POJAVNOST MOTENJ HRANJENJA V

SLOVENIJI

(Diplomsko delo)

Maribor, 2017 Vesna Pirih

POJAVNOST MOTENJ HRANJENJA V

SLOVENIJI

(Diplomsko delo)

Maribor, 2017 Vesna Pirih

Mentorica: viš. predav. dr. Klavdija Čuček Trifkovič

I

POJAVNOST MOTENJ HRANJENJA V SLOVENIJI

POVZETEK

Motnje hranjenja so znak čustvenih stisk in se kažejo kot spremenjen odnos do hrane.

Navzven predstavljajo človekovo notranjo duševno in čustveno vznemirjenje in

nesprejemanje samega sebe. Oseba, ki trpi zaradi motenj hranjenja, kaže svoje težave

s spremenjenim odnosom do hrane in prehranjevanja, s tem pa tudi svojo bolečino.

Motnje hranjenja predstavljajo način soočanja s problemi, ki se osebi zdijo nerešljivi

ali pa gre za kontrolo lastnega telesa in življenja v situaciji, ko se oseba zdi, da ga v

ostalih vidikih kontrolirajo drugi. Med najpogostejše motnje hranjenja uvrščamo

anoreksijo nervozo, bulimijo nervozo in kompulzivno prenajedanje, vendar pa so v

porastu tudi druge motnje, kot so bigoreksija, ortoreksija, pika in ruminacija. Čeprav

so motnje hranjenja resna duševna motnja, ki posameznika prizadenejo tako telesno

kot tudi duševno, pa so s pravočasnim prepoznavanjem, zdravljenjem ter motiviranim

posameznikom in uspešno zdravstveno nego lahko ozdravljive.

Ključne besede: anoreksija, bulimija, atipične motnje hranjenja, ortoreksija,

bigoreksija, zdravljenje.

II

OCCURRENCE OF EATING DISORDERS IN SLOVENIA

ABSTRACT

Eating disorders are a sign of emotional disorders and are reflected in a changed

attitude towards food. They represent an outward expression of a person's mental and

emotional distress and non-acceptance of oneself. A person who suffers from eating

disorders expresses his emotional problems with a changed attitude towards food and

eating, and by that expressing his own pain. Eating disorders can be a way of dealing

with problems that seem to be unsolvable to a person, or it can be about controlling a

person's own body and life in circumstances when a person feels that every other

aspects of his life are controlled by others. The most frequent eating disorders include

anorexia nervosa, bulimia nervosa and compulsive overeating, but other disorders are

also increasing, which we also described in the diploma thesis.

Keywords: anorexia, bulimia, atypical eating disorders, orthorexia, bigorexia,

treatment

III

KAZALO VSEBINE

1 Uvod in opis problema .......................................................................................... 1

2 Namen in cilji diplomskega dela .......................................................................... 3

3 Raziskovalna vprašanja ........................................................................................ 4

4 Raziskovalna metodologija ................................................................................... 5

4.1 Raziskovalne metode ..................................................................................... 5

4.2 Uporabljeni viri .............................................................................................. 5

5 Motnje hranjenja ................................................................................................... 6

5.1 Zgodovina motenj hranjenja .......................................................................... 6

5.2 Razvoj motenj hranjenja ................................................................................ 8

5.3 Vrste motenj hranjenja ................................................................................... 9

5.3.1 Anoreksija ........................................................................................ 9

5.3.2 Bulimija .......................................................................................... 12

5.3.3 Atipične motnje hranjenja .............................................................. 16

5.3.4 Ortoreksija ..................................................................................... 19

5.3.5 Bigoreksija ..................................................................................... 21

5.3.6 Pika in ruminacija ......................................................................... 22

5.4 Zdravljenje motenj hranjenja ....................................................................... 24

5.5 Zdravstvena nega pri osebah z motnjami hranjenja ..................................... 27

6 Interpretacija in razprava .................................................................................. 32

7 Sklep ..................................................................................................................... 35

Literatura .................................................................................................................. 36

1

1 Uvod in opis problema

Hrana že od rojstva predstavlja vir sprejetosti in tolažbe. Posameznik navade in običaje

povezane s hranjenjem osvoji, brez da bi se tega sploh zavedal. Hranjenje daje občutek

varnosti, potrdi ali celo nadomešča zadovoljstvo v medosebnih odnosih, hkrati pa

lahko prebuja tudi občutke krivde, saj dandanes družba in socialni mediji vedno bolj

težijo k popolnosti. Ugodje, ki je človeku včasih prinesla hrana, se lahko zamenja z

občutkom krivde, postane izvor tesnobe in napetosti (Tomori, 2012, p. 7). Motnje

hranjenja so v današnjem času pomemben javnozdravstven problem, ki prizadene 5-

10 % mladih (Treasure, 2016).

Pomembno je, da motenj hranjenja ne zamenjamo za motnje prehranjevanja.

Strokovnjaki le-te smatrajo kot predstopnjo motenj hranjenja, vendar pa ni nujno, da

se v njih tudi razvijejo. K motnjam prehranjevanja štejemo neredno prehranjevanje,

vključevanje diet, zaradi česar pogosto niha telesna masa, neuravnotežena prehrana in

podobno. Pomembno pa je, da se zavedamo, da te motnje niso nujno znak duševne

motnje (Sernec, 2012a).

Motnje hranjenja bolezensko obravnavamo šele zadnjih 50 let, čeprav so se razvile že

veliko pred tem. Vzroki za njihov nastanek so čustvene stiske, zato jih uvrščamo med

duševne bolezni, kljub temu, da se navzven kažejo s telesnimi znaki, kot so stradanje,

bruhanje, zloraba odvajal, diuretikov in klistirjev ter prenajedanje. Gre za težko

ozdravljive bolezni, ki lahko ogrozijo celo življenje. Pojavijo se lahko v katerikoli

starostni skupini, najbolj pogosto pa se razvijejo pri adolescentih ženskah. Za njih je

značilen močan strah pred debelostjo in nerealna predstava o lastnem telesu. Zaželena

je izjemna suhost, kar dosežejo tako, da stradajo, se prekomerno ukvarjajo s telesno

aktivnostjo, bruhajo, se poslužujejo odvajal ali diuretikov. Mediji predstavljajo idealno

osebo kot nekoga, ki je mlad, lep, vitek, urejen in aktiven, take predstave pa imajo

močan vpliv zlasti na mladostnike, ki še razvijajo svojo identiteto (Sternad, 2001).

Motnje hranjenja sodijo med čustvene motnje, ki se kažejo s spremenjenim odnosom

do hrane. Odrekanje hrani postane način osvoboditve čustev, motnje pa se kažejo na

različne načine, npr. kot mehanizem izogibanja, saj oseba svojo energijo fokusira na

hrano ter se želi na ta način izogniti težavam ali bolečim čustvom. Lahko se kažejo kot

2

način obvladovanja nerešljivih težav, saj želijo vplivati na edino stvar za katero se jim

zdi, da jo imajo pod nadzorom in to je vnos hrane v lastno telo. Motnje hranjenja pa

lahko predstavljajo le reakcijo na dolgo časa trajajoč stres. V bistvu ne gre za motnje

hranjenja, temveč motnje v doživljanju samega sebe, saj imajo večinoma osebe, ki se

spopadajo z motnjo hranjenja težave s slabo samopodobo, pomanjkanjem samozavesti

in spoštovanja (Sernec, 2012a).

Poznamo več oblik motenj hranjenja, med najbolj znane sodijo:

anoreksija (oz. anorexia nervosa),

bulimija (oz. bulimia nervosa),

atipične motnje hranjenja, vključno z motnjo kompulzivnega

prenajedanja.

V diplomskem delu bomo opisali tudi motnje, ki so manj znane, a postajajo vedno

pogostejše. To pa so:

bigoreksija (oz. bigorexia nervosa),

otoreksija (oz. orthorexia nervosa),

pika in ruminacija.

3

2 Namen in cilji diplomskega dela

Namen diplomskega dela je s pomočjo tujih in domačih strokovnih virov ugotoviti

katere motnje hranjenja poznamo, jih predstaviti kot problem in ugotoviti njihovo

pojavnost v Sloveniji in drugod.

Cilji:

Opisati kaj so motnje hranjenja.

Opisati simptome, vzroke in način zdravljenja teh motenj.

Predstaviti manj znane motnje hranjenja.

Opisati pojavnost motenj hranjenja v Sloveniji.

4

3 Raziskovalna vprašanja

Zakaj se število ljudi z motnjami hranjenja v današnjem času povečuje?

Katere podobnosti in razlike se pojavljajo med različnimi motnjami hranjenja?

Kakšna je pojavnost motenj hranjenja v Sloveniji?

5

4 Raziskovalna metodologija

4.1 Raziskovalne metode

V diplomskem delu smo uporabili deskriptivno metodo dela, saj smo na podlagi zbrane

literature opisovali dejstva. Uporabili smo tudi komparativno metodo, primerjali

zapise večih strokovnjakov in različnih virov, da smo dobili primerljiva dejstva. Ker

smo poleg tega preučevali tudi bližnjo in daljno preteklost naše teme, smo uporabili

tudi zgodovinsko metodo.

4.2 Uporabljeni viri

Izvedli smo pregled literature, kjer smo uporabili tuje in domače strokovne vire ter

elektronske vire, ki vključujejo podatke o motnjah hranjenja. Pri iskanju po Onlineh

virih smo uporabili portale COBISS, ScienceDirect, PubMed, Sage Journals in druge.

Literaturo smo iskali po ključnih besedah, kot so motnje hranjenja, anoreksija,

bulimija, obsesivno prenajedanje, pika, ruminacija, ortoreksija, bigoreksija. Ker smo

uporabili tudi tujo literaturo, smo tam iskali s pomočjo ključnih besed, kot so eating

disorders, anorexia, bulimia, orthorexia, bigorexia, pica, rumination, binge eating.

Literatura, ki smo jo uporabili, je novejša tuja in domača strokovna literatura, članki

so stari nekaj let, knjige, ki smo jih uporabili, niso starejše od 10 let.

6

5 Motnje hranjenja

Določeni vzorci, kot so prehranjevanje, vedenje, se pri človeku razvijejo že zelo zgodaj

in se običajno obdržijo skozi vsa življenjska obdobja ter lahko imajo vpliv na zdravje.

Pri razvoju zdravega načina prehranjevanja imajo pri otrocih veliko vlogo starši, s

starostjo otrok pa vloga staršev postaja vedno manjša, povečuje pa se vloga vrstnikov

in medijev. Ker najstniki pogosto uporabljajo medije, predvsem televizijo in internet,

lahko medijsko oglaševanje hrane in pijače vpliva na to, kako se izoblikujejo

posameznikove prehranjevalne navade, prav tako ima vpliv tudi na to, kako bo dojemal

lastno samopodobo (Freisling et al., 2010).

5.1 Zgodovina motenj hranjenja

Motnje hranjenja spadajo med duševne motnje in so kot bolezen opredeljene od druge

polovice prejšnjega stoletja, čeprav so bili že prej znani številni primeri, ki bi jih

dandanes lahko uvrščali med motnje hranjenja. Med duševne motnje jih uvrščamo

zlasti zato, ker so glavni vzrok za njihov nastanek čustvene stiske, kljub temu da se

navzven izražajo s telesnimi znaki (Sernec, 2009, p. 250).

Že Seneca je svojega prijatelja opisal z besedami: »Je, da bi bruhal in bruha, da bi

jedel.« (Sernec, 2012a, pp. 15-16).

Poznane so številne zgodbe svetnikov, ki izhajajo iz določenih veroizpovedi (budizem,

krščanska, muslimanska vera), katerim je skupna manipulacija s hrano, zlasti v smislu

odrekanja oz. stradanja. Čeprav je bila anoreksija redka do druge polovice 20. stoletja,

je zagotovo obstajala že prej. Prvi zapis anoreksije v zahodnem svetu je iz 12. in 13.

stoletja ter opisuje sveto Catherine iz Siene, ki se je odrekala hrani, kot del duhovnega

zanikanja same sebe (Deans, 2011).

Med 13. in 16. stoletjem je zabeleženo več primerov, ko so zlasti deklice in ženske

živele brez hrane in pijače. Običajno so jih podrobno opazovali mestni uradniki, cerkev

ali sosedi, da bi se prepričali o resničnosti trditev, da le-te nič ne jedo ali pijejo. Stanje

je postalo znano kot ’anorexia mirabilis’ - na čudežu navdihnjena izguba apetita

(Forcen, 2013). V teh časih je imela močan vpliv katoliška vera, ki je postenje in

kontrolo apetita povezovala z vero, pobožnostjo in duhovno lepoto (Brinkerhoff,

7

2008). Prvi prepoznan medicinski opis stanja, ki ga dandanes poznamo kot anoreksija

nervoza je opisal Richard Morton leta 1689 (Pearce, 2004).

V 17. in 18. stoletju so zdravniki začeli opažati ter omenjati dva fenomena: veliko

stradanje in čudežno izgubo apetita ter je tako postopoma postenje postalo vedno manj

povezano s čudežem in vedno bolj obravnavano kot medicinski problem, ki ga je bilo

treba opazovati in zdraviti, če je bilo le-to mogoče (Brinkerhoff, 2008).

Prva poimenovana motnja je bila anoreksija nervoza, ki jo med duševne bolezni

vključujemo že zadnjih 100 let ter so jo najprej uvrščali med obsesivno kompulzivne

motnje (Sernec, 2009, p. 251). Anoreksijo, kot jo poznamo danes, so prvič definirali

zdravniki v Angliji, Franciji in ZDA l. 1870, vendar pa so se z njo na socialnem in

psihosocialnem področju strokovnjaki začeli ukvarjati šele od 70. let 20. stoletja

(Brinkerhoff, 2008, pp. 28-29).

Za bulimijo so najprej menili, da je atipična anoreksija in jo štejemo med samostojno

motnjo hranjenja šele od 60. in 70. let 20. stoletja, od 80. let prejšnjega stoletja pa je

prav tako kot anoreksija vključena v ameriško in evropsko klasifikacijo duševnih

motenj (Sernec, 2012a, p. 22). Prvič so jo opisali leta 1979 (Gregorič Kumperščak,

2011).

Kasneje pa so poimenovali še kompulzivno prenajedanje. V zadnjem času postajata

vedno pogostejša tudi ortoreksija nervoza (obsedenost z zdravo, biološko neoporečno

hrano) ter bigoreksija nervoza (obsedenost z mišičastim telesom), ki se je imenovala

tudi obrnjena anoreksija, saj se moški vidijo kot zelo suhe in podhranjene, ravno

nasprotno kot pri anoreksiji, kjer se celo močno podhranjene osebe vidijo kot

predebele (Sernec, 2009, pp. 252-253).

Dandanes sociologi in antropologi motnje hranjenja pripisujejo etičnim motnjam, saj

spadajo med motnje, kjer obstaja povezava med osebnimi stiskami in konflikti ter

družbenim okoljem. Glavni problem teh motenj je izkoriščanje hrane, skrb za svoj

videz in telesno težo. Osebe vse to izkoriščajo za rešitev svojih težav, glavni namen pa

je iskanje in oblikovanje osebnosti (Sernec, 2012a, pp. 15-16).

8

5.2 Razvoj motenj hranjenja

Človekovo prehranjevanje se odraža na njegovem telesu, razpoloženju, vedenju ter

odnosu do samega sebe. Zdrav odnos do hrane se kaže zlasti v tem, da vemo kaj jemo,

da jemo uravnoteženo ter vse vrste hrane, da znamo v jedi uživati ter da vemo, da ni v

zmernih količinah nič škodljivo (Skerrett & Willett, 2010).

Potreba po hrani je osnovna življenjska značilnost, brez katere človek ni zmožen

preživeti. Zelo težko je razmejiti, kdaj jemo zaradi fizičnih potreb, ker smo lačni in

kdaj dejansko hranimo svoja čustva. Zavedati se moramo, da težave povezane s hrano,

kot so občasno tolaženje s tortico, shujševalne diete, poraba odvečnih kalorij s

športom, postenje zaradi verskih ali protestnih razlogov še ne pomeni motenj hranjenja

(Šolc, 2015, p. 43).

Potrebno je vedeti, da se nezdrav odnos do hrane in motnje hranjenja ločijo zlasti v

tem pogledu, da lahko same motnje močno ogrozijo zdravje ljudi, zaradi nepravilnega

odnosa s hrano, le-ta postane pristop, s katerim posamezniki obvladujejo življenje, se

spoprijemajo s stresom ter postanejo ujeti v začaranem krogu hrane, občutkov krivde

in osebnega nezadovoljstva. O motnjah hranjenja govorimo takrat, ko gre za motnje v

prehranjevanju ter prav tako pride tudi do motenj na področju osebnosti npr. znižano

samospoštovanje, strah pred odnosi z drugimi ljudmi, pred odgovornostjo, povezano

z odraščanjem, težave pri obvladovanju stresa in konfliktov… (Sernec, 2012a).

Motnje hranjenja zato uvrščamo med psihosomatske motnje, saj v enaki meri

prizadenejo telo in dušo, prikazujejo pa se z izgubo nadzora nad prehranjevanjem ali

pa skrajen nadzor nad količino in vrsto hrane. Navzven se kažejo le težave s

prehranjevanjem, vendar pa so za tem skrite večje čustvene težave. S tem ko se

posameznik osredotoča na hrano se nekako odmakne od resničnosti in za nekaj časa

pozabi na svoje stiske (Šolc, 2015, p. 43).

9

5.3 Vrste motenj hranjenja

Kljub temu, da so vzrok za motnje hranjenja razne notranje stiske, pa se kažejo kot

zunanji, telesni znaki, značilna je skrb za telesno težo, zato je pri posamezniku

pomembno, da ugotavljamo prehranjenost s pomočjo njegove anamneze, fizičnega

pregleda, rezultatov biokemičnih preiskav in antropometrijskih meritev, kamor sodijo

telesna teža in višina, obseg nadlahti, zapestja in debelina kožne gube. Pri določanju

prehranjenosti nam pomaga tudi indeks telesne mase oz. ITM, ki nam poda razmerje

med telesno težo (v kg) in kvadratom telesne višine (m2). Prehranjenost razvrščamo

glede na izračunan ITM:

19.9 ali manj – nedohranjenost

20.00 – 24.9 – normalna prehranjenost

25.0 -29.9 – čezmerna prehranjenost do debelost 1. stopnje

30.0 – 39.9 – debelost do debelost 2. stopnje

40.0 ali več – debelost do debelost 3. stopnje

Za ženske je normalen ITM med 19 in 24, za moške pa med 20 in 25 (Čuček Trifkovič,

2011).

5.3.1 Anoreksija

Anoreksija je že od leta 1980 kot kategorija duševnih motenj vključena v Diagnostični

in statistični priročnik za duševne motnje ter v Mednarodno klasifikacijo bolezni

(MKB-10) (Sernec, 2012a, p. 18).

Gre za tretjo najpogostejšo kronično bolezen med najstnicami, ki je vzrok kar 20 %

smrti. Najpogosteje se pojavlja pri adolescentih dekletih, pojavnost pri fantih je kar 13

% manjša (Gregorič Kumperščak, 2011). Značilno je, da se pojavi med 14. in 18. letom

starosti, lahko se pojavi tudi kasneje, redko pa prej (Reich & Kröger, 2009, p. 13).

Anoreksija je motnja, za katero je značilno, da se začne razvijati počasi, njena

značilnost pa je, da ljudje začnejo izgubljati telesno težo hitreje, kot je za njihovo

starost in višino zdravo (Brinkerhoff, 2008).

10

Natančni vzroki za anoreksijo so neznani, vendar pa je vključenih več faktorjev.

Rizični faktorji za anoreksijo so:

ženski spol,

težave pri komunikaciji negativnih občutkov,

težave pri reševanju konfliktov,

nizka samozavest,

anksioznost v otroštvu,

negativna samopodoba,

težave pri prehranjevanju v zgodnjem otroštvu,

perfekcionizem oz. pretirana osredotočenost na pravila,

določena socialna ali kulturna predstava o lepoti in zdravju,

pretirana skrb za težo (Bernstein, 2017a).

Pomembno vlogo pri obolevnosti za anoreksijo ima tudi dednost, ki kar za 10 %

poveča tveganje za njen nastanek pri ženskih sorodnicah bolnic z anoreksijo kot pri

splošni populaciji (Gregorič Kumperščak, 2011, p. 159). Značilno je, da imajo osebe

nizko samopodobo in zmanjšano samospoštovanje.

Začetek je ponavadi težko prepoznati, saj se oseba odloči, da bo shujšala. Z izgubo

telesne mase ima občutek, da dobiva več pozornosti, da je s strani okolice opažena (t.i.

medeni meseci). Zdi se ji, da ima moč ter da obvladuje svoje življenje. Kljub temu pa

s hujšanjem ne preneha ter se naenkrat zave, da situacije ne obvladuje več (t.i. faza

dekompenzacije). V tej fazi oseba izgubi nadzor, kar pripelje do vedno večjega

občutka neuspešnosti ter vodi do zmanjšane samopodobe, znižanega samospoštovanja

in v začaran krog (Sernec, 2012a, pp. 19-20).

Do razvoja anoreksije lahko pripelje tudi želja po ohranitvi otroštva, po tem da bi

mlada deklica preprečila svoj spolni razvoj, značilno je težko sprejemanje novonastale

spolne vloge zlasti v obdobju pubertete, ko se deklice soočijo z razvojem sekundarnih

spolnih znakov (Reich & Kröger, 2009).

11

Da je postavljena diagnoza anoreksija, mora biti prisotnih več simptomov:

pretiran strah pred debelostjo, ki ne mine niti ob zmanjševanju telesne teže,

moteno doživljanje lastnega telesa (motnja telesne sheme – gre za občutek

debelosti kljub resnični telesni podhranjenosti (Šolc, 2015, p. 46),

mladostniki vzdržujejo telesno težo vsaj 15 % pod zaželeno, ITM pri odraslih

pa je pod 17,5 kg/m2 (Hrast et al., 2008, p. 15),

oseba ne priznava resnosti svojega stanja oz. nizke telesne teže (Brinkerhoff,

2008, p. 20),

amenoreja pri ženskah, odsotnost vsaj treh zaporednih menstrualnih ciklov ali

pa je dekleta niti prvič ne dobijo (Gregorič Kumperščak, 2011), pri moških pa

pride do pomanjkanja spolne sle in impotence (Hrast et al., 2008, p. 15).

Značilna so tudi določena obnašanja oseb z anoreksijo, kot so:

rezanje hrane na manjše koščke, ki jih potem prestavljajo po krožniku namesto,

da bi jih pojedli,

nenehna telovadba, ne glede na vreme, poškodbe ali pomanjkanje časa,

odhod na stranišče takoj po obroku,

odklanjanje prehranjevanja v prisotnosti drugih ljudi (Berger, 2016a).

Diagnozo lahko postavimo tudi takrat, kadar ima oseba značilno klinično sliko

anoreksije, kjer so kljub normalnem ITM izpolnjeni ostali kriteriji (Sernec, 2009, p.

251).

Glede na metodo, ki jo osebe uporabijo za doseganje in vzdrževanje nižje telesne mase

ločimo anoreksijo na dva podtipa:

restriktiven tip anoreksije: ljudje s tem tipom ohranjajo nizko telesno maso

predvsem z odklanjanjem hrane. Zniževanje telesne mase je navadno posledica

zavračanja vseh vrst hrane ali pa le ogljikovih hidratov ter druge hrane, za

katero so mnenja, da je bolj kalorična. Prav tako je velikokrat prisotna

prekomerna telesna dejavnost, ki dodatno niža že tako majhno telesno maso

(Sernec, 2012a, p. 19). Značilno pa je tudi pretiravanje s telesno aktivnostjo,

kar imenujemo hiperaktivnost in je tipična slika za 25 % vseh oseb z anoreksijo

(Sernec, 2009, p. 251);

12

purgativen tip anoreksije: za ohranjanje znižane telesne mase osebe uporabijo

zlasti bruhanje (možna so predhodna prenajedanja), odvajala in/ali diuretiki ali

klistirji (Sernec, 2012a, p. 19).

Anoreksične osebe so ponavadi perfekcionisti, stremijo k akademskem uspehu,

značilno je pomanjkanje spolne sle, primerne za njihovo starost ter zanikanje lakote,

kljub stradanju. Psihiatrične karakteristike vključujejo močno odvisnost, nezrelost v

razvoju, socialno izolacijo ter obsesivno kompulzivna obnašanja (Bernstein, 2017a).

Osebe, ki se poslužujejo bruhanja, imajo pogosto poškodovano zobovje, odrgnine po

prstih in hrbtišču rok, slabše prenašajo mraz, pogosto občutijo vrtoglavico, zaprtost ter

neprijetne občutke v trebuhu. Čeprav so podhranjene, so osebe z anoreksijo pogosto

hiperaktivne. Značilen je tudi pojav letargije, kar privede do neravnovesja elektrolitov,

dehidracije, težav s kardiovaskularnim sistemom ter hude stopnje depresije.

Dolgoročne posledice vključujejo hormonska neravnovesja, ki lahko privedejo do

zmanjšanja kostne gostote, čemur lahko sledi osteopenija ter osteoporoza, težave s

srcem in ledvicami, izjemna utrujenost ter izčrpanost, motnje pozornosti in zbranosti,

neplodnost ter prezgodnji porod, tesnobo ter misli na smrt in v redkih primerih

odpoved organskih sistemov ter posledično smrt (Gregorič Kumperščak, 2011).

Možen je tudi razvoj anoreksije v druge oblike motenj hranjenja, zlasti v bulimijo,

občasno tudi v kompulzivno prenajedanje (Hrast et al., 2008, p. 19).

5.3.2 Bulimija

Kot anoreksija je tudi bulimija že od 80. let prejšnjega stoletja vključena v ameriško

in evropsko klasifikacijo duševnih motenj. Značilno je, da zboli več žensk kot moških,

oseba pa se običajno zaveda, da je njeno prehranjevanje nenormalno (Berger, 2016c).

Gre za sindrom krivde, skrivnega in relativno težkega kontroliranje prenajedanja ter je

motnja, ki se pojavi v času mladostništva ter zgodnje odraslosti (Sernec, 2012a).

Povprečna starost za začetek bulimije je 18-19 let, kot že omenjeno pa je možen razvoj

bulimije iz že predhodne anoreksije. Kadar bulimija nastopi sama od sebe (brez

predhodne anoreksije), do le-te pride zaradi poizkusa, da bi oseba omejevala zaužito

hrano. Ker pa osebe težko sledijo dieti ter ne upoštevajo omejitev, dieto prekinjajo z

epizodami obsežnega prenajedanja (Hrast et al., 2008, p. 20).

13

Kot že opisano, je za nastanek bulimije najbolj pomemben dejavnik tveganja dieta, saj

imajo ženske, ki so na dieti, 8x več verjetnosti, da bodo razvile bulimijo kot ostala

populacija. Zelo pomemben je prav tako biopsihosocialen vpliv. Bulimija je zlasti

prisotna v družbi in okolju, kjer je suhost ženskega telesa cenjena, zaželena ali celo

zahtevana (npr. v svetu mode). V ozadju oseb z bulimijo je pogosto zmanjšana

samopodoba, ki je lahko tudi posledica doživete travme v življenju npr. spolna zloraba

(Gregorič Kumperščak, 2011, p. 160).

Točen vzrok za nastanek bulimije je neznan, vendar pa na njen pojav vplivajo genetski,

psihološki, družinski, družbeni in kulturni dejavniki (Berger, 2016c).

Značilna so obdobja prenajedanja (t.i. volčja lakota), čemur sledijo različni neustrezni

postopki zniževanja telesne teže (bruhanje, zaužitje odvajal, diuretikov, pretirana

telesna aktivnost...) (Sernec, 2009, p. 251). Hrana, ki jo oseba zaužije, ima visok delež

kalorij, sestava hrane so zlasti ogljikovi hidrati in maščobe. Ker se posameznik dejanja

sramuje, ga opravlja na samem ter s prenajedanjem nadaljuje, dokler se ne pojavi

bolečina v želodcu. S tem, ko oseba uživa pretirane količine hrane, sprošča napetost,

za tem pa se pojavita krivda in sram ter kompenzatorni vedenjski vzorci, s čimer želi

oseba vzdrževati ustrezno telesno maso zaradi paničnega strahu pred debelostjo

(Sernec, 2012a).

Sprva osebe z bulimijo skrivajo svoje epizode, lahko pa se tudi zgodi, da osebe puščajo

jasne znake za svojim ravnanjem, npr. prazne škatle hrane, vreče z izbruhano vsebino,

s čimer jih ostali člani družine lažje odkrijejo). Bulimične epizode so večkrat vnaprej

načrtovane, oseba si kupi in pripravi hrano z namero, da jo bo zaužila brez motenj.

Značilno je tudi, da oseba ne želi prisostvovati v dogodkih, kjer bi bila izpostavljena

hrani ter bi se ob jedi težko zadržala (Hrast et al., 2008).

Osebe, ki zbolijo za bulimijo so običajno tiste, ki menijo, da so premalo spoštovane,

da niso nikoli pohvaljene, ki mlada leta preživljajo v senci druge osebe, ki so večkrat

ustrahovane, ki jih nenehno primerjajo z drugimi, ki jih starši v otroštvu niso

spodbujali k samostojnosti ter so jih pretirano razvajali, ki niso bili deležni starševske

ljubezni ali pa so ljubezen dobili preko daril ter si starši niso vzeli časa za pogovor in

toplino, ki so jih v otroških letih fizično ali psihično zlorabljali doma ali drugje.

14

Značilno za te osebe je, da občutijo komplekse, sram, krivdo ter občutke

manjvrednosti, zato iščejo potrditev drugje (Jovanović, 2010, pp. 18-20).

Za postavitev diagnoze mora biti prisotnih več simptomov:

obdobja prenajedanja (nažiranje in basanje) s hrano v intervalih, ki trajajo

kratek čas in se ponavljajo, oseba v tem času poje več hrane, kot bi jo sicer v

podobnem času in okoliščinah pojedel zdrav posameznik (Brinkerhoff, 2008,

p. 23),

zmanjšan nadzor nad deležem in kvaliteto zaužitih jedi v obdobju prenajedanja,

oseba se zaradi prenajedanja poslužuje neustreznih kompenzatornih vedenjskih

vzorcev, s čimer želi preprečiti pridobivanje telesne mase (bruhanje, jemanje

odvajal in/ali diuretikov, stradanje, zvišana telesna aktivnost) (Sernec, 2012a),

ekstremna pozornost na telesni videz in težo (strah pred debelostjo),

občutek zmanjšanega nadzora nad lastnim prehranjevanjem (občutek, da ne

more prenehati s prehranjevanjem) (Sernec, 2009, p. 251),

obdobja prenajedanja in kompenzatorni vedenjski vzorci se pojavijo vsaj 2x na

teden vsaj 3 mesece (Cooper et al., 2000, p. 19).

Za osebe, ki zbolijo za bulimijo, je značilen normalen ITM (20-25 kg/m2) ali

pa celo rahlo povišana telesna masa (ITM 25-30 kg/m2).

Glede na uporabljene kompenzatorne vedenjske vzorce, ki se jih oseba poslužuje za

to, da vzdržuje ustrezno telesno maso ločimo dva podtipa bulimije:

purgativen tip bulimije: oseba se najprej prenaje, nato pa namerno izzove

bruhanje (kasneje se to lahko zgodi refleksno) (Hrast et al., 2008). Bruhanje

olajša fizično neugodje zaradi izjemne sitosti ter pri osebah zmanjša strah pred

pridobivanjem telesne teže. Približno tretjina oseb uporablja tudi odvajala ter

diuretike, le redki pa še klistirje (Brinkerhoff, 2008). Purgativen tip bulimije

ima kar 80 % vseh oseb z bulimijo, prav tako najdemo pri tem tipu več telesnih

komplikacij in psihiatričnih motenj kot pri nepurgativnem tipu (Sernec,

2012a);

nepurgativen tip bulimije: po prenajedanju posamezniki ohranjajo normalno

telesno težo tako, da se postijo in/ali prekomerno telovadijo ter ne bruhajo

(Hrast et al., 2008, p. 20).

15

Telesni znaki, ki spremljajo osebe z bulimijo so:

periferni edemi,

težave z zobovjem (Novak Vaca & Sernec, 2012),

občutek napihnjenosti, šibkost, utrujenost,

zaradi bruhanja, ki ga osebe izvajajo namerno, lahko opazimo pri osebah z

bulimijo otekanje obraza, na hrbtišču rok in prstov so prisotne odrgnine (Hrast

et al., 2008, p. 21),

kot posledica bruhanja in/ali uporabe odvajal in diuretikov je lahko prisotno

tudi elektrolitsko in kislinsko-bazno neravnovesje, kar se lahko prikazuje kot

hipokaliemija, srčna aritmija, šibkost mišic ter krči (Sernec, 2012a, pp. 22-26),

pogoste so težave z gastrointestinalnim sistemom,

značilna so vnetja požiralnika, bolečine v prsih zaradi poškodb požiralnika,

dispepsija, gastroezofagealni refluks, ruptura požiralnika...

ena najpogostejših smrti pri osebah z bulimijo je tudi pretrganje želodca (Hrast

et al., 2008, p. 21),

zlasti pri osebah, ki se pogosto poslužujejo odvajal lahko pride do nastanka

sindroma iritabilnega črevesja in atoničnega debelega črevesja. Ob prenehanju

uporabe odvajal je pogost pojav zaprtje, ki se odpravi v okvirno 3 tednih, k

čemur pripomoreta ustrezna telesna aktivnost in prehranjevanje z vlakninsko

hrano,

pogoste so težave v ustni votlini zaradi kroničnih regurgitacij kisle želodčne

vsebine, najpogosteje se pojavijo razjede na zobovini ter karies,

pri ženskah obstaja večje tveganje za spontan splav, nujen carski rez, znižano

porodno maso novorojenčka ter poporodno depresijo (Sernec, 2012a, pp. 22-

26)

nenormalni zapisi na EEG, najverjetneje kot posledica tekočinskega in

elektrolitskega neravnovesja,

pogoste so motnje razpoloženja, tesnoba in napetost, samopoškodovanje, zlasti

praskanje ali rezanje (Hrast et al., 2008, p. 20),

16

prisotna je lahko tudi zloraba drog ali alkohola (pri vsaj 30% osebah z

bulimijo), simptomi depresije ali motnje razpoloženja, anksioznost, motnje

osebnosti (Brinkerhoff, 2008, pp. 24-26),

benigna povečanja obušesnih slinavk,

amenoreja je značilen znak za kar 50% žensk (Novak Vaca & Sernec, 2012, p.

71).

Manj pogosti simptomi, ki ponavadi spremljajo težje oblike bulimije pa so:

dehidracija, hipokaliemija, hipokloremija in metabolna alkaloza,

aspiracija (Randhawa, 2016).

5.3.3 Atipične motnje hranjenja

Številne osebe imajo motnje, ki zelo spominjajo na anoreksijo ali bulimijo, a veljajo

za atipične, saj ne zadoščajo natančno zastavljenim kriterijem za ti motnji. Tipični

primeri so lahko oseba, ki ima ITM komaj nad diagnostičnim pragom za anoreksijo,

vendar pa ima še vedno menstruacijo. Pri sumu na bulimijo pri osebi ne prihaja do

prenajedanja in praznjenja dovolj pogosto, kot je za diagnosticiranje motnje potrebno.

Nastanek motenj je pogost pri osebah, ki so že v mladosti imele probleme s

prehranjevanjem in jih je pogosto težko ločiti (Hrast et al., 2008).

Pri atipičnih motnjah hranjenja je oseba običajno preobremenjena s telesno težo in

postavo, kljub temu, da znaki ne zadoščajo diagnostičnim kriterijem, pa so le-te motnje

ravno tako resne in dolgo trajajoče kot anoreksija (Hrast et al., 2008, p. 23). Značilna

oblika atipične motnje je kompulzivno prenajedanje, kjer gre za motnjo hranjenja, ki

ima najkasnejši začetek, začne se v zgodnjem ali srednjem odraslem obdobju (Sernec,

2012a, p. 26). Najpogosteje se pojavi motnja med 35. in 45. letom starosti, lahko pa se

menjuje tudi z bulimijo ali anoreksijo, v tem primeru pa se pojavi že v adolescenci

(Sernec, 2009, p. 252).

Osebam, ki zbolijo, se zdi, da ne nadzorujejo svojega življenja, za tem pa se skrivata

nizka samopodoba in zmanjšano samospoštovanje (Reich & Kröger, 2009, p. 14)

Za osebe s kompulzivnim prenajedanjem je značilno prenajedanje (nažiranje, basanje)

s hrano ter občutek izgubljene kontrole nad svojim prehranjevanjem. Po obdobju

prenajedanja pa ne pride do neustreznih kompenzatornih vedenjskih vzorcev, da bi

17

znižali telesno maso, kot so bruhanje, stradanje, zloraba odvajal... zato je najpogostejša

posledica teh oseb prekomerna prehranjenost (ITM nad 25 kg/m2) (Sernec, 2012a, p.

26).

Običajno osebe, ki trpijo za to motnjo, posegajo po hrani kljub temu, da ne čutijo

lakote, o hrani pretirano razmišljajo ter fantazirajo in načrtujejo prehranjevanje v

samoti. Posledica je povišana telesna masa in debelost zaradi tipičnega celodnevnega

neprekinjenega poseganja hrani, značilno je nenadzorovano zaužitje večjih količin

hrane (Reich & Kröger, 2009, p. 14)

Poleg pomanjkanja nadzora pri prehranjevanju pa imajo osebe s kompulzivnim

prenajedanjem pogosto težave z nadzorovanjem impulzov tudi na drugih področjih

(Sentočnik, 2012, p. 91).

Za kompulzivno prenajedanje je značilnih več simptomov:

zaužitje večje količine hrane, kot bi jo v podobnem času v podobnih

okoliščinah zaužil zdrav posameznik,

hranjenje, ki je hitrejše kot normalno,

prehranjevanje, dokler oseba ne občuti neprijetno polnega želodca,

zaužitje večjega deleža hrane, tudi ob odsotnosti fizične lakote,

prehranjevanje v samoti zaradi občutka sramu glede količine hrane, ki jo

zaužijejo,

prenajedanju sledi močan občutek gnusa ali krivde,

prisotna je lahko tudi stiska in socialna osamitev (Hrast et al., 2008, p. 24).

Za potrditev motnje naj bi bili simptomi prisotni vsaj 2x na teden in trajali vsaj 6

mesecev. Prenajedanje običajno sprožijo močna negativna čustva, kot so jeza, žalost,

dolgčas (Sentočnik, 2012, p. 91).

Motnja, podobna kompulzivnemu prenajedanju je tudi ’Binge eating disorder ali

BED’. Gre za ekspresivno motnjo, ki se razvije zaradi globljih psiholoških težav, le da

tu ni prisilnega prenajedanja, pretirano razmišljanje in fantazije glede prehranjevanja

tu niso prisotne, pogosto pa so pri osebah z Binge eating disorder prisotni negativni

občutki v povezavi s hrano. Etiologija nastanka BED še vedno ni popolnoma jasen,

18

strokovnjaki pa menijo, da gre za splet bioloških in psiholoških dejavnikov (Sentočnik,

2012, p. 91).

K razvoju motnje lahko prispevajo:

geni (večja verjetnost nastanka motnje, če ima oseba v bližnji družini nekoga,

ki to motnjo že ima),

spremembe v možganih,

depresija ali druga čustva npr. občutek prizadetosti, stresa,

nezdrava prehrana npr. prehrana z nezadostno količino hranil ali izpuščanje

obrokov (Berger, 2016b).

BED še ne spada v samostojno diagnostično kategorijo, kljub priporočilom

strokovnjakov, da bi jo opredelili kot samostojno bolezen (Sernec, 2012b).

Nekatere osebe pa dobijo pravi apetit šele kasneje, v večernih urah in ko so v bolj

sproščenem okolju. V številnih državah imajo podnevi manjše obroke ter zaužijejo

glavni obrok šele zvečer, ko se ozračje ohladi, sem sodijo npr. Italija, Španija, … zato

ne moremo vseh oblik prehranjevanja zvečer opredeliti kot motnjo hranjenja. O njej

govorimo takrat, kadar oseba zvečer ali ponoči zaužije velike količine hrane ali samo

zelo kalorično hrano. To imenujemo tudi ’sindrom nočnega hranjenja’, ki ga pogosto

povezujemo s prekomerno telesno težo (Reich & Kröger, 2009, p. 15).

Ločimo dve motnji, ki sta povezani s hranjenjem zvečer in ponoči:

Večerno prenajedanje

Za to obliko motnje so značilni trije simptomi:

večerna hiperfagija (gre za abnormalno povišan apetit po večerji in povečano

uživanje hrane),

nespečnost,

jutranja anoreksija (Sentočnik, 2012, p. 93).

Posamezniki s to motnjo zaužijejo večino hrane zvečer. Zjutraj ne jedo nič ali pa zelo

malo, zato zvečer zaužijejo večje količine visoko kalorične hrane. Običajno imajo

povišano telesno težo, zato so podvržene zdravstvenim težavam kot so visok krvni

pritisk, diabetes, povišan holesterol. Občutek imajo, da ne morejo kontrolirati svojega

19

prehranjevanja, jedo na skrivaj in tudi kadar niso lačni. Prav tako zaradi svojega

početja občutijo sram in obžalovanje. Po podatkih Nacionalnega instituta za mentalno

zdravje ima motnjo večernega prenajedanja 1,5% prebivalstva in je enako pogosta pri

ženskah in moških. Osebe s to motnjo imajo običajno zgodovino odvisnosti od

prepovedanih substanc. Pogosteje se pojavi v stresnih obdobjih, povezano pa je s

pojavom depresije in znižanega samospoštovanja (Sentočnik, 2012, p. 93).

Nočno prenajedanje

Strokovnjaki so včasih menili, da gre le za obliko večernega prenajedanja, vendar pa

so s kasnejšimi raziskavami ugotovili, da gre za hujšo obliko in samostojno motnjo, ki

pa je v mednarodni klasifikaciji bolezni (MKB-10) opisana pod motnjami spanja.

Osebe se ponoči običajno zbudijo z namenom prehranjevanja ter po obroku, kjer

pojedo zaželeno količino in tip hrane ter brez težav ponovno zaspijo, nespečnost pri

njih ni prisotna. Pri osebah s povišano telesno težo so ugotovili, da nastanek motnje

pogosto sproži dolgotrajen bolniški stalež (Sentočnik, 2012, p. 94).

5.3.4 Ortoreksija

Raziskave kažejo, da ima hrana na zdravje zelo pozitiven učinek, nam daje moč ter

nas ščiti pred številnimi boleznimi, lahko pa k bolezni in slabšemu počutju tudi

prispeva. Kakšno hrano izberemo je odvisno od nas samih, česar se zavedajo tudi

strokovnjaki, ki prehranjevanje podrobno preučujejo (Šolc, 2012, pp. 103-104).

Ker je v današnjem času debelost vedno večji problem ter bolezni, kot so diabetes in

srčno-žilni zapleti vedno pogostejši, se vse več ljudi odloča za bolj zdrav način

prehranjevanja. Vedno pogostejše so diete, ljudje se poslužujejo razstrupljanj,

odpovedujejo sladkorju in predelani hrani, zaradi česar se lahko kratkoročno bolje

počutijo, vendar pa ni dokazov da razstrupljanja in diete dejansko odstranijo toksine

iz telesa, nekatere diete lahko celo naredijo več škode kot koristi (Bhargava, 2017).

Ljudje se vse bolj osredotočajo na fitnes in pretirano zdravo življenje, kar pa lahko

pripelje tudi do ekstremov, eden izmed takih primerov je ortoreksija (Brauser, 2017).

Spada med nove motnje hranjenja, zato še ni uvrščena med evropsko in ameriško

klasifikacijo, vendar strokovnjaki predvidevajo, da bo do tega kmalu prišlo. Leta 1997

je ameriški zdravnik dr. Steven Bratman prvi opisal ortoreksijo ter v svoji definiciji

20

dejal da je patološka obsedenost s hrano, ki je zdrava, biološko neoporečna in vodi do

skrajnih prehranskih omejitev. Zanjo zbolevajo zlasti osebe v pozni adolescenci ter

zgodnji in srednji odrasli dobi (Sernec, 2012a, p. 27).

Poleg patološke obsedenosti s pravilno prehrano k motnji spada tudi strogo izogibanje

hrani, ki velja za nezdravo ali nečisto ter ima lahko resne prehranske in zdravstvene

posledice (Brauser, 2017).

Ortoreksija pomeni bolezensko pravilno oz. zdravo prehranjevanje, saj grško orthos

pomeni pravilno. Za razliko od ostalih motenj je ta bolj razširjena med moškimi. Osebe

živila ostro ločijo na dovoljena in nedovoljena ter za ustrezen izbor hranil pogosto

zapravijo ogromno časa, lahko celo več ur na dan. Značilno je, da preštevajo in

preračunavajo kalorije, vitamine, hranilne vrednosti živil, škodljive snovi... ter začnejo

količino živil, ki je dovoljena, počasi zmanjševati. Motena telesna shema pri tej motnji

ni prisotna, zato osebe nimajo strahu pred zvišano telesno težo in ne stremijo k vitkosti,

prisotne pa so močna potreba po kontroli, nizka samopodoba in zmanjšano

samospoštovanje (Sernec, 2009, p. 252).

Zaradi neustrezne prehrane lahko pri ženskah pride do izostanka menstruacij, zaradi

nezadostne vsebnosti hranil lahko pride do težav s srčno-žilnim sistemom in drugih

težav, vendar pa si osebe znake neustrezne prehrane, kot so driska, glavobol, izpadanje

las, zmotno interpretirajo kot simptom razstrupljanja telesa (Reich & Kröger, 2009, p.

14). Posledice motnje so izguba socialnih interakcij in čustvene motnje, zlasti depresija

in anksioznost. Prav tako kot pri drugih motnjah hranjenja so prisotne perfekcionizem,

togost in želja po zunanji potrditvi (Sernec, 2012a, p. 27).

Osebe z že razvito motnjo običajno menijo, da imajo moralno premoč nad ostalimi.

Prisotna je zaverovanost vase in občutek pravilnega ravnanja, druge pa ponavadi

zaničujejo in označujejo kot ’jedce slabe hrane’. Lahko se zgodi tudi, da se pridružijo

sektam podobno mislečih. Pri prekršitvi strogih pravil prehrane občutijo krivdo ter se

večinoma ne zavedajo svoje bolezni (Reich & Kröger, 2009, p. 14).

21

5.3.5 Bigoreksija

Tako kot ortoreksija, spada bigoreksija med novejše motnje, zato še ni uvrščena med

evropsko in ameriško klasifikacijo (Sernec, 2012a, pp. 27-28). Značilna je obsedenost

z atletskim videzom (Gregorič Kumperščak, 2011, p. 159). Prisotna je želja po

povečani mišični masi, hkrati pa pri osebah obstaja zmotno prepričanje o tem, da so

premalo mišičasti (Schneider et al., 2017).

Je motnja hranjenja, ki jo je leta 2001 najprej opisal dr. Roberto Olivardia, prvotno pa

so jo imenovali mišična dismorfija oz. ’obrnjena anoreksija’, značilna pa je obsedenost

oz. potreba po mišičastem telesu (Sernec, 2012a, pp. 27-28). Moški so vse bolj

nezadovoljni nad svojim telesom, zato je razširjenost bigoreksije je v porastu (Murray

& Griffiths, 2014). Značilno je, da za njo zbolijo pretežno moški v pozni adolescenci

ali zgodnji odrasli dobi (Sernec, 2012a, pp. 27-28).

Tipična je izkrivljena slika lastnega telesa in mišične mase ter ekstremna zaskrbljenost

glede mišične mase, zato se osebe ukvarjajo pretežno z aktivnostmi, ki mišično maso

povečujejo (Tod et al., 2016).

Razvoj motenj je povezan s slabšo samopodobo, znižanim samospoštovanjem, motena

je telesna podoba in značilna potreba po kontroli (Sernec, 2012a). Osebe se lahko

začnejo socialno umikati, da lahko ohranijo stroge vadbene in prehranske režime

(Schneider et al., 2017). Pripelje pa lahko tudi do obsesivno-kompulzivne motnje ter

razvoja motenj spolne funkcije. Za osebe, ki trpijo za bigoreksijo, je pogosta zloraba

anabolnih steroidov v želji po bolj mišičastem telesu (Sernec, 2009, pp. 252-253).

Zavedati pa se moramo, da mladi moški, ki posegajo po steroidih to počnejo zato, da

bi izgledali bolj vitki in mišičasti, kar pa predstavlja resno in vedno bolj pogosto

grožnjo javnemu zdravju (Scudder, 2016).

Pogosto se tudi zgodi, da pride do sopojava anoreksije in bigoreksije (Zhang, et al.,

2016).

22

5.3.6 Pika in ruminacija

Sprva so menili, da spadata pika in ruminacija med motnje hranjenja in prehranjevanja,

do katerih pride le pri dojenčkih in v zgodnjem otroštvu, vendar pa so kasnejše

raziskave odkrile, da se pojavljata tudi poznejšem starostnem obdobju. Piko in

ruminacijo so preučevali v določenih populacijah (nosečnice, intelektualno prizadete

osebe), vendar pa še vedno nista popolnoma raziskani (Delaney et al., 2014).

5.3.6.1 Pika

Je motnja hranjenja, ki jo navadno definiramo kot uživanje nehranilnih substanc vsaj

1 mesec, pri starosti za katero je to obnašanje neprimerno. Motnja je lahko neškodljiva

ali pa ima posledice, ki so lahko življenjsko ogrožajoče (Ellis, 2016).

Poznamo več vrst pik in sicer:

pagofagija (kompulzivno zaužitje ledu ali ledenih pijač),

geofagija (uživanje zemlje ali snovi, kot je prst, glina, kreda…),

koprofagija (uživanje iztrebkov),

foliofagija (uživanje umazanije, peska, gline...),

litofagija (uživanje kamnov, kamenčkov, gramoza...),

amilofagija (uživanje obilnih količin očiščenega škroba npr. koruzni škrob),

plumbofagija (uživanje ostružkov barve),

trihofagija (uživanje las) (Mensah et al., 2010).

Piko najdemo predvsem v področjih z nižjim socioekonomskim statusom, pojavi pa se

zlasti pri otrocih in nosečnicah po vsem svetu. Povezujejo jo s pomanjkanjem železa,

okužbami s parazitskimi črvi ter v nekaterih okoljih z zastrupitvijo s svincem

(Ardeshirian & Howarth, 2017).

Pika je pogostejša kot si mislimo. Zlasti pomembno je diagnosticiranje v območjih z

onesnaženo zemljo, kar lahko vodi do zaužitja toksinov, kot so svinec, zato se

priporočajo testiranja krvi za prisotnost svinca pri otrocih, ki imajo znake pike, zlasti

v območjih, kjer je prisotna kontaminacija s svincem. Piko pri otrocih ponavadi najprej

prepoznajo pri kliničnem pregledu zaradi abdominalnih bolečin, ko opravijo

rentgensko slikanje (Howarth, 2013).

23

Študija, ki je preučevala nosečnice v Kumasi, Gani je pokazala, da ima izmed 400

nosečnic kar 47% žensk piko. Dominantna tipa pike sta pagofagija, ki je bila prisotna

v 41% ter geofagija, ki je bila prisotna v 29,8 %. Ostali tipi pike so bili prisotni v

manjšem številu (Mensah et al., 2010).

5.3.6.2 Ruminacija

Izraz ruminacija izhaja iz latinske besede ruminare, kar pomeni da oseba ponovno

žveči hrano, ki je že pogoltnila. Ruminacija se kaže s prostovoljno ali neprostovoljno

regurgitacijo in ponovnim žvečenjem delno prebavljene hrane, ki jo oseba ponovno

pogoltne ali izpljune. Regurgitacija večinoma ne vključuje bljuvanja ali slabosti.

Diagnostični kriteriji klasificirajo ruminacijo kot motnjo hranjenja (Ellis, 2015).

Ruminacija je povezana z regurgitacijo hrane v usta, do česar pride brez napora, hrano

pa lahko posameznik izloči iz ust ali pa ponovno pogoltne. Sprva so strokovnjaki

menili, da se ruminacija pojavlja le pri dojenčkih, malih otrocih in posameznikih z

motnjami v razvoju, vendar pa se ruminacija vse pogosteje pojavlja tudi pri starejših

otrocih, adolescentih in odraslih (Becker, 2011).

Ponavadi se začne po starosti 3 mesecev, ki mu sledi obdobje normalne prebave, vzrok

zanjo pa je neznan. Z motnjo so povezani tudi problemi, kot so pomanjkanje

stimulacije dojenčka, zanemarjanje in zelo stresne družinske situacije (Subodh, 2015).

Spada med redkejše motnja hranjenja, pogosteje pa se pojavlja pri ženskah kot pri

moških (Ellis, 2015).

Bruhanje se pojavi brez predhodne slabosti in takoj po zaužitju hrane. Do regurgitacije

ne pride med spanjem ali ko se hrana v želodcu že začne prebavljati. Posamezniki z

ruminacijo imajo lahko težave tudi z oligurijo in obstipacijo (Becker, 2011).

Simptomi ruminacije vključujejo ponavljajočo regurgitacijo hrane in ponovno

prežvečevanje hranje. Da se ruminacijo definira kot motnjo morajo simptomi trajati

vsaj 1 mesec. Posamezniki z motnjo ne izgledajo vznemirjeni in ne kažejo gnusa, ko

regurgitirajo hrano, izgleda, kot da jim to povzroča užitek. Obstaja več stanj, ki bi jih

lahko zamenjali za ruminacijo, zato morajo zdravniki najprej izključiti fizične vzroke,

kot so hiatalna kila, pilorična stenoza in kongenitalne abnormalnosti v

gastrointestinalnem traktu (Subodh, 2015).

24

Patofiziologija ruminacije je še vedno nejasna, vendar pa strokovnjaki domnevajo, da

se začnejo abdominalne kompresije in relaksacije spodnjega ezofagealnega sfinktra,

ki omogočijo, da se vsebina želodca lahko regurgitira ter jo posameznik nato ponovno

prežveči in izpljune ali spet pogoltne. Posledice ruminacije so lahko izguba teže, slabša

rast, elektrolitsko neravnovesje, dehidracija, želodčne težave, problemi z zobmi, zlasti

s kariesom, aspiracija, dušenje, pljučnica ter smrt. Posledica ruminacije je lahko tudi

podhranjenost, zato je potrebno opraviti določene teste, da se ugotovi resnost

podhranjenosti ter določi, katera hranila morajo osebe uživati v večji meri. Opravijo

se analize krvi za anemijo, funkcija endokrinih hormonov ter serumskih elektrolitov

(Ellis, 2015).

Motnja se zdravi z vedenjskimi tehnikami. Druge tehnike vključujejo izboljšavo okolja

(zlasti, če je prisotna zloraba ali zanemarjanje ter svetovanje staršem). V nekaterih

primerih mine ruminacija sama od sebe, otrok začne ponovno normalno jesti brez

zdravljenja, v drugih primerih pa je potrebno zdravljenje. Znana preventiva ne obstaja,

vendar pa lahko normalna stimulacija in zdrav odnos med starši in otroci pomagajo k

zmanjšanju možnosti za nastanek ruminacije (Subodh, 2015).

5.4 Zdravljenje motenj hranjenja

Za to, da bo zdravljenje uspešno, je najbolj pomembna lastna motivacija, oseba si more

spremembo in zdravljenje želeti, saj je k temu ne more nihče prisiliti, če tega sama ne

želi (Sernec, 2012b).

Motnje hranjenja pri osebi vzbujajo občutke krivde, sramu ter disfunkcionalnost, zato

se osebe slej ali prej odločijo, da želijo spremeniti tak način življenja in poiščejo

ustrezno pomoč, vendar pa v povprečju traja 5-6 let, da se oseba odloči poiskati

strokovno pomoč. Ko posameznik sprejme odločitev o zdravljenju, le-to ni več

osredotočeno le na vzdrževanje življenja, temveč tudi v motivacijo, da dosežejo

telesno in duševno zdravje. Zdravljenje motnje je možno le s strinjanjem zbolele osebe,

njeno uspešnost pa zagotavlja lastna motiviranost. Za zdravljenje ni enotnega modela,

saj ima vsak človek individualne potrebe, če pa ima zraven še težje prizadete telesne

funkcije je potrebno ob psihiatrični obravnavi še internistično spremljanje (Sernec,

2009).

25

Med najbolj ustrezno zdravljenje se šteje tisto, ki odpravi simptome motenj hranjenja

kot so stradanje, bruhanje, zloraba diuretikov... ter se poleg tega osredotoča tudi na

vzrok nastanka motnje. Sem sodita vedenjsko-kognitivna psihoterapija, ki vpliva na

spremembe vedenjskih vzorcev in stališč s pomočjo spoznavnih procesov ter

dinamska-razvojna psihoterapija, ki vpliva na spremembo vedenja, tako da upošteva

in razumeva pretekle izkušnje. Vedenjsko-kognitivna terapija koristi osebi zato, ker z

njo lažje obvladuje simptome motnje, vendar pa osebi ne pomaga odkriti vzrokov, ki

so pripeljali do motnje hranjenja. Psihodinamska psihoterapija pa se usmerja v to, da

oseba prepozna vzroke, ki so pripeljali do motnje. Ko jih oseba prepozna, jih tudi lažje

obvladuje in neustrezne vedenjske vzorce, ki so za motnjo značilni (npr bruhanje,

stradanje...) lažje odpravi (Hrast et al., 2008).

Cilji zdravljenja so zlasti:

zmanjšanje oz. odstranitev neustreznih prehrambnih vzorcev in doseganje

zdrave telesne teže,

povrnitev zdravja,

povečati pacientovo motivacijo za sodelovanje in obnoviti zdrave

prehranjevalne vzorce ter ga vključiti v zdravljenje,

zdravstveno-vzgojno delovanje v smeri zdrave prehrane in prehranjevalnih

vzorcev,

pomagati pacientu ponovno oceniti in spremeniti disfunkcionalne misli,

obnašanja, motive,

izboljšati medosebne odnose,

razviti sposobnosti obvladovanja problemov ter zdrave načine soočanja s

stresom (Mayo Clinic Staff, 2017),

povečati pacientovo samozavest in preprečiti recidiv (Randhawa, 2016).

Če so poleg motnje hranjenja prisotne še druge duševne motnje npr. depresija,

anksioznost… je potek bolezni navadno slabši in zdravljenje oteženo. Poleg

psihoterapevtskih pristopov, je tu potrebno tudi farmakološko zdravljenje (npr.

antidepresivi) (Sernec, 2012b, pp. 145-149).

26

Zaradi zgodnjega pričetka anoreksije, je njena obravnava dolgotrajnejša kot obravnava

drugih motenj. Mladostnik z anoreksijo še ne zgradi svoje identitete, ustrezne

samopodobe, odnosa do avtoritete, funkcionalnega odnosa z vrstniki, ustreznega

odnosa do dela ter še ne izdela spolne identitete. Osebe, ki zbolijo za drugo motnjo

hranjenja, ki se klinično pokažejo kasneje, nekatere od teh razvojnih nalog že izpeljejo,

zato so zaostanki v razvoju manjši, obravnava motnje pa je bolj kratkotrajna ter manj

kompleksna (Kališnik Šavli, 2012). Največji izziv pri zdravljenju anoreksije nervoze

je to, da osebe same prepoznajo da imajo bolezen, saj večina ljudi zanika svojo motnjo

in pogosto poiščejo zdravniško pomoč, šele ko je njihovo stanje že zelo resno (Berger,

2016a). Dokazano je tudi, da globoka možganska stimulacija pomaga pri zdravljenju

anoreksije, saj znatno izboljša razpoloženje in zmanjša anksioznost (Brooks, 2017).

Osebni zdravniki so o atipičnih motnjah hranjenja slabo poučeni. Osebe, ki za temi

motnjami trpijo, jih pogosto poskušajo kontrolirati same ter jo prikrivajo celo ožjim

družinskim članom. Pri zdravljenju pa imajo poleg nefarmakoloških pristopov, ugodne

učinke tudi farmakološki pristopi (Sentočnik, 2012, p. 93).

Ker BED povezujemo s povišano telesno težo, topiramat ali topamax (zdravilo, ki ga

uporabljamo za zdravljenje epilepsije) pa ima med stranskimi učinki tudi izgubo

apetita in posledično telesne teže so znanstveniki naredili študijo, kjer so raziskovali

vpliv topamaxa na BED, raziskave pa so pokazale, da ima zdravilo dober vpliv na

zmanjšanje epizod prenajedanja (McElroy, et al., 2003).

Za piko je značilno pomanjkanje ter zmanjšana absorbcija železa zaradi uživanja

nehranilnih snovi, zato terapija z železom piko običajno pozdravi (Borgna-Pignatti &

Zanella, 2016).

K zdravljenju ruminacije poleg hiperalimentacije (hranjenje, ki presega normalne

potrebe), ki spada med bolj uspešne tehnike zdravljenja pa lahko k

izboljšanju pripomore tudi enostavna tehnika diafragmalnega dihanja, s čimer se

sprosti pritisk in zmanjša verjetnost pojava refluksa (Johnson, 2016).

Osebe z motnjo hranjenja so bolj izpostavljene tveganju za poskus samomora,

najnovejše raziskave pa pravijo, da je to tveganje še znatno večje, če še kdo v družini

trpi za motnjo hranjenja (Melville, 2016). Če je pacient suicidalen, ima elektrolitska

ali tekočinska neravnovesja, spremembe v EKG ali pa ni motiviran za sodelovanje v

27

procesu zdravljenja, je potrebno intenzivno opazovanje pacienta. To vključuje tudi

nadzorovanje v času obrokov, nadzor ob uporabi stranišča, prepoved uporabe stranišča

2h po jedi, monitoring teže in fizične aktivnosti, ocena prehrambenega stanja,

elektrolitov, pogostejši obiski zdravnika in individualne psihoterapije (Wilkes,

2015).Ravno zato je vedenjska-kognitivna terapija pogosto kombinirana tudi s

farmakoterapijo (antidepresivi) (Gregorič Kumperščak, 2011, p. 160).

Osebe ponavadi opustijo program, če so bila njihova začetna pričakovanja previsoka

ali pa če so bili mnenja, da bo ozdravitev možna le s terapijami (Berger, 2016a). K

ozdravljenju spada odpravitev simptomov ter primerno psihosocialno delovanje v

ožjem, družinskem in širšem, socialnem krogu ter zadovoljstvo nad samim seboj in

svojim življenjem. Kljub temu, da je pot do ozdravitve težka in dolgotrajna, je pogosto

uspešna. Osebe, ki ozdravijo pa se bolj cenijo, pridobijo številna pomembna spoznanja

o sebi ter izboljšajo kakovost svojega življenja (Sernec, 2012b, pp. 145-149).

Proces zdravljenja motenj hranjenja je težak, zavedati pa se moramo, da je motnje

možno ozdraviti, vendar je za to potrebna vztrajnost, trud ter veliko volje (Berger,

2016c).

Poleg tega, pa se dandanes vedno bolj uporabljajo tudi družinske terapije, saj je njihov

učinek še bolj učinkovit od individualnih psihoterapij (Agras, 2017).

5.5 Zdravstvena nega pri osebah z motnjami hranjenja

Med pomembnejše naloge zdravstvenega osebja v povezavi z motnjami hranjenja

spadajo preventiva in zdravstveno-vzgojno delo. V okviru preventive se osredotočajo

na promocijo zdravja ter lahko pomembno vplivajo na zdravje ljudi. Posameznike

izobražujejo glede specifičnih znanj ter o zdravstvenih problemih (Lukman, 2009).

Osebe z motnjami hranjenja zdravljenje pogosto zavračajo, zato je vloga

zdravstvenega osebja izredno pomembna. Potrebno je vzpostaviti empatični odnos in

pridobiti zaupanje. Zelo pomembno je, da najprej ugotovimo in začnemo obravnavati

osnovne vzroke zaradi katerih je prišlo do razvoja motenj hranjenja ter se šele kasneje

osredotočimo na simptome in posledice (Čuček Trifkovič, 2011).

V procesu zdravstvene obravnave se zdravstveno osebje sooča s številnimi dejavniki,

zato je potrebna celostna obravnava (Sernec, 2012a, p. 9).

28

Pri obravnavi in na poti do okrevanja imajo veliko vlogo zlasti medicinske sestre

(Bakker et al., 2011). Potreben je pristop z razumevanjem za težavo, prijaznost,

toplina, pozornost, spoštljivost ter sprejemanje drugačnosti. Medicinska sestra mora

imeti vrline kot so odločnost, vztrajnost, doslednost, saj prav to pri osebah z motnjami

hranjenja daje občutek varnosti. Pomembno je, da medicinska sestra vzpostavi ter

razvije zanesljivo in podporno okolje (Rungapadiachy, 2003).

Cilji morajo biti jasni, realni in časovno omejeni. Naloge ter vloga medicinske sestre

pa se v času zdravljenja nenehno spreminjajo. Medicinska sestra posamezniku najbolj

učinkovito pomaga zlasti na teh področjih:

da se vzpostavi normalen vzorec prehranjevanja,

da si posameznik ustvari lasten ritem zdrave telesne vadbe,

da razvija veščine, še posebej na socialnem področju,

da svetuje staršem in pomembnim bližnjim (Bakker et al., 2011).

Medicinska sestra v začetni fazi zdravljenja izvaja tudi neposredni nadzor nad osebo,

glavni razlog za to pa je da lahko nudi takojšnja navodila, nasvete ter na ta način

pripomore k oblikovanju normalnega vzorca prehranjevanja, daje oporo pri tvorbi

socialnih stikov … v času stalnega nadzora medicinska sestra prevzame odgovornost

za prehranjevanje namesto posameznika, v času kasnejše obravnave pa to odgovornost

počasi spet prevzame oseba sama (van Ommen, et al., 2009).

Ko posameznik s pomočjo in nadzorom medicinske sestre doseže ustrezno telesno

težo, se vloga medicinske sestre spremeni v podporno in svetovalno. Posameznikom

nadalje nudi informacije ter jih pripravlja na samostojno življenje. V času pred

odpustom zdravstveno osebje pripravi načrt, kako preprečiti, da bi se motnja ponovila

(Bakker, et al., 2011).

Potrebno se je zavedati, da bodo imeli posamezniki, ki so imeli motnjo hranjenja vedno

drugačen odnos do prehranjevanja ter lastnega telesa. V stresnih okoliščinah se lahko

oseba ponovno odzove s simptomi značilnimi za motnje hranjenja, vendar pa to še ne

pomeni, da bo za samo motnjo ponovno zbolela (Berends, et al., 2011).

29

Zdravstveno osebje posameznika spodbuja, motivira, s svojim znanjem deluje v tej

smeri, da se posameznik odloči za zdrav način življenja ter izboljšanje življenjskega

sloga (Hoyer, 2005).

Pomembno je, da se zdravstveno osebje zaveda, da ni dovolj le to, da se spremeni

mišljenje in vedenje pacientov. Da se zagotovi trajno izboljšanje, je potrebno

sodelovanje posameznikov z zdravstvenim osebjem ter odkrivanje in razrešitev

psiholoških težav, na katerih temeljijo motnje hranjenja. Psihoterapija običajno

vključuje izboljšanje osebnih odnosov ter pomoč posameznikom, da razrešijo dogodek

oz. situacijo, ki je motnjo hranjenja sprožila (American Psycological Association

[APA], 2017).

Zdravstvena nega je usmerjena v skrb za posameznika ter njegovo dobrobit, kar

dosežemo tako, da zdravstveno osebje:

posamezniku dovoli svobodo, da prosto izraža svoje mnenje in poglede,

spodbuja ter vključi družino in pomembne bližje,

posameznika ter njegove pomembne bližnje spodbuja k sodelovanju v načrtu

zdravstvene nege in jih v sam načrt vključi,

razvije primeren odnos ter vzpostavi zaupanje, kar omogoča tudi, da se

posameznik, če je to zmožen lahko zdravi doma, ali pa zdravljenje doma

nadaljuje po odpustu iz bolnišnice.

Pomembno je prilagoditi proces zdravstvene nege vsakemu posamezniku na ta način,

da daje čustveno in fizično oporo ter omogoča sodelovanje z družino (Hoyer, 1994).

Osnovne življenjske aktivnosti se pri osebah obravnavajo po modelu Virginie

Henderson in sicer zdravstveno osebje nadzoruje:

dihanje (frekvenca, način, ritem, globina), spremlja tudi kašelj, strah, bolečino.

Opazuje pa tudi vzdihovanje in hlastanje za zrakom, ki sta pogosta simptoma

depresije,

prehranjevanje in pitje (opazovanje prehranjevalnih navad, saj so za osebe

značilne spremembe pri prehranjevanju) (Čuček Trifkovič, 2011), potrebno je

uvesti spremembe glede hranjenja, odnosa do lastnega telesa in telesne teže

(Šolc, 2015, p. 47). Osebje skupaj s posameznikom sestavi jedilnik, potrebno

30

je zagotoviti več manjših obrokov, malo balasta in maščob, saj lahko pride pri

osebi do tiščanja v želodcu, slabosti in bruhanja, osebo je potrebno spodbujati

k hranjenju. Če je motnja hranjenja hudo izražena, je potrebno vsak vnos hrane

in tekočine zabeležiti na list intenzivne nege, saj lahko odklanjanje hrane

povzroči elektrolitsko neravnovesje in dehidracijo. Pri skrajnih primerih je

potrebno tudi hranjenje preko nazogastrične sonde,

izločanje, odvajanje: pogosti pojavi pri osebah sta obstipacija in diareja,

zdravstveno osebje pa mora poznati odstopanja od normalne defekacije in

uriniranja,

gibanje in ustrezna lega: osebe z anoreksijo so ponavadi prekomerno telesno

aktivne, saj poskušajo tako zmanjšati telesno težo, osebe z atipičnimi motnjami

hranjenja, kot je kompulzivno prenajedanje pa so ponavadi manj telesno

aktivne. Zdravstveno osebje opazuje gibanje, držo, bolečine, tonus mišic, voljo

ali pomanjkanje moči, poškodbe,

spanje in počitek: prisotna je lahko zvečana potreba po spanju ali nespečnost,

oblačenje: za osebe je značilno da svojo telesno težo (previsoko ali prenizko)

skrivajo z ohlapnimi in širokimi oblačili,

vzdrževanje normalne telesne teže: zdravstveno osebje svetuje osebi kako

ohranjati normalno telesno težo s primernim oblačenjem in slačenjem,

prehrano, mikroklimo,

osebna higiena in urejenost: osebam je lahko ta dejavnost ekstremno

pomembna npr. pri anoreksiji ali pa ji ne posvečajo pomena in jo zanemarjajo,

izogibanje nevarnostim v okolju: oseba ponavadi občuti strah, ogroženost, zato

more zdravstveno osebje vzpostaviti zaupen, empatičen odnos, saj bo oseba

šele takrat pripravljena na sodelovanje v procesu zdravljenja,

komunikacija, izražanje, čustev, občutkov: osebe običajno stežka izražajo

svoja čustva, izogibajo se besedni in nebesedni komunikaciji,

izražanje verskih čustev: gre za zadovoljevanje potreb po verski pripadnosti,

ki jo zdravstveno osebje omogoča vsem,

koristno delo: osebe so lahko prekomerno aktivne na področju dela in

poskušajo prikriti svojo motnjo za dobrimi rezultati, lahko pa so manj

samostojne na tem področju in potrebujejo spodbudo in pomoč,

31

razvedrilo in rekreacija: omogočata osebam sprostitev, lažje se vzdržuje

primerna psihofizična zmogljivost in pridobivanje novih moči za življenje in

delovanje,

učenje, pridobivanje znanja o razvoju in zdravju: za zdravstveno osebje je

potrebno, da prilagodi pristop dajanja informacij, oseba z motnjo pa aktivno

sodeluje pri zdravljenju in zdravstveno-vzgojnem načrtu (Čuček Trifkovič,

2011).

Če zdravstveno osebje osebi poda točne, pravilne podatke ter je uspešno pri

vzpostavitvi zaupljivega odnosa, je večja verjetnost, da bo oseba ob spremembi

mišljenja spremenila tudi svoje vedenje ter tako naredila prvi korak do zdravljenja

(Šolc, 2015, p. 46).

32

6 Interpretacija in razprava

Pomembno je, da oseba razvije pozitivno, stabilno samopodobo, kar vpliva na razvoj

samospoštovanja, pri čemer imata pomembno vlogo družina in socialno okolje. Če do

razvoja pozitivne samopodobe ne pride, se posameznik osredotoči na področja, ki so

zanj lažje obvladljiva – vnos hrane v lastno telo in si z nadzorom na tem področju

krepijo občutek veljave (Copak & Ucman, 2012, pp. 37-50).

Na nastanek motenj hranjenja vplivajo številni dejavniki, od družinskih ter

sociokulturnih do biološko-genetskih dejavnikov (Sernec, 2009, p. 249). V današnjem

svetu postaja vse pogostejša nagnjenost k popolnosti, vitka telesa promovirajo mediji

ter vedno bolj tudi družbene norme, vse bolj se pričakuje popolnost in vsa ta sporočila

se v otroke zapišejo že v mladih letih (Sernec, 2012a).

Živimo v tehnološko zelo napredni družbi, kjer so mediji postali del našega vsakdana

(Brinkerhoff, 2008). Zunanji videz je zato vedno bolj cenjen kot vrednota, ki pogosto

predstavlja vodilo našega življenja. Zaradi številnih napotkov za hujšanje, vedno

pogostejših diet in zahtev po suhosti so se osebe začele pretirano ukvarjati s hrano, vse

to vpliva na samozavest in samopodobo ter povečuje občutke negativne samopodobe

(Šolc, 2012).

Motnje hranjenja nakazujejo na težave, ki so nastale kot odziv na današnji čas, obdobje

v katerem živimo, kjer je vse pomembnejša fizična, vidna, telesna lepota. Vedno težje

se je spoprijemati z normativi današnjega časa, ker je sedanjost vedno bolj tvegana in

prihodnost postaja vse bolj nejasna se dandanes vse več ljudi spopada z motnjami

hranjenja, s katerimi preko fizičnih težav nakazujejo na svoje notranje stiske in

probleme (Šolc, 2015).

Med samimi motnjami hranjenja pa obstajajo tako podobnosti kot razlike. Vse motnje

so izraz neke globoke čustvene stiske, prikazujejo pa se kot telesni problemi. Vzroki

za nastanek motenj so neznani, čeprav imajo pri vseh motnjah vpliv genska

predispozicija, okolje, v katerem oseba živi ter psihološki vzroki. Za večino motenj

hranjenja je značilna motena telesna shema, strah pred zvišano telesno težo, želja po

vitkosti, razen pri ortoreksiji. Pri vseh pa je prisotna močna potreba po kontroli, nizka

samopodoba in zmanjšano samospoštovanje (Copak & Ucman, 2012, pp. 37-50).

33

Razlike med motnjami pa se kažejo v specifiki simptomov, ločijo se glede na kriterije

za uvrstitev v posamezno motnjo, času nastanka ter pri samem zdravljenju. Osebe, ki

že v rani mladosti razvijejo motnjo hranjenja jo težje prepoznajo, še nimajo izdelanega

lastnega jaza in je zato zdravljenje še dodatno oteženo.

Ena izmed glavnih razlik med anoreksijo in bulimijo je ta, da je oseba, ki trpi za

anoreksijo izrazito podhranjena, medtem, ko pa ima lahko oseba, ki boleha za bulimijo

normalno ali celo nekoliko povišano telesno težo. Za osebe z atipičnimi motnjami

hranjenja pa je značilno, da imajo povišan indeks telesne teže. Za kompulzivno

prenajedanje so nekateri strokovnjaki mnenja, da povsem ustreza kriterijem

zasvojenosti, saj obsega izgubo nadzora nad količino zaužite hrane, duševno in telesno

odvisnost (od hrane), abstinenčne simptome ter negativne posledice, kot so povečana

telesna teža, socialna izolacija in drugo. Hrana pri teh osebah deluje kot zaviralec ali

spodbuda, saj umirja, otopi čustva in občutke, ublaži bolečino …

Ocenjeno je, da ima v ZDA 5 milijonov ljudi motnjo hranjenja, po celem svetu pa za

njo zboli še veliko več milijonov ljudi (Brinkerhoff, 2008, p. 19). O pojavnosti motenj

hranjenja v Sloveniji je znanega zelo malo, hkrati pa ni podatkov o vseh motnjah,

največ podatkov se najde o anoreksiji in bulimiji, nekaj tudi o prenajedanju. Alenka

Hafner, dr. med., specialistka socialne medicine in javnega zdravja pravi, da fantje

obolevajo redkeje kot deklice in ženske, v zadnjih desetih letih se je le 8% fantov

bolnišnično zdravilo za anoreksijo in bulimijo, vendar pa je pri njih zdravljenje

bistveno težje in običajno traja dlje kot pri deklicah (Hafner, 2016).

Znani so podatki, da kar 1 izmed 250 žensk doživi epizodo anoreksije, medtem ko ta

prizadene 1 izmed 2500 moških, običajno v času mladostništva. Približno 5x toliko

oseb ima bulimijo. Ostale motnje hranjenja so še pogostejše, vendar pa jih je težje

prepoznati in so zato v povprečju redkeje zdravljene (Hrast, et al., 2008, p. 8).

Po podatkih Nacionalnega Inštituta za Javno Zdravje (NIJZ, 2016) je v Sloveniji

l..2015 imelo anoreksijo 34 oseb, od tega vse ženske, če to primerjamo s podatki

prejšnjih let, vidimo, da je imelo l. 2014 anoreksijo 39 oseb, od tega 7 moških in 32

žensk, l. 2013 pa je imelo anoreksijo 33 oseb, od tega 5 moških in 28 žensk. Prav tako

se je zmanjšalo število oseb, ki so imele bulimijo, saj je l. 2015 imelo bulimijo samo

ena oseba, l. 2014 sta za bulimijo bolehali 2 osebi in l. 2013 5 oseb. Vse osebe, ki so

34

v registru NIJZ obolelih za bulimijo, so ženskega spola. L. 2013 so za preobjedanjem

bolehale 3 osebe, od tega vse ženske, l. 2014 je za preobjedanjem bolehala ena ženska

in l. 2015 ni bilo oseb, ki bi imele motnjo preobjedanja. L. 2015 je za drugimi motnjami

prehranjevanja bilo obolelih 7 oseb, od tega 2 moška in 5 žensk, l. 2014 4 osebe od

tega 2 moška in 2 ženski ter l. 2013 2 osebi, obe ženski (NIJZ, 2016).

Znani so podatki iz l. 2015, kjer je bilo kar 34 bolnišničnih obravnav oseb z anoreksijo,

1 oseba je bila obravnavana zaradi bulimije, oseb, ki bi se zdravile oz. bi jih

bolnišnično obravnavali zaradi preobjedanja ni bilo, 7 pa je bilo bolnišničnih obravnav

oseb, ki so imele druge motnje prehranjevanja 7. Samo eno leto prej, l. 2014 je bilo

bolnišnično zdravljenih kar 39 oseb z anoreksijo, 2 osebi z bulimijo, 1 oseba se je

bolnišnično zdravila zaradi preobjedanja, zaradi druge motnje prehranjevanja pa so se

zdravile 4 osebe (NIJZ, 2016).

Strokovnjaki so ugotovili, da je pojavnost za anoreksijo v zadnjih 30. letih zelo narasla,

razširjenost anoreksije pa se nahaja med 0.5-1% (Sernec, 2009). Povprečna starost za

obolevnost je 17 let, možnost, da se anoreksija pojavi pri osebah, ki so starejše od 40

let pa je izjemno redka (Langrod et al., 2007). Nevarnost za obolevnost za bulimijo

pa je v zadnjih 20. letih močno naraščala saj je bila incidenca sprva enaka kot pri

anoreksiji, sedaj pa so številke zrastle. Številni strokovnjaki menijo, da je razširjenost

bulimije med 1-3% (Langrod et al., 2007), medtem ko Sernec (2009) navaja podatke

o razširjenosti bulimije med 3-5%. Osebe, ki zbolijo so običajno stare med 12 in 35,

povprečna starost za obolevnost je 18 let (Langrod, et al., 2007).

Do sedaj so podatki za kompulzivno prenajedanje še neznani (Langrod et al., 2007),

nekateri eksperti pa jo še dandanes umeščajo v nepurgativen tip bulimije (Sernec,

2009).

35

7 Sklep

Motnje hranjenja uvrščamo k duševnim motnjam, saj imajo kljub telesnim posledicam,

notranji, globji pomen. Med bolj poznane motnje spadajo anoreksija, bulimija, atipične

motnje hranjenja, vendar pa postajajo zaradi sodobnega načina življenja vse bolj v

porastu tudi druge motnje kot so bigoreksija in ortoreksija. Med motnje hranjenja

zaradi neustreznega prehranjevanja spadata tudi pika in ruminacija.

Hrana postaja v današnjem času vse pomembnejša, vedno pogosteje tudi preko

medijev poslušamo, katera hrana je zdrava ter katera ni, vedno bolj je zaželena vitka

postava, ki predstavlja lepotni ideal današnjega časa, zato je zlasti pomemben razvoj

lastne identitete ter dobro podporno okolje, da otroci razvijejo samozavest, si ustvarijo

pozitivno samopodobo, da bodo dovolj prepričani sami vase ter ne bodo potrebovali

zunanje potrditve, ki lahko v skrajnem primeru pripelje do hudih težav in razvoja

neustreznih vedenjskih ter (v primeru motenj hranjenja) prehranjevalnih vzorcev.

Pomembno je, da smo kot družba ozaveščeni, da pomagamo pri razbijanju stigme, ki

je z motnjo hranjenja lahko povezana, da o motnjah hranjenja odkrito govorimo ter da

znamo stopiti do sočloveka in mu ponuditi pomoč, če le-to potrebuje.

36

Literatura

Agras, S., 2017. A simpler therapy may successfully treat adolescents with anorexia

nervosa. Evidence-based Mental Health, 20(2), p. 63.

American Psychological Association, 2017. Eating disorders. [Online]

Available at: http://www.apa.org/helpcenter/eating.aspx#steinhausen

[Accessed 6. 8. 2017].

Ardeshirian, K. & Howarth, D., 2017. Esperance pica study. Australian Family

Physician, 46(4), pp. 243-248.

Bakker, R. et al., 2011. Recovery of normal body weight in adolescents with anorexia

nervosa: the nurses' perspective on effective interventions. Journal of Child and

Adolescent Psychiatric Nursing, 24(1), pp. 16-22.

Becker, P., 2011. Rumination syndrome - a difficult dyagnosis and treatment. Infant,

Child & Adolescent Nutrition, 4(1), pp. 38-43.

Berends, T., van Meijel, B. & van Elburg, A., 2011. The anorexia relapse prevention

guidelines in practice: a case report. Perspectives in Psychiatric Care, 48(3), pp. 149-

155.

Berger, F., 2016a. Anorexia. [Online] Available at: https://medlineplus.gov/

ency/article/000362.htm [Accessed 18. 7. 2017].

Berger, F., 2016b. Binge eating disorder. [Online] Available at: https://medlineplus.

gov/ency/article/003265.htm [Accessed 18. 7. 2017].

Berger, F., 2016c. Bulimia. [Online] Available at: https://medlineplus.gov/ency/

article/000341.htm [Accessed 18. 7. 2017].

Bernstein, B., 2014. Anorexia nervosa. [Online] Available at: http://emedicine.

medscape.com/article/912187-overview [Accessed 25. 7. 2017].

Bernstein, B., 2015. Binge - eating disorder (BED). [Online] Available at:

http://emedicine.medscape.com/article/2221362-overview [Accessed 27. 3. 2017].

Bernstein, B., 2017a. Anorexia nervosa. [Online] Available at:

http://emedicine.medscape.com/article/912187-overview#a2 [Accessed 25. 7. 2017].

Bernstein, B., 2017b. Binge-eating disorder. [Online]

Available at: http://emedicine.medscape.com/article/2221362-overview#a1

[Accessed 19. 7. 2017].

37

Bhargava, H., 2017. 'Clean' and healthy eating - what does that mean. [Online]

Available at: http://www.medscape.com/viewarticle/874120

[Accessed 19. 7. 2017].

Borgna-Pignatti, C. & Zanella, S., 2016. Pica as a manifestation of iron deficiency.

Expert Review of Hematology, 9(11), pp. 1075-1080.

Brauser, D., 2017. Orthorexia nervosa: when 'healthy' eating turns dangerous.

[Online] Available at: http://www.medscape.com/viewarticle/880916

[Accessed 19. 7. 2017].

Brinkerhoff, S., 2008. Drug therapy and eating disorders. Pennsylvania: Mason Crest.

Brooks, M., 2017. Deep brain stimulation promising for severe anorexia. [Online]

Available at: http://www.medscape.com/viewarticle/876541

[Accessed 17. 7. 2017].

Cooper, M., Tood, G. & Wells, A., 2000. Bulimia nervosa - a cognitive therapy

programme for clients. London: Jessica Kingsley.

Copak, M. & Ucman, S., 2012. Psihološki vidiki motenj hranjenja. In: S. Karin, ed.

Motnje hranjenja. Ljubljana: Psihiatrična klinika Ljubljana, pp. 37-50.

Čuček Trifkovič, K., 2011. Motnje hranjenja in zdravstvena nega. In: B. Kores

Plesničar, ed. Duševno zdravje. Maribor: Univerza v Mariboru, Fakulteta za

zdravstvene vede, pp. 161-163.

Deans, E., 2011. A history of eating disorders. [Online] Available at:

https://www.psychologytoday.com/blog/evolutionary-psychiatry/201112/history-

eating-disorders [Accessed 6. 8. 2017].

Delaney, C. et al., 2014. Pica and rumination behavior among individuals seeking

treatment for eating disorders or obesity. The International Journal of Eating

Disorders, 48(2), pp. 238-48.

Ellis, C., 2015. Rumination. [Online] Available at: http://emedicine.

medscape.com/article/916297-overview[Accessed 8. 3. 2017].

Ellis, C., 2016. Pica. [Online] Available at: http://emedicine.medscape.

com/article/914765-overview [Accessed 8. 3. 2017].

Forcen, E., 2013. Anorexia mirabilis: the practice of fasting by Saint Catherine of

Siena in the late Middle Ages.. The American Journal of Psychiatry, 170(4), pp. 70-

371.

38

Freisling, H., Haas, K. & Elmadfa, I., 2010. Mass media nutrition information sources

and associations with fruit and vegetable consumption among adolescents. Public

Health Nutrition, 13(2), pp. 269-275.

Gregorič Kumperščak, H., 2011. Duševno zdravje. In: Otroška in mladostniška

psihiatrija. Maribor: Univerza v Mariboru, Fakulteta za zdravstvene vede, p. 160.

Hafner, A., 2016. Razširjenost motenj hranjenja v Sloveniji. [Online]

Available at: http://www.tosemjaz.net/clanki/razsirjenost-motenj-hranjenja-v-

sloveniji [Accessed 10. 7. 2017].

Howarth, D., 2013. Pica - a case report. Australian Family Physician, 42(5), pp. 299-

300.

Hoyer, S., 1994. Zdravstvena nega otroka. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije.

Hoyer, S., 2005. Pristopi in metode v zdravstveni vzgoji. Ljubljana: Visoka šola za

zdravstvo.

Hrast, I. et al., 2008. Motnje hranjenja - intervencije zdravljenja in obravnave

anoreksije nervoze, bulimije nervoze in sorodnih motenj hranjenja. Ljubljana:

Izobraževalno raziskovalni institut Ozara Ljubljana.

Johnson, D., 2016. Breathe easy: rumination syndrome can have a simple fix. [Online]

Available at: http://www.medscape.com/viewarticle/869029

[Accessed 22. 7. 2017].

Jovanović, K., 2010. Izgubljeni v iskanju sebe - knjiga o bulimiji nevrozi,

kompulzivnem prenajedanju in avtoagresiji. Ljubljana: Založba Buča Ljubljana.

Kališnik Šavli, M., 2012. Zgodnje oblike motenj hranjenja. In: K. Sernec, ed. Motnje

hranjenja. Ljubljana: Psihiatrična klinika Ljubljana, pp. 135-140.

Langrod, J., Ruiz, P. & Strain, E., 2007. The substance abuse-handbook. Philadelphia:

Lippincott Williams & Wilkins.

Lukman, D., 2009. Vpliv prehrane na zdravje šolskih otrok: diplomsko delo. Maribor:

Fakulteta za zdravstvene vede.

McElroy, S. et al., 2003. Topiramate in the treatment of binge eating disorder

associated with obesity: a randomized, placebo-controlled trial. The American Journal

of Psychiatry, 160(2), pp. 255-261.

39

Mayo Clinic Staff, 2017. Eating disorder treatment: know your options. [Online]

Available at: http://www.mayoclinic.org/diseases-conditions/eating-disorders/in-

depth/eating-disorder-treatment/ART-20046234 [Accessed 15. 7. 2017].

Melville, N., 2016. Suicide and eating disorders: new data. [Online] Available at:

http://www.medscape.com/viewarticle/857230 [Accessed 22. 7. 2017].

Mensah, F. et al., 2010. Pica practice among pregnant women in the Kumasi

metropolis of Ghana. International Health, 2(4), pp. 282-286.

Murray, S. & Griffiths, S., 2014. Adolescent muscle dysmorphia and family-based

treatment: a case report. BMC Psychology, 5(1), p. 19.

Nacionalni Inštitut za Javno Zdravje [NIJZ]., 2016. Podatkovni portal. [Online]

Available at: https://podatki.nijz.si/pxweb/sl/NIJZ%20podatkovni%20portal/

[Accessed 24. 7. 2017].

Novak Vaca, N. & Sernec, K., 2012. Telesni zapleti pri motnjah hranjenja in

pridružene motnje. In: K. Sernec, ed. Motnje hranjenja. Ljubljana: Psihiatrična klinika

Ljubljana, pp. 67-75.

Pearce, J. M., 2004. Richard Morton: origins of anorexia nervosa. European

Neurology, 52(4), pp. 191-2.

Randhawa, G., 2016. Bulimia nervosa. [Online] Available at:

http://emedicine.medscape.com/article/286485-overview#a1 [Accessed 3. 27. 2017].

Reich, G. & Kröger, S., 2009. Motnje hranjenja - Ponovno odkrivanje zdrave

prehrane: koristne informacije in 56 slastnih receptov, da bo nakupovanje, kuhanje in

prehranjevanje spet zabavno, zaščita pred ponovnim pojavom bolezni: zanesljivi

gradniki zdrave prehrane in tedenski jedilnik. Ptujska Gora: In obs medicus.

Rungapadiachy, D. M., 2003. Medosebna komunikacija v zdravstvu. Ljubljana: Educy.

Schneider, C. et al., 2017. Effects of muscle dysmorphia, social comparisons and body

schema priming on desire for social interaction: an experimental approach. BMC

Psychology, 5(1), p. 19.

Scudder, L., 2016. Anabolic steroid use in nonathletes: why?. [Online] Available at:

http://www.medscape.com/viewarticle/867629 [Accessed 19. 7. 2017].

Sentočnik, T., 2012. Debelost in motnje hranjenja. In: K. Sernec, ed. Motnje hranjenja.

Ljubljana: Psihiatrična klinika Ljubljana, pp. 90-95.

40

Sernec, K., 2009. Zdravstvena nega in zdravljenje motenj v duševnem razvoju - motnje

hranjenja. Ljubljana: Psihiatrična klinika Ljubljana.

Sernec, K., 2012a. Motnje hranjenja - bolezen sodobnega časa. In: K. Sernec, ed.

Motnje hranjenja. Ljubljana: Psihiatrična klinika Ljubljana, pp. 15-28.

Sernec, K., 2012b. Obravnava oseb z motnjami hranjenja. In: K. Sernec, ed. Motnje

hranjenja. Ljubljana: Psihiatrična klinika Ljubljana, pp. 145-149.

Sernec, K. & Copak, M., 2012. Družina in motnje hranjenja. V: K. Sernec, ured.

Motnje hranjenja. Ljubljana: Psihiatrična klinika Ljubljana, pp. 197-202.

Skerrett, P. & Willett, W., 2010. Essentials of healthy eating: a guide. Journal of

Midwifery & Women's health, 55(6), pp. 492-501.

Sternad, D., 2001. Motnje hranjenja : od besed, ki ranijo k besedam, ki celijo.

Ljubljana: Samozaložba.

Subodh, L. K., 2015. Rumination disorder. [Online] Available at:

https://medlineplus.gov/ency/article/001539.htm [Accessed 17. 7. 2017].

Šolc, S., 2012. Izobraževanje oseb z motnjami hranjenja - odnos do hrane in telesa. In:

K. Sernec, ed. Motnje hranjenja. Ljubljana: Psihiatrična klinika Ljubljana, pp. 99-117.

Šolc, S., 2015. Zdravstveno vzgojno delo in izobraževanje oseb z motnjami hranjenja

- odnos do hrane in telesa. In: J. Peterka Novak & B. Bregar, eds. Izobraževalne

vsebine v zdravstveni negi na področju psihiatrije. Ljubljana: Univerzitetna

psihiatrična klinika Ljubljana, pp. 45-47.

Tod, D., Edwards, C. & Cranswick, I., 2016. Muscle dysmorphia: current insights.

Psychology Research and Behavior Management, 3(9), pp. 179-188.

Tomori, M., 2012. Motnje hranjenja. Ljubljana: Psihiatrična klinika Ljubljana.

Treasure, J., 2016. Eating disorders. Medicine, 44(11), pp. 672-678.

van Ommen, J. et al., 2009. Effective nursing care of adolescents diagnosed with

anorexia nervosa: the patients' perspective. Journal of clinical nursing, 18(20), pp.

2801-2808.

Wilkes, M., 2015. Pediatric bulimia treatment & management. [Online]

Available at: http://emedicine.medscape.com/article/913721-treatment#d5

[Accessed 19. 7. 2017].

41

Zhang, A. et al., 2016. Brain connectome modularity in weight-restored anorexia

nervosa and body dysmorphic disorder. Psychological Medicine, 46(13), pp. 2785-

2797.