obrečna vrbovja, jelševja in jesenovja. Pretežno gozdna krajina predstavlja habitat redkih in zavarovanih dvoživk, hribskega in nižinskega urha, v gozdnih robovih se pojavlja črtasti medvedek.

95600 Reka pri Potok Reka je pritok Bolske v Grajski vasi in je del porečja Savinje. Povirni del potoka Reka do vstopa v spodnjo




Grajski vasi Savinjsko dolino južno od Grajske vasi je habitat navadnega koščaka. Povirni kraki potoka so gozdnati, v spodnjem delu poteka ob cesti, ki povezuje Grajsko vas z naseljem Miklavž pri Taboru.

25400

Sava od

Radovljice

do Kranja s

sotočjem

Tržiške

Bistrice

Reka z ohranjeno naravno dinamiko poplavljanja in spreminjanja prodišč z bogato ohranjeno obrežno vegetacijo. Življenjski prostor ogroženih ptic pobrežnikov.

Območje zajema reko Savo z njenim obrežnim pasom od mosta pri Lancovem do železniškega mosta nad Kranjem ter spodnji tok Tržiške Bistrice od Bistrice do sotočja s Savo. Sava in Tržiška Bistrica imata v tem delu dokaj dobro naravno ohranjeno strugo in naravno rečno dinamiko poplavljanja, povzročanja erozije in prenašanja proda. Predvsem med Radovljico in Podnartom Sava ustvarja številne meandre. Reka je življenjski prostor mnogih rib, tudi kaplja in sulca, ki ima na tem odseku številna drstišča. Bogati so tudi obvodni habitati, kot so prodišča in bregovi z bujno vegetacijo, vrbovji, jelševji in poplavnimi logi, so življenjski prostor za mnoge vrste dvoživk, nevretenčarjev in ptic, tudi pobrežnikov in vodomca. V Savi in ob njej živi najmanj 12 ogroženih vrst. Obrežne habitate na posameznih, predvsem spodnjih odsekih vodotoka, ogrožajo invazivne tujerodne rastline.

75200

Sečoveljske

soline s Sečo

Obsežno morsko obrežno

mokrišče v Sečovljah,

med kanalom Sv. Jerneja

in Savudrijskim

polotokom, življenjski

prostor ogroženih

habitatnih tipov ter

rastlinskih in živalskih

vrst, od leta 1993 na

seznamu mokrišč

mednarodnega pomena

(Ramsarska konvencija).

Celotno območje meri približno 12 km2 in obsega Sečoveljske soline, vključno z levim bregom reke Dragonje do

vznožja Savudrijskega polotoka, polotok Sečo ter morje in morsko dno pred solinami. Soline so od polotoka Seča

ločene s kanalom sv. Jerneja, ki je življenjski prostor močvirske sklednice ter eno redkih rastišč metličja ob

slovenski obali. Reka Drnica deli soline na dva dela, še delujoči del Lera in opuščeni del Fontanigge. Na slednjem,

kjer je pridobivanje soli že desetletja opuščeno, so razvite najbolj obsežne združbe halofitov na slovenski obali.

Posebej velja omeniti pionirske sestoje vrst osočnika in drugih enoletnic na mulju in pesku, muljaste in peščene

poloje, kopne ob oseki ter estuarije. Med posameznimi vrstami slanuš so najpogostejše obmorska rupija, osočnik,

členkar, ozkolistna mrežica in morski koprc. Na kmetijskih površinah vzhodno od solin je pomembno rastišče

navadnega hijacinta. Območje solin je najsevernejša obmorska selitvena postaja na Mediteranu in predstavlja

izjemno ornitološko lokaliteto, tako zaradi gnezdilk, kot tudi zaradi ptic, ki tu počivajo ali prezimujejo. V solinah in

okolici je bilo evidentiranih skoraj 300 ptičjih vrst, okoli 80 vrst pa tu stalno ali občasno gnezdi. Med redkejše

gnezdilce po številu parov štejemo rdečenogega polojnika, rumenonogega galeba, beločelega deževnika,

navadno in malo čigro. V zimskem času se tukaj ustavljajo in zadržujejo številni galebi, vključno s črnoglavim,

race, gosi, prodniki in martinci pa tudi nekatere ujede, predvsem lunji. Od čapelj najpogosteje opazimo malo belo

čapljo ter sivo, rjavo in čopasto čapljo. Plovki gojišč užitnih klapavic in kletke ribogojnic so pomembno prenočišče

sredozemskega vranjeka. Med drugimi vretenčarji velja omeniti belonogo miš, etruščansko rovko, ostrouhega

netopirja, močvirsko sklednico in pa ribico solinarko, med nevretenčarji pa vsekakor solinskega rakca in številne

vrste metuljev. Na celotnem območju se ob značilnih solinskih habitatnih tipih se ob obeh vodotokih nahajajo

obsežna trstičja, ločja in travišča, na polotoku Seča pa tudi gozdiči hrasta puhovca. Na njegovi južni strani so med

vinogradi in oljčniki ohranjeni številni fragmenti termofilne submediteranske vegetacije. V morju pred solinami,

je na muljevitem in peščenem dnu razvit zelo gost travnik kolenčaste cimodoceje s številnimi leščurji in




spalanzanijevimi cevkarji.

39500 Skobčev mlin Vlažni do močvirni travniki v dolini zgornjega dela potoka Duplica severovzhodno od Grosuplja. Območje je

življenjski prostor redkih vrst metuljev barjanski okarček in močvirski cekinček.

55400 Soča

Območje obsega reko Soča z dnom Soške doline od Napoleonovega mostu v Kobaridu do državne meje. Struga Soče je izoblikovana v karbonatni kamninski podlagi mestoma stisnjena v ozka korita, ponekod pa razprostranjena po obsežnih prodih. Vzdolž rečnega toka je velika pestrost habitatnih tipov obrežja, prodišč in travišč. Reka je življenjski prostor endemične vrste ribe soške postrvi ter ogroženih vrst rib: npr. lipana in kaplja. Na njenih bregovih mestoma rastejo ogroženi in zavarovani venerini lasci.

46700 Strejaci

V spodnji Pesniški dolini so med naselji Strejaci, Žamenci, Gorišnica in Mezgovci na relativno majhnem območju prisotni raznoliki redki in ogroženi habitatni tipi, rastišča zavarovanih rastlinskih vrst, habitat zavarovanih vrst metuljev, dvoživk, ptic, gnezditvena kolonija sive čaplje.

96800 Strunjan

Območje obsega strunjanske soline z laguno Stjuža, notranji del Strunjanskega zaliva, ki je v veliki meri namenjen gojenju užitne klapavice, flišni klif s pripadajočim 100 – 200 pasom morja med rtom Kane in Strunjanom ter Strunjanom in Pacugom. Celotno območje je življenjski prostor črnoglavega galeba in male bele čaplje ter pomembno prenočišče sredozemskega vranjeka. Menjajoče se plasti laporja in peščenjaka, ki gradijo klif, potekajo med Strunjanom in Fieso izrazito vodoravno, na Rtu Kane so zaradi tektonskih procesov popolnoma zverižene, južno od rta Strunjan pa skorajda navpične. Na abrazijski terasi pod klifom uspeva predvsem združba enoletnic na obalnem drobirju, strme stene in robove klifa preraščajo značilne submediteranske drevesne in grmovne vrste, med katerimi izstopajo jesen, črni gaber in ruj. Na klifu med rtoma Ronek in Strunjan sta tudi edini slovenski avtohtoni rastišči mirte in jagodičnice. Plastovita struktura klifa je dobro vidna tudi pod morsko gladino. Živoskalno morsko dno je povsod sprva precej položno, kamnito in poraslo pretežno z združbami različnih vrst cistozire. Na 5 – 8 metrih globine se s prehodom v peščeno in muljevito dno algalne združbe zamenjajo sestoji morskih cvetnic, v katerih prevladuje kolenčasta cimodoceja. Na območju med Strunjanom in Pacugom se na oddaljenosti 50 do 80 m od obrežne črte živoskalno dno strmo spusti v sedimentno dno in tako tvori izrazit podvodni greben. Morfološka heterogenost in prostorska kompleksnost grebena se kaže v pestrosti bentoških habitatnih tipov, med katerimi prevladujejo združbe z bradato in stisnjeno cistoziro. Med bentoškimi živalskimi vrstami velja omeniti predvsem datljevko in kameno koralo, ki pa najizrazitejši in najbolj obsežen greben tvori v morju pred rtom Ronek. Laguna Stjuža je edina morska laguna na slovenski obali. Vodna površina je na svojem južnem delu, tik ob Strunjanskih solinah, preko kanala neposredno povezana s Strunjanskim zalivom. Brežine lagune, solinske nasipe in predvsem solinska polja, na katerih se pripravlja slanica, porašča značilna halofitna vegetacija. Posebej velja omeniti pionirske sestoje osočnika in drugih enoletnic na mulju in pesku, sredozemska slana travišča ter sredozemska slanoljubna grmičevja. Brežine kanalov so mestoma poraščene z gostimi sestoji navadnega trsta. Muljasto dno lagune je pretežno poraščeno s kolenčasto cimodocejo, na delih, ki so pod vplivom bibavice pa tudi z malo in pravo morsko travo.




96900

Strunjanska

dolina

Strunjanska dolina obsega kompleks kmetijskih zemljišč ob potoku Roja, med cesto Izola - Piran in pobočjema vzpetin Karbonar in Koštrlag. V dolini sta tudi dva izvira, sicer pa ima celotno območje zaradi severne lege ugodne vlažnostne razmere, pomembne za kmetijsko pridelavo in obenem ključnega pomena za zagotavljanje ugodnega ohranitvenega stanja polža ozkega vrtenca.

51300

Trnovski

gozd - Nanos

Globoki kras s številnimi jamami in brezni ter ostanki ledeniškega delovanja. Specifične geomorfološke in klimatske razmere ter antropološki dejavniki pogojujejo obstoj različnih habitatnih tipov območja. Območje porašča velika sklenjena gozdna površina, ki je življenjski prostor in selitveni koridor velikih zveri (medved, volk in ris). V vršnih delih ter na južnih in zahodnih obronkih so obsežna travišča s pestro floro, med katerimi so tudi redke in ogrožene rastlinske vrste kot npr. Ranunculus wraberi (R), Arabis scopoliana (R) ter endemita Hladnikia pastinacifolia (R) in Campanula marchesettii. Tu živi tudi pet endemičnih vrst stenic kot npr. Nanosius chloroticus, ki ima tu locus typicus.V strmem predelu s prepadnimi stenami na zahodnih obronkih Nanosa dobro uspeva črnika, ki sodi med ogrožene vrste hrastov pri nas (R). Ugodni rastiščni pogoji omogočajo rast še drugim mediteranskim vrstam, ki skupaj z črniko gradijo združbo Orno-Quercetum ilicis sub. cotinetosum. Združba daje videz mediteranske makije in predstavlja ekstrazonalen fragment te sicer prave mediteranske združbe. Gozdovi, travišča in skalne stene so tudi življenjski prostor različnih vrst ptic, med katerimi so nekatere zelo redke in ogrožene, npr. planinski orel, divji petelin, hribski škrjanec...

17600

Žovneško

jezero

Jezero jugozahodno od Braslovč s trstišči in drugimi mokrotnimi habitati, življenjski prostor redkih in ogroženih vrst ptic in rastlin.

Na zahodnem delu spodnje Savinjske doline je pod Dobrovljami jezero, nastalo z umetno zajezitvijo Trnavce. Na vtočnem delu in v nekaterih manjših zalivih so se razvila trstišča in podobne združbe. Skupaj z vodnimi površinami so življenjski prostor 111 vrst ptic, 9 vrst dvoživk in 6 vrst plazilcev. Južno in vzhodno od jezera so različni bukovi gozdovi in kisloljubni gozdovi rdečega bora. Zaradi številnih izvirov so tla precej vlažna.

priloga h-4: ekološko pomembna območja na območju ... dravske pa so eden najpomembnejših...

Documents