NAVAJANJE VIROV ALI DOKUMENTIRANJEKadar pri pisanju svojega besedila (diplomske naloge, doktorata, članka v reviji, knjige itd.) navajamo tuje misli, moramo jasno in nedvoumno pokazati, kdo je avtor teh misli. Ta postopek imenujemo navajanje virov ali dokumentiranje. Deloma to lahko naredimo že v besedilu, npr. napišemo na začetku poglavja ali odstavka. Vsekakor pa moramo dodati podatke o viru, iz katerega smo te misli vzeli. Tuje misli lahko navajamo dobesedno ali z lastnimi besedami. Pri prenosu z lastnimi besedami moramo tuje misli čim bolj pravilno povzeti. Ponekod imenujejo citiranje samo, če prenesemo tuje besedilo dobesedno (citat v ožjem smislu ali dobesedni citat), ponekod pa vsako prenašanje tujih misli imenujejo citiranje (citati v širšem smislu). Kadar navajamo tuje misli s svojimi besedami bomo razlikovali primere, ko navajamo tuje misli širše (splošne opombe) in primere, ko navajamo konkretne ideje, podatke, klasifikacije, grafikone, tabele itd. (konkretne opombe). Pri prvih ne navajamo strani (saj smo lahko v nekaj stavkih povzeli, npr. celo knjigo), pri drugih pa obvezno navedemo stran. V rabi sta dva osnovna načina navajanja virov:

1. Opombe v besedilu. V svoje besedilo vrinemo oklepaj, v katerem je priimek avtorja, leto izdaje vira in po potrebi še stran. To je zelo praktično, omogoča pa le kratek opis vira. V oklepaju ne bomo pisali popolnih podatkov o viru, ker bi to preveč motilo naše besedilo.

2. Opombe pod črto. Na določenem mestu našega besedila postavimo zvezdico ali številko in navedemo vir pod črto na isti strani. Ker zapis ni v besedilu, praviloma

navedemo pod črto popolno oznako vira (tako, kot je na koncu knjige v seznamu literature).

O navajanju virov več v:1. Slovenski pravopis, Ljubljana 2001.2. Hladnik, M., Praktični spisovnik, Ljubljana 1997.3. Cencič, M., Pisanje in predstavljanje rezultatov

raziskovalnega dela, Ljubljana 2002.

Lahko vzamemo tudi knjigo kakšnega uveljavljenega avtorja, še zlasti metodologa (npr. Janeza Sagadina) in si

ogledamo, kako on navaja vire.

PRVI NAČIN: OPOMBE V BESEDILUNavajanje virov: splošne opombe

Kadar navajamo misel, ki smo jo povzeli po besedilu in tam ni bila povedana na enem mestu (npr. v enem stavku), navajamo samo vir brez strani. Vsakokrat je treba na novo presoditi ali je navedba strani potrebna ali ne.

PRIMER 1Analizirali smo uvodni referat s tega posvetovanja (Bergant 1966).

Komentar: Avtor v nadaljevanju analizira referat Milice Bergant, ki je bil objavljen 1966. leta. Seveda mora biti omenjeno delo navedeno v seznamu literature z vsemi potrebnimi podatki (na koncu knjige ali članka).

PRIMER 2Gre za raziskavo o učenju s pomočjo televizije (Chu in Schramm 1968).

… najdemo v raziskavi o vrednotenju psihoterapije (Smith in sodelavci 1980).

Komentar: Če ima vir več avtorjev, navedemo vse. Če jih je preveč, lahko napišemo prvega ter dodamo “in sodelavci”.

PRIMER 3Šolstvo je delovalo v težjih razmerah kot prej (Stupica 1946, Golob 1949, Klobasa 1949).

Najdemo tudi metodološko korektne analize (Božič 1955, Bradač 1955, Čepin 1954 itd.).

… več učiteljev, ki so poročali o izkušnjah s tem testom (Mencej 1934, Kontler 1937, Ledinek 1939).

Komentar: Če je več virov, ki o tem pišejo, jih navedemo vsaj nekaj. Ni pa treba iskati in navajati prav vseh! To navsezadnje niti ni možno. Zlasti moramo navesti nekoliko virov, če jih že v stavku omenjamo v množini. V prvem primeru bi sicer lahko navedli samo enega v drugem in tretjem pa jih moramo navesti nekoliko.

PRIMER 4Pri reformi so se pokazale velike razlike v pojmovanju enotnosti (glej Kožuh 1988).

Komentar: Besedica “glej” ne pove nič novega in je pravzaprav nepotrebna.

PRIMER 5Ta ideja se je pojavila že pred reformo 1958. leta (npr. Urošević 1954).

Komentar: Tukaj besedica “npr.” pomeni, da se je ta ideja pojavila še pri kom in ne le pri Uroševiću. Kadar želimo to poudariti, dodamo besedico “npr.”, če ne, pa jo raje izpustimo.

PRIMER 6Podobno ugotavlja J. Kalin (2004), ki…

Ozvald (1913) je nazorno opisal glavne vzroke takšnega stanja.Komentar: Če se priimek avtorja pojavlja tik pred oklepajem, ga ne ponavljamo. Ne bi bilo lepo takole: Podobno ugotavlja J. Kalin (Kalin 2004), ki …

PRIMER 7Ta dokument je sprejela skupščina 1968. leta (Teze o razvoju . . . 1968).

Analizirali bomo izjavo Zveze pedagoških društev Slovenije o šolski reformi (Kako bi se morali . . . 1968).

Komentar: Kadar delo nima avtorja, napišemo naslov in leto izdaje. Če je naslov dela zelo dolg, ga lahko skrajšamo na prvih nekaj besed. Moramo pa pustiti toliko besed, da bralec prepozna to delo v seznamu literature. Kljub želji po kratkih oklepajih ni lepo, če je v oklepaju samo prva beseda naslova.

PRIMER 8Na kratko bomo prikazali sistem strokovnega šolstva (po Stupica-Gabrijan 1945).

Komentar: Besedica “po” pomeni, da smo na kratko povzeli daljše besedilo. Spet velja, da to lahko izpustimo.

PRIMER 9Od novejših del bomo analizirali tista, ki obravnavajo teoretično osnovo metaanalize: Slavin 1984, Hedges in Olkin 1982, Rosenthal 1984 in 1990 in še nekatera.

Komentar: Ponekod lahko navedemo vire brez oklepaja, če to dovoljuje besedilo. Pozneje, pri analizi teh virov, jih pa podrobno navajamo (v oklepaju ali pa pod črto).

Navajanje virov: konkretne opombe

PRIMER 1Hipoteza je nepreverjen odgovor na raziskovalno vprašanje (Mužić 1986, str. 58).

Komentar: To je konkretna misel, ki jo je Mužić napisal na enem mestu in je treba navesti stran, na kateri je to napisano.

PRIMER 2Hipoteze pridobimo med raziskovanjem - induktivno (prav tam, str. 87).

Komentar: Če se isti vir ponovi zapored (in vmes ni drugega vira), nam ni treba ponavljati avtorja in leta, temveč napišemo “prav tam” ali s tujko “ibidem”. Seveda je lepše prvo! Torej je možno tudi:Hipoteze pridobimo med raziskovanjem - induktivno (ibidem, str. 87).Hipoteze pridobimo med raziskovanjem - induktivno (ibid, str. 87).

PRIMER 3Takrat jih je 22,4 % hodilo v industrijske šole (Medveš 1992, str. 103).

Komentar: Ker je to konkretni podatek, je treba navesti stran!

PRIMER 4Tam so našteti nerešeni problemi (Predlog 1965, str. 332-337):

1. splošno zaostajanje v razvoju,2. šole so se razvijale bolj pod vplivom...,3. premalo učiteljev,

itd.Komentar: Kadar navajamo tujo klasifikacijo ali kaj

podobnega, moramo navesti stran. Vir navedemo tik pred naštevanjem in ne na koncu naštevanja.

PRIMER 5Ugotovil je, da je vpliv motivacije močan (Schmidt 1937a, str. 45).

Ta rezultat je dobil na majhnem vzorcu (Schmidt 1937b, str. 127).

Komentar: Kadar imamo več virov istega avtorja iz istega leta, označimo prvega z oznako “a”, drugega z “b”, tretjega s “c” itd. Tako morajo biti označeni tudi v seznamu literature. Tukaj torej gre za dve deli avtorja Vladimirja Schmidta, obe objavljeni 1937. leta. Če ju ne bi dodatno označili, bi lahko prišlo do zamenjav.

Dobesedni citatiPRIMER 1“Najbolj enoten je šolski sistem, kjer se čim dalj časa vsi šolajo v isti šoli. “ (Bergant 1966, str. 61).Komentar: Na začetku in na koncu citiranega besedila postavimo narekovaje in navedemo podatke o viru (ali v oklepaju ali pa pod črto). Navedba strani je pri dobesednih citatih nujna!

PR IMER 2O psihotehniki meni, da ni nič drugega “nego psihologija v službah gospodarskega življenja“ (Schmidt 1937, str. 79).Komentar: Citat lahko vključimo v naš stavek. Spet mora biti jasno označeno, kaj je naše besedilo in kaj je citat. Ne smemo »popravljati« besedila (besedico, ki se je takrat uporabljala - nego seveda pustimo in je ne smemo nadomestiti s čem novim).

PR IMER 3To štejejo kot možnost “ne samo za odrasle, temveč tudi za mladino“ (prav tam, str. 338).Komentar: Tudi pri citatih velja pravilo o ponavljanju istega vira.

PRIMER 4Če piše v izvirnem besedilu: Učitelji ne pišejo priprav na pouk, če vedo da bo tisti dan pouk vsekakor odpadel zaradi cepljenja.

ne smemo citirati samo:

"Učitelji ne pišejo priprav na pouk" (Magajna 1976, str. 27).Komentar: Sicer ni nujno citirati tujega besedila v celoti, nikakor pa ne smemo s tem spremeniti smisla besedila, ki ga citiramo. V tem primeru skrajšani citat govori nekaj drugega, kot izvorno besedilo.

PRIMER 5Predvsem gre za "točno premišljene naloge, s katerimi ugotavljamo razne duševne zmožnosti preizkuševanca" (str. 83).Komentar: Če smo na začetku poglavja ali odstavka napovedali, da bomo analizirali določen vir ali dokument,

med besedilom lahko navajamo samo še stran (ali številko člena pri zakonih). Vendar v tem poglavju potem ne smemo omenjati še drugih virov. Pri prvi omembi vira na začetku poglavja pa vsekakor moramo v oklepaju navesti ta vir!

PRIMER 6To štejejo kot možnost “ne samo za odrasle [poudaril B.K.], temveč tudi za mladino“ (Magajna 1966, str. 338).Komentar: V citatu ne smemo ničesar spremeniti; lahko kaj dodatno poudarimo, vendar moramo označiti, da je to naš poudarek in ne poudarek avtorja citata.Pojasnila dodajamo v oglatih oklepajih.

PRIMER 7“Mladina v podaljševanju izobraževanja [...] vidi edini pogoj za zagotovitev svoje eksistence“ (prav tam, str. 342).

Komentar: Tukaj je s tremi pikami v oglatem oklepaju poudarjeno, da je izpuščen del izvornega besedila. To delamo v primeru, ko izpuščeni del ni pomemben za našo razpravo. Bralec tako ve, da nismo citirali celote. Nekateri avtorji dajo samo tri pike brez oklepaja, nekateri pa še pik ne dajo (kar je škoda).

PRIMER 8“V zvezi z zgornjim ugovorom [da na dosežke vpliva trema, opomba Z. L.] bi omenil se ga učitelji zavedajo“ (Schmidt 1939, str. 28).Komentar: V odstavku pred citiranim stavkom je bilo govora o nekem ugovoru. Če besedilo o tem ugovoru ni predolgo, ga raje citirajmo v celoti. Šele tako bo jasno, o čem se govori v citatu. Če pa je predhodni del predolg, dodajmo v oglatem oklepaju kratko pojasnilo, o čem se je govorilo. Tukaj avtor Zdenko Lapajne citira neko besedilo Vladimirja Schmidta. Očitno se je hotel izogniti predolgim citatom. Da bi pa vendarle bilo jasno, o čem je tekla beseda, je dodal pojasnilo.

PRIMER 9“Ponekod usmerjajo državno gospodarstvo po teh principih [Roosevelt, ruska petletka itd.]. “ (Schmidt 1936, str. 78).Komentar: Tukaj sicer ne piše, da je opomba v oklepaju dodana (in da je v izvornem besedilu ni), vendar je opomba v oglatem oklepaju in je zato jasno, čigava je. Pa vendar bi bilo bolje, če bi v oklepaju pisalo:

[Roosevelt, ruska petletka itd., opomba Z. L.]

DRUGI NAČIN: OPOMBE POD ČRTO

Navajanje virov: splošne opombeKadar navajamo misel, ki smo jo povzeli po besedilu in tam ni bila povedana na enem mestu (npr. v enem stavku), navajamo samo vir brez strani. Vsakokrat je treba na novo presoditi ali je navedba strani potrebna ali ne.

PRIMER 1Analizirali smo uvodni referat s tega posvetovanja*.

*Bergant, M., Pedagoška analiza stališč in utemeljitev v načrtu za “unapredjenje sistema obrazovanja na II. stupnju” Sodobna pedagogika 1966, str. 234-245.

Komentar: Opomba ni v besedilu in je lahko oznaka vira popolna. Na koncu je navedena stran, vendar to ni konkretna opomba. Strani so del obvezne oznake članka iz revije in so navedene tudi v seznamu literature.

PRIMER 2Analizirali smo uvodni referat s tega posvetovanja*.

*Bergant, M. (1966). Pedagoška analiza stališč in utemeljitev v načrtu za “unapredjenje sistema obrazovanja na II. stupnju”. Sodobna pedagogika. str. 234-245.

Komentar: Nekateri avtorji uporabljajo način pri katerem je letnica izdaje vira takoj za avtorjem (poglej poglavje o seznamu literature).

PRIMER 3Korelacijski koeficienti so že sami nekakšen "effect-size". Te metode je teorija šele pozneje razvila1.Kratek, a zelo odmeven pregled sta v šestdesetih letih objavila Erlenmeyer-Kimling in Jarvik2. Raziskovala sta vplive dednosti in okolja na inteligentnost. Rezultatov ne bomo prikazovali, povejmo le, da je bila stopnja izrabe informacije, ki jo nosijo korelacijski koeficienti, še višja kot pri Bloomu3. Kulik in Kulik približno tu postavljata mejo med pregledom in metaanalizo; zadnjo raziskavo že klasificirata kot metaanalizo in pravita celo, da tej in še nekaterim podobnim manjka le še ime – metaanaliza4.

1 Mansfield, R. S. in Buse, T. V., Meta-analysis of research: A rejoinder to Glass. Educational Researcher 1977, str. 3-11.

2 Erlenmeyer-Kimling, L. in Jarvik, L. F., Genetics and intelligence: A review. Science 1963, str. 1477-1479.

3 Bloom, B. S., Human characteristics and School Learning, New York 1967. 4 Kulik, C.-L. C. in Kulik, J. A., Estimating effect sizes in quantitative research

integration, Ann Arbor 1985.

Komentar: Če na isti strani imamo več opomb, se namesto zvezdice uporabljajo številke. Najlepše je, če so opombe na isti strani pod črto. V tem primeru se številke na naslednji strani lahko nadaljujejo ali pa vrstijo znova od ena naprej. Nekateri vse opombe umeščajo na koncu članka, knjige itd. Takrat se opombe številčijo od ena naprej do konca knjige.

Navajanje virov: konkretne opombePRIMER 1Hipoteza je nepreverjen odgovor na raziskovalno vprašanje16.

16 Mužić, V., Metodologija pedagoškog istraživanja, Sarajevo 1986, str. 87.

pozneje lahko uporabimo:

17 prav tam, str. 91.

ali s tujko:

17 ibidem, str. 91.

Komentar: To je konkretna misel, ki jo je Mužić napisal na enem mestu in je treba navesti stran, na kateri je to napisano. Ker pri opombah pod črto navadno ni treba pretirano varčevati s prostorom, lahko vsakokrat znova napišemo vse (Mužić, V., Metodologija pedagoškog istraživanja, Sarajevo 1986, str. xx.), še zlasti če se podobne opombe ne ponovijo na isti strani.

PRIMER 2Takrat jih je 22,4 % hodilo v industrijske šole 23.

23 Medveš, Z., Razvoj srednjega šolstva, Ljubljana 1992, str. 103.

Komentar: Ker je to konkretni podatek, je treba navesti stran!

PRIMER 3Tam so našteti nerešeni problemi*:

1. splošno zaostajanje v razvoju,2. šole so se razvijale bolj pod vplivom...,3. učitelji niso imeli...,4. v šolstvu je veljalo...,5. niso bile razvite...

itd.

*Novak, H., Razvoj podaljšanega bivanja, Ljubljana 1974, str. 43.

Komentar: Kadar navajamo tujo klasifikacijo ali kaj podobnega, moramo navesti stran. Vir navedemo tik pred naštevanjem in ne na koncu naštevanja.

Dobesedni citatiPRIMER 1“Najbolj enoten je šolski sistem, kjer se čim dalj časa vsi šolajo v isti šoli.“23

23 Bergant, M., Pedagoška analiza stališč in utemeljitev v načrtu za unapredjenje sistema obrazovanja na II stupnju, Sodobna pedagogika 1966, str. 61.

Komentar: Na začetku in na koncu citiranega besedila postavimo narekovaje in navedemo podatke o viru. Navedba strani je pri dobesednih citatih nujna!

PRIMER 2O psihotehniki meni, da ni nič drugega “nego psihologija v službah gospodarskega življenja“*

*Schmidt, V., Pedagoška metodologija, Ljubljana 1966, str. 79.

Komentar: Citat lahko vključimo v naš stavek. Spet mora biti jasno označeno, kaj je naše besedilo in kaj je citat.

PRIMER 3O psihotehniki meni, da ni nič drugega “nego psihologija v službah gospodarskega življenja“*

*Schmidt 1966, str. 79.

Komentar: Nikjer sicer ni izrecno prepovedano uporabiti tudi pri opombah pod črto krajši način navajanja vira, ni pa lepo!!! Zato tega raje ne delajmo.

Seznam literature: knjige

Tudi pri navajanju literature se uporabljata dva osnovna načina. Pri enem se zapis konča z letom izdaje, pri drugem je leto izdaje takoj za avtorjem. Ostalo je praktično isto, razlike so v ločilih. Prvi način je bil pri nas bolj razširjen, v zadnjem desetletju ga izpodriva drugi način. Danes približno enako pogosto srečujemo oba. Za ilustracijo smo navedli iste primere v obeh načinih.Podatke o knjigi prepišemo z notranje naslovne strani (ne z zunanje platnice!) ali pa iz kolofona (na hrbtu notranje naslovne strani).

Sagadin, J., Poglavja iz pedagoške metodologije, Pedagoški inštitut, Ljubljana 1977.

Komentar: Najmanj, kar mora biti je: Priimek in začetnica imena avtorja, naslov knjige, mesto in leto izdaje. Vrstnega reda ne smemo spreminjati. Založbo lahko navedemo, lahko pa jo izpustimo.

Hladnik, M., Praktični spisovnik, Ljubljana 1997.

Komentar: Izpuščena je založba. Če smo založbo izpustili, jo bomo izpustili pri vseh virih!

Čagran, B., Raziskovanje v pedagogiki, Uporaba kvalitativnih metod, Maribor 1998.

Komentar: Če ima knjiga naslov in podnaslov, navedemo tudi slednjega.

Sagadin, J. (1977). Poglavja iz pedagoške metodologije, Pedagoški inštitut, Ljubljana.

Komentar: V tem načinu se kot ločila uporabljajo pike in ne vejice. To je le razširjena praksa. Zato v ločilih ne iščimo nekega globljega smisla. Na angleškem govornem področju se tako uporablja in to je vse. Tam npr. tudi decimalna števila pišejo s piko in ne z vejico.

Hladnik, M. (1997). Praktični spisovnik. Ljubljana.

Komentar: Izpuščena je založba. Če smo založbo izpustili, jo bomo izpustili pri vseh virih!

Čagran, B. (1998). Raziskovanje v pedagogiki, Uporaba kvalitativnih metod. Maribor.

Komentar: Če ima knjiga naslov in podnaslov, navedemo oba. Ločena sta z vejico.

Wolf, M. F. (1982). Regression models. Newbury Park: Sage Publications.

Komentar: V tem načinu je založba na zadnjem mestu in je ločena z dvopičjem. Če ima avtor več imen, jih navedemo vse (tako kot na naslovni strani knjige). Podobno tudi, če ima avtor več priimkov.

Seznam literature: prispevki v zbornikihPri prispevkih v zbornikih se je praksa v zadnjih letih spremenila na slabše. Nekoč so avtorji pisali stran, na kateri se je prispevek začel in stran, na kateri se je končal. Danes to izpuščajo, kar je škoda.

Bajc, M. (1998). Zanesljivost razvrščanja. V: Kolenik (ur.). Razvrščanje v skupine. Ljubljana.

Komentar: Kot vir navajamo prispevek in ne celega zbornika. Tudi v primeru, da uporabljamo vse prispevke nekega zbornika, jih moramo navesti posamič. Večinoma se urednika zbornika navaja brez začetnice imena (da se bolj loči od avtorja prispevka). Ni pa to nujno!V tem primeru je citirani avtor Bajc, urednik zbornika pa Kolenik.

Muršak, J. , Šolstvo v Franciji, v: Medveš (ur.), Šolski sistemi v Evropi, Ljubljana 1999.

Komentar: Seveda lahko uporabimo tudi način z letom izdaje zbornika na koncu zapisa. Načina sta enakovredna. Citirani avtor je Muršak, urednik zbornika pa Medveš.

Fleming, G. V. (1996). Summarizing effect sizes. In R. Rosenthal (Ed.), New direction for methodology of social science. San Francisco: Jossey-Bass.

Komentar: To ni zapis, ki bi ga uporabili v Sloveniji. Prepisali smo ga iz originalnega angleškega seznama. Pokazal naj bi popoln zapis, kakor ga tam uporabljajo. Uporabili ga bomo, če bomo pripravljali besedilo za kakšno revijo v angleščini. Začetnica urednika je pred priimkom, spet zato, da bi bolje razlikovali urednika od avtorja. Če bi seznam literature pripravljali za slovensko objavo, bi “in” spremenili v “v” in “Ed” v “Ur”. Nič ne bi bilo narobe, če bi kar izpisali celo besedo “urednik”.

Seznam literature: prispevki v revijah

Sagadin, J. (1991). Študija primera. Sodobna pedagogika, 42, str. 465-472.

Komentar: Številka 42 za imenom revije pomeni letnik izhajanja (dvainštirideseti letnik). Tega podatka ni nujno navesti, navadno se vendarle dodaja. Daljše obdobje izhajanja neke revije pomeni njen ugled, hkrati pa zagotovitev večje kvalitete (ob izjemah seveda). Vendar je lepše dodati besedo letnik (letnik 42).

Resman, M., Razvojna vloga šolske svetovalne službe, SodP 1996, št. 1-2, letnik 47, str. 13-23.

Komentar: Tukaj je leto izdaje prestavljeno nazaj. Če objavljamo delo v Sloveniji (še zlasti pa v Sodobni pedagogiki), lahko ime revije skrajšamo. Dodana je številka revije, v kateri je članek. Številka je obvezna, če se v vsaki številki strani številčijo od ena naprej. V večini znanstvenih revij se prva številka v letu začne z ena, druga pa se začne tam, kjer se je končala prva itd. Zato ni nujno navajanje številke. Tukaj je označen letnik, kar tudi ni obvezno. Če ga že navajamo, je lepše »letnik 47« kot samo »47«.

Viana, J. A. (1980). Statistical methods for social research. Journal of Educational Statistics, vol. 5, pp. 83-104.

Komentar: To ni zapis, ki bi ga uporabili v Sloveniji. Prepisali smo ga iz originalnega angleškega seznama. Pokazal naj bi popoln zapis, kakor ga tam uporabljajo. Uporabili ga bomo, če bomo pripravljali besedilo za kakšno revijo v angleščini. Za objavo v Sloveniji bomo namesto “vol.” uporabili “letnik” in namesto “pp.” “str. 83-104.”

Seznam literature: prispevki na internetu

Markač, B. (2002). O študiji primera. Http://ukol.an.si/meto.html. (16. 05. 2004)

Komentar: Navedemo avtorja, leto in naslov - kakor pri ostalih virih. Leto je spet lahko ob avtorju ali pa na koncu. Leto na virih običajno sploh ni označeno in ga ne moremo zapisati (uspešno ga lahko nadomesti datum na koncu). Nato napišemo internetni naslov, na katerem se citirani vir najde. Na koncu je treba navesti še datum, kdaj smo vir odprli na internetu.

Bayliss, P. (2004). Quantitative versus Qualitative Research. Http://ff.uni-lj.si/education/theories/data1.pdf (06. 08. 2004)

Komentar: Veljavo besedilom na internetu dajejo institucije. Če je delo objavljeno na strani neke univerze, se nanj lahko bolj zanesemo, kot če ga najdemo na osebni strani neznanega avtorja. Seveda to pravilo ni vedno veljavno in ga ne smemo absolutizirati.

Seznam literature: posebnosti

Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju, Ministrstvo za šolstvo in šport, Ljubljana 1996.

Komentar: Če delo nima avtorja, je na prvem mestu naslov.

Keršenštajner, M., O školstvu, Beograd 1987.

Komentar: Priimek avtorja moramo napisati tako, kot je napisan na knjigi. V nekaterih jezikih (slovanskih) je zapis fonetski. Napačno bi bilo napisati Kerschensteiner, čeprav se priimek izvorno tako piše. Merodajen je zapis na citiranem viru! Podobno velja tudi za poljščino (npr. Szekspir). Vendar lahko na koncu dodamo pripis, v katerem napišemo izvorno obliko priimka avtorja. Če pišemo prispevek za tujino, raje poiščimo izvorno besedilo (npr. knjigo Kerschensteinerja v nemškem jeziku) in citirajmo iz tega vira.

Čagran, B. (1998a). Raziskovanje v pedagogiki. Maribor.

Čagran, B. (1998b). Domače naloge. Sodobna pedagogika, str. 222-230.

Komentar: Če se v besedilu in v seznamu literature pojavi več del istega avtorja, izdanih istega leta, moramo prvemu na seznamu dodati oznako “a”, drugemu “b” itd. To velja le, kadar v besedilu uporabljamo kratke opombe v oklepaju. Pri navajanju virov pod črto bomo zapisali popolno oznako vira. Zato zamenjave virov niso možne.

Smith, G., Glass, T., McGaw, G. (1993). Meta-analytic procedures. London.

Komentar: Navedemo vse avtorje po vrstnem redu kot so zapisani na knjigi.

Strmčnik, F., Medveš, Z., Čuk, M. in ostali, Vzgoja v novem tisočletju, Ljubljana 1999.

Komentar: Kadar je avtorjev zelo veliko, navedemo prve tri in dodamo “in ostali”. Če nam prostor dovoljuje, je bolje napisati vse avtorje. Če pišemo knjigo, običajno ni treba varčevati s prostorom. Pri pisanju za revije je varčevanje nujno. Če sami ne bomo pazili, nas bodo opozorili uredniki revije.

Čagran, B. (1998a). Raziskovanje v pedagogiki. ISBN 83-71112. Maribor.

Komentar: Knjige imajo v novejšem času oznako ISBN. Oznako lahko dodamo, ni pa obvezno. Spet je to odvisno od nuje varčevanja s prostorom.

Seznam literature: ostali viriGlavno načelo pri ostalih virih je: omogočiti bralcu, da kar najlažje najde citirani vir.

Žitnik, M., Kako vzgajati otroka, Delo, 17. 10. 2001, Sobotna priloga, str. 4.

Poročilo komisije za šolsko reformo, št. 25, 27. 5. 1959, dostopno v knjižnici Slovenskega šolskega muzeja, Ljubljana.

Rečnik, I., Evalvacija učnega načrta, Ljubljana 1985. (diplomsko delo na oddelku za pedagogiko FF v Ljubljani).

Kronika, rokopis kronike OŠ Selnica ob Dravi (dostopen v tajništvu šole Selnica ob Dravi).

Iršič, V., Modelarstvo v osnovni šoli, gradivo za udeležence seminarja, dostopno v knjižnici Oddelka za naravoslovje Pedagoške Fakultete v Ljubljani.