osnove poslovnih financ - zavod...

OSNOVE POSLOVNIH FINANC

ROMANA FIŠER

Višješolski strokovni program: Ekonomist

Učbenik: Osnove poslovnih financ

Gradivo za 1. letnik

Avtorica:

mag. Romana Fišer, univ. dipl. ekon.

B&B Izobraţevanje in usposabljanje d.o.o. Kranj

Višja strokovna šola

Strokovna recenzentka:

mag. Tatjana Selan, univ. dipl. ekon.

Lektorica:

Tanja Srebrnič, prof. slov. jez.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

658.14/.17(075.8)(0.034.2)

FIŠER, Romana

Osnove poslovnih financ [Elektronski vir] : gradivo za 1. letnik

/ Romana Fišer. - El. knjiga. - Ljubljana : Zavod IRC, 2011. -

(Višješolski strokovni program Ekonomist / Zavod IRC)

Način dostopa (URL): http://www.impletum.zavod-irc.si/docs/Skriti_d

okumenti/Osnove_poslovnih_financ-Fiser.pdf. - Projekt Impletum

ISBN 978-961-6876-10-0

258301696

Izdajatelj: Konzorcij višjih strokovnih šol za izvedbo projekta IMPLETUM

Zaloţnik: Zavod IRC, Ljubljana

Ljubljana, 2011

Strokovni svet RS za poklicno in strokovno izobraževanje je na svoji 132. seji dne 23.9.2011 na podlagi 26. člena

Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Ur. l. RS, št. 16/07-ZOFVI-UPB5, 36/08 in 58/09)

sprejel sklep št.01301-5/2011/11-2 o potrditvi tega učbenika za uporabo v višješolskem izobraževanju.

© Avtorske pravice ima Ministrstvo za šolstvo in šport Republike Slovenije.

Gradivo je sofinancirano iz sredstev projekta Impletum Uvajanje novih izobraţevalnih programov na področju višjega strokovnega

izobraţevanja v obdobju od 2008 do 2011.

Projekt oziroma operacijo delno financira Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada in Ministrstvo RS za šolstvo in šport. Operacija se

izvaja v Operativnem programu razvoja človeških virov za obdobje od 2007 do 2013, razvojne prioritete Razvoj človeških virov in

vseţivljenjsko učenje ter prednostne usmeritve Izboljšanje kakovosti in učinkovitosti sistemov izobraţevanja in usposabljanja.

Vsebina tega dokumenta v nobenem primeru ne odraţa mnenja Evropske unije. Odgovornost za vsebino dokumenta nosi avtor.

I

KAZALO VSEBINE

PREDGOVOR .......................................................................................................................... 3

1 DENAR, DENARNA POLITIKA IN DENARNI SISTEM .......................................... 5

1.1 ZGODOVINA IN RAZVOJ DENARJA ............................................................................... 5

1.2 KAKO NASTAJA DENAR ................................................................................................... 6

1.3 KROŢENJE DENARJA ........................................................................................................ 8

1.4 DENARNA POLITIKA ......................................................................................................... 9

1.5 INSTRUMENTI DENARNE POLITIKE ............................................................................ 10

2 FINANČNI SISTEM ...................................................................................................... 12

2.1 POJEM IN VLOGA FINANČNEGA SISTEMA ................................................................ 13

2.2 SESTAVA FINANČNEGA SISTEMA ............................................................................... 14

2.3 TRGI FINANČNEGA SISTEMA ....................................................................................... 16

2.3.1 Finančni trg .......................................................................................................................... 16

2.3.2 Denarni trg ........................................................................................................................... 19

2.3.3 Trg kapitala .......................................................................................................................... 19

2.3.4 Trg izvedenih finančnih instrumentov ................................................................................. 22

2.3.5 Evrofinančni trg ................................................................................................................... 23

2.4 INSTRUMENTI FINANČNEGA TRGA ............................................................................ 24

2.4.1 Instrumenti denarnega trga................................................................................................... 24

2.4.2 Instrumenti trga kapitala ...................................................................................................... 25

2.4.3 Izvedeni finančni instrumenti............................................................................................... 25

2.5 INSTITUCIJE FINANČNEGA SISTEMA ......................................................................... 25

2.5.1 Vrste in vloga finančnih institucij ........................................................................................ 25

2.5.2 Vloga finančnih posrednikov ............................................................................................... 27

2.5.3 Depozitne finančne institucije .............................................................................................. 27

2.5.4 Nedepozitne finančne institucije .......................................................................................... 28

2.5.5 Institucije trga vrednostnih papirjev, agentske finančne institucije ..................................... 31

3 PLAČILNI SISTEM IN PLAČILNI PROMET .......................................................... 33

3.1 PLAČILNI SISTEMI ........................................................................................................... 33

3.2 SISTEM PLAČIL VELIKIH VREDNOSTI ........................................................................ 34

3.3 SISTEM PLAČIL MALIH VREDNOSTI ........................................................................... 34

3.4 INSTRUMENTI PLAČILNEGA PROMETA ..................................................................... 36

3.5 POGODBENE OBLIKE PLAČIL ....................................................................................... 37

3.5.1 Asignacija ............................................................................................................................ 37

3.5.2 Cesija.................................................................................................................................... 38

3.5.3 Pobot .................................................................................................................................... 38

3.6 REFORMA PLAČILNEGA PROMETA ............................................................................ 39

3.6.1 Plačilni sistem SEPA ........................................................................................................... 39

II

3.4.2 Univerzalni plačilni nalog – obrazec UPN! ................................................................................ 40

4 POSLOVNE FINANCE ................................................................................................. 42

4.1 OPREDELITEV POJMA FINANC ..................................................................................... 42

4.2 PREDMET POSLOVNIH FINANC .................................................................................... 43

4.3 DESET FINANČNIH AKSIOMOV .................................................................................... 44

4.4 FINANČNA POLITIKA IN UPRAVLJANJE .................................................................... 45

4.4.1 Dejavniki oblikovanja finančne politike .............................................................................. 46

4.4.2 Načela finančne politike....................................................................................................... 46

4.4.3 Poslovnofinančna načela ...................................................................................................... 49

4.4.4 Pravila financiranja .............................................................................................................. 50

5 FINANČNA FUNKCIJA ................................................................................................ 53

5.1 OPREDELITEV FINANČNE FUNKCJE ........................................................................... 53

5.2 CILJI IN NALOGE FINANČNE FUNKCIJE ..................................................................... 55

5.3 ORGANIZIRANOST FINANČNE FUNKCIJE ................................................................. 56

5.3.1 Vloga finančnega direktorja ................................................................................................. 56

5.3.2 Povezanost poslovnih funkcij .............................................................................................. 57

5.4 KRITERIJI ODLOČANJA PRI FINANČNI FUNKCIJI .................................................... 58

5.4.1 Kriteriji pri odločanju o dolgoročnih naloţbah .................................................................... 58

5.4.2 Dolgoročno financiranje ...................................................................................................... 60

5.4.3 Kratkoročno financiranje in likvidnost ................................................................................ 61

5.5 INFORMIRANJE IN IZVAJANJE V FINANČNI FUNKCIJI ........................................... 62

5.6 FINANČNI TOKOVI V PODJETJU ................................................................................... 62

5.7 PREDRAČUNI IN OBRAČUNI DENARNIH TOKOV .................................................... 63

5.8 PRIHODKI IN PREJEMKI TER ODHODKI IN IZDATKI ............................................... 65

6 FINANCIRANJE PODJETJA ...................................................................................... 67

6.1 FINANČNI VIDIKI USTANAVLJANJA PODJETJA ....................................................... 67

6.1.1 Lastniški kapital .................................................................................................................. 67

6.1.2 Dolţniški kapital .................................................................................................................. 68

6.1.3 Optimalna finančna struktura kapitala ................................................................................. 69

6.2 VIRI FINANCIRANJA PODJETJA .................................................................................... 70

6.2.1 Notranji viri financiranja ...................................................................................................... 71

6.2.2 Zunanji viri financiranja....................................................................................................... 72

6.3 FINANČNE NALOŢBE ...................................................................................................... 75

6.3.1 Delnice ................................................................................................................................. 75

6.3.2 Obveznice ............................................................................................................................ 76

6.3.3 Upniške finančne naloţbe .................................................................................................... 78

6.4 STROŠKI VIROV FINANCIRANJA ................................................................................. 80

6.4.1 Stroški lastniškega kapitala .................................................................................................. 81

III

6.4.2 Stroški dolţniškega kapitala................................................................................................. 82

7 FINANČNO NAČRTOVANJE ..................................................................................... 86

7.1 POJEM IN VLOGA FINANČNEGA NAČRTOVANJA ................................................... 86

7.2 KRATKOROČNO FINANČNO NAČRTOVANJE ........................................................... 87

7.3 DOLGOROČNO FINANČNO NAČRTOVANJE .............................................................. 87

7.4 NAČRTOVANJE DOBIČKA .............................................................................................. 88

8 INSTRUMENTI ZAVAROVANJA OBVEZNOSTI ................................................... 91

8.1 INSTRUMENTI ZAVAROVANJA PLAČIL ..................................................................... 91

8.1.1 Menica.................................................................................................................................. 91

8.1.2 Dokumentarni inkaso ........................................................................................................... 93

8.1.3 Dokumentarni akreditiv ....................................................................................................... 94

8.1.4 Bančna garancija .................................................................................................................. 96

8.1.5 Zastava vrednostnih papirjev ............................................................................................... 99

8.2 DRUGE POGODBENE OBVEZNOSTI ............................................................................. 99

8.3 NOVE OBLIKE ZAVAROVANJ ..................................................................................... 100

9 LITERATURA IN VIRI ............................................................................................... 104

IV

SEZNAM SLIK

Slika 1: Prikaz blagovne in denarne menjave ............................................................................ 5

Slika 2: Kroţenje denarja ........................................................................................................... 8

Slika 3: Zbiranje in poraba denarja ............................................................................................ 9

Slika 4: Neposredni prenos prihrankov .................................................................................... 13

Slika 5: Posredni prenos prihrankov ........................................................................................ 14

Slika 6: Pregled sestave finančnega sistema, oţji .................................................................... 14

Slika 7: Sestava finančnega sistema, širši sistem ..................................................................... 15

Slika 8: Umestitev finančnega trga v narodno gospodarstvo ................................................... 17

Slika 9: Shema finančnih tokov – posredni in neposredni tokovi ............................................ 18

Slika 10: Shema finančnih naloţb ............................................................................................ 18

Slika 11: Prikaz delitve slovenskega finančnega trga .............................................................. 18

Slika 12: Prikaz delitve slovenskega denarnega trga ............................................................... 19

Slika 13: Organizirani in neorganizirani trg kapitala ............................................................... 20

Slika 14: Struktura organiziranega trga kapitala v Sloveniji .................................................... 20

Slika 15: Predstavitev trga vrednnostnih papirjev .................................................................... 21

Slika 16: Struktura trga kapitala – primarni/sekundarni trg ..................................................... 22

Slika 17: Trgi izvedenih finančnih instrumentov ..................................................................... 23

Slika 18: Razvrstitev finančnih institucij glede na institucionalni kriterij ............................... 26

Slika 19: Pretok sredstev v svetu s finančnimi posredniki ....................................................... 27

Slika 20: Urnik delovanja sistema Ţiro kliring ........................................................................ 35

Slika 21: Današnje plačilno okolje ........................................................................................... 39

Slika 22: SEPA plačilno okolje ................................................................................................ 40

Slika 23: Finančni vidik bilance stanja .................................................................................... 44

Slika 24: Zlato bilančno pravilo ............................................................................................... 51

Slika 25: Shema poslovnih funkcij ........................................................................................... 53

Slika 26: Sestava finančne funkcije ......................................................................................... 55

Slika 27: Finančni direktor v velikih korporacijah ................................................................... 57

Slika 28: Grafični prikaz obveznic ........................................................................................... 77

Slika 29: Grafični prikaz prelomne točke................................................................................. 88

Slika 30: Obrazec menice ......................................................................................................... 92

Slika 31: Grafični prikaz dokumentarnega inkasa ................................................................... 94

Slika 32: Grafični prikaz dokumentarnega akreditiva .............................................................. 95

Slika 33: Grafični prikaz bančne storitvene garancije.............................................................. 96

Slika 34: Grafični prikaz bančne plačilne garancije ................................................................. 97

SEZNAM TABEL

Tabela 1: Povezanost poslovnih funkcij ................................................................................... 57

Tabela 2: Procesi odločanja pri dolgoročnih naloţbah ............................................................ 59

Tabela 3: Ocenjevanje investicijskih projektov ....................................................................... 59

Tabela 4: Finančni vzvod ......................................................................................................... 61

Tabela 5: Izkaz denarnih tokov podjetja „XYZ“...................................................................... 63

Tabela 6: Shema denarnih tokov .............................................................................................. 64

Tabela 7: Primeri povezave prihodkov in prejemkov .............................................................. 65

Tabela 8: Zastava vrednostnih papirjev ................................................................................... 99

V

SEZNAM PRIMEROV

Primer 1: Proces ustvarjanja denarja v sistemu več bank .......................................................... 7

Primer 2: Depozitni multiplikator .............................................................................................. 8

Primer 3: Kvantitativna teorija denarja ...................................................................................... 9

Primer 4: Oblikovanje obrestne mere ....................................................................................... 10

Primer 5: Vpliv situacije hitrega gospodarskega razvoja na oblikovanje finančnega sistema. 15

Primer 6: Dodatno pokojninsko zavarovanje ........................................................................... 29

Primer 7: Asignacija ................................................................................................................. 37

Primer 8: Cesija ........................................................................................................................ 38

Primer 9: Finančna odločitev ................................................................................................... 44

Primer 10: Zlato bilančno pravilo ............................................................................................ 51

Primer 11: Preskrba finančnih sredstev .................................................................................... 54

Primer 12: Interesi lastnikov pri odločanju o delitvi dobička .................................................. 56

Primer 13: Odločanje o najetju kredita .................................................................................... 58

Primer 14: Ocenjevanje investicijskih projektov ..................................................................... 59

Primer 15: Finančni vzvod ....................................................................................................... 61

Primer 16: Nalaganje preseţkov denarja .................................................................................. 64

Primer 17: Povezave prihodkov in prejemkov ......................................................................... 65

Primer 18: Stopnja lastniškega financiranja ............................................................................. 68

Primer 19: Stopnja zadolţenosti ............................................................................................... 69

Primer 20: Optimalna struktura kapitala .................................................................................. 70

Primer 21: Financiranje investicije iz lastnih virov ................................................................. 71

Primer 22: Financiranje investicije .......................................................................................... 75

Primer 23: Naloţba v obveznice .............................................................................................. 78

Primer 24: Drţavna obveznica ................................................................................................. 79

Primer 25: Vpliv stroškov kapitala pri nakupu delnic .............................................................. 82

Primer 26: Zamudne obresti pri uporabi menice ...................................................................... 84

Primer 27: Finančni vzvod ....................................................................................................... 89

Primer 28: Zavarovanje z menico ............................................................................................ 93

Primer 29: Gotovinski inkaso ................................................................................................... 94

Primer 30: Zavarovanje plačila z akreditivom ......................................................................... 96

Primer 31: Garancija za zavarovanje predplačila ..................................................................... 98

Primer 32: Zastava vrednostnih papirjev ................................................................................. 99

Primer 33: Faktoring .............................................................................................................. 101

Primer 34: Brezregresni odstop izvozne terjatve ................................................................... 102

Osnove poslovnih financ

3

»Preprosta formula za uspeh,

izpolni obveznost.« DONALD TRUMP

PREDGOVOR

Pri predmetu »osnove poslovnih financ« bomo spoznali osnovne značilnosti poslovnih financ,

ki jih mora v globalu poznati vsak ekonomist, da lahko opravlja svoje delo kakovostno in

učinkovito. V najširšem pomenu besede uporabljamo pojem »finance« za vse gospodarske

dejavnosti, ki so povezane z upravljanjem denarja. S politično in gospodarsko samostojnostjo

smo v Sloveniji začeli postopno uvajati trţno usmerjeno gospodarstvo, ki daje prednost

kapitalu kot viru financiranja. Spremembam je moral slediti tudi celoten finančni sistem.

Z vstopom Republike Slovenije v Evropsko unijo smo morali spremeniti in še spreminjamo

obstoječe pravne podlage, vezane na finančno področje, kar bo predstavljeno v učbeniku ob

zaključku vsakega poglavja.

Gradivo, ki je pred vami, povzema celovit pregled ureditve poslovnih financ. Vsebina je

razdeljena na devet poglavij.

V prvem poglavju so pojasnjeni: pojem, pomen in funkcija denarja,.denarna politika, denarni

sistem in njegovi instrumenti.

V drugem poglavju so pojasnjeni: pojem in vloga finančnega sistema, naloge, procesi in

sestava finančnega sistema. Predstavljene so institucije finančnega sistema in instrumenti, ki

se uporabljajo na trgih finančnega sistema.

V tretjem poglavju posebej predstavljamo plačilni sistem in plačilni promet ter vse plačilne

instrumente, ki se uporabljajo v plačilnem prometu .

V četrtem poglavju obravnavamo poslovne finance, njihovo opredelitev v širšem smislu.

Posebej se bomo posvetili finančni politiki in upravljanju.

V petem poglavju obravnavamo finančno funkcijo, njene cilje in naloge, organiziranost ter

kriterije odločanja v finančni funkciji. Pregledali bomo vse vrste finančnih tokov v podjetju

ter obrazloţili razlike med prihodki in prejemki ter med odhodki in izdatki.

V šestem poglavju se bomo posvetili financiranju podjetja. Obravnavali bomo finančni vidik

ustanavljanja podjetij, vire financiranja podjetij, stroške financiranja in finančne naloţbe.

V sedmem poglavju bomo obravnavali finančno načrtovanje, ki je pogoj za uspešno

poslovanje podjetja.

V osmem poglavju so predstavljeni: instrumenti zavarovanja obveznosti in obrazloţitev, nove

oblike zavarovanj in druge pogodbene obveznosti.

Zato da ni gradivo preveč suhoparno, teoretično predstavljeno, sem ga dopolnila z diagrami, s

slikami in tabelami. Tako bo laţje razumeti snov in jo tudi uporabljati pri vsakdanjem delu.

Na koncu vsakega poglavja sem napisala nekaj vprašanj za razmislek in študij drugih gradiv.


4

Poslovne finance so ţiva materija, ki se nenehno spreminja, zato je ta znanja potrebno

nenehno nadgrajevati z dejanskim stanjem v vsakdanjem ţivljenju. S spremljanjem dnevnih in

strokovnih časopisov, internetnih strani in strokovne literature, dostopne v knjiţnicah, je ta

znanja mogoče hitro osveţiti.

Ţelim, da bi vam pridobljeno znanje koristilo v vašem poslovnem delu in tudi pri vaših

osebnih finančnih odločitvah.

Avtorica: mag. Romana Fišer, univ. dipl. ekon.

Maribor, maj 2011


5

1 DENAR, DENARNA POLITIKA IN DENARNI SISTEM

»Denar je sveta vladar.«

Uvod

Teţko si predstavljamo svet brez denarja; vsaka drţava ima svoj denar in njegova zgodovina

sega v čase najzgodnejših pisanih virov. Kaj je pravzaprav to, čemur pravimo denar? Denar je

lahko marsikaj, za večino ljudi so to kovanci, bankovci, plastične kreditne kartice in denar v

banki. Nekaterim ljudem v ne tako daljni preteklosti pa so pomenili denar kamni, ptičja

peresa, biseri in školjke, saj so jim ti predmeti predstavljali dragocenost. Ker so jih sprejemali

in priznavali kot plačilno sredstvo, jih lahko označimo s skupno besedo »denar«.

Denar je temelj trgovanja, pa naj bo v vojaški trgovini ali na mednarodnem trţišču izdelkov.

To »menjalno sredstvo« omogoča, da se kupec in prodajalec sporazumno dogovorita o prodaji

in nakupu.

Moč denarja je velika. Pravijo , da je ljubezen do denarja vir vsega zla in to za nekatere ljudi

gotovo velja; stiskači so zaljubljeni v svoj denar, tatovi pa v denar drugih ljudi.

V tem poglavju boste spoznali podpoglavja:

– Zgodovina in razvoj denarja.

– Kako nastaja denar.

– Kroţenje denarja.

– Denarna politika.

– Instrumenti denarne politike.

1.1 ZGODOVINA IN RAZVOJ DENARJA

Denar je blago, ki omogoča menjavo in ga je v vsakem trenutku vsakdo pripravljen sprejeti.

Skozi zgodovino so se pojavljale različne vrste denarja: zlatniki, jantar, ribe, sol. Lahko je:

– blagovni (ima kritje v svoji vrednosti – zlatniki) ali

– fiduciarni (nima kritja: bankovci in kovanci).

BLAGO BLAGO BLAGO DENAR

BLAGOVNA MENJAVA DENARNA MENJAVA ( TRAMPA, KOMPENZACIJA )

Slika 1: Prikaz blagovne in denarne menjave

Vir: Lasten


6

Denar predstavlja dogovor ljudi o določenem predmetu kot skupnem menjalnem sredstvu.

Denar je vse, kar ljudje na splošno sprejemajo v plačilo za blago in storitve ali za poplačilo

dolgov (Mramor, 1993, 47).

Vlogo denarja lahko opravlja kar koli:

Prvotno so ljudje menjavali blago za blago, zato govorimo o naturalni menjavi.

Kasneje so zaradi praktičnih razlogov posamezne vrste blaga obveljale kot splošni

menjalni ekvivalent, to je bil blagovni denar (jantar, sol, koţe, platno).

Naslednja stopnja v razvoju je knjiţni denar kot nematerializirana oblika

gotovinskega denarja. Knjiţni denar predstavlja imetje na bančnih računih in nima

materialne oblike. Denar se preprosto prenaša s knjiţenjem z računa na račun. Knjiţni

denar lahko zamenjamo za materialno obliko denarja, torej za gotovino. V 21. stoletju

uporabljamo plastične kartice in elektronska plačila. Prenos denarja predstavlja le še

informacijo.

Denar prihaja v obtok z izdajanjem denarja pri centralni banki in izdajanjem denarja pri

poslovnih bankah. V večini drţav je centralna banka tista, ki ji je drţava dodelila izključno

pravico izdajanja primarnega (prvega) denarja. Primarni denar zajema izdano gotovino in

rezerve poslovnih bank pri centralni banki. Poslovne banke lahko izdajajo knjiţni denar, ki ga

predstavljajo imetja na vpoglednih računih pri bankah (Kuhelj Krajnovič in Košak, 1999, 34).

Denar se pojavlja v različnih oblikah, torej kot kovani denar (kovanci), listinski denar

(bankovci), knjiţni denar in plastični denar (plastične kartice).

Funkcije denarja so naslednje:

denar je menjalno sredstvo (omogoča menjavo),

denar je merilo vrednosti (izdelki in storitve izraţajo svojo vrednost v ceni oz.

denarju); za to funkcijo mora imeti denar trdno vrednost,

denar je ohranjevalec vrednosti – zakladna funkcija (omogoča varčevanje in je

najlikvidnejša oblika premoţenja),

denar je plačilno sredstvo (z njim plačujemo blago in storitve).

Več o zgodovini denarja s slikovitimi prikazi najdete v priročniku Denar iz zbirke Svet okoli

nas, ki ga je izdala Pomurska založba.

1.2 KAKO NASTAJA DENAR

Denar nastaja v bankah. Ustvarjanje denarja v bankah je moţno na več načinov, in sicer:

– z deponiranjem gotovinskega denarja .. ustvarja se depozit v vrednosti gotovine,

– z odobritvijo kreditov komitentom banke... depozit na računu komitenta,

– z nakupom obveznic od strani banke.

Največji vpliv na količino denarja v obtoku imajo poslovne banke preko multiplikacije

depozitov. Proces multipliciranja poteka v naslednjih fazah:


7

– del denarja, ki ga banka prejme od varčevalcev, mora obvezno shraniti v rezerve (npr.

20 %);

– razliko lahko naprej posodi v obliki posojila;

– to posojilo dobi npr. neko podjetje, ki s tem plača obveznost do svojega dobavitelja, in

to na njegov TRR, npr. pri drugi banki;

– ta banka zopet zadrţi obvezno rezervo;

– razliko pa posodi naprej…

Primer 1: Proces ustvarjanja denarja v sistemu več bank

Proces ustvarjanja denarja v sistemu več bank

Banka A začne proces s preseţkom rezerv od 800. Ta preseţek je ustvarila tako, da je prodala

obveznice centralni banki za 800.

Proces multiplikacije denarja Banka A

Preseţek rezerv 800 Depozitni denar 800

Krediti 800 ------------------------------------------------------------------------------

Banka B

Obvezne rezerve 160 Depozitni denar 800


Kredit 640

Banka C

Obvezne rezerve 128 Depozitni denar 640


Kredit 512

Banka D

Obvezne rezerve 102,40 Depozitni denar 512

Preseţek rezerv 409,60 Depozitni denar 512

Vse banke

Obvezne rezerve 800 Depozitni denar 4.000

Preseţek rezerv 0

Kredit 4.000

Kumulativno povečanje depozitnega denarja lahko prikaţemo kot geometrijsko progresijo:

2

1 1 ... 1n

dD dR dR r dR r dR r

D = maksimalni znesek depozitov v bančnem sistemu

R = preseţek rezerv

r = stopnja obvezne rezerve

Neskončni geometrični niz se lahko napiše kot:

rdRdD / oziroma R

rdD

1

V zgornjem primeru: 4.000 = 800 / 0,20 = 4.000

1/r = depozitni multiplikator. Pove nam, za koliko se lahko poveča znesek začetnih rezerv pri

neki dani stopnji obveznosti r.

Na primer: r = 0,10 R = 1.000.

Bančni sistem lahko poveča količino depozitnega denarja za 10.000.

1.000 10 10.000dD


8

Povpraševanje po denarju pa je odvisno od cene (cena = obrestna mera), in sicer obratno

sorazmerno.

Primer 2: Depozitni multiplikator

Banka A ima 10.000 EUR začetnih rezerv. V letnem planu ima predvideno, da bo povečala

količino denarja na 50.000 EUR. Kolikšen depozitni multiplikator, ki nam govori, za koliko

se lahko poveča znesek začetnih rezerv pri neki dani stopnji obveznosti, je banka A

upoštevala v svojem letnem planu?

Multiplikator izračunamo z uporabo formule: Rr

dD 1

in sicer

000.101

000.50 r

; 000.101000.50 r ; 20,0000.50

000.10r

V danem primeru je depozitni multiplikator 0,20 oz. stopnja obvezne rezerve je 20 %.

Če je stopnja obvezne rezerve 10 % in znašajo začetne rezerve 10.000 EUR, se poveča

količina denarja na 100.000 EUR in sicer:

000.100000.1010000.1010,0

1dD

1.3 KROŢENJE DENARJA

Denar lahko opravlja svoje funkcije le, če neprenehoma kroţi v gospodarstvu. Podvrţen je

dvojnemu kroţenju:

– v podjetju: poteka kot financiranje in

– med podjetji oziroma institucijami v celotnem gospodarstvu – nastajajo finančni tokovi.

Slika 2: Kroţenje denarja

Vir:Lasten

Legenda: plače davki

prihranki prispevki

posojila

BANKE

BANKA

FIZIČNE

OSEBE FIZIČNE

OSEBE

PRORAČUN

SKI

UPORABNIK

I

BANKE

PRAVNE

OSEBE


9

1.4 DENARNA POLITIKA

Pod pojmom denarna politika razumemo urejanje količine denarja v obtoku z namenom

doseganja ekonomskih ciljev gospodarstva. Centralna banka (CB) je glavni nosilci denarne

politike v vseh gospodarstvih. Običajno je neposredno podrejena parlamentu in ustanovljena z

namenom, da bo izdajala nacionalni denar, pravno regulirala in nadzorovala bančni sistem,

varovala domačo valuto ter ustvarjala pogoje za popolno zaposlenost narodnega gospodarstva.

Centralna banka ureja količino denarja v obtoku na denarnem trgu s kratkoročnim

kreditiranjem in z omogočanjem vlaganja odvečnega denarja, kar prikazuje naslednja slika:

Slika 3: Zbiranje in poraba denarja

Vir: http://www.finance-akademija.si/?go=article&artid=202358 (22.02.2009)

Slovenija je s prevzemom eura 1. 1. 2007 izgubila samostojnost vodenja denarne politike.

Izbira instrumentov denarne politike je odvisna od strukturnega poloţaja denarnega trga.

Drţave, članice EU, ki so uvedle euro, so 1. januarja 1999 prenesle pristojnost vodenja

monetarne politike na Evrosistem.

Primer 3: Kvantitativna teorija denarja

Kvantitativna teorija denarja je izraţena v t. i. Fisherjevi enačbi:

M V Q P

_

M = količina denarja v obtoku

V = hitrost kroţenja denarja

Q = obseg bruto druţbenega produkta

P = raven cen

Preseţek denarnega sklada nad blagovnim skladom povzroča naraščanje cen na drobno

oziroma inflacijo. Centralna banka bo v tem primeru izvajala restriktivno denarno politiko z

uporabo instrumentov denarne politike, na primer: zvišanje stopnje obvezne rezerve in/ali

izdaja kratkoročnih drţavnih vrednostnih papirjev (blagajniški zapisi).

V primeru, da je denarni sklad manjši od blagovnega, je lahko posledica deflacija. V tem

primeru pa bo Centralna banka izvajala ekspanzivno denarno politiko (pospeševalno),

najpogosteje z uporabo instrumentov denarne politike: zniţanje stopnje obvezne rezerve in/ali

odkup kratkoročni drţavnih vrednostnih papirjev od bank.

BLAGOVNI

SKLAD

DENARNI

SKLAD

Če se poveča M, se

povečajo tudi P (cene)

In in obratno.

http://www.finance-akademija.si/?go=article&artid=202358


10

1.5 INSTRUMENTI DENARNE POLITIKE

Centralna banka opravlja svojo funkcijo vodenja monetarne politike s pomočjo instrumentov.

Instrumente denarne politike delimo na kvantitativne in kvalitativne.

Kvantitativni instrumenti denarne politike so:

politika odprtega trga (običajno gre za nakup ali prodajo kratkoročnih drţavnih

vrednostnih papirjev);

politika obrestne mere (diskontna politika pomeni predvsem spremembe v diskontni

obrestni meri in vpliva na denarni tok preko vpliva na obseg diskontnih kreditov in

primarnega denarja) in

spreminjanje koeficienta obveznih rezerv (CB lahko vpliva na količino denarja v

obtoku s spreminjanjem odstotka obveznih rezerv).

Kvalitativni instrumenti denarne politike so:

selektivna posojila (CB podpira ali zavira kreditiranje poslovnih bank za določene

namene);

moralno prepričevanje (CB poskuša prepričati ali vsaj vplivati na poslovne banke,

da bi te vodile kreditno politiko v taki smeri, kot jo sama priporoča) ter

neposredni ukrepi (lahko pomeni prepoved dajanja kreditov poslovnih bank za

določene namene).

Med kvantitativnimi instrumenti Banke Slovenije je pogosta uporaba obvezne rezerve.

Učinki so naslednji:

– Če centralna banka zviša odstotek obveznih rezerv (hkrati pa ne da v obtok dodatne

količine primarnega denarja), morajo poslovne banke zmanjšati kredite in s tem

količino knjiţnega denarja v obtoku.

– Če nasprotno centralna banka zniţa odstotek obveznih rezerv, nastanejo pri

poslovnih bankah preseţne rezerve; če centralna banka ne potegne nekaj primarnega

denarja iz obtoka, se poveča kreditni potencial poslovnih bank.

Primer 4: Oblikovanje obrestne mere

Imamo Centralno banko in spremljamo transmisijske kanale, kako delujejo in proizvajajo

učinke. Npr. obrestna mera Centralne banke je 6 %; ko dajo poslovne banke kredite svojim

komitentom, ne morejo dati kreditov po obrestni meri 6 % ali manj, ker bi imele izgubo. Zato

izračunajo novo obrestno mero (r) s tem, da dodajo dodatek.

6 % ( )r dodatek

Dodatek je odvisen od pričakovane inflacije, saj ekonomski osebki vgrajujejo inflacijo v svoje

cene.

Če se obrestne mere Centralne banke povečajo, se povečajo tudi obrestne mere poslovnih

bank. Potencialni investitorji pa ob povečanju obrestne mere počakajo za najem kreditov, ker

predvidevajo, da se bodo obrestne mere spet zniţale čez čas. Posledično je povpraševanje po

denarju manjše, kar zopet vpliva na zniţanje obrestne mere.


11

Zanimivo je prebrati tudi knjigo Slovenski denar, avtor je Janez Majce, založila: Banka

Slovenije, 2001.

Povzetek poglavja

V tem poglavju smo se seznanili s pojmom in pomenom denarja, njegove funkcije in z

denarno politiko Slovenije. Z vstopom Slovenije v Evropsko unijo smo izgubili monetarno

samostojnost. Pri izvajanju denarne politike moramo upoštevati pravila ravnanja, ki nam jih

predpisuje Evrosistem.

Posebej smo si pogledali instrumente denarne politike ter vlogo centralne banke, to je pri nas

Banka Slovenije. V Evropski uniji so drţave med seboj tesno povezane in prav tako tudi

drţavne institucije, ki izvajajo denarno politiko drţave in regulirajo finančni sistem. Poleg

Banke Slovenije imajo pomembno vlogo pri izvajanju denarne politike še: Ministrstvo za

finance, Agencija za trg vrednostnih papirjev in Agencija za zavarovalni nadzor. Več o

drţavnih institucijah je na voljo na internetnih straneh: http://www.atvp ,

http://www.mf.gov.si, http://www.azn.si.

☼ Utrjevanje poglavja in razmišljanje

Pojasnite pojem, pomen in funkcijo denarja.

Kaj je denarna politika in kakšna je vloga drţave pri oblikovanju denarne politike?

Pojasnite proces multiplikacije denarja. Izračunajte multiplikator, če je stopnja

obvezne rezerve 12 odstotkov.

Opišite pomen obvezne rezerve. Izračunajte stopnjo obvezne rezerve, če je denarni

multiplikator 5.

Na spletnih straneh BS poiščite podatke o stopnjah obveznih rezerv in jih

komentirajte.

Katere instrumente denarne politike poznate?

http://www.atvp/

http://www.mf.gov.si/

http://www.azn.si/


12

2 FINANČNI SISTEM

»Ne moremo kršiti zakona,

lahko se le zlomimo ob njem.« CECIL B. DEMILLE

Uvod

Finančni sistem je del gospodarskega sistema, s katerim je povezan po trgu, kjer nenehno

kroţita blago in denar. Njegova glavna naloga je omogočanje prenosa denarnih sredstev od

tistih, ki razpolagajo z viški teh sredstev, k tistim, ki jim sredstev primanjkuje.

Faktorji, ki v danem gospodarskem sistemu vplivajo na sestavo finančnega sistema, so

akumulacija (A), investicije (I) in razvoj.

Finančni sistem tvorijo tri sestavine (Košak, 1996, 3):

Finančni trgi, ki predstavljajo prostor, kjer se trguje s finančnimi oblikami.

Finančni instrumenti, s katerimi razumemo celotno paleto različnih uporabniških in

dolţniških vrednostnih papirjev, bančnih vlog ipd.

Finančne institucije, ki oblikujejo finančne instrumente, z njimi trgujejo in tudi sicer

omogočajo pretok sredstev med udeleţenci finančnih trgov.

Kako sistem deluje, kdo so ključni akterji finančnega sistema in kateri finančni instrumenti se

uporabljajo na trgih finančnega sistema, je osnovno znanje, potrebno v poslovnem in tudi v

vsakdanjem ţivljenju.

Za vsakdanjo uporabo informacij, podatkov in situacij na mednarodnih trgih uporabite

internetno stran http://www.bsi.si/iskalniki/financni-sistem.asp?MapaId=232 .


– Pojem in vloga finančnega sistema.

– Sestava finančnega sistema.

– Trgi finančnega sistema.

– Instrumenti finančnega sistema.

– Institucije finančnega sistema.

R RAZVOJ

INVES-

TICIJE

TI

CIJE

A AKUMU-

L LACIJA

http://www.bsi.si/iskalniki/financni-sistem.asp?MapaId=232


13

2.1 POJEM IN VLOGA FINANČNEGA SISTEMA

Finančni sistem kot del gospodarskega sistema zajema vse denarne tokove gospodarstva.

Denarne tokove lahko razdelimo na dve vrsti, in sicer na nefinančne tokove, ki se v

gospodarstvu pojavljajo zaradi posredovanja denarja v blagovnem prometu in finančne

tokove ki nimajo protitoka v blagu (npr. najem kredita).

Vsak finančni sistem vsebuje tri osnovne funkcije (Roberts, 1999, 1):

– omogoča plačilni promet,

– vzdrţuje stabilno vrednost denarja in

– postavlja merila za razmejena plačila (»deferred payments«).

Glavna naloga finančnega sistema in njegovih sestavin je omogočanje prenosa denarnih

sredstev od tistih, ki razpolagajo z viški teh sredstev (suficitarne gospodarske celice) k

tistim, ki jim sredstev primanjkuje (deficitarne gospodarske celice). V osnovi obstajata dva

transmisijska mehanizma za prenos denarnih sredstev, to sta :

– neposreden prenos finančnih sredstev oziroma neposredne finance in

– posreden prenos finančnih sredstev oziroma posredne finance.

Prihranki

Deficitne gospod. enote

(neto kreditojemalci =

neto dolţniki)

Stroški:

– monitoring

– likvidnost

– cena

Suficitne gospod. enote

(neto kreditodajalci =

neto upniki)

Primarne finančne oblike

Podjetja Gospodinjstva

Realno Primarne Primarne Finančni

premoţenje finančne finančne prihranki

oblike oblike

(obveznosti) (terjatve)

Slika 4: Neposredni prenos prihrankov

Vir: Košak, prezentacija, 2008

Pri posrednih financah finančni posrednik kupi vrednostni papir od posojilojemalca ter nato

izda svoje vrednostne papirje, ki jih kupujejo tisti s preseţkom denarnih sredstev. Značilnost

posrednih financ je, da vredostni papir, ki ga pridobi ekonomski subjekt s preseţkom

finančnih sredstev, ni enak tistemu, ki ga je izdal, kdor potrebuje finančna sredstva.


14

Slika 5: Posredni prenos prihrankov

Vir: Košak, prezentacija, 2008

2.2 SESTAVA FINANČNEGA SISTEMA

Finančni sistem v oţjem smislu lahko ponazorimo z naslednjo sliko (povzeto po: Crnković,

1984, 12 ):

Slika 6: Pregled sestave finančnega sistema, oţji

Denarni tokovi lastnega financiranja se oblikujejo z lastnim dohodkom oziroma dobičkom,

s sredstvi delničarjev, z amortizacijo in izkupičkom od prodaje osnovnih sredstev.

Denarni tokovi na finančnem trgu nastajajo z odobravanjem kreditov, emisijo obveznic,

investicijskim vlaganjem in uvozom kapitala.

Denarni tokovi fiskalnega financiranja pa se oblikujejo iz drţavnega proračuna in

proračuna lokalnih skupnosti ter iz drţavnih institucij brez obveznosti povrnitve.

FINANČNI SISTEM

oţji

SAMO-

FINANCIRANJE

Lastni viri

l

FINANČNI TRG

Tuji viri

FISKALNO

FINANCIRANJE

Tuji viri


15

Primer 5: Vpliv situacije hitrega gospodarskega razvoja na oblikovanje finančnega sistema.

HITER GOSPODARSKI RAZVOJ VELIKE INVESTICIJE VELIKO AKUMULACIJE

1. Če razpoloţljiva akumulacija ustreza ţelenemu gospodarskemu razvoju, potem se bo

razvil finančni sistem z veliko udeleţbo financiranja, ki ga bo financiranje s pomočjo

finančnega trga le dopolnjevalo.

2. Če pa razpoloţljiva akumulacija ne zadošča za hiter razvoj, je razrešitev moţna v dveh

smereh.

a. Najprej se upošteva dejansko stanje in dinamika razvoja gospodarske rasti se

prilagodi razpoloţljivi akumulaciji. Tako se na danem nivoju ohrani stabilnost

gospodarstva.

b. Druga moţnost je, da se dejansko stanje ignorira in manjkajočo akumulacijo ustvari iz

emisije denarja in iz uvozne akumulacije iz tujine (Povzeto po članku neznanega

avtorja na internetni strani.)*.

*http://www.sbaza.net/clanek_html.php?url_clanka=clanki_sb1%2Fepf%2Ffinancni_sistem_

v_sloveniji.sb&vsebina_replace=epf (10.2.2009).

V vseh gospodarsko razvitih drţavah so finančni sistemi sestavljeni iz različnih finančnih

trgov, finančnih institucij in finančnih instrumentov. Čeprav si finančni sistemi po svetu

zaradi globalizacijskih pritiskov postajajo vse bolj podobni, so med njim še vedno razlike.

Slika 7: Sestava finančnega sistema, širši sistem

Vir: Lasten

K

REŠITEV

FINANČNI

SISTEM

F FINANČNI TRG FINANČNE

INSTITUCIJE

FINANČNI

INSTRUMENTI

FINANČNI

POSREDNIKI

AGENTSKE FIN.

INSTITUCIJE

http://www.sbaza.net/clanek_html.php?url_clanka=clanki_sb1%2Fepf%2Ffinancni_sistem_v_sloveniji.sb&vsebina_replace=epf



16

Finančni trg predstavlja mesto, na katerem se ponudniki in povpraševalci pogajajo,

kupujejo, prodajajo, izgubljajo in dobivajo vrednostne papirje in denarna sredstva. Finančni

trg je pomemben, ker omogoča večjo produktivnost in učinkovitost celotnega gospodarstva s

prenosom denarnih sredstev od tistih, ki imajo preseţek denarnih sredstev, k tistim, ki

potrebujejo za investiranje ta finančna sredstva.

Finančne institucije v prvem koraku delimo na finančne posrednike in agentske finančne

institucije. Finančni posredniki omogočajo prenos denarnih sredstev od suficitnih celic k

deficitnim ekonomskim celicam in pri tem procesu izdajajo lastne vrednostne papirje.

Pripomorejo, da je pri istem pričakovanem donosu manjše tveganje oziroma da je pri istem

tveganju večji donos.

Finančni instrumenti so finančne aktive, ki so izdane s strani ekonomskih celic, ki

potrebujejo finančna sredstva, ali pa finančnih posrednikov, na katerih so zapisane vse

obveznosti, višine transakcij in plačilni pogoji. Z izdajo finančnih instrumentov pridemo do

denarnih sredstev, ki omogočajo nadaljnje zadovoljevanje potreb.

Temeljni predpisi, ki urejajo finančni sistem v Sloveniji, so:

– Zakon o Banki Slovenije (ZBS-1-UPB1),

– Zakon o bančništvu (Zban-1),

– Zakon o deviznem poslovanju (ZDP-2),

– Zakon o finančnih konglomeratih (ZFK),

– Zakon o plačilnem prometu (ZplaP-UPB3, ZplaP-C),

– Zakon o uvedbi eura (ZUE).

Dostopni so na spletni strani: http://www.mf.gov.si/slov/fin_sist/predpisi.htm. Prav tako

najdemo koristne podatke in informacije na spletnih straneh: http://www.bsi.si in

http://www.zbs-giz.si .

2.3 TRGI FINANČNEGA SISTEMA

2.3.1 Finančni trg

Finančni trg je trg, na katerem gospodarski in negospodarski subjekti plasirajo svoje

finančne preseţke in na njem najemajo dodatna finančna sredstva. Finančne preseţke

nalagajo, kadar razpoloţljiva denarna akumulacija presega njene naloţbe v realne investicije,

najemajo pa finančna sredstva, kadar je situacija nasprotna in torej razpoloţljiva

akumulacija ne zadostuje za naloţbe v osnovna sredstva in zaloge.

Finančni trg ima dve funkciji (Mramor, 1993, 67–69):

ekonomsko funkcijo,

finančno funkcijo.

Ekonomska funkcija omogoča takšen prenos prihrankov od varčevalcev na investitorje, ki

omogoča, da bodo prihranki uporabljeni ekonomsko učinkovito. Ekonomska funkcija je ozko

povezana s finančno funkcijo. Finančni trgi namreč na splošno zagotavljajo denar tistim, ki ga

potrebujejo za dosego ciljev. Hkrati zagotavljajo donosne finančne naloţbe tistim, ki imajo

preseţke.

http://www.mf.gov.si/slov/fin_sist/predpisi.htm

http://www.bsi.si/

http://www.zbs-giz.si/


17

Med finančne funkcije sodita zagotavljanje likvidnosti in moţnost razpršitve naloţb. Za

varčevalca je nadvse spodbudno, če njegovi prihranki niso vezani za določen čas. Moţnost, da

svoje prihranke v nedenarni obliki (npr. vrednostne papirje) z lahkoto spremeni v denar, ki ga

lahko uporabi za nakup kakšne druge finančne aktive, za realno investicijo ali potrošnjo, je

velika spodbuda varčevanju. Finančni trg torej na ta način zagotavlja likvidnost, saj je na

njem mogoče prodati finančne naloţbe.

Naslednja slika prikazuje umestitev finančnega trga v okviru narodnega gospodarstva.

Slika 8: Umestitev finančnega trga v narodno gospodarstvo

Vir: Oplotnik, Dajčman, prezentacija, 2007

S posredovanjem finančnih posrednikov se na finančnem trgu oblikujejo finančni tokovi, ki v

različnih oblikah prenašajo finančne suficite na področja finančnih deficitov, kar poteka ob

določeni stopnji specializacije, konkurence in drţavnega oziroma druţbenega reguliranja. Kot

elementi finančnega trga se torej pojavljajo :

finančni suficiti in finančni deficiti,

finančni tokovi in

finančne naloţbe.

Pod finančnim suficitom razumemo pozitivno, pod finančnim deficitom pa negativno

razliko med denarno akumulacijo (Ad) in vlaganjem akumulacije v osnovna in obratna

sredstva (Inv). Pod denarno akumulacijo razumemo pozitivno razliko med denarnimi

prejemki in neinvestiranimi izdatki. Razlika med akumulacijo in vlaganji so:

– finančni prihranki, kadar mislimo na prebivalstvo,

– proračunski preseţki ali primanjkljaji, kadar govorimo o drţavi, in

– pridrţani dohodki pri podjetjih.

Finančni tokovi potekajo med suficitarnimi in deficitarnimi celicami. Finančni tokovi

zajemajo finančne prihranke, ki tako postanejo mobilni. Pri prenašanju finančnih prihrankov

pridejo suficitne in deficitne celice v stik neposredno ali pa s posredovanjem finančnih

posrednikov. Tako nastajajo neposredni (direktni) in posredni (indirektni) tokovi.


18

Neposredni

SUFICITARNE CELICE DEFICITARNE CELICE

Posredni Posredni

tokovi tokovi

POSREDNIKI

Slika 9: Shema finančnih tokov – posredni in neposredni tokovi

Finančne naloţbe so finančni prihranki , ki nastanejo kot razlika med denarno akumulacijo in

naloţbami v osnovna in obratna sredstva. Finančne naloţbe se nahajajo v obliki terjatev in v

denarju. Terjatve, ki nastanejo s finančno naloţbo, imajo lahko obliko listine in jih zato

imenujemo »oblične terjatve« (npr. vrednostni papirji). Terjatve, ki nimajo oblike listine, pa

so »brezoblične terjatve« (npr. kredit).

TERJATVE DENAR

do finančnih do nefinančnih gotovina na transakcijskem

organizacij organizacij računu

Oblične Brezoblične Oblične Brezoblične

terjatve terjatve terjatve terjatve

Slika 10: Shema finančnih naloţb

Slovenski finančni trg delimo na: trg kapitala, trg denarja in trg izvedenih finančnih

instrumentov, kar ponazarja naslednja slika:

Slika 11: Prikaz delitve slovenskega finančnega trga

FINANČNI

TRG

TRG

DENARJA

TRG IZV..

FINANČ.

INSTRUM

ENTOV

TRG

KAPITALA

TRG

TERMINS

.POGODB

POGODB

TRG

ZAMENJ.

TRG

OPCIJ

TRG

POSOJIL

TRG

VREDN.

PAPIRJE

V

TRG

POSOJIL

TRG

VREDN.

PAPIRJE

V


19

2.3.2 Denarni trg

Denarni trg torej zajema celotni sistem kratkoročnega financiranja. Na tem trgu ponujajo

kratkoročna finančna sredstva in po teh sredstvih tudi povprašujejo. Izvor ponudbe so

kratkoročni preseţki finančnih sredstev podjetij in prebivalstva ter emisija denarja, izvor

povpraševanja pa so potrebe podjetij in prebivalstva po dodatnih kratkoročnih likvidnih

sredstvih. V najširšem pomenu obsega denarni trg vse prenose finančnih sredstev

oziroma finančne tokove.

Trg denarja v Sloveniji se deli na tri podtrge, in sicer :

Centralnobančni trg: na njem Banka Slovenije izvaja posojilne operacije in

intervencije. Najpomembnejša funkcija Banke Slovenije pri izvajanju denarne in

tečajne politike je zagotavljanje likvidnosti bančnega sistema.

Medbančni trg: na njem sodelujejo predvsem poslovne banke na podlagi

likvidnostnih posojil in depozitov.

Trg kratkoročnih vrednostnih papirjev: na njem sodelujejo gospodinjstva, podjetja,

drţava, finančne institucije.

Slika 12: Prikaz delitve slovenskega denarnega trga

2.3.3 Trg kapitala

Trg kapitala je del finančnega trga. Če finančni trg ločimo glede na zapadlost finančnih

instrumentov oz. vrednostnih papirjev, s katerimi se trguje na trgu, je trg kapitala trg, na

katerem se trguje z instrumenti, ki imajo zapadlost, daljšo od enega leta. To so dolţniški

in lastniški vrednostni papirji, katerih cene so močno podvrţene nihanju, prav tako pa so

naloţbe v te papirje povezane z dokaj visokim tveganjem. Izdajatelji papirjev so lahko

podjetja, banke, drţava in posamezniki.

Na trgih kapitala trgujejo predvsem z delnicami in obveznicami. Poglavitni funkciji trga

kapitala sta: povečanje finančnih virov sredstev in omogočanje učinkovitejše porabe teh

sredstev z namenom spodbujanja in pospeševanja gospodarske rasti.

Poznamo dve vrsti trga kapitala z ozirom na njegovo organizacijo, to sta organizirani in

neorganizirani trg kapitala. Na organiziranem trgu organizator trga poveţe kupce in

prodajalce. Organiziran trg je posredno in neposredno dostopen javnosti in na njem poteka

redno in urejeno trgovanje, ki ga nadzirajo pristojni organi. Prednosti organiziranega trga so:

DENARNI TRG

CENTRALNOBANČNI

TRG

MEDBANČNI TRG TRG KRATKOR.

VREDNOSTNIH

PAPIRJEV


20

– boljše informacije za vlagatelje,

– trţno oblikovanje cen in

– boljša likvidnost. (Simoneti, 2008, Seminar za sodne izvedence)

Slika 13: Organizirani in neorganizirani trg kapitala

Vir: Simoneti, prezentacija, 2008

Na neorganiziranem trgu pa se izvaja neposredna povezava med kupcem in prodajalcem,

zato so njegova prednost niţji stroški.

Slika 14: Struktura organiziranega trga kapitala v Sloveniji

Vir: Simoneti, Seminar za sodne izvedence, 2008


21

Kreditni trg

Na kreditnem trgu je posojilo običajno pogodbeno dogovorjeno neposredno med

posojilodajalcem in posojilojemalcem. Za večino potrošniških nakupov trajnih dobrin z

odlogom plačila so odobrena posojila. Dolgoročna posojila se nanašajo na obdobje, daljše od

enega leta.

Trg vrednostnih papirjev

V nasprotju s kreditnim trgom je trg vrednostnih papirjev neoseben ali tako imenovan odprti

trg, saj so si kupci in prodajalci običajno nepoznani, ker trgujejo preko borznih posrednikov in

agentov.

Vrednostni papirji se v finančnem poslovanju uporabljajo za poravnavo obveznosti do

upnikov pod pogoji in na način, za katerega se imetnik vrednostnega papirja dogovori z

upnikom. Na trgu vrednostnih papirjev se prihranki prenašajo od vlagatelja k podjetju s

pomočjo vrednostnih papirjev. Na tem trgu nastajajo in se razvijajo vedno nove oblike

papirjev, kar pomeni večjo ponudbo in s tem moţnost večje razpršitve naloţb.

Slika 15: Predstavitev trga vrednnostnih papirjev

Značilnosti trgov so naslednje: primarni trg oblikujejo prve izdaje ali emisije vrednostnih

papirjev, sekundarni trg so borze, terciarni trg imenujemo poslovanje na trgu »prek okenc«

s tistimi vrednostnimi papirji, ki kotirajo tudi na borzi in kvartarni trg se nanaša na

institucionalne investitorje in bogate posameznike, ki direktno kupujejo in prodajajo

vrednostne papirje med seboj, brez posredovanja finančnih institucij.

Trg vrednostnih papirjev je najpomembnejši del finančnega trga, saj omogoča hitrejši

razvoj gospodarstva. Subjekti, ki nastopajo na trgu vrednostnih papirjev, so:

Izdajatelji, ki imajo finančni primanjkljaj in potrebujejo sredstva za tekoče delovanje ali

povečanje poslovanja. Ti subjekti so podjetja, banke in druge organizacije, občine in

drţava.

Vlagatelji – investitorji, ki imajo finančne preseţke in so jih pripravljeni vlagati v

vrednostne papirje. To so individualni (zasebni) posamezniki, predvsem manjša podjetja

in gospodinjstva, katerih poslovna dejavnost ni vlaganje, temveč to počno v omenjenem

obsegu za svoj račun. To so tudi institucionalni vlagatelji, predvsem zavarovalnice.

TRG VREDNOSTNIH PAPIRJEV

PRIMARNI TRG

SEKUNDARNI TRG

TERCIALNI TRG

KVARTALNI TRG


22

Pokojninski, investicijski in stanovanjski skladi, ki vlagajo za svoj račun in za račun

svojih strank. Obseg njihovih naloţb je tako velik, da lahko vplivajo na cene vrednostnih

papirjev na trgu.

Finančni posredniki trgujejo, organizirajo in svetujejo o prodaji in nakupu vrednostnih

papirjev med izdajatelji in vlagatelji. So pooblaščeni usluţbenci trga vrednostnih papirjev

– investicijske banke, poslovne banke in borznoposredniške druţbe.

Slika 16: Struktura trga kapitala – primarni/sekundarni trg

Vir: Simoneti, prezentacija, 2008

Če se ţelite podrobneje seznaniti s trgovanjem z vrednostnimi papirji, poglejte na internetno stran

http://forumi.siol.net/showthread.php?t=4883,oz in uporabite sledeče linke:

http://www.skladi.com,http://www.revijakapital.com/kapital/,http://www.ljse.si/StrSlo/PrvaStr/PrvaStr.asp,

http://www.kdd.si,http://www.finance-on.net, http://www.mojdenar.com/, http://www.financna-

tocka.si/,http://www.a-tvp.si/, http://seonet.ljse.si/menu/default.a...ument_id=13196.

2.3.4 Trg izvedenih finančnih instrumentov

V Sloveniji se z izvedenimi finančnimi instrumenti ne posluje veliko, trguje se zgolj z

valutnimi in obrestnimi instrumenti, in sicer na OTC-trgih. Podjetja delajo napako, s tem ko

se ne posluţujejo teh instrumentov, saj bi jih lahko izkoriščala sebi v prid, a se jim zaradi

nepoznavanja izogibajo.

Med izvedene finančne instrumente prištevamo terminske trge, opcije in zamenjave oziroma

posle swap. Izvedene finančne instrumente in njihove trge delimo, kot je razvidno na sliki:

http://forumi.siol.net/showthread.php?t=4883,oz

http://www.skladi.com/

http://www.revijakapital.com/kapital/

http://www.ljse.si/StrSlo/PrvaStr/PrvaStr.asp

http://www.kdd.si/

http://www.finance-on.net/

http://www.mojdenar.com/

http://www.financna-tocka.si/

http://www.financna-tocka.si/

http://www.a-tvp.si/

http://seonet.ljse.si/menu/default.asp?document_id=13196


23

Slika 17: Trgi izvedenih finančnih instrumentov

Menjalne pogodbe forward so originalne izvedene pogodbe mednarodnih financ, ki

vključujejo dve stranki, ki menjata dve valuti za določen datum v prihodnosti po določenem

tečaju. Trgi za valute futures in evrodepoziti so narastli v vseh globalnih borzah.

Pogodbe futures so podobne pogodbam forward. Medtem ko so prve namenjene le bankam in

institucijam v visoko bonitetnih razredih, pogodbe futures niţajo kreditno tveganje z

denarnim plačilom (t. i. marking to market), pri katerem ena stran dobi, druga izgubi. Kot

rezultat tega so pogodbe futures lahko prodane komur koli, ki ima dovolj denarja, da odpre

pogodbo.

Medtem ko pri poslih futures in forward govorimo o obvezi za zamenjavo, dajejo valutne

opcije moţnost nakupa ali prodaje posamezne valute na določen dan, ne pa obveze.

Pomembnejša, kot sta trga pogodb in opcij futures, sta trga obrestnih in valutnih zamenjav.

Najpomembnejši razlogi za take posle so donos, tveganje in špekulacije. Zamenjave so

izmenjave plačil med dvema strankama v določenem obdobju. (Povzeto:

http://www.sbaza.net/clanki_sb1/epf/graph/uvod_v_svet_mednarodnih_financ_002.gif

15.02.2009.)

2.3.5 Evrofinančni trg

Evrotrţišče oziroma evrofinančni trg je prostor, na katerem se odvijajo evrofinančni posli.

Poznamo dve vrsti mednarodnih finančnih trgov:

tuji finančni trgi in

evrofinančni oziroma zunanji trgi, ki predstavljajo kar 90 % mednarodnih finančnih

trgov.

Glavna razlika med evrofinančnimi in tujimi finančnimi trgi je v tem, da tuji zapadejo pod

jurisdikcijo (pristojnost) drţave, v kateri se transakcija opravlja, medtem ko transakcije na

evrofinančnih trgih niso predmet omejevanja, ki jih za te transakcije postavlja nacionalna

zakonodaja.

Evrofinančne trge razdelimo na:

evrovalutne trge,

trge evroobveznic in

trge drugih evrovrednostnih papirjev (kombinacija zgornjih).

TRG IZVEDENIH

FINANČNIH

INSTRUMENTOV

TRG TERMINSKIH

POGODB

OPCIJSKI TRG ZAMENJALNI TRG



24

Mednarodni trgi kapitala so sestavljeni iz tujih trgov kapitala in iz evrotrgov; investitorji in

varčevalci niso rezidenti iste drţave. Lahko ga opredelimo tudi kot skupek odnosov med

ponudbo in povpraševanjem po dolgoročnih finančnih sredstvih, ki ga sestavljajo trgi

evroobveznic, evroposojil in tujih obveznic.

2.4 INSTRUMENTI FINANČNEGA TRGA

Vsebinsko je finančni instrument pisna ali ustna pogodba med dvema ali več partnerji.

Finančni instrumenti so torej finančna aktiva, ki jo izdajajo končne deficitne gospodarske

celice ali finančni posredniki. Obstaja več vrst finančnih oblik oz. instrumentov, klasificiranih

glede na njihovo vsebino:

neprenosljivi finančni instrumenti – to so vloge in krediti. Za njih je značilno , da je

upnik ves čas razmerja isti;

prenosljivi finančni instrumenti ali vrednostni papirji. Za njih je značilno, da so

stroški mnogo niţji.

Več o tem si preberite v članku dr. Joška Peterlina, objavljenem na internetni strani:

http://www.finance-akademija.si/?go=article&artid=202358 15.02.2009.

2.4.1 Instrumenti denarnega trga

Najpomembnejša lastnost instrumentov denarnega trga je njihova prenosljivost ter s tem

moţnost trgovanja z njimi. Med instrumente uvrščamo vsa kratkoročna posojila in

kratkoročne vrednostne papirje drţave, poslovnih bank in drugih finančnih in nefinančnih

institucij. S kratkoročnimi vrednostnimi papirji se trguje na sekundarnem trgu, kratkoročna

posojila pa so pogodbeno dogovorjena in se praviloma ne prodajajo na sekundarnem trgu.

Skupne značilnosti vseh instrumentov so kratkoročnost, nizko tveganje, niţja donosnost v

primerjavi s trgom kapitala in visoka likvidnost.

Instrumenti denarnega trga so:

kratkoročni vrednostni papirji vladnih agencij in lokalnih oblasti: načeloma drţava

na takšne vrednostne papirje ne daje nobene garancije, zato prinašajo večje donose, a so

vseeno zelo varni, saj si drţava ne more privoščiti propada npr. neke lokalne skupnosti

(zakladne menice);

prenosljiva potrdila o vezani vlogi (CD) so bančna potrdila o deponiranju denarnih

sredstev za določeno obdobje po določeni obrestni meri. Tako potrdilo je zelo likviden

in zelo uveljavljen instrument;

bančni akcepti, ki nastajajo večinoma v mednarodnih transakcijah, ki jih financirajo

banke in predstavljajo kratkoročni VP;

blagajniški zapisi so kratkoročni dolţniški vrednostni papirji velikih bank;

komercialni zapisi so posebna oblika nezavarovanih lastnih menic z določenim rokom

dospetja (ponavadi jih izdajajo podjetja, ki imajo visoko kreditno sposobnost);

reodkupni sporazumi (REPO), to je začasna prodaja določene aktive z obveznostjo

njenega ponovnega odkupa (Oplotnik, Dajčman, 2008).

Trgovanje poteka na medbančnem denarnem trgu vsakodnevno, in sicer med bankami s

preseţnimi rezervami in bankami, ki potrebujejo sredstva za pokrivanje obveznosti.



25

2.4.2 Instrumenti trga kapitala

Instrumenti trga kapitala so dolgoročni dolţniški vrednostni papirji in dolgoročni lastniški

vrednostni papirji. Značilnost dolgoročnih vrednostnih papirjev je, da pomeni majhna

sprememba v obrestnih merah veliko spremembo v ceni vrednostnega papirja.

Ko govorimo o dolgoročnih vrednostnih papirjih, mislimo na obveznice. Obveznice lahko

izdajajo različne institucije, ki si ţelijo pridobiti denarna sredstva za dolgoročne naloţbe. Med

dolţniške finančne instrumente prištevamo tudi hipotekarna, potrošniška in komercialna

posojila.

Med lastniške vrednostne papirje štejemo delnice. Izraţajo deleţ v kapitalu (lastniškem)

delniške druţbe in omogočajo podjetju, da pride do kapitala, to je do lastnih sredstev.

2.4.3 Izvedeni finančni instrumenti

Izvedeni finančni instrumenti so instrumenti, ki so lahko v pisni ali ustni obliki pogodbe

med dvema ali več strankami. Njihova vrednost je povezana z osnovnim instrumentom, na

katerega je vezana ali je zanj izdana. Cena teh pogodb je odvisna od :

osnovne cene tujih valut,

obrestnih mer,

vrednostnih papirjev, blaga ali drugih osnovnih instrumentov, iz katerih so izvedeni.

Izvedeni finančni instrumenti se ločijo glede na vsebino uporabe in glede na vrsto osnovnega

instrumenta v ozadju. Po vsebini se uporabljajo v zavarovalni ali trgovinski namen, kar

zadeva vrsto osnovnega instrumenta v ozadju pa poznamo abstraktni ali konkretni namen

uporabe.

2.5 INSTITUCIJE FINANČNEGA SISTEMA

2.5.1 Vrste in vloga finančnih institucij

Finančne institucije so podjetja, ki se ukvarjajo s finančnimi posli, prodajajo finančne oblike

in storitve, zbirajo denarna sredstva in sodelujejo pri prenosu finančnih preseţkov. Imenujemo

jih tudi finančni posredniki. Njihova glavna prednost je, da zmanjšuje asimetričnost

informacij. Od nefinančnih institucij se razlikujejo po tem, da imajo med aktivo svoje

premoţenjske bilance predvsem finančno premoţenje in med pasivo zlasti dolgove.

Med finančne institucije tako štejemo:

finančne posrednike (poslovne banke, hranilnice, kreditne zveze, zavarovalnice,

pokojninske sklade, vzajemne sklade, investicijske sklade, nepremičninske sklade) in

institucije trga vrednostnih papirjev (investicijske banke, brokerji in dilerji,

hipotekarne banke).


26

FINANČNE ISTITUCIJE

FINANČNI POSREDNIKI INSTITUCIJE TRGA VREDNOSTNIH PAPIRJEV-

AGENTSKE FINANČNE INSTITUCIJE

Depozitni finančni posredniki Nedepozitni finančni posredniki

(denarni) (nedenarni)

Poslovne Hranilnice Kreditne Vzajemne Investicijski Pogodbene

banke zadruge hranilnice skladi finančne

institucije

Vzajemni Investicijske Pokojninski Zavarovalnice

skladi druţbe skladi

(odprti) (zaprti)

Slika 18: Razvrstitev finančnih institucij glede na institucionalni kriterij

Vir: Dimovski, 1999

Finančne institucije torej delimo na tiste, ki v procesu prenosa sredstev v narodnem

gospodarstvu izdajajo svoje lastne vrednostne papirje, in tiste, ki pomagajo pri prenosu

finančnih sredstev na finančnem trgu, vendar ne emitirajo svojih lastnih finančnih sredstev.

(Oplotnik, Dajčman, 2007).

Slovenski kapitalski trg

Na slovenskem kapitalskem trgu deluje mnogo institucij, ki tako ali drugače urejajo in

določajo dogajanje na njem. Glavne institucije slovenskega denarnega trga so:

– Banka Slovenije, ki predstavlja centralnobančni trg,

– Ministrstvo za finance, ki predstavlja trg kratkoročnih vrednostnih papirjev in

– poslovne banke, ki lahko predstavljajo medbančni trg.

Ostale institucije slovenskega denarnega trga pa so še:

– Agencija za trg vrednostnih papirjev (ATVP),

– Ljubljanska borza vrednostnih papirjev (organiziran trg vrednostnih papirjev),

– Centralna klirinško depotna druţba (KDD),

– borznoposredniške druţbe,

– institucionalni investitorji na trgu kapitala:

– vzajemni skladi,

– pooblaščene investicijske druţbe,

– pokojninski skladi,

– zavarovalnice,

– Kapitalska druţba in

– Slovenska odškodninska druţba.


27

2.5.2 Vloga finančnih posrednikov

Finančni posredniki so del finančnih institucij, ki na trgu kupujejo in prodajajo za širši krog

investitorjev manj primerne finančne oblike ter jih preoblikujejo v druge finančne oblike, ki

postanejo njihove obveznosti in so za (male) investitorje primernejše.

Finančni posredniki opravljajo celo vrsto funkcij ali storitev v finančnem sistemu, in sicer:

– funkcijo /storitev zniţevanja informacijskih stroškov (»information service«),

– funkcijo/storitev zniţevanja transakcijskih stroškov (»transaction cost service«),

– likvidnostno funkcijo/storitev (»liquidity services«),

– funkcijo/storitev zniţevanja cenovnega tveganja (»price-risk reduction service«),

– funkcijo/storitev preoblikovanja sredstev (»assets transformation services«),

– druge funkcije storitev (»0ther services«). (Saunders, 2003, 11.)

Finančni

Posredniki

Denar Denar

Depoziti, Delnice in

obveznice

zavarovalne in pokojninske

police

Gospodinjstva Podjetja

Slika 19: Pretok sredstev v svetu s finančnimi posredniki

Vir: Saunders, 2003

2.5.3 Depozitne finančne institucije

Skupna lastnost depozitnih finančnih institucij je zbiranje finančnih prihrankov z vlogami

varčevalcev. Varčevalcem so na voljo različni računi, na katere vlagajo svoje prihranke ob

različnih pogojih glede dospetja, moţnosti dviga, donosnosti in drugih storitev. Za te vloge je

bolj ali manj vnaprej določena nominalna donosnost, s pomočjo raznih oblik zavarovanja vlog

pa je tudi stopnja tveganja varčevalcev nizka. Prihranke, zbrane z vlogami, prenašajo takšne

finančne institucije na investitorje, predvsem v obliki posojil (Mramor, 1993, 90).

Poslovne banke

Sprejemajo vloge in odobravajo posojila, njihov poglavitni cilj pa je maksimiranje dobička.

Njihova poglavitna naloga je zbiranje preseţnih sredstev in jih zagotavljati prebivalstvu

ter gospodarstvu, poleg tega pa opravljajo še druge storitve. Za vse banke je bolj ali manj

značilno, da sprejemajo vrsto različnih vlog, ki se razlikujejo glede na določene značilnosti

(ročnost, donosnost, zavarovanje, pogoji predčasnega dviga, dodatne storitve).


28

Hranilnice

Hranilnice so depozitne institucije, specializirane za dolgoročne hipotekarne kredite, za

nakupe dolgoročnejših dobrin ter za spodbujanje kmetijske dejavnosti in majhnih pravnih

oseb. Delimo jih na hranilnice in na hranilno-kreditna zdruţenja. Razlika med hranilno-

kreditnimi zdruţenji in hranilnicami se je ţe v preteklosti zmanjševala, danes pa je moţno

zaslediti samo še hranilnice. Razlike so predvsem v tem, da gre pri hranilnicah za vzajemne

institucije in da so vlagatelji le komitenti, pri hranilno-kreditnih zdruţenjih pa gre za

kapitalsko institucijo, in sicer za delniško druţbo, druţbo z omejeno odgovornostjo in druţbo

z neomejeno odgovornostjo.

Vzajemne hranilnice

Vzajemne hranilnice se ločijo od navadnih hranilnic predvsem z vidika lastništva. Varčevalci

so namreč člani hranilnice. Njihove vloge pa so v bistvu lastniški deleţi, čeprav je mogoče

tako kot pri bankah vloge dvigniti. Glede na lastništvo so vzajemne hranilnice podobne

vzajemnim skladom, le da so njihove vloge bistveno kratkoročnejše narave in navadno v

manjših zneskih. Vzajemne hranilnice dajejo predvsem hipotekarne kredite za nakup

nepremičnin svojim članom (Mramor, 1993, 91).

Kreditne zadruge

Za kreditne zadruge je značilno, da imajo njihovi člani nekaj skupnega predvsem s finančnega

vidika. Najpogosteje imajo skupnega delodajalca, na primer univerzo. Člani so, podobno kot

pri vzajemnih hranilnicah, lastniki kreditne zadruge. Ta zadruga daje svojim članom

potrošniške in stanovanjske kredite.

2.5.4 Nedepozitne finančne institucije

Pogodbene finančne institucije zbirajo prihranke na podlagi posebnih pogodb, ki jih sklenejo

z varčevalci. Njihova osnovna naloga je izpolnjevanje raznih obveznosti, ki iz teh pogodb

sledijo. Da bi lahko pogodbene obveznosti opravljale, morajo zbrane prihranke posredovati

kar najboljšim investitorjem. Takšni investitorji bodo zagotavljali kar najboljši, ne nujno

najvišji, dolgoročni donos na prihranke in moţnost spremembe naloţbe v denar, zagotavljali

bodo njeno likvidnost. Najpomembnejši vrsti pogodbenih finančnih institucij sta pokojninski

sklad in zavarovalnica (Mramor, 1993, 93).

Pokojninski sklad

Pokojninski sklad je pogodbena finančna institucija. Predstavlja načrt varčevanja za

zaposlene, ki bodo takšna sredstva uporabljali ob upokojitvi v obliki rent. Pokojninski skladi

prejemajo premije od delodajalcev in/ali delojemalcev. Pokojninski skladi nastanejo s

pokojninskimi načrti.

Pokojninske sklade v glavnem razvrščamo v tri skupine:

- pokojninski skladi z vnaprej opredeljenimi koristmi, za njih je značilno, da so

vnaprej znane rente, ki jih zaposleni začne prejemati ob upokojitvi;

- pokojninski skladi z vnaprej opredeljenimi premijami in

- hibridni pokojninski skladi, ki zdruţujejo lastnosti tako prve kot druge skupine,

nastali pa so zaradi slabih lastnosti obeh prej omenjenih skupin.


29

Vzajemni pokojninski sklad je premoţenje, ki je financirano s sredstvi, zbranimi z

vplačilom premij prostovoljnega dodatnega zavarovanja oziroma ustvarjenimi z upravljanjem

s temi sredstvi. Premoţenje je namenjeno kritju obveznosti do zavarovancev prostovoljnega

dodatnega zavarovanja. Poznamo dve vrsti vzajemnih pokojninskih skladov:

Odprti vzajemni pokojninski sklad: članstvo v skladu se ne pogojuje z delovnim

razmerjem pri določenem delodajalcu.

Zaprti vzajemni pokojninski sklad: člani lahko postanejo le zavarovanci prostovoljnega

dodatnega zavarovanja, ki so v delovnem razmerju pri delodajalcu, ki je ustanovitelj

sklada.

Primer 6: Dodatno pokojninsko zavarovanje

Podjetje Gozd d. o. o. se je odločilo, da nameni del sredstev za premije dodatnega

pokojninskega zavarovanja za svoje delavce, ker mu to pomeni tudi dodatne davčne olajšave.

Od pokojninske druţbe Prva d. d., ki je zelo aktivna pri pridobivanju novih komitentov,

delodajalcev, je ţe posredovala podjetju svoj pokojninski načrt s priporočilom kot najboljši.

Pokojninska druţba Pokojnina d. d. pa ţeli predstaviti svoj pokojninski načrt širšemu vodstvu

podjetja na sedeţu podjetja.

Kaj bi svetovali?

Najprej naj podjetje prouči temeljne predpise, ki urejajo to področje, in sicer: Zakon o

pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Zakon o prvem pokojninskem skladu Republike

Slovenije in preoblikovanju investicijskih druţb in Zakon o kolektivnem dodatnem

pokojninskem zavarovanju javnih usluţbencev. Nato si naj pridobi še najmanj dve

prezentaciji pokojninskih načrtov drugih pokojninskih druţb in napravi primerjalno analizo

pokojninskih načrtov.

Temeljni predpisi, ki urejajo to področje, so:

– Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1),

– Zakon o prvem pokojninskem skladu Republike Slovenije in preoblikovanju pooblaščenih

investicijskih družb (ZPSPID-UPB1) in

– Zakon o kolektivnem dodatnem pokojninskem. zavarovanju javnih uslužbencev

(ZKDPZJU) .

Več o pokojninskem zavarovanju si lahko ogledate na spletnih straneh pokojninskih druţb:

dostopno na naslovu: http://vzajemci.com/zavarovanja.php?category=439 in http://www.a-

zn.si/slo/client/default.asp?r=-1&n=354&p=insurance.

Zavarovalnice

Zavarovalnice so nedepozitne pogodbene finančne institucije, ki zbirajo prihranke

varčevalcev s pomočjo premij, ki so pogodbeno določene. Zavarovalništvo je gospodarska

dejavnost, ki postaja vedno pomembnejša; zagotavlja socialno, ekonomsko, zdravstveno in

druge oblike varnosti. Pogoje ustanovitve in delovanja zavarovalnic določa Zakon o

zavarovalništvu (ZZavar).

http://vzajemci.com/zavarovanja.php?category=439

http://www.a-zn.si/slo/client/default.asp?r=-1&n=354&p=insurance

http://www.a-zn.si/slo/client/default.asp?r=-1&n=354&p=insurance


30

Zavarovalnice izvajajo ukrepe za preprečevanje in odstranjevanje posledic škodnih

dogodkov, ki so prizadele zavarovano osebo ali premoţenje te osebe. V osnovi gre torej pri

zavarovanju za neko skupnost, ki vplačuje premije; v primeru nastanka škodnega dogodka se

na podlagi pogodbe zagotovi povrnitev škode. Večje bo to število ljudi oziroma ta skupnost,

večji bo sklad za pokritje škod; tu pridejo do izraza zakonitosti zakona velikih številk, manjši

riziko pri izplačilih v primeru škode.

Zavarovalnice pa so lahko organizirane kot zavarovalne delniške druţbe ali pa kot druţba za

vzajemno zavarovanje. Od pokojninskih skladov se zavarovalnice razlikujejo po tem, da

ponujajo tudi druge oblike zavarovanj.

Temeljni predpisi, ki urejajo slovensko zavarovalništvo, so:

– Zakon o lastninskem preoblikovanju zavarovalnic (ZLPZ-1),

– Zakon o zavarovalništvu (ZZavar, ZZavar-E) in

– Zakon o obveznem zavarovanju v prometu (ZOZP-UPB3).

Vzajemni skladi

Vzajemni skladi so danes najbolj razširjena oblika investicijskih skladov. Vzajemni sklad je

premoţenje vlagateljev, ki ga druţba za upravljanje (DZU) razporeja v različne vrednostne

papirje in podobne naloţbe. Sklad ima spremenljiv kapital, torej z vplačili novih vlagateljev

raste tudi sam. Vzajemni skladi lahko vlagajo denar v domače ali tuje vrednostne papirje.

Lahko ga vlagajo v delnice, obveznice in druge vrednostne papirje. Glede na naloţbe sklada

sta različna tudi tveganje in donos.

Vzajemni sklad je v lasti vseh vlagateljev, ki so vanj vloţili svoj denar. Celotno premoţenje

vzajemnega sklada je razdeljeno na enote, ki jih imenujemo tudi točke vzajemnega sklada.

Točke predstavljajo pasivo vzajemnega sklada.

Z vloţenimi sredstvi kupite investicijske kupone, ki se glasijo na določeno število točk

vzajemnega sklada. Kupone lahko kadar koli prodate vzajemnemu skladu in tako svoje

prihranke dvignete. Denar vlagatelja je v enakih deleţih razpršen v vrednostne papirje, kot je

razpršena celotna naloţbena struktura vzajemnega sklada. Varčevanje v vzajemnih skladih

ima mnogo prednosti v primerjavi z varčevanjem v bankah, zavarovalnicah, nepremičninah

ali individualnem trgovanju z vrednostnimi papirji.

Investicijska druţba (ID)

Investicijska druţba je zaprti investicijski sklad, ki vlaga svoj kapital v vrednostne papirje

drugih izdajateljev. Investicijsko druţbo upravlja druţba za upravljanje, ki odloča, kateri

vrednostni papirji bodo tvorili portfelj sklada. Slednja prejme za to upravljavsko provizijo

investicijske druţbe, ki znaša ponavadi od 1 % do 2 % na leto. Vrednost delnic investicijske

druţbe se izoblikuje na podlagi vrednosti portfelja druţbe.

Temeljni predpisi na tem področju so:

- Zakon o investicijskih skladih in družbah za upravljanje (ZISDU-1-UPB1, ZISDU-1B,

ZISDU-1C).

Več o finančnih institucijah preberite na spletnih straneh http://www.pokojnina.com,


31

http://www.zdu-giz.si, http://www.vzajemci.com, http://www.moj-fond.si/,

http://www.finance.si/skladi.php?mode=idi.

2.5.5 Institucije trga vrednostnih papirjev, agentske finančne institucije

Institucije trga vrednostnih papirjev, agentske finančne institucije, ki so posredniki pri

trgovanju z vrednostnimi papirji oz. pomagajo podjetjem pri emisiji vrednostnih papirjev, pa

delimo na:

- borznoposredniške hiše in

- investicijske banke. (Oplotnik, Dajčman, 2007.)

Borza vrednostnih papirjev

Borza je posebej organizirani del sekundarnega trga vrednostnih papirjev in je

najpomembnejša pridobitev trga kapitala. Na borzi se trguje le z vrednostnimi papirji, ki so

bili nanjo uvrščeni. To je v interesu večine izdajateljev javnih vrednostnih papirjev.

Poslovanje na borzi je organizirano po vnaprej določenih pravilih in poteka po sistemu

konkurenčne draţbe. Tečaji vrednostnih papirjev se oblikujejo v skladu z dejansko ponudbo

in povpraševanjem.

Naloga borze je posredovanje, ki obsega sprejem naročila in izvršitev – nakup in prodajo za

tuj račun. Zasluţek pooblaščenega udeleţenca je provizija. Njena višina je odvisna od vrste

vrednostnega papirja, vrednosti naročila in poslovnega odnosa s stranko.

Več o borznem poslovanju si preberite v učbeniku Fišer, R. Uvod v finančne trge in

institucije, el. knjiga, Ljubljana: Zavod IRC, 2009, dostopno na naslovu: http://www.zavod-

irc.si/docs/Skriti_dokumenti/Uvod_v_financne_trge_in_institucije-Fiser.pdf..

Investicijska banka

Investicijska banka je pravna oseba, ki je udeleţena pri prevzemanju tveganja pri uspehu

izdaje vrednostnih papirjev in njihovem posredovanju kupcem. Investicijsko bančništvo

zajema vse dejavnosti na kapitalskem trgu razen prodaje na drobno. Investicijska banka ni niti

investitor niti bančnik, ne investira lastnih sredstev, ne predstavlja mesta prejemanja vlog in

drugih sredstev prebivalstva, posreduje med izdajateljem vrednostnega papirja in

investitorjem (kupcem) takega papirja. Lahko je organizirana kot samostojna banka, lahko pa

kot del druge, ki opravlja tudi druge bančne posle.

Temeljni predpisi, ki urejajo v Slovenji trg vrednostnih papirjev, so:

– Zakon o trgu finančnih instrumentov (ZTFI, ZTFI-A),

– Zakon o nematerializiranih vrednostnih papirjih (ZNVP),

– Zakon o hipotekarni in komunalni obveznici (ZHKO),

– Pravila borze,

– Zakon o finančnih konglomeratih (ZFK),

vse dostopno na naslovu: http://www.a-tvp.si/content.asp?idm=25 15.02.2009.

http://www.zdu-giz.si/

http://www.vzajemci.com/

http://www.moj-fond.si/

http://www.finance.si/skladi.php?mode=idi

http://www.zavod-irc.si/docs/Skriti_dokumenti/Uvod_v_financne_trge_in_institucije-Fiser.pdf

http://www.zavod-irc.si/docs/Skriti_dokumenti/Uvod_v_financne_trge_in_institucije-Fiser.pdf

http://www.a-tvp.si/content.asp?idm=25


32

Povzetek poglavja

Poglavje je namenjeno spoznavanju osnov delovanja finančnega sistema in njegovih sestavin,

katerega glavna naloga je omogočanje prenosa denarnih sredstev od tistih, ki razpolagajo z

viški teh sredstev, k tistim, ki jim sredstev primanjkuje .

V drugem poglavju smo se seznanili s funkcijami finančnega trga, z elementi finančnega trga

in njegovo sestavo v Sloveniji in na evrotrţišču.

Slovenski finančni trg ima vse vrste trgov, kot se običajno pojavljajo v razvitem trţnem

gospodarstvu, vendar so nekateri še vedno v razvoju, kot npr. trg opcij. Opcije so danes zelo

uporaben finančni instrument, ki pa še vedno naleti na odpor zaradi nepoznavanja in

predsodkov. Razlog najdemo tudi v zgodovini razvoja opcij, ki je polna primerov, ko je

neorganizirano trgovanje z opcijami vodilo v razcvet špekulacij in nato v propad celotnega

trgovanja, ker so bile opcije uporabljene v dvomljive namene.

Z vstopom Slovenije v Evropsko unijo se je bistveno spremenilo tudi delovanje našega

finančnega sistema, saj se moramo prilagoditi in moramo tudi sokreirati skupno monetarno

politiko evropodročja.


Kakšna sta pomen in vloga finančnega sistema kot dela ekonomskega sistema?

Potrebujete finančna sredstva za investicijo; kako si jih boste pridobili?

Pojasnite pojem samofinanciranja, razmislite o prednostih in slabostih.

Navedite vsaj dva članka na temo finančni sistem (z internetne strani).

Kaj je glavna značilnost denarnega trga? Opišite podtrge denarnega trga v

Sloveniji.

V primeru prodaje delnic, kje bi vi izvedli transakcijo, na organiziranem ali

neorganiziranem trgu? Odgovor utemeljite.

Kdo so udeleţenci na finančnem trgu? Kateri subjekti nastopajo na trgu

vrednostnih papirjev?

Pojasnite razliko med denarnim trgom in kapitalskim trgom.

Opišite svoje izkušnje v poslovanju z banko z vidika njenega izvajanja funkcije

finančnega posredništva.

Imate 100.000 EUR prihrankov. Kam bi jih naloţili? Odgovor utemeljite.


33

3 PLAČILNI SISTEM IN PLAČILNI PROMET

»Če ti denar ni služabnik, bo gospodar.« ANGLEŠKI PREGOVOR

Uvod

Plačilni sistem je sistem, ki ureja plačevanje znotraj posamezne drţave in plačevanje preko

njenih meja. V oţjem smislu gre pri plačilnih sistemih za izmenjavo informacij o plačilih

(kliring) in prenos sredstev zaradi plačil (poravnave) med bankami kot izvajalkami storitev

plačilnega prometa. Oboje je potrebno v primeru, ko plačnik in prejemnik nista komitenta iste

banke oziroma v primeru plačil med bankami.

Plačilni promet predstavljajo vsa plačila, tako gotovinska kot brezgotovinska, opravljena med

fizičnimi in pravnimi subjekti. Denar v gotovinski obliki se v plačilnem prometu pojavlja kot

plačilno sredstvo, medtem ko potrebuje brezgotovinski plačilni promet posebne plačilne

instrumente (obrazce).


– Plačilni sistemi.

– Sistem plačil večjih vrednosti.

– Sistem plačil malih vrednosti.

– Instrumenti plačilnega sistema.

– Pogodbene oblike plačil.

3.1 PLAČILNI SISTEMI

Plačilni sistemi so pomemben del finančne infrastrukture v trţnih gospodarstvih in s

svojim zanesljivim in učinkovitim delovanjem prispevajo k splošni stabilnosti in učinkovitosti

gospodarstev. Temeljna naloga plačilnih sistemov je omogočiti poravnavo denarnih

obveznosti, ki nastajajo pri poslovanju ekonomskih subjektov na trgih dobrin in

finančnih trgih. Uporabniki od plačilnih sistemov pričakujejo, da bodo svojo nalogo opravili

varno, hitro in učinkovito, tako da bodo dolţniki lahko preko njih poravnali svoje obveznosti

do upnikov. Obstaja več opredelitev plačilnih sistemov.

Plačilne sisteme v najširšem smislu torej predstavljajo institucije, pravila, postopki,

instrumenti in tehnologija, ki omogočajo prenos denarnih sredstev za najširši krog

uporabnikov. Glavne elemente v tem okviru predstavljajo storitve bank, ki jih omogoča

infrastruktura bančnega sistema, poslovne banke in centralna banka ter povezave med njimi.

V Sloveniji se poravnavajo plačila:

v notranjem plačilnem prometu,

v čezmejnem plačilnem prometu in

s plačili v tujino (Banka Slovenije: Plačilni in poravnalni sistemi (online) 2008

(citirano 25.7.2008). Dostopno na naslovu: http://www.bsi.si. ).

Plačilni sistemi se ločijo v dve vrsti:

sistemi za medbančno poravnavo plačil velikih vrednosti in

sistemi za medbančno poravnavo plačil majhnih vrednosti.

http://www.bsi.si/


34

Plačilni sistemi tvorijo plačilno infrastrukturo v drţavi, ki omogoča, da so banke povezane

med seboj za učinkovito, hitro, varno in stroškovno ugodno izmenjavo plačil oz. prenos

sredstev, kar vpliva na razvoj finančnih trgov.

V Sloveniji sestavljajo plačilno infrastrukturo:

plačilni sistem, ki ga upravlja Banka Slovenije za poravnavo medbančnih kreditnih

plačil malih vrednosti znotraj drţave (Ţiro kliring) in

skupna vstopna točka v Banki Slovenije za obdelavo čezmejnih plačil vrednosti do

50.000 EUR v STEP2, ki ga upravlja EBA.

Dodatno je potrebno v to plačilno infrastrukturo upoštevati še sisteme za medbančno

poravnavo plačil majhnih vrednosti iz naslova plačevanja s karticami in dviga gotovine na

bančnih avtomatih, plačila na osnovi direktne obremenitve in direktne odobritve ter plačila s

posebno poloţnico.

Sisteme upravljajo institucije, ki so jih ustanovile banke (Bankart in Activa v Sloveniji ter

mednarodni instituciji Mastercard International in VISA).

3.2 SISTEM PLAČIL VELIKIH VREDNOSTI

TARGET (Trans-European Automated Real-time Gross Settlement Express Transfer)

je sistem za medbančni prenos sredstev v eurih v Evropski uniji. Vzpostavljen je bil predvsem

za izvajanje monetarne politike znotraj EMU in za vzpodbujanje izvajanja plačilnega prometa

med drţavami EU. Bančno okolje ga uporablja tudi za poravnavo medbančnih in

komercialnih plačil velikih vrednosti. Sistem omogoča sprotno poravnavo plačil v EUR.

Plačilni nalogi so izključno v eurih brez omejitev zneska. Plačilo je izvedeno isti dan in v

izredno kratkem času (povzeto po: http://www.bsi.si/poslovanje-bank-in-

podjetij.asp?MapaId=155 (citirano 21. 7. 2008)).

Sistem deluje tako, da se plačila preko drţavnih meja znotraj EU izvedejo hitro in tekoče,

torej tako, kot da gre za plačila znotraj posamezne drţave. V sistemu TARGET se

poravnavajo le plačila v eurih ob čim niţji ceni in visoki varnosti. Poravnavajo se v izredno

kratkem času znotraj dneva.

Ta način izvajanja plačil je še posebno pomemben za poravnavo plačil, ki pomenijo

menjalniške posle in transakcije denarnega trga. Posamezni RTGS (Real-time Gross

Settlement) sistemi centralnih bank so povezani med seboj preko posebne komponente in

S.W.I.F.T. omreţja (Society for Worldwide Interbank Financial Telecommunication).

3.3 SISTEM PLAČIL MALIH VREDNOSTI

Sistem STEP2 omogoča učinkovito obdelavo plačil majhnih vrednosti v eurih (do 50.000

EUR) med bankami v EU. Plačila pošiljajo banke v sistem STEP2, kjer so obdelana, medtem

ko poravnava obveznosti in terjatev do EBA poteka naslednji dan. Gre za evropski plačilni

sistem, ki temelji na avtomatski obdelavi datotek s standardiziranimi plačilnimi sporočili, kar

omogoča stroškovno učinkovito procesiranje čezmejnih plačil malih vrednosti v eurih (ţiro

kliring).

http://www.bsi.si/poslovanje-bank-in-podjetij.asp?MapaId=155



35

Banka Slovenije je vključena v sistem STEP2 kot neposredna udeleţenka od novembra 2004,

hkrati pa je tudi udeleţenka sistema EURO1, kjer ima poseben, tako imenovan PFP status.

Obenem velja, da so slovenske banke posredne udeleţenke sistema STEP2.

Nekatere slovenske banke posredno dostopajo do sistema preko Banke Slovenije. Tako banke

pošiljajo plačila v Banko Slovenije, ta pa pošlje plačila v imenu bank v EBA Clearing. Na

enak način te banke prejemajo plačila iz sistema STEP2 preko Banke Slovenije, in sicer

plačila, ki jih banke drţav EU pošiljajo v STEP2.

Nekaj slovenskih bank je vključenih v STEP2 preko svojih matičnih firm (neposrednih

udeleţenk sistema STEP2), ki imajo sedeţ v tujini. Za banke je izvajanje plačil preko sistema

STEP2 stroškovno in časovno učinkovitejše v primerjavi s poravnavo plačil preko

korespondenčnih računov (povzeto po: http://www.bsi.si/poslovanje-bank-in-

podjetij.asp?MapaId=155, citirano 03.01.2007).

Slika 20: Urnik delovanja sistema Ţiro kliring

Vir: http://www.bsi.si/placilni-sistemi.asp?MapaId=1129 (03.04.2009)

– Podatke o transakcijskih računih in imetnikih transakcijskih računov, ki so pravne

osebe in zasebniki, lahko najdete v registru transakcijskih računov.

– Več informacij za banke o sistemu TARGET2 je na voljo na spletni strani ECB –

projekt TARGET2 (dostop je omejen z geslom).

– Link: Slovar glavnih terminov neprekinjenega poslovanja, link: Povezava na spletno

stran ECB.

.



http://www.bsi.si/placilni-sistemi.asp?MapaId=1129

http://www.bsi.si/orodja/register-transakcijskih-racunov.asp?MapaId=1148

https://target2.ecb.int/

https://target2.ecb.int/

http://internet-objave/library/includes/datoteka.asp?DatotekaId=3150

http://www.ecb.europa.eu/paym/pol/bc/html/index.en.html

http://www.ecb.europa.eu/paym/pol/bc/html/index.en.html


36

3.4 INSTRUMENTI PLAČILNEGA PROMETA

Denarna sredstva se v plačilnem prometu prenašajo v obliki gotovine in v obliki

brezgotovinskih prenosov. Denarna obveznost se v Republiki Sloveniji lahko vedno izpolni z

izročitvijo gotovine. Ne glede na navedeno določa Zakon o plačilnem prometu, da lahko

osebe, ki so vpisane v poslovni register Republike Slovenije, poslujejo z gotovino le ob

pogojih in na način, ki ga določi minister za finance, sicer pa so pravne osebe v Republiki

Sloveniji dolţne svoje obveznosti plačevati s knjiţnim denarjem (povzeto po:

http://www.bsi.si/poslovanje-bank_in-podjetij.asp?MapaId=790 03.04.2009).

Pojem plačilni instrument uporabljamo za najrazličnejše oblike plačevanja, torej za čeke,

plačilne kartice, plačilne naloge in podobno. V najširšem pomenu so plačilni instrumenti vsa

sredstva, ki omogočajo brezgotovinski prenos denarja oziroma dvig gotovine. Poznamo

dokumentarne (papirne) plačilne instrumente in elektronske (povzeto po:


Plačilni instrumenti temeljijo na tehničnih standardih in pogodbenih pravilih, ki

opredeljujejo medsebojne pravice in obveznosti med izdajateljem plačilnega instrumenta ter

imetnikom glede dopustnega načina uporabe tega plačilnega instrumenta, poti in uporabo

tehnične opreme, ki omogoča posreden ali neposreden dostop do sredstev na transakcijskem

računu. Vir: http://www.bsi.si/placilni-sistemi.asp?MapaId=152 03.04.2009.

Plačilni nalog

Plačilni nalog oziroma bančni nalog BN 02 uporabljamo za opravljanje plačilnega prometa v

medbančnem okolju. Plačilni nalog je namenjen pravnim in fizičnim osebam za kreditni

prenos sredstev med transakcijskimi računi v Republiki Sloveniji, omogoča pa tudi

gotovinsko poslovanje bančnega komitenta. Format obrazca je usklajen z mednarodnimi

standardi 20 (povzeto po: http://www.zbs-giz.si/ 25.07.2008).

Posebna poloţnica

Posebna poloţnica je obrazec, ki je v rabi za poravnavo najrazličnejših obveznosti,

najpogosteje so to dobave blaga in storitev. Posebna poloţnica je standardizirana oblika

plačilnega naloga, specifična za Slovenijo, saj je v drugih drţavah ne poznajo (povzeto po:

http://www.bsi.si/poslovanje-bank_in-podjetij.asp?MapaId=790 24. 7. 2008.

Posebna nakaznica

Posebno nakaznico PN 03 lahko izdajajo izključno izdajatelji, ki so pri banki, hranilnici ali

hranilno-kreditni sluţbi podpisali izjavo o vključitvi v poslovanje s plačilnimi instrumenti. Za

posebno nakaznico velja enaka ureditev kot za posebno poloţnico. Posebne nakaznice se

uporabljajo za vračila sredstev v primerih preveč vplačanih sodnih ali upravnih taks, za

vračila dohodnine, plačila subvencij kmetom in podobno.

Direktna odobritev

Direktna odobritev je kreditni plačilni instrument in je posebna oblika negotovinskega

nakazila denarnih sredstev, pri kateri kot nalogodajalec lahko nakaţemo določen znesek

denarnih sredstev v dobro računa upravičenca. Ta plačilni instrument je uporaben za izvršitev

plačil v manjših zneskih pri večjem številu upravičencev, torej za plače, pokojnine, dividende,

honorarje in podobno.

http://www.bsi.si/poslovanje-bank_in-podjetij.asp?MapaId=790






37

Direktna obremenitev

Direktna obremenitev je za razliko od direktne odobritve debetni plačilni instrument, pri

katerem se poravnavajo obveznosti dolţnika do upnika z neposredno obremenitvijo

dolţnikovega oziroma plačnikovega računa. Kot dolţnik lahko poravnavamo stroške

elektrike, vodovoda, komunale in drugega.

Trajni nalog

Trajni nalog je kreditni plačilni instrument, kjer kot imetnik transakcijskega računa

pooblastimo banko, da fiksne ponavljajoče se obveznosti poravnava v dobro drugega

transakcijskega računa pri matični ali drugi banki. Poravnava varčevanja, rente, posojila in

podobno. Trajni nalog bo v bliţnji prihodnosti izgubil svoj pomen, saj ga bodo banke

zamenjale s sistemom direktnih obremenitev.

3.5 POGODBENE OBLIKE PLAČIL

Asignacija, cesija in pobot so pogodbene oblike zavarovanja plačil. Z njihovo uporabo se z

enim poslom poravnata dve obveznosti. Pri uporabi navedenih instrumentov zavarovanja

moramo biti previdni, saj so ti posli v primeru stečaja podjetja izpodbojni. V stečajno maso

gre vse dolţnikovo premoţenje, s tem tudi terjatve.

3.5.1 Asignacija

Asignacija ali nakazilo je najbolj razširjeno sredstvo indirektnega kreditiranja ali denarnega

nakazila. Z nakazilom (asignacijo) pooblašča ena oseba, nakazovalec (asignant) drugo osebo,

nakazanca (asignata), da na njen račun izpolni nekaj določeni tretji osebi, prejemniku nakazila

(asignatarju). Tega pa pooblašča, da v svojem imenu sprejme to izpolnitev.

Primer 7: Asignacija

Podjetje Grozd d. o. o. je v jeseni prodalo 2 toni grozdja podjetju Vino d. o. o. za ceno 1 EUR

za kilogram grozdja. Za zavarovanje plačila, dogovorjeno s plačilnim rokom 60 dni, je

podjetje sklenilo asignacijo, s katero je podjetje Vino d.o.o. naloţilo svojemu dolţniku

Trgovina X d. o. o., da plača podjetju Grozd d. o. o. 2000 EUR na dan zapadlosti osnovnega

dolga.

Opozorilo:

- Uvedba stečaja nad premoţenjem nakazovalca ima po samem zakonu za posledico preklic

nakazila, razen v primeru, če je nakazanec ţe sprejel nakazilo pred uvedbo stečaja in če ob

sprejemu ni vedel ali ne bi bil mogel vedeti za stečaj (3. odstavek 1046. člena OZ).

Pisno nakazilo, ki se glasi na denar, vrednostne papirje ali nadomestne stvari, je lahko izdano

z določilom po odredbi, če je nakazanec oseba, ki se ukvarja z gospodarsko dejavnostjo, in če

tisto, kar mora opraviti, spada v okvir te dejavnosti (1049. člen OZ).

V poslovni praksi imajo določbe o cesiji in določbe o asignaciji poseben značaj in

predstavljajo ene najpomembnejših pravil za veliko število bančnih poslov. Prav tako pa

imajo velik pomen pri posameznih plačilnih in kreditnih instrumentih in denarnem prometu.


38

Obstajajo pa bistvene razlike med asignacijo in cesijo. Pri cesiji je dovolj, da je dolţnik

obveščen o odstopu terjatve, medtem ko je pri asignaciji potrebno soglasje asignata, s katerim

izrecno sprejema asignacijo.

3.5.2 Cesija

Cesija oziroma odstop terjatve s pogodbo je posel, s katerim upnik (odstopnik, cedent) svojo

terjatev, ki jo ima proti dolţniku cessusu, prenese na tretjo osebo, to je prejemnika

(cesionarja). V tej pogodbi sodelujeta le prejšnji in novi upnik. S cesijo se terjatev v ničemer

ne spremeni. Terjatev preide od cedenta k cesionarju z isto vsebino, kakršno je imela tudi v

razmerju med cedentom in dolţnikom. Za pogodbo o odstopu se ne zahteva posebna oblika.

Če se odstopa terjatev, ki izhaja iz posla, za katerega se zahteva določena oblika, mora biti

tudi pogodba o odstopu sklenjena v tej obliki.

Dolţnik v tej pogodbi ne sodeluje, čeprav ima odstop določene učinke tudi nasproti njemu. Za

veljavnost pogodbe se ne zahteva pristanek dolţnika za opravo prenosa na novega upnika

glede na to, da se s prenosom terjatve v poloţaju dolţnika nič ne spremeni (1. odstavek 419.

člena OZ).

Odstop terjatev – cesijo ureja Obligacijski zakonik. Zakonik posebej določa, katerih terjatev

ni mogoče prenesti, in sicer:

– Prenesti ni mogoče terjatev, katerih prenos je prepovedan z zakonom (prepovedane

pogodbe).

– Ne morejo se prenesti terjatve, povezane z osebnostjo upnika (alimentacije).

– Ne morejo se prenesti terjatve, ki po svoji naravi nasprotujejo prenosu na drugega

(mandat).

Primer 8: Cesija

Gospa Ana je izgubila sluţbo. Pri banki Y je imela odobren dolgoročni kredit z mesečnim

obrokom 50 EUR. Zaradi izgube prihodkov od plač ni mogla plačevati obrokov ter je banko

zaprosila za odlog plačila oz. je predlagala odstop svoje terjatve do bivšega moţa, ki ji za

otroka plačuje mesečno 45 EUR.

Ali bo banka sprejela predlog dolţnice za poravnavo svojih zapadlih mesečnih obveznosti iz

naslova dolgoročnega kredita. Ne ne bo, ker je plačilo alimentacije povezano z osebnostjo

upnika in se ne sme prenašati.

Zato je ga. Ana ponudila banki odstop terjatve in naslova plačila najemnine, ki jo dobiva od

odaje stanovanja v najem. Takšno obliko plačila pa je banka lahko sprejela.

3.5.3 Pobot

Pobot ali kompenzacija predstavlja za podjetja učinkovito obliko zmanjševanja medsebojnih

obveznosti brez zagotavljanja denarnih sredstev. To velja za podjetja, ki imajo med dolţniki

mnogo pravnih oseb, ki zamujajo s plačili in pri katerih pravna izterjava ni racionalna.

Pobotajo se lahko terjatve, ki so zapadle, so istovrstne in niso sporne. Pri pobotu ločimo

dvostranski, to je sporazumni, ali enostranski, prisilni pobot. Pravno podlago pobota ureja

Obligacijski zakonik (OZ, člen 311–318).


39

Opozorilo: Pri kompenzacijah bodimo pozorni, saj so tiste, ki so bile izvršene v zadnjem letu

pred stečajem podjetja, izpodbojne.

Posebna oblika pobota je multilateralna kompenzacija, torej veriţni pobot med mnogimi

strankami. Te pobote izvaja zunanja institucija, pri nas te posle izvaja več institucij, Ajpes, e-

kompenzacije in druge. Sodobni računalniški programi imajo za kompenzacije predvidene

posebne rešitve, ki olajšajo iskanje dvostranskih pobotov in verig.

3.6 REFORMA PLAČILNEGA PROMETA

3.6.1 Plačilni sistem SEPA

SEPA (angl. Single Evro Payments Area) oz. enotno območje plačil v evrih je območje,

znotraj katerega lahko prebivalci, podjetja in drugi subjekti plačujejo in prejemajo plačila v

evrih znotraj Evrope, tako znotraj drţavnih meja kot čezmejno, pod enakimi osnovnimi

pogoji, z enakimi pravicami in obveznostmi ne glede na to, kje znotraj tega območja se

nahajajo.

Geografsko SEPA zajema 27 drţav članic EU, Islandijo, Liechtenstein, Norveško in Švico.

Osnovni gradniki SEPA so trije plačilni instrumenti:

kreditna plačila SEPA (na voljo od 28. januarja 2008),

direktne obremenitve SEPA (na voljo od 1. novembra 2010) ter

plačilne kartice (usklajevanje z okvirom SEPA poteka od 1. januarja 2008).

Slika 21: Današnje plačilno okolje

Vir: http://www.ujp.gov.si/docDir/SEPA/SEPA_INFO.pdf (26. 4. 2011)

http://www.ujp.gov.si/docDir/SEPA/SEPA_INFO.pdf%20(26


40

Slika 22: SEPA plačilno okolje

Vir: http://www.ujp.gov.si/docDir/SEPA/SEPA_INFO.pdf (26. 4. 2011)

Bankart je v imenu bank in hranilnic, udeleţenk plačilnega sistema SEPA IKP, pridobil

dovoljenje Banke Slovenije za oblikovanje plačilnega sistema SEPA IKP, sam kot klirinška

hiša pa dovoljenje za opravljanje storitev plačilnega sistema SEPA IKP.

Bankard je vzpostavil infrastrukturo SIMP, to je Infrastuktura za Mala Plačila. V okviru

SIMP je vzpostavil naslednje plačilne sisteme SEPA:

SEPA Interna kreditna plačila (SEPA IKP) – namenjen procesiranju kreditnih

plačil v SEPA standardu znotraj drţave,

SEPA Eksterna kreditna plačila (SEPA EKP) – namenjen procesiranju čezmejnih

kreditnih plačil v SEPA standardu,

osnovna shema za direktne obremenitve SEPA (SEPA EDD CORE) – namenjena

praviloma plačnikom potrošnikom in

B2B shema za direktne obremenitve SEPA (SEPA EDD B2B) – namenjena

izključno plačnikom – pravnim osebam, zasebnikom in samostojnim podjetnikom.

Več o novem plačilnem sistemu SEPA preberite na internetnih straneh, dostopno na:

http:/www.zbs.si, http://www.bankart.si, www.europeanpaymentscouncil.org in

www.sepa.si.

3.4.2 Univerzalni plačilni nalog – obrazec UPN!

V ţelji po poenotenju plačevanja, ki je posledica vzpostavitve enotnega območja plačil v

evrih – SEPA v Sloveniji, so banke pripravile nov obrazec UPN – univerzalni plačilni nalog.

Obrazec UPN je začel veljati novembra 2010 in postopno nadomešča obstoječe obrazce za

plačila, to so: posebna poloţnica PP02, bančni nalog BN02 in regulirano plačilo RP01.

Univerzalni plačilni nalog se uporablja za:

– negotovinska (kreditna) plačila;

– gotovinska plačila (nakazila v gotovini), s katerimi plačniki poravnavajo obveznosti s

predloţitvijo gotovine;


http://zbs.si/

http://www.bankart.si/

http://www.europeanpaymentscouncil.org/

http://www.sepa.si/


41

– pologe gotovine na transakcijske račune pri banki;

– dvige gotovine s transakcijskih računov pri banki.

Prednosti obrazca UPN so, da je enoten obrazec za plačila, univerzalni plačilni nalog za

domača in čezmejna plačila v evrih ter da je z njim omogočeno preprosto in pregledno

plačevanje.

Banke in hranilnice, članice Zdruţenja bank Slovenije, so ustanovile Zbirni center Bankarta z

namenom, da bi poenotile in racionalizirale postopke pri poslovanju z novimi plačilnimi

instrumenti med udeleţenci plačilnega sistema.

Naloge Zbirnega centra Bankarta so:

da v elektronski obliki sprejema, sortira in posreduje podatke ali informacije vsem

udeleţencem sistema in

hkrati vodi ustrezno statistično spremljavo poslovanja.

Več o Zbirnem centru Bankart preberite v dokumentih: Navodila in standardi za izmenjavo

podatkov prek Zbirnega centra in operativnih navodilih Vključevanje poslovnih partnerjev v

Zbirni center.

Povzetek poglavja

V tretjem poglavju smo se seznanili s plačilnim sistemom, plačilnim prometom in z

instrumenti, ki olajšajo in hkrati pospešijo prenose denarja z enega na drugi račun. Učinkovit

plačilni promet vpliva ugodno na narodno gospodarstvo. Z informatizacijo plačilnega promet

se denar v enem dnevu obrne večkrat. Zaradi navedenega so v obtoku potrebne manjše

količine denarja.

Kadar plačujemo v tujino, v drţave izven evroobmočja, lahko pričakujemo, da bo prenos

sredstev opravljen v času T + 2 dni.


Pojasnite pojma plačilni sistem in plačilni promet.

Katere so prednosti vključitve Slovenije v plačilne sisteme TARGET2 in STEP2?

Kaj so bistvene razlike med sistemom velikih vrednosti in sistemom malih vrednosti?

Proučite ponudbo bančnih storitev dveh slovenskih bank. Presodite, katere plačilne

instrumente bi priporočali podjetju, ki se ukvarja z vzgojnovarstveno dejavnostjo.

Na kaj moramo biti pozorni pri stečaju podjetja z vidika plačilnih instrumentov?

Predstavite asignacijo, cesijo in pobot in poiščite njihove skupne stične točke!

Kaj je bistvo reforme plačilnega prometa?

http://www.bankart.si/file/1735/navodila-in-standardi-zbirnega-centra-bankart.pdf

http://www.bankart.si/file/1735/navodila-in-standardi-zbirnega-centra-bankart.pdf

http://www.bankart.si/file/1589/vkljucevanje-poslovnih-partnerjev-v-zc-bankarta.pdf

http://www.bankart.si/file/1589/vkljucevanje-poslovnih-partnerjev-v-zc-bankarta.pdf


42

4 POSLOVNE FINANCE

„Varčevati pomenu tudi,

da ne zapravimo denarja,

ki smo ga privarčevali.“ BUD HOGBERG

Uvod

Finance na splošno opredelimo kot vedo o upravljanju z denarjem. V sodobnem poslovnem

svetu in gospodarstvu igra denar ključno vlogo, saj je z redkimi izjemami osnovni motiv

obstoja podjetij in sega v vse segmente gospodarstva. Zato je zelo pomembno znanje o

upravljanju z denarjem, ki se danes zahteva tako od posameznikov in podjetij kot tudi od

drugih drţavni in nedrţavnih institucij.

Poslovne finance pa bi lahko opredelili kot odločitve, povezane z denarjem, ki se sprejemajo

v okviru oziroma v zvezi s podjetjem. Poslovne finance so usodnega pomena za razvoj in

obstoj podjetja.


– Opredelitev pojma financ.

– Predmet poslovnih financ

– Deset finančnih aksiomov.

– Finančno politika in upravljanje.

4.1 OPREDELITEV POJMA FINANC

Beseda finance izvira iz latinskega glagola FINIRE (končati), ki je dobil v srednjem veku

obliko FINARE in pomeni končati, plačati. V srednjem veku so besedo hkrati uporabljali kot

sinonim za goljufijo, oderuštvo oziroma za nemoralne posle. Z zgodovinskim razvojem je

beseda dobila strokovni pomen za vsa opravila, za katera uporabljamo skupen izraz

gospodarjenje z denarjem ali na kratko finance (Filipič, Mlinarič, 1999). Področje financ

delimo na osebne finance, javne finance in poslovne finance.

Osebne finance so osredotočene na odgovore, ki jih od posameznika zahteva sodoben način

ţivljenja. Gre za vprašanja, povezana s posameznikovimi prihodki, porabo denarja, z

nalaganjem preseţkov, s financiranjem večji naloţb oziroma z nakupi in podobno.

Javne finance se ukvarjajo s finančnim poslovanjem drţave. Letni finančni plan drţave

predstavlja proračun, ki prikazuje prihodke in odhodke v obdobju enega leta. Pomemben je

tudi javni dolg, ki kaţe zadolţenost drţave.

Poslovne finance so vse aktivnosti, ki jih podjetja izvajajo na področju pridobivanja

finančnih sredstev in upravljanja z njimi (Berk et al., 2006).

V zgodnjih začetkih financ kot vede je veljalo prepričanje, da so finance umetnost in da je

finančno znanje prirojeno. Sčasoma so postale poslovne finance in finance nasploh vedno bolj

znanstvene, uporabljati se je začel analitični pristop, ki temelji na vedno bolj matematično,

ekonometrično in statistično zahtevnih orodjih oziroma modelih (Berk et al., 2006.)


43

Poslovne finance bi lahko opredelili kot odločitve, povezane z denarjem, ki se sprejemajo v

okviru oziroma v zvezi s podjetjem. Gre predvsem za načine zagotavljanja finančnih sredstev

in za metode učinkovitega upravljanja s temi sredstvi.

Zavedati se moramo, da ima kakršna koli poslovna ali razvojna odločitev vedno tudi finančne

posledice. In še več: poslovne in razvojne odločitve so odvisne od financ. Z denarjem je

mogoče nanje vplivati in denar jih tudi omejuje. Financiranje temelji na denarju kot na

njegovi osrednji kategoriji. Pri tem predstavljajo tudi druge oblike (nedenarnih) sredstev

vedno le preoblikovana denarna sredstva.

Financiranje v podjetju se nanaša na sledeče aktivnosti:

Priskrba sredstev (financiranje); v tem primeru gre za vsak denarni pritok v podjetju,

ki ni nastal kot posledica preoblikovanja materialnih in drugih oblik sredstev; gre

predvsem za denar iz zunanjih virov ali iz poslovanja podjetja (pozitivni denarni tok) –

pritok sredstev.

Uporaba (investiranje); priskrbljena denarna sredstva preoblikujemo v nedenarne

oblike ali jih usmerimo v različne oblike finančnih naloţb – denarni odliv.

Gospodarjenje s sredstvi; gre za čim bolj smotrno uporabo priskrbljenih sredstev z

namenom, da bi dosegli kar najugodnejši učinek glede dobička ali glede denarnega

toka ter zagotovili potrebno likvidnost sredstev (aktiva BS), plačilno sposobnost ter

razvoj podjetja.

Vračanje priskrbljenih sredstev virom financiranja; to je ena od osnovnih nalog

finančne funkcije podjetja in pomeni zaključno fazo pri kroţnem gibanju sredstev. Tu

se misli na vračanje glavnice in obresti (bančna posojila in/ali servisiranje emitiranih

in prodanih obveznic – kreditni odnos – ali pa gre za plačilo udeleţbe v dobičku –

lastniški odnos).

Razporejanje finančnih izidov; pri tem gre za razporejanje izida poslovanja, ki je

izraţen v denarju na posamezne udeleţence (lastniki, zaposleni, menedţment, drţava).

4.2 PREDMET POSLOVNIH FINANC

Predmet poslovnih financ se je z razvojem trţnega gospodarstva zelo spremenil, saj izhaja iz

opredelitve finančne funkcije v podjetju. Do pribliţno šestdesetih let 20. stoletja je bila

funkcija omejena na samo financiranje poslovanja z glavno nalogo – kako pridobiti dovolj

finančnih sredstev po čim niţji ceni in v ustrezni ročni strukturi. Tako je predmet poslovnih

financ obsegal predvsem opis institucij in postopkov z nekaterimi relativno preprostimi

analitičnimi metodami (izračun obresti, anuitet, kazalcev poslovanja itd.).

Na splošno lahko rečemo, da podjetje zasluţi denar, ki ga porabi ali investira. Iz tega sledi

ugotovitev, da lahko razdelimo predmet poslovnih financ na dve vrsti odločitev:

– finančne (poslovne) – zagotavljanje finančnih sredstev za poslovanje podjetja,

– investicijske – odločanje o naloţbah, ocenjevanje tveganja in donosnost poslovnih

odločitev podjetja.

Iz slikovnega prikaza v nadaljevanju bomo videli, da predmet poslovnih financ sega v mnoga,

skoraj vsa področja poslovanja podjetja. Z vsemi je tesno povezan, zato samo učinkovita

koordinacija med temi področji zagotavlja doseganje cilja poslovanja podjetja


44

INVESTICIJSKE

ODLOČITVE

FINANČNE

ODLOČITVE

AKTIVA PASIVA

Gibljiva sredstva

– denar

– prodajljivi VP

– terjatve do kupcev

– zaloge

Kratkoročne obveznosti

- obveznosti do

dobaviteljev

- kratkoročna posojila

- garancije na posojila

Dolgoročne obveznosti

– dolgoročna posojila

– obveznosti do

zaposlenih (npr.

pokojnine)

– finančni zakup

Osnovna sredstva

– zgradbe

– oprema

– zemlja

Lastniški kapital

– zbran s prodajo delnic

– zadrţani dobički Neopredmetena sredstva

– patenti, licence...

Nepripoznana sredstva

– v podjetju razvita BZ

- do strank prijazni

zaposleni

Slika 23: Finančni vidik bilance stanja

Vir: Bukovnik Leva, Farič 2006, 9.

Primer 9: Finančna odločitev

Na podlagi pogodbe smo kupcu dobavili raznovrstno blago v znesku 15.000 EUR. Kupec se je

zavezal blago plačati v roku 60 dni. Rok je ţe zdavnaj potekel, kupec blaga ni plačal, mi pa

nemočno čakamo na plačilo. Kupca opozarjamo po telefonu, mu pišemo dopise, s katerimi ga

prosimo, naj vsaj delno poravna plačilo (torej izrabljamo mehke variante), a se ne odzove. Zaradi

sklenitve novih poslov o dobavi surovin v znesku 40.000 EUR, pri katerih smo v vlogi dolţnika in

nastale kratkoročne nelikvidnosti, ne moremo poravnati svojih obveznosti.

Kaj narediti za razrešitev likvidnostnega problema?

Poveţemo se s svojim upnikom, dobaviteljem surovine, in mu predlagamo sklenitev pogodbe o

odstopu terjatve (cesijske pogodbe).

4.3 DESET FINANČNIH AKSIOMOV

Časovno vrednost denarja si najlaţje ponazorimo z osnovnimi spoznanji – finančnimi aksiomi

ob predpostavki, da podjetje povečuje vrednost premoţenja lastnikov. To so:

Aksiom 1 – Neločljivi par: donos in tveganje. Osnovno pravilo, da med naloţbami z

enakimi stopnjami donosov izberemo tisto, ki povzroča najmanj tveganja oz. da med

naloţbami z enakim tveganjem izberemo tisto, ki ponuja najvišjo stopnjo donosa. Nikoli ne

sprejemamo dodatnega tveganja, če nismo istočasno nagrajeni z dodatnim donosom.


45

Aksiom 2 – Časovna vrednost denarja. Je oportunitetni strošek oz. priloţnostna cena virov,

ki se povečuje glede na čas in tveganje izbrane naloţbe. Denarna enota v modelu časovne

vrednosti izgublja svojo vrednost zaradi oportunitetnih stroškov, ki nastajajo z

neizkoriščanjem priloţnosti in ne zaradi inflacije.

Aksiom 3 – Denarni tok je cilj, dobiček je le sredstvo. Poslovanje z dobičkom je pogoj za

rast in razvoj podjetja, vendar pa mora finančna sluţba poskrbeti, da temu sledi ustrezen

denarni tok. Finančni tokovi so tokovi (pritoki in odtoki) vseh sredstev in z njimi povezani

tokovi obveznosti do virov sredstev, razen poslovnoizidnih tokov.

Aksiom 4 – Prirastek denarnega toka – Δ CF (cash flow). - Δ CF = CFz naloţbo – CFbrez

naloţbe. Pri sprejemanju poslovnih odločitev moramo predvideti posledice le-teh za celotno

podjetje. Merilo je prirast denarnega toka, ki bo nastal kot razlika med celotnim denarnim

tokom za primer, ko sprejmemo novo naloţbo, in med denarnim tokom, ki bi nastal brez nje.

Aksiom 5 – Kako najti nadpovprečno donosne naloţbe? Konkurenčni trg teţi k ravnovesju.

Ko se na trgu pojavi industrija z visoko donosnostjo, začne le-ta privlačiti vedno več

vlagateljev, ki povečujejo zmogljivosti in zmanjšujejo ceno.

Aksiom 6 – Učinkovitost trga kapitala; trg je hiter in cene so prave. Najpomembnejša

surovina za trg kapitala je informacija. Učinkovitost trga kapitala se ocenjuje s hitrostjo, s

katero je trg sposoben vsrkati razpoloţljive informacije in jih odraziti v cenah.

Aksiom 7 – Agencijski problem; vodstvo podjetja bo maksimiralo vrednost lastniškega

kapitala le, če bo to v njihovem interesu. Agencijski problem nastane v trenutku ločevanja

funkcije lastništva in funkcije vodenja.

Aksiom 8 – Vpliv davkov; davki imajo pri odločanju v financah pomembno vlogo, saj

vplivajo na večjo ali manjšo uspešnost podjetja. Zato moramo pri finančnem vodenju

upoštevati vpliv raznih dajatev. Davčni vidik določa finančno strukturo podjetja oziroma

optimalno razmerje med financiranjem z lastnim kapitalom in financiranje z dolgovi.

Aksiom 9 – Tveganje ni enovito; del tveganja lahko razpršimo (diverzificiramo), drugi del

moramo sprejeti (sistematično (trţno), nesistematično (specifično)). Sistematično tveganje v

določenem ekonomskem prostoru je enako za vsa podjetja, ki poslujejo le v tem prostoru.

Dejavniki sistematičnega tveganja so inflacija, visoke obrestne mere, recesija, vojna in

podobno. Nesistematična tveganja izhajajo iz posameznega podjetja in je posledica njihovega

prodajnega programa, kakovosti sodelavcev, finančne strukture in podobno.

Aksiom 10 – Etično obnašanje je v financah izogibanje kaznim in drugim stroškom sodnih

procesov, ohranjanje in povečevanje ugleda v javnosti, privabljanje novih strank, ki cenijo in

podpirajo etično obnašanje, privabljanje in ohranjanje strokovnih sodelavcev.

4.4 FINANČNA POLITIKA IN UPRAVLJANJE

Finančna politika je del skupne poslovne politike podjetja. Usmerjena je v upravljanje s

finančnimi tokovi v podjetju samem in v njegovem okolju. Finančna politika mora zagotoviti

finančne moţnosti poslovanja tako, da zagotavlja potrebna sredstva za doseganje optimalne

plačilne sposobnosti in smotrnega financiranja oziroma za izvedbo letnega in dolgoročnega

plana podjetja.


46

Finančna politika se udejanja:

– z odločanjem o temeljnih ciljih finančne funkcije,

– z izbiro finančne strategije in taktike za uresničevanje temeljnih ciljev,

– z vzpostavljanjem in vzdrţevanjem optimalne navpične in vodoravne finančne

strukture,

– z uporabo poslovno-finančnih načel.

Končni cilj finančne politike je ohranitev in povečanje finančne moči podjetja. V

količinskem smislu pod finančno močjo razumemo obseg sredstev. S kakovostnega vidika, ki

je primaren, pa finančna moč pomeni:

Trajno plačilno sposobnost. Podjetje je v vsakem trenutku sposobno poravnati

dospele obveznosti. Denarna sredstva so vedno enaka ali večja kot dospele obveznosti.

Trajno sposobnost financiranja. Podjetje lahko financira dolgoročne naloţbe iz

lastnih in tujih virov, kratkoročne naloţbe pa iz tujih virov. Pri tem niso ogroţene

plačilna sposobnost, donosnost in finančna neodvisnost.

Ohranitev premoţenja. Podjetje posluje brez poslovne izgube.

Povečanje premoţenja. Podjetje dosega dobiček pri poslovanju in s tem krepi

financiranje iz notranjih virov.

Med ciljem finančne politike (finančna moč) in ciljem podjetja (dolgoročna rast in

povečevanje premoţenja lastnikov) obstaja močna medsebojna povezave. Prvega cilja ni

mogoče doseči brez drugega.

4.4.1 Dejavniki oblikovanja finančne politike

Na oblikovanje finančne politike vplivajo številni dejavniki. Najbolj splošno bi jih lahko

razdelili na notranje in zunanje dejavnike.

Notranje dejavnike, na katere podjetje lahko vpliva, lahko naprej delimo na:

objektivne (finančna moč, velikost in dejavnost podjetja, stopnja rasti in zrelosti

podjetja, organiziranost podjetja) in

subjektivne (socialna in izobrazbena struktura zaposlenih, vzdušje v kolektivu,

izkušnje in strokovnost vodstvenih kadrov).

Zunanji dejavnik, na katere podjetje nima vpliva, so gospodarski in finančni sistem,

razvitost finančnega trga, razmere na blagovnem trgu in javno mnenje.

Podjetje z večjo finančno močjo, s hitro rastjo in z dobrimi zgledi za prihodnost ima večjo

moţnost najemanja dopolnilnih finančnih sredstev in s tem večje moţnosti za financiranje

razvoja. Velika, specializirana podjetja so občutljivejša na spremenjene razmere poslovanja,

zato morajo posvetiti večjo pozornost elementom stabilnosti pri svoji finančni politiki.

4.4.2 Načela finančne politike

Naloga finančne politike podjetja je zagotoviti ustrezne finančne razmere poslovanja tako, da

se zagotavljajo potrebna sredstva za uresničevanje načrta podjetja za vsakodnevno poslovanje

glede doseganja optimalne likvidnosti, plačilne sposobnosti in smotrnega financiranja.


47

Finančna politika pa ima kot politika finančne funkcije svoje cilje in načela, po katerih se je

potrebno ravnati, da bi dosegli končni cilj finančne politike, ki se zrcali v ohranitvi in

povečanju finančne moči podjetja.

Načelo likvidnosti

Likvidnost je sposobnost preoblikovanja nedenarnih delov sredstev v denarno (likvidno)

obliko. Sredstva podjetja se nahajajo med poslovanjem v različnih pojavnih oblikah. Denarna

oblika sredstev je absolutno likvidna (tekoča), ker jo lahko v vsakem trenutku zamenjamo v

nedenarno obliko. Pri nedenarnih oblikah sredstev je potreben čas za preoblikovanje v

denarno obliko, zato so te oblike sredstev nelikvidne. Na likvidnost vplivajo notranji in

zunanji dejavniki.

Notranji dejavniki likvidnosti so:

– Zaloge reprodukcijskega materiala. Večanje teh zalog pomeni zmanjševanje

likvidnostnih rezerv oziroma postopno vodi do nelikvidnosti podjetja. Razlogi za

večanje zalog so različni: lahko so v slabi nabavni politiki ali slabi organizaciji dela.

– Proizvodni proces. Vzpostaviti je treba takšno organizacijo proizvodnje, ki bo

zmanjševala zaloge polizdelkov in nedokončane proizvodnje. Prav tako moramo

zagotoviti delovno disciplino in kontrolo, ki bosta vplivali na ustrezno kakovost

proizvodnje.

– Zaloge gotovih izdelkov. Večanje teh zalog pomeni slabšanje likvidnostne situacije

podjetja. Do njihovega povečanja prihaja takrat, ko je obseg proizvodnje večji od

obsega prodaje.

– Kreditiranje med podjetji. Vsako podjetje ima na področju kreditiranja dve vrsti

prelivanja sredstev. Na eni strani ima odliv v višini fakturirane realizacije, ki ni

plačana v opazovanem obdobju, po drugi strani ima priliv sredstev v višini kupljenega

blaga in storitev, ki ni plačan v istem obdobju.

– Dolgovi. Če podjetje poveča obseg poslovanja ali se povečajo stroški le-tega, se pri

drugih nespremenjenih okoliščinah povečujejo dolgovi. Pri oblikovanju dolgov je

treba poudariti, naj se oblikujejo načrtno in ne stihijsko.

– Delitev dobička. Če se pri delitvi dobička daje večja prednost povečanju kapitala kot

oblikovanju plač, vpliva pozitivno na likvidnost. Takšna delitev, ki škoduje plačam

zaposlenih, ima lahko negativne posledice na motivacijo zaposlenih pri doseganju

večjih poslovnih rezultatov.

Zunanji dejavniki likvidnosti so:

– Denarno kreditna politika. Eden od zunanjih dejavnikov, ki vplivajo na likvidnost

podjetij oziroma na celoten gospodarski sektor, je denarno kreditna politika, ki je eden

izmed instrumentov ekonomske politike. Denarna politika se lahko izvaja restriktivno,

ekspanzivno in nevtralno.

– Fiskalna politika. Zunanji dejavnik, ki v veliki meri vpliva na likvidnost podjetja, je

fiskalna politika. Povečana fiskalna obremenitev lahko povzroči zmanjšanje

likvidnostnih rezerv. Pri tem mislimo na uvajanje novih davkov, povečanje ţe

obstoječih ali oboje. Povečana fiskalna obremenitev vpliva na cene in stroške

poslovanja.

– Zunanjetrgovinski in devizni sistem. Pri deficitu v plačilni bilanci ali če drţava ne

ţeli spremeniti deviznega tečaja, pogosto uvaja različne finančne omejitve z

namenom, da zavira uvoz.


48

Načelo plačilne sposobnosti podjetja

Osrednja kategorija financiranja je denar. Vsako podjetje mora imeti toliko denarnih sredstev,

da lahko poravna dospele dolgove. Pravimo, da mora biti plačilno sposobno. Plačilna

sposobnost je tako neposredno povezana z načelom likvidnosti. Načelo solventnosti (plačilne

sposobnosti) zahteva, da so v podjetju v vsakem trenutku, na določen dan, na razpolago

denarna sredstva v znesku zapadlih plačilnih obveznosti ob primernem preseţku denarnih

sredstev v znesku varnostne rezerve plačilne sposobnosti. Ločimo:

dejansko solventnost, kar pomeni, da je podjetje v primeru likvidacije sposobno

poravnati vse svoje obveznosti. Svoje naloţbe s prodajo preoblikuje v denar, ki sluţi

za plačilo obveznosti;

tehnično solventnost, kar pomeni, da je podjetje z razpoloţljivimi likvidnimi sredstvi

sposobno poravnati obveznosti v roku njihove zapadlosti.

Lahko se zgodi, da je podjetje tehnično solventno, saj z denarjem tekoče poravnava zapadle

obveznosti, ni pa dejansko solventno. Takšno podjetje ni sposobno poravnati vseh svojih

obveznosti v primeru likvidacije. In obratno, podjetje ima veliko sredstev, vezanih v

dolgoročnih naloţbah. Podjetje je plačilno zmoţno, če ima večja ali vsaj enaka denarna

sredstva, kot znašajo zapadle obveznosti. To pomeni, da morajo biti kazalniki plačilne

sposobnosti večji od ena.

Načelo gospodarnosti (ekonomičnosti)

Gospodarnost poslovanja pomeni ugodno razmerje med vrednostjo proizvodnje (prihodki) in

stroški (odhodki). Poslovni proces se mora izvršiti s čim niţjimi stroški. Gospodarnost

poslovanja izračunamo s pomočjo postavk izkaza poslovnega izida, to je prihodkov in

odhodkov.

Ena od nalog finančne funkcije je priskrba finančnih sredstev, ki imajo svojo ceno. Cena je

lahko različna, odvisno od vira. Tako smo tudi pri financiranju lahko bolj ali manj gospodarni

tako glede stroškov financiranja kot tudi glede vsote pridobljenih finančnih sredstev.

Gospodarnost financiranja izrazimo skozi kazalnik:

100Ps

SrGf

Gf – gospodarnost financiranja

Sr – stroški financiranja

Ps – porabljena finančna sredstva

Uresničevanje načela gospodarnosti financiranja vodi k temu, da skrbimo ne samo za priskrbo

najcenejših finančnih sredstev, ampak tudi za pravilen obseg potrebnih finančnih sredstev. Če

podjetje ne ugotovi pravilno potreb po finančnih sredstvih, je lahko nelikvidno, nedonosno in

tudi financiranje je lahko negospodarno.

Načelo donosnosti (rentabilnosti)


49

Donosnost je eno od osnovnih ekonomskih načel. V splošnem pod donosnostjo razumemo

ugodno razmerje med doseţenim finančnim rezultatom in vloţenimi sredstvi. Pri

uresničevanju tega načela gre za to, da podjetje v procesu reprodukcije doseţe maksimalni

poslovni izid s čim manjšimi vloţenimi sredstvi. Poslovni izid izraţa donosnost vloţenih

sredstev v podjetju.

Donosnost izkazujemo na dva načina, in sicer:

donosnost lastniškega kapitala – return of equity – ROE, ki je razmerje med dobičkom in

lastniškim kapitalom

ROE 100Dobiček

Lastniški kapital

in

donosnost celotnega kapitala – return of assets – ROA

100( )

Dobiček obrestiROA

Celotni kapital premoženje

4.4.3 Poslovnofinančna načela

Poslovnofinančna načela so celovit in strnjen zapis pravil o:

– organiziranju in delovanju finančne funkcije,

– oblikovanju informacij ter

– izvajanju finančnih odločitev posameznega podjetja.

V vsakem podjetju se prepletajo interesi različnih druţbenih skupin. Iz teh ciljev izhajajo tudi

načela o finančni politiki in finančni funkciji. Finančna politika določa temeljne cilje finančne

strategije, taktike in poslovna finančna načela. Odgovornost za dolgoročno uspešno

poslovanje podjetja je pogojena s plačilno sposobnostjo podjetja.

Za uspešno izvajanje finančne politike pa potrebujemo ustrezen informacijski sistem, ki poleg

arhiviranja, zbiranja, obdelovanja in posredovanja podatkov skrbi za povezovanje finančne

funkcije z ostalimi funkcijami podjetja.

Splošna poslovnofinančna načela lahko načeloma razdelimo na tri sklope :

odločanje,

informiranje ter

izvajanje.

Odločitve se nanašajo na investiranje, financiranje, plačilno sposobnost podjetja,

obvladovanje tveganj, poslovno neodvisnost, organiziranost finančne funkcije, načelo časovne


50

vrednosti denarja, načelo likvidnosti sredstev, načelo finančnega dojemanja sredstev, načelo

finančne vestnosti in načelo normativnosti.

Pri informiranju pa naj bi podjetja sledila naslednjim načelom: načelo realno primerljivih

podatkov, oblikovanje informacij vzročnosti, oblikovanje informacij o soodvisnosti,

vzajemnosti iz sklopa informacij, sinergije sklopa informacij in načelo vsebine podatkov,

razumljivost informacij, primerljivost informacij, usmerjenost informacij, racionalnost

informacij in standardiziranje informacij.

Pri izvajanju pa so pomembni: načelo celovitosti finančne funkcije, načelo vodenja, načelo

organiziranost in načelo razvoja.

4.4.4 Pravila financiranja

Financiranje bi lahko opredelili kot proces plačevanja z denarjem, proces kroţenja denarja

med podjetji in drugimi osebki v gospodarstvu ter znotraj podjetja. Pravila financiranja, ki so

se razvila na osnovi dolgoletnih izkušenj in sluţijo kot pomoč podjetjem pri sprejemanju

poslovno finančnih odločitev, lahko razdelimo na dve skupini:

pravila vodoravne finančne strukture, ki obravnavajo financiranje z vidika roka

naloţb in roka virov financiranja;

pravila navpične finančne strukture, ki se nanašajo na razmerje med lastnimi in

tujimi viri financiranja.

Pravila vodoravne finančne strukture

Vodoravno finančno strukturo ugotavljamo iz razmerja med posameznimi deli aktive in

pasive. To pravilo postavlja v ospredje vprašanje likvidnosti in plačilne sposobnosti podjetja.

Najbolj znano pravilo vodoravne finančne strukture je tako imenovano zlato bilančno pravilo.

Zlato bilančno pravilo zahteva, da se naj dolgoročne naloţbe financirajo z dolgoročnimi viri

sredstev, medtem ko se kratkoročne naloţbe smejo financirati s kratkoročnimi viri.

Kot dolgoročne naloţbe danes ne opredeljujejo le vlaganja v osnovna sredstva (zlato pravilo v

oţjem pomenu), ampak tudi dolgoročne finančne naloţbe, odobrene dolgoročne blagovne

kredite in tudi trajna gibljiva sredstva (minimalne zaloge materiala, nedokončane proizvodnje

gotovih izdelkov). Ta sredstva naj bi v skladu z zlatim bilančnim pravilom financirali z

dolgoročnimi viri. V tej zvezi se govori o konceptu čistih gibljivih sredstev. Čista gibljiva

sredstva so opredeljena kot razlika med celotnimi gibljivimi sredstvi in kratkoročnimi

obveznostmi. Čista gibljiva sredstva predstavljajo tisti del gibljivih sredstev, ki so financirana

z najkakovostnejšimi viri, torej z dolgoročnimi obveznostmi in lastnim kapitalom.

Če se trajna gibljiva sredstva deloma financirajo iz kratkoročnih virov, govorimo o

agresivnem pristopu k financiranju gibljivih sredstev.

Če pa podjetje tudi začasna gibljiva sredstva, predvsem sezonske zaloge, financira z

dolgoročnimi viri, govorimo o konservativnem pristopu. Takšno financiranje gibljivih

sredstev zmanjšuje tveganje nelikvidnosti, hkrati pa povečuje stroške financiranja. Stroški

dolgoročnega dolga so praviloma višji kot kratkoročnega dolga. V razmerah razvitega

finančnega trga s številnimi finančnimi institucijami in pestro ponudbo finančnih

instrumentov ali virov financiranja pravilo, ki je staro več kot 100 let, nima takšnega pomena.

Podjetja si lahko privoščijo več svobode in več tveganja (Leva Bukovnik in Farič, 2006).


51

Pravila navpične finančne strukture

Z navpično finančno strukturo razumemo razmerje med lastnimi in tujimi viri financiranja.

Notranje financiranje ali samofinanciranje je tisto financiranje, ki ga podjetje izvaja iz lastnih

virov sredstev, torej iz zadrţanega dobička in amortizacije. Z lastnimi viri naj bi podjetje

financiralo dolgoročne naloţbe (dolgoročna in trajna gibljiva sredstva). Optimalno razmerje

med lastniškim in dolţniškim kapitalom naj bi bilo 1:1. To razmerje je v praksi odvisno od

številnih dejavnikov, med drugim tudi od tega, v kolikšni meri je vodstvo podjetja nagnjeno k

tveganju pri zadolţevanju (Leva Bukovnik in Farič, 2006).

Primer 10: Zlato bilančno pravilo

AKTIVA PASIVA

AKTIVA PASIVA

Osnovna sredstva

– zgradbe

– oprema

– zemlja

Neopredmetena sredstva

– patenti, licence...

Čista obratna sredstva (del zalog)

Lastniški kapital

– zbran s prodajo delnic

– zadrţani dobički

Dolgoročne obveznosti

– dolgoročna posojila

– obveznosti do

zaposlenih (npr.

pokojnine)

– finančni zakup

Kratkoročne obveznosti

– obveznosti do

dobaviteljev

– kratkoročna posojila

– garancije na posojila

Ostale obveznosti

Gibljiva sredstva

– denar

– prodajljivi VP

– terjatve do kupcev

– zaloge

Slika 24: Zlato bilančno pravilo

Za poglobitev znanja iz tega poglavja proučite:

– Priročnik za zadolževanje malih in srednjih podjetij ter samostojnih podjetnikov, mag.

Mateja Stupica . Založba Legat, 2005.

– Kodeks poslovnofinančnih načel.


52

Povzetek poglavja

Finance so osnova za obstoj in razvoj gospodarstva, prebivalstva in drţave.Za racionalno

porabo denarja je pomembno medsebojno sodelovanje vseh funkcij v poslovanju in nalaganje

denarja v naloţbe, ki imajo skupne cilje in donose.

Nadalje je v sodobnem podjetju nadvse pomembno poznavanje finančnih posledic

posameznih poslovnih odločitev, ki jih sprejemajo nefinančni direktorji. Zato so se za celotno

vodstvo podjetja močno povečale zahteve po poznavanju poslovnih financ.

V vsakem urejenem gospodarstvu so na finančnem področju postavljena pravila ravnanja,

zajeta v zakonodaji. Ugotovili smo, da je naša zakonodaja izredno obseţna. Prilagajati se

mora dejanskim druţbenim spremembam, zato se pogosto spreminja. Zaradi navedenega jo

moramo neprestano proučevati.


Pojasnite vlogo financ. Predstavite prepletenost osebnih, poslovnih in javnih financ.

Katere so aktivnosti financiranja v podjetju?

Kako so poslovne finance povezane z ostalimi poslovnimi funkcijami?

Naštejte pet finančnih aksiomov. Katere dejavnike finančne politike poznate?

Naštejte načela finančne politike. Opišite načelo likvidnosti.

Kakšen je pomen plačilne sposobnosti podjetja ?

Pojasnite, kakšen je vpliv obvladovanja finančnih tveganj na podjetje.


53

5 FINANČNA FUNKCIJA

»Bolje narejeno je bolje kot dobro povedano.« BENJAMIN FRANKLIN

Uvod

Finančna funkcija ima v podjetju pomembno povezovalno vlogo. Njeno učinkovito delovanje

je za uspešno poslovanje podjetja ključnega pomena. V prvi vrsti je pomembna sama

organiziranost. Finančniki morajo biti ustrezno strokovno usposobljeni za izvajanje svojih

nalog, pomembno je tudi, da znajo svoje strokovno znanje učinkovito uporabiti v praksi.

Ključnega pomena za uspeh je tudi ustrezno informiranje in izvajanje v finančni funkciji, kajti

le prave in pravočasne informacije nudijo ustrezno osnovo za odločanje.


– Opredelitev finančne funkcije.

– Cilji in naloge finančne funkcije.

– Organiziranost finančne funkcije.

– Kriteriji odločanja v finančni funkciji.

– Informiranje izvajanja v finančni funkciji.

– Finančni tokovi v podjetju.

– Predračun in obračun finančnih tokov.

– Prihodki in prejemki ter odhodki in izdatki.

5.1 OPREDELITEV FINANČNE FUNKCJE

Finančna funkcija je ena temeljnih poslovnih funkcij. Podjetje, ki je ne obvladuje, izgublja del

svojih konkurenčnih prednosti. Najpomembnejša značilnost finančne funkcije je tesna

povezanost z drugimi temeljnimi poslovnimi funkcijami, saj ima vsaka poslovna odločitev

finančne posledice (Kodeks, 1998).

Investi-

cijsko

tehnična

funkcija

Kadrovska

funkcija

FINANČNA

FUNKCIJA

Prodajna

funkcija

Proizvodna

funkcija

Nakupna funkcija

Slika 25: Shema poslovnih funkcij

Vir: Lasten


54

Bistvo finančne funkcije je v financiranju in finančnih razmerjih. Financiranje obsega

ugotavljanje potrebnih finančnih sredstev, preskrbovanje, vlaganje, obvladovanje

preoblikovanj in vračanje denarnih sredstev virom. Preden priskrbimo finančna sredstva,

moramo narediti plan potrebnih finančnih sredstev. Posebej pozorni moramo biti na znesek,

ceno, dinamiko preskrbe, roke in pogoje vračanja.

Za začetek poslovnega procesa so potrebni viri financiranja, ki jih spremenimo v stalna in

gibljiva sredstva ter delo, da bi ustvarili proizvode oziroma storitve za prodajo na trgu ter

tako pridobili finančna sredstva, ki bodo večja od vloţenih in bodo omogočila zagon novega

cikla. Proces financiranja spremlja torej vse faze poslovnega procesa. Faze poslovnega

procesa so naslednje:

Preskrba finančnih sredstev: v prvi fazi kroţenja sredstev, po predhodno izdelanem

planu potrebnih finančnih sredstev, se morajo ta najprej priskrbeti.

Nakup prvin poslovnega procesa: priskrbljena sredstva se uporabijo v skladu z

izdelanim planom za nabavo delovne sile in poslovnih prvin v proizvodnem procesu. S to

fazo se sredstva spremenijo iz denarne oblike premoţenja v materialno obliko poslovnih

prvin za proizvodnjo. Finančna funkcija sodeluje z nabavno funkcijo.

Poraba prvin v proizvodnem procesu in ustvarjenje izdelkov in storitev:

reprodukcijski proces se nadaljuje s porabo prvin v proizvodnem procesu. S porabo se

ustvarjajo novi izdelki in storitve. Naloga finančne funkcije je, da sodeluje s proizvodno

funkcijo z namenom, da se bodo finančna sredstva v proizvodnem procesu zadrţevala čim

krajši čas.

Prodaja blaga in storitev in unovčenje terjatev: reprodukcijski proces se nadaljuje s

prodajo blaga oziroma storitev. V fazi prodaje in unovčenja terjatev je naloga finančne

funkcije ugotavljanje bonitete kupcev, zlasti njihove plačilne oziroma kreditne

sposobnosti.

Vračanje denarja virom financiranja: z denarjem, dobljenim od prodaje blaga in

storitev, se začne naslednja faza reprodukcijskega procesa, to je vračanje denarja virom

financiranja.

Primer 11: Preskrba finančnih sredstev

Podjetje Invest d. d. je pristopilo k pripravi srednjeročnega finančnega načrta za področje

investicij. Naloga direktorjev posameznih področij je bila priprava predlogov investicijskih

projektov in predlogov načina financiranja. Pri pripravi načinov financiranja so se lahko

odločali med naslednjimi načini financiranja:

a. izdaja obveznic,

b. prevzem podjetja,

c. najem posojila pri hišni banki,

d. dogovorjen odlog plačila dobavitelju.

Kateri način financiranja je pravi za financiranje investicij?

Najpogosteje je to najem posojila pri banki, lahko pa se odločijo tudi za izdajo obveznic.


55

Slika 26: Sestava finančne funkcije

5.2 CILJI IN NALOGE FINANČNE FUNKCIJE

Posredni cilj finančne funkcije je istoveten s temeljnim ciljem podjetja, kar velja tudi za druge

temeljne poslovne funkcije. Neposredni cilji finančne funkcije in finančne politike so:

– zagotavljanje najugodnejše (optimalne) kratkoročne in dolgoročne plačilne

sposobnosti podjetja,

– prispevanje k dolgoročni donosnosti lastniškega kapitala,

– prispevanje k zmanjšanju tveganja v poslovanju,

– prispevanje k poslovni neodvisnosti podjetja.

Postavljene cilje doseţemo z izvajanjem nalog. Kodeks poslovnofinančnih načel, ki ga je

sprejel in izdal Slovenski inštitut za revizijo, obravnava naloge finančne funkcije s treh zornih

kotov, in sicer glede na:

Izvajanje, kamor sodijo: preskrba sredstev, uporaba sredstev, vračanje sredstev in

preoblikovanje obveznosti do virov sredstev.

Informiranje, kamor sodijo: obravnavanje finančnih podatkov o preteklosti, finančno

napovedovanje, finančno analiziranje, nadziranje obravnavanih podatkov.

Odločanje, kamor sodijo: strateško, taktično in operativno finančno načrtovanje,

priprava izvajanja in nadziranje izvajanja.

VRAČANJE

FINANČNIH

SREDSTEV

NALAGANJE

FINANČNIH

SREDSTEV

UPRAVLJANJE S

FINANČNIMI

SREDSTVI

PRESKRBA

FINANČNIH

SREDSTEV

UGOTAVLJANJE

FINANČNIH

SREDSTEV

FINANČNA

FUNKCIJA


56

Skupni imenovalec vseh nalog so neposredni cilji finančne funkcije, pri čemer sta

najpomembnejši kratkoročna in dolgoročna plačilna sposobnost podjetja. Glavne naloge

in odgovornosti finančnika (dejavnosti finančne funkcije) so:

– pravočasna ocena finančnega poloţaja v preteklosti, predvsem analiza stanja, ugotovitev

trendov in predlagani ukrepi;

– uvedba in izvedba procesa načrtovanja finančnega poloţaja;

– ocena načrtovanega finančnega poloţaja ter predlaganje in izvajanje ustreznih ukrepov;

– finančno ovrednotenje vseh poslovnih odločitev podjetja;

– izvajanje plačilnega prometa v podjetju.

Primer 12: Interesi lastnikov pri odločanju o delitvi dobička

Podjetje Pismo d. d. je uspešno drţavno podjetje, ki deloma opravlja tudi monopolno

dejavnost, deloma pa ustvarja prihodke iz naslova komercialnega poslovanja. Ob zaključku

leta je vodstvo podjetja predloţilo nadzornemu svetu, da se doseţen dobiček ne izplača v

obliki dividend lastniku – drţavi, temveč nameni za nove razvojne projekte. Predlog ni bil

sprejet.

Kateri interesi so prevladali pri odločanju?

Iz navedenaga se vidi interes drţave kot solastnika gospodarske druţbe, ki je v tem primeru

bil priliv denarja v drţavni proračun.

5.3 ORGANIZIRANOST FINANČNE FUNKCIJE

V preteklosti je bila finančna funkcija največkrat organizacijsko zdruţena z računovodsko

sluţbo. Računovodstvo kot informacijska dejavnost se z vidika vsebine razlikuje od

financiranja kot operativne dejavnosti. Zato je potrebna ločitev obeh sluţb v vseh tistih

primerih, kjer je to racionalno. Zasledovati je potrebno cilj, da bodo koristi od organiziranja

finančne funkcije večje od stroškov takšne organiziranosti.

5.3.1 Vloga finančnega direktorja

Pogoj za uspešno vodenje finančne funkcije v podjetju je poznavanje podjetja kot celote,

njegove vizije in strategije. Finančnik vodi finančno sluţbo, ta pa finančno funkcijo v

podjetju. Pogosto velja prepričanje, da vanjo spadajo plačilni promet, zadolţevanje, naloţbe v

finančne instrumente in devizno poslovanje.

V večjih podjetjih so v okviru te sluţbe pomoţne knjige kupcev in dobaviteljev, obvladovanje

finančnih tveganj in nadzor nad denarnimi tokovi. Poleg tega lahko skrbijo za odnose z

lastniki. Opravljajo prevzeme in zdruţitve ter revizije finančnega poslovanja v skupini.

Prevzemajo upravljanje pokojninskih programov za zaposlene. Svetujejo drugim poslovnim

funkcijam in skrbijo za najboljšo finančno sestavo.

Vsaka poslovna odločitev ima finančne posledice, zato lahko trdimo, da so vse poslovne

odločitve posredno finančne. Finančnik in finančna sluţba sta le skrbnika ali organizatorja

finančne funkcije v podjetju (Peterlin, 2008, 72).


57

Upravni odbor

Predsednik

Podpredsednik –

direktor prodaje Podpredsednik – finančni direktor

(ang.:CFO – Chief Financial Officer)

Odgovoren za:

finančno politiko

podjetniško planiranje

izbor naloţb

upravljanje s kratkoročnimi in z

dolgoročnimi naloţbami

upravljanje s tveganji

Podpredsednik –

direktor proizvodnje

Vodja finančne sluţbe (ang..: Treasurer)

Odgovoren za:

upravljanje z denarjem

pridobivanje sredstev

odnose z bankami

Glavni računovodja (ang.: Controller)

Odgovoren za:

pripravo računovodskih

izkazov

računovodstvo

davke

Slika 27: Finančni direktor v velikih korporacijah

Vir: Prirejeno in dopolnjeno po Brealy, Myers, 2000

5.3.2 Povezanost poslovnih funkcij

Uspešnost poslovanja podjetja je v veliki meri odvisna od usklajenega delovanja in razvoja

posameznih funkcij znotraj podjetja, ki zaradi narave procesov pripada finančni funkciji. V

nadaljevanju podajam pregled povezanosti finančne funkcije z ostalimi funkcijami.

Poleg sodelovanja z drugimi funkcijami znotraj podjetja mora finančnik spremljati in poznati

tudi dogajanja v gospodarstvu nasploh. Pri svojih odločitvah mora upoštevati inflacijska

pričakovanja, višino obrestnih mer in njihove morebitne spremembe, gibanje deviznih tečajev,

poloţaj panoge, v kateri podjetje deluje, svetovne trende na področju cen pomembnih surovin

in ostale dejavnike, ki bi utegnili vplivati na poslovanje podjetja (Mramor, 2002).

Tabela 1: Povezanost poslovnih funkcij

POSLOVNA

FUNKCIJA

NALOGE FINANČNE FUNKCIJE

Računovodska

funkcija Načrtovanje prihodnjega poslovanja s finančnega stališča na podlagi

obstoječih podatkov, ki jih priskrbi računovodstvo.

Nabavna

funkcija Pravočasno plačevanje prejetih računov.

Omogočanje aţurnih in točnih informacij o stanju obveznosti do

dobaviteljev.

Povezovanje pri finančnem planiranju med nabavo in prodajo.


58

Prodajna

funkcija Opozarjanje prodaje na slabe plačnike in sodelovanje pri izterjavi.

Omogočanje kontinuiranega in neposrednega vpogleda v stanje

terjatev, priliva oziroma stanja poslovnega partnerja.

Sodelovanje pri dogovarjanju plačilnih pogojev in rokih plačil.

Ugotavljanje bonitete novega kupca iz podatkov poslovnega okolja, v

katerem kupec deluje.

Funkcija

trţenja Ugotavljanje smiselnosti oz. upravičenosti posameznih akcij trţenja.

Sodelovanje pri vrednotenju naloţb.

Proizvodna

funkcija Sodelovanje pri nabavi osnovnih sredstev.

Ocenjevanje, kateri so tisti izdelki, ki se jih glede na stroške in prihodke

izplača proizvajati oz. katerim izdelkom je smiselno dati prednost.

Sodelovanje pri usklajevanju koeficienta obračanja sredstev v

proizvodnji, optimiziranju zalog nedokončane proizvodnje.

Sodelovanje pri načrtovanju razvoja proizvodov in uvajanju novih

tehnologij.

Vir: Lasten

Primer 13: Odločanje o najetju kredita

Ste finančni direktor pri Hiši d. d. in planirate potrebe po 5 milijonov EUR gotovine na leto.

Ta vir vas bo stal 9 %, začasne preseţke denarja pa lahko naloţite po 5 % obrestni meri.

Stroški najetja kredita znašajo 3.000 EUR ne glede na izposojeno vsoto.

Kaj se mora upoštevati pri odločanju za najetje kredita?

Za odločanje o višini in ročnosti najetja kredita si morate pridobiti več informacij v povezavi

z drugimi poslovnimi funkcijami v podjetju, predvsem v povezavi med nabavno in prodajno

funkcijo.

5.4 KRITERIJI ODLOČANJA PRI FINANČNI FUNKCIJI

Finančniki podjetja pri svojem delu uporabljajo najrazličnejše kriterije, ki jim pomagajo pri

odločanju. V nadaljevanju navajamo najpomembnejše med njimi.

5.4.1 Kriteriji pri odločanju o dolgoročnih naloţbah

Odločitve o dolgoročnih naloţbah (npr. nova tovarna, nova proizvodna linija itd.) imajo

največji vpliv na prihodnje poslovanje podjetja. Priprave na te odločitve so praviloma

razmeroma dolge in vsestranske, skrbno pa se tudi spremlja učinke naloţb in jih primerja z

načrtovanimi.

Zaradi pomembnosti odločitev o dolgoročnih naloţbah večina podjetij določi in vodi

postopek, tako imenovani investicijski program, ki pripelje do odločitve. Osnovna delitev

procesa obsega šest korakov (Mramor, 1993), in sicer:


59

Tabela 2: Procesi odločanja pri dolgoročnih naloţbah

Faza

Procesi

Prvi korak Ustvarjanje zamisli o dolgoročnih naloţbah podjetja.

Drugi korak Oblikovanje kakovostnih predlogov.

Tretji korak Zbiranje ustreznih informacij za končno analizo in oceno.

Četrti korak Sistematična analiza in ocena predlogov, pri čemer podjetje lahko uporablja

različne kriterije. Praviloma je ta korak najbolj zapleten in tudi

najodgovornejši.

Peti korak Izvedba.

Šesti korak Spremljava rezultatov.

Neto sedanja vrednost

Za opredelitev ustreznosti oziroma neustreznosti dolgoročne naloţbe podjetja se v praksi

uporabljajo različni kriteriji. Neto sedanja vrednost (NSV) je med obravnavanimi kriteriji

najustreznejša. Neto sedanjo vrednost dolgoročne naloţbe ugotovimo tako, da neto denarne

tokove(NDT), ki jih bo naloţba prinašala v prihodnosti s pomočjo diskontnega faktorja

(WACC), prevedemo na sedanjo vrednost (Bringham, Daves, 2002). Diskontni faktor je

enak tehtanemu povprečju stroškov kapitala.

n

n

NDT

NDT

WACC

NDT

WACC

NDT

WACC

NDTNSV

)1(...

)1()1(1 3

3

2

21

Če je sedanja vrednost denarnih tokov dolgoročne naloţbe večja od sedanje vrednosti

investicijskih izdatkov, je neto sedanja vrednost pozitivna, kar pomeni, da je investicijski

projekt sprejemljiv oziroma če je neto sedanja vrednost večja od tehtanega povprečja stroškov

kapitala, je investicijski projekt sprejemljiv.

Primer 14: Ocenjevanje investicijskih projektov

Podjetje Oniks d. d. ima dva investicijska projekta z enako neto sedanjo vrednostjo in zelo

različno notranjo stopnjo donosa, kar je prikazano v naslednji tabeli:

Tabela 3: Ocenjevanje investicijskih projektov

Leto Pričakovan denarni tok (EUR)

Projekt M Projekt K

0 –10.000 –100.000

1 16.500 115.500

NPV (r = 10 %) 5.000 5.000

k (%) 65 15,5


60

Za kateri projekt bi se odločili?

Z vidika neto sedanje vrednosti sta investicijska projekta M in K enakovredna. Če se morate

odločiti za enega, se ne morete na osnovi kriterija neto sedanje vrednosti (NPV). Zato

izračunamo tudi notranjo stopnjo donosa (k) in jo primerjamo tudi s stroški kapitala (r).

Vidimo, da ima projekt M bistveno večjo notranjo stopnjo donosa od projekta K, zato obstaja

pri projektu M mnogo več »prostora« za napako pri ocenah parametrov neto sedanje

vrednosti. To pomeni, da je projekt M mnogo manj tvegan, saj se lahko parametri zelo

negativno spremenijo, pa bo projekt še vedno imel pozitivno neto sedanjo vrednost, medtem

ko so te moţnosti pri projektu K manjše.

Stroški kapitala

Stroški kapitala pomenijo ceno dolgoročnih in trajnih virov financiranja podjetja,

popravljeno za učinke davkov in stroškov pridobitve določene vrste kapitala. Podatek o

stroških kapitala je ključen pri odločanju o sprejetju ali zavrnitvi nove dolgoročne naloţbe. Pri

tem namreč upoštevamo tehtano povprečje stroškov kapitala (ang.: WACC – Weighted

Average Cost of Capital). To pomeni tehtano povprečje različnih virov financiranja, ne glede

na dejanski način financiranja konkretne dolgoročne naloţbe (Mramor, 2003).

(1 ) ReWACC Wd Rd t Wps Rps Ws Rs We

Rd×(1-t) = strošek dolga po davkih

Rs = strošek zadrţanih dobičkov

Rps = strošek prednostnih delnic

Re = strošek novo izdanih navadnih delnic

Wi = deleţ posamezne vrste kapitala v celotnem kapitalu podjetja

5.4.2 Dolgoročno financiranje

Podjetje za financiranje dolgoročnih naloţb lahko uporablja različne vrste kapitala. V teoriji

obstajata dva modela, ki poskušata razloţiti, katero vrsto kapitala bo podjetje v določeni

situaciji izbralo za financiranje dolgoročne naloţbe in sicer:

– eden zagovarja tezo, da podjetje pri tem zasleduje ciljno oziroma optimalno strukturo

kapitala (Model optimalne strukture kapitala),

– drugi pa razlaga, da podjetje vire financiranja dolgoročnih naloţb izbira v skladu z

normalno razvrstitvijo finančnih virov (Model normalne razvrstitve finančnih virov).

Po teoriji Modela optimalne strukture kapitala menedţment pri odločanju o financiranju

dolgoročnih naloţb upošteva in zasleduje optimalno strukturo kapitala, in sicer zaradi

delovanja finančnega vzvoda. Povečevanje deleţa dolga v strukturi kapitala podjetja zaradi

finančnega vzvoda povečuje donosnost lastniškega kapitala, kadar je donosnost vseh sredstev

podjetja večja od stroška dodatnega dolga, in nasprotno, zmanjšuje donosnost lastniškega

kapitala, kadar so stroški dolga večji od donosnosti vseh sredstev podjetja.


61

Primer 15: Finančni vzvod

Predstavljamo tabelo delovanja finančnega vzvoda v Podjetju Brod d. d., ki se kaţe v

donosnosti kapitala:

Tabela 4: Finančni vzvod

Podjetje A – financiranje

( 100 d.e. lastni kapital )

– Prihodki od prodaje 100 d.e.

– Stalni in spremenljivi

stroški – 80 d.e.

Dobiček iz poslovanja 20 d.e.

Donosnost kapitala =

20 d.e. / 100 d.e. = 20 %

Podjetje B – financiranje

( 70 d.e. lastni kapital, 30 d.e. kredit )

– Prihodki od prodaje 100 d.e.

– Stalni in spremenljivi

stroški – 80 d.e.

Dobiček iz poslovanja 20 d.e.

Stroški za obresti – 5 d.e.

Čisti dobiček ( pred davki ).. 15 d.e.

Donosnost kapitala =

15 d.e. / 70 d.e. = 21,4 %

Pozitivne posledice finančnega vzvoda dopolnjuje še tako imenovani davčni ščit. Obresti na

posojila so odbitna postavka pri izračunu davka na dobiček ob koncu poslovnega leta. Za

določitev optimalne strukture financiranja naloţb z lastnim kapitalom in s posojilom moramo

tudi upoštevati, da večja zadolţenost pomeni zniţanje kreditne sposobnosti podjetja, kar

dejansko pomeni zahtevano višjo obrestno mero za dodatna posojila. Višja zadolţenost tudi

pomeni višjo variabilnost donosa na kapital (delnico ali deleţ) in povečanje moţnosti stečaja in

verjetnosti finančnih teţav v zvezi s poravnavanjem pogodbenih obveznosti.

Zaključek:

Podjetje mora financirati svoje poslovanje z dolgoročnimi viri v takšnem obsegu, da pozitivni

vpliv niţjih stroškov dolga (tako imenovani davčni ščit) še ni odtehtan z negativnim vplivom

moţnega stečaja in drugih finančnih teţav.

Po teoriji Modela normalne razvrstitve finančnih virov podjetje pri financiranju naloţb

najprej izkoristi notranje vire, nato uporabi dolg, zamenljiv dolg je uporabljen kot tretji in

navadni lastniški kapital kot zadnja, najmanj privlačna moţnost financiranja (Graham,

Harvey, 2002). Na izbiro strukture kapitala, zlasti na izbiro med notranjimi in zunanjimi viri

financiranja ter novim zadolţevanjem in med izdajo delniškega kapitala, vpliva asimetrija

informacij.

5.4.3 Kratkoročno financiranje in likvidnost

Kratkoročno financiranje zajema odločitve o financiranju s kratkoročnimi dolgovi in z

drugimi kratkoročnimi obveznostmi.


62

Prednosti kratkoročnega financiranja pred dolgoročnim so moţnost hitrejše pridobitve,

prilagodljivost potrebam, večja razpoloţljivost in manjši stroški financiranja.

Slabosti kratkoročnega financiranja v primerjavi z dolgoročnim pa sta zlasti veliko število

obnavljanj ter večje število tveganja glede spreminjanja stroškov financiranja in moţnosti

obnavljanja, kar vpliva na povečanje verjetnosti finančne stiske (Brigham, Daves, 2002).

5.5 INFORMIRANJE IN IZVAJANJE V FINANČNI FUNKCIJI

Finančna funkcija je tesno povezana z računovodsko funkcijo. Podatki iz računovodstva kot

informacijske funkcije v veliki meri vplivajo na sprejemanje odločitev in izvajanje finančne

funkcije.

Ta vpliv je lahko:

neposreden – znotraj podjetja ali

posreden – preko trţne cene enote lastniškega kapitala, ki se je oblikovala tudi na

osnovi podatkov iz računovodskih izkazov podjetja.

Vodstvu podjetja sta na razpolago računovodski izkaz, ki kaţe finančno stanje podjetja na

izbrani dan (bilanca stanja), in računovodski izkaz, ki predstavlja prihodke in odhodke ter s

tem dobiček obračunskega obdobja (izkaz poslovnega izida). Ta dva izkaza pa ne izraţata

analize denarnih tokov in finančnega poloţaja podjetja. Obenem tudi ne pojasnjujeta

medsebojne povezanosti. To je razlog, da ju mora spremljati vsaj še izkaz finančnih tokov.

Le-ta v razvitih trţnih gospodarstvih ţe dolgo časa predstavlja eno od najpomembnejših

osnov za sprejemanje odločitev v podjetju (Duhovnik, 1998).

S pomočjo načrta denarnih tokov tudi načrtujemo kratkoročne prejemke in izdatke

(kratkoročni finančni načrt). Njihov glavni cilj je določiti obdobja v prihodnosti, ko bo

podjetje potrebovalo dodatne vire oz. bo lahko denarne preseţke ter višino preseţkov ali

primanjkljajev.

5.6 FINANČNI TOKOVI V PODJETJU

Finančne tokove razdelimo na pritoke in odtoke. Pritok pomeni povečanje sredstev, odtok pa

zmanjšanje sredstev.

Pritoki nastanejo zaradi povečanja obveznosti do virov sredstev (novo financiranje: najem

posojila) ali zaradi zmanjšanja obveznosti do virov sredstev (dezinvestiranje: odprodaja

stroja).

Odtoki nastanejo zaradi zmanjševanja obveznosti do virov sredstev (definanciranje: plačilo

dobaviteljem) ali kot posledica povečanja nedenarnih sredstev (investiranje: nakup poslovnih

prostorov) (Stupica, 2005, 267).

Izkaz finančnih tokov je računovodski izkaz, ki sistematično in urejeno prikazuje finančne

tokove v določenem obdobju. Namenjen je dolgoročni analizi finančnega poloţaja podjetja,

torej poleg denarnih tokov zajemajo še ustvarjanje sredstev in njihovo usmerjanje (dobiček,

amortizacija).


63

Tabela 5: Izkaz denarnih tokov podjetja „XYZ“

Denarni tokovi iz poslovanja

Prejemki od prodaje

Poslovni izdatki

Čisti denarni tok rednega poslovanja

Drugi prejemki (prejete obresti)

Drugi izdatki (plačane obresti)

Davki in prispevki

Čisti denarni tok poslovanja

4.000.00

– 3.000.000

19.000

– 40.000

– 150.000

1.000.000

829.000

Prejemki in izdatki (–) investicijske dejavnosti

Za osnovna sredstva

Za neopredmetena dolgoročna sredstva

Za dolgoročne finančne naloţbe

Čisti denarni tok investicijske dejavnosti

– 250.000

– 20.000

– 150.000

409.000

Prejemki in izdatki (–) finančne dejavnosti

Prejeti kratkoročni krediti

Prejeti dolgoročni krediti

Odplačani oziroma dani kratkoročni krediti

Čisti denarni tok finančne dejavnosti:

Izplačilo (–) dividende

SKUPAJ ČISTI DENARNI TOK

15.000

30.000

– 50.000

– 70.000

– 75.000

– 100.000

159.000

5.7 PREDRAČUNI IN OBRAČUNI DENARNIH TOKOV

Predračuni se običajno sestavljajo za obdobje celega leta, medtem ko se za krajše obdobja

sestavljajo denarni tokovi. Dnevno potrebujemo različne količine denarja, ki jih moramo

premišljeno in previdno določiti. Zagotoviti moramo minimalne likvidnostne rezerve in

kratkoročno plasirati razpoloţljive preseţke denarja.

Pri plasiranju kratkoročnega preseţka denarja z namenom povečanja donosa, nasprotno od

zadrţevanja denarja na računu, moramo vedno dati prednost varnosti in likvidnosti plasmaja.

Za ugotavljanje stanja in predvidevanja prihodnjih denarnih tokov moramo določiti finančne

potrebe, ugotoviti moramo, koliko, kdaj, kako dolgo in po kakšni ceni bomo pridobili denar,

predvideti moramo prodajo proizvodov ali storitev in predvideti moramo prihodke ter

odhodke od prodaje.

Na osnovi ugotovitve stanja in predvidevanj prihodnjih denarnih tokov nato:

pripravimo projekcijo denarnih tokov na podlagi prejemkov, izdatkov in čistega

denarnega toka, ki je lahko pozitiven ali negativen;

nadalje izdelamo projekcijo denarnih tokov na podlagi moţnosti odstopanja in na

podlagi prejemkov in izdatkov;

sledi nadzor nad vsemi nedenarnimi oblikami sredstev z vidika roka in vrednosti

preoblikovanja denarja.


64

Tabela 6: Shema denarnih tokov

Element Predvideno za

dan, mesec

Doseţeno za

dan, mesec

Odmik v

odstotkih

A. Začetno stanje

– plačila kupcev v gotovini

– negotovinska plačila kupcev

– plačilo prodaje, vrednostnih

papirjev, osnovnih sredstev

– prejeta posojila

– prejeti predujmi

– ostali prejemki

B. Skupaj prejemki

C. Začetno stanje + prejemki (A+B)

– plačila upnikom v gotovini

– negotovinska plačila upnikom

– plačila nakupa vrednostnih

papirjev

– plačila nakupa osnovnih sredstev

– dana posojila

– dani predujmi

– ostali izdatki

Č. Skupaj izdatki

D. Končno stanje ( C–Č )

Primer 16: Nalaganje preseţkov denarja

Podjetje Lipa d. o. o. ima dobro organizirano finančno funkcijo. Vsak teden ima finančni

direktor sestanek z oţjimi sodelavci, da pregledajo finančno stanje podjetja. Ugotovili so, da

imajo na transakcijskem računu denarna sredstva v višini 100.000 evrov.

Kakšna bi bila gospodarna odločitev o ugotovljenem preseţku denarja?

Če je doba razpoloţljivih preseţkov denarja nadvse kratka, na primer 15 dni, je denar

najbolje uporabiti za dosego ugodnega skonta – popusta pred rokom zapadlosti plačila

ali pa ga vezati kot kratkoročni depozit pri matični banki, kjer lahko denar, če bi ga

potrebovali, najhitreje dobimo.

Če je doba razpoloţljivih preseţkov denarja daljša, na primer nekaj mesecev, ga lahko

vloţimo v nakup varnih in hitro unovčljivih vrednostnih papirjev, ali ga ob čim

boljšem zavarovanju plasiramo pri dobavitelju kot obrestovan predujem, ali pa ga

posodimo poslovnemu partnerju z dobro boniteto za določen čas. V slednjem primeru

zahtevamo primerno zavarovanje posojenega denarja.


65

5.8 PRIHODKI IN PREJEMKI TER ODHODKI IN IZDATKI

Prihodek je vrednost, ki jo podjetje ustvari v določenem obdobju. Praviloma je zmnoţek

prodanih količin proizvodov in njihovih cen. Ločimo naslednje vrste prihodkov:

– poslovni prihodki (prodaja proizvodov, storitev, materiala, blaga, prejete subvencije,

dotacije, regresi, kompenzacije, premije),

– prihodki od financiranja (posojanje denarja, udeleţba pri dobičku v tujem podjetju,

dividende, tečajne razlike),

– izredni prihodki (prodaja nepremičnin v lasti podjetja, prejete odškodnine).

Prejemki pomenijo priliv denarja v podjetje.

Prihodki in prejemki so praviloma povezani, vendar ni nujno, da nastanejo hkrati. Prihodek

lahko nastane pred prejemkom ali za njim. Poglejmo si naslednje primere:

Primer 17: Povezave prihodkov in prejemkov

Tabela 7: Primeri povezave prihodkov in prejemkov

POVEZAVA PRIMER

Nastanek prihodka pred

prejemkom.

Kupcu izstavimo račun, ta ga plača z zamikom po

(ne)dogovorjenem času.

Prejetje prejemka pred

prihodkom.

Kupec plača blago ali storitev pred prevzemom blaga (avans) ali

opravljene storitve.

Prejemek brez prihodka Kadar podjetje najame posojilo, to predstavlja prejemek, od

katerega ne bo prihodka. Govorimo lahko le o strošku oziroma

odhodku zaradi plačila obresti.

Prihodek, ki ne bo

nikoli prejemek..

Takšen primer predstavljajo neplačani računi kupcev, ki jih ni

mogoče izterjati

Odhodki določenega obračunskega obdobja so stroški, vsebovani v prodanih poslovnih

učinkih. Razliko med proizvedenimi poslovnimi učinki in odhodki predstavljajo zaloge

(nedokončana proizvodnja, končni izdelki).

Ločimo naslednje vrste odhodkov: poslovni odhodki (materialni, nematerialni, amortizacija),

odhodki od financiranja (odnosi s povezanimi podjetji, obresti, penali, izgubljene are) in

izredni odhodki (inventurni primanjkljaji, pogodbene kazni, neizterljive terjatve, odhodki iz

prejšnjih let).

Stroški so v denarju izraţena poraba prvin poslovnega procesa. Nanašajo se na vse

proizvedene poslovne učinke za razliko od odhodkov, ki se nanašajo le na prodane poslovne

učinke.

Izdatki pomenijo dejansko zniţanje našega premoţenja na TRR-ju. Stroški in izdatki so

običajno povezani, vendar lahko nastane strošek pred izdatkom ali obratno. Moţno je, da

imamo strošek, ki ne bo nikoli izdatek, in izdatek, ki ne bo nikoli strošek.

Dobiček predstavlja pozitivni poslovni izid, medtem ko je izguba negativni poslovni izid.


66

Vsebina je povzeta po članku: Novice V: Kaj je to prihodek/ odhodek/ dobiček (online). 2008.

(citirano 21.7.2008). Dostopno na naslovu: http://vem.data.si/clanek/1/171.

Na obravnavanem področju so poleg literature na voljo finančne informacije, objavljene v

posebnih finančnih časopisih in prilogah oziroma posameznih straneh dnevnih časopisov, na

primer: prvi poslovni dnevnik Finance, časopis Delo, Večer ter na spletnih straneh (v

iskalnik www.najdi.s i ali www.google.si vpišemo ţeleni pojem in ţe so na voljo podatki, ki

jih potrebujemo).

Pomembnejši predpisi, s katerimi se sreča finančnik, so:

– Obligacijski zakonik (OZ),

– Zakon o gospodarskih družbah,(ZGD-F)

– Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju,

– Zakon o trgu finančnih instrumentov,

– Zakon o plačilnem prometu.

Povzetek poglavja

Nadvse pomembno je, da je finančna funkcija s svojim delovanjem transparentna in s svojo

organiziranostjo del finančnega okolja podjetja, ki iz njega sprejema in posreduje ustrezne

informacije, ki so pomembne za vsakodnevne hitre finančne odločitve.

Temeljna finančna funkcija zajema izdelovanje in proučevanje finančnih in denarnih tokov,

na podlagi katerih so razvidne kategorije prihodkov, prejemkov, odhodkov, stroškov in

izdatkov.


Opišite pomen, cilje in naloge finančne funkcije.

Kakšna je vloga finančnega direktorja? Ali odloča sam?

Kateri kriteriji odločanja se uporabljajo v finančni funkciji?

Katere stroške kapitala poznate?

Opišite prihodke in odhodke ter prejemke in izdatke.

Razloţite inflacijska gibanja v Sloveniji in v Evropski uniji v letu 2010.

Razloţite pomen predračunov in obračunov finančnih tokov.

http://vem.data.si/clanek/1/171

http://www.najdi.s/

http://www.google.si/


67

6 FINANCIRANJE PODJETJA

„Modrost se poraja iz napak,

zavedaj se jih in iz njih uči.“ J. JELINEK

Uvod

Financiranje kot odločanje o priskrbi različnih virov financiranja je proces, ki podjetju

zagotavlja nemoteno poslovanje, varnost, neodvisnost in donosnost.

Viri lastniškega financiranja so lastna sredstva podjetnika in sredstva drugih sovlagateljev,ki

so lahko v podjetje vloţena v obliki kapitalskih deleţev ali pa v obliki delnic. Vlagatelju

kapitala dajejo pravico do lastništva podjetja. Na drugi strani gre pri dolţniškem financiranju

zgolj za izposojanje kapitala od pravnih ali fizičnih oseb, gre za t. i. dolţniško-upniško

razmerje.

Po ocenah je za mala in srednje velika podjetja financiranje z lastniškim kapitalom zaradi

številnih prednosti v primerjavi z dolţniškim kapitalom zelo pomembno. Lastniški kapital je

namreč fleksibilen, poleg tega pa je tudi dolgoročnejši od dolţniškega. Tako financiranje je

relativno poceni in nima velikih spremljajočih stroškov.


– Finančni vidik ustanavljanja podjetja.

– Viri financiranja podjetja.

– Finančne naloţbe.

– Stroški financiranja.

6.1 FINANČNI VIDIKI USTANAVLJANJA PODJETJA

Za zagon podjetja je potreben kapital. Sestava kapitala, ki se prikazuje v pasivi bilance stanja,

neposredno vpliva na lastniško strukturo podjetja, njegovo upravljanje in prevzemanje

tveganja na njegove finančne obveznosti.

6.1.1 Lastniški kapital

Pri lastniških virih financiranja gre za financiranje podjetja z lastniškim kapitalom. Lastniški

kapital vključuje:

kapital, ki ga ob ustanovitvi v podjetje naloţijo lastniki, torej ustanovitveni kapital;

dodatni lastniški kapital, ki ga največkrat prispevajo obstoječi lastniki v obliki dela

dobička, ki se ne izplača lastnikom, torej zadrţani dobiček;

podjetje ga pridobi s povečanjem vlog druţbenikov oziroma z novo izdajo delnic, to so

kapitalski vloţki;

lastniški kapital se lahko poveča tudi z zamenjavo dolţniškega kapitala v lastniškega

(konverzija terjatev v lastniški deleţ). V tem primeru govorimo o posrednem lastniškem

kapitalu;

dolţniški kapital, ki ga imetnik lahko zamenja v lastniški kapital, na primer zamenljive

obveznice, imenujemo tudi pogojni lastniški kapital.


68

Z vidika podjetja predstavlja lastniški kapital trajni vir financiranja (lastniški kapital

hipotetično zapade le ob prenehanju poslovanja podjetja), imetniku deleţa ali delnice pa

solastništvo podjetja s trajno udeleţbo na dobičku v obliki dividende in povečanja trţne

vrednosti delnic. Lastniški kapital omogoča zagon podjetja in pomembno zniţuje stečajno

tveganje ter krepi likvidnost podjetja. Deleţ lastniškega financiranja podjetja merimo s

kazalcem lastniškega financiranja:

Lastniški kapital

Količnik lastniškega financiranja = -----------------------------------------

Obveznost do virov financiranja

Prednost financiranja z lastnim kapitalom se kaţe v večji poslovno finančni samostojnosti

podjetja in s tem v manjši odvisnosti od finančnega trga. Večja samostojnost pomeni večjo

svobodo pri vodenju poslovne politike.

Več lastnega kapitala pomeni večjo moţnost za zadolţevanje. Če imamo veliko lastnega

kapitala, se s tem krepi naša kreditna sposobnost, saj se lahko bolj zadolţimo. Prednost

samofinanciranja je tudi v tem, da gre za cenejšo obliko financiranja, ki ne povzroča

stroškov (obresti) in obveznosti do vračila glavnice in dolga. Vendar ima tudi

samofinanciranje svojo ceno, to je ceno oportunitetnih stroškov, ki izraţajo izgubljeno

priloţnost sprejetja kakšne druge moţnosti. Lastni kapital ima funkcijo krepitve likvidnosti

podjetja, saj ga ni treba vračati.

Primer 18: Stopnja lastniškega financiranja

Podjetje Sigma d. o. o. ima 10 milijonov evrov kapitala. Količnik lastniškega financiranja

znaša 1, kar pomeni 100 % lastno financiranje. Podjetje je zašlo v večjo finančno krizo zaradi

upada prodaje. V treh letih je imelo vsako leto 2 milijona evrov izgube.

Kakšna je stopnja lastniškega financiranja čez tri leta ob enakem obsegu bilančne vsote?

Izguba zmanjšuje izkazan kapital v bilanci stanja. V treh letih bi se kapital torej zmanjšal iz

10 na 4 milijone evrov, podjetje pa bi se moralo (dolgoročno) zadolţiti za 6 milijonov evrov,

če naj bi njegov količnik finančne stabilnosti ostal še vedno enak. Količnik lastniškega

financiranja bi se tako zmanjšal na 0,4 oz. stopnja lastniškega financiranja bi bila 40 %.

6.1.2 Dolţniški kapital

Dolţniški kapital podjetje pridobiva od upnikov. Podjetje se lahko zadolţi z najemom

posojila (pri banki, drugem podjetju) in z izdajo obveznic in drugih dolţniških vrednostnih

papirjev (npr. komercialni zapis).

Glede na dospetje obveznosti ločimo:

– financiranje z dolgoročnim dolgom – financiranje z obveznostmi, ki dospejo kasneje

kot v enem letu;

– financiranje s kratkoročnim dolgom – obveznosti, ki dospejo v manj kot enem letu.


69

Novo podjetje se največkrat zadolţi šele potem, ko pridobi lastniški kapital. V začetnih fazah

pridobiva praviloma kratkoročni dolg, v kasnejših fazah pa tudi dolgoročni dolg. Pri

zadolţevanju je pomembno, da je razvit finančni trg.

Z zadolţevanjem pospešujemo dinamiko rasti podjetja. Dviga se donosnost lastniškega

kapitala in zagotavlja nemoteno poslovanje. Slabost financiranja z zadolţevanjem se kaţe v

tem, da se povečuje odvisnost podjetja od finančnega trga in upnikov. Dolgove mora podjetje

vrniti skupaj z obrestmi v dogovorjenem roku, in sicer ne glede na uspešnost poslovanja

oziroma doseganja dobička. Zadolţenost podjetja merimo s kazalcem stopnja zadolţenosti.

Celotni dolg

Količnik zadolţenosti = --------------------------------------

Povprečne obveznosti do virov

Stopnjo zadolţenosti izračunamo tako, da celotni dolg, kratkoročni in dolgoročni, primerjamo

s celotnimi obveznostmi do virov sredstev. Kazalec nam pove, koliko sredstev podjetje

financira z dolgom.

Primer 19: Stopnja zadolţenosti

Imamo podatke o sredstvih in obveznostih do virov za podjetje Seme d. o. o. Stopnja

zadolţenosti znaša 0,83.

Kaj predlagamo podjetju Seme d. o. o.?

Stopnja zadolţenosti 0,83 pomeni, da je deleţ dolgov 0,83 med vsemi viri, oz. da je 83 %

financirano s tujimi dolgovi oz. da ima podjetje samo 17 % lastnega kapitala. Priporočljivo je,

da so dolgovi malo manjši od kapitala kajti stopnja zadolţenosti nad 50 % pomeni precejšnje

tveganje za lastnike, hkrati pa tudi večje stroške.

Če je več kapitala pomeni, da je podjetje konzervativno in ne izkorišča finančnega vzvoda. Če

pa je več dolgov to lahko predstavlja nevarnost za stabilno poslovanje.

6.1.3 Optimalna finančna struktura kapitala

Ustrezna sestava virov sredstev je bistvena za poslovanje podjetja. Proučevanje sestave virov

sredstev nam omogoča, da spoznamo in ocenimo ustreznost sestave virov glede na poslovne

potrebe, pogoje financiranja ob upoštevanju oz. zagotavljanju čim niţjih stroškov

financiranja.

Financiranje z zunanjimi viri vpliva na finančno tveganje ter donosnost gospodarske druţbe

(večje kot je zunanje zadolţevanje, večje je tveganje za udeleţence podjetja). K temu je

potrebno dodati, da lahko uporaba cenejšega dolţniškega financiranja v uspešnih letih več kot

proporcionalno povečuje donosnost kapitala, v manj uspešnem obdobju pa ga več kot

proporcionalno zmanjšuje.


70

Primer 20: Optimalna struktura kapitala

Imamo dve podjetji, ki se razlikujeta le po stopnji zadolţenosti.

Podjetje List d. d. se financira le z lastniškim kapitalom (100 delnic z nominalno

vrednostjo 10.000 EUR). Stopnja lastniškega financiranja je 100 %.

Podjetje Dleto d. d. pa se financira s 500.000 EUR dolga in 500.000 EUR lastniškega

kapitala (50 delnic po 10.000 EUR). Stopnja lastniškega financiranja je 50 %.

Kaj vpliva na optimalno kapitalsko strukturo podjetij?

Pri določanju kapitalske strukture gre za prepletanje tveganja in donosnosti. Za določanje

optimalne strukture ni splošno uveljavljenega obrazca, saj na odločitve o strukturi kapitala

vplivajo dejavniki, kot so:

- neugodni trţni pogoji za izdajo vrednostnih papirjev v trenutku odločanja o strukturi

kapitala v podjetju,

- dejavnost podjetja,

- velikost podjetja ipd.

Odvisno je tudi od vodstva, ali je uprava bolj naklonjena tveganju ali je bolj konservativna.

Če je bolj naklonjena tveganju, se bo financirala z dolţniškim kapitalom bolj kot pa uprava, ki

je konservativna.

6.2 VIRI FINANCIRANJA PODJETJA

Najpogostejša in z vidika podjetja, ki se odloča o priskrbi finančnih sredstev,

najpomembnejša je delitev virov financiranja na notranje in zunanje vire financiranja. Vsi

notranji viri ter kapitalski vloţki spadajo med lastniški kapital. Vsi ostali zunanji viri

financiranja pa spadajo v dolţniški kapital.

Slika 29: Viri financiranja

Vir: Lasten

VIRI FINANCIRANJA

NOTRANJI

VIRI

ZUNANJI

VIRI

SAMOFINAN-

CIRANJE

OSTALO

NOTRANJE F FINANCIRANJE

UDELEŢBE

DRUGE –

KAPITALSKI

VLOŢKI

KREDITI –

POSOJILA

FINANCIR.

IZ EU, SUBVNCIJE

POSEBNE

OBLIKE

AMORTI-

ZACIJA

NERAZDELJEN

DOBIČEK ( AKUMULAC.

PREKO

BORZE

N NEPOSREDNO

NAJEM,

ZAKUP

F FAKTORING,

FORFETING


71

6.2.1 Notranji viri financiranja

Notranje financiranje predstavlja tisto financiranje, ki ga podjetje izvaja iz lastnih virov, to je

iz zadrţanih oziroma nerazdeljenih dobičkov in amortizacije, in drugih notranjih virov

financiranja. Govorimo tudi o samofinanciranju.

Nerazdeljeni dobiček

Nerazdeljeni ali zadrţani dobiček ali nenominirani kapital predstavlja ostanek čistega

dobička, potem ko so bile izplačane nagrade lastnikom podjetja. V primeru delniške druţbe se

najprej izplačajo dividende na prednostne delnice, potem na navadne delnice. Nerazdeljeni

dobiček predstavlja temeljni notranji vir preskrbe finančnih sredstev in pomeni razliko med

mesečnimi prihodki in odhodki. Nerazdeljeni dobiček povečuje knjigovodsko vrednost

podjetja (delnice

Pri delitvi čistega dobička za posamezno poslovno leto lahko prihaja do konflikta interesov

med upravo, zaposlenimi in lastniki. Cilj uprave je rast in razvoj podjetja, zato zagovarja

delitev nerazdeljenega dobička. Zaposleni ţelijo trinajsto plačo, vendar imajo hkrati tudi

interes za ohranitev podjetja in zaposlitve. Lastniki, ki imajo kratkoročni interes, ţelijo, da se

večji del dobička izplača v obliki dividend.

Primer 21: Financiranje investicije iz lastnih virov

Podjetje Optimum d. d. ima naslednjo strukturo kapitala: dolg 50 %, navadne delnice 30 % in

prednostne delnice 20 %. Dobiček podjetja je 1 milijon EUR, od česar je 40 % namenjenih

izplačilu dividend.

Podjetje načrtuje za naslednje poslovno leto izvedbo investicijskega projekta v višini 500.000

EUR? Glede na obstoječo strukturo virov struktura virov in doseţen dobiček podjetja z

delnim izplačilom dividend , lahko podjetje Optimum d. d. financira novo investicij samo iz

lastnih virov brez pridobitve tujih virov.

Amortizacija

Slovenski računovodski standardi opredeljujejo stroške amortizacije kot zneske nabavne

vrednosti opredmetenih in neopredmetenih dolgoročnih sredstev, ki v posameznem

obračunskem obdobju prehajajo iz sredstev v nastajajoče učinke. Amortizacija je torej

denarno izraţena obraba opredmetenih in neopredmetenih sredstev. Amortizacija je

kategorija blagovne proizvodnje in predstavlja enega od elementov v strukturi cene.

Amortizacija predstavlja tisti ekvivalenti del vrednosti stalnih sredstev, ki se v proizvodnem

procesu v določenem časovnem obdobju preoblikuje iz stalnih sredstev v proizvode novih

uporabnih vrednosti. Amortizacija je po pomembnosti drugi notranji vir finančnih sredstev na

eni strani, a na drugi strani se z njo prenaša vrednost stalnih sredstev med stroške.

Drugi notranji viri financiranja

Financiranje podjetja je odvisno predvsem od doslej obravnavanih virov, kar ne pomeni, da

drugih notranjih virov ni. To pomeni le, da drugi viri količinsko niso odločilni. V določenih

situacijah je pomembno, da si podjetje lahko z njimi pomaga iz finančne stiske, tem bolj ker s


72

tem doseţe boljšo izkoriščenost finančnih sredstev, ki so še v podjetju. S tem se izogne

finančni odvisnosti od drugih podjetij.

6.2.2 Zunanji viri financiranja

Med zunanje vire financiranja spadajo: kapitalski vloţki, posojila, subvencije, posebne oblike

zunanjega financiranja (najem, faktoring, forfaiting).

Kapitalski vloţki

Kapitalski vloţki predstavljajo obliko zunanjega financiranja, vendar za podjetje pomenijo vir

nepovratnega lastniškega kapitala. V primeru financiranja podjetja s kapitalskimi vloţki

prihaja do neposrednega finančnega odnosa med kupcem vrednostnega papirja oziroma

lastnikom deleţa ali vlagateljem in izdajateljem vrednostnega papirja (podjetje, ki potrebuje

finančna sredstva). Podjetje na ta način prihaja do ustanovitvenega kapitala ali do dodatnih

deleţev oziroma povečanja kapitala v primeru (efektivne) dokapitalizacije.

Najpogostejše oblike lastniškega kapitala so:

navadne delnice oziroma deleţi druţbenikov,

prednostne delnice,

nakupni boni,

zamenljivi vrednosti papirji.

Podjetja prihajajo do lastniškega kapitala na različne načine glede na fazo razvoja podjetja.

Ločimo neformalne in formalne vire lastniškega kapitala. Neformalni vir kapitala (niso

finančne institucije, so druţina lastnika, sorodniki, poslovni partnerji) so ključni v začetnih,

razvojnih fazah podjetja. Formalni viri lastniškega kapitala so institucije, ki lastniško vlagajo

v podjetje (finančne institucije tveganega kapitala, lokalni in drţavni razvojni skladi,

investicijske banke).

Posojilo

Posojilo je bilo in bo tudi v prihodnje še vedno pomemben zunanji vir financiranja podjetja

tako na krajši kot daljši rok. Posojilo je v bistvu denarni znesek, ki ga banka ali drug poslovni

sistem za določen čas posodi drugemu poslovnemu sistemu. V določenem roku ga je potrebno

vrniti. Posojilodajalec si ob tem zaračuna obresti. Paziti moramo, da najamemo posojilo pod

najugodnejšimi pogoji. Niţje kot je posojilo, niţji je naš strošek financiranja. Seveda moramo

biti sposobni posojilo v določenem roku vrniti.

Prednost posojila je v tem, da imamo v potrebnem trenutku na razpolago dovolj likvidnih

sredstev. Sredstva so na primer potrebna za nabavo materiala, saj tako lahko začnemo takoj

proizvajati. Tako prej ustvarimo dobiček in ne čakamo na dotok lastnega kapitala

(samofinanciranje). Prav tako ne zamudimo ugodne priloţnosti prodaje svojega izdelka na

blagovnem trgu.

Glede na dospetje obveznosti ločimo:

Dolgoročna posojila so praviloma daljša od enega leta in jih potrebujemo za

financiranje naloţb v stalna sredstva in trajna gibljiva sredstva. Namenjena so za:

investicije (zemljišča, objekte, opremo), gibljiva sredstva (zaloge) in financiranje

prodaje.


73

Kratkoročni dolg je dolg, ki dospe v manj kot letu dni. Gre za posojilo, za katerega

se pričakuje, da bo odplačano v relativno kratkem roku iz sredstev, ki jih bo podjetje

ustvarilo s svojim rednim poslovanjem iz notranjih in ne iz zunanjih virov. Podjetja

običajno uporabljajo kratkoročni dolg za financiranje gibljivih sredstev in za kritje

začasnih, sezonskih potreb.

Na kaj moramo biti pozorni pri najemu posojila?

– Ali posojilo dejansko potrebujete? Posojilo ni zastonj.

– Koliko potrebujete oziroma koliko posojila nujno potrebujete? Razmisliti je potrebno,

kolikšnemu znesku za odplačevanje posojila se boste mesečno lahko odpovedali.

– Kolikšna je cena celotnega posojila? Razmislite, ali ne boste skupaj z obrestmi za

posojilo za blago plačali več, kot ste zanj pripravljeni dati.

– Kolikšni so stroški odobritve, zavarovanja in vodenja posojila?

– Kakšno posojilo vzeti? S čim krajšo dobo vračila v okviru odplačilne sposobnosti.

Takšna posojila so cenejša in tako bodo vzpostavljena manjša tveganja.

– Kdaj ni primerno jemati posojila? Kadar ocenjujete, da se lahko v kratkem času

zmanjšajo mesečni prejemki. Upoštevati je potrebno, da se morajo tudi v takšni

situaciji odplačevati anuitete.

– Ali najeti posojilo za začetna vlaganja ali za zaključitev naloţb? S posojilom običajno

zaključimo finančno konstrukcijo.

– Preden podpišete pogodbo, jo pozorno preberite.

Subvencije in viri iz Evropske unije

Subvencij podjetju ni potrebno vračati. Pravimo jim tudi nepovratna sredstva. Razlikujemo :

neposredno subvencioniranje, v tem primeru prihaja do priliva sredstev v podjetje,

in

posredno subvencioniranje, v tem primeru pa se pojavljajo privarčevana sredstva v

podjetju (niţja obrestna mera za bančne kredite, zniţanje ali odpis davkov, subvencije

za ugodnejšo dobavo surovin).

Z vstopom Slovenije v Evropsko unijo smo prišli tudi do moţnosti financiranja iz EU. Ob

upoštevanju dogovora na področju kohezijske politike in smernic Evropskega sveta je

Ministrstvo za finance ocenilo, da bi lahko Slovenija na podlagi dogovora o finančnem

obdobju od 2007 do 2013 prejela do pribliţno 4,5 milijarde EUR sredstev iz proračuna

EU oziroma dve milijardi več, kot naj bi jih prispevala. Takšen neto poloţaj nadgrajuje to,

kar je bilo izpogajano v času pristopnih pogajanj. To seveda pomeni več kot dvakrat boljši

poloţaj od tistega, ki smo ga imeli v letih od 2004 do 2006.

Več o moţnostih financiranja iz Evropske unije si preberite na internetni strani:

http://www.evropa.gov.si/proracun/proracun-2007.

Posebne oblike zunanjega financiranja (zakup, lizing)

Pod lizingom (najemom) razumemo takšno poslovno operacijo, s katero posamezno podjetje

ne kupi opredmetenih osnovnih sredstev, ampak jih najame. Opremo vzamemo v najem za

http://www.evropa.gov.si/proracun/proracun-2007


74

določen rok, ki mora biti dovolj dolg, da se v njem lahko oprema amortizira. Lastnik opreme

ostane investitor, podjetje je le najemnik. Po izteku najemne pogodbe lahko podjetje pod

drugimi ugodnimi pogoji najeto opredmeteno osnovno sredstvo tudi odkupi in postane njegov

lastnik. Najemnina kot strošek ni obdavčena. Poleg omenjenih prednosti naj omenimo še

nekatere:

– Z najemom se omogoča hitrejši začetek uporabe nove opreme, ne da bi bilo za to

potrebno angaţirati velika finančna sredstva ali se zadolţiti.

– Tako ni tveganja zaradi spreminjanja obrestnih mer na trgu, tveganje je odvisno le od

tečajnih razlik.

– Ne vpliva na bilanco stanja, saj poslovni sistem ni lastnik opreme.

– Likvidnost najemojemalca se ne zniţa naglo, kot bi se ob nabavi novega

opredmetenega osnovnega sredstva.

– Najem je v nasprotju s tradicionalnim bančnim posojilom stoodstotno financiranje iz

zunanjih virov.

– Najemnina kot strošek ni podvrţena obdavčitvi, tako kot je dobiček. Zaradi najemnine

je davčna osnova niţja in s tem tudi dajatve.

Slaba stran najema je, da je draga oblika financiranja. Praviloma je draţja od financiranja z

investicijskim posojilom. Pri lizingu se pojavljata dve vrsti pogodb. Tako poznamo pogodbe,

ki se nanašajo na finančni lizing, in pogodbe, ki se nanašajo na operativni ali poslovni lizing.

Pri poslovnem (operativnem) lizingu prevzame lizinška druţba v glavnem investicijski

riziko, zato se mora po svojih moţnostih truditi, da določeno stvar da čim večkrat v najem z

namenom, da se amortizira nabavna vrednost opreme. Tudi nevarnost slučajnega uničenja in

razvrednotenja zaradi tehničnega napredka nosi lizingodajalec.

Za finančni lizing je značilno, da gre za dolgi rok in da se v tem času pogodbe ne da

odpovedati. Pri finančnem najemu gre za prenos vseh pomembnih oblik tveganja in koristi,

povezanih z lastništvom najetega opredmetenega osnovnega sredstva. V takšnih primerih

mora najemojemalec opredmeteno osnovno sredstvo izkazati v svojih opredmetenih osnovnih

sredstvih. Kot vir izkaţe obveznosti za plačilo najemnine v višini njihove vrednosti oziroma

poštene nabavne vrednosti opredmetenega osnovnega sredstva, če je le-ta manjša. Pri

finančnem lizingu nosi investicijski riziko lizingojemalec.

Prednosti poslovnega in finančnega najema

Najemnik lahko dobi opremo, ne da bi takoj angaţiral velika sredstva, kar je ugodno z vidika

likvidnosti. To je smiselno, kadar se zaradi stroškov najema ne zmanjša rast dobička

najemojemalca in dokler se bodoči obroki najemnine ne nanašajo na včerajšnja sredstva.

– Zadolţenost se ne poveča z lizingom.

– Najem predstavlja pomemben dodaten vir financiranja predvsem za podjetja, ki imajo

manjšo kreditno sposobnost.

– Pri nevtralnem trgu kapitala ali nezadostnih deviznih sredstvih je lahko najem celo

edina moţna oblika financiranja.

– Pri lizingu ni rizika zaradi spreminjanja obrestne mere na finančnem trgu.

– Najemnina kot strošek zmanjšuje davčno osnovo.

– Prodaja opreme se pri proizvajalcih pospešuje z lizingom.

Slabosti poslovnega in finančnega najema

– Običajno je to draţja oblika financiranja od kreditne oblike.


75

– Moţnost odpovedi se lahko za najemodajalca izkaţe za nadvse drago opcijo.

– Poslovni najem zaradi svoje opredelitve omejuje paleto moţnih predmetov najema

predvsem zaradi dolge ţivljenjske dobe, ki zahteva precejšnji finančni napor

najemodajalca.

– Ob končanem najemu je treba predmet najema vrniti ustrezno ohranjen, kar naj bi

dokazovalo korektno uporabo.

– Najemojemalec je lahko, v razmerju do dobavitelja predmeta v najemu, slabše

zavarovan kot kupec.

– Kaţe se neelastičnost pri podaljšanju ali skrajšanju pogodbenega roka, spremembah v

višini nadomestil in pri drugih določilih pogodbe.

Primer 22: Financiranje investicije

V podjetju Peč d. o. o. razmišljajo o zamenjavi iztrošenih peči z novimi. Lastnih virov nimajo

dovolj, zato so dali povpraševanje za pridobitev tujih virov financiranja. Glede na ocenjeno

kreditno sposobnost je podjetje prejelo dve ponudbi za nakup peči z različnimi načini

financiranja.

Prva ponudba vključuje ponudbo za finančni lizing z obrestno mero 8 % letno.

Druga ponudba pa vključuje moţnost pridobitve kredita na enako dobo kot lizing ter z

obrestno mero 7,5 %. Pogoj pridobitve kredita je hipoteka na nepremičnine v razmerju 1,5

kratnika kredita.

Katero ponudbo bo sprejelo podjetje?

Podjetje se je odločilo za finančni lizing kljub višji obrestni meri, ker ni moglo realizirati

dodatnega zavarovanja s hipoteko.

6.3 FINANČNE NALOŢBE

Denarna sredstva, ki jih pridobivajo posamezniki, podjetja, finančne institucije in drţava s

svojo dejavnostjo, nato le-ti porabijo za različne namene. Del se porabi za tekoče naloţbe,

preostanek, to so tako imenovani prihranki, se lahko naloţi neposredno ali preko finančnih

posrednikov. V podjetju imenujemo uporabo denarnih sredstev kot finančne naloţbe v

podjetju in izven njega.

Lastniške finančne naloţbe so tiste, ki dajejo lastniku naloţbe pravico do (so)lastništva

podjetja. Lastniške finančne naloţbe so v obliki naloţb v delnice podjetja, v obliki deleţev

druţbenikov in naloţbe samostojnega podjetnika (Mramor, 1993). Tipičen primer lastniške

finančne naloţbe so delnice.

Upniške finančne naloţbe so naloţbe v obveznice, terminske kredite, zakupe, kratkoročne

bančne kredite in terjatve do kupcev.

6.3.1 Delnice

Delnica je lastniški vrednostni papir, ki izdajatelju pomeni trajen vir sredstev, lastniku

delnice pa solastništvo podjetja s trajno udeleţbo na dobičku ter pravico pri upravljanju.


76

Delno je delnica urejena z Zakonom o gospodarskih druţbah z določbami, ki se nanašajo na

ustanavljanje in poslovanje delniške druţbe.

Delnica je pisna listina o sredstvih, ki so vloţena v podjetje, ki ima status delniške druţbe. Na

podlagi delnice se lahko vlagajo sredstva v banko, drugo finančno institucijo in pravno osebo.

Pravno gledano je delnica vrednostni papir, ki omogoča vlagateljem:

– članske pravice (pravica do upravljanja, glasovalne pravice pri strateškem odločanju

in pravica do nadzora nad poslovanjem delniške druţbe) in

– premoţenjske pravice (pravica do dividende, pravica do udeleţbe pri delitvi ostanka

premoţenja pri prenehanju delniške druţbe, prednost pri vplačilu delnic).

Pravico do dividende ima upravičenec v razmerju. Upošteva se razmerje delnic proti

celotnemu osnovnemu kapitalu. Dividenda se praviloma izplačuje v denarju, lahko se izplača

z dodelitvijo novih delnic ali drugače. Dividenda je del dobička delniške druţbe, ki se izplača

delničarjem. Višino dividende določi skupščina delničarjev s sklepom o razdelitvi po

zaključku poslovnega leta. Višina dividend lahko niha ali jih sploh ni, saj so odvisne od

dobička druţbe.

Poznamo torej dve obliki delnic, to so:

navadne delnice, katerih značilnosti so: bolj tvegane, glasovalna pravica, imetniki so

zakonsko lastniki delniške druţbe;

prednostne delnice, katerih značilnosti so: prednost pri izplačilu dividend, prednost

v primeru likvidacije, brez glasovalne pravice.

Glede na različne kriterije poznamo več vrst delnic, in sicer imetniške delnice: so vse

delnice, razen če statut ne določa drugače; imenske delnice: glasijo se na ime delničarja,

prenašajo se lahko s indosamentom; začasnice: te dobijo delničarji pred izdajo veljavnih

delnic, glasiti se morajo na ime; navadne delnice: gre za popolnoma navadne, z določenimi

pravicami; prednostne delnice: od navadnih se razlikujejo po tem, da imajo lastniki teh

delnic pravico do vnaprej določenega preostalega dohodka in participacijski oziroma

udeleţbeni listi: ti se pojavljajo predvsem pri bankah, saj je jamstveni kapital sestavljen iz

lastnega, udeleţbenega in dopolnilnega kapitala.

Z delnicami se lahko trguje na dva načina:

– decentralizirano trgovanje: to je neorganizirano trgovanje neposredno med

udeleţenci, je brez osrednje institucije, ki bi usmerjala in urejala odnose med

uporabniki;

– centralizirano trgovanje, ki poteka v okviru posebne institucionalne infrastrukture, ta

zajema borzo kot kraj trgovanja, institucijo za obračun in poravnavo poslov in

nadzorno ustanovo.

6.3.2 Obveznice

Obveznica je najbolj razširjen dolgoročni dolţniški vrednostni papir. Po zakonu je obveznica

pisna listina, s katero se njen izdajatelj zavezuje, da bo osebi, navedeni v obveznici, ali po

njeni navedbi ali prinositelju obveznice izplačal na njej navedeni znesek ali znesek njenega

anuitetnega kupona.


77

Obveznice predstavljajo dolţniški vrednostni papir, s katerim si ţeli izdajatelj pridobiti

denarna sredstva za daljše obdobje, to je od 10 do 30 let. Namen izdaje obveznic je

praviloma:

– zbiranje denarnih sredstev zaradi poravnanja pogodbenih in drugih obveznosti ter

– tudi reguliranje denarnega obtoka oziroma obremenitev likvidnosti podjetja, ki izdaja

obveznice.

Slika 28: Grafični prikaz obveznic

Vir: http://www.abanka.si/sys/cmspage.aspx?MapaId=38508 (20.02.2009)

Obveznice izdajajo podjetja, drţava, lokalne oblasti, finančne in druge institucije. Obveznice

lahko izdajo podjetja in druge pravne osebe, če po zaključnem računu za preteklo leto

izkazujejo pozitivno poslovanje in rezervna sredstva. Višina je zakonsko določena.

Obvezni elementi, ki jih mora vsebovati obveznica, so naslednji: nominalni znesek, datum

izdaje, rok zapadlosti, ime izdajatelja, obveznosti izdajatelja, drugi elementi vrednostnih

papirjev.

Pri vrednosti obveznice je pomembno upoštevati več elementov, kot so: način izplačila

obresti in glavnice, višina obresti, zahtevana donosnost ter doba do dospetja. V splošnem

velja, da večje kot je tveganje, večja je stopnja donosa obveznice. Ločimo več vrst donosa

pri obveznicah, to so: kuponska stopnja donosa, tekoča donosnost, donosnost v določenem

obdobju, stopnja donosa do dospetja, celotna donosnost in kot zadnja vrsta donosa se pojavlja

še stopnja donosa do odpoklica.

S trajanjem obveznice mislimo na povprečni čas med časovno tehtano sedanjo vrednostjo

obveznice ter samo sedanjo vrednostjo te obveznice. Čim krajši je ta čas, tem večja je stopnja

donosa obveznice (krajše trajanje, višja stopnja donosa).

Ostale značilnosti obveznic so naslednje:

Obveznice se morajo glasiti na domačo valuto in le izjemoma na tujo valuto.

Obveznice je moč uporabljati kot plačilno ali kot zavarovalno sredstvo za nastale

obveznosti.

Posamezni kupci lahko imajo določene posebne olajšave in ugodnosti pri nakupu

obveznic. Obveznice lahko kupujejo domače in tuje pravne in fizične osebe. Pravice

do obveznice pridobi kupec šele, ko v celoti plača denarni znesek, na katerega se

obveznica glasi.

Izdaja obveznic je oblika zadolţevanja podjetja, nakup obveznice je oblika

kreditiranja. Torej je to obligacijsko razmerje, iz katerega ne izhajajo nobene članske

pravice. Premoţenjske pravice iz tega vrednostnega papirja so omejene na vračilo

glavnice in obresti, ki so lahko v gibljivem donosu.

http://www.abanka.si/sys/cmspage.aspx?MapaId=38508


78

Obveznice se prenašajo z nakupom in s prodajo, z brezplačnim prenosom in

zamenjavo za druge vrednostne papirje.

Za obveznice je splošno značilno, da so obresti fiksne.

Lastnik obveznice nima pravice upravljati s sredstvi izdajatelja obveznice.

Pri obveznici gre za posojilni odnos, ne pa za skupno vlaganje. Izdajatelj izdela

odplačilni (amortizacijski) načrt, to je časovno razporeditev vračila dolga po vnaprej

določenih zneskih in obrokih, na podlagi katerega dolţnik izplačuje zapadle

obveznosti.

Po poplačilu obveznosti ob stečaju imajo obveznice prednost pred prednostnimi in

navadnimi delnicami.

Primer 23: Naloţba v obveznice

Na razpolago imamo 1,2 milijona EUR, ki ga lahko naloţimo v obveznice dveh podjetij.

Obveznice podjetja A obljubljajo donos v višini 67.680 EUR, cena obveznice znaša 564.000

EUR. Obveznice podjetja B se prodajajo po ceni 1.220.000 EUR in prinašajo 134.000 EUR

donosa.

Katero naloţbo bi izbrali?

Če bi se odločali na osnovi donosa, bi izbrali obveznico B, ki prinaša enkrat večji donos.

Seveda naloţba B zahteva bistveno večji začetni vloţek. Da bi ugotovili, katera od dveh

naloţb bolj povečuje naše premoţenje, moramo donos primerjati z vloţenim kapitalom.

Razmerje med donosom in začetnim investiranim zneskom imenujemo donosnost in pomeni

donos, izraţen relativno v % glede na investirani znesek.

Za primerjavo dveh izdaj obveznic Abanke d.d. Ljubljana si oglejte internetno stran na

http://www.abanka.si/sys/cmspage.aspx?MapaId=20903.

6.3.3 Upniške finančne naloţbe

Terminski krediti

Terminski krediti so finančna naloţba, ki je najprimernejša za banke in zavarovalnice.

Terminske kredite odobravajo banke in zavarovalnice podjetjem le v posebnih primerih.

Kredit je delno zavarovan tako, da je odobren za nakup točno določene opreme z odplačilno

dobo, ki je enaka amortizacijski dobi te opreme.

Nadaljnja značilnost terminskih kreditov je obrestna mera, ki je gibljiva. Banka zahteva, da

podjetje brezobrestno prenese na posebno vlogo del svojih sredstev. Odplačilni pogoji se

lahko med odplačevanjem spreminjajo, če podjetje posluje uspešno.

Kratkoročne finančne naloţbe

Kratkoročne finančne naloţbe v podjetja se pojavljajo v različnih oblikah, npr. če podjetje ne

plača davkov, je to tako imenovana neprostovoljna naloţba drţave. Nadalje zaposleni ne

dobijo plač, lastniki ne dobijo dividend v roku ipd.



79

Za banke je kratkoročna finančna naloţba v podjetje kratkoročni bančni kredit. Poznamo več

vrst kratkoročnih kreditov, delimo pa jih na zavarovane in nezavarovane. Nezavarovani

krediti so takrat, kadar banka odobri kreditno linijo ali premostitveno posojilo. Pri

nezavarovanih kreditih banka zmanjša tveganje svoje naloţbe z analizo kreditne sposobnosti

podjetja in s kreditnimi pogoji.

Oblika kratkoročnih finančnih naloţb so tudi terjatve do kupcev. To je obvezna naloţba za

podjetje, saj so plačilni roki, kadar podjetje proda blago drugemu podjetju, različno dolgi.

Finančne naloţbe v drţavo

Finančne naloţbe v drţavo lahko delimo z vidika ročnosti ali pa z vidika zadolţevanja drţave.

Zadolţujejo se lahko republika, občine, mesta, vladne ustanove in podjetja.

Med dolgoročnimi naloţbami v Sloveniji obravnavamo republiške obveznice, ki jih izdaja

Republika Slovenija. Zbrani denar se porabi za poravnavo proračunskega primanjkljaja ali pa

za drţavne investicije. Republiške obveznice so najmanj tvegana naloţba, so varnejše od

obveznic, ki jih izdajajo podjetja, vendar pa imajo manjšo donosnost. Določene republiške

obveznice pomenijo tudi davčno olajšavo.

Tudi mesta ali občine lahko izdajajo obveznice, vendar so le-te manj kvalitetne od

republiških, vendar še vedno kvalitetnejše od obveznic, ki jih izdajajo podjetja.

Kratkoročne naloţbe v drţavo so namenjene financiranju začasnih razlik med proračunskimi

prejemki in izdatki. Med njimi so najbolj znane zakladne menice, ki imajo trdno obrestno

mero in dospelost od treh mesecev do enega leta. Kupujejo jih predvsem finančne institucije

in velika podjetja.

Med kratkoročne finančne naloţbe spadajo še komercialni zapisi. Komercialni zapis je

kratkoročna finančna naloţba v velika, znana podjetja z najvišjimi bonitetami in niso nujno

bančna naloţba (Horvat et al., 2000).

Primer 24: Drţavna obveznica

Koliko bi plačali za drţavno obveznico s kuponi, katere nominalna vrednost je 10.000

evrov? Obveznica dospe čez 5 let, konec vsakega leta pa prinašajo obresti v višini 800 evrov.

Ocenjujete, da je zahtevana donosnost za takšne obveznice 10 %.

Obveznico smo pripravljeni kupiti za 9.242 EUR.

Zakaj smo za obveznico pripravljeni plačati manj, kot je njena nominalna vrednost?

Ob izdaji obveznice je višina kupona določena tako, da je trţna cena obveznice enaka

nominalni vrednosti. (Kuponska stopnja je enaka trţni obrestni meri oziroma zahtevani

stopnji donosa). Obveznica prinaša letne obresti v višini 800 EUR. (Kuponska stopnja

obveznice je 8 %.) Zahtevana stopnja donosa v času nakupa je 10 %. V času od izdaje

obveznice so se trţne obrestne mere povišale, zato vlagatelji niso več zadovoljni z 8-odstotno

donosnostjo, ampak zahtevajo 10-odstotno. Takšno donosnost realizirajo le, če je cena

obveznice niţja od njene nominalne vrednosti.


80

Naloţbe v finančne institucije

Finančne naloţbe ločimo z vidika vrste finančnih institucij. Investicijski skladi izdajajo

delnice in obveznice. Naloţbe v investicijske sklade so manj tvegane od naloţb v podjetja, saj

investicijski skladi zmanjšajo tveganje z razpršitvijo naloţb.

Finančne naloţbe v banke in hranilnice se pojavljajo v obliki raznovrstnih vlog na računih

(vpogledne vloge, depozitne vloge, pokojninski načrti, blagajniški zapisi).

Opcije

Opcija je pogodbeno razmerje, ki daje kupcu opcije pravico, ne pa tudi obveznost, da kupi (v

primeru nakupne – call – opcije) ali proda (v primeru prodajne – put – opcije) neko osnovno

naloţbo po določeni ceni.

Osnovne naloţbe, na katere se lahko opcije glasijo, so delnice, obveznice, različno blago in

valute. Opcije se kupujejo in prodajajo zaradi dveh razlogov. Prvi razlog je zavarovanje pred

tveganjem, saj na primer pri nakupni opciji za določeno obdobje njene veljave natančno vemo

najvišjo ceno, po kateri lahko kupimo določeno naloţbo (npr. delnico). Naslednji razlog so

lahko špekulacije. Z vidika špekulacije so opcije izredno tvegane naloţbe.

Nakupni boni

Nakupni bon je močno podoben nakupni opciji. Gre za pravico, ne obveznost nakupa osnovne

naloţbe po določeni ceni. Od nakupne opcije se razlikuje predvsem po tem, da je pravica

nakupa bistveno dolgoročnejša (pet in več let). Izda jih izdajatelj osnovne naloţbe (npr.

izdajatelj obveznice in je dodan paketu obveznic).

Terminska pogodba

Terminska pogodba je pogodba, ki pomeni obvezo nakupa ali prodaje osnovne naloţbe, običajno

na točno določen bodoči datum, sklenjeno »danes« po terminskem tečaju. S standardiziranimi

terminskimi pogodbami (futures) se trguje na organiziranih trgih.

Prvotno so se terminske pogodbe sklepale z namenom zagotovitve cene tako proizvajalcu kot

kupcu, kar zmanjšuje tveganje in olajša načrtovanje (npr. pogodba, ki določa obveznost nakupa

aluminija po ceni 1.200 funtov na dan, 15. 1.) Če bo na dan zapadlosti cena aluminija višja, bo

kupec pogodbe realiziral donos, obratno velja za prodajalca.

Danes se trguje tudi s pogodbami, ki za osnovo nimajo nekega blaga ali naloţbe, na primer

dogovorjen določeni borzni indeks cen delnic. Gre pravzaprav za stavni listek o tem, katera

vrednost indeksa bo veljala na datum zapadlosti pogodbe.

6.4 STROŠKI VIROV FINANCIRANJA

Stroški virov financiranja so zelo pomembni v podjetniških financah in v praksi. Stroški

kapitala se morajo upoštevati kot diskontni faktor, ko se podjetja odločajo o investicijskih

načrtih. Če predpostavljamo, da se podjetja obnašajo ekonomično, bodo iskala najcenejši

kapital in po metodah z najniţjimi stroški in tako minimirala stroške kapitala.

Zaradi niţjih stroškov kapitala bo niţji tudi diskontni faktor za nove investicijske projekte in s

tem bo tudi več projektov, ki bodo donosni. Optimalna finančna struktura ni nepomembna,


81

kot so nekateri trdili, saj je le-ta tista, ki zniţuje oziroma zvišuje vrednost podjetja, zato je ne

smemo prezreti.

Znano je, da ob povečanem zadolţevanju podjetja, lastniki zahtevajo večjo donosnost, saj

morajo s svojim lastniškim deleţem jamčiti za dolgove podjetja. Vendar pa je stroške kapitala

v praksi zelo teţko izračunati in vzame veliko časa, hkrati pa je teţje tudi prepoznati

optimalno finančno strukturo v podjetju. Stroški financiranja imajo v okviru donosnosti eno

izmed ključnih vlog pri izbiri optimalnega obsega in sestave virov financiranja.

6.4.1 Stroški lastniškega kapitala

Pri lastniškem kapitalu razlikujemo dve vrsti kapitala: prednostne delnice in navadni lastniški

kapital. Obe vrsti imata tudi svojo ceno. To ceno moramo ocenjevati kot oportunitetni

strošek:

– z vidika dejanske povprečne trţne cene (donosnosti) kapitala,

– nedoseganju te donosnosti kot izgubljene priloţnosti v rabi lastniškega kapitala in

– vlaganja njegove naloţbe ob upoštevanju obdavčitve navedene donosnosti.

Stroški prednostnih delnic

Prednostnih delnic je več vrst. Prednostne delnice s fiksno in kumulativno dividendo izplačajo

imetnikom vsako leto enako dividendo. Z vidika tveganja so prednostne delnice bolj tvegane

kot obveznice podjetja, kar predstavlja za podjetje večji strošek prednostnih delnic v

primerjavi z obveznicami. Prednostne delnice so manj ugodne tudi z davčnega vidika, saj

dividende niso odbitna postavka od osnove za izračun davka od dobička podjetja.

Stroški navadnega lastniškega kapitala

Navadni lastniški kapital sestavljajo osnovni kapital, zadrţani dobički in vplačan preseţek

kapitala. Stroški kapitala se ugotovijo podobno kot pri prednostnih delnicah. Glavno načelo

pri določanju stroškov navadnega lastniškega kapitala je dejstvo, da morajo biti ti stroški oz.

zahtevane stopnje donosnosti enake, kot jih navadni delničarji zahtevajo in dobijo z

investicijami v podobno tvegane naloţbe. Tej donosnosti je treba še prišteti stroške izdaje

novih delnic in druge stroške, povezane s pridobitvijo novega kapitala.

Stroški zadrţanih dobičkov

Dobiček, ki po davkih ostane podjetju, pripada lastnikom. Lahko ga dobijo izplačanega v

obliki dividend ali pa ostane v podjetju kot zadrţani dobiček. Zadrţani dobički pomenijo za

delničarje oportunitetni strošek v višini donosa, ki bi ga lahko realizirali sami z naloţbami s

primerljivim tveganjem. Podjetje naj zadrţi del dobička le, če bo z njim ustvarilo ustrezen

donos. Tudi pri zadrţanih dobičkih je treba določiti stroške. Obstaja več metod, med katerimi

se največ uporabljajo: metoda trţne zahtevane stopnje donosa, metoda premije za tveganje in

model CAPM.

Za najobjektivnejšo metodo velja CAPM. Gre za model vrednotenja aktive. Capital asset

pricing model kot ekonomska teorija poskuša določiti zvezo ali razmerje med tveganjem in

donosom oz. je model vrednotenja tveganih vrednostnih papirjev.


82

Primer 25: Vpliv stroškov kapitala pri nakupu delnic

V poslovnem dnevniku Finance ste zasledili oceno, da bodo dividende, čisti dobički in cena

delnic podjetja Laks d. d. naraščali po 8-odstotni letni stopnji. Prebrali ste tudi, da je znašala

zadnja izplačana dividenda 231,50 EUR in da se pričakuje naslednja dividenda v višini 250,00

EUR. V panogi, kamor sodi podjetje Laks d. d., je povprečna razlika med stroški dolga in

stroški navadnega lastniškega kapitala 4 odstotne točke. Podjetje Laks d. d. je nekoliko bolj

tvegana kot je povprečno tveganje panoge, zato ji analitiki pripisujejo še dodatno odstotno

točko k premiji za tveganje.

Kateri podatek vam še manjka za odločitev za nakup delnic podjetja Laks d. d. in katere

metode bi uporabili za potrebne izračune?

Vedeti morate še za trenutno ceno delnic, da lahko izračunate strošek zadrţanih dobičkov

podjetja. Uporabite lahko naslednje metode:

– metoda trţne zahtevane stopnje donosa,

– metoda premije za tveganje, če je zahtevana donosnost podjetja 12 %,

– model CAMP, če vemo, da je beta podjetja 1,8, netvegana stopnja donosa 8 % in

povprečna stopnja donosa naloţb 12 %.

6.4.2 Stroški dolţniškega kapitala

Do dolţniškega kapitala pride podjetje z najetjem kredita, zakupom ali pa izdajo obveznic oz.

drugih dolţniških papirjev. Pri kreditu je strošek kapitala obrestna mera, ki jo zaračuna

banka, k čemur moramo prišteti še druge stroške (stroški zavarovanja kredita, obdelave

zahteve...).

Med stroške kapitala, pridobljenega z izdajo obveznic, štejemo strošek kupona in

strošek izdaje obveznic. S pomočjo podatkov o nominalni vrednosti, kuponski obrestni meri

oz. kuponu, času dospetja in trenutni ceni lahko finančni direktor izračuna zahtevano

donosnost. Izdane obveznice se glasijo na nominalno vrednost, ki jo bo moral izdajatelj

obveznice poravnati ob zapadlosti. Ob izdaji je nominalna vrednost enaka njeni trţni

vrednosti.

Obresti

Obresti so nadomestilo za uporabo določenega zneska denarja, ki ga je posojilodajalec za

določen čas prepustil posojilojemalcu. Temeljni cilj obresti je plačilo za rabo denarnega

zneska ali za rabo druge nadomestne stvari kot glavnice. Znesek obresti je funkcija treh

spremenljivk:

– izposojenega zneska (glavnice),

– časa obrestovanja (dnevi, meseci, leta),

– obrestne mere kot sorazmernega faktorja, ki pove, koliko denarnih enot nadomestila

plačamo za vsakih 100 denarnih enot glavnice, ki smo jo uporabljali eno

kapitalizacijsko obdobje.

Določitev višine obrestne mere s strani posojilodajalca je odvisna od: bonitete podjetja, časa

vračila posojila, vrednosti posojila, oblike zavarovanje posojila, namena posojila.


83

Poznamo več vrst obresti, ki se obračunavajo ob določenih pogojih in sicer:

Zamudne obresti. Plačajo se le v primeru, ko pride dolţnik v zamudo z izpolnitvijo

izključno denarne obveznosti. Kadar gre za zamudo pri izpolnitvi obveznosti, ki se ne

glasi na vsoto denarja, ni mogoče terjati zamudnih obresti, ampak le pogodbeno kazen.

Ta predstavlja materialno korist, ki jo mora dolţnik dati upniku, vendar le tedaj, če je kriv

za zamudo.

Dogovor o zamudnih obrestih ni pomemben. Tudi če zamudne obresti niso

dogovorjene, jih mora plačati dolţnik zaradi zakona. Upnik lahko dolţnika toţi za plačilo

zamudnih obresti, ne da bi ga moral prej opomniti oziroma mu dostaviti obračun takšnih

obresti. Prav tako ni pomembno, ali je upnik utrpel škodo ali ne, saj lahko zahteva

zamudne obresti.

Pomembno je vprašanje o tem, od kdaj tečejo zamudne obresti. Še zlasti je to

pomembno pri uporabi instrumentov za zavarovanje plačil, predvsem pri uporabi menice.

Zamudne obresti začnejo teči vedno na prvi dan po dogovorjenem roku, če dolţnik ne

plača.

Zakonske zamudne obresti so letna obrestna mera, po kateri se obrestujejo denarne

obveznosti v domačem denarju od dneva nastanka dolţnikove zamude do dneva plačila.

Za zamudno obrestno mero velja še naslednje:

– Zamudna obrestna mera se ne uporablja, če se tako dogovorijo stranke ali če tako

določa poseben zakon.

– Pogodbeni stranki se lahko o zamudni obrestni meri dogovorita. Če dogovora ni, se

dolgujejo zamudne obresti po predpisani meri.

– Zamudna obrestna mera se uporablja pri terjatvah in obveznostih pri vseh zamudah.

Konformne obresti. Govorimo o obrestni meri, ki da končni glavnici enako vrednost, kot

jo je imela pri prvotnem obrestovanju. Pomeni realizacijo ekonomskega načela, da

moramo iz dane začetne glavnice z novo obrestno mero pri pogostejšem obrestovanju

dobiti enako končno vrednost glavnice kot pri celotnem obrestovanju in izhodiščni letni

obrestni meri. Najprej se izračuna komforni obrestovani faktor, šele iz njega se izračuna

obrestna mera. Uporablja se pri terjatvah in obveznostih, katerih rok vračila je daljši od

enega leta.

Procesne obresti. Ko upnik zaradi neplačanih obveznosti dolţnika vloţi toţbo pri

sodišču, začnejo teči procesne obresti. Te obresti tečejo od dneva, ko je zahtevek za toţbo

vloţen pri sodišču, vse do dneva, ko je toţba pravnomočna in sledi izvršba za njihovo

plačilo. Za procesne obresti velja obrestna mera, določena za zamudne obresti.

Pogodbene obresti. Pogodbene ali konvencionalne obresti so obresti, katerih obrestno

mero določajo stranke sporazumno po lastni volji v okviru zakonskih določil in pomenijo

plačilo za dogovorjeno rabo nadomestne stvari.


84

Primer 26: Zamudne obresti pri uporabi menice

Podjetje Zima d. o. o. je zavarovala plačilo z menico. Plačilo ni bilo izvedeno v roku

dospelosti.

Kdaj nastopi začetek obračuna zamudnih obresti?

Pri uporabi menice se zaplete pri vprašanju o tem, kaj storiti, če se z menico zavaruje plačilo,

če takšen način ni bil dogovorjen ali ni bil izrecno dogovorjen v pogodbi. Zakon o

obligacijskih razmerjih, temu sledijo predpisi, ki veljajo za pravne osebe za finančno

poslovanje, pušča v pogodbi med strankama dogovor o roku plačila, zato je torej nastop

zamude dolţnika mogoče ugotavljati v skladu s pogodbo.

Poznamo več vrst obrestnih mer, ki se uporabljajo pri obračunu obresti, in sicer:

Temeljna obrestna mera (TOM). Uporablja se v pogojih inflacije kot revalorizacijski

faktor, ki nam pri poslovanju z denarnimi sredstvi zagotavlja ohranjanje realne vrednosti

obveznosti in terjatev. Uporabljala se je od avgusta 1995 do junija 2002. Še vedno se

uporablja za pogodbe, sklenjene pred junijem 2002, ki se še niso iztekle. Uporabljala se je

za revalorizacijo terjatev in obveznosti z rokom dospetja, daljšim od leta dni. Določala jo

je Banka Slovenije z objavo v Uradnem listu RS.

Realna obrestna mera. Realna obrestna mera je pogodbena cena za uporabo denarja, ki

jo dolguje dolţnik upniku in ne vsebuje nadomestila za razvrednotenje glavnice zaradi

inflacije.

Efektivna obrestna mera. Efektivna obrestna mera je polna cena denarja. Predstavlja

skupne stroške oziroma dejansko obremenitev posojilojemalca in je na splošno dosti več

kot samo pogodbena obrestna mera. Določa jo splet pogojev, med katere poleg obrestne

mere in načina obrestovanja sodijo, vsaj načelno, vsi stroški, ki jih mora poravnati

posojilojemalec, predvsem provizije, takse, zavarovanja, stroški obdelave kreditnega

zahtevka in drugi odvisni stroški. Izraţena je kot letni odstotek odobrenega kredita

Relativna obrestna mera. Relativno obrestno mero uporabljamo samo pri celoletnem

obrestovanju. Z uporabo relativne obrestne mere pri pogostejših kapitalizacijah od letne

obrestne mere dobimo vedno večje končne vrednosti glavnice, kot jih dobimo pri dani

letni obrestni meri z uporabo celoletnega obrestovanja.

Interkalarna obrestna mera. Interkalarno obrestno mero banka obračuna

posojilojemalcu za čas od odobritve posojila do začetka prvega obdobja, na koncu

katerega dospe prva anuiteta.

Za poglobitev znanja iz tega poglavja proučite Priročnik za zadolževanje malih in srednjih

podjetij ter samostojnih podjetnikov, mag. Mateja Stupica, Založba Legat, 2005.


85

Povzetek poglavja

V tem poglavju smo spoznali vse moţne vire financiranja podjetja. Ugotovili smo, da imamo

na razpolago kar pestro izbiro. Izbiramo lahko med lastnimi in tujimi viri. Spoznali smo, da je

izredno pomembno, da znamo najti pravi vir financiranja, se odločiti o njegovi strukturi,

upoštevati ceno in se odločiti o roku vračila tujega vira.

Proces financiranja s tem ni zaključen. Najteţji del ponavadi pride kasneje, saj moramo vrniti

izposojena sredstva. Če ne spoštujemo rokov plačil, si zapremo mnoge vire financiranja in

tudi posojilodajalci bodo izgubili zaupanje v naše podjetje.

Spoznali smo tudi moţnosti finančnih naloţb, tako lastniške finančne naloţbe kot tudi

dolţniške.

Posebej so v tem poglavju predstavljeni stroški financiranja, ki so pomembna postavka pri

finančnem načrtovanju naloţb, kar bomo obravnavali v naslednjem poglavju.


Kakšen kapital si morate pridobiti za ustanovitev podjetje?

Opredelite lastniški kapital in dolţniški kapital.

V čem je prednost financiranja z lastnimi viri?

Naštejte in opišite zunanje vire financiranja.

Kakšne vrste obresti poznamo?

Kakšne vrste obrestnih mer poznamo?

Na spletnih straneh poiščite nekaj razpisov, ki se nanašajo na črpanje sredstev iz EU.

Kaj vpliva na optimalno finančno strukturo?

Opredelite stroške financiranja.

Izdelajte portfelj finančnih virov in ga optimirajte.


86

7 FINANČNO NAČRTOVANJE

»Mislite kot modreci,

govorite kot preprosti ljudje.« ARISTOTEL

Uvod

Finančno načrtovanje predstavlja za podjetje osnovo, s katero le-to dosega pomemben

finančni cilj – plačilno sposobnost. Za nemoteno poslovanje mora biti podjetje vsak trenutek

sposobno poravnavati tekoče obveznosti, za kar potrebuje ravno pravo višino denarnih

sredstev. V primeru da sredstev za poravnavo obveznosti v danem trenutku nima, jih mora

pridobiti – se zadolţiti pri banki oz. drugih posojilodajalcih ali pa kako drugače podaljšati rok

plačila obveznosti. Za pravočasno sprejetje odločitev v zvezi s pridobivanjem pomembnih

denarnih sredstev je potrebno natančno in premišljeno finančno načrtovanje.


– Pojem in vloga finančnega načrtovanja

– Kratkoročno finančno načrtovanje.

– Dolgoročno finančno načrtovanje.

– Načrtovanje dobička.

7.1 POJEM IN VLOGA FINANČNEGA NAČRTOVANJA

Poslovne finance povezujejo odločitve na investicijskem in finančnem področju.

Investicijsko odločanje predstavlja vse aktivnosti podjetja, ki so povezane s porabo finančnih

sredstev oziroma odločitev o naloţbah. Takšno odločanje pa je neposredno povezano s fazo

finančnega odločanja, ki pa izhaja iz vprašanja, kako zagotoviti ustrezna finančna sredstva

za financiranje investicijskih odločitev in nemoteno poslovanje podjetja, kar pomeni

poravnavo plačilnih obveznosti.

Finančno načrtovanje je torej racionalen, sistematičen, ciljno usmerjen proces, v katerem

finančnik vnaprej predvidi prihodnji finančni razvoj podjetja in ga nato skuša z različnimi

ukrepi obrniti sebi v prid. Naloga finančnega načrtovanja je tudi predvidevanje moţnih

potencialnih odstopanj in s tem podajanje ter ocenjevanje moţnih finančnih ukrepov, ki bi jih

podjetje lahko realiziralo v primeru, da se odstopanja uresničijo.

Pri finančnem načrtovanju gre za širok pojem, ki je opredeljen po več kriterijih. Najpogosteje

uporabljen kriterij je opredelitev pojma v širšem in oţjem pomenu. V oţjem pomenu je to

kratkoročno in dolgoročno finančno načrtovanje, v širšem pomenu besede pa je finančno

načrtovanje opredeljeno kot:

kratkoročno finančno načrtovanje,

dolgoročno finančno načrtovanje in

načrtovanje dobička.


87

7.2 KRATKOROČNO FINANČNO NAČRTOVANJE

Pri kratkoročnem finančnem načrtovanju gre za zelo natančno in podrobno finančno

načrtovanje, ki je omejeno na krajše obdobje, ponavadi obdobje do enega leta. Predstavlja

zagotavljanje kratkoročne plačilne sposobnosti podjetja v določenem krajšem prihodnjem

obdobju in kot končni rezultat poda izdelan načrt kratkoročnih denarnih tokov. Ta načrt

prikazuje prejemke in izdatke po njihovih temeljnih vrstah, ločeno na prejemke in izdatke za

poslovno dejavnost, dejavnost financiranja in posebej še za dejavnost naloţbenja. Prav pri tem

pa prejemki in izdatki pomenijo neposredna povečanja oziroma zmanjšanja stanj denarnih

sredstev v podjetju.

Denarna sredstva podjetja so gotovina (denar v blagajni), denar na transakcijskem računu in

druga dobroimetja v bankah. Na koncu obračunskega obdobja se v skladu z izdelanim

načrtom izdela tudi izkaz denarnega toka, ki omogoči podjetju primerjavo med izdelanim

načrtom ter kasneje izdelanim izkazom denarnih tokov.

Za zagotavljanje plačilne sposobnosti podjetja je pomembna predvsem prihodnost in s tem

načrtovanje. Pred izvedbo kratkoročnega finančnega načrtovanja je potrebno opredeliti

elemente le-tega, med katere se uvrščajo vsa sredstva, na katere se lahko vpliva in s katerimi

se lahko doseţe cilj, ki je plačilna sposobnost podjetja. Ti elementi so:

stanje denarnih tokov,

tokovi denarnih sredstev (prilivi in odlivi) in

kratkoročne finančne naloţbe.

Povečanje denarnih sredstev si podjetje lahko zagotovi:

– s prodajo proizvodov, blaga ali storitev,

– z dezinvestiranjem osnovnih sredstev ali

– z novim financiranjem (povečanje lastniškega kapitala podjetja ali dolga).

Pomoč pri načrtovanju je izkaz denarnih tokov, ki prikazuje prejemke in izdatke podjetja ter

finančni izid, doseţen v določenem obdobju poslovanja podjetja. Finančni izid je lahko

preseţek ali primanjkljaj denarnih sredstev. Z bilanco denarnih tokov ugotavljamo likvidnost

in plačilno sposobnost podjetja. Ugotavljamo začetno stanje, povečanje, zmanjšanje in končno

stanje denarnih sredstev (Rebernik in Repovţ, 2000).

Izkaz denarnih tokov je poleg bilance stanja, izkaza poslovnega izida ter izkaza gibanja

kapitala eden temeljnih računovodskih izkazov podjetja.

7.3 DOLGOROČNO FINANČNO NAČRTOVANJE

Dolgoročno finančno načrtovanje je druga kategorija v širši opredelitvi finančnega

načrtovanja. Nanaša se na načrtovanje prihodnjih potrebnih denarnih sredstev v daljšem

obdobju. Dolgoročni finančni načrt je celoten načrt neto potrebnih denarnih sredstev za

celotno podjetje in celotno obdobje.

Vsako podjetje se financira iz dveh virov: lastniškega in dolţniškega kapitala, s čimer je

določena kapitalska struktura podjetja. Bistvo dolgoročnega finančnega načrtovanja je v

določanju kapitalskih potreb in s tem ustrezne strukture kapitala. Finančnik skuša zagotoviti

ustrezno strukturno finančno ravnovesje, ki zmanjšuje stroške kapitala in z vplivom preko

finančnega vzvoda pozitivno deluje na dobiček podjetja.


88

Za razliko od kratkoročnega se pri dolgoročnem finančnem načrtovanju ne spuščamo v

podrobnosti in s tem predvidevanje denarnih tokov. Pri dolgoročnem načrtovanju se

orientiramo predvsem na strukturo dolgoročnega financiranja in s tem na sestavo

sredstev, ki bodo podjetju potrebna dalj časa. Gre za odločitve o tem:

ali dolgoročne potrebe po denarnih sredstvih pokrivati s sredstvi, pridobljenimi z

novim lastniškim kapitalom, ali

z dolgoročnim dolgom podjetja.

Tu velja poudariti, da je potrebno pred odločitvijo tehtati med koristmi in stroški posamezne

različice.

7.4 NAČRTOVANJE DOBIČKA

Doseţen dobiček podjetja predstavlja uspešno poslovanje podjetja, to je najpomembnejše pri

načrtovanju dobička. Finančno načrtovanje dobička se nanaša na prihodnje obdobje, zato je

potrebno na začetku prvotno opredeliti dolţino načrtovanega obdobja. V nadaljnji fazi je

potrebno opredeliti tudi moţne prihodnje vrednosti prodaje v načrtovanem obdobju. Pri tem je

nujno potrebno sodelovanje oddelkov znotraj podjetja. Za načrtovanje dobička je

pomembno, da imamo razjasnjene naslednje pojme: sestavine dobička, prelomna točka,

poslovni vzvod, finančni vzvod in celotni vzvod.

Točka preloma

Za vodstvo je v povezavi s finančnim načrtovanjem poleg moţnih verjetnih obsegov prodaj

podjetja izjemnega pomena tudi poznavanje točke preloma. Točka preloma je točka, kjer se

izguba podjetja prevesi v dobiček oz. točka, kjer se celotni stroški podjetja izenačijo s

celotnimi prihodki, kar pomeni, da je doseţen dobiček v tej točki enak nič.

PRODAJA, STROŠKI , EUR

PRODAJA

DOBIČEK NARAŠČA

PRELOMNA TOČKA

STALNI STROŠKI

SPREMENLJIVI STROŠKI

PRODAJA, EUR

Slika 29: Grafični prikaz prelomne točke

Za izračun te točke je potrebno predhodno definiranje sestavin dobička, predvsem sestavin

dobička iz poslovanja. Celotni dobiček podjetja se sestoji iz dobička iz poslovanja, dobička iz

financiranja ter izrednega dobička. Dobiček iz poslovanja je enak razliki med prihodki iz

poslovanja ter odhodki iz poslovanja.


89

Stroški poslovanja so lahko stalni stroški, ki se ne spreminjajo (npr: amortizacija, splošni

administrativni stroški..), ko se spreminja obseg prodaje, in spremenljivi stroški poslovanja.

Delitev stroškov na stalne in spremenljive omogoča natančnejše in kakovostnejše načrtovanje

dobička, saj lahko pri opredelitvi in načrtovanju tako razdeljenih stroškov vodstvo laţje izhaja

iz preteklih izkušenj in spoznanj. Deleţ stalnih stroškov v celotnih stroških vpliva na višino

točke preloma tako, da v primeru višjega deleţa predstavlja višji potrebni obseg prodaje, pri

katerem podjetje nima ne dobička in ne izgube. Z višanjem zahtevanega obsega prodaje pa se

zvišuje tudi tveganje poslovanja podjetja.

Poslovni zvod

Nad prelomno točko iz grafa prelomne točke je razvidno, da z naraščajočim obsegom prodaje

dobiček iz poslovanja narašča, pod prelomno točko pa s padajočim obsegom prodaje narašča

izguba iz poslovanja. Z vidika načrtovanja je pomembno vedeti, kako hitro narašča dobiček iz

poslovanja, če narašča prodaja. Razmerje med stopnjo porasta dobička iz poslovanja in

stopnjo porasta prodaje imenujemo poslovni vzvod.

Finančni vzvod

Analiza finančnega vzvoda pa obravnava razmerje med celotnim dobičkom in dobičkom iz

poslovanja. Stopnja finančnega vzvoda je odvisna od obsega zadolţevanja, kar deluje kot

vzvod, ki omogoča dvig celotnega dobička za več, kot je dvig dobička iz poslovanja. Večja

stopnja finančnega vzvoda pomeni večjo variabilnost celotnega dobička in zato tudi večje

tveganje poslovanja, saj je načrtovanje prihodnjega poslovanja teţje in moţnost napak večja.

Stopnja celotnega vzvoda

Poleg poznavanja točke preloma mora podjetje v okviru finančnega načrtovanja poznati tudi

stopnjo celotnega vzvoda. Ta stopnja predstavlja relativno spremembo celotnega dobička

podjetja v primerjavi s spremembo obsega prodaje. Stopnja celotnega vzvoda predstavlja

zmnoţek stopnje poslovnega in finančnega vzvoda. Ker sta omenjeni stopnji v pozitivni

korelaciji s stopnjo celotnega vzvoda, pomeni, da bo obseg dobička bistveno bolj variiral

glede na obseg prodaje.

Stopnja poslovnega vzvoda je navadno tehnološko pogojena z dejavnostjo podjetja, zato

vodstvo poskuša vplivati predvsem na stopnjo finančnega vzvoda, kar pri finančnem

načrtovanju tudi upošteva.

Primer 27: Finančni vzvod

Finančni direktor podjetja Trend d .d. je prepričan, da lahko z uporabo finančnega vzvoda

dodatno poveča vrednost lastniškega kapitala. Trenutno je podjetje financirano le z

lastniškim kapitalom in zagotavlja 20-odstotno donosnost.

Podjetje si lahko izposodi denar po 10 %, beta njegovega dolga pa znaša 0,4. Beta

lastniškega kapitala pred posojilom je 1,2. Izdanih je bilo 10.000 delnic, kazalnik P/E

navadnih delnic pa znaša 5 pri dobičku poslovanja 25.000 EUR. Podjetje bo obdrţalo ta nivo

dobička tudi po zadolţitvi. Finančni direktor meni, da bo finančni vzvod močno povečal

vrednost podjetja in ţeli odkupiti polovico lastnih delnic.


90

Povzetek poglavja

Kot je predstavljeno v poglavju, lahko opredelimo finančno načrtovanje kot racionalen,

sistematičen, ciljno usmerjen proces, v katerem finančnik vnaprej predvidi bodoči finančni

razvoj podjetja ter ga nato skuša z različnimi metodami obrniti sebi v prid.

Naloga finančnega načrtovanja pa ni samo v predvidevanju najverjetnejšega finančnega

razvoja podjetja v prihodnosti, temveč tudi v predvidevanju vseh potencialnih odstopanj in s

tem podajanju ter ocenjevanju moţnih finančnih ukrepov, ki bi jih podjetje lahko realiziralo

v primeru, da se odstopanja uresničijo.


Navedite vrste finančnega načrtovanja in kaj je pomen finančnega načrtovanja?

Opišite razliko med kratkoročnim finančnim načrtovanjem in dolgoročnim finančnim

načrtovanjem.

Kaj je namen načrtovanja dobička?

Pojasnite, kaj je točka preloma.

Za realizacijo investicije 100 EUR potrebujete tuje vire financiranja v višini 30 EUR.

Pojasnite svoje razmišljanje o potencialnih učinkih dodatnega zadolţevanja.

Opišite delovanje finančnega vzvoda.


91

8 INSTRUMENTI ZAVAROVANJA OBVEZNOSTI

»Znanje je zaklad, ki povsod spremlja svojega lastnika.« KITAJSKI PREGOVOR

Uvod

V vsakdanjem poslovnem ţivljenju se pojavljajo tveganja. Dinamika in raznolikost

ekonomskih razmerij med subjekti, ki nastopajo v pravnem prometu, ustvarjata poloţaje, ko

sta v konkretnem poslu ločeni fazi nastanka in izpolnitve obveznosti. Slovenski plačilni

sistem izhaja iz pobude dolţnika, ki predlaga v breme svojega transakcijskega računa v

izplačilo plačilne naloge – virmane.

Glede na tako postavljen sistem je modro, da se upnik zavaruje pred tveganji zaradi

neizpolnitve dolţnikove obveznosti. Navedeno še prav posebej velja v primeru mednarodnih

poslov. Seveda situacija ni brezizhodna, saj lahko upnik tveganje te vrste zmanjša z

zavarovanjem terjatev pri poslovnih bankah, zavarovalnicah in Slovenski izvozni druţbi

(SID).

V skrajnem primeru izterja sredstva s sodno izterjavo.


- Instrumenti zavarovanja plačil.

- Druge pogodbene obveznosti.

- Nove oblike zavarovanja.

8.1 INSTRUMENTI ZAVAROVANJA PLAČIL

8.1.1 Menica

Menica (Ţiberna, 1993, Ivanjko, 2001) je individualni vrednostni papir, ki se glasi na določen

znesek denarja in se izdaja ter prenaša, kot določa menično pravo. Z izdajo menice se njen

izdajatelj zaveţe, da bo plačal sam ali bo po njegovem nalogu plačala tretja oseba

upravičenemu imetniku določen znesek denarja v določenem času in na določenem

kraju.

Menica ni denar. Terminirana je na določen dan in od podpisnikov, ki so na podlagi tega

zavezani, od tega je odvisna njena boniteta. Pri preverjanju menice je treba pozorno

pogledati njene formalne sestavine in osebe, ki so v vlogi meničnih zavezancev, ker je od

njihove bonitete odvisna uspešnost izterjave menične terjatve.

Čeprav ni denar, je instrument plačilnega prometa. Zaradi novih tehnik kreditiranja in

instrumentov mednarodnega bančnega poslovanja, predvsem akreditivov, je izgubila precej

pomena. Kot samostojen instrument je še vedno izredno primerna za manjše in srednje velike

pravne osebe ter pri manjših poslih. Primerna je tudi pri poslih, ki niso distančni.

Udeleţenci meničnega poslovanja so naslednji:


92

Trasant je izdajatelj menice oziroma kupec blaga ali storitev.

Trasat garantira za trasanta. S podpisom menice (akceptom) postane glavni menični

dolţnik. Trasat je lahko banka, pravna ali fizična oseba.

Remitent je upnik menice, to je prodajalec blaga in storitev.

Udeleţenec je lahko tudi avalist ali porok. Ta s podpisom na menici jamči za plačilo

trasanta ali trasata (akceptanta). Avalisti so lahko banke, pravne ali fizične osebe.

Upnik lahko terja plačilo od trasanta, trasata in avalista. Zaţeleno je, da ima menica čim več

podpisov, saj vsak udeleţenec jamči za plačilo.

Slika 30: Obrazec menice

V poslovnem ţivljenju se pojavljajo različne oblike menic, zato ni nujno, da vsebuje menica

vse sestavine. Poznamo naslednje menice:

– Trasirana menica ali trata je vrednostni papir, s katerim se zavaruje plačilo blaga

ali storitev na takšen način, da namesto mene plača upniku moj dolţnik.

– Lastna menica je tista, s katero izdajatelj sam jamči za svoje obveznosti.

– Menica, na kateri niso izpolnjeni podatki o menični vsoti ali dan izdaje in dan

dospelosti, je menica bianko (blanko).

Pri menici je treba upoštevati načelo menične strogosti. To načelo se nanaša na imetnikovo

dolţnost, da mora menico predloţiti v plačilo na natančno določen dan. Če tega ne stori,

izgubi pravico protesta in posledično regresno pravico.

Menica ima danes denarno-menjalno in plačilno vlogo, poleg tega pa vlogo pridobitve kredita

in financiranja ter zavarovanja. Poznamo:

– blagovno menico (omogoča kreditiranje in diskontiranje v povezavi z blagom),

– finančno ali kreditno menico (vrednost, prejeta v denarju),

– kavcijsko (uporablja se za varnost morebitnih kasnejših terjatev),

– depozitno, zakladno menico (izda jo drţava za kritje svojih finančnih potreb),

– rimeso (namenjena plačilu dolga).


93

Primer 28: Zavarovanje z menico

Podjetje Elipsa d. o. o. prodaja računalniško opremo. Od novega kupca podjetja Trgovina d.

o. o. je dobilo povpraševanje za nakup večje količine računalniške opreme, s predlogom

plačila v dveh obrokih v roku 60 oziroma 90 dni. S kupcem Trgovina d. o. o. podjetje do sedaj

še ni poslovalo, tudi bonitete kupca ne pozna, zato zateva od kupca zavarovanje plačila z

izdajo menic.

Kakšne menice lahko zahteva podjetje Elipsa d. o. o. od kupca?

Podjetje lahko zahteva lastno menico, s katero se njen izdajatelj brezpogojno zaveţe, da bo ob

njeni zapadlosti izplačal določen znesek svojemu upniku. Lastna menica mora vsevbovati vse

bistvene sestavine: oznako, da gre za menico; ime in podpis izdajatelja menice; menični

znesek; ime tistega, ki mora menico plačati; zapadlost menice; kraj plačila; ime tistega,

kateremu je potrebno plačati ter kraj in datum izdaje. V kolikor menica nima vseh bistvenih

sestavin, ni veljavna. Za vnovčenje menice je pomembno paziti na dan zapadlosti menice.

Običajno pa se zahteva za zavarovcanje plačila bianco menica, ki se razlikuje od lastne

menice v tem, da ob izdaji nima vseh bistvenih sestavin. Vsebuje samo podpis dolţnika. Pri

pravnih osebah se menico podpisuje s firmo dolţnika in podpisom njenega zakonitega

zastopnika. Za bianco menico je pomembno, da dolţnik podpiše tudi menično izjavo, s katero

pooblašča in omejuje svojega upnika, da z menico zahteva plačilo le v višini neplačane

obveznosti, povečane za morebitne zamudne obresti in druge v pogodbi dogovorjene

obveznosti. Takšna menica je bolj operativna, saj lahko upnik sam izbere datum vnovčenja po

poteku pogodbenega roka plačila.

Pozor: pri zavarovanju z bianco menico je potrebno vključiti še klavzulo »brez protesta«, to

je nepreklicno, brezpogojno pooblastilo za vnovčenje menice.

8.1.2 Dokumentarni inkaso

Dokumentarni inkaso je oblika plačila, značilna za mednarodne trgovinske, predvsem

prodajne posle. Postopki plačila z dokumentarnim inkasom so naslednji:

– Prodajalec blaga pri dokumentarnem inkasu pošlje banki dokumente, ki dokazujejo

odpremo blaga.

– Banka po njegovem nalogu pozove kupca, da dokumente odkupi.

– Kupec dokumente proti hkratnemu plačilu kupnine prevzame pri banki in potem z

njimi prevzame blago v namembnem kraju.

Ta institut v naši zakonodaji ni posebej urejen. Zanj veljajo obligacijska pravila o mandatu.

V praksi poznamo:

– gotovinski inkaso (kupec plača banki dokumente z gotovino, ki jo banka posreduje

na prodajalčev račun) in

– dokumentarni akcept (prodajalec odobri kupcu plačilni rok od 60 do 90 dni po

odpremi blaga).


94

Slika 31: Grafični prikaz dokumentarnega inkasa


Dokumentarni inkaso skuša odpraviti teţave, značilne za distančne posle. To so posli, pri

katerih ni mogoče opraviti izročitve iz roke v roko. Pri tem je:

– slabost za prodajalca, saj mu ne zagotavlja, da bo kupec prišel v banko in odkupil

dokumente;

– ima pa prodajalec na drugi strani varstvo, saj kupec ne bo mogel prevzeti blaga, če

ne bo odkupil dokumentov pri banki;

– tudi za kupca dokumentarni inkaso ni povsem varen glede na negotovost, da bo

odkupljeno blago ustrezalo pogodbenim določilom o kakovosti in količini. (Juhart et

al., 1995).

Primer 29: Gotovinski inkaso

Podjetje Prizma d. o. o. je preko interneta našlo v Franciji prodajalca posebne opreme za

izdelavo plastičnih izdelkov, s certifikatom Tehnološkega instituta iz Pariza. Referenc o

prodajalcu nima, zato se ţeli zavarovati proti riziku dobave opreme, ki ne bi ustrezala

pogodbenim določilom. Prodajalec zahteva plačilo takoj.

Kako se lahko podjetje zavaruje pred rizikom plačila neustrezne opreme?

Podjetje Prizma d. o. o. se s prodajalcem dogovori za otvoritev gotovinskega inkasa.

Prodajalec mora ob izdobavi opreme izročiti banki ustrezno dokumentacijo, ki dokazuje

izdobavo blaga (odpremnica) in ustrezno kakovost (certifikat Tehnološkega instituta iz

Pariza), kupec pa odkupi pri banki navedene dokumente proti takojšnjemu plačilu kupnine.

8.1.3 Dokumentarni akreditiv

Dokumentarni akreditiv je oblika plačila, ki se najpogosteje uporablja pri mednarodnih

prodajnih poslih. Z dokumentarnim akreditivom se skuša vzpostaviti ravnoteţje med ţeljo

prodajalca, da si zagotovi plačilo za odpremljeno blago, in teţnjo kupca, da v trenutku plačila

dobi zagotovilo, da mu je bilo blago ţe odpremljeno ( Juhart, et al., 1995).

Pri dokumentarnem akreditivu gre za način plačila, pri katerem banka po nalogu in za račun

kupca iz temeljnega posla (naročnika akreditiva) prevzame obveznost, da bo prodajalcu iz

temeljnega posla (akreditivnemu upravičencu) izplačala kupnino, če ji bodo v določenem

roku predloţeni dokumenti, ki izpolnjujejo pogoje, zapisane v akreditivu.

Poznamo več vrst akreditivov, in sicer so lahko nepogojni in pogojni, preklicni in nepreklicni,

nepotrjeni in potrjeni (konfirmirani), nostro in loro, plačilni, akceptni in negociirani, enkratni

in revolvinški, prenosni in neprenosni ter deljivi in nedeljivi akreditivi.



95

Slika 32: Grafični prikaz dokumentarnega akreditiva

Vir: http://www.abanka.si/sys/cmspage.aspx?MapaId=172 ( 23.02.2009).

Plačilo z akreditivom ima prednosti za obe pogodbeni stranki:

– Prodajalec se izogne tveganju, saj z odprtjem akreditiva prejme plačilno zavezo

banke. Plačilo za blago prejme takoj, ko ga odpremi, in mu ni treba čakati, da bi

prispelo h kupcu.

– Poleg tega si prodajalec z akreditivom, če je ta prenosni, pridobi moţnost

financiranja posla brez udeleţbe lastnih obratnih sredstev.

– Kupec ima zagotovilo, da prodajalec plačila ne bo prejel, dokler ne bo dokazal, da je

blago odpremil. Kupec prejme preko banke listine, s katerimi lahko razpolaga z

blagom, ko je to še na poti.

– Če je banka odobrila kupcu kredit za odprtje akreditiva, tudi zanj pomeni akreditiv

sredstvo za financiranje trgovskega posla.

– Izločitev tveganja finančne bonitete (solventnosti) kupca in poslovne bonitete

(poslovne etike, morale) prodajalca.

– Zavarovanje gotovosti in pravočasnosti plačila ter na drugi strani pravočasnosti

dobav in ustrezne kakovosti ter količine blaga.

– Izločitev deţelnega tveganja drţave kupca v primeru potrjenega akreditiva (potrdilna

banka potrdi akreditiv druge banke in s tem prevzame samostojno in nepreklicno

obveznost plačila po tem akreditivu).

Akreditiv ima pomanjkljivosti s stroškovnega vidika, ker je drag. Poleg tega pa kupcu ne

nudi povsem idealne varnosti, saj ta ne ve, ali kupljeno blago resnično ustreza kakovosti in

količini, navedeni v listinah.



96

Primer 30: Zavarovanje plačila z akreditivom

Podjetje Stroji d. o. o. proizvaja posebne rezkalne stroje za lesno predelavo. Ima ponudbo za

prodajo treh strojev podjetju iz Grčije. Podjetja iz Grčije ne pozna, nima informacij o njegovi

boniteti, zato ţeli zavarovati plačilo kupnine.

Kaj lahko podjetje stori?

Plačilo kupnine lahko zavaruje z dokumentarnim akreditivom, kar se mora dogovoriti ţe med

sklepanjem pogodbe. Plačilni pogoji so namreč njen bistven element. Zato mora pogodba

vsevbovati akreditivno klavzulo, s katero se partnerja dogovorita o plačilnih modalitetah.

Podjetje Stroji d. o. o. mora imeti vnaprej pripravljeno stališče, ki ga bo skušal med pogajanji

uveljaviti. Posebne ţelje o valuti izplačila, kraju izplačila, vrsti akreditiva, roku veljavnosti,

akreditivni banki in podobno lahko uveljavi le med sklepanjem pogodbe.

8.1.4 Bančna garancija

Bančna garancija je instrument zavarovanja. Njen cilj je zmanjševanje nevarnosti med

poslovnimi partnerji v primerih neplačil, to je neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti v

dogovorjenem roku. Banka se zaveţe z bančno garancijo, da bo v primeru, ko naročnik

garancije svojih obveznosti ne bo izpolnil, ona izpolnila njegove obveznosti, a le do višine

zneska, določenega v bančni garanciji.

Temeljne značilnosti bančne garancije so naslednje:

Garancija je poroštvo tretje osebe, da bo izpolnila določeno obveznost, če je ne bo

izpolnil dolţnik.

Garancija je pisna izjava, s katero se garant brezpogojno obvezuje, da bo plačal

obveznost dolţnika, če je ta v določenem času ne bo poravnal.

Bančna garancija je sredstvo za zavarovanje plačil, ki se veliko uporablja zlasti pri

mednarodnih poslih večje vrednosti. V nasprotju z dokumentarnim akreditivom, ki

ga banke izdajajo na podlagi vnaprej pripravljenih obrazcev in je zato posebno

uporaben pri tipiziranih komercialnih poslih, se garancijska izjava banke v praksi

pogosto oblikuje za vsak primer posebej. Bančna garancija je torej posebej primerno

sredstvo za zavarovanje plačil.

Slika 33: Grafični prikaz bančne storitvene garancije




97

Slika 34: Grafični prikaz bančne plačilne garancije


Bančna garancija sodi med najzanesljivejše zavarovalne instrumente, seveda je kakovostna le

toliko, kolikor je kakovostna banka. Banka pri izdaji bančnih garancij prevzema tveganje, da

komitent ne bo izpolnil obveznosti garantnega posla. Garancijo obravnavajo podobno kot

posojilo in jo izdajo le na osnovi enake dokumentacije in zavarovanj, kot jih zahteva banka

pri odobravanju posojil.

Prednosti bančne garancije za upravičenca garancije so naslednje:

– Za upravičenca garancije pomeni bančna garancija trojno varnost: dokazuje resnost

pogodbenega partnerja, vpliva kot sredstvo pritiska na dobro izpolnitev pogodbe, daje

na razpolago sredstva za pokritje morebitne škode v primeru nepravilne ali

nepravočasne izpolnitve.

– Izločitev tveganj finančne in poslovne bonitete kupca.

– Unovčljivost je enostavna.

– V času veljavnosti garancije se lahko zvrsti več prodaj blaga, pocenitev zavarovanja

plačila (garancije za zanesljivost plačila).

– Moţna je potrditve garancije (garancija banke na kontragarancijo tuje banke), s katero

se izloči deţelno tveganje.

– Moţnost okvirne pogodbe za storitvene garancije v domači valuti, kar je ugodno v

primeru večjega števila garancij na manjše zneske.

Interesi naročnika bančne garancije

Da bi se zavaroval pred zlorabo, bo naročnik ţelel garancijo po eni strani podvreči izpolnitvi

dokumentarnih pogojev, po drugi strani jo bo hotel čim bolj vezati na osnovni posel ali

pogodbo. Samo v tem primeru bo naročnik lahko ugovarjal izplačilu garantiranega zneska z

ustrezno utemeljitvijo. Glede na razmerje pogajalskih sil bo naročnik garancije le redko uspel,

saj garancije na prvi poziv takšnih ugovorov ne dopuščajo.

Interesi garanta bančne garancije

Banke kot najpogostejši garant v poslovnih garancijah so razpete med dve pogodbi, med

garancijsko izjavo na eni strani ter dogovorom z naročnikom na drugi strani, torej med dva

različna interesa. Izdajanje bančnih garancij je bančna storitev, ki ob razmeroma visokih

provizijah nosi nizko tveganje. Banke kot garanti so zainteresirane ohraniti svoj ugled in

ostati na trgu upoštevanih in sprejemljivih garantov. Po drugi strani gre pri naročnikih

garancije praviloma za komitente banke garanta, ki jih ne ţelijo izgubiti.



98

Drugi interes banke je, da si zagotovi, da bo znesek, ki ga bo po garanciji izplačala

upravičencu, dobila povrnjen od stranke, za katero garantira. Banka bo od naročnika v njunem

medsebojnem razmerju zahtevala zadostno varstvo, zato bo v tem pogledu izdajo garancije

obravnavala enako kot dodelitev posojila.

Slabosti bančne garancije

Med slabostmi, ki veljajo tako za eno kot za drugo stranko, je treba omeniti stroškovni vidik,

saj je bančna garancija razmeroma drag način zavarovanja plačil zaradi dveh razlogov:

– banka za svojo storitev pri izdaji garancije zaračuna bančne stroške ali provizijo;

– izdaja garancije zahteva z dolţnikove strani zagotovitev kritja za garantirani znesek.

To so lahko stroški vezanih sredstev ali stroški obresti in zavarovanja.

Z vidika naročnika kaţe opozoriti na previdnost pri poslovanju z garancijami na prvi poziv,

saj je vsaj ta oblika garancije izrazito neuravnoteţena. Upniku omogoča lahko in hitro pot do

plačila. Dolţniku ne omogoča nobenih ugovorov niti mu ne zagotavlja, da bo znesek res

izplačan samo v primeru, za katerega je bila garancija dana. Zato naj skuša dolţnik, ki ţe

mora zagotoviti bančno garancijo na poziv, svojo varnost utrditi vsaj s tem, da bo izplačilo

garantiranega zneska vezano na upravičenčevo pisno izjavo o tem, zaradi kakšne kršitve

obveznosti iz temeljnega posla zahteva plačilo od banke.

Primer 31: Garancija za zavarovanje predplačila

Podjetje Trţnica d. o. o. se je odločilo za modernizacijo in povečanje prodajnega prostora –

pokrite trţnice. Investicijo ţeli izvesti v čimkrajšem času in s čim manjšimi stroški. V

postopku zbiranja ponudb za izvedbo investricije je podjetje dobilo zelo ugodno ponudbo

manj znanega izvajalca, ki pa zahteva večji znesek predplačila. Pri investicijskih delih plača

investitor izvajalcu del pogodbene vrednosti posla vnaprej, kar pomeni da mu da predplačilo

oziroma avans. To plačilo v bistvu potrjuje resnost kupca, ima pa tudi lastnost delnega

kreditiranja prodajalca. Z avansom se izvajalec tudi zavaruje pred tveganjem, da bi kupec

neupravičeno odstopil od pogodbe.

Kaj mora storiti podjetje Trţnica d. o. o. kot dober gospodar?

Investitor, ki bo po podpisu pogodbe plačal avans, mora zahtevati, da mu izvajalec prek svoje

poslovne banke priskrbi izstavitev avansne garancije v primeru da izvajalec svoje obveznosti,

ki je zapisana v pogodbi, ne bi izpolnil ali je ne bi izpolnil v celoti.

Avansna garancija stopi v veljavo šele po prejemu zneska predplačila ali avansa na račun

banke izdajatelja garancije. Pri taki garanciji se zahteva pisna izjava upravičenca garancije

kjer le-ta dokaţe, da nasprotna pogodbena stranka ni izpolnila obveznosti.

Da se investitor zavaruje pred rizikom delne ali celotne neizpolnitve investicijskih del, mora

od izvajalca zahtevati tudi bančno garancijo za dobro izvedbo del. Banka se z njo zavezuje, da

bo plačala vnaprej dogovorjeni znesek kot nadomestilo za nastalo škodo.

Take garancije v praksi ponavadi krijejo plačilo odškodnine, ki je bila vnaprej dogovorjena ali

pa plačilo pogodbene kazni, ki je pogodbeno dogovorjena in je glede najvišjega moţnega

zneska omejena.


99

8.1.5 Zastava vrednostnih papirjev

Zastava vrednostnih papirjev je pgosta oblika zavarovanja v bankah. Kriteriji ugotavljanja

ustreznosti zavarovanja pa so naslednji:

– Vrsta VP in kotiranje.

– Prometnost zastavljenih VP.

– Odstotek zastavljenih VP.

– Boniteta izdajatelja VP.

– Višina in rok zapadlosti terjatve.

– Druge pomembne informacije o izdajateljih in VP.

– Postopki pri zastavi vrednostnih papirjev.

– Določanje ustreznosti razmerja med zastavljenimi VP in zneskom terjatve.

Primer 32: Zastava vrednostnih papirjev

Za svoje podjetje iščete dolgoročni kredit za trajna obratna sredstva. V banki PBZ so

pripravljeni odobriti kredit podjetju s pogojem dodatnega zavarovanja – zastavo vrednostnih

papirjev. Moţnosti sprejema vrednostnih papirjev v zastavo so predstavljene v naslednji

tabeli:

Tabela 8: Zastava vrednostnih papirjev

Kriterij Izdajatelj VP (bonitetna ocena) Minimalno

razmerje

Kotirajoči VP Republika Slovenija; Banka Slovenije 1 : 1,05

Banke s sedeţem v RS; izdajatelji nerezidenti 1 : 1,20

Od vključno A do vključno B 1 : 1,30

B2 1 : 1,50

Od vključno C in slabše; izdajatelji brez ocene 1 : 1,60

Nekotirajoči

VP *

Republika Slovenija, Banka Slovenije 1 : 1,10

Banke s sedeţem v RS 1 : 1,30

Od vključno A do vključno B 1 : 1,50

B2 1 : 1,80

Od vključno C in slabše; izdajatelji brez ocene 1 : 2,00

8.2 DRUGE POGODBENE OBVEZNOSTI

Pogodbeni stranki se lahko dogovorita o drugih oblikah utrditve in zavarovanja obveznosti. V

praksi se pogosto uporabljajo: pogodbena kazen, penali, zamudne obresti, klavzula del

credere in ara (Juhart et al., 1995).

Pogodbena kazen

Pogodbena kazen je klavzula, s katero se pogodbenika dogovorita, da bo dolţnik upniku

opravil določeno izpolnitev (pogodbeno kazen), predvsem plačilo kakšnega zneska, če svoje

obveznosti iz pogodbe ne bo izpolnil ali jo bo izpolnil napačno. V praksi se pogodbena kazen

skoraj zmeraj glasi na denar.

Poznamo dve vrsti pogodbene kazni:


100

pogodbeno kazen za neizpolnitev obveznosti in

pogodbeno kazen za izpolnitev z zamudo. Slednja je v praksi pogostejša.

Pogodbena kazen se določi v odstotku od pogodbene cene. Glede na uveljavljeno sodno

prakso je zgornja meja med 15 in 20 odstotki. Učinkovitost pogodbene kazni je odvisna od

višine kazni in od dolţnikove plačilne sposobnosti.

Sodni penali

Sodni penali so poseben institut, s katerim na upnikovo zahtevo sodišče dolţnika nedenarne

obveznosti naloţi, da to izpolni v dodatno postavljenem roku, sicer bo moral upnik plačati

določen znesek denarja za vsak dan zamude. Sodni penali so za upnika ugodnejši od izvršbe

po pravilih o izvršitvi nedenarne terjatve (Juhart et al., 2000).

Zamudne obresti

Dogovor o zamudnih obrestih ni pomemben. Tudi če zamudne obresti niso dogovorjene, jih

mora plačati dolţnik zaradi zakona. Upnik lahko dolţnika toţi za plačilo zamudnih obresti, ne

da bi ga moral prej opomniti oziroma mu dostaviti obračun takšnih obresti. Prav tako ni

pomembno, ali je upnik utrpel škodo ali ne, saj lahko zahteva zamudne obresti.

Odgovornost »del crede«

Odgovornost »del crede« je prevzem dodatnih rizikov, ki za posamezni posel, v katerem jih je

mogoče prevzeti, niso nujna sestavina pogodbe. Omogoča se v primeru komisijske pogodbe

in pogodbe o trgovskem zastopanju. V bistvu gre za pridobitev še ene osebe, ki bo sposobna

in pripravljena izpolniti pogodbeno obveznost, če je zavezanec ne bo izpolnil (Juhart et al.,

2000).

Ara

Ara je znesek denarja ali količina kakšne druge nadomestne stvari, ki je dana ob sklenitvi

pogodbe v znamenje, da je pogodba sklenjena. Namen are ni v tem, da lahko stranka odstopi

od pogodbe in pusti aro sopogodbeniku, temveč da stranko sili v izpolnitev pogodbeno

prevzetih obveznosti. Ara se običajno uporablja v pogodbenih razmerjih med fizičnimi

osebami, kadar se dogovarjata o nakupu stvari (Juhart et al., 2000). Pri ari gre predvsem za

zavarovanje stranke, ki je aro sprejela.

8.3 NOVE OBLIKE ZAVAROVANJ

Med novimi oblikami zavarovanj so fiduciarni posli, forfaiting, faktoring in hipotekarne

menice. Največ se uporabljata faktoring in forfaiting.

Fiduciarni posli

Med fiduciarnimi posli srečamo stare institute zavarovanja, kot so: prenos lastninske pravice,

odstop terjatve v zavarovanje in podaljšan pridrţek lastninske pravice. Hipotekarne

obveznice pa so bolj razvite v tujih sistemih, kjer jih izdajajo oziroma prodajajo hipotekarne

banke z namenom, da prejeto kupnino posojajo naprej za določene namene oziroma jih

izdajajo lokalne skupnosti, javni zavodi in subjekti z namenom dolgoročnega financiranja.


101

Faktoring

Faktoring je poslovna operacija, s katero se zagotovijo denarna sredstva tako, da se prodajo

terjatve posebni finančni organizaciji, ki se imenuje faktor, oziroma banki, ki se ukvarja s

takšnimi posli. Faktoring opredelimo kot prodajo terjatev faktorju, ki terjatve odkupuje in nosi

celoten riziko morebitne neizterljivosti. Take organizacije v večini primerov poslujejo kot

samostojna podjetja z zdruţenim kapitalom večjega števila podjetij, ki imajo za takšne posle

interes. Kapitalsko sodelujejo tudi banke.

Primer 33: Faktoring

Primer faktoringa je naslednji:

1. Prodajalec je prodal blago kupcu. 2. Potrebuje denar pred zapadlostjo terjatve,

zato terjatev proda faktorju, ki mu jo plača z diskontom. 3. Ob

dospelosti terjatve kupec plača obveznost faktorju.

Kljub nenehnemu razvoju in ponudbi novih bančnih produktov ostaja faktoring v razvitih

trţnih gospodarstvih še vedno eden od najbolj priljubljenih instrumentov upravljanja terjatev

do kupcev, in sicer ne glede na to, ali terjatve izvirajo iz prodaje na domačem ali tujem trgu.

Forfaiting

Forfaiting pomeni poslovno operacijo, pri kateri gre za odkup dolgoročnih terjatev od

proizvajalca, torej izvoznika investicijske opreme s strani posebne finančne organizacije

(forfaiteur) ali banke, če se je specializirala za te posle. S to obliko se torej pospešuje prodaja

investicijske opreme.

Subjekti pri forfaitingu so:

Proizvajalec – izvoznik prodaja opremo na kredit. Forfaiteur odkupi terjatve.

Kupec – uvoznik nima denarja, zato prosi izvoznika za kredit.

Banka kupca – uvoznika v korist izvoznika izstavi instrumente za zavarovanje plačila.

Izstavi garancije in avale na menice.

Forfaiteur se za opravljeno terjatev izvozniku refinancira na trgu kapitala.

Posebnosti in razlike med forfaitingom in faktoringom

Podobnost: pri obeh gre za cediranje, prenos terjatev. Razlike pa so naslednje:

– Pri faktoringu gre za prenos terjatev v izredno kratkem roku, medtem ko pri

forfaitingu gre za dosti daljše roke.

– Pri faktoringu gre za prenos terjatev proizvajalca in se pri tem ne ve vnaprej, kakšna

bo celotna vrednost, pri forfaitingu je celotna vrednost znana takoj.

– Pri faktoringu se financira potrošno blago, pri forfaitingu pa investicijska oprema.

Od izvoznika se na forfaiteurja prenesejo riziki, predvsem politični, transferni, valutni in

komercialni. Stroški za vse vrste rizikov se gibljejo od enega do več odstotkov. Razen teh se


102

pojavljajo še administrativni stroški, ki znašajo 0,5 odstotkov letno na stanje kreditnih

terjatev.

Primer 34: Brezregresni odstop izvozne terjatve

Slovensko podjetje Kamen d. o. o. se dogovori z italijanskim dobaviteljem investicijske

opreme za nakup opreme za obdelavo marmorja z rokom plačila 4 mesece po prevzemu blaga.

Italijansko podjetje ima v Sloveniji več potencialnih kupcev - podjetij, ki ţelijo daljši odlog

plačila od običajnih 30 dni, zato se italijanski izvoznik obrne na Banko A d. d.

Kakšen je postopek izvedbe?

- Italijansko podjetje pošlje na Banko A d. d. vlogo za prodajo izvozne terjatve.

- Po oceni vloge italijanskega podjetja in bonitete slovenskega kupca je Banka A d. d.

pripravljena, da odkupi izvozne terjatve do slovenskega podjetja Kamen d. o. o. ter

pošlje italijanskemu podjetju ponudbo s specifikacijo stroškov.

- Italijansko podjetje ponudbo sprejme in predloţi banki zahtevane dokumente o dokazilu

terjatev z instrumenti zavarovanja (npr. avalirane menice, dokumentarni akreditiv).

- Banka nakaţe odkupni znesek italijanskemu podjetju (postopek od vloţitve vloge do

plačila traja do 30 dni).

- Kamen d. o. o. nakaţe kupnino Banki A d. d. ob roku zapadlosti terjatve (rok 4 mesece

od izdobave opreme).

Hipotekarne obveznice

Hipotekarne obveznice izdajajo hipotekarne banke, ki so bolj razširjene v tujih bančnih

sistemih (Nemčija, Avstrija, Švica). Izdaja hipotekarnih obveznic so pasivni posli. Kupci so

običajno fizične osebe, ki ţelijo varno naloţiti denar.

Hipotekarne obveznice se izdajajo za daljše časovno obdobje, kar omogoča banki

dodeljevanje dolgoročnih kreditov. Banke namreč iz teh virov dajejo kot aktivni posel

hipotekarne kredite, zavarovane s hipotekami. Banke financirajo predvsem industrijsko in

stanovanjsko izgradnjo. Takšno kreditiranje uporabljajo predvsem lokalne skupnosti, javni

zavodi in subjekti, ki se posredno ali neposredno financirajo iz proračuna.

Povzetek poglavja

V tem poglavju smo podrobneje spoznali pomembne instrumente zavarovanja, ki se lahko

uporabljajo pri finančnem poslovanju. Pomembno je, da poznamo tudi nove oblike

zavarovanj, ki pri nas še niso tako razširjene.

Za sklepanje pogodb pa je posebej pomembno, da smo pozorni na druge pogodbene

obveznosti, ki nam lahko podraţijo vire financiranj in s tem stroške kapitala.

Pri izbiri instrumentov moramo upoštevati njihovo ceno in kvaliteto zavarovanja.

V primeru, da terjatve niso poplačane, imamo kot skrajno sredstvo na voljo sodno izterjavo.


103


Kateri instrumenti zavarovanja so najbolj uporabljeni?

Predstavite instrumente za zavarovanje plačil z vidika njihove zanesljivosti.

Na spletnih straneh bank preverite njihovo ponudbo v zvezi z zavarovanjem plačil in

se ob primerjavi stroškov, ki jih zaračunajo za posamezno storitev, odločite za

najugodnejšo ponudbo.

Kdo so stranke v meničnem razmerju in kakšni so njihovi medsebojni odnosi?

V najbliţji banki zberite informacije o moţnostih zavarovanja kredita z menico.

Katere pogoje bi morali izpolnjevati, če bi kot podjetje hoteli najeti kredit, zavarovan

samo z menico?

Kdaj se obračunajo zamudne obresti?

Kakšna je razlika med pogodbeno kaznijo in sodnimi penali?


104

9 LITERATURA IN VIRI

Bergant, Ţ. Sistem kompleksne analize finančnega položaja podjetja, Ljubljana, ITEO –

Inštitut za trţenje, ekonomiko in organizacijo, 1995.

Berk, A., et al. Poslovne finance, Ljubljana, Ekonomska fakulteta v Ljubljani, 2006.

Berk, A., et al. Obvladovanja tveganj, Ljubljana, GV Zaloţba, 2005.

Crnkovič, R. Finančni trg. Maribor: Zaloţba Obzorja Maribor, 1984.

Črčinovič Krofič,V., in Leva Bukovnik, M. Osnove poslovnih financ. Maribor, Zreče: VŠ

Academia, Poslovno-komercialna šola Celje, 2008.

Dimovski, V. Razvrstitev finančnih institucij glede na institucionalni kriterij, Bančništvo,

1999.

Fišer, R. Možnosti in utemeljenost ustanavljanja bančnih enot poslovne banke. Maribor:

Poslovno-ekonomska fakulteta Maribor, 1990.

Fišer, R. Uvod v finančne trge in institucije, el. knjiga, Ljubljana: Zavod IRC, 2009.

Juhart, M., et. al. Zavarovanje in utrditev obveznosti,Ljubljana, GV, 2005.

Košak, M. Bančništvo. Prezentacija za seminar za kandidate za sodne izvedence ekonomske

stroke. Ljubljana: Ekonomska fakulteta, 2008.

Kuhelj Krajnovič, E., et al. Vodnik po predmetu Osnove poslovnih financ. Ljubljana:

Ekonomska fakulteta, 1999.

Leva Bukovnik, M., in Farič, M. Osnove poslovnih financ. Murska sobota: Ekonomska šola,

Višja strokovna šola, 2006.

Majce, J. Slovenski denar,Ljubljana. Banka Slovenije, 2001.

Mramor, D. Uvod v poslovne finance. Ljubljana: GV, 1993.

Mramor, D. Poglavja iz poslovnih financ, Ljubljana, Ekonomska fakulteta, 1997.

Mramor, D. Poslovne finance – prosojnice predavanj, Ljubljana, Ekonomska fakulteta, 2002.

Oplotnik, Ţ., in Dajčman, S. Zbornik tem pri predmetu Finančni trg I in Finančni trg II,

Maribor, 2007.

Oplotnik, Ţ., in Mlinarič, F. Zbornik tem pri predmetu Finančno upravljanje in vodenje I in

Finančno upravljanje in vodenje II, Maribor, 2007.

Peterlin, J. Finančni instrumenti v bilanci so izraz naše volje, Poslovna akademija Finance,

(22.1.2008), dostopno na: http://www.finance-akademija.si/?go=article&artid=202358

(15.2.2009).


105

Rebernik, M., in Repovţ, L. Podjetniški proces – Od ideje do denarja, Ljubljana, GV, 2000.

Simoneti, M. Trgovanje z vrednostnimi papirji in poslovanje javnih delniških družb v

Sloveniji. Prezentacija za seminar za kandidate za sodne izvedence ekonomske stroke.

Ljubljana: Ekonomska fakulteta, 2008.

Stupica, M. Denar, denar, denar, Priročnik za zadolţevanje malih in srednjih podjetij ter

samostojnih podjetnikov, Lesce, Zaloţba Legat, 2005.

SPLETNI VIRI

Banka Slovenije: Plačilni in poravnalni sistemi (online), 2008. (Citirano 25. 7. 2008.)

Dostopno na naslovu http://www.bsi.si.

Banka Slovenije: TARGET (online), 2008, povzeto po: http://www.bsi.si/poslovanje-bank-in-

podjetij.asp?MapaId=155. (Citirano 21. 7. 2008.)

Banka Slovenije. (citirano 15. 2. 2009) Dostopno na naslovu: http://www.bsi,si,

Banka Slovenije. (citirano 03.04. 2009) Dostopno na naslovu:

http://www.bsi.si/placilni-sistemi.asp?MapaId=152,

Banka Slovenije. (citirano 03.04. 2009) Dostopno na naslovu:

http://www.bsi.si/poslovanje-bank-in-podjetij.asp?MapaId=155,

Banka Slovenije. (citirano 03.04.2009) Dostopno na naslovu:

http://www.bsi.si/poslovanje-bank_in-podjetij.asp?MapaId=790.

Kodeks poslovnih načel, Ljubljana, Inštitut za revizijo, 1998. Dostopno na naslovu:

http://www.gov.mf.si.

Novice V: Kaj je to prihodek/odhodek/dobiček (online) 2008. (Citirano 21. 7. 2008.)

Dostopno na naslovu: http://vem.data.si/clanek/1/171.

Poslovna akademija Finance, članki.(CITIRANO Dostopno na naslovu:

http://www.sbaza.net/clanki_sb1/epf/graph/uvod_v_svet_mednarodnih_financ_002.gif.

Zdruţenje bank Slovenije, Zakonske podlage. dostopno na naslovu:

http://www.zbs-giz.si/zdruzenje,http://www.zbs-

giz.si/zdruzenjebank.asp?StructureId=436bank.asp?StructureId=436 (citirano10.2.2009).

INTERNETNI VIRI

http://www.finance-akademija.si/?go=article&artid=202358 (citirano 22.02.2009)

http://www.bsi.si/iskalniki/financni-sistem.asp?MapaId=232 (citirano 27.12.2010)

http://www.finance-akademija.si/?go=article&artid=202358 (citirano 22.02.2009)

http://www.sbaza.net/clanek_html.php?url_clanka=clanki_sb1%2Fepf%2Ffinancni_sistem_v

_sloveniji.sb&vsebina_replace=epf (citirano 10.2.2009).

http://www.a-tvp.si/content.asp?idm=25 (citirano 15.02.2009)

http://www.bsi.si/



http://www.bsi,si/




http://www.gov.mf.si/

http://vem.data.si/clanek/1/171


http://www.zbs-giz.si/zdruzenje,http:/www.zbs-giz.si/zdruzenje%20bank.asp?StructureId=436bank.asp?StructureId=436

http://www.zbs-giz.si/zdruzenje,http:/www.zbs-giz.si/zdruzenje%20bank.asp?StructureId=436bank.asp?StructureId=436


http://www.bsi.si/iskalniki/financni-sistem.asp?MapaId=232




http://www.a-tvp.si/content.asp?idm=25


106

http://www.bsi.si/placilni-sistemi.asp?MapaId=152 (citirano 3. 4. 2009).

http://www.bsi.si/placilni-sistemi.asp?MapaId=1129 (citirano 3. 4. 2009)

http://www.bsi.si/poslovanje-bank-in-podjetij.asp?MapaId=155 (citirano 21. 7. 2008.)

http://www.bsi.si/poslovanje-bank-in-podjetij.asp?MapaId=155 (citirano 3. 1. 2007).

http://www.ujp.gov.si/docDir/SEPA/SEPA_INFO.pdf (citirano 26. 4. 2011)

http://www.bsi.si/poslovanje-bank-in-podjetij.asp?MapaId=155 (citirano 21. 7. 2008)).

http://www.bsi.si/placilni-sistemi.asp?MapaId=1129 (CITIRANO 03.04.2009)


http://www.bsi.si/placilni-sistemi.asp?MapaId=152 (citirano 03.04.2009)

http://www.zbs-giz.si/ (citirano25.07.2008).

http://www.ujp.gov.si/docDir/SEPA/SEPA_INFO.pdf (citirano 26. 4. 2011)

http://www.sbaza.net/clanek_html.php?url_clanka=clanki_sb1%2Fepf%2Ffinancni_sistem_v

_sloveniji.sb&vsebina_replace=epf (citirano10.2.2009)

http://www.a-tvp.si/content.asp?idm (citirano 15.02.2009.


http://www.bsi.si/poslovanje-bank_in-podjetij.asp?MapaId=790 (citirano 03.04.2009)


http://www.ujp.gov.si/docDir/SEPA/SEPA_INFO.pdf (26.(citirano 4. 2011)





http://www.ujp.gov.si/docDir/SEPA/SEPA_INFO.pdf






http://www.ujp.gov.si/docDir/SEPA/SEPA_INFO.pdf%20%20(citirano%2026



http://www.a-tvp.si/content.asp?idm%20(citirano





Projekt Impletum Uvajanje novih izobraţevalnih programov na področju višjega strokovnega izobraţevanja v obdobju 2008–11

Konzorcijski partnerji:

Operacijo delno financira Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada ter Ministrstvo RS za šolstvo in šport. Operacija se

izvaja v okviru Operativnega programa razvoja človeških virov za obdobje 2007–2013, razvojne prioritete ‘Razvoj človeških

virov in vseţivljenjskega učenja’ in prednostne usmeritve ‘Izboljšanje kakovosti in učinkovitosti sistemov izobraţevanja in

usposabljanja’.

osnove poslovnih financ - zavod...

Documents