let 3+

Brezplačna revija za najmlajšewww.piki.si

Številka 6

Uredništvo revije PIKI dovoljuje prosto razmnoževanje vseh vsebin na spletni strani www.piki.si za namene osebne uporabe ali za nepridobitne namene (vrtci, šole, društva...). Vsakokrat veljavne splošne pogoje najdete na www.piki.si. Avtorji ne prevzemajo odgovornosti za morebitne negativne posledice, ki bi lahko nastale na podlagi uporabe gradiv.

Dragi mladi ustvarjalci, dragi starši,

tudi vas vabimo, da nam pošljete predloge za izboljšave, mnenja in kritike, ki nam bodo pomagale pri našem delu. Zelo se bomo razveselil i vaših prispevkov, kot so pesmice in zgodbice, ki bi jih želeli deliti z vsemi bralci spletne revije PIKI.

Va š o p o š t o p r i č a k u j e m o n a e l e k t r o n s k e m n a s l o v u revijapiki@gmail.com

Tud i v i lahko pomagate ras t i prostovoljnemu projektu PIKI. Obiščite spletno stran

Veliko veselih trenutkov vam želimo!

Uredniki in avtorji revije PIKI

Ljubljana, avgust 2009

www.piki.si/pomagam.htm

Prispevki v 6. številki

Pesem Počitnice ter uganke

Pesem Ko nona odide je napisala Alja Furlan.

Tudi vas vabimo, da se pridružite naši ekipi prostovoljcev, ki ustvarjajo revijo PIKI. Pišite nam na elektronski naslov revijapiki@gmail.com

Vsem, ki so prispevali svoje izdelke, se iskreno zahvaljujemo.

je napisala Manja Ž u g m a n Š i r n i k , p r o f . s l o v e n š č i n e ( ).

Zgodbo Jakob in Škorci je napisal Grega Krže ).

Zgodbo Drugačnost ni slabost je napisala Sara Brümen. Ilustracije zgodbe in naslovnice so delo B a r b a r e F i š i n g e r Š k o r j a n c

).

manja.zugman@gmail.com

(gregakrze@gmail.com

(barbara.fisinger@yahoo.de

2

http://www.piki.si/pomagam.htmhttp://www.piki.si/pomagam.htmmailto:(manja.zugman@gmail.com)mailto:(gregakrze@gmail.commailto:(gregakrze@gmail.commailto:(barbara.fisinger@yahoo.demailto:(barbara.fisinger@yahoo.de

Učiteljica zadnjo črkona tablo napiše,

reditelj vzame gobo,ob zvonjenju jo hitro obriše.

Učiteljica z besedami hiti,veselo nam lepe počitnice želi.

Še zadnjo črko ujamemo v uho,zdirjamo po šolskem hodniku

in na vratih za konec šolskega letanarišemo veliko piko.

Počitnice

Napisala: Manja Žugman Širnik

3

POIMENUJ SPODNJE SLIČICE. VSE SE ZAČENJAJO NA ČRKO E. ČE ZNAŠ, LAHKO POLEG SLIČICE NAPIŠEŠ BESEDO.

POZNAŠ ŠE KAKŠNO BESEDO, KI SE ZAČENJA NA ČRKO E? ZAPIŠI JO NA SPODNJO ČRTO. ZGORAJ JO LAHKO TUDI NARIŠEŠ.

____________________________________________________________________________________

1=

V s la ab c dae e e e

E

4

»Pozdravljen, Jakob!« je veselo zažgolel Miha Škorec, ko se je spustil na tla. »Pojdi stran,« je odgovoril Jakob, ki je žalostno gledal v daljavo. »Kmet je rekel, da se ne smem več pogovarjati s tabo.« »Zakaj bi rekel kaj takšnega?« se Miha Škorec ni dal zlepa odgnati. »Ne smem se pogovarjati s tabo, pojdi stran!« je zagodrnjal Jakob in še naprej zrl v daljavo. S točke, kjer je stal, se je odpiral čudovit razgled. Vse do obzorja so se dvigali zaobljeni griči, ki so se spuščali v male dolinice. Kjer so se pobočja kopala v soncu, je rasla vinska trta. Tam, kjer je vlada senca, so stala stoletna drevesa. Le dna dolinic je preraščala trava, polna jutranje rose, ki se je lesketala v soncu. Jakob si je moral priznati, da stoji na enkratnem mestu. Obkrožala ga je vinska trta, v bližini sta klopotala dva klopotca in pravo veselje ju je bilo poslušati. Ni se spominjal, kdaj je prišel sem, se je pa zato dobro spominjal kmetovega jeznega obraza, ko je prejšnjega večera prišel k njemu. »Presneti škorci, ves pridelek mi bodo uničili,« je robantil. »In ti samo stojiš tukaj, zreš v daljavo in uživaš v razgledu. Za nobeno rabo nisi.« Jakob ni vedel, zakaj je kmet tako jezen nanj in je rajši molčal. »Hlapec mi je povedal, da te je videl, kako se pogovarjaš s škorci. Rekel je, da je eden izmed njih celo sedel na tvoji rami in ti žgolel v uho. Res ne vem, kaj naj storim s teboj. Mogoče bi te morali preobleči.« Jakob je premišljeval, zakaj je tako strašno narobe, da se pogovarja s Škorci, ko vendar pripovedujejo tako lepe zgodbe. Zato niti, ko se je kmet vrnil z ženo, ki je nosila celo naročje starih oblek, ni rekel nič. Žalostno je pogledal cape v kmetičinih rokah. Še nikoli ga niso oblekli v lepa oblačila. Ves čas je bil oblečen v strgane hlače, sprano srajco, na glavi pa je nosil slamnik, ki je bil tako luknjast, da je bilo pravo čudo, da še ni razpadel. Kmetica je pregledovala kup cunj, ki jih je prinesla in izbrala rdečo srajco, ki je nekdaj morala biti prav lepa. Žal je bila, kot vse prejšnje srajce, ki jih je dobil, tudi ta izprana. Poleg rdeče srajce je izbrala zelene hlače in celo slamnik je zamenjala s klobukom. Tudi ta je bil luknjast, a vseeno manj kot slamnik. Medtem, ko ga je kmetica preoblačila in je Jakob zardeval, je kmet obhodil vinograd in ves čas godrnjal. Celo od daleč sta ga lahko slišala, kako preklinja: »Presneti škorci, vse grozdje mi bodo pozobali! Presneti škorci!« Ravno, ko je Jakob na glavo dobil klobuk, se je kmet vrnil. V obraz je bil čisto rdeč, delno zaradi jeze, še bolj zaradi vzpona. Z velikim belim robcem si je brisal čelo in zmajeval z glavo. »Nisem te postavil v vinograd, da bi užival v razgledu in klepetal s škorci. Ta ptičja zalega me bo stala cele letine vina. Sem se te postavil zato, da škorce odganjaš, ne da z njimi prijateljuješ.« Jakob je le žalostno gledal v tla. Celo kmetova žena, ki je vedno bila prijazna do njega, je rekla: »Če se ne boš zresnil, te bomo odnesli v delavnico in boš lahko za družbo mišim.« Jakob si nikakor ni želel iti nazaj v delavnico. Enkrat, ko je bil še čisto nov, je tam preživel noč in miške so ga ves čas žgečkale po podplatih in z urnimi nogami lezle po njem.

Jakob in škorci

Napisal: Grega Krže

5

Kmet se je obrnil proti ženi in rekel: »Nisem čisto prepričan ali sploh ve, kaj naj bi počel.« Kmetica je odgovorila: »Strašilo je. Tu je zato, da straši ptice. Zato sem ga tudi naredila. Pridi, noč se dela, čas je za večerjo.« Zaradi tega se to jutro Jakob ni upal pogovarjati z Miho Škorcem. A to ni nič zaleglo, kajti ni imel srca, da bi ga spodil, vendarle je bil njegov prijatelj. In strašilo ne more biti preveč izbirčno glede prijateljev. Sploh strašilo v strganih hlačah, stari srajci in z luknjastim klobukom na glavi. Zaradi oblačil so se mu vsi smejali, le škorci so ga imeli radi. In zdaj se ne sme več pogovarjati niti z njimi. Miha Škorec je skakal naokrog in ga gledal. Nazadnje se je le naveličal in rekel: »Če se nočeš pogovarjati z menoj, pa nič. Grem.« Od tega jutra dalje so Jakobovi dnevi minevali v osamljenosti in postajal je vse bolj žalosten. Škorci so veselo jedli grozdje, Miha ga je sem ter tja prišel pozdravit, a kaj ko ni smel govoriti z njim. Kmet ga je sicer obiskal vsak večer. In vsak večer je bil bolj jezen. K sreči mu ni mogel očitati, da se druži s škorci, a roko na srce, niti odganjal jih ni. Nekako ni imel srca. Kmet od tistega večera več ni zagrozil, da ga bo postavil nazaj v delavnico, le zmerjal ga je vsak večer. »Presneta nesposobna klada,« je ponavadi rekel. »Kaj imaš res le slamo v glavi.« Dnevi so minevali, sonce je neusmiljeno pripekalo, nočni veter je bil neprijetno hladen. En dan je bil tako podoben drugemu, da jih je Jakob nehal šteti. Dokler ni nekega dne zagrmelo. V daljavi je nebo razparala strela in oglasil se je glasen grom. Naslednja strela je udarila bližje in tretja še bližje. Zapihal je močan veter. Jakob je lahko le stal in z grozo v srcu gledal, kako se bliža nevihta. Kmalu je prišel kmet, se postavil poleg strašila, pogledal v daljavo in rekel: »Drži se, presneta klada. Velika nevihta se bliža.« »Počakaj,« je Jakob zaklical za njim. »Nesi me v zavetje.« A kmet je bil že predaleč, da bi ga slišal. Že so začele padati prve debele dežne kaplje in Jakoba je bilo iz trenutka v trenutek bolj strah. Ko je strela udarila v vrh sosednjega griča, se je skoraj podelal v hlače. Vedel je, da mu ne preostane drugega, kot da nevihto preživi na prostem. Kljub temu si je od vsega srca želel, da bi bil kje drugje. Tesno je zaprl oči in čakal, kdaj bo strela udarila še bližje. Ko se je to res zgodilo, je omedlel. Prebudil se je šele naslednjega jutra. Zrak je bil svež in nebo oprano. Globoko je vdihnil in šele takrat opazil, da ne stoji več na vrhu griča, temveč sedi v zavetju dreves. Začudeno se je ogledoval sem in tja, ko je mimo priskakljal Miha Škorec in rekel: »Si se le zbudil, prepričan sem bil, da boš prespal cel dan.« Jakob Strašilo je bil preveč pretresen, da bi se spomnil kmetove prepovedi in je rekel: »Kje sem? Kaj se je zgodilo?« Miha je sedel na njegovo ramo in rekel: »Včeraj bi te kmalu odneslo, zato smo te s prijatelji zvlekli v zavetje. Še dobro, kajti kmalu zatem je strela udarila v mesto, kjer si komaj nekaj sekund prej stal ti. Kmet je prepričan, da te je scvrlo.« Miha se je pričel hihitati in kmalu se mu je pridružil tudi Jakob. »Zakaj ste me rešili?« je končno vprašal. »Zato pa imamo prijatelje,« je bilo vse kar je rekel Miha, preden je odletel v vinograd. Od tistega dne tako Jakob Strašilo sedi pod drevesom in se pogovarja z vsemi gozdnimi bitji. Zakaj se tudi ne bi, mu vsaj čas hitreje mine. Sem ter tja sliši kmeta, kako nerga v svojem vinogradu in preklinja: »Presneti škorci, vse grozdje mi bodo snedli.« In ob kmetovih besedah se vedno nasmehne sam pri sebi.

6

Metulj je čudovita mala živalca, ki leta od cveta do cveta in tako pomaga oprašiti cvetlice. Vsak metulj v svojem življenju doživi neverjetno preobrazbo. To je neverjetna zgodba o življenju metulja.

Raziskovalec Piki in Metulj

Pazi: Metulji imajo zelo občutl j iva krila. Če jih loviš na travniku pazi, d a j i h n e poškoduješ, saj sicer ne bodo več mogli leteti.

Samček poišče samičko in oplodi njena jajčeca. Samička izleže čisto drobcena jajčeca na rastlino.

Iz jajčeca se izleže zelo lačna gosenica, ki se nato hrani z listi rastline, na kateri se je izlegla.

K o g o s e n i c a zraste, začuti, da se bo zgodi la p r e o b r a z b a . Tak ra t po i šče primeren prostor za počitek, kjer se zabubi.

V bubi se gosenica spremeni v odraslega metulja. Nekega dne se buba odpre in na svet pokuka ta čudovita živalica, ki odleti na bližnji travnik, kjer si bo čez nekaj časa poiskal družico. Ta pa bo nato izlegla nova jajčeca.

Po

vzeto

po

ww

w.b

utte

rfly-gu

ide

.co.u

k

7

Spodnji sličici sta skoraj enaki. Razlikujeta se le v 10 malenkostih. Jih najdeš? Sličici tudi pobarvaj.

10 razlik

8

Čuk se je oženil, tralala,sova ga je vzela, hopsasa!

Čuk sedi na veji, tralala,sova na vereji, hopsasa!

Sova čuku miga, tralala,dajva, se vzemiva, hopsasa!

Čuk pa sovo vpraša, tralala,kol'ko dota znaša, hopsasa!

Eno bučo vina, tralala,en'ga petelina, hopsasa!

Vino bova spila, tralala,bučo pa ubila, hopsasa!

Čuk sedi na veji

Slovenska narodna pesem

čuk

9

Preštej dele oblačil in obutve ter obkroži ustrezno število pod skupino. Vse kose oblačil tudi pobarvaj.

PIKI računa

10

Dopolni besede

B

K Č

A S

S E NI

O K

D O

D Č

R

11

Katja in Marko sta se izgubila na obrobju gozdička. Ker vse kaže, da bo začelo deževati, bi rada čim prej prišla domov. Jima lahko pomagaš najti najkrajšo pot?

Z RAZLIČNIMI BARVICAMI POBARVAJ VRVICE VSAKEGA ZMAJA IN UGOTOVI, KDO SPUŠČA KATEREGA.

VEČ LABIRINTOV NA WWW.PIKI.SI

Zavozlanke

12

Nekoč je živel črviček po imenu Mali. S svojo mamico, očkom in dedkom je živel na obrobju gozda, v prekrasni naravi, kjer je vsak dan sijalo sonce, zrak je bil prijeten in topel, vetrič pa se je nežno poigraval z listjem, s katerim se je Mali večkrat igral. Vendar mali črviček ni bil tako zadovoljen kot se morda zdi. Imel je namreč veliko težavo: ni imel prijateljev, zato se je večinoma igral sam ali pa se je družil s svojo družino. Sicer pa je bil sam samcat in ni našel vzroka zakaj je tako. Vsaj dokler se nekega dne ni odpravil na potep po okoliških vaških poteh.

Počasi se je plazil, se grel na sončku in užival spomladanski večer, ko je zaslišal korake in dve veliki bitji, ki sta se mu približevali. Hodili sta hitro, zdelo se mu je da sta veliki kot drevesi in nemalokrat ga je bilo strah teh bitij, ki so glasna, velika in vse pomendrajo. Potem pa mu je mamica nekega dne razložila, da se ta bitja imenujejo človek, ter da naj se jih ne boji. »Zakaj ne, saj so vendar tako velika in močna?«, je nekega dne Mali vprašal mamico. Ta pa mu je odgovorila: Veš, ljudje nas ne marajo preveč, menijo da smo grdi in se nas precej bojijo. Malija je to po eni strani potolažilo, po drugi pa razžalostilo. Zakaj te velike živali mislijo da je grd, in tudi njegova mamica, očka in dedek? Kaj je na njih takšnega?

Ko je to premišljeval je zaslišal vreščanje: »Mami! O, fuj!« Manjše od obeh bitij, deklica, je namreč zavpila, ko ga je zagledala in pocukala mamico za rokav. »Res je precej grd, ampak daj no, saj je majčken in ti ne bo nič storil«, jo je skušala pomiriti mamica.

Mali se je zamislil in povesil glavo. Zakaj ga vsi zavračajo? Plazil se je naprej in užival v nežnem šelestenju vetra in v petju ptičkov ter v tem, da je lahko opazoval nagajive bele oblačke, ki so se podili po nebu. Včasih je dobil občutek, da ga le narava razume, da ga le ona ne obsoja, da se le njej ne zdi grd, čuden ali nenavaden.

Kar naenkrat je le nekaj korakov pred seboj zagledal krtka, ki se je kobacal iz svojega domka, iz rjave, smešne hišice, ki se je pod zemljo nadaljevala v dolg rov. Krtek se je obliznil in dejal: »Njam, danes pa se mi obeta slastna malica. Ti in tistale debela ličinka bosta pravšnja zame. Pridi sem malček, da te pohrustam!« Mali pa se je zaril v zemljo in čakal, dokler se krtek ni naveličal čakanja in je lačen izginil v svojo krtino. Mali se je zdrznil, saj mu je mamica že večkrat zabičala naj se krtom ne približuje, da tam zagotovo ne bo našel prijateljev, ampak bo kvečjemu končal kot njihova pojedina.

Črviček je bil že nekoliko utrujen, in opazil je, da je že zdavnaj skrenil z vaške poti, ter da se je že približal obrobju gozda. Naenkrat pa je zaslišal globoko in nemirno ječanje, in se zdrznil. Kaj je bilo to in od kod prihaja? Nenadoma je zagledal, kako je izza skale pogledalo nekaj velikega in rjavega. »Joj!«, je nehote vzkliknil. Vendar se predirljivo ječanje ni umirilo, ampak se je celo okrepilo. Zazdelo se mu je, da so te kriki bolj obupani, kot pa jezni.

»Ne boj se me«, je zaslišal žalosten glasek, ki je bil tako nežen in tako krhek, ki ga od mogočne, rjave zverine ne bi pričakoval. »Kdo pa si ti«?, je radovedno, a previdno vprašal Mali. »Kaj me ne poznaš?No saj ni čudno, nobena žival me ne, noben živalski mladič me ne pozna, saj se me vsi bojijo.«

Drugačnost ni slabost

Napisala: Sara Brümen

Ilustracija: Barbara Fišinger Škorjanc

13

»No ja, res si velik in tvoje rjovenje je precej mogočno, vendar, če priznam po resnici, sedaj ko se pogovarjava, se te ne bojim več.« »Kaj res ne?«, se je nasmehnila zverinica in se predstavila: »Moje ime je medvedek Bav bav. Takšno ime sem dobil, ker je moj oče želel z imenom pokazati, da je moja družina, pa tudi moji predniki, družina hudih zveri, ki se jih vsakdo mora bati. Očka je vedno poudarjal, da smo kralji gozda, in da ne smemo nikomur dovoliti, da bi hodil po naših poteh, niti se ne smemo družiti z drugačnimi od sebe.« »Kaj res?«, se je začudil Mali.

»Ne razumem zakaj se ne bi smel družiti z drugimi.« »Saj, vem da je čudno. Jaz pa bi si tako rad poiskal prijatelja veš. Pa četudi je tako majhen in drugačen kot ti«, je nekoliko veseleje dejal Bav bav. »Kaj res, imel bi me za prijatelja?«, se je Maliju razsvetlil obrazek. »Seveda, zakaj pa ne?«, je bil začuden medvedek. »No ja, mamica mi je rekla, da se moram sprijazniti, da sem drugačen od drugih ter da se me marsikdo boji, ali pa se mu zdim grd.«, je razložil Mali. »Grd? Kje pa!Meni se zdiš zanimiv in drugačen. Nekaj posebnega si.« »Kaj res, kaj tako lepega mi še nihče ni rekel. Veš, tudi jaz nimam prijateljev. In še nekaj ti povem: tudi jaz bi se rad družil s tabo. Prav nič se mi ne zdiš strašen.« »Kaj res ne«?, je kar zasijal od sreče mali medvedek. »Ne, res ne. Tudi ti se mi zdiš nekaj posebnega. Pravzaprav se mi zdiš lep. Imaš lep kožuh, ki se kar svet i , te r tako do lge kremplje, da zagotovo lahko z njimi splezaš kamor hočeš.«

»No ja, to je pravzaprav res«, je bil ponosen mali Bav bav. »Ja, ti si velik, mogočen in močen, jaz pa sem samo majhen črviček, ki se me vsakdo ali boji, ali me pohrusta, pomendra, ali pa se mu preprosto zdim grd.«, je potožil Mali. » Joj, nočem da si žalosten. Veš kaj sem opazil? Da si tako vitek, da se zagotovo lahko splaziš v vsako špranjo. In pa tako se tudi laže skriješ, da te nihče ne more najti. Hej, mogoče p a s e l a h k o i g r a v a skrivalnice«, je kar poskočil medo. »Misliš da res? Jaz in ti prijatelja? Bilo bi lepo. Pa poskusiva! Jaz se prvi skrijem, ti pa iščeš, velja?«, je bil Mali poln idej.

In tako sta začela igro, ki je trajala vse do večera. Nato se je Mali vrnil domov, da mamice ne bi skrbelo. Naslednji dan pa se je zopet dobil s svojim nenavadnim prijateljem, s katerim sta se spet igrala. In spet. In spet. Skupaj sta nato odšla na sprehod ob sončnem zahodu. Drug ob drugem. Eden majhen, drugi velik. Eden spolzek, drugi dlakav. Eden šibek, drugi močan. Tako drugačna, a tako dobra prijatelja.

14

Živa bitja so živali, rastline, gobe in mikroorganizmi. Mikroorganizmi so tako majhna živa bitja, da jih s prostim očesom ne moremo videti.

Spodaj obkroži vsa živa bitja.

Živi svet

15

Drugačnost

V vsaki vrstici se nahaja en predmet ali žival, ki je drugačna od ostalih. Poišči jo in jo obkroži.

Vir: www.bravekidgames.com

16

Vir: www.bravekidgames.com

Moja senca

Ko sije sonce, nas vedno spremlja senca. Ugotovi, katera senca spremlja katerega izmed predmetov na spodnji sliki. Poveži pare med seboj.

17

SPRETNO JEZOVE GRADIM,POD VODO SE RAD POTOPIM,

DRAGOCENO KRZNO OBLEČEM,PLOŠČAT IN LUSKINAST REP

ZA SEBOJ POVLEČEM.

UNIČUJEM SMREKOVINO,POŠKODUJEM KROMPIR,

LETAM IN LEZEM,POVZROČAM NEMIR.

(hrošč)

(bober)

Uganke

Napisala: Manja Žugman Širnik

18

Poveži pare

Poveži enake živali med seboj in jih nato tudi pobarvaj.

19

Poveži pike

Poveži pike od najnižje do najvišje številke in ugotovi, kaj se bo prikazalo.

20

365 DNI

1

2

3

4

1 2 3 4

Večje, manjše

1

2

3

4

Vpiši besede v vsestransko križanko vodoravno in navpično tako, kot je označeno ob sličicah.

Križanka

Poišči najmanjšega in največjega hroščka in ju obkroži.

21

Kam je šla nona?K sončku?

K luni?H končku?

Saj če potegneš konček,se odvije sonček

in tudi luna pride pogledat,če noč je vesela

ali se dela!

Je res zadovoljnain mehka in voljnakot zvezdna odeja,kot spalna preja?

Tja je šla nona -ker res samo onasme konček prijeti,sme sonček objeti!

Ko nona odide

Napisala: Alja Furlan

Nona je primorsko ime za babico.22

EFEF

Zaporedja

23

Doctor

Fireman

Tailor

Policeman

Dentist

Babysitter

Farmer

Poveži sliko s pravo angleško besedo.

abcP

IKI

Povzeto po British Council

Angleščina

24