obĊina soĊa med prvo svetovno vojno - sistory...univerza v ljubljani filozofska fakulteta oddelek...
TRANSCRIPT
![Page 1: ObĊina SoĊa med prvo svetovno vojno - SIstory...Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta Oddelek za zgodovino Študijsko leto 2014/15 Jernej Komac Občina Soča med prvo svetovno](https://reader033.vdocuments.site/reader033/viewer/2022041607/5e34f89970991c188d51645b/html5/thumbnails/1.jpg)
Univerza v Ljubljani
Filozofska fakulteta
Oddelek za zgodovino
Študijsko leto 2014/15
Jernej Komac
Občina Soča med prvo svetovno vojno
Vojaško in civilno dogajanje v neposrednem zaledju
prve frontne linije
Diplomsko delo
Mentor:
izr. prof. dr. Rok Stergar
Univerzitetni študijski program
prve stopnje: Zgodovina
Ljubljana, 2015
![Page 2: ObĊina SoĊa med prvo svetovno vojno - SIstory...Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta Oddelek za zgodovino Študijsko leto 2014/15 Jernej Komac Občina Soča med prvo svetovno](https://reader033.vdocuments.site/reader033/viewer/2022041607/5e34f89970991c188d51645b/html5/thumbnails/2.jpg)
II
Izjava o avtorstvu
Izjavljam, da je diplomsko delo v celoti moje avtorsko delo ter da so uporabljeni viri in
literatura navedeni v skladu s strokovnimi standardi in veljavno zakonodajo.
Ljubljana, 20. september 2015 Jernej Komac m.p.
![Page 3: ObĊina SoĊa med prvo svetovno vojno - SIstory...Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta Oddelek za zgodovino Študijsko leto 2014/15 Jernej Komac Občina Soča med prvo svetovno](https://reader033.vdocuments.site/reader033/viewer/2022041607/5e34f89970991c188d51645b/html5/thumbnails/3.jpg)
1
Kazalo
Povzetek / Summary ................................................................................................................... 2
Uvod ........................................................................................................................................... 3
Področje Občine Soča ................................................................................................................ 4
Soča do prve svetovne vojne ...................................................................................................... 6
Prva svetovna vojna in soška fronta ........................................................................................... 9
Stara nasprotnika ob Soči ....................................................................................................... 9
Fronta med Krnom in Rombonom ....................................................................................... 10
Prvi dnevi ............................................................................................................................. 11
Obdobje 44. domobranske divizije ....................................................................................... 12
Vojaške operacije ............................................................................................................. 21
Obdobje 93. divizije ............................................................................................................. 22
Vojaške operacije ............................................................................................................. 30
Sanitetna oskrba ................................................................................................................... 33
Transportne poti ................................................................................................................... 35
Ţivljenje domačinov ................................................................................................................. 39
Pred začetkom soške fronte .................................................................................................. 39
V zaledju prve frontne linije ................................................................................................. 41
Begunstvo ......................................................................................................................... 41
Občinsko poslovanje ........................................................................................................ 43
Ljudska šola ...................................................................................................................... 46
"Malar" v cerkvi ............................................................................................................... 46
Vrnitev in konec vojne ......................................................................................................... 47
Domačini v vojski ................................................................................................................ 52
Zaključek .................................................................................................................................. 55
Viri in literatura ........................................................................................................................ 56
Literatura .............................................................................................................................. 56
Viri ....................................................................................................................................... 57
![Page 4: ObĊina SoĊa med prvo svetovno vojno - SIstory...Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta Oddelek za zgodovino Študijsko leto 2014/15 Jernej Komac Občina Soča med prvo svetovno](https://reader033.vdocuments.site/reader033/viewer/2022041607/5e34f89970991c188d51645b/html5/thumbnails/4.jpg)
2
Povzetek / Summary
Ključne besede: Občina Soča, prva svetovna vojna, soška fronta, vojaške operacije, oskrba,
saniteta, občinsko poslovanje, begunstvo, domačini v vojski, šolstvo, prenova cerkve.
Diplomsko delo obravnava dogajanje med prvo svetovno vojno na področju nekdanje
Občine Soča, ki je prišla leta 1915 v neposreden stik s soško fronto. Vzpostavitev fronte po
grebenih gora nad dolino Lepene je povzročila delno izpraznitev občine in odhod številnih
domačinov v begunstvo. Na področje občine je prišla vojska in v centru vasi Soča postavila
svoj glavni štab. S tem je prišlo do prepletanja civilnega in vojaškega dogajanja, ki se odraţa
v številnih dogodkih. Dogajanje v diplomskem delu je najprej usmerjeno v vojaško plat te
zgodbe, saj je ta najbolj vplivala na spremembe v občini. Vojska je morala za vzdrţevanje in
oskrbo fronte zgraditi številne stavbe, ceste, mostove ipd. S svojim delovanjem je vojska
vplivala tudi na civilno dogajanje v zaledju, ki ga diplomsko delo obravnava zatem. Tu se
dotaknemo tako begunstva kot občinskega poslovanja ter številnih drugih stvari. Na koncu
nekaj besed namenimo še domačinom, ki so morali obleči vojaško suknjo in sluţiti drţavi.
Key words: Commune Soča, First World War, Isonzo Front, military operations, supply,
medical service, communal operation, refugees, locals in service, school, renovation of
church.
The following thesis discusses events during First World War in former commune
Soča, which in the year 1915 came in direct contact with the Isonzo Front. The front, formed
on the mountain ridges over the Lepena valley, caused partial evacuation of commune and
many locals became refugees. The territory of commune Soče was then flooded with troops.
In the centre of village Soča were their headquarters. With this set in an interweaving of civil
and military activity. Focus of the thesis is directed to the military side of this story first, as
this influenced changes in commune the most. For maintenance and supply of the front, the
army had to build numerous buildings, roads, bridges, etc. The army's activities also
influenced the civilian goings-on in the immediate vicinity of the front and the focus of the
thesis shifts to that in the second part. We handle refugees and communal business and
numerous other things here. Finally, we assign some words to locals, who had to put on their
military overcoat and serve the country.
![Page 5: ObĊina SoĊa med prvo svetovno vojno - SIstory...Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta Oddelek za zgodovino Študijsko leto 2014/15 Jernej Komac Občina Soča med prvo svetovno](https://reader033.vdocuments.site/reader033/viewer/2022041607/5e34f89970991c188d51645b/html5/thumbnails/5.jpg)
3
Uvod
Čas prve svetovne vojne je tema, ki se v današnjem času vse pogosteje obravnava.
Verjetno tudi zato, ker smo ravno v obeleţevanju stoletnice tega dogodka, ki je usodno
zaznamoval svetovno zgodovino. Veliko je bilo napisanega o dogajanju na bojiščih, malokdo
ne pozna soške fronte. Prav ta fronta je spremenila ţivljenje tudi v soški občini.
Z začetkom vojne je preko dela območja Občine Soča stekla frontna linija in s tem
spremenila ţivljenje ljudi. Zaradi bliţine fronte je bil del prebivalstva primoran k izselitvi, del
pa je ostal še naprej naseljen, a v drugačnih razmerah kot prej. Ţivljenje je postalo teţje.
Sledeče delo prikazuje, kako se je vojaštvo naselilo v bliţini fronte in si na področju
Občine Soča zgradilo pravo vojaško mestece. S tem se je vojaško področje prepletlo s
civilnim in skupaj sta delovala vse do ofenzive leta 1917. Tako delo najprej poseţe v vojaško
dogajanje in spremembe, ki jih je le-to prineslo, nato pa se posveti tudi ostalim področjem,
kot so upravno delovanje, prebivalstvo, šolstvo.
S podobno tematiko se je ţe pred mano ukvarjal tudi Matic Batič v svojem
diplomskem delu "Črni Vrh med prvo svetovno vojno", ki mi je sluţilo za pomoč pri
oblikovanju svojega dela. Za splošno poznavanje vojaškega dogajanja na soškem bojišču je
med najpomembnejšimi delo Marka Simića Po sledeh soške fronte, ki sem ga prvič vzel v
roke ţe daljnega leta 1998.
Za raziskovanje vojnega dogajanja je najpomembnejša knjiga Lovra Galića in Darje
Pirih Od Krna do Rombona, iz katere je sestavljena večina zgodbe o vojaškem dogajanju v
Občini Soča. Veliko podatkov je mogoče najti tudi v delu Vasje Klavora Plavi križ, kjer je
avtor obdelal vojaško in tudi civilno dogajanje na Bovškem v času soške fronte. Pisnih in
ustnih virov za občino je zelo malo, še ţupnijska kronika, ki pri večini raziskovalcev velja za
primarni vir, za ţupnijo Soča ni ohranjena. Kljub temu pa se je ohranilo precejšnje število
fotografij, ki so prav tako uporabljene kot vir. To so bili časi vojnih fotografov, ki so obeleţili
še najmanjše dogodke. Konec koncev je ohranjena fotografija iz tega časa pravi mali zaklad,
saj lahko na njej majhni detajli povedo veliko zgodbo, če jih le znamo »prebrati«. Ali je
zapisovanje zgodovine na tak način uspelo, bo moral oceniti vsak bralec sam.
![Page 6: ObĊina SoĊa med prvo svetovno vojno - SIstory...Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta Oddelek za zgodovino Študijsko leto 2014/15 Jernej Komac Občina Soča med prvo svetovno](https://reader033.vdocuments.site/reader033/viewer/2022041607/5e34f89970991c188d51645b/html5/thumbnails/6.jpg)
4
Področje Občine Soča
Preden lahko začnemo govoriti o dogajanju v občini, jo moramo najprej umestiti v
prostor. Brez tega bo za bralca povezovanje kraja dogajanja z dogodkom teţka, če ne celo
nemogoča naloga.
Občina Soča je obsegala območje dveh katastrskih občin: Soča desna in Soča leva.
Gre torej za ozemlje na obeh bregovih reke Soče med dolino Trente in Bovško kotlino. To je
ozemlje, ki ga domačini poimenujejo dolina Soča in ima dve stranski dolini: Lepeno in
Vrsnik.
Slika I: Obseg Občine Soča (katastrski občini Soča desna in Soča leva). Geopedia.
Obseg občine lahko najhitreje potegnemo po večjih vrhovih začenši z Bavškim Grintavcem
na severu, po grebenu preko Kozje planje do Za Otokov in na Kozji breg. Od tu okoli Lipnika
preko Vršiča do Vogla kot najjuţnejše točke, zatem čez Veliki Lemeţ na Veliko Babo. Od
![Page 7: ObĊina SoĊa med prvo svetovno vojno - SIstory...Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta Oddelek za zgodovino Študijsko leto 2014/15 Jernej Komac Občina Soča med prvo svetovno](https://reader033.vdocuments.site/reader033/viewer/2022041607/5e34f89970991c188d51645b/html5/thumbnails/7.jpg)
5
Velike Babe naprej čez Lanţevico na Kal ter proti severu do Travnika. Od tu se spustimo do
zaselka Na Melu in nazaj na Grintavec. S tem zaokroţimo obseg Občine Soča.
Občino je tedaj sestavljalo naselje Soča z zaselki Lepenje (Lepena), Lomovlje
(Lemovje), Na Skali, Pod Skalo, Vrsnik, Za Otoki. Občini so pripadale tudi sledeče planine:
Za Črnim Vrhom , Za Depjem, Nad Sočo, V Plazih, Za Grebenom in Za Skalo.1 Nekdaj
samostojni zaselki spadajo danes v okvir naselij Soča in Lepena, imena pa ostajajo v uporabi
pri domačinih in na zemljevidih.
Henrik Tuma je v Planinskem vestniku leta 1914 takole opisal dolino na potovanju iz
Bovca v Trento:
Smo v dolini Soče. Strmo, golo se vzpenja gorovje na tvoji levici, dolgi greben
Bovškega Grintavca. Prikaţe se Špičica 1749 m, poleg nje rebra Kozje in Ovčje
Planje, ki proti Soči odpadajo v sivih pečinah in visokih laštah, sem in tje zrušenih, da
njih zvaline, rovi […] in kršje tvorijo nagromadene kline proti Sočini strugi. Le
malokje so te stene prestopne, ali na razdrtih mestih vedejo čeznje kamenite, z
gruščem zadelane, ridaste steze do posameznih staj in senikov, ki so postavljeni pod
gorskimi senoţeti pod Planjo. Kakor med skalovje stisnjeno vidiš prvo stajo visoko
gori ob 825 m nad Črčami, prvi zaselek občine Soča. Na desno odpadajo do Sočine
struge vstromljene zadnje pečine Kozjega Brega, dokler se ne odpre prva stranska
zelena dolina Lepenja. Odslej pelje cesta na levem pod zadnjimi stenatimi skoki
Planje, na desnem imaš pod seboj ob cesti svetlozeleno Sočo s stransko dolino Lepenje
in pozneje Bérsnika, z lepimi ozadji gorskih vrhov. Dolino Lepenje zapirata Veliki
(2041 m) in Mali Lemeţ (1869 m), na levo jima Kaluder (1980 m), z dolgim svojim
obrezom proti jugu do Velika Babe (2014 m), proti severu in Soči v gozdnatem
slemenu Črnega Vrha (1515 m). Pod njim se Soča zopet globoko zarije v korita.
Malo pred vasjo Soča vidiš posebno karakteristično podorino orjaških lašt. Kakor so
se višje gori odtrgali skladovi od visečih pečnatih plati, tako leţe zrušeni pod njimi.
Dobro dé potniku, ko se pokaţe majhna zelena oaza vasi Soča s prijaznim svojim
zvonikom. Za vasjo pod kratkim klancem se odpre na desno pogled po zadnji dolini
Bersnika, nad njo planini Črni Vrh in Za Skalo, obe na robu velike gorske planote, ki
se razteza med Sočo, Bohinjem in Tolminskem. Na levo od planin naprej pa se dviga
lepa rajda pravih alpskih gor, Plazke Lope: Kuk, Planja, Travniški Rob, Travnik
Vogel, ki odpadajo v skalnatih Skednjih, pod njimi zeleno zaselje »Na Skali,« zad
gozdnata Tičarica (1891 m). Tudi na levem se stene odmaknejo. Čez rob Lomovlja
takoj za vasjo Soča vidiš obla, gola vrhova Kola in Tičarice (nekotirane) pod
Grintovcem. Nekoliko daljše na levo se ti pokaţe vrh Sravnika (2060 m) in še dalje
škrbina Velika Vrata (1841 m), čez katero se prehaja iz doline Soče na Trentsko
planino Zapotok, in strmi Srebrnjak. Za Bersnikom stopijo tik do Soče strme stene
Tičarice in zoţijo dolino tako, da se stisne Sočina struga zopet skozi ozka korita.2
1 Spezialortsrepertorium der Österreichischen Länder : Spezialortsrepertorium für das Österreichisch-Illyrische
Küstenland (Wien, 1918), 24; Nadalje v besedilu se za planino Za Depjem uporablja tudi ime planina Duplja. 2 Henrik Tuma, »Po Trenti in Soči«, Planinski vestnik 20, št. 8 (1914), 173–175.
![Page 8: ObĊina SoĊa med prvo svetovno vojno - SIstory...Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta Oddelek za zgodovino Študijsko leto 2014/15 Jernej Komac Občina Soča med prvo svetovno](https://reader033.vdocuments.site/reader033/viewer/2022041607/5e34f89970991c188d51645b/html5/thumbnails/8.jpg)
6
Soča do prve svetovne vojne
Zgodovina Soče oz. soške doline je kar velika neznanka. Ni konkretnih virov, s
katerimi bi lahko nastanek vasi umestili na časovno premico. Vemo, da je to področje
obiskano ţe v času antike3 in da se je večje naseljevanje Zgornjega Posočja začelo nekje v 13.
stoletju, zato lahko predvidevamo, da je prišlo takrat do začetkov stalne naselitve.4 Prvi
prebivalci so bili verjetno revni kmetje z drobnico ter rudarji. Opuščeni rudniški rovi nad
vasjo nakazujejo na to, da so tudi tukaj, sicer neuspešno, iskali ţelezovo rudo.
Konec 17. stoletja je skozi dolino do trentarskih fuţin peljala prva cesta, ki jo je dal
zgraditi grof Attems.5 Cesta je skupaj s fuţinami propadla, saj so konec 18. stoletja cesarski
zemljemerci zapisali, da je »skoraj popolnoma neuporabna, […] na nekaterih mestih močno
izprana, na drugih pa zopet v taki meri zasuta s kamenjem in gruščem, da je […] le s težavo
prevozna.«6
V 18. stoletju najdemo prve pisne vire, ki so cerkvenega izvora. Leta 1720 je bil
zabeleţen v krstni knjigi bovške ţupnije prvi krst otroka iz Soče.7 Soški ţupnik Karol Perinčič
je konec 19. stoletja navajal, da so soško cerkev zgradili ţe leta 1718.8 Trditev, ki se sicer lepo
sliši, je ovrgel ţe Simon Rutar v svoji knjigi Zgodovina Tolminske. Soška cerkev bi lahko bila
posledica reform v času vladavine Joţefa II. in je bila verjetno zgrajena do leta 1788, ko je
Soča postala samostojna lokalija.9 Tej trditvi pritrjuje tudi vizitacijski zapisnik goriškega
nadškofa v letih 17621773, kjer na seznamu cerkva bovške ţupnije cerkev v Soči še ni
navedena.10
Mogoče gre tudi za tiskarsko napako in je mišljeno leto 1781, kar bi bilo bolj
verjetno. Po izgradnji je cerkev delovala pod okriljem dekanije Bovec kot samostojna lokalija
z vikariatom v Trenti.11
Območje Občine Soča je upravno dolga leta spadalo pod samostojno bovško
glavarstvo, neposredno podrejeno notranjeavstrijski vladi v Gradcu. Leta 1754 je prišlo v
sklopu terezijanskih reform do sprememb in bovško glavarstvo je prvič prišlo pod upravo
3 »Seznam najdišč nad gozdno mejo«, v Človek in gore v davnini, http://www.arheogore.si/
Arheolo%C5%A1ka%20najdi%C5%A1%C4%8Da%20v%20gorah.htm, datum vpogleda: 10. 3. 2015; »2000 let
stare sledi rudarjev in pastirjev nad Trento in Sočo«, Viharnik, februar 2009, 5–6. 4 Janez Planina, »Soča: Monografija vasi in njenega področja«, Geografski zbornik 2 (1954), 214–215; Vlasta
Terezija Komac, Zakladnica bovške preteklosti (Idrija, 2002), 10. 5 Komac, 15.
6 Vincenc Rajšp et al., Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763–1787, Zv. 3 (Ljubljana, 2000), 18.
7 Ibid., 215; Komac, 15.
8 Karel Perinčič, »Primorska Švica«, Dom in Svet 12 (1899), 340.
9 Simon Rutar, Zgodovina tolminskega (1882; Nova Gorica, 1994), 166.
10 Karl Mihael Attems, Vizitacijski zapisniki goriškega nadškofa Karla Mihaela grofa Attemsa 1752–1774, Zv. 1
(Gorica, 1994), 151–154. 11
Rutar, 311.
![Page 9: ObĊina SoĊa med prvo svetovno vojno - SIstory...Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta Oddelek za zgodovino Študijsko leto 2014/15 Jernej Komac Občina Soča med prvo svetovno](https://reader033.vdocuments.site/reader033/viewer/2022041607/5e34f89970991c188d51645b/html5/thumbnails/9.jpg)
7
deţelne vlade v Gorici.12
V času francoske zasedbe je prišlo do manjših sprememb, ko je tedaj
Bovško prešlo pod Tolminski kanton.13
Po razmejitvi med Italijanskim kraljestvom in
Ilirskimi provincami, ki je do Bovca potekala po reki Soči in od tu naprej po dolini Koritnice,
je območje upravno pripadlo Ilirskim provincam. Ali je tedaj nastala samostojna merija, ni
znano.
Po ponovnem prihodu pod avstrijsko upravo je bilo vse do leta 1848 občinsko
področje pod upravo bovškega glavarstva. Marčna revolucija je prinesla spremembe. Leta
1850 je prišla v veljavo oktroirana ustava, ki je prinesla tudi samostojnost in samoupravo
občin. S tem je bila ustanovljena samostojna občina oz. ţupanija Soča. Leta 1854 je prišla pod
upravnim okrajem Tolmin v okvir sodnega okraja Bovec.14
V Bleiweisovih Novicah so v članku o občinah v Primorski kronovini leta 1852
zapisali: »Med posamesnimi županijami jih je dokaj brez učilnic, med tem so tudi take, ki
imajo 1000 in več duš in lastniga duhovna, kakor Ternova, Tomnica, Dolenja, Soča, Zgonik
itd. na Goriškim.«15
Časi k vzpostavitvi boljšega ţivljenja so se takrat šele začenjali.
Ţe leta 1865 naj bi v Soči delovala polletna osnovna šola, čeprav le bolj »za silo«.16
Spremembe so se dogodile ţe leta 1883, ko je bila zgrajena nova ljudska šola, ki je na začetku
delovala kot enorazredna ljudska šola za prvi in drugi razred. V Edinosti so ta dogodek
zabeleţili: »V Soči je ustanovil slavni c. k. okrajni šolski svet v Tolminu letos redno ljudsko
šolo, kar je jako hvalevredno. Od neke strani se zoper to šolo kaj močno in nesramno agituje.
Kakor pravijo, je celo bovški vsegamogočnež zoper to šolo. Da, da, vedne, vedne teme je
treba, kedo uže ve zakaj.«17
V času po vzpostavitvi prve začasne šole so na seji deţelnega zbora v Gorici 3.
septembra 1868 razpravljali o cesti skozi Sočo. Predlog, da »bi se sprejela med skladovno
cesto tudi cesta, ktera drži iz Bovca skoz Sočo v Trento«,18
je bil zavrnjen, ker »cesta, ktera se
priporoča, ni tolike važnosti, da bi se morala izreči za skladovno.«19
Nato naj bi se sredi leta 1872 v Bovcu sestala posebna komisija, ki je cesto le uvrstila
med skladovne. Časopis Soča je naslednje leto pisal, kako si glavar Winkler prizadeva, da bi
12
Ibid., 128. 13
Ibid., 196. 14
Ibid., 205. 15
»Novičar iz slovanskih krajev«, Kmetijske in rokodelske novice, 4. 2. 1852, 38. 16
Ibid., 211. 17
Edinost, 17. 11. 1883, 2. 18
Domovina, 11. 9. 1868, 146. 19
Slovenski narod, 10. 9. 1868, 3.
![Page 10: ObĊina SoĊa med prvo svetovno vojno - SIstory...Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta Oddelek za zgodovino Študijsko leto 2014/15 Jernej Komac Občina Soča med prvo svetovno](https://reader033.vdocuments.site/reader033/viewer/2022041607/5e34f89970991c188d51645b/html5/thumbnails/10.jpg)
8
občine, »celo Soča in Trenta[,] kmalu začele delati svoje ceste«.20
Gradnjo ceste so začeli leta
1897 in jo potem dokončali leta 1906.21
V tem času se je vzpostavila tudi redna povezava s
svetom, saj je vsak teden odšel voznik z vozom v Trst.22
Leta 1912 je občina dala zgraditi nov betonski most preko reke Soče v Črešnjico.
Most, ki ga je gradilo podjetje Huga Uhlirja, so zgradili v roku dveh let.23
Ob koncu gradnje
se je izkazalo, da vse le ni šlo po predvidenih načrtih in je nastalo več stroškov, kot so jih
predvideli. Občina je morala pri domačinih najeti posojilo, da je s tem odplačala del nastalih
stroškov.24
Poleg tega je skorajda prišla v pravdni spor s kreditnim društvom v Ljubljani, ki je
zahtevalo odplačilo dolga. Zaradi slabe pravne podlage je občina od pravde odstopila in
poravnala dolg.25
Končni epilog je zadeva z gradnjo mostu dobila šele konec prve svetovne
vojne, ko so ob reviziji poslovanja odkrili, da je občina izvajalcu še vedno dolţna 400 kron, za
odplačilo pa je moral poskrbeti bivši ţupan Joţef Flajs.26
V začeteku dvajsetega stoletja, ko so leta 1910 še zadnjič v Avstro-Ogrski popisali
prebivalstvo, je v Občini Soča ţivelo 712 prebivalcev, 335 moških in 377 ţensk; vsi so bili
slovensko govoreči in rimskokatoliške veroizpovedi.27
Med vsem prebivalstvom je bilo okoli
15 % šolo obiskujočih otrok. Če sklepamo po zadnji ohranjeni razrednici za šolsko leto
1901/1902, je v šolo hodilo 97 otrok, 52 dečkov in 45 deklic.28
Kot je razvidno po teh
podatkih, se je odstotek otrok še povečeval, saj je leta 1911 prišlo do sprememb in je šola
postala dvorazrednica z dvema učiteljema.29
V popisu iz leta 1910 zasledimo, da je kot
podruţnična šola delovala še enorazrednica v Lepeni. Kolikor je bilo mogoče izvedeti, naj bi
bila šola v stavbi, ki je nekoč stala Pod Bosom.
Iz omenjenega spoznamo, da je Občina Soča tik pred vojno prišla v korak s časom. V
občini je delovala ljudska šola s podruţnico, kjer so se izobraţevali lokalni otroci, za dušno
pastirstvo je skrbela samostojna ţupnija, povezavo z zunanjim svetom pa je omogočala na
novo obnovljena cesta. Postopni razvoj se je ustavil ţe leta 1915, ko so se tudi v teh krajih
soočili z vojno, zato se je ţivljenje spremenilo. To bomo opisali v nadaljevanju.
20
Soča, 23. 10. 1873, 3. 21
Komac, 17; Tuma, »Po Trenti in Soči«, 173. 22
Planina, 243. 23
Pokrajinski arhiv Nova Gorica, Občina Soča (PANG 52), t.e. 1/a.e. 8/1. 24
Ibid., 1/8/2 in 1/9/2. 25
Ibid., 1/8/1. 26
Ibid., 1/13/2. 27
Spezialortsrepertorium, 24. 28
Pokrajinski arhiv Nova Gorica, Osnovna šola Soča (PANG 602), t.e. 1/a.e. 1-2. 29
Komac, 15.
![Page 11: ObĊina SoĊa med prvo svetovno vojno - SIstory...Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta Oddelek za zgodovino Študijsko leto 2014/15 Jernej Komac Občina Soča med prvo svetovno](https://reader033.vdocuments.site/reader033/viewer/2022041607/5e34f89970991c188d51645b/html5/thumbnails/11.jpg)
9
Prva svetovna vojna in soška fronta
Ko se je 28. junija 1914 v Sarajevu zgodil incident, v katerem je Gavrilo Princip
ustrelil avstro-ogrskega prestolonaslednika nadvojvodo Franca Ferdinanda in njegovo ţeno
Sofijo, si nihče ni predstavljal, da bo to začetek obdobja, ki ga v zgodovini najdemo pod
imenom prva svetovna vojna. Vendar se je izkazalo, da so desetletja diplomatskih povezovanj
prinesla razdelitev Evrope na dva tabora, poznana kot centralne in antantne sile.
Dne 23. julija 1914 je Avstro-Ogrska preko veleposlanika Srbiji poslala ultimat, na
katerega ni bilo pričakovati ugodnega odgovora. Dva dni zatem je Nikola Pašić predal
odgovor, v katerem niso mogli ugoditi Avstro-Ogrski le v dveh točkah. Bilo je premalo. Ko je
28. julija, mesec dni po atentatu, Avstro-Ogrska napovedala vojno Srbiji, so začele padati
domine vojnih napovedi.30
Doba evropskega miru se je končala.
Ţe takoj na začetku je Italija razglasila nevtralnost ter navezala diplomatske stike z
antantnim taborom. Začelo se je nekajmesečno diplomatsko barantanje. Italija je za svojo
nevtralnost od Avstro-Ogrske zahtevala Juţno Tirolsko, Avstrijsko Primorje s Trstom, nekaj
otokov v Jadranu in drugo. Avstro-Ogrska je lahko ponudila le Trentino na Juţnem Tirolskem
in s tem ni zadovoljila italijanskih zahtev. Tako je 26. aprila 1915 prišlo do sklenitve
Londonskega sporazuma med antantnimi silami in Italijo, saj so te lahko ponudile zahtevano
ozemlje za vstop v vojno proti centralnim silam. Diplomatsko barantanje se je končalo.31
Stara nasprotnika ob Soči
Londonski sporazum je od Italije zahteval, da najkasneje v mesecu dni vstopi v vojno
na strani antantnih sil. Skoraj mesec dni je trajalo, da so za vojno usmerjeni politiki v
parlamentu uspeli izglasovati vojne kredite, a le s kraljevim posredovanjem. Tako je 23. maja
1915 italijanski veleposlanik na Dunaju na avstro-ogrsko zunanje ministrstvo prinesel vojno
napoved. Po letu 1866 je bila Italija ponovno v vojni s svojo vzhodno sosedo.32
Avstro-ogrski obrambni načrt je naprej predvideval obrambno linijo na Dravi in Savi,
vendar so ga tik pred vojno napovedjo spremenili in obrambno linijo postavili na Soči. Vojska
je sredi meseca maja začela z izdelavo obrambnih jarkov ter cestnih in mostičnih zapor.
Najprej so na poloţaje poslali enote 57. pehotne divizije, zatem so na poloţaje premestili še
druge enote. Celotno fronto so podredili generalpolkovniku nadvojvodi Evgenu, del fronte ob
30
Marko Simić, Po sledeh soške fronte (Ljubljana, 1996), 8; Neven Borak, et al., Slovenska novejša zgodovina
1848 – 1992 (Ljubljana, 2005), 123-124. 31
Simić, 10-11; Vladimir Gradnik, Krvavo Posočje (Trst, Koper, 1977), 16. 32
Simić, 11.
![Page 12: ObĊina SoĊa med prvo svetovno vojno - SIstory...Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta Oddelek za zgodovino Študijsko leto 2014/15 Jernej Komac Občina Soča med prvo svetovno](https://reader033.vdocuments.site/reader033/viewer/2022041607/5e34f89970991c188d51645b/html5/thumbnails/12.jpg)
10
Soči je bil od morja do Krna pod poveljstvom generala Svetozarja Boroevića, od Krna naprej
pa pod poveljstvom generala konjenice Franza Rohra von Dente.33
Ţe pred tem je 1. marca v Italiji po ukazu generalporočnika grofa Luigija Cadorne
stekel mobilizacijski načrt »mobilitazione rossa«, ki ni bil izveden v načrtovanem času, zato
je bilo ob začetku vojne pripravljenih le okoli 400.000 moţ, a se je do konca junija ta številka
skoraj potrojila. Na območje med Breškim Jalovcem in Jadranskim morjem je Cadorna poslal
dve armadi, da prodreta v notranjost Avstro-Ogrske.34
Slika II: Premik obrambne linije v prvih tednih vojne.
Fronta med Krnom in Rombonom
Ob prenosu obrambne linije na Sočo se je izkazalo, da v tem delu fronte ni mogoče
postaviti po strugi reke. Za obrambo so izbrali linijo med Krnom in Rombonom po vrhovih
Lopatnika (Vrata), Vršiča, Kala in Javorščka. Tako je obrambna linija delno potekala prav po
meji katastrske občine Soča. Obrambno linijo so zasedle enote 20. madţarske domobranske
33
Borak et al., 131; Gradnik, 24; Simić, 20–21; Vasja Klavora, Plavi križ (Koper, 1991), 54. 34
Simić, 27.
![Page 13: ObĊina SoĊa med prvo svetovno vojno - SIstory...Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta Oddelek za zgodovino Študijsko leto 2014/15 Jernej Komac Občina Soča med prvo svetovno](https://reader033.vdocuments.site/reader033/viewer/2022041607/5e34f89970991c188d51645b/html5/thumbnails/13.jpg)
11
divizije (HID),35
ki so jih tik pred zdajci opremili za gorsko bojevanje.36
Kmalu po prvih
operacijah italijanske vojske so bili poloţaji na grebenu med Kalom in Krnom izgubljeni.
Nova obrambna linija se je vzpostavila po vrhovih Kal, Lipnik, Vrata, Veliki Lemeţ,
Šmohor.37
Na tej liniji je fronta ostala vse do preboja v oktobru 1917.
V okviru armadne skupine Rohr je fronta na tem področju spadala v IV. odsek. Ta
odsek je bil razdeljen še na manjše pododseke, od katerih bomo obravnavali dogajanje v
odsekih »Za Grebenom« in »planina Duplja«.38
Prvi dnevi
Ob nastopu vojnega stanja je bilo na delu fronte v območju Občine Soča le malo enot,
prebivalstva skorajda ni bilo. Frontno linijo med Krnom in Vršičem sta branili samo dve četi
V. bataljona 4. bosansko-hercegovskega pehotnega polka (BHIR). Enote iz 20. madţarske
domobranske divizije generalmajorja Nagyja so komaj 24. maja prispele v Arnoldstein na
Koroškem in le en bataljon je bil poslan iz Trbiţa na izpraznjeno Bovško. Te enote so 30.
maja dopolnile omenjeni četi bosansko-hercegovskega polka.39
Ţe naslednjega dne je prišlo do napada alpinskega bataljona Susa iz skupine B, ki je s
tem zavzel greben Vrata–Vršič. Iz Kranjske Gore je bil v pomoč poslan 4. madţarski
domobranski pehotni polk (HIR), ki je obkolil območje prodora in ga zaustavil. Generalmajor
Nagy je skušal ponovno osvojiti izgubljeno območje, vendar neuspešno.40
Kmalu zatem je skozi dolino sledil tudi 3. HIR, kot so zapisali v polkovni zgodovini:
»5. junija smo že prešli 1611 m visok preval in se od tam spuščali v dolino Soče okrog
poldneva, po največji vročini. To noč smo postavili šotore pri naselju Soča.«41
Vsega je bilo konec, ko so 16. junija italijanske enote z nenadnim napadom zavzele
Krn in so branilci izgubili še zadnji del grebena Krn–Vrata. Na sedlu Čez Potoče so zajeli
madţarske enote in si s tem odprli pot v dolino Lepene, česar pa niso izkoristili. Naslednjega
dne je bil iz Beljaka poslan kot okrepitev III. bataljon 4. avstrijskega domobranskega polka
(LIR) majorja Trojerja. Do večera je bataljon prispel v Lepeno in ţe naslednjega dne so enote
zasedle Vogel in Veliki Lemeţ.42
Tu se je izkazal stotnik Ferdinand Gruber, ki »je bil primer
35
Enote madţarskega domobranstva poznamo tudi pod imenom »honved«, kakor je označeno tudi v kraticah
polkov in divizij iz ogrskega dela monarhije. 36
Lovro Galić in Darja Pirih, Od Krna do Rombona 1915–1917 (Tolmin, Kobarid, 2007), 19. 37
Galić, 42; Simić, 39–41. 38
Galić, 23. 39
Ibid., 41–42; Klavora, 55. 40
Simić, 39; Galić, 42. 41
Galić, 55. 42
Ibid., 42–43.
![Page 14: ObĊina SoĊa med prvo svetovno vojno - SIstory...Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta Oddelek za zgodovino Študijsko leto 2014/15 Jernej Komac Občina Soča med prvo svetovno](https://reader033.vdocuments.site/reader033/viewer/2022041607/5e34f89970991c188d51645b/html5/thumbnails/14.jpg)
12
hladnokrvne odločnosti. Na Vel. Lemeţu, eni najbolj izpostavljenih točk fronte, je bil s svojo
četo dan in noč v sovraţnikovem ognju. 19. VI. 1915, ko je s svojo vztrajnostjo vzdrţal
bobneči ogenj, je odvrnil silovit napad večkratno premočnega sovraţnika.«43
Ker se je izkazalo, da madţarske enote niso prilagojene za gorsko bojevanje, je general
konjenice Rohr 24. junija zahteval zamenjavo z boljšimi enotami. V zameno za 20. HID so
mu iz Boroevićeve 5. armade poslali 44. avstrijsko domobransko pehotno divizijo (LID), ki je
pravkar prišla z vzhodnega bojišča.44
S prihodom te divizije se je izboljšala tudi organizacija v
zaledju fronte.
Obdobje 44. domobranske divizije
Premiki, ki so stekli konec junija, so trajali skoraj ves mesec, do 20. julija. V okviru te
zamenjave so preuredili tudi odseke ter njihove sile. Tako je bila za obrambo IV. odseka
zadolţena 44. LID, ki je zdaj dobila sedeţ štaba z generalmajorjem Josephom Nemeczekom
na čelu v Soči v stavbi ljudske šole. Pod okriljem 44. LID sta prišli v te kraje tudi 122.
pehotna brigada generalmajorja Riharda Jelenčića s sedeţem v Soči in 183. pehotna brigada
generalmajorja Gössmanna, ki je dobila sedeţ pri Jakci v Lepeni.45
Prva je pokrivala odsek
»planina Duplja«, druga pa odsek »Za Grebenom«. V teh odsekih so bile enote 2. in 4. LIR.
Enotam so namenili tabore v Vrsniku, Za Otoki in v Lepeni, dva od teh sta bila v
izpraznjenem delu doline, vsak za eno brigado.46
Takoj po prevzemu fronte je generalmajor Nemeczek izdal poročilo o bojni nalogi 44.
LID, ki je bila povsem enostavna: »prepustiti kar najmanj terena; Italijani si morajo polomiti
vratove.«47
Vseeno pa so za primer preboja naredili več načrtov o poteku obrambne linije, ki
bi potem potekala tudi na liniji Svinjak–planina Na Brdu–Črni Vrh–Kaluder–k1951– Šmohor.
V dopolnilu k bojni nalogi je ta črta premaknjena naprej in bi tekla v smeri Lipnik–Blaţ–
k854–Predel–Kaluder–k2014–Debeljak. S tem bi se obrambna linija premaknila z obrobja
občine v sredino in posledice vojne bi bile še večje, saj bi področje med Kršovcem in
Podklancem začela obstreljevati teţka artilerija.48
S 1. julijem je v Sočo prispel štab 21. domobranskega pehotnega polka. Glavnina
polka, ki je štabu sledila zvečer, je zamenjala enote 3. HIR na Golobarju. Visokogorsko
bojevanje je bilo za zamenjane Madţare še posebej mučno. Polk se je spustil v Sočo, kjer jih
43
Ibid., 37. 44
Ibid., 43. 45
Glede na zemljevide, kjer je to ime označeno, gre danes verjetno za domačijo pri Kocu. 46
Ibid., 23–44 passim; Klavora, 88. 47
Galić, 118. 48
Ibid., 118–119.
![Page 15: ObĊina SoĊa med prvo svetovno vojno - SIstory...Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta Oddelek za zgodovino Študijsko leto 2014/15 Jernej Komac Občina Soča med prvo svetovno](https://reader033.vdocuments.site/reader033/viewer/2022041607/5e34f89970991c188d51645b/html5/thumbnails/15.jpg)
13
je poročnik Kertész pričakal z večerjo. Izmučenim vojakom ni bilo do hrane, »polegli so se ob
poti in zaspali.«49
Naslednjo noč je polk nadaljeval pot v Trento in čez Vršič v Kranjsko
Goro. V polkovni zgodovini je zapisano, da je polk pot proti Trenti opravil preko planine Pod
Skalo. Kakor je razumeti, naj bi polk najprej poslali preko zaselka Pod Skalo v vas Na Skali,
od koder bi morali preko Čistega Vrha v Trento. Verjetno z razlogom, da je ostala cesta
SočaTrenta neovirana za prihajajoče zamenjave.
Istočasno kot 21. LIR je v Lepeno k Blaţu prispel tudi 2. domobranski pehotni polk.
Enote tega polka so zamenjale enote 4. HIR, ki je do tedaj zasedal poloţaje v odseku »Za
Grebenom«.50
Počasi so frontno linijo zasedle nove enote. V odseku »planina Duplja« so poloţaje do
septembra drţale enote 4. LIR, odsek »Za Grebenom« so drţale enote 2. LIR in desno od njih
so bile razvrščene enote 21. LIR. Tako je bila nova, bolj izpostavljena obrambna linija
zapolnjena z enotami, ki so bile bolje izurjene za gorsko bojevanje. Ţe avgusta je hotel
general Rohr zamenjati 4. LIR z ljubljanskim 27. domobranskim pehotnim polkom, vendar te
poteze zaradi italijanskih napadov ni mogel izpeljati do sredine septembra. Sredi septembra so
enote 4. LIR odpoklicali v rezervo v Log pod Mangartom in na njihovo mesto v odseku
»planina Duplja« poslali III. bataljon 27. LIR.51
Ivan Turel je o tem pripovedoval: »Na bojišče smo šli septembra 1915. leta; prek
Kranjske Gore, Trente in Soče smo prišli na planino Dupljo pod Krnom. V naši četi so bili
večinoma Slovenci; tam sem bil le kratek čas«.52
Mesec dni za glavnino 27. LIR je z enoto na
poloţaje prišel tudi dr. Jakob Prešeren, ki je bil medtem na smučarskem tečaju. Ob prihodu v
Sočo so s soborci prespali v eni od zapuščenih domačij,
kjer na stenah visijo še vse svete podobe, v sobi pa dve postelji, ena še celo s
slamarico. Prebivalci so ţe zbeţali. […] Naše prenočišče si natanko ogledam. V veţi
stoji zarjavel štedilnik, okoli leţi slama iz razparane slamarice, ki zija v drugem kotu.
V izbi je kmečka peč s kahlami, kakršne so na Kranjskem ţe izginile. Nad njo so
police za sklede, spodaj okoli nje pa klop. Pod klopjo je vse polno razbitih vinskih
buteljk in likerskih steklenic. Umazana vizitka na vratih pravi, da je nekoč tu pred
nami kraljeval, pil vino in ţrl likerje gospod "Oberleutnant Törös schwere Haubitzen
Batterie". Svinjak je napol razbit in prazen; hiša ima št. 37 …53
49
Ibid., 61. 50
Ibid., 71–72. 51
Ibid., 44–125 passim. 52
Klavora, 156–157. 53
Jakob Prešeren, Vojak 1915–1918 (Ljubljana, 2014), 57–58.
![Page 16: ObĊina SoĊa med prvo svetovno vojno - SIstory...Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta Oddelek za zgodovino Študijsko leto 2014/15 Jernej Komac Občina Soča med prvo svetovno](https://reader033.vdocuments.site/reader033/viewer/2022041607/5e34f89970991c188d51645b/html5/thumbnails/16.jpg)
14
Naslednjega dne so se odpravili skozi Lepeno proti planini Za Depjem. V Lepeni, kjer
prenočijo na opuščenem hlevu, se prvič srečajo z vojno, ko jih zjutraj vrţeta iz spanja dva
strela. 22. oktobra so tudi oni prispeli Za Depje.54
Za Depje je s polkom prispel tudi Ivan Matičič, ki je zapisal svoje izkušnje. Za vojake
je bilo ţivljenje vse prej kot lahko, saj jim je poveljeval brezčutni polkovni adjutant
nadporočnik Paulus. O njegovem sadističnem obnašanju priča sledeči odlomek: »Mučil je
ljudi, da so stokali in omahovali, mučil jih je do krvi, a kadar se je kdo zgrudil, se je pribočnik
stansko zasmejal: "Haha! Vojna je. Ljudje in živina morajo delati, da se ne usmradijo.
Počivali bodo lahko po vojni."«55
Slika III: Obisk nadvojvode Friedricha v Soči. ÖNB Bildarchiv.
Do oktobra 1915 so bile pod poveljstvom 44. LID tri brigade: 44. in 87. domobranska
pehotna brigada (LIBr.) ter 44. brigada poljskega topništva (FABr.). Po ukazu je ţe nekje
avgusta prišlo do preimenovanja: 122. pehotna brigada je postala 87. LIBr., 183. pehotno
brigado pa so preimenovali v 44. LIBr. in jo je 11. oktobra prevzel polkovnik Stefan
Majewski.56
Konec meseca oktobra je poveljstvo 44. LID v Soči gostilo pomembnega gosta.
Skupaj z generalom Rohrom je bil na delovnem obisku feldmaršal nadvojvoda Friedrich iz
54
Prešeren, 6162. 55
Ivan Matičič, Na krvavih poljanah (Ljubljana, 2006), 68. 56
Galić, 31–73 passim.
![Page 17: ObĊina SoĊa med prvo svetovno vojno - SIstory...Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta Oddelek za zgodovino Študijsko leto 2014/15 Jernej Komac Občina Soča med prvo svetovno](https://reader033.vdocuments.site/reader033/viewer/2022041607/5e34f89970991c188d51645b/html5/thumbnails/17.jpg)
15
vrhovnega vojaškega poveljstva avstro-ogrske vojske. Visoki obisk je sprejel generalmajor
Nemeczek skupaj s štabom in nekaterimi vojaki. Poleg vojaške delegacije je nadvojvodo
Friedricha sprejel tudi ţupan Soče z vaščani. Poskrbljeno je bilo, da so vse hiše v okolici štaba
v namen visokega obiska lepo okrasili.57
Slika IV: Obisk nadvojvode Evgena. ÖNB Bildarchiv.
Po zaključku premikov so se morale enote pripraviti na prihajajočo zimo in obilico
snega v visokogorju. Iz ohranjenega poročila 87. LIBr. z dne 12. novembra je videti, da so
gradili številna zimska nastanišča, rove, strelne poloţaje za topove. Na odseku »Lipnik« so
vrtali rov za pregraditev na Malem Lipniku in kaverno za top. V zaključni fazi je bila tudi pot
na Lipnik. Rezervne čete v taboru Za Otoki so uporabili za prenos zimskih zalog. Poročilo s
konca meseca kaţe, da so z deli napredovali po načrtu. Brigada je imela takrat v taboru Za
Otoki dve pohodni četi 21. LIR, ki sta bili namenjeni za transport materiala. V taboru je bilo
tudi tehnično skladišče za mitralješke enote. Podklancem je čakala na premik kuhinja 9. čete
2. LIR, ki je bila dodeljena tej brigadi v pomoč.58
Štirinajstega decembra je generalmajor Nemeczek ponovno gostil visokega poveljnika
vojske. Tega dne je glavni štab divizije v Soči skupaj z generalom Rohrom obiskal
generalpolkovnik nadvojvoda Evgen, poveljnik jugozahodnega bojišča. Sprejem pred ljudsko
57
ÖNB Bildarchiv Austria, slike pod inventurnimi številkami WK1/ALB030/08175-08177. 58
Galić, 129–134.
![Page 18: ObĊina SoĊa med prvo svetovno vojno - SIstory...Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta Oddelek za zgodovino Študijsko leto 2014/15 Jernej Komac Občina Soča med prvo svetovno](https://reader033.vdocuments.site/reader033/viewer/2022041607/5e34f89970991c188d51645b/html5/thumbnails/18.jpg)
16
stavbo, ki so ga obeleţili tudi vojni fotografi, je bil verjetno kratek, saj so se na sprejemu
zbrali le tamkajšnji poveljujoči.59
Konec meseca decembra je zima začela kazati zobe. Sneg se je v gorah kopičil in
povzročal številne preglavice ter zahteval tudi ţrtve. Posledice sneţnih plazov so čutili na
območju celotne skupine Rohr in tudi pri sosednji Boroevićevi V. armadi.60
V obdobju soške
fronte je samo na področju med Krnom in Rombonom bela smrt zahtevala 517 ţivljenj, kar
predstavlja pribliţno 13 % ţrtev na avstrijski strani.61
Pred plazovi niso bili varni niti delavci
v zaledju fronte, saj je sneţni plaz zahteval kar 110 ţivljenj ruskih ujetnikov, ki so gradili
cesto preko Vršiča.62
In če na koncu pogledamo na celotno jugozahodno bojišče v Alpah med
prvo svetovno vojno, je bilo ţrtev zaradi plazov in zaradi mraza od 50.000 do 60.000.63
Med boţičem, v noči na 26. december, so se zaradi močne sneţne nevihte in obilice
snega sproţili številni plazovi na odseku 44. in 87. LIBr. ter povzročili mnogo nevšečnosti in
smrti.
Na območju 27. LIR so imeli več primerov zasutih v snegu. Alojz Klančar je, potem
ko je slišal klice na pomoč, iz snega izkopal popolnoma zasutega Ivana Cerarja in na pol
zasutega Leopolda Peterlinkarja. Drugi primer je bil vodnik Andrej Vončina, ki je iz snega
rešil straţarja Antona Ţiberno. Bolj tragično se je končala reševalna odprava k zasutim iz III.
bataljona na pobočju Šmohorja, ko je jezerska zapora
poslala še eno patruljo s praporščakom Bilynskim, 1 kadetom in 10 ljudmi v smeri
proti Šmohorju, kjer je plaz zasul vodnika 10. čete, eden vojak pa je bil zmečkan. Ob
vzponu na Šmohor je plaz zajel in zasul tudi to patruljo. Klice na pomoč je slišala prva
patrulja s kadetom Zalokarjem in takoj odhitela na pomoč. Praporščaku Bilynskemu se
je uspelo izkopati iz snega in priti do prednje straţe jezerske zapore. Od tam je poslal
zahtevo za pomoč in odhitel nazaj na mesto nesreče reševat ponesrečene. Iz jezerske
zapore ja na to mesto prispel stotnik Straschegg z 20 ljudmi. Po določenem času
intenzivnega dela je zaukazal, naj se reševanje konča, ker je bila nevarnost pred
plazovi zelo velika. Ob 3h zjutraj pa so z vso zagnanostjo nadaljevali z reševanjem.
Izgube v celoti: 8 mrtvih, dva teţko ranjena (podlegla sta poškodbam 26. XII.), 3
vojaki so bili zaradi zmrzlin odpeljani v bolnico, 3 vojaki so ostali v oskrbi v
obvezališču.64
59
ÖNB, WK1/ALB033/08989-08993. 60
Simič, 88; Klavora, 130. 61
Galić, 248. 62
Simić, 88; Ivan Hmelak, Soška fronta (Koper, 1968), 139. 63
Miha Pavšek, »Beli smrtni davek velike vojne (1. del)«, Slovenska vojska, št. 2 (2015), 32. 64
Galić, 134–135.
![Page 19: ObĊina SoĊa med prvo svetovno vojno - SIstory...Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta Oddelek za zgodovino Študijsko leto 2014/15 Jernej Komac Občina Soča med prvo svetovno](https://reader033.vdocuments.site/reader033/viewer/2022041607/5e34f89970991c188d51645b/html5/thumbnails/19.jpg)
17
Slika V: Cerkvica ob pokopališču 2. LIR v Lepeni. ÖNB Bildarchiv.
Plazovi so divjali tudi v odseku »Za Grebenom«, kjer je imel svoje poloţaje 2. LIR, in
zahtevali zelo veliko število ţrtev. Dogodke v tej strašni noči so opisali v svoji polkovni
zgodovini:
Naenkrat so popoldansko praznovanje prekinile slabe novice. Na levem krilu pri 5.
stotniji poveljnik stotnika Burgstallerja so se sproţili plazovi, ki so porušili kočo voda.
Bilo je 8 mrtvih in 10 ranjenih. Tudi 8. Stotnija poročnika Raimunda Holuba je kmalu
javila, da so se sproţili plazovi. En moţ je umrl, 4 so bili poškodovani in en je bil
pogrešan. Telefonske napeljave so bile večkrat prekinjene, tako da so jih le delno
lahko na novo vzpostavili, dokler nista močno sneţenje in trda tema onemogočila
truda.
Tesnobna vprašanja so prihajala na površje, ko je tudi naslednji dan bela smrt še
naprej pustošila v polku. Na poveljstvo 87. brigade je 26. decembra dopoldne ob 8. uri
in 15 minut prišla vest, da so tudi 2. stotnijo, katere poveljevanje je prevzel stotnik
Heinrich Hainschwang, prizadeli plazovi. Do tega trenutka naj bi bilo 10 mrtvih, 30
ranjenih in še veliko moţ v nevarnosti. Kljub številnim poskusom reševanja tistih, ki
jim je prizaneslo, mnogim niso mogli pomagati. Tisti, ki so bili rešeni, se lahko
zahvalijo takoj poslanim reševalnim ekipam. Občudovanja vreden način reševanja so
takrat pred prihodom ostale skupine pomagačev organizirali stotnik Hainschwang,
nadporočnik Freund, narednik Cordier, četovodja Sadilla in sanitetni praporščak
Apfeltaler. Do večera je bilo na varnem 23 mrtvih, 6 moţ niso našli, 15 moţ je bilo
poškodovanih.65
65
Skupina avtorjev, Die Zweierschützen im Weltkrieg 1914–1918 (Linz, 1929), 115.
![Page 20: ObĊina SoĊa med prvo svetovno vojno - SIstory...Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta Oddelek za zgodovino Študijsko leto 2014/15 Jernej Komac Občina Soča med prvo svetovno](https://reader033.vdocuments.site/reader033/viewer/2022041607/5e34f89970991c188d51645b/html5/thumbnails/20.jpg)
18
Mrtve so prenesli v dolino in jih 28. decembra slovesno pokopali na pokopališču
nasproti Tonščeve in Ţvanove domačije v prisotnosti najvišjih predstavnikov poveljstva.
Tukaj je bila kmalu zatem zgrajena tudi majhna cerkvica.
Zima in boji so zahtevali svoje, tako da je 5. januarja prišel XVI. pohodni bataljon
stotnika Lehnerja s 6 častniki in 752 moţmi, s katerim so okrepili enote na obrambnih
poloţajih ter izvedli nekatere menjave.
V začetku leta 1916 je v podmaršala povišani Nemeczek v štabu ponovno pričakoval
visok obisk. Enajstega januarja se je preko Vršiča pripeljal sam prestolonaslednik nadvojvoda
Karl Franc Joţef. Ponovno so lepo okrasili vse stavbe v okolici štaba in pred ljudsko šolo
napravili častni postroj. Prestolonaslednik je postrojene po protokolu tudi pozdravil in osebno
čestital najpogumnejšim vojakom.66
Tega obiska in domnevne dogodivščine se je spominjal
tudi Franc Uran. Pravi, da se je prestolonaslednik peljal »do Soče v Trenti, kjer je bil vojaški
sprejem. Takrat se je govorilo, da se je potem pri kosilu nalezel konjaka in potem celo pijan
padel v Sočo.«67
V kroniki 2. LIR so ta dogodek tako obeleţili:
Ob 11. uri dopoldne ga je v taboru Vrsnik sprejel stotnik Gottfried Burgstaller skupaj z
rezervami, katerih naloga je bila graditev ceste. Pri poveljstvu divizije v Soči ga je
pozdravila častna četa, sestavljena iz najbolje odlikovanih v diviziji. Dobrodošlico so
izrazili tudi s polkovno godbo pod vodstvom stotnika Arturja Kawineka. […]
Pred kosilom pri poveljstvu divizije je stotnik Artur Kawinek v imenu polka
prestolonasledniku slovesno predal pesem, ki jo je spisal praporščak Adolf Grohmann
in risarsko opremil praporščak Hans von Feil. Nadvojvoda jo je z veseljem prebral, jo
prevzel s prisrčno zahvalo in se nanjo večkrat vračal med svojim obiskom.68
Dne 25. januarja 1916 so armadno skupino generala Rohra preimenovali v c. in kr. 10.
armado. Armada, ki je bila preko zime dobro dopolnjena in okrepljena, je s koncem meseca
začela z izločanjem najboljših enot za prihajajočo ofenzivo na Tirolskem. To je pomenilo, da
bo premeščena tudi 44. LID, vendar pa bi teţko zamenjali celotno divizijo naenkrat, zato so
premestitve izvajali postopoma.69
Razpored divizijskih sil 12. februarja kaţe, da je bilo v
odsekih »planina Duplja« in »Za Grebenom« pet čet III. bataljona 27. LIR in osem čet 2. LIR.
Vsak od teh polkov je imel še dve dopolnilni četi. V taboru Vrsnik so bile na voljo barake za
dve četi iz teh odsekov. Tu so bile nameščene dve četi 2. LIR kot divizijska rezerva in četa za
66
Klavora, 130; ÖNB, WK1/ALB033/08982-08986. 67
Hmelak, 134. 68
Die Zweierschützen, 118. 69
Galić, 77.
![Page 21: ObĊina SoĊa med prvo svetovno vojno - SIstory...Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta Oddelek za zgodovino Študijsko leto 2014/15 Jernej Komac Občina Soča med prvo svetovno](https://reader033.vdocuments.site/reader033/viewer/2022041607/5e34f89970991c188d51645b/html5/thumbnails/21.jpg)
19
dopolnitev, namenjena enotam v odseku »Golobar«.70
Tem enotam so za menjavo odredili z
vzhodne fronte prihajajoči 4. BHIR ter nekatere enote iz II. in III. odseka.
Slika VI: Obisk prestolonaslednika Karla v Soči. ÖNB Bildarchiv.
Tik pred menjavo je 3. marca na poloţajih 5. stotnije 2. LIR ponovno prišlo do
sneţnega plazu, ki je zahteval 17 smrtnih ţrtev in 20 ranjenih. S tem se ni nič kaj prijetno
končalo sluţenje tega polka v odseku »Za Grebenom«.71
V času, ko je bila na območju Občine Soča nameščena 44. LID, je prišlo do številnih
sprememb in gradenj, saj je bila dobra zaledna organizacija nujna za uspešno delovanje
obrambe. Kot smo ţe izvedeli, sta bila blizu frontne linije dva tabora, eden v Lepeni, drugi za
Otoki. Prvi je sluţil enotam v odsekih »planina Duplja« in »Za Grebenom«. Takoj za frontno
linijo so nastala prava mesteca v malem, kjer so enote našle krajši počitek v času branjenja
fronte. Kaj vse so poleg trdnih obrambnih zaklonišč zgradili v skritih kotanjah po pobočjih
gora izven dosega ognjenega oroţja, nam najlepše pripoveduje polkovna zgodovina 2. LIR.
Malce niţje pod planino Zagreben je stal štab polka, ki so ga sami poimenovali
»Hochlinz«. Do poveljstva polka in še naprej do obrambnih poloţajev so zgradili široke,
utrjene dovozne poti, po katerih so oskrbovali enote. Okoli stavbe poveljstva, ki je bila
70
Ibid., 139. 71
Die Zweierschützen, 120.
![Page 22: ObĊina SoĊa med prvo svetovno vojno - SIstory...Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta Oddelek za zgodovino Študijsko leto 2014/15 Jernej Komac Občina Soča med prvo svetovno](https://reader033.vdocuments.site/reader033/viewer/2022041607/5e34f89970991c188d51645b/html5/thumbnails/22.jpg)
20
največja, je nastala prava mala vas duhovito poimenovanih stavb. Za povezavo z vsemi odseki
obrambne linije je skrbela telefonska centrala, ki je bila najbliţje poveljstvu.
Okoli brunarice pa so se izoblikovale druge skupine: "Alpski škofovski sedeţ" (sedeţ
vojnih kuratov, višjega zdravnika polka in poveljnikov artilerijske skupine), "Vila
tabornikov" (ordonanca), "Vila dela ţeljnih" (gradbeni inţenirji), "Akademija
umetnosti", sanitetna bolnišnica, dve kuhinji, koča za sluge in veliko skladišče za
oskrbo. Imajo tudi kopalnico, Marsovo kopališče, ki je bila namenjena za dobrodejnost
častnikov na fronti.72
Ker je bila preskrba z vodo tu omejena, so iz doline potegnili vodovod. Podobno so si
skupine po pododsekih zgradile svoja bivališča blizu fronte, kjer so imeli svojo kuhinjo,
skladišče in nekaj koč za nastanitev.
Podobno so tudi v odseku »planina Duplja« gradili okoli poveljstva polka. Prešeren je
o tem zapisal ob svojem prihodu:
Na planini ima sedeţ poveljstvo polka, zraven je kuhinja za stotnije, ki so v
postojankah po grebenih, ter vse polno skladišč. Poleg je celo mesto šotorov, čeprav je
ţe občuten mraz. Veliko je malih barak ali kolib za dva ali tri moţe, ki so primitivno
stesane. Iz vsega mogočega materiala so zbite skupaj: dračje, kamenje, zemlja, ali pa
so postavljene v naravne dupline, po katerih je planina najbrţ dobila ime. Prav vse je
postavljeno navzkriţ in počez: kuhinje in latrine, vojaštvo in blato, a vendarle je
prostor dragocen, saj do sem ne seţejo laške oči.73
Najbolj veličastna stavba v tem odseku je bila vsekakor v zimi 1915 in 1916 zgrajena
kinodvorana s knjiţnico, kjer je lahko stalo 1200 moţ.74
Ivan Matičič je k veličastnosti
dvorane pridal tudi grenko realnost o njeni namembnosti, ko se sprašuje, čemu
je bilo treba na Dupljem razkošne kino dvorane, ki je bila tako velika, da bi lahko v
njej rajalo tisoč ljudi! Čemu je bilo treba te veličastne stavbe, ki ni nudila niti trenutka
uţivanja vsem tem tisočem trpinov, ki so jo ustvarili in vlačili deske in tramove gor iz
Lepenja in tja čez Bogatin prav do Bohinja. […] V veliki dvorani so občudovali ljudje
velikanski sad svojega trpljenja in dela. Za njimi je prihitel pribočnik: "Marš ven,
postopači! Mislite, da smo zgradili to razkošje za vas? Zunaj imate krampe in lopate in
spravite se mi na cesto!"75
Njegovi zapisi kaţejo, da je bilo ţivljenje na fronti vse prej kot lepo.
V dolini je prav tako prišlo do velikih strukturnih sprememb. Tu so v neizpraznjenem
delu vasi nastala cela naselja barak in skladišč, skorajda ni bilo prostora, ki ga vojska ne bi
uporabila zase. Zavetje pred artilerijskim ognjem je poskrbelo, da se je tu stalno gradilo. Ves
ta vrveţ je opisan v polkovni zgodovini:
72
Ibid., 101. 73
Prešeren, 62. 74
Galić, 23. 75
Matičič, 67–68.
![Page 23: ObĊina SoĊa med prvo svetovno vojno - SIstory...Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta Oddelek za zgodovino Študijsko leto 2014/15 Jernej Komac Občina Soča med prvo svetovno](https://reader033.vdocuments.site/reader033/viewer/2022041607/5e34f89970991c188d51645b/html5/thumbnails/23.jpg)
21
Okorni voli transportirajo debela debla, mimo jezdijo jezdeci, Bošnjaki nosijo
bremena, mimo njih pa hodijo čete ujetih Rusov. V dolini zvenijo udarci kladiva,
škripajo ţage, iz tal rastejo konstrukcije in bele barake. Spodaj se sliši hrupno
mrgolenje delavcev, okoli in okoli pa molk temnih gorskih gozdov in mirno razkošje
belo se lesketajočih vrhov.76
Samo v Soči na Logu v taboru Vrsnik so konec leta 1915 stale tri velike barake s 400
kvadratnimi metri površine, v načrtu pa so jih imeli še sedem. S tem bi v taboru nastanili 1850
moţ in 40 častnikov. Poleg barak je bila zgrajena še kuhinja, »v načrtu pa so še kuhinja za
častnike, prostor prve pomoči, kopališče in častniška menza.«77
Dobra organizacija in mnoţica ljudi, ki je tukaj stalno delovala, sta poskrbeli, da se je
dolina Soče v tistih nekaj mesecih, kolikor je bila tu nameščena 44. LID, popolnoma
spremenila. Obseţnost gradenj, ki so jih izvedli v tem času, se je pokazala v času 93. pehotne
divizije. Preden pa nadaljujemo v čas omenjene divizije, sledi še krajši pregled pomembnejših
vojaških operacij v času 44. LID.
Vojaške operacije
Ţe v času prihoda 44. LID na fronto se je okrepilo italijansko topniško obstreljevanje,
ki je oviralo premike enot. Italijanska vojska je načrtovala napad s prebojem na območju med
Tolminom in Bovcem. Posebna bersaljerska divizija, ki je bila na voljo XII. korpusu, bi
morala prodreti preko Lipnika v dolino Lepene in po dolini Soče do Bovške kotline. Obetavni
italijanski načrti so se hitro končali ob vztrajnosti avstrijskih branilcev, ki italijanski vojski v
napadih preko avgusta niso pustili bliţje. Svojo obrambo so še okrepili, ko je v tabor Za Otoki
prispel moţnar kalibra 24 cm.78
Avstrijske enote so stalno odgovarjale na napade italijanske
vojske s protinapadi ter z izvidovanjem manjših patrulj in prisluškovanjem telefonskim
linijam preprečevale, da bi nasprotnik uspel prebiti obrambno linijo. Po enem od italijanskih
napadov na odseku »Za Grebenom« se je desetnik Alois Bauchinger iz 2. LIR odločil,
da bo pregnal Italijane. Svojo groţnjo je uresničil neke septembrske noči, ko se je
spustil preko stene in začel streljati na nič hudega sluteče in prestrašene Italijane.
Streljal je s pištolo in nato zalučal še dve ročni bombi, da so Italijani v paničnem
strahu pobegnili.79
V septembru so se napadi ponovno okrepili. Dvanajstega septembra 1915 je sledil
italijanski napad na poloţaje 2. LIR na k1776 (Teufelsfelsen), kjer je vod alpinov zajel
njihovo predstraţo. »Toda takoj potem jih je z vseh strani zasul ogenj iz pušk in strojnic, kar
76
Die Zweierschützen, 110–111. 77
Ibid. 78
Galić, 41–53 passim. 79
Die Zweierschützen, 89.
![Page 24: ObĊina SoĊa med prvo svetovno vojno - SIstory...Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta Oddelek za zgodovino Študijsko leto 2014/15 Jernej Komac Občina Soča med prvo svetovno](https://reader033.vdocuments.site/reader033/viewer/2022041607/5e34f89970991c188d51645b/html5/thumbnails/24.jpg)
22
je vodilno skupino prisililo, da je polegla po tleh, preostale pa, da se umaknejo z vrha in
skrijejo med skalami.«80
Drugi domobranski polk se tu ni vdal in se je za poloţaje trdo boril
ter si jih priboril nazaj, ko
se je posrečilo napadalni skupini stotnika Arturja Kawineka, v sodelovanju z 2.
stotnijo nadporočnika Karla Neumanna na desni strani in 7. stotnijo stotnika Franza
Fischerja na levi strani, do polnoči s 13. na 14. september očistiti sovraţnika na koti
1776. S tem so italijanskim stotnijam zadali hude izgube, zato so se naslednjega dne
morale vrniti nazaj na Vršič.81
Od druge polovice oktobra do sredine novembra, ko sta potekali 3. in 4. soška bitka, v
odsekih »Za Grebenom« in »planina Duplja« ni bilo večjih vojaških akcij, saj so se italijanske
sile usmerile na Kal. Le 11. novembra, »ko je italijanski kralj Viktor Emanuel praznoval
rojstni dan, so naši nasprotniki izvedli posebno živahen topniški ogenj na naš ključni položaj,
koto 1776.«82
Kmalu zatem so se v gorah vojskujoče enote spopadle z novim nasprotnikom, ki je bil
enako sovraţen do obeh. Zima in sneg sta napade na tem delu fronte ter še na katerih drugih
za nekaj časa prekinila. Začelo se je zimsko premirje in prihajalo je le od manjših spopadov
med patruljami. Tudi z začetkom leta 1916 ni prišlo do sprememb. Zimske razmere so
poskrbele, da do zamenjave v marcu na odsekih »Za Grebenom« in »planina Duplja« ni bilo
teţjih spopadov. Več ţrtev je bilo zaradi snega kot zaradi bojev.
Kot je razvidno iz podatkov o umrlih in izginulih, so imeli v obdobju 44. ID tukaj
prisotni polki kar precej izgub. Drugi domobranski polk, ki je pokrival največje področje, je
do marca 1916 izgubil 203 pripadnike. Četrti domobranski polk, ki je del časa pokrival
področje planine Za Depjem, je tedaj imel 51 ţrtev. Sedemindvajseti ljubljanski domobranski
polk, ki je zamenjal 4. LIR, je do marca 1916 imel 48 izgub. Na območju Občine Soča je 21.
domobranski polk imel le 38 izgub, katere so bile večinoma posledice smrti v bolnišnici.
Skupno so torej izgubili 340 moţ, od katerih jih je bilo skoraj 70 smrti posledica sneţnih
plazov.83
Obdobje 93. divizije
Priprave na tirolsko ofenzivo so zahtevale kar najboljše enote, zato je v začetku leta
1916 prišlo tudi v IV. odseku frontne linije 10. armade do premikov enot. Domobranski polki
in njihova 44. domobranska divizija, ki so nad dolinama Soče in Lepene branili fronto, so se
80
Galić, 49. 81
Die Zweierschützen, 90. 82
Die Zweierschützen, 97. 83
Galić, 34–36.
![Page 25: ObĊina SoĊa med prvo svetovno vojno - SIstory...Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta Oddelek za zgodovino Študijsko leto 2014/15 Jernej Komac Občina Soča med prvo svetovno](https://reader033.vdocuments.site/reader033/viewer/2022041607/5e34f89970991c188d51645b/html5/thumbnails/25.jpg)
23
morali pripraviti na premik. Vendar pa so se v poveljstvu 10. armade teh premikov lotili bolj
previdno kot nazadnje, saj prihajajoči 4. bosansko-hercegovski pehotni polk (BHIR) ni bil
izurjen za gorsko bojevanje. V ta namen so iz II. in III. odseka ter iz XV. korpusa premestili
nekaj izkušenejših polkov. Poleg tega so na obrambnih poloţajih pustili nekatere stare enote,
da so prihajajoče enote seznanile s fronto in njenimi posebnostmi.84
Zamenjava 44. LID se je začela s 5. marcem 1916 in je potekala vse do 23. marca. V
tem času so formirali poveljstvo IV. odseka 10. armade, ki je zamenjalo poveljstvo 44. LID v
Soči z generalmajorjem Leom Greinerjem na čelu. To je bilo kasneje preimenovano v
poveljstvo 27. gorske brigade (GbBr.) Tako je sedaj celoten IV. odsek pokrivala le ena
brigada.
Slika VII: Pratež pri skladiščih na Obloki. ÖNB Bildarchiv.
Enote 27. In 2. LIR so zapustile svoja odseka in napravile prostor prihajajočim
branilcem. V odseku »planine Dupja« se je razvrstil I. bataljon 26. črnovojniškega pehotnega
polka (LstIR), v odseku »Za Grebenom« pa enote IV. bataljona 4. BHIR. Tu sta za seznanitev
z odsekom ostali 13. in 14. stotnija 2. LIR.85
Kot je videti iz razporeda enot z dne 1. aprila, je
bilo zaradi bolje utrjene obrambne linije na odsekih razporejenih manj enot kot pred tem.86
84
Ibid., 77–78; Klavora, 142. 85
Die Zweierschützen, 120. 86
Galić, 32.
![Page 26: ObĊina SoĊa med prvo svetovno vojno - SIstory...Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta Oddelek za zgodovino Študijsko leto 2014/15 Jernej Komac Občina Soča med prvo svetovno](https://reader033.vdocuments.site/reader033/viewer/2022041607/5e34f89970991c188d51645b/html5/thumbnails/26.jpg)
24
Takoj ob prihodu novih enot na območje Občine Soča so na delo stopili tudi vojni
fotografi. V mesecih od aprila do julija je nastalo veliko fotografij, ki prikazujejo, da je iz vasi
z nekaj hišami tu nastalo pravo malo mestece barak vseh namembnosti, hlevov, skladišč in
drugega. Videti je, da so bile hiše od Monkeţeve domačije navzdol po dolini izpraznjene. Tu
so si namreč črnovojniki napravili improviziran vodnjak iz potoka Roja, kjer so se odţejali
tako vojaki kot vlečne ţivali.87
Takoj za Gljuhcevo domačijo, ki je bila naseljena prva, je na Obloki stalo večje število
barak in skladišč. Zgrajene so bile vzdolţ celotnega roba ravnega polja od cerkve do Obloke.
Tu so natovorili številne vozove z vsem potrebnim materialom za oskrbo fronte. Za vleko so
uporabljali konje in pse. Zraven kapelice sv. Barbare so zgradili nekakšen vrt v obliki
pravokotnika s potkami.88
Slika VIII: Zemljevid pomembnejših lokacij.
Zraven štaba divizije je bil zgrajen hlev za konje divizijskega telefonskega oddelka.
Telefonska centrala ni imela svoje lastne barake, ampak so zanjo uporabili Špiljcevo
87
ÖNB, WK1/ALB035/09823, ALB037/10236. 88
Ibid., WK1/ALB034/09453 in 09455, ALB035/09612.
![Page 27: ObĊina SoĊa med prvo svetovno vojno - SIstory...Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta Oddelek za zgodovino Študijsko leto 2014/15 Jernej Komac Občina Soča med prvo svetovno](https://reader033.vdocuments.site/reader033/viewer/2022041607/5e34f89970991c188d51645b/html5/thumbnails/27.jpg)
25
domačijo, ki je bila zraven ljudske šole. Telefonska napeljava je potekala po celotni dolini do
vseh taborov, od koder je bila naprej povezana s frontno linijo. Poleg tega je bila s telefonsko
centralo povezana tudi radijska postaja. To so postavili nad vasjo na Lemovju, kjer so imeli
nemoten pregled po celotni dolini do Bovca. Nekje v bliţini le-te je moral biti nameščen tudi
vojni poštni urad št. 220, ki je prišel z novim poveljstvom, vendar točne lokacije ni mogoče
ugotoviti.89
Vojska je za lastne namene uporabila tudi pokopališče za soško cerkvijo. Pokopališče
so razširili po pobočju v petih terasah. V bregu nad pokopališčem je bil iz kamenja zgrajen
kriţ, piramida z granato ter vklesan napis »Schwergetreu« (trdno v zvestobi). Tu so
pokopavali umrle v bolnišnici. Poskrbeli so, da je bilo pokopališče vedno lepo urejeno, četudi
samo s smrečjem.90
Slika IX: Mašna procesija na telôvo v taboru Vrsnik. ÖNB Bildarchiv.
Tudi v zgornjem delu vasi na Brvcih so bile na obeh straneh struge zgrajene številne
barake. Ena izmed teh barak, katere del je bil zgrajen pod šotorom, je sluţila za pralnico na
parni stroj, t. i. c. in kr. poljska pralnica na paro št. 16. Niţje ob sotočju Soče in Vrsnikarice so
89
Ibid., WK1/ALB032/ 08134, 08949, 10020, 10111, 10480, 10481, 10483. 90
Ibid., WK1/ALB038/10446, 10484, 10730.
![Page 28: ObĊina SoĊa med prvo svetovno vojno - SIstory...Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta Oddelek za zgodovino Študijsko leto 2014/15 Jernej Komac Občina Soča med prvo svetovno](https://reader033.vdocuments.site/reader033/viewer/2022041607/5e34f89970991c188d51645b/html5/thumbnails/28.jpg)
26
na novo zgradili ţago na vodni pogon. Zaradi stalne potrebe po lesenem gradbenem materialu
je bil takšen obrat strateškega pomena za utrjevanje fronte in zaledja.91
Na telôvo, praznik sv. Rešnjega telesa in krvi, 22. junija je vojska v vasi napravila
mašno procesijo. Zelo verjetno je ta potekala od skladišč na Obloki mimo cerkve do tabora
Vrsnik na Logu. Procesijo je spremljala tudi godba na pihala 4. BHIR. Glavna slovesnost se je
odvijala pred soško cerkvijo, kjer je verjetno domači ţupnik daroval mašo. Mašna procesija je
izvedla molitev tudi na Logu, kjer je bila zgrajena manjša kapelica. Pri mašni slovesnosti je
poleg vojske sodelovalo tudi veliko otrok ter nekaj odraslih domačinov in domačink.92
Kmalu zatem, ko je 17. junija generalpolkovnik Rohr prepustil 10. armado podmaršalu
Karlu Scottiju, je prišlo do preimenovanj tudi pri 27. GbBr. Potem ko so konec avgusta 1916
razpustili 26. GbBr., je septembra njeno ime prevzela 27. GbBr. Istočasno je bila formirana
tudi 93. pehotna divizija (ID). Poveljstvo prejšnje 27. GbBr. je zdaj postalo poveljstvo 93. ID.
Kadrovskih sprememb ni bilo, diviziji je poveljeval generalmajor Greiner.
Generalmajor Greiner je zelo kmalu v Soči gostil novega poveljnika 10. armade
podmaršala Scottija. Podmaršal je na svojem obisku opravil tudi inšpekcijski ogled. V
slovesno okrašenem taboru Vrsnik ga je pričakal postrojen 20. bataljon poljskih lovcev (FJB).
Ob tej priliki sta skupaj z generalmajorjem Greinerjem odlikovala nekatere izmed vojakov.93
Kot kaţe, se je visoki gost kmalu odpravil naprej, ne da bi se okrepčal v oficirski menzi, kjer
so imeli pogostitev. To so zgradili za stavbo ljudske šole in jo znotraj lepo okrasili s slikami,
zavesami in roţami. Mize so bile postavljene okoli prostora.94
Jesen in zima 1916 sta prinesla zatišje na fronti nad Lepeno, saj se je italijanska vojska
usmerila na Bovško kotlino in na Rombon. Vojaško ţivljenje je potekalo brez posebnosti. Ko
so 4. oktobra praznovali god cesarja Franca Joţefa, je vojska za domačine pripravila
presenečenje. Vaške otroke so zbrali za ljudsko šolo, kjer jih je na mizi pričakal lepo zloţen
kup kruha. Vsak otrok je prejel štruco kruha in obraz jim je kar ţarel od veselja.95
Konec novembra je vojsko pretresla vest, da je v 87. letu starosti umrl cesar Franc
Joţef I. V taboru Vrsnik na Logu so imeli 2. decembra v mali kapeli ţalno mašo za pokojnim
cesarjem, ki so ji prisostvovali tam nameščeni polki s častniki.96
91
Ibid., WK1/ALB030/08450, ALB034/09451-09452, ALB038/10444-10445. 92
Ibid., WK1/ALB036/09997-10002. 93
Ibid., WK1/ALB038/10447-10453. 94
Ibid., WK1/ALB038/10475. 95
Ibid., WK1/ALB038/10454-10546. 96
Ibid., WK1/ALB039/10711; Klavora, 151.
![Page 29: ObĊina SoĊa med prvo svetovno vojno - SIstory...Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta Oddelek za zgodovino Študijsko leto 2014/15 Jernej Komac Občina Soča med prvo svetovno](https://reader033.vdocuments.site/reader033/viewer/2022041607/5e34f89970991c188d51645b/html5/thumbnails/29.jpg)
27
Zima in sneţne razmere so konec leta 1916 in začetek leta 1917 poskrbeli za ponovne
ţrtve zaradi plazov. V januarju 1917 so pokopali 24 ţrtev, kasneje v marcu in aprilu pa še 15.
Ponovno je zima v teh odsekih zahtevala svoj davek.97
Slika X: Podmaršal Scotti pregleduje postrojene čete. ÖNB Bildarchiv.
Konec januarja je prišlo do okrepitve mitraljeških oddelkov na odsekih in s tem tudi
do nove razporeditve. V odseku »Za Grebenom« je bilo po novem osem strojnic, v odseku
»planina Duplja« pa šest. Vod visokogorske stotnije 27. LIR je bil poslan v tabor Vrsnik na
počitek in dopolnitev. Sredi maja 1917 je imela 26. GbBr. na odsekih »planina Duplja« in »Za
Grebenom« 950 oboroţenih pripadnikov, od tega 250 v rezervi za frontno linijo. V taboru
Vrsnik sta imela oba polka še 300 moţ v rezervi. Odsek »Za Grebenom« sta varovali dve
bateriji s tremi 7,5 cm topovi in dvema 10 cm havbicama. Konec julija je generalmajor
Greiner odredil zamenjave na odsekih. V tabor Za Otoki je so prišle enote 10. črnovojniškega
bataljona in polovica bataljona 4. BHIR. Dve četi 26. LstIR in druga polovica bataljona 4.
BHIR so premestili v tabor Vrsnik. Celoten bataljon so potem poslali preko Vršiča v
Podkoren za divizijsko rezervo.98
Poveljstvo 93. ID je 31. julija 1917 ponovno gostilo visoke goste iz generalštaba. Ţe
drugič je poveljstvo v Soči obiskal poveljnik jugozahodne fronte, nadvojvoda Evgen. Tokrat
97
Galić, 83. 98
Galić, 151–155.
![Page 30: ObĊina SoĊa med prvo svetovno vojno - SIstory...Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta Oddelek za zgodovino Študijsko leto 2014/15 Jernej Komac Občina Soča med prvo svetovno](https://reader033.vdocuments.site/reader033/viewer/2022041607/5e34f89970991c188d51645b/html5/thumbnails/30.jpg)
28
se je preko Vršiča pripeljal v spremstvu nadvojvode Petra Ferdinanda. Za stavbo ljudske šole
so ju pričakali postrojeni divizijski častniki. Nadvojvoda Evgen je po protokolu opravil tudi
pregled častnega postroja.99
Konec avgusta je po zadnji italijanski ofenzivi v avstro-ogrskem generalštabu padla
odločitev, da je potrebno ukrepati s protiofenzivo, saj obramba ne bi zdrţala še ene ofenzive.
Načrti za operacijo so potekali v sodelovanju z nemško vojsko. Predviden je bil preboj fronte
in potisk italijanske vojske vse do Tilmenta. V ta namen so se na celotni frontni črti in tudi na
območju Občine Soča številni začeli premiki.
Začetek oktobra je prišlo do organizacijskih sprememb. Po ukazu iz štaba 93. ID sta v
sestav, v divizijo na novo prispele 38. pehotne brigade (IBr.) prešla odseka »planina Duplja«
in »Za Grebenom«. V okrepitev brigadi so v Lepeno k Blaţu poslali 8. visokogorsko stotnijo.
V istem času so 93. divizijo preimenovali v 55. in zamenjali poveljstvo. Novo je vodil
generalmajor Feliks knez Schwarzenberg. Divizijo so skupaj s tremi drugimi vključili v
skupino Krauss, ki ji je poveljeval general pehote Alfred Krauss.100
Krauss je pred začetkom
ofenzive skupaj s poveljstvom I. armadne skupine 14. nemške armade prišel iz Kranjske Gore
v tabor Vrsnik.101
V okviru načrta za napad so nadeli vsem sodelujočim divizijam in brigadam
kodna imena, da bi s tem zmedli nasprotnika, če bi ta izvedel za načrte. Tako so 55. ID
poimenovali »Zlatorog«, 38. IBr. pa »Puščava«.102
Ob začetku priprav na napad so vse črnovojniške bataljone zamenjali s 7. IR. Njegovo
poveljstvo so nastanili v taboru Za Otoki, dve četi pa sta bili nameščeni v taboru Vrsnik. 23.
septembra je I. bataljon 7. IR odšel v Lepeno in se naslednji dan namestil v odseku »planina
Duplja«. V odsek »Za Grebenom« so poslali II. bataljon. Za 38. IBr. so oblikovali dve udarni
skupini s plamenometi, ki sta bili tik pred prebojem nameščeni v Soči in sta čakali na
razporeditev.103
Prehod 7. IR skozi Sočo in odhod na poloţaje na Golobarju je opisal njegov pripadnik
desetnik Franc Arnejc:
Zjutraj, 24. septembra 1917, pa odkorakamo iz Trente čez spodnjo Trento, Vrsnik, v
vas Sočo. […] Tri dni smo ostali tu in 26. septembra gremo naprej proti avstrijski
bojni črti. Kakšne četrt ure še hodimo varno, nato pa ţe strelja v ta kraj laška artilerija.
99
ÖNB, WK1/ALB042/11510-11515. 100
Galić, 85–88. 101
Klavora, 190–192. 102
Galić, 173. 103
Ibid., 84.
![Page 31: ObĊina SoĊa med prvo svetovno vojno - SIstory...Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta Oddelek za zgodovino Študijsko leto 2014/15 Jernej Komac Občina Soča med prvo svetovno](https://reader033.vdocuments.site/reader033/viewer/2022041607/5e34f89970991c188d51645b/html5/thumbnails/31.jpg)
29
[…] V naslednji vasi Zaotoke ostanemo dva dni, nato odkorakamo iz Zaotokov v
bojno črto. Zelo teţavna je ta pot.104
V pripravah na ofenzivo je sredi septembra iz 59. gorske brigade v Sočo prišel tudi
izkušeni gorski referent Julius Kugy. Skupaj z gorskim vodnikom Vladimirjem Dovganom je
bil dodeljen 55. ID z namenom, da v plezalni šoli »izuri vojake v plezalni tehniki [ter] da jih
seznani s pogorjem, ki obdaja bovško kotlino, in jih nauči, po katerih stezah je mogoče
naskakovati vrhove, ki jih obvladujejo Italijani.«105
V pomoč so mu dodelili domačina Antona
Toţbarja Špika, ki se je med vojno javil k črnovojnikom. Skupaj sta nekje nad taborom
Vrsnik našla primerne skale, kamor sta vodila tečajnike na učenje plezanja. Šlo je za »28 mož,
med njimi izvrstno skupino visokogorskih Bosancev 4. regimenta«.106
Za preizkus naučenih
tehnik je Kugy organiziral vzpon na Grintavec iz Zapodna od planine Zapotok. Po teţavnem
vzponu so z vrha Grintavca opazovali nasprotnikove poloţaje in se pod večer vrnili na
planino Zapotok. Drugo odpravo je zatem organiziral preko planine Za Depjem na Šmohor,
od koder so se preko Kaludra in Lanţevice spustili čez planino Za Črnim Vrhom nazaj v tabor
Vrsnik. Pred ofenzivo mu je uspelo izpeljati še eno izvidniško odpravo do Batognice, nato pa
so se enote morale premakniti na poloţaje.107
Kugy je dan pred prebojem prespal v ţagi na
sotočju, »kajti Soča je bila po ukazu izpraznjena. Tam so stali 30,5centimetrski možnarji in
vrste težkih havbic«.108
Med zadnjimi so na to območje prišle topniške enote. V okviru 43. polka poljskega
topništva, ki je spadal pod 55. ID, je prišel tudi Albin Mlakar. S svojo baterijo je šel 13.
oktobra čez Maljenk v tabor Vrsnik, kjer so ostali do 15., ko so se premaknili v tabor Za
Otoki. Od tukaj so proti K1776 vlekli topove vse do 22. oktobra, ko je bil šesti top na svojem
mestu.109
Tik pred ofenzivo so bile v okviru 55. ID tri brigade: 26. gorska brigada, 38. pehotna
brigada in 93. brigada poljske artilerije v rezervi. Druga, ki je pokrivala odseka »planina
Duplja« in »Za Grebenom«, je imela v sestavu tri bataljone 2. BHIR, II. bataljon 7. IR, IV.
bataljon 4. BHIR, 55. jurišni bataljon in dve visokogorski stotniji.110
Preko septembra in
oktobra so po dolini potekali premiki enot, ki so jih pripravljali za napad. Del IV. bataljona 4.
BHIR so poslali v tabor Za Otoki. 14. oktobra sta v tabor Vrsnik prispela dva bataljona 2.
104
Franc Arnejc, Od Dnestra do Piave (Celovec, Ljubljana, Dunaj, 2012) 77. 105
Enrico Mazzoli, Kugy v prvi svetovni vojni (Trst, 2007), 112. 106
Julius Kugy, Vojne podobe iz Julijskih Alp (Ljubljana, 1995), 47. 107
Mazzoli, 112–15; Kugy, 47–50. 108
Kugy, 49. 109
Albin Mlakar, Dnevnik 1914–1918 (Nova Gorica, 1995), 163–164. 110
Galić, 33.
![Page 32: ObĊina SoĊa med prvo svetovno vojno - SIstory...Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta Oddelek za zgodovino Študijsko leto 2014/15 Jernej Komac Občina Soča med prvo svetovno](https://reader033.vdocuments.site/reader033/viewer/2022041607/5e34f89970991c188d51645b/html5/thumbnails/32.jpg)
30
polka tirolskih cesarskih strelcev (TKS) in se čez dva dni premaknila v tabor Za Otoki ter
naslednjega dne na frontne poloţaje. Istočasno je moral tam nameščeni IV. bataljon 4. BHIR
oditi v Lepeno in proti Zagrebenu. Peti bataljon 4. BHIR so poslali v tabor Vrsnik na krajši
počitek. Dan za 2. TKS je iz Trente v Sočo prispel še 2. BHIR.111
Štiriindvajsetega oktobra 1917 je stekla načrtovana operacija z veliko uspešnostjo.
Načrtovani preboj je uspel in enote so hitro napredovale v notranjost Italije. Za napadalnimi
enotami se je premaknila tudi ostala zaledna struktura. Počasi se je zaledno mesto barak
izpraznilo. Divizijsko poveljstvo je zapustilo svoj sedeţ, tovorni in delavski oddelki so
odpeljali preostalo oroţje in opremo. V Soči, kjer so pripravili posebno skladišče za
fortifikacijski material, je ostal »odred za posebna bojna sredstva 55. divizije«. Ta odred je iz
odsekov odstranil bojna sredstva (metalci granat, minometi, plamenometi), ki so jih
napredujoče enote pustile za seboj, in jih je prenesel v skladišče.112
Enote so zapuščale zaledje, 25. oktobra se je po ukazu odpravil tudi Julius Kugy:
»Povzpeli smo se čez Za Otoke po strmih gozdnatih višinah Kozjega brega in prišli na
planino Golobar.«113
Med zadnjimi so se odpravljali topničarji, saj so morali spraviti svoje
topove še do doline; kot piše Mlakar so komaj 31. oktobra počivali pri Blaţu pred odhodom,
ki je sledil 1. novembra.114
Kmalu je bila soška dolina izpraznjena in zaledne vojaške oblasti
je bilo konec. Edina ostalina vojaške organizacije je bilo c. in kr. poveljstvo ţage IV. odseka,
ki je maja 1918 postalo c. in kr. poveljstvo ţage Soča.115
Izseljeni domačini so se začeli
vračati domov.
Pregledu dogajanja v zaledju, ki smo ga sedaj zaključili, sledi še pregled
pomembnejših vojaških operacij vse od prihoda 93. ID na območje občine Soča pa do odhoda
kot 55. ID proti reki Piavi po uspešni ofenzivi in preboju. Časovno se tako premaknemo nazaj
v začetek leta 1916.
Vojaške operacije
Premik 44. LID je bil izveden ravno v času, ko je bilo na fronti zimsko zatišje. Enote
na celotni soški fronti so v tem času izvajale napadalne akcije, da bi prikrili premike v
zaledju. Bolj pomembne operacije so se dogajale na področju Rombona, v odsekih »planina
Duplja« in »Za Grebenom« pa ni bilo omembe vrednih akcij.
111
Ibid., 174; Klavora, 193; ÖNB, WK1/ALB042/11606. 112
Galić, 183. 113
Kugy, 50. 114
Mlakar, 165. 115
PANG 52, 1/12.
![Page 33: ObĊina SoĊa med prvo svetovno vojno - SIstory...Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta Oddelek za zgodovino Študijsko leto 2014/15 Jernej Komac Občina Soča med prvo svetovno](https://reader033.vdocuments.site/reader033/viewer/2022041607/5e34f89970991c188d51645b/html5/thumbnails/33.jpg)
31
Tudi po zamenjavi enot in ustalitvi novega poveljstva vse leto 1916 ni bilo
konkretnejših akcij v teh dveh odsekih. Več poudarka je bilo na utrjevanju bojne linije in
patruljiranju, kjer je prihajalo le do manjših spopadov. Izgube so bile minimalne.
Leto 1917 se je ponovno začelo z ţrtvami zaradi plazov. Na pokopališču v Soči in pri
Blaţu v Lepeni so do aprila pokopali 39 ţrtev plazov. Še več ţrtev so plazovi zahtevali v
sosednjem odseku »Golobar«.116
Sredi februarja je generalmajor Greiner ukazal 26. gorski brigadi, da je izvedla
topniško obstreljevanje na italijanske poloţaje, saj so se zaradi izboljšanja vremena bali, da bi
prišlo do napada. Preko leta je bilo ponovno pravo bojno zatišje, le sredi avgusta, ko je
potekala 11. ofenziva, je bilo bolj vroče na Kalu, drugje ni bilo večjih posebnosti.117
Priprave na načrtovani preboj fronte so kmalu prinesle prve ukaze enotam na fronti.
Desetega oktobra je divizijsko poveljstvo izdalo ukaz za napad 38. pehotni brigadi, v katerem
so podali navodila vsem skupinam. Skupina Duplja je imela nalogo, da preusmeri pozornost
nasprotnika od skupine Zedtwitz, prodre v nasprotnikove poloţaje ter se tam utrdi. V
nadaljevanju naj bi skupina zasedla greben Vrata–Krn in napredovala proti Dreţnici. Za
artilerijsko podporo je bila vsem skupinam na voljo 93. brigada poljske artilerije, ki je imela
skupino D1 nameščeno blizu Soče ter skupini D2 in D3 v Lepeni.118
Na Vršiču pod italijanskim poloţajem, imenovanim Cocuzzolo Camperi, je potekala
prav posebna akcija pod vodstvom nadporočnika Albina Mlakarja, minerca in soimenjaka prej
omenjenega topničarja. Podobno kot na Monte Cimone so pod italijanskimi poloţaji kopali
rov, s katerim bi poloţaje potem minirali. Do eksplozije, ki ni prinesla ţelenega učinka, je
prišlo na dan preboja.119
Ob 2. uri zjutraj se je začelo teţko artilerijsko obstreljevanje italijanskih obrambnih
poloţajev. Artilerijske enote, ki so bile razvrščene po dolini Soče in Lepene, so obstreljevale
nasprotnikove poloţaje v odseku nasproti 26. GbBr., kjer sta bili razvrščeni skupini
podporočnika Kuchynke in podporočnika von Gradla. Iz Soče sta delovala dva moţnarja 30,5
cm, iz Lepene trije moţnarji 24 cm, štiri teţke havbice in dvanajst poljskih havbic. Poleg tega
so streljali tudi iz odseka »planina Duplja« z dvema teţkima in dvema gorskima
havbicama.120
Za vsako oroţje je bilo določeno skupno število rušilnih in plinskih izstrelkov
(od tega nekje 10 % plinskih): 800 za poljske havbice, 700 za teţke havbice in 150 za
116
Galić, 83. 117
Ibid., 83–84. 118
Ibid., 164–169. 119
Janez J. Švajncer, »Albin Mlakar – pozabljeni vojak«, Kronika 38, št. 1/2 (1990), 53; Galić, 98. 120
Galić, 179.
![Page 34: ObĊina SoĊa med prvo svetovno vojno - SIstory...Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta Oddelek za zgodovino Študijsko leto 2014/15 Jernej Komac Občina Soča med prvo svetovno](https://reader033.vdocuments.site/reader033/viewer/2022041607/5e34f89970991c188d51645b/html5/thumbnails/34.jpg)
32
moţnarje.121
Ob pol 5. uri zjutraj je topniški ogenj ponehal in enote so se pripravile na pehotni
napad.
Ob 9. uri se je začel napad na vsej frontni liniji med Krnom in Rombonom. Na
Rombonu in po njegovem pobočju je prodirala 3. pehotna divizija »Edelweiss«, v Bovški
kotlini 22. strelska divizija in na najbolj juţnem delu fronte 55. pehotna divizija. Nasproti sta
stali 43. in 50. pehotna divizija italijanske vojske. Napad v dolini je stekel gladko, saj je bilo
nočno obstreljevanje s plinskimi izstrelki uspešno. V gorah se je zaradi vremena napad malce
zapletel in podaljšal.122
Slika XI: Potek napadov 24. in 25. oktobra 1917.
Vremenske razmere tedaj niso bile nič kaj idealne. Ţe tri dni pred napadom je na
področju planine Zagreben zapadel sneg in oteţil izvedbo napada. Pehota iz 55. ID je, tako
kot pehota iz 3. ID, zaradi slabih vremenskih razmer napadla šele ob pol 10. uri zjutraj. Enote
38. IBr. so od k1776 neuspešno napadle proti Vršiču. Več vojakom je v snegu zdrsnilo in so
121
Ibid., 87. 122
Simić, 194–205.
![Page 35: ObĊina SoĊa med prvo svetovno vojno - SIstory...Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta Oddelek za zgodovino Študijsko leto 2014/15 Jernej Komac Občina Soča med prvo svetovno](https://reader033.vdocuments.site/reader033/viewer/2022041607/5e34f89970991c188d51645b/html5/thumbnails/35.jpg)
33
padli v prepad, dva sta bila takoj mrtva. Napad so morali prestaviti na naslednji dan zjutraj.
Tudi topniška podpora na k1776 ni delovala, kot piše topničar Mlakar:
Ob ½ 6 smo bili vsi pri topovih, ker ob 7h se prične koncert. Deţ in pozneje sneg nas
je premočil. Druge baterije so streljale, mi ne, ker vsled goste megle nismo mogli
izvršiti svoje posebne naloge. Do 3 h popoldne smo zmrzovali pri topovih in čakali, da
se vreme izboljša toda brezupno.123
Ker zaradi ogroţanja severnega krila, ki je ţe prodrlo po grebenu, niso mogli izvesti
artilerijske priprave, je artilerijski stotnik Kaufmann predlagal novo lokacijo za artilerijskega
izvidnika v bliţini Vršiča. Pomanjkanje usposobljenega spremstva ga je prisililo, da je skupaj
z dvema spremljevalcema sam odšel na predlagano mesto. Trojica je preplezala ledeno
pobočje in dosegla nasprotnikove poloţaje. Tu je prišlo do spopada, v katerem je bil stotnik
Kaufmann ubit, druga dva pa sta uspela zajeti 26 italijanskih vojakov. Ostali so se razbeţali in
zapustili greben VršičVrata. S to akcijo so omogočili napredovanje skupine Zeldwitz in
artilerijsko podporo.124
55. ID je nato preko Dreţnice nadaljevala napad proti Kobaridu in
naprej do Sedla in Borjane.
Vojaške operacije so se zatem premaknile za več sto kilometrov od nekdanje soške
fronte, tu pa so ostali le zapuščeni obrambni poloţaji obeh vojsk.
V obdobju, ko je na področju občine Soča delovala 93. ID, je bilo zabeleţenih okoli
430 smrtnih ţrtev, ki so bile pokopane na vojaških pokopališčih v Soči in Lepeni. V ta
seštevek so vključene vse vrste ţrtev, od tistih v prvih linijah do tistih v zaledju, ker je
seštevek narejen na podlagi povojnega seznama prekopov na vojaško pokopališče v Soči. Kot
ţe omenjeno, je bilo tudi v tem obdobju veliko ţrtev plazov.125
Sanitetna oskrba
V vojni je srečevanje z ranjenimi in bolnimi vsakdanje, zato je temu potrebno nameniti
veliko pozornosti, da ne pride do prevelikih izgub. Tudi na področju občine Soča je bilo v ta
namen zgrajenih veliko oskrbovališč ranjencev in bolnikov. Polkovna zgodovina 2. LIR lepo
pripoveduje tudi o sanitetni organizaciji v tem delu.
Ţe takoj za frontno linijo so bile v vsakem pododseku stotnij zgrajene sanitetne koče.
»Lažji bolniki niso smeli oditi do prostorov za prvo pomoč, da ne bi izgubljali časa. Zaradi
tega so pri vsaki stotniji uredili manjši prostor za prvo pomoč. Sanitetni praporščaki
123
Mlakar, 164. 124
Galić, 98–100. 125
Ibid., 282–317.
![Page 36: ObĊina SoĊa med prvo svetovno vojno - SIstory...Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta Oddelek za zgodovino Študijsko leto 2014/15 Jernej Komac Občina Soča med prvo svetovno](https://reader033.vdocuments.site/reader033/viewer/2022041607/5e34f89970991c188d51645b/html5/thumbnails/36.jpg)
34
opravljajo tu prvo zdravniško pomoč.«126
Delo v prvi bojni liniji za bolničarje ni bilo
enostavno. V trenutkih najhujših bojev so ranjencem nudili pomoč in s tem na kocko
postavljali lastna ţivljenja. Tako je v enem od napadov mimo praporščaka Grohmanna »prišel
sanitetni poddesetnik, pogumni Schererbauer. Javil je, da gre pogledat na vrh, če je kdo
ranjen. Nihče mu ni ukazal, naj pride, sam brez ukaza je odšel v ogenj. Še en, ki sta mu
dolžnost in človečnost pomenili več kot življenje samo.«127
Bolne in ranjene, ki so dlje časa ostali v gorskih sanitetnih kočah, so premestili v
bataljonske bolnišnice v dolini. Ena takšnih bolnišnic je bila urejena v Lepeni v »domačiji Pri
Jakci, kjer so bile tri kmečke hiše preurejene v bolnišnico.«128
Teţje ranjene so poskušali čim
hitreje spraviti do dolinskih bolnišnic, saj je bil transport od tu v Sočo hiter.
Slika XII: Brigadna bolnišnica št. 27. ÖNB Bildarchiv.
V Soči na levem bregu, nasproti skladiščnega tabora na Obloki, je bila zgrajena velika
brigadna bolnišnica Sanitätanstalt 27. V času, ko je praporščak Grohmann pisal poročilo o
sanitetnem stanju, je bila ravno v gradnji »nova bolnišnična baraka, ki bo zajemala
ordinacijo, čakalnico, bolniško sobo za moštvo in bolniško sobo za častnike, lasten prostor z
ležišči za težke ranjence ter kopalnico. Poleg tega bo zgrajena tudi baraka za osamitev.«129
126
Die Zweierschützen, 111. 127
Ibid., 93. 128
Ibid., 111. 129
Ibid.
![Page 37: ObĊina SoĊa med prvo svetovno vojno - SIstory...Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta Oddelek za zgodovino Študijsko leto 2014/15 Jernej Komac Občina Soča med prvo svetovno](https://reader033.vdocuments.site/reader033/viewer/2022041607/5e34f89970991c188d51645b/html5/thumbnails/37.jpg)
35
Kot je videti, je bila sredi aprila 1916 bolnišnica ţe popolnoma dograjena in se je razširila še
na desni breg za kapelico sv. Barbare.
Osrednji kompleks bolnišnice so sestavljale tri večje in ena manjša baraka. V teh
barakah so imeli večjo bolniško sobo, kuhinjo, operacijsko sobo, jedilnico za zdravnike in
verjetno še kaj. Nekaj sto metrov proč je bila zraven Metizelnove domačije zgrajena pralnica
za bolnišnični inventar. Bolnišnični kompleks so z mostom preko Soče, ki je bil zgrajen med
skladišči na Obloki in kapelico sv. Barbare, povezali z glavno cesto.130
Novo zgrajeni kompleksi na desnem bregu Soče so sluţili preventivi. Tu je stala velika
baraka za dezinfekcijo z lastno kurilnico za gretje vode in kopalnico. Levo pred
dezinfekcijsko barako so bile zgrajene garaţe za bolnišnične avtomobile ter vozove za prevoz
mrtvih. Čisto zadaj je za ţičnato ograjo stal kompleks dveh barak za osamitev bolnikov,
izolacijski oddelek brigadne bolnišnice, v katerega je bil vstop prepovedan.131
Pred načrtovanim prebojem 24. oktobra 1917 so po ukazu I. korpusa okrepili tudi
število sanitetnih enot v Soči. Poleg brigadne bolnišnice št. 27 so 8. oktobra iz Loga pod
Mangartom v Sočo premestili 26. gorsko sanitetno kolono, ki je sluţila za mobilno bolnišnico
26. GbBr.132
Umrle v bolnišnici so pokopavali na razširjenem pokopališču za ţupnijsko cerkvijo.
Tu je bilo v letih 19151917 pokopanih 312 ljudi, katerih velika večina je prišla iz bolnišnice.
Poleg tega so tukaj pokopavali tudi umrle italijanske ujetnike, vendar o njihovem številu ni
znanih podatkov, saj so jih oblasti po koncu vojne prekopale v kobariško kostnico.133
Transportne poti
Cestna povezava iz Bovca je zaradi bliţine fronte postala neuporabna za transport
večjih količin materiala in so jo uporabljali le za transport iz zaledja na fronto. Tako so morali
za transportno pot izbrati cesto preko prelaza Vršič, vendar je bila ta v slabem stanju in
popolnoma neprimerna za transport večjih količin materiala, ki je bil potreben za normalno
delovanje fronte. Potrebno je bilo poskrbeti za boljšo prevoznost ceste preko prelaza Vršič, ki
je bila pred vojno le steza. Dela, ki so potekala ţe od maja, so končali 26. septembra 1915 s
slovesnim odprtjem. Cesto preko prelaza Vršič so poimenovali po poveljniku jugozahodnega
bojišča nadvojvodi Evgenu.134
130
ÖNB, WK1/ALB034/09456, 09458, 09461-09464, ALB039/10731. 131
Ibid., WK1/ALB034/09457-09463, ALB039/10732-10733. 132
Galić, 84. 133
Ibid., 251. 134
Galić, 51; Klavora, 30.
![Page 38: ObĊina SoĊa med prvo svetovno vojno - SIstory...Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta Oddelek za zgodovino Študijsko leto 2014/15 Jernej Komac Občina Soča med prvo svetovno](https://reader033.vdocuments.site/reader033/viewer/2022041607/5e34f89970991c188d51645b/html5/thumbnails/38.jpg)
36
Slika XIII: Tovorne poti in žičnice v odseku "Za Grebenom". Vojni arhiv Dunaj.
Nova cesta je bila široka in utrjena, po njej pa se je dnevno izvajalo mnogo premikov.
Stalno so prihajale nove enote in nov material za oskrbo. Po njej so dnevno vozili avtomobili
in tovornjaki. Od glavne ceste so se odcepile ceste k taborom v Vrsniku, Lepeni in Za Otoki.
V polkovni zgodovini 2. LIR piše, da je v Lepeni
potekala ozka, kamnita cesta mimo majhnih, zapuščenih, pogosto uničenih hišic.
Dvigala se je vse višje, dokler ni končno prešla v pešpot do planine Duplje. Ta edina
prometnica v dolini je vodila do brigade, do teţkega topništva, do naših rezerv in
pohodnih bataljonov. Od te prometnice smo se lahko povzpeli do poloţajev 27.
domobranskega pehotnega polka, kot tudi do poveljstva našega polka in naših
![Page 39: ObĊina SoĊa med prvo svetovno vojno - SIstory...Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta Oddelek za zgodovino Študijsko leto 2014/15 Jernej Komac Občina Soča med prvo svetovno](https://reader033.vdocuments.site/reader033/viewer/2022041607/5e34f89970991c188d51645b/html5/thumbnails/39.jpg)
37
poloţajev. Razumljivo je bilo, da smo to cesto stalno vzdrţevali in izboljševali. To je
bil boj naših vojakov za cesto in proti neukročeni sili vode.135
Od vsakega dolinskega tabora je do gorskih poloţajev potekala oţja cesta, imenovana
tudi mulatjera. Na določenih odsekih so zgradili iz taborov še druge nove poti, »saj je zaradi
težav že v jeseni prišlo do nekaterih izgub tovornih živali. Zaradi tega so si morali omisliti
nove poti, da bi v prihodnosti celoten promet speljali do poveljstva polka.«136
Tako so celotna
pobočja na frontni liniji postala prepletena z mulatjerami, po katerih so zaradi nevarnosti
opravljali transport le ponoči.
Glavna cestna povezava med Bovcem in Vršičem je sluţila tudi za prehajanje številnih
vojnih ujetnikov, ki so jih branilci zajeli na fronti. Velikokrat so ujetnike za krajši čas zadrţali
v Soči. Tu so jih zaslišali, da bi izvedeli kakšne podrobnosti o stanju na nasprotnikovi strani.
Zatem so jih preko Vršiča poslali v notranjost drţave.137
Potrebe na fronti so postajale vse večje, zato so poleg cestne infrastrukture poskrbeli
tudi za izgradnjo tovorne ţičnice, c. in kr. tovorne ţičnice št. 17. Ta je vodila iz Kranjske
Gore preko Vršiča do Trente. Razširitev te ţičnice do Soče je bila izvedena šele pred
prebojem, ko se je potreba po prevozu materiala na fronto močno povečala. Zadnja postaja je
bila na Črči pri Maljenku. Tovorna zmogljivost ţičnice je bila 60 kg na tovor oziroma 250 ton
dnevno.138
Od glavne tovorne povezave po dolini so se bile na vse frontne odseke zgrajene
dodatne tovorne ţičnice. V Lepeni je ena potekala od Blaţa do kraja »Hochwegschied« ter se
od tu usmerila še na vse štiri pododseke odseka »Za Grebenom«.139
Prav tako je V Koncu
vodila ţičnica do odseka »planina Duplja«. Del poti med tovornimi postajami so opravili s
pomočjo vozov in nosačev. Poročilo, ki ga je poslal generalmajor Nemeczek 1. julija 1915, ko
še niso bile zgrajene ţičnice, kaţe, da so organizirali transport s tovorno ţivino »za skupino
generalmajorja Gössmanna od Pod Klanca do Blaža oziroma Lepene. Od teh točk naprej
nosači.«140
V odsek »Golobar« je vozila tovorna ţičnica od zadnje postaje na Črči do postaje
na Kozjem bregu.141
135
Die Zweierschützen, 100. 136
Ibid. 137
Klavora, 120121; ÖNB, WK1/ALB043/11748-11749, ALB035/09613. 138
Galić, 22–52 passim; Klavora, 32; Hmelak, 133; ÖNB, WK1/ALB037/10275. 139
Galić, 212. 140
Galić, 116. 141
ÖNB, WK1/ALB034/09329.
![Page 40: ObĊina SoĊa med prvo svetovno vojno - SIstory...Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta Oddelek za zgodovino Študijsko leto 2014/15 Jernej Komac Občina Soča med prvo svetovno](https://reader033.vdocuments.site/reader033/viewer/2022041607/5e34f89970991c188d51645b/html5/thumbnails/40.jpg)
38
Slika XIV: Ostanki podpornih zidov teras in mulatjer so v gorah še vedno vidni. Arhiv avtorja.
Po preboju so tovorne poti opustili, po pobočjih je v pomladnih mesecih mogoče še
zaznati trase mulatjer proti vrhu gora. Marsikatera mulatjera danes sluţi kot pohodniška pot
planincem. Le še tu in tam je mogoče opaziti kakšen ostanek tovornih ţičnic, če ţe ne drugega
v obliki zidanih temeljev ali zarjavelega kosa ţeleza, ki je bil nekoč sestavni del kolesja
postaje. Spomin na vse skupaj ostaja na fotografijah.
![Page 41: ObĊina SoĊa med prvo svetovno vojno - SIstory...Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta Oddelek za zgodovino Študijsko leto 2014/15 Jernej Komac Občina Soča med prvo svetovno](https://reader033.vdocuments.site/reader033/viewer/2022041607/5e34f89970991c188d51645b/html5/thumbnails/41.jpg)
39
Življenje domačinov
Obdobje prve svetovne vojne je v civilnem svetu prineslo velike spremembe, moţje so
odhajali v vojsko, ţene in otroci so morali nase prevzeti cele kmetije. V Občini Soča, kjer je
bilo gmotno stanje prebivalstva slabo, je vojna še oteţila razmere, saj je odhod vsakega
moškega v vojsko pomenil več dela za domače. Le predstavljamo si lahko, s kakšnimi
teţavami so se srečevali.
Pred začetkom soške fronte
Obdobje od začetka leta 1914 do začetka soške fronte je bilo v Občini Soča zelo
mirno. Ţivljenje je do julija 1914 potekalo po ustaljenih smernicah. Večina ljudi se je
ukvarjala z delom na svoji kmetiji, kjer so skrbeli za obdelovanje manjše zaplate zemlje in za
drobnico. Ţivina je bila do pozne pomladi še vedno v dolini, ko pa se je enkrat sneg po
vrhovih stalil, so jo gnali na planine. Tudi tega leta ni bilo nič drugače.
S pomočjo "denarčnega dnevnika" za leto 1914, ki ga je beleţilo ţupanstvo, lahko
prikaţemo, kaj se je poleg običajnega kmečkega dela še dogajalo v občini. Občina je tega leta,
poleg običajnega prejemanja mesečnih doklad, plačevanja raznih stroškov in obresti,
pobiranja letne lovnine, urejala zemljiško stanje na planini Zagreben, ki, kot kaţe, ni bila še v
lasti občine. Gmotno stanje občanov ni bilo dobro, zato je občina nekaterim izplačevala
podporo. Tega leta je kar 7 občanov prejelo podporo, s tem, da jo je Ivan Flajs vrnil.142
Domačini so si kruh sluţili na različne načine, eden od teh je bilo na primer spravilo
lesa. Tega je pripravljalo kar nekaj občanov, potem ko jim je les odkazal okrajni gozdar.
Zasluţek od prodaje lesa je šel v občinsko blagajno. Koliko je od tega dobil tisti, ki je les
posekal, ni razvidno. So pa nekateri les sekali kar na lastno roko in si s tem, če jih je zasačil
občinski gozdni čuvaj, prisluţili kazen 3 kron.143
Tega leta so izvedli popravila na ţupnijskih dimnikih, ki so bili verjetno v slabem
stanju, in jih ometali. Vendar se delo na ţupnišču še ni končalo, saj je v septembru Franc Sorč
popravljal ţupnijski štedilnik. Kot kaţe to popravilo ni bilo uspešno, saj so morali sredi
decembra plačati Ivanu Mrakiču 303 krone, da je napravil nov štedilnik, ter Andreju Flajsu 30
kron in 70 vinarjev za opeke in barvo. Kot vsako leto so za ţupnišče plačali tudi
zavarovalnino.144
142
PANG 52, 1/8/2. 143
Ibid. 144
Ibid.
![Page 42: ObĊina SoĊa med prvo svetovno vojno - SIstory...Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta Oddelek za zgodovino Študijsko leto 2014/15 Jernej Komac Občina Soča med prvo svetovno](https://reader033.vdocuments.site/reader033/viewer/2022041607/5e34f89970991c188d51645b/html5/thumbnails/42.jpg)
40
Osnovna šola je v tem času normalno delovala. Poleg običajnega financiranja šole,
verjetno s strani okrajnega glavarstva, so k financiranju pripomogli tudi zunanji prilivi v
obliki darovnic. Vodja ljudske šole v Soči, M. Logar, se je marca 1914 lepo zahvalil
odvetniku dr. Gruntarju iz Tolmina, ki »je daroval 10 K za potrebščine ubožnim šolskim
otrokom in 10 K za šolsko knjižnico. Do danes je g. doktor prvi, kateri se je spomnil na naše
najubožnejše šolske otroke v bovškem okraju. Za ta dar se podpisani našemu vrlemu prijatelju
šolske mladine najprisrčneje zahvaljujem.«145
Kmalu je šolski ravnatelj Logar prejel še eno
darovnico. »Okrajna posojilnica v Bovcu, katera je v naprednih rokah, izročila je vodstvu
ljudske Šole 50 K za Šol. potrebščine revnim učencem.«146
Sicer sta bili donaciji skromni,
vendar sta zagotovo pomagali šoli vsaj malo izboljšati pogoje za učenje.
Z začetkom vojne so 1. avgusta prišli v vas oroţniki in se verjetno nastanili v
ţupnišču. Občina je prevzela plačevanje stroškov za njihovo nastanitev, ki so do decembra
znašali 24 kron. S prihodom oroţnikov so v vojsko začeli odhajati tudi prvi moţje. Koliko jih
je vas zapustilo, ni razvidno, a kot je lahko razberemo, so k naboru moţe peljali štirikrat.
Dvakrat je k naboru peljal ţupan Josip Flajs, dvakrat pa Andrej Kavs. Za potne stroške je
občina vsakemu izplačala 40 kron. Zagotovo je ţe bil pri vojski Andrej Komac, saj mu je
občina oktobra in decembra izplačala skupaj 19 kron podpore.147
Konec leta je bil čas za izplačilo plač ţupanu, tajniku, slugi, dacarju, občinskemu
zdravniku v Bovcu, občinskemu gozdnemu čuvaju. Poleg tega je morala občina poravnati tudi
obresti od posojil, ki so jih vzeli pri bogatejših domačinih, ter izplačati nekatere podpore in
potnine.148
Začetek leta 1915 ni bil nič kaj presenetljiv, zimski čas je prinesel zatišje tudi v
občinskem delovanju. Ţupan Josip Flajs je ponovno dvakrat odpeljal moške k naboru v
Tolmin. Občina je mesečno prejemala doklade, od Ivana Domevščka in Matije Komaca denar
od prodaje lesa, ter plačala nekaj dolgov in obresti. Druţine treh domačinov, Antona
Domevščka, Joţefa Kašce in Johana Komaca, so dobile vojaško podporo za čas njihove
odsotnosti. Upravno gledano do maja ni bilo sprememb v občinskem delovanju.149
145
Soča, 10. 3. 1914, 3. 146
Soča, 16. 5. 1914, 4. 147
PANG 52, 1/8/2. 148
Ibid. 149
Ibid., 1/9/2.
![Page 43: ObĊina SoĊa med prvo svetovno vojno - SIstory...Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta Oddelek za zgodovino Študijsko leto 2014/15 Jernej Komac Občina Soča med prvo svetovno](https://reader033.vdocuments.site/reader033/viewer/2022041607/5e34f89970991c188d51645b/html5/thumbnails/43.jpg)
41
V zaledju prve frontne linije
Vojno vzdušje, ki je vsake toliko vzelo kakšnega moškega od doma v vojsko, se je
počasi razširilo med vse ljudi. Potem ko je vojska začela utrjevati obrambne poloţaje na
Bovškem, so ljudje zagotovo slutili, da se tukaj v prihodnje ne obeta nič dobrega. In res je
bilo samo še vprašanje časa do dneva, ko je Kraljevina Italija svoji nekdanji zaveznici izročila
vojno noto.
Begunstvo
Triindvajsetega maja 1915 je bilo ukazano, da se mora prebivalstvo z Bovškega
izseliti. Ni popolnoma natančnega podatka, ali se je moralo takrat izseliti tudi prebivalstvo
Lepene in dela Soče, vsekakor pa je najverjetneje, da so morali to storiti takoj po 31. maju, ko
je italijanska vojska zavzela greben VršičVrata, s katerega so lahko opazovali v dolino.150
Prebivalstvo Bovškega je na začetku selitve imelo le dve moţnosti za prehod, preko
prelaza Predel ali preko prelaza Vršič. Prebivalci Čezsoče, Kala in Koritnice so prišli začasno
v Sočo in Lepeno misleč, da bo hitro mimo, a so jih vojaške oblasti po treh ali štirih dnevih
poslale naprej preko Vršiča.151
Pisarna bovške občine se je 24. maja preselila v Sočo. Tu je
ţupanstvo ostalo do 11. julija, ko so jo preselili na Lemovlje, in potem 30. avgusta naprej v
Trento.152
Prebivalstvo Soče od Gljuhceve domačije navzgor, tako kot Loga pod Mangartom
in Trente, je ostalo delno naseljeno, vendar je bilo njihovo gibanje zelo omejeno, saj je semkaj
prihajalo vedno več vojaštva.153
O svoji begunski izkušnji je pripovedovala tudi Joţefa Čopi, takrat šestnajstletno
dekle, ki je najprej odšla v dolino Bavšice:
V Bavšici, kamor se je zateklo sprva veliko beguncev, smo bili en mesec. Od tu smo
sprva še hodili na polje pri cerkvi Device Marije okopavat krompir. Ta nam je oblast
dovolila. Pozneje v Bovec nismo več smeli, saj so Italijani pričeli obstreljevati to
območje; prav tako je bila ţe nevarna pot čez Koritnico. Zato smo iz Bavšice odšli
naprej čez planino Balo in naprej navzgor in nato čez hrib navzdol v Sočo. V Soči je
bil tedaj sedeţ bovškega ţupanstva in tu so beguncem izplačevali skromne podpore.
Toda vsi begunci smo morali naprej proti Trenti. Italijanski izstrelki so ţe padali proti
Lepeni in Soči.154
O tem, kako je bilo s prebivalci Soče oz. z eno od soških druţin, je vedela povedati
Vlasta Terezija Komac, saj ji je o tem pravil njen oče Franc Komac, po domače Gojčič:
150
Galić, 42. 151
Avsenak Vinko, »Iz ţivljenske poti Darinke Kravanja«, Na Fronti, št. 5 (2008), 10. 152
Klavora, 60–62. 153
Ibid, 66; Gl. tudi op. 78. 154
Klavora, 67.
![Page 44: ObĊina SoĊa med prvo svetovno vojno - SIstory...Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta Oddelek za zgodovino Študijsko leto 2014/15 Jernej Komac Občina Soča med prvo svetovno](https://reader033.vdocuments.site/reader033/viewer/2022041607/5e34f89970991c188d51645b/html5/thumbnails/44.jpg)
42
Ob začetku sovraţnosti na soški fronti je bil star 3 leta. Z druţino so se morali po
ukazu izseliti iz spodnje Soče, saj ta ni bila v zaledju. Z ţivino in nekaj oblačili so se
odpravili preko Vršiča na Koroško. Tu jih je v kraju Strmec nad Celovcem155
k sebi
vzel večji kmet. Starejši so skupaj z otroki na kmetiji delali, da so se odkupili za
hrano, ki so jo prejemali. Po koncu vojne so se vrnili domov v Sočo.156
Kam vse so se domačini odpravili, ni povsem znano, nekaj jih je ostalo pri ostalih
druţinah v dolini Soče in Trente, ostali so morali preko Vršiča v Kranjsko Goro in Podkoren.
Od tu so se potem razselili po notranjosti Avstro-Ogrske. Tisti, ki si niso našli pribeţališča pri
kakšni druţini, so pristali v katerem od begunskih taborišč; to so bila Wagna pri Lipnici
(Wagna bei Leibnitz), Bruck na Litvi (Bruck an der Leitha), Steinklamm in Gmünd. Center
slovenskih beguncev je bilo taborišče v Brucku, kjer je prebivalo okoli 1200 beguncev s
Tolminskega.157
Za begunce je poskrbelo ministrstvo za notranje zadeve preko deţelnih vlad. Poleg
tega so delovali še pomoţni odbori po različnih krajih Avstrije. Avgusta so na Dunaju
ustanovili »Pomoţni odbor za begunce z juga«. Poleg funkcije informativne pisarne so v
odboru skrbeli za popis beguncev in krajev njihove naselitve, sproţali akcije za zbiranje
dobrodelnih prispevkov, preskrbovali brezposelne begunce in begunke z delom idr. Dodatna
»Posredovalnica za goriške begunce« je bila na pobudo dr. Janeza Evangelista Kreka
ustanovljena v Ljubljani in z njeno pomočjo je bliţje domu ostalo okoli 50.000 slovenskih
beguncev.158
Tudi občina je poleg odborov poskušala kar najbolje poskrbeti za izseljene domačine.
Kot je mogoče videti iz ohranjenega delovodnika za leti 1917 in 1918, je občina pošiljala
begunsko podporo in prošnje za njeno dodeljevanje. Od okrajnega glavarstva je občina prejela
tudi semena, ki jih je poslala svojim beguncem. Proti koncu leta 1917 je občina poslala
prošnjo za preselitev beguncev iz barak v Trento na okrajno glavarstvo. Kakšna je bila
uspešnost te prošnje, ni znano.159
Rečemo lahko, da je občina v vsem vojnem vrveţu poskušala kar najbolje skrbeti za
svoje prebivalce izven doline, čeprav je imela veliko dela z vojsko in prebivalstvom doma. Ob
vsesplošni krizi v zadnjih letih vojne so tudi tukaj imeli le omejene moţnosti za pomoč, ki pa
so jih uspeli izkoristiti.
155
Op. a.: Bolj verjetno gre za Sternberg – Strmec nad Beljakom. 156
Po pripovedovanju zapisal avtor, 10. januarja 2015. 157
Petra Svoljšak et al., Tolminsko mostišče II (Tolmin, 2005), 10–17 passim. 158
Ibid., 11. 159
PANG 52, 47/71, 1917, zap. št. 817-938 passim.
![Page 45: ObĊina SoĊa med prvo svetovno vojno - SIstory...Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta Oddelek za zgodovino Študijsko leto 2014/15 Jernej Komac Občina Soča med prvo svetovno](https://reader033.vdocuments.site/reader033/viewer/2022041607/5e34f89970991c188d51645b/html5/thumbnails/45.jpg)
43
Občinsko poslovanje
Začetek vojnega stanja ni prinesel dobrega v Občino Soča. Obrambno linijo so delno
postavili ravno po občinskih mejah in s tem zapečatili usodo prebivalcem, ki so bili v
območju ognja in so se morali izseliti. V občino je prišla nova, trša oblast, ki je delovala po
svojih pravilih, ki pa v vseh pogledih niso bila tako slaba.
Upravno gledano je začetek vojne prinesel veliko sprememb za delovanje ţupanstva.
Pot po dolini Soče je bila zaprta in vse uradne posle je bilo potrebno izvajati preko Vršiča.
Tudi Okrajno glavarstvo Tolmin so preselili v Cerkno, kamor je bilo zdaj potrebno hoditi
urejat posle.160
Kot je videti, je bil ţupan le enkrat na sluţbeni poti v Cerknem in še to šele
junija 1917. Nekajkrat je ţupan peljal tudi vpoklicane moške k naboru v Podbrdo.161
Vojska, ki se je hitro ugnezdila po izpraznjenih hišah, je svoje stanovanje našla tudi v
ţupnišču. Ţupnišče, ki je zelo blizu ljudske šole, je verjetno sluţilo za nastanitev divizijskih
častnikov, saj je bilo poleg šole edina bolje zgrajena stavba. Tu nastanjeno vojaštvo je za dobo
od junija do avgusta 1915 še plačevalo namestitev, nato pa je priliv prenehal.162
Zelo verjetno
je novo prispelo divizijsko poveljstvo zavrnilo plačevanje namestitve, ne da bi prenehali
uporabljati ţupnišče za nastanitev. V kolikor ţupnišča ne bi uporabljali, občini konec
novembra 1916 ne bi bilo treba plačati za izgradnjo nove peči, popravilo vodovoda in razna
druga popravila.163
V splošnem je občina Soča v letih 1915 do 1917 delovala podobno kot prejšnja leta.
Kakor vedno do sedaj so prejemali dohodke iz doklad in od lovnine (100 kron), odplačevali
posojila od gradnje mostu, letno izplačali plače občinarjem in ţupniku ter poravnali razne
uradne stroške. Občina je poleg podpore domačinom v begunstvu pomagala tudi revnim
domačinom doma. Leta 1915 so nudili denarno podporo Mariji Krobat, od oktobra 1916
naprej pa so s koruzno in belo moko, koruznim zdrobom, kavo ter sladkorjem pomagali
občinski revi Katarini Cuder. Poleg tega je občina kupila tudi šest vreč zelja za domačine.164
Hrano za podporo revnim domačinom so trgovcu dostavljali v Kranjsko Goro. Ob
vsaki dostavi je odšel poverjenik in trgovec Mihael Klavora s potno legitimacijo preko Vršiča
po hrano, jo pripeljal v Sočo in spravil v skladišču. V enem od takšnih primerov je septembra
1917 prišlo ob transportu po ţičnici do izgube salam in moke, zato se je občina obrnila na c.
in kr. Intendančni urad 93. ID, ki zadeve ni uspel rešiti, manjkajoče hrane pa občina ni več
160
Klavora, 66; Svoljšak, 11. 161
PANG 52, 1/11. 162
Ibid., 1/10. 163
Ibid., 1/10-12. 164
Ibid.
![Page 46: ObĊina SoĊa med prvo svetovno vojno - SIstory...Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta Oddelek za zgodovino Študijsko leto 2014/15 Jernej Komac Občina Soča med prvo svetovno](https://reader033.vdocuments.site/reader033/viewer/2022041607/5e34f89970991c188d51645b/html5/thumbnails/46.jpg)
44
videla. Nič kaj čudnega ne bi bilo, če bi jo vojska kje »zaloţila«, glede na to, da je bila
prehrana v tem času povsod bolj skromna.165
Vojna je prinesla visoke stroške in drţava je rabila posojila, ki so bila s 5,5 % obrestmi
ugodna za vplačnike.166
V zameno za vplačano posojilo so iz Ljudske posojilnice dobili
zakladne liste v vrednosti posojila. Občina je z vplačevanjem teh začela konec leta 1915, ko
so nakazali 1675 kron za III. vojno posojilo. Do leta 1917 so podpisali še tri posojila, zadnje
VI. za 20.000 kron. Tako so npr. od posojilnih obresti konec leta 1917 v občinsko blagajno
prejeli 1375 kron.167
Da si je občina lahko privoščila tako visoka vojna posojila, je morala imeti dovolj
visoke prihodke. Občinski dohodki so se povečali ob prihodu vojske na področje občine, saj
je ta za nastanitev vseh svojih enot morala zgraditi številne barake in skladišča, za katere pa je
rabila les. Občina, ki je ţe pred tem sluţila na račun prodaje lesa, je zdaj začela prodajati les
še vojski. Poraba lesa za vojsko je bila ogromna, tako da je v prvem letu občina zasluţila
skoraj 4700 kron s prodajo, v drugem letu preko 15.000 kron in v zadnjem letu skoraj 60.000
kron.168
Kot je razvidno iz potrdil o plačilu, je za les v veliki večini plačevalo poveljstvo ţage
IV. odseka ali posamezne enote.169
S tako visokimi dohodki so lahko hitro vrnili vsa
predvojna posojila. Nekaj denarja, ki so ga nosili na pošto v Kranjski Gori, je bilo naloţenega
tudi v Ljudsko posojilnico.170
Koliko lesa je občina v teh letih prodala, si teţko predstavljamo,
vendar pa na podlagi plačil iz leta 1918 lahko ugotovimo, da so za kubični meter zaračunali 3
krone.171
V kolikor je za enako ceno prodajala les vojski, je bilo v teh treh letih posekanega
okoli 26.400 kubičnih metrov lesa.
Kakšno je bilo finančno poslovanje občine v letih 1914–1918, prikazuje spodnja
preglednica. Iz te je razvidno, da je občina Soča v letih, ko je bila na njenem območju prisotna
vojska, poslovala pozitivno, medtem ko je leta 1914 in leta 1918 poslovala negativno.
165
Ibid., 47/71, 1917, zap. št. 754-867 passim. 166
Tomaţ Budkovič, Bohinj 1914–1918 med fronto in zaledjem (Celovec, Ljubljana, Dunaj, 1999), 154. 167
PANG 52, 1/9/2, 1/10-11, gl. Račun za posamezno leto; 47/71, 1917, zap. št. 860. 168
Ibid. 169
Ibid., 1/10/1. 170
Ibid., 1/10. 171
Ibid., 1/12, gl. Izkupiček.
![Page 47: ObĊina SoĊa med prvo svetovno vojno - SIstory...Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta Oddelek za zgodovino Študijsko leto 2014/15 Jernej Komac Občina Soča med prvo svetovno](https://reader033.vdocuments.site/reader033/viewer/2022041607/5e34f89970991c188d51645b/html5/thumbnails/47.jpg)
45
Preglednica 1: Prikaz stroškov in prihodkov (v kronah) v letih 1914–1918.
Kot je ţe omenjeno v enem od prejšnjih poglavij, je bil soški ţupan prisoten tudi pri
obiskih visokih gostov v štabu divizije. Iz ohranjenih fotografij je razvidno, da je ţupan
uradno sprejel nadvojvodo Friedricha, ki je kot prvi obiskal Sočo. Poleg ţupana je prisotna
ena od domačink v domači noši, ki je gostu izročila šopek cvetja.172
Sklepamo lahko, da je
ţupan izvedel podoben protokol ob vsakem takem obisku, ki jih je bilo preko treh let kar pet.
Kaj vse se je še dogajalo v času, ko je bila v občini prisotna vojska, pokaţe delno
ohranjen občinski dnevnik za čas od septembra 1917 do septembra 1922, saj je samo za
zadnja dva meseca leta 1917 v dnevniku 120 vnosov. Tako je npr. občina pošiljala potrdila o
cepljenju raznih domačinov, posredovala prošnje za oprostitev vojaške sluţbe ali za podpore
ter reševala razna vprašanja glede škode na zemljiščih.173
Tik pred izvedbo dvanajste ofenzive se je 20. oktobra 1917 v Podbrdu ponovno vršil
še zadnji nabor za letnike 189799, ki ga je okrajno glavarstvo naznanilo ţe začetek
septembra. Eden od občinskih moţ je moral ponovno na pot. Za prevoz nabornikov do
Podbrda je bil tokrat zadolţen občinski tajnik Joţef Domevšček, kateremu je občina izdala
pooblastilo za spremljanje nabornikov, saj je bilo gibanje po celotni dolini zaradi priprav
omejeno, in mu izplačala dve dnini.174
Dvanajsto ofenzivo s prebojem je občina, potem ko je 20. oktobra še zaračunala vojski
za les in poslala nabornike v Podbrdo, dočakala v zatišju do 3. novembra.175
Vzrok temu je bil
ukaz vojaštva, da je potrebno Sočo izprazniti v času načrtovane ofenzive, kot je omenil
172
ÖNB, WK1/ALB030/08175-08177. 173
PANG 52, 47/71, 1917, zap. št. 751-871. 174
Ibid., 1/10; 47/71, 1917, zap. št. 761 in 807. 175
Ibid., 1/11.
![Page 48: ObĊina SoĊa med prvo svetovno vojno - SIstory...Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta Oddelek za zgodovino Študijsko leto 2014/15 Jernej Komac Občina Soča med prvo svetovno](https://reader033.vdocuments.site/reader033/viewer/2022041607/5e34f89970991c188d51645b/html5/thumbnails/48.jpg)
46
Kugy.176
Tako je ţupanstvo skupaj s prebivalci čakalo na razplet dogodkov v varni razdalji od
ofenzivnega območja, po vsej verjetnosti v Trenti.
Ljudska šola
Šolstvo v času soške fronte je pravzaprav prava neznanka. Povsem nejasno je, kako je
bilo s poukom zatem, ko je stavbo ljudske šole zasedla vojska. Glede na to, da je še leto
poprej šola delovala, je malo verjetno, da so jo v času soške fronte zaprli. Konec koncev je
bila vas delno naseljena, kar je pomenilo, da so bili v vasi tudi otroci.
Iz ohranjenih slik in ţe obravnavanih tem je razvidno, da so bili otroci prisotni ob
raznih dogodkih.177
Kolikor je razvidno, je nekdo moral te otroke zbrati, za kar pa bi lahko bil
zasluţen prav vaški učitelj. Sklepamo torej lahko, da je šola v tem času nekje delovala, vendar
pa se postavlja vprašanje, koliko otrok je šolo obiskovalo. Skozi leta, ko je moralo oditi v
vojsko vse več in več moških, je delo na domačih kmetijah prešlo tudi na otroke, ki so zaradi
tega zagotovo izostajali od pouka. Še v času miru so pogosto izpustili pouk,178
zato si lahko
mislimo, da so v času vojne to počeli še bolj pogosto.
Šolstvo v času vojne zaenkrat torej ostaja bolj kot ne neznanka. Mogoče se bo v
prihodnosti našlo kakšno novo gradivo, ki ga trenutno še ne hranijo v arhivih, in bomo lahko
zaključili tudi to poglavje.
"Malar" v cerkvi
Medvojno obdobje je prineslo nenavadno spremembo soški farni cerkvi sv. Joţefa.
Leta 1917 je bil na bolniškem dopustu v soški brigadni bolnišnici Josef Váchal, leta 1884 na
Češkem rojeni pisatelj, slikar, grafik in tiskar. Ta je opazil njeno pusto notranjost. Cerkev,
kjer so še vedno vsak dan imeli mašo, je bila okrašena le z nekaj slikami kriţevega pota in
manjšimi poslikavami okoli tabernaklja. Glede na njegovo slikarsko nadarjenost je Váchalu
uspelo dobiti zaposlitev v cerkvi.
Váchal je hitro ugotovil, da je bolje delati počasi kot prehitro, saj ga ni prav nič vleklo
nazaj v frontno linijo. Dodelili so mu Slovenca, da mu je pomagal pri obrobljanju šablon, po
katerih je nameraval barvati, vendar njegova pomoč ni prinesla hitrejšega dela, kvečjemu še
več dela, ko je moral Váchal popravljati za njim. A ravno to je hotel.179
176
Gl. op. 99. 177
ÖNB, WK1/ALB038/10454-10456; ALB036/09997-10002; ALB030/08177. 178
Gl. PANG 602, 1/2. 179
Novičke, posebna št. (februar 2009), 9.
![Page 49: ObĊina SoĊa med prvo svetovno vojno - SIstory...Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta Oddelek za zgodovino Študijsko leto 2014/15 Jernej Komac Občina Soča med prvo svetovno](https://reader033.vdocuments.site/reader033/viewer/2022041607/5e34f89970991c188d51645b/html5/thumbnails/49.jpg)
47
Delo je počasi napredovalo in cerkev je dobivala svoje barve. »Limona in pomaranča
so olepšale v cezannovskih večbarvnih cvetovih in nekaj variacij zelene se je povezalo med
seboj v kobaltnih in ultramarinovskih odtenkih.«180
Barve so se porabljale v kilogramih.
Pomočnik je kmalu moral oditi in Váchal je delo nadaljeval sam. Prišel je do
problema, da ni mogel slikati v višino, ker ni imel dovolj visokega odra. Nekega dne je po
naključju mimo prišel slikar z Moravskega in Váchal je hitro poskrbel, da so mu ga dodelili v
pomoč. Hitro zatem je pomočnik dobil dopust in odšel domov po barve. Delo v cerkvi je
Váchal dokončal sam in si zatem za cerkvenimi orglami uredil atelje, kjer je izdeloval
razglednice za prodajo.181
Slika XV: Soška cerkev leta 1916. ÖNB Bildarchiv.
Hvaleţnost ob poslikavi cerkve so pokazali tudi v soški občini. Štirinajstega novembra
so iz občinske blagajne plačali 264,20 kron za barve ter 300 kron prostovoljnega honorarja
slikarju za delo.182
Vrnitev in konec vojne
Uspešna ofenziva in hitro napredovanje sta počasi izpraznila vojsko iz doline Soče in
Lepene. Začetek novembra se je prebivalstvo na začasni izselitvi vrnilo na domove in
180
Ibid. 181
Ibid. 182
PANG 52, 1/11.
![Page 50: ObĊina SoĊa med prvo svetovno vojno - SIstory...Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta Oddelek za zgodovino Študijsko leto 2014/15 Jernej Komac Občina Soča med prvo svetovno](https://reader033.vdocuments.site/reader033/viewer/2022041607/5e34f89970991c188d51645b/html5/thumbnails/50.jpg)
48
ţupanstvo je začelo spet poslovati po prekinitvi v času ofenzive. Vseeno pa odsotnost vojske
ni pomenila kar konca vojne. Ob vrnitvi je občina od Okrajnega glavarstva Tolmin prejela
dopis, naj sestavi seznam letnikov 1900 za nabor, in vabilo ţupana na obisk urada. Do 16.
januarja 1918 je seznam sestavilo in ga poslalo glavarstvu ter izdalo ţupanu potrdilo, da bo
spremljal nabornike v Podbrdo. Na nabor so odšli konec meseca tokrat ţe skozi Bovec do
Kobarida, od koder so se do Mosta na Soči peljali z avtomobilom.183
To je bil zadnji odhod v
nabor, ki so ga izvedli v občini.
Z odhodom vojaške oblasti iz doline so se vanjo lahko začeli vračati izseljeni
prebivalci. Kot ţe omenjeno, je občina Soča ţe konec leta 1917 poslala prošnjo za preselitev
beguncev v Trento ter nekaj prošenj za posameznike. Konec tega leta je bilo izdanih nekaj
domovnic za občane, ki so se vrnili.184
Zatem je leta 1918 na okrajno glavarstvo Tolmin
naslovila več prošenj za vrnitev posameznih domačinov, verjetno tistih, za katere so vedeli,
kje se nahajajo. Uspešnost teh prošenj je morala biti dobra, kajti prebivalstvo se je večalo.
Ţupanstvo je 20. marca 1918 poslalo okrajnemu glavarstvu poročilo, da je v občini 479 ljudi.
Dva meseca zatem, 23. maja, je ponovno poslalo poročilo, v katerem navaja ţe 563
prebivalcev. Občina je posameznikom, ki so uveljavljali pravice do povrnitve škode nastale
zaradi vojne, izdala tudi potrdila, da je bila njihova posest na evakuiranem območju.185
Poleg vračanja domačinov so iz občine odhajali tudi begunci iz ostalih krajev na
Bovškem, ki so uspeli dobiti streho nad glavo v Soči. Občina je morala ob vsakem odhodu
izdati odhajajočemu potrdilo, da je ta zapustil občino.186
Vračanje prebivalstva v od vojske opustošene kraje je pomenilo veliko breme za
preskrbo. Hrane je povsod primanjkovalo, zato je občina poizkušala preprečiti preveliko
stradanje. Ţe 8. novembra je občina naročila konzerve, sladkor in ţivino.187
Vendar je bilo
pomanjkanje kar precejšnje in decembra so od Okrajnega glavarstva prejeli obvestilo, da za
naslednje tri mesece prejmejo le polovično količino sladkorja, in jim poslali karte za sladkor
in kavo.188
Začetek leta 1918 je občina naročila za 4000 kron nujnih potrebščin: 1000 kg soli,
300 kg cikorije, 250 kg mila, 300 kg bele moke in 500 kg ječmena. Apelirala je tudi na
glavarstvo, da pošljejo 73 dodatnih kart za sladkor.189
Naročeno blago je preko leta počasi
prispelo, vendar ne v celoti. Ob prihodu blaga na ţelezniško postajo na Trbiţ se je izkazalo,
183
Ibid., 1/12; 47/71, 1917, zap. št. 888-891; 1918, zap. št. 44 in 68. 184
Ibid., 47/71, 1917, zap. št. 916-918, 929-953 passim. 185
Ibid, 1918, zap. št. 91-135, 212, 356. 186
Ibid., zap. št. 87-90, 143. 187
Ibid., 1917, zap. št. 904-908. 188
Ibid., zap. št. 947, 995-996. 189
Ibid., 1918, zap. št. 17-19 in 36.
![Page 51: ObĊina SoĊa med prvo svetovno vojno - SIstory...Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta Oddelek za zgodovino Študijsko leto 2014/15 Jernej Komac Občina Soča med prvo svetovno](https://reader033.vdocuments.site/reader033/viewer/2022041607/5e34f89970991c188d51645b/html5/thumbnails/51.jpg)
49
da je pri pošiljki od trgovca Ignaca Fratnika, ki je dobavljal sol in koruzno moko, prišlo do
izgube 216,98 kron koruzne moke. Izgubo, ki je nastala, je 19. junija 1918 občini poravnala c.
kr. Direkcija za drţavne ţeleznice.190
Konec februarja 1918 so na občino prejeli obvestilo od Občine Trbiţ, da se pri njih
nahaja reveţ Joţef Flajs iz Soče in naj organizirajo zanj prevoz domov. Takoj je bil na Trbiţ
poslan Ivan Flajs, da tam poravna vse nastale stroške in pripelje domov Joţefa. V roku treh
dni, kolikor je bilo plačnih dnin prevozniku, je bil reveţ doma. Občina mu je naslednjih nekaj
mesecev dajala podporo v hrani, vendar je bil kot kaţe v zelo slabem stanju in je v začetku
junija umrl.191
Zadnji ostanek vojske v dolini c. in kr. Poveljstvo ţage IV. odseka se je z majem 1918
preimenovalo v c. in kr. Poveljstvo ţage Soča. Še vedno je od občine odkupovalo les, vendar
v dosti manjših količinah kot pred tem. Kje se je razrezani les porabil, ni povsem jasno,
moţno pa je, da so ga pošiljali v frontno zaledje na Piavi. Ţaga je zadnje plačilo občini
izvedla decembra 1918, ko Avstro-Ogrske ţe ni bilo več. S prodajo lesu so se začeli ukvarjati
tudi domačini, ki so od julija do decembra 1918 v dolino spravili za 500 kubičnih metrov lesa,
saj je bilo potrebno domačije obnoviti. Tisti z malce več denarja so si lahko privoščili
konkretnejšo obnovo, tako je začetek avgusta Anton Mlekuţ kupil kar za 760 kron stavbnega
lesa od občine. 192
Desetega junija 1918 je na občino pisal dr. Henrik Tuma glede stanja soških planin.193
Tuma je takrat v okviru deţelnega zavoda za obnovo Goriške in Gradiške prevzel referat za
goriške planine. Sluţbena pot ga je vodila tudi skozi Lepeno in Sočo. Kot prvi je opisal svoje
izkušnje ob stiku z opustošeno dolino in domačini, in sicer piše tako:
Ravno zahajalo je sonce, ko sem vstal od počitka ter z urnimi koraki drvel proti dolini
v vas Sočo, kamor sem dospel ob devetih zvečer. […] Drugega dne sem odrinil iz
Soče v dolino Lepenje, da bi pregledal planino Za Grebenom. Ustavil sem se v Dolenji
Lepenji, kjer sem poiskal svojega vodnika. Tik kmečke bajte je bil kup nagrmadenega
vojaškega perila in obleke, visok poldrugi meter, 6 m dolg in 4 m širok, vse od deţja
zbito in napol preperelo. Iz kupa je neznosno smrdelo po gnilobi. Noč sem prebil v
nekem seniku. […] Proti jutru je bilo najlepše vreme. Z vodnikom sva nameravala na
planino Za Grebenom, od tam pa čez Sleme, ki se vleče od Vršiča proti Krnu. Vodnik,
na videz krepak človek, mi je izprva odvzel oprtnik, češ da ga ponese on. Komaj sva
pa hodila eno uro, ţe me je prosil, naj bi počivala. Začudeno sem ga pogledal, pa mi je
rekel: "Čudno se vam zdi, da sem ţe opešal. A pomislite, da dobivam za svojo
druţino, t. j. zase, ţeno, in sedem otrok vsak mesec 2 kg sirkove moke in 2 do 10 kg
190
Ibid., 1/12. 191
Ibid., 1/12; 47/71, 1918, zap. št. 159. 192
Ibid., 1/12. 193
Ibid., 47/71, 1918, zap. št. 416.
![Page 52: ObĊina SoĊa med prvo svetovno vojno - SIstory...Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta Oddelek za zgodovino Študijsko leto 2014/15 Jernej Komac Občina Soča med prvo svetovno](https://reader033.vdocuments.site/reader033/viewer/2022041607/5e34f89970991c188d51645b/html5/thumbnails/52.jpg)
50
krompirja, in to je hrana za ves mesec. Doma nimamo drugega kot kozje mleko, tega
pa ne prenesem več. Hrano prepuščam otrokom. Hranim se večinoma z zeliščem in
sem ves izmozgan.194
Tuma mu je prijazno odstopil kruh in na planini sta šla vsak svojo pot.
Prav tako je junija iz Okrajnega glavarstva prispel ukaz, da mora občina določiti štiri
moţe za cenitev vojne škode. Občina je za to opravilo izbrala Joţefa Domevščka in Miho
Klavora, ki sta opravljala cenitev ţe leta 1916, ter dva Antona Komaca. Ti moţje so do 20.
septembra popisali škodo in cenitev poslali Jugoslovanskemu klubu na Dunaj. Oktobra so
Joţefa Domevščka na podlagi prošnje Okrajnega sodišča Bovec imenovali še za sodnega
cenilca.195
Slika XVI: Župan Jožef Flajs ob sprejemu nadvojvode Friedricha. ÖNB Bildarchiv.
Ţivljenje v občini se je počasi vračalo na stara pota, čeprav bolj skromna. Ljudje so se
naučili shajati z minimalnimi količinami hrane, iskali so vsako priloţnost za delo, da bi
zasluţili kakšno krono, počasi so obnavljali domovanja in s pomočjo cenitev škode upali na
kakršnokoli odškodnino, ki bi jim pomagala v teh časih. Tudi politično ţivljenje je oţivelo,
194
Tuma, Henrik, Iz mojega življenja (Ljubljana, 1937), 375376. 195
PANG 52, 47/71, 1918, zap. št. 422, 638 in 682.
![Page 53: ObĊina SoĊa med prvo svetovno vojno - SIstory...Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta Oddelek za zgodovino Študijsko leto 2014/15 Jernej Komac Občina Soča med prvo svetovno](https://reader033.vdocuments.site/reader033/viewer/2022041607/5e34f89970991c188d51645b/html5/thumbnails/53.jpg)
51
saj se je občina v februarju 1918 pridruţila podpisnicam Majniške deklaracije, ki se je
zavzemala za zdruţitev juţnoslovanskih narodov v okviru habsburške monarhije.196
Z novembrom je habsburška drţava propadla in tik pred propadom so na občino
prejeli obvestilo, da je potrebno do konca novembra zbrati in vojski oddati vso volno.197
Malo
verjetno je sicer, da je vojska kaj dobila.
Prvega novembra je na Goriškem in Gradiškem Pokrajinski odsek narodnega sveta za
Goriško prevzel oblast in pokrajino priključil Drţavi SHS.198
Občinam so naročili, naj
ustanovijo vaške odbore narodnega sveta, ki bi prevzeli funkcije občinskih odborov.199
S
podpisom premirja 3. novembra ob 3. uri je območje deţele Goriške in Gradiške začela
zasedati italijanska vojska.200
Novoustanovljena deţela Julijska krajina z generalom Petittijem
di Roretom na čelu, katere del je zdaj postala Goriška in Gradiška, je imela upravno vojaško-
civilni značaj.201
Z zasedbo Gorice so sredi novembra odpravili Pokrajinski odsek narodnega
sveta za Goriško in postopoma še vaške odbore. Ţupane so postopoma zamenjali krajevni
civilni komisarji, ki so bili izbrani izmed vojaških oficirjev.202
Prehod oblasti je potekal mirno, saj je na podeţelju »oskrba, ki jo je delila okupacijska
vojska, pomenila več kakor politične svoboščine, ki jih v prvih povojnih mesecih niso
pogrešali. […] Iz vojaških kotlov so ljudje dobivali hrano, v kantinah pa tudi vina, tobaka,
vermuta in konserv po izredno nizkih cenah.«203
Nič ne nakazuje na to, da bi bilo v soški
občini kaj drugače.
Okupacijske oblasti so najprej poskrbele za rekvizicijo vojnega materiala in
razoroţitev, zato so 9. novembra v tolminskem okraju izdali ukaz občinam, da poskrbe za
izročitev vojnega materiala karabinjerjem.204
Zatem so se posvetili socialnim potrebam.
Tretjega decembra je prišla okroţnica vsem občinam Goriške in Gradiščanske, v kateri je
italijanska kraljeva gubernijska oblast odredila, da je potrebno še naprej izplačevati vojaške in
begunske podpore in da morajo sestaviti seznam druţin, ki imajo pravice do te. Seznam je
občina potem posredovala okrajni politični oblasti.205
Dvanajstega decembra je Deţelni odbor
v Gorici sporočil, da je prevzela italijanska vlada vso oskrbo za primorske deţele, da je
196
Borak et al., 515; Tedenske slike, 27. 2. 1918, 93. 197
PANG 52, 47/71, 1917, zap. št. 705. 198
Borak et al., 515. 199
Milica Kacin-Wohniz, Primorski Slovenci pod italijansko zasedbo 1918–1921 (Maribor, 1972), 44. 200
Ibid., 69. 201
Ibid., 69–79 passim. 202
Ibid., 79–93 passim. 203
Ibid., 90. 204
Ibid., 83–84. 205
PANG 52, 1/13/2.
![Page 54: ObĊina SoĊa med prvo svetovno vojno - SIstory...Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta Oddelek za zgodovino Študijsko leto 2014/15 Jernej Komac Občina Soča med prvo svetovno](https://reader033.vdocuments.site/reader033/viewer/2022041607/5e34f89970991c188d51645b/html5/thumbnails/54.jpg)
52
prepovedano nositi jugoslovanske ali avstrijske zastave, da je aprovizacijska sluţba pod
vodstvom komisarja in da je potrebno napraviti seznam ljudi.206
Preko leta 1919 je prišlo do odstavitve ţupana Joţefa Flajsa. Tega je 14. maja 1919
zamenjal izredni komisar nadporočnik Raimond Levi, kasneje pa je posle kot upravitelj vodil
Joţef Domevšček, ki je bil do tedaj sodni cenilec. Ob zamenjavi poslov je v pisarni civilnega
komisarja Umberta Sale v Tolminu nastal tudi zapisnik o predaji poslov, kjer so ugotovili, da
je Flajs v maju 1919 izročil izrednemu komisarju za 1407,39 lir denarja premalo in da je ob
menjavi kron v lire zadrţal 20 % dodatek iz blagajniškega preostanka v višini 699,64 lir. Oba
zneska je moral bivši ţupan takoj vplačati v občinsko blagajno.207
Poleg tega pa si je skupaj s tajnikom prisluţil tudi grajo zaradi malomarnega ravnanja
z denarjem in s prodajo lesa. Zaradi okoliščin in slabše izobrazbe je civilni komisar opustil
nadaljnje postopke zoper njiju.208
Tako se je zaključilo obdobje ţupanovanja Joţefa Flajsa, ki
je občino vodil skozi celotno obdobje prve svetovne vojne. Ne glede na dve napaki na koncu
je bilo njegovo vodenje občine pozitivno in, lahko bi rekli, po domači kmečki logiki, saj se je
po najboljših močeh trudil, da bi ţivljenje domačinov kar najbolj olajšal.
Domačini v vojski
Za Občino Soča se ni ohranila nobena spominska plošča udeleţencev v prvi svetovni
vojni, kot jih lahko najdemo po ostalih občinah. Seznam moţ, ki so morali poprijeti za oroţje
in sluţiti cesarju na bojnih poljanah, je zato krajši in nepopoln. Sestavljen je iz podatkov,
pridobljenih iz seznama izgub, iz omemb v občinskem arhivu ter iz spominov in razglednic,
ki so se ohranile doma.
Eden bolj znanih vojakov iz Soče je bil Ivan Domevšček Moţinc, rojen leta 1878 v
Soči, ki je odšel ţe z oktobrom 1914 na bojišče v Galicijo in bil leta 1916 premeščen na soško
fronto. Kot dober vojak si je prisluţil veliko srebrno odličje za hrabrost, ko je rešil oficirja
pred utopitvijo. Konec vojne je dočakal ranjen na bojišču ob Piavi.209
Konec vojne je dočakal tudi Tomaţ Kavs Metivec iz Soče 110 (danes 59), ki je v
vojski je deloval znotraj c. in kr. Poveljstva za preskrbo z lesom pod vojaško pošto 562. Še
25. junija 1918 je pisal domov ţeni Mariji, da je srečno prispel na njihovo novo mesto in da je
206
Ibid., 47/71, 1917, zap. št. 716-719. 207
Ibid., 1/9/2 in 1/13/2. 208
Ibid. 209
Novičke, 16.
![Page 55: ObĊina SoĊa med prvo svetovno vojno - SIstory...Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta Oddelek za zgodovino Študijsko leto 2014/15 Jernej Komac Občina Soča med prvo svetovno](https://reader033.vdocuments.site/reader033/viewer/2022041607/5e34f89970991c188d51645b/html5/thumbnails/55.jpg)
53
zdrav. Vsem domačim je še voščil vse dobro ter sporočil, da je denar ţe porabil med potjo in
naj mu ga pošljejo, če ga imajo še kaj.210
Tisti, ki so mogoče imeli domače v begunstvu in njih naslova niso poznali ali pa so
hoteli pozdraviti širše občinstvo, so pisali v časopisje. Tako je v februarju in za boţične
praznike leta 1916 preko časopisa pozdravljal Joţef Mlekuš.211
Z bojišča je pozdrave leta
1917 in 1918 pošiljal tudi desetnik Joţef Kašca.212
Iz ujetništva je od neznanega vojaka na
»Posredovalnico za goriške begunce« prispelo pismo za Andreja Jakla iz Soče 2, ki je bil
verjetno nekje v begunstvu.213
V ujetništvu je pristal tudi Andrej Kaus, rojen 1888, iz Soče, za
katerega je Rdeči kriţ iz Trsta iskal druţino.214
Za Andreja Flajsa, poročnika v rezervi, se vojna ni končala v veselem duhu, saj mu je
31. avgusta 1918 po dolgotrajni bolezni smrt vzela sina Oskarja. Ta je bil do svoje smrti v
ljubljanski deţelni bolnišnici.215
Anton Klavora verjetno Mihc je tudi odsluţil svoj dolg cesarju od maja 1915 do
konca vojne. Vendar pa njegova usoda ni bila preveč lepa, saj je bil zaradi vojne psihično
bolan. V bojih v Galiciji ga je zaradi eksplozije granate zasula zemlja in moral je na
zdravljenje v bolnišnico v Kolomeji. Od tu je šel še v druge bolnišnice in na koncu je bil
poslan domov. Domačini so opazili njegovo občasno odsotnost, ki je postala vedno hujša in
od leta 1925, ko je obleţal na postelji, do svoje smrti ni več spregovoril.216
Veliko je bilo takšnih, ki niso imeli sreče, da bi se vrnili domov. Soča je imela glede
na število prebivalcev in na do sedaj znane podatke, najmanjši odstotek umrlih zaradi vojne
glede na celotno prebivalstvo med ţupnijami na Bovškem. Glede na seznam padlih, umrlih in
pogrešanih je bilo v Občini Soča 21 ţrtev.217
Zdi se prav, da se vse do sedaj znane preţivele in
padle udeleţence te vojne tudi poimensko zapiše:
210
Razglednica iz avtorjevega osebnega arhiva. 211
Slovenec, 7. 2. 1916 in 23. 12. 1916. 212
Slovenec, 5. 4. 1917 in 7. 1. 1918. 213
Slovenec, 27. 2. 1917. 214
Edinost, 15. 7. 1917. 215
Slovenec, 3. 9. 1918. 216
Galić, 403–404. 217
Ibid., 420–421.
![Page 56: ObĊina SoĊa med prvo svetovno vojno - SIstory...Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta Oddelek za zgodovino Študijsko leto 2014/15 Jernej Komac Občina Soča med prvo svetovno](https://reader033.vdocuments.site/reader033/viewer/2022041607/5e34f89970991c188d51645b/html5/thumbnails/56.jpg)
54
Udeleženci prve svetovne vojne iz Občine Soča218
Jakob Cuder, h. št. 64, umrl Franc Komac, h. št. 89, umrl
Anton Domevšček Fejen, h. št. 93, umrl Ivan Komac, h. št. 6, umrl
Ivan Domevšček Moţinc, ranjen Ivan Komac Jorčle, h. št. 55, umrl
Andrej Flajs, preţivel Ivan Komac Tomaţer, h. št. 82, umrl
Anton Flajs, h. št. 73, preţivel Ivan Komac Ernejc, h. št. 83, umrl
Joţef Kašca, h. št. 105, preţivel Joţef Komac, h. št. 57, preţivel
Andrej Kavs, ujet Joţef Komac Metičč, h. št. 59, preţivel
Andrej Kavs Repenk, h. št. 22, umrl Miha Komac Gojčč, h. št. 8, umrl
Franc Kavs Kajt, h. št. 16, umrl Štefan Komac Mergetč, h. št. 52, umrl
Joţef Kavs Kolerč, h. št. 13, umrl Andrej Kravanja Ţvan, h. št. 67, umrl
Joţef Kavs Poč, h. št. 28, umrl Andrej Kravanja, h. št. 72, preţivel
Tomaţ Kavs Metivec, h. št. 110, preţivel Ivan Kravanja Martin, h. št. 29, umrl
Anton Klavora – Mihc, preţivel Joţef Kravanja Ernejc, h. št. 11, umrl
Andrej Komac, h. št. 30, preţivel Joţef Kravanja Neţič, h. št. 24, umrl
Andrej Komac Metičč, h. št. 59, umrl Joţef Kravanja Merinčč, preţivel
Andrej Komac, h. št. 135, umrl Joţef Mlekuţ, preţivel
Anton Komac Kliner, h. št. 78, umrl Franc Zorč Koc, h. št. 58, umrl
Ne vemo zagotovo, če bosta čas in dodatno raziskovanje na dan prinesla še katerega
od danes ţe pozabljenih vojakov, ki so v letih od 1914 do 1918 za cesarja in domovino stopili
na bojno polje, vendar upanje na to, da bomo nekoč poznali imena vseh, ostaja.
218
Seznam, sestavljen iz: Galić, 420–421; Klavora, 20; PANG 52, 1/8/2, 1/9/1 in 47/71; Osebni arhiv avtorja;
omembe v časopisju (gl. zgoraj). V seznamu se vse, za katere ni podatka o smrti ali ujetništvu, navaja kot
preţivele.
![Page 57: ObĊina SoĊa med prvo svetovno vojno - SIstory...Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta Oddelek za zgodovino Študijsko leto 2014/15 Jernej Komac Občina Soča med prvo svetovno](https://reader033.vdocuments.site/reader033/viewer/2022041607/5e34f89970991c188d51645b/html5/thumbnails/57.jpg)
55
Zaključek
Občina Soča je bila pred vojno skromna gorska občina, poseljena po celotni dolini
Soče in Lepene. Imela je svojo ţupnijo z manjšo cerkvijo v sredini doline. Za izobraţevanje je
skrbela ljudska šola. Moţje so se ukvarjali z gozdarstvom, ţivinorejo ali pa so kruh sluţili v
tujini. Ţivljenje je bilo skromno, vendar znosno.
Prva svetovna vojna je v Občini Soča prinesla velike spremembe. Domači moţje so
bili vpoklicani na sluţenje vojske in doma so morali pustiti ţene ter otroke. Ob začetku
sovraţnosti s Kraljevino Italijo so se zadeve postavile še bolj na glavo. Del frontne linije je
takrat šel tudi čez področje občine in zaradi tega so morali Lepeno in polovico Soče
izprazniti, saj sta prišli v območje artilerijskega ognja. Prebivalstvo je moralo v begunstvo, le
redki so ostali pri sorodnikih v neizpraznjenem delu Soče.
Frontno linijo je hitro zasedla avstro-ogrska vojska in si jo močno utrdila za obrambo.
Takoj za frontno linijo so nastajala naselja vojaških barak, kjer so zatočišče našle enote v prvi
bojni liniji. V dolini so bili tabori, kjer so počivale rezervne enote in enote za oskrbo.
Zgrajene so bile dobre cestne povezave in tovorne ţičnice za oskrbo fronte. V neposrednem
zaledju se je v neizpraznjenem delu občine nastanilo divizijsko poveljstvo, ki je vodilo
celotno frontno linijo od Krna do Rombona.
Vojaška oblast je sicer okrnila delovanje civilne oblasti, vendar je ţupanstvo hitro
našlo skupen jezik z vojsko. V teţavnih časih je občini še vedno uspelo pozitivno poslovati in
skrbeti, da je prebivalstvu doma in v begunstvu lahko nudila podporo.
Ofenziva v oktobru leta 1917 je premaknila frontno linijo do reke Piave. S tem se je iz
občine odselila vsa vojska in izseljeno prebivalstvo se je lahko vrnilo. Teţavne ţivljenjske
razmere v zadnjem letu vojne so tudi tu poizkušali kar najbolje reševati, čeprav je včasih
naročeno blago izginilo med potjo in so morali ljudje še bolj zmanjšati porabo hrane.
Navkljub pomanjkanju so tisti, ki so se vrnili, začeli z obnavljanjem svojih domov, četudi s
skromno vojno odškodnino. Ţivljenje so skušali vrniti na stare tirnice, a vojne grozote so bile
kdaj prehude, da bi vsem spet uspelo normalno zaţiveti.
![Page 58: ObĊina SoĊa med prvo svetovno vojno - SIstory...Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta Oddelek za zgodovino Študijsko leto 2014/15 Jernej Komac Občina Soča med prvo svetovno](https://reader033.vdocuments.site/reader033/viewer/2022041607/5e34f89970991c188d51645b/html5/thumbnails/58.jpg)
56
Viri in literatura
Literatura
»2000 let stare sledi rudarjev in pastirjev nad Trento in Sočo«, Viharnik (februar 2009).
Attems, Karl Mihael, Vizitacijski zapisniki goriškega nadškofa Karla Mihaela grofa Attemsa
1752–1774, zv. 1. Gorica, 1994.
Avsenak, Vinko, »Iz ţivljenske poti Darinke Kravanja«, Na Fronti, št. 5 (2008), 9–13.
Borak, Neven, et al., Slovenska novejša zgodovina 1848–1992. Ljubljana, 2005.
Budkovič, Tomaţ, Bohinj 1914–1918 med fronto in zaledjem. Celovec, Ljubljana, Dunaj,
1999.
Galić, Lovro in Pirih, Darja, Od Krna do Rombona 1915–1917. Tolmin, Kobarid, 2007.
Gradnik, Vladimir, Krvavo Posočje. Trst, Koper, 1977.
Hmelak, Ivan, Soška Fronta. Koper, 1968.
Kacin-Wohniz, Milica, Primorski Slovenci pod italijansko zasedbo 1918–1921. Maribor,
1972.
Klavora, Vasja, Plavi križ. Koper, 1991.
Komac, Vlasta Terezija, Zakladnica bovške preteklosti. Idrija, 2002.
Mazzoli, Enrico, Kugy v prvi svetovni vojni. Trst, 2007.
Novičke, posebna št. (februar 2009).
Pavšek, Miha, »Beli smrtni davek velike vojne (1. del)«, Slovenska vojska, št. 2 (2015), 31–
33.
Perinčič, Karel, »Primorska Švica«, Dom in Svet 12, št. 11 (1899), 339–340.
Planina, Janez, »Soča: Monografija vasi in njenega področja«, Geografski zbornik 2 (1954),
187–246.
Rajšp, Vincenc et al., Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763–1787, Zv. 3. Ljubljana, 2000.
Rutar, Simon, Zgodovina tolminskega. 1882; Nova Gorica, 1994.
»Seznam najdišč nad gozdno mejo«, v Človek in gore v davnini, http://www.arheogore.si/
Arheolo%C5%A1ka%20najdi%C5%A1%C4%8Da%20v%20gorah.htm, datum vpogleda: 10.
3. 2015.
Simić, Marko, Po sledeh soške fronte. Ljubljana, 1996.
Svoljšak, Petra et al., Tolminsko mostišče II. Tolmin, 2005.
Spezialortsrepertorium der Österreichischen Länder : Spezialortsrepertorium für das
Österreichisch-Illyrische Küstenland, Wien, 1918.
![Page 59: ObĊina SoĊa med prvo svetovno vojno - SIstory...Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta Oddelek za zgodovino Študijsko leto 2014/15 Jernej Komac Občina Soča med prvo svetovno](https://reader033.vdocuments.site/reader033/viewer/2022041607/5e34f89970991c188d51645b/html5/thumbnails/59.jpg)
57
Švajncer, Janez J., »Albin Mlakar – pozabljeni vojak«, Kronika 38, št. 1/2 (1990), 50–56.
Viri
Arnejc, Franc, Od Dnestra do Piave. Celovec, Ljubljana, Dunaj, 2012.
Kugy, Julius, Vojne podobe iz Julijskih Alp. Ljubljana, 1995.
Matičič, Ivan, Na krvavih poljanah. Ljubljana, 2006.
Mlakar, Albin, Dnevnik 1914–1918. Nova Gorica, 1995.
ÖNB Bildarchiv Austria, Kriegspressequartier Alben 1914–1918.
Pokrajinski arhiv Nova Gorica, Občina Soča (PANG 52).
Pokrajinski arhiv Nova Gorica, Osnovna šola Soča (PANG 602).
Prešeren, Jakob, Vojak 1915–1918. Ljubljana, 2014.
Skupina avtorjev, Die Zweierschützen im Weltkrieg 1914–1918. Linz, 1929.
Tuma, Henrik, Iz mojega življenja. Ljubljana, 1937.
Tuma, Henrik, »Po Trenti in Soči«, Planinski vestnik 20, št. 8 (1914), 172–178.
Časopisje:
Domovina,
Edinost,
Kmetijske in rokodelske novice,
Slovenski narod,
Soča,
Tedenske slike.