paredes ljudska religioznost in nova evangelizacija

7/30/2019 Paredes Ljudska Religioznost in Nova Evangelizacija

1/12

Garca Paredes: Ljudska vernost in nova evangelizacija 1

/P R E V O D S A M O ZA Z A S E B N O R A B O/

Jos Cristo Rey Garca Paredes

Ljudska religioznost in nova evangelizacija

Nosilno predavanje na tudijskem dnevu o ljudski pobonosti in novi evangelizaciji, ki ga je pripravil Vijipastoralni intitut (Katolika univerza Salamanca) novembra 2012 v Madridu. Teolog Jos Cristo Rey

Garca Paredes, lan klaretincev, je do 2011 bil rektor madridskega Intituta za redovniko ivljenje (IVR),je katedratik salamanke univerze za teologijo redovnikega ivljenja in gostujoi profesor na razlinih

fakultetah in zavodih tudi izven panije.

IZVIRNO BESEDILOReligiosidad Popular y Nueva Evangelizacin:no solo ateismo!

http://www.xtorey.es/?p=2120

Ljudska religioznost je eden izmed pojavov, ki danes posebej zanimajo sociologe inantropologe. Pojav nastopa kot stalni ugovor tistim, ki v naem globaliziranem svetu

odkrivajo zgolj poveano "sekularizacijo". Ljudska vernost namre kae obudovanjavredno odpornost, ne zamre, spreminja svoje oblike, ne pa osnovne vsebine (1).Enako se dogaja znotraj Cerkve. Liturgija, ki jo razumemo kot alternativo ljudski

pobonosti, ni bila zmona slednje izpodriniti. Na koncu se je morala z njo - dovolitemi to besedo - zaeti "pogajati" in jo nekako vkljuiti (2). Zaradi ilavosti ljudskevernosti so se cerkvena vodstva znala med dvema skrajnostima: nekateri duhovnikiso se popolnoma predali ljudski vernosti in njenim zahtevam; drugi so se v imenuistega in z evangelijem im bolj skladnega kranstva odlono uprli kakrnemu koli

pogajanju z ljudsko vernostjo.

Ta as, ko Cerkev spet vzpostavlja veliki projekt "nove evangelizacije", vznikajonaslednja vpraanja.- Kakni so odnosi med ljudsko religioznostjo in sekulariziranim okoljem?- Kakni so odnosi med ljudsko religioznostjo in novo evangelizacijo?- Bomo le evangelizirali ljudsko religioznost ali pa bomo morda vzpostavili dialogmed evangelizacijo in ljudsko religioznostjo na nain, da bo tudi evangelizacijasprejela prvine ljudske vernosti?

Pred asom je antropolog Tito Paredes zapisal:

Se lahko zgodi, da v religioznih izrazih naih ljudstev velike mnoice ne vzklikajo"Gospod, Gospod," izpolnjuje pa Bojo voljo na svoj nain? Se lahko zgodi, da


2/12


besede iz Mateja 21,7 "ne pojde v nebeko kraljestvo vsak, kdor mi pravi:'Gospod, Gospod,' ampak kdor uresniuje voljo mojega Oeta, ki je v nebesih,"

postanejo za nas velik izziv?(3)

Razmiljanje, ki je pred vami, prispeva smernice za tovrstna vpraanja, ki niso samopraktina temve tudi teoloka (4). Nadaljeval bom po naslednjih korakih:

Prvi: Kako je Cerkev do danes obravnavala odnos med ljudsko vernostjo innovo evangelizacijo?Drugi: Kako to vpraanje zastaviti danes?Tretji: Vpraanja za naprej in pnevmatoloka perspektiva.

I. Odnos med ljudsko vernostjo in novo evangelizacijo

1. Sinoda "Nova evangelizacija za prenos vere" (2012)!

Sporoilo Bojemu ljudstvu sinode o novi evangelizaciji omenja ljudsko pobonost,ko govori o upniji.

utimo dolnost vzpodbujati nae upnije, da bi zdruile tradicionalne nainepastoralnega skrbi za Boje ljudstvo z novimi misijonskimi oblikami, ki jihzahteva nova evangelizacija. Te morajo zaobjeti tudi razline oblike ljudske

pobonosti. (t. 8)

Glede Cerkva v Juni Ameriki in na Karibih pravi:

Nain, kako so se skozi stoletja v vaih deelah razvijale oblike ljudskihpobonosti in pognale globoke korenine v srcih mnogih izmed vas, je v nasvzbudil posebno pozornost... Zaradi monih izzivov dananjega dne, zlasti zaradirevine in nasilja, je Cerkev v Juni Ameriki in na Karibih nagovorjena, da biivela stanje nenehnega misijona, da bi polna upanja in veselja oznanjalaevangelij, ustvarjala skupnost resninih uencev in misijonarjev Jezusa Kristusa,

ter s svojim prievanjem pokazala, kako je Evangelij vir pravine in bratskeskupnosti. (t. 13)

V 58 predlogih, ki so bili predani papeu kot sinteza sinodalnega dela, je prav takogovora o "ljudski pobonosti".

Predlog 13 obravnava "oznanjevanje v razlinih okoljih v svetu" in ko omenja"ljudsko religioznost" poudari njeno pomembnost, pa tudi njeno njeno nezadostnost.

Ljudska religioznost je pomembna, vendar ne zadostuje. Potrebno je bolj poznati,

kakna je dolnost oznanjevati razloge kranskega upanja tistim katolianom, kiniso dovolj mono povezani s Cerkvijo, tistim, ki ne sledijo Kristusu, lanom sektin tistim, ki poskuajo razne oblike duhovnosti.


3/12


Predlog 39 je izrecno posveen "ljudski pobonosti" in novi evangelizaciji.Poudarjeni so pozitivni vidiki:

Ljudska pobonost je resnini prostor za sreanje s Kristusom in za izraanje vereBojega ljudstva v Blaeno Devico Marijo in v svetnike. Nova evangelizacija

prepozna vrednost taknih verskih izkuenj in jih spodbuja kot poti za rast vkranskih krepostih. Romanja v svetia so pomemben vidik noveevangelizacije. Ne samo, ker jih milijoni ljudi e naprej opravljajo, temve ker jeta oblika ljudske pobonosti v dananjem asu e posebej obetavna prilonost zaspreobrnjenje in rast v veri. Zato je pomembno, da pastoralni nart primernozastavi sprejem romarjeve. Kot odgovor na globoko hrepenenje romarja naj

ponudi dovolj prilonosti, da bo as romanja doivet kot pristen trenutek milosti.

Ljudska pobonost je definirana kot "kraj", "izkunja" in "poti" za sreanje sKristusom, za izraanje vere in za rast v kreposti. Nato se Predlog 39 osredotoi na"romanja" k svetiem kot "pomembnemu vidiku nove evangelizacije". Zatrdi, da "jeta oblika ljudske pobonosti v dananjem asu e posebej obetavna prilonost zaspreobrnjenje in rast v veri". Kot vidimo, je v sinodalnem jeziku ve govora o"ljudski pobonosti", etudi se uporablja izraz "ljudska religioznost". Vrednotenjeljudske pobonost je pozitivno. Kljub temu je povedano, da je ljudska pobonostnezadostna in da jo je potrebno vkljuiti v resne programe oznanjevanja.

2. Pokoncilsko cerkveno uiteljstvo in ljudska pobonost

Odkrije pomena in vrednosti liturgije v katoliki Cerkvi, ki se je zaelo z liturginimgibanjem in nadaljevalo z 2. vatikanskim koncilom, je med kranskim ljudstvommono zakoreninjeno ljudsko religioznost, zameglilo in potisnilo v krizo. Ponudbaljudske religioznosti je v tistem asu in v asu koncila bila res ogromna:- v monih liturginih obdobjih: advent, boi, veliki teden, velika no,...;- marijanska pobonost: Marijine sobote, tridnevnice, sedemdnevnice, devetdnevnice,

Angelus, O, Gospa moja, roni venec, litanije, posvetitve Mariji, kapulirji,svetinjice, pesmi,...;- razlina dejanja aenja svetnikov in spomina na rajne;- svetia, romarske poti.Vendar je poudarek na uradni liturgiji bil toliken, da smo nove generacije zaelivzgajati v novi perspektivi in s tem prepustili pozabi mnoge od ljudskih pobonih

praks.

Nato so se dvignili glasovi, ki so zahtevali spravo med liturgijo in ljudskopobonostjo. Spomnimo se govora kardinala Eduarda Pironia na 3. zborulatinskoamerikih kofov (CELAM, 1978), na katerem je dejal, da "ljudska

pobonost izhodie za novo evangelizacijo; v njej so namre dobre prvine pristnevere, ki jih je potrebno oievati in ponotranjiti"(6). Pokoncilska Cerkev je na


4/12


razline naine iskala ravnoteje med pojavi ljudske pobonosti in bogoslujem in tozaradi potreb evangelizacije, kot lahko zakljuimo na podlagi razlinih dokumentov(7). OkronicaEvangelii Nuntiandi Pavla VI. je "ljudski pobonosti" kot vidikuoznanjevanja namenila t. 48. Tam pravi, da gre za zelo razirjen pojav tako v starihCerkvah kot v tistih, ki so nastale v sodobnem asu. Razloi ga kot "poseben izraziskanja Boga in vere". Pape priakuje, da bodo kofje spremenili dro in bodo

pokazali naklonjenost vprio ljudske pobonosti. Priakuje, da bo odkrili in sprejelinjene "notranje razsenosti" in "njene neizpodbitne vrednote" ter da ji bodo"pripravljeni pomagati pri premagovanju tveganja, da bi zala". Pavel VI. vrednotiljudsko pobonost kot "religijo ljudstva". Janez Pavel II. (8) pa kot "pobonostubogih in preprostih" in kot "nain, kako ti, od Gospoda ljubljeni, ivijo in v razlinihsituacijah v ivljenjske dre prevajajo skrivnost vere, ki so jo prejeli" (9).

V paniji je Liturgina komisija kofovske konference ob dvajsetletnici 2.vatikanskega koncila, 1. novembra 1987 objavila dokumentEvangelizacija in

prenova ljudske pobonosti. Kot zelo pozitivno je ocenila ponovno odkritje ljudskepobonosti, njene prednosti in omejitve, njena teoloka in pastoralna naela ter njenekonkretne naloge (10).

3. Zreli sade pokoncilskih razmiljanj:Direktorij za ljudske pobonosti in

bogosluje (17.12.2001)

Zreli sade vseh teh razmiljanj jeDirektorij za ljudske pobonosti in bogosluje:naela in smernice, ki ga je izdala Kongregacija za bogosluje in zakramente v letu2002 (11). Namen Direktorija je "na ravni vesoljne Cerkev uskladiti ljudsko

pobonost z bogoslujem" in zagotoviti rast in razvoj bogosluja (12), ne da bi dalina stran druge oblike pobonosti v kranskem ljudstvu. Postavljenih je nekajtemeljnih nael:- Bogosluje je vir in vrhunec kranskega ivljenja, je privilegiran prostor za ivosreanje z Jezusom Kristusom, zato je liturgija "precej ve kot oblike osebne

pobonosti ali kot oblike kolektivne ljudske pobonosti, ki ne nek nain izhajajo iz

liturgije in k njej vodijo" (13).- Ljudske pobonosti kljub temu ne moremo prezreti ali je obravnavati zravnodunostjo in sumom. Saj je polna vrednot in e po sebi izraa religiozni odnosdo Boga. Mora pa biti nenehno evangelizirana, da bo vera, ki jo izraa, vedno boljzrela in pristna.- Pristna liturgina pastorala se bo morala opreti na bogastvo ljudske pobonosti,slednjo oievati in usmerjati k liturgiji, kot k daru ljudstva.

Direktorij tudi naniza nekaj smernic za terminologijo, ki jo uporabljamo v zvezi s totemo (Direktorij 6-10): pobona vaja (14), pobonosti (15), ljudska pobonost (16),ljudska vernost (17).


5/12


II. Kako odnos med ljudsko religioznostjo in novo

evangelizacijo zastaviti danes?

1. "Ljudska pobonost"

Namesto o "religiji" ali o "ljudski religioznosti" raje govorimo o "ljudskipobonosti" /piedad popular/. Tako je vDirektoriju za ljudske pobonost inbogosluje (2002); ta izraz je raje uporablja tudi Pavel VI. (18); enako je v nekaterih

besedilih 2. vatikanskega koncila (19). Izraz "vernost" /religiosidad/ je boljsocioloki; izraz "pobonost" pa bolj teoloki. Kljub vsemuKatekizem katolikeCerkve govori o "ljudski religioznosti" (20), dokumenti iz Pueble pa v svojih naslovihin podnaslovih tako o "ljudski religiji" (21) kot o "ljudski pobonosti" (22).

Latinska "pietas" (v slovenini obiajno prevedena kot "pobonost", tudi kot"spotovanje" in "soutje", op. prev.) je bila dra in krepost znailna za vsak odnos

podrejenega do nadrejenega, zlasti v odnosu do boanstva. Segala je tudi v druinskoivljenje, do pojmovanja oeta kot "pater familias". Ta dra je bila vedno enosmernaod spodaj navzgor. Odraala je pojmovanja takratne drube, bila je eden od stebrovtakratne civilizacije. Kranstvo je razumelo "pietas" po kljuu zaveze. e je Bog

poboen, naredipobonega tudi loveka. lovekova pobonost je imitacija Boje invstop v Sinovo pobonost: "Vadi se v pravi pobonosti. Urjenje telesa namre le malokoristi, prava pobonost pa je koristna v vsem, ker obljublja ivljenje, sedanje in

prihodnje" (1 Tim 4,7-8). Pobonost se predvsem izraa v molitvi, ki vre iz srca. Zatopobonost lahko razlagamo kot dar Svetega Duha, ki preko najbolj plemenitih drloveka ie slavo Boga.

Pridevnik "ljudska" ima tri pomene: a) vse ljudstvo; b) ubogi; c) kar ni uradnegaznaaja. Cerkev vrednoti ljudsko pobonost kot kraj in pot verske izkunje. Priznanjeno pristnost, pa tudi njene pomanjkljivosti, bodisi v smislu pretiravaj, bodisi vsmislu napak. Ceni jo kot kransko inkulturacijo (23), eprav lahko v tem procesunaletimo na nejasnosti. Kar je po svoje neizogibno. Liturgija ne more biti edina

oblika verskega ivljenje v Bojem ljudstvu. Slednje potrebuje tudi bolj svoje oblikeizraanja.

Clodovis Boff govori v svojem delu Socialna mariologija, da v "ljudski pobonosti"zaznamo pet elementov: ustvo, pretiravanje, izraznost, nadnaravnost in udenost.

ustvo. Ljudska pobonost hodi po via cordis (pot srca) na mesto po via mentis (potrazuma). Predvsem je notranja pobonost, se pravi, samo-darovanje, darovanje vljubezni, prepustitev usmiljenim Bojim rokam. Izraa se v pobonostih, ki so

spontano in notranje ustvene.

Pretiravanje. V izraanju pobonosti je mora biti vsega veliko: pesmi, litanij, cvetja,


6/12


ognjemeta, barv,... vsega v presekih. Ljudsko pobonost vodijo razlogi srca.Pretiravanje lahko uide nadzoru, kot je opozarjal J.H. Newman, ki je med drugimdejal, da so "pretirani izrazi verskega ustva smeni samo tistemu, ki jih opazuje odzunaj, ne pa tistemu, ki jih ivi od znotraj" (24).

Izraznost. Ljudska religioznost povzema izraze svoje kulture. Ljudje se hoejo"dotikati", "poljubljati", "se obdarovati", "priigati", hoditi v procesiji, romati, sinadeti posebna oblaila, pasove, kapulirje... Ob tem seveda lahko zdrsnejo v

praznoverje. Zato je toliko bolj pomembno, da ljudsko pobonost vzgajamo, daohrani lastnost posrednitva.

Nadnaravno. S to besedo hoem oznaiti potrebo, ko jo ima ljudstvo, da najboljpreproste stvari iz ivljenja postavi pod okrilje nadnaravnega, da bi bile tu pod

okriljem Boga ali svetnika na varnem pred gronjami. Spomnimo se votivnih stvari,ki jih ljudje postavijo ob Marijo in so povezane z najbolj vsakdanjimi in domaimi

problemi. Ponekod Mariji prinesejo tudi portne trofeje. Ljudstvo je v tem smislu"religiozno materialistino" in ne loi svetega in profanega. Pavel VI. je rekel, da jeljudska religija izraz "eje po Bogu", ki jo ubogi nosijo v svojem srcu (25).

udenost. Ljudska religioznost je prepletena s udenimi elementi: usliane pronje,udei, prikazovanja,... Je oblika vernosti, ki veruje v neskonno mo Boga in se neukloni pred nespremenljivi zakoni narave. Izvije se iz oblasti istega razuma in

znanosti ter veruje v udee in v interakcijo med bojim in lovekim, ki je dobra zaloveka.

2. Kako in zakaj je nastala ljudska pobonost?

Ljudska pobonost je nastala znotraj kranstva, da bi postavila:- ustva ob zgolj razumskosti;- spontanost ob zgolj redu;- odprtost Duhu, kjer se cilja zgolj k spominu;

- nove oblike obredja, kjer so tradicionalne oblike postale obrabljene in rutinske.

etudi se gibanja ljudske pobonosti pojavljajo kot alternativa (26), jim manjkadoslednosti in strukturiranosti, kar je znailnost liturginih dejanj. Poskuajo

pribliati vero okolju, vendar za kaj takega nimajo ustreznih orodij. Ta ljudskagibanja, navkljub svojim omejitvam, vendarle sporoajo, da z nao liturgijo, z naiminaini obhajanja in podoivljanja vere, nekaj ni v redu. To kar ona dosegajo, liturgijain zakramentalnost ne dosegata, eprav sta vesoljni, za ves svet. Biti odprti za taljudska gibanja je kot povabilo, da opustimo aroganco in vevrednosti kompleks.Tudi tukaj je potrebno vzpostaviti dialog; ne med-verski, pa pa znotraj-verski.


7/12


3. Odnos med ljudsko pobonostjo in novo evangelizacijo

a) Ne evangelizirati, temve se pustiti biti evangelizirani

Neprimerno bi torej bilo, e bi temo "evangelizacija in ljudska pobonost" zastavilienosmerno in pozabili, da nas tudi ljudska pobonost lahko evangelizira. Zastavljenona ta nain, se pojavi kar nekaj idej za nae prihodnje delovanje.

Ne smemo postavljati stroge in rigidne lonice med ljudsko religioznostjo in uradnoreligijo. Kajti "missio Dei" lahko prevzame oblike, ki jih mi ne moremo ne vnaprej

pripravljati, ne vnaprej videti. Bog pogosto deluje izven naih struktur. Kranskooznanjevanje ni zgolj razumsko sporoanje evangelija. Danes naletimo na ljudi, kizapustijo institucionalno Cerkev ne zaradi nasprotovanja evangeliju, temve ker

iejo drugane oblike duhovnega izkustva.

Ljudska religioznost nas ui resnega sooenja s kulturo. Evangelija ne moremoprimerno oznanjati, e ni doloenega sodelovanja z ljudsko religioznostjo. Veliko tehgibanj nas ui, kako pomembna je ukoreninjenost v kulturi, kako pomembni stakontekstualna in holistina teologija. Ljudskim verskim gibanjem, ki bolje odinstitucionalnih religij odgovarjajo na potrebe ljudstva, bi morali znati tudivelikoduno zaploskati.

Nova evangelizacija bi se morala sooiti z vpraanjem oblasti in zatiranja. Kajtipogosto se v ljudsko pobonost zatekajo ravno revni in zatirani ljudje. Voditeljiljudski verskih gibanj so obiajno blizu ljudem, etudi nimajo posebne akademskeformacije. Za novo evangelizacijo je pomembno, da bo vzgoja pastoralnih delavcevtakna, da slednji ne bodo odtujeni od kulture. Vedimo, da ljudstva, ki trpijo,oblikujejo svojo posebno obliko religioznosti.

b) Monosti

Odkriti v ljudski pobonosti navzonost Duha. Ta se bo verjetno javljala pod tisoimiimeni. Pustiti, da Duh vodi ljudsko pobonost k polni resnici, se pravi, k osrednjivelikononi skrivnosti, k Jezusu in njegovi skupnosti. Ljudska pobonost naj ne bonikoli "manipulirana" kot predmet pastoralnih strategij, temve naj bo vrednotena kotizraz in navzonost Duha.

Razumeti ljudsko pobonost preko Boje besede. Ta je prva in najveja zgodba Duha,zaradi katere imajo sploh smisel druge "manje" zgodbe, ki so prav tako od Duha a voievanju od slabih navdihov.

Usmerjati ljudsko pobonost k izkunji zaveze z Bogom, znotraj katere je vsemogoe (vera je namre izraz zaveze in ne nekaj zgolj koristnega za nas). Pobonost


8/12


in liturgija sta oitno povezani: obe nam govorita o zgodovini Boje zaveze s svojimljudstvom, z lovetvom, s stvarstvom. Obe zavezo dopolnjujeta iz razlinih izhodiin se morata zato uskladiti.

Preoblikovati ljudsko gibanje v veliko gibanje skupnosti. Iz individualizma, izkranstva brez pripadnosti, iz kranstva kulturnih obiajev moramo preiti nakranstvo sklica, cerkvenosti. Tukaj pride do izraza, kako kompleksna je pripadnostCerkvi: od nedoslednosti in prekinitve do doslednosti, od romanja do spreobrnjenja.

Uvesti v simbole in znamenja Jezusov ponini slog: ne fetiizmu, praznoverju,fatalizmu in magiji.

Ljudska religioznost je postala eden izmed areopagov nove evangelizacije, eden

izmed najbolj ustreznih prostorov dialoga med vero, razumom in ustvi, dialoga medpogansko naravnim in razodeto vero.

III. Moja vpraanja - pnevmatoloka perspektiva

Predvsem moramo poudariti, da ljudska pobonost - ljudska vernost - ni nekajstatinega, nekakno skladie tradicij, ki se nespremenjene in vedno enako

ponavljajoe prenaajo iz roda v rod. Ne samo v kranstvu, tudi drugod, je ljudska

vernost podvrena evoluciji, kulturni ustvarjalnosti, prilagoditvam za nove ase,kulture in kraje.

1. Ima ljudska vernost prihodnost?

Zato ni malo tistih, ki se spraujejo ne samo o prihodnosti religije, temve seveda tudio prihodnosti ljudske vernosti. Bodo nove generacije e nadaljevale z ljudsko

pobonostjo svojih oetov in dedov? Ali pa bo slednja v pospeeni sekularizacijinaih drub sasoma izginila? Podobna vpraanja si postavljajo tudi islam, budizem,

hinduizem, animistina in plemenska verstva. Eden izmed vzrokov za taknonegotovost je razirjenost ateizma. Ta ni militanten in strasten kot je bil ateizem XX.stoletja, vendar je tukaj in zavoljo "dediine nasilja religij" ponuja druganorazumevanje ivljenja in usode. Moramo se zato vpraati o prihodnosti ljudskevernosti, zlasti ker - kot se zdi - nima na razpolago mone teoloke misli, ki bi joutrdila, za povrh pa je obravnavana kot pomanjkljiva oblika vere.

Morda je protislovna ta trditev, ampak prihodnost ljudske vernosti je vezana naprihodnost religije. Zato moramo poudarek prenesti na religijo. V naem primeru jeprihodnost kranske ljudske pobonosti vezana na prihodnost same Cerkve,skupnosti verujoih. Cerkev, ki ne bo "zadostovala" potrebam lovekovega srca, aliCerkev, ki bo preve zahtevna v zadevah organizacije, institucije in doktrine, bo


9/12


vzbudila alternativne oblike vernosti, ki bodo bolj prilagojene situaciji ubogih inpreprostih.

2. Ljudska pobonost in pripadnost Cerkvi

Ljudska pobonost kot neizogibna senca spremlja ivljenje in poslanstvo Cerkve. Jepobonost Bojega ljudstva, preprostih oseb, starozaveznih anawim, tistih, ki vivljenju neradi komplicirajo, saj jim ivljenje ne nudi veliko, tistih, ki jim uradnostnajbolj ne lei.

Hvalevreden in povsem na mestu je nart pokoncilske Cerkve za uskladitev in spravoliturgije z ljudsko pobonostjo. Delati moramo na mutuae relationes, na medsebojnihodnosih, iz katerih bo jasno, da sta obe izraz navzonosti Duha, ki deluje in udejanja

ivljenje in poslanstvo Cerkve.

Liturgija naj se s stranipietas (pobonost) pusti oplemenititi od via cordis (pot srca)in via pulchritudinis (pot lepote), pa tudi od inkulturacije - s tem, da mora paziti, da jeinkulturacija ne deformira. Tudi Cerkev, ki je Boje ljudstvo, je poklicana, da jevedno bolj "ljudska", bolj vkljuujoa do razlinosti, da uresniuje Jezusove blagre zauboge, jokajoe, iste v srcu, preganjane,...Pie Jesu je v ljudskih pobonostih naudovit nain zakramentaliziran: v molitvah, v pronjah pred raznimi Kristusi intabernaklji, pred podobami Marije in svetnikov. "Pobonost" je oblika kranske vere

in odnosa z Bogom in kot taka sooblikuje poslanstvo Cerkve.

Ljudska pobonost je svit religije in kranstva. V njej se Skrivnost kae naprekinjajo, ampak mogoen nain. Ljudska pobonost ujame loveka v stanjeoaranosti, vendar istoasno, pravzaprav, v stanje nepoteenosti, saj gre za stanjeiskanja. Na tej toki odkrijemo, kako potrebni so "spremljevalci", novi voditelji, ki

bodo sposobni pobone mnoice voditi v najbolj intimno versko Skrivnost, tisto, ki seje pokazala v Jezusu. Evangelizacija ni nekaj, kar bi ljudski pobonosti dodali, pa panekaj, kar iz semen ljudske pobonosti vznikne. Slednje, kot smo videli v prvem delu

tega predavanja, je na podlagi irokih razmiljanj ob razlinih prilonostih poudarilotudi cerkveno uiteljstvo.

3. Pnevmatoloka perspektiva

Sporoilo Bojemu ljudstvu, ki ga je podala Sinoda o novi evangelizaciji za prenosvere, kot zelo pomembno poudari, da.- "spreobrnjenje in oznanjevanje v Cerkvi nimata kot prvega delujoega nas, ubogihljudi, temve Gospodovega Duha" (t. 6);- "nismo mi, ki vodimo evangelizacijo, temve Bog: vir delovanja je v Bogu in misamo, e k tej Boji pobudi pristopamo, e zanjo prosimo, lahko postanem - z Njimin v Njem - oznanjevalci" (t. 6);


10/12


- "mo Gospodovega Duha lahko prenovi Cerkev in jo naredi spet lepo" (t. 6);- "je v tem naa mo in nae preprianje: da zlo ne bo nikoli imelo zadnje besede, nev Cerkvi, ne v zgodovini... Zaupamo navdihu in moi Duha, ki nas bo uil, kaj nam jerei in storiti, tudi e v tejih pogojih" (t. 6).

Ko smo prepriani, da ima v novi evangelizaciji primat Sveti duh, pridemo do noveoblike parezije (parrhesia, gr. odprt in svoboden govor, op. prev.) in poguma zaoznanjevanje:- "as, ki ga ivimo nas plai. Na svet je poln protislovij in izzivov. Vendar ta svetostaja Boje stvarstvo in, etudi ranjen od zla, e vedno je predmet Boje ljubezni innjegova njiva, na kateri je lahko znova sejano seme Besede, ki bo obrodilo sad." (t.6)- "Ni mesta za pesimizem v mislih in srcih tistih, ki vedo, da je Gospod premagal

smrt in da Duh z mojo deluje v zgodovini... Naa Cerkev je iva!" (t. 6)

Kakorkoli e, danes je zelo potrebno razloevanje duhov, da ne bi zameali Svetegaduha z drugimi duhovi, hudobnimi, ki - ne da bi mi to zaznali - lahko vstopijo v nas.Sporoilo Sinode o tem pravi tudi kasneje, a je prav, da pomnimo: "Kajti na boj sene bije proti krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnimgospodovalcem te mranosti, proti zlohotnim duhovnim silam v nebekih podrojih"(Ef 6,12). Sveti duh torej vodi oznanjevanje v kontekstu pravega apokaliptinega

boja.

Iz takne platforme je razvidno, kako naj bo tudi "ljudska pobonost" sprejeta kotpojavljanje in delovanje Svetega duha. Po njej Duh deluje in zato je tudi ona subjektnove evangelizacije. Seveda moramo biti pozorni, da ljudska pobonost ne pade podoblast hudih duhov. To se lahko zgodi, e se znotraj nje pojavi elja po oblasti, podenarju, hinavina, zaslepljenost, praznoverje. Ko je ljudska pobonost osvobojenavpliva hudih duhov, je krotka in odprta: po srcu se odpre razumu, po lepoti se je lajeizroiti resnici. Osvobojena slabih duhov je ljudska pobonost odlino izhodie zanovo evangelizacijo: "Blagor ubogim, ker Bog kraljuje naklonjen vam!"

Preprian sem, ko je ljudska pobonost izraz skrivnostne navzonosti Duha v srculjudstva, preprostih ljudi, in da, e ni manipulirana od hudih duhov, je v najboljem

poloaju, da znova slii evangelij in se pusti, da jo isti Duh pobonosti vodi do polneResnice, do intenzivnega in svetlega ivljenja v Skrivnosti in Slavju.

---------------

[1]Ponovno versko iskanje: nihilizem sobiva s ponovnim in razlinim verskim in duhovnim povpraevanjem. Poraja se

nekakna pol religioznost, abstrakten in eklektien ekumenski spiritualizem, v katerem so vse ponudbe pomeane vversko veleblagovnico.

[2]Prim. Luis Maldonado,Para comprender el catolicismo popular, Verbo Divino, Estella 1990; Id.,Religiosidad


11/12


popular. Nostalgia de lo mgico, Cristiandad, Madrid 1975.

[3]Prim. Paredes, Tito,Popular Religiosity: a Protestant Perspective, vMissiology: An International Review, 20(1992), str. 206-219

[4]Nekatera dela, ki so mi pomagala pri pripravljanju tega predavanja: Gonzalo Tejerina Arias (ed), Sacramentalidadde la fe y religiosidad popular. Estudios en torno al Directorio de piedad popular y liturgia (2002), UPSA, Salamanca2012; James L. Empereur,Popular Religion and the Liturgy. The state of question, en Liturgical Ministry 7 (105-120); Duncan Wielzen,Popular Religiosity and Roman Liturgy: toward a contemporary Theology of liturgicalinculturation in the Caribbean, Louvain 2009 (dissertation); Hosffman Ospino, Unveiling the human and the divine:the revelatory power of popular religiosity narratives in Christian education, en Religious Eduction 102 (2007), str.328-339; Clodovis Boff,Mariologia social. O ignificado da Virgem para a Sociedade, Paulus, Sao Paolo 2006.

[5]O temDirektorij za ljudsko pobonost in liturgijo, o katerem bomo spregovorili kmalu.

6] Tudi kardinal Eduardo Martnez Somalo takrat nuncij v Bogoti - je v pridigi na sreanju CELAM l. 1976 dejal:"Samo e premiljujemo njen skrivnosten izvor, njeno stvarnost kot dar Duha, njen geocentrini dinamizem, bomo bolje

razumeli vernost, ki ni zgolj liturgina, njene kanale in njen verski znaaj. V teh oblikah pobonosti vasih naletimo naglobok humanizem, na vrsto kranstvo, ki zmore, da zazvenijo najbolj intimne strune lovekega bitja... To izraaejo po Bogu, ki jo samo ubogi in preprosti poznajo. loveka naredi sposobnega plemenitosti in portvovalnosti vse do

junatva, ko je treba prievati za svojo vero".

[7]Ljudska pobonost v odnosu do liturgije:Eucharisticum mysterium (25.5.1987);Ritual de la Sagrada Comunin ydel Culto a la Eucarista fuera de la Misa (21.6.1973),Marialis Cultus (21.11.74).

[8]Prim. Janez Pavel II., Apostolska spodbuda Catechesi tradendae, 1979, t. 54.

[9]Janez Pavel II, Govor v mestu Zapopn, Mehika, 30.1.1979.

[10]Dokumenti CELAM: Medelln: Reflexin en el CELAM, BAC, Madrid, 1977, str. 91-100; Puebla: Laevangelizacin en el presente y en el futuro de AL, BAC, Madrid 1985, str. 187-104.

[11] Prim. slovenski prevod na:http://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/knjigarna/1586F03A3FEA4BCDC1256F340043D689/$FILE/CD-102.PDF

[12]"Naj poudari svojo intimno naravo, naj predlaga in vodi v zgoeno jedro, lepoto in veliino svoje stvarnosti,svojega geocentrinega in trojikega pomena, zakramentalnega in simbolinega, obestvenega in eshatolokega, dosvojega kozminega simbolizma in usmerjenosti v zgodovino, vedno zakoreninjena in obogatena s strani velikegaizroila Cerkve, ki je ena, sveta, katolika in apostolska Joseph Ratzinger, Uvod v duha liturgije.

[13]Liturgija je actio Christi in Ecclesia. Prim. Janez Pavel II., Apostolsko pismo Vicesimus Quintus Annus, 1988, t.2.

[14]Tisti izrazi, javni ali zasebni, ljudske pobonosti, ki e niso del liturgije, so pa v skladju z njo, spotujejo njenegaduha, norme, ritme.

[15]Razlien zunanje prakse, ki jih vodi ponotranjena vera in kaejo kaken poseben vidik v odnosu vernika do Bojihoseb, do Marije in njenih privilegijev, do svetnikov...

[16]Razline kulturalne manifestacije, ki se v obmoju kranske vere izraajo na drugaen nain kot sveto bogosluje,ter v oblikah, ki izhajajo iz genija nekega ljudstva in njegove kulture. So pravi zaklad Bojega ljudstva. Kaejo ejo poBogu.

[17]Izkunja vsega v srcu vsake osebe ali v kulturi celega ljudstva ima vedno religiozno razsenost. Ljudstvo namre

tei k temu, da bi preko kulture izraalo svojo vizijo vsega in transcendence, svoje pojmovanje narave in zgodovine. Tostori skozi sintezo, ki je velikega lovekega in duhovnega pomena. Ni nujno, da je vezana na kransko razodetje.


12/12


[18]Prim. Josip Simi,Paolo VI e la piet popolare mariana. Studio storico e cclesiologico, Antonianum, Roma, 1991.

[19]Prim. CS 9, 11 in 13; C 66 in 67

[20]Prim. KKC, t. 1674-1676 in 1679.

[21]Puebla, 444 .

[22]Puebla, 895.

[23]Direktorij za ljudsko pobonost in liturgijo, t. 91.

[24]Prim. John Henry Newman,Lettera al rev. Pusey su Maria e la vita cristiana (1865), Citt Nuova, Roma, 1975, t.155-156.

[25]Evangelii Nuntiandi, 48.

[26]Za ljudsko vernost razumemo verske ali obredne aktivnosti, ki se zavestno prakticirajo zunaj dominantne ininstitucionalizirane religije ali v nasprotju z njo, in tiste verske aktivnosti, ki, etudi se nahajajo znotraj institucionalnereligije, razvijajo kritiko te strukture in irih politinih in ekonomskih neenakosti." Stephen y Dow, 1990, 8-9; DuncanWielzen,Popular Religiosity and Roman Liturgy: toward a contemporary Theology of Liturgical Inculturation in theCaribbean, Louvain 2009 (dissertation), xliv + 345 p.

paredes ljudska religioznost in nova evangelizacija

Documents